socialno delo letnik 34-oktober 1995-št. 5 visoka šola za socialno delo ljubljana Izdajateljski svet Vika Beve Vito Flalin diskriminacijo oz. zatira- njem. Sledi razprava o tem, kaj so danes skupne teme v antidiskriminacijski pra- ksi, in osvetlitev položaja, ki smo ga do- segli. To je življenjsko porhemben vidik teorije, politike in prakse socialnega dela in nas bo pripeljal k obravnavi ovir pred nadaljnjim razvojem in na koncu k razi- skavi o možnih strategijah razvoja dobre prakse. ZGODOVINSKI PREGLED V petdesetih in šestdesetih letih je bila te- orija britanskega socialnega dela - vsaj eksplicitna teorija - usmerjena k intrapsi- hičnim procesom in problemom, kar je dediščina Freuda in neofreudovcev (Ste- vens 1983; Pearson et al. 1988), njihovega poudarka na nezavednem. Hopkins pri- pominja (1986: 15): Modeli socialne kazuistike, konstruirani na konceptu nezavedne motivacije, po- skušajo razložiti iracionalno vedenje in držo v okviru nerazrešenih konfliktov iz otroštva. Starši zatirajo infantilne občut- ke, kar povzroča tesnobo. Strah, da bo zapuščen ali da bo odgnal katerega od staršev, je pri odvisnem otroku silen, naj bo realen ali imaginaren. Zmožnost star- šev, da obdržijo otrokovo zaupanje in spodbujajo njegovo samozavest, je pre- cej odvisna od njihovih čustvenih po- treb. To postane ključno, saj je v naravi človeške rasti, da otrok odraste, postane samostojen in se odmakne od družin- skega zavetja, pri čemer najprej razišče svet okoli sebe, potem pa si v njem ust- vari svoje mesto. Ta odlomek ilustrira psihodinamsko us- merjenost k psihičnim procesom in nji- hovo vlogo v problematiki, s katero se srečujejo socialni delavci. Tako ozek pri- stop k socialnemu delu je konec šestde- setih in v sedemdesetih hudo kritizirala šola mišljenja, ki je postala znana kot »ra- dikalno socialno delo«. Poglavitni pred- met kritike je to, da zanemarja ali mini- malizira pomen širših socialnih, ekonom- skih ali političnih dejavnikov. Ta kritika drži na dva načina. Prvič, opazimo lahko, da niso prepoznani vplivi takih dejavni- kov, kakor so revščina, nezaposlenost, neprimerno bivališče, šibko zdravje, slaba prehrana itn. Drugič, zaradi preozke us- merjenosti k individualnim ali psiholo- škim vidikom ostaja ob strani, kako lahko intervencija socialnega dela prispeva k reševanju širših socialnih problemov. 273 NEIL THOMPSON Corrigan in Leonard pripominjata (1978: xi): Vodilne analize socialne politike ne vse- bujejo razredne analize, ki bi osvetlila, kako individualizirane socialne službe odtegujejo pozornost od strukturnih na- pak, saj se osredotočajo na individualno ali skupnostno »patologijo«. Spregle- dujejo, kako se lahko profesionalizem poveže z birokracijo, kar ima učinke, ki so proti interesom stranke. Radikalno socialno delo se potemtakem odlikuje po večjem poudarku na struk- turnih socialnih dejavnikih, npr. razred- nih, in po spoznanju, da je nekritičen, nesociološki pristop k intervenciji v naj- boljšem primeru naiven, v najslabšem pa zares nevaren. Čeprav radikalno socialno delo ni prevladalo, je imelo pomemben vpliv na teorijo in prakso socialnega dela. Toda eden izmed problemov, povezan s to obliko radikalnega socialnega dela, je sko- raj izključni poudarek na razredu in izključitev drugih socialnih razlik, npr. v rasi, spolu, starosti in telesnem stanju. V osemdesetih letih je stopil v ospredje pomen, ki ga imata pri socialnem delu v praksi rasizem in seksizem, in misleci o socialnem delu so morali predelati svojo strukturno analizo — nastala je zahteva po drugi različici radikalnega socialnega de- la, taki, ki upošteva še druge socialne ra- zlike, ne le razredne (Langan, Lee 1989). Ne gre za to, da bi bila razredna analiza »napačna«, temveč za to, da ne zadošča za razlago pomena, ki ga imajo socialni de- javniki: Peter Leonard v Predgovoru h knjigi Dominellijeve in McLeoda (1989) pri- znava, da se zgodnejšemu radikalnemu socialnemu delu, ki temelji na klasič- nem marksizmu, ni posrečilo pojasniti problematike spolov in patriarhata. Po- dobno so bile premalo ali sploh nič upo- števane problematike ras (etnij) in rasiz- ma. Kritika kapitalizma, ki je platforma radikalnega socialnega dela, se je nujno obešala na pojma razredni konflikt in izkoriščanje. To ni bilo zanikanje zati- ranja, ki je povezano z raso in spolom; težava je v tem, da ta analiza ni imela aparata, s katerim bi zmogla zajeti te probleme. (Thompson 1993: 6.) Širša verzija radikalnega socialnega dela, ki je nastala v osemdesetih, je temelj za ti- sto, kar je postalo znano kot antidiskrimi- nacijska praksa ali praksa proti zatiranju (nekateri avtorji razlikujejo med njima, npr. Phillipson 1992, na splošno pa sta v rabi kot sinonima). Antidiskriminacijska praksa se je potemtakem razvila kot pris- top k socialnemu delu, ki priznava po- men diskriminacije in zatiranja v življenju na družbeno obrobje potisnjenih družbe- nih skupin, od koder prihaja večina strank socialnega dela, in pristop, ki si prizadeva vplivati pozitivno, s tem da se spopada z njihovimi učinki in jih slabi. ANTIDISKRIMINACIJSKA PRAKSA DANES Današnja situacija še zdaleč ni stabilna, kar zadeva antidiskriminacijsko prakso, in o tem, kakšno obliko naj bi imela do- bra praksa, kakšno politiko je treba spre- jeti in kateri so najboljši načini učenja in razvijanja učinkovite antidiskriminacijske intervencije, je veliko sporov in debat. Toda to ne pomeni, da ni skupnih tem ali vprašanj. Pravzaprav je cilj tega dela be- sedila prav to, da identificira skupne niti. V tem pogledu so dobro izhodišče Langanove pripombe (1992: 3): Poskus raz\4ti antidiskriminacijsko soci- alno delo se je izoblikoval iz rastočega spoznanja o vse bolj pretanjenem zatira- nju glede na spol, raso, razred, starost, telesno stanje in spolno usmerjenost (Langan, Lee 1989). Poudarjena je raz- nolikost izkušenj in veljavnost doživlja- nja vsakogar posebej. Bistveni pogoj za razvoj antidiskriminacijske prakse, rele- vantne v vseh sferah socialnega dela, je razumeti tako celovit obseg zatiranja kakor njegove posebne manifestacije. Če pogledamo, v kakšni situaciji je danes praksa, ki nasprotuje diskriminaciji in 274 v PODPORO ANTIDISKRIMINACIJSKI AKCIJI zatiranju, lahko identificiramo vrsto skupnih tem, med drugim naslednje. • Socialni kontekst. Tradicionalne oblike socialnega dela se osredotočajo v glavnem na posameznika in ne posvečajo ustrezne pozornosti širšemu kontekstu socialnih razlik, npr. razrednih, rasnih in spolnih. So »slepe za strukturo« in zane- marjajo pomembno vlogo, ki jo imajo pri nastajanju ali naraščanju strankinih prob- lemov socialni dejavniki kakor revščina, diskriminacija in zatiranje. To je zajeto v klasičnem argumentu C. Wrighta Millsa (1970), namreč, da »javne bolezni« po- gosto vidimo kot »zasebne težave«. Anti- diskriminacijska praksa prepoznava ključ- no vlogo socialnega konteksta in nevar- nosti, ki so povezane z ozko individualis- tično usmerjenostjo. • Moč. Poudarjanje posameznika na račun socialnega konteksta pripelje tudi do tega, da spregledamo, kako zelo je moč povezana s strankino situacijo in z razmerjem med socialnim delavcem in stranko. Hugman (1991: 6) to povezuje s profesionalizmom: »Govorica profesio- nalizma pogosto streže temu, da ostane prikrita problematika moči.« Ker je vloga socialnega dela prikazana kot nevtralna, filantropska, vprašanje moči - s tem pa tudi potenciala za njeno zlorabo - ni videti pomembno. V okviru strankine situacije je moč bistven vidik medosebnih razmerij in si zasluži veliko več pozornosti, kakor je je bila deležna doslej. Podobno pomemben je problem moči v razmerju stranka-de- lavec, pravita Webb in Tossel (1991: ix): V jedru doživljanja številnih strank je nemoč, ki jih pogosto pripelje v izola- cijo. Izvajalci socialne skrbi in socialni delavci so avtomatično na položaju moči, naj gre za profesionalce, delavce v rezidenčnih ali dnevnih ustanovah ali skrbnike, ki imajo opraviti s potrebami odvisnih odraslih ali otrok, saj se tisti, za katere skrbimo, zanašajo na to, da jim bomo kako pomagali. • Zatiranje. Socialni delavci se u- kvarjajo zlasti (čeprav ne zgolj) z ljudmi, ki pripadajo marginaliziranim socialnim skupinam in so tipično izpostavljeni raz- ličnim oblikam zatiranja, med njimi ra- sizmu in diskriminaciji zaradi starosti ali telesnega stanja. Ker imajo socialni delav- ci moč, imajo torej tudi potencial za zati- ranje strank, se pravi, za zlorabo moči. To postavlja socialne delavce na ključno me- sto, saj lahko bodisi prispevajo k zatiranju bodisi uporabijo svojo moč, da se spo- padejo z njim ali ga oslabijo (Thompson 1993). Socialno delo, ki ni občutljivo za problematiko zatiranja, je torej poten- cialno zelo nevarno. • Opolnomočenje. Ta izraz j empow- erment! je zadnja leta na veliko rabljen in je dovzeten za različne interpretacije na vsem političnem spektru (Gomm 1993). Kljub temu pa je pomemben koncept, zlasti če je rabljen v zvezi s konstruktivno vlogo socialnega delavca pri tem, da stranka prevzame nadzor nad svojim živ- ljenjem, se pravi, ko deluje proti negativ- nim in omejujočim učinkom zatiranja. Kot pripominja Mitchell (1989: 14): Britanska družba je nasičena z zatira- njem /.../. Socialnodelavska praksa opol- nomočenja, ki izvira iz takega razu- mevanja, govori o nemoči in zgubi kot posledici tega, da belci materialno in ideološko zatirajo temnopolte, srednji razred delavski razred, moški ženske, »odrasli« otroke in starostnike, telesno »močni« telesno šibke, »heteroseksualni« homoseksualne. Ta praksa socialnega dela prepoznava zatiranje ne le v vede- nju, vrednotah in drži posameznikov in skupin, temveč tudi v institucijah, struk- turah in zdravorazumskih predpostav- kah. (Citirano v Ward, Mullender 1993: 148.) • Skupen odziv. Individualistično u- smeritev tradicionalnega socialnega dela smo že komentirali, potrjuje pa jo Clar- kova (1993: 16) pripomba, da ima »social- no delo težnjo, videti socialne probleme na individualiziran način: prednost daje razlagam in pomoči na ravni posamez- nika«. Temeljna premisa antidiskrimina- cijske prakse pa je, nasprotno, da imajo 275 NEIL THOMPSON ljudje potrebo delovati skupaj in razvijati skupen odziv. Rušilne socialne sile, npr. rasizem, seksizem in diskriminacija sta- rostnikov, imajo zelo razdvajajoč učinek, tako da je ključna naloga kolikor mogoče preseči to razdvojenost in združiti ljudi k skupnemu smotru. To implicira dvoje: delo 5 stranko namesto delo na stranki (partnerstvo namesto paternalizma — Thompson 1992) in delo s podobno mis- lečimi kolegi, da bi ustvarili protizatiral- sko koalicijo. • Potreba po »odučenju«. Diskrimi- nacijske in zatiralske drže se v procesu socializacije internalizirajo, zato se je treba, da bi se spopadli z njimi, »odučiti« precej idej, verovanj in predpostavk, ki so doslej vplivale na naše delo in na naše in- terakcije. To zahteva določeno stopnjo avtorefleksije in nas lahko podvrže veli- kim pritiskom. Točko o potrebi po skup- nem delu je treba vzeti resno, da lahko ljudje pomagajo drug drugemu v kon- struktivnem spopadu s temi pritiski. Razviti antidiskriminacijsko prakso je težaven in zahteven proces, na trenutke boleč in nadložen, še zlasti, ker pogosto vključuje opuščanje prejšnjih vrednot in socializacijskih vzorcev. Zato je bist- veno, da delamo skupaj in podpiramo drug drugega. (Thompson et al. 1994a: 23.) • »Notranji sovražnik«. Da bi vzpo- stavili resnično antidiskriminacijsko pra- kso, moramo ostati pozorni na nevarnost subtilnega vpliva diskriminacijskega ali zatiralskega ravnanja ali takih vrednot na našo prakso. Ker imamo opraviti z glo- boko zakoreninjenimi kulturnimi pred- postavkami in strukturami moči, obstaja stalna nevarnost, da se tradicionalne pra- kse znova utrdijo. Ljudje, na primer, ki trdo delajo, da bi razvili antiseksistično prakso, se lahko, zlasti pod pritiskom, vračajo k stereotipnemu moškemu vede- nju. »Notranji sovražnik« je potemtakem samozadovoljstvo, ki dopusti, da se znova pojavijo diskriminacijske predpostavke, ker se nam ne posreči obdržati kritičnega refleksivnega pristopa (Thompson 1995) — glej spodaj diskusijo o antiintelektua- lizmu. OVIRE NAPREDKU Antidiskriminacijska praksa je nujno za- pletena v vprašanja moči in je še kako političen problem. Zato ni nobeno pre- senečenje, da obstajajo politične sile, ki se upirajo razvoju teh procesov in ovirajo napredek. Tudi slabo razumevanje ali ne- razumevanje problematike je potencialna zavora. Ta del članka torej identificira nekatere izmed teh ovir. • Strah, zanikanje in projekcija. Ljudje se socializiramo v vladajoče vred- note in verovanja, antidiskriminacijska praksa pa ima take učinke, da začnemo prevpraševati samoumevne predpostavke in opuščati negovana verovanja (npr. o vlogi ženske v družbi). To je gotovo lahko težavno in zbuja strah, zato je razumljivo, da se ji marsikdo upira. In ni presenetl- jivo, da bosta kot obrambna mehanizma v rabi zanikanje in projekcija. Zanikanje la- hko privzame npr. obliko pripombe: »Za- radi zakonskih sprememb so ženske zdaj enakopravne.« Se pravi, zanikano je re- alno žensko doživljanje seksizma. Proje- kcija se pojavi, ko so vzroki za zatiranje projicirani na druge: »Veste, temnopolti so lahko prav taki rasisti kot mi.« Tako je problem individualiziran, osrednja vloga moči pa zanemarjena, kakor da je diskri- minacija zgolj stvar osebnih predsodkov. To so torej rušilni procesi, s katerimi se je treba na trden, a občutljiv način dosledno spopadati. • Minimalizacija. Tu gre za težnjo, da podcenjujemo pomen diskriminacije in zatiranja in zmanjšamo njuno relevant- nost. Splošen zgled je pripomba: »Pri nas ni veliko temnopoltih, zato rasizem ni re- sen problem.« Kakor poudarja Thompson (1994a: 20): S takim odnosom se je treba spopasti zlasti iz treh razlogov: i) Je napačen. Število pripadnikov etničnih manjšin na področjih, kjer ni trdnih manjšinskih skupnosti, je po- gosto podcenjeno. 276 v PODPORO ANTIDISKRIMINACIJSKI AKCIJI ii) Je irelevanten. Profesionalno usposabljanje za socialno delo naj bi opremilo študente za učinkovito prakso po vsej deželi in ne zgolj za posamezno geografsko ali kulturno področje. iii) Je rasističen. Trditi, da etnično občutljiva in antirasistična praksa na po- dročju, kjer prevladujejo belci, nista po- membni, je reči, da so ponujene službe skrojene v glavnem po meri belcev — to pa ima očitno rasistične implikacije. Poleg tega imajo beli delavci in učitelji odgovornost do problematike rasizma tudi tam, kjer ni temnopoltih strank, zato da se lahko z rasizmom sploh spopade- mo. Pri ocenjevanju in pripravi krušnih staršev, na primer, moramo biti v prvi vrsti pozorni na njihov odnos do otrok iz drugih etničnih ali rasnih skupin. • Egocentričnost. Antidiskriminacij- ska praksa prepoznava pomen razlik in raznolikosti in se zato izogiba preozki perspektivi. Izraz »egocentričnost« torej uporabljamo za opis nezmožnosti ali ne- pripravljenosti posameznika, da bi pre- segel zgolj svojo lastno perspektivo. Da bi lahko moški priznali pomen seksizma in prispevali k antiseksizmu, morajo biti zmožni gledati skozi ženske oči. Gledati zgolj z moške perspektive lahko pripelje k preozkemu pogledu in k temu, da ne prepoznamo izkušnje zatiranja. Iz podob- no ozke usmerjenosti na svoje kulturne predpostavke in vrednosti nastane etno- centrizem, ki je tudi primer egocentrične drže. • Hierarhija zatiranja. Obstajajo razne vrste zatiranja, recimo, seksizem, rasizem, diskriminacija starostnikov in telesno šibkih. Pomembna ovira učinko- vitemu napredku so »frakcijski boji«, kjer lažni argumenti o tem, katere oblika zati- ranja je pomembnejša, zastrejo temeljno premiso, da potrebujemo protizatiralsko koalicijo. Treba je priznati, da v resnici obstajajo pomembne razlike med oblika- mi zatiranja — vsaka ima svojo dinamiko —, vendar se na veliko področjih tudi pre- krivajo ali delujejo skupaj. Antidiskrimi- nacijska praksa se mora vsaj spočetka os- redotočiti na skupne elemente zatiranja; konfrontirati se mora z reakcionarnimi si- lami, ne pa da frakcijski interesi, ki se obešajo na hierarhijo zatiranja, vzpostav- ljajo situacijo »deli in vladaj«. • Redukcionizem. Skupna in zelo pomembna nevarnost je težnja po čez- mernem poenostavljanju, po reduciranju kompleksnega, večplastnega niza pojavov na enostavno razlago. Tak redukcionizem v zvezi z antidiskriminacijsko prakso je žal vse prepogost. Zgled zanj je izraz »politična korektnost« ali »PK«. Izraz je rabljen tako, da implicira enostaven seznam dopuščenih in prepovedanih rav- nanj v zvezi s problematiko enakoprav- nosti, diskriminacije in pravic, zlasti pa zadeva rabo nediskriminacijske govorice. Ta koncept je simplicističen in izkrivlja kompleksno realnost diskriminacije. Ne potrebujemo tehničnega seznama besed, ki so tabu, ali seznama nekritično rab- ljenih »pravih« besed, temveč moramo postati občutljivi za rabo jezika, zlasti za njegov potencial, da razkriva ali podpira ' diskriminacijo (Pugh 1995). • Ideologija vrača udarec. Postali smo pozorni na diskriminacijo in zati- ranje, ideologija pa nam vrača koncepte politične korektnosti. Antidiskrimina- cijska praksa prevprašuje samoumevne predpostavke in usmerja pozornost k strukturam moči, zato ni nobeno prese- nečenje, da se ji tisti, ki so zainteresirani za status quo, upirajo in jo zaustavljajo. Bilo bi skrajno naivno domnevati, da bodo mirno gledali, kako se razvija. V zadnjih letih lahko med poskusi, da bi ozavrli jasnejši pogled na enakopravnost, opazimo poudarjanje viktorijanskih vred- not in zahtevo po »vrnitvi k temeljem«. • Defetizem. Antidiskriminacijska praksa je velik izziv tako v tem, da mo- ramo z njo uskladiti svojo prakso, kakor v tem, da moramo vplivati na prakso drugih in na politiko organizacije, v ka- teri delamo. Vrhu tega sta diskriminacija in zatiranje močno zakoreninjena v kul- turnih predpostavkah in strukturah moči, zato je boj za pozitivne spremembe te- žaven in nevaren. Vendar nas zahtevnost in zapletenost naloge ne bi smeli zapeljati v defetizem. Vpliv posameznika je nujno 277 NEIL THOMPSON omejen, vendar tudi majhen pozitiven prispevek pomeni, da smo del rešitve in ne del problema. • Zgolj simbolične geste. To se na- naša na delanje vtisa, kako sta enakoprav- nost in socialna pravičnost naši prioriteti, medtem ko ju v resnici onemogočamo, tako da v praksi ne pride do nobenih pomembnejših sprememb. Na primer: zamenjamo lahko terminologijo, ki jo uporabljamo, morda tako, da namesto o »invalidih« govorimo o »ljudeh s poseb- nimi potrebami«, pa vendar jih še naprej izključujemo iz načrtovanja služb. Zato je pomembno, da smo pozorni na zgolj sim- bolične geste in si prizadevamo zago- toviti, da ne bodo onesposobile pravih poskusov, da bi se približali resnični enakopravnosti. • Zadrževanje virov. Obstajata dva načina, kako lahko zadrževanje virov ovira napredek - resnični in namišljeni. Priznati je treba, da je podpiranje enako- pravnosti redko poceni. Nasprotno, reče- mo lahko, da poskusi, najti poceni opcije, pogosto pripeljejo v diskriminacijo. Gre za to, da pomembnejši napredek v okviru obstoječih virov ni mogoč čez noč. Toda vprašanje virov je lahko tudi izgovor, sredstvo upiranja antidiskriminacijski praksi, zato moramo biti pozorni na to, ali ni trditev, da je proračun omejen, zgolj zakrinkan ideološki odpor do pobude za enakopravnost. Očitno torej obstaja vrsta velikih in pomembnih ovir napredku, vključno z nekaterimi, ki jih tu zaradi pomanjkanja prostora ne obravnavamo. Poznavanje ovir nam vsaj do neke mere omogoči, da se učinkovito soočimo z njimi. Seveda pa samo to ne zadošča, potrebna je tudi cela vrsta pozitivnih strategij v podporo anti- diskriminacijske prakse. Zato je pomem- bno, da orišemo nekatere izmed njih. STRATEGIJA RAZVOJA Pri prizadevanjih, da bi razvili anti- diskriminacijsko prakso in utrdili njen položaj kot temelja dobre prakse, je treba storiti še precej, da bi zagotovili njeno rast in razcvet; v nasprotnem primeru bo postala zgolj ponižna modna muha v zgo- dovini socialnega dela, v njem pa se bodo spet uveljavile tradicionalne oblike pra- kse. Torej je pomembno vsaj v obrisih proučiti nekatere take posebne strategije. • Vključevanje. Da bi antidiskrimi- nacijska praksa obveljala kot dobra pra- ksa, jo je treba vključiti v vse vidike tega, kar počnemo — v teorijo, politiko in prakso. Vključevati moramo teme enako- pravnosti, diskriminacije in zatiranja, ne zgolj simboličnih »opcij«. V nasprotnem primeru lahko osebje enkrat deluje v ok- viru antidiskriminativne prakse (npr., raz- vija prakso, ki ne diskriminira starejših), drugič pa jo zanemari (npr. pozabi upo- števati posebne potrebe temnopoltih sta- rostnikov; BlAKEMORE, BONEHAM 1994). • Prevrednotenje. Antidiskriminacij- ska praksa je v nekaterih pogledih močan izziv za tradicionalne pristope v social- nem delu. Vendar trdim, da je treba sled- nje prevrednotiti in ne kar tako zavreči. Na primer, klasično krizno intervencijo so kritizirali, da ni pozorna na diskrimi- nacijo in zatiranje (Thompson 1991); od tod lahko revidiramo tradicionalne pri- stope in jih predelamo v skladu z načeli antidiskriminacijske prakse. • Kritika slabe prakse. Bistveni ele- ment dobre prakse je napraviti vse, kar je potrebno, da naša praksa postane zares antidiskriminacijska. Toda ni dovolj, da se omejimo samo na svojo prakso, ker s tem prikrijemo, da obstajajo še drugi primeri slabe prakse. Ne moremo trditi, da zago- varjamo enakopravnost, hkrati pa opravi- čujemo zatiralsko ali diskriminacijsko prakso kolegov ali ustanove, v kateri de- lamo. To ne pomeni, da se lahko posta- vimo za razsodnike o delu kolegov. S tem je treba ravnati taktno in občutljivo, da si ne odtujimo kolegov, kljub temu pa je treba o slabi praksi govoriti. • Kritika antiintelektualizma. Bri- tansko socialno delo ima pragmatično tradicijo, ki tu in tam preraste v antiin- telektualizem, to je, v zavračanje vredno- sti, ki jo ima pri učenju in v praksi teorija. Izogibanje teoriji je nevarno (Thompson 1995) med drugim zato, ker namesto kritične analize in eksplicitnih temeljnih 278 v PODPORO ANTIDISKRIMINACIJSKI AKCIJI vrednosti dobimo neproblematizirane predpostavke, ki pripadajo ideologijam zatiranja. Na ta način je diskriminacijska praksa posledica zavračanja teorije kot vodiča za prakso. Antiintelektualizem v imenu zgrešenega pragmatizma pušča so- cialne delavce brez moči, da bi razumeli in predelovali zapleteno prakso, ki ni diskriminacijska ali zatiralska. • Kritika brez groženj. Gurnah (1984: 11) kritizira pristop k antirasizmu, kot ga uteleša »trening rasne zavesti«. Zanj je ta agresivni in konfliktni pristop dejansko škodljiv, saj v najboljšem prime- ru pripravi »socialno spretno nerasistično predstavo, ne pripelje pa do antirasis- tične prakse«. V tem se odraža teza, da se ljudje iz groženj ničesar ne naučijo, ker je v takih situacijah zanje prvo preživeti. Toda na enak način se ljudje ničesar ne naučijo, kadar jim je preudobno. Tu je treba zadeti pravo — socialne delavce je treba kritizirati, ne da bi jim grozili (Thompson et al. 1994a). Doseči to občut- ljivo ravnotežje je težko, a bistveno, saj grozeče vzdušje ne spodbuja učenja ali dobro informirane kritične prakse. • Skrb za osebje. Socialno delo ima občutne stresne razsežnosti (Gibson et al. 1989; Jones eííü/. 1991), in v njem so pou- darjene potrebe po ustrezni podpori ose- bju. Zato je »skrb za osebje« pomemben pojem (Thompson ei «/. 1994b), in sicer na dva načina. Prvič, kakor smo videli, je an- tidiskriminacijska praksa zahteven in na- poren projekt, zlasti kar zadeva konflikte in dileme o zatiranju in enakopravnosti. Drugič, kakor poudarja Burnard (1991), delavci pod stresom pogosteje razčlove- čijo ljudi, jih jemljejo kot predmet. Stres torej očitno ne spodbuja antidiskrimi- nacijske prakse, zato je skrb za osebje v našem kontekstu še dodatno pomembna. • Podpora drug drugemu. Omenili smo že, da je antidiskriminacijska praksa skupna odgovornost in da je mogoče s sodelovanjem veliko pridobiti. To je tre- ba poudariti in na tem utemeljiti pomem- bno strategijo razvoja in utrditve antidis- kriminacijske prakse. Na kritiko zatiranja ne smemo gledati kot na osamljeno aktiv- nost, • ker lahko s skupno akcijo dose- žemo več kot z individualno; • ker so skupine ljudi, ki delajo sku- paj, manj ranljive za kritike ali napade reakcionarnih sil; • ker je vzajemna podpora vsesploš- no koristna; • ker se moramo vsi še veliko na- učiti in se lahko pri skupnem delu učimo drug od drugega; • ker antidiskrimacijska praksa sloni na samozavedanju, ki ga spodbuja delo s podobno mislečimi. Strategija skupnega odziva si torej zasluži, da vanjo investiramo čas in ener- gijo. SKLEP Antidiskriminacijska praksa ima v sedanji obliki razmeroma kratko zgodovino, ven- dar je v zadnjem desetletju močno na- predovala. Kljub temu pa problematika diskriminacije in zatiranja še zdaleč ne dosega pozornosti, ki si jo zasluži, in še zdaleč ni splošno sprejeto, da mora biti dobra praksa antidiskriminacijska (Thom- pson 1993). Poskusil sem podpreti antidiskrimi- nacijsko prakso, s tem da sem pregledal splošne teme, identificiral ovire napred- ku in predlagal strategije razvoja. Še pomembnejše pa se mi zdi, da bi bil ta prispevek del širšega procesa, v katerem se širi zavedanje o tej pomembni prob- lematiki in v katerem postajajo praktiki bolje opremljeni, da se lotijo velikega iz- ziva, razviti socialno delo, ki bo temeljilo na socialni pravičnosti, enakopravnosti in vztrajnemu nasprotovanju zatiranju. 279 NEIL THOMPSON Literatura K. Blakemore, m. Boneham (1994), Age, Race and Ethnicity: A Comparative Approach. Bucking- ham: Open University Press. P. Burnard (1991), Coping with Stress in the Health Professions. London: Chapman and Hall. A. ciarke (1993), The comfort of strangers: Social work in context. V: J. Clarke (ur.) (1993), A Crisis in Care: Challenges to Social Care. London: Sage. P. Corrigan, P. Leonard (1978), Social Work Practice under Capitalism: A Marxist Approach. London: Macmillan. L. DOxMINELLI, e. MâLEOD (1989), Feminist Social Work. London: Macmillan. F. Gibson, A. McGrath, N. Reíd (1989), Occupational stress in social work. British Journal of So- cial Work, 19. R. GoMM (1993), Issues of power in health and welfare. V: J. Walmsley, J. Reynolds, P. Shake- speare, R. WooLFE (ur.) (1993), Health, Welfare and Practice: Reflecting on roles and rela- tionships. London: Sage. A. Gurnah (1984), The politics of racism awareness training. Critical Social Policy, 11. J. Hopkins (1986), Caseworker. Birmingham: Pepar. R. Hugman (1991), Power in Caring Professions. London: Macmillan. F.Jones, B. C. Fletcher, K. Ibbetson (1991), Stressors and strains amongst social workers: De- mands, supports, constraints and psychological health. British Journal of Social Work, 21. M. Langan (1992), Introduction. V: M. Langan, L. Day (ur.). Women, Oppression and Social Work. London: Routledge. M. Langan, P. Lee (ur.) (1989), Radical Social Work Today. London: Unwin Hyman. P. Leonard (1989), Foreword. V: L. Dominelli, E. McLeod (1989), Feminist Social Work. London: Macmillan. C. W. Mills (1970), The Sociological Imagination. Harmondsworth: Penguin. G. Mitchell (1989), Empowerment and opportunity. 5осш/ Work Today, 16 March. G. Pearson, J. Treseder, M. Yelloly (ur.) (1988), Social Work and the Legacy of Freud. London: Macmillan. J. Phillipson (1992), Women, Men and Social Work. London: CCETSW. R. Pugh (1995), Language for Health Professionals. London: Chapman and Hall. R. Stevens (1983), Freud and Psychoanalysis. Milton Keynes, Open University Press. N. ThOxMPSon (1991), Crisis Intervention Revisited. Birmingham: Pepar. — (1992), Existentialism and Social Work. Aldershot: Avebury. — 0.99У), Anti-Discriminatory Practice. London: Macmillan. — (1995), Theory and Practice in Health and Social Welfare. Buckingham: Open University Press. N. Thompson, M. Osada, B. Anderson (1994a), Practice Teachirig in Social Work (2nd edition). Birmingham: Pepar. N. Thompson, M. Murphy, S. Stradling (1994b), Dealing with Stress. London: Macmillan. D. Ward, A. Mullender (1993), Empowerment and oppression: An indissoluble pairing for con- temporary social work. V: J. Walmsley, J. Reynolds, P. Shakespeare, R. Woolfe (ur.) (1993), Health, Welfare and Practice: Reflecting on roles and relationships. London: Sage. R. Webb, D. Tossell (1991), Social Issues for Carers. London: Edward Arnold. 280 ese/ Darja Zaviršek LJUDJE, KI POTREBUJEJO POMOČ ZA SAMOSTOJNO ŽIVLJENJE Rozmišljonje ob prvi Državni konferenci o zogovorništvu in pomoči za ljudi s posebnimi potrebami, njihove starše, prijatelje in strokovne delavce (Izlake, 6.in 7. april 1995). Ko je leta 1992 izšel Praktični priročnik za osebje v službah za ljudi s posebnimi potrebami, ki sta ga napisala zakonca Brandon, je Vito Flaker v uvodu spomnil na pomen poimenovanj in na negativne nanose, ki počasi sedajo na nove pojme za opredelitev ljudi s prizadetostmi. Ta- krat se je sintagma »ljudje s posebnimi potrebami« zdela najmanj stigmatizira- joča, čeprav ne povsem zadovoljiva. V is- tem času je Jelka Škerjanc, izhajajoč iz normalizacijskega razlagalnega modela za delo z ljudmi, ki potrebujejo pomoč v vsakdanjem življenju, vprašala nekatere ljudi, opredeljene kot duševno prizadete, kako želijo biti poimenovani. Odgovorili so, da želijo, da jih strokovnjaki in drugi imenujejo ljudje. Odgovor je tako logičen, da še ostre- je peoblematizira klasifikacijske manire negativnega profesionalizma in raznih »strokocentrizmov«. Subtilno se približa konceptu normalizacije, ki mu David in Althea Brandon pravita »načela vsakda- njega življenja«. Vsi želimo biti za druge »ljudje«, v nekaterih kulturah pa ime za pripadnika etnične skupine tudi dejan- sko pomeni človek: pri Romih (Roma), Eskimih (Inuit) in še bi lahko naštevali. S stališča ljudi, o katerih govorimo, sin- tagma »ljudje s posebnimi potrebami« ni ustrezna. Gre za to, da se njihovo življenje s pomočjo plačane in neplačane pomoči kar najbolj približa vsakdanjemu, in ne, da kopičimo kakšne »posebne potrebe«. Iz antropološke perspektive, ki poudarja človekovo enkratnost in neponovljivost, smo »ljudje s posebnimi potrebami« vsi, saj je vsakdo edinstven in s tem poseben. Zato bi bilo ustrezneje govoriti o lju- deh, ki potrebujejo pomoč za samostojno življenje. To poimenovanje ne vsebuje elementov razvrednotenja, saj ne gre niti za »prizadetost« niti za »posebne potre- be«, ki potrebujejo »posebno obravnavo«. Gre za delitev istega sveta in istih pravic, kot jih imajo ljudje, ki v vsakdanjem živ- ljenju ne potrebujejo pomoči. Pomoč ne pomeni niti dobrosrčnosti ali pomiritve slabe vesti niti paternalizma in nove odvisnosti, temveč pomeni spremljanje ljudi na poti k samostojnejšemu življenju. Vendar pa so vsa nova imena le za pomir- itev strokovnjakov, ljudem, o katerih go- vorimo, pa redko prinesejo kaj novega. Ljudje, ki potrebujejo pomoč za samostojno življenje, so neprestano soo- čeni z dejstvom, da jim večina, s katero prihajajo v stik, odvzema pravico prevze- mati pozitivno vrednotene družbene vlo- ge. Koncept valorizacije družbenih vlog ¡social role valorization/, ki izhaja iz te- orije normalizacije in ga je razvil Wolfens- berger, vsebuje zahtevo, da prizadeti opravljajo vloge, ki so v družbi cenjene, in da so poleg splošnih človekovih pravic upoštevane tudi tiste, ki izhajajo iz nji- hove prizadetosti (pravica do dostopa v javne prostore, pravica do zavarovanih delovnih mest, pravica do spremljevalk in spremljevalcev). Namesto tega so ljudje s posebnimi potrebami praviloma obravna- vani s pomilovanjem, ki mu NiChorcora, Jenning in Lordan (1994) pravijo pitied box mentality. Pomilovanje, ki pogosto dobi obliko miloščine, zahteva hvalež- nost. Denar, ki se zbira v kovinskih poso- dah, ne krepi pravic ljudi s prizadetostmi. 281 DARJA ZAVIRŠEK temveč legitimira odnosna razmerja med dajalcem miloščine, torej dobrotnikom, in sprejemnikom miloščine, torej tistim, ki mora biti hvaležen. Kolikšni so občutki krivde in nelagodja, govori izjava sloven- ske socialne delavke, ki je po večdnev- nem druženju z osebo, ki potrebuje po- moč za samostojno življenje, pripovedo- vala o svojem nelagodju, zaradi katerega ni mogla vprašati mlade ženske, »kaj je z njo, zakaj je klasificirana kot oseba s po- sebnimi potrebami«. Pomilovanje in tudi predsodki so onemogočili človeški stik, ki bi ga lahko ti osebi vzpostavili. Novo razmerje med državnimi, prostovoljnimi, privatnimi, karitativnimi službami in lju- dmi, ki potebujejo pomoč za samostojno življenje, pa zahteva tudi novo izobraže- vanje, ki bo temeljilo na vzajemnem uče- nju med uporabniki različnih služb in strokovnjaki. Zdi se, da je Prva državna konfe- renca o zagovorništvu in samopomoči za ljudi s posebnimi potrebami, njihove starše in prijatelje za vselej pretrgala z doslejšnjo prakso, po kateri uporabniki niso bili vključeni v izobraževalne proce- se, temveč so v njih sodelovali samo stro- kovnjaki. Organizatorji iz Sklada Silva so povabili ljudi, ki potrebujejo pomoč za samostojno življenje, pridobili zanje sred- stva pri Ministrstvu za delo, družino in so- cialne zadeve in jim organizirali bivanje v hotelu, kot se za take konference spodo- bi. Staršem ljudi s posebnimi potrebami, njim samim in prijateljem je omogočil učenje v delavnicah in vsem udeležen- kam in udeležencem ob koncu srečanja izdal potrdilo o udeležbi na konferenci, ki je imela naslov Samostojno življenje. Delo na konferenci je potekalo v dveh skupinah. V eni so delali ljudje, ki potrebujejo pomoč za samostojno življe- nje, skupaj s svojimi prijatelji in sprem- ljevalci. Vodil jo je Andrew Holman, znan zagovornik človekovih pravic iz Velike Britanije. V drugi delavnici so bili starši ljudi, ki potrebujejo pomoč za samosto- jno življenje, in nekaj strokovnih delavk in delavcev. Vodila sta jo Althea in David Brandon, ustvarjalca in vizionarja sodob- nih pristopov pri načrtovanju psihoso- cialnih služb z Anglia University v Cam- bridgeu. Cilji konference, kot so jih na začet- ku zapisali organizatorke in organizatorji, so bili naslednji: 1) dvig ozaveščenosti in krepitev moči uporabnikov in uporabnic socialnih služb; 2) posredovanje potreb uporabni- kov in njihovih pričakovanj državi in načrtovalcem služb; 3) opredelitev vizije delovanja sa- mopomočnih skupin; 4) harmoniziranje načrtov in njiho- vo uresničevanje. Ena od udeleženk je pri poročanju o delu skupine ljudi, ki potrebujejo pomoč za samostojno življenje, izjavila, da so bili takrat, ko so govorili v skupini o svojih željah, vsi presenečeni, koliko želja imajo. Šele zdaj, ko so jih izrazili, obstaja mož- nost, da pristopijo k njihovi uresničitvi. Veliko jih je zahtevalo zaposlitev in to, da jih ljudje, ki nimajo diagnoz, sprejmejo medse. Govorili so o občutku nerazum- Ijenosti in izključenosti. Eden od udele- žencev, ki dela v delavnici pod posebnimi pogoji, je dejal, da želi razvrščati prazne steklenice v različne zaboje, ki jih upo- rabljajo trgovine. Njegova največja želja je bila, da bi nekoč opravljal to delo v »na- vadni« trgovini. Za to delo ne more nihče trditi, da je za človeka, ki potrebuje po- moč za samostojno življenje, »prezahtev- no«. Gre za toge predstave ljudi, ki niso prizadeti, o tem, kaj zmorejo ljudje, ki so drugačni, in kakšne so njihove pravice v družbi tistih, ki nimajo psihiatričnih diag- noz. Nekateri so govorili o načrtih Sku- pine za samostojno življenje, ki bo začela izdajati časopis za obveščanje javnosti o svojih potrebah, željah in vizijah. Neka- teri udeleženci in udeleženke so si pred koncem prvega dne ogledali video o spol- nosti, o eni najboj tabuiziranih in bolečih tem. Sklepi, ki so jih udeleženci posredo- vali o vsebini videa, so bili: 1) spolnost je pomemben del živ- ljenja vsakega človeka, tudi ljudje s po- sebnimi potrebami imajo potrebe v zvezi s spolnostjo; 282 LJUDJE, KI POTREBUJEJO POMOČ ZA SAMOSTOJNO ŽIVLJENJE 2) O spolnosti se je pogosto težko pogovarjati s starši in skrbniki, zato je pomembno, da najdemo zaupno osebo, s katero se bomo lahko o tem pogovarjali; 3) prijatelji in strokovno osebje nam lahko pomagajo tako, da se pogovarjajo z našimi starši in skrbniki o svojih straho- vih. Naše izkušnje v spolnosti jim lahko posredujejo na primer tako, da zagotovijo staršem, da njihovi otroci niso v nevar- nosti in da delajo tisto, kar jih osrečuje. Nekateri so govorili o arhitekton- skih in transportnih ovirah, ki jih omeju- jejo pri samostojnosti. Opozorili so, da ljudje na invalidskih vozičkih nimajo ure- jenih poti brez ovir, da ne morejo upo- rabljati sredstev javnega prometa kot dru- gi ljudje in da politiki tega ne upoštevajo. Želijo si posebne avtobuse, s katerimi bi postali mobilnejši, ne da bi za prevoz, izlete in vožnjo iz enega kraja v drugega potrebovali pomoč strokovnega osebja. Večina udeleženk je izrazila željo, da bi se o spolnosti pogovarjali sami, brez navzoč- nosti staršev. Pomemben del pogovorov je bila za- hteva po vrnitvi volilne pravice, ki je bila nekaterim posameznikom arbitrarno in brez njihove vednosti odvzeta. Andrew Holman je predlagal, da se izvede skupna raziskovalna naloga, ki bi vključevala pri- zadete posameznike in ljudi iz univerze, ki naj raziščejo, koliko ljudem je bila ta pravica odvzeta, na kakšen način in zakaj. Ljudje, ki potrebujejo pomoč za samosto- jno življenje, so poudarjali naključnost te- ga odvzema, za katerega izve človek tako, da kratko malo ne dobi volilnega lističa. Ljudi, ki potrebujejo pomoč za sa- mostojno življenje, je bilo mogoče raz- likovati le po stopnji sekundarne pri- zadetosti. Razlikovati je bilo mogoče med tistimi, ki živijo pri starših, in peščico ti- stih, ki živijo v institucijah. Za slednje so bile značilne institucionalna drža, iatro- gene poškodbe in številne kadilske situa- cije, ki so posledica dolgotrajnega bivanja v prostoru »čakajoče kulture« {cf. Zaviršek 1994). Ena od žensk, ki ji je bilo okoli 30 let in že nekaj let živi v domu starejših občanov, je imela na levem kotu spodnje ustnice temno liso, ki so jo pojasnjevali rumeno rjavi prsti. Ta zunanja poškodba je posledica verižnega kajenja »do filtra« in do zadnjega vlakna tobaka, ki dobe- sedno prežge prste in kožo ustnic, jo por- javi. Ženska je nekajkrat poudarila, da želi zapustiti institucijo, v kateri živi, in se vrniti v okolje, iz katerega so jo iztrgali po kopici izgub in diskriminacij. Želi se vrni- ti med prijatelje in prijateljice v delavnici pod posebnimi pogoji. Člani in članice skupine so jo podprli in poudarili, da za- piranje ljudi v institucije »ni pravično«, da je to »oblika zatiranja«. Vidna kronifikacija kot posledica in- stitucionalnega življenja pa je na seminar- ju dobila še nove obrise, saj je v spreje- majočem, vsakdanjem, nenadzorovalnem vzdušju, ki je vladalo, postala bolj zabri- sana. Za nekaj dni so jo prekrili odnosi spoštovanja in sprejemanja drugačnosti kot del normalnosti. Ženska s kronično prežgano ustnico se je na koncu konfe- rence zahvalila Holmanu, da ji je omogo- čil izraziti potrebe in želje in da jo je pos- lušal. Podprli so jo tudi drugi uporabniki, njeni sodelavci v delavnici pod poseb- nimi pogoji. Zahtevali so, da se njihova nekdanja sodelavka vrne v okolje vsak- danjega življenja, in apelirali pri osebju institucije, da je ne bi zapirali v prostore. Bili so zgroženi, da so izhodi iz institucije dovoljeni le v dopoldanskih urah za uro ali dve. Tako kratenje človekovih pravic je bilo ljudem, ki potrebujejo pomoč za samostojno življenje in živijo pri starših, manj znano. Značilnost ljudi, ki potrebujejo po- moč za samostojno življenje, je, da so večino življenja preživeli v okolju, v ka- terem so dobili malo spodbud in doživeli veliko izrabljanja. Znano je, da je število otrok, ki so preživeli spolno izorabljanje, večje med skupino duševno prizadetih kot med neprizadetimi (Friedrich, Boro- SKiN v SiNASoN 1992). Valerie Sinason se sprašuje, ali je to posledica pomanjkanja prvotne tesne vezi med staršem in novo- rojenim otrokom, ali pa posledica po- manjkanja podpore in sredstev za tiste, ki skrbijo za ljudi z resnimi problemi v obnašanju in čustvovanju (Sinason 1992: 133; Zamršek 1994b). Včasih je vedenje, 283 DARJA ZAVIRŠEK ki ga uvrščamo v kategorijo duševnih pri- zadetosti, posledica fizičnega nasilja, ki ga človek preživlja v otroštvu, travmatičnih dogodkov ob rojstvu, ki pa v institucion- alnem režimu povzročajo še nove in nove sekundarne prizadetosti. Pri kategoriji lažje duševne prizadetosti pa gre tako ali tako vedno za socialno deprivacijo, ki jo oseba doživlja od rojstva naprej. Valeri Sinason razlikuje med primarno (organ- sko) prizadetostjo in sekundarno prizade- tostjo, ki je posledica socialnega okolja (Sinason 1992: 10). Terapevtka opisuje zgodbo Stevena s težjimi poškodbami možgan, ki se je tolkel s pestjo po glavi, to pa je počel zlasti takrat, ko so v njegovem življenju nastopile odločilne spremembe, in takrat, ko je institucionalno življenje preplavilo njegove individualne potrebe. Njegova primarna prizadetost je bila po- vezana z možganskimi poškodbami. Nje- gova sekundarna prizadetost, ki je dobila obliko samopoškodovanja, pa je imela ob- rambno funkcijo. Po dveh letih terapevt- skega dela so jo začele nadomeščati manj samouničevalne oblike obnašanja in čust- vovanja (jok, telesni stik, besede). V naj- težjih čustvenih situacijah pa je vedno uporabil staro obliko izražanja trpljenja. Samouničevalno vedenje, ki še pou- darja prizadetost osebe, je pogosto'pove- zano z nezavedno željo po smrti. Občutki krivde, ki se manifestirajo kot samona- silje, so povezani s tem, »koliko težav po- vzročajo ljudem«. Neka članica Skupine za neodvisno življenje, ki deluje v Kopru, je pred časom na vprašanje, kako se je počutila kot udeleženka asertivnega tre- ninga za uporabnice, študentke in stro- kovnjakinje, zapisala: »Zelo mi je bilo všeč; ko sem se počutila slabo, me niso gledali postrani, kot sem vajena. Ta spre- jem me tako preseneča, da ne morem po- zabiti.« To govori o zavednih in nezaved- nih sporočilih, ki jih oseba dobiva iz oko- lja: da je »problematična«, »bolna«, »neza- dostna«. Ker se »slabo počuti« (primarna prizadetost), mora biti skromna, hvaležna in brez velikih pričakovanj (sekundarna prizadetost). To lahko ponazorimo v she- mi, ki kaže prepletanje in součinkovanje primarne in sekundarne prizadetosti. čustvena/telesna zanemarjenost izrabljanje/ /travme otфel/otrpla v žalosti poškodovanost/ /prizadetost čustveno/telesno ne smem samopoškodovanje zahtevati ne ustrezaš občutki krivde »sem breme« V. Sinason ugotavlja, da beseda »neumen« Istupidì izvorno pomeni »otrpel v žalosti« Inumbed with griefl. To spremeni seda- nje razumevanje pojma »neumen«, ki op- redeljuje manko, osebno pomanjkljivost, izpusti pa izvorno žalost, ki smo ji priča. Otrpel v žalosti, torej neumen, je pogosto tudi obrambni mehanizem pred spomini na travmatične dogodke iz otroštv^a. Biti neumen pomeni, da osebi ni treba od- govarjati na vprašanja, ni ji treba »vedeti«, ni ji treba biti odgovorna. Postati neumen je najmočnejša oblika zanikanja travma- tičnega dogodka. Šele družbena racionali- zacija deprivacije in izgub transformira otrplost zaradi žalosti v slabšalni pojem »neumen«. Če po tem znova premislimo predla- gani termin ljudje, ki potrebujejo pomoč za samostojno življenje, vidimo, da vse- buje naslednje elemente: • ohranja besedo »ljudje«, ki izhaja iz odgovora na vprašanje, kako želijo biti poimenovani, in vsebuje poudarek na človeškosti, ki si jo delimo vsi ljudje; • govori o procesu, ki je sestavljen iz pomoči, ki pelje k samostojnejšemu življenju in ne k pokroviteljstvu in podre- jenosti; • govori o tem, da ljudje ne potre- bujejo niti institucionalne varnosti niti korekcije, temveč podporo, da bi lahko čimbolj samostojno živeli; • samostojno življenje ni sinonim za neodvisnost, temveč za soodvisnost v sa- mostojnosti; • samostojno življenje je življenje v »navadnih hišah na navadnih ulicah«, pre- vzemanje družbeno cenjenih socialnih vlog in vsakdanje druženje z ljudmi; • pojem ne razlikuje ljudi z različ- nimi prizadetostmi, saj tako ločevanje ljudi razdružuje in jim s tem odvzema 284 LJUDJE, KI POTREBUJEJO POMOČ ZA SAMOSTOJNO ŽIVLJENJE moč. Skupina uporabnikov in uporabnic, ki deluje v Corku (Irska), poudarja, da je pomen povezovanja ljudi z različnimi po- škodovanostmi v tem, da krepi njihovo moč v razmerju s strokovnjaki, ki jih kate- gorizirjo in ločujejo (cf. NiChorcora, Jen- nings, Lordan 1994). Sintagmi bi lahko očitali, da je pre- več opisna in nepraktična, ker je dolga. Prav za to gre. Kratke besede, ki se na psihosocialnem področju kitijo z lažno znanstvenostjo in eksaktnostjo, morajo zamenjati antropološko emski opisi oseb in človeških fenomenov. Gre za proces in ne za to, kaj kdo v svoji poškodovanosti je. Emsko opisovanje namesto scientis- tične klasifikacije omogoča, da ohranimo pred seboj osebo v vsej njeni človeškosti. Cilj znanstvenih klasifikacij pa je pri lju- deh, ki potrebujejo pomoč za samostojno življenje, ravno nasproten: abstrahirati, tako da ostane le logični um brez čustev in človeške ranljivosti. Tako se izognemo bolečini in krivdi v soudeleženosti. O podobnem poimenovanju govori knjiga Neodvisna življenja avtorice Je- nny Morris (1993), ki ima sama izkušnjo prizadetosti. Sintagma »neodvisno življe- nje«, ki se je začela sporadično pojavljati v 80. letih, vsebuje danes štiri temeljne predpostavke (1993: 21): • vsako človeško življenje je vre- dnost; • vsakdo, ne glede na prizadetost, se je sposoben odločati med različnimi mož- nostmi, če ima izbiro; • ljudje s prizadetostmi imajo pravi- co nadzorovati svoje življenje; • ljudje s prizadetostmi imajo vso pravico sodelovati v družbi. Koncept neodvisnega življenja je pravzaprav izziv ideologiji neodvisnosti, ki je pomembna vrednota v individualis- tičnem svetu, in hkrati njena kritika. Po logiki binarnega mišljenja stoji nasproti pozitivne »neodvisnosti« negativna »od- visnost«. Biti odvisen pomeni biti podre- jen. Jenny Morris jasno pokaže negativno konotacijo besede neodvisnost: »O tistih, ki ne morejo sami opravljati določenih stvari, se sklepa, da so nesposobni nadzo- rovati svoje življenje« (ibid. 1993: 23). Na neki ravni se sintagma ljudje, ki potrebujejo pomoč za samostojno življe- nje izogne konceptualnim nejasnostim, ki jih v evropskem kulturnem kontekstu prinaša beseda »neodvisno življenje«. Zdi se, da prinaša izraz »samostojno življenje« manj negativnih podob kot »neodvisno življenje«. Samostojno življenje pomeni življenje v skupnosti zunaj institucij in tako, ki vsebuje čimveč priložnosti za učenje. Prav konferenca, o kateri je tekla beseda, je bila zame vir navdiha za krei- ranje ñovega poimenovanja, ki po bese- dah strokovnjakinje Jelke Škerjanc preciz- neje govori o procesih, sredi katerih smo, zdaj kot soustvarjalke, drugič kot priče. Literatura M. NiChorcora, E. Jennings, N. Lordan (1994), Issues of empowerment: Anti-oppresive group- work by disabled people in Ireland. Groupwork 7, 1: 63-78. J. Morris (1993), Independent Lives: Community care and disabled people. London: Macmil- lan. V. Sinason (1992), Mental Handicap and the Human Condition: New approaches from the Ta- vistock. London: Free Association Books. D. Zaviršek (1994a), Psihiatrični oddelek med boleznijo in njeno kulturno manifestacijo. Štu- dija primera II. Socialno delo 33, 2: 99-107. — (1994b), Ranljivejši od ranljivih. V: O delovanju strokovnih služb pri preprečevanju zlorab otrok (Zbornikprispevkov). Ljubljana: Firis (60-69). 285 diskusija Tanja Lamovec OB SPREMEMBI ZAKONODAJE O PRIDRŽANJU OSEB V PSIHIATRIČNIH ZDRAVSTVENIH ORGANIZACIJAH Postopek o pridržanju oseb v psihiatrič- nih zdravstvenih organizacijah je določen v sedmem poglavju Zakona o nepravd- nem postopku iz leta 1986. Celotno be- sedilo obsega eno stran in vsebuje 12 členov. Že to je podatek, nad katerim se velja zamisliti. Fizično nemogoče je, da bi na eni strani nedvoumno in poglobljeno opredelili vse bistvene vidike tega skraj- nega dejanja, ki drastično posega v te- meljne človekove pravice, za katere jamči ustava. Postopek s tako odločilnimi po- sledicami za človekovo življenje bi pač moral nekoliko bolj precizno predvideti posamezne faze njegovega izvajanja. Za primerjavo si oglejmo angleško verzijo zakona o pridržanju oseb v psi- hiatričnih ustanovah. Imenuje se Code of Practice: Mental Health Act 1983- Bese- dilo ima 123 strani, pripomniti pa je tre- ba, da je od tega nekaj strani namenjenih skrbništvu. V tej knjižici so natančno opisani vsi pregledi, ki so potrebni pred pridržanjem v bolnišnici, določeno pa je tudi, kdo naj jih izvede. Poleg psihiatrov so vključeni tudi psihiatrični socialni delavci, ki so se za to področje posebej specializirali. Sledi natančen postopek pregleda v bolnišnici, ki je dopusten samo, če so pregledi pred tem že oprav- ljeni in so se vsi strokovnjaki, ki sode- lujejo v komisiji, soglasno odločili, da je hospitalizacija zares nujno potrebna. Na- to so opisani potek sprejema in minimal- ne zahteve o razmerah bivanja, ki morajo biti v vsakem primeru izpolnjene. Do po- tankosti je opisana izvršilna moč zdrav- nikov, medicinskih sester in tudi policije. Predviden je tudi način, kako ohraniti zaupnost dokumentov. Posebno poglavje je namenjeno zdravljenju, oskrbi v bol- nišnici in možnosti, da uporabnik zahteva dodatno zdravniško mnenje, predvideni pa so tudi načini, kako lahko uporabnik uveljavlja pritožbe. Naša zakonodaja ne vsebuje ničesar od tega, do podrobnosti pa so npr. opisane osebe, ki lahko delu- jejo v uporabnikovem imenu, npr. »pridr- žana oseba, njen zakoniti zastopnik ali skrbnik, pristojni organ občinske skup- nosti socialnega skrbstva, zakonec ozi- roma oseba, s katero pridržana oseba živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, sorodnik v ravni črti in v stranski črti do drugega kolena ter zdravst\^ene organi- zacije«. Ker se ta tirada ponovi približno v vsakem tretjem členu, je dejanskega tek- sta še precej manj, kot bi ga sicer spravili na eno stran. Tudi pri tej formulaciji se velja usta- viti. Izraža namreč skrajno birokratski od- nos pisca, ki je želel svoj posel čimprej opraviti, pa je nasul balasta. Povsem do- volj bi bilo napisati, da je to katerakoli oseba, ki jo uporabnik pooblasti. Tako je vsaj v drugih evropskih zakonodajah. Te upoštevajo dejstvo, da je lahko komu bli- žja kakšna druga oseba, tudi če ni sorod- nik v nobenem kolenu. Koga danes še brigajo take krvne zveze, ki imajo ne- redko svoje interese in tudi približno niso v korist uporabniku. Pri nas torej uporabnik ne more izbrati osebe, ki ji sam najbolj zaupa, če ne zadosti gornjim kriterijem, ki jih nimam namena ponav- ljati. Hočem reči, da je naša zakonodaja strahovit anahronizem, in to se izraža že v slogu pisanja. 287 TANJA LAMOVEC Pa začnimo kar na začetku dogaja- nja, ki bo v zadnji fazi pripeljalo posamez- nika do izgube prostosti. V zakonodaji najprej naletimo na veliko vrzel. O sa- mem postopku, ki bi opredeljeval vse ukrepe, ki morajo biti storjeni, preden lahko koga prisilno hospitaliziramo, zako- nodaja molči, kot da je vse povsem samo- umevno. Z drugimi besedami: razen obi- ska sodnega izvedenca (a o tem pozneje) ne obstaja nikakršen pravno določen me- hanizem, ki bi varoval posameznika pred možno napako ali izrabljanjem. Ko je u- gotovljeno, da oseba potrebuje hospitali- zacijo, njena beseda ne šteje več in nima sama prav nobene moči več, da kakorkoli vpliva na svojo nadaljnjo usodo. Navadno ji ne dovolijo niti telefonirati. Tudi če bi imela to možnost, ali naj po telefonskem imeniku išče advokata? Napravili smo manjšo raziskavo in pokazalo se je, da je le približno polovica odvetnikov priprav- ljena zastopati uporabnika psihiatrije. V angleški zakonodaji so pravice uporab- nikov zapisane. V naši zakonodaji ne piše nič o kakšnih pravicah uporabnika, ne vem pa, ali zanje veljajo ista pravila kot za osebe, ki prestajajo zaporno kazen. Dom- nevam, da ne, saj ne velja niti to pravilo, da je mogoče odvzeti osebi prostost šele potem, ko stori kaznivo dejanje. Opra- vičujem se za pomanjkljivo pravno znanje in upam, da me boste opozorili na more- bitne napake. Moj namen so izključno vsebinske pripombe, kakor jih lahko po- da nekdo, ki ima veliko osebnih izkušenj s prisilno hospitalizacijo in je do potan- kosti seznanjen z vsemi točkami zapleta na poti do popolne brezpravnosti. Te iz- kušnje so vezni člen, ki lahko pomaga pravnim izvedencem malo bolje dojeti, kaj se v postopku prisilne hospitalizacije zares dogaja, tako da bodo lahko izdelali ustreznejšo zakonodajo. Prepričana sem namreč, da avtor obstoječe zakonodaje ni nikoli od blizu videl psihiatrične bolniš- nice, niti ni govoril s kakšnim neprosto- voljnim uporabnikom. Če bi to storil, ne bi mogel spregledati tako usodnih vrzeli. Ker o teh postopkih zakonodaja molči, nekateri pravniki menijo, da mo- rajo obstajati podzakonski, interni akti, ki podrobneje opredeljujejo postopek pri- držanja. Spraševala sem naše najuglednej- še psihiatre, a so mi vsi zagotavljali, da takih aktov ni. Tudi če bi bili — od aktov, ki jih nihče ne pozna in nikogar ne obve- zujejo, ni nobene koristi. Pri osebah, ki še nimajo diagnoze »duševne bolezni«, so psihiatri pri spre- jemu zelo pazljivi, to jim je treba priznati. Tisti hip pa, ko ima posameznik diag- nozo, ga lahko svojci praktično kadarkoli strpajo v bolnišnico. Moč, ki jo imajo svoj- ci nad osebo s psihiatrično diagnozo, je grozljiva. Če jim kaj ni prav, če zazna- movana oseba noče ustreči njihovim žel- jam, če se začne z njimi o čem prepirati, je pri roki grožnja, za katero ve, da jo bodo z lahkoto uresničili. Tako živi kot ujetnik svoje družine, ko pa se znajde v bolnišnici, je enako brezpraven. V praksi je stvar videti takole. Svojci pokličejo reševalca in dva krepka strežni- ka pospremita osebo, osumljeno »dušev- ne bolezni« in ogrožanja življenja (svo- jega ali tujega) ali povzročanja hude škode. To je namreč pravna osnova za od- vzem prostosti. V praksi tega seveda ni- hče ne jemlje resno, a kršilci za to niko- mur ne odgovarjajo. Zase vem, da nisem nikoli ogrožala nobenega življenja, pa tudi nobene škode nisem povzročala, a sem bila kljub temu prisilno hospitalizi- rana. Res da bolnišnica zahteva od svo- jcev napotnico splošnega zdravnika, a to lahko prinesejo tudi čez nekaj dni. Splošni zdravnik je pripravljen napisati napotnico na osnovi tega, kar mu povedo svojci, čeprav prizadete osebe sploh ni videl. Menda to ni nič nezakonitega, saj zakon o tem, kot sem že rekla, molči. Take so moje izkušnje več kot desetih hospitalizacij in vsakič se je zgodilo, kot opisujem. Tudi od drugih uporabnikov sem slišala podobne zgodbe, čeprav pravijo, da se najde tudi kakšen zdravnik, ki želi obiskati osebo, predvideno za ho- spitalizacijo. Sama takega zdravnika še ni- sem spoznala. A to nima z zakonodajo nič opraviti; so ljudje, ki ne bi kradli, tudi če ne bi bilo kaznivo. Pred kratkim so me povabili v Av- strijo, v Celovec, kjer so vpeljali službo 288 o PRIDRŽANJU OSEB V PSIHIATRIČNIH ZDRAVSTVENIH ORGANIZACIJAH mobilnega kriznega tima in so ob tej priložnosti priredili konferenco, kjer so predstavili svoje delo. Mobilni krizni tim sestavljajo osebe različnih profilov, zdrav- nik, psiholog, socialni delavec pa morda še kdo, ki na domu obiščejo vsakega kan- didata za prisilno hospitalizacijo. Pogo- vorijo se z družino in skušajo skupaj najti način, kako bi rešili nesoglasja, po po- trebi pa se oglasijo še v naslednjih dneh. Učijo svojce, kako ravnati z osebo v stiski, ter po potrebi dajo medikamentozno te- rapijo. V 14 dneh, kolikor je minilo od začetka njihovega delovanja, so pomirili že precej svojcev in niso imeli še nobene prisilne hopsitalizacije. Pravijo, da je pri- silna hospitalizacija drastičen poseg v življenje človeka, zato naj bi jo uporabili le, ko vse drugo odpove, nikakor pa ne kot prvo možnost. Pri nas je prisilna hos- pitalizacija prva in zadnja možnost, saj druge ni. V novi zakonodaji bi bilo treba torej jasno zapisati, da mora osebo pred pri- vedbo v bolnišnico videti strokovnjak in presoditi na osnovi trenutnega stanja osebe, ne pa na osnovi dejstva, da je ne- koč dobila diagnozo. Vemo namreč, da je večina »duševnih bolnikov« večino časa zdrava. Zakon, ki so ga pisali ljudje, ki se na te stvari ne spoznajo, zahteva, da gre za »duševno bolezen«. Ta izraz lahko ima dva pomena. Tega, da ima človek diag- nozo katere od »duševnih bolezni«, ali pa, da je v stanju akutne psihotične krize. Mislim, da je jasno, da moramo upoštevati drugi pomen. Tako je treba napisati tudi v zakon. Strokovnjak mora torej vedno sproti ugotoviti, da gre za akutno psi- hotično krizo, ne pa poslati v bolnišnico človeka na podlagi diagnoze, stare morda 20 let ali več. Drugo določilo, ki skupaj z »dušev- no boleznijo« opravičuje prisilno hospita- lizacijo, je »ogrožanje življenja« itn. Ta formulacija je močno dvoumna, saj ne na- vaja nobenih kriterijev za ogrožanje živ- ljenja. V Italiji so določilo o »nevarnosti« že odpravili, saj statistični podatki kažejo, da uporabniki psihiatrije ne storijo nič več nasilnih dejanj kot drugi. »Nevarnost« je torej nekaj, kar se uporabniku pre- prosto pripiše, praktična posledica pa je, da pogosto hospitalizirajo ljudi »za vsak primer«. Naši psihiatri nimajo nobenih enoznačnih kriterijev za določanje »ne- varnosti« in jih ta točka zakonodaje sprav- lja v izrazito nelagodje, saj se zavedajo, da je njihova ocena povsem arbitrarna. Na- mesto o »nevarnosti« raje govorijo o tem, da je oseba potrebna pomoči. Pametno bi bilo, da zakonodajo v tem pogledu uskla- dimo s prakso in odpravimo določilo o »nevarnosti«. Opredeliti se moramo tudi, v kate- rih primerih, če sploh, je dopustno pri- silno zdravljenje. O tem ima evropska za- konodaja precej različne poglede, mislim pa, da bo prisilno zdravljenje toliko manj potrebno, kolikor več alternativ bo posa- mezniku na voljo. Zmotno je mnenje, da se uporabniki branijo zdravljenja zato, ker jim primanjkuje vpogleda, branijo se le položaja, ki jim odvzema vse dostojan- stvo in jih naredi brezpravne. Z drugimi besedami: zdravljenja se ne branijo zato, ker je nekaj narobe z njimi, temveč zato, ker je nekaj narobe z zdravljenjem. Iz- kušnje iz tujine kažejo, da le redkokdo odkloni zdravila, če pride zdravnik na dom in si vzame čas, da se pogovori s pri- zadeto osebo in njeno družino. Ob tem bi rada opozorila na skrajno dvoličen odnos do »ogrožanja življenja drugih«, ki vlada v naši družbi. Če npr. alkoholizirani mož doma pretepa ženo in otroke, se policija navadno ni priprav- ljena odzvati, češ, da se ne želi vmešavati v družinske zadeve. Kazniva dejanja po mojem mnenju niso »družinske zadeve«, zato bi morali v tem smislu spremeniti zakon. O pridržanju naj bi odločalo izklju- čno dejansko vedenje osebe, ne pa to, da ima diagnozo, ali pa domneve o tem, kaj bi utegnila storiti. Absurdno je, da lahko alkoholik nekaznovano pretepa člane svoje družine, medtem ko lahko oseba z diagnozo shizofrenije ali manično de- presivne psihoze konča v bolnišnici že za- to, ker je doma nekoliko povzdignila glas. Vsako nasilno osebo bi bilo treba pri- držati, potem pa bi že psihiatrični in sodni izvedenci odločili, kaj bodo z njo počeli. Res je, da bi bilo s tem veliko dela. 289 TANJA LAMOVEC a le na začetku, potem pa bi nasilneži ugotovili, da se jim tako početje ne spla- ča. Prepričana sem, da se je vsaj velika večina ljudi povsem zmožna nadzorovati, če imajo za to dober razlog. Stroški za dosledno pridržanje vseh nasilnežev bi se kmalu bogato obrestovali, saj bi se zmanj- šalo število telesnih in psihičnih poš- kodb, izostankov z dela, učnih težav otrok, pa še stroške zavetišč za pretepene ženske bi prihranili. Po drugi strani pa bi morala ista zakonodaja varovati pred na- silnim odvzemom svobode ljudem, ki ni- komur ničesar nočejo. Še vedno smo na začetku zgodbe o postopku pridržanja. Zdravnik, morda tu- di psiholog in socialni delavec bi torej ob pozivu svojcev prišli na dom, kjer bi la- hko razmeroma nepristransko ocenili, ali je hospitalizacija zares potrebna, se pravi, ali je oseba fizično nasilna. Če se prvo in edino odločanje o hos- pitalizaciji izvaja v bolnišnici, je položaj uporabnika močno prejudiciran. Bolniš- nica si je namreč s tem že naprtila stroške prevoza z reševalnim vozilom in sprem- stvom, zato si ne more privoščiti, da bi po vsem tem pustila večje število oseb do- mov. Položaj uporabnika je povsem dru- gačen, če se prva triaža izvaja na njego- vem domu. Večina zakonodaj razvitih evropskih dežel vsebuje zahtevo, da je poleg psi- hiatra dane ustanove navzoč tudi neod- visen psihiater. Vemo, da vse ustanove poskrbijo najprej zase, se pravi, da je na prvem mestu skrb, da bodo vse postelje vedno zasedene. Spomnimo se samo škandala iz ZDA, ko so predstavniki du- ševnih bolnišnic ljudi dobesedno ugra- bljali s cest, da bi se polastili njihove zavarovalnine. Pri nas tega ne delajo, pač pa zelo radi ustrežejo svojcem, ki bi npr. radi v miru preživeli dopust. Ponekod so v prizadevanju za var- stvo pravic uporabnikov uzakonili zago- vorništvo, tako da mora biti pri odločanju o hospitalizaciji obvezno navzoč tudi za- govornik. Kjer zagovorništvo ni uzako- njeno, je ustanova dolžna zagotoviti ne- odvisnega zagovornika vsakemu uporab- niku, ki to zahteva. Zagovornik je lahko na željo uporabnika navzoč tudi pri vseh pogovorih, lahko gre kamorkoli v bolniš- nici in ima dostop tudi do vse dokumen- tacije. Šele tako lahko zagotovimo, da bo postopek pri odločanju za pridržanje iz- veden korektno in natančno. V sedanji situaciji je to pri nas gola formalnost, ki se konča v nekaj minutah, vsebina pogo- vora pa pogosto nima nič opraviti s psi- hičnim stanjem in vedenjem uporabnika (saj ni kaj dosti povedati), temveč je bolj podobna klepetu ob kavi. Psihiatri pa tu- di družina se namerno in soglasno izogi- bajo vsem ključnim točkam, uporabnik pa ni deležen niti najosnovnejših infor- macij, ali pa si pomagajo celo z lažmi. ^ Pri nas še vedno premalo razmiš- ljamo o tem, kako nezavarovan je posa- meznik v odnosu do ustanove, katerekoli ustanove, pri čemer je nemoč uporab- nika psihiatrije skrajen primer. Morda smo še vedno tako navajeni premoči usta- nov nad posameznikom, da jo jemljemo kot samoumevno in se s tem pač spri- jaznimo. Če želimo, da bodo tudi naše us- tanove duševnega zdravja kdaj prišle v Evropo, moramo uvesti vse potrebne var- nostne ukrepe. Časi, ko smo slepo zaupali zdravnikom, so minili. Povsem drugače je namreč, če imate družinskega zdravnika, ki je zdravil že več generacij, ali pa koga, ki dolguje zvestobo predvsem instituciji. Verjamem, da tudi med slednjimi večina ne bi zavestno kršila moralnih standar- dov, a prisilna hospitalizacija v to katego- rijo prav gotovo ne spada. Psihiatri se morda v resnici ne zavedajo, kako drasti- čen poseg je odvzem prostosti za osebo, ki ni ničesar zagrešila, hkrati pa naivno menijo, da ji s tem pomagajo. Človekove pravice so nekaj, s čimer se ni igrati. Žal lahko to razumejo le tisti, ki so bili sami žrtve njihovih kršitev. Glede na specifičnost naših razmer, v katerih manjka izkušenj z demokracijo, je še toliko bolj nujno, da uzakonimo ' Za primer lahko navedem psihiatra, ki mi je zatrdil, da je v mojo korist, če podpišem, da sem prišla pros- tovoljno. Tako bom lahko tudi prostovoljno odšla. V nasprotnem primeru bi morala čakati na odobritev od sodišča. Šele veliko pozneje sem zvedela, da to ne drži. 290 o PRIDRŽANJU OSEB V PSIHIATRIČNIH ZDRAVSTVENIH ORGANIZACIJAH zagovorništvo, podobno kot so storili v Avstriji. Tam deluje skupina zagovorni- kov različnih poklicnih profilov v vseh ustanovah, ki imajo zaprte oddelke. Seve- da so od ustanove neodvisni, plačuje jih osrednje združenje zagovornikov, ki so mu tudi odgovorni. Poleg strokovne izo- brazbe so za poklic zagovornika potrebni še posebni tečaji z izpiti, šele to daje pravico do opravljanja tega dela. Pri nas že nekaj let opravljamo zago- vorniške usluge v okviru društva Altra, sodelavci pa so pravniki, psihologi in so- cialni delavci. Mnogi so opravili dvoletni študij duševnega zdravja v skupnosti, kjer so se seznanili z delom zagovornika. Upo- rabnikom pomagamo uveljaviti pravice na najrazličnejših področjih življenja, na- jveč pa je sporov s svojci, ki so pravne, psihološke ali socialne narave. Usluge smo ponudili tudi bolnišnici Polje, ven- dar so jih odklonili, čeprav nismo zahte- vali nobenega plačila, saj nas financira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Torej ne gre za denar. Med ugo- vori je bil tudi pomislek, zakaj bi to počela prostovoljna organizacija. S tem ugovorom se strinjam. Zagovorništvo ni stvar prostovoljnih organizacij, temveč je stvar družbe, ki mora podeliti tej službi ustrezen položaj in pooblastila. Ker se po sistematičnih kršitvah naj- bolje vidi, kateri zakoni so neučinkoviti, se nameravam v nadaljevanju poglobiti v nekatere podrobnosti, ki nam bodo zelo jasno osvetlile odnos naše družbe do za- konodaje. Zakon določa, da mora bolni- šnica v dveh dneh po pridržanju obvestiti sodišče, to pa mora v treh dneh poslati pooblaščeno osebo, da obišče uporabni- ka in potrdi ali ovrže sklep ustanove. Ve- mo, da pooblaščena oseba le redko pride v Polje, rokov, ki so predpisani, pa se drži samo po naključju. Razloga sta vsaj dva. Eden je v tem, da bolnišnica obvešča sodi- šče o vseh osebah, tudi o tistih, ki pridejo na zdravljenje prostovoljno in jih namesti na zaprt oddelek, kjer ima popolno oblast nad njimi. Na ta način krši temeljne ustav- ne pravice, saj odvzema prostost osebam, ki jim prostost ni bila zakonito odvzeta, zavaruje pa se tako, da obvesti sodišče. Drug razlog je samo sodišče. Zaradi opisane prakse bolnišnice se sodišče duši v pozivih, in namesto da bi raziskalo, od kod to nenavadno veliko število »ne- varnih« ljudi, se za pozive večinoma ne zmeni. Povedati je treba tudi, da edina pooblaščena oseba, ki jo sodišče za te primere premore, živi v Idriji, ki je z vi- dika dostopnosti precej neustrezen kraj. Glede na to, da je v Ljubljani skoraj vsak dan kdo prisilno pridržan, bi bilo res tre- ba najti kakšno drugo rešitev. Vidim jo le v uzakonitvi zagovorništva, ki bi bilo neodvisno tako od bolnišnice kakor od sodišča, saj obe ustanovi že iz komuni- stičnih časov gojita tesno zavezništvo, pa čeprav pripadniki ene občasno izrečejo kakšno pikro na račun druge. Vidimo torej, da sodišče svojega poslanstva ne jemlje resno in da mu ni zaupati. Če ne moreš zaupati varuhu zakona, ker ga sam krši, komu pa boš? Zelo problematično je tudi vpra- šanje informacij, ki so na voljo uporabni- ' kom. V zakonodaji večine razvitih evrop- skih držav je jasno zapisano, da ima posa- meznik pravico do vseh informacij, ki ga zadevajo, od tega, kakšna zdravila pre- jema in kakšni so njihovi stranski učinki, do vpogleda v dokumentacijo o sebi. Čeprav se tudi tam pritožujejo, da osebje zakona ne izvaja dosledno, pa zakon le obstaja, kar je zelo pomembno, saj daje podlago, na kateri so pritožbe in zahteve sploh mogoče. Pri nas imamo npr. poleg zaprtih tudi odprte oddelke, ki so to v fizičnem smislu sicer samo podnevi, v pogledu so- cialne realnosti pa so zaprti tudi tedaj, ko so odprti. Za vsak obisk bližnje trgovine, na primer, je potrebna dovolilnica. Vod- stvo bolnišnice zagovarja te ukrepe z »odgovornostjo«, ki naj bi jo imelo do teh ljudi, in s skrbjo zanje. Njihova odgovor- nost naj bi bila v tem, da bolje skrbijo za razmere znotraj bolnišnice. Ko sta pred letom v požaru izgubili življenje dve upo- rabnici, ki sta bili zaprti v sloviti »mreži«, ni kazensko odgovarjal nihče. Iz zako- nodaje po mojem mnenju logično izhaja, da morajo biti vse osebe, ki so prišle pros- tovoljno, in tudi vse tiste, ki jim ni bil 291 TANJA LAMOVEC izdan sklep sodišča, povsem svobodne oditi, kadarkoli želijo, bodisi v trgovino ali pa domov. Ta informacija ni dostopna uporabnikom in tako so povsem odvisni od volje zdravnika, kdaj jih je pripravljen odpustiti. Pri odpuščanju se dogajajo pre- cejšnje anomalije. Zgodi se, da je na isti dan odpuščen ves oddelek, prav tako so množična odpuščanja pred prazniki, kar kaže, da na odpust vplivajo še drugi de- javniki kot posameznikovo zdravstveno stanje. Podobnih manipulacij z informaci- jami je še več. Redki so zdravniki, ki so uporabniku pripravljeni povedati, kakšna zdravila dobiva (že sámo vprašanje obrav- navajo kot znak nezaupanja!), s tem pa za- virajo težnje po aktivnem vključevanju v skrb za lastno zdravje, kar je pozneje tako zelo potrebno. Še redkejši so zdravniki, ki so pripravljeni pojasniti vse možne stran- ske učinke zdravil. Tudi to je zelo po- membno, saj uporabniki večkrat mislijo, da se jim je stanje poslabšalo, in posta- nejo močno zaskrbljeni, ali pa sploh ne znajo več razločiti svojih motenj od učin- kov zdravil. V tujini to nalogo pogosto opravljajo zagovorniki, ki omogočijo tudi sporazumno odločanje o vrsti in količini zdravil. Znano je, da se odzivi posamez- nikov na različna zdravila močno razliku- jejo, zato je nujno prisluhniti obvešče- nemu uporabniku in njegovim izkušnjam s posameznimi preparati. Le redki psi- hiatri resno prisluhnejo, kako zdravila de- lujejo na uporabnika, in v skladu s tem dozirajo zdravila. V zakonodaji o pridržanju oseb je navedena tudi najdaljša dovoljena doba pridržanja. Predvideno je eno leto in to je odločno preveč. Nisem še videla akutne krize, ki bi trajala tako dolgo, tudi pol leta ne, razen kadar se pridružijo dodatne komplikacije, največkrat v obliki kronič- nega alkoholizma. V praksi ostane večina ljudi na zdravljenju nekaj mesecev, veči- na tistih, ki ostanejo tam dlje, pa so ljudje s socialnimi problemi, ki nimajo kam. Za take ljudi bi morala družba predvideti razne oblike trajnih bivališč, stanovanj- skih skupnosti in podobno, kakor delajo v drugih deželah. Podaljšano bivanje v duševni bolnišnici, pa čeprav iz socialnih razlogov, skrajno neugodno vpliva na re- socializacijo in vrnitev v skupnost. Takih oseb je po ocenah zdravnikov v Polju od polovice do treh četrtin. Bolnišnica se tako očitno spreminja v socialno ustano- vo in se nezakonito okorišča s prispevki, ki so predvideni za zdravstveno organi- zacijo in so kar nekajkrat večji od pris- pevkov, predvidenih za ustanove, ki se ukvarjajo z reševanjem socialnih prob- lemov. V zakonu bi bilo treba torej jasno opredeliti kriterije za bivanje v bolnišni- ci, ki se lahko po mojem mnenju nanašajo le na akutno psihozo, vsa drugo pa je stvar rehabilitacijskih služb. Te bi bilo treba nujno vpeljati kot sestavni del zdravljenja in bi morale delovati v skup- nosti. V praktičnem smislu bi to pome- nilo bistveno zmanjšanje števila postelj v bolnišnicah, s prihranjenim denarjem pa bi gradili stanovanjske skupine in klube uporabnikov ter ustanovili posredoval- nico za delo. Socialni problemi uporabni- kov so veliko bolj pereči od medicinskih oziroma tistih, ki jih lahko rešimo z zdrav- ili, vendar na tem področju nismo storili ničesar. O tem bi želela opozoriti na obširno raziskavo Vita Flakerja in sode- lavcev z Visoke šole za socialno delo, ki je bila izvedena po naročilu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. V njej je med drugim prikazana tudi vizija razvoja psihosocialnih služb v Sloveniji, ki je mor- da še nedorečena, vendar pa si zasluži us- trezno pozornost. Bojim pa se, da bo končala v kakšnem predalu. V zakonu bi morale biti tudi ekspli- citno navedene pravice uporabnikov psi- hiatrije, saj prihaja do neštetih nespo- razumov, katere ustavne pravice jim pri- padajo in katere ne. Čeprav spisek, ki ga podajam, ni dokončen, bi morali uporab- nikom zagotoviti vsaj naslednje pravice, s katerimi bi morali biti obvezno seznan- jeni ob prihodu v zdravstveno organi- zacijo: • pravica do zagovornika, • pravica, da osebje z njimi spošt- ljivo ravna, • pravica do podrobnih informacij o učinkih prejetih zdravil. 292 o PRIDRŽANJU OSEB V PSIHIATRIČNIH ZDRAVSTVENIH ORGANIZACIJAH • pravica do svojih stališč in vred- not in do opredeljevanja svojih potreb, • pravica do stikov z zunanjim sve- tom (npr. uporaba telefona), • pravica do pritožbe brez nevar- nosti maščevanja, • pravica do sodelovanja pri verskih obredih, • pravica do zavrnitve zdravljenja, s katerim se oseba ne strinja, oziroma, do sporazumnega odločanja o njem, • pravica do zamenjave zdravnika, ki se teh določil ne drži. Prepovedati bi bilo treba uporabo »mreže« (postelje s kovinskim ogrodjem, ki je povezano z mrežo in ključavnico). To ni medicinski pripomoček, temveč mučilna naprava. Podobne instrumente so uporabljali v Aziji za vojne ujetnike. Uporaba »mreže« je v nasprotju z Ženev- sko konvencijo. Zaradi načina, kako te naprave uporabljajo v Polju, kjer se tudi po 10 ur ne odzovejo na klice osebe, ki tako ne more na kulturen način opravljati svojih bioloških potreb, lahko opredelim te naprave kot skrajno nehumane in nevredne človeka. V zahodnih deželah so se uveljavile oblazinjene sobe, v katerih se posameznik lahko zravna in premika, v primeru potrebe pa pritisne na gumb. Seveda je mogoče tudi to zlorabiti. Še boljša rešitev je večje število prostovolj- cev in prostovoljk, kar bi omogočilo, da ima vsaka močno vznemirjena oseba ob sebi koga, s komer lahko komunicira. Ker bi bili to prostovoljci, študentje ustreznih fakultetnih smeri, družbo ne bi stali nič, sami pa bi si pridobili dragocene iz- kušnje. Prav tako je treba z zakonom do- ločiti minimalne pogoje, ki jih mora bol- nišnica zadovoljiti. Na zaprtem oddelku bolnišnice Polje so razmere docela ne- vzdržne. Od 20 do 30 oseb se gnete v prostoru velikosti malo večje sobe, poleg tega pa so jim na voljo še hodnik in sani- tarije. Posebno travmatičen je čas čišče- nja, ko uporabnike naženejo v predpro- stor sanitarij, kjer se zaradi pomanjkanja prostora fizično dotikajo in spotikajo drug čez drugega. Vemo, kako vpliva gne- ča na človekovo duševnost, celo tedaj, ko niso v krizi. Število izgredov se močno poveča, problem pa osebje rešuje tako, da nekatere zapre v mrežo. Tudi v preo- stalem času je problem v tem, da so upo- rabniki prepuščeni sami sebi. Osebje se zapre v svoje prostore, da ima mir. Toliko ljudi v krizi ne bi smelo biti samih v enem prostoru. Predpisati bo treba standarde, kot jih imajo druge države, o katerih go- vorim; koliko kvadratnih metrov pripada posameznemu uporabniku, koliko jih je lahko v istem prostoru, koliko osebja mora biti dejansko zraven itn. Prav tako bi morali poskrbeti za zasebnost. Eno- ali dvoposteljne spalnice bi morale biti na razpolago, kadarkoli se posameznik želi umakniti v samoto, ne pa, da jih čez dan zaklepajo. Še veliko stvari bi bilo treba spre- meniti, med drugim tudi prakso, da upo- rabniku ob prihodu v ritualu degradacije odvzamejo civilno obleko. Argument, da je to bolniška ustanova, je dokaj birokrat- ske narave, saj vidimo, da v nekaterih vi- ' dikih ni, razen tega se v njej ne opravljajo operativni posegi, ki bi zahtevali sterilno okolje. V Avstriji lahko posameznik ob- drži svojo obleko, le v redkih primerih, ko jo oseba v krizi trga s sebe ali namerno onesnaži, se v soglasju z zagovornikom odločijo za drugačno rešitev. Obleka je iz- redno pomembna za samopodobo osebe, ki so ji odvzeh že vse, kar jo je spominjalo na prejšnjo identiteto. Obleka je še edino, kar jo veže na zunanji svet, zato so ob od- vzemu neredki incidenti, ko se posamez- nik do zadnjega bori, da bi jo obdržal. Za to normalno potrebo je kaznovan z do- datno injekcijo, ki povzroči, da povsem otopi in postane nezmožen za kakršen- koli odpor, pa tudi za človeka vredno življenje. Doslej sem opisovala predvsem ne- katere konkretne vidike zakonodaje, nje- nih kršitev in prevladujoče prakse. S tem sem poskušala ustvariti okvir, v katerem si lahko zastavimo nekatera splošnejša vprašanja. Načelnih vprašanj, ki se navezujejo na zakonodajo duševnega zdravja, je ve- liko in tu ni prostora, da bi se podrobno spuščala v njihovo razčlenjevanje. Želela 293 TANJA LAMOVEC bi zlasti opozoriti na nekatera najnujne- jša, ki zahtevajo poglobljno proučevanje skupine ljudi, v kateri bi bilo poleg prav- nih in medicinskih strokovnjakov tudi večje število uporabnikov, saj ti najbolje poznajo pomanjkljivosti dosedanjega si- stema duševnega zdravja. Naj začnem kar s tem: 1. Uveljavitev udeležbe uporabni- kov pri načrtovanju in evalvaciji služb duševnega zdravja kot tudi pri izdelavi nove zakonodaje. Sem bi morda sodila tudi vpeljava permanentne edukacije ose- bja bolnišnice, ki bi jo za ustrezno de- narno nagrado opravljali uporabniki. V razvitih deželah se je to uveljavilo že pred dobrim desetletjem. Uporabniki sezna- njajo osebje o svojih potrebah in o tem, kakšne načine ravnanja si želijo. 2. Mreža evropskih združenj upo- rabnikov in bivših uporabnikov v dušev- nem zdravju je odprla vprašanje enako- pravnosti psihiatričnih uporabnikov z drugimi državljani. Je sploh treba, da zanje velja posebna zakonodaja, kar jih postavlja v položaj drugorazrednih držav- ljanov? Zakoni o duševnem zdravju so seveda potrebni, toda ti naj se nanašajo na službe duševnega zdravja — opredelijo naj usluge, ki jih izvajajo — in na pravice uporabnikov. Vse bolj se uveljavlja mne- nje, da naj prisilno pridržanje velja le za tiste primere, ko je bilo izvršeno kaznivo dejanje. To pomeni popolno enakoprav- nost uporabnikov z drugimi državljani. 3. S tem je tesno povezano tudi v več pogledih ključno vprašanje diagnoze. Z vidika zakonodaje naj bi se odpravile za vselej dane diagnoze kot npr. »shizof- renija« in »manično depresivna psi- hoza«, ki se posameznika držijo do smrti, pa čeprav je njegovo delovanje morda že de- setletja v mejah normale. »Zdravje« mu kaj dosti ne pomaga, saj je v očeh družbe še vedno »duševni bolnik«, obsojen na so- cialno smrt, ker delodajalci oseb s takimi diagnozami ne zaposlujejo radi. V ZDA so se odločili za kompromisno rešitev, po kateri je mogoče osebi podeliti diagnozo »shizofrenija« le v primeru, če je akutno psihotična več kot šest mesecev. Edine diagnoze, ki so z znanstvenega stališča smiselne in hkrati etično neoporečne, so diagnoze, ki se nanašajo na akutno krizo in prenehajo, ko je kriza mimo. Tako bi iskalec zaposlitve prinesel potrdilo, da je zdrav. Dejstvo, da so nekateri ljudje bolj nagnjeni k izrazitim krizam kot drugi, ne pomeni ničesar. Tudi ljudje, ki pogosto obolijo za gripo, ne nosijo potrdil o tem. 4. Dobro bo treba pretehtati pogoje za upokojevanje oseb z duševnimi mot- njami, ki je postalo že prava epidemija. Vse več je oseb, ki so na tej osnovi upoko- jene že v dvajsetih letih starosti. V Angliji imajo poseben sistem za opisovanje psi- hičnega stanja oseb z dolgotrajnimi du- ševnimi motnjami, kjer so natančno opi- sane njihove preostale zmožnosti in vrste dela, ki ga lahko opravljajo, pa tudi dela, za katera niso primerne. Oseb, ki jim po končani krizi ostanejo še nekatere težave, je razmeroma malo, približno tretjina. Te osebe se navadno ne morejo v celoti preživljati same, lahko pa opravljajo manj zahtevna dela. Ljudi, ki ne bi mogli oprav- ljati nobenega pridobitnega dela, je malo. Upokojitev je za večino ljudi potrditev popolne nezmožnosti in to postane sča- soma del njihove samopodobe. Zaradi la- hke dostopnosti upokojitve in nobenih možnosti rehabilitacije marsikdo nepre- mišljeno izbere to rešitev; tako zapečati svojo ekonomsko situacijo in se odreče vsem poskusom osebnega razvoja. 5. Družba bi morala zagotoviti reha- bilitacijo kot sestavni del pomoči pri duševnih krizah. Sem sodi izgradnja stru- ktur duševnega zdravja v skupnosti, pa tu- di omogočanje bolj fleksibilnih pogojev dela. Ustvariti bi bilo treba pogoje, da bi lahko nekateri delali le nekaj ur na dan ali pa izmenično v skupinah. V italijanskih kooperativah uporabnikov je za vsako de- lo predvidena ekipa, ki je zadolžena za iz- vedbo določenega opravila. Če se kdo ne počuti dobro, ga zamenjajo osebe, ki so v rezervi. Tako delo zahteva skrbno organi- zacijo in se zelo obnese pri čiščenju pos- lovnih prostorov, javnih površin itn. Če zakonodaja priznava zmanjšanje davkov organizacijam, ki najamejo uporabnike, ni potrebna nobena dodatna finančna po- moč, potrebna pa so določena začetna 294 o PRIDRŽANJU OSEB V PSIHIATRIČNIH ZDRAVSTVENIH ORGANIZACIJAH sredstva. Tudi s tem se pri nas ukvarjajo nekatere prostovoljne organizacije, kar pa še zdaleč ni dovolj. Naša zakonodaja je neustrezna v več pogledih. Po eni strani ne priznava oprostitve davkov za deloda- jalce, »prisilno« upokojenim pa prepo- veduje delo. Ne upošteva specifičnosti teh oseb, ki se pogosto v delo vključujejo postopno, najprej po nekaj ur na dan, pozneje pa bi nekateri zmogli tudi polni delovni čas, a tega ne smejo. 6. Razrešiti je treba tudi vprašanje »prisilnega zdravljenja«. Ali smo upravi- čeni prisilno zdraviti osebo, ki je že tako prisilno hospitalizirana in zato ne more nikogar več ogrožati? Morda lahko vpra- šanje postavimo tudi drugače: se ne bi dalo doseči sporazumnega zdravljenja? Prepričana sem, da bi ob izčrpni razlagi pozitivnih in negativnih učinkov zdravil večina uporabnikov pristala na kakšno varianto. Psihiatri in tudi splošna javnost močno podcenjujejo prištevnost uporab- nikov. Že res, da je lahko njihovo doje- manje moteno na specifičnih področjih, učinke zdravil pa lahko večinoma prav dobro razumejo. Ker o tem ne dobijo in- formacij, še več, pogosto je ta tema prav tabu, ni čudno, da tudi v zvezi z zdravili razvijejo svoje poglede, kot je npr. pre- pričanje, da so neke vrste poskusni zajci. Večina »zdravih« oseb, s katerimi bi tako ravnali, bi verjetno prišla do podobnega sklepa. V zvezi z zdravili je treba pripom- niti, da vprašanje ni izključno medicinske narave. Nezaželeni učinki so pogosto zelo neprijetni, moteči in včasih nepopravljivi (diskinezija tardiva). Minimalizacija in prikrivanje teh učinkov pred uporabniki etično ni sprejemljivo. Treba je pošteno povedati, da izbiramo med zlom in zlom, in se sporazumno odločiti. Uporabnik vsekakor mora imeti pravico odločati o svojem telesu. Po drugi strani je treba povečati ak- tivno udeležbo uporabnikov pri skrbi za lastno zdravje in jim dati dovolj zdravil tudi na dom, da lahko sami uravnavajo ponavljajoče se spremembe. V Angliji so izpeljali zelo uspešne programe za pre- prečevanje krize; naučili so uporabnike. da so pozorni na znake, ki napovedujejo njen začetek, in jo preprečijo z dodatno dozo zdravil. 7. Ker veliko vrzeli, ki jih naš sistem duševnega zdravja pušča odprte, zapol- njujejo nevladne organizacije, bi bilo treba ustrezno prerazporediti finančna sredstva, predvidena v te namene. V pri- merjavi z ustanovami duševnega zdravja dobivajo te organizacije le neznaten del sredstev. Pa ne le to. Ker je treba vsako leto znova zaprositi za sredstva in nikoli veš, ali bodo sploh prišla, koliko in kdaj, je vsako dolgoročno načrtovanje onemo- gočeno. Zato delo teh organizacij ne more biti tako sistematično, kot bi bilo treba. Vzemimo stanovanjske skupine. Recimo, da iz različnih ustanov pripelje- mo nazaj v skupnost večje število ljudi in jim pomagamo, da se naučijo živeti vsak- danje življenje. Potem pa dotacije nena- doma prenehajo. Naj jih zdaj, ko so se že povsem vživeli v civilno življenje, po- šljemo nazaj? To skrbi njih same, pa tudi vodje projektov, ki čutijo, da imajo zve- zane roke. 8. Če želimo, da bo nova zakonodaja zares prinesla izboljšanje položaja upo- rabnikov, moramo seveda zagotoviti me- hanizme, ki bodo uporabnikom omogo- čali, da bodo lahko dejansko uveljavili svoje pravice v praksi. Uzakonjeno in ne- odvisno zagovorništvo je zato ključno, saj edino zagotavlja, da se bodo načela nove zakonodaje zares tudi izvajala. Dosedanje izkušnje v tem pogledu namreč ne zbu- jajo zaupanja niti v psihiatrijo niti v so- dišče. SKLEP Zavedam se, da je to le uvod v uvod v izdelavo ustreznejše zakonodaje o dušev- nem zdravju. A nekje je treba začeti. Vsaj iz zakonodaje bo treba pometati predsod- ke iz preteklosti in uporabnikom zago- toviti temeljne človekove pravice, hkrati z organom, ki jim bo pomagal te pravice uveljaviti. Absolutna oblast, kakršnakoli že, vedno pelje v zlorabe. To je prva lek- cija demokracije, ki se je bomo morali naučiti. Druga pa je, da je vsakdo vreden 295 TANJA LAMOVEC dostojanstva in spoštovanja. Če pristane- mo na to, da se te pravice na kateremkoli koščku ozemlja naše države dnevno in sistematično kršijo, potem to ni pravna država. Taka bo postala šele, ko bodo človekove pravice dosledno zavarovane tudi v najbolj odročni ustanovi duševne- ga zdravja. Ponekod v svetu gredo celo v drugo skrajnost. Uporabnik, ki ga je na poto- vanju presenetila kriza, mi je pripovedo- val, da je na Nizozemskem vse skupaj bolj podobno luksuznemu hotelu kot bolniš- nici. Imel je svojo sobo z vsem udobjem, izbiral je lahko med več menuji in vsi so bili z njim spoštljivi. Rekel je, da to bol- nišnici povzroča probleme, ker ljudje nočejo domov. To je resno vprašanje, še zlasti, ker tudi tam uporabniki le s težavo dobijo zaposlitev. Ne prizadevamo si za nikakršen lu- ksuz, temveč le za zadovoljitev temeljnih potreb. Treba je prevrednotiti stališča ljudi do uporabnikov psihiatrije, treba se je otresti že davno ovrženega pojmova- nja, ki enkratno krizo enači z dosmrtnim osebnostnim propadanjem, ki ga napo- veduje pojem »duševne bolezni«. Za vsak primer psihosocialnega propada je kriva družba in ne kakšna nedokazana biološka entiteta. Kar je res pomembno, ni število kriz, temveč kvaliteta življenja. V svetu se vedno bolj uveljavlja nova podoba uporabnika, ki ni več pasiven, od- visen, ubogljiv in prestrašen, temveč se aktivno bori za svoje pravice in ustanavlja svoje organizacije, da bi izboljšal svoj položaj v družbi. Na takega uporabnika moramo računati pri izdelavi nove zako- nodaje. Njen poudarek naj ne bo na tem, kako zavarovati družbo pred osebami v psihični krizi, temveč na prizadevanjih, da jim zagotovimo možnosti za bolj pro- duktivno življenje in jim omogočimo, da bodo po svojih močeh prispevali k raz- voju družbe. Literatura P. Barham (1992), Closing the asylum: The mental patient in modern society. Penguin, London. P. Barham, R. Hayward (1991), From the mental patient to the person. Tavistock/Routledge, London. A. Galič (1994), Pravna ureditev postopkov za pridržanje v psihiatričnih bolnišnicah, za od- vzem poslovne sposobnosti ter za podaljšanje roditeljske pravice. Seminar o pravni zaščiti duševno prizadetih. Firis, Povzetki. Bled, 1994. V. Flaker, G. Čačinovič-Vogrinčič, D. Zaviršek, B. Mesec, M. Urek, V. Švab, T. Lamovec, B. Lešnik, N. TuRNŠEK, N. Rode (1995), Načrtovanje razvoja psihosocialnih služb na podlagi potreb ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi stiskami na področju republike Slovenije. Elabo- rat, Univerza v Ljubljani, VŠSD, januar 1995, Ljubljana. K. Jensen (1993), Mental Health Legislation in Europe. WHO, Regional Office for Europe, april 1993. The Second European Conference of Users and Ex-users in mental Health. Elsinor, Denmark, May 26-29, 1994. Report. Uradni list socialistične republike Slovenije, 28. julija 1986. Zakon o nepravdnem postopku. 296 študentski prispevki Violeta Irgl DISKRIMINACIJA STARIH LJUD OPREDELITEV DVOJNE IN VEČKRATNE DISKRIMINACIJE STARIH LJUDI Današnja družba je izrazito potrošniško naravnana. Pripravljena je zadostiti vsaki potrebi in ustvarja nove potrebe, da bi jih bilo mogoče zadovoljevati. In četudi se na prvi pogled zdi, da je navidez vse pod- rejeno potrošništvu današnjih ljudi, lahko trdimo, da človek kot potrošnik postaja prej žrtev potrošništva. Potrošniška dru- žba namreč ne povzdiguje potrošnikov, razen morda v reklamne namene, temveč proizvajalce. Ti ustvarjajo potrošniško družbo in ta na njih temelji in se razvija. Proizvodnja je tako totalno družbe- no dejstvo, kar pomeni tudi, da ima ak- tiven človek vse manj časa tako za svoje mlade kot za stare ljudi. Večina družbene aktivnosti tudi na socialnem in še nekate- rih izrazito humanih področjih je narav- nana zgolj k temu, da se ljudi usposobi za življenje v potrošniški družbi — kot proiz- vajalce. Vse tiste, ki to še niso, niso bili ali nikoli ne bodo, pa družba zapostavlja kot nekoristne in jih diskriminira. Jenny Hockey in Allison James poja- snjujeta v knjigi Growing up and Grow- ing old (1993) delitev življenja človeka na obdobja njegove odvisnosti (otroštvo, mladost in starost) in neodvisnosti (od- raslost) od drugih ljudi. Otroci in stari so v družbi odvisni, zato je povsem razum- ljiva njihova težnja po neodvisnosti. Otro- ci želijo hitro odrasti, odrasli pa ne kmalu ostareti. Obe generaciji sta odvisni od srednje. Otroško telo namreč ni sposob- no slediti potrošniškemu tempu družbe, staro telo pa tega več ne zmore. Družbena marginalizacija starih se kaže tudi v istovetenju njih z otroki. Razli- ka je v tem, da bodo otroci nekoč postali proizvajalci, medtem ko bodo stari ostali samo še potrošniki, saj so se kot proizva- jalci v družbi že iztrošili. Prav zato družba otroštvu in mladosti posveča nekaj več pozornosti kot starim. Ob tem pa ome- njena marginalizacija starih pelje k podpi- ranju in vzdrževanju procesov socialne, ekonomske, politične in druge diskrimi- nacije starih, o čemer bom še sprego- vorila. Marginalizacija starih in njihova dis- kriminiranost tako povzročata radikalno družbeno razvrednotenje starosti (tudi v odnosu do mladosti) na temelju dejan- skega zmanjšanja proizvajalne koristnosti starih za družbo. To družbeno prevladujoče in stereo- tipno vrednotenje vnaprejšnje odvečno- sti in nekoristnosti starosti povzroča, da se dejanske biološke spremembe ne jem- ljejo več kot nekaj normalnega in samo- umevnega, temveč prav nasprotno. Stari ljudje so potemtakem stereotipizirano grdi, bolni, zanemarjeni, senilni in zaradi nekoristnosti predvsem v napoto. Starost se na osnovi takega družbe- nega mišljenja razvrednoti in tabuizira v nekaj manjvrednega, nezaželenega in ob- robnega, to pa stare potiska iz vloge aktiv- nih soustvarjalcev družbe v popolnoma pasivne družbene sopotnike, četudi to še zdaleč niso. Biološkemu zmanjšanju spo- sobnosti starih ljudi sledi na osnovi ste- reotipnega družbenega vrednotenja sta- rosti diskriminacija svoje lastne podobe, saj se v luči družbenega razvrednotenja 297 VIOLETAIRGL temeljito spreminja tudi osebna samo- podoba. Dejanske biološke spremembe, ki jih prinaša starost, se tako pod pritiskom prevladujočih stereotipnov razširijo in stopnjujejo v vse večjo dejansko odvis- nost starih od družbe. »Biti star, nemočen in ostale vloge, ki spremljajo starost, so veliko bolj kot naravni in neizogibni deli človekovega življenja naučene in jih mo- rajo stari ljudje prostovoljno ali nepro- stovoljno prevzeti« (Hockey, James 1993: 130). Samopodoba starih se tako vse bolj približa diskriminirajoči podobi v družbi in v skladu s tem se prično obnašati tudi sami ljudje: počutijo se prazne, nekorist- ne, zbolijo itn. Družba je prisiljena poskrbeti za od- visne stare ljudi, ki jih je najprej za take naredila in proizvedla. V prepričanju, da opravlja pomembno in humano nalogo, prične družba ustanavljati zanje domove. Ob tem pa pozablja, da le popravlja lastne napake, ki jih je povzročila s tem, da je naredila obdobje starosti za odvečno. S tem je začaran krog diskriminiranosti in samodiskriminiranosti starih ljudi skle- njen. Ta začarani krog se ne samo nada- ljuje, ampak tudi nadgrajuje. Domovi za stare so namreč prostor nove diskrimina- cije, saj kot svojevrstna geta pomenijo nenaraven način sobivanja večjega števila starih ljudi na majhnem skupnem pros- toru. Domovi tako ne potrjujejo samo pr- votne diskriminacije o odvečnosti starih ljudi na podlagi prevladujočih družbenih stereotipov o starosti, zaradi česar se dru- žba čuti dolžna poskrbeti zanje, ampak jih z izločanjem iz družbe dela še bolj ne- aktivne in odvisne. Na kratko povzeto, se začarani krog dvojne in večkratne diskriminacije starih ljudi začenja z izstopom iz njihovega po- klicno aktivnega življenjskega obdobja, katerega meje so družbeno določene. Kot zgolj potrošniki se tako znajdejo na ob- robju družbe, ki ceni zlasti popolno pro- dukcijsko sposobnost svojih članov. Na dejansko omejeno produkcijsko sposob- nost starih pa družba naveže stereotipno tudi navidezno odvisnost, nekoristnost in nemoč starih ljudi in jo obenem stop- njuje do te mere, da stare izrine na rob družbe in jih s tem diskriminira. Takemu stereotipnemu obravnavanju starih ljudi sledi samodiskriminacija oziroma izgrad- nja samopodobe, ki ustreza družbenim stereotipom. Ker stari ljudje sprejmejo družbeno stereotipno vlogo, se slednjič tudi prično obnašati v skladu s stereotipi in nehote s tem potrjujejo prvotno dru- žbeno diskriminacijo starosti. Za stare, nekoristne in nemočne zgradijo domove, s čimer se veriženje diskriminacij v zača- ran krog vse bolj krepi in poglablja, stari ljudje pa so vse bolj nemočni, da bi ga sami presegli. PRIKAZ RAZRAŠČANJA IN VRST DISKRIMINACIJ Primer skrajšane sociobiografije Jože je star 66 let in že skoraj pet let živi v domu starih. Pred 11 leti se je zaradi težkih delovnih razmer invalidsko upoko- jil zaradi bolezni. Odtlej prejema invalid- sko pokojnino z varnostnim dodatkom. Odhod v pokoj je bil zanj precej bo- leč. Z mirnim in pasivnim upokojenskim življenjem se ni in ni mogel sprijazniti. Po prehodu iz aktivnega poklicnega življenja je postopoma izgubljal vezi s prijatelji in znanci iz podjetja, v katerem je prej delal. Počutil se je vedno bolj osamljenega in odvečnega. Pred 6 leti je Jože preživel napad možganske kapi, zaradi česar je obsedel na invalidskem vozičku. Ker sta živela sama z ženo, je ona skrbela zanj. Jože ji ni zameril, ko se je zaradi utrujenosti od- ločila, da ga da v dom starih. Pri visokih stroških doma, ki jih Jože s svojo pokoj- nino sam ni zmogel, mu je odrasla hčerka priskočila na pomoč z doplačevanjem oskrbnine. Jože je to s težavo sprejel. Naj- huje pa je, da ga hčerki tako redko obi- ščeta in da ena izmed hčera ne dovoli nje- govi vnukinji, da bi ga obiskala v domu starih. 298 DISKRIMINACIJA STARIH LJUDI Utemeljitev Jožetove diskriminacije zaradi starosti Preden preidem na samo utemeljevanje razraščanja in vrst diskriminacije v zgoraj navedenem primeru, bi rada že v začetku opozorila na uvodoma omenjen začaran krog diskriminacije. Krog, za katerega se zdi, da iz njega ni izhoda. Jožetova diskriminacija se začne ne- kako že v njegovem poklicnem obdobju, v katerem je zaradi težkih delovnih raz- mer s prihajajočo starostjo postajal de- lovno vse bolj nezmožen. Ko je njegova delovna nezmožnost postala obremenju- joča za podjetje, se je moral Jože invalid- sko upokojiti, čeprav si sam tega ni želel. Že kot delavec je imel nizko plačo, s katero je preživljal sebe in družino. Tako se je prebijal iz meseca v mesec in njego- va revščina je ob slabih delovnih pogojih načela njegovo zdravje. Zaradi bolezni ne- dopolnjena predpisana delovna doba pa je še znižala osnovo za njegovo sedanjo invalidsko pokojnino. Tukaj bi želela opozoriti na ekonom- sko diskriminacijo starih ljudi, še zlasti tistih, ki že za časa poklicne aktivnosti prejemajo nizko plačo in živijo na robu eksistenčnega minimuma. Zaradi slabih življenjskih razmer in revščine so bolj do- vzetni za bolezni kot ostali in tudi njihova pokojnina je pozneje še nižja. Naslednja iz verige diskriminacij, ki je s starostjo doletela Jožeta, je bila so- cialna. Z upokojitvijo je izgubil stike s podjetjem in z znanci, ki so mu bili edini vir socialnih stikov. K temu so prispevali tudi nizki dohodki, zaradi katerih je veči- noma ostajal doma. Svojo upokojitev je Jože doživel na eni strani kot potrditev svoje nezmožno- sti za delo, na drugi strani pa z občutkom nekoristnosti, odvečnosti, nemoči in od- visnosti od drugih. Ta odvisnost od drugih se je še povečala, ko ga je zadela možganska kap in je obsedel na vozičku. Odtlej je bil po- vsem prepuščen negi drugih, zlasti žene. Po dobrem letu dni tudi ona ni več mogla skrbeti zanj, ustreznih služb, ki bi mu olajšale bivanje doma, pa ni bilo. Ob tem je mogoče ugotoviti diskri- miniranost tako starih kot tudi prizadetih ljudi, za katere svojci kljub pripravlje- nosti ne morejo skrbeti sami. Institucije in druge službe tega prostora namreč ne zapolnjujejo. Manjka podporna mreža ta- ko za stare ljudi kot za svojce, ki skrbijo zanje. Edina možnost, ki jim ostaja na vo- ljo, je odhod v različne domove, in s tem se je moral po sili razmer sprijazniti tudi Jože. Nihče ga ni vprašal, ali si to želi. Kljub želji, pomagati možu, je njegova žena nemočna in izčrpana obupala. Ostali so ji le občutki krivde, da ni zmogla poskrbeti za moža in da ju je to ločilo. Jožetova diskriminacija je tako prizadela tudi njo. Zanjo je bilo samoumevno, da bo poskrbela za moža, obenem pa ji ni- hče ni ponudil podpore in možnosti dru- gačne rešitve, kakor je odhod v dom. Občutki krivde pričajo o tem, da tega bre- mena ni zmogla. Jože je povedal, da doživlja dom za stare kot kraj, od koder se ne bo več vrnil domov. Po petih letih se je že povsem pri- lagodil domskemu redu in življenju v domu. Sam pravi, da je utonil v zaporedju dnevnih opravil, v katerem si sledijo zajtrk, kosilo in večerja, redki obiski in še redkejši izhodi iz doma. Najbolj pa ga bolijo hčerkine besede, da ne želi pripe- ljati vnukinje k dedku, ki je na vozičku, saj ji želi prihraniti »grde plati življenja«. Tabuizirana starost, stereotipno op- redeljena kot grda, senilna, bolna, zane- marjena, nekoristna in v napoto, v družbi, kjer vlada ideal lepote, zagotovo posega tudi v najbolj intimne medosebne odno- se. Jožetova hčerka je sprejela tako podo- bo o starosti in jo kljub ljubezni do očeta prenaša tudi na svojega otroka. Soočen s to stereotipno podobo pa oče na njeno diskriminacijo starosti odgovarja z lastno samodiskriminacijo in s še večjo odvis- nostjo, ki ga še dodatno diskriminira. Dom starih kot sklenitev diskriminacijskega kroga Omenila sem že, da se veriga diskrimi- nacij s prihodom v dom ne pretrga. Dom starih je namreč družbena institucija, ki 299 VIOLETAIRGL Streže zlasti navidez humanejši skrbi za stare ljudi, hkrati pa je tudi prostor, kamor družba odlaga odvečno in neko- ristno delovno silo, ki se je s starostjo iz- trošila. Torej dom za stare ne odpravlja prejšnjih diskriminacij, temveč kot to- talna institucija ustvarja nove, iz katerih stari ljudje zavoljo svoje odvisnosti ne morejo izstopiti. Domovi za stare sicer navzven po- gosto navidez delujejo kot nadomestilo vseh potreb, ki naj bi jih po mnenju dru- žbe imeli stari ljudje. Toda te potrebe so na eni strani mišljene zgolj funkcionalno in materialno, na drugi strani pa starega človeka z vstopom v dom in s prevze- mom skrbi za večino njegovih potreb ljub siceršnji materialni preskrbljenosti prisilijo in pahnejo v vse večjo odvisnost in nesamostojnost, ki ni več posledica kronološke starosti, temveč najprej odvis- nosti od institucije. Domskim pravilom se je treba brez- pogojno prilagoditi, in tako se vsak dom razkrije kot totalna institucija, v kateri stari ljudje kot uporabniki in plačniki us- lug postajajo vse bolj vodljivi in brezvolj- no življenjsko odvisni od pomoči osebja, ki naj bi jim glede na izraz služba/služiti pravzaprav služilo. Posamezniku je v domu odvzeta prav vsaka skrb zase, to pa pomeni tudi razkroj odnosa do svoje identitete. Posledično se to izraža v pre- plavljanju posameznika z občutki neko- ristnosti, odvečnosti, anonimnosti in ne- smisla. Posameznik sicer v domu ohrani svoje ime, toda razčlovečen se nanj vse redkeje odziva. Oseba v domu le redko osmisli svoje bivanje. Nema zagledanost nekam v daljavo in praznina v očeh sta znak vdanosti v usodo in zanesljiva zna- nilca, da se je posameznik povsem pri- lagodil domskemu redu. Posameznikova potreba po tem, da bi za kaj ali za koga živel, je diskrimini- rana. Po drugi strani pa zaradi nezadovo- Ijenosti potrebe po samoti stari ljudje nimajo priložnosti, da bi osmislili težave, ki jih spremljajo v starosti. Vprašanje zasebnosti oziroma potreba po samoti v psihičnem smislu namreč v domu kot instituciji nista zadovoljivo upoštevani. Ljudje bivajo v dvo- ali večposteljnih so- bah in se nimajo kam umakniti. Zaradi polne zasedenosti in majhnih sobic ni- majo intimnega kotička, kamor bi se la- hko zatekli. Temu bi lahko dodali tudi to, da oskrbovanci v domovih ne morejo iz- birati niti tega, s kom bodo v sobi prebili preostanek življenja. Diskriminacija se torej kaže tudi tako, da ljudje nimajo v domu nikakršne zasebnosti. Dom je na formalni ravni namenjen predvsem skupnemu bivanju. Tak je tudi čas, ki ne dopušča veliko zasebnosti. Čas je institucionalen. Vstaja- nje, zajtrk, kosilo, večerja, iz dneva v dan, enolično in formalno utapljanje v zakoni- tostih domskega reda. Na drugi strani pa institucionalni čas pomeni dejansko dva časa. Prvi, totalni, velja za stare ljudi (za- nje je značilna pasivnost, čakanje, razo- sebljenost), ki vselej le ostajajo. Na drugi strani pa je čas osebja, ki je v domu zapo- sleno. Njihov čas je služben. V domu ne prebijejo vsega življenja, pač pa le tisti del, ki je vezan za delo. Čas osebja je zato aktiven, oseben in začasen. Razen izjem je star človek v domu skoraj povsem ločen od domačih, dru- žine in svojega doma. Izkoreninjen je v pretežno formalnem odnosu z osebjem, ki po osmih urah dela odide domov, med- tem ko on ostaja, in sicer z veliko ne- močjo in z mešanimi občutki. Začaran krog diskriminacij zaradi starosti teče v neskončnost in se prak- tično pretrga šele z odhodom iz družbe oziroma s smrtjo starega človeka. Prav zato si le malo starih ljudi resnično želi v dom za stare, če le imajo kakšno drugo možnost. NAMESTO SKLEPA: NEKATERE MISLI STARIH IN POTI K PRESEKANJU ZAČARANEGA KROGA Poglobljeni intervjuji, ki smo jih naredile študentke 4. letnika VŠSD, govorijo o vseh omenjenih diskriminacijah, ki jih doživljajo stari. Navajam nekaj citatov iz pogovorov: 300 DISKRIMINACIJA STARIH LJUDI Angela: Nad strežnicami se ne prito- žujem in zato nimam z njimi nobenih težav. Avgust: Toda prosim vas, da tega ne po- veste naprej, ker se bojim, da bo potem še slabše. Ana: Dom je tako velik. Dobila sem vozi- ček, toda nihče me ni naučil ravnati z njim. Včasih celo uro čakam, da bo kdo prišel in me premaknil. Marija: Odkar sem prišla v dom, so mi začeli dajati plenice. Kljub temu, da la- hko grem sama na stranišče, mi strež- nica na prošnjo, da me pospremi na stranišče, odgovori, da naj se polulam kar v plenico. Danica: Sedaj je bolje, ko so me pre- mestili v drugo sobo. S prejšnjo sosta- novalko se zares nisva razumeli. Pogosto je bila pijana, toda jaz tega nisem želela povedati nikomur. Jožica: V dom me bodo lahko spet pri- peljali le nepokretno, drugače ne. Vse te izjave odražajo različne vidike dis- kriminiranosti in samodiskriminiranosti starih ljudi ter hkrati izpostavljajo izkuš- njo, da je bolje, če se človek ne pritožuje, ker bi se s tem diskriminacija le še po- večala. V odnosu do osebja pa bi se nefor- malno njihov odnos samo še poslabšal. Stari ljudje ne znajo in se zaradi dejanske in navidezne odvisnosti in nemoči bojijo zahtevati tisto, kar jim pripada in sodi med njihove osnovne pravice. Bojijo se, saj se zavedajo lastne nemoči, ki jih samo- diskriminira. Iz navedenih primerov je tudi raz- vidno, da odrasle stare ljudi, kot sem že večkrat omenila, primerjajo z otroki. Ta- ko jih obravnavajo in se do njih obnašajo. Z njimi ravnajo tako, kakor da stari ljudje niso več sposobni sami odločati o svojih potrebah in željah. Po drugi strani pa sta- ri ljudje nimajo druge izbire. Ne želijo v dom, toda na koncu nimajo drugega, kot da nanj pristanejo. Za stare ljudi je torej značilna druž- bena nemoč, ki se s kronološko starostjo le še povečuje in tako onemogoča vpli- vanje na spremembe njihovega položaja. Nemočni so, ker so stari in ker jih za one- mogle naredi še družba. Hkrati pa se jim življenje izteka in zaradi izoliranosti in osamljenosti nimajo priložnosti z niko- mer deliti izkušenj iz življenja v starosti, še zlasti če so v domu. Ker dojemajo dom kot zadnjo »postajo«, se tudi ne trudijo česa spremeniti. Dodatni razlogi za njihovo pasivnost in ravnodušnost izhajajo iz občutkov stra- hu, ki diskriminiranost starih ljudi le še poglablja. Zaradi stereotipne podobe dru- žbe o starih se stari ljudje ne trudijo spre- minjati razmer in s tem svojega osebnega položaja, ali pa pri tem kaj hitro odne- hajo. Obstoječe razmere sprejmejo kot danost. Sebe doživljajo kot stare, neko- ristne in nevredne. Kot take torej, ki ne znajo in niti nimajo pravice karkoli zahte- vati od družbe, ki naj bi zanje po svojih močeh poskrbela. In v čem je mogoče zaslutiti poti k presekanju začaranega kroga diskrimina- cij v starosti? Dolga pot se imenuje detabuizacija starosti. Ozaveščanje družbe o enako- vrednosti vseh življenjskih obdobij in iz- polnjevanju edinstvenih nalog za vsakega posameznika v njih bo pripeljalo tudi do ozaveščanja o starosti in problemih, ki jih to obdobje prinaša. Da bi se začaran krog diskriminacij v starosti presekal, bi mo- rali člani aktivne generacije »posoditi« svojo moč starim ljudem. Rešitev je tudi v zagovorništvu. Zagovorništvo pomeni go- voriti za ljudi, ki ne morejo govoriti zase. Govoriti za ljudi, ki imajo manj socialne moči, znanja in sposobnosti. Govoriti za ljudi, ki so v položaju nemoči ali vsaj ne- enake socialne moči. Pa naj bo to laično zagovorništvo prostovoljcev, družinsko zagovorništvo svojcev, kolektivno ali pro- fesionalno itn. Po drugi strani pa je treba stare ljudi spodbuditi k samozagovorništvu. K zave- danju o lastni moči, ki v sedanjih okvirih ostaja neizražena. Življenjske izkušnje sta- rih ljudi in njihovo naraščajoče število so 301 VIOLETAIRGL potencialna moč in možnost, da na orga- raziskovanje revščine pri Case Western niziran način, demokratično in s politič- Reserve v Clevelandu ugotovili, da se je nimi sredstvi razbijejo začaran krog dis- zaradi samoorganiziranosti starih ljudi in kriminacij, ki pritiskajo nanje v starosti. njihovega političnega delovanja v zadnjih Da to ni nemogoča naloga, sem se desetih letih revščina zmanjšala prav pri lahko prepričala med strokovnim obis- starih ljudeh, kom v ZDA, kjer so po podatkih Centra za Literatura T. Lamo\tec (1993), Oblike in razvoj zagovorništva v svetu. Socialno delo 32, 3-4. — Zagovorništvo v akciji — proces emancipacije. Socialno delo 32, 3-4. — Ali Slovenija potrebuje zagovorništvo. Socialno delo 32, 3-4. J. Hockey, A.James (1993), Growing up and Growing old. Teesside: Sage publications. N. HooYMAN, A. Kiyak (1988), Social Gerontology. Needham Heights/Massachusetts: Allyn and Bacon Inc. Minister of Supply and Services Canada (1979); Retirement Without Tears. Hull, Quebeck: Cana- dian Government Publishing Centre. P. Manojlović (ur.) (1984), Izazovi starosti (zbornik dokumenata Svetske skupštine UN o sta- renju). Beograd: Institut za socialnu politiku. D. Brandon, A. Brandon (1992), Praktični priročnili za osebje v službah za ljudi s posebnimi potrebami. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo, Pedagoška fakulteta. — (1993), Veselje in žalost pri normalizaciji. Socialno delo 32, 1-2. 302 Suzana Kristane LJUDJE S POSEBN OTREBAMI IN DVOJNA DISKRIMINACIJA Lahko bi rekli, da je prizadetost tisto, kar se ljudje dogovorijo, da je. Različni izrazi, ki so se skozi zgodo- vino že večkrat spremenili, nakazujejo, da gre za ciklično pojavljanje novih besed za označevanje enega in istega družbenega položaja in vloge (Flaker 1992). Izrazi kot bebci, idioti, degeni, de- fektni, prizadeti kažejo, kako znamo biti ljudje ne-humani in nesprejemljivi do tis- tih, ki so drugačni, prav zaradi drugač- nosti pa se take ljudi prepogosto obrav- nava kot manjvredne oz. kot podljudi. Osebe, ki jih drugi zaradi njihovih poseb- nosti opredelijo kot drugačne, so po- gosto drugače obravnavani in se ljudje do njih drugače obnašajo. Enostavneje lahko rečemo, da jih diskriminirajo. Žrtev diskriminacije poleg tega, da raz- vije manjvrednostne občutke, začne rav- nati v skladu s predsodki, to pomeni, da drugim ljudem s svojimi znaki daje idealno možnost opravičila, da diskrimi- niranje nadaljujejo (Nastran Ule 1992). Predsodki v večini primerov delujejo kot pričakovanje, tako da oseba, ki potrebuje pomoč, postane odvisna od tistega, ki po- maga. Neredko se zgodi, da stisko po- moči potrebnega človeka izrabimo na ta način, da se do njega obnašamo pokro- viteljsko, vzvišeno, s tem pa ga postavimo v popolno odvisnost od nas samih. Že zaradi svoje drugačnosti, bodisi duševne, telesne ali druge vrste, so ti lju- dje pogosto diskriminirani, toliko huje pa je, če se prizadetosti pridruži še kakšna druga posebnost, zaradi katere so potem popolnoma izločeni in postavljeni na dno družbe. Zaradi pretresenosti, groze in us- miljenja, ki se včasih porajajo ljudem ob pogledu na prizadetega človeka, se zas- tavlja vprašanje: Zakaj ne-prizadeti tako težko gledajo te ljudi? Kaj je na splošno tako groznega pri duševno prizadetih lju- deh oz. pri vseh, ki so kako drugačni? J. Holt (1974: 55) zastavlja vpra- šanje: Ali gre za nasprotje med tem, kar imamo za človeške lastnosti, in pomanjkanje teh lastnosti pri kom s človeško po- dobo? V navadi ljudi je, da razvrščajo drug drugega in da se na določen način odzivajo na vsako vrsto prizadetosti. Ka- dar pa koga ne moremo zlahka uvrstiti v nobeno znano kategorijo, smo moteni v naših pričakovanjih in se počutimo v stikih s prizadetim neprijetno. Ta težnja po kategorizaciji ljudi in težnja po ustre- znih odzivih nanje se pokažeta že zgodaj in postaneta osrednji pojav vseh med- osebnih odnosov (Neuman 1984). Neuman naprej pravi, da je tako razliko- vanje naučena težnja po zavračanju vseh tistih, ki so drugačni, in da je to korenina predsodkov. Med nami je na žalost veliko ljudi, ki so dvojno diskriminirani že zelo zgodaj v otroštvu. Ne-prizadeti otroci se lahko na osnovi različnega gradiva, slikanic, risank in celo reklam, naučijo razlikovati in zavračati drugačnost. Pravljica o grdem račku, ki ga nihče ni maral in kjer je bila vsa pozornost usmerjena v občudovanje 303 SUZANA KRISTANC njegovih prelepih »bratcev in sestric«, je dober primer tega, kako se že zelo zgodaj privaja otroke na drugačnost in se jih uči zaničevati tisto, kar ni lepo in običajno. Navajam primer prizadete deklice, ki ima v okolju, kjer živi, zaradi svoje pri- zadetosti in zaradi tega, ker obiskuje os- novno šolo s prilagojenim programom (OŠPP), velike težave. V tem primeru je otroke o drugačnosti želel prosvetliti du- hovnik, a je dosegel ravno narobe: Zafrkavajo jo, ko gre k verouku. Če ne vidiš, ne veš, kako je. Drugi otroci si mislijo: »Jaz sem vse, ti pa ne.« Župnik je rekel, da se to ne bi smelo dogajati. Povedal jim je, da so nekateri drugačni, to pa se je spremenilo v še bolj nega- tivno smer. Stalno poudarjanje lepega, zdravega in mladega v družbi povečuje pri ljudeh že- ljo po telesni privlačnosti, s tem pa posta- vlja v vedno težji položaj prizadete osebe. Literatura primerja prizadete ljudi z manj- šinskimi skupinami, saj so v marsikate- rem pogledu v neenakovrednem polo- žaju. Kot poudarja Neuman (1984: 106): Ti ljudje veljajo za nesrečneže, ker trpe, ker jih je zadela nesreča, zaradi česar bo njihovo življenje ves čas moteno, poru- šeno in trajno oškodovano. Podobnost z manjšinami je v tem, da so tudi stiki s prizadeto osebo omejeni, manj pogosti, tako pa neprizadeti ljudje nimajo priložnosti spoznati pravega doživljanja in stanja pri prizadeti osebi. Kako gledajo ljudje na duševno, tele- sno ali kako drugače prizadetega človeka, je odvisno tudi od tega, v kateri kulturi in času živi posameznik. Že zelo zgodaj so ugotovili, da je v kapitalizmu naraslo število pohabljenih ljudi, ki so jih integrirali znotraj njihovih skupnosti in jim postavili številna pravila. Že vse 20. stoletje v tisku, na televiziji in v filmih opisujejo pohabljene ljudi kot člo- veške ali manj človeške, redko pa kot po- vprečne. Izrazit primer odklonilnega od- nosa do prizadete osebe, obravnavanega kot manj človeškega, je g. Clifford v knjigi Ljubimec Lady Chatterley. Po teh opisih so pohabljeni ljudje patetične žrtve neke tragedije, ali pa heroji, ki se bojujejo z velikim bremenom. Kako gledajo različne kulture na člo- vekovo drugačnost, lepo pokaže stavek M. Oliverja (1990: 15), ki pravi: Najrelevantnejša obrazložitev ni to, kaj je vzrok duševni zaostalosti, slepoti, ali drugim nesposobnostim, ampak kaj imajo posamezne kulture za resno težavo, druge pa ne. Primer raziskave o slepoti v neki mehiški vasi pokaže, da je mogoče razumeti, kako je imeti koga za slepega, le v mejah lastne kulture in ne v domnevah o naravi slepih. Raziskava je pokazala tudi, da tam živeči slepi ljudje niso sprejeli svoje slepote kot tragedije, ampak kot del vsakdanjosti, s katero živijo. Slepota je problem skup- nosti in ne posameznika. Mnogi prizadeti ljudje so pogosto diskriminirani tudi zaradi tega, ker so alkoholiki, ker so revni, ker so druge narodnosti in vere, skratka zato, ker niso po meri in pravilih, ki jih je družba in kul- tura oblikovala kot dobre in vredne. Naj bodo ti primeri dvojne diskriminiranosti neke vrste dokaz, da spoznamo, s kako različnimi stiskami se ubadajo ljudje s posebnimi potrebami, zakaj so nekateri bolj diskriminirani in drugi manj, kako govorijo o svojih težavah in kaj bi si želeli, da bi bilo drugače. Navajam primer deklice, ki obiskuje osnovno šolo s prilagojenim programom in katere oče je iz nekdanje Jugoslavije. Zaradi tega je deklica hudo izločena: Večkrat mi vržejo naprej, da je moj oče Črnogorec. Oče ne mara te šole. Mislim, da mu je nerodno pred drugimi. Tudi mene je sram pred drugimi. Prijateljic imam manj. Vse prejšnje sem izgubila. Očetova narodnost in otrokova lažja pri- zadetost nekako izključujeta družino, da bi v okolju normalno zaživela. Dejstvo, da je oče že izločen zaradi druge narodnosti, 304 LJUDJE S POSEBNIMI POTREBAMI IN DVOJNA DISKRIMINACIJA je tako hudo, da družina nikakor ne more sprejeti še otrokove drugačnosti. Druga deklica, ki obiskuje osnovno šolo s prilagojenim programom in je Romkinja, je tako opisala svojo težavo: Tisti, ki hodijo v OŠ, zafrkavajo. Pravijo, da smo »pomožnčki«. Če bi morala še enkrat v šolo, bi šla spet v to. Mama pa je k temu dodala slednje: V tej šoli A. ne zafrkavajo, če bi šla v OŠ, pa bi jo. Sin je hodil na začetku v OŠ, pa so ga zmerjali s Ciganom. družini toliko in nismo imeli kaj obleči. Ljudje so diskriminirani tudi zaradi rev- ščine, pomanjkanja, v katerem živijo. Namesto pomoči drugih doživljajo poni- žanje in odklanjanje. Zato, ker si reven, si po mnenju drugih ne zaslužiš enake šole, kot jo obiskujejo tisti, ki niso revni. Prav tako si ne zaslužiš enakih pravic, temveč zgolj to, da moraš biti odvisen od njih in v življenju ubrati pot, ki ti jo odmerijo dru- gi. To pogosto pomeni, da se marsikdo sprijazni s preostankom tistega, kar ni po meri »normalnih«. Kot zapiše M. Oliver (1990: 13): V tem primeru je deklica dvojno diskri- minirana zaradi svoje drugačnosti oz. zaradi tega, ker obiskuje drugačno šolo, in zaradi tega, ker je Romkinja. Ljudje jo bolj izločajo zaradi same »pomožne šole« kot zaradi njenega romskega porekla. Okolica veliko bolj opazi človekovo vpletenost v institucijo kot pa dejansko stanje človeka. Odnos okolice do tebe se spremeni, ko poveš, kje si bil (Za- viršek 1994). Sledovi nekdanje vpetosti v »drugačno stavbo« ostanejo v spominu drugih ljudi, četudi je oseba, ki je bila tam, nanjo že skoraj pozabila. Pripombe drugih ljudi pa dajejo vedeti, da se na to, kar se je zgo- dilo, »ne sme pozabiti«. Tretja deklica, ki prav tako obiskuje osnovno šolo s prilagojenim programom, izhaja iz revne družine, v kateri je bil tudi alkoholizem: Prej sem se slabše počutila, ker mi niso pomagali /v OŠ/. Učitelji so že tako naredili, da so še učenci nate gledali, kot da si manjvreden. Že oče je imel v tej šoli težave. Okolica oziroma ljudje me sedaj ne žalijo. Oče: Že pri meni so v OŠ gledali, kaj si, kaj imaš. Poniževali so te, češ da si iz nič- vredne družine. Zato, ker nas je bilo v Ne samo, da prizadetost navadno jamči revščino pri žrtvi, še pomembneje je, da je revščina sama na sebi generalni vzrok prizadetosti. Tomaž, ki je nekoč obiskoval osnovno šolo s prilagojenim programom in je rom- skega porekla, je tako opisal svoje želje in hiožnosti: V življenju sem imel več želja, pokazale pa so se tudi priložnosti, da bi jih ure- sničil. Mnoge se mi niso uresničile prav zaradi bolezni in porekla. Verjetno bi moral biti bolj vztrajen, toda v svojem položaju tega nisem zmogel. Učenca 8. razreda osnovne šole s prilago- jenim programom sta povedala, kako vi- dita možnosti, ki jih imata v bodočnosti. Peter, ki je bil posvojen: Ker hodim v to šolo, imam bolj malo izbire. Rad bi bil avtomehanik, pa ne morem biti, ker na tej šoli nimamo tu- jega jezika. Maja živi v družini, kjer je bil še pred krat- kim problem tudi očetov alkoholizem: Če bi naredila OŠ, bi šla mogoče na drugo šolo. Od tam imaš več možnosti zaradi jezikov. Tako ljudje, ki so diskriminirani zaradi drugačnosti, kakor otroci, ki obiskujejo 305 SUZANA KRISTANC drugačno šolo, čutijo, da bi lahko imeli v življenju več možnosti. Tudi oni gojijo želje, ki bi jih lahko uresničili s pomočjo drugih. Biti duševno prizadet, ne glede na to, za kakšno vrsto prizadetosti gre, biti telesno prizadet oz. imeti kakšno drugo hibo, zaradi katere te okolica diskriminira in izloči, povsem zamaje človekovo samo- spoštovanje. Biti dvojno diskriminiran, kot prizadet človek in kot alkoholik, pri- padnik druge narodnosti ali kako druga- če, človekov položaj še dodatno poslabša. Navajam žensko, ki je lažje duševno prizadeta in Romkinja: Zdi se mi, da se me povsod bojijo. Povsod gredo stran od mene. Sem dru- gačna. To se mi vidi na zunaj. Povrh vsega pa sem še Ciganka. Zaradi tega, kar sem, me ni sram, rada pa bi bila vse- eno človek kot drugi. Ko bi vsaj ljudje ne bili taki. Ne-prizadeti ljudje se do duševno pri- zadetih, še zlasti do otrok, pogosto ob- našajo grobo in neprimerno. Namesto običajne komunikacije in izmenjave in- formacij prizadeti pogosto doživljajo na- merno nagajanje, s katerimi jih hočejo še bolj žaliti. Svoje prizadetosti in drugač- nosti se dobro zavedajo in se zato poču- tijo manjvredne in nesposobne. To dobro opiše David Brandon v enem izmed pri- merov v svoji knjigi Vzajemno spošto- vanje (1990: 6): Mi nismo uporabni ljudje. Sosedje rav- najo z nami slabo. Mladi mečejo v naša okna kamenje, v poštne nabiralnike pa nam postavljajo smeti. Brandon je s tem primerom želel po- kazati način komunikacije, ki ga uporab- ljajo ne-prizadeti ljudje za komuniciranje s prizadeto osebo. Navajam tudi primer deklice, ki obi- skuje osnovno šolo s prilagojenim pro- gramom in ji je zaradi njene zunanjosti zelo hudo: Kaj vse so mi rekli ljudje samo zato, ker imam tak iznakažen obraz. Le kaj je dela- la tvoja mami takrat? Boli me, ker ljudje gledajo samo mojo zunanjost. Hoditi moram v osnovno šolo s prilagojenim programom. Ljudje me zmerjajo tudi zaradi tega, ker hodim v to šolo. Rada bi, da bi bilo vsaj malo drugače. D. Brandon pravi, da ljudje pogosto do- bijo informacije o ljudjeh, ki imajo učne težave, iz negativnih in vsakdanjih pred- stav. Tako npr. duševno prizadete otroke pogosto oblačijo v »za bolne primerna oblačila«, kot pravi Brandon, čeprav ni jasno, zakaj ne bi teh otrok oblekli tako, da bi jim pristajalo. Ljudje z učnimi te- žavami tako zrastejo v potrpežljive ljudi z nizkimi pričakovanji, v nasprotju z rela- tivno močnimi drugimi. Brandon nadalju- je, da so ti ljudje drugačni zaradi svojega bistveno negativnega počutja. Svojo diskriminiranost najbolj obču- tijo v okolju, kjer živijo. Okolica jih po- gosto zmerja z različnimi izrazi, se jih izogiba, neredki pa so tudi primeri, ko je bila prizadeta oseba celo pretepena. D. Brandon pravi, da se do mnogih obnašajo kot do objektov. Izolacija je eden izmed največjih življenjskih problemov ljudi s posebnimi potrebami v skupnosti. Izjave, kot so »Sem nihče«, »Sem nekdo zase«, »Nimam nobenih obiskovalcev«, »Sem osamljen«, nakazujejo prav to. Ti ljudje večinoma ne rečejo naravnost, da se počutijo manjvredne, marv^eč, »da bi bilo lahko drugače«. Večinoma s svojim moral- nim jezikom dobro nakazujejo, kako se morajo stalno podrejati vladajoči kulturi, človeškim prepričanjem, normam, ki jih priznava družba. Zaradi prizadetosti veči- noma že kot otroci nimajo veliko izbire in tudi priložnosti ne, da bi v življenju po- stali, kar si želijo. Svoje drugačnosti se še predobro zavedajo. O njej govorijo bolj zadržano. Zelo veliko jim v življenju po- meni družina oz. starši. Razumevanje, podporo in varnost dobijo prav v njej. Žal pa tega niso deležni vsi otroci. Brandon o tem pravi takole: Tudi tisti, ki jih imajo radi, njihove družine, bratje in sestre, jih potiskajo v 306 LJUDJE S POSEBNIMI POTREBAMI IN DVOJNA DISKRIMINACIJA negativno kulturo, jih »napravijo za ne- kulturo«. O socialni službi imajo ljudje s posebnimi potrebami različno mnenje: Socialna služba mi je vedno pomagala. Z njimi nisem imel težav. Ko sem bil brez denarja, so mi radi pomagali. Prej je bilo tudi v teh službah drugače. Nisi imel toliko pravic kot danes. Zabolelo me je, ker so različni strokovnjaki prehitro, v petih minutah, odločili o otrokovi usodi. To se mi zdi brutalno. Ti otroci so poskusni zajci. Fi- nančno jih ne potrebujem. Sedaj je nekako v redu, fant hodi v šolo, potem pa ti starši ostanejo s problemi sami. Pomembno je, da se ljudem s posebnimi potrebami zveča izbira, da se jim zago- tovijo usluge, ki so jih kot ljudje vredni, spoštovati pa je treba tudi njihovo voljo in želje, ko se odloča o pomembnih stva- reh, ki bodo odločilne za prihodnost njih samih in njihovih najbližjih. Službe, ki se ukvarjajo s temi ljudmi, pogosto nimajo dovolj znanja, temveč »se- števajo« njihovo nesposobnost, pravi D. Brandon. Ivan Illich to imenuje »iatroge- na motnja«, kar pomeni, da škoda nastane paradoksno prav zaradi naših pričako- vanj, da bi pomagali in zdravili. Prestavijo jih med druge invalidne ljudi in jih ločijo od vsakdanjih služb, knjižnic, šol, akade- mij in delovnih mest. Ločene službe so po tem opisu navadno paternalistične in prezaščitniške, včasih celo destruktivne. Pri tem se postavlja vprašanje, kako delati z otroki, ki imajo učne oz. posebne težave. Že pred 15 leti se je izkazalo, da so tradicionalni načini pomoči za te otroke neučinkoviti. Danes je vse bolj v ospredju t. i. nežno učenje, ki temelji na petih pomembnih vrednotah: 1. spoštovanje (cilj ne opravičuje sredstva), 2. enakopravnost-enakost (med uči- teljem in učencem; oba sta učenca, saj vsak v situacijo nekaj prinese), 3. skupne vrednote (presojata oba skupaj), 4. skupno angažiranje (delati sku- Paj), 5. vzajemno spreminjanje (oba sku- paj se spreminjata). Po Brandonovem mnenju (1990: 11) je za to skupino ljudi zelo pomemben tudi razvoj samozagovorništva. O njem pravi takole: Ta naj bi pomagal oviranim ljudem, da bi govorili zase in da bi lahko izrazili svoje potrebe. S tem bi ti ljudje dobili tudi več nadzora nad svojim življenjem. Včasih to pomeni, da se ovirani ljudje zberejo in formirajo samozagovorniške skupine, kakršna je npr. People First. Naj sklenem z mislijo Zdravka Neumana: Smisel življenja je tudi v tem, da drugim dajemo priložnost. Ponuditi jim mora- mo enake priložnosti, možnosti, okoli- ščine, ugodne razmere za usposabljanje in delo. Okolje lahko tudi zavrnemo in ga spremenimo. Življenje je sestavljeno iz samih začetkov, brez konca. Nazadnje sicer pride smrt, vendar so do takrat sami začetki. 307 SUZANA KRISTANC Literatura D. & A. Brandon (1992), Praktični priročnik za osebje v službah za ljudi s posebnimi potre- bami. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. Pedagoška fakulteta. D. Brandon (1989), Mutual Respect: Therapeutic approaches to working with people who have learning difficulties. London: Good Impressions Publishing Limited. J. Holt (1974), Otroci in neuspeh. Ljubljana: Mladinska knjiga. M. Nastran Ule (1992), Socialna psihologija. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Z. Neuman (1984), Ljudje z zlomljeno hrbtenico. Ljubljana: Cankarjeva založba. M. Oliver (1990), The Politics of Disablement. London: The Macmillan press Limited. D. Zaviršek (1994), Psihiatrični oddelek med boleznijo in njeno kulturno manifestacijo - Študija primera (1). Socialno delo 33, 1: 39-49. 308 Sonja Puhar DISKRIMINACIJA ŽENSK V KAZENSKEM POSTOPKU N PRI IZVRŠEVANJU ZAPORNE KAZN UVOD Pričujoči prispevek vsebinsko povzemam po diplomski nalogi z naslovom »Položaj obsojenk — žensk v zaporu«, ki sem jo zagovarjala marca 1995 na Visoki šoli za socialno delo. V njem poskušam opozo- riti na diskriminacijo žensk v primerjavi z moškimi, ko se znajdejo v kazenskem po- stopku, v priporu, zlasti pa pri prestajanju zaporne kazni. Gre namreč za diskrimi- nacijo na področju zakonske ureditve po- dročja odrejanja pripora in izvrševanja zaporne kazni, saj je razen manjših izjem zakonodaja pisana na kožo moškim. Žen- ske so v pogledu statusa in pravic v zapo- ru obravnavane skoraj enako kot moški, zanemarjene pa so specifične lastnosti žensk in njihove socialne vloge. Diskrimi- nacijo opazimo tudi pri izvajanju pripora in zaporne kazni, ko gre za uresničevanje pravic žensk ali nalaganje dolžnosti, in celo pri postopkih in pri obravnavi v ka- zenskem zavodu. ANALIZA PREDPISOV, KI UREJAJO IZVRŠEVANJE ZAPORNE KAZNI IN PRIPORA, Z VIDIKA ŽENSKE POPULACIJE V SLOVENIJI Kazenskopravna materialna, postopkov- na in izvršiliia zakonodaja praviloma ob- ravnava ženske vzporedno z moškimi, zato jim daje, razen redkih izjem, v kazen- skem postopku, v priporu in med izvrše- vanjem zaporne kazni enak status. To pa pomeni, da se kaže ignorantski pristop do žensk še na enem zelo občutljivem po- dročju, kjer se z represivnimi ukrepi po- sega v osebnost žensk. Nezanemarljivo je namreč že dejstvo, da so vsi predpisi, ki urejajo izvrševanje zaporne kazni in pri- pora, napisani tako, kot da se nanašajo le na obsojence oziroma pripornike, saj so norme pisane v moškem spolu. Najvišji zakonodajni organ — parlament, ki spre- jema zakone s tako oblikovanimi norma- tivnimi akti — morda nehote dopušča ne- enkost moških in žensk, čeprav se takoj zastavi vprašanje, ali ne bi kazalo zaradi številčne premoči žensk v primerjavi z moškimi v večini držav na svetu pisati predpise tudi v ženskem spolu. Za obsojeniško žensko populacijo je v praksi v celoti neuresničljiva že določba prvega odstavka 108. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije, ki določa, da je treba z obsojenci ravnati človeško, spo- štovati njihovo osebno dostojanstvo ter varovati njihovo telesno in duševno ce- lovitost. Status žensk v zaporu je namreč v tem pogledu v primerjavi s statusom moških neprimerno slabši že zaradi bi- oloških razlik med spoloma. Zakonsko je povsem legitimno in dopustno, da mora v zapor tudi ženska, ki je noseča, ter da med prestajanjem zaporne kazni celo rodi. Odvzem prostosti nosečo žensko gotovo veliko bolj prizadene in tudi bolj poniža kot moškega. Znano je, da je žen- ska med nosečnostjo zaradi sprememb biološkega in duševnega stanja v hujši du- ševni stiski. Ženska v obdobju nosečnosti gotovo potrebuje večjo varnost, duševno stabilnost in ustrezne pogoje za življenje, česar pa v zaporu praviloma ni. Darja Za- viršek (1994: 144) poudarja, da medicin- ski nasveti temeljijo na biomedicinskih znanjih, ki ne upoštevajo socialnih 309 SONJA PUHAR dimenzij vsalcdanjega življenja, in na ste- reotipih prepričanjih o ženski vlogi v družini in družbi. Iz teh razlogov je mogoče utemeljeno postaviti pod vprašaj določbo 201. člena Zakona o kazenskem postopku, po katerem se odreja pripor pod enakimi pogoji za ženske in moške. Spričo take zakonske ureditve mora praksa vselej računati na posledice, ki go- tovo nastanejo z izvrševanjem pripora pri noseči ženski. V zvezi s tem je treba še toliko bolj upoštevati človeške in social- ne vidike in realno predvideti posledice odreditve oziroma opustitve odreditve pripora. Vprašati se je namreč treba, kaj je hujše zlo: to, da ženska, ki je noseča, ni kaznovana, ker se je zaradi opustitve pri- pora izognila kazni, ali to, da zaradi posle- dic pripora ženska in morda tudi otrok pretrpita hude posledice, ki jih ni mo- goče popraviti. Teresa Bernárdez (1985) ugotavlja, da so dejavniki, ki sprožijo pri ženski psihični zlom, njena socializacija, njen socialni status, diskriminacija in predsodki, ki spremljajo neenakost spo- lov. Restrikcijo pri odrejanju pripora za ženske gotovo opravičuje relativno maj- hno tveganje kriminalnega delovanja žensk, ki v Sloveniji storijo povprečno le 12,4% vseh storjenih kaznivih dejanj. Ženske izvršujejo v glavnem lažja kazniva dejanja; več kot tretjina teh so verbalna kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. Situacija na področju odrejanja pripora za ženske terja specifično zakonodajo, ki naj ne bi dopuščala uporabe pripora zo- per nosečo žensko. Podobna kritika velja tudi za določ- bo 8. točke prvega odstavka 37. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Ta omogoča odlog izvršitve kazni zapora le obsojenki, ki je noseča, vendar do po- roda ni več kot pet mesecev, oziroma ob- sojenki, ki ima otroka, ki še ni star leto oziroma dve. Ostale noseče ženske mo- rajo na prestajanje zaporne kazni. Vpraš- ljivo je, zakaj mora na prestajanje zaporne kazni ženska, ki je noseča, pa do poroda manjka več kot pet mesecev, če vemo, da na prostosti družbi ni nevarna. Če rodi v kazenskem zavodu, je torej poleg matere tudi otrok »obsojen« na zaporno kazen in jo prestaja skupaj z materjo v kazenskem zavodu. Čeprav so materi in otroku v sloven- skih kazenskih zavodih zagotovljeni us- trezni pogoji za varstvo in nego otrok, živita mati in otrok v okolju, ki je povsem drugačno od domačega okolja. Zaporni- ški režim nujno pusti pri otrokovi materi in tudi pri otroku negativne posledice. To tezo potrjuje tudi Frances Heidensohn (1990: 72), ki ugotavlja, da pravila dovo- ljujejo, da ima ženska v zaporu otroka do dveh mesecev starosti, v odprtem domu pa celo do dveh let in pol. ORGANIZACIJA PRESTAJANJA ZAPORNE KAZNI ZA OBSOJENKE V SLOVENIJI Ženske so v Sloveniji do neke mere v pri- merjavi z moškimi diskriminirane tudi v pogledu organizacije prestajanja zaporne kazni, ker je zakonsko urejena podobno kot za moške. Temeljne določbe Kazen- skega zakonika Republike Slovenije, ki regulirajo temelje izvrševanja kazenskih sankcij, določajo le to, da moški in ženske prestajajo kazen ločeno. Zanimivo je, da ponekod v svetu popolno izolacijo mo- ških od žensk že opuščajo in eksperimen- talno vpeljujejo mešane zavode. Danski zapor Ringe je vpeljal enega najbolj radi- kalnih pristopov. V štirih manjših blokih s celicami se mladi zaporniki in zapor- nice lahko prosto srečujejo, pri čemer so dovoljeni spolni odnosi. Ta eksperiment se je po guvernerjevem mnenju posrečil. Kljub temu pa mnogi menijo, da se s tem najbolj poskuša pomagati moškim zapor- nikom. Mešani zapor torej najbolj koristi moškim, medtem ko ženske doživljajo tudi v takem zaporu ekstremne reakcije, stres, obup in spolno nadlegovanje. Po veljavnih predpisih je v Repub- liki Sloveniji en zavod za prestajanje zaporne kazni za ženske, v katerem je ra- zen redkih izjem koncentrirana celotna ženska obsojeniška populacija. V Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig, ki je for- malno še vedno zaprt, vendar z mini- malnim omejevanjem gibanja obsojenk, prestajajo zaporno kazen vse kategorije obsojenk, vključno s tistimi, ki so storile 310 DISKRIMINACIJA ŽENSK V KAZENSKEM POSTOPKU IN PRI IZVRŠEVANJU ZAPORNE KAZNI kaznivo dejanje ogrožanja javnega pro- meta. V tem zavodu je stacioniran celo pripor iz območja sodnega okrožja Ljub- ljana. To pa postavlja ženske obsojenke v slabši položaj v primerjavi z moškimi gle- de možnosti stikov z domačim okoljem in s svojci. Moškim obsojencem namreč or- ganizacija prestajanja zaporne kazni omo- goča, da zaporno kazen, ki ne presega leto in šest mesecev zapora, prestajajo po regionalnem načelu, torej v bližini doma. Na neenakost med žensko in moško kriminalno populacijo kažejo tudi statis- tični podatki o institucionalni represiji zoper ženske, čeprav po kriminalni aktiv- nosti ostajajo daleč za moškimi. Delež sprejetih pripornic je bil v letu 1993 4,5%, kar je v primerjavi z vrsto in težo kaznivih dejanj, ki so jih storile ženske, izredno veliko. Udeleženost storilk pri kaznivih dejanjih in težo teh dejanj ned- voumno izraža podatek, da je bil na pri- mer v letu 1988 v vzorčnem pregledu vpisnika za vsa kazniva dejanja, za katero je zagrožena kazen 5 let zapora, odrejen pripor ženskam le v štirih primerih. Po- leg odrejenega pripora že v opisani ka- zenski zadevi je bil pripor odrejen le še za tri storilke, in sicer zaradi kaznivega deja- nja iz poglavja zoper družbeno in zase- bno premoženje, pri čemer je šlo za naj- težje pojavne oblike tovrstnih kaznivih dejanj. Navedeni podatek o odreditvi pri- pora zaradi storitve najtežjih kaznivih de- janj zoper peščico žensk nazorno kažejo, da se je pripor zoper ostale ženske odre- jal zaradi storitve lažjih kaznivih dejanj pogosteje kot za moške. Organizacija prestajanja zaporne ka- zni za ženske v Sloveniji torej onemogoča izvajanje klasifikacije glede na vrsto stor- jenih kaznivih dejanj, ker vse prestajajo zaporno kazen v formalno zaprtem za- vodu. Pri tem imam v mislih zlasti obso- jenke, ki so storile kaznivo dejanje s področja varnosti cestnega prometa in morajo prestajati zaporno kazen z obso- jenkami, obsojenimi za klasična kazniva dejanja, neredko s povratnicami, ki so bile že večkrat na prestajanju zaporne kazni. Po drugi strani pa so v primerjavi z moškimi diskriminirane, ker je storilcem kaznivega dejanja s področja ogrožanja javnega prometa dana možnost, da zapor- no kazen prestajajo v posebnem odprtem zavodu. Pričujoča organizacija prestajanja zaporne kazni ženske torej prikrajša za zakonsko določeno pravico, da prestajajo zaporno kazen v odprtem zavodu. DISKRIMINACIJA ŽENSK MED IZVRŠEVANJEM ZAPORNE KAZNI STATUSNE RAZLIKE OBSOJENK V PRIMERJAVI Z OBSOJENCI Primerjava podatkov o statusu, ki ga ima- jo obsojenke med prestajanjem zaporne kazni v primerjavi s statusom obsojencev, kaže, da so ženske na številnih področjih v slabšem položaju: pri pošiljanju na delo zunaj kazenskega zavoda, pri razporeja- nju na delovna mesta, pri uporabi kriteri- jev za predčasno odpuščanje s prestajanja zaporne kazni, pri upoštevanju in na- grajevanju za korektno obnašanje med prestajanjem zaporne kazni in podobno. Kljub temu, da se poleg Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig še nekaj manj- ših zavodov v Sloveniji srečuje z izvrše- vanjem krajših zapornih kazni za ženske, v letnih poročilih teh zavodov niti z be- sedico ni omenjena ženska obsojeniška populacija oziroma njihova problematika, čeprav vemo, da gre pri kaznovanih z nekajdnevno zaporno kaznijo v postopku za prekrške največkrat za revnejše žen- ske, ki še kako potrebujejo socialno in drugo pomoč. Ta kategorija žensk, ki pride v zapor tudi zaradi revščine in eko- nomske odvisnosti, povezane s spolno delitvijo dela in z njihovim položajem na trgu delovne sile, je še zlasti izpostavljena raznim boleznim. Po navedbah Darje Za- viršek (1994: 46) so te ženske ranljivejše za to, da postanejo uporabnice psihia- tričnih storitev, socialnih služb in drugih psihosocialnih ustanov, tudi kazenskih in- stitucij. Na drugi strani pa so ti zavodi posvetili kar precej pozornosti podobni kategoriji moških zapornikov. O tem go- vori tudi Elisabeth Fry (1978), ki pou- darja, da potrebujejo ženske v zaporu specifično in posebno obravnavo. 311 SONJA PUHAR Podobno SO bile obsojenke v pri- merjavi z obsojenci silno redko deležne ugodnosti dela zunaj zavoda, bodisi na delovnih mestih, kjer so bile zaposlene pred nastopom zaporne kazni, ali pri dru- gih delodajalcih. Tako delo ima namreč velike prednosti pred delom v kazen- skem zavodu, saj blaži izkušnjo presta- janja zaporne kazni. Zaprtim omogoča, da dobršen del časa prebijejo zunaj kazen- skega zavoda ter ohranjajo stike z zuna- njim okoljem in delovnim mestom. Čeprav je delež žensk na prestajanju zaporne kazni majhen v primerjavi z mo- škimi, zaposlovanje obsojenk ni v sora- zmerju s številom obsojencev in obsojenk na prestajanju zaporne kazni. V zavodih, razen v Zavodu za prestajanje kazni za- pora Ig, so obsojenke in tiste, ki so kazno- vane z zaporom po postopku o prekršku, med prestajanjem zaporne kazni zaposlo- vali pri najslabših in najmanj cenjenih de- lih, zlasti pri čiščenju v zaporih. To kaže na slabši položaj v primerjavi z moškimi tudi zato, ker je to delo slabše plačano ali pa sploh ne. Obsojenci imajo v sloven- skih kazenskih zavodih bistveno več pri- ložnosti, da si delo izberejo. Pa ne gre le za možnost izbire med različnimi pano- gami, temveč so mnogim dostopna tudi delovna mesta s sodobnimi sredstvi za proizvodnjo. V mislih imamo Zavod za prestajanje kazni Dob pri Mirni, ki ima moderno tovarno za proizvodnjo spe- cializiranih gasilskih naprav, medtem ko lahko obsojenke v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig izbirajo le med delom v šivalnici, knjigoveznici (katere tehnolo- gija je močno zastarela), pri hišnih delih in v proizvodnji povrtnin. Podobno ugo- tovlja tudi Frances Heidensohn (1990: 65), ki pravi, da so zapori zaradi majhne- ga števila žensk, ki so obsojene na kratke zaporne kazni, videti kot »prehodna ta- borišča«. NEENAKOST OBSOJENK PRI PREDČASNEM ODPUŠČANJU S PRESTAJANJA ZAPORNE KAZNI Na opazno zapostavljanje žensk v primer- javi z moškimi opozarjajo tudi statistični podatki o številu obsojenk, ki morajo prestati zaporno kazen v celoti, ter o predčasnem pogojnem odpustu s presta- janja zaporne kazni. V obdobju zadnjih dveh let je okoli 14% več žensk kot moških moralo v celoti prestati zaporno kazen. Podobno so bile obsojenke povratnice v primerjavi s po- vratniki redkeje deležne pogojnega odpu- sta, saj je bilo pogojno odpuščenih obso- jencev povratnikov kar za 26% več kot obsojenk povratnic. Obsojenke so pri- krajšane tudi glede tega, kdaj pred izte- kom zaporne kazni so deležne pogojnega odpusta. V omenjenih letih je bilo kar 15% obsojencev deležnih izjemnega po- gojnega odpusta pred polovico prestane zaporne kazni, medtem ko v istem ob- dobju izjemnega pogojnega odpusta ni dobila niti ena obsojenka v Sloveniji. Ženske, ki so prvič obsojene, so bile v preteklem obdobju v primerjavi z mo- škimi, obsojenimi prvič, pogosteje delež- ne pogojnega odpusta s sklepom uprav- nika zavoda. To pa pomeni, da so bile prikrajšane pri dobi trajanja pogojnega odpusta, saj je ta mogoč največ en mesec pred iztekom zaporne kazni. Nasprotno pa je pogojni odpust s sklepom komisije za pogojni odpust, ki so ga bili pogosteje deležni obsojenci, mogoč že po polovici prestane zaporne kazni. OBNAŠANJE OBSOJENK IN OBSOJENCEV MED PRESTAJANJEM ZAPORNE KAZNI Čeprav pravila vedenja in obnašanja med prestajanjem zaporne kazni obvezujejo in nalagajo obveznosti enako za obsojenke in obsojence, je v praksi pri spoštovanju teh pravil in izvajanju dolžnosti med obema kategorijama zaprtih oseb bist- vena razlika. Podatki namreč kažejo, da so, kar za- deva zlorabe ugodnosti, obsojenke nepri- merno bolj disciplinirane kot obsojenci. Nekatere raziskave v svetu trdijo drugače, češ, da so ženske, storilke kaznivih dejanj, duševno in telesno problematične, zaradi česar naj bi bilo težko voditi zapore za ženske. Nekateri trdijo, da je v njih dosti več disciplinskih prekrškov kot v moških zaporih. Ženske, ki pridejo v zapor, naj bi 312 DISKRIMINACIJA ŽENSK V KAZENSKEM POSTOPKU IN PRI IZVRŠEVANJU ZAPORNE KAZNI bile »duševno motene«, zato naj bi bile manj »popravljive«, hudobnejše, bolj divje in bolj nemoralne kot moški. Te teze naša raziskava ni potrdila. Podobno stališče za- vzema tudi Darja Zaviršek (1994), ko trdi, da se podoba »ženske-kriminalke« ne uje- ma s predstavo o ženski, zato se jih, da bi se ohranil stereotip ženskosti, naredi »du- ševno bolne«. Na veliko discipliniranost obsojenk med prestajanjem zaporne ka- zni v primerjavi z obsojenci kažejo tudi podatki o relativno velikem številu izre- čenih disciplinskih ukrepov obsojencem, medtem ko obsojenkam disciplinskih uk- repov v zadnjih letih zavodi niso izrekali. Obstajajo tudi očitne razlike pri iz- jemnem pogojnem odpustu s prestajanja zaporne kazni po tretjini prestane zapor- ne kazni. V letu 1993 niti v enem primeru pogojno odpuščenim obsojenkam pogoj- ni odpust ni bil preklican, medtem ko so pogojno odpuščenim moškim sodišča kar v 38 primerih preklicala pogojni odpust. Čeprav je očitno, da so bile obso- jenke v pogledu obnašanja in spoštovanja reda ter discipline med prestajanjem zaporne kazni precej korektnejše od ob- sojencev, to ni bilo upoštevano in zato niso bile primerno nagrajene. Ravno na- robe, pri marsičem so ostale celo pri- krajšane. Tudi tu vidimo, da gre za diskriminacijo, ki je ni mogoče opravičiti. Podobno so bile prikrajšane tudi ženske, kaznovane z zaporom po postop- ku o prekršku, saj podatki kažejo, da v zadnjem obdobju v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig nobena ženska, kaznova- na z zaporom po postopku o prekršku, ni bila predčasno pogojno odpuščena, med- tem ko je bilo v istem obdobju pogojno odpuščenih kar 21% kaznovanih moških. Podatki kažejo, da odgovorni kazen- ski zavodi uporabljajo za ženske hujše oblike institucionalnega nasilja in nadzo- rovanja kot za moške. Ženske se torej v zaporu znajdejo v podobnem položaju kot otroci, so bolj varovane, a tudi bolj odvisne. Tak pristop je »pokroviteljski« in ponovno ogroža njihovo enakopravnost. Sklepati je torej mogoče, da so obso- jenke v primerjavi z obsojenci prikraj- šane za pogojni odpust oziroma dobo trajanja pogojnega odpusta zlasti zato, ker jih je po številu relativno malo in so pri delu v kazenskem zavodu težje na- domestljive kot moški. To še zlasti velja za Zavod za prestajanje kazni zapora Ig, ki ima organizirano gospodarsko dejavnost, ki mora funkcionirati, čeprav je to v nasprotju s prvim odstavkom 10. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Po tem členu gospodarska korist, ki je dosežena z delom obsojencev, ne sme biti v škodo prevzgojnemu namenu za- porne kazni. OSREDNJI KAZENSKI ZAVOD ZA ŽENSKE v SLOVENIJI SPLOŠNA PODOBA ZAVODA ZA PRESTAJANJE KAZNI ZAPORA IG V pričujočem tekstu je treba zaradi pred- stavitve celotne slike izvrševanja zaporne kazni za ženske v Sloveniji pobliže pred- staviti tudi osrednji Zavod za prestajanje kazni zapora Ig. Po eni strani zato, ker je v njem skoncentrirana polnoletna, lahko pa tudi mladoletna ženska obsojeniška populacija iz vse Republike Slovenije, če zaporna kazen vštevši s priporom pre- sega dva meseca zapora, po drugi strani pa zato, ker so bile v raziskavo pritegnje- ne vse obsojenke iz tega zavoda in je bil z njimi opravljen pisni in ustni intervju. V tem zavodu se že od leta 1989 izvršuje tudi zaporna kazen, izrečena ženskam v postopku o prekršku z območij občin Ljubljana, Dol pri Ljubljani, Medvode, Vo- dice, Brezovica, Ig, Škofljica, Velike Lašče, Dobrava-Horjul-Polhov Gradec, Cerknica, Loška dolina, Domžale, Lukovica, Men- geš, Moravče, Grosuplje, Dobropolje, Ivančna Gorica, Hrastnik, Kamnik, Ko- čevje, Osilnica, Litija, Logatec, Ribnica, Loški potok, Trbovlje, Vrhnika, Brezovica in Zagorje ob Savi. V Zavodu za presta- janje kazni zapora Ig se izvršuje od leta 1990 tudi pripor za ženske z območja sodnega okrožja Ljubljana. Bivalni, delovni in drugi prostori us- tanove so locirani v gradu. Kljub stari zgradbi so prostori urejeni, zato ob- sojenke živijo in delajo vsaj na videz v 313 SONJA PUHAR higiensko in funkcionalno ustreznih pro- storih. Bivalna kapaciteta je 120 obso- jenk, vendar je v zadnjih letih v zavodu povprečno po 25 oseb. Zavod je vrsto let po drugi svetovni vojni deloval na klasičen in zastarel način. Kljub velikemu številu obsojenk, ki so v tistih časih prestajale zaporno kazen, v njem ni bil organiziran diferenciran sistem izvrševanja zaporne kazni. Šlo je za maksimalno zaprt zavod. Kljub nekaterim sistemskim spremembam na področju iz- vrševanja kazenskih sankcij, kot je bil leta 1968 prenos pristojnosti izvrševanja ka- zenskih sankcij z organov za notranje za- deve na organe, pristojne za pravosodje, oziroma leta 1973 prenos pristojnosti iz- vrševanja kazenskih sankcij s federacije na republike in avtonomni pokrajini, se v zavodu na Igu niso zgodile bistvene spre- membe na področju reorganizacije izvr- ševanja kazenskih sankcij v smeri huma- nizacije, sproščanja režima prestajanja zapora in širjenja spoštovanja pravic ob- sojenk in spoštovanja njihovega človeš- kega dostojanstva. Zavod za prestajanje kazni zapora Ig je vse do obdobja, ko je na čelo tega zavoda prišla Dunja Košir (prva ženska v Sloveniji, ki je prišla na tak položaj), deloval kot klasičen zaprt zavod, ki se ni razlikoval od moškega, pa čeprav je šlo za ženski zavod. Nekdanja upravnica KPD Ig pri Ljubljani piše: Prišlo je leto 1975. Republiški sekre- tariat za pravosodje in upravo me je imenoval za upravnico KPD Ig. Vse lepo in prav, a delavci so bili z majhnimi spremembami isti kot v letu 1963, torej tisti, ki so me takrat porinili na ono stran ključavnice. Vendar, bila je razlika, bila sem v drugi vlogi (kar je povzročilo še več prikrite agresije). Nenadoma sem se zavedela, da lahko z veliko mero pre- vidnosti in potrpežljivosti začnem rea- lizirati tisto, za kar sem mislila, da je prava vsebine prevzgojnega dela v penalni instituciji» {Penološki bilten. Glasilo Slovenskega penološkega dru- štva, letnik 7, št. 1, Ljubljana 1989, str. 89) Po začetnem spreminjanju razmer v te- danjem KPD Ig, ki je bil znan po trdoti in porušenih medsebojnih odnosih, se je novemu vodstvu posrečilo premostiti stroge hierarhične odnose med osebjem zavoda in obsojenkami, česar dotlej ni poskušal noben slovenski kazenski zavod. Uveljavljanje svobodnejšega režima in pristnejših medčloveških odnosov tudi z obsojenkami je začelo počasi spreminjati podobo tega zavoda. Situacija v zavodu se je izboljšala celo med obsojenkami. Disci- рИпа kljub sproščenosti ni popuščala. Nekateri delavci zavoda so v sproščanju režima videli anarhijo in se zgražali, češ, vse se bo zrušilo. Tako vzdušje so neka- teri delavci prenašali tudi na obsojenke, ki so morale prenesti marsikatero nepri- jetno doživetje. Kljub nasprotovanju določenih de- lavcev, ki so le s težavo dojemali uvajanje prevzgojnega dela, ki ga do zamenjave vodstva v KPD Ig ni bilo, je zavod kmalu napravil še korak naprej. Prvi med sloven- skimi kazenskimi zavodi je vpeljal skupin- sko delo. Delo s skupino, ki ima sedaj v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig že tradicijo, se je izkazalo kot koristen mo- del tretmana v kazenski instituciji, saj so se z njim sproščale napetosti med obso- jenkami in delavci zavoda. Očitno je torej, da je po letu 1975 KPD Ig poskušal slediti modernim, na- prednim znanstvenim izsledkom na po- dročju penologije. Po pisnih virih se je za- vzemal tudi za humanizacijo izvrševanja zaporne kazni, spoštovanje človeka kot subjekta in uveljevljanje pravic obsojenk. Tedanjo dolgoletno upravnico KPD Ig Dunjo Košir, ki je slovela kot uspešna reformatorka starega okorelega režima iz- vrševanja zaporne kazni v ženskem za- vodu, je nasledila Irena Križnik, ki ima podobne strokovne in druge reference kot njena predhodnica. NOTRAN'JA ORGANIZACIJA ZAVODA ZA PRESTAJANJE KAZNI ZAPORA IG Zavod za prestajanje kazni zapora ima v skladu z veljavnimi predpisi za izvr- ševanje svojih nalog ustrezno število 314 DISKRIMINACIJA ŽENSK V KAZENSKEM POSTOPKU IN PRI IZVRŠEVANJU ZAPORNE KAZNI Strokovnih in drugih delavcev, ki so or- ganizirani v posameznih notranjih organ- izacijskih enotah. Gre za službo za vzgojo, prevzgojo in pokazensko pomoč obsojen- kam, gospodarsko enoto, v okviru katere poteka proizvodno delo, ki ga obsojenke opravljajo pod strokovnim vodstvom de- lavcev te enote. Tretja organizacijska eno- ta je enota paznikov oziroma paznic, ki skrbi za zavarovanje in varnost zavoda in za red in disciplino. Splošni sektor, ka- mor sodijo računovodske, administrativ- ne in tehnične zadeve, sestavljajo delavci z ustreznimi sposobnostmi in znanjem. Trenutno je v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig zaposlenih 26 delavk in delavcev. Ob obeh vodilnih delavcih so v sektorju za prevzgojo in pokazensko po- moč 3 delavci, enako v gospodarski enoti, v enoti paznikov in paznic je 14 delavcev, administrativne in druge tehnične posle pa opravlja 7 delavcev. Zavod za prestajanje kazni zapora Ig ima poleg oddelka za polnoletne obsojen- ke in mladoletnice, obsojene na mladolet- niški zapor, oziroma mlajše polnoletnice, še oddelek za osebe, kaznovane z zapo- rom po postopku o prekršku, in oddelek za pripornice. Zakonodaja zahteva, da se v žen- skem zavodu omogoči pogoje za rojstvo in nego otrok. Zato ima zavod organizi- ran porodniški oddelek, ki je v neposred- ni bližini zavoda in ima status odprtega oddelka, v katerem ni stalnega nadzor- stva. V tem oddeleku bivajo obsojenke nosečnice nekaj časa pred porodom, po- rodnice in matere z otrokom. Prostorsko je prilagojen tako, da imajo obsojenke no- sečnice, porodnice in matere z otrokom dobre pogoje za osebno higieno in nego, pa tudi za nego novorojenčkov in otrok. Podatki kažejo, da porodniški oddelek skoraj nikoli ni prazen, saj v njem skoraj vedno prebiva vsaj ena nosečnica, porod- nica ali mati z otrokom. Udobno urejeni prostori porodniškega oddelka sicer da- jejo občutek, da zavod v materialnem pogledu posveča veliko pozornost obso- jenkam nosečnicam, porodnicam in ma- teram z otrokom, vprašanje pa je, ali tako udobje na drugi strani ne odvrača tako obsojenk kakor tudi delavcev zavoda od tega, da bi obsojenke v večjem številu rojevale otroke zunaj kazenske institu- cije, kakor predpisujejo mednarodni pravni akti. Na negativne posledice biva- nja otrok v kazenski instituciji opozarja Frances Heidensohn (1990), ki ob tem navaja dva razloga: 1. Zapor je najmanj primeren pro- stor za vzgojo otrok, ker gre za izolacijo od realnega sveta — otroci ne vidijo ne moških ne prometa in se ne družijo z drugimi. 2. Matere želijo imeti otroke pri sebi in vsi se strinjajo, da bi jih morale imeti, vendar obstaja dilema, ali je to dobro za otroka. Nosečnice, porodnice in matere, ki morajo roditi v zaporu in v njem ne- govati otroka ter ga vzgajati v neobičajnih razmerah, so očitno diskriminirane v pri- merjavi z drugimi ženskami. TRETMANSKE AKTIVNOSTI ZAVODA ZA PRESTAJANJE KAZNI ZAPORA IG Ob statusnem primerjanju obsojenk z moško obsojeniško populacijo se je zdelo potrebno opraviti tudi primerjavo v po- gledu organiziranosti tretmana in pre- vzgojnih oblik dela, še zlasti zato, ker je zavod na Igu po letu 1975 začel vpeljevati nove oblike socialne rehabilitacije z upo- števanjem obsojenk kot enakopravnih subjektov v procesu resocializacije. Nalo- ge strokovnega tima izvajajo strokovni delavci na nekoliko specifičen način. Prvi kontakti se začnejo z izvajanjem triaže in diagnostike na sprejemnem oddelku, ki sicer ni organiziran po klasičnih kriterjih kot v drugih zavodih v Sloveniji. Posebno pozornost posvečajo razbremenjevanju obsojenk in odstranjevanju negotovosti in strahu. Na podlagi poglobljenega indi- vidualnega razgovora se pri obsojenkah po trditvah strokovnega tima odkrivajo pozitivne in negativne lastnosti. V tem kontekstu poskuša strokovni tim ugoto- viti obsojenkino podobo o sebi ter kako obsojenka doživlja izrek kazni. V zavodu trdijo, da je pomembno ugotoviti obso- jenkine lastnosti, interese in sposobnosti, na katerih je mogoče graditi individualni 315 SONJA PUHAR prevzgojni program. To poudarja tudi Darja Zaviršelc (1994), ki pravi, da je za socialne delavke in delavce pomembno najprej slišati, o čem in kako govorijo posameznice o sebi. Videti vsakdanjo re- alnost teh žensk je pogoj, da se realneje in konstruktivneje razmišlja o temah, ki občasno privrejo na površje pri ženskah, ki imajo v življenju malo alternativ. V tem smislu zatrjujejo, da je pomembno spo- znati, koliko je obsojenka motivirana za sodelovanje v prevzgojnem procesu in kakšni sta njena splošna razgledanost in dejanska izobrazba. Po izdelavi individualnega prevzgo- jnega programa, ki vsebuje razporeditev obsojenke v skupino, bivalni prostor, na delo ter v tretmansko skupino, strokovni tim sklene sprejemno fazo, od katere je odvisno, kako bo potekal nadaljni proces prevzgoje in resocializacije. Od diagnos- tike se namreč pričakuje, da pokaže, kje so vzroki kriminalne dejavnosti ter s kak- šnimi metodami in sredstvi jih je treba odstranjevati. Z oblikovanjem terapevtskih skupin so v zavodu vpeljali skupinske oblike dela. Skupine so oblikovane po načelu heterogenosti, saj so v vsaki skupini obso- jenke različnih starosti, iz različnih kul- turnih okolij, obsojene za različna kazni- va dejanja in podobno. Skupinsko delo je usmerjeno v razumevanje lastnih proble- mov in slabosti in v pomoč posameznim obsojenkam. Skupinsko delo naj bi po- magalo razvijati občutek varnosti, kar je pogoj za dobro počutje in sproščanje na skupinskih sestankih. Čeprav vsebina pogovorov v skupi- ni obsojenk formalno ni nikjer opredelje- na, kar pomeni, da je mogoče razpravlja- ti o vseh mogočih zadevah in problemih, se v praksi na skupini obravnavajo teme, ki se nanašajo na vedenje posameznih ob- sojenk, njihove ugodnosti, problematika v zvezi z življenjem in delom v zavodu in problematika vključevanja obsojenk v življenje in delo po prestani kazni. Praksa kaže, da se lahko v okviru skupine raz- rešujejo medsebojni konflikti obsojenk. Poleg majhnih skupin so v zavodu še terapevtska-domska skupnost, kjer gre za občasne skupne sestanke vseh malih skupin ali obsojenk in penalnega osebja. Glavni cilj terapevtskih skupin je, da se s pomočjo te metode dela premosti prepad v medsebojni komunikaciji med obso- jenkami in osebjem zavoda in omogoči reševanje medsebojnih konfliktov, ki se porajajo na malih skupinah. Skupinsko delo po trditvah zavoda razvija medsebojno komunikacijo, zmanj- šuje razkol med avtoriteto in osebjem in hkrati izboljšuje klimo in splošno emo- cionalno stanje v zavodu. S tem naj bi se spremenila ali izboljšala že oblikovana osebnost. Če prisluhnemo obsojenkam, lahko dvomimo o resničnih uspehih pre- vzgoje obsojenk, ki jih zagovarja zavod z novimi metodami skupinskega dela. Nek- danja obsojenka tega zavoda Slava Rakova (1971: 221) v svojem dnevniku razmišlja o dejstvu, da je bilo nekoč veliko manj lju- di v zaporih, manj pa se jih je tudi vra- čalo. Sprašuje se, kakšna je danes kazen, če se več kot dve tretjini obsojencev vrača v zapore. Zavod za prestajanje kazni zapora Ig kljub vsemu vztraja, da sta skupinsko delo in obravnava obvezni dejavnosti, za ostale oblike prevzgojnega dela pa se odločajo obsojenke same na podlagi svojih inter- esov. Dejavnosti, ki jih ta in tudi drugi ka- zenski zavodi izvajajo skozi skupinsko delo, so ozke in praviloma naravnane h krepitvi samodiscipline v kazenski insti- tuciji. Zastavlja se vprašanje, ali tako sku- pinsko delo v resnici dosega zaželen na- men. Lea Š. Bohinc (1994: 322) v članku Socialno kulturno delo pravi: «Sklep sre- čanja je tudi prehod iz ustvarjalno zgo- ščenega v bolj vsakdanje življenje, pri tem pa je važno, da nihče ne odhaja z od- prtimi, žgočimi problemi.» Zavod za pre- stajanje kazni zapora Ig se zaveda, da so možnosti za uspehe na področju pre- vzgoje v kazenskem zavodu majhne, zato zastopa naslednjo tezo: če že ni mogoče obsojenke prevzgojiti, je treba za vsako ceno preprečiti, da zavoda ne zapusti slabša, kot je vanj prišla. To pa je mogoče po mnenju tega zavoda doseči z dobro organiziranim ter strokovno izpeljanim skupinskim delom z obsojenkami. 316 DISKRIMINACIJA ŽENSK V KAZENSKEM POSTOPKU IN PRI IZVRŠEVANJU ZAPORNE KAZNI Iz koncepta prevzgojnega dela za- voda, v katerem je poudarjena prednost skupinske terapije z bolj ali manj enako- pravnim položajem obsojenk pri komu- niciranju z delavci zavoda, torej izstopa težnja po horizontalnem urejanju odno- sov s čim manj represivnimi ukrepi. Kljub temu ostajajo obsojenke še vedno objekt skupinske obravnave, kot ugotav- ljata Tanja Lamovec in Vito Flaker (1993: 42), ko pravita: «Vsi uporabniki totalne institucije imajo skupno značilnost, da so objekt za druge. Subjektivni pol, ki spo- znava in deluje, pa je potisnjen v ozadje.» Ta teza se je še kako potrdila v pričujoči raziskavi, saj obsojenke, ki smo jih priteg- nili v obravnavo, bistveno drugače doživ- ljajo kazensko institucijo in osebje, ki dela in komunicira z njimi. POČUTJE OBSOJENK v ZAVODU ZA PRESTAJANJE KAZNI IG IN DOŽIVLJANJE KAZENSKE INSTITUCIJE V Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig sem zbirala podatke z vnaprej pripravlje- nim anonimnim vprašalnikom in nestru- kturiranim intervjujem. V zavodu je bilo ob zbiranju podatkov registriranih 33 ob- sojenk, v intervjuje pa jih je bilo vklju- čenih 23. Razlog, da ni bilo mogoče zajeti vseh obsojenk, je, da jih je bilo nekaj od- sotnih zaradi pobega, prostega izhoda, nekatere pa zaradi skorajšnega odpusta, starosti ali bolezni niso hotele sodelovati. Intervju je potekal v zavodskem vzdušju. Prvi vtis je bil, da obsojenke niso bile sproščene, na eni strani zaradi statusa, kakršnega kot obsojenke imajo, na drugi strani pa zaradi delovnih obveznosti čiščenja, ki jih je čakalo pred intervjujem in po njem. Tiste, ki so prostovoljno pri- volile v intervju, so bile sicer zaintere- sirane, vendar so s strahom odgovarjale na vprašanja. Pomirile so se takrat, ko sem jih prepričala, da jim zbrani podatki ne bodo škodovali. Kljub občutku, da se mi jim je posrečilo približati, v skupini niso bile preveč zgovorne. Pripravljene so se bile pogovarjati na samem, celo na hodniku, in ugotovila sem, da so take in- dividualne stike prav želele navezati. Do podobne ugotovitve je prišla tudi Darja Zaviršek (1994: 47) pri raziskavi v psihi- atričnem oddelku bolnice Polje. Zanimi- vo je, da je bila vsebina pogovora domala pri vseh obsojenkah usmerjena na njiho- ve življenske zgodbe zunaj zavoda, bolj redkobesedne pa so bile pri vprašanjih o počutju in razmerah v zavodu. Iz razgovorov je bilo zaznati, da o razmerah v zavodu, zlasti o slabih izkuš- njah, niso hotele govoriti zaradi strahu pred morebitnimi posledicami. Očitno je šlo za bojazen, da utegnejo izgubiti ugod- nosti, npr. proste izhode. Zdi se, da se zavedajo, da so te ugodnosti močno od- visno od tega, v kakšni luči jih vidi zavod. Ni torej naključje, da so mi nekatere za- upale svoj občutek, da morajo «biti všeč» določenim delavcem zavoda, če hočejo v zaporu bolje preživeti. Gre torej za po- sebno obnašanje in ravnanje, ki ga od obsojenk zahteva zavodsko osebje. Vse obsojenke so pogumneje izražale nezado- voljstvo, da so preobremenjene s hišnim delom, zlasti z delovnimi obveznostmi v proizvodnji. Poudarjale so, da so norme previsoke, zato jih kljub temu, da rade de- lajo, ne morejo dosegati. Kritizirale so dejstvo, da je zaradi skupnih in velikih bi- valnih prostorov, v katerih so skupne spalnice, onemogočena intimnost, saj skupne prostore uporablja včasih tudi ve- čja skupina obsojenk. Neugodno se poču- tijo zavoljo tega, ker nimajo pogojev za zasebnost. Obsojenke si morajo deliti prostore za osebno nego in higieno in preživljanje prostega časa tudi tedaj, ko so v stiski in bi želele biti čisto same. Če počutje žensk v Zavodu za pre- stajanje kazni zapora Ig primerjamo s počutjem žensk v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper (v tem zavodu delam kot socialna delavka), kjer včasih prestaja kazen zapora ali pripor manjše število žensk, je opazna velika razlika v pogledu počutja teh zaprtih žensk z obsojenkami na Igu. Čeprav je režim za ženske v koprskem zavodu v primerjavi z zavodom na Igu strožji, saj jih na vsakem koraku spremljajo paznice, je njihovo počutje boljše. Morda je tako, ker je ženskam v za- vodu Koper zagotovljena večja intimnost. 317 SONJA PUHAR saj v glavnem bivajo v samskih sobah. V te prostore dobivajo tudi obroke hrane, delo pa opravljajo v delovni sobi, ki je v neposredni bližini bivalnih prostorov. Pričujoča raziskava tudi kaže, da so ženske v primerjavi z moškimi v kazen- skih zavodih neprimerno bolj izpostav- ljene spolnemu nadlegovanju. Po drugi strani pa so glede spolnega življenja v bistveno slabšem položaju kakor obsojen- ci. V manjšem slovenskem zaporu (po- dobno pa se verjetno dogaja tudi v zapo- rih po svetu) sta pred kratkim dva moška uslužbenca v nočnem času nekaj večerov zapored hodila v sobo dveh pripornic, s katerima sta, sicer z njuno «privolitvijo», spolno občevala. Ena od njiju je pri tem zanosila in rodila otroka. Omenjena us- lužbenca sta bila sicer disciplinsko obrav- navana, vendar sta ostala v delovnem raz- merju. Leta 1994 pa je na drugem koncu Slovenije v manjšem zaporu eden od uni- formiranih uslužbencev zapora poskusil posiliti pripornico, a se mu ni posrečilo. Ta uslužbenec je pozneje sam odpovedal delovno razmerje, ker je bil v kazenskem postopku. Spričo dejstva, da so občasno v vseh zaporih in njihovih oddelkih v Slove- niji v priporu ali na prestajanju zaporne kazni tudi ženske, je mogoče zanesljivo sklepati, da je podobnih nadlegovanj in spolnega izrabljanja še več, kar pa seveda ostane v večini primerov prikrito. Kazen- ski zavod, v katerem so ženske, je podob- no kot psihiatrična ustanova priložnost za spolno izrabljanje nemočnih in podre- jenih žensk. Darja Zaviršek (1994) je za- pisala, da je oseba, ki je kaznovana, lahko kaznovana še enkrat, in sicer kot objekt spolnega izrabljanja. Storilec v opravičilo za svoje dejanje pogosto uporabi «nemo- ralnost»« obsojenk. V odnosu do njih ne veljajo prepovedi in pravila, ki veljajo zu- naj ustanove. Med slabo socialno in psi- hološko izobraženim osebjem obstaja včasih stališče, da tak človek tako ali tako ničesar ne občuti. Če analiziramo pogoje za normalno spolno življenje obsojenk v zaporu v pri- merjavi z obsojenci, ugotovimo, da so ob- sojenke v neenakem položaju. Čeprav je res, da je število obsojenk, ki nimajo ugodnosti izhoda iz zavoda, v primerjavi z obsojenci neprimerno manjše, kar po- meni, da je pretežnemu delu obsojenk le zagotovljeno spolno življenje, po drugi strani obsojenkam celo v Zavodu za pre- stajanje kazni zapora Ig niso zagotovljeni prosti obiski moža ali partnerja v garso- njeri čez noč kot obsojencem v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni. Zavod na Igu ima za ta namen sicer v bližini zavoda hišico, vendar v zimskem času ni primerna za bivanje, ker ni ogre- vana in v njej ni tople vode. Zavod Dob pri Mirni pa ima za ta namen celo več gar- sonjer, ki so ustrezno opremljene in pri- merne za bivanje tudi za daljšo dobo. Še slabše možnosti za zadovoljevanje spol- nih potreb imajo ženske v zaporih in od- delkih zaporov drugod po Sloveniji. To je najbrž povezano s prepričanjem, da je moška spolnost aktivnejša od ženske ter da moški potrebuje spolnost, medtem ko dobi ženska, ki zahteva enake pogoje za spolno življenje, kot jih imajo moški, priz- vok moralne vprašljivosti. Morda je prav zato, ker dvojna morala tudi danes obsoja promiskuiteto žensk, hkrati pa dovoljuje promiskuiteto moških, to prisotno tudi v zaporih. Obso- jenci namreč mnogo pogosteje kot obso- jenke navezujejo stike z osebami drugega spola zunaj zavoda. Po eni strani jih nave- zujejo zaradi ohranjanja spolnih odnosov, saj jih te ženske po določenem času tudi obiskujejo v garsonjeri, na drugi strani pa tako dokažejo zavodskemu osebju, da so navezali tesnejše stike z žensko, s katero bodo na prostosti morda sklenili zakon- sko zvezo. S tem želijo doseči ugodnejši status, kar zadeva omejitev svobode giba- nja. Ženske praviloma tega ne počnejo, celo v osrednjem Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig ne, verjetno tudi zavoljo tega, ker je promiskuiteta žensk, kot že rečeno, moralni prekršek. SKLEPNE UGOTOVITVE Razlike v statusu in položaju med žen- skami in moškimi so v kazenskem po- stopku, odrejanju in izvrševanju pripora, še zlasti pa med prestajanjem zaporne 318 DISKRIMINACIJA ŽENSK V KAZENSKEM POSTOPKU IN PRI IZVRŠEVANJU ZAPORNE KAZNI kazni v korist slednjih. Na diskriminacijo žensk v zaporu opozarja že samo dejstvo, da v preteklosti ženskam ni bila posve- čena vidna pozornost v znanstvenih ra- ziskavah, ki se nanašajo na te probleme. Kazenska zakonodaja, zlasti predpisi s področja izvrševanja kazenskih sankcij, so prilagojeni moški obsojeniški popu- laciji, medtem ko so posebnosti, ki zade- vajo ženske, v predpisih zelo skope in neprilagojene potrebam in statusu zapor- nic. Ženska obsojeniška populacija je v primerjavi z moško v kazenskih zavodih v veliki manjšini, zaradi česar ji zakonodaja in praksa ne posvečata specifične pozor- nosti. Uporabljajo se isti priporni razlogi, kar ženske potiska v manj ugoden polo- žaj, čeprav je njihova kriminalna ogro- ženost v primerjavi z moškimi veliko manjša. Obsojenka-mati v zaporu veliko težje uresničuje roditeljske pravice kot obsojenec-oče. Organizacija prestajanja zaporne ka- zni v Sloveniji spravlja ženske obsojenke v slabši položaj, ker morajo zaporno ka- zen prestajati v enem samem, za večino oddaljenem zavodu, v katerem ni prilož- nosti za ustrezno klasifikacijo glede na vrsto storjenega kaznivega dejanja in povratništvo. Spričo koncentracije žen- ske populacije v enem zavodu so v slabšem položaju kakor moški tudi glede priložnosti za ohranjanje stikov z do- mačim okoljem in družinskimi člani. Obsojenke so, če jih primerjamo z obsojenci, prikrajšane za ugodnost dela zunaj kazenskega zavoda in za možnost, da bi izbirale delo. Opravljati morajo manj cenjena in slabše plačana dela. Po- gosto so izpostavljene spolnemu nadle- govanju in možnosti za posilstvo so v primerjavi z obsojenci veliko večje. V slabšem položaju kakor moški pa so tudi pri zadovoljevanju svojih spolnih potreb med prestajanjem kazni zapora. Obsojenke so prikrajšane pri dodel- jevanju pogojnega odpusta. Še zlasti to velja za povratnice v primerjavi s povrat- niki. Krajša je tudi doba prestane zaporne kazni, ki je niso preživele v zaporu, če- prav so preklici pogojnega odpusta (zara- di storitve kaznivega dejanja med pogoj- nim odpustom) redkejši kot pri moških. Spoštovanje reda in discipline v za- vodu in zunaj njega, ki je pri obsojenkah na višji ravni kakor pri obsojencih, se pri ugodnostih za obsojenke ne upošteva do- volj in so v primerjavi z obsojenci nered- ko prikrajšane. Nad obsojenkami se torej izvaja večje institucionalno nasilje kakor nad moškimi. Intenzivna obravnava obso- jenk in spoznavanje njihove preteklosti, zlasti v osrednjem kazenskem zavodu za ženske, kažeta, da se v njihovo osebnost posega bolj kakor pri obsojencih. Vpra- šanje je, ali tematika, ki se obravnava v skupinskih pogovorih, zares ustreza spe- cifičnim problemom in potrebam žensk. 319 SONJA PUHAR Literatura F. Bring (1979), Nekatere značilnosti izvrševanja kazni odvzema prostosti v Franciji in Jugo- slaviji. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Raziskava št. 51, Ljubljana. F. Heidensohn (1990), Women and Crime. The Open University/Macmillan. V. Jalušič (1992), Dokler se ne vmešajo ženske...: Ženske, revolucija in ostalo. Ljubljana: Krt. Kazenski zakon Republike Slovenije (1995), Uradni list RS, št. 63/1194. T. Lamovec, V. Flaker (1993), Ali v Sloveniji potrebujemo zagovorništvo? Socialno delo 32, 3-4. Libro bianco Direzione generale per gli istituti di prevenzione della pena (1987). Rim. Minimalna pravila o ravnanju z zaporniki (1991). Izvrševanje kazenskih sankcij in pripora. Zbirka dokumentov OZN in Sveta Evrope. Penološki bilten, posebna izdaja, 1/91. Navodilo o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni (1995). Uradni list RS 3/95. D. Petrovec (1990), Zamenjevanje vloge — od žrtve do storilca kaznivega dejanja (Nasilje nad ženskami kot kriminogeni element). Seminar Nasilje nad ženskami — zlasti v družini (Lovran, 22.-24. 3. 1990), Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Poročilo o delu KPD Ig za leto 1994. S. Rakova (1971) Soba št 184: Dnevnik zločinke. Murska Sobota: Pomurska založba. Rezultati raziskovanj — Pravosodje (1992). Zavod Republike Slovenije za statistiko, št. 560/1992. Statistika Ministrstva za pravosodje za leto 1993- Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, 63/1994. D. Zaviršek (1994), Ženske in duševno zdravje: O novih kulturah skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. Zbirka predpisov o izvrševanju kazenskih sankcij (1979). ČP Uradni list SRS. 320 Urša Ogrin ŽENSKE IN ALKOHOLIZEM UVOD V zahodnem svetu je alkoholizem velik problem. Komaj 12% svetovnega prebi- valstva, ki ga sestavljajo Evropejci, popi- jejo 50% vsega alkohola, ki ga vsako leto pridelajo na svetu. Kar pa zadeva pijan- sko vedenje, kažejo različne kulture raz- lične vzorce. Kot pravi Dwight Heath, profesor na univerzi Banon na Rhode Is- landu in vodilni strokovnjak za antro- pologijo alkohola, pozna alkoholne pijače večina družb, le malo pa jih ima težave z alkoholizmom ali vsaj s pogostim opija- njem, četudi sta pitje in pijanost običajna (Vines 1995). Vzrok za to je najverjetneje v vero- vanjih o alkoholu. V zahodni kulturi smo vajeni gledati nase kot na živali, alkohol pa naj bi bil uničevalec zadržkov, ki nas delajo civilizirane. Ko smo pijani, lahko postanemo nasilni, promiskuitetni, ble- betavi ali preplavljeni s čustvi, izgubimo torej nadzor nad seboj. To prepričanje zagovarjajo zlasti tisti, ki zatrjujejo, da vse vedenjske spremembe povzroča kemično delovanje alkohola na možgane. Če pa si ogledamo pitje v drugih kulturah, vidimo, da alkohol v telesu ne pomeni nujno, da bodo »popustile zavore«. Dejstvo je, da v številnih evropskih družbah ne povezu- jejo pijanosti z izgubo nadzora. Ljudje se velikokrat počutijo ali ve- dejo, kot bi bili pijani, četudi so popili zelo malo. Tako sta že pred več kot 20 leti sociologa C. MacAndrow^ in K. Edgeston zapisala, da ima družba tako pijansko vedenje, kakršno si zasluži; kajti ljudje se naučijo, kako se morajo vesti, kadar so pijani iibid^. Zato se vedenje od alkohola omamljenih ljudi močno razlikuje od ene do druge kulture, od ene zgodovinske dobe do druge. Ljudje živijo in odraščajo v določeni kulturi, se naučijo, kar družba ve o pitju in pijanosti, ter vsrkajo mnogovrstne so- cialne pomene tega počutja. Ker ravnajo v skladu s tem znanjem, kot ustreza nji- hovemu občutku za identiteto in vred- note, postanejo živ dokaz za implicitno vedenje družbe o alkoholu. Seveda se ljudje razlikujejo po do- vzetnosti za alkohol. Stari pivci prenesejo več kot novinci, moški občutijo posledice pozneje kot ženske. Morda obstajajo tudi etnične razlike, čeprav ni zanesljivih po- datkov. Zanimiva pa je univerzalna per- cepcija, ki je značilna za pitje. Medicinska razlaga skrči to na biokemično odvisnost, vendar gre pri tem najbrž za kaj več. Ne- kateri strokovnjaki menijo, da je pijanost premor, v katerem se normalne zahteve po odgovornosti začasno umaknejo. Pitje omogoča premor in imunost pred vsak- danjimi omejitvami družbenega življenja. Profesor sociologije J. Gustfield iz Kali- fornije pravi, da pomeni pitje v Severni A- meriki prehod iz dela v prosti čas (Jbid.^. Alkohol je v mnogih kulturah tudi pomembna družabna priložnost. To velja v veliki meri npr. za Rome. Antropolog Vines pravi, da je na Madžarskem alkohol središče družabnega življenja iibid^. Prav delitev pijače naj bi spodbujala občutek pripadnosti v ohlapno stkani skupini romskih družin. Skupno popivanje je za romske mo- ške način, kako redno potrjujejo dobre 321 URSA OGRIN namene in privrženost romski identiteti, v precejšnjo nejevoljo madžarske države. Antropološke raziskave so v števil- nih skupnostih pokazale, da skupno pitje moških utrjuje identiteto moških kot mo- ških in ustvari občutke tovarištva in enot- nosti. Zato je pitje žensk v taki kulturi toliko bolj nesprejemljivo in dvojno dis- kriminirano. S pitjem ženske vstopajo v moški svet in podirajo obrambe, ki so jih zgradili moški. Za ženske je po vsej pode- želski in polmestni Evropi pitje alkohola na splošno omejeno na dom ali družinska praznovanja. Celo madžarski Romi, ki veliko pi- jejo, pričakujejo od žensk, da ne bodo pile preveč, tiste pa, ki rade zvrnejo ko- zarček, si morajo zato izmišljati razna opravičila; da tako preženejo bolečine, se ogrejejo na mrzel dan ipd. Še hujše ome- jitve veljajo za ženske pred menopavzo. Ob tem pravijo, da se bo tista, ki se ne- nadzorovano in preveč odkrito predaja pijači, enako brez zadržkov spolno pre- pustila drugemu moškemu (ibid.). Od žensk se namreč ne pričakuje, da bodo v pijači iskale transcendenco, ni- ti da bodo kdaj izstopile iz utesnjujoče vsakdanje vloge. Ženske v tradicionalnih evropskih družbah si občutek družabništ- va in tovarištva ustvarijo na ženskih sre- čanjih. Gre za produktiven čas, drugačen od tistega, ki ga moški preživijo v pivni- cah. Kadar se ženske zberejo in kaj popi- jejo, so hkrati zaposlene z ročnimi deli, pripravljenjem ali prodajanjem hrane, kmetijskih in drugih izdelkov (ibid.). Nji- hova identiteta je povezana z družino. V socialni stroki praktično niso go- vorili o ženskah, ki pijejo alkohol, do oko- li leta 1970. K različnemu obravnavanju žensk in moških je prispevalo zlasti femi- nistično gibanje. Diagnozo alkoholizem so začeli uporabljati sredi 19. st. v pome- nu bolezni, ki jo povzroča alkohol. Pove- zovali so jo s psihozo in drugimi psihiat- ričnimi diagnozami. Alkoholizem je tako postal pomembna paradigma v sklopu duševnih bolezni. Pomembna je zlasti be- seda odvisnost, ki so jo začeli množično uporabljati šele v 19. st. Ideja o odvisnosti se je začela razvijati v ZDA in je bila pove- zana zlasti s protestantsko idejo o samo- obvladovanju. Po tej teoriji naj bi imeli odvisneži bolezen volje, saj se ne morejo obvladati, izgubili naj bi kontrolo nad svojim vedenjem in obnašanjem. Odvis- nost so povezovali z nečim, kar je del zla. V 19. st. je obstajalo v ZDA močno gibanje z imenom Temperence Move- ment, ki je ustvarilo pojmovanje o alko- holu kot o močni substanci, ki lahko povzroči najrazličnejše negativne social- ne posledice. V ospredju ni bil več sam alkohol kot droga, temveč posamezniki, ki so postali odvisni. Tudi v Veliki Bri- taniji in v drugih delih Evrope so pijance diagnosticirali kot alkoholike in odvisne- že. Proti koncu 19. stoletja in na začetku 20. stoletja se je razširila ideologija zdrave družbe, ki je obsojala vsakršne odklone. Poudarjali so duševno higieno in odstra- nitev vseh, ki se niso obnašali v skladu s pravili, ki jih je zahtevala ekonomska učinkovitost. Alkoholizem je bil skupaj z nekaterimi boleznimi (npr. tuberkulozo) obravnavan kot sinonim za rasne degene- racije in narodne odklone. Vse te bolezni so strokovnjaki pripisovali zlasti nižjim razredom in revnejšim ljudem. Na sploš- no bi lahko rekli, da je postalo pitje pro- blem, ko je začelo uživati alkohol vedno več ljudi iz delavskega razreda. Ko pa je tudi srednji razred začel pogosteje uživati alkohol, je postalo pitje nemoralno. Tako je postal alkoholizem kulturno in zgo- dovinsko specifičen moralni problem. KULTURNA RAZNOVRSTNOST IN ZGODOVINSKI PREGLED ALKOHOLIZMA PRI ŽENSKAH Razumevanje alkohola se je spremenilo, ko so ga začeli gledati v kontekstu kul- ture. K temu so pripomogli zlasti antro- pologi. Eno najboljših antropoloških ugo- tovitev o alkoholu je v 60. letih zapisal Mandebann (1994:10): Ko človek dvigne čašo, niso pomembne le njena vsebina, količina ali okoliščine, ki so ga navedle, da je dvignil čašo, tem- več zlasti to, ali ga bo vsebina razvedrila ali omamila, ali bo povzročila naklonje- 322 ŽENSKE IN ALKOHOLIZEM nost ali agresijo, ali ga bo pomirila ali povzročila vznesenost. Te in še druge kulturne oznake se dotaknejo človeka, še preden pride čaša do ustnic. Antropologija dokazuje, da ni ničesar, kar ne bi bilo povezano s kulturo. Tako tudi o alkoholizmu ne moremo govoriti, če ga ne obravnavamo v konteksu kulture, kjer ga raziskujemo. Tudi stanje opitosti je v različnih kulturah različno definirano. Kar v eni kulturi že velja za opitost, lahko v drugi velja za nekaj vsakdanjega. Enako velja tudi za pivsko vedenje. Ponekod bo določeno vedenje obravnavano kot posle- dica alkohola in bo opredeljeno kot ne- moralno, v drugi kulturi pa bo to vedenje povsem v skladu s pravili družbe. Pivsko vedenje je torej naučeno vedenje. Veliko ljudi povezuje alkohol in agresivno ve- denje. Vendar pa ta povezava velja le v kulturah, kjer je agresivno vedenje izraz moškosti, ne pa v kulturah, kjer ni. Poglejmo nekaj kulturnih vzorcev pri uživanju alkoholizma po svetu. Žen- ske v zahodni Franciji do druge 2. svetov- ne vojne niso smele zahajati v gostilne. O ženskem pitju se sploh ni govorilo. Žen- ske so morale skrbeti za dom in za to, da njihovi možje niso preveč pili. Bile so od- govorne za pitje svojih mož. Če je mož pil in razgrajal po gostilni, je bila zato v glav- nem kriva njegova žena, ker ni poskrbela, da bi pil zmerno. Šele po 2. svetovni vo- jni, še bolj pa po letu I960, so začele tudi ženske zahajati v »boljše lokale«. V navad- ne vaške gostilne se ženskam ni spodo- bilo zahajati. Ti lokali so bili klubi, v katerih so se zadrževali zlasti mladi ljudje. Pile so lahko le lahko pivo in eksotične koktaile ter kadile uvožene cigarete. Vaš- ke gostilne pa so ostale še naprej rezervi- rane le za moške. V njih so moški razprav- ljali o svojih težavah. Bile so središče nji- hovega družabnega življenja. Škotska je znana po pitju whiskyja, ki je tudi njihova narodna pijača. Moški je pravi moški, če pije. Pitje sodi k videzu moža in potrjuje njegovo možatost. Pija- na ženska je nekaj povsem nesprejem- ljivega, nespodobna in podla. V raziskavi je 90% respondentov navedlo, da je pija- na ženska veliko hujša zadeva kot pijan moški (McDonald 1994). Ženske, ki pi- jejo, to počnejo navadno doma ali na skri- tih krajih, saj je pitje zanje sramota. Moški zaradi pitja velikokrat izgubijo službo ali vozniško dovoljenje, kar ogrozi že tako slabo ekonomsko stanje, ki je značilno za to področje. Moški alkoholizem je tudi eden glavnih razlogov za ločitev. Moški in ženske sedijo v gostilnah navadno loče- no. Na eni strani moški, na drugi ženske, vmes pa so mladi pari. Moški in ženske se razlikujejo tudi po vrsti pijače, moški pi- jejo whisky, ženske pa sherry in druge »ženske pijače«. Na Japonskem je navada, da gredo moški v mestu po koncu službe v lokal. Kdor se ne udeležuje teh družabnih sre- čanj, povezanih s pitjem alkohola (saki), ne pripada sodelavcem. To je ustaljena obveznost. V lokalih prihaja do sklepanja poslov in navezovanja trajnejših poslov- nih sodelovanj. Tisti, ki ne pijejo in se ne udeležujejo družabnih srečanj, veljajo za stigmatizirane. Pitje sodi k pozitivnemu socialnemu statusu. V lokalih se moški sprostijo od vsakodnevnega stresa, ki ga doživljajo pri delu. Žensk v takih lokalih navadno ni, razen natakaric in gejš, ki do- datno razbremenijo moške. Gejše morajo skrbeti za dobro počutje gostov. Ob tem velikokrat tudi pijejo, kar je razlog za nji- hov alkoholizem. Na deželi pa je med mo- škimi in ženskami velika ločnica. Poleg nekaterih skupnih slovesnosti, kot je po- roka, obstajajo posebne ženske skupine, sestavljene iz mladih poročenih žensk, ki se občasno dobijo in gredo v lokal. Na de- želi je znano »kuhinjsko pitje« — gre za ženske, ki pijejo same doma, lahko tudi več žensk skupaj. Pitje je na Japonskem sprejemljivo in o njem ne govorijo kot o problemu. V večini primerov tudi zdrav- niki ne uporabljajo diagnoze alkoholik. Človeka, ki je odvisen od alkohola, naj- večkrat opredelijo kot psihotika in ga pošljejo v psihiatrično bolnico, kjer ga zdravijo s psihofarmaki. Alkoholizem je na Japonskem bolj moralna kot medicin- ska obsodba. To še zlasti velja za ženske, v glavnem gospodinje, ki se vdajajo ome- njenemu »kuhinjskemu pitju«. Med njimi 323 URŠA OGRIN so pogosti samomori: leta 1985, na pri- mer, je bil razlog za samomor v 27,6% primerih alkoholizem. V publikaciji, ki jo je leta 1990 izdala Svetovna zdravstvena organizacija, je po- udarjeno, da sestavljajo ženske močno rizično skupino, kar zadeva alkoholizem. Zadnja mednarodna poročila pa so zavr- nila teorijo, po kateri bi bile ženske tako zelo rizična skupina glede alkohola in sklenila, da se porast alkohola pri ženskah v zadnjih 20. letih ni veliko spremenil. To so dokazale tudi raziskave v različnih državah (Thom1994: 33). Konec 19. in v začetku 20. stoletja je bilo zelo razširjeno gibanje za evgeniko; razlog je bil velika smrtnost otrok in naraščanje bolezni v delavskem razredu, vse to pa bi lahko ogrozilo gospodarstvo. Zato so se pri iskanju krivca osredotočili zlasti na ženske, ki naj bi povzročale de- generacijo rase. Glavni cilj reforme je bil opredelitev, da je žensko pitje povezano z nemoralnim obnašanjem (prostitucijo) in da gre za način življenja delavskega razre- da. Pri tem so sodelovali zdravniki, razne zdravstvene organizacije, dobrodelne us- tanove in organizacije, ki so jih vodile ugledne dame. Poudarjali so, da mora biti ženska dobra gospodinja in mati, zato so zanje organizirali razne tečaje o vzgoji ot- rok, higieni, gospodinjstvu, čistem mleku itn. Na začetku 20. stoletja so bila napi- sana številna poročila o zanesljivih doka- zih, da se med ženskami širi alkoholizem. Veliko strokovnjakov je menilo, da žen- ske sodijo v bolj rizično skupino kot mo- ški, kar zadeva alkoholizem, zaradi dveh razlogov: ker so bolj občutljive in hitreje zapadejo v razna živčna duševna stanja in ker jim v dnevih, ko so bolj živčne, po- maga prav alkohol. To pa je spet eden od kazalcev dvoj- ne morale. Ženske naj bi bile že po naravi občutljivejše, ne vodi jih razum kot mo- ške in niso sposobne samokontrole. Če veljajo za moške razum, kultura, obvla- dovanje, delo, veljajo za ženske narava, čustva, neobvladanje, družina. Pretirano poudarjanje porasta alko- holizma pri ženskah je bilo ob koncu 19. in začetku 20. st. zlasti posledica politič- nih in ekonomskih vplivov. Ti so prispe- vali tudi k oblikovanju ideologije mate- rinstva, pri čemer so povsem zanemarili vplive okolja in socialnih dejavnikov, ma- ksimalizirali pa so idejo o nemoralnem ženskem obnašanjem, ki ustvarja socialne probleme. V poznih 50. letih tega stoletja so se spet v splošnem bolj osredotočili na mo- ške in zlasti na skupino moških, ki veljajo za alkoholike. Ženske so pri tem spet stopile v ozadje, tako pri raziskavah kakor kot uporabnice raznih zdravstvenih us- lug. Šele sredi 70. let so znova začeli več proučevati alkoholizem pri ženskah. K temu je prispeval feminizem. Novi femi- nizem se je začel sredi 60. let zelo zani- mati za žensko zdravje in je kritiziral ortodoksni medicinski način obravnava- nja žensk. Poudarjali so pravico svobod- nega ravnanja žensk s svojim telesom. Ženska gibanja so pregledala razne usta- nove, ki so bile namenjene zdravljenju in »urejanju« alkoholičark, ter kritizirale ne- ustrezne oblike pomoči socialnih služb, ki niso upoštevale specifičnih potreb žensk. »Ženska ni samo moški brez pe- nisa«. Zato potrebuje tudi v primeru alko- holizma specifične službe in usluge, ki bodo upoštevale potrebe žensk (Jbid.\ 37). Feministično gibanje je pripomoglo, da so začeli na alkoholizem gledati kot na splošen zdravstveni problem, ki zadeva tako moške kot ženske. Tako so v Londonu okoli leta I960 ustanovili Camberwell Council on Alko- holium. Zavedali so se, da je zelo malo pravih informacij in znanja o alkoholi- zmu pri ženskah. Začeli so organizirati razne seminarje in ustanavljati skupine, ki so zbirale podatke o alkoholizmu pri ženskah, ga analizirale in o ugotovitvah obveščale širši krog ljudi. Njihovo delo je bilo zelo uspešno, dobili so tudi razna priznanja, člane skupine pa so vabili na konference. Informacije, ki so jih zbrali, so objavljali v časopisih, po radiu in tudi v obliki raznih odrskih del, da bi jih ra- zumel čim širši krog ljudi. Leta I960 so or- ganizirali tudi mednarodni simpozij. 324 ŽENSKE IN ALKOHOLIZEM Ko SO začeli več pisati in govoriti o alkoholizmu pri ženskah, so v raznih so- cialnih službah opazili, da za pomoč za- proša vse več žensk. V nekem zavetišču v Angliji so opazili, da je bilo okoli leta i960 razmerje med moškimi in ženskami, ki imajo težave z alkoholom, 7:1, od leta 1976 pa je bilo razmerje ena ženska na tri moške (ibid.\ 41). Tudi pri anonimnih al- koholikih so poročali, da se je v njihovih skupinah zelo povečalo članstvo žensk, tako da se je razmerje od dveh žensk na sedem moških premaknilo na 1:1. Pri tem pa je vedno bolj prišla v os- predje tudi neučinkovitost in neustrez- nost služb, ki dajejo pomoč. Službe niso upoštevale specifičnih potreb, ki jih ima- jo ženske. Pri tem je pomembno feminis- tično načelo, da je treba ženskam poma- gati, da se vrednotijo tako, kot same hočejo, in ne tako, kot jih vrednoti tradi- cionalni pogled. Organizirali so nove slu- žbe in poseben centre za ženske, ki imajo težave z alkoholom. Ti centri so dajali ženskam razne usluge, informacije in tudi možnost nastanitve za čas zdravljenja. Če na kratko povzamemo zgodovin- ski pregled, lahko rečemo, da so ob kon- cu 19. in na začetku 20. st. razni teoretiki poudarjali zlasti zdravje naroda v celoti. Ženske so bile odgovorne za narodno bla- gostanje in vzgojo zdravih otrok, njihov morebitni alkoholizem pa je bil obrav- navan kot odklonilno vedenje, ki one- mogoča ustvarjanje zdravega naroda. Šele v 70. letih so začeli pod vplivom femini- stičnega gibanja govoriti o alkoholizmu pri ženskah predvsem v povezavi z zdrav- jem samih žensk in njihovim počutjem, ne le v povezavi z narodovim zdravjem. Poudarjali so tudi pomen socialnih in ekonomskih okoliščin, v katerih se nahaja ženska, ki pije. Začeli so podpirati ženske pri reševanju njihovih težav in pri spre- membi zanje neugodnih okoliščin in jih niso silili, da se prilagodijo. Saj je eden od načinov prilagajanja na neustrezne oko- liščine tudi alkoholizem, ki olajšuje pre- živetje. Pri obravnavanju alkoholizma žensk prihaja tudi do razmišljanja o ženskem položaju v družbi, o njeni vlogi. Gre za spreminjanje njenega statusa. Ženska ni le mati in gospodinja, temveč opravlja se veliko drugih nalog. Ob tem se zastavlja vprašanje o njenih pravicah in enako- pravnosti z moškim na vseh ravneh življe- nja. Zato je povsem neustrezno opredelje- vati ženske za »močno rizično skupino«, kar zadeva alkoholizem. Moški in ženske so zanj enako dovzetni. Obravnavanje žensk kot dovzetne- jših za alkoholizem je le kazalec dvojne diskriminacije, ki jo doživljajo ženske, ki pijejo. Zaradi te dvojne diskriminacije od- visnost žensk v naspotju z odvisnostjo moških velja za socialni problem. Čeprav je odvisnost žensk lahka odvisnost, saj je praviloma neopazna in nemoteča. Gre za odgovor na vsakdanje stiske z molkom. ZNAČILNOSTI IN POSLEDICE ALKOHOLIZMA PRI ŽENSKAH Vsakdanja realnost žensk že vsebuje od- visnost, saj posameznice zaradi sociali- zacije ne prepoznavajo priložnosti za živ- ljenske spremembe, ali pa zares nimajo takih priložnosti (Zaviršek 1994: 181). Ženska odvisnost postane ne le vprašanje legalnosti in medicinske sprejemljivosti, temveč moralno vprašanje, ki reprodu- cira dvojno diskriminacijo. Razlog, da je alkoholizem pri ženskah iz povsem zaseb- nega problema postal socialni problem, je mogoče iskati zlasti v povezavi s poli- tičnimi in socialnimi okoliščanimi in z idejami, povezanimi s spolom in ženskim položajem v družbi. Socializacijski vzorci, ki lahko pripe- ljejo ženske v alkoholizem in jih je Martin Selingman opredelil s skupnim pojmom »naučena nemoč«, so naslednji: 1. Šibka samozavest onemogoča žen- ski, da bi iskala prostore, v katerih bi zadovoljila svoje potrebe, in jih spodbuja, da iščejo krivdo v svoji notranjosti. 2. Posameznica prepoznava sebe v odnosih z drugimi. 3. Ženska postavlja potrebe drugih ljudi pred svoje potrebe. 4. Prepoved izražanja jeze povzroča, da se ženske ne naučijo odkrito izraziti jeze; namesto tega se pogosto obrnejo 325 URŠA OGRIN vase in razvijejo občutek nesposobnosti, ki je povezan s strahom pred odkrito iz- raženim konfliktom (ibid.: 181). Ženske so bile včasih odrinjene iz javnega življenja. Niso smele same zaha- jati v gostilne, kaj šele piti in kaditi. Kljub temu, da je danes ženska v naši družbi formalno enakopravna, ljudje alkoholi- čarke navadno bolj obsojajo kot alkoho- like. Alkohol, ki stigmatizira moškega kot odvisneža in v simbolnem smislu oku- ženega, stigmatizira žensko poleg tega tudi kot tisto, ki zaradi svoje spolne vloge okuži ne le sebe, temveč tudi otroke in okolico. Ženska odvisnost ni le vprašanje legitimnosti, gre za dvojno diskriminacijo prizadete. /Mlada brezposelna ženska:/ Sicer pa, če bi bila moški, ne bi nobenega soseda motilo, da kaj popijem. /Mlada brezposelna ženska:/ Moški in ženske rečejo, da je pijana ženska veliko bolj grozna od pijanega moškega. Nagnjenost k popivanju in alkoholizmu je pri obeh spolih enaka. Različne teorije pa govorijo o večji fiziološki ranljivosti žensk za alkoholizem (telo ženske hitreje reagira na alkohol, toleranca pri ženskah je nižja, okvara organov pri ženskah je večja kot pri moških). V Sloveniji pride na 9 zdravljenih alkoholikov ena ženska (Razboršek, Krištof 1968: 20). To razmerje je v nekaterih državah še nižje (npr. Škot- ska 1:3). Leta 1989 je bil alkoholizem pri moških v 81,2% primerov vzrok za spre- jem na psihiatrično kliniko v Polju. Pri ženskah je bil vzrok v 18,8% (Zaviršek 1993). Na alkohološkem oddelku Centra za mentalno zdravje v Ljubljani je bilo is- tega leta prvič sprejetih štirikrat več moških kakor žensk. Zadnje raziskave kažejo porast al- koholizma tudi med ženskami. Najverjet- neje je v Sloveniji 80.000 oseb, ki jih medicinska klasifikacija uvršča med ljudi, odvisne od alkohola (ibid.). Eden od raz- logov za alkoholizem žensk je najti v dej- stvu, da je formalna enakopravnost pri- nesla ženski dvojne obremenitve. V gospodinjstvu mora večino dela opraviti sama, kar jo lahko spravi v stisko in si poišče pomoč v alkoholu. /Ženska, stara 40 let:/ Tolažba mi je bila pijača. /Mlada brezposelna ženska:/ Prijatelj je živel pri meni, hotel je, da mu kuham in perem. Sam pa je kar naprej hodil s pri- jatelji po gostilnah in velikokrat je prišel pijan domov. Če pa sem šla v gostilno jaz, se je jezil, da ne zgleda dobro, če hodi ženska po gostilnah. Že Elizabeth Ettore je zapisala, da je al- koholizem odgovor žensk na psihološki stres, ki je povezan z odnosi, z občutki na- petosti in s stresi iz vsakdanjega življenja. Zato ženske v raziskavah najpogosteje na- vajajo, da pijejo zato, da bi se sprostile in pozabile na napetosti, povezane s skrbjo za druge. Pitje jim velikokrat pomeni ne- kaj, kar daje občutek samostojnosti v od- ločitvi, občutek avtonomnosti, saj je od- visnost povsem individualno dejanje. /Ženska, stara 40 let:/ Kozarček pijače, ki sem ga popila, mi je dajal pogum. /Ženska, stara 46 let:/ Vsak dan, vsako uro nikoli nisem vedela, kaj bo, ko bo prišel. Hodila sem po stanovanju zaradi strahu sem tudi veliko pila, da bi lahko prenesla njegovo zajebavanje. Razvoj alkoholizma v menopavzi je povezan z duševnimi spremembami žen- ske v tem obdobju. Odnos s partnerjem je lahko slab, otroci se osamosvojijo, ženske se izločijo iz prejšnjega angažiranega življenja. Zaradi tega se počutijo ra- zočarane, osamljene in pozabljene. Uteho iščejo v alkoholu. /Ženska, stara 40 let:/ Prepiri so bili že za vsako malenkost. Stvar se je še zaos- trila, ko je udaril. Odtlej tudi spal ni več doma. Sumila sem, da ima drugo, saj ga ni bilo domov tudi po tri dni in več. Postala sva si tujca. Službe nisem več zdržala brez kozarca. 326 ŽENSKE IN ALKOHOLIZEM Ženske vrednotijo same sebe zlasti prek odnosov z drugimi. Če v odnosu (družina, partner) niso uspešne, se doživljajo kot slabe, nevredne in se zatečejo k pitju alkohola. /Ženska, stara 40 let:/ Fant, s katerim sem bila noseča, me je zapustiL Bila sem sama. Nikogar nisem imela in obup je postajal vse večji. Pogum sem iskala v tem, da sem si pri šanku natočila šilček likerja, kasneje pa dva. To mi je dajalo moč in tolažbo hkrati. Pogosto začne žena piti ob možu alko- holiku. /Ženska, stara 32 let, brezposelna:/ Tudi mož je pil. /Ženska, stara 42 let:/ Včasih sem si pri- zadevala, da bi prenehala piti, vendar nisem bila dovolj močna in lahko me je bilo pregovoriti s strani mame in moža. /Ženska, stara 46 let:/ Mož me je na začetku silil, da sem pila skupaj z njim. Velikokrat se alkohlizem žensk prenaša iz generacije v generacijo. /Ženska, stara 42 let:/ Otroštvo in mla- dost sem preživela pri starših, ki so se vdajali alkoholu. Piti sem začela že kot otrok. Zaradi tega sem imela probleme v šoli in sem nazadovala. /Ženska, stara 34 let:/ Mož je bil iz družine, kjer je oče pil. Z ženo sta se velikokrat tudi prepirala. Pa tudi prete- pal jo je. Mož je prevzel od njiju vzorec in stil življenja. /Ženska, stara 32 let, brezposelna:/ Moj oče je bil alkoholik. Zaradi tega je tudi umrl. Prav tako njegovi starši in starši moje mame. Alkoholizem se v naši dru- žini vleče že skozi generacije. /Mlada ženska, brezposelna:/ Zopet sem bila povsem sama. Tolažbo mi je delala pijača. Imela sem jo vedno doma. Pila sem na skrivaj. /Mlada ženska, brezposelna:/ Še naprej sem bila sama doma, poslušala sem glasbo in uživala ob kozarcu. /Ženska, stara 32 let, brezposelna:/ Nik- oli nisem pila po gostilnah. Če sem si že kupila kaj za pit, sem spila doma. Zdravstvene komplikacije so pri alkoho- ličarkah pogostejše, zlasti psihične. Za zdravljenje se težje odločijo, ker se bojijo reakcij okolice. /Ženska, stara 46 let:/ Nisem hotela, da bi drugi vedeli. Mislila sem, da je to stvar družine, hotela sem skriti pred drugimi. Zakoni, v katerih je ženska alkoholičarka, prej razpadejo, ker možje niso priprav- ljeni toliko pomagati pri zdravljenju kot žene. /Ženska, stara 40 let./ Pila sem na žalost, veselje, jezo, glavobol. Vložil je prošnjo za ločitev. To me je popolnoma vrglo iz tira. Začela sem se bolj piti. Sledila je uradna ločitev, spakiral je in odšel. Pri alkoholičarkah gre pogosto za kom- binirano odvisnost, skoraj vsaka druga je odvisna tudi od tablet. Zelo značilna je popolna socialna izolacija in osamitev, kar ženske najhujše prenašajo. /Mlada ženska, brezposelna:/ Ostala sem brez službe. Denarja ni bilo več, jaz pa sem ga potrebovala za pijačo. Socialna mi je vzela otroke. Ostala sem čisto sa- ma. Pila sem in pila. /Ženska, stara 42 let:/ Ostala sem brez prijateljev, sorodniki se me sramujejo, mati pa živi v domu za stare. Ženske navadno pijejo žgane piječe in ponavadi same: Posledice alkoholizma se velikokrat kaže- jo tudi na delovnem mestu in lahko na- zadnje vplivajo tudi na izgubo službe. 327 URŠA OGRIN /Ženska, stara 40 let:/ V službi sem začela izkoriščati vso bolniško, saj mi je postala služba odvečno breme. Ostala sem brez službe. /Ženska, stara 42 let:/ Pila sem na skri- vaj, za gospodinjstvo nisem skrbela, in po 18 letih delovne dobe sem zapustila službo. Alkoholizem pri ženskah večkrat vpliva tudi na odvzem otroka in tako postane povsem razvrednotena. V družbi je vred- nost materinstva tako poudarjena, da je odvzem otroka za žensko eden najbolj bolečih dogodkov. /Mlada ženska, brezposelna:/ Denarja ni bilo več, jaz pa sem ga potrebovala za pi- jačo. Socialna mi je otroka kmalu po tem vzela. V nasprotju z moralno etiketo, ki se pri- penja »pijanki«, je alkoholizem moških manj odvisen od moralnih etiket in je tudi neodvisen od vprašanj moške pro- miskuitete. Ženska, ki uživa alkohol, je pogosto opredeljena kot nemoralna in »lahka«, kakor se je izrazila neka ženska v intervjuju. To pa je zopet kazalec dvojne diskriminacije. V nasprotju z ženskami, ki pijejo, prihaja pri moških tudi do agresivnega vedenja. Moško izražanje jeze se lahko pod vplivom alkohola manifestira v obliki fizičnega in spolnega nasilja nad osebami, ki so mu najbližje: /Mlada ženska:/ Ko je mož trezen, se kar razumeva. Ko pa kaj spije, je hudo. Tak- rat se včasih tudi spreva. Ko je pijan, kriči name brez pravega vzroka. Pravi, da nič ne delam, samo poležavam. /Ženska, stara 46 let./ Ko je bil pijan, me je udaril. Najprej me je vlekel za lase, nato pa še mahnil. /Ženska, stara 46 let:/ Pri zdravniku sem bila večkrat, že zato, ker v službo nisem mogla iti, ker sem bila cela plava, po obrazu, po vratu, vsepovsod. Dvakrat so me peljali v bolnico, ker sem bila v nezavesti, imela sem razbito glavo. /Ženska, stara 46 let:/ Kadar je bil pijan, me je posilil. Če ni šlo drugače, me je najprej udaril. Večina legalnih in ilegalnih drog spre- meni status ali status tistega, ki jih upo- rablja, v skladu s tem, ali jih uporablja mo- ški ali ženska, in s tem, kakšne socialne definicije se v določenem času in v do- ločeni kulturi pripenjajo na biološke razlike med spoloma. V naši kulturi je ženska odvisnost ne le vprašanje legalno- sti in medicinske sprejemljivosti, temveč tudi moralno vprašanje, ki reproducira dvojno diskriminacijo prizadetih. Literatura M. McDonald (1994): Gender Drink and Drugs. Oxford: Berg. J. Hendry (1994), Drinking and Gender in Japan. V: M. McDonald, Gender Drink and Drugs. Oxford: Berg (175-187). B. Thom (1994), Women and Alchohol - The Eurgence of a Risk Group. V: M. McDonald, Gen- der Drink and Drugs. Oxford: Berg (33-49). V. Razboršek, m. Krištof (1988), Kaj vem o alkoholizmu in drugih zasvojenostih? Ljubljana: Delavska enotnost. G. vines(1995),/öz5em pijan ti si pijan. Ljubljana: Zdravje. D. Zaviršek (1993), Ženske in duševno zdravje v feministični antropologiji. Socialno delo 32, 1/2. — (1994), Ženske in duševno zdravje. Ljubljana: VŠSD. 328 Violeta IrgI HETEROLOŠKA MISELNA METODA V SOCIALNEM DELU OPREDELITEV HETEROLOGIJE Heterološka miselna metoda izvira iz he- terologije, tj., »znanosti o drugačnem« OužNič 1987: 33). Beseda heterologija je grškega izvo- ra. Heteros pomeni drugačno, posebno, raznolično, tudi nasprotno. Heteros je na splošno predpona v sestavljankah in po- meni tuj in drugačen. Nekaj primerov: • heterodoksen: drugače verujoč, heretičen; • heterogen: raznoroden, raznoter, raznolik (Leksikon CZ 1988: 368). Pri heterologiji gre potemtakem za vedenje o drugačnem, tujem in za preva- janje te tujosti v našo običajnost. Defini- cija, ki jo strnjeno podajam na podlagi sinteze Južničevih in Lévi-Straussovih u- gotovitev, namreč omenja, da je heterolo- gija »preučevanje vsega, kar zadeva ema- nacijo (raznolikosti in raznoterosti — op. V. I.) človeškosti, pa našemu kulturnemu, družbenemu, političnemu ali pa zato o- sebnemu izkustvu ni znano /.../ niti ni dostopno« OužNič, 1987: 33). To pa pomeni, da heterologija ni samo vedenje o tem, kar je drugačno in morda celo v vrednostnem smislu nas- protno, marveč omogoča prevajanje te nenavadnosti v svojo navadnost, z name- nom, približati izrazito tujost svojemu iz- kustvu. Ker je torej heterologija vedenje o drugačnem, tujem in to tujost prevaja v nam razumljivo, ni čudno, da je kot prva izmed znanosti prav antropologija odkri- la v heterologiji osnovne smernice svoje- ga delovanja. Prav zaradi vpliva antropologije da- nes v preučevanje heterologije uvrščamo naslednje: • proučevanje prvobitnih družb (da bi na podlagi tega bolje razumeli lastno družbo), • proučevanje drugačnih sodobnih družb oziroma načinov bivanja človeka v sodobnih družbah, ki so nam tuji (druge kulture znotraj okvira lastne družbe, npr. Romi), • preučevanje tistega, kar (obstaja znotraj naše družbe, vendar pa) našemu osebnemu izkustvu ni znano, ali pa niti ni dostopno (preučevanje drugega spola, doživljanja starosti, smrti in bolezeni; vživljanje v neznano — aids, duševna in telesna prizadetost). Heterologija je torej poskus vživ- Ijanja v tuje oziroma drugačno. Vendar pa njena naloga ni v ocenjevanju in vred- notenju te drugačnosti v smislu večvred- nosti ali manjvrednosti. To pomeni, da se heterološko preučevanje ograjuje od raz- vrščanja oziroma hierarhiziranja razlik. Naloga heterologije je potemtakem iskanje opornih točk, s pomočjo katerih je mogoče pojasniti drugačno človeškost. Ker pa jo opazuje brez predsodkov, na podlagi tega pomembno prispeva k obli- kovanju in razvoju takega vrednostnega sistema, kjer so enakovredne vse družbe, v socialnem delu pa vsi posamezniki v vseh pogledih, v katerih jih primerjamo oziroma spoznavamo. Prav v tem pa se pomembno razkriva tudi njeno humani- stično poslanstvo. 329 VIOLETA IRGL ZNAČILNOSTI IN POSEBNOSTI HETEROLOGIJE IN IZ NJE IZHAJAJOČE HETEROLOŠKE MISELNE METODE Če smo opredelili heterologijo kot zna- nost o drugačnem, morda v vrednostnem smislu celo nasprotnem, pa heterološka miselna metoda to drugačnost približa. Je namreč pot k razumevanju drugačnega, s tem da nenavadnost drugačnega prevaja v našo lastno navadnost. Konkretno prevajanjete nenavadno- sti v svojo navadnost pa je zlasti in v svoji osnovi sprememba v načinu dojemanja drugačnega in razmišljanja o njem. To je lastnost, ki je univerzalna in tudi vse- splošno uporabna, kjer se srečujemo z drugačnostjo, in je miselni premik temelj vsakršnemu nadaljnemu delovanju. Heterološka miselna metoda je torej preskok k objektivnejšemu dojemanju in razumevanju drugačnosti, zaradi česar jo opredeljujemo kot temeljno miselno me- todo. Še zlasti, ker na podlagi razume- vanja drugačnosti spoznavamo in bolje razumemo tudi sebe. Nekatere značilno- sti heterologije in iz nje izhajajoče hete- rološke miselne metode sem že omenila. Velja pa še enkrat poudariti njene glavne značilnosti, ki so povzete po Južniču: • proučuje drugačnost in prevaja to drugačnost v nam razumljivo navadnost in s tem omogoča relativizacijo druga- čnega oziroma vzpostavitev objektivnej- šega odnosa tako do drugačnega kot na tej osnovi tudi do lastnega, • je temeljna metoda, saj je kot naj- pomembnejša miselna metoda načrtna o- snova drugih metod, ki izhajajo iz nje kot tehnike, • je univerzalna metoda, zaradi svo- je temeljnosti načrtno interdisciplinarno uporabna, zato zlasti primerna in nujna v humanističnih vedah. Njena načrtnost se kaže tudi tako, da je odvisna ne le od po- sameznikovih nagnjenj, temveč tudi od zavestnega, sistematiziranega vživljanja v drugačno in njegovega prevajanja. Na te značilnosti lahko navežemo tudi nekatere posebnosti, ki spremljajo heterologijo in iz nje izhajajočo hetero- loško miselno metodo. 1. Med najpomembnejšimi je gotovo njeno izrazito humanistično poslanstvo, ki ga je treba negovati in razvijati kot os- novno obliko pozitivnega odnosa do dru- gačnosti. Humanistično poslanstvo heterolo- ške miselne metode se kaže v tem, da spodbuja: • razumevanje, • sprejemanje, • spoštovanje, • nevrednotenje opazovane drugač- nosti, kar v svoji končni obliki pripelje do • relativizacije lastnega in • tolerantnosti do drugačnega nas- ploh. 2. Ob tem pa je treba omeniti tudi posebnosti, ki se vežejo na možnost spo- znavanja drugačnega kot takega. a) Na podlagi heterološkega preuče- vanja je mogoče spoznati drugačne obli- ke oz. načine bivanja, čeprav je ta mož- nost odvisna tudi od empatije. Vsak posa- meznik (ne glede na socializacijo) lahko opazuje posameznike iz svoje ali druge kulture brez predsodkov do drugačnosti in pride pri tem do precej objektivnih rezultatov. b) To je nujno • za razbijanje egocentrizma, etno- centrizma, »strokocentrizma«, rasizma, seksizma in vseh drugih izmov, ki so v os- novi netolerantni do drugačnosti, • za spoznavanje sebe, ker je osnova zanj prav naše vedenje o drugem in dru- gačnem. c) Človek je subjekt in objekt znan- stveno-spoznavnega procesa, kar pomeni, da spoznavalec (subjekt) nikoli ne more povsem do konca spoznati spoznavanega (objekta), saj je spoznavani človek navad- no precej različen od svojega spoznaval- ca, razen v primeru, ko sta spoznavalec in spoznavani ena in ista oseba. Če sta nam- reč spoznavalec in spoznavani različni osebi, spoznavalec nikoli ne more popol- noma prestopiti v spoznavano osebo, če- tudi naj bi se v spoznavnem procesu oba kar najbolj približala. To velja tudi v po- vsem specifičnih primerih (smrt, spol, bolezen, starost). 330 HETEROLOŠKA MISELNA METODA V SOCIALNEM DELU NAČIN UPORABE HETEROLOŠKE MISELNE METODE Omenila sem že, da je heterološka mi- selna metoda znanstvena takrat, ko je na- črtna. Vendar tudi v vsakdanjem življenju v stiku z drugačnim povsem intuitivno, če se tega zavedamo ali ne, uporabljamo nekaj podobnega heterološki metodi. Zato humanistične znanosti, pri katerih gre za delo z ljudmi, kar je pogosto pre- pleteno z dojemanjem in razumevanjem drugačnosti, ne bi smele temeljiti zgolj na intuitivnem razumevanju. Humanistične znanosti so naravnane na znanstveno objektivnost, ki zagotavlja preverljivost drugačnosti, s tem da omogoča načrten dostop do nje vsem, ki se želijo z njo seznaniti. Načrtnost namreč ne pomeni zgolj ponovljivosti, temveč širšo dostop- nost v rabi omenjene metode tudi vsem tistim, ki nimajo enakih intuitivnih zmož- nosti dojemanja drugačnega, pa se hkrati pri svojem delu s to drugačnostjo vsakič znova srečujejo. 1. Da bi lahko načrtno uporabljali heterološko miselno metodo v znanst- vene namene, morajo biti torej najprej iz- polnjeni določeni pogoji. Mednje uvrščamo zlasti naslednje: • seznanjenost z obstoječo metodo; to pomeni, da smo v njej sposobni odkriti oporne točke, ki so nam v pomoč pri do- jemanju in razumevanju drugačnosti, ter da v tem nismo prepuščeni zgolj svo- jemu, večkrat tudi s predsodki obremen- jenemu lastnemu in osebnemu stališču v ravnanju z drugačnostjo; • sistematičnost uporabe; to pome- ni doslednost uporabe v vsakem stiku z drugačnostjo v smislu nevrednotenja in nerazvrščanja te drugačnosti; • osvojeno znanje in pridobljene iz- kušnje so nujen predpogoj načrtne upo- rabe heterološke miselne metode, ki je torej v tem smislu njuna kvalitativna nad- gradnja, in brez zadostnega znanja in iz- kušenj le s težavo načrtno in znanstveno uporabljamo to metodo. 2. Heterološka miselna metoda pre- učuje drugačnost. V svojem odnosu do drugačnosti pa upošteva zlasti naslednje pravilo, ki ga sestavljajo tri ključne opor- ne točke: • Vsak posameznik je neponovljiv individuum s svojo osebnostjo, zasebno- stjo in posebnostjo. V tem se razlikuje od drugih individuumov, četudi je kot izra- zito družbeno bitje nekako obsojen živeti skupaj z drugimi, da lahko preživi. • Ljudje smo torej različni, ker smo se taki rodili, zlasti pa, ker smo zrastli v razHčnem okolju, ki poudari prirojene razlike, na kar heterološka miselna meto- da tudi opozarja. Različne variante človeš- kosti so potemtakem dejavnik, v katerem heterološka znanstvena usmerjenost od- kriva bistvo etnoloških, prehranjevalnih, spolnih, religioznih in nasploh vsakršnih družbeno-kulturnih razlik. • Ljudje nismo le bitja razuma. Vse tisto smo, kar smo v življenju doživeli in kar pogosto nezavedno nosimo s seboj. Izoblikovale so nas prisile in travme, na- grade in kazni, uspehi in neuspehi, vzpo- ni in padci. Naše enkratnosti torej ne oblikuje samo razum. Oblikujejo jo tudi naša dejanja in naše vedenje. Pogosto rav- namo nelogično in neracionalno. Marsi- kdaj smo podloženi nerazumljivim ču- stvom, ki nas znajo v trenutku preplaviti in v katerih se naša individualnost še izdatneje izrazi. Tudi v tem se razliku- jemo drug od drugega. 3. Sam postopek heterološke misel- ne metode pri proučevanju drugačnosti pa lahko konkretno razgradimo na na- slednje ključne elemente, ki se med seboj prepletajo in dopolnjujejo: • Vživljanje (empatija) in z njo po- vezana introspekcija pomeni vživljanje opazovalca v opazovano in približa opa- zovalca opazovanemu. Bližina olajša em- patijo, vendar se opazovalec ne sme do- cela identificirati z opazovanim, saj v tem primeru njegovo proučevanje opazova- nega izgublja objektivnost. Na področju socialnega dela pa to hkrati pomeni, da lahko identificiranje z ljudmi in njihovimi težavami pelje v izgorevanje opazovalca. • Inverzija pomeni preskok v razu- mevanju opazovanega oz. prevajanje dru- gačnega in nenavadnega v našo lastno navadnost oziroma v jezik opazovalca. V 331 VIOLETA IRGL nasprotju z vživljanjem na eni in distan- čno držo na drugi strani, ki sta stalnici v heterološkem procesu, pa je inverzija tisti element, ki je navidez predvsem trenut- nega značaja, četudi je sam še kako po- vezan z vživljanjem in z distančno držo. • Distančna drža je najpomembnej- ša pri vživljanju v drugačno, saj omogoča ohraniti objektivnost opazovanja, ki je za vsako znanstveno metodo nujna in po- trebna. Omogoča celovit vpogled v opa- zovano; tako je sposobnost za distanco sposobnost iz različnih zornih kotov videti celoto, pa tudi njene posamezne segmente skupaj in posebej, ter iz tega izluščiti nov vzorec, ki se ustvarja. Di- stančna drža potemtakem ne omogoča samo drugačnega in s tem objektivnej- šega pogleda na celovito problematiko, temveč hkrati onemogoči identifikacijo z enim samim zornim kotom. Kljub temu pa je distančna drža pomembno poveza- na z empatijo. Preveč poudarjena distan- čna drža namreč onemogoči vživljanje v opazovano in s tem zmanjša objektivnost, podobno kot premalo poudarjena distan- čna drža, v kateri objektivnost izginja v procesu izgorevanja preveč vživetega opazovalca. Pravo mero med empatijo in distančno držo mora kljub načrtnosti he- terološke metode najti vsakdo sam. 4. Ob koncu velja opozoriti tudi na element opazovanja in samoopazovanja. Oba navedena elementa se pomembno navezujeta na uporabo heterološke misel- ne metode in sta različna, dopolnjujoča se pristopa v dojemanju in preučevanju drugačnega. Opazovanje je na splošno namreč pogoj vživljanja in je torej po- membno povezano z vzpostavitvijo dis- tančne drže. Razlika med opazovanjem in samoopazovanjem je v tem, da pri opazo- vanju opazovalec ni ista oseba kot opazo- vani, medtem ko sta pri samoopazovanju opazovalec in opazovani ista oseba. Ra- zlika med opazovanjem in samoopazo- vanjem potemtakem nastopi pri inverziji oziroma pri prevajanju razumevanja dru- gačnega. Pri opazovanju približujemo in prevajamo drugo sebi, pri samoopazova- nju pa se približamo lastni drugačnosti in tujosti in ju prevajamo. Samoopazovanje omogoča opazovanje lastnih reakcij na opazovano in s tem boljše poznavanje sebe, prav v tem pa se kaže največja vred- nost samoopazovanja in hkrati opazo- vanja. Samoopazovanje in opazovanje z boljšim razumevanjem drugega in dru- gačnega pomembno prispevata in olajšu- jeta vpogled tudi v razumevanje sebe in s tem omogočata vzpostavitev lastnega od- nosa do sveta in družbe, v kateri živimo. POTREBA PO UVAJANJU HETEROLOŠKE MISELNE METODE VSOCIALO Heterološka miselna metoda in način nje- ne uporabe, prikazan v prejšnjih razdel- kih, nakazuje primernost in celo nujnost vpeljave te metode pri delu z ljudmi tudi na področju socialnega dela. Socialno de- lo namreč »ni nikoli bilo in ne more biti pozitivistično, >objektivno< delo z ljudmi, temveč vedno izhaja iz prepletanja dveh biografij, dveh spolov in dveh izkušenj sveta, tiste ali tistega, ki ponuja svoje znanje, in tiste ali tistega, ki ga potrebuje« (Zaviršek 1994: 25). Pri študiju seminarskih nalog o dvoj- ni diskriminaciji sem ugotovila, da se diskriminacija dogaja tudi ali zlasti v so- cialnih službah in pri strokovnih delavcih in delavkah, ki vse prevečkrat spregledajo drugačnost svojih strank. Naše stranke so namreč enkratni, neponovljivi individu- umi, ljudje s svojo osebnostjo, zasebnost- jo in posebnostjo, ki jo je treba tako tudi razumeti in upoštevati, če že ne sprejeti. To pa pomeni v prvi vrsti videti, razumeti in sprejeti njihovo drugačnost in jih kot take z našo »posojeno« močjo podpreti pri preseganju naključnosti njihovega bivanja. Enako kot uporablja antropologija heterološko znanje o drugačnem za po- trebe svoje stroke, bi moralo torej veljati tudi za socialno delo, saj ima prav zavoljo svoje univerzalnosti heterologija tudi na področju socialnega dela gotovo svoje mesto. Glede na značilnosti socialnega dela je heterološko preučevanje usmerjeno predvsem k preučevanju in razumevanju 332 HETEROLOŠKA iMISELNA METODA V SOCIALNEM DELU drugačnih sodobnih družb oziroma raz- ličnih načinov bivanja človeka v sodob- nih družbah, ki so nam tuje (druge kulture znotraj okvira lastne družbe - npr. begunci). Tovrstno preučevanje se v veliki meri navezuje na področje social- nega dela, ne le v smislu proučevanja, pač pa se odraža predvsem kot konkretno de- lovanje na podlagi razumevanja drugač- nosti. Drugič, usmerjeno je k proučeva- nju tistega, kar (je lahko znotraj naše družbe, vendar pa) našemu osebnemu iz- kustvu ni znano in ni dostopno (spol, sta- rost, smrt, bolezen). Izmed značilnosti in posebnosti bi rada v kontekstu razmišljanja o uporabi heterološkega znanja na področju social- nega dela še zlasti izpostavila humani- stično poslanstvo, ki ga vzpostavlja in omogoča uporaba heterološke miselne metode. To poslanstvo se najjasneje raz- kriva pri spoštovanju človekovih pravic, kot so pravica do drugačnosti, pravica do izbire in do odgovornosti za lastno živ- ljenje. Prav razumevanje, . sprejemanje, spoštovanje in nevrednotenje opazovane drugačnosti naj bi končno pripeljala tudi do relativizacije lastnega in s tem do to- lerantnosti do drugačnega nasploh. Pri tem pa načrtna uporaba heterološkega znanja odnos do drugačnega spreminja iz dobrih namenov v konkretna dejanja. Pogoj za uporabo heterološke misel- ne metode je v socialnem delu, tako kot v antropologiji in nasploh v vsaki znanosti, odvisen od osvojenega znanja in izkušenj. Pri tem mora tudi socialno delo u- poštevati osnovno pravilo uporabe hete- rološke miselne metode, ki ga v temelju sestavljajo tri ključne točke. Da je posa- meznik neponovljiv individuum s svojo osebnostjo, zasebnostjo in posebnostjo, kar sem že večkrat omenila. Da je posa- meznik tudi družbeno bitje z vsemi vplivi socializacije in ne zgolj bitje razuma, tem- več tudi bitje čustev. In da je v vseh treh komponentah drugačen od drugih. Te tri ključne točke sestavljajo pravi- lo uporabe heterološke miselne metode in bi ga morali imeti socialni delavci pri svojem delu, ki temelji na srečevanju z drugačnostjo, nenehno pred očmi. Na splošno se tako pomen hetero- loške miselne metode v socialnem delu izraža zlasti v sprejemanju, nevrednote- nju in razumevanju drugačnosti, ki jo omogoča razmišljanje o drugačnosti, ne- obremenjeno s predsodki ali nujnostjo razvrščanja. To vpeljevanje v drugačno pa se dogaja s pomočjo opazovanja in samo- pazovanja, pri čemer opazovanje drugač- nega pripomore tudi k spoznavanju in s tem k relativizaciji lastnega, torej k razu- mevanju drugačnega in s tem k razume- vanju sebe. Socialni delavec ali delavka, ki po- zna in pri svojem delu uporablja hetero- loško miselno metodo, tako v srečanjih s strankami, katerih značilnost je prav dru- gačnost, ne more otežiti njihovega polo- žaja še s svojim (zavestnim ali nezaved- nim) diskriminirajočim odnosom. Literatura S.}\ilmC.il9Sl\ Antropologija. Ljubljana: DZS. — (1983), Lingvistična antropologija. Ljubljana: FSPN in Dopisna delavska univerza Univer- zum. - Identiteta. Ljubljana: FDV. B. Mesec (1994), Poglavja iz metodologije raziskovanja v SD II Ljubljana: VŠSD (Študijsko gradivo za interno uporabo). E. L. Sponsel, T. Gregor (1994), The antropology of peace and nonviolence. London: Lynne Ri- enner publishers. Inc. T. šučur (1994), Kaj je drugačnost? Socialno delo 32, 3-4. D. Zamršek (1994), Ženske in duševno zdravje: O novih kulturah skrbi. VŠSD. 333 recenzija Jocelyn Chaplin (1990); Feminist Counseliing in Action. London: Sage Publications. 131 str. Feministično svetovanje ima lahko vodil- no vlogo pri opogumljanju ljudi in razvi- janju enakopravnejših odnosov med lju- dmi, kar pelje k pristnejši demokratični družbi. Veliko ljudi se ob izrazu »feminis- tičen« prestraši, ali pa se posmehne. Zato lahko morda naslov knjige Feministično svetovanje v praksi koga odvrne od bra- nja. Vendar je knjiga namenjena vsem — ženskam in moškim —, ki se ukvarjajo s svetovanjem. Model svetovanja, ki ga po- nuja, prav tako ni namenjen predvsem ženskim strankam, ampak tudi moškim. Knjiga namreč poudarja enakost. Avtorica pravi, da se ji je zdela ne- mogoča naloga, ko so jo prosili, naj piše o feminističnem svetovanju. »Pogosto sem slišala kolege trditi, da feministično sve- tovanje ali terapija ne obstajata, da obsta- ja samo >dobra praksa<, ki jo na podoben način izvajajo ljudje z različnimi ideolo- gijami« (str. 124). Toda ne gre za kakšne feministične tehnike. Gre za drugačen način razmišljanja in gledanja na svet in na odnose med ljudmi. Feministično svetovanje postavlja pod vprašaj vse vrste hierarhije — tudi hi- erarhijo med svetovalcem in uporabni- kom. Temelji feminističnega svetovanja so na tako imenovanem »ritmičnem mo- delu življenja«, ki je nasproten »kontrol- nemu modelu«, kakor temu reče avtorica. Kontrolni model je hierarhičen. Lahko si ga predstavljamo v obliki piramide, po kateri človek tekmovalno pleza proti vr- hu in dobiva vedno večjo moč. Gre za boj med različnimi elementi, v katerem ene- ga izberemo, ostale pa zavržemo. Vse živ- ljenje moramo izbirati, a hitro se zgodi, da postanejo v vsaki situaciji nekateri ele- menti pomembnejši od drugih. Počasi nastane zelo trdna in rigidna hierarhija. Tako npr. povežemo zahteve po upošte- vanju osebnih potreb in ciljev z moškimi in skrb za druge z ženskami, čeprav potrebujemo oboji oboje. Obenem pa so moške potrebe vrednostno postavljene višje na piramidi. Ta model velikokrat po- magajo ohranjati tudi same ženske, ko si skušajo priboriti enakopravnost tako, da si izborijo pravice do elementov, ki velja- jo za moški monopol, vendar v vrednost- nem sistemu ne izborijo enakopravnega mesta ženskim elementom. S tem se hier- arhija potreb še utrdi in uspešne posta- nejo predvsem tiste ženske, ki so bolj moške od moških. Ritmični model je spiralen in te- melji na ravnotežju, na nekakšni vmesni stopnji med notranjo predstavo in zu- nanjo realnostjo. Gre za stalno gibanje, za nihanje med eno in drugo stranjo. Ko gibanje doseže ekstrem, zaniha nazaj na drugo stran, ker teži k ravnotežju. Tu je prostor tako za doživljanje veselja in moči kakor za doživljanje bolečine in ran- ljivosti, za aktivnost in počitek. Gre za prepoznavanje povezave med različnimi, celo nasprotnimi stranmi življenja in nas samih, za cikličen in ritmičen proces in za močan vpliv okolja na našo psiho. Mo- del upošteva ženske elemente kot enako- vredne moškim. Za zdravo in uravnove- šeno delovanje in ravnanje človeka je po- trebno oboje. Model se nanaša na ekologijo, alter- nativno celostno medicino in humanistič- no psihologijo, pa tudi na druga napred- na gibanja, ki težijo k večji pravičnosti in enakosti. Gre za spoštovanje razlik med moškimi in ženskami, belci in črnci itn. Feministično svetovanje, ki temelji na rit- mičnem modelu, je na eni strani socialno in politično, na drugi strani pa osebno in individualno. Nasprotuje naši notranje začrtani hierarhični lestvici, po kateri se skušamo pomikati v eno smer, proti 335 RECENZIJA enemu samemu cilju v bodočnosti. Ravno narobe, ozavešča naše pomikanje od ene- ga nasprotja k drugemu, saj se nasprotja dopolnjujejo, uči pa nas tudi prepozna- vati različne ritme nihanja — od hitrega nihanja, ki se spreminja v enem samem dnevu, do počasnega, ki se spreminja leta. Temelj feminističnega svetovanja je na sprejemanju nasprotij, ne na njihovem premagovanju. Tu je stična točka z vzhod- no filozofijo, ki pravi, da lahko presežeš stvar takrat, ko jo popolnoma sprejmeš. Druga stična točka pa je usmerjenost v se- danjost in na bivanje samo, s tem pa se zmanjša storilnostna usmerjenost in želja po posedovanju. Vzhodni filozofi trdijo, da zahodni človek sploh nikoli ne živi, saj ga bremeni preteklost in živi v spominih, ali pa se ukvarja z bodočnostjo, ki ne ob- staja, saj bodočnost vedno šele bo. Seda- njosti se zahodnjak sploh ne zaveda, če- prav se življenje dogaja samo v sedanjem trenutku. Ko pa ga v starosti prešine grenko spoznanje, da je preživel že toliko let, ki jih dejansko nikoli ni zares živel, je že prepozno. Korenine feminističnega svetovanja segajo že v prazgodovinsko mitologijo, ki je dobro poznala ritem in nihanja v na- ravi. Segajo pa tudi v moderni feminizem, psihoanalizo in humanistično psiholo- gijo. Knjiga je razdeljena na devet po- glavij. V prvem so razloženi osnovni kon- cepti feminističnega svetovanja, drugo poskuša pojasniti nekatera začetna vpra- šanja, na primer, kdo prihaja v sveto- vanje, ali pa, kako svetovalka pride do potencialnih strank, kako naj bi potekalo prvo srečanje in podobno. Ostala poglavja obravnavajo tipične faze v svetovalnem procesu, se pravi, vzbujanje in graditev zaupanja, prepozna- vanje vzorcev v obnašanju in mišljenju stranke in kako in kdaj končati sveto- vanje. Knjiga se ukvarja z raziskovanjem življenja stranke, odkrivanjem njenih no- tranjih hierarhij, spreminjanjem skozi ra- zumevanje teh hierarhij ter učenjem sprejemanja nasprotij, ki so v nas. Opi- sane so različne strategije spodbujanja stranke, da bi se ta lahko soočila z globo- kimi čustvi in naučila uravnavati notranja nasprotja. Zelo dobrodošlo je poglavje, ki opisuje asertivni trening, tj., učenje kon- struktivnega izražanja čustev, želja in po- treb, ter pojasni nekaj asertivnih tehnik. Za lažje razumevanje teorije in pra- kse avtorica opiše svetovalni proces treh strank, ki pripadajo različnim družbenim slojem in so dovolj reprezentativne tudi zunaj Velike Britanije. Za naše razmere je problematika še vedno preveč skrčena na vprašanja o družini in vlogi žene. V Slo- veniji je večina žensk zaposlenih in zelo prav bi nam prišel tudi kakšen primer svetovalnega procesa pri reševanju kon- fliktov zaradi želje in potrebe po poklic- nem uveljavljanju ženske. Knjiga ne podaja natančnih navodil za feministično svetovanje, temveč je bolj osredotočena na proces, skozi katerega gre stranka. Svetovanje je predstavljeno kot notranje potovanje skozi tvegana po- dročja, kjer lahko kot kažipote uporabl- jamo različne simbole. Živimo v družbi simbolov in drug z drugim komunicira- mo skozi simbole. Če se zavedamo razlike med njihovimi pomeni in lastnostmi re- sničnih oseb, jih lahko koristno upora- bimo za usmerjanje svoje energije. Knjiga razpravlja tudi o vlogi sveto- valke v vsaki fazi tega procesa. Nenehno preverjanje svetovalkine vloge in njenega odnosa do stranke je bistvena kvaliteta knjige. Po eni strani gre za notranje pre- verjanje svoje vloge, po drugi strani pa za raziskovanje odnosa med svetovalko in stranko, in to skupaj s stranko. To je po- membno iz več razlogov: Prvič, avtorica zavrača vlogo sve- tovalke, ki ima višji položaj od stranke, pozna odgovore na vse strankine pro- bleme in pelje stranko k rešitvam, ki jih sama že pozna. Ko stranka najde pravilno rešitev, jo svetovalka le še potrdi in tako nekako postane razsodnica. Neka social- na delavka je postavila problem, da stran- ke pričakujejo, da bodo socialne delavke vsemogočne in da bodo lahko rešile nji- hove probleme. Jocelyn Chaplin že na začetku opozori na to, saj pravi, da se stranke zelo razlikujejo. Nekatere pridejo 336 Chaplin: FEMINIST COUNSELLING IN ACTION V svetovanje vedoč, da morajo delo opra- viti same. Svetovalka jih bolj vodi. Druge o tem ne vedo ničesar, zato jim je treba pojasniti proces svetovanja. Mislim, da la- hko ta model prenesemo tudi na nekat- era druga področja socialnega dela. Pogoj pa je seveda ta, da je socialna delavka tudi sama pri sebi pripravljena stopiti s po- ložaja višjega, kajti, dokler mislimo, da moramo vedno skrivati svojo nemoč, tudi sami spodbujamo strankino mišljenje, da lahko vse naredimo namesto nje. Name- sto tega bi morali ugotoviti, kakšno stranko imamo pred sabo, in se potruditi, da ji z informacijami že takoj pomagamo ustvariti realnejšo sliko. Drugič, avtorica zavrača lažno podo- bo svetovalke, ki jo v lastnem življenju muči zelo malo problemov, ne prihaja v stiske, ima malo slabih lastnosti in šib- kosti in se zato skoraj nikoli ne zmoti, kakor se zmotijo navadni smrtniki. Na- sprotno, avtorica zagovarja mnenje, da je spoznanje svetovalkinih slabosti del sve- tovalnega procesa. Tretjič, stranka na ta način dobi do- voljenje za vsa svoja čustva (tudi tista, ki jih je sama pri sebi zavračala) in s tem dobi zeleno luč za raziskovanje svoje no- tranjosti. Četrtič, tak pristop ponudi stranki priložnost, da morda prvič v življenju pra- ktično preskusi drugačen način komuni- ciranja, in ji zmanjšuje strah pred posle- dicami. In petič, stranka se uči opuščati hi- erarhični in tekmovalni model mišljenja v širšem socialnem okolju, pa tudi potrebo po kontroli in prevladovanju vsega šib- kejšega, in s tem prevzema drugačno vlo- go v družbi. Hkrati pa, kot pravi avtorica, gre za delo za prihodnost, za vzgojo ljudi, tako žensk kot moških, za družbo, ki še ne obstaja; za družbo, v kateri bodo tako imenovane »ženske« vrednote in načini mišljenja enako cenjeni kot tako imeno- vani »moški« načini. Knjiga je primerno branje za vse, ki jih svetovanje zanima ali pa so že začele s svetovalnim delom. Želela pa bi, da bi bile nekatere teme podrobneje obdelane, zlasti v poglavju, ki se ukvarja s prepo- znavanjem notranjih nasprotij. Tistim, ki temo dobro poznajo, poglavje ne prinese ničesar novega, tisti pa, ki šele začenjajo raziskovati te probleme, dobijo dosti pre- malo informacij. Na koncu naj za ilustracijo omenim primer iz knjige. Avtorica piše, da je treba stranki že na začetku jasno predstaviti proces svetovanja in ji dati čimveč infor- macij. Prvi razlog je v tem, da nekatere stranke o svetovanju ne vedo ničesar. Drugi razlog je ta, da dobi stranka prilož- nosti izbirati med terapijami. Če ima in- formacije o načinu dela, se lahko odloči, katera terapija ji ustreza. Tretji razlog pa je v tem, da informacija pomaga pri gra- ditvi enakopravnega odnosa med stranko in svetovalko, saj informacija pomeni moč. Dati priložnost, da stranka enako- pravno sooblikuje svetovalni proces, pa je velika preskušnja za svetovalko. Alenka Stante 337 poročili PRVA DRŽAVNA KONFERENCA O ZAGOVORNIŠTVU IN SAMOPOMOČI LJUDI, KI POTREBUJEJO POMOČ ZA SAMOSTOJNO ŽIVLJENJE, IN NJIHOVIH DRUŽIN IZLAKE 6. IN 7. APRILA 1995 OSEBNO POROČILO Prvič v življenju sem se udeležila takega seminarja. Saj sploh nisem vedela, kaj je seminar. Po televiziji sem gledala in drugi so mi pripovedovali o njih, a si nisem nik- oli mislila, da je vse res, kar pripovedu- jejo. Tokrat pa sem imela sama priložnost videti in doživeti tak seminar. Pogovarjali smo se o različnih stva- reh, ki nas zanimajo, in kaj bi lahko na- redili za nas vse skupaj, kje bi kdo delal, naše želje, kako je v Angliji. Pa začnimo. Kaj vse smo počeli? Prvič smo v skupini določili pravila. Drugič smo se pogovarjali o tem, kakšna naj bi bila skupina za samostojno življenje. Ugotovili smo, da bi morali imeti več stika z drugimi ljudmi po Slo- veniji in drugod. Tretjič smo se pogovarjali, kako bi pomagali Tatjani, ki živi v Domu starejših občanov, da pride nazaj k nam. Andrew Holman nam je povedal, da take stvari pri njih rešujejo prek časopisov, televizije in radia. Upam, da bomo lahko tudi mi dajali take prošnje in s tem kaj dosegli. Četrtič smo se pogovarjali o volitvah in o volilni pravici pri nas in v Angliji. Peto poglavje je bilo o spolnosti. Pri tej temi smo bili sami. Deset si nas je ogle- dalo tudi video kaseto. Bila je zelo zani- miva za nas, saj smo izvedeli, kako lahko taki ljudje pridejo do spolnosti in da je tako prav. Čeprav nam starši ne pripo- ročajo, smo na videu videli, da se lahko vse uredi brez problema. V glavnem, spo- znali smo, da imamo tudi mi pravico do teh stvari. Za konec smo zbrali naslove tistih, ki bi si radi dopisovali s Tatjano, in na- pisali še druge naslove, da si bomo dopi- sovali. Zdi se mi, da smo s te konference precej odnesli, najbolj zaradi pravic, za katere se prej nismo zavzemali. Sama sem dala pobudo, da bi tudi mi hodili na izlete, vsaj enkrat na leto, da bi to podprla tudi država in da bi nas vprašali o naših željah, ne pa da odločajo strokovni delavci. Damjana Marij on 339 POROČILO Z OBISKA FACHHOCHSCHULE DORTMUND Od 24. do 28. 4. 1995 smo osem študen- tov in dva asistenta gostovali pri nemških študentih na Visoki strokovni šoli za so- cialno delo v Dortmundu. Strokovna eks- kurzija je potekala v okviru programa socialno kulturno delo na ljubljanski Vi- soki šoli za socialno delo. Program je sestavila Christine Spiegel, profesorica in docentka za medijsko pedagogiko na po- dročju socialnega dela na Visoki strokov- ni šoli za socialno delo. Program tedna je potekal takole: 1. dan Sprejel in pozdravil nas je dekan. Izme- njali smo mnenja in prenesli pozdrave iz Ljubljane. Značilnost tamkajšnje fakultete je, da študentje, preden se vpišejo, opra- vijo obvezno trimesečno prakso na različ- nih področjih. Na podlagi tega se odloči- jo, ali bodo študij nadaljevali. Povprečno so starejši od 20 let in zato zrelejši kot na naši fakulteti. V okviru socialnega kul- turnega dela lahko študentje opravljajo prakso oz. prostovoljno delo na radiu, te- leviziji, v gledališču. Po končani fakulteti se lahko na tisti instituciji tudi zaposlijo. Tam so vse fakultete na enem me- stu, zraven pa so še knjižnica, ambulanta, študentski domovi, menza in celo pivni- ca. Študentje lahko gredo tja ali pa v sku- pinah, v parih ali posamezno posedajo na travniku pred fakultetami. Študentom invalidom je omogočen nemoten dostop do šole (tlakovane pot- ke, vrata, ki se avtomatsko odpirajo, dvi- gala ipd.) STEFANIE DENGER: končala je štu- dij socialnega dela, vendar se sedaj ukvar- ja s kulturnim menedžmentom, ki nima zveze s socialnim delom. Predstavila nam je svoj projekt. Da bi popestrila nemško rock sceno, je začela promovirati ženske rockovske skupine. Projekt z imenom ROCKSIE se je tako razširil, da prirejajo že koncerte, festivale, skupine (izdajajo plošče, kasete, CD-je). Iz Dortmunda se je razširil še v druga nemška mesta, Bonn, Hamburg... Zdaj poteka v 14 mestih. SOCIALNO KULTURNI CENTER BOCHUM LANGENDREER se nahaja v bivši železniški postaji. V stavbi je kino, gledališče, klubski bife — za vzdrževanje dobivajo denar. Ogledali smo si gleda- liško predstavo Teatra Paquelin iz Argen- tine. Po predstavi smo se pogovarjali z igralcema. Vsakdo je lahko povedal, kako je razumel pantomimo. 3. DAN WOLFGANG DAUM (profesor za video delavnice) nam je predstavil svoje delo s študenti. Ogledali smo si tri videofilme, ki so jih posneli sami študentje. Izmislijo si temo, razdelijo se v skupine po osem, na- to pa igrajo, snemajo in režirajo. Lepo se je videlo, kako iz filma v film napredujejo tako v tehničnem smislu (delo s kamero) kakor in v predstavitvi teme (igra, režija) in posredovanju sporočila (biti dober, varovati naravo...). LOKALNA TELEVIZIJA - ODPRTI KANAL DORTMUND (Offener Kanal, Bürgerfemschen): Odprti Kanal je prilož- nost za vse državljanke in državljane, da sami pripravijo in oddajajo prispevke. Tja lahko pridejo z vsako prošnjo, proble- mom, idejo. Skoraj vedno je to tudi reali- zirano. Prihajajo posamezniki, brezposel- ni, tujci, skupine ljudi, skratka vsi, ki jih določena stvar teži in bi jo radi posredo- vali širši javnosti, z namenom, da jih vsaj kdo sliši, če že ne pomaga. Ljudje se og- lašajo pisno, ustno ali pa pridejo osebno. Na voljo jim je vse od tehnike do osebja. CHRISTA CLAAZEN, socialna delav- ka, sprejema ljudi in jim prisluhne. Tudi mi smo dobili svojih 5 minut. Prek TV smo se zahvalili vsem gostiteljem. 341 POROČILI 4. DAN FIGURENTHEATER KOLLEG BOCHUM: Pogovarjali smo se z Birgit Hollach, štu- dentko socialnega kulturnega dela. V gle- dališče je prišla iz šole, kot prostovoljka. Postalo ji je všeč in odločila se je, da se še sama poskusi v igranju. Šele tukaj smo začutili pravo pove- zavo med socialnim in kulturnim delom. Ogledali smo si predstavo z izrazito so- cialno tematiko. Vsak igralec je poskušal s svojo vlogo (priseljenec, glasbenik, čis- tilka) pritegniti pozornost gledalcev, ki smo se pomikali okoli kocke, ki je bila postavljena na sredi dvorišča. Predstava je namreč potekala na prostem, bila je čista improvizacija. Figuren Theater Kolleg deluje od 1977 leta. Področja, ki jih zajemajo in pokriva- jo v pedagoške, terapevtske in umetniške namene, so slikarstvo, kiparstvo, ples, gibanje, igranje, pantomima, glasba. Pri- pravljajo dnevne, tedenske in večteden- ske tečaje. Znani so poletni tečaji. Takrat povabijo učitelje iz različnih držav. Za delo z lutkami (marionetni teča- ji) pripravljajo tečaje za socialne pedago- ge, učitelje, terapevte, socialne delavce, psihologe, ki ta znanja uporabijo v tera- pevtske namene. Imajo posebno delavni- co, kjer sami izdelujejo marionete, učijo se vodenja lutk. Obstaja tudi dvoletno izobraževanje za pripovedevalce pravljic. Na tečajih urijo: glas, ples, slikajo, iz- delujejo lutke, sproščajo se z jogo, delajo na usklajevanju gibov, S predstavami se pojavljajo v vrtcih, mestnih prireditva, skratka, skrbijo za popestritev kulturnega življenja v Dort- mundu. Dortmund leži v zahodni Nemčiji, od Ljubljane je oddaljen 14 ur vožnje z vlakom. Je eno večjih industrijskih mest, znano po premogovništvu in pivu (prvo mesto v Evropi). Mesto je bilo med drugo svetovno vojno porušeno. Od tujcev je največ Turkov, Poljakov, Jugoslovanov. Je precej internacionalno mesto. Opaziti je tudi veliko narkomanov, klošarjev, prosti- tutk. Naši gostitelji (spali smo pri druži- nah po dva, pri eni pa trije) so nas lepo sprejeli. Teden je bil naporen, radi smo se zopet vrnili domov. Naša naloga pa je, da informacije, ki smo jih dobili, poskušamo integrirati v svoje okolje. Lepo bi bilo, če bi lahko tudi mi opravljali prostovoljno delo v kulturnih ustanovah, če bi spoznali osnove igranja, npr., kako postaviti kak- šno igro. Marta Vodir 342 dokumenti Vprašalnik za nove socialne dejavnosti v Sloveniji Nadaljujemo predstavitve novejših služb oz. dejavnosti s področja socialnega dela. Vabimo tudi druge izvajalce podobnih dejavnosti (ustanovljenih leta 1990 ali pozneje), da sodelujejo v anketi, če sodijo, da je njihovo delo kakršnakoli novost na področju (psiho)socialnih služb. Prispevkov v tej rubriki ne lektoriramo. Priloge, ki niso zastavljene kot (zgoščen) odgovor na vprašanje, podvprašanje ali dodatno vprašanje, izpuščamo. Kjer na vprašanje ni odgovora, ga ni v izvirniku. 42 1. Ime in naslov ustanove OBČINSKA ZVEZA PRIJATELJEV MLADINE VELENJE, Šaleška 19A, Velenje. 2. Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti TIP: telefon - informacije - pomoč/o63 - 853 - 369/, Šaleška 19A, Velenje. 3. Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom) TIP deluje vsako sredo od 18. do 20. ure. 4. Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba? Odprta telefonska zveza je namenjena otrokom in odraslim, ki želijo pridobiti infor- macije, pomoč, ali pa se samo pogovoriti o težavah, dvomih, stiskah, ki jih doživljamo v vsakdanjem življenju. Strokovnjaki poslušajo, odgovarjajo po telefonu in usmerjajo vse, ki se na njih obračajo, na ustrezne ustanove in strokovne službe, kjer je moč te težave rešiti. 5. Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki? Vsak klic je resen klic. Anonimnost klicalca je zagotovljena. Gilj dejavnosti je usmerjanje življenske energije mladih in odraslih v zrelejše razreševanje dilem in dvomov. 6. v čem je posebnost te službe/dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb/dejavnosti s tega področja? Daje možnost posameznikom zaupati problem, ko se nočejo obrniti na institucije. TIP deluje izven institucij - smo pa z institucijami povezani tako, da se na naš klic še posebej angažirajo pri reševanju posameznih primerov. 7. Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove? 7.a. Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost? Ustanovitelj ustanove /OZPM Velenje/ so društva prijateljev mladine. Pobuda za usta- novitev TIP je prišla iz OZPM Velenje. Telefon je organiziran v sodelovanju s Centrom za socialno delo Velenje. 8. Izvajalci storitev oz. uslug, ki jih izvaja služba oz. dejavnost 8.a. Profili psihologi, pedagogi, socialne delavke, sociologi. S.a.l. Redno zaposlenih (število?) nihče. 8.a.2. Prostovoljcev (število?) 18. 8.a.3. Pogodbenih/zunanjih sodelavcev (število?) nihče. 9. Uporabniki storitev oz. uslug 9.a. Koliko jih je? V letu 1593 - 19o klicev 9.b. Kdo prihaja k vam? Kličejo otroci in odrasli. 9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo? Klici: stanovanjski problemi, družinski problemi, pxoblemi odraščanja, odnosi med partnerji, odnosi med starši in otroci, težave na delovnem mestu, psihosomatske težave. 9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)? 9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)? 343 DOKUMENTI 9.f. Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav) frekvenca klicev se mesečno spreminja. Nekateri klicalci kličejo večkrat. 10. Financiranje lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?) OZPM Velenje. lO.b. Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?) Finančna sredstva /za obveščanje, izobraževanje, materialne izdatke/ pridobimo od SO Velenje - preko sekretariata za družbene dejavnosti, s kandidiranjem na razpise koncesij, s pridobivanjem sponzorjev, n. Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo? n.a. Formalno TIP deluje samostojno, a pod okriljem OZPM Velenje. Mesečno se svetovalci sestajajo na intervizijah in po potrebi na supervizijah. n.b. Neformalno 12. Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi? V OZPM Velenje nas predvsem tarejo finančni problemi. 13. Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug? Naše delovanje je javno in se je vsekakor možno pritožiti se takoj svetovalcu oz. v javnih medijih. 13.a. Kakšen je postopek? 13.b. Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo. 14. Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu? Uporabljamo svetovalno metodo. 15. S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi? TIP je povezan z vzgojnovarstvenima.zavodoma v občini, z vsemi osnovnimi šolami in Centrom srednjih šol, s Centrom za socialno delo. Zdravstvenim zavodom, s Policijo, s podjetji v občino, s sodiščem. Zunanji strokovnjaki: supervizorki - dr. Onja Grad Tekavčič, Anka Zavasnik iz Ljubljane. 16. Podatki o uporabnikih 16.a. Katere podatke zbirate? Beležimo število klicev in glavni problem brez identifikacije. 16.b. Kako jih hranite in obdelujete? Podatki so zaklenjeni. 16.C. Komu in v kakšni obliki so na razpolago? Samo svetovalcem. 17. Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove? TIP želimo vključiti v nacionalno mrežo telefonov /ZPMS/ in raširiti čas delovanja in pridobiti nove sodelavce. 18. Poznate v okolici kakšno službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse? Kontaktna oseba, tel. št. KRISTINA KOVAČ, sekretarka OZPM Velenje, Šaleška 19A, Velenje p.p. 48. Telefon : 063 - 853 - 369. 43 1. Ime in naslov ustanove Prostovoljno društvo ZARJA za pomoč zasvojencem in njihovim družinam. Ravne na Koroškem, Gozdarska pot 11,62390 Ravne na Koroškem. 2. Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti Vsak četrtek od 19.oo do 20.oo. 3. Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom) V okviru dejavnosti je krizni telefon imenovan TIHI TELEFON, priprava zasvojencev na terapevtsko skupnost Srečanje, organizacija ustvarjalnih taborov, propagandno informativna dejavnost. 4. Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba? 5. Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki? Temeljno načelo je zaupnost, partnerski odnos. 6. v čem je posebnost te službe/dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb/dejavnosti s tega področja? Posebnost našega dela je prostovoljnost, preventivno delo na področju zlorabe drog, itd. 344 VPRAŠALNIK 7. Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove? Formalni soustanovitelj našega društva je Izvršni svet občine. 7.a. Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost? 8. Izvajalci storitev oz. uslug, ki jih izvaja služba oz. dejavnost 8.a. Profili Izvajalci so različnih strok: zdravstva, šolstva, pastorale, sociale, uslužbenci, srednješolci. 8.a.l. Redno zaposlenih (število?) 8.a.2. Prostovoljcev (število?) Vseh prostovoljcev je 20 do 30. 8.a.3. Pogodbenih/zunanjih sodelavcev (število?) 9. Uporabniki storitev oz. uslug 9.a. Koliko jih je? Uporabniki storitev so mladostniki, družina ogroženih, zasvojenci 9.b. Kdo prihaja k vam? 9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo лa vas; kakšne vrste problemov imajo? Problem je zasvojenost, nepoučnost, bojazni. 9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)? Pridejo samoiniciativno ali pa so napoteni. 9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)? 9.f. Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav) 10. Financiranje lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?) Minimalna sredstva zagotavlja občinski izvršni svet. 10.b. Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?) Del sredstev pridobivamo na prostovoljni bazi. 11. Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo? Nadzor nad dejavnostjo izvaja javnost in izvršni svet občine. ll.a. Formalno 11.b. Neformalno 12. Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi? Največji problem je mistifikacija problema zlorabe drog, denarna sredstva za potne stroške in izobraževanje, tisk zloženk in obvestil, ipd. 13. Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug? Vsekakor pri nadzornem organu društva in se še ni pripetilo. 13.a. Kakšen je postopek? 13.b. Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo. 14. Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu? Izhodiščna teorija je logoterapija, na individualnem, skupinskem nivoju, po principih samopomoči, kratkoročnih ciljev ter po metodi "tukaj in zdaj". 15. S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi? Največ sodelujemo z zdravstvom, socialo, šolstvom in pastoralo. 16. Podatki o uporabnikih 16.a. Katere podatke zbirate? Zbirate samo podatke o telefonskih klicih, zasvojencih na zdravljenju in so na razplogamo samo zaupnim osebam. 16.b. Kako jih hranite in obdelujete? 16.C. Komu in v kakšni obliki so na razpolago? 17. Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove? Širili bomo dejavnost v meri pomoči starši staršem, mladi mladim tudi na področju drugih stisk ne samo zlorabe drog, pridobivanju sponzorjev ter razvijanju sedanjih aktivnosti in novih prog^mov preventive. 18. Poznate v okolici kakšno službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse? Kontaktna oseba, tel. št. 44 1. Ime in naslov ustanove Ženska svetovalnica, Kersnikova 4, Ljubljana 2. Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti / 345 DOKUMENTI 3. Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom) Čas. ko se lahko obrnete na nas (po telefonu ali osebno) je vsak dan od 14.00 do 16.00 ure, razen v četrtek, od 10.00 do 12.00 ure. Sreda je namenjena predvsem informacijam s pravnega področja. Za kontinuirano svetovanje se z vsako posameznico dogovorimo za ustrezen čas izven gornjih terminov. 4. Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba? Naša svetovalnica brezplačno nudi naslednje usluge: pomoč pri organiziranju samopo- moči in skupin za samopomoč za ženske; zagovorništvo; informacije, kam se ženska še lahko obrne po pomoč; pravne nasvete ter seveda svetovanje. 5. Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki? Popolna zaupnost podatkov, anonimnost, prilagajanje našega dela vašim potrebam, ne- hierarhičnost, vključevanje uporabnic v delo svetovalnice. 6. v čem je posebnost te službe/dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja? Edina ženska svetovalnica v Sloveniji, (v kateri delajo samo ženske za ženske). 7. Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove? Skupina žensk. 7.a. Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost? Ustanavljamo se kot društvo. 8. Izvajalci storitev oz. uslug, ki jih izvaja služba oz. dejavnost 8.a. Profili Socialne delavke, sociologinji, pravnica, prostovoljke. 8.a.l. Redno zaposlenih (število?) O (nič) 8.a.2. Prostovoljcev (število?) od 5 do 8 8.a.3. Pogodbenih/zunanjih sodelavcev (število?) O (nič) 9. Uporabniki storitev oz. uslug 9.a. Koliko jih je? V enem dnevu, v enem mesecu, v kakšnem časovnem obdobju? 9.b^Kdo prihaja k vam? Ženske. 9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo? Razni problemi, povezani s partenskimi odnosi, ločitve, pomoč pri iskanju zaposlitve, ali pomoč pri kakšnih drugih pravnih zadevah, osebni problemi. 9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)? Samoiniciativno. Za nas so izvedela preko kakšnih drugih društev ter preko medijev. 9.e^,Socialni status in ^ol (če imate te podatke zbrane)? Ženske, različnih statusov in različnih starosti. 9.f. Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav) Najmanj en obisk na teden, trije klici na teden (delujemo pa šele 6 mesecev.) 10. Financiranje lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?) Sredstva zagotavljamo ustanoviteljice z zbiranjem srecistev preko domačih in tujih spon- zorjev. 10.b. Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?) Večinoma dobimo omejeno količino namenskih sredstev za posamezne dele celotnega projekta. 11. Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo? ll.a. Formalno Zaenkrat imamo supervizorko projekta, nameravamo ustanoviti strokovni svet, ki bi sode- loval pri evaluaciji dela. V ta svet bodo vključene tudi uporabnice. 11.b. Neformalno 12. Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi? Prostori za delo, zagotovljena finančna sredstva za nemoten potek dela. 13. Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug? Da. 13.a. Kakšen je postopek? Prva možnost je osebno, pri samem svetovanju ali na sestankih. Druga možnost je pisno, upravnemu organu društva. Sčasoma, ko bodo uporabnice vključene v projekte, bodo imele predstavnico v strokovnem svetu ter v upravnem organu. 346 VPRAŠALNIK 13.b. Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo. 14. Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu? Izhajamo iz osnovnih konceptov feminističnega socialnega dela, vključevanje uporabnic ter zagovorništva. 15. S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi? Zaenkrat smo še na začetku ter šele gradimo mrežo. Vendar nameravamo sodelovati z različnimi službami, glede na potrebe posameznih uporabnic. 16. Podatki o uporabnikih 16.a. Katere podatke zbirate? Zbiramo status, starost, število obiskov, trajanje obiskov, vrsta težave, kako je prišla uporabnica do nas,... 16 b. Kako jih hranite in obdelujete? 16.C. Komu in v kakšni obliki so na razpolago? 17. Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove? Vsaka svetovalka izpolni anonimni vprašalnik, v katerem odgovori na zgoraj navedena vprašanja. So za javno uporabo ter so predvideni za evaluacijo, ker so popolnoma ano- nimni. V primeru, da dobimo od uporabnice kakšne osebne podatke, jih ne vključimo v vprašalnike. Osebne podatke hranimo pod šifro v zavarovanem prostoru. Na razpolago niso nikomur. 18. Poznate v okolici kakšno službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse? Kontaktna oseba, tel. št. Mojca Urek, Andreja Čufer, Diana Jerman. Tel: (06l) 13 16 1б9 (v času navedenem pod vprašanjem št.3) 45 1. Ime in naslov ustanove ALTRA, Odbor za novosti v duševnem zdravju. Društvena 35, Ljubljana 61110, tel.: 06l 453 711 2. Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti Socialna mreža za uporabnike psihiatričnih uslug. Društvena 35, Ljubljana 61110 3. Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom) Vsako sredo od 17.00 do 19.00. Individualni termini dejavnosti so dogovorjeni na sestankih. 4. Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba? Predvsem psihosocialno pomoč. V našem primeru je to druženje uporabnikov in prosto- voljcev študentov,medsebojno pomoč, širjenje kroga znanstev,obiski kulturnih prireditev, izleti v naravo, možnost predstavitve dela uporabnikov v KLUBu društva. 5. Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki? Temeljimo na principih skupinske dinamike in nimamo posebej izoblikovanega modela. Držimo se principov enakopravnosti, soglasij, skupnega načrtovanja dejavnosti. Delujemo homogeno, z razdelitvijo trenutnih odgovornosti in usklajevanjem zmožnosti posa- meznika. 6. v čem je posebnost te službe/dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja? O podobnih skupinah, ki bi bile organizirane izven obstoječih služb, nisem informiran. Dejstvo je, da je položaj pravkar odpuščenega psihiatričnega bolnika, ki je grobo potisnjen nazaj v isto okolje, ki je njegov problem izpostavilo, zaradi običajno finančne nezmožnosti in običajno zaradi velikega odmerka psihofarmakov, težak. Prav zaradi tega prihaja do recedive bolezni. Naša skupina poiskuša takim posameznikom in posameznikom, ki so prešli najtežje obdobje prilagajanja, pomagati z dejavnostmi, opisanimi v 4. točki. 7. Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove? Formalni ustanovitelj je Društvo ALTRA, pod okriljem katerega delujemo. 7.a. Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost? Pobuda za to dejavnost je prišla iz ust uporabnikov, ki se zavedajo, daje problem stigma- tizacije in na drugi strani ponovne socializacije zelo pomemben. 347 DOKUMENTI 8. Izvajalci storitev oz. uslug, ki jih izvaja služba oz. dejavnost 8.a. Profili S.a.l. Redno zaposlenih (število?) V skupini ni redno zaposlenih na tem projektu. 8.a.2. Prostovoljcev (število?) Število prostovoljcev se menja in se giblje od 2 do 4. 8.a.3. Pogodbenih/zunanjih sodelavcev (število?) Zunanjih ali pogodbenih sodelavcev še nimamo. 9. Uporabniki storitev oz. uslug 9.a. Koliko jih je? Število uporabnikov Socialne mreže se giblje med 5 do 12. 9.b. Kdo prihaja k vam? Predvsem so to uporabnik psihiatričnih služb in so po izobrazbi različnih profilov. 9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo? Uporabniki predvsem sodelujejo z nami, ker so osamljeni, nerazumljeni, iščejo novo družbo ter prijatelje. 9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)? Uporabniki se o dejavnosti obveščajo med seboj. V zadnjem času jih k nam usmerja tudi projekt Zagovorništvo. 9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)? Ker je projekt še v povojih nismo delali kartoteke ali ljudi spraševali po izobrazbi. Spolna usmeritev je mešana, nekako pol-pol. 9.f. Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav) Sestanki mreže so tedenski in kontinuirani skozi vse leto. Ostale dejavnosti se odvijajo po dogovoru. 10. Financiranje lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?) Sredstva za preteklo leto je zagotovil Urad za mladino pri RS. 10.b. Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?) O drugačnih oblikah finaciranja še razmišljamo. 11. Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo? ll.a. Formalno Formalno Svet društva. 11.b. Neformalno Neformalno predsednik društva kot supervizor vodji projekta. 12. Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi? Problem, ki je pereč je pomoč v organiziranju dejavnosti, potem fluktuacija uporabnikov, nezanesljivost. 13. Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug? Pritožb na dejavnost, kolikor sem obveščen, ni bilo. Vsi morebitni prizadeti se lahko obrnejo na svet društva, na vodjo projekta, na predsednika. 13.a. Kakšen je postopek? Postopka, ki bi bil formalen in izpeljan, še ni bilo. 13.b. Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo. Postopka ali pritožbe še ni bilo. 14. Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu? Temeljimo na skupinskem delu. Ne zasledujemo in gradimo dela po kakšnem modelu ali teoriji. Ker vodimo skupino uporabniki sami, ki nismo izobraženi v psihosocialnem smislu, vemo pa, kakšne potrebe nas vodijo, zasledujemo razvoj in delo intuitivno in se ravnamo po načrtu, ki smo si ga zastavili. 15. S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi? Nekajkrat so našo skupino obiskali nekateri strokovnjaki iz področja psihosocialnih metod dela. Poleg predlogov in mnenj, ki jih upoštevamo,navezujemo stike s tujimi podobnimi mrežami, predvsem zaradi izmenjave izkušenj. Do poskusov navezave stikov z domačimi skupinami na tem področju (društvo ŠENT) niso uspešna. Ne sodelujemo s CSDji ali psihiatričnimi bolnicami. 16. Podatki o uporabnikih 16.a. Katere podatke zbirate? Zbrane imamo le najnujnejše osnovne podatke članov, (telefon, naslov) 16.b. Kako jih hranite in obdelujete? Za te podatke uporabljamo preproste metode svinčnika in papirja. 348 VPRAŠALNIK 16.C. Komu in v kakšni obliki so na razpolago? Osnovni podatki so na razpolago vsem, ki jih to iz določenega razloga zanima. 17. Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove? Kontinuirano delo obstoječih dejavnosti, povezovanje s tujino in doma, socialni turizem, izdaja časopisa. Program prilagajamo trenutnim pričakovanjem uporabnikov, a držimo se osnovnih okvirov. 18. Poznate v okolici kakšno službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse? Poleg delovanja ostalih projektov pri društvu, kjer naj omenim Zagovorništvo in obstoječi KLUB z razširjenimi dejavnostmi, kamor spada projekt KUHINJA, sem seznanjen z nekaterimi aktivnostmi društva ŠENT, vendar ne podrobno. Seveda si želimo povezav na lokalni ravni, tako lahko omenim možnost povezave s lokalnim Centrom za interesne dejavnosti mladih. Kontaktna oseba, tel. št. Igor Spreizer, Društvena 35, Ljubljana, vsak delavni dan od 12.00 do 14.00 na tel. 06l 453 711. 46 1. Ime in naslov ustanove YOUTH HANDICAPPED DEPRIVELEGED, Neubergerjeva 21, Ljubljana 2. Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti / 3. Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom) Ponedeljek - petek: 13 -15; sreda 16 - 20 (na Metelkovi, stavba Lovci) 4. Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba? Organiziranje okroglih miz, isposojanje filmov na temo hendikepa, posredovanje različnih informacij. Delovati predvsem na področju kulture in teorije hendikepa. 3. Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki? Profesionalnosti, odprtosti in sodelovanje z najrazličnejšimi skupinami na podlagi skupnih interesov. 6. v čem je posebnost te službe/dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja? Zavzemamo se za preseganje obstoječih oblik združevanja hendikepiranih, t.j. proti zdru- ževanju zgolj po ključu "diagnoze". Posebni poudarek posvečamo teoriji in kulturi hendi- kepiranih. 7. Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove? Formalnega ustanovitelja ni, zaenkrat smo še neformalna skupina; vendar se bomo kmalu formalizirali. 7.a. Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost? Člani skupine 8. Izvajalci storitev oz. uslug, ki jih izvaja služba oz. dejavnost 8.a. Profili Izvajalci smo študentje in doktor znanosti 8.a.l. Redno zaposlenih (število?) / 8.a.2. Prostovoljcev (število?) Pet prostovoljcev 8.a.3. Pogodbenih/zunanjih sodelavcev (število?) / 9. Uporabniki storitev oz. uslug 9.a. Koliko jih je? Ne zbiramo teh podatkov. 9.b. Kdo prihaja k vam? Zaradi narave naše dejavnosti, uporabniki niso samo hendikepirani, ampak prav tako starši samih hendikepiranih in vsi, ki se v svojem študiju ali na kakršen koli način srečujejo s tem problemov in nenazadnje tudi tistim, ki ne vejo kaj hendikep je. 9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo? Naša dejavnost ni v pravem pomenu servisna in želimo, da se ne bi uporabniki obračali na nas zgolj s problemi temveč tudi z idejami in predlogi. 9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)? 349 DOKUMENTI 9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)? 9.f. Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav) / 10. Financiranje lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?) Sredstva zagotavljamo sami člani gibanja. 10.b. Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?) S kombinacijo donacij in prispevki samih članov. 11. Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo? ll.a. Formalno / 11.b. Neformalno Neformalni nadzor izvajamo sami člani. 12. Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi? / 13. Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug? Obstaja možnost pritožbe uporabnikov. 13.a. Kakšen je postopek? Uporabnik se obrne na člane skupine. 13.b. Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo. Ne 14. Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu? Skozi iskanje svojega položaja v družbi smo ugotovili, da so naši problemi najbolj sorodni problemom številnih skupin ljudi (kot so na primer norci, homoseksualci...), ki so kakor mi, zaradi ureditvi družbe v sedanji situaciji odveč in do katerih se družba obnaša, kakor da ne obstajajo, kakor da jih ni. 15. S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi? Sodelujemo z Društvom za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela (imamo skupni projekt) in društvom Mreža za Metelkovo (imamo prostore na Metelkovi). 16. Podatki o uporabnikih 16.a. Katere podatke zbirate? / 16.b. Kako jih hranite in obdelujete? 16.C. Komu in v kakšni obliki so na razpolago? 17. Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove? Čimprejšnja usposobitev prostora na Metelkovi, organizacija poletnega tabora, ustano- vitev Gibanja za neodvisno življenje hendikepiranih v Sloveniji in izdajanje revija. 18. Poznate v okolici kakšno službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse? Ne Kontaktna oseba, tel. št. Emil Bohinc, tel.: 061/301-641 47 1. Ime in naslov ustanove CENTER ZA POMOČ MLADIM (CPM), Kersnikova 4, Ljubljana. 2. Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti 3. Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom) Delovni čas svetovalnice (za uporabnike): ponedeljek od 10. do 13. ure, torek, sreda, četrtek od 14. do 20. ure. Siceršnji delovni čas CPM: od 8.30 do 14. ure vsak delavnik. 4. Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba? CPM zagotavlja: svetovanje, informacije, pomoč posameznikom ali skupinam; organiziranje skupin za samopomoč, nuđenje pomoči neformalnim skupinam prostovoljcev (prostor, tehnična sredstva in supervizija pri njihovih projektih). Vsak od zaposlenih v CPM vodi tudi lasten projekt. 5. Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki? Temeljna načela dobre prakse, ki se jih držimo: antiseksizem, antinacionalizem, enake možnosti; v zvezi s svetovalnico pa: zagotavljanje anonimnosti, prostovoljnosti, delamo na problemu, ki ga vedno definira uporabnik, interveniramo samo z njihovo privolitvijo, pluralizem vrednost (izogibamo se moraliziranja). 350 VPRAŠALNIK 6. v čem je posebnost te službe/dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja? Delujemo na principu aktivizma (s socialno akcijo), ne pa na način profesionalizma (kjer "ima strokovnjak vedno prav"). 7. Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove? Formalni ustanovitelj: Center za socialno delo, Ljubljana, Moste - Polje. 7.a. Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost? Vesna Leskošek (CSD Moste-Polje) in predstavniki Aktiva za mladostnike ljubljanskih CSD. 8. Izvajalci storitev oz. uslug, ki jih izvaja služba oz. dejavnost 8.a. Profili Strokovnjaki(nje): soc. delavec, dve pedagoginji. Prostovoljci/prostovoljke: študentje pedagogike, socialnega dela, psihologije, dijaki(nje). S.a.L Redno zaposlenih (število?) 1 + 1/2 + pripravnica. 8.a.2. Prostovoljcev (število?) povprečno 8 (odvisno od projektov in potreb). 8.a.3. Pogodbenih/zunanjih sodelavcev (število?) 9. Uporabniki storitev oz. uslug Uporabniki/uporabnice: dijaki(nje), študenti/študentke, starši, drugi posamezniki. 9.a. Koliko jih je? Vseh V letu 1994 (evidentiranih v svetovalnici): 112. 9.b. Kdo prihaja k vam? 9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo? Najpogostejši razlogi, s katerimi se uporabniki (v svetovalnici) obračajo na nas: težave pri odraščanju, osebne krize, problemi odvisnosti, pomanjkanje informacij. ■ 9.a Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)? informacije o nas dobijo pri drugih strokovnjakih, službah oz. naših uporabnikih, iz naše informativne publikacije, iz obvestil v časopisih. Vsi prihajajo samoiniciativno (nihče ni uradno napoten). 9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)? statusa ne ugotavljamo, pri spolu pa je malo več žensk kot moških. 9.f. Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav) 10. Financiranje Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, lokalne oblasti. Urad za mlade, Študentska organizacija Univerze, Open Society Fund, Slovenska fondacija, občasno tudi sponzorji in donatorji. lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?) 10.b. Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?) VeČino sredstev dobimo preko javnih razpisov, ob posameznih projektih ali akcijah pa zaprosimo za sponzoriranje in za donacije. 11. Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo? ll.a. Formalno financerji in CSD Moste-Polje. 11.b. Neformalno 12. Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi? Glavni problemi: ni urejen formalni status in zato smo odvisni predvsem od proste volje naših predpostavljenih, npr.: število zaposlenih v CPM v letu 1994 je bilo 3, v letu 1995 je padlo na 1 +1/2 stalno zaposlenega. 13. Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug? Posebnega postopka za pritožbe uporabnikov naših storitev še nismo izdelali (načrtujemo izdelavo zloženke o pravicah uporabnikov), lahko pa se pritožijo na enak način kot to velja na CSD. 13.a. Kakšen je postopek? 13.b. Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo. Do sedaj nismo imeli nobene formalne pritožbe, neformalno pa so se ljudje že pritoževali nad našo dosegljivostjo (evidentiran en primer). 14. Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu? Izhodišča pri našem delu so odvisna od posameznega izvajalca storitev: realitetna terapija, feministično socialno delo, teorije v zvezi s skupnostnim pristopom, teorije za promocijo zdravja (v nasprotju s teorijami deviantnosti), samopomoč, zagovorništvo. 351 DOKUMENTI 15. S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi? Največ sodelujemo z različnimi nevladnimi organizacijami (Ženska svetovalnica, Modra, Nočna mora, Retina, Center za razvoj neprofitnega sektorja. Altra, Šent itd.), kot zago- vorniki uporabnikov pa tudi z vladnimi. 16. Podatki o uporabnikih 16.a. Katere podatke zbirate? Naša evidenca ne zajema imena, priimka in naslova! Evidentiramo pa: spol, oceno social- nega statusa, socialno vlogo (mati, oče, sorodnik, svetovalec na šoli ipd.), opis težave, ki jo oni navedejo, dogovor, ki ga sklenemo z njimi. 16.b. Kako jih hranite in obdelujete? Podatke hranimo v zaklenjeni omari (čeprav ne vsebujejo osebnih podatkov). 16.C. Komu in v kakšni obliki so na razpolago? Podatki so zainteresiranim dostopni v statistični (neosebni) obliki. 17. Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove? Načrti našega nadaljnega razvoja so usodno odvisni od ureditve formalnega statusa. 18. Poznate v okolici kakšno službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse? Nekaj takšnih dejavnosti sem že naštela (pod 15. točko), druge pa so: Krizni center za mlade, Društvo za boj proti spolnim zlorabam. Mreža za delo s spolno zlorabljenimi. Kontaktna oseba, tel. št. Vesna Leskošek, tel. 13-14-039 (CPM). 352 Neil Thompson V PODPORO ANTIDISKRIMINACIJSKI AKCIJI Dr. Neil Thompson je višji predavatelj socialnega dela na North East Wales Institute of Higher Education Avtor v članku povzame razvoj antidiskriminacijske prakse in raziskuje, zakaj je to tako pomemben vidik dobre prakse. Osvetli nekatere ključne probleme, ki so imeli pomembno vlogo pri razvijanju sedanjih pristopov k razumevanju in nasprotovanju diskriminaciji in zatiranju. Raziskane so temeljne sestavine antidiskriminacijske prakse, identificirane potencialne ovire napredku in orisane možne strategije za nadaljni razvoj. Darja Zaviršek LJUDJE, KI POTREBUJEJO POMOČ ZA SAMOSTOJNO ŽIVLJENJE Sociologinja dr. Darja Zaviršek je asistentka za antropologijo na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ijubljani. Esej je nastal ob prvi državni konferenci o zagovorništvu in pomoči za ljudi s posebnimi potrebami, njihove starše, prijatelje in strokovne sodelavce, ki je bila aprila letos. To je prvič, da so v tak edukacijski program vključeni tudi sami prizadeti. Cilj konference je bil povečati moč ljudi, ki so oropani nekaterih človekovih pravic. Pri tem je zlasti pomembno, kako jih poimenujemo. Pred leti smo začeli govoriti o »ljudeh s posebnimi potrebami«, danes pa se zdi ustrezneje govoriti o ljudeh, ki potrebujejo pomoč za samostojno življenje. Avtorica utemeljuje novo poimenovanje in ga primerja s podobnimi poimenovanji na Zahodu. Hkrati pa prikaže součinkovanje primarne in sekundarne prizadetosti in opozarja, da uporabniki pridobijo moč, če delujejo v skupini z drugimi uporabniki in ne s strokovnjaki, ki jim odvzemajo moč ter jim namesto človekovih pravic ponujajo dobrotništvo. Tanja Lamovec OB SPREMEMBI ZAKONODAJE O PRIDRŽANJU OSEB V PSIHIATRIČNIH ZDRAVSTVENIH ORGANIZACIJAH Dr. Tanja Lamovecje redna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Oddelek za psihologijo, in vodja Sekcije za zagovorništvo pri Društvu za novosti v duševnem zdravju ALTRA. Članek opisuje postopek prisilne hospitalizacije, kot ga vidi uporabnica psihiatrije. Nakazane so vrzeli in pomanjkljivosti obstoječega Zakona o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah. Podani so nekateri predlogi, ki naj bi bili podlaga za izdelavo nove zakonodaje, in primeri iz tujine, ki kažejo, kako rešujejo to problematiko v razvitih evropskih državah. V prvem delu je poudarek na opisu konkretnih razmer, ki jih pogojuje obstoječa zakonodaja, v drugem pa so prikazana najpomembnejša načelna vprašanja, na katera bo treba odgovoriti, preden lahko sploh začnemo pripravo nove zakonodaje. Kot zagotovilo, da se bodo določila nove zakonodaje v praksi dejansko izvajala, je nujno potrebna uzakonitev neodvisnega zagovorništva, ki ga je treba vpeljati povsod, kjer so uporabniki pridržani proti svoji volji. Violeta Irgl DISKRIMINACIJA STARIH LJUDI Violeta Irgl je absolventka Visoke šole za socialno delo Avtorica v članku razkriva, kako se razvija diskriminacija, samodiskriminacija in ponovna diskriminacija starih ljudi. Začaran krog dvojne in večkratne diskriminacije starih ljudi se začenja 353 POVZETKI Z izstopom iz njihovega poklicno aktivnega življenjskega obdobja, katerega meje so družbeno določene. V družbi, ki ceni ziasti popolno produkcijsko sposobnost svojih članov, se starim z dejansko omejenimi sposobnostmi za delo prične stereotipno pripisovati tudi navidezna odvisnost, družbena nekoristnost in nemoč. Od tod tudi stari ljudje sami sprejmejo družbeno stereotipno vlogo in se slednjič prično obnašati v skladu s stereotipi o starosti. Suzana Kristane LJUDJE S POSEBNIMI POTREBAMI IN DVOJNA DISKRIMINACIJA Suzana Kristane je absolventka Visoke šole za socialno delo Avtorica osvetli težave ljudi s posebnimi potrebami. Ti so pogosto zaradi svoje drugačnosti, otroci pa zlasti zaradi tega, ker obiskujejo Osnovno šolo s prilagojenim programom, in zaradi dodatnih težav v okolju, kjer živijo, dvakratno diskriminirani. Vključena so doživljanja in misli otrok, ki obiskujejo to šolo, in drugih ljudi s posebnimi potrebami. Avtorica poudarja, da je treba tem ljudem zvečati možnost izbire in jim zagotoviti usluge in pravice, ki jim pripadajo. Sonja Puhar DISKRIMINACIJA ŽENSK V KAZENSKEM POSTOPKU IN PRI IZVRŠEVANJU ZAPORNE KAZNI Sonja Puhar je socialna delavka v Zavodu za prestajanje kazni zapora v Kopru Raziskava prestajanja zaporne kazni za ženske temelji na analizi predpisov s področja izvrševanja kazenskih sankcij, zbranih podatkih v kazenskih institucijah in neposrednih pripovedih ter izjavah vzorčno izbranih obsojenk v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig. Večji del članka sestavljajo dobljeni rezultati o statusu zapornic med prestajanjem zaporne kazni oziroma pripora in o njihovem počutju in doživljanju kazenskih ustanov. Posebej je obdelana specifična ženska problematika, ki se pojavlja v zvezi z izvrševanjem prostostnih kazni. Še zlasti pa je v članku poudarjena diskriminacije zaprtih žensk v primerjavi z moškimi na številnih pravnih, statusnih in drugih področjih pri izvrševanju kazenskih sankcij. Urša Ogrin ŽENSKE IN ALKOHOLIZEM Urša Ogrin je absolventka Visoke šole za socialno delo Članek govori o dvojni diskriminaciji, ki jo doživljajo ženske, ki pijejo alkohol. Ženska odvisnost postane namreč ne le vprašanje legalnosti in medicinske sprejemljivosti, ampak moralno vprašanje, ki pelje v dvojno diskriminacijo. Na začetku je opisan pomen kulture, ki določa obnašanje in vpliva na to, kako ljudje vrednotijo drug drugega ter katero obnašanje je v določeni kulturi sprejemljivo in katero ne. Temu sledi zgodovinski pregled alkoholizma pri ženskah s posameznimi primeri iz evropskih in neevropskih držav. Osrednji del pa opisuje značilnosti alkoholizma pri ženskah in družbeno gledanje nanj. Predstavljeni so tudi konkretni primeri iz intervjujev, ki smo jih opravili študentke in študentje VŠSD v letu 1994. Violeta IrgI HETEROLOŠKA MISELNA METODA V SOCIALNEM DELU Violeta Irgl je absolventka Visoke šole za socialno delo Avtorica v članku predstavi heterološko miselno metodo, eno temeljnih znanstvenih metod, ki pa je na področju socialnega dela še vse premalo znana in rabljena. Iz antropologije jo prenese v socialno delo in pokaže na nujnost njene uporabe tudi na tem področju. Heterološka miselna metoda namreč razbija predsodke do drugačnosti in pomembno prispeva k razumevanju, sprejemanju, spoštovanju in nevrednotenju drugačnega, s tem da prav nenavadnost tega drugačnega prevaja v nam lastno navadnost. S tem pa v stroko socialnega dela stroko vnaša novo kvaliteto odnosov z ljudmi. 354 Editor 's notes The first in the present issue is Neil Thompson's contribution, written for the inter- national edition of this journal, about anti-discriminatory action in social work. It continues our series on social work as a »politicalprofession« and also introduces the other texts in this issue which deal with discrimination, in particular double discrimi- nation. Darja Zaviršek in her essay on labels such as »handicappedpeople«proposes to re- place it with a somewhat longer name »people who need help for independent living«. Whether a long expression will help the people not to be taken short remains to be seen, but the author presents strong arguments in favour of it The aim of the Tanja Lamovec' discussion on mental health legislation is to influ- ence the Slovenian law in the making to consider the needs and also the demands of the people who, for the time being, are rather its object — the psychiatric patients. It seems self-evident, but at least in this country obviously not yet a matter of general consent, that in every circumstances, therefore in case of mental distress as well, people do have their rights and freedoms, even when they need to be detained. The following contributions are rather special Following the initiative by Darja Zaviršek and with her editorial help, they were written by students of School of Social Work. They are interesting for two reasons: first, because they present the ideas of the future professionals in social work, and second, because they deal with topics that are not very frequent in our literature, although in practice, one meets them all the time. Let us briefly survey their subjects. Violeta Irgl, in her first contribution, writes about double discrimination of the aged, and in her other contribution, she applies the »heterological method«from anthropology to social work. Suzana Kristane writes about double discrimination of children and youngsters. Sonja Puhar's contribution on the discrimination of women in custody or prison is particularly noteworthy. Women al- coholics, too, undergo a biased treatment, in comparison with men; an article about it was written by Urša Ogrin. 355 Neil Thompson PROMOTING ANTI-DISCRIMINATORY PRACTICE Dr. Neil Thompson is a senior lecturer of social work at North East Wales Institute of Higher Education. This paper reviews the development of anti-discriminatory practice and explores why this is such an important aspect of good practice. It highlights a number of key issues which have played a major part in developing current approaches to understanding and challenging discrimination and oppression. The basic components of anti-discriminatory practice are explored, potential barriers to progress identified and possible strategies for promoting further development are ouüined. Darja Zaviršek PEOPLE WHO NEED HELP FOR INDEPENDENT LIVING Dr. Datja Zaviršek is an assistant lecturer of anthropology at University of Ljubljana School of Social Work. The essay was written after the first national conference on advocacy and help for the people with special needs, their parents, friends and professionals, which took place this April. It was the first time that the concerned people were included into such educational programme. The aim of the conference was to empower the people who are bereaved of some human rights. Of particular importance here is how they are called. Some years ago the term »people with special needs« was introduced, but today, people who need help for independent living seems more appropriate. The author argues for the new term and compares it with related terms used in the West. She also presents the mutual influencing of primary and secondary handicap and points out that users gain power, if they operate in groups with other users and not with professionals who take it away and offer charity instead of human rights. Tanja Lamovec REFLECTIONS ON THE CHANGING OF THE LAW OF COMPULSORY DETENTION IN MENTAL HEALTH ORGANISATIONS Dr. Tanja Lamovec is a professor at University of Ljubljana Philosophical Faculty, Department of Psychology, and chairs the Advocacy section of ALTRA -Association for innovations in mental health. The procedure of compulsory detention is described as experienced by a user. The flaws and the gaps of the existing legislation are outlined. Specific proposals for change are made. Examples of how some more developed European countries have been trying to resolve these issues are pre- sented. The first part of the article includes descriptions of the current practice regarding differ- ent sequences of detention. The commonest violations of the existing Law are pointed out, as well as the reasons for their being so widespread that indeed, they have become the rule. The second part deals with the more general issues which must be clarified before any new Law can be conceptualised. As a warranting measure that the new legislation will in fact be carried out in practice, independent advocacy should be made obligatory for all institutions where users are held against their will. Violeta Irgl DISCRIMINATION OF THE AGED Violeta Irgl is a graduate student of School of Social Work. The author presents the development of discrimination, self-discrimination and re-discrimina- 356 ABSTRACTS tion of the aged. The vicious circle of double and multiple discrimination of the aged begins with their exit from professional activities the borders of which are socially determined. In the soci- ety that particularly values productive capacities of its members, the aged whose working abili- ties are actually diminished are also stereotypically ascribed dependence, uselessness and dis- abilities. Hence the aged themselves accept their stereotype social role and finally begin to act according to the stereotypes of old age. Suzana Kristane PEOPLE WITH SPECIAL NEEDS AND DOUBLE DISCRIMINATION Suzana Kristane is a graduate student of School of Social Work. The author highlights the problems of the people with special needs. On account of their being different — and the children on account of their attending a school with adjusted programme — and because of additional problems in their living circumstances, they are doubly discriminated. Included, there are the experiences and considerations of the children and others themselves. The author stresses that their choices need to be increased, and the services and rights should be ensured for them. Sonja Puhar DISCRIMINATION OF WOMEN IN THE PENAL PROCEDURE AND IN THE EXECUTION OF A PRISON SENTENCE Sonja Puhar is a social worker at the prison in Koper. The research on how women endure their prison sentences is based on the analysis of regula- tions in the field of execution of penal sanctions, the data collected in penal institutions, and the direct communications and statements of a sample of women prisoners in the prison in Ig. The greater part of the article consists of the results of the research on the status of women enduring prison sentences and in custody, and on their feelings and experiencing penal institutions. Spe- cific women's issues related to the execution of a prison sentence is also reviewed. The author particularly emphasises the discrimination of imprisoned women, in comparison with men, in many legal, status-related and other fields. Urša Ogrin WOMEN AND ALCOHOLISM Urša Ogrin is a graduate student of School of Social Work. The article deals with double discrimination experienced by drinking women. The woman's ad- diction, namely, becomes not only a legal or medical issue but also a moral one, leading to double discrimination. Initially, the significance of culture is noted, determining behaviour and influ- encing mutual evaluation and the notions of acceptable and unacceptable behaviour. This is fol- lowed by an historic review of women's alcoholism with examples from European and non-Euro- pean countries. Central, however, is the description of the characteristics of women's alcoholism and the social view of it. Examples from the interviews conducted by social work students in 1994 are presented. Violeta Irgl HETEROLOGICAL THINKING METHOD IN SOCIAL WORK Violeta Irgl is a graduate student of School of Social Work. The author presents heterological thinking method, one of the fundamental scientific methods that is far too litde known and used in social work. She brings it from anthropology into social work and demonstrates the imminence of its application there. Heterological thinking method dissolves prejudices against the different and contributes considerably to understanding, accept- ing, respecting and non-evaluating the different by translating it into our ordinary experience. Thereby, it introduces a new quality of human relationships into social work. 357 ŽENSKA SVETOVALNICA Kersnikova 4, Ljubljana 5. nadstropje Telefon: (061) 13 16 169 Komu je namenjena? — ženskam, ki se v nekem obdobju svojega življenja znajdemo v stiski in potrebujemo podporo pri svojih odločitvah. — Ženskam, ki se sprašujemo, kako naprej, in se pri tem opiramo zlasti na svoje notranje sile in moči. — Ženskam, ki potrebujemo pozornost in koga, ki bi nas zares poslušal. Kdaj se lahko obrnete na nas? VSAK DAN od 14.00 do 16.00 razen v ČETRTEK, ko delamo od 10.00 do 12.00 Vse usluge so brezplačne. NOV PRAKTIČNI PRIROČNIK ZA DÍLO1UUDMIS POSEBNIMI POTREBAMI David & Althea Brandon Jin in ¡ang načrtovanja psihosocialne sicrbi (SKORAJ) VSE, KAR MORATE VEDETI O SOCIALNI SITUACIJI V SLOVENIJI TDarja ^aviršek genske in duševno zdravje o NOVIH KULTURAH SKRBI Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo • Besedilo je treba oddati hkrati na disketi in v izpisu. Izpis naj ima dvojne razmake (30 vrstic na stran), 65 znakov na vrstico (velikost znakov: 10 pik). • Besedilo na disketi naj bo zapisano v enem od naslednjih programov: WordStar, WordPerfect, Word for DOS ali Write for Windows, lahko pa tudi v formatu ASCII ali .txt, vendar brez preloma vrstic. • Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd. Ne uporabljajte avtomatičnega številjenja odstavkov. Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo zaznamovane na izpisu. Za citate, opombe naslove ipd. bomo uporabili naš standarden tisk. • Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte zgolj za poudarjeno besedilo, v referencah kakor na zgledih spodaj in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove, razločevanje citatov ipd. • Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi zaradi kakšnega posebnega učinka želeli, da so deli besedila v samih velikih črkah, zaznamujte to na izpisu. • Vse opombe naj bodo v formatu opomb (footnotes ali endnotes) ali pa pomaknjene na konec besedila. • Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so grafike računalniško obdelane (na disketi), se posvetujte z uredništvom. • Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako: Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem društvu. D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields. Women, men and ethnography. London: Routledge. J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.), Lectures in Experimental Psy- chiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press. J. Chaseguet-Smirgel (1984), Пе Ego Ideal: A Psychoanalytic Essay on the Malady of the Ideal. New York: Norton. — (1991), Sadomasochism in the perversions: some thoughts on the destruction of reality./ Amer. Psychoanal. Assn., 39:399^15. G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2:54-60. Didier-Weil et al. (1988), El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Visión. A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram. D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: — (1975), Through Pediatrics to Psy- choanalysis. New York: Basic Books. Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. S črto na začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo ime (v zgledih zgoraj inicialke) lahko tudi izpišete. • Reference v besedilu naj bodo urejene tako: (avtorj, koavtotj leto,: stran,; avtor^, koavtor^ leto^: stran^; itn.); enako, če gre za urednika. Imena istega avtorja ah urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati. Npr.: (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi Didier-Weü et al. 1988; Winnicott 1949:145; Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991: 87). Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr. ...po Millerjevi (1992:121) je... ali ...po Millerjevi (ibid.)]e... Kadar je referenca izključna ah bistvena vsebina opombe pod črto, oklepaja ne pišite. • Vse tuje besede (razen imen) in latinska bibliografska napotila {ibid., op. cit. ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite med poševni črti, npr.:... igra /play/ ...; s takima črtama zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: ..."/družina/ ima funkcijo..."; ...po Millerjevi je "funkcija družine /je/...". • Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v ne manj od 10 in ne več od 15 vrsticah. Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi. • Posebna datoteka, katere ime je priimek avtorja besedila, naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi). V datoteki Y bo torej pisalo: Sociologinja dr. X Y je asistentka na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce. • Če žehte, da bi bili v prevodu povzetka ali informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi, jih pripišite v oklepaju. social work Vol. 34, October 1995, Part 5 Published by University of Ljubljana School of Social Work All rights reserved Editorial Board Vika Beve Vito Flaker Anica Kos Blaž Mesec (Chairman) Pavla Rapoša Tajnšek Marta Vodeb Bonač Marian Vončina EdItor-ln-Chief Bogdan Lešnik Editors Darja Zaviršek (book reviews) Srečo Dragoš (research) Jo Campling (international editor) Address of the Editor Topniška 33, 61000 Ljubljana, Slovenia phone (+386 61) 13-77-615 e-mail socialno.delo@uni-lj.si Advisory Board Franc Brine Gabi Čačinovič Vogrinčič Bojan Dekleva Andreja Kavar Vidmar Zinka Kolarič Mara Ovsenik Jože Ramovš Tanja Rener Bernard Stritih selected contents Neil Thompson PROMOTING ANTI-DISCRIMINATORY PRACTICE 273 Darja Zaviršek PEOPLE WHO NEED HELP FOR INDEPENDENT LIVING 281 Tanja Lamovec REFLECTIONS ON THE CHANGING OF THE LAW OF COMPULSORY DETENTION IN MENTAL HEALTH ORGANISATIONS 287 Violeta Irgl DISCRIMINATION OF THE AGED 297 Suzana Kristane PEOPLE WITH SPECIAL NEEDS AND DOUBLE DISCRIMINATION 303 Sonja Puhar DISCRIMINATION OF WOMEN IN THE PENAL PROCEDURE AND IN THE EXECUTION OF A PRISON SENTENCE 309 Urša Ogrin WOMEN AND ALCOHOLISM 321 Violeta Irgl HETEROLOGICAL THINKING METHOD IN SOCIAL WORK 329 EDITOR'S NOTES and ENGLISH ABSTRACTS 355 Published in six issues per year socialno delo 34 (1995), 5 članek Neil Thompson V PODPORO ANTIDISKRIMINACIJSKI AKCIJI 273 esej Darja Zaviršek LJUDJE. KI POTREBUJEJO POMOČ ZA SAMOSTOJNO ŽIVLJENJE 281 dikusija Tanja Lamovec OB SPREMEMBI ZAKONODAJE O PRIDRŽANJU OSEB V PSIHIATRIČNIH ZDRAVSTVENIH ORGANIZACIJAH 287 Študentski prispevki Violeta Irgl DISKRIMINACIJA STARIH LJUDI 297 Suzana Kristane LJUDJE S POSEBNIMI POTREBAMI IN DVOJNA DISKRIMINACIJA 303 Sonja Puhar DISKRIMINACIJA ŽENSK V KAZENSKEM POSTOPKU IN PRI IZVRŠEVANJU ZAPORNE KAZNI 309 Urša Ogrin ŽENSKE IN ALKOHOLIZEM 321 Violeta Irgl HETEROLOŠKA MISELNA METODA V SOCIALNEM DELU 329 recenzija J. Chaplin (1990): Feminist Counselling in Action • Alenka Stante 335 poročili PRVA DRŽAVNA KONFERENCA O ZAGOVORNIŠTVU IN SAMOPOMOČ • Damjana Marion 339 POROČILO Z OBISKA FACHHOCHSCHULE DORTMUND • Marta Vodir 341 dokumenti VPRAŠALNIK ZA PSIHOSOCIALNE SLUŽBE (IX) 343 povzetki SLOVENSKI 353 ANGLEŠKI 355 ISSN 0352-7956 UDK 304+36