DRUŠTVENE STRANI Glasnik S.E.D. 47/3,4 2007 stran 136 mnoge, da so se mu priklju čili. Zdaj je vanj vpisanih 112 čla- nov, ima pa že tudi prvega častnega člana – Ervina Sor ča, ki je napisal monografi jo o Bohinjskem predoru in v njej objavil mnogo povsem novih podatkov, ki so za zgodovino tega pro- stora nadvse važni (predvsem za južno, podbrško gradbiš če so bili prej podatki zelo skopi). Poleg tega je prispeval ve č kako- vostnih predlogov za obeležitev stoletnice Bohinjske proge v Podbrdu in pomagal pri njihovi uresni čitvi. Njemu gre zasluga, da je Podbrdo obiskal Švicar Milan Lusser, vnuk po obeh glav- nih možeh pri gradnji predora. Skupne akcije in dogodki so dodobra povezale člane društva in s tem tudi vasi zgornjega dela Baške grape. Društvo je poskrbe- lo, da so v upravnem odboru predstavniki krajevnih skupnosti od Petrovega Brda do Grahovega. Enakovrednost vasi se kaže tudi v dejstvu, da sestanki in prireditve »krožijo« po razli čnih vaseh. Enkrat letno se društvo predstavlja navzven na dnevu od- prtih vrat, na katerem poskrbijo za strokovne razlage in prikaze dela v objektih dediš čine. Poleti je društvo sofi nanciralo izobra- ževanje osmih članov in članic za lokalne vodnike. Ti so vod- stvo po objektih obogatili tudi z zgodbami, ki so jih izvedeli od nekdanjih lastnikov in uporabnikov te dediš čine. Julija 2007 je DBD dan odprtih vrat zaklju čilo s predavanjem strokovnjakinje za interpretacijo dediš čine Marjete Kerši č Svetel. Društvo Baška dediš čina v pisni obliki in z bogatim fotograf- skim fondom skrbno vodi svojo dokumentacijo, nekatere do- godke pa člani beležijo tudi s kamero. Javnost društvo obveš ča s pomo čjo plakatov, objav na radiu in napovednikov v časopisih ter na spletni strani Turisti čne zveze Gornjega Poso čja http:// www.dolina-soce.com/tolmin/6, kjer zaenkrat gostuje. V letu 2008 na črtuje tudi lastno spletno stran. Društvo seveda skrbi tudi za ažurno obveš čanje svojih članov, še ve č, razvaja jih z novoletnimi voš čilnicami in jim voš či celo ob rojstnih dnevih. Društvo Baška dediš čina je torej zelo prijazno in delavno dru- štvo, ki ne skrbi samo za ohranjanje dediš čine zgornjega dela Baške grape, ampak tudi za ohranjanje skupnosti same. S svojo dejavnostjo postavlja podlago za etnološko-ekološki turizem, ki bo, upajmo, pomagal preživeti vsaj nekaj družinam. Dolgoro č- no bo tako društvo prispevalo tudi k ohranitvi življenja v Baški grapi. Datum prejema članka v uredništvo: 26. 11. 2007. Drugi članki ali sestavki / 1.25 Mojca Ravnik NAGOVOR OB MURKOVANJU 2007 Dolgo sem razmišljala o tem, kaj naj povem v slavnostnem nagovoru, saj je to častno dolžnost treba izkoristiti za kaj po- membnega. Potem pa sem se 21. oktobra udeležila burnjaka, praznika kostanja v Gorenjem Tarbiju v Bene čiji v Italiji, in to tako, da sem šla skupaj z doma čini s Kambreškega tja in nazaj prek meje na mostu čez Idrijo v Podklancu. Torej čez prehod, ki tudi po vstopu Slovenije v EU še ni bil odprt, a so doma čini vsa ta leta prirejali pohode čezenj, za kar so vsaki č morali pri- dobiti posebno dovoljenje. Letošnji pohod na burnjak čez mejni prehod je bil zadnji, saj bodo z vstopom v schengenski prostor odpravljene meje, zato je bilo vzdušje posebno slovesno in smo se skupaj s policajema tudi slikali za spomin na to zgodovinsko spremembo. Takrat sem pomislila, da bo se bo na drugem koncu Slovenije zgodilo prav obratno, da bo schengenska meja raz- mejila Slovenijo od Hrvaške, potem ko smo še pred nepolnima desetletjema prosto prehajali sem in tja, kot da bi meje sploh ne bilo. Zazdelo se mi je, da je vstop v shengensko obmo čje tudi za etnologijo v tem času najpomembnejši dogodek in bi zato bilo zelo primerno, da bi mu bil posve čen tudi ta slavnostni nagovor. Na tem mestu ne želim niti poskušati, da bi orisala razsežnosti spre- memb, ki bodo nastopile z no čjo med 21. in 22. decembrom. Gre za dogajanje, povezano z osrednjimi vprašanji, s katerimi se ukvar- ja naša etnologija, saj imamo v vseh raziskavah, vsaj posredno, opravka z mejami in njihovimi posledicami, ne samo v obmejnih obmo čjih, ampak na celotnem slovenskem etni čnem ozemlju. Ko meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko ne bo ve č in bo ste- kla nova meja s Hrvaško, se bomo šele lahko polno zavedli, koliko je sploh raziskano 20. stoletje. Težko si je predstavljati nove mož nosti za terensko delo v krajih, do katerih smo se v preteklosti vozili dale č naokrog prek mejnih prehodov, sedaj pa ne bo ve č nobene ovire. Na vseh straneh se nakazujejo pere ča vprašanja za etnološke raziskave, tako tam, kjer bo meja odstra- njena, kot tudi tam, kjer bo postavljena. V novi luči se bo izkazal tudi pomen dela kolegov v Italiji, Av- striji in na Madžarskem, ne samo strokovnjakov in ustanov, am- pak vseh, ki so zbirali, zapisovali, ohranjali in raziskovali na etnološkem podro čju v krajih, kjer živijo Slovenci in slovensko govore či ljudje v teh državah. Čeprav so etnološke ustanove v Sloveniji v zamejstvu opravile veliko dragocenih raziskav, pa naj danes posebej poudarim vlogo Slovenskega etnološkega društva, ki je v vsem času svojega obstoja povezovalo ljudi, vzpodbujalo etnološko delo in marsikdaj tudi nadomeš čalo delo ustanov. Zadnji tak dosežek, kon čan v pravem trenutku, saj smo se z njim časovno skoraj dotaknili vstopa v schengenski prostor, je bilo pet posvetovanj o slovenski manjšini v sosednjih državah: leta 2001 na Tržaškem v Italiji, leta 2002 v Porabju na Madžar- skem, leta 2003 na Koroškem, leta 2004 na Štajerskem v Av- striji in leta 2005 v Zagrebu na Hrvaškem. Sad omenjenih po- svetovanj so trije zborniki: Odstrta dediš čina: Etnološko delo in muzejske zbirke Slovencev v Italiji, na Madžarskem in v Avstriji Glasnik S.E.D. 47/3,4 2007 stran 137 DRUŠTVENE STRANI (2003), Etnološka dediš čina in kulturna podoba štajerskih Slo- vencev (2005), Slovenci na Hrvaškem – dediš čina in sedanjost (2006). Pri organiziranju posvetovanj so z društvom sodelovale številne etnološke in manjšinske organizacije: Narodna in štu- dijska knjiž nica in Inštitut za etnologijo iz Trsta; Muzej Savaria iz Sombotela, Zveza Slovencev na Madžarskem iz Monoštra, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Krš čanska kulturna zveza in Slovenska prosvetna zveza iz Celovca, Kulturno dru- štvo člen 7 za avstrijsko Štajersko iz Potrne, Svet slovenske na- cionalne manjšine Mesta Zagreb in Slovenski dom iz Zagreba. Naj povem, da smo s predsednico društva Heleno Rožman in sourednico zbornika Katalin Munda Hirnök oktobra predstavile zbornik Slovenci na Hrvaškem – dediš čina in sedanjost (2006) v Slovenskem domu v Zagrebu. Pri čakala nas je polna dvora- na poslušalcev, po našem izvajanju pa so nas presenetili npr. z vprašanjem, kdaj bomo napisali etnološko knjigo o Slovencih v Zagrebu. Sledil je slap pobud o tem, kaj vse bi bilo treba razi- skati, povedali pa so tudi, kaj vse zbirajo in raziskujejo sami. Nismo jim mogle dati kaj ve č kot to, da smo se na splošno stri- njale z mnenjem, da bi bilo to res zanimivo. Gotovo se bo v prihodnosti pred slovensko etnologijo postavila vse bolj pere ča naloga raziskovanja na čina življenja Slovencev v nekdanjih jugoslovanskih republikah, po drugi strani pa tudi priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki bogatijo kulturno pestrost Slovenije in katerih kultura in na čin življe- nja tudi še nista bila, razen redkih izjem, predmet sistemati č- nih etnoloških raziskav. Ni naša naloga in tudi ni danes prava priložnost za to, da bi govorili o tem, kdo bi moral ali kdo se bo moral lotiti teh izredno zanimivih in pomembnih tematik, zato naj le zaželimo, da bi slovenska etnologija, kolikor je le v njeni mo či, prispevala k razumevanju kulturnih procesov, ki jih bodo povzro čile odstranjene in novo postavljene meje; upamo, da bo Slovensko etnološko društvo, ki je vedno znalo posta- viti na dnevni red relevantne etnološke teme, tudi v prihodnje opravljalo to svoje poslanstvo, če ne druga če, s prepotrebnimi povezavami in posvetovanji. Datum prejema članka v uredništvo: 30. 11. 2007. Drugi članki ali sestavki / 1.25 Tanja Tomaži č SOMBOTEL – ETNOLOGI PO POTI SV. MARTINA Rajža Slovenskega etnološkega društva Dolgo nas je že vabila kolegica dr. Marija Kozar Muki čeva, da bi se oglasili pri njej v muzeju v Sombotelu in si obenem ogle- dali še mesto in bližnji muzej na prostem. In dolgo so se pri- pravljali za to pristojni in kon čno se je izbrana druš čina najbolj zagnanih etnologov in njihovih pristašev sredi junija v letoš- njem letu odpravila tja. Na vabilu je bil črno na belem napisan itinerarij, z natan čnimi urami so bili obeleženi in zaznamovani vsi kraji, kjer se bo jedlo, kaj se bo videlo in kje nas čakajo naši gostitelji. Vse skupaj se je za čelo ob zgodnji jutranji uri v majhnem, a ljubkem avtobusu, kjer smo se šest ur zdržema po dva in dva vljudno stiskali drug k drugemu in se kon čno, rahlo zveriženi, Kip Avgusta Pavla pred po njem imenovanim muzejem v Sombotelu. Foto: Irena Destovnik, 16. 6. 2007 Razstava o romarski poti na Marijino Celje/ Mariazell. Foto: Irena Destovnik, 16. 6. 2007