234
KORAKI
Paul   V a 1 e r y
Tvoji koraki, otroci molčanja mojega, se počasi, pobožno vrste, k postelji, kjer ležim brez spanja, se bližajo nemi in v mrazu drhte.
Senca božanska, vsa čista, zdaj čutim, kako zadržuješ korake lahke. Bogovi!... Kar je darov, ki jih slutim, k meni jih nosijo bose noge!
Če ustnice si podariti sklenila njemu, ki v mojih mislih živi, in mu pripravljaš, da bi ga utešila, poljub, ki nahrani in pomiri,
ne stori prehitro tega dejanja, med bitjem, nebitjem si čas mi sladak, ker živel sem le od pričakovanja in moje srce je bilo tvoj korak.