570
da se bode angleško kraljestvo v prihodnjosti zelo izpremenilo. Kanada, Avstralija, Novi Ze-land, Južna Afrika odpadejo od Anglije in bodo postale samostalne republike. Kaj se zgodi z majhnimi otoki, pisatelj ne ve, toda gotovo je — pravi Besant — da se severne ameriške države zvežejo z Anglijo v tesno prijateljstvo, kakor so zdaj tesno zvezane zedinjene ameriške države. To se sicer ne zgodi v enem dnevu niti v enem stoletju, ampak „it will come — it will come; it must come — trdi z vso odločnostjo pisatelj — Asia and Evrope may be-come Chinese or Cossack but our people shall rule over every other land and ali the islands and every sea." i) Kaj si vsega ne izmisli narodna prenapetost!
Joseph Conrad: Jouth, a navrative and two other stories. 8°, 376 p. 6 s. Blackwood, 1902. J. Conrad je že izdal celo vrsto povesti in knjig. V najnovejši knjigi se riše boj človeka z naravo brez vsake druge zapletke in vendar ima bravec pred očmi zelo zanimivo dramo. V sredi morja nekoliko mož vodi parnik, ki srečno premaga strašen orkan na morju; na eni strani je besen živelj, na drugi strani nekaj neustrašenih mož. Berite najnovejšo knjigo Con-radovo „Jouth" (mladost) ali pa njegove spise „Typhon", „The Nigger of the Narcissus" in dr. in povsod se vam slika prav živahno veličasten boj človeka s prirodo. Vzemite v roke druge knjige Conradove n. pr. „Lord Iim", „The Lagoon" in pisatelj vas pelje na malajske otoke in riše vam kraje s tako resničnostjo, da se vam zdi, da se tam nahajate. Iz drugih
0 To se zgodi, gotovo zgodi, to se mora zgoditi; Azija in Evropa moreta postati kitajske ali kozaške, toda naš narod bode vladal vsaki drugi deželi in vsem otokom in vsem morjem."
Naše slike.
P. Gruzinskij: Preseljevanje Gorcev, na str. 520. (Glej spis „Rusko slikarstvo" 240.) Ta slika je karakteristična v vseh posameznostih. Natančen opazovalec bo našel na njej mnogo globoko premišljenih in realističnih študij. Zato je pa slika res polna živ-
knjig zopet poznate skrivnostno Afriko in njene prebivalce, ki drugače žive, mislijo, in umirajo kakor mi. Znabiti, da ste že o takih rečeh čitali kje drugje, a Conrad vam zmirom še pove kaj novega. Pisatelj Kippling je angleškim bravcem odkril Indijo, Wells jih spremlja v zvezdnate prostore, kaže jim sedanje stoletje ali pa konec stoletij, Conrad pa jim riše otoke in morja s skrivnostnim obrežjem in z neznanimi kraji.
Lafcadio Hearn: Kotto, being Japa-nese curious with sundry cobwebs, with illu-strations by Genjiro Yeto. 8°, 351 p. 6 s. 1902. Macmilian.
Lafcadio Hearn spada k onim Evropejcem, ki poznajo zelo dobro Japonsko in njegove prebivalce, znabiti bolj nego svojo lastno domovino. Od 1. 1894. vsako leto izda eno knjigo, v kateri opisuje življenje Japoncev, njih misli, celo njihovo dušo. Hearn v svojih knjigah ne išče le samega sebe, ne opisuje samo svojih vtiskov, kakor navadno delajo pisatelji potopisov. Lafcadio natanko ve, kaj japonski prebivalci delajo, kaj govore, mislijo, kaj verujejo; on živi z njimi in kakor oni; on je postal popoln Japonec. Lafcadio Hearn pozna križ in težave Japoncev, njih upe, šege, navade in prazne vere; pozna življenje japonskih revežev ter bogatinov. V knjigi „Kotto" najprej opisuje stare japonske prazne vere, potem objavlja zanimiv dnevnik japonske proste ženske, ki ga je vsak dan pisala z neverjetno odkritosrčnostjo. Dnevnik je poln tragičnosti kakor kakšna drama polna zapletk. Knjiga je ozalj-šana s podobami, katere se tako dobro prilegajo k tekstu kakor v malokateri knjigi.
Fr. Štingl.
ljenja in dramatičnih včinkov. Kako naravno je tu naslikana tragedija v vseh, tudi najmanjših podrobnostih. Tužno usodo preseljujočih se Gorcev kaj značilno spremlja megleno, otožno, viharno nebo, iz katerega se v ozadju blešči bel snežnik. — Gozd je slika znamenitega ruskega pokrajinskega slikarja Julija Sergija
571
Kleverja (Prim. spis »Rusko slikarstvo" stran 427). Julij Sergij Klever je bil rojen 31. januarja 1850 v Dorpatu. Učenec M. Clodta in Varjabnova v St. Peter-burgu na akademiji, je slikal največ v baltiških pro-vincijah. L. 1878. je postal ud in 1. 1881. profesor na akademiji v St. Peterburgu, kjer so nekatere njegovih najboljših slik. Kakor piše v našem spisu o ruski umetnosti Peter Žmitek, »ljubi Klever solnčni vzhod ali zahod, in njegova dela odlikuje izboren sestav s široko, smelo tehniko in s sočnim koloritom." Ilustracije Fr. Dobnikarja k narodni pesmi „Matjaž in Al en č i ca" so nekako zadnji lep spomin iz zapuščine prerano umrlega, šele razvijajočega se domačega umetnika-klerika. Iz teh, v značaju hitrih skic izvršenih ilustracij, vidiš Dobnikarjevo spretnost in gibčnost v risanju, njegov pesniški polet in njegovo vedno ljubezen do motivov iz narodnih snovi. Natisnili smo k slikam celo, sicer znano epsko pesem, da naši čitatelji lahko vzporedno uživajo in primerjajo tekst in ilustracije. — Prizor iz ciganskega življenja, polnega vagabundstva, a tudi poezije, nam kaže podoba na str 552. — Slika na strani 569. nam predstavlja slušateljice medicine v St. Peterburgu v njihovem laboratoriju. Profesorja sredi med njimi diči uradna uniforma. Fotografijo te slike nam je blagohotno izročila preblagorodna gospa Terezina dr. Jenkova. — O konte dr. Kosto V o j n o v i č u smo pisali v zadnji št. „Dom in Sveta" med drobno-stimi, na str. 510.
f Simon Šubic. Dne 27. julija t. 1. je umrl v Gradcu v bolnici usmiljenih bratov vseučiliški profesor in pisatelj Simon Šubic v 73. letu svoje dobe. Pokojnik je bil rojen 1. 1830. v Brodeh v Poljanski dolini na Kranjskem. L. 1844. je prišel na gimnazijo v Celju, 1. 1850. pa v Ljubljano, kjer je delal zrelostni izpit, ki se je istega leta vršil prvikratl). Na dunajskem vseučilišču je študiral potem matematiko in fiziko ter napravil 1. 1856. izpite z izvrstnim uspehom. Kot suplent je služboval še ne eno leto na državni gimnaziji v Budi. L. 1857. je postal pravi profesor na višji realki v Pesti. Potem je služboval v Rosavi na Dunaju (od 1861) ter v Gradcu (od 1864), in sicer na obrtni akademiji (do 1. 1884). L. 1859. je bil imenovan izrednim profesorjem matematike in fizike na graškem vseučilišču. — Šubic je mnogo študiral in pisal. Njegovi spisi so izključno znanstvene vsebine. Jugoslovanska akademija ga je z Bleiweisom vred imenovala svojim dopisujočim članom. Dopisoval je v „Rad", dokler je ta sprejemal slovenske članke. Mnogo je pisal v nemškem jeziku. Pred vsem pa je zalagal s svojimi strokovnjaškimi spisi slovenske liste. Pisal je za „Zvon", „Slov. Matico" in bil vrl sotrudnik tudi našemu listu, čigar ustanovitelja in prvega ured-
nika, dr. Fr. Lampeta, je visoko cenil in spoštoval. — Upamo, da nam bo mogoče, objaviti obširnejši življenjepis tega učenega in zaslužnega moža. —
Puškinovo življenje in delovanje proučujejo na Ruskem v zadnjem času z veliko vnemo. Ljubitelji slovstva so osnovali »Puškinskije kružki", v katerih čitajo Puškinova dela in predavajo o njem. Valerj Brjusov je izdal „Pisma Puškina in do Puškina", Nikolaj Lerner pa je zbral v časovnem vzpo-redu razne podatke iz pesnikovega življenja v knjigi „A. S. Puškin. Trudaj i  dni."
„Sedanja Poljska". V Parizu (5, RuedeTOdeon) je začelo izhajati veliko in zanimivo delo „La Po-logne    Contemporaine",    katero   popisuje   se-

Ji
Prof. dr. Simon Šubic.
danjo Poljsko in je okrašeno z mnogimi slikami najboljših poljskih umetnikov. Poljske pokrajine so po znate po slikah Ruszczvda, Stanislawskega i. dr. Ta knjiga hoče pokazati, da Poljska ne propada vkljub vsem zatiralcem, ampak da se dviga gospodarsko in umetniško. Enotna kultura poljskega naroda je moč, katere ne more uničiti politična razdelitev. Poljak se ne da zatreti na Pruskem, se krepko drži v Avstriji in na Ruskem bolj napreduje kakor njegovi gospo-dovalci. Ker hočejo Poljaki, da tudi zunanji svet izve o njihovem narodnem kulturnem življenju, so začeli izdajati to delo, ki je pisano v francoskem jeziku, a od poljskih pisateljev.
») Gl. Dr. Karol Glaser: Zgodovina slov. slovstva, IV. del, II. zvezek, str. 218 in 219.
.SNS*