Prikazi in ocene 205 
Pietro Rossi* 
THEORIE DER MODERNEN GESCHICHTSSCHREIBUNG 
Suhrkamp Verlag, Frankfurt am Main 1987, 298 str. 
Najnovejše razprave v zgodovinski vedi 
med predstavniki socialne in strukturne 
zgodovine na eni strani in zgodovinarji 
vsakdanjega življenja na drugi so nanovo 
načela različna teoretična in metodološka 
vprašanja zgodovinopisja. Zato je vedno 
bolj nujen prikaz različnih raziskovalnih 
pristopov in metodoloških nastavkov. Pri-
čujoči zbornik prispevkov štirinajstih 
avtorjev je zastavljen tako, da si lahko 
ustvarimo sliko o sodobnih prevladujočih 
teorijah zgodovinopisja. 
V prvem, temeljnem delu se s svojimi 
teksti predstavljajo: Arthur C. Danto 
(»Historisches Erklären, historisches Ver-
stehen und die Geisteswissenschaften«, 
str. 27—56) ter Hayden White (»Das Pro-
blem der Erzählung in der modernen Ge-
schichtstheorie«, str. 57—106, zagovorni-
ka narativne šole ; Reinhart Koselleck 
(»Moderne Sozialgeschichte und histori-
sche Zeiten«, str. 173—190), predstavnik 
pojmovno analitične smeri; François Fu-
ret (»Die Methoden der Sozialwissen-
schaften in der Geschichtsforschung und 
.histoire totale',« str. 147—172), mlajši član 
francoskih Annalov; Wolfgang J. Momm-
sen (»Geschichte als Historische Sozial-
wissenschaft«, str. 107—146), zagovornik 
zgodovine kot družboslovne znanosti in 
Jerzy Topolski (»Die Wissenschaftlich-
keit der Geschichtschreibung und ihre 
Grenzen«, str. 191—220), ki se zavzema 
predvsem za znanstvenost zgodovino-
pisja. 
Drugi interpretacijski del oziroma ko-
mentarje zapisov zgornjih avtorjev do-
polnjujejo: 
William H. Dray (»Einige Überlegun-
gen zu Problemen der Naravität«, str. 
221—229); Jörn Rusen (»Narravität und 
Modernität in der Geschichtswissen-
schaft«, str. 230—237); Wolfgang Kuttler 
(»Geschichte als spezifisch historisch-ma-
terialistische Gesellschaftwissenschaft«, 
str. 238—247) ; Karl-Georg Faber (»Cogito 
ergo sum historicus novus«, str. 248—256) ; 
Christian Meier (»Plädoyer für eine Auf-
hebung der .histoire nouvelle'«, str. 257— 
265) ; Aron Ja. Gurevič (»Die Geschichte 
» Pietro Rossi je proiesor za zgodovino filo-
zofije in filozofijo zgodovine na univerzi 
v Torinu. 
als Dialog mit den Menschen vergange-
ner Epoche«, str. 266—273); Massimo L. 
Salvadori (»Die vielen Historien«, str. 
274—281); Peter Winch (»Die Darstel-
lung der Welt in der Geschichte«, str. 
282—299). 
Toda izbor tekstov, dokončan in objav-
ljen v lanskem letu, ki sega v leto 1982, 
v čas neposredno po zborovanju zgodo-
vinarjev v Torinu, ni zgolj preprosta 
predstavitev nasprotujočih si stališč, tem-
več posreduje različne argumentacije, s 
katerimi so omenjeni avtorji vzpostavljali 
in zagovarjali lastna stališča ter kritizi-
rali usmeritve svojih kolegov. 
Zato predstavlja malodane vsak pri-
spevek — tu mislim predvsem na prvi 
del zbornika — hkrati tudi historiat teorij 
zgodovinopisja zadnjih desetletij. 
Tako je zastavljen tudi najobširnejši 
tekst zbornika, prispevek Haydna Whita, 
(»Das Problem der Erzählung ...«). Avtor 
se historične obravnave loteva predvsem 
s stališča pripovedi ter ugotavlja, da je na 
področju takšne razprave mogoče ločiti 
osnovne usmeritve, ki jih sam predstavlja 
z njihovimi nosilci; 
Prvič: anglo-ameriški filozofi analitič-
ne šole Walsh, Gardiner, Dray, Morton 
White, Danto, Mink, »znanstveniki, ki po-
skušajo (...) obliki razlage (form of ex-
planation) zgodovinskih dogodkov in pro-
cesov zagotoviti epistemološki status na-
rativnosti«.1 
Drugič: družboslovno usmerjeni zgodo-
vinarji, katerim vzor so prav gotovo pred-
stavniki Annales. Avtorji kot Braudel, 
Furet, Le Goff, Le Roy, Ladurie itd. na-
rativni historiografiji očitajo neznanstve-
nost in jo razkrinkavajo kot »strateškega 
reprezentanta ideologije, ki ga je v prid 
vzpostavitve zgodovinske raziskave na 
ravni prave znanosti treba neizogibno 
zatreti«.2 
Tretjič: semiološko usmerjeni literarni 
teoretiki in filozofi Barthes, Foucault, 
Derrida, Todorov, Julija Kristeva, Benve-
niste, Genette, Eco . . . , ki so »na različne 
Pietro Rossi: Theorie der modernen Ge-
schichtsschreibung . . ., str. 62. 
Prav tarn, str. 62, 63. 
206 Vestnih: IMS, 1988/2 
načine raziskovali in obravnavali pripo-
ved kot nekakšen diskurzivni ,Code' zno-
traj drugih kodov.3 Ugotavljali so nam-
reč, v kolikšni meri je tak kod primeren 
za predstavitev stvarnosti glede na prag-
matični namen določenega nosilca dis-
kurza. 
Četrtič: hermenevtično usmerjeni filo-
zofi, npr. Gadamer in Ricoeur, ki so pri-
poved dojeli kot diskurzivno manifesta-
cijo svojevrstne zavesti o času (Zeitbe-
wu(3tsein) oziroma o časovni strukturi 
(Zeitstruktur). 
Peto kategorijo pa je mogoče razbra-
ti iz stališč tistih zgodovinarjev, ki ne 
pripadajo nobeni določeni filozofski ali 
metodološki usmeritvi, »temveč ra je na-
stopajo s stališča dogme poklicnega po-
ložaja kot zagovorniki zgodovinske obrti 
in za katere je pripovedništvo nadvse 
ugleden način za opravljanje (kot je for-
muliral J. H. Hexten) ali prakticiranje 
zgodovine (kot bi dejal Geoffrey Elton)«.4 
Ta skupina pravzaprav ne predstavlja ne-
kega teoretskega stališča, temveč uteleša 
tradicionalno eklektičnost v zgodovinski 
vedi, eklekticizem, ki gleda na teorijo kot 
na oviro dejanski praksi zgodovinske raz-
iskave, katere naloga naj bi bila v prvi 
vrsti empirično raziskovalno delo. 
Preostali avtorji pa seveda gledajo na 
problematiko s stališč lastne teorije, s 
stališč, ki so znotraj kratko opisanih 
usmeritev še posebej razčlenjena. 
Oto Luthar 
' Prav tam, str. 63. ' Prav tam, str. 63.