198
O slovenskem govornem (parlamentarnem)
jeziku.
Odkar so se parlamentu (zbornici) vrata odperle, za-dobila sta jezik in beseda pač pravo veljavo. Kar se bode koli odslej v deržavi važnega sklepalo in ustanavljalo, povsod bo živa beseda imela odločen glas. Dozdaj se je govorništvo čislalo in imelo je nekako polje za svojo delavnost samo v cerkvi in šoli; al v vseh drugih verstah človeškega djanja je mogočno pero gospodovalo. V prihodnje bo to drugače. Narava ustavnega življenja donaša ustmenost in javnost. To dvoje bo, počenši od deržavnega in deželnega zbora, pa vse do najzadnje občine, do najmanjega družtvica po celi prostorni Avstrii vladalo, ter vse korake javnega življenja ravnalo. Obeta se nam tudi in poleg današnjih okoljnost ni dvomiti, da se bodo ustmeno obravnavale tudi vse naše civilne in kazenske pravde. Bode si tedaj treba jezike dobro nabrusiti, poreče marsikteri. Verjamemo da; mnogo bo veljal odslej dober jezik v pametni glavi. Na dalje donaša autonomija in ravnopravnost, ki je po ustavi zagotovljena vsaki avstrijanski narodnosti, da se vpeljati more in vpeljal bode v javno življenje povsod narodni jezik. Brez tega bi bil dipl om od 20. oktobra 1860 in patent od 26. februarja t. 1. le debela laž, kar pa do zdaj ui podoba, da bi bilo, in ako želimo v resnici obstanek Avstrije, ne more biti. Toraj narodni naš mili slovenski jezik bomo culi skoro zvoneti ne samo po hribih in nizkih kmečkih kočah, ne samo med branjevkami in po umazanih družinskih izbicah; ampak tudi po  mestih in gradovih,  p»
199
zbornicah uradnih, pisarnicah in gosposkih dvoranah ter bomo enkrat Slovenci ne več ko trop plašnih, brezpravnih Helotov, kterim je vsak tujec, če prav ni imel slame v glavi, zapovedaval, ampak stali ko samosvesten, vsem dragim ravnopraven narod. To velja, to bo v resnici lepo, — poreče brez dvojbe vsaki. Al, mili domorodci, pred ne pride našemu jeziku ta lepi čas, imamo še eno veliko veliko napoto prestopiti. In ktera je ta? Mi še nimamo parlamentarnega jezika. Vi se čudite, jcli je to mogoče. In vendar je tako. Kdor ne verjame, naj stopi samo v dve, tri cerkve, pa naj posluša pridige; ali naj pazi na druge govornike, ki se vzupajo javno pregovoriti. Vsaki pridigar, vsaki govornik terdi svoje narečje. Najdeš ga, ki jo še prav po gorjanski robi; drugi zavija na Sori ali Kokri tako, da misliš, da si v Ribnici; nameriš se tudi na tacega, da se ti bo dozdevalo, da je pokojni pater Marko Pohlin na prižnici. Kolikokrat se pripeti, da se snidejo domorodci iz Koroškega aii Stajarskega in Kranjskega, pa bi radi med seboj malo po domače pokramljali; ali se vsak boji, da se mu ne bi drugi zavolj izrekovanja smejali. Da se tedaj ogne tej nepriliki, seže raje po diplomatično nemščino, čeravno jo dostikrat zna manje od materinskega jezika. Da na kratko rečem, bila je do zdaj navada, da smo Slovenci svoj jezik izgovarjali vsaki, kakor smo se ga bili v svojem rojstnem gnjezdu naučili. Al domorodci! mislimo si v kterem koli slovenskem sredotočji zbor, v kterega bi prišli poslanci iz vseh slovenskih krajev, pa bi se začeli pomenkovati, da bi govoiil vsaki v svojem domačem narečji. Tedaj Gorenec po gorenski, Delenec dolenski, Tominec tominski, pa spet Korošec, Staja-rec in Istrijanec vsaki po svoje. Res je sicer, da bi se razumeli dobro; al prašam, ne bi li bil tak zbor podobneji teatru, kakor parlamentu, in njegovo razgovarjanje podobneje smešni igri kakor resni debati. Kdo tedaj ne vidi v tej neslogi napake od najškodijivejih nasledkov za naše narodno življenje? To more drugače biti. S pota mora ta zapreka p.rlamen-tamosti naše, pa naj stane, kolikor koli hoče. Pa kaj je storiti? prašate. Tu bo težko pomagati, porečete; od kod vzamemo za vse eno izreko? Ne bojte se, mili domorodci! Ako Bog da, premagali bomo tudi to težavo, kakor smo jih že mnogo. Kako tedaj? Odgovor je: Izgovarjaj m o svoj jezik, kakor ga pišemo. Tako je parlamentarni naš jezik gotov. Ni nam treba druzega, kakor samo terdne volje, da se brez bojazni poprimemo in doslednje deržimo tega načela. Zdaj izgovarjamo na pr. besedico, ki jo pišemo: prišel (od glagola pridem) nekteri: prša v, drugi prše v, tretji pršov, četerti pršu, peti priša, šesti perša, sedmi prše I, osmi prišel itd. brez konca in kraja. Zakaj ne bi rekli vsi enako: prišel?
Tako bi   se   zedinili   v izreku na enkrat vsikoliki Slovenci,   in prestal   bi   na   hip izgovor nam biti   spodtikljej v mejsebnem  pomenku.    Na ta način   dobimo   precej  ne samo eden  edin govorni  jezik za cerkev, šolo,   pisarno in zbornico,   ampak tudi salonski jezik  za naše gosposke družtva. Po pisateljevem mnenji   je   tudi edino   sredstvo,   da se prikupi naš jezik tudi lepim gospem in gospodičnam in žiahni gospodi.    Dokler bo naš jezik glede izgovora prostak, bodo mu zmirom na gosposkih dvorih vrata zapirali. Kajti izobraženi, gosposki človek se hoče tudi v govoru  ločiti od  prostega.   Pa mi bi  po tem potu v jezični zadevi ne bili samo popolnoma oskerbijeni   za doma,   temveč   bi   imeli   tudi nasproti   našim soplemenim  bratomr na   jugu   in   severji jezik, da bi nam govorečim ne bilo treba se nikogar sramovati, in poverh tega bi nas  vsak   dvakrat lože razumel kakor zdaj. Kako žalostno,   pa   tudi   poniževavno   na   pr. je,   kadar se Slovenec s Hervatora,   Cehom ali drugim Slovanom v razgovor pusti,   pa ko ta čversto in  ponosno v svojem  narečji besede sipa,   naš Slovenec, kakor   da  čuti svojo slabost in onega premožnost, plaho popusti precej svojo slovensko govorico,  ter se začne za onim spakovati,  podavajoč si tako o slavščiui sam najjasneje:   testimonium paupertatis.    Al to
je čisto naravno. Ne upamo si mi Slovenci z dozdanjo kmečko, neotesano izreko med blagozvoneče glasove druzih Slavjanov. In kdo bi nas tudi razumel, posebno nas Kranjce in Korošce, ki zverh drugih napak, še polovico glasnikov požiramo. Ako bi pa govorili, kakor pišemo, to bi se nam ne bilo treba strašiti ne Čeha, ne Hervata, ne Serba; naj-manje pa Rusa in Rusina, s kterim se ne samo v besedah,, ampak tudi do malega v naglasu (akcentu) ujemamo. Pošteno, ponosno in umevno bi mogli v svojem narečji vsakemu odgovor dati. Pomislimo še, kako bi se potem učenje našega jezika olajšalo tudi tujcom, kteri se zdaj po pravici na težave v izgovoru našega jezika tožijo. Pisatelj je sam na svoje uho čul, kako je Nemčon drugemu pripovedoval, da naš jezik po knjigi še ni tako barbarski; „aber die Aussprach!" (izreka) daje neprebavljiva. Popolnoma Nemčou gotovo nima krivo. Pa ravno to okoljuost, ktera se tiče Nemcov, moramo mi Slovenci malo bolj uvažiti. Nemci so se namreč v takih časih sem ter tje jako med nas pomešali, ter bodo zdaj, ko se pri nas vpelje narodni jezik v šolo, pisarno in zbornico, primorani, da se uče našega jezika. Kolikor jim bomo tedaj bolj zlajšali učenje, tem manj se mu bodo ustavljali.
Ta način izgovarjanja našega jezika tudi ni tako čuden in nov, kakor bi se utegnilo komu zdeti. Vsi provincialni Hervati, ki se po učenih linguistih po pravici nam Sloven-com prištevajo, izgovarjajo besede ravno tako, kakor jih mi pišemo. Pa ni li tudi v sedanji Slovenii mnogo krajev in mest, v kterih se izgovor od pisme le malo razločuje. Nečemo govoriti od Čehov, Slovakov, Serbov in druzih Slavjanov, ki vsi izgovarjajo, kakor se pri nas piše. Tedaj bi se po tem nasvetu mi Slovenci ne zedinili samo med seboj, ampak tudi z vsemi druzimi, kar nas je sinov sloveče matere. Toda po našem mnenji, ako se tega načina poprimemo, ne bodimo polovičarji, ampak izpeljimo pravilo: govori, kakor pišeš — brez izjemkov. Saj je to naj-lože, in mogli bi se drugače zaplesti v prepire in pravde, kterim ne bi konca bilo.
Omenimo le še en ugovor, ki bi nam ga mogel kdo nasproti postaviti, namreč, da bi se mi na ta način našemu kmetu odtujili, da nas ne bi razumel.
Mi mislimo, da to ne malo ne. Saj vidimo, kako naši najprosteji kmetje molitvene in druge njihovim zapopadkom primerne bukve bero brez spodtike, čeravno so vse v našem književnem jeziku pisane. Ako se je pa moglo kmetovo oko tega navaditi, zakaj se ne bi naučilo tudi njegovo uho, saj je dušna zmožnost v očesu in ušesu in v celi glavi ena ter ista.
Pristaviti še moramo, da kmetu samemu olikan čist jezik bolje dopada, kakor sirova izreka, ter on, čeravno bi gorjanec bil, malo spoštuje gospoda, ki jo le po gorjanski reže. Skusil je pisatelj sam, ko je kakor dijak prišel iz Dunaja domu na kmete, in začel bolje po književno izgovarjati, kakor se je bil na Dunaji v družbi druzih Slavjanov navadil; al kmetje pri tem niso debelo gledali ali rekli, da je gerdo; temveč še jim je takošna izreka dopa-dala, in bilo je večkrat od njih čuti: „Dete, kako lepo kranjski govori!" Krnet v svoji naravni prostoti misli sam, da mora učen človek tudi lepši in čišči jezik govoriti, ter se, kakor v druzih obzirih, tako tudi v govorjenji razločevati. Velika težava poleg vsega tega, bo potlej še z n a-glasom, ker ga dozdaj še tudi v knjigi nimamo, in vendar je v govorjenji naglas od največe važnosti. Al upamo, da se med Slovenci najdejo taki možje, ki nam bodo tudi čez to zapreko pomagali.
Da bi se pa ta naš nasvet od vseh strani prav zrelo pretresel in natanko presodil, ter da bi se potem, kar je potreba, tako živo in silno izverševanje z zedinjenimi močmi poprijelo, lepo prosimo iskrene naše domorodce, da bi blagovolili še kteri svoje važno mnenje izreči.