Iz kronike podeželske učiteijice Od Boga in ljudi pozabljena gorska vas naše Dolenjske je dobila novo učitcljico. Njen nadzornik, ki se je pri njem ob nasto* pu zglasila, je v svoji uvidevnosti napisal upravitclju v njeni bližini pismo s tole vse= bino: Priporočam Ti to mlado, takoj na prvi pogled nepokvarjeno in neizkušeno dušo v varstvo. Bodi ii v vseh ozirih pomočnik, zlas sti prve čase. Škoda bi bilo, če bi jo razmere ubile. — Tako dobri nadzornik. V kraju, kjer ie bila nameščena ni mošel nihče ostati. Navadno so pošiljali tja hudo obtožene girešnike. Do železniške postaje je bilo nekaiko 20 km, največ po strimih gor&kih stezah in kolovozih. Pošta je prihajala dva= krat na teden. Pozimi le po možnosti. Hrane ni bilo mogoče dobiti v vasi. Treba je bilo pol urc navzdol in zopet pol ure navzgor do najbližje vaške kramarije. V šoli so pred nedolgim časom še mu> kale kravice in skakali telički. Ker se je last« nik izselil, je ostal hlev prazem. Kuipili so ga in prenarediili za šolo. Po sredi so naredili vežo s starodavnim ognjiščem, na južno stran solsko sofoo, na severno pa stanovanje z eno sobo in tako majhno kuhinjo, da si moral pri obračanju biti skrajno previden. Soba je bila tako vlažna, da je teklo po ste= nah ob vsch letnih časih. Uradna komisija je ugotovila, da je celotno poslopje popolnoma nepriimarno za človeško bivališče. A kdo naj v tem zapuščenem in siromaib nem kraju začne z zidanjem nove šole? Mlada tovarišica je na svoj način začela vzbujati v ljudeh pripravljenost za to težko nalogo. Prvih par let se je ;popolnoma posvetila zanemarjeni šoli. Otroci so začeli pripovedo; vati doma, kako je sedaj prijetno pri pouku in niso hoteli. več zamujati učnega časa & pa= šo. Zvečer so prihajala v šolo dekleta. Učila so se tu prepotrebnih praktičnih ročnih del pod vodstvom učiteljice. Vedno večja je bila ta družba. tako da v mali stanovanjski so« bici že ni bilo več prostora za vse. Treba se je bilo preseliti v šolsko stfbo. Začele so pri= hajati celo take, ki so se gibale najrajše tam, kjer je hreščala hanmonika. V par letih je že šel glas po fari, da so si nekatera dekleta že naredile kar celo balo. Do tedaj je prihajalo v vas samo nekaj zakotnih tednilkov. Nova učiteljica je ob roč= nem delu čitala prisotnim večkrat sestavke iz različnih drugih listov, ki je im.ela naro^ čene. V kratkem so tudi dekleta nairočila več ženskih listov. Starši in vsi pametni ljudje so bili s ta* kim izvenšolskim delovanjem učiteljice iz= redno zadovoljni. V svoji skromnosti tovari^ šica ni nikoli obešala svojega delovanja na veliki zvon. Niti šolske oblasti niso vedele za uspehe te tihe delavke. Nadzornik je ko^ maj pri sosednjih tovariših izvedel o vsem tem in ker je našel tudi v šoli velikansko izpTemembo, je dobila tovarišica tudi zaslu« ženo pohvalo. V takem razpoloženju se je mlada tova* rišica lotila najtežje naloge — zidanja novc šole. Kdor je imel kdaj s tem opravilo, bo ve« del. kakšne žrtve so potrebne za to. V pre= govor je že prišlo: Ako si sezidal šolo, glej da jo hitro odkuriš drugam. Če ti ni treba, je to znamenje, da si odličen učitelj in ugled« na csebnost. Tovarišica se je lotila zidanja šole z vso vnemo, razsodnostjo in taktom. Točno se je informirala piri izkušencm in postrežljivcm sosedu o celcm postopku in začela. Prošnje sem, prošnje tja. Osebna priporočila pri po= slancu in kot je že to navada. Šlo je kar po sreči. Od države nenavadno visolka podpora, kar je dalo ljudem pojum. Večer za večerom seje, pisairije in potov nič koliko. a brez pot« nin, vse na svoje stroške, kot delajo vsi ldeaJisti. V teku par let je bila lepa stavba priprav= ljena, da sprejme vase mladino in da primes ren kotiček učiteljici, ki si je v nehigienskem brlogu že nakopala bridkih spominov za vse življenje. In kar je za zadovoljnost ljudstva kot balzam — stavba je bila že sikoro pla* čana. A zdaj se začne drugo poglavjc-. Ugled skromne učiteljice je silno nara« sel. To pa je šlo na živce vaškemu mogočnja^ ku in njegovi častihlepni ženi. Začela sta spletkariti proti učlteljici. Naiprej, da je pri vsem svojem delovanju »politično pobarva^ na«. Ker sta menda ovaduha sama sprevidela, da to ne bo držalo in da bo učiteljica lahko dobila za svojo nepristranost prič kolikor bo hotela, sta s pomočjo soscdnjih vcljaikov usta« novila nekako novo dTuštvo za kmetsko iZs obrazbo. Vanjo so vstopali ljudje, ki niso imeli čiste preteiklosti in jim je bilo kaj malo mar za izobraz^bo. Vse njihovo delovanje se jc sukalo okrog gostilne. Glavno beseidio pa je imel vaški mogočnež. Manjkalo pa je tej diružbi človeka, ki bi znal sestaviti kak dopis in voditi tajniške in vse drugc posle povrh. Poslali so tcdaj kategoričen poziv učiteljici, da vstopi v novo društvo in sicer prav tisti ljudje, ki so jo že po krivem dolžili politične pristranosti in ji s tem prizadeli mno>go du5 šcvnih muk in celo tiho opozorilo nadzor^ nika, iki je bil pa seveda prepričan, da je to le zlobno podtikanje. Pod častjo vsakega pcštene.2a človeka bi bilo, da bi stopal v stike z ljudmi, ki bi se n© dali več prevzgojiti v poštene državljane. Tovarišica je seveda odklonila vstop v to družbo že zaradi ugleda. Kako naj bi se paj= dašila z ljudmi, o katerih so se razširjale zelo nečastne stvari. Kljub temu, da ta organizacija ni bila državna ustanova, so jo hoteli prisil.iti, da vstopi vanjo in dela gotovim ljudem tlako ter jim pomaga do kakih »podpor«. Prav malo je manjkalo, da ni šla vzorna učiteljica zairadi svojega odločnega odpora po službeni potrebi (kako se ta potreba da zlo« rabljati!) bogve v katero južnejšo banovino. Ze je imel v rokah vso stvar gospod poslanec in d'a niso nanj vplivali razsodnejši njegovi pristaši, bi bil gospod zastopnik ljudistva go« tovo šel na limanice svojemu hribovskemu eksipon.entu. Povrhu vsega te^a se ic še izvedelo, da preži kot iz zasede na to novo šolo »tovariš« iz soseščine, ki se je z dušo in telesom udi« njal vaškim veličinam in se jim vnaprej po< nudil, da bodo skinpno »delovali«. Tovarišici, ki je svoja najlepša leta po= kopala v delu in trpljenju v teh pozabljenih hribih. se ie vse to zastudilo, da je sklenila zapustiti kraj, ki mu je žrtvovala toliko mladih moči. Kdaj pride že čas, ko postane učitelj svoboden v vsem svo.jem delovaniu, kot mo« rata biti svobodna samo sodnik in vzgojitelj, pokorna edinole zakonu in vesti! Dakler ne bo tega, nc govoričimo o vzgoji in črtajmo vsa tista poročila o samozavesti učencev, ko pa samozavesti niti njihov vzgo« jitelj po nazorih nekaterih ljudi ne sme imeti. Fr. L.