# Znanstvena razprava GDK: 176.1 Fagus sylvatica+228.9(045)=163.6 Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji Condition of mountain beech forests in Slovenia Živko KOŠIR Izvleček: Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji. Gozdarski vestnik, 65/2007, št. 9. V slovenščini, z izvlečkom in povzetkom v angleščini, cit. lit. 15. Prevod v angleščino: Breda Misja. V razpravi je primerjana vegetacijska sestava gorskega bukovja osrednje Slovenije z sorodnimi združbami na Hrvaškem in v južni srednji Evropi. Na podlagi podobnosti vegetacijskih in rastiščnih razmer teh bukovih združb je kritično obravnavano njihovo poimenovanje in dosedanje nomenklaturne revizije. Podana je podrobnejša razčlenitev vegetacijskih enot gorskega bukovja na podlagi vegetacijske sestave in rastiščnih razmer. Primerjava je pokazala, da je potrebno zaradi nesporne opredelitve gorskega bukovja v tem prostoru nekatere naše združbe tudi na novo poimenovati ali preimenovati. V zadnjem poglavju so navedena nekatere lastnosti obravnavanih bukovih združb, pomembnih za gospodarjenje z njihovimi fitocenozami. Ključne besede: gorsko bukovje, nomenklaturne revizije, primerjava vegetacijske sestave, ekološki spektrum združb, rastiščne razmere, opredelitev združb, lastnosti združb. Abstract: Košir, Ž.: Condition of mountain beech forests in Slovenia. Professional Journal of Forestry, Gozdarski vestnik, 65/2007, No. 9. In Slovenian, abstract and summary in English, cit. lit. 15. English translation: Breda Misja The article compares vegetation composition of mountain beech forests stand of the central Slovenia to the similar communities in Croatia and southern Central Europe. On the basis of vegetation and habitat conditions and beech communities’ similarities we critically deal with their naming and previous nomenclature revisions. We present a detailed analysis of mountain beech vegetation units on the basis of vegetation structure and habitat conditions. The comparison has shown that some communities in this space need to be named anew or renamed to ensure indisputable determination of mountain beech syntaxa. In the last chapter, some characteristics of the researched beech communities, important for managing their phytocoenoses, are listed. Key words: mountain beech forests, nomenclature revisions, comparison of vegetation structure, ecological spectrum of communities, habitat conditions, community’s determination, communities characteristics. 1 UVOD V zadnjih desetletjih preteklega stoletja so bile fitocenološko, predvsem floristično, opisane številne asociacije bukovih gozdov, ki so predstavljene kot nove združbe ali so obravnavane v sklopu že prej postavljenih sintaksonov. Če želimo predstaviti lastnosti teh združb, jih moramo rastiščno jasno opredeliti in vedeti kakšna rastišča posamezen sintakson opredeljuje. Kriteriji homogenosti (ekološki interval) fitocenoz vključenih v isto asociacijo so zelo različno upoštevani. In če je združba predstavljena s fitocenozami zelo širokega ekološkega intervala, torej tudi z različno singenezo, lahko ugotavljamo lastnosti združbe le v temu ustrezno širokem razponu, ki so za gozdarstvo komaj da uporabne. Vemo, da tudi za združbo, ki je predstavljena s fitocenozami zelo ozkega GozdV 65 (2007) 9 ekološkega intervala, veljajo le splošna dognanja o lastnostih, ker ima vsaka fitocenoza te združbe svoj razvoj, svojo življenjsko pot. Le rastiščno dovolj homogeno opredeljene gozdne združbe so lahko predmet analize lastnosti njihovih fitocenoz in aplikacije teh za gospodarjenje z gozdom. Pri obravnavi bukovih gozdov, ki ji oblikuje bukev kot klimaksna drevesna vrsta, je posebej pomembno, da v okviru iste asociacije, ne združujemo fito-cenoz, ki so zaradi posebnih rastiščnih razmer v sindinamičnem razvoju bistveno zaostale ali so se pospešeno razvijale. Osnova za predstavitev lastnosti našega gorskega bukovja je opredelitev njihovega položaja v širšem prostoru preddinarskega sveta (tako Slovenije kot Hrvaške) in primerjava z mejnimi gorskimi buko- Dr. Ž. K., univ. dipl. inž. gozd, Turjak 34 365 # # Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji vimi gozdovi našega alpskega sveta in s podobnimi gozdovi naših severnih sosedov. Naši gorski bukovi gozdovi so bili, poleg drugih bukovih gozdov, prvič predstavljeni z bogato tabelarno dokumentacijo na kolokviju v Stolzenau (1962). Študija (nemško) je bila razmnožena in razdeljena med udeležence. Gorski bukovi gozdovi so bili poimenovano po deveterolistni mlaji (Dentaria enneaphyllos) kot združba Enneaphyllo-Fagetum. Leto kasneje je bilo ugotovljeno, da je uporabljeno poimenovanje homonim ker so bili po deveterolistni mlaji že pred tem poimenovani bukovi gozdovi z jelko v južni Nemčiji (Oberdorfer 1957) in tudi na Poljskem (1960). Ti so bili kasneje z uveljavitvijo Kodeksa fitocenološke nomenklature (1976) opredeljeni kot Dentario enneaphylli-Fagetum Oberd. 57 ex W.et A.Matuszkiewiecz 1960. Leto zatem je Borhidi preimenoval to naše bukovje tako, da je povzel poimenovanje po Horvatu. Ta je predvidel poimenovanje hrvaškega gorskega bukovja (Fagetum croaticum montanum) po veliki mrtvi koprivi za primer, ko bi opustili geografsko poimenovanje združb, ki je bilo do tedaj v splošni praksi, in sicer pravi »… ako bi se bezuvjetno htjelo mimoići vsa dosadašnja geografska imena…«.) Predlagal je za svoje tedaj predstavljene bukove gozdove ime Fageto-Lamietum orvalae. V skladu s kasneje uveljavljenimi nomenklaturnimi pravili bi se tako poimenovanje spremenilo kot nomen inversum kjer se popravljavca imena ne navaja. Borhidi je, za razliko od hrvaških bukovih gozdov, ki jih je preimenoval v Lamio orvalae-Fagetum croaticum Horvat 38 em. Borhidi 63, naše bukove gozdove analogno preimenoval kot Lamio orvalae-Fagetum slovenicum. V tako poimenovano združbo je vključil v fitocenološki tabeli združbe Enneaphyllo-Fagetum Košir 62 predstavljeno varianto združbe z mnogolistno mlajo (var.Dentaria polyphylla) s subasocicijo -caricetosum pendulae . Bilo je to pred uveljavitvijo Kodeksa in zato ni mogel upoštevati člena 34. in predvsem člena 39A po katerem ima prednost preimenovanja avtor. V tedanjem tabelarnem gradivu združbe Enne-aphyllo-Fagetum je bil predstavljen le del bukovja na Dolenjskem. S preimenovanjem v Lamio orvalae-Fagetum slovenicum pa je bila združba bukovja z mnogolistno mlajo posplošena tudi na druge še ne preučene gorske bukove gozdove preddinarskega teritorija. Tako so bili v naslednjih letih s strani naših fitocenologov ostali gorski bukovi gozdovi iz istega predela Dolenjske in ostale Slovenije priključeni kot posebne oblike k temu sintaksonu s tem, da je 366 bila geografska oznaka »slovenicum« opuščena. Z opustitvijo te geografske oznake (zahteva Kodeksa) so naši bukovi gozdovi vključeni kot posebne oblike med gorsko bukovje Hrvaške, kjer so upravičeno uveljavili tako poimenovanje po Horvatu. Ob povsem drugačnih rastiščnih razmerah, ki vladajo v drugih preddinarskih gorskih bukovih gozdovih, takšne aplikacije ni mogoče nekritično sprejeti. 2 NOMEKLATURNA REVIZIJA ILIRSKIH BUKOVIH GOZDOV Pri nomenklaturni reviziji bukovih gozdov so naši avtorji (Marinček, Mucina, Zupančič, Dakskobler & Accetto -1992) v okviru zveze Aremonio-Fagion (=Fagion illyricum) za gorske bukove gozdove ohranili ime Lamio orvalae-Fagetum (Horvat 38) Borhidi 63. Opustili so Borhidijev »croaticum«, ki je zajemal Fagetum croaticum boreale montanum s subasocijacijama –corydaletosum in -abietetosum. Opustili so tudi Borhidijevo drugo teritorialno asociacijo »slovenicum«. Za lectotip združbe so izbrali popis številka 18 iz Horvatove tabele III, s katerim je predstavljena združba Fagetum croaticum boreale montanum corydaletosum. To je popis fitocenoze izpod gore Očure nad Lepoglavo, ki predstavlja, citat po avtorju: »….hladniju i vlažniju obliku bukove šume.« Po podatkih meteorološke postaje Lepoglava se le ta uvršča s povprečno letno temperaturo 10,4°C in poletnim maksimumom padavin v semiaridno (panonsko) kontinentalno klimo. Ta subasociacija je predstavljena z osmimi fitocenozami narejenimi v vseh legah in v nadmorskih višinah od 340 do 980 m nm.; drugih podatkov o rastiščnih razmerah ni navedenih. Drevesna sestava teh fitocenoz je dokaj neenotna, saj imata v nekaj popisih gorski javor in brest (Acer pseudoplatanus in Ulmus glabra) enako pokrovnost kot bukev. Z nomenklaturno revizijo zveze Aremonio-Fagion so Marinček et al. v sintaksonu Lamio orvalae-Fagetum združili asociacije: Fagetum croaticum boreale monta-num corydaletosum (Hrvaška), Orvalae-Fagetum (Snežnik), Dentario-Fagetum n.prov., Enneaphyllo-Fagetum (vse variante ?), Lamio orvalae-Fagetum croaticum, Lamio orvalae-Fagetum slovenicum Košir ??, Lamio orvalae-Fagetum praealpinum, Lamio orvalae-Fagetum praedinaricum in Lamio orvalae-Fagetum Horvat sensu Bertović in Lovrić 1987, ki naj bi bil »Phan-tomname«. Nomenklaturna revizija našega bukovja ni narejena na podlagi tabelarnih analiz temveč po principu podobnem Prodromusu, vendar z navedenimi nomeklaturnimi tipi kot lectotip hoc loco. GozdV 65 (2007) 9 # # Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji 3 NOMENKLATURNE REVIZIJE V JUGOZAHODNI EVROPI V velikih akcijah sintaksonomskih revizij je bila tudi bukovim gozdovom v sosednjih deželah Avstrije in jugozahodne Nemčije dana velika pozornost. V naše področje sežeta predvsem študiji Oberdorfer-ja (1992) in Willner-ja (2002), v manjši meri tudi J. Moravca. Oba avtorja izhajata iz tabelarne analize obsežnega teritorija. Bukove gozdove obravnavata precej različno in imata tudi do bukovja v naših krajih zelo različne poglede. Kot primer, Oberdorfer obravnava rastlinske vrste, kot so Lamium orvala, Aremonia agrimonioides, Vicia oroboides in Rhamnus fallax kot nakazovalce presvetlitve ali regresije, z drugačnim sociološkim težiščem, npr za Lamium orvala v zvezi Alliarion in ne kot specifične vrste bukovih gozdov. Willner pa ugotavlja, da nakazujejo bukovi gozdovi severnih Alp in švicarske Jure večjo povezavo z ilirskim prostorom (upoštevaje rastišča in višinsko stopnjevitost) kot z drugimi združbami v svojem območju. Vendar je ponovno uveljavil zvezo Asperulo-Fagion Tüxen, opustil zvezo Aremonio-Fagion (=Fagion illyricum) iz te zveze pa prevzel podzvezo poimenovano kot Lamio orvalae-Fagenion, ki jo uvršča v zvezo Asperulo-Fagion. Oberdorfer in Willner sta se usmerila na primerjavo splošnih diferencialnih razlik med posameznimi vegetacijskimi enotami. Njun cilj je bil generalizirati vegetacijske enote in jih združiti v sintaksone po sličnosti vegetacijske sestave. Pri tem sta se morala v dobri meri odreči ugotavljanju rastiščnih posebnosti, ki so sicer deklarirane kot nujni razpoznavni znak posameznih vegetacijskih enot, po Willnerju »nefloristična značilnost asociacij«, ker so bili za njihov pristop neobvladljivi. Oblikoval pa je grupe asociacij po vegetacijski stopnjevitosti in po humo-karbonatnih oziroma »na glini bogatih« tleh. Tako »nefloristično« opredelitev asociacije lahko primerjamo z opredelitvijo asociacije po določenih skupinah rastlin iz njene celotne rastlinske sestave. Willner je predstavil združbo Lamio orvalae-Fage-tum (Borhidi 1963) s povprečnimi vrednostmi iz 73 popisov Koširja (1979), 16 popisov Horvata (1938), 17 popisov Cimperška (1988), 5 popisov Zeitlinger in Zukrigla (1994- Avstrija), 2 popisov Nardinija (1994 Italija)…torej iz povsem različnih klimatskih, geoloških, petrografskih in posledično tudi edafskih okolij. Prvotno opredelitev združbe z lectotipom po Horvatovi subasociaciji –corydaletosum je Willner predstavil v bistveno širšem florističnem, ekološkem in sindinamičnem intervalu. Pri tem ni dosledno GozdV 65 (2007) 9 upošteval svojega osnovnega izhodišča za opredelitev sintaksona (točka 2, str. 344) tj, da »združbo lahko obravnavamo kot asociacijo le tedaj, če se od sosednjih razlikuje po katerekoli nefloristični značilnosti npr. tal, nadmorske višine, areala itd.« Ker je posplošil singenezo posameznih združb (v primerjavo ne vključuje le submediteranskega bukovja), je prezrl tudi različne razvojne stopnje združb, pomešal je klimaksne in razvojno samosvoje združbe ali drugače, pomešal je združbe na razvitih rjavih tleh (navodno »glinasta« tla /eutrična ali distrična ?/) z združbami na rjavih rendzinah in rendzinah. Pri obravnavi bukovih gozdov, ki oblikujejo tako klimaksne kot razvojno samosvoje združbe v okviru tako širokega ekološkega intervala, bi pričakovali da bo postavljeno v ospredje poleg geološke pripadnosti teritorija še in predvsem petrografski substrat kot izhodišče za oblikovanje tal. Še posebej velja poudariti, da je Horvat opredelil to vegetacijsko enoto (–corydaletosum) kot subaso-ciacijo in ne kot jo obravnava Willner, kot facies. To je razvidno že iz njegove prestavitve združbe (stran 197) kjer navaja kot primer za facies popis št. 21 iz iste tabele III in iste subasociacije, in sicer kot facies z Allium ursinum (pokrovnost 5.5), »…ki bi ga če bi sledili principu Tüxena lahko posebej predstavili«. Ker facies ni predmet Kodeksa je Willner združbo v celoti pripisal Borhidiju (Lamio orvalae-Fagetum Borhidi 1963). Willnerjevo nadaljnjo posploševanje po Borhidiju preimenovane združbe Enneaphyllo-Fagetum v Lamio orvalae-Fagetum, je dalo tej združbi povsem novo vsebino, ki je floristično in rastiščno bistveno širše zajeta kot prvotno opredeljena vegetacijska enota bukovja v Sloveniji. To je privedlo do tako širokega pojmovanja našega bukovja kot ga poznamo pod imeni Fagetum praealpino-dinaricum, Dentario-Fagetum ipd. S predstavitvijo arealnih kart opisanih in postavljenih sintaksonov se je celo približal ali nadomestil nekdanjo geografsko členitev in poimenovanje asociacij v tem delu Evrope. 4 PRIMERJAVA GORSKEGA BUKOVJA PO AFINITETNI POVEZAVI Kako opredeljuje združba Lamio orvale-Fagetum po Willnerju naše gorske bukove gozdove, bomo poskušali predstaviti z afinitetno (koeficientom podobnosti) povezavo med vegetacijskimi enotami gorskega bukovja na primerjanem teritoriju. Številčna primerjava vegetacijskih enot omogoča 367 # # Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji primerjanje množice fitocenoz, združb ali drugih vegetacijskih enot po odstotku rastlinskih vrst, ki so skupne medsebojno primerjanim enotam. Pri tako obsežnih primerjavah nam dajejo objektiven kriterij stopnje podobnosti vegetacijskih enot vsaj po kriteriju prezence rastlinskih vrst. Podobnosti po pokrovnosti teh skupnih vrst pa ne moremo vključiti v to primerjavo zaradi zelo različne predstavitve sintetičnih tabel. Za tako številčno primerjavo smo uporabili računalniški program VALORIZR, narejen za vrednotenje gozdnih rastišč (1992). Skupno podobo o podobnosti vegetacijskih enot dopolnjuje njihov ekološki spekter podan z deležem (odstotkom) rastlinskih vrst pripadajočih posameznim ekološkim grupam, ki so oblikovane po stopnji navezanosti rastlin na vlažnost rastišča in kislost tal (humusne oblike) (Košir 1992). Tudi ta postopek je narejen s programom VALORIZR (1992). Rastlinsko kombinacijo združbe Lamio orvalae-Fagetum po Willner-ju bomo primerjali z združbo Fagetum croaticum boreale corydaletosum, ki je loško razpet v širok interval. Iz afinitetne povezave je razvidno, da se z visoko stalnostjo skupnih vrst (64 %) povezuje z našim bukovjem z mnogolistno mlajo, ki naseljujejo zelo globoka preklimaksna tla na krednem flišu. Z gorskim bukovjem na ostalem območju preddinarskega teritorija, ki naseljuje apneno/dolomitno podlago in srednje globoka tipična pokarbonatna rjava tla (na apnencu oz. dolomitu) se povezuje še vedno z 61 %. To je razumljivo, saj je poleg našega bukovja z mnogolistno mlajo, vključil v predstavitev združbe tudi bukovje iz Avstrije in Italije na apneno/dolomitnih podlagah. Zato pa je bistveno manjša povezava njegove združbe s Horvatovo združbo Fagetum (croaticum boreale) montanum corydaletosum (51 %), ki je sicer izbrana kot lectotip za Lamio orvalae–Fagetum po Borhidiju. Povezava naših bukovih gozdov z mnogolostno mlajo s sintaksonom-corydaletosum je nekaj nižja, 48 %, podobna je tudi povezava z ostalim preddi-narskim gorskim bukovjem na apneno dolomitni izbrana kot lectotip za združbo Lamio orvalae- podlagi, 43 %. Toda preddinarsko gorsko bukovje Fagetum po Borhidiju, in z našimi bukovimi gozdovi z mnogolistno mlajo Enneaphyllo-Fagetum var. Dentaria polyphylla subass. caricetosum pendulae (tabela 1). V primerjavo so vključeni še gorski bukovi gozdovi iz osrednje Slovenije, to je gorsko bukovje, ki ga naši avtorji obravnavajo kot Lamio orvalae-Fagetum s.l. ter alpsko bukovje južnega obrobja Alp, Anemono-Fagetum homogynetosum. Ker so v ospredju primerjave bukovi gozdovi z mnogolistno mlajo, smo v primerjavo vključili tudi se v približno enaki meri povezuje z alpskim gorskim bukovjem 45 %, o kakršni koli povezavi bukovja z mnogolistno mlajo in alpskega gorskega bukovja ne moremo govoriti. Povzamemo lahko, da ima naše preddinarsko klimaksno gorsko bukovje nekakšen vmesni položaj in zato bomo tega osvetlili s podrobnejšo primerjavo vegetacijskih enot tega območja. Tako opredeljeni sintakson Lamio orvalae-Fage-tum, ki zajema tako paraklimaksne kot klimaksne bukovje z mnogolistno mlajo iz severnega obrobja bukove gozdove, ne more biti osnova za splošno Alp (severovzhodna Švica) Dentario polyphyllae- aplikacijo kot klimaksna združba našega preddi-Fagetum Oberdorfer et Müller 1984. narskega teritorija. Willnerjev Lamio orvalae-Fagetum, ki ga je povzel Iz afinitetne analize je razvidno, da ima naše po Borhidiju in ga nadgradil s popisi klimaksnih bukovje z mnogolistno mlajo s švicarskimi bukovimi bukovih gozdov iz bližnje in daljna okolice, je eko- gozdovi z mnogolistno mlajo 22 % skupnih vrst. Tabela 1 Primerjava afinitetne povezave po stalnosti si bukovjem od Hrvaškega Zagorja do južnega c Lamio orvalae-Fagetum (PD WEF-3) podobnost po stalnosti Popis Lamio or.-Fagetum (LoF) po Willner 817 Enneaph.-Fagetum polyphyllet. Košir. 653 Fag.mont.corydaletosum Horvat 818 EF var.Helleborus s.l. - Tuhinj, Kam. B. 782 Anemono-Fagetu homogynetosum 810 D.polyphyllae-Fagetum - Oberdorfer 655 cupnih vrst med gorskim brobja Alp z Willnerjevim N 12 3 4 5 6— 115 81 82 96 71 1 0 64 51 61 21 [ 17 30 2 64 0 48 43 22 12 26 19 3 51 48 | 0 28 19 4 61 | 43 28 0 5 21 17 6 | 45 106 6 30 22 12 26 368 GozdV 65 (2007) 9 # # Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji Table 1 Willnerjev sintakson Lamio orvalae-Fagetum ima s tem švicarskim bukovjem po odstotku skupnih vrst nekaj večjo, 30 % povezavo. Rezultate afinitetne presoje preverjamo in dopolnjujemo z ekološkim spektrom združb, ki je pred-Tabela 2 stavljen s stalnostjo rastlinskih vrst v odstotkih, ki pripadajo posameznim ekološkim grupam. Ekološke grupe (skupine) so oblikovane po stopnji vlažnosti in kislosti tal na rastiščih združb, ki jih rastline naseljujejo. Primerjava ekoloških spektrov o CO O) o cz o C o gorskega bukovja od Hrvaškega .<*! P 3 m via IS kal fn kis o Zagorja do južnega obrobja Alp z O O. 1 o CD o CO F o ./a ¦J2 2 ur j*: Willnerjevim Lamio orvalae-Fagetum (ES_WEF) Štev. Zelo Zmer Svež Vlažr Povir Spre Mokr Nevti Slabe Zmer Kislo Zplo la Ib II III IV V VI 1 2 3 4 5 Lamio or.-Fagetum (LoF) po Willner 817 1 1 61 23 13 1 36 50 11 3 Enneaphyllo-Fag.polyphylletosum Košir. 653 - + 52 28 19 + 35 52 9 3 Fag.mont.corydaletosum Horvat 818 - + 44 17 39 + 68 31 1 Enn.-Fag.var.Helleb. s.l. -Tuhinj, Kam.B. 782 2 5 74 10 9 + 58 24 14 4 Anemono-Fagetum homogynetosum 810 - 5 58 28 9 + 32 19 32 12 6 Dentario-polyphyllae-Fag - Oberdorfer 655 " 2 48 22 16 11 1 28 42 22 8 1 Table 2 Comparison of ecological spectra of Moisture ent mountain beech forest from Croatian ?* cb o tj Zagorje to the southern edge of the Alps with the Willner Lamio orvalae-Fagetum (ES_WEF) Inv. Number Very dry Moderately d Cool Moist Headwater re Alt. Moist Wet Neutral/alkale Lightly acid Moderately a Acid Very acid la Ib II III IV V VI 1 2 3 4 5 Lamio or.-Fagetum (LoF) after Willner 817 1 1 61 23 13 1 - 36 50 11 3 - Enneaphyllo-Fag.polyphylletosum Košir. 653 - + 52 28 19 + - 35 52 9 3 - Fag.mont.corydaletosum Horvat 818 - + 44 17 39 + - 68 31 1 - - Enn.-Fag.var.Helleb. s.l. -Tuhinj, Kam.B. 782 2 5 74 10 9 + - 58 24 14 4 - Anemono-Fagetum homogynetosum 810 - 5 58 28 9 + - 32 19 32 12 6 Dentario-polyphyllae-Fag - Oberdorfer 655 - 2 48 22 16 11 1 28 42 22 8 1 GozdV 65 (2007) 9 369 ^ # Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji Grafikon 1 Iz ekološkega spektra primerjanih združb (tabela 2) so razvidne njihove rastiščne posebnosti. Te bomo poskušali predstaviti primerjalno: 1. V bukovju z mnogolistno mlajo, tudi švicarskem, prevladujejo rastlinske vrste slabo kislih tal. Vendar so tudi med njimi razlike: severno alpsko bukovje z mnogolistno mlajo ima večji delež zmerno kislih in kislih vrst in večji delež vrst, ki nakazujejo na spremenljivo vlažnost in na psevdooglejena tla. Za nekoliko večjo kislost in manjšo vlažnost rastišča nakazujejo rastlinske vrste združbe Lamio orvalae-Fagetum po Will-nerju, kar lahko povežemo s popisi, ki posplošujejo združbo na širši teritorij drugačnih rastiščnih razmer. 2. Iz grafičnega prikaza deleža rastlinskih vrst (grafikon 1), ki pripadajo posameznim ekološkim grupam je razvidno, da združba Fagetum montanum corydaletosum izbrana za lectotip združbe Lamio orvalae-Fagetum, opredeljuje zelo vlažne gorske bukove gozdove, kot jih je opredelil tudi avtor sam, in pretežno nevtralna do slabo kisla tla. 3. Klimaksna združba preddinarskega gorskega bukovja, ki je vključena v to primerjavo naseljuje pretežno sveža (do zmerno vlažna) rastišča na 370 nevtralnih do slabo kislih tleh. Prisotne so tudi vrste, ki nakazujejo na bolj vlažna rastišča in ali na zmerno kisle talne razmere. 4. Rastlinske vrste klimaksnega gorske bukovja alpskega sveta nakazujejo na prevladujoča sveža do vlažna rastišča in na pretežno slabo do zmerno kisla tla z zaznavno pokrovnostjo rastlinskih vrst kislih ali zelo kislih rastišč. Ekološki spekter bukovih gozdov z mnogo-listno mlajo je zelo podoben z združbo opisano v severovzhodni Švici. Združbi sta si podobni tudi po donosnosti, ki je nad povprečjem drugih gorskih bukovih gozdov (Rk = 10,3 do 10,6). Gorski bukovi gozdovi preddinarskega teritorija na apneno/dolomitni podlagi in na karbonatih bogatih trdih klastitih, se razlikujejo od ostalih primerjanih po manjši vlažnosti ratišč in prevladujočimi nevtralnimi do slabo kislimi tlemi. To so klimaksni bukovi gozdovi na srednje globokih tleh in s povprečno donosnostjo. Rastiščni koeficient (Rk) je od 7,3 do 8, na rastiščih z bolj razvitimi rjavimi tlemi tudi nad 8. Na podlagi navedenih ugotovitev in primerjav prihajamo do zaključka, da sintakson Lamio orvalae-Fagetum ustrezno opredeljuje Horvatovo zonalno GozdV 65 (2007) 9 # # Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji klimaksno asociacijo iz katere je izbran lectotip in tudi za bukovje, ki ga po sličnosti rastišč, vegetacijske sestave in singeneze lahko priključimo kot posebno vegetacijsko obliko k tej asociaciji. Kot basionim za združbo Lamio orvalae-Fagetum se lahko ohrani le Horvatova združba Fagetum (croaticum boreale) montanum corydaletosum in morda »Phantomname« Lamio orvalae-Fagetum Bertović in Lovrić 1987, vse ostala navedene paraklimaksne in klimaksne združbe (gorskega) bukovja ne sodijo pod ta sintakson. Postavlja se vprašanje, kako obravnavati naše gorsko bukovje ? 1. Pod imenom Fageto-Lamietum orvalae Horvat (1938), ali njegovo inverzno oblika imena Lamio orvalae-Fagetum, je predstavljena med drugim tudi združba gorskega bukovja Hrvaške Fagetum croaticum montanum s subasociacijama corydaleto-sum in lathyretosum. Subasociaciji sta si floristično tako različni, da so eno izbrali za lectotip združbe gorskega bukovja Lamo orvalae-Fagetum, drugo pa kot lectotip za submontansko združbo Vicio oroboidi-Fagetum Pocs et Borhidi 1960. Borhidi je uporabil poimenovanje Lamio orvalae-Fagetum croaticum le za subasaciaciji –corydaletosum (karbonatna podlaga, diferencialne vrste predvsem geofiti) in abietetosum (silikatna podlaga!) (str. 84). 2. Z imenom Lamio orvalae-Fagetum slovenicum je Borhidi preimenoval naše bukovje Enneaphyllo-Fagetum caricetosum pendulae, ki je bilo tedaj (1962) opredeljena v obliki z mnogolistno mlajo tj. var. Dentaria polyphylla, ki na širšem Dolenjskem naseljuje strnjene površine ali se izmenjuje z drugim bukovjem, pretežno v gorski stopnji, mestoma sega tudi v podgorsko stopnjo (Radulja). 3. Ob nomenklaturni reviziji (1992) so naši avtorji izbrali za lectotip združbe Lamio orvalae-Fagetum en popis iz Horvatove subasociacije –corydaletosum. Iz primerjav vidimo, da sta združbi bukovja z mnogolistno mlajo, po Borhidiju Lamio orvalae-Fagetum, in Horvatova subasociacija -cory-daletosum tako floristično kot rastiščno povsem različni. 4. Willner je (2002) združbo Lamio orvalae-Fagetum apliciral še širše, na celoten areal velike mrtve koprive. Obravnava jo kot enotno združbo zlepljeno iz navedenih popisov iz Avstrije, Italije, Slovenije in Hrvaške. Tak Willnerjev pristop do določene mere popravlja opredelitev teritorialnih združb (»Gebietsausbildung«), s katerimi utemeljuje različnost v isto asociacijo združenih vegetacijskih enot. Willnerjeve asociacije Lamio or valae-Fagetum taka razčlenitev po teritorijih ni prizadela. GozdV 65 (2007) 9 Pod ta sintakson Lamio orvalae-Fagetum, ki je floristično kot rastiščno tako različno uporabljan in opredeljen, ne moremo uvrščati naših preddinar-skih gorskih bukovih gozdov, ki so tako različni po florističnih kot »neflorističnih« značilnostih. Tega ne rešuje niti nadaljnje razločevanje raznih oblik tega sintaksona, ker so si te vegetacijske enote med seboj sicer še podobne (glej v nadaljevanju sintetično fitocenološko tabelo), vendar postopno vse bolj oddaljene, ali od prvotne predstavljene vsebine združbe, ali od izbranega lectotipa združbe. Posplošena aplikacija tako opredeljene makro-združbe Lamio orvalae-Fagetum na ostale gorske gozdove Hrvaške in Slovenije (in celo na del Avstrije in Italije) ne opredeljuje teh gozdov tako, da bi zadostila praktičnim potrebam gozdarstva pri spoznavanju rastiščnih razmer v konkretnih fitocenozah in sestojih. Da bi lahko nakazali osnovne lastnosti naših preddinarskih gorskih bukovih gozdov smo primorani ponovno poseči v opredeljevanje teh vegetacijskih enot in jih bomo zato vegetacijsko in rastiščno razčlenili. K sami nomenklaturni reviziji je potrebno pripomniti, da je v celoti prilagojena botaničnem principu poimenovanja rastlinskih vrst (idiotaksonomska nomenklatura) na katerem je tudi zasnovan Kodeks (Barkmann, J.J., Moravec, J.,Rauschert, S). Avtorji Kodeksa se zavedajo, da klasifikacija sintaksonov ni znanost, temveč le »praktično pomožno sredstvo«. Avtorji poudarjajo, da je »ime le listek z napisom«. Toda vsebina listka ni samo ime združbe temveč tudi avtorjevo ime, ki je opredelil vsebino tega listka tj. ekološko vsebino združbe. »Listka z napisom«, ki je dal vsebino imenu združbe ne smemo zamenjati z drugim »napisom«, ki ima drugačno vsebino. Ravno to pa se dogaja pri nomenklaturni reviziji bukovih gozdov povsod tam kjer se lovi »prvenstvo« imena ne glede na vsebino, ki jo je avtor pod tem »listkom« predstavil. Prvenstvo se lahko uveljavlja le za združbe enake vsebine. Revizija mora zajeti enaka poimenovanja za različno vsebino (vegetacijsko in rastiščno), tj homonime. Enaka vsebina pa ni to, da pod »prvenstveno« ime združimo kopico vegetacijsko in rastiščno že opisanih asociacij in oblikujemo z njimi nekakšno makro asociacijo, ki je ni mogoče definirati z fitocenozami oblikovanimi v mejah sprejemljive homogenitete, ali po Braun-Blanquetu, s fitocenozami, ki imajo sicer vsaka svoj individualni razvoj vendar se razvijajo v smeri istega skupnega cilja. Ekološko preširoko predstavljena asociacija daje veliko preohlapne informacije za gospodarjenje z gozdom v okviru njenih fitocenoz. Poznavanje rastiščnih razmer je za gospodarjenje z gozdom zelo 371 # # Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji pomembno, ker je od rastiščnih dejavnikov odvisna stabilnost ekološkega kompleksa združbe – vegetacija pa je predvsem indikator rastiščnih razmer in sindina-mike združbe. Pri gospodarjenju z gozdovi so za nas pomembne rastiščne in cenološke lastnosti združbe, ki nam dajejo usmeritve za usklajeno obnovo sestojev s proizvodno dobo gozdov, uspešno pomlajevanje, optimalno biološko in ekonomsko drevesno sestavo gozdnih fitocenoz, preprečevanje regresije združbe, obnovo degradiranih gozdnih rastišč in s tem aktivno vključevanje gozda v oblikovanje, ohranjanje in zagotavljanje progresije širšega ekosistema. Praktičen pomen za gozdarstvo imajo le združbe, ki so rastiščno v taki meri specifične, da nimajo le različne donosne sposobnosti, temveč predvsem različne lastnosti, katere je potrebno upoštevati pri gozdnogojitvenih ukrepih. Tako ne gre združevati gozdnih fitocenoz zelo različnih rastiščnih razmer v isto združbo (asociacijo) in obratno, gozdne fito-cenoze zelo sličnih rastišč po razlikah v floristični sestavi uvrščati v različne asociacije. Vsaka razlika v vegetacijski sestavi fitocenoze sicer nakazuje na razlike v rastiščnih razmerah, vendar teh rastiščnih posebnosti pogosto ne zaznamujemo, ali si jih ne znamo razložiti in ovrednotiti, ali pa jih ocenjujemo v okviru individualnega razvoja posameznih fito-cenoz iste asociacije. Naša razprava je v določenem delu za gozdarsko stroko morda manj relevantna, toda ker se z gozdarsko fitocenologijo na nek način vključujemo v proučevanje širšega ekosistema katerega sestavni del je tudi gozd, je le potrebno, da zavzamemo stališče tudi do drugačnih pristopov in botaničnih razprav. Vsekakor je potrebno primerjati naše bukovje z drugimi gorskimi bukovimi gozdovi v ožji in širši regiji ter jih umestiti v ta prostor po primerljivih vegetacijskih in ekoloških kriterijih. V prihodnje bomo morali tako ponovno obravnavati tudi gozdove jelke in bukve. 5 PRIMERJALNA FITOCENOLOŠKA TABELA STALNOSTI RASTLINSKIH VRST V GORSKIH BUKOVIH GOZDOVIH IN NJIHOVA OPREDELITEV. 5.1 Pregled primerjanih vegetacijskih enot Podrobnejši vpogled v gorsko bukovje bomo podali s fitocenološko tabelarno primerjavo naših gorskih bukovih gozdov iz celotne Slovenije s sosednimi 372 sličnimi združbami. V primerjavo z njimi smo vključili bukove gozdove Hrvaške, ki obdajajo naše ozemlje na jugu kot jih je predstavil Horvat (1938) z združbo Fagetum croaticum boreale montanum corydaletosum - v nadaljnjem Lamio orvalae-Fagetum - in Fagetum croaticum boreale montanum lathy reto-sum - v nadaljevanju poimenovano v inverzni obliki Lathyro vernae-Fagetum n.inv. Iz severnega obrobja preddinarskega sveta je v primerjavo vključeno gorsko bukovje z južnega obrobja Alp, Anemono-Fagetum Tregubov 1957 in sicer z oblikami Anemono-Fagetum homogynetosum in -dentarietosum digitatae. Sorodni gorski bukovi gozdovi iz severnega predalpskega obrobja (Avstrija, Švica, jugozahodna Nemčija) so predstavljeni z združbo Cardamino trifoliae-Fagetum Oberd. et Müll. 1984, iz podzveze Lonicero-Fagenion (=Fagion illyricum Horvat 38). Predstavljena je s popisi iz severne Avstrije in južne Bavarske. (V to združbo so vključene združbe Aposerido-Fagetum, Oberd. 57 Dentario-Fagetum cardaminetosum Mayer et Hoffman 1969 in Helleboro-Fagetum p.p. Zukrigl 1973). Iz iste podzveze je v primerjavo vključena združba Dentario pollyphyllae-Fagetum Oberd. et Müll. 1984, ki zajema 56 popisov iz severovzhodne Švice, kjer naseljuje izolirane otoke. V primerjavo je vključena tudi združba Dentario ennaeaphylli-Fagetum Oberd. 57 ex W.et A. Matusz-kievicz 1960 (=Fagetum sudeticum Preis 1938, ki je priključena podzvezi D.glandulosae-Fagenion Ober. & Müll. 84 = Fagion dacicum) in je predstavljena s 67 popisi iz Bavarskega gozda, Švabske Jure in Frankovskega gozda. Nekaterih na tem območju opisanih gorskih bukovih gozdov nismo vključili v končno primerjavo, ker so že predhodne primerjave pokazale na veliko različnost čeprav smo ravno od njih pričakovali določeno sorodnost (npr. Helleboro macranthi-Fagetum Pelcer 1972, Helleboro nigrae-Fagetum Zukrigl 1973, ki jo delno upošteva (p.p.) Oberdorfer v združbi C ardamino trifoliae-Fagetum) ipd. Naše gorske bukove gozdove smo predstavili s fitocenološkimi popisi iz posameznih predelov Slovenije (Dolenjsko, Kočevsko, Haloze, Zasavje, Notranjsko in osrednje slovensko). Popisi so bili po posameznih območij združeni v fitocenološki tabeli in nato na podlagi podobne vegetacijske sestave (koeficient podobnosti po stalnosti skupnih vrst) razčlenjeni in združeni v posamezne vegetacijske enote širšega območja, ki smo jih začasno poimenovali. Te vegetacijske enote, ki predstavljajo sintezo GozdV 65 (2007) 9 # # Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji Grafikon 2 iz večjega števila popisov, so vključene v nadaljnjo primerjavo po stalnosti rastlinskih vrst. Poleg teh vegetacijskih enot so v primerjavo vključene tudi že opisane gozdne združbe (Isopyro-Fagetum, Savensi-Fagetum in Enneaphyllo-Fage-tum) ter Lamio orvalae-Fagetum Marinčka 1981, s popisi iz osrednjega dela Slovenije in Marinčka & Zupančiča 1977 (p.p.) iz skrajne južne Slovenije (Kočevskega). Pod »oznaka popisa« so torej predstavljene tako že opredeljene vegetacijske enote (opisane kot gozdne združbe) kot tudi neopredeljene vegetacijske enote za katere skupaj z že opredeljenimi iščemo položaj v sklopu gorskih bukovih gozdov našega pred-dinarskega območja. V razpredelnici koeficientov podobnosti so primerjani s hrvaškim bukovjem, alpskim bukovjem južnega obrobja Alp in bukovimi gozdovi severnega obrobja Alp. V primerjalni tabeli gorskega bukovja so se oblikovale značilne grupacije vegetacijskih tipov. Na prvih dveh mestih sta se uvrstili združbi visokogorskega bukovja, ki smo ga pritegnili v primerjavo GozdV 65 (2007) 9 zaradi skupnega areala z bukovjem z mnogolistno mlajo. Horvatovi gorski bukovi gozdovi opisani v neposredni soseščini, ki so osnova ugotavljanja položaja naših bukovih gozdov, so se uvrstili med gorsko bukovje preddinarskega območja Slovenije tako (koloni 7 in 8), da razmejujejo bukove gozdove z mnogolistno mlajo (kolone 3 do 6) od ostalih gorskih bukovih gozdov Slovenije. Ti so se grupirali v kolonah od 9. do 22. mesta in zavzemajo na razpredelnici vmesni položaj med hrvaškim in našimi alpskim gorskim bukovjem (Anemono-Fagetum, koloni 23 in 24). Za alpskim gorskim bukovjem so se razvrstile združbe bukovja severnega obrobja Alp, Cardamino trifoliae-Fagetum, Dentario polyphyllae-Fagetum in Dentario enneaphylli-Fagetum, ali bolje uvrstile so se med naše alpsko bukovje in bukovje z mnogolistno mlajo. Iz grafičnega prikaza (grafikon 2) tabele koeficientov podobnosti, ki je sestavni del primerjalne fitocenološke tabele 3, so omenjene grupacije nazorneje predstavljene. 373 # ^ Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji Tabela 3 Table 3 1. Enološki spekter gorskega bukovja (TB 809) 2. Koeficienti podobnosti za gorske bukove gozdove v primerjavi s sosednjimi bukovimi gozdovi 650 649 653 790 792 811 814 813 Zaporedna številka združbe 1 2 3 4 5 6 7 8 Isopyro-Fagetum pollyphylletosum 1 0 68 28 37 26 33 23 12 Savensi-Fagetum pollyphylletosum 2 69 0 62 65 61 62 32 27 EF pollyphyllet. - Gorjanci, Boč 3 28 63 0 83 93 80 26 41 EF pollyphylletosum - Dolenjsko 4 38 65 83 0 77 68 28 32 & EF caricet.pendulae Novom - Rog 5 26 61 93 77 0 77 28 49 LoFasperul. - ZUP.&M. Kočevsko 2 6 33 62 80 68 77 0 28 47 Fag.corydal. HORV. - LECTOTIP 7 23 32 26 28 28 28 0 29 Fagetum lathyretosum, HORVAT 8 12 27 41 32 49 47 29 0 EF v.Geranium nodos.- Loška dol. 9 19 37 49 37 57 50 16 51 LoF d.pentaphyllae - MARINČEK 10 27 59 58 56 64 53 19 28 EF v.Vinca minor - Lubnik, K .Bistrica 11 21 35 55 48 59 50 25 24 EF v. Helleborus - Polhograj.d. 12 29 39 64 52 65 60 24 31 EF h. rotundatum Boč - Gorjanci 13 12 40 53 45 72 53 16 61 EF h.rotundatum - Boč 14 15 32 49 55 63 42 26 42 EF v. Helleborus - Konjiška g. 15 18 43 54 42 71 50 19 65 EF v. Helleborus - Bohor 18 11 29 39 30 46 36 13 50 EF v. Helleborus - Bohor 16 13 24 27 28 32 24 7 28 EF v. Helleborus - Konjiška g. 17 22 39 55 56 69 59 17 47 EF v. Helleb. - Tuhinjsko, Kam.B. 19 17 29 43 35 54 40 9 49 EF v. Helleborus - Boč 20 17 24 34 33 41 28 12 37 EF v. Helleborus - Polhograj.d. 21 34 31 48 51 59 40 18 29 EF v. Helleborus - Zasavska Gora 22 13 24 45 31 52 30 9 34 Anemono-Fag. d.digitatae 23 18 16 23 19 29 19 4 13 Anemono-Fag.homogynetosum 24 17 15 17 15 20 16 3 10 OBERD. - Cardamino trifoliae-Fagetum 25 14 28 32 24 34 36 7 26 OBERD.- D.enneaphyllae-Fagetum 26 22 36 33 27 23 27 9 13 OBERD.- D.pollyphyllae-Fagetum 27 12 29 22 16 22 25 5 12 GozdV 65 (2007) 9 # # Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji 798 815 785 778 630 794 624 786 787 783 782 797 779 781 809 810 657 654 655 9 10 11 12 13 14 15 18 16 17 19 20 21 22 23 24 25 26 27 19 27 21 29 12 14 18 10 13 22 17 17 34 13 18 17 14 21 12 37 59 35 38 39 32 43 29 24 39 29 24 31 24 16 15 28 36 29 49 58 55 64 53 49 54 39 27 55 43 34 48 44 23 17 32 33 22 m 37 55 48 52 45 55 42 30 28 56 35 33 51 31 19 15 24 27 16 57 64 59 64 72 63 71 46 32 69 54 41 59 52 29 20 33 23 22 50 53 50 60 53 42 50 36 24 59 40 28 40 30 19 16 36 27 25 16 19 25 24 16 26 19 13 7 17 9 12 18 9 4 3 7 9 5 51 27 24 31 61 42 65 50 28 47 49 37 29 34 13 10 26 13 12 0 52 49 58 61 37 68 59 41 65 67 46 50 59 34 28 45 26 29 52 0 81 66 57 42 56 41 30 65 54 40 62 36 34 27 40 36 21 49 81 0 68 50 48 49 30 30 70 54 49 58 42 40 27 39 34 17 58 66 68 0 52 57 55 46 39 63 59 38 77 50 38 30 41 51 26 61 57 50 52 0 72 88 70 50 73 72 49 44 59 26 21 46 31 27 37 42 48 57 72 0 62 59 47 62 55 50 59 51 18 15 23 24 17 68 56 49 55 88 62 0 81 51 76 81 49 56 70 32 25 47 27 28 59 41 30 46 70 59 81 0 75 52 73 47 40 67 25 20 31 18 16 41 30 30 39 50 47 52 75 0 47 62 60 46 57 34 31 20 16 10 65 65 70 63 73 62 76 52 47 0 79 60 63 56 39 32 47 32 22 67 54 54 59 72 55 81 73 62 79 0 62 62 78 52 45 45 28 26 46 40 49 38 50 50 49 47 60 60 62 0 48 62 31 29 22 20 13 50 63 58 77 44 59 56 40 46 63 62 48 0 50 45 36 26 28 12 59 36 42 50 59 51 70 67 57 56 78 62 50 0 51 40 31 15 21 34 34 40 38 26 19 32 25 34 39 52 32 45 51 0 94 29 18 15 28 27 27 30 21 15 26 20 31 32 45 29 36 41 94 0 28 19 19 45 40 39 41 46 23 47 31 20 47 45 22 26 31 29 28 0 59 74 27 36 34 51 31 24 27 18 17 32 28 20 28 15 18 19 59 0 49 30 21 17 26 27 17 28 16 10 22 26 13 12 21 15 19 74 49 0 GozdV 65 (2007) 9 375 # # Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji 3. Primerjalnam tabela gorskih bukovih gozdov Slovenije, Hrvaške in JZ Evrope po stalnosti vrst; (lectotyp po pokrovnosti) Oznaka popisa / veget. Enote ## ## ## ## ## ## ## ## Rk 8,4 10,6 10,6 10,3 8,7 9,0 8,4 8,9 Število popisov (494) 19 20 18 20 5 18 1 14 Zaporedna številka združbe 1 2 3 4 5 6 7 8 Nadmorska višina 1050 900 650 650 620 710 680 500 Podlaga : 2- apneni kredni fliš, 4, 5 - apnenec, 6 - dolomitizirani apnenec ali apneni dolomit 4 2 2 2 4 4 4 4 Carici pendulae-Fagetum & Skupne vrste gorskih bukovih gozdov Fagus sylvatica: I-a II-2 5 5 5 5 5 5 4 5 Fagus sylvatica: I-c II-2 5 5 5 5 5 5 2 3 Acer pseudoplatanus: I-a IV-1 5 4 5 5 4 3 1 Acer pseudoplatanus: I-c IV-1 5 4 5 5 4 5 1 3 Cardamine enneaphyllos II-1 5 3 4 4 4 1 5 Mycelis muralis II-2 1 3 3 3 5 3 1 4 Daphne mezereum: G II-1 1 3 3 4 5 5 + 5 Polygonatum multiflorum II-2 2 4 3 4 5 4 + 5 Paris quadrifolia III-1 5 4 5 5 3 5 1 5 Viola reichenbachiana II-2 4 4 4 4 4 + 3 Euphorbia amygdaloides II-3 1 1 2 1 2 1 + 4 Oxalis acetosella II-3 2 3 3 3 1 5 + + Carex digitata II-3 1 1 1 1 + 5 Senecio fuchsii II-3 1 3 3 3 2 3 2 3 Skupne vrste vsem “ilirskim” gorskim bukovim gozdovom Lamium orvala IV-1 3 4 4 5 5 1 5 Cyclamen purpurascens II-1 1 1 2 4 5 2 + 5 376 # GozdV 65 (2007) 9 ? # ¦¦ ¦ t Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji ## ## ## ## ## ## ## ## ## ## ## ## ## ## ## ## ## ## ## 8,6 7,5 7,9 7,2 8,5 8,5 8,2 7,2 7,7 7,5 7,0 7,0 7,0 7,1 7,8 7,2 9,0 9,4 10,3 7 15 6 6 14 4 3 6 5 25 10 4 5 5 8 14 119 67 56 9 10 11 12 13 14 15 18 16 17 19 20 21 22 23 24 25 26 27 650 700 710 650 630 600 650 750 760 600 610 550 650 600 900 950 850 800 959 4 6 5 6 4 4 6 6 5 6 6 6 6 6 4 5 4 4 2 Rusco hypoglossi-Fagetum #> 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 4 5 5 5 5 5 5 5 5 2 4 5 5 5 3 4 4 3 4 2 2 4 1 3 4 5 3 4 5 5 4 5 5 5 4 4 3 4 5 5 3 1 3 3 4 4 5 4 5 5 2 4 4 4 5 5 5 5 5 3 5 5 4 3 3 5 5 2 5 2 3 4 2 4 4 5 3 2 3 5 4 3 3 3 5 4 5 4 5 4 5 5 5 3 3 2 1 1 3 3 3 3 2 4 2 2 4 5 1 3 1 2 1 + 1 r 4 3 2 3 3 3 2 1 3 4 4 3 1 3 1 2 3 5 3 3 3 3 4 5 2 3 1 3 4 4 3 1 1 5 3 5 5 2 1 2 3 3 5 4 4 3 1 2 1 3 1 3 5 2 5 2 2 2 5 1 2 1 4 5 5 4 5 2 2 2 2 3 3 1 3 4 4 1 1 3 3 2 r 2 1 5 2 2 2 1 2 2 3 2 1 1 1 3 4 4 3 3 5 4 3 4 5 4 3 4 1 3 2 1 4 4 3 3 4 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 r 377 GozdV 65 (2007) 9 # Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji Skupne vrste ilirskim” gorskim bukovim gozdovom razen Anemono-Fagetum Aremonia agrimonoides II-2 1 1 2 1 1 + 1 Clematis vitalba: G II-2 2 2 2 3 + 4 Tamus communis: G II-1 1 4 + 4 Skupne vrste “ilirskim” gorskim bukovim gozdovom razen Lamio-Fagetum in Anemono-Fagetum Vicia oroboides II-2 2 2 3 1 + 5 Platanthera bifolia II-2 1 3 5 3 2 1 Ruscus hypoglossum II-1 3 4 3 1 5 Skupne vrste Lamio orvalo-Fagetum - lectotyp, Fagetum cr.lathyretosum in Rusco-Fagetum. Acer platanoides: I-a III-1 1 1 1 1 + Acer platanoides: I-c III-1 3 2 1 1 1 + 5 Ulmus glabra: I-a IV-1 3 2 3 1 3 + Ulmus glabra: I-c IV-1 1 2 3 3 2 Carpinus betulus: I-a III-2 1 2 Carpinus betulus: I-c III-2 1 + 1 Euonymus latifolia: G IV-1 2 2 5 3 + + 2 Cornus sanguinea: G II-2 + 1 1 + 3 Sambucus nigra: G IV-1 2 3 2 2 + + 2 Galium odoratum II-2 5 4 5 4 5 5 2 5 Cardamine bulbifera II-2 5 4 5 5 5 5 2 5 Sanicula europaea III-1 1 2 3 3 4 + 5 Symphytum tuberosum III-2 1 1 1 2 2 2 + 5 Carex sylvatica III-2 1 4 4 5 4 5 + 5 predalpskega gorskega bukovja glossi-Fagetum so vzhodno alpske, predalpsko- submediteranske in »ilirske« vrste naših krajev. V rastlinski kombinaciji povezujeta to združbo z bukovjem z mnogolistno mlajo le Omphalodes verna in Cephalanthera rubra. Do tu smo primerjali vegetacijsko sestavo gorskega bukovja s širokolistno lobodiko s Horvatovim gorskim bukovjem. Vse rastlinske vrste, ki jih bomo v nadaljevanju navedli se v Horvatovih tabelah več ne pojavljajo in so skupne za preddinarsko in (pred) • Ostale vrste nakazujejo že na hladnejša rastišča alpsko bukovje Slovenije, nekatere med njimi pa so in so skupne tudi z alpskim gorskim bukovim tudi v vegetacijski kombinaciji bukovja na severnem gozdovom, med njimi so: obrobju Alp. Fraxinus excelsior: I-a Picea abies: I-c Cardamine trifolia Fraxinus excelsior: I-c Lonicera xylosteum: G Moehringia muscosa Picea abies: I-a Rosa pendulina: G Naslednje skupine rastlinskih vrst povezujejo združbo Rusco hypoglossi-Fagetum z našim predalpskim bukovje in tudi z bukovjem v severnem obrobju Alp. To je najmočnejša diferencialna skupina vrst, ki kaže na močan alpski vpliv na razvoj naših preddinarskih gorskih bukovih gozdov. Med temi prevladujejo rastlinske vrste naših krajev, vrste reda Erico-Pinetalia in razreda Vaccinio-Piceetea. Za združbo je značilna prisotnost belega šaša (Carex alba), ki ima predalpsko razširjenost in je navezana na združbe zveze Erico-Pinion. Poleg belega šaša so v združbi: Helleborus niger s.l. Valeriana tripteris Cirsium erisithales Homogyne sylvestris Laburnum alpinum: G (Cardamine pentaphyllos) 412 # GozdV 65 (2007) 9 # Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji Cardamine pentaphyllos moramo obravnavati kot ekološkega specialista, ki se je ohranila na vlažnih hladnih rastiščih, bodisi v jarkih ali v hladnih gorskih legah, pretežno na tleh z močno humoznim in vlažnim zgornjim mineralnim horizontom. Med diferencialne vrste za združbo uvrščamo tudi rastlinske vrste, ki imajo največjo stalnost in pokrov-nost v združbi Anemono-Fagetum in se pojavljajo tudi na severnem obrobju Alp, to so: Abies alba: I-c Abies alba: I-a Hepatica nobilis Calamagrostis varia Maianthemum bifolium Alpsko gorsko bukovje, Anemono-Fagetum, ima svojo značilno diferencialno skupino rastlinskih vrst, ki je delno skupna z vrstami bukovja severnega alpskega obrobja: Larix decidua: I-a Larix decidua: I-c Veronica urticifolia Vaccinium myrtillus Gymnocarpium dryopteris Homogyne alpina Rubus saxatilis: G Phegopteris connectilis Adenostyles glabra Aster bellidiastrum Svojstvene vrste združbe Anemono-Fagetum pa so: Anemone trifolia Clematis alpina: G Lycopodium annotinum Saxifraga cuneifolia Asplenium viride Gymnocarpium robertianum Corallorhiza trifida Huperzia selago Melampyrum sylvaticum gr. V primerjalni fitocenološki tabeli je še večja skupina rastlinskih vrst, ki posamično ali v skupini z drugimi nakazuje na številne oblike gorskega bukovja. Te predvsem nakazujejo na številne rastiščne svoj-stvenosti vegetacijskih enot, ki pa le ohranjajo bistvene skupne lastnosti klimaksnega gorskega bukovja. Večje posebnosti nekaterih vegetacijskih oblih tega bukovja pa je treba omeniti. Povezava po koeficientu podobnosti med našim gorskim bukovjem Rusco hypoglossi-Fagetum in hrvaškim bukovjem združbe Lathyro vernae-Fagetum n.inv. je povprečno 36 %. Zgornja vrednost 65 % nakazuje, da so nekateri naši gorski bukovi gozdovi v bližini Hrvaškega Zagorja, kjer je ob karbonatni podlagi že najti primes terciarnih klastidov, bližji hrvaškim bukovim gozdovom in bi se lahko mednje uvrščali s posebno obliko. Veliko afinitetno povezava ima združba Rusco hypoglossi-Fagetum tudi z našim alpskim bukovjem Anemono-Fagetum, in sicer z obliko dentarietosum digitatae od 18 do 51 %, povprečno 35,7 %, z obliko typicum od 15 do 40 % povprečno 29,3 % in z obliko abietetosum 37,2 %. Skupne rastlinske vrste vseh bukovih gozdov so dovolj številne, da zagotavljajo še vedno od 20 do 47 %, (povprečno 35,9 %) povezavo tudi med združbo Rusco hypoglossi-Fagetum in bukovjem severnega obrobja Alp Cardamino trifoliae-Fage-tum. S to združbo ima Anemono-Fagetum celo nekaj nižjo afiniteto, okoli 29 % kar potrjuje, da je dobro utemeljena s svojstvenimi vrstami med katerimi prevladujejo vrste Erico-Pinetalia in Vaccinio-Piceetea. GozdV 65 (2007) 9 Nomenklaturni tip združbe gorskega bukovja s širokolistno lobodiko predstavlja v tabeli predstavljena rastlinska kombinacija združbe v obliki s črnim telohom. Nesprejemljivo bi bilo, da bi določili v tako pestrem apneno/dolomitnem ali dolomitno/apnenem petrograf-skem okolju preddinarskega fitoklimatskega območja nomenklaturni tip po eni fitocenozi, ki živi v svojem lastnem okolju in v individualnem razvoju. To ponazarjajo tudi koeficienti podobnosti vegetacijskih enot, ki se zaznavno razlikujejo predvsem zaradi prevladujoče apnene oziroma dolomitne kamnine in s tem povezano razvojno stopnjo tal in vegetacijsko kombinacijo, modificirano z individualnim razvojem fitocenoz. Podobno je mogoče uvrščati asociacije v fito-cenološki sistem samo okvirno, dokler ni ta vsaj v srednjeevropskem merilu usklajen. Odločati se za uvrščanje po Borhidiju (Aremonia-Fagion), ali po Oberdorferju (Fagion sylvaticae predelano po Th. Müllerju), ali po Willnerju (Asperulo-Fagion in Lamio orvalae-Fagenion) gotovo ni samo strokovno vprašanje. Vsekakor je to po Braun-Blanquet-u in Horvatu »domena ilirskih združb«, kar pa nekateri srednjeevropski raziskovalci le težko ali ne sprejemajo, kar se lahko povzame že iz spredaj navedenega. To naj bo zadeva »sintaksonomcev«. 413 # # Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji 5.7 Svojstvene vrste bukovja na severnem obrobju Alp V primerjanih združbah severnega obrobja Alp Nemških, Švicarskih in Avstrijskih gorskih bukovih gozdovi je 47 svojstvenih vrst. Med njimi prevladuje vrste zvez Alno-Ulmion, Tilio-Acerion, Galio rotundifoli-Abi-etienion, Piceion abietis in Adenostyletalia. Pretežno so to rastlinske vrste, ki pripadajo ekološkim grupam vlažnih, povirnih in celo mokrih rastišč ali bolj kislih talnih razmer. Številne so tudi rastlinske vrste, ki se pojavljajo v vseh njihovih združbah gorskega bukovja, medtem ko se pri nas uveljavijo le v visokogorskem bukovju. Naj navedemo le rastlinske vrste, ki imajo največjo stalnost v vseh njihovih združbah bukovja, ki smo ga vključili v primerjavo in ki nam tudi ekološko približajo njihova rastišča: Primula elatior Lysimachia nemorum Galium rotundifolium Dryopteris dilatata Luzula sylvatica ssp.sylvatica Stellaria nemorum ssp.nemorum Lonicera nigra: G Poa nemoralis Equisetum sylvaticum Adenostyles alliariae Saxifraga rotundifolia Blechnum spicant Circaea alpina Knautia dipsacifolia Festuca gigantea Thelypteris limbosperma Moehringia trinervia Luzula luzulina (flavescens) Origanum vulgare Carex ferruginea Carex remota Carex brizoides Astrantia maior S temi vrstami se jasno floristično razlikujejo od naših in tudi od hrvaških gorski bukovih gozdov. Ekologija navedenih rastlinskih vrst je našim mezo-filnim bukovim gozdovom nasploh tuja in opredeljuje povsem svojstvene rastiščne razmere, kratko: hladnejše, važnejše in bolj zakisana tla. Toda na tem rastiščnem nivoju oblikovano bukovje, se predstavlja v številnih oblikah, ki jih zaznamujejo iste rastlinske vrste kot pri nas, npr. oblika s Carex sylvatica, s Festuca altissima, oblika z Melica uniflora, z Allium ursinum, z Luzula luzoloides ipd. Ob teh oblikah pa je še vrste svojstvenih oblik z rastlinskimi vrstami, ki so v našem bukovju povsod prisotne, npr oblika z Mecurialis perennis, ali z Lathyrus vernus, ter njihove posebne oblike npr. z Impatiens noli tangere ipd. 6 LASTNOSTI GORSKEGA BUKOVJA V SLOVENIJI Ponovno poseganje v fitocenološko opredelitev vegetacijskih enot moramo presojati s stališča naših gozdarskih potreb, ker moramo imeti z poimenovanjem združbe tudi jasno predeljene rastiščne razmere. Rastiščne razmere se ugotavljajo ob samem proučevanju združbe in v naslednjih obdobjih, ko se spoznava širši preplet različnih združb, fitocenoz in njihovih rastišč v sindinamičnem razvoju. Za spoznavanje lastnosti gozdnih združb je dana večja pozornost njihovemu recentnemu razvoju v okviru njihove ciklične sukcesije, ki pojasnjuje cenolo-ški položaj drevesnih vrst v danih rastiščnih razmerah. V primeru bukovih gozdnih združb, kjer gospodarimo le na slabo polovico življenjske dobe bukve in s tem 414 umetno prekinjamo proizvodni proces fitocenoz ter sprožimo njihovo regresijo, je poznavanje cenolo-škega položaja drevesnih vrst ena od glavnih lastnosti združbe, ki jih gre upoštevati, da bi ne stopili iz kroga njihove ciklične regeneracije. Naj navedemo nekaj osnovnih lastnosti, ki so za naše bukovje svojstvene. 6.1 Bukovje z mnogolistno mlajo (Carici pendulae-Fagetum) Bukovje z mnogolistno mlajo je razvojno samosvoja združba (paraklimaksna). Na zelo globokih dističnih rjavih tleh ima izjemen rastiščni potencial, ki omogoča bukvi da doseže v svoji življenjski dobi maksimalno debelino, prsne premere preko sto centimetrov. Optimalni donosi v kvaliteti lesa so doseženi že v prvi tretjini življenjske dobe drevja, medtem ko količinski donosi še naprej močno naraščajo. V tem se razlikujejo visoko donosna rastišča te združbe od drugih združb gorskega bukovja. Naravna obnova poteka pretežno z bukvijo. V posečnih stadijih se uveljavita iva (Salix caprea), ki jo že v naslednjem desetletju izločijo druge vrste, in češnja, ki se po štiridesetih letih posamično ohranja le v spodnjem drevesnem sloju in obrobju sestojev, večino pa že pred tem bukev izloči. Ob bukvi se v fitocenozi na ugodnih rastiščih (slabše ustaljena, močneje humozna mikrorastišča) pojavijo in ohranijo skozi več desetletij gorski brest (Ulmus glabra), gorski in ostrolistni javor (Acer pseudoplatanus, A.platanoides), in le na južni meji s Hrvaško tudi topokrpi javor (A.obtusatum). Ob koncu proizvodne dobe je primes teh drevesnih vrst že neznatna. GozdV 65 (2007) 9 # # Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji Od iglavcev se v naravni obnovi gorskega bukovega gozda z mnogolistno mlajo lahko uveljavi le jelka (Abies alba) in to v posebni obliki združbe (C.pen-dulae-Fagetum abiosum). Običajno so to hladnejše zaravnice kjer so tla že močneje pseudooglejena. Primes jelke je na teh rastiščih mogoče zagotoviti tudi z umetnim vnosom. Vendar moramo upoštevati, da na majhne površine, kjer se v inicialni fazi naravne obnove ne more oblikovati lokalno hladnejša klima, ni pričakovati kvalitetnega razvoja mešanega gozda bukve s primesjo jelke. Rastišče gorskega gozda z mnogolistno mlajo je najbolj primerno za proizvodnjo visoko kvalitetne bukovine. Na rastišču gorskega bukovja z mnogolistno mlajo smreke (Picea abies) ne najdemo v sekularnem razvoju gozdov, in se ne pojavlja v recentni sukcesiji. Smreka na teh rastiščih ni niti razvojno niti edafsko utemeljena. Smreka, ki je umetno vnesena raste izjemno hitro, v mladosti ostaja dolgo košata in že zelo zgodaj izpostavljena že malo bolj neugodnim vremenskim razmeram npr. južnemu snegu in zlomom s sesedanjem snega ter kasneje običajnim snegolomom in vetrolomom, tako da se v starosti od 60 do 80 let že zaključuje njena proizvodna doba. Na distričnih globokih tleh smreka korenini le v zgornjih horizontih, spodnji horizonti ostajajo biološko neaktivni, vedno bolj stisnjeni kar pripelje do poslabšanja proizvodne sposobnosti rastišča. Vendar smreka teh rastišč ne more ogrožati v večji meri, ker je bukev konkurenčno tako močna, da jo v nekaj desetletjih izpodrine tudi iz strnjenih nasadov. Degradacijo tal pod nasadi smreke nakazuje prh-nina, ki jo prerašča mahovje zmerno kislih vrst in v katerem se sem in tja že pojavljajo smrekove klice in mladike. Nagnjenost tal k njihovi degradacija se povezuje z njihovo večjo labilnostjo kar je značilnost teh preklimaksnih tal. 6.2 Gorsko bukovje s (širokolistno) lobodiko (Rusco hypoglossi-Fagetum) Mnogo obsežnejši del preddinarskega območja naseljuje klimaksna združba gorskega bukovja s (širokolistno) lobodiko (Rusco hypoglossi-Fagetum). Na pretežno triadni apneno/dolomitni podlagi so tla razvita v odvisnosti od apnene ali dolomitne sestave (Ca:Mg) kamnin v širokem intervalu od rjavih rendzin do rjavih pokarbonatnih (lesiviranih) tal. K vplivu substrata na oblikovanje rastišč in vegetacijske sestave združbe, se pridružijo še vpliv lege v spodnji gorski stopnji, v obrobnih predelih k drugim fitoklimatskim območjem pa še vplivi klimatov iz GozdV 65 (2007) 9 alpskega, panonskega ali mediteranskega območja. Pod temi vplivi se je združba gorskega bukovja z lobodiko razvila v številnih oblikah, ki se med seboj prepletajo tako kot se prepletajo kamnine, orograf-ske razmere, makro klimatski ali lokalno klimatski vplivi in pod temi vplivi nastala tla. Od bukovja z mnogolistno mlajo se vse oblike gorskega bukovja z lobodiko razlikujejo po donosih, ki so nižji od 19 do 33 odstotkov. Določene lastnosti združbe tega gorskega bukovja so skupne vsem tem oblikam z večjo ali manjšo izrazitostjo. Skupna je možnost široke izbire gozdnogospodarskih ukrepov ne da bi ogrozili naravno ciklično regeneracijo njihovih fitocenoz. Skupna lastnost vseh teh klimaksnih gorskih bukovih gozdov je tudi velika stabilnost kompleksa bioekoloških dejavnikov, kar zagotavlja uspešno regeneracijo fitocenoz tudi ob večjih regresijah. Razlike v lastnostih posameznih oblik gorskega so v primerjavi z bukovjem razvojno samosvojih združb z zadržanim ali pospešenim razvojem, veliko manjše. Z akutnimi posegi v fitocenoze te gozdne združbe, kot so goloseki, se pojavljajo različne oblike poseč-nih stadijev v katerih se uveljavljajo drevesne vrst v odvisnosti od razvojne stopnje fitocenoz v njihovim sekularnem razvoju. Številne oblike gorskega bukovja lahko uvrstimo v več skupin vendar z zelo zabrisanimi prehodi kar je v mozaičnem karbonatnem svetu pričakovano. V prvo skupino uvrščamo razmeroma vlažne oblike združbe, kjer so še prisotne spremljevalne rastlinske vrste iz združbe z mnogolistno mlajo kot so gozdni šaš (Carex sylvatica), pljučnik (Pul-monaria officinalis), kačnik (Arum maculatum), kosmata zlatica (Ranunculus lanuginosus) ipd. Taka so rastišča gorskega bukovja na rjavih pokarbonatnih tleh nastalih pretežno na apnencih. Tu se v primesi uveljavljajo drevesne vrste javorjevih združb kot so gorski (beli) javor (Acer pseudoplatanus), gorski brest (Ulmus glabra) in veliki jesen (Fraxinus excelsior), vendar v neznatni količini. S poseki na golo sicer pospešujemo pojavljanje teh vrst v združbi na sploh, toda do konca proizvodne dobe bukovega gozda bodo v konkurenci vzdržala le drevesa na mikrorastiščih, kjer so se lahko dominantno uveljavila. Posebej lahko obravnavamo gorsko bukovje Boča in Donačke gore, ki naseljuje poleg masivnega apnenca (trias) tudi petrografsko zelo različne terciarne kamnine kot apnenec in apnen peščenjak, trde kremenove peščenjake z apnenim vezivom, apnenčev konglomerat ipd. Na teh kamninah prevladujejo nekaj globlja rjava karbonatna tla, ki skupaj 415 # # Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji z vplivi podnebja panonske kotline omogočajo uveljavljanje več elementov gabrovega gozda, poleg teh pa še: Hieracium rotundatum, Melica uniflora, Festuca heterophylla, Digitalis grandiflora ipd. Ta vegetacijska enota gorskega bukovja je poimenovana po transilvanski škržolici – var. Hieracium rotun-datum. Zaradi delno mešane kamnine so tla med bolje preskrbljenimi s hranili in rastiščni koeficient združbe je povprečno nad 8. V okviru te združbe je pogosta oblika z gozdno bilnico (Festuca altissima), ki se z veliko pokrovnostjo vključuje v rastlinsko kombinacijo združbe na pobočjih (grebenih), ki so trajno izpostavljeni vplivu prevladujočih vetrov (JZ–SV). Pojavljanje trav je splošen pojav, ki se pojavlja v različnih vegetacijskih enotah, npr v osrednji Sloveniji povsod kjer je že zaznaven vpliv ali submediteranske ali semiaridne kontinentalne panonske klime. Gozdna bilnica se dominantno uveljavi na lesiviranih pokarbonatnih tleh in tudi na sušnih rastiščih, površinsko odcednih in bolj zakisanih tleh, ki so pogosto tudi močneje skeletna. V našem primeru se pogosto združujeta oba vpliva tako površinske drenažnosti na skeletnih tleh kot vpliv stepske Panonije. S površinsko sušnostjo rastišča je povezan tudi razvoj tal. Ta imajo slabše oblike humusa, lesiviranost, tla so v povprečju bolj zakisana kot v drugih oblikah gorskega bukovja. V takih rastiščnih razmerah je regeneracija sestojev razpotegnjena na daljše obdobje in pomenijo površinsko obsežni poseki na golo veliko močnejši regresijski vpliv na združbo. V naravni obnovi gorskega bukovja s škržolico je delež drevesnih vrst javorjevih gozdov zelo skromen. Gorski brest povsem manjka, delež gorskega javorja je manjši, redno se uveljavlja le ostrolistni javor. Tudi gorska stopnja v predpanonskem obrobju preddinaskega sveta ni bila v sekularnem razvoju gozdov poseljena s smreko in tudi sedanje rastiščne razmere so za njeno naravno uveljavitev neprimerne. V naravnih posečnih razvojnih fazah fitocenoz smreke tu ni. Daleč največje površine pripadajo gorskemu bukovju z širokolistno lobodiko v obliki s črnim telohom – var. Helleborus niger s.l. Poleg črnega teloha zaznamuje to obliko gorskega bukovja skupina dolomitnih rastlinskih vrst Carex alba, Cirsium erisithales, Hepatica nobilis, Calamagrostis varia ipd. Po tej rastlinski kombinaciji je ta oblika gorskega bukovja prepoznavna v celotnem preddinarskem območju. V širšem preddinarskem fitoklimatskem območju je gorsko bukovje najbolj razširjeno v hladnih legah in ga dobro nakazujeta gozdni planinšček (Homogyne sylvestris) in trilista špajka (Valeriana 416 tripteris). V predalpskem obrobju preddinarskega fitoklimatskega območja zaznamuje to obliko gorskega bukovja redna prisotnost smreke. Ta zasluži posebno pozornost ker je na teh rastiščih konkurenčno sposobna, da se uveljavi v recentnem razvoju fitocenoz. Taka rastišča so pogostejša v hladnih legah in na mikrorastiščih v sklopu skeletnih rjavih rendzin in tudi na pokarbonatnih tleh, ki so zelo različna v pogledu razvojne stopnje (globina tal, kamnitost, oblike humusa). Smreka nakazuje določeno stopnjo regresijskih vplivov na združbo, ki omogočajo, da se v večji ali manjši meri lahko ponovno uveljavlja na rastiščih iz katerih je bila potisnjena v sekular-nem razvoju združbe. Brez upoštevanja človeka, ki jo na teh rastiščih umetno pospešuje, ima smreka naravno semensko osnovo, ki se ohranja v hladnih in vlažnih dolomitnih (prepadnih) stenah v tesneh potokov ali ob njihovih obrežjih, pogosto tudi kot relikt na dolomitnih osamelcih, in jo najdemo na teh rastiščih vse do nižin. Horvat jo obravnava kot Piceetum dolomiticum Ht.58, kot izrazito reliktno združbo v kateri se zadržujejo konservatorske lastnosti dolomitne podlage in je trajni stadij na zelo plitvih rendzinah hladnih leg. Rastiščne razlike med številnimi oblikami preddinarskega gorskega bukovja, ki so odvisne od lege (ekspozicije) v mon-tanski vegetacijski stopnji, so v smeri proti Alpam in Dinaridom vedno bolj izrazite. V hladnih legah s humoznim skeletnim (apneni dolomiti) zgornjim horizontom rjavih pokarbonatnih tal in v vlažnejših rastiščnih razmerah se rastlinski kombinaciji gorskega bukovja, pridruži peterolistna mlaja. To je vlažnejša oblika gorskega bukovja v predalpskem obrobju preddinarskega teritorija. Poleg drevesnih vrst javorjevih gozdov so v njenem okolju še številna mikrorastišča, ki jih porašča smreka in iz katerih se močneje uveljavlja v posečnih stadijih tega gorskega bukovja. V toplih legah in bolj sušnih južnih rastiščih se submontanska vegetacijska stopnja, ki jo porašča na rjavih tleh predgorsko bukovje (Hacquetio-Fagetum), povzpne daleč navzgor tako, da lahko v nizkem hribovju povsem izrine gorsko bukovje. Na rastiščih gorskega bukovja v toplih ali bolj sušnih legah imajo manjšo pokrovnost rastlinske vrste svežih do vlažnih rastišč in pojavijo se nove vrste iz skupine rastlinskih vrst termofilnih gozdov puhastega hrasta (Melittis melissophyllum, Vincetoxicum hirundinaria, Rhamnus catharticus, Tanacetum corymbosum ipd.). Vpliv nenadnih večjih površinskih posekov na teh rastiščih, ki so izpostavljena večjim izsušitvam, je neugoden za regeneracijo fitocenoze. Posečni GozdV 65 (2007) 9 # # Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji stadij fitocenoze, ki ima že dano zasnovo bodočega bolj poudarjeni vplivi nadmorske višine, ekspozicije drevesnega sestoja s predhodno osnovanim pod- in ustaljenost zemljišča ter izpostavljenost erozijskim mladkom, sicer potrebuje daljši čas za stabilizacijo, vplivom. Čeprav ima tudi to bukovje klimaksni vendar poteka regeneracija še v okviru ciklične značaj z zelo stabilnim ekološkim kompleksom sukcesije. Odstranitev drevesnega sloja preden je rastiščnih dejavnikov, je lahko v odvisnosti od zagotovljena naravna regeneracija sproži regresijo položaja v visokogorskem svetu Alp tudi odločilno fitocenoze. Ta se nakazuje z daljšimi posečnimi sta- pri zagotavljanju stabilnosti vegetacijske odeje v diji in s tem tudi kasnejšo slabšo sestojno zasnovo. svojem širšem okolju. Predalpski gorsko bukovje Uveljavljajo se termofilne drevesne (črn gaber, mali je v neposredni soseščini z vegetacijsko odejo, ki je jesen in mokovec) in grmovne vrste, preko katerih preraščala tudi njena sedanja rastišča še ob koncu pričenja ponovna progresija v bukov gozd. Obnova zadnje ledene dobe. Zato ne preseneča, da se ob je drobno skupinska, površinsko zelo neenako- večjih regresijskih vplivih pojavljajo posamezni merna in v spremenjeni sestojni klimi prihajajo vegetacijski elementi iz tega obdobja tudi v okolju različne mikrorastiščne razmere močneje do izraza. Termofilne drevesne vrste se dalj časa ohranjajo v sestoju, vendar v sklenjenem sestoju manjkajo ali so izrinjeni le na ekstremna mikrorastišča. Razgozdene in za kmetijstvo uporabljane površine rastišč gorskega bukovja z lobodiko so le izjemoma podvržene erozijskim vplivom (npr. labilno pobočje nad združbo). Ponovna vključitev teh površin v gozdno proizvodnjo v naravnem progresijskem sedanje združbe. Osrednja oblika združbe, (An-F. typicum), naseljuje vse lege do nadmorske višine 1.200 m nm, srednje globoka skeletne rjave rendzine ali že rjava (pokarbonatna) tla. Rastišče je stabilno, erozijska ogroženost je povezana z orografskim položajem posameznih fitocenoz, ki so lahko izpostavljene občasnim nanosom grušča. Prevladuje bukev z redno primesjo smreke. Delež smreke je pogosto ciklu je dolgotrajna in poteka preko različnih sta- povečan z načini sečnje, spravila in kasnejšimi dijev. Posebno mesto ima stadij z navadno šašulico - Calamagrostis epigejos, ki preraste zemljišča, kjer so bila tla dalj časa izven vsake proizvodnje (pogorišče, deponije lesa ipd) in so zato zbita ter biološko neaktivna. 6.3 Alpsko gorsko bukovje (Anemono-Fagetum) Alpsko gorsko bukovje, Anemono-Fagetum, bi lahko poimenovali tudi kot gorski bukov gozd s smreko, ker je to njen naravni areal v katerem je v sekularnem razvoju sicer izgubila dominantno vlogo, se je pa ohranila kot sodominantna drevesna vrsta ob prevladujoči bukvi. Oberdorfer opredeljuje to združbo kot:.. »slowenische«, ki je:… »maksimalno bogata na značilnih vrstah«. Iz sintetične fitocenološke tabele je razvidno, da je veliko teh značilnih vrst tudi diferencialnih za preddinasko gorsko bukovje (Rusco hypoglossi-Fagetum), ki s tem dajejo tudi temu bukovju »slovenski« značaj. To so že navedene »dolomitne« rastlinske vrste, ki so značilne za apneno/dolomitno podlago obeh humusom povrh rjavih pokarbonatnih tal, oblika s bukovih združb. planinščkom pa ima slabše oblike humusa (prhnino) Tudi alpsko gorsko bukovje ima več oblik, ki z zmerno kislimi do kislimi rjavimi pokarbonatnimi so pogojene s kompleksom rastiščnih dejavnikov, tlemi. Obe obliki združbi naseljujeta hladna rastišča, med katerimi je na prvem mestu delež kamnin, povečini severovzhodna strma pobočja. ki s hitrejšim preperevanjem omogočajo nastanek Lastnosti teh dveh oblik združbe se razlikujeta globljih rjavih pokarbonatnih tal. Poleg tega so tu od osrednje oblike v tem, da se poleg smreke tu v GozdV 65 (2007) 9 417 gozdno gojitveni ukrepi. Z močnimi presvetlitvami sestojev se povečuje delež smreke, na ekstremnejših mikrorastiščih (presvetljeni grebeni, plitva tla ipd) tudi macesna ali tudi rdečega bora. Tudi s spravilom po tleh, ki povzroča lokalno erozijo, se povečuje delež teh iglavcev, ki so v sekularnem razvoju naseljevali ta rastišča. Krajše proizvodne dobe povečujejo delež iglavcev v sestoju, ker se dominantni vpliv bukve polno uveljavlja s povečevanjem zastrtosti (sklepa) sestoja in ombrofilnimi sestojnimi razmerami. Regeneracija fitocenoz te združbe na presvetljenih zemljiščih poteka preko redno prisotnega podmladka, pogosto tudi z obilico smreke, ki se pojavlja povečini v skupinah na močneje presvetljenih ali degradiranih rastiščih. Oblike te združbe z peterolistno mlajo (An-F. den-tarietosum digitatae) in oblika z gozdnim planinščkom (An-F. homogynetosum) se vegetacijsko dobro razlikujeta, vendar jih iz gozdno gojitvenega stališča lahko obravnavam skupaj. Vegetacijska razlika nakazuje, da ima oblika s peterolistno mlajo večjo površinsko kamnitost z izrazitim vlažnim in sprsteninastim # # Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji večji meri uveljavlja tudi jelka, v veliko manjši meri macesen, bora pa ni. Tako v naravni obnovi kot v nadaljnjem razvoju sestoja ohranjata tudi ti dve obliki vse skupne lastnosti alpskega gorskega bukovja. Alpsko gorsko bukovje, ki je opredeljeno z jelko (An-F. abietetosum) ima poseben položaj. V vegetacijski sestavi je bistveno povečan delež acidofilnih rastlinskih vrst, ki združbo približuje subacidofilnem jelovju. Delež bukve je bistveno manjši, dominira jelka ob še vedno veliki primesi smreke. Globoka rjava tla, ki jih naseljuje ta oblika združbe, so nastala na preperinah kamenin nastalih v starejših geoloških obdobjih ali na lapornatih apnencih in apnenih peščenjakih. Rastiščne razmere te združbe se v tolikšni meri razlikujejo od okoliškega gorskega bukovja, da ostaja odprto vprašanje ali ne gre te vegetacijske enote obravnavati kot samostojno združbo. Obsežne površine rastišča alpskega gorskega bukovja, ki v tem prostoru predstavlja proti eroziji najbolj odporna rastišča, so bile izkrčene ali izkoriščane za gozdno pašo. Taka rastišča so predvsem v južnih in manj strmih pobočjih s strnjeno vegetacijsko odejo tudi v zgornji gorski in subalpski stopnji. Z opustitvijo kmetijske izrabe teh rastišč je v spodnji gorski stopnji degradirana tla osvojila smreka, v zgornji stopnji (ratišče visokogorskega bukovja) do meje z subalpskim pasom pa pretežno macesen. To recentno sukcesijo se s pridom izkorišča za proizvodnjo iglavcev in z načinom sečnje se ta stadij tudi trajneje ohranja. 7 POVZETEK V zadnjih desetletjih preteklega stoletja so bile fitocenološko opisane številen asociacije bukovih gozdov, ki so predstavljene kot nove združbe ali so obravnavane v sklopu že preje postavljenih sintak-sonov. Ker želimo predstaviti lastnosti teh združb, jih moramo rastiščno jasno opredeliti in vedeti kakšna rastišča opredeljuje posamezni sintakson. S tem namenom smo bukove gozdove preddinarskega sveta primerjali s sosednjimi gorskimi bukovimi gozdovi na hrvaškem, bukovjem iz našega alpskega sveta in s sličnimi gozdovi naših severnih sosedov. Pri nomenklaturni reviziji bukovih gozdov so naši avtorji za gorske bukove gozdove ohranili ime Lamio orvalae-Fagetum (Horvat 38) Borhidi 63. Za lectotip združbe so izbrali popis s katerim je predstavljena združba Fagetum croaticum boreale montanum corydaletosum. V ta sintakson so združili vse opisane in tudi le poimenovane združbe gorskega bukovja Slovenije in Hrvaške. 418 Nomenklaturna revizija v sosednjih deželah Avstrije in jugozahodne Nemčije je zajela tudi naše bukove gozdove. Sem sežeta predvsem študiji Oberdorfer-ja in Willner-ja. Oba avtorja bukove gozdove obravnavata precej različno in imata tudi do bukovja v naših krajih zelo različne poglede. Willner je prvotno opredelitev združbe z lectotipom po Horvatovi subasociaciji –corydaletosum predstavil v bistveno širšem florističnem, ekološkem in sindinamičnem intervalu. Willnerjevo nadaljnjo posploševanje, z Borhidijem že preimenovane združbe Enneaphyllo-Fagetum caricetosum pendulae v Lamio orvalae-Fagetum, je dalo tej združbi povsem novo vsebino, ki je floristično in rastiščno bistveno širše zajeta kot prvotno opredeljena vegetacijska enota bukovja v Sloveniji. Willner je s tem opredelil nekakšno makro asociacije, ki je ni mogoče definirati z fitocenozami oblikovanimi v mejah sprejemljive homogenitete, ali po Braun-Blanquetu, s fitoceno-zami, ki imajo sicer vsaka svoj individualni razvoj vendar se razvijajo v smeri istega skupnega cilja. Tako opredeljeni sintakson Lamio orvalae-Fagetum, ne more biti osnova za splošno aplikacijo kot klimaksna združba našega preddinarskega teritorija. Postavlja se vprašanje, kako obravnavati naše gorsko bukovje ? Sedanje opredelitve so take: 1. Pod imenom Fageto-Lamietum or valae, oziroma Lamio orvalae-Fagetum n.inv. Horvat (1938), je predstavljena združba bukovja hrvaške s subasociacijama corydaletosum in lathyretosum. Subasociaciji sta si floristično tako različni, da so eno izbrali za lectotip združbe Lamio orvalae-Fagetum, drugo za združbo Vicio oroboidi-Fagetum. 2. Z imenom Lamio orvalae-Fagetum slovenicum je Borhidi preimenoval naše bukovje Enneaphyllo-Fagetum caricetosum pendulae, ki je bilo tedaj (1962) opredeljeno le v varianti združbe Dentaria polyphylla na Dolenjskem. 3. Ob nomenklaturni reviziji (1992) so naši avtorji izbrali za lectotip združbe Lamio orvalae-Fagetum Horvatovo subasociacijo –corydaletosum. Iz primerjav vidimo, da sta združbi bukovja z mnogo-listno mlajo, po Borhidiju Lamio orvalae-Fagetum, in Horvatova subasociacija -corydaletosum tako floristično kot rastiščno povsem različni. 4. Willner je združbo Lamio orvalae-Fagetum apliciral še širše, na celoten areal velike mrtve koprive. Obravnava jo kot enotno združbo zlepljeno iz navedenih popisov iz Avstrije, Italije, Slovenije in Hrvaške. Pod ta sintakson Lamio orvalae-Fagetum, ki je floristično kot rastiščno tako različno uporabljan in GozdV 65 (2007) 9 # # Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji opredeljen, ne moremo uvrščati naših preddinarskih darskih potreb, ker moramo imeti s poimenovanjem gorskih bukovih gozdov, ki so različni tako po flori- združbe tudi jasno opredeljene rastiščne razmere. stičnih kot »neflorističnih« značilnostih. Posplošena Rastiščne razmere se ugotavljajo ob samem pro-aplikacija tako opredeljene makro-združbe Lamio učevanju združbe in v naslednjih obdobjih, ko se orvalae-Fagetum na vse gorske gozdove Hrvaške in spoznava širši preplet različnih združb, fitocenoz Slovenije (in celo na del Avstrije in Italije) ne opre- in njihovih rastišč v sindinamičnem razvoju. Pri deljuje teh gozdov tako, da bi zadostila praktičnim podajanju lastnosti gozdnih združb je dana večja potrebam gozdarstva, ki za svoje delo potrebuje pozornost njihovemu recentnemu razvoju v okviru veliko bolj podrobno poznavanje rastiščnih razmer. njihove ciklične sukcesije, ki pojasnjuje cenološki Ekološko preširoko predstavljena asociacija daje veliko preohlapne informacije za gospodarjenje z gozdom. Pri gospodarjenju z gozdovi so za nas pomembne rastiščne in cenološke lastnosti združbe, ki nam dajejo usmeritve za usklajeno obnovo sestojev s proizvodno dobo gozdov, uspešno pomlajevanje, optimalno biološko in ekonomsko drevesno sestavo gozdnih fitocenoz, preprečevanje regresije združbe, obnovo degradiranih gozdnih rastišč in s tem aktivno vključevanje gozda v oblikovanje, ohranjanje in zagotavljanje progresije širšega ekosistema. Presoja o položaju našega gorskega bukovja je narejena na podlagi primerjalne tabele našega gorskega bukovja z bukovjem v širšem jugozahodnem delu Evrope. S številčno primerjavo (afiniteta, koeficient podobnosti) je primerjana množica fitocenoz, združb ali vegetacijskih enot po odstotku rastlinskih vrst, ki so skupne medsebojno primerjanim enotam. Podobo o podobnosti vegetacijskih enot dopolnjuje njihov ekološki spekter podan z položaj drevesnih vrst v danih rastiščnih razmerah. Navedene so osnovne lastnosti združbe razvojno samosvojega bukovja z mnogolistno mlajo in kli-maksnih gorskih bukovih gozdov v preddinarskem in alpskem svetu. 8 SUMMARY In the last decades of the past century numerous beech forest associations, presented as new communities or researched in the context of previously set syntaxa, were phytocoenologically described. Since we want to present the characteristics of these communities, we must clearly define them referring to their habitats and know what kind of habitats are defined by these syntaxa. For this reason, the pre-dinaric beech forests are compared to the neighboring mountain beech forests in Croatia, beech forests from our Alpine world and to the similar forests of our northern neighbors. Performing the nomenclature deležem (odstotkom) rastlinskih vrst pripadajočih revision, our authors maintained the name Lamio posameznim ekološkim grupam. orvalae-Fagetum (Horvat 38) Borhidi 63 for the Na podlagi teh primerjav in novih ugotovitev mountain beech forests. The inventory representing je naše gorsko bukovje obravnavano kot samo- the community Fagetum croaticum boreale monta-stojna združba, Rusco hypoglossi-Fagetum n.nov., num corydaletosum was chosen as the community ki naseljuje srednje globoka, pokarbonatna rjava tla lectotype. All described or only named mountain na apnencu oziroma na dolomitu. Bukovje z deve- beech communities of Slovenia and Croatia were terolistno mlajo Enneaphyllo-Fagetum caricetosum united in this syntaxon. pendulae varianta združbe z Dentaria polyphylla The nomenclature revision in the neighboring pa je na podlagi geološkin in pedoloških raziskav lands of Austria and south-western Germany also opredeljena kot edafsko pogojena združba (kredni covered our beech forests, above all in the studies by fliši in zelo globoka distrična /tipčna ali pseudoo- Oberdorfer and Willner. Both authors treat beech glejena/ pokarbonatna tla) in je obravnavana kot forests rather differently and also their views of the razvojno samosvoja združba v pospešenem razvoju beech syntaxa in Slovenia differ. Willner presented to je kot edafski paraklimaks. Poimenovana je kot the initial determination of the community through bukovje z mnogolistno mlajo, Carici pendulae- the lectotype following the Horvat sub-association Fagetum n.nov. (syn. Polyphylleto-Fagetum 1958). in an essentially wider floristic, ecological and sin-Globoka preklimaksna tla tudi pojasnjujejo, visoko dynamic interval. His further generalization of the donosnost bukovja, ki v toliki meri odstopajo od Enneaphyllo-Fagetum caricetosum pendulae v Lamio drugih gorskih bukovih gozdov, ki so v klimaks- orvalae-Fagetum community, already renamed by nem razvoju. Borhidi, gave this community entirely new contents Ponovno poseganje v fitocenološko opredelitev which is fundamentally wider than the initially vegetacijskih enot presojamo s stališča naših goz- defined vegetation unit of beech forests in Slovenia. GozdV 65 (2007) 9 419 # # Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji Willner thus defined a kind of macro association which cannot be defined by phytocoenoses formed in the limits of an acceptable homogeneity, or, according to Braun-Blanquet, by phytocoenoses having each its individual development, but developing in the direction of a mutual goal. Defined in this way, the Lamio orvalae-Fagetum syntaxon cannot be the basis for a general application as a climax community of our pre-dinaric territory. The question is how to treat our mountain beech forests. The momentary definitions are as follows: 1. The name Fageto-Lamietum orvalae or Lamio orvalae-Fagetum n.inv. Horvat (1938) presents the beech community of Croatia with its sub-associations corydaletosum and lathyretosum. The sub-associations differ so much in the floristic sense that the first one has been chosen as the Lamio orvalae-Fagetum community lectotype and the second one as the Vicio oroboidi-Fagetum community lectotype. syntaxon are important, since they direct us toward the harmonious renewal of the stands and production period of the forests, successful rejuvenation, optimal biological and economical tree structure of the forest phytocoenoses, prevention of the syntaxon regression, renewal of the degraded forest habitats and, as a result, active including of the forest in the forming, sustaining and ensuring progress of the broader ecosystem. The estimation of our mountain beech forests condition is performed on the basis of the comparative table of our mountain beech forests and beech forests in the broader southwestern part of Europe. The numeric comparison (affinity, similarity ratio) compares a multitude of phytocoenoses, syntaxa or vegetation units with regard to the percentage of the plant species shared by the compared units. The vegetation units’ similarity image is completed by their ecological spectrum presented by the share 2. Borhidi renamed our beech syntaxon Enne- (percentage) of plant species appertaining to the aphyllo-Fagetum caricetosum pendulae, in that individual ecological groups. time (1962) defined only in the Dentaria polyphylla community variant in Dolenjska, calling it Lamio orvalae-Fagetum slovenicum. 3. On occasion of the nomenclature revision (1992) our authors chose the Horvat sub-association -corydaletosum as the lectotype of the Lamio orvalae-Fagetum community. The comparisons show that the beech communities with the multi-leaves young growth, Lamio orvalae-Fagetum following Borhidi, and the Horvat sub-association -corydaletosum differ both in floristic and in habitat sense. 4. Willner applied the Lamio orvalae-Fagetum syntaxon even broader, to the whole area of the big On the basis of these comparisons and new finds, our mountain beech forests are treated as an individual syntaxon, Rusco hypoglossi-Fagetum n.nov. that inhabits medium deep, post-carbonate brown ground on lime stone or dolomite. The beech syntaxa with nine-leaf young growth Enneaphyllo-Fagetum caricetosum pendulae syntaxon variant with Dentaria polyphylla is on the basis of geological and pedological researches defined as an edaphically conditioned community (cretaceous flysch and very deep distical /typical or pseudo-carbon/ post-carbonate ground) and treated as developmentally individual syntaxon in accelerated development, i.e. as an edaphic para- deadnettle. He treated it as a cohesive community climax. It is called beech syntaxon with multi-leaf composed of the mentioned descriptions from young growth, Carici pendulae-Fagetum n.nov. (syn. Austria, Italy, Slovenia and Croatia. Polyphylleto-Fagetum 1958). The deep pre-climax We cannot list our pre-dinaric mountain beech ground also explains the high yield of beech syntaxa forests, differing to such extent with regard to both diverging to such an extent from other mountain floristic and “non-floristic” characteristics, in this beech forests in the climax development. Lamio orvalae-Fagetum syntaxon which is used and We estimate the repeated intervention in the defined in so many different ways. Generally applying phytocoenological definition of vegetation units the thus defined macro community Lamio orvalae- from our forestry needs, since the naming of a Fagetum to all Croatian and Slovenian mountain syntaxon must provide also clearly defined habitat forests (and even to a part of Austrian and German conditions. ones) cannot define these forests in such a way it Habitat conditions are identified together with could meet the practical needs of forestry which needs the research of the syntaxon and in the further a much better knowledge of habitat conditions for periods when the broader interlacing of various its work. Association, presented too broadly in the communities, phytocoenoses and their habitats in ecological sense, yields much too loose information sindynamic development are discovered. Presenting to be used for forest management. In forest manage- the characteristic of forest communities we lay more ment, habitat and coenological characteristics of the stress on their recent development in the framework 420 GozdV 65 (2007) 9 # # Košir, Ž.: Položaj gorskih bukovih gozdov v Sloveniji of their cyclic succession which explains coenolo-gical condition of tree species in the given habitat conditions. Listed are the basic characteristics of the developmentally individual beech syntaxa with multi-leaf young growth and the climax mountain beech forests in pre-dinaric and Alpine world. 9 VIRI BARKMANN, J.J., MORAVEC, J.,RAUSCHERT, S., 1976,1986: Code der Phytocoenologische Nomenklatur, Vegetatio 67 BORHIDI, A. : Die zönologie des Verbandes Fagion illyricum, Budapest 1964 ELLENBERG, H. 1996: Vegetation Mitteleuropas mit den Alpen in ökologischer, dynamischer und historischer Sicht, 5.Aufl. – Stuttgart : Ulmer HORVAT, I. 1938: Biljnosociološka istraživanja šuma u Hrvatskoj, Glasnik za šumske pokuse, 6. 1938 –str. 127 do 256 HOTTER, M., NEUNER W., BINDNER T.: Dentaria polyphylla in Östereich nachgewiesen, Innsbruck 1997 Klimatski podaci SR Hrvatske,Razdoblje 1948 – 1960, Republički hidrometeorološki Zavod SR Hrvatske, Zagreb 1971 KOŠIR, Ž. 1962: Übersicht über die Buchenwälder Sloweniens, Biro za gozdarsko načrtovanje, Ljubljana, Razmnoženo KOŠIR, Ž. (1966, 1972), 1978: Ekološke, fitocenološke in gozdnogospodarske lastnosti Gorjancev, Zbornik gozdarstva in lesarstva 17, Ljubljana 1979 KOŠIR, Ž. 1992: Vrednotenje proizvodne sposobnosti gozdnih rastišč in ekološkega značaja fitocenoz, Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo, Ljubljana KRAL, F. 1979: Spät oder postglaziale Waldgeschichte der Alpen auf Grund bisherigen Pollenanalysen, Öster. Agrarverlag, Wien MARINČEK, L., MUCINA, ZUPANČIČ, DAKSKOBLER & ACCETTO 1992.: Nomenklatorische Revision der Illyrischen Buchenwälder – Verband Aremonio-Fagion, Studia geobotanica 12;121-135, 1992. MIKULIČ, V., 1992: Računalniški program VALORIZR, IGLIS Ljubljana MORAVEC, J. 1974: Zusammensetzung und Verbreitung des Dentario ennaeaphylli-Fagetum in der Tschechoslowakei. Fol. Geob. Phytotax. 9 OBERDORFER, E. 1992: Süddeutsche Pflanzen-gesellschaften. T. IV: Wälder und Gebüsche), Stuttgart-New York WILLNER, W., 2002: Syntaxonomische Revision der südmitteleuropäischen Buchenwälder- Phytocenologia 32, Berlin-Stuttgart GozdV 65 (2007) 9 # 421