Lovre Toman
¥ LJinUAHI*
Y založbi in naprodaj pri Eduardu Hohnu, tergu Pfr. 157.
1849.
Slovenski mladini*
1
k
f||as sužnlh dni in lastne nemarnosti nas je zagrebel v prepade, kjer ni bilo zaznati ne obdelovanja in prida perrojenih narodnih pravic ne izvirniga izobraženja lastnih moči. Spali smo, kakor bi nas nikdar ne hotla danica prebuditi v napredovanje in dosego namena veliciga, ki od sle-herniga naroda mora biti spoznan z doveršenjem svojih moči na poti svobode. Spali smo — spati smo mogli —5 alj neprenehaje verti se časa kolo krog zemlje razširne. Kjer bila je noč, se jasno zableska sonce, rodovitno življenje budi, vse klije in rase, cvete do gotoviga zerna. Spali smo — 5 sužnost pobegnula je in svoboda prisijala; čas je gibanja in djanja, klijenja, rasenja, de se Slovenija gotoviga zerua razveseliti bo mogla. Vzdignite glave kviško tedaj nje verli sinovi, ozirajte krog se po polji, kjer tolikanj zemlje leži še nerodovitne, primite orodje, de jo predelate v njivice plodne. Zavedi se narod nje blagi! zakaj neprenehaje verti se časa kolo krog zemlje razširne;
narodi vstajajo, se zbirajo, krepijo v snidu der-žavne sodružbe. Malo veljajo, kmalo poginejo v zakonu zanikerni in nepravični, v napredovanji izobražen ja dušniga nemarni, v zastopovanji tira namenjeniga zaspani, nevedni narodi. Do nar visi moči in veljavnosti pa, do sreče jasniga duha, žive ljubezni dospijo svoje moči in razmere spo-znavši, v raznih zavezah se vodila resnice in pravice deržavši narodi. — Oj dragi Slovenci! kte-rim nas zamore življenja dozdajniga,materne naše
dogodbe razsodba uverstiti?---
Zagernimo vse čase nekdajne, srečne in nesrečne; zastopimo zdajne, de boljši bodemo zagotovili otrokam in vnukam prihodnje. Spoznajmo namen naroda čverstiga trupla, jasniga duha, mi-liga serca, čigar moč je nepremagljiva. Spoznajmo, kaj smo? kaj hočemo? kaj moramo biti? — Slovenci, Austrije udje, smo sinovi velike matere Slave, otroci človeštva po zemlji razširje-niga.
Slovenci smo5 hočemo in moramo tedaj v odmerji lastniga polja, lastne moči Slovenijo sna-žiti, lepšati do enakiga bleska deržavnih sestric, de vredna, mogočna stopi pred mater svojo veliko, kadar pokliče z nebrojnimi otroci vse hčerice zale.
Udje smo Austrije blage, namestnice Slave; hočemo in moramo tedaj jo v postavah svobodnih, čez vse njene narode enako razširjenih častiti in spoštovati; podperati jo, ak stebre ozidja nje stresa ji sosed nevredni, ak hoče zagnati v nevarno jo morje, kjer silni vihar, natorne postave razvezan ladjico sleherno v valove zagrebe.
Sinovi smo velike matere Slave! hočemo in moramo tedaj ji služiti z vsimi močmi telesa in duha, kar nam jih je podarila; hočemo vse njene sinke po zemlji razkropljene ljubiti ko brate rojene; — jedina nas želja, jedina namemba, jedina nas mati po zemlji ak ravno razstresene vodi, ki v časov dozoru združiti nas hoče, združila gotovo
nas bode, prižgavši nad nami celiinu svetu zvezde svobode; — — — zakaj neprenehaje veri i se časa kolo krog zemlje razširne; narodi vstajajo, se zbirajo, krepijo v snidu zakonske sodružbe, se bratijo v raji splošne ljubezni, se objemajo v dosegi namena človeškiga roda.----
Draga mladina slovenska! si slišala glase pomembne, si cula visociga namena besede? O j vtisni v serce jih globoko, de v časov dozoru do-rase misel velika in djanje postane mogočno.
Cuj marljivo pesmice mladiga serca vnetiga žarkov trojnih zvezdic: Boga, svobode, domovine. V Bogu, v svobodi, v domovini naj sklene in veže tvoja se misel in tvoje djanje s pesmicami mojimi. — Z Bogam! —
T Kamnigrorici na dan sv. Jeronima 1848.
L, o vre Toman.
Posvedeiije.
^Je blo soparni dan, — hude vročine Perpekal je na čelo sončni žar; Je sužni dan blo naše domovine, — Ko je rešiti nam še ni blo mar; Čez hribček iz domače me doline Je k bistri Savi vleklo, gnalo kar ]Ya hladnoljubi kraj voda kraljice, Hladiti si gorkote vneto lice.
In glej! širokovejno lipo zalo Pod njo zagledam gajno senčico; S prečudno radostjo me je navdalo Počiti pod domačo lipico, Kjer dedov se kardelo je zbiralo, Za slavno čast za srečo materno; Počila hočem tudi tu iskati, In narodniga duha se navdati.
Kot iskra se razširja v plam goreči, De je gasilo več ne zaduši, Tak rodoljubja v sercu mi ležeči Občutek silno zdaj se probudi.
Na dan, na zorni dan le hrepeneči, Oj žalosti! — moč pevsko pogreši; In tak se vernem z prošnjo na divico, Mogočne pesmi cenjeno kraljico:
Daj mi v roke, žlahtna Vila! Bistropevne, glasne citre, De se pesem ho zbudila
V	žive zrake, prostohitre.
Ti od časa si rojena, Kar je svit svetov bleskečih, Harmonija kar zračena Se glasi od zvezd letečih.
Kamor širi se vstvarjenje — Mili vetric, hrumni piši — Tvojih glasov je šumenje, Tvoja pesem se zasliši.
Srečni, srečni! kterim petje Je donelo v serce milo; Petje v žalosti zavetje,
V	bolečini je hladilo.
Serce rahlo, miraželjno Ojunači glas mogočni; Vse budi, de se kardelno Stavi sili kervotočni.
Čudna moč je blede lune Sonca žara, jutra zore; Čudna menj ni jasne strune, Ak zapoje v glasov kore.
Miloglasje Amfiona Kamnov kupe probuduje, In po glasomeri dona V zide kviško povzdiguje.
Orfejova struna bije — Divja zver, visoka skala, Cedra, morje — vse se rije — Kjer je lira prepevala.
Ah zato mi glase budne Pesmi vdihni mi iskrene, De predramim brate trudne, Serca zbudim okamnjene! —
Zapre oko se sončnih bleskov trudno, Od čela piše znoj premili hlad; Odpade v spanje trupla breme studno, Zgube težave pustih se navad; Serce se vzdigne, duh oživlja čudno, Občutkov zbuda rajskih večni slad, Pogled duha se vname, nenaravne Pripelje mi prikazni, sanje slavne.

Naraša viši se mogočna Sava, Valov zbudi se divji hrup in glas; Ponosno po njih grivi barka plava, Bliz mene h kraju nese jo naras. Na čelu in na jadrih: Slava! Slava! Napisi lepši so ko zvezdni kras; Napete jadra širne so višnjele, Napisov čerke pa rudečebele.
Z visociga prestola bognja vzdigne Krasosti večne, svitlih se žarov; Krog čela šapelj v rokah citre dvigne Mogočna, ko vrednica vsih svetov; Tn prime strune, kar iz njih zašvigne Gromeča harmonija vsih glasov; O čuj, o čuj, — slovenske glase zmiče, In me prijazno k sebi tako kliče.
Vstani mladi sinko, vstani! Petja ti prišel je čas; Bratam sužnim le oznani Neboječi serčni glas.
Gledaj citre, petja glasne, Strun napete jasnih treh; Z njih prebiraj večnokrasne Pesmi moje v urni speh.
Perva neba je visosti, Za stvarnika večnigaj
Druga poje ti prostosti Roda v prid človeškiga.
Tretja bistra, ko dereče Hčerke moje, Save šum, Pesmi zdiha prebudeče V sinih Slave moč, pogum.
Primi citre v mlade roke, Dervi v zrake moj nadih, Pesmi serčne za otroke Staršev slavorojenih.
Pevaj Boga slavo večno, Pevaj duha kip in gan; Objokuj žemljico ječno, Kliči zneba prosti dan.
Brate svoje budi spanja, De zave se Slave sin; Budi jih brez prenehanja, — Zmaga pevca prav je čin!
Pevaj serčne, slavodatke, Blage de zbudiš žene; Pevaj mile, ljubosladke, Deklic zdramiš de serce!
Vstani mladi sinko, vstani! Petja ti prišel je čas;
Bolj, ko te zabava rani, Serčnejši prepevaj glas!
Poteče glas, in barka, pevka zgine, Poleže rast se Save, val se pomiri; Seree zbudi se, v njega globočine Prišel je duh, ga več ne zapusti; Ga vnema, žari v prid le domovine, Navdaja s prostoglasniin' pesmaini; Serce mi zmiraj poje, peti mora, — Zbudi ga v petje jutra perva zora.
Hoje pesmi.
o citre soglasno vstrunjene, Ko tiče pojejo mlade, Si pesmice vošim iskrčne, Prijazne, priljudne, gladke'.
Zapojem rad mile, poštene, Iz mladiga blazga serca; Nagnjusne, ošabne nobene, Mi v strunice serce na da.
Zapojem od rožic cvetečih, Od bistre, šumeče vode; Od daljnih svetov plamenečih, Ki se na obnebji verste.
Kar oče so stari že peli, Kar v pesmih se slavnih glasi, De naši junaki sloveli, So vedno pravici zvesti.
De silne, krivične težave Prenesli Slovenci že smo;
Alj sužnost je zginila — Slave Že dnovi nam gori grejo.
Zapojem, kar živo navdaja V oserčji ležeči mi Bog, Ki v persih narodov ustaja, Se zbuja po zemlji okrog.
Vse, kar me za petje je vnelo, Je gola pravica samo, Zapojem jo v družbi veselo, Brez straha očitno, glasno.
In zraven pa v čašo nato čim, Si vinca, ki bistro šumi, In bratu v kozarčik jo počim, De Bog naj Slovenjo živi!
lil bratici radosti vžgani, Zdravljico povzamejo spet; Naj živijo bratje Slavjani, Naj živi svobodni ves svet!
Spoznanje Boga.
J^emlje meje hladnih mrakov Opasuje trne obroč, In na nebes zmed oblakov Gori pelje čudna noč Brez brojila zvezde jasne, Zvezde, ljube lučice,
V	neizmer svetove krasne, Vse svetove vstvarjene.
Razodeva vsa se slava, Ne premeri je obzir; Truda polna zemlja spava Vživa nočnotihi mir. Jaz ne morem počivati, Ljubim zvezdice svitle; Moram, moram jih prašati, Kdaj mi žalost odpade.
Ni miru mi zemlja dala, Ne veselja, sreče ne;
V	pit življenja nalivala Solze grenke žalostne;
Misli prostiga čutenja S kaznijo nasledvala; Serce želno oprostenja Pa v verige vkovala.
Vzeti hoče mi resnice Vere, tolaženja up, Za nebeške pa pravice Mi ponuja slepi hrup. V takim dvom serce mi vjame, Alj za revce cuje Bog, Cuje Bogek mili za-me, Odrešiti me nadlog?
Prašam tak ljudi modrejne, Dneva žarniga svitlost; Alj ljudi temno bledenje Ne razkaže mi resnost; Dan pa mi prejasno sije, Živo vse je, preglasno; Nočnomirne le samije Serce potolažijo.
Svitle zvezde razjasnijo Serce žaljno, in oko Cudnomile mi velijo Poslušati, kar reko: Kar ti dan in ljud nemore, Kažemo me zvezdice,
Glej, na svitu vsake zore Boga sled zaznamvan je!
Duh se vzdigne prot zvezdicam, Zapusti megleni stan; Čudna moč da perutnicam Bliska gib, in piša gan. Hitro se pod njim v oblake Skrije žemljice oblok, Menj in menj vidljive znake Odpodi svitlob pritok.
Veči, veči — neumljivo Rase svetov snid in zbor; Vse se suče, vse je živo, Tu mogočnosti je dvor; Vse se vjema, vse se veže, Hipno ogne teku tek; Modrost večna svitle mreže Čez nebo razspenja v vek.
In ko dalje, viši žene
Gor duha prečudni gon
Skoz svetove vse vverstene
V red neskončni, večni spon:
Nagloma mu tir dereči
Svit nebeški zaderži,
Duh slaboten in trepeči
Pred — Stvarnikavi omedli —
Morje bleska ga oblije, Veličanstva moč in kras; Tz sostav svetovnih bije Harmonije večne glas: Eden le je, ki vse vstvarja In osnuje vsiga red; Sklep, trenut in mig vladarja Strese pota sončnih čed.
Kar je pervih, kar je zadnih Vse občuje sam stvari; Bitja vsih osnov je vradnih Vse vidjočih je oči. Cerv podlaga ni stopine, Če ne hoče stvarnik sam, Sonca svit in tek ne mine Ce ne vgasne on mu plain.
Kar si sredstev on izbere Vsih modrosti je način; Njega pota mnogotere Ne zalazi kak modrin. Vse stvari on skerbno vozi, Vsaka ima svoj namen, Njega sklep derži se skozi Neumljiv in nezrečen.
Vsaka mora dopolniti, Kar odloči Večni ji, —
Čez Boga ne sme tožiti: — V njem ker hudiga nič ni. Ce te danas še v nesreči Krije revnosti osip, Lahko ti jo v radost veči On prestvari koj na hip!
Glasi večni pošumejo, — Moč pobegne perutnic, Gona proste omahnejo Ko zadete od pušic. Je prejasna, je prečudna Neba daljna, večna pot, Duša krasa, bleska trudna Pade na žemljico spod.
Bolno serce se pozdravi — Čez Boga ne toži več; Bralo v neba je naravi, De je Bog za vse budeč, De vsa žalost tamkej mine, Kjer je večni duše dom, Kadar nas iz solz doline Tje pripelje naš porom.
Vedno.
CPoleg Tegnerja.)
H^vet z mečem osvoji si viter močan, Čast z njim gre, kot orli dereči; Alj meč mu begoči je hitro razdjan, In orli padejo leteči. Gotovo pačni, kar si moč zadobi, Ko veter v pušavi se hitro zgubi.
Resnično ostane. V nevarnosti kot Dobi si z žarečim očesam, Kazaje po zemlji otemnjeno p6t Veli nam prot večnim nebesam. Resnično je večno; in večno slovi, Od roda se rodu naprej zasadi.
Pravično je večno. Se prime, plodi, Če tudi vihar kak pridere; Hudobno če tudi si svet obderžf, Se pravo še lahko izbere. In ko se preganja z goljfivno močj<5, V objem naj se persi mu tvoje odpro.
In misel v gorečim ko sercu se vžge Se krepi in djanje postane. Resnica, pravica očitna strašne Zaceli narodam vse rane. V nevarnim poskusu ki padli pa so, Iz Lete ko zvezdice gori grejo.
Tak pesem ne mine, ko rožice slad,
Ko luč, ki v oblakih igra se;
Kar krasniga stvariš, ne vzame zapad,
Se vnovi prihodnje še čase.
Tud krasno je večno, njega si blaga
Nabirajmo pridno iz časa morja.
Razumi resnično, se derži pravice, Z veseljem se primi del krasnih, Nikoli ne vgasnejo te tri zvedice, Slušavcam glasov neboglasnih. Kar čas ti poda, mu daš zopet nazaj, Le Večno ustvari ti večnosti raj.
Domoliod duha.
JH^adar bodo zagromeli Zemlje stebri v prašni sut, In se krogi njeni vneli Od zalogov žarnih rud; Vsih pervin moči vertele Bodo revco krog in krog; Rod človeški vse zadele, Kar v pogin je le nadlog.
Kar naprav je rok al uma, Vse zagrebel bo zapad, Serda, strastniga poguma, In prevzetja zlobni grad. Žrelo bode se odperlo, Vse zajelo brez milu; — Živijoče vse pomerlo, Dan bo zadnji, dan strahu.
Razvaline bodo knjiga, Njene čerke jasni plam, Doveršenja sveta vsiga Konc hranivši v zgodbni hram.
Človek smertni zrak dihavši Bode sodbo zemlje bral, Knjigo zder neznanih bravši Človek zadnji bo zaspal.
Cerke bodo v nji bleskale: Za pogin je vsaka stvar! Kje so zdaj visoke skale, Kje gradovi, kje je var? Kje visosti kaj spominov Kje človeških bojev, zmag; Kje plekenskih kaj zločinov In nastopov njih nesnag?
Ki so strupa se napili
V	strah rodu iz mnogih zlob, Z sveta daljniga storili Vsemu ljudstvu — strašni grob, Zginili so v zlobnim tiru; — Kri zadosti, kar greši;
Kar na,zemlje je obširu Blo narodov — več jih ni.
Vsaka sapica Gospoda Strese carstva silno moč,
V	njim kraljeviga zaroda Prah pokriva grobna noč. Prah se k prahu tiho vleže, Duh za večnim le hiti,
Kadar se oprosti mreže, Ki ga vjetiga derži.
Duh se z duham spet zjedini, Ki je vsiga bitja vir; Ki vkazuje po višini, Osnovaje sveta šir; Duhi bodo gor kipeli, Kadar bodo na trenut Zemlje stebri zagromeli V razvalin požrešni sut.
Dvom.
rcbiral pesmi sim, Mladosti moje hčerke, Odločil njih izbirke, Ko čas ni pustil vsim Perute proste dati Po svetu jih poslati.
Seree presune dvom, Alj prav vender je milo, Očitati vso ptujstva silo, Ki nam zaterla dom, De struna to le peva, Kar ji serce veleva?
Alj prav bi bil le glas, Ki po nedolžno šali, Naprave ptujca hvali Končavši doma kras? — Položil dvom me v spanje, Je v čudapoljne sanje:
Zvonček verni Milo bije; Hlad večerni Se izlije Čez sarnije.
Luna mila Iz oblakov Je stopila, In iz mrakov Zvezd svetila Vse zvedrila. —
Pot pelja me Iz Otoka ») V daljne jame, Kjer globoka In široka, Med bregovje Gre Savica, Med pečovje Ko kraljica In samica.
Vse počiva, Vse je mirno, Noč uživa, Tihoširno Moč izvirno.
Vse počiva Vse je mirno, Le Savica bistrosiva Razgraja šopirno, Se vzdigne in pade, Ko zmaj se zavije; Prestopi ograde, Poljica odrije, Sumeče, Dereče, Med skale Peneče Nje vale
V slavjanske dem domačij
Most trese pod mano, Se ziblje neznano; Se hoče podreti, Me Sava požreti.
Odidem nesreči, Peržim se stezine Orjaške stopinje Na levo bežeči.
Tu čudno je vse in strahotno, Kar gledam, pošast je in strah Drevo in kamnje posamotno, Okrnjeno zbuja se plah;
Obrazi in piše Perpogje in više Povzdigje roke;
v
Ce primem se veje, Mi roko ogreje, Prežari serce.
Savice tulenje Je čudno vabljenje Skor planem že v n Me vabi, me vleče
V	valove dereče
V	vodico prosto.
Na levi strahovi Na desni valovi, Tu smert, tam obup Zavestje me mine, Moč silna me rine
V	valovni pohrup. -
Savica hladila Je gorko serce; Iz sanj me zbudila Je v pesmi proste; In serce učila, De naj le pove Pove in zapoje, Kar želje so moje.
Sara.
jjfre šumi, šumi sivobistra Sava, Zvijaje se med hribce in doline; Pozdravi mi slavjanske domovine, Kraljeva hči mogočniga Triglava.
V valovih tvojih zdrava voda plava, Za pravoželjne, prostoljubne sine, Katerim serčno snuti duh ne mine Za domovino, kterih mati — Slava.
Oj Sava! kdor le tvojih kapljic pije, Srebernih, mu čistečih, ta sladkosti Okusi domačije milodrage;
Temu se duh slovenski v serce vlije Ljubezen za-njo v pervi že mladosti Ta v vak časti domače sklepe blage.
Domovina.
U eselje razno daljni svet obeta, Le srečnih dni obljubi mi število, In čez britkosti vse razgerne krilo: Alj vender me ne mika sreča sveta
Ak mi je domovina draga vzeta , Oj mati, ki mi slavna serce milo Pri rojstvu že podala je vezilo, Zastonj veselje meni svet obeta.
Le v domovini moje je veselje, Spolniti njeno sleherno povelje, Serca so zvestiga jedine želje —
Jedine želje, čast le njeno peti, Nje slavnih činov vredni sin živeti, In, ak želi si, za nje rod umreti. —
Slavja ii a m.
Iasove milopevne nas učila, V serce mlado nam misli vsim goreče Svobode dan budivši in želeče Je Slava prostorojena vdihnila.
Vsim mati nam je bistro um zmodrila; Kot kamne slap beli vode dereče, Ki se po skalah stermih doli meče: Tako serce nam je nesnag omila.
Objimo bratje! mater poljubimo, Zvesti ostati vsi ji persezimo, Ne ve se, kar prihodnji čas prinese;
Alj zdi se mi, de za nočjo dan pride, De moč postane, kjer se več jih snide, De moč neznana zbuja le potrčse.
0 i
elenobled obraz mlade cvetlice Pogleda z zemlje na polja ravnine; Goreči žarek od neba višine Trosi ji blesk in cvetje v zalo lice.
Kar merzla sapa perjiče glavice Odpihne — jo verti, de revca zgine; Alj ko spomlad obiše spet doline, Predrami lepši njo in nje sestrice.
Tako slavjanske lepe so dežele V svobodi svoji pervi razcvetele; Alj sužnost hitro vse je zamorila;
Moči nar boljši vse so v njih zaspale. Kar sužnosti megle so se razgnale, — In ena se za drugo je zbudila.
Moji sablict.
^Pj ojstra moja sablica, Preljuba mi prijatlica! Ne zabi, de si ti skovana, De braniš dragi dom Slavjana Za mater svojo vnetiga.
Oj ojstra moja sablica, Preljuba mi prijatlica! Ne zabi, de za božjo slavo, Za vero staro, vero pravo, V pravično bodeš bitvo šla.
Oj ojstra moja sablica, Preljuba mi prijatlica! Ne zabi, de za vse narode, Svovoda dokler jim ne bode, Prostiti jih si brušena.
Oj ojstra moja sablica, Preljuba mi prijatlica! Ne zabi, de za vse tovarše.
Za brate, sestre, ljube starše Za pravdo njih si zdelana.
Oj ojstra moja sablica,. Preljuba mi prijatlica! !Ve zabi, če me zlo zadene, De hude si moči jeklene, Odrešiti si bratica.
Oj ojstra moja sablica, Preljuba mi prijatlica! IVe zabi, de, ak se po volji Boga godi po zemlji okoli, Je tvoja shramba — nožnica.
Pesmi mili.
oč pripelje na nebo lueice, Ktere dan prejasni nam odžene; Le v somraku svetijo zvezdice, Ki od nekdaj sim so porojene.
Pesmi mile v sercu mi ležijo, Kar se živo v persih je zbudilo Vender se takrat le oglasijo, Kadar me zadene kaj nemilo.
la razhodu 2).
JH^je so časi, kje so dnovi, Ko smo Slave mi sinovi Vedno bili združeni? Čas verti se v večnim tiru, Dan hiti po časnim viru, Dan bliši in dneva — ni! —
Kje domači glasi mili, Ki svobodno so glasili Se iz serca mladiga? Ah so posumeli v gaji Na veselim, ljubim kraji Doma serčno dragiga. —
Oj kje družbe so vesele, Kjer zdravljice so se pele, Kjer šumelo vince je? Ah so družbe se ločile — So zdravljice potihnile; Časa morje vse požre. —
To ločitva opomina, Ponovi se bolečina V tem solzice nam lij<5, Pred ko gremo, se objimo, Zvesti biti persezimo Slavi} kamorkolj gremo. —
Kmal na mejah bomo stali, Bratam dragim zajokali, Bratam miliga serca; Bratje! z Bogam ostanite, Nikdar nas ne pozabite — Vsi smo doma eniga.
Težko je odločen biti, Dom in drage zapustiti, — Tega, tega se bojim; Ker le z brati vkup živeti, Z brati svojmi vkup umreti Vedno vedno si želim.
Če grobovi se odprejo Deleč unkraj nam za mejo, K njim prijatli! romajte; Pojokajte na gomile Solze britke, serčnomile Na košice bratovske.
Z Bogam, z Bogam! si recimo, Bratje zadnjič se objimo,
Dokler čas nam pripusti; Kmalo, kmalo čez doline Drage, slavne domovine V ptuje kraje nas derv/.
Za Horvate; Me tirate!
Jl^ratje! urno gor planirao Za orožje jo zgrabimo! Mati splošna hoče nas. „Za Horvate", Verle brate.
Kliče, vpije nam na glas.
Narod hrabri, bojoslavni Narod silni, starodavni Z nami jedne zibelke So Horvati, Naši brati, Z nami jedne matere.
Madžar krivni jih zatreti Hoče jim svobodo vzeti, Oj krivice divjih zlob! Glej, Horvatam Našim bratam
On pripravlja smert in grob.
Nikdar tega ne pustiti, Vse se za-nje mora biti, Kar le ima Slave ime; Za Horvate Naše brate
Domu, caru prezveste.
Kakor luna zvezd obdana,
Glej junake okrog bana,
Ki razsvetlja hudo noč,
Da Horvatam,
Svojim bratam
Dušo, kri — življenja moč.
De svoboda srečo čini, Rod slavjanski vkup zjedini Ptujcam terdni pravde zid, De Horvatov Slavnih bratov, Vsih Slavjanov raste znid.
In ko ptuja nas armada
S silno vojsko kje napada,
Kdo nas vender rešel bo?
Le Horvati
Naši brati
Imajo serce za to.
Oj zato tud mi planimo, Za orožje jo zgrabimo
Kadar mati hoče nas! Za Horvate Naše brate
Ce nas kliče boja čas.
Kdo ve?
elikokrat mislil zamaknjen že sim, Kak vender prečudno je moje serce, De komaj vesel se že zopet žalim; Kaj celi in terga mi vedno rane.
Enako je prizmi — presije jo žar — Vse mavrice barve živeče budi; Tak doma ljubezen — ki božji je dar Mi v sercu veselje in žalost rodi.
Glej tlačil rojake je sužnosti mrak, Svoboda jih reši morivnih tamot; Ko vzdigje se hitro pobežljiv oblak, Odkrije se mnogo domačih sramot.
Zdaj zbirajo družbe se materi v bran Rešiti ji sleherno njenih pravic, Alj ljuljka sinov se pokaže in kan, Strup mater mori njih nesramnih krivic.
Za mater živeti, umreti želim — Kaj more le biti, prijatli kdo ve? De komaj vesel se že zopet žalim, Kaj celi in terga mi vedno rane? —
Človek brez rortoljiibja.
ar drevo brez zalga cvetja, Brez klasovja lepo žito; Kar je ladja brez zavetja Gnana v jezero serdito ;
Kar planjava je pobita Od vremena, toče sile; Kar je dan brez sonca svita, Kar je noč brez lune mile;
Kar polja brez rož cvetečih Brez snega nar visi gore; Kar devica brez rudečih Lic, čistosti jasne zore;
Kar podložni brez povelja, Brez očeta so sinovi; Kar nebesa brez veselja, Brez vladarja vsi svetovi:
Oj to človek brez iskrene Je ljubezni domovine,
Ki, če žalost jo zadene, Zapusti jo, de pogine;
Jo izdaja, zaničuje — Le za ptujstvo moč potrosi Ki ni vreden, de varuje, De ga v sebi dalj še nosi.
Občutki.
o zagledam jasne vas gore Z večnim snegam belodete, Iz serca vzdigujejo želje Se popred ne razodete, Čudno v meni gane se serce, Kaj godi se mu, samo ne ve.
Ko zagledam lepo zelenad, Kjer studenc se bistri vije In pihljaje tiholjubi hlad Med cvetlice divne dije, Čudno v meni gane se serce' Kaj godi se mu, samo ne ve.
Ko zagledam polno zvezd nebo Milosjajno belo luno, Skozi gajev slišim noč temno Biti miloglasno struno. Čudno v meni gane se serce Kaj godi se mu, samo ne ve'.
4t
Ko zagledam žarnovnet obraz Čiste, ljubljene device, Kteri vije žlahtnogladki las Se čez belo, zorno lice, Čudno v meni gane se serce Kaj godi se mu, samo ne ve.
Ko zagledam polno radosti Drago svojo domačijo, Koj se struna serčna oglasi Pesmi mile se zbudijo, Čudno v meni gane se serce Kaj godi se mu, samo ne ve.
Kaj, prijatli, je le vender to Čudno serca hrepenjenje? Čujte, čujte to serca blago Je nebeško poželjenje. Kadar v meni gane se serce Njega v njem občutki se bude.
Petje.
tPoleg Tegnerja.)
Ij slišal ti si petje gajev, Kjer rase v perji zlati sad; Kjer se okrog cvetličnih krajev Vijo vodice v zelenad? Ko svitopadov perve zore Gor jasne polja vstajajo, Ko žarne v dol z blišeče gore Bandera upa migljajo.
Kaj pevc še toži? Ga ne speče Boga vidjoči mili mig? Zakaj še nehvaležen reče, De raj je v pesmih le samih? In on pozna vse loge raja Napolnjene veselja večniga, In slavčik vedno ga navdaja Mu slavno pevši v dnu serca.
Življenje žarno pevc objame, Gorko, ko bi nevesta bla. '
Kar božji ga serce mu vname,
V	podobi nam in glasu da.
Vsi snutki v serce mu vtopljeni Se drenjajo na jasni svit, Le v zmagi večni, — v zaželjeni Se neče pesem oglasit'.
Visoki duh dervi poječi Čez zemljo daljno in morje; Peruti so mu zor plameči, Odeja spomladi megle; Vesel ko ptičev so glasovi, Prešern ko burje hrup in moč. Orožani lasje njegovi Leže čez večnosti obroč.
Nič od temne ne ve pravljice, Od hrepenjenja bolniga. Ne toži nič in vse krivice Zroči v viharni piš sveta. Njegov up, kakor melodije
V	iskano morje se zlije, Njegov izdih, ko vetrič dije, Od enga groba rožic gre.
Njegov mu tempelj v svitu sije Od zida teče vir — bistrost Z naročja dni, in pevc napije Z studenca večno si krepost;
Vse bolečine serca vgasne, Ozdravi vse z njega vodo, Z vodo, kjer niso solze časne.
V	katero gleda se nebo.
Naj bo! jaz tudi grem k potoki, Pijem — ko vreden — iz njega, De bistro žarijo mi oki
V	bolehovnost tega sveta. Glasno naj strune zašumijo, Nikolj od sanjanih težav, Skerbi naj vse se pozgubijo — Bistrost le raj je petja prav.
Dokler čez dedov še grobove Zvezdiše svitlojasno gre, Dokler le Slave še sinove
V	mir slavne dela polože: Tak dolgo persi le pojite Vesel in bistropojen glas, Bregovi, logi zadonite Slavjanske pesmi serčni kras!
Savica.
oč na nebu zvezdice peržiga, V jezeru njih svit pri svitu miga, Nič miru ne drami tihiga; Le Savica, hči kraljeva, Pribobni in pesem peva Od nje doma slavno mirniga.
Megla zgine, jutra zor vzdigvati Mladi dan začne se oživljati Vsa narava radost diha le; In Savica, hči kraljeva, Pribobni in pesem peva, De serce slovensko milo je.
Kar oblaki gor se pripodijo, In dolino mirno za temnijo, Hudo vreme krog in krog verši; In Savica, hči kraljeva, Pribobni in pesem peva, De zmagvavca čez Slovence ni.
Blisk obžari stermo peč višave, Grom pretresa žile sive glave, Piš podi razpenjeno vodo; In Savica, hči kraljeva, Pribobni in pesem peva: Hrabrosti slovenske konc ne bo!
Kak pod šumnim slapam kamnje pleše, Ki ga val od terde stene kreše, In v vertincili urno suče krog! In Savica, hči kraljeva, Pribobni in pesem peva: Rod slovenski brani ljubi Bog!
Blisk povgasne, grom strašivni mine, In nebo zdaj čisto čez doline Se razspenja, hladni diha pih; In Savica, hči kraljeva, Pribobni in pesem peva Od prelepih časov svobodnih.
Že počiva mirno vsa narava, Od Savice preč čolniček plava, Zadnjič slišim zdaj še pesmico, Jo Savica, hči kraljeva Pribobne razglasno peva, Od Slovenje slavno pesmico.
Prostost.
fjjp veselim jutra zoru Hodil sim po hišnim dvoru Kar jo tiček perskaklja; Ah ni mogel perleteti, Se mu mora milo zdeti, Zderta je perutica.
Matica za njim persviga, Posvari ga, mu pomiga, Kam de revček naj hiti. Kak se spenja, kak skakuj Milo, milo kak žaluje, De obeh perutic ni!
Kupe zerna zdaj zagleda, Jih obskakje, jih obseda, Kupce krog in krog obgre Pa mu matica zapoje: Varuj, varuj dete moje, De kdo ne zasači te.
Meni zlo se tiček smili, Ga oteti hočem sili K sebi bliže vabim ga: Bodi moj, te bom napajal, Pital pridno, ne nagajal. Dal ti dosti dobriga.
Kar se mati oglasila: Sinek! kaj sim te svarila? O brezskerbna ti mladost! Tiček zdaj vso moč si vzame, In se vzdigne, ter objame V viših zrakih ga prostost.
Zdaj zažvergolita sladke, Glasne pesmi, milogladke, De razlega se nebo. — Mislim, de sta hvalo pela, De jih sužnost ni objela; Suien biti je strašno! —
Struna.
Bogam, z Bogam časi strašni! Ko z trepetam sim pevala, Vedno jeze vaše bala, Bali moji sinki plašni.
Se hudo je pač nosila Vsemogočnost samovlade! Mi je glaske prostomlade Vse mi pesmice morila. —
Oj vi časi, časi srečni! De ste vender zazorili, De ste mene oprostili, De potožim čas moj ječni:
Pela v jutro siin slavično Milo , prosto, serčnoživo, Kak nesrečno in goljfivo Ptujc zatira dom krivično.
Kak de revna mati slavna! Kak de revni njeni sini!
Kak hudobna v domovini Sila vlada nenaravna!
Kak de vender terdnozvesta, Veri stari, star'mu caru, Zaupljiva, kakor varu, Kakor dragima nevesta!
Alj de bode se vtrudila, Ah prezlo jo rane vžgejo; De si bode staro mejo Slavo staro oprostila.
Kak de mora zamolčali Se pravice glas nebeški, Kak de slep je rod človeški De ne more jih spoznati!
De uči jih naša vera Slavna vera, vera prava, Sveta daljniga narava, — In še človek jih zatera! —
V jutro tako sim pevala, Omolčala krog poldneva, Sim preglasna bila reva, Sužnosti sim se izdala.
Sim zvečer bla citram sneta, Stergana do zadnje bilke,
Pesem prostopevne Vilke, Med ljudmi strašno prekleta.
In ročica, ktera vbrala Me soglasno je sestricam, Naglo vkovana sponicam, V ječi temni prebivala.
Serce krasno, prosto, blago, Ki mi pesmice vdihnilo, Ah zbolelo je pod silo, Dalo je življenje drago.
Jaz pa Vilo žlahtno ljubim, Ljubim mater svojo, Slavo. Peti oj neznam nepravo; — Sinka svojga, glas, naj zgubim.
Bolj ko vse so mi sestrice Drage strune, pevc slaviti; Z njim se hočem veseliti, Z njim podati se v temnice.
In svobodo, kakor večno Vladarico nad zvezdicam' Cenim bolj, ko med kraljicam' Nar bolj krasno, Mar bolj srečno.
Saj v svobodi, mater Vilo Sestre, sinka, petje, pevca,
Pravdo glasno imam revca Ah zato sim pela milo:
Kak svobodni časi srečni Ki so zdaj nam zazvonili, Kak de strašni so nemili Časi sužni, robni, ječni! -
Vladarstvo.
JjH^ar vidiš svetov ti bleskečih, Enako se vedno vertečih, Vse veže vstvarjenja zakon. Ce stvarnik moči jim odreče, Svit jasni in tek jim poteče, Omaga vertivši njih gon.
Vladarstvo, kot neba zvezdice Se more deržati pravice; Ne sme odstopiti od nje. Ce druge si pota izbere , Se nagloma moč mu podere, Igrača nevihte strašne. —
Od kod nek žemljica rodivna Vse sade radosti nosivna, Prerodno dobi svojo moč? Ce stvarnik ji sonce pogasile, Ce vzame moči ji 011 rasne, Objame zapadna jo noč.
Tak mor'jo vladarstva naredbe Modrosti le biti nasledbe In milosti blagi le čin.
v
Ce silo narodi terpejo Če stiske jih rane u žgejo, Vladarstva se prime pogin. —
Kdo dvomi, de trupla nam ude Premika, njegove obude De vzrok je nevidljivi duh? Iz trupla begoči vun plane, — Mertvo obleži, se ne gane, Vid mine, in glas, in posluh.
Vse vpogje čez celo deželo Postavi se prosto, veselo, Če ljudstva ljubezen živi. Brez nje pa vladarstvo podre se Serd ljudstev obuda potrese, Katere tolaži le kri.
Ljubezen nar bolje kraljuje, Ljubezen nar bolje spolnuje, Kar njene postave reko. Oj srečni narodov sinovi, Če kralji od vas ko bogovi Bazpodli so sužnost hudo!
Ljubezen nar bolje zvezuje, Ljubezen nar bolje varuje Prijazni med složnimi stan. Oj srečni zato vi vsi kralji, Narodam ki svojim prižgali, Svobode blagostni ste dan.
Edinost.
dino je večno, ko drugo pogine, Edino ostane in nikdar ne mine; Edino vse dobro in krasno obseže, In z nju stanovitnost krepotno zaveže, Iz veka na vek in za vek obstoji. Edino ostane, Se nikdar ne gane, Ko drugo odpade in nično beži.
Edinost lastnost je Stvarnika obstojna, Če tudi v stvareh se odkriva nam brojna Nje duh po nebesih visokih ustvarja, Nje svit nam dani in plami vsaka zarja, Nje glas in ukaz pretresavni je grom; Vse krožniga šira, Edinost zvira,
Ki v bitji vsim ima ob enim nje dom.
Na zemlji nje hčerka krepotnim narodam Obstoj ohranuje z mogočnim zaplodam; Rodivna umetnost, nebeško pravico, Osrečenga ljudstva nar boljši kraljico, Jim stvari njih raj in osnuje nebo;
Alj kadar odpade
Pustivši njih grade,
Se naglo jih prime razder in pa zlo.
Kar se je do danas narodov rodilo, Ni Grekam in Rimcam enacih še bilo; Alj Tebe in Sparto, ponosne Atene Glej, v žezlovim skusu verstivši iskrene Zaduši, na sestre planivši osvoj, Ko so pozabile, Nar veči de sile
Rodi in podžari sestrinski razdvoj.
Svetovi rimljanski na dvoje zdeljeni Vmiraje v zapadu k otetbi nobeni, Ne morejo ročic k očetu stegati; V edinosti bli so jim veki le zlati, Ni bog bil mogočen, le samo njih meč. Meč hitro razkruši; Kar v zmago naduši, Kar v miru kraljuje — Edinost — je vi
Edinost je bognja, ki serca objame,
Če v njih se ljubezen čezsvetna uname;
Edina je misel, edino veselje,
Edine vošila, edine so želje,
Edino je bitje, edino serce;
Alj kadar odtegne,
Iz sere jo pobegne,
Serce od ljubezni nebeške ne ve. —
Slovenski narodi! iz eniga krila
Vas ena je mati visoka rodila;
Kaj blage in mile vam serca zdaj pluji?
Oj varite, bodo vmorili jih kljuji
Protivni in ptujca zasačni zatisk;
Edinost če mati
Vsih vas ne pobrati,
Podaja za ptujca ne v roke vam blisk!
Slovenci predragi! kaj vender le skuša Protivnika vas zapeljivost, kaj duša Se vaša, kaj serce na ptuje vernuje? Verjemite bratje, de drago plačuje, Kdor hodi po srečo v nasprotnikov kraj. Doma ostanimo! Doma se bratimo! Kaj naša Slovenija lepi ni raj?
Slovenci predragi! zdaj hitro na noge, De reši se ptujnosti hude nadloge Slovenija draga nam cenjena mati; De krasna začne se iz spanja vzdigvati, Svobodniga duha, edinga serca; De narodnost naša, Beseda de naša
V deželi domači zaterdno velja.
Slovenke ve drage, cvcteče dekleta! Vas bode naj vsaka za dom tak uneta,
Uneta, ko hčerka Slovenije vredna, De mati prezala in krasna in čedna Tud najde pri vas, kar si vedno želi: Ljubezen gorečo, Ljubezen žarečo,
Ki v bratih krepost in pogum izbudi.
Zato ve Slovenke! vas zbere naj vsaka Za venčanje pirno si vnet'ga rojaka, De narod z občutki se čistimi vnovi, De krepki, pogumni verste se sinovi, Za vnuki junaški še vnukov zarod; Slovenski de sini, Vsi v duhu edini Svoj dom si odrešijo ptujca omot.
Radoljubje.
^pe ni moči na zemlji širni, Enake narodnosti zvirni, Ki vse protivno pokonča; De vse, kar se ji zoperstavi, O njenih sinov zgine slavi, Ko žertva silna zgub strašna.
Dokler očetov slavnodrage Kervi se žarne zadnje srage Pretakajo po žilicah: Tak dolgo narodnost ne pade, Če ravno stresa mesta, grade Protivna moč že v sip in prah,
Dokler verši še iz zavetja Junaški glas domač'ga petja, Raslega čast se slavnih del: Se narodnost ni pogubljena, Nje duša močna ni vmorjena Dokler se bo nje glasek pel.
Dokler obudje se iskrene Za zmago, Slave vnete žene Oglasa v sercih hrabrih mož: Se narodnosti ptujc ne zmaga, Dokler se stavi zlobi vraga Krepost deviških njenih rož.
Dokler za dom nadušje čudno Branenje serčno, zmagetrudno Za narod svoj je perva čast: Ne bo se narodnost podala, Stoji, ko v morji silna skala, Terdnejši, ko stoletni hrast.
Dokler protivna govorica, Sovražni smeh m zabavljica Zažge mladenča čist pogum. Še narodnost, oj ni pregnana Dokler je v mlade serca vžgana Ki ne boje se ptujih trum.
Verte sovražniki naj meče, De kri kot voda v zemljo teče, Bodi se vnovič z kapljic jih, Ki se sa narodnost borijo De s slavno smertjo v vek živij Zmagvavci v bojih narodnih.
Čuj, to je sveto rodoljubje, Sovražniku plačivno kljubje Naroda naš'ga slavniga. De narodnost mu ne pospava, Se krepi njega mati Slava, Blago življenje zarod da.
Zato z njim ptujci ne igrajte, Ce mirn je rad, ga ne skušajte, Alj vredna mu je mati kaj; Ak mu jo hočete vi vzeti V krivični pravdi jo zatreti, Se zbudil bo, ko strašni zmaj.
Iz dola vsokiga in z brega * Donela bo sinov prisega, Zarekba Bogu rečena: De varjemo si dom in vero, Razdjali hočemo zaver o 1 In Bog jim moč in — zmago da .
Enakost - bratinstvo.
ene se matere dalje roduje, Plemena človeškiga sleherni člen, Le vsakiga duh izbudi, oživljuje, Od Boga v človeško serce zasajen; Iz ene moči Duha in kervi,
Kar nas je na svetu, smo se porodili, De se bi ko bratje rojeni ljubili.
Pristopimo k zibelki, kako nezmožen Otrok se v nji žalostno meče okrog; Pogled in vekanje premilo je tožen Izdihljej nar pervi življenja nadlog; Le jok ino stok, Povzdigvanje rok, Oznani pri slehernim revnosti silo, Terpljenje enako vsih revčic nemilo.
Oj matere ve, otročičev rodinke, Povejte nam, koljko budile noči Za hčerke ste vaše in koljko za sinke Prestale zamud in neznanih skerbi,
De jih iz plenic Zibelnih rutic
Ste zale mladenče in deklice mile Ste pridne može in ženice zredile?
In kadar serce se zbudi plameneče
V	mladostnih nam persih, prepolnih želja, Občutek enake v vsih sercih ležeče Ljubezni enako na znanje se da;
Ja v vsih le leže, In se prebude
.ledine nebeške ljubezni izviri,
Ki v celim stvarjenji po zemljah se širi.
Pogled na nebeške višave visoke, Na zemljo rodivno brezbrojnih stvari,
V	penečiga morja valove globoke Pogled razmotreči namembe reči, Nebeški ta dar,
Človeška je stvar
Razmerno dobila je vsaka znadnosti, Zaznam in razum od visoke modrosti.
Ko zdravo in čversto se truplo obrača Na licih veselje je, v sercu krepost: Enaka je vrednost o tem pač berača Z bogatim, enaka predraga lastnost; Ne to, kar zbeži, Le kar obstoji,
Krepost le serca nas požlahtniti more; Yrisosti rodu so trohljive podpore.
Na božje polje zagrebujejo vedno Merilci se razni, ljudje se solze,
V	grobove za njimi padejo poredno —
V	gomilo merliško vse rojeno gre; — Na zemlji ga ni
Človeške kervi,
Ki v njo bi ne padel, naj bode s prestola, Alj koče, alj mil'ga alj čverstiga spola.
In vender — prederznosti strašne, neznane! Napihje mogočno se, nosi gerdo Marskteri med nami, in terga zmir rane Podložnikam, dela jim žalost in zlo. Nezdramljeni molk Za bran ima polk, Ima le krivično, morivno terpljenje, Dni boljših zastrašeno v sercih željenje.
Oj vi, ki zadene ta tožba vas zemlje, Ne zabite nikdar, de sveča meni; De enimu daje, kar drugimu jemlje, De eniga gladi, ko drujga straši, Moči de bo strah, Ko zdrobljeni prah Povzdignila sapa, ki bo perpihala, l)e bode gradove vam vaše razdjala.
Zakaj po nebesih ljubezen le vlada, Nje duh se razdiha čez loge zemlje, Narode navdaja in večniga slada Vdihuje svobode jim božje želje; De bratstvo ljudi Povsod se zbudi';
In duh se razširja — ga nič ne ustavi Klijenje, rasenje je zakon v naravi.
Slovenskim dekletam.
hčerice zale, naroda slavite! Slušajte naročbe budivnih glasov; Globoko si v serčiku jih ohranite, Iz pers so unetiga Slave sinov; — Pomembni so časi, Potrebni so glasi, — Slovenje prerodba naj bode naš slov.
Predrage sestrice, ko lunica mile,
Blišeče, ko jutrajni sončica žar,
Vam bijejo v persih prežlahtne le žile,
Nebeške ljubezni napolnjeni dar;
Ošabne visosti,
Pregrešne slabosti
Gotovši vas varje, ko tabor in var.
Moči ste bogate si serca uneti, Veljati pošteno in blago dekle, Za mater naroda živeti, umreti, Se staviti v vojske domače verste; Vse to vam podala, Slovenija zala;
O času potrebe zna tirjati vse.
Moči ste bogate,, ne išite druge, Obernite pridno jo v plodni obrest, De spolnite vse sporočila, zasluge Spolnjenja de hvali prečista vas vest. Ta mater le ljubi, Jo nikdar ne zgubi, Ki v mislih in djanji ostane ji zvest.
Vertite tedaj se v pohištvanji pridno, Skerbite marljivo, trudite se zlo, De hiša domača se snaži prav vidno, De pridnost pripelje v njo radost, blago. Le mater prašajtp, In se zanašajte
Na uk nje pobožni in skušen zvesto.
Podpirajte starše že v letih slabotnih, Kot angelj skerbeči spremljajte jih zinir. Na krajih posvetniga hrupa, v samotnih Oj varite serca krepost si in mir; Nezlobne radosti, Nedolžne mladosti
Slade naj življenja vam mladiga tir.
Brez hlimbe, surnljivosti gerde navade, Brez serda, napuha, prevzetja serca, Prijazne, priljudne bodite ve rade, Vživajte vesele radosti sveta.
Brez sereniga kvara,
Le vredne nje dara
Vas hoče Slovenja, ki zlobe ne zna.
Če zarja čistosti mladenča pregane, ljubezen goreča dervi ga za vam, Naj čiste ljubezni se v sercih užgane In pa rodoljubja zjedini dvoplam; Le v tem se ljubite, Si zvesti bodite;
Ljubezen ta dvojna je vrednosti znam.
Zato se z mladenčem prehrabre postave
Obljubite v matere cenjene čin,
Ki čuti se skozi in skozi, de Slave
Za njeno povišbo le rojen je sin;
Ki v njeno le zmago
Življenje da drago,
Če ptujc ji pripravlja prederzni pogin.
In kadar veselje vas, mati postati,
Pregreje v serce in rodi se otrok,
Stvarite, redite mu v serčiku zlati
Pomen rodoljubja prežlahtni, visok;
Od zibelke male
Do možnosti zale
Skerbi naj jedine vam bode otrok.
Pojite mu roda presvete napeve, De v sercu občutek se čisti in kri;
Trebite iz serca škodljive mu pleve.
De jedro živeljno mu ne zaduši,
De čisto in jasno,
De krepko in krasno
Slovensko v slovenskim otroku plodi.
De, kadar ošabno vas ptujčik popraša Kje imate kinč vaš in vaše blago? Rečete pogumno: to cvetka je naša, Kazaje otroka: to kinč in blago! Le s takim se blagani Ne s p t ujmi nesnagam' Slovenije kinčajo hčerke samo!
ljubezen sestrišfca.
odica med gorami Šumi po gojzdiču, Šumi tam med mejami Po dolgim travniku.
Na krajih tam stojijo Junaki cenjeni, Za mejo se borijo Preserčni in zvesti.
Tud Jankota tje žene, Kjer mu za dom velja, Se ne boji peklene Moči sovražnika.
Marjanco še objame Preljubo sestrico, In puško krasno vzame, Opaše sabljco.
Več mescov je preteklo, In Jankota ni več,
Je sestri nekaj reklo, De vmoril ga je meč.
Gre prašat tje vodico: „Kje nek je bratec moj, Pozabil je sestrico, Prišel bo saj nocoj?"
„Tu bodem ga čakala, De jutro zazori; Se vedno bom jokala, Ce Jankota več ni."
Marjan ca je čakala Ni bilo brata več, In zopet je prašala: ,,1'ovej studenc dereč!"
„Alj neseš morebiti Mi brata solzico; Si vidil ga solziti Za svojo sestrico?"
OL
In vbl rudeč priteče, Iz njega zašumf: „Te kapljice rudeče Vmorjenih glej so kri."
„Tud bratica solziti Sini videl solzico;
Sini videl ga vmoriti, In pasti v vodico". —
Marjanca zve to mila Oj revca omedli — Ljubezni močna sila Za bratam jo dervi. —
Tri rožice.
.migati lepa, mlada mati Sprehajaje se po trati Plete kite venčike; Mali sinček, sinček zali Krasne kite, vence hvali. Za-nje terga rožice.
„Pleti meni tudi kite, Vence z zalih rož povite, O predraga matica!" Tak veselo sinček prosi, Zbira rožce, vkup jih nosi, Kar nar lepših le zazna.
„Gledaj, gledaj ah rudeče, Zarnojasne in goreče, Glej cvetlice mati glej! Svitle, ko zlate kresnice, Zarne, ko neba zvezdice Kak se zovejo, povej!"
„„Sinček! rožce te rudeče Zarnojasne in goreče, Maki so zarudeni; Tak ljubezen v sercu vneta Mora biti troja sveta Za domače vse reči!""
Sinček skoči, krog pogleda, Kar mu kroglovita, bleda Zabliši cvetličica. ,,Mati ljuba vidiš te le, Bolj, ko merzli snežec bele, Krila tak nedolžniga?"
„„Sh)ček mali! rožce te le, Bolj ko merzli snežec bele, Imenujejo se slak. Tvoje serce ptuje zlobe, Ptuje želje in hudobe Mora biti čisto tak!""
Rožce druge krog išeči, Od veselja hrepeneči Sinček k materi hiti: „Ko nebesa večne slave, Mati glej cvetlice plave, Lepših oj gotovo ni."
,,„Ko nebesa večne slave, Te cvetlice čistoplave Lepe so plavičice. Kakor zvezde neba cesti, Moraš biti vedno zvesti, Vreden sin Slovenije ! " "
Serčno reče — rožce zveže, Sinku jih na serce vleže, Jasno vzdigne mili glas: „„Mali sinček, sinček zali Zvesto ljubi, zvesto hvali Rožce te, življenja čas!
V žitu zvesto vkup rasejo, Z njim objete, z njim padejo, Kadar serp odseka jih; — Tih zato vzemite znakov Kar vas serčnih je junakov, Na slovenskim rojenih. —
In ko vlečejo težave Se brez mira, se brez sprave Nad preljubo materjo: Z njo junaško se deržite, Jo rešite — z njo padite, Ak zapusti jo nebo! —""
Serčni govor sinka vname, Besediti vneto jame: „Mati, ljuba matica! Rožce bodo povenele; — Alj za vek so želje vnele Slavne želje v dnu serca!"
Ljudmila.
Jj^od drevesam javorjeviin Zala tam sedi Ljudmila; Milo poje, žaljno guče, Kakor zapušena tica:
„Blagor vam cveteče rožce! Lastne nosite ve krila; Vsaka lepa, vsaka zala Krasno cvetniga je lika. Kadar mine zima huda, In raztaja se ledina, Vse vas kliče spomlad budna
V	novo cvetje z zemlje mira. Po domači stari šegi
Se nosila je devica, Nosil se mladenč nje dragi. In zvesto sta se ljubila. Sužnost preoberne šego
V	preošabno ptujga kinča; Je ljubezen pod obleko Ptujo merzla, kakor zima, Merzla za prerodbo slavno Ki želi jo domovina." —
„Blagor vam veseli ptički!
V	hladni senčici borštiča Le pojite, de razlega
Živo krog se glas stvarnika. Urno le naprej letite, Če vam človek ga zavida, Če vam druge, kakor znate Vsilit' glase hoče sila. — Po domače je svobodno Pela nekdaj naša Vila, Kar še vedno v sercih blagih Prostim se Slavjanam vžiga. S ptujo silo ptuja pesem Se med nas je razglasila, Ki ne glaska slavnih činov Ne ljubezni v sebi nima. Ki od doma Slave naše, Kakor mertva noč je tiha."
„Blagor plodne vam drevesca! Lastno sadje vsak zavija
V	svoje perjiče zeleno. Kakor eniga gojzdiča Sini bratovsko rasete, Eden drugimu si miga, Ena vejca drugi vpleta, Kakor bi ji sestra bila. — Ko drevesce sadapolno Bila naša domačija;
Nje otroci slavni roda, Ene matere jezika, So se liratovsko ljubili, Ni bilo med njim prepira. Kakor mati je zbirala
V	svet jih krasna senčna lipa Ptujstvo jih je razkropilo, Lipa, — lipa je vsahnila.
V	domovini ptujc razsaja —
Hrast nad lipo se razšira!"
g
Tak Ljudmila zala poje, Bolečine pers izdiha; S černih se oči ji vdera
V	sercu rojena solzica.
Memgredeča tam gospoda Vidi v žalosti dekliča, Se mu bliža in — o čudo! Ga popraša: „Kaj deklina Tak zdihuješ in se jokaš, Kaj si vender tako britka? Morebiti je zasula Starše groba ti gomila?"
„Oj ni staršev še zasula Groba tiha mi gomila; Bog pozna njih serce blago In jih meni še perkriva."
„Alj ti brata je junaka Morebiti vzela bitva?"
„Ni mi bratica junaka Vzela kervotočna bitva; Vselej, kadar boj se vname, Boga prosi, se pokriža, Bog ga varje hude smerti."
„Alj te družba zapustila Je prijatlic serčnodragih, Žalost ti serce zaliva, De tvoj dragi drugo ljubi?"
„Ni me družba zapustila, Ne prijatlice, ne dragi; Moja družba ni goljfiva Mene samo dragi ljubi."
„Alj zato si tako britka, De ti nisi porojena Bla mogočna gospodična De kmetica si nežlahtna. Oj zato jaz nisim britka Če tudi ravno porojena Nisim žlahtna gospodična; Kar gospodo žlahtnit' more, Meni tudi vest je čista; V meni tudi, ko v gospodi Nevmerjoči duh prebiva." —
V	tem, kjer mislite vi žalost, Serce moje radost ima, Solze britke ne tečejo.
Alj pretresa se mi žila Serca vsaka od britkosti, Kadar vidim hčerko, sina, Ki ni vreden Slave roda, Ki čez mater se povikša, Vidim zdaj še, ko je prosta Spomlad z neba zagorila, De je vrednih malo sinov, Kviško de ne more lipa, Hrast ko k tlam jo silno tlači. To je moja žalost britka,
V	tem se jokam, v tem zdihujem
Tak je rekla — zapustila Jo je koj derhal zadeta; Bog ve, alj jo je ganila, Alj korači terdoserčno, Tje napre, po ptuje kriča.
Pod drevesam javorjeviin Samka tam sedi Ljudmila; Milo poje, žaljno guče, Kakor zapušena tica.
Slavjanska mati.
Jlperči derči tam zibelka, Zlo stara zibel lipova;
V	nji goni sinka zaliga Slavjanska blaga matica;
In zraven glasno tak zapoje:
„Oj serčnoljubo dete moje, Dete mlado, drago dete, Serca mojga žlahtni kras! Cuj besede moje svete, Vserči si domači glas.
Glej Slavjanka te rodila, Majke slavne hčerka je, Z lastnim mlekarn te dojila Pela bo ti pesmice.
V	deski lipovi zibaje, — Oj drevesa svetiga!
Z t'bo smejaje, z t'bo plakaje, Hoče tvoja matica,
De ti vreden sin postaneš Splošne, slavne matere; De se zbudiš, de se ganeš, Kadar v službo hoče te.
De jo ljubiš, de jo braniš Sile zlih sovražnikov; De nje slavo krog oznaniš V daljne kraje nje sinov. —
Daj zato mu mili Bože, De se krepi, ko drevo, De se zali, kakor rože, Domovini zvest če bo.
Ak po ptuje se prevari, De se zanj plakala bi, Naj ga roka tvoja vdari, Tvoja moč ga zapusti!"
Tak preljubo mati poje, In navdaja dete svoje. —
To vidi bleda lunica, To vidi jasna zorica, To vidi sonca žarni svit, De zmir krog njega mora bit'; De vedno poje tamkej le Domače sladke pesmice,
De ona skerbna matica
V zibeli goni sinčika. — # * *
Stoji, stoji' tam lipica, Pod lipico je senčica, Pod senčico je matica, Pri sebi ima sinčika.
'Z njega puhti mladosti plam, Poguma serca jasni znam; Spod čela v verhu žarnih lic Oči mu sveti blesk strelic.
Vse v njem je inik in gan in gib, Vdajavnost žlahtna vivnih šib; Od glavice do berznih nog, Iz udov čverstih vse en zlog.
Veselja serčniga izvir Mu jemlje stank in molk in mir; Verti se vedno, skače le, De njega zdravje vidi se.
In mati polna radosti Za njim podaja zor oči, Pokliče k sebi in v roke Ga stisne na gorko serce;
In zraven glasno tak zapoje:
,,Oj sereno ljubo dete moje, Dete zalo, drago dete Serca mojga žlahtni kras! Cuj besede moje svete, Cuj pomembni njihni glas:
Glej ko širna se steguje Lipa, staro že drevo, In perjazno povabljuje Nas pod hladno senčico.
Ona klice Slave sine, Dedov svet je cula njih; Kliče 'z daljne domovine Za rešenje svoje jih.
Kliče vse nas, kar le šteje Mati svojga naroda, Svojga debla širne veje Sveta vsiga daljniga.
Mati naša ni tak revna, Je bogata vsih zalog; Je ponižna, je pohlevna — To je vzrok le nje nadlog;
Naša mati, slavna mati, Toljkanj ima krog sinov;
Kar peresčikov na trati, Kar le v gojzdu je glasov.
Kar morje ima peska valni Kar na nebu je zvezdic; So ko čversta jelka ravni, Urni, kakor plara strelic.
Mili kakor vetric hladni, Silni kakor hud vihar, Terdni, kakor zidi gradili, Vneti, kakor sonca žar.
Hčerke zale, zornolične, Žarnovnete nje kervi, Vse so blage, ljube, mične, Čistost sama v njih živi.
Nje besede glas se zlega, Kakor brona jasni don; V serce ljubeznivo sega Vsaki slov ko pevši zvon.
Alj sinovi so skropljeni, Mati skor brez doma je; Nje dekliči zapušeni, Glas nje redko sliši se.
Zmiraj jo še gospodari Ptuj ca hrup ošabniga;
Otročičem njenim kvari Čistost jasniga duha.
Ptujci v njeni domovini Se ošabno nosijo — V ptuje njeni lastni sini Si po živež hodijo! —
Vse je dobro, vse pravično, Kar v sramoto našo je; Nespodobno, nepravično, Če kdor nas pravico če!! —
Tak ne more dolgo biti, Maii že je vtrudena, Hoče dom si oprostiti, Sinke duha ptujiga.
Urno, urno, kadar kliče, Mati serdna v pravdno bran, Serčno vse naj se premiče, Dokler reši ji nje stan!
Vsemu svetu sonce sije, Bog je vsiga gospodar; Kje enakost ljudstev?! — ni je! Vse so vender En'ga stvar.
Bog če dati krasno zmago, Pravdni boj vkaže on;
Slave ptujcu za podlago, Vstvaril ni za zlo in spon.
Ni je ni! on oče mili, Revčikov zavetje sploh, Jo hraniti hoče v sili Odrešiti ptujih ploh"!
Tak prešerno mati poje, In navdaja dete svoje.
* * tf-
Stoji, stoji tam hišica, Pred hišico je množica, Med množico je mamica, Zroči ji sina lirabriga.
Pripaše bojno haljico, Mu čez da svitlo sablico, Čez ramo dene pušico, In v roko seže z desnico;
In zraven milo tak zapoje
„Oj serčno ljubo dete moj Hrabri sinko, drago dete, Serca mojga žlahtni kras! Čuj besede moje svete, Morebiti zadnji glas.
Serčice mi bije vroče, Skor bi ne pustila te, Al te mati Slava hoče, Kliče svoje rešnike.
Pojdi, pojdi hrabri orel, Zleti sivi sokole, De bo srečni dan zazoril Slave drage matere.
V	pravdo sveto boj te zove Za pravico materno; Hujše ptuji hrup če rjo ve, Hrabrejši branite jo.
Ak vas slavni boj pobije — Vinerli saj ste materi! Kdor pa za-njo kri prelije,
V	slavi večni la živi! —
Preserčno reče, žalostno, In zraven toči solzico, Poljubi zadnjič sinčika, In — množici ga hrabri da.
Vojaška glasno zadoni, Hojama truma preč hiti; Junakov slavnih množica Slavjanke pelje sinčika.
Slavjansfci goslar. 5)
.§} prestolnim nemškim mest« trum Poslancov silni vkup se zbira. ,,!Vaj rod Slavjanski se zatira"! Povzdigne se prederzni šum.
Kar v daljnokrogli kolobar Goslarčik slepi tiho stopi, Perpogne desni, levi klopi Se kot sicer podložna stvar.
In gosli vzame z ramena, Glasove mile jim izmika, In kmalo omeči zbornika, Ko v serce pravo pot zazna.
Globoko vzame krepki glas, Visoko v petji ga zažene; Ko pesmi se verste iskrene, Vse hvali petja moč in kras.
Zapoje od ljubezni ran; Alj mu besede pomanjkuje; Pa krepko se mu povzdiguje, Ko doversti Slavjanski dan:
„Moj narod je junaški, star; Nekdajnost ga je zarodila, Svoboda ga bo obdojila, Pogum mu je samotni var.
Ljubezen ga uče polja; Orjaški, sneženi bregovi Junaštva njega so bogovi; Obud poguma šum voda.
Slabi le ptujca ga oblast In robstva tarejo grozine; Alj iz oblakov sužiiih tinine Vihar zamore hud izrast'!
Ni vmerel še, ga le teže Nevarne silne snje ptujvanja; Alj čas pobegnil bode spanja, Ko lastne se moči zave.
Gorje, gorje! če dalje ga V klenitbah robostva strašnih ptuje Neznane strasti moč deržuje — Strašno se prebuditi zna.
Oj čujte, čujte, kaka slast Po sercih zbuda se Slavjanov; Kako jih krepi, de Titanov Jih ne premaga cela vlast.
In zraven hčerk jim plam in žar Občutke v persi vdihje blage — Jih čisti zlobe — vse nesnage — De so poguma svetočist oltar.
Vse dere, kjer je sile strah, — Prepeva slavno, se bojari, Oroža, krepi, s ptujci vdari, De pade njihna vojska v prah.
Premika že mrakove proč Napih pomlajenih narodov; Iz terdo zidanih zaplodov Odpihnil bo neslavno noč!
In nad zvezdami modri kralj Nebes je večnih širne zemlje — On daje krone, in jih jemlje, On bode Slavi krono dal". . .
Zapoje — in ko verne se Nazaj solzivnjiga očesa Obraz povzdignjen pa v nebesa, Derhal se divja nanj-ga vdre. —
Ko strel sprelefel je goreč Namen jo grozni te besede, Prebistril ji temne poglede, Presunil, ko strupeni meč. —
II.
Na kviškopotegnjeni skali stoji Zidanje okroglo, debelo, visoko, Pod njim se razliva tje voda široko, In veter nad njim tje oblake podi.
Železno preprežen je oken gosto, Zarašen od maha in ptičjiga gnjezda, De komaj prešine nebeška ga zvezda, De komaj presije ga sonce gorko.
Ko jutro napoči, ko danek zori, Ko mrak se večerni zavleče v doline, Ko danek blišeci v tamoti poinine: Vun dneva slovenskiga pesem doni.
Jo poje že vetrič, oblaki neba; Po valu se gladko izteka šumečim; Jo luna zapoje med zvezdam' bleskečim', Ki mirno po temnim obnebji vesla. —
In vetrič pregiblje oblake neba, In pesem po valu se steka šumečim;
In luna gibeljaje med zvezdam' bleskečim' Jo dalje uarodam slavjanskim pelja.
III.
Kaj rahlo se zemlja potresa okrog? Kaj joka in jeka od strašniga piska? Kaj vojske derhal po deželah jo vriska, In s smertjo napolni bregove in log?
Slavjanske napise bandero ima, Slavjanski vojšaki po polji šumijo; Si narod svoj slavni in mejo prostijo Z orožjem, ker se jim brez boja ne da.
Ze sončice v morji kervavim vtoni; S potoki v vodico, z vodico doteka Od daljnih meja se rudeča le reka, Budeča sovražno puhteče kervi.
Noč žalostna rine na zemlje meje In černo zakrije vse groze vojskvanja; Bilo ni pred konca serdifga mašvanja, De ptujc je doplatil slavjansko gorje.
A
Na skalnatim zglavji nič več ne stoji Zidanje okroglo, debelo, visoko,
Vihar ga bojarni odkrušil v globoko Je vodo, ki čez razvaline šumi.
IV.
Ko žarki persvetijo spet Bolj jasni, bolj zlatorumeni, Kot sužnosti bli so megleni — Oprosten slavjanski je svet. —
Vojaški nabira se trum V okrogu na polji pred skalo, Napravljenim, kinčanim zalo Vsim bleska v obrazih pogum.
In goslar pristopi med trop; Las sivi po herbtu mu teče, Zapoje jim pesmi goreče, De jeka nebeški nadstrop.
Povzdigne jo dneva gladko, — Po persih se zlega donenje, Vojšakov doni krog gromenje, Ko bi zabučalo nebo.
In viši povzdigne za dom, — Kervave mu rasejo žile, Oči so mu zadnjič solzile, Serce inu in glas se — prelom'. —
In vetrič pregiblje oblake neba, In pesem po valu se steka šumečim, In luna zapoje med zvezdam' bleskečim' Še zmiraj na grobu jo goslarja.
Austrjje zvezda.
je morje, pokojni valovi — Austrija prosta se na-nje spusti;
V	sredo veslajo prederzni sinovi, Belo je jadro svobodno dem.
V	plahte vetrovi se černorumene Vpirajo v Austrije vzdignjeni znak; Jadrica mnogih narodov zverstene Barvic se trojnih razvijajo v zrak.
Jasno nebo na vse kraje obzira, Zvezde svetilne čez doljni obok — Znamnje mornarju tihotniga mira, Vgasne oblakov kipeči pritok. Zbuda se v brezdnu pokopane tmine Silne nevihte grozivni vihar, Gromi potresajo neba višine, Vžiga oblake bleskeči požar.
Burja pritisne — odterga zastave Belo-rudeče-zelene obe; Samka derži se zastava še Slave, Glasno vihra nad serdito morje;
Cerni tak noč se, kot zadnjiga dneva Svit bi zakrila za vekomaj trna V brezdno viharjev tam Austrija reva Jadra v nesreče goljtivga morja.
Kerma odtergana — plahte razsnete — Šibka vpogljiva drevesni trikom — Austria kliče mornarje v sovete, Splaši boječe prebližni razlom. Moči krog čela naras jo že valni, Mrazi v serce občutenje strahot; Orel se vzdigne iz barke dvoglavni, Poje čez morje strašivni krokot.
Venec zelen ga iskat je poslala Tje na brodiše v zaupanja kraj, Kje nje resenje, de bode spoznala, Z vencam odkod kadar pride nazaj. Bog ve, kdaj pride, — vihar zaderžuje Cez silovitno morje mu zagon, Mu perutnica preveč omaguje, Žulil jo dolgo je sužnosti spon.
Malo potihne valovje, in žara Blesknjiga zopet se zjasne morje, Milo obličje ras veti se Cara Oču nebeškimu zdiha želje; Gori, le gori pomoč je rešivna, Kjer je vsih kraljev kraljevi Gospod.
Ljudstev obljuba je tvojih goljfivna, Eden le zvest je — te rešil bo rod.
Tak govorila slovenska Zibila: Blesk otemnil ti zarečih bo kron, Družba služabnikov se razkropila, Svitek hrupeči odpadil tvoj tron. Naroda — malo do zdaj ga cenili Dedi so tvoji, pa bil jim je vdan — Bodo sinovi te zgube rešili, Peljal prijatel v prestolni te stan.
Bliža spolnjenje se; dosti terpljenja Mati tud njih je prestala krivic; Dan bo obema zazoril rešenja, Zora zjasnila noč, mater temnic. Z neba pa blagoslov prišel bo zmage, Zmaga v svobodi, v pravici je mir; Vsigamogočni razdražene vrage, Vkrotil bo tebi nevarni prepir.
Zopet raztegne se blisk čez nebesa, Grom se sedmeri oglaša 'z noči; Austrija trudniga iše očesa, Zvezde nikjer ji zagledati ni — Kar iz oblakov grozivnih prikaže V jugu rešivna se zvezda svitla, Austrija! jadraj za njo, se ne laže, Ona te pelje z goljfivga morja —
„Že močen na morju Ilirjan je bil, K' se ladije tesat Je kimic vučil". . .
loa
Pod lipo.
lavna bognja, mnogoletna lipa! K tebi mlado žene me serce, Samki de se polno ti izsipa, Ker zavetja druziga ne ve; De zapoje pesmice ti Slave,
V	kterih k Bogu za pomoč kipi, De oprosti ptujca jo težave,
Ki kot silna skala jo teži.
Deblo krepko! dolgo v zemlji stari Vejce spenjaš, broj prosivnih rok; Dolgo sonca rodovitni žari
V	živo rejo grejejo ti sok; Luna bleda dolgo poslušuje Mili vejčic žalostnih nemir; Alj počasi dan se približuje,
Dan slavjanske zmage — sreče vir.
Lipa slavne veze pomenljiva Bivši dni visoko cenjena! Mila žalost mi serce zaliva, De si zdaj že skor pozabljena;
De ga ni že skoraj kraja, kota, Kjer nevrednih bi ne blo sinov, Kjer bi zaničvana neba dota Pesem serčuih bi ne bla glasov.
K tebi v divjim svet sovražnim begu Za pozdrav in svet in plat hitim;
V	red otrokov zvestih sim prisegel, Sim prisegel, de za te živim.
Naj ti pesmic mojih žalovanje Priča naj ti bode moj objem, De od tebe me nič več ne gane, Dokler, de v deželo petja grem.
Tebi zanaprej le hočem peti
V	perja, v vejčic miloglasni šum; Tebe sainko za sodnico vzeti, Ne pa ljudstva zlatokupni hruin. O svobodi strune bom prebiral
O združenji sinkov Slave bom, S serčnim' glasmi zadnjimi še zvest umiral Za Slovenj o blago, dragi dom.
Ne poznam strahu, ne ptuje sile, Zastavljivši serca lastni don. Kadar strune bodo potihnile, Nad manoj zapoje mili zvon: Takrat bodo pesmice zbežale, Tje, kjer večnih je sodnik plačil;
Tamkej bodo pričo mu dajale, De resnice same pevc sim bil.
Brez ovenča čelo bo zaspalo, Nič dramilo mi ne bo miru; Saj potihne, mislim milo, zalo Pod gomilo vsakiga grobu. Če mi bodeš na zasip trosila Perja žlahtniga zelen obroč: Opušena pevca bo gomila Vene imela vedno zelenjoč.
Vejce širne! v perji vašim gostim Glas hranite vnetiga serca, Bratam de neslavnim in neprostim Mlačni vetrič ga v serce pihlja. Vem de burja v žal še zmir vas zbi Ko za čelni kinč vas ne vzamo; — Poterpite, — prišle bodo čuda, De junaki z vam se venčajo.
Ko prihodnje verli se junaki Tu pod vam za vojsko zbirajo, Kadar hudo ranjeni vojaki V senci vaši hlad si išejo: Zapojite glasniga jim šuma Z mojih pers udihnjen zmage pev, De Slavjan ponosniga poguma Bode dragi dom si svoj otel! —
Zagovor.
Jgjmiraj najde se še kteri, Ki prostost na vatle meri, Posvaruje skerbno me, De pustim naj pesmice, Ki svobodo preslavitno, Povzdigujejo očitno.
Bratic dragi! kaj začeti Serce hoče, kaj zapeti
Vender druziga kar zna Kar življenja zgodba ga Le navdihje, ga prežari, De poječe v strune vdari?
Alj zamorem zamolčati, Mertvo v sebi zakopati, Kar se silno prebudi, Kar mi vnema žarno kri Kar požgati serce hoče, Serce mlado, živovroče?
Glej, kot morje se vzdiguje, Na ostrove vale bljuje; Kviško rase njega plan; Ti pogon je čudni znan Rasti vodniga obzira, Kaj ga zbuja, kaj navira?
To morbiti lune mile Čudne so moči storile, De voda nakupni liv Se prebuja v brezdnu živ Alj so vednosti ti dane, Zjasniti moči neznane?
Glej natok nehavši mine, V brezdna temne globočine Hitro val polega zdej Se v obmerje morskih mej Tolažiti kaj sirove More spenjene valove?
Kadar pride čas rasenja, Kadar pride čas padenja, Vzdigne se in pade val, Nikdar moči ni obstal, Moči vse prebudili zgorni, Moči stvarniku pokorni.
Večni serce mi je podaril, V njem je pesmice ustvaril In naročil on je sam Mojim serčnim pesmicam, De svobodo preslavitno Naj vzdihujejo očitno. —
Vidove. 4)
a desnim posavskim okraji, Na Vreču 5) Begunšci 6) v obraz, Se Vidovca vzdigje naras
Na skal treh krepotni podstaji. *
Če ljudstva vojske so morile, Jih plašil je sovražni boj, Napadle jih morivne sile, Alj strašil je serdit osvoj: Orakelj prasat so poslali, Rešenje zvedit zlih nadlog, Izreka njega se deržali, Izrek jim bil je sodni bog. Kar Pitja modra govorila V nadušji božjim s trinoga, Gotova je resnica bila, Ki sama rešit' pravdo zna. — Tako megle nas obdajale Svobode so temnivši dan; So komaj se se le razgnale, Nam boj obeta novih ran.
Od mest nemira, zatiranja Pravic nam vsim perrojenih Bežim od strastnima pregnanja V samije krajev ljubljenih; Tje, kjer na skalah treh se viš Visokiga Vidovca kom; Ne stresejo ga burje piši, Ne Save hrum, ne neba grom. Na njem okoli če pogledam Po domačii krog in krog, Bregove sive zaporedam, Ravnine krasne, zali log, Visokih gradov razvaline, In Save slišim val in šum: Nebeški duh serce prešine, Se vname v persih mi pogum, Povzdigne up za boljši čase. Pogledu v bivše, zdajne dni Prihodnost tudi jasna vda se, Ker njih je njim enaka hči. Solzica mi v očesu vsahne Potihne tožba žalostna, Veselo serce se oddahne Danico Slave ko zazna; Ah ravno malo je slovela Zaterla jo je ptuja moč, Se bode krepko oživela, Ko vniči zatiranja moč.
Od severja v lepe ravnine Očetno ozira se Stol} Od juga oglasa se dol Od batniga zlega fužine.
In iskrice iz rudotopa Se drenjajo, kitijo kar, Steguje vun žig se in žar Skoz ploše visokiga stropa. —
Na celim Gorenskim se pravi Od zvedenih starih ljudi, De kralj nek Slavjanski leži Pokopan na Stola višavi.
*t
V pravljicah jasno govoreča, Pomembna ljudstva je modrost. Alj ni ravnina sužna ječa, Na hribih živa le prostost? — De kralji, pravijo Slavjani, Na gorah so pokopani, Gotovo to nam pač oznani, De naša moč še zmiraj spi De narod naš brez duše prave Ožuljen rob le ptujca je, Ki mu vničuje dela Slave, Vse kar načini, koj podre.
Kdaj bo nesreča ga 'zučila, Ki ga teži ko bleda smert? Kdaj vender prebudila Do ptujca v njem bo serd in čert, Ki vse, kar si domislit more, Prenesti sili ga na speh, Kakor za sužni plat pokore Nekdaj zadolženih pregreh? Kdaj, kot iz ognja ruda, Se čista jasna vun cedi, Slavjanu bo osoda 'z truda Težav rodila srečne dni, De s hribov žlahtne si merliče Z nebes pomoč in blagoslov Za odrešenje si pokliče, Kdaj vreden bode tih darov?! —
Na levi poslopje Triglava Do modriga neba kupi; Na desno valovje šumi, Ki žene skoz Krajnsko ga Sava.
Za Savo polje in poljica, Gorenske strani se ves kras, V dolinah, po hribčikih vas, Za cerkvijo vzdigje cerkvica.
*
Kraljeva Sava šumno teka, Okrog1 se zlega hrum valov, Z bregov okrajnih plašno jeka Ko glas gromeč, ko serd strahov. Kraljeva Sava, hči Triglava Naprej ponosno hitro gre; Zavedna, de nje mati Slava Oživlja, zopet krepi se, Nabira si vodice jasne, Kar jih po Krajnskim le šumlja, Mogočna vala, širost' rasne Iliram serčnim jih pelja Pelja in bistro z njim zapoje, De glasi krog in krog grome: „Nazaj sinovi polje moje, Dobite daljne mi meje!" In jek jezerokrat zapoje, Z doline vsake in gore: „Poglej junake čverste svoje, Za tebe vmreti vsi žele'."
Prav blizo na levi zidovje Je stariga Pust'ga gradu, 7J Zarašeno že od mahu Enako, ko zderto skalovje.
Se čudna povest pripovduje, Kako de prišel je v pogin, Pove za očetam jo sin, In tak se naprej razglasuje:
Kjer vidiš kamnje tam, Je bil mogočni var; Spremenil v prah ga sam Je grada gospodar.
Pod gradam hišica
V	nji zala deklica Je Lila Ančika, Gospoda ljubica. -«-
Bil je gostivni dan, Gostovi vkup grejo, Gospoda lepi stan In vince hvalijo.
Pokriva nočni mrak Zdaj Lipniško že vas, Zapoje z turna jak Polnočni trombe glas.
Se Ančiki zazdi, De ljubiga ne bo; Detešce položi
V	tekočo zibelko.
In trudno vleže se, Se sanja ji strašno, De ji vmoriti če Detešce nje nekdo. —
Ko se od rok do rok Kozarčik krog verstf, In šum in vriš in stok V pokojno noč verši:
Odide hitro preč Iz grada vun gospa; Korak jo zlo hiteč Po bregu v dol pelja.
Ustavi pazno se Pred majhno hišico, In tiho notri gre Clo v spavno izbico.
Otroka vidi — sad Moža nezvestiga — ; Po sercu kakor gad Ji jeza poigra.
In nagloma zlato Zagrabi iglico, Zabije jo močno V otroka glavico. —
Zlo mati meče se, Se sanja ji strašno, De ji vmoriti če Detešce nje nekdo. —
In hitro kot megla Morivka se zgubi Z moriša splašena, Kar more v beg spusti.
Gospod pogrešel je Ženo zaročeno; Koj mu po glavi gre, Kaj de pomeni to.
In pošle hlapca tje K preljubi Ančiki, De zve, zapazi vse, Kar v hiši se godi.
Vse hlapec spolni prav, In ko je videl vse, Gospino clo spoznal, Domu koj verne se.
Pove to berž zvesto Jezika gladkiga, De bilo je strašno Povest poslučat' ga;
Gospoda de obraz Postane mertvobled; Serce mu stresa mraz, Divja njega pogled.
„0 žena, ti pošast!" Kričaje dere se, „Osvete huda strast IVaj zdaj okrepi me!"
Ko neba hitri blisk Leti v gospeni hram Iz ust kriči mu vrisk, Strašno cepta z nogam
Gospo prešine strah, Zgubi morivka moč; Gospod poskoči plah Grozivno kričajoč:
„Prišel je kazni čas, Za-te ni več moj grad Poprime jo čez pas, Telebi jo v prepad.
Ko neba hitri blisk Pusti moriša hram; Iz ust doni mu vrisk Strašno cepta z nogam'
Zvepljeni planini žar Po gradu stresa 'z rok Zažge se hitro var Sveti v neba oblok.
In berž na vranica Poskoči hitrih nog, De liribec od podkva Zajeka krog in krog.
Razdjal je plam goreč Ves grad, hudobni kraj, Alj konjika nič več Ni blo na dom nazaj.
Zaloge grada vse Zagrebel koj na hip, Ko grad poderl se je, Kruševja je posip.
Večkrat tu vidli so Plaziti kačo že; Boje se grada zlo, Nihče vanj rad ne gre.
In vender jasno noč Gre mož hrupeč darov, In koplje tam na moč, Se ne boji strahov.
Iz sutja se izmot Strupeni vzdigje gor; Ko vidi, de život Je kačji, zgine skor.
Krog pasa kluče ima, l*o shrambah pazno gre; Ko strah dervi moža, Za njim se zavije.
In tako mu strašno Zažvižga na uho:
„Te zaloge
Bo dobil,
Ki 'z nadloge
Strašnih sil,
'Z kačje me pošasti
In pekla oblasti
Od spremina škode
Mene rešil bode.
Na dvorišu
Trup zborišu
Se vzdiguje,
Razširuje
Lipa stara;
Dolge čase
Sama rase
Vsiga vara.
Kteri 'z njene dile
Imel bode zibelko,
Iz sovražne sile
Mene revco rešel bo." —
Ko take besede izreče Po skalah jo hitro odteče. —
Mož urno gre domu, Na noge spravi vse, Povedba od strahu Od ust do ust zdaj gre.
Pa še današnje dni, Vender — nasekana — Tam zmiraj še stoji Prečudua lipica. —
a
Razdjal je Slave vse gradove Nar hujši, urniši osvoj, Zapregel v sužnost vse sinove Narodov njenih je — razdvoj.
V	deželah njenih silno lepih Razpora le kraljuje vkaz,
V	domačih domorodnih sklepih Ga ptujca zastrupi zalaz. Slovenja hodi na drobiše, Kjer bil sinov je prosti stan, Se joka milo, glasno zdiše Od bolečine hudih ran.
Iz spanja kliče svoje sine, Rešenja moč jim razode.
Moč — zloge vsih edine — Pomembne glase jim pove: „Oj vnovič lipo zasadite Na širni, prosti kraj, Pomen zaveze nje vpelite V slovenski dom nazaj. In ko steguje se mogočna Širokih vej operjenih, De žalit' sonca moč prevročna Pod njo ne more vtrudenih; Od tla zemlje, do zvezd visoka Ko kliče vas na senčni plan, Rodila rešniga otroka , Vam bode pervi — slavni dan!
Za Begnjam 8) stoji na višavi Grad viteza cenjeniga; Na krušu že koj se pozna, De Kamnek zaprav se mu pravi.
Zlo čudna povest pripovduje Od perve se stavbe gradu, Pove jo rad oče sinu, In tak se naprej razglasuje:
Bil vitez je grozne postave, Moč njega krog znana je bla, Premagal na dvoru deržave Nasprotnika je močniga.
Zidati v Begunšce predhribu V skalovje pertisnjeni grad Za svoje narode če zibel Napraviti zidov oklad.
Zidarja pokliče, mu reče: „Prav vreden podam ti rad dar, Če zdelaš, ko leto preteče Po volji ti meni tu var."
Že poje na hribu višine Ječivši nad skalami bat, Se širi na vzdigu skaline Prederzno osnovani grad.
Že hvali se mojster slaviten, Ob kratkim doveršen de bo; Na čelu ponos se očiten Mu sveti, in 'z ust gre gladko.
Begunske doline pokrije In mrazi ponočni zdaj mrak; Na nebu zvezdica ne sije, Temni ga viharni oblak.
Za gromam gromenje le vdarja, Zažiga za bleskam se blesk; Potresajo dela zidarja, Posipajo rahlo ko pesk.
Razdjano je daljno zidovje, Ga sterla je strašna pošast , Ki bližnje poseda bregovje In skerbno varuje kot last.
Ko jasno prisije priliodni Blišeči za gorami dan, Se vidi, duhovi de zlodni Poderli so zidani stan.
Prestrašen tam na razvalinah Prepaden zidarček stoji, Vzdigvati na sivih skalinah Podložnim ga zopet veli.
Kar le so čez dan perzidali, Podre se prihodno jim noč; Če ravno so stražo deržali, ]Ye vstrašijo škrateljna moč.
Koč tretjo pa pervi na straži Sam mojster razserden stoji; Tam škrateljna kliče po vraži, Dokler se mu ne oglasi:
„Jaz tvoje zidovje, Ko rahlo prahovje Bom tresel v razvai; Moč silna je vraga,
Grad močni premaga Naj terdnejših skal. Naša moč Tiha noč Skalni sklad Naš je grad; Nas odriti ni mogoče Iz bregov kraljeve koče. Taki mi ljudem smo škrati, Taka moč in zakon tak, De, kdor hoče tu zidati, Nas prositi mora vsak. Zidaj, zidaj jako Na veršini gor, Za rešivno tlako Oskokrogli dvor. Scer tvoje zidovje, Ko rahlo prahovje Bom tresel v razval; Moč silna je vraga, Grad močni premaga Naj terdnejših skal."
Spreminjajo mojstru se lica, Pogrezne se skoraj u prah; Kar tirjala je govorica, Obljubiti sili ga strah.
Koj drugi dan kviško poskuša V od vraga zaznamvani kraj;
Ne upa si živa tje duša Speljati za delo stezaj.
Se mudi in trudi, ne vpeha, Naredil po skalah je zid; Ze tedni teko, in ne neha, De vzdigje mogočni se zid.
Zdaj mir še le mojster uživa Sozidati vitezu grad, Ko v turniču kroglim prebiva Popred nagajivi že škrat.
Inzmiraj še turnič stenneči Na skali visoki čepi; Zavezan v neskrušeni ječi Škrat divji pokopan leži.
tt
Kaj naše so le vse naredbe? V začetku sila naglosti; — Speljanja, konca in nasledbe Duh hudi voj nam zaderži. — Zastonj le bomo poskušali Spolnjenje svojga upanja, Gradove mi le v zrak zidali, Če ne dervimo v beg duha, Ki nas mori, ko strašna kletev, In sklepov nam razdera čin;
Duha, ki sin ga po očetu, Od roda rod dobi v pogin; Duha nesrečne razpertije, Zabave doraorodnih djanj, Sramote naše domačije Slovenje vzrok skelečih ran. — O kak težko že pričakujem Presrečni čas edinosti;
V	nebo po nji zdihujem,
In vender jo med nami ni! — Ko bi prišla, ne blo se bati Bi več nasprotnih zabavljic, Ne skerbno treba ogibati Se domorodnih clo pušic. Veselo struna bi zapela, Ki milo toži v tiho noč, Ljubezen doma oživela Dobila svojo celo moč; Zidala v sercu bi sediše, Kjer čisti se života kri, Kjer je poguma plam, ognjiše, Ki žari vid nam s strelami; Svobode gorkojasni traki Zjasnili bi neslavne tme; Zbežali sužnosti oblaki
V	dežele druge čez gore. —
Za Dobričo 9) 'z hoste vun gleda Tam hudiga grada razpad
De bil zlo razširen je grad, Spričuje zidovja se čeda.
Se čudna povest perpovduje Od kačje prikazni strašne; Sinu jo rad oče pove, In tak se naprej razglasuje:
Bil grad visok je zlo močan, Mogočnih grofov čversti stan; Vse bilo njim je nek pokorno Na spodnjo stran, na zgorno.
Nasprot na verhu hribica Je stala lepa cerkvica; Železna pot od grada stana Do cerkve bila je speljana.
Če mlad grajšak nevestico Pripelje si ženičico, V nji jima pop roke povije Za znak življenja harmonije.
Grajšak in zbor njegovih trum, Ko kliče ga vojaški šum, Gre tje Boga še počastiti, Za krepko ga pomoč prositi.
In kadar zmaga ga nazaj Pripelje v ljubi doma kraj,
V ponižnosti spet čast, molitve Se v cerkvici verste hvalitve. —
Na Krajnskim zlo razgraja Turk, Prelit ker vi marskteri curk Je bil že za domače polje, Alj vender neče biti bolje.
Perdirja hrupa silniga Do meje Grada Hudiga; Ga hoče z naglo silo vzeti, Ga hoče nagloma podreti.
Se terdno vender grad derži, Dokler še ima kaj jedi, Dokler vode ne pomankuje; Če ravno Turk ga zaničuje.
Alj delj obstati ni blo moč, Kot eno še in zadnjo noč, Tud Turk že komaj čaka, Končati kristovga junaka.
Že sveti se od vsih gora Zor jasni jutra bojniga; Vse v gradu sable brusi, Ojstrost orožja vse poskusi.
In kakor morja serdni val Na znamnje jedno vsa derhal
Moči, pogunmosti neznane Na turške trope vunkaj plane.
In Alah! Alah! 'z šotorov Se zlega krik sovražnikov; Ce bolj Kristjan nad njimi zgraja, Več jih nad mertvimi le vstaja.
Hudo se vname strašni bor, Ne bor, je divje klanje skor, In Turk — neznana moč je vraga Kristjane vse premaga.
Na štirih voglih grad zažgan Je bil popolnama razdjan. Nihče ne zida ga od časa Zabljenja mah ga le zaraša.
Pastir živinco berznih nog, Pri gradu pase zdaj okrog; Boji se ga, in se preplaši, Ko sliši se, de tamkej straši.
Enkrat je ogledaval tam Pristavic grada širni hram, Kar kača se je prikazala In na uho mu zazvižgala:
„Odtergaj ti Koj šibe tri,
Lepo oderte, De se ko terte Lahko zvijo. In v dar' z eno
Čez pas me, pa moči neznane, Kar ti je v krepki roki dane, De žar kervi 'Z mene puhti; Če zlo se ganem In strašno planem, Le z drugo še, Pa hujše me,
Le vdari, pa moči neznane,
Kar ti je v krepkih rokah dane,
De plam se peni
'Z mene iskreni;
Če v tebe rinem,
Kervava šinem,
Le z tretjo še,
Pa hujše me
Udari, pa moči neznane,
Kar M je v cverstim truplu dane.
Tako boš mene rešel,
Ter v prah duha tud trešel,
Ki vedno te pregana,
Ko skrivna moč neznana.
Če tega ne storiš,
Se mene pred zbojiš,
Te vedno bo podil,
In tvoje vse zarode.
Napravljal zmiraj škode, Dokler bo kteri živ."
Pristavie zlo prestraši se V trepetu hitro hoče vse, Kar kača mu velji, storiti, In tako sebe odrešiti.
Odterga si Koj šibe tri, Lepo oderte, De se ko terte, Lohka zvijo. In vdar' z eno
Čez pas jo koj moči neznane, Kar mu je v krepki roki dane.
De žar kervi Iz nje puhti; Ko zlo se gane, In v njega plane, Jo z drugo še, Pa hujše le
Udari, spet moči neznane,
Kar mu je v krepkih rokah dane,
De strašno peni
'Z nje plam iskreni;
Ko v njega rine
Kervava šine,
Ne more ostati, Kar more dirjati, Po kamnju leti, In ko se vali Iz njega doni':
„Te vedno bo podil In tvoje vse narode; Napravljal zmiraj škode Dokler bo kteri živ"! —
Stoji še vedno hišica Zaroda tam pristavskiga; Je prazna sreče, blaga,
Ne more odpoditi vraga. — *
Odprimo bukve bivših časov Naroda zgodbe našiga, In Klio reče jasnih glasov De bila sta junaka dva, Dva bila Slave le sinova Prostivši nje nesrečni puh, Visoko cenjena bogova Sta bila Samo, Svatopluk, Slovence pervi nad Fraukone Za dom in Slavo pelje v bor, In drugi stresa ptujcov trone, Madžarov, Nemcov silni zbor.
Njega življenja čas prestrašni Za vse nasprotnike je bil, Bežali vsi pred njim so plašni, Kamor jih njega meč dervil. Ko mu življenje zdaj poteka Madžaram serden še strašno Zakletbo smertnobled zaveka Prot nemcam vzdigne sabljico. Oči so njemu se zaperle, Sinovi niso razumeli ga, Derliali ptuje so priderle Od Madžarov in 'z Nemškiga. Sinovi razdele dežele, Sovražnikov se krepi kljub, Slabotna moč, slabo povelje Nabira si nebrojuo zgub. Vsi v robstvo zopet propadejo, Ne vzdignejo več 'z njega se, Nekdajno slavo zagrebejo Protivniki v zabljenja tme. Zdaj Slava tret'ga pričakuje Junaka dom prostivniga, Po njem že dolgo izdihuje, — Oj kdaj vender pričaka ga?! —
Kar vidim, je vse pomenljivo, Kar vstaja, podera kar se gre. Prihodnost povedati če Pomembno, če ravno ni živo.
Kdo vender ne pozna namena Vstvarjenja vsiga, vsih reci, Poredama de porojena Se vsaka v moči tud zversti. De, ko preroknja miliočim Tolaži revčikam serce', De z migam skoraj jim vidjočim Tud boljši čase napove, Ko zakon ta je vse narave, Ki veže vse, kar je stvari, Nobena de od večne slave, Zaničevana večno ni. —
Hoje pesmice.
dor bere moje pesmice, Naj misli, de so rožice, Ki bodo lepši razcvetele, Od sebe slajši duh puhtele, Ko gnalo bodo cvetnice.
Kdor bere moje pesmice, Naj misli, de so tičice, Ki bodo viši gor zletele, Ko bodo krasneji imele, In urniši perutice.
Kdor bere moje pesmice, Naj misli, de so kapljice Ki bodo vkupej zašumele, Naprej, naprej, ko val hitele, Ko zderejo zaturnice.
Kdor bere moje pesmice, Naj misli, de so iskrice, Ki so se v mladim sercu vnele, In bodo žarneji gorele, Ko vplamijo jih sapice.
Kdor bere moje pesmice, Naj misli, de so deklice, Ki bodo glasno le zapele, Ko drage ljubčike imele, Dobile bodo bratice.
Kdor bere moje pesmice, Naj misli, de so samčice Zaperte skoraj ovenele, Ker revce niso smele Zapeti 'z skrivne izbice.
Kdor sliši moje pesmice, Naj misli, de so stranice, Ki bodo vedno glasno pele Čast, slavo materne dežele, Slovenje} drage ljubice.
Razjasnjenja.
1)	Vg^tok, gorenska vas na beljaški cesti. Tukaj je nekdaj, kakor pravijo, krog Iiribca sv. Jovana jezero stalo, ktero se je skoz Mošnje in Globoko v Savo odteklo. Vasi ime in mnogi jezerski ostanki — okamnjeni polžki i. t. d. ki se na okrožnih goricah najdejo, spri-čujejo resnico te pravljice.
2)	Na razhodu dragih součencov 3. serpnjika 1847.
3)	Goslar bi znalo boljši rečeno biti, kakor godec, ker ne pomeni navadniga nam znaniga godca. Gosli (gusle), ktere južni in izhodni slavjani pri vsih narodnih veselicah in plesih rabijo, so od naših gosi različne.
4)	Vidove, skala na treh manjših sloneča, stoji na severni stezi, ktera iz Kamne gorice čez Savo na levi kraj pelje. Kamna gorica je gorenska vas v dolini med Vrečami in Jelovico. Trem vetrovam je odperta; izhoduiinu, zahod-nimu in severnimu. Na izhodu se kaže sv. Jošt, na zahodu mogočni Triglav, od severja pa Stol, nezmerno vstvarjena gora.
5)	Vreče, rudna predgorica Jelovice po podobi tako imenovana.
8) Begunšica, visoka gora tik Stola, njegova vredna sosednja.
7) Pusti grad, razvaljiue na desnim posavskim predhribu Jelovice, Radolci nasprot. V dolini med Jelovico je vas Lipnica.
s) Begnje (Begun), gorenska vas pred Begunšico.
«) Dobriča, nižji sosednja Begunšice. Krog njeniga herbta pelje cesta od Begun do Teržiča. Nad potjo stojite dve razvaljini pri Begnjah Kamnek, blizo Teržica Hudigrad,
štivilo.
Stran.
Predgovor...........................
1
Posvecenje..........................
1
Moje pesmi.......................... '
Spoznanje boga....................... 9
Večno............................. 14
Domohod duha........................ 16
Dvom ............................. 19
Sava............................................................23
94
Domovina...........................
Slavjanam......................................................25
Sonet.....................................26
Moii sablici....................................................27
Pesmi mile...................................................."
?ia razhodu..........................
Za Hrovate, — Kaše brate!..................................33
Kdo ve?........................................................36
Človek brez rodoljubja...................
Občutki........................................40
Petje............................................................42
Savica............................ 45,
47
Prostost........................... **
49
Struna.............................
Vladarstvo.......................... 53
Edinost............................ 56
Rodoljubje.......................... 60
Enakost-bratinstvo.....................
Slovenskim dekletam.................... 67
Stran.
Ljubezen sestriška............................................71
Tri rožice......................................................74
Ljudmila......................................................78
Slavjanska mati..............................................83
Slavjanski goslar............................................91
Austrije zvezde................................................98
Pod lipo......................................................102
Zagovor......................................................105
Vidove........................................................108
Moje pesmice ........................134
Razjasnjenje..................................................136
Natisnila Rozalja Eg-er.
Potrebni popravki.
Na 14. str. v 1. versti vitez ne viter. » 14. „ 5. , puc m .. pacm.
„ 23.	„	„ 10. „ um	„ »««.
,, 34.	„	„ 18. ,, sm'<J „ zitirf.
„ 45.	„	„ 14.	%atemnijo ^ ztf temnijo,
„ 52.	„	„ 4.	zazorili .. zazvonili,
„ 60. „	nadpis Rodoljubje „ Radoljubje.
„ 72.	„	v 19. versti važ	„
„ 81. „	19. in 20. versto loči z ,, "
„ 81.	„	v 21. versti tud ne tudi.
„ 82.	„	,, 10. „ zazorila „ zagorila.
„ 92.	, 22. ,, robstvo ,, robostvo.
„ 95. „	„ 1. „ gibljaje „ gibeljaje.
,, 95.	, 14. „ Rudeča „ Budeča.
„ 100. „	„ 6. „ opadil „ odpadli.
„ 101.	„	„ 4. „ Rimic „ kimic.
„ 103. „	,, 19. ,, izpusti besedo serčnim.
„ 107. „	„ 1.	„ „ je.
„ 112.	„	20. in 21. versto loči z -—
„ 131.	,,	v 19. versti puk ne puh.
„ 132.	„	„ 26. „ izpusti besedo gre. V razjasnjenji 4) v 6. verst razmerno ne nezmerno.