-----    190   -----
Narodne pripovedke.
Nabral J. F. St.
Kovač iz Pasjega brda.
Na Pasjem brdu je živel nekdaj kovač, od kterega so stari in mladi veliko povedati vedeli. Hodil je v mladosti po svetu, in prestal veliko hudega. Orožje se je tako dobro naučil kovati, da mu ga ni bilo para na Kranjskem. Kralj Matjaž zvedevši, kaj in kako, ga povabi k sebi, in od zdaj spremlja kralja križem svet. Ko je pa šel kralj v goro počivat s svojo armado, se poslovi kovač, in obilo obdarovan se vrne domu.
Dobro in slabo se mu je godilo, kakor je čas na-nesel.    Bil je sto let star.
Nekega dne sedi na klopi pred hišo, kar prijaha možiček osla. Obstane pred kovačnico, in prosi kovača, naj mu osla podkuje. Kovač rad dobro stori, in ne tirja nobene plače. „Ce nočeš plačila — reče možiček — prosi me treh reči in uslišan boš." Kovač ne ve, kaj bi veselja počel, in prosi, ker so mu hodili zmiraj češnje krast, da bi nobeden ne mogel z drevesa, dokler on ne bo rekel. Drugič naj nobeden ne more, kdor bo na to klop sedel, dru-gač vstati, da bo on velel. In tretjič, naj ne more nobeden razun njega in pomagačev drugač v kovačnico, kakor skoz okno.
„Kaj misliš — govori možiček — najboljšega nisi prosil." Reče in potegne z roko po železnih palicah, ki so pred kovačnico ležale, in koj se spremene v čisto zlato, potem pa jaha naprej.
Popred revni kovač je spet bogat, in živi veselo in zadovoljno. Na zadnje pride smrt, ktera je skoraj na-nj pozabila. Kovač je koj pripravljen ž njo iti, in jo prosi, naj zleze še pred na Češnjo; bile so ravno zrele, in jih malo obere, da bota pred še kosila. Smrt spleza na drevo in kovač reče: „Le bodi, le bodi!" zakaj ni mu še dišalo umreti. Smrt pozoblje vse češnje, in potem se začne postiti, ker ni mogla z drevesa, in trdi kovač jej tudi ni nič dal, tako, da nazadnje sama sebe sne; zato je ni druzega kot same kosti. Na zemlji ni umrl nobeden, toraj je bila z ljudmi napolnjena, kakor nikdar še pred. Nazadnje gre kovač, smilili so se mu ljudje, k češnji, in se pogaja s smrtjo. Smrt obljubi, ga nič več iskati; potem jo spusti. Z nedopovedljivim veseljem kosi po zemlji ljudi. Ko se pa nad kovačem ne more znositi, gre in našunta hudiča, naj gre po-nj. Hudič — to se samo ve — je koj pripravljen. Irošlje enega svojih tovaršev k kovaču v kovačnico, ko je ravno s svojimi pomagači po naklu zbijal. „Ti greš z menoj!" — reče hudič. „Koj, koj, kar koj, gospod peklenšček! Vem, da ste trudni, sedite tje-le na klop!" Hudič se vsede in počiva. Ko se spočije, reče kovaču: „Zdaj idiva, bo noč!" — „Precej, precej" — odgovori kovač, vzame s svojimi pomagači železne palice in začne hudiča napletati, tako, daje ves klobasast. „Joj, joj, joj — vpije hudič — pustite me, pustite, saj me ne bo več, saj me ne bo več!" Kovač pa le mlati, da je kaj. Ko ga dobro stepo, in hudič pri svojih krempljih priseže nič več priti, ga spust6 vsega razbitega. Ves premlačen prisope v pekel.
To starega šantovca močno zjezi. „Saj ste za nič, saj pravim, moram sam iti; ni drugač." Tako se krega,
-----    191    -----
se napravi in vzame cel regiment hudičkov seboj. Kovaču je že od daleč^ dišal. Koj zapre vrata in Čaka z vrečo pod oknom. Santovec prišantd s svojim regimentom in potrka na vrata. Živa duša se ne oglasi. Cez dolgo zavpije kovač skoz okno: „Fantje, hudiči, tisti, ki bo prvi v tej vreči, tega bo kovačeva duša! Ali slišite?" Hudiči to slišavši, planejo drug čez druzega, in se gnječijo skoz okno. Vsi poskačejo v vrečo. Kovač pa jo zaveže, jo nese na naklo, in začne s svojimi po-magači tako neusmiljeno s težkimi klad vi po hudičih nabijati, da se je v nebesa in pekel razlegalo. Kar morejo nabijajo. O žalostna viža! Hudički vpijejo tako milo milo! „Joj, moja roka; joj, moja noga; joj, moj hrbet; joj, moja glava4' itd. Prisegajo po vrsti, pri vsem, kar jim je ljubo in drago, nič več priti in ga nadlegovati. Kovač jih spusti. Revce, komaj so lezle, tako so bile stepene!  Joj!
Spet živi kovač mnogo let veselo in zadovoljno, da se tudi živeti naveliča, in sklene v nebesa iti. Naveže culico in gre, in pride pred nebesa. Prav lepo potrka na zlata vrata. Sv. Peter pokuka, in kovača ugledavši, koj vrata zapre rekoč: „Za-te ni nebes, saj jih nisi nikdar si želel, ampak same neumnosti!" — Kovač je žalosten, pusti nebesa, in gre — kaj pa je hotel — v pekel. Koj zasledi lepo, široko pot, ktera v kraljestvo peklensko pelje. Ko pa hudič santovec zve, da jo kovač iz Pasjega brda v pekel maha, zapove kar koj vrata zapreti, in tiščati na vso moč, da bi kovač ne mogel noter. Mileni kovač pride ves truden do peklenskih vrat, pa so zaprta. Kaj mu je storiti? Hudiči slišavši njegovo mrmranje, se napno in tako tišče, zakaj bil je zadnji čas, da jim kremplji skoz vrata pogledajo. Kovač vzame kladvo, in jih zakrivi in pritrdi. — „No, kam bom šel? Nebes ni za-me, v peklu se me boje, in na zemlji sem se naveličal!"
Gre v mesec brata Kanja in Abeljna mirit, ki se še od nekdaj lasata. Leta in leta ju miri, pa ves trud je zastonj. Naveliča se, in spet sklene v nebesa iti. Spomnil se je, da je enkrat nekemu beraču staro suknjo
Žodaril. Pride do nebes, in potrka na zlata vrata, v. Peter odpre in praša, kdo je? „Jez sem, jez — odgovori kovač — prišel sem po tisto staro suknjo, že veš!" — „Kdo pa si, saj te ne poznam?"
Med tem stopi kovač z desno nogo v nebesa in z levo med vrata, in odgovori: „Ali me več ne poznaš? jez sem kovač iz Pasjega brda doma na Kranjskem." — „Le ven, le ven!" vpije sv. Peter, in hoče vrata zapreti. Kovač stoka med vratmi, ko sv. Peter pritiska, in res tak viher napravita, da vse pokonci leti. „Pusti ga pusti — reče Bog — naj sedi toliko časa v nebesih na tej suknji, da strohni, potem mora spet ven iti." Sv. Feter ga pusti. Naš, kovač sedi na suknji, in se veseli med nebeščani. Cez dolgo dolgo let pa suknja vsa strohni, in treba je kovaču kopita pobrati, in iti iz nebes. Kam se ihoče revež obrniti? Nikamor ne ve. Ves zamišljen joka zunaj nebes. Kar se spomni kralja Matjaža, kteremu je veliko let zvesto služil, in dobro orodje koval. „K kralju grem, on me mora imeti", beseduje kovač, in se napravi na pot.
Stari Matjaž se zelo zaveseli kovača, kteri ostane v njegovi votlini in kuje orožje. — Kadar bo pa prišel rešilni dan, takrat bo prišel s kraljem spet na beli dan. Kralj bo peljal svojo armado nad nejeverne kralje, jih bo premagal, in kadar se bo to zgodilo, bo konec svetd. „Prav žal mi je, da me že takrat ne bo na svetu; ko bi še živel, poznal bi saj starega kovača in kralja Matjaža z dolgo sivo brado."