171
Biti
Marij Čuk
BITI
Severna obla; uvod:
biti, ne biti,
hiti krokodilova šapa,
ko preneha iz bambusa liti
na gola črna telesa
z očmi iz praprotove rose,
z rokami kot rezilo mačet.
Biti džungla vročičnih šelestenj, steza mokrotnih gazi sredi veka, ki razdira grčava debla v prah, temnosnovno moko, mesi v granitnih kamnih oporoko za obraz luninega zmaja.
Biti, seliti se z dna v globljo konico,
kjer se pekoči sneg rojeva v breztežen kruh,
kjer se sreča goni s hudiči.
Ali biti le drobna, tanka mravlja, ki hoče iz pošastne riti.
Južna polobla; konec.
^1
172
Marij Čuk
PES     Izgrebem prah skoz sebe
v parodijo mita ah' škofjeloške basni.
Zavit v temačno ozko iglo
na drugem boku sika slap pošasti.
Gre kača skozi trhlozobi stari les,
z jezičkom nagne svoj pogled v roso,
zamaje z glavo, dvigne svet
in potepuški dlakast pes zaspi
v svoji nezavesti, ko išče kost,
da jo zasiplje z zemljo
in lajna ajatutaja mesu • • •
NOBENE     Kaj bi z vami!?
KORISTI     Ko bom v temi sameval na rezki polobli vsemirja in črvom razganjal dolgčas, se potuhne še lisica z zvitim repom, ne priženem se do čase ambrozije, ki jo skoz sito vame bljuva nevidni malik.
Kaj bi z vami?
Ne koristi in ne škode nimam, samo obtolčeno snov pod lasuljo, tipajoče, žive, živčne prste, ki bi odpeli tanko, nežno bluzo in narahlo zbegali kraljico molka.
RAPSODIJA     Prekleto,
zdaj in vekomaj vse tisto, ki poganja za rešetke mlade, stare, mrtve in žive, zakopava svežo glisto, v usta basa šop vampirjev.
Iz sonca zadnje ure pade še razklan okrušek-
Biti
In se skrije.
V razpokan trn prileti
ptica selivka.
Prekleto, vse, kar me obkroža in zapira v kože mroža in razjeda ta skelet, konec jedra, samo kost, migotanje vročih dlet . . .
SRŠEN    Ne, ne, sršen skovika ko ga v trebuhu pika. Še sam ne ve, zakaj leti, kako se cvet zamaje v očarljive divje saje, kjer se stražar noči šopiri in polovi oči na štiri, da bi zverižil mrtvi let, ga ukrotil, tlakoval na led.
In ko zašije sonce spet in spet.
KLJUČ     Pojedel bi pogačo, igral se s staro kačo, spil iz device kri, mesarjem točil soli.
A sem le pesnik tulipan na zelenici votlih krogov in nimam ključev do brlogov, kjer mesijo snovi ljudi.
REZINA     Že dolgo je
diagonala sonc narazen.
Žarko migotanje tipa
na hlapu sivoledene gladine
173
174                                                                                                                               Marij Čuk
in senca spremljevalka ni ne zadaj ne spredaj. Tako ostaja belolisto zrklo vedno tam, ne zmakne se, ne udinja se zapikom, ne vdaja se črnilu slepečega lisjaka vidca. Zato je tudi pesem le spomin in knjiga jalov vrt, ki težko čaka veščega grobarja.
POTEM     Potem se ti zapre.
Kot sito, ki ga omami češnjeva peška in ne razloči več med zgoraj in spodaj.
Vse je suho.
Razpoke v ustnicah in madeži za nohti ne barantajo s pticami za miren let.
Potem si tanek.
Kot nit iz belosive pajkove lasti,
ki se pretrga ob zapiku kače.
In je vseeno, če ptica še leti,
in je vseeno, če jo pogoltne črni oblak.