37779

60.7<i. 'q

Štev. 14. L. 1908.

Gospodarska navodila.

- -  Izdaja in zalaga -= -

c. hr. kmsfijsHa družba hranjsba v Ljubljani.

-O Cena 10 h. o-

Kako se pravilno ravna z vinsko posodo.

Spisal B. Skalicky, c. kr. vinarski nadzornik v Rudolfovem.

Največjega pomena za umno kletarstvo je dobra
vinska posoda. Prva skrb vsakega kletarja bi torej
morala biti, da si pripravi in ohrani zdravo, nepokvarjeno
vinsko^ posodo.

Žal, da se pri nas na vinsko
posodo še veliko premalo pazi, da,
v mnogih krajih je še celo razširjeno
neverjetno mnenje, da je raba vode
pri vinski posodi škodljiva, Kakšne
posledice imajo taki nazori in pa
tako nepravilno ravnanje z vinsko
posodo sploh, je splošno znano, kajti
najboljše vino, pretočeno v slab sod,
postane malo ali pa nič vredno. Zato
sem si namenil, da spišem o tej
važni zadevi daljšo razpravo in na¬
vedem v njej vse, kar je glede vinske
posode in ravnanja z njo treba vedeti.

Kotel za izparjanje

I. Nova posoda. sodov.

Vinska posoda se pri nas navadno dela le iz hra¬
stovega lesa, drugod, zlasti na Laškem, kjer takega
lesa primanjkuje, tudi iz kostanjevega ali pa iz aka¬
cijevega lesa. Seveda je in ostane hrastov les najboljši.
Svež hrastov les ima pa v sebi razne snovi, ki se tope

— 2  —

J-

v vodi, še rajše pa v vinu. ker ima v sebi kisline in
alkohol (vinski špirit); vino jih torej lehko iz lesa
izvleče in mu dajo neprijeten okus. Te snovi so posebno:
čreslovina, galova kislina, lesno barvilo itd., ki so vse
v vinu raztopne. Da se torej vino ne pokvari, je treba
prej te snovi iz lesa izprati ali iz luži  ti,  preden se
vino v posodo dene. Na Nižjeavstrijskem in drugod
imajo kmetje navado, da doge in dna za sode za dlje
časa polagajo v tekočo vodo, ki že omenjene snovi iz
lesa izpere, in šele potem, kadar se je les zopet posušil,
delajo iz njega vinsko posodo.

Navadno se pa vinska posoda napravlja iz neiz-
luženega lesa in se šele potem, ko je že gotova,
znotraj izluži, čemur pravimo, da se posoda o vini.

Posodo najbolje ovinimo, če jo izparimo  z
vodnim soparom.

V to svrho se rabi kak parni kotel, n. pr. navadni
parni stroj, lokomotiva itd. Kjer tega ni, si je treba
nabaviti nalašč za to prirejen parni kotel za izparjanje
vinske posode, ki nam ga samega zase kaže pod. 1., pri
delu pa pod. 2.

V podobi 3. vidimo tak kotel v zvezi s pasterizirno
pripravo. Taka priprava se rabi za segrevanje mošta
in vina, zlasti pa za njegovo steriliziranje, to je uni¬
čevanje glivic v njem.

Kadar se začne s kotlom za izparjanje delati, se
vanj napumpa voda in se zakuri. Ko prične voda vreti,
se razvija sopar, ki se pod pritiskom 1 l / 2  do 2 atmosfer
napeljuje navadno pri čepu v sod, ki leži na posebnih
podlogah z veho dol obrnjen in odprt.

Sopar gre pod tem pritiskom skozi drobne luknjice
lesa globoko v les in tukaj raztaplja omenjene lesne
snovi. Iz ohlajenega sopara se pri tem delu dela gorka
voda, ki odteka skoz veho in pri tem odpeljuje že
omenjene raztopljene snovi. Zaraditega teče v začetku
iz soda popolnoma črna, čedalje bolj svetla, nazadnje,
čez kakih deset minut, že čista voda in sod je vroč
kakor razgreta peč.

V tem slučaju je sod zadosti zakuhan ali ovinjen;
oprati ga je treba le še s čisto vodo in se lehko na-

0300^^9

— 3  —

polni, kadar se je ohladil, z vsakim vinom, ne da bi
dobilo neprijeten okus po lesu.

Žal, da je taka priprava precej draga in si jo
morejo nabaviti le večji posestniki, društva ali pa večji
vinski trgovci. Kolikor je meni znano, si je pri nas
(vsaj v vinorodnih krajih) tako parilno pripravo po
nasvetu podpisanega nabavilo edino le vipavsko kme¬
tijsko društvo in jo Vipavci prav pridno rabijo. Želeti
bi bilo, da bi ta začetek našel mnogo posnemanja,
posebno ker se s pomočjo te priprave da vsak sod, če
je še tako pokvarjen (bodisi celo od zavrelke), popol¬
noma popraviti in oviniti, da je zopet poraben.

Podoba 2.  Kotel za izparjanje sodov pri delu.
(Ta kotel daje ne samo sopar, ampak tudi vrel krop.)

V Ljubljani in drugod po večjih krajih bi se pa
taka priprava gotovo izplačala sodarjem, ki bi ne samo
nove, ampak tudi stare pokvarjene sode lehko obrtno
pripravljali za vino.

Pri malem posestniku, ki nima take priprave na
razpolago, mora vodni sopar nadomestiti vrela voda
ali krop.  V to svrho se čep soda zabije in se v sod
nalije nekoliko vrelega kropa (na vsakih 100 l  vsaj 20 l ,

4

če ga je več, je bolje). Potem se sod zabije tudi pri
vehi iu se semtertja valja in obrača; tako pridejo doge
in dna za nekaj časa z vrelo vodo v dotiko. Če je voda
hudo vrela, se iz nje v sodu razvije deloma sopar, ki
še bolj pritiska vodo v luknjice lesa. Še preden se voda
ohladi, jo je treba vun izliti, sicer bi že raztopljene
snovi les zopet posrkal iz vode ter bi bilo tako zaku-
havanje brezuspešno. Prva voda, ki jo iz soda izlijemo,
bo črna kakor tinta. Če zakuhamo drugič in potem
tretjič, bo voda nazadnje že čista ostala in sod je
zadosti zakuhan. Učinek vode pospešuje soda. Če se v
vrel krop vrže 2 °/ 0  (to je na vsakih 10 l  20 dg)  sode,
se neprijetne snovi še hitreje izpero iz lesa, ker mu
daje soda večjo topilno moč. Namesto sode se pa tudi
lehko vzame nekoliko žveplene kisline, kar se pa že
zaradi njene nevarnosti manj priporoča. Nekteri rabijo
namesto sode navadno sol, ki pa nima nikakega učinka.
Ali se torej vreli vodi dodene sol ali ne, je vseeno.
Bolje je rabiti lug. Apno v to svrho rabiti, se ne pri¬
poroča, ker se apno prvič preveč zaleze v luknjice lesa
in se potem težko izpere ter lehko pokvari vinu okus,
drugič pa tudi zaraditega ne, ker se z apnom na po¬
vršju lesa tvorijo spojine, ki niso v vodi raztopne, pač
pa v vinu vsled njegove kisline in stem njegov okus
kvarijo. Iz tega vzroka je sploh bolj priporočljivo rabiti
za zakuhovanje sodov mehlft-vodo (iz potokov ali de¬
ževnico) kakor pa trdo, apneno studenčnico. Posebno
neugodno vpliva apno na rdeča ali pa črna vina. Apno
dela na površju hrastovega lesa rjavo, šoti podobno
plast, ki rdečemu vinu kvari barvo. Vselej, kadar se
vreli vodi dodene kaka snov (soda, lug), da se z njo
učinek vode krepi, je treba potem sod izprati še s čisto
vrelo vodo in nazadnje z mrzlo vodo, da se dotična
snov iz soda popolnoma odstrani. Zakuhan sodje potem
dobro oviniti še stem, da se vanj nalije nekaj vrelih
vinskih odpadkov, na pr. drož, ki jih vlijemo v vrelo
vodo, ali pa petijota itd., vsled česar dobi sod bolj
vinski okus. Tako ovinjen sod pa še ni sposoben
za fino, staro, močno vino, ker se močno staro
vino ravno vsled svoje večje moči (alkohola) globokeje
vsesa v les in še zmeraj lehko dobi nekaj okusa po

Podoba 3.  Kotel za izparjanje sodov v zvezi s pasterizirno pripravo.

(S tem kotlom se zakuhavajo sodi [na levi strani] ter se tudi mošt ali vino segreva ali pa pasterizira [steriliziraj.)

— 6  —

lesu. Najbolje je vzeti tak nov, ovinjen sod za lehko
rdeče vino ali pa za mošt. Pri kipenju se v luknjicah
lesa izločijo kristalčki vinskega kamna, in stem se sod
še bolj ovini. Če se sod zakuhava, se ne more prepre¬
čiti, da bi se ne polil. Vsled tega se raztopi nekaj
čreslovine, in ta daje z železnimi spojinami obročev
črnilo, ki sod onesnaži. Kdor gleda tudi na lepoto, bo
sod poprej lakiral, da ostane lep. Obroče je treba na¬
mazati najprej z železnim lakom, ki se dobiva v vsaki
trgovini z železom, in kadar se je tak lak na obročih
posušil, je ves sod, torej tudi doge in' dna, prelakirati
z lakom, ki se napravi iz enega dela terpentinovega
olja in dveh delov kolofonije (smole). Trpentinovo olje
se s kolofonijo v kakem loncu na zmernem, zaprtem
ognju (štedilniku) segreje in pri tem se meša, da se
ohladi, in se z njim ves sod prelakira. Ostanek se lehko
spravi v zaprti steklenici za prihodnjič.

Hrastov les ima v sebi fine luknjice, ki vina sicer
ne prepuščajo, pač pa prepuščajo zrak, da more v sod.
Vsled tega vino tudi nekako diha, namreč jemlje kisik
iz zraka vase in z njegovo pomočjo se vino pretvarja,
se čisti, zori, se vedno bolj stara itd. Skozi te luknjice
seveda tudi vino izhlapeva. Zgoraj omenjeni lak luknjic
ne zapira toliko, da bi vino ne moglo zavreti, kar bi
bilo posebno za mlado vino napačno.

Vinski trgovci pa, ki razpošiljajo navadno že
čista, zrela vina in ki jim je ležeče na tem, da se po
lesenih luknjicah vino med potom preveč ne usuši, po¬
barvajo sode zunaj s kako oljnato barvo, ki luknjice
zapre in vsled tega brani zraku pristop, torej tudi zo¬
renje vina in — njim neprijetno — izhlapevanje. Take
sode, ki se rabijo le za razpošiljanje, oziroma prevažanje
vina, imenuje vinski trgovec prevozno posodo.  Taka
posoda se torej lehko prebarva, ne pa posoda, kjer naj
vino leži in zori (kletna posoda). Ker oljnata barva
diši in bi utegnilo vino ta duh nase potegniti, potem
pa, ker je tako posodo, ki se ji zamašijo luknjice lesa
zunaj, vseeno treba oviniti, se dandanes prevozna
posoda pripravlja sparafinom,in  sicer se z njim za-
maše luknjice znotraj soda, tako da nove posode tudi
oviniti ni treba. Parafin namreč brani, da se vino ne

7

more v les zalesti in da ne more iz njega izlužiti snovi,
ki bi mu okus kvarile. Parafin je bela, prozorna, vosku
podobna tvarina, ki je, kadar se segreje, tekoča kakor
voda, kadar se pa ohladi, trda ko kost. Za kletarstvo
je pa zaraditega velikega pomena, ker je nobena snov
v vinu: ne alkohol, ne kislina, niti kaj drugega ne topi,
niti na njej ne rasejo glivice. Vsledtega s parafinom
pripravljena posoda tudi ne scika in ne splesni, kar je
za  vinskega trgovca neprecenljive vrednosti, ker posodo
navadno dobiva od svojih odjemalcev cikasto ali ple¬
snivo nazaj in ima z njo veliko dela, preden jo zopet
napravi sposobno za daljše pošiljanje vina. Sod je torej
tak, kakor da bi bil znotraj s steklom oblit. Parafin
se v svrho impregniranja vinske posode takole rabi.
Sod mora biti znotraj popolnoma suh,  a še potem,
če bi se s segretim parafinom oblil, nekako tako, kakor
oblivajo v pivovarnah sode s smolo, bi ne šel v les in
bi se na površju lesa prijel, pa kmalu zopet odluščil.
Zato je treba sod znotraj močno segreti, da se parafin
vpije v les. V to svrho se močno razgreje na ta način,
4a se pri vehi vanj piha zrak s pomočjo svetilke, ki
jo obrtniki rabijo za spajanje (lotanje). Take sve¬
tilke se dobivajo pri tvrdki A. Christanell v Bolcanu
na Tirolskem.

Kadar je les znotraj soda zelo vroč, se čep za¬
maši in skozi veho se vanj vlije nekaj poprej v kaki
lončeni ali emajlirani posodi na ognju raztopljenega
parafina, sod se tudi pri vehi hitro zamaši in se sedaj
valja semtertja, da les povsodi pride s parafinom v do-
tiko. Ko se je to zgodilo, se še redek parafin, ki pre¬
ostaja, zlije nazaj v posodo. Kadar se sod ohladi, se
s čisto, mrzlo vodo opere, in čeprav je bil nov in
ne ovinjen, se vanj lehko dene vsako vino, ne da bi
kaj izpremenilo svoj okus. Na ta način en spreten de¬
lavec lehko priredi 50 do 60 hi  posode na dan. Navadno
se rabi na 1 hi  J / 3  kg  parafina, ki stane na debelo v
kemijskih tvornicth 44 h.

Parafin se rabi v kletarstvu tudi tam, kjer se
hoče preprečiti dotika kake škodljive snovi z vinom.
Tako se na pr. pogostoma dogaja, da vino sčrni vsled
tega, ker pride pri vratcih z zarjavelim vijakom v

— 8  —

dotiko. Da se to prepreči, se vijak poprej zalije s
parafinom.

Kadar se sod zakuhava, se vanj navadno vžge
tudi znamenje in število, ki je ima sod v zaznamku
posestnika. Podobi 4. in 5. kažeta tako pripravo (vžigalni
pečat). Potem se tudi navadno da cimentirati, kar je
v vinski trgovini postavno zaukazano. To velja seveda

Podoba 6.  Pumpa za preskušanje trdnosti vinskih sodov.

le o sodih, kjer se vino prodaja. Sodov, ki vino v njih
leži in zori, ni treba dati cimentirati; toda ker je
vendarle potrebno, da se ve, koliko ta ali oni sod drži
že zaradi pretakanja (presnemanja) vina, se lehko doma
zmeri, in sicer najbolje z Matevičevo mero ali z vizirom
za sode, ki se dobiva pri tvrdki A. Vacano na Dunaju.

9 —

Pri manjši posodi se tudi približno zve za vsebino,
če se prazen sod zvaga, potem se pa napolni z vodo
in se zopet zvaga. Kolikor kil vode je šlo noter, toliko
litrov približno drži.

Vinskim trgovcem je tudi na tem ležeče, da zvedo,
ali je sod za pošiljanje (prevažanje) zadosti močan.

Če se sod izpari, je že to zadosti dobra skušnja,
če to prestane, kajti pri slabo napravljenem sodu pri
pritisku dveb atmosfer, ki se z njim sopar spušča v
sod, že dno vun zleti. Zato se pri tem delu tudi ne
sme stati blizu soda, zlasti ne pred dnom.

Sicer pa imajo večji vinski trgovci tr.di posebne
pumpe, da z njimi pumpajo v sod vodo pod gotovim
pritiskom (navadno 2 atm.) da se prepričajo, ali je sod
zanesljiv (glej podobo 6.).

Če se ovinjena posoda ne rabi takoj, se povezne
na veho in se na zračnem prostoru pusti kaka dva do
tri dni, da se posuši, ter se potem zažvepla, o čemer
bom pa govoril v drugem poglavju.

II. Kako je ravnati z rabljeno posodo.

Kakorhitro je bila posoda ovinjena in celo že
rabljena, je poglavitna stvar, da se ne pusti, da bi se
pokvarila, kajti popravljati pokvarjeno posodo je ne le
sitno, ampak tudi zamudno in s stroški zvezano.

Kakorhitro se je vinska posoda izpraznila, jo je
treba takoj,  in sicer jako skrbno  pomiti. Če je
bila posoda vedno polna, se tekom časa na spodnje doge
poleže razna nesnaga, ki jo vino izloča, posebno drože,
razne glivice itd. Še slabše je, če je bila posoda na¬
stavljena (na pipi), kakor na pr. pri gostilničarjih. Tu
se dela na površju vina kan. ki se na dogah prisuši,
gre potem zelo težko proč. Če je posoda zadosti velika
in če ima vratca, je najbolje, če se pred snaženjem
odpre in se z roko in z ostro krtačo toliko časa z vodo
pomiva, drgne in izplakuje, da nazadnje izteka voda že
tako čista, kakor je šla noter. Najboljša krtača te vrste
(glej pod. 7.) je iz klanih gosjih peres narejena in se
dobiva pri tvrdki Vacano na Dunaju.

Pri mali posodi tako krtačo lehko nadomešča
veriga ali pa tudi kamenčki; če je pa hudo nesnažna,

10  —'

je treba odvzeti dno in dobro s krtačo pomiti. Marsikteri
posestnik se bo čudil, koliko blata bo našel v posodi,
ki je o njej mislil, da je popolnoma čista. Večje vinske
trgovine imajo celo potrebne stroje, ki so v zvezi z
vodovodom in s pomočjo močnega vodnega pritiska
posodo pomivajo. Tako pripravo nam kaže pod. 8.

Kadar je posoda snažna, se povezne z vebo na¬
vzdol, ali če je velika in ima vratca, se tako nagne,
da se pri vratcih lehko iz nje voda izceja. Potem se
posoda pusti na zračnem mestu ali v kleti 2 do 3 dni
odprta, da se znotraj popolnoma posuši. Kadar se je
to zgodilo, je treba posodo zažveplati; to je delo, ki ga
še tisoče kranjskih vinogradnikov ne opravlja. Navadno
le sod zabijejo ali pa še celo puste nekoliko vina notri

Podoba 7.  Krtača za pomivanje vinskih sodov,

(Iz klanih gosjih peres.)

ali celo tropin itd. Ti nesnažni ostanki so izvrstna
hrana raznim glivicam, zlasti plesnobi, kanu, ciku itd.,
in potem je škoda vsakega kanca vina, ki se spravi v
tako posodo.

Za žveplanje posode imamo razne priprave. Za
velike sode, ki imajo vratca, je najbolje, če denemo v
sod kako lončeno posodo, na pr. kako ubito skledo,
lonec, strešnik itd., in na to položimo nekaj žvepla, ki
ga zažgemo in vratca zapremo. Kadar se začne žvepleni
dim pri vehi vun kaditi, zabijemo tudi veho in sod je
zažveplan.

Žveplo se dobiva v trgovini v obliki platnenih
ali popirnatih, v novejšem času tudi azbestnih trakov,
ki so bili v raztopljenem žveplu namočeni. Najbolje je

11

rabiti le čisto, arzenika prosto žveplo brez
primesi. Na 5 hi  posode se navadno vzame en tak trak,
ki vaga 20 g.  Pri manjši posodi rabimo žveplalnike,
ki branijo, da goreče žveplo ne kaplja v sod, ker mlado,
še kipeče vino ali pa kipeč mošt lehko dobi od žvepla,
ki je ostalo v sodu, duh po gnilih jajcih. Naj preprostejši
tak žveplalnik (glej pod. 9) obstoji iz žice, ki na njej
visi skledica. Na žico se obesi žveplen trak, se nažge,
ter se žveplalnik potem obesi pri vehi v sod. Kadar
žveplo pogori, se priprava vzame iz soda in se sod

Podoba 8.  Priprava za pomivanje vinskih sodov z vodnim
pritiskom.

zabije. Če je v sodu slab zrak, seveda v njem žveplo
ne more goreti, zato ker mu primanjkuje kisika. Če je
sod kanast ali plesniv, ne bo v njem žveplo hotelo
goreti, ker izdihujejo glivice, ki povzročajo razvoj
teh bolezni, ogljikovo kislino, ki preprečuje gorenje.

V takem slučaju moramo imeti žveplalnik, ki nam
ga kaže pod. 10. Te žveplalnike izdeluje tvrdka Fr.
Nechvile na Dunaju prav po navodilu podpisanega. V
žveplalnik se obesi kos žveplenega traku, ki se zažge,
in se cev žveplalnika natakne na veho ali pa — pri

12  —

prazni posodi tudi na čep soda. Zato se da cev žve-
plalnika razdeliti. Žveplo gori sicer zunaj soda, toda
dim se kadi v sod ter pada vsled večje teže na dno,
in se pokadi pri vehi vun šele tedaj, kadar je sod poln
dima.

Potem se sod dobro zabije in je za 2 — 3 mesece
varen pred vsako poškodbo po glivicah. Po preteku tega
časa (v suhi kleti prej, v vlažni pozneje) je treba žve-
planje ponoviti. Učinek žveplanja obstoji v naslednjem.

Če zažgemo žveplo, se razvija dušeč plin, ki ga
imenujemo žveplov dvokis ali tudi kratkomalo žveplova
sokislina. Ta plin je hud strup za glivice, kajti jemlje
jim kisik in jih stem uničuje. Dokler se torej ta plin
nahaja v sodu, se v njem nobena škodljiva glivica ne
more razviti. Ker je pa tudi v zabitem sodu nekoliko
zraka, se žveplov dvokis izpreminja s kisikom iz zraka
v žveplov trikis in pozneje — posebno če je navzoča
voda (vlaga) — v žveplovo (žvepleno) kislino. Tudi se
nekaj dima izkadi skoz luknjice v lesu, zlasti pa pri
čepu, pri vehi, vratcih itd. Če je torej sod premalo suh
ali pa če je posoda razsušena, neha učinek žveplanja
prej in ga je treba zopet kmalu ponoviti, da se ne
morejo glivice v sodu razvijati. Če pa žveplanje pravo¬
časno ponavljamo, vzdržimo posodo lehko leta in leta
popopolnoma zdravo. Seveda se bo v njej sčasoma na¬
redila večja množina žveplove (žveplene) kisline, in
zaraditega je treba sod. preden se vanj zopet vino dene,
vnovič temeljito posnažiti, to je z mrzlo vodo in s krtačo
oprati. Če pa sod ni bil dolgo, morda celo leto ali še
dlje v rabi, se priporoča, da se opere z vodo, ki smo
ji dodali kaka 2 ° /0  sode, ali pa da se celo zakuha z
vodo, kjer smo sodo raztopili, slično kakor pri zaku-
liovanju nove posode.

Kdor bo po tukaj izrečenih navodilih ravnal, temu
se ni nikdar bati, da bi se mu posoda skvarila. Da se
posoda prehitro ne razsuši in žveplanje dlje časa učin¬
kuje, jo je najbolje spraviti v kaki srednje vlažni, pa
ne zopet premokri kleti.

Pri tej priliki bi navedel še tole. Dostikrat se
zgodi, da sod, kamor smo dejali vino, pušča. Če je bil
sod nasušen, je seveda treba poprej obroče pritrditi

13

(nabiti) in ga z vodo zamočiti. To se že zaraditega pri¬
poroča. ker drugače les ponepotrebnem preveč vina po¬
pije. Če se pa zgodi, da kak drugače navidez dober
sod vsled tega pušča, ker ima kako razpoklino ali kako
poškodovano mesto, je treba to razpoklino zamazati s
kakim sredstvom, ki se hitro strdi in razpoko popolnoma
zapre. Takim sredstvom pravimo klej ali kit za sode.

Podoba 10.

Zveplalnik za
sode (žveplalna
laterna).

Izvrsten kit za sode,
ki se takoj strdi, si pripra¬
vimo, če dobro pomešamo
5 delov na prah ugašenega
apna s 6imi deli svežega
sirčka in z enim delom vode.

Ta kit se takoj strdi in raz¬
poklino zapre, vsled česar
se ga pripravi le toliko, ko¬
likor se ga takoj rabi. Tudi
na prah stolčen vinski ka¬
men daje z apnenim prahom
dober kit. Če si hočemo pripraviti kit, ki
se dlje časa drži in je takoj pri roki, kadar
ga rabimo, raztopimo v kaki posodi na
ognju 25 g  svežega loja, 20 # belega voska
in 40 g  svinjske masti. Potem pa vzamemo
posodo od ognja, in ko se ta zmes toliko
ohladi, da se začne že trditi, primešamo
25 g  na finem situ presejanega pepela. To
mažo ali kit spravimo potem v kaki
škatli ali posodi v kleti na suhem kraju.
Kadar kit rabimo, tedaj razpoklino v sodu
dobro opraskamo in obrišemo, na to segre¬
jemo nekaj tega kita nad svečo, da* postane
mehak, in z njim z nožem z okroglo špico
dotično mesto čvrsto zamažemo (zakitamo).
Tudi iz 60 delov svinjske masti, 40 delov
kuhinjske soli, 33 delov voska in 40 delov
pepela se da dober kit napraviti.

Podoba 9 .

Preprost
zveplalnik za
sode (žvep¬
lalna veha).

III. Popravljanje pokvarjene posode.

V tem poglavju mislim opisati vse slučaje, kadar
se gre za to, da se posoda, ki je iz kteregakoli

14 —

vzroka postala za vino nerabna, spravi zopet v poraben
stan.

Dostikrat se dogaja, da bi radi rabili sod od
rdečega ali črnega vina  za belo vino. Ker se je
rdeče vinsko barvilo globoko zalezlo v luknjice hra¬
stovega lesa, se sod ne da izprati le z vodo, posebno
tudi zaraditega ne, ker voda tega barvila ne raztopi.
Če bi v tak, čeprav dobro pomit sod, dejali belo vino,
bi dobilo neprijetno rdečkasto barvo.

Čim bolj temna in obenem močna je bila črnina,
tem globokeje je šla v les in tem teže se da barvilo
izprati.

Ker tudi vrela voda samanasebi ne topi tega
barvila, ji je treba dodati nekoliko sode, in sicer kakih
5 %, torej na vsakih 10/50  dg.

Za 6—7  hi  velik sod se vzame 10 — 20 / vrele
vode, ki smo ji dodali na vsakih 10 / 50 dg  sode. Na¬
mesto sode se lehko vzame tudi 3 — 5 °/ 0  jedkega
natrona, ki daje še veliko močnejši lug kakor soda.
Treba je le z njim previdno ravnati, ker si z njim
človek lehko poškoduje obleko in kožo. Tak močan
sodov lug se nalije v sod, sod se zamaši in se valja
semtertja, da pride njegova znotranja površina povsodi
z lugom v dotiko. Čez nekaj časa se še gorak lug iz¬
lije in se drug nalije noter, kar se toliko časa ponavlja,
da končno že čist izteka. Potem se posoda zakuha še
s čisto vrelo vodo, da se ostanki luga iz nje izperejo, sod
se opere še z mrzlo vodo in je potem popolnoma pripraven
za belo vino. Kdor pa hoče še bolj temeljito napraviti,
ta naj še moker sod na že popisani način zažvepla in
zabije in ga šele čez kakih 5 — 6 dni iznova pomije in
šele potem rabi. Žveplova sokislina (žveplov dim) namreč
tudi močno beli, to se pravi razkraja arvila, in zaraditega
tudi sod še bolj razbarva. Še hujši beleči učinek ima
pa klor, zelenkast, strupen plin. Tega rabimo navadno
le pri velikih sodih, kjer nam ni mogoče sod z lugom
izpirati.

S klorom razbarvamo takole. Vzamemo kako por¬
celanasto skledico, jo postavimo pri vratcih v sod in
denemo vanjo na vsakih 100/ vsebine 15<7 klorovega
apna, ki ga dobimo pri drogistih ali v lekarnah.

— 15

Potem si odmerimo za vsakih Ib g  klorovega apna 7 g
žveplove (žveplene) kisline in v drugo posodo ravno
toliko vode. Potem zlijemo v skledico na klorovo apno
najprej žveplovo kislino, potem pa vodo in nato hitro
najprej vratca, potem pa tudi veho soda dobro zapremo.

Iz klorovega apna se razvija klorov plin, ki gre
globoko v les in barvilo rdečega vina popolnoma razkroji.
Cez nekaj ur sod zopet odpremo, ga dobro prezračimo,
potem pa večkrat z vodo izperemo, da popolnoma izgubi
duh po kloru. Potem sod oblijemo s čistim, finim špi¬
ritom in ga zapremo ter ga pustimo, da nekaj časa leži,
ali ga pa s špiritom izžgemo. Pri tem je treba velike
previdnosti. V sod se zlije le malo, kvečjemu , / 2  ali 1
kozarec špirita (kar je odvisno od velikosti soda), potem
se sod večkrat povalja, da se povsodi pomoči s špiritom
in se s koščekom gorečega popirčka, ki se vrže v sod,
nažge. Pri tem je treba vsaj veho, če smo dali več
špirita celo tudi vratca odprta pustiti, ker bi drugače
močan pritisk, ki se v sodu razvije, lehko dno ali pa,
če bil bi sod zaprt, celo ves sod razgnal. Pred dnom
se nikakor ne priporoča stati.

Potem je dobro še sod z mrzlo vodo oplakniti in
se vanj lehko dene belo vino.

Sodi od špirita  se tudi lehko pripravijo za vino.
Navadno so taki sodi dobri, močni, vendar so znotraj
impregnirani, bodisi z limom ali pa z vodotopnim steklom.
Ta tvarina zamaši luknjice v lesu, tako da špirit iz
sodov ne izhlapeva (se ne usuši). Sod od špirita je
najbolje napolniti z mrzlo vodo, ki se v njem pusti
kaka 2 —3 dni. Če je bil sod znotraj namazan z limom,
se v tem času lim odmoči in se napne ter se da potem,
ko odvzamemo dno, s krtačo dobro odstraniti. Nato se
sod še na običajni, že popisani način izpari ali pa
zakuha in ovini.

Če je sod znotraj oblit z vodotopnim steklom, se
to ne da z vodo odstraniti, pač se pa vodotopno steklo
rado topi v kisli tekočini, torej tudi v vinu, ki bi mu
dalo neprijeten okus. Da se to ne zgodi, je traba sod
napolniti z vodo, ki smo ji dodali na 100 l  60—80 g
žveplove (žveplene) kisline. V dveh do treh dneh ta

— 16  —

voda vodotopno steklo raztopi in se potem izlije ter
se sod na navadni način zakuha in ovini.

Sodov od ruma, slivovke  ali drugih žganih
pijač navadno nič ne impregnirajo ali pa kvečjemu le z
lojem namažejo. Les takih sodov, ki znotraj niso na¬
mazani, je torej za vino zadosti izlužen, vendar pa mu
je treba vzeti duh po dotičnem žganju. To se zopet
najbolje napravi, če ga izparimo z vodnim soparom,
ali pa z vrelo vodo zakuhamo. Pri tem gre tudi na¬
vadno ves loj vun, če bi bil sod z lojem namazan. V
tem slučaju^ bi ga bilo treba tudi še z lugom zakuhati
in oviniti. Če pa ni loja notri, potem se sod le s čisto,
mrzlo vodo napolni in se pusti, da nekaj dni stoji, da
voda še bolj izvleče duh po žganju. Potem se sod iz¬
prazni, in je najbolje, če se prvič rabi za kipenje mošta.

Zelo pogosto se pri nas dogaja, da se posoda vsled
brezbrižnosti in malomarnosti posestnika pokvari, in
sicer postane navadno ali zatohla (bumfasta),ali plesniva,
ali cikasta, ali pa jo pokvari zavrelka (kubin).

Zato naj še opišem, kako se popravi taka po¬
kvarjena posoda.

Zatohla  (bumfasta) postane posoda, če leži dlje
časa slabo ali nič osnažena (ne pomita) in ne zažveplana*
V taki posodi dobi vino duh po zatohlem.

Z navadnim izparjenjem ali zakuhanjem in ovi-
njenjem, kakor je bilo opisano v prvem poglavju, se da
posoda zopet popraviti.

Plesniva  postane posoda, če ni bila nič ali ne
zadosti zažveplana, zlasti če leži odprta in na vlažnem
kraju.

Plesnoba posode je lehko različna. Če je sod
znotraj na površju nekoliko siv, se da taka plesnoba
še lehko osnažiti. Teže je, če je šla plesnoba bolj v
les, tako da je les rumen ali črn. V tem slučaju je
treba velike previdnosti. Če je pa šla plesnoba že preveč
globoko v les, potem takega soda sploh ni več mogoče
popraviti.

Če je sod plesniv, se mora vsekako odpreti; če
nima vratič, se odvzame dno. Potem se vzame suha
krtača ali suha cunja in se skuša, da se z njo vsa

17

plesnoba kolikor mogoče odstrani in iz soda spravi. Če
je sod le na površju, torej le malo plesniv, pojde to
lehko, če je pa šla plesnoba že nekoliko v les, ga je
treba postrgati s kako strguljo, in sicer tako globoko,
da se pride do popolnoma zdravega, čvrstega lesa. Šele
potem se sod z ostro krtačo in z vodo dobro opere,
zabije in dobro izpari ali pa s sodo in s kropom tako
zakuha, kakor posoda od črnine ali pa kakor nova
posoda. Namesto sode se tudi tukaj lehko vzame jedki
natron (3 — 5 %), ki je še boljši.

Sod se potem z vrelo in nato z mrzlo vodo dobro
opere in se moker močno zažvepla (na 10 hi  1 y g  do 2
žveplena traka) ter se zabije. Čez nekaj dni se sod
zopet odpre, "še enkrat pomije ter — če se ne rabi
takoj — šele potem, ko se je bil posušil, na navadni
način zažvepla.

Še bolje je plesniv sod na že popisani način najprej
s klorom  razkužiti in šele potem odpreti, postrgati,
zakuhati in žveplati, kakor je bilo ravnokar popisano.

Cikasta  postane posoda vsled ocetnih bakterij,
ki se v njej razvijajo. Ocetne bakterije razkrajajo
alkohol (vinski špirit) v ocetno kislino in vodo. Če
sod po izparjenju kmalu dobro ne pomijemo, ali pa
če celo pustimo kak ostanek vina notri, kar mnogi
radi delajo, v mnenju, da bo zaraditega ostala posoda
okusna (vinska), se kmalu začnejo, zlasti če je klet
bolj gorka, v teh ostankih, da, celo v lesnih luknjicah
razvijati še omenjene bakterije in povzročijo, da se
posoda scika.

Če hočemo to popraviti, moramo prvič uničiti
ocetne bakterije in drugič odvzeti sodu (lesu) kisli okus.

To se zgodi, če sod dobro zakuhamo s kakim
vrelim lugom.

Če je posoda le malo cikasta, zadostuje 3 — 5 °/ c na
raztopina sode, če je pa močno cikasta in če je šel cik
že globoko v les, je bolje vzeti 5 do 10 % jedkega
natrona.

Zakuhavanje se vrši ravno tako, kakor je bilo že
pri novi ali rdeči posodi popisano.

Ko se je bil sod nazadnje izpral z mizlo vodo,
se pusti 2 do 3 dni, da se posuši, in se potem močno

zažvepla in zabije. Čez kakili 10 — 14 dni se sod zopet
odpre, dobro z mrzlo vodo pomije in se iehko rabi.

Posoda od z a vrel  k e se da na ravnokar po¬
pisani način popraviti; ravna se torej z njo enako
kakor s cikasto posodo. Vendar je treba tukaj še večje
previdnosti. Če je bila zavrelka dolgo v sodu, tako da
so šle dotične glivice in bakterije, ki jo povzročajo,
globoko v les, bo najbolje les na površju postrgati, da
se pride do zdravega lesa, in je sod šele potem večkrat
zakuhati z močnim lugom (10 °/ 0  jedkega natrona, to je
10 kg  na 100 l  vode), ki se vzame kolikor mogoče vroč.
Kdor ima pripravo za to, naj sod izpari z vodnim so¬
param, kar je vedno najbolj zanesljivo, ker gre sopar
globoko v les in tam uniči vse škodljive glivice.

Drugače se sod zakuha najprej z lugom, potem s
kolikor mogoče vrelo vodo, nato se z mrzlo vodo izpere.
Kadar se posuši, se sod močno zažvepla, po 14 dneh
zopet pomije in se lehko brez skrbi rabi. —

Tukaj opisani stroji in priprave se dobivajo pri
tvrdkah Franc Nechvile (tvorničar na Dunaju V/l,
Margarethenstrasse 98) in Alfred Vacano (c. kr. dvorni
založnik na Dunaju IV/1, Mayerhofgasse 9). Ti tvrdki
zaradi njih solidnosti lehko priporočam.

Zadnja tvrda ima v zalogi tudi vse v tem spisu
omenjene potrebščine, kakor žveplo, parafin, jedki
natron itd.

Ponatis iz „Kmetovalca“. — Tisk J. Blasnika naslednikov v Ljubljani.