Novičar iz austrianskih krajev.
Iz Berna na Moravskem. Nemorem zamuditi novega leta, da bi Vam tudi iz Mora vije do naznanil kaj malega, kar Vas bo gotovo veselilo. Deleč stana* jem od svoje drage domovine in le po redkem me do-teče priložnost, da zamorem slovensko govoriti. Kako aem tedaj vesel, da po Vas, ljube „Novicea, mi doide dvakrat v tednu mili glas jezika tistega, ki so me ga mila moja mati učili. Ali ne mene samega razveselujete s tolikšnimi lepimi rečmi, jako dopadete tudi mnogim drugim. Zmed gospodov častnikov pri našem polku je nekoliko tudi Slovencov iz Maribora, nekoliko Horvatov in Serbljanov;—ko so zvedili, da imam wIYovicea, so naprosili me, da bi jim jih posojeval, kar z veseljem storim, ker mi je to znamnje gotovo, da lepi jezik matere Slave dobiva zmirej večjo veljavo, in da so žalostni časi minuli, ko so se ga sramovali lastni sinovi njeni. Zraven nemškega in talianskega mi tudi moj materni jezik mnogo koristi. Tukej v Berni se na priliko ravno toliko češki, kakor v Ljubljani slovenski govori, in z majhnim prizadevanjem sem se navadil toliko, da v vsih potrebnih rečeh se zamorem pogovarjati v njem; tudi na drugo stran mi bo koristil moj materni jezik še morebit letos, ako ostanemo še tukej v Berni, sem že povabljen obiskavati en dalmatinsk bataljon strelcov GaLrov)> ki je na Ce-Bkem, za duhovne velikonočne opravila. V vojaški bolnišnici najdem med drugimi narodi vedno tudi mnogo Slavjanov vsih narečij, in tukaj nar bolj spoznam neprecenljivo vrednost milega maternega glasa. Rečem torej po živem prepričanju, da mladenči v šolah naših visoki vladi našega cesarstva nemorejo biti zadosti hvaležni za veliko dobroto, da jim sedaj daje lepo priložnost, izuriti se v sloveušini in tudi družin slavjanskih narečjih, in da po tatni maha, kdor pravi, da so siav-janske učilnice v Austrii nepotrebne. — Tukej v Moravii imamo hudo zimo, vender je zima za polje vgodna, dnevi so prijazni in jasni. Milovanja vredni so siromaki, kte-rim manjka za kurjavo derv, ki so tako drage, da en seženj (klaftra} s privožnjo in s ceplenjem vred velja 16 fl. srebra. Očitno pohvalo zasluži tedaj miloserčna ra-dodarnost Bernskih gospa, ktere so 21. dec. bogato obdarovale v večerni šoli čez 100 revnih učencov in učenk, kterih revni stariši so ginjenega serca prejeli tako za-željene milodare. Bog jim stoterno poverni! Berno je mesto z mnogimi fabrikami, in, kakor povsod v tacih mestih, so tudi tukej skorej samo dvojni ljudje: eni nezmerno bogati, drugi ravno tako neizrečeno revni; kakor eni v obilnosti in v lišpu in kinču dnarje raztresajo s polnimi rokami, ravno tako drugi terpe pomanjkanje tudi nar potrebniših reči, in lakoto in zimo nosijo težko.
—   2   —
Dragica je tukej neizrečeno velika. Kdor Moravsko pozna, se čudil bo, da je mogoče, da tako lepe in  rodovitne polja, kakor jih ta dežela ima, ne  donašajo  obil-niših pridelkov.    Ne vem, ali bi se bolje ne splačevalo, ako bi okoli Berna in Olomuca lepe in prostorne njive z žitom obdelane  bile  namest  sladkorne  repe,   ki  namest čverstega in  zdravega   kruha  dajo  le  nekoliko  slabega cukra.    Sreča za prosto ljudstvo v teh krajih pa je, da se krompir ene leta   sem  spet   precej   dobro obnaša, in da so ga tudi letos   mnogo pridelali.    Goveja   kuga   pa, kar so ^Novice" že razglasile,  še zmirej zlo   razgraja. Drugikrat  spet  kaj druzega, ako Vam je ljubo *).    Z Bogom!                               Janez Tomse, vojaški duhoven.
*                                                                                                          v
1% Štajerskega na novega leta dan. Ze večkrat se je v teh listih omenjalo razdelitve slovenske strani sekovske škofije in pridruženja njenega k la-budski škofii, in z veseljem in za gotovo smo zvedili, da se ta reč pretresajo ravno zdaj na dotičnih mestih.— S e k o v s k a škofija je bila vtemeljena s privolenjem papeža HonorialH. dne 22. junia 1218 in Miroslava II. tadajnega rimskega kralja dne 26. oktobra 1218 pod Leopoldom III., vojvodu štajerskem po Eberhardu II., nadškofu Solnograškem s pismom od 27. februara 1219. Preje je Štajersko spadalo, kar ga do Drave je, pod nadskofijstvo solnograško, in kar ga je čez Dravo, pod patriarhat oglejski, pozneje pod nadskofijstvo goriško. Meje novo utemeljene škofije niso ravno bile široke, in kakor pismo utemeljivno kaže, je bilo novi škofii odločeno okrožje, ktero se od gornjo-štajerske Mure do koroške meje pol drugi dan hoda razte-guje. Iz tega se vidi, da proti jugu se ni razprostiralo veliko čez Vildon. Okrožje, ktero današnji dan arkide-kanat švamberški obsega, je spadalo pod škofa labud-sfcega, mala stran v severno-zapadni Štajerski pod ker-škega, in vsa druga pokrajina še pod solnograškega škofa.
Znano je iz točnih historiških dokumentov, da je Slovenec do devetega stoletja segal do podnožja Brenera in do pobrežja Ina, da vsa Koroška in cela Štajerska bila je slovenska. In da bi ravno ne imeli pisanih dokumentov, pričajo to resnico slovenska imena mest, vasi, gor, hribov, rek in rečic. Slovenske Bistrice šumijo med tiroljskimi in gornjo-štajerskimi planinami.
Zgodovina nas uči, da nemški škofi so si zlo prizadevali slovenske zemlje ponemčevati z mnogoterimi sredstvi, ktere zapisane najdemo v starih pismih. Ne gre pretresovati tega tukaj, omenim le, da že sv. Cirila so v Rimu krivoverstva tožili, ker je slovenskemu ljudstvu v slovenskem jeziku keršansko vero oznano-val. Resnico je tedaj gospod Hicinger v teh listih izgovoril, ko je rekel, da le oglejsko škofijstvo je slovenščino branilo in krepčalo.
Pozneje je sekovska škofija pridobila vso od solnograškega nadškofa posedovano okrožje in v letu 1786 nekaj od goriškega škofijstva in sicer čez Dravo tri dekanate do meje nekdajnega politiškega celjskega okrožja. Sekovska škofija iz nemške solnograške izrašena je veljala za nemško in kot takšna gotovo velja tudi v Rimu, sicer bi ne mogli verjeti, da Rim po svoji modrosti in pravičnosti bi ne bil temu nedostatku odpomagal in terjal, da pastir jezik svojih ovčic razumeti mora.
Od 50 škofov, kteri so pastirsko palico po sekov-ski škofii nosili, torej od začetka sekovskih škofov do zadnjega v Dunaj za nadškofa prestavljenega, ni nobeden slovenski znal, in v nobenih cerkvenih bukvah ne nahajamo zapisano, da bi kdaj kteri škof po Slovenskem slovenskemu ljudstvu predigoval.    Tudi Rim tega znati
*) Jako ljubo.                                                          Vred.
nemore, ker slav. solnograško nadskofijstvo ima posebni privilegij sekovske škofe izbirati in poterjevati.
Gotovo bi se bil Rim na to nedostojnost ozerl in svojo mogočno besedo povzdignil za uzderžanje kano-niških postav, ktere od škofov tudi to lastnost iščejo, da kot dušni pastirje znajo k svojim ovčicam govoriti, ker je njih glavna dolžnost oznanovati besedo božjo „op-portune et importune".
Tožbe čez te nedostojnosti so se zmiraj slišale iz ust naroda slovenskega in duhovništva slovenskega, in večkrat se je že začenjalo pogovarjati o vredjenju škofije.
Ze pod Ferdinandom II. nadvojvodu Austrianskem in vojvodu Štajerskem leta 1624 se je ozir jemal na to nedostojnost, ali reč ni se mogla dognati iz samih sebičnih uzrokov. Rajni cesar Franc I. je to reč sopet v pretres vzel, ker je nar blaženejšo voljo imel Slovencem pomagati. To se vidi iz tega. ker se je dvakrat poprijel vredjenja sekovske škofije in sicer zadnjikrat po ljublanskem kongresu. Ne vemo, komu bi pripisovali, da ni se izpeljalo.
Po smerti škofa Romana se je ljudstvo slovensko zlo pognalo za škofa, kteri bi slovenski znal, ali pa za ločitev slovenske strani; ali tudi to je bilo brez vspeha* Dobili smo sicer škofa v osebi presv. Jožefa Othmara, na kterega se zmiraj bodemo ponašali, moža apostolskega, ali ta je sam prišel do prepričanja: da ni sposoben za sekovsko škofijo, ker slovenski ne zna, in milo mu je bilo pri sercu, ko je pri birmah po Slovenskem ukaželjnemu ljudstvu, ktero so zapeljivi nauki razširjeni leta 1848 in 1849 tako zmotili in ktero je želelo tolažbe in resnice iz škofovih ust slišati, mogel očitno reči: „rad bi govoril k vam, pa ne znam".
Zdaj se je za vredjenje škofije na pravem mestu začelo delati. Razsvetljeni metropolit solnogradski Maksi mi lian je sam predlog storil visoki vladi, da naj slovensko stran sekovske škofije k labudski pridruži, lubniško škofijo jenjati da, in naj prihodnjič samo dve škofii na Štajerskem bodete: nemška sekovska obsegajo vse nemške stanovnikeŠtajarskega, in slovenska labudska obsegajo vse slovenske stanovnjke Štajera. Brali smo ta predlog, tako temeljito je izdelan, da sami bi ne mogli več reči, kakor je presvitli metropolitrekel. Prav iz duše naše govori, in v prepričevavni, mirni, vendar krepki besedi razlaga potrebnost tega vredjenja in sam očitno reče, da je dozdajno cerkveno oprav-ništvo po mačuhovski skerbelo za blagor lubniške in slovenske strani sekovske škofije. Bog mu plati njegov blagi trud, s kterim se poteguje za blagor ovčic v njegovi cerkveni pokrajini živečih, in si prizadeva to poboljšati, kar je pokvarila pred 600 leti krivo za-stopljena politika.    (Konec sledi.J
Iz Tersta 1. jan. * Za novo leto nam je prinesla merzla burja sneg, ki pade tukaj redkokterikrat. V letu 1839 — pravijo — je zadnjikrat — padel. Pa tudi nenavaden mraz nas pritiska, ker že dva mesca skoraj neprenehoma razsaja burja in na Krasu žamete dela. Iz Istrije se za gotovo čuje, da ondi žuga prebiva vcem huda lakota, ker niso ne le nic vina, timveč tudi druzega živeža le prav malo pridelali. Doljna Iatrija je zavolj obilnega skalovja uboga dežela, ki razun vina le pičlo pridelkov donaša. Bog daj! da bi se tertja bolezen \ legla kraalo, ker brez vinskega pridelka se Istrijan ne more preživiti. Tolažijo se vendar ljudje in mislijo, da bo merzla zima s snegom terto okrepčala, da bo zdrava ostala. Da bi se pač te želje dopolnile! Vlada si prizadeva ubogim prebivavcom delo in zaslužek nakloniti. Cena žita vedno rase, akoravno so v Terstu vse žitnice polne; tudi laško pšeno je poskočilo in sploh je dragina vedno silniša. Ni treba na borso hoditi zvedit kako srebro stoji; pozna ee na malem kruhu.
— 3 —
1% fše&ane 20. dec. Lani smo se z dišečimi vijolicami ob novem leta darovali, letos se bomo z belo suknjo! Pač huda zima je to leto na Krasa, strašna tuli barja neprenehoma in sneg nosi iz enega kota v dru-zega. Hada se bo godila nekterim naših kmetov; treba je živeža, treba je derv, al letošnji pridelk je bil sploh slab in tudi zaslužka ni. Hvala Bogu, da vsaj žito iz Tersta brez colnega davka dobimo, zato pa smo tudi našim verlim gospodom veliko hvalo dolžni, posebno pa se priserčno zahvalimo našemu okrajnemu poglavarju, častitemu g. Domicianu Velusič-u, ki si neutrudljivo prizadevajo našim revam in nadlogam v okom priti po vsi svoji moči. Živi jih Bog! Vas pa, ljubi rojaki serčno prosim: ne obupajte v nadlogah! S pomočjo božjo se bo dalo že preživiti. Ako je bila slaba letošnja letina, bo prihodnja bolji, saj Vam je znano, da po hudi zimi navadno dobre in rodovitne leta pridejo.                   R—1.
Iz Celja. Poslednje dni minulega leta je tukej neznano snežilo, ter namedlo veliko snega. Nastopila po tem je ojstra zima. Tiho in pusto je vse; le ubogi pti-čiki obletavajo čivkajo gostoljubne pohištva.
Ne koristi ravno vse, kar včasih ljudje svetujejo. To kaže sledeča prigodbica. Nek skop bogatin u bližnjem tergu, do 60 let star, je bolehoval. Lomil ga je protin. Boleli so ga členovi, ter bili nekoliko nevkretni; tudi po polti so spušale se drobne hrastice, ki so ga močno serbele. Nadlegovalo je to moža. Pa namesto posvetovati se s pametnim zdravnikom, popraševal je sosede in nevedne babulje. Svetovale so mu te, kostni-čave članke in hrastavo polt z merzlo vodo umivati. Storil je tako. Pa kaj je sledilo? Protin iz členov in hraste od polti so zginile; namesto teh nadlog je pa začela glava ga boleti tako ljuto, da je menil, razneslo mu jo bode. (Protin, po merzlem umivanju od članov in poverhnje života pregnan, bil se je na možgane vergel.) Nič ni pomagalo več. Pritisnilo je mertvilo, in nepazljivega bogatina pograbila je nepri-čakana smert.                                                       j. s.
Iz Ljubljane. Kaj veselo novico za novo leto za-morejo „Novicea povedati bravcem svojim, da namreč naš milostljivi gg. knezoškof so blagoserčno obljubili pripomoči, da pride toliko zaželjeni slovenski besednjak Vodnikov na dan. Pomnoženo je veliko vredno in trudapolno Vodnikovo delo z mnogim lepim blagom, ki so mu ga pretekle leta dodali izverstni jezikoslovci vsih slov. okrajin, — ali prelepi zaklad je ležal brez koristi za občinstvo, ker ni ga bilo rešitelja, ki bi mu bil pomagal na dan. Hvala Bogu! presvitli naš knezoškof, ki so si postavili že marsikter veličansk spominek blagoserčnosti svoje v domovini naši, hočejo tudi rešitelj biti krasnemu delu, ki zdihuje že toliko let po belem dnevu. Modri gospod, živo spoznavši, da v omiko in povzdigo vsacega jezika je dober in potrebam časa dostojen besednjak perva potreba, želijo resno, da pride to delo kmalo na dan, in da bi se ne odlašalo iz strahu, da ni popolnoma, ker noben besednjak ne more dover-sen biti. Domorodci! kaj ne, da je to kaj vesela novica za novo leto! Slava presvitlemu knezu! — Za gotovo se nam je povedalo, da visoko ministerstvo kup-čijstva je sklenilo vprihodnje po tu. kaj snih železnicah namesto lesa in premoga s šoto (Torfj kuriti, in da je v ta namen si vlada vlastila čez 600 oralov šotnega sveta na Ljubljanskem mahu.
—   4   —