tiolina snirfi. Severno ameriško pokrajino Kalifornijo smo že večkrat opisovali v našem listu. Sploh je Kalifornija dežela naravnih čudežev, lepote, rodovitnosti ter strahot. V Kaliforniji se dviga najvišji hrib v Zedinjenih državah, ki je visok 4575 m in se imenuje Mount Withney. Kalifornija hrani dolino, katero nazivajo »dolino smrti« in v kateri zadeneš lahko pri vsakem koraku na znamenja groze. Dolina smrti leži 100 m pod morjem, je široka 10—15 milj, dolga 150. Vročina znaša 47 stopinj Reomirja, voda je zelo redka. Že stara indijanska plemena so se je izogibala in nazivala »goreča tla« radi neznosno pekočega ozračja. Ko so se raztrosili po Ameriki Evropejci, se skraja ni upal nikdo v dolino. Belega človeka je zvabil v dolino smrti pohlep po zlatu. Kakor znano, je Kalifornija na zlatu zelo bogata. Razni klateži, ki so hoteli obogateti na mah, za te je bila sicer nedostopna dolina privlačnost. Bogzna koliko tisoč m tisoč iskalcev zlata je pustilo življenje v tem strašnem kalifornijskem kraju. , V Ameriki so izšle cele knjige o dolini in njenih potnikih. Pred nekaj desetletji se je spustila večja družba s celimi družinami v dolino, da bi našla zlato. V celi puščavi niso zadeli na vodo. Na stotine jih je umrlo od žeje ter vročine in še danes je vse polno kosti teh nesrecnežev. Po nepopisnem trpljenju se je posrečilo enemu delu teh iskalcev zlata, da so prebrodili celo dolino in prišli ob izhodu do vode. Neka mati od te družbe, ko se je zopet napila vode je zamahnila proti kraju za njenim hrbtom z besedami: »Ostaneš mi v nepozabnem spominu — dolina smrti.« Od tedaj je baje dobila dolina označbo »dolina smrti«. To se je zgo- Aiio v letih 1849/50. Za temi nesrečneži se ni upal dolgo časa nikdo v ta kraj. Še le leta 1861 je prebrodil dolino Huglo Mc. Cormak, ki opisuje, kako je prl vsakem koraku naletel na še oblečena okostja — OBtanke zgoraj omenjenitf žrtev. Poleg okostij je navadno lopata, y katero so upraskane začetne črkei žrtve in dan, ko so jo zapustile posled« nje moči. Danes pridelujejo v dolini smrti boS raks. Radi prehude vročine zdržijo v boraksovih rudnikih le Indijanci. Prvotno so spravljali v dolino vodo in sploh življenjske potrebščine na mu, lah. Znan preskrbovalec doline smrti je bil skozi leta in leta James Dayton. Slednjič je umrl tudi on radi naporov. Pokopali so ga v dolini in na njegovem grobu so zložili cel hrib iz kosti poginulih mui. Daytonov grob je danes nekaka božja bot, kamor roma vsako leto na stotine iskalcev zlata. Ker je vrelo v dolino vedno več ra« dovednežev, so zrastla s časom v njej mesta do 10.000 prebivalcev. Vsa mesta v tem kraju so danes opustošena, razpadajo in jih imenujejo »mesta strahov«. Eno od teh opustošenih mest se imenuje Rhyolite in je štelo pred dobrimi 10 leti še 10 tisoč Ijudi. V imenovanem mestu je bil poseben oddelek, kjer je videti še danes razkošno pozi* dane vile. Ena od teh je sestavljena iz samih praznih šampanjskih steklenic. Za celo vilo so jih porabili 13 tisoč. S časom so zgradili po dolini železnico, ki je danes opuščena in ravno tako samevajo kolodvori, ki stojijo ot> progi, ki se imenuje »Las Vegas — Tonapah«. Drugo večje zapuščeno mesto v dolini se imenuje Skidoo. Stojijo v njem veliki boteli, poštna poslopja, gledališča, plesne dvorane, pred mestnim pogrebnim zavodom je še danes videti mrtvaški voz . . . Edini prebivalci vseli teh prostornih stavb so stotisoči podgan, ki uživajo popolen mir pred človeškim preganjanjem. Ameriška družba, ki pridobiva iz doline boraks, ima naslov »Pacific Coast Borax Compagny«. Družba je ustvarila v sredini puščobe bajno krasno oazo. V oazi so bogataši zasadili palme, vrtove z zelenjavo, z najlepšimi cvetlicami in drevesL Na sredini je pozidan velik hotel, ki ima na strehi kopalnico. Dolina smrti ima danes cesto, po kateri drčijo avtomobili in ob cesti so tanki, ki preskrbujejo avtomobile z bencinom, olji ter vodo. Nikdo ne iztika več po dolini za zla« tom, ki je zahtevalo tisoče in tisoče človeških žrtev, edini pridelek doline smrti je boraks, ki bogati ameriške millijonarje.