Arhivi 31 (2008) št. 2, str. 349-362________Iz arhivskih fondov in zbirk 349 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 796.41(497.4Celje)"1890/1940" Prejeto: 20. 10. 2008 Telovadno društvo "CELJSKI SOKOL" 1890-1940 IVANKA ZAJC-CIZELJ dr., arhivska svetnica Zgodovinski arhiv Celje, Teharska 1, SI-3000 Celje e-pošta: ivanka.cizelj@guest.arnes.si IZVLEČEK Sokokko gibanje seje %ačelo v šestdesetih letih 19. stoletja na Češkem kot narodno telovadno gibanje in se je kmalu razširilo tudi v druge slovanske debele habsburške monarhije. Celjski Sokolje bil ustanovljen leta 1890 — najprej samo kot telovadno društvo, leta 1903 pa je osnovnemu namenu dodal še narodno razsežnost. Leta 1910 je bil ograjen S o ko Is ki dom v Gaberjah in ustanovljena Celjska sokolska %upa, ki seje leta 1914 razdelila na celjsko in mariborsko. Delovanje Sokola je po prevratu dobilo nov pomen. Leta 1929 je ^ ustanovitvijo Sokola kraljevine Jugoslavije postal centralistična organizacija, katere naloga je bila "vzgajati telesno zdrave, moralno trdne in nacionalno zavedne državljane kraljevine Jugoslavije". KLJUČNE BESEDE: Sokol, Celje, društvo, sokolska %upa, zpe%a, starosta, načelnik, član, brat, sokolski dom, zjet, pravila, statut ABSTRACT GYMNASTIC SOCIETY "SOKOL IN CELJE" 1890-1940 The Sokol movement (from the C^ech word for falcon) began in the 1860s in Bohemia as a national gymnastic movement and soon after expanded into other Slavic lands of the Habsburg Monarchy as well. "Sokol in Celje" was founded in 1890 and although initially its purpose was that of a gymnastic society, a national purpose was added to its basic mission in 1903. In 1910, Sokolski dom (Sokol hall) was built in Gabeije and Celjska sokolska %upa (a union of Sokol societies in Celje) was founded, which in 1914 split into the branch in Celje and the one in Maribor. After the World War 1, the disintegration of the Habs burg monarchy and the foundation of the Yugoslav state, the activities of the Sokol acquired new dimensions. With the establishment of the Sokol of Kingdom of Yugoslavia in 1929, Sokol became centralistic organisation with the goal "to bring up physically healthy, morally strong and nationally conscious citizens of the Kingdom of Yugoslavia". KEY WORDS: Sokol, Celje, associations, Sokolska %upa, unions, staroste (heads), chiefs, members, brothers, Sokolski dom (Sokol hall), îfeti (performances), regulations, statutes 350 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI 31 (2008), št. 2 Ivanka /ajc-Cizelj: Telovadno društvo "CHI JSKI SOKOL" 1890-1940, str. 349-362 Sokolsko gibanje Sokolstvo se je kot narodnoobrambno gibanje začelo v šestdesetih letih 19. stoletja na Češkem, ko se je po padcu Bachovega absolutizma pojavila potreba po združevanju v duhu krepitve telesa in duha; začetniki sokolskega gibanja so bili: dr. Miroslav Tyrš, Jydrich Fügner, dr. Greger in drugi. V Tyrsevem idejnem pogledu na sokolstvo je viden izrazit poudarek na duševnem in telesnem razvoju naroda kot celote, ki bi preprečil propad malih narodov — torej je šlo za narodno gibanje ne glede na versko, politično, stanovsko in nacionalno pripadnost, v katerem je bila dejavnost posameznika podrejena višjim — skupnim ciljem.1 V Enciklopediji Slovenije je sokolstvo označeno kot nacionalistično telovadno gibanje slovanskih narodov, ki je pomenilo v slovanskih deželah habsburške monarhije odgovor na delovanje nemške nacionalistične telovadne organizacije Turnverein.2 O sokolstvu kot gibanju je dr. Laza Popovič napisal leta 1922 med drugim, da so Sokoli ljudje s pravilno in harmonično oblikovanim telesom, duhom in dušo; torej krepki, zdravi in zavedni ljudje, katerih skupni cilj je korist naroda.3 Sokolska dejavnost se ni omejevala le na proste vaje in vaje na orodju, kajti že v osnovni ideji so-kolstva je bilo vključeno prebujanje narodne zavesti. Značilne sokolske prireditve so bili zleti, ki so navadno zbujali občudovanje gledalcev. Z množično udeležbo obeh spolov vseh starosti in skladnim nastopanjem so telovadci dajali vtis idejne enotnosti, kot opisuje tudi poročevalec v Novi Dobi s temi besedami: "Pravo sokolovanjeje le tam, kjer mu je izhodišče telovadnica! Sistematično delo skozi vse leto se najbolje očituje v prostih vajah, ki so bile, so in bodo jedro sokolske telovadbe in prostovoljne dis upline. Stotine gibajočih udov in teles, spojenih v enoten, ritmično skladen gib, najbolje simbolizira sokolsko stremljenje po geslu: "Poedinec nič, celota vsesplošna prostovoljna disciplina, pa daje splošni videz sokolske moči"*1 Kralj Aleksander je 4. decembra leta 1929 poslal predsedniku ministrskega sveta, ministru za notranje zadeve, divizij skemu generalu Petru R. Živko-viču pismo s tole vsebino: "Odobravajoč vašo lepo zamisel, da združite zaradi telesnega in moralnega vzgajanja vse zdrave sile mojega dragega naroda v eno viteško organizacijo: Sokol kraljevine Jugoslavije, osvajam s poseb- nim zadovoljstvom vaš predlog, da načeluje Sokolu kraljevine Jugoslavije vselej prestolonaslednik kraljevine, ter vas pooblaščam, da vstavite zato v zakon o ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije potrebno zakonsko odredbo"^ V istem Uradnem listu je izšel zakon o ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije; Sokol je tako postal viteška organizacija, ki je skrbela za telesno in moralno vzgojo državljanov. "Pravi" član je lahko postal vsak odrasel neoporečen državljan kraljevine; poleg odraslih (polnoletnih oseb) so v društvo sprejemali tudi otroke (sokolska deca) in mladino (sokolski naraščaj). Sokolska organizacija je zajemala: društva kot osnovne krajevne organizacije, ki so vodile neposredno vzgojo vseh pripadnikov Sokola na svojem območju (statut je predvideval enote še nižje od društev — čete, ustanavljali naj bi jih na podeželju); - župe, ki so združevale več sokolskih društev in - zvezo kot najvišjo enoto, ki je združevala vse sokolske župe v državi in je imela sedež v Beogradu.6 Na osnovi 11. člena navedenega zakona je izšla uredba osrednje vlade št. 157 — Statut o organizaciji in poslovanju Sokola kraljevine Jugoslavije, katerega namen je bil "vzgajati telesno zdrave, moralno trdne in nacionalno zavedne državljane kraljevine Jugoslavije". To naj bi dosegel "z vzporednim vzgajanjem telesa in duše po Tjrševem sokolskem sistemu", ki je bil že vpeljan pri domačih društvih. Sokol kraljevine Jugoslavije je lahko postal član Zveze slovanskega sokolstva in sorodnih mednarodnih in meddržavnih organizacij, ki niso bile ustanovljene na podlagi stanovskih in verskih načel. Reden član je lahko postal vsak neoporečen državljan kraljevine Jugoslavije, ki je dopolnil osemnajst let in je sprejel sokolska načela, ne glede na spol, vero in socialni položaj, izredni član pa vsak Slovan — pogoji so bili enaki — ki je prebival v Jugoslaviji. Poleg rednih članov so lahko delovali v Sokolu še otroci (deca) — deklice in dečki v starosti od 6. do 12. leta in mladostniki (naraščaj) — dekleta in fantje od 12. do 18. leta. Člani in članice so se med seboj tikali in se naslavljali z "brat" oziroma "sestra", pozdravljali so se z "zdravo", in sicer najprej mlajši starejše. 1 Bogunovič: Ideja i razvitak čehoslovačkoga sokolstva, str. 83-85. 2 Enciklopedija Slovenije 12, str. 144 (geslo: Sokolstvo). 3 Popovič: O Sokolskom radu, str. 77 in 80. 4 Nova Doba, Sokol Celje - matica je polagal račun, 22/1938. 5 Ur. 1. Dravske banovine, 11 /1929. 6 Ur. 1. Dravske banovine, 11/1929, uredba št. 35, Zakon o ustanovim Sokola kraljevine Jugoslavije. ARHIVI 31 (2008), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk 351 Ivanka Zajc-Cr/elj: Telovadno društvo "CHI JSKI SOKOL" 1890-1940, str. 349-362 Člana Sokola, učiteljica Zofka Debenjak in dr. Milko Hrasovec; na blagoslovitvi prapora najmlajših Sokolov — "dece", 23. 5. 1937 (ZAC, fototeka Velikan, I k. 2, sig. 564) Ustanovljen je bil tudi poseben sklad, v katerem so zbirali sredstva za pomoč članom, ki so se poškodovali na prireditvah ali vajah, ter za pokritje najnujnejših potreb siromašnih obolelih članov, naraščaja in dece. Predpisani so bili enotna sokolska obleka in znaki na civilni obleki; telovadno in slovesno uniformo, sokolske znake in uporabo teh je predpisovala uprava Zveze. Vsak pripadnik sokolske organizacije je imel posebno izkaznico z evidenčno številko in slikoJ S tem zakonom je bila izvedena centralizacija sokolstva, kajti Zveza je postala vrhovna uprava organizacije, administracije in delovanja Sokola v državi in navzven; predpisovala in spreminjala je pravilnike in poslovnike sokolskih žup in društev in jih usklajevala z obravnavanim zakonom in statutom. Tako je Sokol postal ustanova, ki je pomagala širiti jugoslovanski nacionalizem med ljudstvom in predvsem mladino, to pa naj bi pospeševali tudi z ustanavljanjem vaških čet (telovadba teh je bila omejena na izvajanje nekaterih preprostih skupinskih vaj in korakanje pri javnih nastopih in prireditvah), z določenimi olajšavami pri služenju vojaščine in s pritiskom na učitelje. Na osnovi uredbe o olajšavah pri služenju kadrovskega roka, ki je bila razglašena v Službenem vojnem listu št. 1 za leto 1930, so imeli člani Sokola te ugodnosti: član Sokola, ki je bil do dneva nabora aktiven telovadec v katerem od sokolskih društev ali v sokolski četi Zveze Sokola Kraljevine Jugoslavije (nepretrgano in najmanj) pet let, je imel pravico do skrajšanja vojaščine, in sicer član, ki je bil vpoklican na služenje s polnim rokom za tri mesece; član, ki je imel zaradi kakršnegakoli razloga skrajšan rok, pa za 45 dni. Vsak vojni obveznik, ki je želel izkoristiti to olajšavo, je moral pri naboru pokazati veljavno sokolsko izkaznico. Vse sokole, ki so bili predčasno odpuščeni, so v vojaških evidencah upoštevali kot da so na začasnem dopustu; sokoli so imeli prednost pri napredovanju v vojski; dobili so izredni dopust za udeležbo na sokolskih prireditvah in - imeli so prednost pri odobritvi daljšega rednega dopusta, ki je pripadal vojaku po šestmesečnem služenju, trajal je lahko od 15 do 30 dni.8 Za šolske nadzornike, upravitelje in učitelje meščanskih in osnovnih šol je prosvetni minister izdal odredbo s temi navodili: 1. vsi učitelji in učiteljice naj se v najkrajšem času seznanijo z Zakonom o Sokolu Kraljevine Jugoslavije ter s statuti, organizacijo in poslovanjem SKJ. Telesno vzgojo naj poučujejo po načelih Tyrsevega sokolskega sistema in podučijo mladino o ugodnostih, ki jih imajo člani Sokola; 2. dolžnost učiteljev je dejavno, posredno in neposredno, sodelovati pri krepitvi sokolske ideje ter v sokolskih društvih in četah; 3. v krajih, v katerih ni sokolskih organizacij, se morajo povezati z zainteresiranimi in najbližjo sokolsko župo ter poskrbeti, da bo sokolsko društvo čim prej ustanovljeno; Ur. 1. Dravske banovine, 34/1930, uredba št. 157, Statut o organizaciji in poslovanju Sokola kraljevine Jugoslavije. Nova Doba, Sokolstvo, Olajšave pri odsluževanju kadrskega roka za člane Sokola, 103/1930. 352 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI 31 (2008), št. 2 Ivanka Zajc-Cizelj: Telovadno društvo "CHI JSKI SOKOL" 1890-1940, str. 349-362 4. poskrbeti morajo, da se ob pomoči sokolskega društva po vaseh ustanovijo sokolske čete za vzgojo mladine in odraslih; 5. krajane naj seznanijo z ugodnostmi, ki jih imajo sokoli kot vojni obvezniki; 6. sokolu pomagajo v boju proti alkoholizmu, pri varčnosti in skrbi za pospeševanje zdravja; 7. propagirajo naj splošno telesno vzgojo po Tyr-ševem sistemu in splošno vzgojo po sokolskih načelih; 8. šolski prostori naj bodo na voljo Sokolu. Otrok, ki so člani Sokola, ne smejo ovirati pri delu v Sokolu; 9. učitelji naj se udeležujejo tečajev in predavanj, ki jih organizira SKJ za seznanjanje učiteljev in učiteljic s sokolstvom; 10. banski in sreski šolski nadzorniki morajo budno bedeti nad širjenjem sokolske ideje, to pa mora biti vidno tudi iz njihovih poročil — posebej za vsakega upravitelja, nadzornika, učitelja oz. učiteljico.9 Leta 1934 (17. januarja) je bil izdan zakon o obvezni telesni vzgoji, ki je imel nalogo, da z obvezno telesno vzgojo poskrbi za telesno, nravstveno in narodno vzgojo vseh šolajočih se dečkov in deklic.™ Vrh je Sokol dosegel leta 1935, ko je bilo v Sloveniji 316 društev z 20000 člani in 7600 članicami; v treh letih je število društev padlo na 278, članstvo pa za 4100.11 Zadnja leta pred drugo svetovno vojno je bilo slutnjo vojne čutiti tudi iz člankov o delovanju Sokola, kajti ponovno so opozarjali na Tyrsovo svarilo, ki pravi med drugim: "Vsa zgodovina stvarstva vobče in človeštva posebej je večen boj za bitje in obstanek, v katerem podleže in izgine, kar ni %a življenje sposobno in j e celoti napoti. Tako se glasi ta splošni, ta neizprosni zakon, ki vlada v prirodi in ki ga ni mogoče zakleti niti zi molitvami, niti s samoslepilnimi besedami, da, tudi ne s podedovano pravico. Njemu so podlegli drobni kakor tudi mogočni nekdanji stvori, ... njemu so podlegle najmogočnejše družbe in narodi, ... njemu so podlegli bržj ko seje naposled neogibno pridružila še vseobča skaza notranjega življenja. To vse v dokaza da nobena sila, niti ne najsijajnejša preteklost, ampak samo zdrava in delavna sedanjost jamči narodom bodočnost. — Mi seveda se oziramo tu le na človeštvo. Naj se žj ona odprava s pota tu godi počasi ali šiloma, toliko je tudi tukaj gotovo, daje vsak narod izginil le po lastni krivdi svoji, in ravnotako je gotovo, da se na bojiščih ne odločuje usoda narodov, daje žf odločena pred "Kaj je tedaj nujna sokolska naloga v sedanjem mednarodnem položaju in v sedanjih notranjih naših razmerah," so se spraševali celjski sokoli. Odgovor so našli v moralnih in materialnih pripravah na obrambo domovine.12 Ob Sokolu je po letu 1906 delovala še katoliška telovadna organizacija, ki se je v najuspešnejših letih po številu članov kosala s Sokolom; organizirana je bila v obliki odsekov pri katoliških društvih. Leta 1907 se je deset telovadnih odsekov povezalo v Zvezo telovadnih odsekov Slovenske kr-ščanskosocialne zveze (SKSZ). Imela je svojo himno, kroje (društvene obleke) in prapore. Leta 1909 se je preimenovala v Zvezo orlov in delovala še naprej v okviru SKSZ; osamosvojila se je leta 1921, ko je bila ustanovljena Jugoslovanska orlovska zveza, ki je združevala hrvaško in slovensko podzvezo. Leta 1927 je na Hrvaškem orlovsko gibanje zamrlo in slovenska podzveza se je osamosvojila in preimenovala v Zvezo; z zakonom o ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije je bila razpuščena. V novo organizacijo se "orli" niso vključili, ker bi s tem "podprli unitaristično, centralistično in protika-toliško telovadno zyezp, topa bi bilo v nasprotju zi njihovim dolgotrajnim delom, ki mu telovadba nikakor ni bila prvi namen". Po razpustitvi orlov so v okviru katoliške prosvetne zveze začeli ustanavljati fantovske odseke, ti so se leta 1937 združili v Zvezo fantovskih odsekov13 s sedežem v Ljubljani; v Celju je delovala Podzveza fantovskih odsekov. Telovadni odsek Orel v Celju je bil dokaj močna organizacija; leta 1923 je "dijaška vrsta" celjskega Orla priredila telovadno akademijo in čisti dobiček namenila Dijaški Marijanski kongregaciji v Celju za preureditev knjižnice in dopolnitev knjižnega gradiva.14 S preureditvijo stavbe Ljudske posojilnice v Samostanski ulici leta 1928 je društvo dobilo sodobno telovadnico in preostale prostore — v bistvu "Orlovski dom". Nad vrati je bil napis: "Bog živi".15 9 Nova Doba, Sokol in učiteljstvo, 99/1930. !0 Nova Doba, Sokol in obvezna telesna vzgoja, 3/1938. 11 Enciklopedija Slovenije 12, str. 146 (geslo Sokolstvo). 12 Nova Doba, Sokol in obvezna telesna vzgoja. 13 Enciklopedija Slovenije 8, str. 148, 149 (geslo: Orel). 14 ZAC, MOC 11, šk. 27. 15 ZAC, MOC 11, šk. 92. ARHIVI 31 (2008), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk 353 Ivanka Zajc-Cizelj: Telovadno društvo "CHI JSKI SOKOL" 1890-1940, str. 349-362 Celjski Sokol Prvo sokolsko društvo z imenom Južni Sokol je bilo ustanovljeno leta 1863 v Ljubljani. Vlada ga je že leta 1867 razpustila, vendar ne za dolgo, kajti sokoli so se v Ljubljani kar kmalu ponovno organizirali in leta 1868 nastopili na nacionalni manifestaciji v Savinjski dolini — na žalskem taboru. Leta 1882 so ustanovili telovadno društvo Savinjski Sokol v Mozirju. V Celju je skupina mladih somišljenikov pod vodstvom dr. Dragotina Trea, ki se je v Celje priselil iz Novega mesta — tam je deloval pri Dolenjskem Sokolu — leta 1890 ustanovila društvo "Celjski Sokol". Ustanovitvena slovesnost je bila delno v Celju in delno v Žalcu. Iz društvenih pravil, ki jih je potrdilo namest-ništvo v Gradcu 16. julija leta 1890, je vidno, da je bil edini namen društva spodbujati in omogočati pravilne telesne vaje. Za to pa so bih potrebni ustrezni prostori in strokovno usposobljeni ljudje, zato je društvo takoj po ustanovitvi začelo akcijo za pridobitev telovadnice in namestitev učitelja telovadbe; predvidevali so, da bodo dali telovadnico (za primerno odškodnino) na voljo tudi nečlanom. Poleg osnovne dejavnosti — telovadbe — je društvo organiziralo javne telovadne nastope, društvene izlete in druge prireditve — na primer kulturne in zabavne večere z recitacijami, petjem, gledališkimi predstavami, govori, branjem in plesom. Statut je dopuščal društvu, za uresničevanje društvenega cilja, ustanavljati telovadne in kulturne sekcije — kot pevski zbor, godbo in kolesarsko sekcijo. Člani te naj bi dobili posebna društvena oblačila. Zabave, ki jih je prirejalo društvo z vstopnino ali brez nje, so lahko obiskovali le člani in vabljeni ali vpeljani gostje. V društvo so se lahko včlanili prebivalci Celja in okolice (domačini) ter tudi od drugod (zunanji). Kandidate je v društvo sprejel odbor s tajnim glasovanjem. Člane so delili na izvršujoče, ki so sodelovali pri telesnih vajah, podporne in častne. Dolžnost članov je bila: - po njihovih močeh skrbeti za razvoj društva, - plačevati prispevke kot je določal občni zbor, delati v skladu s sklepi društvenega odbora in odločitvami njegovih pooblaščencev. Izvršujoči in častni člani so imeli poleg pravice do sodelovanja na občnem zboru še pravico voliti in biti izvoljeni ter pravico nositi društveno uniformo ob posebnih priložnostih — predvsem kadar je društvo skupinsko nastopalo — na izletih, veselicah in drugih prireditvah, če je tako določil odbor. Društveno premoženje je obsegalo: telovadno orodje in drugo opremo, dohodke od vstopnin, vplačila članov in učencev ter darove in čiste dohodke od društvenih prireditev. Po morebitni razpustitvi ali ukinitvi društva bi premoženje dobila Narodna čitalnica v Celju.16 Leta 1903 je društvo spremenilo pravila in v njih še posebej poudarilo nacionalno plat delovanja — "Društveni namen je krepitev telesnih in nravnih moti v slovenskem ljudstvu. " Delovanje je društvo razširilo na poučevanje mladine, predavanja, razprave in ustanovitev knjižnice. Članstvo ni bilo nikjer strogo opredeljeno, na primer, da gre samo za moške člane — v tej izvedbi pravil je jasno dopuščena možnost včlanitve žensk: "Clan more biti vsaka oseba, ki je 18 let stara, ne-omade^evana in je bila od odbora sprejeta v društvo. " Določena sta bila poslovni jezik in znak društva: "Poslovnije^ik društva in odbora je slovenski"; \nakje "Sokol"; društveno geslo se glasi "Krepimo sel" Z novimi pravili so spremenili tudi določilo o namenu premoženja po razpustitvi ali ukinitvi, ki pravi, da dobi premoženje Posojilnica v Celju, ki je 22. avgusta leta 1903 sprejela odločitev, da bo po morebitni ukinitvi upravljala premoženje društva in ga izročila prvemu slovenskemu telovadnemu društvu, ki bi nastalo v Celju z enakim namenom. Spremenjena pravila je odobrilo ministrstvo za notranje zadeve z razglasom št. 52966 (17. marca leta 1904)." Celjski Sokol so vodili v obdobju 1890-1940: staroste: dr. Josip Vrečko, 1890-1895, dr. Alojzij Brenčič, 1895-1898, dr. Josip Karlovšek (pod-starosta), 1899, dr. Ivan Dečko, 1900-1904, dr. Josip Karlovšek, 1905-1908, dr. Gvidon Sernec, 1909, Jože Smertnik, 1910-1923, dr. Milko Hrašo-vec, 1923-1940; podstaroste: dr. Ivan Dečko, 1890-1895, dr. Fran Tominšek, 1896-1897, dr. Josip Karlovšek, 1898-1904, dr. Gvidon Sernec, 1905-1908, Miloš Štibler, 1909-1912, dr. Šandor Hrašovec, 1913-1914, dr. Anton Farčmk, 1918-1919, dr. Gvidon Sernec, 1920, dr. Milko Hrašovec, 1921-1922, dr. Leopold Vičar, 1923, Anton Mišja, 1924, Josip Kramar, 1925, Drago Sirec, 1926-1933, Tine Novak, 1936, dr. Alojzij Wendl, 1937-1940; načelniki: Matija Benčan, 1894-1902, Josip Smertnik, 1902-1910, Anton Jager, 1910-1911, Prostoslav Furlan, 1911, Viktor Moškon, 1912- 16 ZAC, Celjski Sokol, šk. 1. 17 ZAC, Celjski Sokol, šk. 1. 354 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI 31 (2008), št. 2 Ivanka Zajc-Cizelj: Telovadno društvo "CHI JSKI SOKOL" 1890-1940, str. 349-362 1913, Lojze Jenn, 1914-1918 m 1919-1924, Drago Kralj, 1918, Ante Grobelmk, 1925, Rudolf Poljšak, 1926-1934, Stane Burja, 1935-1939, Konrad Gnlec, 1939-1940; načelnice: Cirila Rebek, 1920-1923, Marica Černej, 1923-1926, Mirka Gruden, 1927-1935, Mimica Lojkov, 1936-1939, Nada Delakorda, 1939-1940.18 Celjski Sokol je začel uspešno delovati takoj po ustanovitvi; število članov je kmalu naraslo na sto. Prvi starosta je bil dr. Josip Vrečko, njegov namestnik pa dr. Ivan Dečko. Ker sta se oba ukvarjala predvsem s politiko, sta leta 1895 odstopila z vodstvenega položaja v društvu; kot starosta je nastopil dr. Alojzij Brenčič in kot pod-starosta dr. Fran Tominšek, ki ga je po preselitvi v Ljubljano zamenjal dr. Josip Karlovšek. Telovadbo je najprej vodil dr. Treo; leta 1893 je to delo prevzel Matija Benčan, uspešen telovadec in nekdaj načelnik ljubljanskega Sokola. Na tem položaju je bil deset let in vzgojil veliko uspešnih telovadcev. Največji problem, s katerim se je srečalo mlado društvo, je bila telovadnica — tu jim je priskočila na pomoč okoliška deška šola v Razlagovi ulici — na voljo jim je dala svojo telovadnico, sokoli pa so jo ustrezno opremili. Od leta 1895 so v tem prostoru telovadili tudi dijaki slovenskih gimnazijskih razredov. Sokoli so prirejali samostojne nastope in uspešno sodelovali na prireditvah drugih društev. Leta 1897 je društvo dobilo svoj prapor — blagoslov prapora je pospremilo s telovadnim nastopom in narodno veselico ter vse skupaj povezalo z otvoritvijo Narodnega doma. Naslednje leto so sodelovali pri blagoslovitvi prapora celjskega pevskega društva in leta 1899 pri sprejemu čeških študentov in profesorjev v Celju, med katerimi je bil tudi Ivan Vladimir Hrasky, graditelj celjskega Narodnega doma. Odnos Celja do sokolov je opisal Janko Orožen: "Ob vseh teh prilikah so bili Sokoli na celjskih ulicah izpostavljeni ne samo besednim, temveč tudi dejanskim napadom nestrpnih ponemčencev."19 Večja kriza v Sokolu je nastala leta 1899, ko je starosta dr. Alojzij Brenčič zaradi prezaposlenosti odstopil in društvo ni moglo dobiti ustreznega človeka. Začasno je delo staroste opravljal njegov namestnik dr. Josip Karlovšek. 18 Koman: Voditelji celjskega Sokola v petdesetih letih. 19 Orožen: Sokol Celje matica ob zlatem jubileju. Leta 1900 je postal starosta dr. Josip Dečko in opravljal to delo do leta 1905. V tem času so še bolj poudarjali nacionalno naravo društva — to je vidno tudi iz statuta, ki je najverjetneje Dečkovo delo. Kot načelnik je leta 1902 zamenjal Benčana Jože Smertnik, ki je strokovno in sistematično vodil telovadbo; dobro je obvladal sokolsko literaturo in telovadne prvine. Delovanje celjskega Sokola je usmeril predvsem v telesno vzgojo (izpopolnjevanje vaj in organiziranje telovadnih prireditev) — torej v širitev osnovne dejavnosti; okrepila se je tudi ženska vrsta Sokola in leta 1903 začela delovati kot samostojen oddelek članic. Kulturno-zabavne dejavnosti (zabavne, glasbene in kulturne prireditve) in kolesarstvo so bile odslej v ozadju. Uspeh se je takoj pokazal — na drugem vsesokolskem zletu v Ljubljani leta 1904 je bilo v slavnostnem sprevodu že 69 celjskih sokolov; uspeh članov pri tekmah je bil več kot zadovoljiv, brat Smertnik je v višjem oddelku dobil prvo oceno, brat Vilko Kukec iz Žalca pa drugo. Uspehi niso izostali niti na vsesokolskem zletu leta 1906 v Zagrebu. Narodnobuditeljsko delo je opravljal Sokol tudi na izletih po bližnji in daljni okolici Celja ter po Štajerskem; posebej odmeven je bil izlet v Šentilj leta 1906. Celjski Sokol je bil uspešen pobudnik in pomočnik pri organiziranju novih sokolskih društev na Spodnjem Štajerskem; s tem je v bistvu pripravil podlago za ustanovitev celjske sokolske župe, ki je začela (na zunaj) delovati že leta 1908, v resnici pa je bila ustanovljena leta 1910. Telovadnica v okoliški šoli je zaradi hitrega širjenja članstva postala kmalu pretesna in potrebno je bilo misliti na ustreznejšo prostorsko rešitev. Društvo jo je našlo na ozemlju okoliške občine. Ker mestna uprava ni dovolila graditi na mestnem območju, so gradili v Gaberjah. Tam je zrasel Sokolski dom — zgradba, ki je lahko zadostila potrebam hitro razvijajočega se društva. Otvoritev Sokolskega doma je leta 1910 spremljal zlet Slovenske sokolske zveze, na katerega so povabili tudi druge slovanske sokole. Mestne oblasti so sicer dovoljeno manifestacijo želele čim bolj potisniti na obrobje, zato je mestna uprava strogo prepovedala, tako domačinom kakor tudi gostom, hojo skozi mesto v sokolskih oblekah, in to tako za posameznike kot za skupine. Prepovedala je tudi izstopanje sokolov na celjskem kolodvoru in določila kot izstopno postajo Štore. Sokoli so organizirali konjenike, da so goste spremljali iz Štor mimo Teharij v Gaberje. Tam so imeli shajališče pri bratu dr. Dečku in tam so poskrbeli tudi za konje. ARHIVI 31 (2008), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk 355 Ivanka /ajc-Cizelj: Telovadno društvo "CHI JSKI SOKOL" 1890-1940, str. 349-362 Dr. Josip Karlovšek piše v svojih spominih, da se je prvotna ogorčenost domačinov in gostov nad mestno odredbo spremenila v navdušenje, saj so gostje spoznali širšo celjsko okolico, "slavno plemenito Teharje" in korakali ob zvokih narodne godbe. Razpoloženje v Storah je bilo neprijetno za prispele, kajti: "Vas Store takrat še ni bila narodno prebujena, ljudje, ki so gledali iz^a oken hiš, niso kanali nobenega posebnega zanimanja, o pozdravljanju ni govora, ovacij nismo pričakovali. Pogrelo pa nas je nekoliko, da smo iZ poslopja takratne šulferajnske šole culi skozi okna hajlanje nekih hujskačev. A. nas to ni motilo, goste pa smo poučili o teh značilnih takratnih navadah, ki smo jih Sokoli že bili vajeni."2i) Za Smertnikom so si v načelstvu sledili Anton Jager, Prostoslav Furlan, Viktor Moškon in leta 1914 Lojze Jerin. Aktivisti društva so bili med prvo svetovno vojno preganjani; društveno dokumentacijo in prapor je rešil pred uničenjem tajnik Sokola Stanko Erharič. Shranil ga je na podstrešju hiše, v kateri je stanoval. Med prvo svetovno vojno je Sokolski dom zasedlo vojaštvo. Po prevratu so se Sokoli prostovoljno javili v vojaško službo in narodno stražo, ki jo je vodil brat Rafko Salmič. Sokolski prapor je rabil za vojaško prisego zvestobe narodu in novi državi. "Spomladi leta 1919 je Celjski Sokol dal pobudo \a ustanovitev prostovoljne vojaške formacije "Celjska legija", ki je 11. maja leta 1919 odrinila na trenutno najbolj ogroženo točko v Gornjesavinjsko dolino, kjer je imela nalogo braniti sovražniku prehod preko koroško—štajerske meje. Pozneje se je ta četa udeležila tudi naše uspešne spomladanske ofenzive, ki seje končala z Zasedbo Celovca 6. junija 1919"2i V bojih za Koroško sta leta 1919 padla mlada člana Celjskega Sokola Franjo Malgaj in Srečko Puncer. "Koje vihar pojenjal, je bil Celjski Sokol zppet na delu. V odločilni meri je pomagal celjskemu Narodnemu svetu pri prevzemu mestne varnostne službe, pri organizaciji Narodne straže, pri poslovenjenju mestne občine, in v dveh oddelkih je poslal svoje pripadnike na Koroško, da pomagajo pri plebiscitnem