>
KRONIKA
2000
ponatis iz knjige
UDK 886.3:639.1 Snežniško gospostvo
prejeto: 18. 4. 2000
Vinko Sterle
upokojenec, pisec lovskih zgodb
SI-1386 Stari trg pri Ložu, Iga vas
Fant, to pa so čekani in pol!
IZVLEČEK
V treh lovskih zgodbah iz knjige Fant, to so pa čekani in pol (Zbrinca, Sežana 1994) nas avtor popelje
v čas pred in po prvi svetovni vojni ko je v otroštvu prisluhnil resničnim lovskim zgodbam, ki sta mu
jih pripovedovala ded in stric, poklicna logarja in lovca knežje družine Schönburg Waldenburg.
SUMMARY
BOY, THESE ARE BIG FANGS!
In his three hunting stories Fant, to pa so čekani in pol (Boy, these are Big Fangs!) (Zbrinca, Sežana
1994) the author takes us to the time before and after the First World War, when he as a child listened
to true hunting stories told by his grandfather and uncle, professional foresters and hunters of the
princely family Schönburg Waldenburg, the owners of the Snežnik estate.
Ključne besede: snežniška divjad, lov, lovci, princ Herman
Princ Jurij Schönburg Waldenburg v lovski uni-
formi (fotografija last grad Snežnik).
TRI LOVSKE ZGODBE
181
KRONIKA
VINKO STERLE: FANT, TO PA SO CEKANI IN POLI, 181-186
)
20OO
STRIC LOJZE
Kaj je o Schönburgih menil moj stric Lojze?
Zagnanega in ambicioznega logarskega priprav-
nika je Herman Schönburg hitro opazil. Imel je
pač izostren čut za opazovanje in ocenjevanje
ljudi. Posebno pozoren je bil na Lojzetovo slo po
učenju tujih jezikov. Gozdarje, ki so bili z nem-
škega govornega območja, je tako rekoč prisilil, da
so z njim govorili po nemško, kar je bilo večkrat
za vse naporno. Toda uspeha ni manjkalo, v
dobrih treh letih je fant tekoče govoril nemški in
italijanski jezik.
Od divjadi ga je posebej zanimala jelenjad, ki ji
je Schönburg namenjal posebno pozornost. Lojzeta
je Herman poslej vzgajal in skrbel za njegovo
strokovno izobraževanje. Dvakrat ga je za nekaj
mesecev napotil v Nemčijo, kjer so ga njegovi
ljudje obdelovali v lovskih veščinah in običajih,
predvsem pa v strežbi visoki gospodi. Že pri-
letnega sem nekajkrat videl, ko je stregel ob na-
ključnih priložnostih; s posodo in krožniki se je
igral kot žongler s svojimi pripomočki.
Vse skušnje je dobro prestal in postal Schön-
burgov osebni lovec, to pa takrat ni bilo prav
lahko. Skrbeti je moral za izpolnitev gospodarjevih
načrtov in želja glede lova, od organizacije do
izvedbe, posebej zahtevna pa je bila priprava
trofej. Po končanem lovu je moral, v črni obleki,
beli srajci, z metuljčkom in v belih rokavicah,
skrbeti za gospodarjevo udobje.
Kot človeka in gospodarja je Hermana cenil; bil
je dober do ljudi, zahteven glede reda v gozdu in
učinkovite gozdarske službe. Glede lova pa je, po
njegovem, pretiraval. Vsake stvari ali živali je bilo
škoda, povsod je vtikal svoj nos, kar je kot njegov
osebni lovec še posebno občutil. Ko mu je pred-
lagal odstrel lihega kronskega šestnajsteraka na
Obramcu, ga je moral večkrat opazovati in pri-
povedovati o njem podrobnosti.
"In kaj misliš, nazadnje je ta bog prekleti
zahteval, da mu po spominu skiciram jelenovo ro-
govje! Kaj sem hotel, moral sem."
Kako so tega jelena lovili, pa naj v svojem
slogu opiše stric sam: "Na vrhuncu ruka sem pre-
verjal, ali je jelen še v svojem okolišu; bal sem se,
da se iskani ne bi premaknil, pod strel pa prišel
nepoklicani. Stanje je bilo videti normalno in na-
slednjega dne zarana smo odšli. Med vožnjo s
konjsko vprego smo se ustavljali in prisluškovali,
rukalo je več jelenov in kazalo je, da so kar
razpoloženi. Na običajnem mestu sva pustila oba
konjarja z vprego in odšla v jutranji hlad gozda.
Med potjo sem še enkrat ponovil, kako sem si lov
zamislil, in stari končno le ni imel nobene pri-
pombe več. Postavil sem ga na deloma že po- ;
raščeno, a še kar dobro pregledno poseko. Okolica {
je bila mirna, daleč proč pa je bilo čuti redko j
rukanje. Počasi sem začel izzivati, da bi ugotovil, i
kakšno je jelenovo razpoloženje, predvsem pa, kje j
se zadržuje. Kar dolgo se ni odzval, naposled pa
se je oglasil s kratkim rukom in godrnjavimi stoki.
Gopodarju sem z roko molče pokazal v nasprotno
smer in ko je prikimal, sem se začel umikati z ob- \
časnim oponašanjem rukanja. In kot nebodigatreba ,
se je začel oglašati še drugi jelen. Po mladeniški I
zaletavosti sem kar vedel, da ni pravi. Upal sem,
da nama pravega ne bo speljal. Na moj zadnji iz-
ziv pa se je zaslišal želeni bas izbranega, in to ver- |
jetno že kar blizu čakajočega Schönburga. Zaradi j
jelenčka, ki nas je motil, nisem več čakal, čeprav bi ■
po običajni navadi moral, temveč sem s palico '
začel kar krepko otepati po leskovem grmu. Ko '
sem k ustnicam prislanjal rog za naslednji izziv, je
počilo. Smo ali nismo, sem se vprašal, malo časa je
trajalo vse skupaj. Stal sem in poslušal. Sam mir,
nobenega rukanja več. Se ptiči so obmirovali.
Čakam in hodim, pa nihče ne pokliče. Če je za vse
prav, pa naj bo še zame, si mislim. Nazadnje sem
pa le moral k gospodarju. Že od daleč sem ga za-
gledal, kako stoji na mestu, s hrbtom obrnjen proti
meni. Kakor hitro me je začutil za seboj, je z iz-
tegnjeno roko obrnil palec navzdol, kar je pome-
nilo, da je jelen padel. Nato pa je z dlanjo za-
mahnil tako odsekano, da nisem niti malo po-
dvomil o njegovi želji, da bi bil sam. Torej ne
smem še videti jelena. Bog aleluja, sem si dejal,
zdaj pa se bodo začele njegove monade. Stran, pa
stran. Če je tebi prav, je tudi meni. Zleknil sem se :
v vresje, čakal in kadil. Ko sem se naveličal, sem 1
kar na svojo roko odšel po voznika, da pridobimo j
vsaj malo časa. Preden bom mogel k jelenu in ga
iztrebiti, bo tudi še trajalo. Nazadnje pa sem, ne-
glede na vse manire, kar odšel na kraj, da vidim,
kaj se dogaja. Pa sem imel res kaj videti. Stari je
jelena držal za rogovje in jokal, mona sakramenska
- spet sem moral stran. Zdaj mi je bilo pa že j
vseeno, tudi če jelen začne smrdeti. Tako je bilo, \
dečko moj. In še to - jelen je bil pravi. Kmalu se
mi  je  posvetilo,  zakaj  je  stari  zahteval  skico
njegovega rogovja: hotel ga je prepoznati, preden
bi ukrivil prst."
Pa še dopolnimo sliko o Lojzetu kot lovcu in ;
gozdarju.  Drugo  svetovno  vojno  je  z  obema \
sinovoma, ki sta bila partizana, preživel in do
upokojitve delal kot lovec gojitvenega lovišča v
Snežniku. Vendar se v povojnem novem svetu ni
več tako znašel kot v starem. Začeti je moral
znova. Vojna mu je uničila imetje in precejšnje \
prihranke od ulova kožuharjev in posredništva za \
tržaške trgovce. Predvsem pa je bil osebno in po-
klicno vajen spoštovati absolutne avtoritete, med
182
>
>
KRONIKA
2000
VINKO STERLE: FANT, TO PA SO CEKANI IN POLI, 181-186
katere po gornji pripovedi ni sodil jokajoči Schön-
burg, ki ga je dejansko postavil na noge.
Najhujše pa je bilo, ker ni imel dlake na jeziku.
Ob neki priložnosti sta se hudo spopadla z mojim
očetom, ki mu je očital neprimerno vedenje po
končanem lovu v večji lovski družbi z vidnejšimi
predstavniki javnega in družbenega življenja. Raz-
gret od pijače in burne razprave je hotel postaviti
piko na i, ko je vstal in zaklical:
"Kaj hudiča se šopirite, bili ste berači, ko sem
bil jaz gospod!" Nekaj takih nastopov je bilo do-
volj, da je bil potisnjen v ozadje. Škoda je bilo
sposobnega strokovnjaka, ki pa se nečesa le ni
mogel naučiti. Česa?
Številni domači in tuji lovci so ga hvalili, kar
mu je bilo v veliko zadoščenje za mnogokrat tudi
neutemeljene napade. Enemu od njih sem bil tudi
sam priča.
Po službeni dolžnosti sem se moral nekomu
predstaviti. Še dobro nisem izrekel svojega pri-
imka, ko se mi je vnesel v obraz z ostrim vpra-
šanjem;
"Ali je Lojze tvoj oče?"
"Ne, stric mi je!" sem odgovoril.
"Tisto je en navaden osel!" je pribil srdito.
Seveda sem malo osupnil, pa ne prehudo. Na
srečo mi je stric že pred časom pojasnil vzrok tega
nesporazuma. Ker je bilo očitno, da je imel stric še
kako prav, sem "visokosti" skoraj še v isti sapi
odgovoril:
"Zal mi je, a tudi stric nima kaj boljšega mnenja
o vas."
Lojze se je v dvainosemdesetem letu starosti
mirno preselil v večna lovišča.
SPOMINI NA DEDA
V drugi polovici preteklega stoletja je začel
Herman Schönburg-Waldenburg, lastnik graščine
Snežnik, poleg Avstrijcev in Čehov, nameščati tudi
domačine, ki so kot priučeni gozdarji in lovci
lahko dosegli največ stopnjo nadlogarja. Čeprav
tujec, je močno pognal korenine v naših tleh. V te
kraje je iz Nemčije prihajal občasno, največ v
zgodnji jeseni, večkrat s številnimi gosti. Z na-
mestitvami domačinov je hotel, če ne odpraviti, pa
vsaj ublažiti odtujenost in prepad med vodilnimi
tujci in domačini - telesnimi delavci. Tega se je
lotil z veliko volje in energije, sodeloval je tudi
osebno. Naučil se je slovenskega jezika in se v
njem pogovarjal z delavci in nameščenci. Velike,
32303 hektare obsegajoče posesti, z ogromno ne-
govanimi gozdovi, ni pretirano izkoriščal, ker za to
kot lastnik jeklarn v Nemčiji ni imel potrebe. Pred-
vsem pa je bil osebno zelo, celo pretirano skro-
men. Končni cilj mu je bila vzorno urejena in vo-
dena graščina ter pomoč malim kmetom in vaš-
kemu proletariatu z dninarskim zaslužkom in
spolovinarstvom. V pozna leta je ostal sam, zaradi
platonične ljubezni do nesojene mu mladenke, ka-
tere starši niso dovolili zakonske zveze. Ko je po
dvaintridesetih letih zakona izvoljenka ovdovela,
sta se poročila, seveda pa je bilo za potomstvo pre-
pozno...
Tako so v teh krajih nastajale slovenske goz-
darske rodbine. Med večje sta šteli Martinčičeva z
osmimi in Sterletova s šestimi gozdarji. To je bila
prava šola v naravi, ki so jo uspešno končali in
postali strokovno usposobljeni gozdarji in lovci.
Prispevali so k narodni samobitnosti, bili na mestu,
ko jih je potrebovala domovina in po drugi sve-
tovni vojni prenašali izkušnje na mlade lovce in
gozdarje.
Zanimiv je bil že sam izbor rodbinskih gla-
varjev, Jožeta Martinčiča in Franca Sterleta, za
snežniška logarja. Oba sta bila "fanta Slavonca". V
njunih deških letih so z Notranjske pozimi od-
hajale organizirane skupine delavcev na delo v
godove Slavonije. Tam so sekali hraste in ročno
tesali železniške pragove in plohe (doge) za sode.
To je bilo naporno zimsko delo, ki so ga zmogli le
mladi in zdravi ljudje. Uporabljali so preprosto
orodje in imeli skromen jedilnik.
Na delovišču si je skupina postavila kočo - baj-
to, da so imeli streho nad glavo in bili vsaj malo
zavarovani pred mrazom. Pogradi so bili ob
vzdolžnih stenah koč, med njimi pa je vso noč
gorel ogenj, da so moški počivali v primerni to-
ploti. Vzdrževanje koče, priprava drv, kuhanje
hrane, prinašanje vode in skrb za nočni ogenj je
bilo delo "fanta". To je bil navadno deček, star med
dvanajstimi in štirinajstimi leti. Postopoma pa so
ga privajali tudi na sečnjo in tesanje. Če je bil
dovolj močan, spreten in delaven, je s šestnajstim
letom postal že pravi član skupine. Moj ded Franc
Sterle se je večkrat postavljal s svojimi osmimi
zimskimi pohodi v Slavonijo.
Snežniški gospodar je to kruto delo in življenje
v gozdovih Slavonije poznal. Ko se je odločil za
nameščanje domačega logarskega osebja, je kandi-
date izbiral predvsem med "Slavonci". Računal je,
da bo dober vodja in organizator tisti, ki zna sam
delati, kar zahteva od drugih. Poleg teh delovnih
navad je maral kandidat za logarja imeti še veselje
in smisel za lovstvo. Gospodar se je pogosto pogo-
varjal s kandidati in tako spoznaval njihova nag-
njenja. To je doletelo tudi deda in ga, kot mladega
in še ne dovolj izkušenega, spravljalo v velike
183
KRONIKA
>
VINKO STERLE: FANT, TO PA SO ČEKANI IN POLI, 181-186
1000
zadrege. Vse pa je dobro prestal in gospodar mu
je dejal:
"No, če te zanima služba logarja, se jutri oglasi
pri oskrbniku graščine!"
Za deda je bilo to veliko priznanje in začelo se
je novo poglavje v njegovem življenju. Logarskih
veščin se je hitro učil, gozd in les je pač dobro po-
znal. Težje pa je bilo z lovom, kjer je bil začetnik,
gospodar in njegovi gostje pa po nemško zahtevni
in natančni lovci. Ker je sčasoma le vidno napre-
doval, ga je Schönburg priporočil tudi svojim goz-
darjem in lovskim mojstrom.
Ded se je kmalu seznanil z gospodarjevimi na-
vadami in načinom življenja. Postal je bolj spro-
ščen in samozavesten, kljub temu pa se je pa-
metno držal nasveta nadgozdarja Jerovca: Več po-
slušaj, manj govori!
Včasih pa gredo stvari le po svoje. In to se je
zgodilo neke pomladi, ko sta šla na velikega
petelina v Berinščkovo drago.
Prenočevali so v preprosti lovski koči in navada
je bila, da je lovec vodnik spal z gospodarjem v
istem prostoru. Ko sta slačila hlače, je dedu po-
stajalo čedalje bolj vroče. Sam je bil oblečen v
dobre flanelaste spodnjice, na gospodarjevih pa je
bilo več kot deset različnih krp - vse so bile pošite.
Kako iz zadrege? Ne da bi kaj dosti razmišljal, je
gospodarju dejal:
"Gospod princ, malo boljše gate pa bi si ja lah-
ko privoščili!" Prizadeti pa je udaril nazaj:
"France, ti si prav tak kot moje gospodinje. Vse
bi zmetale proč, samo da jim ne bi bilo treba ši-
vati, ampak jaz jim tega veselja ne privoščim.
Stvari se operejo, zašijejo in nosijo naprej!"
In ded je tega večera dolgo premišljeval, kak-
šen narobe svet je to. Multimilijonar, ki sam ne ve,
kolikšno je njegovo bogastvo, nosi spodnjice, ki bi
se jih sramoval zadnji kočar v fari.
Že v poznih letih je moral ded sprejeti še eno,
lovskih doživetij nenasitno nadlogo - najmlajšega
med svojimi vnuki.
Bila so me ena sama velika ušesa, ki so prežala
na vse, kar se je dogajalo v naši hiši in bližnji so-
seski. Iz vsega, kar sem zvedel, sem si postavil svoj
svet predstav, ga s poizvedovanjem in vprašanji
dopolnjeval, da se mi je vse globoko vtisnilo v
spomin. Ded je bil neizčrpen vir lovskih zgodb, ki
sem ga izdatno izkoriščal, kadar je bil razpoložen.
Dolgo pa se je upiral, da bi me vzel s seboj na
lov. Končno je le popustil, ko sem bil star sedem
let in je spoznal, da drugače ne bo miru pri hiši.
Na predvečer zimskega dne sva šla na race, ki
so letele z zamrzujočega Cerkniškega jezera na
naše tekoče potoke na večerno pašo. Mati me je
dobro oblekla in pokrila z volneno kapo, ki je bila
zaradi raznobarvnih vzorcev vse prej kot za lov
primerna. Že doma, pa tudi med potjo, sem moral,
poslušati, kako naj se na lovu obnašam. Ded je
verjetno že kar slutil, da mu bom kaj zakuhal.
Za zajetnim deblom jagnedi sva čakala pri
vaškem kalu, skozi katerega teče majhen potoček.
Sneg je dušil utripe večernega življenja na vasi,
okolica pa je bila zimsko spokojna. S padajočim
mrakom so se kot na ukaz začeli oglašati zvonovi
vaških cerkva. Videti je bilo, kot bi pojoči bron
vabil in usmerjal jate rac na prelet. Na gorskem
sedlu pri Varhu so se zaslišali prvi streli. Svist šte-
vilnih peruti v zraku je napovedoval zelo močan
nalet.
Ded me je potisnil v čepeči položaj med dre-
vesno deblo in razkorak svojih nog. Ko sem po-
gledal kvišku, je dvignil kazalec desne roke pred
ustnice - torej je šlo zares. Videl sem, kako je
nameril puško na sredino kala in obmiroval kot
kip. Po zvokih peruti sem tiho štel jate, ki so letele
v obeh smereh vzdolž potoka. Kmalu pa je ena
začela krožiti nad kalom in to vedno niže. Slišati je
bilo tudi že prve kratke gagajoče glasove.
In tedaj sem se začel zavedati svojega neugod-
nega položaja, v katerem sem čepel kot kujav
maček, povrhu vsega pa še videl nisem ničesar.
Ostro žvižganje račjih peruti se je spremenilo v
šumenje, ko so pred pristankom na vodi zavirale.
Počasi sem se nagibal na levo, se naslonil na roke
in samo malo dvignil glavo. Bil sem rešen. Nad
vodo je kot živa plamenica lebdela manjša jata rac,
ena ali dve sta se že dotaknili gladine.
Naenkrat pa je ostal samo privid nad vodo, v
katerega sem mežikal, oblizujoč si suhe ustnice.
Race so se kriče razpršile na vse strani in jaz sem
pozabil, kje je moje mesto. Šele trda dedova roka
me je vrnila v resničnost, ko me je zagrabil za lase
in krepko stresel. Za nameček pa je še kapa v širo-
kem loku odletela v vodo. Jezen je praznil puško
in kričal name:
"Zdaj pa imaš, butica sakramenska - marš do-
mov!"
Bojazen, kaj bo dejal šele oče, me je nagnala v
jok, ki je končno omehčal tudi deda. Namesto rac
sva začela iz vode pobirati mojo namočeno kapo.
Po vrnitvi domov naju je, kljub neuspelemu
lovu, čakal topel čaj. Srebal sem ga sedeč v kotu
na gorki krušni peči in od strani pogledoval deda,
ki je sedel na zapečku. Da bi pretrgal neprijeten
molk, sem bleknil: "Saj bova še šla, ali ne?"
Ded me je samo resno ošvrknil s pogledom,
dejal pa ni ničesar.
184
>
12 KRONIKA
2000
VINKO STERLE: FANT, TO PA SO ČEKANI IN POL!, 181-186
KAJ TI STRELJALA MEDVED?
Prezgodnji sneg je presenetil ljudi in živali.
Graščinski so nadzorovali lovišča in pomagali
divjadi. Zgodnjega jutra sta ded in stric France pri
Zverinjaku zaslišala rezanje, udarce in stokanje ži-
vali. Sprva sta menila, da gre za napad volčjega
krdela, ko pa sta pritekla na rob globoke vrtače,
sta zagledala medveda, kako s prednjima šapama
udarja in trga stegna v snegu pešajočega jelena.
Medved se za njuno kričanje ni kaj prida me-
nil. Šele po več strelih in odločnem nastopu obeh
lovcev se je začel godrnjaje umikati. Večkrat se je
ustavil in gledal nazaj, kot bi se hotel vrniti, toda
pred sikajočimi streli je končno odhlačal. Zdaj se je
vedelo, kdo je enega jelena pobil in skoraj celega
požrl, drugega pa poškodoval, da so ga morali
odstreliti.
Odločili so se, da se medveda odstreli. Pravico
do tega si je pridržal gospodar Herman Schön-
burg-Waldenburg, ki je odredil, da ga bo odstrelil
v pogonu.
Priprave so stekle in kot običajno so bile te-
meljite. Za gospodarja je bilo napravljeno posebno
stojišče. Streljal naj bi s puško medvedarico, ki se
je kot dvocevka polnila s krogelnimi naboji kalibra
devet milimetrov. Za pogon so bili izbrani izkušeni
logarji z zanesljivimi puškami, razporejeni na pri-
mernih razdaljah, da bi v primeru nevarnosti lah-
ko varovali drug drugega.
Začetek lova je bil uspešen. Lovci v pogonu so
pred seboj kmalu zaznali medveda. Lomljenje
dračja v zaraščenem delu gozda in glasno sprem-
stvo vreščečih šoj je kazalo smer njegovega umika.
Nekateri so ga celo od daleč videvali, kako se pre-
mika v želeni smeri. Kmalu pa je zadeva postala
zaskrbljujoča, ko so videli, da se razdalja med nji-
mi in medvedom zmanjšuje. Očitno je bilo, da
zver, ko se premika vzdolž pogona, išče možnost,
da bi pobegnila. Skozi vrsto potiskajočih jo lovcev
ni bilo mogoče, spredaj pa je nagonsko čutila ne-
varnost.
Vodja pogona je ocenil, da bodo uspešni le, če
bodo medveda energično potisnili pred čakajočega
gospodarja, zato je pritisk stopnjeval. Z glasnimi
ukazi je bodril lovce, bil je prepričan, da bo lova
konec, kakor hitro bodo medveda potisnili čez
vzpetino pred njimi, kajti za njo je bilo Schön-
burgovo stojišče.
Goščava vrh vzpetine pa je razpolovila vrsto
lovcev in desni konec se je pod goščavo srečal z
medvedom na razdalji dobrih štiridesetih korakov.
Očitno je bilo, da je medved zaznal čakajočega
strelca. Pričakal jih je preračunano, da z grožnjo,
pa tudi z napadom, izsili pot skozi njihovo vrsto
spet v prostost.
Vzpenjal se je na zadnje noge, s prednjimi pa
divje zamahoval ter režeče grčal. Pred njim so bili
logarji Češnjevec, Martinčič, Koren in Sterle. Za-
čelo se je psihično izčrpavanje - kdo bo omagal?
Medved je silil nazaj, lovci pa niso popuščali. Gos-
podar ga je s stojišča sicer videl, pa zaradi lovcev
ni mogel streljati.
Martinčič, logar iz Grajšovke, je bil manjše, čo-
kate postave, toda mož odločnih dejanj. Medved si
jih je zapovrstjo ogledoval, začel še bolj groziti in
rjoveti, končno pa zakoračil proti Martinčiču. Ta
pa je bil pripravljen. S puško na strel je zakričal:
"Kruce duš - dajmo ga!"
Ded je vedel, da bo šlo vse po zlu, če bo Mar-
tinčič streljal, vodje pogona pa trenutno ni bilo na
mestu, da bi ukrepal. Ko je Martinčič dvignil
puško k licu in se začel nagibati naprej, je bilo več
kot očitno, da bo svojo nakano izpeljal do konca.
Ded je poskušal rešiti, kar se je v takem metežu
rešiti dalo. Martinčičevemu sosedu je zaklical:
"Koren, udari hudiča!"
Koren je vedel, kaj ded misli, ker je kljub stiski
ohranil prisebnost. V dveh skokih je dosegel Mar-
tinčiča in ga sunil, da je ob sunku izstreljena
krogla šinila mimo medveda in na srečo precej
stran švisnila tudi mimo Schönburga na stojišču.
Bilo je hudo, kajti možje so nihali med strahom in
dolžnostjo, končno pa je šlo tudi za čast njihove
možatosti.
Medvedov napad je bil tako odbit. Poskušal se
je oddaljiti v levo, obiti goščavo in jo mahniti v
varno zaledje.
Takrat pa je spregovorila Schönburgova puška.
Dobro namerjena krogla je medveda ustavila, kot
iz vampa prihajajoči stoki so pričali, da je "dobro"
opravila svoje delo. Medved se je počasi sklonil in
naslonil na brado. Z zadnjima nogama se je po-
tiskal naprej, kot bi hotel napraviti preval. Stoje je
poginjal, dokler se ni mrtev zgrudil pred prega-
njalci.
V zmagoslavnem razpoloženju je sledila skrom-
na zakuska. Možje so se komaj polglasno pogo-
varjali, saj gospodarja ni bilo motiti. Očitno je bilo,
da v duhu ni bil z njimi, pa mu tega niso zamerili.
Vedeli so, kako resno ta človek jemlje vse v
življenju - delo in ljubezen, lov pa še posebej. Niti
z besedico ni ničesar pohvalil, niti grajal. Pa ven-
dar.
Pravi zadnji pogon brez protokolarne zadrža-
nosti pa je šele sledil pri Jernejevcu v Kozariščah.
Z malo zamude se ga je udeležil tudi vodja lova
Kibic. Schönburg je Kibicu ocenil potek in konec
lova in končal z besedami:
"Danes sem videl, da so naši logarji res fantje
od fare!"
In vino je teklo, pa tudi govorilo. Že malo oka-
jeni nadlogar Kindler je silil v Martinčiča:
185
12 KRONIKA
48
VINKO STERLE: FANT, TO PA SO ČEKANI IN POL!, 181-186
lOOO
"Kaj ti streljala medved?"
"In kaj bi naredila ti, prekleta rit oberštajerska,
bi pustila da bi te zajahal, kaj?!" ga je poplačal
Martinčič.
Gostilna se je po takih dvogovorih lomila od
smeha in Kindlerja je minila volja, da bi še raz-
pravljal z odrezavim Martinčičem.
Čas se je hitro odmikal in morali so k zaslu-
ženemu počitku. Naslednji dan jih je spet čakal
gozd. V zavesti in zadoščenju zaradi dobro in
srečno končanega lova so se veselo pozdravljali.
Češnjevec in Koren pa sta si za slovo pela njunega
Oglarja.
ZUSAMMENFASSUNG
Drei Jagdgeschichten
In drei Jagdgeschichten aus dem Buch Fant to
pa so čekani in pol! (Zbrinca, Sežana 1994)
schildert der Autor seine Jugend vor und nach
dem ersten Weltkrieg, als ihm sein Großvater und
sein Onkel, Berufsforstwarte und Jäger der fürst-
lichen Familie Schönburg-Waldenburg (Besitzer
der Herrschaft Schneeberg) echte Jagdgeschichten
erzählten.
186