52 A P R I L 2010 Z adnja leta marsikje redno srečujemo divje peteline, ki svojo lepoto pono- sno razkazujejo navdušenim planincem in fotografom. Na prvi pogled je to zelo lep prizor, ki daje prepričljiv vtis, da je divjih petelinov še veliko in da človek te neboječe ptice s svojimi dejavnostmi v gozdu res ne more ogrožati. Še več, oskrb- nik v neki koči mi je pojav celo razložil kot posledico prevelikega števila divjih petelinov. Tovrstno razmišljanje je sicer rezultat povsem logičnega sklepanja, žal pa nima prav nič skupnega s stvarnostjo. Divji pe Telin S e človeka boji Nori petelini, kakor jih nekateri imenu- jejo, niso nič drugega kot bolni petelini, ki imajo povišano vsebnost moškega spolnega hormona testosterona. V nas vidijo tekmeca, zato se do nas vedejo, kot se normalni petelini do drugih petelinov. Večinoma ne pojejo na običajnih mestih dvorjenja (rastiščih) in so za populacijo izgubljeni osebki. Marsikdaj pridejo na dvorišča ali celo v mesto. Pojav še ni do- končno pojasnjen, ugotovili pa so, da je pogostejši tam, kjer je veliko nemira in je divjih petelinov že zelo malo. Normalni, torej zdravi petelini so plahi in kot taki zelo občutljivi na nemir. Da bi razumeli, zakaj je tako, moramo najprej poznati osnove njihove biologije. Gozdne perutnine vladar, kakor ga je imenoval Ivan Tavčar, živi v mirnih, obsežnih, starih gozdovih z jasami, na katerih poleti najde hrano, kot so borovnice, maline, brusnice in žuželke. Pozimi večino časa preživi na drevju, v najhujšem mrazu pa tudi v rovu pod snegom. Njegovo življenje je najbolj zanimivo v aprilu in prvi polovici maja, ko na posebnih mestih, ki jim pravimo rastišča, zjutraj poteka skupinsko dvor- jenje petelinov kuram. Te so pol manjše in grahasto-rjavkasto obarvane. Po par- jenju naredijo na tleh gnezdo, ki je zelo izpostavljeno plenilcem. Po štirih tednih valjenja se izvalijo piščančki, ki takoj sami iščejo hrano. Prve tedne so povsem od- visni od živalske hrane, zlasti mravelj in zelo občutljivi na hladno vreme. Zelo so izpostavljeni plenilcem, ki pa jih mnogo težje najdejo, če je v gozdu dobro razvita podrast borovnice. Le redki dočakajo prvo zimo. na nemir S e ne nava Di Število te skrivnostne ptice je v zadnjih desetletjih zelo upadlo. Eden pomemb- nejših razlogov je naraščajoči nemir, ki ga ogroža na več načinov. To so potrdile številne raziskave. Pričakovali bi, da se bo divji petelin, ki se že kot mladič srečuje z nemirom, nanj privadil, vendar kaže, da temu ni tako. Kako se odziva na nemir je proučeval švicarski ornitolog dr. Dominik Thiel, ki je meril razdaljo, pri kateri ta ptica zbeži pred človekom, ki se mu približuje. Ugotovil je, da je na območjih, kjer je več nemira, razdalja večja kot v mirnih pre- delih. Divji petelin se torej na nemir ne navadi, celo nasprotno, zaradi pogostega vznemirjanja je še bolj plašen. Njegove raziskave so tudi pokazale, da se divji pe- telin iz vznemirjenih predelov umakne v mirnejše, četudi so manj primerni. Isti raziskovalec je v zimskih iztrebkih meril količino stresnega hormona glukokorti- koida kortikosterona. Rezultati meritev so pokazali, da je koncentracija stresnega hormona na območjih z razvitim zimskim turizmom večja, kar neposredno kaže na stres divjega petelina zaradi nemira. Zna- no je, da stres zmanjša stopnjo preživetja. Tako kot ljudje so tudi živali, ki so pod stresom, bolj izpostavljene boleznim in zajedavcem ter porabijo več energije. n emir ogroža razmnoževanje in prezimovanje Precej planinskih poti poteka preko ra- stišč, zato zgodnji planinci z njih pogosto prepodijo divje peteline. Če se to dogaja dan za dnem, ne pride do parjenja. Priča- kovali bi, da se bodo umaknili in se parili drugje. Zakaj se to večinoma ne zgodi? Rastišče zahteva določeno konfiguracijo prostora in strukturo gozda, zato ne more biti kjerkoli. Ker so rastišča stalna, so za ŽIVALI V GORAH Ali nemir ogroža divjega petelina? Možnosti prilagajanja petelina so izčrpane  in µ Danilo Bevk Ne zapravimo te izjemne naravne dediščine. 53 morebiten nastanek novega (nadome- stnega) rastišča primerna le območja, ki niso vznemirjana veliko let zapored, takih predelov pa je vse manj. Skratka, možnosti prilagajanja divjega petelina so v tem po- gledu zelo omejene in verjetno večinoma že izčrpane. Divji petelin pozimi živi na meji svojih energetskih zmožnosti. Temu so vzrok dolge noči, nizke temperature in težko prebavljiva ter energijsko revna hrana (predvsem iglice rdečega bora in jelke). Da preživi, mora varčevati z energijo. To doseže predvsem tako, da se čim manj giblje. Če je pogosto pre- ganjan, to seveda ni mogoče, saj med begom troši dragoceno energijo, zato mu lahko energetskih rezerv zmanjka in tako ne dočaka pomladi. pregnan Divji pe Telin lahko po STane plen plenilcev Malo je znano, da nemir poveča ver- jetnost, da bo divji petelin postal plen plenilcev. Ker veliko časa preživi na tleh in tam tudi gnezdi, je razmeroma lahek plen. Razumljivo je, da je ena od obrambnih strategij poleg čuječnosti in varovalne barve tudi skrivanje in tiho, čim bolj neopazno gibanje. S tem želi preprečiti, da bi ga plenilci opazili, in to mu kar dobro uspeva. Ko ga človek prepodi, pa je skrivanja konec. Divji pe- telin, znan po glasnih vzletih, ne le zbeži pred nami, ampak s tem morebitnim plenilcem v okolici tudi izda svojo nav- zočnost, zato ti postanejo pozorni nanj. Povedano drugače: nemir poveča verje- tnost, da bodo divjega petelina opazili plenilci in bo zato postal njihov plen. Zlasti je to kritično pri kuri z mladiči, ki so plenilcem še posebej izpostavljeni. Srečanje divjega petelina in človeka je torej lahko mnogo bolj usodno, kakor bi si mislili na prvi pogled. k aj lahko STorimo planinci? Glavni viri nemira so planinarjenje, smučanje, nabiralništvo, sečnja, vož- nja z motornimi vozili in ponekod tudi fotografiranje ter prepogosto opazova- nje rastišč. Vse naštete dejavnosti so v domovanju divjega petelina vedno bolj prisotne. Planinarjenja zaradi koristi za zdravje seveda ne gre vsevprek omejeva- ti. To pa ne pomeni, da ga z nekaj dobre volje ne bi mogli prilagoditi do te mere, da te plemenite ptice ne bo življenjsko ogrožalo. V prvi vrsti je treba poskrbeti, da pla- ninske poti ne bodo potekale čez rastišča in da jih ni preveč. Podatke o rastiščih imajo lovci in gozdarji. Če planinska pot vendarle poteka čez rastišče je zelo po- membno, da se v aprilu in maju na pot ne odpravimo zgodaj zjutraj. Dovolimo, da parjenje poteka v miru. Pomembno si je prizadevati, da se resnično planinari le po teh poteh in ne po bližnjicah in stranskih poteh. V pregosti mreži poti enostavno ni dovolj mirnih predelov, ki jih ta ptica tako potrebuje. Če imamo psa, naj bo ta na povodcu, saj se z gnez- da prepodena kura pogosto ne vrne in gnezdo popade. Divji petelin na nemir ni enako ob- čutljiv vse leto. Največkrat se kot najbolj občutljivo ali celo kot edino problema- tično obdobje izpostavlja čas parjenja, pozablja pa se na pomen miru v času gnezdenja, vodenja mladičev in prezi- movanja. Torej je "kritično obdobje" vsaj od januarja do julija. Na območju divjega petelina zato v tem času ne organiziraj- mo množičnih pohodov in prireditev. Bo moral divji petelin naše gozdo- ve res dokončno zapustiti ali pa bomo vendarle vsaj z enim ušesom prisluhnili njegovim potrebam in v skladu z njimi prilagodili naše dejavnosti? Za ogrože- nost divjega petelina smo odgovorni tudi mi, zato smo mu dolžni pomagati in ga obvarovati ter ohraniti, da ga bodo lah- ko občudovali tudi naši zanamci. Več o divjem petelinu na spletni strani www. petelin.info. m Ne zapravimo te izjemne naravne dediščine.