NIKO GRAFENAUER, VEČER PRED PRAZNIKOM
Tale kratki zapis o Grafenauerjevi prvi pesniški zbirki ima namen ugotoviti nekaj značilnosti Večera pred praznikom* Hitro lahko spoznamo, da je ta lirika po svoji idejnosti kakor tudi po avtorjevem pristopu k snovi tesno povezana z občim tokom novejše slovenske poezije. Glede na splošni vtis, ki ga zbirka naredi, moramo ugotoviti, da temni ton prevladuje nad svetlim. Ta osnovni ton je nekako zaobsežen v pojmih: noč, tema, tišina, samota, žalost, bol, rana, smrt, in v glagolih, ki izražajo nekoliko žalostna ali boleča razpoloženja. Z omenjenimi pojmi se v knjigi nenavadno pogostokrat srečujemo. Čustvo bolečine zavzema osrednje mesto in največ prostora v zbirki.
Narava predstavlja v Grafenauerjevem izpovedovanju zelo važen element. Pesnik se prav nič ne trudi, da bi jo opisoval objektivistično, marveč njene pojave preoblikuje v skladu s svojim doživljanjem; vanjo vedno vpleta sebe, ob njej razčiščuje svoje probleme. Pravzaprav je večina pesmi tvorčevih osebnih lirskih stanj; večinoma govori o sebi; zanimivo je, da se skoraj v vseh pesmih pojavljajo glagoli v prvi osebi ednine. Individualna črta izstopa na vseh krajih. To odločno slovo liričnemu objektivizmu je ena najbolj tipičnih značilnosti našega pesnika.
Pesmi so razvrščene v šest razdelkov; razdelitev je smiselna in človeku pomaga, da se laže približa problematiki zbirke. Zdi se, da je pesnik našel v značilnih pojavih narave, kot so zorenje, umiranje, pomladno snovanje, podobnost s procesi v sebi; in to spoznanje je uporabil tudi pri ureditvi zbirke.
Ze v prvem razdelku, Lira, se srečamo z bolečino. To čustvo vnaša v zbirko razgibanost in daje pesniku zagon, da išče izhod iz nepomirljivega stanja. V knjigi je izpovedano v številnih oblikah. Čutiti je, kot bi bilo nekje zadaj vedno pripravljeno,  da se pojavi. V prvem razdelku  nastopa kot ena
* Niko Grafenauer, Večer pred praznikom. Zbirka Tokovi časa. Državna založba Solvenije. Ljubljana 1962.
267
stran zaznavnega sveta in kot en del pesnika samega. Značilno individualno črto dobi s tem, da se neprestano prepleta s samoto, tišino, nočjo, s sanjami in s pesnikovim približevanjem prirodi in stvarem.
V   drugem razdelku, Zorenje, se bolečina skorajda umakne tišini, doživljanju narave, sanjam, radovednosti. »Jaz sem še speči cvet v krvi letnih časov« (27). V tretjem ciklusu, Kakor umiranje, se bolečina močno razraste. Pesnik odkriva neskladnosti v svetu v vedno večji meri. »V očeh je skrita moja najtežja rana« (32). Vsega prevzame to bridko čustvo. Njegova »duša je temno srečavanje senc«. Ta »senca, ki zastira dušo«, predstavlja bolečino, ki se z njo pesnik ne more pomiriti. V tej pokrajini žalosti zanj ni poti. Zato išče izhoda. Tudi naslednji razdelek, Obredi, izzveni še ves v temnih in žalostnih tonih. Vendar je pesnikova pozornost obrnjena že bolj v zunanji svet.
V  tendenci, da bi se približal stvarem, se razodeva pesnikovo prizadevanje, kako najti izhod iz stanja, ki ga izpovedujeta srednja dva razdelka. Opazimo jo lahko že v prejšnjih razdelkih, do največjega izraza pa pride v predzadnjem ciklusu — Samota. Pri stvareh odkriva strani, ki jih do sedaj ni poznal. Posebno ga zanima njihov mir, mrtvost. Preko sna je ušel »senci sveta«, ki mu je do sedaj zakrivala dušo, in prišel na »dno mrtvih stvarb. Ko se je približal stvarem, je tudi sebe znova našel. »Pri svojem začetku stojim: smrt me spet približa sebi«  (59).
Dokončno pa izginejo »sence« iz njegove duše in »obtožbe oči« v zadnjem razdelku Pomlad in odsevi. Izhod je našel v ustvarjanju, v nepomirljivi težnji po odkrivanju skrivnosti in v darovanju sebe. Njegove sanje, slutnje in klic, ki ga neprestano vabi v neme in neznane dežele, gredo vedno naprej, kažejo pot. Tendenca, ki ga je prej silila k stvarem, se izkristalizira v spoznanje: »sreča drži le navzdol« (68). Sklepam, da s tem »navzdol« misli na svet mrtvih stvari. Tako nam je tudi laže razumljiva misel iz razdelka Kakor umiranje: »Razkroj je končni cilj vsega« (35). Najkrajše pa je ta misel izražena tule: »vse, kar odteka, je dano / v klicu z neba, ki čez prag / bitja se k dnu spet povrača« (Spevi, 72J.
Ta pesniški razvoj izraža Grafenauerjevo lirsko razčiščevanje in odkrivanje odnosov med njim in svetom. Nakazana pot je začrtana dokaj izrazito, k čemur pripomore tudi ureditev zbirke; posamezni ciklusi predstavljajo pomembna križišča v Grafenauerjevem lirskem svetu, notranja napetost je vedno prisotna; gibanje se nekoliko zaustavi le v srednjih dveh ciklusih; šele na koncu se krog nekako zaključi, vendar je tudi tu nakazana možnost razvoja naprej: »sanje še dalje kažejo pot« (71).
V  prvem delu knjige prevladuje čutnost; pesnikova zavest sprejema preko čutnih zaznav. Duhovne prvine se pojavljajo v snu in spominu kot manj poudarjen del doživetja. Vendar miselni element neprestano pridobiva veljavo; posebno pomemben pa postane v zadnjih dveh razdelkih, kjer stopi na prvo mesto, čeprav je čustveni element še zmeraj močno udeležen.
Grafenauerjev oblikovalni postopek ima številne posebnosti. Terja jih predvsem pesnikova močna subjektivizacija resničnosti. Tako prikazuje Grafen-auer pojave iz okolja v skladu z zakonitostmi svojega pesniškega sveta; njihove splošne značilnosti se včasih skoraj skrijejo za posebnimi. Po teh posebnih karakteristikah lahko ugotovimo tudi svojevrstni razpoloženjski ton te lirike, ki smo v začetku zanj rekli, da v njem prevladujejo temnejši odtenki. Tudi  jezik ima  izrazite individualne črte.  Posameznim  pojmom   daje  pesnik
268
svoj pomen, tako da se ne skladajo s splošno rabo, npr.: noč, smrt, mrtev, sij, bog. Take besede v knjigi pogostokrat srečujemo, imajo že skoraj simboličen pomen; pojavi, ki jih označujejo, zavzemajo v tej liriki pomembno mesto. — Pesnik zelo neguje pesniško primero, metaforo. Metaforičnost je zelo svojevrstna, in čeprav se nekatere podobe v nekoliko spremenjeni obliki pojavijo večkrat, tudi dokaj bogata. Veliko metaforičnega gradiva mu nudi narava s številčnostjo in razkošnostjo svojih pojavov.
Verz je svoboden in večinoma brez rime. Ritem se v glavnem podreja vsebini izpovedi. Značilno je, da so čutna doživetja oblikovana v svobodnih verzih brez rim, medtem ko imajo pesmi z močnejšo intelektualno udeležbo iu »obredi« bolj vezan verzni sistem in rime. Veliko skrb posveča gradnji pesmi; pesniške podobe zelo sproščeno razporeja. Posebno razveseljiva je ekonomičnost izraza.
Grafenauerjeva prva pesniška zbirka ima vrsto kvalitet. Izpričuje avtorjevo trdno prizadevanje, da bi hodil v mlajši slovenski liriki samostojno lirsko pot. Tendenca, da bi v svojem jeziku in obliki izrazil enkratnost svojih čustvenih in miselnih doživetij, je že obrodila nekaj lepih sadov. Knjiga je urejena enotno. V njej je podana človeško zanimiva pot do odgovorov na nekatera osrednja vprašanja o življenju in bivanju.
France Novak
269