Posamezni 1zto3 30 grošev, mesečna naročnina 1 Šiling
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
IZ VSEBINE:
NAŠIM PADLIM PARTIZANOM VELI, ČASTEN SPOMENIK
PRIBORILI SI BOMO SLOVENSKE ŠOLE
KOROŠKI PIONIRJI PRI MARŠALU TITU
KAIBITSCHEV NAMESTNIK, ZLOČINEC FRITZ NA SVOBODI
LETNIK IL
DUNAJ, V PETEK 19. IX. 1947
ŠTEV. 51 (79)
Ob priključitvi Slovenskega Primorja k FLRJ
Skoraj tri desetletja je ljudstvo Slovenske Primorske in Istre trpelo in se borilo za svojo svobodo, za priključitev k matični državi Jugoslaviji. Težka in trnova je bila ta borba. Kljub vsem zaprekam in žrtvam pa so primorski Slovenci in Hrvati v tej neenaki borbi vzdržali in danes je večji del Slovenske Primorske in Istre svoboden, združen s svojo domovino, novo Titovo Jugoslavijo.
2e med prvo svetovno vojno so zapadni imperialisti prodali Slovensko Primorsko' Italiji. Ne oziraje se na načela samoodločbe narodov so jo bili s tajnim londonskim sporazumom odstopili Italiji, ki so jo s tem kupili, da se je udeležila vojne na strani zaveznikov. Notranje neurejena, razrvana In od zapadnih zaveznikov odvisna kraljevina Jugoslavija je s podpisom sramotne rapallske pogodbe to prodajo priznala in 628.000 Slovencev in Hrvatov prepustila njih žalostni usodi.
Ta rešitev pa je nasprotovala volji primorskih Slovencev in Hrvatov. Zato je niso nikdar priznali, zato so se borili in si končno priborili združitev z ostalimi jugoslovanskimi narodi v FLRJ.
Ze prediašistična Italija je skušala zatreti vse slovensko v Julijski Krajini. Ko pa je v Italiji prišel na oblast fašizem, se je nasilje nad Slovenci in Hrvati še stopnjevalo. Zapiranje slovenskih šol, uničevanje slovenskih knjig, požigi narodnih domov, aretacije in mučenja slovenskih patriotov, preseljevanje slovenskih družin in naseljevanje tujcev, nasilno poitalijančevanje — to so bila sredstva, s katerimi je tedanja Italija skušala uničiti slovensko in hrvatsko manjšino. Ker pa ljudstvo pred vsem nasiljem ni klonilo, so prišla posebna sodišča za zaščito države, so bili ustreljeni Gortan, Bidovec, Marušič, Valenčič, Miloš in mnogi drugi, so bili mučeni in umorjeni številni zavedni Slovenci v zloglasnih zaporih „Regina Coelli".
Več ko dvajset let je trajalo predfaši-slično in Mussolinijevo nasilje nad slovenskim in hrvatskim ljudstvom in vendar ga niso strli. In ko je prišla velika osvobodilna borba proti fašizmu, takrat se je tudi ljudstvo Julijske Krajine dvignilo in stopilo v oboroženo borbo proti svojim zatiralcem. Slovenci in Hrvati so se povezali z italijanskimi antifašisti in ob podpori Jugoslovanske armade v teku štiriletne borbe osvobodili vse Slovensko Primorje in Istro. Trst, Primorje in Istra so bili svobodni.
To pa ni ugajalo imperialistom, ki so Inova pričeli misliti, da bi Slovensko Primorje in Istro odtrgali od zaledja, od Jugoslavije, da bi tu napravili bazo za svoje imperialistične namene. To jim ni uspelo, ljudstvo je dovolj dolgo trpelo, zato je sedaj z novo voljo in odločnostjo zahtevalo Pravico samoodločbe, priključitev k Titovi Jugoslaviji. Množične demonstracije in manifestacije, napisi „Tukaj je Jugoslavija”, delegacije in resolucije, vse to je svetu Pokazalo odločno voljo ljudstva Julijske krajine, da hoče k Titovi Jugoslaviji. Na mirovni konferenci v Parizu pa so pred-stavniki nove Jugoslavije, podprti od de-*eSacij ostalih slovanskih držav, predvsem °d delegacije Sovjetske zveze, zahtevali Popravo krivic rapallske pogodbe, pravico slovensko ljudstvo, da se priključi k *vobodni domovini.
t Pariška jmhovna konferenca ni docela re-vprašanja Slovencev in Hrvatov v Ju-llJski Krajini in Istri. Večji del Slovenske-Primorja je danes združen s svojo domovino, vendar je 60.000 Slovencev še ^edno ostalo pod Italijo. To pa ni vzelo “°rbenega duha ljudstvu onstran razmejit-
Slovensko Primorje je priključeno k Jugoslaviji
Potem ko so bile ratificirane mirovne pogodbe z nekdanjimi salelitskimi državami Italijo, Romunijo, Madžarsko, Bolgarijo in Finsko in so bile ta ponedeljek v Parizu izmenjane ratifikacijske listine, so omenjene države prenehale biti sovražne države ter so stopile na pot samostojnega razvoja. V zvezi z mirovno pogodbo z Italijo je bilo v ponedeljek tudi rojstvo najmlajše evropske države — Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Isti dan pa je postal sestavni del FLRJ tisti del Julijske krajine, ki ga je mirovna konferenca v Parizu priznala Jugoslaviji. Cona B in del cone A Julijske krajine sta stopila s tem v novo obdobje zgodovine. Ljudstvo Slovenske Primorske ter ljudstvo Hrvatskega Primorja in Istre je po strašnem trpljenju končno doseglo izpolnitev svojih želja. Po nečloveških borbah, kakršnih zlepa nima za seboj kako ljudstvo, se Slovenci in Hrvati Julijske krajine in Istre vključujejo v svobodno skupnost nove, napredne Jugoslavije.
V zvezi s priključitvijo so bile povsod izvedene velike priprave za svečanosti in proslave po mestih in vaseh.
Vsi jugoslovanski listi so o priliki priključitve Pulja, Istre in Slovenskega Primorja v uvodnih člankih pozdravili ta zgodovinski dogodek. V Slovenskem Primorju pride k Jugoslaviji 217.000 prebivalcev, v Istri, Zadru in Reki pa še nadaljnjih 330.000 prebivalcev.
»Borba« poudarja v svojem uvodniku veliko radost narodov Jugoslavije o priliki tega zgodovinskega dogodka in pravi:
»Ko danes slavimo dan združenja z našimi brati, od katerih smo bili ločeni zaradi okupacije zapadnih imperialistov, tedaj pri tem niti za trenutek ne pozabljamo na krivice, ki nam jih je prinesla mirovna pogodba z Italijo. Mi ne pozabljamo in tudi ne bomo pozabili, da živijo Slovenci in Hrvati še vedno zunaj naših meja — v severozapadni Istri, v Trstu,
vene črte, ki nadaljuje s svojo borbo za svobodo, ki je tudi v svojem pismu, ki ga je poslalo nam koroškim Slovencem, napisalo „borill se bomo, dokler ne bomo vsi Slovenci združeni v svobodni domovini, v Titovi Jugoslaviji”. To njihovo borbo bo tudi v bodoče podpiral ves svobodoljubni svet, posebno matična država FLRJ, o čemer priča izjava maršala Tita, da borba Primorcev v nepriključenem delu Primorske ni končana.
Po razmejitvi, ki je vrnila večji del Slovencev in Hrvatov njihovi domovini, so reakcionarji in njih agenti z vsemi propagandističnimi sredstvi, s klevetanjem in natolcevanjem FLRJ, z izzivanji in organiziranjem izgredov do poslednjega dne skušali omajati ljudstvo Julijske Krajine v njegovi trdni volji po priključitvi k Jugoslaviji. To jim ni uspelo. Predolgo so Slovenci in Hrvati trpeli pod tujim robstvom, predolgo so se borili za svobodo In davno spoznali metode dela protiljudskih elementov.
Pol milijona Slovencev in Hrvatov si je s priključitvijo k FLRJ priborilo svobodo na obsežnem ozemlju 7.362 kvadratnih kilometrov. S tem se je v njihovem življenju začelo novo obdobje, nova epoha svobod-
v Slovenskem Primorju, v Tržiču, v Kanalski dolini in v Beneški Sloveniji. S tem, da smo ratificirali mirovno pogodbo, se nismo odpovedali teh ozemelj, ki so narodnostno naša.«
V zvezi z odstranitvijo številnih upravnih zaprek in začasnih ukrepov, ki so otežkočali boljšo in ožjo zvezo med cono B in Jugoslavijo, pravi članek:
Ukinitev meje med Istro in Puljem (ki je bil doslej pod angloameriško upravo v coni A, dočim je bila ostala Istra pod jugoslovansko upravo, op. ur.) je ustva-rila pogoje za enoten kulturni in gospodarski razvoj tega področja. Priključitev vsega Jugoslaviji dodeljenega dela Julijske krajine bo odstranila ovire, ki so bile za prebivalstvo Julijske krajine zapreka pri njegovem dvigu in pri njegovi politični, kulturni in gospodarski okrepitvi.
Prebivalstvo Julijske krajine je moralo prehoditi dolgo in težavno pot, da je doseglo svojo svobodo. Italijanski fašizem je uporabljal vsa sredstva, da bi v teh področjih iztrebil vse, kar je slovansko. Julijska krajina je bila v dobi fašizma velikanska mučilnica za ljudstvo. Slovenci in Hrvati tega ozemlja so skozi več ko 25 let vodili trd in krvav boj za svojo svobodo in ljudsko demokracijo. Od Rapalla do dokončne osvoboditve je tekla kri po Krasu, v Vipavski dolini, v Kanalski dolini, v Beneški Sloveniji in Istri. Narodi Julijske krajine so se zavedali tega, da se lahko resnično osvobode sistematičnega podjarmljenja zgolj in samo z borbo vseh jugoslovanskih narodov. Zato se je to mu-čeniško ljudstvo tudi kot prvo dvignilo, zgrabilo za orožje in pričelo z oboroženo lakcijo, še preden je bila napadena Jugoslavija. Že leta 1939 so Slovenci in Hrvati organizirali odporniško gibanje skupaj z italijanskimi antifašisti. Trst je bil središče tega gibanja, ki se je raztezalo na tržaško, goriško, videmsko, re-ško in puljsko pokrajino.
nega ustvarjanja in napredka. Trst, največja slovenska luka, je še vedno ločen od svojega zaledja. Ustanovitev svobodnega tržaškega ozemlja pa vseeno pomeni, da Trst ne bo nikdar več italijanski, da bo tržaško ljudstvo v bodoče samo odločalo o svoji usodi.
V svoji borbi za svobodo je bilo ljudstvo Julijske Krajine v marsičem v težjem položaju kakor mi koroški Slovenci. Fašizem, ki je koroške Slovence zasužnjil šele 1938. leta, se je Slovenskega Primorja In Istre polastil že pred 25 leti. Borba primorskega ljudstva in njegove velike žrtve za dosego svobode naj bodo zgled tudi nam na Koroškem. To ljudstvo nam je pokazalo, da Je pot k svobodi edino dosledna, požrtvovalna in brezkompromisna borba.
OPOZORILO!
Na prošnjo pripravljalnega odbora za spomenik padlim pahizanom prilagamo v tej številki položnice za prostovoljne prispevke. S prispevki pokažimo svojo hvaležnost junakom, ki so žrtvovali svoja življenja za svobodo in lepše življenje svojega ljudstva lp vsega človeštva!
Naša brigada -dvakrat udarna!
Pokrajinski odbor Zveze mladine za Slovensko Koroško je prejel z mladinske proge naslednjo,brzojavko:
Pokrajinskemu odboru Zveze mladine za Slovensko Koroško.
Brigada — dvakrat udarna!
L koroška brigada.
Članek prayi dalje, da se je moralo že osvobojeno ljudstvo radi spletk mednarodne reakoije še naprej bojevati za svojo svobodo.
»Narodi Jugoslavije so bili priča silnih naporov borbe jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci, da bi dokazala, kar je bilo jasno vsemu demokratičnemu svetu, da pripada namreč Julijska krajina Jugoslaviji. Priključitev Istre in Slovenskega Primorja k Jugoslaviji ni samo uspeh trdega in žilavega boja, temveč tudi uspeh naporov jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci. Vse delo mednarodne reakcije je šlo za tem, da bi preprečilo priključitev teh področij k Jugoslaviji in da bi onemogočilo tako slovesno proglašeno pravico samoodločbe narodov.«
Pulj izročen Jugoslaviji
V ponedeljek se je izvršila med zastopniki vojaške uprave Jugoslovanske armade in med zastopniki anglo-ameri-ške okupacijske vojaške uprave dokončna predaja oblasti. Na tem sestanku so se sporazumeli, da zadnje angloameri-ške vojaške enote še isti dan zapustijo Pulj. Isti dan so enote Jugoslovanske armade vkorakale v osvobojeno mesto. V Pulju vlada praznično vzdušje. Mesto je okrašeno z neštevilnimi zastavami, slikami maršala Tita in drugih jugoslovanskih voditeljev.
Sprejem Jugoslovanske armade v Julijski Krajini
Prebivalstvo Julijske krajine in Istre je z velikimi svečanostmi sprejelo Jugor slovansko armado-osvoboditeljico. Prebivalstvo Zgornje Soške doline v bivši coni A Julijske krajine je posebno svečano sprejelo Jugoslovansko armado. Ljudstvo je povsod krasilo svoje hiše s cvetlicami in napisi in na vseh potih postavilo slavoloke. Rudarji rudnika Rabelj pri Rabeljskem jezeru, ki je pripadel Italiji, so priredili zborovanja, na katerih so zahtevali priključitev k Jugoslaviji.
Angloameriške čete in civilna policija so že v ponedeljek zapustile Kobarid in Bovec. Civilni policisti so še v zadnjih trenutkih poizkušali z grožnjami in provokacijami prisiliti nekatere osebe, da bi zapustile z njimi vred svoje vasi. V zadnjih dneh je civilna policija spravila

- borben pozdrav!
krajevni krivci izselitve na svobodi* da ljudje, ki so jlli prej vtaknili v Hitler*
dišče, jc to sodišče 15. t. m. zločinca Fritza Karla izpustilo. Slovensko ljudstvo na KoroSkem bo skrbelo, da v tej zadevi še ni bila izrečena zadnja beseda.
Nosim ujetnikom
V zadnjem tednu jo prispel prvi transport vojnih ujetnikov iz Sovjetske zveze, v tem tednu pa inu je sledil žo drugi. Do konca leta se bodo vrnili, kakor je obljubil gcmmtlisim Sfulln avstrijskim komunističnim poslancem, vsi avstrijski vojni ujetniki. Š povratkom prvih ujetnikov iz Sovjetske zveze je propadla lažna propaganda reakcionarnih Sil, ki so tudi to vprašanje hoteli zlorabiti zn svojo protisovjetsko gonjo. Vsi ujetniki so so vrnili zdravi ln so izjavljali, da jo bilo ravnanje z njimi v redu.
Tudi naše družine čakajo še na svojce, ki so jih Hitlerjevi zločinci s silo vtaknili v vojaške uniforme in postavili na fronto, da so doma laže izseljevali njihove družine, ropali njihove domove in potujčevali našo zemljo. Predani na milost in nemilost po prusko vzgojenim oficirjem v zadnjem času niso dobili Hiti dopusta, ker so se hitlerjevci bali, da bi doma pobegnili v partizane, med resnične borce proti nasilju za svobodo narodu. Tako so bili s silo potlačeni tudi Se v vojno ujetništvo. Zato lem srčneje pozdravljamo njihovo Vrnitev v domovino 1
Žal jih čaka tudi doma Je. premnogo razočaranj. Videli bodo, da so še vsi
ievo uniformo in jim govorili lo o nemški zmagi, sc vodilo sedijo na svojih visokih položajih ln samovoljno odločajo
o	življenjskih vprašanjih delovnega človeka. Predvsem pa bodo videli, da slovenski narod na Koroškem še vedno tlačijo in ponižujejo in da je slovenska beseda na Koroškem So vedno zapostavljena. Le prehitro bodo tudi spoznali, da so v bistvu ni nič spremenilo in da so vse lepe pozdravne besede, ki So jih slišali pri različnih s^rijemih v dOlflOViflij samo hinavske, brz ko botjo v domači hiši izvedeli resnico o »enakopravnosti« slovenskega ljudstva.
Naš pozdrftv njim niso prazne besede! Ml poznamo njihovo trpljenje in njihovo hrepenenje dolgih lot in vemo, da sl po takerh hudem življenju želijo samo še miru. Vemb pa tudi, da se v teh letih ŠO bolj dozoreli za življenjska vprašanja ljudstva iti se zato ob pozdravu ne bo* juho jasno izpovedati: Mir sl boste morali šele priboriti, priboriti v nerazdruž-ljM povezanosti z našim delovnim človekom, ki se mora še vedno boriti za lepše in srečnejšo življenje v svobodni domovini.
VISOKI KOMISAR VELIKE BRITANIJE V AVSTRIJI 0ENER4L STEELE PRI MARŠALE TITU
Visoki komisar in glavni poveljnik britanskih čet v Avstriji generallajtnant Steele je 8. septembra pred odhodom na svojo novo dolžnost glavnega priboč* nlka vseh britanskih oboroženih sil. obiskal maršala Tita na Blodu, V spremstvu generala Steela so bili lady Steele, britanski veleposlanik v Beogradu Charles Peak, generalmajor Mc Lean in člani Štaba britunsklb oboroženih sil v Avstriji. Generallajtnant Steele se je s svojim spremstvom še istega dne vrnil v Avstrijo.
V zvezi z obiskom getlorala Steelea pri maršalu Titu Jo predstavnik zunanjega ministrstva FLRJ Ešren Badnjevlč na tiskovni konferenci V Beogradu dejal, da jo bil predmet razgovorov ihcd maršalom Titom in generalom Steelom »ureditev odnoabV na jugoslovansko-av-strljski moji n« jugoslovanskimi vojaškimi oblastmi« angleškimi zasedbenimi oblastmi v Avstriji«#
Kašbitschev namestnik - zločinec Fritz -
na svobodi
V nedeljo 15. t. m. so izpustili iz celovškega deželnega sodišču najožjega Kalbltschevcga sodelavca, slovenskega krvnika »Hauptmanna« Fritza Karla. Izpustitev vojnega zločinca Fritza in zavlačevanje procesa proti Maier-Kaibl-tschu je. očiten dokaz, da avstrijske oblasti nitflajo resnega namena, da bi kaznovala krivce izselitve. Hkrati pa ta v
Kaj je žrtvovalo ljudstvo Julijske krajine
Kljub dvajsetletnemu zatiranju in osamljeni bolhi jo bilo v sktip-rft borbi z ostalimi jugoslovanskimi narodi in v tesni povezanosti z italijanskimi antifašisti ljudstvo Julijske Krajine pripravljeno dati v narodnoosvobodilni borbi ogromne žrtve za osvoboditev izpod fa* šlzma. O tem pričajo tolo številko:
42.000 padlih, *
7.000 invalidov,
95.400 zaprtih, interni runih in izseljenih,
19.307 popolnoma porušenih hiš
10.837 delno porušenih hiš.
V teku narodnoosvobodilno borbo so je v Julijski Krajini borilo z orožjem v roki nad 27.000 borcev.
O bestljalnem terorju fašizma in nacizmu v tem času pričajo dejstva, kot ustrelitev 72 tulcev na Opčinah, obošenje 62 talcev v Via Ghega v Trstu, sežig 3000 antifašistov v tržaški rižarni itd.
Z borbo in žrtvami je ljudstvo Julijske Krajine osvobodilo svojo Zemljo. Skupno z Jugoslovansko nrmudo je osvobodilo Trst dva dni pred prihodom zapadnlh zaveznikov. Samo zn Trst je piullo 4.009 borcev.
v smeri proti Vidmu še veliko količine lesa jugoslovanskega izvora.
Isti dan, ko je mirovna pogodba sto-piln V veljavo ln jo nastalo Svobodno tržaško ozemlje, so italijanski fašisti poizkušali uprizoriti nemire in izgrede na tržaških ulicah. Nosili so italijanske zastave in zahtevali, naj trgovci in gostilničarji v znak žalovanja zaradi izgube Julijske krajine zapro svoje poslovne prostore, Fašisti so poizkusili ustaviti tudi tramvajski promet, kar pa jim ni uspelo.
Skupine fašističnih teroristov fco sc v zadnjih dneh večkrat zbirale in napadalo antifašiste na tržaških ulicah. V nedeljo popoldne, torej tik preden Je stopila mirovna pogodba v veljavo, so se
izpustitev jasno priča, kako zelo jo avstrijsko sodstvo, prav posebno pa na Koroškem, preplavjeno z nacisti. Za Natmessnigoin, Pavlovskim in Pachni-gom so sedaj izpustili Fritza in zdi se, da je samo še vprašanje Časa, kdaj bodo izpustili še Maler-Kalbltscha.
Koroški Slovenci, ki so poslali nešteto zahtev in resolucij, da se kaznujeta Kalbitsch in Fritz, z ogorčenjem protestirajo proti temu izzivalnemu ukrepu celovškega deželnega sodišča, in no verujejo več, da.bi imele avstrijske, oblasti resno voljo, da bi poklicalo na odgovor nacistične krvnike, ki so zakrivili toliko zločinov. Koga naj sploh še sodijo, če no tako očitnega zločinca, kot jo bivši »Guuhauptstollenleitor« in ilegalni »SS-Hauptstuimfuhrcrc Karl Fritz? Na stotine slovenskih izseljenih družin ga obtožuje za dolga leta trpljenja, Številni politični interniranci, ki so morali po njegovi odločitvi v nacistična taborišča smrti! Krivda tega zločinca Jo tako jasna, da jo sam državni prezident dr.ften-nor v pismu z dno 26. XI. 1945 pisal Pokrajinskemu odboru OF;
»Malcr-Kaibitsch, Rainer in stotnik Fritz bodo, v kolikor jih ne bodo sodili zavezniki, sojeni po zakonu o vojlllh zločincih v Avstriji in brez usmiljenja kaznovani. 0& bodo predani republiki Avstriji, bodo po možnosti postavljeni pred celovško sodišče,«
Kako se izvajajo obljube avstrijskega državnega prczldenta, Jasno kažo izpustitev zločinca Fritza. Dne 1. maja 1946 je bli predan avstrijskim oblastem Mal-er-Kaibitsch in 31. maja 1947 zločinec Fritz. Namesto da bi jih postavili, kakor jo obljubil dr. Renner, pred celovško so-
fašistl kljub navzočnosti precejšnjih policijskih »II v Trstu neovirano zbrali pred hotelom Excelsior, kjor so' člani jugoslovansko delegacije za določitev mejo med Jugoslavijo in Svobodnim tržaškim ozemljem* Ko jo jugoslovanska delegacija prispela pred hotel, so njen avto fašisti obmetavali s kamenjem, čeprav jo na motociklih sedelo deset policistov, se ni niti eden od njih zmenil, da bi teroriste razgnal, temveč so vsi mirno gledali, kako se fašisti zbirajo in napadajo Jugoslovansko delegacijo. Jugoslovanski oficirji so sl morali sami napraviti pot »koal vrste napadalcev. Ko so člani jugoslovansko delegacije odšli v hotel, so fašisti poškodovali s kamenjem njen avtomobil#
OTVORITEV GENERALNE SKUP8CINE ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH NARODOV
V	torek se jc v New Yorku začela druga Generalna skupščina Organizacije Zdnulenlh narodov. Na dnevnem redu zasedanja je 00 točk. Ena glavnih točk, o katerih bodo Združeni narodi razpravljali, je načelo soglasnosti petih velikih sil pri odločanju o važnih vprašanjih. To jo tako imenovana pravica veta, proti kateri nastopajo predstavniki ameriško zunanjo politike, ki bi hoteli izsiliti važno odločitve s svojim in z glasovi dr--žav, ki so pod njihovim vplivom.
Pri prihodu v Ameriko jo vodja sovjetske delegacije, namestnik zunanjega ministra Višinski, izjavil, da bo Generalna skupščin OZN uspešno rešila vse probleme, če bodo vso delegacije pokazale medsebojno razumevanje, medsebojno spoštovanje ln dobro voljo, da se borijo zn mir in varnost vseh narodov. Poudarit je, da bo delegacija Sovjetsko zveze naredila vse, da bi ugodno rešili vse probleme.
GRŠKA DEMOKRACIJA ZAHTEVA
POSREDOVANJE ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH NARODOV
Vrhovni poveljnik Demokratično armade general Markos je poslal Generalni skupščini OZN spomenico, V katcli zuhtova, da Združeni narodi omogočijo predstavniku grško Demokratične armade, da pred Generalno skupščino poda stališče grških demokratov.
V	spomenici izjavlja general Markos, da je glavni vzrok sedanjega položaja v Grčiji britansko in ameriško vmešavanje v grško gospodarske zadeve. To vmešavanje v grške gospodarske zadevo jo privedlo do tega, da Grčija ni več neodvisna. Grškemu ljudstvu so vsilili monarhlstično-fašlstlčni režim nasilja.
Grška Demokratična armada je patriotska armada narodne osvoboditve, ki nima nobenih zvez z drugimi državami in ki iz inozemstva tudi no prejema nobeno pomoči. Končno je general Mnr-kos v spomenici zaprosil Organizacijo Združenih nurodov, da bi pomagala pri vzpostavitvi narodno neodvisnosti in de^ mokracije v Grčiji.
NOVI TRANSPORTI AVSTRIJSKIH
VOJNIH UJETNIKOV IZ SOVJET. SKB ZVEZE
V	torek Jo prispel v \VIoner Noustadt drugi transport avstrijskih vojnih ujetnikov * povratnikov iz Sovjetske zveze.
Transport je štel'934 mož, med njimi sto
oficirjev. Povratniki so po večini mladi ljudje, ki napravijo dober in svež vtis. Vrnili so so iz taborišč v bližini Moskve in v Ukrajini, pripovedovali so, da Jc v prehodnem taborišču Marmaros-Sziget Že zelo mnogo Avstrijcev, ki čakajo lia prevoz v domovino. Včeraj je prispel tretji transport 1500 mož. Računajo, da bodo tudi ostali transporti prihajali v lako kratkih razdobjih, da bodo tako vsi avstrijski ujetniki kmalu v svoji domovini.
V	ponfloljek so v Parizu veleposlaniki velikih zavezniških držav predali francoskemu zunanjemu ministru ratifikacijske listine italijanske mirovne pogodbe. S tem je stopila mirovna pogodba z Italijo v veljavo in morajo zavezniki v roku devotdesotlh dni povloči svojo čete iz vso Italije razen iz Svobodnega tržaškega ozemlja. V Moskvi pa so veleposlaniki Zedinjenih držav in Velike Dri-tunlje predali sovjetskemu zunanjemu ministru ratifikacijske listino mirovnih pogodb 7. Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo. Tako so tudi te pogodbo stopile v veljavo in bo Sovjetska zveza umaknila svojo četo iz Bolgarije ln Romunijo, na Madžarskem pa bodo ostale samo čete, ki so potrebno za zavarovanje komunikacij z Avstrijo.
Komunistični poslanec Emerlk Nagy jc bil z. 282 proti 120 glasovom izvoljen za predsednika novega madžarskega^ parlamenta. Za podpredsednika sta bila izvoljena social-demokratski poslanec Ana Kcthly. in poslanec stranke malih posestnikov Arpad Szabo.
Centralni komltct EAM-u je o priliki spremembo grško vlado objavil resolu^ el jo, v kateri ugotavlja, da jo bila nova vlada liberalov in monarhistov sestavljena po direktnem povelju ameriškega, predstuvnika, ki se brezobzirno in na* prikrito vmešava v notranjo zadevo Grčijo. S tem se jo znova pokazalo', da no odvisnost Grčijo dejansko ne obstoja, da jc država se bolj kot prej poBtala orodje umeriškcgtt imperializmu.
V	Padski nižini v Italiji stavka že der vet dni nad milijon poljedelskih delav-*
cev, ki zuhtovajo izboljšanje plač in so^ clulnill pogojev. Delavcem so so pridružili tudi nameščenci veleposestnikov. V 48-urno stavko jo stopilo tudi 850 tiso« dcluvccv kovinsko industrije, ki prote-> stirajo proti prekinitvi pogajanj o kolektivni pogodbi. Pričakujejo, da bo od-i ložilo delo novih dva milijona delavcev v Italiji
Pariška konferenca o evropskem sodelovanju za izvedbo Marshallovega na-* črta je doživela polom. Ameriški držav-1 ni tajnik za gospodarska vprašanja v ministrstvu zu zunanjo zadeve Clayton j° ostro kritiziral in odklonil končno poročilo o evropskem sodelovanju v okviru ameriškega načrta za pomoč Evropi* Clayton je predlagal, naj bi konferenca še enkrat začela s svojim delom, to P0*-pod vodstvom Amerikancev. Zaradi tcgfl neuspeha jo bila preložena poslednja seja udeležencev konference. Svicfl» švedska in Norveška so odklonile, da bi sodelovalo na kakršnih koli posvetovanjih, pripravah ali razgovorih o z«Pfll' neevropski carinski uniji, ki bi jo M teli ustvariti po željah Amerike.
»ročilili iz Ameriko so v ZDA ili 20 milijonov bušljev ,*pg 37 1) krompirja, 60 milijon pu porabili za živinsko k1®*” jo izjavit ameriški kmetijski m_ \nrlnr*nn. Vrnilo V tem
Našim padlim partizanom časten spomenik
Veličine partizanskih žrtev ne moremo pravilno doumeti, če se ne vživimo v vso preteklost slovenskega ljudstva na Koroškem, predvsem od 1920. leta dalje, ko je nemški imperializem smatral, da je Slovenska Koroška samo prvi grižljaj na njegovem nadaljnjem osvajanju.
Da bi nemškim šovinistom bila pot k novim osvajanjem odprta, so morali predvsem Popolnoma odstraniti vse zapreke na tej Poti. Največja zapreka jim je seveda bilo slovensko koroško ljudstvo samo, ki se na svoji ^mlji ni dalo zlepa izkoreniniti. Žilavo se je branilo in upiralo, krčevito je branilo svoje narodnostne pravice, svoj jezik •n svoje šege. Ko pa Je nacizem postavil slovensko ljudstvo izven zakona, mu hotel nbiti dušo in ga iztrebiti, je bilo to ljudstvo prisiljeno boriti se z vsemi sredstvi za svoj obstoj.
Nacifašizem je tedaj napolnil svoje ječe z najboljšimi sinovi našega ljudstva. Ustanovil je poseben urad za utrjevanje nemštva, ki je imel nalogo s silo iztrebiti vse, kar preprečuje uresničitev zavojevalnih ciljev Hitlerjevega carstva. Vsem nam je dobro znana naša trnova pot trpljenja: z izrednimi zakoni so uničili zadnjo sled slovenskega političnega življenja, razbili zadnje slovenske gospodarske in prosvetne organizacije, nasilno preselili in pregnali z domov na stotine slovenskih družin, zabrisali slovenska imena in prepovedali slovensko besedo. Z vsemi temi nasilji so obsodili slovenski narod na smrt in mislili, da so za vedno iztrebili slovenski živelj, da so za vedno ubili pravico, demokracijo, napredno človeštvo.
Ali motili so se! Vstali so partizanski junaki v imenu pravice proti nasilju in proti brezpravnosti. Njihov upor je bil glasen krik teptanega slovenskega ljudstva, da ga čuje ves svet in spozna, kaj mu pripravlja nemški imperializem. V najstrašnejših dneh so bili partizani vsemu narodu pred °čmi kot simbol in mu vlivali moči in du-ba, da se je v končnem obračunu združen In enoten uprl zatiralcem in Imperialistom. Borba partizanskih junakov je bila resnična narodno osvobodilna borba, borba proti krivici in zatiranju, borba za svobodo.
Kot prava luč so ti junaki svetili našemu ljudstvu skozi najstrašnejše trpljenje, ga vodili skozi vse krvave borbe in ga privedli do zmage. Spoznali so moč nacifašizma in razumeli, da bo treba postaviti, če hočejo uspeti, vso pripravljenost na žrtve, na najskrajnejše žrtvovanje lastnega žlvlje-nja. V spoznanju, da zločinski iašizem za
partizanskem grobu v St. Rupertu pri Velikovcu! Kakor je skupni grob številnih žrtev glasna obsodba strašnega nacističnega nasilja, naj bo spomenik v čast padlim partizanom zmagoslavno znamenje junaškega odpora proti krivici in hkrati opomin vsem oblastnikom, da napredek in mir v svetu odvisi od pravilne rešitve vseh narodnih,
Marijan Matijevič:
Spomenik v čast partizanom, padlim v borbi proti fašizmu za svobodo Koroške
nobeno ceno ne sme zmpgati, so v junaški borbi padli s kriki na ustih za demokratsko svobodo antifašističnega ljudstva, za narodno svobodo in enakopravnost Slovencev, s krikom „Smrt fašizmu — svobodo narodu". In zmagali so! Na naši zemlji so partizani skopali grob fašizmu. Zato bo njihova žrtev ostala za vsa stoletja simbol in ponos vsega slovenskega naroda, vsega demokratičnega sveta, ki si želi mir, svobodo in napredek.
Ves ta ponos in vso hvaležnost našega ljudstva naj jasno Izpričuje dostojen spomenik, ki ga bomo postavili na skupnem
gospodarskih in socialnih vprašanj, ne pa od zatiranja malih narodov in izkoriščanja delovnega ljudstva.
Kakor smo v borbi podpirali te junake, postali njihovi soborci in ustvarjali enotnost vsega ljudstva v borbi proti fašizmu za lepšo in svobodnejšo bodočnost, tako pokažimo tudi s prispevki za ta spomenik svojo hvaležnost in solidarnost z njihovimi cilji! Vso Slovensko Koroško je zajela partizanska borba, vse slovensko ljudstvo je sodelovalo v borbi proti fašizmu, vsa Slovenska Koroška bo tudi darovala za spomenik svojim padlim partizanskim junakom!
Koroški pionirji pri maršalu Titu
V prostornem parku bivše zadvorske graščine se razlega živahen otroški vriše, pogledam skozi zeleno ograjo grmovja vidim dečka, ki se je spravil na jablano. »Hej, dečko,'« mu pravim, »pridi bliže, da ti podarim jabolko!« Presenečen se ozre proti meni, ker sem ga zasačila pri prepovedanem poslu. Ali jabolko ima zapeljivo moč in že sva skupaj: »Od kod pa si?« ga vprašam. »Korošec sem in Maksel mi je ime. Tamle Pod jablanami pa se igrajo moji tovariši in tovarišice.« »Čakaj, Maksel, z va-Bh se pa moram pogovoriti, ali lahko stopim v park?« »0 ja, to pa koj lahko ®toriš,« in Maksel začne glodati rdeče jabolko.
Ko stopim v park, mi priteče Maksel Naproti. Deklice pod jablanami se uče Plesati kolo, majhen deček se guga na gugalnici, ostali dečki pa se love. »Kar ^niuzniva se, ti bom nekaj pokazal!« stopam za Makselnom, čeprav bi si raj-
bomo vse po vrsti s seboj jemali? Antifašiste pa imamo radi, ker se z nami tepejo proti fašistom. Kolikokrat sva že z Siegfriedom katerega nabunkala, ojejk
Dospemo do potočka, ki teče v grapi pod košato senco visokih iglastih dreves in se vije skozi park. Šele zdaj zagledam skupino dečkov, ki grade vzdolž vode nekakšne jezove. »Zakaj pa to delate?« jih vprašam. »Fantje, nič se ne bojte, tale nas ne bo zatožila. Ti bom pa jaz povedal: ribe lovimo. Kuharica nam jih pa speče.«
Sedem na obalo. Maksel pa mi pokaže Matevžka, Siegfrieda in Franceja. »Kako dolgo ste pa že pri nas?« jih vprašam. Maksel, ki ne pusti nobenega do besede, mi reče: »18. avgusta smo prišli na povabilo vaših žensk. To smo bili veseli! Ko smo se na meji-peljali skozi tunel, smo kar vriskali. Vso pot smo peli partizanske pesmi. Kako bodo naši ateji
v, 1» ***** MJ cb iUUIVCUlUU*«}	w	Ul *Uj	*	—*■      
61 ogledala otroke. »Koliko pa vas je veseli, ko jim bomo prinesli cigarete, 6kupaj?« ga vprašam. »O, veliko, nikoli’ vsak izmed nas ima že malo zalogo. Si-?6 nisem spravil šteti, vendar pa vem, cer Pa vse, kar dobimo, štedimo, da bo-Jtoliko nas je. Zapomnil sem si, kajti mo nesli domov bratom in sestram, tovarišica vsakemu, ki nas obišče, pove, u® nas je 68 skupaj. Zbrali smo se iz Vse Koroške, it beljaškega, boroveljske-gu> celovškega in pliberškega okraja.«
"Kako pa, da vse tako natančno veš?«
®e začudim. »Kaj pa misliš, saj hodim ^ondar v šolo, v tretji razred. V spriče-sem imel same odlične. Pa še pio-~}lr sem po vrhu.« »Ampak pionirji prav Za Prav ne bi smeli klatiti jabolk,« ga Pomnim. Nekoliko v zadregi me pogle-»Zakaj si me pa gledala, rajtal sem, ja sem koj sam. Ampak veš, saj ne po-•,e,U vseh sam. Matevžku in Siegfriedu zmeraj kakšno.« »Kakšnemu Sieg-riedu?« ga vprašam. »I no, našemu. 21 aeČkov med nami je Avstrijcev in ne Mo slovensko govoriti.« »0, kaj imate ’,CK Avstrijce s seboj?« se začudim.
‘Antifašiste seveda, kaj pa misliš, da
pogovarjali, da moramo za vsako ceno videti Tita, če smo že prišli v Jugoslavijo. Kaj bi s cukri, piškoti, k Titu hočemo smo govorili. Matevž je začel poizvedovati, kje je zdajle maršal Tito. Rekli so mu, ne daleč od tu. Z iskrečimi očmi nam je zaupal skrivnost in vsi skupaj smo začeli naganjati tovarišici, ki sta nas pripeljali, da hočemo k Titu. Ne vem, kako je že bilo, nemara sta mu pisali pismo. Čakali smo z nestrpnostjo odgovora in se vsak dan pogovarjali, kaj bomo Titu sporočili. In potem smo se nekega sončnega dne napotili kar peš. Ko pa smo dospeli tja, so nam rekli, da se je ravnokar pripeljal neki mi-’ nister, s katerim se bo moral maršal Tito pogovarjati. Jaz in Matevž sva bila silno jezna in nejevoljna na ministra. Siegfried pa se je postavil pod okno in začel klicati: »Tito, Tito!« Vsi smo v eni sapi prileteli in mu pomagali. »Tito, Tito,« smo klicali. Potem pa nam je prišel nekdo povedat, da nas bo Tito sprejel ob peti uri, ko bo imel čas. Jaz sem bil že ves hripav, a ko sem slišal, da
bom še danes videl maršala Tita, sem spet od samega navdušenja začel klicati »Tito, Tito!« Potem so na? naložili na avtomobile in odpeljali domov. Ob pol petih so spet prišli po nas. Vodili so nas v veliko sobo. Vsi smo utihnili. Meni je razbijalo srce, kakor bi mi hotelo skočiti iz prsi. Fant, zdaj gre pa zares, sem si mislil.
Tedaj pa se odpro vrata. Čez prag vstopi maršal Tito z velikim psom in sc nam prijazno smehlja. Kakor moj atej, tako prijazno gleda, vse mu bom pove« dal, kako je na Koroškem, sem si mi-slil. Da bi se mi vsaj ne zataknilo kje.
Tedaj pa je Cilka stopila predenj in ga v imenu vseh nas pozdravila. Tito je dal vsakemu posebej roko in se začel z nami pogovarjati. Najprej se je ojunačil Franci in povabil Tita na Koroško, kjer ga že vsi Korošci težko pričakujemo. Tito se je nasmehnil in nam odgovoril, da je pri nas še preveč reakcije. Potem nas je vprašal, kako nam je všeč v Preddvoru. »O ja, všeč nam je,« smo odgovorili. Tevžej pa je rekel, da bi bilo še lepše, če bi šel on z nami nazaj. Tedaj pa sem dobil še jaz korajžo in sem rekel: Povedati moram, da nas na Koroškem kar naprej dražijo. Ampak mi se ne damo!« Pogladil me je po licih in me vprašal, kaj želim. »Žogo, da jo bomo brcali,« sem odgovoril. »Pa na Bled bi se radi peljali,« je dodal Franci. »Kdo vas je pa naučil tako lepo slovensko govoriti?« je dalje vprašal. »Naši ateji pa mame,« smo odgovorili, »ki so vsi antifašisti.« »Siegfried je tudi antifašist,« sem dejal. Maršal Tito je začel spraševati Siegfrieda po nemško in nam na kraju dejal, da se moramo Korošci povezati z avstrijsko antifašistično mladino in se ljubiti med seboj. Potem nas je peljal v sobo, kjer je bilo na pogr-t njenih mizah polno slastnih jedi in slaščic. Kakor so tudi bile zapeljive, smo vsi kar rajši gledali Tita. Pazljivo smo poslušali, kar nam je govoril. In potem smo se poslovili.
Že drugega dne smo si ogledali Bled in se vozili po jezeru. Ko smo se pa zvečer vrnili, so nas čakala bogata darila, ki nam jih je poslal maršal Tito. Takoj smo zagledali dvoje žog in se ju nepopisno razveselili. Vsi smo strmeli v polne košare grozdja, škatle keksov, čokolade, bonbone, zaklanega teleta in poleg vsega tega je stalo še 150 slovenskih knjig. To bomo doma brali! Na tovariša Tita pa ne bo nihče med nami nikoli pozabil.«
»Kaj pa v Ljubljani, niste nič bili?« vprašam Makselna. »O ja, seveda smo bili. Med drugim so nas tudi v kino peljali. Ali so Rusi tepli fašiste!
Kmalu bomo šli nazaj. Pravijo, da 20. septembra. Meni in vsem nam je kar hudo. Če ne bi imel tam ateja in mame, bi kar tu ostal. Siegfried tudi tako pravi.« »Nič ne bodi žalosten, Maksel, prihodnje leto prideš zopet.« »O, to pa, čisto zagvišno. Pa tudi ateju in stricu bom pomagal, da se bosta še bolj borila proti fašistom, ker enkrat moramo zmagati.«
Sonce je veselo sijalo in Maksel se je pridružil dečkom, ki so gradili jezove. Ozrla sem se proti hribom, onstran katerih leži Koroška, naša zibelka in mislila na besede malega Makselna.
Jožica Kink

»Kaj pa ste delali na Jesenicah?« spomnim Makselna. »Fi-i,« zažvižga, »da ti veš, kako so nas ženske pogostile. Vsega dobrega je bilo toliko skupaj, da smo kar jedli in jedli. Kaj pa misliš, ne pomnim, da bi se pri nas kdaj tako dobro kuhalo. Bonbone smo vso pot in še ves teden lizali, ki so nam jih dale ženske. V Kranju so nas prav tako sprejeli. Mi smo se koj smejali, tako smo bili dobre volje. Potem pa smo z avtobusom prispeli v Preddvor. Precej smo se udomačili in zdaj smo tukaj že tri tedne. Jemo pa tako dobro, da smo se že vsi zredili.
Ampak glavnega ti pa še nisem povedal. To boš zijala. Le pripravi se. Bili smo na Brdu pri maršalu Titu.
Z Matevžkom in Siegfriedom smo se
Priborili si bomo slovenske šole
Desetletja so po šolah na Koroškem germanizirali slovensko mladino in jo odtujevali slovenskemu narodu. Pritožbe in prošnje za slovenske šole so bile vsakokrat odklonjene; izgovarjali so se na utrakvistične šole, ki pa so bile v resnici prave ponemčevalnice otrok.
Tudi po drugi svetovni vojni, v »demokratični« Avstriji, se nadaljuje germanizacija. Na dvojezičnih šolah poučujejo vojni zločinci in fašistični emigranti. To priložnost izrabljajo za to, da blatijo novo Jugoslavijo in odvračajo slovensko mladino od borbe za osvoboditev slovenskega naroda na Koroškem. Kako naj se v takšnih šolah vzgajajo narodno zavedni in predani Slovenci?
Na ponovno zahtevo koroških Sloven-
cev je Slovenska prosvetna zveza vložila na ministrstvo za šolstvo zahtevo po slovenski gimnaziji, slovenskem učiteljišču in slovenskih šolah. V tej zahtevi na-, vaja, da bo dala potrebno število učL teljev na razpolago Slovenska prosvetna zveza sama, tako da se oblasti ne morejo več izgovarjati, češ da nimajo potrebnih učnih moči. Na to je ministrstvo odgovorilo, da potrebuje še mnenje koroškega deželnega šolskega sveta, preden prične o tem razpravljati.
Zdaj samo pričakujemo, kako bo odločil koroški šolski svet; ali bo ugodil pravični zahtevi koroških Slovencev ali pa bo nadaljeval staro nacistično pot. Mi ugotavljamo: za svoje pravice se bomo borili naprej, čeprav nam nasprotujejo!
/
Naši volivci so zborovali
V nedeljo 3. septembra 1947 so bila zborovanja v Selah in Globasnici, kjer so razpravljali o vprašanjih in potrebah občine. Strnjeni v borbi za pravice delovnega ljudstva so si zastavili nove naloge za nadaljnje delo.
Na zborovanju v Selah je govoril deželni poslanec tov. Kacijanka iz Celovca. Med drugim je nakazal zavoženo politiko sedanje avstrijske vlade, ki je nujno morala privesti v bedo in zaostalost. Tovariš Kacijanka je dejal: »Samo z odločno borbo vseh naprednih, od kapitalističnih mogotcev izkoriščanih delovnih množic, bo mogoče tudi pri nas postaviti gospodarstvo na nove temelje, kakor so to že z velikim uspehom izvedle sosedne napredne države. To pa nikakor ni pot, ki bi jo iskali avstrijski reakcionarni krogi. V svoji hlapčevski uslužnosti zapadu in svojim kapitalistom pa so kljub Marshallovemu planu in vsem drugim podobnim »pomočim« zašli v krizo, iz katere ne najdejo poti nazaj. Avstrijo privesti na pot napredka, se pa pravi, otresti se dolarskih kreditov in odstraniti vse izkoriščevalce in naciste.«
Zastopnik POOF-a je odgovoril na nervozni napad koroške reakcije. Dejal je med drugim, da je izjava, ki jo je v zadnjih dneh prineslo koroško reakcionarno časopisje o položaju in »svoboščinah«: koroških Slovencev, isto potvarjanje dejstev, stara praksa avstrijskih politikov, kadar spregovore o Slovencih na Koroškem.
Ob primera Slovenske prosvetne zveze, ki po zaslugi »demokracije« celovških oblasti uraduje še vedno pod milim nebom, s slikanjem resničnega položaja slovenskih izseljencev, Zadružne zveze in našega ljudstva v celoti je pokazal, kakšna je koroška svoboda in enakopravnost za Slovence. Ožigosal je zadržanje varnostnega ravnatelja za Koroško, ker je ob obletnici izselitve nastopil proti žrtvam fašizma in ker je protizakonito razpustil Zvezo slovenskih izseljencev. Tudi Zveza mladine za Slovensko Koroško, Zveza koroških partizanov, Antifašistična fronta žena in druge demokratične organizacije so mu bile
v napotje in jih je proglasil za ilegalne. Prepovedani so bili govori in izražanje ljudske volje, v zapore so romali protifašistični borci in. mladinci, ki so nosili slovensko zastavo in nabijali slovenske napise in kažipote.
To je le nekaj pripomb in ugotovitev v pojasnilo domači in tuji reakciji. In vse to ravnanje imenujejo celovški gospodje »enakopravnost in svobodo:: za nas koroške Slovence. Naše borbe za pravice pa ne bodo zaustavili »demokrati« podobnega kova, ne kričanje nazadnjaškega tiska. Svet danes po zaslugi naše borbe in naših zvestih zaveznikov ve, da so na Koroškem tudi danes na vladi one sile, ki so stoletja izkoriščale in tlačile koroške Slovence. Svet tudi ve, da je naša neizprosna borba — borba za boljšo bodočnost ne samo našega ljudstva, ampak tudi za mir med sosedi in za bratstvo med narodi, ki ga imperialisti s svojimi hlapci skušajo onemogočiti. ML vemo, da bo naša borba končno dovedla do zmage in svobode.
Na zborovanju v Globasnici je govoril deželni svetnik Čofenik in zastopnik POOF-a. Župan je v svojem poročilu nakazal dolžnosti in pravice občanov, predpisane po oblasteh. Zbrani volivci so se izrekli proti pretiranim predpisom o oddaji žita in dragih pridelkov in proti neznatnim nakazilom za obleko in za obutev.
Tovariš Čofenik je zavzel tudi stališče do člankov, ki so jih prinesli koroški reakcionarni listi o »pravicah koroških Slovencev«. Ob koncu je poudaril, da bo prišel čas, ko bosta koroški Slovenec in avstrijski antifašist med seboj tesno povezana pognala vse tuje fašistične elemente tja, kamor spadajo, ko bosta obračunala z domačimi nacisti.
Na obeh zborovanjih je ljudstvo razkrinkalo lažno propagando in odločno obračunalo z nedemokratičnim ravnanjem avstrijskih oblasti nasproti Slovencem. Združilo se je še bolj tesno v enotno fronto proti izkoriščanju in zatiranju. Borilo se bo za osvoboditev slovenskega naroda in za pravice delovnega ljudstva in ne bo klonilo prej, dokler ne bo zmagalo.



Konferenca prosvetašev okraja Velikovec
V sredo 3. septembra so se zbrali pro-svetaši okraja Velikovec v Narodni šoli v Št. Rupertu pri Velikovcu, da si napravijo program prosvetnega dela za jesensko dobo. Na konferenco so prišli zastopniki vseh društev v okraju.
Tajnik SPZ, tov. dr. Mirt Zwitter, je postavil naloge SPZ in slovenskih prosvetnih društev v bližnji bodočnosti. Zastopniki posameznih društev so se obvezali, da bodo naloge vestno in brezpogojno izpolnili.
Ko je tov. Zvvitter govoril o celotnem položaju našega prosvetnega dela, je dejal:
Prosveta ne more živeti brez povezave z ostalim narodom in tako se mi no smemo in ne moremo ločiti od svoje narodne organizacije Osvobodilne fronte, ampak moramo gojiti najtesnejše sodelovanje. S svojim delom moramo preiti v širino ter odklanjati vsako zoževanje.
Hočejo nam prepovedati igre s »politično vsebino«. Hočejo uvesti cenzuro iger, čeprav ni nikjer nobenega zakona, na podlagi katerega bi jo lahko uvedli. Mi to odločno odklanjamo. Izdan je bil odlok varnostne direkcije in okrajnih glavarstev, ki prepoveduje »politične govore« in predlaganje in čitanje resolucij na kulturnih prireditvah. Mi vse to odklanjamo, ker je to kršitev najosnovnejših demokratičnih pravic.
Nikakor ne smemo popuščati v prosvetnem dedu in se nikakor ne pustiti vplivati od oblasti z raznimi protizakonitimi odloki, ampak odločno moramo v borbo za svoje pravice. Vsi dopisi, ki jih pošiljamo oblastem (prijave itd.), naj
katero skušajo premotiti svetovno javnost.
Naše ljudstvo pa je že kar ob pričetku spoznalo namene teh : ovc v volčjih kožuhih ::. Danes se ne pusti več premotiti, tudi ne z grožnjami o novi selitvi, o odvzemu plače in podpor, kakor tudi ne z lepimi obljubami. Preveč je doživelo zadnja leta nacističnega divjanja, da bi se še kdaj pustilo zapeljati od domačih in tujih fašističnih elementov. Slovensko ljudstvo se je tesno povezalo v svoji narodni .organizaciji, Osvobodilni fronti, s katero se bori za pravice slovenskega naroda na Koroškem.
Ker BHS-ovci s svojimi grožnjami in obljubami ne uspejo več, hočejo na drug način poskušati. Pri nas so 30. avgusta priredili veselico. Pričakovali so, da se bo dvorana napolnila in da bodo s tem lahko pokazali, kakšno zaupanje imajo pri ljudeh. Malo pred začetkom veselice so nosili glave še visoko, mislili so, da pridejo ljudje pač bolj pozno. Ljudi pa le ni hotelo, biti, glave so se jim od minute do minute bolj povešale in obrazi so postajali daljši. Kakšno je bilo njihovo razočaranje, ko se je veselica pričela in je bilo v dvorani nekaj okrog 150 ljudi, ki so jih s težavo pripeljali iz Ledenic, Rožeka in drugih oddaljenih krajev. Kar je bilo domačih, so bili v veliki večini registrirani nacisti, ki to pot niso nosili kljukastih križcev, ampak veliki koroški grb. So pač »domovini zvesti sinovi«, ki so svojo domovino svoj čas prodali Hitlerju.
Mislimo, da bo ta poraz nemškim šo>-vinistom in nacistom v svarilo, da s svojimi frazami ne uspejo več pri nas na Slovenskem Koroškem.
Minuli so časi, ko so nam Slovencem zapovedovali različni šovinisti in narodni izdajalci. Med fašističnim terorjem smo našli pot, po kateri gremo in se borimo za svojo popolno osvoboditev.
bodo pisani izključno v slovenskem jeziku. Tako bomo jasno povedali avstrijskim oblastem, da smo Slovenci in da to tudi ostanemo.
Vsako društvo naj si oskrbi lokal, koder bo društvena knjižnica, kjer bodo seje in posvetovanja društev. Lokal mera biti primeren v prosvetne namene. Na društvenih lokalih se bodo uvedli napisi. Društva se bodo najtesneje povezala med seboj, posebno s prosvetno centralo.
Pod geslom »Vsak koroški Slovenec bodi član Slovenskega prosvetnega društva« bomo zbirali nove člane.
S pestrimi kulturnimi prireditvami bodo prosvetna društva nudila prebivalstvu zabavo in možnost za učenje. Posebno mladina bo nastopala z lepimi slovenskimi igrami in petjem. S kulturno-prosvetnim delom bomo vzgajali med ljudstvom slovensko narodno in socialno zavest.
ŠT. JAKOB V ROŽU
Na vse načine poskušajo »domovini zvesti Korošci« pridobivati ljudi za svojo organizacijo, ki ni nič dragega kakor zloglasni »Heimatbund« pod drugim imenom. Podpise po vaseh zbirajo skoraj izključno sami stari in dobro znuni nacisti, ki so v nacistični dobi pomagali pri izseljevanju slovenskega protifašističnega ljudstv». Mnogo žrtev koncentracijskih taborišč imajo na sebi in danes hočejo pridobiti svoje nekdanje žrtve za svojo Šovinistično organizacijo, s
/
ŽELUCE
Velik je svet in koliko lepih krajev lahko občuduje oko. \cndar je najlepši in najljubši k raj za človeka kotiček zemlje, kjer lahko reče: Tukaj sem doma. Šaj pravi star pregovor: »Ljubo doma, kdor ga ima!«
Tako je tudi z nami v Želučah. Malo smo poznani širom našo slovenske zemlje ip zaradi tega hočemo bralcem našega »Vestnika« malo povedati, kje je naša vas. Želuče ležijo ob Dravi in spadajo v občino Zgornja vesca. Obdajajo nas slpvenski kraj Bilčovs in Loga ves. Tudi pri nas smo Slovenci v večini, samo nekaj tujcev se je priselilo, ki bi zdaj seveda radi zapovedovali. Nas pa so zadnja leta predobro naučila, da moramo biti složni in tesno povezani, ker samo tako se lahko upremo tujemu nasilju. Zavedamo se, da smo kot Slovenci del slovanskih narodov, ki so ravno v zadnji vojni doprinesli največji delež k zmagi nad fašizmom. Desetletja so nas skušali ponemčevati, naši slovenski mladini niso dovolili slovenskih šol, a mi smo ostali zvesti našemu narodu. Zaradi tega smo bili nacistom trn v peti in pričeli so nas izseljevati. To pa še ni zadostovalo, mnoge so odvedli v zapore,^kjer so jih mučili in ubijali SS-ovski zločinci. Vse to nas*je še bolj utrdilo in vztrajali bomo v borbi, dokler ne dosežemo popolno svobode v naši domovini.
Svoja po(ja, travnike in gozdove imamo lepo razdeljene, tako da pri nas ni veleposestnikov, ki bi izkoriščali manjše posestnike. To zemljo obdelujemo vsi z enako ljubeznijo, ker vemo, da je to stara slovenska zemlja, na kateri so živeli naši predniki. Pridno delamo leto za letom, saj na tej nas! zemlji moramo pridelati, kar je potrebno za življenje. Letošnja žetev sicer ni bila bogata, toliko pa vendar bo, da se bo dalo skromno živeti. Skromnost, zadovoljnost in narodna zavest nas združujejo, da smo skoraj vsi enakih misli in z istim zanimanjem gledamo na dogodke v svetu, posebno pa v naši ožji domovini. Ni nam za to, da bi svet spet zapadel kapitalističnemu iz-
Vsem članom druge Koroške mladinske brigade »Matije Verdnika - Tomaža"
Da ne bomo zamudili preveč časa za zadnje priprave, ko dobimo potne liste za odhod na Mladinsko progo, sporočamo vsem članom brigade, da je treba pripraviti za odhod naslednje stvari:
Vse osebne dokumente, ki' so za vsakega neobhodno potrebni.
• 1 obleko;
1	delovno obleko; »
1 garnituro športne obleke (telovadne hlače, kopalke itd.);
1 par močnih čevljev (po možnosti gojzerice);
1	par lahkih čevljev;
2	odeji (koce);
4 pare nogavic;
1	pulover;
2	garnituri perila;
Toaletne potrebščine (milo, brisačo, brivske potrebščine, zobno ščetko, glavnik itd.);
Jedilni pribor;
1 jedilno posodo;
1 zvezek in svinčnik;
Suhe hrane za dva dni;
Nahrbtnik (ne kovčeg).
Udeležba je obvezna za vse, ki so se javili in ki bomo zanje dobili potne liste. Nihče ne sme’ostati doma, če mu tudi ena ali draga navedena stvar manjka.
O točnem datumu odlioda in o kraju zbirališča bo vsak pravočasno obveščen.
koriščenju, želimo si in se borimo za zmago prave demokracije in enakopravnosti, ki bo dala pravico do boljšega življenja tudi malemu človeku, kmetu in delavcu.
»Slovenski vestnik« tudi k nam prihaja v lepem številu in ga z velikim zanimanjem čitamo, saj se tudi on bori za boljšo bodočnost koroških Slovencev. Samo majhno je število tistih, ki še niso spoznali, da je pbt, ki smo jo šli v narodnoosvobodilni borbi, edino prava. To pol bomo nadaljevali in se borili za naš veliki cilj: združitev z brati v svobodni domovini.	,
IIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlilllllllllllllllllillllllllllllllllll
KMEČKA ZVEZA objavlja:
Mladinec, ki ima veselje do sadjarstva in čebelarstva in ki misli pozneje obiskovati kmetijsko šolo, dobi službo, kjer se bo praktično izučil v sadjarstvu in čebelarstvu.	^
Drvar ali tesar lahko dobi stanovanjc z 0,5 ha zemljišča v najem v okolici Kot* mare vasi.
Ponovno opozarjamo, da so vsi krnel* je, ki so bili izseljeni, bili sami ali njih družinski člani v gestapovskih ječah ah koncentracijskih taboriščih in v partizanih, kakor tudi vdove teh oproščen) prispevka za obnovo (Wiederaut,< baubeitrag zum Wiederaufbau kriegs** beschttdigter landvvirtschaftlicher Betric-1 be). Zato naj ne vplačujejo tega davka za leto 1946 in prvo polovico 1947.
V dvomljivih primerih naj se obrnejc na sekretariat Kmečke zveze v Celovcu, hotel »Črni orel« 1-7 (8. Maistrasse).
OBJAVA
Zveze bivših partizanov Slov. Koroško*
V torek, dne 23. septembra 1947 ob 9. uri bo pri Rothu v Celovcu ustanovni občni zbor Vsi bivši partizani naj se ga gotove udeležijo.	Pripravljalni odbor.
Hranilnica in posojilnica v Kotmari vasj naznanja, da je po petih letih P1 kinitve spet začela poslovati v prosto* posojilnice. Uradne uro so vsako ned * ljo in praznik od 10. do 12. ure dopoldne*
Načelstvo.
PRISPEVAJTE [ZA TISKOVNI SKLlAD
Mi smo sposobni, da živimo
Govor maršala
2. septembra so v Ljubljani, v največji tovarni strojev v Jugoslaviji, ki je dobila ime '»Titovi zavodi — Litostroj«,' prižgali prvo peč. Prvemu topljenju železa je prisostvoval tudi predsednik vlade FLRJ maršal Jugoslavije Tito. Ob tej priložnosti je maršal Tito govoril zbranim delavcem o važnosti jugoslovanske petletke, a nalogah delavcev za izpolnitev petletnega načrta, o poskusih notranje in tujezemske reakcije, ki na vse načine poskuša, da Jugoslavija ne bi izpolnila prve petletke. Maršal Tito je med drugim dejal:
»Danes gradimd in izgradili bomo veliko tovarn. Vendar so še ljudje, ne samo iz naše države, ampak tudi iz inozemstva, ki nas sprašujejo: »Zakaj naj bi se Jugoslavija industrializirala, ko je ^ra vendar agrarna dežela, poljedelska dežela?« So ljudje, ki nas sprašujejo: »Kaj vam bodo tovarne, ko vam vendar lahko mi dobavljamo vse, kar potrebujete, morda celo bolje izdelano,' kakor boste sami izdelovali.« Zraven pa pravijo še takole: »Dajte nam to, kar imate, dajte nam surovine, mi vam bomo dali izdelano blago.« Mi jim pa odgovarjamo: •Ne! Dovolj je bilo. Dvajset in še več let je do vojne obstojala Jugoslavija. Dvajset let so izkoriščali našo domovino ne samo domači, ampak tudi tujj imperialisti. Dvajset let so vlekli jz naše dežele smetano in maslo, mislim v prenesenem smislu, vlekli so vse to, kar je bilo naj-, boljše. Mi smo pa ostali brez cest, brez zadostnega števila železnic, brez vsega tega, kar je potrebno kulturnemu narodu, ostali smo revni in zaostali. Zaradi tega smo takrat, ko smo se borili na fronti, dejali, da bomo ustvarili novo Jugoslavijo, da ne bomo samo ustvarili ljudsko oblast, ampak da bomo Jugoslavijo dvignili tudi na raven tehnično visoko razvite države. Zakaj naj bi pošiljali naše rude, na katerih je naša država tako bogata, zakaj naj bi jih ceneno prodajali inozemstvu, od tam pa pre-
T i t a v L j u b 1 j i
ti rano drago kupovali gotove izdelke? In ne samo to. Če mi nimamo lega, kar potrebujemo, če naš kmet nima strojev, naš delavec orodja, če z eno besedo nimamo tega, kar potrebuje kulturna država, tedaj vsi ti različni dobavitelji, kapitalisti in imperialisti, delajo vse mogoče težave in dajejo pogoje, pou katerimi so pripravljeni prodajali. To niso samo težki pogoji glede plačevanja, ampak zahtevajo tudi razne politične koncesije. Zaradi tega zaostala država, kakršna je bila stara Jugoslavija, ne mere biti in ni neodvisna. Takšna država je polkolonialna, ker njej daje pogoje vsak, od katerega je odvisna. In ravno zaradi tega, ker vidijo, da bomo izgradili to, kar najbolj nujno potrebujemo, ravno zaradi tega se hudujejo, nas klevetajo, zaradi tega pripovedujejo, da smo mi najbolj nemirna država, da želimo vojno itd. Toda, ali država, ki se je z vsemi silami vrgla na delo, ki gradi te divne
Tovarišica Elica Waldhauser, ki je že lani pri gradnji mladinske proge Brčko-Banoviči dobila časten naziv udarnice in ki je tudi letos na progi Šamac—Sarajevo kandidatkinja za udarnico, nam je poslala naslednje pismo, da ga objavimo v našem listu:
»Vsakdo od nas, ki se je javil na progo Šamac—Sarajevo, se je zavedal, da bo s svojim delom skušal čim več doprinesti k izgradnji nove Titove Jugoslavije, naše matične države. Vedel je, da bo s tem pomagal pri izpolnitvi petletnega načrta, ki je za Jugoslavijo največjega pomena. Na mladinsko progo smo šli, da vsemu svetu pokažemo svojo povezanost z 'jugoslovansko mladino, z bratskimi narodi Jugoslavije, katerih del smo tudi mi koroški Slovenci. Z delom
tovarne, ki gradi svoje ceste, promet, svojo državo, svoje kulturne ustanove itd., ali ta država lahko misli sedaj ali kdaj koli na vojno? Ne! Mi hočemo samo mir. Mi no potrebujemo ničesar drugega kakor mir, da bi lahko mirno gradili vse, kar smo si postavili za nalogo, a tisti, ki nas tako klevetajo — samo tisti bi hoteli vojno.
Mi se ne bojimo nobenih groženj. To smo dokazali že takrat, ko smo bili v veliko težjem položaju. Tisti, ki nam grozijo-, delajo to zaradi tega, da bi vnesli nemir v naše vrste, da bi v našem ljudstvu ustvarili prepričanje nekakšne nestabilnosti, nekakšne začasnosti. Vse to je sovražna propaganda, ki nas hoče zavirati-pri našem težkem delu. Mi pa se te propagande ne bojimo. Mi se ne bojimo tudi težjih stvari, ker smo v tej vojni pokazalil da smo narodi iz jekla, narodi, ki so sposobni, da branijo svojo svobodo in ki so sposobni, da živijo. ?vli smo sposobni, da živimo-, sposobni smo, da izpolnimo naše zamisli, v stanu smo, da sami sebi pomagamo. Naj razni reakcionarji in fašisti govorijo kolikor hočejo o atomski bombi ali o čemer koli drugem, mi mislimo samo na našo delo! :
na progi hočemo manifestirati za združitev z ostalim slovenskim narodom, s katerim smo se borili proti fašizmu in za svobodo. Na progo pa smo šli tudi z namenom, da bi se naučili svojega materinskega jezika, za kar nismo imeli priložnosti v šolah na Koroškem. Sedaj se učimo dan za dnem, da se bomo res polni novih pridobitev vrnili nazaj na Koroško, kjer se že desetletja borimo za svojo osvoboditev. Vsak posameznik v naši brigadi hoče na progi čim več pridobiti, da bo lahko še bolje izpolnil svojo dolžnost v borbi proti ponemčevanju in zasužnjevanju našega naroda.
Že lani scin sodelovala pri gradnji mladinske proge Brčko—Banoviči. Tudi letos nisem hotela zaostati in sem se znova javila na progo. Vsem mladincem
v....... —......... 1 1	......... .."
Naša mladina dokazuje povezanost z novo Jugoslavijo
in mladinkam polagam na srce, naj izrabijo priložnost in se javijo na progo Šamac—Sarajevo. V skupnem delu bomo kovali bratstvo in enotnost med demokratično mladino vsega sveta, ki se bori za osvoboditev podjarmljenih in zasužnjenih narodov.
S tem, da si je naša mladinska brigada priborila časten naslov »udarna , je pokazala mladini Jugoslavije svojo odločno voljo-, da hoče sodelovati pri obnovi in izgradnji domovine. Na najlepši način pa je pokazala tudi vsemu svetli, da so koroški Slovenci del slovenskega naroda in da hočejo biti priključeni k FLR Jugoslaviji.
Smrt fašizmu — svobodo narodu!
Elica Waldhauser, brigadirka.«
V Bosni in Hercegovini so obnovili že 85.332 hiš. Med vojno je bilo na področju te ljudske republike požganih, odnosno razdejanih 109.991 kmečkih hiš. V 7 Okrajih je bilo porušenih nad polovico podeželskih poslopij. Najbolj je bil prizadet banjaluški okraj, kjer je bilo razdejanih 25.287 hiš. Že do 1. januarja lani jo bilo obnovljenih 27.476 podeželskih hiš. Vrednost teh del znaša 350 milijonov dinarjev. Za obnovo lani jo republiška vlada investirala 140 milijonov, zvezna vlada pa 40 milijonov dinarjev. Lani so zgradili 32.000 novih podeželskih hiš.
Zvezna vlada FLRJ je izdala ukrepe za izboljšanje življenjskih-pogojev jugoslovanskih rudarjev. Poleg socialnega zavarovanja, plačanega letnega dopusta in pokojnine, kar uživajo vsi delavci v FLRJ, je zvezna vlada glede na važnost rudarstva pri izpolnitvi petletnega načrta odobrila desetodstotno povišajo mezde delavcem, ki .delajo pri vrtalnih strojih in posebni obrok 1 kg kruha na dan. Poleg tega bodo dobivali delavci, ki delajo v rovih, enkrat na dan brezplačni obrok hrane. Tudi preskrba s tekstilom bo izboljšana. Med drugim bodo rudarji dobili brezplačno eno delovno obleko in uniformo.
( JProbne novice J
.Tito:
Borba narodov zasužnjene Jugoslavije
Četniki so tudi tukaj in že v tem času padali našim silam v hrbet. Tedaj začenja tudi slavna epopeja Kozare z boji, ki bodo ostali najslavnejši v zgodovini naše borbe. Borbe so bile silovite tudi na Petrovi gori, kjer je sovražnik navalil z več srditimi ofenzivami. Po drugih krajih na Hrvaškem in v Slove niji so se jeseni začele borbe manjšega obsega, toda tudi tam so bile diverzantske akcije že od vsega začetka.
Po umiku iz Srbije smo zavzeli Novo Varoš, kjer so naše edinice nekaj časa počivale, potem pa je Vrhovni štab z delom srbskih edinic krenil proti vzhodni Bosni. Spotoma je bilo zavzeto mestece Rudo, kjer je bila formirana L srbska brigada, ki je že drugi dan po formiranju razbila tri kolone Italijanov in četnikov Draže Mihajloviča, ki so bili krenili proti Rudemu.
V vzhodni Bosni je v tem času za partizansko gibanje nastal zelo težak položaj. Tam so partizani in četniki še precej složno sodelovali. Po doseženih sijajnih uspehih so začeli z razkrajajočo propagando oficirji, ki jih je bil sem poslal Draža Mihajlovič; vse bolj in bolj so začeli prevladovati elementi, ki bili za ustavitev borbe proti Nemcem in za borbo proti partizanom. Dražina glavna zaupnika za vzhodno Bosno sta bila majorja Dangič in Todorovič. Major Dangič je bil že v tem času v zvezi z Nemci, bil je žo napadel partizanske odrede ter jih razoroževal. Deloma zaradi razkrajajoče propagande Mihajlovičevih oficirjev, zlasti pa zaradi groženj, so kmetje Zapuščali partizanske borbene vrste in odhaiili k četnikom ali pa domov. S pri-
hodom I. srbske brigade v vzhodno Bosno se jo začela stvar v osnovi spreminjati. Kot izredno močna, vojaško sposobna in disciplinirana edinica si je s svojimi uspehi v borbi proti sovražniku hitro dobila ugled in tako se je razpadanje partizanskih odredov ustavilo. Tisti partizani, ki so prešli v četniške čete, so se spet vrnili v partizanske edinice, ker so sc prepričali, da je bila propaganda o uničenju partizanov v Srbiji lažna. Skupaj s partizanskimi odredi vzhodne Bosne se je naša I. srbska brigada decembra bojevala pri Varešu in na Romaniji. Ker so.se partizanske sile v vzhodni Bosni znova okrepile, so se Nemci odločili, da proti nam naperijo drugo ofenzivo. Ta ofenziva se je pričela od štirih strani: od Zvornika, od Vjše-grada, vzdolž višegrajske železniške linije in od Sarajeva čez Romanijo. Nemci so vrgli v borbo precej močne sile, podprte z ustaškimi, domobranskimi in čet-niškiml edinicami. Ob samem začetku ofenzive je štab četniških sil za vzhodno Bosno s Todorovičem in Dangičem na čelu iždal četnikom strogo povelje, da no sinejo izstreliti niti enega naboja proti Nemcem, ampak da jim morajo pomagati ali pa se jim umakniti s poti.
Zaradi hude zime in snega so bile borbe zelo težke. Zaradi pomanjkanja municije so naše sile po petdnevni borbi morale zapustiti Rogatico, Vlasenico in druge kraje. Bosanski partizanski odredi šo se s svojimi spretnimi manevri znova vrgli sovražniku v hrbet; naša slavna I. srbska brigada pa Je bila razdeljena na dva dela. En del se je skupaj z Vrhovnim štabom umaknil preko Gla-sinca na planino Jahorino, d rudi del pa je s štabom brigade izvršil enega naj-
slavnejših pohodov pod samim Sarajevom, čez Sarajevsko polje in Igman ter pozneje dospel v Fočo. Pri tem pohodu, enem najtežjih v tej vojni, je v murni 25" pod ničlo * zmrznilo 160 borcev. Mnogim izmed njih so morali amputirati noge. Prvi'koloni, ki je šla z Vrhovnim štabom, se je posrečilo na Jahorini zadržati prodiranje ustašev in Nemcev. Čotniške enote, ki so branile ta odsek in katerih voditelji so jih bili zapustili ter pobegnili, so stopile pod našo komando. Nekaj dni pozneje so bataljon I. srbske in črnogorsko sile zavzele Fočo, Goražde in Cajniče. Tako je bila znova ustvarjena baza ne le za odpočitek in reorganizacijo edinic, marveč tudi za novo mobilizacijo.
Ves februar, marec in polovica aprilav so bili izkoriščeni za reorganizacijo četniških edinic (preko 10.000), ki so se bilo razočarale nad četniškim vodstvom in so stopile pod naše poveljstvo. Tako so bile poleg partizanskih odredov ustvarjene tudi tako imenovane dobro-voljske edinice. Vrhovni štab pa je zamenjal svoj naziv z nazivom Vrhovni štab narodno osvobodilnih partizanskih in dobrovoljskih odredov.
Vso to zimo pa do druge polovice aprila, ko je sovražnik začel svojo tretjo ofenzivo, so se naše partizansko in do-brovoijske edinice ogorčeno borile na odseku Jahorina—Romanija okoli Roga-tice (ki je bila obkoljena), pri Kalinovi-ku (kejr je bila italijanska posadka tudi obkoljena), zlasti pav Črni gori na sektorju Kalašina in Sinjajevine, pa tudi na sektorju Niksič—Grahovo. Istočasno so naše srbske sile, ki So bile na odseku Prijepolje—Nova Varoš, prehajale v Caj-niče, kjer se je osnovala II. srbska brigada. II. in I. srbska brigada sta dobili nalogo, kreniti proti Vlasenici, da očistita ozemlje četniških tolp z Dangičem in Račičem na čelu, ki fjta odkrito sodelovala z Nemci. Po hitrem maršu so naše brigade dospele do Vlasenice in Srebrenice, kjer smo Dangičeve tolpe popolnoma razbili in jih vrgli čez reko Drino v Srbijo. Spotoma je II. srbska brigada uničila v Borikah ves četniški
štab rogatiškega odseka. Ta pohod v globokem snegu in čez visoko goro Dc-< vetak so naše enote sijajno izvršile. Ker je bilo v tem času t. j. v začetku aprila 1942. leta, jasno videti, da pripravljajo Nemci, Italijani in ustaši svojo tretjo ofenzivo, sta obe brigadi dobili povelje, naj se hitro vrneta v sektor Goraždc-Cajniče.
Kot sem že omenil, so bile v Črni gori istočasno težke borbe ne le proti italijanskim okupatorjem, marveč tudi s četniki Draže Mihajloviča in majorja Djurišiča. Kako jo do tega prišlo? S splošno narodno vstajo v juliju 1941. le-, ta je bil skoraj večji del Črne gore osvobojen. Osnovane so bilo številne partizanske edinice, ki so neprestano napa, dale okupatorja in ogrožale njegove komunikacije.
Niksič jc bil ves čas obkoljen. Italija i ni so utrpeli velike izgubo v ljudeh in materialu. Italijanski okupatorji so napeli vse sile, da bi v vrstah črnogorskega naroda našli izdajalce; našli so jih v Baji Stanišiču in v majorju Djurišiču. Draža Mihajlovič je poslal celo skupino svojih oficirjev, da bi z osnovanjem četniških odredov razbili enotnost črnogorskega naroda. Bajo Stanišič jc bil ta čas z našim glavnim štabom za Črno goro še vedno v zvezi. Izkoristil je to in ustvaril v partizanskih vrstah svoje tajne organizacije in posrečilo se mu je spraviti dobršen 'del partizanov pod svoj vpliv ter jih pridobiti za četnike. Stanišičev puč je prišel nenadoma. Odcepil sc je z delom zapeljanih partizanov in stopil na stran okupatorjev. Pri Vasojevičih je Djurišiču uspelo mobilizirati dovolj močne sile ter jih oborožiti z italijanskim orožjem. Februarja, marca in skoraj ves april so se naše partizanske edi-. niče v Cini gori borile pod najtežjimi pogoji proti zedinjenim domačim izdajalcem in Italijanom; ko pa se je začela tretja sovražnikova ofenziva proti našemu osvobojenemu ozemlju, se je moral večji del naših črnogorskih edinic v borbi umakniti iz Crnc gore.
(Dalje)
Po tržaških ulicah
Goldonijev trg, središče mesta. Policaj, ki urejuje velikomestni promet, ne more več vzdržati vročine v stekleni »kletki«. Civilne policiste imenujejo sedaj v Trstu »canarini (kanarčki), ker so v temnorumeni obleki, prej so pa bili »cerini« (črne vžigalice z belo kapico). Hote ali nehote se morajo Tržačani naučiti angleščine, povsod vidiš napise v tujem napisu, pogosto so v angleščini in italijanščini, pogosto pa samo v angleščini. Tako pojmujejo zavezniki dvojezičnost! Oni isti italijanski šovinisti, ki se razburjajo zaradi slovenskih ali dvojezičnih napisov, mirno in molče zro te napise in na stara leta ali v rani mladosti morajo pogledati v angleški slovar, da razumejo kaj je napisano po tržaških ulicah.
Na Rdečem mostu (Ponterosso). Trg je napolnjen do zadnjega kotička, vse je polno sadja, limone, grozdje, jabolka, breskve, smokve, vse, česar si poželiš. Krasne so breskve, lepo je grozdje, toda prepovedujoče se reži na črni tablici iznad grozdja cena 140 lir. »Venderigole« (prodajalke sadja) vabijo kupce in hvalijo sadje, malo je odjemalcev; mlajša prodajalka je kar zaspala, ker nima komu prodajati.
Na vogalu prodajajo žene iz predmestja Skedenj bele žemlje na črni borzi. Mala žemlja za enkrat v usta 35 lir.
Za cerkvijo sv. Antona je trgovina tekstila. Kmetica hodi od izložbe do izložbe, gleda, opazuje blago, ali bi bilo primerno za krilce hčerki, pogleda v denarnico, šteje, spet pogleda blago, spravi denarnico in gre dalje. Predrago je.
Mnogi, ki nimajo dela, si služijo kruh na vse mogoče načine. Črna bgrza jih je razdejala in zatekli so se sami k črni borzi. Eni prodajajo cigarete, drugi papirčke, tretji ukradeno blago, četrti zavezniško blago, ki so ga kupili po nizki ceni od vojakov: bencin, gumo, avtomobile, perilo, milo in še kaj.
Izven mesta pri Sv. Soboti je mestno smetišče, kamor vozijo vse odpadke in smeti.
Človek bi mislil, da tam ne bo našel
žive duše, pa vse mrgoli. Kaj neki iščejo? Zlato? Ne, pobirajo papir, železo, kosti, cunje, brskajo po smeteh, odkopavajo stare kupe, rijejo po zemlji, kakor da bi kopali zaklade. Moški in ženske —- staro in mlado. Vsi so zaprašeni, nekateri so brez dela, nekaterim se pa delati ne ljubi. Žal je vmes mnogo mladih od 12 do 18 let.
Na ulicah Carducci in Cavana prodajajo ženske, moški, dečki,, deklice ameriške in jugoslovanske cigarete, ki so jih tihotapci prinesli iz cone B ali iz Jugoslavije.
Policija to vidi in je zelo strpna. Saj ni čudno. Eni prodajajo na drobno po ulicah, drugi — policija —• pa črnobor-zijani kar na debelo.
Tam na desno je Acquedotto, lepi vodovodov drevored. Če jih nočeš dobiti po glavi, pazi, da te ne slišijo govoriti slovensko, če imaš v rokah slovenski časopis, spravi ga v žep, sicer te kmalu šovinistična sodrga napade kakor za časa najhujšega fašističnega terorja. Tu ima svoj sedež »Uomo qualunque«, tu se zbirajo vsi propadli fašistični hierar-hi, oficirčki fašistične milice, črnih bataljonov, študentje, ki so gojili nade, da bodo kje po Istri ali na Krasu ali celo v »Lubiani« strahovali Slovence.
Vojna, namreč Slovenci partizani so jim prekrižali račune, zato so zbesneli. Mussolinijev nauk pa je rodil uspehe. Sovražijo vse, kar je naprednega, in sploh kar je slovanskega. Rogovilijo, čutijo se močne, ko jih je mnogo in napadajo posameznike, so pa mirni in tihi kakor mokri kužki, ko zapazijo kako skupinico. So pač fašisti!
Živahno je po »Acquedottu«. Tu se sprehaja zvečer tržaška gospoda in štu-dentarija. Mizica pri mizici, kričeči napisi v vseh barvah, tu pa tam majhen orkester, vse je zasedeno. Malo vidiš tu pristnih tržaških obrazov, ko da ne bi bil v Trstu. Tu, na Korzu in ob morju, srečaš v mraku zanimive tipe. Zatekli so se sem iz vseh krajev Evrope. Mirno se sprehaja po Trstu bivši fašistični tajnik, ki je po Krasu strašil mladino. Tam je oficir črnih band, ki je moril po Istri,
tam je miličnik, ki je kradel po Sloveniji, tam sedi gospod, ki se pogovarja v slabi italijanščini z elegantno gospo, ki tudi še slabo obvlada italijanski jezik. Od kod so? Ubogali so »poglavnike« in Nemce, kopičili milijončke.
Gospodinja, kjer bom prenočil, me svari, naj ne hodim pozno po mestu. Lahko te okradejo, pretepejo razni po- ■ tepuhi, če si pa Slovenec, si v nevarnosti, da te brez vzroka zapro tisti, ki »pazijo na nočni mir«.
Trst je postal Šanghaj. Na eni strani beda, brezdelje, na drugi pa luksus, razsipnost. Ta ti nima božjaka v žepu, da bi si kupil kruha, oni zapravlja milijone, ki jih je prisleparil ali kdo ve kako »zaslužil« med vojno.
V središču mesta je živahno vso noč. Nekateri lokali zažive le v poznih in ranih urah. Mlada »ženščina« te kar vleče s silo, da greš z njg. Zaslužiti mora za Večerjo. Tam v kavarni plešejo »bugy, bugy«, zdi se ti, da jih božjast lomi ali da se zvijajo od želodčnih bolečin. Debeli črnec se počuti kakor doma, stopi iz lokala in jo zavije za vogalom za mlado »signorino«. Pojavili so se že tudi drobni tržaški zamorčki.
Mlad »Tomy« se ga je pa navlekel prav dobro, krepko se drži dveh »signo-rin« in meri cesto prepevaje nerazumljivo pesem.
To so navadni zemljani. V luksuzni »Buick« zadnjega tipa pa se malomarno pogrezne osebna tajnica visokega funkcionarja, ki slepari mesto in vojsko kar za milijone. Dolga vrsta avtomobilov, ki se ti v noči zdijo kot pošasti, izgine bliskoma iz središča mesta. V raznih vilah, kamor nimaš dostopa, zapravljajo čas in denar, ki bi moral služiti obnovi mesta in kraških vasi cone A. Nekaj takih tičkov so že prijeli in jih bodo sodili. Med glavnimi je sam šef zavezniškega urada za javna dela, major Richardson je opeharil kar za 20 milijonov lir.
Tržačani se vprašujejo, kdaj se bo to končalo? In pričakujejo nekaj boljšega od bližnje bodočnosti, ko ne bo več toliko »esulov«, Čerinov, kanarinov in zavezniških jeepov po tržaščih ulicah in ko ne bo več na pomolu S. Carlo, kakor sedaj rasla pol metra visoka trava, ko bodo mrke vojne ladje dale prostora trgovskemu ladjevju.
ŽIVLJENJE NA FINSKEM
V komaj končani vojni so zvoki letal in grmenje letalskih bomb prebudili sever Evrope iz zaspanosti in mrtvila. Ni dovolj, če rečemo: tujezemski monopolisti so zainteresirani na finskem lesu in celulozi. To so postranske stvari. Glavno je to, kar je bilo tudi za Nemce zelo važno — mostišče na severu. Zato tudi ni Čudno, če Finska do sedaj ni imela svoje posebne barve, podobo tako proslavljene in razvpite samostojnosti. Morala je razočarati vsakogar, ki je po Ka-levali — njihovem znanem narodnem epu — skušal najti v njej svojstvenosti severa in slikovitosti dežele tisoč jezer. V zamenjavo za to je vsilila pogledu obiskovalcev nemške in ameriške motorje, Chellove kamione in rumene črpalke za bencin. Danes so resda zbrisani napisi v nemškem jeziku, ali čudno, menda ni nikjer na izložbah trgovin in delniških družb poleg domačih toliko besed v tujih jezikih kakor tu.
Finska še vedno ni izplačala svojega dolga. Z napisov so izginile nemške besede, vendar pa še ne iz duš enega dela Fincev. To potrjujejo njihova znamenita sodišča. V vseh državah, ki jih je Rdeča armada osvobodila izpod fašističnega jarma, sodijo vojnim zločincem kot izdajalcem domovine. Ljudstva jih sodijo in preklinjajo, ker so omadeževali svoj narod. In odrekajo se jih. Odreka se jih tudi finsko ljudstvo, ne pa finski sodniki. Kakor po pravilu jih vedno oproščajo zaradi »nezadostnih dokazov«. Za finske sodnike ni dokaz izdajstva ali vojnega zločina, če je kakšen finski oficir služil v nemških SS-enotah, če je kdo prodal dušo in telo Nemcem in jim služil bolj zvesto kakor svojemu narodu. Zato pa so ti isti finski sodniki v času Mannerheima našli dovolj dokazov, da so obsodili na težko ječo finskega komunista samo zato, ker je dejal, da bi Finska morala živeti s SZ v dobrih sosedskih in prijateljskih odnosih.
Pred vojno je bil Helsinki eno izmed evropskih mest, ki je privlačilo s svojo lepoto in svojstvenostjo življenja. Politika social - demokratov, ki so resno mislili, da bi osvojili ne samo Leningrad in njegove oblasti, ampak — kakor se zdi fantastično — celo yelik del Rusije, vse do Črnega morja, je privedla Finsko na rob propada. Danes je Helsinki žalostno, mračno mesto s 350.000 prebivalci, brez sledu nekdanje blaginje. — V zapadnem pristanišču se poleg nekaj velikih ladij zibajo na valovih številne ribiške ladjice in čolni, polni svežih rib.
Večina prebivalstva mora po fantastič-ribami. V trgovskih ulicah tu in tam naletiš na trgovine z živili, ki pa zijajo prazne. Prav tako ni blaga niti obuvala. Tisto malo, kar se dobi, je ostanek zloglasne nemške »ersatz robe«. Hoteli, gostilne in kavarne, vse je prazno. Če želite kavo, jo boste dobili vedno brez sladkorja, ki ga tu delijo prebivalcem kot zdravilo. Po maksimiranih cenah stane 112 mark, na črni borzi pa 1200.
Večina prebivalcev mora po fantastič nih cenah kupovati na črni borzi kruh, maslo in meso. Povprečni finski delavec zasluži na mesec 7000 mark. Toda finska marka nima v mednarodnem prometu nobene cene.
Letos pričakujejo na Finskem dobro žetev, V zadnjih letih so precej zmanjšali posejane površine. Sedaj razširja reakcija po mestu pravljice, da bo prihodnje leto posejana površina znova zmanjšana, če oblasti ne bodo zvišale cene kruhu. Centralna poljedelska zveza, — kjer so Mannerheimovci in fašisti — pošilja iz dneva v dan vladi spomenice, v katerih zahteva, da cene kruhu poveča za najmanj štiri marke pri kilogramu. »Rumeni« časopis »Helsingin sa-noma« se pritožuje, ker Finska uvaža po visokih cenah na stotine milijonov kilogramov žitaric. V Finski je sedaj
huda borba med naprednimi silami, ki si prizadevajo, da bi povečale proizvodnjo žit in razvile živinorejo in med reakcionarno poljedelsko zvezo, ki sabotira vse, kar koli s tem namenom pod-vzamejo.
Finski kmet je bil do vojne brez zemlje; delal je na raznih veleposestvih, od koder so ga lahko pognali, kadar koli so hoteli. Nihče ga ni ščitil, niti zakon, niti sila. Veleposestnik je plačal muo-namijesu za delo 10 kron, ali 30, ali pa pet, kakor se mu je zljubilo. Nekdo je dobil kos zemlje po šestih letih službe, drugi po 10 letih, tretji pa nikdar. Zato pa so muonamiseje prepričevali s prižnice, da je Finec najbolj svoboden človek in da je Finska najbolj kulturna država na svetu.
Tu se veliko govori o zakonu o agrarni reformi, ali kakor mu Finci uradno pravijo »Zakon o dodeljevanju zemlie razseljenim osebam in drugim vrstam prebivalstva, ki jim je zemlja potrebna glede na splošne narodno-gospodarske koristi države«. Že v samem imenu tega zakona se zrcali vsa revščina agrarne reforme. Po'svoji originalnosti pa je poučen primer, kako se na Finskem reakcija norčuje iz siromašnih kmetov. Ko so objavili osnutek tega zakona, je desničarski tisk svečano proglasil prednost velikega kmečkega gospodarstva pred malim in srednjim. Na temelju podatkov proizvajalnega oddelka kmetijskega oddelka kmetijskega ministrstva — so pisali reakcionarni časopisi — so lani veleposestva pridelala na površini 286 tisoč ba 68 milijonov enot več kakor mala in srednja posestva. Zato ti listi priporočajo, da bi o priliki izvajanja agrarne reforme zavarovali veleposestva. Prav za takšno »pravičnost« se je potegoval tudi »Helsingin sano-mat«, ki je v svojem uvodniku napisal, da je treba pri izvajanju agrarne reforme zelo oprezho ravnati z največjimi veleposestvi, ker ta posestva dajejo največ upanja, da bodo kmalu ukinili krušne karte.	(Po »Borbi«)
KULTURNI
Ob obletnici smrti Antona Janežiča
Ravno v času, ko so se narodi, posebno slovenski narod, začeli prebujati, se je rodil Anton Janežič.
Slovenski možje, predvsem naši buditelji Matija Majar-Ziljski in Einspieler, so zahtevali zedinjeno Slovenijo in enakopravnost slovenskega jezika v šoli in uradu. Slovenci vsega tega sicer niso dosegli, a na šolah je bila uvedena slovenščina kot učni predmet. Treba je bilo slovenskih učiteljev in slovenskih učnih knjig. Janežič, ki je postal učitelj slovenščine, je izdal slovenske lične knjige
za študente; v svojih knjigah ni uporabljal le starega koroškega narečja, temveč se je posluževal pismenega jezika, ki je pomagal združevati in zbliževali vse Slovence.
S svojimi listi, ki jih je izdal v Celovcu, je budil v Slovencih zavednost in ljubezen do materinščine. V teh časopisih so napisane prve slovenske novele in povesti, prvi poizkusi v slovenski no-velistiki. Pomagal je Slovencem preko prehodne dobe, dokler ni prišel zaželeni čas, ko je stopil dorasel na plan oni fod, ki ga je Janežič vzgajal s svojimi listi. Razoral je ledino in vzgojil novi rod, vzgojil je v njem smisel za leposlovje, žejo po lepi umetnosti. To je bil temelj za razvoj našega slovstva v naslednji dobi.
Na pobudo A. M. Slomška je bila v Celovcu ustanovljena Mohorjeva družba, ki je nudila Slovencem raznovrstne knjige. Kot tajnik družbe je Janežič skrbel, da so sodelovali pri družbinem delu res samo najboljši sodobni pisatelji in da je družba dobro uspevala. Rasla je od leta do leta bolj in je imela pred prvo svetovno vojno nad 90.000 udov. Od leta 1860 do 1918 je razposlala po vsem Slovenskem in tudi Slovencem v tujini kot redni letni knjižni dar okoli 16,500.000 slovenskih knjig. Kot knjižni zavod je vedno ohranila svojo prvotno vseslovensko smer, združevala vse slovensko ljudstvo in se. nikdar ni dala speljati v neplodno strankarsko politiko. Kot njeni ustanovitelji, predvsem Janežič, je poznala samo delo v korist skupnosti in dobro slovenskega ljudstva.
Danes pa na Koroškem brezvestni ljudje poskušajo tudi to vsenarodno ustanovo izrabiti v protiljudske namene s tem, da bi z njo radi razbili enotnost Slovenskega ljudstva v borbi za svobodo. Ne samo, da delajo proti zamisli Janežičeve ustanove, zlorabljajo in klevetajo tudi njegovo veliko zaslužno ime.
Slovensko ljudstvo je to igro spoznalo in bo odgovorilo s podvojeno borbo, da si za vse večne čase zagotovi svobodo svojega jezika, čigar lepoto mu je odkri že pred sto leti veliki rojak Anton Janežič. .	Rado
Upravljajmo naše gozdove zadružno
V članku o kmečkem gozdu v bodočnosti smo pisali o tem, da razvoj tehnike kaliteva vedno več kvalitetnega lesa in da vrednost lesa stalno raste. NaSt kmečki gozdovi pa no ustrezajo zahtevam, ki jih stavi moderna Industrija. Zato je potrebno, da posvetimo Btrokovnemu upravljanju kmečkega gozda več pažnje in zahtevamo od upraviteljev teh gozdov Več strokovnega znanja.
Kakor smo že omenili, je kmečki gozd na Koroškem v lasti 96.000 malih in srednjih kmetov, ki so dejansko tudi upravitelji teh gozdov. Seveda ni mogoče, da bi ti naenkrat dobili potrebno strokovno izobrazbo. Zaradi tega moramo iskati druge rešitve, ki nam bo zagotovila napredek v gozdnem gospodarstvu v takih razmerah, v kakršnih živimo so danes, dokler no dosežemo prave stopnje zadružnega gospodarstva, v katerem bodo ta vprašanja rešena v splošni napredek gospodarstva in korist posameznikov.
Večja potreba po lesu zahteva večjo proizvodnjo, ki jo dosežemo najlaže z razširjenjem pogozdene površine. Ker pa bi tako razširjenje gozda šlo na račun poljedelske površine, je to nemogočo. Torej ostane edina možnost, da z boljšim gnojenjem in izkoriščanjem gozda dosežemo večjo proizvodnjo. Zato zaideva po strokovnem upravljanju gozdov. Ker no more vsak kmečki posestnik v gozdarsko šolo, bi na Koroškem lahko rešili to vprašanje tako, da bi poslali kakih 50 mlajših in posebno naprednih gozdnili posestnikov v gozdarske šole. Tl bi pozneje za vse ostale posestnike upravljali gozdove na zadružni podlagi. To bi bilo mogoče tako, da se kmetje — posestniki gozdov — združijo v gozdne zadrugo, ki bi imele namen, da postavijo in vzdržujejo za .vso zadrugar-jo skupno strokovno gozdno upravo. Tako bi bilo mogoče dati gozdu vse, kar sta praksa in znanost v zadnjem času dognali, v korist lastnlku-zadružniku in vsemu gospodarstvu.
Praktično bi to bilo takole. Vzemimo občino, ki šteje 200 kmečkih gozdnih posestnikov s povprečno 15 ha gozda, skupaj torej 3.000 ha. Ti posestniki se združijo v zadrugo, sl izberejo iz svoje sredino mlajšega naprednega človeka, ki ga pošljejo v gozdni tečaj. Po končanem tečaju bo prevzel upravo gozdne zadrugo. Taka uprava bi stala, vsakega zadružnika zelo malo. To bi bil izdatek, ki predstavlja majhno količino drv, njegova korist pa bi bila ogromna. To že v samem prirastku gozda in lesa zaradi smotrnega gojenja, nadalje zaradi smotrnega izkoriščanja gozda po najpovolj-nejših tržnih cenah in končno v organizaciji skupne prodaje in skupne skrbi
za vse potrebe zadružnikov, ki so v zvezi z gozdnim gospodarstvom.
Koristi take zadruge za skupno strokovno upravljanje kmečkega gozda bi torej bile ogromne no samo Za zadružnike, ampak tudi za vso našo narodno skupnost in za naše narodno gospodarstvo. Po vseh naprednih državah polagajo veliko važnost predvsem na gozdne zadruge, kajti povsod so spoznali veliko
bogastvo, kt ga predstavlja gozd za narodno gospodarstvo. Ker pa koroški Slovenci še nismo v sklopu novega slovenskega narodnega gospodarstva, si moramo za sedaj sami pomagati na način, ki nam je najlaže izvedljiv in nam bo pokazal, da jo zadružno upravljanje narodnega bogastva tudi za nas potrebno, Če ste hočemo zavarovati pred Izkoriščanjem in to predvsem v lesni trgovini, ki Je ena najbolj pogostih povzročiteljev propasti malega ih srednjega kmeta.
Inž. Igo Oraš.
ramam
)
Spravljanje krompirja
Krompir je v naši deželi najvažnejša hrana. V vsaki hiši in skoraj Vsak dati v letu ga uživamo, v srajčkah ali pa bolje pripravljenega. Poleg tega je krompir važna krma za živali. Njegove važ* nostl torej nt treba poudarjati.
čestokrat se pri nas kopa ali orje krompir, ko se ni popolnoma dozorel. Temu je vzrok dejstva, da hočemo dobiti iz isto parcelo v istem letu poleg krompirja še kak pridelek.
Nedozorel krompir se že na zunaj pozna, če jo krottiplrjevica šo zelen«, oziroma čo so šo ni posušila. Tudi posušena krompirjevica ni vedno znak dozorelosti, posebno če je bil krompir napaden od perohospoic. Čo prerežemo nedozorel krompir, opazilho v mesil kolobarje, ki izginejo pri dozorelem. Dozorel krompir je tudi bolj mokast.
Pri kopanju krompirja naletimo mnogokrat na gilil gomolj. Želo nespametno ravnajo tisti, ki gnil krompir pustijo kar na nilvi ali pa ga vržejo na giioj; tudi prašičev no smemo krmiti z nagnitim krompirjem, temveč moramo gnili del prej odrezali, ker drugače sami Širimo gnilobo. Gnilobo povzročajo namreč glivice, ki prezimijo na njivi ali pa pridejo na njivo s hlevskim gnojem. Če smo na gnoj metali gnile gomolje, Gnilo gomolje moramo uničiti in najcettejše sredstvo za to je ogenj. Najbolje je, da Že na sami njivi spravimo skupaj vso kroiti-pirjevlčo, na katero vržemo ves gnili krompir — in vso skupaj zažgemo. V shrambo spadajo na vsak naČltt samo zdravi gomolji.
Ce je bil krompir močno napaden po krompirjevi plesni, je bolje, če ga spravimo, preden se cima posuši, da se gomolji manj okužijo od trosov, ki prihajajo zlasti ob deževnih dneh z listov v zemljo. To je posebno važno pri zgodnjih vrstah. Ako se ni bati, da bi škodljivci objedali krompir, lahko ostane v zemlji še nekaj časa potem ko dozori in jo tam še najbolje spravljen.
Ako hočemo na večjih njivah krompir hitreje spraviti, se poslužujemo pluga za izkopavanje krompirja ali tudi posebnih
strojev. Plug, kakor tudi stroji delajo mnogo bolje v rahli kakor v težki zemlji, Krompirjevko moramo prej pokosili in odstraniti, da ne ovira dela.
Pridelek krompirja je odvisen od sorte, kakovosti semena, podhebla, gnojenja, oskrbe in še več drugih eifllfeljev. Na dobri zemlji lahko smatramo pri nas kot srednje dober pridelek kakih 120 do 150 q na 1 ha, ako je seme zdravo In ako so gospodarsko razmere posestva količkaj urejene, Sposoben kmetovalec pa s talclm pridelkom ni zadovoljen. Pridelek 180 do 220 q na 1 ha se pri nas na splošno smatra kot prav dober. Pri izbranem (selekcioniranem) semenu in v dobri letini pa lahko dosežemo tudi 300 q, v prav ugodnih razmerah pa tudi 350 q na 1 ha.
Preden krompir spravimo, ga moramo na senčnem, toda zračnem prostoru dobro osušiti tn, ako je podnevi še teplo, ohladiti, da so čez zimo bolje drži. Nato ga sortiramo. Predvsem moramo izločiti vse nagnite, objedeno ln obtolčene gomolje,, tor jih ločeno spraviti, da jih člmprej porabimo. K nagnitemu krompirju priključimo tudi gomolje, ki imajo rjave liso, in močneje nagnite gomolje odstranimo in takoj uničimo.
Krompir spravljamo v kleti, če ga Imamo veliko, pa tudi v zasipnice.
Do pomladi utrpi krompir prav znatne izgube, ker se suši, diha, gnije in poganja kali. Največje izgubo povzroča močno gnitje, za semenski krompir pa je nujškodljiveje, ako gomolji pozimi močno odganjajo. Te Izgubo skrčimo na najman so količino, če skrbimo, da je klet suha, zračna iti hladna, a ne premrzla. Poudariti jo treba, da jo škoda, ki jo napravi v kleti previsoka toplota, večja in nevarnejša kakor tista, ki Jo povzroča prenizka toplota, kajti krompir zmrzne le na površini kupa, medtem ko se najbolj greje v notranjosti, kar zaseže mnogo večjo množine. Najprimernejša toplota v kleti je 3 do 7 stopinj Celzija. Izpod 2 stopinji C nad ničlo naj toplota ne pade, da ne postane krompir sladek in da no zmrzne, nlka-
5E SPOMINJAMO
19.9.1944	je Finska položila orožje ter se iztrgala iz Hitlerjevega tabora.
20.9.1043	so enote partizanske vojske zavzelo Idrijo ter se spopadle pri Godoviču z nemško avtokolono.
22.9.1044	so enote Rdečo armade zasedle prestolnico Estonske S8R Talilo.
22,0.1940 je bil rojen Svetozar Markovič, srbski pisatelj tn pionir napredne družbene miselnosti.
23,9.1919 je umrl v Ljubljani znamcrtHi slovenski Igralec Ign. Borštnik.
23.9.1945	se je pričel I. svetovni sindikalni koiigres v Parizu. Trajal je do 25. septembru.
24.9,1802 je umrl v Mariboru škof Anton Martin Slomšek, pesnik in pisatelj.
25.9.1906 je bil rojen Dimitrij Šostakovič, slavni sovjetski skladatelj.
kor pa ne smemo do pomladi pustiti, da bi se klet ogrela nad 8 stopinj C, ker bi v tem primeru začel krompir takoj odganjati, posebno v notranjosti kupa. Krompir postano sladek že pri eni ali dveh stopinjah Celzija nad ničlo, ako dalj Časa deluje nanj ta toplota, ker tedaj encimi, ki spreminjajo Škrob v sladkor, še delujejo, medtem ko se dihanje tedaj Žo močno zmanjša ln se zato sladkor Še tvori tn nabira.
Da klet primerno ohladimo, morafflo jeseni in dokler ni mraza ponoči odpirati okna, toda le ob suhem vremenu; ob južnem vremenu pa morajo biti okna zaprta. Eno ped nad zemljo napravimo
odor iz krajnikov ati reme jev, pa tako, da temelji niso skupaj zbiti, ampak da ostane med njimi dosti široka špranja.
Tudi okoli stene napravimo tak opaž, ki naj bo nekaj centimetrov oddal en od Btene. S tem dosežemo, da krož skozi kup zrak. Ce jo kup višji kakor 90 cm, je treba napraviti na sredi kupa duŠnlk, ki odvaja topel zrak iz kupa. Vbb to je neobhodno potrebno, čo hočemo preprečiti kalenjo krompirja v shrambi, ki sitno škoduje semenskemu krompirju.
Svetloba ni nič kriva, da krompir odganja in za semenski krompir sploh ni škodljiva, pač pa ne smo biti na svetlobi krompir za hrano in krmo,‘ker se tvori v njem strup solanin.	IR

FRANCE BEVK:
KAPLAN
MARTIN ČEDERMAC
' Kadarkoli se je spomnil sestor, je iz-Sepetal očenaš za njuni duši. Perlna je bila še mlada omožila, Marica je bila odšla za deklo v uršullnski samostan. Umrli sta istega leta. Zdelo se jes da sm"t ne bo več zapustila njihove hiše, Goe r-r suhljat, žilav kot dren — je bil nekega dne odšel v Čedad, na poti je v vročini otnagal tn čez nekaj dni izdahnil. Takrat Jo bil Čedermac že odpel novo maso, a Katini, ki se je bila zadnja rodila, je bilo pet let. Oče mu je bil nekoliko tuj; molčeč, vase zaprt človek, ki se ni rad odklepal niti svoji ženi, kaj Šole otrobom. O da, mati jo bila sinu vsa bližja po duši in po srcu.
Nanjo je zmeraj mislil s sladkostjo, a obenem s trpko bolečino, ki mu je porodila vzdih. Stara, zelo stara, kmalu ji do devetdeset let; lasje so ji bili beli dot sneg. Videval jo je pogosto, pr^j vsak dan od jutra do Večera, ni se Zavedel, kdaj se je postarala. Podoba njene
mladosti so mu je neopazno zabrisalu. Na sliki, ki je visela v izbi, mu je bila nekam tuja. Ali ni bila zmeraj tako zgrbljenih lic, tako sivih las kot zadnja leta? In tako predirnih oči, ki so ji dobrotno, a obenem ostro, uporno strmele Izpod širokega čela?
O da! Gospod Mariin se je grenko nasmehnil in se ozrl po Katini. Sedela je na petah, ituljena v dve gubi; tudi ona se je bila nekam zamislila... Znova se Je zastrmel po pobočju, kakor da v temi išče pašnikov, ki vise v strmini. Pasel je koze in se brez konca potepal pod košatimi kostanji. Toplo, nežno, kakor daljen odmev pastirske pesmi, se mu je dotaknilo duše. Za brdom, ki se oblastno vzpenja na nebo in zastira zvezde, ie-Ži Sušjo. Tja je hodil po dvakrat na teden, da ga je sivolasi kaplan pouč0\ ni v italijanščini... Prihajal mu je spomin za spominom, prizor za prizorom, \suk je bil povezan s kakim drevesom, s kako
skalo v tistem bregu. Strma steza, ki ob hudourniku na bližnjico Vodi v dolino. Ista se danes, kot je bila nekdaj, obrasla z grmovjem, posuta z debelim gruščem, nič se ni spremenila. Po nji ga jo spremljala mati, ko je z očetom odhajal v čedadske i-tle. Ob cesti, pod hra stom, ki so ga Šele pred leti posekali, ga je bila mati objela in se razjokala: »O, Martinac, ubožec moji* Pretreslo ga je, ga stisnilo za srce, da je tudi on zahlipal. »Pa ga polji domov!« je zarenčal oče. Mati je premagala jok, se nasmehnila in se opotekla v breg...
Ob tem spominu mu jo po toliko letih stopila solza v oči... Bil je nenavadno zmehčan; že ves večer mu je bilo, kakor da mu melje srce.
Na skrivaj si je obrisal solzo. Vzdihnil Je In se preplašen, kakor prebujen iz spanja, ozrl okrog sobe.
Pogledal je na uro. Predolg) se je bil zasedel.
»Katina,! zdaj pa le! Pozno bo.t
V medli, migotajoči svetlobi sta stopala navzdol, v telilo, kakor da se spuščata v črno brezno.
Mati je ležala v gorenji kamri. Temen, nizek prostor z lesenim stropom in tremi oknii Kadarkoli je Čedermac stopil vanj, ga je obšel močen val težko opredeljivih občutkov. Da, res, z leti se tu nič ni spremenilo; Še predmeti, kakor da se niso postarali. Ista postelja kot nekdaj, ista mizica, klop ln stenska omarica. in nu stenah Iste očrnele podobe s strmečimi očmi svetnikov. In duh po
starini, črvojedini in plesnobi. In še po nečem drugem, skrivnostnem, kar ga je spominjalo na polja, na senožeti, na, gozdove ln na živino, ng vzdihe in na molitve, na telesni ln duhovni obraz tistih ljudi in tiste Zemlje. Ko je bil še dijak, je vsake počitnice prebil mod lemi stenami.
Bolniška postolja jo stala v kotu poleg stenske omarice. Na miz! so stale stoklenlčlce, kozarec vodo in prazna skodelica. In odprta mašna knjiga z velikimi črkami, na nji so ležali naočniki. Kazno le bilo, da se bolnica še vedno muči z branjem. Bleda in izsušena ja ležala pod odejo, obraz ji je bil kot zgubana kepa starosti. Le sive oči, ki so ji mežikale Izpod čela, so bilo šo zmeraj polne ognja.
Zagledala je sina in ni mogla prikriti začudenja in strahu.
»Martinac! Ob tej url? Ali je kaj hudega?«
Martinac! Tako ga je klicala, ko jo bil Še otrok. In še pozneje. Kadar je stal pred njo, je bil res kljub svojim sivim lasem še Vos otrok... Ah, ne, saj nič ni! Kaj naj bi bilo? Opravek je imel v bližini. pa je stopil k nji. Zakaj bi takoj mislila samo na hudo? Posilil je nasmeh in z dolgimi koraki stopil do postelje; stisnil ji Je suhe, Žilnate roke, kl so ji kot mrtve ležale na odeji.
»Ne vznemirjajte set«
»Saj se ne«, je rekla. »Ros nok
Njen nasmeh je bil truden, a lep, svetel, iz dnu duše. Vznemirjenja tudi s tem
STALINGRAD
HEROJ DELA
Če greš proti središču Stalingrada, opaziš precej razvalin, toda brž ko se obrneš poti severu k Volgi, je razvalin vedno manj. V severnem delu mesta de« lajo tri velike tovarne: »Rdeči oktober«, »Barikada« in znana stalingrajska tovarna traktorjev.
V	zadnjih štirih letih so bila v Stalingradu obnovljena industrijska podjetja, ki zavzemajo prostor 900.000 kvadrat-, nih metrov, približno toliko pa so zazidali za stanovanjske zgradbe. Današnji Stalingrad ima okoli 300.000 ljudi.
Lani so obnovili 110.000 kvadratnih metrov stanovanjskih hiš, zgradili deset šol in nekaj tovarn za prehrambeno in lahko industrijo. V središču mesta so odprli gledališče, fizikalno - terapevtski institut, pedagoški institut in več drugih kulturnih ustanov. V mestu so zgradili velik kombinat za gradnjo tipiziranih hiš. Tovarna konzerv, ki je največja v ruski federaciji, tovarne obleke, konfekcije in drage oskrbujejo prebivalstvo z vsem potrebnim.
Najbolj mogočen je kraj, kjer so tri velikanske tovarne obkoljene z delavskimi naselji. Mnogo dimnikov, tovarniških poslopij, železniških prog, novih delavskih naselbin, šole, parki — vse to daje sliko novega mesta.
Nemški osvajalci, ki so leta 1941 napadli Rusijo na 3.000 km dolgi fronti, so jeseni drugega leta poslali svoje glavne sile na jugozapad proti Volgi in Bakuju, V južnem in srednjem delu Stalingrada so'Nemci postavili sto topniških polkov, elitne strelske divizije, na tisoče tankov in letal za borbo proti stalingrajskim tovarnam.
V	tovarniškem delu Stalingrada je sedaj več hiš kakor razvalin. To je velika zmaga. Pred štirimi leti so tu divjali hudi boji. Nemci so uničili vse.
Inženir tovarne traktorjev pravi: Ko sem prišel v tovarno, sem komaj našel oddelek, ki sem ga moral obnoviti. Čez tri dni so prišli prvi delavci — pet ljudi. Začeli smo prekopavati razvaline, kjer smo dobili vsak dan več ko sto neeksplodiranih granat in po pet do deset min, ki smo jih pa takoj porabili, ko smo razvaline minirali. Naposled smo prišli do prvega stroja, ki pa je bil popolnoma razbit. Na prave težave smo naleteli šele potem, ko smo v hudi zimi montirali nove stroje. Niti strehe nismo imeli nad seboj, toda stroji so začeli delati. Kar naprej smo morali odstranjevati led, ki se je zaradi silnega mraza nabiral na njih.	• tlL, ASI At* • -
Ko smo v tovarni prvič začeli razvaline spravljati proč, so traktorji odpeljali nad pet tisoč vagonov opeke, betona, ostankov železnih in drugih konstrukcij. Livarno in drage oddelke smo gradili obenem z zidovi tovarne. Delavci so pod milim nebom vlivali prve dele za traktorje.
Nemci so hoteli uničiti stalingrajske tovarne, ker so dobro poznali njihov pomen. Stalingrajci pa so dali vse svoje
Pri preprostih, neomikanih ljudstvih je oblika prehranjevanja tako tesno povezana z obstankom in načinom življenja teh ljudstev, da lahko njena prisilna sprememba povzroči izumiranje vsega rodu. To nam kaže primer afriških Bušmanov, ki izumirajo od lakote, ker jim prodiranje belcev v njih lovišča omejuje pridobivanje hrane z lovom. Podobno je tudi z rodovi na Ognjeni zemlji in Cejlonu.
Na najnižji stopnji glede prehrane so Pigmejci v osrednji Afriki, Bušmani, Andamanci, Veda, Senoi, Semang. Ti rodovi uživajo to, kar jim nudi narava, ne da bi njene plodove kaj predelovali; poglavitno hrano jim daje lov, ribolov, nabiranje ličink in žuželk. So odlični lovci, saj je lov edino opravilo moških. Ženske pa zbirajo sadeže, kopljejo z rovnico gomolje in korenine. Sladkor, ki ga zahteva obilno uživanje mesa, pa jim nudi med, ki ga jedo kar z voskom. Bušmani pomešajo z medom razpadajo-, či les, katerega celuloza pospešuje prebavo.
Višja stopnja zbirnega gospodarstva je tista, na kateri jim služijo drevesa s svojimi sadeži kot glavni vir prehrane; to je zlasti sago in kokosova palma, ki nudi Malajcem, Papuancem in Polinezij-cem vse leto neizčrpno, enolično hrano, ki jo dopolnjujejo le z ribami. Vsi ti rodovi pripravljajo nekatere strupene rastline na poseben način za uživanje.
Redki so rodovi, ki uživajo zgolj mesno ali zgolj rastlinsko hrano. Tako najsevernejši Eskimi v svoji ledeni zemlji pogrešajo skoraj sleherno rastlinsko hrano. Ni pa upravičena trditev, da jedo Eskimi samo meso.
V pokrajinah, kjer so ugodnejše raz-
sile, odločnost in voljo za izgradnjo in obnovo svojih tovarn. Prve dni obnove Stalingrada prebivalci niso preživeli nič manj preizkušenj kakor med vojno. Prestali pa so jih pogumno. Velika mesta nastajajo preko stoletij, a Stalingrad je v štirih letih postal mesto s 300.000 prebivalci. Danes izdelujejo tu jeklo, stroje, traktorje, gradbeni material, obleko, obutev, naprave za industrijo nafte in pomorski promet.
V štirih letih je dal Stalingrad za okoli dve milijardi rubljev industrijskih izdelkov. Vsak traktor, vsaka tona jekla, ki ga izdela Stalingrad, pomaga pri izgradnji tovarn, šol, kulturnih, upravnih in stanovanjskih zgradb. In kmalu bo ju^ naško mesto Stalingrad popolnoma obr novljeno.
mere, kjer je živalsko bogastvo večje, se spreminja tudi caven prehrane posameznih ljudstev. Tu je napredek viden zlasti v pripravljanju jedil: kuhanje je povsod udomačeno; poznajo juho iz mesa morskega psa in tjulnja. Okus mesa si skušajo zboljšati z rastlinskimi in dragimi dodatki.
Posebno vrsto gospodarstva goje lovci, ki so pripadniki totemizma, to je verskega naziranja, da ves rod izvira od nekih skupnih prednikov, bodisi živalskih, rastlinskih itd. Zato na primer take »svete« živali totemisti ne uživajo, pač pa jo zamenjavajo z dragim rodom za njegov totem.
S pričetki poljedelstva je uživanje mesne hrane stopilo v ozadje. Uporaba rastlinskih proizvodov v prehrani je v glavnem v vseh kulturah enaka. Zmlela zrna skuhajo v pogačo ali pa jih opražijo na razbeljenih kamnih ali glinastih ploščah v preprost prvotni »kruh«. Ena najstarejših rastlin za tako uporabo je oves. V Ameriki je koruza glavna kulturna rastlina, katere zrna pražijo, kuhajo ali — v stari Mehiki — z podanim apnencem in vodo pripravijo na poseben način. Glavna koruzna jed je tu »tortilla«. V Južni Ameriki je doma ma-niokova korenina, iz katere Indijanke v tropičnih gozdovih odstranjujejo strupen sok; prečiščeno gmoto posuše na soncu ali ognju in zmeljejo v moko, iz katere pripravijo juho ali opražijo v pogačo.
Azijska poljedelska ljudstva uživajo tudi žitarice. Na prvem mestu proso, ki ga poznajo v severni Kitajski, srednji Aziji, severni Sovjetski zvezi. Podobne važnosti je za prednjo Azijo ajda, od koder so jo prenesli v srednjem veku v Evropo.
SMEJMO SE
POROČILO IZ GRČIJE
Glavni stan monarhofašistične vojske javlja: Naša vojska je po točno proučenem načrtu naredila ofenzivo. Operacije pa niso uspele, ker je naša vojska na poti naletela na partizane in se je morala strateško umakniti v svoje kasarne.
...IZ FRANCIJE
V Franciji je bilo opaziti te dni velikanski naval na trgovine z robci. V pičlih nekaj dneh je ljudstvo pokupilo vse do zadnjega robca. Oblasti so si belile glavo, kaj naj bi to pomenilo. Končno so prišli stvari do dna: Sleherni Francoz si je nabavil robec, da se bo z njim lahko obrisal pod nosom za rarski premog, katerega bo zasegla francoska zaveznica. Amerika.
•
Znižanje obrokov kruha v Franciji ni naredilo skoraj nikakega slabega vtisa, ker so Francozi na stradanje naučeni, da jim malo več lakote sploh nič ne pomeni. Poročajo pa, da je moral le nekdo iskati zaradi splošne oslabitve zdravniško pomoč. Doktor mu je pogledal v želodec z rentgenskimi žarki in slika je pokazala bolnikov želodec, v katerem so bili docela jasno videti rahli obrisi Marshallovega plana.
ARHEOLOŠKA NAJDBA
Angleški arheologi so te dni v Egiptu odkopali izredno dobro ohranjeno mumijo. Računajo, da utegne biti starejša kakor vse dosedanje. Previdno so jo odvili in na prsih mumije so našli listič s hieroglifsko pisavo. Angleški raziskovalci so si na moč ubijali glavo, kaj je na lističu napisano, a do rešitve niso mogli priti. Zato so poklicali starega egiptovskega učenjaka. Mož je prišel, preletel listič in hieroglife z očmi, se angleškim arheologom nasmehnil in dejal: »Gospodje, na lističu je napisano: Ven z Angleži!« Angleške oblasti so egiptovskega učenjaka in mumijo na licu mesta aretirale in odpeljale v zapor.
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII1IIIIIH
Izdajatelj, lastnik, odgovorni urednik lista: dr. Matko Scharvvitzl, Wien XVI, Ottakrin-gerstrasse 83. — Glavni urednik: dr. Franci Zwitter. — Uredništvo in uprava: Wien IV, Waaggasse 6/IL Telefon B 21-5-50. — Podružnica uprave: Celovec (Klagenfurt), Vol-kermarkterstrasse 21/1. — Tiska: ..Globus", Zeitungs- Druck- und Verlagsanstalt G. m-b. H., Wien I, Fleischmarkt 3—5.
Kaj jedo neomikana ljudstva?
nasmehom ni mogla skriti. Šele prejšnji dan je bil pri nji. A moralo se je zgoditi nekaj posebnega, da jo obiskuje na soboto, v noči. Oči so ga nemo vpraševale; ni je mogel varati.
Sedel je k postelji.
»Ali vam je slabše?«
»Ne, ne! Kdo ti je to rekel? Prav taka sem, kot sem bila. Kdo ti je to rekel?«
Ne, saj mu tega nihče ni rekel, lahko mu verjame. Le tako se mu je zdelo... Z bistrim očesom je bil opazil, da je mati nenavadna. Ne le zaradi strahu in začudenja nad njegovim nepričakovanim prihodom. Ni govorila čiste resnice, ko je rekla, da je taka kot ponavadi. Kazno je bilo, da ji nekaj razburja dušo in se ji nemir izraža še v izsušenih rokah...
Molčala sta in se gledala. Kolikokrat sta se tako molče gledala v oči in se tiho smehljala! To ni bilo nič izrednega. Pogosto sta bila tudi vznemirjena, ne da bi določno vedela zakaj. Občutki so se jima prelivali med seboj kakor barve na večernem nebu. Življenje je bilo spletlo med njima na tisoče vidnih in nevidnih vezi. Težko je bilo reči, kateri izmed njiju je bolj navezan na dragega. Čedermacu je mati potešila moško hrepenenje po ženski negi in ljubezni. Tudi ona je doživela marsikatero razočaranje v življenju, šele ob njem se ji je do konca utešilo srce. Sto vezi jo je priklepalo na dom, a se ji je po moževi smrti zazdela domača hiša* strašno pusta in prazna. Ko se je oženil starejši sin,
Bepac, je bila odveč, vodstvo gospodinjstva ji je zdrknilo iz rok, a nji je bila skrb življenjska potreba. Tedaj se je s sedemletno Katino zatekla k sinu. To je bilo že davnaj, že več kot trideset let je od tega. V letih, ki so sledila, sta se do dna spoznala; pogosto sta isto mislila, isto čutila. Kadarkoli so ga mučili dvomi, jo je vprašal za svet. Zajemala je iz globokih življenjskih izkušenj, zmeraj je našla pravo pot.
Poslednja leta je bila hudo oslabela; le s težavo se je vlačila okrog, a svoje oslabljenosti ni hotela priznati. Pred letom je bila nenadoma legla in začela siliti od hiše. Upiral se je: pri njem naj ostane, s Katino ji bosta stregla, saj bi bilo sramotno — a Se ni hotela vdati. Nikoli ni izrekla kake nepretehtane besede, ni poznala vrnitve. Morda je slutila, da bo dolgo ležala, in mu ni hotela biti v napotje. Natihem se ji je vsa leta tožilo po domu, v katerem je preživela svoje najlepše in najbridkejše ure. Doma je imela izgovorjen kot; vsa leta ga ni uživala, zdaj bo tam umrla. Pri njem ostane Katina, revica, nekam čudaška in nepreračunljiva — kam naj se sicer dene? Vzgojila jo je za naslednico, zato se njegovo življenje po materinem odhodu na zunaj nič ni spremenilo. Vendar je bolnica še v postelji leže noč in dan skrbela: »Ali ti Katina v redu postreže? Saj me ne pogrešaš prehudo?« Da, da, vse je v redu, nič naj je ne skrbi. In vendar ni bilo tako kot nekdaj. Tega ni mogel povedati, to je samo čutil.
Katina se je trudila, da bi prevzela tudi materino skrb. Kako nebogljeno, smešno, brezplodno je bilo njeno prizadevanji! Noči, v katerih ni mogel spati; rad bi bil stopil v materino sobo in ji razodel svojo glodajočo misel. Saj mu ni vedela vselej pomagati, a ga je vsaj razumela. Kakor kruha je potreboval duševne vezi s kakim človekom. Obiskoval jo je, da sta drug drugemu potožila in se razgovorila. Prihajal bi bil še pogosteje, a se je mati odločno uprla. »Nisi več mlad, da bi vsak dan letal po strminah...« Da, govorila je resnico, mlad ni bil več, to je čutil... Sedel je ob njeni postelji, a sive, ostre oči so neumorno odkrivale najrahejši vzgib njegove duše.
»Kako da je prišla tudi Katina?« .
»Tako«, je pogledal v steno. »Spremila me je.«
Ni ji mogel lagati. Saj zato je tudi prišel, da ji pove. A kako naj začne? Glas se mu je tresel in mu zuaj pa zdaj umiral. Kako strahotno se ;e zavzela! Vendar je opazil, da ni bila čisto nepripravljena. Bilo mu je jasno, odkod nemir, ki ji je trepetal še v prstih.
»Pa zakaj? Zakaj?«
V izbi je bilo soparno, zadušno; Čedermacu je mrzel pot stopal na čelo.
Dvignil se je in vznemirjen stopil od stene do stene. V ti dem trenutku bi bolnice ne mogel gledati v obraz. In vendar mu ni ušlo, kako so se ji ustnice bolestno napele in kako gledajo sive oči za njim.
»Torej je res? Že so bili prinesli okrog, a nisem mogla verjeti. Martinac slišiš, nisem mogla verjeti... Ošinil j® je z bežnim pogledom in prikimal. Nat® je bilo nekaj časa vse tiho, slišati je bi* lo le korake po podu. Cez čas se je dermac ozrl — mati je bila zamižala# trdo zamižala, ležala je kot olesenela* Tako jo je videl prej le dvakrat v življenju, takrat, ko se je bila zatopila v svojo najglobokejšo žalost. KakoT da se je vsa potuhnila vase, v najskrivnejšj kotiček srca, in trpi. Izpod trepalnic j* je pritekla solza in se ji samotna zale* sketala na zgubanem licu.
Vznemiril se je, grenek očitek mu j® kanil v dušo. Ne bi ji smel obteže-1 vati srca. Pa saj bi bila tako izvedela* Saj ji je bilo že prišlo na uho. Novica s® je širila kot požar. Tega bi ne mogej preprečiti. Tega bi nikomur ne mogel prikriti. Poznal je njene občutke. Pri®1' nesljiva nasproti človeškim slabostim: a obenem tako globoko verna. Ne, nltl z pajrahlejšo mislijo ni kdaj podvomila* Vse, kar je bilo v najrahlsjši zvezi z v.‘;' ro, do skromne podobice v mašni knji' gi, ji je bilo nedotakljivo in sveto. Tako
je vzgajala tudi njega. Obšlo jo je čudenje, ji kot z ognjeno iglo prebodlo srce.
»%ti, ne vznemirjajte se!« Je reke proseče in stopil do nje. »To vam * škoduje.«
Odprla je oči in se medlo nasmehnila*
(Dalje)