BREZDOMNOST Evald Flisar TI V HORIZONTU kot strah v negibnosti jelen jih rogov in aleje med bori je čudež izvotlil utrinjajo se v točko vanjo bežati z jelenjim korakom ne biti prestreljen: je znova podaljšanje mirnosti saj nisem jelen niti njegova senca a zdaj ko diham tišino alej čutim na koncih prstov beg neusmiljeni beg v meni pa rastejo trdi jelenji rogovi korak naprej klecni padi poženi se v izproženem znoju dokler veruješ da je v bezanju zmaga saj travne poljane bežijo proti v prehitevanju senčnih korakov so otrpnile v nedokončanost premikov in padeš — prestreljen? — ne klecajoči jelenji korak se vase zaplete OSTANI zdaj bodi obnemogla žival kajti naslednji korak bo že korak nazaj daljši od prvega ker v vrnitvi ni bližnjice pot menjajoče se plašnosti je horizontalna aleje so v koncih zapahnile vrata se vzpele pokonci in votle oči pognale proti tuleče te parajo in švignejo skozi prej kot utegneš odvreči jelen je korake 256 potem več ne moreš vase odideš sploščiš se v krvi pa dalje iščejo plašni rogovi: kaj ti ostane ko v sebi zablodiš NEGIBNOST IN TOK v meni je prosojnost zlomila rečni macesen in mu deblo položila na drugi breg njegova senca v gladini pa ni zaustavila neba ki se je v strugi vračalo ali se bolj premika reka ko sahne v nič ali deblo macesna ko v čas prepereva voda in les se povračata — ali je vračanje v isti razpon premik ali krožeča negibnost to s t r an je večno minevanje drevja v listje in listja v prst — prsti v puščave zakonita pot do vznikanja novih dreves plamen ugaša da se les spreminja v dim tostran je tok —¦ neviden — nečuten — navzoč izven časa ker čas je negibnost čas nikamor ne teče ostaja tu le v času vse teče navzven in navznoter onstran je v sebi dano vse v istem razmerju v razmerju brezčasja in neponovljivosti tam se nič ne premakne iz biti v bit tam je rojstvo nezaznavna vsakdanjost volja in nemoč — edina bogova — sta šibka in si ne upata kazati pravih obrazov ker bi zgorela od rezke trdote ki je umrla v nespoznavno mirnost 17 Sodobnost 257 SKROMNI ZLOČINI včasih je bilo od tod do bližnjega gozda tako daleč kakor zdaj od tod do Atlantika vsak dan so razdalje krajše oddaljenost bližja bogve ali rastem jaz ali se manjša svet in vendar si včasih tajim da je le korak do moje preteklosti in dva koraka do smrti pradeda — hočem biti razpet imeti veliko prostora za beg in vračanje od tu do tja je edina razdalja ki jo ihteč premerjam enosmerna — ne levo ne desno ne morem in zdaj ko se bližata konca je vse manj prostora za nihanje — negihnost bo končno smrt zato včasih komu približam konce in prek njegove otrplosti najdem novo smer vsak dan me to reši vsak dan spoznam da je drugi brezkončen nihajni krog od tam nazaj pa lahko krožiš okoli nihanja v sebi in gledaš kako si vse manjši kako je vse manjše kako se vrača v točko in si nazadnje brezumna žival zaprta v kletko obletavaš se z vesoljskimi koraki trkaš na vrata — a ti v sebi ti izven sebe meriš razdalje zavoljo majhnosti neizmerljive in prehitevaš dano spremembo 258 JAZ VEČ NIMAM DOMOVINE doma sem v zatišju galaktičnih senc ki v kroženju kvadratne švigajo v svetovje — zvezde med zvezdami niso več kakor jaz zvezda med zvezdami in jaz nisem več kakor ti vesolje v vsemirju in kozmos v nama obema in večno smo doma v brezdomnosti povsod ker je vesolje navzoče v nas navzoči smo v mravljini hiški in v nas utripa nagonska volja skarabeja zlatega hrošča navzoči smo v gibanju milijardnih svetov in v živem brenčanju muh enodnevnic bivanje JAZOV je vrh nepomembnosti ker smo v resnici v vseh razdeljeni v nenehnost vračanja v vrnitev novega začetka razdeljeni smo v zakone bivanja v nas najde to NEKO bivanje svoje utelešenje ali ime za način — osončja se gibljejo prav tako v žilah kakor v nebesnih poteh znotraj in zunaj je samo lažna domneva doma si nekje tako dolgo in vezan na nekaj dokler se ne znaš premikati v zidu dokler ne znaš zamolklo udarjati po votlosti — in: dokler sveta ne zlomiš v časovnost (Iz zbirke Svmphonia poetica, ki bo izšla v kratkem pri založbi Lipa v Kopru) a* 259