Pismo učiteljlce začetnlce Tako tihi smo, nihče izmed nas ne pove ničesar. Kaj je vzrok naši molčečnosti? Morda bi kdo mislil, da smo srcčni, zadovoljni — da smo se končno zabubili in s tem napravili križ nad svojim življcnjem, ki je resnično životarjenje. Prepričana sem, da govorim v imenu vseh učiteljev-začetnikov. Le premilo bom orisala stanje, v katerem se nahajamo. Toda beseda bo spregovorjena in morda mi bo kdo sledil in spopolnil vrzeli, ki jih bo premnogo. Pct let, kaj še, štirinajst let smo prebili v šolskih klopeh. Lepi cilji so blestcli pred nami, ko smo stopili na učiteljišče. Leta najhujšega premagovanja so minula. Ni nam bila not / rožami posuta vseh pet let. Trpljcnja polni trenutki so bili pozabljeni, premagali smo iih zgolj iz ljubezni do zvišenega poklica. Biti učitelj, učiteljica, se nam je zdelo zajeti vso poezijo najčistejše ljubezni, ki jo bomo delili nam prepuščenim malčkom. Čustvovati z njimi, jim \zbujati v dušah samozavest in v srcih moč, da bodo smelo kljubovali vsem vihram življenja — kako sveta naloga! Medtem pa so prihajala od doma pisma polna tožb in jadikovanja: — Ne morem ti več pošiljati denarja ... Kmečko dekle, ki je prišlo študirat v daljno mesto, je bilo izročeno na milost in nemilost doma. Stanovanje je morala iskati pri gospodinjah, ki so se zadovoljilc s plačilom v živilih. Le redkokdaj so bile te »dijaške mačehe« zadovoljne. Z velikim trudom spravljena živila so se jim zdela kot miloščina. Doma so delale vse leto sestre in brat za gospodično, ki je seveda bila bolje oblečena in še delala ni. Kolikokrat jc morala slišati trpko očitanje, češ: Vsi delamo samo za njo! Uboga mati, katero so največkrat zadelc take besede, jc tolažila: Bo že povrnila. ko bo končala šolo in bo dobila službo. Minila so leta, žrtve so bilc pozabljcnc, toda nc brcz vprašanj: Kdaj nam bo povrnila? Končno se jc njeno ime pomcšalo mcd srcčneže, ki so dobili službo. Hvala Bogu! Napočil je čas, ko bo lahko vrnila vse vsem, ki so jo podpirali, najbolj pa materi, ki jc s tolikimi žrtvami nripomogla hčcrki do kruha. Materi se je odvalilo veliko breme z ramen, hčerki pa je zrastla nova trdna zavest, da bo lahko vračala tem zgaranim rokam, ki so toliko let delalc in skrbele za njo. V duhu si jc slikala bodočc življenje v samotni gorski vasi z materjo pri scbi. Pa ni bilo tako. Daleč od doma je. Srce se ji krči od bolečine, ko pišc materi in sc ji vedno in vedno opravičuje, da ta mesec ne more poslati. Vso revščino ji razodene, kdo drugi bi jo bolj razumel, kakor mati?! Upanje, ki je tako trdno stalo pred njo, se zdaj maje in ruši. Saj komaj vzdržuje sama sebe z borimi 850 dinarčki. Bije in tolče dan za dnem in šteje, kdaj bo prvi v mesecu. Nahaja sc pogostoma v pomanjkanju duševne hrane. Tako zapada v pasivni pesimizem. Samoizobrazba, katere potrebo občuti vsak dan, tiči na eni točki. Kljub najboljši volji ne gre naprej. Saj se mora odreči knjigam, ki so tolikim tihc, najzvestejše prijateljice, odreči se jim mora zato, ker nima dovolj sredstev, da bi si jih nabavila. Revije in časopisi niso zanj, ker so predragi. Tako tičimo vsak v svojem kraju, daleč drug od drugcga in vsak prenaša težo življenja z bridkim vprašanjcm: Ali bo bolje? K-a.