BRANJE ZA ZNAČKO
Gibanje za bralno značko se približuje tridesetletnici. Vztrajnemu vzponu je sledil zastoj, ki ga je čutiti predvsem v višjih razredih osnovne šole, saj se zgodi, da ostane branju za značko vseh osem let zvestih le po nekaj učencev. Bolj ali manj množično branje je značilno za nižje razrede, po petem pa je zaznaven opazen osip. Med učenci so zmeraj tudi taki, ki vehko berejo, a se ne potegujejo za značko, ker jih usmerjeno branje ne privlači. Želijo brati, kar se jim zahoče in kar ne diši po šoli. Njihove bralne navade in interese pozna predvsem knjižničar, medtem ko včasih učitelji sploh ne vedo, kako nepotešen bralec je kak njihov učenec.
Neodvisno od bralcev, ki jim je zoprna že slutnja po uniformiranosti, potrebuje gibanje za bralno značko učinkovito osvežitev. Zagotovi jo lahko le večje sodelovanje bralcev za značko in mentorjev, ki naj se izrazi v svobodnem izboru knjig za branje, v prilagojenem številu knjig in skupnem premisleku, kako bo dejavnost od septembra (ko se začne) do aprila (ko se konča) sploh potekala. Učenec, ta toliko razvpiti subjekt vzgojno-izobraževalnega procesa, v gibanju za bralno značko mora zaživeti kot osebnost s svojimi pogledi, predlogi, spoznanji in kar je še takih individualnosti, ne pa da je tudi kot bralec le del neke bralne črede, pod-redljive učiteljevemu bralnemu okusu. Praksa kaže, da je gibanje ostalo ali pa postalo sveže predvsem na tistih šolah, kjer je bralcem omogočen širok izbor knjig in kjer živi gibanje v tem smislu, da se ob njem in zaradi njega na šoli ves čas nekaj dogaja. Slednje je dosegljivo samo s premišljenimi oblikami in metodami dela z bralci, ko se ti z mentorjem in zunanjimi gosti sestajajo k bralnemu in debatnemu omizju, navezujejo pisne stike z besednimi in likovnimi ustvarjalci, knjižničarji, knjigarnarji, kritiki, publicisti..., pretresajo novosti s knjižnega trga, se preskušajo kot knjižni ocenjevalci ipd. Samo formalno pa živi gibanje na šolah -žal niso osamljene - kjer so bralcem knjige za branje določene, branje pa preverjano nespod-bujajoče; daje dolgčas še večji, ostaja tak način dela v vseh razredih vsa leta do pike enak. Dol-
gočasno je celo na sklepni slovesnosti, ko povabljeni gost ne ve kaj početi in lahko odgovarja le na izpeta vprašanja kdaj ste napisali prvo knjigo, koliko ste stari, ali boste še pisali ipd.
Aktiv mentorjev gibanja za bralno značko je na vsaki šoli več kot nujen, sicer se je težko izogniti stihijski nenačrtnosti dela. Mentorji ne smejo podcenjevati dejstva, da berejo učenci za značko že od prvega razreda in da je treba v dolgem bralnem obdobju oblike in metode dela spreminjati, predvsem pa prilagajati sprotnim okoliščinam. Usmerjevalec in spodbujevalec gibanja za bralno značko sta največkrat knjižničar in učitelj slovenskega jezika, ker pa se branje širi tudi na neliterarne zvrsti, bi bilo koristno za gibanje ogreti še druge učitelje (učitelji zgodovine so navadno mentorji bralcem, ki berejo za Gašperjevo značko), ker bi s svojim sodelovanjem poglabljali odnos mladih bralcev do knjige in njenega sporočila. V vseh razredih, nižji niso izvzeti, mentor rad omeji izbor za branje na tiste knjige, katerih vsebino sam dobro pozna, češ da se z učenci ne more pogovarjati o knjižnem delu, ki ga sam ni prebral. To je poglavitni vzrok, da doživlja po šolah seznam knjig za bralno značko tako malo sprememb. Vendar je nujno dvoje: mentor mora veliko brati in poznati tudi najnovejše knjige (večinoma berejo značkarji mladinsko leposlovje), obenem pa se mora znati od bralcev tudi česa naučiti in jim omogočiti, da ga seznanijo o knjigah, ki jih (še) ni utegnil prebrati. Tudi ves pouk književnosti (književne vzgoje) je zasnovan tako, da bi razvijal učenčeve bralne sposobnosti. Dvosmerna  komunikacija je  torej  neizogibna. Seveda pa ne zgolj v obliki učiteljeve razlage  in  učenčeve  reprodukcije,  ampak  kot, ustvarjalni dialog, v katerem se vlogi tistega, ki uči, in tistega, ki se uči, prepletata in menjuje-ta. Pri gibanju za bralno značko je pomembno prav to, da zaživi sožitje med bralci in mentorjem kot obojestransko soprejemanje, ko drug od drugega pridobiva tudi takrat, ko si v mnenju nasprotujeta. Gre še za oblikovanje knjižnega okusa, za vrednotenje dejanj, razumeva-
47
nje slogovnih posebnosti in rabe jezika, za morebitno večplastnost sporočila, v nižjih razredih pa predvsem za spodbujanje naklonjenosti knjigi in branju, za ugodno počutje ob njej in z njo.
Gibanje za bralno značko v toliko letih najbrž je pripomoglo k temu, da berejo odrasli ljudje več, kot bi brali sicer. Če tega cilja ni doseglo, so vsa prizadevanja mentorjev bolj ali manj jalov trud. Da kaj takega ne bi postala, je gibanje treba pomlajati. Ne more živeti iz puhlih gesel, in ko živi samo še po inerciji, že životari. Poživljajočo ustvarjalno moč si mora zagotavljati z oblikami, ki mladega bralca od branja ne bodo
odvračale. Ko bo kaka raziskava spet ugotavljala razmerje med beročimi in neberočimi Slovenci, bi bilo prav, da bi jih povprašala, koliko je gibanje za bralno značko vphvalo na oblikovanje njihovih bralnih potreb in navad.
Berta Golob
Zavod SR Slovenije za šolstvo, OE Kranj Literatura
- Kulturno izročilo bralnih značk Lj. 1985
- Gibanje za bralno značko potrebuje osvežitev, Vil 1986/1
- Programski in volilni zbor bralne značke. GDPM 1987/5
48