Poženčan. Kakor je rad zapisoval stare narodne pesmi na pr. »Zakon^št. 4 v Novic. 1847 (nOj zakon, zakon ti si svet, — Na teb' stoji vesvoljni svet i. t. d.u), tako tudi ljudske pravljice splohšt. 21: ,,Še ena povest od Petra Klepca"; 1. 1848 št. 44: nOd Lukca Kljukca i. t. d.". — Kranjci so dobri vojaki, hvalijo jih vojskovodje ia cesarji. Kedar prihajajo k vojaški nabiri, naj nikar po živinsko ne divjajo in mirnih ljudi ne nadlegajo, ampak naj kako primerno ali pošteno zapojo, in v to jim naj služi »Fantovska" št. 18 ali 1. 1848 št. 23: nDobrovolska ob času vojaške nabere". — Dekličem podučna je Poženčanova št. 27: Kresnica. Svitla kresničica Zvečer malela, Leta po ulicah, Vertih vcsela; —Pobič jo viditi Teče jo vjeti, V malo jo ječico Denc medleti. —Naj bi bla trapica Skrita tičala, Ne pa po ulicah Hvale iskala! L. 1848 št. 5 jo je zapel nTriglavuB popraševaje, kaj neki gledam pogosto zaljubljeno, milo, zvesto; mar me mika solnčice, ali luna, ali danica? Vganite! Kaj gledam, se vam ne zazdeva, Zatorej naj sam vam povem: Triglav je, on gora kraljeva, Predrago veselje očem! Na daljne in daljne mi kraje On kaže častite glave; Za petje veselje mi daje, Oživlja gorensko serce. Hoteli so tisto norsko leto nekteri za uemško pomorsko brodovje pobirati po Kranjskem; tedaj jo M. Ravnikar nSlovencam zavoljo nemške barke" pove z ozirom na sloveče besede Virgilijeve: »Sic vos non vobis aedificatis naves, to je, tako vi barke delate, pa ne za se . . . Saj nimate slame v glavi! Ako mislite na morsko brodovje, ga delajte za se in za Avstrijo, kadar se bo vam zdelo in kadar bote zamogli. Tako bedasti niste, de bi vas mogli ptujci vašiga prida opominjevati. Vam nemškovavci dobiček v ptujim duhu obetajo; spomnite se besed nekdanjiga Laokoona: Timeo Danaos et dona ferentes — to se prosto posloveni: Kdor konja lovi, mu merve molf i. t. d. — Tako je bil določno zoper to, da bi Slovenci pristopili k nemški zavezi, češ, zakaj bi se drugim vklanjal, kdor zamore sam svoj gospodar biti . . . Dokler mi bo mazinec migal, bom ostal za slovenščino vnet . . Ako nevarnost in kovarstvo za slovenščino kje zagledamo, ako vidimo pri ptujcih hudobno voljo, naše prihodnje pravice podkopavati, se očitno ustavimo po časopisih, po slovenskem in deržavnem zboru, po poslancih k ministrom in cesarju i. t. d.; vendar je svetoval v slovenskem napredovanji s ptujci kar se da krotko in zmerno ravnati. Tako na pr. v spisku: ,,Moje misli Slovencam v prevdarek" 1. 1849 št. 9 piše: MNikar Slovenci prenagli ne bodimo; počasi se varniši hodi in delj pride. Vzemimo si za razgled nesrečne naprave, ki so bile namenjene, slovenšino uničiti; te so bile tako zredjene, de bi bile počasi svoj namen dosegle, — šole, očitne službe, vse je moglo temu pomagati; zraven se je pa vse tako naskrivnim in počasi godilo, de so gospodje zraven še lahko lažnjivo govorili: v Avstrii se vse narodstva (Nationalitaten) spoštujejo. Ako gospodje nemškutarji niso v kaki reči eno leto zaželjeniga namena dosegli, so bili poterpežljivi, ker so si bili svoje reči, kar se je narveč dalo, svesti. Kar je te prestrastna zvijačnost učila, naj nas poštena prcvidnost uči. Bodimo s svojimi ptujimi brati poterpežljivi; lepa beseda lepo mesto najde, terda pa odskoči in jezo napravi. Škodovati zamore skorej vsak kaj, pomagati pa redko kdo. Ako pri takim ptujcu ali pri zmotenim domačim bratu le nekoliko poštene volje in prizadevanja vidimo, nikar tlečiga ogorčika ne gasimo ali z nogami ne taptajmo, ampak pomagajmo, de se v plemen oživi. Ljubezen je poterpežljiva; ž njo se več opravi kot s pikanjem. Ako kaj napačniga nad Nemci ali zmotenimi Slovenci vidimo, zatisnimo včasi oči, storimo se gluhe. Pogoste pritožbe iskrenim domorodcam serce poderajo, sovražnikam pa serčnost delajo. Tudi ni svetovati, de bi kdo to, kar ga pri sercu teži, berž očitno pred svetam razkladal; od tega naj se le z nekterimi posebnimi prijatli pomeni" i. t. d. — Bolj naravnost jih drobf nemškutarjem in lahonom in vsem, ki bi Slovenca radi v žlici vode vtopili, št. 31 — 34 v sostavku: nNasprotnikam slovenstva, pa tudi njegovim prijatlam". Kar se tebi dobro ue zdi, tudi drugemu ne stori. Spominja jih breje lisice in ježa, kako malopridno sta postrežuemu psu povračevala gostoljubje v njegovem hlevu. Po Vodniku pripoveduje od Vindone in Vindonise, od Venetov in Venedek, od Tersta in Gradca, Istre in Karnije, da so ti kraji od nekdaj slovenski, in kako bi se zediniti dali — od Plača do Beneškega, od koroških Nemcev pa do Kolpe — v Ilirijo ali novo Slovenijo z Ljubljano središčem — Avstriji na korist in Slovencem v prid . . Svet na prošnji stoji . . A so gore vmes! — Pa je tudi cesta, in pa še velika! — Nektero povč i doraačinom, kteri se terdovratno starih šeg deržč, vse domače grajajo in se kot sraka ined šoge — štulijo med ptujce. Herder pravi: nKdor sladkega glasa maternega jezika ue spoštuje, ne zasluži imena človek". Kar imajo časov spremene hvale vrednega ali nedolžnega, to se sine posnemati . . nVoz spremen gre neprenehama naprej . . Pri tem vozu imate vera in deželska oblast vinte, zavornice, cokle, vervi, poveze, ratlje, kole za odnašati, pomočnike ga vižati, de bi kam napak ne zašel, ali se ne zvernil. Ce se nesreča primeri, de se zverne, gre tudi zvernjen naprej; le tiste, ki so na njem, potolčene in omamljene naprej vleče, ali pa gredo rakam žvižgat. Ustaviti ga je le tisti v stanu, ki je nad nami. Tistimu človeku pa, ki bi se sicer vperal ga ustaviti, bi bilo reči, kar je Apolin rekel svojimu sinu Faetonu, ko ga je ta prosil, de naj mu nebeški voz vižati izroči: Magna petis, Phaeton; et quae nec viribus istis Munera conveniant. — Ovid. Met. n, 54. Kakor že pred nekaj leti — razodeva zastran novih mesičnih imen 1. 1848 št. 42 pa 50 po rajtingi kmetiški in gosposki svoje misli; v št. 13 1. 1849 pa omenja, naj se piše: »Prosenc — ne prosinc" (po zgledu doljnih Ilirov, kteri ne ločijo lipe od lepe) od proso (ktero je bilo nekdaj poglavitno žito za vsakdanji kruh, dokler še ajde ni bilo), prosen kruh, kterega so nekdaj Slovenci namest pšeničnega popertnika od 25. decembra do osmine sv. treh kraljev na mizo stavili; št. 17 razlaguje stare slovenske pregovore: »Tiita, se derži kot tuta, to je prava tuta, tutke ali nežice; Markoljbes, toje kakor Markoljbsove galge ali vešala, sedaj previsoke sedaj prenizke, nikoli prav i. t. d.; v št. 35: nOd slovenskih napisov na pismih" svetuje, naj sekerstna imena in primki stavijo vedno v imenovavniku, kar je res posnemanja vredno. Tu se podrazumejo besede: nNaj prejme to pismo" — ki se že ali zapišejo, okrajšajo ali pa popolnoma opustijo. V dajavniku se imena ne glasijo lepo, so ptujcem in časih celo Slovencem nerazumevne; v druzih jezikih na pr. v laškem, francoskem, nemškem se tretji sklon zaznamenja le po predstavljenem členu, ime samo ostane nespremenjeno; pisati Blažu Šme-tu, Pucelj-nu, Kalister-u, Gogalja-u i. t. d. je nenavadno in neznansko, kakor bi v latiuskem stalo Cicero-ni, Faber-o, ali v uemškem dem Herr-n. — Kako je na Gori poleg Sodražice popeval Gorniški v duhu pevca Gorjuškega — Vodnika, kaže naj št. 17 natisnjena pesmica: Na Janeškl gori. Drobna mi ptičica Gorska žgolela, Samcu samičica Tako zapela: Rekel sim ptičici: ,,Bodi po tvoje!" Per nji žgoličici nJez bom prepevala, Strune prebiraj, Kratek čas delala Bova si zmiraj. Pevca Gorjuškiga Nekdaj unela, Tebe Gorniškiga Bodem ogrela. Hoje naj stokajo, Burja robani, Gojzdi naj pokajo V bruma veršanji. Naj dolj od Reškiga Jug se zaganja, S stropa nebeškiga Goro priklanja. Naj se vojskujejo Vetri, oblaki — Srečo dobljujejo Tihi sromaki". — Sreča mi poje. Luni se vganejo Plahe tamote, V petji postanejo Mične samote. Krotke poslušajo Pesem zverine, V petji se skušajo Zlegat' stermine. Petje razgrinjaj se V zvezdja prostore, Goro v raj zminjaj si Pevčik ubore! Blagre mi dajejo Černi vranovi, S ptujga se shajajo II skaljim' domovi. Dost je težavniga Pač zdej na sveti; — Naj bolj' za samiga, Zraven pa peti. Naravoznanstvo v Ijudski šoli. III. V p o j n o s t. Ako zmešamo rudeče vino ali rudečo tinto z nekoliko žlic sežganega kostnega pepela, dobimo potem pri precejanji tekočino, ktera je kakor voda čista. Pepel je povžil in tako rekoč vserkal barvilo. — Ako tresemo posodo napolnjeno s gnjilo vodo, — ktera je napojena s smerdljivimi zrakovi, — med ktero smo natresli nekoliko izžganega drevnega oglja, toraj povzame to oglje vse smerdljive gaze popolnoma, in voda se zamore na ta način zopet pitna narediti. — Ako postavimo zmleto oglje v mokrotne prostore, toraj zginejo vsi sopari, ker jih je oglje povžilo. Oglje je namreč zelo luknjičavo telo, v enem samem kosu velikem kakor laški oreh je na stotine prostorčkov, kteri bi, ako bi jih mogli položiti enega k drugemu pokrili več tisočkrat toliki prostor, kakor ga zavzema ali pokriva košček oglja. Ta obširna plan razvija pa jako močno sprijemnost, ta pa premaga razširjanje gazov, ter jih kot barvilo na-se privleče in priveže. Način tacega delovanja zovemo vpojnost. V največej meri vpijajo kapljine plinove, vendar se glede tega ne ravnajo vsi plinovi enako. Da ne vlada le med terdnimi telesi medsebojna privlačnost, ampak tudi raed plini, t. j. med zraku podobnimi telesi, dokazati se da iz več prikazni. N. pr. ako se vlije vode v stekleno posodo, izrine se zares zrak iz nje. Ali če se postavi ta steklena posoda na toplo peč, vidi se kmalo vse njeno notranje dno pokrito z drobnirai zračnimi mehurčiči, kakor z biseri. Ti mehurčiči pridejo od zraka, ki ga je privlačnost steklene stene prideržala v posodi, ia ki se zdaj pokaže, ker ga je toplota raztegnila. Zakaj pridevljejo o tovarnah za sladkor moke iz zdrobljenega oglja med sivo pobarvani sladkorni sok? — Zakaj prevlečejo železne reči z ogeljnim prahom? — Zakaj primešajo med mokrotno in zaduhlo žito prahu od oglja? — Ako veržemo košček soli ali sladkorja v kupico vode, tedaj zgine sol ali sladkor čez malo časa v vodi, in mi pravimo, da je voda slana ali sladka, ker se je sol ali sladkor v njej raztopil. V tem slučaju se sol ni le zmočila, ampak zveza ali skladba njenih delkov je popolnoma razderta in uničena; kapljica vode prijela se je vsacega delka soli. Sprijemnost je tukaj med tekočim in terdnim telesom tako velika, da je zveznost zadnjo premagala. Tako se godi pri vsakem razkrojevanju ali ločitvi. Tekočino pa, ktera kako telo na ta način razkroji, imenujemo ločilo ali topilo. Voda pa raztopi razun soli in sladkorja še veliko drugih snovi, n. pr. gumo ali drevesni klej. Smolnatih snovi pa ne raztopi voda, ampak vinski cvet ali špirit. Mizarji narejajo gladčino ali lesk iz šelaka (neke smole), kterega prej v špiritu raztope. Ako se snovi raztope, potem postanejo one našemu okusu občutljive, t. j. z okusom jih spoznamo. Vendar vse snovi niso razpustljive. Kremena, žvepla, oglja ne moremo pokusiti, t. j. njih znotranjost ostane našim čutnicam zaperta. Tekočina pa raztopi snov, ktera se jej prilega, vedno le do neke posebne mere ali množine. Kadar je njej vlastna mera raztopljena, potem je več ne raztopi, ako jej od imenovane snovi še toliko pridevljemo. Kadar je tekočina od snovi do svoje zadnje mere od te vse vzela, rečemo, da je oua z njo nasitena. Gorka tekočina pa skoraj vselej večo množino terdnih teles raztopi kakor pa merzla. V vroči vodi se več solitarja raztopi, kakor v merzli. Zato pa tudi razločujemo merzlo - napojene ali nasitene in vroče-napojene razveze ali razvezovanja. (Sol se ravno tako lahko in o toliki množini v merzli, kakor tudi v topli vodi raztopi.) Ako vlijemo čisti cvet (alkohol) v vodo, ter obe tekočini dobro mešamo, toraj se razdele njih obstojni delki v tej meri, da dobimo potem iz obeh snovi enakošno zmes, dasiravno je čisti cvet lažje od vode, in bi imel tedaj na verhu vode plavati. Vzrok tej prikazni nam je iskati zopet v sprijemnosti. Ta sila premaga tukaj težo, ter pridene lažje in težje atome ali pervinske drobce skupaj. Tako vezanje raznih tekočin pa imenujemo zmes. Zmes je n. pr. tudi zveza ozračja ali pa krožnega zraka z vodenimi soparji. Naloge. 1. Kaj trniemo pod sprijemnostjo? — 2. Kako se sprijcmnostrazloči od sveznosti? — 3. Kaj si je misliti pod povžitjem ali navsemanjem ? — 4. Kaj je io, razkrojevanje snovi ? — 5. Kaj je razumeti pod topilom? — 6. Imenujte nektere snovi, Jctere voda raztopi! — 7. Ktere snovi raztope se v špiritu ? — 8. Zakaj ne moremo pokusiti švepla, oglja, kremena i.t.d.? — 9. Kdaj pravimo od tekočine, da je napojena? — 10. Ktere načine razkrojevanja razločujemo? — 11. Kaj se zgodi s soljo, ako jo raztapljamo v topli ali merzli vodi ? — 12. Kaj pa se sgodi s solitarjem? — 13. Kaj zovemo zmes? — Razun navedenih nalog zamorejo se prej navedene prikazni v vprašanja spremeniti. (Dalej prih.)