3'4 Listek. od svojega početka do denašnjih dnij izredne važnosti za slovensko književnost, zakaj že do leta 1860. je izdala 115 del, do danes pa malone 400 slovenskih književnih proizvodov, izmed katerih so nekateri učakali že po več natiskov. Kot posebnost navajamo, da so se zuane »Sanjske bukve« v prvih izdajah tiskale v 3000, pozneje v 4000 izvodih, letos pa izide že 21. (!) izdaja v 6000 izvodih! Takšnega zanimanja bi pač podjetuemu založniku želeli tudi pri drugih delih, izmed katerih je mnogo takih, ki so stalne vrednosti ! Sosebno bogata je zaloga knjig za preprosti narod in za mladino in ta zaloga se vsako leto povprek pomnoži vsaj za osem knjig. — Mi smo že večkrat pohvalno poudarjali marljivo delovanje Giontinijeve knjigarne in ji tudi danes, ob nje petdesetletnici, izrekamo svoje posebno priznanje, kateremu dodajamo željo, da bi i nadalje takisto uspešno in vztrajno delovala za čimdalje lepši razvoj slovenske književnosti! Dve novi razpravi dr. V. Oblaka. Jagičev »Archiv fiir slavische Philologie« XVI. prinaša dve razpravi našega učenega dr. V. Oblaka, in sicer »Die Halbvocale und ihre Schicksale in den siidslavischen Spracheu« (str. 153.—198.) in »Zum silbenbildenden / im Slavischen« (str. 199.-209.). V prvi razpravi zasleduje pisatelj razvitek in različne reflekse polglasnikov v slovenščini, in zato utegne to delo zanimati tudi naše filologe. Važno je, kar navaja o dveh različnih dobah v razvitku bolgarskih polglasnikov v prave samoglasnike, ker se doslej niso mogli povoljno razložiti razni zastopniki polglasnikov v istem bolgarskem narečji. V hrvaščini nas v tem oziru sosebno zanimljejo narečja na krškem otoku, o katerih se tukaj govori dovolj natančno. — V drugi razpravi omenja dr. Oblak najprej to, da zlogotvorni / še dandanes živi v govoru različnih krajev na otoku Krku, o čemer se je še vedno dvojilo., in tudi v nekaterih bolgarskih narečjih, potem pa pojasnjuje daljši razvitek tega glasu v ol, oiv, u, o in lu, pri čemer se sosebno ozira na jugoslovanska narečja. Operni pevec J. K. Tertnik je priredil dne 4. m m. v Ljubljaui svoj prvi samostojni koncert, čegar vzpored je obsezal slovenske skladbe Nedvedove, Vilharjeve in Gerbičeve, dočim so bile točke v nemškem jeziku vzete iz opernih del Wagnerja (»Tann-hiiuser«, »Lohengrin«) in Leoncavalla (»I pagliacci«). Gospod Tertnik se je od tistega časa, kar smo ga prvič slišali pri koncertu »Glasbene Matice« v dvorani filharmoniškega društva, do denašnjega dne naučil izredno veliko; ako še vzamemo njega fenomenalui junaški tenor, kakeršnih izvestno ni muogo po svetu, tedaj je popolnoma umevno, da je gospod operni pevec dosegel velikanski uspeh. Najbolj so se seveda njega glasu prilegale velike arije iz oper Wagnerjevih, ali izvrstno je pogodil tudi pretežno liriški značaj naših slovenskih pesmij. Gospoda Tertnika čaka brez dvojbe še sijajna bodočnost, za katero mu lahko že sedaj častitamo. Knjige »Matice Hrvaške«. Knjižnica za klasičuu starimi. Knjiga I. Povjest grčke književnosti. Sastavio dr. August Music'. Dio prvi. Povjest grčke poezije u klasično vrijeme. Zagreb 1893. Izdanje ,,Matice hrvatske". — Osvedočena, da je klasična starina kakor za človečaustvo v obče, tako tudi za vsakega pojedinca jedini most, ki nas vodi do tega, da dobro razumemo sedanjost in v nji popolnoma izpolnimo svojo zadačo, počela je ,,Matica hrvatska" izdajati pred jednajst leti zbornik prevodov najboljših starih klasikov, grških in rimskih. Da pa olajša čitanje klasikov, bodisi v originalu, bodisi v prevodu, pokrenila je knjižnico, v kateri hoče objasniti vse kulturne strani starega klasičnega sveta. Kot prva knjiga tega zbornika je izšla zgodovina grške poetske književnosti v klasični dobi, katero je sestavil naš rojak g. dr. Avgust Music', izvenredni profesor klasične filologije pri kr. veliki šoli zagrebški. Pisatelj sam pravi, da jo je ,,sestavil", ne ,,spisal". Pisateljev namen torej ni bil podati čitateljem Listek. 3'5 plodove svojih preiskovanj, nego v lahkem in preglednem obliku razložiti širšemu hrvaškemu občinstvu razvoj grške književnosti. V to z vrh o je upotrebil najboljše vire, in drage volje priznavamo, da mu je trud izvrstno uspel. Najprej se karakteriše v pristopu značaj grškega naroda, na katerem je osuovana grška književnost. Potem se razpravlja v prvem poglavji o grškem jeziku, pismu in o narečjih grških; drugo poglavje nam predočuje zgodovinske dogodke, ki so vplivali na razvoj književnosti in razdelbo književne povesti. Tretje poglavje govori o narodni poeziji, četrto do dvajsetega pa nam stavlja pred oči epsko, lirsko in dramatsko poezijo klasičnega veka. Ako rečemo, da se da knjiga lahko in gladko citati ter da zanimlje čitatelja do kraja, izrekli smo najugodnejšo sodbo o nji, zakaj nič se ne prigodi rajši, nego da je taka knjiga suhoparna, dolgočasna in da utrudi čitatelja. Tvarina je dobro izbrana, prazna imena se ne nabrajajo. Gradivo je pregledno vzporejeno, tako da si čitatelj ustvari jasno ogrodje književnega poslopja. Značajni znakovi vsake dobe, vsakega pojedinega pesnika so krepko naglašeni, tako da čitatelj jasuo razume literarno, etično in narodno važnost različnih dob, pisateljev in del. Baš te karakteristike so sijajen ures te literarne po-vestnice, ki ne zadržava čitatelja z nobeno učeno primesjo. O življenji pisateljev se podajajo samo najpotrebnejši, točni podatki, o prepornih stvareh, o različnih domnevanjih učenjakov ni spomena; tembolj se stavlja v jasno luč vrednost književnih pojavov. Jednako nam ugaja, da je karakteristiki pesnikovi, ako le mogoče, dodan tudi kak primer njegove poezije, saj jeden primer časih boljše razjasni kako zamisel nego gostobesedna razprava. Pesniške primere sta prav dobro prevedla gospoda H. Badalid in Stj. Senc. Primeri iz Homerja so vzeti iz prevoda Maretičevega. Prevodi v prozi so potekli iz peresa pisatelja samega. Končno še omenjamo, da je oceni vsakega večjega dela pri -dejana vsebina v kratkih besedah, kar tudi povišuje vrednost knjigi. Jezik je izbran in lahko umeven Najmanj gladek je v onih partijah, ki so vzete iz drugih knjig, v tujem jeziku napisanih. Prozajski prevodi pesniških primerov se pre-natauko naslanjajo na besedilo originala in so zategadelj takisto temni kakor original. Nikakor se ne moremo sprijazniti z latinsko transkripcijo grških imen, n. pr. ,,pean" namesto ,,pajan", ,.Ahejci" nam. ,,Ahajci" i. t. d. Tudi pogrešamo doslednosti v hrva-tenji grških lastnih imen. Tako čitamo imena ,,Pamfos", ,,Linos-', poleg ,,Homer", ,,Demodok" in ,,Zoilo" od ,,Pamphos", ,,Linos", ,,Homeros", „Demodokos", ,,Zoilos", — ,,Tamir" in ,,Panijasis" od ,,Thamyris" in , ,Panyasis", „Teagen'-, jJCrates'' in ,,So-floko" od ,,Theagenes", „Krates" in ,,Sophokles", ,,Klonas" in ,,Aristija" od ,,Klonas" in ,,Aristeas". — Mato Vodopič. Marija Konavoka. Po istinskom dogodjaju iz vremena prije austrijske zapreme Bosne i Hercegovine. S uvodom popratio Marcel Kušar. Sa slikom piščevom. U Zagrebu. Naklada „Matice hrvatske" 1893. — V malem številu pripovedovalcev, kateri bogate" v Dalmaciji književnost hrvaško, odlikoval se je biskup Mato Vodopič (porojen dne" 12. grudna 1816., umrl dne" 13. sušca 1893) Poleg mnogih pesmij in nabiranja nrirodnih stvarij je spisal štiri pripovesti ,,Tužuo Jelo", ,,Robinjico" v stihih, „Na Doborskijem razvalinama" in ,,Marijo Konavoko". V poslednji povesti opisuje resničen dogodek, ki se je zgodil za njegovega župuikovanja v Konavlih. Neki Vule (pravo ime mu je bilo Mato Lasič) je hotel šiloma oteti Marijo, hčer uglednega Konavljana. Zaradi tega se je vnel prepir med dvema seloma, in tekla je celo kri. Kakor v vseh svojih pnpovestih, ne odlikuje se Vodopič toliko po tem, da bi novele odgovarjale pravilom prave umetnosti; niti je znamenit zaplet niti razplet povesti, kateri nedostaje pravega dejanja. Izvrstno pak umeje slikati tajnosti človeških čustev in strastij. Kar se tega tiče, 3i6 Listek. je pravi mojster, tako vešče upotrebljava vse pomočke realizma. Kakor v fotografski sliki nam prikazuje ljudi v psihološki analizi, njih govor, njih običaje; slikovito nam predočuje kraje, prirodne pojave i. t. d. Veščaki tudi v velike hvalijo njegov jezgroviti čisto narodni zlog in jezik. V ,,Mariji Konavoki" nas zanimlje poleg drugih opisov narodnega življenja sosebno opis ,,krstnega imena". To cerkveno slavo, katera se nahaja inače samo pri pravoslavnih Srbih, ohranila je samo jedna občina katoliška — koua-velska. Zanimljivi so tudi opisi otmice ali ,,devojačke grapše" in ,,brade", nekakega ostanka občinskega vladanja. Gospod Marcel Kušar je napisal kratek uvod o življenji in književnem delovanji pokojnega biskupa. Prav veliko zaslugo pa bi si bil gospod Kušar pridobil, da je raz-tolmačil ogromno število takib izrazov, kateri motijo vsakega čitatelja, ki ni vešč kona-velskemu narečju, in katerih zastonj iščeš v dosedanjih besednjakih. — Bo sanke. Pripovijeda Ivan Lepušic. U Zagrebu Naklada ,,Matice hrvatske". '893. — Obče zanimanje za Bosno in Hercegovino se navzlic petnajstim letom, odkar jih bolje vzpoznavamo, še ni ponehalo. Saj nam hranita ti deželi še neizmerno mnogo ndrodnih zakladov, ki še niso izkopani. Da se Hrvatje še bolj zanimajo za ti deželi nego mi, to je naravna stvar, ker so Bošnjaki njih rod in sosed Zategadelj so veselo vzpre-jemali črtice, katere jim je pošiljal iz Bosne g. Ivan Lepušic, ravnatelj ljudske šole v Banjiloki (ako me spomin ne vara). Napisal je bil že dva zvezka bosenskih črtic, in evo, letos je izdala ,,Matica hrvatska" tretjo, o kateri pa, žal, ne moremo izreči ugodne sodbe. ,,Bosanke" so zbirka štirih povestij, od katerih so prve tri tako naivnootročje, da bi bolje sodile za deške ljudske šole, nego za odrasle čitatelje Matičinih knjig, katerim so menda namenjene. Čuditi se moramo le lahkosti, s katero razpreda g. pisatelj svoje robin-zonade in s katero vodi svoje junake v najueverjetnejše situvacije, iz katerih jih seveda rešava zopet najsmelejši slučaj. V teh gostobesednih pripovedkah, v katerih pa je malo dejanja, dojima se nas najneugodneje ono osladno moralizovanje, katero takoj izdaja učitelja ljudskih šol. V vseh pripovedkah žive" kristjanje in muhamedovci v čudoviti zlogi; učitelji bosenskih ljudskih šol imajo uedvojbeno nalogo, da vcepljajo deci to zlogo, in brez dvojbe si želi vsak domoljub in človekoljub take zloge, a resnici na ljubo treba priznavati, da v prošlosti take zloge ni bilo in da so take trditve falsifikacija istine. Sploh se mi dozdeva, da so te povesti okvir za to, da je pisatelj v njih namestil vse anekdote, dovtipe, fraze in turške besede, kolikor jih je zvedel v Bosni. Jezik bi bil inače lep, in tudi upotrebljavanja turških besedij ne grajamo, ker dajejo jeziku nekak lokalni kolorit. A veliki večini Matičinega čitateljstva so te besede neznane, in pisateljeva dolžnost bi bila, da jih pod črto raztolmači z navadnimi domačimi besedami. — Jovan Hranilovič. Izabrane pjesme. Zagreb. Naklada ,,Matice hrvatske" 1^93- — Pesnik je bil še nedavno v nekdaj kranjskem, sedaj hrvaškem Zumberku uni-jatski paroh, sedaj pa duše pase v Banatu. Svoje pesmi je razdelil pesnik v lirske, epsko-lirske, epske in prevedene pesmi. Pridodan je tolmač ,,Zumberačkim elegijam". Izmed lirskih pesmij nam je omeniti posebe ciklus „Zumberskih elegij", kjer v pesniških slikah riše život in običaje, jade in nevolje žumberskega naroda V ,,pesmah svakidanjkah" predočuje pesnik v genljivih črtah rane deuašnjega socijalnega in narodnega življenja. Po našem mnenji se epske pesmi ne razlikujejo od epsko-lirskih, ker pesmi, katere je pesnik namestil pod epsko zaglavje, prepletene so večinoma z Krškimi refleksijami, in namesto epskega dogodka je substrat pesmi navadno samo situvacija, na katero pesnik nadovezuje svoja premišljanja. To velja douekle tudi za lirsko poezijo njegovo. Pesnik ne opeva čustev, katera se sama rode- v duši njegovi, nego pesmi so odsev njegove kontemplativne narave, katera zajema iz vanjskega sveta povod za vzbujanje čustev Listek. 317 Pesnikove misli se večinoma vrte" okolo jednega glavnega predmeta; to je njegova hrvaška domovina in sodbina naroda hrvaškega. Priporoča zlogo med južnimi Sloveni, katera, žal, vedno bolj gineva. Pesniška dikcija je živa in vzvišena. Najmenj nam ugajajo pre vedene pesmi. — Mirko Bogovic. Pjesnička djela. Sveža k prvi. Drame: Matija Gube c. — Stjepan, poslednji kralj bosanski Zagreb. Naklada ,,Matice hrvatske". — ,,Matica hrvatska" je usvojila pohvalno misel, izdajati izbrana ali tudi zbrana dela pisateljev, katera so ali že razpečaua, tako da jih ni več dobiti, ali pa so v raznih knjigah raztrkana, tako da se jih je mučno dočepati. Tako je sklenila izdajati pesniška dela Mirka Bogoviča, ki je nedavno umrl. Pokojnik je bil izmed onih pesnikov, ki so v temni dobi narodne zaspanosti vzbujali narodno zavest s svojimi deli. Letos je izdala ,,Matica hrv." dve drami pokojnikovi: ,,Matijo Gubca" in ,,Stjepana, poslednjega kralja bosanskega". Prva imenovanih dram razpravlja znane dogodke iz kmetske vojske leta 1572-c^° l573- Dejanje je prav vešče zapleteno in razpleteno, vender ni vtisek celovit, ker se nobena oseba tako ne iztiče, da bi jo mogli imenovati nosilca dejanja, nego prizori polni dramatskega življenja so nanizani v večjo celoto. Za prikazanje na odru ima igra dosti težkoč. Jezik je gladek in ves prepleten z narodnimi reki, ki so časih — žal — tudi trivijalni. Vsebina druge drame je propast bosenskega kraljevstva leta 1463. Ta drama je mnogo dovršenejša od prve. Stjepan, naravni sin Tome Krističa Ostojiča, kralja bosenskega, ki se je zaradi svojega prijateljstva s Turki zameril papežu, s preganjanjem bo-gomilov velikemu delu plemstva in s svojim ravnanjem proti zakoniti ženi njenim mogočnim sorodnikom, pridobil si je veliko pristašev. Podpihovali od kralja ogerskega, ogorčen na očeta zaradi svojega kopilstva, od narave silno slavohlepen, ne straši se nobenega pomočka, da bi zakraljeval Bosni, katero hoče zopet osloboditi vseh tujih vplivov. Zatorej ubije potajno očeta in pride na prestol. A koj tedaj jame ugašati njegova zvezda. Očividno je, da ga Bog zaradi njegovega nedela zapušča, a tudi v nesreči ostane nepo-kolebiv junak in tak tudi pogine. Drama, na odru prikazana, mora napraviti velikanski vtisek. Jezik je vznosit in mnogo bolj dostojanstven nego v ,,Matiji Gubci". Za natančnejšo analizo dram nam ne dostaje prostora. (Dalje prihodnjič.) R. Pertišek. Iz hrvaške književnosti. Stjepan Korenič, katehet v zagrebškem ženskem liceji, napisal je pedagoško studijo ,,Gdje je isti na'?, v kateri razpravlja neugodne uspehe sedanjega ljudskega šolstva na Hrvaškem ter mimo drugega priporoča, da bi se korenito preustrojile nedostatne čitanke in razbremenila ljudska šola. Zanimljivo pisana knjižica stane 20 kr. in se dobiva v knjigarni ,,Dioničke tiskare" v Zagrebu. Društvo sv. Jeronima v Zagrebu je izdalo za leto 1893. vsega skupaj 79.000 izvodov svojih društvenih knjig, za 8.500 več nego leta 1892. Do konca leta 1893. je bilo vpisanih 11.416 članov; društvena imovina znaša okolo 150.000 gld. Za prihodnje leto izda društvo mimo drugega ,,Gospodarsko kemijo", katero je po rajnem slovenskem župniku Vrtovci predelal učitelj Lovro Matagič. Hrvaško stenografsko društvo v Zagrebu je imelo meseca sušca svoj obči zbor. Društvena knjižnica se je pomnožila za 50 knjig, dohodkov je bilo 696 gld. Društvo je izdajalo svoje glasilo »Stenograf«. Predsednika prof. Fr, Magdiča je pozvala vlada, naj spiše učno knjigo o stenografiji. Album za gasilce. Prejeli smo vabilo na ,,Vatrogasni album", katerega namerja izdati uredništvo ,,Vatrogasca" v Zagrebu. V tej knjigi bodo življenjepisi s slikami ne samo zapovednikov posamičnih gasilnih društev, nego tudi zaslužnih gasilcev, dobrotnikov 38o Listek. Dohodkov je bilo leta 1893. skupaj 226 87 gld., troškov pa 691*52 gld. Da se pokrije nedostatek. potrosilo se je 535 gld. glavnice, tako da je bilo koncem leta 1893. v bla-gajnici še 7°'3S gld. Društvena imovina je znašala dne" 1 januvarja 857 gld., zmanjšala se je torej za 38C94 gld. proti imovini lanskega leta. To pa je večinoma pripisovati izrednim troškom po Gestrinovi oporoki. Za Prešernov spomenik se je nabralo do dne" v 1. januvarja 1894. leta z vštetimi obrestimi 1043^84 gld. Članov šteje društvo 75, namreč 1 častnega, 8 ustanovnikov, 17 pravih in 49 podpornih društvenikov. — O Gestrinovi zapuščini je poročal predsednik dr. Vošnjak. Ker je marsikaj glede" društvenih pravic nejasno, izvolil je zbor po živahni razpravi dr. Tavčarja, dr. Majarona in Zagorjana v odsek, čegar skrb bode, da se Gestrinovo volilo obrne kolikor moči društvu v korist. Natd se je vzklikoma izvolil zopet stari odbor (predsednik dr. J. Vošnjak, odborniki : A. Funtek, prof. Fr. Leveč, prof. Fr Orožen, prof. R. Perušek, prof. S. Rutar in A. Trstenjak), za pregledovalca računov pa dr. T. Romih iu A. Zagorjan. Knjige »Matice Hrvaške«. (Dalje.) Prievodi no vi jih p j e s ni k a.- Izdaj e Matica hrvatska. Sveža k prvi. Adam Mickieivicz, Gospodin Tadija ili posljednji porob u Litvi. Plemička pripovijest iz godine 1811. i 1812. U dvanaest pjevanja. Preveo, uvod i bilješke napisao dr. T. Maretič. Zagreb. Naklada »Matice hrvatske«. 1893. — Poleg knjižnice grških in rimskih klasikov je zasnovala »Matica hrvaška« tudi knjižnico modernih pesnikov in kot prvi zvezek poklonila čitateljstvu Maretičev prevod glasovitega dela Mickiewiczevega »Gospoda Tadeja«, katero zmatrajo ocenjevalci za biser slovanskega pesništva. Epopeja sama ni niti junaška niti romantiška, in čin ni osredotočen okolo jedne osebe ali jednega dejanja, v estetskem pogledu torej ne odgovarja pravilom pesniške teorije. Krasno pa je poradi veščine, s katero slika ves tedanji život in običaje svojih sodobnikov, plemičev poljskih, toliko glede* na ndrodne in politične, kakor na socijalne in kulturne odnošaje. Poleg tega se odlikuje po prekrasnih opisih n. pr. litav-skih gozdov, nevihte i. t. d. Ako bi ji kaj prigovarjali, to je precej ukočena mera ; stihi namreč so sestavljeni iz sedmih trohejev, katerih četrti je katalektovski in deli stih v dve polovici. (— u — u —¦ u —, — v; — u — —) Prevod Maretičev, ki je znan kot prelagatelj Homerjeve »Ilijade« in »Odiseje«, vreden je vse hvale. Prelaganje pesniških del je dosti težavno že poradi mere; tem večje so težkoče, ako je delo rimovauo. Prevod se čita jako gladko in pogaja po zmislu in besedilu dikcijo originala, kateremu se približuje kolikor možno. Le malokdaj se čitatelj spotika ob menj umevni konstrukciji ali pa ob nenavadnih besedah in oblikah, n. pr. ,,gla" m. ,,gleda", ,,uječ" m. .,ulječi", „odje, nidje" m. ,,ovdje, nigdje". V pesniški tehniki si je dovolil prelagatelj mnogo elizij, katere je povzel po narodnem govoru, n. pr. ,,b'" mesto ,,bi", ,,s'" m. ,,se", „j'" rn. ,,je", ,,t'" m. ,,ti" „štap'ma" m. ,,štapima" ; sosebno cesto je izpuščen „a" pred „0" v participu pf.; n. pr. ,,pokaz'o" m. ,,pokazao"; , nasapun'te" m. ,,nasapunite". — ,.Nit' kroz magle s' poznat d'o." Čudno se čitajo besede ,,šafran", ,,plajvaz" (— Bleistift), ,,panganet" (Bajonett), ,,sos" (omaka), ,,jegeri" (== vojaki lovci), ,,fehtovati" fescrimer fr.), „verta" (Furtuch), ,,štikle" (Schuhstockel). Mi Slovenci smo pretirani puristi, in ni dvojbe, da se časih smešno ogibljemo ob-narodelih besedij, namesto katerih upotrebljavamo starinske ali pa izposojene besede, ki jih ndrod ne pozna. Tudi apostrofa se bojimo po nepotrebnem kakor hudič križa. Vender je moje mnenje to, da je v teh stvareh srednji pot najboljši pot. Slavenska knjižnica. Knjiga I. Ivan S. Turgenjev. Izabrane p r i-poviesti. Svezak prvi. Plemičko gniezdo. —Rudjin. Preveo j^oszp Miškatovič. Zagreb. Naklada ,,Matice hrvatske". 1893. — Tudi namen seznaniti svoje čitatelje s poglavitimi Listek. 38i deli ruskih in poljskih romanopiscev, vreden je našega priznanja. Slovenci imamo sicer tudi ,,Slovansko knjižnico", ali ona podaja svojim čitateljem samo drobtine ruskih in v obče slovanskih pisateljev. Zdi se nam, da ponuja samo odpadke dragih kamenov, nikar da bi nudila pravo, lepo ubrušeuo kamenje. »Matica hrvaška''je razumela svoj zadatek drugače. Ponudila je čitateljem svojim takoj dva znamenita romana. V prvem, „Ple-mičko gnezdo" naslovljenem, riše Turgenjev z vseh stranij pristno sliko ruskega društva, ki je v tem romanu okvir povesti dveh src, katerima usoda ni privoščila zaslužene in pričakovane sreče. V drugem romanu ,,Rudjinu", nam kaže Turgenjev človeka, ki propada zaradi nestalnosti svoje. Rudjin je nekakšna prilika ruskega naroda. — Premda je g. Milivoj Srepel po nrilogu ,,Mat. hrv." prevod spopolnil in popravil prema izvorniku, vidi se prevodu venderle prejasno, da ni opiljeu. Nekatera mesta so ostala tudi sedaj neumevua. Druga nam kažejo preočito, da je prevodilec upotrebljaval nemški prevod, kadar ruskega ni razumel. Tako' se nam zde" grde nemčizni te-le rečenice : ,,sate je davao U muzici" (sate = ure mesto lekcije, ali »poučaval je v muziktO, „ cesto puta se prebacio" (er iiberstiirzte sich), ,,služinčadi ni njihove duhe ne podnosi" (von der Dienerschaft konnte er nicht eiumal die Geriiche ertragen), ,,ima zame Bogu hvaliti" (er hat es mir Gott zu danken), ,,upitao je Boncourt" (er fragte die Boncourt). Čudno se čitajo tudi izrazi ,,plava čarapa" (Blaustrumpf), ,,pod papučom ženinom" (unter dem Pantoffel seiner Frau), ,,srebrna topola" (Silberpappel). Takih stvarij bi se dalo navesti kaj mnogo. Nekateri stihi so navedeni v ruskem jeziku. Tako so delali tudi naši prelagatelji in delajo deloma še sedaj. Tem bi jaz prišepnil v uho to-le: Ako sem toliko vešč jeziku onega dela, čegar prevod se mi ponuja, da morem razumeti stihe v originalu, moral bi biti pravi ludjak, da bi prozajske dele čital v prevodu, navadno netočnem. Ako torej prevodi niso za ljudi, vešče onemu jeziku, v katerem je knjiga napisana iz početka, nego za take, ki ne poznajo tega jezika, naj blagovole- prevoditelji prevajati tudi stihe, in sicer v prozi, ako jih niso sposobni prevesti v pesniški meri! — Ilirski glasbenici. Priloži za poviest hrvatskoga preporoda. Napisao Fr, S. Kuhač. Sa osam slika . . . Zagreb 1893. Izdanje ,,Matice hrvatske". Znameniti glasbenik hrvaški, g. Fr. Ksaver Kuhač-Koch, pridobil si je za razvoj hrvaške narodne glasbe velikih zaslug s svojimi znanstvenimi preiskovanji na polji domače glasbe. Znano je njegovo ogromno delo, zbirka južnoslovenskih popevek, ki je glasen dokaz njegovega temeljitega glasbenega znanja in neumorne delavnosti. Zmoter njegovega truda je dokazati, da se mora umetna glasba naslanjati na ndrodno glasbo, ako hoče kaj proizvesti, kar ugaja modernemu ukusu. Poleg tega nastojanja zbira g. Kuhač marljivo vse priloge za zgodovino domače glasbe, iu naposled je vešč glasbenik v teoriji in praksi. V gori navedenem delu opisuje življenje 18 skladateljev, izhitrilcev (improvi-zatorjev), pevcev in zbirateljev ndrodnih popevek iz dobe glasovitega ilirizma, ki ni samo" književnosti probudil v novo življenje ter jo povel na nov pot, nego tudi položil temelj razvitku v ostalih strokah duševnega života. Kolike vrednosti pa je bila glasba v obče in pesem posebe za vzbuditev narodnega življenja iz prejšnjega mrtvila, to je tudi Slovencem znano iz dobe njih preporoda. Nedvojbeno je smel torej pisec pričakovati, da mu bodo čitatelji hvaležni za životopise onih glasbenikov, ki so po svoje do-prinašali za narodni ,,uskrs". — Poleg nekaterih menj znamenitih ali ilirstvu oddaljenih mož se opisujejo drugi, ki so mnogo vplivali na razvoj ndrodne stvari, dasi njih umetniško delovanje ni dovršeno. Nas zanimljeta sosebno dva, Livadič (rodom Celjan) in Stanko Vraz. — Razven životopisov dozuavamo iz te knjige mnogo zanimljivo črtico o postauji znamenitih pesmij, n pr. himne ,,Liepa naša domovina", „Još Hrvatska ni pro- 382 Listek. pala", , Ljubimo te, naša dika." — Pisatelj je pisal svojo delo z domorodnim zanosom. Nepotrebno se nam zdi opadanje na tedanje učitelje glasbe v hrvaških mestih, ki so bili večinoma Nemci. Da so se konservativno držali tedanjih pravil umetne glasbe, ni dokaz niti njih gluposti, niti zlobi; vsaki novi ideji je treba časa, dokler dozori in zmaga. Nekatere anekdote se mi zde malo verjetne, n. pr da je grofica Erdodvjeva ponoči ob II. uri vzprejela dva neznana gledališka ravnatelja in eutuzijasta, pa jih v družbi pridržala do zore. V jezikovnem pogledu bi omenil, da mi se zdi nepotrebno zamenjavati obče znane izraze s skrpauimi ali pa vsaj neznanimi besedami, kakeršne so n. pr. ,,glazbotvoriti'' n. ,.zložiti, komponovati", ,,sazvučje (harmonija)", ,,pielo (serenada)'", i. dr. Vjekosluv Klaič. Hrvatska pjesmarica. Sbirka popjevaka za skupno pj e vanje. Izdala ,,Matica hrvatska". Zagreb Tisak Karla Albrechta. 1893. S to pesmarico sta si pridobila veliko zaslugo „Matica Hrvaška" in g. profesor Klaic, ki je znan ne samo kot strokovnjak po svojih povestniških delih, nego tudi kot glasbenik. Komu ni znana njegova prekrasna popevka ,,Svračanje" ? Izdajal je tudi stro-kovnjaški list ,,Gusle". Iz pristopa izvajamo te-le točke: ,,Najsilnejše so, kar se tiče vpliva na srce ljudsko, domorodne pesmi buduice. Kakšen vtisek imajo domorodne pesmi na narod, to so tudi Hrvatje dovoljuo izkusili za Ilirstva, ko so se pele pesmi, ki odgovarjajo duhu in temperamentu naroda. Glasbena literatura za moški zbor se je od teda sicer obogatila, ali zanemarilo se je jednoglasno ali dvoglasno pevanje domorodnih, narodnih in obnarodelih pesmi. V zbirko so se vzprejele rodoljubne pesmi ilirske dobe, potem pa tudi patrijotske pesmi novejšega postanja, ljubavne pesmi, poskočnice, zdravijce in naposled nekoliko udomačenih slovenskih popevek. Veliko truda je zadala končna redakcija melodij, ker se nahajajo od mnogih pesmij različne varijante. Tudi jezik popevek se je moral popraviti — ne vselej uspešno; teksti so se sčasoma jako predru-gačili, čemur so bile poglaviti vzrok silne premene književnega jezika od leta 1835. pa do danes.« Na konci so pridejaue opazke, v katerih se navajajo zanimljivi podatki o postauji in poretlu različnih pesmij. Iz teh opazek zvedamo tudi to, da se je povsod ime ilirsko, slovansko ali srbsko zamenilo s hrvaškim. To ravnanje se dd opravičiti s stališča izdajateljevega, premda bi nam bilo milejše, da je ostal tekst takšen, kakeršen je bil iz početka. Knjiga bode tudi Slovencem dobro došla ; saj se je tudi med Slovenci udomačilo mnogo hrvaških pesmij iz one ilirske dobe, ko je ilirizem s svojimi valovi poplavil tudi Slovensko — žal, da ne trajno. Iz te dobe so tudi pri nas znane pesmi ,Još Hrvatska ni propala", ,,Kje dom je moj'1, ,,Lepa naša domovina", „Prosto v zraku ptica leti" i. t. d. Pa tudi mnogo ljubavnih pesmij se je našim pevcem omilelo, n. pr. ,,Miruj miruj srce moje", ,,Sjedaš li se onog sata" i. dr. Takisto tudi zdravijce. Pesmarica je ukusno in trdo vezana ter ima jako pripravno obliko, da jo je moči vtekniti v žep. (Konec prihodnjič.) R. Perušek. Iz hrvaške književnosti. Kot ponatisek iz zagrebškega »Obzora« je izšel v posebni knjigi ,,Škrtac'1 (,,Skopuh"), katerega je po znanem vlamskem pisatelji H. Gon-scienceji preložil y. Zoric. Denašnja novelistiška tehnika je sicer v marsičem drugačna od one, katero uporablja Conscience; tudi je marsikaj v njegovih povestih najivno, izdelano po izvestnih šablonah, ali karakteristika mu je srečna, pripovedovanje zanimljivo in živahno. V „Skopuhuu sta sosebno jasno (prav za prav mračno) očrtana starec „ujak Zan« in zlobni licemerec Tiš, samo da je slikal pisatelj časih venderle prečrno ; tem prijaznejša je idila v zakupnem dvorci, kjer žive" zgolj dobri ljudje, časih veseli in preprosti kakor otroci. V obče : povest je vredna, da se prečita, sosebno, ker je prevod Listek. 445 Knjige »Matice Hrvaške«. (Dalje.) — Poučna knjižnica Matice hrvatske. Knjiga XVIII. Ribe. Prirodoslovne i kulturne črtice. Na-pisao Dr. Mišo Kispatic'. Sa 138 slika. Zagreb. Naklada »Matice hrvatske«. 1893. Profesor dr. Mišo Kišpatič je znan članom »Matice Hrvaške« po različnih delih, v katerih je matičarjem popularno obdelal različne veje prirodoslovnih naukov. Letos je podal marljivi pisatelj čitateljem opis rib. Človek bi mislil, da je težko napisati knjigo o takem predmetu, a da ne bi skoro omagalo zanimanje čitatelja. In vender je znal g. dr. Kišpatič svojo knjigo sestaviti tako zauimljivo, da jo vsakdo zadovoljno prečita do kraja, premda ima 451 stranij. Prav dobro g. pisatelj nekje omenja, da so občinstvu izmed vseh živalij ribe skoro najmenj poznane in da je vender prav ta rod glede1 na ustrojstvo telesa in način življenja vrlo zanimljiv. Večina čitateljev bode zvedela mnogo nepričakovano novost. Knjiga obseza tri poglavja o vrednosti rib v človeškem življenji. Tu se razpravlja o vrednosti rib v ndroduem gospodarstvu, o ribi kot hrani. V šestih poglavjih se opisuje ustroj in življenje rib. Obširno poglavje govori o umetnem vzgoji rib, in jedno poglavje o ribjih sovražnikih. Potem se opisujejo najznamenitejši rodovi rib. Množina dobrih slik razjasnjuje ono, kar je v tekstu opisano. V pripomenku navaja pisatelj knjige, s katerimi se je služil, izdeluje" svojo knjigo. Sosebno seveda je upotrebil Brehmovo znano delo (Thierleben). Opisujočemu ribe domače faune in za bogato ribiško nazivlje pa so mu rabile mnoge razprave domačih prirodoslovcev. Ker pisatelj ni mogel popisati vseh domačih rib, dodal je v dopolnilo znanstven sistematski pregled vseh rib, katere žive v domačih sladkih vodah in v jadranskem morji. Skoda, da ni mogel dodati opisa raznovrstnega ribarenja, kakor je hotel, ker bi mu bila knjiga preveč narasla. To bi bila izvestno jako zanimljiva študija. Ker je knjiga sestavljena po priznanih virih, ni. dvojbe, da je zanesljiva. Posebno vrednost ji daje to, da se vedno ozira na domača razmerja. Hrvaškemu nazivlju je dodano tudi latinsko, nemško in italijansko, kar je zelo važno, ker so mnogim našincem tuja imena bolj znana nego domača. Razven manjših tiskovnih pogreškov smo zapazili tele: na str. 67. čitaj ,,Ber-nouilli" namesto „Beruovilli", na str. 141., 240. in še na nekem drugem mestu moti beseda ,,brkovom" n. ,,Wkovom". Na strani 199. je govor o ugotici (gadus minulus, Z w ergdorsch), a pravi se, da ,,ovaj tovor bude 15 do 30 a i 40 metara (namesto cen-timetara) dug." V sistematskem pregledu stoj IV. in V. red (namesto V. in VI.). Zlog pisateljev je vrlo gladek, prozoren in lahko umeven. Spotikamo se o nekai terih nemčiznih, n. pr. ,,štropot izvadjati" (Larm machen), ribe „se rado drže" (die Fische halten sich auf), ,,meso se drži" (das Fleisch erhalt sich frisch), ,,da tako laglje hranu uhvatiti mogu" (damit sie um so leichter die Nahrung ergreifen k 61111 en) n. ,,da mogu" i. t. d., ,,pri vfcokoj vodi" (bei hohem Wasser) n. ,,0 visokoj vodi", ,,koji je kao kaša gust" (der wie Brei dicht ist) n. „koji je gust kao kaša", ,,sa riekom Po" 11. (,sa riekom Padom-. — Te malenkosti smo omenili samo mimoidoč, a ne umanjujejo hvale, katere je inače lepi zlog vreden. — Svjetska poviest. Izdaje Matica hrvatska. Knjiga šesta. Poviest srednjega vieka. Po najboljim piscima izradio Franjo Valla. Drugi dio. Od Kar-loviča do čara Konrada II. Zagreb. Naklada Matice hrvatske 1893. — Začetek povesti srednjega veka, katero je spisal isti pisatelj, izdala je ,,Matica Hrvaška" leta 1891. Drugi zvezek obseza povest srednjega veka začenši od Pipina Heristalskega. V četrti knjigi se razpravlja teženje austrazijskih majordomov in papežev, da se uvede v državo in cerkev jedinstvo (od leta 687.—768.). V tej knjigi opisuje pisatelj širjenje krščanske 446 Listek. vere med Germani, urejenje cerkve in hierarhije, odnošaje izmed cerkve in države ; vlado Karla Velikega, upravo njegove države, dvor, državni zbor, vojsko, narodno gospodarstvo, dohodke, znanosti in umetnbsti za Karla Velikega. Peta knjiga govori o vladi Ljudevita Pobožnega, o propasti carstva Karla Velikega in o provalah Normanov, Saracenov in Madjarov v devetem in desetem veku. V šesti knjigi se opisuje vlada feudalcev ali povest držav, katere so se podigle na ruševinah Karlovega carstva t. s. Francija, Anglija, Nemška in Italija, potem se razpravlja o feudalnem sistemu in o prosveti v devetem stoletji do dvanajstega. Sedma knjiga končno obseza zgodovino Grkov, severnih in južnih Slovanov in Madjarov v tej dobi. — Nobena znanost ni tako zavisna o strankarskem stališči in o subjektivnem razpoloženji piščevem kakor zgodovina. Objektivne dogodke in odnošaje sodi drugače konservativec, drugače naprednjak, drugače pristaš monarhije, drugače pristaš ljudske vlade i. t. d. o vseh razmerjih človeških, kjer vlada brez izjeme pravilo, da ima vsaka stvar dve lici. Mi z našega stališča radi priznavamo, da se ujemamo s historijskim naziranjem pisateljevim v obče; v pojedinih stvareh pa sumnjamo, da se je g. pisatelj preveč oklenil stališča svojih virov, Ako torej čitamo časih besedico ,,žalibog" pri takih dogodkih, kjer se je našim smrtnim sovražnikom pripetila nesreča, to se nikakor ne zlagamo s tem izra/.om, nego bi ga zamenili z drugim ,,na srečo" in narobe. Karol Veliki je bil v istim velik, a slavo naj mu poj6 oni, katere je velike napravil, ne mi, katerim je bil neusmiljen krvnik. Kar se dostaje gradiva, želeli bi, da je gospod pisatelj še večjo pozornost naklonil popisu kulturnih odnošajev. Sosebno v sedmi knjigi, kjer se razpravlja zgodovina grškega carstva, slovanskih držav in Madjarov, bili bi čitali rajši obširnejše razprave o cerkvenem, socijaluem in kulturnem razmerji teh narodov, nego neštevilne poboje, ustanke in bitke. Ker je knjiga namenjena naobraženemu nestrokovnjaku, bilo bi ga prvo gotovo bolj zanimalo nego drugo. Prav zaradi te vrste čitateljev bi bili tudi želeli, da je pisatelj gradivo razredil pregledneje. Kot primer navajamo poglavje XVI., kjer je opisana zgodovina Nemčije in Italije od leta 888, — do 1039. brez jasno oddeljenih razstavkov skoro v jednem teku. Mnogi čitatelj se bode spotekuil tudi ob besedah, katerim ne ve" celo mnogi izobraženec ne poretla ne značenja. Naj li ve* vsak navaden izobraženec, kaj je ,,kurspalat", ,,vergeld" (wahrgeld), ,,formariage", kaj so ,,leudi", „mainmortables" i. t. d. — Ali naj ve", kdo je bil „Beaumanoir" (pr. str. 164), kdo »povjestničar od Ely-a« (str. 125.), kdo so bili ,,Korsuujani" (str. 262.)? — Velike koristi bi bile tudi rodo-slovne tablice, katerih knjigi povsem nedostaje. Tako se čitatelj pri različnih osebah jed-nakega imena kaj lahko pomoti, čemur bi se takoj ognil, ako bi imel rodoslov pred očmi. Jezik in zlog knjige sta prav lahko umevna in gladka. Na nekaterih mestih bi bil g. pisatelj stvar lahko povedal jasneje. Na str. 29. čitamo: ,.Poslije Karla Martela nastanu za franačku državu težki dani, i sva je još sreča bila, da su sinovi njegovi Kar-loman i Pipin Maleni uz gospodstvo i zemlje baštinili i duh njegot. Osim muhamedovaca ustali su vsi podložnici proti v franačke države, a k njima se pridružio i nezakoniti sin njegov i Svanahildin Grifon." Kakor se stavek tu čita, utegnil bi človek misliti, da sa muhamedovci niso vzdignili proti frankovski državi. Bolje bi bil torej pisec dejal, ,,uz" ali „poleg" n. ,,osim". Iz navedenih stavkov tudi ni razvidno, da je Grifo sin Karla Martela. Končno Grifona nekateri povestničarji ne zmatrajo za nezakonitega sina Mar-telovega, nego ga zovejo sinu iz drugega zakona s Svanahildo Na strani 196. je pomota. Teofil zove Teofoba svojega zeta, a bil mu je šurjak. Na strani 167. čitamo : „Tako stanu Magjari navaljivati na Sla vene, Niemce, Bugare i Moravljane i. t. d." Moravljani so bili pač tudi Slovani; ,,Slaveue" bi bil moral označiti kot .,panonske Slavene". ,,Vitez" (od Vithungi) ne znači ,,konjenika", kakor čitamo na str. 134., nego nasploh Listek. 44 7 ,,vojščaka, junaka". Na str. 183. čitaj ,,Taillefer" ne ,,Tailleufer". Na str. 247. v opazki veli pisec ,,leh je isto što i polje". Ne „leh" nego ,,leha (lijeha) " Na str. 272. čitaj ,.,Volinija" ne „Volhinija". Ostalo je tudi še nekaj drugih večjih in manjših tiskarskih pogreškov. Še nekaj opazek glede" na jezikovno stran. Pisatelj sklanja imena na ,,