UDK 159 .964 .212.2:316 .75 Slavoj Žižek »PATOLOŠKI NARCIS« KOT DRUŽBENO-NUJNA FORMA SUBJEKTIVNOSTI Tekst najprej kritično predstavi psihoanalitično koncepcijo borderline - motenj in »patološ- kega narcisizma«, nato pa izpostavi družbeno ozadje takšnega libidinalnega ustroja : »pa- tološki Narcis« kot forma subjektivnosti, ki ustreza poznomeščanski »permisivni« družbi, in borderline kot točka njegove histerizacije . Drugi del skuša nakazati razliko med »patološkim narcisizmom« in libidinalno ekonomijo, značilno za »realni socializem«, ob tem pa tudi raz- lične moduse libidinalnega funkcioniranja samoupravne ideologije . Za vsem tem je seveda vprašanje, v kaj se bo iztekla tradicionalna slovenska ideologija, v kateri socialni zakon deluje na način materinskega Ideala-Jaza . Le texte présente d'abord d'une facon critique les conceptions psychanalytiques du borderline et du »narcissisme pathologique« ; ensuite, il dèveloppe le contexte social dune telle structure libidinale: le »Narcisse pathologique« en tant que forme de la subjectivité qui correspond a la socièté bourgeoise avancee et »permissive«, borderline en tant que point de son hystèrisa- tion . La deuxième partie essaie d'indiquer la différence entre le »narcissisme pathologique« et l'èconomie libidinale qui caractèrise le »socialisme réel«, et en meme temps aussi les dif- fèrents modes du fonctionnement libidinal de l'idèologie autogestionnaire . Derrière ces thè- mes il y a la question du sort de l'idéologie,»slovène« traditionnelle où la loi sociale fonctionne sur le mode de l'Idéal-du-Moi maternel. borderline, patološki narcizem, psihoanaliza, poznomeščanska družba, realni socializem, ideal jaza, nadjaz Uvod Kritika psihoanalize, ki jo najdemo pri D . H. Lawrenceu, (prim . Lawrence, 1977), je v mnogočem zgled razočaranja, ki ga pri nekem določenem tipu intelek- tualca zapusti Freudova teoretska zgradba . Gre za tip intelektualca, ki vidi glavno nalogo svojega dela v tem, da zanika oziroma »preseže«omejenost intelekta kot ta- kega : glavni vir tako imenovane »krize naše civilizacije« naj bi bila enostranska in- telektualizacija, mehanizacija ipd. našega življenja, edina rešitev iz krize je zato re- afirmacija ne-civiliziranega, prvinskega, iracionalnega, gonskega, spontanega ele- menta- odpreti se je treba Onemu, bogastvu nagonskih silnic, ki vrejo pod repre- sivno lupino intelektualiziranega Jaza . Takšna kritika ima lahko različne oblike, od tradicionalne Lebensphilosophie do »sodobnejše« levičarsko-antiojdipske, ki ji gre za reafirmacijo predojdipskega »toka želje« . Ko takšen pristop trči ob Freuda, pride zmerom do že omenjenega razočaranja, ki sledi prvotnemu navdušenju : velika za- sluga Freuda je res, da je prodrl izza zavestnega-racionalnega jaza v brezdanje na- 105 gonske globine Onega, da je pokazal, kako je Jaz s svojim intelektom zgolj »vrh le- dene gore«, pa vendar . .. nekaj manjka, Freud je nekako ostal na pol poti, ni še Ido- volj daleč, njegovo »nezavedno« je, če si ga pobliže ogledamo, še vse preveč »inte- lektualno«, obvladujejo ga kompleksi (Ojdip itd .), ki so plod represije, polno je svoj- ske izumetničene, kompromisarske logike, pravzaprav je zgolj druga, hrbtna stran represivnega intelektualnega Jaza, je onstranskost, kolikor je že »pokvarjena« od re- presije, intelekta; tako nas odločilni korak še čaka : prodor dopravega nezavednega . Neminljiva zasluga takšnih kritik je, da nehote proizvedejo radikalno hetero- genost freudovskega Nezavednega glede na nezavedno Lebensphilosophie, skladov- nico prvinskih, iracionalnih nagonov: neznosno na freudovskem Nezavednem je prav to, da je - kot pravi nekje Lacan - vseskoz intelektualno, da ni na njem prav nič prvinsko-iracionalnega . Vendar pa je to danes že skoraj lieu commun : danes že »vsi vedo«, daje nezavedno jezikovno strukturirano, da so to fragmenti potlačenega diskurza . . . ; zato je treba poudariti nek drug aspekt te razlike freudovskega in tra- dicionalnega nezavednega, aspekt, ki ga še danes praviloma spregledajo : radikalno »anti-transgresistični« značaj freudovskega nezavednega . Tega nikakor ni dojeti v običajnem pomenu, da se ne smemo povsem odpovedati Jazu, da se ne smemo brez zadržkov predati Onemu, ker bi s tem padli na raven slepe igre nagonov -daje torej treba ohraniti »pravo mero« med Jazom in Onim, med intelektom in nagoni ; pri Freudu je zadeva veliko bolj neugodna . Vzemimo problem Ojdipa, Ojdipovega kompleksa: Freudov prvi korak je seveda prodor »izza Ojdipa«, izza »normalne« genitalne spolnosti, ki se oblikuje kot rezultat razrešitve Ojdipovega kompleksa, razkritje neznanskega kontinenta predgenitalne, otroške spolnosti, ki preživi v ob- liki raznoterih perverzij in »fiksacij«, torej prodor do tako imenovane »polimorfne perverznosti«. Vendar pa je to le prvi korak ; naslednji, nemara še odločilnejši korak je v pokazu, kako prehoda predgenitalne »polimorfne perverznosti« v »normalno« genitalnost nikakor ne smemo dojeti evolucionistično, kot nekak »razvoj« skoz vnaprej določene etape (oralnost, analnost . ..); tudi tu ima sinhronija vseskoz pred- nost pred diahronijo, tj . »Ojdip« je že od vsega začetka na delu : že »predojdipske« etape tako rekoč retroaktivno strukturira Ojdip, dojeti jih je kot poskuse zapolnitve nekega manka, ki je »kot tak« izkušen na ravni »Ojdipa«, ki je v izkustvu »Ojdipa« simboliziran kot falični označevalec (označevalec manka) . »Simbolna kastracija« (ime tega manka) torej nikakor ni omejena na »Ojdipa«, marveč je na delu že pred tem, že v samem izvirnem ne-skladu med otrokom in materjo, »prvobitnim velikim Drugim« . Paradoks je torej v tem: najprej »transgresiramo Ojdip«, prodremo v predgenitalno »polimorfno perverznost«, nato pa odkrijemo, da je že sredi nje na delu »Ojdip« kot tisto, kar jo retroaktivno strukturira . Ta paradoksna logika bo postala nekoliko jasnejša, če opozorimo še na njen hi- storični analogon, na problem t .im. »matriarhata«. Tudi tu je bil prvi korak etno- logije v tem, da je pokazala zgodovinsko omejenost patriarhalne družine, da je raz- grnila neznanski kontinent pred-patriarhalnih družinskih oblik, množico variant, ki je zares korelat »polimorfni perverznosti«. Kmalu pa se je pokazalo, da je »mat- riarhat« mitični konstrukt, t .j. daje tudi v družbah, kjer nimamo opraviti z zahodno patriarhalno družino, zmerom že na delu simbolna instanca Imena-Očeta kot tista instanca Zakona, ki ji je podložna mati in za katero nikakor ni nujno, daje utelešena v očetu . Tako kot v individualnem razvoju ključ za njegovo zapopadanje ni na za- četku, na izviru, marveč je šele Ojdip, Ojdipov kompleks, tisto vozlišče, iz katerega moramo izhajati, če hočemo dojeti logiko razvoja predhodnih stopenj, tudi na širši historični ravni šele »zahodna patriarhalna družina«nudi ključ za dojetje predhod- nih stopenj . Toda kakšen pomen ima to dejstvo, da je največji »anti-Ojdip«, najhujša trans- gresija »Ojdipa« sam Ojdip, ob vprašanju »patološkega narcisizma« in njegovega korelata, pojavov borderline? Vezje neposredna, ker je prav »patološki narcisizem« 106 (PN) realizacija, dejanskost tistega, kar »transgresisti« s takšnim subverzivnim pa- tosom opisujejo kot »prodor ven iz Ojdipa« . Spomnimo se Marxovega odgovora na očitek Platonu, da v svoji Državi opisuje neuresničljiv utopični ideal : to, kar opisuje Platon, ni nič utopičnega, marveč zgolj idealizirana podoba obstoječega, tega, kar je že realizirano v grški polis ; mutatis mutatis velja isto za ideologe »anti-Ojdipa« : to, kar opisujejo kot skrajno subverzivno transgresijo obstoječega, vladajoče libidi- nalne ekonomije, je zgolj ideologizirana podoba subjektivne ekonomije, ki že danes prevladuje v t.im. »razvitem kapitalizmu« . Subverzivni lik, ki ga rišejo »trans- gresisti«: subjekt, osvobojen notranje prisile Zakona, ne-poenoteni, »razpršeni« subjekt, ki ni podrejen Imenu-Očeta, ki se ne pusti ujeti v simbolni dolg, ki do Za- kona ohranja distanco, itd ., itd ., ta lik že danes prevladuje, le da ni na njem prav nič »subverzivnega«, marveč se povsem ujema z »družbeno potrebo«, je»družbeno- nujni značaj« tega, čemur običajno pravimo »post-industrijska družba« . Toda da se ne bi zgubili v prehitrih posploševanjih, postopajmo bolj metodično, in sicer v štirih korakih : najprej bomo orisali teorijo borderline in PN, kakor jo je razvila ameriška psihoanaliza, pri čemer bomo z vso možno »naivnostjo« uporab- ljali pojme njenega lastnega teoretskega polja ; nato bomo razvili lacanovsko kritiko te teorije, izpostaviti bomo skušali realno jedro, ki ga v ideološko popačeni obliki proizvede ta teorija; nato bomo skušali pojave borderline in PN umestitiv širši zgo- dovinski kontekst, t .j. pokazati, kako je borderline- kot pravi J. A. Miller- sodobna oblika histerije, histerizacija »patološkega Narcisa« kot prevladujočega subjektivne- ga ustroja poznomeščanske družbe, in ta ustroj postaviti v razmerje s predhodnimi (individuum protestantske etike itd.) in vzporedno obstoječimi (»realnosocialistič- ni« individuum) subjektivnimi ustroji ; končno, last but not least, bomo skušali na- kazati relevantnost te pojmovne mreže za analizo razpotij naše družbe .' Katero izkustvo je torej pogojilo izoblikovanje teorije o borderline kot posebni klinični entiteti? Že v štiridesetih, predvsem pa v petdesetih letih so ameriški psi- hoanalitični praktiki čedalje pogosteje srečevali primere, ki se jih ni dalo uvrstiti v klasifikatorični okvir, ki operira s temeljnim razlikovanjem med nevrozami in psi- hozami . Na eni strani je bilo povsem jasno, da ne gre za psihotike (šlo je za paciente, ki so se še lahko udeleževali socialnega življenja, včasih celo zelo uspešno, ki so so- cialno prav dobro »funkcionirali«, ob katerih torej nikakor ne moremo govoriti o »zgubi realnosti«, o »norosti« v običajnem pomenu), na drugi strani pa prav tako ni šlo za nevrotike (histerike ali obsesionalce), vsaj v običajnem pomenu ne, saj pri njih naletimo na celo vrsto simptomov psihotične narave : paranoidne ideje, nevro- tično potlačitev zamenjajo bolj »primitivni« obrambni mehanizmi (razcep, utajitev koščkov realnosti itd .), predvsem pa opazimo pri njih patološko poudarjeni narci- sizem (že Freud je nekje opredelil psihozo kot narcisistično bolezen in res lahko Freudov veliki primer »predsednika Schreberja« tolmačimo kot narcisistično ob- rambo zoper homoseksualno nagnjenost : ta nagnjenost je za njegovo narcisistično podobo o sebi nekaj tako neznosnega, da se lahko sprijazni z njo le, če privzame vlo- go pasivnega spolnega partnerja samega Boga, ki sije izbral Schreberja, da bo z njim zaplodil novo človeštvo . . .). To je torej bil osnovni šok, osnovno »nemogočesreča- nje« na izviru teorije o borderline : zrušen, prekoračenje bil ustaljeni klasifikatorični red, os, kjer imamo na enem polu »preveč prilagojenega« histerika, ki se preveč identificira z družbenim zakonom in se mu zato potlačena nagonska substanca vra- ča v obliki simptomov, na drugem polu pa »neprilagojenega« psihotika, ki se izklju- či iz (socio-simbolne) realnosti - naenkrat imamo pred sabo nemogočo prikazen psihotika (natančneje : subjekta z vrsto psihotičnih simptomov), ki pa je družbeno povsem prilagojen, ki sijajno »funkcionira« . - Najprej so seveda tovrstne primere skušali odpraviti kot izjemo, odklon od pravila, vendar se je kmalu pokazalo, da so te izjeme na »mejni črti« (borderline) med nevrozami in psihozami pravilo in da so 107 nasprotno tradicionalne nevroze in psihoze čedalje bolj nekaj, na kar v praksi na- letimo le še izjemoma . Tako se je postopoma izoblikovala nova klinična entiteta, borderline motnje, in njen korelat, »patološki narcisizem« : mejni, izjemni pojav je zadobil samostojno teoretsko konsistenco. Pri opisu te klinične entitete se bomo opirali na danes že kla- sični Kernbergov priročnik (prim . Kernberg, 1978) in podali najprej diagnostiko, nato pa še strukturo in genetsko analizo. Klinika borderline-motenj Začnimo torej z diagnostiko, z elementi, s potezami, na podlagi katerih lahko sklepamo, da imamo opraviti z borderline motnjami. Kernberg našteje tri glavne : l. osnovni, tako rekoč »nulti« indic, podlaga in nevtralni »medij« ostalih sim- ptomov je »prosta«, nevezana tesnoba, t .j. tesnoba, ki ni vezana na nek poseben ob- jekt, ki nastopa kot splošno, neopredeljeno psihično stanje - gre za, če naj bomo za trenutek cinični, nekak psihični korelat »prostolebdeči inteligenci«, ki lebdi vmes med razredi ; 2 . naslednja poteza je poli-simptomalna nevroza, tj. vrsta nevrotičnih simpto- mov, ki so v »klasičnih« nevrozah nezdružljivi, tu pa nastopajo skupaj (vsaj po dva iz seznama, ki sledi) : - »klasični« simptomi histerične konverzije (telesne motnje, omrtvelost udov, bolečine, vezane na določene dele telesa ali na določena stanja, itd ., - ki pa so, kot temu pravimo, »psihično pogojene«, tj . simbolno naddoločene : če me boli križ, te- daj me ne boli zaradi fizioloških razlogov, marveč zato, ker na ta način povem, da »prenašam svoj križ«, ipd .) ; - »klasični« obsesionalni simptomi : prisilna dejanja in kretnje, ki pa so pri bor- deline motnjah zmerom racionalizirana (če subjekt čuti prisilo, da si mora umivati roke, tedaj to racionalizira s skrbjo za čistost, z nevarnostjo okužbe ipd .); - poli-fobija, tj. mnogotera fobija, ki pa je (za razliko od »klasične« nevroze, kjer imamo praviloma opraviti s strahom pred kakšnim zunanjim predmetom: ko- njem, odprtim ali zaprtim prostorom ipd.) omejena na lastno telo : patološki strah pred tem, da ne bi zardeli, da ne bi izločali smrdljivega duha . . . ; - tako imenovane »disociative reakcije«: parcialne amnezije, začasne nezmož- nosti opravljanja nekaterih funkcij ; - simptomi tako imenovane »impulzivne nevroze«: izbruhi patološkega ape- tita, alkoholizma, kleptomanije, ki pa so časovno strogo omejeni in občuteni kot ne- kaj tujega, kot nekaj, kar ne pripada subjektovemu jazu ; - patološka hipohondrija, kije praviloma vezana na prisilne in fobične simpto- me: le-ti so racionalizirani s strahom za zdravje ; - paranoidne ideje, ki so pogosto vezane na hipohondrijo (patološki strah pred mikrobi, zastrupljeno hrano ipd .), ki pa privzamejo tudi splošnejšo obliko: npr. ideje, da nas drugi (vrstniška skupina) nenehno izkoriščajo, da smo žrtve zarote, zgolj lutke v rokah mračnih sil ipd . 3. končno omenimo še to, čemur bi lahko pogojno rekli »polimorfno-perverz- na« usmerjenost v spolnosti : gre povsem preprosto za neurejeno spolno življenje, brez trdnih pravil, brez trajnih, poglobljenih vezi : subjekt teži k promiskuiteti, po- gosto menja partnerje, hoče preizkusiti »zmerom nove oblike«, se izogiba vezem, ki bi mu »omejevale svobodo« in ga emocionalno preveč zaznamovale, pogosto je hkrati heteroseksualen in homoseksualen . . . Ze po tem prvem, še povsem površinskem orisu je podoba borderline dovolj jas- na: ne-sistematičnost potez poli-simptomalne nevroze, vtis, da gre za poljubno na- metane simptome, ki se jih ne da izpeljati iz neke poenotujoče subjektivne-eksis- tencialne drže, tj . med katerimi so zgolj parcialne vezi, ta ne-sistematičnost ni sla- bost našega pristopa, marveč tako rekoč pripada stvari sami - borderline-subjekt 108 ravno je ne-poenoten subjekt, »razpršen« subjekt, pri katerem posamezne simpto- malne komplekse »drži skupaj« zgolj - heglovsko rečeno - abstraktna negativnost neopredeljene, nevezane tesnobe; ta tesnoba kajpada ni neka pozitivna vez, marveč zgolj »pozitivira« samo ne-povezanost : tesnobni »občutek praznine« pomeni prav to, da se subjektu ni uspelo poenotiti, »totalizirati« v homogeno eksistencialno držo . Tretja poteza borderline, »polimorfno-perverzna« spolnost, zgolj izpostavi učinke takšne »razpršene«, ne-totalizirane subjektivne strukture na področju spolnosti . - Da imamo torej pri borderline opraviti z ne-poenotenim, »ne-izgrajenim« Jazom, to nam potrdi strukturna analiza : Kernberg razvije štiri temeljne poteze strukture borderline-subjekta : l . raznotera znamenja šibkosti Jaza (tovrstno nasprotje »močnega« in »šibkega« Jaza je kajpada tipično za ameriško psihoanalizo), med katerimi posebej izstopajo naslednja : - nizek »tolerančni prag« tesnobe (v primerjavi z »normalno« osebnostjo) : neka manj pomembna težava (družabni neuspeh, npr . subjekt pripoveduje neuspe- lo šalo; subjekt sliši posmehljivo govorico o sebi ipd .) lahko sproži strahotno tesno- bo ali padec v depresijo ; - pomanjkljiva, nezadostna kontrola nad lastnimi nagonskimi vzgibi : subjekt »se ne zna obvladati«, popusti vsakemu svojemu impulzu . . . ; - pomanjkljiva, nezadostna zmožnost sublimacije (kar je pravzaprav zgolj hrbtna stran prejšnje poteze): prevladovanje »primitivnih«, nesublimiranih nagon- skih vzgibov (jesti, piti, spolno zadovoljstvo, prosto slehernega globljega čustva, ob- last nad soljudmi in njihovo izkoriščanje ipd .) nad »višjimi« vzgibi ; natančneje vzeto subjekt ni brez »višjih« vzgibov, vendar so mu le-ti zgolj sredstvo za zadovoljitev kakšnega »nižjega« vzgiba (tako se subjekt v kultivirani družbi sicer lahko ponaša z izbranim okusom in blesti s svojim poznavalstvom, vendar hkrati nenehno čuti- mo, da to počenja le zaradi socialnega uspeha, da mu »v resnici ne gre za stvar« . ..) ; 2. to, čemur pravimo »regresija« k primarnim oblikam mišljenja: v subjektiv- nem razmišljanju prevladujejo asociacije in površinske podobnosti nad »racional- nim« sklepanjem. Tudi tu je zadeva prikrita: na videz so borderline-subjekti po- vsem zmožni racionalnega razmišljanja, vendar pa njihovo obnašanje in njihova emocionalna drža sledita povsem drugi logiki . Nekdo, denimo, sicer dobro ve, da neka bližnja oseba ni njegov sovražnik, da nima ničesar zoper njega, vendar pa pride - na podlagi nekega »primitivnega« sklepanja, npr. na podlagi paranoidne inter- pretacije bežnega nasmeha te osebe ali na podlagi podobnosti te osebe z neko drugo sovražno osebo - do neomajljivega prepričanja, da je ta oseba njegov zakleti sovražnik. (To regresijo najlaže izsledimo s pomočjo projektivnih testov .) 3 . »Regresija« k primitivnim obrambnim mehanizmom : pri »normalni«, »zre- li« osebi je glavni obrambni mehanizem potlačitev (opraviti imajo z razvitim Ja- zom, ki opravlja funkcijo integracije, poenotenja psihičnega življenja, in vsebina, ki je nesprejemljiva za ta enoten okvir, je potlačena, izrinjena iz zavesti), pri border- line-subjektih pa Jaz ni dovolj močan, da bi lahko opravljal to integrativno funk- cijo, in zato nastopijo primitivnejši obrambni mehanizmi, ki rušijo enotnost Jaza : razcep, projekcija, utajitev realnosti . Tu si moramo privoščiti kratek teoretski ekskurz : po Kombergu (ki na tem mestu sledi ameriški ego-psychology) se »normalni« Jaz razvije, izloči iz »primi- tivnega« nagonskega rezervoarja Onega skoz dva glavna procesa, skoz neko razlo- čitev in neko integracijo : - razločitev med Jazom in objektivnim svetom, med subjektivno predstavo ne- kega predmeta in samim tem zunanjim predmetom, ki ustreza predstavi . To je funkcija »preskusa realnosti« in na njej temeljijo eksistenčne sodbe (sodbe o tem, ali zunanji predmet, ki ustreza naši predstavi, obstoji ali ne) ; 109 - integracijo »dobrih« (ugodnih) ali »slabih« (neugodnih) potez v enotno pred- stavo nekega predmeta. Tu gre seveda za odmev znamenite teorije Melanie Klein o »dobrih« in »slabih« objektih : odločilen napredek je v tem, da si lahko subjekt predstavi isti objekt hkrati kot »dober« in »slab« (npr . mati- prvi »objekt« -je hkra- ti tista, ki hrani, in tista, ki kaznuje) . Na tej funkciji temeljijo predikativne sodbe (sodbe o tem, katere lastnosti ima nek predmet) . Psihotik ni zmožen izvršiti nobene teh dveh operacij, tj . njegov svet sestoji iz halucinatornih objektov, ki so »dobri« ali »slabi« . Borderline-subjekt pa ostane tako rekoč na pol poti : prvo operacijo je zmožen izvršiti, zmožen je »preskusa real- nosti«, odpove pa pri drugi, t .j . Pri njem je objekt (libidinalni objekt, se pravi drugi subjekt) povsem »dober« ali povsem »slab« . Če mu objekt nastopi kot »slab«, potem preprosto utaji, ne upošteva njegovih »dobrih« potez, in nasprotno, če je »dober«, izvrši na njem tako imenovano »primitivno idealizacijo« . Podobno razreši subjekt tudi problem poenotenja podobe svojega Jaza : če zazna v, sebi agresivne silnice, nesprejemljive za njegovo podobo o sebi, jih ne potlači, marveč jih preprosto pro- jicira v drugega, ki na ta način postane »slab«, vir nevarnosti, zakleti sovražnik . . . Pri tem moramo biti posebej pozorni na to, kako takšni »regresivni« obrambni mehanizmi onemogočijo sleherno enotnost Jaza, tudi psihotično poenotenje v zna- menju neke paranoidne konstrukcije . Ko je, denimo, za borderline-subjekt neki drugi subjekt hkrati »dober« in »slab«, razreši to napetost s preprostim časovnim razcepom : nekaj časa je objekt zanj »dober«, nato pa preprosto preide k nasprotni naravnanosti, objekt postane naenkrat »slab«, kar pa ne sproži nikakršnega občutka protislovja, ker subjektov Jaz sploh ni dovolj integriran - v njem lahko soobstojijo protislovne libidinalne drže, ki se izmenjujejo druga za drugo . (Nemara najbolj znan zgled takšne naravnanosti bi bil odnos tako imenovanega »malega človeka« do »po- litike«, kjer se praviloma prav tako izmenjujejo protislovne libidinalne drže : »po- litika« je včasih »velika stvar«, nekaj, kar vzbuja patriotični patos -ipd ., včasih pa »kurba«, področje korupcije in intrig, ne da bi »mali človek« skušal poenotiti ti dve drži .) V primeru »normalnega« subjekta bi pač eno izmed drž potlačili, izrinili iz zavesti : če nekoga glede na normativni sistem, ki sem ga integriral, sovražim, potem ljubezen do njega potlačim, in nasprotno . . . 4 . še zadnja poteza, ki je pravzaprav že vsebovana v prejšnji, je patološko raz- merje do objekta, ki pomeni natanko nezmožnost integriranja različnih potez (»do- brih« in »slabih«) v enotno podobo objekta . Prav iz te poteze lahko razložimo neko temeljno značilnost borderline-subjekta : pri njem imamo nenehno občutek, da ob- ravnava drugega kot »lutko«, da je nezmožen odnosa do drugega kot do »osebe«, daje nezmožen pravega intersubjektivnega odnosa. Intersubjektivnost implicira na- mreč natanko zaznavanje in sprejemanje drugega kot protislovne enotnosti razno- terih potez: ta »protislovnost« daje drugemu »globino«, tisti občutek »brezdanjo- sti«, značilen za izkustvo »osebnosti« . Pri borderline-subjektu imamo zato opraviti s tem, čemur pravimo »kot-da-osebnost /als-ob-personality/« : na površini vse »teče normalno«, subjekt upošteva vsa pravila intersubjektivne igre, navzlic temu pa se nenehno zdi, da nimamo opraviti z »živoosebnostjo«, da nas sočlovek jemlje po- vsem »plosko«, da je vse skupaj le nekakšna marionetna igra . . . Ostane nam še genetskaanaliza, pri kateri pa se bomo omejili na eno samo pri- pombo, ki zadeva spolnost : borderline-subjektje sicer zmožen »normalne«, geni- talne spolnosti, vendar pa nam poglobljena analiza pokaže, da je v njegovi libidi- nalni ekonomiji spolna dejavnost, četudi po vnanji obliki genitalna, prežeta, opre- deljena s pred-genitalno, oralno in analno logiko . Spolni akt je dojet predvsem kot nasilno dejanje, izpričevanje agresivnosti : ženska je v njem ponižana, obvladana, iz- koriščana, ali pa se, če ona prevladuje, sam moški izpostavi nevarnosti, da ga bo ženska »požrla«, da bo v aktu zgubil svojo identiteto in avtonomijo. (Takšno do- življanje spolnega akta izpričuje nek preprost, a pomenljiv sociolingvističen po- ll0 datek : danes jemljemo kot samoumevno dejstvo, da vulgarna beseda za spolni akt hkrati konotira agresivno držo (»Zjebal te bom!« ipd.), vendar je to ujemanje prišlo v splošno rabo šele v štiridesetih ali celo petdesetih letih našega stoletja .) Klinika »patološkega narcisizma« Pojem, ki v klinični literaturi stalno nastopa kot korelativen borderline, je že omenjeni »patološki narcisizem« (PN), in ključnega pomena je, da natančno opre- delimo njuno razmerje, njuno notranjo vez . - »Patološki narcisizem« zajema, ne- koliko poenostavljeno in v prvem približku, vse simptome borderline + tako ime- novani »patološki«, »veliki« Jaz . Imamo torej šibek jaz, ki regredira v primarne ob- like mišljenja in primitivne obrambne mehanizme, s patološko relacijo do objektov, itd. itd., vendar pa je vse te slabosti nekako »kompenzira« z »velikim Jazom«, pa- tološko tvorbo, ki namesto »normalnega« Jaza opravi integrativno funkcijo . Začni- mo tudi tu z diagnostiko oziroma- natančneje -s fenomenalnim orisom tipa »pa- tološkega Narcisa« : - v prvem približku je PN še bolj kot borderline-subjekt prilagojen okolju, uspešno »funkcionira«, včasih celo socialno »blesti« in dominira v svojem okolju, vendar pa ob njem kmalu naletimo na neko temeljno protislovje : PN prezira solju- di, jih izkorišča, vidi v njih le sredstvo za svojo afirmacijo, hkrati pa je povsem od- visen od njihovega priznanja in občudovanja, obstoji le prek ugleda, ki ga ima v očeh vrstnikov. V družbi briljira, igra vlogo močnega, ciničnega, učinkovitega duhoviteža brez odvečnih iluzij, hkrati pa lahko pri njem že najmanjše osmešenje ali kak po- doben družabni »spodrsljaj« sproži padec v travmatično depresijo . .. heglovska dia- lektika priznavanja je tu tako rekoč prignana do svojega nasprotja : »gospodar« je suženjsko odvisen od priznanja s strani hlapca in ves čas tesnobno opazuje učinek svojega nastopaštva na hlapca-najmanjše znamenje, da gaje hlapec spregledal, da se mu na tihem posmehuje ipd ., ga povsem zruši . PN je - za razliko od tradicional- nega gospodarja, ki »misli, da ga drugi priznavajo za gospodarja zato, ker je že sam v sebi gospodar« - tako rekoč paradoks reflektiranega gospodarja, ki ve, da mu nje- gov položaj daje le priznanje drugih, in zato vse podreja svojemu »nastopu« pred drugimi . Iz tega osnovnega protislovja sledijo ostale temeljne poteze PN : - skoraj popolna nezmožnost empatije: PN ne more nikoli zares »vstopiti v drugega«, se »vživeti« vanj, izkusiti to, čemur pravimo »globina osebnosti«, brezno subjektivnosti . Vse osebe iz njegovega okolja pripadajo eni izmed naslednjih treh kategorij : (l) idealni-drugi, tisti, od katerih pričakuje narcisistično potrditev in ki delujejo v subjektivni ekonomiji PN kot podaljšek njegovega lastnega »velikega Jaza« (to so praviloma močne, nadrejene, slavne ipd . osebe) ; (2)»sovražniki«, »za- rotniki«, ki ogrožajo njegovo narcisistično afirmacijo ; (3) vsi ostali, »masa«, »lutke«, naivnežu (suckers), ki so tu le zato, da jih izkoristimo in nato zavržemo. Tudi ko se PN naveže na idealnega-drugega, ta vez ni posebno globoka in se zlahka pretrga ali sprevrže v svoje nasprotje: če idealizirani-drugi razočara, če ne izpolni našega na- rcisističnega pričakovanja, hitro zgubi svoj idealni status in je ponižan na raven na- ivne »mase« (če je sam doživel neuspeh) ali celo »sovražnika«(če je ponižal naš na- rcisizem, če se ni zmenil za nas ipd .). Vezi se hitro in z lahkoto spreminjajo, današnji ldeal bojutrišnji »sovražnik« itd., saj v vsem tem Narcis sploh nima odnosa do dru- gega kot do subjekta . . . - od tod je kajpada jasno, da je za PN razpoložljivost soljudi nekaj samoobse- biumevnega: najbolj naravna stvar na svetu je, da ravnamo s soljudmi brez sleher- nega obzira, da se jih zgolj poslužimo za naše narcisistično zadovoljstvo . Zato ima- mo pri PN pogosto občutek globoke indiferentnosti, hladu in preračunljivosti, ki se skrivajo za blestečo masko : Narcis nas skuša očarati, zapeljati, blešči s svojo zgo- vornostjo in zanesenostjo, spolno zapeljivostjo itd ., vendar za vsem tem čutimo neizprosen preračunljiv um . Dokler pričakuje od nas narcisistični dobiček, je ves za- lll vzet in zanesen, ko pa »nismo več zanimivi« zanj, se prizadevna očarljivost v tre- nutku spremeni v popolno ravnodušje ; - iz povedanega je prav tako že jasno, daje PN nezmožen resnične navezanosti na drugega, odvisnosti od drugega : odvisnosti v pomenu zaveze in obveze, angaž- maja, zaupanja, predanosti. PN je res suženjsko odvisen od »uspeha« pri vrstnikih, od njihovega priznanja, vendar te odvisnosti nikakor ne smemo zamešati z zaupa- njem, predanostjo drugemu : Narcisu gre zgolj za to, da bi izkoristil drugega, izvlekel iz njega čim več narcisističnega dobička, tudi ko brezmejno občuduje idealnega dru- gega, to počenja izključno iz narcisistične perspektive . Zato ohranja do soljudi zme- rom neko temeljno nezaupanje- patološko gaje strah tega, da bi bil preveč odvisen od drugih, da bi se jim preveč »odprl« in se preveč navezal nanje ; tako npr. na pod- ročju spolnosti daje prednost kratkotrajnim, »hladnim« vezem, ki emocionalno preveč ne »obremenjujejo«, ki nam »pustijo dihati« . . . - vsak Narcis se ima v svoji »notranjosti« za izjemo, za nekakšnega »izobčen- ca« : na zunaj seveda spoštuje »pravila igre«, je konformist, vendar v resnici »igre ne jemlje resno«, »igra jo« le zato, da bi se izognil kazni in socialno uspel . .. In PN je kajpada prepričan, da isto velja tudi za vse ostale : družbeno življenje je igra, vsi nosijo maske, za konformističnim videzom pa je vsakdo mali zločinec, ki misli zgolj na to, kako bi izkoristil in prevaral druge . Treba je biti »pameten«, se znati potuh- niti in prilagoditi . . . - pri PN naletimo na patološki strah pred sleherno obliko neuspeha : osamlje- nostjo, starostjo, boleznijo; zato skrbi za svoje telo (joggingje narcisistična dejavnost par excellence!), ostati skuša »večno mlad« in zmerom biti »v središču pozornosti« . Vse je pripravljen storiti za to, da se ne bi »zgubil v sivi množici povprečnežev«, saj dobro ve, da sta na svetu le dve vrsti ljudi : tisti, ki so uspeli, in »masa« vseh ostalih . . . - PN je povsem nezmožen pravega žalovanja: ko je soočen z zgubo bližnje ose- be, izbruhne v nemočen bes, zguba mu je preprosto nekaj nesprejemljivega in ne- znosnega, napad na njegov narcisizem, in nikakor je ni zmožen »ponotranjiti«, pre- obrniti ihtav bes v umirjeno žalovanje ; - in končno še zadnja poteza, ki nas vrne k začetnemu paradoksu : PN je v te- melju nezmožen uživanja, ker je pri njem uživanje povsem odtujeno, povnanjeno v drugem - uživanje sovpada s tem, da mu drugi (vrstniško okolje) prizna njegovo uživanje (klasičen tip bi bil »osvajalec«, ki se ponaša z osvojenimi ženskami, a mu v resnici sploh ne gre zanje, marveč za ugled v očeh vrstnikov, ki mu ga dajejo nje- govi podvigi-uživa, kolikor drugi mislijo, da uživa). Takšna subjektivna ekonomija seveda povzroči nekak »kratek stik« : zadnji smoter uspeha ni tisto, kar z njim do- bimo, marveč sam uspeh kot socialno dejstvo. Zato ni PN nikoli »pri sebi«, totalno je »povnanjen«, kar se njemu samemu prikazuje v obliki proslulega »občutkanot- ranje praznine«, »zgube lastne identitete« ipd ., in kar ga vedno znova žene v še bolj frenetično dejavnost . . . Preden preidemo k strukturni analizi, bi veljalo omeniti neko zapažanje, ki se nam vsiljuje že po tem fenomenalnem orisu PN: v njem nam ni težko prepoznati običajne, že kar stereotipne podobe »povprečnegaAmeričana« z njegovim para- doksnim »konformističnim individualizmom« (individualizmom kot družbeno konformno držo), kultom družbenega »uspeha« za vsako ceno, itd . itd. Dejansko imamo včasih občutek, da Kernberg ne opisuje tipa, ki je nastal kot posplošitev iz- kušenj klinične prakse, marveč prej nek skoraj karikiran model, na katerega nale- timo v filmu in v književnosti . Vendar pa tovrsten očitek niti najmanj ne prizadene veljavnosti Kernbergove analize, saj počiva na naivnem razlikovanju med »resnič- nim življenjem« in ideološkimi »klišeji« : kot da se individui že v svojem »resničnem življenju« ne ravnajo po modelih, ki jih v čisti, destilirani obliki izraža popularna umetnost-ideološki konstrukt »idealnega Jaza« nikakor ni zgolj »odsev« dejanskih 112 procesov, marveč aktivno oblikuje, strukturira še kako »dejanski« subjektivni ustroj individuov . Strukturna analiza nam torej pokaže, da je patološki »veliki Jaz« kot osrednja integrativna instanca PN rezultat fuzije, stopitve treh elementov : (l) realnega Jaza (samozaznave subjekta kot posebnega, dejanskega bitja), (2) idealnega Jaza (idea- lizirane podobe, ki jo ima subjekt o sebi) in (3) idealnega objekta (idealnega drugega, bližnjika, ki ga PN doživlja kot podaljšek, kot del lastnega »velikega Jaza«) . S to sto- pitvijo se zgubi kritična distanca med realnim jazom ter idealnim jazom in objek- tom, distanca, ki »normalnega« subjekta žene k nenehnemu izboljševanju, pribli- ževanju Idealu : pri PN je realni Jaz že itak neposredno stopljen z idealnim, idea- lizirani Drugi pa tudi zgubi kritične poteze in nastopi predvsem v obliki vsemoč- nega »dobrega Drugega«, subjektovega skritega zaščitnika, ki skrbi za njegovo do- brobit in garantira njegovo narcisistično zadovoljitev . Kritična instanca nastopi v PN zgolj v »regredirani« obliki, kot neka grozljiva, slepa, kruta, paranoidna, ogro- žajoča nadjazovska sila, »zla usoda«, utelešena v »sovražniku«, v katerega subjekt kajpada projicira svojo lastno agresivnost . S tem smo prišli do ključne razsežnosti, ki se skriva v ozadju PN : »patološki Narcis« je v resnici nemočen, zgrožen subjekt, žrtev krutega, neobvladljivega nad- jaza, subjekt, ki se ne more znajti, ko je soočen z nedojemljivimi zahtevami okolja in s svojo lastno agresivnostjo . V osnovi imamo tu opraviti s pred-ojdipsko situacijo : na eni strani vsemočna varujoča, skrbeča Mati, model »idealnega objekta«, na drugi strani agresivno, grozljivo, neobvladljivo okolje . . . in narcisistični »veliki Jaz« je zgolj reakcijska tvorba, reakcija na to nerazrešeno, nesimbolizirano konfliktno si- tuacijo, je edini način, kako jo lahko subjekt prenese : tako da si izgradi »imaginarno dopolnilo«, »veliki Jaz«, stopljen z vsemočnim idealiziranim materinskim zaščit- nikom. Po tej poti lahko tudi odgovorimo na utečeni očitek, po katerem pojavi bor- derline izpričujejo neaktualnost »Ojdipovega kompleksa« in s tem zastarelost psi- hoanalitične teorije, vsaj v njeni klasični obliki : »Pri borderline problem ni v pre- močni represiji, v potlačitvi nagonskih silnic, kar bi nato sprožilo nevrotične reak- cije v obliki simptomalnih »vrnitevpotlačenega«, marveč nasprotno v sami slabot- nosti jaza, v tem, da se pacientov jaz sploh ni izoblikoval do stopnje, na kateri bi lahko opravljal svojo integrativno funkcijo . . .« - odgovor je kajpada, da je tu »Oj- dipov kompleks« še kako aktualen, saj je prav nerazrešenost Ojdipa kot taka temelj- ni problem borderlinein PN : subjektu ni uspelo »ponotranjiti« očetovskega zakona, kar je edina pot pretvorbe, natančneje - heglovsko - rečeno Aufhebung, ukinitve- prevlade krutega, »analnega«, »sadističnega« nadjaza v pomirjajočem »notranjem Zakonu«, Idealu-Jaza. Sam Kernberg poudarja, da naletimo na borderline-motnje in PN skoraj iz- ključno v družinah, kjer je bil »oče odsoten« (kar seveda ne pomeni »empirične« odsotnosti, marveč to, da ni opravil svoje očetovske »funkcije«, da ni deloval kot utelešenje Zakona); zato je otrokovo življenje obvladovala Mati v dvojni fantazmat- ski podobi »dobre«, varujoče, skrbeče matere in »zle« matere, ki otroka zasipa z »nemogočimi« zahtevami in grozi, da ga bo »požrla« . Tak otrok zaradi »odsotnosti očeta« ni zmožen ukiniti-razrešiti nasprotja med zaščitniškim Drugim in ogrožajo- čim Drugim, ga dialektično »preseči« skoz notranji Zakon, Ime-Očeta, očetovski Ideal-Jaza, kjer sta v spremenjeni obliki »sintetizirana« oba izhodiščna momenta : subjekt se z Imenom-Očeta simbolno identificira, Zakon zgubi svojo grozovito nad- jazovsko tujost, hkrati pa ohrani »kritično« razsežnost, nastopi kot instanca, ki lah- ko tudi »kaznuje« (notranji »glas vesti«) . Teoretska podlaga koncepcije borderline in »patološkega narcisizma« Preden preidemo h kritiki te koncepcije, moramo navzlic vsemu skleniti naš oris s kratko pohvalo : doslejšnja mučna pot skozi kliničen dolgčas seje še kako spla- 113 čala, saj smo dobili dovolj precizno definicijo PN, ki daleč presega moralizirajoče jamranje, v modi pri neoanalitičnih revizionistih (npr . Frommu), ki »narcisizem« uporabljajo kot pol-klinično-pol-moralizirajočo kategorijo, nekako v smislu egoiz- ma, pretirane zaverovanosti vase ipd. Analiza nam je pokazala, da narcisistična »zaverovanost vase«, libidinalna investicija v Jaz, zgolj prikriva oziroma nadome- šča strahotno sovraštvo subjekta do sebe, do svoje lastne neobvladane agresivnosti, in neznosno tesnobo pred objektom : subjekt investira libidinalno energijo v Jaz, ker ga je neznansko groza objekta, ker ni zmožen normalne objektne relacije . Za rav- nodušnostjo in prezirom do objekta (t .j . drugega subjekta) se skriva strah pred sti- kom z objektom, nezmožnost, prepustiti se objektu: »veliki Jaz«je zgolj maska svo- jega nasprotja. Pri vsem tem tudi ne smemo pozabiti, daje teorijo borderline in NP razdelala »tradicionalna« in ne »revizionistična«, neoanalitična smer ameriške psi- hoanalize: ob vsem jamranju revizionistov o »zastarelosti« klasične psihoanalize je najbolj poglobljen opis psihičnega ustroja individua poznokapitalistične družbe, opis, ki daleč presega ideološke fraze neoanalitikov o »človeku potrošniške družbe« ipd. še vedno dala prav ta »tradicionalna« smer . Opora teorije borderlinein PN je kajpada Freudova druga topika (ego - super- ego - id) ; glavna zasluga te druge topike, ki je nadomestila topiko zavest- predza- vestno - nezavedno, izstopi, če jo beremo na podlagi Freudovih tekstov iz desetih let našega stoletja o narcisizmu: Jaz (ego) ni več zgolj racionalna instanca, ki zastopa realnost, zavestno kontrolo ipd . zoper mračne nezavedne nagone, marveč je še kako možna tudi »patologija« samega Jaza, sam Jaz je predmet nezavednih libidinalnih investicij, kar pokriva prav pojem narcisizma ; prav tako tudi nadjaz (superego) ni- kakor ni zgolj svetla sila moralnih zakonov, ki pritiskajo na barbarske nagone in jih mukoma krotijo, marveč je sam nenavadno povezan z Onim, lahko deluje kot krut, »iracionalen«, še kako barbarski zakon, ki uteleša uničujoči »nagon smrti« . Vendar pa odpira Freudova druga topika tudi možnost drugačnega, »konformističnega« branja, ki da poudarek na Jaz kot sintetizirajočo instanco, ki »racionalno« usklaja zahteve realnosti in Onega ; takšno branje je prevladalo in opredelilo preobrazbo ameriške psihoanalize v konformistično ego-psychology v štiridesetih letih : cilj psi- hoanalize je okrepiti pacientov Jaz, da bo lahko brez iracionalnih prisil opravljal svojo dejavnost prilagajanja (seveda socialni) realnosti . . . In odveč je pripomniti, da je nasprotje »normalnega« in »patološkega« narcisizma neizbrisno zaznamovano s to tradicijo ego-psychology, saj pojem »normalnega narcisizma« meri prav na »močni« Jaz, ki je zmožen opravljati svojo integrativno funkcijo . Tako našteje Kernberg naslednje štiri funkcije »zrelega« Jaza : - diferencirati Jaz, njegovo subjektivno-doživeto vsebino, od objektivne real- nosti ; - integrirati (»dobre« in »slabe«) poteze v enotno predstavo objekta ; - interiorizirati in depersonalizirati nadjazovsko, kaznovalno instanco, jo pre- tvoriti v Ideal-Jaza ; - sublimirati nagone . Neka oseba ima torej »zreli Jaz«, kadar ima normalni smisel za realnost in rea- listične predstave o objektih, kadar je arhaični, analno-sadistični, personalizirani nadjaz nadomestila z depersonalizirano moralno instanco ldeala-Jaza, notranjega zakona, in kadar je uspešno sublimirala primitivne nagone. V tem primeru lahko govorimo o »normalnem narcisizmu«, o upravičeni investiranosti libidinalne ener- gije v Jaz, o narcisističnem zadovoljstvu z lastno osebnostjo, ki ni »patološke« na- rave . Borderline-osebnost pa je tako rekoč ostala na pol poti med psihozo in nor- malnim Jazom : pri nji je relacija do objektov patološka, nadjaz ostane na primitivni, sadomazohistični stopnji, nagoni ostanejo nesublimirani, sam Jaz ni zadostno po- enoten, da bi lahko opravljal svojo integrativno funkcijo, in kot reakcija na to sla- botnost se izbolikuje patološka integrativna instanca, »veliki Jaz« . (Tu je prišlo do 114 zanimive polemike med Kernbergom in Kohutom : medtem ko je po Kohutu pa- tološki »veliki Jaz« izraz preproste regresije v stanje prvobitnega otroškega narci- sizma, pa Kernberg upravičeno poudari, da je podobnost PN s tem otroškim narci- sizmom zgolj površinska - »veliki Jaz« ima strukturno vzeto povsem drugo vlogo, je že »posredovan« s kasnejšim razvojem, nastopi kot »patološka« integrativna in- stanca funkcij, ki se izoblikujejo kot rezultat razrešitve Ojdipovega kompleksa ; Ko- hut torej uporablja naivni, pred-strukturalni pojem »regresije« .) Kritika koncepcije borderline in »patološkega narcisizma« Ta razlika med »normalnim« in »patološkim« narcisizmom je nedvomno »de- janska« v preprostem pomenu, da v klinični praksi naletimo na primerke, ki jo po- trjujejo; problem je v tem, da v nji, natančneje : v teoretskem okviru, ki ga implicira, nekaj manjka- pojem Simbolnega, poseg simbolne ureditve . Grobo povedano: raz- like »normalnega« in »patološkega« narcisizma ne moremo teoretsko pojasniti brez reference na pojem Simbolnega, ker vse poteze, po katerih se »normalni« narcisi- zem razlikuje od »patološkega« (zmožnost zavezanosti drugemu in odvisnosti od drugega, zmožnost žalovanja, integracija »dobrih« in »slabih« potez v enotno pred- stavo objekta itd .), izpričujejo prav poseg Simbolnega . Kraj, kjer se v resnici odloča usoda subjektovega Jaza, njegova »normalnost« ali »patološkost«, ni sam Jaz, mar- več subjektivno razmerje do Simbolnega, in izoblikovanje »normalnega« Jaza je zgolj sekundarni učinek »interiorizacije« simbolnega Zakona . Vzemimo nezmožnost PN, da bi vzpostavil pravo odvisnost od drugega, zave- zanost, zaupanje drugemu : za kar gre v tej odvisnosti oziroma zavezanosti, je na- tanko to, čemur Lacan pravi simbolna zaveza, pakt, angažma - to, da nekomu »dam besedo«. Tu ne gre za nikakršna čustva in občutke, iskrenost, vživetje v dru- gega, sočutje - vsega tega ima PN še preveč, njegov problem je zgolj v tem, da ga beseda, ki jo da, notranje ne zaveže, ne zagrabi : obljube, zaveze, pakti, vse to so zanj zgolj »pravila igre«, ki jih je treba zunanje spoštovati, jih upoštevati, ki pa ga ek- sistencialno ne zavezujejo. PN se v osnovi »počuti prostega«, ne pozna notranje-za- vezujočega zakona, marveč zgolj zunanja »pravila igre«, in na tej podlagi je dojeti prosluli »občutek notranje praznine«, »zgube lastne identitete«, ki ga preganja : to, kar mu manjka, niso podobe, ki bi mu dale imaginarno identiteto, marveč »zaveza«, ki bi mu dodelila mesti v intersubjektivni simbolni mreži . Drugače povedno, če naj doslejšnji »metaforični« opis nadomestimo s strokovnejšim terminom, »patološke- mu Narcisu« preprosto manjka performativna razsežnost govorice - trditev, ki na- prvi pogled nedvomno zveni paradoksno, saj je prav PN tisti, ki mu gre bolj za »uči- neko kot pa za »vsebino« povedanega : ves smisel njegovega govorjenja je v tem, da bi zablestel, sogovornika očaral, zapeljal . . . vendar pa moramo na tem mestu strogo upoštevati ključne razlike (ki jo npr . povsem zgreši Marcuse v svoji kritiki domnev- nega Austinovega »behaviorizma«) med performativno (ilokutivno) in pragmatično (perlokutivno) razsežnostjo govornega dejanja (prim. Austin, 1962) . Performativna razsežnost ni isto kot pragmatični »učinek« neke izjave ; performativ meri na deja- nje, ki ga izvršimo s samim izjavljanjem, na novo intersubjektivno realnost, ki jo vz- postavi govorno dejanje, pragmatika pa obsega »dejanske« učinke izjave . Vzemimo skrajno elementaren primer : če nekomu v škripcih rečem »Obljubim, da ti bom po- magal!«, je performativna razsežnost samo dejanje obljube, ki ga s tem izvršim - drugemu sem dal besedo, med nama je vzpostavljeno novo simbolno razmerje, dolžan sem mu pomagati ne glede na to, ali mu bom tudi zares pomagal, - prag- matična razsežnost pa obsega »dejanske« učinke tega dejanja obljube : drugi bo na- jbrž drugače ravnal, če bo verjel moji obljubi, moja obljuba ga bo nemara očarala, navdušila, prepričala ga bo o moji poštenosti in zavzetosti, do mene se bo obnašal hvaležno in spoštljivo ipd . In v tem je problem »patološkega Narcisa«: izvrstno ob- 115 vlada pragmatično moč govorice, zna jo vešče uporabljati kot sredstvo za manipu- liranje, za zavajanje, zaslepljevanje, očaranje drugih, vendar pri vsem tem sam ni zavezan lastni besedi, ohranja do nje distanco kot do sredstva manipulacije . . . Kaj torej, natančneje vzeto, pomeni dejstvo, da PN ni zmožen razmerja do dru- gega (subjekta) kot takega, da ni zmožen prave intersubjektivnosti? Zadevi bi se lah- ko približali skoz problematiko teorije deskripcij oziroma Kripkejeve kritike te teo- rije, Kripkejevega spodbijanja tega, da lahko pomen nekega naziva reduciramo na sveženj pozitivnih lastnosti, ki jih mora imeti nek predmet, če naj bo denotat tega naziva, t .j . da lahko naziv zmerom nadomestimo z opisom svežnja lastnosti . (Prim . Kripke, 1982.) »Patološkega Narcisa« bi lahko opredelili natanko kot subjekta, ki ravna v skla- du s teorijo deskripcij : zanj se drugi reducira na sveženj opisnih lastnosti, predvsem tistih, ki zadevajo njegovo narcisistično zadovoljitev, se pravi tistih, glede na katere lahko iz objekta potegne narcistični dobiček ; ljubljena ženska je zanj ljubljena, ker . . . (ima lepe lase in noge, je duhovita, se zanima za iste filme kot on itd . itd .). PN je torej tisti, ki lahko na večno-mučno vprašanje ženske »Zakaj me imaš rad?« odgo- vori z natančno listo razlogov : ker imaš lepe oči, ker se znaš duhovito pogovarjati . . . druga, hrbtna stran te redukcije na sveženj opisnih lastnosti je kajpada, da objekt, čim zgubi katero izmed teh lastnosti, zgubi tudi svoj libidinalni status, postane ne- zanimiv. Oguljen domislek »Moja zaročenka nikoli ne zamudi na zmenek, saj čim bi ga zamudiIa, ne bi več bila moja zaročenka!«, natanko ponazarja to logiko »pa- tološkega Narcisa«: zaročenka je reducirana na vrsto pozitivnih lasnosti, med dru- gim na to, da »ne zamuja na zmenek«, in čim zgubi to lastnost, t . j. čim zamudi, zgu- bi svoj status, preneha biti zaročenka . . . Odveč je opozoriti na to, kako daleč je to- vrstno razmerje od pravega odnosa do drugega kot takega ; že preprost »čut« nam pove, da odgovor, ki na vprašanje »Zakaj me imaš rad?« navede natančno defini- rano listo, deluje kot groba, posmehljiva žalitev, kot direktna negacija ljubezni, da je z njim drugi »objektiviran«, zničen kot subjekt . Edini pravi odgovor je »Sam ne vem, zakaj, nekaj je v tebi, neki X, ki čudežno obarva vse tvoje lastnosti . . . « - k »pravi« ljubezni spada občutek, da bi osebo še vedno ljubili, tudi če bi se spremenile vse njene pozitivne lastnosti . Drugače povedano, ljubljena oseba je nekako »postav- ljena v brezno«, vse njene »pozitivne« lastnosti so podvržene »transsubstanciaciji«, zažarijo na podlagi neke neujemljive praznine, so zgolj »pozitivacija« te praznine, tega X (katerega lacanovsko ime je kajpada objet petit a) . Istemu teoretskemu sklopu bi se lahko približali tudi na podlagi Lacanovega razlikovanja med logiko stavka »ti si tisti, ki mi bo sledil« in stavka »ti si tisti, ki mi boš sledil« (prim . Lacan, 1982) . Opredelitev, ki jo prinaša odvisnik, radikalno spremeni svoj status glede na to, ali je glagol v odvisniku v tretji ali v drugi osebi : če je v tretji osebi, potem imamo opraviti s preprosto konstatacijo, z opisom neke (tvoje) lastnosti, če pa je v drugi osebi, potem ne gre za opis ; marveč za performa- tivno »podelitev mandata«, za simbolni angažma, za zavezo in obvezo - ti si tisti, ki mi moraš slediti (tudi če mi dejansko ne boš sledil) . .. Razliko lahko lepo poka- žemo ob različni reakciji na negativno izkustvo - kaj se zgodi, če drugi subjektu ne sledi? V prvem primeru (»Ti si tisti, ki mi bo sledil«) smo se preprosto zmotili, dru- gemu smo pripisali napačno lastnost, izkaže se, daje drugi pač tisti, ki mi ne bo sle- dil . V drugem primeru (»Ti si tisti, ki mi boš sledil«) pa ti še naprej ostaneš tisti, ki mi boš sledil, ki bi mi moral slediti, saj je to, da »mi boš sledil«, simbolna zaveza, »mandat«, ki opredeljuje tvoj intersubjektivni status, in dejstvo, da mi v resnici nisi sledil, ne spremeni tega statusa, marveč pomeni zgolj, da nisi držal svoje besede, da nisi izpolnil svoje obveze . In od tod se lahko povrnemo k domisleku o zaročenki : mandat, zaobljuba »zaročenka«seveda praviloma implicira vrsto pozitivnih last- nosti, med drugim to, da bo oseba, ki sprejme ta mandat, pravočasno prihajala na zmenek (če pustimo ob strani vprašanje, koliko ni v določenih kulturnih okoljih 116 prav zamujanje na zmenek dojeto kot izpričevanje tako imenovanega »ženskega šarma« in s tem vključeno v igro . ..), vendar pa ni zvedljiva na te lastnosti, pomeni simbolno opredelitev (v lacanovskih matemih : Si), ki presega in totalizira verigo po- zitivnih lastnosti (S2) . Kar pomeni, da bo zaročenka, tudi če zamudi na zmenek, še naprej ostala zaročenka ; četudi izpričuje tovrstne »slabe«, neprijetne poteze, ostaja moja zaročenka, saj naju veže simbolni pakt, ki seže onstran drobnih narcisističnih razočaranj . . . S tem pa smo končno prišli do tega, za kar v resnici gre v znameniti zmožnosti integracije »dobrih« in »slabih« potez v enotno predstavo objekta : možna je zgolj na podlagi neke simbolne enotujoče poteze, simbolne opredelitve, »onstran dobrega in zlega«, tj . onstran imaginarne opozicije »dobrih« in »slabih« lastnosti . Enotna, integrirana »predstava« zaročenke nikakor ni stvar tega, da si lahko preprosto »predstavimo isti objekt hkrati z nekaterimi dobrimi in nekaterimi slabimi lastnost- mi«, marveč je potreben enotujoči simbol, simbolna opredelitev, ki določa osebo kot »zaročenko« onstran njenih (imaginarnih) lastnosti, ki torej ohrani svojo velja- vo, četudi oseba razočara glede pozitivnih lastnosti, ki jih implicira ta mandat, ta opredelitev. Integracijapredstave objekta kot skupka njenih (imaginarnih) lastnosti implicira neki ne-predstavni moment, simbolno oznako, ki je performativne narave in se je ne da utemeljiti v pozitivnih lastnostih objekta . Od očetovskega Ideala-Jaza k materinskemu nadjazu Na tej podlagi lahko pojasnimo tudi ostale poteze PN, denimo njegovo nezmož- nost žalovanja: žalovanje je simbolno dejanje par excellence, zgubljeni objekt je sko- zenj »interioriziran«, aufgehoben v simbolnem ritualu - zato žalovanje implicira spravo, pomiritev, pristanek, sprijaznjenost z zgubo, nemočen bes zaradi zgube se sprevrne v spoštljivo občudovanje zgubljenega objekta (dokaz : zadrega oziroma kar komičen učinek, ko sredi rituala žalovanja naenkrat opazimo, da objekt pravzaprav ni zgubljen, da je »truplo še živo«, tako kot na maši za Tomom Sawyerjem in Huc- kom Finnom). PN pa ni zmožen sprevrniti besa nad zgubo v žalovanje, lahko zgolj preprosto pozabi na zgubljeni objekt ali ugotovi, da mu v resnici itak ni šlo zanj, in svojo libidinalno energijo investira v nov objekt . . . Toda da se ne bi zgubili v vno- vičnem naštevanju potez, se raje vrnimo k tisti odločilni potezi, ki strukturira vse ostale : temeljnega pomena za PN je spodletela integracija simbolnega Zakona, ki ga zastopa Ime-Očeta, očetovski Ideal-Jaza, spodletela simbolna identifikacija z Idealom-Jaza (kar je rezultat »normalne« razrešitve Ojdipovskega kompleksa), na- domestitev očetovskega Ideala-Jaza s pred-ojdipskim, »rado-mazohističnim«, »analnim«, »materinskim« nadjazom. Zasluga Christopherja Lascha je, da je (v knjigi Kultura narcisizma) prvi -sicer v značilni ameriško-»naivni« teoretski formi - opozoril na to nadomestitev Ideala-Jaza z »analnim« nadjazom kot na temeljno potezo poznokapitalistične »birokratske« družbe : za navideznim »zlomom (očetov- ske) avtoritete«, za »permisivnostjo«, značilno za psihični ustroj Narcisa, se skriva vzpon veliko bolj »iracionalnega« in krutega, pred-ojdipskega, »arhaičnega« nad- jaza : »Nadjaz, agent družbe v duhu, zmeraj sestoji iz interioriziranih predstav staršev in dru- gih simbolov avtoritete ; toda pomembno je, da jasno razločimo predstave, ki izvirajo iz ar- haičnih, pred-ojdipskih vtisov, od predstav, ki so se izoblikovale na podlagi kasnejših vtisov in ki torej zrcalijo bolj realistično oceno starševske oblasti . Ta drugi tip predstav strogo vzeto prispeva k oblikovanju »ideala-jaza«-ponotranjenih pričakovanj drugih in potez, kijih lju- bimo in občudujemo pri drugih ; nadjaz se razlikuje od idela-jaza po tem, da izvira iz otroških fantazem, ki vsebujejo veliko mero agresije in besa, povzročenih s strani staršev, ki nikakor ne morejo zadovoljiti vseh strokovnih nagonskih zahtev . Toda agresivni, kaznovalni in celo samouničevalski del nadjaza praviloma modificirajo kasnejša izkustva, ki ublažijo otroške fantazme, v katerih starša nastopata kot požrešni pošasti . Če ne pride do teh kasnejših izkus- 117 tev- kar je pogosto primer v družbi, kije radikalno razvrednotila vse oblike avtoritete -, sa- distični nadjaz teži k temu, da bi se razvil na račun ideala-jaza, rušilni nadjaz pa na račun strogega, toda pozornega notranjega glasu, ki mu pravimo vest .« (Lasch, 1980) Ta pojem » arhaičnega«,opresivnega materinskega nadjaza se zdi na prvi po- gled ne-lacanovski, celo pred-lacanovski, vendar pa ga sam Lacan razvije v semi- narju iz leta 1957-1958 o tvorbah nezavednega, ko omenja »materinski nadjaz, bolj arhaičen kot klasični nadjaz, opisan na koncu Ojdipa« »Mar se za očetovskim nadjazom ne skriva ta materinski nadjaz, še bolj zahteven, še bolj opresiven, še bolj divjaški, še bolj vztrajen v nevrozi kot pa očetovski nadjaz?« Vendar pa drži, da prehitro operiranje z »arhaičnim nadjazom« pušča odprta vrata obskurantizmu jungovske vrste ; zato je treba še posebej na tem mestu ohraniti strogo konceptualno raven in ločiti med nadjazom, Idealom-Jaza (Ich-Ideal) in idealnim jazom (Idealich) - trojica, ki se prekriva s trojico Realno-Simbolno-Ima- ginarno . Poteza, ki Ideal-Jaza in idealni jaz loči od nadjaza, je seveda identifikacija : Ideal-Jaza in idealni jaz sta dva modusa identifikacije, simbolni in imaginarni ozi- roma, v lacanovskih maternih, I(A) in i(a), identifikacija z »enotujočo potezo«, Si, označevalcem v Drugem, ki zastopajo subjekt, in identifikacija z zrcalno podobo, medtem ko - kot opozarja J. A. Miller - nadjaz izključuje sleherno identifikacijo, nastopa kot ireduktibilno tuji, neponotranjeni, traumatični, nedojeti, grozljivi ukaz, torej kot nekaj realnega v pomenu nemogočega-nesimboliziranega . Kar zadeva raz- liko med Idealom-Jaza in idealnim jazom, zadošča, da si prikličemo v spomin La- canovo opredelitev ldeala-Jaza, točke simbolne identifikacije, v Seminarju XI: tista točka v Drugem, iz katere, od koder se subjekt vidi v obliki, ki je vredna ljubezni, od koder se prikaže kot vreden ljubezni Drugega . Vzemimo, da smo opravili neko težavno nalogo, da smo žrtvovali svoje neposredne interese in izpolnili svojo dol- žnost, izpričali svojo zvestobo neki višji instanci - v tem primeru občutimo notranjo zadostitev, notranje zadovoljstvo, da smo bili »na višini svojega poslanstva« . V tem se nedvomno skriva tudi moment narcisistične zadovoljitve, »sami sebi smo všeč«, vendar pa zadeva nikakor ni zvedljiva na imaginarni narcisizem, marveč je v njej na delu tudi in predvsem moment simbolne identifikacije : identifikacije s Stvarjo, Idealom, Zakonom, ki smo ji prodani in ki presega narcisistični interes jaza, saj tvori del simbolno ureditve, v katero smo integrirani .»Občutek notranjega zadovoljstva« je prav »nagrada« za to, da smo se podredili višji Stvari, da smo v njenem imenu žrtvovali svoj narcisistični interes - narcisizem, ki je na delu v samem tem »notra- njem zadovoljstvu«, je tako rekoč sekundarne narave, je že »posredovan« s Simbol- nim . Na tej podlagi bi lahko podelili več teoretske konsistence Kernbergovemu raz- likovanju »normalnega« in »patološkega« narcisizma : pri »normalnem« narcisiz- mu je i(a), narcisistična imaginarna identifikacija, »posredovana« z I(A), simbolno identifikacijo, t .j . simbolna identifikacija z Imenom-Očeta, z očetovskim ldealom- Jaza, je tista, ki strukturira, uravnava imaginarno narcisistično zadovoljitev, med- tem ko pri »patološkem« Narcisu umanjka ta moment ldeala-Jaza, simbolne iden- tifikacije ; i(a), imago Jaza, sam zase, brez opore v I(A), opravlja funkcijo »integra- cije«- to je tisto, s čimer imamo opraviti v tako imenovanem »velikemJazu«, zna- čilnem za PN . Navesti velja daljši odlomek, v katerem Lasch živo oriše ta zlom oče- tovskega Ideala-Jaza in prehod k prevladi »patološkega Narcisa« . Njegov neposred- ni predmet kritike je postfreudovska terapija s svojim mitom »bomo psyhologicus« - zastavek te »psihologizacije«, iskanja zadnjega ključa vseh problemov v zatrtih psihičnih kompleksih, neizživeti osebnosti, je redukcija subjektivnosti na psihično razsežnost »doživetega«, tj . lmaginarnega, in kar se na ta način zgubi, je predvsem »avtonomija« reda Simbolnega kot radikalno ne-psihološkega . Na prvi pogled se zdi, da je prav psihoanaliza sprožila proces »psihologizacije«, s tem ko je prevajala vse dejanske družbene probleme v izraz psihičnih kompleksov ipd ., vendar velja to zgolj za ideologizirano egopsychology, medtem ko je Lacanova »vrnitev k Freudu« 118 v znamenju kar najbolj radikalne de-psihologizacije, in sicer ne le »zunanje« de-psi- hologizacije v smislu, da se poudari opredeljenost psihičnega s širšimi družbenimi procesi, marveč veliko odločilnejše »notranje« de-psihologizacije, izpostavitve tega, kako sama struktura šubjektivnosti, o kateri je govor v psihoanalizi, ni v svoji te- meljni razsežnosti nič »psihičnega«,marveč učinek radikalno »ne-psihološke« sim- bolne ureditve. V nasprotju s tem pa so postfreudovske terapije direktno v službi prevladujočega PN : njihov zadnji smoter je natanko »osvoboditi« subjekta simbol- nega »angažmaja«, pakta, zaveze, podrejenosti stvari, ki presega njegov narcisistični interes -vse to naj bi omejevalo »svobodni razvoj« njegovih »kreativnih potencia- lov« in tako delovalo kot »represivni« dejavnik »odtujitve« : »`Psihološkičlovek' dvajsetega stoletja, ki ga napadejo tesnoba, depresija, nejasno ne- zadovoljstvo in občutek notranje praznine, v resnici ne išče niti svojega lastnega razvoja niti duhovne transcendence, marveč duševni mir v vse bolj neugodnih pogojih . Njegovi glavni za- vezniki v tem boju, da bi dosegel osebno ravnotežje, niso niti duhovniki, niti apostoli avto- nomije (jaza), niti modeli uspeha, kakršni so bili industrijski kapetani, marveč terapevti . Ob- rača se nanje z upanjem, da bo z njihovo pomočjo dosegel moderni ekvivalent odrešitve : »mentalno zdravje«. Terapija je postala naslednik divjega individualizma in religije, kar pa ne pomeni, da je »triumf terapevtske« postal sam v sebi nova religija . Terapija je v resnici antireligija, a ne zato, ker bi se navezovala na racionalne razlage ali na znanstvene metode zdravljenja, v kar bi nas radi prepričali njeni praktiki, marveč zato, ker moderna družba »nima prihodnosti« in potemtakem ne posveča nikakršne pozornosti temu, kar ne zadeva ne- posrednih potreb. Tudi ko terapevti govorijo o nujnosti »ljubezni«, »pomena« ali »smisla«, definirajo te pojme izključno v terminih zadovoljitve pacientovih afektivnih potreb . Komaj da jim pade na misel - in če upoštevamo naravo terapevtskega dejanja, zakaj naj bi tudi na to pomislili?-da bi spodbudili klienta, naj podredi svoje potrebe in interese potrebam in in- teresom nekoga drugega, nekomu drugemu, neki stvari ali tradiciji, kije zunanja njegovemu ljubemu jazu . »Ljubezen« kot žrtvovanje sebe ali ponižnost, »pomen« ali »smisel« kot pod- reditev višji lojalnosti, vse to so sublimacije, ki se terapevtični senzibilnosti prikazujejo kot neznosen pritisk, žalitev zdrave pameti in nevarnost za zdravje in dobrobit posameznika . Os- voboditi človeštvo takšnih zastarelih pojmov, kakršna sta ljubezen in dolžnost, to je poslan- stvo postfreudovskih terapij, še posebej pa njihovih učencev in vulgarizatorjev, ki jim dušev- no zdravje pomeni odstranitev inhibicij in takojšnjo zadostitev nagonom .« (Lasch, 1980) »Žrtvovanje sebe«, »podreditev višji lojalnosti« itd ., vse to so zgolj »patetična« imena za simbolno zavezo, »angažma«, za podreditev simbolni avtoriteti ldeal- Jaza. Osnovna Lascheva teza - ki jo potrjuje tudi klinična analiza ustroja »patološ- kega Narcisa« - pa je, da je ta toliko slavljeni »zlom očetovske avtoritete«, očetov- skega Ideala-Jaza, zgolj sprednja stran procesa, katerega hrbtna stran je vznik ne- kega neprimerno bolj »iracionalnega« in »krutega« zakona, materinskega nadjaza, ki ne prepoveduje, marveč zapoveduje, nalaga uživanje (v podobi nenehnega hlas- tanja za »socialnim uspehom«, dominacijo nad drugimi in njihovim izkoriščanjem za potrditev lastnega narcisizma itd) in ki morebitni »neuspeh« kaznuje še bolj kru- to kot »glas vesti« ldeala-Jaza, v obliki neznosne tesnobe, skrajnega mazohističnega samoponiževanja, ki gre tja do zgube identitete subjekta ipd . Pri »patološkem Narcisu« imamo torej namesto i(a), »posredovanega« z l(A), opraviti z i(a), ki se ne- posredno opira na kruti, nori, »iracionalni«, »analni« nadjaz . ln Lasch veže ta pro- ces na neko temeljno spremembo v družbenih razmerjih poznega kapitalizma : na nastop tako imenovane »birokratske družbe« : »Rasl birokracije je ustvarila kompleksno mrežo medosebnih razmerij, ki favorizira spretnost v družbenih odnosih in v kateri ni več mesta za neobrzdani egotizem ameriškega Adama. Toda hkrati je spodkopala vse oblike patriarhalne avtoritete in tako oslabila druž- beni nadjaz, ki so ga od nekdaj zastopali očetje, profesorji in duhovniki . Vendar pa zaton in- stitucionalizirane avtoritete v domnevno permisivni družbi nikakor ne pripelje do »zatona nadjaza« pri individuu . Prav nasprotno spodbuja razvoj krutega in kaznovalnega nadjaza, ki ob odsotnosli socialnih prepovedi, veljavnih z avtoriteto, črpa največji del svoje psihične energije iz agresivnih in destruktivnih vzgibov, ki izvirajo iz Onega. Nezavedni in iracionalni elementi nadjaza prevzemajo nadzor nad njegovim delovanjem .« (Laseh, 1980) 119 »Patološki Narciso kot forma subjektivnosti poznomeššanske družbe. . . Ta teza se zdi na prvi pogled paradoksna : mar si »birokratskega človeka« običajno ne predstavljamo kot direktno nasprotje Narcisa, kot »človeka aparata«, anonimneža, predanega Organizaciji, reduciranega na kolešček v birokratski maši- neriji ipd . - po Laschu pa je psihološki tip, natančneje : libidinalna ekonomija, ki ustreza sodobni birokratski družbi, prav »patološki Narcis«, ki ne jemlje resno so- cialnih »pravil igre«, zakrknjeni izobčenec, ki gleda le na to, kako bi zmanipuliral druge za svojo narcisistično zadostitev . . . Rešitev tega paradoksa se skriva v dejstvu, da obstoje tri etape v razvoju tega, čemur bi lahko rekli »libidinalni ustroj subjekta v meščanski družbi«, tri in ne zgolj dve: individuum protestantske etike, heteronom- ni »človek organizacije« in »patološki Narciso ; Laschev dosežek je, daje med prvimi jasno zarisal prehod od druge k tretji etapi . Še danes se namreč pogosto govori zgolj o pojavu, ki mu pravimo zaton, zlom individualistične protestantske etike . Klasična opisa tega procesa sta Človek organizacije Williama Whytea in Osamljena množica Davida Riesmana; Riesman je vpeljal temeljno pojmovno nasprotje med »avto- nomnimi«, self-directed, in »heteronomnim«, other-directed, individuom. »Vase usmerjeni« individuum je temeljni tip 19 . stoletja in prvih desetletij 20 . stoletja: in- dividuum »protestantske etike«, katerega temeljno načelo sta individualna odgo- vornost in idividualna iniciativa : »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!« Vsak je odgovoren zase, vsak je sam odgovoren pred Bogom, ne sme se slediti slepi množici, pomembnejše od ugleda v očeh drugih in uspeha pri drugih je notranje zadovoljstvo, da smo opravili svojo dolžnost : Temeljna poteza protestantske etike je zato razlika med legalnostjo in moralnostjo: eno so socialna pravila in zunanji zakoni, nekaj drugega pa je notranji zakon, »glas vesti«, t .j . ponotranjeni očetovski ldeal-Jaza . Tu imamo seveda opraviti z ideologijo, ki ustreza liberalnemu kapitalizmu, družbi »boja vseh proti vsem« : družbo vodi »nevidna roka« trga, vsak naj sledi svo- jim interesom in na ta način bo največ prispeval k dobrobiti celotne družbe . . . Z razvojem birokratsko-korporativnega kapitalizma pa se zgubi ta individualna avtonomija, prevladujoča drža postane heteronomna : »ne-konformizem« prote- stantske etike zamenja usmerjenost k priznanju s strani socialne skupine, ki ji in- dividuum pripada; Ideal-Jaza radikalno spremeni svojo vsebino in se nekako »po- vnanji«, sestoji iz pričakovanj vrstniške skupine, okolja, vir moralnega zadovoljstva ni več občutek, da smo navzlic pritisku okolja ostali zvesti sami sebi in izpolnili svo- jo dolžnost, marveč nasprotno občutek, da smo lojalnost do skupnosti postavili nad vse. V svojem Idealu-Jaza se subjekt gleda z očmi vrstniške skupine, gleda se takšen, kakršen bi moral biti, da bi bil vreden ljubezni te skupine . V konfliktu med posa- meznikom in institucijo se mora posameznik podrediti, odpovedati se svoji nični samostojnosti in najti mesto v družbenem organizmu, ki mu pripada in ki daje po- men njegovemu življenju - največja vrednota je to, čemur pravimo občutek pripad- nosti (belonging) . »Nevidno roko« trga zamenja »nevidna roka« institucije, posa- meznikovo upiranje instituciji je zgolj rezultat njegove ozke, narcisistične zasleplje- nosti, institucija mu v resnici noče nič slabega, le da posameznik v svoji omejenosti tega zmerom ne opazi . S tem se ne spremeni le »vsebina« Idealov, marveč tudi in nemara celo predvsem sam njihov status : pri »heteronomnem« individuu ne gre zgolj za to, daje individualizem nadomeščen s konformizmom ipd ., marveč postane zmožnost prilagajanja zahtevam okolja, hitrega reagiranja na zmerom nove, spre- minjajoče se zahteve okolja sama v sebi vrednota, celo vrhovna vrednota . V štiridesetih in petdesetih letih je bila posneta cela vrsta hollywoodskih filmov, ki so propagirali takšno »heteronomno« etiko ; skrajen primer, ki ga navaja Whyte, je tudi pri nas prevajani Upor na ladji Caine (po istoimenskem prav tako prevede- nem romanu H. Wouka). Kratek povzetek vsebine: Vojna ladja Caine je v nevar- nosti, da bo potonila v viharnem vremenu, ker njen paranoidni, nori kapetan ni sposoben dati ustreznih ukazov. Skupina oficirjev ga odstavi, sama prevzame ko- 120 mando in reši ladjo. Kasneje, na kopnem, morajo uporniški oficirji pred sodiščem upravičiti svoje dejanje, t .j. dokazati, daje bil kapetan dejansko nor in nesposoben . S pomočjo veščega odvetnika jim to tudi uspe ; konec pa prinese popoln preobrat : sam ta odvetnik na sprejemu, na katerem uporniki proslavljajo svojo zmago, pove, da jih je sicer po dolžnosti branil, da pa ga je pred samim sabo zaradi tega sram, ker so v resnici krivi - kapetan je med drugim postal paranoik tudi zato, ker so se mu podrejeni oficirji cinično posmehovali, namesto da bi potrpeli njegove morebitne muhe in mu skušali čim bolj obzirno pomagati ; oficirji so torej krivi, ker je bila nji- hova vnaprejšnja drža cinično nezaupanje namesto predanosti skupnemu podjet- ju . . . Galanten paradoks odvetnikovega lika je kajpada v tem, daje prisiljen po dol- žnosti braniti dejanje, ki je plod individualistične etike, s svojo individualno, »not- ranjo« etično držo pa je na strani »heteronomne«, povnanjene etike, ki daje pred- nost zvestobi Instituciji: torej natanka sprevrnitev običajnega lika, ki »na zunaj« igra podrejenost Institucij, v svoji »notranjosti« pa skuša ohraniti avtonomno etično držo. V vsem tem procesu preobrazbe protestantske etike v »heteronomno« etiko »človeka organizacije« pa ostaja neka konstanta : »družbeno-nujni značaj« (če naj uporabimo to marksovsko sintagmo) se oblikuje na podlagi simbolne identifikacije, ponotranjenega Ideala-Jaza. Tretja etapa, ki jo oriše Lasch, pa zlomi sam ta okvir : samo formo Ideala-Jaza nadomesti narcisistični »veliki Jaz«, nimamo več opraviti z individuom, ki mora integrirati zahteve okolja, strukturirane v simbolni instanci Ideala-Jaza, marveč z »Narcisom«, ki »igre ne jemlje resno«, ki so mu zahteve okolja zgolj zunanja »pravila igre« - tako imenovani »družbenipritisk« se pri njem uve- ljavi na povsem drug način, ne v obliki Ideala-Jaza, marveč v obliki »analnega«, »sado-mazohističnega« nadjaza . V tem je ključni moment : danes ni družba nič manj »represivna« kot za časa »človeka organizacije«, predanega služabnika Institucije, prav nasprotno, razlika je zgolj v tem, da »družbenazahteva« ne privzema več ob- like Ideala-Jaza, integriranega, »ponotranjenega« simbolnega koda, marveč ostaja na ravni pred-ojdipskega nadjazovskega ukaza : »V družbi, ki zahteva, da se v družbenih razmerjih podrejamo nekim določenim pravi- lom, hkrati pa noče teh pravil zasidrati v kodu moralnega ravnanja, se mora individuum bo- riti za to, da bi ohranil psihično ravnotežje ; vse to spodbuja obliko osrediščenosti na sebe, ki spominja na primarni narcisizem imperialnega jaza . V strukturi osebnosti vse bolj prevla- dujejo arhaični momenti .« (Lasch, 1980) Temeljna poteza te tretje etape je torej, da socialni »veliki Drugi«, mreža socio- simbolnih razmerij, s katero je soočen in v katero je vpet subjekt, v subjektivni eko- nomiji le-tega vse bolj deluje kot »Mati-od-katere-je-odvisna-zadovoljitev-naših-- potreb«, ta -po Lacanu-prvi lik velikega Drugega . Zahteva Drugega privzame ob- liko nadjazovskega ukaza uživanja (v obliki »socialnega uspeha« ipd .) pod zaščit-' niško skrbjo materinskega »velikega Drugega«, podaljška narcisističnega »velikega Jaza«. Stanje odvisnosti, ki je značilno za pred-ojdipsko konstelacijo, v kateri je za- dovoljitev potreb odvisna od »kaprice Drugega«, se reproducira v razmerjih subjek- ta do socio-simbolnega Drugega«, ki čedalje bolj nastopa kot Drugi-zunaj-zakona, Drugi tega, čemur bi lahko rekli »dobrohotni despotizem« : »Narcisizem je psihološki izraz te odvisnosti . V svoji patološki obliki se prikazuje kot obramba zoper občutek nemočne odvisnosti v zgodnjem otroštvu, ki ga skuša premagati s »slepim optimizmom« in grandioznimi iluzijami osebne avtarkije . S tem ko moderna družba podaljšuje ta občutek odvisnosti tja do odrasle dobe, spodbuja pri ljudeh, ki bi v drugačnih okoliščinah morda sprejeli neizogibne omejitve svoje svobode in svoje osebne oblasti -ome- jitve, notranje samemu človekovemu položaju-z razvijanjem svojih starševskih in delovnih kompetenc, razvoj stopnjevalnih narcisističnih stanj . Družba vse bolj otežkoča posamezniku najdevanje zadovoljitve v ljubezni in delu, vendar pa ga hkrati obkroža s sfabriciranimi fan- tazmami, ki naj bi mu preskrbeli totalno zadostitev .« (Lasch, 1980) 121 Nemara najbolj opazno znamenje te preobrazbe je nadomeščanje kaznovalnega prava (in sodstva) s terapevtskim pravom : subjekt ni več kriv, ker tudi ni odgovoren, ker je njegovo dejanje proizvod spleta psihičnih in družbenih okoliščin ; mesto stro- gega sodnika vse bolj prevzema socialno skrbstvo, prestopnika je treba ozdraviti, ne pa kaznovati, ustvariti je treba takšne družbene in psihične pogoje, ki ga ne bodo več pognali v zločin . .. Vzporedno gibanje se oblikuje tudi na področju šolstva : smi- sel izobraževalnega sistema ni več vsaditev neke določene vednosti in nekega do- ločenga sistema pravil socialnega obnašanja v učenca, takšna šola je dojeta kot nekaj »odtujenega«, »represivnega«, kot institucija, ki se ne ozira na učenčeve individual- ne potrebe ipd . ; smisel šole naj bi nasprotno bil omogočiti učencu, da prepozna in v skladu z družbenimi potrebami usmeri in razvije svoje ustvarjalne potenciale, da si ustvari prostor za svobodni izraz svoje osebnosti . .. Na vseh ravneh družbenega življenja naletimo na ta kult »avtentičnosti«, zavreči je treba »maske«, »odtujene družbene vloge«, »represivna pravila«, in pustiti prosto pot svojemu »pravemu jazu«, sleherno področje udejstvovanja, od športa do religije, od politike do seksual- nosti, od službe do hobbyja, naj bi v čim večji meri postalo področje izražanja in afirmacije »avtentične«osebnosti, področje razvijanja njenih kreativnih potencia- lov . .. zasluga Lascha je v tem, daje pokazal, kako ni ta kult »avtentičnosti«, ta kult prostega razvoja »velikega Jaza«, osvobojenega »mask« in »represivnih« pravil, nič drugega kot pojavna oblika svojega nasprotja, pred-ojdipske odvisnosti, in kako pe- lje edina pot k preboju iz te odvisnosti skoz identifikacijo z neko razsrediščeno, tujo, jazu zunanjo instanco simbolnega Zakona. Poznomeščanski individualizem narci- sističnega »velikega Jaza« je le na površini vrnitev k zgodnjemeščanskemu indivi- dualizmu »protestantske etike«, v resnici pa naznanja še hujšo odvisnost, kot je tista »človeka organizacije« . - Slabost Lasoha bi bila (poleg imanentne nezadostnosti njegovega analitičnega konceptualnega aparata) predvsem v tem, da ne opredeli na teoretsko zadovoljiv način tistega preloma v družbenoekonomski dejanskosti po- znega kapitalizma, ki je korelat prehodu »človeka organizacije« v »patološkega Narcisa«; na esejistični, pred-teoretski ravni nam tega preloma seveda ni težko op- redeliti: gre za preobrazbo birokratsko-kapitalistične družbe štiridesetih in petdese- tih let v družbo, ki ji pravimo »permisivna«, »post-industrijska« - proces, ki so ga na tej ravni obravnavali avtorji a la Toffler s svojo teorijo »tretjega vala« . Doslejšnja marksistična kritika tovrstnih obravnav, češ da gre za modne poskuse, ki zgrešijo družbeno bistvo obravnavanih fenomenov, načelno drži, vendar zgolj maskira last- no nemoč, razdelati pozitiven odgovor na vprašanje družbenega dometa pojava, ka- kršen je, denimo, sodobna informatika, nemoč, ki je kajpada strukturne narave, saj bi nas ustrezen odgovor prisilil postaviti pod vprašaj vrsto temeljnih postavk his- toričnega materializma . . . . in borderline kot njegova histerizacija Od tod pa se lahko končno vrnemo h ključnemu vprašanju razmerja med »pa- tološkim narcisizmom« in borderline-motnjami : v nasprotju z ameriško kliniko, ki borderline umešča bliže psihozam kot pa nevrozam (pač zaradi svoje obsedenosti z »močnim jazom« kot znamenjem »normalnosti«, zaradi česar ji odsotnost tega jaza takoj sproži sum psihoze . ..), moramo pritrditi J. A. Millerju, da pomeni bor- derline natanko »sodobno obliko histerije«. Kolikor je »patološki Narcis« prevla- dujoči libidinalni ustroj subjekta poznomeščanske »permisivne« družbe, pomeni borderline točko njegove histerizacije, točko, na kateri vznik histeričnega vprašanja, naslovljenega Drugemu, pretrga krogotok njegove frenetične aktivnosti, točko, na kateri je subjekt soočen z - že orisano -osnovno paradoksnostjo oziroma protislov- nostjo svojega PN .z Miller veže preobrazbo histerije v smeri borderlinena spremenjeno vlogo zna- nosti v ideološkem vsakdanu našega časa - znanost danes v raznoterih oblikah, od 122 ekspertov, ki nam z nasveti in napotki uravnavajo celotno življenje tja do največje »intime«, do mikroelektronskih gadgetov, s katerimi nas zasipa industrija, vse bolj postaja notranji konstituens same vsakdanje Lebenswelt. Ta prežetost Lebenswelt z znanostjo radikalno subvertira sam pojem Lebenswelt kot polje vsakdanjega, predznanstvenega samorazumevanja, predteoretske življenjske prakse, iz katerega prejme svoj pomen znanstvena dejavnost . Eksemplaričen je tu poskus poznega Hus- serla, izpostaviti zakoreninjenost prirodoslovnega načina mišljenja v predznanstve- nem svetu življenjske prakse - eksemplaričen zato, ker je danes postal nemogoč, ker je danes Lebenswelt tako rekoč »zgubila svojo nedolžnost« in je že sama notranje opredeljena z znanostjo: sklicevanje na predznanstveno Lebenswelt pomeni danes isti mit kot sklicevanje na pristno, nepokvarjeno domačijskost v ideologiji Blut- und-Boden . Husserl ima povsem prav, ko zatrjuje, da je možno znanosti opredeliti njen pomenski horizont, t .j. hermenevtično vprašanje, na katerega znanost s svojo dejavnostjo odgovarja, le skoz nanos na predznanstveno Lebenswelt ; drugače pove- dano, ne da se reči, da znanost pač nadomesti izvorna tla življenjske prakse z dru- gim, svojim lastnim pomenskim horizontom oziroma hermenevtičnim vprašanjem -znanost je sama v sebi v strogem hermenevtičnem pomenu brezpomenska, in čim znanost od znotraj načne samo Lebenswelt, celota zgubi svojo pomensko utemelje- nost, znajdemo se v nekakšnem breznu, znanost je s svojo brezpomenskostjo že na delu sredi tistega, kar bi ji moralo podeliti pomenski horizont . V tem smislu je dojeti Millerjevo trditev, da se danes mnogoteri načini, kako je znanost navzoča v vsak- danjem Lebenswelt, v svoji temeljni razsežnosti prikazujejo kot odgovori brez vpra- šanja : »Histerija našega časa se prilagaja obliki vednosti, ki je postala dominantna : znanosti - kolikor se le-ta izraža v permanentnem izbruhu gadgetov, ki pomenijo toliko odgovorov brez vprašanj . Nekdo iz Silicon Valley je pred kratkim lepo opredelil obrat, ki ga pred našimi očmi doživlja nelagodje v kulturi: »home computer is a solution without a problem« .Na tej pod- lagi naredi histerik iz svoje biti vprašanje .« (J . A. Miller, 1984) In če upoštevamo dejstvo, da je »odgovor brez vprašanja« nemara najbolj kon- cizna opredelitev realnega kot nesimbolizabilnega (realno kot danost, ki »ne odgo- varja na nobeno vprašanje«, ki mu manjka pomenski horizont), lahko na tej podlagi tudi razumemo, v katerem smislu je znanost temeljno realno sodobnega sveta . - To razsežnost »odgovora brez vprašanja« lahko ponazorimo s tremi parcialnimi pote- zami sodobnosti: vlogo ekspertov v vsakdanjem življenju, mikroelektronskimi gad- geti in reklamami . Osnovni paradoks sodobnega »kulta avtentičnosti« je, daje nje- gov notranji konstituens in celo gonilo gora priročnikov, ki z videzom znanstvene legitimacije subjektu natanko predpisujejo, kako lahko doseže svojo »avtentičnost«, kako lahko sprosti »ustvarjalne potenciale svojega jaza«, kako lahko zavrže »mas- ko« in pusti do besede ,»pravemu jazu«, kako naj torej izvrši obrat k intuitivni spon- tanosti in pristnosti ; toda bolj kot dejstvo, da se s tem področje največje »intime« pokaže kot nekaj, kar je mogoče doseči le s (psevdo- ali ne, to tu ni bistvenega po- mena) znanstvenimi tehnikami, znanstveno legitimiranimi postopki, nas tu zanima nekaj drugega. Praviloma se ob tovrstnih pojavih govori o praznini, osamljenosti, odtujenosti, izumetničenosti itd . »sodobnega človeka« kot tisti realni potrebi, ki jo omenjena poplava priročnikov skuša zadovoljiti na individualno-psihološki način, z mistifikacijo njenih dejanskih družbenih temeljev; ob tem se spregleda nasprotno razsežnost, ki je nemara bolj ključnega pomena : prvi učinek tovrstnih priročnikov ni, da predpišejo zadovoljitev potrebe, marveč da »potrebo« šele ustvarijo, da vzbu- dijo neznosen občutek »praznine« našega vsakdana, nezadostnosti našega seksual- nega življenja, neustvarjalnosti našega početja, nepristnosti našega stika s soljudmi itd ., in hkrati občutek naše popolne nemoči in nesposobnosti, da bi sami našli pot iz zagate - če naj parafraziramo Moliera, preden nam ti priročniki ponudijo svojo poezijo, nas učeno poučijo, da smo dotlej govorili prozo . Drugače povedano, osnov- 123 no » hermenevtično« dejstvo, izhodiščna » hermenevtična«situacija, v kateri se znaj- demo ob tovrstnih priročnikih, je, da so »odgovori brez (našega) vprašanja«, da nam ponujajo rešitev za nekaj, kar sami ne čutimo kot problem - zato morajo najprej sami ustvariti problem, ki ga rešujejo . Takšen »hermenevtični« ustroj izstopi še čis- teje pri reklamah : danes je že splošna modrost, da njihov »triko ni v tem, da bi nam ponujale svoj proizvod kot tisti, ki bolje zadovoljuje potrebo konkurenčnega, mar- več pred tem že v tem, da nam sploh vzbudijo »potrebo« po nečem, česar pravza- prav sploh ne rabimo, s čemer ne vemo kaj početi . Vzemimo naval mikroelektron- skih gadgetov, mikro-računalnikov, video-iger itd .: gotovo da ima uporaba vsega tega v proizvodnem procesu ključen pomen in bo revolucionirala ustroj le-tega tako radikalno, da pravzaprav sploh ne bo več uporaben, da bo zgubil veljavo tisti na- jelementarnejši, najbolj samoumevni pojem dela, ki ga Marx razvije v 5 . poglavju Kapitala 1 . 1 ; vendar pa zaradi tega nič manj ne drži, da se v našem vsakdanu, če naj ponovimo Millerja, kompjuter prikazuje kot »rešitev brez problema« : v jedru ne vemo, kaj z njim početi, je kot nekak »organ brez funkcije«, ob katerem (kot opredeli Lacan občo zagato subjekta ob njegovih organih) čutimo » etično« potrebo, da bi z njim nekaj koristnega počeli, da bi ga funkcionalno uporabili - in si tako iz- mišljamo vse mogoče, tja do najbolj bebavih igric, vse z zavestjo, da smo s tem »na ravni sodobnosti«, da smo s tem, ko z njim le nekaj počnemo, razrešili neko nez- nosno nelagodje . . . ln razliko PN od borderline bi lahko opredelili prav na podlagi te dialektike od- govora in vprašanja: »patološki Narcis« se tako rekoč »brez vprašanja« prepušča krogotoku zmerom novih odgovorov, ob vsakem odgovoru se s pravcato » etično« obsedenostjo loti izmišljanja funkcij, ki bi jim zadeva lahko služila, potreb, ki bi jih lahko zadovoljevala, itd ., vse zato, da bi bil čimprej zamaskiran osnovni paradoks »odgovora brez vprašanja«, medtem ko pomeni borderline točko, na kateri se ta krogotok zlomi, na kateri se subjekt sooči z brezpomenskostjo odgovora kot tako, na kateri ponujanje zmerom novih »odgovorov brez vprašanj« ne sprejema več »brez vprašanja«, marveč zastavi znamenito histerično vprašanje, vprašanje Druge- mu, od katerega pričakuje nek drug odgovor, odgovor na to, kaj pomenijo sami ti odgovori brez vprašanja . . . Seveda bi v tradicionalni perspektivi ves ta sklop lahko na hitro odpravili, češ da gre preprosto za tako imenovane »lažne potrebe«, za vzbujanje » lažnih potreb« v interesu reprodukcije kapitala ipd . - vendar takšno tolmačenje zadevo povsem zgreši, ker je njegova predpostavka obstoj tako imenovanih »pravih potreb« . Seveda ima vsak individuum nekaj »bazičnih« potreb, ki jih mora zadovoljiti, če naj pre- živi, vendar se, čim vstopimo v polje Simbolnega, zadeva povsem sprevrne, sama simbolna artikulacija potrebe jo spremeni v zahtevo Drugemu, onstran zahteve pa zeva brezno ne-artikulizabi)ne, zgolj evocirane želje, in podrejenost potrebe želji iz- pričuje že banalno dejstvo, da je subjekt v imenu želje (= Zakona) pripravljen žrtvo- vati zadovoljitev katerekoli še tako » bazične« potrebe, gnati gladovno stavko do smrti, živeti v popolni spolni vzdržnosti itd .4 Temeljni paradoks, temeljno dejstvo psihoanalize pa je, da subjekt, kolikor je konstitutivno vpet v mrežo govorice, iz- virno in ireduktibilno »ne ve, kaj hoče«, da mu objekt želje konstitutivno uhaja, da vsako artikulacijo želje v obliki simbolne zahteve spremlja izkustvo »to ni tisto«, kar odpre možnost celi vrsti premestitev in sprevrnitev, tja do tega, da se kot skrajna toč- ka želje pokaže sama pozicija » nič želeti«, tj . želeti sam » ni&«, manko, ki poganja željo. In pozicija histerika ni strogo vzeto nič drugega kot sama pozicija subjekta, ki »ne ve, kaj hoče«, kolikor je vpet v mrežo označevalca; tako imenovano »histe- rično vprašanje« je prav vprašanje velikemu Drugemu, naj nam končno pove, kaj hočemo, nay nam pove našo lastno željo . Zato je Lacanov odgovor na Freudovo ne- rešeno vprašanje »kaj hoče ženska?« (tj .histeričarka)-ženska hoče Gospodarja, ne- koga, ki bi ji povedal, kaj sama hoče, nekoga, katerega želja bi bila njena lastna želja i 124 (»želja histerika je želja Drugega«) . Tu moramo upoštevati -ključno dejstvo, daje že- lja zmerom intersubjektivna - subjektova želja je zmerom »posredovana« z željo Drugega, in sicer v raznoterih oblikah : želja, želeti tisto, kar želi Drugi, želeti samega drugega, želeti, da bi sami bili objekt želje Drugega . . . Problem tako imenovane »permisivne«, »potrošniške«, družbe zato nikakor ni v tem, da bi nam namesto »pravih potreb« vsiljevala »lažne potrebe«, marveč - sko- raj bi lahko rekli: nasprotno - v tem, da skoz nenehno zasipavanje z novimi potroš- nimi objekti in vzbujanje zahtev po njih zapira prostor želji, maskira tisto »prazno mesto«, ki poganja željo, konstituira zasičeno polje, v katerem se ne more več ar- tikulirati »nemogoča« želja . Nekoliko poenostavljeno povedno, »patološki Narcis« je tako zasičen z »odgovori brez vprašanj«, s toliko koncev mu dopovedujejo, kaj »v resnici hoče«, da sploh ni več zmožen izkusiti paradoks želje, razkorak med želeti in hoteti, dejstvo, da ob objektu želje konstitutivno »ne vemo, kaj hočemo« . Bor- derline pa pomeni prav točko, na kateri se ta nori krogotok zlomi, na kateri se sub- jekt histerizira, izkusi, da ob vseh odgovorih pravzaprav »ne ve, kaj hoče«, in se s tem končno odpre razsežnost želje . Paradoks razmerja med PN in borderline je torej v tem, da dejansko stanje na- sprotuje videzu, po katerem je borderline bliže patološkemu razkroju osebnosti, PN pa že korak k normalizaciji, poskus izgradnje nekakšne, četudi nadomestne, enot- nosti Jaza, ki naj sintetizira razkrojene elemente . Nasprotno moramo reči, daje »pa- tološki narcisizem«, klinično rečeno, če že ne psihoza pa vsaj to, čemur pravimo »predpsihotično stanje«, stanje, značilno za tako imenovano »als-ob-personality (kot-da-osebnost)« - stanje subjekta, ki površinsko »funkcionira«, upošteva social- na »pravila igre«, vendar pa ga socialni zakon od znotraj ne »drži«,lacanovsko re- čeno : pri njem umanjka »točka prešitja (point de capiton)« (glede tega termina prim . Lacan, 1982, in Žižek, 1983) ; zato imamo pri »patološkem Narcisu« grozljivi ob- čutek, da »ni za masko nič«, da govorimo z marioneto, daje maska res zgolj maska, daje tisto, kar se skriva za njo, nekaj povsem drugega, dialektično neposredovanega z masko . Borderline pa ni - kot bi se nemara zdelo - prehod iz predpsihičnega stanja v psihozo, zlom maske, nadomestnega, »patološkega« Jaza, kije ohranjal vsaj videz enotnosti, marveč nasprotno prvi korak k »normalizaciji« patološkega Narcisa : toč- ka njegove histerizacije, točka, na kateri subjekt zgubi zunanjo distanco in se ujame v paradoks želje, paradoks Simbolnega . Tukaj se ameriški psihoanalizi, kot že rečeno, maščuje njena konformistična obsedenost s problemi Jaza kot agensa socialne prilagoditve : ker v borderline manj- ka »močanjaz«, zadevo brž razglasi za psihotično, ne more pa dojeti tega, daje lah- ko psihotičen nekdo, kije socialno povsem »prilagojen«, ki socialno blesteče »funk- cionira« - - njena predstava psihoze se pač v osnovi giblje na ravni subjekta, ki je »zgubil nadzor nad sabo«, ki »ne obvlada svojih nagonskih silnic«, skratka, -katerega obnašanje je »asocialno« . Paradoks »patološkega Narcisa« pa je natanko v tem, da imamo pri njem opraviti spsihotikom kot normalno osebnostjo : po vseh »pozitiv- nih«, empirično opazljivih potezah lahko PN ravna »normalno«, »socialno prila- gojeno«, pa vendar je v nekem pomenu »vse narobe«, nenehno imamo neoprijem- ljivi občutek, da imamo opraviti z grozljivo travestijo, z nekom, ki zgolj skrajno spretno »igra normalnost« . Tu bi morali pritegniti znano šalo, ki jo navaja Freud v Šali in njenem odnosu do nezavednega, o tem, kako Shakespearjevih del ni napisal Shakespeare, marveč nekdo drug, nek njegov sodobnik z istim imenom - to je psi- hotična razsežnost PN : »patološki Narcis« je dobesedno »nekdo drug« glede na sa- mega sebe, tj . glede na svojo simbolno identiteto oz . identifikacijo . Tako je dojeti Lacanovo misel, da je današnji »normalni človek« psihotik . »Represivna desublimacija« Na tej podlagi bi lahko dali terminu »represivna desublinlacija«, s katerim »kri- 125 tična teorija« opredeljuje libidinalno ekonomijo poznomeščanske družbe, mnogo strožji smisel kot sicer: če »represijo« dojamemo kot nasprotje simbolnega Zakona, t.j. kot nadjazovski pritisk, ukaz, desublimacijo pa v strogem lacanovskem pomenu, ki je skoraj nasproten običajnemu . Običajno se namreč sublimacijo enači z desek- sualizacijo, s premestitvijo od golega predmeta, ki zadovolji nagonsko potrebo, k »višji«, »kulturni« obliki zadovoljevanja : namesto da osvajamo ženske, osvajamo občinstvo s poezijo, namesto da pretepamo soljudi, jih trgamo s kritiko ipd .; vul- garna psihoanalitična »interpretacija« nas nato pouči, da je dotičnemu umetniku stik z občinstvom zgolj sublimirana oblika agresije ipd . Ni težko opaziti, da takšno pojmovanje znova predpostavlja nekakšno »bazično«,»nesublimirano« obliko za- dovoljevanja, ki jo nato podvržemo procesu sublimacije . .. Lacan pa tudi tu izhaja iz praznega mesta, niča, okoli katerega se artikulira želja, iz tega, daje objekt-razlog želje neki realni-nemogoči, nesimbolizabilni objekt, grozljiva, oslepljujoča Reč (das Ding), ki je sam ta »nič«, ki sovpade s svojim lastnim izostankom ; in sublimacija pomeni natanko dejstvo, daje neki »empirični«, pozitivni predmet »povzdignjen v digniteto Reči«, da doživi svojsko »transsubstanciacijo« in začne v subjektovi li- bidinalni ekonomiji delovati kot utelešenje, pozitivacija »niča«, nemogoče Reči, razloga-objekta želje . Sublimni predmet je zato paradoks predmeta, ki lahko »živi« le »napol v senci«, kot evociran - čim ga skušamo »eksplicirati«, spraviti na svetlo, se porazgubi, skopni . .. v filmu Fellini Roma najdemo izjemen zgled krhkosti sub- limnega objekta: pri kopanju predorov pod Rimom za podzemsko železnico nale- tijo delavci na neraziskano podzemsko votlino ; brž pokličejo arheologe, ki prebijajo zid, onstran katerega je votlina, in pred njimi se odpre prekrasen pogled na stare rimske dvorane, katerih stene so polne fresk z otožnimi, melanholičnimi liki (ki - v tem je, mimogrede povedano, temeljni Fellinijev trik že v Satirikonu - so otožni zato, ker nekako vnaprej vedo, da so pogani, da so prezgodnji za krščansko resnico, da so zato obsojeni na pogubljenje ; v njih je zato več resnice, bližje so resnici kot »pravi« kristjani, ki jih Fellini praviloma upodablja kot hinavske, obscene like) ; toda freske so preveč krhke, da bi prenesle svetlobo, čim je prišel do njih zrak, za- čenjajo bledeti, in obupani gledalci lahko nemočno opazujejo, kako se jim objekt, ker so se mu preveč približali, izmika kot pesek med prsti . To je sublimni objekt : dokler ostaja v »vmesnem«, nejasnem, senčnem svetu, evocira grozljivo Reč, ko se mu preveč približamo, postane navaden »pozitivni« predmet in znajdemo se pred banalno realnostjo. Mimogrede povedano, zato lahko Lacan ponovi Rilkejevo mi- sel, da je lepota zadnja maska pred grozljivo Rečjo - lepota je način, kako v svetu videza evociramo grozo Reči . In zato je tudi jasno, da sublimacija nima nič opraviti s tako imenovano »deseksualizacijo«: predmet še kako »telesne« erotične strasti (če gre res za strast) je zmerom sublimen . Nasprotno pa pri »patološkem Narcisu« upravičeno lahko govorimo o »desublimaciji« : a ne zato, ker ne bi bil zmožen »pre- usmeriti libidinalne energije v višje cilje«, marveč zato, ker je pri njem libidinalni objekt zveden na golo »pozitivnost«, ker Narcis zgubi razmerje do nemogoče Reči, praznine, ki konstituira željo-Narcis gre pri vsaki stvari »do kraja«, hoče z njo »raz- čistiti«, prav zato pa zgreši tisti »nič«, ki ga objekt evocira, kolikor ostane v »vmes- nem stanju« . Če torej rečemo, daje horderline sodobna oblika histerije, t .j. točka histerizacije »patološkega Narcisa« kot prevladujočega libidinalnega ustroja subjekta pozno- meščanske družbe, to ne pomeni, da imamo opraviti s preprosto preobrazbo pred- hodne, »tradicionalne« oblike histerije; lahko bi rekli, da šele z horderline izstopi ustroj histerije v svoji »destilirani«, prečiščeni obliki, kot vprašanje Drugemu sub- jektu, ki »ne ve, kaj hoče«, medtem ko je v »tradicionalni« histeriji ta temeljna kon- stelacija še zamaskirana z videzom tako imenovane »spolne represije« . »Tradicio- nalno« histerijo namreč lahko še vedno tolmačimo na podlagi naivne, nevprašljive opozicije »ponotranjene« instance potlačitve in njej zoperstavljenih potlačenih na- 126 gonov: nagone oziroma oblike zadovoljevanja nagonov, ki niso sprejemljivi za po- notranjeni vrednostni sistem, subjekt potlači v nezavedno, in potlačeno se nato vra- ča v obliki histeričnih simptomov . . . Z izoblikovanjem tako imenovane »permisivne družbe« kajpada takšna naivna opozicija zgubi svojo težo, od koder običajno vul- garno dojemanje psihoanalize brž potegne sklep o njeni »zastarelosti«, medtem ko nam pristop, ki ohrani čut za resnično subverzivno jedro Freudovega odkritja, po- kaže, kako šele zdaj izstopi paradoksno jedro histerične pozicije . Da ameriška psi- hoanaliza v borderline ne prepozna sodobne oblike histerije, marveč prej teži k temu, da bi postavila borderline-motnje v bližino psihoze, vse to je zgolj učinek nje- ne zaslepljenosti za omenjeno subverzivno jedro psihoanalize : histeričnega vpraša- nja dobesedno ne sliši več . Nadaljnji sklep, ki ga moramo potegniti iz pravkar povedanega, je kajpada no- tranja, imanentna zgodovinskost ne le psihoanalitične teorije in prakse, marveč hkrati samega njenega »predmeta« ter odnosa psihoanalize do svojega »predmeta« - histerija/historija je več kot naključna besedna igra . Vendar pa te imanentne zgo- dovinskosti Nezavednega ne smemo dojeti v običajnem smislu »vselejšnje zgodo- vinsko-praktične posredovanosti inertne nagonske substance človeka«, t .j . tako, da spremembe praktično-zgodovinskih oblik podružbljanja vzvratno delujejo tudi na svojo inertno nagonsko podlago; zgodovinsko-dialektična »posredovanost« Neza- vednega ni v tem, da bi bilo Nezavedno »odtujeni«, »reificirani« del subjektivne na- gonske substance, del, ki si ga mora subjekt s pomočjo analitika refleksivno prisvo- jiti, se v njem prepoznati in ga tako pripoznati za svojega - ta »posredovanost« je veliko bolj imanentna, stvar je v tem, daje - kot pravi Lacan v Seminarju X1 - že sam psihoanalitik, sama pozicija psihoanalitika kot »subjekta, ki se zanj predpo- stavlja, da ve«, vključena v subjektovo Nezavedno, da tvori imanentni del Nezaved- nega. Drugače povedano, (histerično) Nezavedno je že samo v sebi dialektično-dia- logično, nosi ga vprašanje Drugemu o resnici lastne želje, in vse govorjenje o ref- leksivni prisvojitvi domnevno »inertnega« Nezavednega gre prehitro preko te nje- gove imanentne »refleksivnosti« oziroma dialektičnosti . Očitek, da smo z opredelitvijo lepote kot načina, kako v svetu videza evociramo grozo Reči, ostali na ravni tradicionalnega metafizičnega razmerja med videzom in bistvom, »pravo realnostjo«, celo na ravni vulgarnega (povsem neustreznega) raz- umevanja Hegla, ki mu pripisuje pojmovanje estetskega kot svetenja, prikazovanja ideje v mediju čutnega videza, ta očitek povsem zgreši miselni poudarek, za katerega nam gre: paradoks je v tem, da lahko grozljivo Reč evociramo zgolj v »vmesnem sve- tu« videza - čim »gremo do kraja«, čim hočemo (kar je pač osnovna metafizična kretnja) stvari »prignati na svetlo«, prodreti izza videza do »stvari same«, že zgre- šimo Reč, ki se evocira v videzu . Freudovska Reč (ki jo je Lacan kasneje »matemi- ziral« kot objet petit a) je paradoks objekta, ki ga tako rekoč »retroaktivno« proiz- vede sam »videz«, t .j . izvirno, konstitutivno varljiva simbolna artikulacija -čim ho- čemo prodreti »skoz besede k stvarem«, čim gledamo v besedah zgolj sredstvo ali medij za označevanje stvari, zgrešimo razsežnost Reči, ki jo evocira beseda . Omenjeno izvirno, konstitutivno varljivost Simbolnega se praviloma razume v vulgarnem pomenu, daje pač, čim smo v govorici, čim smo znotraj razkoraka med »besedami« in »stvarmi«, mogoče lagati, varati . Vendar je takšno dojetje nezadost- no, saj je očitno mogoče varati že na ravni podob, s podobami : zgradimo pač lažno podobo, podobo, ki vzbudi lažni videz, podobo, ki prikriva resnično, »pravo stanje« stvari. Prevara, ki jo implicira Simbolno, pa je- v tem je eden klasičnih toposov La- cana-bolj zapletena, je prevara s samo resnico : prevara, kije v tem, da rečemo res- nico. računajoč s tem, da bo vzeta kot laž ; takšna prevara pa ni več možna na ravni lmaginarnega . Da tu ne bi spet ponavljali zguljenih zgledov s samoupravno »anti- birokratsko« ideologijo kot nemara najčistejšim družbenopolitičnim zgledom tovr- stne prevare (prim . Zižek, 1984), vzemimo zgled iz vojne strategije, saj je le-ta pod- 127 ročje prevare par excellence . Običajna vojna prevara se giblje na predsimbolni rav- ni, na ravni vzbujanja lažne podobe : gre preprosto za to, da sovražniku vzbudimo napačen vtis, tako da ga nato naš resnični manever preseneti in ujame nepriprav- ljenega. Seveda je lahko tudi takšna prevara zelo zapletena, rezultat dolgotrajnih priprav, vendar to nič ne spremeni na njenem temeljnem ustroju . Med najbolj zna- nimi primeri takšne prevare je nedvomno znameniti podtaknjeni lažni angleški ku- rir, ki gaje spomladi leta 1943 zaneslo na portugalsko obalo . V svoji zapečateni ku- rirski torbi je imel vrsto (potvorjenih) dokumentov, ki so namigovali, da pripravljajo zavezniki invazijo na Sardinijo-Nemci so dikumentom verjeli, bili veseli srečnega naključja in premestili velik del svojih čet iz Sicilije, pravega cilja invazije . .. Zaple- teno, toda v jedru enostavno. Veliko bolj zanimiv pa je primer izkrcanja v Norman- diji poleti 1944 . Vsi so pričakovali invazijo in vedelo se je, da sta za izkrcanje pri- merni v glavnem dve obalni področji : Normandija in severna obala ob francosko- belgijski meji. Strategija zaveznikov je bila tu povsem drugačna kot pri invaziji na Sicilijo : še ko je bila invazija že v teku, so z vrsto zvijač pri Nemcih vzbujali vtis, da je invazija v Normandiji zgolj prevara, ki naj zvabi nemške čete na jug, in da bo šele čez nekaj tednov sledila prava invazija na severu ; Nemci so zvijači nasedli in so v prvih dveh tednih bojev, ko je bilo stanje za zaveznike precej kritično (saj so osvojili le ozko mostišče), glavnino svojih sil ohranili v Belgiji, pričakujoč »pravo« invazijo, ki pa je seveda nikoli ni bilo . .. Prevara je bila torej v tem, da je invazija v Normandijo res bila »prava« invazija, da je videz ustrezal resnici . Očitek preva- ranih Nemcev zaveznikom bi se torej lahko oglasil kot parafraza freudovske šale o dveh Judih, ki si lažeta glede cilja potovanja : »Zakaj delate, kot daje invazija v Nor- mandijo prava invazija, ko pa je invazija v Normandijo res prava invazija?« Če bi že hoteli takšno prevaro, ki implicira medij Simbolnega, njegov »kod« (kod, ki nam pravi, da moramo pričakovati prevaro, in glede na katerega je videz, ki ustreza resnici, prevara), izraziti na ravni Imaginarnega, na ravni varljivih podob, potem bi morali, kot razvije Lacan v Seminarju XI, nekoliko zaplesti oziroma po- dvojiti običajno predstavo o varljivosti podob . Lacan navaja zgodbo o dveh grških slikarjih, Zeuksisu in Parrasiosu, ki sta tekmovala, kdo bo naslikal bolj prepričljivo varljivo podobo. Prvi, Zeuksis, je naslikal tako prepričljivo, tako »realistično« sadje, da so se v sliko zaletavale ptice, hoteč se najesti ; Lacan pripominja, kako ni naključ- no, da so bile tu prevarane živali, saj gre za preprost lažen videz, za podobo, ki jo vzamemo za »stvar samo«. Drugi slikar, Parrasios, pa naslednjega dne sobo na steni poslika kot zaveso, in ko si pride njegov prijatelj ogledat sliko, mu pravi : »No, pa odgrni zaveso in pokaži, kaj si naslikal!«- toje šele specifično »človeška« prevara, ko nimamo več opraviti s preprostim dualnim razmerjem videza in resnice, marveč se videz tako rekoč sam v sebi podvoji : videz tu ne prikriva »stvari same«, marveč to, da ničesar ne prikriva, da ni za njim nič .5 lz tako dialektiziranega razmerja med »masko« in tem, kar se za njo skriva, bi lahko tudi natančneje pokazali, v čem je lažnost kulta avtentičnosti kot temeljne sestavine »patološkega Narcisa« . Kolikor se uvidi to lažnost, se jo namreč običajno zvede na dejstvo, daje tudi »avtentični«Jaz, ki naj bi se skrival za socialnimi vlo- gami, »maskami«, že lažen, že »maska«, izumetničen, produkt pritiska družbenega okolja, ki natančno predpiše, kako odigrati »avtentičnost« . Vendar pravo vprašanje ni v tem ; že sam problem je zastavljen mistificirajoče, kolikor implicira, da je »so- cialna maska«, ki jo nosimo, »vloga«, ki jo igramo, zgolj to-zgolj maska, zgolj vloga . Obsedenost sodobne ameriške sociologije in socialne psihologije s tem motivom vlog, ki jih ljudje igrajo v družbenih odnosih, in s problemom, kako se otresti od- tujenih vlog, »lažnegajaza«, in pustiti do besede »pravi jaz«, sama na sebi onemo- goči ustrezno zastavitev problema . Če naj vprašanje nekoliko patetično zaostrimo : sama tovrstna zastavitev pomeni padec v nekulturno barbarstvo, saj je za »kulturo«, če naj ima ta termin sploh kakšen resen smisel, konstitutivno dejstvo, daje v »mas- 128 ki«, ki jo »nosimo«, t .j. v simbolni »vlogi«, ki jo »igramo«, v Mandatu, ki ga vza- memo nase, več resnice kot pa v tistem, kar se skriva za njo, v psihološkem indi- viduu, ki prenaša to »vlogo«. Vzemimo »kulturo« v najbolj običajnem, tako rekoč »elementarnem« pomenu medčloveškega vljudnostnega rituala : »kultura« je v tem, da se znamo pogovarjati, da vljudno odgovarjamo, tudi če nas »v resnici stvar prav nič ne zanima«-in čeprav bo sogovornik vedel, da smo v nekem smislu »neiskreni«, našega ravnanja ne bo vzel kot »laži«, marveč kot izkazovanje kulturnega odnosa do sočloveka . Zadeva je potemtakem zgubljena tisti trenutek, ko nam je simbolni ritual zgolj »maska«, za katero se skriva »pravi Jaz« : s tem smo nepovratno v psihologizmu . Pa- radoksno povedano: edina možnost »avtentičnosti«je v tem, da »avtentično« sprej- memo nase simbolni Mandat, da se »avtentičnoodtujimo« v simbolni potezi, ldea- lu-Jaza, ki nas zastopa v simbolni mreži, da se, »naj stane, kolikor hoče«, ne izne- verimo simbolnemu »poslanstvu«, ki smo ga vzeli nase . Materinski nadjaz, očetovski nadjaz in materinski Ideal-Jaza Pomen oziroma domet te analize »patološkega Narcisa« kot libidinalnega ust- roja poznomeščanskega subjekta in njegove histerizacije v borderline je predvsem v tem, da nam omogoči izpostaviti »lažni«, ideološki značaj pojma »enodimenzio- nalne«, »birokratske« ipd. družbe, h kateri naj bi konvergirale tako zahodne pozno- kapitalistične družbe kot vzhodne realnosocialistične družbe . Občost »birokratske družbe« prikriva dejstvo, da imamo v poznem kapitalizmu opraviti s povsem dru- gačnim libidinalnim ustrojem kot pa v realnem socializmu, tudi v njegovi »poso- dobljeni«, neostalinski različici, osvobojeni stalinskih »iracionalnih ekscesov« (čistk ipd .) : »patološki Narcis« nikakor ni isto kot subjekt realnosocialistične »to- talitarne« družbe . Resda imamo v obeh primerih opraviti z »regresijo« na ravni za- kona iz Ideala-Jaza v nadjaz, vendar je odločilna razlika v tem, da je pri »patološkem Narcisu« nadjaz » materinski«, pri subjektu realnega socializma pa »očetovski« . To razliko materinskega in očetovskega nadjaza bi lahko pojasnili ob Racinovi Athalie, katere prvi prizor služi Lacanu kot izhodišče za razdelavo pojma »tačke prešitja« (Lacan, 1982): v njem Joad, veliki svečenik, pomiri preplašenega Abnerja, častnika tiranske in samovoljne kraljice Atalije, tako da evocira strah pred Bogom - zares se nam je bati le Boga, božjega srda, in ta strah pred Bogom izniči vse posvetne stra- hove, da nam posvetno hrabrost : »V svojem komentarju k prvemu prizoru Athalie pokaže Lacan, kako veliki svečenik Joad, soočen z Abnerjem, ki ga terorizira nadjazovski lik Athalie, skoz lepo metaforo na- domesti ta strah s strahom pred Bogom, ki pa je, kot poudari Lacan, nekaj povsem drugega kot strah, ki je celo njegovo nasprotje. Strah pred Bogom je označevalec zveze, ki veže ju- dovsko ljudstvo z Bogom, zaradi katere je Bog na strani tega ljudstva . Zakon, ki si ga prisvoji, je istoveten z njegovo željo, in zaradi njega mu ne moreta do živega ne strah ne sočutje, si ga ne more podvreči nikakršen lik tiranije .« (Millot, 1984) Nekoliko poenostavljeno povedano: materinski nadjaz pomeni podrejenost kaprici tiranskega Drugega, ki ni podvržen Zakonu, partikularnega Drugega, ki ni integriral vase razsežnosti univerzalnega Drugega, ki ni integriral vase razsežnosti univeralnega Zakona, medtem ko je očetovski nadjaz druga, hrbtna, obscena in kru- ta plat samega univerzalnega Zakona. Vzemimo najčistejši politični zgled, prehod predmeščanske monarhije v meščansko-pravno državo : skozenj se tiranija partiku- larne kaprice (kije lahko bolj ali manj »dobrohotna«) razreši v univerzalnem mediju zakonitosti; na mesto iskanja ljubezni Drugega (monarha), na mesto tega, da sku- šamo ugoditi monarhovim zahtevam in tako doseči, da nas bo monarh obdaroval s posebnimi ugodnostmi, torej na mesto spleta partikularnih ugodnosti, ki jih mo- narh »po svoji milosti« ponuja posameznikom, cehom, korporacijam itd ., stopi jas- no uzakonjeno razmerje pravic in dolžnosti . Natančen korelat temu je kajpada pre- hod pred-kantovske heteronomne etike v kantovsko avtonomno etiko : v pred-kan- 129 tovski etiki je subjekt podložen kaprici nekega heteronomnega Vrhovnega Dobra (Boga itd.), prizadeva si dobiti njegovo naklonjenost in milost, z »dobrimi deli« sku- ša ugoditi zahtevi Drugega, računajoč na (posmrtno ali že tostransko) plačilo, med- tem ko je kantovski moralni subjekt podložen le svojemu notranjemu Zakonu, »gla- su vesti«- ta notranji Zakon ga osvobodi služnosti heteronomnim vrednotam, po- stavi ga »onstran načela ugodja«, subjekt se - kolikor ravna kot moralni subjekt - ne meni za tostrana plačila in ugodja ; pri tem pa je kajpada jasno, da ima sam ta notranji Zakon tudi svojo nadjazovsko razsežnost : je brezobziren, zlohotno-nevtra- len, zahteva svoje ne glede na okoliščine, je, skratka, po svoje še bolj krut in obscen gospodar kot heteronomni Bog, saj se ga ne da podkupiti z nikakršnimi obljubami in izkazovanjem ljubezni . . . V tem bi torej bila razlika med materinskim in očetov- skim nadjazom : materinski nadjaz pomeni tiranijo partikularne kaprice Drugega, ki še ni podvržen Zakonu, medtem ko je očetovski nadjaz druga, hrbtna, obscena plat samega univerzalnega Zakona : če je podoba materinskega nadjaza notranje-ko- rumpirani, dekadentni, arbitrarni teror predrevolucionarne oblasti, pa je podoba očetovskega nadjaza sam revolucionarni teror (npr . jakobinstvo) kot hrbtna plat re- volucionarne vzpostavitve univerzalne zakonitosti . In če naj si privoščimo vzporednico med »ontogenezo« in »filogenezo«, ključ- nega pomena je, da uvidimo, kako je pomen Ojdipovega kompleksa oziroma nje- gove razrešitve prav v tej nadomestitvi vladavine partikularne kaprice Drugega (Matere) z vladavino univerzalne simbolne instance očetovskega Zakona, lmena- Očeta . Ta vpeljava, integracija Zakona še zdaleč ne pomeni nekakšne »represije« želje, marveč nasprotno željo »osvobodi« njene podrejenosti zahtevi Drugega in ji tako šele »odpre prostor«; v tem pomenu je dojeti Lacanovo trditev, da je želja is- tovetna z Zakonom . V pred-ojdipski situaciji je namreč subjekt podrejen kaprici Drugega-Matere, njegova želja se reducira na zahtevo po ljubezni Matere, v po- darjenem ali odklonjenem predmetu vidi izpričevanje ljubezni ali zavrnitev ljubez- ni Matere, in ista »matrica« strukturira tudi subjektivno razmerje do ostalih : suženj- sko je ujet v to dialektiko zahteve, Drugi mu nastopa kot nadjazovski lik, subjekt je povsem odvisen od njegove naklonjenosti - v nekem pomenu je povsem »povna- njen« . Z integracijo očetovskega Zakona pa se subjekt iztrga tej podrejenosti kaprici Drugega, zadobi »notranjo samostojnost«, odpre se mu razsežnost želje, ki ni več ujeta v mrežo dualnega razmerja do materinskega Drugega, Drugi, ki ga zdaj op- redeljuje, ni več materinski Drugi-zunaj-Zakona, Drugi tiranske kaprice, marveč Drugi kot sam univerzalni Zakon. Prehod od materinskega k očetovskemu Druge- mu zato ni simetričen, ni preprosto v tem, da se en lik Drugega nadomesti z drugim, ni preprosto prehod od »dominacije matere« k »dominaciji očeta«, marveč je nje- govo jedro v tem, da otrok izkusi, kako je že sam Drugi, materinski Drugi, podložen nekemu Zakonu, neki »besedi«, očetovski besedi -Zakon je izvirno Zakon, ki velja predvsem za samega Drugega, za tistega, ki je dotlej subjekta obvladoval, katerega kaprici je bil subjekt podvržen. Subjekt se reši podrejenosti kaprici tiranskega Dru- gega skoz nastop nekega univerzalnega Zakona, ki se mu podreja sam Drugi - ta Zakon osvobodi njegovo željo ujetosti v zahtevo Drugemu . (prim. Žižek, 1984) Z razrešitvijo Ojdipovega kompleksa se torej »nadjaz, v Lacanovih terminih, zvede na istovetnost želje in zakona . To ustreza Freu- dovemu post-ojdipovskemu nadjazu, ki konstituira hrbtenično oporo subjekta in ki ga naredi neodvisnega od slehernega zunanjega vpliva . .. Po razrešitvi Ojdipa subjektu v nekem smislu ni treba od nikogar nič več zahtevati . Ta nadjaz v lacanovski perspektivi komaj da še zasluži to ime, ker je rezultat tega, da subjekt integrira zakon, ki ga osvobaja zahteve in hkrati kon- stituira njegovo željo .« (Millot, 1984) Če pa ta razrešitev Ojdipa oziroma integracija simbolnega Zakona spodleti, subjekt še naprej ostane v stanju odvisnosti od nekega (»materinskega«) realnega Drugega, svoj nadjaz »ima nekako zunaj« : »Drugi, na katerega se naslavlja njegova 130 zahteva-kdorkoli od trenutka, ko zavzame mesto velikega Drugega -je v položaju, da subjekta podredi svojim eventualno brezmejnim zahtevam . Postavljen je na mes- to nadjaza, ki subjektu manjka kot znotrajpsihična instanca .« (Millot, 1984) Kot po- udari že Lasch, v takšni situaciji nikakor ni »posesivna mati«, ta »realni Drugi«, tis- ta, ki nadomesti očeta, marveč ga v libidinalni ekonomiji razmerja med subjektom in njegovim »materinskim« realnim velikim Drugim nadomesti sam subjekt : sub- jekt se (znova) znajde v položaju naslovnika zahteve matere, njenega nadjazovskega ukaza, naj ji »priskrbi manjkajoči falos« (v raznoteri fantazmatski obliki : od zves- tega služenja do socialnega uspeha . ..), in kolikor se subjekt identificira z očetom, se ta identifikacija zdaj ne giblje na ravni simbolne identifikacije, integracije Imena- Očeta, marveč na ravni imaginarnega, zrcalnega razmerja, oče je njegov podobnik, konkurent za materino ljubezen, oba sta ujeta v dualno igro a-a' . S tem subjekt kaj- pada, kot smo že videli, »pade pod udar neke nadjazovske zahteve, ki je ni mogoče zadovoljiti, namreč natanko zahteve, dati falos materi, zahteve, ki subjekt neizbež- no drži v nenehni tesnobi . ..« (Millot, 1984) Od tod lahko, mimogrede povedano, pojasnimo dve že kar mitični potezi ame- riške družine: nenehno »napetost« med očetom in sinom ter nenehen pritisk, »vzgo- jiti popolnega otroka«, omogočiti mu popoln razvoj brez sleherne »represije« ; ome- njena »napetost« med očetom in sinom je strogo zrcalne narave, je napetost dveh podobnikov-konkurentov na ravni a-a', medtem ko pritisk, omogočiti otroku »prost razvoj«, uspeh in uživanje brez »represivnih« pregraj, tako rekoč v čisti obliki uteleša nadjazovski imperativ »Uživaj!«, s katerim se materinski Drugi naslavlja na subjekta- problem oziroma paradoks je kajpada v tem, da subjekt prav ta imperativ sproščenega razvoja, uživanja, socialnega uspeha itd . občuti kot tesnoben nadjazov- ski pritisk, ki ga v resnici povsem zasužnjuje »kaprici« vrstniškega okolja . - Toda, če naj se vrnemo k izhodišču te digresije, za nas je bistvenega pomena zgolj to, da se »patološki Narcis« opira na »materinski« nadjazovski imperativ, medtem ko se subjekt realnega socializma opira na »očetovski« nadjaz, na hrbtno, obsceno,»sa- distično« plat samega univerzalnega »očetovskega« Zakona: subjekt realnega socia- lizma je histerizirana-razcepljena žrtev ($) ali objekt-instrument, agent, (a) »krute« nadjazovske volje. (Prim . Žižek, 1984 a .) Ne nazadnje nam takšna analiza »patološkega Narcisa« omogoči natančneje opredeliti tudi libidinalni ustroj, ki je značilen za oblikovanje in reprodukcijo slo- venske nacionalne identitete . Tu bi morali v luči novih rezultatov popraviti oziro- ma specificirati doslejšnje ugotovitve (prim. Žižek, 1982, 1983 in 1984b): specifična za slovensko nacionalno identiteto ni bila instanca materinskega nadjaza, marveč materinskega Zakona, materinskega Ideala-Jaza. »Lik slovenske matere« ni nadja- zovski lik, ki bi služil kot opora »patološkega Narcisa« in subjektu nalagal uživanje ter brezobziren boj za socialni »uspeh«, marveč je specifična podoba simbolnega Zakona, ki subjekta »notranje zadolži«, mu naloži simbolno Poslanstvo, Mandat ; specifično »materinska« črta te točke simbolne identifikacije pa je, da kot simbolni Mandat nalaga »mazohistično« žrtvovanje : sam socialni uspeh v »tujem svetu« je dojet kot izdaja domačije, ne pa kot izpolnitev Mandata, nastopi kot pozaba »ne- mega trpljenja« Matere - fantazmatski scenarij »izpolnitve materinskega poslan- stva« je nasprotno subjekt, ki se sredi tujega sveta »zave dolga domačiji«, zavrne »tujo učenost« in se vrne k svojim »koreninam« (čisti zgled takšne vrnitve je kajpada sin-duhovnik, ki se vrne v rodni kraj . ..). Temeljni dolg, ki opredeli subjektovo sim- bolno identifikacijo, I(A), je dolg »trpeči materi«, tuji svet pa nastopi kot svet po- kvarjenosti, uživaštva, izdaje ipd.; klasična situacija, v kateri oče uteleša razsežnost Zakona, simbolne identifikacije, Ideala-Jaza, mati pa razsežnost predojdipskega nadjaza, se torej sprevrne : lik matere je nosilec simbolne identifikacije s točko I(A), prevzema simbolnega Mandata, medtem ko oče uteleša »pokvarjeni«, »uživaški« klic nadjaza . 131 Nezavedno verovanje in nezavedna vednost Na vprašanje, kakšna je libidinalna ekonomija, kako libidinalno »deluje« in- stanca družbenega zakona, ki opredeljuje identiteto Slovencev, bi torej nemara lah- ko tvegali odgovor, daje odločilen proces, kije danes na delu, prehod materinskega Zakona (Ideala-Jaza) v materinski nadjaz, čemur bi v nekoliko poenostavljeni ob- liki lahko rekli tudi razkroj tradicionalne slovenske »domačijske« ideologije, njen direkten prehod v ideološko konstelacijo, ki jo na ravni libidinalne ekonomije opredeljuje »patološki narcisizem« . Vendar moramo biti pri tem pozorni na dvoje : (l) v vladajočem ideološkem polju je še vedno navzoč tudi očetovski nadjaz kot na- čin libidinalnega »delovanja« realnosocialistične, »(neo)stalinistične« ideologije, tj . podoba je pluralna, prepleta se več »modusov« libidinalne ekonomije temeljnega socialnega zakona, zakona, ki uravnava so-žitje subjektov, pri čemer tudi ne smemo ostati na ravni abstraktnega »upoštevanja mnogoterosti«, marveč bi bilo treba v analizi, ki bi bila bolj temeljita kot je tu naša, razviti tudi konkretni ustroj preple- tanja teh modusov ter določiti dominanto tega prepletanja ; (2) kar skušamo tu za- jeti, se giblje na ravni »formne opredeljenosti« ideologije (če naj si sposodimo ta Marxov izraz) : ne zanima nas neposredno »vsebina« ideoloških sklopov, marveč li- bidinalna forma, način, kako njihova »vsebina«, ukaz, klic, s katerim se obračajo na individue, deluje v intersubjektivni libidinalni ekonomiji . Seveda lahko pri tem vzpostavimo nekatere splošne korelacije : tradicionalna ideologija »slovenstva« de- luje na način materinskega Ideala-Jaza, »stalinizem« na način očetovskega nadjaza itd ., vendar je za konkretno zgodovinsko konstelacijo zmerom značilen prav razko- rak, odmik od splošnega pravila, abstraktno vzeto »ista« ideološka postavka (npr . neka temeljna teza samoupravne ideologije) lahko deluje na način materinskega ldeala-Jaza aliočetovskega nadjaza itd . - Preden se lotimo konkretnega ideološkega gradiva, bi zato veljalo razdelati vsaj osnovne mehanizme tega, kako v simbolni eko- nomiji deluje ta razkorak, razcep . Njegova temeljna oblika je razkorak med »ved- nostjo« in »verovanjem«, ki ga izražajo stavki tipa »saj vem, da ni tako, pa vendar . . . (verjamem, daje tako)« : Drugi del izpričuje neko verovanje, ki se opira na nezaved- no fiksacijo in ga zato ne more omajati zavestna vednost, da ni tako . Pa vendar - če naj si privoščimo samonanašanje in logiko takšnega tipa stavkov apliciramo na samo našo razlago -pa vendar je treba to našo razlago odločilno dopolniti : vednost namreč nikakor ni omejena na polje zavesti-predzavestnega, poleg nezavednega ve- rovanja obstoji tudi neka nezavedna vednost . Najčistejši zgled vznika nezavedne vednosti le kajpada to, čemur v tradicionalni psihoanalitični terminologiji pravimo »iracionalni, neutemeljeni občutek krivde« - počutimo se krivi, ne da bi vedeli, kaj smo zagrešili, ali za dejanja, za katera vemo, da jih nismo zagrešili . Freudovska re- šitev tega paradoksa je seveda, da je ta občutek krivde še kako utemeljen : počutimo se krivi za naše nezavedne, potlačene želje . Subjektov zavestni jaz ne ve ničesar o teh izrinjenih željah, njegov nadjaz pa »vse vidi in vse ve« in ima zato subjekta po- vsem upravičeno odgovornega za želje, ki jih ta skriva pred sabo . .. Navedimo od- lomek iz Das Ich und das Es, v katerem Freud razvije to idejo : »V prisilni nevrozi (v nekaterih njenih vrstah) se občutek krivde izrazi silovito, vendar se ne more upravičiti pred jazom . Bolnikov jaz se torej upira obtožbam, daje kriv, in zahteva od zdravnika (analitika), naj podpre njegovo zavrnitev teh občutkov krivde . Zelo nespametno bi bilo popustiti jazu, ker bi to ostalo brez učinka . Analiza nam pokaže, da so na nadjaz de- lovali procesi, ki so neznani jazu . Dejansko lahko najdemo potlačene silnice, na katerih te- melji občutek krivde . Tukaj je nadjaz vedel več kot jaz o nezavednem onem (Es) .« (Freud, 1923) Mimogrede povedano je s tem izpričana utemeljenost Lacanovega terapevtske- ga vodila, da ne smemo analizanda nikoli, za nobeno ceno »dekulpabilizirati«, ga razbremeniti občutka krivde - takšna »pomoč« služi zgolj njegovemu narcisizmu . Od tod je tudi treba dojeti Freudovo sarkastično izpostavitev razlike med analizo 132 in spovedjo: psihoanaliza ne le da ni bolj »obzirna«, »humana« od spovedi, marveč je še neprimerno hujša od nje - v spovedi se od subjekta zahteva zgolj to, da odkrito pove in prizna vse, kar ve, da je zagrešil, v psihoanalizi pa se od subjekta zahteva, da prizna tudi grehe, o katerih sploh ne ve, da jih je zagrešil . .. Toda vrnimo se k na- vedenemu odlomku iz Das Ich und das Es: sklep, ki ga je treba iz njega povleči, je sicer očiten, vendar zruši vsakdanjo, utečeno predstavo o »nezavednem« : nezaved- no ni zgolj »ono«, potlačene pulzionalne silnice, nezaveden je tudi nadjaz, pravila, etični ukazi, ki so travmatično zarezani v subjektov simbolni univerzum . Opustiti je torej treba utečeno podobo nezavednega kot skladovnice divjih, nedopuščenih nagonov - nezavedno so tudi in nemara celo predvsem ukazi, fragmenti nekega traumatičnega, nedojetega, krutega, »iracionalnega« zakona . Drugače povedano, človek ni le bolj nemoralen kot misli, da je, ne skriva v sebi le »pekla« divjih na- gonov, marveč je tudi veliko bolj moralen kot pa misli, da je - Freudova dobesedna formulacija tega paradoksa se glasi takole : Če postavimo paradoks, da normalen človek ni le veliko bolj nemoralen, kot pa to ver- jame, marveč je tudi veliko bolj moralen, kot pa to ve, potem nima psihoanaliza, katere re- zultati potrjujejo prvi del te trditve, tudi ničesar proti njenemu drugemu delu .« (Freud, 1923) K temu stavku je Freud priključil naslednjo pripombo : »Ta trditev je le navidez paradoks . Pomeni zgolj to, da človekova narava tako v dobrem kot v zlem daleč presega to, kar človek verjame o sebi, se pravi to, kar je njegovemu jazu zna- no prek zaznavanja zavesti .« (Freud, 1923) Kot lahko vidimo, se v pripombi že zgubi odločilna distinkcija med vednostjo in verovanjem, ki jo Freud tako rekoč mimogrede, kot po lapsusu, proizvede v glav- nem tekstu: normalen človek je bolj nemoralen kot verjame in bolj moralen kot ve. Pri Freudu pogosto naletimo na neko takšno distinkcijo, proizvedeno kot po na- ključju in takoj nato opuščeno, in odveč je pripomniti, daje prav na takšnih mestih Freud teoretsko najbolj produktiven, da proizvede »več, kot pa ve« - pomislimo le na mimogrede, na enem samem mestu vpeljano in teoretsko povsem neeksplicirano razliko med idealom jaza (Ichideal) in idealnim jazom (ldealich) vMnožični psiho- logiji in analizi jaza, ki jo je Lacan tako plodno razdelil v razliko med simbolno in imaginarno identifikacijo . Za kaj torej gre v omenjenem Freudovem »teoretskem lapsusu«? Radikalno vzeto je možen le en sam sklep : če je človek veliko bolj nemoralen kot pa to verjame in veliko bolj moralen, kot pa to ve, če ima torej do Onega, do nedopuščenih na- gonskih silnic, razmerje verovanja oziroma neverovanja, do nadjaza, do traumatič- nih zapovedi in prepovedi pa razmerje vednosti oziroma nevednosti, potem zato, ker že samo Ono tvorijo nezavedna, potlačena verovanja in ker je že sam nadjaz neka vednost, vednost, ki ne ve zase, nezavedna vednost . V navedenem odlomku sam Freud zapiše, da ima nadjaz status neke vednosti (»Tukaj je nadjaz vedel več kot jaz . ..«) ;kje lahko to vednost zagrabimo tako rekoč v otipljivi obliki? Vparanoji, kjer se ta instanca, ki »vse ve in vse vidi«, utelesi v realnem, v osebi preganjalca . Kar pa zadeva Ono, se nam je treba zgolj spomniti slavnega Lacanovega izziva poslu- šalcem svojega seminarja, da med njimi ni človeka, ki ne bi nezavedno verjel v svojo nesmrtnost, ki ne bi nezavedno verjel v boga . .. formula ateizma je, kot pravi Lacan, »Bog je nezaveden«. Tako smo znova naleteli na Lacanov »anti-transgresizem« : Ono niso nikakršne osvobajajoče nagonske silnice, v Onem najdemo še kako kon- servativno, teistično itd . vsebino . Prav na podlagi tega razlikovanja med nezavednim verovanjem, ki je lastno Onemu, in nezavedno vednostjo, kije lastna nadjazu, lahko lepo razločimo histerijo od obsesionalne (prisilne) nevroze : v histeriji imamo opraviti predvsem s subjekto- vimi potlačenimi, nedopuščenimi, za njegov jaz nesprejemljivimi željami, histerični simptom kot »vrnitev potlačenega« uprizori, »realizira« potlačeno željo, histerični subjekt je torej bolj nemoralen kot pa si je to pripravljen priznati, simptom je zanj neznosen, ker uprizori neko njegovo »nemoralno« željo ; v primeru obsesionalne 133 nevroze pa imamo nasprotno opraviti s subjektom, kije bolj moralen kot pa ve, ki ga opredeljujejo potlačene, traumatične zapovedi in prepovedi, in zato obsesionalni simptom (za razliko od histeričnega) ne uprizori potlačene »nemoralne« želje, mar- več sankcijo, kazen za neko željo, za neko dejanje, ki je lahko za subjektov zavestni jaz povsem sprejemljivo, ki pa je za njegov nezavedni nadjaz nesprejemljivo . Vze- mimo skrajno poenostavljen fiktiven primer felacije : kako bi na prepoved felacije delovala histeričarka in kako obsesionalec? Pri histeričarki bi šlo za subjekt, ki si svoje želje po prakticiranju felacije sploh ne bi hotel priznati, in njen simptom bi pač skoz metonimično-metaforične premestitve realiziral to željo -bodimo skrajno vulgarni in recimo, da bi bil simptom naše histeričarke v tem, da bi rada jedla ba- nane, lizala lizike ali kaj podobnega . .. Obsesionalec pa bi v svojem simptomu na- sprotno uprizoril nekaj, kar bi subjektu delovalo kot kazen za felacijo: njegov sim- ptom, bi, denimo, bil, da bi ga »patološko« bolelo grlo, da bi sanjal o tem, kako mu trgajo jezik, ali kaj podobnega . . . Iz povedanega kajpada sledi, da histerija in obsesionalna nevroza nista prepro- sto dve vrsti rodu nevroze nasploh, marveč gre za dialektizirano razmerje, kjer je - kot pravi Lacan - obsesionalna nevroza »dialekt histerije« : histerija kot temeljna opredelitev nevrotične pozicije se členi na samo sebe (histerijo) in obsesionalno nev- rozo, histerija ima dve vrsti, sebe in obsesionalno nevrozo . Konkretno vzeto: obstoji cela vrsta diferencialnih potez, pomenskih opozicij, po katerih lahko razločimo his- terijo in obsesionalno nevrozo in ki, v prvem približku, dajejo vtis simetrične opo- zicije: histerični simptom uprizori potlačeno željo, obsesionalni simptom kazen za realizacijo te želje ; histerik ne vzdrži čakanja, prehiteva se, objekt zgreši, ker hoče prehitro do njega, obsesionalec zgradi cel sistem, ki naj mu omogoči, da bi srečanje z objektom odlagal v neskončnost, nikoli še ni »pravi trenutek« ; histeriku daje ob- jekt premalo užitka, ob vsakem objektu zmerom znova izkusi, kako »to ni tisto«, zato se prehiteva, da bi končno prišel do objekta, problem obsesionalca je, da mu objekt daje préveč užitka, tako lepo mu je, da je kar grozljivo neznosno, in zato sre- čanje odlaga ; ko histerik izkusi, da »ne ve, kaj hoče«, naslovi svoje histerično vpra- šanje drugemu, tistemu, ki zanj v transfernem razmerju igra vlogo »subjekta, ki se zanj predpostavlja, da ve«, obsesionalca pa muči dvom, ne more se odločiti, t .j . vprašanje zastavlja sebi, itd. itd. Vendar pa nam stroga pojmovna analiza brž po- kaže, da je videz simetrije, simetrične opozicije lažen : v terminih klasičnega struk- turalizma povedano, eden izmed obeh pomenskih polov, histeričen, je zmerom »ne- markiran«, neobeležen, t .j . je hkrati obči medij same opozicije, medtem ko je drugi, obsesionalna, obeležen, vnese specifične razlike . Tako nam ni težko pokazati, da je obsesionalna uprizoritev kazni za realizacijo želje zgolj sprevrnjen, »posredovan«, specifičen način uprizoritve realizacije same želje ; daje obsesionalno vprašanje sebi (»obsesionalni dvom«) zgolj maskirana oblika zahtevka, ki ga naslavljamo Druge- mu; daje obsesionalno odlaganje srečanje z objektom iz strahu, da ne bi mogli pre- nesti toliko užitka, zgolj pretanjen način, kako se izogniti razočaranju, izkustvu ob srečanju, da »to ni tisto« itd . Osnovna pozicija človeka kot »bitja govorice« je torej histerična : pozicija sub- jekta, ki »ne ve, kaj hoče«, ki od Drugega zaman pričakuje odgovor na vprašanje o lastni želji, ki torej vedno znova izkuša manko v samem Drugem - odgovora ne dobi, ker sam Drugi ne ve, kaj hoče ; »trik« obsesionalca je v tem, da zamaskira ta manko v Drugem, s tem da vprašanje Drugemu obrne nase, da iz njega naredi dvom o sebi, o tem, ali je pravilno uganil željo Drugega . .. Arhetip obsesionalca je zato Ignacij Loyolski: temeljni problem njegovih »duhovnih vaj« je prav v tem, kako raz- ločiti prave od lažnih (zlih) duhov, kako razločiti božje sporočilo od satanovega ma- mila, kajti - kot Ignacij dobro ve - najbolj pretanjeno je tisto zlo, ki se ponuja kot dobrota sama. Tej jezuitski liniji je zato treba zoperstaviti jansenistično linijo, kjer je vernik nasprotno v poziciji histeričnega subjekta, soočenega z enigmo »mračne- 134 ga«, brezdanjega Boga, Boga, ki - vsaj na določeni točki - sam ni vedel, kaj je hotel (ko je naredil lapsus s kreacijo človeka, lapsus, ki gaje nato brž skušal spraviti s pred- estinacijo) . Argumentacija ob raztrganem dežniku Način, kako se izraža omenjena distanca, razkorak »verovanja« in »vednosti«, lepo kaže znana šala, ki jo Freud navaja v Tolmačenju sanj kot zgled sanjske logike : prijatelja, ki mi očita, da sem mu dežnik, ki mi ga je bil posodil, vrnil raztrgan, za- vrnem takole : »Prvič, dežnik sem ti vrnil cel, drugič, raztrgan je bil že, ko si mi ga ti posodil, tretjič, dežnika mi sploh nisi posodil . . .« - problem je v tem, da je argu- mentov preveč, t .j. da navajamo argumente, ki se med sabo izključujejo ; takšna ar- gumentacija je kajpada zmerom zanesljiv indic, da mi sami implicitno priznavamo resničnost očitka, resničnost dejstva, da mi je prijatelj posodil cel dežnik in da sem mu ga vrnil raztrganega. Tak je torej pogosto način, kako sanje »realizirajo željo« : željo, da bi se izognili nekemu travmatičnemu dejstvu, »realizirajo« tako, da upri- zorijo vrsto protislovnih, med sabo izključujočih se negacij tega dejstva . In kajpada nas ne sme presenetiti, če na takšno paradoksno logiko naletimo predvsem ob sub- jektovem razmerju do travmatičnega-»nemogočega« objekta-razloga želje - vzemi- mo nezavedno željo par excellence, željo incesta : incest je (l) nemogoč, (2) sicer mo- goč, toda nevaren in zato strogo prepovedan, (3) tudi če ne bi bil prepovedan, ne bi bil nič posebnega, se ne bi splačal . .. Zaporedje teh treh stopenj ni naključno : naj- prej je objekt postavljen kot realen-»nemogoč«, nato je postavljen kot predmet sim- bolne prepovedi, končno je postavljen kot nezadovoljiv na ravni samega imaginar- nega ugodja. Da je tovrstna logika bolj razširjena kot pa si to zamišljamo, izpričuje, denimo, Marcusejeva argumentacija (v Erosu in civilizaciji), ki skuša premagati čer tramvatične zapovedi/odpovedi kot konstitutivnega momenta človeške seksualno- sti: (l) takšna tramvatična prepoved je zgodovinsko pogojena, je učinek odtujene družbe, ki implicira represivno libidinalno ekonomijo, in bo zato odpravljena z re- volucionarnim procesom, ki bo pripeljal do novega Narcisa, stopljenega s svetom ; (2) prepoved je resda neukinljiva, vendar je neka prepoved nujni del same človeške seksualnosti, ki - za razliko od živalske »direktne« zadovoljitve: z revolucionarnim procesom prepoved ne bo odpravljena, bo pa zgubila svoj travmatični značaj in sama postala vir stopnjevanja erotičnega uživanja ; (3) prepoved resda zmerom ohrani travmatični značaj, nasprotje Erosa in Thanatosa je resda neukinljivo, Eros ne more nikoli povsem povzeti vase Thanatosa, vendar bo z revolucionarnim pro- cesom to nasprotje zgubilo »antagonistični« značaj, prišlo bo do stopitve Erosa in Thanatosa . . . Toda obrnimo se iz sublimnih višin postrevolucionarne utopije k nižinam na- šega (postrevolucionarnega) vsakdana : primerov tovrstne logike ne manjka . Tako smo pred nedavnim lahko v Delu brali »uradni« odgovor na trditev, da obstoje skriti arhivi o partizanskih pokolih in da bi bilo treba le-te odpreti javnosti - argumen- tacija odgovora seje glasila: (1) teh arhivov sploh ni, so mit, ki gaje sfabriciral sov- ražnik naše revolucije; (2) tudi če ti arhivi obstoje, bi se iz njih lahko prepričali, da je bilo takšnih revolucionarnih »ekscesov« mnogo manj, kot pa se to razglaša ; (3) sicer pa so itak vse velike revolucije doslej, od francoske do oktobrske, imele svo- je teroristične »ekscese« . .. Kar nas tu zanima, nikakor ni vprašanje dejstvene res- ničnosti oziroma neresničnosti, marveč zgolj to, da sama takšna argumentacija im- plicira priznavanje resničnosti očitka, ki ga pobija . lsto logiko reproducira tudi ar- gumentacija zoper »liberalistično« težnjo po uvedbi večstrankarskega pluralizma oziroma »formalne«, »meščanske« demokracije pri nas- navajajo se tri glavne sku- pine argumentov: (l) večstrankarski sistem bi pomenil korak nazaj glede na samo- upravni pluralizem, ki preseže nasprotje enostrankarskega in večstrankarskega sis- tema, tj . ki formalno demokratičnost nadomesti z resnično, vsebinsko demokracijo, 135 odločanjem delovnih množic o ključnih vprašanjih družbe ; (2) ne glede na njegovo abstraktno zaželenost ali ne bi večstrankarski sistem v sedanjih razmerah pri nas pripeljal do hegemonije ene same nacionalno usmerjene stranke v posamezni re- publiki in tako izredno nevarno zaostril nacionalna nasprotja ; (3) sploh pa ob vsem govorjenju- o- človeških pravicah in svoboščinah ne smemo pozabiti, da temeljne pravice in svoboščine ljudi niso formalno-demokratske, marveč pravice do dela, iz- obrazbe, zdravja, zadostne prehrane ipd . - šele ko bo tem zares temeljnim pravicam zadoščeno, pridejo na vrsto formalne svoboščine, govoriti o demokraciji v deželi, kjer ljudje stradajo in kjer so množice brezposelnih, je navaden cinizem . . . Ta tretji argument, kritika formalnih svoboščin v imenu prvenstva »vsebinskih« svoboščin in pravic, se pri nas seveda ne poudarja preveč pogosto, ker je preveč očitno »to- talitarne« narave, najdemo ga tako v realnosocialistični propagandi kot v fašizmu - že Hitler je povsem obvladal tovrstno izigravanje »formalnih« svoboščin v imenu »vsebinskih« pravic (do dela itd .). Njegov osnovni paralogizem je kajpada v tem, da med obema poloma vzpostavi razmerje izključitve : kot da se »formalne« in »vse- binske« svoboščine izključujejo, tj . kot daje ukinitev »formalnih« svoboščin nujen pogoj razvijanja »vsebinskih« svoboščin in pravic . Sicer pa nas tu znova ne zanima vprašanje vsebinske resničnosti oziroma ne- resničnosti posameznih argumentov (čeprav bi veljalo omeniti očitno dejstvo, da takšen strah pred »formalno demokracijo« nujno izpričuje temeljno, radikalno ne- zaupanje v socialistično usmerjenost množic, tj . njegova tiha podmena je, da bi se množice, čim bi dopustili »formalno demokracijo«, pustile »zapeljati« demagoške- mu meščanskemu nasprotniku), marveč zgolj »formalni« moment, dejstvo, da to- vrstna argumentacija implicira, kako sami njeni nosilci v resnici verjamejo, daje ko- nec koncev edina »prava« demokracija »formalna« meščanska demokracija . .. Dru- gače si pač ni mogoče razložiti, denimo, reagiranja oblasti ob delu Čavoškega in Kuštunice o večstrankarskem sistemu pri nas v letih 1944-1947 : če smo res prepri- čani v to, da je šlo tedaj zgolj za ukinitev formalne-meščanske demokracije, zakaj potem ne podpreti odkritega pisanja o tem procesu, zakaj se obnašati, kot da sta pis- ca dregnila v neko občutljivo, travmatično temo? Paradoks je v tem, da bi zgolj od- krito priznanje lastnih »stalinističnih ekscesov« od dachauskih procesov do prvih let kolektivizacije kmetijstva pomenilo resnično znamenje »destalinizacije« : dokler pa se na tovrstne očitke še vedno odgovarja s proslulim sklicevanjem na takratne razmere, s tem, da je partija v takratnih razmerah imela prav, dokler se vpeljave samoupravljanja ne jemlje kot protislovnega procesa, kot smotra, ki se je postopo- ma izoblikoval skoz protislovja našega razvoja, marveč kot od samega začetka pri- sotno klico, ki je »v bistvu« usmerjala dejavnost partije že tedaj, ko o tem še nihče ničesar ni vedel, že dolgo pred zadnjo vojno, in ki so ji okoliščine leta 1950 zgolj končno pustile, da pride do izraza, dotlej ostaja osnovni okvir še zmerom »stalinis- tičen«, in to prav tedaj, ko poudarjamo »antistalinizem« kot legitimacijsko osnovo našega sistema . Edina dejanska »destalinizacija« bi torej bila priznati radikalno odprtost zgodo- vinskega procesa: moment »resnice«, ki je v samoupravljanju, ni bil od vsega začet- ka navzoče jedro, ki seje »čedalje bolj uveljavljalo«, marveč je »resnica« dobesedno izrasla iz »zmot«, je plod cele vrste kritičnih izkustev in zato tudi ni vnaprej zago- tovljena, ni dovolj, če zgolj »odločnovztrajamo na naši poti«, marveč jo je treba ved- no znova izboriti . Socializem nasploh, realni socializem . . . Zato je posebej zanimivo raziskati omenjeno dialektiko vednosti in verovanja, implicitnega verovanja, ki ga predpostavljajo eksplicitne »kritične« postavke, ob razmerju naše »uradne« ideologije do dežel realnega socializma . Kakšna je resnična narava teh dežel? Legitimacijska osnova naše družbe je seveda antistalinizem, zato takoj naletimo na opozicijo našega, samoupravnega sistema in realnosocialističnega 136 etatistično-birokratskega sistema, vrstijo se bolj ali manj ostre kritike, ki upravičeno kažejo, kako je proces »destalinizacije« zgolj odpravil »iracionalne ekscese«, pustil pa nedotaknjeno jedro, temeljno družbeno razmerje moči, vladavino odtujene dr- žavno-partijske birokracije . . . pa vendar, vzemimo naslednji zgled iz srednješolskega učbenika : »Proces, sprožen na XX . kongresu KP Sovjetske zveze, je bilo treba razširiti tudi na dru- ge socialistične države vzhodne Evrope . Ta pričakovanja pa se niso uresničila zaradi odpora tamkajšnjih prostalinističnih vodstev . Na Poljskem in Madžarskem so zavrli začetne procese, kar je povzročilo povečano revolto množic in zelo kritične situacije . V Madžarski je bil v ne- varnosti socialistični red nasploh, ne pa samo iznakažena stalinistična enačica le-tega .« (Čepo, 1978) Enigmatičen je prav zadnji stavek - kaj natanko pomeni oziroma implicira? Predvsem je jasno, da na Madžarskem- tako kot v vseh deželah realnega socializma - ni obstajal in ne obstoji poleg »iznakaženestalinistične enačice« še neki drugi so- cializem, marveč je edina zgodovinska dejanskost »socialističnega reda nasploh« prav dejanskost te »iznakažene stalinistične enačice« . Navedeni stavek torej im- plicira, da stalinistična enačica, naj bo še tako »iznakažena«, še zmerom ostaja ute- lešenje, realizacija »socialističnega reda nasploh« in kot taka »napredek« glede na meščansko družbo . Od tod tudi praktično-politični sklep, kije opredeljeval naše sta- lišče do dogodkov na Madžarskem 1956, Češkoslovaškem 1968, Poljskem 1980 itd . : blagohotno se je gledalo na reformistično znotrajsistemske poskuse (z argumenta- cijo, da pravzaprav hočejo to, kar mi že imamo, tj . samoupravljanje), čim pa je kri- tika oziroma kritična praksa prekoračila določen prag in hotela radikalno poseči v družbena razmerja moči (vlada Imre Nagyja v svoji drugi fazi, proglas »dva tisoč be- sed« v ČSSR, radikalno krilo Solidarnosti in KOR na Poljskem), smo začeli opo- zarjati, da je tu »v nevarnosti socialistični red nasploh« in smo se zato bili bolj ali manj pripravljeni strinjati tudi s skrajnimi represivnimi ukrepi. Tipično je tu bilo naše ravnanje ob madžarskih dogodkih leta 1956 : ruski vojaški poseg smo podprli, naša kritika se je omejila le na to, da smo opozorili, kako je krivda za stanje, v ka- terem je tak poseg postal nujen, predvsem na sami partiji, ki ni znala obračunati z lastnim stalinizmom in je tako odprla prostor za delovanje reakcije, ki gaje pač bilo treba zatreti . .. Naše ravnanje ob poljskih dogodkih 1980 pa je nemara še jasneje po- kazalo notranjo blokiranost naše pozicije : resda smo nenehno poudarjali, da je za poljsko krizo kriva zavožena birokratsko-tehnokratska politika Gierekove garnitu- re, da vlada med PZDP in delavskim razredom nezaupanje in prepad itd . itd., ven- dar pa nam že površno prebiranje poročil v naših javnih občilih pokaže (napol) pri- krito, neizrečeno radikalno nezaupanje, nelagodje ob pojavu Solidarnosti: grobo re- čeno, bila nam je odveč, ni nam »šla v račun«, kar seje medlo skušalo nevtralizirati z naknadnimi ideološkimi floskulami, češ da ni naključno, da je bila Solidarnost samoupravni sindikat, da široke delavske množice niso proti socializmu, marveč hočejo tisto, kar mi že imamo - samoupravni socializem ipd. Takšna notranja blo- kiranost seveda ob vojaškem udaru ni mogla proizvesti drugega kot votlih, meglenih fraz tipa »rešitev poljske krize je stvar poljskega ljudstva, delavskega razreda in nje- gove partije« (ne sindikatov, v katerih je bil tedaj poljski delavski razred dejansko organiziran - to bi bilo že preveč!) . Drugače povedano : temeljna implicitna iden- tifikacija, ki je opredeljevala naše stališče, je bila identifikacija s poljsko partijo ozi- roma z vladajočim sistemom oblasti . Od tod neka dvoznačnost naše reakcije na vo- jaški udar : verbalno smo ga (bolj ali manj) obsodili, v bistvu pa je bilo še kako čutiti velikansko olajšanje, da je mimo neka morasta, travmatična, nepredvidljiva situa- cija. . . V Leninovih tekstih večkrat naletimo na ostro kritiko hinavskega ravnanja li- beralne buržoazije, ki na besedah obsodi konservativni teror, kadar konservativci grobo obračunajo z delavci, v resnici pa čuti globoko olajšanje, da so konservativci za njo opravili potreben umazan posel : mutatis mutandis je bilo to naše temeljno stališče ob poljskih dogodkih . 137 Ta dvoznačnost v osnovi opredeljuje naše stališče do tako imenovanega »socia- lističnega tabora« : diskurzivni dispozitiv »neuvrščenosti«, v katerem se zavrača vsa- kršno obliko hegemonije in tudi vsakršno obliko delovanja, ki bi impliciralo »na- ravno zavezništvo« med neuvrščenimi deželami in realnim socializmom, dopolnju- je na (bolj ali manj) neizrečeni, prikriti, a zato nič manj »učinkoviti« ravni dispo- zitiv, ki implicira neko temeljno identifikacijo z »realnim socializmom« : vednost, da »smo le na istem«, da so v zadnji liniji le oni tisti, ki so »naši« . . . Ta drugi dis- pozitiv prihaja na dan predvsem v nekem tabuju : socialistična revolucija je irever- zibilna, t .j . naj bo enačica socializma še tako »iznakaženo stalinistična«, naj pripelje do še tako divjih čistk in pogromov nad lastnim prebivalstvom, še vedno gre za na- predek glede na buržoazno družbo, še vedno je takšna družba boljša od najbolj od- prte socialnodemokratske »meščanske« vladavine, zato je vrnitev v »meščansko« ureditev v vsakem primeru obsojanja vredna . »Neuvrščenost« postaja kajpada v takšnih primerih podobna »nevtralnosti«, ki jo izpričujejo anekdote o velikih, a po- litično desno usmerjenih glasbenikih iz prvih let po zadnji vojni v Avstriji : sodelo- vanje na javnih koncertnih prireditvah, ki sojih organizirale desne stranke, so redno sprejemali, sodelovanje na levih pa redno odklanjali, pri čemer so v obeh primerih navajali isti argument, svojo apolitičnost in nevtralnost - le da so vsakokrat poteg- nili iz njega nasproten sklep, v prvem primeru »politika me ne zanima, sem nev- tralen, na prireditvi ne sodelujem zaradi politike, marveč kot glasbenik . ..«, v dru- gem pa »na prireditvi ne morem sodelovati, ker je levo obarvana, jaz pa se s politiko ne ukvarjam in hočem ostati nevtralen« . . . Takšna dvoznačnost ni nikakršen zgolj »zunanjepolitični kompromis«, marveč je natančen indic mere, v kateri ostaja ob vsej samoupravni ideologiji temeljna »dis- kurzivna« ekonomija oblasti še zmerom ista kot tista, ki je na delu v realnem so- cializmu: diskurzivna ekonomija, značilna za subjektivno pozicijo, ki sebe jemlje kot utelešenje, kot agent-instrument »objektivne« zgodovinske Nujnosti, kot orod- je-realizator zgodovinske Volje, in ki jo lahko prepoznamo po celi vrsti na prvi po- gled nepomembnih potez : temeljna vera v lastno nezmotljivost (ki ima v socializmu obliko sklicevanja na »konkretne okoliščine« : danes se nam zadeva lahko zdi spor- na, toda v tistih razmerah je pomenila edino ustrezno stališče . . .; lahko da je imel /nasprotnik/ abstraktno vzeto prav, toda v tistih razmerah je to pomenilo . .. itd. itd .), hitro zavračanje alternativ s sklicevanjem na to, kaj »v bistvu« pomenijo (lepore- čenje o demokraciji in svobodi v bistvu pomeni odprt prostor za sovražnike naše ureditve . .. itd. itd.) in podobno.b . . . in samoupravljanje Skoz orisano podvojenost, »dvojno dno«, se torej nakazuje ideološki sklop, ki na »eksplicitni« izjavni ravni prinaša ostro kritiko realnosocialističnega etatizma, tj . katerega osnovna pomenska os je nasprotje samoupravnega in etatistično-biro- kratskega socializma, ki pa obenem na ravni svojih predpostavk in skoz samo svojo simbolno ekonomijo implicira temeljno realnosocialistično pozicijo agenta-instru- menta zgodovinske Nujnosti: tudi samoupravna ideologija lahko glede na svojo »formno določenost« funkcionira še kako »realnosocialistično« . Ni se nam torej tre- ba zatekati v neposredno-naivno soočanje ideologije z »realnostjo« : do Maži« takšne samoupravne ideologije ne pridemo tako, dajo soočimo z dejanskimi razmerji moči in nato ugotovimo, kako je to le maska, v resnici pa še vedno vlada odtujeni držav- no-birokratski sloj - ideologija je zmerom že notranje-razsrediščena, njena »laž« pride do izraza v samem imanentnem razkoraku med »vsebino« in »formo«, t.j . sama »forma«, sam njen način delovanja, že spodbije vsebino . V prvem približku bi tako lahko rekli, da imamo danes opraviti s tremi glav- nimi modusi simbolne ekonomije, ki opredeljuje delovanje samoupravne ideologi- je : materinski Ideal-Jaza (samoupravna ideologija, stopljena s tradicionalno ideo- 138 logijo slovenstva : korporativno-»krekovska« različica samoupravljanja, ki da težiš- če na zakoreninjenost v partikularni »bazi« (prim . Žižek, 1982, 1983 in 1984b), oče- tovski nadjaz (samoupravna ideologija, ki funkcionira na realnosocialistični način) inmaterinski nadjaz (samoupravna ideologija, ki se staplja z elementi t.im. »postin- dustrijske«, »permisivne« družbe: samoupravno sporazumevanje tu deluje kot »do- govor« o »pravilih igre« med samoupravnimi subjekti -»patološkimi Narcisi«). Po- lje je odprto, rezultat ni prejudiciran: bo prevladala korporativno-»krekovska« eko- nomija in bo torej samoupravljanje bolj in bolj postajalo legitimacijski okvir za za- piranje v psevdo-domačijsko zakoreninjenost? bo prevladala »realnosocialistična« ekonomija in bo torej samoupravljanje postalo legitimacijski okvir za neostalinsko »avantgardo«, ki bo odločno ubranila »delavski razred« pred raznoraznimi anarho- liberalnimi, tehnokratskimi itd . sirenami? ali pa bo postalo okvir za prvo socialis- tično različico »permisivne družbe«, okvir »dogovarjanja« patološko-narcisističnih »samoupravnih subjektov«?' Četrti modus delovanja-očetovski Ideal-Jaza, očetovski Zakon -smo namerno pustili prazen, ker v sedanji konstelaciji prav ta odpira polje možnega vznika nekega zgodovinskega Novuma. Drugače povedano, naša sklepna hipoteza je, da bo, če bo samoupravljanju uspelo proizvesti dejansko alternativo trem obstoječim »družbe- nim vsebinam« samoupravne ideologije (korporativno-domačijski, realnosociali- stični, »postindustrijsko«-»tehnokratski«), ta Novum glede na svojo libidinalno ekonomijo deloval prav na način starega, dobrega, »patriarhalnega« Ideala-Jaza . Tekst prinaša predelano gradivo letnika 1984 raziskovalne naloge o vlogi nezavednih fantazem v procesih oblikovanja identitete Slovencev, ki poteka v okviru ISU, financira pa jo RSS . Poleg tega velja dodati, da je bil velik del tega gradiva (predvsem prva polovica) že javno predstavljen v obliki predavanj za Šolo Sigmunda Freuda, ki deluje v okviru Društva za teoretsko psihoanalizo . I To razliko med »patološkim Narcisom« in borderline-tipom bi lahko ponazorili z dve- ma umetnostnima zgledoma, enim iz književnosti in enim iz filma : lik Ripleya v seriji ro- manov Patricie Highsmith in običajni lik glavnega junaka v filmih Woodya Allena . Riple- yevo geslo je »ubijati ne smemo - razen kadar se temu res ne moremo izogniti«, tj . simbolna prepoved »Ne ubijaj!« postane pravilo »socialne igre«, postavljena je na raven pravil lepega vedenja, ki jih tudi po možnosti ne kršimo; kadar Ripley koga umori, je zato iskreno slabe volje, jezen na okoliščine, ki so ga prisilile v takšno neprijetno dejanje . Lik, ki ga v lastnih filmih igra Woody Allen, pa je že histerizirani »patološki Narcis« ; to histerizacijo izpričuje predvsem nenehna, kompulzivna »samorefleksija«-tako vManhattanu allenovski lik takoj po spolnem aktu začne s partnerico pogovor v slogu »je bilo res dobro? mar nisem tam na sredi malo popustil?« ipd . 3 Ta prelom je zaznal tudi Alvin Tofller, pri katerem sicer praviloma prevladuje pred- teoretsko-zdravorazumsko razvijanje vsebine : »Industrije Drugega Vala uporabljajo tehnologije grobe sile - bijejo, kujejo, valjajo, tolčejo, režejo in sekajo, vrtajo in meljejo surovine v oblike, kijih rabimo ali sijih želimo . Ti temeljni izdelovalni procesi so analogoni človekovi senzo-motorni dejavnosti . Celo jamski človek je rezal in sekal. Industrijska družba je ustvarila stroje, ki so bili podaljški moči človekovih mi- šic in ostrine njegovega čutnega zaznavanja . Industrije Tretjega Vala delujejo na povsem globlji ravni. Namesto da bi nekaj pretolkli v (za- želeno) obliko, posežemo nazaj v sam material in ga tako reprogramiramo, da privzame za- želeno obliko. Ustvarimo lahko povsem nove materiale. Delujemo na molekularni in pod- molekularni ravni. Namesto iznajdevanja preprosto-usmerjenih (simple-minded) strojev, ki repetitivno režejo, tolčejo ali kujejo stvari, podelimo orodjem razum, tako da se lahko hitro prilagodijo spreminjajočim se okoliščinam in ekonomično proizvedejo individualizirane rodukte . Če je tukaj še neka analogija s človekovim naporom, potem z njegovim umom prej kot z mi- šicami. Namesto da bi bile podaljšek grobe sile, nove tehnologije podaljšujejo moč človeko- vega uma.« (Toffler, 1983) 139 Glavna past, v katero se tu lahko ujamemo, je, da to novost »Tretjega Vala« zvedemo na ra- dikalizirani »manipulativni um«, radikalizirano »zvijačnost uma«, kjer pač material samega sebe preoblikuje, namesto da bi ga od zunaj preoblikovalo orodje oziroma stroj ; s tovrstno zvedbo se zgubi temeljna novost tako imenovane »informatiške revolucije«, ki je v tem, da se v »predmet dela« prenese moment delovnega procesa, ki ga Marx jemlje kot »specifično človeški«, moment »načrtovanja«, »zamisli« - »načrtovalni«moment postaja del povnanje- nega »izvršilnega« momenta . To podrejenost potrebe želji lahko pokažemo z vsakdanjim zgledom, ko nezaželeno pomoč hladno zavrnemo »Hvala, nič ne potrebujem!« - ta izjava je kajpada izjava, v kateri vdre želja v čisti obliki, v svoji neodvisnosti od potrebe : seveda dejansko še kako potrebujem moč, toda intersubjektivna želja mi je pač več od potrebe po predmetu . 5 Nemara bi od tod lahko dojeli Heglovo razrešitev dialektike pojava in nadčutnega bist- va ob koncu poglavja o zavesti v njegovi Fenomenologiji duha, t .j. enigmatično zveneči sta- vek, da je onstransko, nadčutno bistvo »pojav kot pojav« . Ne gre le za plehkost, da je »vsa resnica nadčutnega bistva v pojavu«, da ni bistvo »nič drugega kot samoposredovanost po- java«, daje globoko bistvo bistvo le toliko, kolikor se izraža v pojavu, ipd . - daje skrito bistvo »pojav kot pojav«, pomeni predvsem, da pojav ne vara tako, da vzbuja lažen vtis o bistvu, ki ga v resnici prikriva; pojav nasprotno vara tako, da vzbuja vtis, da prikriva resnično bist- vo . . . I Običajna zahodnolevičarska reakcija na realni socializem pa ni nič manj lažna : če je laž pozicije v tem, da implicira logiko »saj vem, pa vendar . . .« (»saj vemo, da prihaja v real- nem socializmu do resnih etatističnih iznakaženj socializma, pa vendar ostajajo te dežele v temelju socialistične . ..«), je laž zahodnolevičarske reakcije v tem, da se temeljnega problema, temeljnega travmatičnega dejstva »realnega socializma« preprosto reši tako, da zanika njegov socialistični značaj - »to ni socializem, marveč se zgolj ideološko legitimira kot socializem, v resnici pa je . . .« ; obstojita dve glavni varianti odgovora: državni kapitalizem in nova biro- kratsko-etatistična družbena formacija . Logiko takšne reakcije lepo izpričuje naslednja anek- dota: ko seje John K . Galbraith odpravljal na obisk v SZ, je prijatelju Sidneyu Hooku, biv- šemu komunistu in tedaj že anti-komunistu, pred odhodom pisal : »Bodi brez skrbi, ne bom se vrnil kot prepričan komunist!«, Hook pa mu je odpisal : »Saj me ne skrbi to, marveč me skrbi, da se ne boš vrnil prepričan, da oni niso komunisti . . .«. Drugi odgovor (»nova birok- ratsko-etatistična družbena formacija«) ima pred prvim vsaj to prednost, da ohranja odprt prostor za resno teoretsko analizo ; govoriti ob realnem socializmu o »državnemkapitaliz- mu« pomeni preprosto izogniti se problemu, zvesti neugodno novo na staro - realni socia- lizem je razočaral, v njem je odtujitev še hujša kot v kapitalizmu, torej ne more biti sam »v bistvu« nič drugega kot nova enačica kapitalizma . . . tako smo si »umili roke«, nasprotje ka- pitalizem/socializem ostaja kljub vsemu zgodovinskemu izkustvu neproblematično v veljavi . Vse pojmovno še tako pretanjeno dokazovanje, da je stalinistična družba do vrhunca prigna- na kapitalska logika ipd . ne more odpraviti svoje temeljne neustreznosti: nezmožnosti, kon- kretno-zgodovinsko zapopasti anatomije družbenega ustroja »realnega serializma« . Mimo- grede povedano, edini primer, ko seje realni socializem za las zares približal »državnemuka- pitalizmu«, je bilo obdobje Solidarnosti na Poljskem oziroma znameniti sporazum med de- lavci v Gdansku in oblastjo, s katerim seje končala velika pribaltska stavka : tu je država zares nastopila kot »kapitalist«, lastnik proizvajalnih sredstev, ki se je kolektivno pogodilo z de- lavci . . . Laž drugega odgovora (»nova birokratsko-etatistična družbena formacija«) pa je, kot že rečeno, da se z vztrajanjem na tem, kako »to ni socializem«, izogne radikalno-kritičnemu preizprašanju lastne pozicije, dejstva, da seje sistem, ki se legitimira kot »realni socializem«, navzlic vsemu izoblikoval kot notranji sestavni del socialističnega delavskega gibanja . Edina rešitev je torej, da, kolikor govorimo kot socialisti, samokritično v polni meri prevzamemo zgodovinsko odgovornost za »stalinistično iznakaženje«, brez iskanja alibijev v »zaostalih okoliščinah, ki so pogojile stalinizem« ipd ., in to prevzetje odgovornosti izkoristimo za ra- dikalno preizpraševanje lastnih predpostavk . Sedaj potekajoča »informatiška revolucija« kajpada ponuja velike možnosti samo- upravljanju: doslej seje ideje samoupravljanja zmerom držal pečat nečesa naivno-arhaične- ga, nečesa, kar je obsojeno na propad v soočenju z organizacijskimi nujnostmi velike indust- rije ipd., sedaj pa seje prvič zgodilo, da celo sami vodilni ideologi »Tretjega Vala« poudarjajo, kako je družbena oblika proizvodnje, ki najbolj ustreza »post-industrijski« proizvodnji, prav decentralizirana samoupravna organiziranost, t .j. kako je ideja velikega, centralnega, vse- nadzirajočega Kompjuterja kot utelešenja orwellovskega Velikega Brata naivna projekcija 140 industrijske logike : stvari sami najbolj ustreza mreža parcialnih, lateralnih, spreminjajočih se vezi, ne pa podrejenost delov enemu samemu Središču . Vendar je takšno hitro afirmiranje pluralnosti, lateralnih vezi večih središč itd . zoper »staro« centralistično logiko večkratno na- ivno in mistificirajoče : prvič zamegljuje alternativne možnosti razvoja oziroma družbene vse- bine same te toliko slavljene decentraliziranosti, pluralnosti ipd. - nova decentralizirana sa- moupravna družba bo lahko, če bo razvoj še stopnjeval »patološki narcisizem« kot družbe- no-nujno libidinalno ekonomijo subjekta, neprimerno bolj »represivna« kot industrijsko- centralizirana družba, kar pa se ne bo odločilo na ravni same tehnike ; drugič zamegljuje še kako »unificirane« simbolne pogoje, ki odpirajo polje decentralizacije, pluralnosti itd . - kot da sam računalniški jezik kot pogoj nove »pismenosti« ni nekakšna nova latinščina, zunanji, mrtev jezik, ki ga moramo vsi obvladati, če naj se gremo decentralizirano igro pluralnosti . LITERATURA : Austin, John Langshaw (1962), How to do things with words, Oxford University Press . Čepo, Zlatko (1978), Temelji marksizma, Zavod za šolstvo, Ljubljana . Freud, Sigmund (1900), Die Traumdeutung, Fischer Verlag, Frankfurt am Main 1961 . Freud, Sigmund (1923), Das Ich und das Es, v Studienausgabe, Bd. III, Fischer Verlag, Frankfurt am Main 1975 . Kernberg, Otto F. (1978), Borderline-Stőrungen und pathologischer Narzissmus, Suhr- kamp Verlag, Frankfurt am Main . Kripke, Saul (1982), La logique des noms propres, Editions de Minuit, Paris . Lacan, Jacques (1980), Štirje temeljni koncepti psihoanalize, Cankarjeva založba, Ljub- ljana . Lacan, Jacques (1982), »Psihoze (Seminar IlI .)«, v Problemi 4-6/1982, Ljubljana Lasch, Christopher (1980), The Culture of Narcissism, Abacus, London . Lawrence, David H . (1977), »Psihoanaliza protiv moralnosti«, v Tajne feniksa, Rad, Beograd. Marcuse, Herbert (1965), Eros i civilizacija, Naprijed, Zagreb . Marcuse, Herbert (1968), Čovjek jedne dimenzije, Veselin Masleša, Sarajevo . Miller, Jacques-Alain (1984), »Liminaire«, v Ornicar? 29, Paris . Millot, Catherine (I984), »Le surmoi feminin«, v Ornicar? 29, Paris . Riesman, David (1965), Usamljena gomila, Nolit, Beograd . Toffler, Alvin (1984), Previews and Premises, Pan Books, London . Whyte, William (1970), Človek organizacije, Državna založba Slovenije, Ljubljana. Žižek, Slavoj (1982), »Kako so Slovenci postali pridni«, v Problemi 11/1981 - l/1982, Ljubljana . Zižek, Slavoj (1983), »Tri predavanja«, v Problemi 4-5/1983, Ljubljana . Žižek, Slavoj (1984a), Filozofija skoz psihoanalizo, DDU Univerzum, Ljubljana . Žižek, Slavoj (1984b), »Krekovstvo«, v Družboslovne razprave l, Ljubljana . 141