POPOTOVANJE IZ PAZINA V TRST
Bil je cvetni teden, ko sem se selil iz Pazina v Trst. Jutranja zarja je
objemala plešaste glave okoli stoječih, od hudournikov razoranih gričev; posamezna
drevesa in grmiči so imeli zeleno obleko in cveteče krone, iz katerih
je donela živa pesem drobnih slavcev v slavo dobremu Očetu, ki je zopet zemljo
odel z milo spomladjo. Le v sencah visoke Učke gore je životarila še zima,
pa tudi ondi jo je morila že pomladna sapa. Cez tri leta sem bival v Pazinu,
203
od katerega sem sedaj slovo jemal. Solza mi je kanila na lice, neka bridkoba
je napolnila moje srce, ko mi zgine izpred oči mesto in dim, ki se je valjal
nad njim v tihem, jasnem ozračju, vstajaje iz belih dimnikov. Nejasne misli
so mi mračile čelo in lice in vezale jezik. Zapustil sem to mesto, kdo ve, če
ga bom videl še kdaj; kdo mi oznani, kaka usoda mu je namenjena: ali ga bo
gojila sreča na svojih prsih, bo li zraslo veliko in slavno; ali bodo tulili nad
njim sovražni viharji ter ga podrli v grobljo in zbrisali njegovo ime iz zgodovine
sveta? Rojile so mi pred očmi njegove kreposti in slabosti, kar sem jih
videl in doživel, kakor rojijo bučele iz ulja na ajdovo pašo ob jasnem, mirnem
jutru. Zalilo me je, da se nežni spol le prerad poprijema novih šeg, katere veleva
moda; da nekateri razsvetljeni možaki vso svojo slavo v tem iščejo, da sovražijo
domači jezik in do nebes povzdigujejo italijanščino. Pa znebimo se teh
mračnih obrazov, ker sonce sije tudi na to mesto, in ravno danes posebno prijazno.
Tudi tukaj sem spoznal može, katerih srca gore za vsako dobro reč.
V takih mislih zapazim poleg ceste starca, sedečega na sivi skali. Znan
mi je bil njegov obraz; tudi pred tremi leti, ko sem se selil tu sem, je sedel na
tem mestu in kakor danes drobil z železnim kladivom trdo kamenje. Pešala
in slabela je že takrat njegova roka, ker se je upirala in ubadala že blizu
osemdeset let za vsakdanje potrebe. Pač da je bila nekdaj krepka, ko je še
nosila oster meč po razdraženem svetu v krvave voj.ske; ali danes, kako slabi,
kako nerado se drobi kamenje pod kladivom! O starec, kaj si zaslužil, da si
se ubijal po svetu! Nemila sreča te je telebnila na stara leta na trdo skalo,
da si služiš z železnim kladivom pičel košček kruha poleti pod pekočim soncem,
da prosiš pozimi vbogajme usmiljene ljudi. Milujem tvojo usodo, akoravno
nisi tako nesrečen kakor oni bogatin, ki se redi od krvavih žuljev
ubogega lačnega kmeta ter mu posojuje na napete obresti denar, poslednjič
pa mu poda beraško palico v roke ter sune plakajočega z bosimi in nagimi
otročiči čez hišni prag. Ti pričakuješ mirno dneva, ki ti bo zaprl trudne oči
in te rešil iz težav in nadlog; ali oni trepeče pred uro, v kateri se bo moral
ločiti od svojih ljubljencev, krivično nagrabljenih kupov. Zbogom, starec, nič
več se ne bova videla na tem krivičnem svetu.
Medtem ko tako modrujem, zapoje zvon iz stolpa vaške patrone zareške
ter vabi k najsvetejši daritvi vaščane. Dvignem oČi ter se ozrem na to selo,
kamor me je marsikdaj za mizo povabil postrežen gospod in drug prijatelj,
kjer sem se marsikatero lepo uro pogovarjal o domačih rečeh in napival zdravice
vrlim rojakom. Ali kolo drdra hitro naprej in kmalu mi zaprejo griči tudi
ta kraj, iz katerega so ravno nosili angeli na zlatih perotih prošnjo kvišku
k najvišjemu Gospodu za srečno moje popotovanje.
Pot me je peljala dalje, sedaj po golem griču s skalami nasutem, ki so
ležale okoli raztresene, kakor bi jih bila neka silna roka sem nametala, zdaj
po zeleni dolini med njivami in vinogradi. Opazil sem, da se je medtem, ko
sem bival v Pazinu, marsikatera pustota predelala v rodovitno zemljo; ali
veliko več sveta še čaka marljive roke in krepke volje; posebno gozdov bi bilo
treba, katerih pa ni ravno tako lahko zasaditi; v nekaterih krajih bi bilo to
celo nemogoče. V poslednjih letih se je mnogo govorilo in marsikaj pisalo o tej
reči, tudi storilo se je nekoliko: več občin si je napravilo drevesne šole, marsikje
se podučuje mladina, kako zasajati drevesa, kako pridelovati svilo; ali
vse to ne bo pogozdilo Krasa, potreba bi bilo krepkejših moči in skušenih
glav. Ko tako premišljujem, se obrnem k vozniku ter ga nagovorim:
204
>Ne zamerite, da pokaram vas Istrane; ker vam je premalo mar za pogozdovanje
gole zemlje; koliko bi se je dalo v prid obrniti, ki sedaj ne rodi
čisto nič!«
»Gospod moj,< mi odgovori, »zemlje imamo dovolj obdelane za življenje,
tudi drv je še za kurjavo; ali suša, suša, ta je naša šiba.<
>Ali gozdovi,« mu pravim, »vam bi zlajšali to šibo, ker vlečejo nase mokroto
in oblake; gotovo bi bilo več dežja, ako bi bili pogozdeni vaši griči. Ali
niste nikoli premišljevali, kako da je to, da v bližnji Cičariji tolikokrat dežuje,
pri vas pa sonce sije. To je vse zato, ker so ondi veliki gozdovi.«
»Morebiti imate prav,« spregovori voznik, »jaz tega ne vem; ali pomislite,
kako bi bilo mogoče toliko in tako skalovite zemlje pogozditi; kjer ne rase
trava, kako bo raslo drevo! To je že res, da bi se dalo tu in tam kaj storiti, ali
koliko truda in denarjev bi to stalo!«
»To je, da,« mu sežem v besedo, »saj tudi ne mislim, da bi se moralo vse
v nekaj letih storiti; počasi bi se vendar moglo mnogo opraviti; še polž prileze
čez plot, kako bi se človek bal dela in truda!«
»Preden bi dorasli gozdi,« se oglasi na moje besede, »bi bili že mi vsi v
krtovi deželi; kaj bi imeli od tega, da smo pogozdovali? Naši starci niso sadili
gozdov in so živeli, tudi mi živimo, čeravno slabo, naj skrbe tudi naši otroci,
kako bodo živeli.«
»Ako bi bili vsi ljudje takih misli,« mu odgovorim, »bi bilo zelo žalostno
na zemlji; puščava bi bila naša zemlja. Bog je dal človeku gospodarstvo
čeznjo, da bi jo v svoj prid obrnil in si iz nje pridobil, kolikor je v njegovih
močeh. Naša dolžnost je, da skrbimo tudi za zarodnike, da ne bodo nas dolžili,
da smo bili nevedneži in nemarneži. Vi, ki daleč po svetu pridete, ste lahko
opazovali v drugih deželah, kako vse bolje gospodarijo ondi, kakor vi, Istrani.«
»Pa imajo boljšo zemljo; videl sem velike ravnine okoli Ljubljane in na
južnem Štajerskem; ali ondi je delo lahko, pri nas pa težko, težko!«
»Vaša zemlja je bolj rodovitna od one pri Ljubljani, tudi sonce ima pri
vas več moči, to veste sami; da tudi prvega ne trdim tako tjavendan, vam le
to povem, da sem se čudil vaši pšenici lansko leto, ki je imela tako klasje, da
takega še nikdar nisem videl na Kranjskem. Videl sem pa tudi, da je na vsaki
njivi stokrat več plevela kakor pšenice. Ker pri vas nobeden ne pleve, tudi
ni čuda, da za seženj vsaksebi stoji ena bilka od druge. Kaka zguba je to!
In kako vi gnojite njivam? Nekaterim malo in slabo, nekaterim celo nič! In pri
vsem tem rodi zemlja toliko, če ne pritisne huda suša.«
»Kje ste se vi učili kmetijstva,« se posmeje, »da to vse tako veste; naših
gospodov nisem nikoli slišal o tem govoriti.«
»To je ravno žalostno, da je vaši gospodi premalo mar za to,« mu odgovorim.
»Kmet dela po stari navadi, kakor je delal njegov oče; svetov, posebno
če jih daje gospod, ne posluša rad, ker si misli, kaj bo vedel ta lahkoživec, ki
še nikoli ni prijel za motiko. To je že" tako. Pri vsem tem bi imel vendar gospod
kmetu v zgled biti, tisti posebno, ki ima lastno kmetijo. Kmetova moč je v
marljivi roki; gospodova bi imela biti v glavi. Ko bo kmet z lastnim očesom
videl in z lastno roko potipal, da mu je to in to v prid in dobiček, se bo počasi
boljšega poprijel in opustil staro navado, čeravno z nekako nevoljo — navada
je železna srajca. — Vi pravite, da niste slišali vaše gospode o gospodarstvu
govoriti; tudi jaz bi morda ne bil slišal, ako bi sam ne bil te reči sprožil včasih.
* 205 • ^
Prepričal sem se — žal mi je, da je tako —, da je le preveč vaše gospode, ki
misli, da je priprosto pogovarjati se o rečeh, ki se tičejo gospodarstva. To kaže
neko jalovo omiko, izhaja pa tudi od tod, ker se vaša gospoda ne peča z gospodarstvom
sama, ampak najame kolone, da ji obdelujejo posestvo.«
»Zakaj niste kmet ali posestnik, ker vam je toliko mar za kmetijstvo?«
»Človek, ki ima glavo na pravem koncu in blago srce v prsih, ne vpraša
za stan, ampak govori, pomaga in dela ondi. kjer vidi, da more koristiti, naj
bo že kar hoče. O tem ni razločka med stanovi, domačini in tujci. Kdor misli
in dela drugače, nima poštenja v sebi.«
Hi j ! hij! požene voznik par konjičev ter švigne z bičem po njuni koži, ko
dospemo med tem pogovorom vrh strmega klanca in se cesta nekoliko nagne.
Hij! hij! kričita otroka v kočiji, iz katere se ozirata in me vedno povprašujeta,
kje je morje in Trst, o katerima sem jima že poprej veliko povedal. Tudi jaz
sem se oziral po okolici, in da sem jo mogel bolje videti, sem sedel k vozniku,
čeravno je sonce hudo pripekalo in se valil prah izpod konjskih kopit. Do
Vižinade nisem videl nič posebnega. Vozili smo se s klanca v dolino, iz doline
v klanec; na desnici in levici so se menjale goličave z njivami in travniki,
z vinogradi in grmovjem. Na Vižinadi pa se je odprl krasen pogled na desno
stran. Prvikrat v svojem življenju sem videl pinjole. Košata krasna drevesa
so podobna borovcu, pa so mnogo lepša, tudi njih sad je podoben borovčevemu,
le da je veliko debelejši in lepši in da hrani v sebi jedra, ki pridejo večkrat
na mizo, posebno v poticah in enakih rečeh. Ondi na strmem griču je stal
Motovun, in od tam do sem so kvišku kipeli lepi griči, mnogi lepo obdelani.
Spodaj v globoki dolini se je vila reka Quieto skoz motovunski, najimenitnejši
gozd istrske dežele. Na oni strani je stalo strmno orjaško gorovje, tu in tam
obraščeno, tu in tam je pa kazalo veličanska kamnita rebra. Idiličnost je prebivala
v dolini, boginja veličanske epike je vdihnila svoj obraz v krasno gorovje.
Ta pogled mi je očaral oko in napolnil prsi z nekim neizrekljivim čutom,
ki tira dušo na močnih perotih v neskončne višine pred kolena stvarnikova,
visoko nad šum in hrum s solzami in s krvjo napojene zemlje, kjer ne vidi
sebičnosti, nečimrnega slavohlepja, nenasitnih strasti njenih prebivalcev. Molče
sem upiral nestanovitno oko zdaj v dolino, zdaj v goro, medtem ko je moja
misel jadrala z razpetimi jadri visoko pod sinjem nebu in pozabila reve in
nadloge, ki tarejo tu doli Adamov rod.
Ko se nekoliko streznim, pretrgam molk ter rečem vozniku:
»To je tedaj toliko imenitni Motovunski gozd; pozna se koj, da je cesarski,
sicer bi bil morebiti zginil za poslednji štor.«
»Tako je,« mi odgovori, »gozd je res lep, tu je še hrastov za kako barko,
pa sekati ne smejo v njem drugega, kakor tisto, kar jim dovoli gosposka.«
»Vendar vidim,« mu sežem v besedo, >dosti lepih skladovnic tukaj, in
kakor sodim, vozijo ta drva na morski breg, ker stoji tukaj ob reki več ladij;
menda nimajo drugega namena.«
»Da,« se oglasi rdečelasi voznik, »vse to pojde v Rovinj. Od tod se zvozi
veliko drv na Primorje. Od kod bi jih sicer dobivali Primorci, ker ondi ni
gozdov?«
»Zato jim pa tudi skoro vsako leto na polju vse zgori,« mu rečem.
»Kaj se če, kdo more za to? Vse ne more nikdar prav biti.«
206 •
Pri teh besedah skoči z voza, ker smo prišli na ono stran doline in je jela
pot zopet močno navkreber iti. Tudi jaz stopim na tla ter korakam po strmi
cesti med prijaznimi oljkami navkreber. Na vrhu zapazi^ ob cesti tablo in
na njej besedo »Crassizza«. Ne čudi se, dragi bralec, tej besedi; mogel bi ti
podati polno bisago takih in še boljših besed. Pa tudi ne reci, da ni laška;
porok sem ti, ako bi se ti predrznil trditi, da iGherdosellat ni laška beseda,
da te porine kak možak s temeljitimi »contra demonstrazioni« v mrak grdoselskega
slovečega blata.
Krasica stoji na \'isokem brdu, ki se vzdiguje polagoma od morja sem.
Lepotijo ga krasni oljčni gaji. V globini se odpira sinje morje na levici, pred
obličjem stoji na najvišjem holmcu mesto Buje. Po vsej pravici se pravi temu
mestu »Krasica«, ker ga je narava z vso skrbjo okrasila. Tik ceste stoji cerkev
in farovž. To mi je ustreglo, da sem mogel pozdraviti vrlega našega rojaka,
gospoda Ferjana, ki je tukaj plovan (fajmošter). Ali nisem se utegnil muditi,
ker se je dan že prevalil čez poldne, mudilo se je meni in vozniku. Odrinemo
torej naglo naprej, da pridemo poprej v Buje in utolažinio želodce, ki so v
svoji nevolji začeli kruliti.
V Bujah smo bili za dobro plačo dobro postreženi; ali smo morali čakati
poldrugo uro na južino. Tako mi je bilo mogoče ozreti se nekoliko po mestu.
Najbolj mi je dopadla lepa farna cerkev, ki se sme med najlepše v Istri šteti;
tudi pogled na krasno okolico je tako veličanski, da malo takih. To pa mi ni
bilo preveč všeč, da me je povsod spremljalo nekoliko kop sitnih otrok, ki so
s silo terjali miloščine.
Ko okrepčamo svoja telesa, odrinemo dalje. Cesta se je nagnila in šlo je
vedno navzdol. Kmalu zagledamo velike piranske soline, ki so bile že bele.
Tukaj se pridela na leto okrog 800.000 centov morske soli, in moglo bi se je
več pridobiti, ako bi bilo potrebno. Ce je solinarji več napravijo, kakor je
terja vlada v tistem letu, se tista, kolikor je je več, vračuna za prihodnje leto
ali pa se utopi v morju. Ob cesti je stalo gosto zeleno grmovje in veliko rumenokljunih
kosov je frfotalo sem ter tja po njem. Pod nami je ležala lepa
plodovita Koprska dolina, polna zelenobeljkastih oljk in vinorodnih brajd.
V sinji daljini sta kazala svoji sivi glavi očak Triglav in plešasti Grintovec,
ki se vidita tudi z višav nad Pazinom. Srčno sem pozdravil to dvojico starih
očakov, na katera sem se tolikokrat oziral, ko sem skakal v detinskih letih še
doma okoli očetove hiše in po bližnjih poljih med rumeno pšenico in belkasto
ržjo; srčno sem ju pozdravil, ker gledata molče slovenski narod od časov, ko
se je naselil ob njunem podnožju, ker sta videla njegovo srečo in nesrečo in
slišala njegove vriske in joke. Ali sence so rasle naglo, zatonilo je sonce; še je
poljubovala večerna zarja glavi tema orjakoma, ali kmalu je tudi ona ugasnila;
potem je vzel tihi mrak zemljo v svojo oblast; vedno bolj jo je zavijal
v temno svojo perut in jo zagrnil poslednjič v nočno temoto.
Stalo je že morje pred nami; čisto in gladko ko zrcalo je obrazovalo celo
pobrežje, kakor da bi hotelo vabiti ljudi v goljufivo svoje naročje. Za tem
gladkim zrcalom so se belili v lunini svečavi zidovi koprski ter so kipeli sredi
morja kvišku kakor grad morskih duhov. Tu noter nas je peljala cesta med
napojenimi solinami. Ko stopim raz voz pred gostilnico, zapazim na pragu
stoječega gospoda, in ko se mu približam in mu voščim dober večer, vidim,
da je stari moj prijatelj, vrli rodoljub B . . . Ne bom ti pravil, dragi bralec,
kako me je to oveselilo, tudi mi ni treba omeniti, da sva si imela mnogo po-
207
vedati, da sva se pri poliču ali poličih ola pogovarjala pozno v noč, da ne
rečem do zgodnjega jutra. Človek, katerega vodi usoda po svetu okoli, hrepeni
močno po starih prijateljih; njegovo veselje je torej veliko, ko naleti pod tujini
podnebjem na prijatelja, ki je z njim eni misli in enega srca. Koliko si imata
povedati, kako rada bi ustavila sonce na nebu in zakasnila uro bridke ločitve!
Ko vzamem slovo od njega in napijem zdravico vsem vrlim rojakom, se
podam k počitku in zaspim naglo, ker sem bil truden po celodnevnem popotovanju.
Beli dan me zbudi. Vstanem hitro, pomanem si oči, pogledam na uro, ki
je ravno šest kazala, napravim se ter hitim gledat k svoji družini. Bila je že
na nogah, otroka že vpijeta: >Hij! hij!« Hoteli smo ob šestih dalje odriniti, ali
neko naključje prejšnjega dne nas je zadrževalo do pol osmih. Vozniku se je
bila pretrgala zavornica in manjkalo ni dosti, da nismo šli po najkrajši poti
v globoko dolino: bilo je tedaj treba nove in morali smo čakati kovača. Ta
okoliščina mi je dala priložnost, da sem se mogel nekoliko ozreti po Kopru.
Pozna se koj, da je bilo to mesto nekdaj pod benečansko vlado, ker se nahajajo
še na mnogih hišah iz skale izsekani levi. Najbolj mi je dopadla velika cerkev,
ki stoji na temenu nizkega griča; cerkveni zvonik moli visoko iznad zidovja
in se vidi daleč okoli.
Ob pol osmih odrinemo proti Trstu. Jutro je bilo lepo, ali morje je metalo
valove od juga; vedel sem torej, da ne bomo imeli stanovitnega vremena.
Kmalu se je jelo mreniti nebo, za morjem so se vzdigovali kodrasti oblaki,
najmanjše sape ni bilo in soparica je pritiskala hudo. Vse je kazalo na dež.
Ko se pripeljemo bliže Trstu in ugledamo sto in sto kampanij v tržaški dolini,
nas srečujejo marljive Brškice, vračaje se iz Trsta, kamor tovorijo s kruhom.
Suvale so sem ter tja in poganjale osle s palico v roki ali so dremale sede na
oslih. Ta pogled me je spomnil hrupnega življenja v Trstu; zdelo se mi je, da
se vračam iz kake samote, ko vidim to živo gibanje. Ravno ko se pripeljemo
v Trst, se ulije dež z viharjem. Bilo je tedaj treba priti pod streho, v trebuhu
je tudi že poldan zvonilo. Stopimo v gostilnico, kamor sem zahajal že v prejšnjih
časih. Cez kake pol ure pridejo tudi noter trije slepi godci, stari možje,
in zagodejo lepo. Videl sem ravno tu že pred štirimi leti te slepe sivoglavce.
Zdelo se mi je, kakor da bi bili iz groba vstali, da ožive spomin nase, ki umira
počasi in umrje slednjič, kakor vse na svetu. V gostilnici sem zapazil železnico,
ki je prinašala dišeče jedi iz zgornjih izb in vozila prazne sklede nazaj!
Zraven te železnice je bil telegraf, meden rog, po katerem se je moglo govoriti
iz prvega nadstropja v drugo in nasprotno. To mi je pričevalo, da napreduje
Trst v tehniških rečeh, in to misel so mi pozneje potrdili na novo zidano
gledališče Armonia, stavbe na kolnici in Lloydov arzenal. Videl sem tudi, da
napreduje idilično življenje, ker se je napravil na mestne stroške »puhlico
giardino«; vendar še nisem mogel zvedeti, kdo vlada deželo »la cour d'amour<.
Tako, dragi bralec, sva končala svojo pot; ne zameri, da sem te vodil preveč
po stranskih poteh in se nisem držal velike ceste, po kateri hodijo ali se
vozijo navadno tudi potopisci. Nisem ti popisal vsakega grma, ne vsakega
kamna ob cesti; bolje bo, da se vzdigneš sam in pogledaš vse to — črka je
mrtva, pa oko je živo.
(Glasnik Slovenski 1859/11, str. 74—81.)
208