----    270----
Narodno-politične stvari.
Kje naj bo prihodnja meja med Avstrijo in Italijo? Soča ali Taljament?
0 — V Gorici 13. avgusta. Ne verjamem sicer, da bodo Italijani naših goriških (to je, ilirskih) Lahov ob Soči pogrešali, saj so se unidan sami prepričali, da naši Lahi niso še godni za njih zobe, ker so pred njimi bežali; pa tudi to nam ne gre v glavo, da se mislijo naši diplomatje na Taljament opreti. Prepustili smo Italijanom pes-markota (krilatega leva sv. Marka) celega, pustimo jim tedaj tudi rep; kajti ta bi nas utegnil še hudo švigati. Kar nas Slovence ta reč zadeva, imamo se bolj bati Taljamenta kot Soče. Gorje nam, če videmski okraj med Palmo in Taljamentom, med Vidmom in morjem z goriško grofijo združijo. Ni jih v vsi Italii hujih protivnikov Avstrije in vsega, kar po njej diši, kot so večidel Videmci; znebimo se jih toraj raji danes kot jutri; rovarij bi ne bilo nikdar ne konca ne kraja. In česa bi imeli pa še goriški Slovenci pričakovati? Posebne provincije med Palmo in Taljamentom bi ne bilo vredno napraviti; toraj bi Videmce z našo deželo združili; potem pa bi imeli Lahi Slovencem nasproti brž ko ne večino. Naše geslo mora biti: Naj svetli cesar pod imenom Benečije ne manj, ampak več ko more tistih elementov odda, kteri so bili vzrok dosedanjih homatij. Česar mi želimo in potrebujemo je ljubi mir, sploh, in zlasti z našimi so-
sedi. Da bi bil Taljament za Avstrijo in njej zveste Primorce osodepolna meja, tega sem tako preverjen, da, ko bi se mi alternativa zastavila: „Sočo ali Taljament ?" bi jaz raji za Sočo s tem pogojem glasoval, da bi se — ker se že Lahi na princip narodnosti opirajo — po narodnosti meja potegnila, namreč od morja do železničinega mosta med goriško postajo in Ločenigom Soča, potlej pa podnožje slovenskih Brd od Ločeniga čez Karmin (Cormons) do Nadiže pri Cividadu, potlej naj gori proti severju Nadiža mejo dela. Po tem takem bi spadlo pod nas nekaj benečansko-slovenskih far in meja bi ne bila tako nerodna kakor sedaj, ko imamo, brž za Tmi-nom mejo in prav čuden benečansk kot. Zgubili bi pa vsled take razdelitve, se ve da, vse ilirske Lahe razun tistih, ki so na levem kraji Soče v mestu Gorici in v nekdanjem benečanskem okraji (teritorji) od Tržiča (Monfalkona) do morja. Pa Bog ne daj, da bi nam naši Lahi očitali, da se jih hočemo iznebiti; mi se ne poganjamo za to mejo; ampak nas ve t o vali bi jo kot manjše zelo, samo v tem primeru, ko bi Italijani, bodi-si na kar koli oprti, do Soče silili, in ko bi se naši diplomatje te meje celo ubraniti ne mogli. Od železničinega mosta goriškega naprej proti Koroškemu pa ne more Soča po nikakem meja biti, kajti saj bi še ceste na Koroško ne imeli. Sedanja cesta iz Gorice čez Predel na Koroško drži od Kanala naprej na desnem — toraj eventualno italijskem — bregu Soče, kar je že samo po sebi velika nerodnost, tudi ne glede na sitnosti, kterim bi bila mala in velika kupčija podvržena. In to naši očetje še iz francozkih časov dobro pametijo. Nektere vasi na Bovškem so bile za Francozov tako razcepljene, da so stanovavci iste vasi nekteri v Cividad morali hoditi pravice iskat, nekteri pa vJTmin. O raznih druzih neprilikah nočem govoriti. — Ce tedaj ne Soče ne Taljamenta nočete, s ktero mejo bi se pa vašim željam ustreglo? boste upra-šali. S sedanjo ob Idrii — mutatis mutandis! Spremembe pa želimo te, naj bi vsaj od Cividada proti goram Nadiža bila meja (namesti Idrije). Slišimo, da misli naša vlada na vsaki način tudi Palmo obdržati. Tudi prav. Saj peščica Lahov palmske okolice bi menda ne Avstrii, ne Slovencem nadleg ne delala.