DOCUMENTA ET STUDIA HISTORIAE RECENTIORIS VII MIROSLAV STIPLOVŠEK PRISPEVKI ZA ZGODOVINO SINDIKALNEGA GIBANJA NA SLOVENSKEM Od začetkov strokovnega gibanja do Enotnih sindikatov Slovenije (1868-1945) ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR 1989 Naslov izvirnika Miroslav Stiplovšek: PRISPEVKI ZA ZGODOVINO SINDIKALNEGA GIBANJA NA SLOVENSKEM Delo sta sofinancirala Kulturna skupnost Slovenije in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Katalogizacija v knjigi - CIP Univerzitetna knjižnica Maribor 331.105.44(497.12)"18/19” 329.14/.15(497.12)”18/19” STIPLOVŠEK Miroslav Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem : od začetkov strokovnega gibanja do Enotnih sindikatov Slovenije (1868-1945) / Miroslav Stiplovšek. - [1. izd.]. - Maribor : Obzorja, 1989. - (Documenta et studia historiae recentioris ; 7) ISBN 86-377-0399-2 Uvodna beseda Republiški svet Zveze sindikatov si je prizadeval spodbuditi in podpirati razisko­ vanje zgodovine razvoja in delovanja strokovnih - sindikalnih - organizacij na Slo­ venskem kot pomembne sestavine delavskega gibanja in splošnih zgodovinskih pro­ cesov v posameznih obdobjih. Zato je pred desetimi leti ustanovil svet za tradicije delavskega gibanja in mu poveril nalogo, da usmerja raziskovanje delovanja sindi­ kalnih organizacij od začetkov do časa socialistične graditve. Proučevanje sindikal­ nega gibanja poteka na različnih ravneh. Zgodovinarji si prizadevajo z razpravami in monografijami v okviru raziskovalnega načrta Zgodovina Slovencev osvetliti tudi razvoj in delovanje sindikalnih organizacij v slovenskem okviru in najpomembnejših industrijskih središčih. Hkrati skušajo prikazati njihovo povezanost in posebnosti v sindikalnem gibanju v Jugoslaviji, do prve svetovne vojne pa v okviru avstrijskega delavskega gibanja. V zadnjih obdobjih se je obseg različnih znanstvenih del o posa­ meznih problemih in obdobjih sindikalnega gibanja občutno povečal, kar kaže, da mu zgodovinopisje posveča precejšnjo pozornost. Temeljna dela iz zgodovine sindikalnega gibanja v Sloveniji in Jugoslaviji so dra­ gocena osnova za poglobitev raziskovanja razvoja in delovanja sindikalnih organiza­ cij v posameznih delovnih organizacijah in industrijskih središčih. Svet za tradicije delavskega gibanja pri republiškem svetu ZSS si prek komisij pri občinskih svetih zveze sindikatov še posebej prizadeva spodbuditi prav zbiranje dokumentarnega gradiva za te mikroštudije. Članki tudi številnih ljubiteljskih raziskovalcev v tovar­ niških in občinskih glasilih, v jubilejnih publikacijah delovnih organizacij in krajev­ nih zbornikih kažejo, da je steklo tudi to delo. Ti prizadevni zapisovalci preteklosti svojega okolja s podrobnim prikazom sindikalne organiziranosti in aktivnosti osvet­ ljujejo lokalne posebnosti delavskega gibanja. Pri tem si sveti za tradicije delavskega gibanja prizadevajo, da bi raziskovalci posvetili posebno pozornost problemom in obdobjem, ki so bila doslej deležna manjše pozornosti oziroma so bila neobdelana, ter da bi bili prikazani tudi vsi vidiki sindikalnega gibanja čimbolj enakomerno in skladno s svojim pomenom. Skupni končni dolgoročni cilj celotnega proučevanja je kolektivno napisan sintetični oris zgodovine sindikalnega gibanja v Sloveniji in Jugoslaviji od začetkov do najnovej­ šega časa. Čeravno so danes oči naprednega dela naše v marsičem protislovne dru­ žbene skupnosti uprte v 21. stoletje, je zgodovinski spomin za prenovo naše družbe in tudi sindikata v njej vrednota, ki je ne gre prezreti. Glede na to delovno usmeritev je republiški svet za tradicije delavskega gibanja sklenil obeležiti tudi pomembne jubileje iz zgodovine sindikalnega gibanja zlasti z njihovimi zgodovinopisnimi in spominskimi osvetlitvami. Skupaj z občinskimi sveti je ob takih priložnostih organiziral nekaj znanstvenih posvetov in podprl tudi izdajo več publikacij. Tako je v svojem delovnem načrtu za leto 1988, ki soupada s 120-let- nico začetkov sindikalnega gibanja na Slovenskem, spodbudil izid zbornika razprav iz njegove zgodovine, ki ga je pripravi prof. dr. Miroslav Stiplovšek. Izid tega dela enega vidnih raziskovalcev sindikalnega gibanja v Sloveniji in Jugoslaviji je nov pri­ spevek k temeljitejšemu poznavanju njegove zgodovine in pomemben korak na poti k ustvarjanju pogojev za njegov sintetični oris. Drago Seliger predsednik sveta za tradicije delavskega gibanja pri republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije 5 Predgovor Po izidu monografije Razmah strokovnega - sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918-1922 leta 1979 sem nadaljeval proučevanje zgodovine sindikalnega gibanja na Slovenskem v okviru usmerjenega raziskovalnega programa Zgodovina Slovencev pri Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete. V dosedanjem raziskovanju sem posvetil posebno pozornost osvetlitvi posameznih vprašanj iz razvoja in delovanja strokovnih - sindikalnih - organizacij v jugoslovanskem delu Slovenije v dvajsetih letih, s pritegnitvijo novih virov pa sem prikazal tudi nekatera vprašanja iz začetnih obdobij in iz časa tridesetih let ter iz razvoja in delovanja Delavske enotnosti med NOB. Za objavo v delu Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem v uveljavljeni zbirki Documenta et studia historiae recentioris sem odbral 15 raz­ prav, ki so nastale v glavnem od začetka osemdesetih let. Večina jih je bila doslej objavljena v listu Delavska enotnost, teoretični prilogi Komunista, Zgodovinskem časopisu, Kroniki, Časopisu za zgodovino in narodopisje, v posebnih zbornikih ali drugih publikacijah, vendar so vse razprave za pričujočo objavo v večji ali manjši meri preurejene in dopolnjene v vsebinskem pogledu s pritegnitvijo novih virov ter na novo opremljene z znanstvenokritičnim aparatom, uvodna študija, najobsežnejši prispevek v tem delu, pa je v celoti prvič objavljena. Prikaz značilnosti razvoja in delovanja strokovnih - sindikalnih - organizacij na Slovenskem od začetkov do NOB ter oris problematike virov in literature je glede vsebine in opozoril na stanje proučenosti izhodišče za nadaljnje kolektivno delo za sintetični oris sindikalnega gibanja na Slovenskem, ki ga bo treba, vsaj v pregledni obliki, napisati tudi za čas po ustanovitvi Enotnih sindikatov leta 1945. Vsebuje tudi poskus periodizacije od leta 1868 do 1941, napisana pa je zaradi neobdelanosti neka­ terih smeri sindikalnega gibanja oziroma posameznih procesov v njegovem razvoju v precejšnji meri na proučevanju zlasti glasil strokovnih organizacij in arhivskih virov. Nadaljnje razprave so razporejene po kronološkem zaporedju in vsebujejo podrob- nejše-osvetlitve posameznih razvojnih in akcijskih značilnosti strokovnih organizacij v vseh časovnih obdobjih od začetkov do NOB, največ iz razrednega in krščanskoso- cialističnega sindikalnega gibanja, ki sta bila tudi po pomembnosti njegovo jedro. Sklepni prispevek naj bi bil predvsem spodbuda za načrtnejše proučevanje strokovnega gibanja v posameznih delovnih organizacijah. Pri svojem raziskovalnem delu sem uporabljal zlasti gradivo iz arhiva in biblio­ teke Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, Arhiva SR Slovenije, Zgodovinskega arhiva CK ZKS, časopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice ter Arhiva CK ZKJ, iz katerega mi je dal več kopij iz fonda Kominterne na voljo France Filipič. Vsem, ki so mi kakorkoli olajšali moje delo, iskrena hvala. Posebno zahvalo sem dol­ žan znanstvenemu svetniku dr. Francetu Kresalu in prof. dr. Milanu Ževartu za njuno recenzentsko delo. Pri nastajanju tega dela sem bil deležen velike podpore sveta za tradicije delavskega gibanja Zveze sindikatov Slovenije, posebej predsed­ nika Draga Seligerja in sekretarja Zdravka Trohe, s spodbudami pa ga je spremljal tudi občinski svet za tradicije delavskega gibanja Domžale. Z vso naklonjenostjo so priprave te knjige spremljali direktor mag. Marjan Žnidarič in direktor sektorja založništva Franc Filipič ter urednik Branko Avsenak iz Založbe Obzorja. Zahvalju­ jem se tudi Kulturni skupnosti Slovenije in Znanstvenem inštitutu Filozofske fakul­ tete, ki sta s subvencijami pomagala pri izidu te knjige ob dveh jubilejih, 120-letnici začetkov strokovnega gibanja na Slovenskem in 70-letnici ustanovitve revolucionar­ nih sindikatov Jugoslavije. Domžale, 22. julij 1988 Miroslav Stiplovšek 7 ZNAČILNOSTI RAZVOJA IN DELOVANJA STROKOVNIH - SINDIKALNIH - ORGANIZACIJ NA SLOVENSKEM OD ZAČETKOV LETA 1868 DO NOB Sindikati oziroma strokovne organizacije, kot so jih zaradi organiziranosti delav­ stva po strokah običajno imenovali v Sloveniji še tudi v času med obema vojnama, so postali pomemben dejavnik v delavskem gibanju že pred prvo svetovno vojno, od ustanovitve jugoslovanske države do okupacije aprila 1941 traja nova faza v njiho­ vem organizacijskem razvoju in delovanju, obdobje štiriletne fašistične okupacije je povsem spremenilo naloge in oblike aktivnosti predvojnega sindikalnega članstva v okviru Osvobodilne fronte slovenskega naroda, sklenjeno pa je bilo z ustanovitvijo Enotnih strokovnih zvez delavcev in nameščencev Jugoslavije oziroma Slovenije leta 1945, z osvoboditvijo pa se začenja tudi nova etapa sindikalnega gibanja v pogojih socialistične družbene ureditve. Ob tej največji prelomnici v zgodovini sindikalnega gibanja na Slovenskem in v Jugoslaviji je treba poudariti, da so bili v njegovem raz­ voju v okviru kapitalistične družbene ureditve številni vzponi in padci, spremembe v oblikah organiziranosti in moči strokovnih - sindikalnih - organizacij kot tudi v zvrsteh in intenzivnosti njihovega delovanja, na kar so vplivali številni družbenopo­ litični in socialnoekonomski dejavniki. Temeljna značilnost sindikatov je njihova velika številčna moč v primerjavi z drugimi vrstami delavskih organizacij. Glede na njihovo poglavitno nalogo, ki je bila boj za izboljšanje gmotnega stanja in delovnih pogojev oziroma socialnoekonomskih razmer, torej dejavnost za neposredne in takojšnje koristi delavstva, se je v njih zdru­ ževalo v znatno večjem številu kot v delavskih političnih, kulturnoprosvetnih in dru­ gih organizacijah. Ob tem je pomembna tudi razvejanost mreže sindikatov, ki so s temeljnimi organizacijami, podružnicami, skupinami in z vplačilnicami segali nepo­ sredno v posamezne-tovarne in le redko zajemali delavstvo, zlasti obrtniško iz neka­ terih poklicev v krajevnem okviru, medtem ko so imele druge osnovne delavske orga­ nizacije praviloma krajevni značaj in so le redko, tako kot si je prizadevala partija s celicami, organizacijsko prodirale neposredno v tovarniške in druge obrate. Sindi­ kati pa niso bili le najbolj množične delavske organizacije, temveč so bili na nekate­ rih območjih ali v posameznih podjetjih vsaj določeno obdobje pogosto tudi edine delavske organizacije in so poleg socialnoekonomske, izobraževalne in humanitarne dejavnosti izvajali tudi nekatere politične naloge. Zaradi številčne moči so sindikati zbrali tudi precejšnja finančna sredstva, s katerimi so si lahko ustvarili tudi profe­ sionalni aparat in izdajali svoje časnike, vse to pa jim je nudilo možnost, da so poma­ gali tudi drugim delavskim organizacijam pri opravljanju nekaterih njihovih nalog. Strokovne organizacije so v posameznih akcijah in dejavnostih tesno sodelovale s političnimi in kulturnoprosvetnimi organizacijami, v začetnem obdobju pa je bil z njimi najtesneje povezan tudi nastanek delavskega zadružništva oziroma konzumnih organizacij. Za uspešno izvajanje svojih temeljnih nalog na socialnoekonskem področju so se morale strokovne organizacije zlasti tesno povezovati z delavskimi političnimi stran­ kami. Na drugi strani pa so te za uspešno širjenje vpliva med delavstvom rabile pomoč, podporo in sodelovanje strokovnih organizacij kot množičnega »zbirališča odpora proti nasilstvom kapitala« (Karl Marx). Zato so v prizadevanjih, da si prido­ bijo privržence tudi med delavstvom, odkrito ali prikrito ustanavljale svoje stro­ kovne organizacije tudi meščanske stranke, ki jim je bila to tudi pot za razbijanje 9 enotnosti delavskega razreda in slabljenje razrednega, socialnodemokratskega in komunističnega, delavskega gibanja. Če poskušamo razvoj strokovnega - sindikalnega - gibanja na Slovenskem od 1868. do 1941. leta periodizirati, potem moramo najprej poudariti dve veliki prelom­ nici, revolucionarne razmere ob koncu prve svetovne vojne in ustanovitev jugoslo­ vanske države ter fašistično okupacijo leta 1941. Glede na skupne značilnosti orga­ niziranosti ali oblik delovanja strokovnih organizacij, na kar so vplivali različni dejavniki kot številčnost in osveščenost delavskega razreda, enotnost ali razceplje­ nost ter medsebojni odnosi v sindikalnem gibanju, splošno stanje celotnega delav­ skega gibanja in družbenopolitične razmere, posebej svoboda oziroma omejitve sin­ dikalnega gibanja, dalje vsakokratno socialnoekonomsko stanje, ki je pogojevalo oblike njihove aktivnosti, medtem ko so spremembe državnih okvirov, v katerih so živeli Slovenci, imel za posledico tudi nove povezave strokovnih organizacij na Slo­ venskem v osrednje sindikalne centrale, lahko razdelimo razvoj strokovnega - sin­ dikalnega - gibanja do leta 1941 na naslednja obdobja: 1. Ustanovitev prvih strokovnih društev in začetki delavskih ekonomskih bojev (od 1868 do konca osemdesetih let) 2. Rast socialnodemokratskih strokovnih organizacij v okviru dunajske Stro­ kovne komisije in ustanovitev prvih krščanskosocialnih strokovnih društev (od začetka devetdesetih let do 1905) 3. Utrditev razrednih strokovnih organizacij ter ustanovitev central krščansko­ socialnih in liberalnih strokovnih organizacij (1905 — 1914) 4. Kriza strokovnega gibanja po začetku prve svetovne vojne in njegova okrepi­ tev v letih 1917/18 5. Velik razmah slovenskega strokovnega gibanja in njegovo povezovanje v jugo­ slovanskem okviru (1918—1921) 6. Konec stavkovnega vala in prepoved neodvisnih — komunističnih — strokov­ nih organizacij (1921 — 1924) 7. Pomembne spremembe v razvoju strokovnih organizacij ter upad njihovih bor­ benih akcij (1924-1934) 8. Uspešna prizadevanja za akcijsko enotnost strokovnih organizacij, okrepitev njihovega delovanja in vladni ukrepi za utrditev režimskih strokovnih organizacij (1934-1941) Ne glede na različne razvojne stopnje strokovnega gibanja v organizacijskem in akcijskem pogledu, je bilo od začetkov do okupacije leta 1941 nepogrešljiv in pomemben dejavnik boja delavstva proti kapitalu. V prelomnem obdobju 1941-1945 se je članstvo predvojnih naprednih sindikatov prek gibanja in organizacij Delavske enotnosti v okviru Osvobodilne fronte slovenskega naroda in drugih oblik vključilo v narodnoosvobodilni boj, ob njegovem koncu pa je že ustvarilo organizacije Enot­ nih sindikatov za nove naloge po osvoboditvi. 1. Ustanovitev prvih strokovnih društev in začetki delavskih ekonomskih bojev (od 1868 do konca osemdesetih let) Sredi 19. stoletja se je tudi na Slovenskem začel proces pospešene industrializa­ cije, ki je nato značilen za nadaljnja desetletja do začetka 20. stoletja. Izvedba zem­ ljiške odveze z odškodnino je povzročila zlasti propadanje malih kmetov, ki so začeli iskati zaposlitev v mestih oziroma industrijskih središčih in rudarskih revirjih. Tako se je povečalo število zaposlenih v neagrarnih panogah, zlasti v industriji in rudar­ 10 stvu, medtem ko je moderna tovarniška proizvodnja povzročila propadanje obrtni­ štva. Industrijsko delavstvo se je rekrutiralo zlasti iz proletariziranih kmetov in pro­ padlih obrtnikov. Kljub temu da se je število tovarniških, rudniških in drugih obra­ tov ter obseg njihove proizvodnje stalno povečevalo, pa v neagrarnih panogah ni mogel dobiti dela ves presežek delovne sile iz agrarnega podeželja. Odvečni delavci so se morali v veliki meri usmeriti v izseljevanje v gospodarsko razvite evropske in prekmorske dežele. Ob tem je treba poudariti, da se je na slovenskem ozemlju raz­ merje zaposlenosti med agrarnimi in neagrarnimi panogami v korist slednjih spremi­ njalo precej počasneje kot pri nemškem prebivalstvu habsburške monarhije. Na Slovenskem se je torej od srede 19. stoletja število delavstva v posameznih industrijskih središčih nenehno krepilo. Nemški kot tudi prvi slovenski kapitalisti so si s skrajnim izkoriščanjem delavstva, značilnim za začetna obdobja industrializaci­ je, ustvarjali kapital za nove naložbe. Siromašne mezde, dolg delovni čas, neustrezne varnostne in higijenske razmere v obratih, gmotno stanje pod življenjskim minimu­ mom, neurejeno socialno zavarovanje so imele med delavstvom in njihovimi druži­ nami za posledico tudi lakoto in visoko umrljivost. Kljub takim razmeram pa je le počasi med delavstvo prodirala in se utrjevala zavest, da si le z organiziranim bojem lahko izboljša gmotni in delovni položaj. K temu je prispevala tudi sestava novega delavstva iz proletariziranih kmečkih in obr­ tniških vrst, posebej pa ga je od organiziranosti odvračal tudi strah pred odpusti, pred izgubo skromnih eksistenčnih možnosti, ki mu jih je prinesla zaposlitev, za katero je vladala na delovnem trgu velika konkurenca. To svoje orožje je kapital tudi dobro izkoriščal pri zatiranju poskusov delavskega združevanja. Dosegel pa je tudi, da je organizirani boj proti neomejenemu izkoriščanju dolgo onemogočala tudi avs­ trijska država s svojo protidelavsko zakonodajo in ukrepi. Medtem ko si je v indu­ strijsko razvitih državah delavstvo že v 18. stoletju izbojevalo pravico, da se organi­ zirano v sindikate oziroma strokovne organizacije bojuje za izboljšanje svojih social­ noekonomskih razmer, so avstrijske oblasti šele leta 1867 dovolile ustanavljanje delavskih izobraževalnih društev ter nato po velikih delavskih demonstracijah spo­ mladi 1870 ukinile prepoved ustanavljanje delavskih strokovnih organizacij. Zakonske možnosti za ustanavljanje izobraževalnih in strokovnih organizacij ter pravico do ekonomskih bojev'je iz navedenih razlogov v precej skromni meri, toda istočasno kot drugod v Avstro-Ogrski, izrabilo tudi delavstvo na Slovenskem. Konec jeseni 1867 so slovenski in nemški grafični delavci v Ljubljani začeli pripravljati ustanovitev Izobraževalnega društva za tiskarje. Ustanovni občni zbor je bil 9. februarja 1868 in izobraževalno društvo je nato že v prvem letu svojega delovanja z organiziranjem mezdnega gibanja začelo izvajati tudi strokovne — sindikalne — naloge. Tiskarji so se organizirali tudi v nekaterih drugih mestih na Slovenskem. Za začetek prvih delavskih bojev za izboljšanje gmotnega položaja in delovnih pogojev ter za ustanovitev prvih strokovnih društev je bilo pomembno delovanje narodnostno mešanih splošnih delavskih izobraževalnih društev. Zgledu mariborskega delavstva, ki si je ustanovilo izobraževalno društvo 23. avgusta 1868, so sledili v drugih velikih mestih na slovenskem etničnem ozemlju, sredi 1869 v Trstu in v začetku leta 1870 tudi v Ljubljani. Z njihovo podporo so zlasti obrtniški pomočniki začeli z mezdnimi gibanji, med katerimi so se nekatera zaostrila v prve stavke (leta 1869 je v Trstu stav­ kalo obrtniško delavstvo in delavstvo petih tržaških podjetij, krojaški pomočniki v Mariboru so stavkali aprila 1870, v Ljubljani pa marca 1871 itd). Po teh borbenih ekonomskih akcijah si je obrtniško delavstvo ustanovilo leta 1872 v Ljubljani, Mari­ boru in drugod prva strokovna društva, torej organizacije, ki so se postavile za temeljno nalogo akcije za izboljšanje socialnoekonomskega položaja. V Ljubljani je bil najpomembnejši organizator strokovnega gibanja Matija Kunc. Že velika gospo­ darska kriza sredi sedemdesetih let je pogoje za njihovo delovanje tako poslabšala, 11 Pravila izobraževalnega društva za tiskarje v Ljubljani iz leta 1868 da jih je večina prenehala delovati. Hkrati so tudi oblasti okrepile preganjanje delav­ skih voditeljev. Kljub krizi socialnodemokratskega organiziranega delavskega giba­ nja pa je bilo tudi v obdobju do konca osemdesetih let nekaj delavskih bojev. Pomembno je, da je iz mest prodrla bojna zavest tudi v Revirje (leta 1876 je bila prva spontana stavka v Trbovljah, leta 1883 in naslednje leto so stavkali rudarji v rudniku Ojstro pri Hrastniku) in nekatere druge podeželske kraje. Za prvi dve deseletji v razvoju delavskega gibanja na Slovenskem je značilno, da so bila njegovi nosilci delavska izobraževalna društva, ki so opravila pomembno delo tudi pri socialističnem političnem osveščanju delavstva. Z ustanavljanjem strokov­ nih društev so bili storjeni tudi prvi koraki pri posebnem organiziranju za socialnoe­ konomske boje, med katerimi se jih je v obravnavanem času nekaj končalo z uporabo stavke kot najmočnejšega delavskega orožja. Večina strokovnih organizacij je že po kratkem času prenehala delovati, tako da je bilo treba temelje za strokovno gibanje na Slovenskem na prelomu osemdesetih in devetdesetih let graditi na novo, pri čemer je dalo začetno obdobje v njihovem razvoju prve izkušnje. 12 2. Rast socialnodemokratskih strokovnih organizacij v okviru avstrijske Strokovne komisije in ustanovitev prvih krščanskosocialnih strokovnih društev (od začetka devetdesetih let do 1905) Socialnodemokratsko strokovno gibanje Konec osemdesetih let je socialnodemokratsko gibanje na Slovenskem po krizi, ki so jo povzročila zlasti policijska preganjanja, pokazalo nova znamenja aktivnosti, ki jo je spodbudil tudi ustanovni kongres avstrijske socialnodemokratske stranke konec 1888. leta. Že spomladi naslednjega leta so stavkali ladjedelniški delavci v Trstu, splošna pettedenska stavka rudarjev v Revirjih poleti 1889 pa je po obsegu, ostrini spopada in rezultatih »prvi veliki boj slovenskega delavstva« (Dušan Kermavner). Ta boj ni bil le uvod v stavkovni val v začetku devetdesetih let, ki je zajel vsa pomembna industrijska središča na Slovenskem, ampak je bil tudi spodbuda za organiziranje rudarjev in drugega delavstva. Deželna splošna delavska izobraževalna, pravovar- stvena in podporna društva za Štajersko (1889), Koroško (1891), Kranjsko (1892) in Primorsko (1894) so ustanavljala podružnice v posameznih industrijskih središčih. Z dajanjem podpor in pravnega varstva članom za spore iz delovnega razmerja so opravljale nekatere strokovne - sindikalne - naloge in tudi zato se je delavstvo vanje vključevalo v precejšnjem številu. Njihovo številčno stanje je nihalo, na obča­ sno upadanje članstva so vplivali zlasti nekateri neuspešni boji. Rudarji so se za organiziranje socialnoekonomskih akcij začeli povezovati v deželnem in avstrijskem okviru, nov korak k prehodu na strokovno organiziranje pa so izvedli ljubljanski železničarji, ki so leta 1892 ustanovili podružnico Strokovnega društva prometnih služabnikov avstrijskih. Njihovemu zgledu so z organiziranjem strokovnih društev Rudniška uprava v Hrastniku z žandarji in vojsko, kije avgusta 1889 zatrla prvo splošno stavko rudarjev v Revirjih 13 sledili kovinarji in obrtniški delavci nekaterih poklicev. Sredi devetdesetih let se je okoli 2000 slovenskih rudarjev organiziralo v podružnice strokovnega društva rudar­ jev za alpske dežele, precej pa je bila po vseh slovenskih deželah razširjena mreža železničarskih organizacij. Železničarji so leta 1895 začeli izdajati tudi prvo sloven­ sko strokovno - sindikalno - glasilo Delavec v nakladi okoli 2000 izvodov. Za stro­ kovna društva obrtniških pomočnikov je bila značilna njihova krajevna, ne pa orga­ niziranost po obratih, in skromno številčno stanje. Po članstvu so bila precej močna splošna delavska izobraževalna, podporna in pravovarstvena društva, za Kranjsko je npr. štelo 1200 članov. Na Štajerskem so se strokovne organizacije že leta 1894 pove­ zale na deželni ravni, kar je vplivalo na postopno okrepitev strokovnega gibanja tudi v mariborskem in celjskem strankinem okraju. Takšno je bilo stanje strokovnega gibanja sredi devetdesetih let, ko je začela cen­ trala avstrijskih socialnodemokratskih strokovnih organizacij dunajska Strokovna komisija (SK), ustanovljena dokončno na kongresu leta 1893, posvečati večjo pozor­ nost tudi razvoju strokovnih organizacij v slovenskih pokrajinah. Na njihovo okrepi­ tev pa je ugodno vplivala ustanovitev Jugoslovanske socialnodemokratske stranke (JSDS) leta 1896. Socialnodemokratski organizatorji strokovnega gibanja na Slovenskem so se na prvih kongresih avstrijskih razrednih strokovnih organizacij pritoževali, da je SK posvečala premajhno pozornost njihovemu razvoju v južnih deželah. Njeni pomem­ bni organizacijski ukrepi so bila agitacijska potovanja funkcionarjev SK tudi po slo­ venskih deželah, ustanovitev deželnih tajništev v Gradcu in Trstu ter postavitev deželnih zaupnikov za Koroško in Kranjsko (v Ljubljani leta 1897 Ivana Mlinarja). Na prvi strokovni konferenci v Ljubljani leta 1901 so ugotovili, da se strokovno giba­ nje na Slovenskem kljub številnim oviram »sicer počasi, ali stalno krepča«, hkrati pa poudarili, da bi bilo treba za njegov pospešeni razvoj čimprej ustanoviti strokovno tajništvo v Ljubljani in začeti izdajati strokovni list. V razpravah so prvič sprožili tudi pobudo za povezavo vseh strokovnih organizacij na Slovenskem in usklajevanje njihovega delovanja prek skupne centrale - strokovne komisije. Zaradi pomanjka­ nja gmotnih sredstev predlogov o strokovnem tajništvu in časopisu ni bilo mogoče izvesti, povezovanje strokovnih organizacij na Slovenskem pa je ovirala tudi njihova centralizacija v deželnih okvirih. Strokovne organizacije na slovenskem Štajerskem so bile tedaj jasno povezane z graško strokovno komisijo, v kateri so imele tudi svoje predstavnike. Do leta 1905 je strokovno gibanje doseglo velik napredek v Mariboru, kjer je bilo 1200 organiziranih delavcev, največ železničarjev. Sicer pa je bila Štajer­ ska med tistimi avstrijskimi deželami, kjer je bilo največ sindikalno organiziranega delavstva (13 od 100 zaposlenih), na Kranjskem pa je bilo leta 1904 organiziranih 1154 delavcev, le štirje na 100 zaposlenih. Prav zato so slovenski socialno demokrati dajali SK vedno nove pobude in predloge za njeno večje angažiranje v slovenskih deželah. Končno je vodstvo JSDS doseglo, da je SK 1. decembra 1905 ustanovilo jugoslovansko strokovno tajništvo v Trstu (tajnik Josip Kopač). Dobilo je nalogo, »da organizuje slovenski proletariat Trsta, Istre, Gorice in Gradiške, Kranjske in južne Štajerske«. To je bil temeljni organizacijski ukrep za pospešeno rast strokovnega gibanja na Slovenskem. V poldrugem desetletju do ustanovitve jugoslovanskega strokovnega tajništva se je mreža strokovnih organizacij industrijskega, prometnega, rudarskega in obrtni­ škega delavstva postopoma širila. Posebno pomembno je bilo organiziranje rudarjev in železničarjev, ki so postali jedro strokovnega gibanja na Slovenskem. Njihove strokovne organizacije so se tudi prve povezale v strokovne zveze v okviru SK. Nji­ hovemu zgledu so nato sledile tudi lokalne organizacije drugega delavstva. Med prvimi so se povezali v skupno dunajsko centralo pionirji strokovnega gibanja na Slovenskem, grafični delavci, kar je ugodno vplivalo na okrepitev njihove aktivnosti. 15 Praznovanje prvega maja 1900 v Idriji Napad na stavkajoče italijanske in slovenske delavce v Trstu februarja 1902 Strokovne organizacije so takoj po ustanovitvi začele organizirati mezdna giba­ nja in stavke za izboljšanje socialnoekonomskega položaja delavstva, članom so dajale podpore v stiskah in jim nudile pravno varstvo v sporih z delodajalci. Od leta 1890, ko začenja razredno zavedno delavstvo tudi na Slovenskem praznovati 1. maj, 16 pa so dale velik prispevek k množičnosti teh delavskih manifestacij za izbojevanje političnih, socialnih, ekonomskih in drugih zahtev. Največji stavkovni boji so bili v Revirjih, Trstu, Mariboru, na Jesenicah in drugod, intenzivnost zaostritev pa kaže podatek, da je bilo samo leta 1890 na slovenskem Štajerskem enajst stavk. V social­ noekonomskih akcijah so se strokovne organizacije posebej bojevale tudi za uve- ljavljanje nove socialne zakonodaje za varstvo delavstva, ki je številni podjetniki niso hoteli izvajati. V drugi polovici osemdesetih let so bili sprejeti prvi socialni zakoni, leta 1885 zakon o omejitvi delovnega časa na enajst ur za tovarniško, ne pa tudi za obrtniško delavstvo, o zaščiti mladoletne in ženske delovne sile ter urejanje drugih zadev iz delovnega razmerja, nato pa še zakoni o delnem socialnem zavarovanju. Strokovne organizacije se niso bojevale le za izvajanje zaščitne zakonodaje v posa­ meznih podjetjih, ampak so skupaj s političnimi organizacijami vodile tudi akcije za njeno izboljšanje. Strokovno organizirano delavstvo se je množično udeleževalo tudi akcij za splošno in enako volilno pravico ter za druge delavske politične zahteve. V devetdesetih letih so bili postavljeni temelji kontinuiranega razrednega stro­ kovnega gibanja industrijske oblike organiziranosti, t.j. po posameznih panogah. Strokovne organizacije so bile tedaj najtesneje povezane z delavskim zadružništvom, ki si je prek različnih konzumnih in stanovanjskih zadrug prizadevalo izboljšati socialnoekonomski položaj delavstva. Že v tem času pa so postale strokovne organi­ zacije pomembna sestavina socialnodemokratskega gibanja na Slovenskem in naj­ bolj množično oporišče JSDS. Krščanskosocialna strokovna društva Leta 1900 se začenja z ustanovitvijo krščanskosocialnih strokovnih društev tobačnih in papirniških delavcev ter nato še kovinarskih, usnjarskih, tekstilnih in drugih delavcev organizirati tudi druga struja v slovenskem strokovnem gibanju, ki je idejno temeljila na papeževi socialni okrožnici o solidarnosti vseh družbenih sta­ nov oziroma odklanjanju razrednega boja ter urejanju delavskega položaja na osnovi krščanskih načel. Organizatorji krščanskosocialnih strokovnih društev so vanje uspeli pritegniti zlasti nove delavce s kmečkega podeželja, ki še niso bili razredno osveščeni. Pogosto so ta društva nastajala po hudih spopadih s socialnimi demokrati, ponekod pa so prav krščanski socialci prvi uspeli organizirati delavstvo. Socialni demokrati so poudarjali, da krščanskosocialna strokovna društva ne morejo uspešno delovati, ker niso tako kot njihova povezana v strokovne zveze v državnem okviru. Krščanskosocialna društva so posebno pozornost posvečala podpiranju svojih članov v bolezni in drugih stiskah. Spore z delodajalci so si prizadevala reševati na miren način, toda organizator in ideolog slovenskega krščanskosocialnega gibanja dr. Janez Evangelist Krek je leta 1904 poudaril tudi upravičenost stavke, če podjet­ niki kratijo delavstvu njihove pravice. Pomemben korak k širitvi krščanskosocial­ nega strokovnega gibanja je bil začetek izhajanja lista Naša moč konec 1905. leta. Krščanski socialci so v krajih, kjer so imeli strokovna društva, ustanavljali tudi kon­ zumne zadruge. Vodstvo klerikalne stranke je krščanskosocialne strokovne organizacije imelo za pomembno obliko širjenja svojega vpliva med delavstvom in hkrati za boj proti socialni demokraciji. Samo gibanje pa je bilo izraz odpora delavstva in drugih siro­ mašnih slojev proti krivicam kapitalistične družbe ter je vplivalo na zavzemanje za nekatere socialne in demokratične zahteve v katoliškem taboru na Slovenskem. Z ustanavljanjem krščanskosocialnih strokovnih društev se začenja idejna rasceplje- nost strokovnega gibanja na Slovenskem, ki je nato značilna štiri desetletja. 2 - Sindikalno gibanje 17 3. Utrditev razrednih strokovnih organizacij ter ustanovitev central krščanskosocialnih in liberalnih strokovnih organizacij (1905—1914) Socialnodemokratske strokovne organizacije Jugoslovansko strokovno tajništvo v Trstu je z okrepljeno agitacijsko dejavnostjo, v enem letu je npr. organiziralo 231 shodov, uspelo že do konca 1906. leta število čla­ nov na svojem območju povečati od 4100 na 7603. Njegova ustanovitev je prelomno vplivala na dvig strokovne organiziranosti slovenskega delavstva, za kar je bila dotlej ovira tudi neznanje slovenskega jezika funkcionarjev dunajske SK in njenih strokovnih zvez. Težišče delovanja tržaškega strokovnega tajništva je bilo na Pri­ morskem, v manjši meri se je poznala njegova aktivnost na Kranjskem, le postopoma pa jo je širilo tudi na slovensko Štajersko, kjer so bili mednacionalni odnosi zelo občutljivi, medtem ko je bila slovenska Koroška izvzeta iz njenega delovanja. Mari­ borsko območje, kjer so se strokovne organizacije ugodno razvijale, najuspešnejše med železničarji, je ostalo tesno povezano z graško strokovno komisijo in deželnim strokovnom tajništvom. Ob tem naj pripomnimo, da so bile številne strokovne orga­ nizacije narodnostno mešane in da so v mnogih krajih potekali shodi dvojezično. Izkušnje iz delovanja tržaškega strokovnega tajništva so v prizadevanjih JSDS, da okrepi strokovno gibanje tudi v osrednji Sloveniji, in s tem svojo moč, pospešila postavitev zahteve, da se podoben organizacijski organ ustanovi tudi v Ljubljani. Na kongresu avstrijskih socialnodemokratskih strokovnih organizacij leta 1907 so spre­ jeli resolucijo o tovarniškem tipu strokovnih organizacij, to je o uveljavitvi načela o eni strokovni organizaciji v enem podjetju. To je pomenilo odpravo nižje stopnje organiziranosti po poklicih. Na kongresu so poudarili pomen konzumnih organizacij kot dopolnila strokovnih organizacij pri skrbi za izboljšanje ekonomskiega položaja delavstva. Slovenski delegati so predlagali v Ljubljani ustanovitev zveze strokovnih in izobraževalnih organizacij ter strokovnega tajništva. Ker je bilo osnovanje sled­ njega povezano z velikimi gmotnimi stroški, je o njem razpravljala še SK in leta 1908 nastavila v Ljubljani kot plačanega tajnika Antona Kristana. Delovanje ljubljanskega strokovnega tajništva je že po enem letu pokazalo bogate rezultate v skoraj podvojitvi števila strokovno organiziranega članstva na 3907 čla­ nov (v zaostanku s članarino jih je bilo še 400) v 39 podružnicah in vplačilnicah na Kranjskem. To tajništvo si je prizadevalo razširiti dejavnost na vse slovenske stro­ kovne organizacije, ki jih je v začetku 1910. leta sklicalo na konferenco v Ljubljano. Na njej so ustanovili Zvezo delavskih društev na slovenskem ozemlju (ZDD) in izvo­ lili njeno vodstvo — strokovno komisijo. Toda vanjo se niso vključile slovenske stro­ kovne organizacije na Primorskem, prav tako tudi na številne druge podružnice, tako da je ZDD tesneje povezovala le strokovno organizirano članstvo na Kranjskem, pomembno vlogo pa je imela v slovenskem strokovnem gibanju po prevratu 1918. Na okrepitev številčnega stanja in dejavnosti strokovnih organizacij je ugodno vplivalo tudi oblikovanje posebnih tajništev za južne pokrajine, za rudarje v Trbov­ ljah in za železničarje, kovinarje ter stavbince in kamnoseke v Trstu. Prav tako je opravilo pomembno agitacijskopropagandno in informativno nalogo vedno večje šte­ vilo socialnodemokratskih strokovnih - sindikalnih - listov v slovenskem jeziku. Leta 1911 je izhajalo že šest slovenskih glasil v nakladi 6700 izvodov. Število slovenskega članstva v SK je doseglo višek leta 1908, ko ga je bilo po nekoliko previsoki oceni okoli 15 000, nato pa je v času gospodarske krize v letih pred prvo svetovno vojno upadlo, po nekaterih ocenah skoraj za polovico. Šele v zad­ njih mesecih pred izbruhom vojne se je članstvo spet povečalo. Če to stanje primer­ 18 jamo s podatkom, da je bilo na ozemlju današnje SR Slovenije 86 000 industrijskega, rudarskega, železničarkega, obrtniškega in drugega delavstva, v Trstu pa okoli 41 000, potem lahko ugotovimo, da je bilo slovensko strokovno gibanje kljub veli­ kemu napredku še vedno precej šibko. Zato so slovenski socialnodemokratski stro­ kovni funkcionarji v razpravah o preosnovanju SK po narodnostnem načelu zasto­ pali mnenje, da centralistična povezanost strokovnih organizacij z dunajsko SK slo­ venskemu strokovnemu gibanju koristi, zlasti z gmotno podporo v večjih bojih, v osrednji centrali pa bi si želeli več demokratičnosti ter smisla za narodnostne potrebe. Ne glede na slabšo razvitost v primerjavi z večino drugih avstrijskih dežel, se je raz­ redno strokovno gibanje v vseh slovenskih pokrajinah v desetletju pred prvo sve­ tovno vojno utrdilo in postalo množični temelj socialne demokracije na Slovenskem. JSDS je posebej z njegovo podporo po uvedbi splošne in enake volilne pravice leta 1907 postala klerikalni in liberalni stranki v nekaterih okrajih tudi konkurent za poslanska mesta v avstrijskem parlamentu. Jugoslovanska strokovna zveza To dejstvo je okrepilo prizadevanja obeh meščanskih strank, da s snovanjem stro­ kovnih organizacij razširijo svoj vpliv med delavstvom in hkrati oslabijo moč JSDS. Na II. katoliškem delavskem shodu leta 1906 so sklenili povezati samostojna krščan­ skosocialna strokovna društva iz Ljubljane, Vevč, Medvod, Jesenic, Tržiča, Idrije in drugod prek posebnega strokovnega odbora. Ta shod je pomenil začetek novega obdobja v krščanskosocialnem delavskem gibanju, ki je začelo dobivati pretežno strokovni - sindikalni - značaj, medtem ko so imela dotlej v njem vodilno vlogo politična in izobraževalna društva. Na pospešitev priprav za ustanovitev centrale krščanskosocialnega strokovnega gibanja je nato vplival začetek ustanavljanja libe­ ralnih strokovnih organizacij. Ustanovni občni zbor Jugoslovanske strokovne zveze (JSZ) je bil 28. septembra 1909, delovati pa je Zveza začela v začetku naslednjega leta. Postopoma je širila mrežo svojih osnovnih organizacij - skupin, ki jih je imela konec 1913. leta 61 s 4772 vpisanimi člani, največ na Kranjskem. JSZ je dosegla v kratkem času precejšnjo številčno moč, dejansko vlogo krščanskosocialnih strokov­ nih organizacij v delavskem gibanju na Slovenskem pa je zmanjševalo več dejavni­ kov. Kljub prizadevanjem JSZ ni. uspela pritegniti v svoje vrste nekaterih številčno pomembnih starih krščanskosocialnih strokovnih društev predvsem zato, ker so si ta ustvarila solidne gmotne pogoje za izvajanje podpornih nalog ali pa zaradi njihove povezanosti z državnimi centralami svoje stroke (npr. tobačni delavci in železničar­ ji). Sama JSZ ni bila povezana v državnem okviru z drugimi krščanskosocialnimi strokovnimi organizacijami zaradi nestrinjanja s politko nemških krščanskih social- cev. To je v primerjavi s socialnodemokratskimi strokovnimi organizacijami, vklju­ čenimi v avstrijsko SK, dodatno zmanjševalo njeno moč, ker je bila v akcijah brez širše opore. Tudi sestava njenega članstva, s katerimi se ni uspela uspešno uveljaviti med najpomembnejšimi kategorijami delavstva, rudarji in železničarji, je krnila njeno vlogo. To je še posebej zmanjševala tudi prevladujoča oblika njenega delovanja predvsem na humanitarnem področju. Kljub navedenim slabostim pa so tudi krščan­ skosocialne strokovne organizacije postale že pred prvo svetovno vojno druga pomembna sestavina strokovnega gibanja na Slovenskem. Liberalne strokovne organizacije Po hudem neuspehu na volitvah leta 1907 si je tudi liberalni tabor s strokovnimi organizacijami prizadeval pridobiti privržence med delavstvom in s tem razširiti krog svojih volilcev, pri čemer je treba poudariti, da se je dotlej Narodno napredna stranka ob stavkah in drugih delavskih akcijah odločno postavljala na stran kapita­ 19 la. Glede programskih temeljev svojih organizacij so se slovenski liberalci zgledovali pri čeških narodnih socialistih, ki so obsojali napačen odnos socialne demokracije do narodnega vprašanja in njen intemacionalizem. S poudarjanjem varovanja narodno­ sti slovenskega delavstva so liberalni organizatorji uspeli v narodno mešanem Trstu sredi 1907. leta ustanoviti Narodno delavsko organizacijo (NDO), ki je po ogorčenih bojih s socialnimi demokrati širila mrežo svojih podružnic na Primorskem in v Istri ter uspela vanje po nekaj mesecih zajeti po nekaterih pretiranih poročilih okoli 3000 članov. NDO je odklanjala razredni boj in poudarjala svojo skrb za obrambo »sta­ novskih interesov na narodni podlagi«. Prek svojih glasil (Narodni delavec, Svoboda) si je prizadevala razširiti svojo organizacijo tudi v hrvaški Istri in Dalmaciji. Že leta 1909 je moč NDO občutno upadla, ker so se iz nje izločili železniški delavci in uradniki ter ustanovili samostojni strokovni organizaciji. Po številu član­ stva in aktivnosti je postala vodilna narodna strokovna organizacija Zveza jugoslo­ vanskih železničarjev (ZJŽ) z lastnim glasilom. Mrežo svojih organizacij je uspela razširiti po vsem slovenskem ozemlju in v hrvaški Istri, leta 1913 pa je imela v 26 podružnicah okoli 2300 članov. Društvo jugoslovanskih železniških uradnikov je zajelo v svoje podružnice večino slovenskih železniških uradnikov. Jeseni 1912 so liberalni privrženci iz delavskih in uradniških vrst tudi v Ljubljani ustanovili svojo strokovno organizacijo Narodno socijalno zvezo (NSZ). V svoje podružnice in dru­ štva na Kranjskem pa je uspela pritegniti le nekaj sto članov. Prvi kongres narodnih strokovnih organizacij sredi 1913. leta v Ljubljani si je pri­ zadeval za njihovo tesnejšo povezavo, toda sklepa o ustanovitvi skupne zveze do začetka prve svetovne vojne niso uspeli uresničiti. Kongresa so se udeležili tudi pred­ stavniki več različnih uradniških društev, za katera je značilno, da so se pretežno navezovala na liberalni tabor. Ob tem je treba poudariti, da javni in zasebni nameš­ čenci pred prvo svetovno vojno, če izvzamemo učiteljstvo, niso pokazali večjega zani­ manja za svoje stanovske organizacije, kot so jih sami imenovali. Te so imele pre­ težno podporni in kulturno-politični značajj medtem ko so sindikalne naloge začele izvajati šele po prvi svetovni vojni. Z akcijo liberalcev med delavstvom je strokovno gibanje na Slovenskem doživelo novo cepitev in tudi v njem se je kazala tedanja razdelitev na tri politične tabore. V agitaciji za pridobitev slovenskega delavstva so izrabljali zlasti njegovo zapostavlja­ nje v primerjavi z nemškim in italijanskim delavstvom ter slabosti socialnodemo­ kratske politike glede narodnega vprašanja. Razcepljene narodne strokovne organi­ zacije so bile pod liberalnim tutorstvom, širše pa so se povezovale s češkimi narod- nosocialističnimi organizacijami, pri čemer so se jim šele po prvi svetovni vojni pri­ bližale tudi v socialnem programu. NSZ in ZJŽ sta bili nato v povojnih razmerah temelj za narodnosocialistično gibanje na Slovenskem. Delovanje strokovnih organizacij Razcepljenost strokovnega gibanja na Slovenskem in medsebojni ostri spopadi za člane so negativno vplivali na rezultate socialnoekonomskih akcij, kajti podjetniki so neenotnost in postavljanje različnih zahtev glede višine mezd uspešno izrabljali v svojo korist (npr. v veliki stavki rudarjev v Trbovljah in Hrastniku v začetku 1906. leta je Trboveljska premogokopna družba za zlom stavke izkoristila nasprotja med krščanskimi socialci in socialnimi demokrati ter še trenja med slednjimi). Sicer pa sta na socialnoekonomsko dejavnost strokovnih organizacij v letih pred prvo svetovno vojno še posebej vplivala dva dejavnika: uvedba pravne osnove za sklepanje kolektivnih pogodb in gospodarska kriza. Z zakonom iz leta 1907 je bila dana možnost namesto individualnega sklepanja delovnih pogodb med delavcem in podjetnikom, uvesti kolektivne pogodbe za vse delavstvo, ki so jih sklepali deloda­ 20 jalci s predstavniki delavstva oziroma njegovimi strokovnimi organizacijami. Ta zakon je okrepil vlogo strokovnih organizacij pri urejanju mezdnih in delovnih pogo­ jev, s čimer so postale »važen člen v organizaciji gospodarskega življenja« (France Kresal). Strokovne organizacije so si nato pri sklepanju kolektivnih pogodb poleg višjih mezd prizadevale tudi za krajši delovni čas, kot je bil zakonsko določen, in sicer za devet ali deseturni delavnik, za priznanje delavskih zaupnikov in strokovnih organizacij kot zastopnic interesov delavstva. Leta 1908 se je začela gospodarska kriza, ki se je nato poglabljala in je zajela razen oboroževalne vse panoge, trajala pa je do prve svetovne vojne. V tem času so imele socialnoekonomske akcije strokovnih organizacij obrambni značaj, skupaj s političnimi organizacijami pa so organizirale protidraginjske shode. Strokovne orga­ nizacije so imele glavno vlogo pri volitvah delavskih predstavnikov v ustanove za varstvo in zavarovanje delavstva (obrtna sodišča, bratovske skladnice, bolniške bla­ gajne). Pomemben je bil njihov delež tudi pri nekaterih političnih akcijah, zlasti pri državnozborskih, deželnozborskih in občinskih volitvah ter prvomajskih shodih raz­ redno zavednega delavstva. Strokovne organizacije so ves čas tesno sodelovale s kon­ zumnimi zadrugami in delavskimi kulturnoprosvetnimi organizacijami (npr. z leta 1909 ustanovljeno Vzajemnostjo). Ne le v številčnem pogledu, ampak še posebej tudi v akcijskem pogledu so bile vodilne v strokovnem gibanju na Slovenskem socialno­ demokratske organizacije, ki so vodile večino stavk in drugih borbenih delavskih akcij. 4. Kriza strokovnega gibanja po začetku prve svetovne vojne in njegova okrepitev v letih 1917/18 Že pred izbruhom prve svetovne vojne je avstroogrska vlada uveljavila vojnoda- jatveni zakon, ki je med drugim določal, da delavci v podjetjih, ki so za državo v vojni posebno pomembna, do petdesetega leta starosti ne smejo odpovedati delov­ nega razmerja in da vodenje podjetij lahko prevzamejo vojaške oblasti. Glede na potrebe lahko v njih zaposlijo tudi mobilizirane državljene. Z uredbo je bilo v vojno- dajatvenih podjetjih prepovedano tudi vsakršno delavsko gibanje, ki bi oviralo obra­ tovanje in določene so bile hude kazni za kršitve delovne discipline. Ta določila so bila v zadnjih letih vojne osnova za popolno militarizacijo večine delavstva, ki je bilo zaposleno na železnici, v rudnikih, težki industriji in nekaterih drugih obratih, ki so delali za vojaške potrebe. S tem so bili popolnoma podrejeni vojaški kazenski zako­ nodaji. Zaradi vojnih razmer je vlada postopoma razveljavila še nekaj določil glede varstva delavstva, predvsem o omejitvi delovnega časa, o nedeljskem počitku ter zaščiti delavk in mladoletnih delavcev. Omejene možnosti delovanja, zlasti pri urejanju mezdnih in delovnih razmer, vpoklici v vojsko, omejitev zborovalne in združevalne svobode ter prehajanje delav­ stva v vojaške obrate so povzročili občuten padec članstva v strokovnih organizaci­ jah in precejšnje zmanjšanje njihovega premoženja. Na to je vplivalo tudi izplačeva­ nje brezposelnih podpor ob začetku vojne, ko so v nekaterih podjetjih, ki niso delala za vojaške potrebe, omejili proizvodnjo in odpuščali delavstvo. Vojna je s poostreno cenzuro in poslabšanjem gmotnih razmer občutno prizadela tudi strokovno - sindi­ kalno - časopisje. Socialni demokrati so kot nadomestilo za zmanjšanje strokovnega časopisja začeli novembra 1914 v Ljubljani izdajati list Delavec, ki je nato postal osrednje strokovno glasilo. Leta 1916 je ostalo v SK na Kranjskem organiziranih le še okoli 1700 delavcev, v JSZ je po prvem vojnem letu ostala le še petina članov, med­ tem ko so liberalne — narodne - strokovne organizacije dejansko skoraj povsem pre­ 21 nehale delovati. Na ohromitev strokovnih organizacij so občutno vplivali tudi vpo­ klici funkcionarjev in zaupnikov. Strah pred vpoklicem k vojakom in pred kaznimi je bil močnejši od volje delavstva, da si z mezdnimi gibanji izboljša svoj položaj, ki se je zaradi velike draginje od začetka 1915 naglo slabšal. V revirjih so rudarje za najmanjšo upornost vodili vklenjene v zapore. Delavstvo je bilo z vojaško zakonodajo dejansko na milost in nemilost prepuščeno delodajalcem in obratnim vojaškim poveljstvom. Vojno gospodarstvo se je razvilo v najhujše izkoriščanje. Po zlomu absolutizmu v Avstro-Ogrski, ki je sledil buržoaznodemokratični revo­ luciji v Rusiji, je spomladi 1917 delavsko gibanje spet oživelo. Nova spodbuda za nje­ gov razmah je bila nato oktobrska revolucija. Avstroogrske oblasti so s svojimi ukrepi zavirale in onemogočale radikalne oblike delavskih bojev, toda odprte so bile zakonske možnosti za mezdna gibanja tudi v militariziranih podjetjih, kar je ugodno vplivalo na številčno krepitev strokovnih organizacij in njihovo aktivnost. Velik napredek razrednega strokovnega gibanja sta konec leta 1917 ugotovila občni zbor ZDD za Kranjsko, Štajersko, Primorsko in Koroško in X. zbor JSDS. Samo na Kranjskem je članstvo v tem letu naraslo na 3600, strokovne organizacije so dosegle delno zvišanje mezd tudi v vojni industriji, njihovi predstavniki pa so bili aktivni tudi v preskrbovalnih ustanovah. Na občnem zboru ZDD in strankinem zboru so posebno pozornost posvetili položaju slovenskih strokovnih organizacij v avstrijski SK. V razpravah so se krepile zahteve po odpravi centralistične organizi­ ranosti SK in po osamosvojitvi slovenskega razrednega strokovnega gibanja. Stro­ kovna komisija ZDD (predsednik Ivan Mlinar) je dobila nalogo, da vključi v stro­ kovne organizacije še veliko število neorganiziranih delavcev. Strankin zbor je posebej razpravljal o odnosih med političnimi ter strokovnimi in gospodarskimi - konzumnimi — organizacijami v slovenski socialni demokraciji in ugotovil, da so slednje usmerjale tudi oblike političnega delovanja, kar je negativno vplivalo na nji­ hovo radikalizacijo. Zato je sklenil posvetiti večjo pozornost izgradnji političnih organizacij in poglobitvi idejnega dela v strokovnih organizacijah. Veliko vlogo stro­ kovnih organizacij v slovenski socialni demokraciji je poudaril tudi Ivan Cankar v svojem tržaškem predavanju aprila 1918 z nekoliko pretirano ugotovitvijo, da je bila in ostala »zveza strokovnih organizacij . . .« Razredno strokovno gibanje se je leta 1918 številčno krepilo in pred koncem vojne naj bi bilo organiziranih v socialnodemokratskih podružnicah na Slovenskem okoli 7000 članov, po nekaterih ocenah pa celo okoli 10 000. Naraščalo je tudi število mez­ dnih gibanj ter drugih akcij. Kljub pomirjevalnim prizadevanjem socialnodemokrat­ skega vodstva in nevarnostim vojaških represalij je delavstvo nekajkrat stopilo tudi v stavke, ki so imele ekonomskopolitični značaj. Delavstvo na Slovenskem je pokazalo svojo bojno pripravljenost v veliki januarski stavki, ki je zajela vso habsburško monarhijo, nov višek pa je stavkovno gibanje doseglo v poletnih mesecih, ko je zajelo številna industrijska središča v vseh slovenskih pokrajinah. Ravnanje slovenske socialne demokracije v teh stavkah je pokazalo njeno odpoved revolucionarni usme­ ritvi, nadaljnja pot reformizma, socialpatriotizma in ministerializma pa je vodila k diferenciaciji na levico in desnico. Tudi krščanskosocialne in liberalne - narodne — strokovne organizacije so si pri­ zadevale nove možnosti za delovanje od spomladi 1917 dalje izrabiti za organizacij­ sko utrjevanje, vendar niso bile tako uspešne kot socialnodemokratske strokovne organizacije. Na razvoj JSZ je negativno vplival notranji spor v klerikalni stranki, huda izguba zanjo pa je bila tudi smrt njenega idejnega in organizacijskega voditelja dr. J. E. Kreka. Občni zbor JSZ sredi 1918. leta je ugotovil, da razmere terjajo okre­ pitev aktivnosti za izboljšanje socialnoekonomskega položaja, izvajanje podpornih nalog pa naj bi se pomaknilo na zadnje mesto. Za uspešno vodenje ekonomskih boj­ nih akcij po vojni je občni zbor sklenil ustanoviti stavkovni sklad. Prizadevanja za 22 ponovno vključevanje članov v skupine JSZ so dala le skromne rezultate, saj so do konca vojne narasle na 1100 vpisanih delavcev in delavk, kar ni bilo niti četrtina pre­ dvojnega članstva. Obnavljanje delovanja narodnih strokovnih organizacij je oviralo dejstvo, da je bilo njihovo glavno oporišče na Primorskem zaradi fronte razglašeno za vojno področje. Sredi 1917. leta je obnovila aktivnost podružnica ZJŽ v Mariboru, njenemu zgledu pa so sledile še druge. Izvedbo sklepa o premestitvi sedeža ZJŽ iz Trsta v Ljubljano, ki naj bi spodbudila okrepljeno delovanje podružnic na izvenvojnem področju Slovenije, so oblasti preprečile. Kljub vsem oviram je bilo ob prevratu v ZJŽ vpisanih 3215 železniških delavcev in uradnikov, ki niso obnovili svojega poseb­ nega stanovskega društva. Šele sredi leta 1918 je policija po večkratnih posredova­ njih dovolila delovanje NSZ, ki ga je ob začetku vojne prepovedala. Med narodnimi strokovnimi organizacijami je po veliki številčni okrepitvi postala vodilna ZJŽ. Strokovne organizacije vseh treh idejnih smeri so se v zadnjih mesecih vojne pri­ zadevno organizacijsko pripravljale na povojne boje za izboljšanje mezdnega in delovnega položaja delavstva, ki ga je vojna katastrofalno poslabšala. 5. Velik razmah slovenskega strokovnega gibanja in njegovo povezovanje v jugoslovanskem okviru (1918-1921) Nove družbenopolitične in socialnoekonomske razmere, ki so nastale po koncu prve svetovne vojne in ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, so pre­ lomno vplivale tudi na razvoj in rast številčne moči strokovnih organizacij ter okre­ pitev njihovega delovanja. Izjemno težak položaj delavstva, ki ga je prva svetovna vojna zaostrila do skrajnih meja, je terjal revolucionarni boj, za katerega je bila zgled oktobrska revolucija v Rusiji. Oblasti nove države je bilo treba z njim prisiliti k radi­ kalni socialni zakonodaji in k uveljavitvi najširših političnih svoboščin. Nastanek jugoslovanske države pa je omogočil tudi povezovanje delavskih organizacij, ki so se dotlej razvijale ločeno. Bistveno se je spremenil tudi položaj okrnjene Slovenije in Hrvaške, ki sta bili v nekdanji habsburški monarhiji industrijsko manj razviti pokra­ jini, v novi jugoslovanski državi pa sta postali vodilni v tej panogi gospodarstva. V Kraljevini SHS je tedaj živelo od kmetijstva okoli 80% prebivalstva, v Sloveniji pa okoli 65%. V industrijsko nerazviti državi je bilo ugodno tržišče za prodajo različnih tovarniških izdelkov. Perspektiva slovenskega gospodarstva je bila predvsem v pospešeni industrializaciji, ki se je začela že kmalu po preusmeritvi vojne proizvod­ nje v mirnodobsko in po preučitvi potreb jugoslovanskega trga. Vzporedno s širje­ njem obstoječih tovarniških obratov (teh je bilo ob prevratu 275) in z urejanjem novih je naraščalo tudi število zaposlenega delavstva. Pri bolniški blagajni je npr. število zavarovancev od 42 020 v letu 1920 naraslo na 50 420 v naslednjem letu, na železnici in v rudnikih pa je bilo tedaj okoli 25 000 zaposlenih. Vzporedno so se kre­ pile tudi trgovina, bančništvo in druge panoge neagrarnega gospodarstva, za kate­ rega je po kratkotrajni krizi neposredo po vojni značilna konjuktura. Delavci in tudi nameščenci so bili v takih razmerah bolj kot kdajkoli prej pripravljeni, da se z vklju­ čitvijo v strokovne organizacije borijo za izboljšanje socialnopolitičnega in ekonom­ skega položaja. Največji vzpon je doživelo razredno strokovno gibanje, v katerem je nato prišlo do razcepa na reformistične — socialnodemokratske in revolucionarne — komunistične organizacije, prepoved slednjih z zakonom o zaščiti države avgusta 1921 pa pomeni omejitev svobode delovanja najbolj borbenih sindikalnih sil. Je sklepni mejnik velikega poprevratnega razmaha strokovnega gibanja na Sloven­ 23 skem. Konec 1918. leta je prelomnica tudi zato, ker so ostala nekatera pomembna industrijska središča na Primorskem in Koroškem, kjer je bilo pred vojno delavstvo sindikalno dobro organizirano, zunaj meja jugoslovanske države. Strokovno gibanje v teh dveh pokrajinah se je nato razvijalo v posebnih razmerah in najprej na Primor­ skem, nato pa tudi na slovenskem Koroškem, ločeno od strokovnih - sindikalnih - central v jugoslovanskem delu Slovenije. Te so se morale za uspešno izpolnjevanje svojih nalog čimprej združiti s strokov­ nimi organizacijami v drugih jugoslovanskih pokrajinah, navedene razmere pa so terjale tudi uporabo radikalnejših sredstev v njihovih socialnoekonomskih in drugih akcijah. Kot so bile že dotlej velike razlike v organizacijskem, programskem in akcij­ skem pogledu med razrednimi, krščanskosocialnimi in liberalnimi - narodnimi - strokovnimi organizacijami, tako so na različne načine reševale tudi nove pereče naloge v obdobju od jeseni 1918 do srede 1921. leta, ko so ustvarjale temelje za nadaljnji razvoj med vojnama. Razredne strokovne organizacije Največje takojšnje organizacijske spremembe je doživelo razredno strokovno gibanje, ki je bilo do prevrata konec oktobra 1918 centralistično vključeno v avstrij­ sko SK in si je moralo šele ustvariti centralo za ves jugoslovanski del Slovenije, za katero je bila osnova predvojna Zveza delavskih društev s strokovno komisijo in strokovnim tajništvom v Ljubljani. V njem pa je kot v celotnem razrednem gibanju postalo aktualno tudi razčiščevanje odnosov do reformistične in revolucionarne pro­ gramske in akcijske politike in taktike, ki je povzročilo proces idejne diferenciacije. Socialnodemokratski sindikalni funkcionarji so do spomladi 1919 osnovali dva­ najst osrednjih društev - strokovnih zvez, v katere so združili podružnice ene ali več sorodnih strok, njihov povezovalni organ pa je bila ZDD. Najprej so železničarji ustanovili Splošno železničarsko organizacijo za Jugoslavijo (SŽOJ) in rudarji Unijo slovenskih rudarjev, za njimi pa so svoja osrednja društva za slovensko ozemlje usta­ novili kovinarski, stavbinski, lesni, tobačni, kemični, usnjarski, živilski, oblačilni in gostinski delavci ter brivski in frizerski pomočniki. Revolucionarne razmere po pre­ vratu so bile ugodne za pridobivanje novih članov, s katerimi so se okrepile obstoječe podružnice, njihovo mrežo pa so razširili tudi na številne obrate, v katerih delavstvo pred vojno še ni bilo organizirano. Že marca 1919 je bilo v razredne strokovne orga­ nizacije vključenih 19 000 delavcev in delavk, ob njihovem preosnovanju pa so tudi odpravljali ostanke organiziranosti po poklicih in so vse delavstvo posameznih obra­ tov združili v eno organizacijo. Pri ustanavljanju Osrednjega društva kovinarjev so sodelovali tudi predstavniki dveh podružnic s slovenske Koroške, strokovne zveze pa so se vključile vse podruž­ nice iz Mežiške doline. Medtem ko je centrala razrednih strokovnih organizacij po prevratu nekaj časa še sodelovala s posameznimi podružnicami na slovenskem Koro­ škem, pa so bili njeni stiki z organizacijami na italijanskem zasedbenem ozemlju Slo­ venije povsem prekinjeni. Te so se v deželnem okviru združile v Delavsko zbornico v Trstu, v državnem okviru pa v italijansko socialistično Generalno konfederacijo dela. Izpolnjevanje nalog strokovnih organizacij je terjalo njihovo vključitev v strokovno gibanje v okviru italijanske in avstrijske države. Z navedenimi organizacijskimi ukrepi se je razredno strokovno gibanje v jugoslo­ vanskem delu Slovenije v kratkem času močno okrepilo in desničarsko vodstvo socialne demokracije si je prizadevalo v njem ustvariti množično oporišče za svojo reformistično usmeritev. Strokovno organizirano delavstvo je odvračalo od borbenih akcij, kar je povzročlilo med njimi hudo razočaranje. Iz bojazni, da bi desnica izgu­ bila vpliv v slovenskem strokovnem gibanju, so socialnodemokratski voditelji tudi onemogočali njegovo združitev v jugoslovanskem okviru. Slovensko delavstvo je že 24 ob ustanavljanju svojih osrednjih društev izražalo potrebo po povezavi s sorodnimi organizacijami v drugih jugoslovanskih pokrajinah kot eno temeljnih pogojev za uspešno delovanje. Pri tem je socialnodemokratska desnica izrabila levičarski pred­ log o centralistični obliki sindikalne združitve in poudarila, da velike socialnoeko­ nomske in druge pokrajinske razlike, posebnosti v metodah in oblikah delovanja ter sestavi strokovnih organizacij, pogojujejo le njihovo rahlo federativno povezavo v državno centralo. Ker so bila ta stališča nato poglavitna ovira v procesu sindikalnega združevanja, naj poudarimo, da je bila glede na posebnosti in razlike nujna samo­ stojnost pokrajinskih central pri reševanju nekaterih zadev. Levičarji so s svojim sektaškim vztrajanjem na togem centralizmu olajšali desničarjem, da so te argu­ mente spretno izkoriščali za ohranitev svojih pozicij in nasprotovanje nepomirlji­ vemu razrednemu boju. Poglavitni razlog za odvračanje slovenskega delavstva od vključitve v skupno jugoslovansko sindikalno gibanje je bilo v dejstvu, da bo bodoča razredna sindikalna centrala tesno povezana s partijo, v katero se JSDS zaradi sodelovanja z buržuazijo v vladi, to je zaradi ministerialistične politike, ter zaradi vztrajanja na reformizmu, ni mogla in hotela združiti. Glede na tesno povezanost socialnodemokratskih strank in strokovnih organizacij je tudi proces njihovega združevanja potekal vzporedno in prepleteno. Desnica je uspela, da se slovenski predstavniki niso udeležili zedinjevalnih oziroma ustanovnih kongresov Sociali- stičke radničke partije - Socialistične delavske stranke Jugoslavije (komunistov - SDSJ - k) in Centralnog radničkog sindikalnog veća - Centralnega delavskega sin­ dikalnega sveta Jugoslavije (CDSSJ) aprila 1919. S tem je desničarsko vodstvo slo­ venske socialne demokracije svoje politične in strokovne organizacije začasno popol­ noma osamilo, pred SDSJ (k) in CDSSJ pa je ostala kot ena poglavitnih nalog prido­ bitev slovenskega razredno zavednega delavstva v njune organizacije. Pred združi­ tvijo je število članov razrednih strokovnih organizacij v vseh jugoslovanskih pokra­ jinah naraslo na približno 100 000 članov, od teh jih je bila približna petina na Slo­ venskem. Delegati na kongresu slovenskih socialnodemokratskih strokovnih organizacij junija 1919 v Ljubljani 25 Na prvem kongresu slovenskih razredih strokovnih organizacij junija 1919 so dokončno izoblikovali pokrajinsko sindikalno centralo — Strokovno komisijo za Slo­ venijo (SK) »sestavljeno iz vseh osrednjih strokovnih društev na slovenskem ozemlju, ki stoje na stališču razrednega boja«. Predstavniki okoli 23 000 članov so izvolili devetnajstčlansko SK in petčlansko kontrolo, za predsednika Ivana Mlinarja, za taj­ nika pa Josipa Petejana. Kongres je ugotovil, da so razredne strokovne organizacije zelo okrepile svojo dejavnost, novemu vodstvu pa je naložil nalogo, da se začne čim- prej pogajati za združitev s CDSSJ. Na kongresu so razpravljali tudi o potrebi po mednarodni povezavi s socialnodemokratsko Mednarodno federacijo sindikatov. List Delavec je nato obširno pisal o njenem kongresu v Amsterdamu julija 1919 in med­ narodno centralo reformistilčnih sindikatov so nato običajno imenovali amsterdam­ ska sindikalna internacionala. Tudi kongresna zadolžitev ni desničarjev odvrnila od sabotiranja sindikalne združitve. Potek aktivnosti za rešitev tega osrednjega vprašanja je bil nato najtesneje povezan z notranjo diferenciacijo v slovenski socialni demokraciji, v kateri sta od srede 1919. leta krepili levičarska in sredinska opozicija. Slovensko delavstvo je v politični stavki julija 1919 proti kontrarevolucionarni intervenciji v Sovjetski Rusiji in sovjetski Madžarski ter nato v več drugih akcijah, zlasti v Revirjih, pokazalo svojo levičarsko - komunistično usmerjenost. Ta se je močno kazala tudi med železničarji in SŽOJ se je z nad 7000 člani s 1. januarjem 1920 na avtonomistični osnovi združila v Zvezo prometnih in transportnih delavcev in uslužbencev Jugoslavije iz sestava CDSSJ. Tako je centrala revolucionarnih sindikatov dobila prvo oporišče v strokov­ nem gibanju na Slovenskem, kjer so bila zedinjevalna prizadevanja odločna še zlasti med rudarji in kovinarji, torej še v dveh strokovnih zvezah, ki sta bili jedro SK. Navedene razmere so končno prisilile SK na pogajanja s CDSSJ za združitev. Marca 1920 je slovenska levica izstopila iz JSDS in ustanovila Delavsko socialistično stranko za Slovenijo, ki se je izrekla za združitev s SDSJ(k), na svojem prvem kon­ gresu pa je sklenila rešiti tudi problem sindikalne združitve. Desničarsko vodstvo SK je moralo popustiti pod pritiskom članstva in plenarna seja je sklenila, da se sloven­ sko razredno strokovno gibanje z okoli 30 000 člani vključi s 1. aprilom 1920 v CDSSJ. Tako je bil proces združevanja na sindikalnem področju sklenjen prej kot na političnem. Ustanovni kongres komunistične stranke na Slovenskem oziroma »po­ krajinske sekcije za Slovenijo SDSJ (k)« je bil namreč nekaj dni kasneje, 11. aprila 1920, delegati pa so na njem zastopali dvajset organizacij z 12 000 člani. Kongres je posebej poudaril enotnost političnega in sindikalnega gibanja, kar se je kazalo tudi v izdajanju skupnega glasila Rdeči prapor. Že veliko železničarsko in splošno stavko v drugi polovici aprila 1920 so desni socialni demokrati izrabili za sabotiranje zedinjenja, pred njo doseženi sporazum o vključitvi SK v CDSSJ pa je vplival, da je ta boj prerastel v največji razredni spopad na Slovenskem v poprevratnem obdobju. Oblasti so za njegov zlom uporabile vsa sredstva, na Zaloški cesti so pod policijskimi streli padle delavske žrtve, poraz v stavki pa je okrepil moč buržoazije in začasno zmanjšal bojno pripravljenost delav­ stva, posebej pa je prizadel moč SŽOJ. Po njej so v pogojih hudega preganjanja komunistov socialni demokrati prešli v ofenzivo za povrnitev izgubljenih pozicij med delavstvom. Pri sabotiranju združevanja je moralo desničarsko vodstvo SK zaradi revolucio­ narnega razpoloženja delavstva manevrirati in taktizirati. Tako so njeni zastopniki na državni sindikalni konferenci junija 1920 podpisali dokument o zedinjenju, zdru­ ževanje posameznih osrednjih društev v državne strokovne zveze CDSSJ jeseni 1920 pa je skušalo vodstvo z vsemi sredstvi preprečiti. Tako so morali rudarji izstopiti iz Unije slovenskih rudarjev, ker je vodstvo odklonilo združitev. Nato so ustanovili podružnice Savez rudarskih radnika - Zveze rudarskih delavcev Jugoslavije, 26 (ZRDJ), v katere se je kmalu vključilo okoli 10 000 slovenskih rudarjev. Nato se je združila še strokovna zveza slovenskega stavbinskega delavstva z okoli 3000 člani, za združitev pa so se odločila še osrednja društva kovinarjev, tobačnih, grafičnih, gostinskih in frizerskih delavcev, večje ali manjše nasprotje razdiralni politiki SK pa so izražale tudi nekatere podružnice v osrednjih društvih, ki so ostala v sestavi SK. Ta je doživela največje udarce prav v svojih najmočnejših osrednjih društvih s pre­ kaljenim industrijskim delavstvom. Pokrajinska organizacija KPJ na Slovenskem je torej uspela občutno oslabiti vpliv socialne demokracije tudi na sindikalnem področju. Ob dokončnem razcepu, ko je vodstvo CDSSJ na seji 14. decembra 1920 zaradi razbijaške dejavnosti izključilo SK iz svoje sestave ter ustanovilo pokrajinski sindikalni svet CDSSJ za Slovenijo (tajnik Ernest Bartulovič), so bile komunistične strokovne organizacije po številu članov in aktivnosti že vodilne v slovenskem stro­ kovnem gibanju. Po obznani so oblasti na Slovenskem prepovedale delovanje in zaplenile premo­ ženje le pokrajinskemu sindikalnemu svetu CDSSJ ter rudarskim, železničarskim in stavbinskim strokovnim organizacijam, ne pa tudi nekaterim drugim, ki so se že odločile za vključitev v strokovne zveze CDSSJ, a do prepovedi delovanje komuni­ stičnih sindikatov tega še niso dokončno izvedle. S takšnim ravnanjem so oblasti SK omogočile obdržati tudi organizacije, ki so že obsodile njeno sabotiranje združitve, kajti policija bi jim v primeru izstopa iz SK prepovedale delovanje. Obznani je sle­ dila na eni strani aktivnost socialnih demokratov, da bi udarec po sindikatih CDSSJ izkoristili za okrepitev SK, na drugi strani pa prizadevanje vodstev prepovedanih komunističnih organizacij za obnovitev dejavnosti. Najprej so v začetku maja 1921 pod pogojem, da ne bodo povezane s KPJ, oblasti dovolile obnovitev delovanja orga­ nizacijam SŽOJ, nato pa so pod istimi pogoji lahko začele ponovno delovati tudi rudarske in stavbinske strokovne organizacije. Toda že nekaj dni po atentatu na ministra M. Draškoviča so oblasti konec julija 1921 začele dokončno prepovedovati delovanje organizacij CDSSJ in izhajanje njihovih glasil. Po zakonu o zaščiti države je policija zapirala tudi komunistične sindikalne funkcionarje, sredi septembra pa je razpustila še zadnji rudarski organizaciji CDSSJ v Revirjih. S temi protikomunistič­ nimi ukrepi so oblasti oslabile strokovno gibanje na Slovenskem, saj so prepovedale delovanje prav strokovnim zvezam rudarjev in železničarjev, ki sta bili v obravnava­ nem obdobju njegovo udarno jedro. Jugoslovanska strokovna zveza Zaradi hude oslabitve med vojno je morala Jugoslovanska strokovna zveza po vojni posvetiti posebno pozornost svoji organizacijski krepitvi, druga pomembna naloga pa je bila prilagoditev njenega programa in delovanja novim razmeram. Izpolnjevanje teh nalog je teklo vzporedno, pri čemer so krščanski socialci v prizade­ vanjih za krepitev JSZ naleteli na hud odpor socialnih demokratov, radikalizacija njihovega programa in poskusi povečanja njihove politične vloge pa so naleteli tudi na odpor konservativnih krogov v klerikalnem taboru. Socialni demokrati so odločno branili monopolni položaj svojih strokovnih organizacij v podjetjih, kjer so se utrdili že v zadnjih mesecih vojne in poskušali JSZ izriniti iz obratov, kjer so se njene sku­ pine obdržale še med vojno. Za pravo industrijsko delavstvo v povojnem revolucio­ narnem razpoloženju tudi krščanskosocialni solidaristični program JSZ ni mogel biti tako vabljiv kot razredni program SK. Toda tudi krščanski socialci so v poprevrat- nem obdobju postavljali precej radikalne socialnopolitične zahteve, posamezniki so razvijali tudi misli, ki so kasneje vodile v krščanski socializem, prihajalo pa je tudi do občasnih sporov JSZ s strankinim vodstvom. Tako so obsodili tudi obznano kot neustrezno obliko boja proti komunističnemu gibanju. 27 JSZ je po prevratu uspela okrepiti svoje vrste s članstvom strokovnih društev, ki so bila pred vojno samostojna ali podružnice avstrijskih krščanskosocialnih strokov­ nih zvez, ter tako postala centrala vseh krščanskosocialnih strokovnih organizacij na Slovenskem. Na izrednem občnem zboru februarja 1919 je JSZ s spremembo pravil razširila območje svojega delovanja na vso jugoslovansko državo. Hrvaška krščanska delavska zveza se je vanjo vključila kot v državno centralo krščanskosocialnih stro­ kovnih organizacij. Za predsednika so izvolili Jožeta Gostinčarja. Ker med pravim industrijskim delavstvom ni imela večjih možnosti za uspeh, so si krščanskosocialni agitatorji prizadevali pridobiti v JSZ zlasti delavce in delavke, zaposlene v domači obrti, služkinje, kmečke delavce, viničarje, sezonske delavce in delavce podobnih poklicev. Tako so organizirali nekatere kategorije delavstva, ki jih druge strokovne organizacije niso včlanjevale v svoje podružnice. JSZ je uspela obdržati svoje pre­ dvojne postojanke med industrijskimi delavci. Po notranjih sporih v razrednih stro­ kovnih organizacijah ob cepitvi pa se je nehalo tudi defenzivno obdobje pri širjenju mreže krščanskosocialnih strokovnih organizacij v industrijskih obratih in JSZ je dosegla prve skromne uspehe. Toda med svojim članstvom, konec leta 1919 ga je imela preko 5000, konec naslednjega leta pa 10 923 članov, je bila le približno tre­ tjina iz vrst tovarniških delavcev, rudarjev in železničarjev. To je imelo za JSZ tudi negativne finančne posledice, kajti pri hišnih, kmečkih in sezonskih delavcih je lahko pobirala le skromno članarino in je bila zato materialno odvisna od dotacij nekaterih klerikalnih ustanov, kar je slabo vplivalo na samostojnost njenega odločanja. Tudi JSZ je za delavce posameznih panog ustanovila strokovne zveze. Poglavitna bodoča naloga JSZ je ostala pridobivanje članstva med pravim industrijskim delavstvom, kar je bil temeljni pogoj za okrepitev njene vloge v strokovnem gibanju na Sloven­ skem, kajti njen dejanski pomen je bil v obravnavanem obdobju zaradi navedene članske sestave manjši, kot je kazala številčna moč. JSZ je bila osrednja organizacija krščanskosocialnega gibanja in je štela politič­ ne, konzumne, zadružne in kultumoprosvetne organizacije, ki so tudi prispevale k širjenju krščanskosocialnega vpliva med delavstvom, le za svoje dopolnilo. Prizade­ vala se je uveljaviti tudi kot centrala za krščanskosocialne strokovne organizacije na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. JSZ se je začela tudi mednarodno povezovati in septembra 1920 se je vključila v Mednarodno zvezo krščanskih strokovnih organi­ zacij s sedežem v Utrechtu. Narodnosocialistične strokovne organizacije Tudi liberalni tabor je po vojni hitel obnavljati svoje strokovne organizacije. Ta akcija je potekala v dveh smereh, v obnavljanju organizacij Narodno-socijalne zveze, v katero naj bi se vključevalo delavstvo vseh strok razen železničarjev, ki naj bi bili tudi še naprej posebej organizirani v Zvezi jugoslovanskih železničarjev. Narodno strokovno gibanje je doživelo z italijansko okupacijo Primorske hud udarec, saj sta imeli kar dve organizaciji, Narodna delavska organizacija in ZJŽ, sedeža v Trstu. Poglavitna naloga organizatorjev NSZ in ZJŽ je bila razširitev mreže organizacij po vsem jugoslovanskem delu Slovenije, pri čemer so imeli tako kot krščanski socialci nasprotnike v socialni demokratih, ki so si prizadevali z različnimi ukrepi preprečiti širjenje nerazrednih strokovnih organizacij. Tudi NSZ in ZJŽ sta se programsko pri­ lagodili novim razmeram in sta poleg narodnih elementov ter skrbi za domače - jugoslovansko - delavstvo pred konkurenco tujcev v znatno večji meri in bolj poglobljeno kot pred vojno poudarjali tudi socialne naloge in potrebo po pravični ureditvi položaja delavstva. Vselej sta tudi posebej poudarjali svojo protimarksi- stično in protiintemacionalistično usmerjenost. NSZ je tudi z naslovom svojega gla­ sila Narodni socijalist poudarila svoj idejni značaj. Z navedenimi programskimi 28 spremembami sta se NSZ in ZJŽ oddaljili od Jugoslovanske demokratske stranke, ki je prve mesece po prevratu tudi gmotno podpirala njuno obnavljanje, in sta bili temelj za Narodnosocialistično stranko, osnovano sredi 1919. leta, ki je postala nova struja v liberalnem taboru. NSZ je postopoma uspela razširiti mrežo svojih organizacij s Kranjske tudi na Štajersko, na slovenskem Koroškem pa je imela le eno podružnico. Spomladi 1920 je imela v štiriindvajsetih podružnicah vpisanih 4178 članov, njen predsednik pa je bil Rudolf Juvan. Toda kmalu nato je NSZ popustila v svoji aktivnosti. Sliko upada članstva do srede 1921. leta daje podatek, da je redno plačevalo prispevke le okoli tisoč članov. Zaradi skromnega števila članov NSZ tudi ni imela podobne notranje sestave s strokovnimi zvezami kot SK in JSZ, v nekaterih krajih pa je bila prisiljena vključevati v eno podružnico delavstvo različnih obratov. V številčnem in akcijskem pogledu pa je bila jedro narodnosocialističnega gibanja na Slovenskem ZJŽ, čeprav je za razliko od splošne strokovne organizacije NSZ združevala le železniške delavce in uradnike. Njen pomen je povečevalo tudi dejstvo, da je imela v svojih vrstah zaposlene delavce iz ene osnovnih panog gospodarskega življenja. Pri pridobivanju članov je bila ZJŽ deležna podpore železniških direkcij, ki so tako hotele čimbolj okrniti moč SŽOJ. Na njeno številčno krepitev so s pritiskom na podrejene vplivali tudi uradniki. Ti so imeli v svojih rokah tudi vodstvo ZJŽ, ki je preneslo svoj sedež iz Trsta v Ljubljano (predsednik Ivan Deržič). ZJŽ je imela februarja 1919 vpisanih 4222 članov, v evidenci pa je imela še tudi podružnice na Primorskem, s katerimi ni mogla vzdrževati stikov. Bila je tudi pobudnik za združi­ tev z narodnimi železničarskimi strokovnimi organizacijami Srbije, Bosne in Herce­ govine ter Dalmacije. Na kongresu aprila 1919 so ustanovili Centralni odbor za usklajevanje njihovega delovanja. Ob tem naj poudarimo, da so bili železničarji vseh idejnih smeri glede na to, da je bil njihov glavni delodajalec država, tudi prvi pobud­ niki združitve strokovnih organizacij v jugoslovanskem okviru, ker so le tako uspe­ šno vodili svoja mezdna gibanja. Med SŽOJ in ZJŽ je ves čas tekel oster boj za vpliv in moč, in narodnimi železni­ čarji so bili poglavitni stavkokazi v politični stavki julija 1919. Združene razredne strokovne organizacije CDSSJ so jeseni 1919 z velikim uspehom pri urejanju social­ noekonomskega položaja železničarjev s kolektivno pogodbo, ki so jo priborile same, uspele občutno oslabiti narodne strokovne organizacije. Članstvo ZJŽ se je zmanj­ šalo na okoli 3000. V ZJŽ so na krizo vplivala tudi nasprotja med privrženci Narod- nosocialistične stranke, ki so bili v večini, ter simpatizerji Demokratske stranke, ki jih je bilo največ med uradništvom. Ta nasprotja so konec 1920. leta pripeljala do razcepa v ZŽJ, iz katere je izstopilo liberalno uradništvo in obnovilo svoje posebno društvo pod novim imenom Udruženje željezničkih činovnika. Udarec, ki so ga revolucionarne strokovne organizacije doživele v aprilski stavki 1920, je ZJŽ izkoristila za svojo ponovno številčno okrepitev. Za poraz železničarjev so bile prav narodne železničarske organizacije eden glavnih krivcev, pri čemer je ponekod prišlo med vodstvom ZJŽ, ki je organiziralo stavkokaštvo, in železniškimi delavci, do nasprotij. ZJŽ je pomagala organizirati tudi narodne organizacije na Hrvaškem. Posebej si je prizadevala za svojo okrepitev izrabiti udarec po komuni­ stičnem gibanju z obznano in zakonom o zaščiti države. Na občnem zboru aprila 1921 so delegati zastopali 4340 članov, na manjši številčni osip pa je vplival izstop liberalnega uradništva, kar je ZJŽ prizadelo predvsem v tem pogledu, da ni mogla več izrabljati njihovega vodstvenega položaja. ZJŽ je bila zaradi prepovedi delova­ nja komunističnih strokovnih organizacij številčno najmočnejša železničarska stro­ kovna organizacija. Toda združena z drugimi narodnimi strokovnimi organizacijami ni uspela pri urejanju mezdnih in delovnih razmer, kar je vzbujalo nezadovoljstvo med članstvom in slabilo njeno dejansko moč. 29 Organizacije javnih in zasebnih nameščencev Prva svetovna vojna je huda poslabšala tudi gmotni položaj javnih in zasebnih nameščencev ter jih prisilila, da so svoja kulturno-politična in podporna društva organizacijsko in programsko delno preosnovali po zgledu delavskih strokovnih organizacij, da so začela svojo dejavnost v vedno večji meri usmerjati v izboljševanje mezdnih in delovnih pogojev svojih članov. Hkrati s številčno okrepitvijo starih organizacij so po prevratu nastala številna nova nameščenska društva s sindikalnimi nalogami, ki so se za uskladitev delovanja in okrepitev moči povezovala v združenja. Nameščenske organizacije so ohranile še precej starih funkcij, njihova poglavitna razlika v primerjavi z delavskimi strokovnimi organizacijami pa je bila nižja stopnja organiziranosti. Medtem ko so bila med delavskimi organizacijami profesionalna oziroma kategorijska društva le še redek ostanek iz začetkov strokovnega gibanja, pa so bila med javnimi in zasebnimi nameščenci pravilo. Moči nameščenskih strokovnih organizacij v primerjavi z delavskimi pa niso hromila in zmanjševala le velika raz­ cepljenost in nasprotja med društvi posameznih poklicev in kategorij, temveč tudi dejstvo, da so bili njihovi člani pripadniki različnih političnih strank, kar je zlasti ob volitvah povzročalo huda notranja trenja. Nameščenske organizacije so uspele dobiti za svojo množično oporo zlasti meščanske politične stranke. Javni in tudi zasebni nameščenci so dostikrat poudarjali, da so v primerjavi z delavstvom poseben stan in so svoje organizacije tudi običajno imenovali stanovske organizacije. Velike organi­ zacijske in programske razlike ter iz njih izvirajoča taktika in konkretne oblike boja, med katerimi so bila pri organizacijah javnih nameščencev ostrejša sredstva redkost, so imele za posledico, da je le redko prišlo do skupnih nastopov in akcij organiziranih delavcev in nameščencev, in še to v glavnem le na pobudo delavskih strokovnih orga­ nizacij. Društvo državnih uslužbencev Kraljevine SHS na slovenskem ozemlju (DDU) je bilo ustanovljeno januarja 1919 kot zveza strokovnih organizacij uslužbencev v državnih in avtonomnih uradih. Sredi 1919. leta je bilo v DDU okoli 5700 članov, spomladi 1921 pa je bilo ob preimenovanju DDU v Osrednjo zvezo javnih nameščen­ cev in upokojencev za slovensko ozemlje (OZJNU) v njenih petinštiridesetih organi­ zacijah vpisanih 6400 članov. Že od vsega začetka so bila v DDU huda nasprotja med organizacijami višjih uradnikov ter nižjih uslužbencev, ki so bili pripravljeni v bojih za izboljšanje svojega položaja tudi stavkati, kriza OZJNU pa se je poglobila ob voli­ tvah v ustavodajno skupščino, ko se je vodstvo angažiralo v korist kandidatov Demo­ kratske stranke. Iz skupne organizacije so izstopili klerikalni privrženci med javnimi nameščenci in so ustanovili svojo organizacijo. V društvih nižjih nameščencev je bil močan narodnosocialistični vpliv. Socialna in politična nasprotja so v OZJNU pov­ zročila razkroj, ki se je kazal v dejstvu, da je le polovica članov plačevala prispevke in da se je npr. občnega zbora aprila 1921 udeležila le polovica včlanjenih društev. Slovenska centrala javnih nameščencev je od srede 1919. leta sodelovala tudi v Cen­ tralni zvezi javnih nameščencev v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Med javnimi nameščenci so se poštni uslužbenci povezovali še posebej. Njihova kategorijska društva so maja 1919 ustanovila Zvezo poštnih organizacij, ki se je vključila v državno centralo poštnih organizacij. Najbolj številno pa je bilo med jav­ nimi nameščenci organizirano učiteljstvo, in sicer posebej liberalni privrženci v Zavezi jugoslovanskega učiteljstva oziroma Udruženju jugoslovanskega učiteljstva, klerikalni pristaši pa v okviru številčno šibkejše Slomškove zveze. Med obema sta­ novskima organizacijama, ki sta le del svoje dejavnosti posvetili reševanju socialnoe­ konomskih vprašanj, so bila huda nasprotja, ki so temeljila na različnih idejnopoli­ tičnih usmeritvah. V prizadevanjih, da bi izboljšali preskrbo z življenjskimi potrebščinami, so 30 zasebni nameščenci septembra 1917 ustanovili Društvo zasebnih uradnikov in urad­ nic za Koroško, Štajersko, Kranjsko in Primorsko (DZU). Po enem letu delovanja je imelo Društvo 974 članov in članic, večino v ljubljanski krajevni skupini. Po pre­ vratu je bilo pri urejanju gmotnih in delovnih pogojev najbolj aktivna strokovna sku­ pina uradništva denarnih zavodov, manj uspešno pa so delovale skupine uradništva zavarovalnih zavodov, industrije, obrti in trgovine. DZU je šele leta 1920 uspela raz­ širiti svoje organizacije na Štajersko in Koroško ter se je številčno okrepila na 2227 članov. Tudi na oslabitev DZU so vplivala strankarska nasprotja. Del članstva je bil levičarsko usmerjen in DZU je kot opazovalka sodelovala celo v pripravah na usta­ novitev razredne Zveze privatnih nameščencev Jugoslavije, a se vanjo ni vključila. Vodstvo DZU je na volitvah za ustavodajno skupščino podprlo narodnosocialistične kandidate. To je povzročilo nezadovoljstvo liberalnih privržencev, ki jih je bilo naj­ več med bančnimi uslužbenci. Ti so potem, ko je sindikat bank prekršil kolektivno pogodbo, povzročili razcep v svoji strokovni skupini. Ustanovitev proliberalnega Društva bančnega uradništva Slovenije (DBUS) junija 1921 je pomenila za DZU veliko oslabitev. Začel se je številčni osip, ki ga tudi s preimenovanjem v Društvo zasebnih nameščencev in s sklepom, da se vanjo lahko vključujejo tudi delovodje in trgovski nameščenci, ni uspelo zajeziti. Trgovski pomočniki so se že leta 1919 orga­ nizirali samostojno in se vključili v SK. Delovanje organizacij zasebnih nameščencev za izboljšanje gmotnih in delovnih pogojev je oteževalo dejstvo, da so se morale pogajati s številnimi delodajalci, pri katerih so bili njihovi člani zaposleni. V času viška strokovne organiziranosti leta 1920 je bilo v komunističnih, social­ nodemokratskih, krščanskosocialnih in narodnosocialističnih delavskih strokovnih organizacijah okoli 50 000 članov, torej štiri do petkrat več kot v organizacijah jav­ nih in zasebnih nameščencev. Le približno sliko stopnje organiziranosti nam daje podatek, da je bilo v tem letu v treh glavnih zavarovalnih ustanovah okoli 67 000 zavarovancev, večina delavcev in tudi nekaj nameščencev. Sicer pa je bila organizi­ ranost po strokah različna. V strokovnih organizacijah so bili včlanjeni vsi grafični delavci, organizirana je bila tudi večina železničarjev, rudarjev in kovinarjev ter delavstvo še nekaterih strok, med nameščenci pa učitelji in bančni uslužbenci. Visoka sindikalna organiziranost je bila eden pomembnih pogojev za uspešno vode­ nje socialnoekonomskih bojev. Na drugi strani pa sta razcepljenost strokovnih organizacij, zlasti v razrednem strokovnem gibanju, in notranja neenotnost, zlasti v nameščenskih združenjih, negativno vplivali na njihovo akcijsko sposobnost. Nas­ protja med strokovnimi organizacijami različnih programskih usmeritev so se kazala v postavljanju konkretnih zahtev in v uporabi različnih sredstev v akcijah za njihovo izbojevanje, kar so delodajalci spretno izkoriščali za zmanjševanje delavskih in nameščenskih uspehov. Za uspešnost delovanja, še posebej v nekaterih panogah, je bil eden temeljnih pogojev tudi povezanost strokovnih organizacij v državnem okvi­ ru. Velika večina slovenskih strokovnih organizacij se je bolj ali manj tesno povezo­ vala z organizacijami enake idejne usmeritve v drugih jugoslovanskih pokrajinah, pri čemer je značilno, da so vztrajale na določeni avtonomiji, le redke pa so ostale s svojo aktivnostjo omejene le na jugoslovanski del Slovenije. Zlasti razredne in krščanskosocialne strokovne organizacije so se povezovale tudi v mednarodne zveze. Delovanje strokovnih organizacij Že uvodoma smo poudarili, da so na delovanje strokovnih organizacij, ki je dose­ glo v obravnavanem obdobju izjemen razmah, vplivale tudi splošne družbenopoli­ tične in gospodarske razmere. Glede omejitve združevalne in akcijske svobode so bili pomembna prelomnica vladni ukrepi za zajezitev stavk v rudnikih in na železnici ter obznana konec 1920. leta. Ob dejstvu, da je za prvo povojno obdobje značilna splošna 31 gospodarska konjuktura, je treba opozoriti, da so posamezne industrijske in obrtne panoge zašle v občasne krize, kar je vplivalo tudi na zmanjšane možnosti za uspešno ekonomsko aktivnost strokovnih organizacij. Nanjo je vplivalo tudi stanje brezposel­ nosti. Visoka stopnja inflacije in z njo povezano stalno naraščanje draginje osnovnih življenjskih potrebščin je tako vplivalo na njihovo dejavnost, da so morale na škodo drugih oblik aktivnosti posvetiti največ pozornosti mezdnim gibanjem, med kate- rimni so se mnoga zaostrila tudi v stavke. Njihov obseg naj ilustriramo s podatkom inšpekcije dela, da je bilo v letih 1919 in 1920 134 mezdnih gibanj, ki so zajela 875 obratov z 27449 delavci ter 28 stavk s 3546 stavkajočimi. Dejanski obseg ekonomskih bojev strokovnih organizacij pa je bil znatno večji, ker so v uradni statistiki navedeni le tisti, v katerih so posredovali inšpektorji dela. Tako so npr. leta 1919 organizacije SK samo na celjskem območju izvedle 49 mezdnih gibanj, Osrednje društvo kovinar­ jev pa v vsej Sloveniji 35 mezdnih gibanj naslednje leto je npr. Osrednje društvo lesnih delavcev izvedlo 57 mezdnih gibanj, JSZ 19 mezdnih gibanj. DZU pa je izvedlo 25 mezdnih gibanj za izboljšanje položaja zasebnih nameščencev. V letih 1919 in 1920 pa je bilo po podatkih v arhivskih in časopisih virih 81 ekonomskih stavk, med katerimi so nekatere, najbolj velika železničarska in splošna stavka aprila 1920, dobile tudi politične razsežnosti. Največ mezdnih gibanj in stavk so izvedle organizacije SK, komunistične strokovne organizacije so vodile zlasti velike stavke in mezdna gibanja, nerazredne delavske in nameščenske strokovne organizacije pa so redkeje posegle po odločnejših oblikah boja. Kljub temu da so strokovne organizacije s pogajanji ali z bojnimi sredstvi večino mezdnih gibanj predvsem zaradi svoje moči in bojazni oblasti ter podjetnikov pred večjimi nemiri sklenile s popolnim ali delnim uspehom, je bil ekonomski položaj delavcev in nameščencev težak. Strokovne orga­ nizacije so uspele le ublažiti poslabševanje gmotnega položaja delavstva, medtem ko so se realni zaslužki ob naglem naraščanju cen postopoma zmanjševali. Ta proces so delno zajezili le s takimi mezdnimi pogodbami, v katerih so uveljavile indeksni sistem prilagajanja zaslužkov rasti draginje. Tudi v tem obdobju je bila večina stro­ kovnih organizacij tesno povezana s konzumnimi organizacijami, ki so jih pomagale ustanavljati in si prizadevale prek njih doseči za svoje člane dobro preskrbo življenj­ skih potrebščin po nizkih cenah. V mezdnih gibanjih so strokovne organizacije uveljavljale za posamezne obrate, včasih pa cele panoge, tudi druge zahteve, predvsem zahteve glede delovnega časa, dopustov, načina izplačevanja mezd, sprejemanja in odpustov delavstva, urejanja stanovanjskih problemov, priznanja delavskih zaupnikov in pravic strokovnih orga­ nizacij za delovanje v korist delavstva. Izbojevanje pridobitve glede mezdnih in delovnih pogojev so oblikovali v kolektivnih pogodbah. Te so veljale samo za zapo­ slene v posameznih podjetjih ali izjemoma za vse obrate iste stroke, zato so si stro­ kovne organizacije skupaj s političnimi strankami prizadevale, da bi najpomem­ bnejše skupne zahteve uveljavile prek socialne zakonodaje. Drugo pomembno področje delovanja strokovnih organizacij v obravnavanem obdobju je bil prav boj za novo socialno zakonodajo in za ustanove za varstvo delav­ stva. Na eni strani so na oblikovanje radikalnih zahtev slovenskega delavstva za novo zaščitno zakonodajo vplivale revolucionarne pridobitve na tem področju v Sovjetski Rusiji in v nekaterih drugih državah, zlasti v Franciji, ter mednarodne konvencije, na drugi strani pa je bilo treba v novi jugoslovanski državi na novo ure­ diti tudi socialno zakonodajo in jo poenotiti. Strokovne organizacije in politične stranke so v takih razmerah videle možnost, da z organiziranim pritiskom prisilijo nove oblasti, da občutno izboljšajo socialno politiko. V Sloveniji je ljubljanska vlada, tudi iz strahu pred revolucionarnimi nemiri, že v prvih mesecih svojega delovanja z uredbami izpolnila številne zahteve z množičnih 3 - Sindikalno gibanje 33 delavskih shodov. Tako je uvedla osemurni delavnik, podpiranje brezposelnih, delavske zaupnike in stanovanjsko zaščito ter ustanovila oziroma preosnovala usta­ nove za varstvo delavstva, kot so uradi za socialno zavarovanje, inšpekcije dela in javne borze dela. Predstavniki slovenskih strokovnih organizacij, zlasti razrednih in krščanskosocialnih, so nato zelo aktivno sodelovali tudi pri pripravi skupne socialne zakonodaje za vso državo. Prvi pomemben uspeh pri njenem poenotenju je bila uvedba osemurnega delavnika septembra 1919 na vsem ozemlju Kraljevine SHS. Strokovne organizacije so nato skrbele za volitve delavskih predstavnikov v socialne ustanove in delavskih zaupnikov, v številnih podjetjih in zlasti manjših obratih pa so se morale boriti za izvajanje delavske zaščitne zakonodaje. Kljub vsem prizadeva­ njem so posamezna določila nekateri delodajalci sabotirali, na njih izvajanje pa je nato negativno vplivala zlasti obznana. Strokovne organizacije so samokritično priznavale, da so se ukvarjale predvsem z mezdnimi gibanji, medtem ko so posvečale izobraževalni in kulturni dejavnosti premajhno pozornost, čeprav so se zavedale, da je krepitev zavesti članstva tesno povezana zlasti z izvajanjem različnih oblik izobraževanja in kulturnoprosvetne aktivnosti. Pri izpolnjevanju teh nalog so strokovne organizacije sodelovale tudi s posebnimi delavskimi kulturnoprosvetnimi organizacijami, razredne zlasti z novou­ stanovljeno Svobodo. Po ureditvi socialnega zavarovanja se je zmanjšala potreba po nekaterih oblikah humanitarne aktivnosti strokovnih organizacij. Njihova pomembna naloga je bila zlasti nuditi finančno pomoč članom ob izgubi zaslužkov zaradi stavk in pri plače­ vanju stroškov pravnega varstva ob sporih iz delovnega razmerja ali zaradi sindi­ kalne aktivnosti. Posamezne organizacije pa so še vedno dajale podpore ob bolezni in v drugih stiskah. Sliko poglavitnih značilnosti dejavnosti strokovnih organizacij v letih 1918-1921 naj dopolnimo z njihovo pomembno vlogo v nekaterih političnih akcijah. V tem obdobju so si politične stranke prizadevale v strokovnih organizacijah dobiti zlasti množično podporo pri pridobivanju delavskih in nameščenskih glasov za svoje kan­ didate na volitvah v ustavodajno skupščino ter pri občinskih volitvah. Nanje so se oprle tudi pri izvedbi nekaterih drugih političnih akcij, pri političnem delovanju pa so bile zlasti tesno povezane razredne stranke in strokovne organizacije. Strokovne organizacije so izvedle tudi nekaj političnih stavk, npr. po prevratu v Mariboru v zvezi z reševanjem usode njegove pripadnosti k jugoslovanski državi, višek pa je bila politična stavka julija 1919 v podporo Sovjetski Rusiji in Madžarski. Bile so tudi glavni organizator množičnih prvomajskih proslav. V obdobju razmaha strokovnega gibanja na Slovenskem od jeseni 1918 do srede 1921. leta so bili ustvarjeni temelji za njegov razvoj za ves čas obstoja Kraljevine SHS - Jugoslavije. 6. Konec stavkovnega vala in prepoved neodvisnih — komunističnih — strokovnih organizacij (1921 — 1924) Tako začetni kot sklepni mejnik, zakon o zaščiti države iz avgusta 1921 in t.i. mala obznana iz julija 1924, pomenita udarec oblasti po revolucionarnem strokov­ nem gibanju, za celotno obdobje pa je značilna ofenziva kapitala proti delavskim političnim, socialnim in ekonomskim pridobitvam iz revolucionarnega povojnega časa, ki je terjala vzpostavitev enotne delavske fronte za obrambne boje. Na delova­ nje strokovnih organizacij so poleg omejitve združevalne svobode ter drugih ukrepov oblasti in podjetnikov za dušitev delavskega gibanja vplivale zlasti spremembe v 34 gospodarskem razvoju. Vlada je s svojimi ukrepi leta 1923 zajezila inflacijski val po pivi svetovni vojni, ki je bil s cenenim kapitalom ugoden za nastajanje novih podjetij oziroma za rast industrijske proizvodnje, na drugi strani pa je povzročal nekaj dese­ todstotno rast cen osnovnih življenjskih potrebščin. Tem državnim posegom v gospo­ darstvu je sledila deflacijska kriza v letih 1924/25, za katero je značilna začasna omejitev industrijske proizvodnje in povečanje brezposelnosti ter ustalitev cen. Šte­ vilo zavarovanih delavcev in nameščencev je konec 1924. leta prvič upadlo v primer­ javi s prejšnjim letom, bilo jih je okoli 110.000, medtem ko je vsa povojna leta naraš­ čalo od 10 000 do 15 000 novih delavcev letno. To je ob ustavitvi izseljevanja pre­ sežka delovne sile v tujino še povečalo konkurenco na delovnem trgu, kar so podjet­ niki izrabljali za poslabšanje delovnih in mezdnih pogojev. Ustalitev in celo delno znižanje cen po protiinflacijskih ukrepih pa je vplivalo na občutno zmanjšanje mez­ dnih gibanj, ki so bila dotlej poglavitno področje delovanja vseh strokovnih organi­ zacij. Po zakonu o zaščiti države je namestniški komite KPJ posvetil posebno pozornost obnoviti revolucionarnega strokovnega gibanja na formalno novi organizacijski osnovi, ker ni bilo upanja za dovoljenje za obnovo delovanja CDSSJ. Prvi uspeh je bila ustanovitev Međusaveznog sindikalnog odbora - Medzveznega sindikalnega odbora (MSO) septembra 1921 kot začasnega osrednjega vodstva t.i. neodvisnih sin­ dikatov, ki so morali imeti na zahtevo oblasti v svojih pravilih določilo o strankarski neodvisnosti, od tod tudi njihov naziv, dejansko pa so bili tesno povezani z ilegalno KPJ. Oblasti so nato ustanavljanje neodvisnih strokovnih organizacij in njihovo povezovanje v državnem okviru ovirale in dolgo prepričevale, hkrati pa so v nekate­ rih pokrajinah z izročanjem premoženja prepovedanih komunističnih organizacij podpirale ustanavljanje novih oziroma okrepitev že obstoječih socialističnih strokov­ nih organizacij. Različno ukrepanje pokrajinskih oblasti in oblike protikomunistič­ nega delovanja reformistov so vplivale na posebnosti v razvoju neodvisnih strokov­ nih organizacij v posameznih predelih Jugoslavije. Neodvisne in socialistične strokovne organizacije V Sloveniji je začel sredi jeseni 1921 propagirati ustanavljanje neodvisnih stro­ kovnih organizacij legalni partijski list Delavske novice. Kmalu je začelo kot neodvi­ sna strokovna organizacija delovati Osrednje društvo stavbinskih delavcev, zelo pomemben uspeh pa je bila ustanovitev Zveze rudarskih delavcev za Slovenijo (ZRDS) februarja 1922. Njeni organizatorji so izrabili akcijo pokrajinske uprave, da odvrne rudarje od komunizma. Toda lokalne oblasti so kmalu ugotovile, da gre za organizacijo, ki je ustanovljena po navodilih KPJ in da kljub prepovedi vzdržuje zveze z beograjsko centralo neodvisnih sindikatov. Zato so predlagale njen razpust. Jeseni 1922 je bilo v ZRDS že nad 6000 rudarjev in je bila tedaj najmočnejša neodvi­ sna strokovna organizacija v Jugoslaviji. Pokrajinsko vodstvo ilegalne KPJ je tedaj začelo izdajati tudi poseben sindikalni list Strokovno borbo, za utrditev neodvisnega strokovnega gibanja pa je bil pomemben uspeh njegovih organizatorjev pri pokrajin­ skih oblasteh, da so končno dovolile ustanovitev Zveze neodvisnih strokovnih orga­ nizacij za Slovenijo (ZNSOS). To pokrajinsko centralo so ustanovili predstavniki šestih neodvisnih strokovnih zvez delavstva različnih strok z 8452 člani na kongresu 10. decembra 1922 in za predsednika izvolili Franca Jernejčiča, za tajnika pa Alberta Hlebca. Tedaj so po številu članstva že skoraj dosegle organizacije Strokovne komisije, ki so imele konec 1922. leta 8772 članov, iz česar se vidi, da niso uspele udarca po orga­ nizacijah CDSSJ izkoristiti za svojo krepitev. SK se je na državni sindikalni konfe­ renci januarja 1922 združila z desničarskimi oziroma s centrumaškimi strokovnimi 36 Udeleženci združevalnega kongresa socialistične Zveze lesnih delavcev Jugoslavije 6. maja 1923 Razvitje prapora podružnice socialistične kovinarske strokovne organizacije v Lescah 20. junija 1924 zvezami v drugih jugoslovanskih pokrajinah v Glavni radnički savez — Glavno delavsko zvezo Jugoslavije (GDZJ), ki je bila tesno povezana z novoustanovljeno Socialistično stranko Jugoslavije (SSJ), v mednarodnem okviru pa z amsterdamsko sindikalno internacionalo. Toda to ni prispevalo h krepitvi organizacij SK. Že njihov II. kongres marca 1922, še bolj pa nadaljnji odnosi v SK ter javne polemike so poka­ 37 zale, da je strankarski razcep na tri socialistične frakcije imel negativne posledice tudi v strokovnem gibanju, v katerem si je vsaka frakcija prizadevala pridobiti čim- več vodilnih funkcij in trdno oporišče. Plačani strokovni funkcionarji so bili običajno tudi pomembni propagatorji socialistične stranke, ki ni mogla imeti toliko zaposle­ nih, kot so jih lahko imele strokovne organizacije z zbranimi prispevki svojih članov. Namesto dolgoletnega predsednika Ivana Mlinarja je bil izvoljen za predsednika France Svetek. V SK je imela večino struja, ki je odločno odklanjala pozive komuni­ stov k enotnim nastopom strokovnih organizacij, medtem ko je bila opozicija pri­ pravljena sodelovati v skupnih akcijah. Notranja nasprotja in slabosti v SK so zmanjševala njeno akcijsko sposobnost. Omenimo naj še, da se je najstarejša stro­ kovna organizacija Društvo grafičnega delavstva za Slovenijo jeseni 1921 preobliko­ vala v podružnico Saveza grafičkih radnika i radnica Jugoslavije, naslednje leto je imela 798 članov. Ta strokovna zveza pa je ostala ob razcepu v razrednem strokov­ nem gibanju nevtralna in se ni vključila niti v državno centralo socialističnih niti neodvisnih sindikatov. Šele januarja 1923 so oblasti končno dovolile povezavo neodvisnih strokovnih organizacij v državnem okviru. Na državni konferenci so začasni MSOJ preobliko­ vali v Centralni radnički sindikalni odbor — Centralni delavski odbor Jugoslavije (CDSOJ), v katerega se je z določenimi pridržki glede oblike notranje organiziranosti vključila tudi ZNSOS. V vodstvu CDSOJ je dobila večino desničarska frakcija, ki je sabotirala nekatere pomembne sklepe vodstva KPJ o organiziranosti, taktiki in delo­ vanju neodvisnih sindikatov, kar je odločno kritizirala II. konferenca KPJ maja 1923. V Sloveniji so uspešno izpolnili nalogo o ustanavljanju partijskih frakcij v neo­ dvisnih strokovnih organizacijah, prek katerih je pokrajinski komite KPJ usmerjal njihovo delovanje, v njem pa tedaj tudi ni bilo frakcijskih bojev med desnico in levi­ co, ki so zmanjševali tudi akcijsko sposobnost neodvisnih sindikatov v drugih jugo­ slovanskih pokrajinah. Konec spomladi 1923 je neodvisno strokovno gibanje na Slo­ venskem doseglo največji razmah. V devetih strokovnih zvezah ZNSOS je bilo tedaj vpisanih 12 611 članov, kar pomeni okoli četrtino vsega članstva CDSOJ. Organiza­ torji neodvisnih strokovnih organizacij so vanje uspeli pritegniti velik del nekda­ njega članstva CDSSJ, v največji meri rudarje, v skromnem obsegu tudi železničarje, nekaj komunističnih privržencev pa je ostalo organiziranih v osrednjih društvih SK. Neodvisne strokovne organizacije so sredi 1923. leta po številčnem stanju in še bolj po dejavnosti presegle organizacije SK in so bile v obeh pogledih najmočnejše v slo­ venskem strokovnem gibanju. Nerazredne strokovne organizacije Za razvoj nerazrednih strokovnih organizacij v prvih letih drugega desetletja je značilen upad številčne moči v primerjavi s prvim povojnim obdobjem, za narodno- socialistične oziroma liberalne ter nameščenske organizacije pa tudi še nadaljnje cepitve, ki so bile predvsem posledica političnih nasprotij. Jugoslovanska strokovna zveza je jeseni 1921 začela s preosnovanjem svoje organizacijske sestave, ki naj bi zagotovila uspešnejše delovanje strokovnih zvez. V novih pravilih si je kot cilj zasta­ vila praktično uveljavljanje načel krščanskega socializma ter tako izboljšanje gospo­ darskega, socialnega in kulturnega položaja delovnega ljudstva. Z zmanjšanjem dotedanjega velikega števila strokovnih zvez in s povezovanjem sorodnih strok je leta 1922 ustanovila sedem strokovnih zvez, ki so imele po zgledu osrednjih društev SK lastna tajništva in urejeno samoupravno poslovanje. Pri tem so poglavitno pozornost posvetili utrditvi organizacij industrijskega delavstva in osrednje mesto v sestavi JSZ je prevzela Strokovna zveza tovarniškega delavstva, od neindustrijskega delav­ stva pa je bila pomembna Strokovna zveza viničarjev in kmečkih delavcev. Ob preo- 38 snovanju je iz njenih vrst odpadla skoraj polovica članov in članic, predvsem iz vrst hišnega in sezonskega delavstva, ki so bili že dotlej člani »le na papirju«, saj niti niz­ kih prispevkov v društveno blagajno niso redno plačevali. Tako se je številčno stanje JSZ zmanjšalo na okoli 5000, toda približno tri četrtine jih je bilo iz vrst industrij­ skega delavstva nekaterih strok, rudarjev in železničarjev. Vendar je imela JSZ pri teh dveh kategorijah še vedno zelo skromen vpliv. Vzporedno si je prizadevala tudi za zmanjšanje gmotne odvisnosti od SLS, pri čemer je imela le neznatne uspehe. Konservativno vodstvo klerikalne stranke je v občasnih spopadih z voditelji JSZ, s katerimi ni bilo zadovoljno, ker so vodili nekaj odločnih ekonomskih bojev in jih je obtoževalo, »da silijo v socializem«, ukrepalo z odtegovanjem dotacij. Vzporedno s preosnovanjem JSZ so prišli v njeno vodstvo novi kadri na čelu s Srečkom Žumer- jem, ki so si nato vztrajno prizadevali za okrepitev JSZ v moderno bojno strokovno organizacijo in za zmanjševanje njene odvisnosti od klerikalne stranke. Začeli so izdajati tudi novo glasilo Pravica. Medtem ko je JSZ doživela pomembno organizacijsko in kadrovsko prenovo, ki je bila nato s programskim dozorevanjem in stopnjevanjem dejavnosti temelj za utrditev njene vloge v strokovnem gibanju na Slovenskem, je v tretjem sindikalnem taboru prišlo z ustanovitvijo Samostojne strokovne delavske Unije (SSDU) do cepi­ tve. Potem ko sta Narodno socijalna zveza in Zveza jugoslovanskih železničarjev postali oporišči Narodnosocialistične stranke, je Jugoslovanska demokratska stranka začela jeseni 1921 z akcijo za ustanovitev nove liberalne strokovne organiza­ cije, ki naj bi ji pomagala do delavskih glasov pri volitvah in pri uveljavljanju njenih koristi v delavskih ustanovah. Ustanovni občni zbor SSDU je bil januarja 1923, v svoje vrste pa je pritegnila le nekaj sto članov, zato je bila njena vloga v strokovnem gibanju malenkostna, prispevala pa je k njegovi še večji razcepljenosti. Njena usta­ novitev je pomenila konkurenco NSZ in ZJŽ. NSZ se je v letu 1923 preimenovala v Narodno socijalno strokovno zvezo (NSSZ). Vodstvo narodnosocialistične železni­ čarske organizacije je zaradi sabotiranja pri sodelovanju v koalicijskem odboru raz­ ličnih železničarskih organizacij za izbojevanje nove službene pragmatike in zaradi neuspehov, da bi samo izbojevalo izboljšanje delovnih in mezdnih pogojev železni­ čarjev, doživljalo kritiko svojega članstva, nezadovoljstvo pa se je kazalo tudi v izstopih. ZJŽ je imela sredi 1923. leta le še 3076 vpisanih članov. V stanovskih organizacijah javnih nameščencev so se nadaljevala nasprotja med organizacijami višjih uradnikov in nižjih uslužbencev. Organizacije slednjih so iz protesta zoper vodstvo Osrednje zveze javnih nameščencev in upokojencev na slo­ venskem ozemlju, ki je delovalo predvsem v korist višjih nameščencev ter se udinjalo demokratski - liberalni — stranki, iz nje izstopila. Leta 1922 je plačevalo članske prispevke le okoli 3500 članov OZJNU. Strankarska nasprotja med liberalci in narodnimi socialisti pa so vplivala tudi na odnose med organizacijami zasebnih nameščencev. Demokrati so si vse obravnavano obdobje prizadevali zmanjšati moč Društva zasebnih nameščencev s pritegnitvijo nekaterih njegovih organizacij v Zvezo društev privatnih nameščencev Slovenije. Njihovo razdiralno delo pa ni tedaj uspelo, kar so pokazale zlasti volitve delegatov nameščencev v pokojninski zavod za nameščence in DZN je do spomladi 1923 uspela celo povečati število članov na 1228. Omenimo naj še, da se je Društvo bančnega uradništva za Slovenijo na prvem kon­ gresu bančnih uradnikov Jugoslavije junija 1922 v Ljubljani vključilo v Savez ban­ karskih činovnika Jugoslavije. Delovanje strokovnih organizacij Udarec po najmočnejših in najborbenejših strokovnih organizacijah z obznano in zakonom o zaščiti države so podjetniki izrabili za poslabšanje socialnoekonomskega položaja delavstva. Po usahnitvi revolucionarnega vala po oktobrski revoluciji je 40 buržoazna ofenziva zoper priborjene politične, socialne in ekonomske pridobitve delavstva zajela številne države in Komunistična internacionala je na kongresu sredi 1921. leta sklenila, da se ji je treba upreti z borbeno taktiko enotne delavske fronte. Komunisti so dobili nalogo, da si na sindikalnem področju prizadevajo za enotno nastopanje organizacij različnih idejnih smeri in neorganiziranega delavstva za kon­ kretne skupne socialnopolitične in ekonomske zahteve. V Sloveniji si je ilegalna KPJ od začetka 1922. leta prek Delavskih novic in nato prek neodvisnih strokovnih orga­ nizacij prizadevala ustvariti zlasti enotno sindikalno fronto in je vanjo vabila social­ nodemokratske, krščanskosocialne in narodnosocialistične organizacije v skupni boj za temeljne zahteve: proti odpravi osemurnega delavnika, zniževanju realnih mezd, povečevanju brezposelnosti, za svobodno delovanje strokovnih organizacij, za odpravo protidelavskih zakonov, za samoupravo v delavskih ustanovah in svobodne volitve vanje itd. Kljub postavitvi tako perečih in življenjskih zahtev so pobudniki enotne fronte le skromno uspeli. Prva rezultata sta bila protidraginjski shod delavskih in nameščen­ skih organizacij ter ustanovitev krajevnega medstrokovnega odbora neodvisnih in socialnodemokratskih strokovnih organizacij v Ljubljani v začetku 1922. leta, toda nadaljnje uspehe je preprečilo zlasti sabotiranje vodstva SK, medtem ko so se krščanski socialci zavzemali za enotno sindikalno fronto. Ker ni bilo izgledov za njeno uveljavitev »na vrhu«, so si jo neodvisne strokovne organizacije prizadevale ustvariti zlasti v konkretnih akcijah, v mezdnih gibanjih in zadnjih stavkah ob koncu vala po prvi svetovni vojni, pri čemer so neposredno med delavstvom dosegale uspe­ he. Neodvisne strokovne organizacije so v sodelovanju v skupnih akcijah videle pot do združitve s socialističnimi strokovnimi organizacijami z namenom, da bi bilo raz­ redno strokovno gibanje spet enotno. Ob tem naj poudarimo, da so komunisti prek neodvisnih strokovnih organizacij v posebnih slovenskih razmerah uspešneje kot partijske organizacije v drugih jugoslovanskih pokrajinah vodili akcije za enotno fronto. Težišče delovanja strokovnih organizacij so bila v času nekajdesetodstotne infla­ cije do leta 1923 mezdna gibanja, ki so se sredi tega leta zaostrila v zadnje velike stavke. Posebno pozornost pa so strokovne organizacije posvetile tudi problematiki socialne zakonodaje. Po uveljavitvi protikomunistične zakonodaje so tudi po uradni ugotovitvi osrednje inšpekcije delà delodajalci začeli sabotirati »vse zakonske pred­ pise o zaščiti«. Zato so strokovne organizacije organizirale številne protestne shode, na katerih so še posebej protestirali proti množičnemu protizakonitemu podaljševa­ nju delovnega časa. Na drugi strani pa je prav v letih 1921 in 1922 pospešeno teklo zakonodajno delo na področju varstva delavstva. Narodna skupščina v Beogradu je tedaj sprejela tri temeljne zakone (zakon o inšpekciji dela, zakon o zaščiti delavcev in zakon o zavarovanju delavcev), s katerimi je poenotila varstveno zakonodajo v vsej državi. V njej je bilo nekaj za delavstvo zelo ugodnih določil, kar pa se je izka­ zalo kot vladno taktiziranje. Uveljavitev številnih pomembnih ugodnosti je bila predvidena s posebnimi pravilniki, z njihovo izdajo pa je ministrstvo za socialno politiko zavlačevalo, izvajanje nekaterih določil pa je bilo odloženo. Industrijsko in obrtniško delavstvo je na shodih protestiralo zlasti proti odložitvi pokojninskega zavarovanja (uvedeno je bilo šele leta 1937), proti zmanjševanju vpliva delavskih predstavnikov v zavodih za socialno zavarovanje, zahtevalo je čimprejšnjo izdajo pravilnikov in volitve v delavske ustanove. S temi množičnimi zahtevami in s posre­ dovanji predstavnikov strokovnih organizacij pri oblasteh pa niso uspeli, saj je npr. pravilnik o volitvah delavskih zaupnikov izšel šele leta 1927, o podporah brezposel­ nim pa naslednje leto. Zavlačevali pa so tudi z razpisi volitev predstavnikov delavcev in nameščencev v ustanove za njihovo zaščito, ker so vladne stranke z imenovanjem predstavnikov tistih strokovnih organizacij, ki so bile njihov eksponent med delav- 41 Ciani skupščine začasne delavske zbornice za Slovenijo Upravni odbor, finančna kontrola in predsedniki klubov začasne delavske zbornice za Slovenijo stvom, lahko vplivale tudi na njihovo delovanje (v Sloveniji npr. demokrati). Konec 1921. leta je začela delovati tudi začasna delavska zbornica za Slovenijo. Že z uredbo o ustanovitvi delavskih zbornic so bile zlasti na zakonodajnem področju okrnjene pravice, ki jih je zahtevalo delavstvo za to svojo pomembno zaščitno ustanovo. Nji­ hovo funkcioniranje so nato oblasti okrnile z imenovanjem članov njihovih skupščin, 43 medtem ko so delavci in zasebni nameščenci zahtevali takojšnje volitve, ter z odmero skopih dotacij namesto stalnih finančnih virov. Razcepljene in številčno oslabljene strokovne organizacije so bile prešibke, da bi lahko oblasti in podjetnike prisilile k izvajanju socialne zakonodaje, nadaljnji boj za dosledno izvajanje zakonskih določil za varstvo delavstva in samoupravo delavskih ustanov pa je terjal zlasti akcijsko enotnost, ki pa je zaradi nasprotij njeni pobudniki niso uspeli doseči. Glasilo SK Delavec je tedaj samokritično priznalo, da izredno pereča mezdna politika strokov­ nih organizacij zmanjšuje njihovo aktivnost na področju socialne politike in da je takšno delovanje preveč enostransko. Obseg mezdnih gibanj ter njihove zaostritve v stavke in izpore naj ilustriramo le z nekaj statističnimi podatki. Inšpekcija dela je v letih 1921-1924 posredovala v skupaj 283 mezdnih gibanjih, ki so zajela 1188 obratov, največkrat leta 1922 (101 krat), po začetku deflacijske krize pa leta 1924 le še v 25 mezdnih gibanjih. V tem obdobju je posredovala tudi v 55 stavkah, od tega je leta 1924 opravila le eno posre­ dovanje. Dejanski obseg mezdnih gibanj in stavkovnih bojev je bil znatno večji. Po objavljenih statističnih podatkih lahko ugotovimo, da je npr. samo pet strokovnih zvez SK vodilo v letih 1921-1923 skupaj kar 372 mezdnih gibanj, predstavniki zača­ sne delavske zbornice so še leta 1924 posredovali v 42 mezdnih gibanjih. V letih 1921 do 1923 je bilo po časopisnih in arhivskih virih 89 stavk in izporov, leta 1924 pa se je le še mezdni boj steklarjev zaostril v stavko. Iz navedenih podatkov se vidi, da se je leta 1923 končal petletni val povojnih mezdnih gibanj, s katerimi so si delavci in nameščenci prizadevali prilagajati svoje prejemke z rastjo draginje, pri čemer kljub pogosti uporabi tudi svojega skrajnega sredstva - stavk —, niso uspeli zadržati padanja realnih mezd. Poleti 1923 se je z veliko rudarsko stavko ter s stavko železni­ čarjev in javnih nameščencev sklenil tudi stavkovni val, ki se je začel že v zadnjem obdobju prve svetovne vojne. Za ekonomske akcije leta 1923 je značilno, da so se zaradi nepopustljivosti podjetnikov in slabosti strokovnih organizacij v primerjavi z akcijami v prejšnjih letih končale le s skromnimi uspehi, po podatkih inšpekcije dela pa skoraj tretjina tudi s popolnim neuspehom, imele pa so obrambni značaj. Zlasti dolgotrajna stavka rudarjev Trboveljske premogokopne družbe od julija do septembra 1923 ter protestna stavka železničarjev in javnih nameščencev 3. avgusta in potek velikega mezdnega gibanja jeseniških kovinarjev so pokazali vso škodljivost razcepljenosti strokovnih organizacij in nasprotij med njimi. Prav v času viška raz­ rednih spopadov so se zlasti zaostrila nasprotja med organizacijami ZNSOS in SK zaradi organiziranja posebne neodvisne strokovne zveze kovinarjev. Kot je pokazala TPD v rudarski stavki, so bili podjetniki pripravljeni uporabiti vsa svoja sredstva za zlom delavskih bojev, delavstvo so prizadeli zlasti odpusti, pri čemer so bili deležni podpore oblasti. Te so z omejevanjem zborovalne svobode, z orožniškimi in s policij­ skimi posredovanji, z aretacijami delavskih voditeljev, uporabo militarizacije in dru­ gimi ukrepi odločilno vplivali na zlom velikih razrednih spopadov v letu 1923. Ti porazi so hudo prizadeli moč neodvisnih strokovnih organizacij in v začetku 1924. leta je plačevala prispevke le približno četrtina članstva, ki je bilo v ZNSOS vpisano v času najvišjega številčnega stanja. Največji udarec pa je doživela ZRDS in tako je uspel kapital ob pomoči oblasti zlomiti najborbenejšo in najmočnejšo stro­ kovno organizacijo. Novi poskusi ZNSOS, da bi ustvarila enotno fronto strokovnih organizacij proti posledicam gospodarske krize in za ukinitev protidelavske zakono­ daje, so bili zaradi zaostritev nasprotij v razrednem strokovnem gibanju neuspešni. V prvi polovici leta 1924 je ZNSOS postopoma spet povečevala svojo aktivnost, toda po prvojunijskem spopadu delavstva z orjunaši v Trbovljah je vlada s t.i. malo obznano prepovedala tudi delovanje neodvisnih strokovnih organizacij, ki so bile najbolj množično legalno oporišče KPJ. 44 7. Pomembne spremembe v razvoju strokovnih organizacij ter upad njihovih borbenih akcij (1924-1934) V desetletju 1924-1934 je prišlo v vseh treh sindikalnih taborih kot tudi v orga­ nizacijah javnih in zasebnih nameščencev do pomembnih organizacijskih sprememb, v krščanskosocialističnem in liberalnem strokovnem gibanju pa tudi do idejnih pre­ mikov. V primerjavi z delovanjem strokovnih organizacij v prvih obdobjih v novi jugoslovanski državi, v revolucionarnih povojnih razmerah in gospodarski konjuktu- ri, povezani z visoko inflacijo, je za čas od srede leta 1924 do spomladi 1934 pogla­ vitna značilnost redka uporaba borbenih sredstev pri urejanju socialnoekonomskega položaja delavstva, pri čemer je imela večina akcij obrambni značaj. Stavke, ki so dajale poglavitni značaj revolucionarnosti povojnemu času, so bile le redke, občutno pa se je zmanjšalo število mezdnih gibanj. Na takšno spremembo v obsegu in taktiki ekonomske dejavnosti strokovnih organizacij so vplivale zlasti nove gospodarske razmere, kajti konjuktura v drugi polovici dvajsetih let, ki je sledila krajši krizi, ni več temeljila na inflaciji in cene so ostale v glavnem ustaljene, tako da niso bila potrebna mezdna gibanja za usklajevanje mezd z rastjo draginje kot v prvih povojnih letih. Z njimi so se delavci morali upreti predvsem nameram podjetnikov za zniževa­ nje mezd. Na upad borbenih akcij strokovnih organizacij pa je vplivalo posebej tudi dejstvo, da so bile poglavitne njihove organizatorice, komunistične strokovne orga­ nizacije, z malo obznano dokončno prepovedane, medtem ko so v večini drugih jugo­ slovanskih pokrajin lahko delovale še do kraljeve diktature januarja 1929, ko so bile organizacije CDSOJ po vsej Jugoslaviji prepovedane. Zato je v Sloveniji že sreda leta 1924 pomembna prelomnica v strokovnem gibanju, posebej v razrednem, v večini drugih jugoslovanskih pokrajin pa je takšen mejnik začetek šestojanuarske diktatu­ re. Ta je sicer povsod s poostritvijo zakona o zaščiti države in cenzure delno omejila tudi možnosti za aktivnost strokovnih organizacij. Pogoje za njihovo delovanje pa je nato občutno poslabšala velika gospodarska kriza, ko so morale strokovne organiza­ cije posvetiti vso pozornost posredovanjem za omilitev do skrajnosti zaostrenih eksi­ stenčnih vprašanj delavcev in nameščencev, posebej problematiki velike brezposel­ nosti. Vse desetletje 1924-1934 so strokovne organizacije posvetile posebno pozor­ nost problematiki socialne zakonodaje in delovanju v ustanovah za varstvo delav­ stva, zlasti z vidika obrambe veljavnih zaščitnih zakonov in njihovega doslednega izvajanja. Na skromno učinkovitost obrambnega delovanja strokovnih organizacij je vpli­ valo več dejavnikov; majhno število strokovno organiziranega delavstva, notranji procesi v razrednem, krščanskosocialističnem in liberalnem taboru ter njihova pre­ težno ločena aktivnost. Razredno strokovno gibanje je bilo oslabljeno, ker se v leta 1925 ustanovljeno oblastno organizacijo Združene delavske sindikalne zveze - Uje- dinjenega radničkoga sindikalnog saveza - Jugoslavije, t.j. v Ursove sindikate, ni vključila večina članstva prepovedanih neodvisnih strokovnih organizacij. Na okrni­ tev njegove moči so vplivali tudi frakcijski boji v socialističnem taboru. Pomembna značilnost tega obdobja je proces organizacijskega in idejnega dozorevanja JSZ v moderno in samostojno strokovno organizacijo. V liberalnem taboru pa je Narodna strokovna zveza (NSZ), ki je nastala 1926/27 z združitvijo narodnosocialistične NSSZ in liberalne SSDU, v pogojih šestojanuarske diktature postala režimska orga­ nizacija, ki si je prizadevala s pomočjo oblasti in državne stranke zmanjšati moč raz­ rednega in krščanskosocialističnega strokovnega gibanja. 45 Strokovna komisija - pokrajinska organizacija Ursovih sindikatov in sindikalna politika KPJ v Sloveniji Predstavniki ZNSOS so po prepovedi neodvisnih strokovnih organizacij julija 1924 protestirali pri pokrajinskih in osrednjih oblasteh, organizirali so velik protes­ tni shod proti vladnemu nasilju in za obnovitev delovanja neodvisnih strokovnih organizacij, poskusili so ustanoviti formalno nove strokovne organizacije. Vsa ta pri­ zadevanja in poskusi, ki jih je vodstvo KPJ kasneje ocenilo za premalo odločne, so ostali brez uspeha zaradi nepopustljivosti liberalnih in klerikalnih pokrajinskih oblasti. Že vzporedno z akcijami za obnovo neodvisnih strokovnih organizacij na Slovenskem so njihovi funkcionarji in člani predlagali organizacijam SK združitev. Za ta prizadevanja je dalo smernice pokrajinsko partijsko vodstvo, ki se je zavedalo, da je mogoče voditi akcije za izboljšanje socialnoekonomskega položaja delavstva le prek legalnih strokovnih organizacij, čimprejšnjo združitev pa je zahtevala zlasti potreba po njihovi okrepljeni dejavnosti zaradi tedanje gospodarske krize. Slovenski komunisti so združevalne procese v razrednem strokovnem gibanju spremljali, usmerjali in ocenjevali prek svojega legalnega glasila Delavsko-kmet- skega lista (od tod tudi zanje naziv dekalisti). V njem so poudarjali, da mora stro­ kovno zedinjenje temeljiti na doslednjem razrednem boju, proletarski demokraciji in disciplini v organizacijah ter popolni svobodi kritike, v odborih je treba uveljaviti proporcionalno zastopstvo, združene strokovne organizacije morajo biti strankarsko neodvisne. Medtem ko je članstvo prepovedanih neodvisnih in socialističnih organi­ zacij na nekaj shodih podprlo združevalna prizadevanja, so jih funkcionarji SK in osrednje vodstvo GDZJ odločno odklanjali. Toda več dejavnikov, akcija socialdemo­ kratov okrog lista Naprej za ustanovitev lastnih strokovnih organizacij, hud delavski poraz na parlamentarnih volitvah in možnost, da uveljavijo svoje pogoje za združi­ tev, ker je imela SK v primerjavi s prepovedanimi neodvisnimi strokovnimi organi­ zacijami kot legalna organizacija priviligiran položaj, je vplivalo, da je vodstvo SK končno sprejelo pobudo predstavnikov ZNSOS. V prvih mesecih 1925. leta je stekla akcija za združitev bivših neodvisnih in socialističnih organizacij »od spodaj«, po posameznih strokovnih zvezah. Rudarji so na združevalni konferenci marca 1925 ustanovili Zvezo rudarjev Jugoslavije, istočasno pa je potekala akcija za združitev železničarskih strokovnih organizacij. Teh je bilo tedaj v Sloveniji štirinajst, kar ilu­ strira veliko razcepljenost v idejnem pogledu in po poklicih oziroma kategorijah železniških delavcev in uslužbencev. Tedaj se je šest organizacij združilo v Železni­ čarsko strokovno organizacijo Jugoslavije. Proces združevanja razrednih strokovnih organizacij železničarjev v jugoslovanskem okviru se je sklenil oktobra 1925 z usta­ novitvijo Udruženega saveza železničara Jugoslavije, v katerem je Partija skoraj povsem izgubila vpliv. Uspešno je potekalo združevanje delavstva nekaterih drugih panog v enotne razredne strokovne organizacije, spomladi 1925 pa je socialistično in komunistično delavstvo izvedlo nekaj uspešnih skupnih akcij. Za dograditev združe­ vanja »na vrhu« so septembra 1925 ustanovili še paritetni akcijski odbor iz funkcio­ narjev SK in bivših neodvisnih strokovnih organizacij. Potek združevanja obeh smeri razrednega strokovnega gibanja v Sloveniji, v katerem so socialisti uspeli uveljaviti svoje pogoje, je negativno vplival na pogajanja med centralama neodvisnih in socialističnih strokovnih organizacij v Beogradu. Tudi tu so ustanovili akcijski odbor iz predstavnikov CDSOJ in GDZJ. Ta je dejansko zahtevala kapitulacijo neodvisnih sindikatov z zahtevo, da mora imeti večino v vod­ stvu združenih sindikatov in z njihovo podreditvijo socialistični amsterdamski stro­ kovni interacionali. Na te pogoje večina v CDSOJ ni pristala. Tako na »kongresu zedinjenja« oktobra 1925 niso sodelovali delegati neodvisnih sindikatov, temveč le štirje bivši funkcionarji CDSOJ, ki so bili že pred temi izključeni iz KPJ, polnošte­ 46 vilno pa so bile zastopane organizacije GDZJ. Kljub temu so reformisti razglasili »zedinjenje« in ustanovitev - Ujedinjenega radničkega sindikalnega saveza - Zdru­ žene delavske sindikalne zveze Jugoslavije (URSSJ ali Ursa). Zunaj Slovenije ter Bosne in Hercegovine in Dalmacije so nato delovali kot razredne organizacije Ursovi in neodvisni sindikati. Zaradi načina združevanja strokovnih organizacij so se zaostrila nasprotja v pokrajinski organizaciji KPJ za Slovenijo, ki so se jeseni 1925 iz internih polemik prenesla v Delavsko-kmetski list. V njem je levičarska partijska opozicija v več član­ kih očitala desničarskim funkcionarjem s sekretarjem PK KPJ Cirilom Štukljem, ki je skupaj z Ivanom Makucem in Alojzem Sedejem predstavljal neodvisne strokovne organizacije v akcijskem odboru, da vodijo kapitulantsko združevalno politiko. Posebej so jih kritizirali, ker na beograjskem kongresu niso zastopali stališča, da mora priti do združitve na taki osnovi, ki bi bila sprejemljiva tudi za neodvisne sin­ dikate. Ob tem je opozicija poudarjala, da z opozarjanjem na napake ne želi razbijati že združenih organizacij posameznih strok, komunisti pa so se dolžni v njih bojevati za dejansko izvajanje dogovorjenih združevalnih pogojev. Takšno stališče je zastopal tudi centralni strankin svet KPJ, ki je moral zaradi nevarnosti likvidacije Partije v Sloveniji poseči v urejanje razmer v partijskem vodstvu, pri čemer je tudi opoziciji očital nekaj napak. Razmere v slovenskih partijskih organizacijah so uredili z zame­ njavo njihovega vodstva in z izključitvijo treh vodilnih desničarskih funkcionarjev iz KPJ. V Sloveniji, kjer je proces združevanja potekal »od spodaj«, torej drugače kot v drugih jugoslovanskih pokrajinah, je bila pokrajinska strokovna konferenca oziroma t.i. »tivolski kongres zedinjenja« konec decembra 1925. Na njem so predstavniki SK in bivših neodvisnih strokovnih organizacij sklenili t.i. zedinjenje in so tako izobli­ kovali sindikate Združene delavske sindikalne zveze Jugoslavije — Ursove sindikate v Sloveniji. Pokrajinska centrala URSSJ za Slovenijo je še naprej ohranila staro ime Strokovna komisija. Po poročilu na kongresu naj bi imela SK v 102 podružnicah in številnih vplačilnicah okoli 10 000 članov, pri čemer je bilo všteto članstvo Splošne delavske zveze (SDZ), ki je bila hkrati tudi sestavni del Općega radničkega saveza (ORS) Jugoslavije v Zagrebu. To je bil mešani sindikat delavstva tistih strok, ki niso imele v okviru GDZJ posebnih strokovnih zvez. SDZ je bila v Sloveniji ustanovljena leta 1924 in je organizirala tekstilne, kemične, papirniške delavce in delavce nekate­ rih drugih panog. Medtem ko je bila moč SK z ustanovitvijo SZD le delno okrnjena, ker je ostala z njo organizacijsko povezana, se je akcija socialnih demokratov okrog Napreja leta 1925 končala z izločitvijo privržencev Zvonimirja Bernota iz SK in z ustanovitvijo strokovnih sekcij Jugoslovanske socialnodemokratske stranke oziroma Delavsko-kmetske zveze. Socialnodemokratski vpliv je zmagal tudi v Uniji stavbin- skih delavcev s sedežem v Celju. V tem letu se je SK delno okrepila s članstvom pre­ povedanih neodvisnih strokovnih organizacij, ki je ostalo zaradi nedemokratičnih razmer v skupnih organizacijah pretežno neorganizirano. Poudariti moramo, da so imeli Ursovi sindikati v Sloveniji glede na način nastanka in glede na dejstvo, da so bile tu neodvisne strokovne organizacije dokončno prepovedane, drugačen značaj kot v večini drugih jugoslovanskih pokrajin, kjer so neodvisni sindikati delovali še do januarja 1929. V Ursovih sindikatih so komunisti dosti teže uveljavljali partijska navodila kot prej v lastnih - neodvisnih - strokovnih organizacijah. To se je pokazalo že na ustanovnem kongresu Ursovih sindikatov, na katerem komunistični privrženci kot opozicija s svojimi stališči in predlogi niso uspeli. V napadih na socialistično večino je komunistična opozicija sprva delala tudi sektaške napake. Že kmalu, zlasti ob brezposelni krizi v rudarskih revirjih, pa je bila spet glavni propagator akcijske enotnosti. Prav tako je ves čas zahtevala dejansko zdru­ žitev socialističnih in neodvisnih ter drugih razrednih strokovnih organizacij, kar ji 47 Rudarji iz Črne pri Prevaljah pred vhodom v rov leta 1926 je kot poglavitno nalogo naložil III. kongres KPJ v sindikalni resoluciji. Komunisti so si z vztrajnim delom v vsakodnevnih akcijah uspeli v nekaj podružnicah priboriti vodilno vlogo, v številnih osnovnih organizacijah pa pomemben vpliv, medtem ko je vodstvo SK ostalo trdno v socialističnih rokah. Pokrajinsko partijsko vodstvo je vključitev komunistov in privržencev v Ursove sindikate imelo za pomemben ukrep pri enotnosti razrednega strokovnega gibanja na Slovenskem. Osrednji vodstvi KPJ in neodvisnih sindikatov vseh navedenih posebnosti v svojih navodilih o sindikalni politiki v Sloveniji nista dovolj ustrezno upoštevali. Tako se je moralo pokrajinsko partijsko vodstvo leta 1926 upreti direktivi o akciji za ustanovitev nekaterih neodvi­ snih strokovnih organizacij mimo Ursovih sindikatov. Pokrajinski komite KPJ je torej po tivolskem kongresu svojo sindikalno politiko prilagajal posebnim razmeram na Slovenskem. Prek Delavsko-kmetskega lista in po njegovi prepovedi prek novega legalnega glasila Enotnosti je ostro kritiziral reformistično delovanje socialistov, dajal pobude za akcije ter razkrinkaval primere kršenja demokracije in zapostavlja­ nja dekalistov v Ursovih organizacijah v Sloveniji. Enotnost je odločno podprla pri­ zadevanja avtonomnih strokovnih organizacij grafičnega delavstva ter bančnega zavarovalnega, trgovskega in industrijskega uradništva za zedinjenje vseh razrednih sindikatov v jugoslovanskem okviru. Bila pa je tudi pobudnik popolnega zedinjenja vseh razrednih strokovnih organizacij v Sloveniji. Zato je pozvala člane socialnode­ mokratskih strokovnih organizacij, naj se vključijo v SK, v kateri so bili že člani in privrženci Socialistične stranke Jugoslavije in KPJ, pri čemer je kot poseben problem poudarjala, da ta oblastna centrala Ursovih sindikatov ni uspela pritegniti v svoje vrste večine članstva nekdanjih neodvisnih strokovnih organizacij. Zaradi nedemo­ kratičnih metod birokratov v SK je število njenih članov v drugi polovici dvajsetih let upadalo. Tako se tudi na prvem kongresu slovenskih razrednih strokovnih orga­ nizacij po združitvi februarja 1928 ugotovili, da SK »ni upoštevala levega krila«. V začetku 1928. leta je bilo v SK le okoli 5600 članov. Dekalisti so protestirali proti 48 nedemokratičnim postopkom SK, s katerimi so jim onemogočili delovanje v strokov­ nih organizacijah, in proti njenemu udinjanju Socialistični stranki Jugoslavije ter ji očitali sabotiranje izvajanja temeljnih razredno bojevnih sklepov. V strokovnih zve­ zah, ki so bile v razsulu, in med delavstvom, ki ga SK ni uspela organizirati, so se tedaj pojavile težnje po ustanovitvi novih strokovnih organizacij zunaj Ursovih sin­ dikatov, za katere je dajal pobudo tudi CK KPJ. Takšno akcijo rudarjev in stavbin- skih delavcev sredi 1928. leta so preprečile pokrajinske oblasti z zavrnitvijo pravil. Tako se je znova pokazalo, da so vsakršna prizadevanja za obnovitev neodvisnih strokovnih organizacij v Sloveniji obsojena na neuspeh in da je edina pot za uvelja­ vitev komunistov v strokovnih organizacijah vztrajno delo v njih in nenehno spopa­ danje s politiko desničarskih strokovnih birokratov. Leta 1928 so imeli pomembno vlogo pri borbenih akcijah SK, ki so skupaj z agitacijo za pridobitev novih članov prispevale k njeni delni številčni okrepitvi. Po poročilu na osrednjem kongresu Urso­ vih sindikatov oktobra 1928 v Beogradu naj bi bilo v njih v Sloveniji vpisanih okoli 7100 članov. IV. kongres KPJ novembra 1928 je prepovedal vključevanje komunistov v Ursove sindikate in postavil zahtevo po ustanavljanju ilegalnih sindikatov. Pod vplivom kominternskih direktiv je poglobil sektaški odnos do socialistov, ki so jih komunisti začeli razglašati za socialfašiste. Že naslednji mesec je nujnost ustanavlja­ nja ilegalnih strokovnih organizacij poudarila VII. pokrajinska konferenca KPJ v Ljubljani. Ko je po razpustu neodvisnih sindikatov po uvedbi kraljeve diktature CK KPJ pozval njihovo članstvo, naj nadaljuje delo v ilegalnih revolucionarnih sindika­ tih, je sredi 1929. leta tudi v Sloveniji sindikalna trojka pri pokrajinskem partijskem vodstvu izdala tak poziv. Takšna neživljenjska in sektaška politika ter hudi udarci diktatorskega režima po organizacijah KPJ od jeseni 1929 do spomladi naslednjega leta tudi v Sloveniji so povzročili začasno izločitev partijskega vpliva v razrednem strokovnem gibanju. Ursovi sindikati so po šestojanuarski diktaturi 1929 lahko nadaljevali z delom po izjavi, da bodo skrbeli le za izboljšanje socialnoekonomskega položaja delavstva in za kulturnoprosvetno delo med njim. Poostrena zakona o zaščiti države in tisku (po­ licijski nadzor nad shodi in sestanki, kaznovanje organizatorjev stavk, prepoved stavk javnih nameščencev, nove omejitve svobode pisanja časopisja) sta vplivala tudi na njihovo delovanje. Tako je državno pravdništvo sredi 1929. leta prepovedalo dve številki Delavca le zaradi nekoliko bolj odločne obsodbe socialnih krivic. Režim je prepovedal prvomajske prireditve. Konec leta 1930 je Delavec protestiral proti zahtevi nacionalističnih sindikatov, da bi jih režim diktature po fašističnem zgledu priznal kot edine zastopnike delavcev in nameščencev ter zahteval pravico do svo­ bodnega sindikalnega organiziranja. Leta 1931 je SK kot pokrajinski organizaciji URSSJ za Slovenijo grozila velika nevarnost, da izgubi iz svoje sestave SDZ, ki je bila tedaj med najmočnejšimi njenimi organizacijami. Med centralama URSSJ in ORSJ se je konkurenčni boj za članstvo in vpliv zaostril do odločitve kongresa Orsovih sindikatov maja 1931 po izstopu iz URSSJ in do akcije za njegovo preoblikovanje v samostojno državno sindikalno cen­ tralo. Ta sklep je bil sprejet proti stališču delegatov SDZ oziroma zastopnika SK, ki so vztrajali da morajo »svobodne delavske strokovne organizacije Jugoslavije«, ki slonijo na organizacijskih in taktičnih načelih Mednarodne delavske strokovne zveze v Amsterdamu, ostati enotne. Iz Slovenije je nato prišla pobuda, naj mednarodna centrala razsodi o razcepu v jugoslovanskem razrednem strokovnem gibanju. SK je za razpravo o perečih problemih sklicala septembra 1931 kongres svojih organizacij, na katerega je poslalo svoje delegate dvanajst strokovnih zvez s 107 podružnicami. V njih so bili tedaj 9804 člani, številčno najmočnejše pa so bile organizacije Ujedinje- nega saveza železničarjev Jugoslavije - Saveza metalskih radnika — Zveze kovinar­ skih delavcev Jugoslavije (SMRJ) in SDZ. Delegati so kritično ocenili stanje v URSSJ 4 - Sindikalno gibanje 49 in zahtevali njegovo notranje preosnovanje s povezavo razdrobljenih profesionalnih organizacij v industrijske zveze. Za okrepitev agitacijskega in organizacijskega ter idejnovzgojnega delovanja naj bi ustrezneje uredili pristojnosti in gmotni položaj pokrajinskih central URSSJ; posebej so vztrajali pri enotnosti URSSJ in dosegi spo­ razuma z ORSJ. Delegati so izvolili tudi nov odbor SK s Francem Jernejčičem na čelu. Še isti mesec je bil II. kongres URSSJ, na katerem so predstaviki amsterdamske internacionale zahtevali, da se ORSJ vrne v sestavo URSSJ. Apelirali so na mimo poravnavo spora. SK je ta kongresni sklep pozdravila in poudarila upravičenost obstoja SDZ za povezavo delavstva številčno šibkih industrijskih panog. Ker do spo­ razuma med obema centralama ni prišlo, je SDZ marca 1933 prekinila vse stike z ORSJ, se osamosvojila in se hkrati vključila v URSSJ. Jeseni 1933 je ta centrala izključila ORSJ iz svojih vrst. Medtem ko sta beograjski in zagrebški del ORSJ nato začela sodelovati z nacionalističnimi sindikati, pa je njen slovenski del postal v okviru SK kot Splošna delavska strokovna zveza Jugoslavije (SDSZJ) najmočnejša organizacijska enota. Tedaj je imela 1691 članov, največ med tekstilnim delavstvom. Tako je vodstvo SK uspelo preprečiti v Sloveniji nevaren razcep v razrednem stro­ kovnem gibanju. Omenimo naj še, da so v okviru SK uspešno delovali medstrokovni odbori, ki so vsklajevali delovanje različnih strokovnih organizacij v posameznih industrijskih središčih. V ilustracijo naj navedemo, da je Medstrokovni odbor SK v Mariboru usmerjal skupne akcije osmih podružnic, ki so leta 1933 štele 1221 članov. Maribor je bil tudi sedež regionalnega tajništva SK. Za številčno okrepitev Ursovih sindikatov v Sloveniji in zlasti za okrepitev nji­ hove borbene aktivnosti je bilo pomembno delovanje obnovljenih partijskih organi­ zacij na sindikalnem področju, ki je bilo vidno že leta 1932 in se je nato nenehno kre­ pilo. Komunisti so se uveljavljali kot pobudniki in organizatorji nekaterih ekonom­ skih bojev ter drugih akcij. Izkušnje v Sloveniji in drugod ter sprememba komintern- ske politike so vplivale na postopno opuščanje neživljenjskih navodil vodstva KPJ iz tujine za delo na sindikalnem področju. Konec leta 1932 je končno dobilo članstvo nalogo, da se vključi v legalne, predvsem Ursove sindikate, vztrajalo pa je pri neživ­ ljenjski zahtevi, da morajo v njih oblikovati Revolucionarno sindikalno opozicijo. Medtem so se komunisti že uveljavili v nekaterih podružnicah Ursovih sindikatov, zlasti v Revirjih in na Jesenicah. Posebno pomemben uspeh je bila izvolitev komuni­ sta Franca Leskoška za sekretarja oblastne organizacije SMRJ za Slovenijo v začetku 1933. leta. Toda še jeseni tega leta je osrednje vodstvo KPJ kritiziralo nekatere take akcije pokrajinskega komiteja KPJ, ki so prispevale k okrepitvi razrednega strokov­ nega gibanja v Sloveniji in vloge Partije v njem. Jugoslovanska strokovna zveza Tako socialisti kot komunisti niso pravilno ocenjevali prelomnih sprememb v krščanskosocialističnem strokovnem gibanju v obravnavanem desetletju. Krščanski socialci, od srede dvajsetih let so kot zunanji znak svoje idejne radikalizacije sami sebe začeli imenovati krščanski socialisti, so razčiščevali različne vidike krščanskega socializma v novi napredni socialnopolitični reviji Socialna misel. Na svojem prvem kongresu junija 1925 so poudarili, »da so le ideje krščanskega socializma sposobne preosnovati obstoječi krivični družbeni red ter uveljaviti socialno pravičnost, ker so edino te zares nasprotne kapitalističnemu materializmu . ..«. Od JSZ so zahtevali, da sproži pobudo za združitev z Jugoslavenskim strukovnim savezom v Zagrebu, Splitu in Sarajevu v eno strokovno organizacijo, posebej pa so poudarili pomen ustanovitve kulturnosocialne organizacije Krekove mladine, ki naj bi prispevala k dvigu izobra­ zbene ravni krščanskosocialističnega delavstva in naj bi bila nekakšna šola za JSZ. 50 Prek te organizacije so se v JSZ vključevali novi mladi izobraženci, kmalu pa je postala njen avandgardni odred v idejnem pogledu in procesu osamosvajanja od kle­ rikalne stranke. JSZ je z uspehom na volitvah v delavsko zbornico v začetku 1926. leta manifesti­ rala svojo moč in vpliv v slovenskem strokovnem gibanju kot drugi najmočnejši dejavnik. JSZ je imela v tem času 5655 članov. Novi kadri v JSZ so sprožili tudi akcijo za njeno preosnovanje. Občni zbor oktobra 1927 je sprejel nova pravila JSZ, s katerimi so bile nadrobno določene naloge centrale in posameznih strokovnih zvez. Načelstvo JSZ je z njimi dobilo večje pristojnosti pri vodenju in usmerjanju delova­ nja vseh strokovnih organizacij. Tedaj so tudi z ukinitvijo nekaterih strokovnih zvez okrepili Strokovno zvezo tovarniškega delavstva, ki je bila osrednja organizacija JSZ. Na tem občnem zboru so dokončno prevzeli vse vodstvene funkcije novi kadri (predsednik Srečko Žumer, podpredsednika Jože Rutar in Anton Marinček). Vsi navedeni ukrepi so prispevali k okrepitvi dejavnosti JSZ. V tem času je med krščanskosocialističnim delavstvom naraščalo nezadovoljstvo s politiko Slovenske ljudske stranke, ki je za ceno ugodnosti vladnih privilegijev opustila temeljne usmeritve svojega programa. To se je izkazalo v pisanju revije Ogenj, ki jo je izdajala Krekova mladina. V člankih so se krščanskosocialistični izo­ braženci odločno zavzemali za razredni boj in socializem, obsojali so klerikalno stranko kot kapitalistično in kot izdajalko slovenskih narodnih interesov. JSZ je bila nezadovoljna z opurtunistično dejavnostjo ministra za socialno politiko dr. Andreja Gosarja, ki je bil tedaj tudi izdajatelj krščanskosocialističnega glasila Pravica. Načelstvo JSZ je v znak protesta prevzelo izdajanje tega lista v svoje roke in ga prei­ menovalo v Delavsko pravico, da bi poudarila njegovo delavsko usmeritev in neodvi­ snost od klerikalne stranke. V takih razmerah je strankino vodstvo zapretilo JSZ, da jo bo gmotno in organizacijsko uničilo. Septembra 1928 je JSZ po teh pritiskih še zadnjič izjavila, da pripada Slovenski ljudski stranki. Hkrati je zahtevala v njej ena­ kopravnost in je poudarila svojo pravico do samostojnega odločanja o delavskih zahtevah. V pisni izjavi je poudarila, da se bo zavzemala za enotno fronto delavstva proti združeni kapitalistični buržoaziji. Leta 1928 je JSZ vodila nekaj večjih mez­ dnih gibanjih ali pa v njih sodelovala. Akcije kovinarjev v Kamniku ter papirniških delavcev na Vevčah, v Medvodah in Goričanah so se zaostrile v stavko. Po začetku diktature kralja Aleksandra je JSZ odločno zahtevala ne le dosledno izpopolnjevanje zakonodaje za zaščito delavstva, temveč tudi njeno izboljšanje. JSZ je bila spomladi 1929 pobudnik za ustanovitev enotne sindikalne fronte v Sloveniji. Pozvala je vse delavske strokovne organizacije, naj čimprej osnujejo stro­ kovni svet, ki bi razpravljal in sklepal o skupnih zadevah vsega delavstva. Pritiski podjetnikov za poslabšanje socialne zakonodaje so terjali enoten nastop strokovnih organizacij. Še bolj je bila enotnost strokovnih organizacij nujna za obrambo pred bližajočo se veliko gospodarsko krizo. Toda socialistična SK je vsakršno sodelovanje v enotni sindikalni fronti odklonila s poudarkom, da je le ona pravi zaščitnik delav­ stva. Pripominjala je, da s pozivanjem v enotno fronto krščanski socialisti posnemajo komuniste, ker da je prek nje »najlažje v kalnem ribariti«. Takšno pisanje kaže, da socialistično sindikalno vodstvo tudi v novih političnih razmerah zaradi prizadevanj za uveljavitev monopolnega položaja ni bilo pripravljeno sodelovati z drugimi stro­ kovnimi organizacijami, pri čemer oblike idejnih napadov na krščanske socialiste izpričujejo, da jim niso priznavali radikalnega premika k socialistični usmeritvi in osamosvojitvi. Ta se je potem posebej vidno pokazal v začetku 1930. leta v polemiki med Delavsko pravico in Slovencem, v kateri so krščanski socialisti poudarili, da se bodo odločno borili proti kapitalističnemu sistemu. Škofovo avtoriteto priznavajo le v verskih in kulturnih vprašanjih, na gospodarskem in organizacijskem področju pa bodo odločali povsem samostojno. Tedaj je JSZ uspela preprečiti prve poskuse kle­ 51 rikalnih vrhov za njeno razbitje in je finančno osamosvojila izdajanje Delavske pra­ vice. Odnosi med cerkvenimi in strankinimi desničarskimi vrhovi ter JSZ so se do skrajnosti zaostrili ob papeževi socialni okrožnici leta 1931 z idejo korporativizma, ki ga je v praksi že izvajal fašizem. Ker je JSZ vztrajala na svojih idejnih stališčih in poudarku, da bo ostala borbena protikapitalistična organizacija, so klerikalni vrhovi sredi 1931. leta hoteli s svojimi privrženci prevzeti njeno vodstvo. Toda na občnem zboru so krščanskosocialistični kandidati z veliko večino zmagali nad listo klerikal­ nega veljaka dr. Mihe Kreka. Ta dogodek je pomenil dokončni razkol med klerikalno stranko in JSZ, ki odtlej ni več z njo sodelovala. Strankino vodstvo pa se ji je spo­ mladi 1933 maščevalo z ustanovitvijo organizacije Združeni zasebni nameščenci Slo­ venije, ki je programsko temeljila na stanovski ureditvi družbe. To je bil zametek klerofašističnega strokovnega gibanja na Slovenskem. Na drugi strani pa je JSZ pod vplivom izobražencev okrog revije Beseda o sodobnih vprašanjih na občnem zboru sredi 1933. leta jasno zavrnila korporativizem in poudarila, da se mora delavstvo razredno organizirati. V tem času je ob načelno odklonilnem stališču do JSZ prvič tudi v partijskem prikazu razmer v Sloveniji poudarjeno, »da krščanskosocialistične stro­ kovne organizacije v borbenosti ne zaostajajo za marksističnimi. . .« Narodna strokovna zveza in Udruženje jugoslovanskih narodnih železničarjev Proces združevanja socialističnih in neodvisnih strokovnih organizacij ter priza­ devanje za uveljavitev v delavski zbornici ob razpisu prvih volitev v njeno skupščino sta sprožila v liberalnem - narodnem — strokovnem taboru pobude za združitev. V začetku 1926. leta je narodnosocialistični list Nova pravda obžaloval, da idejno sorodne organizacije - Narodno socijalna strokovna zveza, Udruženje jugoslovan­ skih narodnih železničarjev v Sloveniji, Samostojna strokovna delavska Unija ter različne organizacije privatnih in javnih nameščencev še nimajo kakega enotnega strokovnega programa in vrhovne reprezentance, ki bi usklajevala njihovo delovanje in prispevala k okrepitvi narodnega strokovnega gibanja. Pripomnil je, da se narodne organizacije ukvarjajo le z ozkimi lastnimi interesi. Prerasti morajo »od podporne bratovščine ali posredovalne pisarne« v aktivni dejavnik na področju socialne zako­ nodaje in v delavskih ustanovah. Uspešen skupni nastop NSSZ in SSDU na volitvah delavskih zastopnikov v delavsko zbornico je bil spodbuda za akcijo za združitev obeh organizacij. List Nova pravda je tedaj obsojal poskus uveljavitve nove stro­ kovne organizacije - Slovenske delavske zveze, ki je postavila za omenjene volitve svojo kandidatno listo. Zanjo naj bi glasovali privrženci Slovenske republikanske stranke Albina Prepeluha in Samostojne kmetijske stranke med podeželskimi delav­ ci. Ta organizacija je očitala narodnim socialistom, da so »zlezli pod frak« demokra­ tom. Slovenska delavska zveza je bila dokončno ustanovljena junija 1926, ko se je povezala z Radičevim Hrvatskim radničkim savezom. Poskus samostojnih kmetijcev z lastno strokovno organizacijo ni uspel, njen skromni vpliv med delavstvom so pokazale že omenjene volitve. Marca 1926 so delegati NSSZ in SSDU sklenili, da se obe organizaciji združita »na narodni podlagi« in so ustanovili Narodno strokovno zvezo (NSZ) kot njun vrhovni organ ali »kooperativo«. To povezavo je Delavsko-kmetski list komentiral z ugotovitvijo, da so se s tem narodni socialisti »tudi organizacijsko vrnili nazaj med demokrate« t.j. liberalce. Pripravljalni odbor NSZ je nato sprožil veliko akcijo za ustanavljanje novih podružnic, članstvo obeh organizacij je imelo nato skupne shode in sestanke ter se je tako pripravljalo na dokončno združitev. Ta je bila izvedena marca 1927, ko so na občnem zboru predstavniki 29 podružnic, skoraj polovica je bila na novo ustanovljenih, sprejeli tudi program NSZ kot predvsem narodne orga­ 52 nizacije in izvolili vodstvo iz zastopnikov obeh dotedanjih samostojnih organizacij (predsednik Rudolf Juvan, podpredsednik dr. Joža Bohinjc). Že leta 1927 je NSZ sto­ pila v ožjo zvezo z Zvezo društev privatnih nameščencev Slovenije. V začetku nasled­ njega leta je NSZ namesto skupnega glasila z Narodnosocialistično stranko začela izdajati svoj list Delo. NSZ je takoj po ustanovitvi zelo aktivno posegla tudi v poli­ tično življenje z volilno agitacijo za »napredni blok« na čelu s Samostojno demokrat­ sko stranko ter odločno poudarjala svoj protimarksistični in protiklerikalni značaj. NSZ se je imela za nadaljevalko tradicije Narodne delavske organizacije in je sep­ tembra 1928 s kongresom praznovala 20-letnico narodnega strokovna gibanja, na katerem so udeleženci poudarjali, »da so bili in ostali veliki nacijonalisti«. Pohvalili so se zlasti z delovanjem na področju delavske zakonodaje, v ustanovah za varstvo delavstva ter z bogatim kulturnoprosvetnim delom, ki ga opravljajo njene posebne organizacije Bratstvo. Na kongresu so zahtevali povezavo narodnih organizacij v slo­ venskem in jugoslovanskem okviru ter oblikovanje internacionale slovanskih narod­ nih organizacij. NSZ je pozdravila uvedbo kraljeve diktature ter nato posvetila posebno pozor­ nost povezavi narodnih organizacij v Sloveniji, hkrati pa je spodbujala nastajanje takih organizacij v drugih jugoslovanskih pokrajinah. Spomladi 1929 ji je uspelo ustanoviti strokovni svet kot vrhovni skupni organ NSZ, Udruženja jugoslovanskih narodnih železničarjev in brodarjev ter ZDPN za reševanje skupnih sindikalnih vprašanj. NSZ je imela tedaj široko razpredeno mrežo svojih podružnic, njihovo šte­ vilo je naraslo na 34, toda samokritično je priznavala, da število njenih članov ni veliko, prav tako pa tudi ni bila zadovoljna z njihovim delovanjem in nerednim pla­ čevanjem prispevkov. Iz govorov in resolucij na kongresih narodnega delavstva se vidi, da so njihove organizacije postajale opora diktatorskega režima. Leta 1930 so poudarili, da bodo »z vsemi svojimi sredstvi podpirali delo kralja in vlade za utrditev države, narodnega in državnega edinstva«. NSZ je bila pobudnik sklica državnega kongresa nacionalističnih sindikatov oktobra 1930, na katerem so se povezali v Fede­ racijo narodnih strokovnih organizacij. Spomladi naslednjega leta so, prav tako zla­ sti po prizadevanjih NSZ, v Pragi predstavniki narodnosocialistične Češkoslovaške delavske zveze in Jugoslovanskih nacionalnih delavskih sindikatov ustanovili Jed- noto slovanskih narodnih delavskih organizacij. Naj omenimo, da je NSZ tesno sode­ lovala tudi z delavskimi organizacijami slovenskih izseljencev v Nemčiji, Franciji, Belgiji in Holandiji. Funkcionarji NSZ so sodelovali pri ustanovitvi režimske stranke Jugoslovanske radikalne kmečke demokracije, kasnejše Jugoslovanske nacionalne stranke. List Jutro je objavljal poročila o delovanju NSZ. Za udinjanje režimu ji je ob njeni 25-let- nici leta 1933 kralj Aleksander poklonil prapor. Z odločno podporo oblasti in podjet­ nikov je na volitvah v delavsko zbornico oktobra 1933 sicer dosegla po številu glasov s svojo delavsko listo drugo mesto, toda po stanju plačujočih članov je občutno zao­ stajala ne le za SK, temveč tudi v času viška ni dosegla številčne moči JSZ. V začetku leta 1934 je imela 51 podružnic, močneje pa se je uveljavila na mariborskem območ­ ju, kjer so nacionalisti sredi 1933. leta začeli izdajati list Borba. Ta je izražal simpa­ tije za nacistične protikomunistične ukrepe. NSZ je imela po uvedbi kraljeve dikta­ ture vlogo režimske strokovne organizacije. Ob podpori oblasti in z nasiljem se je zaman trudila prizadeti moč razrednih in krščanskosocialističnih strokovnih organi­ zacij, uspela je tesneje povezati vse liberalne oziroma narodno strokovne organiza­ cije in s tem tudi povečati učinkovitost njihovih akcij. Zveza jugoslovanskih železničarjev se je v letih 1923/24 preoblikovala v pokrajin­ sko organizacijo Udruženja jugoslovanskih narodnih železničarjev (UJNŽ), ki se je od leta 1926, po vključitvi pomorskega delavstva vanj, imenovalo Udruženje jugoslo­ vanskih narodnih železničarjev in brodarjev (UJNŽB). Tedaj je imela pokrajinska 53 organizacija UJNŽB 27 podružnic s 3571 člani. Ob ustanovitvi Ujedinjenega saveza železničarjev jeseni 1925, je bilo UJNŽ pobudnik vključitve Udruženja željezničkih činovnika in še dveh kategorijskih železničarskih organizacij v svoje vrste. Tako sta se izoblikovali, kot je ugotovil Delavsko-kmetski list, dve fronti, razredna in »žolta« na čelu z UJNŽ, ki so jo tako imenovali zaradi očitka, da služi interesom kapitala. UJNŽB je zase poudarjalo, da je narodna stanovska organizacija. Zaradi zavzemanja zlasti za koristi uradništva na škodo nižjih železniških uslužbencev in delavcev je prihajalo med slednjimi do hudega nezadovoljstva z vodstvom. Razredni sindikati so UJNŽB zaradi tega oporekali, da ne more uspešno delovati, ker »sedi na dveh stolih«. Posebej si je prizadevalo z vdanostnimi izjavami vzdrževati najboljše odnose z ministrstvom za promet, da bi na ta način oslabilo moč Ujedinjenega saveza železni­ čarjev Jugoslavije, ki je zlasti ob volitvah delavskih predstavnikov v železniško bol­ niško blagajno vselej pokazal, da je močnejši od UJNŽB. Konec 1931. leta je pokra­ jinska organizacija UJŽNB prenehala izdajati lastno glasilo Jugoslovanski železni­ čar. UJNŽB se je nekajkrat akcijsko povezovala s centralo organizacij javnih nameščencev. Organizacije javnih in zasebnih nameščencev Za razvoj strokovnih oziroma stanovskih organizacij javnih in privatnih nameščen­ cev je tudi za obravnavano desetletje značilna velika razcepljenost kot posledica naprotij med organizacijami višjih in nižjih nameščencev ter boja političnih strank za vpliv med njimi. V Zvezi državnih nameščencev in upokojencev (ZDNU) v Ljub­ ljani je bilo spomladi 1930 29 strokovnih in stanovskih organizacij s 7300 člani. Odbor je na aprilskem občnem zboru poudaril, da je vodil »zmerno linijo previdne taktike«, s katero pa organizacije nižjih nameščencev niso bile zadovoljne. Ker njiho­ vemu predstavniku niso dovolili sodelovati na seji centrale državnih nameščencev v Beogradu, je osem njihovih organizacij maja 1930 izstopilo iz ZDNU. Še pred tem je že leta 1928 prišlo do razkola med društvi višjih in nižjih poštnih nameščencev in slednja so začela izdajati lastno glasilo Poštar, Poštni glasnik pa je ostal glasilo oblastne organizacije poštnih, telefonskih in telegrafskih uslužbencev, v kateri je bilo včlanjenih okoli 750 poštnih uradnikov. Do pomembnih procesov je prišlo tudi v Udruženju jugoslovanskega učiteljstva, ki se je v času diktature preimenovalo v Jugoslovansko učiteljsko udruženje. V njem se je proti režimski politki ustvarila močna napredna demokratična frakcija. Novi uradniški zakon je nato na novo urejal tudi združevanje državnih nameščen­ cev, ki so se smeli organizirati le v enotna društva nameščencev iste vrste za celo državo s sekcijami po posameznih banovinah. Zato se je morala ZDNU na izrednem občnem zboru maja 1931 razpustiti, delovanje pa so lahko samostojno nadaljevala društva, ki so bila organizirana v skladu z novim uradniškim zakonom. Preostale organizacije državnih nameščencev so skupaj z UJNŽB jeseni 1931 pozvale svoje čla­ ne, naj glasujejo za državno listo. Ob razpustu je ZDNU poudarila, da je opravila zla­ sti pomembno delo pri samopomoči z ustanavljanjem zadrug. Za strokovno gibanje zasebnih nameščemcev od srede dvajsetih let in še za čas kraljeve diktature je značilno, da so se v njej prizadevali najti oporišče vsi trije poli­ tični tabori na Slovenskem. Največ uspeha je imela liberalna Zveza društev privatnih nameščencev (ZDPN), ki je konec dvajsetih let združevala 24 društev in podružnic z okoli 1500 člani, z njo je v obravnavanem obdobju tesno sodelovala ljubljanska podružnica bančnih uradnikov Saveza bankarskih, osiguravajućih, trgovačkih i indu­ strijskih činovnika Jugoslavije (SBOTIČJ). V letih 1927/28 so se v Sloveniji utrdile tudi podružnice Saveza privatnih namještenika - oblastne podzveze Zveze privatnih nameščencev Jugoslavije (ZPNJ), ki je bila strokovna zveza v okviru Ursovih sindi­ katov. Leta 1928 je imela štirinajst organizacij z okoli 500 člani, zlasti iz vrst nižjih 54 industrijskih in trgovskih nameščencev. ZPNJ je bila pobudnik za povezavo vseh organizacij zasebnih nameščencev v Federacijo društev privatnih nameščencev Slo­ venije jeseni 1927, ki pa zaradi strankarskih nasprotij ni zaživela in je izvedla le nekaj skupnih akcij. Omenili smo že, da so klerikalni vrhovi spomladi 1933 z usta­ novitvijo posebne organizacije zasebnih in trgovskih nameščencev poskušali oslabiti JSZ. Volitve v skupščino delavske zbornice Razmerje vpliva posameznih strokovnih organizacij so pokazale zlasti volitve predstavnikov v skupščino delavske zbornice za Slovenijo februarja 1926 in oktobra 1933, pri čemer se je v času diktatorskega režima zaradi oblastnega in podjetniškega pritiska zlasti veliko neorganiziranega delavstva opredelilo za režimske nacionali­ stične organizacije. Pri prvih volitvah je v delavski skupini dobila lista Ursovih sin­ dikatov - SK 29 344 glasov (27 mandatov), lista JSZ 15 017 glasov (14 mandatov), skupna lista NSZ in SSDU 8359 glasov (7 mandatov) socialnodemokratska lista Kmetsko-delavske zveze 2495 glasov (2 mandata) in lista Slovenske delavske zveze 1020 glasov (brez mandata), pri čemer nad 18 000 delavskih volilnih upravičencev ni glasovalo. Leta 1926 so si organizacije zasebnih nameščencev razdelile mandate brez volitev, leta 1933 pa so izvedli volitve v delavski in nameščenski skupini. Tedaj se je v delavski skupini udeležilo volitev dve tretjini upravičencev. Za listo Ursovih sindi­ katov (rdeči) jih je glasovalo 18 848 (23 mandatov) za listo NSZ (plavi) 12 735 (15 mandatov), za listo JSZ (beli) 9778 (12 mandatov), v nameščenski skupini pa je dobila lista liberalnih organizacij (plavi) 3606 glasov (6 mandatov), socialistična lista (rdeči) 1127 glasov (2 mandata), lista JSZ (beli) 560 glasov (1 mandat) in klerikalna lista (zeleni) 873 glasov (1 mandat). Žal so strokovne organizacije uspele le približno tretjino do največ polovice svojih privržencev vključiti v svoje članstvo, pri čemer je bila razlika tudi med številom vpisanih članov in med tistimi, ki so redno plačevali prispevke. Število slednjih se je zmanjšalo zlasti v času velike gospodarske krize. Še poraznejše pa je stanje sindikalne organiziranosti, če primerjamo podatke o članih s statistikami vse zavarovanih delavcev in nameščencev. Delavska zbornica je v svo­ jem poročilu za leti 1927 in 1928 poudarila, da so strokovne organizacije vseh smeri uspele včlaniti komaj dobro desetino vsega delavstva. Delovanje strokovnih organizacij Na značaj in oblike delovanja strokovnih organizacij so v obravnavanem obdobju posebej vplivala gospodarska gibanja, ki naj jih ilustriramo s stanjem zaposlenosti kot enem vidnih znakov konjuktur in kriz v celotnem gospodarstvu oziroma v posa­ meznih panogah. Kriza sredi dvajsetih let je bila kratkotrajna, kajti število zaposle­ nega delavstva v industriji in obrti je že leta 1926 rahlo naraslo na 75 325 in je nato naraščalo vse do leta 1930, ko jih je bilo 97 688, nato pa jo je do leta 1933 naglo upadlo na 75 564 zavarovancev pri okrožnem uradu za zavarovanje delavcev. Podatki o rasti zaposlenega delavstva v drugi polovici dvajsetih let kažejo, da ta konjuktura v primerjavi s povojnim razmahom industrijske proizvodnje ni bila tako izrazita, prav tako pa ni zajela vseh gospodarskih panog. Tako se je v rudarstvu leta 1926 začela huda kriza in število zaposlenih rudarjev je v letih od 1925 do 1928 upadlo od 14 782 na 10 924. Že leta 1930 pa se je prav tako v rudarstvu začela velika gospodarska kriza in število zaposlenih v tej panogi se je do leta 1933 zmanjšalo na 7572 rudarjev. Splošna gospodarska nihanja naj ilustriramo še s skupnimi podatki o zavarovancih pri vseh zavarovalnih zavodih, ki jih je bilo 1926. leta 109 202, leta 1930 je še zadnjič naraslo na 132 276, najnižje stanje pa je bilo leta 1933 s 105 728 zavarovanci, pri čemer naj pripomnimo, da je bila ves čas najbolj stabilna zaposle- 55 w J S ;• ~ E - s «*• ** -X. rt 3* Skupina brezposelnih rudarjev leta 1932 v Trbovljah nost železničarjev. Samo leta 1933 je bilo odpuščenih okoli 28 000 delavcev, število brezposelnih pa je bilo ocenjeno na okoli 45 000 delavcev. Za čas velike gospodarske krize pa tudi število zavarovancev ne kaže dejanskega stanja, kajti velik del delav­ stva je zaradi upada proizvodnje delal le po nekaj dni na teden, brez te zasilne rešitve bi bilo število odpustov še občutno večje. Stanje brezposelnosti je poleg tega poveče­ val še običajni letni priliv nove delovne sile, za katero tudi v času konjukture ni bilo na novo odprtih dovolj delovnih mest. V industriji se je zaposlovala predvsem nekva­ lificirana in polkvalificirana delovna sila, v vedno večji meri tudi ženska, ki je pri­ hajala s kmečkega podeželja, medtem ko je na drugi strani z zmanjšanjem zaposleno­ sti v rudarstvu odstotek te kategorije pravega industrijskega delavstva v sestavi vseh zaposlenih zelo upadel. Takšen razvoj je vplival na številčno stanje strokovnih orga­ nizacij, kajti na novo zaposleno delavstvo se je vključevalo vanje v večjem številu šele po vztrajnih prizadevanjih delavskih organizatorjev in hudih udarcih v času velike gospodarske krize, ko so bili neorganizirani na milost in nemilost prepuščeni deloda­ jalcem. Za gospodarsko rast v drugi polovici dvajsetih let je značilno tudi dejstvo, da za razliko od povojne ni bila povezana z inflacijo, kar ponazarja podatek, da so npr. povprečni mesečni stroški za hrano celo rahlo upadli. To je vplivalo na bistveno spre­ membo mezdnega sistema, v katerem so postopoma odpravili različne doklade, zna­ čilne za povojno obdobje kot oblika prilagajanja delavskih prejemkov nagli rasti draginji. Vzporedno pa so delodajalci v vedno večji meri uveljavljali akordni sistem, s katerim so povečevali svoje dobičke. Z nizkimi akordnimi postavkami so zlasti nekvalificirane delavce prisilili k nadurnemu delu, to pa je pomenilo izgubljanje ene največjih pridobitev povojnih delavskih bojev — osemurnega delavnika. V takih raz­ merah se je povečevalo število drobnih posredovanj pri spremembah mezdnega sistema oziroma pri urejanju mezdnih in delovnih pogojev s kolektivnimi pogodba­ mi, občutno se je zmanjšalo število mezdnih gibanj in drugih akcij, zelo redka pa so se zaostrila v stavke. Strokovne organizacije so v obravnavanem obdobju končno uspele izbojevati, da so dobile v dveh temeljnih ustanovah, delavskih zbornicah in 56 delavskih oziroma obratnih zaupnikih, pomembno podporo in oporišče pri izvajanju socialnoekonomskih nalog. Sredi dvajsetih let je ministrstvo za socialno politiko z dovoljenjem za pobiranje doklad od delavskih mezd in s potrditvijo pravil ter z razpisom volitev dalo pravno in gmotno osnovo za preoblikovanje začasne delavske zbornice v delavsko zbornico za Slovenijo in za začetek izvajanja njene zakonske naloge, »ščititi ekonomske, socialne in kulturne interese vseh delavcev in nameščencev . . .«. Hkrati je odobrilo tudi ustanovitev osrednjega tajništva delavskih zbornic v Beogradu. Samo v ilustra­ cijo naj navedemo podatek, da leta 1922 ni znašala dodeljena dotacija ministrstva za socialno politiko niti 35 000 din, prvo leto po uvedbi novega vira financiranja pa so doklade v finančnem načrtu delavske zbornice za leto 1925 znesle skoraj 2 850 000 din. Ta sredstva so omogočila delavski zbornici, da je s povečanim številom nameš­ čencev začela načrtno pripravljati študije o perečih gospodarskih in socialnih pro­ blemih ter uspešneje opravljati svoje naloge pri oblikovanju stališč in predlogov o zakonskih predpisih za zaščito delavstva ter o socialni politiki. To delo je potekalo v tesni povezavi s strokovnimi organizacijami, ki so organizirale številne shode, naj­ večkrat vsaka posebej, na katerih so delavci postavljali svoje zahteve glede socialne politike oziroma so protestirali proti neizvajanju delavske zaščitne zakonodaje. Prav delavska zbornica je ob veliki razcepljenosti strokovnih organizacij postala ustano­ va, »ki zbira pri skupnih akcijah sile delavstva za enoten nastop glede reševanja vprašanj delavske zaščite in zavarovanja, tarifnih pogodb in drugih perečih delav­ skih problemov«, kot ugotavlja njeno poročilo o delovaju za leti 1927 in 1928. V obravnavanem času je posebno pozornost posvetila problematiki brezposelnosti in vodila je vse večje akcije za njeno reševanje oziroma omilitev. Delavska zbornica je od srede dvajsetih let kot svoje drugo pomembno področje uveljavila posredovalno funkcijo. Tako so njeni referenti na pobude strokovnih orga- Nova palača delavske zbornice za Slovenijo v Ljubljani, v kateri so imele od leta 1929 sedež strokovne organizacije ter nekatere druge delavske organizacije in ustanove 57 Poslopje ekspoziture delavske zbornice v Celju nizacij posredovali pri vseh važnejših mezdnih gibanjih in pri reševanju delovnih sporov ter so v tem pogledu delno nadomestili inšpektorje dela. Prosvetni odsek delavske zbornice je z organiziranjem knjižnic, čitalnic in tečajev pomembno prispe­ val k dvigu delavske prosvetnoizobraževalne dejavnosti, gmotno pa je podpiral tudi delovanje kulturnoprosvetnih organizacij vseh treh smeri, socialistične Svobode, krščanskosocialističnih Krekovih družin in mladinskih sekcij Bratstva pod okriljem NSZ. Delavska zbornica je pri njej registriranim strokovnim organizacijam tudi z dotacijami krepila gmotno osnovo za njihovo delovanje ter je npr. prek njih dajala svoje podpore za brezposelne. Kmalu po ureditvi finančnih problemov se je delavska zbornica lotila gradnje svoje palače v Ljubljani, ki je bila odprta leta 1929, ter ure­ ditve zgradb za svoji ekspozituri v Mariboru in Celju. V zgradbah delavske zbornice so nato dobile svoje prostore tudi vse registrirane strokovne in kultumoprosvetne organizacije ter nekatere druge delavske ustanove. Ker so bile navedene gmotne koristi in ugodnosti za posamezne strokovne organizacije vezane zlasti na število nji­ hovih predstavnikov v skupščini delavske zbornice, je razumljiv ogorčen volilni boj. Vse obravnavano obdobje so imeli glavno vlogo pri vodenju delavske zbornice socia­ listi (prvi predsednik njene skupščine je bil Melhior Čobal), ki so prek nje uveljavljali svoja stališča glede reševanja perečih delavskih problemov in so njena gmotna sred­ stva v največji meri izrabljali za krepitev svojih strokovnih in kulturnoprosvetnih organizacij. Nekatera stališča in akcije, poraba sredstev in nastavitve uslužbencev v skladu z interesi socialistične večine so povzročile kritiko drugih strokovnih organi­ zacij. Večkrat so delovanje socialistov v delavski zbornici ostro napadali komunisti. Ne glede na te probleme je v obravnavanem desetletju delavska zbornica za Slove­ nijo opravila veliko za strokovne organizacije in za vse delavstvo pomembnih nalog, večjo učinkovitost pa so preprečevale zlasti njene omejene pristojnosti ter možnosti oblasti, da so z določanjem gmotnih sredstev in z drugimi ukrepi posegale v njeno delovanje, proti čemer socialistična zveza večina v bojazni za izgubo privilegijev ni dovolj odločno nastopala. 58 Ustanovo delavskih zaupnikov so v Sloveniji strokovne organizacije izbojevale že konec 1918. leta, potrdil jo je zakon o zaščiti delavcev, toda šele konec 1927. leta je minister za socialno politiko dr. Andrej Gosar izdal navodila za volitve delavskih zaupnikov in poslovnik za njihovo delovanje, pri čemer so nekatera določila doživela hudo kritiko. Strokovne organizacije so sicer tudi dotlej v mnogih podjetjih uvelja­ vile ustanovo delavskih zaupnikov, toda podjetniki so često izpodbijali njihovo legal­ nost, jih ovirali pri delu in jih preganjali. Tako so delavski oziroma nameščenski zaupniki šele po omenjenih odredbah lahko začeli dejansko opravljati vse funkcije zakonitih zastopnikov delavstva po obratih. Postali so posredniki med delavci in delodajalci v delovnih sporih ter varovalci izvajanja delavske zaščitne zakonodaje. Pri tem je bilo posebej pomembno, da delodajalci zaradi izvajanja posredovalnih nalog delavskih zaupnikov niso smeli preganjati ali celo odpuščati, medtem ko fun­ kcionarji strokovnih organizacij v tem pogledu niso bili zaščiteni pred maščevanjem. Čeprav so delodajalci zlasti ob stavkah večkrat kršili imuniteto delavskih zaupnikov, so prav predpisi iz konca 1927. leta pomenili mejnik v uveljavitvi te pomembne usta­ nove za urejanje delovnih in mezdnih pogojev vsega delavstva. V obratih, kjer delav­ stvo ni bilo sindikalno organizirano, so bili delavski zaupniki njegovi edini zaščitni­ ki. Strokovne organizacije vseh smeri so volitvam delavskih zaupnikov posvetile veliko pozornost, ti pa so postali nato pomembna opora v izvajanju njihovih social­ noekonomskih nalog. Pri tem so si prizadevale, da bi izbojevale izvolitev svojih čla­ nov za delavske zaupnike in tako so postale vsakoletne volitve delavskih zaupnikov tudi eno od meril vpliva posameznih strokovnih organizacij med delavstvom. Prav v začetku 1929. leta, ko so se strokovne orgnizacije pripravljale, da razširijo število obratov z izvoljenimi delavskimi zaupniki, je minister za socialno politiko volitve prepovedal, kar je list Delavec ocenil kot prvo ugoditev podjetniškim krogom za omejitev delavske zaščitne zakonodaje po uvedbi diktature kralja Aleksandra. Šele leta 1931 so bile zaradi odločnih zahtev strokovnih organizacij in delavskih Udeleženci prve seje mariborskih delavskih zaupnikov 25. februarja 1934. Navzočih je bilo 153 zaupnikov in namestnikov od 210 izvoljenih 59 zbornic spet dovoljene volitve delavskih zaupnikov. SK je tedaj uspela, da so delavci in nameščenci v 44 obratih izvolili iz njenih vrst 188 delavskih zaupnikov. Istočasno pa so bile tudi volitve rudarskih zaupnikov (II. skupine rudarske zadruge), na katerih je razredna Zveza rudarskih delavcev dobila 70 zaupniških mest, vse ostale stro­ kovne organizacije in neorganizirani pa skupaj le 26 mandatov. Delavski zaupniki so si v času velike gospodarske krize prizadevali s svojimi posredovanji omiliti skrajno poslabšanje položaja delavstva, ves čas pa je bilo pomembno njihovo posredovanje zlasti pri določanju akordnih postavk/ Strokovne organizacije so proti posameznim akcijam oblasti in kapitala za poslabšanje delavske zaščitne zakonodaje in proti njenemu neizvajanju ter socialni reakciji organizirale številne shode hkrati v vseh pomembnih industrijskih središčih, pri čemer je bila najbolj aktivna SK, svojo angažiranost na socialnem področju pa je stalno krepila tudi JSZ. Tako so bili npr. sredi leta 1925 po vsej Sloveniji množični protestni shodi proti novemu obdavčenju delavstva, v začetku naslednjega leta je bila velika protestna akcija proti nameravanemu zmanjšanju gmotnih sredstev za delovanje borz dela, inšpekcij dela in uradov za socialno zavarovanje, posebej pa so na shodih delavci zahtevali, da se sredstva za podpore brezposelnim začenjajo razde­ ljevati. Pravilnik o porabi teh sredstev je nato izšel šele 1928. leta. Vse strokovne organizacij so v začetku 1926. leta protestirale zoper množične odpuste rudarjev v rudnikih TPD. Pobudo dekalistov, da bi za boj proti redukcijam rudarjev TPD, za dosledno izvajanje delavske zaščitne zakonodaje in za ukinitev vseh protidelavskih zakonov ustanovili po obratih ter v pokrajinskem in državnem okviru iz predstavni­ kov vseh strokovnih in drugih delavskih organizacij posebne akcijske odbore, pa so socialisti odklonili. V velikih obrambnih akcijah leta 1926 je spet prišlo do medseboj­ nega obračunavanja med socialisti in komunisti, ki so sektaško vse predstavnike nerazrednih strokovnih organizacij razglašali za buržoazne agente. Socialisti so postali zelo radikalni v postavljanju socialnih zahtev po imenovanju dr. Andreja Gosarja za ministra za socialno politiko in to dejstvo so uporabili tudi za obračuna­ vanje s krščanskimi socialisti. Leta 1928 so organizirali protestne shode proti odpravi stanovanjske zaščite za najemnike ter skupaj s članstvom ZPNJ za ohranitev osemurnika in nedeljskega počitka v vseh obrtnih in trgovskih obratih. Uvedbo kraljeve diktature so si gospodarski krogi prizadevali izrabiti za poslab­ šanje zakonodaje za varstvo delavstva, predvsem za podaljšanje delovnega časa. Z uredbo o delovnem času v obrtnih in trgovskih podjetjih spomladi 1929 je bil delovni čas v njih podaljšan za delavce in nameščence na 10 ur, že pravilnik iz leta 1924 pa je določal tudi pogoje za podaljšanje delovnega časa v industrijskih obratih. SK je tedaj odklonila predlog JSZ za skupni obrambni nastop in ni pristala na sodelovanje. Avgusta 1929 je sama organizirala 35 protestnih shodov proti poslabšanju zaščitne zakonodaje, na njih so odločno postavljali tudi zahtevo za uvedbo starostnega zava­ rovanja, rudarji pa so terjali tudi izboljšanje rudarskega zakona in uredbe o bratov­ skih skladnicah. SK pa je prav tako kot NSZ odklonila tudi skupno akcijo v podporo predlogu JSZ za radikalno izboljšanje zakona o socialnem zavarovanju. Do enotne akcije vseh strokovnih organizacij za delavsko zaščito pa je nato prišlo februarja 1930 ob obisku direktorja Mednarodnega urada za delo v Jugoslaviji. Že v prvih mesecih 1930. leta pa se je začela kriza v premogovništvu in TPD je najprej zmanjšala število delovnih dni in s tem zaslužke rudarjev, sredi leta pa je začela z množičnimi odpusti. Medtem ko je ta problem leta 1926 reševala delavska zbornica z organiziranjem izselitve slovenskih rudarjev v francoske in druge tuje rudnike, pa so sedaj zaradi svetovne gospodarske krize odpuščeni rudarji ostali brez možnosti za iskanje dela v tujini. Že spomladi 1932. leta je tudi druge industrijske panoge zajela kriza z odpusti, skrajšanjem delovnega časa in znižanjem mezd, s čimer je kapital hude posledice krize prevalil predvsem na delavstvo. Strokovne 60 organizacije so morale vso pozornost posvetiti reševanju te problematike. Na kon­ gresu SK septembra 1931 so poudarili, da postavlja gospodarska kriza »problem nezaposlenosti v osredje javne pozornosti«. Ker na vsako izpraznjeno delovno mesto čaka že več brezposelnih, se v takih razmerah »s sindikalnimi sredstvi delavska vprašanja ne dajo reševati«. Glede na to, da z njimi ni bilo mogoče uspešno posredo­ vati v posameznih podjetjih, je treba zahtevati, da v blažitev krize poseže država s spodbujanjem proizvodnje, z javnimi deli, s povečano skrbjo za brezposelne in z dru­ gimi sredstvi. Ob diktatu TPD, ko je z novo kolektivno pogodbo rudarjem znižala mezde, je Delavec sredi 1931. leta postavil zahtevo po dveh zakonih: zakon o držav­ nem nadzoru nad vsemi kapitalističnimi podjetji in zakon o minimalnih mezdah v skladu z eksistenčnim minimumom. V začetku leta 1932 so se okrepile zahteve po večjem vplivu organiziranega delavstva pri upravljanju borz dela, da bo njihovo delovanje bolj učinkovito. Na shodih in sestankih je delavstvo zahtevalo, naj poleg osrednjih državnih oblasti tudi banovinska uprava in občine nudijo takojšnjo pomoč brezposelnim delavcem in nameščencem ter organizirajo javna dela, znižajo pa naj tudi stanovanjske najemnine. Nadaljnje poslabšanje življenjskih razmer, posebej v Revirjih, kjer je zavladala glad, je rodilo tudi zahtevo po brezplačnem razdeljevanju živil najbolj ogroženim. Jeseni 1932 je delavstvo na številnih zborovanjih, v Mariboru tudi na posebnem strokovnem tednu, podprlo zahteve po učinkovitih oblastnih ukre­ pih za zmanjševanje gospodarske krize, posebej pa dosledno izvajanje določil o delovnem času, kajti ponekod so po odpustih podjetniki preostale zaposlene prisilili k nadurnemu delu. Delavstvo je zahtevalo, naj bi se zaradi brezposelnosti delovni čas skrajšal na 40 ur tedensko. Akcije za državno posredovanje pri odpravljanju najhuj­ ših posledic krize so imele delen uspeh in v začetku 1933. leta so dobile strokovne organizacije nalogo, da skrbijo za pravilno porabo državnih kreditov za javna dela in skromnih sredstev za pomoč brezposelnim z živili. Ker so v tem letu nekoliko porasle cene živil, so strokovne organizacije organizirale protestne shode proti draginji, na katerih so zahtevale zakonske ukrepe proti špekulacijam s cenami, minimalne mezde in ustanovitev gospodarskega sveta s paritetnim delavskim zastopstvom, ki naj bi skrbel za gospodarski in socialni napredek. Akcije za reševanje perečih problemov v času gospodarske krize so strokovne organizacije usklajevale predvsem v delavski zbornici oziroma v okviru tajništva delavskih zbornic Jugoslavije, ki je bilo glavni posrednik zahtev do osrednjih oblàsti, pri upravi Dravske banovine in posameznih občinah pa so strokovne organizacije še posebej posredovale za pomoč ogroženemu delavstvu. Za celotno desetletje, posebej pa za čas po uvedbi diktature in začetku velike gospodarske krize, je značilna velika aktivnost strokovnih organizacij na področju socialne politike. Poglavitna značilnost delovanja strokovnih organizacij v obravnavanem obdobju pa je upad borbenih akcij, kar naj ilustriramo s številom stavkovnih bojev. Inšpekciji dela v Ljubljani in Mariboru sta v letih deflacijske krize 1925. in 1926. leta posredo­ vali le v devetih stavkah. Njihovo število je nato delno poraslo leta 1928. ko jih je bilo deset, med katerimi so komunisti zlasti aktivno posegli v stavke kovinarjev v Kam­ niku, steklarskih delavcev v Hrastniku, Zagorju in Rogaški Slatini ter v protestno stavko ljubljanskega delavstva proti podaljšanju delovnega časa. Nove politične raz­ mere po uvedbi kraljeve diktature in izbruh velike gospodarske krize pa so nato imele za posledico le redko uporabo stavke. Inšpektorji dela so v letih 1929-1933 posredovali le v enajstih stavkah, ki so zajele v glavnem le manjše obrate, precej pa jih je bilo spontanih. Uporaba tega orožja v času viška gospodarske krize, ko so podjetniki omejevali zaposlenost, ni imela izgledov za uspeh in je bila lahko le povod za nove odpuste delavstva oziroma za njihovo nadomestitev z brezposelnimi. Zato je Partija vzporedno s svojim obnavljanjem poiskala druge oblike borbenih akcij za odpravo hudih posledic gospodarske krize, predvsem z okrepljenim delom med žen- 61 Zaupniški zbor Zveze kovinarskih delavcev Jugoslavije, sekcije težke železarske industrije, na Jesenicah leta 1930 Zborovanje kamnoseških delavcev v Ribnici na Pohorju 15. januarja 1933 med mezdnim gibanjem skami in brezposelnimi. Leta 1932 je prek Zveze delavskih žena in deklet izvedla veliko protestno akcijo zoper odpuste železarjev na Jesenicah, sredi naslednjega leta pa je prišlo do množičnih ženskih demonstracij v Revirjih. Žene rudarjev so v Trbov­ ljah zasedle vhode v rove in onemogočile obratovanje, nakar so oblasti razglasile obsedno stanje. Z okrepljenimi policijskimi in orožniškimi silami so razbile več­ 62 dnevne demonstracije pod parolo: kruh, delo in enotna fronta. Rudarji so režimski NZS preprečili, da bi izrabila njihov boj za svojo krepitev. Ti dogodki v Revirjih so napovedovali razmah borbene aktivnosti proti posledicam gospodarske krize. Večina stavk se je v obravnavanem času končala le s skromnimi rezultati ali neu­ spešno za delavstvo. Najbolj pogost vzrok za stavke so bila znižanja mezd. Vodenje stavkovnih bojev je bilo tudi v tem obdobju v glavnem v rokah SK in v manjši meri JSZ, pri čemer je tudi ob njih kot tudi v nekaterih mezdnih gibanjih prišlo do med­ sebojnega obračunavanja med strokovnimi organizacijami. Tudi število mezdnih gibanj je sredi dvajsetih let občutno upadlo. Po oceni so jih strokovne organizacije vodile kar štirikrat manj kot v prvih povojnih letih. V ilustra­ cijo naj navedemo podatke, da so inšpektorji dela v letih 1925 in 1926 posredovali le v 14 mezdnih gibanjih, referenti delavske zbornice pa v 50 mezdnih gibanjih. Iz poro­ čil delavske zbornice za obdobje od 1927 do 1930 se vidi, da je bilo v tem času 61 večjih mezdnih gibanj. Največkrat je bil povod zanjo znižanje zaslužkov. Ob tem je treba poudariti, da so strokovne organizacije gospodarsko konjukturo ob ustaljenih cenah uspele izrabiti za delno izboljšanje gmotnega položaja delavstva, kar naj ilu­ striramo s podatkom, da je količnik med zaslužki in povprečnimi mesečnimi izdatki za hrano za eno osebo narastel od 2,68 v letu 1923 na 3,16 v letu 1931, nato pa je v času velike gospodarske krize naglo upadel na 1,91 v začetku 1934. leta. V ilustracijo naj navedemo še podatek, da je bil povprečni mesečni zaslužek leta 1933 520 din, eksistenčni minimum za hrano, obleko, stanovanje in kurjavo za eno osebo 670 din, za štiričlansko družino pa 1694 din, kajti številni zaposleni so vzdrževali še veččlan­ ske družine. Nad polovico delavcev s svojimi zaslužki ni mogla pokrivati niti eksi­ stenčnega minimuma zase, nad desetina pa tudi ne stroškov za lastno prehrano. To stanje je vodilo v gladovanje v številnih delavskih družinah. V času gospodarske krize je številne zaposlene doletelo skrašanje delovnega časa in zmanjšanje zasluž­ kov, strokovne organizacije pa so se morale bojevati za to rešitev kot manjše zlo v primerjavi z odpusti. Prav strah pred odpusti pa je bila poglavitna objektivna oko­ liščina, ki je v kriznih letih odvračala delavstvo od organizirane samoobrambe z odločnimi akcijami prek strokovnih organizacij. V takih razmerah strokovne organizacije niso čakale le na različne oblike državne pomoči, temveč so, kolikor so jim dopuščale omejene gmotne možnosti, svojo huma­ nitarno dejavnost osredotočile predvsem na podpiranje brezposelnih članov, pri čemer so organizirale tudi solidarnostno zbiranje sredstev zanje pri zaposlenih čla­ nih. Z vsemi navedenimi akcijami in sredstvi so razcepljene in številčno šibke stro­ kovne organizacije dosegle le skromne rezultate pri blažitvi najhujših posledic velike gospodarske krize. Šele odločni razredni spopadi, ki jih je leta 1934 sprožila spet konsolidirana pokrajinska organizacija KPJ za Slovenijo, so pomenili začetek načr­ tnih akcij za izboljšanje do skrajnosti poslabšanega ekonomskega položaja delav­ stva. 8. Uspešna prizadevanja za akcijsko enotnost strokovnih organizacij, okrepitev njihovega delovanja in vladni ukrepi za utrditev režimskih strokovnih organizacij (1934—1941) Boj za odpravo posledic hude gospodarske krize, vladni ukrepi za zajezitev bor­ benih akcij strokovnih organizacij in njeni poskusi organiziranja režimskega stro­ kovnega gibanja po fašističnem zgledu so terjali enotne delavske nastope, izbojeva- 63 nje akcijske enotnosti »od spodaj« v konkretnih akcijah in njeno uveljavitev »na vrhu« med vodstvi nerežimskih — svobodnih strokovnih organizacij, za katero so bile ves čas poglavitni pobudnik in organizator obnovljene partijske organizacije. V teh prizadevanjih je bila Partiji najtrdnejši sodelavec in zaveznik JSZ, ki je ostala zvesta svoji politiki enotne fronte, izoblikovane ob začetku kraljeve diktature. Leto 1934 ni bilo prelomnica le v oblikovanju nove sindikalne politike KPJ, ki je opravila s sek- taštvom in ji odprla pot k uveljavitvi v razrednih in drugih strokovnih organizacijah ter v socialnoekonomskih akcijah, temveč je v Sloveniji dosegla že prve pomembne uspehe. Komunisti so kmalu po vključitvi v organizacije SK, za razliko od druge polovice dvajsetih let, dosegli tudi vodstvene funkcije, kar jim je omogočilo usmerja­ nje v razrednobojno aktivnost in k akcijskemu sodelovanju z drugimi strokovnimi organizacijami, ki so ga desničarski socialistični birokrati zavirali. Akcijska enot­ nost se je uspešno izkazala kot odločilni dejavnik v velikem stavkovnem valu, ki ga je prekinila vlada Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ), njen sestavni del je bila tudi slovenska klerikalna stranka, z uredbo o minimalnih mezdah februarja 1937. Nova državna stranka je v primerjavi z JNS posvečala organiziranju lastnih delav­ skih strokovnih organizacij večjo pozornost. Konec tridesetih let jim je vlada s svo­ jimi zakonskimi akti ustvarila priviligiran položaj, ki je zahteval enotno nastopanje tudi vodstev SK, JSZ in NSZ, pri čemer je slednja leta 1935 izgubila značaj režimske strokovne organizacije. V Sloveniji je v drugi polovici tridesetih let to vlogo prevzela Zveza združenih delavcev (ZZD), ki jo je ustanovila klerikalna stranka po prelomu z JSZ zaradi njenega prehoda na napredne pozicije. Končno je vlada decembra 1940 s prepovedjo Ursovih sindikatov posegla tudi po skrajnem sredstvu za zlom razrednih strokovnih organizacij. Toda tedaj je bila ideja in praksa akcijske enotnosti že trdno zasidrana med delavstvom in v zadnjih mesecih pred okupacijo aprila 1941 se je po prizadevanjih KPS uveljavljala v obliki gibanja delavske enotnosti v skladu z navo­ dili V. državne konference KPJ. Pri tem se je poglabljalo sodelovanje z JSZ, medtem ko se je vodstvo NSZ začelo udinjati režimu. Na organiziranost in delovanje javnih nameščencev v drugi polovici tridesetih let je vplivalo zlasti dejstvo, da je ostal še nadalje v veljavi uradniški zakon iz leta 1931 o omejitvi strokovnih organizacij. V strokovnnem gibanju zasebnih nameščencev pa je bila pomembna sprememba zlasti okrepitev klerikalne organizacije zasebnih nameščencev ter prodor komunističnega vpliva v Zvezo bančnih, zavarovalnih, trgovskih in industrijskih uradnikov tudi v Sloveniji. Za obdobje 1934-1941 je posebej značilna ponovna okrepitev odločnih akcij za izboljšanje gmotnih in delovnih pogojev delavcev in nameščencev ter za njihovo ure­ ditev s kolektivnimi pogodbami. Ugodni objektivni pogoj za velik razmah socialnoe­ konomskih akcij je bila ponovna industrijska rast v drugi polovici tridesetih let, zahteval pa jih je skrajno slab položaj delavcev in nameščencev v času velike gospo­ darske krize oziroma dejstvo, da so podjetniki vzporedno z modernizacijo in raciona­ lizacijo proizvodnje povečevali tudi izkoriščanje delavstva ter da niso bili priprav­ ljeni tudi v času industrijske rasti zmanjšati velikega razkoraka med delavskimi zaslužki in potrebnimi sredstvi za življenjski minimum. Poudarimo naj še, da so se v času od srede 1934. leta do začetka 1937. leta številne socialnoekonomske akcije zaostrile v stavke, ki so dobile tudi politični značaj, njihov glavni organizator pa je bila Partija. Po sprejetju uredbe o minimalnih mezdah so oblasti uveljavile svojo posredovalno vlogo in strokovne organizacije so lahko šele po neuspešnih pogajanjih posegle tudi po stavkah, ki so bile zato redke. S številnimi socialnoekonomskimi akcijami so strokovne organizacije sicer uspele delno izboljšati gmotni položaj delavstva, toda še leta 1940 ni dosegel stanja pred gospodarsko krizo. 64 Strokovna komisija in prizadevanja Partije za akcijsko enotnost Pomemben mejnik v utrjevanju partijskega vpliva v razrednih strokovnih organi­ zacijah je bila izvolitev Franca Leskoška na konferenci SK za Slovenijo marca 1934 za predsednika njenega izvršnega odbora. Tedaj je bilo v organizacijah slovenske pokrajinske centrale Ursovih sindikatov vpisanih 12 000 članov, in to kljub udarcu, da je konec 1933. leta minister za promet glede na splošne omejitve pravice državnih uslužbencev do strokovne organiziranosti prepovedal delovanje Ujedinjnemu savezu železničarjev Jugoslavije z okoli 3200 člani. Ob tem naj pripomnimo, da je redno pla­ čevalo članske prispevke okoli 8000 članov, drugi pa zaradi brezposelnosti oziroma slabega gmotnega položaja te svoje obveznosti niso mogli izpolnjevati. Za primerjavo naj navedemo še podatek, da je bilo leta 1934 v organizacijah URSSJ skupaj okoli 30 000 članov in je torej slovensko članstvo predstavljalo približno tretjino njegovega številčnega stanja. V Sloveniji so bili člani povezani v dvanajstih strokovnih zvezah, medtem ko je celotni URSSJ slabila tudi razcepljenost njegovega članstva na kar sedemintrideset različnih zvez, kar kaže odstopanje od organiziranja po industrij­ skih panogah. Ne glede na številčno šibkost in neustrezno notranjo organiziranost, so bile razredne strokovne organizacije v slovenskem in jugoslovanskem okviru tudi ob koncu velike gospodarske krize in kraljeve diktature najvažnejši dejavnik v celotnem strokovnem gibanju, kar jim je nalagalo tudi posebne dolžnosti v organiziranju bojev za izboljšanje položaja delavstva in v ustvarjanju akcijske enotnosti zanje. Izpolnje­ vanje teh temeljnih in perečih nalog pa je zavirala desničarska socialistična birokra­ cija, ki je poskušala z vsemi sredstvi ohraniti svoje pozicije in privilegije pred naraš­ čajočim vplivom Partije in socialistične levice v Ursovih sindikatih. V takih razmerah je bila edina učinkovita pot za okrepitev vloge Partije v razred­ nem in celotnem strokovnem gibanju, njeno organiziranje konkretnih socialnoeko­ nomskih akcij in ustvarjanje akcijske enotnosti v njih »od spodaj«, neposredno po obratih. To se je posebej pokazalo v vedno večjem številu odločnih socialnoekonom­ skih bojev v Sloveniji, ki so dosegli skrajno zaostritev v gladovni stavki rudarjev TPD julija 1934. Borbenost delavstva v teh akcijah je bila na pokrajinski konferenci KPJ za Slovenijo v Goričanah septembra 1934 osnova za napoved stavkovnega vala, v katerem naj bi utrjevali tudi akcijsko enotnost delavstva. Za razmah razrednih bojev na čelu s KPJ, posebej za njeno delo na sindikalnem področju, so bili odločil­ nega pomena sklepi IV. državne konference KPJ decembra 1934 v Ljubljani. Komin­ terna, ki je dotlej s svojimi direktivami vplivala tudi na napačno sindikalno politiko KPJ, pa je v oceni resolucije omenjene konference opozorila na nevzdržnost nadalj­ njega vztrajanja pri oblikovanju Revolucionarne sindikalne opozicije. Ob tem naj pripomnimo, da je med CK KPJ in pokrajinskim komitejem KPJ za Slovenijo prav glede organiziranja in vloge Revolucionarne sindikalne opozicije prihajalo do spo­ rov, ker je dejansko pomenila sektaštvo komunistov in privržencev v strokovnih organizacijah. Kominterna je omenjeno posredovanje izvedla že v duhu svoje nove ljudskofrontne usmeritve proti naraščajoči fašistični nevarnosti, pri čemer si je pose­ bej prizadevala za odpravo vseh sektaških in oportunističnih ovir pri oblikovanju enotne delavske fronte. Prav ta naj bi bila jedro široke protifašistične ljudske fronte vseh demokratičnih sil. Akcijska enotnost, ki sta jo kot neodložljivo nalogo izposta­ vili omenjeni konferenci, naj bi bila prva stopnja na poti do višjih oblik enotne fronte ne le za socialnoekonomske, ampak tudi za skupne delavske politične cilje. Komunističnemu usmerjanju strokovnih organizacij v borbene akcije in enotne nastope se je v Sloveniji odločno uprlo desničarsko vodstvo Zveze rudarjev Jugosla­ vije, III. kongres URSSJ decembra 1934 v Sarajevu pa je v svoji resoluciji poudaril: »Istotako, kakor je odbil naval žoltih plačanih organizacij, URSSJ z isto odločnostjo odbija idejo levih elementov o takozvani enotni fronti . . .«. Desničarsko vodstvo 5 - Sindikalno gibanje 65 Ursovih sindikatov je torej enako negativno ocenjevalo prizadevanje režimskih nacionalističnih strokovnih organizacij za zlom svobodnega strokovnega gibanja in komunistično akcijo za enotno fronto vseh nerežimskih strokovnih organizacij, ki je bila nato kljub vsem njegovim odporom uspešna v velikih delavskih bojih sredi tri­ desetih let. Različne subjektivne in objektivne okoliščine so vplivale na razlike v intenzivnosti razrednih bojev in na doseženo stopnjo akcijske enotnosti v posame­ znih jugoslovanskih pokrajinah. Pokrajinski komite KPJ za Slovenijo in posebej njegova sindikalna komisija sta prek osnovnih organizacij ter širokega kroga komunističnih privržencev uspela svoje naloge v strokovnem gibanju sredi tridesetih let zelo uspešno izpolnjevati. Pogla­ vitno pozornost je Partija posvetila spodbujanju in vodenju socialnoekonomskih bojev ter njihovi zaostritvi v prave razredne spopade, kakršnih ni bilo več kot celo desetletje, od povojnega stavkovnega vala. Tudi v prizadevanjih za enotno delavsko fronto, ki je bila v Sloveniji zaradi velike sindikalne razcepljenosti še posebej pereča naloga, je Partija kmalu dosegla velike uspehe z agitiranjem zanjo ne le v razrednih, temveč tudi v drugih strokovnin organizacijah, prek svojega legalnega tiska, zlasti pa v posameznih akcijah. Po prvih večjih uspehih v uveljavljanju akcijske enotnosti »na terenu«, je legalni komunistični list Delavski obzornik, izhajati je začel oktobra 1935, pozval SK, JSZ in NSZ k organizacijski združitvi v Medstrokovno federacijo dela. Ta naj bi vodila vsa mezdna in strokovna gibanja v posameznih tovarnah, industrijskih panogah, industrijskih središčih, pokrajinah in končno v vsej državi. Organizacijska združitev naj bi se začela najprej po obratih, pri čemer je Delavski obzornik poudaril enotno nastopanje ne le na strokovnem, temveč tudi na političnem in kulturnem polju. Ob tem je razgrnil tudi sliko sindikalne razcepljenosti in šibke organiziranosti. Po njegovi, prenizki, oceni, naj bi bilo v strokovnih organizacijah vseh smeri na Slo­ venskem organiziranih 16 000 članov v 40 strokovnih zvezah oziroma približno 200 podružnicah, kar nujno zahteva njihovo organizacijsko združitev. Nujnost velike akcije za pritegnitev neorganiziranih v strokovne organizacije pa je utemeljil s podatkom, da je v Sloveniji v 1340 obratih, od teh 556 industrijskih, zaposlenih okoli 90 000 delavcev, poleg tega pa je bilo v rudnikih in na železnici tedaj okoli 20 000 zaposlenih. Dodal je še, da bi bilo potrebno ustanavljati tudi kmečke strokovne orga­ nizacije za okoli 60 000 različnih poljedelskih delavcev in viničarjev. CK KPJ je spomladi 1936 v oceni stanja sindikalnega gibanja v Jugoslaviji pohva­ lil delo Partije na Slovenskem v strokovnih organizacijah. Poudaril je, da je sloven­ sko sindikalno gibanje v državnem okviru najmočnejši in tudi najvidnejši primer za enotnost, medtem ko je ocenil njen predlog o organizacijski združitvi strokovnih organizacij za preuranjen, kritiziral pa je tudi premajhno povezanost strokovnih zvez SK z USSRJ. Ugotovil je tudi, da so slovenski komunisti s prevzemom funkcij v organizacijah in zvezah SK postali odgovorni za velik del njihove politike in delo­ vanja. Ob tem naj poudarimo, da so si komunisti in privrženci s požrtvovalnostjo ter prizadevanji za enotnost pridobili zaupanje delavcev, da so jih volili za funkcionarje v podružnicah in strokovnih zvezah. V prvih mesecih 1936. leta so komunisti prevzeli vodstvo — Saveza građevinarskih radnika — Zveze gradbenih delavcev Jugoslavije, podzveze za Slovenijo (tajnik Tomo Brejc), svoj vpliv pa so okrepili tudi v organiza­ cijah Splošne delavske strokovne zveze Jugoslavije. Odločna podpora delavstva poli­ tiki in dejavnosti komunistov in levih socialistov je tudi desnico v SK prisilila, da je morala vsaj formalno pristati na akcijsko enotnost. Na kongresu SK aprila 1936 je moral desničarski funkcionar kot poročevalec to zahtevo uvrstiti v resolucijo. Toda v njej so še ostale sektaške formulacije o vlogi in značaju strokovnih organizacij, ki so že delovale v skupnih akcijah, delovanje komunistov v SK pa je označila kot »ro­ varjenje«, ki ga je treba preprečiti. Kongres je posebej obsodil ustanavljanje strokov­ nih organizacij po fašističnem zgledu, ki naj bi imele monopolni položaj v strokov- 67 Franc Leskošek, predsednik Strokovne komisije za Slovenijo, med govorom na celjskem zletu Svobod 7. julija 1935, v katerem je pozval delavstvo v enotno fronto Manifestacija za delavsko enotnost in ljudsko fronto na proslavi Zveze kovinarskih delavcev Jugoslavije na Jesenicah 15. avgusta 1936 68 nem gibanju, na drugi strani pa je zahteval svobodo strokovnega organiziranja ter protestiral proti zavrnitvi potrditve pravil razredne železničarske strokovne organi­ zacije. Zavzel se je tudi za tesno sodelovanje z na novo ustanovljeno kulturnopro- svetno organizacijo Vzajemnost, ki je bila naslednica Svobode. Ta je bila prepove­ dana po množičnem zletu njenih organizacij v Celju julija 1935, ki je bila velika manifestacija za enotno delavsko fronto. Spomladi 1936 so komunisti z ustanovitvijo Medstrokovnega odbora v Ljubljani in Centralnega tarifnega odbora za tekstilno delavstvo iz predstavnikov SK, JSZ in NSZ dosegli prve uspehe tudi pri oblikovanju akcijske enotnosti »na vrhu«. Nov množični izraz prežetosti delavstva z idejo enotnosti pa je bila proslava 30-letnice organizacije SMRJ na Jesenicah avgusta 1936. Sledil ji je največji stavkovni boj v tri­ desetih letih, enomesečna stavka tekstilnih delavcev, ki so jo vodili »temni elementi«, t.j. komunisti, kot je poudarjalo po stavki desničarsko vodstvo SDSZJ in obsojalo delavsko nedisciplino. Takoj je odločno ukrepalo in iz SDSZJ izključilo komuniste in številne borbene delavce. Posledica notranjih sporov in obračunavanj je bila huda oslabitev najmočnejše strokovne zveze v SK, saj je njeno številčno stanje upadlo od 4045 članov v okoli 70 podružnicah leta 1936 na 2100 članov naslednje leto, kajti pre­ cej članov je iz protesta proti ravnanju vodstva SDSZJ z Lovrom Jakominom iz nje izstopilo. Socialističa desnica je z izključevanjem komunističnih funkcionarjev nadaljevala in je v začetku spomladi 1937 končno uspela, da je SMRJ odstavila Franca Leskoška kot oblastnega tajnika z utemeljitvijo, da se z njegovo »strokovno taktiko« ne strinja. Nato so ga razrešili še funkcije predsednika SK, URSSJ pa ga je izključila iz svojega članstva. Te ukrepe je potrdil majski plenum SK, v SDSZJ pa še posebej njen kongres septembra 1937, ki je poudaril nalogo centrale, »da v kali zatre vsak pojav celijaških (t.i. komunističnih op.p.) tendenc v sindikalnem pokretu . . .« Na izključitev in izstopanje levičarskih članov in funkcionarjev iz SDSZJ so komu­ nisti odgovorili z akcijo za ustanovitev slovenske tekstilne podzveze v okviru beo­ grajskega Saveza šivačko odječnih radnika Jugoslavije, ki je bil prav tako strokovna zveza URSSJ. Že na ustanovitev prvih treh podružnic je reagiral CK KPJ, ki je akcijo ocenil kot sektaško, kot posebej netaktično pa je označil dejstvo, da je organiziranje podzveze vodil iz Ursovih sindikatov izključeni Leskošek. Višek zaostritev v slovenskem razrednem organizacijem gibanju je sovpadal z ustanovnim kongresom KPS aprila 1937 na Čebinah. Za izvajanje njegovega manife­ sta je bila vzpostavitev enotne delavske fronte kot jedra široke ljudske fronte vseh demokratičnih sil slovenskega naroda eden temeljnih pogojev. Z Leskoškovo izklju­ čitvijo iz SK neposredno potem, ko je uspel sestaviti paritetni odbor iz predstavnikov vodstev SK, JSZ in NSZ za skupne akcije, pa je delo na tem področju povsem zastalo. KPS je z nalogo, da prispeva k rešitvi krize v razrednem strokovnem gibanju in k oblikovanju enotne fronte, začela sredi 1937. leta izdajati Delavski list. Josip Broz Tito je v imenu CK KPJ v pripravah na IV. kongres URSSJ posredoval za odpravo napak v sindikalni politiki KPS, Edvard Kardelj pa je konec 1937. leta z brošuro Za enotnost slovenskega delavstva nakazal pot k višjim oblikam enotne delavske fronte za skupne socialnoekonomske in politične cilje. Za prepovedanim Delavskim listom je nato v prvih mesecih 1938. leta nov legalni partijski list Glas delavca propagiral idejo delavske enotnosti. KPJ je po dolgotrajnih prizadevanjih uspela prek svojega članstva in socialistične levice v Ursovih sindikatih doseči, da je njihov IV. kongres aprila 1938 v Zagrebu sprejel resolucijo, v kateri se je opredelil za akcijsko in organizacijsko enotnost delavstva, v osrednjo upravo URSSJ pa je izvolil tudi več komunistov. Tedaj so šteli Ursovi sindikati že okoli 100 000 članov. V Sloveniji so neposredno pred pokrajin­ skim kongresom SK maja 1938 predstavniki SDSZJ in pokrajinske podzveze beo­ grajske centrale tekstilnih delavcev sklenili sporazum, s katerim so se vse podružnice 69 tekstilnih delavcev spet združile v SDSZJ, ki se je zavezala, da bo rešila tudi vpra­ šanje izključenih članov zaradi tekstilne stavke. Tako so uredili poglavitni sporni problem. S tem so na eni strani prisilili desničarje, da so morali znova pristati na usmeritev k enotni delavski fronti, KPS pa si je odprla pot k vnovičnemu širjenju svojega vpliva v razrednem strokovnem gibanju na Slovenskem. V pripravah na državni in pokrajinski kongres Ursovih sindikatov je Delavec poudaril, da morajo strokovne organizacije na Slovenskem poleg izvajanja skupnega jugoslovanskega programa posvetiti pozornost tudi reševanju posebnih socialnih in gospodarskih ter splošnih narodnih vprašanj vsega slovenskega delovnega ljudstva. Pohvalil je tudi več skupnih nastopov vseh svobodnih strokovnih organizacij zlasti v delavski zbornici za Slovenijo, in pri tem samokritično priznal, da imajo zanje zasluge tudi druge strokovne organizacije. Najbolj neodložljiva bodoča naloga pa je utrjevanje »duha skupnosti«. V. kongres SK je v plenum in izvršni odbor izvolil tudi nekaj funkcionarjev iz vrst komunistov in levih socialistov. Na predsedniški funkciji je Alojza Sedeja zamenjal eden pionirjev razrednega strokovnega gibanja na Slo­ venskem Ivan Mlinar, podpredsednik je postal France Svetek, tajnik Niko Bricelj, v izvršni odbor pa je bil izvoljen tudi član CK KPS Ignac Tratar. V plenumu so bili predstavniki SDSZJ ter strokovnih zvez rudarskih, kovinarskih, stavbinskih. lesnih, tobačnih, oblačilnih in živilskih delavcev, strojnikov, privatnih nameščencev ter hišnih pomočnic, v SK pa je bila tudi zveza brivskih in frizerskih pomočnikov. V resoluciji je kongres naložil vsem organizacijam SK, da »v celoti« izvajajo sindikalno politiko in sklepe IV. kongresa URSSJ. Potem ko so postale ob vladni podpori vse glasnejše zahteve režimskega Jugoslovenskega radničkega saveza - Jugorasa, usta­ novljenega spomladi 1936, da bi prevzel monopolni položaj v strokovnem gibanju, in ko je vlada z nekaterimi ukrepi ovirala razmah Ursovih sindikatov, je septembra 1938 njihov plenum dal predsedstvu in pokrajinskim vodstvom nalogo, naj z vsemi svobodnimi, to je nerežimskimi strokovnimi organizacijami vseh smeri vzpostavijo akcijsko enotnost za obrambo svobode strokovnega delovanja. List Delavec je konec 1938. leta ugotovil, da je strokovno organizirano delavstvo na parlamentarnih volitvah odločno pokazalo svojo politično voljo. Razredne stro­ kovne organizacije so uspešno prilagodile svoje delovanje novim razmeram in po volitvah morajo pozornost posvetiti socialni in gospodarski problematiki v Sloveniji. V začetku naslednjega leta je ta list poudaril, da bo slovensko delavstvo izbojevalo pravično družbeno ureditev le v tesnem sodelovanju z delavstvom drugih jugoslovan­ skih pokrajin in izrazil zadovoljstvo, da ni uspel vladni poskus uničenja svobodnega strokovnega gibanja. Poudaril je tudi, da so socialisti vedno zagovarjali načelo o povezanosti vseh organizacij »vsaj ob strokovnih pokretih v enoto«. Ta njegova ugo­ tovitev seveda ni ustrezala dejanskemu stanju, nazorno pa ilustrira vnovično zmago ideje akcijske enotnosti kot rezultat prizadevanj Partije ob opori na socialistično levico. Februarja 1939 je plenum URSSJ znova pozval k akcijskemu sodelovanju svo­ jih organizacij z vsemi delavskimi in nameščenskimi strokovnimi organizacijami v mezdnih gibanjih, s katerimi je treba izbojevati prilagajanje mezd rasti draginje in doseči spremembo uredbe o minimalnih mezdah, posebej pa je treba vzpostaviti' medsebojno povezanost za okrepitev vpliva na delovanje delavskih socialnopolitič­ nih ustanov in za dosledno izvajanje samouprave v njih prek izvoljenih predstavni­ kov strokovnih organizacij. Ta najviši forum razrednih sindikatov je odločno odklo­ nil »vsako misel na totalitarno organiziranje«. Plenum SK je v začetku naslednjega meseca šel še korak dalje ter ponudil sodelovanje in podporo tudi drugim slojem narodne skupnosti, zlasti kmetom in izobražencem, če so ti pripravljeni podpreti zahteve delavskega razreda glede reševanja socialnoekonomskih problemov in demo­ kratizacije javnega življenja. Poudaril je tudi, da razredne strokovne organizacije niso politično nevtralne, svoj odnos do političnih strank pa bodo uravnavale glede na 70 njihovo delovanje v korist delavskega razreda. Socialistično glasilo delovnega ljud­ stva Ljudski glas je v komentarju sklepov plenuma SK poudarilo, da odsevajo budno spremljanje vseh problemov javnega življenja. Seji je v začetku aprila 1939 sledil velik udarec Cvetkovičeve vlade s predajo delavske zbornice za Slovenijo režimskim strokovnim organizacijam. Ta ukrep je odločilno vplival na takojšnjo sklenitev spo­ razuma o ustanovitvi Osrednjega strokovnega odbora za Slovenijo, sestavljenega iz predstavnikov SK, JSZ in NSZ, kot organa za medsebojna posvetovanja in usklaje­ vanje akcij. Sindikalno časopisje je objavilo deklaracijo, v kateri so delavci in nameščenci pozdravili njihov sklep, da se bodo skupno »z vsemi silami« borile za svobodo sindikalnega delovanja in enotno nastopale v vseh socialnoekonomskih akcijah. Izjavili so tudi, da se bodo odločno bojevali za svoje državljanske pravice ter zahtevali odpravo ministrskega pooblastila glede ukinitve samouprave v delavskih ustanovah in omejitve svobode sindikalnega združevanja. Ustanovitev Osrednjega strokovnega odbora za Slovenijo oziroma Medstrokovnega odbora pomeni vzpostavi­ tev akcijske enotnosti tudi »na vrhu«, med vodstvi strokovnih organizacij, potem ko jo je Partija že od srede tridesetih let uspešno uveljavila v številnih akcijah delavstva posameznih obratov ali celih panog. Pri tem je pomembno dejstvo, da je dolgoletni usmeritvi JSZ k delavski enotnosti v tem času sledilo tudi vodstvo NSZ, ki pa ga je k tej odločitvi prisilil šele režimski udarec tudi po liberalnem strokovnem - narod- nosocialističnem - gibanju. Združene svobodne strokovne organizacije, kot so se same imenovale, so nato organizirale v posameznih industrijskih središčih skupna protestna zborovanja proti vladnim posegom v samoupravo delavskih ustanov z njihovim izročanjem režimskim strokovnim organizacijam ter proti naglemu poslabšanju socialnoekonomskega polo­ žaja delavstva zaradi velikega naraščanja draginje in uvajanja vojnega gospodarstva. Delegacija SK, JSZ in NSZ je oktobra 1939 svoje zahteve za volitve v delavske usta­ nove ter svobodo združevanja, organiziranja, govora in tiska posredovala ministru za socialno politiko v Beogradu in jih podkrepila s podatkom, da so v Sloveniji na zad­ njih volitvah obratnih zaupnikov vse tri svobodne delavske organizacije dobile 38 051 glasov, za režimsko Zvezo združenih delavcev, ki ima v svojih rokah delavsko zbornico, pa je glasovalo le okoli 8000 delavcev. Konec 1939. leta so te strokovne organizacije skupaj z ljubljansko podružnico Zveze bančnih, zavarovalnih, trgovskih in industrijskih uradnikov Jugoslavije z enakimi zahtevami nastopile tudi na bano­ vinski anketi o prilagajanju mezd draginji. Zahteve za svobodno sindikalno delova­ nje in ukrepe proti draginji je delegacija delavskih in nameščenskih organizacij vseh treh smeri ponovila ministru za socialno politiko aprila 1940, v spomenici pa so obli­ kovali tudi svoja stališča glede preosnovanja ustanov socialnega zavarovanja in borz dela ob načrtovani ustanovitvi banovine Slovenije. Poleg velikih skupnih akcij, ki jih je omogočila ustanovitev Osredjega strokovnega odbora za Slovenijo, so svobodne strokovne organizacije enotno nastopale tudi v vedno pogostejših mezdnih gibanjih delavstva posameznih panog ali obratov. Konec tridesetih let je bilo težišče prizadevanj KPS usmerjeno k ustvarjanju raz­ ličnih oblik delavske fronte in njenemu vključevanju v ljudskofrontne akcije, posebno pozornost pa je posvetila spodbujanju odločnih socialnoekonomskih bojev ter ponovni okrepitvi svojega vpliva v razrednem strokovnem gibanju. V tem pogledu je bila posebno uspešna množična proslava 40-letnice ustanovitve rudarske organi­ zacije avgusta 1939 v Revirjih. List Delavec je v bilanci dosežkov v tem letu poudaril, da je ta dogodek sklenil »dolgo dobo naše notranje krize«. Po skoraj dvajsetih letih so tedaj »zopet sodružno nastopili in z vzajemnim prizadevanjem našli platformo edinstva naših strokovnih organizacij«. Toda že ob veliki decembrski stavki rudarjev leta 1939, ki so jo organizirali komunisti in so jo oblasti končale z ostrimi ukrepi, so se nasprotja spet zaostrila. V Sloveniji se nato ni razširila akcija socialistične desnice 71 Množična proslava obletnice rudarske strokovne organizacije v Hrastniku 15. avgusta 1939 iz osrednjega vodstva URSSJ za ponovno izključitev komunistov iz razrednih stro­ kovnih organizacij, ki se je v nekaterih drugih jugoslovanskih pokrajinah začela v začetku 1940. leta. Na konferenci komunistične delavske razredne sindikalne opozicije za Slovenijo junija 1940 so ugotovili, da stopnja akcijske enotnosti še ni zadovoljiva, preveliko je tudi število neorganiziranega delavstva, obsodili so reakcionarno vlogo socialistov ter kritizirali premajhno povezanost komunistov s sindikalno organiziranim delav­ stvom. Poudarili so potrebno organiziranje partijskih sindikalnih komisij, aktivira­ nje delavstva za razredni boj za reševanje političnih in ekonomskih vprašanj, prido­ bivanje novega članstva v sindikate ter prevzemanje vodilnih funkcij v njih iz socia­ lističnih rok. Kot napačno pa se je izkazalo predvidevanje konference, da zaradi bor­ benih akcij ne bo prišlo do oblastnega razpusta sindikatov. Enotna strokovna fronta »od spodaj« in »na vrhu« se ni razvijala brez zastojev in nesporazumov, ki so jih povzročali opurtunistični in nenačelni voditelji NSZ, vzrok zanje pa je bila zlasti sovjetska politika ob začetku druge svetovne vojne. Zaradi nas­ protujočih si ocen pakta Stalin-Hitler ter zavojevalne dejavnosti Rdeče armade je prišlo do ostrih sporov med komunisti in zavezniki v enotni fronti. Kriza v medseboj­ nih odnosih se je posebno vidno kazala v resoluciji III. konference KPS junija 1940, v kateri je napovedovala poostren boj proti socialističnim, krščanskosocialističnim, narodnosocialističnim in jugorasovskim voditeljem, ki jih je vse razglasila za reak­ cionarne zaviralce razrednega boja in delavske enotnosti. Napovedala je svoje akcije za okrepitev sindikalne enotnosti »od spodaj« in kar največjo mobilizacijo vseh sin­ dikatov v boju za dnevne zahteve delavstva, pa tudi boj proti sektaštvu v lastnih vrstah. Ti nesporazumi in nasprotja pa so se že kmalu po III. konferenci v novih razmerah in akcijah zgladili. Med komunisti in krščanskimi socialisti je julija 1940 prišlo do sporazuma o tesnejšem sodelovanju tudi na političnem področju. Zadnja velika skupna akcija treh članic Medstrokovnega odbora svobodnih strokovnih organizacij je bil njihov nastop pri kraljevski banski upravi Dravske banovine septembra 1940. 72 •P.s.. Glede na sodelovanje z BZ izjavi še Jokomin.da bo bK vsakega kateri bi v teh razmerah šel v DZ iz članstva izključila in to tudi objavila v svojem časopisju. Zapisnik seje Medstrokovnega odbora svobodnih strokovnih organizacij 14. novembra 1940, ki jo je vodil predsednik JZS Srečko Žumer 73 Člani plenuma Podzveze Zveze gradbenih delavcev Jugoslavije za Slovenijo leta 1938 Tedaj so predstavniki SK, JSZ in NSZ zahtevali novo določitev minimalnih mezd, protestirali so proti omejevanju zborovalne svobode, kot pogoj za sodelovanje z oblastmi pri reševanju izredno težkih socialnoekonomskih razmer pa so postavili svoje enakopravno sodelovanje v delavskih socialnih ustanovah. Novembra 1940 je Medstrokovni odbor na dveh sejah načrtoval nove skupne akcije. V. državna konferenca KPJ je posvetila problematiki sindikalnega gibanja veliko pozornost. Glede stanja v Sloveniji je ugotovila, da se posledice napake komunistov, ki so na izključitve 1937/38. leta odgovorili z izstopanjem iz SK, še vedno kažejo v njihovi manjši vlogi v sindikatih v primerjavi s širokim vplivom KPS med množica­ mi. S pravilnim delom so dosegli velik uspeh le v slovenski podzvezi Saveza gradje- vinarskih radnika Jugoslavije, ki pa so jo oblasti zaradi organiziranja velike stavke septembra 1940 razpustile. Ta ukrep je tako še zmanjšal vpliv komunistov v SK. Po mnenju referenta o sindikalnem vprašanju na državni konferenci je KPS posvetila tudi preveč pozornosti oblikovanju sindikalne enotnosti »na vrhu« v primerjavi z njenim utrjevanjem v obratih. Že kmalu po vladnem razpustu Ursovih sindikatov konec decembra 1940 se je pokazalo, da si je KPS s prizadevanji za enotno sindikalno fronto na vseh ravneh ustvarila pogoje za izvajanje naloge V. državne konference KPJ o ustanavljanju odborov delavske enotnosti. Po prepovedi delovanja SK je KPS prek osrednje komi­ sije delavske enotnosti (Tomo Brejc, Tone Šušteršič, Ignac Tratar) kmalu začela povezovati dotedanje članstvo razrednih strokovnih organizacij v odbore delavske enotnosti. V tej akciji je tesno sodelovala z aktivisti JSZ. Tako si je KPS prizadevala režimski obračun z razrednimi strokovnimi organizacijami, katerega vzrok je bil vpliv komunistov v njih in borbenost, uspešno premagovati. Zato ta udarec ni pome­ nil take zareze in preloma v razrednem strokovnem gibanju kot prej obznana, zakon o zaščiti države, mala obznana in ukrepi šestojanuarske diktature. Z odbori delavske enotnosti je KPS ustvarjala tudi temelje za kasnejše sodelovanje sindikalno organi­ ziranega delavstva v narodnoosvobodilnem boju po fašistični okupaciji Jugoslavije. Sestavni del razrednega strokovnega gibanja je bila tudi »nevtralna«, kot so jo 74 imenovali, strokovna organizacija grafičnega delavstva na Slovenskem, ki pa organi­ zacijsko ni bila povezana z SK. Sredi tridesetih let si je uspela izbojevati večjo samo­ stojnost v skupni organizaciji in preimenovala se je v ljubljansko Zvezno organiza­ cijo Saveza grafičkih radnika Jugoslavije z desetimi poverjeništvi v posameznih kra­ jih. Leta 1938 je ta najstarejša strokovna organizacija na Slovenskem, ki je imela tudi svoj lastni dom Grafika ter je izjemno razvila tudi kulturnoprosvetno, izobraže­ valno in športno dejavnost, praznovala 70-letnico. Njeno solidarnost s svobodnimi strokovnimi organizacijami pa kaže tudi dejstvo, da so se njeni zastopniki odrekli sodelovanju v samoupravi delavske zbornice za Slovenijo, ko so njeno upravljanje prevzele režimske strokovne organizacije. Jugoslovanska strokovna zveza in Zveza združenih delavcev Za okrepitev borbenosti in enotnosti strokovnih organizacij ter uspešnost stav­ kovnega vala in mezdnih akcij sredi tridesetih let ima veliko zaslug JSZ. V njenem vodstvu in članstvu se je še povečalo število radikalnih levičarjev, ki so bili hkrati propagatoci in izvajalci odločne razredne politike in enotne delavske fronte. V vrstah JSZ pa se je še povečala aktivnost krščanskosocialističnih izobražencev, ki so imeli pomembno vlogo zlasti na idejnopolitičnem odročju. Na levičarsko usmerjene krščanskosocialistične delavce in izobražence je Partija računala tudi pri oblikova­ nju ljudskofrontnega gibanja. JSZ si je z odločno obsodbo vstopa Slovenske ljudske stranke v JRZ in ostro kri­ tiko politike novega režima nakopala hudo jezo klerikalnih vrhov ter njihov očitek, da razbija enotnost katoliškega delavstva in se spogleduje s komunisti. Vodstvo kle­ rikalne stranke se je odločilo, da s politično akcijo zlomi nepokorno JSZ. Sredi novembra 1935 ji je ustanovilo konkurenčno strokovno organizacijo Zvezo združenih delavcev (ZZD - zeleni), ki je programsko temeljila na korporativistični papeževi socialni okrožnici, vodila pa sta jo znana klerikalna politika Rudolf Smersu in France Preželj. Ob začetku svojega delovanja je v svoje vrste pritegnila le okoli 250 članov poselske in tobačne strokovne zveze, ki so bili pod cerkvenim vplivom in raz­ redno neosveščeni. JSZ je doživljala hude napade ZZD in klerikalnih vrhov, ki so se še zaostrili potem, ko so krščanski socialisti na občinskih volitvah jeseni 1936 volili kandidate z liste ljudske fronte, ponekod so abstinirali, nikjer pa niso podpirali režimske JRZ. Največji uspeh so dosegli na Jesenicah, kjer je nato skupina krščanskosocialističnih izobražencev začela izdajati list Naš kovinar. Kljub temu, da je razdiralno delovanje ZZD podpiral tudi ljubljanski škofijski ordinariat, se ni mogla uveljaviti v sloven­ skem strokovnem gibanju. Poskusi za združitev obeh krščanskih strokovnih organi­ zacij, ki jih je, s simpatijami do JSZ, podprl zlasti mariborski škofijski ordinariat, so zaradi odklonilnih stališč ZZD propadli. Delavska zbornica jo je registrirala šele jeseni 1936 na zahtevo ministra za socialno politiko in voditelja Jugorasa Dragiše Cvetkoviča. V boju s klerikalnimi strankinimi in cerkvenimi vrhovi ter ZZD se je JSZ zaradi idejne načelnosti in razredne borbenosti celo krepila,. To sta pokazala kongres Krščanske delavske mladine, mladinske organizacije JSZ, in porast članstva od 6044 v začetku 1936. leta na 7908 v maju naslednjega leta v 66 strokovnih skupinah in 22 vplačilnicah. Razmerje moči pa ilustrira rezultat volitev delavskih zaupnikov za leto 1937, ko jih je JSZ dobila 178, ZZD pa le 27. Ob prvem občnem zboru leta 1937 je bilo v ZZD vpisanih 2150 članov. Prvo nevarnost za svojo oslabitev in razbitje je JSZ uspešno zavrnila. Poleti 1938 se je krščanskosocialistično delavstvo odkrito opredelilo za narodnoobrambno t.j. ljudskofrontno gibanje, ki ga je po nemški priključitvi Avstrije sprožila KPS. JSZ je tedaj zahtevala vse demokratične svoboščine, gospodarske in socialne pravice za slo­ 75 venski narod v okviru neodvisne Jugoslavije, od katere mora državno vodstvo odv­ rniti vojno nevarnost. Na drugi strani pa je klerofašistično glasilo ZZD Slovenski delavec ostro napadel ljudsko fronto in poveličeval uspešnost münchenske konferen­ ce, ki je pomenila začetek uničenja Češkoslovaške republike. Nov krščanskosociali­ stični korak v političnem življenju je bila njihova povezava z različnimi opozicij­ skimi skupinami in komunisti v Slovenski združeni opoziciji na skupščinskih voli­ tvah decembra 1938. Funkcionarji JSZ so vneto zagovarjali skupne nastope vseh demokratičnih sil, toda vodstvo je zaradi grozeče nevarnosti oblastnega razpusta poudarjalo, da je JSZ strogo sindikalna organizacija in da se njeni člani politično udejstvujejo kot zasebniki. To pa je ni obvarovalo pred ostrimi napadi klerikalnih voditeljev in z njihovo pomočjo je ZZD začela novo ofenzivo za razbitje JSZ, ki so ji jasno zapretili s prepovedjo zaradi sodelovanja s komunisti. Uspeli so tudi pridobiti dva funkcionarja JSZ, da sta obtožila vodstvo zaradi politiziranja. V ZZD je tedaj vstopila strokovna zveza viničarjev, dotlej članica JSZ, s 1672 člani. ZZD je manj zavedno in omahljivo članstvo JSZ pridobivala zlasti z obljubami različnih ugodno­ sti, ki jih je lahko nudila kot režimska strokovna organizacija, pa tudi s pritiskom. Do konca 1938. leta je številčno narasla na preko 5000 članov. ZZD je v začetku 1939. leta pozvala JSZ k združitvi, dejansko pa je zahtevala njeno kapitulacijo. Ob združitvi bi morali člani JSZ sprejeti njen program in se odpovedati krščanskemu socializmu in z njim združenemu gospodarskemu marksi­ zmu ter sodelovanju v ljudski fronti, za vodilne funkcionarje, ki so bili utemeljitelji radikalne politike JSZ pa v združeni organizaciji ne bi bilo mesta. Širše vodstvo JSZ je na skupni seji s predstavniki vseh skupin odločno zavrnilo žaljivo združevalno spomenico ZZD. To je bil hud udarec za klerikalne vrhove, ki so upali, da bo članstvo odvrnilo od vodstva in ga vključilo v ZZD. JSZ je skupaj s tajnikom Petrom Lombar­ dom zapustilo nekaj desničarskih članov, s čimer pa se je samo še bolj okrepila njena notranja enotnost. V JSZ je bilo sredi 1939. leta 4820 članov. Kmalu potem, ko je ZZD po dolgotrajnem sodelovanju februarja 1939 tudi for­ malno vstopila v Jugoras, ji je minister za socialno politiko izročil v upravljanje delavsko zbornico. S tem ukrepom pa je režim JRZ hotel prizadeti tudi moč svobod­ nih strokovnih organizacij. Medtem ko se je JSZ za obrambo svobodnega strokov­ nega gibanja vključila v Osrednji strokovni odbor, pa je ZZD v svojem glasilu zahte­ vala, da oblasti dovolijo le eno samo, režimsko strokovno organizacijo. Poudarimo naj, da je bila JSZ nato zelo aktivna v Osrednjem strokovnem odboru oziroma Medstrokovnem odboru, zelo pa je okrepila zlasti akcijsko enotnost s SK v številnih mezdnih gibanjih in drugih akcijah. Omenili smo že krizo v ljudskofrontnem in enotnofrontnem povezovanju na Slo­ venskem kot posledico sovjetske oziroma kominternske politike po začetku druge svetovne vojne, ki so jo krščanski socialisti obsojali. Na prelomu 1939/40 so še radi­ kalizirali svoja stališča do razrednega boja in poudarjali, da mora organizirano delavstvo razširiti sindikalno aktivnost tudi na politično področje ter dokončno pre­ kiniti vse zveze s klerikalnim taborom. Marca 1940 je še konferenca duhovnikov ljubljanske škofije v posebni resoluciji ugotovila, da pisanje voditeljev JSZ in lista Delavska pravica »ni mogoče smatrati za krščansko . . .«. Ljubljanski škofijski list je to obsodbo tudi uradno objavil in pozval vse krščansko delavstvo iz JSZ, naj se vključi v ZZD. Vsa ta režimska in cerkvena podpora je vplivala na številčno rast ZZD, marca 1939 je bilo v njej - brez viničarjev - vpisanih 9000 članov, s prevze­ mom delavske zbornice in drugih ustanov pa se je gmotno okrepila. Septembra 1940 se je ZZD priključila še Zveza poljedelskih delavcev z okoli 12 000 člani. Toda dejan­ ska vloga v slovenskem strokovnem gibanju je ostala skromna. V njegovi sestavi pa je treba razlikovati med klerofašističnim vodstvom in večino članstva, ki si ga je KPS prizadevala pridobiti tudi za akcijsko enotnost in organizacije ZZD so se vključile v 76 Predsedstvo občnega zbora Jugoslovanske strokovne zveze 15. junija 1939 nekatera skupna mezdna gibanja. Usmeritev vodstva ZZD k fašistični stanovski ure­ ditvi pa kaže tudi njegova zahteva februarja 1941, da mora vlada uvesti obvezna raz­ sodišča in kolektivne pogodbe ter prisilno enotno strokovno organizacijo. Sredi 1940. leta so si krščanski socialisti za bližajoče se usodne čase poiskali poli­ tičnega zaveznika v KPS, ki so ji ponudili akcijsko sodelovanje. Iskanje stikov s KPS je za krajši čas zavrla že omenjena resolucija s III. konference, sredi poletja pa sta se po dogovoru z Borisom Kidričem vključila kot predstavnika JSZ v pripravljalni odbore za ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske zveze Tone Fajfar in Tone Marinček. S tem so krščanski socialisti začeli sodelovati v najpomembnejši ljudsko- frontni akciji KPS pred fašističnim napadom. JSZ se je kljub preganjanju krepila, do srede 1940 je njeno številčno stanje nara­ slo na okoli 5500, postala pa je tudi odločilni dejavnik v Medstrokovnem odboru. Na zadnjih sejah novembra 1940 je bila poglavitni poobudnik novih skupnih akcij, njeni predstavniki pa so ostro kritizirali poskuse NSZ in dela socialistov, da bi z režim­ skimi strokovnimi organizacijami sodelovali v delavski zbornici. Na prepoved Urso­ vih sindikatov je razširjeno načelstvo JSZ nemudoma reagiralo in na predlog tajnika Toneta Fajfarja sprejelo izjavo, da se bo tudi v prihodnje odločno bojevalo za svo­ bodo strokovnega organiziranja in za enotne nastope vsega slovenskega delavstva. JSZ je bila nato KPS glavna opora in sodelavec pri ustanavljanju odborov delavske enotnosti. Ob tem naj poudarimo, da je postala JSZ po prepovedi Ursovih sindikatov najvažnejša legalna svobodna strokovna organizacija, kar ji je dajalo posebno vlogo v strokovnem gibanju na Slovenskem. Krščanski socialisti so postali konec tridesetih let »najpomembnejši predstavnik evolutivnega demokratičnega socializma, pomem­ bnejši od socialne demokracije« in kot take jih je KPS sprejemala »v medsebojnem sodelovanju in sporazumevanju« (Janko Prunk). Narodna strokovna zveza V Narodno strokovni zvezi so se ob koncu diktature v delu njenega vodstva kazale simpatije za nacistično ideologijo. Socialistično časopisje je pisalo, da se fašizem NSZ skuša poslužiti kot svojega orodja in da se, zlasti na mariborskem območju, 77 mnogi narodni socialisti, ki so nekdaj zastopali ista načela kot češki narodni socia­ listi, sedaj ogrevajo za hitlerjanstvo. Leta 1935 je po zamenjavi vladnih strank NSZ kot ekspozitura Jugoslovanske nacionalne stranke prenehala uživati ugodnosti režimske organizacije, kar je imelo za posledico tudi osip članstva in zmanjšanje mreže podružnic, prav tako pa je v NSZ prišlo tudi do notranjih nasprotij. V času velikih stavkovnih bojev so se tudi organizacije NSZ vključevale v enotne akcije. NSZ je prizadevanja za ponovno okrepitev začela v začetku 1937. leta zlasti prek svojega novega lista Nova pravda. Tedaj je NSZ tudi pristopila k paritetnemu akcijskemu odboru, ki ga je ustanovil predsednik SK F. Leskošek. Po partijski oceni je imela NSZ leta 1937 okoli 2000 članov, ki so bili politično različno usmerjeni, pri čemer je bilo pomembno dejstvo, da se je v njih po velikih bojih sredi tridesetih let okrepila zavest skupnosti interesov vsega delavstva. NSZ je na delegatskem zborovanju septembra 1939 ostro zavrnila napade, da v programskem pogledu posnema fašizem, in poudarila, da temelji njeno delovanje na enakih smernicah kot češkoslovaško narodnosocialistično gibanje. Razglasila je tudi svoj nepolitični značaj, gojila pa bo sodelovanje s sokolsko telovadno organizacijo. Prav tako je priznala neenotnost v svojih vrstah. NSZ je torej začela svojo ofenzivo za okrepitev s ponovnim poudarjanjem narodnosocialistične programske usmeritve, v resoluciji pa so delegati posebej obsodili fašizem, hitlerizem in komunizem. NSZ je nato pozdravila sklepe aprilskega kongresa URSSJ leta 1938 o enotni delavski fronti, ki je nujnost in bi jo bilo treba čimprej uresničiti ne glede na idejne razlike med stro­ kovnimi organizacijami, ker jo terjajo skupni interesi v eksistenčnem boju. Toda sredi 1938. leta je list Slovenec razkril, da so funkcionarji NSZ ponujali njen vstop v Jugoras. Nova pravda je v odgovoru zapisala, da so v NZS včlanjeni jugoslovansko usmerjeni nacionalni delavci, torej takšni, o kakršnih je govoril pred­ sednik vlade Milan Stojadinovič na kongresu Jugorasa aprila 1938, ki se ga je ude­ ležila tudi delegacija ZZD. Priznala je, da so imeli predstavniki NSZ v Beogradu stike z Jugorasom, kot preje z jugoslovanskimi nacionalnimi sindikati. Poskusi pri­ bližanja k Jugorasu pa tedaj niso mogli uspeti, ker je z njim že tesno sodelovala kle­ rikalna ZZD. Kongres ob 30-letnici narodnosocialističnih strokovnih organizacij septembra 1938 je ugotovil, da se je NZS okrepila, njen steber pa so bile podružnice kovinarjev, zlasti jeseniška. Udeležili so se ga predstavniki sorodnih strokovnih organizacij UJNŽB in ZDPN ter še zadnjič delegacija Češkoslovaške delavske zveze. Kongres je izrazil vso podporo ČSR, ki je prav v tem času postala žrtev nacistične napadalnosti, in poudaril, da bo z njenim porazom trpelo tudi vse slovansko delavsko gibanje. Ude­ leženci kongresa so tudi odločno odklonili uvedbo »zakonito obveznih in uniformira­ nih delavskih sindikatov« in diktatorsko varstvo nad njimi po fašističnem zgledu ter izrazili hotenje, da NSZ ostane svobodna organizacija. Po imenovanju uprave borze dela in delavske zbornice za Slovenijo iz vrst pred­ stavnikov ZZD je NSZ izrazila pripravljenost za sodelovanje z drugimi svobodnimi strokovnimi organizacijami v akcijah za izboljšanje položaja delavstva ter je vstopila v Osrednji strokovni odbor, vendar tega v Novi pravdi ni objavila. To glasilo je v začetku 1940. leta začelo izhajati kot delavska izdaja demokratskega tednika Domo­ vina, kar je bil viden znak povezanosti NSZ z JNS. Sodelovanje NSZ v Osrednjem strokovnem odboru je bilo opurtunistično in konec poletja 1939 je izzvala z izjavo, da bo sodelovala z režimsko upravo delavske zbornice, prvo krizo v njem. JSZ je tedaj odločno odgovorila, da bi takšno ravnanje pomenilo izstop NSZ iz skupnega foruma. S svojimi zaveznicami v enotni fronti je nato prišla v ostre spore zaradi svojega bre­ zobzirnega boja pri volitvah obratnih zaupnikov v začetku 1940. leta. Prav stalna rast števila izvoljenih obratnih zaupnikov na listi NSZ konec tridesetih let priča o krepitvi NSZ, ki so jo njeni funkcionarji pogosto poudarjali. Vzporedno je potekalo 78 P Članek v Novi pravdi o imenovanju članov skupščine delavske zbornice za Slovenijo iz režimskih strokovnih organizacij z zahtevo za razpis svobodnih volitev delavskih predstavnikov tudi notranje preosnovanje od krajevnih podružnic v podružnice posameznih strok. Na delegatskem zborovanju novembra 1940 so v upravnem odboru uvedli funkcije referentov za delavstvo devetih strok oziroma panog. Tedaj pa se je tudi vidno poka­ zalo, da se je vzporedno s približevajem JNS vladni JRZ, ki je potekalo od začetka druge svetovne vojne, tudi NSZ oddaljevala od SK in JSZ. Jeseni 1940 je osrednji odbor NSZ izrazil obžalovanje, »da naše javno politično in družbeno življenje ni znalo ceniti naše ideologije . . .« ter poudaril, da »narodni delavski strokovni pokret ustreza nacionalnim potrebam države in naroda in je zato močna opora državni zgradbi«. Ob vladnih napovedih fašizacije strokovnega gibanja je Nova pravda glede na namero, da bo funkcijo »splošnega narodnega sindikata« v Sloveniji prevzela ZZD, pripomnila, da bi morali pri tem upoštevati močno NSZ. Ta je sicer odklonila uvedbo enotnih režimskih sindikatov, toda hkrati priznavala v zao­ strenih razmerah potrebo po vsedržavni delavski solidarnosti. Svoje približevanje režimskemu strokovnemu gibanju je izrazilo novembrsko delegatsko zborovanje NSZ tudi z ostro obsodbo vseh t.i. »divjih« stavk in vseh akcij, ki niso v skladu »s pozitivnimi zakoni in s tendencami javne oblasti«. Nato je »nepremišljene« borbene akcije delavstva ob ogroženosti države razglasila za zločin. Zelo si je prizadevala, da bi njeni predstavniki spet prišli v skupščino delavske zbornice in uprave drugih delavskih ustanov. Konec 1940. leta je skupaj z drugimi svobodnimi strokovnimi organizacijami zahtevala odstop imenovane uprave delavske zbornice. Po oblastnem razpustu Ursovih sindikatov si je NSZ, tako kot tudi ZZD, prizade­ vala pridobiti članstvo prepovedanih organizacij SK v svoje vrste. Odrekla je vod­ stvu SK pravico, da je pozvalo svoje člane le na delo v kultumoprosvetnih, zadružnih 79 in humanitarnih društvih, češ da so bili poleg marksističnega delavstva v njih tudi privrženci drugih ideologij. Toda niti »modri« niti »zeleni« niso uspeli izrabiti vlad­ nega udarca za pridobitev članstva SK, ki je sledilo pozivu KPS za organiziranje delavske enotnosti. NSZ je ob marčnem puču kralju in novi vladi poslal vdanostni brzojavki, kar je bila njena zadnja akcija pred aprilsko vojno. Omenimo naj še zanimivost, da si je Hrvatski radnički savez, strokovna organiza­ cija Hrvatske seljačke stranke, v akcijah za širjenje svojih organizacij v sosednjih pokrajinah prizadeval v letih 1936/37 ustanoviti nekaj podružnic tudi na maribor­ skem in krškem območju. Ker v drugi polovici tridesetih let ni bilo volitev v skupščino delavske zbornice, naj približno sliko moči in vpliva posameznih delavskih strokovnih organizacij, nekatere so podatke o številčnem stanju objavljale zelo poredko, ilustriramo z rezul­ tati volitev obratnih zaupnikov. Leta 1939 je obratne zaupnike na listi SK volilo 22 732 delavcev, kandidate JSZ 8076 delavcev, kandidate ZZD 7999 delavcev in kan­ didate NSZ 6643 delavcev. Proti koncu tridesetih let se je ob odločni režimski pod­ pori številčno najbolj krepila klerofašistična ZZD. Kljub temu da je število izvoljenih obratnih zaupnikov iz vrst SK delno upadalo, pa je centrala razrednih strokovnih organizacij ohranila vpliv na približno še enkrat večji krog privržencev, kot je bilo njenih organiziranih članov. Organizacije javnih in zasebnih nameščencev Potem ko so morale po uveljavitvi novega uradniškega zakona leta 1931 številne strokovne organizacije državnih uslužbencev, nižjih in višjih nameščencev ter delav­ cev prenehati z delom, preostale pa se niso smele povezati v državno oziroma pokra­ jinsko centralo, ki bi usklajevala njihovo delovanje, se je občutno zmanjšala akcijska sposobnost javnih uslužbencev prav v času, ko bi bila zaradi hudih posledic gospo­ darske krize tudi med njimi izjemno potrebna. Samostojne organizacije delavcev in nameščencev različnih kategorij in panog državnih uslužbencev so morale celo za posamezne skupne nastope dobiti dovoljenje ustreznih ministerstev. V Sloveniji je ostal poglavitna vez aktivnih in upokojenih državnih uslužbencev list Naš glas, ki je večkrat zahteval svobodo organiziranja javnih uslužbencev z odpravo zakonskih omejitvenih določil. Ob zahtevi pravice do medsebojne povezave za skupne nastope je maja 1940 poudaril: »Nobenemu drugemu stanu v državi ni prepovedana oz. tako tesno omejena pravica stanovskega združenja, kakor nam državnim uslužbencem.« To naj ilustriramo s primerom strokovnih organizacij železničarjev. Edina pove­ zava razredno zavednih železničarjev v Sloveniji je po prepovedi delovanja Ujedinje- nega saveza železničarjev Jugoslavije ostal list Ujedinjeni železničar. Zahtevam za potrditev pravil te strokovne organizacije ministrstvo za promet ni ugodilo. Leta 1938 so bivši člani razrednih strokovnih organizacij začeli z novo organizacijsko akcijo in decembra naslednjega leta je bil v Ljubljani ustanovni kongres Strokovnega društva delavcev državnih prometnih ustanov, ki so se ga udeležili predstavniki kva­ lificiranega in nekvalificiranega delavstva železniških delavnic z območja vseh žele­ zniških direkcij v Jugoslaviji. Toda ministrstvo za promet je spet z zavlačevanjem odobritve pravil onemogočilo njegovo dokončno konstituiranje. Po prepovedi delovanja razrednih železničarskih strokovnih organizacij je postalo UJNŽB najmočnejša strokovna organizacija za to panogo delavstva, poleg njega pa je obstajalo še nekaj številčno šibkih organizacij posameznih železničarskih kategorij in poklicev. UJNŽB je v vsej Jugoslaviji štelo okoli 35 000 članov, vse pro­ fesionalne organizacije pa okoli 15 000 članov. Oblastni odbor UJNŽB v Ljubljani je leta 1939 organiziral veliko proslavo 30-letnice narodnega železničarskega strokov­ nega gibanja, ki je izzvenelo v vdanostnih izrazih vladi in železniškim direkcijam. 80 Odbor Udruženja jugoslovanskih narodnih železničarjev v Ljubljani leta 1939 Konec tridesetih let je imelo UJNŽB v Sloveniji 28 podružnic z okoli 3000 člani. Ob jubileju je poudarilo še posebej velike uspehe na področju zadružništva ter v kultur- noprosvetni dejavnosti. Na volitvah leta 1935 je UJNŽB v Ljubljani odločno podprlo kandidate JNS. Zato je organizacija JRZ za Dravsko banovino v prizadevanjih, da okrepi svoj vpliv med železničarji, ustanovila svoj klub. Kot vladna stranka je svojim članom lahko nudila ugodnosti, kar je vplivalo na krepitev številčne moči Kluba železničarjev JRZ, ki se je ukvarjal s politično in sindikalno dejavnostjo. Do začetka 1941. leta je organiziral 28 poverjeništev v posameznih krajih, vanje pa je zajel 3109 članov. Prednosti režim­ ske organizacije je znal Klub železničarjev JRZ dobro izrabiti in leta 1940 je pri voli­ tvah predstavnikov v bolniški fond železničarjev že premagal UJNŽB. K sliki orga­ niziranosti železniških uslužbencev naj dodamo, da so imeli posebno organizacijo še nadalje tudi železniški uradniki. Strankarsko in poklicno razcepljene strokovne organizacije železničarjev se niso mogle uspešno bojevati za svoje socialnoekonom­ ske zahteve proti skupnemu delodajalcu — državi. Večina organizacij javnih nameščencev je podpirala režim JNS in tako da jih je sprememba vladne garniture sredi 1935. leta zelo prizadela. Zlasti velja ta ugotovitev za dravsko sekcijo Jugoslovanskega učiteljskega udruženja, ki je imela 1935. leta 3360 članov. Funkcionarje te najmočnejše organizacije javnih nameščencev je režim JRZ preganjal, njenim sejam in zborovanjem pa so prisostvovali klerikalni šolski nadzorniki in policijski uslužbenci. V okviru Jugoslovanskega učiteljskega združenja se je v drugi polovici tridesetih let v obliki »Učiteljskega pokreta« krepila dejavnost naprednih učiteljev, ki so terjali ureditev njihovega službenega položaja ter se vklju­ čili v ljudskofrontne akcije. Vse organizacije javnih nameščencev je hudo prizadelo tudi precejšnje poslabšanje gmotnega položaja državnih uslužbencev leta 1935, zaradi katerega jih je članstvo napadalo, ker niso uspele preprečiti znižanja prejem­ kov. Del članstva pa je iz protesta izstopilo iz svojih strokovnih organizacij. Organizacije javnih nameščencev so si pogosto vsaka zase, zlasti ob vsakoletnih 6 - Sindikalno gibanje 81 parlamentarnih proračunskih razpravah prizadevale z resolucijami ustreznim ministrstvom izboljšati gmotne in službene pogoje za svoje člane. Redkejši so bili sprva njihovi skupni nastopi. Stalno poslabševanje položaja državnih in samouprav­ nih uslužbencev je konec tridesetih let terjalo akcijsko enotnost vseh strokovnih organizacij, ki jo je najprej propagiral Ujedinjeni železničar, nato pa tudi lista Naš glas in Glasnik željezničkih činovnika. Spomladi 1939 je obnovil dejavnost Akcijski odbor organizacij državnih in samoupravnih nameščencev, ki je nastal že leta 1935 za boj proti poslabšanju socialnoekonomskega položaja nameščencev državnih in samoupravnih ustanov in podjetij, a so oblasti njegovo delovanje zatrle. Vanj so vsto­ pili predstavniki enaindvajsetih strokovnih organizacij, ki so oblikovali skupne zahteve za izboljšanje položaja državnih in samoupravnih nameščencev ter jih posre­ dovali vladi. Ustanovitev tega akcijskega odbora je pozdravilla tudi V. državna kon­ ferenca KPJ. V Sloveniji so organizacije javnih nameščencev ustanovile banovinski akcijski odbor, ki je ob razcepu v osrednjem akcijskem odboru zaradi nasprotij med strokovnimi organizacijami glede taktike za izbojevanje skupnih nameščenskih zahtev poudaril, da bo nastopal samostojno. Organiziral je tudi shode v podporo skupnim zahtevam. Tem akcijam pa se niso pridružili organizirani privrženci JRZ, ki so označevali zahteve za izboljšanje ekonomskega položaja nameščencev kot »huj­ skanje« proti vladi. V drugi polovici tridesetih let sta si klerikalni in liberalni tabor prizadevala okre­ piti svoj vpliv med zasebnimi nameščenci. Klerikalno Društvo zasebnih in trgovskih nameščencev je konec 1935. leta začelo tesno sodelovati s »tovariško« ZZD, njegovi predstavniki pa so se aprila 1938 udeležili kongresa Jugorasa. Naslednje leto so dele­ gati tega režimskega društva kot predstavniki nameščencev skupaj z ZZD prevzeli upravo delavske zbornice za Slovenijo. Uspešno si je društvo prizadevalo povečati število članstva. Od ustanovitve je potrojilo število članov na 1500 v 15 podružnicah leta 1939 in tedaj poudarilo, da je postalo »odločilni činitelj« med slovenskimi zaseb­ nimi nameščenci. Leta 1940 se je preimenovalo v organizacijo Združeni slovenski nameščenci. V svojem glasilu Bodočnost je budno spremljalo zlasti procese v sloven­ ski organizaciji Zveze bančnih, zavarovalnih, trgovskih in industrijskih uradnikov Jugoslavije, za katero je pravilno ugotovilo, da je bila nekdaj liberalna, se nato raz­ glasila za nevtralno, konec tridesetih let pa je postala marksistična, torej njej nas­ protna organizacija. Na drugi strani je tudi ZDPN širila mrežo svojih organizacij, tako da je leta 1940 združevala dvajset samostojnih društev, med katerimi jih je imelo nekaj tudi svoje podružnice, skupaj jih je bilo dvanajst. Konec tridesetih let pa so se vzporedno z zbli­ ževanjem klerikalnih in liberalnih podjetnikov zbliževali tudi obe organizaciji zasebnih nameščencev, kar se je pokazalo v postavitvi skupne kandidatne liste leta 1939 za volitve delegatov v Pokojninski zavod. Dosegli sta, da oblasti niso potrdile skupne kandidacijske liste, ki so jo sestavili predstavniki socialistične ZPNJ, Zveze bančnih, zavarovalnih, trgovskih in industrijskih uradnikov - Saveza bankarskih, osiguravajućih, trgovačkih i industrijskih činovnika Jugoslavije (SBOTIČJ) ter Slo­ venske nameščenske zveze v okviru JSZ. Tako so si »zeleni« in »plavi« razdelili brez volitev vsak polovico delegatskih mest. Med organizacijami ZPNJ v Sloveniji je bila posebej aktivna mariborska, ki je uspela ustanoviti krajevni medstrokovni odbor in vanj pritegniti predstavnike odvet­ niškega nameščenskega društva in podružnice SBOTIČJ v Mariboru. Prevzela je tudi izdajanje lista Privatni nameščenec. Ta je objavljal tudi poročila o delovanju podod­ bora SBOTIČJ za Slovenijo - Botičevih sindikatov. V njih je spomladi 1938. leta začel po nalogu KPS delati dr. Marijan Dermastia in kmalu je komunistični vpliv prevladal v zavarovalni in trgovski sekciji, precejšen pa je bil tudi med industrij­ skimi nameščenci. Vidno znamenje preusmeritve Botičevih sindikatov je bila stavka 82 nameščencev zavarovalnih zavodov sredi 1938. leta. Za primerjavo vpliva ZDPN in SBOTIČJ naj navedemo podatek, da je bilo leta 1938 izvoljenih 26 nameščenskih zaupnikov na liberalnih listah, 19 pa iz vrst članov Botičevih sindikatov. Po komu­ nističnem prevzemu vodilnih funkcij v Botičevih sindikatih je staro vodstvo spo­ mladi 1940 to zelo aktivno organizacijo zasebnih nameščencev razbilo. »Stari« SBO­ TIČJ je ostal registriran pri delavski zbornici. »Novi« Botičevi sindikati pod komu­ nističnim vodstvom so nato izvedli nekaj uspešnih ekonomskih in političnih akcij ter osnovali tudi legalno založniško zadrugo. Prek njih je KPS širila svoj vpliv med zasebnimi nameščenci. Konec 1940. leta je bila hkrati s SK razpuščena tudi organi­ zacija ZPNJ v Sloveniji. Za strokovne — stanovske - organizacije zasebnih in javnih nameščencev je značilno, da so v drugi polovici tridesetih let zelo okrepile svojo dejavnost za izboljšanje gmotnega položaja in službenih pogojev svojih članov. Delovanje strokovnih organizacij Ob prikazu razvoja delavskih in nameščenskih strokovnih organizacij smo osve­ tlili prizadevanja za njihovo akcijsko enotnost oziroma medsebojno povezovanje za skupne nastope, ki so bili eden temeljnih pogojev za uspešne boje. Pri tem smo navedli tudi nekaj velikih socialnopolitičnih akcij za izboljšanje gmotnih in delovnih pogojev delavstva, svobodne strokovne organizacije pa so se morale z enotnimi nastopi boriti za svobodo organiziranja in samoupravno delovanje socialnih ustanov ter za učinkovito socialno politiko. Okrepitev dejavnosti strokovnih organizacij od srede tridesetih let do okupacije 1941 naj ilustriramo še z nekaterimi podatki in dosežki. Gibanje zavarovanih delavcev pred prvo svetovno vojno in po njej pri okrožnem uradu za zavarovanje delavcev v Ljubljani 83 Upravno poslopje okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani Socialnoekonomski boji so ponovno oživeli leta 1934 in se nato močno razmahnili ob prehodu gospodarskega razvoja iz krize v ponovno konjukturo. Podatki, da je šte­ vilo zaposlenih delavcev in nameščencev, zavarovanih pri ljubljanskem okrožnem uradu, od leta 1934, ko se je prvič spet povečalo, do leta 1940 naraslo od 79 010 na 104 408, vseh zavarovanih delavcev pa v letih od 1934 do 1938 od 108 706 na 133 577, pa kažejo, da gospodarska rast ni bila tako izrazita kot v dvajsetih letih. Na manjšo rast zaposlovanja je vplivala tudi modernizacija in racionalizacija proizvodnje. Toda že začetek druge svetovne vojne je povzročil novo gospodarsko nestabilnost, za katero je posebej značilna nagla rast draginje, krajši čas pa tudi povečanje brezpo­ selnosti. Življenjski stroški so sicer ves čas rahlo naraščali in v letu 1934 so znašali 620 din, do leta 1938 so narasli na 703 din, nato pa v dveh letih na 799 din za eno ose­ bo. To je ob dejstvu, da je konec velike gospodarske krize razmerje med zaslužki in eksistenčnim minimumom doseglo najnižjo stopnjo, terjalo zlasti sredi in konec tri­ desetih let odločna in številna mezdna gibanja strokovnih organizacij. Inšpekcija dela za Dravsko banovino je za leto 1934 poročala, da »je bilo razme­ roma zelo mnogo stavk, mezdnih gibanj in sporov kot posledica splošnega znižanja mezd«. Med okoli 15 stavkovnimi boji je bila najvidnejši in najodmevnejši izraz do skrajnosti zaostrenih socialnoekonomskih razmer 72-ura gladovna stavka rudarjev TPD v Revirjih julija 1934, ko so na pobudo komunistov izvedli tudi zasedbo rudni­ kov. Leta 1935 so stavkovni boji, po podatkih inšpekcije dela in časopisja jih je bilo 25, dosegli višek poleti s stavko okoli 2000 jeseniških kovinarjev ter z dolgotrajnima stavkama slovenskih grafičnih delavcev in papirničarjev na Količevem. Še v večji meri kot za leto 1935, ki ga je inšpekcija dela v Ljubljani označila za »rekordno v mezdnih gibanjih in stavkah«, velja ta ugotovitev za naslednje leto. Delavska zbor­ nica je leta 1936 registrirala v Sloveniji 29 stavk in 19 mezdnih gibanj, v katerih je sodelovalo 19 414 delavcev, po drugih virih pa je bilo celo 36 stavk. V letih 1935 in 1936 je bilo tudi 74 večjih mezdnih gibanj. V teh akcijah sta sodelovali skoraj dve 84 Rudarji v Trbovljah med gladovno stavko julija 1934 Jeseniški železarji na zborovanju med stavko julija 1935 petini vsega zaposlenega delavstva. Vrhunec stavkovnega vala je bil poleti 1936, ko je stavkalo v juniju okoli 2500 stavbinskih delavcev, skoraj dva meseca pa je trajala velika stavka 8500 tekstilnih delavcev. Glavni organizator velikih stavk je bila Par­ tija, ki je povezala za enotne nastope vse strokovne organizacije. Z zasedbo tovarn in organiziranjem širokih solidarnostnih podpornih akcij ne le v delavskih središčih, temveč tudi na kmečkem podeželju ter s prisilnimi oblastnimi posredovanji in spo- 85 Stavkajoči gradbeni delavci na dvorišču delavske zbornice v Ljubljani junija 1936 Delavci in delavke Jugočeške v Kranju so 20. avgusta 1936 začeli veliko tekstilno stavko padi z orožniki pa so dobile stavke hkrati značaj ekonomskih in političnih razred­ nih spopadov. Z množičnimi mezdnimi gibanji in stavkami si je delavstvo delno izboljšalo ekonomski položaj, razmerje med povprečnimm mesečnim zaslužkom in izdatki za hrano za eno osebo se je povečalo od 1,99 leta 1933 na 2,70 leta 1936. V šte­ vilnih podjetjih so delavci mezdne in delovne pogoje uredili s kolektivnimi pogodba­ mi, v primeru tekstilnega in gradbenega delavstva za celo panogo enotno. Intenziv- 86 Stavkajoče tekstilno delavstvo v tovarni Thoma v Mariboru Stavkajoči tekstilni delavci in delavke v Št. Pavlu pri Preboldu nost socialnoekonomskih bojev naj ilustriramo še s podatkom s kongresa SZDJ sep­ tembra 1937, da je v zadnjem poslovnem obdobju organizacija uspela skleniti 27 kolektivnih pogodb za okoli 20 000 delavcev v 69 tovarnah. Vodila je 60 mezdnih gibanj, od katerih je bilo kar 52 uspešnih. Za dosego teh uspehov pa je morala dvain- dvajsetkrat poseči po stavkah, ki so zajele 44 obratov z okoli 12 000 delavci. Po šte­ vilu udeležencev mezdnih in stavkovnih bojev sredi tridesetih leta sta v jugoslovan­ skem okviru daleč prednjačili Hrvaška in Slovenija. 87 Vlada je sklenila delavske boje za izboljšanje socialnoekonomskega položaja pre­ kiniti z uredbo o minimalnih mezdah, ki jo je delavstvo zahtevalo v času gospodarske krize, da bi z njo z državnim posredovanjem zaustavilo zniževanje mezd. Minister za socialno politiko Dragiša Cvetkovič je februarja 1937 izdal uredbo o določanju mini­ malnih mezd, sklepanju kolektivnih pogodb, pomirjevanju in razsodništvu, s katero je država s svojo posredovalno in razsodniško vlogo oziroma omejitvijo pravice do stavke pokazala težnjo za urejanje delavskih vprašanj po korporativističnem zgledu. Uredba, ki bi v času gospodarske krize delavstvu koristila, mu je v novih razmerah z več določili škodovala. Posebej so jo izsilili tisti podjetniki, ki so morali zaradi akcij strokovnih organizacij bolje plačevati svoje delavstvo in so jim bili delodajalci, ki so dajali svojim zaposlenim mizerne mezde, hudi konkurenti. Njen pomen so tedaj pra­ vilno ocenili le Edvard Kardelj v brošuri Kaj mora vedeti delavec o sebi ter glasilo kmečkodelavskega gibanja Neodvisnost in krščanskosocialistična Delavska pravica. Ker so prav tedaj odstranili Leskoška z vodstva SK, Partija ni mogla organizirati protestnih shodov proti novi uredbi, ki so jo na svojem zborovanju obsodili le ljub­ ljanski gradbeni delavci, medtem ko so jo socialisti sprva v glavnem zagovarjali. Po objavi uredbe o minimalnih mezdah za Dravsko banovino so strokovne organizacije zahtevale njene popravke, še nadalje pa so si prizadevale z akcijami za nove kolek­ tivne pogodbe doseči za delavstvo ugodnejše mezdne pogoje, kot jih je določala ban­ ska uredba. Ker so bili poravnalni postopki obvezni, v času njihovega trajanja pa so bile stavke kaznivo dejanje, za državne nameščence pa sploh prepovedane, strokovne organizacije niso smele poseči po njih ob začetku mezdnih gibanj, temveč šele v pri­ meru, da dolgotrajna posredovanja niso uspela. Vse druge stavke so bile razglašene za nezakonite oziroma »divje«. Število mezdnih gibanj je začelo naglo naraščati od srede 1938. leta dalje, ko je začela naraščati draginja, posebej pa po začetku druge svetovne vojne. Tedaj so industrijska podjetja, ki so bila navezana na uvoz surovin, zašla v krizo. Postopoma je bilo uvedeno vojno gospodarstvo z racionalizirano preskrbo in končno z uvedbo živilskih kart, položaj delavskih družin pa so še poslabševali pogosti vpoklici delav­ cev na orožne vaje. V času nagle rasti cen so v mezdni sistem spet, tako kot po prvi svetovni vojni, uvedli draginjske in družinske doklade. Strokovne organizacije so skupaj ali vsaka zase vodile boje za usklajevanje zaslužkov z draginjo na dva načina, s številnimi mezdnimi gibanji, tudi po večkrat na leto, v posameznih podjetjih ali za cele panoge ter s protidraginjskimi shodi in z drugimi akcijami, s katerimi so zahte­ vali državno posredovanje za pospešitev neopravičenega dvigovanja cen, posebej pa so terjale tudi povišek uradno določenih minimalnih mezd. V ilustracijo nenehnega naraščanja števila mezdnih gibanj naj navedemo nekaj podatkov. JSZ je leta 1939 sama vodila 23 mezdnih gibanj in je sodelovala z drugimi strokovnimi organizacijami v štirih velikih mezdnih gibanjih s skupaj okoli 15 000 zaposlenimi, za katere je izbojevala okoli 15 milijonov dinarjev letnega poviška pre­ jemkov. Strokovne zveze SK so konec 1939. leta hkrati vodile mezdna gibanja v vseh rudnikih, v 23 kovinarskih, papirniških in kemičnih podjetjih ter za vse gradbene, lesne, monopolske, čevljarske, živilske in krojaške delavce. Tarifni odbor JSZ je oktobra 1940 poročal, da so organizacije JSZ same ali skupaj z drugimi strokovnimi organizacijami v prvih devetih mesecih vodile 56 mezdnih gibanj. Novembra 1940 je npr. potekalo 50 mezdnih gibanj, v katerih so sodelovale organizacije ZZD ali pa jih samostojno vodile. Posamezna mezdna gibanja so se zaostrila tudi v stavke, ki jih je bilo v letih 1938 — 1940 po nepopolnih podatkih 19. Zaostritev razrednih spopadov je spet sprožila Partija, zlasti s stavkami prek 3700 rudarjev TPD decembra 1939 ter okoli 4000 gradbenih delavcev maja in septembra 1940 ter z množičnimi protidra­ ginjskimi demonstracijami v drugi polovici 1940. leta. Oblasti so obe veliki stavki zadušile z ostrimi ukrepi, rudarsko z aretacijami in internacijami ter odpusti najagil- 88 Krojaški pomočniki in vajenci iz Novega mesta med stavko leta 1938 Krojaški pomočniki med stavko jeseni 1940 v Mariboru nejših v stavki, gradbinsko pa s prepovedjo Podzveze gradbenih delavcev za Slo­ venijo. S svojo odločno dejavnostjo so strokovne organizacije, zlasti SK in JSZ, uspele leta 1940 povečati mesečne zaslužke v primerjavi s prejšnjim letom za več kot petino. Iz ohranjenih 76 kolektivnih pogodb iz desetletja 1931-1941 v arhivih JSZ, delavske zbornice in inšpekcije dela, ki jih je imela nalogo registrirati, se vidi, da so z njimi strokovne organizacije celovito urejale delovne in gmotne razmere oziroma 89 vse pravice in dolžnosti iz delovnega odnosa ter tako omejile samovoljo podjetnikov. V njih so posebej urejale probleme vajeniške mladine in ženske delovne sile, ponekod so uspele uveljaviti ugodnejše pogoje, kot jih je določila zakonodaja za zaščito delav­ cev, tako tudi krajše plačane dopuste. V prizadevanjih za dosledno izvajanje kolektivnih pogodb in določil zaščitne zakonodaje so strokovne organizacije posvetile posebno pozornost utrjevanju usta­ nove obratnih zaupnikov. To nam nazorno kažejo podatki, da so leta 1935 uspele doseči v 128 podjetjih izvolitev 615 zaupnikov (360 SK, 101 NSZ, 95 JSZ, ostali so bili neorganizirani), leta 1938 pa so delavci in nameščenci izvolili v 257 obratih 1010 zaupnikov. Potem ko so volitve razširili tudi na obrate z manj kot deset zaposlenimi, je delavska zbornica, ki je imela nalogo v sodelovanju s strokovnimi organizacijami voditi volilni postopek, izvedla volitve v 923 obratih, v katerih so izvolili 1804 delav­ skih in 178 nameščenskih zaupnikov (665 ZZD, 366 NSZ, 461 SK, 243 JSZ). Ta sistem je koristil zlasti nagli rasti števila zaupnikov iz vrst ZZD in NSZ, ki sta imeli v svojih vrstah veliko delavcev malih obratov, medtem ko sta bili SK in JSZ vodilni organizaciji v večjih podjetjih, kjer je posamezni obratni zaupnik zastopal večje šte­ vilo zaposlenih. Kljub velikim obveznostim z mezdnimi gibanji so strokovne organizacije organi­ zirale tudi številne akcije za izvajanje in izboljšanje zakonodaje za zaščito delavcev in nameščencev, za okrepitev socialnopolitične dejavnosti osrednjih, pokrajinskih in občinskih oblasti, SK, JSZ in NSZ pa so si posebej prizadevale tudi za uspešno delo­ vanje socialnih ustanov, ki so ga pogojevale z izvoljenimi samoupravnimi organi ozi­ roma s tesnim sodelovanjem s strokovnimi organizacijami. Te so svoje zahteva in predloge glede delavske in nameščenske socialne problematike običajno oblikovale v resolucijah, ki so jih sprejeli občni zbori, kongresi in delegatska zborovanja ali pa na posebnih shodih. Predstavniki strokovnih organizacij so svoja stališča in zahteve posredovali tudi na posebnih anketah, ki so jih organizirale delavske zbornice ozi- romna osrednje ali pokrajinske oblasti, pri katerih so za rešitev perečih socialnih vprašanj tudi večkrat posredovali. Iz resolucij, ki so jih sprejemali npr. kongresi SK 1934, 1936 in 1938, se vidi, da so posebno pozornost posvetili reševanju problematike brezposelnosti, pri čemer so zahtevali učinkovitejše delovanje borz dela in obvezno zavarovanje za brezposelnost, razpravljali so o uredbi o minimalnih mezdah, po nje­ nem sprejetju pa zahtevali, da naj se iz nje izločijo omejitve svobode delovanja stro­ kovnih organizacij, terjali so uvedbo kazenskih sankcij proti podjetnikom, ki bi kršili kolektivne pogodbe in delavskozaščitno zakonodajo ter s tem v zvezi opozarjali na nujnost okrepitve nadzorovanj inšpekcije dela, zavzemali so se za boljšo zavarovanje obratnih zaupnikov pred odpusti, veliko pa so obravnavali predloge za izboljšanje različnih oblik socialnega zavarovanja, pri čemer je bila temeljna zahteva po uvedbi splošnega pokojninskega zavarovanja. To je bilo za člane urada za zavarovanje delavcev uvedeno septembra 1937. Ne glede na to, da je bila Čakalna doba deset let in so za prehodni čas ustanovili le poseben fond za mesečne podpore onemoglim delavcem, pa je uvedba tega zavarovanja najpomembnejša socialna pridobitev v drugi polovici tridesetih let. Delni napredek so izbojevali tudi pri podpiraju brezpo­ selnih. SK je organizirala še posebne akcije za izboljšanje položaja vajencev. Leta 1934 je skupaj z organizacijami privatnih nameščencev organizirala tudi 36 protes­ tnih shodov z okoli 38 000 udeleženci proti poslabšanju obrtnega zakona. Navedene zahteve so bile skupne vsem svobodnim strokovnim organizacijam, nekatere pa so morale na delavsko zahtevo podpirati tudi režimske strokovne organizacije. Med njimi se je odvijal ogorčen boj za upravljanje delavskih socialnih ustanov. Vlada je sprva imenovala posamezne predstavnike režimskih organizacij, v nesorazmerju s številom njihovega članstva v upravne odbore zavodov za socialno zavarovanje in borz dela, kar je izzvalo proteste številčno močnejših strokovnih organizacij. Konec 90 Prva seja skupščine delavske zbornice za Slovenijo po imenovanju njenih članov iz vrst režimskih strokovnih organizacij 15. aprila 1939 tridesetih let pa je izročila upravljanje teh ustanov v celoti predstavnikom režimskih organizacij. Minister za socialno politiko je po velikih stavkah leta 1936 najprej ime­ noval komisarja za nadzor nad poslovanjem delavske zbornice za Slovenije, nasled­ nje leto je zamenjal nekaj članov njene skupščine. Tedaj je predsednika Alojza Sedeja zamenjal desni socialist Lovro Jakomin. Aprila 1939 pa je minister razrešil vse izvoljene člane in imenoval v skupščino 54 članov iz vrst ZZD in Društva zasebnih in trgovskih nameščencev ter po tri predstavnike strokovnih organizacij grafikov in strojnikov. Nova režimska uprava je takoj ukinila vse subvencije svobodnim strokov­ nim organizacijam, ki so nato sodelovanje z oblastmi pri reševanju perečih socialnih problemov pogojevale z razpisom volitev za člane skupščine delavske zbornice. Tak­ šna vladna politika je svobodnim strokovnim organizacijam okrnila možnosti za delovanje, na drugi strani pa omogočila vodenje socialnih ustanov v skladu z njenimi interesi, prizadete pa so bile koristi delavcev in nameščencev. V času poslabšanja socialnoekonomskega položaja so vse delavske in nameščen­ ske strokovne organizacije poskušale čimbolj podpreti in okrepiti različne vrste delavskih zadružnih organizacij. Razvijale so tudi nekatere oblike izobraževalne in kulturne dejavnosti, vsaka pa je tudi tesno sodelovala s svojimi posebnimi kultumo- prosvetnimi organizacijami. Za drugo polovico tridesetih let pa je posebej značilno, da so strokovne organizacije krepile tudi svojo politično aktivnost. Iz pisanja sindikalnega časopisja se npr. vidi njihovo precejšnje angažiranje pri skupščinskih volitvah 1935 in 1938 ter pri občinskih volitvah v industrijskih središ­ čih. Tako je npr. maja 1935 trinajst strokovnih - stanovskih organizacij javnih in zasebnih nameščencev na shodu, ki ga je organiziralo Jugoslovansko učiteljsko udru­ ženje, podprlo poslanske kandidate JNS. Krščanski socialisti so imeli nato pomem­ bno vlogo v boju proti režimskim kandidatom JRZ v nekaterih krajih pri občinskih volitvah leta 1936 in nato pri nastopu na opozicijski listi leta 1938. V tem letu so npr. kandidati skupne liste socialistične Zveze rudarjev in NSZ porazili kandidate JRZ na občinskih volitvah v Mežici. JSZ je izvedla veliko politično akcijo septembra 1938 91 Prvomajski izlet ljubljanskega delavstva leta 1937 Mariborski komunisti in simpatizerji na prvomajskem izletu na Pohorju leta 1938 na taboru v Kamniku ob 20-letnici Jugoslavije z opredelitvijo za narodnoobrambno gibanje. SK pa je kmalu po ustanovitvi banovine Hrvaške oktobra 1939 organizirala številne shode, na katerih je delavstvo ob načrtovani ustanovitvi banovine Slovenije zahtevalo temeljne državljanske pravice v duhu demokracije ter tako avtonomijo Slovenije, »ki bo krepila gospodarske, socialne in kulturne interese širokih delovnih 92 množic . . .« Na drugi strani so režimske strokovne organizacije odločno podpirale politiko JRZ, pri čemer je neposredno pred aprilskim napadom izražalo vladi vda­ nost tudi vodstvo NSZ. Med akcijami, ki jih je vodila KPS ob stopnjevani nevarnosti fašistične agresije, pa je strokovno organizirano delavstvo, zlasti iz SK in JSZ, zelo aktivno sodelovalo pri zbiranju podpisov za ustanovitev Društva prijateljev Sovjet­ ske zveze. V drugi polovici tridestih let je delavstvo kljub oblastni prepovedi izvajalo nekatere oblike prvomajskih praznovanj, ki so imele po partijskem prizadevanju značaj političnih manifestacij za delavsko enotnost in demokracijo ter proti fašizmu. Strokovne organizacije in njihovo članstvo je imelo od srede tridesetih let torej pomembno vlogo tudi v številnih političnih akcijah, zlasti po naraščanju fašistične nevarnosti. Predvojna aktivnost — pomemben temelj za razmah Delavske enotnosti med NOB in za oblikovanje Enotnih sindikatov V strokovnem gibanju na Slovenskem se je v zadnjem obdobju pred fašističnim napadom na Jugoslavijo vse očitneje kazal splošni proces diferenciacije in polariza­ cije slovenske družbe na demokratični in profašistični del, v številnih ekonomskih, socialnih in političnih akcijah pa se je krepila enotnost delavstva različnih strokov­ nih organizacij, prav tako pa tudi njegova povezanost z drugimi sloji slovenske dru­ žbe. Pri tem so bili doseženi veliki uspehi pri uveljavljanju akcijske enotnosti nepo­ sredno »na terenu«, skromnejši pa so bili rezultati pri njenem uveljavljanju med vod­ stvi svobodnih strokovnih organizacij, najpomembnejši dosežek enotnofrontnega in ljudskofrontnega gibanja pa je bila vzpostavitev tesnega zavezništva med komunisti in krščanskimi socialisti, ki je bilo tudi dragocena osnova za množično vključitev slo­ venskega delavstva v NOB in dograditev njegove enotnosti v procesu izvajanja veli­ kih nalog v boju za nacionalno in socialno osvoboditev. Po okupaciji so bile slovenske strokovne organizacije prepovedane. Medtem ko je nemški okupator nato le pripadnike nemške narodnosti sprejel v Nemško delovno fronto, ki je imela nalogo varovati socialni mir, njeni člani pa so bili lahko delavci, nameščenci in delodajalci, v svojem okviru je imela tudi strokovni urad, pa je bilo italijanskemu okupatorju prav strokovno gibanje eno temeljnih področij fašizacije v Ljubljanski pokrajini. V procesu uveljavljanja korporativistične ureditve odnosov med delom in kapitalom je pokrajinska civilna uprava po razpustu dotedanjih stro­ kovnih organizacij najprej julija 1941 preoblikovala delavsko zbornico za Slovenijo v Pokrajinsko delavsko zvezo, jeseni istega leta ustanovila Pokrajinsko zvezo deloda­ jalcev, leta 1942 pa je sistem še dogradila z ustanovitvijo posebnih združenj za nameščence ter pokrajinskega korporacijskega sveta. Italijanske fašistične oblasti so se pri oblikovanju Pokrajinske delavske zveze oprle zlasti na klerofašistično ZZD, funkcije v njej pa so prevzeli tudi nekateri bivši socialistični sindikalni voditelji. Kmalu po okupaciji so odbori oziroma skupine delavske enotnosti ponekod, zlasti v Revirjih, v nekaterih podjetjih na Štajerskem in v Ljubljani, tajno nadaljevali delo po navodilih Osvobodilne fronte slovenskega naroda, še posebej pa so usmerjali nji­ hovo delovanje tudi poverjeniki za delavsko enotnost pri partijskih forumih in orga­ nizacijah. Postali so dejansko odbori OF v podjetjih z nalogo, da izvajajo sabotažne, propagandne in nabiralne akcije, mobilizirajo delavstvo za partizanske enote in narodno zaščito, varujejo interese delavstva pred okupatorjevimi podjetniki in one­ mogočajo delovanje fašističnih sindikatov. V Ljubljani pa so člani »mladih« Botiče- 93 vih sindikatov sodelovali pri ustanovitvi in delovanju matičnega odbora nameščen­ cev v okviru OF. Komunistična partija Slovenije je že jeseni 1941 načrtovala konferenco predstav­ nikov delavskega gibanja v OF, v mesecu novembru pa je prišlo le do sestanka zastopnikov CK KPS in krščanskosocialistične skupine. Po velikem razmahu narod­ noosvobodilnega gibanja spomladi 1942, v času velikega osvobojenega ozemlja, se je v CK KPS in izvršnem odboru OF porodila zamisel po organiziranju posebnega zbo­ rovanja delavskih predstavnikov iz partizanske vojske in iz vrst aktivistov ter pred­ stavnikov organiziranega delavstva z osvobojenih in okupiranih ozemelj. Njegov cilj naj bi bil zlasti utrditev vodilne vloge delavskega razreda v NOB in njegove enotno­ sti, nadaljnji prodor osvobodilnih organizacij v industrijska središča, trdnejša pove­ zava dotedanjih odborov in skupin delavske enotnosti ter ustanovitev posebnega vod­ stva Delavske enotnosti. Velika italijanska ofenziva je nato povzročila odložitev in spremembo oblike izvedbe te zamisli. V pogojih hudega sovražnikovega nasilja, ki je spremljal njegovo veliko ofenzivo, sta Edvard Kardelj in Boris Kidrič organizirala v Ljubljani zasedanje Vrhovnega plenuma OF in nato konferenco Delavske enotnosti (DE), ki je bila 7. novembra 1942. Udeležili so se je v imenu CK KPS Boris Kidrič, kot predstavnika krščanskih socia­ listov Stane Kovač in Tone Toman, kot predstavnik socialističnih sindikatov pa France Svetek. Na konferenci DE so sprejeli teze z naslovom Položaj, vloga in naloge delavskega razreda Slovenije v slovenskem narodnoosvobodilnem boju, ki jih je pri­ pravil Tone Fajfar. V tem temeljnem dokumentu konference je poudarjeno, da slo­ vensko delavstvo predstavljajo KPS kot njegova organizirana avantgarda, krščanski socialisti kot izraz demokratičnega in revolucionarnega napora in razvoja med krščanskimi delavci ter predstavniki svobodnih - socialističnih strokovnih organi­ zacij. V najusodnejših trenutkih slovenske zgodovine, v NOB, je delavstvo kot najza- vednejši in najborbenejši del naroda prevzelo vodilno vlogo ter je postalo jedro OF in slovenske partizanske vojske in je združilo okrog sebe najširše narodne sloje. Brez tega odločilnega posega slovenskega delavstva bi bili Slovenci obsojeni na narodni pogin. Splošni razvoj v Jugoslaviji in posebej skupni nastop delavstva v OF sta ustvarila pogoje za popolno enotnost slovenskega delavstva ne glede na svetovnona­ zorsko pripadnost, pri čemer je osnovni pogoj zanjo popolna enkopravnost ob spošto­ vanju medsebojnih obveznosti, ki so jih sprejeli Komunistična partija Slovenije in krščanski socialisti že pri ustanavljanju OF. V drugem delu tez pa je posebej poudarjeno, da hoče slovensko delavstvo tudi v prihodnje ohraniti svojo vodilno vlogo in združiti okrog sebe vse ustvarjalne sile ostalih plasti slovenskega naroda. Odločilni delež v NOB mu dajo pravico, »da odločilno posega tudi v ureditev sloven­ skega političnega in socialnega življenja po osvoboditvi«. Poleg narodne osvoboditve je skupni politični cilj taka ureditev nove Slovenije, »kakor jo bodo zahtevale koristi slovenskega delovnega ljudstva . ..«. Konferenca je v posebni resoluciji poudarila, da navedene teze zvesto izražajo voljo slovenskega delavstva in razglasila, da je njegova enotnost dejansko vzpostavljena, hkrati pa je pozvala delavske množice, naj to enot­ nost organizacijsko in politično utrjujejo. »Konferenca delavskega razreda Sloveni­ je« se je hkrati konstituirala »v Odbor Delavske enotnosti, kot predstavništva delav­ skega razreda, vključenega v celoti v Osvobodilno fronto«. Glavni odbor DE so sestavljali udeleženci konference Kovač, Toman in Svetek ter Fajfar in Leskošek kot predsednik, zadnji trije pa so predstavljali tudi njegov sekretariat. Sklenila je tudi izdajati list Delavska enotnost. S sklepi konference DE »je bila v organizacijskem in političnem pogledu končana razcepljenost delavskega razreda« (Tone Ferenc), bili so »pomembni za ves nadaljnji razvoj procesa socialistične revolucije v Sloveniji, neposredno pa so pomenili odlo­ čilni korak h krepitvi notranje enotnosti OF« (Edvard Kardelj). Spodbudili so nasta- 94 janje in utrjevanje odborov DE na vsem slovenskem etničnem ozemlju, pri čemer naj poudarimo, da nikjer drugod v razvoju narodnoosvobodilnega gibanja v Jugoslaviji ni bila ustvarjena taka množična delavska organizacija, kot je bila DE na Sloven­ skem. Časopis Delavska enotnost je začel izhajati novembra 1942 kot vestnik glavnega odbora DE in Edvard Kardelj je v uvodniku poudaril, da ta najvišji forum DE in • seveda tudi njegovo glasilo bdita »nad enotnostjo delavskih vrst, nad njegovo mobi­ lizacijo v splošni nacionalni vojni in nad razrednimi interesi slovenskega delavstva v ožjem pomenu te besede«. Njegova ustanovitev ni pomembna le za okrepitev OF, ampak za »čvrsto delavsko enotnost v bodočnosti«. Posebej je tudi poudaril, da so osvobodilni cilji slovenskega naroda tudi cilji slovenskega delavstva, ki ne more ure­ sničiti svojih socialnih ciljev, dokler ne bo osvobojen njegov narod. Po konferenci naj organizatorji gibanje DE zanesejo »v sleherno tovarno in delavnico. Vse povsod morajo nastati Odbori Delavske enotnosti, ki bodo istočasno najtrdnejše postojanke Osvobodilne fronte«. Glavni odbor DE pa je k strnitvi »v nezlomljivo delavsko enot­ nost« pozval komuniste, krščanske socialiste, socialne demokrate in nacionalne delavce. Vsi za orožje sposobni delavci naj se vključijo v partizanske oddelke, drugi delavci in delavke pa naj v tovarnah, na železnici, v rudnikih in drugih obratih s sabotažami prizadevajo udarce okupatorjem. Vodstvo slovenskega sokolstva je v posebnem članku pozvalo svoje članstvo iz delavskih vrst in nacionalno usmerjeno delavstvo, posebej iz Narodne strokovne zveze ter sorodnih organizacij, da se pri­ druži akcijam za ustanovitev organizacij DE. Glavni urednik Tone Fajfar je v prvi številki partizanskega delavskega časopisa osvetlil tudi nekatere značilnosti delavskega oziroma sindikalnega gibanja med voj­ nama in ugotovil, da so »fašistični delavski izdajalci« iz klerikalne ZZD po okupaciji prešli v tabor »narodnih izdajalcev«. Ob sklepu je poudaril, da sta predvsem dve napaki oteževali uspešnejšo uveljavitev slovenskega delavstva v družbenopolitičnem življenju pred vojno. Prvič: »Prevelika privezanost na idejne razlike je preprečevala popolno razredno enotnost, ki bi delavstvu mogla prinesti udarnost in prodornost, in to kljub mnogim odkritosrčnim poskusom zbližanja zlasti s strani krščanskih socia­ listov«, in drugič, ker se je delavstvo organizacijsko omejevalo le na sindikate in ni izoblikovalao svoje močne skupne politične organizacije. Že na prelomu 1942/43 so pod vodstvom okrožne partijske komisije DE in okrož­ nega odbora DE organizacije DE naglo širili po ljubljanskih tovarnah in do začetka jeseni 1943 je število naraslo že na preko sto. Tudi v pogojih hudega nemškega pri­ tiska in nasilja domačih izdajalcev je bila DE ena najvažnejših oporišč OF v Ljublja­ ni. Po kapitulaciji Italije so tudi v redkih tovarnah na osvobojenem ozemlju v Ljub­ ljanski pokrajini ustanovili odbore DE. Leta 1944 se je DE zelo razmahnila tudi na okupiranih območjih Gorenjske in Štajerske. Na prvi konferenci DE za Gorenjsko maja 1944 na Jelovici so ugotovili, da je bilo v tovarnah v kamniškem okrožju organiziranih okoli 75% delavcev, v kranj­ skem 40% in v jeseniškem okrožju 20%. Izvolili so tudi pokrajinski odbor DE, orga­ nizacije pa so dobile predvsem nalogo, naj okrepijo odhode delavcev v narodnoosvo­ bodilno vojsko. Odbor DE v jeseniški železarni je takoj po osvoboditvi maja 1945 prevzel podjetje v svoje upravljanje. Na Štajerskem je bila DE najbolj razvita v Revirjih, kjer je poleti 1944 delovalo nad 70 odborov. Še posebno vlogo so imeli odbori DE v Slovenskem primorju in Istri kot skupna protifašistična organizacija slovenskega in italijanskega delavstva. Organizirati so jo začeli že konec 1942. leta, pri čemer je bilo posebno pomembno sodelovanje sloven­ ske in italijanske KP. Organizacije DE - Unita operaia (DE - UO) z lastnim glasi­ lom so se posebej razmahnila na Tržaškem in delno tudi na Goriškem, do začetka 1945. leta pa je bilo v njih organiziranih nad 20 000 delavcev obeh narodnosti. 95 Komanda mesta Trst pa je člane DE - UO vključila v štirinajst delavskih bataljonov z okoli 4000 do 5000 borci, ki so imeli pomemben delež v boju za osvoboditev Trsta. Vodstvo slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja si je prizadevalo odbore DE ustanoviti iz delavcev slovenske in avstrijske narodnosti tudi na Koroškem, uspehi pa so bili zaradi šibkosti avstrijskega odporniškega gibanja le skromni. Na ozemlju prek sanžermenske meje je bila pomembnejša postojanka DE le v Borovljah. Odbori DE so v NOB opravili pomembno delo pri mobiliziranju delavstva v NOV, pri pošiljanju materialne in finančne pomoči narodnoosvobodilnemu gibanju, pri sabotiranju proizvodnje in izvajanju propagandnih aktivnosti. Še posebno pomembno vlogo pa so tudi v neposrednem oboroženem boju opravili slovensko-italijanski odbori DE - UO na Primorskem. V sklepnem obdobju NOB pa je DE postala temelj za ustanovitev Enotnih sindikatov na Slovenskem, medtem ko so iz DE - UO po koncu vojne izšli Enotni sindikati - Sindicati Unici na Primorskem. Ob tem naj ome­ nimo, da je bila poleti 1944 v vodstvu DE prisotna zamisel, ki jo je v posebni brošuri razčlenil Tone Fajfar, po kateri naj bi DE z vsemi odbori po osvoboditvi »kot celota funkcionirala kot razredni predstavnik delavstva v odnosu do oblasti in drugih narodnih slojev ... na vseh področjih življenja«. V svojem okviru pa bi organizirala strokovne organizacije za vse panoge delavcev in nameščencev, njihovo delovanje pa bi bilo omejeno le na sindikalno področje. Poenotenje organiziranosti delavstva v procesu oblikovanja sindikatov v jugoslovanskem okviru pa je terjalo opustitev dvojne vloge DE. Potem ko je bila osvobojena vzhodna polovica Jugoslavije, kjer so bila tudi šte­ vilna industrijska podjetja, rudniki in drugi obrati, je postala pereča naloga organi­ ziranje novih sindikatov. Predstavniki DE so sodelovali v sklepnih pripravah na ustanovitev Enotnih sindikatov delavcev in nameščencev Jugoslavije in se udeležili ustanovne konference od 20. do 25. januarja 1945 v Beogradu. Na njej je bil za pred­ sednika izvoljen Djuro Salaj, za enega njihovih sekretarjev Tone Fajfar, v glavni odbor pa še Pepca Kardelj, France Svetek, Albin Vipotnik in Franc Leskošek, ki je nato vodil začasni glavni odbor Enotne strokovne zveze delavcev in nameščencev za Slovenijo (ESZDNS). Ustanovna konferenca Enotnih sindikatov Jugoslavije je postavila pred delavski razred nalogo, da nudi vso pomoč pri končni osvoboditvi domovine in mobilizira svoje sile za njeno obnovo, da rešuje vsa pereča socialna vprašanja ter skrbi za dvig delavske zavesti. Enotni sindikati so postali tudi kolek­ tivni člani Ljudske fronte Jugoslavije, s čimer so prevzeli tudi njene temeljne naloge, predvsem obvezost, da čuvajo pridobitve NOB in dajo svoj delež pri graditvi socia­ lističnih odnosov. Ustanovitev Enotnih sindikatov Jugoslavije, ki so združevali inte­ rese in akcije delavcev in nameščencev vseh strok in poklicev, pomeni konec sindi­ kalne razcepljenosti, ki je bila v vsej zgodovini sindikalnega gibanja ovira za izboje- vanje temeljnih ciljev delavskega razreda. Začasni glavni odbor ESZDNS je takoj po osvoboditvi, ko je postal po Leskoškovi vključitvi v prvo slovensko vlado njegov predsednik Vencelj Perko, posvetil vso pozornost ustanavljanju strokovnih organizacij in zvez ter organiziranju vseh delav­ skih množic za dvig proizvodnje in obnove dežele, nadaljeval pa je tudi z izdajanjem lista Delavska enotnost. Delavci in nameščenci so na številnih zborovanjih pozdrav­ ljali ustanovitev Enotnih sindikatov, največji zbor je bil v Ljubljani, kjer je simboli­ ziral doseženo enotnost tudi nastop dolgoletnih predsednikov SK Ivana Mlinarja in JSZ Srečka Žumra, o odločilnem pomenu enotnosti slovenskega delavstva in vloge Partija za zmago NOB pa je govoril Tone Fajfar. Proces organizacijskega oblikovanja ESZDNS v okviru Enotnih sindikatov Jugo­ slavije pa je bil sklenjen z njihovim prvim kongresom septembra 1945 v Ljubljani. Tedaj je bilo od 140 000 zaposlenih že 67% sindikalno organiziranih v 1027 podruž­ nicah, njihovi delegati pa so izvolili glavni odbor ESZDNS (predsednik Matevž Hace, 7 - Sindikalno gibanje 97 Delegacija Enotnih sindikatov Slovenije pri maršalu Josipu Brožu Titu 22. maja 1945 v Ljubljani podpredsednik France Svetek, tajnik Jože Jurač). Z množičnim vključevanjem v odbore DE in organiziranjem ESZDNS je slovensko delavstvo manifestiralo svojo privrženost k enotnosti in vso pripravljenost za izpolnjevanje svojih novih nalog. Obdobje NOB je mejnik dveh razvojnih stopenj v zgodovini sindikalnega gibanja na Slovenskem. Na eni strani pomeni konec velike razcepljenosti strokovnih organizacij in njihovih socialnoekonomskih bojev s kapitalom in buržoaznimi oblastmi, na drugi strani pa začetek oblikovanja Enotnih sindikatov na nove naloge v socialistični dru­ žbi, hkrati pa je čas od začetka okupacije do sklepnih bojev vrhunec žrtvovanja delavskega razreda za nacionalno in socialno osvoboditev. Viri in literatura Razvoj in delovanje strokovnih organizacij je neločljiva sestavina celotnega delavskega gibanja, kar se kaže tudi pri virih in literaturi. Zato so v številnih virih podatki za različne vidike delavskega gibanja, mnogi pisci pa v literaturi hkrati s politično organiziranostjo delavstva obravnavajo tudi njegove strokovne in druge organizacije ter njihovo dejavnost. Veliko pa je tudi virov, ki vsebujejo le podatke o strokovnem gibanju, ali vsaj v pretežni meri, prav tako pa je že precejšnja bibliogra­ fija del, ki obravnavajo posamezna obdobja, akcije in posebnosti iz zgodovine stro­ kovnega gibanja. Posamezne posebej pomembne razvojne prelomnice in akcije stro­ kovnih organizacij pa so obdelali tudi pisci pregledov, monografij in razprav o slo­ venski zgodovini posameznih obdobij ali procesov v skladu z dejstvom, da je zgodo­ vina delavskega gibanja pomembna integralna sestavina družbenopolitičnega in socialnoekonomskega dogajanja. Povezanost strokovnega gibanja na Slovenskem v širših okvirih je vplivala na eni strani na dejstvo, da je za njegovo zgodovino veliko dragocenih virov tudi zunaj Slo­ 98 venije, na drugi strani pa tudi na obravnavanje posameznih vprašanj njegovega raz­ voja v jugoslovanskem, avstrijskem in italijanskem zgodovinopisju. V tem orisu virov in literature se bomo omejili predvsem na pomembnejše dokumentarno gradivo in zgodovinopisna dela, ki v celoti ali v pretežni meri osvetljujejo razvoj in delovanje strokovnih organizacij na Slovenskem od začetkov do NOB, glede širše problematike virov in literature o delavskem gibanju pa bomo opozorili na priročnike, bibliografije in članke, v katerih so podrobnejši podatki o njej. Tudi na gradivo in literaturo o splošnih družbenopolitičnih in socialnoekonomskih pogojih za razvoj in delovanje strokovnih organizacij bomo lahko le opozorili. Uvodoma naj tudi poudarimo, da nekatere vidike organiziranosti in delovanja oziroma življenja delavstva v novejšem času vedno intenzivneje proučujejo tudi etno­ logi, ki na osnovi zbiranja dodatnega gradiva osvetljujejo način vsakdanjega življe­ nja, ki »sodi poleg političnega in gospodarskega življenja celo v samo osredje zgodo­ vinskega procesa . . .«’ Razvoj socialne zakonodaje in delavskih zaščitnih ustanov je tudi predmet raziskovanja pravnikov, zelo skromen pa je obseg raziskovanja gospo­ darske zgodovine iz vrst ekonomistov. Nekatera vprašanja, ki so povezana z razvo­ jem in delovanjem strokovnih organizacij oziroma s širšim delavskim gibanjem, so torej predmet proučevanja različnih znanstvenih disciplin, njihove rezultate pa podrobneje prikazujejo posebne bibliografije navedenih strok, pomembnejše pa Slo­ venska bibliografija, ki jo od leta 1945 izdaja Narodna in univerzitetna knjižnica. a) Arhivsko gradivo Iz pregledov stanja arhivskega gradiva za zgodovino strokovnega oziroma delav­ skega gibanja do leta 1941 in delovanja Delavske enotnosti med NOB, iz podrobnih inventarjev posameznih ustanov ter orisov arhivskih virov v monografijah vidimo, da imamo nad njimi že precej podroben pregled in da je dobro urejeno, da so arhivski viri ohranjeni le deloma in da so zelo razdrobljeni.2 Na slabo ohranjenost je vplivalo zlasti uničevanje pomembnih dokumentov neposredno pred vojno in med njo, neka­ terih pa tudi po letu 1945, pri revolucionarnem delavskem gibanju pa je delovanje v pogojih izjemne protikomunistične zakonodaje negativno vplivalo tudi na ohranitev njegovih arhivskih virov, njihova razdrobljenost pa je odsev upravnega stanja ozi­ roma različnih državnih okvirov, v katerih se je razvijalo strokovno oziroma delav­ sko gibanje. Oblasti so potrjevale ustanavljanje strokovnih organizacij oziroma prepovedovale njihov obstoj, nato pa so spremljale tudi vse njihove pomembne socialnoekonomske, politične in druge akcije, pri čemer so višji oblastni organi zahtevali poročila podre­ jenih, katerim so nato dajali navodila za ukrepanje v primerih, da so dobile nevarne razsežnosti. Posebej pa sta glede na svoje delovne naloge spremljali temeljno dejav­ nost strokovnih organizacij dve ustanovi, inšpekcija dela in delavska zbornica, ki sta zbirali gradivo o mezdnih gibanjih, stavkah, sklepanju kolektivnih pogodb, volitvah delavskih zaupnikov ter o socialnoekonomskem položaju delavstva in izvajanju zakonodaje za njegovo varstvo. Pomembno gradivo o socialnoekonomskem položaju delavcev in nameščencev so pri svojem poslovanju ustvarjale tudi ustanove za socialno zavarovanje in borze dela. Za osvetlitev gospodarskega položaja, tudi delav­ skih zaslužkov in sestavo delavstva, je veliko gradiva zlasti v fondu Zbornice za trgo­ vino, obrt in industrijo. Temeljni vir za preučevanje razvoja in delovanja strokovnih organizacij pa naj bi bili zapisniki njihovih sej, shodov, občnih zborov, dopisi med osrednjimi in pokrajinskimi centralami, strokovnimi zvezami in podružnicami, z ustanovami za zaščito in zavarovanje delavcev, poročila o delovanju v posameznih obdobjih, statistike akcij, članstva in finančnega poslovanja. Žal pa prav ta najpo­ 99 membnejša kategorija arhivskih virov skoraj ni ohranjena. Fondi Jugoslovanske strokovne zveze (1919 — 1941), strokovne organizacije grafičnega delavstva v Ljub­ ljani (1892-1940), Saveza metalskih radnika Jugoslavije, pokrajinskega odbora za Slovenijo (1923-1941), fragmenti gradiva nekaterih društev javnih in zasebnih nameščencev ter redkih podružnic strokovnih organizacij (npr. jeseniške krajevne skupine SŽOJ, mariborske podružnice ZJŽ) so le izjeme, večina arhivskega gradiva, ki je nastajalo pri delovanju strokovnih organizacij, pa je uničena. V fondih in zbir­ kah KPJ oziroma KPS, ki sta posvečali organiziranju in delovanju razrednih sindi­ katov posebno pozornost, je ohranjenih o njih tudi precej dokumentov. Tudi za obdo­ bje NOB je o Delavski enotnosti ohranjenega precej arhivskega gradiva. To pa je ohranjeno tudi za korporativistično Pokrajinsko delavsko zvezo v Ljubljanski pokrajini. Navedeno arhivsko gradivo hranijo osrednji in lokalni splošni nekateri posebni arhivi ter posamezni muzeji in druge ustanove. V Arhivu SR Slovenije je med dru­ štvenimi spisi ohranjenih tudi veliko pravil strokovnih organizacij, precej popolno so ohranjena poročila pokrajinskih in lokalnih oblasti o njihovih pomembnih ekonom­ skih bojih ter političnih in drugih akcijah zlasti do srede dvajsetih let. Ta ustanova hrani tudi fragmente gradiva nekaterih strokovnih organizacij, delavskih ustanov (javne borze dela, delavske zbornice, okrožnega urada za zavarovanje delavcev) ter različno gradivo za gospodarsko zgodovino. O gospodarskem razvoju na Slovenskem je precej gradiva tudi v več fondih v Arhivu Jugoslavije. O strokovnem gibanju pred prvo svetovno vojno je gradivo tudi v deželnih arhivih v Gradcu, Celovcu in Trstu ter osrednjih arhivskih ustanovah na Dunaju. Na tem mestu naj omenimo, da je za raz­ voj strokovnega gibanja zunaj jugoslovanskega dela Slovenije, na Primorskem in delu Notranjske v okviru Julijske krajine pod Italijo3 in na slovenskem Koroškem v okviru avstrijske republike med vojnama4 tudi arhivsko gradivo v tamkajšnjih arhiv­ skih ustanovah. Fragmente gradiva o strokovnem gibanju v posameznih industrijskih središčih hranijo tudi regionalni arhivi in nekatere muzejske ustanove, večje količine npr. Revirski muzej delavskega gibanja v Trbovljah. Med posameznimi arhivskimi usta­ novami imata v Sloveniji posebej pomembno gradivo za razvoj in delovanje strokov­ nih organizacij arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja (IZDG) in Zgodovin­ ski arhiv (ZA) CK ZKS v Ljubljani. V arhivu IZDG so najpomembnejši fondi JSZ (deset fasciklov in osem knjig), delavske zbornice za Slovenijo (39 fase, in 47 knjig),5 javne borze dela (37 fase, in 78 knjig) ter inšpekcije dele (5 fase.), hrani pa tudi gra­ divo o razvoju in delovanju DE v NOB. Zgodovinski arhiv CK ZKS hrani pomembne dokumente o razrednem strokovnem gibanju skupaj z gradivom o razvoju in delova­ nju Partije v več zbirkah in fondih, ima bogato zbirko kopij dokumentov iz različnih arhivov ter drugih ustanov. Tako hrani dele fonda deželne vlade 1920/21, sodišč, direkcije državnih železnic v Ljubljani, TDP,6 zbirke dokumentov partijskih kongre­ sov, konferenc in plenumov KPJ v Sloveniji in KPS ter KPJ, o delavskem gibanju, letakov itd. V tem arhivu je 20 fasciklov kopij iz arhiva Kominterne in drugega gra­ diva, v katerem so tudi podatki o razvoju in delovanju razrednih strokovnih organi­ zacij na Slovenskem. V tej ustanovi je poseben fascikel Sindikati, v katerem so poleg spominskega in dokumentarnega gradiva elaborati zlasti o razrednem strokovnem gibanju na Slovenskem med vojnama, od katerih jih je največ napisala nekdanja strokovna sodelavka v ZA CK ZKS Ivka Križnar. Tako v ZA CK ZKS kot v arhivu IZDG je več osebnih zbirk funkcionarjev strokovnih organizacij. O delovanju KPJ na sindikalnem področju je v več fondih in zbirkah gradivo v arhivh CK ZKJ, v katerem je poseben fond Sindikati.' V ZA CK ZKS in Muzeju ljudske revolucije v Ljubljani, v pokrajinskih in regionalnih muzejih pa hranijo fotografsko gradivo o strokovnem gibanju. 100 b) Časopisje in drugi tiskani viri Ob velikih vrzelih v arhivski dokumentaciji je v količinskem pogledu in po kako­ vosti podatkov najpomembnejši vir za proučevanje razvoja in delovanja strokovnih organizacij časopisje. Poleg delavskih političnih, sindikalnih in kulturnoprosvetnih listov so zlasti o pomembnejših akcijah pisali številni meščanski časniki. Razvoj in delovanje strokovnih organizacij pa so različni časniki prikazovali z vidika svoje nazorske usmeritve. Svoja glasila so izdajale vse pomembne strokovne organizacije na Slovenskem. Do konca prve svetovne vojne so bile socialnodemokratske strokovne organizacije povezane s centralami na Dunaju ter so o njihovem razvoju in delovanju pisala tudi osrednja nemška glasila, v času med vojnama pa je bila večina strokovnih organizacij na Slovenskem povezana v centrale svoje idejne usmeritve v državnem okviru, ki so izdajale svoja glasila. Ta pa so pisala tudi o strokovnem gibanju na Slovenskem, nekatere strokovne organizacije pa so imele sploh samo skupna, jugoslovanska gla­ sila. Nad strokovnim - sindikalnim — časopisjem in drugimi listi na Slovenskem imamo že dober pregled v več bibliografijah, v katerih so podrobni podatki o času izhajanja posameznih listov in izdajateljih, v nekaterih tudi o ustanovah, ki jih hra­ nijo.8 Strokovni listi so imeli predvsem nalogo seznanjati člane z organizacijskimi podatki, z delovanjem strokovnih organizacij in njihovo idejno-programsko usmeri­ tvijo ter problematiko odnosov in sodelovanja strokovnih organizacij različnih sme­ ri. Zato so večkrat objavljali članke o idejnih temeljih strokovne organizacije, ki je bila njihov izdajatelj, prav tako pa so v številnih polemičnih prispevkih poskušali prikazati tudi zgrešenost idejnih osnov in taktike nasprotnih strokovnih organizacij. Posebno pomembni so v njih članki o sodelovanju med strokovnimi organizacijami, o akcijski enotnosti oziroma enotni delavski fronti, ki so jo strokovne organizacije glede na svojo opredelitev propagirale in podpirale ali pa zavračale. V organizacijskem pogledu so strokovni listi redno objavljali vabila in poročila o sestankih, shodih in občnih zborih podružnic v posameznih podjetjih in ustanovah ter organizacijske dopise posameznih strokovnih zvez in strokovnih central za Slove­ nijo. Zlasti poročila o občnih zborih in kongresih pokrajinskih central in strokovnih zvez dajejo sliko številčnega stanja, organizacijske razvejanosti, kadrovske sestave, notranjih odnosov in različnih oblik aktivnosti. Pri tem je treba opozoriti na potrebo po kritičnem ovrednotenju nekaterih podatkov, kajti iz propagandnih razlogov so često npr. pretiravali pri prikazih Članov in uspehov posameznih akcij, prav tako pa so običajno prikrivali morebitne notranje spore v organizacijah. V navedenih poro­ čilih so podatki o finančnem poslovanju strokovnih organizacij. Strokovne organiza­ cije, ki so bile povezane v državnem okviru in v sindikalne internacionale, so v svojih glasilih pisale o državnih in mednarodnih sindikanih centralah. Težišče delovanja strokovnih organizacij je bilo na socialnoekonomskem področ­ ju. Strokovni listi so zato objavljali obširna poročila o poteku mezdnih gibanj in o njihovih zaostritvah v stavke, objavljali pa so tudi kolektivne pogodbe, sklenjene med strokovnimi organizacijami in podjetniki. Pri tem so popularizirali uspehe in si jih prizadevali čimbolj agitacijsko izkoristiti. Prav tako so za napade na nasprotne organizacije izkoristili njihove napake v posameznih akcijah. Strokovni listi so pisali o velikih socialnoekonomskih akcijah v jugoslovanskem in mednarodnem okviru. V zvezi z mezdnimi gibanji so objavljali članke in statistike o splošnih gospodarskih gibanjih ter o stanju v posameznih panogah in podjetjih. S podatki o cenah življenj­ skih potrebščin in z izračuni življenjskega minimuma so strokovni listi svojim orga­ nizacijam olajševali postavljanje zahtev za zvišanje mezd ob rasti draginje. Ena pomembnih nalog strokovnih listov je bilo seznanjanje delavcev in nameš­ 101 čencev s socialno zakonodajo in s pravilniki o delovnih razmerjih. Objavljali so zakone in pravilnike z obsežnimi obrazložitvami. Pri tem so svoje člane seznanjali s stališči strokovnih organizacij do posameznih zakonski aktov, z razpravami o njih na posebnih anketah in v parlamentu, posebno pozornost pa so posvetili razkrinkavanju kršitev njihovega izvajanja v posameznih podjetjih. Strokovni listi so obširno poro­ čali o delovanju ustanov za socialno zavarovanje delavcev, delavske zbornice, borze dela in drugih ustanov za varstvo delavstva. Zlasti o problemih brezposelnih in njih podpiranju, o zaposlovanju in položaju slovenskih delavcev v tujini so strokovni listi veliko pisali. Pomembno vlogo so imeli pri volitvah delavskih in nameščenskih zastopnikov v samouprave ustanov za varstvo delavstva. Posebno pozornost so posvetili delovanju delavskih zaupnikov in njihovemu usposabljanju za opravljanje posredovalnih nalog. Strokovni listi so pisali o stanovanjski problematiki delavstva, pogosto pa so objavljali članke o njegovem zdravstvenem varstvu in o delovnih nezgodah. Objavljali so tudi različne prispevke o zgodovini delavskega gibanja. Posebej pomembne so jubilejne številke strokovnih glasil, v katerih so običajno z različnimi prispevki osvetlili dotedanji razvoj strokovne organizacije, ki je praznovala jubilej. S številnimi izobraževalnimi članki so si prizadevali čimbolj usposobiti delavce za delovanje v strokovnih in drugih organizacijah, s prispevki iz socialne literature pa dvigovati njihovo kulturno raven. Veliko pozornost so posvetili različnim vidikom delovanja zadružnih organizacij. Večina strokovnih listov je pisala o pomembnih političnih dogodkih in procesih doma in po svetu. Zlasti ob parlamentarnih in občinskih volitvah je tudi večina tistih strokovnih organizacij, ki so se razglašale za nestrankarske, pokazale svojo »barvo« z agitacijo za kandidate določenih strank. Sicer pa je večina strokovnih listov veliko pisala o dejavnosti tistih političnih strank, s katerimi so bile posamezne strokovne organizacije povezane. Obratna ugotovitev velja za politične delavske in meščanske liste, ki so bili obi­ čajno dnevniki. Glasila strokovnih organizacij so bila največkrat mesečnik ali pol­ mesečnik, redkeje tednik. Tako so strokovne organizacije v glasilih političnih strank, s katerimi so sodelovale, objavljale zlasti vesti o sestankih, shodih, poteku mezdnih gibanj in stavk ter druge informacije, ki so jih morale hitro posredovati članom. Glede na stališče o enotnosti političnega in sindikalnega gibanja so partijski politični listi zelo obširno pisali o sindikalnih organizacijah in njihovi aktivnosti. O vseh veli­ kih akcijah strokovnih organizacij, zlasti o stavkah, ki niso imele samo ekonomski, ampak tudi politični značaj, je pisalo vse delavsko in meščansko časopisje ter jih je različno ocenjevalo s svojih idejnopolitičnih izhodišč. Količinsko je število strokovnih listov in političnih glasil na Slovenskem ki so v večjem obsegu obravnavala problematiko strokovnega gibanja, naraščalo vzporedno s krepitvijo njegove vloge. To ugotovitev naj ilustriramo s podatkom, da je v obdobju od leta 1895, ko je socialnodemokratski list Delavec postal prvo strokovno - sindi­ kalno - glasilo, do konca prve svetovne vojne izhajalo 35 strokovnih glasil in takih političnih listov, ki so imeli posebne strokovne rubrike oziroma so stalno objavljali članke o strokovnem gibanju. To število se je v obdobju od 1918 do 1941 povečalo na okoli 80. To je čas največjega razmaha strokovnega časopisja, v katerem odseva velika razcepljenost strokovnega gibanja. Tedaj so poleg pomembnih glasil osrednjih strokovnih organizacij krajši ali daljši čas izhajali številni listi strokovnih društev z nizko naklado. V tem obdobju pa so oblasti s protikomunistično zakonodajo posebej prizadele izhajanje komunističnega strokovnega in drugega časopisja. O socialnodemokratskem strokovnem gibanju do konca prve svetovne vojne so največ pisali naslednji listi: Delavec (Svoboda) 1893-1898, katerega izdajanje je leta 1895 prevzela železničarska strokovna organizacija, Delavec — Rdeči prapor 102 (1898-1911) s prilogo Železničar, revija Naši zapiski (1902-1922), Naprej (1903-1911), International (1906-1915), Tobačni delavec (1906-1917), Železničar (1908-1923), Rudar (1910-1914), Stavbinski delavec (1911-1914), Zarja (1911-1915), Kamnarski delavec (1912-1914), Rudniški delavec in Kovinar (1914) ter Delavec (1914-1941), ki je bil strokovni list z najdaljšo dobo izhajanja. Med veliko januarsko stavko 1918 je izhajal v Trstu list Sporočilo delavskega sveta. O začetkih strokovnega gibanja na Slovenskem pa je objavljalo članke najprej slovensko in nemško meščansko časopisje ter zlasti nemški socialnodemokratski politični in strokovni listi.9 Posebej naj omenimo glasilo tiskarjev Vorwärts, ki je začelo izhajati leta 1873, list dunajske SK Die Gewerkschaft (od 1893 dalje) in glasilo železničarjev Der Eisenbachner (od 1895 dalje). Razvoj krščanskosocialnega strokovnega gibanja od začetkov do konca prve sve­ tovne vojne je ves čas spremljal politični časnik Slovenec, zlasti pa naslednji delavski listi: Glasnik (1894-1898), Slovenski list (1896-1903), Delavski prijatelj (1898-1900), Naša moč (1905-1922), Glasnik avstrijske krščanske tobačne delavske zveze (1908-1918) in Železničarski glasnik (1913-1914). Razvoj narodnosocialistič­ nega strokovnega gibanja pa sta spremljala politična časnika Edinost in Slovenski narod ter delavski listi: Narodni delavec (1909—1911), Svoboda (1912), Jugoslovan­ ski železničar (1911-1931), Tabor narodnega delavstva (1909-1910) in Narodni socijalist (1911). Začetek delovanja prvih stanovskih organizacij zasebnih in javnih nameščencev je spremljalo meščansko časopisje ter posebni listi: Pisarna (1899, od 1908 Slovenska pisarna), Naša zveza (1906-1907), Avstrijski poštni rog (1909-1913) in Časopis jugoslovanskih železniških uradnikov (1911-1914). Razvoj in delovanje razrednih strokovnih organizacij so od razcepa leta 1920 pri­ kazovali posebej socialistični in komunistični politični in strokovni listi. Od sociali­ stičnih političnih listov, ki imajo precej podatkov o strokovnem gibanju, naj nave­ demo naslednje: Naprej (1917 — 1929), Ljudski glas (1919-1921), Enakost (1920-1923), Socialist (1923-1925), Zarja (1922-1923), Rdeči prapor (1923), Delav­ ska politika (1926-1941) in Ljudski glas (1935-1941), v Mariboru pa so o strokov­ nem gibanju pisali socialistični list Volkstimme in drugo nemško časopisje. Ves čas med vojnama je bil osrednje glasilo SK Delavec, z izhajanjem je do leta 1923 nada­ ljeval Železničar, drugi socialistični strokovni listi pa so bili še: Organizirani železni­ čar (1924-1925), Ujedinjeni železničđr (1924-1941) in Lesni delavec (1922 — 1925). O revolucionarnih strokovnih organizacijah in delovanju komunistov v SK oziroma v Ursovih sindikatih v Sloveniji je bogati gradivo zlasti v naslednjih listih: Ujedinjenje in Rdeči prapor (1920), Novi železničar in Delo (1921), Delavske novice (1921 — 1924), Strokovna borba (1922-1924), Glas svobode (1923-1924), Delavsko-kmetski list (1924-1926), Enotnost (1926-1929), ilegalna Rdeči prapor (1932-1934) in Celica (1933-1934), Ljudska pravica (1934-1936), Delavski obzornik (1935-1936), Delav­ ski list (1937), Glas delavca (1937-1938) in Ljudska pravica (1941). O razrednih strokovnih organizacijah na Slovenskem je veliko gradiva v glasilih državnih central, v katere so bile vključene, pa tudi v socialističnih in komunističnih političnih listih v drugih jugoslovanskih pokrajinah.10 Navedemo naj le nekaj pogla­ vitnih: osrednji partijski glasili Radničke novine, ki so izhajale do konca leta 1920, in ilegalni Proleter od 1929. dalje, Radnički sindikati in Sindikalni pokret (1921), osrednje glasilo centrale neodvisnih sindikatov Organizovani radnik (1921 — 1928), osrednje glasilo Socialistične stranke Jugoslavije Radničke novine (1922-1929), osrednji list URSSJ Ujedinjeni sindikati (1926-1940), občasno pa so izdajale svoja glasila nekatere strokovne zveze, ves čas pa Savez grafičkih radnika i radnica Jugo­ slavije list Grafički radnik. Razvoj in delovanje krščanskosocialističnih in režimskih klerikalnih strokovnih organizacij je spremljalo osrednje glasilo SLS Slovenec. O JSZ med vojnama je naj­ 103 več podatkov v naslednjih krščanskosocialističnih listih: Naša moč, ki je s prekini­ tvami izhajala do leta 1922, Večerni list (1919-1920), Novi čas (1921-1922), revija Socialna misel (1922-1927), Pravica (1922-1928), Delavska pravica (1928-1941), Železničarski vestnik (1926-1927), Gospodinjska pomočnica (1931-1940) in Naš kovinar (1938—1939), Mladi plamen (1930-1934), Vestnik krščanske delavske mla­ dine (1937 — 1938) in Delavska mladina (1939). Za razvoj in delovanje režimske ZZD pa so temljni časopisni viri Delavska fronta (1936-1937), Slovenski delavec (1937-1941) in Slovenski železničar (1939 — 1941). O narodnosocialističnih in demokratskih delavskih strokovnih organizacijah sta objavljala članke vodilna demokratska politična lista Slovenski narod in Jutro (od leta 1920 dalje), narodnosocialistični politični listi Jugoslavija (1918-1922), Narodni socijalist (1919) in Nova pravda (1920-1927), ki je imela za NSZ posebno rubriko. Ta strokovna centrala pa je izdajala Delo (1928-1931), Borbo (1933-1935) in Novo pravdo (1937 — 1941). Demokratska SSDU je izdajala Delavski list (1922-1923) in Unijo (1923). ZJŽ je do konca leta 1931 izdajala list Jugoslovanski železničar, nato je prevzela skupno glasilo UJNŽBJ. O poskusih prodora Samostojne kmetijske stranke v strokovno gibanje je pisal Kmetijski list (od 1919 dalje). Svoja glasila je krajši čas izdajalo nekaj profesionalnih strokovnih organizacij: Strojevodja (1923, 1924, 1928), Prometnik (1924-1926), Sprevodnik (1924-1925), Strojni kurjač (1925-1927), Profesijonist (1926-1927) in Strojniški glasnik (1941). Razcepljenost strokovnih-stanovskih-organizacij javnih in zasebnih nameščen­ cev, posebej po politični usmeritvi, se je kazala tudi v njihovem časopisju. Pri tem so že navedeni strankarski meščanski listi objavili članke o tistih organizacijah, ki so bile njihova oporišča med javnimi in zasebnimi nameščenci. Temeljni list strokovno organiziranih javnih nameščencev je bil Naš glas (1919-1942), drugi listi pa demo­ kratski Učiteljski tovariš in klerikalni Slovenski učitelj kot glasili pedagoških delav­ cev, poštni uslužbenci pa so izdajali naslednje liste: Poštni glasnik (1921-1923), Poštar (1929—1934), Dravska pošta (1935-1936) in Slovenski poštar (1938-1940), svoj list Časopis jugoslovanskih železniških uradnikov pa so leta 1920 obnovili žele­ zniški uradniki, od leta 1921 pa je izhajal kot Glasnik željezničkih činovnika. Glasili Društva zasebnih uradnikov oziroma nameščencev sta bila Uradnik (1920-1921) in Glasilo zasebnih nameščencev (1922-1924), demokratska Zveza društev privatnih nameščencev Slovenije je izdajala list Organizator (1922-1941), socialistični stro­ kovno organizirani zasebni nameščenci Privatnega nameščenca (1923, 1927-1940), klerikalna organizacija zasebnih nameščencev Bodočnost (1934-1941), bančni uslu­ žbenci so po ustanovitvi samostojne strokovne organizacije začeli izdajati Bančni vestnik (1921-1922), po vključitvi v SBOTIČJ pa so prevzeli njegov list Vijestnik, krajši čas pa so izhajali listi Odvetniška pisarna (1922-1930), Tehniški nameščenec (1937-1939) in UDT, glasilo diplomiranih tehnikov (1937-1941). Hkrati s prepovedjo strokovnih organizacij so okupatorji prepovedali tudi izha­ janje njihovega časopisja. Glasilo Delavske enotnosti je postal list z enakim imenom, ki je začel izhajati novembra 1942, zadnja številka med NOB pa je izšla novembra 1944. Poleg osrednje izdaje Delavske enotnosti so izhajale tudi ljubljanska, primor­ ska in gorenjska izdaja, poseben list pa je bila dvojezična Delavska enotnost - Unita operaia (1944—1945).11 Delavska enotnost je 21. maja 1945 obnovila izhajanje kot glasilo Enotnih strokovnih zvez delavcev in nameščencev Slovenije. V Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani je skupina strokovnih delavk opravila obsežno dokumentacijsko delo Bibliografija člankov o delavskem gibanju in boju slovenskega naroda 1917-1941, ki je dostopna v kartotečni obliki, v njej pa so posebni razdelki o strokovnih organizacijah in njihovih akcijah. Poleg časopisja, ki je zaradi dobre ohranjenosti temeljni vir za proučevanje zgo­ dovine strokovnega gibanja na Slovenskem, so pomembni še nekateri tiskani viri. 104 Posamezne strokovne organizacije so ob občnih zborih ali jubilejih izdajale tiskana poročila o svojem razvoju in delovanju v določenem obdobju.12 Tiskana poročila o svojem delovanju so objavile delavska zbornica,13 inšpekcija dela, ustanove za zava­ rovanje delavcev in javna borzna dela.14 V teh publikacijah so pomembni statistični in drugi podatki o socialnoekonomskem položaju delavcev in nameščencev, poročila delavske zbornice in inšpekcije dela (npr. podatki o mezdnih gibanjih in stavkah) pa so pomemben vir za prikaz delovanja strokovnih organizacij. Za osvetlitev gospodar­ skega razvoja je precej tiskanih statističnih poročil Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, ministrstva za trgovino in industrijo ter drugih ustanov.15 Uradni listi pokrajinskih in osrednjih oblasti so pomemben vir za vprašanja socialne zakonodaje in ustanov. V pokrajinskih uradnih listih pa so oblasti razglašale prepovedi oziroma razpuste strokovnih organizacij. Med tiskanimi viri naj omenimo še stenografske zapiske parlamenta, v katerem so razpravljali o socialni zakonodaji, ustanovah za zavarovanje in varstvo delavstva ter občasno o nekaterih vprašanjih delovanja stro­ kovnih organizacij. c) Spominsko gradivo Za dopolnitev vrzeli v arhivskih in tiskanih virih, za preverjanje podatkov v njih, za plastični prikaz razvoja in delovanja strokovnih organizacij in za osvetlitev vsak­ danjega življenja delavstva so zelo dragoceni tiskani in rokopisni spomini ter ankete udeležencev delavskega gibanja, pri čemer za novejša obdobja strokovnega gibanja zbiranje pričevanj še traja. Ta zvrst virov je še posebej dragocena za osvetlitev tistega dogajanja v strokovnem gibanju, ki iz konspirativnih razlogov ni moglo biti ustrezno osvetljeno v dokumentih in časopisju (npr. delovanje komunistov v strokovnih orga­ nizacijah po zakonu o zaščiti države, ustanavljanje in delovanje odborov DE). Veliko spominskih prispevkov so zlasti ob jubilejih objavili strokovni listi. V njih so fun­ kcionarji osvetlili pomembne organizacijske prelomnice in akcije posameznih stro­ kovnih organizacij. Po osvoboditvi so bili v različnih časnikih, revijah,16 jubilejnih publikacijah in zbornikih17 objavljeni številni spominski prispevki o pomembnih dogodkih iz strokovnega gibanja, predvsem o akcijah razrednih strokovnih organiza­ cij. O delovanju strokovnih organizacij v posameznih industrijskih središčih in podjetjih so precej spominskih člankov objavila glasila delovnih organizacij. Posa­ mezne dogodke iz zgodovine strokovnega gibanja na Slovenskem se v svojih spomi­ nih opisali zlasti socialistični in komunistični funkcionarji.18 Po osvoboditvi je bilo več akcij za načrtno zbiranje spominskega gradiva, zlasti udeležencev revolucionarnega delavskega gibanja, ki so ga vodile osrednje, pokrajin­ ske in lokalne arhivske in muzejske ustanove. V številnih spominih na predvojno delavsko gibanje so podatki o razvoju in akcijah strokovnih organizacij. Največji zbirki spominov hranita ZA CK ZKS in arhiv IZDG, v katerem je tudi dragoceno spominsko gradivo za zgodovino krščanskosocialističnega strokovnega gibanja. V zadnjem času spodbuja zbiranje spominskega gradiva za zgodovino strokovnega gibanja svet tradicije delavskega gibanja pri republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije. č) Znanstvenokritične izdaje virov Dejstvo je da so bile strokovne organizacije pomembna sestavina delavskega gibanja, se kaže pri znanstveno kritičnih izdajah virov. V izdajah virov o socialistič­ nem in komunističnem gibanju v posameznih obdobjih je precej dokumentov, ki so v celoti ali delno pomemben vir za razvoj in delovanje zlasti razrednih strokovnih organizacij. Za začetna obdobja razrednega strokovne gibanja na Slovenskem je naj­ 105 pomembnejša zbirka virov v zborniku Zgodovinski arhiv Komunistične partije Jugo­ slavije, V. del. Socialistično gibanje v Sloveniji 1869-1920, Beograd 1951.19 Njeno nadaljevanje je zbornik Viri za zgodovino komunistične stranke na Slovenskem v letih 1919-1921, Ljubljana 1980. V tem letu je izšel zbornik dokumentov Železničar­ ska in splošna stavka aprila 1920. O tej stavki in o stavki rudarjev TPD leta 1923 je bilo objavljenih nekaj dokumentov v Prispevkih za zgodovino delavskega gibanja (1, 1960, št. 1), dokumentarno gradivo o stavki tekstilnega delavstva 1936 pa v Zborniku dokumentarnega gradiva ob 20-letnici velike tekstilne stavke Slovenije (Kranj, 1956). Več dokumentov o strokovnem gibanju v tridesetih letih je bilo objavljenih v teoretičnih prilogah Komunista (1974, 1976, 1979). O razvoju DE so dokumenti v zbirki Dokumenti ljudske revolucije (doslej šest knjig, Ljubljana 1962 do 1981). Tone Fajfar je pripravil za ponatis prve letnike Delavske enotnosti iz NOB, jih opremil s pripombami in pojasnili, uvodno študijo je napisal Edvard Kardelj, izdal pa jih je leta 1954 republiški svet Zveze sindikatov Slovenije. Med izdajami virov so pomem­ bne objave fotografskega gradiva v Zborniku fotografij iz delavskega gibanja in dejavnosti komunistične partije na Slovenskem 1867-1941 (v dveh knjigah, Lju­ bljana 1964) ter v zborniku fotografskih dokumentov Rdeči revirji (v dveh knjigah, Trbovlje 1970, 1972). Med jugoslovanskimi znanstvenokritičnimi izdajami virov, ki vsebujejo pomem­ bne dokumente o strokovnem gibanju na Slovenskem naj omenimo dve: Zbrana dela Josipa Broza Tita (za obdobje tridesetih let šest knjig, Ljubljana 1978-1980) in Izvori za istoriju Saveza komunista Jugoslavije. V prvi seriji te zbirke so objave dokumentov osrednjih organov KPJ-ZKJ,20 v tretji seriji pa dokumenti osrednjih organov revolucionarnih sindikatov Jugoslavije.21 Na partijskih kongresih in konfe­ rencah ter sejah vodstvenih organov KPJ so obravnavali tudi sindikalno problema­ tiko, posebej pa so pomembne izdaje dokumentov centrale revolucionarnih sindika­ tov Centralnega delavskega sindikalnega sveta, med katerimi so številni pomembni za prikaz procesa diferenciacije v slovenskem razrednem strokovnem gibanju ter odnos SK do CDSSJ. V pripravi za izdajo so dokumenti o delovanju centrale neodvi­ snih sindikatov Jugoslavije. Posamezni dokumenti o strokovnem gibanju na Sloven­ skem pa so bili objavljeni kot sestavni del različnih člankov ali kot njihove priloge. d) Literatura Raziskovanje zgodovine strokovnega gibanja na Slovenskem od začetkov do NOB se je krepilo vzporedno z izboljševanjem dokumentacijskih, institucionalnih in kadrovskih pogojev, zlasti od konca petdesetih let dalje. Dostopnost in urejenost arhivskih, časopisnih in drugih virov, ustanovitev Inštituta za zgodovino delavskega gibanja leta 1959 ter novi raziskovalci, ki so končali univerzitetni študij in so okre­ pili dotlej redke proučevalce zgodovine delavskega gibanja, so bili dejavniki, ki so omogočali tudi dokumentirano in poglobljeno raziskovanje strokovnega gibanja kot pomembnega elementa celotnega delavskega gibanja v ustreznih družbenopolitičnih in socialnoekonomskih okvirih. V zadnjem desetletju pa je dal veliko pobud za razi­ skovanje zgodovine strokovnega gibanja v slovenskem okviru ter v posameznih indu­ strijskih središčih in podjetjih svet za tradicije delavskega gibanja pri republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije skupaj z občinskimi sveti, medtem ko se je na pobudo sveta ZSJ leta 1986 začelo delo pri projektu Zgodovina sindikalnega gibanja Jugoslavije. Za pritegnitev tudi neprofesionalnih raziskovalcev in zbiralcev doku­ mentarnega gradiva sta dala komisija za proučevanje zgodovine ZKS in sindikalni svet za tradicije delavskega gibanja pobudo za izdajo dveh priročnikov.22 Rezultat dosedanjega raziskovanja zgodovine strokovnega gibanja na Sloven­ skem od začetkov do NOB je veliko število člankov, razprav in kronologij ter nekaj 106 pregledov in monografij, ki so jih napisali zgodovinarji in drugi raziskovalci, pa tudi udeleženci delavskega gibanja, ki so često ob lastnem pričevanju pri pisanju svojih prispevkov uporabljali tudi arhivske, tiskane in druge vire. Še večje pa je število raz­ ličnih del o delavskem gibanju, v katerih so pisci posvetili veliko pozornost prikazu razvoja in delovanja strokovnih organizacij. Strokovni in poljudni prispevki so bili objavljeni v različnem časopisju, precej zlasti v tovarniških glasilih, v zadnjih letih ima list Delavska enotnost posebno rubriko za zgodovino, prav tako Komunist, ki je izdajal posebno teoretično prilogo, številni članki iz zgodovine strokovnega oziroma delavskega gibanja so bili objavljeni v jubilejnih publikacijah delovnih organizacij ter v mnogih lokalnih zbornikih,23 v strokovnih glasilih, kot so Prispevki za zgodo­ vino delavskega gibanja oziroma za novejšo zgodovino. Zgodovinski časopis, Časopis za zgodovino in narodopisje ter Kronika, povečuje se tudi število samostojnih publi­ kacij. V pregledu dosežkov raziskovanja strokovnega gibanja se bomo omejili na navedbo vprašanj, ki so bila že obdelana, in na poglavitna dela, zato naj opozorimo, da so podrobni podatki za prispevke od leta 1945 dalje v različnih bibliografijah24 ter v navedbah literature v monografijah in razpravah. Vsebinska analiza objavljenih del kaže, da so raziskovalci proučevali vsa obdobja razvoja strokovnega gibanja, vendar ne enako intenzivno. Manjšo pozornost so posvetili organizacijskemu razvoju strokovnih organizacij, večjo pa osvetlitvi pomembnih akcij. Vidna je neenakomerna obdelava posameznih vrst strokovnih organizacij in strokovnih zvez ter njihovega razvoja na posameznih območjih Slove­ nije. Prevladujejo raziskave razrednega strokovnega gibanja, precej sta osvetljena razvoj in delovanje krščanskosocialističnih strokovnih organizacij, medtem ko so prikazi drugih delavskih strokovnih organizacij ter organizacij javnih in zasebnih nameščencev še zelo nepopolni. Prav razcepljenost strokovnega gibanja je ena njego­ vih poglavitnih posebnosti, ki posebej v delih jugoslovanskih zgodovinarjev v obrav­ navah splošnega razvoja strokovnih organizacij v Jugoslaviji ni ustrezno prikazana in v njih prevladuje le opisovanje razrednega strokovnega gibanja na Slovenskem. Sinteze zgodovine strokovnega gibanja na Slovenskem za obdobja od začetkov do NOB še nimamo in to ostaja bodoča naloga raziskovalcev, pri čemer so številne dose­ danje raziskave zanjo že pomemben prispevek k njeni izpolnitvi. Dosedanja poskusa dveh pregledov celotnega strokovnega gibanja z naslovom Sindikalno gibanje na Slovenskem,25 ki ju je napisalo več piscév, sta hkrati zrcali stopnje obdelanosti posa­ meznih obdobij in problemov oziroma neraziskanih vprašanj. V ZA CK ZKS pa je elaborat Pregled sindikalnega gibanja na Slovenskem med obema vojnama, ki ga je napisala Ivka Križnar. Kot posebne vrste pregled pomembnih dogodkov zlasti v raz­ rednem strokovnem gibanju na Slovenskem so kronologije,26 ki so dragocen pripo­ moček. Začetek strokovnega gibanja na Slovenskem in njegov razvoj do konca prve sve­ tovne vojne je v literaturi že precej osvetljen. Pomembni dogodki iz strokovnega gibanja v tem času so navedeni v delu Ferda Gestrina in Vasilija Melika Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do 1918, Ljubljana 1966, in v Zgodovini Zveze komu­ nistov Jugoslavije, Ljubljana 1986, v njenem prvem delu. Pregledni oris strokovnega gibanja na Slovenskem do konca prve svetovne vojne je v uvodnem poglavju mono­ grafije Miroslava Stiplovška Razmah strokovnega - sindikalnega - gibanja na Slo­ venskem 1918-1922, Ljubljana 1979. O ustanovitvi prvih strokovnih društev v Ljub­ ljani je v več člankih prvi obširneje pisal Rudi Kyovsky,2' o razvoju socialnodemo­ kratskih strokovnih organizacij je veliko podatkov v delih Dušana Kermavnerja, zla­ sti v političnozgodovinskih pripombah k peti knjigi Ivana Prijatelja Slovenska kul­ turnopolitična in slovstvena zgodovina 1848-1895, Ljubljana 1966, ter v monografi­ jah Začetki slovenske socialne demokracije v desetletju 1884—1894, Ljubljana 1963, in Politični boji na Gorenjskem in delavsko gibanje na Jesenicah — Javorniku od 107 začetkov do leta 1918, Ljubljana 1970. Kermavner je prvi proučeval rudarske stavke v Revirjih.28 V monografski obliki in v številnih razpravah pa sta problematiko raz­ rednega delavskega gibanja prikazala Jasna Fischer in Franc Rozman. Fischerjeva je v monografiji Čas vesolniga socialnega punta se bliža, Ljubljana 1983, obdelala socialno in politično zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani od začetkov do leta 1889, v več razpravah pa še podrobneje nekatera vprašanja iz zgodovine socialnode­ mokratskega delavskega gibanja na Kranjskem.29 Temeljno Rozmanovo delo je dok­ torska disertacija Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem, Lju­ bljana 1979, razvoj socialističnih strokovnih organizacij na Štajerskem, stavkovno gibanje rudarjev, prvomajska praznovanja in še nekatera druga vprašanja pa je obdelal v več razpravah.30 Več avtorjev je obravnavalo tudi pomembne stavkovne spopade do konca prve svetovne vojne, tako Boris Gombač na Primorskem, Janko Orožen v Revirjih, Celju in Velenju, stavke v letih 1917-1918 M. Stiplovšek, Ivan Mohorič pa boje rudarjev v Idriji.31 Anton Štrekelj je podrobno prikazal razvoj in delovanje strokovne organizacije grafičnega delavstva.32 Podatki o strokovnih orga­ nizacijah so tudi v delih Antona Kristana in Frana Erjavca,33 ki je osvetlil tudi prva obdobja v razvoju krščanskosocialnih strokovnih organizacij. Omenimo naj še, da je France Kresal v več razpravah o socialni zakonodaji in ustanovah za varstvo delav­ stva obravnaval njihove začetke pred prvo svetovno vojno. O strokovnem gibanju na Slovenskem v času do konca prve svetovne vojne so pri­ kazi v avstrijskem zgodovinopisju,34 posebej naj omenimo delo Juliusa Deutscha Geschichte der österreichen Gewerkschaftsbewegung, Wien 1908, za Primorsko, posebej za Trst v italijanskem zgodovinopisju. Razvoj in delovanje vseh strokovnih organizacij v jugoslovanskem delu Slovenije v obdobju 1918-1922 je podrobno prikazal M. Stiplovšek v omenjeni monografiji. Isti avtor je v številnih razpravah in člankih obravnaval zlasti razvoj razrednih stro­ kovnih organizacij v dvajsetih letih.35 Sindikalno organiziranost tekstilnega delav­ stva v Sloveniji med vojnama, njegov gmotni položaj in njegove socialnoekonomske boje ter problematiko socialne zakonodaje in delovanje ustanov za varstvo delavstva je podrobno prikazal France Kresal v drugem delu monografije Tekstilna industrija v Sloveniji (Ljubljana 1976, str. 185-405), ki je napisal največ razprav o socialnoe­ konomskem položaju delavstva med vojnama, o socialni zakonodaji in delavskih ustanovah, prvi je celovito osvetlil prizadevanje za akcijsko enotnost slovenskega delavstva.36 Ta tematika sodi med najbolj obdelane iz zgodovine strokovnega gibanja med vojnama in o njej je izšla posebna publikacija Pot slovenskega delavstva v Delavsko enotnost, Ljubljana 1982, v kateri je M. Stiplovšek3' obdelal prizadevanja za enotno delavsko fronto v dvajsetih letih, F. Kresal pa v tridesetih letih. O razvoju JSZ in njenem delovanju ter o njenih odnosih z ZZD in procesu njenega izdvajanja iz klerikalnega tabora je podrobno pisal Janko Prunk v monografiji Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, Ljubljana 1977. Poleg strokov­ nih organizacij tekstilnega delavstva so bile doslej v posebnih prispevkih prikazane strokovne organizacije kovinskega in stavbinskega delavstva, med zasebnimi nameščenci delovanje Botičevih sindikatov, med javnimi nameščenci pa učiteljske organizacije.38 Med akcijami strokovnih organizacij so številni raziskovalci osvetlili predvsem stavkovne boje, posebej stavkovna vala po prvi svetovni vojni in sredi tridesetih let. Pregled stavkovnega gibanja 1917-1920 je napisal M. Stiplovšek, ki je prikazal tudi stavkovne boje rudarskega delavstva od leta 1918 do njegove največje stavke 1923,39 največji razredni spopad po prevratu, železničarsko in splošno stavko aprila 1920 pa je obdelal Janez Kos.40 O stavkah sredi tridesetih let, zlasti o največjih, gladovni stavki rudarjev, stavkah kovinarjev na Jesenicah, papirničarjev na Količevem, tek­ stilnega in gradbenega delavstva pa so pisali Nevenka Troha in Branko Omahne,41 108 Vencelj Perko,42 Miroslav Stiplovšek,43 Ivka Križnar,44 France Kresal,45 France Fili­ pič46 in drugi.47 Stavke, mezdna gibanja in druge akcije strokovnih organizacij so obravnavali številni pisci v prikazih delavskega gibanja v posameznih industrijskih središčih in podjetjih, omenimo pa naj nekaj objav v lokalnih zbornikih48 in samo­ stojnih publikacijah,49 med katerimi je najobsežnejše delo Miroslava Kokolja Vevški papirničarji v boju za svoje pravice 1842-1945, Ljubljana 1970. Od dejavnosti stro­ kovnih in drugih delavskih organizacij, ki so pregledno prikazane tudi za čas med vojnama, naj omenimo prvomajska praznovanja.50 Precejšnje je število del, v katerih pisci obravnavajo širšo problematiko delav­ skega gibanja in procese v slovenski družbi, pri čemer so posvetili veliko pozornost strokovnemu gibanju. Omenimo naj dve knjigi razprav Franceta Filipiča Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919-1939, Ljubljana 1981, štu­ dijo Dušana Kermavnerja Albin Prepeluh-Abditus v knjigi Albina Prepeluha-Ab- ditusa Pripombe k naši prevratni dobi, deli Franceta Klopčiča Velika razmejitev, Ljubljana 1969, in Alenke Nedog Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji, Ljubljana 1969, o delavskem in sindikalnem gibanju na Primorskem med obema vojnama pa je v svojih monografijah in razpravah ter v posebnem prispevku pisala Milica Kacin- Wohinz.51 Pomembna dogajanja v strokovnem gibanju na Slovenskem je prikazal v delu Oris zgodovine Slovencev 1917-1941 (Ljubljana 1965) Metod Mikuž. Že omenjena Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije je najpomembnejše okvirno delo za zgodovino revolucionarnega gibanja tudi za obdobje med vojnama, za sindikalno gibanje v letih 1918-1941 pa delo 50-godina revolucionarnog sindikal­ nog pokreta u Jugoslaviji, Beograd 1969.52 Dragoceni podatki za socialistično stro­ kovno gibanje v Sloveniji so v delu Tome Milenkoviča Socijalistička partija Jugosla­ vije (1921-1929), Beograd 1974. O zgodovini razrednega strokovnega gibanja v Jugoslaviji med vojnama je napisal več del Josip Cazi.53 Za to problematiko so pomembne razprave v zborniku Tito, radnička klasa i sindikati, Beograd 1979. V monografski obliki je obdelan razvoj Botičevih sindikatov v Jugoslaviji.54 Posamezni podatki za strokovno gibanje na Slovenskem so v nekaterih monografijah ki sicer obravnavajo strokovno gibanje v drugih pokrajinah Jugoslavije.55 O razvoju Delavske enotnosti med NOB je bilo objavljenih več del, v delu je razi­ skovalna naloga o tej temi. Podatki o DE so v splošnih orisih NOB na Slovenskem,56 prvi pa je o njeni vlogi v okviru OF obširneje pisal Miroslav Luštek.5' Pomembne osvetlitve DE je podal v dveh člankih in v že omenjenem ponatisu časnika Delavska enotnost Tone Fajfar.58 O DE v narodnoosvobodilnem boju je napisal obširnejši pri­ spevek Janko Prunk,59 pregledni članek pa sta napisala o tej temi tudi M. Stiplovšek in Zdravko Troha,60 ki sta navedla tudi seznam literature. Najbolj celovito osvetlitev razvoja in delovanja Delavske enotnosti - Unita operaia pa je napisal Milan Pahor v samostojni publikaciji z navedenim naslovom (Ljubljana-Trst-Koper, 1986). Tone Ferenc je prikazal značilnosti korporativističnih sindikatov v Ljubljanski pokraji­ ni.61 Nastajanje Enotnih sindikatov med NOB sta v omenjenih prispevkih prikazala Tone Fajfar in Janko Prunk, o njem pa je pisala Jera Vodušek-Starič, ki je osvetlila prva obdobja njihovega razvoja in delovanja po osvoboditvi.62 Preoblikovanje DE-UO v Enotne sindikate na Primorskem ter začetke njihovega delovanja je prika­ zal Peter Stres v samostojni publikaciji.63 O razvoju in delovanju stavkovnih organizacij na Slovenskem je že precej različne literature.64 Njen pregled nam odkriva na eni strani številna vprašanja, ki so bila že v večji ali manjši meri obdelana, na drugi strani pa je usmeritev za načrtovanje bodo­ čih nalog pri njegovem raziskovanju na poti do sintetičnega orisa sindikalnega giba­ nja na Slovenskem, oris stanja virov pa nam daje vpogled v dokumentacijsko osnovo za izvedbo te pomembne naloge. 109 Opombe 1 Slavko Kremenšek, Raziskovanje načina življenja, Sindikalno gibanje na Slovenskem, Ljubljana 1986, str. 93; isti avtor je to problematiko prikazal tudi v več razpravah, zlasti v delu Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem, Ljubljana 1970 in prispevku Izvir in okolje delavk ljubljanske tobačne tovarne pred prvo svetovno vojno, Slovenski etnograf, 29, 1976, str. 91-100. 2 Pregledi stanja arhivskih virov za zgodovino Slovencev od srede 19. stoletja do NOB so v člankih Sergija Vilfana, Jožeta Žontarja in Toneta Ferenca v Prispevkih za zgodovino delav­ skega gibanja (Prispevki), 10, 1970, str. 237-295, kjer je izšel tudi prispevek Herberta Steinerja o virih za zgodovino jugoslovanskega delavskega gibanja v avstrijskih arhivih z dodatkom Dušana Kermavnerja (str. 329-355). Splošni podatki o stanju in urejenosti arhivskega gradiva so v Vodniku po arhivih Slovenije, Ljubljana 1965, podrobnejši pa v objavah inventarjev neka­ terih ustanov in v člankih v reviji Arhivi. Najnovejši pregled je v delu Arhivski fondi in zbirke v arhivih in arhivskih oddelkih v SR Sloveniji, Beograd 1984, v katerem so navedeni vsi objav­ ljeni inventarji posameznih ustanov. V tej zbirki je izšel oris stanja arhivskega gradiva v osred­ njih arhivih v delu Arhivski fondovi i zbirke u SFRJ, Savezni arhivi, Beograd 1980. 3 Milica Kacin-Wohinz je članku O delavskem in sindikalnem gibanju na Primorskem med obema vojnama (Sindikalno gibanje na Slovenskem, cit. izd., str. 33-50) dodala podroben oris arhivskih in tiskanih virov, spominske literature in edicij virov o tej tematiki. 4 O pomembnih arhivskih virih za zgodovino razrednega delavskega gibanja pred prvo sve­ tovno vojno v nekaterih domačih in tujih arhivih je pisal Franc Rozman v uvodu k monografiji Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1979, str. 7-9. 5 Podroben opis vsebine tega gradiva je v članku Marjete Adamič, Fond delavske zbornice za Slovenijo v Ljubljani, Prispevki, 13, 1973, str. 257-266. 6 V fasciklih gradiva deželne vlade in državnih železnic je zlasti pomembno gradivo o žele­ zničarski in splošni stavki aprila 1920 ter rudarski stavki leta 1920-21, v fase. TPD pa je zaupno gradivo o shodih in delovanju rudarskih strokovnih organizacij od 1923 do 1941 leta. 7 Milovan Bosič, Izvori za izučavanje istorije Saveza komunista Jugoslavije, Prilozi za isto- riju socijalizma, 1970, št. 7. 8 Janko Šlebinger, Slovenski časniki in časopisi. Bibilografski pregled od 1879 do 1936, Razstava slovenskega novinarstva v Ljubljani 1937, Ljubljana 1937; Jože Bajec, Slovenski časniki in časopisi. Bibliografski pregled od 1. januarja 1937 do osvoboditve 9. maja 1945, Lju­ bljana 1973; Jože Munda, Bibliografija delavskega socialističnega tiska na Slovenskem od 1868 do 11. aprila 1920, Prispevki, 3, 1962, priloga; isti, Bibliografija slovenskega marksističnega tiska. 11. april 1920 — 26 marec 1941. Knjige, brošure, časopisje, Ljubljana 1969; Miša Šalamun, Slovensko primorsko časopisje. Zgodovinski pregled in bibliografski opis, Koper 1961; o delav­ skem in drugem časopisju kot viru za zgodovino strokovnega gibanja na Slovenskem sta pisala M. Stiplovšek in Martin Ivanič v članku Slovensko strokovno — sindikalno - časopisje od konca 19. stoletja do Delavske enotnosti, Pot slovenskega delavstva v Delavsko enotnost, Ljubljana 1982. 9 Te liste podrobneje navajata v svojih orisih virov zlasti Franc Rozman v navedeni mono­ grafiji, str. 9-10, in Jasna Fischer v monografiji Čas vesolniga socialnega punta se bliža. Socialna in politična zgodovina delavskega gibanja v Ljubljani od začetkov do leta 1889, Lju­ bljana 1983, str. 11-12. 10 Podrobni seznami osrednjega in pokrajinskega političnega in sindikalnega časopisja so v orisih virov v nekaterih monografijah, npr. Tome Milenkoviča Socialistička partija Jugoslavije 1921-1929, Beograd 1974, str. 709-711, in Ahmeda Hadžiroviča Sindikalni pokret u Bosni i Hercegovini 1918-1941, Beograd 1978, str. 471-472. 11 Podrobnejši podatki o teh listih in njihova vsebinska analiza je v članku Martina Ivaniča Delavska enotnost od 1942 do 1945, Pot slovenskega delavstva v Delavsko enotnost, cit. izd., str. 108-116. 12 Organizacija grafičnega delavstva je npr. od leta 1887 do 1919 izdajala tiskana letna poro­ čila. JSZ je objavila Poročili o strokovnem in upravnem delu JSZ za leta od 1936 do 1940. Poročili za daljše obdobje v obliki brošure sta npr. Organizacije GRSJ v Sloveniji, Ljubljana 1924 in Izve- štaj o 10-godišnjem radu Saveza grafičkih radnika-ca Jugoslavije 1921-1930, Zagreb 1931. Tudi CDSOJ in URSSJ sta izdala nekaj tiskanih poročil o svojem delovanju, ki sta jih predložila kon­ gresom. 110 Strokovne organizacije so ob jubilejih izdajale posebne številke glasil, redkeje pa tudi jubilejne publikacije (npr. Spominski zbornik grafične organizacije, Ljubljana 1938; Ob tridesetletnici urtanovitve Zveze jugoslovanskih železničarjev 1909-1939, Ljubljana 1940). 13 Poročilo začasne delavske zbornice za Slovenijo za leta 1922 do 1925, Ljubljana 1925; Poročilo delavske zbornice za Slovenijo za leti 1925 in 1926, Ljubljana 1927, za leti 1927 in 1928, Ljubljana 1928, za leti 1929 in 1930, Ljubljana 1930. Tudi centralni sekretariat delavskih zbornic v Beogradu je izdal tiskana poročila o svojem delovanju za šest kongresov delavskih zbornic Jugoslavije od 1924. do 1936. leta. 14 Po izidu Letnega poročila obrtnega nadzorništva v Ljubljani o poslovanju v letu 1919, Ljubljana 1920, so od leta 1920 do 1935 izhajala za Slovenijo poročila v skupni publikaciji Izve- štaj inspekcije rada Kraljevine SHS oziroma Jugoslavije, nato pa v reviji Socijalni arhiv. V njej je objavljala svoja letna poročila tudi javna borza dela v Ljubljani. Okrožni urad za zavarovanje delavcev je objavljal letna poročila za ves čas med vojnama, veliko statističnega gradiva pa je v socialnopolitični reviji Radnička zaštita, ki jo je izdajal osrednji urad za zavarovanje delavcev v Zagrebu. Svoja letna poročila so objavljale ustanove za zavarovanje rudarjev, železničarjev in nameščencev. 15 Pomembnejše publikacije statističnih virov za gospodarsko zgodovino navaja France Kresal v delu Tekstilna industrija v Sloveniji, Ljubljana 1976, str. 14-16. 16 Po podatkih v Slovenski bibliografiji je npr. v letih 1945-1950 o dogodkih na Zaloški cesti izšlo v časopisju 12 pretežno spominskih člankov. 17 Več spominskih prispevkov aktivistov revolucionanega delavskega gibanja je bilo objav­ ljenih v štirih knjigah zbornika Četrdeset godina, Beograd 1960, o tekstilni stavki v Zborniku dokumentarnega gradiva ob 20-letnici velike tekstilne stavke Slovenije, cit. izd., itd. 18 Npr. Albin Prepeluh-Abditus, Pripombe k naši prevratni dobi, Ljubljana 1938; Rudolf Golouh, Pol stoletja spominov, Ljubljana 1966; Edvard Kardelj, Po petindvajsetih letih, Lju­ bljana 1959; Miha Marinko, Moji spomini, Ljubljana 1971; France Klopčič, Desetletja preizku­ šenj, Ljubljana 1980; za razvoj DE med NOB in ustanovitev Enotnih sindikatov so dragoceni podatki v spominih in partizanskem dnevniku Toneta Fajfarja Odločitev, Ljubljana 1981. 19 V ediciji Istorijski arhiv Komunističke partije Jugoslavije so za sindikalno gibanje pomembni podatki v delu II, Kongresi i zemaljske konferencije KPJ 1919-1937, Beograd 1949. 20 V seriji A je najprej leta 1980 izšel zbornik gradiva Peta zemaljska konferencija KPJ (19.-23. oktobar 1940), ki so ga priredili Pero Damjanovič, Milovan Bosič in Dragica Lazarevič, leta 1983 zbornik gradiva Drugi (Vukovarski) kongres KPJ (20.-24. junij 1924), Plenarne sed- nice CPV KPJ (februar - decembar 1920), ki ga je priredila Ubavka Vujoševič, leta 1986 pa zbornik Treći kongres KPJ (17.-22. maj 1926) Plenarne sednice CK KPJ (maj - septembar 1926), ki sta ga priredila Ubavka Vujoševič in Branislav Gligorijevič. 21 V seriji C sta izšla dva zbornika dokumentov: Dokumenti Centralnog radničkog sindikal­ nog veća Jugoslavije 1919-1921, Beograd 1983, ki ga je pripravil Toma Milenkovič, in Doku­ menti centralnih organa zemaljskih sindikalnih saveza Jugoslavije (1919-1921), Beograd 1987, ki sta ga priredila Toma Milenkovič in Dragoje Živković. 22 Proučevanje delavskega gibanja v Sloveniji 1918-1941, Ljubljana 1975, avtorjev Fran­ ceta Kresala, Alenke Nedog, Janka Prunka in M. Stiplovška; v publikaciji Sindikalno gibanje na Slovenskem, Ljubljana 1986, je M. Stiplovšek napisal prispevek Zbiranje arhivskeg, časopi­ snega, spominskega in drugega gradiva za zgodovino delavskega - sindikalnega gibanja v delovnih organizacijah in industrijskih središčih do leta 1945 (str. 67-82). 23 Npr. Celjski zbornik, Loški razgledi, Jeklo in ljudje - Jeseniški zbornik, Idrijski razgledi, Kamniški zbornik, Med Pohorjem in Peco, Mengeški zbornik, Domžalski zbornik, Goriški let­ nik, Ruška kronika itd. 24 Npr. Bibliografija slovenske zgodovine, ki izhaja v Zgodovinskem časopisju, doslej je bila objavljena za obdobje 1945-1981; Slovenska bibliografija, doslej je izšla za obdobje 1945-1979; Anka Miklavčič, Sonja Reisp, Bibliografija člankov o delavskem gibanju 1945-1955, Knjižnica 1969; Bibliografija sodelavcev Inštituta za zgodovino delavskega gibanja 1959-1969, Ljubljana 1969; za 1969-1979, Ljubljana 1979, nadaljno letno bibliografijo pa objavljajo Prispevki; od jugoslovanskih bibliografskih in historiografskih del, ki vsebujejo podatke o zgodovini delavskega gibanja na Slovenskem, naj omenimo naslednja: obe seriji Bibliografije Jugoslavije, od leta 1950 dalje; Milena Gecić, Posleratni radovi o istoriji radničkog pokreta i SKJ između dva svetska rata, Jugoslovenski istorijski časopis 1969, št. 1-2; Žarko D. Protič, Milan Vesovič, Milan Matič, Socijalistički radnički pokret i komunistička partija Jugo- 111 slavije. Bibliografija posebnih izdanja 1945 — 1969, Institut za savremenu istoriju v Beogradu 1972; Milan Matič i Milan Vesović, Radnički pokret i komunistička partija Jugoslavije. Biblio­ grafija članaka iz časopisa 1945-1968, Prilozi za istoriju socializma 1970, št. 7. 25 Publikacija Sindikalno gibanje na Slovenskem avtorjev M. Stiplovška, Franceta Kresala, Toneta Fajfarja, Jere Vodušek-Starič in Božidarja Zakrajška je izšla ob 9. kongrsu ZSS leta 1978, brošuro Sindikalno gibanje na Slovenskem, v kateri so posamezna obdobja prikazali M. Stiplovšek, F. Kresal, Milica Kacin-Wohinz, Zdravko Troha in J. Vodušek-Starič, je izdala zalo­ žba Delavska enotnost leta 1986 v svoji zbirki Knjižnica Sindikati št. 77. Kratke preglede so napisali še Dušan Kermavner od začetkov do leta 1918 v publikaciji 50-godina revolucionarnog pokreta u Jugoslaviji, cit. izd., str.9-13, Janko Prunk, Sindikalno gibanje v Sloveniji med obema vojnama, Delavsko gibanje v Sloveniji 1918-1941, Murska Sobota 1974, in M. Stiplov­ šek, Sindikalno gibanje na Slovenskem v obdobju 1968 do 1945, Sindikati 82, koledarček Delav­ ske enotnosti, Ljubljana 1981, str. 114-120. 26 Oris kronologije delavskega gibanja na Slovenskem 1867-1968, Ljubljana 1969; Krono­ logija naprednega delavskega gibanja na Slovenskem 1868-1980, Ljubljana 1981; Kronološki pregled dogodkov iz zgodovine delavskega gibanja 1918-1941 Alenke Nedog in Milice Kacin- Wohinz (za obdobje 1918-1929 v Prispevkih, 5, 1965, njeno nadaljevanje do aprila 1941 pa leta 1969 v samostojni publikaciji); kot primere kronologije za posamezna območja naj navedemo Kronologijo delavskega gibanja v Mariboru in njegovi okolici v letih 1918-1941 Franja Zorka (Ob 50-letnici stavkovnega gibanja v Mariboru, Maribor 1986, str. 89-147) in Antona Štampo- harja Kronološki pregled naprednega političnega gibanja na območju občin Črnomelj, Metlika, Novo mesto in Trebnje 1931-1941, Novo mesto 1983). Slovenski avtorji so sodelovali tudi pri Hronologiji radničkog pokreta i SKJ 1919-1979, v kateri so v prvem delu 1919-1941, Beograd 1980, tudi kronološki podatki za prva obdobja razrednega delavskega gibanja pred prvo sve­ tovno vojno. 27 Zakon o koaliciji, prvi razredni spopadi i ustanovitev strokovnih društev ljubljanskega delavstva, Socialistična misel, 1955, str. 357-371; Stavke ljubljanskega delavstva v letih 1871-1874 in ustanovitev prvih sindikatov v Ljubljani, Kronika, 3, 1955, št. 3, str. 150-159; Iz obdobja nastanka grafične organizacije, Zbornik sindikata grafičarjev, 1958, str. 11-16. 28 Prvi veliki boj slovenskega delavstva, Ljubljana 1939; Iz zgodovine rudarskih stavk v trboveljskem revirju, Ljubljana 1950; Stavka v premogovniku Ojstro leta 1883, Kronika, 21, 1973, št. 3, str. 166-168. 29 Delavsko izobraževalno društvo in začetek delavskega gibanja v Ljubljani, Zgodovinski časopis (ZČ), 27, 1973, str. 21-36; Socialne osnove delavskega gibanja Ljubljani v letih 1870-1890, Jugoslovenski istorijski časopis, 17, Beograd, 1978, str. 235-246; Strokovna orga­ nizacija tiskarjev na Kranjskem 1867-1914, Prispevki, 21, 1981, str. 3-20; Delavsko gibanje v Ljubljani od začetkov do leta 1896, Kronika, 29, 1981, str. 143 — 149. 30 Delavsko gibanje na Slovenskem v Taafejevi dobi, ZČ, 29, 1971, str. 119-125; Sociali­ stično gibanje na slovenskem Štajerskem do leta 1874, ZČ, 27, 1973, str. 37-54; Socialistično gibanje na slovenskem Štajerskem do leta 1889, Prispevki, 13, 1973, str. 53-101; Praznovanje prvega maja na slovenskem Štajerskem 1890-1914, Časopis za zgodovino in narodopisje (ČZN), 13, 1977, str. 214-233; Stavkovno gibanje na Štajerskem v devetdesetih letih preteklega stole­ tja, Kronika, 27, 1978, str. 95-99; Prvo praznovanje 1. maja na Slovenskem, Praznovanje 1. maja na Slovenskem, Ljubljana 1986, str. 13-25; Štiri velike rudarske stavke v Revirjih pred prvo svetovno vojno, Prve rudarske stavke na Slovenskem (1883-1923), Ljubljana 1983. 31 B. Gombač, Karakterizacija stavkovnih in mezdnih bojev v Trstu v desetletjih pred raz­ padom Avstro-Ogrske, Goriški letnik, 6, 1979, str. 93-113; J. Orožen, Zgodovina Trbovelj, Hrastnika in Dola, Trbovlje 1958; Isti, O delavskih stavkah v naših glavnih premogovnih revir­ jih, Celjski zbornik 1951, str. 123-130; Isti, Zgodovina Celja in okolice, Celje 1973, drugi zve­ zek; Isti, Zgodovina premogovnika v Velenju, Ljubljana 1960; M. Stiplovšek, Stavkovno gibanje na Slovenskem po Oktobru, Komunist - teoretična priloga, april - oktober 1977, str. 42-46; isti avtor je v razpravi Strokovne organizacije slamnikarskega delavstva 1907-1922 (ZČ, 19/20, 1965/1966, str. 365-374) obdelal tudi stavke slamnikarskega delavstva; J. Mohorič, Rudnik živega srebra v Idriji. Zgodovinski prikaz nastanka, razvoja in dela 1460-1960, Koper 1960. 32 Organizacija grafičnega delavstva v Sloveniji. Črtice iz njene zgodovine (1867-1938), Ljubljana 1939. 33 A. Kristan, O delavskem in socijalističnem gibanju na Slovenskem do ustanovitve jugo­ slovanske socialnodemokratične stranke (1848-1896), Ljubljana 1927; F. Erjavec, Pregled zgo- 112 dovine delavskega gibanja med Slovenci, Socialna misel 1926, in Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928. 34 Pomembnejša dela navaja F. Rozman v omenjeni monografiji, str. 13-15; omenimo naj še delo Karla Dinklageja, Geschichte der Kärtner Arbeitschaft, Klagenfurt 1976; v drugi knjigi, ki je izšla leta 1982, je obdelal zgodovino delavskega gibanja na Koroškem med vojnama. 35 Razvoj neodvisnih strokovnih organizacij na Slovenskem 1921-1924, Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921-1924, Ljubljana 1975, str. 81-110; Komunistično sin­ dikalno gibanje na Slovenskem 1919-1924, Komunist - teoretična priloga, 21. 4. 1980; Komu­ nistički strukovni (sindikalni) pokret u Sloveniji do Obznane, Tito, radnička klasa i sindikati, Beograd 1979, str. 155-172; Železničarji - prvo jedro revolucionarnega strokovnega - sindi­ kalnega - gibanja na Slovenskem, Železničarska in splošna stavka aprila 1920, cit. izd. str. 37-52; Prepoved neodvisnih strokovnih organizacij leta 1924 in začetek nove sindikalne poli­ tike KPJ v Sloveniji, ZČ, 40, 1986, str. 91-102. Več člankov o razrednem strokovnem gibanju med vojnama je Stiplovšek objavil tudi v časniku Delavska enotnost. 36 Nastajanje akcijske enotnosti slovenskega delavstva, Prispevki, 6, 1966, str. 63 — 76; Rad­ ništvo i radnički pokret u Sloveniji 1925-1941, Tito, radnička klasa i sindikati, cit. izd., str. 334-355; Zahteve za zakon o minimalnih mezdah, Prispevki, 7, 1967, str. 237-247; Pregled raz­ voja delavsko zaščitne zakonodaje in ustanov delavske zaščite v Sloveniji med obema vojnama, Prispevki, 8, 1968-1969, str. 103-190; Delavski zaupniki v Sloveniji med obema vojnama, Kro­ nika, 17, 1969, str. 180-193; Stanovanjska zaščita in gradnja stanovanj v važnejših delavskih središčih v Sloveniji od leta 1918 do 1930, Kronika, 17, 1970, str. 105-112; Delavsko zadruž­ ništvo na Slovenskem, Prispevki, 10, 1970, str. 67-81; Začetki in razvoj delavskega zavarovanja v Sloveniji med obema vojnama, ZČ, 24, 1970, str. 209-255; Delavstvo med gospodarsko krizo na Slovenskem, Prispevki, 10, 1970, str. 81-99; Nekateri načini reševanja delavskih socialnih vprašanj na Slovenskem do leta 1922, Prispevki, 12, 1973, str. 3-52; Oris gospodarskega razvoja Slovenije in ekonomski položaj delavstva 1918—1941, Delavsko gibanje v Sloveniji 1918-1941, cit. izd. str. 80-115; Struktura delavstva v Sloveniji od 1918 do 1941, Jugoslovenski istorijski časopis, 1976, št. 1-4, str. 381-393; Socialnopolitični in materialni položaj delavstva v Slove­ niji 1921-1925, Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921-1924, cit. izd., str. 57-80; Delavstvo in njegov ekonomski položaj v Sloveniji 1918-1941, Zbornik ob štiridesetlet­ nici ustanovnega kongresa KPS, Ljubljana 1977, str. 35-68. 31 M. Stiplovšek je o akcijski enotnosti pisal tudi v razpravi Pot slovenskega delavstva v Delavko enotnost, Borec, 1982, št. 3, 142-150 in članku Prizadevanja KPS za enotnost delav­ skega razreda v času ustanovnega kongresa KPS, Izročilo Čebin, Ljubljana 1987, str. 456-461. 38 France Kresal in Lojze Švab, Metalci Jugoslavije (Slovenija), Historijska biblioteka II, Zagreb 1967, str. 460-630; Rudi Ganziti, Revolucionarni sindikati stavbincev in France Vrečar, BOTIČ, Ljubljana v ilegali I, Ljubljana 1959, str. 77-84 in 110 — 114; Vilko Kolar-Domen, Uči­ teljski pokret - del ljudskofrontnega gibanja na Slovenskem, Pot kmečkega ljudstva v OF, Lju­ bljana 1986, str. 386—394. 39 Pregled stavkovnega gibanja na Slovenskem 1917 —1920, Prispevki, 7, 1967, str. 151-170; Povezanost štrajka rudara u Sloveniji i Bosni i Hercegovini krajem 1920. godine, Članci i građa za kulturnu istoriju istočne Bosne, 14, 1982, str. 39—53; Največja stavka rudarjev leta 1923 — konec stavkovnega vala po prvi svetovni vojni, Prve rudarske stavke na Slovenskem (1883-1923), cit. izd., str. 31-89. 40 Železničarska stavka aprila 1920, Kronika, 16, 1968, št. 1, str. 1-15; Železničarska in splošna stavka aprila 1920 v istoimenski že omenjeni publikaciji, str. 55-73; Spopad na Zaloški cesti 24. 4. 1920, Ljubljana 1980, Spomeniki delavskega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, 13. zvezek. 41 Gladovna stavka revirskih rudarjev, Ljubljana 1984, Spomeniki delavskega revolucio­ narnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, 40. zvezek. 42 Stavka jeseniških kovinarjev leta 1935, Jeklo in ljudje — Jeseniški zbornik, 3, 1975, str. 155-193; Stavkovno gibanje gradbenih delavcev v Sloveniji leta 1936 s posebnim ozirom na stavke stavbincev na Jesenicah, Jeklo in ljudje, 4, 1979, str. 137 — 179; Stavkovno gibanje grad­ benih delavcev v Sloveniji leta 1936, Komunist - teoretična priloga, oktober - december 1936, str. 41-54. 43 Ob štiridesetletnici velike stavke papimišekega delavstva na Količevem, Tri obletnice papirnice Količevo, Ljubljana 1975, str. 9-63; Stavka papimičarjev na Količevem - leta 1935 najdaljša na Slovenskem, Komunist - teoretična priloga, oktober - december 1976, str. 36-41. 8 - Sindikalno gibanje 113 44 Velika tekstilna stavka v Sloveniji 1936 v omenjenem zborniku dokumentarnega gradiva, str. 15-64. 45 Velika tekstilna stavka v Sloveniji leta 1936, Komunist - teoretična priloga, oktober - december 1976; podroben opis stavke je podal Kresal tudi v omenjeni monografiji ter v več jubi- ljenih publikacijah tekstilnih delovnih organizacij in člankih. 46 Na razpotju med vojnama, Skupno glasilo organizacij združenega dela na mariborskem območju ob 40-letnici velike stavke tekstilnih in gradbenih delavcev, Maribor 1976; Ob petde­ seti obletnici stavkovnega vala v Mariboru, Ob 50-letnici stavkovnega gibanja v Mariboru, Maribor 1986, str. 7-88; Filipič je v tem delu naštel tudi vse poglavitne vire in literaturo. 47 Omenimo naj še katalog Stavka slovenskih gradbenih delavcev 1936, Kranj 1976, ki so ga napisali France Benedik, Nada Holynski in Majda Žontar. 48 F. Filipič, Nekatere značilnosti delavskega gibanja v Mariboru in njegovem zaledju v letih 1921-1924, Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921-1924, cit. izd., str. 151-173; Prispevki k zgodovini Ruš 1918-1941, Ruška kronika 1985, str. 714-771; Alojz Kri­ vograd, Delavsko gibanje v Mežiški dolini od nastanka Države SHS do šestojanuarske diktatu­ re, Med Peco in Pohorjem, 1, Maribor 1965, str. 235-269; Kratek oris delavskega gibanja v Mežiški dolini od 1929 do 1936, Med Peco in Pohorjem, 2, 1975, str. 24—46; Stavke kamnosekov v Josipdolu in Hudem kotu leta 1938, ČZN, 21, 1985, str. 163-193; Emil Lajh, Pregled nekaterih najpomembnejših stavk v Celju in okolici med obema vojnama, Celjski zbornik, 1975-1976, str. 129-151; Maks Fojkar, Delavski stavkovni val v Škofji Loki, Loški razgledi (LR), 6, 1959, str. 11-27; Jože Rozman, Delavsko gibanje v Škofji Loki pred drugo svetovno vojno, LR, 16, 1969, str. 172-191; Vinko Demšar, Prispevek k zgodovini delavskega gibanja na Škofjeloškem, LR, 24, 1977, str. 195-214; M. Stiplovšek, Delavsko gibanje na domžalskem in kamniškem območju v letih 1934-1941, Mengeški zbornik, II/l, 1969, str. 30—55; Razmah delavskega gibanja v drugi polovici tridesetih let in krepitev vloge partije v njem, Zbornik občine Domžale, Ljubljana 1979, str. 131 — 149; Delavsko gibanje v tovarni sanitetnega materiala na Viru 1936—1941, Kronika, 24. 1976, str. 94-105; Stavkovni boji v Ljubljani 1918-1923, Zgodovina Ljubljane, Ljubljana 1984, str. 333-340; Stavkovni boji julija 1919 na mariborskem območju, ČZN, 23, 1987, str. 168-172; Srečko Zabrič, Delavsko gibanje med obema vojnama na Kamniškem, Kamniški zbornik, 8, 1962, str. 5 — 56. 49 Aleksander Videčnik, Delavsko gibanje v Gornji Savinjski dolini, Mozirje 1983; Anton Štampohar, Iz bojev novomeških tekstilcev, Novo mesto 1984; Metka Fujs in Ivo Orešnik, Raz­ voj delavskega gibanja v Prekmurju med obema vojnama, Murska Sobota 1987. 50 M. Stiplovšek, Prvomajske manifestacije na Slovenskem od revolucionarnega 1917. leta do kraljeve diktature 1929 in Janez Kos, Prvomajske proslave v času diktature, Praznovanje 1. maja na Slovenskem, cit. izd., str. 24-47 in 48-58. 51 M. Kacin-Wohinz je prispevku O delavskem in sindikalnem gibanju na Primorskem med obema vojnama (Sindikalno gibanje na Slovenskem, cit. izd., str. 33-50) dodala tudi podroben oris slovenske in italijanske literature o tej tematiki; splošna dela navaja M. Stiplovšek v raz­ pravi Raziskovanje zgodovine delavskega gibanja in partije med vojnama na Slovenskem, ZČ, 31, 1977, str. 259-275. 52 Dragoje Živkovič, Borba za ujedinjenje sindikalnog pokreta (1919-1920), str. 55-84; Ubavka Vujošević, Strujanja i odnosi u sindikalnom pokretu (1921-1929), str. 91-119; Dragica Lazarevič, Sindikalni pokret u uslovima monarhističke diktature (1929-1934), str. 119-141; Pero Damjanovič, Jačanje revolucionarnog sindikalnog pokreta (1935-1941), str. 141-181. 53 Revolucionarni sindikati Jugoslavije 1919-1920, Beograd 1959; Nezavisni sindikati 1921-1929, knjige 1-4, Zagreb 1962-1968; Ujedinjeni radnički sindikalni savez Jugoslavije i rad komunista u njemu, knjiga 1-3, Zagreb 1977-1980. 54 Milorad Asković, Jerko Radmilović, Novica Petrovič, Savez bankarskih, osiguravajućih, trgovačkih i industrijskih činovnika Jugoslavije - BOTIČ 1902-1941, Beograd 1971; Zbornik SBOTIČJ, Zagreb 1985. 55 Ahmed Hadžirović, Sindikalni pokret u Bosni i Hercegovini 1918-1941, Beograd 1978; Bosiljka Janjatović, Politika HSS prema radničkoj klasi, Zagreb 1983 itd. 56 Metod Mikuž, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, knjige 1-5, Lju­ bljana 1960-1973; Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, Ljubljana 1976; Tone Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945, 1. in 2. knjiga, Ljubljana 1987 in 1985. 57 Delavska enotnost in Osvobodilna fronta, Prispevki, 6, 1966, str. 307-314. 114 58 Radničko jedinstvo u Sloveniji, Tito, radnička klasa i sindikati, cit. izd., str. 355-373; Delavska enotnost, Sindikalno gibanje na Slovenskem, cit. izd., str. 13-16. 59 Delavska enotnost v narodnoosvobodilnem boju, Pot slovenskega delavstva v Delavsko enotnost, cit. izd., str. 65-82. 60 Pregled razvoja in delovanje organizacij Delavske enotnosti med NOB, Sindikalno giba­ nje na Slovenskem, cit. izd., str. 59-66. 61 Italijanski okupacijski sistem v Ljubljanski pokrajini, Fašisti brez krinke, Maribor 1987, str. 11-105. 62 Organizacija in delovanje slovenskih sindikatöv od osvoboditve do leta 1953, Sindikalno gibanje na Slovenskem, gradivo za 9. kongres ZSS, cit. izd., str. 17-19; Sindikalno gibanje od osvoboditve do danes, Sindikalno gibanje na Slovenskem, cit. izd., str. 83-92. 63 Oris delovanja Enotnih sindikatov na Primorskem (1945-1947), Nova Gorica 1988. 64 Pomembnejše samostojne publikacije in razprave bodo navedene v Bibliografiji sindikal­ nog pokreta u Jugoslaviji, ki so jo pripravili sodelavci Inštituta za sodobno zgodovino v Beogradu, izdala pa jo bo Zveza sindikatov Jugoslavije predvidoma v letu 1989. V prvem delu bodo biblio­ grafski podatki o okoli 5000 samostojnih publikacijah, v drugem delu pa o več kot 8000 razpravah o zgodovini sindikalnega gibanja v vseh jugoslovanskih pokrajinah od začetkov do najnovejšega časa. 115 PRVA STROKOVNA - SINDIKALNA - DRUŠTVA NA SLOVENSKEM Avstrijske oblasti so se dobro zavedale nevarnosti organiziranega boja delavstva z delodajalci za izboljšanje mezdnih in delovnih razmer ter sploh pomembne vloge strokovnih organizacij v delavskem gibanju. Zato je kazenski zakon iz leta 1852 pre­ povedal ustanavljanje strokovnih društev in določal stroge kazni za organizatorje.1 Dovoljeno je bilo le delovanje katoliških društev obrtniških pomočnikov, ki so gojila »stanovsko samozavest, izobrazbo in samopomoč na načelu krščanske ljubezni do bližnjega.«2 Zamisel o organizaciji samopomoči je naletela med obrtniškimi pomoč­ niki na ugodna tla zlasti zaradi nenehnega poslabševanja njihovega položaja, ki je bil posledica propadanja obrti v procesu industrializacije.3 Sredi petdesetih let so bila ustanovljena društva rokodelskih pomočnikov tudi v Ljubljani, Mariboru, Celju, Celovcu in Trstu, v naslednjih letih pa še v nekaterih manjših trgih. Ta društva so imela cehovski značaj in se kasneje niso vključevala strokovno gibanje.4 Društva rokodelskih pomočnikov, ki »so bila pod popolnim vplivom cerkvenih organov . ..«, so delovala zlasti na vzgojno-izobraževalnem področju in pri gmotnem podpiranju članov v primeru bolezni.5 Zanimiva so zato, »ker predstavljajo prvo in najstarejšo obliko svobodne organizacije delavstva, čeprav samo rokodelskega«,6 hkrati pa moramo poudariti, da »iz nobenega društva kat. rok. pomočnikov v naših krajih ni nastalo nikakršno delavsko gibanje; vse njih udejstvovanje je ostalo le v ozkem okvirju društva samega«.7 Medtem se je delavstvo v Avstriji bojevalo za pravico do ustanavljanja političnih in strokovnih organizacij. V to so ga silili nemogoči delovni pogoji, tudi šestnajsturni delavnik, uporaba otroške delovne sile, beraške mezde, strahotne stanovanjske in obupne zdravstvene razmere ter drugi spremljevalci začetkov industrializacije. Potreba po organiziranosti pa je rasla tudi z nenehno rastjo delavskega razreda in z zgledi v industrijsko bolj razvitih državah, kjer si je delavstvo izbojevalo že široko koalicijsko svobodo. Novi zakon o društvih iz novembra 1867 je omogočal vsaj ustanavljanje delavskih izobraževalnih društev. Takoj po sprejetju tega zakona je dunajsko delav­ stvo ustanovilo takšno društvo, njihovemu zgledu pa so sledili tudi v drugih indu­ strijskih središčih. »Delavska izobraževalna društva so bila dolga leta, vse do usta­ novitve stranke, zibelka in trdnjava delavskega gibanja«, kajti kljub prepovedi so se že po ustanovitvi začela ukvarjati tudi s političnimi vprašanji in so spočetka oprav­ ljala tudi nekatere naloge strokovnih organizacij.8 Mariborsko izobraževalno društvo je bilo jeseni 1868 tudi pobudnik za ustanovitev delavskega konzumnega društva, ki je članom omogočalo cenen nakup živil.9 Po velikih demonstracijah dunajskega delavstva je končno avstrijski parlament 7. aprila 1870 razveljavil določila kazenskega zakona o prepovedi ustanavljanja stro­ kovnih organizacij. Tako je dobilo delavstvo pravico, da se združuje za ekonomski boj proti delodajalcem. Ustanavljanje strokovnih organizacij pa so nato oblasti pre­ prečevale z zavlačevanjem pri potrjevanju pravil in z uporabo zakona o izgonih, ki je veljal razen za potepuhe, bivše kaznjence in druge tudi za organizatorje stavk. Te so oblasti pogosto klicale k vojakom. Obrtni red je še določal, da strokovna združenja niso smela napovedati stavk, temveč je moral vsak posameznik posebej odpovedati delovno razmerje, tako da so se delodajalci in oblasti na stavko pripravili. Strokovno organiziranje pa so preprečevali s svojimi ukrepi tudi delodajalci.10 Vse to je razmah strokovnega gibanja precej oviralo, ni ga pa preprečilo. 116 Uspešen razvoj socialističnega delavskega gibanja v avstrijskih industrijskih sre­ diščih in nove zakonske možnosti za organiziranje so spodbudile tudi delavstvo na Slovenskem. Kljub temu da je industrializacija v slovenskih pokrajinah zaostajala za razmahom v nekaterih drugih predelih habsburške monarhije, se je tudi v Sloveniji krepil delavski razred. V drugi polovici 19. stoletja je število delavstva na Sloven­ skem naraslo na okoli 45 000 do 50 000. Prav tako kot drugod so delavci živeli v izredno hudih razmerah, značilnih za prvo obdobje industrijskega razvoja. Zaradi industrijske konkurence je propadala obrt. To je vplivalo na poslabšanje položaja obrtniških pomočnikov, ki so postali pomemben dejavnik v začetnem obdobju delav­ skega gibanja na Slovenskem.11 Že nekaj dni po sprejetju novega društvenega zakona so ljubljanski grafični delavci 24. novembra 1867 sklenili ustanoviti svoje izobraževalno društvo. Po odo­ britvi pravil je 9. februarja 1868 dvaintrideset grafičarjev ustanovilo Izobraževalno društvo za tiskarje v Ljubljani, ki je že v začetku svojega delovanja prevzelo tudi nekatere naloge strokovne organizacije. Na društvenih sestankih so razpravljali o mezdah, po zgledu tiskarskih delavcev na Dunaju so izvolili tarifni komite, že dobro leto po ustanovitvi svojega društva pa so izvedli prvo mezdno gibanje. Leta 1869 so ustanovili blagajno za podpiranje bolnih in onemoglih članov. Društvo je od svoje ustanovitve dalje sodelovalo z drugimi društvi grafičnega delavstva v državi. Pri­ bližno istočasno kot v Ljubljani so ustanovili grafični delavci svoja društva tudi v Mariboru, Celovcu in Trstu. Ljubljansko izobraževalno društvo za tiskarje je glede na razširitev svojega delovanja večkrat spreminjalo in dopolnjevalo svoja pravila ter se je postopoma preoblikovalo v strokovno organizacijo.12 Tako lahko grafične delavce štejemo za začetnike strokovnega - sindikalnega - gibanja na Slovenskem, čeprav so morali ob ustanovitvi svojega društva v njegovi oznaki poudariti izobraže­ valni značaj. Za razvoj delavskega gibanja na Slovenskem in za uveljavljanje socialistične usmeritve v njem je bil pomemben mejnik ustanavljanje delavskih izobraževalnih društev, ki so združevale delavstvo ne glede na stroko. Prvo delavsko izobraževalno društvo so ustanovili mariborski delavci 23. avgusta 1868,13 nato pa so bila ustanov­ ljena takšna društva še v nekaterih drugih industrijskih središčih - v Celovcu, Trstu, Ljubljani, Ptuju, Prevaljah, Celju, Slovenski Bistrici. Delavsko izobraževalno dru­ štvo v Ljubljani, ki je bilo ustanovljeno 20. februarja 1870, si je v svojih pravilih postavilo za nalogo, »vedno braniti in pospeševati duševne in gmotne koristi delav­ skega stanu«. Za izvajanje te naloge je predvidelo tale sredstva: nepolitična predava­ nja, ustanavljanje knjižnic, tiskanje in širjenje delavske literature, izlete, petje, posredovanje služb in denarne podpore v posebnih primerih.14 Ta delavska društva so se kljub prepovedi ukvarjala s političnimi vprašanji. Pomembna je bila tudi nji­ hova vloga pri ustanavljanju delavskih podpornih društev. Za razvoj strokovnega gibanja pa je bilo posebej pomembno poseganje društev v ekonomske boje delavstva in v organiziranje delavstva zanje. To naj ilustriramo s primerom ljubljanskega izo­ braževalnega društva. V njem so bila v prvem letu delovanja precejšnja nasprotja med privrženci Schultze-Delitschevih in Lassallovih nazorov. Razprave so se kon­ čale z zmago »lasalovcev« in zavrnjeno je bilo načelo samopomoči. Vodstvo društva je aprila 1871 prevzel slovenski socialist, krojaški pomočnik Matija Kunc, še isto jesen pa je društvo dobilo tudi socialistični odbor. Ta idejna preusmeritev je ugodno vplivala na nastanek strokovnih organizacij v Ljubljani. Društveno vodstvo je zelo aktivno poseglo v strokovno gibanje. Kunc je 27. marca 1871 organiziral stavko kro­ jaških pomočnikov, ki je bila prva delavska stavka v Ljubljani. Delavsko izobraže­ valno društvo je med njo ustanovilo stavkovni sklad za podpore stavkajočim. Kroja­ ški pomočniki so uspeli in njihovemu zgledu so sledile še isto leto delavke v tovarni kanditov Avgust Tschinkel-Söhne, leta 1872 pa mizarski pomočniki in tesarji v 117 Ljubljani. Stavke so sprožile mezdna gibanja tudi v drugih strokah. Ta so pokazala potrebo, da se delavstvo za vsakodnevne boje tudi strokovno organizira. Policija in delodajalci so z nasiljem dušili prve organizirane akcije ljubjanskega delavstva, ustanavljanje strokovnih društev pa so oblasti zavirale z zavlačevanjem pri potrditvi pravil. Krojaški pomočniki so na shodu septembra 1872 izvolili pripravljalni odbor za ustanovitev strokovnega društva. Na shodu je poročal Kunc o poteku kongresa strokovnih organizacij krojačev v Leipzigu, ki se ga je udeležil. Opozoril je krojaške pomočnike, da bi bilo treba ustanoviti strokovno glasilo in podporne blagajne. Pri­ pravljalni odbor je sestavil pravila za strokovno društvo, ki pa jih oblasti niso hotele potrditi. Spomladi 1873 so zato krojaški pomočniki predložili oblastem v potrditev nova pravila, iz katerih so izpustili določilo o povezovanju s sorodnimi društvi in o ustanovitvi zveze društev. Deželna vlada je končno na seji 8. avgusta ta pravila pot­ rdila, prav tako pa tudi pravila, ki jih je predložil pripravljalni odbor za ustanovitev strokovnega društva čevljarskih pomočnikov. V pravilih je bilo določeno, da je naloga obeh društev ščititi duhovne in gmotne interese njunih članov, ne smeta pa razpravljati o političnih in verskih vprašanjih. Svoje naloge bosta izvajali s pogovori, prošnjami, pritožbami in spomenicami, s poukom o poklicnih zadevah, z ustanovi­ tvijo knjižnice, z negovanjem petja in tovariške zabave ter s podporami članom v posebnih primerih. Pravila so poleg rednih članov, kar so postali lahko vsi krojaški in čevljarski pomočniki, predvidevala tudi podporne člane, ki pa niso imeli glaso­ valne pravice. Tako so pravila omogočala tudi mojstrom včlanjevanje v društva, toda z omejenim vplivom na delovanje društev. Konec avgusta je bil ustanovni občni zbor strokovnega društva krojaških pomočnikov, na katerem so izvolili za predsednika Matijo Kunca. Vanj se je vključilo 29 čevljarskih pomočnikov. Teden dni kasneje je bil ustanovni občni zbor strokovnega društva čevljarskih pomočnikov. Za predsed­ nika so izvolili Ivana Germeka, v društvo pa se je vpisalo 33 čevljarskih pomočnikov. Konec avgusta 1873 so sklenili ustanoviti svoje strokovno društvo tudi lesni delavci. Njihovo odločitev so pozdravila sorodna društva iz Celovca, Gradca in Salzburga. Po odobritvi pravil se je društvo ljubljanskih lesnih delavcev dokončno konstituiralo 5. oktobra 1873. Štirideset članov je izvolilo za predsednika Vincenca Forsta. Obe stro­ kovni organizaciji sta navezali stike z društvi iste stroke v drugih avstrijskih pokra­ jinah. Septembra 1873 se je delegat ljubljanskih lesnih delavcev udeležil kongresa strokovnih društev na Dunaju, aprila naslednjega leta pa so ljubljanski čevljarski pomočniki poslali svoje predstavnike na kongres organizacij svoje stroke v Gradec.16 Snovanje strokovnih društev je vplivalo na upad dejavnosti v delavskem izobra­ ževalnem društvu, kar je povzročilo spor v njegovem vodstvu. Kunc je na odborovi seji 8. decembra 1872 poudaril, »da so strokovna društva le sestavni del Delavsko- izobraževalnega društva in da je v interesu društva Čim večja aktivnost strokovnih društev«.17 Ta so po poročilu deželnega predsedstva za Kranjsko notranjemu ministrstvu 12. januarja 1874 »razvila dokaj živahno dejavnost, ki pa ni dala nobenih rezultatov«. Kunc si je prizadeval njihovo delovanje čimbolj razgibati, ugotovil pa je, da delavci niso dovolj osveščeni. Udeležba na sestankih je upadala in tako je najprej spomladi 1875 prenehalo delovati strokovno društvo lesnih delavcev, sredi tega leta pa so tudi krojaški in čevljarski pomočniki svoji društvi prostovoljno razpustili.18 Na postopno upadanje dejavnosti strokovnih društev je vplivala tudi naraščajoča gospo­ darska kriza, v kateri je bilo težko voditi ekonomske boje, že jeseni 1874 pa so dru­ štva izgubila tudi svojo poglavitno gonilno silo Matijo Kunca, ki je moral zaradi svoje dejavnosti v delavskih organizacijah k vojakom. Tudi mariborsko delavsko izobraževalno društvo si je prizadevalo razširiti mrežo delavskih organizacij in je podpiralo tudi ekonomske akcije delavstva. Tako so nje­ govo pobudo poleg konzumnega društva leta 1869 ustanovili še splošno delavsko bol­ niško in invalidsko blagajno. Leta 1870 je mariborsko društvo podprlo mezdna giba­ 119 nja pekovskih pomočnikov, lesnih in tesarskih delavcev ter krojaških pomočnikov. Njihovo mezdno gibanje se je konec aprila 1870 zaostrilo v stavko, ki se je po šestih tednih končala z uspehom krojaških pomočnikov. Naslednje leto so morali krojaški pomočniki za izpolnjevanje doseženega sporazuma znova stavkati. Marca 1872 so krojaški pomočniki ustanovili svoje strokovno društvo. V Mariboru so strokovni dru­ štvi ustanovili tudi lesni delavci in čevljarski pomočniki. O dejavnosti teh društev za izboljšanje gmotnega položaja delavstva pa v virih ni podatkov, konec osemdesetih let je obstajalo v Mariboru le še eno strokovno društvo.19 Omenimo naj še, da je po podatkih v Delavskem koledarju leta 1872 delovalo v nemških in slovenskih prede­ lih Štajerske osem strokovnih društev in prav toliko delavskih izobraževalnih dru­ štev, naslednje leto pa skupaj 37 različnih izobraževalnih, strokovnih, podpornih in drugih delavskih organizacij z 9848 člani. Na Koroškem in Kranjskem je leta 1872 delovalo pet strokovnih in pet izobraževalnih društev, naslednje leto na Kranjskem šest različnih delavskih organizacij s 468 člani, na Koroškem pa štirinajst organizacij s 1156 člani.20 Konec sedemdesetih let sta po istih podatkih na Kranjskem delovali le še dve delavski organizaciji, delavsko izobraževalno društvo in društvo grafičnega delavstva, na Štajerskem 22 različnih delavskih organizacij, med njimi pet strokov­ nih društev, na Koroškem deset delavskih organizacij, od teh polovica strokovnih društev, v Trstu, Istri in Dalmaciji pa eno izobraževalno in eno strokovno društvo.21 Pripomnimo naj, da so slovenski delavci v Trstu že leta 1869 hoteli osnovati društvo Čbela, ki pa mu oblasti niso potrdile pravil. Poleti tega leta je začelo delovati tržaško delavsko društvo. Tega leta so v Trstu najprej stavkali obrtniški delavci, nato je bila novembra 1869 stavka v petih tržaških podjetjih. Boj 2500 delavcev pa je policija zadušila.22 S temi podatki smo prikazali začetke strokovnega - sindikalnega — gibanja na Slovenskem, ki so v literaturi že dobro osvetljeni. Pri podrobnejšem proučevanju za Ljubljano in za slovensko Štajersko so se pokazale velike vrzeli v ohranjenih virih. Začetno obdobje v razvoju strokovnega gibanja na Slovenskem je prva polovica sedemdesetih let, ko so ob podpori delavskih izobraževalnih društev zlasti obrtniški pomočniki vodili več mezdnih gibanj in stavk in so ustanovili tudi nekaj strokovnih društev, ki pa niso razvila dovolj široke oziroma vsaj ne zelo vidne dejavnosti. Pa še ta dejavnost je je ob nastopu gospodarske krize sredi sedemdesetih let splahnela in skoraj vsa društva so slej ko prej prenehala delovati. Na upad oziroma prenehanje dejavnosti teh društev so vplivala tudi preganjanja in obsodbe delavskih organiza­ torjev. Za prva strokovna društva moramo poudariti, da so združevala le delavce enega poklica v krajevnem okviru. Predstavljala so torej nižjo stopnjo organiziranosti v primerjavi s kasnejšim prevladujočim tipom strokovnih organizacij, v katerih je bilo združeno vse delavstvo enega podjetja. Druga njihova karakteristika je bila le skromno številčno stanje. Strokovno so se organizirali poleg grafičnih delavcev v glav­ nem le obrtniški pomočniki. Že prva strokovna društva so navezala stike s sorodnimi organizacijami v drugih avstrijskih pokrajinah. Pripomniti moramo tudi, da so bila ta strokovna društva narodnostno mešana. Med slovenskimi in nemškimi grafičnimi delavci v Ljubljani je prišlo tudi do narodnostnih sporov. Zaradi številčne šibkosti in premajhne dejavnosti ta društva niso imela v delavskem gibanju na Slovenskem pomembneše vloge. Prva mezdna gibanja in stavke ter ustanavljanje izobraževalnih, strokovnih in drugih delavskih društev pa »močno ilustrira zaostritev družbenih nas­ protij«23 na Slovenskem. 120 Opombe 1 V členu 481 je bilo določeno: »Dogovori delavcev v rudnikih in rudozdelnicah (utah), roko­ delskih pomagačev, pomagavcev gori v § 479 povedanih delodajnikov, obertnijskih učencov, poslov, ali sploh delovcov, da bi si s tim, da se vkupno kratijo delati, ali z druzimi pomočki večjo mezdo na dan ali na teden (večjo dnino ali tednino) ali druge pogoje od svojih gospodarjev izsilili, so prestopki, zavoljo katerih gre kaznovati vodje s poostrenim zaporom od osmih dni do treh mescov; tudi jih je, če so notranjci, iz kronovine, če so zunanjiki, pa iz vsega cesarstva odpraviti.« Kazenska postava zoper hudodelstva, pregreške in prestopke, Dunaj 1853. 2 Fran Erjavec, Pregled zgodovine delavskega gibanja na Slovenskem, Socialna misel, št. 10, 1. 10. 1926; prva katoliška društva rokodelskih pomočnikov je ustanovil duhovnik Adolf Kolping konec štiridesetih let v Nemčiji, leta 1852 pa je bilo na njegovo pobudo ustanovljeno prvo tako društvo na Dunaju. 3 Ferdo Gestrin, Radnički pokret u Sloveniji do I. imperialističkog svjetskog rata, Nastava historije u srednjoj školi, št. 1, 1951, str. 41. 4 Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Mariboru je šele po prvi svetovni vojni spre­ menilo svoj odnos do strokovnih organizacij in se je vključilo v krščanskosocialno Jugoslovan­ sko strokovno zvezo. (Večerni list, št. 46, 26. 2. 1920). 5 Za podpiranje delavcev v primeru bolezni je nekaj tovarn ustanovilo podporne blagajne. V Ljubljani je sladkorna rafinerija ustanovila podporno bolniško blagajno že leta 1853, Jasna Fischer, Čas vesolniga socialniga punta se bliža. Socialna in politična zgodovina delavskega gibanja v Ljubljani od začetkov do leta 1889, Ljubljana 1983 (cit. Fischer, Socialna in politična zgodovina), str. 87. 6 Fran Erjavec, Pregled zgodovine delavskega gibanja med Slovenci, Socialna misel, št. 11, 1. 11. 1926, str. 257-259. 7 Anton Kristan, O delavskem in socijalističnem gibanju na Slovenskem do ustanovitve jugoslovanske socijalnodemokratične stranke (1848-1896), Ljubljana 1927, str. 15. 8 Rudi Kyovsky, Zakon o koaliciji, prvi razredni spopadi in ustanovitev strokovnih društev ljubljanskega delavstva, Socialistična misel, 1955, str. 357-371; isti, Stavke ljubljanskega delavstva v letih 1871 — 1874 in ustanovitev prvih sindikatov v Ljubljani, Kronika, št. 3, 1955, str. 150-151. 9 Franc Rozman, Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1979, str. 30-31. 10 Glej op. 8. 11 Ferdo Gestrin - Vasilij Melik, Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do 1918, Lju­ bljana 1966, str. 164 (cit. Slovenska zgodovina 1792-1918); v tem delu je na straneh 154-164 veliko podatkov o razvoju industrije ter o položaju delavstva v prvih obdobjih delavskega giba­ nja, prav tako v omenjeni razpravi Kyovskega v Socialistični misli 1955, posebej za slovensko Štajersko v navedenem delu Franca Rozmana, str. 17-21, za Ljubljano pa v delu Fischerjeve, Socialna in politična zgodovina, str. 16-31. O industrializaciji na Slovenskem je napisal več razprav in člankov Jože Šom. 12 O ustanovitvi in začetkih delovanja organizacije grafičnih delavcev je veliko podatkov zlasti v tehle delih in člankih: Anton Štrekelj, Organizacija grafičnega delavstva v Sloveniji. Črtice iz njene zgodovine (1867-1938), Ljubljana 1939; Rudi Kyovsky, Iz obdobja nastanka gra­ fične organizacije, Zbornik sindikata grafičarjev, Ljubljana 1958, str. 11 — 16; Jasna Fischer, Strokovna organizacija tiskarjev na Kranjskem 1867-1914, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 21, 1981, št. 1-2, str. 3-20, (cit. Prispevki) in delo Socialna in politična zgodovina, str. 87-103; Julius Deutsch je v svojem delu Geschichte der österreichischen Gewerkschaftsbe­ wegung. Die sozialistischen Gewerkschaften von ihren Anfängen bis zur Gegenwart, Wien 1908, na strani 80 navedel tudi odlomke pravil ljubljanskega Izobraževalnega društva za tiskarje iz leta 1871 kot primer jasno opredeljenih nalog in oblik dela. 13 Delovanje mariborskega delavskega izobraževalnega društva in drugih delavskih društev na slovenskem Štajerskem je prikazal Franc Rozman v razpravah Socialistično gibanje na slo­ venskem Štajerskem do leta 1889 v Prispevkih, 13, 1973, str. 53-101 in Socialistično gibanje na slovenskem Štajerskem do leta 1874 v Zgodovinskem časopisu (ZČ), 27, 1973, št. 1-2, str. 37-54, ter v navedeni monografiji. 14 Podrobneje o njegovi dejavnosti glej razpravo Jasne Fischer, Delavska in izobraževalna društva in začetki delavskega gibanja v Ljubljani, ZČ, 27, 1973, št. 1-2, str. 21-36. 121 15 Zgodovinski arhiv Komunistične partije Jugoslavije, del. V. Socialistično gibanje v Slo­ veniji 1869-1920, Beograd 1951, str. 1-2 (cit. Zgodovinski arhiv KPJ V); Fran Erjavec, Pregled zgodovine delavskega gibanja med Slovenci, Socialna misel, 1927, št. 4, str. 87-90. 16 O prvih stavkah v Ljubljani in razvoju strokovnega gibanja je največ podatkov v ome­ njenih razpravah Rudija Kyovskega (glej opombo 8), v navedeni razpravi Jasne Fischer, str. 34-35, in njenem delu Socialna in politična zgodovina, str. 110, 120-123, ter v delu Dušana Kermavnerja, Slovenska politika v letih 1879 do 1895. Politično-zgodovinske opombe v peti knjigi Ivana Prijatelja, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848-1895, Ljub­ ljana 1966, str. 606-614. 17 Glej omenjeno razpravo Rudija Kyovskega v Kroniki 1955, str. 158-159. 18 Fischer, Socialna in politična zgodovina, str. 123. 19 Glej op. 13. 20 Julius Deutsch, Geschichte der österreichischen Gewerkschaftsbewegung, cit. izd., str. 73. 21 Prav tam, str. 97,; pri navedenih podatkih smo odšteli kmečke organizacije, ki so v raz­ predelnici navedene skupaj z delavskimi. 22 Oris kronologije delavskega gibanja na Slovenskem 1867-1968, Ljubljana 1969, str. 11-12; Franček Saje, Kratek pregled delavskega gibanja in KPJ na Slovenskem (Od novembra 1867 do decembra 1934), Zbornik fotografij iz zgodovine delavskega gibanja in dejavnosti Komunistične partije na Slovenskem 1867-1941, Ljubljana 1964, knjiga 1, str. 18; o delavskem gibanju na Tržaškem glej zlasti delo Giuseppe Piemontese, Il movimento operaio a Trieste dalle origini alla fine della prima guerra mondiale, Udine 1961, s pripombami Ivana Regenta v Pri­ spevkih, 1962, 3, št. 1-2, str. 259—269. 23 Ferdo Gestrin - Vasilij Melik, Slovenska zgodovina 1792-1918, str. 179. 122 PREOBLIKOVANJE TISKARSKEGA DRUŠTVA NA KRANJSKEM V RAZREDNO STROKOVNO ORGANIZACIJO Grafični delavci so v strokovnem — sindikalnem — gibanju na Slovenskem opra­ vili pionirsko poslanstvo. Izobraževalno društvo za tiskarje v Ljubljani je že kmalu po ustanovitvi leta 1868 poleg izobraževalnega dela vodilo tudi prve socialnoeko­ nomske akcije in začelo izvajati tudi humanitarne naloge. Medtem ko je bila skrb za mezdne in delovne pogoje temeljna naloga strokovnih organizacij, pa so si v začetnih obdobjih svojega delovanja zaradi neurejenosti oziroma nepopolnosti socialnega zavarovanja morale te organizacije prizadevati omiliti gmotne stiske svojih članov tudi z različnimi podporami; razvile pa so tudi izobraževalno aktivnost. Izvajanje teh nalog se je med seboj prepletalo, družbenopolitične in socialnoekonomske razmere ter zavest članstva pa so bili dejavniki, ki so vplivali na različno intenzivnost aktiv­ nosti na posameznih delovnih področjih. V tem pogledu je zanimivo delovanje ljubljanskega tiskarskega društva, ki ima med delavskimi organizacijami na Slovenskem najdaljšo tradicijo nepretrgane aktiv­ nosti. Izobraževalno društvo tiskarjev v Ljubljani je leta 1879 razširilo delovanje na vso Kranjsko in se je preimenovalo v Društvo tiskarjev, kamnopiscev in kamnoti- skarjev na Kranjskem, leta 1895 pa v Društvo tiskarjev na Kranjskem.1 Če njegovo dejavnost primerjamo z drugimi strokovnimi organizacijami, moramo poudariti, da so grafični delavci ves čas najbolj uspešno izvajali humanitarne naloge in da so posvečali izjemno pozornost izobraževanju. To je bilo tudi posledica dejstva, da so imeli tiskarji med vsemi delavskimi kategorijami najvišje mezde in so lahko plačevali visoke prispevke v društveno blagajno, izobraževanje pa so narekovale potrebe stal­ nega strokovnega izpopolnjevanja. Značaj razredne strokovne organizacije pa si je deželno tiskarsko društvo pridobilo šele z organiziranjem velikih mezdnih gibanj in z uporabo tudi bojnih sredstev v akcijah za izboljšanje gmotnih in delovnih pogojev grafičnih delavcev. S pregledno navedbo glavnih socialnoekonomskih akcij naj osve­ tlimo, kako je društvo grafičnih delavcev na Kranjskem izvajalo temeljno sindikalno nalogo od ustanovitve do prve svetovne vojne. V prizadevanjih za izboljšanje gmot­ nega položaja in delovnih pogojev tiskarjev sta vidni dve obdobji, prvo neposredno po ustanovitvi in drugo od začetka devetdesetih let do prve svetovne vojne. Obdobji se razlikujeta po obsegu in po uspešnosti izvedenih socialnoekonomskih akcij. Ob tem naj pripomnimo, da so na upad društvene dejavnosti v vmesnem času vplivala tudi narodnostna nasprotja med slovenskimi in nemškimi člani. Tarifni komite, izvoljen na sestanku ljubljanskega izobraževalnega društva 20. septembra 1868, je že po nekaj tednih izdelal predlog za povišek mezd posameznim vrstam tiskarskih delavcev. Ker tarifni komite ni deloval v korist vsega članstva, višje prejemke je uspel uveljaviti le v eni tiskarni, je vodenje mezdnega gibanja prev­ zel neposredno društveni odbor. Na njegov predlog je občni zbor 11. februarja 1869 sprejel predlog novih mezdnih postavk. Toda vodstva tiskarn so nato le malenkostno povišala mezde tiskarjev, kar je povzročilo med njimi hudo nezadovoljstvo. Temu neuspehu naj bi bili vzrok tudi neenotnost in pasivnost članov. Leta 1870 je društvo ljubljanskih tiskarskih delavcev z gmotnim prispevkom podprlo stavkovni boj tiskarjev na Dunaju in s tem manifestiralo svojo delavsko solidarnost. Tiskarji v Ljubljani in drugod na Slovenskem so se nato vključili v mezdni gibanji avstrijskega grafičnega delavstva 1872. in 1874. leta. Mezdna in delovna pogodba, ki so jo sklenili 123 predstavniki ljubljanskega grafičnega delavstva in lastniki tiskarn leta 1872, je nato veljala z neznatnimi kasnejšimi spremembami celih 18 let. Z njo so si tiskarji delno izboljšali delovne pogoje in jih natančneje določili v primerjavi s prvim sporazumom iz leta 1869. V naslednjih letih je organizacija tiskarskih delavcev vodila nekaj akcij za skrajšanje delovnega časa, za uvedbo nedeljskega počitka in za ureditev vajeni­ škega vprašanja. Leta 1882 je društvo tudi moralno in gmotno podprlo stavkovni boj dunajskih tiskarjev.2 Od leta 1879, ko se je ljubljansko društvo tiskarjev preobliko­ valo v deželno društvo, je bila skrb »nad tem, da se pogoji med gospodarji in pomoč­ niki glede plače in delovnih ur natančno izpolnjujejo« naloga izobraževalnega oddel­ ka, ki je v Društvu tiskarjev, kamnopiscev in kamnotiskarjev na Kranjskem deloval poleg podpornega oddelka.3 Prvi dve desetletji obstoja tiskarskega društva v Ljubljani, ko se je število njego­ vih članov podvojilo, od 32 članov leta 1868 na 68 članov leta 1888, je bilo težišče nje­ govega delovanja na izobraževalnem in humanitarnem področju. Sprva je društvo posvetilo največ pozornosti organiziranju strokovnih in poljudnih predavanj, jezi­ kovnih tečajev ter ureditvi knjižnice. Od začetka sedemdesetih let je skrbelo pred­ vsem za pomoč članom v stiski s podporami, na izobraževalnem področju pa je ves čas uspešno delovala knjižnica s čitalnico. V njej so bili na voljo politični in strokovni časniki in revije. Do leta 1880 so v njej zbrali 450 knjig. Društvo je podprlo tudi delo­ vanje pevskega zbora tiskarjev.4 V ilustracijo, kako je rasla humanitarna dejavnost društva, naj navedemo podatek, da je bilo leta 1873 za bolniške podpore in za potne podpore tiskarjem, ki so bili na strokovnih potovanjih, so iskali delo ali so se selili, izplačanih 240 goldinarjev in 29 krajcarjev (za izobraževanje in upravo 266 goldinar­ jev in 3 krajcarje). Leta 1888, ko so razširili podpore tudi za brezposelne, invalide in vdove, pa so izplačali skupaj 1337 goldinarjev in 55 krajcarjev (za izobraževanje in upravo 592 goldinarjev in 47 krajcarjev).5 Za izvajanje humanitarnih nalog je ljub­ ljansko društvo sklepalo vzajemnostne pogodbe o podporah z drugimi tiskarskimi društvi v Avstro-Ogrski in zunaj nje, leta 1883 tudi z beograjskim tiskarskim dru­ štvom. Humanitarnim vprašanjem so posvečali veliko pozornost tudi na shodih tiskarskega delavstva Avstro-Ogrske, ki so se začela leta 1868, in so se skoraj vseh udeležili tudi delegati ljubljanskega društva. Na shodu leta 1888 so sklenili z enotno skupno pogodbo urediti vzajemne bolniške in potne podpore vsem članom tiskarskih društev v Avstro-Ogrski. Ljubljansko tiskarsko društvo si je za izvajanje svojih nalog ustvarilo veliko pre­ moženje, predvsem z visokimi prispevki članov pa tudi s prispevki tiskarskih podjet­ nikov in društvenih podpornih članov ter z bančnimi obrestmi in nakupom vrednos­ tnih papirjev. Od leta 1871 do 1890 se je društveno premoženje povečalo od 1297 gol­ dinarjev na 11 481 goldinarjev. Tolikšen kapital je bil solidna osnova za še učinkovi­ tejšo in širšo podporno dejavnost kot tudi za izvajanje izobraževalnih nalog in za vodenje socialnoekonomskih akcij. Društvo tiskarjev v Ljubljani si je le v prvih letih svojega delovanja prizadevalo z mezdnimi gibanji izboljšati gmotni položaj svojih članov, »vendar je kmalu omaga­ lo«.6 Preusmerilo se je predvsem na krepitev solidarne samopomoči v primeru bole­ zni, brezposelnosti, invalidnosti in smrti članov; izobraževalne naloge je odrinilo na drugo mesto. Njegove prve socialnoekonomske akcije pa so kazale »rahlo še na to, da se bo gotovo prej ali slej pretvorilo tudi v borbeno organizacijo«.7 To pot je nakazovala vključitev tiskarskega društva na Kranjskem v mezdno gibanje tiskarjev Avstro-Ogrske leta 1890; v svojem poročilu je poudarilo, da je bila »preosnova plačilnih razmer« v tem letu »najvažnejša naloga«. V ljubljanskih tiskar­ nah je veljala še vedno mezdna pogodba iz leta 1872, ki ni več ustrezala razmeram v začetku devetdesetih let. Pobudo za začetek mezdnega gibanja je dal društveni odbor, ki je za 29. marec sklical izredni občni zbor. Na njem so izvolili osemčlansko 124 tarifno komisijo, ki je imela nalogo sestaviti predlog novih mezdnih postavk in pred­ lagati sredstva, »s pripomočjo katerih bi bilo omogočeno novemu tarifu pridobiti veljavo«. O predlogu nove kolektivne pogodbe so nato razpravljali na več sejah tarifne komisije, običajno skupaj z društvenim odborom, ter na dveh dobro obiskanih shodih ljubljanskih tiskarjev. Na pogajanjih z lastniki tiskarn so predstavniki tarifne komisije uspeli doseči, da je bilo v novi kolektivni pogodbi določilo o minimalni tedenski mezdi, ki je koristilo zlasti mlajšim tiskarskim pomočnikom, dosegli so zvi­ šanje akordnih postavk za stavce ter uredili razmerje med zaposlenostjo pomočnikov in vajencev. S 1. avgustom 1890 je bila ta kolektivna pogodba uveljavljena v vseh ljubljanskih tiskarnah, z veljavnostjo za pet let, društveni odbor pa je nato dosegel, da je veljala tudi v novomeški tiskarni. Ker je tiskarski podjetji v Kranju in Postojni nista sprejeli, je odbor o tem obvestil komisijo tiskarskih shodov na Dunaju, da ju uvrsti v javni seznam delodajalcev, ki ne priznavajo novih mezd. V mezdnem gibanju leta 1890 so množično sodelovali vsi tiskarski delavci in soli­ darno zbirali posebne prostovoljne prispevke za podporo svojim funkcionarjem, če bi jih podjetniki zaradi zavzemanja za njihove zahteve odpustili. Mezdno gibanje pa se je končalo brez zaostritve, ker so predstavniki tarifne komisije odstopili od nekaterih delavskih zahtev in je zato del članov glasoval proti novi kolektivni pogodbi. Z njo torej niso zadovoljivo rešili vseh delavskih mezdnih zahtev, vendar pa pomeni »zna­ ten napredek glede gmotne pridobitve«. Pomemben uspeh pa je bila tudi omejitev pravice lastnikov tiskarn glede sprejemanja novih vajencev na delo.8 Z ohranitvijo ustreznega razmerja med številom tiskarskih pomočnikov in vajencev je društvo reševalo problem brezposelnosti svojih članov, ki bi v primeru zaposlovanja preveli­ kega števila vajencev postal pereč. Leta 1890 je prvič v svojem delovanju ljubljansko društvo posvetilo največ pozornosti urejanju mezdnih in delovnih pogojev svojih čla­ nov. Po uveljavitvi nove kolektivne pogodbe je društvo tiskarskih pomočnikov na Kranjskem spet delovalo pretežno le na humanitarnem in izobraževalnem področju. Odbor je leta 1892 uspešno posredoval v primeru kršitve kolektivne pogodbe glede nastavitve vajencev,9 naslednje leto pa so ljubljanski tiskarji na shodu podprli pred­ log dunajskih kolegov za uvedbo enotne kolektivne pogodbe v vseh avstrijskih tiskarnah. Leta 1893 je društvo tudi slovesno proslavilo 25-letnico svojega delovanja in ob tej priliki je razširilo svojo humanitarno dejavnost tudi na podpiranje sirot umrlih članov.10 Tako je uvedlo »vse podpore, s katerimi je moglo člane zavarovati pred največjimi« življenjskimi stiskami.11 Leta 1894 so bila uspešno sklenjena četrtstoletna prizadevanja za organizacijsko povezavo avstrijskih tiskarskih društev. Oblasti so večkrat odklonile potrditev pravil centrale tiskarskih društev, ki so se dotlej tesneje povezovala predvsem prek shodov. Končno so oblasti dovolili ustanovitev Zveze avstrijskih društev tiskarjev in črkoliv- cev in sorodnih strok. Njenega ustanovnega občnega zbora 23. decembra 1894 na Dunaju se je udeležil tudi predsednik Društva tiskarjev na Kranjskem Jožef Pavli- ček. Združevalo je enajst deželnih (kronovinskih) društev in dve krajevni društvi s skupaj 5540 člani, ob začetku njegovega delovanja pa je bilo v deželnem društvu za Kranjsko 85 članov.12 Ustanovitev dunajske tiskarske centrale je bila pomembna prelomnica zlasti glede okrepitve socialnoekonomske bojne aktivnosti tiskarskih društev. Zveza avstrijskih tiskarskih društev je usmerjala in usklajevala mezdna gibanja ter prirejala redna zborovanja. Postopoma pa je poskrbela za enotno urejanje in centralizacijo podpor,13 za osredotočenje posredovanja dela, za ustanavljanje pre­ nočišč za potujoče tiskarje, za zbiranje socialne statistike, za uvedbo brezplačnega pravnega varstva za spore iz delovnega razmerja ali društvenega delovanja; uredila je tudi obvezno naročilo na strokovni list Vorwärts. Z ustanovitvijo Zveze se je okre­ pila povezanost tiskarskih društev s socialnodemokratskim strokovnim — sindikal­ nim — gibanjem, ki ga je vodila leta 1893 ustanovljena Strokovna komisija na Duna­ 125 ju. Prva velika akcija dunajske tiskarske centrale je bila uveljavitev skupne kolek­ tivne pogodbe za vse tiskarne v Avstriji leta 1895. Društvo tiskarjev na Kranjskem je v tem velikem mezdnem gibanju zelo aktivno sodelovalo in v poročilu za 1895. leto je poudarilo, da »pač ni imelo naše društvo od svojega obstoja sem tako živahne dobe, kakor je bilo preteklo leto«. Na izrednem občnem zboru 20. januarja 1895 so člani sklenili podpreti skupno akcijo za uvedbo prvega »normalnega mezdnega tarifa« za vso avstrijsko polovico habsburške monar­ hije. Zato so sklenili delodajalcem odpovedati svojo kolektivno pogodbo iz leta 1890, izvolili so sedemčlansko tarifno komisijo ter povečali tarifni fond za kritje stroškov mezdnega gibanja in za podpore tistim članom, ki bi jih zaradi njega podjetniki pre­ ganjali. O skupni kolektivni pogodbi je nato tarifna komisija razpravljala na osmih sejah, vse članstvo pa je od srede do konca 1895. leta izrazilo svoja stališča in pred­ loge na petih shodih. Za odposlanca na osrednja pogajanja na Dunaju je izvolilo predsednika Jožefa Pavlička, predstavniki tarifne komisije pa so imeli še posebna pogajanja s predstavniki tiskarskih podjetij na Kranjskem. Na shodih so tiskarji burno protestirali proti odklonilnemu odnosu podjetnikov do delavskih predlogov. Izrazili so pripravljenost na skrajni korak — stavko, če podjetniki ne bodo sprejeli zahteve za uvedbo deveturnega delavnika in uvrstitev Kranjske v III. plačilni razred. Po predlogu nove kolektivne pogodbe so predvideli glede na draginjske razmere v posameznih mestih, kjer so bili grafični obrati, razdelitev na šest plačilnih razredov. Tiskarski podjetniki na Kranjskem so vztrajali na predzadnjem, II. plačilnem razre­ du. Odposlanec Pavliček je tudi dobil nalogo, da zapusti pogajanja na Dunaju, če ne bo uspel uveljaviti zahtev. Na tarifni konferenci so končno uspeli uskladiti vsa sporna vprašanja, le uvrstitev Kranjske v III. plačilni razred je moralo deželno tiskarsko društvo uveljaviti posebej, po predložitvi statističnih podatkov o cenah življenjskih potrebščin14 in stanovanj. Tedenske plače kvalificiranih grafičnih delav­ cev so bile tedaj od 8 do 17,50 goldinarjev na teden, največ jih je imelo 12 goldinarjev, medtem ko so stroške za življenjske potrebščine ocenili na 5 do 6 goldinarjev. Tis­ karski podjetniki so končno pristali na uvrstitev Kranjske v III. plačilni razred s 1. januarjem 1896. Društvena tarifna komisija je uspela doseči, da je bil »normalni tarif« uveljavljen tudi v novomeški tiskarni; konec leta 1895 pa je še uspešno posre­ dovala za ureditev delovnih razmer v Katoliški tiskarni v Ljubljani. V kolektivni pogodbi leta 1895 je delavstvo po vztrajnih in odločnih prizadevanjih uspelo uvelja­ viti večino svojih zahtev. Tako je pogodba pomenila za tisti čas »velikanski napredek v sklepanju skupnih mezdnih in delovnih dogovorov...«. Z njo so na novo določili minimalne mezde in akordne postavke za stavce, skrajšali delovni čas na devet ur, uredili vprašanje zaposlovanja vajencev ter ustanovili mešano delavsko-delodajalsko razsodišče za poravnavo morebitnih sporov glede izvajanja določb o mezdnih in delovnih pogojih.15 V času štiriletne veljavnosti prve skupne kolektivne pogodbe je Društvo tiskarjev na Kranjskem skrbelo predvsem za njeno dosledno izvajanje. Člani so na vsakem občnem zboru izvolili tudi tarifno komisijo in člane razsodišča. Na Kranjskem tiskarski podjetniki niso kršili kolektivne pogodbe, le leta 1898 je moralo društvo uveljaviti njeno dosledno izvajanje v dveh primerih na dunajskem razsodišču. Zaradi dviga cen je leta 1897 doseglo, da je pet ljubljanskih tiskam dalo delavstvu draginj­ ske doklade. Tarifna komisija se je ukvarjala tudi z določanjem mezdnih postavk ob uvedbi novih tiskarskih strojev. V Ljubljani je začela 1898. leta uspešno delovati tudi društvena posredovalnica za delo.16 Potek mezdnega gibanja 1895 in dejavnost Društva tiskarjev na Kranjskem po njem sta pokazala, da postaja borbena razredna strokovna organizacija. Na V. zboru avstrijske socialnodemokratske stranke aprila 1896 v Pragi je okrožje Kranjsko navedlo v seznamu organizacij tudi Društvo tiskarjev na Kranjskem.17 Ko je dunaj- 126 ska Strokovna komisija konec istega leta zbirala podatke o strokovnih društvih na Kranjskem, so ji med redkimi odgovorili tiskarji.18 Omenimo naj, da je funkcionar tiskarskega društva Ivan Mlinar leta 1896 postal tajnik Jugoslovanske socialnode­ mokratske stranke in naslednje leto deželni zaupnik dunajske Strokovne komisije. Tiskarji so za svojo čitalnico naročali tudi vedno več socialističnega časopisja.19 Še pred potekom veljavnosti kolektivne pogodbe se je začela že leta 1898 skupna akcija avstrijskih tiskarjev za povišanje mezd. Pred začetkom pogajanj so se združili tudi podjetniki ter ustanovili Društvo lastnikov tiskarn na Kranjskem in Državno društvo avstrijskih lastnikov tiskarn. Tako so odslej potekala pogajanja s predstav­ niki delodajalskih društev, ne pa s posameznimi lastniki tiskarn. Po pripravi predlo­ gov za nove tarifne postavke za posamezne kategorije tiskarskega delavstva je sredi 1899. leta prešla mezdno gibanje v zaostreno fazo, ker so nekateri podjetniki odločno zavračali delavske zahteve. Društvo tiskarjev na Kranjskem je bilo v akciji za izbolj­ šanje dotedanje kolektivne pogodbe ves čas zelo aktivno, o čemer priča že količinski podatek, da so o novih mezdah razpravljali na enajstih sejah tarifne komisije, ki se je običajno sestajala z društvenim odborom, ter na petnajstih zborovanjih članstva. To je zahtevalo od svojega odposlanca na dunajskih pogajanjih, da odločno vztraja na njegovih zahtevah, pozivalo je delavske predstavnike k enotnemu nastopu do tiskarskih podjetnikov in je 12. oktobra po ogorčenih protestih zoper podjetniško prekinitev pogajanj izrazilo pripravljenost »uprizoriti splošno stavko«. Končno so na Dunaju 11. decembra 1899 podpisali »Normalni mezdni cenovnik za vse izučene in usposobljene tiskarske in črkolivške pomočnike avstrijskih kronovin«, s katerim so delno zvišali minimalne in akordne postavke. Po izračunih tarifne komisije je bilo povprečno zvišanje mezd v ljubljanskih tiskarnah in v novomeški tiskarni 31,85%. S takšnim rezultatom pa tiskarji niso bili zadovoljni in so zahtevali novo splošno zvi­ šanje mezd. V dveh ljubljanskih tiskarnah, Kleinovi in Blasnikovi, so grafični delavci šele s stavko prisilili lastnike k spoštovanju sprejete kolektivne pogodbe. Tarifna komisija v Ljubljani je morala zaradi odpora tiskarskih podjetnikov za uvedbo novih mezd razglasiri za Kranjsko zaporo za iskanje zaposlitve vsem tiskarjem, kar je potr­ dila tudi dunajska tiskarska centrala. Dva člana društva sta bila zaradi prizadevanj za uveljavitev novih mezd tudi odpuščena. Po končanem mezdnem gibanju je dru­ štveno vodstvo ugotovilo, da so zlasti starejši bolje plačani tiskarji krivi, da ni bil uspeh večji, vendar je bil v mezdnem gibanju storjen »zopet korak naprej«. Vodstvo je tudi poudarilo, da sta v socialnoekonomskih bojih potrebni enotnost in skupno delovanje starejših in mlajših, bolje in slabše plačanih, slovenskih in nemških članov društva. Z novo kolektivno pogodbo je bil uveden osemurni delavnik za strojne stav­ ce, z njo pa so tudi dogradili ustanovo paritetnih razsodišč za urejanje mezdnih in delovnih sporov. Po vseh kronovinah — deželah — so bila ustanovljena tarifna raz­ sodišča iz predstavnikov grafičnih delavcev in podjetnikov; predsedniki kronovin- skih razsodišč in njihovi namestniki pa so sestavljali osrednji tarifni urad na Dunaju. Nova kolektivna pogodba je začela veljati 1. januarja 1890 za dobo petih let.20 Toda še 25. novembra tega leta so člani Društva tiskarjev na Kranjskem na izrednem občnem zboru protestirali proti kratenju dogovorjenih pravic ter poudarili, »da bodo slej ko prej delovali z vsemi dovoljenimi sredstvi do skrajnosti na to, da se skupni tarif uveljavi«.21 Pri tem so naslednje leto tudi povsod uspeli razen v Postojni, kjer so nove mezde uveljavili 1902. leta. Društvena tarifna komisija je dosegla, da so spošto­ vali kolektivno pogodbo iz leta 1900 tudi v novih tiskarnah. Tiskarski delavci so bili zadovoljni tudi zaradi uspešnih prizadevanj za nekajdnevne dopuste, ki jih je leta 1903 dovolila ena tiskarna, naslednje leto pa že pet ljubljanskih tiskarn. Uspešno je potekalo tudi zaposlovanje prek društvene posredovalnice za delo. Na vsakem občnem zboru so izvolili tudi tri člane za kronovinsko tarifno razsodišče.22 Ves čas je Društvo tiskarjev na Kranjskem tesno sodelovalo v vseh akcijah, ki jih je organizi­ 127 rala dunajska centrala, odtegovalo pa se je tesnejšemu sodelovanju s strokovnimi organizacijami delavstva drugih panog na Slovenskem. Tako so v pripravah na prvo strokovno konferenco v Ljubljani odborniki na seji 18. junija 1901 sklenili, da se dru­ štvo ne bo vključilo v načrtovano »Centralo strokovnih organizacij na slovenskem ozemlju«,23 ki pa nato na konferenci ni bila ustanovljena. Zato so ostro kritizirali nji­ hov separatizem, »izvirajoč iz nekakega stanovskega ponosa«.24 Deželno tiskarsko društvo za Kranjsko pa je s tiskarskimi društvi v Avstro-Ogrski sodelovalo ne le pri skupnih mezdnih gibanjih, temveč tudi pri urejanju podpor in reševanju vprašanja brezposelnosti, v primerih stavk v posameznih krajih pa je prepovedalo svojim čla­ nom iskanje dela v tamkajšnjih tiskarnah2 ’ in s tem onemogočilo njihovim lastnikom, da bi jih uporabili kot stavkokaze. Leta 1905 je ljubljansko tiskarsko društvo poo­ blastilo funkcionarja dunajske centrale, da ga zastopa na izrednem kongresu Stro­ kovne komisije na Dunaju.26 Društvo pa je poslalo mednarodnemu sekretariatu tiskarskih organizacij tudi poročilo o mezdnih razmerah tiskarskih delavcev v Ljub­ ljani v zadnjih štiridesetih letih.27 Že poleti 1904 so se začele priprave za spremembo mezdnih določb iz leta 1900. Na zborovanju v Ljubljani so tiskarji zaupali zveznemu načelstvu na Dunaju, da sestavi predlog mezdnih postavk za posamezne kategorije delavstva glede na nove draginjske razmere, zaradi katerih je bilo potrebno zvišati tudi prejemke.28 Društvo tiskarjev na Kranjskem je izdelalo tudi svoje predloge za izboljšanje minimalnih in akordnih mezd, ki jih je predsednik Leopold Werzak izročil zveznemu vodstvu. Na zaupnem shodu tiskarjev je v svojem poročilu izrazil nezadovoljstvo nad ravnanjem tiskarskih podjetnikov na Kranjskem, ki so izbojevane minimalne mezde imeli tudi za maksimalne. Večina tiskarskih pomočnikov v Ljubljani je imela tedaj na teden od 24 do 28 kron plače in le posamezniki tudi do 40 kron. Zaradi uvajanja novih tiskar­ skih strojev pa je postalo pereče tudi zaposlovanje novih vajencev, ki ga je bilo treba zaradi nevarnosti brezposelnosti znova omejiti. O navedenih zahtevah tiskarjev na Kranjskem je govoril tudi poročevalec v nemškem jeziku, podpredsednik društva Ivan Mlinar.29 O poteku mezdnega gibanja sta nato razpravljala tarifna komisija in društveni odbor na skupnih sejah, pomembnejše odločitve pa so sprejemali na shodih vseh čla­ nov. Do začetka 1905. leta sta dunajska tiskarska centrala in Državno društvo av­ strijskih lastnikov tiskam poslali osrednjemu tarifnemu uradu vsak svoj načrt, pri čemer je podjetniški celo poslabševal nekatera določila veljavne kolektivne pogodbe. Poskusi, da bi posebni paritetni odbor sestavil skupni načrt mezdnih sprememb in ureditve delovnih pogojev, niso bili uspešni. Delavski zastopniki so maja 1905 poga­ janja pretrgali, ker so podjetniki vztrajali pri zahtevi, da jim ni treba pri novih stro­ jih zaposlovati kvalificiranih tiskarjev ter zaradi delodajalskih neustreznih predlo­ gov mezdnih postavk. Na zborovanju so ljubljanski tiskarji in predstavniki grafič­ nega delavstva iz drugih krajev na Kranjskem najodločneje podprli ukrepe svojih zastopnikov.30 Tako so morali podaljšati veljavnost dotedanje kolektivne pogodbe še za drugo polovico leta. V začetku jeseni 1905 so se pogajanja obnovila, ker so se podjetniki odpovedali spornemu zaposlovanju. Ko je člane Društva tiskarjev na Kranjskem njihov predstavnik na glavnih pogajanjih na Dunaju Leopold Werzak seznanil z novim mezdnim načrtom, so glede na draginjo zahtevali uvrstitev Kranj­ ske v višji plačilni razred in predlagali še številne druge spremembe. Werzak je tudi pozval tiskarje, »naj bodo pripravljeni na vse, ker ni gotovo, da pride do sporazu­ ma«.31 Na Dunaju so se nato nadaljevala pogajanja za izboljšanje načrta nove kolektivne pogodbe, ki pa so se zaradi nepopustljivosti lastnikov tiskam spet razbila. Na zbo­ rovanju v Ljubljani 19. novembra so tiskarji zato sklenili, da do uveljavitve novih mezd ne bodo opravljali nadurnega dela. Zadolžili so društveni odbor in tarifno 128 dveh letih pa uvrstitev Kranjske iz III. v IV. plačilni razred. Izvolili so tri predstav­ nike za pogajanja z lastniki tiskam. Njihovo odlaganje pogajanj so odločno obsodili in ga ocenili kot podcenjevanje moči strokovne organizacije. Zato so zborovalci soglasno sklenili, »da hočejo takoj jutri nastopiti z najradikalnejšim sredstvom t. j. s pasivno rezistenco, da se prepreči nadaljno smešenje naše organizacije od strani principalov«34 (t. j. lastnikov tiskam). Po začetku pasivne rezistence 11. decembra 1905 so se začela v Ljubljani pogaja­ nja, ki se jih je udeležil tudi odposlanec dunajske centrale M. L. Spielmann. Na njih so predstavniki tiskarjev izbojevali zahtevo, da delavstvo ljubljanskih tiskarn po dveh letih dobi mezde IV. plačilnega razreda, niso pa uspeli doseči te ugodnosti tudi za druge tiskarne na Kranjskem. Dosegli so tudi takojšnje zvišanje najnižjih mezd za novo izučene pomočnike na 21 kron, niso pa uspeli uveljaviti splošnega povišanja mezd. Lastniki tiskarn so obljubili, da bodo zvišali mezde le tistim delavcem, ki že dalj časa niso dobili poviška. Podjetnikom so popustili v tem pogledu, da so ti za čas pasivne rezistence delavcem odtegnili nekaj prejemkov, ki jih je nato društvo nado­ mestilo iz svojega tarifnega fonda. S tem delnim uspehom in kompromisnimi reši­ tvami so seznanili članstvo za zborovanju 14. decembra zvečer. Udeležilo se ga je kar 113 tiskarjev, o rezultatih pogajanj pa je tudi kritično nekaj ur razpravljalo nad 30 članov. Za nadaljnje urejanje še nekaterih odprtih mezdnih vprašanj so pooblastili društveni odbor in tarifno komisijo ter sklenili končati s pasivno rezistenco.35 Poldrugo leto trajajoče mezdno gibanje se je tako končalo in z novo kolektivno pogodbo so si tiskarji dolgoročno uredili svoje mezdne in delovne pogoje. Odbor tiskarskega društva je za novi »cenovnik« menil, da »ne ustreza docela sedanjim dra- ginjskim razmeram, a vendar smemo trditi, da pomeni v primerjavi s prejšnjim znatno izboljšanje, ki se pravzaprav uresniči šele v nekaj letih«. Zahvalil se je zve­ znemu načelstvu za uspešno vodenje socialnoekonomskega boja,36 v katerem je tiskarsko delavstvo na Kranjskem spet pokazalo, da se je pripravljano z vsemi sred­ stvi bojevati za izboljšanje svojega položaja. Društveni odbor in tarifne komisija, ki sta nato na skupnih sejah še razpravljala o uveljavitvi nove kolektivne pogodbe, sta dobila tudi protestna pisma delavstva tiskam zunaj Ljubljane zaradi prikrajšanja pri uvrstitvi v višji plačilni razred. Pospešila sta tudi oblikovanje novega tarifnega razsodišča z imenovanjem treh svojih predstavnikov vanj.37 Vse spore med delavci in delodajalci pri tolmačenju posame­ znih določb so »mirnim potom« uredili zaupniki ali odbor in tarifna komisija, tako da pri izvajanju kolektivne pogodbe leta 1906 ni bilo problemov. Le v enem primeru so pred tarifnim razsodiščem in tarifnim uradom uspešno rešili kršitev določil o namestitvah vajencev. V tem letu je večina slabše plačanih tiskarskih pomočnikov dobilo povišice.38 Naslednje leto jeseni je poseben odsek, sestavljen iz članov društve­ nega odbora in tarifne komisije, vodil priprave za novo ureditev mezd ob premakni­ tvi delavstva ljubljanskih tiskarn iz III. v IV. plačilni razred s 1. januarjem 1908. Nje­ gova prizadevanja, da bi se hkrati zvišale mezde tudi tiskarjem v vseh drugih grafič­ nih obratih na Kranjskem, so zaradi odklonilnega stališča Društva lastnikov tiskarn na Kranjskem uspela le v posameznih primerih. Jeseni 1907 je Društvo tiskarjev na Kranjskem tudi sklenilo, da morajo v fond za poravnavo stroškov mezdnih gibanj in podpore v stavkah vsi člani namesto prostovoljnih prispevkov plačevati redne mesečne prispevke.39 V letih 1907 in 1908 se je Društvo tiskarjev na Kranjskem tesneje povezalo z dunajsko Strokovno komisijo in s socialnodemokratskimi strokovnimi organizaci­ jami na Slovenskem. Tako je sklenilo prispevati finančna sredstva za solidarnostni stavkovni sklad Strokovne komisije, njegov zastopnik pa se je oktobra 1907 udeležil V. rednega strokovnega kongresa na Dunaju. Ko je dunajska centrala leta 1908 usta­ novila »Strokovno tajništvo za slovensko ozemlje v Ljubljani« in nastavila za plača- 130 Ciani Društva tiskarjev na Kranjskem ob 40-letnici (1908) nega tajnika Antona Kristana, se je vanj takoj vključilo tudi Društvo tiskarjev na Kranjskem. Prispevalo je sredstva za njegove ustanovne stroške ter sklenilo plačevati tajništvu redne članske prispevke.40 Ti sklepi so bili nov pomemben korak k organi­ zacijskemu vključevanju tiskarskega društva v razredno strokovno gibanje. Dne 20. septembra 1908 je Društvo tiskarjev na Kranjskem praznovalo štiridese­ tletni jubilej. Njegov predsednik Leopold Werzak je uvodoma poudaril, da slavi dru­ štvo, »ki je najstarejše in najbolje organizirano strokovno društvo na Kranjskem«. Nato je nanizal glavne prelomnice v njegovem delovanju, za njim pa je predstavnik dunajske zveze tiskarjev poudaril trdnost tiskarske organizacije in solidarnost nje­ nega članstva kot temeljna predpogoja za uspešno delovanje Ob tem naj poudarimo, da so bili praviloma vsi tiskarji organizirani, medtem ko so strokovne organizacije večine drugih panog delavstva uspele zajeti v glavnem le skromne odstotke vseh zaposlenih.41 Iz govorov na slavju ter pozdravnih pisem in čestitk se vidi, da je imelo ljubljansko društvo dobre stike s številnimi deželnimi tiskarskimi društvi, posebno tesne zveze pa je imela s koroškim, štajerskim in primorskim društvom ter s hrva­ škim tipografskim društvom. Čestitkam sta se pridružila tudi Anton Kristan v imenu strokovnih organizacij in Etbin Kristan v imenu izvršnega odbora Jugoslovanske socialnodemokratske stranke. Društveno slavje pa je prizadela smrt mladega tiskarja Rudolfa Lundra, ki je padel kot žrtev vojaškega posredovanja na protinemških demonstracijah. Potek in rezultati petih velikih mezdnih gibanj ter delovanje društvene tarifne komisije so pokazali, da je Društvo tiskarjev na Kranjskem po letu 1890 posvečalo osrednjo pozornost urejanju mezdnih in delovnih pogojev svojih članov. Hkrati pa je še naprej uspešno izvajalo tudi podporne, izobraževalne in druge naloge, kar naj ilu­ striramo z nekaj podatki iz delovanja v jubilejnem letu. Tedaj je imelo društvo 12 975,60 kron dohodkov, največ iz prispevkov 179 članov. Za izobraževalno in administrativno delo je porabilo 6625,25 kron, za bolniške, invalidske, vdovske, sirotninske, potne in brezposelne podpore ter pogrebnine pa 5308,60 kron. Društveno premoženje je naraslo na 39 571,09 kron, vrednost knjižnice pa na 2870 kron. V dru­ štveni knjižnici je bilo 1500 knjig, bralci pa so imeli na voljo 26 političnih, sindikal­ 131 nih in strokovnih časnikov in časopisov v štirih jezikih. Društvo je organiziralo še predavanja, oglede gledaliških predstav po znižani ceni, izlete svojih članov, Guten- bergove slavnosti in druge prireditve. Uspešno je delovala tudi posredovalnica služb, prek katere je leta 1908 iskalo delo 23 stavcev in jih je 20 dobilo zaposlitev, delo pa je preskrbela devetim potujočim tiskarjem. Z organiziranim posredovanjem dela je tiskarska organizacija preprečevala, da bi posamezni podjetniki nastavljali nove delavce pod neustreznimi mezdnimi in delovnimi pogoji. Večina tehničnega osebja tiskarn je imela po društvenih prizadevanjih večdnevne plačane dopuste. Odbor Društva tiskarjev na Kranjskem je leta 1908 reševal različne zadeve na sedemnajstih sejah, pri osmih so bili navzoči tudi člani tarifne komisije.42 Ta je do izteka veljavno­ sti kolektivne pogodbe iz leta 1906 skrbela, da so tudi tiskarski podjetniki na Kranj­ skem povišali mezde, posredovala je v primerih, ko se je posameznikom godila kri­ vica, ter uspela uveljaviti tudi v novih tiskarskih obratih dogovorjene mezdne in delovne pogoje. Že leta 1912 pa je začela s pripravami za mezdno gibanje za sklenitev nove kolektivne pogodbe. V navedenem času so uspešno izvajali tudi druge naloge, posebej naj omenimo organiziranje grafične razstave leta 1909, društvo pa je finan­ čno omogočilo tudi izhajanje strokovne revije Tiskarski obzornik.43 Priprave za uveljavitev nove kolektivne pogodbe oziroma za revizijo dotedanje so se začele v neugodnih gospodarskih razmerah. Zaradi krize je bilo brezposelnih tudi precej grafičnih delavcev.44 Prvi znak za zaostritev njihovih odnosov z delodajalci je bil delavski bojkot dunajskega tarifnega urada in kronovinskih tarifnih razsodišč spomladi 1913 zaradi krivične razsodbe, ki so jo izsilili lastniki tiskarn.45 Do srede 1913. leta je zvezno načelstvo v sodelovanju s predsedniki deželnih tiskarskih dru­ štev izdelalo predlog nove mezdne pogodbe, o katerem so razpravljali ljubljanski tiskarski delavci skupaj s predstavniki organiziranih tiskarjev iz Kamnika, Kranja, Krškega, Novega mesta in Postojne na izrednem občnem zboru 31. avgusta. Na njem so dali številne pripombe tudi na predlog novih zveznih pravil, ki so na novo urejala tudi različne podpore, posredovanje dela in druge skupne zadeve.46 Na zveznem shodu septembra 1913 so nato sprejeli predlog nove kolektivne pogodbe, v katerem so tiskarji zahtevali zlasti zvišanje minimalne mezde za povprečno tri krone in zve­ čanje akordnih postavk ter novo skrajšanje delovnega časa za četrt ure.47 Tiskarji na Kranjskem so za svojega odposlanca na tarifnih pogajanjih na Dunaju izvolili Leo­ polda Werzaka. Potem ko so na tarifnem uradu na Dunaju predstavniki delavcev in delodajalcev v začetku novembra 1913 izmenjali svoja načrta pogodbe, so se začeli burni shodi in sestanki tiskarjev, v Ljubljani jih je bilo v dveh tednih pet, na katerih so protestirali proti predlogom podjetnikov, da z novo pogodbo poslabšajo nekatere dotedanje delovne in gmotne pogoje. Pogajanja na Dunaju so se kmalu razbila, ker sta obe strani vztrajali pri svojih glavnih zahtevah. Tudi prizadevanja osrednjega tarifnega urada, da se zaradi izteka veljavnosti dotedanje pogodbe konec leta 1913 predstavniki delavcev in podjetnikov sporazumejo o začasnem mezdnem pravilniku, niso uspela. Grozilo je »breztarifno stanje«. To je nakazovalo, »da izbruhne po vsej državi neizprosen mezdni boj«. Že konec novembra 1913 so lastniki tiskarn v neka­ terih mestih začeli uporabaljati svoje najmočnejše orožje — izpor oziroma kolektivni odpust, s katerim so hoteli prisiliti delavstvo na svoj diktat delovnih in mezdnih pogojev. Društvo tiskarjev na Kranjskem je v začetku decembra poslalo 18 tiskarskim podjetjem predlog začasnega mezdnega pravilnika, večina podjetnikov pa je 6. decembra odgovorila s kolektivnim odpustom tiskarjev in deloma tudi pomožnega delavstva z 20. decembrom.48 Ker so ogorčeni tiskarji 13. decembra začeli s pasivno rezistenco, jih je večina tiskarskih podjetij odpustila še pred iztekom odpovednega roka. Istega dne so odpovedali službe še pomočniki, ki niso bili izprti. Od srede decembra 1913 do srede naslednjega meseca je nato šest, v glavnem manjših, tiskar­ 132 skih podjetij preklicalo odpuste in sprejelo delavski predlog začasnega mezdnega pravilnika. Na velikem shodu 21. decembra so kvalificirani in pomožni tiskarski delavci poudarili potrebo po solidarnosti v diktiranem boju ter izrazili odločno pri­ pravljenost »vztrajati v boju toliko časa, da se prizna pogodba in sprejmejo vsi uslu­ žbenci, ki so bili odpuščeni, zopet na svoja mesta.«49 Dne 28. decembra je zapustilo tiskarne tudi delavstvo, ki je samo odpovedalo službo. Tedaj je bilo na Kranjskem izprtih 127 tiskarskih pomočnikov, medtem ko je v tiskarnah po začasnem mezdnem pravilniku delalo 52 tiskarjev. Izpor se je dejansko spremenil v množično stavko, ki je v vseh avstrijskih deželah zajela okrog 14 700 kvalificiranih in pomožnih tiskar­ skih delavcev. Poskusi vladnega zastopnika in nemškega tiskarskega društva za posredovanje v ostrem spopadu niso uspeli. Lastniki tiskarn so prek časopisja in letakov lažno obtoževali tiskarje, da odklanjajo obnovitev pogajanj in da so pred odpusti poškodovali stroje. Te klevete je s posebnim letakom zavrnilo tudi Društvo tiskarjev na Kranjskem, ki je upravičenost svojega boja utemeljilo tudi na velikem shodu v Ljubljani za delavstvo vseh strok. Po neuspelih razgovorih na osrednjem obrtnem nadzomištvu je konec januarja 1914 sklicalo pogajanja trgovinsko ministrs­ tvo in s pomočjo odposlancev nemških tiskarjev doseglo, da so se delavski in podjet­ niški predstavniki o pomembnih spornih vprašanjih sporazumeli, o podrobnih dolo­ čilih nove kolektivne pogodbe pa je nato razpravljala razširjena mešana tarifna komisija in 14. februarja končala delo.50 V Ljubljani je bil nato dva dni kasneje shod, na katerem je odposlanec za tarifna pogajanja Werzak poročal o novem »cenovniku«. Zborovalci so sprejeli poročilo »v vednost in pritrdili nasvetu«, da se 17. februarja 1914 vrnejo na delo.51 Tako se je tudi stavka tiskarjev na Kranjskem končala. Dolgotrajni boj se je končal s sklenitvijo kolektivne pogodbe, »ki pa v marsičem ne ustreza gojenim nadam in željam«.52 Veljati je začela 16. februarja 1914, z njo so bile temeljne in akordne mezde delno povišane (minimalne npr. od 31 na 34 kron), ustrezneje so bili urejeni plačilni razredi in stopnje, skrajšan delovni čas ob sobotah in na plačilne dneve za pol ure, nedeljsko delo s 100% poviškom je bilo omejeno le na izjemne primere in uvedena je bila paritetna posredovalnica za delo. Podjetniki so obljubili plačati še posebne doklade tiskarjem, kar pa so kasneje mnogi prekršili. Tajnik Društva tiskarjev na Kranjskem Anton Štrekelj je zapisal, da je uvedba nove mezdne in delovne pogodbe povzročila med tiskarji »veliko ozlovoljenost, ki je prihajala jako učinkovito do duška na viharnih zborovanjih...« Člani so menili, da bi morali njihovi predstavniki pogajanja še enkrat prekiniti in da bi z odločnim nada­ ljevanjem stavke izbojevali večji uspeh. Funkcionarji pa so menili, da bi z novim zao­ strovanjem lahko ogrozili moč Zveze avstrijskih tiskarskih društev, ki »da je častno zaključila vsiljeno ji hudo borbo«.53 O »orjaškem mezdnem boju« se je po njegovem koncu, tako kot že med njegovim trajanjem, vnela polemika med klerikalnim Sloven­ cem in socialnodemokratsko Zarjo. List Slovenec je poskušal prikazati upravičenost zahtev in ukrepov podjetnikov, kar je utemeljeval zlasti z gospodarsko krizo in s hudo konkurenco nemških tiskarn. Na drugi strani pa si je ta časopis prizadeval pod­ poro javnosti mezdnemu gibanju tiskarjev odvrniti s pisanjem o pretiranih delavskih zahtevah ter o njihovem ugodnem gmotnem položaju po dotedanji kolektivni pogod­ bi. Poudarjal je, da do stavkovnega gibanja ni prišlo iz gmotnih razlogov, temveč ga je dunajsko vodstvo Zveze avstrijskih tiskarskih društev, ki je »avantgarda socialne demokracije«,54 poskušalo izrabiti v politične strankarske namene. Slovenec je ocenil osemtedensko stavko kot poraz socialnodemokratskega vodstva, kar je utemeljeval zlasti z dejstvom, da je bilo prisiljeno pristati na paritetno posredovalnico za delo. Podjetniki so popustili nekaterim delavskim zahtevam. Toda dosegli so, da je pri zaposlovanju »razbit teror socialne demokracije«.55 Politični in sindikalni list Zarja pa je ostro zavrnil pisanje Slovenca, da bi tiskarji vse nove ugodnosti dobili brez 133 »štrajka«. Najprej je pripomnil, da v mezdnem gibanju ni bilo stavke, temveč podjet­ niško izprtje, nato pa poudaril: »Mir je sklenjen na podlagi kompromisa, ali to kar so dosegli, se bistveno razlikuje od tega, kar so principali ponujali in zase zahtevali«, tiskarska organizacija pa bo še naprej odločno sodelovala pri zaposlovanju.56 Komaj pa so se po velikem boju med tiskarji »duhovi pomirili« in morali tudi »svojeglavi« podjetniki »po sili razmer popustiti«, je izbruhnila prva svetovna vojna in kolektivna pogodba je postala »bolj ali manj ničeva«,57 ker jo zaradi vojne zako­ nodaje in povsem drugačnih draginjskih razmer ni bilo mogoče izvajati. Posebej pa je na položaj tiskarjev vplivala velika brezposelnost, kajti med panogami, ki so po začetku vojne zašle v hudo krizo, je bila tudi grafična. Zaradi pomanjkanja dela so do srede 1915. leta tudi za polovico skrajševali delovni čas zaposlenih, po prvem letu vojne pa je bilo tudi konec brezposelnosti. Vse to je občutno poslabšalo gmotni polo­ žaj tiskarjev. Zaradi odhoda tiskarjev k vojakom in brezposelnosti je občutno padlo število članov Društva tiskarjev na Kranjskem od 181 leta 1913 na 75 v letu 1916. Hkrati se je zmanjšalo tudi društveno premoženje, ker je bilo treba povečati število različnih podpor, dohodki pa so upadli.58 Kot pri drugih strokovnih organizacijah je tudi v Društvu tiskarjev na Kranjskem proti koncu vojne število članov ponovno naraščalo, leta 1917 pa so tiskarji izvedli večjo akcijo za draginjske doklade.59 Po životarjenju v vojnem času je Društvo tiskarjev na Kranjskem po ustanovitvi jugoslovanske države, ko so bile pretrgane vezi z dunajsko tiskarsko centralo, postalo pobudnik združitve vseh tiskarskih delavcev na Slovenskem v skupno stro­ kovno organizacijo. Ta prizadevanja so bila uspešno sklenjena 1. decembra 1919 med veliko stavko grafičnega delavstva. Od 13. oktobra do 8. decembra 1919 je stavkalo 544 kvalificiranih in pomožnih tiskarskih delavcev ter knjigovezov na Slovenskem. V tej stavki se je pokazala njihova velika borbenost, enotnost in solidarnost. Društvo tiskarjev na Kranjskem je tedaj razširilo svojo dejavnost na vse slovensko ozemlje in se je preimenovalo v Društvo grafičnega delavstva na Slovenskem. Vanj se je vklju­ čilo 175 članov na Kranjskem, 60 članov iz Maribora, Celja in Ptuja ter pet iz Prevalj, torej iz dotedanjih deželnih tiskarskih društev za Štajersko in Koroško. Kmalu nato se je v Društvo grafičnega delavstva vključilo tudi pomožno delavstvo. Zastopnika slovenskega grafičnega delavstva sta se konec leta 1919 udeležila tudi prvega posve­ tovanja za združitev grafičnih strokovnih organizacij v Zvezo grafičnih delavcev in delavk Jugoslavije.60 S temi organizacijskimi ukrepi se je najstarejša strokovna orga­ nizacija na Slovenskem ob koncu velike in uspešne šesttedenske stavke, ki je bila prva stavka vsega grafičnega delavstva, zelo okrepila. Te akcije pa pomenijo tudi začetek novega obdobja v njenem razvoju in delovanju. V štiridesetletnem obdobju je tiskarsko društvo na Kranjskem, ki je po prevratu 1918 postalo jedro strokovne organizacije grafičnih delavcev na Slovenskem, od šte­ vilčno šibkega in v akcijskem pogledu omejenega predvsem na izobraževalno in huma­ nitarno dejavnost (že od začetka pa je skrbelo tudi za gmotne in delovne pogoje svojih članov), preraslo iz poklicnega stanovskega društva v borbeno strokovno-sindikalno- organizacijo. V mezdnih gibanjih je tiskarsko društvo od začetka devetdesetih let nastopalo vedno bolj odločno in je uporabljalo tudi borbena sredstva v akcijah za uveljavitev svojih zahtev: zaporo, pasivno rezistenco in stavko. Na dvig njegove bor­ benosti je pomembno vplivala Zveza avstrijskih tiskarskih društev, ki je uspešno usklajevala delovanje deželnih društev, ga spodbujala ter postavila na socialnode- mokratske-razredne-temelje. S socialnoekonomskimi boji je Društvo tiskarjev na Kranjskem v primerjavi s strokovnimi organizacijami drugih kategorij delavstva uspelo izbojevati za svoje člane najbolj ugodne gmotne in delovne pogoje, velike uspehe pa je doseglo tudi na humanitarnem in izobraževalnem področju. Z različnimi podporami je učinkovito reševalo gmotni položaj svojih članov v stiski, z ustanovitvijo tarifnega fonda pa si je 134 ustvarilo tudi solidne materialne pogoje za bojno sindikalno dejavnost. Te uspehe so pogojevala tudi dejstva, da so bili tiskarski delavci v celoti organizirani, zaradi zna­ čaja svojega poklicnega dela so bili v primerjavi z drugimi delavskimi kategorijami najbolje strokovno usposobljeni in splošno izobraženi. Grafični delavci so uspeli odločilno vplivati tudi na zaposlovanje. Štiri desetletja organizacijskih in delovnih izkušenj ter uspehi so bili nato soliden temelj za uspešno delovanje strokovne orga­ nizacije grafičnih delavcev v času med vojnama, ko je imela pomembno vlogo v raz­ rednem strokovnem — sindikalnem — gibanju na Slovenskem ter je bila zelo aktivna v okviru Zveze grafičnih delavcev in delavk Jugoslavije. Opombe 1 O razvoju in delovanju društva tiskarskega delavstva v Ljubljani od ustanovitve do prve svetovne vojne je ohranjenih veliko virov in je objavljena bogata literatura. Med viri naj posebej navedemo zapisnike sej odbora, občnih zborov in društvenih shodov od leta 1892 dalje (za začetna leta nepopolni zapisniki v nemškem jeziku) v Arhivu SR Slovenije (cit. AS), tiskana dvojezična letna poročila s podrobnimi podatki o dejavnosti in bilancah, ki so ohranjena za čas od 1887. do 1919. leta, razen dveh, v društvenih spisih v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, glasilo avstrijskega grafičnega delavstva Vorwärts, ki je objavljalo članke iz Ljub­ ljane za vse obravnavano obdobje, ter socialnodemokratska lista Rdeči prapor (Delavec) in Zar­ ja. Njegovo zgodovino je osvetlila Jasna Fischer v razpravi Strokovna organizacija tiskarjev na Kranjskem 1867—1914, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1981, 21, str. 3—20 (cit. Fis­ cher, Strokovna organizacija tiskarjev) in v monografiji Čas vesolniga socialnega punta se bliža. Socialna in politična zgodovina delavskega gibanja v Ljubljani od začetkov do leta 1889, Lju­ bljana 1984, str. 87—103 (cit. Fischer, Socialna in politična zgodovina). Številni članki so bili objavljeni tudi v naslednjih jubilejnih publikacijah in letnih poročilih: Letno poročilo društva tiskarjev, kamnopiscev in kamnotiskarjev od 1. januvarja do 31. decembra 1893, Ljubljana 1894; Letno poročilo društva tiskarjev na Kranjskem za leto 1908, Ljubljana 1909; Grafična revija, slovenska jubilejna številka, september — oktober 1928; Spominski zbornik grafične organizacije, Ljubljana 1938; Zbornik sindikata grafičarjev Slovenije, Ljubljana 1958. Ob 70- letnici je izšla publikacija Antona Štreklja, Organizacija grafičnega delavstva v Sloveniji. Črtice iz njene zgodovine (1867—1938), Ljubljana 1939, 104 strani (cit. Štrekelj, Organizacija grafičnega delavstva). 2 Fischer, Strokovna organizacija tiskarjev, str. 6—7, 19 in Socialna in politična zgodovina, str. 92 in 102; Štrekelj, Organizacija grafičnega delavstva, str. 73; Rudi Kyovsky, Iz obdobja nastanka grafične organizacije, Zbornik sindikata grafičarjev, cit. izd., str. 14—16; Dragotin Kosem, Šestdeset let! Ni to mnogo, ali v delavski, Grafična revija, cit. izd., str. 168. 3 Pravila društva tiskarjev, kamnopiscev in kamnotiskarjev na Kranjskem, Ljubljana 1879. Tedaj so se v društvo vključili tiskarji iz Novega mesta, nato pa še iz Kranja (1899), Kamnika (1900), Postojne in Kočevja (1903), Krškega (1906) in Idrije (1910). Fischer, Strokovna organi­ zacija tiskarjev, str. 14. 4 Letno poročilo društva tiskarjev, kamnopiscev in kamnotiskarjev od 1. januarja do 31. decembra 1888 — Jahresbericht des Vereines der Buchdrucker, Lithographen und Steindrucker Krains von 1. Jänner bis 31. Dezember 1888, Ljubljana — Laibach 1889 (cit. tiskano poročilo za leto...). 5 Prikaz 60 let humanitarnega delovanja v številkah, Grafična revija, cit. izd., str. 175. Dru­ štvo je vsako leto hkrati s članskimi prispevki določalo vsote za posamezne oblike podpor, za izobraževanje in upravo. Višina posameznih podpor in doba njihovega prejemanja je bila odvi­ sna od društvenih dohodkov in časa plačevanja članskih prispevkov. Od 1879. do 1890. leta je društvo plačevalo tudi svojega zdravnika. 6 Fischer, Socialna in politična zgodovina, str. 101-103 in Strokovna organizacija tiskar­ jev, str. 16—17. 7 Štrekelj, Organizacija grafičnega delavstva, str. 9. 8 Tiskano poročilo za leto 1890; Štrekelj, Organizacija grafičnega delavstva str. 73. 9 Tiskano poročilo za leto 1892. 10 Tiskano poročilo za leto 1893; v petindvajsetih letih delovanja je dalo društvo naslednje podpore: obolelim članom 10373 goldinarjev, potujočim 2101 gld, onemoglim 1084 gld, vdovam 135 740 gld in brezposelnim 1488 gld ter v izobraževalne namene 8330 gld, knjižnica pa narasla na 587 knjig. 11 Spominski zbornik grafične organizacije, cit. izd., str. 16. 12 Tiskano poročilo za leto 1894; Štrekelj, Organizacija grafičnega delavstva, str. 26-27, ko je kasneje prišlo do razprave, ali naj se osnuje namesto Zveze tiskarskih društev eno samo tiskarsko društvo za Avstrijo s podružnicami po kronovinah, so se tiskarji na Kranjskem zav­ zemali za federativno povezavo deželnih društev v osrednjo zvezo. 13 Po poenotenju vseh vrst podpor so tiskarji v Ljubljani za še dodatno humanitarno dejav­ nost leta 1896 ustanovili Dobrodelno društvo tiskarjev na Kranjskem (Tiskano poročilo za leto 1896). 14 Cena enega kg bele moke je bila tedaj 15 krajcarjev, svinjskega mesa 60 krajcarjev, slad­ korja 35 krajcarjev, litra mleka 10 krajcarjev itd. 15 Tarifna komisija je o poteku mezdnega gibanja obširno poročala v tiskanem poročilu za leto 1895; Štrekelj, Organizacija grafičnega delavstva, str. 73. 16 Tiskana poročila za leta 1896, 1897 in 1898. 17 Zgodovinski arhiv Komunistične partije Jugoslavije, del. V. Socialistično gibanje v Slove­ niji 1869—1920, Beograd 1951, str. 21—22; v razpravi je bilo rečeno, da ljubljanski tiskarji ne prebirajo delavskih časopisov. Iz tiskanega poročila za leto 1895 pa se vidi, da je bilo članstvu na voljo v društveni čitalnici tudi osrednje avstrijsko socialnodemokratsko glasilo Arbeiter Zei­ tung. 18 Thätigkeitsbericht der Gewerkschafs — Kommission Oesterreichs von 1894 bis 1896 und Protokoll des II. österreichischen Gewerkschafts — kongresses, abgehalten vom 25. bis 29. Dezember 1896, Wien 1897, tabele. 19 Leta 1898 so bili v društveni čitalnici na voljo poleg navedenega osrednjega avstrijskega socialdemokratskega lista še glasilo Jugoslovenske socialnodemokratske stranke Rdeči prapor (Delavec) ter strokovni listi Vorwärts, Correspondent, Hrvatski tipograf in Die Gewerkschaft. 20 Tiskano poročilo za leto 1899; Štrekelj, Organizacija grafičnega delavstva, str. 73—74. 21 AS, zapisnik izrednega občnega zbora 25. 11. 1900. 22 Tiskana poročila za leta od 1901 do 1904. 23 AS, zapisnik seje odbora 18. 6. 1901. 24 Rdeči prapor, št. 25, 21. 6. 1901. 25 Na seji odbora 28. 6. 1904 so npr. razpravljali o dopisih tiskarskih društev z Reke in iz Zagreba o stavkah grafičnega delavstva in so do njihovega konca prepovedali svojim članom iskanje dela v teh mestih (zapisnik seje odbora 28. 6. 1904 v AS). 26 AS, zapisnik seje odbora 24. 11. 1905. 27 AS, zapisnik seje odbora 18. 10. 1904. 28 AS, zapisnik društvenega zborovanja 27. 8. 1904. 29 AS, zapisnik zaupnega društvenega shoda 29. 10. 1904. 30 AS, zapisnik društvenega zborovanja 4. 6. 1905. 31 AS, zapisnik društvenega zborovanja 15. 10. 1905. 32 AS, zapisnika skupnih sej društvenega odbora in tarifne komisije 20. in 24. 11. 1905. 33 Tiskano poročilo za leto 1905; Štrekelj, Organizacija grafičnega delavstva, str. 74. 34 AS, zapisnik skupne seje društvenega odbora in tarifne komisije 30. 11. 1905. 35 AS, zapisnika članskih zborovanj 10. 12. in 14. 12. 1905. 36 Tiskano poročilo za leto 1905; na Kranjskem, kjer je 151 tiskarjev glasovalo o novi kolek­ tivni pogodbi še pred izbojevanjem zahteve o uvrstitvi v višji plačilni razred, se je zanjo izreklo 132 tiskarjev, proti jih je bilo 15, 4 glasovnice pa so bile neveljavne. 37 Zapisnik skupnih sej društvenega odbora in tarifne komisije 19. 12. in 31. 12. 1905,10. 1. in 8. 2. 1906; predstavnike v tarifno razsodišče je odbor imenoval le začasno in jih je dal nato v potrditev občnemu zboru 24. 3. 1906. 38 Tiskano poročilo za leto 1906. 39 Tiskano poročilo za leto 1907. 40 Tiskani poročili za leti 1907 in 1908. 41 Dragotin Kosem je v Grafični reviji leta 1928 (str. 153) zapisal, da vseh šestdeset let »ni bilo med ljubljanskimi tiskarji niti enega neorganiziranca. Nekatere izjeme so se izpočetka sicer pojavile, toda organizirani tiskarji neorganiziranca med seboj kratko in malo niso trpeli«. Leta 1908 je štela Zveza tiskarskih društev v Avstriji preko 14 000 članov v 15 deželnih društvih, orga­ niziranih pa je bilo 94% tiskarjev. 136 Ob tem naj omenimo da so v Ljubljani knjigovezi leta 1896 ustanovili svoje društvo za Kranjsko. Devet let kasneje se je preoblikovalo v podružnico avstrijskega društva knjigovezov in tedaj je štelo 54 članov. Po prizadevanjih Ivana Mlinarja so leta 1911 pomožni tiskarski delavci v Ljubljani ustanovili podružnico Državnega društva tiskarniških pomožnih delavcev in delavk Avstrije s 30 člani in članicami (Štrekelj, Organizacija grafičnega delavstva, str. 43). 42 Tiskano poročilo za leto 1908; prikaz 60 let humanitarnega delovanja v številkah, Gra­ fična revija, cit. izd., str. 175; od leta 1899 so začeli navajati dohodke in izdatke v kronah. Izra­ čunano v goldinarje je do leta 1908 društveno premoženje naraslo na 19.785 gld (od 1871 se je torej povečalo petnajstkrat). Fischer, Strokovna organizacija tiskarjev, str. 16. 43 Tiskana poročila za leta od 1909 do 1912. V navedenem obdobju so se po kolektivni pogodbi povečale minimalne mezde dvakrat, s 1. 1. 1910 za dve kroni, in s 1. 1. 1912 za eno krono na teden, hkrati pa so se zvišale tudi akordne postavke. Glede na naglo povečanje dragi­ nje je društvo konec leta 1911 doseglo splošno zvišanje mezd, večje zlasti za slabše plačane tiskarje. 44 Leta 1913 je moralo Društvo tiskarjev na Kranjskem več kot tretjino dohodkov nameniti za podpore brezposelnim in potujočim tiskarjem, skupaj 5693, 20 kron. Visoke zneske pa je dalo tudi za druge vrste podpor, tako da so bili v tem letu izdatki za četrtino višji od dohodkov. (Pri­ kaz 60 let humanitarnega delovanja v številkah, Grafična revija, cit. izd.). 45 AS, zapisnik občnega zbora 16. 3. 1913. 46 AS, zapisnik izrednega občnega zbora 31. 8. 1913. 47 Za prikaz poteka dolgotrajnega mezdnega gibanja ter njegovo zaostritev v izpor in stavko na prelomu leta 1913/14 so na voljo številni viri: zapisniki skupnih sej društvenega odbora in tarifne komisije, teh je bilo leta 1913 skupaj 16, in obsežno tiskano poročilo za leto 1913.0 mez­ dnem boju je pisalo tudi časopisje, z vidika upravičenosti delavskih zahtev zlasti socialnodemo­ kratski list Zarja, stališča in ukrepe podjetnikov pa sta zagovarjala zlasti meščanska lista Slo­ venec in Laibacher Zeitung. Ob tem naj omenimo, da je morala večina časnikov v času zaostri­ tve mezdnega gibanja omejiti svoj obseg, mnogi listi pa nekaj časa niso izhajali (v Ljubljani npr. Laibacher Zeitung). 48 Odpovedi ni dobilo le 14 tiskarskih pomočnikov v manjših tiskarskih obratih, medtem ko je delavski začasni pravilnik takoj priznala le Bonačeva kartonažna tovarna (zapisnik seje odbora 12. 12. 1913 v AS). 49 AS, zapisnik seje odbora 23. 12. 1913. 50 O 40 točkah nove kolektivne pogodbe so se predstavniki delavstva in podjetnikov spora­ zumeli, v 20 točkah pa so sprejeli razsodbo predstavnika trgovinskega ministrstva (Zarja, št. 808, 16. 2. 1914). 51 AS, zapisnik seje odbora 19. 2. 1914; na tej seji so tudi sklenili plačati stroške pravnega varstva trem tiskarjem, ki jih je podjetnik obtožil prek lista Laibacher Zeitung (št. 296, 29. 12. 1913), da so poškodovali stroje pred izporom. 52 Tiskano poročilo za leto 1914. 53 Štrekelj, Organizacija grafičnega delavstva, str. 76—77. 54 Slovenec, št. 13, 17. 1. 1914. 55 Slovenec, št. 38, 17. 2. 1914. 56 Zarja, št. 810, 18. 2. 1914. 57 Štrekelj, Organizacija grafičnega delavstva, str. 77. 58 Tiskana poročila za leta 1914—1915 in 1916; leta 1914 je imelo društvo zlasti zaradi izplačevanja brezposelnih in drugih nujnih podpor visok primanjkljaj. Brezposelni tiskarji so v tem letu dobili tudi manjšo podporo dunajske Strokovne komisije. 59 Tiskani poročili za leti 1917 in 1918. 60 Tiskano poročilo za leto 1919. 137 KRŠČANSKOSOCIALNE STROKOVNE ORGANIZACIJE SLAMNIKARSKEGA DELAVSTVA 1907—1922 Razvoj strokovnih organizacij slamnikarskega delavstva na domžalskem in men­ geškem območju v poldrugem desetletju po njihovi ustanovitvi in oblike njihovega delovanja ilustrirajo nekatere značilnosti krščanskosocialnega strokovnega gibanja na Slovenskem v začetnih obdobjih. Na njihovem primeru lahko vidimo, kako so krščanskosocialni agitatorji glede na svoj program laže kot socialni demokrati prvi organizirali v svoja društva zlasti tiste vrste delavstva, ki so se zaradi gmotne stiske ob prenizkih dohodkih od kmečkega dela šele začele zaposlovati v tovarniških obra­ tih. Slamnikarski delavci so zaradi sezonske zaposlitve ostali še naprej eksistenčno navezani tudi na občasno delo v kmetijstvu, kar je vplivalo na le počasno zorenje nji­ hove delavske zavesti. Zaradi tega je njihovo društvo le počasi preraščalo v pravo strokovno organizacijo in je le postopoma stopnjevalo aktivnosti za izboljšanje svo­ jega socialnoekonomskega položaja. Na primeru društva slamnikarskega delavstva tudi vidimo, kako je Jugoslovanska strokovna zveza (JSZ) ob razmahu delavskega gibanja po prvi svetovni vojni končno uspela pritegniti v svoje vrste vse samostojne organizacije in je tako šele tedaj postala centrala celotnega krščanskosocialnega strokovnega gibanja na Slovenskem. V drugi polovici šestdesetih let 19. stoletja so postale Domžale središče slamni- karske industrije v habsburški monarhiji. Leta 1866 je Avstrija izgubila Benečijo in že jeseni je skupina tirolskih podjetnikov zaradi carinskih ovir pri izvozu slamnikov opustila svojo tovarno v Marostiki ter ustanovila v Domžalah podjetje Ladstätter, Oberwalder & Comp. Na njihovo odločitev je vplivala predvsem razširjenost slamni- karske domače obrti v Domžalah, v Mengšu ter njuni okolici, v Moravški dolini in v Črnem grabnu, ki je lahko dajala industriji polizdelke — kite — in priučeno delovno silo. Leta 1867 so Tirolci pripeljali iz Italije v Domžale nekaj stiskalnic za oblikova­ nje slamnikov in kmalu nato še šivalne stroje. To je omogočilo tovarniško proizvod­ njo slamnikov. Leta 1869 je J. Kurzthaler sezidal v Domžalah novo slamnikarsko tovarno, naslednje leto sta glavna družabnika prve slamnikarske tovarne ustanovila dvoje samostojnih podjetij, leta 1874 je začela obratovati tovarna J. Mellitzer, Klein- lercher & Comp, leta 1882 pa je podjetje Bratje Oberwalder postavilo še zadnjo večjo slamnikarsko tovarno v Domžalah. Krajši čas je pred prvo svetovno vojno obratovalo v tem kraju še pet tovarn tirolskih podjetnikov. Leta 1880 je bilo v šestih domžalskih tovarnah zaposlenih okrog 400 delavcev in delavk, ki so izdelali letno milijon slam­ nikov. Pred letom 1914 pa je število zaposlenih naraslo na okrog 1000.1 Leta 1875 je podjetje Stemberger & Mellitzer zgradilo v Mengšu slamnikarsko tovarno, ki je zapo­ slovala do 160 delavcev in delavk.2 Poleg nje je v Mengšu krajši čas obratovala tudi podružnica Ladstätterjeve tovarne, pomembnejši obrat je imela pred vojno tudi Sla- mnikarska zadruga. Skupaj je bilo leta 1902 v Domžalah in Mengšu 25 slamnikarskih tovarniških in obrtnih obratov.3 Medtem ko slovenski obrtniki4 niso imeli dovolj kapitala za razširitev svojih obratov v tovarne in so zaposlovali v sezoni povprečno le do deset delavcev, samo dva tudi do dvajset, pa so Tirolci že v osemdesetih letih ustanovili podružnice svojih podjetij v nekaterih evropskih mestih in za kratko dobo tudi v New Yorku. Pred prvo svetovno vojno so imeli domžalski Tirolci skupaj s svo­ jimi sorodniki podružnične tovarne na Dunaju, v Pragi, Budimpešti, Lwovu, Brati­ slavi, Brnu, Gradcu, Linzu, Bukarešti, Kronstadtu, Welsu in Firencah, in so se tako uveljavili na vsem evropskem tržišču. 138 Delo v slamnikarskih tovarnah je bilo sezonsko. Tovarne so začele obratovati ob koncu septembra in navadna sezona je trajala do aprila, nato pa je približno dva meseca trajala tako imenovana hitra sezona, ko so tovarne razpošiljale slamnike na trg. Delovni čas je bil v navadni sezoni od 6. do 19. ure, v hitri sezoni tudi do 22. ure. Od leta 1908 dalje je redni delovni čas trajal deset ur, v hitri sezoni so delali tudi po dve naduri ali več.5 Iz poročil obrtnih nadzornikov za obdobje 1907—1913 vidimo, da so v slamnikarskih tovarnah največ kršili predpise o maksimalnem delovnem času in da so večkrat tudi protizakonito zaposlovali otroke do 14. leta starosti.6 Največ neza­ dovoljstva so povzročali med slamnikarji majhni zaslužki. Prvi tovarniški delavci so zaslužili po dve do tri K (krone) na teden in tudi najspretnejše šivalke so še v začetku devetdesetih let zaslužila največ po 3 K na teden. Še od tega skromnega tedenskega zaslužka so podjetniki zadržali tudi do 2 K, kar so izplačali šele ob koncu sezone. Še do konca prve svetovne vojne so morali vsi zaposleni pustiti do konca sezone v podjetnikovi blagajni del zaslužka. S tem so tovarnarji prišli do cenenega kredita za razširjanje proizvodnje. O teh razmerah pa obrtni nadzornik V. Pogatschnigg ni bil poučen. Podjetniki so mu dali podatke, da je leta 1891 dobival npr. oblikovalec slam­ nikov 1 goldinar 30 krajcarjev na dan, belilec 90 kr., šivalke od 60 kr. do 1 gld., ročne šivalke 40 do 50 kr. itd. Podjetniki so le za tirolske delavce priznali, da dobivajo zaslužek izplačan šele ob koncu sezone, tedensko pa samo akontacijo.' Slovenski delavci so se pritoževali, da se obrtni nadzornik ni hotel z njimi pogovarjati o delov­ nih in gmotnih razmerah. Iz drugih virov vidimo, da so bile mezde slamnikarskih delavcev znatno manjše. Kamničan je leta 1905 pisal, da prejemajo dekleta v domžal­ skih slamnikarskih tovarnah beraške plače od 15 do 20 kr. na dan, delavci pa 50 do 60 kr.8 Dopisnik iz Domžal je pisal leta 1907 v Naši moči o hudih razmerah slamni- karskega delavstva in navedel, da marsikateri delavec ne zasluži niti 75 kr. na dan.9 Na začetku sezone 1907/08 so začetnice zaslužile po 20 do 30 kr. na dan, po nekaj letih zaposlitve pa po 35 kr. Delavke so morale s tem majhnim zaslužkom kupovati še sukanec za šivanje slamnikov, ki so ga tovarnarji prodajali celo po 20 vinarjev draže kot v trgovini. Na mesta preddelavcev in oblikovalcev slamnikov so podjetniki nameščali izključno svoje rojake. Kvalificirani tirolski delavci so prejemali do 5 K dnevno, torej trikrat več kot najboljši domači delavci, začetniki celo petkrat več od slovenskih novincev.10 Neenako vrednotenje dela so slovenski delavci občutili kot hudo krivico, zlasti še zato, ker so bili strokovno boljši in so morali poučevati Tirolce. Z množično udeležbo na protinemških demonstracijah 1. junija 1905 ob razvitju pra­ pora Andreas Hofer Vereina v Domžalah je slovensko delavstvo pokazalo tudi svoje nezadovoljstvo zaradi zapostavljanja in slabega gmotnega položaja. Več udeležencev demonstracij so podjetniki kaznovali z odpustom. Večini zaposlenih je bil tovarniški zaslužek temeljni vir za preživljanje, v tovarnah pa so delale tudi hčerke premožnih posestnikov. Pravi tovarniški delavci in delavke so morali poleti poiskati dodatni zaslužek — moški običajno kot zidarji in tesarji, ženske pa kot dninarice pri poljskih delih.11 Prav raznovrstni premoženjski in tudi narodnostni sestav delavstva je oviral razmah delavskega gibanja med slamnikarji in zlasti enoten nastop v bojih za izbolj­ šanje mezdnih in delovnih razmer. Maja 1897 je domžalski beneficit ustanovil Krščansko delavsko podporno dru­ štvo, ki je sprejemalo le moške člane, delavce in obrtnike. To mešano delavsko-obr- tniško društvo je dajalo svojim članom ob bolezni 2 K podpore. Isto leto je bilo usta­ novljeno podobno društvo tudi v Mengšu. Po šestih letih obstoja domžalskega dru­ štva je število njegovih članov padlo na 26. Zato je občni zbor 3. januarja 1904 sklenil spremeniti društvena pravila in je društvo preimenoval v Katoliško izobraževalno in podporno društvo v Domžalah. V društvo so se lahko včlanile tudi slamnikarske delavke. Za nalogo si je društvo postavilo, da bo skrbelo za zmanjšanje delavske rev­ ščine na zakonit način, pospeševalo izobrazbo delavcev ter navajalo člane k tre­ 139 znemu in varčnemu življenju. Istega leta so tudi sklenili, da bodo plačevali bolniške podpore največ trideset dni do 1 K dnevno. Društvo je svojo podporno in izobraže­ valno nalogo dobro izpolnjevalo, ni pa poseglo v delovne in mezdne razmere svojih članov, zato tudi za delavstvo ni bilo dovolj privlačno.12 Domžalski župnik Franc Bernik je 22. septembra 1907 organiziral predavanje o strokovni organizaciji, ki se ga je iz bojazni pred odpusti udeležilo le malo delavcev. Predlagal je, naj delavci v okviru dotedanjega društva ustanove Strokovni odsek slamnikarskega delavstva v Domžalah. Udeleženci predavanja so predlog sprejeli in odobrili spremembo pravil Katoliškega izobraževalnega in podpornega društva, s katero je dobil Strokovni odsek pravico, da »popolnoma samostojno razpravlja, raz­ soja in sklepa o zadevah svoje stroke glede zboljšanja gmotnega položaja in varstva udov«. Najvišji organ Strokovnega odseka je bil delavski svet, ki so ga sestavljali zaupniki in zaupnice iz posameznih tovarn. Že takoj po predavanju so bili izvoljeni člani delavskega sveta. Zaupniki in zaupnice so imeli obsežne naloge: zbirati so morali podatke o višini mezd in o delovnih pogojih v posameznih tovarnah, paziti so morali, da so bolniške blagajne izpoljnevale svoje dolžnosti do društvenih članov, skrbeti so morali za urejanje zdravstvenih in stanovanjskih razmer delavcev in kon­ čno so morali člane navajati na varčevanje v društveni »Čebelici«. Strokovni odsek je takoj po ustanovitvi začel z mezdnim gibanjem. Ker so tovarnarji zahtevam delavcev le delno ugodili, je 29. septembra 1907 v Ladstätterjevi in Kurzthalerjevi tovarni, kjer sta bili tudi odpuščeni dve delavski zaupnici, prišlo do stavke. Podjetniki so na okrajnem glavarstvu izposlovali okrepitev orožniške postaje, da bi lahko preprečili morebitne izgrede. Delavci so bili namreč razburjeni, ker je K. Ladstätter ponudil le 5 vinarjev poviška od vsake zaslužene krone. Delavski zaupniki so nato zagrozili s splošno stavko vsega slamnikarskega delavstva v Domžalah in so končno uspeli doseči zvišanje mezd za 10 do 20%. Katoliško izobraževalno in podporno društvo je prav zaradi tega odločnega nastopa naraslo do konca 1907. leta na 372 članov.13 Domžalska stavka je opogumila tudi šivalke v tovarni Stemberger & Mellitzer v Mengšu. Svojo zahtevo, da bi jih podjetje plačalo enako kot šivalke v domžalskih tovarnah, so izbojevale s stavko sredi oktobra 1907.14 Žal pa je predsednik društva Bernik le s stavkama v Ladstätterjevi in Kurzthaler­ jevi tovarni pokazal delavcem pot k izboljšanju njihovega položaja. Župnik »je znal obenem sprožiti in zavreti«. Odnosov med tirolskimi podjetniki in delavci ni želel zaostrovati, kar so delodajalci izkoristili in z nekaj protidelavskimi ukrepi »iztrebili domala vso organizacijsko energijo slovenskih slamnikarjev v Domžalah«.15 Strokovni odsek se je po stavki omejil le še na drobna posredovanja ob krivicah do posameznikov, ni pa organiziral večjih mezdnih gibanj. Zelo aktiven je bil na izo­ braževalnem področju, tako s prirejanjem predavanj, z dramskimi in s pevskimi nastopi, ustanovil pa je tudi knjižnico. Redno je izplačeval tudi bolniške podpore in od leta 1911 še posmrtninske. Strokovni odsek se ni razvil v pravo strokovno orga­ nizacijo in se tudi ni vključil v centralo krščanskosocialnih strokovnih organizacij JSZ. Predsednik je opravičeval ta separatizem s tem, da delavstvo ne bi moglo pla­ čevati dvojne članarine v času, ko je zbiralo denarna sredstva za gradnjo svojega društvenega doma. JSZ je tako izdvajanje iz strokovnega gibanja obsojala in pra­ vilno ugotovila, da se samostojna društva ukvarjajo le z drobnimi krajevnimi zade­ vami, pri tem pa izgubljajo smisel za reševanje mnogih pomembnih problemov. Nji­ hovo drobnjakarsko delo je označila kot »ferajnsmajerijo«. 16 Niti v Domžalah niti v Mengšu niso imeli slamnikarski delavci pred prvo svetovno vojno prave strokovne organizacije, ki bi se odločno bojevala za izboljšanje njihovih gmotnih in delovnih razmer. Delavstvo je zato iskalo izhod iz hudega položaja v izseljevanju in odhajanju na sezonsko delo. Podjetniki so pošiljali v svoje podružnice šivalke iz domžalskih in 140 mengeških tovarn. Pot v svet je bila vabljiva zlasti za revnejše delavke, saj so v podružnicah zelo dobro zaslužile. Njihova mezda je bila 1895 že 18 gld. na teden, poleg tega so jim podjetniki priskrbeli še hrano in stanovanje ter plačali potne stro­ ške. Medtem ko so v evropska mesta odhajale delavke le na sezonsko delo, pa so v ZDA že od leta 1882 odhajale za daljšo dobo ali za stalno. V Domžale in Mengeš so prihajali tudi agenti različnih drugih slamnikarskih podjetij in so ponujali domači­ nom delo pod ugodnimi plačilnimi pogoji. Ko so v podružnicah začeli izdelovati tudi klobuke, so podjetniki pošiljali tja na delo ob mrtvi sezoni tudi svoje delavce iz matičnih podjetij.17 Leta 1908 je bilo npr. na sezonskem delu na Dunaju 21 domžal­ skih šivalk, v Bukarešti 11, v Prostejovu 6, v Budimpešti 5, v Pragi in Lwovu po 4, v Kronstadtu in Breslavu (Wroclaw) pa po 2.18 Iz Mengša so v posebno velikem številu odhajale v Breslav, največ do 80, delale pa so tudi še v slamnikarskih tovarnah na Češkem, v Nemčiji, na Madžarskem, v Švici, v Romuniji, na Nizozemskem in celo v Turčiji.19 Leta 1905 se je začelo delavstvo iz Domžal v večjem številu izseljevati v ZDA. V New Yorku ter delno v Clevelandu in Chicagu je leta 1908 živelo 196 domžalskih izseljencev. Večina se jih je zaposlila v slamnikarskih podjetjih. Obrtni nadzornik je v svojem poročilu za leto 1909 zapisal, da je izseljevanje slamnikarskega delavstva doseglo tak obseg, da je nastopilo občutno pomanjkanje šivalk in so zato podjetniki povečali mezde za 20 do 25 odstotkov ter uvedli tudi premije. Izseljevanje je ugodno vplivalo na izboljšanje gmotnega položaja domžalskega in mengeškega delavstva. V letih pred prvo svetovno vojno so prejemali začetniki po 6 K na teden, izučeni delavci in delavke po 18 K, tirolski preddelavci po 30 K.20 Z začetkom prve svetovne vojne se je končalo obdobje razcveta slamnikarske industrije. V vojnem času se je trg za prodajo slamnikov zelo skrčil in tovarne so morale obratovanje zelo omejiti ali ga celo popolnoma ustaviti. V sezoni 1917/18 so delno obratovale samo štiri tovarne. V Ladstätterjevi tovarni je bilo aprila 1918 zaposlenih le 42 delavcev in 97 delavk. V tej največji tovarni so dobili začetniki po 8 K na teden, izučeni delavci največ 32 K. Šivalke so morale še vedno same kupovati sukanec za šivanje slamnikov po visoki ceni v tovarni. Povišek mezd v vojnem času ni bil niti približno usklajen z naglo rastjo draginje osnovnih življenjskih potrebščin in delavstvo je ves čas vojne trpelo hudo pomanjkanje. Brezposelne delovne sile je bilo dovolj in podjetniki so jo dobili tudi za tako nizke mezde. Kljub dvomljivim pogojem za uspeh, so se delavke končno odločile za stavko. Dne 11. aprila 1918 sta dve delavski zaupnici predložili P. Ladstätterju zahteve za zvišanje mezd za 50% in brezplačno uporabo sukanca. Podjetnik je privolil le v 10% povišanje mezd in 50% popust pri nakupu sukanca. Osemdeset šivalk s tem ni bilo zadovoljnih in začele so stavkati. Delna stavka se je začela v neprimernem času. Slamnikarska sezona je šla h koncu in za opravljanje sprotnih del so podjetniku zadostovali stavkokazi. Stavka­ joče delavke so 13. aprila dobile izplačane mezde in zadržani zaslužek iz sezone 1917/18. Še isti dan jih je podjetnik odjavil pri bolniški blagajni, obrtnemu nadzor­ niku pa je sporočil, da šteje s tem delno stavko in sezono za končano. Predobro je poznal težak gmotni položaj svojih delavk, da bi popustil. Nato je 6. maja na delo sprejel 25 šivalk, ki jim je zvišal mezde za 10% in jim dal polovični popust pri nakupu sukanca.21 Šele s tem dnem je bila stavka dejansko zaključena. Podjetniku je torej uspelo zaradi zadostne delovne sile ter neorganiziranega in neenotnega nastopa delavstva stavko zlomiti. Katoliško izobraževalno in podporno društvo s Strokovnim odsekom v stavko ni poseglo, čeprav je delovalo tudi še v vojnem času in je imelo konec 1915. leta 270 članov.22 S tem je ponovno pokazalo, da ni prava borbena delav­ ska organizacija. V korist delavstva pa je posredoval pri obrtnem nadzorniku držav­ nozborski poslanec Jože Gostinčar,23 ki je bil eden ustanoviteljev in vodilnih funkci­ onarjev JSZ. 141 Takoj po vojni so začeli med slamnikarsko delavstvo prihajati krščanskosocialni, socialnodemokratski in narodnosocialistični agitatorji in ga skušali vključiti v svoje strokovne organizacije. V začetku marca 1919 se je Strokovni odsek z okoli 200 člani odločil za vključitev v JSZ. V skupino JSZ se je nato vključila velika večina slamni- karskih delavcev. Kljub temu so agitatorji Strokovne komisije in Narodno-socijalne zveze še nadalje organizirali v Domžalah svoje shode; pridobili so le nekaj posamez­ nikov.24 Tudi v Mengšu je bilo zanimanje za strokovno organizacijo veliko. Dne 23. fe­ bruarja 1919 je bil shod mengeških slamnikarjev, na katerem je govoril Jože Gostinčar. Na shodu so sklenili ustanoviti skupino JSZ, ki je naslednji mesec začela delovati.25 Prvi pravi strokovni organizaciji domžalskih in mengeških slamnikarjev sta začeli delovati v hudih razmerah. Na začetku slamnikarske sezone 1918/19 je bilo v Domžalah v slamnikarskih tovarnah zaposlenih manj kot 400 delavcev in delavk, v Mengšu pa le še 70. Nastanek jugoslovanske države je pomenil za slamnikarsko indu­ strijo začetek njenega konca. Z razpadom Avstro-Ogrske monarhije je slamnikarska industrija izgubila trg in zveze s svojimi podružnicami. Carinske težave pri uvozu surovin in izvozu slamnikov so močno zmanjšale proizvodnjo. Podružnice so se na zahtevo novo nastalih držav osamosvojile in nastali so hudi spori med solastniki. Domžalski podjetniki so bili precej zadolženi pri dunajski kreditni banki.26 Vse to je omajalo temelje domžalske slamnikarske industrije in je imelo negativne posledice tudi za uspehe delavskega gibanja. Domžalska skupina JSZ je takoj po ustanovitvi zahtevala zvišanje mezd za 100% in odpravo akordnega dela. Podjetniki niso hoteli priznati organizacije in ugoditi njenim zahtevam. Zato je odbor skupine začel pripravljati stavko. Podjetnikom pa je uspelo dobiti med organiziranim delavstvom zaupnico, ki jih je sproti obveščala o akcijah organizacije. To jim je omogočilo pravočasen obračun z glavnimi organiza­ torji stavke, ki so bili vsi odpuščeni. Tega udarca ni mogel ublažiti sporazum, ki ga je po posredovanju deželne vlade in centrale JSZ sklenilo vodstvo skupine s podjet­ niki, ki so obljubili, da bodo zvišali delavkam mezde za 30%, delavcem pa za 10%, če bodo odprte meje za izvoz. Kljub izvoznim oviram je dobila ta povišek večina zapo­ slenih. Slovensko delavstvo se je nato odločno uprlo poskusom podjetnikov, da bi priviligirali okrog 70 svojih rojakov, ki so v tem času še delali v domžalskih podjetjih. Dne 4. aprila je zaprl tovarno J. Oberwalder z obrazložitvijo, da ni možnosti za izvoz, in že naslednji dan je prenehala obratovati Kurzthalerjeva tovarna zaradi pomanjka­ nja premoga. Skupina JSZ v takih pogojih ni mogla več uspešno delovati in je ob koncu sezone razpadla. Tudi mengeško podjetje Stemberger & Mellitzer je odločno nastopilo proti stro­ kovni organizaciji in njenim zahtevam. Dne 15. marca 1919 je vse delavstvo kolek­ tivno odpustilo — izprlo. V začetku aprila je podjetje po prizadevanju skupine JSZ znova začelo obratovati in delavstvo je dobilo 50% višje mezde. Mengeška skupina je po uspešno izbojevanem izporu delovala tudi po končani sezoni, predvsem na kul- turno-prosvetnem področju.27 Poleti 1919 so tirolski tovarnarji sklenili, da za prihodnjo sezono ne bodo nabavili kit in da bodo sploh opustili izdelovanje slamnikov v Domžalah in Mengšu. Večerni list je opozoril deželno vlado, da nameravajo Tirolci osredotočiti vso slamnikarsko industrijo v svojih podjetjih v nemški Avstriji, in jo pozval, naj jih prisili, da začnejo z obratovanjem in postavi za sekvestre ljudi, ki bodo varovali interese delavstva.28 Ker se konec septembra sezona ni začela, je mengeška skupina JSZ posredovala na oddelku za prehrano v Ljubljani za dobavo cenejših živil svojim članom. Dobila je 10 000 K podpore. Položaj slamnikarskega delavstva je še poslabšalo dejstvo, da ni moglo dobiti sezonske zaposlitve tudi v inozemstvu. Dne 14. decembra 1919 je bil v 142 Domžalah velik shod slamnikarskih delavcev, na katerem so ugotovili, da deželna vlada kljub večkratnim posredovanjem JSZ ni ničesar storila pri tirolskih podjetni­ kih za njihovo zaposlitev. Opozorili so vlado, da se zaradi obupnega gmotnega polo­ žaja ne bodo več zadovoljili le z obljubami in ji zagrozili z odločnimi akcijami. Šele po tem shodu so zastopniki delavstva dosegli pri deželni vladi brezposelne podpore, ki naj bi se izplačevale na račun podjetnikov. Delavski zaupniki so pri svojem posre­ dovanju tudi poudarili, da je zavlačevanje z obratovanjem odgovor Tirolcev na sekvesturo in da hočejo s svojim ravnanjem uničiti slamnikarsko industrijo v Slove­ niji.29 Šele konec januarja 1920 se je začelo obratovanje v skrčenem obsegu. Toda podjetniki se pri zaposlovanju delavcev niso ozirali niti na predloge strokovne orga­ nizacije niti na sekvestra. Na delo so sprejemali predvsem delavce, ki so imeli zado­ voljiv gmotni položaj, večina slamnikarjev pa je ostala brezposelna. Sredi februarja je posebna vladna komisija izvedla revizijo brezposelnih podpor in jih je mnogim odvzela. To je povzročilo veliko nezadovoljstvo, ki se je kazalo tudi v izstopanju iz strokovne organizacije.30 Dejavnost skupin JSZ v Domžalah in Mengšu je nato skoraj povsem zamrla. Že sredi spomladi 1920 je centrala JSZ okrepila svojo dejavnost v kamniškem okraju. Izrabila je tudi razmere po aprilski splošni stavki, med katero so orožniki razbili demonstracije razredno zavednega delavstva v Kamniku in s tem prizadeli tudi obe razredni strokovni organizaciji, v tovarni Titan v Kamniku in v Remčevi tovarni na Duplici.31 Maja 1920 je osnovala organizacijsko okrožje Kamnik in nasta­ vila plačanega strokovnega tajnika, ki je poskrbel za ustanovitev skupin JSZ v Kam­ niku in na Duplici ter za obnovitev delovanja organizacij JSZ v Domžalah in Mengšu.32 Strokovni tajnik je ustanovil posredovalnico za delo za slamnikarske delavce in organiziral mezdno gibanje v Oberwalderjevi tovarni, kjer so delavke zaslu­ žile še vedno le po 12 do 16 K na dan. Na pogajanjih delavski zaupniki niso uspeli doseči zvišanja mezd za prihodnjo sezono. Na shodu 4. julija v Domžalah je slamnikarsko delavstvo ugotovilo, da so kriza v strokovni organizaciji in neuspehi posledica medsebojnih nasprotij ter pomanjkanje organizacijske zavesti. Sklenili so, da bodo svoje strokovne organizacije preosnova­ li.33 Septembra in oktobra 1920 so delavci osnovali šest skupin JSZ, in sicer v Mengšu v Slamnikarski zadrugi in v tovarni Stemberger & Mellitzer, v Domžalah pa v Lad- stätterjevi, Oberwalderjevi in Kurzthàlerjevi tovarni ter posebno skupino za manjše obrate. Na shodu v Mengšu 17. oktobra so delegati slamnikarskih delavcev sklenili povezati vse skupine v Zvezo slamnikarskega delavstva, ki naj bi skrbela za urejanje mezdnih in delovnih pogojev, za strokovno izobraževanje slovenskih slamnikarjev, da bodo lahko prevzeli vsa vodilna mesta, preprečevala naj bi prihajanje tujih delav­ cev, ki najbolj škodujejo delavskemu gibanju, ter omejila samovoljo podjetnikov pri sprejemanju in odpuščanju delavcev. Po mennju zborovalcev bo delavstvo doseglo osamosvojitev le z ustanavljanjem lastnih slamnikarskih zadrug. Na shodu so obso­ dili nepremišljena sebična dejanja nekaterih delavcev, razpravljali so tudi o nujnosti izobraževalnega dela in o vključevanju v krščanskosocialno politično organizacijo Delavsko zvezo, da si priborijo svojega zastopnika v ustavodajni skupščini.34 Zveza slamnikarskega delavstva je takoj po svoji ustanovitvi 7. novembra poslala vsem podjetjem zahtevo za zvišanje mezd, deželni vladi pa prošnjo za brezposelne podpore. Ker se je začetek sezone zopet zavlekel, je delavstvo zaključilo mezdno gibanje z delnim uspehom šele marca 1921, in še to ne v vseh podjetjih.35 Mengeški skupini JSZ sta pokazali veliko aktivnost še ob občinskih volitvah 5. maja 1921, za katere so krščanski socialci postavili delavsko kandidatno listo pod nazivom Neodvi­ sna stranka SLS (Slovenska ljudska stranka). Dobili so pet odbornikov, prav toliko kot uradna SLS.36 Po končani sezoni so strokovne organizacije slamnikarskega delavstva obnovile 143 Dogovor med. predstavniki Ladstätterjevega podjetja in slamnikarskega delavstva 10. februarja 1922 o povišanju mezd in priznanju delavskih zaupnikov svojo dejavnost šele decembra 1921. Namesto šestih skupin so osnovali dve, eno v Mengšu in eno v Domžalah. V podjetju P. Ladstätterja je delavstvo še isti mesec dose­ glo zvišanje mezd za 15%. Sredi januarja 1922 so se zastopniki domžalske in menge­ ške skupine JSZ dogovorili za skupno nastopanje v mezdnih gibanjih in drugih akci­ jah.37 V začetku februarja so se delavci pritožili pri P. Ladstätterju, ker so delali že štiri tedne dnevno eno naduro brez zakonitega 50% povišanja mezde. Na to pritožbo je podjetnik odgovoril z odpustom predsednika skupine JSZ in odklonil kakršnakoli pogajanja. Dne 7. februarja je 122 delavcev in delavk začelo stavkati z zahtevo po zvišanju mezd za 50% in po ponovnem sprejemu odpuščenega strokovnega funkcio­ narja na delo. Ladstätter je šele tretji dan stavke pristal na pogajanja. Delavski zaupniki so 10. februarja dosegli le 10% povišanje dnevnih mezd, 5% zvišanje akor­ dnih postavk, priznanje delavskih zaupnikov, plačilo 50% poviška za nadure, odpuš­ čenemu predsedniku skupine JSZ pa je podjetje priznalo odpravnino v višino enote­ denskega zaslužka. V enaki višini so nato dosegli zvišanje mezd tudi delavci v drugih domžalskih slamnikarskih tovarnah. Tudi mengeški slamnikarski delavci v sezoni 1921/22 niso dobili povišane mezde glede na rast draginje. Skupina JSZ se je odločila, da si povišanje izbojuje s stavko. Povod zanjo je bilo nekorektno ravnanje delovodje, ki je delavce obtožil kraje slam­ nikov. Stavka se je začela 22. aprila 1922. Delavci so zahtevali odpust delovodje, raz­ jasnitev tatvine, zvišanje mezd za 50%, izplačilo 50% poviška za nadure in priznanje kvalificiranosti delavstva. Po dveh dneh stavke je podjetje vseh 28 stavkajočih delav­ cev odpustilo. Dne 25. aprila je tudi 48 delavk premagalo strah pred odpustom in začelo stavkati. Naslednji dan so se začela pogajanja. Podjetnik Stemberger je bil prisiljen kaznovati delovodjo s strogim ukorom in mu dati navodila za korektno postopanje z delavci. Preklical je tudi sum o delavskih tatvinah, mezde je moral zvi­ šati za 40%, obljubil je tudi, da bo ponovno zaposlil dva odpuščena funkcionarja. Nikakor pa ni hotel pristati na 50% povišek za nadure. Delavstvo je nato izjavilo, da bo neizplačani povišek izterjalo na obrtnem sodišču. Stavka se je končala 27. apri­ la.38 Ti dve stavki sta bili zadnji večji borbeni akciji slamnikarskega delavstva v Domžalah in Mengšu v obdobju razmaha delavskega gibanja po prvi svetovni vojni. Za strokovne organizacije slamnikarskega delavstva v obravnavanem času velja v polni meri kasnejša ugotovitev novega vodstva JSZ, da so se v JSZ v povojnem obdo­ bju organizirali predvsem delavci in delavke, »ki še niso bili prekvašeni z močno delavsko zavestjo, ki še niso bili notranje prepričani o nujnosti strokovne organiza­ cije. Pri JSZ so bili člani bolj zaradi versko-političnega gledanja in opredelitve kot iz strokovnega«.39 Toda poudariti je treba, da je tudi slamnikarsko delavstvo po vključitvi v JSZ vodilo številne akcije za izboljšanje svojega socialnoekonomskega položaja. Večje uspehe pa jim je razen notranjih slabosti preprečevalo zlasti krizno stanje v slamnikarski industriji po prvi svetovni vojni, ki se je stalno poglabljalo. Velika večina slamnikarskega delavstva si je v dvajsetih letih postopoma poiskala zaposlitev v novih tovarniških obratih drugih industrijskih panog na domžalskem območju. Še preostali zaposleni v slamnikarskih tovarnah, približno le petina pre­ dvojnega števila, pa so po petletnem premoru 27. marca 1927 v Domžalah ustanovili Strokovno skupino tovarniškega delavstva JSZ.40 Njeno vodstvo je bilo nato pobud­ nik za ustanovitev prvih strokovnih organizacij tudi v novonastalih tovarnah, Indu- plati v Jaršah, Bonačevi papirnici na Količevem in drugod. Ta akcija pa zaradi odločnega ukrepanja podjetnikov z odpusti sindikalnih organizatorjev ni uspela.41 Tudi domžalska skupina JSZ, ki je imela v Oberwalderjevi slamnikarski tovarni 130 članov, je kmalu doživela z znižanjem mezd hud podjetnikov udarec.42 Vendar je s skromnim številom članstva obstajala tudi v času velike gospodarske krize, ki je pov­ zročila dokončni propad slamnikarske industrije. Prav Oberwalderjeva tovarna, 10 - Sindikalno gibanje 145 Domžale s slamnikarskimi tovarnami preoblikovana v tovarno klobukov in slamnikov Univerzale s slovenskim kapitalom, je tudi edina nadaljevala v skromnem obsegu tradicijo slamnikarske industrije. Slamnikarsko delavstvo je opravilo pionirsko delo v strokovnem — sindikalnem- gibanju na domžalskem območju. Njegove organizacije in akcijske izkušnje so bile dragocen temelj za velik razmah delovanja strokovnih organizacij na domžalskem območju v drugi polovici tridesetih let.43 Opombe 1 Franc Bernik, Zgodovina fare Domžale, Kamnik 1923, str. 227—231; Vlado Valenčič, Pre­ bivalstvo kamniškega področja skozi tri stoletja, Kamniški zbornik, IV, 1958, str. 64—65. 2 Alfonz Mihelčič, Gospodarski oris, Mengeški zbornik, I, 1954, str. 77. 3 Gradivo za statistiko trgovine, obrti in industrije v Sloveniji, Ljubljana 1929, str. 14—15. 4 O številu slovenskih slamnikarskih obrtnikov in o obsegu njihove proizvodnje glej raz­ pravo Katarine Kobe-Arzenšek, Iz preteklosti slamnikarstva v domžalski okolici s poudarkom na domačih proizvajalcih, Zbornik občine Domžale, Domžale 1979, str. 103—108. 5 Ignac Mušič, Slamnikarska obrt in slovenski slamnikarji, Glas naroda, št. 35, 13. 6. 1963. 6 Gradivo v fondu inšpekcije dela, fase. 1, v arhivu Inštituta za zgodovino delavskega giba­ nja (IZDG). 7 Laibacher Zeitung, št. 123, 31. 5. 1893; Bericht der. k. k. Gewerbe — Inspektoren über die Heimarbeit in Österreich. Dritter Band. Wien 1901. 8 Kamničan, 10. 6. 1905, priloga Našemu listu. 9 Naša moč, str. 13, 1. 3. 1907. 10 Kamničan, 28. 9. 1907, priloga Našemu listu, št. 45; leta 1900 je prebivalo v kamniškem okraju, predvsem v Domžalah in Mengšu, 227 Tirolcev, leta 1910 pa že 276 oseb z domovinsko pravico na Tirolskem. 11 Tomaž Smole in Jožefa Sušnik, ustna vira. 12 Franc Bernik, Zgodovina fare Domžale, cit. izd., str. 188—194; pravila Krščanskega delavskega podpornega društva in Katoliškega izobraževalnega in podpornega društva v Dom­ žalah v Arhivu SR Slovenije. lj Kamničan, 5. 10. 1907, priloga Našemu listu, št. 46; Slovenec št. 225, 30. 9. in št. 226, 1. 10. 1907; Franc Bernik, Zgodovina fare Domžale, cit. izd., str. 235-243. 14 Slovenec, št. 237, 14. 10. in št 238, 15. 10. 1907. 15 Ignac Mušič, Slamnikarska obrt in slovenski slamnikarji, Glas naroda, št. 37, 11. 7. 1963. 146 16 Naša moč, št. 24, 16. 1. 1913. 17 Ignac Mušič, Slamnikarska obrt in slovenski slamnikarji, Glas naroda, št. 35, 13. 6. 1963. 18 Franc Bernik, Zgodovina fare Domžale, cit. izd., str. 232. 19 Alfonz Mihelčič, Gospodarski oris, cit. izd., str. 78. 20 Arhiv IZDG, fond inšpekcije dela, fase. 1; Tomaž Smole in Janez Koželj, ustna vira. 21 Arhiv IZDG, fond inšpekcije dela, fase. 2, dopis podjetja P. Ladstätter in sinovi obrtnemu inšpektoratu v Ljubljani, dne 27. 5. 1918. 22 Franc Bernik, Zgodovina fare Domžale, cit. izd.,. 189. 23 Arhiv IZDG, fond inšpekcije dela, fase. 2, pismo J. Gostinčarja z dne 23. maja 1918. 24 Tomaž Smole in Jožefa Sušnik, ustna vira; Narodni socialist, št. 14, 2. 8. 1919. 25 Naša moč, št. 13, 26. 2. 1919. 26 Naša moč, št. 17, 26. 3. 1919; Franc Bernik, Zgodovina fare Domžale, druga knjiga, Grob­ lje 1939, str. 23—26. 27 Naša moč, št. 19, 9. 4. 1919; Tomaž Smole in Janez Koželj, ustna vira. 28 Večerni list, št. 180, 20. 8. 1919. 29 Večerni list, št. 229, 15. 12. in št. 236, 23. 12. 1919. 30 Večerni list, št. 27, 4. 2. 1920. 31 Miroslav Stiplovšek, Dve akciji kamniških komunistov 1920. leta, Kamniški zbornik, XII, 1969, str. 9—16; okrajno glavarstvo v Kamniku je v situacijskem poročilu 22. maja 1920 (fond poverjeništva za notranje zadeve deželne vlade za Slovenijo, dopis št. 6135/1920, v zgodovin­ skem arhivu CK ZKS) posebej poudarilo, da se slamnikarsko in drugo delavstvo v Domžalah in Mengšu ni pridružilo splošni solidarnostni stavki v podporo železničarjem. 32 Večerni list, št. 114, 20. 5. in št. 142, 24. 6. 1920. 33 Večerni list, št. 157, 15. 7. 1920. 34 Večerni list, št. 240, 21. 10. 1920. 35 Novi čas, št. 56, 11. 3. in št. 72, 31. 3. 1921. 36 Novi čas, št. 104, 10. 5. 1921. 37 Novi čas, št. 9, 12. 1. 1922. 38 Gradivo o poteku in rezultatih obeh stavk je v fondu inšpekcije dela, fase. 2, v arhivu IZDG; Tomaž Smole in Janez Koželj, ustna vira. 39 Arhiv IZDG, fond Jugoslovanske strokovne zveze, fase. 1, zapisnik seje razširjenega načelstva JSZ 9. 9. 1934. 40 Pravica, št. 13, 31. 3. 1927; seznam organizacij JSZ in pravila v fondu JSZ v arhivu IZDG. 41 Pravica št. 41, 13. 10., št. 43, 27. 10. in št. 44, 3. 11. 1927 ter št. 5, 2. 2. 1928; Tomaž Smole, ustni vir. 42 Arhiv IZDG, fond JSZ, fase. 1, zapisnik občnega zbora JSZ 20. 5. 1928 in zapisnik seje načelstva JSZ 3. 7. 1929. 43 Miroslav Stiplovšek, Delavsko gibanje na domžalskem in kamniškem območju v letih 1934—1941, Mengeški zbornik, II/l, Mengeš 1969, str. 30—48. 147 STAVKOVNO GIBANJE NA SLOVENSKEM PO OKTOBRSKI REVOLUCIJI Oktobrska revolucija v Rusiji je kot prelomnica svetovnih razsežnosti vplivala tudi na vrenje širokih ljudskih množic v Avstro-Ogrski, kjer so se v vojnem času nacionalni in socialni problemi skrajno zaostrili. Že februarska buržoaznodemokra- tična revolucija, še bolj pa oktobrska socialistična revolucija, sta še posebej vplivali na oživitev in krepitev delavskega gibanja, ki je kmalu po izbruhu vojne v pogojih izjemne zakonodaje skoraj povsem zamrlo. Vidni znak borbenosti delavstva so bile zlasti stavke in množične demonstracije, v katerih je zahtevo po pravičnem miru, ki jo je izoblikovala revolucionarna Rusija, povezalo z bojem za nujno rešitev svojih temeljnih eksistenčnih problemov. Zavedalo se je, da je mir predpogoj za izbojevanje vseh njegovih družbenopolitičnih in socialnoekonomskih ciljev. Odločna zahteva, izražena z besedama mir in kruh, je bila v letih 1917/18 poudarjena v velikih delav­ skih akcijah v Avstro-Ogrski. Poudariti moramo, da so v vojnih razmerah tudi navi­ dezno povsem ekonomski boji dobili še politični značaj. Te splošne značilnosti se kažejo z določenimi posebnostmi tudi v bojih delavskega razreda na Slovenskem. Če se omejimo na stavkovno gibanje, moremo ugotoviti, da se delavstvo na Slovenskem prva tri leta vojne ni upalo poseči po stavki v bojih za izboljšanje nenehno slabšega socialnoekonomskega položaja. Strokovne organizacije vse do leta 1916 niso vodile niti pogajanj za draginjske doklade k izjemno nizkim mezdam. Podobno kot v vseh velikih industrijskih središčih habsburške monarhije je tudi na Slovenskem socialnodemokratsko delavstvo leta 1917 prvič v vojnem času praznovalo 1. maj z ustavitvijo dela in z množičnimi zborovanji, na katerih je navdu­ šeno pozdravilo revolucionarne dogodke v Rusiji.1 Zanimivo je, da je npr. shode pod geslom Delavstvo in mir pozdravilo tudi meščansko časopisje. Liberalni Slovenski narod je poudaril, da hoče ves narod mir in demokracijo, da se bo lahko posvetil delu za svoj kulturni, gospodarski in socialni napredek. To stališče izpričuje globoke in nagle politične spremembe po februarski revoluciji. Ta je »silno poživila mirovno, demokratično in narodno misel, ki jo je dotlej dušil vojni absolutizem. Ruska revo­ lucija je potisnila socialno demokracijo na čelo mirovnega vala...«2 Prvomajskim proslavam je proti volji socialnodemokratskih strankinih in stro­ kovnih funkcionarjev v času do avgusta 1917 sledil val stavk desettisočev delavcev v Wiener Neustadtu, Gradcu, Pragi, Brnu, Moravski Ostravi, Škodovih tovarnah in drugod.3 To stavkovno gibanje je bilo tudi spodbuda delavstvu na Slovenskem, da je začelo odločneje terjati ustrezno povišanje draginjskih doklad in zboljšanje preskrbe. Na povečano dejavnost strokovnih organizacij je ugodno vplival zakon o pritožbenih komisijah z dne 21. marca 1917, ki je dovoljeval mezdna gibanja tudi v militarizira- nih obratih. Dne 28. junija 1917 se je delavstvo železniških delavnic in kurilnice v Mariboru prvo na Slovenskem po začetku vojne opogumilo za stavko. Okoli 1700 delavcev je spontano prenehalo delati in je odšlo demonstrirat pred okrajno glavar­ stvo za zboljšanje prehrane in povišanje draginjskih doklad. Neposredni povod za stavko je bilo razdeljevanje neužitne moke železničarjem. Ko so delavski deputaciji na okrajnem glavarstvu obljubili, da bodo njihove zahteve ugodno rešili, so se žele­ zničarji še isto popoldne vrnili na delo.4 Namesto zagotovljenega zboljšanja prehrane pa so v začetku julija železniškim delavcem zmanjšali obrok kruha. Zato so 4. julija 148 F zjutraj delavci v železniških delavnicah in kurilnici znova začeli stavkati. Pridružili so se jim tudi delavci v skladišču in delavci za vzdrževanje prog. Delavska deputacija je izročila železniški upravi in vojaškemu poveljstvu zahteve za ureditev preskrbe in povišanje mezd ter določila rok za odgovor. Opoldne se je delavstvo spet vrnilo na delo. Isti dan so stavkali tudi železničarji na postaji na Teznem. S stavko so protesti­ rali proti obtožbam, da so kradli iz vagonov. Hišne preiskave orožnikov so pokazale, da so bile obtožbe neutemeljene. List Marburger Zeitung je pisal, da so se tezenski železničarji solidarizirali z zahtevami mariborskih železniških delavcev, v drugem članku pa je ta časopis zanikal kakršnokoli zvezo med obema stavkama.5 Dne 6. julija opoldne je potekel rok, ki so ga železničarji določili za odgovor na svoje zahte­ ve. Ker se ob določeni uri pogajanja niso končala, je delavstvo prenehalo delati. Na pogajanjih so nato delavski zaupniki dosegli zboljšanje preskrbe. Glede izenačenja mezd z dunajskimi železničarji pa so dobili zagotovilo, da bo o njem razpravljal upravni odbor južne žeLeznice na prvi seji. Popoldne so se delavci vrnili na delo.6 Ker pa železniška uprava ni izpolnila mezdnih zahtev, je 25. julija 1700 delavcev znova stopilo v stavko. Graško poveljstvo je 28. julija izdalo ukaz o militarizaciji stavkajo­ čega delavstva, ki je bilo že dotlej podrejeno vojnodajatvenemu zakonu. Delavci so morali od 30. julija dalje dotedanje delo opravljati kot vojaki. ' Tako so oblasti z mili­ tarizacijo zatrle stavkovno gibanje mariborskih železničarjev. Kljub militarizaciji so železničarji v kurilnici in delavnicah 21. novembra 1917 znova stavkali. Spet je bila vzrok stavke nezadostna preskrba. Ko so jim obljubili dobavo živil, so se popoldne vrnili na delo.8 Poleti in jeseni 1917 je delavstvo v vojnodajatvenih in militariziranih obratih doseglo pred pritožbenimi komisijami pomembna zboljšanja mezd. Razvoju delavskega gibanja v Avstro-Ogrski je dala oktobrska revolucija novo spodbudo. Že novembra in decembra 1917 so začeli pod vodstvom levoradikalnih socialnih demokratov v nekaterih velikih dunajskih podjetjih delavski komiteji pri­ pravljati politično stavko proti nadaljevanju imperialistične vojne.83 V začetku januarja 1918 so med delavstvom, ki je zahtevalo takojšnjo sklenitev miru s Sovjet­ sko Rusijo, povzročile veliko ogorčenje zahteve nemških in avstrijskih diplomatov kot odgovor na mirovne predloge sovjetskega zastopstva v Brest-Litovsku. Ko so oblasti še objavile, da bo 14. januarja zmanjšan obrok hrane, je delavstvo Wiener Neustadta istega dne stopilo v stavko. Dne 14. januarja so se zmanjšanju dnevnega obroka kruha na komaj 14 dkg za osebo uprli s stavko in demonstracijami delavci ladjedelnice in drugih večjih industrijskih obratov v Trstu. Delavsko zastopstvo je na tržaškem namestništvu zahtevalo dotedanji obrok kruha in zboljšanje prehrane. Določili so osemdnevni rok za izpolnitev svojih zahtev in se naslednji dan vrnili na delo. Iz Wiener Neustadta pa se je stavka že naslednji dan spontano razširila v indu­ strijska središča na Nižjem Avstrijskem, 16. januarja je zajela dunajske tovarne, nato se ji je pridružilo še delavstvo v Zgornji Avstriji in na Zgornjem Štajerskem, v Kra­ kovu in Budimpešti, na Češkem pa je segla do Brna. Češko delavstvo se je množično vključilo v stavkovno gibanje le z enodnevno splošno stavko 22. januarja. Tega dne so začeli stavkati tudi delavci v arzenalu in drugih podjetjih v Pulju.9 Socialnodemokratsko strankino in sindikalno vodstvo je spočetka poskušalo stavkovno gibanje omejiti. Ker pa v tem prizadevanju ni uspelo, je tretji dan aktivno poseglo v organizacijo stavke. Doseglo je, da so v svetih delavskih odposlancev, ki jih je na Dunaju in drugod izvolilo delavstvo, prevladali funkcionarji socialnodemokrat­ ske stranke in Strokovne komisije. Do velikih nesoglasij je nato prišlo med socialno­ demokratskim vodstvom in stavkajočimi delavci pri formuliranju stavkovnih zahtev. Voditeljem so se zdele zahteve pobudnika stavke, delavstva Wiener Neustadta, za takojšnjo sklenitev miru brez aneksij in kontribucij na podlagi pravice narodov do samoodločbe, odpravo cenzure in vojaških zakonov, amnestijo za politične zaporni­ ke, uvedbo osemurnega delavnika, ureditev prehrane ob sodelovanju delavskih zaup­ 149 nikov, preradikalne. Ni jim sicer uspelo, da bi omejili zahteve stavkajočih na zgolj ekonomske cilje, zato pa jim je uspelo omiliti politične cilje stavke in bolj poudariti ekonomske. Na pogajanjih z vlado, ki so se začela 18. januarja, je socialnodemokrat­ ska delegacija zahtevala, da vlada informira delavstvo o mirovnih pogajanjih in mu zagotovi primeren vpliv na njihov potek ter izjavi, da se zaradi njenih ozemeljskih zahtev ne bodo pogajanja v Brest — Litovsku razbila. Dalje, da vlada preosnuje pre­ hrambeni sistem, da demokratizira občinske zastopane z uvedbo splošne, enake in neposredne volilne pravice ter odpravi militarizacijo delavstva. Ko je na te zahteve delegacija dobila meglene obljube in zagotovila, je pozvala delavstvo, naj se 21. januarja vrne na delo. Poziv je naletel na ogorčen odpor delavstva. Na Dunaju se je šele 25. januarja pokorilo temu sklepu, v Pulju pa so se delavci šele 28. januarja na prigovarjanje socialnodemokratskih voditeljev uklonili vojaškemu ukazu, da se morajo vrniti na delo. Prav 28. januarja pa se je začelo veliko stavkovno gibanje tudi v Nemčiji. Tudi upor mornarjev v Boki Kotorski, ki je izbruhnil na peti dan stavke v tamkajšnjem arzenalu 1. februarja, je dejansko nadaljevanje in del velikega poli­ tičnega stavkovnega gibanja.10 Na jugu avstrijske polovice habsburške monarhije je stavkalo le še delavstvo v Trstu in Miljah, in sicer najprej v ladjedelnicah, že po koncu velike januarske stavke v večini industrijskih središč, pa se je 28. januarja začela splošna stavka.11 Na prvem shodu si je tržaško delavstvo po ruskem zgledu izvolilo delavski svet, ki je sklenil, da bo izdajal poročila o stavki v italijanskem in slovenskem jeziku. V delavski svet je bil izvoljen tudi predstavnik slovenskega delavstva.12 Predsednik sveta poslanec Oliva je na shodu 29. januarja poudaril: »Veliki dogodki v Rusiji so prišli kot dobrodejen klic v delavstvo vseh narodov, prišla je luč z vzhoda v najmrklejšem trenutku, kar jih pomni zgodovina proletariata«. V svojem govoru je tudi poudaril, da je tržaško delavstvo nameravalo stavkati že pred tednom dni. Na shodu je delavstvo pozdravilo poziv, naj se italijanski in slovenski delavci združijo v bratski solidarnosti.13 Delav­ ski svet je v svojem razglasu znova poudaril, da je gibanje rezultat velike ruske revo­ lucije, »ki je odprla vrata miru, ki je navdala s pogumom delavstvo vsega sveta in z upom vse one, ki se bore v vrstah prave demokracije«. Tržaškemu namestniku je razen splošnih zahtev januarske stavke postavil tudi zahtevo, da je treba določiti za delavstvo eksistenčni minimum in vzpostaviti avtonomno občinsko upravo v Trstu, Istri in na Goriškem na podlagi splošne, enake, neposredne, tajne in proporcialne volilne pravice z aktivno in pasivno volilno pravico tudi za ženske. Med razgovorom članov delavskega sveta s predstavniki cesarskokraljevega državnega namestništva so bile pred vladno palačo velike delavske demonstracije. Na sprejemu so tudi zahte­ vali, naj resolucijo delavskega sveta nemudoma pošlje dunajski vladi »kot zadnji opomin povzročiteljem in nadaljevalcem vojne«. Z vladnim odgovorom nanjo delav­ ski svet ni bil zadovoljen, kljub temu pa je, »priznavajoč, da je stavka dosegla svoj smoter, da odločno protestira proti vojni in neznosnim življenjskim razmeram...« pozval delavstvo, da se 2. februarja vrne na delo. V pozivu je poudaril, da bo delav­ stvo uporabilo »še energičnejša sredstva, če vlada ne izpolni svojih obljub«.14 Bojno pripravljenost pa je v tem velikem stavkovnem gibanju pokazalo delavstvo tudi v drugih industrijskih središčih na Slovenskem. V Ljubljani je socialnodemo­ kratsko vodstvo 20. januarja, torej šele teden dni po začetku velikega stavkovnega gibanja, sklicalo shod. V vabilu delavcem na shod je vodstvo poudarilo, da je pobuda za shod »izšla iz njihove srede«. Na shodu je okoli 5000 ljudi manifestiralo »svojo neomajno voljo proti nadaljevanju vojne« in zahtevalo ureditev prehrane. Zanimivo je, da so ljubljanski socialni demokrati v resoluciji postavili na prvo mesto vprašanje prehrane, kot drugo so zahtevali demokratizacijo občinskih zastopstev, kot tretje so terjali odpravo brezposelnosti, ki je nastala z militarizacijo nekaterih obratov, šele kot zadnjo točko pa so postavili zahteve v zvezi z mirovnimi pogajanji v Brest — 150 Litovsku. List Naprej je z zadovoljstvom ugotavljal, da je vodstvu shoda uspelo pre­ prečiti demonstracijski obhod po mestu.15 Vladni predstavnik je v svojem poročilu poudaril, da so udeleženci shoda kazali očitno razpoloženje za demonstracije in za stavko. Strastno razburjeno množico sta na njegov poziv pomirila Josip Petejan in Anton Kristan, ki je »udeležence skušal prepričati, da se delavstvo lahko z mirnim in možatim obnašanjem bolje uveljavi kot pa s pobalinskimi izpadi, ki so orodje drugih strank«, s čimer je namigoval na nedavne demonstracije srednješolcev. Najbolj učinkovito pa je Kristan pomiril nav­ zoče s sporočilom, da bo v torek novo zborovanje, na katerem bo delavstvo dobilo poročilo o posredovanjih pri vladi. Glede na to, da naj bi bilo to zborovanje dopol­ dne, bo udeležba na njem »po naravi stvari pomenila začetek stavke v tukajšnjih obratih«. Množico, ki ni mogla vsa v nabito polno dvorano Mestnega doma, je zunaj miril Josip Kopač. Deželni predsednik Henrik Attems je takoj poročal o tem shodu dunajski vladi in poudaril, »da je položaj resen, da je razburjenost velika in nevar­ nost stavke neposredna«. Glede na to, da hočejo stavkati zlasti železničarji kljub Kopačevemu pomirjanju, »češ za to bo še čas«, je predlagal militarizacijo železnic. Dunajsko notranje ministrstvo pa tega ukrepa ni podprlo zaradi pričakovanja, da se bodo delavci na Kranjskem ravnali po razmerah na Dunaju in v Spodnji Avstriji, kjer se je delavstvo že začelo pomirjati. Naslednji dan je deputacija delavskega shoda pod vodstvom A. Kristana pri deželnem predsedniku zahtevala predvsem izboljšanje preskrbe in ureditev razmer v militarizirani Samassovi tovarni.16 Še isti dan zvečer je vodstvo JSDS sklicalo nov shod, ko so v Ljubljano prišle vesti o »uspešnem« sklepu pogajanj na Dunaju. S tem je preprečilo, da bi že udeležba na prvotno predvidenem shodu v dopoldanskem času v torek pomenila vsaj kratkotrajno stavko. Na ponedeljkovem shodu so delavce seznanili s potekom pogajanj z dunajsko vlado in na deželnem predsedstvu v Ljub­ ljani ter s sklepom osrednjega socialnodemokratskega vodstva o koncu stavke. Kri­ stan je uspel s pozivom, naj delavstvo odloži »puške sedaj le na tla« in naj bo priprav­ ljeno za nov boj. Vodstvo shoda je tudi doseglo, da je delavstvo v resoluciji priznalo vladni odgovor na zahteve stavkajočih kot »znaten napredek«. Udeleženci shoda so še sklenili, da se iz zastopnikov tovarniškega delavstva in železničarjev v Ljubljani in okolici takoj konstituirala delavski odbor, »ki bo v permanenci, dokler vlada ne izpolni svojih... obljub in zagotovil«.17 O razpoloženju delavstva za stavko pričata tudi shoda 27. januarja v Idriji in na Jesenicah. Idrijski rudarji so na shodu poudarjali, da ne bodo šli prej na delo, dokler ne dosežejo sklenitve miru, ureditve prehrane in povišanje mezd. Zastopniku Unije rudarjev avstrijskih je le s težavo uspelo prepričati zborovalce, da za stavko ni pri­ meren čas, ker se je drugod že končala in da jo je treba temeljito organizirati, če hočejo z njo uspeti. V resoluciji so zahtevali izboljšanje prehrane, povišanje temeljnih plač, razpis občinskih volitev v Idriji, vlado pa so pozvali, naj odstrani vse ovire za sklenitev miru s tem, »da prizna nepotvorjeno demokratično pravico samoodločanja narodov v vseh deželah«.18 Tudi na Jesenicah so morali sindikalni funkcionarji pozi­ vati delavce, da »se ne dajo zapeljati v kaka nepremišljena dejanja...«.19 Velika shoda sta bila tudi v Trbovljah in Zagorju. Zaupniki JSDS so torej uspešno izpolnili navo­ dila dunajskega vodstva in preprečili, da bi se januarska stavka razširila tudi na Slo­ venskem. Deželni predsednik Attems je po ljubljanskih shodih z zadovoljstvom ugo­ tovil, da na Kranjskem stavk ni bilo. Tako se je bojno razpoloženje slovenskega delavstva »izteklo v pesek ob pripomoči njegovih voditeljev«.20 Socialnodemokratsko sindikalno glasilo Delavec je v članku Veliko gibanje avs­ trijskega delavstva poročalo, da je bilo tudi na Slovenskem »mogočno gibanje« tik pred stavko ter poudarilo: »Nehote moramo priznati, da delavstvo zahteva v prvi vrsti splošen mir, ker ve, da druge poti ni iz teh razmer«. Šele potem, ko bo sklenjen 151 »pošten, pravičen, demokratičen mir brez zmagovalcev in premagancev« pa si bo delavstvo znalo priboriti tudi vse druge svoje zahteve.21 Januarska stavka je »politično pomenila predvsem solidarnostno akcijo z rusko boljševiško revolucijo, ki je proletariatu ostale Evrope obetala konec vojne, Če jo z lastno akcijo podpre«. Posebno značilno zanjo je ravnanje češkega delavstva, kate­ rega je vodstvo češke socialne demokracije uspelo zadržati, da ni stavkalo v času viška stavkovnega gibanja. Češko socialnodemokratsko vodstvo je namreč pričako­ valo rešitev vprašanja češke samostojnosti od antante, od katere pa se je Sovjetska Rusija ločila, in se zato ni ogrevala za revolucionarne akcije.22 Tako češko kot poljsko delavstvo ni stavkalo. Izvrševalni odbor JSDS je v oklicu, ki ga je sestavil Henrik Tuma, obžaloval to dejstvo in ugotovil, da je češki in poljski proletariat tako »krenil za smotri zbeganega meščanstva«, druga temeljna ugotovitev pa je, da klic nemškega proletariata ni našel avstrijskega delavstva pripravljenega za odločne boje. Poudaril je: »Proletariat malega slovenskega naroda bridko čuti zamujeni trenutek skupnega boja združenega delavstva vseh narodov za svobodo in blaginjo. Svest si, da z lastno močjo ni moči dospeti do velikega stavljenega si cilja, je videl slovenski proletariat boljšo bodočnost le ramo ob rami s proletariatom sorodnih in velikih narodov, s kate­ rimi mu je zgodovina odkazala skupno bivanje in skupno stremljenje«. Oklic je vod­ stvo JSDS sklenilo s pozivom slovenskemu delavstvu, »naj tesno strne svoje vrste, naj z neumorno agitacijo pridruži vse slovensko delavstvo svoji organizaciji, da stopi ob stran bojujočega se avstrijskega delavstva...«. Na sorodno češko in poljsko delavstvo pa se je obrnilo z željo, da »stopi v kolo internacionalnega združenega proletariata nazaj! Le v združenem hotenju, v enotni volji pride avstrijski proletariat do zmago­ vitega dejanja — in le v dejanju proletariata je bodočnost in rešitev«.23 Januarsko stavkovno gibanje je postavilo socialnodemokratske stranka vseh narodov habsburške monarhije pred odločilno preizkušnjo. Dogajanje v njem se je razvijalo tako, da je bila to prva resnična revolucionarna situacija v habsburški monarhiji po marčni revoluciji leta 1848.24 Iz poteka stavkovnega vala se vidi, da so socialni demokrati zavirali njegov razmah in so s pomirjevalno politiko omogočili vladi, da je svoj težavni položaj rešila z meglenimi obljubami. Tako kot za avstrijsko- nemško socialno demokracijo, »pomeni januarska stavka tudi za vodstvo slovenske socialnodemokratske stranke dejansko odpoved od revolucionarne usmeritve«. Nato se je začela JSDS približevati vsenarodni fronti in bilo je »le še vprašanje postopka, kako pridobiti za delavsko birokracijo boljše koncesije in položaje v zamenjavo za »uslugo«, da se stranka pridružuje deklaracijskemu, jugoslovanskemu gibanju«.25 Slovenska socialna demokracija se tako nikdai' »ni orientirala na možnost revolucio­ narne spremembe obstoječega stanja, zato je v revolucionarni situaciji ostala nepri­ pravljena, dezorientirana, pod vplivom buržoazije ... Vsa idejna in politična nezrelost slovenske socialne demokracije in ves njen oportunistični prakticizem se je v teh dneh maščeval delavskemu razredu«. Socialna demokracija odločilnih revolucionar­ nih procesov, ki so sledili oktobrski revoluciji, ni »mogla in marala izkoristiti za to, da bi se postavila na čelo revolucionarnih množic«, temveč »je pričela paktirati z buržoaznimi vrhovi...«.26 Veliko stavkovno gibanje januarja 1918 v Avstro-Ogrski se je končalo dejansko brez uspeha, njegovi cilji pa so ostali aktualni v nadaljnjih delavskih bojih. Po odločnem nastopu v začetku 1918 je delavstvo vedno pogosteje poskušalo s stavkami uveljaviti svoje politične in ekonomske zahteve. Že marca je prišlo do stavk in demonstracij v Gradcu, v aprilu je bila polurna generalna stavka budimpeštanskega delavstva s povsem političnimi zahtevami, nato pa so zlasti po zmanjšanju obroka kruha sredi junija in po velikem dvigu draginje v začetku jeseni izbruhnile številne stavke po industrijskih središčih Avstro-Ogrske. Vlada jih je dušila s pošiljanjem stavkajočih na fronto, z obsodbami pred vojaškimi sodišči, nadalje s streljanjem na 152 stavkajoče in z majhnimi ekonomskimi ugodnostmi. Toda stavkovnega vala ji ni uspelo zajeziti. V stavkah je delavstvo zahtevalo zboljšanje prehrane, povišanje mezd, skrajšanje delovnega časa, predvsem pa konec imperialistične vojne. Proti koncu vojne so pri stavkah vedno bolj prevladovali politični motivi.2' Tudi delavstvo na Slovenskem se je v tem obdobju vedno pogosteje s stavkami bojevalo za svoje zahteve. Ker se je zadnje leto preskrba z živili, obleko in obutvijo skrajno poslabšala, hkrati pa je narasla draginja, so bile zahteve po izboljšanju apro- vizacije in zvišanju mezd med najbolj pogostimi vzroki za stavke, nekajkrat pa jih je povzročilo tudi slabo ravnanje predstavnikov uprav v militariziranih oziroma vojno- dajatvenih podjetjih. Zaradi neznosnega poslabšanja preskrbe so bile marca in aprila 1918 v Ljubljani tudi demonstracije žena, ki jih je policijsko ravnateljstvo končno zadušilo s prepovedjo zbiranja ljudi po ulicah ter z delno policijsko uro.28 Konec marca je teden dni stavkalo delavstvo v Kozinovi tovarni v Tržiču in doseglo delno povišanje mezd. Dopisnik iz Tržiča je v svojem poročilu o stavki odgovoril na vpra­ šanje, zakaj si delavstvo bolj ne prizadeva za zboljšanje svojega položaja: »Tisti, ki delamo v podjetjih pod vojnodajatveno postavo, si ne upamo niti pritožiti se zaradi prenizkih mezd. Saj veste — »einrücken machen«, to je strah, pred katerim celo žegen ne pomaga. Človek raje spi doma lačen, kot drugod tudi — lačen«.29 Dne 11. aprila se je 80 šivalk slamnikov v Ladstätterjevi tovarni v Domžalah zaradi premajhnih mezd odločilo za stavko, ki se je končala šele 6. maja. Podjetniku je uspelo zaradi zadostne delovne sile — slamnikarska industrija je bila v vojnem času v hudi krizi — ter zaradi neorganiziranega in neenotnega nastopa delavk stavko zlomiti.30 Dne 21. aprila so se idrijski rudarji s stavko uprli ukazu, da morajo nositi vojaške čepice. V Idrijo je prišla stotnija vojakov z dvema generaloma, da bi jih pri­ silili k pokorščini. Zaradi nastopa delavcev se je šlo vojaško poveljstvo pogajat z rudarskimi delegati. Delavstvo je na shodu 23. aprila sklenilo popustiti. Zahtevalo pa je izboljšanje preskrbe in povišanje osnovnih plač.31 Po velikih prvomajskih shodih je prišlo najprej do stavke v dveh obratih trbovelj­ skega premogovnika. Povod za njen začetek 17. junija je bil način razdeljevanja kon­ trolnih znamk, zaradi katerega so morali rudarji po pol ure in več čakati. Naslednji dan so rudarji na shodu zahtevali tudi več živil, obleke in obutve ter povišanje mezd. Po shodu so predložili svoje zahteve in pritožbe rudniški upravi, popoldne pa so se vrnili na delo.32 Dne 26. junija je začelo stavkati okoli 1300 rudarjev v Mežici in Črni, ker niso dobili živil. Zahtevali so tudi zvišanje mezd. Poveljstvo delavskega oddelka je 30. junija zagrozilo s strogimi kaznimi, če se rudarji naslednji dan ne vrnejo na delo.33 Ukazu se je pokorilo le nekaj rudarjev v Črni, večina pa je stavkala do 4. julija. Delavstvo je odklonilo ponudbo rudniške uprave za povišanje mezd za eno tretjino in sklenilo, da bo zahtevalo razsodbo pritožbene komisije. Dne 8. julija so začeli »zaradi obupnih in naravnost neznosnih razmer« stavkati rudarji v Idriji. Na shodu so zahte­ vali povišanje osnovnih plač, zboljšanje preskrbe, nastavitev takega uradništva, ki bo znalo tudi slovensko, štirinajstdnevni plačan dopust, takojšnjo odpravo militari­ zacije rudnika in razpis občinskih volitev. Rudarji so za vodenje stavke izvolili delavski svet, ki se je začel pogajati z zastopniki rudniške uprave, ministrstva za javna dela in okrajnega glavarstva. V Idrijo so prišli močni vojaški oddelki. Delavski svet je dosegel nekaj izboljšanja v preskrbi in obljubo, da se bodo mezde povišale. Vojaško poveljstvo je ukazalo, da se morajo delavci vrniti na delo, v nasprotnem pri­ meru bo ukrepalo po vojaških zakonih.34 Del rudarjev ni bil zadovoljen z odločitvijo delavskega sveta, da se 11. julija stavka konča. List Slovenec je v poročilu o stavki posebej poudaril, da sta Melhior Čobal in Josip Petejan »z vso silo pritiskala na delavstvo, naj gre delat«. Delavstvo pa se je branilo iti na delo, dokler ne dobi zago­ tovil za izpolnitev svojih zahtev.35 Pred začetkom dela so rudarji sklenili, da bodo čez 153 osem dni ponovno stavkali, če nadaljnja pogajanja ne bodo uspela. Delavski svet je v določenem roku dosegel le 15% povišanje draginjskih doklad in nabavni prispevek. Izjavil je, da pogajanja s tem niso končana in pozval delavstvo, naj ne stavka. Naprej je poudaril, da je dolžnost delavstva, da se temu navodilu pokori.36 Rudarska delega­ cija je nato konec julija dosegla na Dunaju novo povišanje draginjskih doklad.37 Oblasti so se v tem času bale novih bojnih akcij delavstva in so na Jesenicah celo prepovedale shod. Dne 15. julija opoldne so začeli stavkati železničarji v mariborskih delavnicah. S stavko je delavstvo nastopilo proti nepravilnostim v preskrbi in samo­ volji vodje delavnice in še nekega uradnika. Ker so bili militarizirani, je vodstvo stavke zahtevalo, da morajo biti med delovnim časom vsi v delavnicah.38 List Naprej je pisal, da je delavstvo zahtevalo tudi takojšnjo sklenitev miru.39 Pogajanja med delavskimi zaupniki ter zastopniki direkcije in vojaškega poveljstva so se začele 17. julija, naslednji dan pa so se železničarji vrnili na delo.40 Slovenec je poročal, da so to storili šele potem, ko so dosegli odstavitev vodje delavnic.41 Zaradi slabe preskrbe so 5. avgusta začeli stavkati rudarji Plajberške rudarske družbe pri Podkloštru,42 naslednji dan pa so si s stavko delavci arzenala v Miljah priborili enako preskrbo, kot so jo imeli tržaški delavci.43 Sredi avgusta je prišlo do velikega razburjenja zaradi slabe preskrbe med delavstvom na Jesenicah. Poveljnik je zagrozil z vojaškim posre­ dovanjem, če bi prišlo do stavke. Delavski zaupniki so 16. avgusta le s težavo prepre­ čili začetek stavke.44 Ker so 20. septembra delavski zaupniki pri vojaškem vodji tovarne dobili le obljube glede dobave živil, je delavstvo zapustilo obrate in se zbralo pred upravnimi prostori. Le težko so pomirili delavstvo, ki je bilo še posebej razbur­ jeno zaradi prihoda orožnikov.45 Od 15. do 19. septembra so stavkali v Trstu delavci komunalnih podjetij in občinski uslužbenci, v istem času pa so stavkali tudi učitelji na Primorskem. Do stavke je prišlo kljub nasprotovanju socialnodemokratske Zveze občinskih nameščencev. Stavkajoči so uspeli z večino svojih zahtev.46 Zadnjo stavko pred koncem vojne so 27. septembra izvedli železničarji v mariborskih delavnicah, ki so šli tudi demonstrirat pred okrajno glavarstvo z zahtevo po zboljšanju preskrbe.47 V letu 1918 je znatno naraslo tudi število mezdnih gibanj, ki so se končala z nepo­ srednimi pogajanji med delavstvom in delodajalci ali pred pritožbenimi komisijami. Z oživitvijo mezdnih bojev so strokovne organizacije znova prevzele svoje osnovno funkcijo pri urejanju socialnoekonomskega položaja delavstva. Med številnimi posrednimi in neposrednimi posledicami februarske in oktobrske revolucije v Rusiji je bilo tudi veliko stavkovno gibanje v Avstro-Ogrski, v katerem je delavstvo vedno bolj poudarjalo tudi politične zahteve. Pozorno ga je spremljal tudi V. I. Lenin in julija 1918 je npr. prav dogajanje v Avstro-Ogrski navedel kot pri­ mer, da Sovjetska Rusija ni osamljena.48 Na Slovenskem stavkovno gibanje ni bilo tako razgibano in burno kot v nekaterih predelih habsburške monarhije. To je v glavnem posledica velikih prizadevanj vod­ stva JSDS in strokovne komisije ZDD, da bi do stavk ne prišlo. Če pa so že stavkali, so socialnodemokratski zaupniki na delavstvo pritiskali, naj se vrne na delo. To so utemeljevali predvsem z nevarnostjo, da ne bi prišlo do vojaških represalij. Višek je stavkovno gibanje na Slovenskem v tem obdobju doseglo sredi leta 1918. Neposredno pred koncem vojne, ko je delavstvo v drugih pokrajinah Avstro-Ogrske vodilo šte­ vilne stavke, pa je pri nas povsem prenehalo. Skupna značilnost vseh stavk je njihov spontani izbruh. Strokovne organizacije niso sodelovale v pripravah stavk, ker so se bale prepovedi svojega delovanja, so pa vodile pogajanja za zahteve stavkajočih. Delavstvo na Slovenskem je v večini stavk postavljalo zgolj ekonomske zahteve in ni sledilo zgledu številnih političnih stavk v drugih pokrajinah Avstro-Ogrske. Kljub temu pa moramo tudi te označiti kot ekonomsko-politične, ker so zaradi spopadov z vojaškimi oblastmi dobile določen politični značaj. V okoliščinah vojnodajatvenega zakona in militarizacije pa je tudi zgolj ekonomska stavka pomenila tveganje, ker so 154 sodišča lahko stavko militariziranih delavcev razglasila za vojaški upor. Poudariti moramo, da je bilo slovensko delavstvo pripravljeno, da se množično vključi tudi v politično stavkovno gibanje januarja 1918. Prav oportunistično ravnanje v tej stavki in drugih stavkovnih bojih ter sploh odnos do oktobrske revolucije je prelomnica v zgodovini slovenske socialne demokracije, ki se je v revolucionarnih razmerah začela usmerjati desničarsko. Opombe 1 Delavec, št. 18, 5. 5. 1917. 2 Dušan Kermauner, Politični boji na Gorenjskem in delavsko gibanje na Jesenicah — Javorniku od začetkov do leta 1918, III. knjiga, Ljubljana 1975, str. 270. 3 V. M. Turok, Očerki istorii Avstrii 1918—1929, Moskva 1955, str. 18; Rudolf Neck, Die österreichische Arbeiterbewegung von Jänner bis November 1918. Die Auflösung des Habsbur­ gerreiches, Wien 1970, str. 72—75. 4 Marburger Zeitung, št. 145, 29. 6. in št. 146, 1. 7. 1917; Delavec št. 27, 7. 7. 1917. 5 Marburger Zeitung, št. 149, 5. 7. 1917. 6 Marburger Zeitung, št. 151, 7. 7. in št. 152, 8. 7. 1917. 7 Marburger Zeitung, št. 171, 31. 7. 1917. 8 Naprej, št. 110, 22. 11. 1917. 8a Turok, n. d., str. 25. 9 Edinost, št. 15, 15. 1. 1918 in št. 16, 6. 1. 1918; Zgodovinski arhiv Komunistične partije Jugoslavije, del V, Beograd 1951, str. 483—484 (cit. Zgodovinski arhiv KPJ, V). 10 Zgodovinski arhiv KPJ, V, str. 484; Turok, n. d., str. 27—44. 11 Naprej, št. 25, 30. 1. 1918. 12 Sporočilo delavskega sveta, št. 1, 29. 1. 1918. 13 Sporočilo delavskega sveta, št. 2, 30. 1. 1918. 14 Sporočilo delavskega sveta, št. 3, 21. 1. 1918; Naprej, št. 28, 4. 2. 1918; Rudolf Golouh, Pol stoletja spominov. Panorama političnih bojev slovenskega naroda, Ljubljana 1966, str. 106— 108. 15 Naprej, št. 16, 19. 1. in št. 17, 21. 1. 1918. 16 Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Politika na domačih tleh med vojno 1914—1918, Ljubljana 1971, str. 200—201. 17 Naprej, št. 18, 22. 1. 1918. 18 Delavec, št. 6, 9. 2. 1918. 19 Delavec, št. 5, 2. 2. 1918. 20 Pleterski, n. d., str. 201—202. 21 Delavec, št. 4, 26. 1. 1918. 22 Zgodovinski arhiv KPJ, V, str. 484. 23 Naprej, št. 22, 26. 1. 1918; oklic vodstva JSDS sta analizirala Dušan Kermauner v delu Ivan Cankar in slovenska politika leta 1918, Ljubljana 1968, str. 111—112 in Janko Pleterski v navedeni monografiji, str. 210—211. 24 Rudolf Neck, n. d., str. 75. 25 Pleterski, n. d., str. 200. 26 Edvard Kardelj — Sperans, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana 1970, str. 409. 27 Turok, n. d., str. 70 sl. 28 Naprej, št. 64, 18. 3. in št. 92—94, 23.-25. 4. 1918. 29 Naprej, št. 62, 15. 3. 1918. 30 Arhiv IZDG, fond inšpekcije dela, fase. 2, dopis podjetja P. Ladstätter in sinovi obrtnemu inšpektoratu v Ljubljani 27. 5. 1918. 31 Delavec, št. 18, 4. 5. 1918; Ivan Mohorič, Rudnik živega srebra v Idriji, Koper 1960, str. 300-301. 32 Naprej, št. 140, 22. 6. 1918. 33 Delavec, št. 27, 6. 7. 1918. 34 Delavec, št. 28, 13. 7. 1918. 35 Slovenec, št. 156, 11. 7. 1918. 155 36 Naprej, št. 162, 19. 7. 1918. 37 Delo, št. 159, 11. 6. 1960; Ivan Mohorič, n. d., str. 301-302. 38 Marburger Zeitung, št. 161, 18. 7. 1918. 39 Naprej, št. 163, 20. 7. 1918. 40 Marburger Zeitung, št. 164, 21. 7. 1918; uredništvo je k članku pripomnilo, da mu je mari­ borska cenzura onemogočila poročanje o stavki in da povzema poročilo po graškem časniku. Zaradi cenzure so bila poročila o tedanjih stavkah tudi v drugih časnikih nepopolna in skopa 41 Slovenec, št. 165, 22 .7. 1918. 42 Naprej, št. 186, 17. 8. 1918. 43 Naprej, št. 178, 7. 8. in št. 179, 8. 8. 1918. 44 Naprej, št. 186, 17. 8. 1918. 45 Naprej, št. 219, 25. 9. 1918. 46 Naprej, št. 216, 21. 9. 1918; Edinost št. 253, 17. 9. 1918. 47 Naprej, št. 223, 30. 9. 1918. 48 Vladimir Ilič Lenin, Polnoe sobranie sočinenii, Peta izdaja, del 36, Moskva 1962, str. 110 437 in 486. Zborovanje prvega maja 1918 v Trbovljah 156 PRVOMAJSKE MANIFESTACIJE NA SLOVENSKEM OD REVOLUCIONARNEGA 1917. LETA DO KRALJEVE DIKTATURE 1929 Dvanajst proslav 1. maja od 1917. do 1928. leta v vsebinskem pogledu in z oblikami manifestacij nazorno ilustrira značilne procese in pomembne prelomnice v družbeno­ političnem in socialnoekonomskem življenju, posebej moč in odnose v razrednem in celotnem delavskem gibanju na Slovenskem od sklepnega obdobja prve svetovne vojne do zadnjega leta pred uvedbo diktature kralja Aleksandra. Prvomajske manifestacije razredno zavednega delavstva so izražale vsakokratne najbolj pereče, domače in med­ narodne politične, socialne, gospodarske in kulturne zahteve delavskega razreda. Oblike praznovanja so pokazale na eni strani stopnjo demokracije oziroma buržoa­ znega nasilja, na drugi strani številčno moč in vpliv delavskih političnih, strokovnih - sindikalnih -, kulturnoprosvetnih in telovadnih ter drugih organizacij, pa tudi njihovo razcepljenost ter sodelovanje ali nasprotja med njimi. Med procesi, dogodki in ukrepi, ki so se posebej vidno zrcalili v izvedbi prvomaj­ skih manifestacij v obravnavanem obdobju, so bile izjemne razmere v času prve sve­ tovne vojne, revolucionarno vrenje po zmagoviti februarski in oktobrski revoluciji v Rusiji, ustanovitev jugoslovanske države, naraščanje buržoazne ofenzivnosti na delav­ ske pridobitve iz revolucionarnega povojnega obdobja, posebej udarci oblasti in podjetnikov po revolucionarnem delavskem gibanju, najprej s krvoprelitjem v železni­ čarski in splošni stavki aprila 1920, nato z obznano konec istega leta in z zakonom o zaščiti države avgusta 1921, s t. i. »malo obznano« po prvojunijskem spopadu revolu­ cionarnega delavstva z orjunaši leta 1924 ter z drugimi protidelavskimi ukrepi, na gospodarskem področju pa je spremenila pogoje za delovanje delavskih organizacij zlasti kriza sredi dvajsetih let, ki je sledila povojnemu gospodarskemu razmahu. Na prikaz moči in enotnosti oziroma šibkosti in razdvojenosti delavskega razreda na prvomajskih manifestacijah pa so vplivali zlasti povečano vključevanje delavstva predvsem v razredne-socialistične organizacije po revolucijah v Rusiji in v začetnih obdobjih po nastanku jugoslovanske države, dokončni razcep v razrednem gibanju na Slovenskem aprila 1920 z nastankom komunističnih organizacij in s še nadaljnjim obstojem tudi socialističnih organizacij, velik upad organiziranosti delavstva zaradi buržoaznih udarcev na revolucionarno delavsko gibanje, prizadevanja ilegalne pokra­ jinske organizacije KPJ in njenih legalnih organizacij za vzpostavitev enotne delavske fronte po stopnjevanju ofenzive kapitala, dokončna prepoved legalnih komunističnih, t. i. neodvisnih političnih, strokovnih - sindikalnih -, kulturnoprosvetnih in drugih organizacij sredi 1924 ter delovanje komunistov v organizacijah Združene delavske sindikalne zveze v t. i. Ursovih sindikatih in prek legalnih listov v drugi polovici dvaj­ setih let, cepitve na politične frakcije v socialističnem taboru, nasprotja pa so bila vidna tudi na sindikalnem področju v organizacijah Strokovne komisije za Slovenijo (SK). Poleg razrednih organizacij pa so vse obravnavano obdobje delovale tudi krščan­ skosocialne, narodnosocialistične - liberalne delavske organizacije, profesionalna delavska društva ter organizacije javnih in zasebnih nameščencev. Vsa ta razceplje­ nost je odsevala tudi v vsebini in oblikah prvomajskih proslav oziroma v različni pri­ pravljenosti privržencev nerazrednih organizacij za manifestacijo zavesti in borbeno­ sti ob največjem delavskem prazniku. V takih splošnih razmerah in ob takem stanju v delavskem gibanju so prvomajske manifestacije po mogočnem vzponu do leta 1919, ko so dosegle višek v vsej dotedanji 157 zgodovini, zašle v krizo, uspeh nadaljnjih praznovanj pa je bil odvisen predvsem od skupnih nastopov komunističnih in socialističnih organizacij in skupin oziroma od uveljavitve enotne delavske fronte ob 1. maju ter od stopnje oblastnih omejitev. Pri tem je treba poudariti, da je bilo ves čas poglavitni nosilec prvomajskih manifestacij raz­ redno zavedno delavstvo, čeprav se je praznovanje 1. maja pod njegovim vplivom v obravnavanem obdobju precej razširilo tudi med članstvo nerazrednih delavskih orga­ nizacij. V primerjavi s proslavami razrednih organizacij so bile proslave nerazrednih organizacij po udeležbi in oblikah običajno skromne. Nerazredne organizacije pa so v skladu s svojo programsko usmeritvijo dajale temu prazniku tudi posebno vsebino. Praznovanja 1. maja so organizacijam posameznih idejnih usmeritev služile za propa­ giranje njihovih programov, žal pa mnogokrat tudi za medsebojno obračunavanje in napadanje, namesto za dokazovanje delavske solidarnosti. Slovensko razredno zavedno delavstvo je ob 1. maju posebej manifestiralo svojo privrženost in solidarnost z vsem jugoslovanskim in mednarodnim delavstvom ter je vključevalo v svoje prvo­ majske manifeste tudi skupne zahteve. Dodamo naj še, da je v povsem drugačnih raz­ merah proslavljalo 1. maj slovensko delavstvo, ki je s krivičnimi mejami po prvi sve­ tovni vojni ostalo zunaj Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, saj je npr. v avstrijski republiki postal 1. maj državni praznik, v Italiji pa je fašizem po prihodu na oblast prvomajske manifestacije prepovedal in je moralo delavstvo ob svojem prazniku začeti z ilegalnimi akcijami. Tudi v obravnavanem obdobju so bile poglavitne organizatorke prvomajskih pro­ slav razredno zavednega delavstva politične organizacije, ki so v pripravljalne odbore pritegnile predstavnike strokovnih, kulturnoprosvetnih in drugih delavskih organiza­ cij. Toda zaradi cepitev političnih organizacij so imele vedno pomembnejšo, včasih tudi glavno vlogo strokovne - sindikalne - organizacije, med katerimi je bilo pravi­ loma zaradi vodenja perečih socialnoekonomskih bojev več sodelovanja, medtem ko so bila na političnem področju včasih nepremostljiva razhajanja. Tako kot so bili komu­ nisti pobudniki za akcijsko enotnost v mezdnih in stavkovnih gibanjih, so bili tudi predlagatelji za enotne nastope vsega razredno zavednega delavstva na prvomajskih proslavah v dvanajstih letih, pri čemer so socialisti npr. leta 1924 takšno sodelovanje odločno zavrnili. Na skupnih prvomajskih shodih pa so vedno govorili predstavniki komunističnih in socialističnih organizacij. Poleg skupnih zahtev pa so organizacije še vsaka zase v prvomajskih manifestih poudarjale svoje cilje delavskih bojev. Običajno so priprave na prvomajske prireditve trajale več tednov, pri čemer je vsaka organizacija prevzela svojo nalogo. Politične organizacije so običajno vodile pri­ reditvene odbore in skrbele za vsebino proslav, posebej so določale govornike iz vrst vidnih funkcionarjev in oblikovale resolucije. Strokovne organizacije so kot najbolj množične imele največji delež pri mobiliziranju delavstva za posamezne prireditve, posebej pa je bila njihova naloga, da dosežejo za 1. maj prekinitev obratovanja velikih in malih obratov, ali kot so tudi govorili, da izvedejo ta dan manifestativni generalni štrajk. Strokovne organizacije pa so po prvi svetovni vojni zahtevo za praznovanje 1. maja uveljavljale tudi v kolektivnih pogodbah s podjetniki. Včasih so strokovne orga­ nizacije oblikovale tudi lastne prvomajske manifeste. Naloga delavskih kulturnopro­ svetnih in telovadnih organizacij v obravnavanem obdobju zlasti v okviru Svobode je bila organizirati kultumoprosvetne prireditve z dramskimi, recitacijskimi, pevskimi in instrumentalnimi skupinami (posebno vlogo so imele delavske godbe) ter z morebit­ nimi telovadnimi nastopi. Pomembno vlogo pri organiziranju shodov in povork ter pri vzdrževanju reda so imeli pripadniki Udruženja delavskih rediteljev oziroma reditelji posameznih organizacij, s čimer so organizatorji hoteli preprečiti morebitna orožniška in policijska posredovanja. Pri usmerjanju in usklajevanju njihove vsebine je veliko delo opravilo delavsko politično, sindikalno, kulturnoprosvetno in drugo časopisje.1 Za 1. maj so izšle slavnostne številke z uvodniki, manifesti (tudi mednarodnih zvez), s 158 članki o zgodovini prvomajskih praznovanj, z literarnimi prispevki, včasih pa so bile tudi umetniško ilustrirane. Ob večini praznovanj so izšli tudi posebni Majski spisi. Časopisje je seveda veliko pisalo o poteku prvomajskih proslav v posameznih delavskih središčih, pri čemer je bil pogost pojav zlasti pretiravanje v podajanju števila udele­ žencev na shodu lastne organizacije in zmanjševanje številčnosti na prireditvah nas­ protnih organizacij, kajti vsaka je hotela posebej ob 1. maju pokazati svojo lastno moč in tudi vpliv na delavstvo, ki ni bilo organizirano. Posebej pa je imelo interes pomanj- ševalno pisati o udeležbi na razrednih delavskih shodih klerikalno in liberalno meš­ čansko časopisje ter hkrati ugodno pisati o uspehu shodov organizacij, prek katerih so meščanske stranke poskušale prodreti med delavstvo. V obravnavanem obdobju so za 1. maj skoraj vsa velika podjetja in tudi precej malih »počivala«, vendar ne vsako leto v enakem obsegu. Zlasti v manjših krajih je šele po prevratu 1918 delavstvo prvič proslavilo 1. maj, medtem ko si je v velikih industrijskih središčih in rudarskih revirjih to pravico do svojega praznika po prvem praznovanju leta 1890 postopoma priborilo skoraj povsod že pred vojno. V obravnavanem obdobju so v številnih krajih na ta dan zaprli tudi trgovine in razne ustanove. Tudi obseg in oblike praznovanja 1. maja so bile v posameznih krajih odvisne zlasti od moči in vrste delavskih organizacij ter tradicije. V velikih delavskih središčih so bile različne prireditve, v manjših krajih pa so bile manifestacije lahko le skromne, včasih pa so jih organizirali tudi za več okoliških krajev skupaj. Na predvečer delavskega praznika so bile v večjih krajih kulturne prireditve - dramske predstave, koncerti, akademije s kulturnim in telovadnim programom, ponekod pa so organizirali baklade in še druge prireditve. Delavci so že pred praznikom poskrbeli za izobešanje rdečih zastav in za okrasitev hiš. Na 1. maj zjutraj so v številnih krajih godbe izvedle budnice, v dopoldanskem času so organizirali shode in nato še manifestacijske obhode po posameznih krajih, včasih tudi kljub prepovedi oblasti, na shodih so večkrat poleg predstavnikov političnih strank govorili tudi zastopniki strokovnih organizacij in predstavnice organiziranih žena. Na shodih in v povorkah so delavci nosili tudi transparente z glavnimi zahtevami, na njih so bili vedno tudi delavski rdeči prapori in društvene zastave. Popoldanski spored je pogosto obsegal zabavno prireditev, popestreno z nastopi delavskih kulturnih in telovadnih skupin. Čisti dobiček so namenili za podporo sodrugom, ki so trpeli zaradi preganjanja oblasti ali delodajalcev, pa tudi za izboljšanje gmotnega položaja delavskih organizacij in časopisja. Za te namene so na prvomajskih prireditvah prodajali tudi posebne značke in razglednice ter razširjali delavski tisk. Poleg navedenih prireditev so delavci pogosto organizirali tudi prvomajske izlete na bližnje izletniške točke, ki so ponekod postali tradicionalna oblika praznovanja. Včasih so prvomajske manifestacije sklenili 1. maja zvečer še z dodatno kulturno prireditvijo. Ob teh pestrih oblikah praznovanja naj pripomnimo, da so ponekod delavci lahko organizirali le shod ali izlet, povsod pa so se prireditev udeleževali z rdečimi znaki in cvetovi. Ponekod so delavci poleg svojih družinskih članov uspeli pritegniti k praznovanju tudi napredne kmete in izobražence. Krščanskosocialna praznovanja 1. maja pa so bila običajno povezana tudi s cerkvenimi obredi. Oblike praznovanja so bile posebej odvisne od vsakokratnih oblastnih ukrepov oziroma od ravnanja policije in orožništva. Leta 1920 so bili npr. prvomajski shodi po železničarski in splošni stavki prepovedani, občasno pa so bile prepovedane posamezne oblike: npr. obhodi, shodi na prostem, nošenje rdečih zastav itn., včasih pa so prvomajske shode ovirali tudi z aretacijami agitatorjev in govornikov. Tako ukrepanje je bilo lahko omejeno le na posamezne kraje, kjer so lokalne oblasti ravnale z delavci posebno ostro. Posebej pa je značilno, da so oblasti ravnale od leta do leta različno v posameznih pokrajinah. Samo v ilustracijo naj navedemo, da so bile 159 prvomajske manifestacije leta 1919 v večini drugih jugoslovanskih pokrajin prepovedane, v Sloveniji pa so v tem letu dosegle višek. S prikazom nekaterih značilnosti prvomajskih manifestacij v posameznih letih, zlasti praznovanj razredno zavednega delavstva, želimo ilustrirati velike vzpone in upade ter vsebino vsakoletnih proslavljanj mednarodnega delavskega praznika, ki kažejo tudi vsakokratne razmere in stanje v delavskem gibanju.2 Prvomajske manifestacije 1917. in 1918. leta - izraz protivojnih zahtev in krepitve organiziranosti delavstva Po začetku prve svetovne vojne je avstroogrska vlada z omejitvijo zborovalne in združevalne svobode prizadela vse delavske organizacije in je nekatere oblike njihove dejavnosti tudi popolnoma onemogočila. Tako prvi dve leti vojne tudi tradicionalnih prvomajskih manifestacij ni bilo mogoče organizirati. Socialnodemokratski sindikalni list Delavec je v prvomajskih razglasih pozval delavstvo, naj »prostovoljno« opusti običajne oblike praznovanja. Pisal je o tragičnih posledicah vojne za delavsko gibanje in položaj delavskega razreda ter o hudih žrtvah na bojiščih. Celo kratek prvomajski razglas leta 1916 je cenzura še nekoliko okrnila.3 Tudi leta 1917 se je vodstvo slovenske socialne demokracije odločilo za opu­ stitev prvomajskih manifestacij kot »malo nadomestilo« je Jugoslovanska soci­ alnodemokratska stranka (JSDS) za Kranjsko sklenila izdati Majski spis. V njem je tudi prispevek Luč vzhoda o revolucionarnih dogodkih februarja 1917 v Rusiji.4 Prav ti pa so sprožili dvig borbenosti delavstva tudi drugod in prav prvomajske manifestacije leta 1917 so bile prvi vidni izraz oživitve razrednega delavskega gibanja v Avstro-Ogrski. Osrednje socialnodemokratsko vodstvo na Dunaju je komaj štiri dni pred 1. majem pozvalo delavstvo, naj praznuje s prekinitvijo dela in mirovnimi manifestacijskimi shodi. To je bil drzen poziv v razmerah, ko so bili mnogi delavci podrejeni vojaški zakonodaji. Kljub kratkotrajnim pripravam so prvomajske manifestacije lepo uspele tudi na Slovenskem. Po množični udeležbi sta bila najuspešnejša shoda v Ljubljani in Trbovljah s po 3000 udeleženci, velike manifestacije pa so bile še v Idriji, Zagorju, Hrastniku in na Jesenicah, medtem ko je tržaško delavstvo za mirovne zahteve manifestiralo le z opustitvijo dela, shoda pa ni smelo organizirati. Ob tem je treba pripomniti, da je delo »počivalo v razmeroma velikem obsegu«, ne pa povsod, pa tudi prvomajski shodi so bili izvedeni le v dobro organiziranih industrijskih in rudarskih središčih. Na njih so govorniki govorili o temi »Delavstvo in mir«. Na shodih so »zbrani možje in žene delovnega ljudstva« sprejeli resolucijo, v kateri so izrazili »svojo odločno pripravljenost na takojšnji mir brez osvojitev in ponižanja katerekoli vojskujoče se države in nasprotovanje vsakemu podaljševanju prelivanja krvi, uničevanja človeških življenj in ljudskega blagostanja«. Zahtevali so »neomajno vztrajanje« avstroogrske vlade na njeni izjavi, da je pripravljena na častni mir. Pozdravili so prizadevanja za obnovitev internacionale, ki naj se bori za dosego trajnega miru in za novo mednarodno pravo. Udeleženci shodov so »s strastnim sočustvovanjem« pozdravili »ruski proletariat, ki s svojim junaškim bojem ni rešil le samega sebe, temveč vso Evropo jarma in biča carizma in je tako napravil svobodno pot za nov politični in socialni razvoj«. S prvomajskimi shodi se je tudi slovensko delavstvo vključilo v mirovno gibanje in list Delavec je s ponosom poudaril, da je socialnodemokratsko delavstvo na čelu boja za mir. Tudi v nekaterih industrijskih središčih v Bosni in Hercegovini ter Vojvodini so bili protivojni prvomajski shodi, na katerih so tudi pozdravljali revolucionarnost ruskega proletariata.5 Po prvih manifestacijah ob mednarodnem delavskem prazniku v času vojne so se delavci na Slovenskem začeli množično vključevati v razredne socialnodemokratske 160 strokovne in politične organizacije in so pokazali pripravljenost, da se kljub vojnim razmeram in nevarnosti hudih kazni (tudi odhod na fronto), bojujejo za izboljšanje do skrajnosti poslabšanega socialnoekonomskega položaja. Toda desničarsko vodstvo slovenske socialne demokracije jih je odvračalo od revolucionarnih bojev. Kljub temu pa se je tudi na Slovenskem povečevalo število demonstrativnih nastopov in stavk. Tako se ljubljanske delavke in begunke v drugi polovici aprila 1918 tri dni zaporedoma demonstrirale po mestu ter zahtevale kruh in mir, zaradi česar je policijsko ravnateljstvo omejilo zborovalno svobodo in uvedlo delno policijsko uro.6 Ti ukrepi so vplivali tudi na izvedbo prvomajske manifestacije v Ljubljani. Leta 1918 so bile na pobudo vodstva avstrijske socialne demokracije priprave na prvomajske prireditve daljše in bolj temeljite kot prejšnje leto. Izvrševalni odbor JSDS je pozval svoje članstvo, naj organizira prvomajske proslave »kar najdostojneje, v kolikor dopuščajo vojne razmere« ter na njih manifestira za mir in svobodo. ' Razredne strokovne organizacije so dosegle povsod, kjer je bilo delavstvo vanje že vključeno, da se 1- maja ni delalo, čemur so se ponekod podredili tudi »nesomišljeniki«. Na praznik so delali le v manjših krajih, kjer je prevladovalo neorganizirano delavstvo oziroma članstvo nerazrednih organizacij. Socialnodemokratska lista Delavec in Naprej sta pisala, da so se v Sloveniji prvomajske manifestacije odvijale »na najsijajnejši način« in da niso prav nič zaostajale za slavji drugod v Avstro-Ogrski.8 Prvomajske manifestacije so se v primerjavi s preteklim letom razširile v nove kraje, še narastla je udeležba na njih, v Trbovljah je bilo okoli 5000 udeležencev, v Idriji nad 2200 itd., za kar so poskrbele zlasti strokovne organizacije. V večini krajev, okrašenih z rdečimi zastavami, so bile poleg shodov tudi povorke in nastopi delavskih kulturnih skupin, ponekod pa še zabavne prireditve, katerih čisti dobiček so namenili tudi vojnim invalidom. Najstrožje omejitve pri izvedbi prvomajskih manifestacij so bile v Ljubljani, kjer so bili na ulicah vojaški oddelki pripadnikov madžarske narodnosti z nalogo, da onemogočijo obhod po mestu.9 Tudi v Trstu je bil lahko delavski shod le v dvorani. Iz Borovelj pa je ob 1. maju dopisnik poudaril potrebo po delovanju JSDS v tem kraju in po organiziranju posebnega slovenskega shoda. V nekaterih manjših krajih so manifestacije organizirali na nedeljo pred 1. majem oziroma na nedeljo po 1. maju. List Naprej je v prvomajski številki še podrobneje navedel najbolj pereče delavske zahteve ob 1. maju. V njem je ob poglavitni zahtevi za pravični mir poudarjena tudi pravica do samoodločbe narodov. Delavstvo se mora boriti »za svojo socialno - politično in narodno svobodo«. Če bo postal »vsak narod svoboden - neodvisen ... bo proletarijatu mogoče posvetiti vse svoje moči za svoje socialne, kulturne in politične pravice«. Slovensko delavstvo se bo bojevalo za nacionalno svobodo »paralelno z bojem za lastni obstoj«. Med socialnimi zahtevami je bila posebej poudarjena zahteva po osemurnem delavniku in po izboljšanju življenjskega položaja delavstva. Na vseh manifestacijah so govorniki opozarjali delavstvo na dolžnost, da se politično in sindikalno organizira ter vstopa v konzumne organizacije, ker bo le tako uveljavilo svojo moč in se bojevalo za delavske pravice, »ki jih naj prinese bodoča ureditev socialnih razmer«. Hkrati s krepitvijo razrednih organizacij in njihovim usposabljanjem za boje po vojni pa je njegova dolžnost, »da se solidarnostno poveže s proletarci vseh narodov«. Vsebino prvomajskih manifestacij je na kratko najbolje prikazal eden transparentov, ki so jih delavci nosili na manifestacijah: »Hočemo mir, kruh, hočemo svobodo za nas, za naš narod, za vse človeštvo«. Za prvomajske manifestacije leta 1918 je torej značilno, da so na njih poleg mirovnih in socialnih zahtev poudarjali tudi nujnost rešitve nacionalnega vprašanja v skladu z načeli samoodločbe. 11 - Sindikalno gibanje 161 Prvi maj 1919- višek množičnih manifestacij S koncem prve svetovne vojne, z ustanovitvijo jugoslovanske države in z veliko okrepitvijo zlasti razrednega delavskega gibanja v revolucionarnih povojnih razmerah so nastali novi pogoji tudi za takšne delavske manifestacije, kakršna so bila proslav­ ljanja praznika dela. Prvomajske proslave naj bi bile prva velika manifestacija moči jugoslovanskega komunističnega gibanja po njegovem organizacijskem konstituiranju na kongresu aprila 1919, toda vlada Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je pod pretvezo nevarnosti revolucionarnega prevrata prepovedala vsa zborovanja na prostem in obhode. To je bil prvi večji napad buržoazije na revolucionarno delavsko gibanje, na katerega osrednje vodstvo novoustanovljene komunistične stranke ni odgovorilo z ustreznimi akcijami revolucionarno razpoloženih množic. Odločno pa je ukrepalo pokrajinsko partijsko in sindikalno vodstvo v Bosni in Hercegovini, ki je sklenilo organizirati splošno protestno stavko zoper prepoved prvomajskih proslav. Stavka se je začela 30. aprila v Sarajevu, deželna vlada pa je takoj poslala na ulice vojsko, razglasila naglo sodišče in vojaško jurisdikcijo tudi za civilne osebe za nasilna dejanja zoper red in mir. Vojaške enote so delavce razgnale in jih okoli 500 zaprle. Med aretiranci so bili mnogi funkcionarji partijskega in sindikalnega vodstva. V Sarajevu je policija zaprla tudi Delavski dom in prepovedala izhajanje partijskega glasila. Zaradi teh protidelavskih ukrepov so v naslednjih dneh začeli solidarnostno stavkati rudarji in drugi delavci v Zenici, Kaknju, Brezi in Kreki. Tudi v teh krajih so stavkovno gibanje poskušali zatreti z aretacijami in drugimi nasilnimi ukrepi. Na območju Tuzle je nato pasivna rezistenca - protestna počasna proizvodnja rudarjev trajala še dva meseca.10 Tudi v Zagrebu je delavstvo zoper prepoved prvomajskih manifestacij protestiralo z dvodnevno generalno stavko. Ko je hotelo okoli 15 000 do 20 000 ljudi zborovati v središču mesta, so jim to združene vojaške policijske in orožniške enote preprečile. Demonstrante so razbile na več skupin, ki so se spopadale tudi s francoskimi enotami, ki so bile tedaj kot antantne sile v Zagrebu. V Beogradu in drugod v Srbiji je delavstvo proslavilo 1. maj z ustavitvijo dela in s shodi v zaprtih prostorih, leta 1919 pa so bile prve prvomajske proslave tudi v Črni gori.11 Deželna vlada za Slovenijo je socialnodemokratskemu vodstvu dovolila organizirati tudi vse prvomajske manifestacije na prostem. Vodstvo JSDS je začelo pripravljati prvomajske slovesnosti že marca 1919, ko je osnovalo osrednji pripravljalni odbor in vanj povabilo predstavnike vseh strokovnih zvez SK ter Delavske kulturne in telovadne zveze Svoboda.12 Pripravljalne odbore iz predstavnikov razrednih delavskih organizacij so ustanovili tudi po posameznih krajih. Ti so imeli nalogo pripraviti program za prvomajske prireditve, medtem ko jim je govornike priskrbelo tajništvo JSDS. Uprava Napreja je za vsebinsko pripravo poskrbela tudi z izdajo obsežnega Majskega spisa s političnimi, literarnimi in umetniškimi prispevki vidnih socialnodemokratskih funkcionarjev ter slovenskih književnikov in likovnikov.13 Izdala je tudi šest prvomajskih razglednic s socialnimi motivi. List Naprej je objavil razpored 34 shodov, v še petih manjših krajih pa so bili predvideni shodi na prvo nedeljo po 1. maju. V večini krajev so poleg shodov pripravili tudi mnoge druge prireditve.14 V poročilih o prvomajskih manifestacijah je Naprej poudaril, da so bile »veličastne«, »impozantne« v industrijskih revirjih in kmečkih krajih, kar priča o »ogromni moči, o združeni sili prebujenega« delavstva.15 Delavec pa je zapisal, da takšnih slavnosti, kakršne so bile ob 1. maju 1919, slovensko delavstvo še ni videlo.16 Njihove značilnosti so bile izjemno množična udeležba, dotlej največje število shodov, v več krajih so bili organizirani prvič, zlasti v večjih središčih so potekale različne prireditve od predvečera 1. maja in na sam 1. maj od ranih jutranjih ur, delo je razen v 162 najnujnejših primerih povsod »počivalo«, tudi v uradih in šolah, praznovalo je tudi delavstvo, organizirano v krščanskosocialnih in narodnosocialističnih strokovnih organizacijah, praznično vzdušje pa so kazali tudi vsi kraji, kjer so bile prvomajske manifestacije. V ilustracijo naj navedemo, da je po časopisnih poročilih v Ljubljani sodelovalo na osrednji prireditvi do 10 000 ljudi, v Trbovljah 8000, na Jesenicah 5000, v Velenju in Šoštanju 4300, v Zagorju 3000, nad 2000 v Celju in Prevaljah, v Mariboru je skupaj množično proslavljalo slovensko in nemško socialnodemokratsko delavstvo, po več sto udeležencev pa je bilo tudi v drugih krajih, kjer so bili večji ali manjši industrijski obrati. Poročila o uspešnih prireditvah so poleg navedenih še iz naslednjih krajev: Borovnice, Črne (skupaj z Mežico), Dravograda, Kamnika, Kočevja, Kranja, Krmelja, Litije, Mislinje, Novega mesta, Pragerskega, Ptuja, Radeč pri Zidanem mostu, Rajhenburga (Brestanice), Rogaške Slatine, Ruš, Sevnice, Strnišča (Kidričevega) pri Ptuju, Škofje Loke, Št. Lovrenca na Pohorju, Št. lija pri Mislinji, Vrhnike, Zabukovice in Zidanega mosta, po razporedu pa so bili shodi še na Blokah, Kropi, Laškem, Selcah in Železnikih. Povsod, kjer so bile delavske godbe, tamburaški orkestri, pevski zbori in dramske skupine, so organizirali njihove posebne nastope ter sodelovanje na shodih in v sprevodih, v Ljubljani pa so v dramskem in opernem gledališču organizirali za delavstvo posebne predstave po znižanih cenah. Na vseh shodih so govorniki govorili o perečih mednarodnih problemih, o razmerah v jugoslovanski državi, o dosežkih in nalogah delavskega gibanja, obrazložili so glavne delavske zahteve, o vsem tem pa sta v slavnostnih prvomajskih številkah pisala tudi lista Naprej in Delavec.17 V resoluciji, ki so jo sprejeli na shodih, so uvodoma ugotovili, da jih je »svetovni val« iz Rusije »dvignil do novega, mogočnega razmaha« in da zato 1. maj »ni več dan delavskega protesta, marveč praznik zmagoslavja«. V resoluciji, prvomajskih člankih in govorih na shodih so opredelili stališča in zahteve glede ureditve nacionalnopolitičnih in socialnoekonomskih razmer v novi jugoslovanski državi. Njen nastanek so slovenski socialdemokratski delavci »najtoplejše pozdravili, zakaj zavedali smo se, da je delavec pod tujim robstvom dvakrat suženj«. Ko podpiramo idejo »narodnega edinstva«, prepričanje, »da je veliko kulturno in gospodarsko delo le v velikih enotah mogoče« pa je treba upoštevati »potrebe življenja« in »razmere, ki jih je ustvarila zgodovina«. Slovensko delavstvo je v skrbeh za svoj obstoj, kajti industrija se mora prilagoditi novim razmeram. Tudi iz gospodarskih razlogov sta za vse dele države potrebni »samouprava in svoboda ... Prepričani smo, da je samouprava zlasti za slovenski del našega naroda življenjski pogoj«.Protestirali so tudi proti teptanju pravice do samoodločbe na pariški mirovni konferenci in eden od govornikov je poudaril: »Žive nas trgajo, Slovence! « Toda ustanovitev jugoslovanske države pomeni svobodo za kapital, ne pa tudi za delavski razred. Z njo je jugoslovanski proletariat dobil »novo fronto, težko fronto«. Le »zavezništvo vsega jugoslovanskega proletarijata in mednarodno zavezništvo s proletarijatom sveta je edina in najzanesljivejša garancija, da izvojujemo boj z uspehom«. Ob protestih proti vsem političnim omejitvam in preganjanjem so v resoluciji posebej poudarili, da je slovensko ljudstvo doseglo večje politične svoboščine in socialne pravice, kot veljajo v drugih jugoslovanskih pokrajinah, ter da jih je treba razširiti na vso državo. S tem poudarkom je socialnodemokratsko vodstvo želelo zlasti opravičiti pravilnost svoje dotedanje reformistične in ministerialistične politike ter se pokazati kot uspešnejše v primerjavi s socialnodemokratsko levico oziroma komunisti v drugih jugoslovanskih pokrajinah. Na shodih je slovensko delavstvo zahtevalo zlasti naslednje: »Izravnavanje premoženja (t. j. predvsem odvzem vojnih dobičkov, op. p.), socijalizacijo podjetij, radikalno socialno zakonodajo, politično svobodo in socialno enakost, temelječo na sodelovanju ljudstva obojega spola v upravi in ustavi«. Glede državne ureditve so zahtevali »socialno republiko«, reševanje mejnih vprašanj pa mora 163 temeljiti »na stališču samoodločevanja in sporazumevanja od naroda do naroda«. Manifestirali so za razorožitev in mednarodno solidarnost proletariata. S shodov so poslali pozdrave hrvaškim in srbskim sodrugom, ki so jim oblasti prvomajske proslave prepovedale. Vse te temeljne zahteve so bile izražene tudi na transparentih, ki jih je delavstvo nosilo na shodih in v sprevodih. Med njimi naj posebej poudarimo geslo »Zemljo obdelovalcu zemlje! «, s čimer je delavstvo izrazilo svojo podporo boju kmetov za agrarno reformo ter parolo »Edinstven proletariat proti edinstvenemu kapitalizmu«, ki izraža zahtevo za združitev delavstva v jugoslovanskem in mednarodnem okviru. Prvomajske manifestacije leta 1919 so torej v vsebinskem pogledu izražale izredno pestrost perečih problemov in delavskih zahtev. Ob velikih prvomajskih manifestacijah razredno zavednega delavstva so bile proslave 1. maja krščanskosocialnega in narodnosocialističnega delavstva skromne. Povsod, kjer so skupine Jugoslovanske strokovne zveze, se je 1. maj »mirno, dostojno proslavil« s shodi, izleti, predavanji, kulturnimi prireditvami ter mašami.18 Narodno socijalna zveza in Zveza jugoslovanskih železničarjev sta v krajih, kjer sta imeli podružnice, priredili svoje shode in obhode, največje v Ljubljani in v Mariboru. Na manifestacijah so zlasti poudarjali, da se mora delavstvo »držati svoje narodnosti«, izražali so nasprotovanje internacionalizmu ter poudarjali skrb za usodo Slovencev, ki so ostali zunaj meja jugoslovanske države. V Narodnem socijalistu, ki je začel izhajati prav 1. maja 1919, so poudarjali razlike med socialističnim in narodnosocialističnim gibanjem.19 Po socialnodemokratskem pisanju poskus »narodnjakov« v Ljubljani s prvim delavskim majniškim shodom, da bi »malo konkurirali« zavedenemu delavstvu, ni uspel.2" Pomembna značilnost prvomajskih proslav leta 1919 je tudi v tem, da jih je v večji meri kot dotlej, in tudi v primerjavi z naslednjimi leti, organiziralo tudi delavstvo nerazrednih strokovnih organizacij. Omenimo naj še, da se je slovensko delavstvo na Primorskem pod italijansko okupacijo vključilo v skupne proslave, ki so jih organizirale socialistična stranka in strokovne organizacije, največje delavsko zborovanje je bilo v Trstu.21 Kriza prvomajskih praznovanj po prvih buržoaznih udarcih po revolucionarnem delavskem gibanju Potek velike aprilske stavke, v kateri sta revolucionarnost in borbenost slovenskega delavstva dosegli najvišjo stopnjo, je dosegel višek s tragičnimi delavskimi žrtvami na Zaloški cesti v Ljubljani. V največjih industrijskih središčih so tedaj za vzdrževanje reda poleg orožnikov in policistov uporabili tudi vojaške oddelke. Pred oboroženim napadom na delavstvo so oblasti poskušale zlomiti stavko z drugimi ukrepi, tako tudi z vpoklici železničarjev na orožne vaje, 21. aprila pa je deželna vlada prepovedala vse shode. Po dogodkih na Zaloški cesti je policija aretirala vodilne partijske in sindikalne funkcionarje ter nekaj sto članov stavkovnih odborov, 29. aprila pa je osrednje stavkovno vodstvo v Beogradu stavko zaključilo.22 To dogajanje neposredno pred 1. majem 1920 je imelo za posledico odpoved vseh prazničnih manifestacij v Sloveniji. List Delavec je v prvomajski številki v črno obrobljenem članku Ob grobovih žrtev delavske solidarnosti obvestil člane SK s sklepom, naj delavstvo proslavi 1. maj tako, da ta dan dela in zaslužek nameni delavskim žrtvam. Poudaril je: »S tem počastimo spomin žrtev, s tem pomagamo nesrečnim rodbinam, ki jih je pahnil v bedo sedanji sistem, ne da bi se izpostavljali političnemu terorizmu, ki nam je prepovedal vse shode in prireditve. Z žalostjo v srcu, toda v polni zavesti, kaj pomeni za proletarijat prvi maj, smo sklenili tako, ker se zavedamo, da je vse zunanje formalnost, prepričanje v socializem pa jedro delavskega pokreta in napredka.« Pri SK so ustanovili fond za podpiranje vdov in sirot žrtev delavske solidarnosti, kamor naj bi strokovne organizacije in posamezniki nakazovali denar.23 List Naprej je 1. maj 1920 razglasil za sedmino za delavskimi žrtvami.24 Vidni 164 znak strankarske razcepljenosti v razrednem delavskem gibanju na Slovenskem pa je bila ločena priprava tradicionalnih Majskih spisov. Izvrševalni odbor JSDS je izdal Majski spis,25 Socialistična delavska stranka Jugoslavije za Slovenijo (komunistov) pa je pripravila natis 10 000 izvodov Majskega spisa v obsegu okrog 30 strani, ki pa ga je policija zaplenila, še preden je tiskarna delo končala. V Sloveniji leta 1920, ob 30- letnici praznovanja 1. maja, zaradi delavskih žrtev, oblastne prepovedi in množičnih aretacij ni bilo tradicionalnih prvomajskih manifestacij. Tudi na Hrvaškem je vlada prvomajske proslave prepovedala ter poslala 1. maja na ulice policijske in vojaške patrulje. Zelo svečano, z ustavitvijo dela, s shodi in povor­ kami je delavstvo praznovalo 1. maj v Srbiji, velike proslave pa so bile tudi na Kosovu ter v Bosni in Hercegovini. Izredno množične so bile prvomajske proslave v Julijski krajini. V Trstu se jih je udeležilo okrog 100 000 delavcev in v Gradiški 50 000, medtem ko so v Pulju v spopadu fašisti in vojsko štirje delavci padli, 33 pa je bilo ranjenih.26 Na obseg in oblike prvomajskih manifestacij leta 1921 je vplival udarec po revolu­ cionarnemu gibanju z obznano. Na izvedbo prvomajskega praznovanja pa je vplivalo tudi dejstvo, da je bil 1. maj na nedeljo in da je bilo ta dan zelo slabo vreme. Priprave na praznovanje so sovpadale tudi z veliko volilno agitacijo za občinske volitve, ki je zelo zaposlila politične in sindikalne funkcionarje. Kot organizatorici prvomajskih manifestacij razredno zavednega delavstva sta po prepovedi delovanja komunističnih organizacij lahko nastopili le JSDS in SK. Iz poročil v njunih listih se vidi, da so bile prvomajske proslave v industrijskih in rudarskih središčih omejene predvsem na shode in kulturne prireditve v zaprtih prostorih, obhodi so bili povsod prepovedani, lokalne oblasti pa so ponekod uvedle še druge omejitve. Vzdušje, v katerem se je odvi­ jalo praznovanje 1. maja 1921, je mariborski socialistični list Enakost v poročilih o manifestacijah na Štajerskem označil takole: »Obhodi so bili prepovedani, govori cen­ zurirani, vojska pripravljena ...«27 Na mnogih shodih so za socialdemokratskimi govor­ niki nastopili tudi komunistični predstavniki, udeležili pa so se jih tudi člani prepove­ danih komunističnih organizacij. V Kočevju je npr. predstavnik oblasti komunistič­ nemu govorniku prepovedal govoriti. Mednarodna strokovna zveza v Amsterdamu je Praznovanje prvega maja leta 1921 v Rušah 165 pozvala svojo socialistično članstvo, naj 1. maja 1921 manifestira za »socijalizacijo« - »podružabljanje« industrije, sicer pa so udeleženci shodov protestirali proti omejeva­ nju političnih svoboščin in nameri buržoazije, da okrni ali odpravi socialne pridobitve iz revolucionarnih povojnih bojev. Shode pa si je socialna demokracija prizadevala izkoristiti tudi za svojo okrepitev na račun prepovedanih komunističnih organizacij.28 Razmere po obznani pa so si prizadevale izrabiti za svojo okrepitev tudi krščansko­ socialne in narodnosocialistične strokovne organizacije. Prav leta 1921 so krščanski socialci posvetili veliko pozornost prvomajskim manifestacijam. Ljubljansko delav­ sko okrožje JZS je organiziralo množični izlet okoli 2000 svojih članov in privržencev iz Ljubljane in okolice na Šmarno goro, izlete in shode z mašami pa so organizirale sku­ pine JZS tudi v drugih krajih.29 Tudi narodni socialisti so poskušali tega leta organizi­ rati čimveč shodov, nanje pa so vabili tudi nameščence. Glavna organizatorka je bila Narodnosocialistična stranka, ki je izdala tudi Majski spis, za udeležbo sta skrbeli Narodno socijalna zveza in Zveza jugoslovanskih železničarjev, za kulturni program pa izobraževalno društvo Bratstvo.30 Léta 1921 so oblasti onemogočile prvomajske proslave v vseh drugih jugoslovan­ skih pokrajinah, komunistične manifestacijske nastope v Beogradu in Sarajevu pa je policija razgnala. V Trstu so fašisti napadli skupino prvomajskih manifestantov, pri čemer je en fašist padel. Po spopadu so opustošili sedež strokovne organizacije pomor­ skega delavstva.31 Prvomajske manifestacije - pomembna oblika uresničevanja enotne delavske fronte Uresničevanje naloge za dosego enotne delavske fronte je bilo v jugoslovanski državi zaradi hude buržoazne ofenzive po zakonu o zaščiti države iz avgusta 1921, ki je dokončno potisnil komunistične organizacije v ilegalo, še posebej pereče. Pokrajin­ sko vodstvo KPJ za Slovenijo je vsako leto prek svojih ilegalnih listov in organizacij predlagalo skupna praznovanja 1. maja, ki naj bi bila pomemben izraz enotnega nastopa delavstva za skupne politične, socialne, ekonomske in kulturne zahteve ter za obrambo političnih in socialnih pravic. Ta prizadevanja pa so zlasti zaradi politike in stanja v socialističnem taboru, v katerem so se nenehno krepili frakcijski boji in raz­ cepljenost, le delno uspela. Leta 1922 je berlinska konferenca treh internacional (obnovljene II. internacionale, dunajske socialistične internacionale in Komunistične internacionale) sklenila, naj 1. maja vse razredno zavedno delavstvo enotno manifestira za osemurni delavnik, proti naraščajoči brezposelnosti, za enotno akcijo proletariata proti kapitalistični ofenzivi, za enotno fronto v državnem in mednarodnem okviru, za navezavo političnih in gospo­ darskih odnosov vseh držav s Sovjetsko Rusijo ter za pomoč gladujočim v tej državi.32 Še preden so v Sloveniji izvedeli za to skupno mednarodno akcijo, so v SK, ki je bila od začetka 1922. leta pokrajinska organizacija Glavne delavske zveze Jugoslavije (GDZJ), razpravljali o možnosti, da bi delavstvo 1. maja delalo in zaslužek namenilo gladujočim v Rusiji. Končno pa je prevladalo stališče o praznovanju 1. maja z ustavi­ tvijo dela in SK je prevzela nalogo, da posreduje za enoten nastop vseh frakcij v pokra­ jinski organizaciji Socialistične stranke Jugoslavije (SSJ), v katero se je konec leta 1921 vključila JSDS. List Delavec je ob tem poudaril, da je po razcepu na več političnih struj »tudi ta velik praznik trpel«. Sredi aprila je bil v prostorih SK sestanek, ki so se ga udeležili tudi predstavniki neodvisnih strokovnih organizacij. Te je od preloma 1921/22 pospešeno ustanavljala ilegalna KPJ. Sporazumeli so se o ustanovitvi skupnih pripravljalnih odborov za prvomajske manifestacije, o nastopu socialističnih in komu­ nističnih govornikov na skupnih shodih, o zbiranju prispevkov za gladujoče v Rusiji na vseh prireditvah ter o tem, da se zaradi hudih razmer v Sovjetski Rusiji odpovedo prvo­ majskim zabavnim prireditvam.33 Najprej je objavil razpored prvomajskih shodov v 37 166 krajih ter sporočil tudi prepoved ministrstva za notranje zadeve za organiziranje pou­ ličnih manifestacij, s čimer »nam skušajo onemogočiti naš praznik«. Pokrajinsko tajni­ štvo SSJ je pred praznovanjem izdalo tudi obsežen Majski spis.34 Legalni partijski list Delavske novice so v prvomajski številki po ugotovitvi, da se jugoslovanski proletariat ne bori le za najosnovnejše državljanske pravice, marveč bojuje »boj za življenje«, pozvale delavstvo, naj 1. maja poleg internacionalnih zahtev terja tudi odpravo vseh protidelavskih zakonov, svobodo združevanja, zborovanja in stavk ter »samoodločbo in samoupravo ljudstva«.35 Razredno delavsko časopisje je nato navdušeno pisalo, da so bile prvomajske pro­ slave v Sloveniji »zelo veličastne« ter prvič po letu 1919 spet množično obiskane in enotne. Komunistični in socialistični govorniki so poudarjali pomen enotne delavske fronte in se zavzemali za vsestransko podporo Sovjetski Rusiji. Posebno so uspele pri­ reditve v rudarskih revirjih, kjer je že delovala močna neodvisna Zveza rudarskih delavcev Slovenije. V Trbovljah je bilo npr. nad 6500 udeležencev. Kljub prepovedi so v nekaj krajih izvedli tudi obhode, najbolj množičnega v Mariboru. Vse proslave so potekale v duhu enotne fronte, le v Ljubljani so komunisti protestirali proti nelojal­ nemu govoru socialističnega predstavnika. Delavske novice so poročilo o uspešnih skupnih prvomajskih prireditvah sklenile z ugotovitvijo: »Led je prebit. To je bil prvi korak k enotnemu nastopu celokupnega razredno-zavednega proletariata v Sloveniji. Dolžnost vseh zborovalcev je, da gredo po začrtani poti naprej«.36 Iz poročil o shodih pa se vidi, da so v posameznih krajih uspeli pritegniti na skupne prireditve razrednih organizacij tudi narodne socialiste in krščanske socialce oziroma, da so jih k sodelovanje povabili. Krščanski socialci so v Revirjih tako ponudbo zavrnili in na njihov shod, povezan z izletom, je prišel govorit celo dr. Anton Korošec.3 ' To kaže, kako si je klerikalno vodstvo prizadevalo odvrniti krščanske socialce od skupnih nastopov s komunisti in socialisti. Prvomajske prireditve v Sloveniji so bile torej pomemben uspeh prizadevanj za enotno fronto, pri čemer naj kot zanimivost omenimo, da je zamejski Izvršni odbor KPJ na Dunaju v svojem poročilu Kominterni 6. junija 1922 ocenil sodelovanje komunistov s socialnimi demokrati 1. maja kot negativno, češ da se v tem kaže njihovo podrejanje socialnim demokratom.38 Takim ocenam je botro­ valo tudi nepoznavanje posebnih razmer v Sloveniji. Kljub oblastnim omejitvam in prepovedim je bilo leta 1922 v organizaciji neodvi­ snih sindikatov več uspešnih prvomajskih shodov tudi v drugih jugoslovanskih pokra­ jinah. V Trstu so fašisti in karabinjerji z napadom na delavstvo preprečili prvomajsko zborovanje.39 Tudi prvomajske manifestacije leta 1923 so se odvijale v znamenju uresničevanja enotne delavske fronte, glavne njihove organizatorice pa so bile razredne strokovne organizacije, ker so se nasprotja med političnimi strankami in strujami poglabljala. Pobudnik za enotni nastop je bila Zveza neodvisnih strokovnih organizacij Slovenije (ZNSOS). Njeno glasilo Strokovna borba je ob tem poudarilo, da je reformizem II. internacionale iz prvomajskih proslav napravil »čisto navadne buržoazne slavnosti« in jim je treba dati spet »borbeni poudarek«.40 SK je predlog za enotne prvomajske pro­ slave sprejela in nato so stekle skupne priprave tudi v posameznih krajih.41 Dejstvo, da je bilo spomladi 1923 revolucionarno delavsko gibanje v vzponu in da so razredne organizacije enotno nastopile, je ugodno vplivalo tudi na uspešnost prvo­ majskih manifestacij. List Delavec je z zadovoljstvom ugotovil, da je celo Ljubljana, kjer so bila medsebojna nasprotja najhujša, »zbrala silne mase manifestantov« (okoli 5000), o podobnem uspehu pa je list Enakost poročal tudi iz Maribora. Kljub oblastnim prepovedim so bili ponekod tudi sprevodi, največji v Trbovljah. Do incidenta pa je pri­ šlo na Jesenicah, kjer je policijski komisar z orožniškim spremstvom zahteval odstra­ nitev rdeče zastave z delavskega doma, in v Hrastniku, kjer so orožniki s puškami zau­ stavili spontani obhod, kar je vzbudilo hudo ogorčenje delavstva. Sicer pa so potekale 167 proslave »v senci bajonetov«, ob okrepljenem orožniškem patruljiranju in vojaški pri­ pravljenosti. Železničarji, ki so bili organizacijsko najbolj razcepljeni, pa so v tem letu doživeli udarec od svoje direkcije, ki jim je sporočila, da morajo za praznovanje 1. maja vzeti dopust, ki pa jim bo odobren le v primeru, če bodo dovoljevale službene razmere. Poleg političnih in socialnih zahtev, ki so jih ponovili s shodov v preteklem letu, so v prvomajskih manifestih, govorih in geslih posebej opozarjali na fašistično nevarnost ter zahtevali, »takojšnji razpust vseh fašističnih tolp, v prvi vrsti Orjune...« (Organiza­ cije jugoslovanskih nacionalistov). V Ljubljani so orjunaši tudi hoteli motiti popoldan­ ske prireditve, a so jih pregnali.42 Medtem ko sta socialistični skupini, zbrani okrog listov Enakost in Rdeči prapor, sodelovali na prvomajskih prireditvah, pa je skupina okrog osrednjega socialističnega glasila Naprej, ki je izdal posebno številko kot Majski spis, skupni nastop sabotirala.43 V Ljubljani so »naprejevci« celo organizirali poseben shod, na katerega pa je prišlo le nekaj privržencev. Prvomajska proslava je potekala tako, kot je predvideval komunistični Glas svobode v slavnostni številki, ko je zapisal, naj bo: »Mogočna demonstracija proletarske solidarnosti, izraz naraščajoče samoza­ vesti delavskega razreda, bojna napoved meščanski družbi ,..«44 Medtem ko so neodvidne politične in sindikalne organizacije v Srbiji uspešno orga­ nizirale samostojne proslave, pa so bile v Zagrebu prepovedane vse manifestacije in poskus delavskih demonstracij so preprečili z nastopom vojske in konjeniške policije. Ukrep italijanske fašistične vlade o prepovedi praznovanja 1. maja in namesto njega uvedba 21. aprila, dneva ustanovitve Rima, za državni praznik,45 je odmevala tudi v Sloveniji. Mariborska Enotnost je poudarila, da je 1. maj simbol mednarodne solidarnosti in da bo pravico do njegovega praznovanja proletariat znal »braniti in ohraniti« ter da buržoaziji ne bo nikoli dovolil, da ga spreminja. List Nova pravda pa je poudaril, da je fašizem prekinil tudi dolgoletno tradicijo narodnosocialističnih prvomajskih zborovanj v Trstu.46 Neodvisna delavska stranka Jugoslavije za Slovenijo, ZNSOS in Zveza delavske mladine Jugoslavije za Slovenijo so marca 1924 povabile pokrajinski odbor SSJ za Slo­ venijo in SK na skupno praznovanje 1. maja, toda socialisti so enotni nastop odkloni­ li,4 ' kot so že dalj časa zavračali vse pobude in vabila za sodelovanje v enotni fronti. Že ob rudarski stavki poleti 1923, v kateri so bili socialisti pasivni, ter zaradi napake komunistov pri ustanavljanju neodvisnih organizacij kovinarjev, so se odnosi med njimi zaostrili. SK je odgovornost za odklonitev skupnih prvomajskih proslav posku­ šala zvrniti na pokrajinsko vodstvo SSJ in na strujo okrog Napreja ter na beograjsko socialistično sindikalno centralo in poudarjala, da si je prizadevala za enotni nastop. Glavno krivdo za odklonilni odgovor pa je naprtila komunistom, ker so jih zlorabljali za kritiziranje socialistične politike.48 Strokovna borba je v odgovoru na odklonitev poudarila, da je glavni vzrok zanjo poskus reformistov, da pokažejo svojo »premoč« in »večino« nad revolucionarnim delavskim gibanjem. Izrazila je prepričanje, da se delavstvo v socialističnih organizacijah ne strinja z odločitvijo voditeljev. Iz ogorčenja nad njihovim ravnanjem so komunisti nato razbili socialistični shod v Ljubljani, na katerem naj bi govoril tajnik amsterdamske sindikalne internacionale.49 Prvomajske manifestacije so nato potekale ločeno, v hudem konkurenčnem boju za dokazovanje moči. Na socialističnem shodu v Ljubljani je bilo po poročilu v Delavcu le okoli 500 udeležencev, za red je skrbela enota Marx Udruženja delavskih rediteljev, prvomajske prireditve v Mariboru pa so pokazale, »da je slej ko prej socialističen«.30 Prvomajske proslave so po oceni Strokovne borbe »pokazale, da prava razredna zavest in odločna bojevna volja ni več v znamenju upada ...« in »da ni delavstvo za koruzni socijalpatriotizem«.51 Tudi pokrajinska konferenca Neodvisne delavske stranke Jugo­ slavije oziroma dejansko ilegalne KPJ 4. maja 1924 je ugotovila, da je bila udeležba »ti- sočev in tisočev« na prvomajskih proslavah »neodvisnih« velik uspeh revolucionar­ nega delavskega gibanja.52 168 V Sloveniji so bile ob 1. maju 1924 mnoge kulturne prireditve, shodi, obhodi in izleti delavskih organizacij vseh usmeritev, medtem ko je policija ponekod v drugih jugoslo­ vanskih pokrajinah z aretacijami poskušala preprečiti prvomajske manifestacije in v Beogradu je zaprla celo prek 800 delavcev. Kljub temu so bile v delavskih središčih prvomajske prireditve, ki so se v Novem Sadu spremenile v demonstracije proti policij­ skemu nasilju. Povsod je razredno zavedno delavstvo protestiralo proti poslabšanju svojega političnega in socialnoekonomskega položaja po začetku ofenzive kapitala, zahtevalo ukinitev protidelavske zakonodaje in izvajanje socialnih zakonov, odločno obsodilo pojave fašizma ter izražalo mednarodno solidarnost.53 Nove oblastne omejitve za prvomajske manifestacije po »mali obznani« Potem ko je vlada julija 1924 s t. i. »malo obznano« prepovedala neodvisne organi­ zacije, sta pokrajinski komite KPJ in ZNSOS sprožila akcijo za združitev neodvisnih strokovnih organizacij s sindikati SK. Socialisti so te predloge zavračali do velikega poraza razrednih delavskih strank na februarskih parlamentarnih volitvah 1925. Komunisti, ki so akcijo za sindikalno združitev popularizirali v svojem legalnem gla­ silu Delavsko-kmetskem listu, so v njem že marca 1925 SK predlagali tudi skupno pra­ znovanje prvega maja. V vabilu so dekalisti poudarili, naj bodo prvomajske proslave 1925 »manifestacija prebujanja razredno zavednega proletariata po toliko težkih porazih, manifestacija želje po polni enotnosti razredno-bojevnega strokovnega giba­ nja«. Na skupnem sestanku so kljub tedaj še odklonilnemu stališču beograjske sociali­ stične sindikalne centrale do skupnih proslav, sklenili, da je treba upoštevati posebne slovenske razmere in 1. maja skupaj nastopiti proti reakcionarnemu Pašič-Pribičevi- ćevemu (PP) režimu in združenemu kapitalu ter manifestirati za sindikalno združitev. Dogovorili so se, da bosta na skupnih shodih govorila predstavnika dekalistov in socia­ listov, vsaka stran pa bo izdala tudi svoj prvomajski manifest.54 Delavec je objavil pro­ glas Mednarodne strokovne zveze v Amsterdamu, v katerem je posebej poudarila zahtevo po miru in razorožitvi ter izvajanju osemurnika, Delavsko-kmetski list pa je v prvomajskem manifestu Delovnemu ljudstvu mest in vasi prikazal proces zmanjševa­ nja političnih pravic in socialnega varstva ter poudaril, da morajo enotne strokovne organizacije temeljiti na razrednem boju, proletarski demokraciji in svobodi kritike, pod vodstvom enotne bojevne proletarske stranke. Znova je poudaril tudi načelo popolne samoodločbe narodov in se izrekel za federacijo delavsko-kmečkih republik na Balkanu, ponovil pa je tudi zahtevo za odpravo reakcionarnih protidelavskih ukre­ pov.55 Prvomajske prireditve so nato potekale »v znamenju najhujšega nasilja s strani PP režima in podjetnikov ali tudi istočasnega zbiranja proletarskih sil za odpor proti skrajno poostreni ofenzivi kapitala«. Delo je počivalo v glavnem le v velikih podjetjih, proslave pa so bile po udeležbi in vrsti prireditev »skromnejše, nego v prejšnjih letih«. Krščanskosocialne in narodnosocialistične prireditve »so bile povsod neznatne«. Oblasti so prepovedale vse prvomajske sprevode in rdeče zastave, v Trbovljah najprej tudi shod, potek prireditev so nadzorovali orožniki in policisti, ki so tudi aretirali nekaj dekalistov v Revirjih. Povsod so bili shodi skupni, razen v Mariboru, kjer je sku­ pina »socialpatriotov okrog »Volksstimme«, t. j. nemškega socialističnega lista, to pre­ prečila. Ponekod tudi socialisti okrog Napreja niso sodelovali na skupnih proslavah. V Ljubljani se je med udeleženci shoda pojavil letak proletarske mladine (CK SKOJ), ki je pozival k združitvi strokovnih organizacij ne zaradi formalne enotnosti, temveč zaradi razrednega boja, toda v njem je bila tudi napačna parola o razbitju Jugoslavije, ki je nato doživela obsodbo v partijskih vrstah.56 Delavec je ob tem poudaril, da bo zaradi takih letakov »policija lahko opravičevala svoja nasilja«. Kot zanimivost za prvomajske proslave 1925 naj poudarimo, da sta jih v Srbiji in drugod prvič skupaj 169 organizirali obe sindikalni centrali - komunistični oziroma neodvisni Centralni delav­ ski sindikalni odbor Jugoslavije in socialistična Glavna delavska zveza Jugoslavije, sodelovala pa je tudi Zveza grafičnih delavcev.57 Dekalisti so bili tudi leta 1926 pobudniki za skupne prvomajske manifestacije. Sklicali so sejo, na katero so povabili predstavnike SK, ki je konec 1925 postala pokra­ jinska organizacija Združene delavske sindikalne zveze Jugoslavije-Ursovih sindika­ tov, Socialistične stranke Jugoslavije, Jugoslovanske socialnodemokratske stranke (t.j. socialistov okrog lista Naprej), Delavske kulturne in telovadne zveze Svoboda, Zveze grafičnih delavcev, Zveze delavskih žena in deklet, Konzumnega društva za Slovenijo itd. Toda SK je predlog zavrnila in sama prevzela glavno organizacijsko vlogo za prvo­ majske prireditve. Priprave nanjo so stekle v času po izključitvi nekaj funkcionarjev iz KPJ, ker so prepovedane neodvisne strokovne organizacije vključili v Ursove sindikate pod pogoji, ki so jih diktirali socialisti. Politika t. i. skupine Zedinjenje, ki ji je pokra­ jinsko partijsko vodstvo odvzelo urejanje Delavsko-kmetskega lista, je povzročila določeno krizo v slovenskem komunističnem gibanju. Novo uredništvo Delavsko- kmetskega lista je prav v pripravah na prvomajske manifestacije pokazalo svoj vpliv med revolucionarnim delavstvom. Poudarilo je, da delavstvo hoče »skupno in enotno« praznovanje in so se zato zastopniki dekalistov v vseh pomembnejših delavskih sre­ diščih vključili v prvomajske odbore. Iz šestnajstih krajev je uredništvo dobilo zahte­ vo, da pošlje govornike, na zahtevo dekalistov v enotnih strokovnih organizacijah pa želi njihov predstavnik govoriti tudi v Ljubljani, čemur naj SK ugodi, da ne pride do incidentov. Delavsko-kmetski list je pozval svoje privržence, naj se povsod udeležijo skupnih proslav, na katerih naj širijo Majski spis in prodajajo rdeče znake za podporo žrtvam reakcije. Obsežen Prvomajski spis pa je izdala tudi SK. Dekalisti so v prvomaj­ skem razglasu »Delavcem in delavkam, kmetom in kmeticam vseh narodov Jugoslavi­ je« ponovili vse dotedanje temeljne zahteve razredno zavednega delavstva, posebej poudarili, da vodi nova Pašič-Radičeva vlada enako reakcionarno politiko, kot so jo dotedanji režimi, zahtevali so pravo sindikalno združitev, ki mora zajeti delavstvo po obratih in delavnicah, med konkretnimi zahtevami so posebej izpostavili protest proti odpuščanju delavstva, ki je zajelo zlasti rudarske revirje, za kmete pa so terjali pra­ vično agrarno reformo. O poteku prvomajskih manifestacij pa Delavsko-kmetski list ni mogel več pisati, ker so oblasti prav ob 1. maju 1926 njegovo nadaljnje izhajanje pre­ povedale.58 Socialisti so za 1. maj obnovili stare zahteve, glede na gospodarsko krizo pa so pose­ bej terjali izboljšanje socialne politike in protestirali »proti socialni reakciji v vseh nje­ nih oblikah«. Prepovedi shodov in rdečih zastav so veljale tudi v letu 1926. Po pisanju Delavca so prvomajske prireditve kljub nasilju pod vodstvom enotnih strokovnih organizacij uspele. V Ljubljani so čisti dobiček s koncertov kulturnih društev Svoboda in Grafika namenili odpuščenim rudarjem, na shodu pa je prišlo do incidenta, ker niso pustili govoriti dekalistom. V Mariboru je delavstvo spontano demonstriralo po ulicah »proti reakciji, za svobodo in za svobodo praznovanja 1. maja«. Hudo ogorčenje je zaradi še posebnih oblastnih omejitev nastalo v rudarskih revirjih, kjer so bile zaradi množičnih odpustov izjemno hude razmere. V Kočevju so lokalne oblasti prepovedale celo shod in aretirale govornika, v Revirjih so se ves dan»bliskali žandarski bajoneti«, orožniki pa so plenili Majske spise, odstranjevali rdeče zastave in sekali mlaje. Na Jesenicah so orožniki ravnali tako ostro, da »so hoteli očividno provocirati... Zaloško cesto«, omejitve manifestacij so bile tudi v Celju. Delavec je hkrati z dopisom o mnogih prvomajskih manifestacijah za razliko od vseh težjih razmer za njihovo praznovanje v Jugoslaviji pisal o veličastnih proslavah v sosednji Avstriji.59 V Julijski krajini so za 1. maj imeli več ilegalnih akcij. Kljub ostrim policijskim prepovedim so bili v mnogih mestih v Srbiji prvomajski shodi.60 Tudi v Sloveniji so oblasti iz leta v leto zaostrovale ukrepe za okrnitev prvomajskih 170 F manifestacij. Tako so v letih 1927 in 1928 dotedanje omejitve razširile s prepovedjo pri­ rejanja prvomajskih shodov na prostem in z drugimi ukrepi. Druga značilnost zadnjih dveh prvomajskih manifestacij pred uvedbo diktature pa je dejstvo, da so njihovo pri­ rejanje spet prevzele predvsem razredne politične organizacije in skupine. Nov partij­ ski legalni list Enotnost, ki je začel izhajati namesto prepovedanega Delavsko-kmet- skega lista, je v pripravah na 1. maj 1927 poudaril, da so prvomajska praznovanja »po­ litična manifestacija delavstva celega sveta« in da se je pretekli 1. maj po krivdi SSJ »ponižal na nižino navadne strokovne (sindikalne, op. p.) akcije«. Zato je skupina okrog lista Enotnost predlagala vodstvoma SSJ in JSDS, da skupaj organizirajo prvo­ majsko proslavo. SK je objavila sporočilo, da prepušča organiziranje prireditev 1. maja političnim forumom, njihov cilj pa naj bo manifestacija za proletarsko politično enotnost. Zadnji dve leti je bila SK glavni organizator predvsem zaradi velike stran­ karske razcepljenosti in zaradi njihovega manifestiranja za sindikalno enotnost.61 SK pa je pozvala svoje člane, naj v pripravah in prireditvah najaktivneje sodelujejo.62 Vod­ stvi obeh socialističnih strank sta razgovore zavlačevali, enotno nastopanje pa je nato odločno odklonila JSDS. V takih razmerah so dekalisti pozvali svoje privržence, naj v posameznih krajih neposredno s članstvom SSJ in JSDS pripravijo skupna praznova­ nja. Ob tem so tudi poudarili, da morajo imeti v skladu s proletarsko demokracijo pred­ stavniki vseh struj pravico do svobodne kritične besede in da enotna fronta ne sme biti oportunistična. Vodstvu SSJ, ki je zahtevalo, da naj imajo prvomajske prireditve le manifestativni značaj brez kritičnih nastopov, so odgovorili, da si ne bodo dovolili še njenega omejevanja svobodnega »razvijanja naših načel, ker je to poskrbljeno v naj­ večji meri že z zakonom o zaščiti države ...« in režimskimi ukrepi.63 Končno je vodstvo SSJ, ki se pod pritiskom članstva ni upalo odkloniti skupnega nastopa, prepustilo odločitev o njem svojim krajevnim organizacijam.64 V poročilih o proslavah 1. maja je Enotnost z zadovoljstvom ugotovila, da je delav­ stvo proti volji SSJ »izsililo skupno proslavo«. Izjema je bila Ljubljana, kjer je kra­ jevno vodstvo SSJ zahtevalo skupni nastop s skupino Zedinjenje, na sodelovanje z iz KPJ izključenimi funkcionarji pa dekalisti niso pristali. Zato sta bila v Ljubljani pri­ pravljena dva shoda. Na shodu socialistov in »zedinjašev« v hotelu Tivoli se je zbralo le skromno število udeležencev, komunistični shod v Delavskem domu na Turjaškem trgu pa je policija prepovedala, češ da v Ljubljani nista potrebna dva shoda. Okrep­ ljena policijska četa je 1. maja dopoldne zasedla Delavski dom in zastražila dohode do njega. Takšno ukrepanje je Enotnost komentirala z ugotovitvijo, da »vlada naravnost agitira za SSJ«. Povsod so orožniki odstranjevali vse zastave, podirali mlaje, prepove­ dali širjenje majniškega tiska, na shodih v dvoranah pa so predstavniki oblasti pone­ kod omejevali svobodo govora. V Trbovljah so uspeli pridobiti za skupni nastop tudi članstvo JSDS, v Hrastniku pa se je zaradi hudih nasprotij med funkcionarji SSJ in JSDS skupni prvomajski odbor razbil. Komunistični privrženci na Viru pri Domžalah so v počastitev 1. maja na predvečer organizirali predavanje. Zanimiva so poročila o prvomajskih prireditvah v listih Delavska politika in Volksstime, v katerih ni skoraj nikjer omenjena udeležba dekalistov.65 Delavska politika je poudarila veliko udeležbo na shodih in dejstvo, da so se oblastne omejitve v Sloveniji močno čutile, toda še hujše so bile v drugih jugoslovanskih pokrajinah.66 V vsebinskem pogledu so dekalisti poleg že omenjenih zahtev razredno zavednega delavstva posebej poudarili zahtevo po »zbi­ ranju delavstva pod praporom razrednega boja, ustvarjanju delavske enotnosti po obratih, obnovi strokovnega gibanja in boju proti zniževanju plač in proti podaljševa­ nju delovnega časa«, tako kot naslednje leto pa so znova pozvali, naj delavci 1. maja demonstrirajo proti vojni, proti posredovanju v Sovjetski Rusiji in proti fašistični nevarnosti.67 V prvomajskem razglasu so posebej poudarili tudi zavezništvo s kmeti in zavzemanje »za samostojno Slovenijo v zvezi z drugimi narodi« v veliki delavsko- kmečki državi.68 171 Krstna predstava Golouhove Krize na večer pred 1. majem 1928 v ljubljanski drami, ki jo je uprizoril Delavski oder Leta 1928 je prva pozvala na skupne prvomajske proslave Delavska kulturna in telovadna zveza Svoboda, dekalisti pa so sklicali v ta namen sestanek. Socialistično vodstvo je poskušalo svoje članstvo z okrožnico odvrniti od razgovorov z dekalisti, toda končno je moralo skupaj s SK pristati na skupno praznovanje, v katerega naj bi se vključile tudi druge razredne organizacije. Ker se vodstvo JSDS ni pridružilo spora­ zumu, je Enotnost pozvala svoje privržence, naj socialdemokrate v posameznih krajih pozovejo na skupne proslave.69 Med sklepnimi pripravami nanje je med delavstvom povzročila veliko ogorčenje policijska prepoved uprizoritve socialne drame Rudolfa Golouha Kriza, ki jo je za predvečer praznovanja v Ljubljani naštudiral novoustanov­ ljeni Delavski oder Svobode. Po pritožbi je veliko županstvo, potem ko je cenzura »marsikaj črtala in okrnila« predstavo dovolilo. Golouhova drama v režiji Bratka Krefta z odlično igralsko izvedbo in množičnim obiskom v gledališču je imela leta 1928 med prvomajskimi manifestacijami v Ljubljani osrednje mesto, sodi pa tudi med vrhunske dosežke delavske kulturne ustvarjalnosti med vojnama. V skladu s sporazumom so socialisti in dekalisti poslali na skupne shode vsak svoje govornike ter na njih propagirali vsak svoj tisk. Socialisti so izdali tudi Majski spis, izšla je svečana številka Delavca z manifestom - amsterdamske strokovne internacio­ nale, Enotnost pa je bila za 1. maj natisnjena v rdeči barvi. Ta legalni partijski list je v prikazu poteka skupnih prvomajskih shodov poudaril: »V spoznanju potrebe skup­ nega nastopa so socialistični delavci povsod šli preko razbijaških direktiv vodstva SSJ in to nam je dokaz, da se enotna fronta proletariata ustvarja spodaj v obratih, med delavstvom in bo zmagala kljub vsemu«. Sicer pa so se vse prvomajske manifestacije odvijale v znamenju ostrih protestov proti vladi, v kateri je bil notranji minister kleri­ kalni voditelj dr. Anton Korošec. Razredno delavsko časopisje je poudarjalo, da je s svojimi prepovedmi prvomajskih proslav enak Pribičeviču, »kadar imata v rokah režimski bič«. Enotnost je poudarila, da je bil 1. maj »žandarski« pod klerikalnim reži­ mom. Poleg oblastnih omejitev pa je prvomajska slavja leta 1928 oviralo tudi slabo vre­ me. Kljub temu so skupni shodi dobro uspeli v vseh pomembnih delavskih središčih, v Mariboru in Guštanju tudi sprevoda, povsod pa so imeli manifestanti težave s policijo in orožništvom.70 172 Zaradi vladne protidelavske politike, posebej tudi zaradi ukrepov dr. Korošca ob 1. maju, je naraščalo nezadovoljstvo tudi med krščanskimi socialisti. V Jugoslovanski strokovni zvezi se je v tem času krepila radikalna socialistična struja, kar je prišlo do izraza tudi v večji pozornosti pri organiziranju prvomajskih prireditev in v borbenih prvomajskih geslih. Po skromnih praznovanjih 1. maja sredi dvajsetih let je JZS leta 1927 organizirala praznovanja v 22 krajih. V praznovanja so na Štajerskem pritegnili tudi viničarje.71 V prvomajskem manifestu za leto 1928 so krščanski socialisti poudari­ li, da hočejo razbiti kapitalistično družbo in izbojevati krščanskosocialistično družbo ter doseči soodločanje delavstva v podjetjih, poudarili pa so tudi zahtevo po popolni zborovalni in združevalni svobodi ter po doslednem izvajanju socialne zakonodaje.72 V JZS je povzročilo veliko ogorčenje ravnanje vlade, v katero si bili tudi klerikalni mini­ stri, ob prvomajskih prireditvah leta 1928. Tudi ta dogodek je pospešil njeno osamo­ svajanje od Slovenske ljudske stranke.73 Tudi za narodnosocialistična praznovanja 1. maja velja ugotovitev, da so bila sredi dvajsetih let zelo skromna. Nove spodbude zanje je dala Narodna strokovna zveza, ki je v letih od 1926 do 1928 organizirala številne prvomajske shode in sestanke za svoje delavce, na katere je vabila tudi nameščence, na njih so zlasti poudarjali zahtevo po doslednem izvajanju zakonodaje za varstvo delavstva in terjali zanj tudi soodločanje v obratih.74 Po večletni prekinitvi je leta 1928 tudi list Jugoslovanski železničar spet objavil prvomajski uvodnik.75 List Enotnost pa je leta 1928 obširno pisal tudi o poteku prvomajskih proslav v dru­ gih jugoslovanskih pokrajinah, kjer so socialisti povsod odklonili skupne prireditve z neodvisnimi sindikati. Kljub policijski prepovedi so bile v delavskih središčih različne prvomajske manifestacije. V Zagrebu so se komunisti po prepovedi svojega shoda ude­ ležili socialistične prireditve, s katere jih je policija pregnala in aretirala tudi Josipa Broza.76 Tako so potekale zadnje prvomajske manifestacije pred uvedbo kraljeve dik­ tature, po kateri so bile prepovedane vse oblike proslavljanja 1. maja. S tem se začenja novo obdobje v zgodovini prvomajskih proslav, za katere naj poudarimo, da so v obdobju od konca prve svetovne vojne do leta 1929 imele med mnogimi in različnimi akcijami delavskih organizacij vselej pomembno mesto kot tradicionalna oblika vsa­ kokratnih manifestacij njihove moči in hotenj, pa tudi kot odsev različnih razmer v posameznih letih. Opombe 1 Delavsko časopisje je najpomembnejši vir za osvetlitev priprav in poteka prvomajskih pri­ reditev, o njih pa je pisalo tudi meščansko časopisje. To velja za vsa obdobja, ko so bile prvomajske proslave dovoljene. Za čas od 1917. do 1928. leta so pomembni podatki tudi v arhivskih virih, zla­ sti v poročilih upravnih in policijskih oblastev ter v fondih delavskih strank in strokovnih organi­ zacij. Oblasti so pošiljale na prvomajske shode svoje predstavnike, ki so nato poročali o njihovem poteku in vsebini govorov, policijski in vojaški organi pa so poročali o svojih ukrepih ob prvomaj­ skih prireditvah in morebitnih posredovanjih na njih. Zelo dragocene so tudi okrožnice in poro­ čila partijskih in skojevskih forumov, ki osvetljujejo delovanje komunistov v pogojih ilegale pri organiziranju in izvedbi prvomajskih prireditev. O prvomajskih manifestacijah pa se je ohranilo tudi bogato fotografsko gradivo. 2 O prvomajskih proslavah na Slovenskem so podatki v splošni literaturi o delavskem giba­ nju, o pomembnih prireditvah ob prvem maju pa so njihovi organizatorji in udeleženci napisali tudi številne spominske članke. Njihov potek od začetka leta 1890 do prve svetovne vojne je pre­ gledno prikazal Franc Rozman v publikaciji Praznovanje 1. maja na Slovenskem, Ljubljana 1986, str. 13-25, zelo podrobno pa je opisal te pomembne delavske manifestacije na slovenskem Štajer­ skem za navedeni čas v monografiji Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1979, str. 239-271. Značilnosti prvomajskih prireditev v tridesetih letih, med NOB in do srede petdesetih let je v omenjeni publikaciji prikazal Janez Kos, str. 48-77. Številni podatki o prvomajskih proslavah so tudi v naslednjih kronologijah: Alenka Nedog in Milica Kacin-Wohinz, 173 Kronološki pregled dogodkov iz zgodovine delavskega gibanja na Slovenskem 1918-1929, Pri­ spevki za zgodovino delavskega gibanja Ljubljana, 5, 1965; Oris kronologije delavskega gibanja na Slovenskem 1867-1968, Ljubljana 1969; Kronologija naprednega delavskega gibanja na Slo­ venskem (1868-1980), Ljubljana 1981 in Hronologija radničkog pokreta i SKJ 1919-1979, Beo­ grad 1980. Med deli, ki osvetljujejo značilnosti prvomajskih prireditev pri nas in v svetu, naj ome­ nimo knjigo Dušana Drezga, Prvi maj, Ljubljana 1981. 3 Delavec, št. 25, 1. 5. 1915 in št. 77, 29. 4. 1916. 4 1. maj 1917, Ljubljana 1917; Delavec, št. 15, 14. 4. 1917. 5 Delavec, št. 8, 5. 5. in št. 9, 11. 5. 1917. 6 Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Ljubljana 1971, str. 233-237. 7 Naprej, št. 75, 3. 4. 1918. 8 Naprej, št. 92, 23. 4. do št. 102, 6. 5. 1918; Delavec, št. 16, 20. 4. do št. 18, 4. 5. 1918. 9 Naprej je v pripravah na prvomajsko praznovanje leta 1919 pisal, da so preteklo leto prazno­ vali 1. maj v senci bajonetov (št. 98, 30. 4. 1919). 10 Ahmed Hadžirović, Sindikalni pokret u Bosni i Hercegovini 1918-1941, Beograd, str. 182— 194. 11 Podatke o značilnostih poteka prvomajskih praznovanj v posameznih jugoslovanskih pokrajinah v obdobju 1917-1928 povzemamo po Hronologiji radničkog pokreta i SKJ 1919-1979, cit. izd., del 1, str. 52-179, o njih pa je pisalo tudi slovensko delavsko časopisje. Tako je npr. Naprej (št. 99,30. 4.1919) pisal o prepovedi prvomajskih proslav na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. 12 Delavec, št. 12, 22. 3. 1919. 13 Prvi majnik 1919. Urednika Alojzija in Anton Štebi, Ljubljana 1919, 32 str. 14 Naprej, št. 95, 26. 4. 1919. 15 Naprej, št. 99, 2. 5. do št. 103, 7. 5. 1919. 16 Delavec, št. 19, 10.5. 1919. 17 Naprej je v št. 98, 30. 4. 1919 objavil načelni uvodnik Prvi maj - dan proletarcev - in majsko resolucijo JSDS, Delavec pa v št. 17, 26. 4. 1919 uvodnik Prvi maj - dan svobode! 18 Naša moč, št. 23, 7. 5. 1919; Večerni list, št. 90, 2. 5. 1919. 19 Jugoslovanski železničar, št. 18, 2. 5. in št. 19, 9. 5. 1919; Narodni socijalist, št. 1,1.5. 1919; Večerni list, št. 90, 2. 5. 1919. 20 Delavec, št. 10. 5. 1919. 21 Alenka Nedog in Milica Kacin-Wohinz, Kronološki pregled zgodovine delavskega gibanja na Slovenskem 1918-1929, cit. izd., str. 162-230. Ta kronologija vsebuje največ podatkov o prvo­ majskih prireditvah v obravnavanem obdobju, za vsako leto pa je sestavljena iz dveh delov, in sicer je Nedogova v kronološki obliki prikazala prvomajske prireditve v jugoslovanskem delu Slo­ venije, M. Kacin-Wohinčeva pa v Julijski krajini pod Italijo. 22 Janez Kos, Železničarska in splošna stavka aprila 1920, Železničarska in splošna stavka aprila 1920, Ljubljana 1980, str. 55-73. 23 Delavec, št. 18, 1. 5. in št. 19, 8. 5. 1920; v naslednji številki (15. 5. 1920) je objavil, da je delavstvo začelo pošiljati prispevke za žrtve aprilske stavke, kovinarji ljubljanske tovarne Samassa npr. enodnevni zaslužek. 24 Naprej, št. 100, 1. 5. 1920. 25 Naprej, št. 96, 26. 4. 1920. 26 Glej op. 11 in 21. 27 Enakost, št. 20, 7. 5. 1921. 28 Delavec, št. 9, 23. 4. 1921; Naprej, št. 98, 2. 5. do št. 100,4.5. 1921. 29 Novi čas, št. 95, 30. 4., št. 98, 2. 5. in št. 100, 4. 5. 1921; za 1. maj je izšla tudi slavnostna šte­ vilka Naše moči. 30 Nova pravda, št. 16,30.4.1921; Jugoslovanski železničar, št. 16,22.4. do št. 19,13. 5.1921. 31 Glej op. 11 in 21. 32 Delavec, št. 10, 29. 4. 1922; Delavske novice, št. 15, 13. 4. 1922. 33 Delavec, št. 8, 8. 4. in št. 9, 22. 4. 1922. 34 Naprej, št. 95, 27. 4. 1922. 35 Delavske novice, št. 17, 1. 5. 1922. 36 Delavske novice, št. 18, 4. 5. 1922; Delavec, št. 11, 13. 5. 1922; Naprej, št. 99, 3. 5. in št. 100, 4. 5. 1922. 37 Novi čas, št. 98, 29. 4. do št. 101, 4. 5. 1922. 38 Arhiv CK ZKJ, fond KI/1922, poročilo zamejskega komiteja KPJ izvršnemu komiteju 174 Kominterne 6. 6. 1922; France Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komuni­ stov 1919-1939, 1. knjiga, Ljubljana 1981, str. 99. 39 Glej op. 11 in 21. 40 Strokovna borba, št. 16, 30. 4. 1923. 41 Delavec, št. 16,21.4. 1923. 42 Delavec, št. 18, 5. 5. 1923; Enakost, št. 20, 4. 5. 1923; Strokovna borba, št. 17, 7. 5. 1923. 43 Naprej, št. 92, 26. 4., št. 96,1. 5. in št. 98, 4. 5. 1923. 44 Glas svobode, št. 2, 28. 4. 1923. 45 Glej op. 11 in 21. 46 Enakost, št. 19, 27. 4. 1923; Nova pravda, št. 17, 28. 4. 1923. 47 Strokovna borba, št. 12, 10. 4. 1924. 48 Delavec, št. 13, 27. 3. do št. 15, 10. 4. 1924. 49 Glej op. 47. 50 Delavec, št. 18, 3. 5. 1924. 51 Strokovna borba, št. 15, 10. 5. 1924. 52 ZA CK ZKS, fond kazenskih spisov, zapisnik konference Neodvisne delavske stranke Jugo­ slavije za Slovenijo 4. 5. 1924; France Filipič, n. d., str. 166. 53 Glej op. 11. 54 Delavsko-kmetski list, št. 11, 12. 3. in št. 13, 13. 2. 1925. 55 Delavec, št. 8, 1. 5. 1925; Delavsko-kmetski list, št. 16/17, 30. 4. 1925. 56 ZA CKZKS, fond Kominterna 1924-1926, fase. B-4, prvomajski letak CK SKOJ; fond kazenskih spisov, pismo CK Zveze komunistične mladine Jugoslavije 10. 8. 1925; France Klopčič, Desetletja preizkušenj, Ljubljana 1980, str. 236-239. 57 Delavsko-kmetski list, št. 18,7. 5.1925; Delavec, št. 9,15. 5.1925; Socialist, št. 21,8. 5.1925. 58 Delavsko-kmetski list, št. 12, 25. 3., št. 15, 15. 4. in št. 16, 22. 4. 1926; pokrajinski vodstvi KPJ in SKOJ za Slovenijo sta potem, ko so socialisti odklonili skupne prvomajske proslave, poslali svojim zaupnikom posebno okrožnico glede praznovanja 1. maja. (ZA CK ZKS); France Filipič, Vloga Ljubljane v zgodovini KPJ - KPS med vojnama 1920-1929, Zgodovina Ljubljane, Ljubljana 1984, str. 312-313. 59 Delavec, št. 9, 25. 4. in št. 10, 10. 5. 1926; Delavska politika, št. 99, 3. 5. 1926. 60 Glej op. 11 in 21. 61 Enotnost, št. 11, 24. 3. in št. 12, 31. 3. 1927. 62 Delavec, št. 7, 10.4. 1927. 63 Enotnost, št. 13, 7. 4. in št. 14, 14. 4. 1927. 64 Delavska politika, št. 31, 16. 4. 1927; Enotnost, št. 16, 27. 4. 1927. 65 Enotnost, št. 17, 5. 5. do št. 19, 19. 5. 1927. 66 Delavska politika, št. 36, 4. 5. in št. 37, 7. 5. 1927. 67 Enotnost, št. 14, 14. 4. 1927. 68 Enotnost, št. 16, 27. 4. 1927. 89 Enotnost, št. 14, 6. 4. 1928. 70 Enotnost, št. 17,1. 5. do št. 19,11. 5.1928; Komunistični govorniki so nastopali na 15 shodih (sodni spis Deželnega sodišča v Ljubljani v fondu sodišč, v ZA CK ZKS); France Filipič, n. d., str. 344-346; Delavska politika, št. 35-36, 5. 5. 1928; Delavec (št. 8, 25. 4. 1928), jev svečani številki pisal zlasti o odločni zahtevi za uveljavitev osemurnega delavnika in za dosego akcijske enotnosti v ekonomskih bojih. 71 Pravica, št. 18, 5. 5. 1927. 72 Pravica, št. 17,26.4. 1928. 73 Janko Prunk, Krščanski socialisti na poti v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, Lju­ bljana 1977, str. 91; v ilustracijo odnosov med klerikalnimi organizacijami in JZS naj navedemo primer v Medvodah, kjer so se krščanski socialisti dogovorili z narodnimi socialisti in socialisti za skupno prvomajsko praznovanje, toda krajevna organizacija SLS ni dovolila proslave v Katoli­ škem domu (Delo, št. 9, 19. 5. 1928). 74 Nova pravda, št. 18, 8. 5. 1926 in št. 17, 1. 5. 1927 (za leto 1927 je objavila razpored za prvo­ majske shode v 27 krajih); Delo, št. 8, 28. 4. in št. 9. 19. 5. 1928. 75 Jugoslovanski železničar, št. 3, 2. 5. 1928; iz pisanja tega lista se vidi, da je 1. maj med vsemi podružnicami ZJŽ precej redno praznovala zlasti mariborska podružnica, največkrat z nastopi železničarskega glasbenega društva Drava. 76 Glej op. 11; Enotnost, št. 18, 5. 5. in št. 19, 11. 5. 1928. 175 ŽELEZNIČARJI - PRVO JEDRO REVOLUCIONARNEGA STROKOVNEGA - SINDIKALNEGA - GIBANJA NA SLOVENSKEM Razredno zavedni železničarji so skupaj z rudarji odločilno prispevali k izoblikova­ nju komunističnih političnih in strokovnih organizacij na Slovenskem, iz njihovih vrst pa je izšlo tudi veliko najbolj agilnih partijskih organizatorjev in agitatorjev. Železni­ čarji so imeli še posebno pomembno vlogo v oblikovanju revolucionarnega strokov­ nega gibanja na Slovenskem, saj so opravili pionirsko delo pri povezovanju sloven­ skega strokovno organiziranega delavstva s centralo revolucionarnih sindikatov - Centralnim delavskim sindikalnim svetom Jugoslavije (CDSSJ). Strokovna zveza slo­ venskih železničarjev - Splošna železničarska organizacija za Jugoslavijo (SŽOJ) se je zavedala, da bo lahko vodila uspešen razredni boj le v tesni povezavi z delavstvom dru­ gih jugoslovanskih pokrajin in jeseni 1919 se je proti volji socialnodemokratskega vod­ stva Strokovne komisije (SK) vključila v Zvezo prometnih in transportnih delavcev in uslužbencev Jugoslavije - Savez saobraćajnih i transportnih radnika i službenika Jugoslavije (SSTRSJ) v sestavi CDSSJ. Združeni razredno zavedni železničarji so nato vodili odločne bojne akcije za izboljšanje svojih gmotnih in delovnih razmer, ki so dosegli višek z železničarsko in splošno stavko aprila 1920. Ta stavka je na Slovenskem s poglobitvijo v tridnevno splošno stavko vsega delavstva, z revolucionarnimi akcijami v Revirjih in drugod ter z delavskimi žrtvami na Zaloški cesti dobila izjemen pomen v celotnem poprevratnem družbenopolitičnem življenju, posebno pomembno pa je vpli­ vala na nadaljnji razvoj slovenskih razrednih, političnih in strokovnih organizacij ter na njihovo aktivnost. Ob ugotovitvi, da so imele železničarske strokovne organizacije izjemno pomem­ bno vlogo v strokovnem gibanju na Slovenskem v revolucionarnih razmerah po prvi svetovni vojni, moramo poudariti, da ima sindikalna organiziranost železničarjev bogato tradicijo, ki sega v devetdeseta leta 19. stoletja. Spomladi 1892 so na Dunaju ustanovili Strokovno društvo prometnih uslužbencev avstrijskih in že v prvem letu njegovega delovanja so slovenski železničarji ustanovili podružnice v Ljubljani, Trstu in Nabrežini. Do srede devetdesetih let so ustanovili podružnice in vplačilnice tudi v drugih večjih krajih ob južnu in državni železnici, leta 1895 pa so železničarji prevzeli izdajanje Delavca, ki je postal »glasilo slovenskih prometnih služabnikov in obrtnij­ skih delavcev«. To prvo glasilo slovenskega strokovno organiziranega delavstva je izhajalo do srede 1898. Leta 1897 so oblasti razpustile železničarsko strokovno organi­ zacijo v Avstriji, že naslednje leto pa so jo železničarji spet obnovili z novim imenom Splošno pravovarstveno in strokovno društvo za Avstrijo (SPSD). Nova strokovna centrala avstrijskih socialnodemokratskih železničarjev je ustanavljala podružnice in vplačilnice tudi na slovenskem ozemlju. Za razvoj in delovanje železničarskih strokov­ nih organizacij na Slovenskem je bila posebno pomembna ustanovitev strokovnega tajništva SPSD za južne pokrajine leta 1907 v Trstu (tajnik Josip Kopač) ter začetek izhajanja slovenskega strokovnega glasila Železničar naslednje leto.1 Pred začetkom prve svetovne vojne je na območju tržaškega tajništva delovalo 37 krajevnih skupin in vplačilnic s 4022 člani, med katerimi je bilo 2654 Slovencev in 1151 Nemcev, drugi člani pa so bili predvsem italijanske in hrvaške narodnosti. O živahnem delovanju strokovnih organizacij pa pričajo zlasti podatki, da je bilo leta 1913 in v začetku naslednjega leta skupaj 484 shodov in sej ter 248 večinoma uspešnih posredovanj za izboljšanje gmotnih in delovnih pogojev železničarjev.2 176 Ob tem moramo poudariti, da je tržaško tajništvo usklajevalo in usmerjalo delova­ nje železničarskih strokovnih organizacij na Primorskem in Kranjskem, na Štajer­ skem pa le do Pragerskega, medtem ko so bile močne železničarske strokovne organi­ zacije na mariborskem območju povezane z graškim strokovnim tajništvom oziroma neposredno z dunajsko železničarsko strokovno centralo. V Mariboru so bile zlasti močne strokovne organizacije v železniških delavnicah in kurilnici, kjer so bili zapo­ sleni večinoma nemški železničarji. V Mariboru so pred prvo svetovno vojno delovale tri krajevne skupine SPSD, med katerimi je npr. prva ob desetletnici 1908. leta imela okoli tisoč članov. Ob tem naj omenimo, da je v Mariboru pred prvo svetovno vojno delovala tudi podružnica nemške nacionalne rajhovske železničarske zveze, ki je bila protisocialnodemokratsko in protislovensko usmerjena.3 Socialnodemokratske žele­ zničarske strokovne organizacije so bile pred prvo svetovno vojno nacionalno mešane in v njih je bilo zlasti precej nemških železničarjev. Službeno zapostavljanje slovenskih delavcev in uradnikov na železnici in primere zapostavljanja uporabe slovenskega jezika na shodih socialnodemokratske strokovne organizacije, ki da »ne varuje dovolj narodnosti slovenskega delavstva in povzdiguje preveč intemacionalizem« je izrabil liberalni politični tabor in je leta 1907 ustanovil Narodno delavsko organizacijo v Trstu. Jedro te strokovne organizacije so bili železni­ čarji, ki so se leta 1909 osamosvojili z ustanovitvijo Zveze jugoslovanskih železničarjev (ZJŽ) in Društva jugoslovanskih železniških uradnikov.4 ZJŽ je do začetka prve sve­ tovne vojne razširila mrežo svojih organizacij po vsem slovenskem ozemlju ter v Istri in Dalmaciji, ko so bili v 28 podružnicah vpisani 2903 člani, železničarskih uradnikov pa je bilo tedaj organiziranih 345? Že od leta 1901 pa si je prizadevalo mrežo svojih organizacij razširiti tudi na sloven­ sko ozemlje centrala avstrijskih krščanskosocialnih strokovnih organizacij - dunajska Prometna zveza. V njenih skupinah in vplačilnicah je bilo pred začetkom prve svetovne vojne po oceni vpisanih okoli 600 članov.6 Slovenske krščanskosocialne železničarje si je spomladi 1914 prizadevala vključiti v svoje vrste centrala slovenskih krščanskoso­ cialnih strokovnih organizacij - Jugoslovanska strokovna zveza, toda podruž­ nice Prometne zveze na Slovenskem so ostale centralistično povezane z dunajsko žele­ zničarsko centralo. Železničarske strokovne organizacije na Slovenskem so bile torej pred prvo sve­ tovno vojno razcepljene. Socialni demokrati so opravili pionirsko delo pri sindikalnem organiziranju železničarjev na Slovenskem. Razredne strokovne organizacije so bile do leta 1914 tudi najbolj aktivne v bojih za izboljšanje gmotnih in delovnih razmer delavcev in nameščencev na železnici. Nastanek liberalnih - narodnosocialističnih in krščanskosocialnih strokovnih organizacij, je oviral oziroma preprečeval enotno nastopanje vseh železničarskih strokovnih organizacij na Slovenskem in tudi medse­ bojni boji za člane so hromili njihovo akcijsko sposobnost. Začetek prve svetovne vojne je z uveljavitvijo izjemne zakonodaje v obratih, pomembnih za potrebe vojske, skoraj povsem onemogočil dejavnost strokovnih orga­ nizacij v njih, na železnici pa so bile prizadete tudi zaradi številnih premestitev žele­ zničarjev glede na nove službene potrebe. ZJŽ in Društvo jugoslovanskih železniških uradnikov ter Prometna zveza so dejansko prenehale delovati, socialnodemokratsko strokovno glasilo Železničar pa je jeseni 1914 ugotovilo, da organizacija hira.7 Sredi naslednjega leta se je moralo po izbruhu vojne z Italijo preseliti v Ljubljano strokovno tajništvo železničarjev, ker je bilo zaradi izrednega stranja in bližine fronte iz Trsta nemogoče vzdrževati stike s še delujočimi podružnicami.8 Premestitev je ugodno vpli­ vala na razvoj socialnodemokratskih železničarskih strokovnih organizacij na Kranj­ skem, kjer je bilo v začetku leta 1917 v desetih krajevnih skupinah in vplačilnicah 832 članov,9 ter na okrepitev njihove aktivnosti po februarski in oktobrski revoluciji v Rusiji, ko je delavsko gibanje v Avstro-Ogrski spet močno zaživelo. 12 - Sindikalno gibanje 177 Železničarji so se leta 1917 v Ljubljani in drugod množično udeležili prvomajskih shodov. Delavci v mariborskih železniških delavnicah in kurilnici ter v nekaterih drugih obratih pa so se v začetku poletja 1917 nekajkrat opogumili za stavko z zahtevo po izboljšanju preskrbe in zvišanju draginjskih doklad. To stavkovno gibanje pa so oblasti zlomile z militarizacijo.10 Z uporabo tega ukrepa so oblasti lahko vsak hip pre­ kinile bojne akcije za izboljšanje položaja železničarjev. Konec novembra 1917 so bili nato veliki shodi železničarjev, največji v Ljubljani. Na njem so zahtevali povečanje pristojnosti ljubljanskega strokovnega tajništva, od dunajske strokovne centrale so zahtevali, da vodi narodnostno statistiko članstva, obvezali pa so se, da bodo »napeli vse svoje sile, da razširijo razredno zavest med železničarji«.11 Kljub militarizaciji je julija in septembra 1918 prišlo ponovno do krajših stavk v mariborskih železničarskih obratih,12 železničarske strokovne organizacije pa so tudi drugod v zadnjem letu vojne okrepile svoja prizadevanja za izboljšanje preskrbe železničarjev ter za povečanje dra­ ginjskih doklad. Leta 1918 je obnovila svojo dejavnost tudi ZJŽ in sklenila prenesti sedež vodstva iz Trsta v Ljubljano.13 Tako so socialnodemokratske in narodnosociali­ stične železničarske strokovne organizacije, ki so združevale večino železničarjev na Slovenskem, že organizacijsko utrjene dočakale zlom habsburške monarhije. V prevratnih dneh so v boje za usodo slovenske južne Štajerske posegle tudi železni­ čarske strokovne organizacije. Nemško meščanstvo je uspelo dobiti v socialnodemo­ kratskih strokovnih organizacijah delavstva nemške narodnosti, ki ga je bilo zlasti v mariborskih železniških delavnicah, kurilnici in postajni službi zelo veliko, pomembno oporo v boju, da postane mariborsko območje sestavni del nemške Avstrije. Železničarske stavke novembra in decembra 1918 na mariborskem območju so kljub nekaterim socialnoekonomskim elementom v tedanjih razmerah podpirale predvsem nemške težnje do slovenskega ozemlja ter so imele pretežno politični značaj.14 Po utrditvi slovenske oblasti na južnem Štajerskem pa je bila pomembna naloga socialno­ demokratskega vodstva, da tamkajšnje strankine, strokovne in druge razredne organi­ zacije, ki so bile do konca prve svetovne vojne navezane na pokrajinska vodstva raz­ rednih organizacij v Gradcu, poveže v svoje centrale v okviru jugoslovanskega dela Slovenije. Železničarji so po ustanovitvi jugoslovanske države prvi začeli reševati nove naloge v strokovnem gibanju. Ob tem naj pripomnimo, da so bili železničarji števično skoraj enako močna delavska panoga kot rudarji, saj je bilo zaposlenih na železnici okoli 12 000 železničarjev različnih kategorij.15 Jugoslovanski del Slovenije pa je bil v Kra­ ljevini SHS glede prometne mreže najbolj razvit s skoraj okoli 1140 km železniških prog, od teh približno ena polovica v državni lasti in druga polovica v lasti družbe Južna železnica.16 Posebej naj tudi poudarimo, da je na nekatere posebnosti razvoja in delovanja železničarskih strokovnih organizacij v primerjavi z organizacijami delav­ stva drugih strok vplivalo več dejavnikov. V Kraljevini SHS je bila lastnik večine žele­ zničarskih prog država in zato železničarji niso mogli računati na večje uspehe pri uve­ ljavljanju svojih zahtev z lokalnimi akcijami. Zato je bila povezava železničarskih strokovnih organizacij in njihovo enotno nastopanje eden temeljnih pogojev za uspehe. Tudi ekonomske akcije v boju z delodajalcem - državo pa so dobile večji ali manjši politični značaj. Na drugi strani pa so stavke ali izvajanje pasivne rezistence, t. j. poča­ sno opravljanje službenih dolžnosti na železnici, tako vplivali na življenje v državi, da so oblasti predvidele tudi uporabo posebnih ukrepov za njihovo zadušitev, kai' so ute­ meljevale z državnimi interesi. Mezdna gibanja in druge akcije železničarjev so bile množične in so praviloma zajele vse jugoslovanske pokrajine. V tem pogledu so se bistveno razlikovale od ekonomskih akcij, omejenih le na posamezno podjetje ali na številčno šibke panoge delavstva. Buržoazija in njene politične stranke so si zato še posebej prizadevale, da z vključevanjem železničarjev v svoje organizacije razbijajo njihovo enotnost. Po prevratu je liberalni tabor vplival na železničarsko strokovno 178 gibanje še nadalje preko številčno močne Zveze jugoslovanskih železničarjev, svoje delovanje pa je obnovila tudi Prometna zveza kot posebna strokovna zveza v okviru Jugoslovanske strokovne zveze, vendar je uspel klerikalni tabor zajeti v svoje organi­ zacije le skromno število železničarjev. Razcepljenost železničarskih strokovnih orga­ nizacij je bistveno vplivala na potek posameznih bojev za izboljšanje položaja železni­ čarjev in slabila njihovo udarnost. Prav v poteku železničarske stavke aprila 1920 se je vsa škodljivost sindikalne razcepljenosti še posebno vidno pokazala. Ob tem naj pou­ darimo, da so se v revolucionarnih razmerah po koncu prve svetovne vojne sindikalno organizirali skoraj vsi železničarji, večina v razrednih strokovnih organizacijah, ki so pokazale tudi največji akcijski polet. Med socialnodemokratskimi strokovnimi organizacijami so železničarji prvi usta­ novili svoje osrednje društvo za povezovanje in usklajevanje delovanja krajevnih sku­ pin in vplačilnic. Na konferenci 15. in 16. decembra 1918 so delegati z vseh območij jugoslovanskega dela Slovenije sklenili ustanoviti Splošno železničarsko organizacijo za Jugoslavijo (SŽOJ). Pred tem sklepom se je železničarsko strokovno tajništvo v Ljubljani dogovorilo z vodstvom Splošnega pravovarstvenega in strokovnega društva na Dunaju, da bo samostojno slovensko železničarsko strokovno društvo začelo delo­ vati povsem ločeno od dunajske centrale z 31. decembrom 1918, od nje pa bo dobilo ustrezni delež skupnih skladov in premoženja. Z njo so se tudi sporazumeli, da bo SŽOJ za nemške člane, teh je bilo precej na Štajerskem, naročila glasilo Eisenbachner. V pravilih SŽOJ so nadrobneje določili pogoje za dajanje pravnega varstva članom v sporih, ki izvirajo iz delovnega razmerja ali zaradi delovanja v strokovnih organizaci­ jah, za podpiranje članov v različnih stiskah, posebej pa so tudi poudarili vlogo organi­ zacije v izobraževalnem delu. Železničarji so na imenjeni konferenci tudi prvi poudari­ li, da je nujno potrebna združitev s strokovnimi organizacijami v drugih jugoslovan­ skih pokrajinah.17 Že v drugi polovici decembra 1918 in v začetku naslednjega leta so imele podruž­ nice nekdanje avstrijske železničarske strokovne organizacije občne zbore, na katerih so se preosnovale v krajevne skupine SŽOJ. Strokovno glasilo Železničar je poročalo o občnih zborih naslednjih krajevnih skupin: Ljubljana I, II in III, Spodnja Šiška, Zalog, Škofja Loka, Jesenice, Kranjska gora, Bohinjska Bistrica, Novo mesto, Litija, Zagorje, Sava, Zidani most, Rajhenburg, Celje, Poljčane, Pragersko, Ptuj, Maribor, Ponikva in Borovnica, poleg njih pa so delovale še vplačilnice v krajih z manjšim številom članov SŽOJ. Hkrati z utrjevanjem razrednih železničarskih strokovnih organizacij si je njihovo vodstvo prizadevalo, da bi doseglo sporazum z Zvezo jugoslovanskih železničarjev o oblikovanju enotne in močne organizacije železničarjev. Razredno zavedni železni­ čarji so se na zaupnih shodih že izrekli za združitev, toda voditelji ZJŽ so začetna poga­ janja za ustanovitev enotne organizacije prekinili, načrtno pa so začeli sabotirati tudi vsako obliko sodelovanja v akcijah za izboljšanje položaja železničarjev. To se je jasno pokazalo že v akciji SŽOJ januarja 1919 za uvedbo osemurnega delovnega časa tudi na železnici. Z ultimatom deželni vladi je SŽOJ uspela izbojevati skrajšanje delovnega časa tudi na železnici, medtem ko ZJŽ v akciji ni sodelovala. Do hudih nasprotij med obema organizacijama je nato prišlo spet v začetku spomladi 1919 v mezdnem gibanju železničarjev. Tedaj so oblasti in ZJŽ z izgovorom o zunanji nevarnosti odvračale žele­ zničarje od uporabe stavke v boju za povišanje zaslužkov in za boljše delovne pogoje. Toda članstvo SŽOJ, ki je kazalo vso pripravljenost za stavko, so od uporabe bojnih sredstev odvračali tudi socialnodemokratski desničarski funkcionarji. Posledica vseh teh nasprotij je bil neuspeh mezdnega gibanja, ki je tudi pokazalo, da z akcijami v eni sami pokrajini ni mogoče uspeti in da je zato nujno potrebna združitev železničarskih strokovnih organizacij v državnem okviru. V Ljubljani so se 23. in 24. marca 1919 sestali zastopniki slovenskih in hrvaških raz­ 179 rednih železničarskih strokovnih organizacij in se sporazumeli, da se morajo pokrajin­ ske zveze čimprej združiti v »enotno centralno organizacijo«.19 Že 3. in 4. maja pa so se nato v Slavonskem Brodu sestali zastopniki razrednih organizacij srbskih, bosanskih, hrvaških in slovenskih železničarjev. Ugotovili so, »da ujedinjenje idejno že obstoji«, glede oblike združitve po centralističnem ali federativnem načelu pa so bila mnenja različna. Vsi so se strinjali, da se morajo v novo organizacijo pritegniti tudi poštni in tramvajski uslužbenci ter vse drugo transportno delavstvo. Dogovorili so se tudi, da bo vsaka pokrajinska zveza imenovala po tri delegate v osrednji odbor, ki bo predstavljal začasno osrednje vodstvo in opravljal vse zadeve skupnega značaja.20 SŽOJ je bila tako prva med slovenskimi razrednimi strokovnimi organizacijami, ki je navezala tesnejše stike s sorodnimi strokovnimi zvezami v drugih jugoslovanskih pokrajinah. Pomen sodelovanja slovenske SŽOJ z drugimi pokrajinskimi železničarskimi stro­ kovnimi organizacijami pri oblikovanju državne centrale za to panogo je posebej pou­ daril predstavnik CDSSJ na prvem kongresu slovenskih razrednih strokovnih organi­ zacij junija 1919, ko seje zavzel za zedinjenje vseh strokovnih zvez SK s centralo revo­ lucionarnih sindikatov. Dejal je, naj bodo železničarji zgled drugim slovenskim stro­ kovnim organizacijam v prizadevanjih, »da vsi skupaj čimbolj izgradimo naše zedinje- nje«/1 Prvi korak k skupnim nastopom vsega jugoslovanskega razredno zavednega delav­ stva je bila nato dvodnevna politična stavka 20. in 21. julija 1919, v kateri so imeli zlasti železničarji pomembno vlogo, saj bi morali v primeru poskusa jugoslovanske vojske, da posreduje v sovjetski Madžarski preprečiti odhode vojaških transportov. Pri orga­ nizaciji in izvedbi te stavke so bili posebno aktivni člani SŽOJ. V Ljubljani je okoli 400 razredno zavednih železničarjev poskušalo preprečiti odhode vlakov, ki so jih vozili člani ZJŽ. Šele prihod vojske na kolodvor je omogočil, da so »zvezarji« izpolnili svojo stavkokaško nalogo. Tudi v Mariboru in mnogih drugih krajih na Slovenskem so bili razredno zavedni železničarji glavni organizatorji te velike politične stavke,22 ki je tudi pokazala, da se med delavstvom krepijo levičarske ideje, medtem ko so bila vodstva razrednih organizacij še trdno v rokah desnice. Ob stavki so se do skrajnosti zaostrili odnosi med SŽOJ in ZJŽ. Že v začetku spo­ mladi 1919 so delegati SŽOJ ugotovili, da ZJŽ in Prometna zveza ne stojita na raz­ redno bojnem stališču in da stoji prva na strogo narodnem, druga pa na strogo verskem stališču, da sta ti dve organizaciji »žolti«, in sklenili, da z njima SŽOJ »ne sme in ne more imeti nobene skupnosti«. Člane obeh organizacij so razglasili za izdajalce delav­ skih interesov in sklenili, da se je treba prav tako kot proti kapitalistom tudi proti njim boriti z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Protestirali so tudi proti metodam za pridobi­ vanje novih članov ZJŽ z zlorabo uradnega položaja njenih zaupnikov - višjih uradni­ kov in delovodij, in proti ovadbam iz osebne mržnje, ki so se jih posluževali nekateri »narodni« železničarji.23 Poudariti pa moramo, da se s politiko nenehnega sabotiranja skupnega nastopanja železničarjev, ki sta ga izvajali vodstvi ZJŽ in Prometne zveze, člani pogosto niso strinjali. To se je pokazalo tudi v dvodnevni politični stavki, ko je npr. v Mariboru stavkalo tudi nekaj članov ZJŽ, ta nasprotja med vodstvom in člani pa so se pokazala tudi v splošni železničarski stavki aprila 1920.24 V drugi polovici 1919 so leve opozicijske sile v slovenski socialni demokraciji posta­ jale vedno bolj agilne in vplivne, diferenciacija pa se je vidno pokazala tudi v strokov­ nem gibanju. Tako so se za revolucionarno levico odločili številni delavski zaupniki in funkcionarji, največ med železničarji (Marcel Žorga, Jakob Žorga, Josip Petrič, Ivan Makuc, Ivan Baznik, Ljudevit Vencajz, Franc Perdan in drugi), kot sredinec ali cen- trumaš pa je bil vidna osebnost Josip Kopač. Skupni cilj vse opozicije je bilo zedinjenje vseh slovenskih razrednih organizacij s SDSJ (k) in CDSSJ. Medtem ko je desnica z manevriranjem in taktiziranjem uspešno preprečevala strankarsko zedinjenje, pa na sindikalnem področju ni uspela zavreti procesa vključevanja slovenskega razredno 180 zavednega delavstva v revolucionarne sindikate, pri čemer je pionirsko delo opravila SŽOJ, v kateri so delovali številni komunistično usmerjeni funkcionarji. Delegati SŽOJ so na zborovanju krajevnih skupin in na občnem zboru 13. in 14. julija 1919 ugo­ tovili uspešen razvoj SŽOJ, v kateri je bilo v 22 krajevnih skupinah nad 4000 članov. Za predsednika so izvolili Josipa Udovča. Delegati so zavrnili predlog junijskega stro­ kovnega kongresa, da SŽOJ preneha izdajati svoje glasilo in da naroči za svoje člane glasilo SK Delavec. To stališče so v Železničarju obsežno utemeljevali s posebnostjo položaja železničarjev, ki bi v skupnem glasilu ne mogla biti tako nadrobno obravna­ vana, ter s potrebo po odločnem boju z ZJŽ. Ta odločitev je bila koristna tudi zato, da je Železničar glede zedinjenja in nastajanja komunističnega gibanja v Sloveniji lahko objavljal objektivno pisane članke, kar sta uredništvi Delavca in Napreja onemogoča­ li. Delegati so tudi sklenili pospešiti nabiralno akcijo za nakup Železničarskega doma v Ljubljani. Posebej pa so razpravljali tudi o pripravah na združitev jugoslovanskih razrednih železničarskih organizacij.25 Konec poletja 1919 so se znova razvnele razprave o načinu zedinjenja. Železničar je v posebni prilogi objavil predlog pravil bodoče Zveze železničarjev in transportnih delavcev v Jugoslaviji ter v obsežnem članku obrazložil slovenska stališča. Uvodoma je poudaril, da je zedinjenje zahtevna naloga in da mora biti izvedeno tako, da bodo vsi zadovoljni in da bo vsem koristilo. O tem, da so slovenski železničarji za zedinjenje, »ne more biti nikakršnega dvoma«, zavedali pa so se tudi potrebe po čimprejšnji vzpostavi­ tvi mednarodnih zvez. SŽOJ se je strinjala z vključitvijo v strokovno državno centralo le pod pogojem, da bo glede delovanja na slovenskem ozemlju »povsem avtonomna«. Osrednje vodstvo naj bi imelo nalogo nadzorovati organizacijsko delo pokrajinskih zvez po načelu »kolikor le možne enotnosti«, dalje bi zastopalo skupne koristi in zahteve ter dajalo smernice za skupne akcije. Na področju nujno potrebnega izobraže­ valnega dela npr. ni mogoča stroga centralizacija, ki bi prav tako ne bila ustrezna pri strokovnem časopisju. SŽOJ je menila, da bo uspešno delo mogoče »le potom smotrene organizacije, ki mora biti centralizirana, toda vendar priznava toliko samostalnosti, da je v okviru slednje mogoče toliko svobodne kretnje, kakor jo razmere zahtevajo«. Pokrajinski forumi naj bi vzdrževali stalne zveze med osrednjim vodstvom in član­ stvom svojih organizacij, opravljali vse organizacijsko, agitacijsko in administrativno delo na svojem območju, pri čemer bi morali upoštevati določbe skupnih pravil in navodila osrednjega vodstva ter krajevne razmere, ki so v državi zelo različne. Prav tako bi morali ostati tudi tesno povezani z drugimi strokovnimi zvezami v pokrajini prek pokrajinske strokovne centrale.26 O predlogu pravil za skupno strokovno organi­ zacijo jugoslovanskih železničarjev je nato razpravljala konferenca zaupnikov krajev­ nih skupin SŽOJ 6. septembra 1919. Na njej so zadolžili delegate za bližnji ustanovni kongres Saveza saobraćajnih i transportnih radnika i službenika Jugoslavije (SSTRSJ), da se zavzamejo za čimprejšnje zedinjenje »v smislu federacije, kot edine forme, ki odgovarja današnjim razmeram«.2' Na kongres v Zagreb od 28. do 29. septembra 1919 je šlo osemnajst zastopnikov kra­ jevnih skupin SŽOJ. V njenem imenu je Josip Petrič predlog za zedinjenje na federa­ tivni podlagi utemeljeval z različnimi gospodarskimi, političnimi in socialnimi razme­ rami ter jezikovnimi razlikami, poudaril pa je tudi, da ima SŽOJ nekatere podporne ustanove, ki jih druge organizacije nimajo. Teh ne morejo odpraviti čez noč in ob spre- pembah, ki bi jih glede tega zahtevala centralistična ureditev, bi odpadlo mnogo čla­ nov. Menil je, da se bo centralizacija postopoma lahko izvedla in da jo bo sprejela tudi SŽOJ, hkrati pa je odločno zavrnil napade, da so slovenski železničarji separatisti. Ta ocena o njih se je ukoreninila po njegovem mnenju tudi zato, ker so bolj »za praktično kot za teoretično delo«. Ta stališča je nato podprl še Josip Kopač, ki je federalizem označil kot izhodišče za postopni prehod na centralizem, čigar takojšnja uvedba bi imela negativne posledice, kajti množice ga sovražijo zaradi spomina na Dunaj. Pou­ 181 daril je pomen ustrezne rešitve zedinjenja železničarjev, ki bo zgled tudi za druge orga­ nizacije. Petričeve in Kopačeve argumente je podprl tudi tajnik SK Ivan Tokan, ki je posebej poudaril, da morajo biti strokovne organizacije strankarsko neodvisne. Vod­ stvo SK ne želi, da bi se v strokovnih organizacijah vodila strankarska politika, temveč naj imajo le socialistično vzgojno funkcijo. Tisti pa, ki ga organizacija vzgoji v sociali­ sta, bo imel v socialistični stranki dosti možnosti za politiziranje, bodisi za desnico ali levico. Razumljivo je, da so delegati iz drugih jugoslovanskih pokrajin zahteve po politični nevtralnosti strokovnih organizacij odločno zavrnili, toda večina je sektaško odklonila tudi vse slovenske objektivne argumente, ki jih je bilo treba upoštevati pri obliki zedi­ njenja. To je tudi v prihodnje omogočalo slovenskim desničarjem, da so jih zlorabljali za vodenje reformistične politike. Slovenske utemeljitve in predloge pa so podprli predstavniki zveze železničarjev Hrvaške in Slavonije, ki so med drugim poudarili, da oblika zedinjenja ni pomembna in da je poglavitno skupno delo. Kongres je končno v posebni resoluciji priznal SŽOJ avtonomni položaj in samo­ stojnost njene blagajne, delegati iz Slovenije pa so obljubili, da bo slovenska centrala plačevala v osrednjo blagajno znesek, ki ga bo določil kongres. V njihovem imenu je Petrič poudaril, da hočejo storiti vse, »da se pokaže naša solidarnost tako moralno kakor tudi materijalno ob vsaki priliki«. V resoluciji je tudi poudarjeno, da SŽOJ še nadalje ostaja v sestavi SK, v kateri si bo prizadevala, da se čimprej zedini celotno slo­ vensko razredno strokovno gibanje v CDSSJ.28 Zedinjenje železničarskih strokovnih organizacij v SSTRSJ je bilo torej izvedeno na kompromisni centralistično-federali- stični podlagi, pomembno pa je kot prvi korak pri oblikovanju strokovnih zvez v CDSSJ in kot osnova za uspešne skupne akcije jugoslovanskih železničarjev. Predstavniki SSTRSJ iz vseh jugoslovanskih pokrajin, med njimi dva zastopnika slovenskih železničarjev, so se 6. oktobra 1919 v imenu 49 000 članov začeli pogajati z vodilnimi funkcionarji ministrstva za promet za celovito ureditev mezdnih in delovnih razmei' vseh zaposlenih na železnici. Po nekaj dneh je tudi centrala narodnih železni­ čarskih organizacij zahtevala, naj ji minister Milorad Draškovič dovoli sodelovanje pri pogajanjih. To pa je SSTRSJ preprečil.29 Železničar je o teh pogajanjih zapisal: »Prvič in prvi so se vsedli akreditirani zastopniki železničarjev v naši državi kot enakovreden faktor k zeleni mizi, da razpravljajo s svojim nasprotnikom, v tem slučaju z državno upravo, o stavljenih zahtevah, katere so predložili v obliki ultimata«. Pogajanja so tra­ jala do 27. oktobra, naslednji dan pa so podpisali kolektivno pogodbo, znano pod ime­ nom Protokol sporazuma (PS).30 Z njim je bil načelno priznan osemurni delovni čas za vse vrste železniške službe. Ker bi bila dosledna izvedba osemurnega delavnika na železnici še nemogoča, so delegati SSTRSJ pristali na nadurno delo, ki v enem dnevu ne bi smelo presegati štirih ur. Kot normalni mesečni delovni čas so določili 208 ur, ki z nadurami ne sme presegati 260 ur. Nadurno delo so morali plačati s 100 % poviškom. Za vse postajno, skladiščno in delavniško delavstvo so morali takoj uvesti osemurno delo. Če bi hotela direkcija na postajah, v skladiščih ali delavnicah podaljšati delovni čas več kot dvakrat na mesec po dve uri, bi morala dobiti dovoljenje centrale SSTRSJ ali njenega pokrajinskega organa. Razporede železničarjev v turnuse bi morale direk­ cije izdelati za en mesec naprej in jih predhodno predložiti lokalnemu odboru SSTRSJ, da bi o njih razpravljal in dal k njim svoje pripombe. Pri sestavi razporedov bi se moralo upoštevati, da ima vsak uslužbenec pravico do 36-urnega nepretrganega odmora na teden. Z določbami o delovnem času je SSTRSJ uspelo onemogočiti preko­ merno zaposlovanje železničarjev in omejiti pristojnosti direkcij pri odrejanju nadur­ nega dela. Posebna pridobitev za železničarje pa so bili železničarski odbori na sedežih oblastnih direkcij, v katere so imele pokrajinske upraveSSTRSJ pravico imenovati tri delegate, ki so imeli znatno večje pristojnosti kot delavski zaupniki. Lahko so namreč s posvetovalnim glasom sodelovali pri sprejemanju proračunov, pri vprašanjih napre­ 182 dovanja in izpopolnjevanja železniške stroke, pri izdelavi zakonov o železnicah’ ter vseh pravilnikov in poslovnikov, ki so zadevali interese železničarjev, pri ureditvi bol­ niških blagajn, pri razvrstitvi dopustov itn. Z železničarskimi odbori si je SSTRSJ zagotovil v posvetovalni obliki sodelovanje pri upravljanju na državnih železnicah. Žal pa je bila prav ta odločba med tistimi, ki so naletele na največji odpor železniških direkcij in se dejansko ni uveljavila. SSTRSJ je tudi uspela s Protokolom sporazuma preprečiti direkcijam samovoljno premeščanje železničarjev. Vsak uradnik ali delavec je imel po enem letu do desetih let službe pravico do 15-dnevnega plačanega dopusta, po desetih letih službe pa 20 dni dopusta na leto. Pomembna je tudi določba, da postane po enem letu zaposlitve vsak delavec ali uslužbenec stalen. SSTRSJ je poskrbel tudi za upokojence in invalide, ki naj bi dobili najkasneje do 1. aprila 1920 zvišane pokojnine najmanj za 50 %. Če bi se uslužbenec ali delavec ponesrečil in bi bil za dotedanje delo nesposoben, bi mu morala direkcija izplačati običajno rento in ga namestiti na lažje delovno mesto, ne da bi mu zmanjšala prejemke. Določeno je bilo tudi, da se morajo najkasneje do konca leta izvesti volitve novih uprav bolniške blagajne in pomožnega fonda. Direkcija se je tudi obvezala, da bo do zime priskrbela železničarjem nove oble­ ke. V Protokolu sporazuma si je SSTRSJ zagotovila tudi pravico, da posreduje pri ministrstvu za promet v vseh vprašanjih glede varstva železničarskega osebja.31 SSTRSJ je nato 26. novembra sklenil z zastopnikom ministra za promet Antonom Kristanom sporazum o tolmačenju Protokola sporazuma, ki je določal kvalificiranim delavcem temeljno plačo od 6 do 13 din na dan ter draginjsko doklado za vse dni v mesecu po 12 din, nekvalificiranim delavcem v delavnicah in kurilnicah temeljno plačo 6 do 10 din ter draginjsko doklado 10 din na dan, za ostale nekvalificirane delavce pa od 3 do 8 din ter draginjske doklade od 8 do 10 din na dan. Družinska doklada je bila določena za vse kategorije po 1 din na dan. V pokrajinah zunaj Srbije so se navedene plače in doklade znižale za 30 % in izplačevali so jih po kurzu 1 din za 3,5 krone. Delavstvo je dobivalo draginjske in družinske doklade tudi v času bolni­ škega staleža. SSTRSJ je 4. decembra dosegel še sporazum o zvišanju draginjskih doklad za železniške uslužbence s stalno mesečno plačo in o enkratnem nabavnem pri­ spevku zanje v višini ene mesečne plače. Za starejše upokojence, vdove in sirote pa je dosegel 100 % povišanje draginjskih doklad. Po podpisu obeh dodatkov k Protokolu sporazuma je Železničar zapisal: »Visoki gospodje pa še vedno upajo, da jim bo s pomočjo nevednih in neznačajnih elementov uspelo preprečiti točno izvedbo jasnih določb. Skušali so in še skušajo ministra prepri­ čati, da je velik del določb P. s. sploh neizvedljiv in dolžnost organizacije odnosno nje­ govih zaupnikov bo, da tem gospodom praktično pokaže možnost izvedbe«.32 Protokol sporazuma se je glede ugodnosti vse preveč razlikoval od običajnih kolektivnih pogodb med delavstvom in delodajalci, da bi vlada in železniške direkcije ne uporabile vseh sredstev za njeno razveljavitev. S Protokolom sporazuma so se delovne razmere in gmotni položaj železničarjev občutno izboljšale. Za primer naj navedemo samo poda­ tek, da so bili po določbah Protokola sporazuma prejemki visoko kvalificiranega delavca na železnici celo nekoliko višji, kot so bili zaslužki grafičnih delavcev, ki so bili med vsemi delavskimi kategorijami najbolje plačani. Ta uspeh je dosegel SSTRSJ sam in z njim si je pridobil v svoje vrste precej novih članov ter znatno oslabil organizacije nacionalnih železničarjev. To veliko mezdno gibanje železničarjev je bilo hkrati tudi obračunavanje med obema velikima konkurenčnima strokovnima organizacijama, ki se je končalo s popolno zmago SSTRSJ. Sabotiranje izvajanja Protokola sporazuma pa je nato nenehno zaostrovalo odnose med SSTRSJ in vlado oziroma železniškimi direk­ cijami, kar je končno privedlo do velike splošne stavke aprila 1920. Ko so se 14. decembra 1919 sestali zastopniki krajevnih skupin SŽOJ na konferenci v Zidanem mostu, so uvodoma ugotovili, da se je vlada začela pogajati s predstavniki razrednih strokovnih organizacij šele potem, ko je videla, da so se zedinile v SSTRSJ. 183 Protokol sporazuma je prvi njegov velik rezultat. Poglavitna naloga konference je bila dokončna ureditev problemov v zvezi z zedinjenjem. Delegati so se strinjali z načeli zedinjenja, ki jih je sprejel zagrebški kongres, posebej pa so razpravljali o samouprav­ nih pravicah SŽOJ. Sklenili so, da SŽOJ s 1. januarjem 1920 postane pokrajinska orga­ nizacija SSTRSJ. Na konferenci so tudi ugotovili, da se je v drugi polovici 1919 števil­ čno stanje SŽOJ skoraj podvojilo na 7164 članov, za tretjino se je povečalo število kra­ jevnih skupin (na 33), prav tako pa se je izboljšalo njeno gmotno stanje.33 Konferenca SŽOJ v Zidanem mostu je torej dokončno uredila vsa pereča vprašanja glede dejanske vključitve SŽOJ v SSTRSJ, ki je tako kot prva strokovna zveza CDSSJ uspela zediniti vse pokrajinske strokovne organizacije svoje stroke. Hkrati pa je sklep slovenskih žele­ zničarjev pomenil tudi za CDSSJ pridobitev prvega oporišča v slovenskem strokovnem gibanju, na drugi strani pa je bil hud udarec za SK. Mimo volje njenega desničarskega vodstva se je začel proces zedinjevanja z organizacijami CDSSJ in delegati SŽOJ so na omenjeni konferenci ugotovili, da jim bodo sledile tudi druge organizacije in da se o problematiki zedinjenja že »vrši cela vrsta shodov in konferenc«.34 Jeseni 1919 se je krepitev komunističnega vpliva posebno vidno manifestirala med rudarji v Revirjih in v Kočevju.35 Podobno kot železničarji so se za samoupravno zedi­ njenje v centralo kovinarjev v okviru CDSSJ zavzeli tudi člani Osrednjega društva kovinarjev na slovenskem ozemlju.36 Prav tako so se krepila zedinjevalna prizadevanja tudi v nekaterih drugih strokovnih zvezah, najmočnejša zavzetost, da sledijo zgledu železničarjev, pa je bila prav v številčno najmočnejših osrednjih društvih SK, v Uniji slovenskih rudarjev s 7842 člani in v Osrednjem društvu kovinarjev s 3394 člani. Tako je bilo od okoli 27 000 članov, kolikor jih je bilo konec leta 1919 v osrednjih društvih posameznih strok v SK,37 kar dve tretjini članov med rudarji, železničarji in kovinarji, ki so videli pot za uspešno aktivnost le v združitvi s centralo revolucionarnih sindika­ tov - CDSSJ. Vključitev SŽOJ v SSTRSJ ter zahteve za zedinjenje med večino članstva je končno desničarsko vodstvo SK prisililo, da je od dopisovanj s CDSSJ prešlo na prva nepo­ sredna pogajanja s centralo revolucionarnih sindikatov. Toda na seji izvršilnega odbora CDSSJ 28. decembra 1919, ki se je je udeležil tajnik SK, niso dosegli sporazuma o zedinjenju. Obe strani sta vztrajali na dotedanjih stališčih, predstavniki CDSSJ na strogem centralizmu, predstavnik SK pa je pristal le na rahlo federativno povezavo s CDSSJ. Ob tem naj poudarimo, da sta bila škodljiva tako skrajni federalizem, na kate­ rem so vztrajali socialnodemokratski desničarji, kot pretirani centralizem. Glede na pokrajinske posebnosti ter razlike v dotedanjem razvoju strokovnih organizacij je bila nujna samouprava pri reševanju nekaterih vprašanj, ki bi omogočila organizacijski in akcijski razmah. Zato so si določeno samoupravo za pokrajinske strokovne zveze in za SK prizadevali uveljaviti tudi slovenski levičarji. To nam kaže že potek razprav o zedi­ njenju železničarskih strokovnih zvez in avtonomistična oblika vključitve v SSTRSJ. Njeno zedinjenje s SSTRSJ s 1. jauarjem 1920 je prvi velik uspeh komunistične opozi­ cije na Slovenskem v prizadevanjih za združitev slovenskega strokovnega gibanja s CDSSJ. V drugi polovici 1919 je bilo več znamenj, da se je idejna diferenciacija na Slo­ venskem razmahnila tudi v strokovnih organizacijah, odločitev SŽOJ pa je bila posebno vidno znamenje, da SK ni več enotna. Prizadevanja za zedinjenje v njenih naj­ močnejših osrednjih društvih pa so tudi napovedovala, da se jim njeno desničarsko vodstvo ne bo moglo več dolgo upirati. Že potek XI. zbora Jugoslovanske socialnodemokratske stranke 1. in 2. novembra 1919, na katerem je sicer levica moralno zmagala, še bolj pa ravnanje desničarjev po njem, ko so nadaljevali z ministerialistično politiko, je jasno pokazalo, da vodi pot do zedinjenja slovenskega razredno zavednega delavstva z jugoslovanskim v SDSJ (k) le prek izstopa opozicije iz JSDS in ustanovitve komunistične stranke na Slovenskem.38 Nova vidna znaka prodora komunističnih idej med slovensko delavstvo januarja 1920 184 F sta bila zmaga levičarjev na konferenci JSDS za Ljubljano in okolico ter potek pasivne rezistence rudarjev v Revirjih. Na prvi zaupniški konferenci novoosnovane Delavske socialistične stranke za Slovenijo (DSSS) 14. marca 1920, ki so se je udeležili pred­ stavniki političnih in tudi nekaterih strokovnih organizacij iz velikih delavskih sre­ dišč, so sklenili, da se DSSS na kongresu 11. aprila združi s Socialistično delavsko stranko Jugoslavije (komunistov). Zaupniki DSSS so posvetili problematiki sindikal­ nega zedinjenja še posebno pozornost. V razpravi so poudarili, da je taktika JSDS pov­ zročila v strokovnih organizacijah veliko ogorčenje. Medtem je bilo v prvih tednih 1920 več kongresov za zedinjenje delavstva posameznih strok v okviru CDSSJ, pri katerih so desničarska vodstva posameznih strokovnih zvez oziroma SK preprečila sodelova­ nje slovenskih delegatov na njih.39 Glede na to so delegati DSSS odločno izrazili namen, da dobijo strokovne organizacije »v svoje roke«, in poudarili, da mora strankin kongres 11. aprila 1920 rešiti tudi svojo drugo nalogo-vprašanje združitve SK v CDSSJ. Levičarji so ob tem pripomnili, da so bili prisiljeni osnovati novo stranko tudi zato, da bi pospešili prepotrebno združitev strokovnih organizacij.40 O ustanovitvi pokrajinske centrale CDSSJ na Slovenskem oziroma o zedinjenju so obsežno razpravljali železničarji na občnem zboru SŽOJ 14. in 15. marca 1920. Na njem so sprejeli resolucijo, v kateri so upravo SSTRSJ zadolžili, naj posreduje pri CDSSJ, »da v Sloveniji čimpreje, toda najkasneje takrat ustanovi pokrajinsko sindi­ kalno viječe v Ljubljani, ko bo pet strokovnih skupin odnosno zvez pridruženih že obstoječim savezom, ki so včlanjeni v C. R. S. V. J. (Centralno radničko sindikalno vije­ će) v Beogradu. Da se pa po možnosti prepreči vsaka cepitev slovenskega proletarijata, naj skuša C. R. S. V. v Beogradu, da doseže sporazum z uže obstoječo »Strokovno komi­ sijo za Slovenijo« in naj to akcijo v interesu celokupnega jugoslovanskega proletarijata čim bolj pospeši«. SŽOJ naj tudi toliko časa ne daje SK denarnih prispevkov, dokler ne bo problem zedinjenja rešen. Občni zbor je ugotovil, da SŽOJ v okviru SSTRSJ uspe­ šno deluje. Sklenil’je tudi kupiti stavbo za bodoči Delavski dom, ki ga je SŽOJ kmalu nato uredila na Turjaškem oziroma sedanjem Novem trgu. Glede glasila je občni zbor sklenil, naj bi slovenski člani dobivali še naprej Železničarja, nemški člani pa Eisen- bachnerja, ki naj izhaja dvakrat mesečno, prav tako pa tudi sobotno številko novega glasila DSSS Ujedinjenje. Ob občnem zboru je imela SŽOJ največje podružnice v Ljubljani, Mariboru, Celju, Pragerskem, Zidanem mostu, Jesenicah in Novem mestu, največ pa se jih je jeseni 1919 na novovčlanilo v SŽOJ v Mariboru. Delegati krajevnih skupin SŽOJ so tudi odločno zavrnili vse poskuse narodnih železničarskih organizacij, da v sodelovanju z novim ministrom za promet dr. Antonom Korošcem razveljavijo Protokol sporazuma in ga nadomeste z nekim začasnim pravilnikom. Ob sklepu so izvolili nov osrednji odbor (predsednik Ivan Makuc, tajnik Josip Petrič) in kontrolo, v katerih so prevladovali komunistično usmerjeni odborniki.41 Hrvaško komunistično glasilo Nova istina je v poročilu o občnem zboru SŽOJ posebej poudarilo, da se delova­ nje železničarjev v Sloveniji »čuti v vseh strokah, a tudi v sami partiji«.42 Sklepi in predlogi I. zaupniškega zbora DSSS ter občnega zbora SŽOJ so glede strokovnega zedinjenja jasno pokazali odločnost komunistov, da si dobijo v njem mno­ žično oporo in da dosežejo njegovo zedinjenje s CDSSJ. Ob tem so poudarjali, da že imajo v rokah sredstva za dosego reda v strokovnih organizacijah. Ker je vodstvo SK preprečevalo zedinjenje s CDSSJ, so ga komunisti pripravljali »od spodaj« prek osno- vih organizacij in posameznih osrednjih društev. SK je torej grozila nevarnost, da se od nje postopoma odcepijo posamezne organizacije. Ob tem naj pripomnimo, da je SŽOJ kljub zedinjenju ostala povezana z SK, toda njeni predstavniki in zaupniki DSSS so na omenjenih zborih že zahtevali ustanovitev pokrajinskega sindikalnega sveta CDSSJ za Slovenijo, brž ko bi se pet slovenskih osrednjih društev združilo v strokovne zveze CDSSJ. To je bila napoved dokončnega razkola v slovenskem razrednem strokovnem gibanju na socialnodemokratsko in komunistično. Levica pa si je prizadevala, da bi 185 pred tem usodnim korakom dosegla sporazum z SK o zedinjenju vseh njenih organiza­ cij v CDSSJ. Tako levičarji kot desničarji so se zavedali, da vodi pot k močni komuni­ stični oziroma socialnodemokratski stranki tudi prek strokovnih organizacij. Oboji pa so poskušali pridobiti oziroma ohraniti zase celotno strokovno gibanje. Zaradi pritiska »od spodaj« in že konkretne akcije za ustanovitev pokrajinske cen­ trale CDSSJ za Slovenijo se je morala SK naglo odločiti za obnovitve stikov s CDSSJ, če je hotela preprečiti grozeči razkol. Le ta korak, kot kaže kasnejši razvoj, je dajal desnici upanje, da obdrži čimveč vpliva v strokovnem gibanju. Trenutno je morala pač zatajiti svoja negativna stališča do CDSSJ in se podrediti volji levice. SK je imela že 16. marca 1920 izredno razširjeno sejo, ki se je je udeležil kot predstavnik CDSSJ Slavko Kaurič. Ta je prišel v Ljubljano kot predstavnik centrale revolucionarnih sindikatov na občni zbor SŽOJ. V razpravi je poudaril potrebo po zedinjenju slovenskega delav­ stva z delavstvom drugih jugoslovanskih pokrajin in obsodil protidelavsko politiko socialpatriotov v Sloveniji. Na njegov predlog je SK glede na dejstvo, da je slovensko delavstvo »popolnoma solidarno« z delavstvom v drugih jugoslovanskih pokrajinah, ki je že združeno v CDSSJ, sklenila predlagati vsem svojim osrednjim društvom in njiho­ vim podružnicam ter plenumu, da se vključijo v CDSSJ kot člani na temelju njegovih pravil. SK se je sklenila razglasiti za organ CDSSJ z nazivom »Pokrajinska strokovna komisija za Slovenijo v Ljubljani«. SK je pozvala centralne odbore osrednjih društev, naj določijo delegate za plenarno sejo SK 28. marca 1920. Na njej so nato navedene sklepe soglasno potrdili in določili, da se vse organizacije SK vključijo v CDSSJ in mu od tega 1. aprila 1920 dalje plačujejo prispevke.43 S to odločitvijo je bil vsaj začasno dosežen pomemben uspeh pri združevanju slo­ venskega delavstva z revolucionarnim delavskim gibanjem v drugih jugoslovanskih pokrajinah. Tako je bilo v formalnem pogledu, dejansko združitev je SK začela kmalu sabotirati, prej kot na političnem področju sklenjeno združitev v strokovnem gibanju. Železničar je ta sklep navdušeno pozdravil: »Če je ujedinjenje delavstva vobče potreb­ no, je to zlasti neizbežno na polju strokovnega gibanja. Potreba ujedinjenja vseh soci- jalističnih strokovnih organizacij leži na dlani. Vendar se radi razmer, ki so vladale doslej v našem gibanju, niti to ujedinjenje ni bilo izvršilo. Tudi z ozirom na to smo bili primorani osnovati svojo stranko, da pospešimo združitev. S tim večjim veseljem moramo sedaj beležiti razveseljivo vest, da je Strokovna komisija ... sklenila, ujediniti se z ostalimi sindikalnimi organizacijami v državi in se je v smislu tega proglasila za organ Centralnega sindikalnega veča ... To vest jemljemo na znanje z največjim zadoš­ čenjem. S tem sklepom je odstranjena nevarnost, da bi se sedanji (politični op. p.) spor prenesel v strokovne organizacije«.44 Sklep o zedinjenju je navdušeno pozdravilo tudi komunistično glasilo Ujedinjenje, strokovno glasilo SK Delavec ga je označil kot »te­ meljni kamen za enotno fronto strokovnega pokreta« in akt »zgodovinskega pome­ na«,45 prav tako pa je ugodno odmeval tudi v komunističnem tisku v drugih jugoslo­ vanskih pokrajinah. Tako na kongresu DSSS oziroma komunistične stranke na Slovenskem 11. aprila 1920 ni bilo treba razpravljati o zedinjenju strokovnega gibanja. Zato pa je kongres posebno pozornost posvetil njegovi povezanosti s stranko. Predstavnik CDSSJ je na kongresu poudaril, da mora biti cilj sindikalnega gibanja vedno le strmoglavljenje kapitalizma in dodal: »Moč delavstva, moč proletariata je v njegovih sindikatih, v nje­ govih strokovnih organizacijah. Delo v strokovnih organizacijah pa mora iti z roko v roki z duhom v stranki, kjer obojnega ni možno ločiti.« Načelo enotnosti političnega in sindikalnega gibanja so nadrobno razčlenili v statutu SDSJ (k) »pokrajinske sekcije za Slovenijo« v katerem so določila o kadrovskih povezavah med najvišjimi strankinimi sindikalnimi forumi in o skupnem odločanju o najpomembnejših razrednih akcijah, vsi strankini organi pa so dobili nalogo, »vzdrževati kar najtesnejše« zveze s strokov- 186 nimi organizacijami, »energično morajo pomagati in sodelovati pri razvoju strokov­ nega gibanja«.46 Z vključitvijo SK v CDSSJ je bil storjen prvi pomemben korak v združevanju slo­ venskega razredno zavednega delavstva z delavstvom v drugih jugoslovanskih pokra­ jinah. Nadaljnji prelomni dogodek v tem procesu je bila nato združitev DSSS s SDSJ (k) oziroma ustanovitev pokrajinske organizacije SDSJ (k) v Sloveniji ter sklep organi­ zacij JSDS o vključitvi v SDSJ (k). K tej ugotovitvi moramo dodati, da so imeli sloven­ ski reformisti združitev le za svoj začasni poraz in za prehodno znamenje nemoči pred pritiskom članstva. Zato je bila dosežena enotnost na političnem in strokovnem področju le formalna. V vsakem primeru pa so bili navedeni sklepi o zedinjenju velika moralna zmaga slovenske komunistične levice, ustanovitev pokrajinske organizacije SDSJ (k) pa je hkrati pomenila pomembno prelomnico v celotnem družbenopolitičnem življenju na Slovenskem. Vsa navedena dejstva so vplivala že na takšen potek železni­ čarske in splošne stavke v drugi polovici aprila 1920, da se je zaostrila v največji raz­ redni spopad v obdobju po prvi svetovni vojni. Ob sklepu naj poudarimo še dejstvo, da so razredno zavedni železničarji opravili v nastajanju komunističnega gibanja na Slo­ venskem izredno pomembne naloge, posebno pionirsko in vidno vlogo pa so imeli prek SŽOJ pri oblikovanju revolucionarnih strokovnih organizacij. Opombe 1 O začetkih strokovnega gibanja železničarjev na Slovenskem glej zlasti naslednje vire in literaturo: Zgodovinski arhiv Komunistične partije Jugoslavije, del V. Socialistično gibanje v Slo­ veniji 1869-1920, Beograd 1951, str. 21-23 in 27; 25-letnica železničarske organizacije, Železni­ čar, št. 9-10, 1. 5. 1917; Josip Kopač, Strokovne organizacije železničarjev na Slovenskem, Naši zapiski, 1911, str. 307-310 in O preteklih letih, Pod lipo, 1925, str. 14; Fran Skobi, Iz zgodovine železničarske organizacije v Avstriji, Naši zapiski, 1913, str. 287-293. 2 Železničar, št. 12, 15. 6. 1914. 3 Franc Rozman, Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1979, str. 163; Lojze Penič, Boj za Maribor in severno štajersko mejo 1. 1918/19 (Ljubljana 1959, diplom­ sko delo v knjižnici oddelka za zgodovino Filozofske fakultete). 4 Rdeči prapor, št. 15,5.2. 1910; Ob tridesetletnici ustanovitve Zveze jugoslovanskih železni­ čarjev 1919-1939, Ljubljana 1940, str. 9. 5 Časopis jugoslovanskih železniških uradnikov, št. 10, 15. 5. in št. 12, 15. 6. 1914; Ob tridese­ tletnici ustanovitve Zveze jugoslovanskih železničarjev, cit. izd., str. 9-12. 6 Naša moč, št. 20, 12. 4. 1912; Fran Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 119. 7 Železničar, št. 20-21, 1. 11. 1914. 8 Železničar, št. 11-12, 1. 6. 1915. 9 Železničar, št. 5-6, 1. 3. 1917. 10 O stavkovnem gibanju železničarskega delavstva v Mariboru poleti 1917 je največ pisal list Marburger Zeitung. 11 Železničar, št. 23-24, 1. 12. 1917. 12 Glej op. 10. 13 Ob tridesetletnici ustanovitve Zveze jugoslovanskih železničarjev, cit. izd., str. 13-14. 14 Lojze Penič, Boj za Maribor in severno mejo 1918-1919 na območju štajerskega obmejnega poveljstva, Maribor 1978 (razstavni katalog); Rudolf Maister, Stavke (štrajki) železničarjev ob prevratu v območju Maribora, Spominski zbornik ob 60-letnici bojev za severno slovensko mejo 1918-1919, Maribor 1979, str. 53-62; Miroslav Stiplovšek, O pomenu in zgodovinski vlogi gene­ rala Rudolfa Maistra ob razpadu Avstro-Ogrske in nastanku Države SHS, Časopis za zgodovino in narodopisje, 1986, št. 2, str. 190-191. 15 France Kresal, Socialnopolitični in materialni položaj delavstva v Sloveniji 1921-1925, Revolucioarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921-1924, Ljubljana 1975, str. 59. 16 France Kresal, Oris gospodarskega razvoja Slovenije in ekonomski položaj delavstva 1918— 1941, Delavsko gibanje v Sloveniji 1918-1941, Murska Sobota 1974, str. 89. 17 Naprej, št. 289, 17. 12. 1918; Železničar, št. 1, 5. 1. 1919. 187 18 Železničar, št. 3, 5. 2. in št. 16, 15. 8. 1919; Naprej, št. 97, 29. 4. 1919. 19 Železničar, št. 7, 5. 4. in št. 8, 20. 4. 1919. 20 Železničar, št. 10, 15.5. 1919. 21 Istina, št. 1,19. 6. 1919; DragojeŽivkovič, Borba za ujedinjenje sindikalnog pokreta u Jugo­ slaviji 1919-1920 godine (tipkopis doktorske disertacije), Beograd 1974, str. 98. 22 Arhiv SR Slovenije (AS), fond poverjeništva za notranje zadeve (PNZ) deželne vlade za Slo­ venijo, fase. 10/1919; ZA CK ZKS, fond direkcije državne železnice, fase. 164. 23 Železničar, št. 7, 5. 4. in št. 8, 20. 4. 1919. 24 Razhajanja med vodstvom ZJŽ in članstvom se npr. vidijo iz nekaterih sejnih zapisnikov podružnice ZJŽ v Mariboru v Pokrajinskem arhivu v Mariboru ter iz posameznih člankov v Jugo­ slovanskem železničarju ob stavkah julija 1919 in aprila 1920. 25 Železničar, št. 15, 1. 8. 1919. 26 Železničar, št. 17, 1.9. 1919. 27 Železničar, št. 18, 15. 9. 1919. 28 Ujedinjenje, št. 11,15. 9.1920; Železničar, št. 21, 20. 11.1919; Željezničar, št. 34,4.10.1919; Nova istina, št. 10, 23. 10, 1919; Dragoje Živkovič, Borba protiv reformista u radničkom pokretu Hrvatske i Slavonije (april 1919-avgust 1920), Istorija radničkog pokreta, Zbornik radova I, Beo­ grad 1965, str. 27-29; isti, disertacija, str. 116-124. 29 Železničar, št. 19, 18. 10. 1919. 30 Železničar, št. 20. 11. 1919. 31 Službene novine Kraljevstva SHS, št. 35, 15. 11. 1919. 32 Železničar, št. 22, 10. 13. 1919. 33 ZA CK ZKS, stenografski zapisnik konference SŽOJ z dne 14. 12. 1919; Železničar, št. 1, 1. 1. 1920; Ujedinjenje, št. 5, 3. 4. 1920. 34 ZA CK ZKS, stenografski zapisnik konference SŽOJ z dne 14. 12. 1919. 35 Nova istina, št. 19, 23. 12. 1919. 36 Delavec, št. 1, 3. 1. 1920. 37 Strokovne organizacije G. R. S. J. v Sloveniji, Ljubljana 1924, str. 20-22. 38 Potek diferenciacije v slovenski socialni demokraciji in nastanek komunistične stranke na Slovenskem je podrobno prikazal France Klopčič v študiji Velika razmejitev, Ljubljana 1969. 39 Dragoje Živkovič, Borba za ujedinjenje sindikalnog pokreta 1919-1920, 50 godina revolu­ cionarnog sindikalnog pokreta u Jugoslaviji, Beograd 1969, str. 34-43. 40 ZA CK ZKS, zapisnik zbora zaupnikov Delavske socialistične stranke za Slovenijo 14. 3. 1920; Ujedinjenje, št. 2, 20. 3. in št. 3, 24. 3. 1920; Železničar, št. 7, 28. 3. 1920. 41 Železničar, št. 9, 17. 4. 1920; Ujedinjenje, št. 5, 3. 4. in št. 7, 14. 4. 1920. 42 Nova istina, št. 69, 2. 4. 1920. 43 Ujedinjenje, št. 3, 24. 3. 1920; Delavec, št. 14, 3. 4. 1920; Nova istina, št. 69, 2. 4. 1920. 44 Železničar, št. 7, 28. 3. 1920. 45 Delavec, št. 14,3.4. 1920. 46 Gradivo o kongresu je objavljeno v delih Ustanovitev. Dokumenti ustanovnega kongresa komunistične stranke v Sloveniji 11. aprila 1920, Ljubljana 1969 in Viri za zgodovino komuni­ stične stranke na Slovenskem v letih 1919-1921, Ljubljana 1980, str. 81-97. 188 STAVKOVNI BOJI JULIJA 1919 NA MARIBORSKEM OBMOČJU V literaturi o vojaškem uporu julija 1919 v Mariboru so poudarki, da je bil »tudi izraz splošnega razočaranja in nezadovoljstva ljudstva nad razmerami v novi državi, da je bil izraz občega revolucionarnega vrenja in da je bil naperjen proti vedno močnej­ šemu centralizmu in monarhiji«,1 uporniki pa so moč za upor črpali zlasti iz revolucio­ narnega vrenja tistih dni.2 Glede na to naj zlasti na osnovi poročil državno-policijskega komisariata in okrajnega glavarstva v Mariboru3 z nekaj podatki osvetlimo razmere na mariborskem območju julija 1919 z vidika velike razgibanosti delavskega gibanja. V tem mesecu je stavkovno gibanje leta 1919 v slovenskem okviru in še posebej na mariborskem območju doseglo višek. Tako je bila 1. julija enourna stavka v mariborski kurilnici in v delavnici južne železnice, v kateri so železničarsko delavstvo pomirili z obljubo poviška mezd. Nato so 8. julija začeli s pasivno rezistenco stavbinski delavci v Mariboru, ki so se sklenili sindikalno organizirati v socialnodemokratski podružnici Osrednjega društva stavbinskih delavcev. Po enem tednu so dosegli zvišanje mezd ter priznanje delavskih zaupnikov. Dne 14. julija pa je začelo stavkati 170 delavcev elek­ trarne na Fali in doseglo s sporazumom 22. julija delno izboljšanje mezd. Čeprav je do te stavke prišlo zaradi podvojitve cen živil v podjetniškem konzumu in je zaradi tega delavstvo zahtevalo povišanje prejemkov, je okrajno glavarstvo v Mariboru napove­ dalo preiskavo, če niso stavke povzročili iz političnih razlogov nemško-avstrijski delavci. V tem primeru je napovedalo izgonski postopek. Na tem mestu naj omenimo, da so zlasti stavkovni boji v mariborskih železniških obratih zaradi številčnosti nem­ škega delavstva in njihovih zahtev dobili v večji ali manjši meri tudi nacionalno poli­ tično obeležje. V ilustracijo naj navedemo delno stavko v delavnici južne železnice 29. julija 1919 zaradi odpusta dveh nemških delavskih zaupnikov. Socialnodemokratsko delavstvo je na shodu zahtevalo, da mora biti za vsakega odpuščenega nemškega socialnega demokrata odpuščen po en »narodni« delavec, t. j. član Zveze jugoslovan­ skih železničarjev. Ta strokovna organizacija je bila zelo aktivna že v boju proti popre- vratnim političnim stavkam nemškega socialnodemokratskega delavstva za priključi­ tev mariborskega območja k nemški Avstriji. Policijski komisariat je vzroke za nave­ deno stavko iskal v dejstvu, da samo delavci v kurilnici in delavnici še niso zaprisegli jugoslovanski državi in da v teh obratih ukazuje »zloglasni Arbeiterrat, čigar člani so najzagrizenejši nemški nacionalci, ki se izdajajo za socijaliste«.4 Narodnostno mešana sestava delavstva je vplivala na nekatere posebnosti delavskega gibanja na maribor­ skem območju. Okrajno glavarstvo v Mariboru je v svojem poročilu posebej poudarilo, da je delav­ sko gibanje na mariborskem območju »zelo živahno« in da železničarji vodijo priprave na splošno stavko za 20. in 21. julij 1919.5 S to dvodnevno politično stavko se je v med­ narodni protest proti kontrarevolucionarni intervenciji zoper Sovjetsko Rusijo in sovjetsko Madžarsko vključilo tudi jugoslovansko delavstvo. Organizatorja stavke sta bila izvršna odbora Socialistične delavske stranke Jugoslavije (komunistov) in Cen­ tralnega delavskega sindikalnega sveta Jugoslavije, v Sloveniji pa vodstvi Jugoslovan­ ske socialnodemokratske stranke in Strokovne komisije. Ti sta stavko razglasili tudi za protest proti načinu dela pariške mirovne konference in kot podporo izvajanju pribor­ jenih političnih svoboščin in socialnih pravic v Jugoslaviji ter tako razširili njene cilje. V pripravah na stavko so si socialni demokrati v Sloveniji prizadevali pridobiti za pro­ testni nastop tudi delavstvo iz nerazrednih strokovnih organizacij.6 189 f £&■ Stavba v Mariboru, kjer so bila v Gambrinovi dvorani številna delavska zborovanja Na temeljite stavkovne priprave razredno zavednega delavstva so s protiukrepi odgovorile civilne in vojaške oblasti, ki so se bale, da ne bi prišlo do delavskih nemirov. Minister za notranje zadeve Svetozar Pribičević je prepovedal vse shode na prostem : i manifestacije, deželna vlada za Slovenijo pa je tudi uvedla za oba dneva stavke po 21. uri policijsko uro za javne lokale. Komanda dravske divizijske oblasti je 19. julija v zvezi s stavko ukazala pripravljenost vseh svojih enot. Okrepila je posadke v Zagorju, Hrastniku in Kamniku ter določila čete za Jesenice, Velenje in Celje. V času stavke poveljstva enot, tako tudi štajersko obmejno poveljstvo v Mariboru, niso smela dovoliti vojakom, da bi zapustili vojašnice.7 Vojska je bila, kot se vidi tudi iz tega primera, obla­ stem glavno sredstvo za zadušitev revolucionarnih akcij. Zato so bile tedaj v vseh več­ jih delavskih središčih poleg orožniških postaj tudi vojaške posadke. Iz teh razlogov je tudi razumljiva izjemna občutljivost oblasti za vsakršne izraze nepokorščine in upor­ ništva med vojaštvom. Politična stavka 20. in 21. julija je bila nato največja v dotedanji zgodovini sloven­ skih delavskih bojev, prav tako pa je bila tudi dotlej največja stavka v jugoslovanskem okviru. Njegovi organizatorji v Sloveniji so uspeli v celoti vključiti vanjo le razredno zavedno delavstvo, medtem ko se skoraj vse članstvo krščanskosocialnih in narodno- socialističnih organizacij stavki ni pridružilo. Zato socialnodemokratskim železničar­ jem ni uspelo zaustaviti potniškega prometa, ker so prišli na delo člani ZJŽ, prekinili pa so tovorni promet. Med stavko so bili v vseh delavskih središčih množični shodi, ponekod pa kljub prepovedi tudi demonstrativni obhodi. Policijski komisariat v Mariboru je v svojem poročilu podrobno prikazal potek stavke na mariborskem območju.8 Ker je bila prvi dan stavke nedelja, so tedaj dejansko začeli stavkati le socialnodemokratski železničarji, medtem ko so člani drugih železni­ čarskih organizacij prišli na delo in tako «stavka ni bila popolna«. Potniški železniški promet je potekal brez zamud in incidentov. V ponedeljek 21. julija se je stavka razši­ rila na vse tovarniške obrate ter kurilnico in delavnico južne železnice, kjer je prišlo na 190 delo narodnosocialistično delavstvo in je omogočilo vzdrževanje prometa. Toda kot se vidi iz zapisnika seje podružničnega odbora ZJŽ 22. julija, se je stavkajočim pridružilo tudi nekaj članov te organizacije in vodstvo jih je zato kritiziralo.9 Popolna je bila stavka grafičnih in živilskih delavcev. Stavkajoči so poskušali doseči tudi zaprtje trgo­ vin, toda policija je te akcije preprečila. Glavni dogodek drugega dne stavke pa je bil shod, ki ga je mestno vodstvo socialno­ demokratske stranke sklicalo ob 10. uri dopoldne v Križovem dvoru in se ga je udele­ žilo po uradnih poročilih nad 2000 delavcev, po pisanju socialnodemokratskega poli­ tičnega časnika Naprej pa okoli 3000 delavcev10 iz vseh mariborskih obratov. Osrednji govor na njem je imel poslanec Josip Petejan in v njem je protestiral proti pariškemu miru kot miru nasilja in proti antantnemu posredovanju v Sovjetski Rusiji, osvetlil pa je tudi pereče probleme v jugoslovanski državi, zlasti slab gmotni položaj delavstva zaradi nagle rasti draginje, vprašanje agrarne reforme in neustrezno sestavo Zača­ snega narodnega predstavništva, ki zaradi premajhnega števila delavskih zastopnikov ne odraža ljudske volje. Svoj govor je sklenil s pozivom delavstvu, »naj bo solidarno in naj zastavi vse sile v boju proti kapitalizmu, dokler ne pride čas, ko bo delavstvo samo odločevalo svoje usode«. Vsebinsko podoben govor je imel nato še prof. Ivan Favaj v nemškem jeziku, za njim pa je še neki nemški govornik pozval delavstvo k solidarnosti in disciplini. Po poročilu policijskega komisarja Puša, ki je prisostvoval shodu, je ta potekal mirno in po njem se je množica delavstva razšla. V času stavke je za vzdrževa­ nje reda in mira »skrbela varnostna straža ojačana po močnih vojaških patruljah. Vojaštvo je bilo v strogi pripravljenosti, a mu ni trebalo nikjer stopiti v večjem številu v akcijo«. Po politični stavki, v kateri so v nekaterih delavskih središčih prišli vidno do izraza levičarski elementi in je zato hrvaško komunistično glasilo Nova istina11 navdušeno pisalo o njenem poteku, so socialnodemokratski funkcionarji organizirali več shodov za pojasnjevanje rezultatov te odločne protestne politične akcije. Tako je Josip Kopač sklical za 28. julij 1919 shod v Mariboru. Toda policijski komisariat ga je v dogovoru s štajerskim obmejnim poveljstvom iz varnostnih razlogov prepovedal, o čemer je obve­ stil deželno vlado. V utemeljitvi je navedel, da ga je do take odločitve »predvsem dovedla okoljščina, da ni izključeno, kakor kažejo gotovi znaki, da je imela stavka od 20.-21. t. m. na vojaške izgrede v noči od 22.-23. t. m. gotov vpliv«.12 Iz navedenih dokumentov se vidi, kako so oblasti v Mariboru prikazovale in ocenje­ vale razmere v delavskem gibanju na svojem območju sredi 1919. leta in ob tem tudi nakazovale neki njegov določen vpliv na vojaški upor. Ta je že samo z dejstvom, da je takoj sledil veliki politični stavki, ne glede na drugačne vzroke in cilje, še posebej pri­ speval k takratni zaostritvi revolucionarnega nezadovoljstva z družbenopolitičnimi in socialnoekonomskimi razmerami v jugoslovanski državi. Prav gotovo se ob tem lahko strinjamo z ocenami, da so bile odločne delavske akcije pomembna spodbuda in zgled tudi za vojaško uporništvo. Opombe 1 Milan Ževart, Vojaški upor v Mariboru julija 1919, Prispevki za zgodovino delavskega giba­ nja 1967, št. 1-2, str. 133. 2 Janez Švajncer, Prispevek h podobi o vojaškem uporu v Mariboru leta 1919, Kronika 1982, št. 3, str. 222. 3 Arhiv SR Slovenije (AS), fond deželne vlade, poverjeništvo za notranje zadeve (PNZ), situa­ cijska poročila policijskega komisariata in okrajnega glavarstva v Mariboru. 4 Miroslav Stiplovšek, Razmah strokovnega - sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918— 1922, Ljubljana, 1979, str. 515-516; o navedenih stavkovnih bojih so podatki v situacijskih poro­ čilih in Delavcu, št. 28, 12. 7. do št. 31, 3. 8. 1919. 5 AS, fond deželne vlade, PNZ, situacijsko poročilo okrajnega glavarstva v Mariboru 19. 7. 1919, št. 6531/19. 191 6 O pripravah in poteku splošne politične stavke 20. in 21. julija 1919 so podrobnejši podatki v navedenem delu M. Stiplovška, str. 608-611; o njej so v fondu poverjeništva za notranje zadeve deželne vlade za Slovenijo ohranjena številna poročila, obsežne članke o njej pa je objavljalo tudi takratno delavsko in meščansko časopisje. AS, fond deželne vlade, PNZ, povelje komande dravske divizijske oblasti 19. 7. 1919 št 6486/19. 8 AS, fond deželne vlade, PNZ, situacijsko poročilo policijskega komisariata v Mariboru 21. 7. 1919 s prilogo (poročilo policijskega komisarja G. Puša o shodu 21. 7. 1919). 9 Pokrajinski arhiv Maribor, zapisnik seje odbora podružnice Zveze jugoslovanskih železni­ čarjev v Mariboru; Franc Jarh, Kratek pregled osnovanja in delovanja organizacije nacionalnih železničarjev »Zveze jugoslovanskih železničarjev«, podružnice Maribor. 10 Naprej, št. 166, 24. 7. in št. 167, 25. 7. 1919. 11 Novaistina, št. 7,31. 7. 1919. 12 AS, fond deželne vlade, PNZ, dopis policijskega komisariata v Mariboru 26. 7. 1919 deželni vladi za Slovenijo, št. 6804/19. 192 STAVKOVNI BOJI V LJUBLJANI 1918-1923 Pomembno vlogo Ljubljane in njene okolice v slovenskem delavskem gibanju ilu­ strirajo tudi številni odločni boji delavcev in nameščencev v obdobju prvega stavkov­ nega vala na Slovenskem, ki je bil eden glavnih izrazov revolucionarnosti v letih po zmagi oktobrske revolucije in po koncu prve svetovne vojne ter je trajal do 1923. leta. Udarna sila delavskega gibanja v Ljubljani so bili tedaj v številčnem in akcijskem pogledu železničarji, zaposleni na državni železnici in na južni železnici, v glavnem mestu je bilo precej stavbinskega delavstva, sicer pa je bilo v večjih in manjših tovarni­ ških obratih zaposleno delavstvo skoraj vseh poglavitnih strok, posebna značilnost je bila močna koncentracija različnega obrtniškega delavstva, v Ljubljani je bilo največ slovenskega grafičnega delavstva, posebej pa je bilo tu kot v upravnem, gospodarskem in kulturnem središču v številnih ustanovah zaposlenih največje število nižjih in višjih državnih in zasebnih nameščencev v Sloveniji. Ob tem naj pripomnimo, da Ljubljana ni bila le središče osrednjih vodstev delavskih političnih, kulturnih in drugih organiza­ cij, temveč tudi sedež central socialnodemokratskih, komunističnih, krščanskosocial­ nih, narodnosocialističnih in drugih delavskih strokovnih - sindikalnih - organizacij ter številnih organizacij javnih in zasebnih nameščencev, ki so si vse prizadevale, da bi si ustvarile med ljubljanskimi delavci in nameščenci močna oporišča, kar je privedlo do hudih medsebojnih spopadov. Za Ljubljano velja takšna ugotovitev kot za vsa druga industrijska središča, namreč da se je pod vplivom revolucionarnih dogodkov v Sovjetski Rusiji in drugod ter v pogojih hudega poslabšanja socialnoekonomskega položaja v prvi svetovni vojni tudi tu delavstvo množično sindikalno organiziralo, bolj kot v katerem koli dotedanjem obdobju, medtem ko so se številni javni in zasebni nameščenci sploh prvič združili v organizacije, ki so imele tudi sindikalni značaj.1 Vse navedeno, pestra sestava zaposlenih in njihova organiziranost je dajalo delav­ skemu gibanju v Ljubljani nekatere posebnosti. V Ljubljani so bile poleg posameznih velikih in množičnih mezdnih gibanj oziroma stavk še številne bojne akcije, ki so bile omejene le na posamezna podjetja ali na večje število obrtnih obratov, do zaostritve je prišlo tudi v nekaterih gibanjih javnih in zasebnih nameščencev, večji uspeh posame­ znih akcij pa je preprečila organizacijska razcepljenost delavcev in nameščencev in tako je bil v Ljubljani še posebno nujen boj za akcijsko enotnost, oziroma enotno delav­ sko fronto. Med prvo svetovno vojno se je ekonomski položaj delavstva in njegova preskrba z osnovnimi življenjskimi potrebščinami še posebej poslabšala; do skrajnih meja v mestih oziroma v večjih industrijskih središčih. Prve akcije za zvišanje mezd in izboljšanje delovnih pogojev ter za ureditev preskrbe po prevratu oktobra 1918 je izvedlo delavstvo na ljubljanskem območju, in sicer papimičarji na Vevčah,2 kovinarji v Samassovi tovarni in usnjarji v Pollakovi tovarni,3 boj pa se je najbolj zaostril v tobačni tovarni. Tu je delavstvo 15. januarja 1919 prekinilo delo, se zbralo pred poslo­ pjem tovarniške uprave in protestiralo proti nizkim zaslužkom, nato pa je protestno akcijo ponovilo še pred vladno palačo, kjer so jim predstavniki vlade obljubili enkratni denarni dodatek.4 V začetku leta 1919 je bilo tudi večje mezdno gibanje državnih nameščencev.5 Za njimi pa je začelo odločen boj za izboljšanje svojega položaja uradni- štvo ljubljanskih denarnih zavodov, ki je šele z grožnjo stavke sredi marca 1919 uspe­ šno sklenilo mezdno gibanje.6 Od spomladi 1919, po uvedbi svobodne trgovine, ki ji je sledil velik dvig cen življenjskih potrebščin, draginjski val pa je nato trajal vse do leta 13 - Sindikalno gibanje 193 Delavski dom v Ljubljani na Turjaškem trgu, kjer so imele sedež komunistične organizacije in uredništva partijskih časnikov. Tuje bil tudi sedež Zveze neodvisnih strokovnih organizacij in uredništva Strokovne borbe 1923, so delavsko časopisje in oblastni organi poročali o mezdnih gibanjih in bojih za izboljšanje delovnih pogojev tudi v podjetjih, obratih in ustanovah na ljubljanskem območju, ki so se ponovila tudi po večkrat letno. Številna mezdna gibanja pa so se zao­ strila tudi v stavke. Spomladi 1919 so bila številna mezdna gibanja tudi v Ljubljani (grafičnih, stavbin­ skih, usnjarskih, mizarskih, tapetniških in krojaških delavcev, delavstva v Kolinski tovarni, v Strojnih tovarnah in livarnah, v kemični tovarni, v pivovarni Union, v Reic- hovi tovarni), med katerimi sta se zlasti zaostrila boja železničarjev in tramvajskih uslužbencev.' Dne 15. aprila so začeli stavkati 103 tramvajski uslužbenci in po petih dneh je moralo ravnateljstvo pristati na zvišanje mezd, na osemurni delavnik, na pri­ znanje delavskih zaupnikov, na praznovanje prvega maja in še na nekatere druge ugodnosti.8 Do zaostritve pa je v začetku maja 1919 prišlo tudi v mezdnem gibanju papirniškega delavstva na Vevčah, kjer je šele po kratkotrajni stavki ravnateljstvo pri­ stalo na sklenitev nove kolektivne pogodbe o povečanju zaslužkov in o izboljšanju delovnih pogojev.9 Poleti 1919 so organizirali največji in najdaljši stavkovni boj kovinarji v Strojnih tovarnah in livarnah v Ljubljani. 414 delavcev in uradnikov se je 5. avgusta s stavko uprlo znižanju mezd in v boju so vztrajali ves mesec, ko je moralo ravnateljstvo pristati na zvišanje mezd in osemurni delavnik ter na izboljšanje delovnih pogojev. Ta zmaga je tudi rezultat solidarnosti drugega delavstva, ki je zbiralo za stavkajoče kovinarje denarne podpore.10 Ponovno so morali za zvišanje mezd 20. in 21. septembra stavkati 194 tudi tramvajski uslužbenci.11 Za Ljubljano pa so bile značilne tudi stavke obrtniških pomočnikov, ki so zajele več obratov in delavnic. Tako so sredi julija stavkali krojaški pomočniki,13 oboji po dva dni, sredi oktobra pa so štiri dni stavkali še čevljarski pomočniki.14 Jeseni 1919 sta se zaostrili v stavko dve veliki mezdni gibanji. Stavka 544 grafičnih delavcev, ki je zajela tudi ljubljanske tiskarne, je trajala od 13. oktobra do 8. decembra. V tem najdaljšem stavkovnem boju leta 1919 je Društvo grafičnega delavstva za Slove­ nijo prisililo združenje tiskarskih podjetnikov k podpisu kolektivne pogodbe, ki je bila tako glede mezdnih kot delovnih pogojev ugodnejša kot katerakoli kolektivna pogodba drugih kategorij delavcev.15 Že poleti 1919 so državni uslužbenci na velikem protidraginjskem shodu v Ljubljani izrazili nezadovoljstvo s svojim gmotnim položa­ jem. V znak protesta proti skromnemu povečanju doklad so državni nameščenci nato 18. decembra izvedli enodnevno demonstrativno stavko. V njej se je pokazala neenot­ nost med višjimi in nižjimi uslužbenci. Tako je v Ljubljani stavka uspela le zaradi zahtev nižjih uslužbencev po odločnem nastopu.16 Decembra 1919 pa se je opogumilo za stavko tudi uradništvo v Ljubljanski posojilnici in uspelo z njo izbojevati zvišanje prejemkov.17 Pred koncem leta se je zaostrilo tudi mezdno gibanje v ljubljanski tobačni tovarni, kjer je delavstvo že drugič v letu 1919 z odločnim protestom pred upravnim poslopjem doseglo izplačilo draginjskih doklad.18 Ob številnih ekonomskih stavkah pa pomeni višek stavkovnega gibanja na Sloven­ skem v letu 1919 politična stavka v podporo Sovjetski Rusiji in Madžarski 20. in 21. julija. V tej dvodnevni stavki je po poročilih policijskega komisarijata in časopisja v Ljubljani stavkala večina delavstva, razen pripadnikov krščanskosocialnih in narod­ nosocialističnih strokovnih organizacij. Kljub oblastni prepovedi je bil v Ljubljani velik shod z okrog 5000 do 6000 udeleženci ter nato še obhod po ulicah do palače deželne vlade. Delavstvo je vzklikalo III. internacionali in revoluciji ter tako vidno manifestiralo svojo privrženost komunističnim idejam.19 V začetku leta 1920 je prišlo do hude zaostritve v vojnotehničnih zavodih v Ljublja­ ni, kjer so kovinarji na protestnih zborovanjih zahtevali od uprave redno izplačevanje mezd in preklic odpusta skupine delavcev.20 Ljubljanski kleparski pomočniki so s stavko od 8. do 22. marca izbojevali višje mezde, delodajalci pa so morali pristati tudi na osemurni delavnik. Naslednji mesec so tudi pleskarski in črkoslikarski pomočniki s petdnevno stavko izbojevali višje mezde.21 Pet dni pa so sredi aprila stavkali zaradi prenizkih mezd tudi člani opernega zbora.22 Zaradi slabega gmotnega položaja je v istem času prišlo do zaostritve še v mezdnem gibanju tobačnega delavstva, ki je bilo tedaj organizirano v razrednem Osrednjem društvu tobačnega delavstva (ODTD) in v Jugoslovanski strokovni zvezi (JZS). Okoli 250 članov ODTD je 13. aprila začelo stav­ kati, ker uprava monopola ni hotela ugoditi mezdnim zahtevam delavstva. Stavka v ljubljanski tobačni tovarni pa je bila le delna, ker je JZS odvrnila svoje člane od vstopa v stavko, ki je bila dejansko uperjena proti vladi, v kateri so bili tedaj tudi ministri iz vrst Slovenske ljudske stranke. Trajala je do 19. aprila in seje končala z uspehom stav­ kajočih.23 Naslednji dan so delavci v Bratovževi tovarni stolov v Gameljnah s stavko dosegli zvišanje mezd, priznanje strokovne organizacije in delavskih zaupnikov.24 Veliki železničarski in splošni stavki v drugi polovici aprila so prav dogodki v Ljub­ ljani in Revirjih dali značaj največjega razrednega spopada po prevratu na Sloven­ skem. Za njen potek v Ljubljani, ki je že podrobno opisan in osvetljen tudi z objavlje­ nimi dokumenti,25 so značilni zlasti številni množični shodi, ki so jih komunisti organi­ zirali tudi po oblastni prepovedi, dalje posebne demonstracije žena proti aretacijam železničarjev, vključitev močnih vojaških oddelkov v zavarovanje železniških objek­ tov, kot višek stavkovnega boja pa krvavi spopad na Zaloški cesti 24. aprila, ko so obhod okrog 3000 demonstrantov orožniki in policisti zaustavili z orožjem, pod njiho­ vimi streli je padlo trinajst delavcev in je bilo nad trideset ranjenih. V tem velikem boju 195 Shod stavkajočih železničarjev 20. aprila 1920 pod Rožnikom so bili tudi v Ljubljani stavkokazi člani Zveze jugoslovanskih železničarjev in Pro­ metne zveze, v solidarnostno stavko pa se ni vključilo le delavstvo obratov, kjer je pre­ vladoval vpliv krščanskosocialnih in narodnosocialističnih strokovnih organizacij. Ko so stavkokazi poskušali obnoviti promet, je nekaj sto železničarjev hotelo preprečiti odhod vlaka iz Ljubljane proti Gorenjski, kar pa jim je vojaštvo preprečilo. V tej gene­ ralni stavki jugoslovanskih transportnih delavcev nikjer ni prišlo do tako brezobzir­ nega in krvavega obračuna s stavkajočimi kot v Ljubljani, kjei' je bil tudi sedež osred­ njega stavkovnega komiteja za Slovenijo. Kot drugod v Sloveniji je po železničarski in splošni stavki ostrina delavskih bojev tudi v Ljubljani začasno splahnela. Prvi so nato 2. in 3. avgusta uspešno stavkali ljub­ ljanski kleparski in inštalaterski pomočniki,26 13. avgusta je izvedlo protestno stavko zaradi zavlačevanja izplačil obljubljenih poviškov mezd delavstvo tobačne tovarne, ki je tudi demonstriralo pred uradom finančnega ministrstva v Ljubljani,27 od 25. do 28. septembra pa so si tudi tramvajski uslužbenci s stavko izbojevali višje mezde,28 v drugi polovici oktobra so stavkali krojaški in brivski pomočniki ter delno uspeli s svojimi zahtevami,29 v prvi polovici novembra so stavkali še dramski igralci zaradi slabih gmotnih in delovnih pogojev ter zaradi zapostavljanja skupini ruskih igralcev, ki je bila tedaj angažirana v ljubljanski drami.30 Šele konec jeseni se je končalo nekajme­ sečno mezdno gibanje državnih nameščencev, ki se je zaostrilo že avgusta, ko je okrog 1000 udeležencev na shodu v Ljubljani zahtevalo stavko. Vodstvo organizacij javnih nameščencev, ki je bilo predvsem v rokah višjih uradnikov, pa je takšno zaostritev mezdnega gibanja preprečilo.31 V drugi polovici leta 1920 se je torej stavkovno gibanje tudi na ljubljanskem območju znova razmahnilo. V pogojih obznane so največji stavkovni boj na Slovenskem vodili stavbinski delav­ ci. Potem ko so delodajalci za odklonitev delavskih zahtev spretno izkoristili nasprotja med strokovnimi organizacijami, posebej akcijo socialnih demokratov, ki so obznano izkoristili za razdor v Osrednjem društvu stavbinskih delavcev iz sestave prepoveda­ nega CDSSJ, so komunisti sklenili organizirati stavko. Začela se je 28. aprila v Ljub­ ljani, se nato razširila še v Maribor in na Falo. Stavkalo je okoli 5000 stavbinskih 196 delavcev. Že prvi shod po začetku stavke v Ljubljani je policija na podlagi obznane prepovedala. Potek in popolni neuspeh tega velikega enomesečnega stavkovnega boja je pokazal, kako so se z obznano poslabšali pogoji tudi za mezdna gibanja in kako so si komunisti kljub prepovedi delovanja prizadevali za izboljšanje gmotnega položaja delavstva.32 Leta 1921 je bilo nato v Ljubljani še pet stavk obrtniškega delavstva (spo­ mladi šesttedenska stavka 42 kleparskih pomočnikov,33 od 13. julija do 1. avgusta je bila stavka 223 mizarskih pomočnikov,34 sredi julija so stavkali tudi kamnoseški delavci,35 v oktobru pa je po nekaj dni stavkalo 133 krojaških pomočnikov in 25 čev­ ljarskih pomočnikov). Te stavke so se v glavnem končale s pristankom mojstrov na zvi­ šanje mezd.36 Enodnevno stavko je 10. junija spet izvedlo tobačno delavstvo in izboje­ valo zvišanje mezd.37 Oktobra so se opogumili v svojem mezdnem gibanju za stavko tudi učitelji na ljubljanskih obrtnih šolah.38 Naglo naraščanje cen ob hudi inflaciji leta 1922 je delavce in nameščence prisililo v številna mezdna gibanja za uskladitev prejemkov z rastjo draginje. Spet so se številni ekonomski boji zaostrili v stavke, v Ljubljani v tem letu kar enajstkrat. Najprej je konec februarja en dan stavkalo 33 kovinarjev v Keršičevem podjetju, v začetku naslednjega meseca so sledili krajši stavki dimnikarskih pomočnikov39 in delavstva pri Slovenski stavbinski družbi,40 sredi junija pa so stavkali uradniki in delovodje v Stroj­ nih tovarnah in livarnah.41 Po teh manjših stavkah je stavkovno gibanje poleti 1922 doseglo višek. Strokovna organizacija grafičnega delavstva je vodila mezdno gibanje za izboljšanje gmotnega položaja knjigoveškega delavstva, ki je zaradi zavračanja zahtev začelo 27. junija stavkati. Šele podpora vsega grafičnega delavstva konec julija s solidarnostno stavko je prisilila tiskarske podjetnike, da so 2. avgusta pristali na zahteve knjigoveškega delavstva.42 Ostre in uspešne mezdne boje pa so v tem času vodili tudi ljubljanski obrtniški delavci. Najprej je 10. julija začelo dvotedensko stavko 70 pleskarskih in črkoslikarskih pomočnikov, od 3. avgusta do 16. septembra je trajal stavkovni boj 260 mizarskih pomočnikov, avgusta pa so štiri dni stavkali tudi brivski pomočniki. Iz protesta zoper nameravani odpust delavstva so 4. oktobra izvedli uspe­ šno enodnevno stavko v papirnici na Vevčah, ki jo je organizirala krščanskosocialna strokovna organizacija. Od 5. do 28. oktobra je stavkalo delavstvo v Strojnih tovarnah in livarnah ter doseglo delni uspeh.43 Naslednji mesec je prišlo še do krajše delne stavke v Pollakovi usnjarski tovarni za dosledno izpolnjevanje kolektivne pogodbe, ki jo je organizirala socialnodemokratska strokovna organizacija, JZS pa je svoje člane odv­ rnila od stavke.44 Do hudih zaostritev je prišlo tudi v nekaterih drugih akcijah delav­ stva za izboljšanje gmotnega položaja in delovnih pogojev. Tako se je boj za izplačilo draginjskih doklad v delavnicah južne železnice tudi v Ljubljani sredi maja zaostril v nekajdnevno pasivno rezistenco, ki je uspela.45 Tudi v pivovarni Union so delavci v drugi polovici junija z istim bojnim sredstvom t. j. s počasno proizvodnjo, prisilili vod­ stvo podjetja k zvišanju mezd.46 Spomladi 1922 so tudi nižji državni nameščenci s šte­ vilnimi protestnimi shodi izražali svoje nezadovoljstvo s poslabšanjem gmotnega polo­ žaja. Leta 1923 so na Slovenskem razredni spopadi pod vodstvom neodvisnih strokovnih organizacij dosegli nov višek, hkrati pa so pomenili konec velikega stavkovnega vala po prvi svetovni vojni. Po poročilu oblastne inšpekcije dela v Ljubljani so bile leta 1923 v tem mestu tri manjše stavke: 70 transportnih delavcev od 7. do 16. februarja, 15 trgovskih pomočnikov konec naslednjega leta, oba mezdna boja sta se končala brez uspeha, od 29. septembra do 15. oktobra pa je stavkalo 135 čevljarskih pomočnikov v 29 delavnicah in doseglo delni uspeh.47 Tem akcijam naj še dodamo, da so v ljubljan­ skih delavnicah južne železnice v prvi polovici septembra s pasivno rezistenco podprli stavkovni boj v mariborskih železniških delavnicah.48 Višek bojnih akcij v Ljubljani pa je bila protestna stavka državnih nameščencev in železničarjev 3. avgusta, ki je zajela vso Slovenijo. Veliko skupno gibanje državnih nameščencev in železničarjev za izbolj- 197 Sanje gmotnih in delovnih razmer se je začelo že 1. marca, ko so v Ljubljani zastopniki strokovnih organizacij javnih nameščencev in železničarjev ustanovili akcijski odbor. Ta je organiziral več shodov, na katerih so zlasti predstavniki neodvisnih strokovnih organizacij poudarjali, da je treba pokazati enotno fronto tudi v odločnih akcijah. Žal pa je potek stavke pokazal, da spričo velike razcepljenosti strokovnih organizacij tega cilja ni mogoče doseči. Stavkali so v celoti le železničarji južne železnice, od zaposlenih na državnih železnicah ter od državnih nameščencev pa se jih je stavki pridružil le del.49 Skoraj vse stavke in druge borbene akcije v obdobju 1918-1923 so vodile razredne, socialnodemokratske in komunistične strokovne organizacije, na le delni uspeh neka­ terih bojev pa so vplivala tudi nasprotja med različnimi strokovnimi organizacijami, ki so spodkopavala enotnost in udarnost delavstva (npr. sabotiranje narodnosocialistič- nih in krščanskosocialnih organizacij enotnega nastopa v julijski stavki 1919 ter v železničarski in splošni stavki 1920, huda nasprotja med razrednimi organizacijami in ZJŽ, med krščanskimi socialci in socialnimi demokrati v tobačni tovarni, v pivovarni Union, v Pollakovi usnjarski tovarni, nasprotja med organizacijami višjih in nižjih državnih nameščencev). Akcijska enotnost pa je postala posebno nujna v pogojih ofen­ zive kapitala po uvedbi protikomunistične zakonodaje. Tedaj so slovenski komunisti zlasti prek svojega glasila Delavske novice in prek neodvisnih strokovnih organizacij propagirali in delovali za oblikovanje enotne delavske fronte.59 Prvi pomembni uspeh je bila ustanovitev koalicijskega odbora 22 strokovnih organizacij za boj proti dragi­ nji. Dne 19. februarja je v Ljubljani organiziral velik protidraginjski shod, ki so se ga množično udeležili delavci in nameščenci, člani razrednih, krščanskosocialnih, narod- nosocialističnih in drugih strokovnih organizacij. Na njem pa se sindikalna vodstva niso uspela zediniti za skupno resolucijo o potrebnih ukrepih proti draginji. Komunisti so poudarili, da se je po zakonu o zaščiti države draginja občutno povečala zaradi ome­ jitve svobode združevanja in stavk, socialni demokrati in narodni socialisti pa v tem protidraginjskem nastopu niso hoteli podpreti zahteve za ukinitev izjemne zakonoda­ je.51 Protidraginjskemu shodu je sledila 2. marca 1922 ustanovitev krajevnega meds- trokovnega odbora za Ljubljano in okolico iz predstavnikov neodvisnih in socialnode­ mokratskih strokovnih organizacij grafičnega, lesnega, pivovarniškega, stavbinskega, kemičnega in oblačilnega delavstva, brivskih in čevljarskih pomočnikov ter železni­ čarjev.52 Žal pa zaradi sabotiranja socialnodemokratskih sindikalnih birokratov to skupno telo ni zaživelo. Komunisti so leta 1923 posvetili posebno pozornost oblikova­ nju akcijske enotnosti železničarjev in državnih nameščencev, že omenjena stavka pa je pokazala le delni uspeh teh prizadevanj. Partija si je pri oblikovanju enotne delavske fronte na sindikalnem in političnem področju v Ljubljani pridobila dragocene izku­ šnje. V Ljubljani so bila v obravnavanem obdobju tudi množična zborovanja delavcev in nameščencev proti poslabševanju socialne zakonodaje oziroma za njeno dosledno izvajanje, za odpravo protidelavskih zakonov in proti draginji ter v podporo delavskim bojem v drugih industrijskih središčih in v rudarskih revirjih. Tako so delavci in nameščenci na množičnem shodu 16. avgusta 1923 podprli tudi največjo stavko sloven­ skih rudarjev. Zelo odmevne so bile nato tudi velike demonstracije okrog 500 vajencev pred ljubljanskim magistratom 11. oktobra za odprtje obrtno nadaljevalnih šol, ki jih je policija s silo razgnala in izkoristila tudi za prepoved izhajanja komunističnega mla­ dinskega lista Proletarska mladina.53 Navedeni podatki o stavkah in drugih zaostritvah v bojih delavcev in nameščencev za izboljšanje socialnoekonomskega položaja, med katerimi so imele zlasti večje tudi politični značaj, ilustrirajo razmah delavskega gibanja v Ljubljani v obdobju velikih razrednih spopadov na Slovenskem 1918-1923, posebej pa tudi nekatere posebnosti v primerjavi z drugimi slovenskimi industrijskimi središči. O borbenosti ljubljanskih 198 delavcev in nameščencev priča tudi podatek, da so vodili ali pa sodelovali v skupnih bojih kar v približno četrtini vseh stavk na Slovenskem v stavkovnem valu po prvi sve­ tovni vojni. Opombe 1 Podrobnejši podatki o nastanku in razvoju strokovnih organizacij v Ljubljani v obravnava­ nem obdobju so v monografiji Miroslava Stiplovška, Razmah strokovnega - sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918-1922, Ljubljana 1979; osnovne podatke o stavkah je registriralo obrtno nad- zomištvo oziroma inšpekcija dela v Ljubljani in jih je objavila v tabelah v letnih poročilih (Letno poročilo obrtnega nadzomištva v Ljubljani o poslovanju v letu 1919, Ljubljana 1920; Izveštaj inspekcije rada Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca o njenom poslovanju u godini 1920, Beograd 1921; Godišnjak o radu ministarstva socialne politike rada Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca o njenom poslovanju u godini 1922 oziroma 1923, Beograd 1923 oziroma 1924); pomembnejše stavke v obravnavanem obdobju so na kratko prikazane tudi v publikacijah Oris kronologije delavskega gibanja na Slovenskem 1867-1968, Ljubljana 1969 in Kronologija naprednega delav­ skega gibanja na Slovenskem 1868-1980, Ljubljana 1981. 2 Naša moč, št. 52,22. 11. 1918. 3 Delavec, št. 45, 9. 11. in št. 48, 30. 11. 1918. 4 Delavec, št. 3, 19. 1. 1919. 5 Naprej, št. 37, 14. 12. 1919. 6 Naprej, št. 59, 12. 3. in št. 65, 15. 3. 1919. ' O navedenih mezdnih gibanjih je nadrobneje pisal zlasti list Delavec. 8 Železničar, št. 9, 1. 5. 1919; Delavec, št. 17, 26. 4. 1919. 9 Arhiv IZDG, fond Jugoslovanske strokovne zveze, fase. 5; Večerni list, št. 180, 20. 8. 1919; Delavec, št. 18, 3. 5. in št. 19, 10. 5. 1919. 10 Naprej, št. 184, 14. 8. do št. 204, 9. 9. 1919; Delavec, št. 37, 13. 9. 1919. 11 Naprej, št. 214, 20. 9. do št. 219, 23. 9. 1919; Delavec, št. 39, 27. 9. 1919. 12 Arhiv SR Slovenije (AS), fond poverjeništva za notranje zadeve deželne vlade za Slovenijo (PNZ), fase. 19/1919, situacijsko poročilo. 13 Naprej, št. 187, 30. 8. 1919. 14 Glej op. 12. 15 Glej op. 12; Novice, št. 1, 18. 10 do št. 7, 8. 11. 1919; Slovenec, št. 236, 10. 12. 1919. 16 Naš glas, št. 2, 15. 1. 1919. 17 Uradnik, št. 1, 15. 8. 1919. 18 Večerni list, št. 238, 27. 12. 1919. 19 AS, fond PNZ, fase. 10/1919, situacijsko poročilo. 20 Naprej, št. 7, 10. 1. do št. 13, 17. 1. 1920. 21 Arhiv IZDG, fond inšpekcije dela (ID), fase. 2, kolektivni pogodbi; Delavec, št. 13, 27. 3. 1920. 22 Uradnik, št. 8, 11. 4. 1920. 23 AS, fond PNZ, fase. 8/1920, situacijsko poročilo; Naprej, št. 84, 14. 4. do št. 89, 20. 4. 1920; Delavec, št. 21, 22. 5. 1920; Večerni list, št. 83, 13. 4. in št. 86, 16. 4. 1920. 24 Delavec, št. 18, 1. 5. 1920. 25 Železničarska in splošna stavka aprila 1920, Ljubljana 1980; v uvodu k tej ediciji virov je potek te stavke podrobno osvetlil Janez Kos. 26 Arhiv IZDG, fond ID, fase 2, stavkovni izkaz. 27 Naprej, št. 185, 14. 8. 1920. 28 Glej op. 26; Ujedinjenje, št. 16, 5. 11. 1920. 29 Glej op. 26; situacijsko poročilo v fondu PNZ, fase. 22/1920, v AS. 30 Naprej, št. 262, 13. 11. 1920. 31 AS, fond PNZ, fase. 18/1920, situacijsko poročilo; Naš glas, št. 32, 12. 8. 1920. 32 Glej op. 26; situacijsko poročilo v fondu PNZ, fase. 8/1921, v AS; Delo, št. 1, 9. 7. 1921; Naprej, št. 99, 3. 5. 1921. 33 Glej op. 26; Delavec, št. 13, 18. 6. 1921. 34 Glej op. 26; Delavec, št. 21, 8. 10. 1921; Naprej, št. 172, 2. 8. in št. 184, 17. 8. 1921. 35 Delo, št. 16. 7. in št. 3, 23. 7. 1921. 199 36 Glej op. 26; Delavec, št. 23, 5. 11. 1921. 37 Delavec, št. 14, 2. 7. 1921. 38 Ljudski glas, št. 42, 19. 10. 1921. 39 Glej op. 26. 40 Nova pravda, št. 9, 4. 3. 1922. 41 Delavske novice, št. 26, 30. 6. 1922; Naprej, št. 120, 28. 5 in št. 139, 22. 6. 1922. 42 Glej op. 26; Naprej, št. 170, 30. 7. in št. 172, 3. 8. 1922. 43 Glej op. 26. 44 Naprej, št. 257, 14. 11. 1922. 45 Železničar, št. 8,20. 6.1922; Delavske novice, št. 21,25. 5.1922; Naprej, št. 117,24.5.1922. 48 Glej op. 26. 47 Izveštaj inspekcije rada Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca o njenom poslovanju u g. 1923, cit. izd., str. 39. 48 Strokovna borba, št. 33, 7. 9. in št. 40, 30. 10. 1923. 49 Strokovna borba, št. 29, 7. 8.1923; Glas svobode, št. 18,16. 8.1923; France Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919-1939, prva knjiga, Ljubljana 1981, str. 141; Miroslav Stiplovšek, Razvoj neodvisnih strokovnih organizacij na Slovenskem 1921-1924, Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921-1924, Ljubljana 1975, str. 101-102. 50 Miroslav Stiplovšek, Razcepljenost strokovnega - sindikalnega gibanja na Slovenskem od 1918 do 1929 in prizadevanja partije za enotno delavsko fronto, Pot slovenskega delavstva v Delavsko enotnost, Ljubljana 1982, str. 24-25. 51 Delavske novice, št. 8, 23. 2. 1922; Naprej, št. 43, 23. 2. 1922. 52 Delavske novice, št. 14, 6. 4. 1922. 53 Strokovna borba, št. 38, 15. 10. 1923; France Filipič, n. d., str. 144. 200 POVEZANOST STAVKE RUDARJEV V SLOVENIJI TER V BOSNI IN HERCEGOVINI KONEC 1920. LETA S stavko rudarjev v Bosni in Hercegovini konec 1920. leta so bili slovenski rudarji povezani v dveh pogledih: prvič, ker so istočasno organizirali mezdno gibanje, ki se je zaostrilo v stavko, in drugič, ker so v stavki in v husinskem uporu na območju Tuzle neposredno sodelovali tudi slovenski rudarji, ki so sredi 1919. leta prišli na delo v pre­ mogovnik v Kreki. Ob tem moramo poudariti, da je bil velik stavkovni boj rudarjev v Sloveniji ter Bosni in Hercegovini eden največjih razrednih spopadov v revolucionar­ nem povojnem obdobju ter ga po ostrini in poteku v nekaterih pogledih lahko primer­ jamo s splošno stavko železničarjev aprila 1920. Tedaj so oblasti s krvoprelitjem zlo­ mile stavko slovenskega delavstva, v rudarski stavki pa so padle delavske žrtve na območju Tuzle. V zgodovini revolucionarnega delavskega gibanja ima navedena rudarska stavka posebno mesto tudi zato, ker predstavlja zadnji veliki stavkovni boj, ki so ga vodile legalne komunistične strokovne organizacije in ker je služil vladi kot povod za njihovo prepoved z obznano. O preganjanju delavskega gibanja v Bosni in Hercegovini je list Delavec prvič pisal konec maja 1919, ko je poudaril, da si podjetniki prizadevajo »za iztrebljenje sociali­ stičnega pokreta« v tej pokrajini.1 V Sarajevu se je razredno zavedno delavstvo uprlo oblastni prepovedi proslave 1. maja s stavko, v rudarskih revirjih pa so začeli s pasivno rezistenco. Oblasti so na borbene delavske proteste odgovorile z aretacijami več sto sindikalnih funkcionarjev in delavskih zaupnikov, z razglasitvijo naglega sodišča, z razpustom delavskih društev in z drugimi ostrimi ukrepi. Pasivno rezistenco rudarjev v Kreki in Zenici so rudarji iz Kaknja in Breze podprli s kratkotrajno stavko. Za kon­ čanje ostre pasivne rezistence, ki je povzročila občuten padec izkopa premoga v maju in juniju, so oblasti nato uporabile še nov ukrep, izganjanje rudarjev in njihovih družin iz državnih stanovanj, vendar tudi to ni zlomilo boja rudarjev.2 Prvi kongres slovenskih razrednih strokovnih organizacij junija 1919 je obsodil preganjanje delavskega gibanja v Bosni in Hercegovini,3 obširneje pa je o njem pisal Delavec, ki je poudaril, da so pokrajinske oblasti ob 1. maju »zblaznele« in da so pozap­ rle vse delavske zaupnike. To dejanje »skrajne brutalnosti« je razburilo tudi delavce v Kreki in ker številna posredovanja niso uspela, »so vsi kakor en mož stopili v stavko« (pasivno rezistenco, op. p.). Namesto da bi oblasti ugodile delavskim zahtevam po izpustitvi njihovih zaupnikov, je rudniška uprava poslala v Slovenijo nekega svojega inženirja, ki je zlasti na mariborskem območju z obljubami preslepil skupino delavcev in jih odpeljal v Kreko. Slovenski delavci niso vedeli za boj bosanskih rudarjev in ko so prišli v Kreko, so jih namestili v stanovanja, iz katerih je pred tem vojaštvo izgnalo domače rudarje. Ob pozivu slovenskim rudarjem, naj ne nasedejo vabljivim ponudbam za zaposlitev v Kreki in s stavkokaštvom otežijo boj bosanskih sodrugov, je osrednji socialnodemokratski strokovni list poudaril: »Bolj azijatskih razmer ne najdemo nik­ jer, kakor jih imamo v svobodni in demokratični Jugoslaviji.« V Kreko pripeljani, »bolje rečeno zapeljani«,4 Slovenci so takoj, ko so videli, da so jim namenili vlogo stavkokazov, podprli zahteve bosanskih rudarjev za izpustitev are­ tiranih in ponovno zaposlitev odpuščenih rudarjev ter se pridružili njihovemu boju. To je bil za oblasti in rudniško upravo pravi šok. Slovenske rudarje sta Radko Sabian in Drago Železnik v enem tednu organizirala v posebno strokovno organizacijo, ki je štela okoli dvesto članov. Organizacija slovenskih rudarjev, ki je bila v zaostrenih razmerah 201 ustanovljena »z velikimi težavami«, je sodelovala s sindikatom bosanskih rudarjev pri organizaciji velikega zborovanja 6. julija 1919 v Kreki, ki se ga je udeležilo več tisoč delavcev. Na njem je govoril tudi predstavnik CDSSJ in SDSJ (k) Kosta Novakovič, v imenu slovenskega delavstva pa D. Železnik. V resoluciji so zahtevali konec vseh oblik preganjanja delavskih zaupnikov in rudarjev, vrnitev Delavskega doma delavskim organizacijam, okrog katerih naj se vsi tesno strnejo, za slovenske delavce pa so terjali, da jim izpolnijo obljube glede mezd in stanovanj.5 Potek tega shoda so kasneje prikazali slovenski rudarji iz Kreke v članku v Delav­ cu. V njem so pisali, da so lokalne oblasti v Tuzli in uprava rudnika Kreka potem, ko so morale po dolgotrajnem boju na ukaz osrednje vlade prenehati s preganjanjem rudarjev, ki so sodelovali v pasivni rezistenci, začele odpuščati organizatorje sloven­ skih rudarjev, češ da »podpihujejo delavstvo«. Rudniška uprava je odpustila funkcio­ narja slovenske strokovne organizacije Sabiana in ga vrgla iz stanovanja, oblasti pa so ga hotele izgnati. Bosanski sodrugi so ga tri tedne skrivali in končno dosegli njegovo ponovno zaposlitev. V dolgotrajnem boju v Kreki » so se sicer slovenski rudarji dobro držali«, vendar so bili med njimi tudi mlačneži, ki so ovirali razvoj in delovanje stro­ kovne organizacije.6 To je bila po Delavčevi ugotovitvi posledica dejstva, da so bili med tistimi, ki so jih pridobili za delo v rudniku v Kreki, ljudje s podeželja, ki še niso sode­ lovali v delavskem gibanju.7 Toda velika večina slovenskih delavcev je takoj in odločno podprla boj rudarjev Kreke in se sindikalno organizirala, s čimer je onemogočila obla­ stem in rudniški upravi, da bi jih uporabile kot stavkokaze ter tako pomembno prip- spevala k postopni uspešni uveljavitvi rudarskih zahtev. Poudariti moramo, da so slovenski rudarji, ki so ustanovili svojo strokovno organi­ zacijo v Kreki, bili tudi prvi slovenski delavci, ki so se vključili v neko organizacijo komunističnega CDSSJ. Pot slovenskih razrednobojevnih rudarjev v sestavo rudarske centrale v okviru CDSSJ je bila zaradi ostrega odklonilnega stališča desničarskega vodstva Unije slovenskih rudarjev zelo dolgotrajna. Članstvo podružnic Unije je po odločnem nastopu v politični stavki julija 1919 vedno pogosteje kritiziralo oportuni­ zem desničarskih strokovnih funkcionarjev pri vodenju ekonomskih bojev. List Dela­ vec je v začetku jeseni 1919 opozoril sindikalno organizirane rudarje, naj ne zaupajo levičarskim agitatorjem in naj ostanejo disciplinirani.8 Toda že politična stavka konec oktobra v Revirjih, s katero so se rudarji uprli aretaciji komunističnega agitatorja ter zahtevali tudi socializacijo premogovnikov in republiko, je pokazala, da je delavstvo »nagnjeno k levemu krilu« in »da je vpliv socijalnodemokraških politikov in voditeljev izločen«, kot je ugotovila tudi deželna vlada za Slovenijo.9 Konec 1919. leta so rudarji v Kočevju sklenili svojo sindikalno podružnico vključiti v CDSSJ.10 Tedaj je bila Unija s 7842 člani najmočnejša strokovna zveza SK.11 Nezadovoljstvo rudarjev z desničar­ skim socialnodemokratskim vodstvom se je nato še poglobilo v začetku 1920. leta, ko se je njihovo mezdno gibanje zaostrilo v pasivno rezistenco in izpor, deželna vlada za Slovenijo, v kateri je bil tudi socialnodemokratski predstavnik, pa je poslala v Revirje orožnike in vojsko.12 V takih razmerah so tudi slovenski rudarji vedno bolj odločno zahtevali združitev slovenskih razrednih organizacij s CDSSJ in SDSJ (k). Prvi rezul­ tat združenega pritiska železničarjev, rudarjev in delavstva nekaterih drugih panog je bila kapitulacija desničarskega sindikalnega vodstva in vključitev SK s 1. aprilom 1920 v CDSSJ. Dejstvo, da so bili železničarji in rudarji jedro revolucionarnega delav­ skega gibanja na Slovenskem, se je nato vidno pokazalo v železničarski in splošni stavki v drugi polovici aprila 1920. Rudarji so prvi in najbolj odločno s solidarnostno stavko podprli boj železničarjev. Prevzem krajevne oblasti v Trbovljah oziroma raz­ glasitev »sovjetske komune«, ki jo je po treh dneh končal prihod okoli 750 vojakov, zasedba železniških postaj in postavitev barikad na železniški progi v Revirjih, pri čemer je v spopadu z orožniki ob preprečitvi nadaljevanje vožnje vlaka proti Ljubljani 202 padla tudi rudarska žrtev, nemiri med rudarji v Kočevju in druge akcije rudarjev13 so odločilno prispevale k zaostritvi aprilske stavke v največji povojni razredni spopad. Solidarnostni bojni nastop rudarjev v železničarski stavki je bil tudi nov korak pri utrjevanju komunističnega vpliva med njimi. To so pokazali nato z vztrajno akcijo proti sabotiranju desničarskega vodstva SK, ki je po aprilski stavki poskušalo z vsemi sredstvi preprečiti združitev pokrajinskih zvez posameznih panog delavstva v stro­ kovne centrale v okviru CDSSJ, s čimer bi šele bila sklenjena dejanska združitev na sindikalnem področju. Tako so desničarski voditelji Unije na kongresu maja 1920 v Slavonskem Brodu preprečili njeno vključitev v Zvezo rudarskih delavcev Jugoslavije (ZRDJ) - Savez rudarskih radnika Jugoslavije. Toda udeleženci kongresa so poznali komunistično usmerjenost slovenskih rudarjev in vedeli so, da so se pripravljeni združiti tudi proti volji svojih funkcionarjev. Zato je kongres neposredno povabil slovenske rudarje k zedinjenju v ZRDJ in v njenih vodstvenih organih je rezerviral mesta za predstavnike Unije.14 Pokrajinsko vodstvo KPJ za Slovenijo je nato 6. junija organiziralo v Trbov­ ljah (3000 udeležencev) in v Zagorju množična zborovanja, na katerih so rudarji zahte­ vali takojšnje zedinjenje in obsojali ravnanje desničarskih funkcionarjev Unije na kongresu v Slavonskem Brodu. V Hrastniku so zborovanje rudarjev v podporo zedinje­ nju socialni demokrati preprečili s tem, da niso dali zanj na voljo dvorane.15 V Revirjih so socialni demokrati doživeli nov hud poraz, ki je vplival na ravnanje predstavnikov SK na sindikalni konferenci konec junija 1920 v Beogradu, da so podpisali »Solucijo o ujedinjenju« pokrajinskih strokovnih zvez v centrale za posamezne panoge v okviru CDSSJ. Toda po beograjski sindikalni konferenci so slovenski desničarji še naprej sabotirali zedinjenje in vodstvo Unije ni hotelo niti pristati, da skliče občni zbor, na katerem bi zavzeli stališče do vključitve v ZRDJ. Zato je komunistični list Rdeči prapor pozval rudarje, naj izstopijo iz Unije in osnu­ jejo nove strokovne organizacije.10 Avgusta 1920 je nato okoli 10 000 slovenskih rudar­ jev razglasilo svoj vstop v ZRDJ. V Slovenijo je prišel tajnik ZRDJ Janko Petakovič in nato je steklo organiziranje podružnic ZRDJ. Socialni demokrati so v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku izgubili skoraj vse člane, v Kočevju, Rajhenburgu, Velenju, Zabukovici in Hudi jami pri Laškem so po ugotovitvah tajnika ZRDJ za Slovenijo Alberta Hlebca uspeli obdržati še nekaj rudarjev, pomembno oporišče so ohranili v Mežiški dolini. Toda v podružnicah Unije ni bilo konec poletja 1920 niti tisoč članov, v organizacijah ZRDJ pa jih je bilo desetkrat več.17 Način, kako so rudarji izbojevali zedinjenje t. j. z izstopom iz Unije in z neposred­ nim snovanjem podružnic ZRDJ, pa priča, kako trdovratno se je slovenska socialna demokracija upirala zedinjenju. Odločitev slovenskih rudarjev je imela velik odmev tudi v jugoslovanskem okviru. Osrednje glasilo KPJ Radničke novine so poudarile: »Ta veličastni uspeh na poti zedinjenja jugoslovanskega proletariata, čigar pomen je velik tako za gibanje rudarskih delavcev kot za celotno delavsko gibanje v Jugoslaviji, pozdravljamo z največjim navdušenjem kot enega najvidnejših in najveličastnejših znamenj za končni triumf zedinjenja celotnega proletariata in komunističnih idej v Jugoslaviji in končnega zloma socializdajalcev«. 18 Rudarji so postali poleti 1920 dokončno najpomembnejša sila v slovenskem komu­ nističnem strokovnem gibanju, kar je bila ZRDJ tudi v okviru revolucionarnih sindi­ katov, zlasti še, ker je po aprilski stavki železničarska strokovna zveza oslabela in ker so se v njenem osrednjem vodstvu zasidrali reformistični sredinci, v njej pa so tudi socialni demokrati prav po porazu med rudarji okrepili razdiralno delo. Množična vključitev slovenskih rudarjev v ZRDJ je njenemu vodstvu v Beogradu omogočala, da je usklajevalo in usmerjalo akcije rudarjev v vseh pomembnih revirjih v državi, pri čemer naj pripomnimo, da so samo rudniki TPD dajali tedaj skoraj tretjino proizvodnje premoga v Kraljevini SHS.19 Osrednje vodstvo ZRDJ je jeseni 1920 zaradi 203 občutne podražitve življenjskih potrebščin vodilo v Sloveniji ter v Bosni in Hercego­ vini veliko mezdno gibanje rudarjev, ki se je zaradi nepopustljivosti rudniških uprav ter nepripravljenosti pokrajinskih in osrednjih oblasti, da bi popuščale upravičenim delavskim zahtevam, nenehno zaostrovalo. V Sloveniji je pokrajinsko tajništvo ZRDJ v začetku oktobra poslalo svoje zahteve za zvišanje mezd ravnateljstvu TPD in upravam državnih rudnikov, pa tudi deželni vladi za Slovenijo. Ločeno so svoje, zelo različne, a vse znatno manjše zvišanje mezd rudarjev zahtevale tudi Unija, JZS in NZS. Pokrajinsko vodstvo ZRDJ je nato vložilo velike napore za akcijsko enotnost v mezdnem gibanju. Pred prvimi pogajanji z upravami rudnikov in rudaiSKim glavarstvom v Ljubljani 20. oktobra so se po njegovih prizadevanjih zastopniki vseh strokovnih organizacij zedinili za skupne zahteve za zvišanje temeljnih mezd za 134 % in zvišanje nabavnih prispevkov za 110 %.20 Ob tem je treba opozoriti na dejstvo, da je bila v Sloveniji večina rudarjev zaposlenih v rudnikih TPD, le manjšina pa v državnih in privatnih rudnikih, in je bilo torej treba voditi boj z več delodajalci, medtem ko so bili rudarji v Bosni in Hercegovini zaposleni le v državnih rudnikih. Vse to je vplivalo na nekatere posebnosti v razvoju mezdnega gibanja v Sloveniji v primerjavi z akcijo rudarjev v Bosni in Herce­ govini. Ker je na prvih pogajanjih ravnatelj TPD Rihard Skubic ponudil rudarjem le malenkostno povišanje prejemkov in ker je trdil, da večji povišek ne bi bil mogoč brez povišanja cen premoga, je tajnik ZRDJ predlagal, naj se osnuje posebna komisija za pregled računov TPD in za določitev eksistenčnega minimuma za delavstvo. Na novih pogajanjih so zastopniki rudarjev dosegli, da je bila sestavljena komisija iz predstavni­ kov oblasti, rudarjev in konzumentov. Komisija se ni mogla zediniti za enoten predlog eksistenčnega minimuma. Zastopniki delavstva so ga predlagali v višini 42 kron na dan, zastopniki deželne vlade 37 kron, zastopniki TPD pa le 19 kron na dan.21 Iz tega se vidi, da so morali celo zastopniki oblasti v glavnem priznati upravičenost delavskih zahtev, na drugi strani pa vodstvo TPD ni bilo pripravljeno priznati niti polovice zaslužka, potrebnega za zadovoljevanje najnujnejših življenjskih potreb delavstva. Rdeči prapor pa je tudi poudaril, da v tem mezdnem gibanju ne gre le za izboljšanje gmotnega položaja rudarjev, temveč tudi za omejitev bajeslovnih profitov TPD.22 Toda njeni predstavniki na nadaljnjih pogajanjih niso bili pripravljeni popuščati. Na njih so tudi predstavniki rudarskega glavarstva odstopili od svojega predloga eksi­ stenčnega minimuma in predlagali 10 % povišanje prejemkov, kar je bilo za rudarje nesprejemljivo, ker so se cene živil v kratkem času povečale za skoraj 50 %, obleke pa celo za 130 %. Osrednja vlada je nato na zahtevo strokovnih organizacij v Beogradu konec novembra znova obvezala ljubljansko deželno vlado, da posreduje v sporu. Toda v njenem imenu je rudarsko glavarstvo odgovorilo, da so vladni organi storili vse, da bi mezdni spor mimo rešili, in poudarilo, da zahteve ZRD za Slovenijo »niso upravičene, ampak so bolj političnega značaja«. Pokrajinske oblasti so si torej prizadevale mezdno gibanje razglasiti za politično, medtem pa so se že pripravljale tudi na zadušitev priča­ kovane stavke in morebitnih nemirov. O tem pričajo poročila okrajnega glavarstva v Celju, ki je že ob začetku pogajanj od deželne vlade zahtevalo, naj posreduje pri povelj­ stvu dravske divizijske oblasti, da bi za preprečitev »protidržavnih dejanj« poslalo v Revirje zanesljive vojaške enote, in to ne šele tedaj, ko bodo nemiri izbruhnili, ampak že tedaj, ko bo grozilo, da bo do njih prišlo. Ob tem je posebej opozorilo na izkušnje iz velike železničarske in splošne stavke aprila 1920, ko so rudarji v Trbovljah razglasili »sovjetsko republiko« in ko je bilo vojaško posredovanje prepozno.24 Nepopustljivost TPD in protidelavsko ravnanje oblastnih organov so vodili v stav­ ko, ki se je začela 17. decembra v Revirjih, Kočevju, Rajhenburgu in Hudi jami pri Laškem, nato pa so se stavkajočim pridružili še rudarji v privatnih rudnikih v Krmelju in Mimi, tako da jih je skupaj stavkalo 9640.2:’ Rudarji v državnih rudnikih v Velenju 204 in Zabukovici ter v privatnem rudniku v Lešah pri Prevaljah se niso pridružili stavka­ jočim. Od tega jih je odvrnila Unija, na drugi strani pa so uprave državnih rudnikov pokazale pripravljenost za pogajanja s socialnimi demokrati. S tem so Unija in uprave državnih rudnikov razbile enoten vstop rudarjev v stavko. Ta ukrep je bil tudi oblika maščevanja socialdemokratov za sklep izvršnega odbora CDSSJ na seji 14. decembra 1920 o izključitvi SK iz svoje sestave in o ustanovitvi pokrajinskega strokovnega sveta CDSSJ za Slovenijo. Do stavke rudarjev je torej prišlo prav v času, ko so se v Sloveniji dokončno ločile socialnodemokratske in komunistične strokovne organizacije. Jedro strokovnih organizacij CDSSJ v Sloveniji pa so predstavljali prav rudarji. Predstavniki Unije so 20. decembra uspeli s predstavniki Hencklovega podjetja najprej v rudniku v Lešah skleniti za 230 rudarjev kolektivno pogodbo o povišanju zaslužkov za okoli 50 %, naslednja dva dni pa so sklenili nove kolektivne pogodbe tudi za rudarje v državnih rudnikih v Velenju (858 zaposlenih) in v Zabukovici (230 zapo­ slenih). V njih so dosegli zvišanje prejemkov do 40 %, uprave državnih rudnikov pa so se tudi obvezale, da bodo rudarji v njihovih prodajalnah lahko kupovali določeno koli­ čino živil po znižanih cenah.26 Stavka je bila torej omejena na rudnike TPD in na privatna rudnika v Krmelju in na Mirni. Na Slovenskem so torej uprave državnih rudnikov zahtevam zaposlenih delno ugodile brez stavke, v Bosni in Hercegovini pa so morali zaradi nepopustljivosti vodstev državnih rudnikov rudarji v splošno stavko. Ob tem naj poudarimo, da je stavka slovenskih rudarjev vplivala na izbruh generalne stavke rudarjev Bosne in Her­ cegovine 21. decembra,27 o povezanosti mezdnih gibanj rudarjev jeseni 1920 in o njiho­ vem enotnem vodenju prek beograjskega vodstva ZRDJ pa pričajo tudi članki v sara­ jevskem komunističnem listu Glas slobode. Tajnik ZRDJ Janko Petakovič, ki je neposredno vodil mezdno gibanje slovenskih rudarjev, je v Glasu slobode 2. novembra 1920 objavil članek o položaju bosanskih rudarjev in jih pozval, naj bodo pripravljeni na mezdni boj, v isti številki pa je za spod­ budo ekonomskemu gibanju v Bosni in Hercegovini opisal tudi potek akcije za poveča­ nje mezd rudarjev v Sloveniji. Prikazal je upravičenost njihovih zahtev in osvetlil rav­ nanje oblasti, ki so zavlačevale pogajanja o rudarskih zahtevah. Vse kaže, da bo zaradi tega prišlo do ekonomske stavke, na katero so lačni rudarji zaradi odklanjanja njiho­ vih zahtev pripravljeni. Izbruh stavke v Sloveniji pa bo vplival tudi na akcije rudarjev v drugih jugoslovanskih pokrajinah.28 Zanimivo je, da je potek mezdnega gibanja slo­ venskih rudarjev vplival na predstavnike pokrajinskih oblasti v Sarajevu, da so ponu­ dili rudarjem Bosne in Hercegovine 10 % povišek mezd, česar pa seveda niso mogli sprejeti. V Glasu slobode je nato J. Petakovič objavil nov članek, v katerem je napove­ dal stavko okoli 25 000 jugoslovanskih rudarjev in ob tem podrobno opisal nevzdržen položaj slovenskih rudarjev.29 Ta časnik je nato 20. decembra objavil vest o začetku stavke v vseh večjih rudarskih središčih v Sloveniji, hkrati z ugotovitvijo, da osrednja in pokrajinska vlada zaradi odklanjanja mezdnih zahtev silita tudi rudarje v Bosni in Hercegovini v stavko.30 Osrednje in pokrajinske oblasti so sklenile z vsemi sredstvi zatreti stavko v Slove­ niji ter v Bosni in Hercegovini, vendar so pri tem uporabile različno taktiko. V Revirje so civilne in vojaške oblasti že na dan izbruha stavke 17. decembra poslale orožniške okrepitve ter vojaške enote. Prav tako so okrepile posadke tudi v drugih krajih, kjer so rudarji stavkali. Omejile so zborovalno pravico, TPD pa je ukinila tudi preskrbo rudarjev z življenjskimi potrebščinami iz svojih trgovskih skladišč.31 Z več provokaci­ jami (s proglasitvijo obsednega stanja in prepovedjo delovanja podružnice ZRD v Zagorju, z obtožbo, da so rudarji ukradli eksplozivni material in v zvezi s tem s preis­ kavami v rudarskih stanovanjih itd.) so oblasti zaman poskušale porušiti disciplino in enotnost stavkajočih, da bi z njimi laže obračunale.32 Tarifni odbor ZRDJ za Slovenijo je s posebnim letakom ob začetku stavke rudarje opozoril, da morajo v njej »pokazati 205 vzvišenost našega proletarskega boja in ščititi njegovo čast, dostojanstvo« in naj bodo zato vztrajni, požrtvovalni in disciplinirani ter naj izpolnjujejo njegova navodila zlasti glede odnosov do orožništva in vojske. Na posredovanje ZRDJ so oblasti izjemno stanje v Zagorju ukinile, zanimiva pa je bila zahteva lokalnih oblasti, naj bi vojaške enote zamenjali, ker da simpatizirajo s stavkajočimi.33 CDSSJ je 24. decembra pozval slo­ vensko delavstvo k solidarnosti s stavkajočimi rudarji. Na to, da je TPD zaprla svoje prodajalne, naj organizirano delavstvo odgovori z žrtvovanjem enodnevnega zaslužka v korist stavkovnega fonda rudarjev, da bodo lahko zdržali v pravičnem boju.34 Meščansko časopisje je poskušalo pokazati neodgovornost rudarjev, ki da bodo s stavko povzročili pomanjkanje premoga za gretje v nastopajoči zimi ter ovirali promet in proizvodnjo v tovarnah, stavko pa je začelo razglašati za politično. Demokratsko glasilo Jutro je ob napovedi stavkovnega odbora slovenskih rudarjev, da bo prišlo do splošne stavke rudarjev tudi v drugih jugoslovanskih pokrajinah, ugotovilo, da ima stavka »tudi svoje politično ozadje in je od komunističnih voditeljev zamišljena tudi kot nekakšna »kraftprobe«, ki bi naj definitivno utrdila komunistične pozicije med slovenskim delavstvom ter bila izhodišče za nadaljnje eksperimente«.35 Klerikalni Slo­ venec pa je poudaril, da ga v oceni političnega značaja stavke potrjuje prav dejstvo, da so 21. decembra začeli stavkati tudi bosanski rudarji.36 S takim pisanjem je meščansko časopisje opravičevalo tudi ravnanje vlade proti stavkajočim, ki je 24. decembra izdala uredbo o vojaških ukrepih v rudnikih v primeru neredov, stavk in upora. Nekaj dni prej je izdala tudi uredbo o militarizaciji železničarjev v primeru stavke. Rudarji in železni­ čarji naj bi tako v primeru stavk kot vojaški obvezniki na zahtevo oblasti delali na svo­ jih delovnih mestih in bi bili podrejeni vojaški zakonodaji ter disciplini. S tem so si oblasti ustvarile pravno osnovo za zatrtje stavk dveh najpomembnejših kategorij delavstva,3' ki sta bili jedro revolucionarnega delavskega gibanja. V Bosni in Hercegovini so se oblasti odločile zadušiti stavko z nastopom vojakov in orožnikov ter z izgonom stavkajočih in njihovih družin iz državnih stanovanj. Ta kruti ukrep sredi zime je posebej prizadel tudi slovenske rudarje, ki so bili zaposleni v pre­ mogovniku v Kreki. Ob deložaciji so se jim bosanski sodrugi oddolžili za njihovo soli­ darnost ob pasivni rezistenci spomladi 1919. V vaseh okoli Tuzle so jim nudili ne le varno zavetje, temveč so jih tudi branili pred nadaljnjim preganjanjem. V Husinu, kamor se je umaknil tudi stavkovni odbor, so oborožene sile 27. decembra stavkajoče napadle z namenom, da bi Slovence pregnale, domačine pa prisilile k delu. Rudarji so se temu nasilju uprli. Znani husinski upor so vojaki in orožniki krvavo zatrli, sledile pa so tudi množične aretacije rudarjev.38 List Rdeči prapor je v zadnji številki pred prepovedjo izhajanja objavil članek Vlada začela s pogromom rudarjev, v katerem je na osnovi poročila iz Sarajeva z dne 26. decembra obširneje osvetlil potek stavke v Bosni in Hercegovini. Sarajevska deželna vlada je izdala naredbo, da bodo rudarji, ki se ne vrnejo na delo do 24. decem­ bra izgubili vse pravice iz delovnega razmerja, kolonisti in njihove družine, ki stanu­ jejo v državnih stanovanjih, bodo izgubili stanovanjsko pravico. Na osnovi te naredbe so v času katoliških božičnih praznikov vojaški oddelki vdrli v Tuzli, Zenici in drugod v rudarska stanovanja in vrgli iz njih sredi najhujše zime rudarske družine in njihovo pohištvo. Prišlo je do pretresljivih prizorov, ravnanje oblasti pa je Rdeči prapor označil kot »strahovite represalije«. Ob tem je poudaril, da so morali rudarji v Bosni in Herce­ govini v stavko iz istih vzrokov kot njihovi slovenski sodrugi. Tudi njim sta stavko »vsi­ lila brezsrčna samoglavost podjetnikov in brezbrižna površnost organov, ki bi morali ... ščititi brezpravnega delavca pred zločinskim in nasilnim izkoriščanjem podjetni­ kov«. Namesto tega je vlada v podporo rudniškim upravam poslala vojaštvo: »Dasi so stavkajoči rudarji uvedli strogo disciplino in preprečili vse mogoče, da se stavka vrši v miru in redu, je bilo poslano v rudarske revirje nahujskano vojaštvo, ki izvršuje nasilje nad ženami, dekleti, otroci in rudarji«. Ko je meščansko časopisje uvidelo, da se 206 rudarji ne dajo izzvati, je začelo »vpiti po krvi in nasilstvu nad bednimi, mirnimi rudarji«. Zahtevalo je militarizacijo rudarjev in proglasitev obsednega stanja. S takim pisanjem meščanske stranke »pljujejo na avtoriteto ... konstituante in kriče po samo­ voljnih odredbah vlade, po nasilju in nedolžni krvi«. Toda slovenski in bosanski rudarji mirno prenašajo vse nasilje, ker se zavedajo upravičenosti svojih skromnih zahtev in ker vedo, da jih je pripravljen ves jugoslovanski proletariat moralno in gmotno podpreti.39 O nadaljnjem stopnjevanju nasilja nad rudarji v Bosni in Hercegovini, o poteku oboroženega spopada med orožniki, policisti in vojaki ter stavkajočimi v Husinu, o delavskih žrtvah in krutem ravnanju z aretiranimi rudarji v Sloveniji niso bili objek­ tivno obveščeni. Že 27. decembra dopoldne so bile prekinjene telefonske in telegrafske zveze s stavkajočimi v Bosni in Hercegovini, in tako se slovenski rudarji niti neposre­ dno niti prek beograjske centrale ZRDJ oziroma CDSSJ niso mogli informirati o poteku stavke bosanskohercegovskih rudarjev. Poleg tega je bilo z obznano prepove­ dano tudi nadaljnje izhajanje komunističnega Rdečega prapora. Slovensko časopisje je zato objavljalo le uradna poročila o skrajni zaostritvi stavkovnega boja na območju Tuzle in v drugih bosanskohercegovskih revirjih, v katerih so za oboroženi spopad in krvoprelitje obtoževali samo komuniste. V uradnem poročilu z dne 28. decembra je bilo rečeno, da stavka v Bosni slabi in da se vedno več rudarjev javlja na delo. Zato so se komunisti »lotili skrajnih sredstev ter se ne strašijo niti zločinov. Njihove oborožene tolpe hodijo od sela do sela, od rudnika do rudnika in agitirajo proti onim, ki hočejo delati. Včeraj je taka tolpa v Tuzli streljala na 20 orožnikov, od katerih je bil eden ubit in eden ranjen«. V drugem poročilu iz Sarajeva pa je bilo zapisano, da so komunisti v tuzlanskem okraju hujskali kmete k vstaji in da sta bila v krvavem spopadu z njimi dva orožnika mrtva. V spopadu da se je tudi izkazalo, da so bili oboroženi s puškami in mitraljezi, zato je akcijo za vzdrževanje reda prevzela vojska.40 V glasilu demokratske stranke je bila objavljena tudi netočna vest, da so rudarji v Bosni že militarizirani, v trboveljskih revirjih pa bodo v kratkem.41 V naslednjem uradnem poročilu z dne 29. decembra pa je bilo poudarjeno, »da je rudarska stavka popolnoma komunistično delo«. Aretiranih je bilo 85 delavcev, ki so streljali na orožnike, prav tako pa so zaprli tuje agitatorje. Pri hišnih preiskavah so v delavskih stanovanjih odkrili orožje in stre­ livo, poročilo pa posebej poudarja: »Najzanimivejše je, da so zasledili komunisitčni arhiv, ki dokazuje, da bi moglo imeti to gibanje večje posledice. Iz teh dokumentov je razvidno, da je komunistični odbor že imenoval komisarje, podkomisarje in ostale funkcionarje sovjetske uprave«.42 Zaradi poskusov, »da se izzove državni prevrat« teče v številnih krajih Bosne in Hercegovine tudi akcija za ustanovitev narodne garde za nastop proti komunistom.43 Ob novem letu je Jutro poročalo o proglasitvi naglega sodišča v Tuzli in o tem, da so vsi komunistični uporniki aretirani, poročilo pa je sklenilo z ugotovitvijo, da »je Bosna mirna«.44 Slovensko meščansko časopisje je z alarmantnimi in netočnimi poročili o stavki v Bosni in Hercegovini ter s komentarji poskušalo opravičiti skrajne ukrepe proti stavkajočim in udarec po revolucionarnemu delavskemu gibanju, posebej pa je hotelo s svojim pisanjem demoralizirati slovenske rudarje. Potek stavke v Bosni in Hercegovini je odločilno vplival na ukrepe osrednjih in pokrajinskih oblasti za zaklju­ ček stavke v Sloveniji. Takoj po krvoprelitju v Husinu je beograjska vlada sklenila zatreti stavko slovenskih rudarjev »z blago« metodo. Ljubljanska deželna vlada je na njeno zahtevo že 28. decembra sklicala pogajanja med predstavniki TPD in strokovnih organizacij s pretnjo o nadaljnjih ukrepih, če se povabljeni ne bi odzvali vabilu. Ob vabilu je bila objavljena vest iz Beograda, da bodo rudarji v Revirjih militarizirani. Na pogajanjih pa so se predstavniki TPD upirali vladnemu predlogu, naj bi prejemke svo­ jih rudarjev zvišali na raven, ki je bila s kolektivno pogodbo že določena za državne rudnike.45 207 Medtem je vodstvo CDSSJ konec decembra 1920 pozvalo vse jugoslovansko delav­ stvo na enodnevno splošno solidarnostno stavko s slovenskimi in bosanskohercegov- skimi rudarji. To akcijo pa je preprečila vladna obznana - razglas, za katerega povod so izrabili prav napovedano splošno stavko: »Ker so prevratni elementi izbrali ravno te dni, ko začenja narodna skupščina urejevati državo, da počnejo s splošno stavko, ki bi prešla v splošni nered, krvavo revolucijo in razsulo, se je vlada odločila, da stavi moč države v službo svobode in reda«. Z obznano je ministrski svet do sprejetja ustave usta­ vil delovanje komunističnih organizacij, tisk in spise, predvidel ostre ukrepe proti voditeljem in podpornikom neredov itd. Z njo je bilo prepovedano tudi delovanje orga­ nizacij CDSSJ,46 organi za notranje zadeve so zaprli sindikalne domove, zaplenili arhi­ ve, prepovedali izhajanje sindikalnih glasil ter aretirali mnogo komunistov. Potem ko je bila z obznano dejavnost ZRDJ prepovedana, so oblasti nastopile še odločneje. Osrednja vlada je poslala v Ljubljano in Trbovlje predstavnike ministrstva za socialno politiko, da končajo pogajanja z diktatom. Vladni predstavniki so od TPD ponovno zahtevali, naj izenači mezde svojih zaposlenih s plačami rudarjev v državnih rudnikih in takoj izplača povišek, posebna komisija bo ugotovila upravičenost njenih zahtev po povišanju cen premoga, delavstvu pa so ukazali, naj se 10. januarja 1921 vrne na delo, »sicer bi se moralo proti stavkajočim in njihovim voditeljem nastopiti z naj­ strožjimi sredstvi«. Rudarjem so zagrozili s takojšnjimi odpusti. Komunistom so obla­ sti prepovedale organizirati shode stavkajočega delavstva, 10. januarja pa so orožniki aretirali tajnika ZRDJ Janka Petakoviča in ga iz Revirjev odvedli v Beograd.47 Demo­ kratski list Jutro je naslednji dan poudaril, da so komunisti stavko »speljali na poli­ tično polje« in da je vlada »odločena izvajati vse konsekvence, ki izvirajo iz znane proti komunističnemu rovarjenju naperjene uredbe ministrskega sveta«, ter da bo TPD rudarje, ki se ne bodo vrnili na delo, hkrati z odpustom tudi deložirala iz stanovanj, medtem ko bodo oblasti glavne »hujskače« izgnale v domovinske občine.48 Kljub tem grožnjam predstavniki ZRDJ niso pozvali delavstva, naj se vrne na delo. Šele ko jim je predsednik deželne vlade na razgovorih 11. januarja dopoldne zagotovil, da bodo oblasti prisilile TPD na spoštovanje dogovora, in potem ko so na popoldan­ skem shodu v Trbovljah seznanili rudarje z rezultati razgovorov, so funkcionarji ZRDJ pozvali rudarje, naj zvečer nastopijo delo. V Kočevju so rudarji začeli delati že 10. januarja popoldne, ko pa so zvedeli, da v trboveljskih revirjih še stavkajo, so delo ponovno prekinili. Orožniki so naslednji dan aretirali 15 »hujskačev«, popoldne pa so se kočevski rudarji vrnili na delo. V celoti je normalno delo steklo v Revirjih 12. januar­ ja, le v Krmelju se je stavka zavlekla do 27. januarja, ker lastnik Jakil ni hotel zvišati mezd.49 Posebna ministrska komisija, sestavljena iz predstavnikov ministrstev za socialno politiko ter za gozdove in rude, je nato do 19. januarja pripravila določila nove kolek­ tivne pogodbe s TPD. Z njo je bila določena za I. kategorijo minimalna mezda 35 kron, za II. kategorijo 30 kron, za III. kategorijo 24 kron in za IV. kategorijo 17 kron ter za vsak posad po 27 kron draginjskih doklad. Akordne postavke so se zvišale za 10 %. Četrtletni nabavni prispevek je bil določen na 500 kron za rudarja, 200 kron za ženo in po 150 kron za otroke. Rudarji, ki niso dobili stanovanj od TPD, so dobili na mesec še po 15 do 30 kron stanarine. Glede draginjskih doklad je bilo določeno, da se bodo spre­ minjale vsake tri mesece glede na spremembe cen živil. Istočasno z rudarji so organizi­ rali mezdno gibanje tudi poduradniki TPD, ki so dosegli le 30 % zvišanje prejemkov brez stavke.50 Rudarska stavka se je končala pod pogoji izjemne zakonodaje, ki je onemogočila delovanje organizacij ZRDJ. Toda komunisti so kot izvoljeni delavski zaupniki uspeli sodelovati pri končnem oblikovanju kolektivne pogodbe, v kateri so izbojevali rudar­ jem TPD celo nekoliko višje prejemke, kot so jih imeli zaposleni v državnih rudnikih. To je bil nedvomno velik uspeh prepovedane ZRDJ po obznani. 208 Stavka je izredno odmevala, socialni demokrati pa so jo poskušali izrabiti za to, da bi odvrnili delavstvo od komunistov. Prikazati so se hoteli kot boljši zastopniki delav­ skih interesov, kot so bile komunistične strokovne organizacije v navedeni stavki, skratka, pridobiti so hoteli rudarje za ponovni vstop v svojo Unijo slovenskih rudar­ jev.51 Udarca, ki so ga doživele komunistične organizacije z obznano, pa socialni demo­ krati kljub vsem naporom in tudi podpori oblasti niso uspeli izrabiti za krepitev svojih organizacij. Krščanskosocialni list Novi čas je ob stavki zapisal: »Trboveljska stavka, katero je vlada končala s surovim ukazom, potem ko je uničila najvažnejše orožje delavstva - zborovalno in združevalno svobodo, trboveljska stavka je pokazala, kako se je jugoslovanski kapital v vsej tišini organiziral in razvil v moč«.52 Takšen je bil torej konec velike stavke slovenskih rudarjev, na katerega je, kot smo že poudarili, odločilno vplivala skrajna zaostritev stavkovnega boja bosanskoherce- govskih rudarjev, ki je dosegel višek s husinskim uporom. V njem je prišel do polnega izraza bratski odnos bosanskohercegovskega delavstva do slovenskih rudarjev in nji­ hovih družin, ki so jih oblasti sredi zime vrgle na cesto. V vaseh okrog Tuzle so jim nudili ne le varno zavetje, temveč so jih tudi branili pred nadaljnjim preganjanjem. To je bil svetal primer delavske solidarnosti, skupni stavkovni boj slovenskih in bosanskohercegovskih rudarjev konec leta 1920 pa je bil eden viškov in prelomnic v predvojnem revolucionarnem delavskem gibanju. Ob sklepu prikaza poteka velike rudarske stavke v Sloveniji na prelomu 1920/21 in nekaterih elementov povezanosti revolucionarnega boja slovenskih in bosanskoherce­ govskih rudarjev naj opozorimo še na velike protestne shode slovenskega delavstva 1922. leta proti izvršitvi smrtne obsodbe nad udeležencem husinskega upora Jurom Keroševičem. Protestna shoda, ki ju je sklicalo vodstvo neodvisnih strokovnih organi­ zacij v začetku novembra 1922 v Ljubljani in na Jesenicah, je policija prepovedala. Prav tako so zaplenili tudi članek v legalnem komunističnem časniku Delavske novice, ki so obširno pisale o poteku te protestne akcije po Jugoslaviji in v svetu. Toda rudarji v Trbovljah so uspeli organizirati velik protestni shod,53 prav tako pa tudi okoli 2000 mariborskih železničarjev. Dne 3. decembra 1922 so protestirali proti smrtni obsodbi Keroševiča in v resoluciji vladi so poudarili, da bi njegovo usmrtitev pojmovali »kot znak njenega sovražnega razpoloženja proti celokupnemu delavstvu Jugoslavije, ter da se s Keroševičem namerava ubiti delavsko pravo organizacije in štrajka«. Poudarili so tudi, da se bo zoper tako vladno politiko delavski razred vedno najodločneje boril. Shod je zahteval, naj Keroševiča pomilostijo, »da se da s tem njemu in delavstvu zadoščenje za vse prenešeno trpljenje«.54 Akcije za rešitev na smrt obsojenega J. Kero­ ševiča, ki jih je pokrajinska organizacija KPJ za Slovenijo organizirala prek neodvi­ snih sindikatov, sodijo med najpomembnejše politične akcije slovenskega delavstva 1922. leta. Opombe 1 Delavec, št. 22, 31. 5. 1919. 2 Ahmed Hadžirović, Sindikalni pokret u Bosni i Hercegovini 1918-1941, Beograd 1978, str. 182-191; dokumenti o stavkovnem gibanju in pasivni rezistenci ter ukrepih oblasti proti delav­ stvu in njegovim organizacijam v zvezi s prepovedjo prvomajskega praznovanja leta 1919 so objavljeni v zbirki virov Generalni štrajk rudara Bosne i Hercegovine i husinska buna 1920. Grada, Tuzla 1981, v drugem poglavju, dok. št. 1 do št. 41, str. 87—141 (cit. Generalni štrajk rudara BiH 1920). 3 Železničar, št. 13, 1. 7. 1919; Delavec, št. 27, 5. 7. 1919. 4 Delavce so vabili na delo v Kreko z obljubami o zelo ugodnih mezdah, o preskrbi z živili po nizkih cenah ter o brezplačni dodelitvi stanovanj in kurjave. Uprava državnega rudnika v Kreki je hotela zaposliti okoli 400 do 500 rudarjev in jih je iskala tudi na Hrvaškem. Z njimi je namera­ vala kot s štrajkbreherji zlomiti dolgotrajni boj bosanskih rudarjev (Generalni štrajk rudarjev BiH 1920, dok. št. 24/11, str. 103). Rudarski odsek deželne vlade v Sarajevu je kasneje na pritožbe 14 - Sindikalno gibanje 209 delavske zbornice Srbije odgovoril, da je uprava rudnika v Kreki naročila nekaj sto pravih rudar­ jev iz vseh slovenskih pokrajin zaradi stabilizacije proizvodnje, kar pa ni točno, saj so v okolici Maribora pridobili delavce za delo v rudniku v Kreki predvsem iz vrst neorganiziranega kmeč­ kega proletariata (Delavec, št. 27, 5. 7. 1919). 5 Generalni štrajk rudara BiH 1920, dok. 31, str. 114-117; na shodu je D. Železnik prevajal slovenskim rudarjem govore in tekst resolucije ter jih pozval, naj se vsi sindikalno organizirajo; A. Hadžirovič, n. d., str. 192-193. 6 Članek Slovenski rudarji v Kreki v Bosni (Delavec, št. 40, 4. 10. 1919). 7 Delavec, št. 27, 5. 7. 1919. 8 Delavec, št. 39, 27. 9. 1919. 9 Arhiv SR Slovenije (AS), fond poverjeništva za notranje zadeve deželne vlade (PNZ), situa­ cijsko poročilo poverjeništva za notranje zadeve deželne vlade za Slovenijo 2. 11. 1919, št. 10818, v fase. 19/1919; Novice, št. 6, 5. 11. 1919. 10 Nova istina, št. 19, 23. 12. 1919. 11 Strokovne organizacije G. R. S. J. v Sloveniji, Ljubljana 1924, str. 20-22. 12 Naprej, št. 15, 20. 1., št. 18, 24. 1. in št. 38, 17. 2. 1920; Delavec, št. 12,20. 3. 1920; situacijska poročila v fondu PNZ, fase. 7/1920 v AS; rudarji so mezdno gibanje začeli brez vednosti svoje Uni­ je, ker je bilo njeno vodstvo popustljivo do TPD, z odločnim nastopom pa so dosegli zvišanje pre­ jemkov. 13 Dokumenti o akcijah rudarjev v aprilski stavki so objavljeni v ediciji virov Železničarska in splošna stavka aprila 1920, Ljubljana 1980. 14 Rdeči prapor, št. 9, 26. 6. 1920; Radničke novine, št. 137, 8. 4. do št. 140, 11. 4. 1920. 15 Rdeči prapor, št. 5, 11. 6. 1920. 16 Rdeči prapor, št. 17, 28. 7. 1920. 17 Rdeči prapor, št. 20, 7. 8. do št. 27, 1. 9. ter št. 35, 29. 9. 1920. 18 Radničke novine, št. 197, 19. 8. 1920. 19 Leta 1919 je bil delež Zasavskih revirjev v primerjavo s celotno proizvodnjo premogovnikov v Kraljevini SHS 36,6 %, leta 1920 28 %, do leta 1923 pa se je spet povzpel na 37,9 % (Igor Vrišer, Rudarska mesta Zagorje,, Trbovlje in Hrastnik, Ljubljana 1963, str. 77). 20 Rdeči prapor, št. 42, 23. 10. in št. 45, 2. 11. 1920; Unija je najprej zahtevala povečanje mezd za 50 %, NSZ za 70 % in 100 % povišanje nabavnih prispevkov, JSZ za 75 % in ZRDJ za 134 %. 21 Rdeči prapor, št. 47, 10. 11. in št. 49, 17. 11. 1920. 22 Rdeči prapor, št. 45, 2.11. 1920. 23 Rdeči prapor, št. 58, 18. 12. in št. 61, 29. 12. 1920. 24 AS, fond PNZ, fase. Situacijska poročila 1920, situacijsko poročilo okrajnega glavarstva Celje 22. 10. 1920. 25 O stavki rudarjev so se ohranila poročila okrajnih glavarstve, deželne vlade in orožniških poveljstev ter dopisi TPD in razglasi tarifnega odbora ZRDJ v fondu PNZ, fase. Situacijska poro­ čila 1920, 1/1921 in Rudarske stavke v AS ter v fase. 163 v ZA CK ZKS; različno gradivo o poteku stavke je tudi v zbirki Gradivo in dokumenti za delavsko gibanje do leta 1941, št. 80, v arhivu Revirskega muzeja ljudske revolucije Trbovlje. 26 Delavec, št. 3, 29. 1. 1921; Naprej, št. 296, 24. 12. 1920. 27 Generalni štrajk rudara BiH 1920, str. 158. 28 Generalni štrajk rudara BiH 1920, dok. št. 1 in št. 2/III, str. 157-159. 29 Generalni štrajk rudara BiH 1920, dok. št. 4 in 5/III, str. 160-166. 30 Generalni štrajk rudara BiH 1920, dok. št. 13/III, str. 171-172; v članku je navedeno, da se je stavka slovenskih rudarjev začela 18. decembra, dejansko pa se je začela že en dan preje. 31 Liberalno glasilo Jutro (št. 102, 18. 12. 1920) je po teh ukrepih ugotovilo, »da so merodajni faktorji odločeni štrajk zlomiti in da torej ne pride do nobenih pogajanj«. Ob tem naj pripomnimo, da so bili slovenski demokrati tedaj v osrednji vladi, sredi decembra 1920 pa so po odstopu pover­ jenikov klerikalne stranke prevzeli tudi vodenje deželne vlade za Slovenijo. Pisanje Jutra torej odseva stališče vladne stranke. 32 Glej op. 25; o poteku stavke in o ukrepih oblasti ter strokovnih organizacij so pomembni dokumenti objavljeni tudi v zbirki virov Viri za zgodovino komunistične stranke na Slovenskem v letih 1919-1921, Ljubljana 1980, str. 211-220 (cit. Viri za zgodovino KS); Rdeči prapor, št. 61, 29. 12. 1920. 33 AS, fond PNZ, spisi št. 13332, 13450 in 17673; Viri za zgodovino KS, dok. št. 1/102, str. 213 in št. 1/103, str. 217. 210 34 Rdeči prapor, št. 60, 24. 12. 1920. 35 Jutro, št. 104, 21. 12. 1920. 36 Slovenec, št. 293, 24. 12. 1920. 37 Službene novine Kraljevine SHS, št. 291/1920. 38 Potek stavke v Bosni in Hercegovini je podrobno opisal A. Hadžirovič v navedenem delu, str. 234-248. 39 Rdeči prapor, št. 62, 31. 12. 1920; o nasilju nad rudarji v Bosni in Hercegovini je v novoletni številki 1921 pisal tudi list Delavec. 40 Slovenec, št. 296, 29. 12. 1920; Naprej, št. 299, 29. 12. 1920. 41 Jutro, št. 108, 28. 12. 1920. 42 Slovenec, št. 297, 30. 12. 1920. 43 Naprej, št. 3, 5. 1. 1921. 44 Jutro, št. 1, 1. 1. 1921. 45 Naprej, št. 298, 28. 12. in št. 299, 29. 12. 1920; ta list je tudi pisal, da je klub socialističnih poslancev v konstituanti že protestiral zoper nameravano militarizacijo. 46 Viri za zgodovino KS, dok. št. 1/104, str. 220-222. 47 AS, fond PNZ, fase. 1/1921, brzojavka predsednika deželne vlade ministru za notranje zadeve 10. 1. 1921, spis št. 259; Naprej, št. 6, 10. 1. 1921. 48 Jutro, št. 9, 11. 1. 1921. 49 AS, fond PNZ, fase. 1/1921, situacijska poročila deželne vlade in okrajnih glavarstev; Naprej, št. 8, 12. 1. 1921; Delavec, št. 2, 15. 1. 1921; Jutro, št. 10, 12. 1. 1921. 50 Naprej, št. 18, 24. 1. in št. 265, 22. 11. 1921; Uradnik, št. 1, 20. 1. 1921. 51 Delavec, št. 2, 15. 1. 1921. 52 Novi čas, št. 26, 3. 2. 1921. 53 Delavske novice, št. 46, 16. 11. 1922. 54 Enakost, št. 19, 8. 12. 1922. / 211 ZVEZA RUDARSKIH DELAVCEV ZA SLOVENIJO - NAJMOČNEJŠA NEODVISNA STROKOVNA ORGANIZACIJA - IN NAJVEČJA RUDARSKA STAVKA LETA 1923 V Sloveniji so vodilno vlogo pri obnavljanju in utrjevanju revolucionarnega sindi­ kalnega gibanja v obliki t. i. neodvisnih strokovnih organizacij opravili rudarji, člani Zveze rudarskih delavcev Jugoslavije (ZRDJ), ki je bila prepovedana z zakonom o zaš­ čiti države. Komunisti v Revirjih so sprva konec jeseni 1921 vztrajali pri obnovitvi podružnic ZRDJ, kajti oblasti še niso odgovorile na pritožbe zoper njihov razpust. Ker prizadevanja v tej smeri niso kazala na ugodno rešitev, so spretno izrabili poskus pokrajinskega namestnika za Slovenijo demokrata Ivana Hribarja oziroma krškega advokata dr. Ivana Dimnika za osnovanje nove delavske organizacije v Revirjih z nalogo »iztrebiti komunizem pri delavskih slojih, vzbujati narodno in državno zaved­ nost ter ugodno rešiti socijalno vprašanje«.1 K temu jih je sililo tudi dejstvo, da je Trbo­ veljska premogokopna družba (TPD) izrabila razpust ZRDJ za povečano izkoriščanje, za neizpolnjevanje določbe kolektivne pogodbe glede višanja draginjskih doklad vzpo­ redno z ugotovljeno rastjo cen. Zlasti tiste rudarje, ki so se izkazali v stavkah in drugih bojih, pa je terorizirala, jih ovajala oblastem in posameznike tudi odpuščala. Ustanovitev Zveze rudarskih delavcev za Slovenijo in uspešna stavka rudarjev TPD avgusta 1922 V takih razmerah so rudarji na prvem shodu po prepovedi ZRDJ 18. decembra 1921 v Trbovljah izvolili pripravljalni odbor za novo organizacijo,2 že naslednji mesec pa so na novem množičnem shodu po ugotovitvi, da »ne morejo živeti br/ez svoje strokovne organizacije«, ki »je za rudarje življenjsko vprašanje...«, potrdili osnutek pravil Zveze rudarskih delavcev za Slovenijo (ZRDS). Tej naj se izroči tudi zaplenjeno premoženje razpuščenih podružnic ZRDJ v Sloveniji. Pripomniti moramo, da so pokrajinske obla­ sti dovoljevale ustanavljanje neodvisnih strokovnih zvez le pod pogojem, da bodo ome­ jile svoje delovanje na območje Slovenije in da se ne bodo povezale z beograjsko cen­ tralo neodvisnih sindikatov. Rudarji pa so že ob ustanavljanju ZRDS poudarjali, da bo treba v prihodnosti ustvariti enotnost srbskega, hrvaškega in slovenskega delavstva. Ti so tudi zahtevali, naj pripravljalni odbor ZRDS (predsednik Karel Veber, tajnik Franc Bogve) skupaj z delavskimi zaupniki posreduje pri TPD za izpolnjevanje kolek­ tivne pogodbe in protestira zoper neupravičene odpuste, terjali so aktivnost še pred formalno ustanovitvijo neodvisne strokovne organizacije rudarjev.3 Komandir orožniške postaje Trbovlje - rudnik je po budnem spremljanju začetnih akcij za ustanovitev ZRDS opozoril pokrajinske oblasti, da svojih ciljev pri novi orga­ nizaciji najbrž ne bodo dosegle, kajti med njenimi ustanovnimi člani in agitatorji so vsi bivši komunistični funkcionarji. Zato »ni izključeno, da jo bodo komunisti po svoje uredili in upravljali«. Na sodnem procesu proti enemu glavnih organizatorjev ZRDS Janku Jagodiču, ki je bil obsojen na osem mesecev težke ječe, pa je obtožnica navajala, da so komunisti na zaupnih sestankih po zakonu o zaščiti države razpravljali tudi o tem, da je treba doseči izvolitev čimveč komunistov v odbore strokovnih organizacij in s tem utrditi v njih partijski vpliv. Kljub temu pa je v pokrajinski upravi prevladalo stališče, da je treba z novo organizacijo poskusiti, »da se večina delavcev privede na pravo pot«,4 in 27. februarja 1922 je uprava potrdila pravila ZRDS. Ta organizacija je imela nalogo »zbirati vse rudarske delavce in uslužbence brez razlike strank ter braniti 212 ter pospeševati gmotne, socialne koristi svojih članov in vsega delavstva v okviru jugo­ slovanske ustave in zakonov«. Potrditvi pravil ZRDS je sledila takojšnja akcija za ustanovitev njenih podružnic v rudarskih središčih. Že spomladi 1922 so povsod tam, kjer so bile do zakona o zaščiti države močne organizacije ZRDJ, začele delovati podružnice ZRDS. Te so takoj prizadevno izpolnjevale svoje naloge s posredovanjem oziroma vodenjem akcij za izboljšanje položaja rudarjev, z organiziranjem shodov, diskusijskih večerov in sestankov ter dajanjem podpor, v okviru mladinskih odsekov pa so še posebej razvile izobraževalno delo.6 Zelo aktivno in razvejano dejavnost podružnic ZRDS in osrednjega vodstva so budno spremljale lokalne oblasti, orožniške postaje in TPD, ki so dobivale zaupna poročila tudi prek svojih ovaduhov. Že sredi junija 1922 je komandir rudniške orožni­ ške postaje v Trbovljah poročal, da »se opaža pri pristaših prejšnjega komunističnega društva v Trbovljah vse bolj smelo in samozavestno nastopanje nego poprej, dokler niso bili še organizirani v novem društvu« - ZRDS. Znamenja tudi kažejo, da se ta podružnica »organizira na dve strani, in sicer navidezno v smislu društvenih statutov, tajno pa v komunističnem smislu ...«.7 Že v naslednjem poročilu je poudaril, da so komunistične organizacije dosegle »isti obseg« kot pred zakonom o zaščiti države in da ZRDS organizira shod za shodom. Po komandirjevem mnenju bi bilo »v državnem in javnem interesu« potrebno ZRDS razpustiti in njene glavne organizatorje izgnati iz Revirjev, za nadzor nad komunističnim gibanjem pa je predlagal tudi nastavitev dobro plačanih zaupnikov.8 Okrajno glavarstvo v Celju je nato prepovedalo organiziranje diskusijskih večerov, ker so prerasli v prave shode.9 Nevarnost za obstoj ZRDS se je jeseni 1922 še povečala. Orožniki so septembra in oktobra pri aretacijah in hišnih preiskavah pri funkcionarjih ZRDS, zlasti pri Francu Bogvetu in Antonu Manfredi, odkrili dokumente, ki so nedvomno dokazovali, da se neodvisne strokovne organizacije rudarjev v Revirjih »ukvarjajo s politiko« po navodi­ lih KPJ in SKOJ. Zaplenjena pisma pa so tudi dokazovala, da ZRDS tajno vzdržuje stike z beograjsko centralo neodvisnih sindikatov, da dobiva od nje navodila za delo­ vanje in tudi finančno pomoč. S tem so oblasti dobile tudi dokazno gradivo za kršitev pravil ZRDS o omejitvi njene dejavnosti le na slovensko ozemlje. Komandir orožniške postaje Trbovlje - rudnik je v svojem poročilu poudaril, da se iz zaplenjenih dokumen­ tov vidi, »da je razpuščena komunistična stranka oživljena in da deluje pod krinko raz­ novrstnih legalnih strokovnih organizacij, ki so se ustanovile po razpustu oficijelne komunistične stranke iz samih pristašev te stranke, da na ta način obdrži komunistični blok kompakten«. Po njegovem mnenju je ZRDS prava »komunistična organizacija, kakor jo predpisuje resolucija KPJ«. Vse zaplenjeno gradivo z ovadbo je bilo poslano okrožnemu sodišču v Celje, kjer je bil nato Manfreda obsojen na dve leti zapora. Pre­ pise obremenilnih dokumentov pa je zahteval tudi oddelek za notranje zadeve pokra­ jinske uprave za Slovenijo, da bi lahko uvedel postopek za morebitni razpust ZRDS zaradi kršitve zakona o zaščiti države. Temu oddelku se je 20. novembra pritožila tudi TPD, kjer da zastopniki oblasti premalo energično posreduje pri hujskaških shodih ZRDS. Družba je prosila oddelek, naj omeji javna zborovanja rudarjev ter pošilja nanja energične zastopnike. TPD je bila pripravljena sama kriti stroške za potovanja zastopnikov oblasti na zborovanje ZRDS.10 V času, ko je ZRDS grozil razpust, je bil 19. novembra 1922 v Trbovljah prvi kongres neodvisnih strokovnih organizacij rudarjev na Slovenskem. Prizadeval si je, da bi odvr­ nil nevarnost prepovedi, zato je v posebni resoluciji poudaril, da je ZRDS »strogo strokovna organizacija in popolnoma neodvisna od vsake politične stranke«. K temu je dodal, da stoji »na popolnem principu notranje demokracije«, zato ZRDS »ne more določevati svojim članom kakšnega političnega naziranja smejo biti«, strokovni fun­ kcionarji pa zaradi morebitnih nadaljnjih podtikanj »ne smejo v strokovnih organiza­ cijah voditi nikake strankarske politične agitacije«.11 213 Vodstvo neodvisne Zveze rudarskih delavcev za Slovenijo v Trbovljah leta 1922 Do prvega kongresa je bilo ustanovljenih devet podružnic ZRDS, v katerih je bilo 6209 članov, najmočnejša podružnica je bila v Trbovljah z 2680 člani, skupaj pa je bilo v ZRDS organiziranih iz rudnikov TPD (Zagorje - 800, Hrastnik - 680, Rajhenburg - 564, Kočevje-447, Huda jama-268 članov) 5690 rudarjev, v državnih rudnikih je pre­ vladovalo članstvo socialnodemokratske Unije slovenskih rudarjev, podružnica ZRDS v Velenju je štela 120 članov, v ZRDS pa je bilo iz privatnih rudnikov organiziranih okoli 350 članov, predvsem v Krmelju, najšibkejša pa je bila ZRDS v Mežici z 29 člani. Iz finančnega poročila na kongresu se vidi, da si je ZRDS s članarino ustvarila solidne pogoje za svoje delovanje, precejšnja sredstva (nad 56 000 kron) pa je zbrala v stavkov­ nem fondu, iz katerega je podpirala tudi družine zaprtih rudarjev. ZRDS je gmotno podprla tudi gradnjo Rudarskega doma v Trbovljah. Velik del članarine je ZRDS upo­ rabila za sindikalni tisk. Vsak organizirani rudar je dobil glasilo neodvisnih strokov­ nih organizacij na Slovenskem Strokovno borbo, ki je začela izhajati oktobra 1922 in je obširno pisala o delovanju ZRDS. Kongres je organizacijske naloge izpolnil z izvoli­ tvijo osrednjega vodstva, katerega predsednik je postal Andrej Forte, tajnik pa Jože Kolšek. Kongres je v resolucijah izoblikoval zahteve in stališča rudarjev o njihovem polo­ žaju ter o organizacijski, programski in akcijski usmeritvi celotnega neodvisnega stro­ kovnega gibanja. Tako so rudarski delegati zahtevali pravo nacionalizacijo TPD, ne pa takšno, kakršna je bila izvedena na prelomu 1920/21, ko so slovenski kapitalisti kupili neznaten del delnic te družbe in dobili štiri mesta v njenem upravnem svetu. S tem so samo prikrili »eksploatatorske težnje inozemskih političnih mogotcev, ki postopajo brezobzirno proti rudarjem, dajajoč jim samo to, kar si pribore s stavko, in z odpušča­ njem ter s šikaniranjem uničujejo rudarje«. Ti so zahtevali podržavljenje TPD brez odkupa ter nato uvedbo kontrolnih obratnih svetov iz delavcev in nameščencev. Kongres je ugotovil, da bi bilo za okrepitev neodvisnega strokovnega gibanja rudarjev potrebno čimprej sklicati zedinjevalni kongres pokrajinskih rudarskih stro­ kovnih zvez, ki temeljijo na razredni borbenosti, strankarski neodvisnosti, internacio­ nalni solidarnosti in verski neodvisnosti, predkonferenco pa bi bila pripravljena skli- 215 cati ZRDS. Dalje je kongres ugotovil, da je zaradi obrambe skupnih interesov vsega delavstva postala nujna povezava neodvisnih strokovnih organizacij v Sloveniji, in sklenil, da se bo ZRDS vključila v Zvezo neodvisnih strokovnih organizcij za Sloveni­ jo. Glede na naraščanje ofenzive kapitala proti delavskim pridobitvam so zastopniki rudarjev poudarili, da je treba okrepiti strokovne organizacije na temelju nepomirlji­ vega razrednega boja, enotna fronta delavstva pa naj se osnuje v vseh primerih obrambe delavskega razreda pred kapitalističnimi napadi, posebno pa v obrambo ose­ murnega delavnika, v boju za osnovne državljanske pravice združevanja, zborovanja, svobode tiska in govora ter pravice stavke, zoper znižanje delavskih zaslužkov in zoper draginjo ter v boju za delavsko zaščitno zakonodajo in za njeno izvajanje. V resoluciji so tudi obsodili socialnodemokratsko sabotiranje enotne fronte delavstva.12 ZRDS je bila torej agilni pobudnik združitve neodvisnih strokovnih organizacij v pokrajinskem in državnem okviru ter odločen bojevnik za enotno fronto. V Zvezi neo­ dvisnih strokovnih organizacij za Slovenijo (ZNSOS), ustanovljeni na prvem kongresu neodvisnih strokovnih organizacij 10. decembra 1922, je bila daleč najmočnejša neo­ dvisna strokovna zveza ZRDS in iz njenih vrst so izvolili tudi tajnika ZNSOS komuni­ sta Alberta Hlebca.13 Zaradi preprečevanja oblasti so bila šele na prelomu 1922/23 z ustanovitvijo ZNSOS in Centralnega delavskega sindikalnega odbora Jugoslavije na državni konfe­ renci neodvisnih strokovnih organizacij v organizacijskem pogledu sklenjena prizade­ vanja za tesnejšo povezanost neodvisnih strokovnih organizacij v slovenskem in jugo­ slovanskem okviru, kar je bil tudi pomemben pogoj za njihovo še bolj usklajeno in okrepljeno aktivnost. Toda že takoj po ustanovitvi so neodvisne strokovne organizacije proti določilom svojih pravil vzdrževale med seboj stike in si nudile pomoč (kar so pri ZRDS odkrile tudi oblasti). Prav tako pa je treba poudariti, da so takoj začele tudi akcije za izboljšanje položaja delavstva. Tako je že pripravljalni odbor ZRDS začel posredovati pri TPD. Najpomembnejša bojna akcija, ki jo je vodil izvršni odbor ZRDS leta 1922, pa je bila stavka rudarjev TPD od 20. do 28. avgusta. Vzrok za stavko je bila razveljavitev določila iz kolektivne pogodbe, sklenjene po stavki januarja 1921, o avtomatičnem poviševanju draginjskih doklad vsake tri mesece glede na rast cen. TPD je izkoristila prepoved delovanja ZRDJ, in v drugi polovici 1921, ko so se cene življenjskih potrebščin občutno povečale, ni povečevala tudi draginjskih doklad v skladu s kolektivno pogodbo. Gmotni položaj rudarjev se je naglo poslabšal in zaupniki II. skupine rudarske zadruge so jeseni 1921 začeli z mezdnim gibanjem. Ob tem naj poudarimo, da so bili poleti 1920 za zaupnike izvoljeni večinoma rudarji iz ZRDJ. Po njeni prepovedi je bila institucija zaupnikov II. skupine rudarske zadruge edina legalna možnost za posredovanje komunistov v korist rudarjev. Konec leta 1921 so rudarji na shodih ugotavljali, da so se cene življenjskih potrebščin povečale za 50 %, njihovi prejemki pa so ostali na ravni iz januarja 1921, ostro pa so protestirali proti odtrgovanju davka tudi od draginjskih doklad. Zahtevali so pogajanja s TPD, svoje zahteve pa so poslali tudi na ustrezna ministrstva v Beograd. Na množičnih shodih so pooblastili pripravljani odbor ZRDS in zaupnike II. skupine rudarske zadruge, naj zastopajo njihove interese na pogajanjih.14 Toda na pogajanja 27. januarja 1922 niso bili povabljeni, prav tako ne predstavniki krščanskosocialnih in narodnosocialističnih organizacij, temveč le zastopniki socialnodemokratske Unije. Ti so na pogajanjih uspeli doseči precej manjše povišanje osnovnih plač, kot je bila rast draginje. Glede na povečanje cen življenjskih potrebščin bi morala TPD zvišati prejemke rudarjev za okoli 76 milijonov kron letno, po novi kolektivni pogodbi pa je znašal povišek le okoli 50 milijonov kron. Na pogajanjih pa so predstavniki Unije pristali tudi na odpravo določila o avtomatičnem reguliranju draginjskih doklad vsake tri mesece glede na ugo­ tovljeno rast cen. To je povzročilo med rudarji hudo ogorčenje in Delavske novice so poudarile: »Vlada, okrajno glavarstvo in Trboveljska družba pa dobro vedo, s kom se 216 da bolje govoriti, da se zavai'uje koristi kapitalizma, zato naših zaupnikov niso pozvali na pogajanja, pač pa Čobala, ki je sklenil sramoten kompromis na račun 10 000 rudar­ jev«. Omenimo naj še, da so omenjena povišanja veljala tudi za državna rudnika v Velenju in Zabukovici.15 V prvih mesecih leta 1922 so cene življenjskih potrebščin še nadalje naglo narašča­ le16 in strokovne organizacije so februarja in marca organizirale velike protidraginjske shode, pri katerih so si neodvisne strokovne organizacije prizadevale ustvariti akcijsko enotnost.17 Na shodih v Revirjih so zahtevali tudi odpravo protidelavskih zakonov in uredb.18 Rudarji in drugi delavci so te zahteve ponovili na prvomajskih shodih, ki so bili tudi pomemben uspeh v prizadevanjih komunistov za oblikovanje enotne fronte delavstva v Sloveniji. S protidraginjskimi shodi delavstvo ni uspelo vplivati na nenehno naraščanje cen, in strokovne organizacije so morale v boj za izboljšanje gmot­ nega položaja delavstva z mezdnimi gibanji, od katerih se jih je veliko zaostrilo v stavke. ZRDS in rudarski zaupniki so aprila predložili TPD kot osnovno zahtevo 100 % povišek prejemkov, še posebej so terjali ureditev izplačil nabavnih prispevkov in povi­ šanje plač profesionistom, zahtevali pa so tudi gradnjo novih stanovanj in kopalnic ter izplačilo odškodnine za najemnino in razsvetljavo tistim, ki nimajo rudniških stano­ vanj. TPD je ob podpori rudarskega glavarstva najprej začetek pogajanj zavlačevala z nasprotovanjem pravici ZRDS, da postavljata zahteve v imenu vsega delavstva. Zahtevala je, naj predložijo zahteve zastopniki II. skupine rudarske zadruge sami. Delavske novice so nato sredi maja pisale, da »zadnje čase TPD brez vzroka odpušča najboljše sodruge iz ZRD«, s čimer je prizadela organizacijo, ki vodi mezdno gibanje.19 TPD je nato zavlačevala pogajanja s predstavniki rudarjev z izgovorom, da ni mogoče povečati njihovih prejemkov, dokler železniška direkcija ne pristane na zvišanje cen premoga in dokler ne plača svojih dolgov. S tem izgovorom je TPD tudi razbila prva pogajanja z zastopniki II. skupine rudarske zadruge in ZRDS v začetku junija, do kate­ rih je prišlo po protestnih shodih in po posredovanju pri pokrajinskih oblasteh zaradi taktike zavlačevanja.28 ZRDS je nato uspela pridobiti za enoten nastop vse strokovne organizacije in sku­ paj so izdelale spomenico, v kateri so utemeljile upravičenost svojih zahtev s primer­ javo prejemkov in rasti cen življenjskih potrebščin, prikazale pa so tudi visoke dobičke TPD in ugotovile, da bi njeno ravnateljstvo lahko povišalo mezde za 100 % brez poviša­ nja cen premoga. To spomenico sta funkcionarja ZRDS Bogve in Peterkovič posredo­ vala ministrstvoma za socialno politiko ter za gozdove in rude, prav tako pa tudi parla­ mentarnim poslanskim klubom. Ministrstvi sta se izgovarjali, da TPD kot privatne družbe ne moreta prisiliti k pogajanjem. Končno so na zasedanju Narodne skupščine sredi julija poslanci sklenili ustanoviti interministerialno komisijo strokovnjakov, ki naj do 1. avgusta po razgovorih s predstavniki delavskih organizacij reši mezdno vpra­ šanje, izvolili pa so tudi poseben odbor za izdelavo zakona o premogovnikih in rudar­ jih. Na novih pogajanjih med TPD in zastopniki vseh strokovnih organizacij, ki »so ustvarile enotno fronto v boju proti izkoriščanju TPD«, 24. in 25. julija so prisostvovali tudi predstavniki ministrstva za gozdove in rude, pokrajinske uprave, rudarskega gla­ varstva, delavske zbornice in Zveze industrijcev. Delavski zastopniki so vztrajali pri 100 % povišanju mezd, vladna komisija je predlagala 70 % povišek, TPD pa je bila pri­ pravljena le na 10 % povišek, a še to neobvezno. Končno so delavski zastopniki pristali na vladni predlog, kar pa je ravnateljstvo TPD odločno odklonilo. Vladna komisija je nato popustila TPD in predlagala le 20 do 30 % povišanje, na kar pa niso mogli pristati delavski zastopniki.21 Tako so se pogajanja zaradi nepopustljivosti TPD in odločnosti predstavnikov strokovnih organizacij ponovno končala brez rezultata. TPD je nato sama »potom oklica« zvišala mezde za 20 kron na dan in za 30 % akor­ dne postavke. ZRDS je kot pooblaščenka Unije, Jugoslovanske strokovne zveze in 217 Narodno socijalne zveze izdala razglas, da z enostranskim ukrepom TPD mezdni spor ni rešen, izrazila je odločnost za izbojevanje predloženih zahtev, zahtevala je ponovno vladno posredovanje, delavstvo pa je pozvala, naj se za dva meseca oskrbi z življenj­ skimi potrebščinami in naj zbira prispevke za obrambni fond.22 Na množičnih shodih v Trbovljah, Hrastniku in Zagorju so ta stališča podprli in zahtevali obnovitev poga­ janj v osmih dneh. Delavske novice so poudarile, da so se vsi trije shodi »vršili v zname­ nju gladu in obupa«.23 TPD pa je še pred izplačilom obljubljenega poviška dnin zvišala za skoraj 50 % cene živil v konzumih, s čimer je znova občutno znižala realne mezde. K zaostritvi razmer je prispevalo tudi oklevanje vlade, da TPD prisili k obveznim pogajanjem.24 Oblastna prepoved shodov, na katerih naj bi funkcionarji strokovnih organizacij poročali o neuspešnih posredovanjih, »je bila neposredni vzrok, da je izbruhnila spontana stavka« 20. avgusta 1922. Delavske novice so v prvem poročilu o stavki zapisale, da so rudarji odšli v glavnem na delo na kmete za hrano, ker računajo, da bo stavka trajala tri mesece, dalje, da je TPD odpustila vse rudarje in da je bil areti­ ran odbornik ZRDS Ivan Pristav. Rudarje so Delavske novice opozorile, da morajo za ves čas, dokler bo trajala borba, med njimi prenehati vsi strankarski in osebni spori, med njimi »mora zavladati bratstvo«. Posebej pa so tudi poudarile, da so rudarji storili vse za mirno poravnavo mezdnega spora in da se s stavko ne borijo »za politične koristi, temveč za košček kruha«.25 To poudarjanje ekonomskega značaja stavke je bilo potrebno zato, ker so jo oblasti razglasile za politično, v Revirje pa so najprej poslale oddelek orožnikov in nato še vojaštvo. Pokrajinski namestnik Ivan Hribar je sklical predstavnike TPD in strokov­ nih organizacij ter vodil pogajanja od 25. do 27. avgusta. Na njih »se je pretilo s silo, namigovalo z aretacijami, vojaštvom« in delavski zastopniki so bili prisiljeni pristati na vladni predlog, po katerem so se občutno zvišale minimalne mezde, različne doklade pa so ostale na dotedanji ravni. Tako so se zvišali prejemki rudarjev za okoli 50 do 60 % ob upoštevanju povišanja dnin konec julija. Izredno pomembno določilo nove kolektivne pogodbe pa je bila ponovna uvedba prilagajanja rudarskih prejemkov rasti draginje. Določili so količino živil, obleke in obutve kot osnovo za določanje povi­ ška ali znižanja minimalnih mezd v primeru spremembe cen za več kot 5 %. Ugodno je bilo tudi določilo o dvomesečnem reguliranju minimalnih mezd, sestanke za usklaje­ vanje pa je bilo dolžno sklicevati rudarsko glavarstvo.26 Omenimo naj, da ta kolektivna pogodba ni veljala le za delavstvo TPD, temveč tudi za državna rudnika v Velenju in Zabukovici ter za rudarje v Krmelju, kjer se je podjetnik Jakil obvezal, da bo tako zvi­ šal prejemke kot TPD, če ne bodo stavkali.27 Tako je imel stavkovni boj okoli 9500 rudarjev TPD ugodne posledice tudi za izboljšanje gmotnega položaja rudarjev v dru­ gih premogovnikih. Najbolj množična stavka leta 1922 se je glede povišanja prejemkov končala z del­ nim uspehom, popolnoma pa so rudarji uspeli z zahtevo po prihodnjem avtomatičnem prilagajanju mezd draginji. Delavske novice so poudarile kot posebno vrednoto stavke to, da je v njej »rudarski proletariat razumel pomen enotne fronte ter se združil v boju za svoje pravice«. Pokazala se je kot »nujna zahteva današnje situacije. Kdor je proti njej, je najemnik današnje reakcije«. Vodilno vlogo v stavki je imela ZRDS, ki je pra­ vilno postopala, da jo je kljub nepopolnemu uspehu končala, »ker bi sicer organizacijo izpostavila belemu terorju«.28 Socialistična lista Naprej in Delavec sta nato objavila očitke Unije, da so se funkcionarji ZRDS pustili ustrahovati od vojaške enote in da so bili na pogajanjih popustljivi, kritiziral pa jih je tudi, da niso sklicevali shodov. Delav­ ske novice so ostro odgovorile, zakaj niso bili odločnejši, to da je odvisno od moči, ter poudarile: »Rudarsko stavko je vodila neodvisna zveza rudarskih delavcev pod reži­ mom izjemnih zakonov, ki niso naperjeni proti Vam, gospoda pri »Delavcu«, marveč proti razredni organizaciji in proti stavki«.29 Če stavko rudarjev ocenjujemo z vidika, da jo je ZRDS vodila že v kratkem času po organiziranju podružnic in ob grožnji z raz­ 218 pustom zaradi razkritja dokumentacije o povezavi z ilegalno KPJ, potem moramo ugo­ toviti, da je bila uspešna. S stavko rudarjev v avgustu je stavkovno gibanje leta 1922 doseglo višek. Že v začetku jeseni so se cene spet ustalile in za nekatera živila so se celo znižale.30 Zato je bilo v zadnjih mesecih tega leta manj mezdnih gibanj, zelo redka pa so se zaostrila v stavko. Oktobra je TPD zaradi znižanja cen celo hotela znižati mezde za 6 %, kar pa so ji strokovne organizacije preprečile.31 ZRDS je konec leta 1922 tudi odločno zavrnila prizadevanja TPD, da bi spremenila določilo kolektivne pogodbe o prilagajanju mini­ malnih mezd rasti draginje.32 Ustanovitev in utrditev ZRDS je bila odločilnega pomena za izboljšanje gmotnih in delovnih pogojev rudarjev. Posebej so pomembna njena prizadevanja za enotno fronto, ki jo je uspešno uveljavila v stavkovnem boju. ZRDS ni bila le v organizacijskem, tem­ več tudi v akcijskem pogledu jedro neodvisnega strokovnega gibanja na Slovenskem. Nenehno zaostrovanje odnosov med rudarji in TPD v prvi polovici 1923 - stavka v Zagorju ZNSOS je v prvi polovici 1923 posvetila posebno pozornost utrjevanju bojne spo­ sobnosti razredno zavednega delavstva s prizadevanji za organizacijsko zedinjenje neodvisnih in socialnodemokratskih strokovnih organizacij. V pripravljanju pogojev zanj je bila ZNSOS pobudnik in voditelj več skupnih akcij. Tako je bilo februarja 26 množičnih protestnih shodov z udeležbo okoli 20 000 delavcev zoper neizpolnjevanje zakona o zaščiti delavcev, omejevaje združevalne svobode ter preganjanje delavskih zaupnikov in sindikalnih funkcionarjev in zoper vse druge oblike ofenzive kapitala. Rudarji so organizirali skupne protestne shode v vseh središčih razen v Zagorju, kjer so oblasti shod prepovedale.33 Aprila so bili nato spet številni protestni shodi - med največjimi je bil v Trbovljah - na katerih so delavci zahtevali odpravo izjemnih zako­ nov, prepoved fašističnih organizacij, vodenje miroljubne politike, v resoluciji pa so poudarili, da je za uspešen boj za vsakdanje življenjske zahteve, proti mednarodnemu fašizmu in proti vladajoči reakciji potrebno ustanoviti enotno proletarsko fronto in združiti razredne strokovne organizacije.34 Člani neodvisnih in socialnodemokratskih organizacij so nato skupaj praznovali prvi maj, proslave in obhodi so bili posebno množični v rudarskih središčih.35 Toda skupni nastopi niso utrli poti organizacijskemu zedinjenju, za katerega je Strokovna borba menila, da so v Sloveniji ugodnejši pogoji zanj kot v drugih jugoslo­ vanskih pokrajinah. Slovenske »delavske organizacije ene in druge smeri stojijo na stališču gotove avtonomije« v odnosu do svojih sindikalnih central, izbojevanje enotne fronte v obliki združenih organizacij pa bi bilo lahko zgled za druge pokrajine.36 Toda vodstvo SK je to pobudo zavračalo z izgovorom, da se morata najprej sporazumeti moskovska in amsterdamska sindikalna internacionala ter doseči združitev obeh državnih central, t. j. CDSOJ in socialistične Glavne delavske zveze Jugoslavije.37 Pre­ kinilo je tudi zedinjevalna pogajanja med ZRDS in Unijo, ki so se ugodno razvijala.38 Plenum ZNSOS 24. junija 1923 je predlagal SK ustanovitev odbora iz predstavnikov obeh strokovnih central. Ta bi prek skupnih sej in akcij zoper vse pojave, ki ogrožajo interese delavstva, utiral pot k združitvi neodvisnih in socialnodemokratskih strokov­ nih organizacij v Sloveniji.39 Žal je tudi ta pobuda propadla, in v novem višku razred­ nih spopadov z rudarsko stavko poleti 1923 socialni demokrati niti na enoten nastop v njej niso pristali. Ob tem je treba pripomniti, da je ZNSOS po začetku skupnih akcij prenehala ustanavljati svoje organizacije tam, kjer so že bile organizacije SK, da bi ustvarila ugodnejše ozračje za združitev. Spomladi 1923 sta osrednje in pokrajinsko vodstvo KPJ posvetili krepitvi neodvi­ snega strokovnega gibanja veliko pozornost. Druga državna konferenca KPJ na 219 Dunaju maja 1923 je sprejela posebno resolucijo o sindikalni politiki KPJ, v kateri je ugotovila številčno šibkost neodvisnih strokovnih organizacij in navedla kot primer, da je pred zakonom o zaščiti države imela ZRDJ v vseh jugoslovanskih pokrajinah močne organizacije, neodvisni sindikati te stroke pa so sedaj ustanovljeni le v Sloveni­ ji. Že po obznani, ko je bilo dovoljeno delovanje revolucionarnih sindikatov le pod pogojem, da so bili neodvisni od KPJ, je centralni partijski svet na seji junija 1921 skle­ nil ustanavljati v organizacijah CDSSJ, v socialnodemokratskih in drugih strokovnih organizacijah partijske frakcije. Druga državna konferenca KPJ je ugotovila, da orga­ nizacije KPJ navodila o ustanavljanju partijskih frakcij v neodvisnih in drugih sindi­ katih niso izpolnjevale, kar je privedlo celo do tega, da je Partija »često capljala za sin­ dikati«, namesto da bi jim dajala pobude za delovanje, prav tako pa ni znala izkoristiti velikih ekonomskih bojev za široko akcijsko mobilizacijo množic. Dalje je ta konfe­ renca ugotovila , da položaj sindikalnega gibanja komplicira še gospodarska kriza, ki jo je pričakovati, in tedaj bo ofenziva kapitala še ostrejša, medtem ko bo brezposelnost zmanjšala akcijsko sposobnost sindikatov. V takih razmerah je potrebno ustanoviti aparat partijskih frakcij v sindikatih, ki morajo dajati svoja stališča o vseh vprašanjih in imeti pobudo v vseh borbah.40 Iz poročil sekretarja pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo Jaka Žorge in taj­ nika ZNSOS Alberta Hlebca maja in junija 1923 vidimo, da je tedaj številčno šibka KPJ uspela ustvariti partijske frakcije v nekaterih strokovnih organizacijah oziroma zvezah ZNSOS in SK. V centralnem odboru komunističnih frakcij v strokovnih orga­ nizacijah v Sloveniji so bili tedaj Albert Hlebec, Ladislav Kordič, Marcel Žorga in Ivan Kralj. Poudarila sta, da bi bilo za uspešnejše frakcijsko delo treba izdati več partijske literature v slovenskem jeziku. Na delovanje neodvisnih strokovnih organizacij je deloma škodljivo vplivala politika Socialistične stranke delovnega ljudstva oziroma zapleti pri ustanavljanju pokrajinske organizacije Neodvisne delavske stranke Jugo­ slavije za Slovenijo. Ovira za še uspešnejše delovanje organizacij ZNSOS je bilo prega­ njanje nekaterih njenih funkcionarjev oziroma prepoved njihovega delovanja na območju posameznih okrajnih glavarstev. V nekaterih organizacijah se je pojavila tudi nediscipliniranost, »kar je posledica pollegalnega stanja in dela naših organizacij vsled zakona o zaščiti države«. Posebna težava ZNSOS pa je bilo tudi veliko pomanjka­ nje finančnih sredstev za izdajanje časopisja in za agitacijo, s članskimi prispevki pa tudi ni bilo mogoče ustvariti večjega borbenega fonda za podpiranje stavkajočih. Taj­ nik ZNSOS Hlebec je poudaril, da dokler ne bo rešeno gmotno vprašanje sindikatov, »bo težko delati s polno paro in težko doseči večji uspeh«. Eden temeljnih vzrokov za le delne uspehe pa je bila tudi še premajhna organiziranost delavstva v njih. ZNSOS je v prvi polovici 1923 organizirala 58 shodov z nad 50 000 udeleženci, vodila osem mezdnih gibanj in stavko rudarjev v Zagorju.41 Med njenimi organizaci­ jami je bila še naprej najbolj aktivna ZRDS. Skupaj z zastopniki II. skupine rudarske zadruge je februarja 1923 izbojevala regulacijo prejemkov v skladu s kolektivno pogodbo iz avgusta preteklega leta. Ob tem je ugotovila, da je v njej kot osnova za izra­ čunavanje eksistenčnega minimuma določena premajhna količina živil. Ker TPD ni hotela priznati nekaterih cen delavskega konzumnega društva Posavje v Trbovljah, so morali predstavniki ZRDS zahtevati razsodbo sodno zapriseženih izvedencev. Ti so ugotovili, da je TPD poskušala zavrniti upravičene delavske zahteve z navedbo nizkih cen v svojem konzumu za oblačila, ki jih ni imela na zalogi. Poleg zvišanja mezd za 7 kron na dan in sorazmernega povišanja akordnih postavk so predstavniki ZRDS dose­ gli tudi povišanje stanovanjskih doklad za tiste rudarje, ki niso imeli rudniških stano­ vanj. ZRDS je ugotovila, da TPD izigrava delavstvo in da je dosegla le majhen uspeh, ker rudarji še niso pripravljeni svojih zahtev uveljaviti s skrajnim sredstvom - s stavko. Po zgledu rudarjev TPD so mezdno gibanje organizirali tudi rudarji v Holmcu pri 220 Guštanju, kjer so najslabše plačani. Ker se Unija ni brigala zanje so se začeli vključe­ vati v ZRDS.42 Po dveh mesecih je ZRDS ponovno dosegla regulacijo prejemkov glede na rast dra­ ginje, in sicer za 9 do 12 kron na dan. Tudi tokrat je TPD z občutno slabšo kakovostjo živil in z njo povezanimi nizkimi cenami v svojem konzumu poskušala zmanjšati delavske zahteve. Predstavnik TPD je na pogajanjih izjavil, da je delavstvo pri TPD s sedanjimi prejemki »prav zadovoljno, kar priča dejstvo, da ne vstopa v organizacijo v takem številu, kot nekdaj ...« Strokovna borba je zato v poročilu o mezdnem gibanju poudarila, da je bilo zaradi premajhne organiziranosti delavstva »stališče organizacije zelo težko«. Spet je bila regulacija mezd pri TPD spodbuda strokovnim organizacijam v državnih rudnikih v Velenju in Zabukovici, da so zahtevale povišanje mezd na višino prejemkov rudarjev TPD. Z mezdnim gibanjem so le delno uspele.43 Odnosi med delavstvom in TPD se niso zaostrovali le zaradi težav, ki jih je njeno ravnateljstvo delalo pri izpolnjevanju kolektivne pogodbe glede regulacije mezd, tem­ več tudi zaradi drugih postopkov. Tako je Strokovna borba ocenila kot hudo izzivanje TPD odpust predsednika podružnice ZRDS v Kočevju Franja Baloha februarja 1923.44 Toda tamkajšnja organizacija je bila prešibka, da bi z ostrejšimi sredstvi izbojevala preklic odpusta. Temu so sledili novi odpusti organiziranih rudarjev v Kočevju. Zoper te odpuste in druge oblike preganjanja članov neodvisnih strokovnih organizacij so bili aprila veliki protestni shodi.45 Ravnanje obratovodje rudnika Kisovec v Zagorju, ki je uvedel tak sistem dela, da je rudarjem umetno zniževal prejemke in jih po njihovem mnenju zaradi nestrokov­ nega vodenja obrata spravljal v življenjsko nevarnost, je 8. maja privedlo do spontane stavke. Naslednji dan so začeli stavkati še rudarji zagorskega obrata Kotredež. Stro­ kovna borba je v članku »Pred splošnim rudarskim štrajkom v Sloveniji« poudarila, da so v Zagorju stopili enotno v stavko rudarji vseh političnih prepričanj, in dodala: »Stavka rudarjev je obrambna stavka ljudi, ki se branijo svoje življenje nepotrebno nositi naprodaj za profite dunajskih in mednarodnih čifutov ...« Že prvi dan stavke se je sestala komisija, sestavljena iz predstavnikov rudarskega glavarstva, ZRDS, rudarskih zaupnikov in TPD. Ugotovila je, da prejemki rudarjev ne ustrezajo opravljenemu delu, glede nestrokovnega dela obratovodje pa so bila mnenja različna. Zastopniki rudarjev so vztrajali pri zahtevi za njegovo odstranitev zaradi svoje življenjske ogroženosti, predstavniki rudarskega glavarstva in TPD pa so sicer priznavali obratovodjeve napake, ki pa da niso za rudarje zelo nevarne. TPD je pri mezdnih zahtevah ugodila rudarjem. Zagotovila jim je, da bo pri odmeri akordnih postavk upoštevala delovne pogoje in jim garantirala minimalne mezde za čas, ko čakajo na vozičke in drug material, zaupnikom strokovnih organizacij pa je priznala pravico do pritožb glede akordnih prejemkov. Zastopnik TPD pa ni hotel pristati na odstavitev obratovodje, dokler se rudarji ne vrnejo na delo. Pomiril jih je šele veliki župan dr. Miroslav Lukan z informacijo, da je TPD nastavila obratovodjo le začasno in da ga namerava prestaviti. Končno so sklenili, da bodo 14. maja začeli spet delati, toda zagrozili so s splošno rudarsko stavko, če TPD v enem tednu obratovodje ne bo preme­ stila. V času stavke je bila orožniška postaja v Zagorju okrepljena, pripadniki Orjune pa so z letaki zaman poskušali rudarje nahujskati zoper ZRDS, ki je šestdnevni stav­ kovni boj uspešno vodila.46 Začetek mezdnega gibanja rudarjev TPD junija 1923 in priprave na veliko stavko Stavka zagorskih rudarjev je pokazala, da so se odnosi med delavstvom in TPD zao­ strovali. Rudarji so bili ogorčeni nad krivičnimi postopki posameznih ravnateljev, obratovodij in delovodij TPD, posebno pa jih je razburilo postopanje TPD ob 50-let- nem jubileju. Tedaj je vsem uradnikom in poduradnikom izplačala po dve mesečni pla­ 221 1 či, dobili so jih tudi ruski emigranti, vranglovci, za le nekajmesečno delo, medtem ko je rudarje, ki so imeli več desetletij delovnega staža, prezrla.47 Na glavni skupščini TPD 1. junija 1923 so za leto 1922 ugotovili, da ima 16 447 247 din dobička (uradna relacija krona : dinar je bila 4:1). Razdelili so 5 % dividende in 45 % Superdividende, skupaj torej 50 %, kar je bilo občutno več kot prejšnja leta. Samo v ilustracijo naj navedemo, da je imela TPD leta 1919 7 366 543 kron dobička in razdelila je 10 % dividende, leta 1920 je znašal dobiček 12 264 188 kron, dividende so bile 11 %, leta 1921 so ob dobičku 14 109.225 kron razdelili 12,5 % dividende. Ti podatki kažejo, kako so dobički TPD nenehno naraščali, posebno velik skok pa je bil od leta 1921 na leto 1922, ko so divi­ dende narasle kar za štirikrat. Na tem mestu naj omenimo, da je TPD v naslednjih letih svoje dobičke še povečevala, v letu 1923 na 31 867 949 din (tedaj je razdelila 50 % divi­ dende, in sicer skupaj 22 500 000 din), leta 1924 pa je znašal dobiček 28 530 792 din, delničarji pa so si razdelili celo 60 % dividende.48 Strokovna borba je ob skupščini TPD 1. junija 1923 poudarila, da tako visokih dividend ni doslej izplačalo še nobeno podje­ tje v Jugoslaviji.49 Ti visoki dobički so rezultat povečanega izkoriščanja rudarjev, saj se je ob precej stalni zaposlenosti nenehno povečevala proizvodnja (od okoli 930 000 ton leta 1919 na okoli 1 320 000 ton leta 192 3),50 TPD pa je znala tudi vsako mezdno gibanje rudarjev izrabiti za izsiljevanje višjih cen, s katerimi je vedno več pridobila, kot je povečala rudarske prejemke.51 Ob tako visokih dobičkih je bilo upravičeno hudo nezadovoljstvo rudarjev zaradi ravnanja predstavnikov TPD v mezdnih gibanjih, ko so se tudi z različnimi špekulacijami na vse načine branili ugoditi gmotnim zahtevam rudarjev. Vsa navedena dejstva so vplivala na oblikovanje zahtev rudarjev za precejš­ nje izboljšanje gmotnih in delovnih pogojev, ki naj bi jih uveljavili v novi kolektivni pogodbi, medtem ko je stari pogodbi potekel rok veljavnosti konec junija. Rudarji so pripravljali mezdno gibanje v času, ko so se že kazali znaki gospodarske krize. Nanjo je Strokovna borba opozorila že marca 1923, ko je poudarila: »Buržoazija je nastopila proti delavstvu najprej s političnimi sredstvi, t. j. z Obznano in zakonom o zaščiti države«. S temi sredstvi ga je oropala možnosti združevanja in štrajka. »Sedaj pa nastopa z gospodarskimi sredstvi, s politiko deflacije. Pred durmi je gospodarska kriza. Zato se bojuje kapitalizem proti vsem socijalno-političnim zakonom«.52 Začelo je zmanjkovati denarja za kredite oziroma za naložbe, kar je imelo za posledico pre­ cejšnjo brezposelnost zlasti v stavbinski stroki. Leta 1923 so cene življenjskih potreb­ ščin zadnjič v povojnih letih še narasle, vendar v primerjavi s prejšnjimi leti le malo. Tako so se povprečni mesečni izdatki za hrano za eno osebo leta 1923 povečali v pri­ merjavo s prejšnjim letom le za okoli 6 %, leta 1924 so se znižali za 3 %, medtem ko so se ti izdatki leta 1922 v primerjavi z letom 1921 povečali kar za okoli 75 %.53 Strokovna borba je poudarila, da imajo v takih gospodarskih razmerah in ob reakcionarnih ukre­ pih oblasti manjša lokalna gibanja za izboljšanje položaja delavstva le minimalne možnosti za uspeh. Zato »je treba misliti na večje generalne akcije, katere naj s števil­ čno močjo in odločno voljo pokažejo, da bo delavstvo branilo svoj življenjski obstoj«.54 Poleti 1923 so zlasti akcije rudarjev ter železničarjev in javnih nameščencev dobile take razsežnosti, kakršne je v novih razmerah predvidevala Strokovna borba. V začetku junija so o novem mezdnem gibanju začeli razpravljati rudarji na svojih shodih, vzporedno s krepitvijo priprav nanj pa je tudi TPD okrepila svojo obveščevalno dejavnost, da bi se vsestransko pripravila na pričakovano stavko. Posebno pozorno je zasledovala odnose med strokovnimi organizacijami, in že »raport« njenega plačanca s shoda Unije 8. junija v Trbovljah je pokazal, da med njimi ni enotnosti. Predstavniki Unije so zahtevali takojšnjo postavitev mezdnih zahtev in obtoževali so ZRDS, da mez­ dno gibanje zavlačuje, hkrati pa so odločno nasprotovali enotnemu nastopu v njem s krščanskosocialnimi in narodnosocialističnimi strokovnimi organizacijami. Tajnik ZRDS Jože Kolšek in drugi predstavniki te strokovne zveze so odgovorili, da delavstvo še ni pripravljeno na mezdni boj, odločno pa so se zavzeli tudi za enoten nastop vseh 222 strokovnih organizacij. Na shodu je »bivši komunist« Franc Saje »obžaloval medse­ bojno prepiranje in neslogo zdaj, ko mora biti ves proletariat složen. On smatra pred­ stojeći mezdni boj že za ponesrečen, ker se o tem javno razpravlja, mesto da bi se določil za to ožji odbor. Družba da ima svoje špijone tukaj in je o tem natanko informirana«. »Raport« se končuje z ugotovitvijo, da so se voditelji obeh razrednih organizacij »hudo napadali, kar je navzoče delavstvo ozlovoljilo in razburilo«. Poročilo zaupnika TPD s shoda ZRDS 10. junija je ugotovitev o neenotnosti še potrdilo. Na njem so obsojali Uni­ jo, da seje razdor, med govorniki pa je bil tudi tedanji sekretar pokrajinskega komiteja KPJ Jaka Žorga, ki je poudaril, »da mora iti delavstvo s svojimi zahtevami do skrajnih mej - do stavke«.55 Ta dva »raporta« sta omogočila TPD, da je ugotovila »precejšnjo napetost« med razrednimi strokovnimi organizacijami pred mezdnim gibanjem in da je lahko predvidela njegovo zaostritev v stavko. Strokovna borba je nato objavila predlog zahtev za izboljšanje gmotnih in delovnih pogojev rudarjev TPD v novi kolektivni pogodbi. Prejemki samskih rudarjev naj bi se povprečno povečali za okoli 45 %, občutno pa naj bi se povečale družinske doklade za žene in otroke, tako da naj bi pri delavcih s petimi otroki povišek znašal 80 % doteda­ njih prejemkov. V predlogu je bila natančno navedena količina živil in drugih življenj­ skih potrebščin, ki morajo biti osnova za izračunavanje minimalnih mezd in doklad. Za akordni zaslužek je bila postavljena zahteva, da ne sme biti nižji od normalnih mezd, zaupniki pa naj bi imeli pravico posredovati pri odmeri akordov in reklamaci­ jah. V novi kolektivni pogodbi naj bi bila tudi nova določila glede delovnega časa (46 ur dela na teden, omejitev nadurnega dela, boljši pogoji za žensko in mladoletno delovno silo), vsi zaposleni pa naj bi imeli pravico tudi do dvotedenskega dopusta. Strokovna borba je poudarila, da so mezdne zahteve normalne, zlasti če se upošte­ vajo visoka izplačila dividend za leto 1922, ob katerih je TPD poklonila delničarjem še nove akcije po 62,50 din, ki so na borzah vredne 110 din.56 Glas svobode pa je še opozo­ ril, da je imela TPD tako velike dobičke kljub temu, da je leta 1922 veliko investirala v Rajhenburgu in Hudi jami ter zgradila reprezentančno stavbo in vile za svoje ravnate­ lje.57 Hkrati pa je Strokovna borba opozorila rudarje, da jih čaka hud boj in da morajo biti pripravljeni na šesttedensko stavko, na prihod vojaštva v Revirje, na aretacije zaupnikov in preganjanje družin. Medtem ko so predstavniki Jugoslovanske strokovne zveze in Narodno socijalne strokovne zveze58 podprli navedene zahteve in skupni boj, so predstavniki Unije zago­ tovili svojo solidarnost, odklonili pa so podpisati skupne zahteve in sodelovanje v akcijskem odboru za vodenje mezdnega gibanja. Strokovna borba je ostro odklonila njen razlog, da ne more sodelovati s krščanskimi socialci, »ker pri mezdnih gibanjih se mora pozvati na solidaren nastop vse delavstvo, tudi neorganizirane in bi s tem, da odklanjamo kršč. socijalce, gibanju več škodovali kakor pa koristili... Nismo prijatelji ne črnih kut, ne rumenega platna in tudi ne rdečih hinavcev, ki so neiskreni ... Saj posebno kršč. socijalci v akcijah najbolje spoznajo nesmisel svoje,razredne solidarno­ sti in vzajemnosti’ in najlažje se jih v akcijah pridobi za načelo nepomirljivega razred­ nega boja. Nobenega vzroka ni za odklanjanje enotnega nastopa v mezdnih gibanjih tudi s črnimi kutami in če vi odklanjate solidarnost, ker se ne marate družiti z nera- zredno maso, pokazujete s takim nastopom, da razredno zavednost kaj slabo razume­ te«.59 TPD je takoj, ko je zvedela za navedene zahteve, obvestila o njih pokrajinsko upravo za Slovenijo. Poudarila je, da imajo rudarji TPD najvišje plače in da se v zad­ njem obdobju cene življenjskih potrebščin niso bistveno spremenile, vsak povišek zaslužkov pa bi imel za posledico povišanje cen premogu. Glede na to ni vzrokov za novo mezdno gibanje.60 S temi stališči se je strinjala tudi pokrajinska uprava v poročilu ministrstvu za gozdove in rude 18. junija. Pritrdila je tudi oceni TPD, da v navedeni akciji ne gre samo za izboljšanje gmotnega položaja, temveč jo komunistični agitatorji 223 I izkoriščajo za svoje politične cilje. Zelo velika je tudi nevarnost, da bi se morebitna stavka rudarjev povezala z bojem državnih nameščencev in železničarjev za izboljša­ nje gmotnega položaja, kar bi imelo »nedogledne posledice«. Veliki župan dr. Lukan je zato takoj ukazal okrajnemu glavarstvu v Celju, naj proti »hujskačem« za stavko postopa po zakonu o zaščiti države, hkrati pa je obvestil komando V. orožniške brigade in komando dravske divizijske oblasti na pripravljenost v primeru izbruha stavke. Po vložitvi rudarskih zahtev TPD je rudarsko glavarstvo 25. junija sklicalo pogaja­ nja, na katerih je njegov predstavnik poudaril, da ima pooblastilo le za reguliranje mezd glede na rast draginje po stari kolektivni pogodbi. Rudarski zastopniki so to odklonili, znova so opozorili na ogromne dobičke TPD in zahtevali pogajanja o novi kolektivni pogodbi.61 Strokovna borba je v komentarju k prvim pogajanjem znova opozorila, da bo »boj hud, kakršen še nobeden doslej«.62 Na novih pogajanjih, do katerih je prišlo po posredovanju predstavnikov rudar­ skega akcijskega odbora pri pokrajinskih oblasteh, je TPD označila delavske zahteve kot pretirane in poudarila, da bi jih lahko izpolnila le z občutnim zvišanjem cen premo­ ga. Tej oceni so se pridružili predstavniki pokrajinske oblasti, ki »da ne bo dopustila, da bi se delavstvo poslužilo v dosego takih zahtev štrajka«. TPD je tudi spretno izrabila nezadovoljstvo nekaterih samskih rudarjev s predlogom za občutno povišanje družin­ skih doklad in ponudila tako regulacijo mezd, da bi se poslabšal gmotni položaj poro­ čenih rudarjev. Končno je TPD ponudila 3 din poviška na dan, odklonila pa je tudi vse zahteve za izboljšanje delovnih pogojev. Oblasti so v svojih poročilih posebej poudar­ jale, da se Unija ne udeležuje pogajanj ter da so tudi po izjavi njenega tajnika Ivana Krušiča navedene zahteve pretirane.63 V času pogajanj je tudi del meščanskega časopisja poudaril pretiranost rudarskih zahtev, z njim pa sta polemizirala zlasti lista Glas svobode in Strokovna borba.64 Glas svobode je znova opozarjal na ogromne dobičke TPD in poudarjal, da bi lahko brez zvi­ šanja cen premoga ugodila zahtevam rudarjev, ki so jih vložili zaradi svojega bednega stanja, ter dodal, da so v nekaterih podjetjih delavci že bolje plačani, kot bi bili zapo­ sleni pri TPD z ugoditvijo mezdnih poviškov. Glas svobode je v članku Pred velikimi mezdnimi boji poudaril: »Buržoazija igra opasno igro. Opirajoč se na silo bajonetov, odklanja zahteve proletariata in provocira boj ... Pred pričetkom boja smo. Lačni in goli, pripravite se.«65 Medtem so se na eni strani rudarji in na drugi strani TPD in oblasti pospešeno pri­ pravljali na odločilni boj. Tajnik ZNSOS je v svojem poročilu 26. junija zapisal: »V sredi julija pride do velike stavke, ki bo dolgotrajna. Moralna priprava na stavko je dobra, materialne priprave pa niso dovoljne, ker so dosedanje mezde zelo nizke. Stav­ kajoče se bode poslalo na kmete, v katero svrho smo stopili že v stik s sodrugi na deže­ li.«66 Predsednik osrednjega odbora ZRDS Andrej Forte, hkrati tudi partijski sekretar v Trbovljah, je v svojem pričevanju omenil organizirano delo rudarjev na kmetih v času stavke, kot pripravo na stavko pa tudi sestanke s samskimi rudarji, ki jih je TPD naš­ čuvala zoper družinske doklade. Končno so jih pridobili za skupni nastop. Pred stavko so se vodilni revirski komunisti sestali s sekretarjem PK KPJ Jakom Žorgo ter njego­ vim članom Marcelom Žorgo na hribu Špicberg med Trbovljami in Zagorjem ter ugo­ tovili, da je zaradi zavračanja zahtev rudarjev edini izhod stavka.67 Na tem mestu naj omenimo, da je z začetkom stavke nato sovpadlo zasedanje pokrajinskega strankinega sveta KPJ 22. julija 1923, na katerem so pri urejanju kadrovskih vprašanj oziroma »razporeda dela KPJ Slovenije« ponovno zadolžili Alberta Hlebca za tajnika ZNSOS, Jožeta Kolška za tajnika ZRDS, v sindikalno frakcijo pa so poleg Hlebca, Kralja, M. Žorge in Kordiča imenovali še Ivana Makuca. Po poročilu na zasedanju je bilo tedaj v Sloveniji 72 članov KPJ, od teh 20 v Trbovljah in 5 v Zagorju, ter 263 članov Neodvisne delavske stranke Jugoslavije, od teh 57 v Trbovljah, 23 v Zagorju in 2 v Hrastniku.68 Strokovne organizacije so pred stavko opozarjale rudarje, da bo boj dolgotrajen in da 224 naj si pripravijo zaloge živil za dva meseca. Orožniške postaje so nato poročale, da so opazile povečan nakup živil in oskrbo z deputatnim premogom. Na drugi strani pa se je za nepopustljivi boj pripravljala TPD, ki je okrepila svojo skrivno obveščevalno službo. Pospešila je dobavo premoga svojim glavnim porabni­ kom in menda je železnico založila z njim kar za dva meseca in pol. Posebej pa si je pri­ zadevala, da bi za zadušitev stavke pridobila, razen stavkokazov, tudi podporo oblasti. Pokrajinska uprava je s stopnjevanjem nevarnosti stavke še okrepila pogostnost poro­ čanja okrajnih glavarstev in orožniških postaj, da bi mogla ob njenem izbruhu takoj ukrepati. O poteku rudarskega boja pa je ves čas podrobno obveščala tudi osrednjo vlado. Minister za notranje zadeve je 30. junija na osnovi informacije, da so rudarji TPD v primerjavi z drugimi »najbolje plačani«, in domneve, da so njihove zahteve »po­ stavljene iz političnih razlogov, da bi se izzval štrajk«, ukazal velikemu županu dr. Lukanu, naj uporabi vse ukrepe za morebitno preprečitev nameravane stavke. Že od 4. julija je imela V. orožniška brigada povelje o okrepitvi orožniških postaj v krajih stav­ ke. Pokrajinske oblasti so 19. julija sklicale nova pogajanja in ker tudi na njih TPD ni popustila delavskim zahtevam, je naslednji dan v rudnikih TPD izbruhnila stavka,69 ki je nato po ostrini »prekašala prejšnje, oboji - stavkajoči in podjetnik - so uporabljali prej neznana sredstva«.'0 Začetek najdaljše stavke slovenskih rudarjev 20. julija ter stopnjevanje pritiska TPD in oblasti za njen zlom do konca avgusta 19237' Že prvi dan stavke je II. orožniški bataljon poslal okrepitev orožniškim postajam v krajih stavke, v pripravljenosti pa so bili tudi gojenci orožniške šole. O teh ukrepih so takoj obvestili komando dravske divizijske oblasti. Predstavniki akcijskega odbora pa so v vsej rudniških središčih TPD organizirali shode, na katerih so rudarje seznanili z neuspehom pogajanj. Omenimo naj, da je rudarsko glavarstvo že 21. julija sklicalo predstavnike strokovnih organizacij na razgovore, na katerih so skušali doseči, da bi zmanjšali svoje zahteve, toda ponovno so se razšli brez uspeha. Po poročilih okrajnih glavarstev in orožniških postaj so se rudarji povsod soglasno odločili za stavko, ponekod pa so še posebej poudarili, da bodo vztrajali »do skrajno­ sti«, »do končne zmage«. Na shodih so govorniki opozarjali na disciplino in na izogiba­ nje vsakršnim incidentom z oblastmi, rudarje pa so pozvali, naj odidejo na delo na kmete, da si zaslužijo hrano. Ponekod so določili tudi straže za varovanje rudniških naprav. Straženje pomembnih objektov so takoj po izbruhu stavke prevzeli orožniki. Oblasti so takoj naslednje dni poročale,72 da rudarji množično odhajajo na podeželje.73 Stavka je zajela vse rudnike TPD in tudi druge njene obrate (cementarno in ope­ karno v Trbovljah ter apnenico v Zagorju), iz solidarnosti pa so začeli stavkati tudi rudarji na dnevnih kopih v Trbovljah in Rajhenburgu, ki jih je dala TPD v zakup podjetniku Dukiču. Tako je stavkalo v Trbovljah 4200 rudarjev in drugih delavcev, v Zagorju 1600, v Hrastniku 1300, v Rajhenburgu 800, v Hudi jami pri Laškem 600, v Kočevju 900 (v tem rudniku so začeli stavkati 23. julija), skupaj 9400 rudarjev in dru­ gih delavcev. Od teh jih je bilo po poročilu tajnika ZNSOS Hlebca organiziranih največ v ZRDS, kjer je bilo vpisanih 4000 rudarjev, prispevke pa jih je redno plačevalo nekaj sto manj. V JZS jih je bilo okoli 1200, približno 200 rudarjev pa je bilo članov Unije in NSSZ. Po Hlebčevi oceni je bilo okoli 4200 rudarjev neorganiziranih, med katere je prištel tudi tiste člane ZRDS, ki niso redno plačevali prispevkov.74 Vodstvo stavke je prevzel osrednji stavkovni odbor, v posameznih krajih pa so delovali še krajevni stav­ kovni odbori. Glede na izkušnje, da so oblasti poskušale z aretacijami članov stavkov­ nih odborov zlomiti stavke, so bili na partijsko pobudo že ob začetku stavkovnega boja določeni tudi njihovi namestniki oziroma postavljeni rezervni stavkovni odbori.7’ 15 - Sindikalno gibanje 225 Prav v aretacijah članov stavkovnih odborov oziroma funkcionarjev ZRDS ter v organiziranju stavkokazov je videlo vodstvo TPD poglavitni sredstvi za zadušitev stavke. V teh prizadevanjih pa je lahko računalo na vso podporo oblasti. Ob tem naj poudarimo, da so bili vsi napori TPD usmerjeni v zlom stavke in ni bilo z njene strani nikakršne pripravljenosti za pogajanja s stavkajočimi. V razbitju stavke je videla predvsem možnost, da si dolgoročno ustvari pogoje za povečano izkoriščanje rudarjev. Posebej si je TPD zastavila tudi cilj, da odločno obračuna s funkcionarji in zaupniki neodvisnih političnih in strokovnih organizacij, da zlomi njihovo akcijsko sposobnost. V uporabi različnih sredstev in metod pritiska TPD in oblasti za zlom stavke lahko v času njenega trajanja ugotovimo tri obdobja: 1. od 20. julija do začetka odločne akcije TPD in oblasti za zadušitev stavke v začetku avgusta; 2. od krepitve stavkokaštva (»štrajkbreherstva«) in preganjanja funkcionarjev ZRDS do sabotaže v trboveljski električni centrali v noči na 30. avgust; 3. od množičnih aretacij funkcionarjev in zaup­ nikov ZRDS do konca stavke 17. septembra. Okrajna glavarstva in orožniške postaje so v prvih poročilih poudarjale, da stavka poteka mimo, in posebej navedle, da se stavkajočim niso pridružili tudi rudarji v državnih rudnikih v Velenju in Zabukovici. Edino okrajni glavar v Kočevju je takoj ob začetku stavke razglasil od 21. ure dalje policijsko uro za gostinske lokale. Medtem je vodstvo TPD posvetilo vso pozornost organiziranju stavkokazov. Z njimi je sklenilo obnoviti proizvodnjo najprej na dnevnih kopih v Trbovljah in Koče­ vju. Kot prve stavkokaze je zaposlilo nad 300 poduradnikov in približno enako število preddelavcev. Te je za ročno delo nagradilo s 50 % poviškom njihovih dotedanjih mesečnih plač. Preddelavcem je vodstvo TPD zagrozilo s službeno degradacijo, če se ne bodo vrnili na delo. Predvsem s poduradniki in preddelavci je uspelo drugi teden stavke delno obnoviti proizvodnjo na omenjenih dnevnih kopih.76 Konec julija so prišli v Ljubljano predstavniki ministrstva za gozdove in rude in se na pokrajinski upravi sestali s predstavniki strokovnih organizacij ter jih ponovno nagovarjali, naj znižajo svoje zahteve. Ob tem je ljubljansko ravnateljstvo TPD odklo­ nilo kakršnakoli pogajanja o delavskih zahtevah. Dne 31. julija je nato izdalo razglas, s katerim je še zadnjič ponudilo 3 din poviška na dan, hkrati pa je vse rudarje seznanilo, da bo vse, ki se v 48 urah ne bodo vrnili na delo, štelo za odpuščene. Vodstvo TPD si je posebej pridržalo pravico, da ne sprejme na delo povzročiteljev stavke. Ob tem raz­ glasu je krščanskosocialna Pravica poudarila, da se je z izprtjem »začel šele pravi boj«.77 Stanje po tem ultimatu TPD so obravnavali tudi trboveljski rudarji na shodu 4. avgusta s 1500 udeleženci, na katerem je Ivan Pristav uvodoma poudaril, da so poli­ tične oblasti njemu in Francu Salamonu, oba sta bila funkcionarja ZRDS, prepovedale govoriti na shodu, kar smatra »za pričetek terorja«. Nato je funkcionar ZRDS Jože Princ rudarje opozoril, da je TPD tudi že doslej grozila s kolektivnim odpustom in tako poskušala razbiti njihove stavke. Cilj njenega poziva na delo je povzročiti med stavka­ jočim delavstvom »razdor, zmedo in stavkokaštvo«. Na shodu so obsojali stavkokaze v opekami, v cementarni, v elektrarni in v osrednji delavnici, ki jih je treba »brezobzirno prezirati«, saj so »večji sovražniki proletariata, nego je TPD sama«. Govorili so tudi o nameri TPD, da bo poskušala odpustiti funkcionarje, ki vodijo stavko, kar naj rudarji s solidarnostjo preprečijo. Rudarje so tudi obvestili, da je ljubljanska občina finančno podprla stavkajoče, in poudarili, da je »cela javnost na njihovi strani«. Na shodu so posebej obsojali vodstvo TPD, da je preprečilo izplačevanje podpor iz bolniškega fonda obolelim rudarjem. Končno so na shodu rudarji sprejeli resolucijo, s katero so protestirali proti organiziranju stavkokazov in grožnji s kolektivnim odpustom, odločno pa so tudi poudarili pripravljenost za nadaljevanje stavke. Pristav je shod sklenil z ugotovitvijo, »da je stavka ena najtežjih borb, ker se bo odločilo o zmagi ali porazu - če bomo zmagali, bomo dosegli poboljšanje za nekaj let, ako pa propademo, 226 bomo pobasali culice in odšli iz Trbovelj«. Delavstvo se je s shoda razšlo s petjem Inter­ nacionale. Poročilo o shodu je TPD poslala pokrajinski upravi, ki je zahtevala preiskavo zoper njegove glavne organizatorje zaradi morebitne aretacije, okrajni komisar, ki je priso­ stvoval shodu, pa se je moral zagovarjati, zakaj ga ni razpustil.78 Ta shod nazorno pri­ ča, kako odločni so bili rudarji kljub ukrepom TPD za nadaljevanje stavke, hkrati pa so se zavedali njenega usodnega pomena za njihov nadaljnji položaj. Centralno ravnateljstvo TPD v Ljubljani je od ravnateljstev posameznih rudnikov že 30. julija zahtevalo, naj takoj izdelajo sezname rudarjev, ki zaradi svoje velike anga­ žiranosti v stavki v nobenem primeru ne bi prišli v poštev za ponovni sprejem na delo. Prvi seznami odpuščenih so bili poslani centralnemu ravnateljstvu TPD, še preden je potekel 48-urni rok za kolektivni odpust. Ravnatelj rudnika v Kočevju Vitold Biskup­ ski je k seznamu še posebej pripisal, naj centralno ravnateljstvo posreduje pri politič­ nih oblasteh, da bi odpuščene rudarje tudi izgnali iz Kočevja. Od okrajnega glavarja je zahteval deložacijo odpuščenih rudarjev iz stanovanj, z njo pa so grozili tudi v Trbov­ ljah. Vendar so pokrajinske oblasti, tudi po posredovanju dveh poslancev Slovenske ljudske stranke, deložacijo do nadaljnjega odložile.79 Vsi ti ukrepi in grožnje vodstva TPD so vplivali zlasti na neorganizirane nekvalifi­ cirane delavce, da so se začeli vračati na delo na dnevne kope. Za to delo so agenti TPD nabirali nekvalificirane delavce tudi na Hrvaškem in v Prekmurju, pri organiziranju stavkokazov pa je pomagala tudi Organizacija jugoslovanskih nacionalistov.80 Vod­ stvo TPD je zahtevalo od oblasti, da zaščitijo stavkokaze, hkrati pa jim je pošiljalo sezname delavskih voditeljev, ki da terorizirajo stavkokaze in odvračajo delavoljne rudarje od vrnitve na delo. Posebej si je prizadevalo za aretacije članov osrednjega stavkovnega odbora. Oblastem je pošiljalo ovadbe, da »se je zaupnim potom ugotovilo, da imajo bivši kom.(unistični) kolovodje in nekateri odborniki stavkovnega odbora zveze z inozemskimi kom.(unističnimi) udruženji in da nabavljajo od istih prepove­ dane propagandne brošure. Zato se je stavil žandarmeriji predlog, da takoj aretirajo najagilnejše rovarje«. Vodja pokrajinske uprave dr. Lukan je dal nato 6. avgusta okrajnim glavarstvom v Celju, Litiji, Brežicah in Kočevju nalogo, naj »delavoljne z vsemi razpoložljivimi sred­ stvi« zaščitijo in naj za izpolnitev te naloge sporočijo potrebe po morebitnih okrepitvah orožniških postaj. Štiri dni kasneje, 10. avgusta, pa so okrajna glavarstva dobila zadol­ žitev, naj izdajo orožniškim postajam nalog za aretacijo ne le tistih, ki bi izvajali nasilje nad delavoljnimi rudarji, temveč tudi vseh, ki bi kakorkoli hujskali in s pretnjami vpli­ vali na stavko oziroma kakorkoli poskušali ogroziti javni red in mir. Pokrajinska uprava je priložila sezname »glavnih hujskačev« - komunistov, proti katerim morajo zlasti odločno nastopiti. Proti njim je treba postopati ne le po zakonu o zaščiti države, temveč tudi po odgonskem zakonu iz leta 1871. Pokrajinska uprava je o svojih ukrepih, ki imajo namen »stavki napraviti čimprej konec s tem, da se izločijo začasno iz vrst delavstva glavne kolovodje ...«, obvestila komando V. orožniške brigade in višje državno pravdništvo »v svrho enotnega nastopa vseh državnih organov pri tej akciji«. Okrajna glavarstva so nato z razglasi seznanila delavstvo z navedenimi ukrepi in pozvala vse, naj prestopke, pretnje ali nasilja nad delavoljnimi naznanijo orožnikom. Celjsko okrajno glavarstvo, ki je 9. avgusta razglasilo delno policijsko uro za gostinske lokale, je v svojem razglasu dva dni kasneje vse organizacije in društva posebej opozo­ rilo, da bo v času stavke prepovedalo tudi vsa zborovanja, na katerih bi v katerikoli obliki vplivali na zborovalce ali javnost proti delavoljnemu delavstvu oziroma hujskali na stavko. Tem ukrepom so sledile ovadbe agentov TPD o grožnjah stavkokazom, po katerih so orožniki osumljence aretirali. Zgodaj zjutraj 10. avgusta so orožniki aretirali predsednika ZRDS Andreja Forteta ter člana osrednjega vodstva Franca Salamona in Karla Vebra, medtem ko sta se Jožef 227 Kolšek in Ivan Pristav, prav tako vodilna funkcionarja ZRDS, aretaciji uspela izogniti. Vse te voditelje stavke in »strastne komuniste« so obtožili pisanja grozilnih pisem stav­ kokazom. Ravnateljstvo TPD v Trbovljah se je pritoževalo nad nespretnostjo orožni­ kov, ki niso uspeli aretirati še dveh »glavnih kolovodij« ter sta nato v Revirjih še naprej delala za nadaljevanje stavke.81 V podjetniškem poročilu za leto 1923 je bilo rečeno, da si je trboveljsko ravnatelj­ stvo TPD od vsega začetka prizadevalo, »da se ugonobi na en ali drug način vpliv stav­ kovnega akcijskega odbora na stavkajoče ...« Imelo pa je težave, predno je uspelo s predlogom za aretacije, kajti staro orožniško moštvo je bilo zamenjano, novo pa ni bilo izkušeno v ukrepanju pri stavkah. Toda priznati je moralo, da z aretacijami glavnih voditeljev »uspeh še ni bil dosežen. Na njihovo mesto je stopil nadomestni zaupniški odbor, ki je vodil za tem stavko«.82 Stavkovni odbor se je med stavko sestajal na Čečah nad Hrastnikom, revirski komunisti in vodilni funkcionarji iz Ljubljane pa so se še posebej sestajali tudi na hribu Špicberg.83 Po teh oblastnih ukrepih so se razmere v rudarskih revirjih zelo zaostrile. Na raz­ burjenje rudarjev je še posebej vplival protizakoniti sklep vodstva TPD, da jim od nji­ hovih julijskih prejemkov odtegne za vsak dan stavke 15 din, kot da gre za neopravi­ čeni izostanek z dela. Iz bojazni pred incidenti so morali izplačevanje 11. avgusta zava­ rovati orožniki. S tem ukrepom je TPD rudarje, ki jim je že tudi od začetka stavke zapr­ la rudniške konzume, gmotno prizadela za več kot milijon dinarjev. Omenimo naj, da so po prizadevanjih TPD orožniki, ki so vestno ukrepali po njenih navodilih, dobili izplačane posebne doklade. V takih razmerah je TPD še okrepila različne oblike pridobivanja stavkokazov, na drugi strani pa si je vodstvo stavke prizadevalo preprečiti to nevarnost za njen zlom. Nov udarec za njegovo delovanje je bila prepoved shodov, ki jo je okrajno glavarstvo v Celju razglasilo 14. avgusta. Okrajno glavarstvo v Litiji pa je istega dne štirim funkcio­ narjem ZRDS prepovedalo prihajati na območje Zagorja in izdalo je prvo odločbo o preselitvi funkcionarja ZRDS v domovinsko občino.84 Vsi ti oblastni ukrepi so pome­ nili postopno uvajanje pravega izjemnega stanja. Po prepovedi shodov se je vodstvo stavke pri njenem nadaljnjem vodenju znašlo v težkem položaju. Na njegovor-pobudo so sklicali še nekaj shodov poslanci Slovenske ljudske stranke, ki so bili glede na to, da je stavkalo tudi krščanskosocialno delavstvo, precej aktivni pri posredovanjih v korist stavkajočih. Na to njihovo delovanje je še posebej vplivalo to, da je bila klerikalna stranka tedaj v ostri opoziciji proti radikalni vladi Nikole Pašiča. Omenimo naj, da so s posredovanji neuspešno poskušali pridobiti vpliv med delavstvom tudi pokrajinski in lokalni funkcionarji Narodne radikalne stranke.85 Toda tudi klerikalni poslanci so se kmalu uklonili velikemu županu, ki jim je ne glede na imuniteto prepovedal shode. Po vsem tem so morali zaupniki »pričeti s podrobnim delom od moža do moža«. Okrepiti so morali prizadevanja, da bi odvrnili od stavkolomstva zlasti približno 200 delavcev iz Hrvaške in Prekmurja, ki so jih agenti TPD sredi avgusta pripeljali za obnovitev dela na dnevnih kopih v Kočevju in Rajhenburgu. Premamili so jih z lažnimi obljubami o visokih zaslužkih, niso pa jim tudi povedali, da rudarji stavkajo. Okrajni glavar v Kočevju je v poročilu zapisal, da so mu skoraj vsi novi delavci izjavili, da ne bi prišli, če bi vedeli za stavko. Kljub temu, da so orožniki poskušali preprečiti stike novih delavcev s stavkajočimi, se jih je več deset vrnilo, ko so jih rudarski zaupniki seznanili s svojim bojem in ko so spoznali, da so izi­ grani, nekateri pa so ostali samo zato. ker niso imeli denarja za povratek. Sicer pa je po poročilih TPD oziroma oblasti delr • «n ?di avgusta v Trbovljah na dnevnem kopu 442 rudarjev in v jami 37, v Kočevju jih je po prihodu novih delavcev delalo 234, v Rajhen­ burgu pa na dnevnem kopu in v jami okoli 100. V teh dneh so orožniki pod obtožbo, da so grozili stavkokazom, aretirali še nekaj sindikalnih funkcionarjev. Stavkovno vodstvo je po oblastni prepovedi javne agitacije 228 za nadaljevanje stavke v noči na 23. avgust razširilo v Revirjih letake, v katerih je rudarje pozvalo naj vztrajajo v zanje odločilnem boju. V letaku je navedlo, da bosta zaradi pomanjkanja premoga v kratkem ogrožena obratovanje podjetij in promet, stavkajočim je zagotovilo gmotno pomoč, svarilo jih je, naj ne podlegajo grožnjam, terorju in lažni propagandi agentov TPD, pozvalo je stavkokaze, naj se pridružijo stav­ kajočim, obsojalo je radikale in »socijalpatriote«, posebno Ivana Krušiča, predsednika Unije, da »hočejo štrajk završiti brez garancij«, v sklepu pa je znova poudarilo eko­ nomski značaj stavke: »Kruha nam dajte - pa bomo delali«. TPD je takoj odgovorila s svojim letakom, v katerem je delavske voditelje obtožila, da med rudarji širijo neresnične vesti za njihovo vztrajanje v stavki. Poudarila je, da se je dobro pripravila na boj in da imajo vsi porabniki dovolj premoga iz dobav pred stavko in iz uvoza, precejšnje količine pa sedaj že nakopljejo stavkokazi. Pretiravala je v navedbi, da dela že 2112 rudarjev, da je obratovanje v Kočevju že normalno, da velike količine premoga dobi z dnevnega kopa in delno iz jame v Trbovljah, da je delno vzpo­ stavljeno obratovanje tudi v Laškem in Rajhenburgu, prav tako pa polno obratujeta cementarni in opekama v Trbovljah ter deloma apnenica v Zagorju. Znova je poudari­ la, da imajo rudarji TPD skoraj za tretjino višje prejemke kot v državnih rudnikih in da je ponudila 3 din poviška na dan, kljub temu da je bilj draginjski indeks od zadnje regulacije mezd negativen; TPD je posebej poudarila, da »ima trdno voljo izbojevati ta družbi od Vaših brezvestnih voditeljev vsiljeni boj do konca in če bi trajala stavka še par mesecev. Družba se ne pogaja in se tudi ne bo«.86 Ob tem naj navedemo poročilo tajnika ZNSOS, da je upravni svet TPD na Dunaju po štirih tednih stavke zahteval od ravnatelja ljubljanske centrale Riharda Skubica, »da konča štrajk, pa čeprav se ugodi rudarjem«. Glavni ravnatelj Skubic z ravnatelji iz Trbovelj (Pauer), Hrastnika (Drolc), Zagorja (Heutman) in Kočevja (Biskupski) so se tej zahtevi uprli in celo zagrozili z ostavkami. Menili so, da bi se že dovolj velika moč ZRDS z uspešno stavko še povečala in da jo morajo zato nadaljevati do zmage TPD, s čimer se je končno strinjal tudi upravni svet.8' TPD je tako odklanjala kakršnakoli pogajanja s strokovnimi organizacijami tudi potem, ko ji je železniška direkcija ponovno odobrila povečanje cen premoga za 5 %. Stavkovni odbor oziroma vodstvo ZRDS je nato z novim letakom odgovorilo, da se TPD poslužuje laži o številu stavkokazov ter o zalogah in proizvodnji premoga, rudarje pa je spodbudilo k nadaljevanju stavke tudi z napovedjo pogajanj, v katera da bo TPD prisiljena po uradnem posredovanju. V sklepu je rudarje posebej opozorilo na enot­ nost. Poleg navedenih je bilo raztrošenih še nekaj letakov ne le v Revirjih, temveč tudi v drugih krajih, kjer so rudarji stavkali. Razmnoževali so jih tudi v posebni ilegalni tehniki, v kateri je delala Tončka Čečeva.88 Pokrajinska uprava za Slovenijo je na novo obliko propagiranja stavke takoj reagi­ rala. Okrajnim glavarstvom je dala nalogo, naj poskušajo odkriti razširjevalce letakov in naj proti osumljencem postopajo po zakonu o zaščiti države. Hkrati je pokrajinska uprava dobila 22. avgusta z ministrstva za notranje zadeve nalogo, naj preveri podatke iz poročila komandanta V. orožniške brigade in poostri ukrepe. Komandant orožništva na Slovenskem je po obisku v Revirjih, kjer je dobil informacije od ravnateljstva TPD, poročal ministrstvu za notranje zadeve, »da je motor celega štrajka« ZRDS, v kateri »so znani in prononsirani komunisti«, in da se je v zadnjem času »štrajk začel še bolj poli­ tično grupirati kakor pa mezdno«. Poudaril je tudi, da je delavstvo »izborno organizi­ rano«. Razglas TPD o odpustih »ni učinkoval, zato bo rudniško ravnateljstvo zaprosilo Kr.(aljevo) vlado, da energično poseže v zadevo«. Tudi sam je predlagal »energične mere«, predvsem razpust ZRDS ter izgone in deložacije iz rudniških stanovanj. Zaradi pozivanja rudarjev k nadaljevanju stavke ali groženj stavkokazom oziroma razširjanja letakov je bilo konec avgusta aretiranih še nekaj funkcionarjev ZRDS.89 Strokovna borba je 30. avgusta objavila, da je TPD poslala mnogim rudarjem, zlasti 229 sindikalnim funkcionarjem in zaupnikom, pisma z odpusti in s sporočilom, da je delav­ ske knjižice poslala na trboveljsko občino. Te odpuste je komentirala z ugotovitvijo, da se TPD »hoče iznebiti onih delavcev, ki se zavedajo svojih pravic...« Znova je zagrozila z deložacijami iz rudniških stanovanj. Orožniki so hodili k trgovcem in jim prepovedo­ vali dajati živila stavkajočim.90 ZRDS je dajala trgovcem garantna pisma in delno pla­ čevala nakupe stavkajočih. Ker so bili zaprti tudi rudniški konzumi, je ta ukrep še poslabšal preskrbo rudarjev z življenjskimi potrebščinami. Z nadaljevanjem stavke so se večale tudi njihove gmotne težave. Komunisti so prek ZNSOS in Neodvisne delavske stranke Jugoslavije zato organizirali gmotno pomoč stavkajočim. ZRDS je imela v svoji blagajni že pred stavko zbranih okoli 20 000 din, prek ljubljanske centrale so stavkajočim poslali 12 000 din zbranih prispevkov, ljubljanska občina jih je podprla z 10 000 din, mariborska pa s 5000 din. CDSOJ je iz Beograda poslal 10 000 din.91 Toda vsa ta gmotna sredstva so bila skromna, če jih primerjamo samo z več kot milijonskim odtegljajem TPD rudarjem od njihovih julijskih prejemkov. Konec avgusta je sekretar PK KPJ za Slovenijo Jaka Žorga prosil sekretariat CK KPJ na Dunaju za hitro in nujno stavkovno pomoč v znesku najmanj 250 000 din.92 Zbiranje gotovinske pomoči za svoje člane so organizirale tudi vse druge strokovne organizacije, ki so sodelovale v stavki. ZNSOS je organizirala stavkajočim tudi moralno pomoč, vendar ne dovolj učinko­ vito. Tako niso uspeli povezati boja rudarjev z istočasno veliko skupno akcijo železni­ čarjev in javnih uslužbencev, česar so se oblasti zelo bale. Dne 3. avgusta je bila 24- uma protestna stavka železničarjev in javnih uslužbencev, ki sicer zaradi nasprotij med strokovnimi organizacijami oziroma posameznimi kategorijami uslužbencev ni v celoti uspela, toda bila je vidni znak novega vzpona razrednih bojev na Slovenskem. Tudi enourna protestna stavka v mariborskih železničarskih delavnicah zoper milita­ rizacijo 14. avgusta ni bila povezana z bojem rudarjev kot solidarnostna akcija.93 Pač pa je boj rudarjev in železničarjev podprlo z velikim shodom 16. avgusta ljubljansko delavstvo.94 Boj rudarjev TPD so 25. avgusta z enodnevno solidarnostno stavko podprli tudi rudarji iz državnih rudnikov.93 Toda vse te akcije za moralno pomoč so bile prešib­ ke, da bi zavrle krepitev pritiska TPD in oblasti za zadušitev stavke. Poraz največje rudarske stavke - udarec za rudarje in revolucionarno delavsko gibanje Povod za končni obračun TPD in oblasti s stavkajočimi rudarji je bila eksplozija v zastraženi trboveljski električni centrali 30. avgusta ob enih ponoči. Pri tem dinamit- nem atentatu so bile delno pokvarjene strojne naprave, razbita so bila vsa stekla in poškodovana streha. Ob eksploziji je bil ranjen tudi preddelavec v električni centrali. Orožniška postaja v Trbovljah je o miniranju takoj obvestila nadrejene oblasti, komanda V. orožniške brigade pa je dobila tudi poročila o kraji razstreliva v Zagorju in o poskusu akcije v dinamitnem skladišču pri Laškem, ki sta jo s streljanjem prepre­ čila orožnika. Orožniška postaja Trbovlje - rudnik je takoj po sabotaži, »koja je bila brezdvomno po... predsednikih in odbornikih,Zveze rudarskih delavcev’ organizirana in po njih organih in hujskačih izvršena«, sestavila seznam 27 osumljencev, funkcio­ narjev ZRDS, in se je že v jutranjih urah lotila aretacij. Zaprla je tudi prostore ZRDS v Pravdičevi gostilni. Komanda V. orožniške brigade je takoj poslala v Revirje in Laško nove okrepitve, 115 orožnikov, posamezni oblastni organi pa so predlagali tudi posredovanje vojske. V svojem poročilu pokrajinski upravi za Slovenijo 4. septembra je kot vzrok za sabotažo navedla poskus funkcionarjev ZRDS, da bi z njo preprečili delovanje elektrobagerjev na dnevnem kopu v Dobrni. S sabotažo v električni centrali »so hoteli doseči ustavitev električnega obrata, produkcije premoga in so brezdvomno imeli še v načrtu temne uporne namene, ako bi se istim posrečilo odtegniti Trbovljam razsvetljavo ...« Pouda­ 230 rila je, da bi imela uspešna razstrelitev električnih naprav »za rudniški obrat kakor tudi za državno in narodno gospodarstvo nedogledne posledice«. Sabotaža z dinami­ tom pa ni povzročila večje škode in ni prekinila obratovanja električne centrale.96 Kljub temu je ta akcija v časopisju izredno odmevala. ZRDS pa je takoj 30. avgusta izjavila, »da obsoja vsak individualistični anarhistični akt, tako tudi ta napad«.97 To zgrešeno akcijo je izvedla skupina komunistov pod vodstvom Ivana Kralja.98 Tako oblasti kot TPD so jo izrabile za končni obračun s stavkajočimi, posebej pa za udarec po ZRDS. Oblasti so v tem času pospešeno zbirale tudi gradivo o političnem značaju stavke ter o povezavah ZRDS s prepovedano KPJ. Komanda V. orožniške brigade je posredovala pokrajinski upravi vsebino pisma nekdanjega funkcionarja ZRDS, ki je s konkretnimi podatki prikazal, da je ta strokovna zveza »le komunistična tvorba«, prav tako pa tudi izobraževalno društvo Vesna. Z vsemi temi dejstvi in s poudarjanjem nevarnosti novih sabotaž, z grožnjami stav­ kokazom, s propagandno dejavnostjo za nadaljevanje stavke - z vsem tem so oblasti poskušale v svojih poročilih opravičiti val aretacij funkcionarjev ZRDS in uvajanje novih ostrih ukrepov, ki so pomenili dejansko uvedbo obsednega stanja. Orožniki so do srede septembra z aretacijami polnili zapore v Celju in Litiji. Tedaj je bilo v njih že 89 aretirancev, med katerimi je bilo le 8 neorganiziranih, vsi drugi pa so bili funkcionarji in zaupniki ZRDS. Ker je bilo po miniranju v električni centrali v Trbovljah aretiranih kar 36 članov osrednjega in lokalnega vodstva ZRDS ter zaupnikov, so zadolžili Franca Benedika, naj skupaj z zaupniki iz Hrastnika vodi posle centrale ZRDS.99 Ravnateljstvo TPD Trbovlje je posebej poudarilo, da se je po aretaciji vodij v Trbovljah razvila »silna agi­ tacija« iz Hrastnika in Zagorja,100 ki sta postali središči stavkovnega gibanja v zadnjih dveh tednih njegovega trajanja. Nastale razmere v Revirjih je v svojem poročilu plastično opisal tajnik ZNSOS Albert Hlebec: »Centrala se je brez pripomočkov nahajala par dni tu, par dni tam, po gozdovih in hribih. Orožniki so jo vedno zasledovali. Ko so zvedeli, da pride blagajnik s.(odrug, op. p.) Naprudnik plačati trgovcu kavcijo, so vdrli v njegovo stanovanje, mu vzeli denar - 7500 din (v uradnem poročilu je navedena nižja vsota, op. p.) in ga zaprli. Ko so bili aretirani vsi stari zaupniki, so se postavili novi in ker rudarji niso poznali vseh, smo začeli izdajati letake ... Letake, dovoljene od državnega pravništva v Ljub­ ljani je žandarmerija zaplenila, kjer jih je le mogla, raznašalce... pa aretirala. Orožniki so hodili po stanovanjih in silili rudarje na delo. Prepovedali so vsako zbiranje ljudi. Niti trije niso smeli biti skupaj. Stanovalci ene hiše se niso smeli sestajati, orožniki so jih razpodili, če so jih zasačili. V zvezi s preganjanjem rudarjev so v Zagorju zaprli celo izobraževalno društvo ,Vesna’ in tudi gospodarsko zadrugo, .Delavski dom’, pri kateri so zaplenili 26 500 din gotovine ... Iz Ljubljane ni smel in še ne sme nihče (od vodilnih funkcionarjev ZNSOS in Neodvisne delavske stranke, op. p.) v revirje, ker so deloma izgnani, a deloma jim je prepovedan dostop v revirje. Aretacije so se vršile vsakodnev­ no«.101 ZNSOS je o množičnih aretacijah in zaprtju prostorov centrale ZRDS v Trbovljah takoj obvestila beograjsko centralo neodvisnih sindikatov. CDSOJ je skupaj z Glavno delavsko zvezo in organizacijo grafičnega delavstva organiziral 2. septembra velik delavski shod v Beogradu, na katerem so v resoluciji podprli mezdne zahteve rudarjev TPD. V njej so zahtevali, naj vlada takoj ukaže ustaviti represalije proti rudarjem in omogoči svobodno delovanje ZRDS. Dalje, organizira naj anketo s sodelovanjem pred­ stavnikov CDSOJ in stavkajočih rudarjev, ki naj ugotovi upravičenost njihovih zahtev in možnosti TPD, da jih izpolni. Resolucijo je ministrstvo za notranje zadeve poslalo pokrajinski upravi za Slovenijo, ki je očitke o neopravičenosti in nezakonitosti repre­ salij oblastnih organov odločno zavrnila. V svojem odgovoru je odklonila tudi zahtevo po anketi, ki da jo v času, ko se število delavoljnih iz dneva v dan veča in ko je v najkraj- 231 šem času pričakovati konec stavke, smatra za »neoportuno«. Poudarila je: »Stavko se mora zlomiti in sicer brez uspehov ... Hujskači in agitatorji bodejo z nepovoljnim izi­ dom stavke izgubili vsaj deloma svojo moč in svoj vpliv...« Pokrajinska uprava za Slo­ venijo je dalje menila, da bi lahko kot »nepristranska« (!) posredovalka nastopila na morebitnih pogajanjih, »kadar se stavka popolnoma konča ,..«102 Ta stališča jasno kažejo, kako odločno so pokrajinske oblasti podpirale TPD v njenih prizadevanjih za zlom stavke. Ravnateljstva posameznih rudniških revirjev TPD so v takih razmerah še okrepila pritisk in propagando za vrnitev stavkajočih na delo. V poročilu o stavki je tajnik ZNSOS poudaril: »Vedno naraščajočega števila stavkokazov pa ni pripisovati toliko nezavednosti, kolikor zmeraj večjemu terorju in nasilju od strani orožništva in repre­ salijam od strani« TPD.103 Potem ko je konec avgusta obnovil obratovanje rudnik v Kočevju, je prve dni septembra normalno steklo tudi delo na dnevnem kopu v Rajhen­ burgu, 11. septembra pa so se vrnili na delo skoraj vsi rudarji v Hudi jami pri Laškem. Orožniška postaja v Trbovljah je poročala, da je tega dne delalo v trboveljskih obratih okoli 1650 rudarjev in poduradnikov, v naslednjih dneh pa se je število delavoljnih naglo večalo. Tako sta ostali trdni oporišči stavke predvsem Hrastnik in Zagorje.104 TPD pa je zlasti prek lista Jutro objavljala pretirane podatke o številu stavkokazov in obsegu proizvodnje, da bi tako demoralizirala stavkajoče rudarje.105 Tedaj je poskušala ponovno kovati politični kapital na račun stavke Narodna radi­ kalna stranka. V glasilu Jutranje novosti so radikali 11. septembra napadli demokrate, češ da so njihovi privrženci v uradniških vrstah s postopki proti rudarjem škodovali radikalni vladi. Poudarili so, da morajo oblasti posredovati, ker sicer ni upati, da bo »naše ljudstvo kmalu ali tudi v daljše bodočnosti za kakšno državotvorno stranko«.106 Radikali so 11. septembra sklicali v Trbovljah shod, ki ga je ZRDS sklenila izrabiti za svojo agitacijo. Organizirala je, da so na shod prišli tudi rudarji iz Hrastnika in Zagor­ ja. Ko se je na kraju shoda zbralo okoli 3000 ljudi, so jih orožniki razgnali, radikali pa »so si dali shod prepovedati«. Zaupniki radikalne stranke so nato na internem sestanku predlagali, naj se rudarji vrnejo na delo. Za konec stavke so hoteli pridobiti vse strokovne organizacije, toda na konferenci 12. septembra s tem predlogom niso uspeli. Jutranje novosti so poudarile, da sta ZRDS in JZS vztrajali pri nadaljevanju stavke.107 Zaupniki ZRDS so v noči na 13. september razširili po Revirjih letake. ZRDS je z njimi rudarje pozvala, naj vztrajajo v boju, dokler TPD ne pokliče njihovih zaupnikov na pogajanja. Nadaljevanje stavke bo omogočila denarna pomoč »od strani jugoslo­ vanskega kakor internacijonalnega proletarijata«. Tudi CDSOJ je sklenil s protes­ tnimi shodi in splošno stavko podpreti rudarje, če ne bodo prenehali z nasiljem proti njim.108 Poudarimo naj, da si je pokrajinsko partijsko vodstvo prizadevalo dobiti takojšnjo mednarodno finančno pomoč za stavkajoče rudarje. Jaka Žorga je 12. septembra v poročilu o rudarski stavki v Sloveniji sekretariatu KPJ na Dunaju poudaril, da bodo brez velike finančne pomoči komunistične sindikalne internacionale - Profinteme stavko izgubili. Nujnost pomoči je utemeljeval tudi z dejstvom, da je ZRDS najmoč­ nejša strokovna organizacija v revolucionarnem sindikalnem gibanju v Jugoslaviji.109 Toda vračanje rudarjev na delo ni bilo več mogoče zajeziti. Dne 15. septembra jih je delalo v Trbovljah že okrog 70 odstotkov, med njimi tudi že nekaj članov ZRDS. V Hrastniku in v Zagorju pa ni bilo na delu niti 10 odstotkov rudarjev. Ta dan sta JSZ in NSSZ sporazumno predlagali konec stavke. Tajnik ZNSOS Hlebec je v svojem poro­ čilu 17. septembra utemeljil odločitev za vrnitev na delo takole: »Ker ni nič kazalo na to, da bi uspeli s poskusom zopet ustaviti delo v Trbovljah, ker so (socialni) patrioti tudi v Zagorju in Hrastniku delali na vse kriplje, da se gre na delo in ker so v Kočevju, Raj­ henburgu in Hudi jami že delali, bi nadaljevanje štrajka v Hrastniku in Zagorju ne 233 rešilo položaja in tako smo bili z ozirom na situacijo prisiljeni, da smo tudi mi predla­ gali sledeče: ,Da smo z ozirom na nezaslišen teror oblasti in Trbov.(eljske) družbe pri­ siljeni stavko začasno prekiniti, da pa se nikakor ne odrekamo postavljenih zahtev, za katere se bomo tudi v bodoče borili in da se morajo rudarji najintenzivnejše priprav­ ljati na novo akcijo za izboljšanje svojega bednega položaja.’ Tako smo bili prisiljeni stavko končati brez uspeha, z občutnim porazom«. Hlebec je sklenil poročilo z ugotovitvijo: »Gotovo je eno, da je izgubljeni štrajk velik udarec za ZRD, kakor za vse naše sindikalno gibanje«.110 TPD se je po porazu stavke strahovito maščevala. Število odpuščenih rudarjev je naraslo na okoli 600, v Zagorju in Hrastniku pa jih je TPD okoli 1000 poslala na začasni brezplačni dopust.111 Posebej je izkoristila poštni pošiljki razstreliva ravnateljema v Trbovljah in Hrastniku tik pred koncem stavke.112 Zahtevala je, naj pride v Revirje nekaj detektivov iz Ljubljane, da bodo pomagali izslediti pošiljatelje »peklenskih stro­ jev«. Najela in dobro plačala je tudi posebnega konfidenta — »bivšega komunista«, da je vohunil zanjo.113 Oblasti so dobile tudi več anonimnih ovadb. Sledile so nove areta­ cije osumljencev za atentat v Revirjih. Sodelovanja pri organizaciji atentata so osumili tudi nekaj partijskih funkcionarjev v Ljubljani, in državno pravdništvo je tudi zanje odredilo preiskovalni zapor. Orožniki so 20. septembra ob prihodu v Trbovlje aretirali sekretarja CDSOJ Milivoja Kaljeviča, ki je hotel organizirati shod. Pri njem so našli tudi že večkrat omenjeno Hlebčevo poročilo o stavki, ki ga je pokrajinska uprava oce­ nila za »še dokaj mirno in objektivno«, razen glede napadov na državne oblasti.114 Osrednje vodstvo CDSOJ je 22. septembra protestiralo na ministrstvu za notranje zadeve. Pisno ga je seznanilo z »vandalskimi postopki« TPD ter »z nezakonitostmi in nasiljem policijskih oblasti« proti stavkajočim rudarjem v Sloveniji. Protestiralo je proti načinu zadušitve stavke, proti prepovedi delovanja ZRDS, proti množičnim are­ tacijam in posebej proti aretaciji Kaljeviča, ki je prišel v Slovenijo le z nalogo, da v imenu CDSOJ posreduje za rudarje in jim izroči zbrano denarno pomoč, ter zoper kon­ fiskacijo denarja na trboveljski pošti, ki so ga strokovne organizacije legalno zbrale za stavkajoče. Osrednje vodstvo CDSOJ je tudi poudarilo, da so policijske oblasti v svojih postopkih proti ZRDS kršile celo zakon o zaščiti države. Zahtevalo je izpustitev vseh aretiranih, obnovitev delovanja ZRDS, vrnitev delavskega denarja, prenehanje nasilja nad rudarji in ugotovitev odgovornosti policijskih uradnikov.115 Proti preganjanju rudarjev TPD in proti zlorabi zakona o zaščiti države so pri mini­ strih za notranje zadeve in za pravosodje protestirali tudi klerikalni poslanci. Na vse te pritožbe je pokrajinska uprava za Slovenijo odgovarjala, da je zakonito postopala, in opravičevala je vse svoje ukrepe proti stavkajočim.116 Državno pravdništvo in sodišča pa so si medtem prizadevala zbrati obremenilno gradivo proti aretirancem.117 Toda zaradi pomanjkanja dokazov so morali jeseni 1923 postopoma izpustiti na svo­ bodo vse aretirane osumljence. V litijskem zaporu so se komunisti iz Zagorja odločili za tridnevno gladovno stavko, da so tako izsilili pospešitev preiskovalnega postop­ ka.118 Toda po vrnitvi na svobodo so ostali brez dela. TPD je po številnih posredovanjih del odpuščenih ponovno zaposlila, toda pri funkcionarjih in zelo aktivnih članih ZRDS je nepopustljivo vztrajala pri odpustih. Strokovna borba je konec 1923. leta pisala, da je odpust prek 200 rudarjev prizadel tudi nad 550 njihovih družinskih članov.119 Odpuščeni rudarji so si morali poiskati delo predvsem v tujini, kajti TPD je prek Zveze industrijcev preprečila tudi to možnost, da bi se zaposlili pri drugih podjetjih.120 Obla­ sti so dobile nalogo, naj jim izdajo potne liste za odhod na delo v Francijo, Belgijo, Nizozemsko in drugam, toda pred prehodom meje naj jih temeljito preiščejo zaradi morebitnega prenašanja komunističnega gradiva.121 Po shodu 9. decembra, na katerem so se nekateri vodilni partijski funkcionarji v Revirjih poslovili pred odhodom v tujino, je agent TPD v svojem poročilu zapisal: »Z odhodom glavnih hujskačev iz tukajšnjega revirja se bo delavstvo brezdvomno pomirilo in je celo upati na drugo politično orijen- 234 Komunisti iz Zagorja, organizatorji rudarske stavke, v litijskih zaporih avgusta 1923 tacijo delavstva v protikomunističnem smislu.«122 V odhodu komunistov iz Revirjev je TPD videla enega temeljnih pogojev za zlom akcijske sposobnosti rudarjev in njihovih organizacij. Takšno je bilo ravnanje TPD in oblasti po stavki. V delavskih vrstah pa so izvajali akcije za moralno in gmotno pomoč žrtvam stavke. Po njenem koncu so ocenjevali posledice neuspešnega boja, in razvnemale so se polemike o vzrokih za poraz. Pri nadaljnjem delovanju po stavki pa so bile strokovne organizacije v neenakopravnem položaju. Skoraj vsi vodilni funkcionarji in zaupniki ZRDS so bili v zaporih, prostori njene centrale in trboveljske podružnice pa zaprti. JSZ, NSSZ in Unije pa oblasti z are­ tacijami niso prizadele. Legalna partijska lista Glas svobode in Strokovna borba sta obširno opisovala raz­ mere po stavki in analizirala vzroke za njen poraz. Poročala sta tudi o akcijah za pomoč žrtvam stavke in o prizadevanjih za oživitev delovanja ZRDS. France Klopčič je obja­ vil prvo temeljito analizo razmer, v katerih se je odvijala rudarska stavka, njenega poteka in vzrokov za njen zlom. Uvodoma je poudaril, da je s poletjem 1923 stopilo »de­ lavsko gibanje Slovenije energično na pot poostrenega razrednega boja«. O tem pričajo odločni boji železničarjev in državnih nameščencev ter posebej rudarjev, ki so pokazali »v orjaškem štrajku nepričakovano bojevno silo in vztrajnost... Sila proletarskega raz­ reda Slovenije se je zopet odkrito merila s silo buržoaznega razreda... In izid boja nam je prinesel ugotovitev, da proletariat Slovenije ni še toliko močan, da bi si mogel pribo­ riti boljše gospodarske pogoje in pada zato v vse neznosnejše stanje. Ofenziva kapitala se čedalje bolj poostruje«. Za rudarsko stavko je poudaril, da se je v njej »pokazal vrhu­ nec energije slovenskega proletariata«, kajti rudarji so delavska avantgarda. V tem boju »so se preizkusile do temelja vse revolucionarne delavske organizacije«, stavka pa tudi »na dlani prinaša vzroke neuspehov in pomanjkljivosti, napake delavskega giba­ nja ...« 235 France Klopčič je nato razčlenil potek stavke. Glede zaposlovanja rudarjev pri kmetih, brez katerega ne bi mogli toliko časa zdržati v stavki, je ugotovil, da je bilo pre­ malo organizirano. Za poglobitev in ustalitev praktične vzajemnosti med delavci in kmeti je nujen pogoj obstoj politične delavske stranke tudi na kmetih. Ko je analiziral stavkokaštvo in obnavljanje obratovanja v posameznih krajih, je poudaril, »da gre pre­ cizno merilo za moč iskati v revolucionarnih delavskih (zlasti strokovnih) organizaci­ jah«. Kjer je bila organiziranost šibka, tam je delavstvo tudi najprej podleglo pritisku in nasilju TPD in oblasti. Stavka »se je vodila z vso ostrino z obeh strani, z delodajalske in delojemalske, in prekaša vse dosedanje boje v tej industrijski panogi«. Čeprav je TPD uporabila vsa razpoložljiva sredstva, ne bi strla stavke, če ji državne oblasti ne bi pomagale z nasiljem. S svojim ravnanjem je TPD podpirala tudi Unija, pri organizaciji stavkolomstva pa so ji pomagali tudi nekateri socialni demokrati. Tako železnica kot industrijska podjetja so bila dobro založena s premogom, tako da njegovo pomanjka­ nje ni moglo ugodno vplivati na potek stavke. Kljub vsem pritiskom in nasilju so rudarji vztrajali v stavki 59 dni, kar »je najboljše spričevalo o sili rudarskega proletariata Slovenije. Odkar živi in raste gibanje sloven­ skih rudarjev, je zadnji štrajk največji, tako po trajanju, obsegu in ostrini«. ZRDS je v boju ustvarila enotno delavsko fronto z JSZ in NSSZ, toda brez sodelovanja Unije. Klopčič je opozoril tudi na pomanjkljivosti v taktiki. Tako npr. ni bila izrabljena 24- urna solidarnostna stavka v državnih rudnikih in Krmelju. Rudarji so bili v bojih s TPD in oblastmi sami, ker jim drugo delavstvo »zaradi svoje slabosti« ni moglo poma­ gati s splošno stavko. Rudarji pa brez pomoči niso mogli kljubovati kapitalističnemu razredu. Z njimi je hkrati podlegla tudi najvažnejša delavska stroka: »Ofenziva kapi­ tala hoče nadaljevati svojo zmagovito pot in se je odločila z vsemi sredstvi potlačiti rudarje. Posrečilo se ji je in njena pot je spet bolj neovirana in dobičkonosnejša«. France Klopčič je videl poglavitni vzrok za neuspeh rudarske stavke v slabosti Neo­ dvisne delavske stranke Jugoslavije, zato je v sklepu svojega razmišljanja o tem veli­ kem boju poudaril: »Poleg krepitve strokovnih organizacij in boljše taktike je zdaj naša prva in glavna naloga, da okrepimo revolucionarno politično stranko z jasno tak­ tiko«.123 Dne 14. oktobra 1923 je o stavki izdala razglas konferenca zaupnikov ZRDS. V njem je poudarila, da so se rudarji v stavki borili za eksistenčni minimum zase in za svoje družine. Zaupniki, ki se niso mogli sestati v Revirjih, temveč v Ljubljani, so pose­ bej opozarjali, da se po stavki poskušajo med rudarji vsidrati radikali, socialni demo­ krati, krščanski in narodni socialisti.124 V teh prizadevanjih je bila posebno aktivna Unija, ki je po stavki odločno zavračala očitke krivde za poraz, glede stavkolomcev pa je trdila, da jih je imela »relativno manj, kot vse druge organizacije«. Krivdo naj bi pri sebi poiskal »Hlebec in njegov štab«. Ob očitkih glede pripravljenosti stavke, neugod­ nosti časa in drugih pomanjkljivosti pa je poudaril, da jo je zlomila moč TPD ob popolni vladni podpori z vsem terorjem. Predvsem pa je hotela prikazati, da zna bolje voditi delavske boje kot komunisti,125 in odkrito si je prizadevala, da bi po udarcu po ZRDS okrepila svoje organizacije. Tudi narodni socialisti so po stavki napadali komuniste in poudarjali, da za njen uspeh ni bilo niti najosnovnejših pogojev. Opozarjali so predvsem na založenost s premogom, na dejstvo, da ni zasedal parlament, da bi prek njega pritisnili na TPD, ter na gmotno nepripravljenost na stavko. Nova pravda je poudarila, da glede na izkušnje iz rudarske stavke NSSZ ne bo več šla »brezpogojno v skupne akcije«.126 Tako kot so krščanski socialci ves čas stavke lojalno sodelovali, tako so tudi po njej objektivno prikazovali poglavitne vzroke za poraz. Pravica je poudarila, da za zlom stavke »ni zadostoval zakon o zaščiti države, - premalo je bil strog - treba je bilo izjemnih postopanj ...« Vlado je obtoževala, da je TPD dovoljevala vse prestopke. V rudarskih krajih je bilo pravo obsedno stanje, in niti v vojnih časih »ni bilo tako 236 hudo in ne tako strogo«.127 Pravica je nato posebno pozornost posvetila poudarjanju posredovanj poslancev Slovenske ljudske stranke v korist rudarjev,128 ki so končno dosegli, da je januarja 1924 o njihovi interpelaciji razpravljala tudi Narodna skup­ ščina. Parlamentarno razpravo o preganjanju rudarjev TPD so klerikalni poslanci posebej izkoristili za obračunavanje s političnimi nasprotniki, parlament pa je spre­ jel resolucijo, s katero je TPD pozval, naj sprejme na delo odpuščene rudarje in poviša dnevne plače za 4 din.129 Poraz rudarske stavke sta poskušala izrabiti tudi iz KPJ izključena Lovro Kle­ menčič in Vladislav Fabjančič ter njuni privrženci, ki so hoteli ustvariti posebno disidentsko komunistično organizacijo. Ta skupina je 26. oktobra 1923 obnovila izdajanje Delavskih novic. Prek njih je poskušala zlasti s kritičnimi ocenami vodenja rudarske stavke odcepiti ZRDS od ZNSOS, diskreditirati Neodvisno delavsko stranko Jugoslavije in njen vpliv na revolucionarno strokovno gibanje. Med vzroki za propad stavke je navedla precenjevanje lastnih in podcenjevanje nasprotnikovih sil, napačno razumevanje enotne fronte, nepripravljenost na dolgotrajno stavko, njeno slabo organiziranje, pri čemer je poudarila nesposobnost vodstva v Ljubljani, prezgoden začetek in prepozen konec stavke, dejstvo, da so slovenski rudarji ostali brez aktivne podpore organiziranega delavstva iz drugih jugoslovanskih pokrajin; kot veliko napako je navedla podreditev slovenskih neodvisnih strokovnih organiza­ cij CDSOJ in to, da »so pri nas stopili na čelo delavskega gibanja neizkušeni, mladi fantasti«.130 Skupina okrog Delavskih novic s svojo razdiralno akcijo ni uspela, na njihove napade pa sta odločno odgovarjala Glas svobode in Strokovna borba. Ko je slednja razčlenjevala pisanje Delavskih novic, je njihovo kritiko karakterizirala kot dema- goško in poudarila, da jim noben list nasprotnih organizacij ni očital toliko napak.131 Na vse kritične odmeve glede rudarske stavke je nato odgovorila širša seja ZNSOS 23. decembra. Posebej je poudarila: »Vzrok, da je bil rudarski štrajk udušen, je pripisati dejstvu, da je za Trb. premogokopno družbo stala enotna fronta kapita­ listov in da se je vlada s celim svojim aparatom pristransko postavila na stran trbo­ veljske družbe, medtem ko so ostali rudarji osamljeni brez aktivne podpore ostalega delavstva, ki ni bilo v stanju, da z generalno akcijo prihiti na pomoč rudarjem«. Samokritično pa so tudi poudarili, da so se tako kot pri vsaki akciji pojavile tudi v dolgotrajni rudarski stavki »nerodnosti in napake«, ki naj bodo vir izkušenj za bodoče boje.132 Prav v teh dneh je posebna komisija CK KPJ na Dunaju razčiščevala problem odgovornosti partijskega vodstva za Slovenijo za miniranje v električni centrali v Trbovljah. Na zaslišanju je Ivan Kralj, član partijske frakcije v ZNSOS, izjavil, da so se za to akcijo odločili zato, da bi oblasti izzvali na zadušitev stavke s silo, »ker je začela sama padati« in ker so nasprotne organizacije predlagale vrnitev rudarjev na delo.133 Ta sabotaža je bila nepremišljeno in zgrešeno dejanje, ki je škodovalo tako stavki kot revolucionarnemu delavskemu gibanju. Ob ugotavljanju tudi nekaterih subjektivnih napak v rudarski stavki pa je treba poudariti, da so leta 1923 tudi vsi drugi veliki stavkovni boji v Jugoslaviji doživeli poraz, ker so bili »z večjo ali manjšo brutalnostjo udušeni«. Strokovna borba je ugoto­ vila: »Kapitalisti nastopajo in jurišajo na pravice svojih delojemalcev enotno in slož­ no.« Zato tudi povsod zmagujejo. V takih razmerah je za delavske organizacije zadnji čas, »da se združimo v enotno fronto za obrambo svojih pravic, za obrambo svojih zad­ njih postojank«.134 Stavke leta 1923, z viškom v veliki rudarski stavki, so pomenile tudi konec stavkov­ nega vala po prvi svetovni vojni. Leta 1923 je bil tudi čas zadnjih velikih revolucionar­ nih bojev evropskega delavstva v Nemčiji in Bolgariji.13’’ Na ofenzivo kapitala je v Jugoslaviji posebej vplivala prelomnica v povojnem gospodarskem razvoju, ki je leta 237 1923 zašel v krajšo krizo. Pregled stavkovnih bojev v obdobju 1918-1923 nam priča, da so imeli rudarji v njih avantgardno vlogo in da so bili med vsemi kategorijami delav­ stva poglavitni dejavnik v razrednih bojih med delom in kapitalom. Potek velikih stavk nam kaže vso ostrino razrednih bojev, pri čemer naj poudarimo, da so bile ob prvem višku povojnega stavkovnega vala aprila 1920 razredne strokovne organizacije sposobne organizirati za podporo stavkajočim železničarjem splošno stavko delavstva, v drugem višku poleti 1923 pa obrambne stavke rudarjev - zaradi šibkosti strokovnih organizacij in njihovih medsebojnih odnosov - ni bilo mogoče podpreti tudi s splošno stavko. Podrobnejši prikaz velike rudarske stavke poleti 1923 nazorno ilustrira metodo in nasilje, s katerim si je kapital ob popolni podpori državnih oblasti utrl pot do dolgo­ trajnega diktiranja gmotnih in delovnih pogojev delavstvu, do nenehnega povečevanja njegovega izkoriščanja, ki je doseglo višek v veliki gospodarski krizi. Tedaj so rudarji z gladovno stavko leta 1934 spet odločno pokazali bojno pot delavskemu razredu. V novem velikem stavkovnem valu sredi tridesetih let pa so bile Partiji pri njegovem vodenju - zlasti pri boju za enotno delavsko fronto - dragocene izkušnje iz številnih stavkovnih bojev od konca prve svetovne vojne do leta 1923. Opombe 1 Poročilo pokrajinskega namestnika Ivana Hribarja 21. 12. 1921 v fondu oddelka za notranje zadeve (ONZ) pokrajinske uprave za Slovenijo, fase. Komunistična in boljševiška propaganda 1921-1924 v Arhivu SR Slovenije (AS). 2 Delavske novice, št. 9, 23. 12. 1921. 3 AS, ONZ, fase. Poverljivi spisi 1922, št. 342; Delavske novice, št. 2, 12. 1. 1922. 4 AS, ONZ, fase. Komunistična propaganda, poročilo komande V. žandarmerijske brigade 13. 2. 1922, poročilo okrajnega glavarstva Celje 11.2. 1922 in poročilo pokrajinske uprave za Slo­ venijo 27. 2. 1922. 5 AS, društveni spis št. 4202. 6 Strokovna borba, št. 4, 6. 12. 1922. 7 AS, ONZ, fase. Komunistična propaganda, poročilo komande V. žandarmerijske brigade 5. 6. 1922. 8 AS, ONZ, fase. Poverljivi spisi 1922, št. 2992. 9 AS, ONZ, fase. Komunistična propaganda, poročilo okrajnega glavarstva Celje 30. 6. 1922. 10 AS, ONZ, fase. Komunistična propaganda, poročili komande V. žandarmerijske brigade 18. 10. in 21. 10. 1922, poročilo žandarmerijske postaje Trbovlje - rudnik 10. 9. 1922, ter fase. Poverljivi spisi 1922, št. 5645. 11 AS, ONZ, fase. Komunistična propaganda, poročilo komande V. žandarmerijske brigade 14. 12. 1922; Strokovna borba, št. 4, 6. 12. 1922. 12 Strokovna borba, št. 4, 6. 12. 1922. 13 Strokovna borba, št. 5, 17. 12. 1922 in št. 1,3. 1. 1923. 14 Delavske novice, št. 8, 16. 12. in št. 9, 21. 12. 1922; rudarji so na shodu 4. decembra 1921 odločno odklonili, da bi mezdno gibanje vodila socialnodemokratska Unija. 15 Delavske novice, št. 2, 12. 1. in št. 5, 2. 2. 1922; Naprej, št. 19, 25. 1. do št. 24, 31. 1. 1922. 16 Od januarja do marca 1922 so se zvišali življenjski stroški za petčlansko družino od 5271,30 krone na 6891,40 krone (J. Curhalek, Draginjske številke, Naši zapiski, št. 1-2, 1. 2. 1922 in št. 7, 15. 9. 1922). 17 Delavske novice, št. 8, 23. 2. 1922. 18 Delavec, št. 12., 23. 3. 1922; Delavske novice, št. 12, 23. 3. in št. 14, 6. 4. 1922. 19 Delavske novice, št. 19, 11. 5. in št. 20. 18. 5. 1922. O poteku mezdnega gibanja in njegovi zaostritvi v stavko je veliko gradiva v fondu oddelka za notranje zadeve, odsek IV, fase. Rudarske stavke, spisi med št. 2814 in 4985/1922 v AS. 20 Delavske novice, št. 23, 8. 6. 1922. 21 Delavske novice, št. 29, 20. 7. in št. 30, 27. 7. 1922. 22 Delavske novice, št. 31,5. 8. 1922. 23 Delavske novice, št. 32, 10. 8. 1922. 238 24 Delavske novice, št. 33, 18. 8. 1922. 25 Delavske novice, št. 34, 24. 8. 1922. 26 Delavske novice, št. 34, 24. 8. 1922; kolektivna pogodba je v fondu inšpekcije dela, fagc. 2 v arhivu Inštituta za zgodovino delavskega gibanja (IZDG); po pogodbi so bile minimalne mezde od 92 kron v I. kategoriji do najmanj 57 kron v IV. kategoriji, draginjske doklade 27 kron na dan, dru­ žinske doklade za ženo 15 kron in za otroke 13 kron, vsake tri mesece pa so imeli rudarji pravico do izplačila nabavnega prispevka po 500 kron na zaposlenega, 250 kron za ženo in 150 kron za otroke. V ilustracijo naj navedemo, da je po delavskih izračunih štiričlanska družina rabila za hrano in druge osnovne izdatke 298,26 kron na dan (Delavske novice, št. 21, 25. 5. do št. 23, 8. 6. 1922). 27 Naprej, št. 193, 29. 8. 1922. 28 Delavske novice, št. 35, 31. 8. 1922. 29 Delavske novice, št. 36, 7. 9. 1922; stavko je z vidika podpore rudarjem spremljalo vse časo­ pisje razen demokratskega Jutra, ki je hotelo spodbijati njeno upravičenost tudi z lažnimi podatki o višini rudarskih prejemkov. 30 Naprej, št. 232, 14. 10. 1922. 31 Strokovna borba, št. 1, 23. 10. 1922. 32 Delavske novice, št. 52, 28. 12. 1922. 33 Strokovna borba, št. 5, 7. 2. in št. 8, 28. 2. 1923; Delavec, št. 7, 17. 2. do št. 9, 3. 3. 1923. 34 Strokovna borba, št. 16, 30. 4. 1923. 35 Strokovna borba, št. 17, 7. 5. 1923; Delavec, št. 18, 9. 5. 1923. 36 Strokovna borba, št. 10, 15. 3. 1923. 37 Strokovna borba, št. 20, 30. 5. 1923. 38 Glas svobode, št. 9, 14. 6. 1923; SK je razloge za odklonitev predloga ZRDS za združitev z dne 11. 4. 1923 pojasnila v Delavcu (št. 19, 12. 5. 1923) v članku Zedinjenje ali zavojevanje. 39 Strokovna borba, št. 25, 7. 7. 1923; gradivo s plenuma ZNSOS je tudi v zbirki Kominterna 1923, fase. B/2 v zgodovinskem arhivu CK ZKS (ZA CK ZKS). V tej zbirki so kopije dokumentov iz fonda Komunistične internacionale iz arhiva CK ZKJ v Beogradu. 40 ZA CK ZKS, Kominterna 1923, fase. B/2, resolucija o sindikalnoj politici KPJ. 41 ZA CK ZKS, Kominterna 1923, fase. B/2, poročili Jakoba Žorge o stanju strokovnega pokreta v Sloveniji in številčnem stanju delavstva ter Alberta Hlebca o delu Zveze neodvisnih strokovnih organizacij za Slovenijo od 1. do 24. 4. 1923 z dne 26. 6. 1923. 42 Strokovna borba, št. 7, 22. 2. in št. 8, 28. 2. 1923. 43 Strokovna borba, št. 17, 7. 5. 1923. 44 Strokovna borba, št. 8, 28. 2. in št. 13, 7. 4. 1923. 45 Strokovna borba, št. 14, 15. 4. in št. 16, 30. 4. 1923. 46 Strokovna borba, št. 18, 16. 5. 1923. 47 Strokovna borba, št. 19, 24. 5. 1923. 48 Podatke o poslovnih rezultatih TPD povzemamo po njenih letnih poročilih, ki jih je zbral Janko Orožen v elaboratu Razvoj TPD do leta 1939 v arhivu Revirskega muzeja ljudske revolucije Trbovlje (RMLR). 49 Strokovna borba, št. 21, 7. 6. 1923. 50 Podatki o proizvodnji v rudnikih TPD in zaposlenosti so v delih Igorja Vrišerja, Rudarska mesta Zagorje, Trbovlje in Hrastnik, Ljubljana 1963, str. 74, in Ivana Mohoriča, Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem, knjiga 1, Maribor 1978, str. 259 in 262. 51 Strokovna borba, št. 25, 7. 7. 1922. 52 Strokovna borba, št. 9, 7. 3. 1923. 53 Statistične podatke o gibanju cen in mesečnih življenjskih stroških sta zbirali inšpekcija dela in začasna delavska zbornica za Slovenijo ter jih objavljali v svojih letnih poročilih. Za obdo­ bje od 1921 do 1926. leta jih navaja Franc Kresal v razpravi Socialnopolitični in materialni položaj delavstva v Sloveniji 1921-1925, Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921-1924, Ljubljana 1975, str. 63. 54 Strokovna borba, št. 15, 22. 4. 1923. 55 TPD je imela od leta 1922 poseben oddelek za protidelavsko in protikomunistično borbo, ki ga je vodil bivši ljubljanski policijski komisar J. Habe. Ravnateljstvo TPD je pošiljalo pomembne podatke o akcijah rudarjev tudi oddelku za notranje zadeve pokrajinske uprave za Slovenijo; raporta o shodih rudarjev 8. 6. in 10. 6. 1923 sta v zbirki Gradivo in dokumenti za delavsko gibanje do leta 1941 (cit. Gradivo in dokumenti), v arhivu RMLR. 239 56 Strokovna borba, št. 22-23, 22. 6. 1923; ta list je nato (št. 28, 30. 7. 1923) ilustriral dobiček TPD s podatkom, da rudar dnevno izkoplje povprečno 720 kg premoga v vrednosti 208,80 din, nje­ gov povprečni zaslužek na šiht je 31,67 din, po odbitku stroškov pa naj bi imela TPD kar 124,13 din dobička. 57 Glas svobode, št. 14, 19. 7. 1923. 58 Ta organizacija se je v Narodno-socijalno strokovno zvezo (NSSZ) preimenovala na občnem zboru 6. 5. 1923 (Nova pravda, št. 19, 12, 5. 1923). 59 Glej op. 56; članek Mezdno gibanje rudarjev, Delavec, št. 27, 5. 7. 1923. 60 AS, ONZ.fasc. Rudarske stavke, št. 2052/1923. V fase. Rudarske stavke je oddelek za notra­ nje zadeve zbral 45 spisov s prilogami, med št. 2052 in št. 3841/23, ki osvetljujejo zlasti vlogo oblastnih organov in TPD v pripravah na stavko in pri njenem zatrtju, posebno podrobni pa so v njih podatki o poteku stavke v posameznih rudarskih središčih. Pokrajinska uprava za Slovenijo je od okrajnih glavarstev v Celju, Litiji, Kočevju in Brežicah zahtevala pisna situacijska poročila, v nujnih primerih pa so ji morala pošiljati tudi brzojavna in telefonska obvestila. Dobivala je tudi redna poročila komande V. žandarmerijske brigade v Sloveniji ter njenih postaj in oddelkov iz krajev, kjer so rudarji stavkali (v Trbovljah je bila celo posebna žandarmerijska postaja za rud­ nik). O poteku stavke ji je poročala tudi TPD, ki je zbirala zlasti podatke o delovanju komunistov in predlagala ukrepe proti stavkajočim. O svojih posredovanjih ji je pošiljalo poročila tudi rudar­ sko glavarstvo v Celju in Ljubljani. Tako je bila pokrajinska uprava podrobno in hitro obveščena o vseh pomembnih dogodkih v vseh rudnikih TPD. O poteku stavke je redno poročala ministrstvu za notranje zadeve, občasno tudi ministrstvoma za gozdove in rude ter socialno politiko. Na teme­ lju navodil iz Beograda in po lastni presoji je okrajnim glavarstvom in V. žandarmerijski brigadi dajala konkretne naloge za ukrepe proti stavkajočim. V prilogah k posameznim spisom so tudi dokumenti o nekaterih akcijah CDSOJ v korist stavkajočih ter letaki in drugo gradivo stavkov­ nega odbora, ki so ga zaplenili orožniki. Le nekaj spisov o poteku rudarske stavke je ostalo v fase. Komunistična in boljševiška propaganda 1921-1924. Tudi količina arhivskega gradiva o veliki rudarski stavki v fondu ONZ pokrajinske uprave za Slovenijo priča o dejstvu, da je bila ta stavka največji razredni spopad leta 1923. 61 O začetku mezdnega gibanja rudarjev, o pogajanjih med TPD in strokovnimi organizaci­ jami ter posredovanjih oblasti, o njihovih ukrepih v primeru izbruha stavke je največ podatkov v spisih št. 2052, 2123, 2210, 2232, 2260, 2276 in 2384/1923 v fase. Rudarske stavke. 62 Strokovna borba, št. 25, 7. 7. 1923. 63 Glej op. 61 ; za osvetlitev zadnjih dogajanj pred stavko ter pomembnih dogodkov med nje­ nim trajanjem, posebej tudi o odnosih med strokovnimi organizacijami in preganjanju stavkajo­ čih, sta najbolj pregledna in celovita dva dokumenta: poročilo tajnika ZNSOS Alberta Hlebca z naslovom Rudarska stavka v Sloveniji od 20. VII. do 17. IX. 1923, z dne 18. 9 1923 (kopijo tega dokumenta so zaplenili orožniki in je priložen spisu št. 3581 v fase. Rudarske stavke v AS, ohra­ njen pa je tudi v fondu KI/1923 v arhivu CK ZKJ oziroma v zbirki Kominterna 1923, fase. B/2 v ZA CK ZKS) in Situacijski pregled za leto 1923 ravnateljstva Trbovlje TPD z dne 16. 1. 1924. Oba dokumenta je s komentarji pripravil za objavo France Klopčič pod naslovom Največja stavka slo­ venskih rudarjev (Leto 1923) v Prispevkih za zgodovino delavskega gibanja 1960, št. 1, str. 288- 300 (cit. Poročilo ZNSOS oziroma Poročilo TPD, Prispevki 1960); Strokovna borba, št. 27, 22. 7. 1923. 64 Zaostrovanje mezdnega gibanja rudarjev TPD, potek stavke in posledice njenega zloma je spremljalo z obsežnimi poročili in komentarji vse tedanje delavsko in meščansko časopisje. Podrobno so o rudarskem boju pisali zlasti komunistična lista Strokovna borba in Glas svobode, socialnodemokratska Delavec in Naprej, krščanskosocialna Pravica in narodnosocialistična Nova pravda, med meščanskimi listi je bil najbolj odločen zagovornik stališč TPD in ostrega ukre­ panja proti rudarjem časnik demokratske stranke Jutro, medtem ko je na drugi strani Slovenec pisal o stavki z naklonjenostjo do delavskih zahtev, veliko pozornost pa je posvečal pisanju o stavki tudi list slovenskih radikalov Jutranje novosti. 65 Glas svobode, št. 12, 5. 7. 1923. 66 Glej op. 41. 67 Andrej Forte, Izjava o predvojnem delavskem gibanju in delovanju KP v Revirjih z dne 15. 2. 1968 v arhivu RMLR. 68 Arhiv CK ZKJ, fond KI, 1923/44, ZA CK ZKS, Kominterna 1923, fase. B/2; France Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919-1939, 1. knjiga, Ljubljana 1981, str. 128-130; na omenjenem zasedanju so pri razdelitvi dela na sindikalnem področju dolo­ 240 čili Ivana Kralja za tajnika neodvisnih strokovnih zvez stavbinskih in občinskih delavcev, Ivana Vuka za tajnika neodvisne strokovne organizacije železničarjev, Aleksandra Koblerja za tajnika neodvisnih strokovnih zvez tekstilnih, kemičnih in kovinarskih delavcev in Ladislava Kordiča za tajnika strokovne organizacije lesnih delavcev. 69 Glej op. 61. 70 France Klopčič, Največja stavka slovenskih rudarjev, Prispevki 1960, str. 288. 71 Dolgotrajni stavkovni boj rudarjev kot najvidnejši izraz zaostritve razrednih spopadov leta 1923 na Slovenskem je bil širše ali ožje prikazan v splošni literaturi zgodovine Slovencev tega časa in posebej v zgodovinopisju delavskega gibanja. Tako je njegov potek pregledno prikazal Metod Mikuž v Orisu zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917-1941, Ljubljana 1965, v posebnem razdelku Velik štrajk v revirjih, str. 264-268. V razpravi o Razvoju in delovanju KPJ v Sloveniji med leti 1920-1924 (Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919-1939, cit. izd.) je France Filipič na več mestih z novimi viri osvetlil tudi rudarsko stavko. Obsežneje jo je opi­ sal v razpravi Razvoj neodvisnih strokovnih organizacij na Slovenskem 1921-1924 (Revolucio­ narno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921-1924, Ljubljana 1975, str. 100-103) tudi M Sti­ plovšek. Miran Kalšek jo je opisal v diplomskem delu Delavsko gibanje v Revirjih 1918-1923, Lju­ bljana 1980 (tipkopis v knjižnici oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani). 72 O poteku stavke so številna poročila civilnih in orožniških oblasti ter TPD zlasti v spisih št. 2411, 2456, 2513, 2646, 2671, 2886, 2709, 2853, 2868, 2897, 2969, 3012, 3035, 3283, 3095, 3180, 3183, 3282 in 3467/1923, v fase. Rudarske stavke, ter v spisih št. 2843, 3075, 3333, 3536 in 3694 v fase. Komunistična in boljševiška propaganda v fondu ONZ, v AS. 73 Andrej Forte (izjava v arhivu RMLR) se spominja, da je stavkovni odbor pošiljal rudarje na začasno delo na kmete tudi na Gorenjsko in Dolenjsko, nekaj pa jih je delalo pri gradnji Rudar­ skega doma v Trbovljah, pri katerem so glavna dela opravili prav med dolgotrajno stavko. 74 Poročilo ZNSOS, Prispevki 1960, str. 290; pri tem naj omenimo, da je Unija za leto 1923 vodila v evidenci 1055 članov (Strokovne organizacije G. R. S. J. v Sloveniji, Ljubljana 1924, str. 22. 75 Andrej Forte, izjava v arhivu RMLR. 76 Glej op. 72; dopis TPD z dne 27. 7. 1923 je tudi v zbirki Gradivo in dokumenti, v arhivu RMLR; Poročilo ZNSOS, Prispevki 1960, str. 291. 77 Glej op. 72; Pravica, št. 32, 9. 8. 1923. 78 Glej op. 72. 79 Glej op. 72; seznami 163 rudarjev, ki so jih ravnateljstva TPD predlagala za dokončni odpust, so tudi v zbirki Gradivo in dokumenti, v arhivu RMLR. 80 Glas svobode, št. 19, 23. 8. in št. 23. 20. 9. 1923. 81 Glej op. 72. 82 Poročilo TPD, Prispevki 1960, str. 298-299. 83 Andrej Forte, izjava v arhivu RMLR; prek svojih ovaduhov je za sestanke na Čečah zvedelo tudi ravnateljstvo Hrastnik TPD in je o tem poročalo 29. 9. 1923. (Gradivo in dokumenti, v arhivu RMLR). 84 Glej op. 72. 85 List Delavec (št. 35, 30. 8. 1923) je ob tem zapisal: »Z bolestjo opažamo, kako se spušča v Trbovlje tolpa hijen, ki hočejo izkoriščati gospodarsko borbo rudarjev za politiko meščanskih strank. Odposlanci meščanskih strank igrajo v Trbovljah vneto vlogo zagovornikov delavstva, medtem ko sedijo drugi odposlanci istih strank v upravnem svetu« TPD; akcije radikalov je raz­ krinkal in ostro obsodil tudi list Glas svobode (št. 18, 16. 8. 1923) v članku Radikali in rudarski štrajk. 86 Glej op. 72 ; Albert Hlebec-Lidin je letake stavkovnega odbora in TPD priložil tudi svojemu poročilu o sindikatih v Sloveniji in rudarski stavki z dne 1. 9.1923 (Arhiv CK ZKJ, KI 1923/46; ZA CK ZKS, Kominterna 1923, fase. B/2). 87 Poročilo ZNSOS, Prispevki 1960, str. 295. 88 Lipe Gričar, spomini v arhivu RMLR. 89 Glej op. 72; potek stavke do konca avgusta je opisal Albert Hlebec v omenjenem poročilu (op. 86) in v njem navedel, da je bilo dotlej aretiranih 72 funkcionarjev in zaupnikov. 90 Strokovna borba, št. 32, 30. 8. 1923. 91 Poročilo ZNSOS, Prispevki 1960, str. 293. 92 ZA CK ZKS, Kominterna 1923, fase. B/2, pismo sekretarja pokrajinskega izvršnega odbora KPJ J. Žorge (Ivanoffa) Dragotinu Gustinčiču (Aninu) na Dunaj 1. 9. 1923. 16 - Sindikalno gibanje 241 93 Strokovna borba, št. 29, 7. 9. 1923; Glas svobode, št. 18, 16. 8. 1923; AS, ONZ, Poverljivi spisi 1923, poročilo policijskega komisariata Maribor 17. 8.1923; France Klopčič, Prodor komuni­ stične partije v slovensko družbo v letih 1921-1924, Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921-1924, cit. izd., str. 23-24 in M. Stiplovšek, Razvoj neodvisnih strokovnih organizacij na Slovenskem 1921-1924, prav tam, str. 101. 94 Strokovna borba, št. 31, 22. 8. 1923. 95 Strokovna borba, št. 33, 7. 9. 1923. 96 Glej op. 72; Strokovna borba, št. 33, 7. 9. 1923. 97 Jutro, št. 203, 31. 8. 1923. 98 Poročilo ZNSOS, Prispevki 1960, str. 292. 99 Glej op. 72; Poročilo ZNSOS, Prispevki 1960, str. 291-292. 100 Poročilo TPD, Prispevki 1960, str. 299. 101 Poročilo ZNSOS, Prispevki 1960, str. 292. 102 Glej op. 72; o solidarnostnem shodu beograjskega delavstva je obširno pisal list Glas svo­ bode, št. 22, 3. 9. 1923. 103 Poročilo ZNSOS, Prispevki 1960, str. 291. 104 Glej op. 72. 105 Jutro, št. 206, 4. 9. 1923. 106 Jutranje novosti, št. 187, 11. 9. 1923. 107 Jutranje novosti, št. 189, 13. 9. 1923; Poročilo ZNSOS, Prispevki 1960, str. 293. 108 Glej op. 72. 109 Arhiv CK ZKJ, KI 1923/61; ZA CK ZKS, Kominterna 1923, fase. B/2, poročilo Ivanoffa (J. Žorge) o rudarski stavki z dne 12. 9. 1923; Žorga je zahteval, da morajo poročati o rudarski stavki v Sloveniji tudi v nemško-francoskem komunističnem listu Internationale Presskorespon- denz. D. Gustinčič je nato napisal tudi osnutek članka. Iz dopisa okrajnega glavarstva Celje 14. 8. 1923 se vidi, da je nekaj primerkov tega časnika prihajalo tudi v Revirje (AS, ONZ, fase. Komuni­ stična propaganda, št. 2843). 110 Poročilo ZNSOS, Prispevki 1960, 294-295. 111 Strokovna borba, št. 35, 22. 9. 1923. 112 Poročilo TPD, Prispevki 1960, str. 300; v komentarju v opombi št. 7 je zapisano, da je sodna preiskava ovrgla tožbo, da so »peklenske stroje« ravnateljema poslali rudarji. Toda Lipe Gričarje v svojih spominih (v arhivu RMLR) zapisal, da so rudarji izdelali in poslali »peklenske stroje«. 113 Arhiv RMLR, Gradivo in dokumenti, dopis TPD z dne 28. 9. 1923. 114 AS, ONZ, fase. Rudarske stavke, št. 3422; Poročilo TPD, Prispevki 1960, str. 299-300. 115 AS, ONZ, fase. Rudarske stavke, št. 3499. 116 AS, ONZ, fase. Rudarske stavke, št. 3841; v obsežnem odgovoru na poslansko vprašanje je pokrajinska uprava prikazala tudi potek stavke ter navedla podatke o vseh aretiranih rudarjih, oziroma funkcionarjih neodvisnih strokovnih organizacij. 117 AS, Višje državno pravdništvo, fase. 25, št. 2152/23; v tem fasciklu so 104 spisi, ki sta jih državno pravdništvo in oddelek ministrstva pravde v Ljubljani poslala višjemu državnemu prav- dništvu v zvezi z obtožbami aretirancev za kazniva dejanja. Največ podatkov je o izvedbi atentata na električno centralo in o pošiljkah peklenskih strojev ravnateljema TPD. 118 France Klopčič, Desetletja preizkušenj, Ljubljana 1980, str. 124-130. 1,9 Strokovna borba, št. 45, 7. 12. 1923. 120 Strokovna borba, št. 39, 22. 10. 1923. 121 AS, ONZ, fase. Rudarske stavke, št. 3395. 122 Arhiv RMLR, Gradivo in dokumenti, poročilo TPD o shodu 9. 12. 1923. 123 Članek Misli o rudarskem štrajku je Klopčič objavil pod psevdonimom Pondelski v Glasu svobode, št. 27, in 28,18. 10 in 25. 10.1923; ponatis v delu Franceta Klopčiča Neravnodušni držav­ ljan, Ljubljana 1974, str. 13-21 (s komentarjem). 124 Strokovna borba, št. 38, 15. 10. 1923. 125 Članek Še ena izgubljena bitka v Delavcu, št. 38, 20. 9. 1923. 126 Nova pravda, št. 39, 28. 9. 1923. 127 Pravica, št. 39, 27. 9. 1923. 128 Poslanci Slovenske ljudske stranke so 30. 11. 1923 poslali poslansko vprašanje na ministrstva za gozdove in rude, za pravosodje, za notranje zadeve in za socialno politiko in v njem poudarili, »da je družba ta štrajk namenoma izzvala« ter podali historiat ukrepov oblasti in TPD 242 proti stavkajočim rudarjem (kopija poslanskega vprašanja je tudi v zbirki Gradivo in dokumenti v arhivu RMLR). 129 Pravica, št. 5, 31. 1.1924; po razpravi v parlamentu je TPD dala rudarjem navedeni povišek (Pravica, št. 13,27.3. 1924). 130 Delavske novice, št. 14,26. 10. 1923. 131 Strokovna borba, št. 40, 30. 10. 1923. 132 Strokovna borba, št. 1,2. 1. 1924. 133 Arhiv CK ZKJ, KI, 1923/84; ZA CK ZKS, Kominterna 1923, fase. B/3, zapisnik zaslišanja Kidriča (Ivana Kralja) 24. 12. 1923 na sedežu CK KPJ na Dunaju; na zaslišanju je Kralj izjavil, da je v pripravah na sabotažo razpravljala partijska sindikalna frakcija, zanjo pa da so vedeli tudi pokrajinski sekretar KPJ Jakob Žorga ter tudi nekaj partijskih funkcionarjev iz Revirjev; France Filipič, n. d., str. 153. 134 Strokovna borba, št. 43, 22. 11. 1923. 135 Največja stavka slovenskih rudarjev, Prispevki 1960, str. 288. 243 PREPOVED NEODVISNIH STROKOVNIH ORGANIZACIJ LETA 1924 IN ZAČETEK NOVE SINDIKALNE POLITIKE KPJ V SLOVENIJI Vodstvo Zveze neodvisnih strokovnih organizacij in pokrajinski komite KPJ za Slovenijo sta si po rudarski stavki poleti 1923 prizadevala spet okrepiti hudo oslab­ ljene neodvisne strokovne organizacije, posebej ZRDS, ki je po njej nekaj časa le živo­ tarila.1 ZNSOS je o krizi v neodvisnem strokovnem gibanju na Slovenskem poročala tudi Profinterni v Moskvo.2 Ugotovila je, da je poraz rudarjev, ki so bili v svojih doteda­ njih povojnih bojih vedno zmagoviti, »povzročil ne le v Revirjih, temveč tudi v drugih organizacijah precejšnjo depresijo«, ki se ni kazala le v znatni indiferentnosti, temveč tudi v upadanju članstva. ZNSOS pa je doživela tudi hud gmotni udarec, ker je v dolgo­ trajni stavki porabila vse finančne rezerve. Zaradi velikih dolgov je grozila ukinitev sindikalnega lista in likvidacija ZNSOS. Tako so morali zmanjšati naklado Strokovne borbe s 5000 na 4000 izvodov. V Revirje, kjer je bilo največ naročnikov, je morala ZNSOS brezplačno pošiljati 700 izvodov sindikalnega lista, da bi znova okrepila ZRDS. Število rudarjev, ki so redno plačevali članarino, je do začetka 1924 upadlo na okoli 600 od 3500 vpisanih. Tedaj je bilo tudi v neodvisni železničarski strokovni orga­ nizaciji le okoli 1150 članov. Število vseh članov ZNSOS, ki so redno izpolnjevali tudi finančne obveznosti, je bilo okoli 3100,3 torej približno četrtina sredi 1923. leta vpisa­ nih članov. Zaradi hudega udarca kapitala in oblasti po ZRDS kot najmočnejši neodvi­ sni strokovni zvezi v Sloveniji in Jugoslaviji, ki je negativno vplival tudi na številčno moč in akcijsko sposobnost drugih slovenskih neodvisnih strokovnih organizacij, je vodstvo ZNSOS v omenjenem pismu predlagalo čimprejšnji sestanek svojih predstav­ nikov z delegatom Profinterne. Hkrati se je pritoževalo, da beograjska centrala neo­ dvisnih strokovnih organizacij zelo malo skrbi za neodvisno strokovno gibanje v Slo­ veniji. Ob tem naj poudarimo, da so podjetniki s pomočjo oblasti konec velikega stav­ kovnega vala leta 1923 najhuje prizadeli najbolj borbene, neodvisne strokovne organi­ zacije, toda v razmerah ofenzive kapitala so številčno nazadovale in zmanjševale svojo ekonomsko aktivnost tudi socialistične in druge strokovne organizacije. ZNSOS je jeseni 1923 organizirala akcije za pomoč brezposelnim in aretiranim rudarjem ter protestne shode zoper nasilje v času stavke in po njej, posebej aktivna je bila z množičnimi shodi vajeniška mladina, neodvisna strokovna centrala pa si je znova prizadevala doseči tudi akcijsko enotnost vseh strokovnih organizacij za obram­ bne boje po delavskih porazih in proti posledicam gospodarske krize. Zato je konec novembra 1923 poslala poziv vsem strokovnim organizacijam »ročnih in duševnih delavcev« v Sloveniji za vstop v enotno fronto za ohranitev osemurnika, za uveljavitev zakonov o zaščiti in zavarovanju delavcev, zoper nazadnjaški železniški in uradniški službeni red ter proti projektiranemu rudarskemu zakonu, za razpis volitev v delavske ustanove, zoper odpuste, naraščanje brezposelnosti in za uvedbo podpor brezposel­ nim, za ohranitev prejemkov s predvojno kupno močjo, proti posrednim davkom, za svobodo združevanja, zborovanja, tiska in stavke ter za odpravo zakona o zaščiti drža­ ve. Ob tem je poudarila: »Če taktične in programatične ovire začasno preprečujejo organizatorično združenje v eno močno enoto, pa ne obstoji noben razlog in nobena zapreka, da bi se za cilje in interese, ki so vsem organizacijam skupni, ne borili z ramo ob rami«. Predlagala je, da bi na konferenci 7. decembra ustanovili akcijski odbor.4 Ker se je konference udeležilo le 12 strokovnih organizacij od okoli 90 povabljenih, je ZNSOS sklicala novo konferenco 21. decembra. Navedena številka kaže na veliko 244 Poročilo Zveze neodvisnih strokovnih organizacij o rdečih strokovnih organizacijah v Sloveniji Komunistični internacionali 14. februarja 1924 razcepljenost strokovnega gibanja na Slovenskem, ki ga je bilo težko združiti celo za najbolj življenjske delavske zahteve. Že do prve konference so nekatere uradniške organizacije izrazile pripravljenost za sodelovanje le pri nekaterih točkah, JZS pa z nebistvenimi pridržki v vseh.5 Nove konference se je nato udeležila približno polovica povabljenih strokovnih organizacij vseh smeri, razen socialistične. Izvolili so priprav­ ljalni akcijski odbor. Predstavnik oblasti je izjavil, da so bila na konferenci precejšnja nesoglasja in pripomnil, da so komunisti to akcijo začeli, kot izgleda, z namenom, »da 245 si s tem pomagajo iz težkoč, v katerih se nahajajo njihove strokovne organizacije«.6 Na tretji konferenci 22. februarja 1924, ki se je je udeležilo 34 organizacij, so odobrili pra­ vila za poslovanje enotnega akcijskega odbora. Toda SK ni hotela sodelovati,7 kar je pomenilo dejansko že vnaprejšnje miniranje skupnih akcij in neuspeh prizadevanj ZNSOS. To dejavnost za enotno fronto je kot temeljno nalogo posebej poudarila III. državna konferenca KPJ v Beogradu v začetku januarja 1924, ki je tudi terjala, da je treba vzpo­ redno voditi še akcijo za organizacijsko združitev neodvisnih in socialističnih strokov­ nih organizacij na osnovi proletarske demokracije, vsa ta prizadevanja pa je treba okrepiti zlasti neposredno med delavskimi množicami. Ob tem je poudarila pomen vpliva politične stranke v strokovnih organizacijah in kritizirala odpore zoper organi­ ziranje komunističnih frakcij v njih.8 V Sloveniji sta dali nato pobudo za organizacij­ sko združitev rudarska in železničarska neodvisna strokovna zveza. Na več shodih v Revirjih so se tudi člani socialistične Unije slovenskih rudarjev izjavljali za združitev.9 Toda centrala socialističnih strokovnih organizacij Glavna delavska zveza Jugoslavije je prepovedala kakršnakoli pogajanja in zahtevala kapitulacijo neodvisnih strokovnih organizacij, t. j. vrnitev njihovega članstva v socialistične strokovne organizacije.10 Vodstvo SK je nato izkoristilo zlasti napako ZNSOS pri ustanavljanju neodvisne stro­ kovne zveze kovinarjev za sabotažo pri sodelovanju v enotni delavski fronti in za odklonitev kakršnegakoli skupnega nastopanja. ZNSOS zato v svojih prizadevanjih za akcijsko enotnost in združitev razrednih organizacij ni uspela. V prvih mesecih leta 1924 je izvedla več akcij proti brezposelno­ sti, vodila nekaj mezdnih gibanj in organizirala več shodov, na katerih so udeleženci odločno protestirali proti fašističnim pojavom in pozvali vse delavstvo, »da se strne v svojih razrednobojevnih proletarskih organizacijah za boj proti kapitalizmu in njegovi avantgardi - fašizmu«.11 Prvomajske proslave, ki jih je po socialistični odklonitvi za skupni nastop organizirala ZNSOS, so »pokazale, da prava razredna zavest in odločna bojevna volja ni več v znamenju upada ...« in »da ni delavstvo za koruzni socijalpatrio- tizem ,..«.12 Tudi pokrajinska konferenca Neodvisne delavske stranke Jugoslavije 4. maja 1924 v Ljubljani je ugotovila, da je bila udeležba »tisočev in tisočev« na prvomaj­ skih proslavah velik uspeh revolucionarnega delavskega gibanja. Toda ugotovila je tudi, da so neodvisne strokovne organizacije na Slovenskem v krizi in je obvezala vse strankine člane, da aktivno delujejo v njih. Neodvisna delavska stranka Jugoslavije za Slovenijo je poudarila, da bo strokovnemu gibanju posvetila največjo pozornost in si prizadevala vključiti vanj večino delavstva. Na tej konferenci so tudi sklenili, da je treba z vsemi silami preprečiti v Trbovljah razvitje prapora Orjune 1. junija 1924 in da je treba postaviti »nasproti fašistom oboroženo delavsko obrambo«.13 Strokovna borba je nato poudarila, da se morajo v delavsko obrambo oziroma pro­ letarske akcijske čete proti Or juni vključiti tudi pripadniki strokovnih organizacij. To je utemeljevala z orjunaškim napadom na Rudarski dom v Trbovljah, sedež ZRDS, in z njihovim streljanjem septembra 1923 na Delavski dom v Ljubljani, kjer je bil sedež osmih strokovnih zvez, ter z namero, da pripravljajo celo ustanovitev jugofašističnih strokovnih organizacij.14 Po krvavem prvojunijskem spopadu med revolucionarnim delavstvom in Orjuno v Trbovljah so njeni pripadniki svoj poraz hoteli maščevati tudi z divjanjem po Ljubljani. Tako je skupina orjunašev 2. junija prišla v tiskarno Merkur in zagrozila, da jo bodo razstrelili, če ne preneha tiskati komunističnih listov. Prepre­ čila je tudi izid že stavljene 17. številke Strokovne borbe. Iz strahu pred orjunaškimi napadi si nato nobena ljubljanska tiskarna ni upala prevzeti tiskanje Strokovne borbe, poskus njenega izhajanja v Zagrebu pa je z zaplembami dveh številk preprečila tam­ kajšnja cenzura. Končno je ZNSOS pridobila za tiskanje tiskarno J. Pavliček v Koče­ vju, kjer je 28. junija 1924 izšla prva številka Strokovne borbe po trboveljskih dogod­ kih. Toda poleg orjunaškega nasilja se je pojavila še nova ovira za izhajanje legalnih 246 Strokovna borba, glasilo neodvisnih strokovnih organizacij, kije bila prepovedana 10. julija 1924 komunističnih listov. Državno pravdništvo je izredno poostrilo cenzuro in zaradi pogostih zaplemb je izhajanje »pravih delavskih časopisov postalo silno otežkočeno«. To je bil tudi velik gmotni udarec zanje, ker so imeli z zaplenjenimi številkami velike stroške. Strokovna borba je poudarila, da so se bili ob pomisleku, ali se sploh splača izdajati list »samo za državnega pravdnika in njegov rdeč svinčnik« prisiljeni odločiti »pisati samo o stvareh, ki jih blagovoli dopustiti naša slavna cenzura ...«.15 Medtem ko je Strokovna borba obnovila izhajanje, pa političnemu listu Glas svo­ bode to ni uspelo. Zato je njegova uprava začela pošiljati svojim naročnikom Stro­ kovno borbo, ki je glede na to povečala obseg in objavljala tudi politične članke. Toda tudi Strokovna borba je izšla le še 7. julija 1924. V zadnji številki je opisala napad orju- našev na železničarja Rudolfa Juvana, ki so mu med mučenjem zmečkali prste, ter še več drugih njihovih nasilstev. Pozvala je k nadaljnemu zbiranju pomoči za žrtve orju- naškega divjanja in poudarila, da pripadniki Orjune napadajo tudi strokovne ne le politične organizacije.16 Policijsko ravnateljstvo je nato 10. julija 1924 prepovedalo tudi nadaljnje izhajanje Strokovne borbe in Glasa svobode. Na predlog državnega pravdništva v Ljubljani je deželno kot tiskovno sodišče 18. julija to policijsko prepoved izhajanja sindikalnega lista potrdilo, »ker piše, kakor priča njegova vsebina, v skrajno revolucionarnem duhu ter propagira, naj se socialni red in ustava nasilno izpremenita z revolucijo organiziranega boja delavskega razreda«.17 Prvojunijsko nasilje orjunašev v Trbovljah je sprožilo protestne demonstracije delavstva, v Zagrebu pa so izvedli tudi triurno splošno stavko. Na Hrvaškem so se demonstracijam priključili tudi pripadniki Hrvaške kmečke stranke in Pašič-Pribiče- vičev (P-P) režim se je ustrašil, da bo prišlo do izoblikovanja delavsko-kmečkega opo­ zicijskega bloka. Sklenil je udariti po revolucionarnem delavskem gibanju in 11. julija 192418 je minister za notranje zadeve dr. Milorad Srškič poslal vsem velikim županom in upravi mesta Beograd ukaz za takojšnjo razpustitev »vseh komunističnih organiza­ cij, pod katerikoli imenom obstajajo ...«. Uvodoma je poudaril, da je KPJ po zakonu o 247 zaščiti države nadaljevala delo »za rušenje današnje ureditve v državi in za vzpostavi­ tev komunističnega režima« prek organizacij z različnimi neodvisnimi in drugimi nazivi ter prek tajnih celic. S to t. i. »malo obznano« je bilo prepovedano delovanje Neodvisne delavske stranke Jugoslavije, Zveze delavske mladine, neodvisnih sindika­ tov in še drugih komunističnih organizacij, v Sloveniji so bila prepovedana tudi dru­ štva Vesna, zadruga Železničarski dom in akademsko društvo Vstajenje.19 Policija je dobila nalogo, da ob prepovedi navedenih organizacij izvede tudi pre­ iskave v društvenih prostorih in pri funkcionarjih. Premoženje mora zapleniti, dru­ štvene prostore oziroma domove zapečatiti, kompromitirane osebe pa aretirati in postopati z njimi po zakonu o zaščiti države. Hkrati mora prepovedati zborovanja, konference in »sploh vsako delo komunistov« ter onemogočiti tudi izhajanje in razpe­ čevanje vseh komunističnih publikacij. Ukrepom oblasti proti revolucionarnim organizacijam v Sloveniji lahko sledimo predvsem po Uradnem listu ljubljanske in mariborske oblasti in po pisanju Delavsko- kmetskega lista, t. j. po novem legalnem partijskem listu. Tega je po prepovedi Glasa svobode in Strokovne borbe uspela ilegalna KPJ začeti izdajati 21. avgusta 1924 in je po prepovedi vseh revolucionarnih organizacij postala edina pot za njeno legalno delo­ vanje. Delavsko-kmetski list je imel tudi stalno rubriko Strokovni vestnik, prek katere je Partija obveščala članstvo prepovedanih neodvisnih strokovnih organizacij o proti­ delavskih ukrepih Pašič-Pribičevičevega režima in o prizadevanjih za obnovitev delo­ vanja sindikatov CDSOJ. V prvi številki je Delavsko-kmetski list navedel podatek, da so ob razpustu neodvi­ snih političnih, strokovnih in drugih organizacij v Sloveniji aretirali tudi nad 100 nji­ hovih funkcionarjev in agitatorjev, prepovedali vse delavske shode in zaprli tudi Delavski dom v Ljubljani, v Trbovljah pa »se je vzelo in zapečatilo še ono, kar niso požgali orjunaši«. Udarci po revolucionarnem delavskem gibanju so bili prav v Slove­ niji najhujši in oblasti so se nato odločno upirale tudi vsem zahtevam delavstva, da bi lahko obnovile svojo dejavnost vsaj neodvisne strokovne organizacije. »Sploh je bil in je naval reakcije v Sloveniji najhujši izmed vseh pokrajin v Jugoslaviji«, je poudaril Delavsko-kmetski list, ko je seznanjal članstvo slovenskih neodvisnih strokovnih organizacij s posredovanji vodstva CDSOJ na ministrstvu za notranje zadeve sredi julija 1924 za obnovitev delovanja neodvisnih sindikatov. Toda minister Srškič obljub o pozitivni rešitvi ni izpolnil. Pašič-Pribičevičeva vlada pa je bila prisiljena zaradi pri­ tiska opozicije in razmer v državi odstopiti. Novo vlado je 27. julija sestavil voditelj opozicijskega bloka Ljuba Davidovič, v njegovo vlado pa so vstopili tudi predstavniki Slovenske ljudske stranke na čelu z dr. Antonom Korošcem.20 Novi minister za notra­ nje zadeve Nastas Petrovič je po ponovnih posredovanjih CDSOJ 31. julija dovolil ponovno delovanje neodvisnih sindikatov. To njegovo naredbo so v vseh jugoslovan­ skih pokrajinah razen v Sloveniji ter Bosni in Dalmaciji izpolnili. Tudi v Ljubljani so predstavniki ZNSOS večkrat posredovali, toda oblasti niti shoda niso dovolile, na katerem bi delavstvo zahtevalo obnovitev delovanja neodvisnih strokovnih organiza­ cij. Delavsko-kmetski list je pozval člane Zveze rudarskih delavcev Slovenije in Splo­ šne železničarske organizacije Jugoslavije, naj ostanejo zvesti organizaciji in izrazil pričakovanje, da bo »vsak čas spet otvorjena«.21 Slovensko delavstvo je bilo hudo razočarano, ker nova vlada, ki je tako ostro obso­ jala nedemokratičnost in nasilje prejšnjega režima, ni spremenila razmer v Sloveniji. Delavsko-kmetski list je ugotovil, da »vzdržujejo klerikalci proti delavstvu ono popolno izjemno stanje, ki ga je uvedel Pribičevič ...«,22 Vse neodvisne strokovne orga­ nizacije so pod novo vlado avgusta in septembra 1924 dobile odločbe, da je njihovo delovanje prepovedano. 23 Policijske oblasti so šele 19. septembra dovolile prvi shod članstva prepovedanih neodvisnih strokovnih organizacij v Ljubljani, medtem ko so v Revirjih in drugod vse take prošnje še naprej zavračale. Tako njihovo ravnanje je doži­ 250 velo na shodu obsodbo v ogorčeni ugotovitvi, da so se »morilci z Zaloške ceste« in »mo­ rilci iz Trbovelj« združili. Razredno zavedno delavstvo je v resoluciji zahtevalo takojšnjo obnovitev delovanja strokovnih in kulturnih organizacij ter tudi organizacij Neodvisne delavske stranke Jugoslavije, izpustitev delavcev iz zaporov, ugotovitev krivcev za trboveljske dogodke 1. junija, strogo izvajanje zakona o zaščiti delavcev ter razpis volitev v delavsko zbor­ nico in upravo bolniške blagajne. Delavstvo pa je na svojem velikem shodu, ki mu je sledil še protestni pohod do sodne palače, posebej zahtevalo tudi združitev razrednih strokovnih organizacij: »Razcepljenost na političnem polju nas ne sme ovirati pri tem, da ustvarimo enotno strokovno organizacijo in da prepričamo člane Amsterdama (t. j. člane socialistično strokovne internacionale, op. p.), da je treba upostaviti enotnost, čeprav to ni všeč gotovim voditeljem«.24 Delavsko-kmetski list je že ob začetku izhajanja sprožil akcijo za enotnost razred­ nih strokovnih organizacij. To zahteva predvsem »razvoj razrednega boja«, vzpostavi­ tev enotnosti razrednih strokovnih organizacij pa je pogoj, »če bo hotel delavski razred končno zlomiti gospodarsko ofenzivo kapitala in fašistovsko reakcijo ...«. Ugotovil je, da so doslej uresničitev tega velikega cilja ovirali reformistični voditelji, medtem ko je neposredno med delavstvom ugodno razpoloženje za vzpostavitev enotnosti. Toda med privrženci enotnosti je tudi struja, ki zastopa popolnoma napačno stališče, da bo ta vzpostavljena z vrnitvijo vsega delavstva v reformistične organizacije. Delavsko- kmetski list je poudaril, da se enotnost lahko ustvari le »na ta način, da se prej določi tak program in taktika, ki bo res odgovarjala današnjemu položaju in vodila delavstvo ne v nove poraze, ampak k uspehom«. Druga podlaga za zdravo enotnost strokovnih organizacij je demokratičnost v njih. Izrazil je mnenje, da se ne da vzpostaviti enotno­ sti v posameznih strokah in deželah, temveč da je za trajni uspeh delavstva v boju proti kapitalu treba ustvariti predpogoje »za popolno enotnost vseh strokovnih organizacij v nacionalnem in internacionalnem obsegu«. Tako bi bilo treba sklicati tudi skupni kongres amsterdamske in moskovske sindikalne internacionale. Veliki cilj enotnosti strokovnih organizacij pa bo dosežen le »če bomo vztrajno delali zanj med množicami, v tovarnah in obratih«. Delavsko-kmetski list je torej propagiral enotnost strokovnih organizacij na vseh ravneh v mednarodnem, državnem in pokrajinskem okviru ozi­ roma po vseh strokah, na temelju odločnega razrednega boja in demokratičnosti, pot do nje pa je videl v neposrednem aktiviranju delavstva »od spodaj« ter v združevanju in ne v enostavni vključitvi članstva revolucionarnih organizacij v reformistične stro­ kovne organizacije. Delavsko-kmetski list je tudi ugotovil, da so iz objektivnih razlo­ gov (ofenziva kapitala, izjemni zakoni, porazi v mezdnih bojih, itd.) in zaradi subjek­ tivnih slabosti (skrajno škodljiva politika reformističnih voditeljev) »vse strokovne organizacije mnogo izgubile na številčni in akcijski moči«.20 Zato je treba nemudoma v teh hudih razmerah okrepiti strokovne organizacije, toda ne le v številčnem pogledu, temveč tudi izboljšati gmotne pogoje za njihovo aktivnost ter kadrovsko izpopolniti upravni aparat, posebej pa posvetiti veliko pozornost vzgojnemu delu v njih na podlagi marksističnega programa. Delavskim množicam je treba vrniti zaupanje v strokovne organizacije, ki morajo s svojim delom doseči, da bodo vsi videli v njih »ono elemen­ tarno osnovno organizacijo, v kateri se kuje razredna solidarnost proletariata«.26 Delavsko-kmetski list je nato 4. septembra 1924 pisal, da so se pretekli teden v Trbovljah uspešno končala pogajanja »za vzpostavo enotne organizacije na podlagi razrednega boja in delavske demokracije«. Za upravičeno pa se je izkazala bojazen, da bo tudi ta poskus kot prejšnji propadel »radi zakrknjenosti« nekaterih socialističnih funkcionarjev. Na njihovo negativno vlogo v združevalnem procesu so opozorili tudi na omenjenem shodu 19. septembra v Ljubljani. Na Jesenicah so na shodu 5. oktobra razredno zavedni kovinarji ugotovili, da je ekonomska in politična reakcija ter nasilje podjetnikov nujno zahtevalo enotno strokovno organizacijo. Ta cilj pa bodo dosegli le 251 v primeru, če bo namesto dotedanjih pogajanj med strokovnimi vodstvi prevzelo akcijo za združitev neposredno v svoje roke delavstvo. Za izvedbo združitve socialističnih in neodvisnih strokovnih organizacij so izvolili petčlanski komite, vse kovinarje pa so pozvali, naj skličejo shode za oblikovanje enotne strokovne organizacije.2' Primera rudarjev in kovinarjev kažeta, da je bila neposredno med delavstvom pri­ pravljenost in izražena odločna zahteva, da se z združitvijo socialističnih in neodvisnih strokovnih organizacij ustvarijo enotne razredne strokovne organizacije, toda refor­ mistični funkcionarji slovenskih organizacij GDZJ so vse pobude, ki so prihajale »s terena« ali od funkcionarjev prepovedanih neodvisnih strokovnih organizacij, zavra­ čali. Odklonilno stališče do pobud za združitev je neposredno po »mali obznani« izrekla 1. pokrajinska konferenca strokovnih organizacij GDZJ oziroma SK v Sloveniji 2. in 3. avgusta 1924, na kateri so delegati, ki so zastopali 4966 članov, sprejeli resolucijo: »Od strokovnih organizacij, priljučenih Strokovni internacionali v Moskvi, loči stro­ kovne organizacije GRSJ (Glavnega radničkega saveza Jugoslavije, op. p.) razlika v strokovni taktiki. Dokler obstoja ta razlika je vsaka organizacijska spojitev s temi organizacijami nemogoča«. Možna pa je združitev s strokovnimi organizacijami lesnih in grafičnih delavcev, ki stojijo na taktičnih načelih socialistične amsterdamske strokovne internacionale, in so v tem času delovale samostojno, zunaj SK.28 Toda naj višji socialistični sindikalni forum ni veliko razpravljal o problematiki združevanja s prepovedanimi neodvisnimi strokovnimi organizacijami, kajti vso pozornost je moral posvetiti nevarnosti razcepa v lastnih vrstah. Po razcepu Socialistične stranke Jugo­ slavije v Sloveniji na frakcije okrog časnikov Enotnost, Socialist in Naprej so se stran­ karski spori prenesli tudi v socialistične strokovne organizacije.29 V njih se je iz pri­ vržencev okrog Napreja izoblikovala opozicija, ki je odločno napadala vodstvo SK.30 Nevarnost razcepa še v strokovnem gibanju je tudi pospešila sklic pokrajinske konfe­ rence, ki je v prizadevanjih, da bi ga preprečila, poudarila, da so te v svojih akcijah neo­ dvisne od vseh političnih strank in da morajo ostati v medsebojnih strankarskih bojih nevtralne. V politične zadeve lahko posežejo »le v toliko, v kolikor je to v varstvo delav­ skih gospodarskih interesov potrebno«. Strokovni funkcionarji si morajo prizadevati za odpravo sporov med socialističnimi frakcijami.31 Ta stališča sindikalne konference pa niso zadovoljila socialistov okrog Napreja in nasprotja v organizacijah SK so se poglabljala do odkritega razcepa leta 1925. Z razcepom v pokrajinski organizaciji Socialistične stranke Jugoslavije za Slove­ nijo je bilo precej prizadeto tudi socialistično strokovno gibanje. Krepitev nasprotij znotraj socialističnega tabora je vplivala na postopno večjo pripravljenost vodstva SK na združevalna pogajanja s predstavniki prepovedanih neodvisnih strokovnih organi­ zacij. Glede na navedene razmere so se najprej zbližala stališča glede neodvisnosti strokovnih organizacij od političnih strank. Pomemben dejavnik, ki je vplival na socialistični pristanek za združitev pa je bila nepopustljivost oblasti do obnovitve delovanja neodvisnih strokovnih organizacij, kar je okrepilo položaj reformistov v združevalnem procesu in olajšalo uveljavljanje njihovih zamisli v njem. Slovenske neodvisne strokovne organizacije so se proti odločbam policijskih obla­ sti o prepovedi delovanja pritožile na ministrstvo za notranje zadeve v Beogradu. Vod­ stvo ZNSOS je poskušalo doseči obnovitev neodvisnih strokovnih organizacij tudi na ta način, da je dalo pobudo za ustanovitev formalno novih strokovnih organizacij. Toda policijske oblasti so to namero spregledale. Veliki župan ljubljanske oblasti je 22. oktobra 1924 zavrnil pravila snujočega se društva Strokovna organizacija železniških delavcev in nameščencev, ker je »očividno samo obnovitev« 17. avgusta razpuščene Splošne železničarske organizacije. To je utemeljil s tem, da so predlagatelji sami bivši člani prepovedane neodvisne strokovne organizacije, da so nova pravila razen glede imena, le malenkostno spremenjena stara pravila SŽOJ in da ni mogoče zapustiti pre­ 252 moženja prepovedani zadrugi Železničarski dom. Kmetsko-delavski list je ta ukrep komentiral z ugotovitvijo, da se tako ravna proti strokovnim organizacijam pod kleri­ kalnim režimom.32 Na seji plenuma Centralnega partijskega sveta KPJ od 20. do 26. novembra 1924 je bilo v poročilu iz Slovenije poudarjeno, da je v tej pokrajini »največja reakcija«. Po zavrnitvi pravil »nove« železničarske strokovne organizacije »je treba iti v reformi­ stične sindikate«.33 To odločitev je začel izvajati novi pokrajinski komite KPJ za Slove­ nijo, izvoljen na novembrski pokrajinski konferenci s sekretarjem Cirilom Štukljem, njegova pomembna člana pa sta bila Ivan Makuc in Alojz Sedej. Tedaj je bilo v 29 orga­ nizacijah KPJ v Sloveniji okrog 350 članov, krog privržencev pa je bil znatno širši. Omenjena pokrajinska konferenca KPJ »je potekala v znamenju hudih razhajanj, ki so že najavljala začetek kriznega obdobja v delovanju KPJ v Sloveniji, kar je imelo težke posledice za ves delavsko-revolucionarni pokret«. Nasprotja, ki so se kazala ob pripra­ vah na parlamentarne volitve, so se nato zaostrovala v procesu strokovnega združeva­ nja.34 Konec novembra 1924 je novi veliki župan iz liberalno-demokratskih vrst s podobno utemeljitvijo kot njegov klerikalni predhodnik prepovedal ustanovitev Stro­ kovne zveze združenih rudarjev, ker da se iz pravil vidi, da gre le za obnovitev Zveze rudarskih delavcev Slovenije t. j. »komunističnega društva pod drugim imenom«.35 Konec jeseni 1924, ko je kralj Aleksander prisilil Davidovičevo vlado k odstopu in sta znova prišla na oblast Pašič in Pribičevič, so bile pritožbe na ministrstvo za notranje zadeve zoper prepovedi zavrnjene in vse strokovne zveze ZNSOS so bile dokončno pre­ povedane z utemeljitvijo, »da so prekoračile statutarno področje«.36 S tem je bilo for­ malnopravno konec slovenskih neodvisnih strokovnih organizacij, ki so jih enako odločno preganjali slovenski liberalci in klerikalci. Konec leta 1924 so propadli vsi poskusi za obnovitev neodvisnih strokovnih organi­ zacij, kar je hudo poslabšalo položaj njihovih predstavnikov, da bi v prizadevanjih za enotne strokovne organizacije uveljavili svoje pogoje. Dosti lažje bi jim bilo, če bi bile njihove organizacije znova legalizirane, tako pa so se socialistični funkcionarji zave­ dali, da so za komuniste pogajanja z njimi edini izhod, da bodo še lahko delovali v legalnih strokovnih organizacijah. Tedaj sta tako Delavec kot Delavsko-kmetski list pisala o pobudah ruskih in angleških sindikatov za združitev moskovske in amster­ damske strokovne internacionale zaradi splošne ofenzive kapitala. Ob tem sta lista polemizirala o vzrokih in krivdi za razkol, toda hkrati sta pisala tudi o potrebi enotnih razrednih strokovnih organizacij v Sloveniji.3, Konec leta 1924 je dal Delavsko-kmet­ ski list svojim somišljenikom že konkretna navodila, in sicer naj tam, kjer ni bilo neo­ dvisnih strokovnih organizacij ali so bile policijsko dokončno razpuščene, vstopajo »brez kolebanja in brez obotavljanja v socialistične. Tam pa, kjer naše še obstojajo, tam povejte socialističnim sodrugom, da smo mi pripravljeni takoj stopiti s socialističnimi centralami v pogajanja za zedinjenje«. Poudaril je, da se s tem nikakor ne odrekajo kri­ tiki »izdajalske taktike socialističnih funkcionarjev« in da so razmere take, »da je boljše imeti tudi slabe organizacije kakor pa nobene«.38 Delavsko-kmetski list39 je v začetku 1925 obširno opisal dotedanja prizadevanja za združitev razrednih strokovnih organizacij v mednarodnem, jugoslovanskem in slo­ venskem okviru. Poudaril je, da je dala rdeča strokovna internacionala že na III. kon­ gresu julija 1924 predlog amsterdamski internacionali za združitev. Glede na to, da med vodstvom socialistične GDZJ in komunističnega CDSOJ še ni prišlo do pogajanj o združitvi, naj bi dali slovenski razredno zavedni delavci zanjo »primer in zgled«, zla­ sti še, ker je Slovenija industrijski center in ker je v njej nastal po dokončnem razpustu neodvisnih strokovnih organizacij poseben položaj. Na koncu obširne utemeljitve o potrebi združitve je njeno možnost poudaril z ugodnim potekom združevalnega pro­ cesa železničarskih strokovnih organizacij.40 K temu je treba pripomniti, da so bili v 253 nasprotju s Slovenijo v večini drugih jugoslovanskih pokrajin neodvisne strokovne organizacije še legalne in zato seveda slovenski način združevanja ni bil zanje ustre­ zen. Zato da bi prešli »od govorjenja k delu« za združitev sta Ivan Makuc in Albert Hle­ bec v imenu razpuščenih strokovnih organizacij in v imenu delavstva, ki v zadnjih letih ni bilo organizirano, pa čuti potrebo po močni in enotni razredni strokovni organizaci­ ji, poslala 13. februarja 1925 pismo Strokovni komisiji kot predstavnici GDZJ v Slove­ niji. V njem sta združitev utemeljevala zlasti s poslabšanjem delovnih in gmotnih pogojev ter socialne zakonodaje, posebej pa tudi z rezultati parlamentarnih volitev 8. februarja,41 ki »so jasno pokazale, da je delavstvo zgubilo vero v lastno moč in da se je pričelo v množicah nagibati na stran razrednih nasprotnikov«. Zato je treba strniti delavske sile ter prenehati s cepljenjem in ustanavljanjem vzporednih strokovnih organizacij. Poudarila sta: »Brezdvomno obstojajo med našo in vašo skupino načelna in taktična nasprotstva, ki jih ni mogoče prezreti. Kakor je nam nemogoče sprejeti vaša načelna naziranja, proti katerim bomo tudi v bodoče nastopali, pa vidimo možnost, da se združimo v strokovnih organizacijah, za katerih enotnost se borimo že cel čas«. Združitev lahko temelji na treh načelih: razrednem boju, proletarski demokraciji in strankarski neodvisnosti. Ker je v Sloveniji položaj v primerjavi z drugimi jugoslovan­ skimi pokrajinami najtežji, ne bi bilo v korist delavstva, če bi čakali na sporazum med beograjskima centralama in je zato treba aktivno poseči v združevalni proces. Stro­ kovni komisiji sta predlagala čimprejšnji sestanek glede združitve. Delavsko-kmetski list pa je ob tem zagotovil delavstvu, da ga bo seznanjal s potekom pogajanj.42 Strokovna komisija je predlog sprejela, pri tem pa se je pritožila nad pisanjem Delavsko-kmetskega lista zoper socialiste. Strinjala se je z obstojem različnih pogle­ dov na posamezne probleme, »toda pogoj za skupno delo v eni organizaciji je, da moramo biti glede aktualnega praktičnega dela v glavnih smernicah enih in istih misli ,..«43 Že 23. februarja 1925 so bili nato razgovori, na katerih sta delegacijo SK vodila njen tajnik Filip Uratnik in Jože Golmajer, neodvisne strokovne organizacije pa so zastopali Ivan Makuc, Albert Hlebec in Franc Čepeljnik. Njihov potek je pokazal, »da izmed obstoječih diferenc med obema skupinama nobena ni nepremostljiva« in da je »možnost ujedinjenja ugotovljena«. Dogovorjen je bil ponovni sestanek za razpravo o konkretnih predlogih obeh strani za združitev. Albert Hlebec je po teh ugotovitvah bralce Delavsko-kmetskega lista seznanil s spornimi zadevami. Zastopniki SK so menili, da bi se moralo vzporedno z združeva­ njem strokovnih organizacij začeti tudi z združevanjem na političnem področju. Hle­ bec je odgovoril, da bodo enotne strokovne organizacije strankarsko neodvisne in je zato njihova ustanovitev mogoča tudi brez zbližanja političnih strank, ki iz načelnih razlogov ni mogoče. Nasprotja med njimi so »doslej na razvoj razcepljenih strokovnih organizacij vplivala destruktivno, pri enotnih strok.(ovnih) org.(anizacijah) se bo moralo to nasprotno spremeniti v konstruktivno delo za prospeh enotnih strokovnih organizacij, ker od dela za organizacijo bo odvisno, v koliko bo prevladovalo v organi­ zacijah eno ali drugo naziranje«. Druga sporna zadeva za predstavnike SK je bila glede medsebojnih napadov. Hle­ bec je menil, da se bo oblika napadov po ustanovitvi enotne strokovne organizacije spremenila. Toda tudi po združitvi bo morala imeti vsaka stran pravico do svobodne kritike, ki bo temeljila na delavski demokraciji. Tako bodo imela glasila političnih strank še naprej vso pravico, da podvržejo delo enotnih strokovnih organizacij »stvarni kritiki«. Vsi člani enotnih strokovnih organizacij bodo morali izvajati sklepe večine, toda manjšina, »desna« ali »leva«, mora imeti pravico kritike večinskih sklepov. Tretji, posebno občutljiv problem, je bila vztrajna zahteva predstavnikov SK, da se morajo enotne strokovne zveze vključiti v GDZJ. Izpolnitev tega pa bi lahko vzbudila 254 vtis o kapitulaciji neodvisnih strokovnih organizacij, čeprav so se načelno sporazume­ li, da pri združitvi »ne sme biti premagancev niti zmagovalcev«. Komentator je menil, da bi do spojitve obeh državnih sindikalnih central, ki so jo tedaj šele začeli pripravlja­ ti, ostala enotna razredna strokovna organizacija v Sloveniji zunaj obeh. Tako bi pre­ prečili vsa nepotrebna bojna glasovanja, ki se bodo po pričakovani združitvi CDSOJ in GDZJ izkazala za nepotrebna. Albert Hlebec je ob sklepu svojih razmišljanj in stališč do odprtih vprašanj, ki so se v nadaljnjem procesu izkazala kot ključna, poudaril, da morajo biti enotnosti strokov­ nega gibanja podrejena vse rešitve. Ob ugotovitvi, da »vrhovi« že konkretno delajo za združitev, pa je poudaril: »Treba pa je zediniti mase in zato se mora že sedaj prenesti težišča dela za zedinjenje v mase. Sodelovanje in odločanje mas je potrebno tudi zato, da mase same pokažejo tistim desničarskim voditeljem v Strokovni komisiji in tistim besednim levičarjem med neodvisnimi, ki jim zedinjenje ne ugaja in ki bi hoteli nada­ ljevati politiko cepljenja«.44 Navedena stališča so bila temelj nove sindikalne politike pokrajinske organizacije KPJ za Slovenijo, ki je imela za cilj enotnost in okrepitev slovenskega razrednega stro­ kovnega gibanja, hkrati pa je komunistom in privržencem omogočila, da delujejo v legalnih strokovnih organizacijah in si v njih prizadevajo za uveljavitev svojih nalog na idejnem, akcijskem in kadrovskem področju. Z njo je pokrajinski komite izpolnje­ val enega temeljnih ciljev KPJ, ki je bil poleg enotne delavske fronte tudi izbojevanje enotnosti razrednih strokovnih organizacij. Hkrati pa je reševal poseben položaj na sindikalnem področju v Sloveniji, ki je nastal po dokončnem udarcu oblasti po neodvi­ snih strokovnih organizacijah ter je neodložljivo terjal iskanje nove poti za obnovitev aktivnosti slovenskih komunistov na enem osnovnih področij dela, kot so bile stro­ kovne organizacije. Po prvih razgovorih med predstavniki vodstev SK in prepovedanih neodvisnih strokovnih organizacij je naglo stekel proces združevanja organizacij posameznih strok. Pionirsko delo so opravili rudarji in železničarji. V njem pa so se socialistični funkcionarji zavedali svojega privilegiranega položaja, ker zaradi nepopustljivosti oblasti neodvisne strokovne organizacije niso imele v nobeni obliki možnosti za obno­ vitev dejavnosti. To prednost so desničarji izrabljali za uveljavljanje svojih pogojev za združitev. Popuščanje predstavnikov neodvisnih strokovnih organizacij pri oblikova­ nju slovenskih enotnih razrednih organizacij, je kmalu povzročilo hude spore v pokra­ jinskem vodstvu KPJ. Začetek in način sindikalnega združevanja v Sloveniji pa je vpli­ val tudi na pogajanja med beograjskima centralama neodvisnih in socialističnih sindi­ katov, t. j. na proces, ki se j v drugi polovici 1925 sklenil z ustanovitvijo Združene delavske sindikalne zveze - Ujedinjenega radničkega sindikalnega saveza Jugoslavije (URSSJ). Po »mali obznani« komunisti niso mogli imeti več svojih posebnih strokovnih organizacij in zato je sredina leta 1924 pomembna prelomnica v razrednem strokov­ nem gibanju na Slovenskem ter v obliki delovanja komunistov na sindikalnem področju. Opombe 1 Ignac Fric, Spomini na partijsko delo 1922-1923 v Trbovljah, v arhivu RMLR. 2 Arhiv CK ZKJ, fond KI/1924, Bericht über roten Gewerkschaftenorganisationen in Slowe­ nien 14. 2. 1924. 3 Ker je ZNSOS s temi podatki o članstvu hotela utemeljiti potrebo po nujni finančni pomoči Profinterne za ponovno okrepitev neodvisnega strokovnega gibanja v Sloveniji, so verjetno neko­ liko negativno pretiravali. Po poročilu ZRDS z dne 4. 12. 1923 inšpekciji dela (fond inšpekcije dela, fase. 3, v arhivu IZDG) naj bi imela ta strokovna zveza okoli 2500 članov. 255 4 Strokovna borba, št. 44, 30. 11. 1923. 5 Strokovna borba, št. 46, 14. 12. 1923. 6 Arhiv SR Slovenije, fond oddelka za notranje zadeve (ONZ) pokrajinske uprave za Sloveni­ jo, fase. Poverljivi spisi 1924, št. 538; Strokovna borba, št. 1,2. 1. 1924. 7 Strokovna borba, št. 8, 29. 2. 1924. 8 Arhiv CK ZKJ, fond KI, 1924/1, Resolucija o sindikalnoj politici KPJ. 9 Strokovna borba, št. 7, 22. 2., št. 10, 15. 3., št. 11, 1. 4. in št. 12, 10. 4. 1924; poročila o shodih so tudi v fondu ONZ, fase. Poverljivi spisi 1924 v AS. 10 Delavec, št. 10, 6. 3. 1924. 11 Strokovna borba, št. 11, 1. 4. 1924. 12 Strokovna borba, št. 15, 10. 5. 1924. 13 Zgodovinski arhiv CK ZKS, fond kazenski spisi, okrožno sodišče v Celju, priloga h kazen­ skemu spisu VR VIII/492/24. 14 Strokovna borba, št. 15, 10. 5. 1924; članek Strokovne organizacije in boj proti fašizmu. 15 Strokovna borba, št. 18, 28. 6. 1924. 16 Strokovna borba, št. 19, 7. 7. 1924. 17 Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, št. 66, 21. 7. in št. 68, 26. 7. 1924. 18 Dne 11. julija 1924 je bila ministrska odredba odposlana pokrajinskim oblastem v obliki šifrirane depeše, naslednji dan pa še kot okrožnica, ki jo je veliki župan v Ljubljani prejel 13. juli­ ja. Še istega dne, kot lahko ugotovimo po delovodniku v Arhivu SR Slovenije, je poslal »malo obznano« v ukrepanje nižjim oblastem. Kopija »male obznane« se je ohranila le v arhivu Instituta za historiju radničkog pokreta Hrvatske v Zagrebu, grupa II, inv. št. 77. 19 France Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919-1939, 1. knjiga, Ljubljana 1981, str. 179. 20 Metod Mikuž, Oris zgodovine Slovencev 1917-1941, Ljubljana 1965, str. 294. 21 Delavsko-kmetski Ust, št. 1,21.8. 1924. 22 Delavsko-kmetski list, št. 2, 28. 8. 1924. 23 Delavsko-kmetski list, št. 4, 11. 9. 1924. 24 Delavsko-kmetski list, št. 6, 25. 9. 1924. 25 Podobno je istočasno ugotovil socialistični Delavec (št. 32, 10. 8. 1924), ki je poudaril: »Se­ danja industrijska kriza je obenem kriza strokovnih organizacij«. 28 Delavsko-kmetski list, št. 1, 21. 8. 1924. 27 Delavsko-kmetski list, št. 9, 16. 10. 1924. 28 Delavec, št. 32, 10. 8. 1924. 29 Toma Milenkovič, Socijalistička partija Jugoslavije, Beograd 1974, str. 189-201; Metod Mikuž, n. d. str. 230 in 269. 30 Naprej, št. 41, 11. 5. in št. 60, 13. 6. 1924. 31 Glej op. 28. 32 Delavsko-kmetski list, št. 12, 6. 11. 1924. 33 Arhiv CK ZKJ, fond KI 1924/74, materijah sa sednice Plenuma Centralnog partijskog veća KPJ 20-26. 11. 1924. 34 France Filipič, Vloga Ljubljane v zgodovini KPJ - KPS med vojnama (1920-1929), Zgodo­ vina Ljubljane, Kronika - Ljubljana 1982, str. 307-308. 35 Delavsko-kmetski list, št. 5, 29. 1. 1925. 36 Prepovedi so bile objavljene v novembrskih in decembrskih številkah Uradnega lista ljub­ ljanske in mariborske oblasti, in sicer na podlagi društvenega zakona 15. 11. 1867 (št. 106, 19. 11. do št. 123, 30. 12. 1924). 37 Delavec, št. 43, 30. 11. 1924; Delavsko-kmetski list, št. 17, 11. 12. 1924. 38 Delavsko-kmetski list, št. 19, 25. 12. 1924. 39 Delavsko-kmetski list, št. 5, 29.1. do št. 7,14. 2. 1925; članek Za ujedinjenje razrednih stro­ kovnih organizacij. 40 Konec leta 1924 so tekla že tudi konkretna pogajanja za združitev železničarskih strokov­ nih organizacij, in sicer je bila 26. decembra 1924 pripravljalna konferenca za združitev v Celju, ob udeležbi predstavnikov šestih organizacij (Organizirani železničar, št. 1, 5. 1. 1925). Tako so torej poleg rudarjev in kovinarjev še železničarji jasno izrazili voljo za enotno razredno strokovno organizacijo. 41 Vasilij Melik, Delavske stranke na volitvah 1920-1927, Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921-1924, Ljubljana 1975, str. 113-114; od vseh parlamentarnih volitev v dvaj­ 256 setih letih je 1. 1925 »padlo število komunističnih in socialističnih glasov na najnižjo točko«, »na 12 562 glasov ali 4,8 %« volilnih upravičencev. V ilustracijo naj navedemo, da so komunisti in socialisti dobili na volitvah v ustavodajno skupščino leta 1920 21 % glasov volilnih upravičencev, na parlamentarnih volitvah leta 1923 7,6 %, leta 1927 pa 6,7 %. 42 Delavsko-kmetski list, št. 8, 18. 2. 1925. 43 Delavsko-kmetski list, št. 9, 25. 2. 1925; Delavec, št. 4, 1.3. 1925 in št. 5, 15. 3. 1925. 44 Delavsko-kmetski list, št. 10,5.3. 1925; članka Za zedinjenje razrednih strokovnih organi­ zacij v Sloveniji in V razčiščevanje diferenc. 17 - Sindikalno gibanje 257 STAVKA NA KOLIČEVEM - NAJDALJŠA LETA 1935 NA SLOVENSKEM Stavka papirničarjev v Bonačevi tovarni na Količevem od 17. avgusta do 14. okto­ bra 1935 ima v stavkovnem valu sredi tridesetih let posebno mesto zaradi dolgotrajne­ ga, enotnega in odločnega vztrajanja delavstva pri izbojevanju večine njegovih zahtev, zanimiva pa je tudi kot eden uspešnih primerov izvajanja nove partijske politike v strokovnem gibanju. Oblikovanje nove sindikalne politike KPJ leta 1934 Pokrajinska konferenca KPJ za Slovenijo 16. septembra 1934 v Goričanah in IV. državna konferenca KPJ 24. in 25. decembra 1934 v Ljubljani sta dali komunistom nove naloge in napotila za delo na sindikalnem področju, posebej za dvig borbenosti delavstva po udarcih, ki jih je v političnem in socialnoekonomskem pogledu doživelo v času kraljeve diktature in velike gospodarske krize. Posebno pa sta poudarili, da vodi pot do enotne delavske fronte kot jedra širokega ljudskofrontnega gibanja prek akcij­ ske enotnosti, zlasti v stavkah, mezdnih gibanjih in delavskih manifestacijah. Na goričanski konferenci je rezultate dotedanje sindikalne politike KPJ na Sloven­ skem v procesu njenega objavljanja analiziral Boris Kidrič v referatu O delu pokrajin­ ske organizacije komunistične stranke v Sloveniji po sindikalni liniji. Referat nazorno ilustrira, kako so morali kritično oceniti tudi nekatere pravilne in uspešne akcije (npr. volitve v delavsko zbornico, volitve obratnih zaupnikov itd.), ker so bile pač v naspro­ tju z izrazito sektaškimi in neživljenjskimi direktivami vodstva KPJ v tujini ter kako je bila obvezna uporaba takratne kominternske terminologije o socialfašistih, klerofa- šistih itd. Iz Kidričevega poročila naj poudarimo, da je v Sloveniji v začetnih obdobjih kraljeve diktature članstvo zavračalo direktivo o ilegalnih sindikatih in o razbijanju Ursovih sindikatov. Obnovljene partijske organizacije so se nato po referentovem poročilu prepočasi zavedale svoje takojšnje in neposredne naloge množičnega značaja: »organiziranje dnevnih bojev-sindikalno delo«. Toda že leta 1933 so bili storjeni »prvi resni koraki v zvezi z množicami in k organiziranju delavskih bojev ...« Od začetka 1934. leta do konca poletja je bilo v različnih industrijskih središčih že osem velikih delavskih akcij, stavk in demonstracij, kar je bilo osnova za oceno o možnosti »pravega stavkovnega vala v Sloveniji«. Iz nadaljnjega poročila se vidi, da sta bila ovira za še uspešnejše delovanje komunistov v sindikatih tako levo sektaštvo kot desni oportuni­ zem. Pod vplivom direktiv vodstva KPJ in komintemskih ocen so si komunisti zadali nalogo, »da ustvarjamo enotno fronto s socialnodemokratskim proletariatom, nikoli pa ne smemo nasedati socialfašističnim generalom ...« Pri tem so kot »fašiste« izenače­ vali socialistične, krščanskosocialistične in tedanje režimske narodnosocialistične sin­ dikalne voditelje, ki da so prav vsi »brez izjeme ... agenti buržoazije znotraj delavskih vrst«. Zaradi tega so komunisti lahko dosegli uspehe pri ustvarjanju enotne delavske fronte le neposredno med delavstvom v konkretnih akcijah, do povezovanja »na vrhu« z vodstvi različnih sindikalnih organizacij pa zaradi direktiv iz tujine ni moglo priti. Te napake in slabosti so slovenski komunisti v vsakodnevnih bojih kmalu odpravili. Prav vanje so jih usmerjali sklepi goričanske konference: »Mi se moramo med delavstvom pojavljati vselej s konkretnimi in akcijskimi gospodarskimi zahtevami; njihov pereči značaj mora občutiti delavska množica brez razlike, kateremu sindikatu pripada itd. 258 Le na podlagi list s konkretnimi zahtevami je mogoče organizirati in voditi revolucio­ narne boje za dnevne proletarske interese! «‘ To so bila tudi stališča predstavnika politbiroja CK KPJ na goričanski konferenci Josipa Broza Tita, ki je neposredno pred njo v zvezi z delom komunistov v sindikatih in v stavkah poudaril: »Nikakor ni moč osvojiti večine delavskega razreda, prav tako ne uresničiti vodilne vloge proletariata v boju kmetov in zatiranih narodov, dokler komunisti ne bodo imeli vodilne vloge v vsaki stavki, v vsakem gibanju delavcev, v vsa­ kem spopadu med zatiranimi in zatiralci«.2 Ob zelo kritičnih ocenah na goričanski konferenci naj poudarimo, da v Sloveniji komunisti niso izgubljali velike energije s snovanjem skupin Revolucionarne sindi­ kalne opozicije, ki se je izkazala za neustrezno obliko prodora KPJ na sindikalno področje, ampak so se vzporedno z obnavljanjem partijskih organizacij usmerjali v akcije, ki so jih vodile iz ozkosti in zaprtosti neposredno med delavske množice, stalno so krepili tudi svoj vpliv zlasti v Ursovih sindikatih. S temi akcijami in oblikami dela »so si komunisti naglo povrnili vpliv na ekonomske borbe delavskega razreda in dobili močne pozicije po ustanovah in organizacijah«, hkrati pa so »ponovno vrnili delav­ skemu razredu vero v lastne sile in sposobnost za borbo«3 proti posledicam diktature in velike gospodarske krize. Edvard Kardelj je v poročilu 2. decembra 1934 po prikazu težkega gmotnega položaja slovenskega delavstva poudaril, da osemnajst večjih eko­ nomskih akcij v tem letu v primerjavi s petimi večjimi akcijami leta 1933, ter dejstvo, da je leta 1934 najmanj 15 000 delavcev v praksi pokazalo, da se hočejo boriti, »sra­ motno blamira vse one oportuniste, ki govorijo, da delavske množice niso borbene«.4 IV. državna konferenca KPJ je vse te ugotovitve potrdila v jugoslovanskem okviru in poudarila, da dotedanje stavke »kažejo veliko vzdržljivost delavcev, kar priča ne samo o možnosti uspešnih bojev v času krize in pripravljenosti delavcev za boj, temveč tudi o približevanju novega vala velikih gibanj in stavk«. Glede na to je trenutno naj­ pomembnejša naloga Partije, da pravočasno pripravi, spodbudi in pravilno vodi stav­ kovno gibanje ter ga razvije v množične politične stavke. Za uspešno izvajanje stavk je dala Partija konkretna in nadrobna navodila, v katerih je poudarila, naj se komunisti osredotočijo na pripravljanje stavk v najpomembnejših podjetjih ter že v pripravah nanje izoblikujejo delavske zahteve, pripravijo predloge kolektivnih pogodb ter dose­ žejo enotno delavsko fronto. Zato naj v stavkovne odbore pritegnejo predstavnike sin­ dikatov različnih smeri ter zastopnike brezposlenih, žena in mladine. »S svojim delom, s svojim borbenim elanom in požrtvovalnostjo, s svojimi pravilnimi predlogi ter bojem zoper omahljive elemente in mahinacije raznih izdajalcev, s svojo nenehno agitacijo med delavskimi množicami, pravilno razporeditvijo sil in organizacijo boja, morajo komunisti zasigurati revolucionarno smer, razvoj in največji uspeh boja«, hkrati pa morajo onemogočiti voditeljem reformističnih, klerikalnih in režimskih sindikatov, da ne razdvajajo delavstva in ne dušijo gibanj in stavk. Prav tako teh akcij ne smejo voditi osamljeno po posameznih podjetjih, temveč morajo organizirati njihovo široko pove­ zanost. Stavke morajo voditi kar najbolj pazljivo, organizirajo naj stavkovne straže, preprečujejo stavkolomstvo, skrbijo za obveščanje javnosti, za bojno razpoloženje delavstva in preprečujejo pojave paničarstva, pravilno organizirajo prehrano in gmotno vzdrževanje stavkajočih; pomoči zanje pa naj ne zbirajo le pri delavcih, temveč tudi med kmeti in malomeščanskimi sloji, zlasti v svoji okolici. S tem bodo organizirali široko podporo delavskim bojem in ustvarili pogoje za druge skupne akcije v okviru Ljudske fronte. Med stavkami naj razvijejo agitacijo med brezposlenimi in se bojujejo za njihove zahteve. Končno naj gibanja in stavke pravočasno zaključijo, po njih pa skrbijo, da utrdijo svoj vpliv tudi v organizacijskem pogledu. Ta navodila so bila izredno dragocena v pripravljanju in vodenju stavkovnega vala v letih 1935 in 1936 na Slovenskem. Resolucija o sindikalnem vprašanju z državne kon­ ference je dala zelo pomembne smernice za delo komunistov v sindikatih, med katerimi 259 naj posebej poudarimo nalogo, naj komunisti ne vstopajo le v socialistične sindikate, temveč tudi v organizacije drugih smeri, v Sloveniji torej ne le v Ursove sindikate, tem­ več tudi v krščanskosocialistično Jugoslovansko strokovno zvezo (JSZ) in v tedanje režimske narodnosocialistične organizacije Narodne strokovne zveze (NSZ) z name­ nom, da jih spremenijo »v organe razrednega boja« in jih usmerijo k akcijski enotnosti. Pri ustvarjanju akcijske enotnosti je bil še vedno poudarek na njenem oblikovanju »od spodaj« med delavstvom, toda predvideno je bilo tudi njeno vzpostavljanje »na vrhu«, med vodstvi. Cilj vse te okrepljene dejavnosti KPJ na sindikalnem področju je bil nov razmah razrednih bojev, ki naj bi ne le izboljšali socialnoekonomskega položaja delav­ stva, poslabšanega do skrajnosti v veliki gospodarski krizi, temveč bi morali dobiti tudi politične razsežnosti. Na konferenci je Blagoje Parovič kot referent o sindikalnem vprašanju posebej poudaril uspehe komunistov v Sloveniji in Dalmaciji pri prebijanju obroča ilegalnosti z organiziranjem stavkovnih in mezdnih gibanj ter z volilnimi akci­ jami za predstavništva v delavske ustanove in za obratne zaupnike. Poudaril je, da morajo te oblike postati težišče delovanja vseh jugoslovanskih komunistov. Resolucija o sindikalnem vprašanju IV. državne konference je torej v primerjavi z dotedanjimi direktivami v času kraljeve diktature pomenila zmago širine sindikalnega dela, bila je temelj za novo strateško koncepcijo o sindikatu kot enem poglavitnih sre­ dišč in vzvodov za celokupno revolucionarno delovanje KPJ. Nekaj starega sektaštva je ostalo v njej predvsem glede opredelitve Revolucionarne sindikalne opozicije, pa še to napako so takoj po konferenci odpravili. V tem smislu je posredovala Kominterna, ki je z dotedanjo politiko povzročila napačne sindikalne direktive vodstva KPJ. V Kominterni je v tem času, po zmagi nacizma v Nemčiji, prišlo do preusmeritve na poli­ tiko ljudske fronte in enotne delavske fronte, s čimer je bil povezan tudi preobrat v odnosih do socialne demokracije in nekaterih nerazrednih smeri delavskega gibanja ter konec njihovega enačenja s fašizmom.5 Centralni komite KPJ je 16. aprila 1935 v pismu pokrajinskemu komiteju KPJ za Slovenijo opozoril na izpolnjevanje nalog IV. državne konference, zlasti zaradi dej­ stva, da je stavkovno gibanje v Sloveniji v prvih mesecih tega leta zaostajalo v primer­ javi z drugimi jugoslovanskimi pokrajinami6 in glede na ugotovitev, da nikjer v Jugo­ slaviji ni tako ugodnih pogojev za uporabo taktike enotne fronte kot prav v Sloveniji, ker nikjer ni proces diferenciacije v vrstah sindikalnih funkcionarjev tako močan kot med slovenskimi. Zato morajo slovenski komunisti razširiti krog zaveznikov: »Mi se moramo opirati na vse iskrene pristaše enot.(ne) fronte. Oni morajo biti naša baza in naše glavno oporišče«. Slovensko partijsko vodstvo je dobilo tudi nalogo, naj začne izdajati legalno sindikalno glasilo, katerega poglavitna naloga naj bi bila boj za delav­ sko enotnost in skupne akcije.7 Pokrajinski komite KPJ za Slovenijo in njegove organizacije so skušale naloge obeh partijskih konferenc in CK KPJ uspešno izpolnjevali. Pokrajinski komite KPJ za Slo­ venijo je pozorno zasledoval razmere v podjetjih. Prek komunistov in privržencev »na terenu« je skušal s svojim neposrednim delom stavkovne in druge boje kar najbolje pri­ praviti in je skrbel za njihovo pravilno vodenje do uspešnega konca.8 V poletnih mese­ cih leta 1935 je nato izbruhnilo na Slovenskem dvanajst stavk (med njimi je bila stavka grafičnega delavstva splošna, druge pa so zajele pomembna industrijska središča na Gorenjskem - tu je bila največja stavka okoli 2000 jeseniških kovinarjev - in na Štajer­ skem ter Ljubljano), torej polovica vseh stavk v tem letu.9 Vsaka med njimi ima svoje posebnosti, ki izvirajo iz razmer, v katerih je do stavke prišlo. Tako v stavkovnem valu leta 1935 v marsikaterem pogledu zavzema posebno mesto stavka papirniškega delav­ stva v Bonačevi tovarni na Količevem. 260 Priprave na ustanovitev strokovne organizacije na Količevem in težak položaj papimičarjev pred stavko Krščanskosocialistična Delavska pravica je zlasti v članku 7. marca 1935 obširno poročala o izredno slabih razmerah v Bonačevi tovarni in pozvala delavstvo, naj se organizira. Pripomnimo naj, da ga je isti list že kritiziral, ker v letih 1927 in 1928 ni odločno nastopilo zoper odpuste organizatorjev strokovne organizacije JSZ v tovarni. Slabe mezdne in delovne razmere so namreč že tedaj prvič spodbudile koliško delav­ stvo, da se je sindikalno organiziralo. Toda podjetnik Bonač je sredi julija 1927, komaj dva dni po izvolitvi pripravljalnega odbora za ustanovitev skupine JSZ, odpustil nje­ nega predsednika in tri najzavednejše organizirane delavce. V začetku naslednjega leta je s premestitvijo predsednika volilnega odbora za volitve delavskih obratnih zaupnikov na slabše plačano delovno mesto ter z odpustom dveh njegovih bratov pre­ prečil volitve.10 Z odpusti in preganjanji je vodstvo podjetja uspelo strokovno organi­ zacijo razbiti. Ti ustrahovalni ukrepi so uspeli zlasti zato, ker so papirniški delavci pri­ hajali pretežno iz kmečkega okolja in so se le postopoma oblikovali v pravi industrijski proletariat. Zaradi tega je tudi ideja o potrebi sindikalne organiziranosti vanj teže pro­ dirala. V času velike gospodarske krize je je bilo delavstvo v Bonačevi tovarni in tudi v drugih podjetjih na domžalskem območju brez varstva strokovnih organizacij, kar je omogočilo podjetniku skrajno izkoriščanje. Delavska pravica je v omenjenem članku o razmerah na Količevem zapisala: »To ubogo delavstvo mora prenašati take protizakonite krivice in šikaniranje, da je res do skrajnosti potrpežljivo, da mu ne zavre kri«. To je ilustrirala z navedbo nizkih mezd, s primeri visokih odtegljajev zaradi kazni, s podatki o velikem izkoriščanju pri akor­ dnem delu, pri katerem so delavci zaslužili manj kot pri umih mezdah. Zakonskih določil glede delovnega časa se podjetnik ni držal, saj so morali delavci, ki so prihajali na delo ob 7. uri zjutraj, delati do 19. ali celo do 22. ure zvečer, včasih pa tudi potrišihte zaporedoma, potem pa jih je poslal na brezplačni dopust, 50 % poviška za nadure ni izplačeval. Inozemski vodilni delavci, zlasti ravnatelj Wultsch, domačine na vse mogoče načine šikanirajo, zapostavljajo in zlorabljajo. Članek torej nazorno kaže vzroke za kasnejšo stavko. V njem je Delavska pravica tudi pozvala delavstvo na Koli­ čevem, »naj napravi konec takemu početju«.11 V tem času je v tovarni potekala velika agitacija za ustanovitev strokovne organiza­ cije. Med delavkami jo je vodila Antonija Bevc, ki je bila že od leta 1932 organizirana v JSZ in je delala po navodilih Angelce Dovč-Ocepkove. Priprave za ustanovitev stro­ kovne organizacije je pospešil Franc Bukovec, ki mu je dajal navodila za delo Franc Leskošek.12 Sklepne priprave na njeno ustanovitev so stekle v začetku poletja 1935. Konec julija se je sekretar pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo Ivan Maček sestal v Radomljah z Marijanom Dermastio in Francem Bukovcem. Na sestanku so se dogo­ vorili, da bi bilo glede na dotedanje priprave in razpoloženje delavstva ter tudi zaradi njegove enotnosti treba organizirati strokovno organizacijo JSZ, v katero bi najlaže zajeli vse delavstvo. Ker je bil pokrajinski komite KPJ za Slovenijo že dalj časa dobro obveščen o razmerah v tovarni, so na sestanku razpravljali tudi o zahtevah delavstva za ureditev delovnih in mezdnih razmer, ki bi jih postavili po ustanovitvi strokovne organizacije. Predvidevali so, da bi Bonač lahko, ko bo začela delovati skupina JSZ, ukrepal kakor leta 1927 in odpustil organizatorje. Zato so na sestanku v Radomljah razpravljali tudi o tem, kako bi bilo treba za izbojevanje delavskih zahtev in priznanje strokovne organizacije organizirati stavko, če podjetnik ne bi popustil.13 Tudi načel­ stvo JSZ je na seji 7. avgusta 1935 razpravljalo o nevarnosti, da bo Bonač organizatorje strokovne organizacije takoj odpustil.14 Na velikem shodu krščanskosocialističnega delavstva na Homcu 11. avgusta 1935, ki se ga je udeležilo okoli tisoč delavcev z domžalskega in kamniškega območja ter iz 261 ljubljanske okolice, je predstavnik vevških delavcev pozval papimičarje na Količe­ vem, naj se čimprej organizirajo. Že štiri dni kasneje je v Bonačevi tovarni začela delati skupina JSZ. Njen predsednik Franc Bukovec pa je že 17. avgusta hkrati s plačo dobil tudi delavsko knjižico.15 Potek dogodkov je bil torej takšen, kakršnega sta predvide­ vala pokrajinski komite KPJ in vodstvo JSZ, tak, kakršnega se je delavstvo balo. Ven­ dar ni povzročil njegove kapitulacije, kot je pričakoval podjetnik, temveč je vzbudil delavsko zavest za odločen boj. Potek stavke na Količevem16 Vest o Bukovčevem odpustu se je bliskovito razširila med delavci. Ob 14.15 uri so začeli zapuščati obrate in se zbirati na dvorišču. Le nekaj posameznikov je še hotelo delati, toda kmalu je vseh 230 delavcev in delavk, te so pokazale izredno odločnost, enotno stopilo v stavko. Izvolili so sedemčlanski stavkovni odbor pod vodstvom Franca Bukovca. Odbor je na sestanku sklenil takoj obvestiti o stavki vodstvo JSZ, papirni- čarje na Vevčah in delavce sosednjih podjetij. Tovarno je sklenil zastražiti na šestih mestih. Ravnateljstvo je poklicalo na pomoč orožnike. Že po nekaj urah so prišli delavski voditelji z Vevč bodrit stavkajoče, na Količevo pa je prišel tudi strokovni tajnik JSZ Peter Lombardo. Predlagal je stavkovnemu odboru, naj od Bonača zahteva takojšnji sprejem Bukovca na delo, odpusti naj ravna­ telja Wultscha kot glavnega krivca nevzdržnih razmer v tovarni ter nadomesti tri tuje vodilne uslužbence z domačimi. Stavkovni odbor je nato proti Lombardovi volji razši­ ril zahteve. Zahteval je sklenitev kolektivne pogodbe za ureditev vseh mezdnih in delovnih razmer, priznanje strokovne organizacije in obratnih zaupnikov, ureditev higienskih razmer ter varstvo delavcev pred preganjanjem po stavki. Legalno partij­ sko glasilo Delavski obzornik je poudarilo, da je šele z njimi »koliško delavstvo dalo svojim zahtevam popolno delavsko obliko«.17 Na sreskem načelstvu v Kamniku bi se morala 19. avgusta začeti pogajanja, ki se jih Bonač ni udeležil in so jih morali preložiti na 22. avgust. Na njih podjetnik ni popustil glavnim delavskim zahtevam in je dajal le nejasne obljube ter zahteval najprej konec stavke. Nadaljnja pogajanja je zavlačeval vse do 20. septembra v pričakovanju, da bodo delavci zaradi gmotne stiske popustili. Bonač je nato pošiljal delavcem okrožni­ ce, v katerih je poudarjal svoje zasluge, da jim je dal zaslužek in jim nudil vse, kar je bilo mogoče, jim grozil z brezposelnostjo, označeval delavske pritožbe o nevzdržnih razmerah, nasilju, velikih denarnih kaznih in nemorali v njegovi tovarni kot izmišljene in klevetniške. Posebej je poudarjal, da za nenadno stavko ni bilo »nikakršnega upra­ vičenega razloga«, da se je izvedla »na prav grd način« in da so mu delavci z njo povzro­ čili veliko gmotno škodo. Bonač si je zelo prizadeval prepričati tudi javnost prek meš­ čanskih časnikov in radia, da so prikazi hudih razmer v njegovi tovarni neresnični in je poudarjal svoj socialni, čut. V pismu 4. septembra je trdil, da »aranžerji« stavke delavce zavajajo. Pozval jih je, naj dvignejo delavske knjižice. Tako je hotel stavko zao­ striti oziroma jo spremeniti v kolektivni odpust - izpor.18 Stavkovni odbor je vse delavce pravočasno opozoril, naj knjižic ne prevzamejo. Z neposrednim dopisovanjem delavcem je Bonač hotel obiti strokovno organizacijo. Podjetnikovi ukrepi in pretnje so terjali dobro vodenje stavke in popolno delavsko enotnost. Omenili smo že, da je prišlo med stavkovnim odborom in strokovnim tajni­ kom JSZ Lombardom do nesporazuma že ob postavljanju zahtev stavkajočih. Zdaj pa so se nasprotja zaostrovala zaradi Lombardovega predloga, naj delavci iztovorijo vagone, da bi podjetniku ne povzročili škode, zaradi zavračanja široke akcije za zbira­ nje pomoči stavkajočim, zaradi predloga kolektivne pogodbe, ki je vsebovala nekaj delavcem škodljivih določil in zaradi njegovih prizadevanj, naj stavkajoči zmanjšajo svoje zahteve. Grozilo je, da ga bo delavstvo nagnalo. Stavkovni odbor je delavce na 262 Stavkajoči papimičarji na Količevem številnih sestankih sproti obveščal o poteku stavke. Izdajal je tudi stenski časopis, ki je delavce obveščal o nevarnostih in dezinformacijah. S časopisom je delavstvo »dobilo organ za uresničevanje prave proletarske demokracije«. Na sestankih so delavci zavra­ čali kompromisne Lombardove predloge in poudarjali odločnost, da izbojujejo vse zahteve. Pokrajinski komite KPJ za Slovenijo je imel pri usmerjanju stavke na Količevem ugodne pogoje, saj je bil predsednik stavkovnega odbora Bukovec Leskoškov sodela­ vec. Že pred stavko je z njim vzpostavil zvezo prek Dermastie. Na območju Doba-Pre- voj in Lukovice je bilo tedaj okoli 15 komunistov ter precej simpatizerjev. Aktivnost komunistov s središčem v Dobu omenjajo partijska poročila iz časa obnavljanja in ponovnega utrjevanja KPJ na Slovenskem. Njihovi stiki s pokrajinskim partijskim komitejem pa so bili včasih tudi prekinjeni. Zlasti v letih 1934/35 so domači komunisti svojo dejavnost zelo okrepili in so se redno sestajali v Koželjevi hiši v Dobu. Bukovec se je z njimi posvetoval že v pripravah na ustanovitev strokovne organizacije v Bona­ čevi tovarni, zlasti pomemben pa je bil njihov delež v dolgotrajni stavki. Organizirali so široko moralno in gmotno podporo stavkajočim. Na pogostih sestankih pri Martinu Koželju v času stavke so se dogovarjali o zbiranju živil in denarja pri kmetih, trgovcih, obrtnikih in gostilničarjih na dobskem območju, v Črnem grabnu, Moravški dolini, Domžalah in drugod ter o nabiralnih akcijah med delavstvom domžalskega in kamni­ škega območja. V skupni kuhinji se je poleg stavkajočih hranilo tudi okoli 80 njihovih družin. Brez te dobro organizirane gmotne podpore »na terenu«, bi stavkajoči delavci ne mogli zdržati tako dolgotrajnega boja. Pomoč pa je prihajala tudi od drugod, zlasti od vevških papirničarjev. Pokrajinski komite KPJ za Slovenijo je organiziral pomoč še prek Zveze delavskih žena in deklet. Uspeh pri zbiranju pomoči je bil posledica široke propagandne akcije o upravičenosti in nujnosti delavskega boja. Komunisti so na svo­ jih sestankih razpravljali tudi o pojavih demoralizacije in stavkokaštva, ki ga je sku­ šal organizirati Bonač, ter se dogovarjali o ukrepih za njegovo preprečitev. V imenu pokrajinskega komiteja KPJ je dajal prva navodila predsedniku stavkovnega odbora Bukovcu Ivan Maček prek Marijana Dermastie.19 O tem, da je bilo slovensko -»artijsko Ž63 vodstvo podrobno obveščeno o vseh pomembnih dogodkih v času stavke (kar mu je omogočalo njeno pravilno usmerjanje), pričata dva obsežna kritična članka v Delav­ skem obzorniku. Ta list je v poročilu o stavki poudaril, da je prav temeljiti in kritični prikaz dotedanjega poteka stavke povzročil tolikšen strah, da so se začela pogajanja za konec stavke »s polno paro«.20 Medtem so bili preastavniki delavstva, župani vseh občin, iz katerih je bilo zapo­ sleno delavstvo v Bonačevi tovarni, in narodni poslanec Anton Kersnik v Ljubljani pri banu dr. Marku Natlačenu in mu razložili upravičenost delavskih zahtev ter ga prosili za posredovanje, ki ga je obljubil. V Kamniku so se nato 20. septembra obnovila poga­ janja. Sreski načelnik je skušal pregovoriti Bonača, naj bi delavstvu nekoliko popustil. Toda tajnik Zveze industrijcev je zahteval, naj oblasti posežejo v stavko v korist podjetnika. Skliceval se je na članke v Slovencu, da je prišlo do nekaterih stavk brez upravičenih vzrokov, »zgolj zaradi marksističnega in komunističnega hujskanja«.21 Pogajanja niso uspela, ker je podjetnik »na znani način na vse pristal, pa nikjer popu­ stil«. Bonač je tudi izjavil, da okoli 60 delavcev ne bo mogel takoj zaposliti. Delavci so se še isti dan sestali in sklenili, da so pripravljeni na krajši delovni čas, toda podjetje mora ponovno vse zaposliti. To je bil nov dokaz delavske solidarnosti. Veliko solidarnost s stavkajočimi pa je izpričal tudi shod delavstva domžalskega in kamniškega območja 22. septembra v Grobljah. Okoli 700 udeležencev je pozdravilo govore Toneta Fajfarja, Cirila Škofiča, Mavricija Borca, Tomaža Smoleta in Franca Bukovca. Ta shod je bil ena največjih manifestacij krščanskosocialističnega delavstva leta 1935. Dejstvo, da se je v nekaj tednih organiziralo skoraj vse delavstvo kamniškega okraja v JSZ in da se na Količevem bije »najhujši mezdni boj v letošnjem letu«, je bilo po pisanju Delavske pravice dokaz, da je to delavstvo »dozorelo za uspešen boj in za resno strokovno delo«.22 Delavci so 5. oktobra na prigovarjanje strokovnega tajnika Lombarde sklenili pokazati pripravljenost, da se vrnejo na delo. Izbrali so skupino delavcev, ki naj bi pri­ pravili stroje za ponovno obratovanje. Na sestanku je Lombardo opozarjal koliške delavce, da ne smejo zahtevati takih mezdnih in delovnih pogojev, kot jih imajo vevški papirničarji. Toda zastopnik vevških delavcev je poudaril, da se na Vevčah niso borili le zase, temveč so se borili »za vse delavce, da jim ne bo treba začenjati vedno znova«. S svojim govorom je dvignil pogum in voljo koliških delavcev, da se borijo še naprej. Izbranim delavcem pa niso dovolili pripravljati strojev za obratovanje. Vodstvo podje­ tja je hotelo to storiti s stavkokazi. To njegovo namero je delavstvo preprečilo.23 Končno so se 12. oktobra začela sklepna pogajanja, ki so se jih poleg zastopnikov delavcev na čelu z Bukovcem udeležili predstavniki centrale JSZ, delavske zbornice, inšpekcije dela, zbornice za trgovino, obrt in industrijo, zveze industrijcev, za podjetje Fran Bonač in ing. Stane Bonač, prisostvoval pa jim je tudi duhovnik David Doktorič iz Radomelj. Naslednji dan so vsi udeleženci pogajanj podpisali sporazum o koncu stavke. Z njim je delavstvo doseglo naslednje: 1. Zaradi stavke ne bo podjetje nikogar preganjalo ali odpustilo. Ker zaenkrat ni mogoče zaposliti vseh delavcev, bo podjetje najprej zaposlilo socialno šibkejše delavce in delavke, postopoma pa bo zopet zaposlilo vse; 2. Podjetje prizna strokovno organizacijo; 3. Podjetje prizna šest obratnih zaupni­ kov in prav toliko njihovih namestnikov, ki jih izvoli delavstvo; 4. Mezde se zvišajo za 10 %, v akordu pa bo mogoče zaslužiti najmanj 20 % več kot v umi mezdi; 5. Delovne razmere se bodo uredile z delovnim redom po vzorcu, ki ga je izdelalo ministrstvo za socialno politiko. Osovraženi ravnatelj Wultsch je potem, ko so ga delavci med stavko fizično napadli, zapustil Količevo. Sporazum je postal veljaven, ko ga je 14. oktobra sprejelo delavstvo. Tako se je dolgotrajna stavka končala.23 Sporazum pomeni ne glede na dejstvo, da delavci nisu uspeli takoj izbojevati kolek­ tivne pogodbe, velik delavski uspeh, saj so z njim uveljavili vse svoje druge zahteve, nadaljevati pa so morali boj za dosledno izvajanje določil sporazuma.24 264 Velik odmev in pomen koliškega stavkovnega boja Delavska pravica je sklepno poročilo o stavki na Količevem končala z zahvalo vsem, ki so stavkajoče delavce podpirali: »Prav gotovo ne bomo pozabili teh, ki so se izkazali za prijatelje ob uri preizkušnje. Za nas vse skupaj pa velja opozorilo, da bomo kos svojim nalogam le tedaj, če bomo osnovali močno in enotno delavsko strokovno organizacijo, odnosno če bomo isto poglobili in utrdili. Kajti delavska strokovna orga­ nizacija je edino jamstvo za prospeh delavstva«.25 Delavski obzornik pa je ob koncu stavke poudaril: »Stavka na Količevem je pokazala nazorno, kaj zmore enotno, neraz­ cepljeno delavstvo, če ima vedno pred seboj jasen končni cilj, do katerega vodijo take prve stopnje, preko katerih mora iti delavstvo, če hoče dokončno zmagati; pokazala pa je tudi, da mora biti taka borba, če hoče biti uspešna, res borba in da ne sme nikdar kre­ niti s poti načelnosti in nepopustljivosti. Samo v enotnosti delavskega razreda in nje­ govi popustljivi načelnosti je moč in končna zmaga! «26 Zaradi kritik kompromisarskega ravnanja in napak strokovnega tajnika JSZ Lom­ barde,27 ki so ogrožale uspešen potek stavke, je prišlo do očitka Delavske pravice Delavskemu obzorniku, češ da s svojim pisanjem razbija »skupno delavsko fronto«,28 za katero se je zavzemal v uvodniku v prvi številki 8. oktobra 19 3 5.29 Delavski obzornik je odgovoril, da bi moralo Lombardove napake odkriti vodstvo JSZ in dejstvo, da jih razkriva, ne more biti vzrok za kakršnekoli očitke. Poudaril je, da v njegovem objektiv­ nem poročilu »ni ost nikjer naperjena ne proti delavstvu ne proti njegovi trenutni orga­ nizaciji (JSZ, op. p.), temveč le in samo proti podjetniku«. Imel je le namen, da JSZ popravi svoje napake in pridobi ugled, glede očitkov o »komandi« v enotni delavski fronti pa je dodal: »Kar pa se tiče komande nad delavstvom, moramo povedati tovari­ šem krščanskim delavcem, da te komande ne bo imel nihče, razen delavski razred sam; njemu gre komanda in on bo vodil ostale svoje zaveznike med delovnim ljudstvom«. Delavski obzornik je obsodil napad na svoja stališča in pripomnil, da je Delavska pra­ vica hvalila zastopnike podjetja zaradi objektivnosti pri pogajanjih: »Tovariši krščan­ ski delavci! Dve liniji sta: ali za delavski razred in proti podjetnikom ali pa za podjet­ nike in proti delavskemu razredu; tretje linije ni! Mi se gibljemo dosledno po prvi liniji in za vsako enotnost in za vsako skupno delavsko fronto je to edini pogoj. Kdor tega pogoja ne priznava ali pa ga priznava samo na jeziku, ta razbija enotnost delavskega razreda, ta razbija skupno delavsko fronto«.30 Tako so ob koliški stavki razčiščevali tudi poglede na enotno delavsko fronto. Omenimo naj še, da je Stane Kraševec-Mojzes v svojem poročilu o delu pokrajin­ skega komiteja KPJ za Slovenijo sredi septembra poudaril, da so v stavkah na Jeseni­ cah in v Kočevju, v akcijah v Trbovljah »in danes v Domžalah (oziroma na Količevem, op. p.) ... najbolj živo sodelovali naši tovariši in da so bile akcije enotne ...«31 Na seji načelstva JSZ 10. oktobra se je Lombardo pritoževal, da komunisti in socialisti sejejo »razdor« med stavkajoče delavstvo na Količevem,32 ni pa ga seznanil s svojimi nespora­ zumi z delavstvom in z dejansko aktivnostjo komunistov. Ti podatki izpričujejo vlogo Partije v stavki. Naj poudarimo, da je bila stavka koliškega delavstva zanimiva tudi v tem pogledu, da so vsa uradna posredovanja in zastopstvo na pogajanjih opravljali funkcionarji JSZ, v kateri je bilo organizirano koliško delavstvo, toda Partija je našla oblike, da je uveljavljala svojo metodo in taktiko ter je delavstvo odvračala od posku­ sov kompromisarstva in ga usmerjala k odločnosti. Koliško delavstvo je prihajalo v spore z Lombardom, ne pa tudi z drugimi funkcionarji JSZ. Stavka koliškega delavstva ima pomembno vlogo v stavkovnem valu leta 1935 na Slovenskem, saj je trajala najdalj. Zato je bilo v tej stavki posebej aktualno izpolnjeva­ nje nekaterih nalog, ki sta jih pred komuniste v stavkovnem gibanju postavili pokra­ jinska in državna partijska konferenca ter CK KPJ. Z angažiranjem širokih slojev »na terenu« pa »so si komunisti močno povečali možnosti in izboljšali pogoje za svoje poli- 265 Ljudskofrontni shod na Taboru nad Ihanom 23. maja 1937 tično delovanje naprej. Tako, kakor so se ob stavkovni zmagi močno zboljšali pogoji za široko, množično politično gibanje v teh krajih nasploh«.33 Stavka papirniških delav­ cev na Količevem je torej komunistom odprla pot tudi za ljudskofrontno gibanje na domžalskem in kamniškem območju. To je že takoj po stavki ugotovilo tudi legalno partijsko glasilo Ljudska pravica, ki je v članku Kmetje in stavka na Količevem uvodoma z zadovoljstvom ugotovilo, da se je podjetnik Bonač hudo prevaral, ko je upal, da med njegovimi zaposlenimi še ni raz­ vita delavska zavest, ker izhajajo iz kmečkega okolja, prav tako pa je vse presenetilo tudi dejstvo, da se mali kmetje, trgovci in obrtniki niso obnašali egoistično, temveč so bili delavcem pravi zaveznik. Poudarilo je, da je zlasti velika gospodarska kriza zbri­ sala mnoge razlike med delavci in kmeti, ki se sedaj zavedajo dejstva, da so boji in zmage enih hkrati tudi boji in zmage drugih. Ljudska pravica je članek sklenila z ugo­ tovitvijo: »V spominu delavcev na Količevem in v spominu vseh delavcev v Sloveniji bo večno živel odmev te pomoči in tega skupnega boja delavcev in kmetov ter ponos, da je delavski boj dosegel v teh krajih v tako kratkem času tako visoko stopnjo. Danes po končani stavki pa je nujna naloga delavstva na Količevem, da ostane v stalni zvezi s kmeti, da ohranja in poglablja zvezo delavskih in kmetskih množic. Kakor vse delav­ stvo, tako se mora zavedati tud delavstvo na Količevem, da bojuje ono le en del boja, ki se danes bojuje za izboljšanje življenjskega načina preprostega ljudstva, za povrni­ tev in ohranitev demokratskih svoboščin, to je za svobodo tiska, združevanja, govora in shoda, za parlament, ki ga bo delovno ljudstvo izvolilo v svobodnih volitvah. Zave­ dati se mora, da je ta boj istočasno boj proti fašizmu in proti imperialistični vojni, ki jo skuša fašizem zanetiti. In vse te težavne naloge morata izvršiti samo združena delavec in kmet«.34 Devetinpetdesetdnevna stavka na Količevem pa pomeni predvsem začetek novega obdobja v delavskem gibanju na celotnem domžalskem območju in skupaj s stavko v Remčevi tovarni na Duplici spomladi 1934,35 v katero so tudi posegli komunisti, pre­ lomnico v delavskem gibanju v nekdanjem kamniškem srezu. Z njo se namreč koliški papirničarji niso bojevali le za svobodo sindikalnega organiziranja v Bonačevi tovarni, 266 Iz seznama organizacij Jugoslo­ vanske strokovne zveze, ki je ohranjen v arhivu Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, se vidi, da so bile krščanskosociali- stične organizacije kemičnega delavstva v Domžalah in tekstil­ nega delavstva v Jaršah ustanov­ ljene po stavki koliških papirni- čarjev temveč dejansko za zlom nasilja podjetnikov v vseh domžalskih in okoliških tovarnah. Delavski obzornik je zato ob stavki sezonskih delavcev v tovarni Medič-Zankl v Dom­ žalah 23. novembra 1935 upravičeno zapisal: »Zgled, ki ga je dala tovarna na Količe­ vem s svojo stavko, je povzročil v vsem kamniškem okraju, da se delavstvo, ki doslej ni bilo organizirano, organizira«.36 Že med stavko so se začeli organizirati v JSZ delavci v tovarnah Induplati v Jaršah, kemičnih tovarnah Medič-Zankl v Domžalah in Marx na Količevem, nato v Staretovem lesnem podjetju v Preserjah, sredi naslednjega leta pa so se organizirali opekarski delavci v Radomljah in delavci v tekstilni tovarni na Viru itd., v istem obdobju pa so nastale nove strokovne organizacije tudi na kamniškem območju.37 V manj kot enem letu po stavki na Količevem se je sindikalno organizirala velika večina delavstva v domžalskih in kamniških podjetjih. Komunisti so delavstvo usmerjali k enotnim nastopom. Ko je npr. dopisnik iz Kamnika, organiziran v podruž­ nici socialistične Strokovne komisije, poslal Alavskemu obzorniku dopis, v katerem je napadal JSZ, so mu obtoževanja pri objavi črtali, v odgovoru pa poudarili: »... delav­ ske organizacije se ne smejo med seboj klati, temveč združevati v boju za svoje zahteve. Ustvarite krajevni medstrokovni enotni odbor; napadate lahko samo birokrate, ki temu nasprotujejo«.38 Že med stavko so bili ustvarjeni temelji za napredno usmeritev organizacij JSZ v kamniškem okraju, kar se je zlasti jasno pokazalo potem, ko so klerikalni vrhovi 15. no­ vembra 1935 ustanovili Zvezo združenih delavcev (ZZD) kot konkurenčno organi­ zacijo demokratični JSZ. Nova režimska strokovna organizacija, ki jo »je poklicalo v življenje slovensko katoliško delovno ljudstvo, da ga rešimo iz objema kapitalizma in 267 marksizma in pripravimo pot za obnovo družabnega reda po evangelijskih naukih in po naukih papeževe okrožnice Quadragesimo anno«, si je namreč prav na domžalskem in kamniškem območju takoj po svoji ustanovitvi najbolj prizadevala, da iztrga delav­ stvo iz vrst JSZ, češ da vodi svojo organizacijo po »nevarnih in kalnih vodah«.39 Naš list, glasilo Katoliške akcije v kamniškem kraju, je ustanovitev nove organizacije pozdravil in ji dal na voljo prostor za objavljanje poročil in obvestil.40 Grobeljski misi­ jonarji so se takoj lotili tudi pridobivanja delavstva za novo organizacijo, kar je v praksi pomenilo predvsem razbijanje JSZ. Njihovo akcijo pa so delegati vseh skupin JSZ kamniškega okraja na posvetu 21. maja 1936 v Radomljah soglasno obsodili. Ugo­ tovili so, da se »zelena« organizacija skuša uveljaviti na nedostojen način, z blatenjem ter obtoževanjem funkcionarjev JSZ in da je ZZD najbolj napadalna prav na domžal­ skem in kamniškem območju. Delegati so izjavili, da »bodo vsi kot en mož čuvali enot­ nost JSZ v kamniškem okraju«.41 Delavska fronta, glasilo ZZD, in Naš list sta s poseb­ nim poudarkom objavila vest, da je bila 24. maja 1936 ustanovljena prva skupina ZZD v kamniškem okraju v Grobljah. Ob tem sta naglasila, da je to prva skupina na območ­ ju, »kjer so delavci v večini že organizirani«.42 Toda rezultati velikih prizadevanj orga­ nizatorjev ZZD so bili malenkostni. Našemu listu ni preostalo drugega, kot da je ostro napadal organizacije JSZ, da so pod komunističnim vplivom. Režimska ZZD se tudi kasneje ni uspela uveljaviti v strokovnem gibanju v kamniškem okraju. Po veliki stavki na Količevem se je sindikalno organizirano delavstvo na domžal­ skem in kamniškem območju začelo načrtno in uspešno bojevati z mezdnimi gibanji in tudi s stavkami za izboljšanje materialnih in delovnih razmer ter za njihovo urejanje s kolektivnimi pogodbami. S številnimi akcijami pod vedno močnejšim vplivom Partije pa se je uveljavljalo tudi kot pomemben politični dejavnik, zlasti v ljudskofrontnem gibanju. Množični ljudskofrontni shod delavcev in kmetov 23. maja 1937 na Taboru nad Ihanom, ki so se ga v velikem številu udeležili tudi koliški papimičarji,43 je vidno pokazal, da se tudi usmeritev o skupnem boju za demokratične in socialne svoboščine, ki jo je začrtala Ljudska pravica44 po stavki v Bonačevi tovarni, uspešno uresničuje. Opombe 1 Zgodovinski arhiv CK ZKS, zbirka dokumentov partijskih kongresov, konferenc in plenu­ mov KPJ - KPS; Kidričev referat o delu KPJ v Sloveniji na sindikalnem področju je bil objavljen v Teoretični prilogi Komunista, avgust-december 1974, str. 15-22; potek in pomen pokrajinske konference KPJ 16. septembra 1934 je celovito osvetlil France Filipič v brošuri Goričanska konfe­ renca, Ljubljana 1984, Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodil­ nega boja na Slovenskem, 42. zvezek, str. 3-27, v kateri je navedel tudi poglavitne arhivske, časo­ pisne in spominske vire ter literaturo o njej. 2 Odlomek iz pisma CK KPJ pokrajinskemu komiteju KPJ za Hrvaško in Slavonijo, Josip Broz Tito, Zbrana dela, druga knjiga, Ljubljana 1978, str. 30. 3 Edvard Kardelj, Po petindvajsetih letih, Ljubljana 1959, str. 35—39; Miha Marinko je marca 1971 v komentarju k pismu začasnega vodstva KPJ pokrajinskemu komiteju KPJ za Slovenijo 10. 10. 1933 (ZA CK ZKS, zbirka Kominterna, fase. B-7/8, 1933) zavrnil tedanjo kritiko osred­ njega partijskega vodstva glede delovanja scenskih komunistov na sindikalnem področju in pri­ kazal njegovo uspešnost v več pomembnih akcijah. 4 A CK ZKJ, fond KI, št. 134/254; poročilo Levca - Edvarda Kardelja 2.12.1934; kopija pisma je v ZA CK ZKS v zbirki Kominterna. 5 Istorijski arhiv Komunistične partije Jugoslavije, II. del, Kongresi i zemaljske konferencije KPJ 1919-1937, Beograd 1949, str. 238-243; Pero Damjanovič, Jačanje revolucionarnog sindikal­ nog pokreta 1935-1945, 50 godina revolucionarnog sindikalnog pokreta u Jugoslaviji, Beograd 1969, str. 147-157; Franc Leskošek, Akcijska enotnost delavcev v Sloveniji (1933-1936), 40-let- nica zleta Svobod, Ljubljana 1975, str. 45—46. 6 Do tedaj so bile v Sloveniji tri stavke, pri Kranjski industrijski družbi na Jesenicah pa so se razmere tako zaostrile, da je delavstvo sredi januarja zagrozilo s stavko. 268 7 ZA CK ZKS, zbirka Kominterna, pismo CK KPJ 16. 4. 1935; legalni partijski list za delav­ stvo Delavski obzornik je začel izhajati kot štirinajstdnevnik 8. oktobra 1935. 8 Ivan Maček, ustni vir. 9 Pregledni podatki o stavkovnem valu leta 1935 so zlasti v naslednjih delih: Alenka Nedog- Milica Kacin-Wohinz, Kronološki pregled dogodkov iz zgodovine delavskega gibanja na Sloven­ skem 1930-1941, Ljubljana 1967, str. 65-80; Oris kronologije delavskega gibanja na Slovenskem 1867-1968, Ljubljana 1969, str. 116-117; Alenka Nedog, Val stavk, protestov in demonstracij v letu 1935, 40-letnica zleta Svobod, cit. izd., str. 52-53. 10 Pravica, št. 30, 28. 7. 1927; Delavska pravica, št. 10, 8. 3. 1928. 11 Delavska pravica, št. 10, 7. 3. 1935. 12 Antonija Bevc-Šlibar in Franc Leskošek, ustna vira. 13 Glej op. 8. 14 Arhiv IZDG, fond JSZ, sejni zapisniki načelstva JSZ. 15 Delavska pravica, št. 30, 22. 8. 1935. 16 O poteku stavke na Količevem je pisalo delavsko in meščansko časopisje. V vsaki številki je o njej pisalo glasilo JSZ Delavska pravica, obširno analizo njenega poteka pa je podal Delavski obzornik. Veliko je o njej, večkrat tendenciozno, pisalo glasilo za kamniško in moravško dekanijo Naš list, ki so ga izdali grobeljski misijonarji. O stavki so razpravljali tudi na sejah načelstva JSZ (Zapisniki so ohranjeni v arhivu IZDG). Od sestavkov o stavki naj omenimo zlasti naslednje: Ivan Radenšek, Razrast delavskega giba­ nja v domžalskem industrijskem bazenu, Domžalski vestnik, št. 1, 29. 8. 1954; Peter Dornik, Vsi za enega, Delavska enotnost, št. 32, 12. 8. 1955; Milan Deisinger, Ob 45-letnici Papirnice Količevo in 30-letnici stavke papimičarjev, Naše delo, št. 10, 25. 10. 1965; Jože Šom, Tovarna papirja Koli­ čevo med leti 1920 in 1960, Kronika 1967, št. 1, str. 32; Jakob Zanoškar, Razvoj delavskega gibanja v Papirnici Količevo, Naše delo, št. 4, 25. 4. 1970; Stane Stražar, Kronika Doba, Ljubljana 1970, str. 182-186; Zorka Tribušon, Stavkovno gibanje na Gorenjskem 1935, Jesenice 1975 (razstavni katalog); M. Stiplovšek, Stavka papimičarjev na Količevem leta 1935 - najdaljša na Slovenskem, Teoretična priloga Komunista, oktober-december 1976, str. 36-41 ; Marija Ivkovič, Zbornik kra­ jevne skupnosti Tomo Brejc Vir, Ljubljana 1985, str. 22-31. 17 Delavski obzornik, št. 1, 8. 10. 1935. 18 Arhiv IZDG, fond JSZ, fase. 6, okrožnica Trezno mislečim v pojasnilo in prevdarek! 27. 8. 1935 ter Bonačev dopis delavski zbornici in pismo delavcem 4. 9. 1935. 19 ZA CK ZKS, Kominterna, pismo pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo CK KPJ 23. 7. 1934 in poročilo Edvarda Kardelja 2.12. 1934; Partijske organizacije v Sloveniji v času IV. pokra­ jinske konference, Teoretična priloga Komunista, avgust-december 1974, str. 36; spominski zapis Viktorja Avblja 14. 8. 1975 v arhivu odbora aktivistov OF kamniškega okrožja; Ivan Maček, Vik­ tor Avbelj in Jože Koželj, ustni viri. 20 Delavski obzornik, št. 1, 8. 10. in št. 2, 26. 10. 1935. 21 Članek Naše mnenje o stavki v Slovencu, št. 200, 1. 9. 1935. 22 Delavska pravica, št. 35, 26. 9. in št. 37, 10. 10. 1935. 23 Delavska pravica, št. 37, 10. 10. 1935. 24 Arhiv IZDG, fond JSZ, fase. 6, zapisnik sporazuma 13. 10. 1935; sporazum je bil objavljen tudi v Delavski pravici, št. 38, 17. 10. 1935; skupina JSZ in obratni zaupniki so se morali zlasti vztrajno boriti za ponovno zaposlitev vsega delavstva. Zaradi ureditve tega problema je prišlo 21. decembra 1935 do nekajurne stavke. Tudi na kolektivno pogodbo podjetnik dolgo ni hotel pri­ stati in šele 14. julija 1936 je podpisal poslovni red o ureditvi delovnih in mezdnih pogojev v svoji tovarni. 25 Delavska pravica, št. 38, 17. 10. 1935. 26 Delavski obzornik, št. 2, 26. 10. 1935. 27 Pripomnimo naj, da je bil P. Lombardo prvi funkcionar JSZ, ki je po ustanovitvi režimske ZZD prešel v njene vrste. 28 Članek Čudna skupna delavska fronta v Delavski pravici, št. 38, 17. 10. 1935, ki jo je tedaj urejal Peter Lombardo. 29 Delavskiobzomik je v prvi številki 8. 10.1935 objavil načelni članek Današnje nujne naloge delavstva. V njem je uvodoma zapisal: »Delavstvo je danes razcepljeno in neenotno, neredko celo v medsebojnem boju, namesto da bi se strnilo in nastopalo skupno bodisi na strokovnem, bodisi na kulturnem, bodisi na političnem polju. Za obrambo življenjskih potreb in pravic bi se morale združiti vse strokovne in politične struje, ki obstoje med delavci in poljedelci v Jugoslaviji. Prvi 269 korak k temu bo združitev strokovnih organizacij vseh smeri v Jugoslaviji. Strokovne organizacije vseh smeri so bojevne gospodarske organizacije delavstva, imajo danes popolnoma enake potrebe in naloge ne glede na različne politične in verske poglede. Izenačenje interesov ima svoj vzrok v globoki socialni in ekonomski krizi. A enaki interesi zahtevajo enotne strokovne organizacije! Delavstvo bo napram delodajalcu brez moči in ne bo imelo stalnega uspeha, dokler se ne združijo vse obstoječe strokovne organizacije vseh smeri po tovarnah v enotno »Medstrokovno federacijo dela«, ki naj vodi vsa mezdna in stavkovna gibanja v eni tovarni, eni industriji, enem kraju, eni pokrajini in končno v vsej državi«. Kot drugo poglavitno nalogo pa je Delavski obzornik poudaril skrb za organiziranje še neorganiziranega delavstva in za razširitev delavskega obratnega zaup­ niškega sistema. Pri strokovnih organizacijah in Medstrokovni federaciji dela pa naj bi organizi­ rali tudi odbore za pomoč brezposelnim. 30 Delavski obzornik, št. 2, 26. 10. 1935. 31 ZA CK ZKS, zbirka Kominterna, poročilo Staneta Kraševca-Mojzesa iz srede septembra 1935. 32 Arhiv IZDG, fond JSZ, zapisnik 11. seje načelstva JSZ 10. 10. 1935. 33 Spominski zapis Viktorja Avblja 14. 8. 1975, str. 12. 34 Ljudska pravica, št. 21, 29. 11. 1935. 35 Miroslav Stiplovšek, Dva vzpona v razvoju revolucionarnega gibanja na Kamniškem med vojnama, zbornik razprav Kamnik 1229-1979, Ljubljana 1985, str. 130-131. 36 Delavski obzornik, št. 4, 23. 11. 1935. 37 Arhiv IZDG, fond JSZ, fase. 3, pravila skupin JSZ; M. Stiplovšek, Delavsko gibanje na domžalskem in kamniškem območju v letih 1934-1941, Mengeški obzornik, II/l, 1969, str. 36-37. 38 Delavski obzornik, št. 6, 21. 12. 1935. 39 Rudolf Smersu, Nova strokovna organizacija, ponatis članka v Našem listu, št. 2, februar 1936. 40 Naš list, št. 3, marec 1936. 41 Delavska pravica, št. 21, 28. 5. 1936. 42 Delavska fronta, št. 22, 30, 5, 1936 in Naš list, št. 6, junij 1936. 43 Ljudskofrontnega shoda na Taboru nad Ihanom se je udeležilo okoli 600 delavcev in kme­ tov z domžalskega in tudi kamniškega območja ter okoli 400 udeležencev iz Ljubljane in okolice. Ta shod je bil najbolj množična ljudskofrontna manifestacija neposredno po ustanovnem kon­ gresu KPS (Miroslav Stiplovšek, Ljudskofrontni shod na Taboru, Ljubljana 1986, Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja, 54. zvezek). 44 V papirnici na Količevem so v začetku spomladi 1936 na pobudo partijske celice Dob-Pre- voje (sekretar Viktor Avbelj) izvedli uspešno akcijo za zbiranje podpisov zoper oblastno prepoved izhajanja Ljudske pravice (ZA CK ZKS, Kazenski spis št. 24/36 zoper Franca Avblja in druge obtožence z dne 18. 4. 1936). V tem kazenskem spisu so tudi podatki o sodelovanju komunistov pri organiziranju pomoči stavkajočim papimičarjem na Količevem. 270 USTANOVNI KONGRES KPS - SPODBUDA BOJU ZA ENOTNOST SLOVENSKEGA DELAVSTVA Že v prvih pripravah na ustanovni kongres KPS je bilo vprašanje enotnosti sloven­ skega delavstva predvideno kot eno temeljnih za razpravo in sklepanje na njem. Ko je politbiro CK KPJ 1. novembra 1935 v pismu pokrajinskemu komiteju KPJ za Slovenijo podrobno razčlenil naloge komunistov pri uveljavljanju sklepov VIL kongresa Komin­ terne, je posebej poudaril pomembnost vzpostavitve enotnosti delavskega razreda za izbojevanje njegove vodilne vloge v Slovenski ljudski fronti. Ker je najvišji izvršni organ KPJ tedaj predvideval, da bo ustanovni kongres KPS že v bližnji prihodnosti, je dal pokrajinskemu komiteju nalogo, da kot prvo točko nanj uvrsti razpravo o načinu izvedbe sklepov VII. kongresa Kominterne, ki mora biti prilagojena posebnim sloven­ skim razmeram. Kot glavno politično nalogo pa mu je postavil oblikovanje močne in borbene Slovenske ljudske fronte vseh demokratičnih, protifašističnih sil, pri čemer se morajo komunisti otresti socialnodemokratske politike oddvajanja delavskega giba­ nja od gibanja kmetov, zatiranih narodov in naprednih gibanj srednjih slojev. Zato mora enotno delavstvo ustvarjati z njimi tesno zavezništvo v protifašistični fronti slo­ venskega naroda za nacionalne in socialne pravice. Po uspehih pri vodenju delavskih stavk mora Partija postati dejavnik v vseh političnih bojih. Vodstvo KPJ je poudarilo, da v nobeni jugoslovanski pokrajini delavsko gibanje organizacijsko ni tako razcepljeno kot v Sloveniji. Čim bolj bo delavski razred enoten, tem bolj bo njegova sila privlačna za kmete in srednje sloje. Izgrajevanje enotnosti delavstva je treba voditi hkrati z ustvarjanjem ljudske fronte, kajti obe nalogi se med seboj prepletata in pogojujejta. V prizadevanjih za enotnost slovenskega delavstva so temeljne štiri oblike: 1. ustvarjanje akcijske enotnosti v podjetjih in posameznih stro­ kah, 2. sindikalna enotnost, 3. enotnost vseh legalnih delavskih organizacij in 4. usta­ novitev enotne legalne politične stranke. V podjetjih, kjer je več sindikalnih organiza­ cij, morajo biti komunisti pobudniki zà ustanovitev skupnih akcijskih odborov v boju za najbolj pereče delavske zahteve. Sindikalna komisija PK KPJ za Slovenijo je izde­ lala dobra navodila za delo komunistov na sindikalnem področju, mora pa posvetiti še večjo pozornost zlasti vključevanju neorganiziranega delavstva v sindikate, oblikova­ nju »medstrokovnih zvez dela« v podjetjih in posameznih krajih ter za delavstvo posa­ meznih panog, ne glede na to, če se bo ustvarila tudi za celo Slovenijo. Za akcijsko enot­ nost naj pridobi tudi t. i. avtonomne sindikate grafičnih delavcev, privatnih nameščen­ cev in drugih. Posebno pozornost naj komunisti posvetijo ustvarjanju enotnosti vseh drugih delavskih organizacij (kulturnoprosvetnih, športnih, itd.) ter akciji za ustano­ vitev enotne delavske politične stranke. Izvedba teh nalog zahteva kar največje kombi­ niranje legalnega in ilegalnega dela ter nadaljnjo okrepitev partijskih organizacij v Sloveniji. Politbiro CK KPJ je ob koncu obsežnega pisma, v katerem je podrobno ana­ liziral družbenopolitične razmere na Slovenskem ob začetku vladanja režima Jugoslo­ vanske radikalne zajednice (JRZ) in oblikoval naloge pokrajinske partijske organiza­ cije, poudaril, da naj jih imajo za smernice za dokument ustanovnega kongresa KPS, ki naj bo »kombinacija med manifestom in navodili«.1 Ustanovni kongres KPJ je bil poldrugo leto kasneje, zlasti zaradi številnih aretacij.2 Večina navedenih smernic je ostala aktualna tudi tedaj. Strateško usmeritev, da vodi pot za uveljavljanje Partije v celotnem družbenopoli­ tičnem življenju prek široke ljudske fronte z enotno fronto kot njenim jedrom, so si od 271 srede tridesetih let do okupacije 1941 slovenski komunisti prizadevali v različnih obli­ kah uresničevati, domače in mednarodne razmere pa so vplivale na večjo ali manjšo uspešnost teh prizadevanj. Partija je na Slovenskem širila ideje o ljudski fronti in enotni delavski fronti zlasti prek dveh ilegalnih glasil, Ljudske pravice in Delavskega obzornika. V velikem stavkovnem valu je dosegla visoko stopnjo akcijske enotnosti delavstva v posameznih podjetjih in strokah. Leta 1936 pa je z ustanovitvijo Medstro- kovnega odbora v Ljubljani za boj za minimalne mezde ter z oblikovanjem Central­ nega tarifnega odbora za tekstilno delavstvo dosegla prve uspehe tudi pri ustvarjanju enotne fronte med vodstvi Strokovne komisije, Jugoslovanske strokovne zveze in Narodne strokovne zveze.3 Zlasti celjski zlet Svobod julija 1935 je pokazal uspešen prodor komunističnega vpliva in idej delavske enotnosti v socialistične kultumopro- svetne organizacije ter njihovo tesno povezovanost s strokovnimi organizacijami.4 Na političnem področju pa prizadevanja za ustanovitev Enotne delavske stranke niso bila uspešna. Ob teh rezultatih pri oblikovanju enotne delavske fronte naj poudarimo, da je vzporedno potekalo tudi združevanje vseh demokratičnih sil v ljudskofrontno giba­ nje: »na terenu« prek različnih akcij, »na vrhu« s sporazumevanjem vodstev različnih demokratičnih političnih organizacij, gibanj okoli naprednega časopisja ter društev.5 Doseženi uspeh v obdobju do ustanovnega kongresa KPS so bili ob odpravljanju slabo­ sti in napak dragocen temelj za nove napore pri utrjevanju enotnosti vseh demokratič­ nih sil in posebej enotnosti delavskega razreda. Prve tri mesece 1937. leta se je Josip Broz Tito mudil v domovini, kjer je imel razgo­ vore s člani pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo Z njimi je uspešno rešil nespora­ zume, ki sc nastali med slovenskim partijskim vodstvom in CK KPJ, ter se dogovoril za čimprejšnje sklicanje ustanovnega kongresa KPS. Med bivanjem v Sloveniji se je podrobno seznanil z uspehi in problemi pri oblikovanju ljudske fronte in enotne delav­ ske fronte.6 V poročilu, ki ga je nato 9. aprila 1937 poslal iz Pariza Kominterni v Moskvo, je pou­ daril, da je sindikalno gibanje v Sloveniji »razmeroma dobro«. Po zmagovitih stavkah se je povečalo zanimanje delavstva za strokovne organizacije, med katerimi se je pose­ bej povečal vpliv razrednih Ursovih sindikatov oziroma Strokovne komisije. To so pokazale zlasti volitve delavskih zaupnikov.7 Glede akcijske enotnosti je ugotovil, da »je v Sloveniji razmeroma trdna«. Tako obstaja in deluje odbor akcijske enotnosti za vso Slovenijo, ustanovljen je bil 16. maja 1936, posebno uspešno pa poteka enotno nastopanje na Jesenicah. Nekateri socialnodemokratski funkcionarji se ne morejo sprijazniti s tem, da imajo komunisti med delavstvom večji ugled kot oni. Tako so hoteli izključiti Franca Leskoška, predsednika SK za Slovenijo, z očitkom nepokoršči­ ne, ker ni hotel podpisati neke okrožnice beograjske centrale Ujedinjenega radničkega sindikalnega saveza Jugoslavije proti komunistom. Ko je Josip Broz Tito ocenjeval različna področja delovanja Partije, je zanja ugoto­ vil, »da je v Sloveniji še vedno najbolje«.8 To so bile ugodne okoliščine za pripravo usta­ novnega kongresa KPS, ki jih je v razgovorih s slovenskimi komunisti posebej spodbu­ dil tudi Tito. Ustanovni kongres KPS 16./17. aprila 1937 na Čebinah je kot svoj temeljni doku­ ment sprejel manifest: Delavci! Delovno ljudstvo! Slovenci!, v katerem je posebej pou­ daril: »Slovenski delavski razred predstavlja tretjino slovenskega naroda, predstavlja njegov najbolj zavedni del, najbolj napredni in najbolj organizirani del. Zato nosi zgo­ dovinsko odgovornost za bodočnost slovenskega naroda ...« Po prikazu usodne ogrože­ nosti slovenskega naroda zaradi fašistične nevarnosti, pred katero je zaradi politike režima Jugoslovanske radikalne zajednice popolnoma nezavarovan in po poudarku, da sta bodočnost in obstoj slovenskega naroda zagotovljena le v svobodni zvezi brat­ skih narodov Jugoslavije v federativni in demokratični državi, je temeljni dokument čebinskega kongresa ugotovil, da najnaprednejše in najzavednejše sile v Sloveniji spo­ 272 znavajo, »da je v teh težkih dneh za slovenski narod samo ena pot: Treba je prenehati s politikanstvom in medsebojnimi prepiri v demokratičnih vrstah, združiti se morajo vse sile, ki jim je res pri srcu usoda slovenskega naroda. In slovensko ljudstvo je na tej poti že doseglo nekaj uspehov. Slovenski proletariat je dal prvi vzgled. V velikih stav­ kovnih bojih se je borilo združeno slovensko delavstvo ne glede na politične razlike ... Stavkovna gibanja so povezala proletarijat z demokratičnimi množicami delovnih kmetov, malih trgovcev in obrtnikov«.9 Tako se je v njih ustvarjala prepletenost enotne delavske fronte in široke ljudske fronte. Edvard Kardelj, organizator čebinskega kon­ gresa, je kot enega temeljnih predpogojev za uresničevanje Manifesta poudaril predo­ čenje »delavstvu pomena enotne fronte ne le za neposredno borbo za ekonomske in naj­ ožje politične zahteve, temveč še zlasti za osvobodilno in protifašistično borbo vsega slov.(enskega) naroda, za jačanje delavskega razreda v občenarodni borbi«.10 Manifest ustanovnega kongresa KPS je delavstvu zadal nalogo združevalnega dejavnika vseh demokratičnih sil slovenskega naroda v boju za njegovo nacionalno in socialno osvoboditev. To zgodovinsko nalogo pa bo slovensko delavstvo izvedlo le tedaj, če bo enotno. Enotnost naj bi se od skupnih nastopov v ekonomskih bojih razši­ rila tudi na politično področje, dobila naj bi trdne organizacijske oblike, programsko pa naj bi zajela poleg socialnoekonomskih tudi nacionalnopolitične zahteve. Ti veliki cilji so bili nato uresničeni v celoti šele z Delavsko enotnostjo v okviru Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Članki v Proleterju o boju za enotnost slovenskega delavstva Osrednje ilegalno glasilo KPJ Proleter je v junijski in julijski številki 1937. leta objavilo dokumente in članke o ustanovnem kongresu KPS, iz katerih se vidi velik pomen ustanovitve prve nacionalne stranke v okviru KPJ in odločilna vloga enotnosti delavskega razreda v uresničevanju njegovega manifesta. Njihova objava je sovpadala z zaostrovanjem krize v oblikovanju enotne delavske fronte, ki je bila posledica omeji­ tve bojnih akcij strokovnih organizacij z bansko uredbo o minimalnih mezdah, o skle­ panju kolektivnih pogodb, poravnavi in arbitraži z dne 13. februarja 193711 in ofenzive desničarskih sil v Strokovni komisiji.12 Maja 1937 so socialnodemokratski desničarji izključili iz SK dotedanjega predsednika Franca Leskoška,13 na Čebinah izvoljenega političnega sekretarja CK KPS, in vrsto komunistov. Ta protikomunistični udarec je sprožil izstopanje komunističnega delavstva iz SK, kar je partijsko vodstvo poskušalo zajeziti in preprečiti. Samo z delovanjem znotraj razrednih strokovnih organizacij jih je bilo mogoče usmeriti na pot enotne delavske fronte in obdržati vpliv Partije v sindi­ kalnem gibanju. Generalni sekretar CK KPJ Milan Gorkič je v članku »Živela komunistična stranka Slovenije!« poudaril, da se z njenim ustanovnim kongresom začenja »novo poglavje v zgodovini komunističnega gibanja ne le Slovenije, temveč cele Jugoslavije«. Vlogi slo­ venskega delavstva v gospodarskem življenju mora ustrezati njegova vloga v družbe­ nopolitičnem življenju: »Slovenski proletarijat mora tvoriti hrbtenjačo in glavo vsega demokratičnega in naprednega gibanja v Sloveniji. Ta častna in zgodovinska naloga izvira tako iz socijalne strukture Slovenije, kakor iz dosedanje velike vloge sloven­ skega proletarijata v dosedanjih družbenopolitičnih bojih Slovenije. Osnovanje K. S. (Komunistične stranke) Slovenije naj olajša in pospeši ostvaritev hegemonije (vodilne vloge) delavstva v celokupnem družbeno naprednem in demokratičnim gibanju v Slo­ veniji«. Ugodni rezultati velike večine mezdnih gibanj in stavk so bili možni le zaradi enotnega nastopa delavstva ne glede na njegovo politično in sindikalno razcepljenost. Prav ta pa je glavna ovira, da slovensko delavstvo ne zavzema v ljudski fronti in poli­ tičnem življenju mesta, ki mu pripada glede na številčnost, koncentriranost in vlogo v gospodarstvu. 18 - Sindikalno gibanje 273 Razcepljenost je nato Gorkič ilustriral s podatki o stanju v strokovnem gibanju. V slovenskih Ursovih sindikatih — SK - je v trinajstih strokovnih zvezah s 109 podruž­ nicami vključenih okoli 8000 članov. Krščanskosocialistična JSZ je po moči druga naj­ močnejša organizacija na Slovenskem s štirimi industrijskimi zvezami, 52 podružni­ cami in z okoli 5000 člani. Narodna strokovna zveza, iz katere poskuša fašistična Jugo­ slovanska nacionalna stranka napraviti svoje oporišče med delavstvom, ima 60 podružnic s 3000 člani. Med raznimi vrstami »fašističnih in režimskih« strokovnih organizacij je naštel tudi Zvezo združenih delavcev, ki jo je konec 1935. leta ustanovila klerikalna stranka, ter Udruženje narodnih železničarjev. Zveza društev privatnih nameščencev ima v 40 podružnicah okoli 800 članov. V Sloveniji pa deluje še sedem drugih avtonomnih strokovnih zvez z 2000 člani. Po oceni okoli 30 000 organiziranih delavcev v Sloveniji je bilo razcepljenih v kar štirinajst različnih strokovnih organiza­ cij.14 Iz vsega navedenega izhaja naslednja temeljna naloga, da se mora z ustanovitvijo KPS »pričeti sistematičen in osredotočen boj za enotnost proletarijata v vseh mogočih njenih oblikah: akcijska enotnost, sodelovanje sindikalnih centrov in smeri, strokovna združitev vseh strokovnih organizacij na razredni podlagi, skupni politični nastopi slovenskega delavstva, enotna fronta socijalistov, krščanskih socijalistov ter komuni­ stov in končno - ustanovitev enotne skupne proletarske razredne stranke v Sloveniji«. Po prikazu Slovenije kot »narodno zatirane dežele«, ki jo je ilustriral tudi s podatki o velikih finančnih obremenitvah in osvetlitvi grozeče fašistične nevarnosti, je Gorkič sklenil svoj članek s poudarkom, da mora ustanovitev KPS »slovenskemu proletarijatu olajšati izpolnitev njegovega zgodovinskega poslanstva: da združi pozitivne in napredne sile slovenskega naroda v boju za narodno enakopravnost Slovenije in za boljše ter srečnejše življenje slovenskega naroda«. Cilji KPS so »odvrniti od sloven­ skega naroda nevarnost, ki mu preti od strani hitlerjevsko musolinijevskih naklepov, zagotoviti narodno svobodo, vreči s pleč slovenskega ljudstva breme bede, revščine, pljačkanja in nevolje ...«15 Edvard Kardelj je v članku Po kongresu posebej poudaril, da pomeni ustanovitev KPS tudi nov korak v boju za enotnost delavskega razreda v Sloveniji, ki bo postala privlačnejša za široke delavske množice, zlasti za tiste, ki so dotlej nasedale klevetam ter zamerile komunistom, da se premalo postavljajo v obrambo slovenskega naroda. Naloga delavskega razreda je zlasti krepitev vloge »v občenarodni osvobodilni borbi Slovencev«.16 V članku Delavski razred in slovenski narod je razčlenjen pomen delavskih razred­ nih bojev za reševanje narodnega vprašanja ter njuna prepletenost z ugotovitvijo: »Ne­ posredna delavska borba za svobodo, mir in kruh je ... obenem izrazito narodna borba, boj, ki ... je v skladu z najsplošnejšimi nacijonalnimi interesi slovenskega naroda ... Proletarijat ne more osvoboditi sebe, ne da bi bil osvobojen njegov narod«. Tako z bojem za demokracijo omogoča slovenskemu narodu, da si svobodno uredi svoje življe­ nje, se uspešno bori za nacionalno enakopravnost in proti fašizmu ter za svobodni raz­ voj slovenske kulture. Z bojem za mir se bori proti najhujši nevarnosti za obstoj sloven­ skega naroda. Z bojem za gospodarski dvig in življenjski standard slovenskih delavcev in kmetov ter vseh delovnih slojev pa se delavstvo bori za razcvet vsega narodnega gospodarstva.17 Članek z naslovom »Brez enotnosti ni uspeha« je predvsem analiza trenutne krize v boju za enotnost slovenskega delavstva po odstranitvi komunističnih funkcionarjev iz SK. Po uvodni ugotovitvi, da je bilo kljub nizkemu odstotku organiziranosti sloven­ skega delavstva ter njegovi veliki razcepljenosti, v bojih proti podjetnikom in fašistom veliko složnih nastopov in zato tudi uspehov, tudi še v začetku leta 1937, pa so sedaj »vsled neenotnosti in razcepljenosti, ki vlada v delavskem razrednem strokovnem gibanju, nekatere akcije resno ogrožene, druge pa celo obsojene na neuspeh in poraz«. Pritiski na delavsko gibanje pa terjajo, da bi akcijska enotnost sindikalnega gibanja 274 dobila tudi odgovarjajoče organizacijske oblike. Združene strokovne organizacije bi postale privlačne za množico neorganiziranega delavstva in onemogočile bi poskuse režima Jugoslovanske radikalne zajednice, da postanejo njegovo orodje. Pisec članka Sreten Žujevič, član politbiroja CK KPJ, je ostro zavrnil odklonilno stališče nekaterih socialdemokratov, češ da razredno zavedno delavstvo ne more sode­ lovati s krščanskimi in narodnimi socialisti zaradi njihove »malomeščanske ideologi­ je«. To je velika zmota, ki ovira enotnost delavstva. Naloga razredno zavednega delav­ stva je, da pomaga vsem k pravilnemu pojmovanju interesov delavskega razreda. Kot velike škodljivce v boju za enotnost pa je označil tudi »prave« in »čiste revolucionarje«, ki delajo napake v pripravah in vodenju akcij ter ne znajo zavzeti pravih stališč do fun­ kcionarjev in delavcev, »ki ne mislijo tako kot oni«. Namesto etiketiranja z birokrati in podobno je treba vsakega ocenjevati z vidika njegovih odnosov do enotnosti in požr­ tvovalnega dela v strokovnih organizacijah. Tudi kritika nasprotnikov delavske enot­ nosti mora biti tako naravnana, da bo krepila skupne težnje, ne pa vodila k cepitvi in slabitvi delavskih vrst. Trenutni medsebojni spori in spopadi pa zelo ovirajo ustvarja­ nje enotnosti in olajšujejo podjetnikom napade na delavske pridobitve. »Namesto združevanja in sodelovanja prihaja do nestrpnosti in izključevanja, dalje do razdvaja­ nja in tendenc po ustvarjanju novih strok(ovnih) zvez in celo do dejanske razcepitve tekst.(ilnih) delavcev«. Glede na vse to priporoča strpnost in lojalni sporazum za odpravo nasprotij, ki ovirajo ustvarjanje delavske enotnosti. Odgovornost za rešitev teh zapletov je na vseh privržencih enotnosti, kajti delavski razred mora biti priprav­ ljen na nove boje, saj se že kažejo negativne posledice uredbe o minimalnih mezdah ter se krepijo poskusi kapitala in režima za razbitje razrednih strokovnih organizacij. V takih razmerah je tudi vsako »nesodelovanje ali pasivno čakanje izdajstvo delavskih interesov«.18 Članki v Proleterju so torej načelno in konkretno obravnavali problematiko in pomen enotnosti slovenskega delavstva tudi z vidika, kako prebroditi začasno krizo pri njenem ustvarjanju. Prizadevanja za akcijsko enotnost v drugi polovici 1937. leta Izključevanje in izstopanje komunistov in privržencev iz SK je imelo za posledico zmanjšanje njene aktivnosti in upad vpliva KPS v njej. Ker so bile možnosti delovanja komunistov znotraj organizacij SK zaradi tega omejene, je vodstvo KPS sklenilo izda­ jati Delavski list, ki ga je urejal Franc Leskošek, izhajal pa je od 15. junija do 3. decem­ bra 1937. Ta novi legalni partijski list si je prizadeval čimprej premostiti krizo v raz­ rednem strokovnem gibanju, hkrati pa znova spodbuditi enotno nastopanje delavstva. Ugotavljal je, da razredno strokovno gibanje propada iz dveh razlogov: ker ne izvaja odločnih akcij za delavske interese in ker v njem ni enotnosti ter demokracije. Te slabo­ sti in napake je mogoče odpraviti le z aktivnim delom v strokovnih organizacijah, zato je vsako izstopanje in pasiviziranje skrajno škodljivo. Vanje se morajo člani, ki so bili izključeni ali pa so iz njih izstopili, čimprej vrniti ter se boriti, da postane SK nosilec boja za spremembo banske uredbe o minimalnih mezdah, za volitve v delavske ustano­ ve, proti naraščajoči draginji ter za ureditev delovnih in mezdnih pogojev s kolektiv­ nimi pogodbami v vseh podjetjih. V boju za te pereče zahteve pa si morajo strokovne organizacije prizadevati, da dosežejo akcijsko enotnost z organizacijami JSZ in NSZ. Delavski list je podrobno pisal tudi o značaju in pomenu enotne delavske fronte z vidika njegove vloge v široki protifašistični fronti : »Proletariat je steber ljudske fronte. Zato je za uspešen boj proti fašizmu in reakciji in za ustvarjanje ljudske fronte povsod neobhodno potrebno vzpostaviti delavsko enotno fronto«, ki mora biti vedno ustvar­ jena »za borbo«.19 275 Po prenehanju izhajanja Delavskega lista je nadaljeval s prizadevanji za zbliževa­ nje marksističnega, krščanskosocialističnega in narodnosocialističnega delavstva nov legalni partijski list Glas delavca.20 Poleg legalnih partijskih glasil sta v času krize skupnih akcij propagirala enotno nastopanje krščanskosocialistična lista Delavska pravica in Naš kovinar, posebej pa se je zanj izrekel tudi občni zbor JSZ 27. junija 1937.21 Za nadaljnje uresničevanje različnih oblik enotnosti slovenskega delavstva je bila torej temeljna naloga doseči ponovno usmeritev SK k akcijski enotnosti, kar je bilo zaradi utrditve desničarjev v njenem vodstvu izvedljivo le z okrepljeno dejavnostjo komunistov neposredno med članstvom razrednih strokovnih organizacij, posebej z njegovim organiziranjem za protestne akcije proti poslabšanju socialnoekonomskih razmer po banski uredbi o minimalnih mezdah. Pozitivna opredelitev Ursovih sindikatov do enotne delavske fronte je bila pogoj za njeno uveljavitev tudi v vseh drugih jugoslovanskih pokrajinah,kajti povsod so bili vodilni v sindikalnem gibanju. Povsod so bili glede na razredni program tudi tiste organizacije, v katere so se vključevali komunisti z nalogo, da izvajajo prek njih sindi­ kalno politiko KPJ. Vprašanje bodoče usmeritve Ursovih sindikatov je postalo posebno pereče v drugi polovici leta 1937, ko so tekle priprave za IV. kongres Ujedinje- nega radničkega sindikalnega saveza Jugoslavije (URSSJ). Ko je Josip Broz Tito, novi generalni sekretar KPJ, septembra 1937 prebral vabilo nanj, je iz Pariza, s sedeža CK KPJ, poslal pismo Edvardu Kardelju Bevcu, tedanjemu inštruktorju CK KPJ in članu CK KPS.22 V njem mu je izrazil zaskrbljenost, ker na napovedanem dnevnem redu kongresa nista predvidena tudi razprava in sklepanje o vprašanju sindikalne enotnosti, ki je posebej pereče.23 Glede na to, da so desničarji zaradi ogroženosti svojih položajev po vključevanju komunistov v Ursove sindikate 276 dosegli na III. kongresu decembra 1934 sklep, da URSSJ zavrača »idejo levih elemen­ tov o tako imenovani enotni fronti«, češ da bi bila samo slepitev delavstva o enotnosti in bi pomenila ustvarjanje lažnega položaja v jugoslovanskem delavskem gibanju,24 je Tito priporočil Kardelju, naj se povsod lotijo ideoloških priprav na IV. kongres. Poskrbeti morajo, da bo na njegovem dnevnem redu poleg problematike sindikalne enotnosti tudi vprašanje mezdnih gibanj in sklepanje kolektivnih pogodb. V legalnih partijskih listih je treba takoj objavljati članke, da so komunisti za enotnost razrednih strokovnih organizacij URSSJ in Općega radničkega saveza, za enotnost z nevtralnimi sindikati grafičnih delavcev, bančnih uslužbencev in drugih, prav tako pa tudi za akcijsko enotnost z nerazrednimi strokovnimi organizacijami, kot so Jugoslovanska strokovna zveza v Sloveniji, Hrvatski radnički savez, Radnički strukovni savez v Dal­ maciji itd., pri čemer je treba pokazati, da znajo razlikovati med članstvom in nekate­ rimi njegovimi reakcionarnimi voditelji. Na razgovorih o tej problematiki se je treba izogibati frakcionaštvu, komunisti ne smejo izzivati niti skrajnih nasprotnikov enotnega nastopanja, temveč izločiti njihov vpliv z dokumentirano in tovariško kritiko. Socialistom je treba jasno povedati, da bodo v primeru, če se bodo ponovile metode iz leta 1934, morali privrženci enotnosti odločno nastopiti in storiti vse za spoštovanje načela proletarske demokracije. Izogi­ bati se je treba vsega, kar bi oviralo oblikovanje sindikalne enotnosti, kar pa ne pomeni odrekanja konstruktivni in tovariški kritiki. To je bilo nekaj »pripomb in nasvetov«, ki so veljale za politiko KPJ v vseh pokra­ jinskih organizacijah URSSJ. Glede Slovenije pa je Tito Kardelja posebej opozoril na napako Franca Leskoška, ki je po izključitvi iz Strokovne komisije ustanovil podzvezo beograjske zveze tekstilnih in oblačilnih delavcev - Saveza šivačkih i odječnih radnika i radnica Jugoslavije v sestavi URSSJ. V njene podružnice so se vklju­ čevali delavci in delavke, ki so bili po veliki tekstilni stavki izključeni iz Splošne delav­ ske strokovne zveze Jugoslavije oziroma SK ali pa so iz nje izstopili.25 Čeprav je tako odločitev povzročilo ravnanje desničarskih sindikalnih funkcionarjev, pa je ustanav­ ljanje posebnih strokovnih organizacij pomenilo nadaljnjo cepitev strokovnega giba­ nja v Sloveniji. Tito je zato predlagal, naj Leskošek napiše samokritičen članek ter obrazloži vzroke za svoje ravnanje in v primerni obliki razkrije delovanje socialistič­ nih voditeljev proti interesom delavskega gibanja v Sloveniji. Tu bi morali čimprej doseči, da se iz SK izključeni člani spet vrnejo vanjo. Franc Leskošek je nato napisal članek Pripravimo pot strokovni enotnosti, ki ga je objavil 1. oktobra 1937 v Delavskem listu. Z njim pa Tito ni bil zadovoljen. V novem pismu Edvardu Kardelju je pojasnil,26 da ni mislil na razbitje podzveze tekstilnih in oblačilnih delavcev v Sloveniji, temveč je svetoval, naj se v sporazumu s socialisti čim­ prej združi s Splošno delavsko strokovno zvezo, ne pa da bi jo spremenili v oporišče za boj proti slovenski centrali Ursovih sindikatov. Z nasvetovano samokritiko Leskošku ni mislil, da bi moral postati »ožeta cunja«. Kritiziral naj bi svoje dejanske napake. Njegov članek v Delavskem listu pa ni prava pot za rešitev problema, ker svoje napake vse preveč opravičuje z napakami socialistov. V bodoče si je treba prizadevati, da pred­ kongresna razprava ne bo »polemična, ampak tovariško ustvarjalna in vzgojna«, izogi­ bati pa se mora tudi osebnim napadom. Josip Broz Tito je nato 19. novembra 1937 v imenu CK KPJ poročal o perečih pro­ blemih pri oblikovanju ljudske fronte in enotne delavske fronte sekretariatu izvršnega komiteja Kominterne.27 Tudi v tem poročilu je označil ustanavljanje novih strokovnih organizacij tekstilnih delavcev v Sloveniji za napako in izrazil pričakovanje, da se bo vprašanje njihove vključitve v Strokovno komisijo dokončno razčistilo na bližnjem kongresu.28 Tudi zaradi razčiščevanja razmer v slovenskem razrednem strokovnem gibanju so na konferenci izvršnega odbora URSSJ 27. oktobra 1937 sklenili preložiti IV. kongres na april 1938. Odlog so komunisti nato izkoristili, da so pridobili za ideje 277 o akcijski enotnosti večino v vodstvu Ursovih sindikatov.29 Na omenjeni konferenci so slovenska, hrvaška in bosansko-hercegovska delegacija zahtevale večjo avtonomijo strokovnih organizacij v posameznih pokrajinah. Tito pa je v navedenem poročilu Kominterni zapisal, da se v Sloveniji socialisti spet izjavljajo za akcijsko enotnost. Predkongresne priprave v Ursovih sindikatih so pokazale, da je bilo Titovo posre­ dovanje uspešno in da se je v njih krepila ideja akcijske enotnosti. Posebno pozornost je v svojih napotilih posvetil urejanju perečih problemov v Sloveniji in njegova pisma so spodbudila Edvarda Kardelja, da je zaradi razlogov, ki jih je navedel Tito, pod ime­ nom Franca Leskoška in v dogovoru z njimi, izdal decembra 1937 brošuro Za enotnost slovenskega delavstva. Brošura Edvarda Kardelja Za enotnost slovenskega delavstva Edvard Kardelj je v uvodnem razdelku svoje brošure30 ob ugotovitvi, da predstavlja delavstvo dobro tretjino slovenskega naroda poudaril, da Slovenija ni več tipično poljedelska dežela. Industrijska središča in rudarski revirji dajejo ogromen delež slo­ venskemu gospodarstvu, njihov vpliv pa sega tudi v vasi. Iz teh se rekrutirajo množice sezonskih delavcev, ki jih statistike ne zajemajo, v delavske vrste pa spadajo desetti- soči poljedelskih delavcev. Po njegovi oceni je bilo tedaj v Sloveniji skupaj okoli 200 000 industrijskega in poljedelskega delavstva. Po prikazu zgodovine bojev slovenskega delavstva vse do njegovih odločnih nasto­ pov proti fašističnim metodam v času kraljeve diktature je ugotovil, da bi glede na »številčnost, preteklost, razredno zavest, strokovno izvežbanost in visoko kulturo« moralo biti eden odločujočih dejavnikov v političnem življenju Slovenije. Toda delav­ ska beseda le malo zaleže in njena politična vloga je skromna, vzrok za to pa je straho­ vita razcepljenost slovenskega delavstva. Okrog 30 000 organiziranih slovenskih delavcev »je razkropljenih med 6 organiza­ cij strokovnega in celo vrsto polstrokovnega značaja«. Glede številčnega stanja stanja posameznih strokovnih organizacij je Kardelj navedel podobne podatke, kot so bili objavljeni v Proleterju, zanimive pa so njegove oznake značaja šestih glavnih sindikal­ nih central na Slovenskem. Številčno je najmočnejša Strokovna komisija (SK) kot del Ursovih sindikatov z 8000 člani, kateri je blizu »nevtralna« Zveza grafičnih delavcev. Le četrtino manj članstva kot v SK je v Jugoslovanski strokovni zvezi (JSZ), zanj pa je poudaril, da »je povečini razredno globoko zavedno in ima za sabo nemalo težkih bojev ...« Zvezo združenih delavcev (ZZD) je ustanovil slovenski del Jugoslovanske radi­ kalne zajednice (JRZ), »da oslabi težnje katoliških delavcev po enotnosti delavskega razreda in razbije JSZ, ki je ostala demokratična« in noče služiti JRZ. Vodstvo ZZD je reakcionarno in celo prijazno fašizmu, toda v tej organizaciji je tudi mnogo poštenih delavcev, ki so jih klerikalci vanjo vključili s prevaro. Okoli 2000 članov Narodne stro­ kovne zveze (NSZ) je politično zelo različno usmerjenih, del vodstva pa si jih prizadeva povezati s fašizmom. Slovenska organizacija Udruženja narodnih železničarjev Jugo­ slavije »je v bistvu prisilna žolta organizacija«, torej organizacija v liberalnem taboru, ki se udinja železniškim direkcijam. To sliko velike razcepljenosti še poslabšujejo notranja nasprotja v posameznih organizacijah. Ta so posledica delovanja meščanskih vplivov, ki si prizadevajo poglobiti delavsko neslogo. Kardelj je ob tem poudaril: »Ta obupna razcepljenost se delavstvu neusmiljeno maščuje. Njena posledica je neenotnost v potih in načinih ekonomske borbe, neenotnost vodstva, medsebojna konkurenca strokovnih organizacij, neistočasnost v začenjanju tarifnih bojev, dolgovezne disku­ sije med voditelji namesto hitrega in enotnega vodstva itd., kar vse močno slabi delav­ stvo v njegovi ekonomski borbi, dočim stoje njegovi nasprotniki, podjetniki kakor en mož proti njemu«. Vse to zmanjšuje v delavstvu bojno pripravljenost in pogosto seje med njim demoralizacijo. 278 LESKOŠEK FRANC' Za enotnost slovenskega delavstva LJUBLJANA 1937 Naslovna stran brošure Edvarda Kardelja, ki je izšla pod Leskoškovim imenom V političnem življenju je delavstvo razcepljeno na leve in desne marksiste, krščan­ ske socialiste, narodne socialiste, ki so jih delno uspeli napraviti za privesek Jugoslo­ vanske nacionalne stranke, razdrobljeno pa je tudi po drugih meščanskih strankah, precej ga je zlasti v JRZ oziroma v klerikalni Slovenski ljudski stranki. Velik del delav­ stva je pod vplivom meščanskih in malomeščanskih strank ter tako služi njihovim, ne pa lastnim interesom. Politična razcepljenost povzroča med delavstvom nezaupanje, nesoglasje, podleganje klevetam, ki jih preračunano širijo razredni sovražniki, kot npr. to, da socialisti in komunisti preganjajo vero, da krščanski socialisti zaradi verskega prepričanja niso dobri tovariši v bojih, da narodni socialisti ne bodo nikoli zavrnili poskusov fašističnega snubljenja itd. Politika vladajočega režima ovira delavstvo v njegovem strokovnem delovanju, še bolj pa v političnih akcijah. Že v kratkem času po uredbi o minimalnih mezdah so se pokazale posledice velike omejitve svobode delovanja strokovnih organizacij. Podjet­ niki so skrajno okrnitev možnosti za uporabo stavke izrabili za predrzno sabotiranje izvajanja socialne zakonodaje in kolektivnih pogodb. Za politično borbo pa delavstvo nima svoje »javne stranke«, medtem ko na drugi strani »vedno bolj dviga greben faši­ zem«. V takih razmerah mora delavstvo z vso močjo poseči v politične boje in priboriti zmago demokraciji. Konkretni cilji delavskega razreda so štirje: »Poboljšanje socialnega položaja ..., demokracija, narodna enakopravnost in svoboda slovenskega naroda ter mir«. Na socialnem področju je posebej pereče povišanje mezd glede na draginjo, skrajšanje delovnega časa, ureditev starostnega zavarovanja in državnih podpor za brezposelne. 279 Za izbojevanje teh zahtev je delavstvu potrebna svoboda delovanja strokovnih organi­ zacij in politične pravice, vse to pa »si pribori delavstvo le enotno in v skupnem nasto­ pu, kakor so mu skupni tudi konkretni cilji ...« Koristi od sedanje »delavske nesloge imajo le sovražniki delavskega razreda. Neenostnost delavstva je orožje razrednega sovražnika proti delavstvu, enotnost pa je delavsko orožje proti njegovemu razred­ nemu sovražniku«. Glede na trenutno krizo v prizadevanjih za enotnost slovenskega delavstva je Kar­ delj posvetil posebno pozornost razčlenitvi različnih ugovorov in pomislekov zoper njo, ki so se pojavljali v razrednih in nerazrednih delavskih organizacijah, jih zavrnil in ugotovil, da je enotnost razrednega delavskega gibanja s krščanskimi socialisti in demokratičnim delom narodnih socialistov »možna in nujna«. Nujnost enotnosti delavskih množic in vrhov zahtevajo udarci fašizma po vseh delavskih strujah. Zato » je napočil trenutek, ko enotnost lahko postane nerazrušljiva, trajna. Izgubiti ta trenu­ tek pomeni izgubiti bodočnost«. V drugem delu svoje brošure je Edvard Kardelj osvetlil posamezne oblike in stopnje enotnosti delavskega razreda ter njihov pomen v bojih za temeljne cilje. Prvi korak k skupnosti delavskega razreda je enotnost, ki se ustvarja v vsakodnevnih bojih in je zato dobila naziv akcijska enotnost, enotnost v delovanju. Zavest, da je v bojih za ekonom­ ske zahteve treba nastopati enotno in da delavstvo hoče tako enotnost, se je najbolj zgovorno pokazala v mnogih stavkovnih bojih, ki so pokazali njegovo zrelost. Ker pa do enotnosti v njih ni prišlo po predhodnem sporazumu med strokovnimi organizacija­ mi, temveč so morala njihova vodstva nanjo pristati zaradi enotnega nastopa delav­ stva, je po končanih bojih spet prenehala. »Naše delavstvo mora napraviti korak naprej: akcijska enotnost mora biti trajna, dobiti mora tudi svojo organizacijsko obli­ ko«. Sporazum o ustanovitvi paritetnega akcijskega odbora iz predstavnikov SK, JSZ in NSZ je po Leskoškovi izključitvi iz razrednih sindikatov ostal mrtva črka na papir­ ju, delavstvo pa je izgubilo »najmočnejše bojno orožje«. Tak skupni odbor bi povezal razdrobljene delavske nastope in jim dal večjo udarno moč, podjetniki pa ne bi mogli izrabljati ene strokovne organizacije proti drugi. V enotnih bojih pa bi se okrepila tudi razredna zavest delavstva. Delavci različnih prepričanj bi se v njih zbližali in odpadli bi predsodki, kar bi vodilo k strokovni - sindikalni - enotnosti, k idealu, da bi bila v vsaki tovarni ena skupna strokovna organizacija. Koristi, ki jih prinaša delav­ stvu akcijska enotnost, bi se s strokovno enotnostjo podvojile, ker bi ekonomske boje vodilo enotno vodstvo. Strokovna enotnost pa bi »ojačila tudi politično vlogo proleta­ riata, kajti delavske množice bi v ekonomskih bojih kaj kmalu spoznale, da imajo skupne interese tudi v politični borbi«. Pogoji za dosego enotnosti strokovnih organi­ zacij pa so zlasti naslednji: njihova neodvisnost od meščanskih in malomeščanskih strank, razredna opredelitev, t. j. sodelovanje v vseh akcijah, ki so v interesu delavstva, proletarska demokracija v njih, kar pomeni sodelovanje delavstva pri vseh važnejših odločitvah in njihovo sporazumno sprejemanje ter končno disciplinarno izvajanje sprejetih sklepov. Trenutno pa je za začetek akcije za strokovno enotnost nujno potrebno rešiti krizo v SK, sporazum pa je mogoče doseči na navedenih temeljih. Enotna SK »bi kaj kmalu postala središče našega strokovnega gibanja ter prvoborec enotnosti«. Ena poglavitnih slabosti slovenskega delavskega gibanja je dejstvo, da široke delavske množice ne sodelujejo v neposrednih političnih bojih in da nobena delavska struja (socialnodemokratska, krščanskosocialistična, demokratična narodnosociali- stična) »do danes še ni uspela, da bi postala resnejši politični faktor«. Na politična dogajanja si prizadevajo aktivno vplivati le levičarji, t. j. komunisti. V socialnodemo­ kratskih vrstah se politično delovanje omejuje le na vrhove. Popolnoma osamljeni bojujejo svoj boj proti klerikalni Slovenski ljudski stranki oziroma JRZ krščanski socialisti, brez ustrezne podpore drugih delavskih in demokratičnih sil, »čeprav je nji­ 280 hov spopad z njo silno važen za delavstvo, za ves slovenski narod«. Pot iz tega stanja je v združitvi moči in v političnem razgibanju delavskih množic. Čeprav delavstvo že samo s strokovno borbo lahko doseže pomembno izboljšanje socialnoekonomskega položaja, pa je ohranitev teh pridobitev mogoča le z bojem za politične svoboščine in pravice. Tako se delavstvo mora boriti proti fašizmu, kajti v primeru njegove zmage bo izgubilo tudi vse dosežke ekonomskih bojev. Kardelj je zato poudaril: »Politična borba šele napravi iz delavstva odločujoči faktor v družbenem življenju« in predstavlja »višjo stopnjo delavskega uveljavljanja, kakor je strokovna borba, in usposablja delavski razred za graditelja bodoče družbe«. Vsa dosedanja prizadevanja za enoten nastop posameznih delavskih strank so bila neuspešna. Ustanovitev skupne delavske stranke, v katero bi se vključile vse delavske politične struje, pa »bi bil danes pravi, najprimernejši in najpomembnejši korak delav­ skega razreda, da bi odkrito stopil v našo politično areno«. Taka stranka bi zlomila reakcijo, fašistične napade in priborila narodom Jugoslavije demokracijo in enako­ pravnost. Ustanovitev skupne stranke ne bi pomenila, da bi se morale posamezne orga­ nizacije odreči posebnim lastnim programom. Bila naj bi skupna organizacija za izbo­ jevanje štirih temeljnih zahtev: »Kruh, demokracija, narodna svoboda in mir«. Bila bi torej »višja oblika akcijske enotnosti na političnem področju«, ki bi iz delavstva napra­ vila »središče in vodilno silo demokratične borbe vsega slovenskega naroda« in ustva­ rila temelje za popolno politično združitev ne le za sedanje, temveč tudi za bodoče boje. V sklepnem razdelku brošure Delavski razred in slovenski narod je Kardelj opozo­ ril še na eno slabost političnega delavskega gibanja na Slovenskem, ki se kaže v njegovi precejšnji izoliranosti »od politične borbe slovenskega naroda kot celote in naših sred­ njih slojev«. Ob tem je ponovil temeljno ugotovitev, da delavski razred »ne more sebe osvoboditi, ne da bi osvobodil svoj narod«. Le z zvezo delavcev, kmetov in srednjih slo­ jev je mogoče zmagati v boju za pereče nacionalne in socialne zahteve. Prava vsebina proletarskega internacionalizma je glede narodnega vprašanja v zahtevi, da delavstvo terja za vsak narod popolno svobodo in enakopravnost. Zato je slovenskemu delavstvu »pri srcu bodočnost slovenskega naroda, njegove kulture in gospodarstva, prav tako je prizadeto, kakor vse slovensko ljudstvo, če njegovemu narodu nekdo jemlje ime, jezik in ogroža njegov obstanek«. V času, ko fašizem grozi, da bo poteptal najelementarnejše človeške in narodne pravice, je zgodovinska dolžnost delavcev, »da stopimo v prve vrste antifašistične borbe, borbe za demokracijo, za mir, za pravice slovenskega naroda«. To nalogo pa bo delavski razred lahko izpolnil le tedaj, »če se bo sam enoten združil z vsemi demokratičnimi strankami in grupami v enotno fronto slovenske demokracije«. V boju med demokratičnim in fašističnim tabo­ rom bo odločilna moč, ta pa je v enotnosti. Edvard Kardelj je v sklepnih mislih svoje brošure poudaril, da bo boj z nasprotniki enotnosti v delavskih vrstah še težak, ker bodo uporabljali najrazličnejša sredstva zoper njeno uveljavitev. Toda razočaranja in porazi morajo spodbuditi privržence enotnosti k vztrajnemu boju zanjo in optimistično je napovedal, da bo kljub vsem ovi­ ram pot do nje zmagovita, ker bodo odločale delavske množice. Brošura Edvarda Kar­ delja Za enotnost slovenskega delavstva je analitični in sintetični prikaz celovite pro­ blematike boja za enotnost delavstva kot temeljnega pogoja za njegovo uveljavitev in za hkratno uresničevanje razrednega in nacionalnega vidika programa ustanovnega kongresa KPS. Bila je temeljni prispevek k oblikovanju programskih osnov za enot­ nost slovenskega delavstva in napotilo za reševanje konkretnih organizacijskih vpra­ šanj na poti k njenemu uveljavljanju in poglabljanju. Ustanovni kongres KPS in akcije, ki so mu sledile, so bile nova spodbuda za enot­ nost slovenskega delavstva ter temeljni korak k razširitvi njegovih programskih teme­ ljev od pretežno socialnoekonomskih k nacionalnopolitičnim zahtevam ter k njenemu utrjevanju z višjimi organizacijskimi oblikami. Prvi uspehi velikih prizadevanj so se 281 nato vidno pokazali spomladi 1938 na IV. kongresu Ursovih sindikatov v Zagrebu in na V. kongresu SK v Ljubljani, ki sta sprejela resoluciji o akcijski in organizacijski enot­ nosti delavstva.31 Usmeritve, ki so jih slovenski komunisti izoblikovali leta 1937, so se nato iz različnih vzrokov (nasprotovanje sindikalnih birokratov, notranje razčiščeva­ nje v posameznih delavskih organizacijah, ukrepi režima proti delavskemu gibanju, komintemska politika) uresničevale le postopoma. Pomembni dosežki na poti za izbo- jevanje akcijske, organizacijske in programske enotnosti slovenskega delavstva so bili zlasti ustanovitev Osrednjega strokovnega odbora za Slovenijo aprila 1939, sporazum o akcijskem sodelovanju komunistov in krščanskih socialistov sredi 1940. leta ter uspehi pri oblikovanju gibanja delavske enotnosti po prepovedi Ursovih sindikatov konec 1940. leta. Ob pomembnih dosežkih pri oblikovanju enotnosti slovenskega delavstva konec tridesetih let je treba posebej poudariti, da je Partija v Sloveniji za razliko od drugih jugoslovanskih pokrajin uspela tudi pri ustvarjanju enotne fronte na vrhu, ne le neposredno med delavstvom. Dve leti po ustanovnem kongresu KPS so bili torej doseženi pomembni uspehi pri ustvarjanju višjih oblik enotnosti slovenskega delavstva na sindikalnem področju, ki so bile nato temelj tudi za politično zbliževanje v času pred fašističnim napadom na Jugoslavijo. Po njem pa se je v okviru Osvobodilne fronte slovenskega naroda dokončno ustvarila enotnost slovenskega delavstva, ki jo je potrdila konferenca Delavske enotnosti novembra 1942. leta. Opombe 1 ZA CK ZKS, zbirka Kominterna, pismo politbiroja CK KPJ pokrajinskemu komiteju KPJ za Slovenijo 1. 11. 1935; pomembne dokumente o pripravah ustanovnega kongresa KPS, njegovem poteku in odmevu ter delovanju KPS do njene I. konference aprila 1938 je pod naslovom Arhivski viri in časopisje v zvezi s problematiko proučevanja ustanovnega kongresa KPS pripravil Marko Čelebič, objavljeni pa so bili v Zborniku ob štiridesetletnici ustanovnega kongresa KPS. Razprave in dokumenti, Ljubljana 1977 (cit. Viri za ustanovni kongres KPS). Navedeno pismo je v tej zbirki dokumentov objavljeno na str. 255-268. 2 Priprave na ustanovni kongres KPS je v okviru prikaza značilnosti razvoja in delovanja Par­ tije na Slovenskem od goričanske konference septembra 1934 do I. konference KPS aprila 1938 osvetlil France Filipič v razpravi Partijske organizacije v Sloveniji v obdobju ustanovnega kon­ gresa KPS v navedenem zborniku, str. 69-120 in zborniku razprav Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919-1939, 2. knjiga, Ljubljana 1981, str. 93-235. 3 O uspehih pri oblikovanju akcijske enotnosti sredi tridesetih let so podrobnejši podatki zla­ sti v razpravah Franceta Kresala: Nastajanje akcijske enotnosti slovenskega delavstva, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja (cit. Prispevki), 6, 1966, str. 63-73; Sindikalno gibanje v Slove­ niji od leta 1929 do 1941 in akcijska enotnost delavstva, Pot slovenskega delavstva v Delavsko enotnost, Ljubljana 1982, str. 35-64. 4 40-letnica zleta Svobod, Ljubljana 1975; Teja Čepič, Zlet »Svobod« v Celju, Ljubljana 1985, Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, 51. zvezek; M. Stiplovšek, Celjski zlet Svobode leta 1935-množična manifestacija delavske enot­ nosti in revolucionarnosti, Delavska enotnost, št. 21, 30. 5. do št. 27, 11. 7. 1985. 5 Podrobneje glej monografijo Alenke Nedog, Ljudskofrontnogibanje v Sloveniji od leta 1935 do 1941, Ljubljana 1978. fi Pismo Josipa Broza Tita CK KPJ 6. 2. 1937, Josip Broz Tito, Zbrana dela, tretja knjiga, Lju­ bljana 1979, str. 53-54. 7 Na volitvah delavskih in nameščenskih zaupnikov za leto 1937 je bilo izvoljenih 447 kandi­ datov SK od skupaj 774 vseh izvoljenih zaupnikov (Delavec, št. 3, 17. 3. 1937). fi Titovo poročilo št. 1, 9. 4. 1937, Josip Broz Tito, Zbrana dela, tretja knjiga, cit. izd., str. 58- 62. 9 Manifest je bil skupaj z drugimi dokumenti ustanovnega kongresa KPS objavljen v posebni brošuri. Na naslovni strani je bilo Obvestilo C. O. K. S. J. (centralnega odbora Komunistične stranke Jugoslavije o ustanovnem kongresu Komunistične stranke Slovenije), brošuro pa hrani ZA CK ZKS; manifest in drugi dokumenti so bili še večkrat ponatisnjeni, tudi v Virih za ustanovni kongres KPS, str. 274-282, faksimile manifesta je tudi v zborniku Izročilo Čebin, posvet ob 50. obletnici ustanovnega kongresa KPS in prihoda Josipa Broza Tita na čelo KPJ, Ljubljana 1987, 282 str. 2-11; v tem zborniku obravnavata tematiko enotne delavske fronte France Filipič v razpravi Razredno in nacionalno kot celota delovanja KPS 1937-1941 (str. 89-99) in M. Stiplovšek v pri­ spevku Prizadevanja KPS za enotnost delavskega razreda v času ustanovnega kongresa KPS (str. 456-461). 10 I. Ukmar-Edvard Kardelj, Po kongresu, Proleter, št. 8, julij 1937; Viri za ustanovni kongres KPS, str. 286. 11 Podrobneje glej razpravo Franceta Kresala, Zahteve za zakon o minimalnih mezdah, Pri­ spevki, 7, 1967, str. 237-245. 12 Prva obračunavanja s komunisti in njihovo izključevanje je sledilo veliki stavki tekstilnega delavstva jeseni 1936, »pravilnost« takega ravnanja desničarjev pa je potrdil kongres Splošne delavske strokovne zveze Jugoslavije septembra 1937 (Delavec, št. 9, 15. 9. 1937). 13 Delavec, št. 5,15. 5. in št. 6,15. 5.1937; Ujedinjeni sindikati, maj-junij ter julij-avgust 1937. 14 Milan Gorkič navaja številčno stanje posameznih organizacij na osnovi poročil KPS, števila članov, ki so jih navajale posamezne strokovne organizacije v svojih glasilih, pa so praviloma višja (primerjaj podatke v uvodnem orisu). 15 Gorkičev članek je bil objavljen v navedeni brošuri o ustanovnem kongresu KPS, str. 19-24; Viri za ustanovni kongres KPS, str. 282-285. 16 Glej op. 10. 17 Proleter, št. 8, julij 1937; Viri za ustanovni kongres KPS, str. 290-292. 18 Proleter, št. 8, julij 1937; Viri za ustanovni kongres KPS, str. 288-290. 19 Analizo pisanja Delavskega lista o enotni fronti in ljudski fronti ter o stanju v razrednem strokovnem gibanju je podal France Kresal v članku Sindikalno gibanje v Sloveniji od leta 1929 do 1941 in akcijska enotnost delavstva, cit. izd., str. 58-60. 20 Glas delavca je izhajal od 24. decembra 1937 do 13. maja 1938, izdajatelj in odgovorni ured­ nik je bil Cene Stupar, glavni urednik pa Tone Tomšič. 21 Arhiv IZDG, fond JSZ, zapisnik občnega zbora 27. junija 1937; glej op. 19, str. 60. 22 Pismo Josipa Broza Tita Edvardu Kardelju, inštruktorju CK KPJ, konec septembra ali začetek oktobra 1937, Josip Broz Tito, Zbrana dela, tretja knjiga, cit. izd., str. 96-98. 23 Dnevni red za IV. kongres URSSJ so objavile Radničke novine 3. septembra 1937. 24 Članek Po kongresu URSS-a, Delavec, št. 2, 25. 1. 1935. 25 Podrobneje glej monografijo Franceta Kresala, Tekstilna industrija v Sloveniji, Ljubljana 1976, str. 280-283. Podružnice podzveze beograjske centrale tekstilnega delavstva so bile v Ljub­ ljani, Kranju in Dolnji Lendavi, skupaj pa so imele okoli 500 članov in članic. Omenimo naj, da je Milan Gorkič Sommer že 1. junija 1937 kritiziral slovenske komuniste, ker niso nastopili proti izstopanju delavstva iz vrst svojih privržencev iz Splošne delavske strokovne zveze. 26 Pismo Josipa Broza Tita Bevcu (Edvardu Kardelju) 7. 11. 1937, Josip Broz Tito, Zbrana dela, tretja knjiga, cit. izd., str. 129-130. 2 ‘ Poročilo Josipa Broza Tita Wilhelmu Piecku, članu sekretariata izvršnega komiteja Komu­ nistične internacionale 19. 11. 1937, Josip Broz Tito, Zbrana dela, tretja knjiga, cit. izd., str. 133-139. 28 To Titovo direktivo so izpolnili v času priprav na V. redni kongres Strokovne komisije za Slovenijo, ki je bil 22. maja 1938. KPS si je prizadevala, da bi kongres sprejel resolucijo o akcijski enotnosti in da bi spet prišli v vodstvo SK tudi njeni člani in privrženci, kar ji je tudi uspelo. Komunisti so v znak pripravljenosti na sodelovanje sklenili razpustiti podzvezo beograjske cen­ trale tekstilnega delavstva in jo vključiti v Splošno delavsko strokovno zvezo. Sporazum o tem so podpisali 10. maja 1938, in sicer v imenu ljubljanske podzveze beograjske centrale Franc Lesko­ šek in Franc Sluga, v imenu SDZS pa France Svetek in Lovro Jakomin. S sporazumom se je vod­ stvo SDSZ obvezalo, da bo obravnavalo vloge za sprejem v enotno strokovno organizacijo tudi vseh tistih članov, ki so bili izključeni po veliki tekstilni stavki. Sporazum je pomenil konec raz­ cepljenosti razrednih strokovnih organizacij tekstilnega delavstva v Sloveniji. Objavljen je bil v Delavcu, št. 5, 15. 5. 1938 v članku Enotnost med tekstilnim delavstvom uspostavljena. 29 Potek priprav na IV. kongres URSSJ je opisal Pero Damjanovič v razpravi Jačanje revolu­ cionarnog sindikalnog pokreta 1935-1945, 50-godina revolucionarnog sindikalnog pokreta u Jugoslaviji, Beograd 1969, str. 170-172. 30 Kardeljeva brošura je v ZA CK ZKS; v celoti je bila objavljena v Teoretični prilogi Komu­ nista, januar-maj 1979, str. 7-13. 31 Delavec, št. 5, 15. 5. in št. 6, 15. 6. 1938; Ujedinjeni sindikati, maj-junij 1938; glej razpravi Franceta Kresala, navedeni v op. 3. 283 DELOVANJE SKUPINE JUGOSLOVANSKE STROKOVNE ZVEZE (1936—1941) IN DELAVSKE ENOTNOSTI MED NOB V TOVARNI SANITETNEGA MATERIALA NA VIRU Tekstilno delavstvo se je na Slovenskem v večjem številu sindikalno organiziralo šele sredi tridesetih let, ko je postalo najštevilnejša industrijska skupina. Tekstilna industrija je bila namreč edina gospodarska panoga, v kateri je število zaposlenih naraščalo tudi v času gospodarske krize in je leta 1936 doseglo nad 14 000 delavcev, tri leta kasneje 17 000 delavcev, med njimi je bilo okoli 65% delavk.1 Največ tekstil­ nega delavstva se je organiziralo v Splošni delavski strokovni zvezi Jugoslavije, ki je bila strokovna zveza socialistične Strokovne komisije oziroma Ursovih sindikatov. Leta 1936 je imela od 70 do 80 podružnic s 4045 člani, med katerimi je bila več kot polovica tekstilnih delavcev in delavk. Jugoslovanska strokovna zveza je v svojem okviru ustanovila posebno Strokovno zvezo tekstilnih delavcev, v katero jih je uspela sredi tridesetih let organizirati nad 900. Narodna strokovna zveza je imela pri orga­ niziranju tekstilnega delavstva znatno manjše uspehe kot socialistične in krščansko- socialistične strokovne organizacije, uspela pa je ustanoviti podružnice tudi v nekaj večjih tekstilnih tovarnah. Režimska Zveza združenih delavcev pa se je med tekstil­ nim delavstvom le skromno uveljavila, in še to predvsem v manjših tekstilnih obra­ tih.2 Zlasti premajhna organiziranost in hkrati še razcepljenost v štiri sindikalne cen­ trale ter sestava tekstilnega delavstva s pretežno žensko delovno silo so negativno vplivale na gmotni in delovni položaj tekstilcev. Podjetniki so bolje plačevali delav­ stvo in dosledneje izvajali zakonodajo za njegovo varstvo predvsem zaradi dejavnosti strokovnih organizacij, v katere so se delavci in delavke v večjem številu organizirali zlasti v večjih tekstilnih obratih. V njih so strokovne organizacije uspele konjunkturo v tekstilni industriji izkoristiti tudi za postopno izboljšanje socialnoekonomskega položaja zaposlenih. Posebno slabe so bile razmere v manjših tekstilnih tovarnah, kjer delavstvo ni bilo sindikalno organizirano in ni enotno nastopalo. V njih so bile mezde pod eksi­ stenčnim minimumom,3 delovne razmere neustrezne in tudi nezdrave, delovni čas se je ravnal po naročilih za proizvode, ki jih je želel podjetnik čimprej izpolniti. Zato je delovni čas podaljševal in pogosto kršil zakonska določila o njem. V takih podjetjih so delavci delali pogosto po 12 ur in več. Ko je dela zmanjkalo, so morali na brez­ plačni dopust. Tudi 50% poviška mezd za nadurno delo, ki ga je določal zakon, niso dobili. Zaradi strahu pred odpusti in brezposelnostjo pa se delavci običajno niso upali upreti nezakonitemu ravnanju podjetnikov. S posameznimi »uporniki« so podjetniki lahko obračunali, zato je delavstvo vedno bolj spoznavalo, da bo le orga­ nizirano lahko izbojevalo izboljšanje svoje življenjske ravni in ustrezne delovne pogoje. Takšne razmere so vladale tudi na domžalskem območju,4 kjer je imela tekstilna industrija dolgoletno tradicijo v evropsko znani slamnikarski industriji z okoli 25 tovarnami in obrtnimi obrati v Domžalah in Mengšu ter okoli 1000 zaposlenimi v prvem desetletju 20. stoletja. Prva svetovna vojna in nove gospodarske razmere v jugoslovanski državi so povzročile postopno propadanje slamnikarske industrije. Nastajale so druge tekstilne tovarne, začelo se je razvijati tudi več drugih industrij­ skih panog. Na industrializacijo domžalskega območja med vojnama je ugodno vpli­ valo več dejavnikov, zlasti bogati energetski viri, dobre prometne povezave in gosta 284 obljudenost, ki je nudila poceni delovno silo. Prav te je bilo še posebej veliko zaradi propadanja slamnikarske industrije, v kateri so mnogi delavci pridobili izkušnje v tovarniški proizvodnji. Leta 1923 sta začela s proizvodnjo dva tekstilna obrata, tovarna platnenih izdelkov Induplati v Jaršah in Kocjančičeva tovarna sanitetnega materiala na Količevem, s čimer so bili poleg slamnikarske industrije postavljeni temelji za nove vrste tekstilne industrije, ki je bila po številu obratov in zaposlenosti delavstva vodilna panoga na domžalskem območju. V drugi polovici tridesetih let so tu obratovale še štiri tovarne: Universale, tovarna klobukov in slamnikov v Domža­ lah, Kančeva tovarna pozamenterije, Jugofilc, tovarna filca in Slamnikarska zadruga v Mengšu. Poleg teh je bilo še nekaj tekstilnih obrtnih obratov v Domžalah s skupaj okoli 1000 zaposlenimi.5 Podjetnik Franc Kocjančič je dobro preučil potrebe jugoslovanskega trga in se je odločil za ustanovitev tovarne sanitetnega materiala, ki ga je Jugoslavija pretežno uvažala. Podjetje Franc Kocjančič in drug, družba z omejeno zavezo, ki je bila pro- tokolirana 1. marca 1923, je začela obratovati v eni od manjših zgradb Bonačeve papirnice na Količevem, kjer je bil tedaj glavni lastnik novega obrata ravnatelj. V njem so tri delavke izdelovale obveze in vato. Podjetje je imelo v Ljubljani svojo pro­ dajalno, njegov začetni kapital pa je bil 120 000 dinarjev. Podjetje je postopoma povečalo število zaposlenih na 15 v letu 1928, ko je letna proizvodnja znašala okoli 300 000 obvez ter do 200 000 paketov vate in gaze. Velika prelomnica v njegovem razvoju je bil nakup nove zgradbe za tovarno na Viru pri Domžalah, v kateri je že pozimi 1929/30 stekla redna proizvodnja. Število zaposlenih je tedaj naraslo na okoli 30 delavcev in delavk, vrednost podjetniškega kapitala pa se je dvignila na 1,7 mili­ jona dinarjev. V tridesetih letih se je nato Kocjančičevo podjetje uspešno razvijalo. Povečalo je tovarno na Viru, odprlo obrat v Mekinjah pri Kamniku, izboljšalo strojno opremljenost, razširilo vrsto sanitetnih proizvodov, vrednost proizvodnje se je dvig­ nila na okoli 1,8 milijona din letno, število zaposlenih pa je naraslo do okoli 100 delavk in delavcev. Podjetje je finančno uspešno poslovalo, še posebej zaradi voja­ ških dobav.6 Delavke so v Kocjančičev obrat prihajale iz kmečkega okolja in jim je bila zapo­ slitev najpomembnejši, ne pa tudi edini vir za preživljanje. Zaradi tega je ideja o potrebnosti strokovne organizacije mednje težje prodirala, še posebej je na to vplival strah pred odpusti, s katerimi so podjetniki v letih 1927 in 1928 strli v Bonačevi papirnici in tovarni Induplati prva prizadevanja za ustanovitev strokovnih organiza­ cij.7 Šele v tem času je podjetnik Kocjančič zaposlil prve tri kvalificirane delavce. V času gospodarske krize se je strah za izgubo delovnega mesta še povečal. Zmagovita stavka koliških papirničarjev in uspešno delovanje skupina JSZ po njej v Bonačevi tovarni ter strokovnih organizacij v nekaterih tovarnah domžalskega območja, kjer so delavci sledili zgledu papirničarjev na Količevem, je končno spo­ mladi leta 1936 opogumilo tudi delavke v Kocjančičevi tovarni. Članice pripravljal­ nega odbora (Ivanka Bajc, Marija Kerč, Francka Osolnik, Francka Srša in Marija Vodlan) so začela posamezne delavke in delavce navduševati za ustanovitev stro­ kovne organizacije. V njegovem imenu se je oglasila pri tedaj najbolj znanem orga­ nizatorju strokovnega gibanja na domžalskem območju Francu Bukovcu na Količe­ vem Marija Vodlanova in ga seznanila z željo, da bi se tudi tekstilci na Viru organi­ zirali v Jugoslovanski strokovni zvezi. V krščanskosocialističnih strokovnih organi­ zacijah je bilo tedaj organizirano tudi drugo delavstvo na domžalskem območju, kar je bilo porok za medsebojno pomoč v bojih in tudi za enotno nastopanje delavstva v skupnih akcijah. Bukovec je nato obvestil o odločitvi delavcev Kocjančičeve tovarne osrednje vodstvo JSZ v Ljubljani. Dne 22. junija 1936 se je zbralo v društvenem domu v Dobu nad trideset delavk in delavcev »na prijateljski razgovor zaradi ustanovitve strokovne organizacije«. Iz 285 i. Delavstvo, družabniki in podjetnik Kocjančičeve tovarne leta 1935 Ljubljane je prišel strokovni tajnik JSZ Jože Grošelj, ki je v svojem govoru poudaril zlasti izkoriščanje ženske delovne sile v tovarnah, Franc Bukovec pa je obširno govo­ ril o nalogah strokovnih organizacij, ki morajo izbojevati izpolnjevanje vseh zakonov za varstvo delavstva. Ugotovil je tudi, da so mezde v Kocjančičevem podjetju »skrajno nizke, da delajo v tovarni, kjer je zrak zelo kvaren zdravju, nadure se ne plačujejo z zakonitim doplačilom«. Pozval je delavce, naj se organizirajo po zgledu papimičarjev na Količevem »brez strahu, ker jim bodo stali ob strani vsi organizirani tovariši in tovarišice«. Ob sklepu prvega sestanka so vsi navzoči podpisali članske pristopnice za JSZ.8 Dne 29. junija 1936 je bil v Dobu sestanek nove skupine JSZ, na katerem je strokovni tajnik Peter Lombardo iz Ljubljane obvestil člane iz Kocjanči­ čeve tovarne, da poteka enotna akcija vseh strokovnih organizacij za ureditev slabih razmer v vseh tekstilnih tovarnah v Sloveniji. Franc Bukovec je na sestanku podrob­ neje obrazložil organizacijsko delo v skupinah JSZ in poudaril, »da je organizacija v veliko korist delavstva kot tudi podjetja, katero hoče socijalno gledati na zaposleno delavstvo«. Strokovni tajnik Grošelj je povedal, da je lastnika Franca Kocjančiča seznanil z ustanovitvijo skupine JSZ v tovarni. Odgovoril mu je: »Nimam nič proti temu«. Zato je Grošelj pozval organizirane delavce in delavke, naj se »ne bojijo izzi­ valnega nastopanja tistih izjem, ki od celotnega zaposlenega delavstva niso stopili v organizacijo«.9 Toda že čez nekaj dni je prišlo v tovarni do hudega spora, ki se je zaostril v stavko. List Delavska pravica je v članku V borbi za svobodo združevanja pisal, da je v Kocjančičevi tovarni nenadoma začelo primanjkovati dela, brž ko se je delavstvo organiziralo. Podjetje je 3. in 4. julija ustavilo proizvodnjo z obrazložitvijo, da je zmanjkalo naročil, kljub temu, da še niso bili izdelani proizvodi, ki so bili naročeni. V soboto 4. julija je bil v tovarni nabit razglas, da bodo do nadaljnjega prenehali redno obratovati, ko bodo spet naročila, bo podjetje sproti poklicalo delavce na delo. Na sestanku so delavci izrazili prepričanje, da je ta ukrep posledica ustanovitve sku­ pine JSZ. Soglasno so sklenili, da mora podjetje pristati, »da se zaposlijo vsi, ako ni 286 mogoče na enkrat, pa s skrajšanim delovnim časom ali izmenami«. Delavstvo si je prizadevalo, da bi se spor rešil brez skrajnega orožja — stavke. Zato je zastopnik centrale JSZ v ponedeljek 6. julija zjutraj izročil v pisarni podjetja pisno vlogo, v kateri je organizacija JSZ izrazila željo, naj se obratovanje uredi sporazumno z njo. Toda lastnik podjetja je odpotoval na dopust, uradniki pa so izjavili, da nimajo poo­ blastil za odpiranje pisem, še manj pa za kakršnekoli razgovore. Glede na to je nastala »težka situacija, za katero delavstvo ne more odgovarjati«. Tako se je začela stavka v odgovor na podjetnikov začasni kolektivni odpust delavcev — izpor. Delavci so okoli tovarne postavili straže, da bi neorganizirani posamezniki ne postali stavko­ kazi. Kljub temu jih je nekaj prišlo skozi zadnji vhod in pomagalo končati naročene izdelke. Stavkokaze so kmalu »na silo izvlekli iz tovarne« in stavka je bila popolna. Delavska pravica je poudarila: »Obrat sedaj stoji. Delavstvo čaka, da se vrne lastnik podjetja. Delavstvo je odločeno, da brani svoje pravice, predvsem pa si ne pusti, da bi mu kdo kratil pravico združevanja«. O razmerah v Kocjančičevi tovarni so zastop­ niki delavstva obvestili tudi sresko načelstvo v Kamniku.10 Končno je 11. julija prišlo do pogajanj med Francem Kocjančičem, referentom delavske zbornice Antonom Marinčkom ter zastopnikom delavstva in centrale JSZ Jožetom Grošljem, na katerih so dosegli naslednji sporazum: »1. Podjetje ni skrajšalo obrata za nekaj dni iz nasprotja proti organizaciji JSZ, ampak radi tega, ker so tako zahtevale poslovne razmere tovarne. 2. S 13. 7. prične tovarna obratovati v polnem obsegu, kot je bilo že v naprej reče­ no. Obseg obratovanja se bo pa tudi v bodoče ravnal po naročilih. 3. Morebitne želje naj delavstvo predlaga podjetju na običajen način t. j. po zastopnikih organizacije. O takih predlogih je lastnik podjetja vedno pripravljen raz­ pravljati na prijateljski in sporazumen način. 4. Isti način obravnavanja vseh zadev delavstva sprejme zase tudi JSZ. 5. Podjetje priznava od delavstva izvoljene zaupnike za obratne zaupnike, ki so: Jutršek Karel, Dob št. 89, Kerč Marija, Vir št. 5, p. Dob, Prašnikar Klara, Prevoje št. 7, p. Lukovica. 6. Delavstvo se zaveže, da bo svoje delo odnosno odkazano delo opravljalo vestno in marljivo kakor do sedaj. 7. Podjetje se zaveže, da ne bo radi dogodkov v tovarni izvajalo nikakih konse­ kvenc«.11 V nedeljo, 12. junija so se člani skupine JSZ spet sestali v Dobu. Na sestanku je najprej govoril predsednik JSZ Srečko Žumer o potrebi strokovnih organizacij v delavskem gibanju, strokovni tajnik Grošelj pa je seznanil delavce z doseženim spo­ razumom s podjetjem. O njem je pisala tudi Delavska pravica, ki je poudarila, da je na .pogajanjih »g. Kocjančič bil v resnici precej uvideven«, posebej pa je pohvalila delavce: »Vse članstvo je ves čas kazalo izredno korajžo in disciplino. Tudi v bodoče mora biti tako...«, vsa vprašanja pa naj rešuje sporazumno s centralo JSZ. Zanimivo je dejstvo, da podjetnik nikakor ni hotel priznati pravega vzroka za prekinitev obra­ tovanja, delavci pa tega vprašanja niso zaostrevali. Tekstilni delavci in delavke so v svoji prvi akciji »odločno in borbeno pokazali organizacijsko zavest«.12 V sporazumu so dosegli priznanje svoje strokovne organizacije in svojih obratnih zaupnikov, ki so takoj začeli izpolnjevati svoje posredovalne naloge. Že 23. julija 1936 je bila prva razprava o sklenitvi kolektivne pogodbe t. j. pisnega sporazuma med delavsko strokovno organizacijo in podjetnikom, s katero bi uredili vse delovne pogoje ter pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja. O besedilu kolek­ tivne pogodbe so se načelno sporazumeli, delavski zaupniki pa niso sprejeli ponudbe podjetnika, da zviša vsem mezde le za 10%. Po razgovorih so sklicali sestanek sku­ pine JSZ, na katerem so člani zahtevali, naj podjetje poveča prejemke vsaj za petino, predvsem tistim delavkam, ki najmanj zaslužijo. Nova pogajanja so bila nato 287 1. avgusta. Udeležili so se jih lastnik Franc Kocjančič, za centralo JSZ strokovni tajnik Jožko Rozman, za delavsko zbornico Anton Marinček, kot neposredni zastopnik delavstva pa zaupnik Karel Juteršek. Na njih so se sporazumeli, da razpravo o skle­ panju posebne kolektivne pogodbe odložijo, ker je delavska zbornica že sklicala sestanek o enotni in skupni kolektivni pogodbi za vsa slovenska tekstilna podjetja. V primeru, da ta akcija ne bi uspela, je bil Kocjančič pripravljen skleniti posebno kolektivno pogodbo. Takoj je podjetje pripravljeno izvajati vsa določila socialne zaščitne zakonodaje v polnem obsegu. Podjetje bo izdelalo tudi delovni red. Pristalo je na 10 do 15% povečanje mezd, do prihodnjega izplačila pa bo izdelalo seznam sta­ rih in novih prejemkov vseh delavcev, v posameznih primerih pa je pripravljeno upo­ števati posebne želje po zvišanju mezd. Najdaljša je bila razprava o začasnem odpu­ stu manjše skupine delavk, ker je podjetje zaradi pomanjkanja naročil sklenilo za nekaj časa ustaviti obratovanje nekaterih oddelkov. Zastopniki delavcev so predla­ gali, naj bi vsi zaposleni delali zato skrajšan delovni čas. Dobili pa so odgovor, da to tehnično ni izvedljivo. Končno so se sporazumeli, da podjetje začasno zaradi pomanj­ kanja dela ukine obratovanje tkalnice in pošlje skupino delavk na začasni dopust, nekaj delavk pa bo premestilo v druge oddelke. Podjetje se je tudi obvezalo, da bo vse delavke znova zaposlilo, če bo dobilo nova naročila. Dopisnik v Delavski pravici je ob tem sporazumu še poudaril: »Ako bomo tako složni in enotni, kot smo bili doslej, se nam ni bati ničesar«.13 Podjetje je delavcem že 3. avgusta predložilo seznam vseh zaposlenih s starimi in novimi mezdami. Tedaj je bilo zaposlenih 42 delavk in delavcev. Iz seznama se vidi, da je nekaj začetnic dobilo najnižjo mezdo 1,50 do 1,80 din na uro, večina delavk je imela 2 do 2,20 din na uro, najvišja urna mezda delavca pa je bila 4 din.14 Delavci niso bili zadovoljni s predlogom podjetja, ki je večini dvignilo mezdo le za 10%. Zahtevali so nova pogajanja in na njih je bil podjetnik pripravljen zvišati mezde naj­ nižjih kategorij. Dopisnik v Delavski pravici je ob teh novih pogajanjih izrazil vtis, »da so morebitnih težav v podjetju bolj krivi razni predpostavljeni, kakor pa podjet­ nik sam«.15 Ker so podjetniki zavlačevali sklenitev enotne kolektivne pogodbe za vso indu­ strijo na Slovenskem, se je 20. avgusta 1936 začela stavka tekstilnega delavstva, naj­ prej v Kranju, nato pa se je razširila na večino večjih industrijskih obratov. To veliko stavkovno gibanje okoli 8500 tekstilnih delavcev, v katerem so imeli odločilno vlogo komunisti, se je spremenilo v pravi razredni politični boj. Delavstvo je zasedlo tovar­ ne, podjetnike pa so v njihovih prizadevanjih za zlom stavke podprle oblasti, tudi z oboroženo silo in aretacijami stavkajočih. Stavka se je formalno končala s sklenitvijo kolektivne pogodbe 23. septembra. Tekstilno delavstvo je tako uspelo enotno urediti svoje mezdne in delovne razmere, čeprav delodajalci niso sprejeli vseh njegovih zahtev, nekatera vprašanja pa so rešili kompromisno.16 To veliko stavkovno gibanje je vplivalo tudi na ureditev položaja delavstva v Kocjančičevi tovarni. Ker je tik pred začetkom stavke delavstvo na Viru končalo mezdno gibanje in ker je podjetnik že vnaprej pristal, da bo veljala tudi zanj enotna kolektivna pogodba, se ni neposredno vključila v splošno stavkovno gibanje sloven­ skih tekstilcev, se je pa z njim solidariziralo in ga podprlo. Že 15. oktobra so bila nato med zastopniki delavstva in podjetja pogajanja o skle­ nitvi kolektivne pogodbe. Ker Kocjančičevo podjetje ni šlo v sklop Zveze delodajal­ cev tekstilne stroke, češ da po značaju in načinu dela ne spada med navadna tekstilna podjetja, zanj tudi splošna kolektivna pogodba ni veljala (skupno je veljala za 42 tek­ stilnih podjetij) in skleniti jo je bilo treba posebej. Delavski zaupniki in strokovni tajnik Lombardo so uspeli doseči, da je podjetnik sprejel z malenkostnimi spremem­ bami splošni del kolektivne pogodbe, ki so jo podpisale strokovne organizacije in združenje delodajalcev tekstilne stroke 23. septembra. Glede delovnega časa je bilo 288 v pogodbi določeno, da traja 8 ur na dan, zaradi nekaterih praznikov izpadli delovni čas in za prosto popoldne v sobotah pa je podjetje lahko podaljšalo delovni čas za eno uro na dan. Prvi maj je delavstvo praznovalo v primeru, če je to željo z glasovanjem izrazila večina delavstva, vendar je moralo izpadle ure nadomestiti. Za nadure so bili določeni zakoniti 50% ali 100% poviški. V pogodbi so bili podrobno določeni postopki v primerih pomanjkanja dela, ko naj bi se skrajšanje delovnega časa urejalo sporazumno z delavskimi zaupniki. Pri odpustih delavcev je podjetje dolžno upošte­ vati socialne razmere, pri sprejemanju novih delavcev pa tiste, ki so bili zaradi pomanjkanja dela odpuščeni ali pa so delo prekinili zaradi daljše bolezni. Podjetje in delavci so imeli pravico do 14-dnevnega odpovednega roka. Podrobno so bile dolo­ čene pravice delavstva v primerih bolezni in drugih izostankov z dela. Nevarna so bila določila o kaznih za poškodovanje strojev in materiala, kjer je bilo še precej možnosti za samovoljo podjetnika in vodilnih delavcev. Podjetje je priznalo delavske zaupnike, ki so v prvi vrsti poklicani, da posreduje pri sporih iz delovnega razmerja. Težje pa je bilo doseči sporazum o tarifnem delu kolektivne pogodbe, ker so delavski zaupniki zahtevali novo povečanje mezd, da bi jih uskladili z zaslužki tek­ stilnih delavcev v drugih podjetjih. Končno so morali pristati na začetno mezdo za delavke 2 dinarja in za delavce 2,75 dinarja na uro. To mezdo pa so imeli le dva mese­ ca, nato pa jim pripada mezda, določena za delo, ki ga delavka oziroma delavec opravlja. V prilogi h kolektivni pogodbi so bile določene za vsakega delavca posebej ume mezde (dve zaposleni delavki sta dobili po 2,25 din, petindvajset delavk, torej večina, je imela po 2,30 din, ena delavka 2,40, šest zaposlenih po 2,50 din, trije po 2,60 din, eden 3,60 din, eden 4,20 din, najvišja urna mezda pa je bila 4,50 din, ki jo je dobil le en kvalificirani delavec). Za delo na akord se je podjetje obvezalo, da bo postavke tako določilo, da bo povprečni akordni zaslužek za 15% višji od urne mezde za določeno kategorijo. Mezde bo izplačevalo vsakih osem dni. V kolektivni pogodbi je bilo pomembno določilo, da podjetje in strokovna organi­ zacija lahko predlagata spremembo tarifnih postavk, ne da bi bila s tem razveljav­ ljena splošna določila. S tem so bile odprte možnosti za nova mezdna gibanja brez odpovedi kolektivne pogodbe. Pogodba je veljala do konca leta 1937, če pa je nobena stran dva meseca pred iztekom tega leta ne odpove, se njena veljavnost avtomatično podaljša še za eno leto; enak postopek pa velja tudi za naslednja koledarska leta.1' Delavska pravica je nato poudarila, da je vprašanje kolektivne pogodbe za delav­ stvo Kocjančičeve tovarne dokaj zadovoljivo rešeno, niso pa ustrezno uspela tudi pogajanja o povečanju zaslužkov, »ki so v tem podjetju ostala daleč za plačami osta­ lih tekstilnih podjetij«. Zato bo potrebno novo mezdno gibanje. Mezde, ki so jih imele delavke, preden so se organizirale (1,50 do 2 din), so za strojno delo odločno prenizke: »Smelo trdimo, da podjetje v gospodarskem pogledu ne stoji tako slabo in bi moglo brez nevarnosti za nadaljnji obstoj dati svojemu delavstvu za njegovo delo odgovar­ jajoče plačilo. Z novo pogodbo se bodo plače, ki smo jih zgoraj navedli, izboljšale od prilike za 15 do 30%, kljub temu pa bodo še večje pod najnižjimi plačami, ki so dolo­ čene v kolektivni pogodbi za tekstilno delavstvo. Delavstvo naj se zaveda, da s tem ni zaprlo zadnjih vrat in da bo moralo stalno stremeti in delati na tem, da bo vse ono, kar je zamudilo, v bodoče nadoknadilo. Prav tako se mora zavedati podjetje, da je v korist njega samega, da ima tako delavstvo, ki bo za svoje pošteno delo tudi pošteno plačano«.18 S podpisom kolektivne pogodbe 19. oktobra 1936 se je torej končala prva faza bojev delavcev Kocjančičeve tovarne za izboljšanje delovnih in mezdnih razmer. V štirih mesecih po organiziranju v skupini JSZ so uspeli delavci pogodbeno urediti svoje delovno razmerje, povečati mezde ter izbojevati priznanje strokovne organiza­ cije in delavskih zaupnikov kot svojih predstavnikov v urejanju vseh zadev s podje­ tjem. Posameznik je odslej pri uveljavljanju svojih pravic lahko računal s podporo 19 - Sindikalno gibanje 289 strokovne organizacije, delavstvo pa se je z organiziranjem v skupino JSZ pridružilo strokovnemu gibanju in je tako ob podpori vsega sindikalno organiziranega delav­ stva, vodilo nadaljnje akcije za izboljšanje svoje položaja. Po sklenitvi kolektivne pogodbe se je začelo obdobje prizadevanj skupine JSZ, da se vsa njena določila dosledno izpolnjujejo. Posebno pozornost je morala JSZ posvetiti mezdnim giba­ njem, da bi delavstvo v Kocjančičevi tovarni tudi v gmotnem pogledu doseglo stan­ dard drugih tekstilnih delavcev. Ena prvih nalog pripravljalnega odbora skupine JSZ na Viru je bila ureditev oblastnega priznanja in pridobitev uradnega dovoljenja za delovanje. V njegovem imenu so Karel Juteršek, Marija Kerč in Klara Prašnikar 25. novembra 1936 poslali sreskemu načelstvu v Kamniku v potrditev pravila JSZ. Kraljevska banska uprava Dravske banovine je nato 17. decembra 1936 dovolila ustanovitev društva Strokovna skupina tekstilnega delavstva Vir pri Domžalah s pripombo, da bo dobilo »pravno osebnost šele s sklepom ustanovnega zbora«. Po pravilih je imelo društvo kot član JSZ nalogo »združevati vse delavce in delavke, ki so zaposleni na teritoriju društva, izvojevati jim pravične službene pogoje, jih strokovno in splošno izobraževati ter jim priboriti vse socialne pravice«. Te svoje naloge pa izpolnjuje tako: »1. Prireja shode, sestanke, predavanja, tečaje, družabne in gledališke prireditve, izdaja letake itd. 2. Raziskava službene razmere in zbira tozadevne statistične podatke. 3. Skrbi za strokovno in splošno izobrazbo svojih članov ter snuje knjižnico. 4. Pošilja vloge na delodajalce, urade, stanovske in zakonodajne zbore ter posre­ duje pri njih. 5. Daje svojim članom pravne nasvete v sporih, ki izvirajo iz njihovega mezdnega (službenega) razmerja. 6. Daje svojim članom v slučaju bolezni, brezposelnosti, poroda in smrti, kakor tudi v drugih izredno nujnih slučajih gmotne podpore iz obstoječih fondov v smislu sklepov občnih zborov in v okviru razpoložljivih sredstev. 7. Posreduje svojim članom delo ter podpira potujoče, delo iščoče člane z nasveti in gmotno... 8. Pobira od svojih članov redne in izredne prispevke. 9. Zbira za posamezne svrhe posebne fonde«.19 O izpolnjevanju teh številnih nalog je razpravljal ustanovni občni zbor skupine JSZ v Kocjančičevi tovarni, ki je bil 2. februarja 1937 v društvenem domu v Dobu. Pripravljalni odbor je na njem poročal tudi o težavah po ustanovitvi strokovne orga­ nizacije ter poudaril, da se sadovi njenega delovanja »že kažejo v precejšnji meri«. Zlasti pomemben uspeh je do 35% povečanje mezd od začetka organiziranega nastopa delavstva. Poudaril je še, da se je v delavstvu Kocjančičeve tovarne »ukore­ ninila zavest in spoznanje, da delavec, če ni organiziran ne pomeni nič«. Ob sklepu pa je občni zbor izvolil naslednji odbor: predsednik Karel Juteršek, podpredsednik Ivan Štrukelj, tajnica Ivanka Bajc, blagajničarka Francka Capuder, odbornici Fran­ cka Osolnik in Francka Dolničar, v nadzorni odbor pa sta bili izvoljeni Marija Vodlan in Marija Kerč.20 Skupna JSZ na Viru se je tesno povezala z drugim delavstvom domžalskega in kamniškega območja, ki je bilo organizirano v JSZ. Do 1. novembra 1937 je bilo v nekdanjem kamniškem srezu ustanovljenih dvanajst skupin JSZ, v katerih je bilo 1244 članov in članic, ali skoraj četrtina celotnega članstva JSZ na Slovenskem. Tako je bil kamniški srez eno najmočnejših oporišč krščanskosocialističnega stro­ kovnega gibanja na Slovenskem. Tedaj je bilo v skupini JSZ v Kocjančičevi tovarni organiziranih 50 delavk in 7 delavcev, torej razen redkih posameznikov vsi zaposle­ ni.21 Na okrožnem sestanku predstavnikov skupin JSZ 23. marca 1937 je bil v meds­ trokovni odbor JZS za kamniški okraj izvoljen tudi Karel Juteršek.22 Ko je v okviru 290 JSZ število tekstilnega članstva zadostovalo za samostojno zvezo, so se ustanovnega občnega zbora Strokovne zveze tekstilnega delavstva JSZ 9. maja 1937 udeležili tudi zastopniki z Vira. Za predsednika te strokovne zveze je bil izvoljen Ciril Škofič iz tovarne Induplati v Jaršah, v ožji odbor pa tudi Juteršek kot predstavnik delavcev Kocjančičeve tovarne.23 Tako se je skupina JSZ z Vira vključila v strokovno gibanje v lokalnem in slovenskem okviru, posebej tesno pa je nato sodelovala z organizacijo JSZ iz Jarš, s katero je nastopala skupaj v akcijah za izboljšanje položaja tekstilnega delavstva na Slovenskem. Omenili smo že, da ob sklenitvi kolektivne pogodbe ni bilo zadovoljivo rešeno vprašanje zaslužkov. Ban Dravske banovine je 31. julija 1937 določil minimalne mezde od 1,80 do 3 din na uro. Skupina JSZ na Viru je glede na to uredbo o minimal­ nih mezdah začela mezdno gibanje. Na pogajanjih 10. oktobra so delavski zaupniki ter zastopnik delavske zbornice Marinček in tajnik JSZ Lombardo uspeli doseči 10 do 20 % povečanje mezd. Mladoletne delavke so nato dobile 2,30 din na uro, delavke 2,75 din na uro, delavci pa od 4 do 5,30 din na uro. To povečanje je znašalo za vse delavce skupaj okoli 50 000 din letno. Ob tem mezdnem gibanju je Delavska pravica poudarila, da se je spet pokazalo, kako se uredbe v korist delavstva izvajajo le tam, kjer poskrbi za to strokovna organizacja.24 Delavski zaupniki so leta 1937 večkrat posredovali tudi zaradi odpustov posame­ znih delavk in delavcev. Dopisnik je poročal, da so vse sporne zadeve uredili spora­ zumno, »ker je bil podjetnik vedno in vseskozi uvideven«.25 Januarja 1938 delavci za nove obratne zaupnike izvolilo Karla Juterška, Francko Osolnik, Francko Dolničar in Danico Kolenc. Na občnem zboru 13. februarja, ki je »potekal v najlepšem sogla­ sju«, pa so izvolili v glavnem stari odbor skupine JSZ. Na njem so delavci Kocjanči­ čeve tovarne poudarili: »Kljub vsem klevetam in raznim govoricam ostane delavstvo zvesto JSZ, ker je le JSZ prava krščanska delavska strokovna organizacija«.26 Na članskem sestanku 26. junija 1938 so delavci znova podprli JSZ, ki se ne bojuje le za izboljšanje položaja delavstva v podjetjih, temveč tudi za »koristi celotnega delov­ nega ljudstva in naroda«.27 S temi stališči so delavci odločno obsodili razbijaško in klevetniško dejavnost organizatorjev režimske klerikalne strokovne organizacije Zveze združenih delavcev, ki je bila prav v kamniškem okraju posebno močna. Zaradi odločnega nastopa delavstva ZZD na domžalskem in kamniškem območju ni uspela ustanoviti številčno močnih podružnic in JSZ je ostala poglavitna strokovna organizacija. Na občnem zboru 8. januarja 1939 v Dobu je bilo navzočih 90% vseh članov, osrednje vodstvo JSZ pa je zastopal tajnik Rozman. Poročila odbornikov so pokaza­ la, »da je skupina bila vedno pridno na delu za koristi svojega članstva. Veliko dela je bilo izvršenega na sejah, sestankih, v tovarni z intervencijami itd., to vedo pove­ dati le tisti, kateri so bili s tem delom vedno vpreženi«. Pomemben uspeh je bila usta­ novitev podpornega fonda za pomoč delavstvu ob brezposelnosti in drugih stiskah. Tudi na tem občnem zboru so razpravljali o metodah »zelenih« zoper JSZ: »Članstvo je enodušno obsojalo način borbe, katero se vodi danes proti JSZ. Kdor napada in blati JSZ, ta napada nas delavce. Zato se bomo še bolj tesno oklenili naše matice in storili vse, da naše vrste ohranimo neokrnjene.« V novi odbor so izvolili več novih članov in članic, predsednik pa je ostal Karel Juteršek.28 Strokovne organizacije slovenskega tekstilnega delavstva so jeseni 1938 začela z akcijo za izboljšanje kolektivne pogodbe z dne 23. septembra 1936. Ena temeljnih zahtev je bilo povečanje vseh mezd za 15% zaradi rasti draginje. Ker je na nekaj raz­ govorih združenje industrijcev odklonilo večino delavskih predlogov in je celo po­ skušalo poslabšati nekatere že pridobljene ugodnosti, so strokovne organizacije s 1. februarjem 1939 odpovedale kolektivno pogodbo.29 V to gibanje so se vključili tudi delavci Kocjančičeve tovarne. Na rednem mesečnem sestanku 12. februarja 1939 so 291 Občni zbor Jugoslovanske strokovne zveze v dvorani delavske zbornice junija 1939, ki se gaje udeležil tudi delegat skupine JSZ iz Kocjančičeve tovarne razpravljali o odpovedi skupne kolektivne pogodbe in poudarili, da mora biti nova boljša. Ob tem so pripomnili: »Sicer pa smo organizirani in bomo s pomočjo naše organizacije uveljavili svoje zahteve, četudi ni pogodbe«. Delavci so odločno prote­ stirali proti oblastnemu odlaganju razpisa volitev delavskh zaupnikov za leto 1939 in zahtevali, da se podaljša mandat dotedanjim zaupnikom.311 O skupnem boju tekstil­ nega delavstva so nato razpravljali še 26. marca, ko je na članskem sestanku v Dobu govoril Ciril Škofič kot predsednik Strokovne zveze tekstilnega delavstva JSZ, in nato spet 7. maja 1939. Pripomniti pa moramo, da odpoved skupne kolektivne pogodbe ni veljala tudi za posebno pogodbo v Kocjančičevi tovarni in iz kasnejšega poročila vidimo, da je skupina JSZ ni odpovedala. Že kmalu pa je izkoristila mož­ nost, ki jo je dovoljevala pogodba, in začela z novim mezdnim gibanjem. V začetku julija 1939 so bili prvi pogovori o povečanju mezd, na katerih je podjetje pristalo, da bo izdelalo svoj predlog o poviških. Toda že čez nekaj dni je obvestilo delavske zaup­ nike, naj bi z mezdnim gibanjem počakali, češ da »sedaj ni zato ugoden čas«. Na sestanku 16. julija, ki je bil izredno dobro obiskan, pa so delavci soglasno in odločno sklenili, »naj se to vprašanje reši čimprej in je poudarilo, da ravno zato želi, da se to vprašanje reši sedaj, ker ni toliko dela, da ne bo podjetje moglo očitati pozneje, ko bodo večja naročila, da delavstvo namerno nagaja in ovira normalni potek obratova­ nja... Delavstvo vztraja na tem, da se položaj vsaj nekoliko izboljša, kajti draginja je v zadnjem času močno porasla in je to gotovo stvarno utemeljen razlog po zahtevi za zvišanje plač«. Glavni obratni zaupnik Juteršek je dobil nalogo, da o teh sklepih obvesti vodstvo podjetja in zahteva, da se pogajanja že v nekaj dneh nadaljujejo.31 O nadaljnjem poteku pogajanj ni poročil. Kocjančičevo podjetje je svojim 80 zaposle­ nim 25. avgusta 1939 povečalo mezde za 5%.32 Začetek druge svetovne vojne je povzročil hudo krizo v tekstilni industriji, ker ni več dobivala redno in dovolj surovin. Podjetja so jo reševala z odpusti in s skrajševa­ njem delovnega časa. Tako je bilo konec leta 1939 v Kocjančičevi tovarni odpuščenih 292 DELAVSKA ZBORNICA V LJUBLJANI Izkaznica delavskega zaupnika dvanajst delavk, delovni čas pa je bil skrajšan za štiri ure tedensko. Odpuščenim delavkam je pomagala skupina JSZ s podporami iz svojega podpornega sklada.33 Ker je bila za sanitetni material zainteresirana vojaška oblast, je prevzela nadzorstvo nad proizvodnjo tovarne, ki je leta 1940 spet normalno obratovala. Dne 6. februarja 1940 so bile v Kocjančičevem podjetju volitve novih delavskih zaupnikov. Izvoljeni so bili: Franc Vodlan, Francka Osolnik, Francka Srša in Roza Cvetko, za njihove namestnike pa Karel Juteršek, Feliks Vodlan, Francka Ručman in Slavka Kolenc. Ti so izvolili za starešino obratnih zaupnikov Franca Vodlana, za taj­ nico pa Francko Srša.34 Zaradi nenehnega naraščanja draginje so morali biti novi delavski zaupniki še posebej vztrajni v boju za povečanje mezd. Podjetje je 30. aprila 1940 spet malenkos­ tno povečalo zaslužke za 5% vsem zaposlenim, kar je na leto znašalo 24 000 din.3:1 Toda to ni zadostovalo za dolgo. Že sredi septembra so delavci začeli novo mezdno gibanje. Nov boj je bil težak. Začetek pogajanj se je zavlekel zaradi odsotnosti Kocjančiča, ki je delavske zaupnike po svoji vrnitvi obvestil, da mora z mezdnim gibanjem seznaniti vojaško oblast, ker spada tovarna pod vojno industrijo. Poročilo skupine JSZ in delavskih zaupnikov ugotavlja: »Seveda zaupniki so bili takoj na jasnem, da bo podjetje o tem obvestilo Zvezo industrijalcev, ne pa vojaško oblast. S tem nas je podjetje hotelo samo oplašiti, da ne bi zahtevali povišanja. Vztrajali smo na svojem in skoro vsak dan pritiskali na šefa, da naj določi dan za pogajanja, na katera naj pride tudi JSZ. Podjetje se nikakor ni moglo odločiti za dan razgovorov, tako da smo bili primorani, da se ponovno pošlje vloga potom JSZ in se odločno zahteva razgovore«. Medtem je izšla nova uredba o minimalnih mezdah za vso državo in podjetje je predlagalo, naj delavstvo počaka na posebno uredbo za Dravsko banovino. Delavski zaupniki so v to pristali pod pogojem, da podjetje do izida nove uredbe plača tedenske doklade za vsakega delavca in delavko po 30 din, petim mla­ 293 doletnim pa po 25 din. Brž ko je izšla nova uredba o minimalnih mezdah za Dravsko banovino, so delavski zaupniki zahtevali nove razgovore: »Ko je podjetje videlo, kak­ šne so nove plače, da bo treba precej poviška, je bilo takoj preveč delavstva in da bo treba gotovo število delavcev reducirati. Ker smo vztrajali na danih zahtevah, da naj se končno določi dan razgovorov, da o tem obvestimo JSZ, da se istih udeleži, nam je podjetje napovedalo redukcijo 10 do 15 delavkam. Položaj ni bil rožnat, ukrenili smo vse, kar je bilo v naši moči, da preprečimo redukcijo. Priznati pa moramo, da bi se namera podjetja izvedla, ako ne bi delavstvo malo popustilo,« beremo dalje v zaup- niškem poročilu o teh pogajanjih. Kljub delnemu popuščanju pa se je s tem mezdnim gibanjem gmotni položaj delavcev precej izboljšal. Delavcem so bile zvišane mezde za 0,90 do 1,2 din na uro, veliki večini delavk pa za 1,65 din na uro. Hkrati so bile povečane tudi akordne postavke, da so delavci lahko zaslužili od 10 do največ 45% več, kot je bila osnovna plača. Tedaj je že večina zaposlenih delala na akord. Po tem povečanju so mladoletne delavke zaslužile od 3,75 do 4 din na uro, delavke 4,75 din na uro, tkalska mojstrica 250 din na teden, delavci od 4,80 do 6,80 din na uro, tkalski mojster pa 320 din na teden. Skupaj je bilo tedaj 85 zaposlenih, od teh 68 delavk. Nove mezde so začeli izplačevati s 1. oktobrom 1940. Po tem mezdnem gibanju so delavski zaupniki poro­ čali delavski zbornici v Ljubljano, da v podjetju še vedno velja glede delovnih pogo­ jev posebna kolektivna pogodba iz leta 1936. V imenu delavcev Kocjančičeve tovarne so zaupniki pozdravili ustanovitev novega podpornega fonda za brezposelne s pripombo, naj denar zanj prispeva tek­ stilna industrija, ki je v času konjunkture zaslužila milijonske vsote. Zavzeli so se tudi za visoko kaznovanje podjetij, ki bi odpuščala delavstvo le zaradi »šikanira­ nja«.36 Na sestanku 26. januarja 1941, ki je bil dobro obiskan, je strokovni tajnik Rozman poročal o prizadevanjih za sklenitev enotne kolektivne pogodbe za tekstilno stroko in o preložitvi volitev delavskih zaupnikov. Na sestanku sta dva predstavnika vevških delavcev govorila o potrebi kulturnoprosvetnega dela članov JSZ. Nato so izvolili posebni odbor za kulturnoprosvetno delo. Poudariti moramo, da je skupina JSZ iz Kocjančičeve tovarne že kmalu po ustanovitvi začela delovati tudi na tem področju. Ustanovila je knjižnico, člani so pod vodstvom režiserja Franca Starbeka samostojno naštudirali nekaj iger in jih uprizorili v društvenem domu v Dobu.37 Dne 16. februarja 1941 je bil občni zbor skupine JSZ na Viru, hkrati tudi zadnji večji sestanek delavcev Kocjančičeve tovarne pred napadom na Jugoslavijo. Delav­ ska pravica je poročala, »da je skupina v preteklem letu aktivno delovala za zvišanje plač in v notranjih organizacijskih zadevah. Razveseljivo je, da vlada v tej skupini močna organizacijska zavest«.38 Iz tega pregleda delovanja skupine JSZ se vidi, da je s svojo aktivnostjo uspela občutno izboljšati položaj delavcev v Kocjančičevi tovarni. Vestno je izpolnjevala program JSZ in je razvila tudi kulturnoprosvetno delo. S podpornim fondom, v kate­ rega so delavci vplačevali po 5 din mesečno, pa je skrbelo zlasti za svoje brezposelne člane in pomagala v primerih bolezni in ob drugih težavah. Tekstilni delavci z Vira so pokazali svojo solidarnost tudi z drugimi člani JSZ, ki so se zaradi socialnoeko­ nomskih bojev znašli v stiski. Tako so npr. oktobra 1937 zbrali za stavkajoče tovariše v Št. Vidu pri Ljubljani, v Gračnici in Jurkloštru 120 din, v začetku 1941 pa za pomoč viničarjem 222,25 din in Delavska pravica je pohvalila njihovo solidarnost: »Naj bodo za vzgled drugemu delavstvu, kako je treba pomagati našim strokovničar- jem«.39 Iz poročil v Delavski pravici se vidi, da so se sestajali delavci iz Kocjančičeve tovarne na sestankih ne le ob mezdnih gibanjih, temveč redno. Vodstvo skupine je posvetilo veliko pozornost izobraževanju članov in je zato povabilo kot predavatelje 294 znane funkcionarje JSZ, npr. predsednika Srečka Žumra, tajnika Toneta Fajfarja, strokovne tajnike Grošlja, Lombardo, Rozmana in Janeza Pestotnika, od strokovnih funkcionarjev iz kamniškega okraja pa Franca Bukovca, Cirila Škofiča in Mavricija Borca. V okviru skupine JSZ na Viru je od konca 1939. leta deloval ženski odsek. V imenu delavk Kocjančičeve tovarne se je Marija Vodlan udeležila 18. decembra 1938 ustanovnega sestanka ženskega odseka JSZ v Domžalah in nato še posebnega izobra­ ževalnega tečaja. Ti odseki so imeli predvsem nalogo, da dvignejo organizacijsko zavest delavk, skrbijo za njihovo izobraževanje s predavanji in posebej obravnavajo njihov socialni položaj.40 Skupina JSZ v Kocjančičevi tovarni je organizirala tudi izlete (npr. v Bohinj), skratka, prizadevala si je, da bi za svoje članstvo čimbolj vse­ stransko skrbela. Od ustanovitve so se člani skupine JSZ na Viru udeleževali tudi skupnih akcij delavstva domžalskega in kamniškega območja ter nekaterih velikih prireditev JSZ za vse slovensko krščanskosocialistično delavstvo. Tako so se udeleževali vsakoletnih shodov JSZ na Homcu, 1. maj so večkrat praznovali na Dobenu, enkrat v Kamniški Bistrici, precej članov skupine je šlo na velika shoda slovenskega krščanskosociali­ stičnega delavstva pri Sv. Urhu in Št. Joštu. Udeleževali so se tečajev za izobraževa­ nje zaupnikov in odbornikov ter se tako usposabljali za svoje funkcije. Prav tako so se udeležili nekaj akcij, ki jih je skrivno organizirala Partija. Tako se je nekaj delav­ cev in delavk udeležilo velikega tabora Ljudske fronte 23. maja 1937 na Taboru nad Ihanom. Veliko članov se je nato udeležilo zborovanja 4. septembra 1938 v Kamniku ob odkritju spominske plošče generalu Rudolfu Maistru. Na njem je znani sindikalni organizator v kamniškem okraju Mavricij Bore prebral izjavo, v kateri JSZ napove­ duje boj za svobodo slovenskega naroda in za neodvisnost države, za enakopravnost slovenskega naroda z drugimi jugoslovanskimi narodi, proti sovražnikom narodne samobitnosti in za demokracijo ter zahteva, da delovno ljudstvo zavzame položaj, ki mu pripada in da jugoslovanski voditelji odvrnejo od države nevarnost vojne.41 S tem programom se je JSZ opredelila za narodnoobrambno delo, ki ga je vodila KPS. Leta 1939 so se delavci Kocjančičeve tovarne množično udeležili protidraginjskih shodov 26. novembra v Domžalah in 17. decembra v Kamniku. Po odločnem nastopu v Domžalah, kjer je delavstvo zahtevalo povečanje mezd in vrnitev delavskih ustanov njihovim izvoljenim zaupnikom, je sresko načelstvo novo protidraginjsko zborovanje v Kamniku prepovedalo. Toda delavstvo se je kljub temu zbralo na glavnem trgu in vzklikalo: »Dajte nam kruha! Nočemo vojne! Dol s fašisti!« itd. Resolucijo z delav­ skimi zahtevami je sreskemu načelniku nesla tričlanska delegacija, v kateri je bila tudi Marija Vodlan.42 Tudi komunistična akcija za zbiranje podpisov za ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske zveze sredi leta 1940 je v Kocjančičevi tovarni dobro uspela.43 Vse to dokazuje, da so se delavci tega podjetja z organiziranjem v JSZ usmerili v napredni tok in so hkrati z bojem za izboljšanje mezdnih in delovnih pogo­ jev odločno nastopili tudi v številnih velikih akcijah za skupne interese vsega delav­ stva. Nemška okupacija je prekinila dela za razširitev obrata na Viru, medtem ko je podjetnik delo za povečanje obrata v Mekinjah, kjer je število zaposlenih naraslo na več kot trideset, konec tridesetih let končal. Proizvodnja sanitetnega materiala je bila pomembna za oskrbo nemške vojske, zato so bile okupacijske oblasti zelo zain­ teresirane za obratovanje Kocjančičeve tovarne. Na drugi strani pa so nujno potre­ bovale njene proizvode tudi partizanske enote. Zato so že organizatorji vstaje v kam­ niškem okrožju navezali prve stike za dobavo sanitetnega materiala po dveh linijah, prek podjetnika Kocjančiča in prek privržencev OF med tovarniškimi delavci. Ta dvojna oblika oskrbe iz Kocjančičeve tovarne za potrebe partizanske sanitete je delo­ vala ves čas NOB, pri čemer je bilo ugodno tudi dejstvo, da je podjetnik pred nem­ škimi okupatorji uspel prikriti ogromne zaloge surovin ter veliko sanitetnih izdelkov. 295 Tik pred vojno je nabavil in uskladiščil v različnih zasilnih prostorih toliko bombaža in drugih surovin, da so mu v glavnem zadostovale za vso proizvodnjo v vojnem času.44 Organizatorji narodnoosvobodilnega gibanja v kamniškem okrožju so stike s podjetnikom Kocjančičem glede preskrbe s sanitetnim materialom vzpostavili zlasti prek javke pri Leonardiju na Viru. Tu so se Tomo Brejc, dr. Marijan Dermastia in Franc Bukovec s Kocjančičem sestali že v času priprav na vstajo, po pričevanju par­ tizanskega bolničarja Jožeta Pirša-Luka pa je nato podjetnik poslal velik zavoj sani­ tetnega materiala Radomeljski četi Kamniškega bataljona poleti 1941.45 Ko je član pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko Tomo Brejc začel z Miro Tomšič-Sveti- novo konec leta 1941 ustvarjati mrežo zaupnikov in skupin OF, je posebno pozornost posvetil organiziranju oporišč OF v tovarnah, ki so proizvajale izdelke, pomembne za partizansko vojsko. V svojih spominih je zapisal, da je v tovarni na Viru »mala sku­ pina članov OF izmaknila iz magazina večje število kovinastih škatelj, napolnjenih z visoko kvalitetnim zdravilom zoper ozebline, katero smo poslali tovarišem (borcem Cankarjevega bataljona op. p.), ki so ozebli v Dražgošah in na Jelovici, hkrati z več­ jim številom paketov, v katerih so se nahajale platnene obveze za ranjence«.46 Prvim podjetnikovim in prvim pošiljkam tovarniške skupine OF so glede na povečane potrebe sledile vedno večje količine sanitetnega materiala, zlasti za Kamniški bata­ ljon. Zveze so bile dvojne, po vojaški liniji in liniji OF. Partizanski bolničar Jože Pirš-Luka se je povezal zlasti neposredno s podjetnikom Kocjančičem in Kamniški bataljon je z njegovim sodelovanjem izvedel v tovarni tudi tri večje rekvizicijske akcije (julija 1942 ter maja in avgusta 1943). Z njimi je podjetnik prikril lastne pošiljke partizanom pred nemškimi oblastmi. Za lažje pošiljanje sanitetnega mate­ riala za potrebe narodnoosvobodilnega gibanja je podjetnik število zaposlenih zad­ rževal pod 80. V primeru večjega števila tovarniških delavcev bi prišla v podjetje nemška straža za zavarovanje. Na drugi strani pa so organizatorji OF prek trojk v tovarni organizirali drugi vir za dobavljanje sanitetnega materiala, hkrati pa so skrbeli za širjenje kroga privržencev OF med delavci. Tako »sta se na isti strani zna­ šla podjetnik in njegovo delavstvo, čeprav iz konspirativnih razlogov za aktivnost drug drugega nista vedela«.47 V narodnoosvobodilnem gibanju v Kocjančičevi tovarni je pomembna prelomnica glede organiziranosti, množičnosti in uspešnosti čas ob koncu poletja in začetku jeseni 1943, ko so dotedanje in nove aktiviste začeli povezovati v odbore Delavske enotnosti (DE). Tedaj je novi okrožni komite KPS Kamnik s sekretarjem Francem Zupančičem-Marjanom dal političnim delavcem nalogo, naj posvetijo posebno pozornost ustanavljanju in utrjevanju odborov DE, v katere naj preosnujejo tudi dotedanje tovarniške odbore OF. V podrobnih navodilih 15. avgusta 1943 je politične delavce opozoril, da v odbore DE po tovarnah in delavnicah lahko vključijo tudi delavce in delavke, ki že delajo na terenu v odborih OF, Slovenske protifašistične ženske zveze in Zveze slovenske mladine. Pri tem je predvideval ustanavljanje poseb­ nih mladinskih odborov DE, kar je posebnost v primerjavi z drugimi gorenjskimi okrožji. Politični delavci naj bi odbore DE ustanavljali po oddelkih oziroma po obra­ tih, predstavnike oddelčnih odborov DE naj bi povezali v tovarniške odbore DE, po rajonih oziroma okrajih pa naj bi delovali medtovamiški odbori DE. Praviloma n$»j bi bil vsak odbor sestavljen iz sekretarja ter odbornikov, zadolženih za finančne naloge, za vojaško delo in obveščevalno službo ter za propagandno dejavnost. Vse dotedanje odbore v tovarnah naj bi čimprej preuredili v skladu s temi navodili.48 Oblikovanje odborov DE je potekalo najbolj uspešno v domžalskem rajonu, kjer je konec oktobra 1943 delovalo 19 odborov DE in 16 mladinskih odborov DE, poleg tega pa so nekaj časa posebej povezovali delavke v odbore ženske zveze DE, ki jih je bilo v tem času deset. V domžalskem rajonu je konec poletja 1943 deloval tudi 296 posebni medtovarniški odbor DE, nato pa je bil v rajonskem odboru OF za usklaje­ vanje delovanja odborov DE zadolžen poseben poverjenik. Tudi v okrožnem komi­ teju KPS so enega svojih članov posebej zadolžili za organizacijo DE. Ko je bil konec novembra 1943 ustanovljen okrožni odbor OF Kamnik, je DE v njem zastopal Stane Podbevšek-Matjaž. Ta politični delavec je postal tudi prvi sekretar okrožnega odbora DE, ki je bil dokončno ustanovljen v začetku februarja 1944. Okrožni odbor DE je 15. februarja 1944 poročal, da je v okrožju 33 tovarn in večjih obratov z okoli 1850 delavci in delavkami, po katerih povsod delujejo odbori DE. Tedaj je bilo v kamniškem okrožju 53 odborov DE in 24 mladinskih odborov DE, največ v domžal­ skem rajonu, kjer je delovalo 33 odborov DE in 21 mladinskh odborov DE, ki pa so jih že naslednji mesec odpravili ter tudi mlade delavce in delavke začeli vključevati v skupne odbore DE.49 Na prvi konferenci DE za Gorenjsko 14. maja 1944 na Jelovici je bila organizacija DE v kamniškem okrožju tako glede organiziranosti kot uspešno­ sti delovanja pohvaljena kot najboljša med gorenjskimi okrožji.50 Po poročilu 15. junija je v kamniškem okrožju v petih okrajih delovalo 72 odborov DE, od teh 14 v Kocjančičevi tovarni na Viru.51 V tej tovarni sta preosnovanje dotedanje organizacije OF v DE izvedla član OK KPS Milan Janežič in organizator DE Stane Podbevšek-Matjaž. Sekretarka tovarni­ ška odbora DE je bila Slavka Kolenc (Štrukelj)-Olga, njena namestnica Tončka Paštebar-Vera, poleg njiju pa so za ustanavljanje oddelčnih odborov DE skrbeli še zlasti Ivan Štrukelj-Dušan, Slavka Juhant-Vanda, Ana Pogačar-Anka, za mladinske odbore Milka Kerč-Tatjana, po njenem odhodu v partizane pa Slavka Adlešič.52 Mreža odborov DE v oddelkih tovarne št. 4 domžalskega rajona, kar je bila šifra za Kocjančičevo tovarno, se je uspešno širila in konec pomladi 1944 je v 14 odborih DE delalo 59 delavk in delavcev od 76 zaposlenih?^ Delavci Kocjančičeve tovarne niso bili tedaj le med najbolje organiziranimi v kamniškem okrožju, temveč so dosegali tudi velike uspehe pri svojem zbiralnem, obveščevalnem in propagandnem delu ter v drugih akcijah. Skupaj z organizacijami DE v papirnici na Količevem, v tovarni Induplati v Jaršah, usnjarsko-galanterijskih tovarnah Zorn in Okršlar v Domžalah so organizirani delavci v Kocjančičevi tovarni glede na vrsto proizvodnje opravljali izjemno pomembno delo za oskrbo narodnoosvobodilnih enot in ustanov z materia­ lom, ki je bil za njihovo uspešno delovanje temeljnega pomena. Potrebe po sanitetnem materialu so se povečevale z rastjo narodnoosvobodilnih enot na območju IV. (štajerske) operativne cone ter z razširitvijo mreže partizanskih bolnišnic v kamniškem okrožju in drugod na Gorenjskem in Štajerskem?4 V tem času so tudi za dobavo sanitetnega materiala za potrebe narodnoosvobodilnega gibanja in za njegovo skladiščenje skrbele okrožna in okrajne gospodarske komisije. Funkcio­ narji okrožne gospodarske komisije in okrajne gospodarske komisije Domžale so se o dobavah sanitetnega materiala iz Kocjančičeve tovarne dogovarjali s podjetnikom in s tovarniškim odborom DE. Večje dobave sanitetnega materiala, ki so ga večkrat z vozmi prepeljali v skladišča v Račo, na Rova in drugam, so urejali s podjetnikom, vanje pa so pošiljale zbrani material tudi organizacije DE. Iz seznamov uskladišče­ nega materiala se vidi, da so bile tudi velike zaloge sanitetnih potrebščin. V skladišču gospodarske komisije Domžale je bilo npr. 2. junija 1944 13 000 različnih obvez, 1000 kg staničevine, 300 kg vate ter velike količine drugih sanitetnih potrebščin, kar je v največji meri dobila iz Kocjančičeve tovarne. Podjetnik se je ukvarjal tudi s prodajo toplomerov, injekcijskih igel, različnih inštrumentov ter nekaterih vrst zdravil. Odbori DE so z obveščanjem o stanju zalog v tovarni omogočali narodnoosvobo­ dilnim forumom, da so organizirali velike dobave sanitetnega materiala. Ohranjen je npr. natančen seznam zalog v začetku junija 1944 in skica mest, kje je sanitetni mate­ rial uskladiščen.53 Funkcionarji okrožne gospodarske komisije so člane DE iz Kocjančičeve tovarne zadolžili, da pripravijo rekvizicijo velikih količin soli, ki so 297 Poročilo poverjenika Delavske enotnosti za kamniško okrožje pokrajinskemu odboru DE za Gorenjsko 2. junija 1944. 298 / bile uskladiščene v bližnjem Majdičevem mlinu. Okrožni forumi so tedaj v sodelova­ nju s štabom VI. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade Slavka Šlandra nač­ rtovali veliko rekvizicijo papirja v Bonačevi tovarni na Količevem, prav tako s pomočjo aktivistov DE. Akcijo je 12. junija 1944 izvedel 3. bataljon Šlandrove bri­ gade skupaj s funkcionarji in aktivisti kamniškega okrožja. Člani DE iz Kocjančičeve tovarne so sodelovali pri rekvizicijah na Viru, od koder so šlandrovci odpeljali tri vozove sanitetnega materiala (15 000 prvih zavojev, 65 zavojev gumiranega platna, velike količine vate in gaze ter mnogo zdravniških inštrumentov) ter okoli 600 kg soli, isto noč pa so v koliški tovarni zaplenili 28 000 kg papirja. Ves rekvirirani mate­ rial in sol so odpeljali v skladišča v osvobojeni Moravški dolini.56 Tudi v veliki akciji dveh batajonov Šlandrove brigade 17. avgusta 1944 na Količevem in Viru, odkoder so odpeljali velike količine papirja, okoli 8 ton soli in opremo za partizanske tiskar­ ne, so sodelovali aktivisti DE iz Kocjančičeve tovarne.5' Ob tem naj poudarimo, da so količine pridobljenega sanitetnega materiala v kamniškem okrožju občutno prese­ gale potrebe narodnoosvobodilnih enot in partizanskih bolnišnic na njegovem območju, zato so ga okrožni forumi pošiljali sanitetnem ekonomatu IV. operativno cone, nekaj pa tudi na Dolenjsko za potrebe osrednjih bolnišnic in VII. korpusa. Odbori DE v Kocjančičevi tovarni so uspešno izvajali tudi druge naloge. Tako so med delavci in delavkami zbirali prostovoljne prispevke, maja 1944 so npr. zbrali 299 140,35 nemških mark za finančno pomoč partizanskim družinam, organizirali so nakupe obveznic vojnega posojila ter so bili tudi pri zbiranju finančnih sredstev med najbolj uspešnimi v domžalskem okraju.58 Med člani so širili list Delavska enotnost, ki so ga v velikih nakladah razmnoževale tehnike kamniškega okrožja.59 Sredi poletja 1944, po ustanovitvi domobranske postojanke v Domžalah in po ponovni okrepitvi nemškega nasilja, so se razmere za delovanje vseh organizacij OF na ravninskih območjih kamniškega okrožja naglo poslabšale. Sekretarka DE Kolenčeva se je aretaciji izognila z odhodom v ilegalo oziroma v NOV, Slavko Juhant-Vando, ki je nato prevzela vodenje DE pa so domobranci aretirali oktobra 1944, a so jo kmalu izpustili in se je vrnila v tovarno. Nevarnost izdajstev in aretacij ter domobranska patruljiranja po tovarnah so prekinila množično delovanje odborov DE in spet je bilo treba skrajno zaostriti konspiracijo. Posamezne aktiviste je na nevarnost aretacije opozoril tudi podjetnik Kocjančič. Kljub vsem tem težavam in nevarnostim so člani DE in podjetnik vse do osvoboditve pošiljali narodnoosvobodil­ nim enotam in ustanovam sanitetni material.60 V boju za svobodo je žrtvovalo življe­ nje šest delavcev in delavk Kocjančičeve tovarne: Mirko Bernot-Mentor, Marija Gaberšek, Rezka Golob, Julijana Grlica, Jože Kovič-Krim in Tončka Paštebar-Vera. Predvojni sindikalni funkcionarji in organizatorji DE so takoj po osvoboditvi ustanovili podružnico Enotnih strokovnih zvez delavcev in nameščencev, njena prva predsednica je bila Slavka Kolenc-Štrukljeva, medvojna sekretarka DE. Kocjanči­ čevo podjetje je po osvoboditvi do nacionalizacije ostalo privatna last in sindikalna podružnica je v prvih mesecih delovanja skrbela za urejanje zaslužkov, delovnih pogojev, za zaposlovanje in preskrbo, organizirala je volitve delavskih zaupnikov in množično udarniško delo ter bogato kulturnoprosvetno aktivnost.61 Tako je sindi­ kalna podružnica v Kocjančičevi tovarni na bogatih tradicijah predvojnega in medvojnega organiziranega delovanja svojega delavstva začela z novimi oblikami aktivnosti, pogojenimi s pridobitvami revolucionarnega narodnoosvobodilnega boja. Opombe 1 France Kresal, Tekstilna industrija v Sloveniji, Ljubljana 1976, str. 199—201. 2 Ibidem, str. 280—283. 3 Leta 1935 skoraj tretjina zaposlenih v tekstilni industriji s svojimi prejemki ni mogla pokriti stroškov eksistenčnega minimuma, skoraj petina pa jih je imela mezde na ravni eksisten­ čnega minimuma, ženske so dobivale za svoje delo povprečno za polovico nižje mezde kot delavci (France Kresal, n. d., str. 257—259). 4 Miro Stiplovšek, Delavsko gibanje na domžalskem in kamniškem območju v letih 1934— 1941, Mengeški zbornik, II/l, Ljubljana 1969, str. 31—36. 5 Arhiv SR Slovenije, fond Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, statistična poročila podjetij v fase. 311 in Zgodovinski arhiv Ljubljana, trgovinski registri podjetij; France Kresal, n. d., str. 126—127; veliko podatkov o razvoju posameznih podjetij je v jubilejnih publikacijah in posebnih številkah tovarniških glasil. 6 AS, fond Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, fase. 311 in arhiv tovarne Tosama na Viru; Tosama, glasilo tovarne sanitetnega materiala, št. 9, september 1973; Stane Stražar, Kro­ nika Doba, Ljubljana 1970, str. 136—138; Marija Ivkovič, Zbornik krajevne skupnosti »Tomo Brejc« Vir, Ljubljana 1985, str. 14—15 (cit. M. Ivkovič, Zbornik). 7 Pravica, št. 41, 13. 10. in št. 44, 3. 11. 1927 ter št. 9, 1. 3. 1928. 8 Delavska pravica, št. 25, 25. 6. 1936; pogovor z Marijo Vodlanovo-Tomažičevo, Marijo Kerčevo-Klemenovo, Klaro Prašnikarjevo, Kati Paštebarjevo-Pirnatovo in Feliksom Vodlanom dne 18. julija 1973; Karel Juteršek je v svojem pogovoru z urednikom glasila Tosama (št. 1, okto­ ber 1965) izjavil, da se je v začetku organiziralo okoli 70% delavstva, medtem ko so se omenjeni na pogovoru spominjali, da je bilo že ob ustanovitvi skupine JSZ organiziranih okoli 90% vseh zaposlenih. 9 Delavska pravica, št. 26, 3. 7. 1936. 300 10 Delavska pravica, št. 27, 9. 7. 1936; pogovor 18. 7. 1983; spomini Karla Juterška v Tosami, št. 1, oktober 1965. 11 Arhiv IZDG, fond JSZ, fase. 5/4, zapisnik o pogovorih 11. julija 1936. 12 Delavska pravica, št. 28, 16. 7. 1936. 13 Delavska pravica, št. 30, 30. 7. 1936. 14 Arhiv IZDG, fond JSZ, fase. 5/4, zapisnik o sporazumu 1. 8. 1936; Delavska pravica, št. 35, 3. 9. 1936. 15 Arhiv IZDG, fond JSZ, fase. 5/4, seznam delavstva s podatki o urnih mezdah; Delavska pravica, št. 35, 3. 9. 1936. 16 Podrobneje je veliko stavko tekstilnega delavstva v Sloveniji leta 1936 opisal France Kre­ sal v navedenem delu, str. 335—369. 17 Arhiv IZDG, fond JSZ, fase. 5/4, kolektivna pogodba z dne 19. 10. 1936 s prilogo. 18 Delavska pravica, št. 42, 22. 10. 1936. 19 Arhiv IZDG, fond JSZ, fase. 3/4, dopisi pripravljalnega odbora z dne 25. 11. in banske uprave z dne 17. 12. 1936 ter izvod potrjenih pravil. 2(1 Delavska pravica, št. 12, 18. 3. 1937. 21 Arhiv IZDG, fond JSZ, fase. 2, statistika članstva JSZ, ki je tedaj štelo 5222 delavcev in delavk. 22 Delavska pravica št. 13, 23. 3. 1937. 23 Delavska pravica, št. 20, 13. 5. 1937. 24 Delavska pravica, št. 45, 4. 11. in št. 46, 11. 11. 1937 ter št. 25, 16. 6. 1938. 25 Delavska pravica, št. 1, 1. 1. 1938. 26 Delavska pravica, št. 9, 24. 2. 1938. 27 Delavska pravica, št. 28, 7. 7. 1938. 28 Delavska pravica, št. 3, 12. 1. 1939. 29 France Kresal, n. d., str. 375—377. 30 Delavska pravica, št. 8, 16. 2. 1939. 31 Delavska pravica, št. 30, 20. 7. 1939. 32 Arhiv IZDG, fond JSZ, fase. 5/4, sporazum z dne 25. 8. 1939; Delavska pravica, št. 29, 11. 7. 1940. 33 Arhiv IZDG, fond JSZ, fase. 26, pregled stanja redukcij v tekstilnih podjetij; France Kre­ sal, n. d., str. 383. 34 Arhiv IZDG, fond delavske zbornice, gradivo o volitvah oktobra leta 1940 v Kocjančičevi tovarni. 35 Delavska pravica, št. 29, 11. 7. 1940. 36 Arhiv IZDG, fond JSZ, fase. 5/4, poročilo strokovne skupine tekstilnega delavstva in delavskih zaupnikov ter seznam s podatki o umih mezdah. 3' Delavska pravica, št. 5, 30. 1. 1941; pogovor 18. 7. 1973. 38 Delavska pravica, št. 8, 20. 2. 1941. 39 Delavska pravica, št. 42, 14. 10. 1937 in št. 7, 13. 2. 1941. 411 Delavska pravica, št. 52, 22. 12. 1938; Marija Vodlan, ustni vir. 41 Feliks Vodlan, ustni vir; Delavska pravica, št. 37, 8. 9. 1938; M. Stiplovšek, Ljudskofron- tni shod na Taboru, Ljubljana 1986; Janko Prunk, Kamniška izjava krščanskih socialistov in ljudsko-frontno sodelovanje 1938, zbornik Kamnik 1229—1979, Ljubljana 1985, str. 147—151. 42 Delavska pravica, št. 49, 30. 11. 1939 in št. 52, 21. 12. 1939; Roman Potočnik in Marica Brejc, spomini v ZA CK ZKS; Marija Vodlan, ustni vir. 43 Feliks Vodlan, ustni vir. 44 Marija Ivkovič, Zbornik, str. 14—15. 45 Tosama, št. 9, september 1973. 46 ZA CK ZKS, prve pripombe k zgodovini Partije v kamniškem okrožju Toma Brejca-Pavla z dne 2. junija 1951; Tomo Brejc-Pavle, Politično delo na terenu v zimi 1941/42, Kamniški zbor­ nik, VII, 1961, str. 61—62. 47 Tosama, št. 9, september 1973, str. 9; Vojnorevolucionarni komite za kamniško okrožje v pripravah za vstajo (spomini Mirka Jermana), Ob 40-letnici vstaje na Kamniškem. Kamnik 1981, str. 37; akcijo Kamniškega bataljona maja 1943 je opisal Ivan Kosimik-Marko (M. Ivko­ vič, Zbornik, str. 111—112) in navedel podatek, da jo je pripravil aktivist Lovro Kerč. 48 Arhiv IZDG, fond OK KPS Kamnik, fase. 688, okrožnica z dne 15. 8. 1943. 49 Arhiv IZDG, fond OK KPS Kamnik, fase. 688, fond OO OF Kamnik, fase. 689 in fond 301 POOF za Gorenjsko, fase. 672; poročila OK KPS Kamnik, OO OF Kamnik in okrožnega pover­ jenika oziroma okrožnega odbora DE za kamniško okrožje; M. Stiplovšek, Uspešno delovanje odborov Delavske enotnosti v kamniškem okrožju v letih 1943 in 1944, Delavska enotnost, št. 6, 12. 2. in št. 7., 2. 2. 1985; Bojan Godeša, Razširjenost odborov Delavske enotnosti na Gorenjskem v letih 1943 in 1944, Delavska enotnost, št. 61, 4. 12. 1987. 50 Gradivo s konference aktivistov Delavske enotnosti na Gorenjskem 14. maja 1944 je v arhivu IZDG, fond PO OF za Gorenjsko, fase. 671; v njem je navedeno, da je bilo tedaj v kam­ niškem okrožju v DE organiziranih do 75% tovarniškega delavstva, v kranjskem okrožju do 40% in v jeseniškem okrožju okoli 20%; Bogdan Osolnik, Posvetovanje gorenjskih aktivistov OF na Jelovici 13.—15. maja 1944; Miroslav Stiplovšek, Razvoj in delovanje organizacij OF v kamni­ škem okrožju spomladi 1944, Domžale, junij 1987. 51 Arhiv IZDG, fond PO OF za Gorenjsko, fase. 671/VI, stanje organizacij DE v kamniškem okrožju 15. junija 1944. 52 Spomini Slavke Juhant-Vande in Slavke Štrukelj-Olge, Tosama, št. 9, september 1973, str. 10—11; M. Ivkovič, Kronika, str. 94—97. 53 Glej op. 51. 54 Miroslav Stiplovšek, Šlandrova brigada, Ljubljana — Maribor 1971, Knjižnica NOV in POS št. 10, poglavje Sanitetna služba, str. 729—738. 55 Arhiv IZDG, fond okrožne gospodarske komisije Kamnik, fase. 690; v gradivu okrožne gospodarske komisije so ohranjena poročila o njenem delu, izkazi o zalogah, poročila o oddaji materiala narodnoosvobodilnim enotam in ustanovam ter njene okrožnice. Navedemo naj kot primer, da obsega seznam oddanega sanitetnega materiala in zdravil sanitetnemu odseku IV. operativne cone do 18. 4.1944 kar šest strani, med katerim so velike količine izdelkov Kocjan­ čičeve tovarne; Janko Urbanc-Olga, Uspehi okrožne gospodarske komisije, Kamniški zbornik, VII, 1961, str. 214—218; spominski zapis Sanitetni material iz Kocjančičeve tovarne za potrebe NOB v času 1941—1945 Janka Urbanca z dne 1. 9. 1973. 56 Poročilo štaba IV. operativne cone 1. 7. 1944 (Zbornik dokumentov in podatkov o narod­ noosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del VI, knjiga 14, dok. 98); arhiv IZDG, fase. 332/3, poročilo štaba IV. operativne cone 25. 6. 1944; M. Stiplovšek, Šlandrova brigada, cit. izd., str. 361. 57 Lovro Kerč, Akcija »sol«, M. Ivkovič, Kronika, str. 100—101; M. Stiplovšek, Šlandrova brigada, cit. izd., str. 435. 58 Arhiv IZDG, fond PO OF za Gorenjsko, fase. 671/VI, poročilo okrožnega poverjenika DE o nabavi materiala in denarja v maju 1944 z dne 2. 6. 1944; odbori DE v Kocjančičevi tovarni so v tem mesecu zbrali tudi 204 gumirane vložke, 200 zavojev obvez za rane in opekline, 85 m gaze, 8 kompletov za prvo pomoč, poleg tega pa še nekaj vate, levkoplasta, injekcijskih igel, špi­ rita za rane, jodoforma itd. 59 Miroslav Stiplovšek, Partizanske tiskarne in ciklostilne tehnike v kamniškem okrožju, Domžale 1978, str. 11; okrožna tehnika Kamnik je npr. novembra 1943 razmnožila 1200 izvodov Delavske enotnosti; omenimo naj še, da je podjetnik Kocjančič izročil okrožim forumom tudi tiskarski stroj »amerikanka«, ki ga je pred vojno rabil za tiskanje etiket. Namestili so ga v prvo partizansko tiskamo na Gorenjskem, tiskamo OK KPS Kamnik, ki je začela obratovati decem­ bra 1943 v Radomljah (ibidem, str. 16). 60 Glej opombo 52. 61 Tosama, št. 9, september 1973, str. 10 in str. 12; v sestavku Razgibano sindikalno življenje je začetek delovanja podružnice Enotnih sindikatov v Kocjančičevi tovarni, opisan na osnovi ohranjenih sejnih zapisnikov in spominov prvih funkcionarjev. 302 KRATICE STROKOVNIH - SINDIKALNIH - ORGANIZACIJ IN POLITIČNIH STRANK CDSOJ CDSSJ DBUS DDU DE DE-UO DSSS DZN DZU ESZDNS GDZJ JNS JRZ JSDS JSZ Jugoras KPJ KPS MSOJ NDO NSSZ NSZ OF ORS OZJNU SBOTIČJ SDSJ(k) SDSZJ SDZ SK SLS SMRJ SSDU SSJ SSTRSJ SŽOJ UJNŽ UJNŽB Unija ZDD ZDNU ZDPN ZJŽ ZKJ ZKS ZNSOS ZPNJ ZRDJ ZRDS ZSJ ZSS ZZD - Centralni delavski sindikalni odbor Jugoslavije - Centralni delavski sindikalni svet Jugoslavije - Društvo bančnega uradništva Slovenije - Društvo državnih uslužbencev - Delavska enotnost - Delavska enotnost - Unita operaia - Delavska socialistična stranka za Slovenijo - Društvo zasebnih nameščencev - Društvo zasebnih uradnikov - Enotne strokovne zveze delavcev in nameščencev Slovenije - Glavna delavska zveza Jugoslavije - Jugoslovanska nacionalna stranka - Jugoslovanska radikalna zajednica - Jugoslovanska socialnodemokratska stranka - Jugoslovanska strokovna zveza - Jugoslovenski radnički savez - Komunistična partija Jugoslavije - Komunistična partija Slovenije - Medzvezni sindikalni odbor Jugoslavije - Narodna delavska organizacija - Narodno socijalna strokovna zveza - Narodno socijalna zveza; Narodna strokovna zveza - Osvobodilna fronta - Opči radnički savez - Osrednja zveza javnih nameščencev in upokojencev - Savez bankarskih, osiguravajućih, trgovačkih i industrijskih činovnika Jugoslavije - Socialistična delavska stranka Jugoslavije (komunistov) - Splošna delavska strokovna zveza Jugoslavije - Splošna delavska zveza - Strokovna komisija - Slovenska ljudska stranka - Savez metalskih radnika Jugoslavije - Samostojna strokovna delavska Unija - Socialistična stranka Jugoslavije - Savez saobraćajnih i transportnih radnika i službenika Jugoslavije - Splošna železničarska organizacija za Jugoslavijo - Udruženje jugoslovanskih narodnih železničarjev - Udruženje jugoslovanskih narodnih železničarjev in brodarjev - Unija slovenskih rudarjev - Zveza delavskih društev - Zveza državnih nameščencev in upokojencev - Zveza društev privatnih nameščencev - Zveza jugoslovanskih železničarjev - Zveza komunistov Jugoslavije - Zveza komunistov Slovenije - Zveza neodvisnih strokovnih organizacij za Slovenijo - Zveza privatnih nameščencev Jugoslavije - Zveza rudarskih delavcev Jugoslavije - Zveza rudarskih delavcev za Slovenijo - Zveza sindikatov Jugoslavije - Zveza sindikatov Slovenije - Zveza združenih delavcev 303 KAZALO OSEB, KRAJEV IN DRUGIH GEOGRAFSKIH IMEN, STROKOVNIH - SINDIKALNIH - IN DRUGIH DELAVSKIH ORGANIZACIJ TER USTANOV A Adamič Marjeta 110 Adlešič Slavka 297 Akcijski odbor organizacij državnih in samoupravnih nameščencev 82 Amsterdam 26, 49, 165, 169,251 Amsterdamska sindikalna internacionala 26, 37, 46, 49, 50, 165, 169, 172, 219, 251-253 Askovič Milorad 114 Attems Henrik 151 Avbelj Franc 270 Avbelj Viktor 269, 270 Avsenak Branko 7 Avstrija 75, 116, 126, 129, 136, 138, 142, 146, 149, 151, 155, 170, 176, 177, 187, 189 Avstrijska krščanska tobačna delavska zveza 103 Avstrijska socialnodemokratska stranka 13, 126 Avstro-Ogrska 11, 22, 112, 124, 128, 142, 148, 149, 152, 154, 160, 161, 172, 187 B Bajc Ivanka 285, 290 Bajec Jože 110 Balkan 169 Baloh Franjo 221 Bartulovič Ernest 27 Baznik Ivan 180 Belgija 53, 235 Benečija 138 Benedik Franc 231 Benedik France 114 Beograd 46, 49, 54, 57, 71, 78, 97, 106, 109- 112, 114, 122, 136, 155, 162, 164, 166, 169, 174, 185, 187, 188, 199, 203, 204, 207-209, 216, 230, 231, 239, 240, 246, 247, 252, 256, 268, 283 Bernik Franc 140, 146, 147 Bemot Mirko 300 Bemot Zvonimir 47 Bevc Šlibar Antonija 261, 268 Bloke 163 Biskupski Vitold 227, 229 Bogve Franc 212, 213, 217 Bohinj 295 Bohinjc dr. Joža 53 Bohinjska Bistrica 179 Bolgarija 237 Bolniška blagajna 21, 23, 183, 251 Bolniški fond železničarjev 54, 81 Boka Kotorska 150 Bonač Franc 261-264, 266, 268 Bonač Stane 264 Bore Mavrici j 264, 295 Borovnica 163, 179 Borovlje 97, 161 Borza dela (glej Javna borza dela) Bosič dr. Milovan 110, 111 Bosna in Hercegovina 28, 29, 47, 110, 113, 114, 160, 162, 165, 174,201,204-207, 209- 211, 250 Botičevi sindikati (glej Savez bankarskih, osiguravajućih, trgovačkih i industrijskih činovnika Jugoslavije) Bratislava 138 Bratovska skladnica 21, 60 Bratstvo, narodnosocialistična kulturna orga­ nizacija 53, 58, 166 Brejc Marica 301 Brejc Tomo 67, 74, 296, 302 Breslav (Wroclaw) 141 Brest Litovsk 149, 150 Brestanica 163 Breza 162, 201 Brežice 227, 240 Bricelj Niko 70 Brno 138, 148, 149 Broz Josip Tito 66, 69, 98, 106, 109, 112, 173, 259, 268, 272, 276-278, 282, 283 Budimpešta 138, 141, 149 Bukarešta 138, 141 Bukovec Franc 261-264, 285, 286, 295, 296 C Cankar Ivan 22, 155 Capuder Francka 290 Cazi Josip 109 Celje 47, 58, 65, 69, 108, 112, 114, 116, 117, 134, 163, 170, 179, 185, 190, 210, 213, 228, 231, 238, 240, 242, 255, 293 Celovec (Klagenfurt) 100, 112, 116, 117, 119, 204. 224, 227 304 Centrala strokovnih organizacij na sloven­ skem ozemlju 128 Centralna zveza javnih nameščencev v Kra­ ljevini SHS 30 Centralni delavski sindikalni odbor (Cen­ tralni radnički sindikalni odbor) Jugosla­ vije 38, 44, 110, 170, 180, 182, 216, 219, 230, 231, 233, 234, 237, 240, 250, 253, 255 Centralni delavski sindikalni svet (Centralno radničko sindikalno veće) Jugoslavije 25- 27, 29, 36, 38, 106, 111, 176, 184-187, 189, 196, 202, 203, 205-208, 220, 237 Centralni komite Komunistične partije Jugo­ slavije 47, 49, 65, 67, 69, 111, 230, 233, 243, 253, 259, 260, 265, 268, 271-273, 275- 277, 282, 283 Centralni komite Komunistične partije Slove­ nije 70, 94, 273, 276 Centralni komite Saveza komunističke omla­ dine Jugoslavije 169, 175 Centralni komite Zveze komunistov Jugosla­ vije 100, 174, 239-243, 255, 256, 268 Centralni komite Zveze komunistov Slovenije 100, 105, 146, 175, 188, 239-243, 268-270, 282 Centralni odbor narodnih strokovnih organi­ zacij Jugoslavije 29 Centralni tarifni odbor za tekstilno delavstvo 69, 272 Chicago 141 Cleveland 141 Curhalek J. 238 Cvetko Roza 293 Cvetkovič Dragiša 71, 75, 88 Č Čbela, delavsko društvo v Trstu 120 Čebine 69, 113, 272, 283 Čeč Tončka 229 Čeče nad Hrastnikom 228, 241 Čelebič Marko 282 Čepeljnik Franc 254 Čepič Teja 282 Češka 141, 149 Češkoslovaška 76, 78 Češkoslovaška delavska zveza 53, 78 Črna gora 162 Črna pri Prevaljah 48, 153, 163 Črni graben (pri Lukovici) 138, 263 Črnomelj 112 D Dalmacija 20, 29, 47, 120, 177, 250, 260, 277 Damjanovič dr. Pero 111, 114, 268, 283 Davidovič Ljuba 250, 253 Deisinger Milan 268 Delavska enotnost 7, 10, 74, 77 80, 93-95, 99, 100, 104-106, 108-111, 113-115, 200, 273, 282, 284, 296-299, 301, 302 Delavska enotnost - Unita operaia 95, 97, 109 Delavska socialistična stranka za Slovenijo 26, 185, 188 Delavska zbornica - Srbije 210 - za Slovenijo 51-53, 55-58, 63, 70, 71, 75- 80, 82-85, 89-91, 93, 98, 100, 102, 105, 110, 111, 217, 251, 258, 264, 268, 287, 288, 291, 292, 294, 301 - v Trstu 24 Delavska zveza, krščanskosocialna politična organizacija 143 Delavski dom v Ljubljani (glej Železničarski dom) Delavski oder v Ljubljani 172 Delavski (obratni) zaupniki 21, 33, 41, 57-60, 71, 75, 78, 80, 90, 99, 102, 141, 144, 145, 149, 154, 180-182, 189, 194, 195, 201, 202, 208, 212, 217, 219, 220, 258, 260-262, 264, 269, 272, 282, 287-289, 291-294, 299 Delavska izobraževalna društva 116, 117 Delavsko-kmetska zveza 47, 55 Demšar mag. Vinko 114 Dermastia dr. Marijan 82, 261, 263, 296 Deržič Ivan 29 Deutsch Julius 108, 121, 122 Dimnik dr. Ivan 212 Dinklage Karl 112 Dob pri Domžalah 263, 270, 285-287, 291, 292, 294, 301 Dobeno nad Trzinom 295 Dobrna (Trbovlje) 230 Dobrodelno društvo tiskarjev na Kranjskem 136 Doktorič David 264 Dol pri Hrastniku 112 Dolenjska 241, 299 Dolničar Francka 290, 291 Dolnja Lendava 283 Domžale 7, 114, 138-143, 145, 146, 153, 171, 263, 265-267, 284, 285, 295, 297, 299, 302 Dornik Peter 268 Dovč Ocepek Angelca 261 Draškovič Milorad 27, 182 Drava, železničarsko pevsko društvo v Mari­ boru 175 Dravograd 163 Dražgoše 296 Drezga Dušan 174 Drolc, ravnatelj TPD 229 Druga internacionala 166 Društvo - bančnega uradništva Slovenije 31, 40 20 - Sindikalno gibanje 305 - državnih uslužbencev Kraljevine SHS na slovenskem ozemlju 30 - grafičnega delavstva za Slovenijo 38, 134, 195 - jugoslovanskih železničarskih uradnikov 20, 177 - tiskarjev, kamnopiscev in kamnotiskarjev na Kranjskem 123, 124, 135 - tiskarjev na Kranjskem 123, 125, 129-135, 137 - zasebnih in trgovskih nameščencev 82, 91 - zasebnih nameščencev 40, 104 - zasebnih uradnikov in uradnic za Koroško, Štajersko, Kranjsko in Primorsko 31, 33, 104 Državno društvo tiskarskih pomožnih delav­ cev in delavk, podružnica Ljubljana 137 Dukič, podjetnik 225 Dunaj (Wien) 100, 101, 108, 117, 119, 121, 123, 125-128, 130, 132, 136, 138, 141, 146, 149-151, 154, 155, 160, 167, 176, 179, 220, 229, 230, 233, 237, 241, 243 Dunajska socialistična internacionala 166 Duplica 143, 266 E Enotne strokovne zveze delavcev in nameš­ čencev Jugoslavije 9, 97 Enotne strokovne zveze delavcev in nameš­ čencev Slovenije (Enotni sindikati) 7, 9, 10, 93, 97, 98, 104, 109, 111, 300 Enotni sindikati - Sindicati unici na Primor­ skem 97, 115 Erjavec Fran 108, 112, 121, 122, 187 Evropa 152, 160 F Fabjančič Vladislav 237 Fajfar Tone 77, 94, 95, 97, 106, 109, 111, 112, 264, 295 Fala 189, 196 Favaj Ivan 191 Federacija društev privatnih nameščencev Slovenije 55 Federacija narodnih strokovnih organizacij Jugoslavije 53 Ferenc dr. Tone 94, 109, 110, 114 Filipič Franc 7 Filipič France 7, 109, 114, 175, 200, 240, 241, 256, 269, 282, 283 Fischer dr. Jasna 108, 110, 121, 122, 135, 137 Fojkar Maks 114 Forst Vincenc 119 Forte Andrej 215, 224, 240, 241 Francija 33, 53, 234 Fric Ignac 255 Fujs Metka 114 G Gaberšek Marija 300 Gameljne 195 Ganziti Rudi 113 Gecič Milena 111 Generalna konfederacija dela Italije 24 Germek Ivan 119 Gestrin dr. Ferdo 107, 121, 122 Glavna delavska zveza (Glavni radnički savez) Jugoslavije 37, 46, 47, 110, 166, 170, 188, 210, 219, 231, 241, 246, 253-255 Glavni odbor Delavske enotnosti 94, 95 Glavni odbor Enotnih strokovnih zvez delav­ cev in nameščencev Slovenije 97 Gligorijevič dr. Branislav 111 Godeša Bojan 302 Golmajer Jože 254 Golob Rezka 300 Gombač mag. Boris 108, 112 Golouh Rudolf 111, 155, 172 Gorenjska 95, 107, 155, 196, 241, 260, 297, 302 Gorica 15 Goriška 95, 150 Goričane 51, 65, 259 Gorkič Milan 273, 274, 283 Gornja Savinjska dolina 114 Gosar dr. Andrej 51, 59, 60 Gostinčar Jože 28, 141, 142, 147 Gradec (Graz) 15, 100, 119, 138, 148, 152, 178 Gradiška 15, 165 Grafika, pevsko društvo 170 Groblje 146, 264, 267 Gračnica 294 Gričar Lipe 241, 242 Grlica Julijana 300 Grošelj Jože 286, 287, 295 Gustinčič Dragotin 241, 242 Guštanj (Ravne) 172 H Habe J., policijski komisar 239 Hace Matevž 97 Hadžirović dr. Ahmed 110, 114, 175, 209-211 Heutman, ravnatelj TPD 229 Hitler Adolf 72 Hlebec Albert 36, 203, 216, 220, 224, 225, 231, 233, 234, 236, 239-241, 254, 255 Holandija 53 Holmec pri Prevaljah 220 306 Holynski Nada 114 Homec 261, 295 Hrastnik 13, 20, 61, 72, 112, 160, 167, 171, 190, 203, 210, 215, 218, 224, 225, 228, 231, 233, 234, 239, 241 Hribar Ivan 212, 218, 239 Hrvaška 23, 28, 29, 87, 92, 165, 174, 182, 188, 209, 227, 228, 247, 248, 256, 268 Hrvaška krščanska delavska zveza (Hrvatski hriščanski radnički savez) 28 Hrvatski radnički savez 52, 80, 277 Huda jama pri Laškem 203, 204, 215, 223, 225, 233 Hudi kot na Pohorju 114 Husino 206, 207 I Idrija 16, 19, 108, 112, 135, 151, 153, 155, 161 Ihan 266, 267, 270 Inšpekcija dela (obrtno nadzomištvo) 33, 34, 41, 44, 60, 61, 84, 89, 90, 99, 105, 110, 133, 146, 147, 155, 197, 199, 200, 239, 255, 264 Istra 15, 20, 95, 120, 150, 177 Ivanič Martin 110 Ivkovič Marija 268, 301, 302 Italija 95, 100, 138, 158, 174, 177 Izobraževalno društvo za tiskarje v Ljubljani 11, 12, 117, 121, 123 J Jagodič Janko 212 Jakil Andrej 208, 218 Jakomin Lovro 69, 91, 283 Janežič Milan 297 Janjatovič dr. Bosiljka 114 Jarh Franc 192 Jarše 145, 266, 267, 291, 297 Javna borza dela 34, 60, 61, 71, 78, 90, 99, 100, 102, 105 Javornik (Jesenice) 107, 110, 155 Jednota slovanskih narodnih delavskih orga­ nizacij 53 Jelovica 95, 296, 297 Jerman Mirko 302 Jernejčič Franc 36, 50 Jesenice 17, 19, 50, 62, 66, 68, 69, 75, 85, 107, 113, 151, 154, 155, 160, 163, 167, 170, 179, 185, 190, 209, 251, 265, 268, 272 Josipdol 114 Julijska krajina 100, 165, 170, 174 Jugoslavenski strukovni savez 50 Jugoslavija 9, 25, 34, 36, 40, 44, 45, 49, 60, 61, 67, 74, 76, 80, 92-95, 97, 100, 106, 107, 109, 110-113, 155, 169, 170, 174, 188, 189, 201, 203, 209, 222, 233, 237, 241, 244, 250, 260, 272, 273, 281, 285, 294 Jugoslovanska socialnodemokratska stranka 15, 17-19, 22, 25, 47, 112, 121, 127, 131, 136, 151, 152, 154, 155, 160-162, 165, 166, 170-172, 174, 184, 185, 187, 189 Jugoslovanska strokovna zveza 19, 21, 23, 27, 29, 33, 38-40, 44, 50-53, 55, 60, 63, 65, 69, 71, 74-77, 79, 80, 82, 88-91, 93, 100, 103, 108, 110, 121, 138, 140-143, 145, 147, 164, 166, 173, 175, 177, 179, 195, 197, 199, 204, 210, 218, 223, 225, 233, 235, 236, 245, 260- 269,272,274-276, 278, 280, 283-295, 301 Jugoslovanski nacionalni delavski sindikati 53 Jugoslovansko strokovno tajništvo v Trstu 15, 18 Jugoslovansko učiteljsko udruženje 54, 81, 91 Jugoslovenski radnički savez (Jugoras) 70, 75, 76, 78, 82 Juhant Slavka 297, 299, 302 Jurač Jože 98 Jurklošter 294 Juteršek Karel 287, 288, 290-293, 301 Juvan Rudolf, predsednik NSZ 29, 53 Juvan Rudolf, železničar 247 K Kacin Wohinz dr. Milica 109, 110, 112, 114, 173, 174, 268 Kakanj 162, 201 Kaljevič Milivoj 234 Kalšek Miran 241 Kamnik 51, 61, 92, 132, 135, 143, 145, 147, 163, 190, 262, 264, 267, 285, 287, 290, 295, 301, 302 Kamniška Bistrica 295 Kamniško 114 Karadjordjevič Aleksander 51, 53, 59, 157, 253 Kardelj Edvard 69, 88, 94, 95, 106, 111, 155, 259, 268, 269, 273, 274, 276-281, 283 Kardelj Pepca 97 Katoliška društva rokodelskih pomočnikov 116, 121 Katoliško izobraževalno in podporno društvo v Domžalah 139-141, 146 Kerč Klemenc Marija 285, 287, 290, 301 Kerč Lovro 302 Kerč Milka 297 Kermavner dr. Dušan 13, 107, 108-110, 122, 155 Keroševič Juro 209 Kersnik Anton 264 Kidrič Boris 77, 94, 259, 269 Kidričevo 163 307 Kisovec (Zagorje) 221 Klemenčič Lovro 237 Klopčič France 109, 111, 175, 188, 235, 236, 240-242 Klub železničarjev Jugoslovanske radikalne zajednice 81 Kobe Arzenšek dr. Katica 146 Kobler Aleksander Kocjančič Franc 285-288, 293, 295, 300, 302 Kočevje 135, 163, 165, 170, 184, 202-204, 208, 215, 221, 225-229, 233, 240, 246, 265 Kokolj Miroslav 109 Kolar Vinko 113 Kolenc Danica 291 Kolenc Štrukelj Slavka 293, 297, 300, 302 Količevo 84, 113, 258, 260-270, 285, 286, 300 Kolping Adolf 121 Kolšek Jože 215, 222, 224, 228 Komunistična partija Italije 95 Kominterna (Komunistična internacionala) 7, 41, 65, 100, 166, 167, 175, 195, 239, 243- 245, 255, 260, 268, 270, 272, 277, 278, 282, 283 Komunistična partija Jugoslavije 27, 36, 38, 41, 44, 46-50, 61, 63-65, 70, 74, 82, 100, 106, 111-113, 122, 136, 155, 157, 166-171, 174, 175, 184, 186-188, 203, 209, 213, 219, 220, 231, 237, 239, 240, 246, 247, 250, 255- 260, 268, 273, 276, 277 Komunistična partija Slovenije 64, 69, 70-77, 80, 82, 83, 85, 88, 93-95, 100, 112, 122, 179, 269, 271-275, 281-283, 295 Konzumne zadruge (delavske zadružne orga­ nizacije) 17, 21, 22, 28, 33, 54, 79, 81, 91, 102, 113, 161, 228 Konzumno društvo v Mariboru 116, 119 Konzumno društvo Posavje v Trbovljah 220 Konzumno društvo za Slovenijo 170 Kopač Josip 15, 151, 176, 180-182, 187, 191 Koper 109, 110, 112, 155 Kordič Ladislav 220, 224 Korošec dr. Anton 167, 172, 173, 185, 250 Koroška 13, 15, 18, 22, 24, 29, 31, 97, 100, 112, 120, 134 Kos Janez 108, 114, 173, 174, 199 Kosem Dragotin 195, 196 Kosirnik Ivan 302 Kosovo 165 Kotredež (Zagorje) 221 Kovač Stane 94 Kovič Jože 300 Koželj Janez 147 Koželj Jože 269 Koželj Martin 263 Krakow 149 Kraljevina SHS 23, 30, 34, 158, 162, 178, 188, 199, 200, 203, 210 Kralj Ivan 220, 224, 231, 237, 241, 243 Krajevni medstrokovni odbor neodvisnih in socialnodemokratskih strokovnih organi­ zacij v Ljubljani 41 Kranj 86, 106, 114, 125, 132, 135, 163, 283, 288 Kranjska 13, 15, 18-22, 29, 31, 108, 112, 119, 120, 123-137, 151, 160, 177 Kranjska gora 179 Kraševec Stane 265, 269 Kreft dr. Bratko 172 Krek dr. Janez Evangelist 17, 22 Krek dr. Miha 52 Kreka 162, 201, 202, 206, 209, 210 Krekova mladina 50, 51 Krekove družine 58 Kremenšek dr. Slavko 110 Kresal dr. France 7, 21, 108, 109, 114, 187, 239, 282, 283, 300, 301 Krmelj 163, 204, 205, 208, 215, 218, 236 Kropa 163 Kristan Anton 18, 108, 112, 121, 131, 151, 183 Kristan Etbin 131 Križnar Ivka 100, 107, 109 Krivograd Alojz 114 Kronstandt 138, 141 Krščanska delavska mladina, mladinska organizacija JSZ 75, 104 Krščansko delavsko podporno društvo v Domžalah 138, 147 Krško 132, 135 Krušič Ivan 224, 229 Kunc Matija 11, 117-119 Kurzthaler Jakob 138 Kyovski dr. Rudi 107, 121, 122, 135 L Ladsttäter Peter 138, 141, 145, 147, 155 Lajh Emil 114 Lassale Ferdinand 117 Laško 163, 203, 204, 225, 229, 230, 233 Lazarevič Dragica 111, 114 Leipzig 119 Lenin Vladimir Iljič 154, 156 Leonardi Ludvik 296 Lesce 97 Leskošek Franc 50, 65, 68, 69, 78, 88, 94, 97, 261, 263, 268, 272, 273, 275, 277-280, 283 Leše 205 Linz 138 Litija 163, 227, 228, 231, 240 Ljubljana 11, 12, 15, 18-21, 23-25, 29, 40, 41, 54, 57, 58, 61, 65, 69, 80, 83, 84, 93, 95, 97, 98, 100, 104, 106-114, 116-119, 120-124, 126, 127, 130, 132, 133, 135-137, 142, 146, 150, 151, 153, 155, 160, 161, 163, 164, 166- 171, 185-188, 193-200, 202, 204, 208-210, 308 226, 227, 231, 232, 234, 236, 237, 239-242, 246, 247, 250, 251, 258, 260, 264, 268, 269, 272, 282, 283, 285, 286, 294, 300-302 Ljubljanska pokrajina 93, 95, 100, 109, 115 Lombardo Peter 76, 262-265, 269, 286, 288, 291, 295 Lukan dr. Miroslav 221, 224, 225, 227 Lukovica 263, 287 Lunder Rudolf 131 Luštek Miroslav 109 Lvov 138, 141 M Maček Ivan 261, 268, 269 Madžarska 26, 34, 141, 180, 189, 195 Maister Rudolf 187, 295 Makuc Ivan 47, 180, 185, 224, 253, 254 Manfreda Anton 213 Maribor 11, 15, 17, 23, 34, 50, 58, 61, 82, 87, 89, 103, 112-114, 116, 117, 120, 121, 134, . 148, 163, 164, 167-170, 172, 180, 185, 187- 192, 196, 210, 239, 242, 302 Marinček Anton 51, 77, 287, 288, 291 Marinko Miha 111, 268 Marostika 138 Matič Milan 111, 112 Marx Karl 9 Mednarodna strokovna zveza v Amsterdamu (glej Amsterdamska sindikalna interna­ cionala) Mednarodna zveza krščanskih strokovnih organizacij 28 Mednarodni urad za delo 60 Medstrokovna federacija dela 67, 269 Medstrokovni odbor - JSZ za kamniški okraj 290 - svobodnih strokovnih organizacij (glej tudi Osrednji strokovni odbor za Slovenijo) 71- 74, 76, 77 Medvode, 19, 51, 175 Medzvezni sindikalni odbor Jugoslavije 36 Mekinje pri Kamniku 285, 295 Mellitzer, podjetnik 138, 140, 142, 143 Melik dr. Vasilij 107, 121, 122, 256 Mengeš 138-143, 145-147, 284, 285 Metlika 112 Mežica 91, 153, 163, 215 Mladinski odbori Delavske enotnosti 296, 297 Mihelčič Alfonz 147 Miklavčič Anka 111 Mikuž dr. Metod 109, 114, 241, 256 Milenkovič dr. Toma 109-111, 256 Milje pri Trstu 150, 154 Mirna 204, 205 Mislinja 163 Mlinar Ivan 22, 26, 38, 70, 97, 127, 128, 137 Mohorič dr. Ivan 108, 112, 155, 156 Moravska Ostrava 148 Moravška dolina 138, 263, 299 Moskva 153, 252, 272 Moskovska sindikalna internacionala (glej tudi Profinterna) 219, 251-253 Mozirje 114 Munda Jože 110 Murska Sobota 112, 114, 187 Mušič Ignac 146 N Nabrežina 176 Naprudnik, blagajnik ZRDS 231 Narodna delavska organizacija 20, 28, 53, 177 Narodno soeijalna (strokovna) zveza 20, 23, 28, 29, 40, 45, 52, 55, 142, 146, 166, 218, 223, 225, 235, 236, 241 Narodna strokovna zveza 45, 52, 53, 55, 58, 60, 63-65, 69-72, 74, 77-80, 90, 91, 93, 95, 104, 173, 204, 210, 260, 272, 274, 275, 278, 280, 284 Natlačen dr. Marko 264 Neck Rudolf 155 Nedog Alenka 109, 111, 112, 173, 174, 268, 282 Nemčija 53, 121, 141, 150, 237, 260 Nemška delovna fronta 93 Neodvisna delavska stranka Jugoslavije za Slovenijo 168, 175, 220, 224, 230, 231, 236, 237, 246, 250, 251 New York 138, 141 Nizozemska 141, 235 Nova Gorica 115 Novakovič Kosta 202 Novi Sad 169 Novo mesto 66, 89, 112, 114, 132, 135, 163, 179, 185 Notranjska 100 O Oberwalder Jakob 138, 142 Obratni zaupniki (glej delavski zaupniki) Obrtno nadzomištvo (glej inšpekcija dela) Obrtno sodišče 21, 146 Odbor akcijske enotnosti za Slovenijo 272 Ojstro (Hrastnik) 12, 112 Okršlar Tone 297 Okršlar Vinko 297 Oliva, italijanski socialnodemokratski posla­ nec 150 Okrožna partijska komisija Delavske enotno­ sti v Ljubljani 95 309 Okrožje Jugoslovanske strokovne zveze Kam­ nik 143 Okrožni komite KPS Kamnik 296, 297, 302 Okrožni odbor Delavske enotnosti Kamnik 297, 302 Okrožni odbor Delavske enotnosti Ljubljana 95 Okrožni urad za zavarovanje delavcev v Ljubljani 55, 83, 84, 90, 100, 110 Omahne Branko 108 Opći radnički savez Jugoslavije (Orsovi sindi­ kati) 47, 49, 50, 277 Orešnik Ivo 114 Orožen Janko 108, 112, 239 Osolnik Bogdan 301 Osolnik Francka 285, 290, 291 Osrednja komisija delavske enotnosti pri CK KPS 74 Osrednja zveza javnih nameščencev in upo­ kojencev za slovensko ozemlje 30, 40 Osrednje društvo - kovinarjev na slovenskem ozemlju 24, 33, 184 - lesnih delavcev 33 - stavbinskih delavcev 36, 189, 196 - tobačnega delavstva 195 Osrednje tajništvo delavskih zbornic v Beo­ gradu 57, 61, 111, 115 Osrednji strokovni odbor za Slovenijo (glej tudi Medstrokovni odbor svobodnih stro­ kovnih organizacij) 71, 76, 78, 282 Osrednji urad za zavarovanje delavcev v Zagrebu 111 P Pahor Milan 109 Pariz 272, 276 Parovič Blagoje 260 Pašič Nikola 169, 170, 228, 247, 250, 253 Paštebar Pirnat Kati 301 Paštebar Tončka 297, 300 Pauer, ravnatelj TPD 229 Pavliček Jožef 125, 126, 244 Penič Lojze 187 Perdan Franc 180 Perko Vencelj 97, 109 Pestotnik Janez 295 Petakovič Janko 203, 205, 208 Petejan Josip 26, 151, 153, 191 Peterkovič Franjo 217 Petrič Josip 180-182, 185 Petrovič Nastas 250 Petrovič Novica 114 Pieck Wilhelm 283 Piemontese Giuseppe 122 Pirš Jože 296 Podbevšek Stane 297 Podklošter 154 Podporna bolniška blagajna v Ljubljani 121 Pogačar Ana 297 Poggatschnig V. 139 Pohorje 92 Pokrajinska delavska zveza 93, 100 Pokrajinski komite KPS za Gorenjsko 297 Pokrajinski komite KPJ za Slovenijo 38, 47, 48, 50. 65, 67, 169, 220, 223, 224, 230, 244, 253, 255, 260-263, 265, 268, 271, 272, 282 Pokrajinski korporacijski svet 93 Pokrajinski odbor Delavske enotnosti za Gorenjsko 95, 298 Pokrajinski svet CDSSJ za Slovenijo 27, 185, 205 Poljčane 179 Ponikva 179 Poselska zveza JSZ 75 Postojna 125, 127, 132, 135 Potočnik Roman 301 Praga 53, 125, 138, 141, 149 Pragersko 163, 167, 179, 185 Prašnikar Klara 287, 290, 301 Prebold 87 Prekmurje 114, 227, 228 Prepeluh Albin 52, 109, 111 Preserje 266 Prevalje 48, 117, 221, 134, 163, 205 Prevoje 263, 270, 287 Prežel j France 75 Pribičevič Svetozar 169, 172, 190, 247, 250, 253 Primorska 13, 18, 20, 22-24, 28, 29, 31, 95, 97, 100, 108-110, 114, 115, 154, 164, 177 Prijatelj dr. Ivan 107, 112 Princ Jože 226 Pristav Ivan 218, 226, 228 Profintema (glej tudi Moskovska sindikalna internacionala) 233, 245, 255 Prometna zveza 177, 179, 180, 196 Prostojevo 141 Protič D. Žarko 111 Prunk dr. Janko 77, 108, 109, 111, 112, 175, 301 Ptuj 117, 134, 163, 179 Pulj 149, 150, 165 Puš G., policijski komisar 191, 192 R Rača na Moravškem 297 Radeče pri Zidanem mostu 163 Radenšek Ivan 268 Radič Stjepan 52, 170 Radmilovič Jerko 114 Radnički strukovni savez Dalmacije 277 310 Radomlje 261, 264, 266-268, 302 Rajhenburg (Brestanica) 163, 179, 203, 204, 215, 223, 225, 228, 229, 233 Regent Ivan 122 Reisp Sonja 111 Reka 136 Revolucionarna sindikalna opozicija 50, 65, 259, 260 Revirji 12, 13, 17, 26, 27, 50, 61-63, 66, 71, 84, 93, 95, 108, 112, 167, 169, 170, 184, 185, 195, 202-205, 207, 208, 212, 213, 217, 218, 223, 228-230, 233-235, 237, 240-244, 246, 250 Ribnica na Pohorju 62 Rim 168 Rogaška Slatina 61, 163 Romunija 141 Rova pri Radomljah 297 Rozman dr. Franc 108, 110, 112, 121, 173, 187 Rozman Jožko 114, 288, 291, 294, 295 Rožnik (Ljubljana) 196 Ručman Francka 293 Rudarski dom v Trbovljah 215, 241, 246 Rudarska zadruga (II. skupina) 60, 216, 217, 220 Rusija 22, 23, 148, 150, 154, 157, 160, 166, 177 Ruše 66, 114, 163, 165 Rutar Jože 51 S Sabian Radko 201, 202 Saje Franc 223 Saje Franček 122 Salaj Djuro 97 Salamon Franc 226, 227 Salzburg 119 Samostojna strokovna delavska Unija 40, 45, 52, 55, 104 Sarajevo 50, 162, 166, 201, 207, 209 Sava (kraj) 179 Savez - bankarskih, osiguravajućih, trgovačkih i industrijskih činovnika Jugoslavije (Boti- čevi sindikati) 40, 54, 64, 71, 82, 83, 93, 104, 108, 109, 113, 114 - grafičkih radnika i radnica Jugoslavije 38, 75, 103, 110, 134, 135, 170, 278 - metalskih radnika Jugoslavije 49, 50, 62, 68, 69, 100 - rudarskih radnika Jugoslavije (glej Zveza rudarskih delavcev Jugoslavije) - saobraćajnih i transportnih radnika i slu­ žbenika Jugoslavije 26, 176, 180-185 - šivačkih odječnih radnika i radnica Jugo­ slavije, tekstilna podzveza za Slovenijo 69, 277 Schultze-Delitsch Franz-Herman 117 Sedej Alojz 47, 70, 91, 253 Selca 163 Seliger Drago 5 Sevnica 163 Sindikalna frakcija PK KPJ 220, 224, 243 Sindikalna komisija PK KPJ 67, 271 Skobi Fran 187 Skubic Rihard 204, 229 Slavonija 182, 188, 268 Slavonski Brod 180, 203 Slomškova zveza 30 Slovenska Bistrica 117 Slovenska delavska zveza 52, 55 Slovenska nameščenska zveza JSZ 82 Sluga Franc 283 Smersu Rudolf 75, 269 Smole Tomaž 146, 147, 264 Socialistična delavska stranka Jugoslavije (komunistov) 25, 26, 165, 180, 185, 188, 189, 202 Socialistična stranka delovnega ljudstva 220 Socialistična stranka Jugoslavije 37, 48, 49, 103,108, 110, 166-168, 170-172, 252, 256 Sovjetska Rusija 26, 33, 34, 153, 154, 166, 167, 171, 189, 191, 193, 195 Sovjetska zveza 77, 93, 95 Spielmann M. L. 130 Split 50 Splošna delavska bolniška in invalidska bla­ gajna v Mariboru 119 Splošna delavska zveza za Slovenijo 47, 49, 50 Splošna delavska strokovna zveza Jugoslavije 50, 67, 69, 70, 87, 277, 283, 284 Splošna železničarska organizacija za Jugo­ slavijo 24, 26, 27, 29, 100, 176, 179-188, 250, 252 Splošno delavsko izobraževalno, pravovar- stveno in podporno društvo - za Koroško 13 - za Kranjsko 13 - za Primorsko 13 - za Štajersko 13 Splošno pravovarstveno in strokovno društvo za Avstrijo 176, 177, 179 Spodnja Šiška 179 Srbija 29, 162, 165, 169, 170 Srša Francka 285, 293 Srškič dr. Milorad 247, 250 Stalin Josif Visarionovič 72 Starbek Franc 294 Steiner dr. Herbert 110 Stemberger dr. Josip 138, 140, 142, 143, 145 Stiplovšek dr. Miroslav 5, 7, 107-113, 147, 187, 191, 192, 199, 200, 241, 242, 268, 269, 282, 283, 300-302 Stojadinovič dr. Milan 78 311 Stražar Stane 268, 301 Stres Peter 109 Stmišče (Kidričevo) 163 Strokovna komisija - na Dunaju 10, 13, 15, 18, 19, 22, 24, 103, 125, 127, 130, 136, 137, 149 - v Gradcu 15, 18 - za Slovenijo 18, 22, 24, 26, 27, 29, 31, 33, 36-38, 41, 44, 46-51, 53, 55, 60, 61, 63, 65- 71, 74, 75, 78-80, 83, 88-90, 92, 93, 103, 106, 142, 147, 163-172, 176, 180-182, 184- 189, 202, 203, 205, 219, 239, 246, 252, 254, 255, 266, 272-278, 280, 282-284 Strokovna skupina tovarniškega delavstva JSZ v Domžalah 145 Strokovna zveza - tekstilnega delavstva JSZ 284, 291, 292 - tobačnega delavstva JSZ 75 - tovarniškega delavstva JSZ 38, 51 - viničarjev JSZ 76 - viničarjev in kmečkih delavcev JSZ 38 - združenih rudarjev 253 Strokovne sekcije JSDS 47 Strokovno društvo delavcev državnih pro­ metnih ustanov 80 Strokovno društvo prometnih služabnikov avstrijskih 13, 176 Strokovno društvo rudarjev za alpske dežele 15 Strokovno tajništvo za slovensko ozemlje v Ljubljani 15, 18, 24, 130 Strokovni odsek slamnikarskega delavstva v Domžalah 140, 141 Sušnik Jožefa 147 Svetek France 38, 70, 94, 98, 283 Svoboda, socialistična kultumoprosvetna organizacija 34, 58, 68, 69, 158, 162, 170, 172, 268, 272, 283 Sv. Urh 295 Š Šalamun Miša 110 Škofič Ciril 264, 291, 292, 295 Škofja Loka 114, 163, 179 Šlebinger dr. Janko 110 Šmarna gora 166 Šom dr. Jože 121, 268 Šoštanj 163 Špicberg nad Trbovljami 224, 228 Št. Ilj pri Mislinji 163 Št. Jošt nad Kranjem 295 Št. Lovrenc na Pohorju 163 Št. Pavel pri Preboldu 87 Št. Vid nad Ljubljano 294 Štajerska 13, 15, 17, 18, 22, 29, 31, 93, 95, 108, 110, 112, 120, 121, 134, 149, 165, 173, 177- 179, 187, 260, 297 Štampohar Anton 112, 114 Štebi Alojzija 174 Štebi Anton 174 Štrekelj Anton 108, 121, 133, 135-137 Štrukelj Ivan, 290, 297 Štukelj Ciril 47, 253 Stupar Cene 283 Šušteršič Tone 74 Švab Lojze 113 Švajncer Janez 191 Švica 141 T Tabor nad Ihanom 267, 268, 270, 295 Tezno (Maribor) 149 Tirolska 146 Tokan Ivan 182 Toman Tone 94 Tomšič Tone 283 Tomšič Svetina Mira 296 Tratar Ignac 70, 74 Trbovlje 12, 18, 20, 44, 56, 62, 85, 100, 106, 112, 151, 156, 160, 161, 163, 167, 169, 204, 208-210, 212, 213, 218, 219, 222, 224-231, 233, 234, 237-239, 240, 241, 246, 247, 251, 255, 265 Trebnje 112, 171, 202, 203 Tribušon Zorka 268 Troha Nevenka 108 Troha Zdravko 7, 109, 112 Trst 11, 13, 15-18, 20, 23, 24, 28, 29, 97, 100, 103, 108, 109, 112, 116, 117, 120, 122, 149, 150, 155, 161, 164-168, 176-178 Tržaško 95 Tržič 19, 153 Tschinkl Avgust 117 Turčija 141 Tuma dr. Henrik 152 Turok V. M. 155 Tuzla 162, 201, 202, 206, 207, 209 U Učiteljski pokret 81, 113 Udine 122 Udovič Josip 181 Udruženje - delavskih rediteljev 158, 168 - jugoslovanskih narodnih železničarjev (in brodarjev) 53, 54, 78, 80, 81, 104, 275, 278 - jugoslovanskega učiteljstva 30, 54 - željezničkih činovnika 29, 54 Ujedinjeni radnički sindikalni savez Jugosla- 312 vije (Ursovi sindikati) 45, 47-50, 54, 55, 64-66, 69, 70, 72, 74, 77-79, 103, 110, 114, 157, 170, 255, 258-260, 272, 273, 276-278, 282-284 Ujedinjeni (Udruženi) savez železničarjev Jugoslavije 46, 49, 54, 65, 80 Unija slovenskih rudarjev 24, 26, 184, 202- 205, 209, 210, 215-219, 221-225, 229, 235, 236, 238, 241, 246 Unija stavbinskih delavcev 47 Unita operaia - Delavska enotnost (glej Delavska enotnost - Unita operaia) Uratnik Filip 254 Urbanc Janko 302 Utrecht 28 V Valenčič dr. Vlado 146 Veber Karel 212, 227 Vencajz Ljudevit 180 Velenje 108, 112, 163, 190, 203-205, 215, 217, 221, 226 Vesna, delavsko izobraževalno društvo 231, 250 Vesovič Milan 111, 112 Vevče 19, 51, 193, 194, 197, 262, 264 Videčnik Aleksander 114 Vilfan dr. Sergij 110 Vipotnik Albin 97 Vir pri Domžalah 114, 171, 266, 284, 285, 290, 291, 294-297, 300, 301 Vodlan Feliks 293, 301 Vodlan Franc 293 Vodlan Tomažič Marija 285, 290, 295, 301 Vodušek Starič mag. Jera 109, 112 Vojvodina 160 Vrečar France 113 Vrišer dr. Igor 210, 239 Vuk Ivan 241 Vujoševič dr. Ubavka 111, 114 Vzajemnost, socialistično kultumoprosvetno društvo 21, 69 W Wels 138 Werzak Leopold 128, 131-133 Wiener Neustadt 148, 149 Wultsch, tovarniški ravnatelj 261, 262, 264 Z Zabrič Srečko 114 Zabukovica 163, 203, 205, 217, 218, 221, 226 Začasna delavska zbornica za Slovenijo 42- 44, 57, 110, 239 Zagorje 61, 151, 160, 163, 179, 190, 203, 205, 210, 215, 218, 221, 224, 225, 228-231, 233- 235, 239 Zagreb 47, 50, 69, 110, 111, 114, 136, 162, 168, 173, 181, 246, 247, 256, 282 Zakrajšek Božidar 112 Zalog 179 Zanoškar Jakob 268 Zaveza jugoslovanskega učiteljstva 30 Združena delavska sindikalna zveza Jugosla­ vije (glej Ujedinjeni radnički sindikalni savez Jugoslavije) Združene države Amerike 141 Združeni slovenski nameščenci 82 Združeni zasebni nameščenci Slovenije 52 Zenica 162, 201, 206 Zidani most 163, 179, 183-185 Zorn Franc 297 Zupančič Franc 296 Zveza - avstrijskih društev tiskarjev in črkolivcev in sorodnih strok 125, 133, 134, 146 - bančnih, zavarovalnih, trgovskih in indu­ strijskih uradnikov Jugoslavije (glej Savez bankarskih, osiguravajučih, trgovačkih i industrijskih činovnika Jugoslavije) - delavske mladine Jugoslavije za Slovenijo 168, 251 - delavskih žena in deklet 62, 170, 263 - društev privatnih nameščencev Slovenije 40, 53, 54, 78, 82, 83, 104, 274 - državnih nameščencev in upokojencev 54 - gradbenih delavcev (gradjevinskih radni­ ka) Jugoslavije, podzveza za Slovenijo 67, 74, 89 - grafičnih delavcev in delavk Jugoslavije (glej Savez grafičkih radnika i radnica Jugoslavije) - komunistov Jugoslavije 106, 107, 109, 112, 174 - kovinarskih delavcev Jugoslavije (glej Savez metalskih radnika Jugoslavije) - jugoslovanskih železničarjev 20, 23, 28, 29, 35, 40, 53, 100, 104, 110, 164, 166, 175, 177- 180, 187-192, 196, 198 - lesnih delavcev Jugoslavije 37 - neodvisnih strokovnih organizacij za Slo­ venijo 36, 38, 44, 46, 167-169, 194, 216, 219, 220, 224, 225, 230, 231, 233, 237, 238, 240, 241, 244-246, 250, 252, 253, 255 - občinskih nameščencev v Trstu 154 - poljedelskih delavcev JSZ 76 - poštnih organizacij 30 - privatnih nameščencev Jugoslavije 31, 54, 55, 60, 82, 83 - prometnih in transportnih delavcev in 313 uslužbencev Jugoslavije (glej Savez saobra­ ćajnih i transportnih radnika i službenika Jugoslavije) - rudarjev Jugoslavije 46, 65, 91 - rudarskih delavcev (Savez rudarskih rad­ nika) Jugoslavije (CDSSJ) 26, 27, 167, 203- 208, 210, 212 - rudarskih delavcev za Slovenijo 36, 44, 60, 212-237, 239, 244, 250, 253, 255 - slamnikarskega delavstva JSZ 143 - sindikatov Jugoslavije 106 - sindikatov Slovenije 5, 7, 105, 106, 112, 114 - zasebnih nameščencev 31 - združenih delavcev 64, 71, 75-80, 82, 88- 91, 93, 95, 103, 108, 267-269, 278, 284, 291 Ž Železniki 163 Železničarska bolniška blagajna (glej bolni­ ški fond železničarjev) Železničarska strokovna organizacija Jugo­ slavije 46 Železničarski (Delavski) dom v Ljubljani (za­ druga) 181, 185, 194, 246, 250-252 Železnik Drago 201, 202, 210 Ževart dr. Milan 7, 191 Živkovič dr. Dragoje 111, 114, 188 Žnidarič mag. Marjan 7 Žontar dr. Jože 110 Žontar Majda 114 Žorga Jaka 180, 220, 223, 224, 230, 233, 239, 241-243 Žorga Marcel 180, 220, 224 Žujevič Sreten 275 Žumer Srečko 40, 51, 73, 97, 287, 295 314 KAZALO VSEBINE UVODNA BESEDA ........................................................................................... 5 PREDGOVOR ......................................................................................................... 7 ZNAČILNOSTI RAZVOJA IN DELOVANJA STROKOVNIH - SINDIKALNIH - ORGANIZACIJ NA SLOVENSKEM OD ZAČETKOV LETA 1868 DO NOB 9 1. Ustanovitev prvih strokovnih društev in začetki delavskih ekonomskih bo­ jev (od 1868 do konca osemdesetih let)....................................................... 10 2. Rast socialnodemokratskih strokovnih organizacij v okviru avstrijske Stro­ kovne komisije in ustanovitev prvih krščanskosocialnih strokovnih društev (od začetka devetdesetih let do 1905)........................................................... 13 Socialnodemokratsko strokovno gibanje 13; Krščanskosocialna strokovna društva 17 3. Utrditev razrednih strokovnih organizacij ter ustanovitev central krščan­ skosocialnih in liberalnih strokovnih organizacij (1905-1914).................. 18 Socialnodemokratske strokovne organizacije 18; Jugoslovanska strokovna zveza 19; Liberalne strokovne organizacije 19; Delovanje strokovnih orga­ nizacij 20 4. Kriza strokovnega gibanja po začetku prve svetovne vojne in njegova okre­ pitev v letih 1917/18.......................................................................................21 5. Velik razmah slovenskega strokovnega gibanja in njegovo povezovanje v jugoslovanskem okviru (1918—1921) ........................................................... 23 Razredne strokovne organizacije 24; Jugoslovanska strokovna zveza 27; Narodnosocialistične strokovne organizacije 28; Organizacije javnih in za­ sebnih nameščencev 30; Delovanje strokovnih organizacij 31 6. Konec stavkovnega vala in prepoved neodvisnih - komunističnih - strokov­ nih organizacij (1921-1924) ......................................................................... 34 Neodvisne in socialistične strokovne organizacije 36; Nerazredne strokovne organizacije 38; Delovanje strokovnih organizacij 40 7. Pomembne spremembe v razvoju strokovnih organizacij ter upad njihovih borbenih akcij (1924—1934).............................................................................. 45 Strokovna komisija - pokrajinska organizacija Ursovih sindikatov in sin­ dikalna politika KPJ v Sloveniji 46; Jugoslovanska strokovna zveza 50; Narodna strokovna zveza in Udruženje jugoslovanskih narodnih železni­ čarjev 52; Organizacije javnih in zasebnih nameščencev 54; volitve v skup­ ščino delavske zbornice 55; Delovanje strokovnih organizacij 55 8. Uspešna prizadevanja za akcijsko enotnost strokovnih organizacij, okre­ pitev njihovega delovanja in vladni ukrepi za utrditev režimskih strokovnih organizacij (1934-1941).................................................................................. 63 Strokovna komisija in prizadevanja Partije za akcijsko enotnost 65; Jugo­ slovanska strokovna zveza in Zveza združenih delavcev 75; Narodna stro­ kovna zveza 77; Organizacije javnih in zasebnih nameščencev 80; Delova­ nje strokovnih organizacij 83 315 Predvojna aktivnost - pomemben temelj za razmah Delavske enotnosti med NOB in za oblikovanje Enotnih sindikatov.................................................. 93 Viri in literatura................................................................................................ 98 Arhivsko gradivo 99; Časopisje in drugi tiskani viri 101; Spominsko gra­ divo 105; Znanstvenokritične izdaje virov 105; Literatura 106 Opombe..................................................................................................................110 PRVA STROKOVNA - SINDIKALNA - DRUŠTVA NA SLOVENSKEM . . 116 Opombe...................................................................................................................... 121 PREOBLIKOVANJE TISKARSKEGA DRUŠTVA NA KRANJSKEM V RAZ­ REDNO STROKOVNO ORGANIZACIJO................................................................123 Opombe...................................................................................................................... 135 KRŠČANSKOSOCIALNE STROKOVNE ORGANIZACIJE SLAMNIKARSKE­ GA DELAVSTVA 1907-1922 138 Opombe...................................................................................................................... 146 STAVKOVNO GIBANJE NA SLOVENSKEM PO OKTOBRSKI REVOLUCIJI 148 Opombe........................................................... 155 PRVOMAJSKE MANIFESTACIJE NA SLOVENSKEM OD REVOLUCIONAR­ NEGA 1917. LETA DO KRALJEVE DIKTATURE 1929 157 Prvomajske manifestacije 1917. in 1918. leta - izraz protivojnih zahtev in kre­ pitve organiziranosti delavstva 160; Prvi maj 1919 - višek množičnih manife­ stacij 162; Kriza prvomajskih praznovanj po prvih buržoaznih udarcih po re­ volucionarnem delavskem gibanju 164; Prvomajske manifestacije - pomembna oblika uresničevanja enotne delavske fronte 166; Nove oblastne omejitve za prvomajske manifestacije po »mali obznani« 169 Opombe.................................................................................................................. 173 ŽELEZNIČARJI - PRVO JEDRO REVOLUCIONARNEGA STROKOVNEGA - SINDIKALNEGA - GIBANJA NA SLOVENSKEM.........................................176 Opombe...................................................................................................................... 187 STAVKOVNI BOJI JULIJA 1919 NA MARIBORSKEM OBMOČJU .... 189 Opombe...................................................................................................................... 191 STAVKOVNI BOJI V LJUBLJANI 1918-1923 .................................................. 193 Opombe...................................................................................................................... 199 POVEZANOST STAVKE RUDARJEV V SLOVENIJI TER V BOSNI IN HER­ CEGOVINI KONEC 1920. LETA............................................................................. 201 Opombe...................................................................................................................... 209 ZVEZA RUDARSKIH DELAVCEV ZA SLOVENIJO - NAJMOČNEJŠA NE­ ODVISNA STROKOVNA ORGANIZACIJA - IN NAJVEČJA RUDARSKA STAVKA LETA 1923 ........................................................................................... 212 Ustanovitev Zveze rudarskih delavcev za Slovenijo in uspešna stavka rudar­ jev TPD avgusta 1922 212; Nenehno zaostrovanje odnosov med rudarji in TPD v prvi polovici 1923 - stavka v Zagorju 219; Začetek mezdnega gibanja rudarjev TPD junija 1923 in priprave na veliko stavko 221; Začetek najdaljše 316 stavke slovenskih rudarjev 20. julija ter stopnjevanje pritiska TPD in oblasti za njen zlom do konca avgusta 1923 225; Poraz največje rudarske stavke - udarec za rudarje in revolucionarno delavsko gibanje 230 Opombe..................................................................................................................238 PREPOVED NEODVISNIH STROKOVNIH ORGANIZACIJ LETA 1924 IN ZAČETEK NOVE SINDIKALNE POLITIKE KPJ V SLOVENIJI .... 244 Opombe.................................................................................................................. 255 STAVKA NA KOLIČEVEM - NAJDALJŠA LETA 1935 NA SLOVENSKEM 258 Oblikovanje nove sindikalne politike KPJ leta 1934 258; Priprave na ustano­ vitev strokovne organizacije na Količevem in težak položaj papimičarjev pred stavko 261; Potek stavke na Količevem 262; Velik odmev in pomen koliškega stavkovnega boja 265 Opombe................................................................................................................ 268 USTANOVNI KONGRES KPS - SPODBUDA BOJU ZA ENOTNOST SLO­ VENSKEGA DELAVSTVA............................................................................. .271 Članki v Proleterju o boju za enotnost slovenskega delavstva 273; Prizadeva­ nja za akcijsko enotnost v drugi polovici 1937. leta 275; Brošura Edvarda Kar­ delja Za enotnost slovenskega delavstva 278 Opombe.................................................................................................................. 282 DELOVANJE SKUPINE JUGOSLOVANSKE STROKOVNE ZVEZE (1936 DO 1941) IN DELAVSKE ENOTNOSTI MED NOB V TOVARNI SANITET­ NEGA MATERIALA NA VIRU.............................................................................284 Opombe...................................................................................................................... 300 KRATICE STROKOVNIH - SINDIKALNIH - ORGANIZACIJ IN POLITIČ­ NIH STRANK.............................................................................................................303 KAZALO OSEB, KRAJEV IN DRUGIH GEOGRAFSKIH IMEN, STROKOV­ NIH - SINDIKALNIH - IN DRUGIH DELAVSKIH ORGANIZACIJ TER USTANOV............................................................................................................. 304 317 Documenta et studia historiae recentioris 7 Miroslav Stiplovšek PRISPEVKI ZA ZGODOVINO SINDIKALNEGA GIBANJA NA SLOVENSKEM 1. izdaja Urednik Branko Avsenak Lektorirala Danica Ževart Opremila Breda Varl Izdali Založba Obzorja Maribor in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani Založila Založba Obzorja Maribor Za založbo mag. Marjan Žnidarič Natisnila Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana 1989 Naklada 1000 izvodov ISBN 86-377-0399-2 Po mnenju Republiškega komiteja za kulturo št. 4210-9/87 z dne 6. 8. 1987 je knjiga oproščena temeljnega in posebnega davka od prometa proizvodov.