123 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine POVZETEK Republika Slovenija se je v letu 2022 že tretjič v svoji zgodovini srečala z večjim begunskim valom, namreč 24. februarja 2022 je Rusija začela nepričakovano vojaško agresijo v Ukrajini. Svet EU je 4. marca 2022 soglasno sprejel izvedbeni sklep o uvedbi zača- sne zaščite zaradi množičnega prihoda oseb, ki bežijo iz Ukrajine zaradi vojne. Začasna zaščita je mehanizem za izredne razmere, ki se lahko uporabi v primeru množičnega prihoda oseb in katerega cilj je zagotoviti takojšnjo in kolektivno zaščito razseljenim ose- bam, ki se ne morejo vrniti v svojo državo izvora; njen cilj je ubla- žiti pritisk na nacionalne azilne sisteme in omogočiti razseljenim osebam, da uživajo usklajene pravice po vsej EU. 9. marca 2022 je bil s strani Vlade Republike Slovenije sprejet Sklep o uvedbi zača- sne zaščite za razseljene osebe iz Ukrajine in tako vzpostavil prav- no podlago za sprejem beguncev iz Ukrajine na podlagi Zakona o začasni zaščiti razseljenih oseb. S predstavitvijo posameznih pravnih podlag bomo ugotavljali, ali lahko begunec na podlagi sprejetih pravnih podlag dejansko uveljavlja vse pravice, ki so mu zagotovljene s sprejeto zakonodajo. Z metodo kompilacije bomo predstavili pravne podlage, ki urejajo status začasne zaščite v Republiki Sloveniji, s statistično metodo pa predstavili podatke o številu vloženih vlog za priznanje začasne zaščite ter času reše- vanja od vložitve vloge do izdane odločbe o priznanju začasne za- ščite, številu pozitivno ugodenih, zavrženih in zavrnjenih vlog pri Upravni enoti Kranj ter nato z induktivno in deduktivno metodo Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine Roman Kavčič* * Roman Kavčič, magister prava, zaposlen na Upravni enoti Kranj. Na delovnem mestu vodje oddelka za tujce je odločal v upravnih postopkih priznanja začasne zaščite razseljenih oseb. Članek temelji na magistrski nalogi Kavčič Romana z naslovom Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine, Evropska pravna fakulteta, 2024, ki jo je pripravil pod mentorstvom prof. dr. Jerneja Letnarja Černiča. 124 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic oblikovali končno sklepanje iz posameznih primerov na splošno in obratno. Hitra uveljavitev instituta začasne zaščite in njegova pogostost uporabe v primerjavi z mednarodno zaščito ima lahko tudi pomanjkljivosti in nedoslednosti. Pomanjkljiva ureditev prav- nih podlag se pokaže pri različnih dejanskih stanjih pri vodenju posameznih upravnih postopkov. Pri navedenem raziskovalnem vprašanju bomo pri analizi pravnih podlag vključili tudi njihovo implementacijo pri vodenju dejanskih upravnih postopkov. Na podlagi praktičnih ugotovitev pri vodenju postopkov bomo de- jansko analizirali pravne podlage in njihove pomanjkljivosti. Z deskriptivno metodo bomo analizirali pravne podlage, ki urejajo sprejem beguncev iz Ukrajine, ter predstavili morebitne pomanj- kljivosti, ki niso sistemsko urejene v zakonodaji. S sintetično me- todo bomo predstavili sklepne ugotovitve. Ključne besede: Začasna zaščita, razseljene osebe, begunec, Ukrajina, vojaška agresija, mednarodna zaščita, subsidiarna zašči- ta Legal Regime for the Arrival of Refugees from Ukraine ABSTRACT In 2022, the Republic of Slovenia encountered a major wave of refugees for the third time in its history. On February 24, 2022, Russia launched an unexpected military aggression on Ukraine. On March 4, 2022, the Council of the EU implemented decision on the introduction of temporary protection due to the mass ar- rival of people fleeing Ukraine. Temporary protection is an emer- gency mechanism that can be used in the event of a mass arrival of persons and aims to provide immediate and collective pro- tection to displaced persons who cannot return to their country of origin, it aims to relieve pressure on national asylum systems and allow displaced persons to enjoy harmonized rights across the EU. On March 9, 2022, the Government of the Republic of Slovenia established the legal basis for accepting refugees from Ukraine on the basis of the Act on Temporary Protection of Dis- placed Persons. By presenting the legal bases, we will determine whether the refugee can receive all the rights guaranteed to him. 125 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine Using the compilation method, we will present the legal bases governing the status of temporary protection in the Republic of Slovenia, and using the statistical method, we will present data regarding the administration procedures on the temporary pro- tection at the Administrative Unit of Kranj, and then using the in- ductive and deductive method to form the final conclusion from individual cases in general and vice versa. The rapid implementa- tion of the institution of temporary protection and its frequency of use compared to international protection can also have short- comings and inconsistencies. Inadequate regulation of legal bas- es is manifested in various factual situations in the management of administrative procedures. In the analysis of the legal bases, we will also include their implementation in the management of actual administrative procedures. On the basis of practical find- ings in the management of procedures, we will analyze the legal bases. Using a descriptive method, we will analyze the legal bases that regulate the reception of refugees from Ukraine and present potential shortcomings that are not systematically regulated in the legislation. We will present the conclusions using the synthetic method. Key words: Temporary protection, displaced persons, refugee, Ukraine, military aggression, international protection, subsidiary protection 1. Uvod Republika Slovenija se je v letu 2022 že tretjič v svoji zgodovi- ni srečala z večjim begunskim valom. Po razpadu skupne države je v Slovenijo migriralo največ beguncev iz dveh držav nekda- nje skupne države, in sicer Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. V Slovenijo se je v petih letih med letoma 1992 in 1997 po ocenah Rdečega križa zateklo preko 160.000 ljudi. Republika Slovenija v tistem času ni imela pripravljenih pravnih podlag. V obdobju med 1993 do 1995 se je v grobem smislu izoblikovala slovenska begunska politika, katere vrhunec je bil osnutek Zakona o zača- snem zatočišču, ki je leta 1995 šel v parlamentarno obravnavo (Jelenič, 1998, str. 137). Celotna slovenska begunska in azilna po- litika se je tako začela sestavljati na podlagi dogodkov leta 1991 in praktičnem delovanju v primeru krize razseljenih oseb, ki ji je bila zaupana v prvem obdobju vojne (Thorburn, Van, 1998, str. 126 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic 180–181). Z mednarodnim priznanjem je Slovenija tudi uradno postala pravnomočna članica svetovne skupnosti. Zanjo so začeli veljati zakoni Ženevske konvencije, ki je s svojimi pravnimi doku- menti okvirjala mednarodno begunsko politiko (Thorburn, Van, 1998, str. 180–181). Posledično je bil 5. junija 1991 sprejet Zakon o tujcih, ki je status begunca opredelil v sedmih členih navede- nega zakona. Nato je Slovenija v svoj pravni red sprejela še 17. julija 1992, in sicer Konvencijo o statusu beguncev in protokol o statusu beguncev (Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Medna- rodni agenciji za atomsko energijo, 1992), ter maja 1994 Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 1994). Leta 1992 so v Slovenijo množično prebežali begunci predvsem iz sosednje Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Odziv Republike Slovenije je bil učinkovit, saj se je aktiviral režim začasnega zatočišča. Namreč, potrebna je bila hitra reakcija države, saj je bilo treba hitro reagirati na nastale okoli- ščine in oskrbeti begunce, ki naj bi jih bilo po takratnih ocenah med 60 in 70 tisoč (Ministrstvo za notranje zadeve, 2005, str. 1). Mnenje UNCHR je, da uporaba individualnih azilnih postopkov v primerih, kot se je zgodil leta 1992 na Balkanu in s katerim se je soočila Republika Slovenija, ni smiselna, čeprav pa se moramo zavedati, da mora biti tudi osebam, ki jim je podeljena začasna zaščita ali tedaj začasno zatočišče, omogočena oddaja vloge za mednarodno ali subsidiarno zaščito, če je ta vložena (The United Nations Refugee Agency, 1992). 26. marca 1997 je bil sprejet Za- kon o začasnem zatočišču, ki je veljal za predhodnika Zakona o začasni zaščiti razseljenih oseb in je veljal vse do sprejetja Zakona o začasni zaščiti razseljenih oseb v letu 2005. Zakon je določal osnovne pravice in dolžnosti tako državi kot tudi tujcem (Zakon o začasni zaščiti razseljenih oseb, 2017, 1. člen). Status in obseg pravic beguncev do mednarodne zaščite do- ločata Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in Kon- vencija o statusu beguncev oz. Ženevska konvencija iz leta 1951. Število podanih vlog za mednarodno zaščito v obdobju od 17. septembra 2015 do vključno 14. junija 2016 je bilo Sloveniji po- danih s strani državljanov Afganistana in Sirije. Sicer je bilo v na- vedenem obdobju podanih vseh prošenj za mednarodno zaščito le 733 (Vlada Republike Slovenije, 2019, str. 64). Leta 2017 je bil 127 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine noveliran Zakon o tujcih. Sprejeta novela je omogočala, če bi pri- šlo do novega begunskega vala in izrednih razmer, kolektivno deportacijo beguncev brez predhodne individualne obravnave s strani pristojnih organov. Republika Slovenija se je želela pripra- viti na okoliščine v primeru ponovnega migrantskega vala, kot se je zgodil v obdobju med letoma 2015 in 2016. Sicer je leta 2019 Ustavno sodišče Republike Slovenije razsodilo, da je člen 10.b Zakona o tujcih, ki je določal ukrepe začasnega odvzema pravice do azila, v nasprotju z načelom nevračanja (Ladić idr., 2020, str. 10). Rusija je 24. februarja 2022 začela vojaško agresijo v Ukrajini. Vojaška agresija se je zgodila na evropskih tleh, posledično ima še vedno velik vpliv tudi na Slovenijo. Geografska lega Slovenije je blizu Ukrajine, prav tako je Slovenija članica Evropske unije. Ocenjuje se, da je iz Ukrajine prebežalo skoraj 4,4 milijona ljudi, ki iščejo zaščito v državah članicah EU in najbližjih sosednjih dr- žavah, ki niso članice Evropske unije, na primer Moldaviji (Svet Evropske unije in Evropski svet, b.d.). V Sloveniji naj bi na dan 18. 10. 2022 za začasno zaščito zaprosilo 7895 ljudi, v državi pa naj bi se skupno nahajalo 8.302 begunca (The United Nations Refu- gee Agency, b.d.a). V prvih mesecih po uvedbi začasne zaščite je bila koncentracija vlog za začasno zaščito tudi največja. Izvedbeni sklep o uvedbi začasne zaščite iz razlogov množične razselitve oseb, ki so prebežale iz Ukrajine zaradi napade Rusije, je bil so- glasno sprejet s strani Sveta Evropske unije 4. marca 2022. Pojem začasne zaščite je definiran kot mehanizem za izredne razmere, ki bi se lahko uporabil v primeru, da bi prišlo do množične raz- selitve prebivalstva z namenom in s ciljem, da se za te razseljene osebe zagotovi učinkovito, kar pomeni hitro in kolektivno zaščito brez obravnavanja posameznih prošenj oseb, ki so razseljene in se ne morejo vrniti v svojo matično državo. Namen in cilj vzposta- vitve oz. uvedbe začasne zaščite je primarno, da se ublaži more- biten številčni pritisk vlog za mednarodno zaščito v zelo kratkem času. Seveda pa je namen in cilj uvedbe mehanizma tudi, da se razseljenim osebam zagotovi potrebna hitra pomoč ter minimal- ne pravice, ki so enakovredne pri vseh državah članicah Evropske unije. Mehanizem začasne zaščite je bil primarno aktiviran za ob- dobje enega leta, lahko pa se samodejno podaljša za šestmesečni obdobji za največ eno leto. Komisija Evropske unije lahko Svetu Evropske unije poda predlog, da se začasna zaščita podaljša še največ za eno leto (UNHCR, b.d.b). 9. marca je Vlada Republike 128 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic Slovenije sprejela Sklep o uvedbi začasne zaščite za razseljene osebe iz Ukrajine (Sklep o uvedbi začasne zaščite za razseljene osebe iz Ukrajine, 2022, 1. člen) in tako vzpostavila pravne podla- ge za sprejem beguncev iz Ukrajine na podlagi Zakona o začasni zaščiti razseljenih oseb (Zakon o začasni zaščiti razseljenih oseb, 2017, 1. člen). 2. Pravni okviri na mednarodni ravni 2.1. Mednarodna zaščita Prvi zametki instituta mednarodne zaščite na formalni ravni, v mednarodni skupnosti, se prične z letom 1921. Društvo narodov je leta 1921 ustanovilo Visoki komisariat za ruske begunce. Bil je odgovor na množično razseljenost ljudi po koncu boljševiške revolucije in razpadu Otomanskega cesarstva (Jaeger, 2001). Šte- vilni avtorji na podlagi zgodovinskega pristopa sicer za začetek instituta mednarodne zaščite vidijo v letu 1951 s sprejetjem Kon- vencije o statusu beguncev (Haddad, 2008, str. 4–5). Generalna skupščina Združenih narodov je decembra 1949 najprej ustano- vila urad Visokega komisarja za begunce in nato sklicala konfe- renco v Ženevi, katere namen je bil prav dokončanje osnutka ter kasneje podpis Konvencije o statusu beguncev, ki je bila potem sprejeta leta 1951 (Jaeger, 2001). Pristop posamezne države h Konvenciji zavezuje državo pod- pisnico, da priznava mednarodno begunsko pravo s ciljem, da obravnava begunce v skladu z mednarodno priznanimi standardi ter priznava, da je podeljevanje zaščite beguncem tako humani- tarno kot tudi pravno dejanje. Država, ki sprejme Konvencijo v svoj pravni red, mora biti pripravljena tudi na sodelovanje z med- narodno skupnostjo pri iskanju rešitev, povezano s problematiko beguncev, ter deliti odgovornosti za zaščito teh beguncev (Ni- cholson in Kumin, 2017, str. 54). Navedenemu se je s sprejetjem Konvencije zavezala tudi Republika Slovenija. Pojem mednarodne zaščite je definiran v Zakonu o mednaro- dni zaščiti, ki v 2. členu navaja, da mednarodna zaščita v Republi- ki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite (Zakon o mednarodni zaščiti, 2017, 2. člen). Treba je ločiti tudi med pojmoma, kot sta begunci in migranti, ki se tudi močno razlikujeta in sta zelo aktualna tudi v današnjem času. Migrant je 129 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine oseba, ki se prostovoljno odloči zapustiti svojo državo oz. prebi- vališče, da bi sebi in svojim družinskim članom zagotovil svetlejšo prihodnost. Begunec pa je tista oseba, ki je primorana zapustiti svojo domovino oz. prebivališče, da bi si s tem rešil svoje življenje ali ohranil svobodo (The United Nations Refugee Agency, b.d.b). Pogoje, da oseba lahko pridobi status begunca, v slovenskem pravnem redu določa Zakon o mednarodni zaščiti. Do statusa begunca v Republiki Sloveniji je upravičena oseba, ki je državljan tretje države in se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz različnih razlogov, kot so pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadno- sti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja oz. je prebežal iz svoje matične države, katere državljan je, in se vanjo ne more vrniti zaradi strahu oz. noče več uživati varstva te države. Status begunca se prav tako uporablja za osebe brez drža- vljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je prebivala in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (Zakon o mednarodni zaščiti, 2017, 20. člen). Ko tujec prestopi državno mejo, mora najprej izraziti namen za podajo mednarodne zaščite. Ko se ugotovi njegova identiteta, postane oz. pridobi status prosilca za mednarodno zaščito. Prosi- lec za mednarodno zaščito ima pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji in gibanja znotraj območja občine, v kateri ima dolo- čen naslov začasnega prebivanja, materialne oskrbe v primeru nastanitve v azilnem domu, njegovi izpostavi ali nastanitveni ka- paciteti, informiranja, tolmača, nujnega zdravljenja, izobraževa- nja, dostopa na trg dela, humanitarne pomoči in žepnine (Zakon o mednarodni zaščiti, 2017, 78. člen). Osebi, ki je v Republiki Sloveniji pridobila status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji (Zakon o mednarodni zaščiti, 2017, 92. člen). Pomembno načelo, ki se uporablja v azilnem pravu, ima prav- no podlago v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije. V njej je zapisana prepoved izgona in zavračanja, iz česar je izpe- ljano načelo nevračanja, v mednarodnem prostoru poznano kot načelo non-refoulement (Repnik, 2017, str. 15). Na podlagi prava Evropske unije je v členu 78 Pogodbe o de- lovanju Evropske unije navedeno, da mora Evropska unija obliko- vati politiko o azilu, subsidiarni zaščiti in začasni zaščiti ter zago- toviti skladnost z načelom nevračanja (Agencija Evropske unije za 130 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic temeljne pravice, 2020, str. 107). Načelo nevračanja se uporablja pri subsidiarni zaščiti, začasni zaščiti ter mednarodni zaščiti. Načelo nevračanja predstavlja temelj zaščite beguncev. Upo- raba načela pomeni, da beguncev načeloma ni dovoljeno vrniti v matično državo, kjer se upravičeno bojijo preganjanja. Načelo nevračanja se uporablja za vračanje v izvorno državo ter tudi vra- čanje v katero koli državo, kjer bi bil begunec podvržen preganja- nju. Pogodbenice Ženevske konvencije iz leta 1951 so vse države članice EU in Sveta Evrope, Turčija pa uporablja Konvencijo samo v zvezi z begunci iz Evrope (Agencija Evropske unije za temeljne pravice, 2014, str. 60). Pomembne pravice, ki so zagotovljene osebam, ki zaprosijo za zaščito, je je zagotovitev informiranja, tolmačenje in prevaja- nja, dostop do Visokega komisariata in organizacij, ki zagotavlja- jo pravno svetovanje, vročitev odločbe o odločitvi v upravnem postopku v pisni obliki s prevodom bistvenih delov v jezik, ki je razumljiv osebi oz. beguncu v postopku (Zakon o mednarodni zaščiti, 2017, 4. člen). Nobena država, ki je podpisnica Konvencije, ne sme begunca na nikakršen način izgnati ali prisilno vrniti v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda lahko ogrožena zaradi njegove vere, rase, njegovega državljanstva, pripadnosti neki določeni družbe- ni skupini ali določenega političnega prepričanja (Konvencija o statusu beguncev, 1960, 33. člen). Najpomembnejši dokumenti, ki urejajo področje Skupnega evropskega azilnega sistema v Evropski uniji, katerega namen je zagotoviti pravično in človeško ravnanje s prosilci za medna- rodno zaščito, uskladitev azilnih sistemov in zmanjševanje razlik med državami članicami, so Dublinska uredba (EU) št. 604/2013, v kateri je pojasnjen postopek ugotavljanja države članice, ki je odgovorna za obravnavo prošnje, Uredba Eurodac (EU) št. 603/2013, ki izboljšuje delovanje podatkovne zbirke EU prstnih odtisov prosilcev za azil. Direktiva o standardih za sprejem pro- silcev za mednarodno zaščito (2013/33/EU), ki zagotavlja, da se v vsej EU uporabljajo humani materialni pogoji za sprejem pro- silcev za azil in da se v celoti spoštujejo temeljne pravice zadev- nih oseb (Dostop do azilnega postopka: Kaj morate vedeti, 2016, str. 4), Direktiva o azilnih postopkih (2013/32/EU), katere namen so pravične, hitre in kakovostne odločbe o azilu ter Direktiva o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državlja- 131 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine ni tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite in pogojih (2011/95/EU), v kateri so pojasnjeni razlogi za priznanje mednarodne zaščite. Njene določbe predvidevajo tudi vrsto pravic in ukrepov za vključevanje za upravičence do mednarodne zaščite (Direktiva 2013/33/EU, 2013, 1. člen). Svet Evropske unije in Evropski parlament sta po dolgoletnih pogajanjih naposled dosegla dogovor pri oblikovanju migracijske in azilne politike v Evropski uniji. Dosežene so nekatere spre- membe in izboljšave, kot so predhodno preverjanje državljanov tretjih držav in registracija oseb v evropski sistem za primerjavo prstnih odtisov prosilcev za azil, imenovan sistem Eurodac. Pred- viden je azilni postopek na zunanjih mejah, posledično bodo raz- bremenjeni azilni in sprejemni centri držav članic. Predvideno je tesnejše sodelovanje med državami in s tem tudi posledično ome- jevanje zlorab pri zaprosilih za mednarodno zaščito (Ministrstvo za notranje zadeve, b.d). 2.2. Subsidiarna zaščita Če se za tujca, državljana tretje države ali brez državljanstva, v postopku pridobitve mednarodne zaščite izkaže, da ne izpolnju- je pogojev za pridobitev statusa mednarodne zaščite, pa vendar izkaže, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, če bi se ta oseba poizkušala vrniti v svojo matično državo oz. državo, kjer je prebivala, soočila z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, potem je tudi taka oseba do statusa subsidiarne zaščite (Direktiva 2011/95/EU, 2011, 2(f). člen). ZMZ-1 v 2. členu določa pojem mednarodne zaščite, in sicer mednarodna zaščita pomeni status begunca ter tudi status subsi- diarne zaščite (Zakon o mednarodni zaščiti, 2017, 2. člen). Pome- ni, da mednarodna zaščita zajema oba statusa. ZMZ-1 ne razlikuje med pravicami in dolžnostmi statusov oseb, ki imajo priznano mednarodno zaščito ali subsidiarno zaščito. V ZMZ-1 so razdeljene pravice in dolžnosti prosilcev za med- narodno zaščito, ki so v postopku pridobivanja statusa začasne zaščite, vendar o njem še ni bilo odločeno ter tudi pravice in 132 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic dolžnosti ter pravice in dolžnosti oseb, ki jim je že priznana med- narodna zaščita. Pravice prosilcev za mednarodno zaščito so določene v 78. čle- nu ZMZ-1, in sicer ima prosilec pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji in gibanja znotraj območja občine, v kateri ima določen naslov začasnega prebivanja, do materialne oskrbe v primeru na- stanitve v azilnem domu, njegovi izpostavi ali nastanitvenih kapa- citetah, dostop do nujnega zdravstvenega varstva, izobraževanja, dostopa na trg dela, humanitarne pomoči ter žepnine (Zakon o mednarodni zaščiti, 2017, 78. člen). Prav tako ZMZ-1 določa pravice oseb, ki jim je že priznana mednarodna zaščita. Oseba pravice pridobi z dnem vročitve od- ločbe o priznanju mednarodne zaščite. Oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita, ima pravico do pridobitve informacij o statusu, pravicah in dolžnostih oseb s priznano mednarodno za- ščito v Republiki Sloveniji, prebivanja v Republiki Sloveniji, zdra- vstvenega varstva, socialnega varstva, izobraževanja, zaposlitve in dela, pomoči pri vključevanju v okolje (Zakon o mednarodni zaščiti, 2017, 90. člen). Tako lahko ugotovimo, da je pomembnej- ša in glavna razlika med pridobljenima statusoma mednarodne zaščite ali subsidiarne zaščite ta, da osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznana subsidiarna zaščita, odločba o priznanju ali podaljšanju statusa z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, dokler traja ta zaščita (Zakon o mednarodni zaščiti, 2017, 92. člen). Ostalih pravic ZMZ-1 med obema statu- soma ne razlikuje in jih osebe s statusom begunca ali statusom subsidiarne zaščite lahko koristita. 2.3. Direktiva Sveta 2001/55/es Namen Direktive Sveta 2001/55/ES je določitev najnižjih stan- dardov, ki morajo biti zagotovljeni za dodelitev začasne zaščite v primeru, ko pride do prihoda ogromnega števila oseb, ki so se bile prisiljene razseliti iz matične države oz. iz države ali regije, kjer so prebivale. Direktiva določa tudi ukrepe za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju razselje- nih oseb in posledicah takega sprejema (Beirens idr., 2016, str. 8). 133 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine Ključni pojmi, ki jih vsebuje Direktiva in so potrebni za razu- mevanje namena Direktive, so množični prihod, razseljene osebe ter sam pojem začasne zaščite. Direktiva pojem začasna zaščita opredeljuje kot izredni po- stopek, da se v primeru, ko pride do prihoda ogromnega števila oseb, ki so se bile prisiljene razseliti iz matične države oz. iz drža- ve ali regije, kjer so prebivale, zagotovi takojšnjo, učinkovito in za- časno zaščito upravičeni kategoriji oseb, še posebej takrat, ko ob- staja možnost in tveganje, da bi razselitev takšnih oseb povzročila množično vlaganje prošenj za mednarodno zaščito in posledično azilni sistemi držav članic tega ne bi zmogli procesirati. Osebe posledično zaradi preobremenitve azilnega sistema ne bi zmogli zagotoviti osebam nujne zaščite in s tem povezane pravice, ki jih take osebe pridobijo (Direktiva Sveta 2001/55/ES, 2001, 2. člen). Direktiva v 2.c členu definira pojem razseljenih osebe kot tiste osebe, ki so državljani tretjih držav ali brez državljanstva in so se bili prisiljeni razseliti iz matične države oz. iz države ali regije, kjer so prebivali, zaradi oboroženih konfliktov ali so bile žrtve kršenja človekovih pravic, in se ne morejo varno in dolgo- ročno vrniti v svojo matično državo oz. državo, kjer so prebivali zaradi stanja in okoliščin v državi. Te osebe lahko definiramo tudi med tiste, ki jih določa člen 1A Ženevske konvencije. To so zlasti osebe, ki so pobegnile z območij oboroženih konfliktov ali območij, kjer se je izvajalo endemično nasilje in je njihovo življe- nje zelo ogroženo ali tiste, ki so že bile žrtve sistematičnega ali splošnega kršenja človekovih pravic (Direktiva Sveta 2001/55/ ES, 2001, 2. člen). Pojem množični prihod definira Direktiva kot prihod ogromnega števila razseljenih oseb v Evropsko unijo, kateri prihajajo iz točno določene države ali pa tudi širše regije in je bil njihov prihod v Evropsko unijo spontan ali s pomočjo, na primer evakuacijskega programa (Direktiva Sveta 2001/55/ ES, 2001, 2. člen). Pridobljen status osebe z začasno zaščito je za- časen, saj je v Direktivi opredeljeno, da se lahko začasna zaščita eno leto samodejno podaljša za dve šestmesečni obdobji, največ za eno leto. Če razmere oz. razlogi za začasno zaščito še vedno trajajo, lahko Svet s kvalificirano večino, na predlog Komisije, ki prav tako preuči kakršenkoli zahtevek držav članic, da Svetu vloži predlog, odloči, da se začasna zaščita podaljša do enega leta (Direktiva Sveta 2001/55/ES, 2001, 4. člen). Torej lahko ugo- tavljamo, da je po Direktivi maksimalno trajanje začasne zaščite 134 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic 3 leta. Mehanizem je bil že aktiviran za najdaljše možno časovno obdobje treh let do 4. marca 2025. Začasna zaščita tako samodejno preneha po izteku maksimal- no določenega obdobja, ki je določeno za obdobje treh let, lahko pa tudi kadarkoli v vmesnem obdobju treh let, če Svet Evropske unije s kvalificirano večino sprejme tak sklep. Komisiji Evropske unije mora za prenehanje podati predlog Svet Evropske unije, tak predlog lahko Komisiji Evropske unije v preučitev poda tudi katera od držav članic. Sklep Sveta Evropske unije o prenehanju mora temeljiti na dejansko ugotovljenih dejstvih, da so razmere v matični državi oz. širši regiji dejansko take, da je omogočena varna in trajna vrnitev oseb s statusom začasne zaščite ter jim bo zagotovljeno spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svobo- ščin. Države članice morajo ob vračanju oseb spoštovati načelo nevračanja. Če Svet Evropske unije izda sklep o prenehanju traja- nja začasne zaščite, mora o tem obvestiti tudi Evropski parlament (Direktiva Sveta 2001/55/ES, 2001, 6. člen). Trenutno še ni soglasja na nacionalni ravni niti na ravni Evropske unije glede usode oseb s pridobljeno začasno zaščito po izteku le-te po 4. marcu 2025. Trenutno slovenska zakonodaja, podrobneje ZTuj-2, ne omogoča prehoda med začasno zaščito in statusom tujca po ZTuj-2, osebam pa je omogočena vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Institut začasne zaščite se načeloma uporablja za vse države članice Evropske unije, razen za Irsko in Dansko. Institut zača- sne zaščite pa zagotavljajo tudi nekatere evropske države, ki niso članice Evropske unije, na primer Norveška, Švica in Združeno kraljestvo (Halpin, 2022, str. 19). Direktiva Sveta 2001/55/ES določa tudi pravice upravičencev do začasne zaščite. Tako lahko oseba pridobi dovoljenje za prebi- vanje. V Republiki Sloveniji je to dovoljenje za začasno prebivanje in se lahko, če oseba izpolnjuje pogoje, podaljšuje vsako leto. Naj- večji možen čas podaljšanja je tri leta. Oseba lahko zaprosi tudi za mednarodno ali subsidiarno zaščito in mora imeti dostopne ter ustrezne informacije glede postopka začasne zaščite. Druge pomembne pravice, ki jih oseba pridobi, so možnost zaposlitve, samozaposlitve ali dela, dostop do ustrezne namestitve ali sta- novanja ter dostop do omejene zdravstvene oskrbe. Dostop do izobraževanja je dovoljen osebam, mlajšim od 18 let. Republika Slovenija omogoča dostop do izobraževanja tudi starejšim od 18 let (Direktiva Sveta 2001/55/ES, 2001, str. 12–23). 135 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine Osebam je omogočena pravica do združitve z določenimi dru- žinskimi člani, ki so določeni v 15. členu Direktive (Direktiva Sve- ta 2001/55/ES, 2001, 15. člen). Tudi družinski član pridobi pravico do začasne zaščite. Osebe z dodeljeno začasno zaščito se lahko selijo v drugo državo članico EU ter se prosto gibajo v državah EU 90 dni v 180-dnevnem obdobju. Osebam pripada tudi dostop do bančnih storitev ter dostop do socialne pomoči (European Commission, b.d.). Ugotavljamo, da je za aktivacijo Direktive Sveta 2001/55/ES potrebna politična volja, saj je za aktivacijo Direktive potrebno, da Svet EU s sklepom ugotovi obstoj množičnega prihoda razse- ljenih oseb, ki ga sprejme s kvalificirano večino na predlog Ko- misije. Ni se zgodilo prvič, da se je zaradi vojnih spopadov razse- lilo večje število oseb. Lahko ugotovimo, da se je to zgodilo že v Afganistanu leta 2021, Ukrajini že leta 2014, Libiji 2011 itd., vendar Direktiva ni bila aktivirana. Nenaden napad na Ukrajino in posledično množično preselje- vanje prizadetih oseb je imelo za posledico aktivacijo Direktive prvič v svoji zgodovini. Časovna komponenta ter obseg prizadete množice ljudi je imelo tudi negativne posledice. Če povzamemo nekatere najbolj problematične, so to zagotovo trgovina z ukrajin- skimi ženskami, otroci brez spremstva skrbnikov, diskriminacija in rasizem razseljenih oseb ter težave oseb pri integraciji (Luyten, 2022, str. 9). Obstajala naj bi poročila o pogrešanih ukrajinskih ženskah, ki so verjetno posledica trgovine z ljudmi, prav tako tudi o spolnem in delovnem izkoriščanju. Podobna izkoriščanja naj bi se dogajala tudi z mladoletniki, ki so prebežali brez spremstva skrbnikov oz. drugih odraslih oseb. Pomembno je tudi razmišljati o dolgotrajni integraciji razseljenih oseb. Trenutno ima večje šte- vilo v državah članicah status začasne zaščite, ki je kratkotrajne narave. Tudi Republika Slovenija še nima zakonskih rešitev, ki bi osebam z začasno zaščito ponudile dolgotrajnejšo bivanje. Število oseb, ki bi zaprosilo za status, ki bi jim omogočil stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, je odvisno predvsem od trajanja rusko-ukra- jinske vojne in se bo glede na okoliščine spreminjalo. Ocenjuje se, da je od 24. februarja 2022 dalje polovico ljudi, ki so prebežali iz Ukrajine, predstavljala otroke oz. osebe pod starostjo 18 let. Otrokom pri integraciji v okolje največjo oviro predstavlja jezik. Ta jim predstavlja težavo tudi pri uveljavljanju pravic do izobraževanja, namestitve, zdravstva ipd. (Sporočilo Ko- 136 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic misije o operativnih smernicah …, 2022, str. 7). Prihod mladole- tnikov v Republiko Slovenijo je urejen na način, da Urad za oskr- bo in integracijo migrantov mladoletnika namesti v sprejemni in nastanitveni center, kjer se lahko ugotovi njegova identiteta ter zberejo vsa potrebna dokazila, da se ugotovi, ali oseba izpolnjuje pogoje za pridobitev začasne zaščite. Urad za oskrbo in integra- cijo migrantov ali Policija o nastanitvi mladoletnika obvestita tudi pristojni Center za socialno delo. Če se identiteta mladoletnika ugotovi, se s strani pristojnega Centra za socialno delo mladole- tniku določi skrbnika za posebni primer za mladoletno osebo. Za mladoletnika se nato pri pristojni upravni enoti vloži vloga za za- časno zaščito. Naveden postopek pomeni urejanje kratkotrajnega statusa mladoletne osebe po prihodu v Republiko Slovenijo, da se lahko mladoletniku prizna začasna zaščita in lahko uveljavlja pravice, ki iz tega statusa izhajajo. Po pridobitvi pravic pa je tre- ba urediti tudi dolgotrajnejši status mladoletnika brez spremstva. Navedeno pomeni, da pristojni Center za socialno delo pri sodi- šču sproži postopek o skrbniških zadevah, kjer sodišče odloči, in sicer mladoletnika dodeli v skrbništvo ali rejništvo (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, 2022, str. 6). 2.4. Izvedbeni sklep Sveta /eu/2022/382 Svet Evropske unije je izdal Izvedbeni sklep Sveta EU 2022/382, na podlagi katerega je bilo ugotovljeno, da obstoji možnost pri- hoda ogromnega števila razseljenih oseb iz Ukrajine v Evropsko unijo. Na podlagi tega sklepa se je uvedla začasna zaščita za ukra- jinske državljane, ki prebivajo v Ukrajini in so bili 24. februarja 2022 ali pozneje razseljeni zaradi vojaške invazije ruskih oboro- ženih sil, ki se je začela na navedeni datum. Sklep je bil izdan v povezavi s členom 5 Direktive 2001/55/ES, ki določa pogoje za izdajo navedenega sklepa (Izvedbeni sklep Sveta (EU) 2022/382 z dne 4. marca 2022 o ugotovitvi obstoja množičnega prihoda razseljenih oseb iz Ukrajine v smislu člena 5 Direktive 2001/55/ES in z učinkom uvedbe začasne zaščite, 2022, 11. točka). S sklepom Sveta se ugotovi obstoj množičnega prihoda razseljenih oseb, ki ga sprejme s kvalificirano večino na predlog Komisije (Direktiva Sveta 2001/55/ES, 2001, 5. člen). Predlog Komisije Evropske unije Svetu Evre mora vsebovati bistvene podatke, na podlagi katerih se na to sprejme odločitev 137 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine o uvedbi začasne zaščite. Potreben opis skupine oseb oz. kate- gorij oseb, za katere se bo začasna zaščita uveljavila, s katerim datumom bo začela začasna zaščita učinkovati, številčno oceno o obsegu razseljenih oseb, podatke, ki jih posredujejo države čla- nice o sprejemnih zmogljivostih posamezne države ter drugih podatkih Komisije, UNHCR ter ostalih pomembnih mednarodnih organizacij, ki delujejo na področju azila in migracij (Direktiva Sveta 2001/55/ES, 5. člen). Izdan sklep Sveta EU mora temeljiti na dejanski realni oceni, pregledu stanja, številčni oceni obsega razseljenih oseb ter oceni smotrnosti uveljavitve začasne zaščite (Ministrstvo za notranje za- deve, 2022b, str. 3). Tako je Svet Evropske unije ugotovil, da so podane ocene si- cer odvisne od razvoja rusko - ukrajinskega konflikta, vendar pa je bilo zelo verjetno, da bo v Evropsko unijo prebežalo ogromno število oseb, po ocenah nekje od 2,5 do 6,5 milijona razseljenih oseb. Nadalje je bila podana ocena, da naj bi od teh nekje od 1,2 do 3,2 milijona zaprosilo za mednarodno zaščito (Izvedbeni sklep Sveta (EU) 2022/382 z dne 4. marca 2022 o ugotovitvi obstoja množičnega prihoda razseljenih oseb iz Ukrajine v smislu člena 5 Direktive 2001/55/ES in z učinkom uvedbe začasne zaščite, 2022, 6. točka). Ocenjeno je bilo, da bo obseg prihoda in podanih za- prosil za mednarodno zaščito verjetno takšen, da obstaja tudi oči- tno tveganje, da azilni sistemi držav članic teh prihodov ne bodo mogli obvladovati brez negativnih posledic za njihovo učinkovito delovanje ter posledično ne bodo zmogli zagotoviti pričakovane- ga obsega pravic osebam, ki prosijo za zaščito (Izvedbeni sklep Sveta (EU) 2022/382 z dne 4. marca 2022 o ugotovitvi obstoja množičnega prihoda razseljenih oseb iz Ukrajine v smislu člena 5 Direktive 2001/55/ES in z učinkom uvedbe začasne zaščite, 2022, 7. točka). Začasna zaščita je v trenutnih okoliščinah najustreznejši insti- tut, saj uvedba začasne zaščite razseljenim osebam omogoči, da po vsej Evropski uniji uživajo usklajene pravice, ki zagotavljajo ustrezno raven zaščite. Predpostavlja se, da bo dosežen tudi dru- gi cilj, saj bodo osebe, ki so zaprosile za začasno zaščito, deležne dovolj obsežnega obsega pravic, da se bo znatno zmanjšala želja oseb po vložitvi prošenj za mednarodno zaščito. Tako se bo tudi zmanjšalo tveganje o preobremenitvi azilnih sistemov držav čla- nic (Izvedbeni sklep Sveta (EU) 2022/382 z dne 4. marca 2022 o 138 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic ugotovitvi obstoja množičnega prihoda razseljenih oseb iz Ukra- jine v smislu člena 5 Direktive 2001/55/ES in z učinkom uvedbe začasne zaščite, 2022, 16. točka). Dne 4. 3. 2022 je bil tako sprejet sklep s strani Sveta Evropske unije z veljavo od dneva objave v Uradnem listu Evropske unije, v katerem so bile navedene kategorije oseb, ki so upravičene do statusa začasne zaščite. Te kategorije oseb so bili državljani Ukra- jine, ki so pred vojaškim posredovanjem Rusije, torej pred 24. februarjem 2022, prebivali v Ukrajini. Prav tako so bili upravičeni do statusa začasne zaščite tudi osebe brez državljanstva in vsi dr- žavljani tretjih držav, ki so prebivali v Ukrajini na podlagi statusa mednarodne zaščite ali njej enakovredne zaščite ter družinski čla- ni obeh navedenih kategorij upravičenih oseb. Sklep je definiral pojem družinskega člana kot zakonca osebe ali izven zakonskega partnerja v trajnem razmerju, prav tako so upravičeni mladoletni neporočeni otroci ter drugi družinski člani v ožjem krogu, ki so živeli skupaj kot družinski člani v času vzroka za uvedbo začasne zaščite. Pri zadnjih dveh upravičenih kategorijah oseb, to so ose- be brez državljanstva ali državljani tretjih držav, ki so prebivali v Ukrajini pred 24. februarjem 2022 in so tam prebivali zakonito ali so imeli izdano dovoljenje za stalno prebivanje, so morali izkazati dodaten pogoj, in sicer, da se na varen način trajno ne morejo vrniti v svojo matično državo ali širšo regijo (Izvedbeni sklep Sveta (EU) 2022/382 z dne 4. marca 2022 o ugotovitvi obstoja množičnega prihoda razseljenih oseb iz Ukrajine v smislu člena 5 Direktive 2001/55/ES in z učinkom uvedbe začasne zaščite, 2022, 2. člen). Ugotavljamo, da se je po osamosvojitvi Republike Slovenije, predvsem upoštevajoč tudi takratne razmere v regiji, začela razvi- jati begunska politika. S priznanjem držav je Republika Slovenija pridobila zunanjo suverenost in si s tem omogočila vstop v sve- tovno skupnost. Sledil je hiter razvoj begunske politike, v začetni fazi predvsem sprejetje Zakona o tujcih, Konvencije o statusu beguncev in protokola o statusu beguncev, Evropske konven- cije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Zakona o začasnem zatočišču ter pozneje tudi Zakona o začasni zaščiti razseljenih oseb. Pomembne mejnike v razvoju begunske politi- ke so predstavljali tudi sprejetje Konvencije o statusu beguncev in protokola o statusu beguncev ter vstop Republike Slovenije v Evropsko unijo, navedeno je predstavljalo tudi podlago za spreje- 139 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine tje Resolucije o imigracijski politiki Republike Slovenije, na pod- lagi katere se je v nadaljevanju urejalo področje azila, predvsem mednarodne, začasne in subsidiarne zaščite, imigracije ter zapo- slovanja tujcev. 3. Pravni okvir začasne zaščite v Sloveniji 3.1. Ustava Republike Slovenije Pravica do pribežališča je v Ustavi Republike Slovenije nave- dena kot temeljna ustavna pravica in svoboščina. Področna za- konodaja v pravnem redu določa pogoje in meje, do katerih je pravica do pribežališča priznana tudi državljanom drugih držav in tudi osebam, ki so brez državljanstva in so bile preganjane zaradi zavzemanja za človekove pravice in temeljne svoboščine (Ustava Republike Slovenije, 1991, 48. člen). Vsi zakonski in podzakonski akti morajo biti sprejeti v skladu s splošno veljavnimi načeli med- narodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane pogodbe načeloma ratificira Državni zbor in ko so objavljene v Uradnem listu Republike Slovenije, se upo- rabljajo neposredno (Ustava Republike Slovenije, 1991, 8. člen). Republika Slovenija je z Aktom o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, spreje- tih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, ki je začel veljati 17. 7. 1992, v nacionalni pravni red sprejela Konvencija o statusu beguncev, ki je bila do tedaj objavljena v Uradnem listu FLRJ – Mednarodne pogodbe, št. 7/60 (Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo …, 1992). 12. avgusta 1949 so bile sprejete štiri temeljne konvencije. Celovito so uredile položaj oseb, ki ne sodelujejo v oboroženih spopadih. Te katego- rije oseb so civilisti, reševalci, humanitarni delavci ter tudi tisti, ki so sodelovali v oboroženih spopadih, a ne sodelujejo več. Te ose- be so ranjeni, bolni, brodolomci ter vojni ujetniki. Leta 1977 sta se konvencijam pridružila še dva dopolnilna protokola, leta 2005 pa še tretji. Ženevske konvencije skupaj z dodatnimi protokoli danes predstavljajo temeljni okvir mednarodnega humanitarnega prava, to je del mednarodnega prava, ki ureja pravila v oborože- nih spopadih in skuša zmanjšati nepotrebno trpljenje udeleženih v spopadih (IUS-INFO, b.d.). 140 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic S sprejemom Republike Slovenije v Evropsko unijo je bil po- treben prenos prava Evropske unije v slovenski pravni sistem in harmonizacija azilne zakonodaje z ostalimi državami članicami Evropske unije. Republiko Slovenijo kot državo članico Evropske unije zave- zuje stremenje k zavzemanju, da je vzpostavljen skupni evropski azilni sistem. To pomeni, da je vsaka država, tudi Slovenija, za- vezana načelu solidarnosti ter s tem tudi k delitvi bremen med državami članicami Evropske unije, to pomeni tudi, kadar pride do povečanega navala beguncev. Sprejeta zakonodaja, ki ureja področje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, je posledica in del skupne evropske azilne zakonodaje. Cilj skupne evropske azilne politike je, da se izoblikuje območje oz. svoboden in varen prostor, v katerem bodo zagotovljene minimalne pravice in po- trebna zaščita vsem osebam, ki jih okoliščine, kot so kršenje člo- vekovih pravic, vojni konflikti, preganjanje zaradi rase, vere ipd. k legitimnemu iskanju potrebne zaščite. Republika Slovenija je kot država članica Evropske unije dolžna spoštovati evropsko za- konodajo na področju mednarodne zaščite, ki jo hkrati tudi sama kot članica Evropske unije soustvarja in s tem tudi uveljavlja svoje interese na tem področju (Vlada Republike Slovenije, 2019, str. 25). Dublinska uredba predstavlja temelj enotnega evropskega azilnega sistema, saj določa merila in mehanizme, ki so potrebni, da se določi posamezno državo članico, ki postane odgovorna za obravnavanje posamezne prošnje za mednarodno zaščito, ki je podana s strani državljana tretje države, ali oseba brez drža- vljanstva v kateri izmed držav članic Evropske unije (Uredba EU št. 604/2013, 2013). 3.2. Institut začasne zaščite 3.2.1. Razvoj začasne zaščite V obdobju med letom 1993 in letom 1995, po osamosvojitvi države Slovenije ter burnem dogajanju na Balkanu, se je začela izoblikovati slovenska begunska politika. Vrhunec begunske po- litike je predstavljal osnutek Zakona o začasnem zatočišču, ki je bil leta 1995 posredovan v parlamentarno obravnavo v sprejem (Jelenič, 1998, str. 137). Takratne razmere na Balkanskem poloto- ku so bile vzrok, da se je slovenska begunska in azilna politika za- 141 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine čela ustanavljati in razvijati, predvsem so bili pomembni dogodki v letu 1991 in praktično delovanje na primeru krize razseljenih oseb v prvem obdobju vojne (Thorburn, Van, 1998, str. 199–212). Vojna na Balkanskem polotoku je povzročila enega največjih razselitev prebivalstva, ki se je neposredno dotaknila zahodne Evrope in s tem tudi Republike Slovenije. UNHCR je kot pomoč ponudil institut začasne zaščite, ki je začasna rešitev, ki določa temeljna pravila zagotavljanja zatočišča za določene skupine ljudi (Bešter idr., 2003a, str. 31). Z mednarodnim priznanjem držav je Republika Slovenija pridobila tudi zunanjo suverenost in posta- la uradno pravnomočna članica svetovne skupnosti. Republika Slovenija je bila dolžna spoštovati Ženevske konvencije, ki so s svojimi pravnimi dokumenti temelj mednarodne begunske poli- tike (Thorburn, Van, 1998, str. 180–181). Leta 1991 je bil sprejet Zakon o tujcih, v katerem je bil status begunca opredeljen v samo sedmih členih. Republika Slovenija je v svoj nacionalni pravni red julija 1992 sprejela Konvencijo o statusu beguncev in protokol o statusu beguncev (Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Med- narodni agenciji za atomsko energijo, 1992) ter maja 1994 tudi Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 1994). Marca leta 1997 je bil sprejet Zakon o začasnem zatočišču, ki je veljal vse do sprejetja Zakona o začasni zaščiti razseljenih oseb v letu 2005. Dopolnjen Zakon o začasni zaščiti je v veljavi še danes. Razlogi za sprejem ZZZRO so bili predvsem problemi, povezani z integracijo beguncev ter ureditvijo dolgoročnega statusa po prenehanju pogojev, ob ka- terih bi beguncu prenehala tudi zaščita po Zakonu o začasnem zatočišču. V okviru ankete, ki jo je izvedel Urad Vlade Republike Slovenije za priseljevanje in begunce na začetku leta 2002, je 1998 oseb, kar je predstavljalo 86 % oseb z začasno zaščito, izjavilo, da želijo ostati v Sloveniji, ostali pa so si želeli vrniti v domovino oz. drugam. Integracija teh oseb je bila pozitivna tako za državo kot za same osebe z začasnim zatočiščem, za slednje zato, ker so živele v negotovosti glede prihodnosti ter v odvisnosti od nizke državne pomoči oz. z nizkimi zaslužki, pridobljenimi med drugim tudi z delom na črno. Lahko ugotovimo, da Republika Slovenija za te osebe ni imela integracijske strategije. Zakon o začasnem zatočišču torej ni dal možnosti, da bi lahko osebe z začasnim 142 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic zatočiščem trajno skrbele same zase. Pozneje je to določila Di- rektiva Sveta EU 2001/55/EC z dne 20. julija 2001, ki določa naj- nižje standarde za dodelitev začasne zaščite v primeru, ko pride do množičnega prihoda razseljenih oseb. Direktiva je določala pravila in obveznosti glede trajanja začasne zaščite, pogoje za sprejem in prebivanje oseb, ki uživajo status začasne zaščite. Ose- bam, ki so uživale začasno zaščito, je bil omogočen tudi dostop do azilnega postopka, ki predstavlja dolgoročnejšo rešite glede prebivanja begunca (Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, 2005, str. 1). Iz statusa začasne zaščite, ki je začasen status, je tako osebam omogočen prehod, če izpolnjujejo pogoje, v dolgotrajnejši status mednarodne zaščite. V predlog ZZZRO so bile vključene urejeno na celovit in transparenten način. Zakon o začasni zaščiti razseljenih oseb je bil prvič sprejet po vstopu Slovenije v Evropsko unijo, saj je bilo treba implementirati zako- nodajo Evropske unije v slovenski nacionalni pravni red. ZZZRO tako v primeru množičnega prihoda oseb, ki so razseljene zaradi vojnih konfliktov, ureja uvedbo in prenehanje tega zakona, dolo- ča pogoje in postopke za pridobitev in prenehanje začasne zašči- te ter pravice in obveznosti oseb, ki zaprosijo za status začasne zaščite. V ZZZRO so določeni minimalni pogoji, ki so potrebni, da oseba pridobi status začasne zaščite, in poenoteni postopki, ki jih države članice Evropske unije izvedejo v primeru uvedbe začasne zaščite (Černigoj, 2018, str. 21). Podlaga za sprejetje oz. spremembe zakonodaje, ne samo Za- kona o začasnem zatočišču in pozneje naslednika Zakona o zača- sni zaščiti, je določila Resolucija o imigracijski politiki Republike Slovenije, ki je bila podlaga za urejanje področje azila, imigracije ter zaposlovanja tujcev. Tako so bili sprejeti ali spremenjeni Za- kon o azilu, Zakon o tujcih, Zakon o policiji, Zakon o zaposlova- nju in delu tujcev, Zakon o državljanstvu, Zakon o nadzoru dr- žavne meje ter Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Namen Resolucije o migracijski politiki, sprejeti leta 2002, je bil predvsem, da ob ohranjanju načel, ciljev in temeljev prve resolucije o imigracijski politiki Republike Slovenije predvsem dopolnjuje ukrepe za nje- no uresničevanje (Bešter, 2003b, str. 13). Resolucija o imigracijski politiki je bila sprejeta leta 1999, delila se je na tri dele, in sicer na priselitveno politiko, ki se je nanašala na regulacijo priseljevanja, na azilno politiko ter na integracij- 143 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine sko politiko, ki naj bi zagotavljala integracijo priseljenih tujcev v slovensko družbo (Resolucija o migracijski politiki Republike Slovenije (ReMPRS), 2002, 3. točka). Tako je Resolucija o imigra- cijski politiki predstavljala temelji slovenske integracijske politike (Resolucija o imigracijski politiki Republike Slovenije (RiMPRS), 1999, 2. točka). Obe resoluciji sta trenutno še veljavni, vendar ugotavljamo, da je nujno potrebna prenova obeh. Namreč okoli- ščine so se v regiji in širše spremenile do te mere, da trenutno ne naslavljata problematike v zadostni meri. Vlada Republike Slovenije se je odzvala na okoliščine dana- šnjega časa in marca 2024 sprejela Strategijo Vlade Republike Slovenije na področju priseljevanja. Prepoznano je bilo dejstvo, da povečano priseljevanje in spremenjene varnostne razmere zahtevajo celovito, dolgoročno in večplastno obravnavo pojma priseljevanja. V strategiji Vlada Republike Slovenije priznava med- narodne grožnje, organizirane kriminalne združbe, tihotapljenje ljudi na eni strani ter zagotavlja spoštovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin na drugi strani. Prav tako naslavlja potrebe gospodarstva po zagotavljanju delovne sile, učinkovitost javnega sektorja pri zagotavljanju odzivnosti pri izdaji dovoljenj za prebi- vanje in delo tujcem ter učinkovitejši nadzor nad zlorabami tuje delovne sile. Navedeni cilji so bili predvideni že v še vedno veljav- ni Resoluciji o imigracijski politiki Republike Slovenije, ki je eden od dveh temeljnih političnih dokumentov na področju migracij. Cilj te resolucije je tudi, da je celovita imigracijska politika ta, ki je sposobna obravnavati in nasloviti vse izzive in se nanje tudi pri- merno odzivati (Ministrstvo za notranje zadeve, 2024b, str. 8–10). 3.2.2. Zakon o začasni zaščiti razseljenih oseb Prvi zakon, ki je urejal področje začasne zatočišča oz. pozneje začasne zaščite, je bil Zakon o začasnem zatočišču, ki sicer v času veljavnosti ni omogočal, da bi osebe z začasnim zatočiščem pri- dobile trajnejši status v Republiki Sloveniji. To je bil tudi glavni razlog, da je bila leta 2002 sprejeta novela Zakona o začasnem zatočišču. Namen sprejete novele je bil, da bi se osebam z zača- snim zatočiščem, ki so prebežale z Balkana, uredil trajnejši status. Predvsem je bilo treba urediti integracijo teh oseb, urediti njihovo dolgoročno prebivanje ter življenje v Republiki Sloveniji. Pozneje sprejeta novela zakona je imela veliko pomanjkljivost, in sicer je 144 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic urejala samo status oseb, ki so bili državljani Bosne in Hercego- vine in so pribežali v Republiko Slovenijo od leta 1992 dalje ter so že imeli urejen status začasnega zatočišča na dan, ko je nove- la zakona stopila v veljavo. Osebe, ki so izpolnjevale pogoje za pridobitev statusa, so s pridobitvijo statusa začasnega zatočišča imele pravico do bivanja in oskrbe v Republiki Sloveniji za čas trajanja začasnega zatočišča, nujnega zdravstvenega varstva, izo- braževanja, dela, prejemanja človekoljubne pomoči ter pomoči pri uveljavljanju pravic, ki so jim pripadali po Zakonu o začasnem zatočišču. Izvršna veja oblasti si je prizadevala, da bi bilo področje začasne zaščite sistemsko urejeno. Cilj sistemske ureditve institu- ta začasne zaščite je bil predvsem, da se bolj podrobno opredeli status začasnega zatočišča in pravice morebitnih novih prosilcev za začasno zaščito ter bolj natančno uredi postopke in pogoje za pridobitev začasne zaščite in tudi pogoje, ob katerih bi začasna zaščita prenehala. S temi razlogi je bil sprejet nov Zakon o zaščiti razseljenih oseb. Republika Slovenija je s sprejetjem zakona po- nudila možnost začasne zaščite v primeru, ko pride do masovne razselitve ljudi z določenega ozemlja in se pojavi nevarnost, da pristojni organi v Republiki Sloveniji morebitnih vlog za medna- rodno zaščito ne bi mogli obravnavati v dostojnem času in s tem zagotovilo neko minimalno zaščito osebam, ki so prebežale v Slo- venijo pred vojaškimi konflikti v matični državi. Pogoj za pridobi- tev začasne zaščite je, da se dodeli osebam, ki se ne morejo varno in trajno vrniti v državo ali regijo, od koder so prebežali zaradi vojne in je s tem ogroženo njihovo življenje oz. so žrtve sistema- tičnega kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Osnov- no, najbolj pomembno načelo, ki je določeno v ZZZRO, je načelo nevračanja, ki je tudi osnovno načelo mednarodne in subsidiarne zaščite. Načelo pomeni, da ni dovoljen izgon ali vrnitev oseb v državo, kjer bi bila njihova življenja ali svoboda zaradi njihove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ogrožena. Prav tako se načelo nevračanja uporablja za osebe, ki bi bile v matični državi lahko izpostavljene mučenju ali nečloveškemu ravnanju. ZZZRO je osnovnim pra- vicam, ki so bile določene že v Zakonu o začasnem zatočišču, in sicer so bile to pravica do prebivanja in oskrbe, zdravstveno varstvo, izobraževanje, delo, prejemanje človekoljubne pomoči ter pomoč pri uveljavljanju vseh navedenih pravic, tudi pravico do začasnega prebivanja za čas trajanja začasne zaščite, pravico 145 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine do denarne pomoči za zasebno nastanitev, pravico do žepnine, pravico do združevanja družine, pravico do brezplačne pravne pomoči in pravico do obveščenosti (Ministrstvo za notranje za- deve, 2005, str. 1). Trenutno veljavni ZZZRO, ki je bil sprejet leta 2005, je bil v letu 2017 noveliran. Kljub temu se je v praksi po njegovi prvi uporabi izkazal za pomanjkljivega in zastarelega. Iz tega namena je pripra- vljena prenovitev navedenega zakona. Kot ugotavlja Vlada Repu- blike Slovenije v predlogu zakona tudi trenutni ZZZRO ne upošte- va vseh sprememb v razvoju mednarodne zaščite, ki je bistveno primerljiv institut začasni zaščiti, prav tako je bila v ZZZRO po- manjkljivo prenešena Direktiva Sveta 2001/55/ES, hkrati pa se je izkazal pomanjkljiv za uporabo v praksi. Cilji spremembe ZZZRO so poleg uskladitve z Direktivo Sveta 2001/55/ES tudi uvedba re- šitev za blažitev preobremenjenosti pristojnih državnih organov, kar bi posledično pomenilo hitrejši dostop do pravic osebam, ki so upravičene do začasne zaščito. Spremembe, ki so predlagane, so na področju administrativnega upravljanja, učinkovitega vode- nja postopkov priznanja začasne zaščite, hitre zagotovitve pravic oseb z začasno zaščito ter tudi naslovitev nekaterih vprašanj, ki so se postavila v praksi po aktivaciji začasne zaščite kot problematič- na (Ministrstvo za notranje zadeve, 2022b, str. 4–5). 3.2.2.1. Upravičenost oseb do statusa začasne zaščite Svet Evropske unije je izdal Izvedbeni sklep sveta EU 2022/382, na podlagi katerega je bilo na podlagi dejstev, predloženih podat- kov in ocen ugotovljeno, da obstoji možnost prihoda ogromnega števila razseljenih oseb iz Ukrajine v Evropsko unijo. Na podlagi tega sklepa se je uvedla začasna zaščita za ukrajinske državljane, ki prebivajo v Ukrajini, ter tudi določene druge kategorije upra- vičenih oseb, ki so bili 24. februarja 2022 ali pozneje razseljeni zaradi vojaške invazije ruskih oboroženih sil, ki se je začela na navedeni datum (Izvedbeni sklep Sveta (EU) 2022/382 z dne 4. marca 2022 o ugotovitvi obstoja množičnega prihoda razseljenih oseb iz Ukrajine v smislu člena 5 Direktive 2001/55/ES in z učin- kom uvedbe začasne zaščite, 2022). V slovenskem pravnem redu so pogoji in postopki za prido- bitev ter njena uvedba, čas trajanja, prenehanja začasne zaščite ter obveznosti in pravice, ki jih oseba pridobi s statusom začasne 146 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic zaščite pravice, ki jih na ravni Evropske unije določa Direktiva 2001/55/ES, urejeni v Zakonu o začasni zaščiti razseljenih oseb (ZZZRO, 2017, 1. člen). Vzpostavitev pravnih podlag in posledič- no aktivacija ZZZRO se je zgodila z uvedbo Izvedbenega sklepa na ravni Evropske unije, ki ima pravno podlago za aktivacijo v Di- rektivi Sveta 2001/55/ES ter v Republiki Sloveniji s sklepom Vlade Republike Slovenije o uvedbi začasne zaščite za razseljene osebe iz Ukrajine, ki ima podlago za sprejetje v ZZZRO. Vlada Republike Slovenije je tako na podlagi prvega odstavka 10. člena ZZZRO dne 9. marca 2022 sprejela sklep o uvedbi zača- sne zaščite za razseljene osebe iz Ukrajine, v katerem so določene kategorije oseb, ki so upravičene do statusa, datum uvedbe in samo trajanje začasne zaščite ter rok, v katerem morajo osebe z začasno zaščito po prenehanju začasne zaščite zapustiti Republi- ko Slovenijo. Sklep vlade je začel veljati 10. marca 2022 (Sklep o uvedbi začasne zaščite za razseljene osebe iz Ukrajine, 2022). V sklepu o uvedbi začasne zaščite so določene upravičene ka- tegorije oseb, ki so upravičene do statusa začasne zaščite, in sicer so to osebe, ki so prebivale v Ukrajini pred 24. februarjem 2022 ali na ta dan vsi državljani Ukrajine, osebe brez državljanstva in državljani tretjih držav, ki niso državljani Ukrajine in ki so bili v Ukrajini upravičeni do mednarodne zaščite ali druge enako- vredne nacionalne zaščite, ki jih ponuja nacionalni pravni red Ukrajine ter osebe brez državljanstva in državljani tretjih držav, ki niso državljani Ukrajine in ki so v Ukrajini prebivali na podlagi veljavnega dovoljenja za stalno prebivanje ter se ne morejo vrniti v svojo državo ali regijo izvora na varen in trajen način. Prav tako so do začasne zaščite upravičeni tudi ožji družinski člani zgoraj navedenih upravičenih oseb (Sklep o uvedbi začasne zaščite za razseljene osebe iz Ukrajine, 2022, 1. člen). Pojem enakovredna nacionalna zaščita je treba razumeti smi- selno enako kot pojem mednarodne zaščite. Pojma sta med seboj enakovredna. Pojem enakovredna nacionalna zaščita pomeni vse druge vrste zaščite, ki jih beguncem zagotavlja Ukrajina, na pri- mer začasna zaščita, humanitarna zaščita ter subsidiarna zaščita. V Ukrajini se dokumenti, ki jih izdaja Ukrajina osebam, ki prejemajo nacionalno zaščito, imenujejo potna listina za osebe s priznano dopolnilno zaščito, potna listina osebe brez državljanstva ter potr- dilo za osebe, ki jim je bila priznana dopolnilna zaščita (Sporočilo Komisije o operativnih smernicah …, 2022). 147 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine Kot družinske člane navedenih oseb, ki so definirani kot upra- vičenci do začasne zaščite, se štejejo zakonci oz. osebe, ki so z osebo, ki je že pridobila status začasne zaščite, prebivali najmanj eno leto, preden so prišli v Republiko Slovenijo v življenjski sku- pnosti, ki je v področnih predpisih, ki urejajo predmet zakonske zveze in družinskih razmerij, izenačena s pojmom zakonske zve- ze. Prav tako so do statusa začasne osebe upravičeni otroci osebe, ki je pridobila začasno zaščito, dokler jih je ta dolžna preživljati, pastorki, kadar ti preživljajo očima ali mačeho, ter očim ali mače- ha, kadar preživlja pastorke, vnuki in nečaki osebe, ki je pridobila začasno zaščito, če ta oseba preživlja vnuke ali nečake, ki so brez staršev, ter tudi drugi bližnji sorodniki osebe, ki je pridobila za- časno zaščito, če so pred prihodom v Republiko Slovenijo živeli enotno kot družina in jih je ta preživljala (ZZZRO, 2017, 36. člen). Družinski člani, ki so upravičeni do začasne zaščite, so tudi no- vorojeni otroci, katerih zakoniti zastopniki ali vsaj eden od njih ima priznano začasno zaščito. (ZZZRO, 2017, 19. člen). Pristojna upravna enota v ugotovitvenem postopku nato presodi o upra- vičenosti navedenih oseb do statusa začasne zaščite ter odloči z upravno odločbo na podlagi predloženih dokazil vlagatelja ali vpogleda v uradne evidence. Pravica do normalnega družinskega življenja in s tem posledično združitve družinskih članov z ose- bami, ki jim je priznana začasna zaščita, izhaja iz Konvencije o človekovih pravicah (Evropska komisija, 2022, str. 6). 3.3. Zakon o tujcih ZTuj-2 določa, da se ZTuj-2 ne uporablja za osebe, ki jim je priznana začasna zaščita po zakonu, ki ureja začasno zaščito raz- seljenih oseb, razen če ni z zakonom drugače določeno. Če torej želi oseba s priznano začasno zaščito v Republiki Sloveniji prido- biti tudi dovoljenje za prebivanje po ZTuj-2, se mora predhodno odpovedati oz. odreči začasni zaščiti in nato v skladu z določbami ZTuj-2 zaprositi za izdajo ustreznega dovoljenja za prebivanje iz določenega namena (Zakon o tujcih, 2021, 3. člen). Navedeno ve- lja za dovoljenja za začasno prebivanje razen dovoljenja za stalno prebivanje. Namreč ZZZRO določa, da začasna zaščita preneha, če je oseba pridobila dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi predpisa, ki ureja področje tujcev. 148 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic Razmerje med uporabo določb ZTuj-2 in ZZZRO ureja tudi 5. odstavek 3. člena ZTuj-2, ki med drugim določa, da se ZTuj-2 ne uporablja za osebe, ki jim je priznana začasna zaščita po ZZZRO, razen če bi kakšen drug področni predpis določal drugačno ure- ditev razmerja. Nadalje tudi prva alineja prvega odstavka 6. člena ZZZRO med drugim določa, da začasna zaščita preneha, če je oseba pridobila dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Slo- veniji na podlagi ZTuj-2 (Zakon o začasni zaščiti razseljenih oseb, 2017, 6. člen). Če bi prišlo do situacije, da bi stranka vložila pri pristojnem upravnem organu istočasno vlogo za začasno zaščito po ZZZRO in prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje po ZTuj- 2, bi morala pristojna upravna enota najprej vlagatelja, ki je podal vlogo za začasno zaščito, seznaniti z določbami ZTuj-2, ki določa- jo, da se ZTuj-2 ne uporablja za osebe, ki jim je priznana začasna zaščita, ki so jo pridobili na podlagi določb Zakona o začasni zaščiti razseljenih oseb. Če bi vlagatelj po seznanitvi upravnega organa kljub temu še vedno vztrajal pri vložitvi obeh vlog, bi mo- ral upravni organ najprej obravnavati vlogo za začasno zaščito in po morebitnem priznanju oz. dodelitvi pravice vlagatelju nato o prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje odločiti in izdati sklep o zavrženju. Namreč oseba s priznano začasno zaščito ne more biti stranka v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (Zakon o splošnem upravnem postopku, 2006, 129. člen). ZZZRO pa po drugi strani ne vsebuje določbe, ki bi v primeru, da ima tujec že izdano veljavno dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Slo- veniji po ZTuj-2, upravni organ lahko prošnjo za izdajo izkaznice za začasno zaščito zavrgel. Če se zgodi, da tujec najprej vloži pro- šnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje po ZTuj-2, in bi ta izpolnjeval pogoje za pridobitev dovoljenja za začasno prebiva- nje po določbah ZTuj-2, nato pa bi vložil še vlogo za začasno za- ščito po ZZZRO, slednji ne omogoča zavrnitev priznanja začasne zaščite, zgolj iz razloga, ker tujec že ima veljavno dovoljenje za začasno prebivanje po ZTuj-2. Vlagatelju bi bila v takem primeru naknadno priznana tudi začasna zaščita in bi bil posledično lah- ko istočasno imetnik tako dovoljenja za začasno prebivanje po ZTuj-2 kot tudi začasne zaščite po ZZZRO. Do izteka dovoljenja za prebivanje bi tako tujec imel obe dovoljenji, šele ob podaljšanju ali izdaji nadaljnjega dovoljenja za prebivanje pa bi upravni organ lahko prošnjo zavrgel (Ministrstvo za notranje zadeve, 2022c, str. 1–2). Seveda bi mu priznana pravica začasne zaščite ponudila in 149 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine omogočila bistveno več pravic kot dovoljenje za začasno prebi- vanje za državljana tretje države. V praksi se lahko pojavi še situacija, ko tujec najprej vloži pro- šnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZTuj-2 in šele nato vlogo za začasno zaščito po ZZZRO. ZZZRO izrecno ne vsebuje določb, ki bi omogočale zavrženje vloge za izdajo izkaznice za začasno zaščito, kljub temu, da ima tujec že izdano dovoljenje za stalno prebivanje. ZZZRO vsebuje določbo, da začasna zaščita preneha, če je ose- ba pridobila dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZTuj-2 (Ministrstvo za notranje zadeve, 2022, str. 1–2), ne vsebuje pa določbe, da če je stranka pridobila dovoljenje za prebivanje po določbah ZTuj-2, taka stranka ne more biti stranka v postopkih po ZZZRO (Zakon o začasni zaščiti razseljenih, 2017, 6. člen). Kljub temu pa taka oseba ni upravičena do priznanja začasne zaščite po ZZZRO. Začasna zaščita namreč preneha, če je oseba prido- bila dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZTuj-2 (Zakon o začasni zaščiti razseljenih, 2017, 6. člen), zato upravno vlogo za začasno zaščito v takem primeru zavrne na podlagi analogne uporabe prvega odstavka 6. člena ZZZRO (Ministrstvo za notranje zadeve, 2022c, str. 2). Povezava med ZZZRO in ZTuj-2 obstaja tudi v primerih, ko tujcu, ki ima priznano začasno zaščito, le-ta preneha in v Repu- bliki Sloveniji ne prebiva na podlagi kakšnega drugega statusa, ki bi mu omogočal zakonito prebivanje. Tak tujec mora državo zapustiti v roku, ki mu je določen, v nasprotnem primeru se zanj uporabijo predpisi, ki urejajo prisilno odstranitev tujcev (Zakon o začasni zaščiti razseljenih oseb, 2017, 48. člen). Določbe, ki urejajo prisilno odstranitev tujcev, so določeni v 60. členu ZTuj-2. Določajo, da pristojni organ oz. pristojna uprav- na enota, ki izda odločbo o razveljavitvi ali odpovedi dovoljenju za prebivanje, odločbo, s katero se je tujec na podlagi izjave od- rekel dovoljenju za prebivanje, odločbo oz. sklep, s katerim je vložena prošnja za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje zavrnjena, zavržena ali ustavljena in tudi kadar upravni organ izda odločbo ali sklep, s katerim je prošnja za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje, vendar samo v primeru, kadar tujec lahko vloži vlogo za prvo izdajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji in do odločitve lahko zakonito prebiva v Republiki Sloveniji, zavrnjena, zavržena ali je postopek 150 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic ustavljen, določi desetdnevni rok za prostovoljni odhod. V tem roku, ki je tujcu določen v izreku odločbe, mora zapustiti tako Re- publiko Slovenijo kot tudi območja drugih držav članic Evropske unije in držav, ki so pogodbenice Konvencije o izvajanju schen- genskega sporazuma (Zakon o tujcih, 2021, 60. člen). Ko upravni organ izda odločbo o prenehanju začasne zaščite, na podlagi 47. člena ZZZRO, v izreku določi tudi rok tujcu za zapustitev države. Nasprotno pa ZZZRO ne daje pravne podlage tudi za določitev ukrepa prepovedi vstopa in odstranitve tujca iz države, če le-ta v postavljenem roku ne zapusti države. Namreč samo tujec, ki za vstop v Republiko Slovenijo ne potrebuje vizuma, lahko ostane in biva v Republiki Sloveniji največ 90 dni po prenehanju dovo- ljenja za prebivanje ali vizuma za dolgoročno bivanje, razen če mora na podlagi odločitve pristojnega organa predčasno zapustiti Republiko Slovenijo. Tujec, ki mu je začasna zaščita prenehala in ni pridobila drugačnega statusa, ki bi ji omogočal prebivanje v Re- publiki Sloveniji, mora državo zapustiti v roku, ki mu je določen. Zanj ne veljajo in se ne uporabljajo določbe ZTuj-2, ki določajo, da lahko tujec ostane in prebiva v Republiki Sloveniji največ 90 dni po prenehanju dovoljenja za prebivanje (Ministrstvo za notra- nje zadeve, 2023a, str. 1–2). 4. Začasna zaščita v odnosu do mednarodne zaščite in dovoljenj za prebivanje Pravica do pribežališča je ena izmed temeljnih človekovih pra- vic, ki jo primarno določata Konvencija o statusu beguncev iz leta 1951 in Protokol iz leta 1967 (Vlada Republike Slovenije, 2019, str. 25). Republika Slovenija je Ženevsko konvencijo in Protokol, ki skupaj s še nekaterimi konvencijami pomenita temelje pravil mednarodnega humanitarnega prava leta 1992 sprejela z aktom o notifikaciji nasledstva za konvencije Organizacije združenih naro- dov (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, in njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11., 1994). Pristojnost nad področjem migracij in azila je bilo do leta 1990 izključno v pristojnosti posameznih držav članic. Evropska unija nad tem področjem ni imela nobenih pristojnosti. To se je spremenilo z vojnimi razmerami na Balkanu in posledič- 151 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine no vse večjemu navalu beguncev v Evropo. Tako se evropska sku- pnost začne zavedati resnosti situacije in začne urejati področje azila in migracij s Schengenskim sporazumom, Maastrichtsko po- godbo in Dublinsko konvencijo, ki skupaj predstavljajo skupno politiko na tem področju (Bendel, 2019, str. 293–303). Mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji danes določa sku- pna evropska azilna zakonodaja, tako imenovani Common Eu- ropean Asylum System. Ključni namen skupne evropske azilne politike je oblikovanje območja svobode, varnosti in pravic, ki bo odprto za vse, ki jih okoliščine prisilijo k legitimnemu iskanju zaščite (Vlada Republike Slovenije, 2019, str. 25). Mednarodna zaščita je ustavno varovana kategorija in oprede- ljuje vrsto in obseg zaščite, ki jo morajo zagotavljati države članice Evropske Unije. Obseg pravic, ki jo morajo zagotavljati države je določen v Konvenciji o statusu beguncev (Vlada Republike Slo- venije, 2019, str. 26). Pravica do mednarodne zaščite je na nacionalni ravni urejena v Zakonu o mednarodni zaščiti (Zakon o mednarodni zaščiti, 2017, 1. člen). Status begunca se v Republiki Sloveniji v skladu z ZMZ-1 pri- zna osebi, ki utemeljeno in verodostojno izkaže, da ji je v matični državi ogroženo življenje in telo zaradi vzrokov, kot so vera, rasa, politično prepričanje, narodnost ali pripadnosti posebni družbe- ni skupini. Odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveni- ji. Oseba z dovoljenjem za stalno prebivanje s tem pridobi prost dostop na trg dela. Subsidiarna zaščita pa se prizna osebi, ki sicer ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, vendar izkaže utemeljene in verodostojne razloge, da bi ji bila ob vrnitvi v matič- no državo povzročena resna škoda oz. ogroženo življenje ali telo. Resna škoda je definirana kot nehumano ali poniževalno ravnanje, smrtna kazen, usmrtitev ali mučenje. Subsidiarna zaščita se prizna vlagatelju, če ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, vendar kljub temu obstaja nevarnost resne in individualne grožnje zoper njegovo življenje ali svobodo zaradi okoliščin, kot so mednarodni ali notranji vojni konflikti, ki so nastali v njegovi matični državi. Vročena odločba o priznani subsidiarni zaščiti dovoljenje za zača- sno prebivanje (Ministrstvo za notranje zadeve, 2024a). Čas podanih vlog za mednarodno ali subsidiarno zaščito, ko se odloča o sami vsebini zahteve, so se v letu 2022 v primerjavi z letoma 2021 in 2020 skrajšali in trajajo 148 dni, medtem ko so v 152 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic letu 2021 210 dni in 2020 288 dni (Ministrstvo za notranje zadeve, 2023d, str. 30). Ugotavljamo, da je pomembna razlika med mednarodno za- ščito, kjer rešitev prošenj poteka daljše časovno obdobje in se obravnava prošnje prosilcev posamično, ter institutom začasne zaščite, ki je mehanizem za izredne razmere, ki se lahko uporabi v primeru množičnega prihoda oseb in katerega cilj je zagotoviti takojšnjo in kolektivno zaščito razseljenim osebam, ki se ne mo- rejo vrniti v svojo državo izvora, številna ter časovna komponen- ta reševanja vlog. Vlog za začasno zaščito je samo v določenem časovnem obdobju veliko, medtem ko je vlog za mednarodno ali subsidiarno zaščito manjše število, vendar so postopki komple- ksnejši in dolgotrajnejši. Glavna cilja instituta začasne zaščite je zmanjšanje pritiska na nacionalne azilne sisteme ter omogočiti razseljenim osebam, da uživajo minimalne ter enotne pravice po vsej Evropski uniji, zato je v uporabi samo takrat, ko je azilni sistem posamezne države čla- nice ogrožen pravočasne obravnave povečanega števila zaprosil za mednarodno zaščito (Svet EU, b.d.b). Velja za izjemen ukrep in je bil leta 2022 uveljavljen prvič v zgodovini. Začasna zaščita se razlikuje od mednarodne zaščite predvsem po tem, da je mednarodna zaščita individualizirana oblika zaščite, da se vsaka vloga oceni za vsak primer posebej, odločitev pa temelji na posameznih okoliščinah prosilca. Ko je prosilcu za mednarodno zaščito ta pravica priznana, je ta dolgo- ročna in stalna, saj se po dolžini prebivanja enači z dovoljenjem za stalno prebivanje. Začasna zaščita pa po drugi strani temelji na ugotovljeni pripadnosti določeni skupini ljudi oz. določeni kate- goriji ljudi. Začasna zaščita se uporablja za določeno obdobje, pri rusko-ukrajinskem konfliktu za maksimalno obdobje treh let od marca 2022 do marca 2025. Obstajajo določene prednosti začasne zaščite za osebe, ki jim je priznana, in sicer, takojšen dostopom do zaposlitve, samozaposlitve, izobraževanja, stanovanja, zdravstve- ne oskrbe in združitve družine. Po drugi strani ima tudi pozitivne učinke za upravne organe, saj v nasprotju z mednarodno zaščito povzročijo manjše delovne obremenitve organov. Ena ključnih slabosti začasne zaščite pa je definitivno negotovost glede trajanja začasne zaščite in posledično morebitne težave pri dostopu do izobraževanja in zaposlitve zaradi začasne narave zagotovljene zaščite (Halpin, 2022, str. 11–17). 153 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine Prav začasnost trajanja instituta začasne zaščite predstavlja naj- pomembnejšo oviro pri tujcih, ki uživajo njen status in prebivajo v Sloveniji. Dolgotrajnejše bivanje tujcev v Sloveniji opredeljuje ZTuj-2, za katerega pa ugotavljamo, da izključuje tujce, ki ima- jo priznan status začasne zaščite oz. jim onemogoča prehajanje med imetnike pravic, ki jih pridobijo tujci po ZTuj-2 in omogo- ča dolgotrajnejše, med drugim tudi stalno prebivanje v Sloveniji (Ministrstvo za notranje zadeve, 2023e, str. 1). ZTuj-2 izključuje osebe, ki jim je priznana začasna zaščita, da so lahko stranke v postopku po navedenem zakonu, zato se mora oseba s priznano začasno zaščito v Republiki Sloveniji, ki želi pridobiti dovoljenje za prebivanje, predhodno odpovedati oz. odreči začasni zaščiti in šele nato zaprositi za izdajo ustreznega dovoljenja za prebivanje (Zakon o tujcih, 2021, 3. člen). Samo število vlog v letu po napadu Rusije na Ukrajino kaže prednosti instituta začasne zaščite, saj je bilo vloženih vlog v ob- dobju od 24. februarja 2022 do 31. decembra 2022 8.451. Po dru- gi strani so upravne enote v istem obdobju rešile 8.109 vlog ter 7.668 osebam priznale začasno zaščito (Ministrstvo za notranje zadeve, 2023, str. 35). 5. Problematika pri vodenju upravnih postopkov za priznanje začasne zaščite Glede na nepričakovano in nenadno vojaško agresijo je bilo treba v najhitrejšem možnem času sprejeti potrebne pravne pod- lage za učinkovito uveljavljanje pravic beguncev iz Ukrajine, ven- dar pa ima hitra uveljavitev in redka uporaba instituta začasne zaščite v primerjavi z mednarodno zaščito tudi pomanjkljivosti in nedoslednosti, ki se kažejo pri vodenju posameznih upravnih postopkov. Nekatere nedoslednosti je ugotovila tudi Vlada Republike Slo- venije, ki je v predlogu Zakona o začasni zaščiti razseljenih oseb ugotovila, da se je veljavni ZZZRO v praksi izkazal za pomanjklji- vega in zastarelega za uporabo v praksi. Prvotno je bil ZZZRO sprejet leta 2005, v letu 2017 pa noveliran le z vidika ločitve pri- stojnosti med Uradom Vlade Republike Slovenije, pristojnim za oskrbo in integracijo migrantov ter Ministrstvom za notranje zadeve, ne upošteva pa vseh sprememb v razvoju mednarodne zaščite, ki je bistveno primerljiv institut začasni zaščiti. Prvotno 154 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic sprejeti ZZZRO je tudi pomanjkljivo prenesel Direktivo Sveta 2001/55/ES (Ministrstvo za notranje zadeve, 2022b, str. 1). Vendar pa se bomo v tem poglavju posvetili samo problemati- ki, ki se pojavlja v povezavi pri vodenju upravnih postopkov. Zaradi nenadnega napada Rusije so se morali ljudje hitro od- zvati in ubežati neposredni življenjski nevarnosti. Razumljivo je, da je v takih razmerah prioriteta rešiti svoje življenje in življenje svojih bližnjih, zato se je pri podajanju vlog pristojnemu organu v nekaterih primerih zgodilo, da osebe niso posredovale nobenih uradnih dokumentov, s katerimi bi izkazovale svojo istovetnost in tudi upravičenost kot kategorija oseb, ki je upravičena do statusa začasne zaščite. V takih primerih se je osebam pri oddaji vloge predlagalo preusmeritev v azilni postopek, torej da namesto za priznanje začasne zaščite zaprosijo za priznanje mednarodne ali subsidiarne zaščite po ZMZ-1. Podobno bi bilo treba ravnati pri vseh osebah, ki izjavijo, da so v svoji matični državi ogroženi in se ne morejo varno vrniti, vendar bi zaradi pomanjkanja predlo- ženih listin in ugotavljanja pristojnih organov o upravičenosti do začasne zaščite trajal predolgo oz. bi bil prezapleten, preusmeriti v oddajo vlogo za mednarodno ali subsidiarno zaščito (Sporočilo Komisije o operativnih smernicah …, 2022, str. 3). Ko upravni organ izda pisno odločbo oz. izkaznico in jo vroči osebi s priznano pravico do začasne zaščite, mora ta oseba prija- viti prebivališče in vsako spremembo prebivališča v treh dneh po spremembi pri pristojnem organu. Sam postopek prijave poteka po določbah ZPPreb-1 (Zakon o začasni zaščiti razseljenih oseb, 2017, 40. člen). Po vročitvi izkaznice z začasno zaščito mora oseba prijaviti zača- sno prebivališče, vendar se lahko zgodi, da oseba ne izpolnjuje po- gojev za prijavo začasnega prebivališča, ker je lahko nepremičnina, ki jo želi prijaviti prebivališče, neustrezna, ker nima določene hišne številke oz. številke stanovanja, njena raba sploh ni stanovanjska, ampak je na primer poslovna oz. stanovanjska površina ne dosega površinskih standardov. To pomeni, da nima zadostne površine za prebivanje določenega števila oseb, ki želijo prijaviti prebivališče. V takih primerih mora upravna enota, kjer stranka želi prijaviti pre- bivališče, osebo pozvati, da predloži dokazilo, da je na geodetski upravi vložil zahtevo za vpis stavbe v kataster stavb, določitev hi- šne številke oz. vložil zahtevo za vpis sprememb podatkov katastra stavb (Zakon o prijavi prebivališča, 2016, 23. člen). 155 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine Zaradi neusklajene zakonodaje na področju začasne zaščite in prijave prebivališč je treba pri vpisu prebivališča v register stalne- ga prebivalstva, v primeru, ko se pri stanovanjski rabi in pri ustre- zni kvadraturi izpiše vrednost 2 – Ne, pri takšni osebi evidentirati, da se prijavlja kot otrok in to zapisati pod opombo. Za odpravo te nedoslednosti bo treba spremeniti določbe ZZZRO (Ministrstvo za notranje zadeve, 2022a, str. 1). Če se osebo v registru stalnega prebivalstva prijavi kot otroka, je prijava prebivališča mogoča, kljub neizpolnjevanju pogojev za prijavo. ZZZRO ne omogoča instituta nesodelovanja stranke, kot je to urejeno v ZTuj-2. Namreč oseba, ki ji je priznana začasna zaščita, ni pa ji vročena izkaznica, lahko na pozive upravnega organa ne reagira več iz mnogih razlogov. Upravni organ v tej fazi upravne zadeve ne more zaključiti. V materialni predpis bi bilo treba ure- diti na podoben način, kot je to urejeno v ZTuj-2. Namreč ZTuj-2 določa, da je bil postopek uveden na zahtevo ali prošnjo tujca in ga ni mogoče končati brez njegovega sodelovanja, se njegov molk šteje za umik zahteve, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oz. dokončanje postopka oz., če se iz opustitve teh dejanj da skle- pati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka (Zakon o tujcih, 2021, 90. člen). Posamezno dejanje ali opustitev stranke je namreč mogoče šteti za umik zahteve samo, če je to z materialnim zakonom tako določeno (Zakon o splošnem upravnem postop- ku, 2006, 136. člen). V upravnih postopkih so pogosti postopki, ko je prosilec povedal, da se je oz. se bo vrnil v Ukrajino, vendar še ne ve, ali začasno ali stalno, zato bi obdržal status začasne za- ščite, izkaznice pa mu ni mogoče niti izdelati niti vročiti, ker ni podatka o začasnem prebivališču. Prav tako so pogosti primeri, ko je prosilec sporočil, da trenutno prebiva v drugi državi EU oz. v tretji državi, vendar še niso gotovi, kje bodo živeli. V Sloveniji jih dejansko ni več. V nekaterih primerih prosilec sporoči naslov v tujini, kjer se začasno nahaja in se sploh ne nahaja v Republiki Sloveniji. V takih primerih bi upravni organ pozval stranko v po- stopku, da v roku predloži manjkajoča dokazila, če tega stranka ne bi storila, bi uradna oseba izdala sklep o ustavitvi upravnega postopka. Če oseba z začasno zaščito sama ali po pooblaščencu poda izjavo, da je pridobila začasno zaščito v drugi državi, je s tem po- dan razlog za prenehanje začasne zaščite (Zakon o začasni zaščiti 156 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic razseljenih oseb, 2017, 6. člen). Komunikacija oseb z upravnimi organi poteka v večini po elektronski pošti. Ker osebe v postopku niso več aktivne oz. jih ni na prijavlje- nem naslovu v Republiki Sloveniji, upravni organ ne more pre- veriti kredibilnosti podane izjave, saj izjava predstavlja zgolj elek- tronsko sporočilo brez podpisa. Pri vodenju upravnih postopkov se je ugotovilo, da je pomanj- kljivo urejeno prenehanje in odvzem začasne zaščite. Upravna enota ugotovi, da prosilca na prijavljenem naslovu ni več in nima nobene informacije, kje se nahaja. Taki osebi pripadajo vse pravi- ce po ZZZRO, vendar pa kršitev prijave spremembe prebivališča in morebiti prebivanja v Republiki Sloveniji niso razlog za prene- hanje oz. odvzem začasne zaščite, temveč upravna enota v takem primeru lahko izvede zgolj postopek ugotavljanja začasnega pre- bivališča (Ministrstvo za notranje zadeve, 2022e, str. 4). Veljavni ZZZRO trenutno ne omogoča pravnih podlag za preverjanje, ali je oseba pridobila mednarodno zaščito, dovoljenje za prebivanje ali začasno zaščito v katerikoli drugi državi. Sicer ima v skladu s smernicami Evropske komisije (Sporočilo Komisije o operativnih smernicah …, 2022, str. 9) oseba, ki uživa začasno zaščito v eni izmed držav članic, pravico do potovanja v drugo državo članico, ki ni država članica, ki je izdala dovoljenje za prebivanje, in sicer 90 dni v obdobju 180 dni. Če se taka oseba pozneje preseli v dru- go državo članico, kjer prejme drugo dovoljenje za prebivanje v okviru začasne zaščite, mora namreč država članica, ki je izdala prvo dovoljenje za prebivanje v okviru začasne zaščite, le-to pre- klicati, pravice, ki iz njega izhajajo, pa prenehajo (Ministrstvo za notranje zadeve, 2022d, str. 1). Vendar ugotavljamo, da ne obsta- jajo pravne podlage, ampak zgolj smernice Evropske komisije, ki niso zavezujoče. Navedeno je spoznal tudi zakonodajalec, ki je v predlogu Zakona o začasni zaščiti dodal jasno pravno pod- lago ministrstvu, da izmenjuje osebne podatke oseb z začasno zaščito z drugimi državami članicami Evropske unije, Evropsko komisijo in s pridruženimi državami k Schengenskemu zakoniku. Namen je predvsem, da se zagotovi učinkovito uživanje pravic oseb z začasno zaščito v vseh državah članicah, in da se pri tem prepreči zlorabe, tako da bi lahko osebe z začasno zaščito imele status začasne zaščite v več državah članicah hkrati (Ministrstvo za notranje zadeve, 2022b, str. 1). Pri vodenju upravnih postop- kov je lahko oseba pri podaljšanju začasne zaščite neodzivna, ko 157 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine jo pozove upravni organ. Upravni organ se sooča z dilemo, ali osebi podaljšati začasno zaščito, namreč Direktiva o začasni za- ščiti ponuja možnost prostovoljne vrnitve, če se oseba za kratko obdobje vrne v Ukrajino, na primer zaradi obiskov družine, dviga dokumentov ali reševanja družinskih članov. V takem primeru ne izgubi statusa začasne zaščite. V primeru, če se oseba za daljše ob- dobje vrne v Ukrajino, le-ta ni več upravičena do začasne zaščite, vendar mora o tem obvestiti upravni organ. V primeru, ko tega ne stori, upravni organ osebi ne more odvzeti statusa (Evropska komisija, b.d.). ZZZRO določa, da je za vodenje, to je prva izdaja oz. dodeli- tev statusa začasne zaščite kot tudi podaljšanje izkaznice začasne zaščite pristojna upravna enota, kjer ima oseba prijavljeno zača- sno prebivališče oz. kjer je na vlogi naveden nameravani naslov prebivanja (Zakon o začasni zaščiti razseljenih oseb, 2017, 18. člen). Oseba, ko pridobi status začasne zaščite, nima omejitev pri zamenjavi začasnega prebivališča. Tako se zgodi, da je tista uprav- na enota, ki je osebi izdala status začasne zaščite, po zamenjavi začasnega prebivališča ni več pristojna za vodenje postopka po- daljšanja veljavnosti izkaznice navedene osebe. Ker je oseb, ki so prebežale iz Ukrajine v Slovenijo, 11.395 (The United Nations Re- fugee Agency, b.d.c), mnogi od teh so zaprosili za začasno zaščito, upravni organ zaradi količine izdanih statusov začasne zaščite ni mogel za vsako osebo ugotoviti pristojnosti pri vodenju postopka podaljšanja izkaznice začasne zaščite. Namreč ni mogoče ugotovi- ti, katera točno določena oseba se je v času izdanega statusa zača- sne zaščite preselila na območje upravne enote, ki je s tem, ko se je oseba naselila na območje upravne enote, postala pristojna za vodenje upravnega postopka podaljšanja začasne zaščite. S strani upravnih enot je bil podan predlog, da se upravnim enotam s strani Ministrstva za notranje zadeve posreduje seznam oseb z veljavnim statusom začasne zaščite ter njenim prebivali- ščem. Namen posredovanja seznama je bil, da se omogoči hitro podaljšanje veljavnosti izkaznice začasne zaščite (Ministrstvo za notranje zadeve, 2023c, str. 1). Ocenjujemo, da bi bilo treba v predlogu sprememb ZZZRO predvideti rešitev pri ugotavljanju pristojnosti upravnih enot. Predlagamo, da bi bila za podaljšanje statusa potrebna aktivna vloga prosilca, in sicer, da se tako kot za prvo izdajo tudi za podaljšanje izkaznice začasne zaščite poda vloga s strani stranke. 158 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic Namreč trenutna ureditev predvideva, da se podaljšanje izka- znice izvede po uradni dolžnosti s strani pristojne upravne enote in obrazec vloge za podaljšanje veljavnosti izkaznice ni predviden (Ministrstvo za notranje zadeve, 2023b, str. 1). V ZZZRO bi bilo obenem treba pod pogoje za prenehanje dodati, da status zača- sne zaščite preneha z veljavnostjo izkaznice začasne zaščite. Na ta način bi status obdržale osebe, ki dejansko prebivajo in uživajo status začasne zaščite v Republiki Sloveniji. Lahko ugotovimo, da se postopek priznanja pravice do zača- sne zaščite začne z vlogo stranke. Vloga je dvojezična, in sicer v slovenskem in ukrajinskem jeziku, tako da lahko stranka sama v vlogi izpolni bistvene sestavine vloge. Redko se zgodi, da stranka osebno vloži vlogo na pristojni upravni enoti, večina vseh vlog je bila posredovana s strani Policije. Vsaka vloga in odločitev v povezavi z začasno zaščito, tako pridobitev pravice kot tudi pre- nehanje, se vnese v Azilni register. Pričakovano je, da se ob prvi izvedbi instituta za začasno zaščito v praksi lahko pojavijo nedo- slednosti. Namreč glede na hitrost uvedbe instituta lahko ugoto- vimo, da je imela Republika Slovenija zadostno urejene pravne podlage za učinkovito in zakonito izdajanje pravic osebam, ki so zaprosile za začasno zaščito. Seveda pa smo tudi ugotovili, da so potrebne zakonodajne spremembe na področju začasne zaščite, predvsem na področju nadzora nad pridobljenimi pravicami. 6. Zaključek Dejstvo je, da je vojaška agresija Rusije na sosednjo državo Ukrajino na evropskih tleh večino ljudi ter tudi odločevalcev na najvišji ravni presenetila. Do 24. februarja 2022 nihče od odloče- valcev ni usmerjal prevelike pozornosti institutu začasne zaščite. Dejstvo je, da je po množičnih migracijah v obdobju 2015–2016 v Evropo prišlo več kot milijon ljudi (Ladič, 2021, str. 11). Območje Republike Slovenije je bilo od jeseni 2015 do spomladi 2016 del migracijske poti prek Balkana, ki se je imenovala balkanska be- gunska pot. V tem času je Slovenija večinoma predstavljala tranzi- tno državo za okoli pol milijona beguncev in migrantov. Končni cilj so jim bile druge bogatejše države članice Evropske unije, večinoma Nemčija (Bučar Ručman, Šulc, 2019, str. 5–20). Glede na navedeno je povsem razumljivo, da so se države Evropske unije od leta 2016 dalje ukvarjale predvsem s posodobitvijo azilnega 159 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine sistema in posledično je to leta 2023 pripeljalo do dogovora Sveta in Evropskega parlamenta glede reforme azilnega in migracijske- ga sistema EU (Svet EU, b.d.a). Institut začasne zaščite je prišel v ospredje po 24. 2. 2022, ko je EU spoznala, da azilni sistemi držav članic množice prošenj za mednarodno ali subsidiarno zaščito ne bodo zmogli. Mehanizem začasne zaščite je bil aktiviran prvič v svoji zgodovini (Luyten, 2022, str. 3). Ugotavljamo, da je začasna zaščita izredni postopek, ki zago- tavlja takojšnjo začasno zaščito razseljenim osebam, ki se ne mo- rejo varno in trajno vrniti v državo ali regijo izvora zaradi vojne in njej podobnih razmer, oboroženih spopadov, okupacije ali množičnih kršitev človekovih pravic, zaradi česar je ogroženo njihovo življenje ali telo ali so žrtve sistematičnega ali splošnega kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti če obstaja nevarnost, da azilni sistem ne bo zmožen obravnavati prihoda brez neželenih učinkov na njegovo uspešno delovanje (Zakon o začasni zaščiti razseljenih oseb, 2017, člen 2–3.) Na podlagi sta- tističnih podatkov lahko ugotovimo, da so trenutno sprejete in veljavne pravne podlage, tako Direktiva Sveta 2001/55/ES, 2001 kot tudi nacionalna zakonodaja, predvsem Zakon o zaščiti razse- ljenih oseb omogočile hitro in tudi učinkovito dodelitev statusa začasne zaščite ter uživanje pravic, ki jih ta omogoča. Samo hitrost dodelitev statusa začasne zaščite bi bilo treba opredeliti tudi v samem zakonu in zapisati, da se postopki začasne zaščite vodijo absolutno prednostno. Začasna zaščita se uvede, ko pričakujemo večje število oseb, ki bo prebežalo v državo in bo potrebovalo hitro zaščito. Posledično to pomeni veliko število upravnih po- stopkov, ki so v pristojnosti upravnih enot. Do 19. 12. 2023 je bilo v Sloveniji 10.635 oseb, ki so prebežale iz Ukrajine (United Nati- ons Refugee Agency, b.d.c). Glede na obremenjenost posameznih upravnih enot ugotavljamo, da je z vidika hitre zagotovitve pravic dobro urejen prenos pristojnosti med upravnimi enotami. Mini- ster za javno upravo lahko, če je podan predlog s strani načelnika upravne enote, po pridobitvi soglasja ministra, ki je pristojen za določeno upravno področje, največkrat je to minister za notra- nje zadeve, s sklepom izjemoma določi drugo krajevno pristojno upravno enoto, lahko celo več njih, za reševanje zaostalih uprav- nih postopkov. Sklep se izda v primeru, ko je očitno, da krajevno pristojna upravna enota ne more odločiti v zakonitem roku oz. ne more ekonomično voditi upravnih postopkov na posameznem 160 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic upravnem področju (Zakon o državni upravi, 2005, 51. člen). Za- radi zaostankov na področju migracij, predvsem postopkov, ki se vodijo po določbah ZTuj-2, je bil tak sklep izdan za Upravno enoto Kranj, in sicer je bilo treba razdeliti 800 upravnih zadev med štiri druge upravne enote, ki so postale krajevno pristojne za reševanje upravnih zadev, ki so bile vložene pri Upravni enoti Kranj. Seveda pa tudi ugotavljamo, da je kljub temu nacionalna zako- nodaja zastarela in pomanjkljiva. S predlogom novega Zakona o začasni zaščiti razseljenih oseb je Vlada Republike Slovenije hote- la uvesti nekatere rešitve za blažitev preobremenjenosti pristojnih državnih organov, vključenih v postopke začasne zaščite, zlasti na področju administrativnega upravljanja, učinkovitega vodenja postopkov priznanja začasne zaščite in hitre zagotovitve pravic osebam, za katere je uvedena začasna zaščita (Ministrstvo za no- tranje zadeve, 2022b, str. 3). Trenutno veljavna zakonodaja na eni strani omogoča zlorabe instituta začasne zaščite oziroma tveganja za zlorabo pravic zara- di odsotnosti sistemskega nadzora, na drugi strani pa ni najbolj optimalna z vidika hitrega in ekonomičnega vodenja upravnih postopkov priznanja začasne zaščite s strani državnih organov. Nekateri bistveni problemi, ki bi bili potrebni izboljšanja, so predvsem uskladitev zakonodaje na področju začasne zaščite in prijave prebivališč, uvedba instituta nesodelovanja stranke, s ka- terim bi upravni organi učinkoviteje, bolj ekonomično in hitrejše vodili upravne postopke priznanja začasne zaščite. Ugotovili smo tudi, da je pomanjkljivo urejeno prenehanje in odvzem začasne zaščite. Ko se ugotovi, da prosilca na prijavlje- nem naslovu ni več in ni nobene informacije, kje se nahaja, taki osebi pripadajo vse pravice po ZZZRO, vendar pa kršitev prija- ve spremembe prebivališča in morebiti prebivanja v Republiki Sloveniji niso razlog za prenehanje oz. odvzem začasne zaščite. Predvsem se nam zdi problematično, da lahko oseba od uvedbe začasne zaščite in v našem primeru tri leta uživa pravice, ki ji pri- padajo, pa daljše obdobje sploh ne prebiva v Sloveniji. Veljavni ZZZRO trenutno sploh ne omogoča pravnih podlag za prever- janje, ali je oseba pridobila mednarodno zaščito, dovoljenje za prebivanje ali začasno zaščito v katerikoli drugi državi. Direktiva o začasni zaščiti določa zgornjo mejo treh let kot naj- daljši možni čas trajanja začasne zaščite. Uvedba najdaljše omeji- 161 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine tve je bila pri sprejemanju ocenjena kot koristna, saj bi to pome- nilo čas, ko bi se začel prehod v trajnejše rešitve (United Nations High Commissioner for Refugees, 2012, str. 4–5). Ugotavljamo, da Republika Slovenija nima urejenih pravnih podlag za dolgoročno ureditev oseb, ki trenutno uživajo začasno zaščito. Le-ta bo prenehala 4. 3. 2025. Izjema je oddaja prošnje za mednarodno ali subsidiarno zaščito. Ugotavljamo, da oseba hitro pridobi pravice, ki ji pripadajo po ZZZRO, nato pa se nadzor nad namenom začasne zaščite ne izvaja. S tem potrjujemo tudi raziskovalno vprašanje, ali pravni režim za sprejem beguncev iz Ukrajine omogoča tudi tveganja za zlorabo pravic zaradi odsotnosti sistemskega nadzora. Nekatere zaključke, s katerimi se strinjamo, je ugotovila tudi Vlada Republike Slovenije s spremembo Zakona o začasni zaščiti razseljenih oseb in predlagala spremembo nekaterih poglavitnih pomanjkljivosti. Potrebna je bolj podrobna uskladitev ZZZRO z Direktivo Sveta 2001/55/ES, poenostavitev postopka priznanja začasne zaščite, z namenom učinkovitejšega, ekonomičnega ter hitrega vodenja upravnih postopkov priznanja začasne zaščite s strani pristojnih organov, jasno razmejiti vzporednost začasne zaščite in mednarodne zaščite, predlagati dodatne razloge, zaradi katerih bi začasna zaščita lahko prenehala, urediti razmerja med začasno zaščito, mednarodno zaščito ter ZTuj-2, določiti pristoj- nosti za izvedbo dejanj v postopku začasne zaščite ter vzpostaviti odgovornost za zagotovitev teh pravic, urediti ter določiti jasne pogoje za pridobitev pravic prosilcev za začasno zaščito ter vzpo- stavitev pravnih podlag, s katerimi bi delili in pridobivali podatke, s katerimi bi preprečili zlorabe pravic in dvojne statuse v drža- vah, ki ponujajo začasno zaščito (Ministrstvo za notranje zadeve, 2022b, str. 4–5). Z vidika bremen socialnega sistema trenutno oseba, ki uživa priznano začasno zaščito in posledično tudi pravice, ki iz nje iz- hajajo, ne more v času, ko je uvedena začasna zaščita zaprositi za dovoljenje za prebivanje po ZTuj-2. Namen začasne zaščite je, da oseba dobi zaščito hitro in za nujno omejen čas, dokler pogoji v matični državi ne omogočajo pogojev za vrnitev. Smiselno bi bilo, da se v materialni zakonodaji uredi pogoj, da lahko oseba, ki uživa status začasne zaščite zaprosi za dovoljenje za prebivanje in si tako ob pogojih, ki ji zahteva ZTuj-2, pridobi dolgoročni status. S tem pogojem bi osebam prenehale pravice po ZZZRO, raz- 162 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic bremenili bi socialni sistem, osebam pa omogočili daljše, predvi- dljivejše bivanje v državi. ZZZRO zagotavlja začasno ekonomsko integracijo, ki je nepredvidljiva tako za osebo z začasno zaščito kot tudi za delodajalca. Ekonomska integracija je ključna za učin- kovito integracijo v družbo, kajti za človeka je najbolj ubijajoče obdobje negotovosti, kajti šele predvidljiva ekonomska integraci- ja omogoči začetek integracije v družbo (Moličnik, 2008, str. 108). Potrebna bi bila tudi uskladitev ostale zakonodaje, ki ima po- sredni vpliv na institut začasne zaščite. Ugotovili smo, da je v ZPPreb-1 potrebna posebna ureditev za osebe, ki imajo status začasne zaščite. ZPPreb-1 določa, predvsem zaradi zlorab glede preteklih prijav prebivališč, kjer je bilo na enem naslovu prija- vljenih večje število ljudi, nekatere varovalke, kot sta postopek preverjanja resničnosti prijave začasnega ali stalnega prebivališča. Taka oseba se po dodelitvi statusa začasne zaščite lahko ponovno znajde v postopku preverjanja resničnosti prijave začasnega pre- bivališča ob prijavi začasnega prebivališča. Glede na začasnost in nujnost instituta začasne zaščite bi bile lahko te osebe izvzete iz takih postopkov. Seveda pa je ključno, da se na podlagi spremenjene zakonoda- je posodobijo tudi posamezni registri ter povezljivost med njimi na področju upravnih notranjih zadev, predvsem register stalnega prebivalstva, register tujcev in azilni register. Kot smo ugotovili, je potrebna uskladitev oziroma sprememba Zakona o prijavi prebi- vališča v povezavi s prijavo prebivališča oseb s priznano začasno zaščito ter posledična posodobitev registra stalnega prebivalstva. Med državami članicami oz. tudi drugimi državami, ki omo- gočajo, da osebe pridobijo začasno zaščito, je pomembno, da se vzpostavijo pravne podlage za namen preprečitve dvojnih statu- sov ter vzpostavi tudi informacijska povezljivost zaradi bolj eko- nomičnega vodenja samih postopkov. Glede na trenutne in prihodnje varnostne razmere v regiji in širše menimo, da je treba ob napovedani posodobitvi azilnega sistema in s tem posledično mednarodni in subsidiarni zaščiti pozornost posvetiti tudi posodobitvi zakonodaje, ki ureja začasno zaščito. Notranje ministrstvo je zaznalo nekatere pomanjkljivosti, med drugim je Vladi Republike Slovenije v sprejem predlagalo tudi prenovljen ZZZRO, vendar ugotavljamo, da je ta obstal pri odločanju in ni bil potrjen s strani Vlade Republike Slovenije ter posredovan v nadaljnjo obravnavo v državni zbor. 163 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine Ključno je, da si država prizadeva, da posamezno področje sistematično uredi v korist vseh prebivalcev, saj je zagotavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin eden od stebrov vsake demokratične družbe, ki spoštuje, zagotavlja in izpolnjuje ustavne ali mednarodnopravne obveznosti na področju človekovih pravic (Letnar Černič, 2011, str. 291). LITERATURA IN VIRI Agencija Evropske unije za temeljne pravice. (2014). Priročnik o evropski zakonodaji v zvezi z azi- lom, mejami in priseljevanjem. Urad za publikacije Evropske unije. Agencija Evropske unije za temeljne pravice. (2020). Priročnik o evropski zakonodaji v zvezi z azi- lom, mejami in priseljevanjem. Urad za publikacije Evropske unije. Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo. Uradni list RS–Mednarodne pogodbe, št. 9/92, 9/93, 5/99, 9/08, 13/11, 9/13 in 5/17. Beirens, H., et al. (2016). Study on the Temporary Protection Directive: Final report. Publications Office of the European Union. Bendel, P. (2019). Contemporary Politics of International Protection in Europe: From Protection to Pervention. The Routledge Handbook of the Politics of Migration in Europe, str. 293–303. Bešter, R., et al. (2003a). Migracije, globalizacija, Evropska unija. Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne družbene in politične študije. Bešter, R. (2003b). Migracijska politika Slovenije in EU: Primerjava zakonodaje, strateških dokumen- tov in priporočil, s poudarkom na integracijski politiki. Mirovni inštitut. Bučar Ručman, A., Šulc, A. (2019). Medijsko (so)ustvarjanje »begunske in varnostne krize« in njen odsev na državni in lokalni ravni. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, (1), str. 5–20. Černigoj, E. (2018). Integracija migrantov – primer prisilnih migrantov v Republiki Sloveniji (magi- strsko delo). Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Direktiva Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb. Uradni list Evropske unije, L 212/12. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upra- vičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidi- arne zaščite, in glede vsebine te zaščite. Uradni list Evropske unije, L 337/9. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Uradni list Evropske unije, L 180/96. Dostop do azilnega postopka: Kaj morate vedeti. (2016). Urad za publikacije Evropske unije. European Commission. Migration and Home Affairs. URL: https://home-aff airs .ec.e uro pa.eu/polici- es/migration-and-asylum/common-european-asylum-sy s tem /temp ora ry -protection_en Evropska komisija. (2022). Predlog: Izvedbeni sklep Sveta o ugotovitvi obstoja množičnega prihoda razseljenih oseb iz Ukrajine v smislu 5 Direktive Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 in z učin- kom uvedbe začasne zaščite. Evropska komisija. Solidarnost EU z Ukrajino. https://eu-solidarity-ukra ine.ec.europa. eu/information- -people-fleeing-war-ukraine_sl Haddad, E. (2008). The Refugee in International Society: Between Sovereigns. Cambridge University Press. Halpin, R. (2022). Temporary Protection: The activation of the Temporary Protection Directive in response to the crisis in Ukraine. Houses of the Oireachtas. IUS-INFO. Ženevske konvencije praznujejo 70. rojstni dan. URL: https://www. iu sin fo. si/medijsko- -sredisce/dnevne-novice/247480. 164 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic Izvedbeni sklep Sveta (EU) 2022/382 z dne 4. marca 2022 o ugotovitvi obstoja množičnega prihoda razseljenih oseb iz Ukrajine v smislu člena 5 Direktive 2001/55/ES in z učinkom uvedbe začasne zaščite. Uradni list Evropske unije, L 71/1. Jaeger, G. (2001). On the History of the International Protection of Refugees: International Review of the Red Cross. RICR, 8(843), str. 727–737. Jelenič, M. (1998). Vloga Rdečega križa Slovenije pri reševanju begunske problematike v Republiki Sloveniji. Begunci v Sloveniji: pregled dosedanjih aktivnosti. Visoka policijska-varnostna šola. Konvencija o statusu beguncev. Uradni list FLRJ-MP, št. 7-76/60. Ladič, B. (2021). Potek migracij preko ozemlja Slovenije v 2015/2016: Vloga nevladnih organizacij v sprejemnih in nastanitvenih centrih (diplomska naloga). Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede. Ladić, M., Bajt, V., Jalušič, V. (2020). Nacionalni mehanizem za evalvacijo integracije: Slovenija. Poro- čilo za leto 2018. Mirovni Inštitut. Letnar Černič, J. (2011). Od izvorov človekovih pravic k njihovemu uresničevanju. Phainomena, 20(76,77,78), str. 279–291. Luyten, K. (2022). Briefing: Temporary Protection Directive. Evropski parlament. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. (2022). Informacije glede obravnave mladoletnih oseb brez spremstva in pravic oseb iz Ukrajine. Ministrstvo za delo, družino in soci- alne zadeve in enake možnosti. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. (2005). Uvod predloga zakona in čistopis predlo- ga zakona o začasni zaščiti razseljenih oseb – prva obravnava. Ministrstvo za notranje zadeve. (2022). Navodila za prijavo začasnega prebivališča za osebe s priznano začasno zaščito razseljenih oseb. https://is-unz.sigov .si/m rrsp/ index .faces Ministrstvo za notranje zadeve. (2022b). Predlog Zakona o začasni zaščiti razseljenih oseb – predlog za obravnavo. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. (2022c). Priznanje pravice do začasne zaščite v povezavi z dovoljenjem za stalno/začasno bivanje v Republiki Sloveniji – odgovor in usmeritev za delo. Ministrstvo za notranje zadeve. (2022d). Uveljavljanje pravice do začasne zaščite v več državah hkrati – odgovor. Ministrstvo za notranje zadeve. (2022e). Vprašanja glede postopka začasne zaščite – odgovor in usmeritev za delo. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. (2023a). Odrek začasni zaščiti – odgovor. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. (2023b). Podaljšanje začasne zaščite – dodatna usmeritev za delo. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. (2023c). Podaljšanje začasne zaščite in izdaja novih izkaznic – seznam oseb. Ministrstvo za notranje zadeve. (2023d). Poročilo o delu Direktorata za migracije za leto 2022. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. (2023e). Začasna zaščita in vloga za izdajo enotnega dovoljenja – odgovor. Ministrstvo za notranje zadeve. (2024a). Mednarodna zaščita. URL: https:/ /www .gov.si/ teme/ me d na rodna-zascita/ Ministrstvo za notranje zadeve. (2024b). Strategija Vlade RS na področju priseljevanja. Moličnik, V. (2008). Knjižna poročila in ocene. Glasnik SED, 48(1,2). Nicholson, F., Kumin, J. (2017). A guide to international refugee protection and building state asylum systems. Inter-Parliamentary Union and the United Nations High Commissioner for Refugees. Repnik, V. (2017). Pravna ureditev instituta mednarodne zaščite (diplomsko delo). Univerza v Mari- boru, Pravna fakulteta. Resolucija o imigracijski politiki Republike Slovenije (RiMPRS). Uradni list RS, št. 40/99. Resolucija o migracijski politiki Republike Slovenije (ReMPRS). Uradni list RS, št. 106/02. Sklep o uvedbi začasne zaščite za razseljene osebe iz Ukrajine. Uradni list RS, št. 32/22. Sporočilo Komisije o operativnih smernicah za izvajanje Izvedbenega sklepa Sveta (EU) 2022/382 o ugotovitvi obstoja množičnega prihoda razseljenih oseb iz Ukrajine v smislu člena 5 Direktive 2001/55/ES in z učinkom uvedbe začasne zaščite 2022/C 126 I/01. UL C 126I. Svet Evropske unije in Evropski svet. Migracijska politika EU. URL: https ://w ww. consilium.europa.eu/ sl/policies/eu-migration-policy/refugee-inflow-from-ukraine/ The United Nations Refugee Agency. (1992). A Conprehensive Response to the Humanitarian Crisis in the former Yugoslavia. https://www.refworld .org/policy /strategy/ unhcr/ 1992/ en/15355. The United Nations Refugee Agency. (b.d.a.). Situations. https:// data.unhcr .org/en/ situ ations /ukraine. The United Nations Refugee Agency. (b.d.b.) Spremljanje postopkov na meji. https://www. unhcr. org/ si/ spre mlja nje -postopkov-na-meji-2 165 DIGNITAS ■ Pravni režim za prihod beguncev iz Ukrajine The United Nations Refugee Agency. (b.d.c.) Ukraine Refugee Situation. https://data.unhcr. org/ en/ situa tions/ uk raine, 3. 9. 2024. Vlada Republike Slovenije. (2019). Strategija Vlade RS na področju migracij. United Nations High Commissioner for Refugees. (2012). Summary Conclusions on Temporary Pro- tection. Roundtable on Temporary Protection: 19-20 July 2012. International Instituxte of Huma- nitarian Law. Svet EU. (b.d.a.) Svet in Evropski parlament dosegla prelomni dogovor glede reforme azilnega in migracijskega sistema EU. http s://ww w.co nsilium .eu ropa.eu/sl/press/press-releases /2023 /12/20/ the-council-and-the-eur ope a n -parli am ent-reach-breakthrough-in-reform-of-eu-asylum-and-migrati- on-system/ Svet EU. (b.d.b.) Ukrajina: Svet soglasno uvedel začasno zaščito za osebe, ki bežijo pred vojno. https://www.consilium.europa.eu/sl/press/press-relea ses/20 22 /03/04/ ukraine -council-introduces- -temporary-protection-for-persons-fleeing-the-war/ Thorburn, S., Van, J. (1998). Refugee protection in Europe: Lessions of the Yugoslav Crisis. M. Njihoff Publishers, str. 199–212. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. Uradni list Evropske unije, L 180/31. Ustava Republike Slovenije (URS). Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a. Zakon o državni upravi (ZDU-1). Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14 in 51/16. Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Uradni list RS, št. 16/17 – uradno prečiščeno besedilo in 54/21. Zakon o prijavi prebivališča (ZPPreb-1). Uradni list RS, št. 52/16, 36/21, 3/22 – ZDeb in 62/24 – ZUOPUE. Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11. Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 7/94. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP).Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13 in 175/20 – ZIUOPDVE. Zakon o tujcih (ZTuj-2). Uradni list RS, št. 91/21 – uradno prečiščeno besedilo, 95/21 – popr. in 105/22 – ZZNŠPP. Zakon o začasni zaščiti razseljenih oseb (ZZZRO). Uradni list RS, št. 16/17 – uradno prečiščeno be- sedilo.