Prvo
berilo in slovnica
za
slovenske ljudske šole.
Sestavila
v
A. I Jazinger in A. Zumer,
ljudska učitelja.
Cena vezanej knjigi 24 kr.
V Ljubljani.
Natisnil in založil Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1882.
Predgovor.
Najin abecednik namenjen je samo za prvo šolsko leto. Šole, katere so vpeljale abecednik, nimajo za drugo šolsko leto berila in slovnice, ker c. kr. zaloga šolskih knjig več ne izdaje „prvega berila in slovnice", a „drugo berilo in slovnica" je pisano za tretje šolsko leto.
Te okolščine so naju napotile, da sva spisala za drugo šolsko leto „prvo berilo in slovnico".
Berilo je prav tako uredjeno, kakor nazorni nauk v abecedniku za slovenske ljudske šole in obsega 17 oddelkov po abecedniku in 18. oddelek „Domovina". Nazorne vaje so tako razširjene, da se opirajo na nazorne vaje abecednikove. Učitelj ima torej pri vsakej nazornej vaji otroke opozoriti na tva-rino, katera je obravnavana v abecedniku.
Slovnica obseza ob kratkem vso tvarino po učnem redu za drugo šolsko leto. Pri nalogah sva se posebno ozirala na šole, v katerih se poučuje po oddelkih. Uredjene so torej tudi za posredni pouk. Izdelovati se morejo samo ustno, ali ustno in pismeno. Večinoma se naslanjajo na berila. Mnogo nalog učitelj tudi po svojej potrebi more izpustiti ali druge pridejati.
Spisatelja.
Na vsak pri založniku kupljeni deseti iztis priloži se vodstvu šole ena knjiga za uboge učence.
Založnik.
Mladi smo. Mlad človek se malo ve. Treba je, da se izuči. Mnogo lepega in koristnega se učimo od ljubih starisev; največ dobrega se pa učimo v Šoli.
Gospod učitelj nas uče brati, pisati, računiti, risati, peti, telovaditi. Dekleta se še uče plesti, Šivati in druga ročna dela. Učimo se, kako se nam je vesti v šoli, cerkvi, doma in zunaj. Mnogo nam gospod učitelj pripovedujejo, da je priroda lepa, da so živali in rastline koristne. Opominjajo nas, da naj se radi imamo in drug druzemu pomagamo, posebno pa, da naj ljubimo dobrotljive stariše. Uče nas, naj smo dobrotnikom hvaležni in naj stare ljudi spoštujemo. Duhovnik nas uče spoznavati Boga in nas pripravljajo za vredno sprejemanje svetih zakramentov.
Da se moremo uspešno učiti, ne zamujamo Šole in jo redno obiskujemo. Pri uku smo po
i
slušni in storimo le to, kar nam gospod učitelj
v
vele. Šolske priprave imamo vedno čedne in v redu. Zamazane knjige in pisanke nikomur ne dopadajo. — Po končanem ulcu hodimo mirno domriv. Po poti se lepo vedemo.
Otroci bogatih in revnih starisev — vsi so enaki, vsi morejo se veliko dobrega naučiti. Pridne, uljudne in hvaležne otroke ima Bog in vsak človek rad. Lenih, neuljudnih in nehvaležnih otrok nikdo ne mara.
Kdor se v mladosti izuči, Ta se za starost oskrbi.
2. Šolske postave.
1.)	Hodi v šolo redno, mirno in o pravem času!
2.)	Bodi čedno in spodobno oblečen!
3.)	Nosi seboj samo potrebne reči in priprave!
4.)	Vse svoje prednike in učitelje uljudno pozdravljaj, spoštuj jih in bodi jim pokoren!
5.)	V šoli hodi tiho in mirno na odkazani prostor in ne poškoduj ničesar!
6.)	Pri uku glej na učitelja in na delo; bodi pazen! govori samo, kadar si vprašan in vselej lepoglasno in pravilno!
7.)	Govori resnico, bodi pošten, miroljuben in po-strežen!
8.)	Hodi mirno iz šole in nikjer ne razgrajaj!
9.) Svoje naloge izdeluj pridno in o pravem času! 10.) Čislaj božja dela v prirodi in ne trpinči nobene živali!
Pridno Roziko so hoteli mati doma imeti, da bi jim kaj pomagala. Rozika pa je žalostna. Jokaje materi pravi: «Drugi otroci se bodo učili, jaz pa bom zaostala. Drugi bodo veliko znali, jaz pa ne.» Potem prime mater za roko in pravi: «Ljuba moja mati! lepo vas prosim, pustite me, naj grem v šolo. Saj bom iz šole hitro prišla domov in bom tem pridnejša.*
Mati ji prijazno reko: «Le pojdi, ljuba moja! ker se tako rada učiš; zato mi boš potlej tem bolj pomagala. Vidim, da se v šoli več naučiš, kakor mi doma pomagaš.» — Tako pridni otroci prosijo in radi hodijo v šolo, doma pa lepo ubogajo.
3. Pridna Rozika.
4. Pred šolo.
l.
Tebi kliče, večni Oče, Zbranih otročičev krog, Blagoslovi, prosi vroče, Ga pri uku mili Bog.
Rastli bi v modrosti pravi Kakor Jezus, božji sin.
Srca naša Ti pripravi, Um razjasni in spomin,
2.
5. Po šoli.
i.
Večno slavo Ti pojemo, Z nami naj Te vse časti;
Lepe uke v srcih hrani, Nam po njih živeti daj,
2.
Hvalo Tebi vsi dajemo Za vse, kar smo slišali.
Vedno Ti nam stoj na strani In nas pelji v sveti raj.
H.
6. Človek.
Najimenitnejša stvar božja na svetu je človek. Ustvaril ga je Bog po svojej podobi in ga postavil gospodarja vsem stvarem. Dal mu je dušo in telo.
Duša je nevidljiva in neumrjoča. Z dušo mislimo in razločujemo pravo od nepravega, imamo um, pamet in prosto voljo.
Telo je vidljivo in umrjoče. Deli telesa so:
v
glava, trup in udje. Život pokriva koža. Da snažen in zdrav život ohranimo, umivamo si vsak dan glavo in roke; po letu pa se večkrat kopljemo. Pod kožo je meso, ki veže ude telesa in jim daje moči. Meso je prirasteno kostem. Kaj vidimo na glavi? NaŠtejte dele trupa! V trupu je srce, pluča, želodec in drob. Srce pretaka kri po vsem telesu. Kri teče po žilah in redi telo. Kadar človek umrje, zastane mu kri in sred več ne bije. Pluča čistijo kri. S pluči dihamo. Da si pluč ne poškodujemo, varujemo se prehlajenja in ne
v
pijemo mrzle vode, ako nam je vroče. Želodec in
drob prebavljajo živež. Prevročih jedil ne jemo, da si želodca ne pokvarimo.
Roke so nam ustvarjene za delo. Imam dve roki, desnico in levico. Roke se drže trupa v ramah. Kateri so deli roke? Roko gibljemo v rami, komolci in zapestji. Pokažite dlan, pest! Kako se imenujejo prsti? Prsti imajo na konci nohte. Nespodobno je z rokami glavo podpirati. Roke imamo vedno snažne in nohte obrezane.
Noge nosijo život. Kateri so deli noge? Kje se giblje noga? Noge posebno po zimi varujemo mraza in mokrote.
Kadar telovadimo, krepimo si roke, noge in ves život.
Vid.
Nebo je modro. Solnce je rumeno. Trava je zelena. Sneg je bel. Kri je rudeča. Oglje je črno. Oblak je siv. Lisica je rajava. — Gora je visoka; hrib je nizek. Polje je Široko; dolina je ozka. Morje je veliko; jezero je majhno. Njiva je dolga; vrt je kratek. Kocka je oglata; krogla je okrogla.
Z očmi vidimo, kakšne so reči; imamo vid. Vidimo tudi preljube starise, brate in sestre, do-
brotrnke in prijatelje. Kaj vidimo v Šoli, doma, na polji, v gozdu in na nebu?
Oko je ljubi dar božji. Postavljeno je med trde kosti, da se ne oškoduje. Trepalnice zapirajo oči. Vejice jih varujejo prahii. Obrvi odvračajo pot, ki po čelu teče. Ako mi kaj v oko pade, pritečejo solze in je izmijejo.
Oko hočemo vedno varovati. O mraku in na solnci ne beremo; tudi ne zremo v solnce in luč. Vsak dan si oko in ves obraz umivamo.
Sluh.
Mati govore. Deklica poje. Dete se joka. Deček se smeje. — Pes laje. Mačka mijavka. Kaj delajo konj, krava in druge domače živali ? Kaj delajo ptice? — Zvon klenka. Ura bije. Puška poka. Grom bobni. Potok šumlja.
Z ušesi slišimo — imamo sluh. Tudi uho je dobro obvarovano, da se ne oškoduje. Zunanje uho imenujemo uhelj. Skozi uhelj gre glas v notranje uho. Ušesa si snažimo in jih varujemo prehudega poka, da si ohranino dober sluh. Kdor ne sliši, je gluh. Glušec tudi ne more govoriti — nem je.
Roža diši. Katere cvetice lepo diše? Hren je hud. Tudi češenj v nos udari. Z nosom vohamo; imamo vonj (voh).
Nos je sredi obraza. Ima dve nosnici, med
v
njima pa hripelj. Skozi nosnice tudi dihamo. Ce se prehladimo, zamaši se nam nos, imamo nahod.
v*
Če smo nahodni, radi kihamo. Nos ne sme nesnažen biti. S čim si ga čistimo? Nespodobno je, prst v nos vtikati.
Okus.
Pelin je grenak. Hruška je sladka. Zelje je kislo. Sol je slana. Pečenka je okusna.
Z jezikom okušamo jedi. Imamo okus. Jezik je v ustih. Usta zapiramo z ustni (ustnicami). Ako ustni odpremo, pokažejo se zobje. Zobje tiče v zgornjej in spodnjej čeljusti. Zobje ras-kosajo jedila, da jih moremo použiti. Umivamo si jih, da jih zdrave ohranimo. Trdih reči, kakor lešnikov in orehov, ne grizemo. Nad jezikom je nebo. Za jezikom je goltanec. Po njem pride hrana v želodec. Z jezikom pa tudi govorimo.
Tip (čut).
Nož je oster. Sivanka je šilasta. Miza je gladka.
Skorja je hrapava. Moka je suha. Dežnik je moker. « v
Krajcar je majhen. Cetrtak je velik. Nit je tenka. Vrv je debela. Volna je mehka. Kamen je trd.
To spoznamo z tipom. Tipljemo najbolje s prsti.
v
Ce se zbodem ali urežein, boli me. Ogenj je vroč; peče me. Voda je mrzla; hladi me. Peč je gorka; greje me. Po letu mi je vroče, po zimi me zebe. To čutimo po vsem telesu. Po vsem telesu imamo Čut; nohti in lasje ne čutijo.
Z očmi vidimo. Z ušesi slišimo. Z nosom vonjamo. Z jezikom okušamo. S prsti tipamo in po vsem telesu čutimo. Zdrav človek ima petero čutov: vid, sluh, vonj, okus in tip (čut).
7. Telovadska.
1. 2.
Hajd na noge, le v korak!	Boben poje: trom, trom, trom!
čvrsto stopa korenjak.	Kliče svoje: trom, ti, rom!
V vrsti redni vojna gre, '	Brzo dalje čez polje,
In razlega petje se:	Gozd, ravnine in gore! Hura ! Hnrd !
Pojmo srčno vsi na glas:
Naš je mladi, dati čas!
In veselo in gorico
Srce bije nam zvesto!
Hura !	A. Perae.
8. Odmev.
Nekega dne skače Blažek po zelenej loki in zavpije: «Ho, hop!» Iz bližnjega gozda oglasi se mu ravno tako: «Ho, hop!» Blažek se tema čudi inzakliče: «He, hej!» — «He, hej» mu zadoni iz gozda nazaj. Blažek zavpije: «Zakaj me oponašaš ?» — «Zakaj me oponašaš» odmeva iz gozda. Blažek če dalje bolj kriči in se huduje. Vsaka beseda pa se mu iz gozda povrača. Misli, da se drug deček ž njim šali. Maščeval bi se rad. Po vsem gozdu ga išče, pa ne najde nikoga.
Doma toži svojej materi, da ga je hudobni deček v gozdu zelo žalil z grdimi besedami. Mati pa pravijo: «Blažek, zdaj si sam sebe tožil. Nič druzega nisi slišal, nego odmev svojih lastnih besedij. Ako bi bil prijazne besede v gozd klical, prijazne besede bi bil tudi iz gozda slišal.
Da bodo drugi ljudje s teboj prijazni, bodi tudi ti ž njimi prijazen.
9. Želod in buča.
Kmetič leži pod hrastom in premišljuje bučevino, ki poleg njega raste. Kar začne z glavo odkimovati,
rekoč: «Tega ne urnem, da ona majhna buče vina tolik in tako težak sad rodi, močan in velik hrast pa tako malovreden sadek. Ko bi bil jaz svet ustvaril, bil bi to gotovo drugače naredil. Hrast bi rodil velike in težke buče, bučevina pa drobne želodke. Res bi ga bilo veselje videti!»
Komaj to izreče, potegne veter in odtrga želod s hrasta. Pade mu ravno na nos. Tako ga udari, da se mu kri pocedi. «0 joj!» zavpije ves oplašen, «zdaj sem pa gorko dobil za svojo modrost. Ako bi bila to buča, bila bi mi glavo razbila.»
Kar Bog naredi, Vse prav stori.
III.
10. Jed in pijača.
i.
Da je moči človeku živeti, potrebuje živeža, to je: jedi in pijače. Jed in pijača mora vedno zdrava in tečna biti, da ga krepi.
Največ živeža dobivamo s polja. Na polji raste žito, kakor: pšenica, rež, ječmen, ajda, proso, koruza. Malinar zmelje žito v moko. Kakšna je psenična, režena, ajdova in turšična moka? Iz moke pečejo mati kruh in kuhajo
žgance, sok in druge močnate jedi. Iz ječmena naredi maliuar. v stopah ječmenček (ričet), iz prosa pa kašo. Na polji raste tudi krompir, repa in korenje. Iz tujih dežel dobivamo riž.
Na vrtu, ki ga imamo pri hiši, raste sočivje in druga zelenjad. Leča, grah in fižol so tečna jed. K mesu jemo solato, špinaco, zelje, vi-hrovt, kolerabe in peso. V juho se devlje peter-šilj in drobnjak. Tudi čebula, češenj, hren in redkev zrastejo na vrtu. Katera vrtna drevesa nam dajejo sadje?
NajtečnejŠa jed je meso. Katere domače živali nam koristijo z mesom? Imamo torej goveje, drobnično, prašičje meso in kuretino. Kaj je divjačina? Mes6 jemo kuhano, pečeno ali prekajeno. Krava, koza in ovca nam dajejo mleko. Mleko je sladko ali kislo. Na mleku se nabere smetana. Iz smetane se mede maslo. Planinar dela iz mleka sir. O postu ne jemo meša, a jemo ribe, rake in žabe. Prav tečna jed so jajca. O velikej noči nam obročijo mati piruhe.
Juhi in drugim jedilom pridevajo se začimbe, kakor: sol, sladkor, poper, cimet, muškatov oreh i. dr.
Voda je najpotrebnejša in najbolj zdrava pijača. Po solnčnatih goricah raste vinska trta. Iz grozdja se ožema mošt. Sečiščen mošt je rumeno ali rudeče vino. Pivar dela iz ječmena in hmelja pivo (ol).
Vino in pivo ugaja odrastlim ljudem, toda
v
mora se zmčrno piti. Žganje je škodljiva pijača. Pijače se hranijo v sodih.
Kakšne mere imamo za pijače, za žito in moko?
Iz tujih krajev dobivamo kavo in čaj.
11. Pobožni sinek.
Oče so svoje otroke vselej lepo učili. Skrbeli so, da bi bila vsa hiša dobra in poštena. Pred jedjo in po jedi so vselej sami molitev vodili. Ko se je Tonček uže naučil moliti, prosil je enkrat sam očeta, da bi njemu pustili voditi molitev pred jedjo in po jedi. «Veseli me,» djali so oče, «da si se uže naučil moliti. Le rad moli in bodi vedno dober, da te bo ljubi Bog rad imel. Veselila ga bo tvoja molitev.»
Nekega dne pridejo strijc iz daljnega kraja in ž njimi kosijo. Pred obedom Tonček lepo vzdigne ročici proti nebesom in prav pobožno moli. Ko strijček to vi-
dijo, zelo so ganjeni in mu prijazno rek6: «Nu, Tonček, to je prav, tako je lepo! Veseli me, da tako mlad uže znaš tako lepo moliti. Taki otroci so vsem všeč. Pobožne otroke ima ljubi Bog rad in jih kliče k sebi. Moj Tonček! bodi vedno tak; vsi te bomo radi imeli, in Bog ti bo dal srečo!«
Tonček je ostal vedno pobožen deček, bil je dober mladenič in vse svoje žive dni pošten človek pred Bogom in ljudmi.
Rad ubogaj, lepo moli,
Žal ne bode ti nikoli!
12. Pred jedjo.
O Bog! to vse nam daješ ti, Kar vsaki dan nas preživi; Dodeli, da nam to jedilo Po tvoji volji bo teknilo!
13. Po jedi.
O Bog! s pijačo in jedjo Nahranil si nas milostno! Za vse, kar roka tvoja dala, Naj bo prisrčna zdaj ti hvala.
14. Mrzli studenec.
Nekega poletnega dne je šel Martinek na polje. Vroče je bilo. Lice mu gori. Silno ga začne žejati. V lepej senci pod hrastom najde hladen studenček. Voda je bila čista ko ribje ok6 in mrzla ko led.
Naglo se je Martinek napije; ali slabo mu začne bivati, toliko, da ne omedli.
Slab prileze domov in zboli prav nevarno. «Joj, kdo bi mislil, da je v tem studenci tako hud strup!» zdihuje bolen na postelji. Oče pa pravijo: «Čisti studenec ni kar nič kriv tvoje bolezni, ampak tvoja neprevidnost, ker si se ves pregret naglo mrzle vode napil.»
IV.
is. Obleka.
Zimskega dne prileti vrabec na šolsko okno. Tužno zre v sobo. Vsi otroci se ozro na okno. Učitelj reko: „Vidite vrabca, kako rad bi prišel na gorko! Vi se lahko pogrejete v gorkej izbi. Na prostem varuje vas gorka obleka mraza. Ptički imajo perje, druge živali dlako, a vendar o hudej zimi nimajo gorke izbe; veliko trpe in tudi od mraza poginejo, akoravno jim jeseni zraste gorkej še pe'rje in dlaka.
Tudi ljudje so po zimi drugače opravljeni, kakor po letu. Kakšna je zimska, kakšna poletna obleka?"
Francek: „Po zimi hodimo v gorkej, volna-ttj, po letu v lahkej, platnenej obleki."
Učitelj: „Iz česa je gorka, zimska obleka, Jurij?"
Jurij: „Nogovice in rokovice so iz volne, ki jo dobivamo od ovce."
Učitelj: „Da! Ovco ostrižemo. Iz volne na-predejo predice niti. Iz niti se pleto nogovice. Suknar dela iz volne sukn6. Katera obleka se dela iz sukna?"
L o vr o: „Tz sukna dela krojač: suknje, telovnike, hlače in plašče. Tudi ženska oblačila so iz sukna."
Učitelj: „Iz česa se pa dela platnena obleka, Milica?"
Milica: „Platnena obleka se dela iz platna."
Učitelj: „Kje pa mati platno dobe?"
Milica: „Platno jim naredi tkalec. Oče se-jejo pomladi lan. Lan populimo, glavice mu osmučemo in ga po travniku razgrnemo. Ko je vležan, vzdignemo ga. Terice ga v sušilnicah posuse in s trlico otero. Predivo mati in dekle spredejo o zimskih večerih na kolovratu v prejo. Mati je na solnci belijo."
Učitelj: „Prav si povedala! Katera obleka se pa dela iz platna, Jerica?"
Jerica: „Iz belega platna dela šivilja: srajce, spodnje hlače, predpasnike, rjuhe, prte in blazine. Iz barvanega platna pa se dela vrhna obleka."
Učitelj: „Pregovor pravi: ,Bolj ko bo pridna po zimi predica, delj bo rožljala pod palcem pe-tica/ Platno je kaj cenjen domač pridelek. Pa tudi iz drugih snovi se dela obleka. Robci, ki jih imate dekleta po letu na glavi, so iz bombaža. Bombaž je tuj pridelek. Gospe nosijo drago, svilnato obleko. Kdo dela klobuke in obuvalo, Matij ček?"
Matij ček: „Klobuke dela klobučar iz klo-bučine. Škornje in črevlje izdeluje črevljar iz usnja. Strojar iz volovskih, telečjih in svinjskih kož ustroji usnje."
Učitelj: „Kdo izdeluje irhovino in krzno?"
Matij ček: „To pripravlja krzndr iz kozjih in ovčjih kož."
Učitelj: „Vsaka obleka je lepa, da le ni raztrgana in nesnažna. Najmanjša luknjica se mora hitro zakrpati. Varujte obleko! Ne hodite nepotrebno po blatu in prahu; ne plezajte po plotih in drevji!"
16. Ovca in bučela.
Bučela: «Imaš li večjega dobrotnika od mene?»
Človek: «Da, imam ga!»
Bučela: «Koga pa?»
Človek: «Ovco; kajti njena volna mi je potrebna, tvoj med pa le prijeten. Vrhu tega mi daje ovca rado-voljno svojo volno; če mi pa ti daješ svoj med, vedno se mi je bati tvojega žela.»
17. Lepa suknja.
Jurijče je vedno lenobo pasel. Učil se ni nič, in tudi znal ni nič. Oblekel je lepo suknjico, pa ošabno po vasi letal in se skazoval. Še v šoli se je ponašal s svojo lepo suknjo. Otroci so ga obstopili in radovedno gledali; Jurijče pa se je zaničljivo na nje oziral. Učitelj ga pokličejo: «Jurijče, na noge! povej, kar znaš!» Jurijče pa se ni učil nič, in tudi ni vedel nič; kar koli je zinil, vse je bilo neumno. Sram ga je začelo biti, in spoznal je Jurijče, da sama lepa suknja nič ne pomaga, če Jurijče nič ne ve, če Jurijče nič ne zna.
Samo lepo oblačilo
Te ne bo častilo;
Pridnost, modra glava,
To je prava slava.
is. Stanovanje.
Hiša je naše stanovanje. Varuje nas dežja, hudega vremena, snega in mraza. Bogati ljudje imajo velike in lepo zidane hiše; kmečke hiše so manjše in nekatere tudi lesene. Kateri so deli hiše?
Kadar smo doma, bivamo največ v izbi. V izbi jemo, delamo in po noči spimo. Kateri so deli izbe? V izbi ima vsaka oprava svoj prostor. V kuhinji kuhajo mati na ognjišči zajutrek, ob&l (kosilo) in večerjo. Katera je kuhinjska oprava?
Klet je navadno v zemlji, da po zimi gorka in po letu hladna ostane. V klet spravljajo mati živež, kakor: krompir, repo, korenje, zelje in sadje. Na policah so jabolka in drugo sadje. Gostilničar ima v kleti pijače.
Nad pohištvom je prostorno podstrešje. Gori so žitnice in skrinje. HiŠa je pokrita se streho. Streha je iz slame, desk, opeke ali Škrlov.
Dimnik, ki moli iz strehe, vodi dim iz kuhinje kvišku. Na velikih hišah vidimo strelovod.
19. Tašica.
Tašica prileti zimskega dne na okno kmečke hiše, kakor da bi rada na gorko prišla. Kmetic jej odpre okno. Tu pobira drobtinice, ki z mize padajo. Otroci imajo ptička prav radi.
Zima mine. Kmetic odpre okno in mali gost odleti v bližnji gozd. Tam si naredi gnezdo in veselo prepeva.
Zopet se vrne zima. Ž njo pa se vrne tudi tašica h kmetiču in glej! — se sdboj pripelje samico. Družina kme-ticeva jih je jako vesela. Živalici sta prav domači. Otroci reko: „Ptička nas gledata, kakor bi nam hotela kaj povedati." Oče pa odgovore: „Ko bi jim bilo moči govoriti, rekla bi: Zaupanje vzbuja zaupanje in ljubezen zopet ljubezen
20. Tašici v slovo.
Zapoj, zapoj, oj ptiček moj, mi pesem še enkrat, prej ko zletiš in poletiš zeleni gaj iskat.
Vso zimo sva skup bivala — in zdaj me zapustiš; iz kraja v kraj, tu ni tvoj raj, drugam si poželiš.
Zapoj, zapoj, oj ptiček moj, mi pesem še enkrat in tebe ko tu več ne bo — šel v log te bom iskat.	A. Perne.
21. Red nas varuje škode.
Sabinka je imela svojo izbico, pa nikoli ni pospravljala svojih reči. Vse je križem ležalo. Mati jo zaradi tega večkrat opominjajo, pa jih ne sluša.
Neko nedeljo popoludne se Sabinka lepo pražnje obleče in z doma odpravlja. Soseda jej prinese polno
sldedico debelih, črnih črešenj. Na mizi in po oknih je
- p
bilo oblačil vse polno. Sabinka postavi črešnje na stolec in gre z materjo v vas. Zvečer uže v temi pride domov. Naglo sede, pa — od strahu zakriči. Kaj pa jej je? Ravno na skledico je bila sedla in črešnje pomečkala! Mati z lučjo prihite. Kaj pa vidijo? Črešnjev sok se cedi po stolci; lepo belo Sabinkino krilo je pa tako črnorudeče, da jene more več obleči. «Zdaj vidiš,» djali so mati, «kako je treba devati vsako reč na svoj kraj. Naj te lastna škoda uči reda!»
22. Angel budi.
1. 2. Z mano zjutraj rano Angel me pokrije, Vstane angel moj,	Ko se noč stori.
Hodi vedno z mano In ko dan zašije Vedno je z menoj.	Zopet me zbudi.
B.
Angel me varuje
Zvesto dan in noč;
Kak me zveseljuje
Božja ta pomčč.	Fr Končan.
VI.
Družina.
23. Jutro.
Nekega poletnega dne so pregledovali učitelj v šoli domače naloge. Vsi učenci so jih lepo spisali, posebno lično pa jo je imel Jožek. Pohvalili
so ga in vprašali: „Kdaj si pa spisal nalogo, da je tako skrbno izdelana?"
J ozek: „Danes zjutraj. Mati me vsako jutro zgodaj pokličejo, ker grem zvečer kmalu spat."
Učitelj: „Rana ura, zlata ura. Zjutraj je telo in duša krepka. Najlaže se učite zjutraj. Ali vsako jutro zgodaj vstajaš?"
Jožek: „Da, vsako jutro. Oče in mati vstanejo prvi in vso družino pokličejo, samo mojega malega bratca in sestrico puste delj časa spati."
Učitelj: „Kaj pa dela družina tako zgodaj?"
Jožek: „Ko se oblečemo, umijemo in molimo, gre vsak na svoje delo. Mati kuhajo kosilo. Moja odrastla sestra pospravi po izbi. Oče in večji brat gresta k živini. Hlapec popravlja vozove in dekla gre krave mlest. Kmalu je zajutrek na mizi. Po jedi gre vse po opravkih, jaz pa v šolo. Ded in babica, ki uže ne moreta delati, ostaneta doma za varuha."
Učitelj: „To je lepo. Mlad navadil si se uže priden biti. Včm, da boš tak ostal, ker ti stariŠi vedno lep vzgled dajejo. Otroci, posnemajte marljivega Jožka! Vsi bodete srečni in ljudje vas bodo spoštovali."
24. Starček in smrt.
Reven starček je nesel težko breme drv iz gozda domov. Pot je bil dolg, on pa že ves slab. Truden in zelo ne volj en vrže breme na tla in kliče smrti, da bi ga rešila iz tacega nadležnega življenja. Komaj to izgovori, uže smrt pri njem stoji in ga vpraša: «Kaj hočeš?» Prestrašen starček pa odgovori: «Prosim te, ljuba žena, bodi mi tako dobra, in pomagaj mi zadeti to breme zopet na hrbet!»
25. Koga
i.
Koga ljubim, vprašaš me? Starše, brate in sestri, Ljubim tudi vse ljudi, Ker me Bog tako uči.
ljubim.
2.
Koga ljubim, vprašaš me? Moje naj srce pove: Ljubim da čez vse Bogd, Bolj kot starše, bližnjega!
J. Tomšič.
VIL
Cerkev.
26. Praznik sv. Rešnjega telesa.
Na delopust sv. Rešnjega telesa prideta Rezika in Pavlek vesela iz Šole domov. Mati jih na pragu čakajo in vele: „Danes pojdeta cvetic na polje nabirat za jutranji praznik!"
Rezika: „Prav rada. Tudi gospod učitelj so nam rekli, naj gremo cvetic trgat, da jih bodemo jutri pri obhodu trosile."
Pa vlek: „Nam dečkom pa so rekli, da naj naberemo zelenih vej, s katerimi naj okna in pot olepšamo."
Mati: „Oče so uže zjutraj šli s hlapcem v gozd; pripeljala bodeta zelenih vej, da jih bodemo postavili ob hiši in cesti."
Rezika: „Pri cerkvi in znamenjih, kjer bodo blagoslovi, stoje uže mlaji z lepimi venci ozalšani. Cerkovnik ves dan snaži in lepša oltarje v cerkvi. Postavil je uže bandera in neb6, pod katerim bodo gospod župnik nesli sv. Rešnje telo. Pojdi bratec, da prej domov prideva!"
Na večer prideta domdv. Rezika prinese poln pletarček lepih cvetic, Pavlek pa butaro zelenih vejic. Kmalu so bila vsa okna ozalšana. Pred hišo stala je ravna vrsta mlajev, ki so jih oče s hlapcem postavili.
Rezika: „Mati, jutri zjutraj naju zgodaj pokličite, da ne bodeva z bratcem mudila. Gospod učitelj so nam popisali ves obhod in nam povedali, kako se moramo pri obhodu vesti. Vsak
šolar mora imeti se saboj molitvene bukvice, iz katerih bodemo pesem o sv. Rešujem telesu peli. Ko bodo zvonovi zapeli, Šli bodemo v parih pred cerkev."
P a vlek: „Mi dečki šli bodemo prvi za ban-derom, deklice pa pred sv. Rešnjim telesom."
Rezika: „Nekoliko deklic bode belo oblečenih. Te bodo trosile cvetice po poti. Za sv. Rešnjim telesom šli bodo pevci in vsi farani. Pri štirih znamenjih se bodemo ustavili in blagoslova čakali. Potem bodemo šli v cerkev, ki bode vsa razsvetljena. Zapeli bodemo še hvalno pesem in odšli zopet domov."
Oče: „Le pokažita z lepim vedenjem, da ubogata svoje predstojnike. Bogu in faranom bode to všeč."
27. Pesem pri obhodu.
Trosimo cvetice in vence lepe,
Ker Jezus, Zveličar, med nami zdaj gre.
Pa tudi darujmo mu rož'ce srca, Naj vsak mu nedolžnost obljubi in da.
O Jezus premili! ozri se na nas, Ti srečno nas vodi življenja ves čas!
Naj čednosti rož'ce nam vedno cveto, In daj, da odprejo nam rajsko nebo!
28. Zvonček.
Potnik hodi po stezici, Po domovji hrepeni: Zvonček poje na gorici, Čuj, večemico zvoni. In popotnik se odkrije In posluša mili glas: «Zvonček ljubi, zvonček dragi! Ti k pokoju vabiš nas. Sladko spite! vsem zapoješ, Skrb, težave odpodiš; Kdaj tud' moj'mu srcu, zvonček, Ti k počitku zazvoniš ?»
VIII.
Vas.
29. Požar.
Skalarjev mali Marko in Tinče dobila sta
v
žveplenke. Sla sta za skedenj in jih prižigala. Nanosila sta slame in jo užgala. Kako všečno se jima zdi, ko dim vedno više sega. Kar se prime plarne slamnate strehe. Gost dim se vali iz strehe in po vsej vasi se zaČuje glas: Gori, gori! V zvoniku bije plat zvona. Ljudje privro iz hiš. „Pri
Skalarji gori", vpije župan. Kdor more pomagati, hiti na pogorišče. Možje privlečejo dolge železne mačke in lestvice. Žene prihite s polnimi škafi vode. Iskre visoko švigajo in prete sosednim poslopjem. Župan veli: „Na strehe z vodo! Odprite hleve in svinjake in izpodite živino na prosto!" Vse se zgodi. Bližnje strehe so polne ljudi. Komaj živino iz hleva odženo, kar zagrmi ostrešje in vse poslopje je v ognji.
Iz bližnje vasi pridrdrajo vozovi z vodo in brizgalnico. „Rešeni smo!" reko vaščani, ko vidijo, kako obilo brizgalnica vodo po strehah meče. Kar potegne veter in zapali še Skalaijevo hišo. V hipu je streha v plamenu. Brizgalnica dela na vse moči, — a vse zaman. Iz hiše vlačijo skrinje, omare, postelje, obleko in vso opravo na vrt. Kar odneso, je rešeno. Hlev, poln sena in otave, pogori do tal. Od hiše ostane le zidovje. Vse je uničil ogenj. Sadno drevje na dvorišči je osmojeno in se bode brž ko ne posušilo.
Skalaijevi obupno gledajo po ostalih razvalinah. Župan pristopi k Skalarjevim in jih tolaži: „ Velika nesreča vas je zadela; kaj ne, vaŠčani? pomagali bomo Skalarju vsak po svoji moči. K
nam greste danes spat, sosedje bodo pa za živino skrbeli. Jutri gremo uže v gozd po les." Vsi Ska-laiju prostovoljno obljubijo pomoči. Tesarji, mizar, zidarji in kovač obljubijo pogorelcu, da bodo brezplačno pomagali novo pohištvo staviti. Sočutje vaŠčanov je Skalaijeve ganilo in se solznimi očmi so se jim zahvaljevali.
Otroci, ne igrajte se z ognjem!
30. Mejnik.
Vrban je stanoval v čedni liiši sredi med zelenimi vrti in lepim rodovitnim drevjem. Sosedov travnik je bil takoj zraven. Brezvestni Vrban hoče svoj prostor v njegov travnik raztegniti ter premakne mejnik.
Drugi dan zleze Vrban po lestvici na črešnjo, da bi si črešenj natrgal. Komaj je bil na vrhu, izpoddrkne mu lestvica. On pade doli ravno na mejni kamen in si zlomi vrat. Ko bi Vrban ne bil premaknil kamena, na sami travi bi se morda ne bil ubil.
Hudobnež s pregreho zanko si snuje, Katera gotovo ga hudo kaznuje.
31. Ptičje gnezdo.
Na vrtu sem našel ptičje gnezdo. Veselo sem šel po očeta in jim rekel: Poglejte majhno gnezdeče in v njem tri pikasta jajčeca; ali je smem vzeti in se ž njimi igrati? Oče pa so rekli: Ne, Cene! pusti jih, kmalu
boš užival še večje veselje. Ubogal sem jih. Drago jutro sem zopet šel gledat v gnezdeče in videl sem štiri jajčeca. Povedal sem to očetu, a oče so rekli: Pusti gnezdeče 14 dni; potem hočem sam s teboj tija iti.
Štirinajst dni je preteklo. Ko sva prišla z očetom zopet h gnezdu, kaj sva videla? — štiri gole ptičke. Kljunčke so odpirali in prosili hrane. Z očetom stopila sva na stran. Kmalu je priletela starka. Črvička je prinesla v kljunu in je mladiče ž njim pitala. Oče so mi rekli: Vidiš, ako bi bil ti takrat jajčeca pobral, ne imel bi zdaj toliko veselja.
Vsak dan sem šel h gnezdu. Mladiči postajali so vedno večji in so naposled izleteli. Letos pa so zopet prišli nazaj in so zopet gnezdili.
32. Kovač,
i.
2.
Poslušam kovača, Ki kladvo obrača, Ko tolče, se krega, Da daleč se zlega: Bunkati, bunkati Noč ino dan.
Pri vroči tam peči, Kjer ogenj žareči Železo raztaja, Kovač tam razsaja: Bunkati, bunkati Močni ropot.
3.
4.
In meh pa zapiše, Vse iskre pobriše, Kovač pa pritiska,
Bunkati, bunkati Jeklo trdo.
Da križem se bliska:
Pa pride nedelja Kovačeva želja! Zdaj enkrat počije, Veselja kaj vžije: Bunkati, bunkati Kladvo pa v kraj.
A. Perne.
33. IVIesto.
Mesto je večje od Vasi. HiŠe so vse zidane in z opeko ali škrlom pokrite. Zunaj so lepo ozal-Šane in imajo po več nadstropij. ¥ vasi stoje hiše raztresene; v mestu pa so v dolgih vrstah ena poleg druge. Med hišami so široke ulice in ceste. Vsaka ulica ima svoje ime. Po ulicah so svetilnice, da je zvečer mesto razsvitljeno. V vaseh so ceste in pota posute, v mestih pa imajo kameniten tlak, da deževnica hitro odteka in da se lože hodi in vozi. Večje prostore v mestih imenujemo trge. Na trgu so prodajalnice, kjer kupci prodajajo blago za obleko, živež in druge potrebe. Na trgu je mestna hiša, kjer biva mestni župan. Ob tržnih dnevih je trg poln kmečkih ljudi, ki pripeljejo ali prineso v mesto prodajat: mleko, maslo, sadje, zelenjavo, žito in druge poljske pridelke. O semnu pa so postavljene na trgih lesene prodajalnice, v katerih prodaja svoje izdelke: usnjar, črevljar, steklar, lončar, klepar, vožar, nožar, klobučar, žebljar, sedlar, ključaničar, suknar, urar, mizar, kolar, slamnikar. Tudi drugi rokodelci so v mestu, kakor:
pekar, brivec, pivar, sodar, bukvovez, krtačar, strgar, mesar, zlatar, rokovičar, krznar, zidar, milj ar, krojač, kovač, dimnikar, tesar. Ti rokodelci so mojstri. Mojster ima pomagače in rokodelske učence.
V mestu je navadno po več cerkva in več šolskih poslopij. Za bolnike je bolnica in lekarna. Vojaki so v vojašnicah. Prav lepe in velike hiše so palače. V takih stanuje imenitna gospoda, knezi, grofi, baroni in drugi premožni ljudje. V mestu je mnogo gostilnic, kjer tujci ostajajo. Razen kupcev in rokodelcev je tu še mnogo drugih ljudi, kakor so: umetniki, učitelji, uradniki, duhovniki, zdravniki in drugi mestjani. V mesto pelje več cest, ob katerih so nasajeni drevoredi.
34. Kaj bode iz šolarjev?
«Jaz bodem vrtnar», pravi Lipek, ko je ljudsko šolo dovršil. «Pač je lepo med dišečimi cveticami delati.» Oče dali so ga vrtnarstva učit. Lipek pa kmalu domov pride in toži, da se mora vedno po zemlji plaziti, tako, da ga križ in kolena bole.
«Kaj pa hočeš biti?» vprašajo ga oče. «Lovec bom! Po zelenih logih hoditi, to je veselje.> Dajo ga lovcu za učenca, a kmalu domov pritoži, da mu jutranja sapa dobro ne de in da mu je zrak preoster.
«Kaj pa boš?» vprašajo ga zopet oče. «Ribičbom! Kraj bistrega potoka hoditi, v lahkem čolniči se voziti in polne mreže rib iz vode zajemati, to je veselo!» Pa tudi tega dela se Lipek hitro naveliča. Mokrota se mu ne prilega.
Poslednjič se Lipek kuharstva loti. Misli si: Kuharju mora vrtnar, lovec in ribič nositi, tudi ni kuhar nikoli brez dobrih jedi. A zopet domov pritoži rekoč: «Vse bi bilo dobro, da bi le ognja ne bilo!»
Zdaj oče Lipeka ostro posvare rekoč: «Zate tedaj nobena služba ni. Če ni zate ne zemlja, ne zrak, ne voda, ne ogenj, bodeš moral iti na oni svet službe iskat. Ali ne veš, da ima vsak stan svoje veselje, pa tudi svoje trplenje. Srečen je le tisti, ki je zadovoljen s tem, kar mu Bog da.»
Po Slomšeku.
X.
35. Domače živali.
i.
Pes je najzvestejša domača žival. On je različne barve; je bel, črn, siv, rujav ali lisast. Zobje so ostri. Oči so dobre. Voli je tenak. Pes je buden, ubogljiv in poucljiv. Živi ob ostankih nase hrane; najljubše mu je meso. Doma varuje hišo. Vsacega tujca naznanja z lajanjem. Pastiiju pomaga čredo pasti. Mesarju goni teleta. Lovcu usledi in priganja
divjino. Človeku je zvest tovariš in ga povsod spremlja. Goije temu, kdor bi njegovega gospo-daija žalil. Psov ne smemo dražiti. Stekel pes je nevaren ljudem in živalim. Ne dražite psov!
2.
Mačka je laskava in potuhnjena žival. Nje život je dolg in vitek. Glava je okrogla. Oko je svetlč. Očesna punčica je podolgasta. Uh6 je kratko. Dlaka je kratka in mehka. Rep je dolg. Nohti so ostri. Mačka je sladkosnedna. Rada liže mleko. Meso, slanina, klobase jej kaj dobro dise.
Mačka lovi miši in podgane, zato je jako koristna. Brani se s kremplji. Mlade mačke se rade igrajo. Mačka je jako čedna žival; vedno se umiva in čedi. Rada se za pečjo greje.
3.
Vol, krava in tele je govedo. Vol ima veliko glavo. Na glavi nosi močne roge. Vrat je debel. Život je raznesen. Na močnih nogah ima po dva parklja. Na konci repa ima čop. Po letu se goni na pašo, po zimi mu klademo mrvo.
v
Živež prežvekuje.
Vol vleče voz in plug. Krava nam daje mleko, iz katerega se dela maslo in sir. Govedo nam daje tečnega mesa. Kožo stroji strojar v usnje.
4.
Konj je lepe in visoke rasti. Glava mu je dolga. Oči so bistre. UŠesa so kratka in gibka. Vrat je dolg. Na vratu je kodrasta griva. Truplo je zalito. Dlaka je gladka. Rep je žimnat. Noge so tanke in skočne. Na vsaki nogi ima po eno kopito.
Konj pozna svojega gospodarja. Je ubogljiv, t • • • v razumen, pomljiv m pogumen. Zrebe je kaj živahno. Konj vleče voz, nosi jezdeca in tovore. Koža se tudi stroji. Manjši od konja je sivi osel.
5.
Ovca je krotka in potrpežljiva žival. Pokrita je z belo ali črno volno. Oven ima zvite roge. Noge so šibke in imajo po dva parklja. Ovce se pasejo v velikih čredah. Po zimi se krmijo z mrvo in posušenim listovjem. Ovce prištevamo prežveko-valkam. Največji dobiček je volna. Tudi meso je okusno. Iz ovčjega mleka se dela sir. Koža se rabi za kožuhovino, mehove in za krzno. Jagnje je šegava in skočna žival.
Kura je domača ptica. Ptice imajo pdrje, dve nogi in perutnici. S kljunom hrano pobirajo. Petelin ima na glavi rudeč greben in na nogah ostroge. Kokoš nese jajca. Koklja izvali piščeta. Brani jih pogumno sovražnikov.
Kuretina nam daje tečno meso in jajca za živež, mehko perje pa za blazine.
7.
Pes laje. Mačka mijavka. Krava muka. Konj hrže. Osel riga. Ovca bleketa. Koza mekeče. Prašič kruli. Kokoš kokodaka. Petelin poje. Gos gaga. Golob gruli. Pav vpije.
38. Domače živali.
Psiček laje: hov, hov, hov! Jutri pojdem spet na lov, Na gorice po srnice In po zajce, po lisice, Po volkove in volčiče, Po medvede, medvediče. Puške bodo pokale, 2k>eri v gozdu jokale. Psiček laje: hov, hov, hov! Jutri pojdem spit na lov.
Mačka m javka: drdrmav! Ena miška sedem krav. Miška teče: tek, tek, tek! Jaz jo gonim: pek, pek, pek! Miška zlomi si nogo, Jaz jo primem, — v usta ž njo! Dve na zaj'trek, dv4 v kosilo, Tri k večerji, — nij obilo. Mačka mjavka: drdrmav! Ena miška sedem krav!
Koza vpije: mekeke! Vse gorice zelene;
Jaz bi rada šla domov. Čaka mene tele v hlevi, A predolgo je do drevi. Volek m6dro govori:
Krava v sčnci ruče: m6v!
Kje sta kozel in kožica? Da ne pride volk, volčiča, Volk, volčiča „dudeldu," Ki živita brez domu!
ce
Telek naj še potrpi, Da pastirček „ruriro," V r6g zatrobi nam glasno. Krava v senci ruče: m6v! Jaz bi rada šla dom6v.
Volk za grmom, sivi tat, Plane kosi, sk6k! za vrat. Koza vpije: mekeke!
Včlk me stisnil je v zobe'.
Konjič vriska: ihahd!
Dobro biti je doma:
Sina dosti, ovsa dosti,
Nič ne vemo, kdo se posti;
Ali kadar popotujem,
Popotujem in cestujem,
Kola vozim, sedlo nosim,
Lačen hodim, slame prosim.
Konjič vriska: ihahd!
Dobro biti je doma.	m—i. («Vrtec».)
Volk gre k studencu pit. Tam ugleda jagnje, katero veliko niže od njega pije. Naglo se volk zadere nad njim rekoč: «Zakaj mi vodo kališ?»
Jagnje: «Kako to, ljubi volk? jaz pijem spodej, ti pa zgorej; saj ne teče voda v breg!»
37. Volk in jagnje.
Volk: «Zdaj je ravno pol leta, kar si me ti opravljalo!*
Jagnje: «Kako P takrat me še ni bilo na svetu.» Volk: «Bil je pa tvoj oče ali tvoja mati.» Potem volk skoči na jagnje in je raztrga. Močnejšemu vselej obvelja; ne prepiraj se ž njim!
XI.
88. Vrt.
Komaj je sneg skopnel, že se prične delo na vrtu. Prst po gredicah vrtnar pognoji in prekoplje. Potem seje ali sadi različno povrtnino (zelenjad), kakor: zelje, solato, špinačo, kolerabe, redkev, fižol, grah, kumare, čebulo, češenj, drobnjak, peteršilj. V druge gredice sadi ali seje mnogovrstne vrtne cvetice: tulipane, narcise, potomke, lilije, nageljne, vijolice, mačehe in druge. Več rastlin, katere ima čez zimo v gorkej hišici, presaja. Duhteče rože, vinsko trto, grozdjiče, malinjak in drago grmovje osnaži in obreže. Sadno drevje osnaži goseničnih gnezd, poreže suhe veje in ostrga razpokano skorjo. Mala drevesca, katera je iz peček vzredil, sedaj cepi in presaja.
Kmalu privabi gorko solnce iz posejanega semena rastline. 0 hladnih pomladanskih nočeh boji se vrtnar za svoje nežne rastline; pokriva je se slamo. Kadar primanjkuje mokrote, priliva rastlinam. Drevje in grmovje je tudi uže ozelenelo. Vrt je v najlepsej krasoti. Vse cvete.
Katere vrtne cvetice najprej evet<5? Katere lepo dise ? Katere ne duhte ? Katera so vrtna drevesa?
39. Bučelica.
Bučelica prileti in se vsede na cvetico. Mali Ivan jo vidi in pravi: «Ljuba bučelica, povej mi, kaj delaš ves dan?»
Bučelica: «To ti hočem povedati. Jaz stanujem v majhni leseni hišici. To hišico imenujejo ljudje panj. Zgodaj v jutro letam od cvetice do cvetice in iščem cvetični prah. Nosim ga na nogah domov. Tu delam iz njega vosek. Z voskom si zidam majhne celice. Kadar imam eno narejeno, zopet odletim na cvetice in srkam med iz cvetičnih čašic. Med nosim domov in napolnim celice. Kadar je ena polna, zidam si drugo. Tako delajo vse moje sestrice. Jeseni pride mož z velikim nožem in nam vse satovje poreže. Vosek proda svečarju, kateri iz njega dela sveče. Med kupijo vaša mati za potice in kolače.»
Ivan: «Spominam se, daje medena potica najslajša.*
40. Senica.
Aleš reče svojej sestri Minki:
«Vidiš jo lepo senico na jablani, kmalu jobomimel!»
Hitro spleza na drevo, nastavi ptičnico, gre zopet doli in se skrije se svojo sestro za grmovje, ter pogleduje za senico. Senica gre kmalu v ptičnico in se ujame. Aleš je bil mahoma zopet na jablani. Ko pa hoče senico vzeti iz ptičnice, nagne se in pade s ptičnico vred z drevesa. Senica uide, in Aleš si ob neko grčo roko do krvavega rani.
Min k a: «0 ti ubogi bratec! zdaj vendar ne boš več plezal za senico po drevesu. Malo, malo ti je manjkalo, da si nisi roke ali noge zlomil, ali pa še huje se poškodovala
Aleš: «Nič ne de, zato še ne odjenjam. Vendar zastonj bi se trudil, ker senica ne bo šla več v ptičnico, kamor se je bila že enkrat ujela.»
Minka: «Če je res tako, je senica mnogo modrejša od tebe. Ona ne gre več tija, kjer ss jej nevarno zdi. Ti pa si ravno kar padel in se udaril, in si komaj ušel še večji nesreči; pa nič ne maraš in si zopet upaš iti v novo nevarnost.«
41. Zajec.
V zelnik, je liodil zajec na zelje; praznika ni se bal, ni nedelje.
Kmetic ga nekdaj v zelniku vgleda, ravno ko mlado glavo objeda.
Hudega noče zdaj mu storiti, le ga pokara, več ne hoditi.
Zajec ne sluša tega svarila, škoda če dalje večja je bila.
Drugič grozi mu kmetic ostreje, puško pokaže mu izza
meje.
Zajec ne jenja delati škode. Misli, odpuščal vedno mu bode. Tretjič za mejo kmetic ga čaka, zajec spet drzno v
zelnik priskaka.
Pčči zdaj puška, zajec naš pade, ker ni opustil grešne.
navade.
Brat mu pa reče izza grmiča: „Mar bi bil pustil zelje kmetiča."	__Fr. S. Cimperman.
xn.
42. Polje in travnik.
Okoli mest, trgov in vasi razprostirajo se polja in travniki. Na polji so njive. Med njivami so poljski potje in meje. Polje in travnik obdeluje kmet. Ta zvozi iz gnojišča na polje in travnik gnoj, da zemlja bolje obrodi. Orač potrebuje razno orodje, kakor: plug, brano, sejalnico. Plug ima nož in lemež, s katerima zemljo reže in preobrača. Na razorano njivo vseje žito in je z brano prevleče. Kmalu seme kali in polje ozeleni.
Tu raste rež, pšenica, ječmen, oves, proso, lan, repa in korenje. Koruza in krompir se sadi. Ko je žito uže nekoliko vzrastlo, oplevejo je plevice.
Po letu žito dozori in postane rumeno. Polno
klasje se uklanja. Zdaj pridejo ženjice in je
požanjejo in povežejo v snope.
Pod srpom podira Se klasje ljubo, Zaman se upira In maje z glavo.
Kjer je stalo popred bogato žitno klasje, je zdaj strnišče. Snopovje se v kozolci posuši. Mlatiči je s cepi na skednji omlatijo. Zrnje se očisti slame, res in plev. Očiščeno žito se shranja v žitnice.
Na prazne njive seje kmet po letu ajdo in repo. Jeseni sejano žito ostane čez zimo na njivi; to je ozimina. Pomladi sejano žito pa je jaro.
0 času košnje kosci za rana vstanejo. Na ramo vzemo sklepano koso in si opašejo vodir. Veselo odrinejo na senožeti. Tam se razvrste in urno kose. Rosna trava s cveticami vred pada pod ostro koso. Preden solnce pride izza gora, uže je velik kos travnika pokošen.
43. Setev.
Sneg belin lz višin
Naletava na polje; Brani jih, Hrani jih
Kali nežne in mlade.
Sneg beži, Strn moli
Kvišku cvetjiče drobno, A klasje Klanja se — Dete, stori ti tako!
J. Cimperman.
44. Košnja.
Grabljevke pokošeno travo pograbijo v ograbke. Ograbke večkrat obrnejo, da se trava hitreje posuši. Suho travo imenujemo seno in otavo. Seno se naloži na voz in z vrvmi in žrdjo poveže. Senen voz pelje se domov.
45.	Kosec.
1.	2.
Za pasom dve osli	Zelena senožet,
In cutarico,	In trate ravne
Pa koso na ramo	Me vabijo k sebi
In hajd! na goro!	Na hladne vrhe.
3.	4.
Pred solncem že klepljem	Voziček nalagam,
In brusim koso:	Poženem domu,
Po travi jo sučem	Zapojem, zavriskam:
Z nevtrudno roko.	Oj, hvala Bogu! M. Vilhar.
46.	Pismo.
^Sfflapa	/
'W'čeiap do ac^ioc/ ttČrfe^ ^tUned/t de	vec
cvetic. ^iada/t Čtu/i mene, dačeie t^,me</ si^i/i ^/icj.nam. (S^menevadz dem : ^efocnico, dmai-<ntco, do/ncneco, ^idzvccc tu /ti^a^. 6-deA ncdmo Jo/al/t /ifi&na/c. (P^itda/r c/i ^tvvec/a/t do nam
10 imenu.	Jut/i uj,e ^o^nam:
^,/aticc, da/aj^ntco, ie<p4at, npiV/i^o j/tie^/tcfi, MteeAec
m /zofuuico.
me
imaJ Čae/i cvetice čez Vde iadet. (ffd/dčt dma/u, </a ^i/i ^.ie-va na ^zo^e na-Ziiad. ^loai ^ajf ^loj^nam, nočem ti ^e/i imenevati in ^o-fec/ati/ dai jem <u Ac/e o	d/ida/a. 'S^ej^o
''Atca^a^e ^e
ima.
tJflpizmeMi^a <5/ne' matni^a /tftf2.
47. Modra miška.
Miška iz luknjice prileze. Kar ugleda nastavljeno past! Misli si: Oho! vidiš jo past! Zviti ljudje! dve deščici nastavijo. Na zgornjo nalože kamenja. V sredo med deščice pa nataknejo košček slanine, da bi jaz okusila slanino, izprožila past in se ujela. Pa miši smo modrejše,
kakor ljudje. Me dobro poznamo take zvijače. Ne boste me ujeli ne! — Pa povohati dobro slanino vendar smem; nosek še ne more izprožiti pasti. Slanino pa kaj rada duham.»
Miška smukne v past. Varno povoha slanino. Past je prav mehko nastavljena. Ko se miška slanine dotakne, lop! past zagrmi in miška — mrtva leži.
Kdor nevarnost ljubi, pogubi se.
48. Pastirja.
Martinek in Blažek sta na polji krave pasla. Mar-tinek pravi Blažku: «Zakuriva in krompir peciva! Jaz bom tukaj iz plota izruval kolec in zakuril, ti pa pojdi na sosedovo njivo in nakoplji krompirja. Djala ga bova peč in se potlej ž njim prav dobro gostila.»
Blažek pa je bil pošten deček in pravi Martinku: «Ni prav, če kaj vzameva; ljubi Bog naju vidi! Ne, tega nečem storiti! Rajši grem od tebe in bodem sam pasel svoje krave. >
Martinek spozna svoj pregrešek, obžaluje ga in se poboljša. Spomnil se je besed, ki jih je večkrat slišal v šoli:
„Nikoli ne smeš kaj slabega storiti, Bogu nikjer ne moreš nič zakriti!"
Gozd.
49. Kaj dobivamo iz gozda.
V	gozd zahaja mnogokrat mož v zelenej suknji s puško na rami. Mnogokrat kaj prinese iz gozda: zajca, srno, jazbeca, ježa, lisico, kuno, veverico, celo jelena, volka, medveda in divjega petelina.
Kdo je ta mož?
Lovec strelja gozdne živali s puško. Nekatere teh živali nam dajejo dobro divjačino. Lisica, volk in medved so zveri.
V	gozd pa hodijo tudi možje s sekiro in žago. Ti so drvarji. V gozdu posekajo smreke, jelke, bore, bukve, hraste, lipe, topole, breze in druga gozdna drevesa. Posekana drevesa razžagajo v drva za kuijavo. Druga tesarji otesejo v bruna za tesarska dela. Neotesana debla zvozijo se na žago. Žagar jih razreže v deske. Veje in ostanke porabi ogljar v kope za oglje. Leskov grm daje obroče za sode in obilo lešnikov.
Revni ljudje si nabirajo v gozdu za kurjavo suhih, odpadlih vej. Nabirajo tudi jedljive gobe,
okusne rudeče jagode, borovnice in maline, katere nosijo v mesto prodajat. — Naštejte gozdna, — vrtna drevesa! Katera so listnata, katera iglasta drevesa? Kaj daje kmetovalcu listnato drevje? Katere gozdne ptice poznate?
50. Lovcev raj.
1. 2. Zeleni gozd je lovcev raj, Studenec iz skalin kipi, In krasen res je gozd,	Vrvra tja v temni gozd,
Frče tam ptice s kraja v kraj Po drevji listje, čuj! šumi, In hvalijo svoj gozd.	Šumi, vrši ves gozd.
3.
Oj ptičji glas, oj šum vode,
In tvoj šepet, oj gozd!
To dviga lovčevo srce,
Da ljubi tebe, gozd !	J. Cimperman.
51. Medved.
Jaz sem največji in za volkom tudi najhujši ropar v vašej deželi. Života sem kratkega in okroglega. Moja glava je kratka, očesi sta majhni, ušesi kratki, vrat je kratek in debel, rep pa prav kratek. Noge imam krepke s širokimi stopali in dolgimi nohti. Dlaka mi je dolga in temnorujava.
Živim najrajši v velicih gozdih. Poiščem si jamo. V jami naredim si ležišče iz mahu in listja, v katerem vso zimo prespim. Rad sem sam in ne maram za družbo.
V mladosti živim skoraj le o rastlinah. Rad tudi zobljem mravlje. Najbolj pa mi diši med, akoravno me bučele hudo opikajo. V starosti mi pa bolj diši mes<5. Zato napadam domače živali, a ljudje mi pri tem kako gorko na pleča pritisnejo. Utečem jim vendar le, ker sem naglih nog in znam dobro plezati in plavati. Človeka ne napadam, ako me ne zdraži. Kadar mlad pridem človeku v roko, sem prav poučljiv. Navadim se plesati in več drugih reči. Vodijo me po mestih in vaseh, da ljudje občudujejo mojo postavo in umetnost.
Sicer me pa ljudje hudo preganjajo. Posebno se bojim lovcev, akoravno se tudi oni mene boje. Mrtvemu mi slečejo kožo. To porabijo v dobro kožuhovino. Tudi moje tace lovcem dobro diše.
Vidite tedaj, da sem v življenji škodljiv, po smrti pa koristen.	Po «zvonu.»
52. Srna in mladič.
Srna je hodila se svojim mladičem po gozdu. Kar zaslišita hripav glas nad saboj. Srna reče: «To je orel! Ljubi otrok, pazi in skrbno se skrivaj pod grmovje. Če greš na plan, prileti in te se svojimi kremplji odnese orel.»
Mala srnica uboga mater. Ko pa prideta do male tratice sredi gozda, zagleda srnica na trati lepo, lepo cvetico. Srnica bi si jo kaj rada ogledala in ovohala. Misli si: Tratica ni velika; hitra sem in orel ne more tako hitro priti, da bi me ugrabil. Hipoma je na trati pri cvetici. «Kako je lepa, kako prijetno diši!» Mlada srnica pozabi nevarnosti. Mati z boječim glasom zakliče:
«Hiti nazaj, ljubo dete!» Srnica hoče nazaj, a orel plane bliskoma na njo. Zgrabi jo z ostrimi kremplji in odnese v zrak.
53. Škorec.
Star gozdar je imel škorca, kateri je znal nekatere besede prav razločno izgovarjati. Če je gozdar rekel: „S!iorec! kje si?" vselej je prav gladko in glasno odgovoril: „Tukaj sem!" Nobenega ptiča ni imel tako rad, kakor škorca. Tudi sosedovega Tončeta je ta ptič zel6 veselil. Zato je gozdarja rad in pogosto obiskoval.
Ko neki dan Tonče pride k gozdarju, ni ga bilo doma. Tonče zeljno pogleduje lepega ptiča, ki je po hiši sem ter tija skakal. „Ko bi ta ptič moj bil," pravi sam pri sebi, „to bi bilo kaj prijetno!" Urno stopi za krotkim škorcem, ujame ga in potlači v žep. Zdaj se misli tiho pobrati in odnesti lepega ptiča. Pa mahoma stopi gozdar v hišo. Da bi mlademu dečku naredil veselje, pokliče po stari navadi: „Škorec! kje si?" In škorec v fantovem žepu prav krepko odgovori: „Tukaj sem!"
Nič ni tako skrito, da bi kdaj ne bilo očito.
XIV.
54. Voda.
Voda je ljudem, živalim in rastlinam potrebna. Iz oblakov pošilja Bog dobrodejni dež. Dež namaka zemljo, da more drevje, žito, cvetice in trava
rasti. Deževnica se zbira pod zemljo in izvira v vrelcih (studencih). Studenci se stekajo v potoke in reke. Vse se izlivajo v jezero ali morje.
Voda zmrzne po zimi v led. Mesto dežja pada po zimi sneg. Vsa priroda je v belej obleki. Sneg in led je znirznena voda. Vzpomladi, po letu in jeseni imamo zjutraj navadno roso. O mrazu rosa zmrzne v slano. Rosa je vsem rastlinam jako koristna, a slana jih mnogo zamori. Ako po letu delj časa ne dežuje, nastane susa. Po travnikih, polji in vrtih rastline veno. Kar se zbero črni oblaki na nebu, grmi in bliska se; dež se vlije, ploha (naliv) nastane. Dež čisti zrak in oživi rastline. O nevihti pada pa mnogokrat mesto dežja toča. Toča pobije kmetovalcu lepo žito in uniči vse poljske pridelke. Bog nas varuj toče!
Brez vode ne morejo rasti rastline in ne živeti ni živali, ni ljudje. Rabimo jo za pijačo, kuho, pranje, omivanje in gašenje. Voda goni malin, žago in fužino. Ribič lovi v vodi ribe in rake. Velike vode nosijo ladije z različnim blagom v daljne kraje. Moije je neizmerno veliko jezero. Morska voda je slana.
55. Mavrica.
Biserna lestva se spenja v oblak, Spušča se onkraj na zemeljski tlak, Mavrica pisana, Božji prestol, Angelji hodijo gor in pa dol, Zlate kropilnice v rokah drže, Zemljo prežejno hlade in poje. Gori na stolu pa Večni sedi, Kapljici vsaki on srečo deli, Pade na polje — rodi zelenjad, Kane na drevje — obilen da sad, Kapla na njivi — da žito zlato, Kaplja na trti pa — vince sladko. Sreča se spušča na sleherno stvar, Kadar zaliva nebeški vrtnar.
S. Gregorčič.
56. Pri potoku.
Babica je sedela poletnega dne s Tončkom, Jožkom in Nežico ob potoku. Otroci so si umivali nožice in gledali ribice, ki so švigale po vodi, kakor strele. Nad vodo so visele temnolistnate olševe veje. Otroci so lomili vejice, metali je v vodo in gledali za njimi, kako je voda dalje in dalje drvi.
«Vejice morate metati daleč v vodo. Ako jih me-čete blizu proda, zadržuje je vsaka koreninica. Dolgo, dolgo bi trpelo, preden bi prišle k cilju», učila jih je babica.
«Kako pa potem, babica, ko priplava vejica do jeza, ali bo mogla dalje?» vprašal je Tonček.
Jožek: «Ali ne veš, kako sem oni dan vrgel vejico ravno pred zatvornico; sukala in sukala se je, pa kar naglo je splavala po rakah na kolesa in preden sem pritekel onostran malina, plavala je uže proti reki.»
«Kam pa potem plava ?» vpraša Nežica.
«Od malina plava k mostu; od mosta čez jez k pivovaru, od tam pod skalo k strojarju, od stro-jarja plava dalje do velike reke,» odgovori babica.
«In kam pa še potem plava?» vprašajo otroci.
«Po reki plava daleč, daleč, dokler ne pride v morje.»
«Kje pa je in kako je morje ?»
«Oh, morje je široko, veliko. Stokrat delj je do njega, ko do mesta», odgovori babica.
«Kaj se tam zgodi z mojo vejico?» vpraša žalostno deklica.
«Zibala se bo po valovih, kateri jo bodo vrgli na breg. Na bregu bo stal mlad deček, pobral bode vejico in si mislil: Od kod si pa ti vejica priplavala? Kdo te je izpustil po vodi? Gotovo je kje daleč sedela deklica ob vodi in te je ulomila in po vodi spustila. Deček ponese vejico domov in jo bode v zemljo usadil. Iz vejice pa prirastlo bode lepo drevesce. Ptice bodo na njem prepevale in drevesce se bode veselilo.»
Tako je učila babica svoje vnuke.	Iz »Babice.«
57. Mladini.
i.
Zrl je mladenič Nagle valove, Ki so v potoku Prali bregove.
3.
Dolga do morja Cesta jo čaka: Bistra se v dnevi V noči pretaka.
4.
Biserna voda
V	solnci blišči se,
V	strugi pokoja Ne veseli se.
Tebi mladenič! Zlatega veka Doba hitreje V begu odteka.
4.
Modro mi rabi Dneve mladosti, V njih ne pozabi Svojih dolžnosti.
Fr. Krek.
58. Lisica in raca.
Lisica vidi raco v ribniku in jo ogovori: „Račica, zakaj plavaš tako daleč od brega? ne vidim te dobro; hočem te nekaj povprašati, pojdi sem bliže!"
Raca pa odgovori lisici: „0 lisica, ti si sama dovolj pametna in si veš svetovati; ti si previdna, moj svet ni nič vreden." — Zakaj je ostala raca daleč na vodi?
Zemlja in zrak.
59. Prvi majnik.
Prvi majnik je bil prav lep spomladanski dan. Za rana zbrali so se otroci v šoli. Gospod učitelj so Šli ž njimi na bližnji hrib. Vsi so bili polni radosti. Pot je peljala po ravnini čez polja in travnike. Tu je bilo vse v najlepšem cvetji. Kmalu so dospeli hribu do vznožja. Po senčnatem pobočji bil je pot prav prijeten na vrhunec. Dospevši na vrhunec hriba vzkliknejo otroci: „ Oj, kako krasno je tukaj!"
Gospod učitelj stopijo med nje in jim pripovedujejo: „Krog in krog vidite ravnino z lepim poljem in zelenimi travniki. Za njimi so hribi in gore z gozdi obrasteni. Med gorami so lepe rodovitne doline. V dolinah zbirajo se vrelci (studenci), bistri potoki, deroče reke in globoka jezera. Pod nami je naša domača vas. Po ravnini vidite še druga sela, vasi in trge. V daljavi vidite veliko množico lepih in visokih poslopij mesta. Bele niti, ki vežejo vasi in trge, so ceste.
Po cesti vidite voznike, ki prevažajo blago. Po polji kmetovalec obdeluje zemljo. Po zemlji tekajo, skačejo, hodijo in lazijo mnogovrstne živali. Pa tudi v zemlji nam je Bog ustvaril mnogo koristnih darov. Rudarji kopljejo iz zemlje rudo in premog. Iz rud tope kovine. Zidaiji dobe iz zemlje kamenje in apno za zidanje, opekar in lončar pa
v
ilovico." Čemu? — Nad nami razprostira se neizmerno nebo. Zdaj sije solnce; po solnčnem zahodu pa se bode prikazala na nebu večernica in mnogo drugih svetlih zvezd. Iz vzhoda tam bode priplavala bleda luna. Kako lep je božji svet."
Mnogo so jim Še gospod učitelj pripovedah. Radi bi bili še delj časa na hribu, a veter je od juga pripodil sive oblake. Kmalu so zakrili jasno nebo.
Gospod učitelj vele: „Zdaj moramo odriniti proti domu, da nas nevihta ne ujame."
Težko so se ločili otroci od tega kraja, a ubogali so radi. Med potjo proti domu je uže začelo grmeti in bliskati se. Vse je bilo tiho. Ptice in druge živali so se poskrile v varno zavetje. Komaj so prišli domov, uže je nastal naliv.
Dež je curkoma lil od streh; kmalu pa se je pokazalo modro nebo. Solnce je zopet prijetno z vedrega neba sijalo. Zrak je bil čist in hladen. Vsa priroda je na novo oživela.
60. Veter.
Veter sem veter, Naglo letini, Drevje podiram, Strašno bučim. Ceste pometam Listja, pralni, Deci narejam Dosti straliu.
Z glave klobuke Mečem po tleli, Hodim ter pihani Kakor star meh. Vrata zaprite, Okna in liram, Da ne pripiham V liišo še k vam.
61. Stržek.
Ptiči so hoteli imeti kralja. Sklenili so, da tisti naj bode njihov kralj, ki bode zletel v največjo višavo.
Vsi ptiči se vzdignejo. Tudi stržek je mislil, da ne sme zaostati. Ali revče je dobro vedelo, da se v letanji ne more meriti z drugimi. Zato je poskusilo z zvijačo priti do kraljeve časti. Palček smukne pod letečega orla ter se mu skrije med perje. Orel ga še zapazil ni. Ptiči lete in lete više in više. S časom pa opeša drug za drugim. Na zadnje se še samo orel ziblje v zraku. Naposled tudi jame orel pešati. Zdaj mu stržek izleti izpod perja in se drzne z orlom meriti.
Glej! orel res omahuje; stržek ga premaga in hoče biti kralj. Toda ptiči zvedo njegovo goljufijo. Hoteli so ga ubiti in bi ga tudi bili, da se jim ni o pravem času zmuznil in skril v mišjo luknjo. V sramoto so mu dali ime kraljiček.	Po Erjavci.
62. Kako visoko je nebo?
Kako visoko je nebo, Ti kmalu hočem razložiti. Ko bi kot ptič se znal vzdigniti, In zletel k zvezdam v visočine, In vprašal tam nebeške sine: „Kako visoko je nebo?" Bi angel rekel ti tako: „Ne vem, to meni je neznano; Povprašaj dalje še nad mano. Morda tam ona zvezdica Povedati kaj več ti zna! Ni treba ravno ti hiteti, Sto tisoč milj ti je leteti." In ko bi prišel tija do nje, Bi djala zopet, da ne vč. In ko bi letel dalje še, Od zvezde tija do zvezdice, Nobeden bi ti ne povedal, Zaman natanjko bi pozvčdal: Kako visoko je nebo; To vč v nebesih Bog samo!
63. Bog.
Z Bogom začni vsako delo, Da bo dober tek imelo; Z Bogom delo dokončaj, Imaš tu že sladki raj.
64. Stvarjenje.
Iz začetka je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja je bila pusta in temna. Pokrivale so jo globoke vode. V šestih dneh je Bog vse tako lepo ustvaril. Prvi dan je ustvaril svetlobo, drugi dan nebo, tretji dan suho zemljo in zelišča, morje in vode, četrti dan solnce, mesec in zvezde, peti dan ptice pod nebom in ribe v vodi, šesti dan živino in vse, kar lazi in hodi; poslednjič pa človeka.
Vse, kar je okoli mene in nad menoj, spomina me Boga, vsemogočnega stvarnika nebes in zemlje. Njega bom vedno hvalil, ker nam je tako lepo stanovanje pripravil na zemlji.
65. Bog vse vidi.
Jakec in Ancika sta bila sama doma. Jakec reče An-čiki: „Pojdi s menoj; bodeva si kaj dobrega jesti poiskala!"
Ancika: „ Grem s taboj, če me pelješ v tak kraj, kjer naju nihče ne bo videl"
Jakec: „Nu, le pojdiva v micčnico, tam bodeva polizala polno skledo smetane."
Ančika: „Tam bi naju videl sosed, ki na dvorišči drva cepi."
Jakec: „Pa pojdi z menoj v kuhinjo; v kuhinjski omari je poln lonec strdi, kruh si bodeva pomahala vanjo."
Ančika: „Tam naju lehko vidi soseda, ki pri oknu sedi in prede."
Jakec: „Pojdiva pa v klet jabolka jest; tam je taka tema, da naju nihče ne bo videl."
Ančika: „0 moj ljubi bratec! ali misliš, da naju tam nihče ne bo videl? Ali ne veš za tisto oko nad nami, katero zidov je prešine, in tudi v temi dobro vidi?"
Jakcc: „Prav govoriš, ljuba sestra! Bog naju tudi tam vidi, kjer naju ne vidi človeško oko. Nikjer torej ne delajva hudega."
Bog vse vidi, Bog vse ve, Greh se delati ne sme!
66. Spoznavanje Boga.
Kdo je naučil ptičice peti?
Kdo jih navadil brzo leteti?
Kdo dal jelenu hitre noge,
Da po planini kakor blisk grč ?
Kdo da vetrovom močno pihati?
Kdo reče burji silno vihrati?
Kdo tiho zimo nam pripelja?
Kdo toplo leto zopet nam da?
Kdo reče vrelcem nežno šumeti? Hitrim potokom po bregih dreti? Kdo goni rčke, vel'ke vodč, Kdo jib izliva v strašno morje?
Kdo daje solncu svetlo sijati? Kdo vkaže zvezdam milo igrati? Kdo je olepšal jasno nebo? Zemljo pogrnil kdo je tako?
Kdo je nebo nad nami okrožil? Hišico polžku kdo je naložil? Kdo je naučil pajeka presti? Pridne bučelice strdi nanesti?
Kdo, dete mlado, te je ustvaril? Kdo ti telo in dušo podaril? Kdo ti da kruha, kdo ti da piti; Kdo ti da zdravja se veseliti?
Vsegamogočni — blisk in grom daje, Da se nebo in zemlja zamaje; On, kteri bliske v rokah ima, Pa tudi zemlji dežka poda.
Vse to je ustvaril Bog ljubeznjivi,
Kteri vam oče je dobrotljivi,
On naše duše k sebi bo vsel,
Ko bode truplo v grobu pepel.	Slomšek.
Čas.
/
67. Letni časi.
„ Da bi bila vedno zima!" reče Blažek, ko si je napravil sneženega moža.
Oče pa reko: „Zapisi to željo v mojo listnico!"
Zima mine. Pomlad je tu. Blažek gre se svojim očetom na vrt. Tam vidi najlepše pomladanske cvetice. Jako mu dopadejo.
Oče pravijo: „Lepa je pomlad, a škoda da bode zopet prešla."
Blažek: „Da bi bila vedno pomlad!"
Oče: „Zapiši to željo v mojo listnico!"
Pomlad mine. Poletje nastane. Blažek gre se svojimi stariši vročega poletnega dne v bližnjo vas k svojej teti. Tam vidi zeleno polje in travnike polne različnih cvetic. Teta jim da rudečih črešenj, sladkih hrušek in druzega poletnega sadja. Domov grede pravijo oče: „Ni li res, da ima poletje tudi svoje veselje?"
Blažek: „Da bi bilo vedno poletje!"
Oče: „Zapiši to v mojo listnico!"
Vroče poletje mine. Dnevi so krajši; jesen nastane. Oče vzemd vso družino v vinograd s sabo j.
Poletna vročina je že prešla. Zrak je milejši in nebo vedro. Trte so polne grozdja. Veje sadnih dreves se šibč od premnozega sadja. To je bilo veselje za Blažka, ki je sadje najrajši jedel.
Oče: „Lepi čas jesenski, kako kmalu bode
v
minul! Ze zima trka na vrata."
Blažek: „0, da bi ne prišla zima; vedno naj bo jesen!"
Oče potegnejo listnico iz žepa in vele: „Beri, kar je tukaj zapisano!" Blažek bere: „Da bi bila vedno zima!"
Oče: „In tu na tej strani?"
Blažek: „Da bi bila vedno pomlad!"
Oče: „In kaj na tej strani?"
BI ažek: „Da bi bilo vedno poletje!"
Oče: „Poznaš li ta rokopis?"
Blažek: „Da, to sem jaz pisal!"
OČe: „Po zimi si želiš, da bi bila vedno zima, vzpomladi si želiš vedno pomlad, po letu pa leto in zdaj praviš, da bi vedno ostala jesen. Pomisli malo, kaj sledi iz tega?"
Blažek: „Vsi letni časi so lepi. Vsak ima svoje darove in veselje."
68. Štirje letni časi.
i.
Pomladni čas, pomladni čas, Kako mi ti dopadaš: Potoček bistri v tek šumlja, Rosi svetice majnika. Pomladni čas, pomladni čas, Kako mi ti dopadaš!
3.
Jesenski čas, jesenski čas, Kako mi ti dopadaš: Blišči mi gozd se pisani In daleč pika, pok! doni. Jesenski čas, jesenski čas, Kako mi ti dopadaš!
2.
Poletni čas, poletni čas, Kako mi ti dopadaš: Rumeno klasje ziblje se In drevje sadja polno je. Poletni čas, poletni čas, Kako mi ti dopadaš!
4.
O zimski čas, o zimski čas, Kako mi ti dopadaš: Po ledu in po snegu gre Nam božič sim, juhe, juhe! O zimski čas, o zimski čas, Kako mi ti dopadaš!
A. Perne.
69. Vošilo o novem letu.



e -z ,
-o-/ fobume d-e
hi^-lo-^nod^ d^&mtntzm de d

i- dem


■trt/	tteU/f	de	-z-tz, vde
eedcM
■t fafedtt',
c/ ud de 'mmv^o- vef-/	-m-f-

•CMem t/ud ^i^cztzb u-vzMZufo	C/ud- d


'■o-i- -t/o- de-c/u _
7'

i-e^-u-.

70.	Jutro.
Stvari se iz teme prikazujejo. Nebo se žari. Žar oznanuje solnčni prihod. Mesec in zvezde obledevajo. Gore se zlate. Solnce se prikaže. Jutro je. Rosa se lesketa. Bučelice in metulji veselo letajo od cveta do cveta. Ptičice prepevajo hvalo Bogu. Ljudje vstajajo in se zahvaljujejo stvarniku za veselo novo jutro. Vse gre na delo.
Vesel in zdrav sem zbudil se, Zahvalim te, o Bog! za to; Ti vodi tudi danes me, Da trud in delo izdalo bo! Pomagaj mi, da vbogam rad, In tebi služim vsakikrat.
71.	Večer.
Solnce zahaja. Nebo se žari. Lahke meglice se vzdi-gujejo v dolini. Hladen veter pihlja. Ptičice omolknejo. Popotnik hiti. Kmet zapušča polje. Pastir žene čredo domov. Mati pripravljajo večerjo. Večerni zvon se glasi z zvonika. Ljudje molijo večerno molitev. Večernica in druge zvezde se prikažejo. Vse se poda k počitku.
Zahvalim te za dobro vse, Kar danes si, o Bog mi dal; Odpusti, če sem žalil te, Pregrešek vsak mi zlo je žal. Varuj necoj me tudi še, In blagoslovi moje vse!
72. Domovina.
Kraj, kjer stoji hiša očetova, je naš rojstveni kraj. Tu nam je tekla zibelka. Tu smo trgali prve rožice in lovili prve metulje. Vsak griček, vsaka dolinica, stezica in vodica nam je dobro znana. Nikjer ni tako lepo, kakor v roj s t ven em kraji. Še ptičica pozna svoje gnezdo, kako bi človek ne ljubil svojega rojstvenega kraja? Ptice, ki nas jeseni zapustč, pridejo zopet vzpomladi nazaj. Tudi človeka vleče domoljubje iz tujine v domač kraj.
Dežela, v katerej je naš rojstveni kraj, je naša materina dežela ali domovina.
Naša širja domovina je mogočna Avstrija; tu živi mnogo različnih narodov.
Kateri je tvoj rojstveni kraj?
Katera je tvoja domovina?
73. Otrokovo domoljubje.
i.
O moj preljubi, dragi dom, Za te srce gori, Jaz tebe zvesto ljubil bom Vse svoje žive dni.
2.
Vse posvetim ti, kar imam; Roke, glavo, srce; Otrok sem še in kar ti dam, Darilce malo je.
Gotovo več bi dal ti rad,
Premajhen pa sem zdaj
In še preslab in še premlad,
Da bi veljal ti kaj.	Fr. Končan.
74. Cesar je vič Rudolf.
Mlad gospod v lovskej obleki zagleda v gozdu staro ženico z dvema kozama.
Lovec: «Bog vas sprimi, mamica! kako se vam godi?»
Ženica: «Tako mlad gospod in vendar ste z menoj tako prijazni. Težko se preživim, a hvala Bogu, da sem zdrava. Te kozi me redita.»
Lovec: «Lepi sta! rad bi kupil eno.»
Ženica: «Ne morem nobene prodati.»
Lovec: «Ako pa dobro plačam?»
Ženica: «Tudi za dobro plačilo bi mogla le starejšo kozo dati.»
Lovec: «Jaz bi pa ravno mlajšo rad imel.»
Ženica: «To ne gre. Vsak dan mi daje po sedem maseljcev mleka. Starejša je tudi dobra; za štiri goldinarje vam jo dam.»
Lovec: «Rajši vam dam šest goldinarjev in vzamem mlajšo.»
Ženica: «Veliko denarja je to! Gospod, gotovo niste mesar, vem da se jej bo pri vas dobro godilo; pa jo vzemite!»
Lovec: «Tu imate desetak, torej dobim štiri goldinarje nazaj.»
Ženica: «Gospod, kje premorem toliko denarja!»
Lovec: «To je neprijetno. Veste kaj? Obdržite vseh deset goldinarjev. Črez teden pridem po kozo in te štiri goldinarje vam pustim za krmo.»
To rekši odide mladi lovec. Ženici ta kupčija ne da miru. Desetak jo na vesti peče; zato misli kupčijo razdreti. Vsak dan žene kozi na tisto mesto, — lovca pa le ni, akoravno je že osem dni preteklo. Deveti dan pa pride vaški župan in jej reče: «Cesarska visokost, cesarjevič Rudolf mi veli poročati, da vam ni treba skrbi imeti za desetak, in kozo si tudi obdržite.* Zdaj še le spozna ženica lovca; od veselja se joče in pravi: «Kaj, princ, pa tako priprost in prijazen; tega ne bi verjela!»
75. Kadar pridejo vojaki.
Boben bobna: bam, brb;\m! Zdaj vojaki grčmo k vam! Kdnj po cšsti peketd, Voz ropoče in drdra. Tromba poje: tarara! „Mesto vaše smo izbrali, Da bi tukaj nočevali: Mi' pešaki S teleč&ki; Konjeniki In topniki; Vozataji In stražaji;
Zemljerovi, Konjekovi; Strelci mladi Golobradi; Vsi piskači, Ropotači!"
Spredaj silni č&stniki,
Včjevode, vlastniki
Konje gladke jahajo
Z golo sabljo mahajo.
Sablja v solnci se leskače,
Konjič prha in rezgače.
Boben bobna: bam, brbam!
Dobrih postelj dajte nam.
Tromba poje: tarara!
Vina, kruha in mesa,
Sena, sl&me in zobi
Treba nam se tudi zdi!
Boben bobna: bam, brbam!
Jutri pojdem kam drugam!
Cesar plača tu in t&m.	M—l. («Vrtec».)
76. Cesarska pesem.
Bog ohrani, Bog obvari Nam cesarja, Avstrijo! Modro da nam gospodari S svete vere pomočjo! Branimo mu krono dedno Zoper vse sovražnike: S Habsburškim bo tronom vedno Sreča trdna Avstrije!
Za dolžnost in za pravico Vsak pošteno, zvesto stoj; Če bo treba, pa desnico S srčnim upom dvigni v b Naša vojska iz viharja Prišla še brez slave ni: — Vse za dom in za cesarja, Za cesarja blago, kri.
In s cesarjem zaročni ca Ene misli in krvi, Vlada milo cesarica Polna dušne žlahtnosti. Kar se more v srečo šteti, Večni Bog naj podeli: Franc Jožefu, Lizabeti, Celi hiši Habsburški!
Slovnica.
1. vaja.
Mizar je rokodelec. Deklica je pridna. Dete prosi. — Kos je ptič. Lisica je rujava. Tele muka. — Nož je orodje. Sekira je ostra. Solnce sije. — Kdo te je ustvaril? Ubogaj stariše!
Kar mislimo, lahko povemo. Misel z govorom razodeta je stavek (stav). Stavek tudi zapišemo. Konec stavka stavimo piko (.), vprašaj (?), klicaj (!). V daljših stavkih se stavi tudi vejica (,), podpičje (;), dvopičje (:).
Pika, vprašaj, klicaj, vejica, podpičje in dvopičje ločijo stavke; imenujemo jih ločila.
1.	naloga. Prepišite vse stavke 1. vaje!
2.	naloga. Prepišite iz 6. berila (Vid) 8 stavkov, kateri imajo na konci piko!
3.	naloga. Prepišite iz 15. berila 8 stavkov, kateri imajo na konci vprašaj!
4.	naloga. Prepišite iz 67. berila 6 stavkov, kateri imajo na konci klicaj!
5.	naloga. Prepišite iz 6. berila (Tip) 6 kratkih stavkov!
6.	naloga. Prepišite iz 1. berila 4 daljše stavke!
Kdaj se stavi pika, vprašaj, klicaj?
2.	vaja.
1 1 2 123 128
Slušaj! Učitelj govore. Otroci so mirni. Milica zna lepo plesti
IZ ?l	1 -3 4 5	12	3	6
Koliko prstov je na roki. Bog je ustvaril nebo in zemljo.
V stavku je ena, dve, tri, štiri ali več besed.
7. naloga a. Prepišite iz 6. berila (Vonj) prvih 8 stavkov in na konci vsacega stavka naznanite s številko, koliko besed ima' [Roža diši. (2).....]
7.	naloga b. Razrčditesedeče črke v besede: Karbognaredf, vsepravstori. Kdorsevmladostiizuči, tasezastarostoskrbi. Ranaura-zlataura. Zbogomzačnivsakodelo, dabodobertekimelo. Kardanes-lahkostoriš, neodlašajnajutri! (Kar Bog naredi,____)
3.	vaja.
Kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri!
1 1 2 » » 1 2 1 1 2 3	2
Kar da-nes lah-ko sto-nš, ne od-la-šaj na jut-ri!
Kadar kako besedo izgovorimo, zinemo po enkrat, dvakrat, trikrat ali večkrat. Deli besed so zlogi. Besede so enozložne, dvozložne ali mnogozložne.
vaja.
Kar d • a | n • e • s la-h|k-o s-t-o | r-iš, ne od | la [ š-aj n ■ a .j • u -1 j r - i!
Deli zlogov so glasniki. Kadar govorimo, slišimo glasnike. Črke so znamenja glasnikov.
Glasniki so ti: a, b, c, č, d, e, f, g, h, i, j, k, 1, m, n, o, p, r, s, š, t, u, v, z, ž. (abeceda.)
8.	naloga. Naznanite s številko, koliko črk ima vsaka teh besed: mlad, še, vi, da, nas, vrt, prt, rež, čast, kost, zvon, glas, čvrst, dlan, vrba, verižica.
Kdor stariše ljttbt in rad jih ima, užc tukaj na svetM Bog srečo mu da.
Glasniki: a, e, i, o, u so samoglasniki.
Vsi drugi glasniki so soglasniki.
9. n a 1 o g a. Zapišite iz abecede vse soglasnike!
10.	naloga. Prepišite prvi odstavek 1. berila in podčrtajte v vsakej besedi samoglasnike!
11.	naloga. Postavite v sledeče besede primarne samoglasnike: n—ž, m—ž, m—š, g—d, k—nj, p—s, v—1, pl—g, hr—b, dl—n, pr—g, pr—h, tr—, m—st, k—st, š—st, č—st, p —st, zr—k, kr—ž.
12.	naloga. Postavite v sledeče besede primerne soglasnike: Mla—o jag—e, le—o be —o, gre —a ma—erjo ve—e—o; ska—e s par—elj—i dro--i i--o tra—i —e vr—f.
13.	naloga. Kako se nasledne besede pravilno pišejo: stov, kov, vovk, zvato, tva, gvava, govof, svama, svana, vov, bev, boven, mvad, svab, Boh, roh, breh, drah, hora, bof, droftina, čepa, čita, čidati, čij, s'čira.
6. vaja.
Kos, rod, peta, zemlja, gora, okno, zora, oče, — list, hči, zrak, voz, solnce, sreča, vihar, pešak, tesar, nazaj, sreč, — kmet, brat, nič, trop, dekle, obraz.
Samoglasniki se dolgo ali kratko izgovarjajo. Na dolge samoglasnike devamo v pisavi strešico (A), ostrivec (') — na kratke pa krati-vec (*).
14.	naloga. Prepišite iz 75. berila 15 besed, katere imajo ostrivec!
15.	naloga. Prepišite iz 75. berila 5 besed s krativcem in 5 besed s strešico!
Vi|jo|H|ca le|po di|ši Ov|ca nam da|je vol|no. Hrwš|ka je sl«d|ka. Ko|nja pe|lje|ta voz s po|lja. V me|stM je mno|go go-stil|nic.
V vsakem zlogu je en samoglasnik. Kolikor ima beseda samoglasnikov, toliko ima zlogov.
Večzložne besede se v pisanji tako dele, kakor v govoru. Enozložne besede se ne dele.*) (Ij, nj, st.)
16.	naloga. Prepišite iz 2 berila prve 4 stavke, podčrtajte samoglasnike in delite besede v zloge! (Ho|di v.....)
17.	naloga. Delite sledeče besede v zloge: jama, ulice, učiti, umeti, umemo, komar, žito, plevica, otava, senica. (ja-ma.)
18.	naloga. Delite v zloge: solza, služba, izba, skorjanec, travnik, angel, ribnik, ravnina, lončar, zvezda, (sol-za,----)
19.	naloga. Delite v zloge: olje, mravlja, zelje, kamenje, korenjak, ranjen, ženjica, testo, pustiti, rasti, bister.
20.	naloga. Prepišite iz 3. berila 20 enozložnih besed!
21.	naloga. Prepišite iz 3. berila 15 dvozložnih besed in delite je v zloge!
22.	naloga. Prepišite iz. 3. berila 10 trizložnih besed in delite je v zloge!
23.	naloga. V 3. berilu so 4 čveterozložne besede; izpišite in delite je v zloge!
24.	naloga. V 18. berilu je 6 besed, v katerih se nahaja nj in 3 besede, v katerih se nahaja lj; katere so?
8.	vaja.
Smrt, vrt, brv, trd, trg, trta, srce, mrtev, vrba, vrtati, trgati, povrtnina.
*) Zarad izpeljave in sestave besed tu ni moči natančnejšega pravila navesti.
Kadar sledi soglasniku r drug soglasnik, takrat ima r veljavo samoglasnikovo; torej ima tak r svoj zlog, n. pr. tr-ta.
25.	naloga. Delite večzložne besede 8. vaje v zloge!
26.	naloga. Poiščite iz 24. berila vse besede, v katerih stoji za rom soglasnik!
27.	naloga. V 7. berilu ima r v petih besedah veljavo samoglasnikovo; prepišite in delite je v zloge!
9. vaja.
Deček, deklica, dete, — vol, krava, tele, — hrast, lipa, zelje, — stol, miza, okno.
Beseda, ki pomenja osebo ali reč, je samostalnik.
28.	naloga. Izpišite iz 1. berila vse besede, ki pomenijo osebo!
29.	naloga. Izpišite iz 9. berila 12 samostalnikov, ki pomenijo reč!
30.	naloga. Prepišite iz 6. berila (Sluh) prvi odstavek in podčrtajte samostalnike.
31.	naloga. Kateri so deli hiše? (18. ber.)
32.	naloga. Naštejte šolske priprave! (po velikosti.)
33.	naloga. Naštejte dele glave! (sprednje — zadnje.)
34.	naloga. Naštejte jedi in pijače! (10. ber. mesne — rastlinske.)
35.	naloga. Kateri rokodelci delajo za našo obleko, kateri za naše stanovanje, kateri za našo hrano? (33. ber.)
36.	naloga. Katera orodja služijo krojaču (mizarju, kovaču, črevljarju)?
37.	naloga. Kateri rokodelci potrebujejo pri svojem delu
vode?
38.	naloga. Imenujte več čveteronožnih poljskih in gozdnih živali! (49. ber.)
39.	naloga. Naštejte čveteronožne domače živali po velikosti (z največjo počenši)!
40.	naloga. Naštejte sadna drevesa!
41.	naloga. Kaj raste na obdelanem polji? (42. ber.)
42.	naloga. Katera zelenjad raste na vrtu? (38. ber.)
43.	naloga. Katera so gozdna drevesa? (49. ber.)
10. vaja.
Matija, Ana, Triglav, Krim, Ljubljana, Tržič, Šiška, Sava, Soča, Kranjsko, Štajersko.
Imena oseb, gora, mest, trgov, vasi, voda, dežel so lastna imena. Pišemo je vselej z veliko začetno črko.
Veliko začetno črko pišemo tudi za piko, klicajem in vprašajem.
44.	naloga a. Napišite iz 15. berila vsa krstna imena!
44.	naloga b. Napišite 8 moških in 8 ženskih krstnih imen!
45.	naloga. Napišite 10 priimkov svojih součencev!
46 naloga. Napišite imena sosednih vasi (potokov, hribov)!
47.	haloga. Odgovorite tem vprašanjem: Katera sta bila prva človeka? Kje se je Jezus rodil? Kje je Janez Jezusa krstil? Na katerej gori je bil Jezus križan? Katera je naša domača dežela? Kako se imenuje naš cesar in kako cesarica? Kateri so deli sveta?
48.	naloga. Stavite v sledečih stavkih primerna ločila in, kjer je treba, veliko začetno črko: Spodobno se obnašaj — govori resnico — mar li lažniku verjamemo — nikdo ga ne spoštuje — sveta peter in pavel sta bila aposteljna jezusova — papež stanuje v rimu — ljubi boga čez vse —
(Tisti) otrok, krojač, ptič, topol, kamen, stol; — (tista) sestra, dekla, ovca, jelka, zemlja, hiša, miza, čast; — (tisto) dete, jagnje, proso, železo, okno, oko, kladivo, zdravje, veselje.
Pri samostalnikih razločujemo trojen spol: moški, ženski in srednji. Moškega spola je samostalnik, če se mu prilega beseda tisti, ženskega, če se mu prilega beseda tista, srednjega, če se mu prilega beseda tisto.
49.	naloga. Prepišite iz 10. berila 12 samostalnikov moškega spola! •
50.	naloga Prepišite iz 10. berila 12 samostalnikov ženskega spola!
51.	naloga. Prepišite iz 10. berila 12 samostalnikov srednjega spola!
52.	naloga. Napišite moške in potem ženske osebe v družini! (23. ber. Moške osebe v družini so:____)
53.	naloga. Napišite ljudi po človeškej dobi moške in potem ženske! (Moškega spola so: starček,____)
54.	naloga. Napišite imena reči, katere vidite na in v cerkvi po spolu! (Moškega spola so: zvonik,____)
55.	naloga. Napišite domače živali in razvrstite je po spolu!
56.	naloga. Napišite 8 reči, ki se kopljejo iz zemlje in pri vsakej besedi naznanite s črkami (m., ž., sr.), katerega spola je!
57.	naloga. Napačno se reče: let, vin, mlek, dlet, šil, oken, kolčn, platen, kosil, želez, rešet, žit, masi, stegen, čel, stojal, apen, gnezd, jezer, kopit, perfl, plačil, mesu, kolu, peru, blagu, drevu, nebu, senu, telu. Prepišite te samostalnike srednjega spola pravilno! (Leto,____)
12.	vaja.
Kovač je rokodelec. Vijolica je cvetica. Dleto je orodje.
Kovača sta rokodelca Vijolici sta cvetici. Dleti sta orodji.
Kovači so rokodelci. Vijolice so cvetice. Dleta so orodja.
Če govorimo o enej osebi ali reči, stoji samostalnik v jednini.
Če govorimo o dveh osebah ali rečeh, stoji samostalnik v dvojini.
Če govorimo o mnogih osebah ali rečeh, stoji samostalnik v množini.
Samostalnik ima tri števila; ta so: jed-nina, dvojina, množina.
število	moški spol	ženski spol	srednji spol
jednina	končnica soglasnik	—a (ali soglasnik)	-o (e)
dvojina	—a	—i	—i
množina	—i	-e (i)	—a
58.	naloga. Napišite te samostalnike v vseh treh številih: zdravnik, učitelj, prst, stol, konj! (Jednina:____)
59.	naloga. Napišite te samostalnike v vseh treh številih: učenka, perica, družina, žival, klop!
60.	naloga. Napišite te samostalnike v vseh treh številih: srce, pisalo, jabolko, gnezdo, kolo!
61.	naloga. Izpišite iz 6. berila (Sluh) 2 moška, 2 ženska in 2 srednja samostalnika in stavite jih v dvojino in množino!
62.	naloga. Izpišite iz 33. berila vse samostalnike, kateri stojč v množini!
63.	naloga. Stavite iz 35. berila (7.) vse samostalnike v dvojino in potem v množino!
64.	naloga. Napačno se reče v dvojini: dve ribe, dve muhe, mize, gobe, knjige, podobe, glave, roke, noge, srajce, suknje, kope, izbe, sklede, ure. Napišite te samostalnike pravilno v dvojini! (Dvojina: ribi,____)
65.	naloga. Napišite samostalnike iz 64. naloge v jednini in potčm v množini!
66.	naloga. Napačno se reče v dvojini: dva okna, peresa, kolena, jagnjeta, jabolka, leta, lica, kopita, drevesa. Napišite te samostalnike pravilno v dvojini! (Dvojina: okni,----)
67.	naloga. Napišite samostalnike iz 66. naloge v jednini in potem v množini!
68.	naloga. Ljudstvo govori: trije debli, imeni, jajci, kolesi, srci, ogledali, zrni, nakli. Napišite te samostalnike pravilno v množini!
13.	vaja.
Kakšen je konj? Konj je rujav. Zvon je glas&n. Grozd je sladak. Kamen je trd. Zvonik je visok. Travnik je širok. Krajcar je okrogel.
Beseda, ki pove, kakšna je oselba ali reč, je pridevnik.
69.	naloga. Prepišite iz 6. berila (Vid) prvi oddelek in podčrtajte pridevnike!
70.	naloga. Prepišite iz 6. berila (Tip) vse pridevnike (16)!
71.	naloga. Prepišite iz 35. berila (1.) vse pridevnike!
14.	vaja.
Vrt je dolg. Njiva je dolga. Polje je dolgo, (dolg, dolga, dolgo.) Pridevnik se vjema se samostalnikom v spolu.
72.	naloga. Kako se ti stavki pravilno glase: Zid je bel. Peča je bel. Jajce je bel. Vol je velik. Peč je velik. Poslopje je velik. Steber je okrogel. Buča je okrogl. Oko je okrogl. Učenec je priden. Sestra je pridn. Dete je pridn.
73.	naloga. Prepišite iz 6. berila (Okus) vse pridevnike! (grenak, grenka, grenko;____)
74.	naloga. Domače živali: — je lep. — je laskava. — je zvest. — je živahno. — je krotka. — je močan. — je koristna. — je sladkosnedna. — je buden.
75.	naloga. Povejte od teh reči', kakšne so po barvi: Jajce (je belo). Kavka, črešnja, cekin, medved, potočnica, osel.
76.	naloga. Vol je velik. Miš je —. Gora je visoka. Grič je —. Travnik je širok. Cesta je —. Vrv je dolga. Nit je —. Oreh je trd. Jabolko je —. Veter je mrzel. Izba je —. Ravnilo je oglato. Kozarec je —. Smreka je ravna. Veja je —. Lopata je topa. Dleto je —.
77.	naloga. Med ljudstvom se sliši: Vin je rudeč. Žit je rumen. Polje je zelčn. Mlek je bel. Platen je močen. Rešet je lesen. Čel je visok. Kako se to glasi pravilno ?
IS. vaja.
Jednina. Vrt je dolg. — Njiva je dolga. — Ravnilo je dolgo. Dvojina. Vrta sta dolga. — Njivi sta dolgi. — Ravnili sta dolgi. Množina. Vrti so dolgi. — Njive so dolge. — Ravnila so dolga.
Pridevnik se vjema se samostalnikom v številu.
število	moški spol	ženski spol	srednji spol
jednina	--	—a	-o (e)
dvojina	—a	—i	—i
množina	—i	—e	—a
78.	naloga. Postavite stavke 13. vaje v dvojino in potem v množino!
79.	naloga. Postavite stavke iz 72. naloge v dvojino in potem v množino!
80.	naloga. Postavite stavke iz 74. naloge v dvojino in potem v množino!
81.	naloga. Postavite stavke, ki ste jih dobili v 75. nalogi, v dvojino in množino!
82.	naloga. Storite to tudi se stavki v 76. nalogi!
V šoli se učim: pisati, računiti, risati, brati, misliti, ubogati, peti, telovaditi.
Te besede nam povedo, kaj delamo. Beseda, ki pove, kaj kdo dela, je glagol.
83.	naloga. Kaj more delati vrtnar? (38. ber. Vrtnar more saditi, . . . .)
84.	naloga. Kaj moremo se svojimi čuti delati?
85.	naloga. Kaj ne sme otrok v šoli delati?
86.	naloga. Prepišite iz 6. berila (Sluh) prvi odstavek in podčrtajte glagole!
87.	naloga. Prepišite 35. berilo (7.) in podčrtajte glagole!
88.	naloga. Zapišite, kaj se uči učenec, kaj deklica, kaj konj! (Učenec se uči pisati,.....)
17.	vaja.
Nekega dn6 so bili oče, mati in Janko pred hišo. Oče reko Jankotu: Danes vas hočem peljati k novemu malinu. Jaz pokličem Jožeta; ti poiščeš Toneta; on naj pa pokliče še Milico; tudi ona naj gre z nami. Midva z materjo se še oblečeva, vidva z Tonetom vzameta klobuka, onadva naj se tudi pripravita. Mi trije smo sicer uže videli malin, ali oni trije še niso bili tam; vi vsi morate videti, kako se žito melje.
Glagol mnogokrat vežemo z besedami:
oseba	jednina	dvojina	množina
1.	jaz	midva (medve)	mi (me)
2.	ti	vidva (vedve)	vi (ve)
3.	on (ona, ono)	onadva (onedve)	oni (one, ona)
Te besede stoje namesto osebnih imen, so osebni zaimki.
89.	naloga. Prepišite 17. vajo in podčrtajte osebne zaimke!
18. vaja.*)
Jaz sem mlad. Ti si velik. On je močan. — Midva sva bolna. (Medve sva bolni.) Vidva sta zdrava. (Vedve sta zdravi.) Onadva sta majhna. (Onedve sta majhni.) — Mi smo učenci. Vi ste mladenči. Oni so otroci. — Otroci morajo ubogljivi biti. Biti (sem) je tudi glagol.
90.	naloga. Izpišite v 18. vaji iz vsacega stavka glagol biti!
Varčen sem (jaz). Varčen si (ti). Varčen je (on).
19. vaja.
Varčna sva (midva). Varčna sta (vidra). Varčna sta (onadva).
Varčni smo (mi). Varčni ste (vi). Varčni so (oni).
Bil sem (jaz) varčen. Bila sva (midva) varčna. Bili smo (mi) varčni. Bil si (ti) varčen. Bila sta (vidva) varčna. Bili ste (vi) varčni. Bil je (on) varčen. Bila sta (onadva) varčna. Bili so (oni) varčni.
Varčen bodem (jaz). Varčna bodeva (midva). Varčni bodemo (mi). Varčen bodeš (ti). Varčna bodeta (vidva). Varčni bodete (vi). Varčen bode (on). Varčna bodeta (onadva). Varčni bodo (oni).
Kadar povemo, kaj je zdaj ali kaj se zdaj godi, stavimo glagol v pretekli čas.
Kadar povemo, kaj je uže bilo ali kaj se je godilo, stavimo glagol v pretekli čas.
Kadar povemo, kaj še le bode ali kaj se bode še le godilo, stavimo glagol v prihodnji čas.
*) Za ženski in srednji spol sva (po Miklosich-Šumanu).
Spregatev glagola biti.
oseba	jednina	dvojina	množina
zdanji čas.			
1.	sem	sva	smo
2.	si	sta	ste
3.	je	sta	so
pretekli čas.			
1.	bil (a, o) sem	bila (i) sva	bili (e, a) smo
2.	bil (a, o) si	bila (i) sta	bili (e, a) ste
3.	bil (a, o) je	bila (i) sta	bili (e, a) so
prihodnji čas.			
1.	bodem	bodeva	bodemo
2.	bodeš	bodeta	bodete
3.	bode	bodeta	bodo
91.	naloga. Napišite te stavke v vseh treh Časih: Jaz sem pekar. Ti si zidar, on je mizar! (Zdanji čas: Jaz sem pekar,...)
92.	naloga. Napišite te stavke v vseh treh časih: Midva sva zdrava. Vidva sta bolna. Onadva sta močna!
93.	naloga. Napišite v vseh treh časih: Medve sva gospodinji, Vedve sta kuharici. Onedve sta šivilji!
94.	naloga. Napišite v vseh treh časih: Mi smo redni. Vi ste ubogljivi. Oni so pazljivi.
95.	naloga. Napišite iz 6. berila (Vid) prvi oddelek v preteklem času!
96.	naloga. Napišite iz 6. berila (Vid) prvi oddelek v prihodnjem času!
97.	naloga. Napišite iz 6. berila (Okus) prvi oddelek v preteklem in prihodnjem času!
98.	naloga. Napišite iz 6. berila (Tip) prvi oddelek v preteklem in prihodnjem času!
20. vaja,
Spregatev glagola risati.
oseba	jednina	dvojina	množina
zdanji čas.			
1.	risam	risava	risamo
2.	risaš	risata	risate
3.	risa	risata	risajo
pretekli čas.			
1.	risal (la, lo) sem	risala (li) sva	risali (le, la) smo
2.	risal (la, lo) si	risala (li) sta	risali (le, la) ste
3.	risal (la, lo) je	risala (li) sta	risali (le, la) so
prihodnji čas.			
1.	risal (la,lo)bodem	risala (li) bodeva	risali (le, la)bodemo
2.	risal (la, lo)bodeš	risala (li)bodeta	risali (le, la) bodete
3.	risal (la, lo) bode	risala (li)bodeta	risali (le, la) bodo
Pretekli in prihodnji čas se izobrazuje s pomočjo glagola biti; biti je tu pomožni glagol.
99.	naloga. Spregajte glagol računiti v zdanjem času po vseh osebah j ednine, dvojine in množine! (Računim, . . . .)
100.	naloga. Spregajte glagol računiti ravno tako v preteklem času! (Računil sem,.....)
101.	naloga. Spregajte ga v prih. času! (Računil bodem.)
102.	naloga. Napišite o 10 rokodelcih, kaj vsak dela! (Ma-
linar melje, . . .)
103.	naloga. Napišite o naslednih stanovih, kaj delajo zdaj: duhovnik, učitelj, kmet, pisar, zdravnik, trgovec, vojak, mornar, voznik, pastir.
104.	naloga. Napišite stavke iz 103. naloge v dvojini!
105.	naloga. Napišite stavke iz 103. naloge v množini!
106.	naloga. Napišite o stanovih v 103. nalogi imenovanih, kaj so delali!
107.	naloga. Napišite stavke iz 106. naloge v dvojini!
108.	naloga. Napišite te stavke v množini!
109.	naloga. Napišite o stanovih v 103. nalogi imenovanih, kaj bodo delali!
110.	naloga. Napišite stavke iz 109. naloge v dvojini!
111.	naloga. Napišite te stavke v množini!
112.	naloga. Napišite v dvojini in množini: Jednina: Sestra prede. Dekla pometa. Riba plava. Ptica poje. (Dvojina:..)
113.	naloga. Napišite stavke iz 112. naloge v jednini, dvojini in množini preteklega časa! (Jednina: Sestra je predla....)
114.	naloga. Napišite te stavke v prihodnjem času! (Jednina: Sestra bode predla. . ..)
115.	naloga. Napišite v dvojini in množini: Jednina: Žrebe skače. Kolo se vrti. Drevo cvete. Oblačilo greje. (Dvojina:..)
116.	naloga. Napišite stavke iz 115. naloge v jednini, dvojini in množini preteklega časa! (Jednina: Žrebe je skakalo. ...)
117.	naloga. Napišite te stavke v prihodnjem času! (Jednina : Žrebe bode skakalo . ..)
118.	naloga. Stavite 35. berilo (7.) v dvojino in množino!
119.	naloga. Stavite 35.berilo (7.) v jednino preteklega časa!
120.	naloga. Stavite 35. berilo (7.) v dvojino preteklega
časa!
121.	naloga. Stavite 35. berilo (7.) v množino preteklega časa!
122.	naloga. Stavite te stavke v jednino prihodnjega časa!
123.	naloga. Stavite te stavke v dvojino prihodnjega časa!
124.	naloga. Stavite te stavke v množino prihodnjega časa!
125.	naloga. Stavite iz 6. berila (Sluh) prvih 6 stavkov v dvojino in množino!
126.	naloga. Stavite iz 6. berila (Sluh) prve 4 stavke v jednino, dvojino in množino preteklega časa! (Je dnin a: Mati so govorili . . ..)
127.	naloga. Stavite te stavke isto tako v prihodnji čas! (Jednina: Mati bodo govorili...)
128.	naloga. Stavite iz 56. berila prvi odstavek v zdanji čas!
129.	naloga. Berite 39. berilo tako, kakor bi se uže bilo zgodilo! (ustno.)
130.	naloga. Berite 39. berilo tako, da vi o bučelici pripovedujete! (ustno: Bučelica stanuje...)
131.	naloga. Berite 51. berilo tako, kakor bi vi o medvedu pripovedovali! (ustno.)
132.	naloga. Berite 51. berilo tako, kakor bi vam medved iz prejšnih časov pripovedoval! (ustno.)
133.	naloga. Berite 31. berilo tako, da Tine o sebi to pripoveduje! (ustno.)
134.	naloga. Berite 31. berilo tako, kakor bi deček zdaj našel gnezdo! (ustno.)
135.	naloga. Berite (spišite) 19. berilo tako, kakor bi se bilo dejanje pred letom zgodilo!
136.	naloga. Berite 29. berilo tako, kakor bi se bilo dejanje vlani zgodilo! (ustno.)
137.	naloga. Spišite iz 26. berila predzadnji odstavek v zdanjem času!
138.	naloga. Spišite 70. berilo tako, da je jutro uže preteklo!
139.	naloga. Spišite 70. berilo tako, da jutro še le pride!
140.	naloga. Spišite 71. berilo tako, daje večer uže pretekel!
141.	naloga. Spišite 71. berilo tako, da večer še le pride!
142.	naloga. Kako se nasledni stavki pravilno izgovarjajo in pišejo: Kos je pev. Učenec je risov. Mizar je žagov. Konj je piv. Krojač je šivov, Kmet je orav. Pes je lajov. Krt je riv. Drvar je sekov. Ribič je loviv. Vrtnar je sadiv.
143.	naloga. Napišite 8 stavkov, v katerih poveste, kaj se je vzpomladi godilo! (Sneg je kopnel.....)
144.	naloga. Napišite 8 stavkov, v katerih poveste, kaj se bo po zimi godilo! (Dan se bode krajšal.....)
145.	naloga. Napišite 8 stavkov, v katerih poveste, kaj se zdaj (po letu) godi! (Solnce pripeka.....)
146.	naloga. Kako bodete pisali stavke iz 143. naloge, ako je zdaj pomlad?
147.	naloga. Kako bodete pisali stavke iz 144. naloge, ako je zima uže minula?
148.	naloga. Kako bodete pisali stavke iz 145. naloge, ako poletje še le pride?
21. vaja.
Šola je poslopje. Učitelj vprašajo. Mi odgovarjamo. Knjige so snažne. Gorica je mesto. Konja bodeta vozila. Hruška je sladka. Drevo je zelenelo.
O katerih osebah ali rečeh v teh stavkih govorimo? Oseba ali reč, o katerej v stavku kaj izrečemo, je subjekt (osebek). Subjekt odgovarja na vprašanje kdo? ali kaj?
149.	naloga. Prepišite 21. vajo in podčrtajte v vsakem stavku subjekt!
150.	naloga. Prepišite 18. vajo in podčrtajte v vsakem stavku subjekt!
151.	naloga. Odgovorite tem vprašanjem in v vsakem stavku podčrtajte subjekt: (iz 15. ber.) Kdo naredi platno? Kdo seje lan? Kdo populi lan? Kdo ga posuši? Kdo sprede predivo? Kdo beli platno?
152.	naloga. (19. ber.) Odgovorite tem vprašanjem in podčrtajte v vsakem stavku subjekt: Tašica. Kdo prileti? Kdo od-prč? Kdo pobira? Kaj pada (z mize)? Kdo ima rad? Kaj mine? Kdo odprč? Kdo odleti? Kdo prepeva? Kaj se vrne? Kdo se tudi vrne? Kdo je vesel? Kdo je domač? Kdo hoče povedati?
22. vaja.
Kaj je kovač? Kovač je rokodelec. Kakšen je kovač? Kovač je močan. Kaj dela kovač? Kovač kuje. — Pes je žival. On je zvest. On laje. — Drevo je rastlina. Visoko je. Cvete. — Učenci smo. Smo ubogljivi. Pišemo.
Beseda, katera o subjektu pove, kaj je, kakšen je ali kaj dela, je predikat (dopovedek).
Subjekt se mnogokrat zamolči. Takrat ga namestimo z osebnimi zaimki.
153.	naloga. Zapišite o naslednih rečeh, kaj so: šola, kruh, vino, srajca, krava, kraljiček, karp, lipa, leska, šmarnica, rež, julij — in podčrtajte v stavkih subjekt enkrat, predikat dvakrat!
154.	naloga. Zvežite nasledne besede v stavke in isto tako označite subjekt in predikat: Gozd je mesto. Drevesa — hiše. Pota — ceste. Travnik — trg^ Mah — tlak. Ptice — ljudjč. Orel — kralj. Hrast — cerkev. Slavec — pevec. Škorec — govornik. Ščinkovec — godec. Cvetice — poslušalke. Veverica — umeteljnica. Žolna — tesar. Sova — nočni čuvaj.
155.	naloga. Napišite prejšno nalogo v preteklem času!
156.	naloga. Prepišite sledeče stavke in označite subjekt in predikat: Lastovica. Lastovica je majhna. Truplo je šibko Kljun je kratek. Noge so nežne. Hrbet je črnikast. Trebuh je bel. Glas je slab. Gnezdo je umetno. Lastovica je zvesta.
157.	naloga. Popišite isto tako vrabca in stavite za predikat pridevnike: majhen, okrogel, top, moč&n, rujav, siv, močan, priprost, predrzen.
158.	naloga. Napišite prejšno nalogo v preteklem času!
159.	naloga. Povejte o teh rečeh, so li okrogle ali oglate, debele ali tanke, mehke ali trde, visoke ali nizke, velike ali majhne, široke ali ozke, dolge ali kratke:
krogla, tabla; vrv, nit; goba, kamen; gora, hrib; slon, miš; most, brv; leto, minuta!
160.	naloga. Napišite stavke iz prejšne naloge v dvojini in potem v množini!
161.	naloga. Prepišite iz 35. berila (2.) 10 stavkov, v katerih o subjektu poveste, kakšen je in označite subjekt in predikat!
162.	naloga. Prepišite iz 35. berila (4.) 8 stavkov, v katerih je predikat pridevnik in označite subjekt in predikat!
163.	naloga. Odgovorite tem vprašanjem in v stavkih označite subjekt in predikat: Kaj dela krojač, malinar, pekar, mesar, lovec, plesalec, godec, predica, kuharica, dekla?
164.	naloga. Napišite stavke prejšne naloge v preteklem
času!
165.	naloga. Napišite stavke prejšne naloge v prihodnjem
času!
166.	naloga. Prepišite iz 70. berila 8 stavkov, v katerih o subjektu poveste, kaj dela in označite subjekt in predikat!
167.	naloga. Prepišite iz 71. berila 8 stavkov, v katerih je predikat glagol in označite subjekt in predikat!
168.	naloga. Zapišite o vsakej reči, kaj je, kakšna je in kaj dela in označite subjekt in predikat: bučela, gos, medved, vol, hruška!
169.	naloga. Napišite te stavke v dvojini!
170.	naloga. Napišite te stavke še v množini!
—cea»-

Kazalo.
* pomeni vezano obliko.
Stran
1.	Šola........................................1
2.	Šolske postave........................2
3.	Pridna Rozika..........................3
4.	*Pred golo................................3
5.	*Po šoli....................................3
II.
6.	Človek....................................4
Vid............................................5
Sluh..........................................6
Vonj..........................................7
Okus..........................................7
Tip............................................8
7.	*Telovadska............................8
8.	Odmev......................................9
9.	Želod in buča..........................9
III.
10.	Jed in pijača......................10
11.	Pobožni sinek..........................12
12.	*Pred jedjo..............................13
13.	*Po jedi..................................13
14.	Mrzli studenec........................13
IV.
15.	Obleka ...............................14
16.	Ovca in bučela........................17
17.	Lepa suknja............................17
V.
18.	Stanovanje..........................18
19.	Tašica......................................19
20.	*Tašici v slovo......................19
21.	Red nas varuje škode..........19
22.	* Angel budi............................20
Stran
VI.
Družina.
23.	Jutro..........................................20
24.	Starček in smrt......................22
25.	* Koga ljubim..........................22
VII.
Cerkev.
26.	Praznik sv. Rešnjega telesa.	22
27.	* Pesem pri obhodu................24
28.	* Zvonček..................................25
VIII.
Vas.
29.	Požar........................................25
30.	Mejnik......................................27
31.	Ptičje gnezdo..........................27
32.	* Kovač......................................28
IX.
33.	Mesto......................................29
34.	Kaj bode iz šolarjev?............30
X.
35.	Domače živali....................31
1.	Pes..................................31
2.	Mačka............................32
3.	Govedo............................32
4.	Konj................................33
5.	Ovca................................33
6.	Kura................................34
7.	Živalski glasovi............34
36.	* Domače živali......................34
37.	Volk in jagnje........................35
Stran
XI.
38.	Vrt..........................................36
39.	Bučelica....................................37
40.	Senica......................................38
41.	* Zajec......................................38
XII.
42.	Polje In travnik..............39
43.	* Setev..........................40
44.	Košnja......................................40
45.	* Kosec......................................41
46.	Pismo........................................41
47.	Modra miška..........................42
48.	Pastirja....................................43
XIII.
Gozd.
49.	Kaj dobivamo iz gozda ....	44
50.	*Lovčev raj............................45
51.	Medved....................................45
52.	Srna in mladič........................46
53.	Škorec......................................47
XIV.
54.	Voda......................................47
55.	* Mavrica..................................49
56.	Pri potoku................................49
57.	* Mladini..................................51
58.	Lisica in raca..........................51
Stran
XV.
Zemlja in zrak.
59.	Prvi majnik............................52
60.	* Veter......................................54
61.	Stržek........................................54
62.	*Kako visoko je nebo..........55
XVI.
63.	*Bog........................................56
64.	Stvarjenje................................56
65.	Bog vse vidi............................56
66.	* Spoznavanje Boga................57
XVII.
Čas.
67.	Letni časi................................59
68.	* Štirje letni časi....................61
69.	Vošilo o novem letu (pismo)	61
70.	Jutro ........................................63
71.	Večer........................................63
XVIII.
72.	Domovina............................64
73.	* Otrokovo domoljubje..........64
74.	Cesarjevič Rudolf..................65
75.	*Kadar pridejo vojaki..........66
76.	* Cesarska pesem....................67
Slovnica................................69