Naša gospodarska organizacij« FOND ZA UPOKOJENCE. V času, ko se vedno govori o brezposelnih in o merah, ki bi se morale podvzeti, da bi se brezposelnost saj nekoliko omilila, smo si vedno edini, da bi morali vsi tisti tovariši, ki so odslužili 35 let, iti v pdkoj. Vidimo pa, da tovariši kaj neradi zaprosijo za upokojitev. Nehote se vpraša, zakaj je tako. Med mnogimi vzroki je gotovo glavni vzrok strah pred upokojitvijo. Predvsem se zahteva nebroj dokumentov, zdravniških izpričeval i. dr. Kakor hitro pa je kdo upokojen, mora pogostokrat čakati mesece in mesece, da se mu nakaže pokojnina, dočim se jim redni prejemki ustavijo. Tako je navadno 'nagrajen tovariš, ki je 35 let in še več delal za narod. Tega pa ac vsak boji, zato rajši idela, dokler more. Temu zlu je potreba odpomoči. Vidimo, da so vsa prizadevanja, da bi se upokojencem avtomatično prenakazovala pokojnina, brezuspešna, zaito je potrebna tudi tukaj samopomoč. Na zborovanju mariborskega mestnega učiteljskega društva se je o tem razpravljalo. Zdi se mi potrebno, da učiteljstvo razpravlja o zadevi, ker je aktualna. Pri kakem kredrtnem zavodu državnih nameščencev naj bi se utanovil fond za upokojence. Vsak upokojenec, bi prejemal iz tega fomda posojilo saj v višini 75% njegove bodoče pokojnine do časa, ko se mu pokojnina nakaže. Za to posojilo pa zastavi svojo pokojnino, to se pravi, zavod dobi posojilo vrnjeno, kakor hiitro država nakaže upokojencu pokojnino. Obresti bi morale biti zelo nizke. v nobenem slučaju ne preko 5%. Ako to ne bi bilo mogoče za vse državne uradnike, bi lahko učiteljstvo to izvedlo za svoje članstvo ali potom sedaj obstoječih zadrug (Hranilnice in posojilnice učiteljskega konvikta v Ljubljani ali pa Učiteljske gospadarske zadruge v Celju). Vem pa, da niti ena niti druga zadruga nima momentano toliko denarja, da bi lahko začela dajati posojila na račun pokojnin. Dalo bi se odpomoči na ta način, da bi vsak tovariš ali tovarišica že par let, saj 4—5 let, pred upokoijtvijo mislil na to in bi v ta namen nalagal v ta ali oni zavod mesedno primerne zneske. Tako bi si vsak sam prihranil nekaj denarja za čase najhujše silc. Ako pa bi mu to ne zadostovalo, kar si prihrani, pa bi imel še pravico do posojila, ki bi ga odplačal, kakor sem v prejšnjem odstavku omenil. Je še trrtja možnost. Osnuje naj se učiteljski denarni zavod na široki bazi, ki bi skušal spraviti vse učiteljske prihranke, ki so raztreseni po najrazličnejših vaških posojilnicah in po hranilnicah v učiteljsko hjranilnico. Mogoče bo kdo zmajal z glavo in dvomil v usp>ehe. Prepričan sem pa, da bi stvar šla; potrebno je le gospodarsko veščih ljudi, katerim se lahko zaupa. Ako imajo učiteljske organizacije v drugih državah celo svoje banke, mislim, bi mi lahko imeli saj eno močno posojilnico in hranilinico. — Ta zavod bi moral poleg mnogih drugih nalog prevzeti tudi to akcijo. Da so proti tem predlogom tudi pomisleki, ne dvomim. Tako n. pr. da zakon natančno določa, v kolikem času se mora pokojnina nakazati itd. Izkušnje pa nas učijo, da so v vsakem slučaju samopomoči še najboljše. Tako bo tudii v tem slučaju. C.H. —g Zadružnikom Učiteljske samopomoči. V teh dneh ste prejeli položnice za nakazilo prispevkov. V marcu so umrli 4 zadružniki in to: 319. Cokl Ignacij — Sv. Marjeta, 320. Šožterič Aleš — Trdkovci, 321. Berce Ana — St. Janž, 322. Sorčan Ivan — Hrastnik. Zadružna uprava je izplačala svojcem čez 50.000 Din na posmrtninah. Zato prosi uprava US, da nakažejo samci 21 Din, poročeni pari pa 41 Din. Podpornega sklada redno plačujočim članom ta mesec nismo prišteii. V aprilu bomo predpisali zadnji pbrok. Zadružnike, ki so s plačevanjem prispevkov za smrtne primere in za podporni sklad zaostali, prosimo, naj jih nemudoma poravnajo, sicer je redno izplačevanje posmrtnin nemogoče. Uprava US.