ESTNIIC***
PROSVETNE ZVEZE V LJUBLJANI
Izhaja mesečno. — Celoletna naročnina s prilogo »Prosvetni oder« znaša 8 lir. — Naroča se: Prosvetna zveza v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7.
ŠTEV. 10.	OKTOBER 1941-X1X	LETO XX.
Pijančevanje — naš narodni greh
(Dr. J. J.)
(Predavanje zopet- ljudske napake.)
\ se naše opojne pijače, iizv zemši pi\o. so iz sadja. Sadje je dragocena hrana, ki jo zdravniki vedno bolj priporočajo, zato se ga tudi, zlasti po mestih, vsako leto več porabi. Sadjarstvo čaka lepa bodočnost. Toda žal. da se sadje tako rado pokvari. Pravilno shranjevanje se sicer bogato poplača, toda zahteva tudi precej truda in znanja. Zato so si ljudje že od pradavnih časov pomagali tako, da so sadje mečkali ter iztiskali njegov sok. Svež sadni sok ima skoro vse hranilne in zdravilne snovi, ki so bile v sadju, pa na žalost le kak dan, potom so pa tudi začne kvariti. Glivice, ki so bile že v sadju in ki iz zraka prihajajo v sok. se hranijo s sladkorjem. ki jo njegova najvažnejša sestavina. ga razkrajajo in pretvarjajo v novo snov, alkohol. Pravimo, da je mošt zavrel. Prejšnji zdravi redilni sok je postal s tem opojna, alkoholna pijača.
Cisti alkohol je hud strup, ki zamori vsako življenje, zato ga tudi v zdravilstvu rabimo kot mnoge druge strupe, zlasti za razkužilo. \ naših opojnih pijačah je le po nekaj odstotkov alkohola. V jabolčnih u in pivu ga pride na sto litrov do pet litrov, v vinu kakih deset, v žganju dvajset do trideset.
Alkohol močno deluje na živčevje. Sprva ga razdraži, cla se vse delova-
nje vrši hitreje: kri naglejc kroži, obraz zagori, oči zažare. jezik se razveže. Pivec se čuti vsega lahkega in pomlajenega, navzoči pa si mežikajo, češ, »ga že čuti«, postal je »dobre volje«, »pozna se mu«, »pod kapo ga ima«, »vinjen je«, »nalezel se ga je«, »nacecal se ga je«, kdor je brez pijače in trajno tak. mu pravimo, da je »malo tako« ali da mu kolešček manjka. \ pametnem človeku, zlasti še v otroku, ki prvič vidi v takem stanju ljubljeno in spoštovano osebo, očeta, mater, učitelja, duhovnika, se nekaj zruši: kako je mogoče, da prej tako resna oseba postaja vsa smešna in ne ve prav, kaj se zanjo spodobi!
Če pije še dalje, zgublja bolj in bolj oblast nad seboj: telo ne uboga več, noge se zapletajo,, jezik se zatika, sponi i n je odpovedal, pamet je vsa zmešana, nirav.ili čut otopel, obnašanje brezumno, zdaj razbojniško divje, zdaj mevžasto čustveno; po umobolnicah jih je mnogo, ki so manj blazni kakor pijan človek. Gledalci se dregajo s komolci, zbijajo neslane šale, češ, »nasekal se ga je«, »pijan je , »pijan ko čep«, »pijan ko cuhta«. Lepa zbirka pristnih slovenskih izrazov za razne stopnje pijanosti, ki nikakor tii popolna, kaže, kako pogost je ta pojav in kako ga l judstvo gleda z neko dobrohotno hudomušnostjo. Sreča je, da v tem stanju roka s ku-
pico kmalu ne najde več ust, sicer bi nastopilo tretje stanje, popolna brezčutno«!, nezavest, padec telesne toplote, smrt zaradi zastrupitve z alkoholom.
Opojna pijača je torej razkrojen sadni sok. Dragoceni sadni sladkor je pokipel v alkohol, ki deluje, če ga zaužijemo v večji množini, kot hud strup. Vendar take pijače nikakor niso brez vrednosti, samo po pameti jih moramo uživati. Imajo prijeten okus, vsebujejo sadno kislino in razne rudninske snovi, ki so telesu koristne. Alkohol sam je pa na splošno neprebavljiv in ga telo izloča deloma z vodo, še več pa s sapo iz pljuč. Le če ga uživamo zelo razredčenega, v majhnih količinah in med drugo hrano, ga more telo porabiti. Opojne pijače niso živila, marveč dražila in mamila, podobno kakor črna kava, tobak ali paprika. Ob samem mleku ostane človek živ več let, ob samem vinu ne znatno dalje, če ne celo manj, kakor ob sami vodi. I ista čudovita moč, ki jo začuti vinski bratec, je deloma domišljija — vinjen človek se sploh ima za najmodrejšega, naj-pogummejšega in najmočnejšega — deloma pa moč, ki jo daje druga hrana in ki jo telo v alkoholni razdraže-nosti naglo potrati, kdor hoče vzdržati trajen napor, se mora skrbno ogibati alkohola. Telovadci in športniki se že dolgo pred odločilnimi tekmami vzdržujejo močnih pijač, ob tekmah samih pa se krepčajo s sladkorjem in limono, ne morda s kozarčki d i-vovke. Slavni letalec Liudbergh. ki je prvi preletel iz Amerike v Pariz, je vzel na pot samo nekaj banan in čokolade.
Čeprav torej opojne pijače niso živila. imajo vendar razne druge dobre lastnosti, ko bi jih človek zmerno rabil, bi bilo vse v redu. temu pa žal ni tako. Nobena stvar, ki jo človek uživa, se pri nas tako ne zlorabi kakor alkoholne pijače. Zakaj neki? Zaradi prijetnega okusa? Tudi io. a glavni vzroki so drugje. Mnogo so krivi ljudski predsodki, ki pripisujejo vinu in žganju naravnost čudovite učinke. Glavni vzrok pa je alko-
hol sam, ker je strup. Proti strupom se namreč telo brani s tem, da izvaja protistrupe. Če kdo. ki je dalje časa užival kak strup, nenadoma preneha, ostanejo v njem samo ptotistrupi. ki povzročajo bolestno razpoloženje in neodoljivo težnjo po strupu, kdor se je navadil na alkohol, opij. inišnieo, nikotin, mora imeti železno voljo, da se reši. Pijanček kljub moči . ki 11111 jo daje alkohol, tega navadno ne zmore, tako je postal od pijače ves slab in otročji.
Alkohol si človeka zasužnji, pijančevanje postane strast, toda dokler ga javno mnenje obsoja, ni mogoče govoriti o narodni napaki. Vsa ljudstva imajo jetnišnice. kamor zapirajo tatove. goljufe, nasilneže, in prav to, da jih iz svoje srede izločajo, dokazuje. da so te nerednosti napake posameznikov, ne narodni grehi. Zlo postane res narodni madež, kadar se t;:-ko razpase, da javna vest otopi, nered mirno prenaša, morda naravnost občuduje. Glede pijančevanja smo pri nas res že tako daleč. I udi Francoza premoti, da se opije. toda zaveda se, da je to grdo in da se je treba skriti. Pri nas pa brez težave naletiš na močno vinjene vidne zastopnike obojne gosposke ali srečaš znanega kulturnega delavca, ki se o belem dnevu brez sramu natrkan pozibava proti domu. Za kmečkega očanca je pa skoro sramota. da bi se vrnil čisto trezen iz vinograda. Naša javna vest pijanosti ne čuti več kot madež, pijanca ni treba biti sram, nezmernost v pijači nima ovire, pijančevanje je postalo res naš narodni greli. Le v narodni pesmi, ki se sicer tudi s prizanesljivo po-rediiostjo nasmiha pijancu in pijanki. govori še stara ljudska modrost:
Grdo, grdo bi nam bilo. ako bi se nam zgodilo, če b se kteri tak napil, de b mu pot p rev ozek bil.
Pjancam nočemo napiti, pjankam vina ne točiti: Pjanc je nehvaležen tat. kedar dela z vina trat.
Št rekel j TTT.. 5820)
Škoda, ki jo povzroča pijančevanje, je neizmerna. Koliko škode je že na pijači. ki se potrati. Mnogi med nami še za potrebo nimajo kozarca vina. pa se najdejo ljudje, ki se brezobzirno nalijejo do nezavesti in čisto brez koristi uničujejo žlahtni sad naše zeml je. Pa ko bi to bilo samo brez koristi in ko bi ga samo uničevali! Ko bi tak objestnež to. kar namerava potratiti. kair zlil po zemlji, že to bi bila nezaslišana krivica do listih, ki trpe pomanjkanje. Toda ne. vliva v sebe. da uničuje svoje zdrav je, zman jšuje svojo delovno moč. postaja nadležen in nasilen. Koliko nesreč, koliko pobojev, koliko upropaščenili posestev. koliko uničene družiniske sreči' ima na svojem računu pijančevanje! Zlasti usodno pa je. da alkohol prepaja in zastruplja rodne celice in s tem že v naprej uničuje tudi potomstvo. Zakoni pijancev dajejo največ zaostale, slabotne, bebaste, k zločinom in pijanstvu nagnjene dece, ki polni bolnišnice in kaznilnice. Kdor bi vso to gospodarsko škodo, ki jo povzroča pijančevanje, izračunal, bi dobil strahotne številke.
Manj otipljiva, v resnici pa mnogo večja in usodnejša je uravna škoda. Pijančevanje ljudstvo poživini. Živali je njeno ugodje vse: je in pije. počiva in se plodi, višjega smotra nima. Človeku pa naj telesno življenje in ugodje samo pomaga do višjega, duhovnega življenja. Poseben znak, ki človeka dviga nad žival. je. da je nesebičen. dober do sočloveka, da občuduje lepoto, goji umetnost, poglablja svoje znanje in se z verskim življenjem dviga k Bogu. Pijančevanje je dokaz, da ima za ljudstvo, ki mu je vdano, nižje, živalsko življenje večjo privlačnost kakor višje, duhovno. Po-žrešnost je zmagala nad plemenitostjo. telesni užitek mu je več kot človeško dostojanstvo. Tako ljudstvo proda za ceno svojih nižjih, živalskih naslad vse. svojo čast. svojo svobodo, svoj materni jezik, svojo vero. Obljubi mu. da bo dobro jedlo in pilo, pa malo delalo, in vse bo drlo za teboj. Gorje narodu, ki ima take uradnike in voditelje! Morda na zunaj
vrše v redu svoje dolžnosti, toda s srcem niso pri delu. Dober gospodar vedno razmišlja, kako bi mogel kaj izboljšati, dober duhovnik ves teden premišljuje, kaj in kako bo povedal svojim ljudem, da bo zaleglo, dober uradnik tudi v prostem času misli na to. kako bi pomagal ljudstvu, ki ga je izšolalo. Kdor pa je vdan pijači — ni treba, da je ravno pijanec — ima svojo pozornost drugje. Njegova prva skrb v novem službenem kraju niso ljudske težnje in potrebe, njegova prva skrb je, da bi čim prej odkril najboljšo gostilno. Njegovi pogovori se sučejo o tem. kako so se takrat in lam dobro imeli, kako so se ga navlekli. njegovi najljubši načrti so po-sveči ni veselim pivskim družbam. Če mu kdo očita nedelavnost, pravi, da nima navodil. Da bi sam predstojnike opozarjal na krajevne potrebe, to mu še na misel ne pride. Čemu bi si nalašč množil delo! Ni čudno, da tako ljudstvo kljub vsem dragim šolam in uradom tako počasi napreduje ali naravnost propada.
Kdor hoče svojemu narodu in sebi dobro, ta mora z vsemi močmi delati za treznost. A kako?
Najprej s tem, da v obče napovemo boj živalskemu gonil po uživanju, ki tako razjeda sodobno človeštvo. Že žival ima rajši svobodo kakor hrano. Kolikor bolj mora človek zavrniti hudiča, ki mu ponuja čutne naslade, z Gospodovimi besedami: »Človek ne živi samo od kruha! Brez obvladanja telesnosti, ki teži le po uživanju in brezdelju, nc more ne posameznik ne narod doseči svojih vzorov. Če se je pa treba zaradi duhovne rasti odpovedati često celo dovoljenim užitkom, koliko bolj vsaki nezmernosti, prav posebno pa še nezmernosti v pijači, ki za cele ure zatemni to, kar je najdragocenejšega v nas, zdravo pamet in čut za dobro in slabo.
Ker je pijančevanje postalo že naš narodni greh. ki ga javna vest ne obsoja več. je treba z vsemi sredstvi vzdraniili otopeli n ravni čut in znova uveljaviti edino pravilno sodbo, da je že vinjenost, kaj še le pijanost, nekaj ostudnega, sramotnega, pohujšljivega.
znak mevža ve volje in skrajne brezobzirnosti do soljudi, pred Bogom pa najbolj grešna nezmernost. ki čisto spači božjo podobo v človeku. Čudno, naše ljudstvo smatra duševne bolezni, ki so res strašna preizkušnja, za sramotne. Družina zakriva takega bolnika, kolikor more, im kdor je od take bolezni ozdravel, gremko čuti. kako se brezsrčni ljudje spogledujejo, ko stopi med nje in kako so celo dobri v neki zadregi pred njim. češ. kaj če ga zopet prime. In vendar, bolezen je bolezen. Nobena ni sramotna, razen kolikor jo je človek sam zakrivil. A isti ljudje, ki ne morejo prenesti zme-šanega bolnika, so vsi prizanesl jivi do pijanca. ki se je prostovoljno pogrez-nil v blaznost. Še več. pijanost jim velja celo za nekako junaštvo. Pijanci so smejo javno bahati, kako so so ga navlekli, .kako so koga ozmerjali, kako so tiščali ključ narobe v ključavnico, kako so spali poleg postelje itd., in ljudem, ki hočejo biti sicer dostojni, se zdi vse to silno zabavno in imenitno. Ubogega bolnika, ki ni zakrivil svoje nesreče, so izogibajo in sramujejo, brezvestnega zapravi ji vca pa. ki se je sam rad in z velikimi stroški do blaznosti napil, v temi stanju počenjal največjo neumnosti, ko-lovraitil po cestah, oblajal, kogar koli je srečal, se valjal po jarkih ter so vos ponečedil. tega pa imamo za junaka! Dokler so ta sodba temeljito ne sipremeni. bo ves boj proti usodni pijanski strasti brez uspeha. Kaj pomagajo najboljši zakoni, ako bo javnost izkazovala pijancu naklonjenost, ga skrivala, zmanjševala in tajila njegovo pijanost in opravičevala vso izgrede. češ, je bil pač malo dobro volje. Zato je naloga vseh poštenih ljudi. ki hočejo svojemu narodu dobro, zlasti naloga idealne mladine, ki se zbira po naših društvih, da pomaga razširiti in uveljaviti o pijančevanju pravo sodbo in da lo sodbo pijancu, ko so jo streznil, pa naj bo kdor koli. na primeren način tudi pokaže. Kakor nikomur ne pride na misel, da bi se javno hvalil s tatvino, tako dostojni ljudje ne smejo dopustiti, da bi se kdo bahal, kako se je napil.
Če bo ljudstvo uvidelo, koliko škodo mu dela pijančevanje in kako sramotna je nezmernost v pijači, tedaj bo mogoče tudi uspešno izdati primerne zakone. Prvo bi bilo. da se osnuje zdravilišče, odnosno pobolj seval niča za pijance. Naj že koga ozdravijo ali ne, zavod bo svoj namen dosegel že s tem, da se bo lahko zagrozilo pijancu: če se znova napi ješ. greš pod ključ. Zakon naj zaščiti družino pred pijancem. K jer hranilec večji del svojega zaslužka zapije. naj se izplačuje zaslužek kakemu drugemu članu družimo. ki ga zanesljivi sosedje smatrajo za pameti) ga. Če se pijanec temu upira, naj pride v pobol jševalnioo. Vse stopnje pijanosti naj bodo kaznivo. Kdor javno kaže. da ima toliko, da lahko zapravlja, tega naj zakon občutno privije. Cerkvena in svetna oblast naj odtegneta službo vsakomur. ki se mu dokaže, da je bil nekajkrat pijan. Narod si vendar ne bo plačeval nezanesljivih uradnikov in polnijšljivih vzgojiteljev! Število gostiln naj se temeljito skrči. — Oblast. ki na tem ali onem področju ne stori svojo dolžnosti, boječ se jav nega mnenja, ki se pri nas često ustvarja po vaških krčmah in mestnih bezini-cah, redno prej ali slej na svoji koži občuti, da je ljudska sodba bolj zdrava. kot so zdi. Kakor študent, ki si na zunaj želi čim manj učenja in čim več počitnic, nazadnje obsodi premeh-kega učitelja, češ da ga ni ničesar naučil. iako narod, ki na glas sicer zahteva svobode do razbrzdam ost i. kma-lu zamrzi popustljivo upravo in si zaželi nekoga, ki bo s krepko roko »napravil red .
Kaj pa naše vino? Ali naj vinograde izsekamo? I,o brez strahu! Nekateri narodi še več popijejo, kakor mi. pa imajo manj pijancev, ker pijejo po pameti. Saj ni treba plače takoj prvi dan zapiti, potem pa vsega stradati! Sicer so pa zdi. da bi bilo naših pi jač še premalo, če bi pili res samo pristne in svoje. I.o poglejte po izložbah in cenikih! Odkod vse si vozimo vina in žganja in tako razmetavamo po svetu svoje narodno premoženje! Proinalo smo tudi poučeni, kako se
sadje uporablja. Pred dvema letoma so ljudje puščali češplje na drevju, drugi so jih na veliko prekuhava I i v žganje, pili do nezavesti, da, do smrti, ker jim nikdo ni znal dopovedati, da je mogoče lak sad tudi brez sladkorja pokuhati v mezgo. V Ljubljani se zgodi, da niti oh trgatvi ni domačega grozdja na trgu, čez nekaj mesecev pa ni kam z vinom! Ne sadja ne pijače ni preveč, samo božjega daru ne znamo rabiti.
Zelo učinkovito sredstvo proti pijančevanju je popolna abstinenca. Nevsiljiv abstinent je svoji okolici svetel zgled in tiha pridiga. Sv. Pavel je ob neki priliki dejal: »Če jed pohujšuje mojega brata, nikoli ne bom jedel mesa. da svojega brata ne po-hujšam.« Ali se med nami ne bodo našle požrtvovalne osebe, ki bi si rekle: »Če moj zgled lahko dvigne brata. svoj živ dan ne pokusim opojne pijače, samo da se slovenski narod iz-trezni. Abstinenca ni za vse, abstinenca je pretiravanje, toda v naših krajih prepotrebno pretiravanje. Če
hočemo izbili ljudstv u iz glave blodno mnenje, da je opojna pijača ne-prekosljiv vir zdravja, moči in duhovitosti, pijanost pa znak možatosti, se bo moralo žrtvovati v vsakem kraju nekaj oseb. ki bodo zgled, kako jo človek lahko zdrav, delaven, vesel in pameten, četudi ne pokusi nikoli niti kapljico alkohola. Kot kristjani, ki vemo, da Bog kaznuje včasih vse ljudstvo zaradi slabih posameznikov in prizanese vsej pokrajini zaradi nekaterih pravičnih, pa moramo mislili tudi na to, kako bi Bogu dali zadoščenje za rojake, ki ga žalijo s pijanostjo. Ali ne bi stopil naš narod v stiski z mnogo večjim zaupanjem pred Boga, če bi si bil v s vesti, da se za vsakogar, ki greši z nezmernostjo v pijači, žrtvuje nekdo s popolno vzdržnostjo? Duhovniki, člani Katoliške akcije, učitelji, predsedniki društev, vsi. ki ste pripravljeni delati za skupnost, ali vas nič ne mika, da bi postali kot abstiiientje žrtve in apostoli treznosti za slovenski narod?
Pridno na delo
(V. Z.)
Za naš napredek na prosvetnem polju so prosvetna društva pravi blagoslov. I udi v tem času, ko divja vojna vihra, se zavedajmo društvenega in prosvetnega dela. Vsak zaveden Slovenec mora biti član prosvetnega društva. pa no samo član, ki prispeva svoj letni donesek, ampak delaven, ki rad pomaga kjer koli more. Delavnih članov potrebuje vsako društvo. Kako priljubljene so dobre ljudske igre, ki še večino blagodejno vplivajo na ljudstvo. Naše ljudstvo ljubi dobre predstave, seveda je na mestu vsestranska previdnost, če hočemo, da bodo uspehi pov oljni in neprijetnosti izključene. Zavedajmo se. da se uprizarjajo le tako igre. ki res blaže srca in imajo vzgojno jedro. Primerno je, da društvo pripravi spored iger za vse loto. Dramatični odseki naj takoj začno s pripravami za igro v novembru, za
božično dobo. za predpustno dobo iin za postni čas. ko naj se igrajo izključno samo verske igre ali igre z resno vsebino. Obilo zbirk vam nudi Prosvetni oder. ki prinaša priporočljive igre sproti in nanjo tudi opozarja.
Društvena knjižnica. Vsak si ne mio-re kupiti knjige, toda eital bi jih rad, zato naj skrbi prosvetno društvo, da ima dobro urejeno društveno knjižnico. Že v tem vidimo, kako velikega pomena jo za vsako župnijo prosvetno društvo. Brez knjižnice ne more društvo vršiti svoje naloge. Zato skrbimo seda j na jesen, da bo društvena knjižnica za bodočo zimo dobro preskrbljena. Z nabavo knjig ne bo letos velike težave. »Slovenčeva« knjižnica, ki obsega 24 knjig, stane 120.— Lir. Take ugodnosti za nakup dobrih povesti in romanov še ni bilo na kinjiž-
nem trgu. Prva knjiga pod naslovom »Trop brez zvoncev« od pisatelja Ja-tneiza Jalena. obsega krasno povest iz naših planin, ki je že izšla. I udi naslednje knjige: »Moje ječe« od Silvio Pellica, »Dekle z biseri«, slavni roman o razdejanju Jeruzalema, svetovno znane pravljice od Bože ne Nemcove, »Podkr.noški gospod«. zgodovinska koroška povest, »Ljubezen in zlato«, roman o veliki ljubezni med kopači zlata na divjem Zapadli, France Bevk »Vodomec«, lepa kmečka povest, \\ al-lace »Zagonetna grofica«. Grazia Deledda »Marijana Sirca« obsega roman ljubezni plemenite deklice in ubežnika. »Zlato večnega Juda«, roman o judovstvn, bogastvu in o njegovih verskih misterijih. »Deklica s Prisoj« in »Aiiižc«, dve lopi povesti, ier »Veliki jez«, zgodovinski roman domovinske ljubezni. To jo 12 naznanjenih knjig, ki bodo v kratkem izšle. Vsaka društvena knjižnica mora biti naročnica te lope zbirke.
Društva morajo bili članom kraj. kjer se oddahnejo od vsakdan jih skrbi. od truda in dela. Zato se mora s poukom vrstiti tudi pošteno razvedrilo. ki vzbuja človeku dobro voljo in novo veselje do dela. Zato naj ima vsako društvo tudi pevski odsek. Bla-žilni vpliv petja na človeško srce je vsakomur znan. Lepo zapeta pesem človeka razvedri. Pevce pa jo treba v dobri volji ohraniti, zato naj jim gre odbor vsestransko na roko. da ne izgubijo poguma. Pevovodju naj se nakloni kaka nagrada ali primerno darilo, da se mu podvoji veselje do dela v pevskem odseku.
Poleg petja naj društva goje tudi glasbo. Marsikatero društvo ima že svojo godbo ali vsaj tamburaški zbor. Kjer koli je to možno, naj odbor skuša dobiti spretnega učitelja za godbo, saj bo trud obilno poplačan. Godba zelo povzdigne prosvetne večere in zaba v no pri red i t ve.
Društva naj skrbijo tudi za primerno zabavne večere. Kot Miklavžev večer. predpustni večer in Silvestrovo. Skrbi naj. da bo spored na teh večerih zanimiv in raznovrsten. Poleg pevskih točk naj bodo dramatačni pri-
zori. kratek nagovor, deklamacijc in podobno. Pripomnimo, da deklamac-i-je malih otrok zelo lopo vplivajo.
\ društvu mora utripati živahno življenje. Poleg veselih in zabavnih točk naj bo v našem programu tudi pouk. Pouk je pri prosvetnem društvu prav za prav glavna stvar. Ves pouk se mora v ršiti v soglasju z nauki katoliške vere na v ersko - nravni podlagi. Ta pouk naj se vrši s predavanji. Ob nedeljah popoldne naj se zbere društvena družina v društvenih prostorih, kjer naj bi se vršilo času primerno predavanje. Predavanja morajo biti izpeljana v lahkem slogu, zanimiva, prepletena s šaljivimi zgodbicami. da so poslušalci 110 utrudijo. Da so predavanja bolj privlačna, naj bodo opremljena s skioptičnimi slikami. Centrala vam nudi nad "50 takih predavanj. Letos je tudi na razpolago dovolj predavateljev. Zato so teh predavanj lahko poslužijo vsa društva, ki imajo na razpolago električno razsvetljavo. Za bodoče leto smo postavili naslednji program predavanj: 1. Lepa si zemlja slovenska: 2. Ljudska umetnost: 5. Slovenska legenda v sliki in besedi: 4. Zgodovina ljubljanskega gradu: 5. Bela Krajina: b. Sprehod po vatikanskem muzeju: 7. Marijina božja pota po Slovenskem: 8. Josip Stritar: 9. "50letnioa Jakoba Gallusa: 10. Skrivnost Cerkniškega jezera: II. Naši gradovi: 12. Živali v prazgodovini: 13. \ deželi suhe robo: 14. Junaki naroda v luči svetega pisma: 15. Versko igro nekdaj in sedaj: Zgodovina slovenskih most: 17. Narod naš dokaze hrani. Torej Ivarino dovolj primerne za naše bodočo delo.
Društvo ne sme pozabiti, da širi med članstvo treznostno misel. Prav ta številka Vestnika prinaša lepo predavanje iz toga področja. Prepričani smo vsi. da ta rana gloda na našem narodnem telesu in da jo je treba zaceliti. za kar so poklicana naša prosvetna društva.
Ca s, v katerem živimo, pa nam nalaga še posebno skrb. to je socialna pomoč. Koliko je danes revožev naših bratov in sester, ki pogrešajo svoje
tople domove. Kolikim našim članom trkala revščina in pomanjkanje na vrata, zato je dolžnost naših društev, da posvečajo tej socialni zimski pomoči največjo pozornost. Odpri srce, otiraj brailovske solze!
I ako približno naj bi bil videti program naših prosvetnih društev za bodočo jesensko-Ziimsko sezono, t e bodo
odbori, skrbeli za živahno društveno življenje s predavanji, s petjem, z dramatičnimi predstavi mi, z dobro obiskano knjižnico in z bralno sobo. tedaj bodimo prepričani, da bo prosvetno društvo družilo vse člane v lepi slogi in da bo duh edinosti, nesebičnosti in požrtvovalnosti prešini ja I celotno prosvetno društvo.
Zgodovina filma
(V. Z.)
Dne 24. avgusta 1891 je dal Edison patentirati prvi kinematografski aparat. Gotovo je, da se ne more trditi, da je Edison prvi in edini njegov izumitelj. Istočasno je namreč kinematografski aparat iznašlo več ljudi. Da bi predvajali žive slike, so znameniti ljudje že pred Edisonom iznašli aparate. Zdi se, da je tudi kinematografija poglavje, ki je — kakor letanje po zraku — zanimalo človeštvo že dolgo vrsto let. Tako je Anastazij Ki reber povabil svo je goste že leta 1650. v svojo sobo pred razpeto belo platno. Na platnu so se kazale v živili barvah slike, ki so postajale večje, nato manjše, nakar so izginile v meglo. \ sa družba je bila presenečena in se ji je zdelo, da leži nekaj skrivnostnega nad tem prikazovanjem. Ta svoj aparat je imenoval Kireher Kantoma magiea. I a naprav a je razveseljevala in zabavala skozi dolga stoletja vse sloji- ljudstva. Ta aparat pa je bil oče poznejšega skioptikona.
Veliko pozornost je vzbudil v pri-četku 19. stoletja v Parizu Gašper Ro-betson iz Belgije. O n jem so govorili, da zna poklicati in pričarati na platno mrtve ljudi. Ni čuda, da je bil obisk ogromen. V resnici pa je bil njegov aparat le nekoliko izboljšana Laterna magiea, katero je imenoval phantoseop.
Belgijski profesor Platcau je v 18. stoletju izpopolnil tovrstni aparat z okroglimi stekli in z odprtinami, skozi katere je bilo mogoče na drugem steklu gledati majhne postave, ki so se dozdevno premikale. Ta iznajdba
je šla pod raznimi imeni v širni svet. Čim bolj pa ise je razvijala fotografija, tem lepše je bilo tudi razdobje za kinematografi jo. Edison je že imel zaprto kamero, zgoraj pa odprtino za gledanje, znotraj v kameri je tekel po valčkih 10 metrov dolg trak s serijskimi slikami premikajočih se scen. Na takem traku je bilo tudi že do 1450 posameznih slik. \ eni sekundi je gledalec lahko videl 50 slik. Najbolj priljubljene prireditve, ki so se snemale, so bile konjske dirke, plesi, sprevodi in športne prireditve. Vsa la iznajdba pa je imela to napako, da je mogel gledati samo en gledalec. Omejena je bila torej le za eno osebo. Zato je nadarjeni Edison že naslednje leto. to je 1. 1892, izpopolnil svoj prvi aparat in je v Parizu priredil prvo kinematografsko predstavo ne v eč za eno osebo, temveč za stotine in stotine gledalcev. Za to iznajdbo so se začeli zanimati zlasti Francozi. Brata Luimiere sta bila tista, ki sta pričela v Parizu v Grand-caffe z rednimi kinematografskimi predstavami. Prvi večer sta na primer prejela 55 frankov vstopnine. Toda nista obupala. In sta vztrajno nadaljevala s predstavami. Zanimivo je dejstvo, da sta po treh tedniih en večer za več predstav že prejela 25.000 frankov v blagajno. Ta večer se je film ali kino prvič pokazal kot dobičkanosino podjetje. Zato se ta dan imenuje rojstni dan kino-podjetij. S tem dnem je namreč, začel film živeti svoje čisto posebno življenje in je nastopil zmagoslavno pot po celem svetu. Iznajdi-telj Edison je prejel od sv. Očeta Pi-
ja XI. viisoko cerkveno od I i ko sanje za to iznajdbo, kot dokaz, da je Cerkev spoznala ogromen pomen kinematografije za človeški rod.
Skoraj ni dogodka na svetu, bodisi veselega ali žalostnega, ki ga ne bi takoj posnela filmska kamera in ga nam že po 24 urah pokazala v svojih kinih. Tako je postal kino kulturna potreba sodobnega človeka. Poleg tiska in radia je postal film najuspešnejše in tudi najnevarnejše orožje, ki je sposobno izpeljati kakršno koli propagando. Dober film je naravnost blagoslov, ki prinaša človeku neizmerne dobrine. On je sposoben, da pospešuje vse dobro, da dviga versko zavest in moralo, da poveličuje zgledno družinsko življenje, da poje slavo-speve materinski ljubezni, da pokaže eno samo odpoved in žrtev, s katero spremlja mati svojega otroka od zibelke v širni svet tja do groba. Film služi prosveti in kulturi vseh narodov, saj jo seznanja in širi med posameznimi narodi, pokaže razne napredke na vseh področjih kulturnega udej-stvovanja. Ne moremo si misliti zdrav-
niške vede, higienskih naprav, napredka v kmetijstvu, pri živinoreji, mlekarstvu, sadjarstvu, ni možen napredek ne v trgovini ne \ obrti brez najbolj nazornega sredstva, to je brez poučnega filma. Film je torej danes v služib naroda in ljudstva. Ni čuda, da se trudi vsaka država, ki hoče živeti in ohraniti svoj narod zdrav, dobiti v svoje območje dobre filme, s pomočjo katerih hoče od svojih podanikov' odstraniti kvarne vplive, ki bi kedaj bili zmožni zmanjšati n jeno odporno moč. Vse države sveta, ki skrbe za blagor svojih narodov, se trudijo, da bi imele tudi zdrave državljane in zdrav zarod. Zato mora pri njih film vršiti tisto nalogo, ki mu jo določi državna oblast. Država pač ve. da je bolje zidati moderne porodnišnice namesto kaznilnic, lepa sončna igrišča in športne stadione, kakor pa zavode za pokvarjeno mladino. Res puhlica — suprema lox!« To geslo, ki se po naše pravi Javna blaginja je najvišja postava«, naj bi veljalo tudi za filmsko proizvodnjo. Film naj služi skupnosti, ne pa posamezniku.
Knjižnice v Italiji
Po uradnih podatkih je bilo konec leta 1939 v Italiji 33 državnih knjižnic, ki so imele 834.470 rokopisov, od tega rokopisov v obliki knjig 129.304. 712.443 pisem in listin ter 12.335 per-gamentov. I iskanih knjig pa so imele italijanske državne knjižnice 12 milijonov 917.970. od tega 34.231 inkuna-hulov, 8.210.907 zvezkov (vštevši tudi raritete in revije), brošur (vštevši tudi redkosti) 237.655 in 25~.655 posameznih listov. Revij so imele vse knjižnice 31.432.
Naj večja kn jižnica po obsegu je v Firemzi: Osrednja nacionalna knjižnica. ki je poleg vsega drugega šitcla 2,635.587 zvezkov. Ta knjižnica se od-
likuje tudi z obilico rokopisov, od katerih ima več kot polovico vse zaloge italijanskih knjižnic.
Druga največja knjižnica je nacionalna v Napoliju z 1.505.(>S9 zvezki, tretja pa osrednja nacionalna knjižnica v Rimu z 1.195.829 zvezki.
Druge večje knjižnice so še naslednje: v Rimu vseuičiliška 570.618 zvezkov, Casanaite z 250.168 zvezki. Arheološka in umetnostno zgodovinska 136.041 zvezkov, Glasbena (Sv. Cecilija) 128.259. Angelska 127.746. Moderna in sodobno zgodovinska knjižnica 101.000 zvezkov. Medicinska 64.570 in V allicellijanska 42.600 zvezkov. Skupno je v Rimu 8 državnih knjižnic.
Vsebina: Dr. J. J.: Pijančevanje — naš narodni greh. — V. Z.: Pridno na delo. — V. Z.: Zgodovina filma. — Knjižnice v Italiji.
OKTOBER	1941/XIX
Vzgoja gledalcev
(Nadaljevanje)
Dorasel igrski vodja z igralci
Druga važna stvar pri iizibiri igre je ta, da poiščemo talko igro, iki jo dodobra razume im pozna igrski vodja ter jo more zadosti razložiti in lepo posredovati tudi igralcem, ki naj jo s svojim smiselnim igranjem podajo ljudem. Igralec, ki ne ve, kaj igra. ki je 'brezbrižen ob rt 11 -si,i na to, ali je :iigra, v kateri igra, dobra ali slaba, tak igralec mi kaj prida delavec na področju ljudske prosvete. Vsak igralec sii mora priti čimprej ina jasno glede vloge, ki mu jo dodeljena, pre-mozgati din premisliti jo mora do zadinje podrobnosti, kajti šele potem bo mogel gledalcem inekaj dali, šele potem bo tudi mogel res igrati, 'to se p r a vii. smiselno podajati tisto osebo, ki imti je v igri zaupana, sicer pa bo vsa n jegova igra ostala nekje na površini. Nič ne bo pomagalo, če se bo še tako dolbro priučil besedila, nič ne bo zaleglo, če bo še talko natančno vedel, kje mora ita in ta čas stati. Šele potem, ko bo dodeljeno vlogo pravilno dojel in dolkoinčno razumel, šele poitem bo njegovo prizadevanje in igranje imelo tudii pravi uspeh, šele potem bo koristen ud Ijudiskovagojne organizacije.
Na podeželju je sicer precej zelo razširjeno mnenje, da zmore vsak igralec vsako vlogo. Prav iz tega razloga se naimreč lotevajo tudi vseh iger, naj bodo še talko težke iin globoke, naj bodo še tako problematične. Naši igrski vodje sio vse preveč povrhni. Bog ve, iz kakšnega razloga so mu je kaka igra prikupila in jo hoče kar na slepo dati tudi v svojem kraju. In kdo bo režiral? Seveda sam, saj boljšega itako ni, si kadi v svoji domišljavosti, naimcrsto da bi stopil k prvemu bolj razgledanemu in bolj izobraženemu človeku in imti povedali svoj namen ter ga prosil za svet.
Nič ni čudnega, če se potom pri takih pretežkih igrali lovi režiser od skušnje do skušnje, nič mi čudnega, če dobiva igra z vsako skušnjo drugačno podobo, nič ni čudnega, če igralci saimo odbren-kajo svoje besedilo iin tuidii to ni nič čudnega. Ida ostanejo gledalci oib iigrli čisto hladni in brezbrižni, mogoče ccllo nezadovoljni. Poitem pa se seveda naš nadebudni režiser sprašuje, kako je to, da je pri njih prav ista igra doživela polom. ki je v sosednjem kraju imela tak
uspeh, da so ljudje še ledine in mesece govorili o njej. Nočejo iin nočejo se mu odpreti oči, da niso vsi kraji na isti ravni izobrazbe, moče priznati, da je zlasti sam kriv, ker se je s popolnim ,ne-razlumev am jem igre kljub vsemu lotil režije.
Odkrito povemo, da tak domišljav in neresen igrsiki vodja naredi več Škode kot koristi, kajiti ljudje so odšli prazni od igre; in so še za diruigič izgubili veselje in voljo.
Nikar se me sramujimo priznati svojega neznanja. Zakaj ne bi rajši že takoj v začetku, ko preberemo igro, ugotovili, da je za nas pretežka in za naše igralce preveč nerazumljiva. Saj ne moremo za-hitevaiti od svojih ljudii, ki imajo polne roke posla za svoj vsakdanji kruh, da bi se prav zaradi naše kaprice morali poglabljati v kako vlogo preko svoje moči in sposobnosti. Saj celo poklicni igralci, veliki umetniki, pogosto odkritosrčno priznajo, cla je kaka vloga zanje pretežka in da ji niso kos.
Vsak igrski vodja maj torej ob izbiri kake igre dobro premisli se'be in svoje igralce in naj ugotovi, če pozna toliko delo in dobo in okoli je. v katerem se dejanje vrši, da ga bo znal ponazoriti tudi igralcem in preko njih gledalcem. Če si na to vprašanje ne more povoljno odgovoriti, je bolje, da igro čimprej odloži s prog rama, kakor pa da bi s slabo iin neprimerno uprizoritvijo pokvaril vse. Tudi poklicni od,ti iin poklicni režiserji so že dostikrat brez sramu priznali, da jo ta iin ta igra za njihov oder in za njihovo igralsko skupino pretežka, in se niso poskušali z njo. Počemiu bi se naše podeželje moralo kosati v takih stvareh s poklicnimi gledališči in jiim odvzemati kruh?
Bol je je nam reč. da igramo pri mer no igro dobro in lepo. kakor da bi se slabo izkazali s kako pretežko in za nas pre-giloilioko igro.
Naj pri tej priložnosti omenim zanimivo stvar. Pred leti je skoraj vsak naš oder uprizoril Govekar jevega Martina Krpana. Navadno so se pri tej igri režiserji oib izbiri naslovne vloge ozirali zlasti na igralčevo zunanjost, velikost in moč. Taiko je moral včasih kak povprečen in celo ipodipovprečen igralec prevzeti vlogo Martina Krpana isaimo zaradi
tega, ker je bil po postavi velikan in hrust. Ali bi ne bilo veliko bolje, če bi
se režiserji oizriiraili manj na zunanjo podobo? Ali ne bi bilo bolje, če bi se rajši odrekli uprizoritvi Martina Krpana, če ne l)i mogli dobiti med svojimi igralci nekoga, ki bi tako po postavi vsaj delno, zlasti pa po dobri igri. bil kos naslovni vlogi? Zunanjost je torej stransko:, glavno je vselej in povsod notranjost, sposobnost dobrega podajanja in možnost igralčevega vživetja v vlogo. Seveda je prav pri takih zgodovinskih in na pol zgodovinskih, toda splošno znanih ose-bah za igralca veliko teže. Mora se res dobro spoznati z dobo in okoljem, da moro vsaj približno ustrezati vlogi, da ne pokvari vseh predstav, ki so jih imeli gledalci doslej o tiisti osebnosti.
Igrski vodje, vprašajmo se torej vselej i.n ob vsaki igri, ki jo mislimo uprizoriti: Ali poznam igro do podrobnosti? Razumem pisatelja in njegove ideje? Vem, kakšen je njegov namen s to igro? Ali dodobra poznam iin razumem vse osebe, bi nastopajo v igiri? Poiznaim dobo in okolje, v katerem se dejanje dogaja? Vem, kakšne so bile tedaj navade, obleko in podobno? Če si na ta vprašanja ne borno moigl.i povoljno odgovoriti, je za stvar najbolj koristno, da igro odložimo in si izberemo kaj lažjega.
Primeren oder
Tretji pogoj, da bo naše igranje res smiselno in za občestvo koristno, pa je ta, da igra ne zahteva nemogočih stvari v pogledu odirske opreme.
Redki so odri. ki bi imeli zadosti praktično kuliserijo. Navadno je prav to pastorek, za katerega se naši igrski delavci najmanj zanimajo. To mogoče še poskr-be, da je oder zadosti prostoren, toda kaj več že. /ni njihov namen. Da bi se potnuidili in naredili sami podrobne načrte, da bi bilo postavljanje kulis čimbolj hitro in pripravno, dalje, da bi bila izmenjava brez hrupa in razbijanja, da bi vsaka predstava lahko nemoteno potekala, to se jiim zdi že odvišno in nepotrebno delo. In vendar je pri igri velike važnosti prav to, da ne motijo predolgi odmori, med katerimi je slišati z odra razburjeno klicanje, dajanje navodil, razbijanje s kladivom, pribijamje in prestavljanje kulis in podobno.
Če torej nimamo zadosti praktično urejenega odra za razne spremembe, je veliko bolj pametno, da se čimbolj izogibamo iger, ki zahtevajo veliko sprememb.
Pa ne samo to. Ne samo, da morajo biti kulise čimbolj praktično urejene. Še veliko več! Morajo biti tudi za tisto igro primerne, morajo res pomagati pri igri. ne pa gledalce .motati iin begati.
Navadno imajo naši odri samo dve tri spremembe kulis. Recimo gozd. vas in sobo. In zdaj počenjajo s temi tremi
spremembami vse mogoče in nemogoče stvari. Soba mora hiti prav tako dvoraaia v kaki srednjeveški palači kakor samotna celica v zapuščeni ječi, prav tako kmečka gostilna kakor del cerkve in podobno. In vas! Naj se dejanje vrši kjer koli, pri nas ali na tujem, v mestu ali na deželi, na polju ali ob morju, povsod in vselej je na odru neizogibna vas s kmečkimi hišami in pobarvanimi okni-cami. Kadar pa na noben način ni mogoče postaviti dejanja ne v sobo ne na vas, takrat pa se režiser reši iz zadrege s tem, da postavi gozd na oder. In zdaj se sestanek med fantom in dekletom vriši v gluhem gozdu, prav tam pa se vrši tudi še marsikaka dnuga stvar, ki bi vse prej spadala kam drugam.
Kadar se spomnim na neko podeželsko predstavo Shakespearovega Hamleta, mi gre vselej na smeh. Saj pa je bila res popolna komedija kljub vsej tragediji. In tudi nič čudnega ni, kajti režiser si je pač pomagal, kakor si je vedel in znal ,s temi tremi prizorišči. Tako je Shakespearov oder doživel gotovo neljubo nasilje in napačno tolmačenje kljub svoji preprositositi v zamisli.
Alii ni v takih primerih veliko bolje, da se zatečemo k zavesam? Ali ni bolje, da pustimo gledalcu, naj si sam ustvarja po mili volji prizorišče, mi mu ga samo nakažemo z nekaj zavesami, namesto da bi mu predpisovali, naj se vživi v naše napačno in iz zadrege porojeno prizorišče?
Večina iger, ki so na sporedu po naših prosvetnih odrih, je res pisana v realističnem slogu in torej zahteva tudi realistično prizorišče. Za take igre bo še posebej treba dobro razmisliti, če ima oder vise potrebno za prikaz tiste dobe in tistega okolja. Če tega naš oder nima. nikar ne poskušajmo z igro na dan. Pustimo jo drugim odrom ali pa jo odložimo za toliko časa, da si bo tudi naš oder napravil potrebnih pripomočkov.
Precej pa je tiudi iger. ki niso pisane v izrazito realističnem slogu. Pri takih igrah je seveda tudi prizorišče manj realistično in ga torej prav lahko samo stilno nakažemo. Nekateri odri so že nekaj let sem s pridom uporabljali zavese in druge stilne pripomočke. Seveda pa tudi s samimi zavesami ne moremo nakazati prizorišč v vseh igrali. Tako bi me zlasti motilo stilno uprizarjanje kake izrazito domače narodnostne igre. na primer kakega Finžgarjevega Divjega lovca ali dramatizacije Jurčičevega Desetega brata. Pri takih realističnih igrah s poudarkom na resničnem okolju, je treba v čim večji meri obdržati tudi pripomočke, ki nas podpirajo v tem in nam ne razblinijo enotnosti in prave podobe igre.
Tako moramo torej tudi s te strani dodobra pregledati in premisliti vsako igro. ki jo nameravamo uprizoriti. In šele potem, če ugotovimo, da je naš oder zadosti velik in primerno opremljen za
t«) igro, jo smemo imirme duše uprizoriti, kajti le tako bomo inekaj prispevali k ljudskovzgojnemu delu, ki je v našem načrtu.
To iso trije vidiki, pod katerimi moramo izbirati igre za svoj oder. Niso povsod iste prilike, ne povsod isti ljudje, zato ini mogoče predpisovati za vise kraje istih iger. Pri vsakem odru pa je treba najti uvidevnega, primerno razgledanega in preudarnega človeka, ki bo znal prav za tisti .kraj izbrati najprimernejše igre. da bo odrsko delovanje res rodilo sadove med našim ljudstvom, koit bi jiih po svojem važineim poslanstvu la.hiko.
Upravičen je sicer izgovor nekaterih društev, ki se lotevajo neprimernih iger, češ da boljšega, primernejšega ni bilo mogoče dobiti. Še bolj upravičen pa bi se zdel ob takem igranju pomislek, da bi bilo mogoče koristneje, če splloli ne bi nič igrali, kakor pa da zaradi umetniško previsoke in miselno pregloboke igre spustimo nedorasle gledalce praznih duš domov, ali pa — k a r se še pogosteje dogaja n plehko igro pokvarimo ljudem, še tisti zdravi okus, ki so ga imeli.
Tožimo torej, da nas poman jkanje iger sili. da se iz zadrege, še boli j pa .najbrž zaradi preljubega izgovora zatekamo po igre vsepovsod, celo s poklicnim mestnim sledališčem bi se radi kosali iin tako rekoč svoj podeželski oder uvrščali med nosilce modnih in umetniško propagandnih iger, ki se zilbljejo na valovih časa in sloga. Naša naloga pa je vse kaj več. Na ljudskih odrih isimemo in moremo dajati saimo preslkušemo in izbrano hrano, za eksperimente na našili deskah ne sme biti prostora, razen seveda za eksperimente, ki naj naš zavoženi in pohujšani oder spet spravijo na pravo pot.
Kljub izgovorom o pomanjkanju primernih iger se zdi, da za maš klavrni igr-ski spored ne nosi toliko krivde pomanjkanje iger kot poman jkanje discipline in pravega vodstva. Vsak oder della na svojo roko, kakor pač ve in zna, breiz pravega cilja, breiz prave smeri, ki mm je vendar v pravilih jasno dana. in tako se dogaja, kot je bilo že dostikrat povedano in zapisano. da je iignski spored ljudskih odrov tako neizrazit in nevtralen, da bi istega prav lahlko uprizarjali na liberalnem aili •socialističnem odru. s pomislekom seveda, če bi tam hoteli take b.ledoliične stvari.
Naši idejni zoprniki se prav nič ne st.ra-še očitnega zagovarjanja svojih misli in načel. Pri njih je igranje čisto očitno usmerjeno za dosego ciljev, ki so si jih zastavili. Njihovo igranje ima čisto jasno tendenco in premišljen program. Zakaj bi se samo katoličani talko plašno skrivali — menda v strahu, da se ne bi komu zamerili — za vse mogoče nevtralne igre, ki nas niso vredine iin nam prav nič ne pripomorejo pri ustvarjanju in uresničevanju našega programa.
Tako se ljudski odri. ki smo le odseki prosvetnih društev, praiv nič ne oziraimo na svoje smernice, nič nam iniso mar načela, im.imno poteptamo vsako svetinjo. Hočemo biti nelka,kšen svet zase s posebnimi pravicami, a brez dolžnosti iin Obveznosti. Ne maramo se podrejati nikomur. ne maramo se ravnati po navodilih svojih matic, češ da smo bolj pametni in bolje vemo, !kaj je prav in kaj .ni.
Edina posledica, a ta zadosti huda in škodljiva pa jo, da ne dosegamo svojega namena, ne vzgajamo ljudstva, ga ne uravnavamo, ampak ga samo begamo in podiramo še tisto, kar kdo drmg mogoče s trudom zgradi.
Individualizem v igranju?
Mislim, da ga načelno nihče ne bo branil. Individualizem mam je zoprn, ikakor nam je zoprna njegova druga skrajnost. Povsod in tudi v igranju. Ali pregloboko smo v individualizimiu, da bi se ga zinaili tudi dejansko otresti. Kar brez izjeme vsi odri ne poznajo drugega kot pehanje za osebnim uveljavljanjem. Jaz bolje igram ko ti in ti igraš slabše ko jaz. To je vodilo igranja in spremljata ga zavist in nevosčl jivost.
Ni bilo vselej tako. Srednji vek je vse lepše pojmoval družbo in posameznika. Tudi družbi, občestvu je dal, kar jima gre. Odkar pa je humanizem izkvaril človeka s svojimi frazami, so se ljudje počutili kot družina kvečjemu še ob zločinskih revolucijah. Te so prinašale gesla bratstva, a saimo dokler se niso mebratsko znebile tekmecev. Krščanstvu, edinemu glasniku resničnega bratstva, so očitali tisti greli, ki so ga sami delali. Naš čas še vedno ni razbistril teh pojmov — ni čuda. saj je še vedno nekrščaniski.
Osebnost kajpak ne sme popolnoma z desak. Vsakdo je sam zase dovolj svojstven. v sebi zaključen iko.zmios, da ,ga ne gre tajiti. Vse najrazličnejše osebne sposobnosti morajo dobiti priliko, da se udej-stvijo. Bog na.ni mi dal talentov zato. da jih zaikopljemo, marveč da jih razvijemo in izrabimo. Igralec torej sebe me sme tajiti. nikakor; saj itudi vojaška disciplina ne taji vojakove osebne hrabrosti. Igralec mora biti pristen, to pa bo mogel biti samo, če bo .igral iz sebe. Če sem lutka v režiserjevih rokah, s tem še nisem igralec. človek pa ima duha in duh oživlja. Kako spraviti svojo vlogo v sklad s svojo osebnostjo, nas uči lepo zgled zavetnika igralcev sv. Genezija. Genezij je bil pogan, 'ki je moral igrati kristjana. Igrati kristjana, ki daje potrdilo svojega krščanstva z imučeništvom. poganu ni: lahko. To je tudi Genezi j ostro občutil. Nihal je med svojim igralskim poslanstvom in svojim poganskim maziranjem. Ni mogel in ni mogel igraiti nekaj, kar mu je bilo
tuje. Njegova osebnost se je upirala. Ali bo trpela mjegova igra ali ipa bo prizadeta njegova osebnost. Ganezij je pravilno doumel igralski .poklic. Bil je iskren do sebe i'n do svoje vloige: iS pomočjo milosti je prešel li krščanstvu i,n ob koncu igre je tudi njegovo mučeništvo dokazalo, da misli in igra iskreno.
Napačno, zelo napačno pa pojmujem osebnost, če jo dajem na prvo mesto med igralčevimi odlikami. Ne, četudi sem glavni igralec, nisem najvažnejši v igri. Domišljam si, če mislim, da je vse od mene odvisno. Igralskega poklica ne pojmujem prav, če si prizadevam, da bodo ljudje o meni govorili. Res je, da je sla voli lepje slabost in hlkrati spodbuda slehernega umetnika. Zdi se nam. da je prav za prav slava edino plačilo umetnikovo. Da. individualističnemu umetniku je. Toda takšen umetnik me ve, kaj je njegov poklic. Resnični umetnik je zadovoljen sam v sebi, če mu je delo uspelo, pa naj mu je kdo uspeh priznal ali ne. Zgodovina pravi, da so bili večji umetniki tisti, ki jih
Nekaj besed
Že zgodaj se je Cerkev, velika pozna-vateljica človekove notranjosti, zavedala, kakšne važnosti je za nas tisto, kar vidimo. Če se nam dobro prikaže v prijetni obliki, sprejmemo, če se nam v prijetnejši nudi slabo, sprejemamo še rajši. V mladostnem zamahu svoje rasti je začela Cerkev ljudem kazati praznične velikonočne. božične, binkošt.ne, Marijine in svetniške skrivnosti v igrah, ki so jim rekli misteriji, kar bi bilo po naše skrivnosti. Skrivnosti iz življenja Kristusovega. Njegovo delo. Njegovi čudeži. Njegovo trpljenje, Njegova rešuj a smrt, skrivnost božjega materinstva Marijinega; skrivnost njene bolečine s poti na Kalvarijo, skrivnost njenega zveličavnega vnebovzetja, skrivnosti iz življenja Kristusovih apostolov, skrivnosti iiz čudežnega življenja prvih krščanskih m učencev, skrivnosti iz življenja farnega patroma: kako je na priliko sv. Martin delil svoj vojaški plašč z ubožcem, ki ni bil .nihče drug ko Kristus sam: kako je vitez sv. Jurij otel .kraljič-no iz zmajevih šap, ker je bil zmaj sani satanski črni peklenšček, kako je duhovni Teofil zapisal svojo grešno dušo Satanu. pa se skoraj pokesal svoje zmote iin bridko tožil nad svojim grehom ter prosil samo Mater božjo, naj ga izgoivori pri Sinu Jnzusu, ker si Njega samega. Sodnika božjega, ni več upal prositi; pa tista legenda ali zgodba o dobrem svetniškem škofu Nikolaju, ki je svoje premoženje volil trem dekletom, da so se lahko mo-žiile: pa še tisoč im tisoč takih im podobnih zgodb, vso v nekakšno čudno skrivnost povite, sprva v cerkvi, pozneje pa pred cerkvijo prilk.azoiva.ne, da je že sam prostor ponesel ljudi v drug svet, v svet vere, upanja im ljubezni božje, ko so spo-
je svet preziral in njihove umetnosti ceniti ni znal. Samo ploskanje, hvala! Nevreden smoter vrednega umetnika! In zlasti igralca, čigar slava z njim vred umre.
Zavedati se dajmo, kaj je namen igre. Gotovo ne uveljavljanje osebnosti. Tudi pri orkestru ne govorimo o posameznih godbenikih, pa jili s tem nič ne žalimo. Vemo pa, da je bili uspeh odvisen od vsakega posameznega — iin sicer toliko, kolikor se je podredil dirigentu in kolikor je v skladu z dirigentovo voljo dal v svojo igro sebe vsega. Tudi slikar, ki naj poslika cerkev ali dvorano, ne sme sebe uvel javil jati preko meja, ki mu jih predpisuje dana arhitektura. Tem večje priznanje mu gre. čim bolj se ji je podredil pa tudi čim svrfbodneje je v n jenem okviru razkazal svojo umetnost. Kratko: zatajuj mo sebičnost in častihlepje, gojimo pa svoj talent in razvijajimo ga. Tudi kot igralci se ogibljimo neplememitih nagnjenj, plemenitost našega igranja nas bo dvignila kot ljudi in igralce, zakaj tu sta človek im umetnik eno.
o misteriju
znali, da so grešni in da se jim je skesano na prsi potrkati, svojo grešno krivd priznati in opraviti pred Bogom za svoj grdi greli zasluženo pokoro, če hočejo nekoč uživati večno srečo. Ljudje, ki so gledali take in podobne igre. so odhajali od predstav prerojeni in očiščeni, lahka jim je bila pot domov, verovali so v lepši, pravičnejši svet kraljistva božjega, ki so jim ga pokazali v cerkvi ali pred njo.
Silno veliko je Cerkev dala na te igre in zelo veliko slutila od njili koristi za človekovo srce. saj so sprva igrali le v cerkvah in so bili igralci sami duhovniki. Šele pozneje so začeli igre uprizarjati [»red cerkvijo in so bili igralci tudi posvetni ljudje. Vendar si je vsakdo štoi v največjo čast. če je smel igrati.
Nove zjmede v svetu. Lutrova kriva ve ra, odpad toliko dežel in narodov od ma terine rimske Cerkve, zapostavl janje Cerkve v javnem in zasebnem življenju, vse to je imelo za posledico, da so tudi mi steriji prenehali. Na njihovo mesto so stopile posvetne igre. ki so jih lahko gledali i le tisti, ki so imeli denar. Gledališče je bilo namenjeno samo nekaterim izvoljencem im tako je ostal narod skoz dolga stoletja brez prave dušne hrane, četudi so možje, ki so takrat imeli besedo, venomer trdili, da delajo le za prid in v blagor svojih narodov.
Danes so ljudje spet spregledali, da takšno življenje ne pripelje v srečo ne na toni. ne na onem svetu. Katoliški pisatelji, posebej nemški in francoski, so se vrnili spet k svetlim zgledom iz srednjeveških ntisterijev. Vedo. da je tod pravo gledališče, tisti posvečeni teater, ki na.j nudi ljudem resnične dušne hrane za tolažbo v težkih in nesrečnih dneh.