Pavlina Pajkova :  Obljuba.                                               223
Obljuba.
Povest iz ndrodnega življenja. Spisala Pavlina Pajkova.
L
ilo   je  deževnega   popoldne   koncem   meseca   vinotoka. Goste   megle   so   se vlačile   po vasi;   vse je bilo tiho, samo časih se je culo zateglo lajanje ali pa grdo kro-kanje   lačnih   vran,   ki   so   pobirale   po vrtih   in poljih ostanke jesenskih sadov. Na pragu ubožne koče stoji žena srednjih let.    Vidno v skrbeh se ozira po samotni cesti, dočim se ji čita nemir in žalost z zamišljenega obraza.   V naročaji   drži dete,  ki šteje šele   nekaj  mesecev; nje krila se drži majhen deček v dolgih  nerodnih hlačicah.
Žena čaka njega, svojega moža, ki je bil že teden dnij z doma.
v
Sel je iskat dela, ker je že pred več nego mesecem dnij izgubil službo v tvornici, kamor je zahajal že blizu dvajset let in kjer je služil dovolj zase in družino svojo. — Zaprli so tvornico zaradi neugodnega denarnega razmerja, in nad sto ljudij je nenadoma izgubilo vsakdanji kruh. To pa v najhujših mesecih, pod zimo, ko so potrebščine najsilnejše in zaslužek najtesnejši! ZU dnevi so nastopili ubogi družini. Oče je iskal najprej zaslužka v domači vasi, toda ker delo ni bilo stalno, v hiši pa je moral biti vsak dan živež, najsi najubožnejši, spoznal je, da mora drugje dobiti pomoči, sicer mu onemore rodbina. Ta je štela razven njega in žene pet otrdk. In potrtega srca, ali zaupajoč v previdnost božjo, spremljan po najgorših željah in molitvah svojih ljubljencev, odpravil se je z doma, kam, tega niti sam ni vedel.
Teden je že prešel od tega, teden poln muk za ženo, katera je v mislih vedno spremljala moža, pri hiši pa v tem pogrešala najpotrebnejših    stvarij.
»Kje bi bil sedaj Tone?« vzdihala je premnogokrat. Pisma ni, denarja ni, kakor je obetal, da bode poslal domov prvi svoj zaslužek. In tudi njega ni I Otroci pa gladujejo, dolgovi narastajo, saj je v tem tednu jemala vse na up: kruh, moko, zabelo! Vedela je, da tako ne more dalje. Prodajalka je včeraj godrnjala, češ, da tudi ne krade blaga in da tudi ničesar ne dobiva brez denarja; danes ji še hoče dati na up, jutri ne več.
Jutri ne več? — Ali naj potem otroci umro od gladu? Ali naj gre ž njimi   prosit   miloščine? — Tega   bi   ne   prebila;   umrla bi od
224
Pavlina  Pajkova :  Obljuba.
sramote. — Ali naj pošlje otroke same ? Ob takem vremeni ? — Groza
v
jo izpreletuje. Se jedenkrat se ozre po cesti, ali ne prihaja že njen Tone. Saj mora priti! Obetal je, ako ne pošlje v tednu dnij kaj denarja, tedaj pride sam. Toda žive duše ni videti daleč na okrog; čuti ni drugega nego dolgočasno kapljanje debelih  dežnih kapelj.
Zdajci se zgane. Ko bi se mu bilo kaj pripetilo ? — »Bog, usmili se nedolžnih otr6k!« vzdihne, in srce ji za trenutek zastane ob tej strašni misli.
Dež rosi detetu v lice, da zajoka. Žena se vzdrami. Tesneje pritisne dete k sebi, obriše mu mokro lice in se vrne v hišo.
Tam za mizo se kuja osemletni Andrejček. Ako ne dobi čitanke in pisanke, kak6 naj jutri prinese nalogo strogemu učitelju?
»Naj pridejo oče,« vzdihne mati kakor v sanjah, »jaz nimam denarja, da bi ti kaj kupila.«
»Mama, zakaj jemo sedaj zgolj suh krompir, ne pa v mleku kuhanega in zabeljenega kakor prej ?« vpraša štiriletna Katrica očitaje. Ravno je Cilka, najstarejša izmed otr6k, olupila krompir in ga za večerjo postavila na mizo.
»Je li, mamica,« nadaljuje dekletce, ker ji nihče ne odgovori, in dobrikaje pogladi velo lice materino, »kadar se oče vrnejo, bodemo zopet vsi veseli in tedaj dobimo tudi mleka? Mleko pijem tak6 rada!«
Mati hoče nekaj odgovoriti, toda glas ji umre; iz težka zaduši solze. Samo z glavo prikima in razdeli krompir med otroke. »Da bi vam teknil! To je zadnji, katerega imamo!«  pravi zamolklo.
Cilka se strese. »Zadnji?« vpraša prestrašena. »In ko bi oče nenadoma prišli in bi bili gladni, kaj bi jim dali?«
»Sam Bog ve,«  vzdihne mati.
Cilka se zamisli in dasi gladna, niti se ne dotakne oskromne jedi. Nat6 vstane, vzame lonec s police in položi vanj svoj delež.
»Hranim za očeta,« pravi žalostna; »danes res kar nič nisem lačna.« Toda nehote" odkrije takoj blago svojo laž. Skrivoma gre trebit krompirjeve olupke, ali bi še  kaj našla na njih.
Ko Andrejček to zapazi, pokliče Cilko in pravi z negotovim glasom: »Na, pojej jednega mojih krompirjev, danes tudi jaz nisem kaj lačen.«
»Cilka ne sm6 biti lačna!« zakliče jokaje Katrica in ponudi sestri najdebelejši svoj krompir.
»Jaz dam tudi jednega,« zajeca Mihec in ko močno ugrizne v najmanjšega svojih krompirjev, ponudi sestri ostali košček.
Pavlina Pajkova:  Obljuba.
225
Mati gleda nepopisno ljubeče na blagočutne svoje otroke in se natihoma joče. »Kadar je sila največja, pravijo, da je Tvoja pomoč najbližja 1 Bog, ne zapusti nasl Daj nam danes naš vsakdanji kruh!« Tak6 moli sama v sebi.
II.
Vrata zaškripljejo, težki koraki se zaslišijo v veži. Vsi se obrnejo proti   durim,   in  kakor iz jednega   grla zazveni   veseli vzklik:   »Očka, očka!«
Ali veselja glas zdajci vsakomur zamre na ustnih. To ni 6ni oče in mož, ki se je vselej nasmehoma vračal domov s težkega vsakdanjega dela! Le malokdaj je na očetovem obrazu družina ugledala 6na znamenja, ki bi bila lahko takisto znak brezupa kakor togote, bolesti. Kadar pa so se prikazala, strepetali so vsi, ker so vedeli, da je oče zel v strasteh.
Stopivši v hišo, vrže oče klobuk na mizo, ne da bi koga pozdravil, in vpraša žarečih očij in z razjarjenim glasom: »Ali dobim kaj večerje?«
Bilo je, kakor da je šele pred nekaj ur šel iz hiše in prišel sedaj k večerji domov. Oče in mož, ki je bil dolgih deset dnij z doma, navadno ne vprašuje najprej po jedi, kadar se vrne, temveč po družini svoji.
Žena, ki ravno povija dete, stoji od osuplosti in strahu kakor okamenela. Slutila je, da je bil možev pot zastonj. Kdor nepričakovano dobi smrtni udarec, ne začuti prvi trenutek posebnih bolečin, samo omamljen je. Jednako se je godilo nji. Nje misli se zmedejo; ničesar ne čuti in ne misli, ne more se niti geniti, nikar da bi mu odgovorila. Ali je res ta mož, ki sedi ondu brezupen in togoten, dobri njen Tone, skrbni oče nje otrok ? —
Otroci se preplašeni spogledujejo, samo Cilke ni minila hrabrost. Hitro skoči k ognjišču, vzame lonec krompirja, katerega je prihranila očetu, in ga postavi predenj. »Očka, malo je sicer večerje,« pravi boječe,  »toda če ste lačni, teknila vam bode venderle. Tako upali ste!«
Oče seže urno po krompir in ga zdajci poje. Obraz se mu nekoliko upokoji.
»Ali ste pa, otroci, nocoj tudi že večerjali? — In ti, Meta, ti me niti ne pozdraviš?« vpraša zasopel in se željno ozre na ženo.
Žena se zgane. Dete položi v zibelko in se mu približa.
»Tone,«  deje sočutno,  »kakšen pa si? Zel6 si  moral trpeti!«
'S
226                                                 Pavlina Pajkova: Obljuba.
»Grozno, in — zastonj !« Zdajci vstane in pritisne pesti ob sence, kakor dela brezupen človek.
»Moj Bog, kaj bode z nami ?« zastoče uboga žena.
Tone hodi dolgih korakov po kuhinji. »Ne jokaj se,« veli razdražen,  »saj veš, da ne maram solz.«
»Ne kriči tak6!« prosi ona preplašena, »otroke prestrašiš. Povej rajši, ali si prinesel kaj denarja? Nihče nam ne bode dajal več na up.«
»Ti kričiš, ne jaz,« vzkrikne sedaj on, in oči mu zagore od brezupa in jeze. — »Denarja naj bi bil prinesel? Kje naj bi ga bil vzel ? Niti krasti bi ga ne bil mogel, tudi ko bi bil hotel, ker v teh desetih dneh nisem videl niti beliča. Glej, prazen, prazen, prazen!« vzklikne ves divji, dočim obrača žep za žepom.
Otroci glasno zajokajo; najmanjši se skrijejo pod mizo, ker se boje" očeta.
»Bog, pomagaj njemu in meni! Daj mi moč prebiti toliko gorje; moči mi pešajo — razum mi zastaja!« . . . moli mati sklenjenih rok.
Tone obstane, nasloni se na steno in upehan zamiži.
Ona se mu boječe približa. »Tone«, povzame z negotovim glasom in mu položi roko na rame — »Tone, povej vender, kak6 se ti je godilo ?«
»Pusti me,« zamrmra on,  toda glas mu ni več tako trd.
Žena se ohrabri. »Tonček,« deje mehko in mu pogladi zmršene lasč, »kaj ne, dela nisi dobil, zapodili so te, menda ce!6 razžalili ? Zat6 si tako hud! Povej, povej mi vse, naj zvem najhujše, rajši nego da te gledam takega.«
»Spomladi naj si poiščem dela, pravili so mi povsod,« pravi mož kakor sam sebi; »takrat bode zaslužka dovolj. Zima je predraga, da bi zastonj redili človeka. Spomladi, ali si me cula, Meta? Haha! V tem pa lahko vsi umremo od gladu!«
Rekši si zagrebe lice v dlani, da bi zakril solze, ki mu silijo v oči. Besnost ga mineva čimdalje bolj, zakaj lepo in sočutno ravnanje njegove žene mu je utešilo razburjeno dušo.
»In kaj misliš početi? S čim naj si opomoremo do pomladi?« vpraša žena vzdihuje in ga vznemirjena gleda.
»Gledal bodem dobiti toliko denarja, da odpotujem do Dunaja; ondu bi pekel kostanj in jabolka. Pravijo, da nekateri tam prislužijo prav lepega denarja,« odgovori on bolestno. Rekši pa si ne upa pogledati ženi v obraz. Vedel je predobro, kakšen udarec ji zada ta načrt.
Pavlina Pajkova: Obljuba.
227
»Da bi že zopet Šel od nas, sedaj, v največji stiski?« zavzame se Meta. »Da bi zopet sama prebila tako grozne dneve strahu in negotovosti kakor ta teden?«
»Očka, nikar ne hodite več od nas!« vzklikne Cilka iskreno in se približa očetu. »Tak6 žalostno je bilo, ko vas ni bilo; mama so vedno jokali. Poiščite si tu dela, saj ga je dovolj! Očka, ko bi prosili Žagarja, da bi vam dal kaj zaslužka? Njegova dekla je povedala danes pri prodajalki, da mu je delavec hudo obolel; ko bi ga vi nadomeščali, vsaj dokler ne ozdravi ? Pomagano bi nam bilo takoj; ljubi Bog pa bi vam že preskrbel drugje stalnega zaslužka.« — Tak6 beseduje mlado, še pred nekaj dnevi otročje dekle. Toda sedaj ni bila več otročja; kar čez noč se je izpremenila v resno skrbno deklico. Nesreča, ki je zadela hišo, trpljenje poslednje dobe — oboje je pospešilo god-nost nje duše.
»Žagar? Bogati Gašper? — Pravega si zadela!« poroga se oče. »Gašper je moj najhujši sovražnik že izza mlada. Se prav veselilo ga bode, ko zve, da nam je hudo.*
»Za Boga, mama, kaj pa vam je?« zakliče Cilka prestrašena, zapazivši mater omahujoče Ali predno še ji prihiti na pomoč, zgrudila se je na  tla.
Žalost in strah zadnjega časa, pobitost zaradi brezuspešnega truda svojega moža, groza prihodnjosti, glad in sočutje do rodbine, vse to ji je porušilo poslednje  moči.
»Nesreča ne pride nikdar sama!« misli si ubogi mož ves zdvojen, ko dvigne nezavestno Meto, da jo položi na postelj. Se tega udarca je trebalo, bolezni v hiši! Sedaj je kupa bridkosti prepolna. In ko jo vidi tak6 bledo in nepremično, kakor bi bila mrtva, krči se mu srce, kakor bi kdo z ledeno roko grabil po njem. Zgrudi se tudi on poleg zveste družice in zajoče kakor dete. »Bog, zakaj toliko gorja? — Kaj smo zakrivili, da nas tako obsiplješ z nadlogami ? Gospod, otmi me najhujšega,  najpogubnejšega zlega, otml me brezupnosti!«
(Dalje prihodnjič.)
iS*
Pavlina Pajkova :  Obljuba.
283
Obljuba.
Povest iz narodnega življenja.  Spisala  Pavlina  Pajkova.
(Dalje )
III.
o oče za nekaj časa potrdi preplašeni in jokajoči Cilki, da mati ni mrtva, temveč sam6 nezavestna, odide dekle od materinega vzglavja, da pogleda k otrokom v kuhinji. Vsi so bili zaspali : Andrejček, naslonjen na svojo knjigo, mokro od solz, Katrica, kakor klopčič zvita, pod mizo, Mihec na klopi z glavico naslonjen na starega velikega mačka, držeč kosec krompirja v roki. Cilka spravi vsakega otroka v posteljo in potem sede k zibeli najmanjše sestrice, da bi bila pri roki,
v
kadar se vzbudi. Sama nocoj ne čuti spanca. Življenje s svojimi borbami in težavami ji je stopilo danes prvikrat v vsi strašni podobi pred dušo. Kako srečna je bila še pred nekaterimi dnevi! Živela je malomarno, vesele se najmanjše stvarce, ne znajoč niti po imeni resne misli ali celo skrbi. Toda kako ji je nocoj! Spomin zadnjih dnij, ko je videla, kak6 se je mati borila za slednjo skorjico kruha, naudaja jo z bolestjo, sedanjost se ji vidi grozna, na bodočnost pa si niti ne upa misliti, tako strašna se ji zdi: mater vidi bolno, očeta brezupnega, otroke sestradane! — Saj so detinska leta baš zat6 najsrečnejša doba življenja, ker človek ne pozna minulosti, nego uživa samo sedanjost in ne misli na bodočnost. Počasi nas sicer privede dobrotna previdnost iz otroške brezskrbnosti v trpko istinitost življensko; Cilki pa se je nenadoma vzdignilo zagrinjalo otroške nezavesti. Zavzeta gleda sedaj v življenje, katero vidi zaraslo s trnjem na vse strani. Kaj bode jutri, ko se otroci vzbude in bodo zahtevali kruha ? Ali bode materi bolje ? In oče, kaj bode počel ? S čim bode pomagal rodbini ? — Dolgo premišlja v temi, kje in odkod bi bilo dobiti pomoči; naposled jo premore spanec. Mladost terja svojo pravico; utrujena duša in život zahtevata počitka, in skrb in žalost se morata umekniti blagodejnemu snu.
Ko se vzbudi, ravno se dani. Prvi trenutek se začudi, da sedi na stolu, skoro pa se zave, in pred oči ji živo stopijo žalostni dogodki včerajšnjega dne.
Dete v zibelki še trdno spi, drugi otroci prav tako. Vidi se ji, da tudi  mati, sicer težko sopeča, samo dremlje.   Oče sloni ob vznožji
284
Pavlina Pajkova:  Obljuba.
materine postelje in ker ne odgovori nje vprašanju: ali bedi, sodi Cilka, da je tudi zaspal, utrujen in zmučen od včerajšnje hoje. Nato se obleče ter gre varno in tiho iz hiše, da bi nikogar ne vzbudila.
Iz stolpa se glasi juternica. »Maša ne bode še, a cerkev bode že odprta,« misli si. Mrazi jo, zakaj jutro je mrzlo, ona pa se je v hitrici pozabila zaviti v kaj toplega. Zajedno jo obhaja strah, ko stopa v somraku po samotni cesti. Cerkev je stala sredi vasi, blizu četrt ure od njih stanovanja.
V cerkvi je bila še popolnoma tema; samo večna luč je brlela v nji. V somraku se ji vidi cerkev tako skrivnostna, tak6 strašna ! Ondu na stranskem oltarji so upodobljene vice ; zdi se ji, da one verne duše, ki tiče do sredi života v plamenih, iztezajo roke proti nji, kakor bi jo klicale k sebi. In — ali se ji ne roga ona brezzoba mrtvaška glava, upodobljena na spomeniški plošči? — Najrajši bi se obrnila in pobegnila, toda spomni se domačega gorja, zave se, čemu je pribežala semkaj, in prazni strah jo mine vzpričo  važnih nagibov.
Podviza se, da skoro dospe do oltarja žalostne Matere božje, stoječe v stranski kapeli. Ondu iskreno poklekne pred sveto podobo in se ji potoži pobožno in živo, kakor le more nepopačena duša njena. V cerkev prihajajo posamični ljudje, končno zapoje zvon k sv. maši. Cilka se vzdrami. »Čas bode, da se vrnem domov; potrebovali me bodo,« deje sama v sebi. Prekriža in pokloni se: »Milostna Mati božja, preskrbi nam zajuterka!« Pri srci ji je nenadoma lože; prepričana je, da je nje goreča molitev uslišana.
Ko grd tak6 mimo imovite prodajalke, ta ravno odpira svojo prodajalnico. Cilka se trenutek zamisli, potem pa stopi odločno v prodajalnico.
»Ljuba, draga soseda,« povzame s prosečim, toda od bojazni trepetajočim glasom, »samo danes še nam dajte hlebec kruha in nekaj moke na upanje! Mati so bolni, oče so se po desetdnevnem poti zrnu-ceni in sestradani vrnili domov; dobili niso nič zaslužka, a za danes nimamo doma nI betve živeža. Usmilite se nas ; ljubi Bog vam dva krat povrne, kar storite za nas. Brž pa, ko bodo oče kaj zaslužili, poplačamo vam dolg. V tem pa, soseda, jaz lahko kaj storim za vas. Lepo znam ključkati in plesti nogavice; lahko me tudi porabite za drugo delo pri hiši, saj nisem več otrok in tudi slabotna nisem !c Pri teh besedah se samosvestno in ponosno vzravna ter pristavi: »Pomagam vam lahko pri pranji, nanosim vode — le poskusite z menoj, gotovo bodete zadovoljni.  Ali samo ne dajte nam umreti od gladu!«
Pavlina Pajkova:  Obljuba.
285
Cilka je govorila v jednomer, da bi čim prej omečila srce ne ravno blagočutni ženski. Govoreč pa si je ne upa niti pogledati. Prodajalčine oči so časih pogledale tako hudo; bala se jih je. Gotovo se bode hudovala nanjo; saj je bila že včeraj tak6 neprijazna, češ, da ne da ničesar več na posodo.
Ali kak6 ostrmi, ko ji prodajalka s prijaznim ogovorom napolni zastor s hlebom kruha, s krompirjem, moko in zabelo, kolikor gre" vanj. »Nesi domov, Cilka, in ako ste jutri še potrebni, le zopet pridi,« pravi mehko. »Poplačali bodete, kadar utegnete. V zahvalo, Cilka, pa moli, da mi Bog ohrani mojo Anico ! Ali veš, da mi jo je nocoj hotela zadušiti davica ? — Koliko je trpelo ubogo dete, in koliko sem prebila jaz! Moje jedino dete, da bi moralo umreti 1 Dosedaj še nisem poznala trpljenja; nocoj sem prvič zvedela, kaj je strah. — In kaj si rekla, Cilka, da je vaša mati zbolela? — Kak6 te milujem; tudi ta nesreča v hiši!«
Prevzetna prodajalka se nikdar ni menila za ubožno ženo tvor-niškega delavca, za Cilčino   mater; toda kako je sedaj sočutna ž njo!
V bolesti so si vsi ljudje bratje. Kakor jih stan ali bogastvo razločuje, ali kakor jih razdvaja   sovraštvo, tako jih  združuje nesreča.
Cilka ne ve, kaj bi odgovorila, tako je osupla in zajedno ganjena. Ali je mogoče, da trpljenje jedne same noči tak6 izpremeni človeka ? Kako neusmiljena, trdosrčna, skopa je bila prodajalka, a kak6 je sedaj ponižna, mehkočutna in radodarna! — Res: da je človek blag, zadeti ga mora nesreča; blaginja mu malokdaj dopušča biti milosrčnemu.
»Kako vas milujem!« pravi Cilka sočutno. »Jaz sem tudi nocoj prebila strašno noč; zato si lahko mislim vaše trpljenje. Moliti hočem, oh, in še kako rada, za vašo Anico in za vas, našo dobrotnico!«
»Moli, gotovo moli za moje dete! Bog ne posluša nobene molitve tak6 rad kakor ono, ki prihaja iz nedolžnega  srca.«   —¦
Cilka radostno pohiti domov, kakor bi nesla zaklad v hišo. Ko odloži breme, vesela spozna, da je rodbina za tri dni preskrbena z živežem. V tem gotovo tudi oče dobi zaslužka, saj Bog nikoli ne zapušča siromakov.
Materi 6ni dan ni bilo nič bolje. Imela je vročino v glavi, in boleli so jo vsi udje, da se skoro ni mogla geniti. Oče se ni pre-meknil od njene postelje, kakor da ne misli ničesar drugega nego na bolno ženo svojo.
Ko mu Cilka pove, kakšen čudež je doživela pri prodajalki, za-blisne se sicer   veselja   žar v njega   očeh,   ali   čelo   se   mu   vender ne
286
Pavlina  Pajkova :  Obljuba.
razjasni. »Ti si pametno in dobro dekle,« pohvali jo; tak6 dobra, kakor je tvoja mati. Boljših dnij ste vredni, nego vam jih pripravljam,« pristavi  zamolklo.
»Godilo se nam je doslej vedno dobro, očka,« tolaži ga Cilka, »in upajmo, da se nam  vrnejo  prejšnji srečni dnevi.«
Oče zmaje z glavo. »Bojim se, da jih ne bode več! Dokler so mati bolni, ne morem se geniti, da bi si poiskal dela, v hišo mi ga pa tudi nihče ne prinese. Zagazili bodemo čimdalje bolj v siromaštvo, iz katerega ne bode možno več nazaj.«
Cilka obledi. Očetove besede so ji kakor nož predrle srce. Tak6 zaupno se je vrnila iz cerkve, a očetova pobitost in brezupnost ji je novic napolnila dušo z bridkostjo!
»Oče, ko bi se vender oglasili pri Žagarji — prositi ni greh — menda vender ni Gašper tako hudoben, kakor menite 1« pravi boječe m počasi. Ze sinoči je oče odbil nje nasvet, bala se je, da ga razdraži, če ga ponovi.
»Rekel sem ti že včeraj, da iz te moke ne bode kruha,« vzklikne oče nejevoljen. »Dejal nisem, da bi bil Gašper hudoben, toda predobro ga poznam in vem, da bi mi pokazal vrata, če bi prišel k njemu prosit pomoči. Trpim pa še dovolj, da bi prebil še to ponižanje. «
»Ali, očka, ko bi vas vender vzel, ne bi mu odrekli, kaj ne da ne?«  vpraša Cilka.
»Za vas otroke bi vzprejel tudi najhujše delo, in ko bi moral kuriti pekel, nikar še dober zaslužek, kakor ga ima Gašperjev Žagar. Ali kakor sem rekel, škoda praznih upov; Gašper me ne bode nikoli podpiral.«
Ko to izusti, obrne se, kakor da neče več govoriti o stvari, ki je toliko kakor nemogoča. Cilka pa je sedaj vedela, da bi se oče, najsi je iz neznanega vzroka neprijazen imovitemu Žagarju, ven derle ne branil vzprejeti njega pomoči. In v bistri glavici se ji takoj porodi sklep, katerega zvršiti se ne plaši nje  pogumno srce.
(Dalje  prihodnjič.)
Pavlina Pajkova :  Obljuba.
347
Obljuba.
Povest iz ndrodnega življenja. Spisala Pavlina  Pajkova.
(Dalje.)
IV.
istega dne popoldne sede Gašper v svoj stari naslanjač in držeč pipo v ustih, vzame časopis v roke, da bi ga čital. Bil je jako slabe volje, ker ni utegnil nekoliko spati, kakor je bil popoldne toliko vajen. Zbolel mu je bil žagar, in tako je moral sam nadzirati njega delo, ker ni popolnoma zaupal hlapcu in še mlademu devetnajstletnemu sinu. Prav včeraj je dobil nujnega dela, kateremu je trebalo večje paznosti in natančnosti.
Gašper je bil na pol kmetski, na pol mesten človek. Imeli so ga za najbogatejšega in naj razumnejšega moža daleč na okolo: tako je bil svoj čas že deželni poslanec, ud šolskega sveta, cerkveni ključar in poleg tega župan svoje vasi že dolgo vrsto let. Gašper je bil poštenjak, dasi nekoliko trd in bahat. Nikakor ni bil neblag, kakor bi kdo sodil po Tonetovem govorjenji. Njiju sovraštvo je sezalo v daljno prešlost, še v dobo  njiju mladosti.
Gašper, sin bogatega posestnika, in Tone, sin ubožnega dninarja, gledala sta oba za jednim in istim dekletom. Ali ker je razumna deklica poslušala bolj glas svojega srca nego glas žvenketajočih petič, izvolila si je za moža siromašnega delavca. Od onega časa je nastalo neprijateljstvo med mladeničema. Gašper je vzel potem za ženo drugo bogato deklico, katero so mu priporočili roditelji; toda ž njo ni bil srečen. Ko je potem videl Tonetovo srečno obiteljsko življenje, začel ga je skoro sovražiti. Menil je, da bi bila ta blagost lahko njegova, ko bi ne bilo Toneta. Toda ni bil samo zaviden njega sreči, temveč bil je tudi užaljen. Ubožni neznatni Tone se je veselil obilega in čvrstega zaroda, a on, imoviti in veljavni mož, imel je sam6 jednega sina, in še ta je bil grbast. Tonetu sicer ni storil ničesar zalega, a izogibal se mu je, kadar se je mogel, in kadar se mu slučajno ni mogel izogniti, pogledal je od njega,  da mu ni bilo trebalo odzdravljati.
Kakor rečeno, Gašper je bil oni dan zelo slabe volje. Ta nepričakovana, a kakor se je dalo soditi, nevarna bolezen njegovega Žagarja mu je bila jako neugodna. Odkod naj dobi primernega zanesljivega moža? — Sam   se je  navadno le   malo brigal za žago in go-
348
Pavlina Pajkova:  Obljuba.
spodarstvo. Prvič zato, ker je bil jako pogostoma v opravkih z doma,
v
drugič zato, ker je, kadar je bil doma, rad počival in čital. Cemii bi se bil tudi trudil ? Imovit je bil dovolj, rodbino pa je imel majhno. Njegovemu Jurijčku ostane itak, kadar on umre, dovolj, da mu ne bode sile in posebnih skrbij.
Ravno se zamakne v list, ko nekdo nalahno potrka. Bilo je trkanje, iz katerega bi vsakdo spoznal, da si človek, ki bi rad stopil v sobo, ne upa vstopiti, vedoč, da ne bi dobro došel.
Gašper vzpogleda od časopisa. »Kdo me prihaja motit?« misli si nejevoljen. Nato se spomni, da je sobota, ko hodijo domači berači po hišah prosit  miloščine.
»Reza,« zakliče glasno, meneč, da je njegova žena v bližnji sobi, »skrbi, da bodem imel urico miru; berači naj se obdarujejo v kuhinji.«
Nihče ne odgovori njega zapovedujočim besedam, ali vezna vrata se odpr6, in v sobo stopi mlado, dobro oblečeno dekle: naša Cilka.
Gašper jo prvi trenutek začuden pogleda. »Tako čedno dekle da bi beračilo?«  misli si.
»Pri tleh v kuhinji je gospodinja,« pravi prijazneje, nego je bil namenjen, ko zapazi nje boječnost;  »ondu že dobiš kaj.«
Cilka se za korak približa. Nje ličece je bledo, oči ji gledajo boječe in zajedno proseče, nje ustnice trepetajo, kakor bi hotele iz-pregovoriti, pa se boje svojega glasu.
»Spodaj v kuhinji, ali si slišala?« de" sedaj Gašper že neprijazneje; »tu gori ne dobiš ničesar.« Rekši seže po časopis in poišče mesto, kjer je prej  čital.
»Nisem prišla beračit,» oglasi se Cilka komaj slišno; »prišla sem prosit, da bi dali mojemu očetu kaj zaslužka; sicer umremo vsi skupaj od gladu.«
»Kdo je tvoj oče, in zakaj ne pride sam?«  vpraša Gašper začuden.
»Tone Gomila se kličejo moj oče. Prišli pa niso sami, ker bede pri materi, ki so sinoči zboleli in —« Dalje ne more govoriti. Preplašena umolkne in se za nekaj korakov umakne.
Gašper, začuvši to ime, skočil je s stola, in sicer tak6 silno, da ga je zajedno zvrnil. »In — in,« oponaša neprijetno zadet njeno zadnjo besedo, »in kaj potem? Kaj meni do tega, da je Tone Gomila brez dela, da je njega žena bolna, da ste otroci lačni ? Iz kratka: kaj meni do litanije vaših težav? — Ta strahopetec! Zakaj ni prišel sam? Ali se spodobi pošiljati otroka s tako važnim  opravkom?«
Pavlina Pajkova :  Obljuba.                                                 349
»Oče se vas boje, kakor se vas tudi jaz sedaj bojim,« odgovori Cilka jokaje.
Gašper se glasno zagrohoče. »Bojite se me? To me veseli! Ali zakaj si prišla ravno k meni prosit očetu zaslužka ? Ali sem jaz jedini v vasi in okolici, ki bi imel dela zanj ?«
Zmedeno izpregovori ubogo dekle, dočim se na nje lici neprestano menjavata rdečica in bledoba: »Ker sem cula, da je vaš Žagar zbolel, in sem torej menila —«
»Da vzprejmem tvojega očeta namesto njega, haha!« seže ji Gašper porogljivo v besedo. »Ni slaba misel 1 Glejte si no, kako daleč seza drznost! Svojo hišo naj bi mu odprl, dal dobrega zaslužka, redil mu ženo in otroke v zahvalo, ker mi je« — zdajci umolkne, zavedši se, da ima pred sabo nedoraslo dekle, kateremu se ne spodobi izreči namenjenih besed. — »Hudirja, kaj mene briga tvoj oče in vsa njegova družifia? Čemu se je oženil, berač, ako ni vedel, s čim vas bode redil?« Ves razkačen udari z nogo ob tla in se približa Cilki. »Reci očetu, da nima trohice časti, ker se upa prositi mene pomoči, on, najhujši moj sovražnik!«
»Oče niti ne vedo, da sem prišla k vam!« zaihti Cilka; »okre-gajo me, kadar zvedo.«
»Ali je to mogoče? Ali se ne lažeš?« vpraša Gašper nekoliko mirneje in bistro opazuje trepetajoče dekletce. »Kdo ti je torej nasve-toval, da bi prišla k meni ?  Morda mati ?«
»Tudi ne;« odgovori Cilka hitro, »nihče me ni poslal; prišla sem kar sama. Oče se trudijo že ves mesec, da bi dobili zaslužka; ali vse zastonj. Mati pa so sinoči zboleli od samih skrbij in žalosti, menda pa tudi od gladu. Nisem več mogla gledati našega gorja. Prosila sem Boga, naj mi nasvetuje, kje bi bilo najti pomoči v naši siromaščini, srce pa me je vedno gnalo k vam, zato sem prišla.«
Gašper obledi, ko začuje, da je Cilčina mati onemogla zgolj od siroščine. Roke prekriža na hrbtu in stopa s povešeno glavo po sobi. Pozna se mu, da se hudo bojuje sam s  seboj.
V tem trenutku stopi v sobo Jurijček, Gašperjev sin. Bil je žalostna podoba. Majhen, suhljat, rumenega starikavega obraza, kakerš-nega so po navadi vsi grbavi ljudje, in z onim privzdignjenim kupom spredi in zadi, zaradi katerega je bil ves podoben krogli. In vender pogled nanj ni bil zopern. Njega črne živahne oči so se svetile vsakomur tak6 prijazno in dobrohotno, da je takoj prvi trenutek vzbujal pomilovanje in zajedno sočutje.
35°
Pavlina Pajkova :  Obljuba.
Začuden se ustavi pri vratih in pogleduje sedaj  očeta, sedaj Cilko. .Pozna se mu, da si ne ve tolmačiti tega prizora.
»Oče, kaj se je zgodilo? — Zakaj ste tako razsrjeni ? — Kaj želi to dekle?«  vpraša  vznemirjen.
»Pomoči«, odgovori hitro Cilka namesto Gašperja. Nat6 mu solzna pove" vzrok svoje navzočnosti.
Gašper se je v tem   ves   zamišljen še vedno   prestopal po sobi.
»Oče,« povzame Jurij ček in se mu približa, »poznam po imeni tega Gomilo, vem, da so ga v tvornici imeli za naj poštenej šega in najmarljivejšega delavca. Kakor ustvarjen bi bil za našo žago. Usmilite se nesrečne rodbine, in vzemimo ga v službo!«
»Da bi se usmilil njega, ki mi je ogrenil polovico mojega življenja?« pravi Gašper presunjen. »Kdo pa se je usmilil mene, ko sem bil nekdaj nesrečnejši od najubožnejšega berača, dasi sem bil mlad, zdrav, dasi sem imel vsega dosti ? — Nikdo! — In kdo se jjsmili tebe, ljubi Jurij ček, ker te je Bog ustvaril hromega? — Ali misliš, da ne vidim, kak6 se ti skrivoma rogajo? Ali si pozabil, da niti v šolo nisi mogel hoditi v domači vasi, ker si bil v posmeh in zabavo svojim tovarišem ? In kadar si zaželiš privesti gospodinjo v hišo, povej, katera deklica se te usmili, da bi bila radovoljno tvoja žena?«
»Jaz!« zakliče Cilka neustrašeno, »jaz bi se mu nikdar ne rogala; jaz bi mu bila kdaj gospodinja, ako bi hotel! Vi pa, oče Gašper, vi pa zato pomagajte mojemu ljubemu očetu!«
Gašper je bil presenečen. Obstal je za trenutek kakor kip; tak6 ga je osupnil odgovor hrabre in zajedno blage deklice. Nekaj mu je dejalo, da ima ta otrok mnogo več krščanskega čustva nego on, zreli in izkušeni mož. Sramoval se je samega sebe. Ozre se na sina, a ta gleda skozi okno, da bi skril svojo zadrego.
Gašper začne iz nova nemirno hoditi po sobi. Nat6 se ustavi pred Cilko.
»Kak6 ti je ime?«  vpraša jo prijazno.
»Cilka,«  slove njen  odgovor.
»Cilka,« pravi Gašper počasi in negotovo, »pojdi domov in reci očetu, naj pride danes k  meni!«   —
»Ali dobi službo?« pozveduje deklica veselo, in ok6 se ji zasolzi od upa,  »oh, hvaležna vam bodem vse žive dni!«
»Ne tako dolgo, menim,« pravi Gašper nasmehoma. »Mnogo ljudij bi učakalo prekratko življenje, ko bi se to merilo po trajnosti njih zahvale! Hvaležnost je velika krepost; žal, da ni stalna.«
»Dajte jo meni poskusiti,«  mčni Cilka navdušeno.
Pavlina Pajkova:  Obljuba.
351
»Res je tudi nekaj blagih izjem,« nadaljuje Gašper in zmaje z rameni,   »prav tako, kakor se časih narodi dvoglavo dete . . .«   —
»O, pomagajte nam, in jaz bodem izjema!« zagotovi Cilka ginjena. Nato hitro prime njega roko in mu jo hvaležno poljubi, še predno se ji utegne ubraniti.
»Bodemo videli,« pravi Gašper s pomenljivim naglasom in tudi on je videti ganjen.  »Koliko let pa imaš?«
»Štirinajst,«  odgovori deklica.
»Cilka, .recimo, da bi te jaz v štirih letih prišel snubit za svojega Jurijčka, ali bi izpolnila prejšnjo obljubo?«
v
»Bodem, oče, ali ne že v štirih letih,« odvrne Cilka. »Želim čim dlje ostati pri ljubih svojih roditeljih.«  —
»Recimo torej, da v petih letih, tedaj bodeš imela ravno devetnajst let. Ali ti je prav?« meni Gašper in se nasmehne. Cilčina odločnost, odkritosrčnost in razumnost so ga zanimale.
Cilka se za trenutek zamisli. »Prav mi je,« odgovori potem odločno, »ako le vi mojega očeta vzprejmete za Žagarja.« V tem trenutku bi bila lahko obetala vse, nobena žrtva bi se ji ne bila zdela pretežavna vzpričo veselja, katero bi očetu in materi napravila s pre-veselo  novico.
Nenadoma pa se ji zresni obraz. Ponižno pravi: »Prosim vas, oče, da o tej obljubi še ne zinite nI besedice niti proti mojim roditeljem, niti proti komursibodi! Hudovala bi se onadva, ko bi zvedela, da že mislim na možitev. Rekla bi, da se mora v takih letih dekle še učiti moliti in delati, nikar pa da bi govorilo o možitvi!«
»Toda ti gotovo že znaš oboje,«  meni Gašper.
»Seveda znam; saj ko bi ne bila davi molila tak6 pobožno, ne bi bil moj oče vaš Žagar. Z Bogom oba!« pristavi veselo. »Bog vama povrni vajino dobro delo!«
In presrečna bolj leti nego hodi proti domu. V duhu že vidi veselo iznenadejani obraz očetov, čuti iskreno-hvaležni poljub, katerega ji pritisne mati na čelo. Na sebe, na prenagljeno svojo obljubo niti ne misli. Bila je za to še preotročja. Bog hotel, da se ne bi nikoli kesala! —
(Dalje prihodnjič.)
4oS
Pavlina Pajkova:  Obljuba.
Obljuba.
Povest iz narodnega življenja.  Spisala Pavlina  Pajkova.
(Dalje.)
V.
ilčin oče je prišel h Gašperju za Žagarja, in s tem se je vrnila sreča in zadovoljnost v njega hišo. Žena mu je skoro okrevala, Andrejček je bil preskrbeti z vsemi šolskimi potrebščinami, Katrica je zopet dobivala mleka, katerega si je tolikanj želela, in dolgovi so bili do malega poravnani. Cilki ni bilo treba plesti in ključkati za tuje ljudi; pomagala je pridno materi pri gospodinjstvu, in kadar ji je ostajalo količkaj prostega časa, pletla in ključkala je za potrebe svoje rodbine.
Ali najsrečnejša izmed vseh je bila menda le ona. Srce ji je igralo od veselja, kadar je gledala očeta, ki je bil sedaj vedno ljubezniv in dobre volje, ali pa kadar je zrla v presrečno materino oko, katero je sosebno ljubeče počivalo na nji, ki je otela hišo pogube, in naposled, kadar je gledala belordeča ličeca bratcev in sestric, katera so se svetila od zdravja kakor zrela jabolka. In zavedela se je, da je ona razven Boga vir vsi tej blaginji, tej blaženi zadovoljnosti. Kako bogato so se ji vračale molitve in borbe onih nepozabnih groznih dnij!
Odslej ni nobena nezgoda več kalila miru Tonetove družine. Tone in njegova žena sta marljivo delala in skrbela za dušno in telesno blagost svojega zaroda. Otroci so rasli zdravi, pridni in ljubeznivi.
Tako so prešla tri leta. Iz polotročje Cilke, katero smo spoznali ob početku te povesti, vzraslo je brhko, živahno, sedemnajstletno dekle. Živela je presrečna na očetovem domu, in misel, da bode kdaj morala iti iz hiše, ni kaj posebno kalila nje zadovoljnosti. Sedaj pa sedaj, tako le mimogrede, kadar je baš začula, da se je omožila ta ali ona nje znank ali tovarišic, spomnila se je svoje obljube, da bode nekoč Gašperjeva snaha, ali odgnala je brž ono neprijetno čustvo, katero jo je obšlo ob tej misli. Čemu bi ji že sedaj belilo glavo tisto, kar je še v daljni bodočnosti ?
Proti očetu in materi še ni ničesar zinila o svoji obljubi. Je li bila sramežljivost, je li bil strah, da bi ji roditelji očitali nepremišljenost, tega sama ni vedela prav.   Toda   kadarkoli je namerjala odkriti
Pavlina  Pajkova :  Obljuba.
409
svojo skrivnost, vselej jo je izpreletela neumevna tesnoba, da je brž odložila izpoved na ugodnejše čase.
Tudi Gašper je bil mož beseda. Nikomur ni omenil, da bode nekoč Cilka njegovemu sinu nevesta. Kadar jo je videl, nasmehnil se ji je prijazno; če je utegnil, vščipnil jo je v lice in jo pomenljivo opazoval. Cilka je nasmehoma vzprejemala znamenja njegove udanosti, a vender se je vedela odtezati vsaki priliki, da bi ji govoril o bodočnosti.
Jurijček se je navadno samo zardel, kadar je ugledal Cilko, sicer pa se je vedel ž njo kakor z drugimi ljudmi.
Cilki ni bilo poznati nobene izpremembe, kadar je občevala z Jurijčkom; govorila je ž njim prosto, prijazno kakor z vsakomer. Nihče bi ne bil slutil iz njiju vedenja, da sta si onadva namenjena za moža in ženo.
Ali dolgo ni ostalo tako. Bil je krasen pomladen dan. Cilka je plela solato na ličnem domačem vrtu pred hišo. Neb6 je bilo tak6 jasno, solnce tako blagodejno, ptički so križema žvrgoleli, da je bil zrak poln njih ljubkih glasov in da so odmevali tudi v prsih mlade deklice, zamaknjene v delo. Začela je takisto ona peti; saj je bila tako vesela, tak6 srečna! Pomlad okolo nje, pomlad v nji, pa da ne bi pridružila svojega petja 6nemu krilatih pevcev?
Bila je sama doma. Mati z najmanjšima otrokoma je šla v vas h kumici, večja dva sta bila v šoli. Zdajci začuje za sabo ploskanje z rokami. Ozre se;   ravno je stopil Jurijček na vrt.
»Komu ploskaš, pticam ali meni?«  vpraša Cilka dobre volje.
Jurijček se ji približa in se zardi kakor piruh, še predno ji odgovori. »Ptičje petje je ljubko, a tvoje se mi zdi še ljubše. Pri ptičih je to prirodno, pri tebi pa je poseben dar božji.«
»Kam si namenjen?« vpraša ga Cilka. »Sicer ob takem času nikoli ne hodiš tod mimo.«
Jurijček se iz nova zardi. »Tvojo mater sem videl v vasi; sodil sem, da si sama doma, zato sem prišel«
»Ali se spodobi, da prihajaš k nam, ko veš, da sem sama doma?« pokrega ga Cilka navidezno jezna.
Jurijček je v zadregi in neusmiljeno trga pero za perescem krasni vrtnici, katero drži v roki. Naposled izpregovori polglasno: »Hotel sem jedenkrat brez prič govoriti s tabo, zat6 sem prišel. Cilka, doslej sem vedno molčal, ker sem upal, da sama kdaj izpregovoriš o tem. Ker pa molčiš, moram te spomniti tvoje obljube. Saj veš, vedno ne morava molčati; čas je, da odkrijeva svetu, a sosebno tvojim roditeljem, kaj bodeš meni.«
4io
Pavlina  Pajkova:  Obljuba.
»Ni še take sile, ne,« ugovarja Cilka; »še dve leti imava časa; tako je bilo dogovorjeno.«
»Se dve leti?« vzdihne Jurijček. »Ali se res ne more zvršiti prej?«
»Niti jeden dan ne pred določenim časom!« zakliče Cilka. »Meni se godi predobro doma;   ne dam se odgnati, dokler ni sile!«
Jurijček obledi in gleda nemo predse.
Cilki de hudo, da ga je užalila. »Bodi razumen, Jurijček,« meni s tolažilnim glasom; »na vašem domu me bodete itak imeli do konca življenja. Zat6 pusti, da ostanem še te dve leti doma; vsi me imajo tako radi! Potrebna sem pa tudi materi pri gospodinjstvu ; drugi sestrici sta še tako majhni, sami potrebujeta pomoči, ne pa da bi pomagali pri hiši. Tudi se mi ne zdi še potrebno v svet trobiti, da bodem tvoja gospodinja. Ostani ta naš dogovor tajen, vsaj še leto dnij. Česa se neki bojiš?«  —
»Bojim se, da — da —« ječa Jurijček, »ker si od dne" do dne brhkejša, da te mi ne vzame kdo drug.«
»Da bi kdo vzel mene?« zasmeje se Cilka veselo. »Kdo bi se ozrl na dekle brez dote, ko v naši vasi kar mrgoli deklet, in sicer tudi takih, ki imajo kaj pod palcem? — Pa da tak6 malo zaupaš v mojo obljubo, Jurijček,«  očita mu  užaljena.
»Ali hočeš tedaj venderle biti moja, Cilka ?« vpraša Jurijček vesel, in široka usta se mu raztegnejo v presrečen nasmeh.
»Zakaj ne ?« odgovori Cilka, toda ne več s prejšnjim navdušenim glasom. »Katera ženska bi ne bila rada pri vas za gospodinjo? Imela bode lepo hišo, krasen vrt in vinograde, brez števila kuretine, dobro rejene buše v hlevu —«
»Tedaj sam6 zat6?« ustavi jo Jurijček ves pobit, »ne pa meni na ljubo ?«
»Oh pač, Jurijček; saj za očetom in materjo, za bratoma in sestrama imam tebe najrajši na svetu,« odgovori Cilka slovesno in meni: Bog zna, kako ga razvesele  te besede!
Jurijček vzdihne, toda ne odgovori ničesar. Zna se mu, da mu odgovor ni po volji.
»Kaj, še vedno nisi zadovoljen?« začudi se Cilka neprijetno zadeta.   »Ali ti ni dovolj?«
Žalosten ji odkima. »Sicer je že nekaj, vender ne dovolj, Cilka! Glej, jaz imam pa tebe rajši nego svoje roditelje, rajši nego ves svet!«
»Beži, beži, kaj neki govoriš?« razvname se Cilka. »To je vender nemogoče, to bi ne bilo lepo, to bi  bilo cel6 greh!«
Pavlina Pajkova:  Obljuba.
411
»Ni greh, ne,« ugovarja Jurijček. »Le vprašaj gospoda župnika, ako že ne verjameš meni, ali je greh nad vse ljubiti njo ali njega, ki bode naš drug ali naša družica za vse življenje!«
»Ali jaz vender nisem storila še ničesar zate, da bi me imel tak6 grozno rad,«  začudi  se ona.
»In vender te ljubim, in sicer od dne" do dne" močneje, in to od 6nega trenutka, ko sem ugledal tvoje mile otroške oči, napolnjene s solzami. In tega je že več  nego tri leta.«
»Res, kak6 blag si bil tedaj, Jurijček! Brez tvojega iskrenega priporočila, kaj bi bilo sedaj iz nas?« pravi Cilka ginjena od 6nih žalnih  spominov.
»Kar sem storil, to ni nič; storil sem iz krščanske ljubezni in tudi iz — sebičnosti. Saj sem vedel, da bode tvoj oče izvrsten žagar, in pokazalo se je, da se nisem zmotil,« odgovori on blagodušno. »Ali tebi Cilka, tebi   bode   menda velika   žrtev,  če me bodeš imela rada.«
»Zakaj neki?«   pozveduje Cilka preprosto.
»Ker — ker sem —«
»Ker si grbav, meniš?« pomaga mu deklica odkritosrčno; »oh, zat6 pa že ne! Glej, naš Mihec, odkar je padel z voza, pobil si je nos, in ona rana mu je ogrdila ves obraz; a jaz ga imam venderle najrajši izmed vseh bratcev in  sestra!«
»Torej ti ni žal, da si se obljubila meni? In res mi ne bodeš nikdar očitala moje hromosti?« vpraša Jurijček zasopel, in oko se mu zasveti od nadeje.
»Kaj misliš vender? Da bi žalila tebe, dobrotnika našega? Sicer pa — je H treba, da gledam ravno tvoj hrbet? Gledala te bodem rajši v obraz; oči imaš tako  mile in dobre!«
Jurijčka nehote' posili smeh. »Kak6 otročja je še, kak6 nepokvarjena!« misli si zadovoljen. In up ga obide, da ga ne bode pre-varila, da mu utegne jedino ona biti zvesta družica, ki ga bode cenila po njega notranji vrednosti, ne pa po zunanji podobi. In loči se za-dovoljnejši, nego je prišel.
Cilka gleda nekaj časa za njim, potem nadaljuje svoje delo. Ali nič več ne poje kakor prej in nič več ni tako vesela in srečna, kakor je bila! —
(Dalje prihodnjič.)
A2
Pavlina Pajkova:  Obljuba.                                                 '477
Obljuba.
Povest iz narodnega življenja. Spisala Pavlina  Pajkova. (Dalje.)
VI.
ilčkin oče je, kakor vemo, prišel h Gašperju za Žagarja, toda ker je imel svojo rodbino, ni živel kakor drugi posli popolnoma pri njem. Prihajal je zjutraj zarano na žago in se vračal pozno zvečer domov. Tudi hrano so mu prinašali z doma; njega zaslužek je bil samo v denarjih, ker tal<6 je bilo njegovi rodbini najbolj pomagano.
Cilka je zahajala vsak dan na žago, da mu je prinašala obed. Ondu se je pomudila, dokler ni oče pojedel, a potem je brž zopet odšla. Pri žagi pa je bil tudi mladi hlapec Vinko, čvrst in lep mladenič, sirota, katerega je bil Gašper nekje pobral in ga vzel k sebi za hlapca.
Vinko je bil ponižen in poslušen, sosebno pa je bil Tonetu z vso dušo udan, kakor bi bil njega rodni sin; pa tudi Tone je imel rad poštenega in delavnega mladeniča.
Cilka ga je vedno srečavala na žagi. Oba mlada, oba vesela, kaj čuda, če nista ostala nema kakor ribi!
Iz početka sta se sam6 pozdravljala, pozneje pa sta izrekla mimogrede svoje mnenje o vremeni; nato je prišla opazka o nedeljskem božjem opravilu, o novem oblačilu vaške deklice, o bolezni znanega vaščana, o svatbah, ki so se vršile in tudi o takih, ki šele pridejo. Ali vedno daljše je prihajalo njiju kramljanje, vedno rajši sta poslušala drug drugega.
To nedolžno občevanje je trajalo že nad leto dnij. V tem je prišel vojaški nabor, in Vinko je moral k vojakom.
Cilki se* je zdelo sedaj na žagi pusto in prazno, in tesno ji je bilo pri srci, ko je na znanem prostoru pogrešala poštenega Vin-kovega obraza. Ko je pa nekega dne ugledala na njega mestu drugega človeka, ki je prišel namesto Vinka za hlapca, porosile so ji solze oči. Tedaj šele je spoznala prvič, da ji je Vinko več nego drugi ljudje, in to spoznanje jo je napolnilo z grozo in bridkostjo. Spomnila se je svoje obljube, in v njeni duši so nastale hude borbe: dolžnost   se  je   borila s srcem.    Da,   tudi v neizkušeni   duši tega pre-
478'
Pavlina  Pajkova:   Obljuba.
prostega dekleta se je oglasil veliki pomen dolžnosti, katera hrani v sebi obstanek vsega človeštva!
In te neprestane borbe so ji provzročile veliko izpremembo. Ona, ki je bila prej vedno vesela, utihnila je nenadoma, smeh ji je prešel, bila je resna, zamišljena; cvetoče lice ji je zabledelo, dasi ni bila bolna. Ubogo dekle — upala je, da tudi nji dolžnost in razum premagata čustva; upala je to za trdno, ker še ni vedela, da ljubezen pride in preide sama po sebi, da si ne da ukazovati, kaj li da bi se odgnala!
Oče in mati sta vznemirjena opazovala to izpremembo. Spoznala sta skoro, da Cilko muči skrivna bol. Dogovorila sta se, da jo bode mati opazovala in da jo o priliki   izpraša.
Ko tedaj mati nekoč pozveduje po vzroku njene tožnosti, zardi se in obledf sicer zaporedoma, naposled pa ji sramežljivo odkrije, da ima Vinka rada in da jo to spoznanje dela  tako žalostno.
Mati se temu ni začudila. Slutila je menda sama, da bode kaj takega. »Ljuba moja,« pravi ji prijazno, »da imaš Vinka rada, to še ni nesreča. Poštena ljubezen mora biti na svetu. Vinko je sicer ubožen, toda pošten in delaven; sčasoma utegne biti vrl mož, kakor je tvoj oče. Za sedaj pa sta oba še jako mlada. Naj dosluži vojaška leta, ti pa se priporoči Bogu in prepusti Njemu, da določi vajino bodočnost.«
Ob teh materinih besedah se Cilka ohrabri in ji solzna pove še o svoji obljubi Jurijčku.
Mati je ganjena in prestrašena zajedno. Jurijček je bil sicer blag in imovit, vender pa bi si ga ne želela za moža svojemu otroku. Razumna in blagočutna žena je predobro vedela, da bogastvo ni nič proti zdravemu telesu; vedela je iz svoje izkušnje, da bivata mir in sreča tudi v najubožnejši koči, ako je v nji zdravje, pridnost in za-dovoljnost.
Nje prvo čustvo je bilo pokregati hčerko za nepremišljeno obljubo ; ali nagib te obljube in žalost uboge Cilke, oboje jo je globoko presunilo.
»Ubogo dekle,« pravi pomilovalno, »sedaj umejem tvojo žalost in skrb! Vender pa menim, da ti zaradi tega ni treba toliko žalovati. Jurijček in njega oče sta prerazumna in preblaga, da bi terjala izpolnitev takšne obljube, katero si izrekla, ne da bi še prav umela nje pomena. Povej Jurijčku vso resnico,  in gotovo te odveze dane besede.«
»O, nikar, mati, nikar Jurijčku ne povejte tega!« vzklikne Cilka vznemirjena;   »umrl  bi od žalosti.   Ni davno, kar je   z menoj govoril
Pavlina Pajkova :  Obljuba.                                               479
o tem. Tri leta že upa, da mu bodem gospodinja; tak6 brezkončno rad me ima. Nečem mu napraviti te žalosti, nečem biti tal<6 nehvaležna, da bi pehnila v nesrečo njega,   ki nas je otel strašne bede.«
»Ali, otrok, ti bi tedaj hotela biti njegova žena, dočim vidiš drugega rajši od njega?« ugovarja mati v skrbčh. »Ali ne veš, da bi bil to velik greh?«
Cilka bridko zajoče. »Saj menda vender Vinka ne bodem imela vedno tak6 rada — trudila se bodem, da niti ne bi mislila nanj — upam, da ga sčasoma pozabim — hočem, moram ga pozabiti« — hiti ubogo dekle, da prepriča mater o trdni volji svoji. Ob tem pa ji je bridko pri srci kakor še nikoli. »Zvesta ostanem svoji obljubi,« nadaljuje hrabro;   »Jurijčka   nečem pehniti v nesrečo, najsi mi poči srce I«
»In Vinko? Kaj poreče Vinko?« pozveduje mati. »Ali te ima tudi rad?«
Cilka se močno zardi in  prikima.
»Vidiš, tedaj pa onesrečiš njega namesto Jurijčka, a največ bodeš trpela sama; Jurijček pa tudi ne bode vesel, če bode videl tebe žalostno.«
»Ali   morem   storiti drugače?«   vzdihne Cilka.    »Ne imela bi ne
v
trenutka miru, ako bi prelomila svojo obljubo. Cista vest pa mi je ljubša nego vsa sreča na svetu.«
Mati ni vedela kaj odgovoriti tem, žal, preresničnim besedam.
»Prepustiva božji previdnosti, da razmota vso stvar,« deje naposled udano. »Ti pa v tem moli in upaj, pa udaj se božji volji; to je jedino, kar ti morem nasvetovati.«
In Cilka,   vedno   udana   in   poslušna hčerka,   storila je po mate-
v
rinem nasvetu. Žalovala sicer ni več, toda nasmeh ji je le malokdaj razjasnil obraz. Zaupala je v božjo milost in ob delu in molitvi je našla pokoja. Na Vinka je mogla sedaj misliti z mirnim čustvom in čim-dalje bolj se je sprijaznila z mislijo, da bode Jurijčkova žena. »Bog hoče tak6,« sklepala je v sebi, »in On že ve, zakaj je dobro tako, a ne drugače!«
VII.
Bila je »lepa nedelja.« Kje je trg ali vas, da bi se ljudje ne veselili svojega najlepšega cerkvenega dne, praznika svojega patrona ? Možnarji pokajo, zvonovi trijančijo, zrak je tako rekoč napolnjen ra-dostno-pobožnega čustva, ki lega kakor blagodejna rosa na srce vsakomur. Ljudje hodijo praznično oblečeni in veselega srca poslušat božje opravilo, a potem je godba, ples, semenj, razveseljevanje med prijatelji in sorodniki.
48o
Pavlina  Pajkova :  Obljuba.
Taka lepa nedelja je bila v vasi, kjer se vrši naša povest. Bilo je sredi poletja in prekrasen dan. Popoldansko božje opravilo je bilo ravno dokončano. Na trgu pred cerkvijo je šumelo kakor v panji: vse je hodilo križema, govorilo, smijalo se in vriskalo. Iz tega hruma in šuma pa se je čul hripavi glas goslij in piščalk in jednolični ropot nerodnega bobna. Ti glasovi so prihajali z dvorišča neke krčme, pred katero so bili vsajeni maji, okrašeni s trakovi; tudi je bil postavljen majhen  slavolok.
Pred Tonetovo hišo, ki je stala na samotnem klanci nekoliko od vasi, bilo je vse mirno. Okna in vrata so bila zaprta, kar je zna-čilo, da nje prebivalci niso bili doma.
Res je tudi bilo tako, toda ne povsem. Vsi so ostali po božjem opravilu v vasi, sam6 Cilka je šla domov, češ, da ji danes ni nič kaj dobro. Prišla je domov, a niti prestopila ni hišnega praga. Kakeršna je bila, praznično oblečena, gre na vrt in ondu sede na klop. Popolnoma sami biti s svojimi mislimi, zdi se ji tako prijetno ! Danes, ko je povsod videla samo radostne obraze, gledala zgolj vesele prizore, storilo se ji je zopet tesno pri srci.
Molitvenik ji leži v naročaji. »Ko bi nekoliko pomolila,« misli si, »menda bi si odgnala bridkost.« Toda danes niti v cerkvi, v hiši božji, ni mogla moliti z zbranim duhom, pa da bi molila tukaj pod milim nebom ?
Ozre se. Gore so utopljene kakor v popoldnevno spanje. Solnce samosvestno vlada na obnebji, ker je pregnalo najmanjšo meglico. Metuljčki letajo, hrošči prijetno brne blizu nje, cvetice poje zrak z mamečo dišavo;  vse,   tudi tu na   vrtu, videti je  srečno in zadovoljno.
Sum vzdrami Cilko. Vedela ni zakaj, a srce se ji je nenadoma vznemirilo. Kdo bi prihajal semkaj, ko je vse, kar le more, z doma, majhno in veliko, staro in mlado, pri godbi in zabavi v vasi ?
»Cilka, kaj je to, da tičiš sama doma?« začuje se sedaj na pol očitajoč, na pol skrben, nji predobro znan glas. Dočim je Jurijček, zakaj on je bil, izpregovoril te besede, tedaj se je Cilka hitro premagala. In ko bi ves svet zvedel o nje mukah,  Jurijček ne sme.
»Kričečih veselic od nekdaj nimam rada,« odgovori mu z nekoliko tresočim glasom in se trudi, da bi se nasmehnila. »Tukaj na vrtu pa je tak6 lepo! Glej, mislila — mislila sem, ne vem več, kaj,« dostavi razmišljena in se izogiblje Jurijčkovemu pogledu. Na trepalnici začuti solzo, ki se ji je nehotoma ukradla v oko, in to solzo mu hoče prikriti. Toda Jurijček, ki ima Cilko nad vse rad, ima tudi zanjo sokolove oči.   Zapazil je brž ono solzo in zdajci spoznal, da je
Pavlina  Pajkova :  Obljuba.
481
nje nasmeh prisiljen. Srce ga zaboli. Nekaj  časa jo gleda molče, dočim se Cilka v zadregi igra z lepo zglajenim predpasnikom.
»Kar si mi povedala, zdi se mi jako čudno,« povzame mladenič, kakor bi kaj sumnjal. »Mlada dekleta navadno ne marajo samote. Sploh pa si vsa izpremenjena. Tebe teži skrb, katero bi mi rada prikrila.«
»Saj nisem več otrok, da bi bila vedno otročja,« pravi Cilka. »Skoro bodem devetnajstletna; čas je torej, da sem že resnejša.«
»Bila si vedno razumna deklica, najsi si bila in si še sedaj v marsičem otročja,« deje on resno, »Da bodeš devetnajstletna, praviš? Ali veš, Cilka, kaj pomeni tebi ta številka let?« pristavi mehko, malone proseče.
»Vem,« odgovori Cilka tihotno, »in svojo obljubo  tudi izpolnim.«
»Ali pa tudi rada, Cilka?* pozveduje Jurijček vznemirjen, in njega bistre oči hočejo kar predreti v nje dušo.
»Rada, Jurijček, gotovo rada, saj bi težko kdaj dobila blažjega moža, nego bodeš ti.«
»In vender nisi srečna, Cilka; srečna nevesta ne bi imela tako žalostnih očij.«
Cilka ne ve, kaj  bi odgovorila,  in torej  molči.
»Cilka, ti me ne ljubiš!« zakliče Jurijček bolestno, »ali pa, moj Bog, ko bi bilo to mogoče, ali pa celo ljubiš drugega?«
Cilka ne zna lagati,   zgane se in ne odgovori ničesar.
Oba molčita nekaj časa. Cilka gleda predse, Jurijček pa jo opazuje z bolestnim, a ljubečim pogledom. Nato se ji odločno približa. »Cilka,« povzame zamolklo in jo prime za roko, »Cilka, povej, ali imaš drugega rada?«
Cilka prikima in osramočena upre oči v tla.
On se obrne, toda ne reče ničesar, niti ne zgane se. Hraber mož molče vzprejme smrtni udarec.
Za nekaj trenutkov se zopet obrne k nji, in njega itak bledo lice je upadlo, njegove oči so kakor brez življenja.
»Ubožica!« vzdihne zamolklo, »koliko si pač prebila!« Njega blago srce je v tem trenutku bolj krvavelo za nje muke nego za svojo bolest.
Cilka ga začudena pogleda. Pričakovala je hudega očitanja, ali nič takega! On jo še pomiluje, on, kateremu je, to je vedela predobro s temi besedami porušila vso srečo!
»Jurijček,« deje globoko presunjena in se oklene njegove roke, »Jurijček, jedini, dragi prijatelj  moj,   oprosti, prizanesi,   pozabi, kar je
31
482
S. L.  Mozirski:   Slika.
bilo; venderle ti bodem dobra, ljubeča žena, to ti sveto obetam! Oprosti, Jurij čeki« naprosi ga še jedenkrat, dočim ji svetle solze teko iz očij.
Jurijček ji ne ve precej odgovoriti. Samo pogladi ji roko, kakor bi storila mati, ki hoče upokojiti preplašenega otroka.
»Nimam ti kaj oprostiti, Cilka,« odgovori ji z negotovim glasom. »Ti oprosti meni, ker sem bil tako v brezumnik in sem menil, da bi me ljubilo tak6 brhko, pametno in ljubeznivo dekle, kakor si ti, mene, hromca! Toda v neizmerni ljubezni do tebe sem bil sebičen. Oh, Cilka, sedaj vem in čutim pač predobro, da ne bodem tebi nikdar več nego brat, prijatelj! Kogar imaš rada, temu tudi ostaneš zvesta do groba; v tvojem srci ni več prostora drugemu, poznam te predobro. Izgubil sem te; meni ni več upanja in mi ga ne bodel« Rekši si zagrebe lice v dlani in težko  sope.
To tiho, to globoko, udano moško bolest je bilo videti huje nego potok ženskih solza, ki časih teko takisto obilo za preminulega psička kakor za dragega mrliča!
»Jurijček, ne žaluj tako, ne daj, da bi bila še bolj nesrečna ! Saj bode zopet vse dobro! Pozabi mojo mladostno zmoto; veruj mi, da se je zgodilo brez moje volje; srce se mi spameti; hočem, moram te osrečiti!«  Tako govori Cilka vsa solzna.
»Zgodilo se je brez tvoje volje, praviš?« deje Jurijček počasi, in vidi se, kakor da mu je ta udarec odnesel polovico močij, tako je slaboten; »prav to je, kar mi jemlje ves up I Ali ne veš, da se mora prava ljubezen vzbuditi brez volje ? Prisiljena ljubezen, kakor je tvoja, ni prava, ni trajna. Bog te obvaruj, Cilka!« pristavi hitro in se obrne, da bi odšel;  »danes ne morem več govoriti s tabo!«
In predno se Cilka zave, pobegne z vrta.
(Konec   prihodnjič.)
Slika.
azkrito gledal sliko sem nekoč: Vpodobljen bil na nji je raj  cvetoč ; In ves prevzet od  nje nebeške   dike, Ne  morem pozabiti one slike.
Ustvaril ni podobe te  slikar — Kakd bi  vzmogel  tak nebeški čar ? Bila je domovina moja   sveta, Z lepoto božjo kakor raj  odeta !
S. L.  Mozirski.
Pavlina  Pajkova :  Obljuba.                                               545
Obljuba.
Povest iz narodnega življenja. Spisala Pavlina  Pajkova.
(Konec.)
VIII.
moviti   župan   Gašper,   Jurijčkov   oče,   je   ponoči   nagloma umrl. Krepkega moža je zadela kap.
Ta novica je šla ono jutro po lepi nedelji od ust do ust. Vsi so pomilovali poštenega, bistroumnega moža, čast in ponos županije, katero je vodil dolgo let na občo zadovoljnost. Vsa vas je bila presunjena; nihče ni mogel s pravim duhom bivati pri svojem poslu; vedno se je govorilo le o njem in o slovesnem pogrebu, za katerega so delali velike priprave.
Ali radovednost in govorica ni obstala pri rakvi, sezala je dalje v rajnikove domače stvari. Govorilo se je o Jurijčku, presojala so se njega dobra in slaba svojstva, sklepalo se je, da se bode moral skoro oženiti, in semtertja so se dobila usta, ki so vedela kaj povedati o njega znanji z ljubeznivo hčerko žagarjevo.
Bilo je na pogrebni dan. Zjutraj že so prihajali daljni prijatelji in sorodniki Gašperjevi,   da mu   izkažejo poslednjo   čast   pri pogrebu,
v
ki je bil določen za popoldne. Žaga je tisti dan stala, Žagar Tone pa je imel vse polno opravila v hiši svojega preminulega gospodarja, da je stregel gostom in urejal za pogreb,  kar je bilo potrebnega.  —
»Cilka,« deje njena mati, ki se je ravno vrnila z žage, kamor je bila šla kropit župana, »očetovo črno suknjo in njega prazniški klobuk ponesi na žago; oče ne utegne, da bi se prišel preoblačit. In ali veš,« nadaljuje počasi, »koga sem srečala spotoma, kdo je tudi prišel k pogrebu?«
Cilka se zgane. Roke pritisne na prsi, kakor bi hotela ondu nekaj zadušiti, in šepne z obledelimi ustni:   »Vinko!«
»Da, Vinko«, pritrdi mati ter jo gleda v skrbeh, »in sicer v vojaški obleki, z dvema zvezdama na ovratniku. Cilka, ali te bode hudo zadelo, kadar ga ugledaš?«
»Ne bojte se, mati,« odgovori dekle z negotovim glasom, »vedla se bodem, kakor se mi spodobi.«
»Tedaj hočeš venderle na žago ?«
35
546
Pavlina Pajkova:  Obljuba.
»Pojdem, mati,« deje deklica z žarečim licem, dočim se ji strah in hrepenenje citata iz očij. »Sicer moram tudi še pokropiti očeta župana; lahko storim oboje zajedno.«
Mati žalostno zmaje z glavo. »Ubogi otrok,« misli si, »rana se še ni zacelila, kakor sem upala. Bojim se celo, da ga ima še rajši nego  kdaj.«
V tem je Cilka z očetovo suknjo prišla na žago. Naravnost ni stopila v hišo, temveč v izbico pri žagi, kamor je navadno očetu nosila obed. Nikogar ni bilo tam. Suknjo in klobuk položi na stol ter meni oditi. Zdajci jo nekdo  pokliče.
Ob tem glasu ji zastane vsa kri, srce ji močno utriplje, kolena se ji zašib6, da se mora nasloniti ob stol, sicer bi onemogla. Toda že stoji čvrst, brhek vojak  pred njo — Vinko.
»Cilka, ali sem te prestrašil, da si tako obledela in zatrepetala? Je li, da me nisi pričakovala, ker še nisem doslužil? Dali so mi dva dni dopusta, da smem za pogrebom svojega dobrotnika. Sedaj pa: Bog te sprimi, ljuba Cilka!« Tako ji govori ves vesel in ji poda obe roki v pozdrav. »Pa še ti meni sezi v rok6,« pristavi nato; in ker se ona ne dotakne njega rok, seže on ponje s tresočo desnico.
»Bog te sprimi, Vinko,« ponovi Cilka kakor v sanjah, toda ob tem ga še ne pogleda. »Res, da te v tej obleki skoro nisem spoznala,« deje plaho, samo da nekaj pove\ in s tem zakrije svojo zrno-čenost.
»Cilka, kaj se je zgodilo s teboj? Saj me še ne pogledaš? Ti se cel6 izogiblješ mojim očem? Tvoje besede so tak6 hladne!« Vse to pravi Vinko neprijetno zadet v jedni sapi. »Ali je to plačilo za oni dve dolgi leti, ko sem te toliko pogrešal, ko sem toliko hrepenel po tem trenutku?«
»Ne morem biti danes vesela, ko leži naš gospodar in dobrotnik na odru,« izgovarja se Cilka zbegana. »In potem — vedi, Vinko, kolikor si mi ljub, vender ti ne smem biti več tako prijazna kakor nekdaj. Lahko bi krivo tolmačil mojo prijaznost, kar pa se ne sme zgoditi. Jaz sem —«
v
»Čemu mi govoriš v ugankah?« seže ji Vinko v besedo, in ble-doba se razprostre po njega zagorelem lici. »Če mi hočeš potisniti meč v srce, pa ga potisni precej, ne po malem! Naravnost povej,« pristavi razvnet,  »da mi nisi več zvesta!«
»Vinko, povej, kdaj pa sem ti kaj obetala, da govoriš o moji nezvestobi?«   vpraša Cilka očitaje.
Pavlina Pajkova:  Obljuba.
547
»Tvoja usta mi niso nikdar ničesar obetala, to je res,« zavrne jo Vinko nekoliko mirnejši, »zato pa so tem jasneje govorile tvoje oči. Oh, Cilka, Cilka, nekdaj si me imela rada, pa še kako rada! Dobro sem čutil tvojo ljubezen, najsi si molčala o nji. In da te spoštujem nad vse, to si tudi dobro vedela, dasi ti nisem nikoli dejal kaj takega. Rada sva se imela, ne taji! Potem sem moral k vojakom, in ondu je bila zopet le misel nate, ki mi je sladila vse neprijetnosti. Vidiš, Cilka, dve zvezdi sem si prislužil na ovratniku, in to le tebi na ljubo.
v
Se leto dnij bi bil služil, potem bi se bil vrnil domov, kjer mi je bila že obečana dobra služba v tvornici — Cilka, Cilka, zakaj si mi porušila vse nadeje?«
Cilka ga je ves čas nemo poslušala in se tiho jokala. Srce ji krvavi, ko vidi trpečega njega, za katerega bi dala srčno kri, da ga osreči. Duša ji prekipi v brezkončnem sočutji. Šele sedaj se ozre prvikrat nanj, in njene oči se ujemo z njegovimi. Ob tem pogledu zatrepeče po vsem životu. Jurijčka bi bila lahko zrla ure in ure, ne da bi kaj začutila; jeden pogled na Vinka pa ji je vzbudil neizrečno čustvo. Premaguje svojo omamljenost, pravi počasi in v pretrganih stavkih. »Vinko, ne žabi, da človek sklepa, Bog pa sklene! On je določil, da bodem Jurijčkova žena; zgodi se Njega volja! Udaj se tudi ti temu božjemu sklepu in ne vprašuj dalje.   Trpela bi oba preveč —«
»Jurijčkova žena?« zakliče Vinko zavzet; »rajši bi te hotel videti na mrtvaškem odru, nego da stopiš pred   oltar s tem hromcem!«
»Vinko, ne zaničuj ubogega mladeniča, sploh ne govori tak6 glasno, da te kdo ne sliši,« prosi Cilka preplašena in osupla zajedno. Cula je hojo in ropot pred vežo in se bala, da bi utegnil biti Jurijček. »Ko bi čul najin pogovor!« misli si vzgrožena.
»Ali je mogoče, Cilka, da bi hotela — njega ? Ali bi ga celo vzela, samo da bi bila bogata in imenitna?«
»Oh, ne sili dalje vame, ker bi bilo zastonj! Obljubila sem se mu že pred petimi leti, ko še nisem poznala vrednosti bogastva, in to obljubo moram izpolniti. Sedaj pa idi, da naju kdo ne zapazi! Bodi dober, kakor si bil slej, in gotovo bodeš še srečen. — Idi, prosim te,« pravi še jedenkrat sklenjenih rok in preplašenih očij, ko vidi, da se ji on ganjen bliža in da ji hoče nekaj povedati. »Ne smem te več poslušati; to bi bilo greh. Bog te obvaruj — pozabi me!«
»Tedaj niti ne prebiješ mojega glasu, tako sem ti zopern?« meni Vinko bridko. Nat6 se užaljen   obrne in s- sabljo rožljaje odide.
»Dva sem že onesrečila: Jurijčka in Vinka, ali največ trpim sama,« ihti Cilka brezupno.  »Bog seme usmili, kaj bode iz tega!«
35*
548                                                 Pavlina  Pajkova :  Obljuba.
IX.
Cilka še stoji kakor kip, utopljena v žalne misli, ko pride nje oče v  izbico.
»Ali si mi prinesla oblačilo, Cilka? Precej se moram preobleči; povabljen sem v hišo na kosilo. Kakšnih lic pa si, Cilka?« pravi oče, ko se preoblači; »vsa objokana si in upadla! Ljuba moja, človek ne smč toliko žalovati po mrliči; to je, kakor bi se hotel kregati z Bogom! Mrliču pa tudi ni nič pomagano. Pravijo celo, da trpe, ako preveč žalujemo za njimi. Molimo rajši zanje in hranimo jim blag spomin!«
Cilka se močno zardf. Ves čas, kar je bila tu, niti ni pomislila na Gašperja. Spomni se tudi, da ga še kropit ni šla; sram jo je, da je popolnoma pozabila na to. Hitro si otare solze in pravi v zadregi: »Sedaj grem kropit, oče, potem pa poj dem precej domov. Mati z bratoma pojdejo k pogrebu, jaz pa ostanem doma za varuha.«
»Prav,« meni Tone, ki se je ravno opravil; »sedaj ni nikogar pri mrliči; vsi so šli obedovat. Tako vsaj utegneš pobožno pomoliti nekaj očenašev za njega dušo!«   —
Cilka kleči že  dlje časa pri vznožji rajnega Gašperja in pobožno
v
moli.   Zenica,   ki je čuvala   mrliča,   naprosila   jo je,   naj  bi ostala pri mrliči četrt ure, da pojde ona doli k družini na obed. Cilka je privolila.
Sedaj domoli. Vstane, pobožno se prikriža, potem pa nekamo trepetaje škropi mrliča.
»Počivajte v miru, oče,« šepne pri tem. »Oh, vam se godi bolje nego meni; vi ste dokončali boj, meni pa se je šele pričel. Oh, molite zame, da mi Bog da moč in vztrajnost izvrševati dobre namene, katere imam v mislih. Oh, oče, kak6 sem nesrečna!« Tako ihti potihoma in si zakrije lice.
Nenadoma ji nekdo potegne roke z lic. »Cilka, ne jokaj se,« reče mehak moški glas.
Dekle se zgane. Vinko stoji pred njo in jo sočutno gleda.
»Cilka, oprosti,« pravi ji ponižno, »da sem bil prej tak6 trd. Vest mi ni dala miru; iskal sem te povsod; naposled sem sodil, da te dobim tukaj. Jutri odpotujem, da se nikoli več ne vrnem v ta kraj; a nečem se ločiti v sovraštvu. Res, predrzen sem bil! Jaz sem in bodem do konca dnij le ubožen delavec, ali ti si vredna boljše usode, nego bi jo imela pri meni. Bodi torej srečna, in to s komersibodi, da si le srečna! — Cilka,« pristavi nekoliko razdražen in zajedno proseč, »ne glej vedno v tla;   sam6 jedenkrat še mi poglej za slovo v oči!«
Cilka ga pogleda proti svoji volji. Ne odtegne mu roke, katero on krepko drži med svojimi. Dolgo si gledata v oči, obadva bleda kakor mrlič blizu njiju.   Saj je bilo to slovo,  slovo za življenje!
A. Funtek:   Goslarju.
549
Zdajci zaškripljejo vrata, koraki se približajo. Oba se vzdramita; roka hitro izpusti roko, in »ZBogom, Cilka!« — »Bog te čuvaj, Vinko !« zazveni kakor jeden  vzdih v mrtvaški sobi.
V tem hipu stoji Jurijček med njima. Hitro prime Cilčino desnico, katero je Vinko ravnokar izpustil, in jo zopet položi v njegovo.
»Jurijček, kaj delaš?«   zakliče Cilka že na pol onemogla.
»Kar moram,« odgovori Jurijček zamolklo. »Cilka,« nadaljuje s slovesnim glasom, »tukaj, vpričo rajnega očeta te odvezujem dane besede. Oče, prepričan sem, storili bi takisto, če bi še živeli. Zakaj bi bili nesrečni vsi trije? Dovolj, da sem jaz. Odrekam se tebi kot ženin, a prosim, da ti smem biti brat, prijatelj. Ti pa, Vinko, ne žabi, da me imaš od tega trenutka za najzvestejšega prijatelja. Bodita srečna — srečna!«   ponovi šiloma, dočim obema stiska roke.
Dalje ne more govoriti. Glas mu zatrepeče, ok6 se mu porosi. Da skrije svojo tožnost, poklekne pred očetovo krsto in moli.
Tudi Vinko in Cilka ganjena poklekneta in povzdigujeta svojo molitev do prestola vsemogočnega Boga, ki tak6 umno in ljubeče vodi usodo svojih  otrok . . .
Goslarju.
Jj^ep nisi,   obraz tvoj  zagorel,  raskav,
Iu vender,  ko strune pojo ti pod lokom
Zdaj  z radostnim smehom, z bridkostnim zdaj jokom,
Iskreno podal bi roko ti v pozdrav.
Zamaknjen  poslušam glasove le-te": Igraj  mi,  da struna se jasno oglaša ! Ti tujec, jaz tujec   a pesem to naša — Obema po domu trepeče srce!
Glej, svet se razmika,  oh, gledam jih spet Domače gorice, gore" in planine, Cvetoče vrtove, zelene doline, Razgrnjen pred mano  ves rajski je svet!
In tukaj  so zopet vsi znanci zvesti, Po njih se v tujini od srca mi  toži . . . Glej,  ta me pozdravlja,  ta roko mi proži, Prijazno mi govor domači zveni!  —  —  —
Lep nisi, obraz tvoj zagorel, raskav .  . .
Kaj vidim? Oh, solze teko ti po lici?
Oprosti! Lepo je to lice v resnici —
Prisedi! Na" roko!  Pozdrav za pozdrav !                              A.  Funtek.
5><S).(S>»e>