JEZIK   IN
SLOVSTVO
letnik XVin - leto 1972/73 - št. 7-8i
Jezik in slovstvo
Letnik XVIII, številka 7-8 Ljubljana, april-maj 1972/73
Časopis izhaja od oktobra do maja (8 številk)
Izdaia ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik Franc Jakopin, L|ubliana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Milan Dolgan (metodika), Franc Jakopin (jezikoslovie), Matjaž Kmecl
(slovstvena zgodovina)
Tehnični urednik: Ivo Graul
Tiska AERO, kemična in grafična industrija Celje Opremila inž. arh. Dora Vodopivec
Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Tekoči račun pri SDK 50100-678-45015
Letna naročnina 32.— din, polletna 16.— din, posamezna šleviika 4.— din Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, 16.— din Za tujino celoletna naročnina 48.— din
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Po mnenju Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto Ljubljana, št. 421-1/72 z dno 10. 1. 1973, je revija Jezik in slovstvo oproščena prometnega davka
Vsebina sedme in osme številke
Razprave in članki
233   Viktor Kudelka Poskus specifikacije romantike v slovstvih jucjoslovanskih narodov
244   Jože Koruza O zapisanih primerih uradne slovenščine iz 16., 17. in 18. stoletja
255   Jože Stabej Zadržstljivi pogovoi Mihaela Zagajška
262   Kwiryna Handke Proces oblikovanja uličnih imen
269   Emil Tokaiz Giadacijsko priredje v slovenskem knjižnem jeziku
275   Ada Vidovič-Muha Pomenska in stilna razsežnost besede primer
281   Na robu srbohrvatskega (in slovenskega) etimološkega slovarja —
Alenka Sivic-Dular Sin. bogati, rcsl. bogati
Janez Keber Sh. ivica »rob na platnu, suknu ipd.«
France Bezlaj Sin. oplet, oplat in sbh. poplesati
285 Franc Jakopin Profesorju Borisu O. Unbegaunu v spomin
Zapiski, ocene in poročila
286 Tine Logar Slovenska akcentološka monografija
287 Matjaž Kmecl O pripravljanju načrta za pouk književnosti 290 filetan Barbarič Postscriptum k spisu o literarnih muzejih 292 Matjaž Kmecl Sesti (ali prvi) Jenkov pripovedni spis
292 Jože Stabej Dodatek k članku Zadržstljivi pogovor
293 Jurij Rojs Ruska jezikovna vadnica za 1. in 2. r. gimn. 295 Kazimierz V^/ožniak Poljska onomastična bibliografija 297 Alenka Sivic-Dular Vramčev jezik in kajkavsko narečje 299 Ljudmila Cvetek-Russi Furlanski lingvistični atlas
Vprašali ste
301   Igor Smolej Se sneg topi ali tali?
301 Joža Meze Kako je z rabo talili in (opi(i (se)
302 Janez Dular Iz dela republiškega odbora SDS 7-8/III   V oceno smo prejeli
Viktor Kudelka
CSAV v Brnu
POSKUS SPECIFIKACIJE ROMANTIKE V SLOVSTVIH
JUGOSLOVANSKIH NARODOV
Namen tega članka ni, za vsako ceno poiskati skupne značilnosti srbske, hrvatske in slovenske romantike, spraviti to romantiko na skupni južnoslovanski imenovalec in po tej poti določiti njeno specifično podobo, ki se razlikuje tako od romantike drugih slovanskih narodov kakor tudi od zahodnoevropske. Gre nam prej za to, da razložimo romantiko v jugoslovanskih literaturah na girši primerjalni osnovi in da na ta način dojamemo njeno celotno dinamiko ter tiste značilnosti, ki bi brez primerjalnega vidika še zdaleč ne bile tako jasne.
Zasledovati razvoj in preobrazbo romantike na kateremkoli ozemlju slovanskega juga pomeni, obrniti pozornost od problematike t. i. velikih literatur, ki so bile v preteklosti žarišča literarnega dogajanja in umetnostnih bojev, ter jo usmeriti k literarnemu procesu malih, takrat večinoma t. i. nedržavnih narodov, ki so v prvi polovici 19. stoletja šele iskali poti in načine, kako se rešiti kulturnega provincializma, kako razširiti svoje do tedaj ozko obzorje in izbojevati domači literarni ustvarjalnosti širši mednarodni prostor, se nato oddeliti od njegovih miselnih tokov ter se zopet vrniti vanje kot aktivirajoč dejavnik in splošno veljavna vrednota. To pomeni nadalje, upoštevati vse posebne funkcije, ki so jih morale te literature izpolnjevati v narodnem in družbenem življenju svoje dobe.
Naposled, čeprav nikakor ne na zadnjem mestu, predpostavlja študij jugoslovanske romantike trajno in dosledno oziranje na domačo slovstveno tradicijo, zlasti ustno, ki ni odigrala pri oblikovanju romantične literarne ustvarjalnosti nič manjše vloge kot včasih tako poudarjene tuje pobude in vplivi.
V celotnem obdobju, v katerem se je v jugoslovanskih literaturah oblikovala in razvijala romantika, je stopala v ospredje dvojna razvojna tendenca: kon-vergentna, težeča k integraciji posameznih ozemelj slovanskega juga v višjo južnoslovansko enoto, ter skupaj s to tudi nasprotna tendenca, usmerjena k njihovi osamosvojitvi. To se ni kazalo samo v območju družbenega in političnega razvoja, kot o tem pričajo predvsem dogodki v zvezi z ilirskim gibanjem, njegovimi privrženci med Slovenci in Srbi (na Ogrskem in v srbski kneževini), temveč tudi v poteku samega literarnega procesa. Ce hočemo doumeti resnično podobo romantike v jugoslovanskih literaturah, moramo dosledno uveljaviti ta dvojni vidik, ki nam omogoča tako podrobno opredelitev notranje dinamike in individualnih prispevkov posameznih narodnih variant jugoslovanske romantike (srbske, hrvatske in slovenske) kot tudi določitev nekaterih njenih skupnih značilnosti ter s tem tipoloških posebnosti, ki jo ločijo od romantike drugih evropskih literatur, slovanskih in neslovanskih.
233
Dvoje nevarnosti je v zadnjem polstoletju ogrožalo študij romantike v slovanskih literaturah, pa naj je šlo za problematiko znotraj ene same narodne literature ali za splošnoslovanski primerjalni pogled. Prva nevarnost je bila (posebno v začetku) prizadevanje za nekako panromantično podobo, ki je združevala pod zelo natančno oznako t. i. slovanske romantike tako različne, pogosto kar protislovne pojave, kot so bili CelakovskY, Kollar in Macha; Slo-wacki, Mickiewicz in Krašihski; Puškin in Lermontov; na slovanskem jugu pa Kopitar, Prešeren in Vraz, Mažuranič, Kukuljevič in Preradovič, Milutinovič, Karadžič, Njegoš in Radičevič. Skupaj s tem se je pojavljal literarnozgodovin-ski apriorizem, ki je skušal slovansko romantiko osvetliti in izvajati pretežno iz tujih vzorov in pobud. Literarni zgodovinarji so primerjali (pogosto mehanično) zunanje znake in pojave zahodnoevropske romantike s podobnimi tendencami v slovanskih literaturah, pri čemer so izhajali iz idejno umetniških značilnosti tujih literatur, navadno nemške, ter nato iskali enake ali analogne lastnosti pri Slovanih. Tako so bili nasilno vtaknjeni v sheme, prevzete od drugod, taki individualni pojavi slovanske literarne romantike, ki so v resnici zrasli iz drugih življenjskih pogojev in drugačne literarne tradicije'.
Sele z leti se je uveljavila težnja, da bi razlikovali in oddelili pravo romantično produkcijo od mejnih pojavov iz obdobja, ki je vladalo pred romantično epoho, pa naj je šlo za dediščino sentimentalizma, predromantike ali t. i. starejše romantike. Manjkali niso niti poskusi, ki so hoteli enkratnost posameznih pojavov absolutizirati, dokazujoč, da se ne dajo zaobjeti z romantičnimi kategorijami. Ta skrajna tendenca se je pokazala npr. pri vrednotenju Prešernovega, predvsem pa Machovega pesniškega dela, vendar ni naletela na širši odziv.
Druga nevarnost je iz novejšega časa in je v glavnem zaznamovala delo raziskovalcev v slovanskih deželah. Šlo je zlasti za takšno pojmovanje in takšen pristop, ki je presojal romantiko v slovanskih literaturah takorekoč »zviška« — kot golo predstopnjo ali kot »oviro« v razvoju k realistični usvojitvi in upodobitvi sveta in ki je posamezne protagoniste romantičnega obdobja (Puškina, Lermontova, Celakovskega, Mickiewicza idr.) vrednotil glede na to, koliko se jim je posrečilo premagati to romantično »epizodo« in dospeti do favoriziranega realizma. Tudi takšen postopek je pripeljal do deformacije resnične podobe literarnega procesa in zapeljal študij romantike v slepo ulico^.
V zadnjih letih pa smo vendar bili priče prizadevanju za historično konkreten, nepristranski pristop, ki se je pokazal tako pri študiju romantike v posameznih narodnih literaturah kot pri poskusih širših primerjalnih pogledov. Z eno besedo je mogoče reči, da so rezultati diskusij, polemik in sporov o romantiki, ki jih je prineslo povojno četrtstoletje, med drugim tudi diskusijske tribune vseh štirih dosedanjih slavističnih kongresov, prinesli spoznanje, da gre za zgodovinsko kategorijo in nikakor ne samo za estetsko ali nadčasovno. Romantika se javlja v vseh teh diskusijah in sporih kot konkretna literarna smer, ki se je v prvi polovici 19. stoletja postopoma uveljavila v skoraj vseh evropskih
' Najizraziteje so se te tendence pokazale v knjigi M. Murka, Deutsche Eintliisse aut die Anlange der slawischen Romantili, 1. Die böhmische Romantili, Graz 1897.
' Prim. npr. S. V. Nikol'skij, A. N. Sokolov, B. V. Stachejev, Nekotoiye osobennosli romanHzma v slav-jansliih Uteratuiah, Moskva 1958, 3—50.
234
literaturah in občutno vplivala na pretežni del takratne literarne produkcije. Njen nastanek, razvoj in spremembe so imele v posameznih narodnih literaturah mnogotero podobo, različen potek in časovne mejnike, kar je bilo odvisno od konkretnih zgodovinsko družbenih pogojev in individualnih umetniških dispozicij posameznih ustvarjalcev; kljub temu je romantika v svojih osnovnih potezah izpričala nekatere lastnosti, skupne celotnemu obdobju^.
Današnji zgodovinsko-primerjalni študij si prizadeva, da bi romantiki določil tako splošne in skupne značilnosti kot tudi njene nacionalne in individualne posebnosti.
Začetki romantike in njen kasnejši razvoj ter usoda spadajo na slovanskem jugu v obdobje nerazrešenih sporov in bojev za značaj enotnega knjižnega jezika in pravopisa ter za celotno usmeritev literarnega snovanja, pisanega v tem jeziku. Vendar se je ta osnovna skupna problematika pokazala na posameznih narodnostnih področjih slovanskega juga v različnih oblikah in na različne načine.
V srbski literaturi je šlo za spore in boje med jezikovno-literarno koncepcijo Vuka Stefanoviča Karadžiča, ki je dajal prednost štokavskemu narečju in književnosti, nastali na tej narečni osnovi, ter med privrženci starih »slaveno-srbskih« običajev in ustrezne orientacije. Tudi hrvaški ilirci so priznavali Vu-kov program in njegove reforme, ga v svojem okolju podpirali in bili pripravljeni opustiti starejšo tradicijo kajkavske književnosti, ki je sicer v tej dobi že stagnirala. Toda ilirski program je bil za Hrvate v svoji celoti toliko privlačen, da ni naletel na kako močnejšo nazorsko opozicijo in da je zmogel mobilizirati razhajajoče se narodno tvorne in kulturne sile. Nazorske razlike znotraj ilirskega tabora, če so se sploh pojavile, niso v ničemer bistvenem rušile temeljne usmeritve družbenega in literarnega programa; šlo je prej za različne načine in poti, kako ta ilirski program uresničiti. Takšne narave so bile na primer diskusije o narodnem značaju ilirske književnosti, ki ga je hotel Stanko Vraz doseči z naslonitvijo na ljudsko slovstvo južnih in drugih slovanskih narodov, medtem ko so drugi ilirci poudarjali predvsem pomen dubrovniško-dalmatinske slovstvene tradicije*.
Slovenska literarna situacija je bila drugačna v tem smislu, da ni šlo za radikalno prekinitev z jezikovno-literarno kontinuiteto kot pri Srbih in Hrvatih. Tudi pristop k novemu pravopisnemu sistemu, t. i. gajici, ki je zbližala Slovence tako s Srbi kot s Hrvati, je potekel brez pomembnejših sporov z zagovorniki stare, močno omajane rabe. Do ostrega načelnega trčenja pa je prišlo zato ob vprašanju celotne orientacije slovensko pisane literarne ustvarjalnosti, in to med velikopotezno in modernejšo koncepcijo t. i. čbeličarjev s Čopom in Prešernom na eni strani ter v preteklost zagledanimi konservativnimi predsta-
' Prim. Felix Vodička, Genese romantického hrdiny v češke literature. Prispevek k otazce specifičnosti českelro romantismu, v; Ceskoslovenske pfednasky pro IV. Mezinarodni sjezd slavistu v Moskve, Praha 1958, 311—331. Ponatisnjeno v avtorjevem izboru Ces(y_ a Cile obrozenské iiteratury, Praha 1958, 149—202. Prim. dalje Ke sporum o romantismus, zvldšte Macbuv, Plamen 4(1962) 101—103. Knjižna izdaja v zbirki Struktura vfvofe, Praha 1968.
* Prim. Antun i?arac. Hrvatska književnost od Preporoda do stvaranja Jugoslavije: Književnost ilirizma, Zagreb 1954, 149—160.
235,
vami Kopitarja in njegovih privržencev na drugi. (Temu konfliktu so bili v poznejših letih, ko je Prešeren že vsem navkljub uveljavil svojo zahtevno predstavo o literarni ustvarjalnosti z izdajo »Poezij«, podobni spori o smislu pesniškega dela Branka Radičeviča, ki so mu konservativno misleči Srbi odrekali pravico do izražanja lastne osebne problematike v pesmih in to v imenu podobno motiviranih »narodnih potreb« ter »rodoljubja«.)
Slovensko meščanstvo Prešernove dobe ni imelo (kot hrvaško) svojega narodnega programa in svoje prerodne ideologije. Meščanske vrste, ki so pri Hrvatih predstavljale največjo oporo narodnemu gibanju in ilirskemu programu, so bile na Slovenskem podvržene procesu raznarodovanja. Zato je bilo razumljivo, da je Prešeren poskušal vplivati na raznarodeno meščanstvo in slovensko inteligenco z umetniško silo poezije v prerodnem duhu, prepričan, da bi morala ka-kršenkoliže življenjski prerodni program ter literarno prizadevanje nujno računati tudi z njunim interesom in udeležbo. Tudi Prešeren je hotel zastaviti svoj literarni program in svojo lastno pesniško ustvarjalnost v službo narodnostnemu in družbeno političnemu boju; vendar pri tem ni hotel odstopiti od svojih zahtevnih predstav o literarnem ustvarjanju kakor tudi ne od avtentičnih vrednot, ki bi jih moral žrtvovati pri izpolnjevanju najrazličnejših družbenih funkcij, potrebnih tedanjemu družbenemu organizmu. Zato se je tudi Prešernova koncepcija literature, angažirane v narodnostnem in družbenem boju, v njegovi lastni ustvarjalni praksi uresničevala na drugačen način kot npr. pri Njegošu ali Mažuraniču, saj je v mnogo večji meri uveljavila pesnikov lastni subjekt*.
Različnost družbenih in literarnih razmer na posameznih narodnostnih področjih slovanskega juga zgovorno dokazuje dvojni pomen Kopitarjevega delovanja. Medtem ko so postali Kopitarjev prerodni program, njegovi nazori in pobude navdihujoča sestavina epohalnega delovanja Vuka Karadžiča in preko njega vplivali tudi pri nastanjanju in oblikovanju srbske romantike, so v sami Sloveniji delovali prej nasprotno: kot nazorska opozicija in ovira v razvoju prav takega literarnega programa in take romantično orientirane tvornosti, izzivajoč konflikte in trenja s koncepcijo, ki sta jo zagovarjala Cop in Prešeren*.
Zdaj pa poskusimo s stališča izbrane teme s kratko oznako nekaterih tipičnih in reprezentativnih del vsaj v obrisih naznačiti podobo in funkcijo romantične poezije v posameznih jugoslovanskih literaturah.
Iz Prešernovega pesniškega opusa sodijo v ta krog verzi, nastali v tridesetih letih, med njimi zlasti »Sonetni venec« (1834) in »Krst pri Savici« (1836), Prešernov najobsežnejši epski tekst. Obe deli notranje spaja dvojno doživetje individualne pesnikove usode in družbeno narodnostnega položaja Slovencev, majhnega nesvobodnega naroda, katerega eksistenca je stoletja visela na niti. Ce sprejmemo Kosovo razčlenitev Prešernove poezije na tri osnovne tipe pesni-
= Prim. Juraj Martinovič, O nekim speciličnostima slovenačkog romanlizma u odnosu prema srpskom i tirvatskom, Putevi 16/1970, 129—139.
' Prim. Anton Slodnjak, O dramaiičnem razvoju naše romantike, Jezik in slovstvo L2/1967, 33—42.
236
kove izpovedi — erotičnega, življenjsko nazorskega ter nacionalno kulturnega in družbenega — predstavljata prav ti dve deli njihovo najpopolnejšo sintszo'.
V »Sonetnem vencu« kakor tudi v »Krstu pri Savici«, povesti v verzih, sta postavljena v nasprotje Prešernovo tragično dojemanje sveta, pogojeno s pesnikovim poznavanjem lastnega položaja v sodobni družbi, indiferentni do usode naroda in do duhovnih vrednot, ter zgodovinska perspektiva takšne ureditve sveta, v kateri bi se te vrednote lahko uveljavile in pomagale izbojevati tudi lepšo prihodnost slovenskega naroda. Preko erotične izpovedi in posameznih tragično-pesimistično uglašenih sonetov, ki izpovedujejo tako brezupne notranje situacije lirskega junaka kot tudi težak položaj celotnega naroda, izražata obe stvaritvi kot celota Prešernovo prizadevanje, da bi s harmonizirajočo silo umetnosti premagal disonance tragičnega življenjskega občutja in hkrati prepričanje, da je prav ustvarjanje umetniških vrednot ustvarjalčevo najučinkovitejše orožje v družbenem in nacionalnem boju. Zato je tudi mogoča primerjava Prešerna z Orfejem, saj je aktualiziral mit o odrešilni moči umetnosti v povsem konkretni zgodovinski situaciji slovenskega naroda*.
Geneza Prešernovega romantičnega junaka pomeni tako hkrati rojstvo novodobnega človeka in njegove problematike v slovenski literaturi, človeka, ki preko romantične poezije izraža tragično doživetje svojega človeškega deleža, družbeno-nacionalnega in individualno-eksistencialnega.
Tudi za »Djulabije« (knjižna izdaja 1840, časopisna v Danici že leta 1837), najpomembnejše delo Stanka Vraza, ki je bil Prešernov literarni učenec in idejni nasprotnik, ko se je priključil ilirskemu gibanju, je značilna ista spojitev pesnikove osebne problematike s problematiko vsega naroda, spojitev ljubezenskih in rodoljubnih čustev. Kljub zunanji tematsko motivni podobnosti ali sorodnosti »Djulabije« (kot tudi druga Vrazova dela) ne predstavljajo tako radikalnega razhoda z dotedanjimi tradicijami južnoslovanskega pesništva kot Prešernove romantične stvaritve. Ostale so v okviru ilirske poezije tridesetih in štiridesetih let. Podoba, kakršno ima v »Djulabijah« osrednja tema in pa detajlna motivika ljubezni do ljubljene žene in do zasužnjene domovine (spojena z vseslovansko idejo, ki jo je okrepil z ideali vsesplošnega humanizma), kaže prej na starejše tradicije prerodne poezije, zlasti na Kollarjevo »Hčer Slave«. Od te poezije se razlikuje deloma po vsestranski naslonitvi na ljudsko poezijo, ki jo izpričuje že sama oblika (krakovjak, ki je temeljni gradbeni element dela in je po KoUar-jevem zgledu razdeljen na nekaj spevov), deloma pa po tem, da so proti »Hčeri Slave«, ki se velikopotezno obrača v celotni slovanski svet, v njegovo preteklost, sedanjost in prihodnost, »Djulabije« osredotočene na slovanski jug, poudarjajoč idejo južnoslovanskega zedinjenja v duhu ilirskega programa; končno tudi po tem, kar je z našega stališča najpomembnejše: »Djulabije« predstavljajo jasen odraz romantičnega občutenja, ki prerašča t. i. »odmevno« metodo in izraža ustvarjalčeve lastne ideje, čustva in predstave. Subjektivna usmerjenost »Djulabij« je sicer dana že z njihovo žanrsko naravo: po Vrazovih lastnih besedah predstavljajo nekak dnevnik v verzih, pesniški letopis njegove ljubezni do Ljubice Cantilyjeve (in ne morda namišljene Mine) ter njegove domovinske ljubezni.
' Prim. Janko Kos, Prešernov pesniški razvoj. Ljubljana 1966. ' Prim. Juraj Martinovič, cit. delo, 134.
237
Mažuraničev ep »Smrt Smail-age Cengiča« (1846) je že docela očitna konkretizacija miselnosti in nazorov, ki so bili lastni ilirskemu gibanju; konkretizacija v tem, da je avtor, čeprav Hrvat, izrazil v duhu ilirske ideologije, v imenu vseh južnih Slovanov kot nedeljivega dela enotnega slovanstva, solidarnost z bojem črnogorskega ljudstva proti turškim zatiralcem; v tem, kako je znal avtor v tem svojem najboljšem delu spojiti hrvaštvo in slovanstvo s svetovnostjo in tako razširiti aktualno črnogorsko narodno problematiko do vsečloveške veljavnosti v nadčasovnem smislu; v tem, kako je pokazal tedanjemu svetu težak položaj zasužnjenih južnih Slovanov, ki se že desetletja borijo za nacionalno, socialno in versko svobodo, ter veličastno poslanstvo zedinj enega slovanstva v zgodovini; in končno v tem, kako je znal pesniško sintetizirati dotedanjo domačo in tujo književno tradicijo — od antične dediščine do nekaterih pobud sodobne romantike — in utelesiti tisočletne pesniške izkušnje v eni sami dovršeni podobi.
Simbioza ljudske in umetne književnosti, ki je značilna tako za Vrazovo kot za Mažuraničevo romantično ustvarjalnost, pa je dobila pri obeh avtorjih povsem različno konkretno podobo.
Vraz je uporabljal predvsem lirske elemente ljudskega slovstva, zlasti bogastvo ljudske lirske pesmi. To je bilo v skladu s celotnim značajem Vrazove pesniške ustvarjalnosti, katere težišče je bilo prav v liriki. Težnja je bila spojena z Vrazovim zbirateljskim zanimanjem, z njegovo usmerjenostjo na slovensko ljudsko pesem, ki je tudi v svojih umetniških viških pretežno lirska. Široka lestvica vplivov ljudske pesmi se pri Vrazu začenja s preprostimi odmevi, v katerih se pesnik še drži samo zunanje podobnosti, nadaljuje se z vrsto slovenskih balad, romanc in legend, v katerih je uporaba folklornih predlog že v mnogočem oseb-nejša in ustvarjalnejša, od tod pa prehaja k ilirskim »Djulabijam«, kjer se v skladu s celotno usmeritvijo dela odnos do folklore še bolj razveže in se konča z Vrazovo satiro in epigramatiko, katere odvisnost od folklore je zlasti na področju ustvarjalnih postopkov in izraznih sredstev sicer še zmeraj vidna, vendar pa mnogo teže določljiva.
»Odmevno« stopnjo je Vraz v svoji poeziji razmeroma hitro premagal z ustvar-jalnejšo uporabo ljudskih prvin, kjer se je pesnikova subjektivnost uveljavljala v obliki samoizpovedi do te mere, da je presegla folkloristična literarna pravila in si izdelala neposrednejši ter spontanejši način za upesnjevanje čustvenih doživetij, kot pa bi ga lahko dosegel samo z zunanjo, »objektivno« podobnostjo ljudski pesmi v smislu odmeva nanjo.
Mažuraničevo zanimanje za ljudsko slovstvo je bilo motivirano z drugačnimi razlogi, pa tudi konkretna uporaba njegovih elementov je posegala na druga področja ljudske ustvarjalnosti, v druge zvrsti in po drugačnih sestavinah. V začetku so ga na ljudsko slovstvo vezale predvsem izrazne in oblikovne poteze te umetnosti: preproščina in enostavnost izrazov ter podob, umerjenost in skladnost slovstvenih izdelkov. Sele namera, ustvariti »smrt Smail-age Cengiča«, in delo za uresničenje te namere sta izsilili uporabo folklornega bogastva. In čeprav so se v njegovi umetniški stvaritvi uveljavile tudi druge pobude, iz katerih je zrasel Mažuraničev stil do neponovljive enkratnosti in posebnosti (vpliv Gunduliča in drugih avtorjev dubrovniško-dalmatinske renesanse, zgledi sodobnih romantikov, zlasti italijanskih), delež ljudskega slovstva v celotnem delu
238
očitno prevladuje. To je bilo za delo, ki je težilo v bistvu k istemu cilju kot ; ljudska epika in se z njo tudi združilo v nacionalno in socialno osvobodilni učinkovitosti in ki se je s samo tematiko dotikalo literarni vrsti, ki je bila v južnoslovanski ljudski ustvarjalnosti najbolj razširjena in umetniško najbolj | dognana — junaški pesmi, povsem razumljivo. \
Njegošev »Gorski venec« (1847) je v vsej jugoslovanski romantiki najobsežnejše in hkrati najbolj plastovito delo. Niti določitev žanra ni enopomenska, temveč niha med tradicionalnim epom v verzih in med latentno dramatsko ob- j liko. Ta velikopotezni in umetniško dovršeni poskus črnogorskega vladike, da I bi ustvaril nekakšno enciklopedijo črnogorskega narodnega življenja, nas upra- i vičuje, da označimo delo kot stvaritev t. i. patriarhalne romantike in ga vklju- ; čimo v razvojni tok, ki se začenja v srbski literaturi z delovanjem Vuka Ka- i radžiča in ima pred njim svojega najizrazitejšega predstavnika v S. Milutino- i viču. S stališča naše teme je nemalo pomembna sorodnost »Gorskega venca« i z Mažuraničevim »kratkim epom« »Smrt Smail-age Cengiča«, sorodnost ne samo v tematiki, temveč tudi v mnogostranski uporabi elementov južnoslovanske folklore, zlasti junaške pesmi, h kateri sta se obe deli zatekli že po verz — de-seterec (pri Mažuraniču je prepleten z osmercem). Podobno kot »Smrt« je vendar tudi »Gorski venec« po zgradbi novatorsko delo, nastalo iz teženj sodobne romantike, močno stratificirano ter v svojih ekspresivnih in refleksivruh sestavinah speto s tedanjim rodoljubjem, ki v junaških pesmih še ni prišlo do take veljave.
Novejše raziskave so prepričljivo dokazale, da »označujejo to literamo vrsto lomantična podoba z idealiziianimi junaki in njihovimi s črnimi barvami upodobljenimi nasprotnilii, poudarjanje nacionalnega pomena boja teh junakov in podčrtovanje ekspresivnih elementov v opisovanih odnosih; v njej vladajo glede i na način življenja iste razmere kot v junaških pesmih. Tudi junaštvo je oživelo ] v epiki te dobe pravzaprav v podobi, prevzeti iz junaških spevov, vendar praviloma dopolnjeni z novim občutjem žrtvovanja za domovino, s sočutjem do' njenega trpljenja, z refleksijami o usodi naroda ali vsaj z didaktičnim razmerjem* do pripovednih dogodkov..., z zavestjo, da mora biti pripoved namenjena po-\ učevanju naroda'.«.
Čeprav je junaški ep na slovanskem jugu nenavadno živ še v kasnejših ob-, dobjih, se v njih primerjaje z romantično produkcijo prešernovega tipa javljajo , arhaizirajoče tendence južnoslovanske romantike. !
Četudi je romantična ustvarjalnost južnih Slovanov rasla predvsem iz narodnostnega interesa in potreb ter iz individualne zavzetosti posameznih ustvarjalcev, se ni zapirala pred pobudami in vplivi razvojno naprednejših in umetniško do-zorelejših tujih književnosti. Treba je reči, da so prav v obdobju romantike jugoslovanske literature kot celota prvič dosegle tako tesne in intenzivne stike
" Prim. Všnceslava Bechynova, Pocatky romantismu v literaturacb jižnicti Slovanu, v: Studia Bohemoslo-vaca, Brno 1970, 357—362.
239
z idejnim in ustvarjalnim dogajanjem v ostalih delih Evrope, da je prišlo celo do daljnosežnih premaknitev v hierarhiji literarnih vrst in zvrsti ter do sprememb v zvrstnih sistemih.
V zvezi s tem je treba pripomniti, da je bil razvojni ritem južnoslovanskih lite-latur (in celotnega balkanskega kulturnega področja) v primerjavi z zahodnoevropskimi literaturami ne le zapoznel, temveč tudi hitrejši — kot posledica te zapoznitve. Dolgim obdobjem prisilne stagnacije oz. različno motivirane narodnostne »samozadostnosti« je nenadoma sledil širok val »odpiranja oken v Evropo« — obdobje poskusov, da bi zenačili korak z literarnim dogajanjem drugod po Evropi in v svetu. S tem v zvezi sta do določene mere pomembnejša tudi pomen in iniciativa posameznih ustvarjalnih osebnosti, ki so se morale ob teh iz-lavnavajočih težnjah boriti s problemi in pobudami, katerih reševanja so se v drugih literaturah (npr. tudi v češki) lotevale cele skupine pripadnikov nekaj generacij. Primer za to sta prav na začetku romantične epohe Vukov boj v srbski literaturi in Prešernov v slovenski. Se bolj zapletena in prisotna pa je bila ta problematika na začetku t. i. moderne.
Ce hočemo spoznati širši mednarodni kontekst, v katerem se je oblikovala juž-noslovanska romantika, moramo biti pozorni tudi na starejše literarne tradicije, ki so se uveljavljale skupaj z romantiko. Da so se pobude tuje romantike pri posameznih avtorjih realizirale skoraj vedno v okviru širšega kulturnega vpliva, je mogoče najnazorneje dokazati pri Prešernu. Slovenska literarna veda se je v zadnjih letih posvetila prav tej Prešernovi odvisnosti od tujih vzorov, tako da je danes mogoče ne samo dokončno določiti obseg, značilnosti in intenzivnost tujih vplivov na oblikovanje Prešernove romantične poezije, ampak tudi natančneje opredeliti njen enkratni prispevek romantičnemu pesništvu'".
Najnovejša Kosova dela so dokazala, da je Prešeren pustil ob strani sfero francoske in italijanske romantike ter poleg predromantičnih prvin upošteval ustvarjalne pobude iz obeh nemških romantičnih šol, starejše jenske in mlajše heidel-berške, iz Byrona in byronizma in končno iz celotne slovanske romantike od Kollarja do Mickiewicza''.
Iz teh različnih smeri, šol in obdobij evropske romantike je Prešeren sprejel in razvil samo določene miselne, tematsko-motivne ter oblikovne prvine in to s stališča, ki je ostalo skozi vsa obdobja njegovega pesniškega ustvarjanja pravzaprav nespremenjeno. Na to stališče je odločilno vplivalo Prešernovo podoživ-Ijanje in razumevanje antične kulture, zlasti rimske, ki je že od pesnikove mladosti delovala na oblikovanje njegovega estetskega ideala. Vzporedno s to antično dediščino pa je deloval na Prešerna tudi miselni svet evropskega racionalizma in kriticizma, in to v širokem časovnem razponu od antičnih mislecev do pesnikovih zahodnoevropskih predhodnikov in sodobnikov. Romantika se kaže tedaj današnjim literarnim zgodovinarjem le kot eden od treh glavnih virov, iz katerih je zrasla Prešernova poezija do svoje enkratnosti in izvirnosti.
Prim. Anton Slodnjak, Siovenslta romanfična poezija (1830—1848) v odnosu ao slovanskih in neslovanskih liteTQtur, Slavistična revija 11/1958, 1—18. Isti, Jugoslovanske književnosti v dobi romantike, njihovi medsebojni odnosi in mesto v svetovni književnosti. Prostor in čas 1/1969, 393—403. " Prim. Janko Kos, Prešeren In evropska romantika, Ljubljana 1970.
240
Ce hočemo sedaj to prešernovsko varianto južnoslovanske in evropske roman-1 tike natančneje določiti, moramo nujno prodreti v samo jedro Prešernove pesni- \ ške izpovedi, katere osnova je dualistično doživetje konflikta med idealom in ^ resničnostjo. Čeprav je ta dualizem v splošnih potezah skupen večini evropskih : romantikov, čeprav zbližuje Prešernovo delo zlasti z Machovim, se njegova kon- \ kretna motivacija, oblika in izraz pri Prešernu dovolj jasno razlikujejo od nji- \ hovega, Prešernu rešitev, s kakršno se srečamo pri Byronu in evropskem byro-nizmu, ni bila sprejemljiva: Prešeren ni videl izhoda v ponosnem individualizmu in solipsizmu izoliranega izkoreninjenca, ki se je namenoma obrnil stran od družbe in jo zatajil, ko je spoznal, da se zahtevani ideal ne more uresničiti; tudi ni sprejel rešitve, ki jo je ponujala nemška romantika — namreč beg pred resničnostjo v svet metafizike oz. verske špekulacije. Konflikt med posameznikom ; in družbo je bil za Prešerna konflikt znotraj konkretne družbene resničnosti; ; pesnik je težil k trajnemu ravnotežju med obema poloma in ne samo k absolu-tizaciji enega od obeh. Ko je spoznal, da takšnega ravnotežja v sferi osebnega ^ življenja ni mogoče doseči, ga je poskušal uresničiti vsaj na področju pesniške : ustvarjalnosti. In tukaj je po Kosu osnovni paradoks Prešernove romantične : tvornosti: njegova poezija priča o nerešljivem konfliktu med posameznikom in j svetom, med idealom in resničnostjo, je nekako fascinirana z željo po razkritju i konfliktnosti teh odnosov v njihovih najrazličnejših podobah, pri tem pa je sama j veličastna konkretizacija ravnotežja in harmonije vseh posameznih sestavin, \ umetniška realizacija ideala, katerega nedosegljivost izpoveduje njeno idejno ; jedro'^. '
V primeri s Prešernovimi romantičnimi stvaritvami se ilirsko pesništvo ne odli- \ kuje po tako izkristalizirani in k določenemu cilju težeči romantični usmerjenosti. V širokem kompleksu evropske romantike, ki je prispevala k nastajanju hrvatske poezije tridesetih in štiridesetih let, najdemo poleg Kollarja še Puškina ' in Mickiewicza, Byrona, Hugoja, Leopardija, kasneje tudi Heineja in pesnike ; Mlade Nemčije. To zanimanje za tako raznorodne, včasih prav protislovne po- i jave deluje na prvi pogled kot nazorski eklekticizem. Podrobnejši študij pa po- ; kaže, da je šlo pri ilirskih pesnikih večinoma za premišljen izbor iz sprejetih : vrednot. Iz širokega kompleksa evropske romantike so ilirci sprejemali zlasti take elemente, s katerimi so lahko podprli narodni in slovanski značaj svoje lastne pesniške ustvarjalnosti, ki je ustrezala usmerjenosti celotne ilirske literature. Ilirski pesniki so povzdigovali ne samo Kollarja ampak tudi Mickiewicza ; in Puškina kot vzor pisateljev v narodnem duhu ter izrazu, in to ne glede na . njih negativno vrednotenje v Kollarjevi »Hčeri Slave«'^. j
Čeprav so se ilirci prištevali k romantičnim pesnikom, jih to ni odvračalo od ¦ kritičnega, včasih kar odklanjajočega stališča do nekaterih skrajnjih posebnosti : zahodnoevropske romantike, kot so bili kult ponosnega in kljubovalnega indi- i vidualizma, subjektivistična eksaltacija, občutek utrujenosti, melanholije in življenjske prenasičenosti, zagledanost v eksotiko in fantastiko, družbeni nekon-formizem, romantično svetobolje in razrvanost. V literaturi, ki je izšla iz boja
''- Prav tam. 262.
" Prim. Krešimir Georgijevič, Romantikam Aod Hrvata, Letopis Matice srpske 134/1958, knj. 382, 295—314, Ivo Frangeš, Evropslii romantizam i hrvatski Preporod, Kolo 1967, br. 8—10. Prim. tudi Hrvalska Jcn;/žev-nos( prema evropskim knjiievnostima, Zagreb 1971.
241
majhnega, nedržavnega naroda za politično svobodo in katere glavno poslanstvo je bil kulturni dvig širokih ljudskih množic ter težnja k narodnemu zedi-njenju, drugače niti ni moglo biti. Ce so se npr. Byron in drugi romantiki zatekali v orientalsko eksotiko, sta se ta eksotika in Orient pri ilirskih pesnikih boleče skonkretizirala v stoletnem boju južnoslovanskega ljudstva proti turški nadvladi. Tudi romantični titanizem s svojim kultom močnega posameznika je doživel v pesniški praksi ilircev idejno prevrednotenje najizraziteje pri Mažuraniču, katerega Smail-aga, ki so ga turški soverniki slavili kot junaškega bojevnika, je bil v umetniško najboljšem delu ilirskega pesništva upodobljen kot nasilnik in tiran, kot sovražnik južnoslovanskega ljudstva in vsega krščanstva.
Romantični vplivi so predstavljali ilirskim pesnikom enega od virov nove 11-ričnosti in domišljije, ki so njihovemu občutenju in izražanju mnogo bolj ustrezali od npr. Kollärjeve pesniške metode. K tem tujim vzorom so se tem raje zatekali, ker je šlo praviloma za pesnike, ki so bili kot Byron, Hugo ali Heine aktivni borci za svobodo narodov in za družbeni napredek. Vplivi zahodnoevropske romantike (sprejeti in posredovani preko del drugih slovanskih pesnikov, najpogosteje Puškina in Mickiewicza) so se najjasneje pokazali zlasti pri Mažuraniču (»Smrt Smail-age Cengiča«), Demetru (»Grobniško polje«) ter v Pre-radovičevi, Kukuljevičevi in Vrazovi liriki. Način, kako so ilirski sodobniki vrednotili Mažuraničev ep, nam kaže, da so umetniško dovršenost te najslavnejše stvaritve ilirske literature presojali po romantičnih kriterijih'*.
Čeprav odnos srbskega in črnoaorskega romantičnega ustvarjanja do evropske romantike do danes ni bil raziskan s tako detajlno analizo kot v slovenski in hrvaški romantiki, je moaoče glede na današnje stanje raziskav ugotoviti, da je šlo tako v delu Sime Milutinoviča kot tudi v Njeaoševem delu za včlenianje romantičnih elementov v širši kontekst tuiih kulturnih vnlivov. Pobude iz Shel-leyja, Puškina, Lamartina in Novalisa so bile za avtorja »Luče mikrokozma«, »Gorskega venca« ter vrste kozmičnih in spiritualnih pesmi samo eden öd virov pesniške miselnosti in domišliiie; obe sta se kultivirali ob mnogih drugih vzorih — v širokem razponu od antičnih in antikiziraiočih avtorjev preko stareaa in novega zakona, hebrejske in orientalske pesniške tradicije nrav do klasicistov. Novejše študije so prepričljivo dokazale, da le bil tisti nekdai tako poudarjeni vpliv Miltonovega »Zgubljenega raja« in Dantejeve »Božanske komedije« na genezo »Gorskega venca« v resnici mnogo manj odločilen kot npr. vpliv pesniških tradicij južnoslovanskih muslimanov iz 16.—18. stoletja, ki so pisali svoja dela ne samo v perzijskem in turškem jeziku, ampak tudi v srbohrvaškem''.
Iz dosedanjega orisa te problematike bi moralo biti jasno, da so bili posamezni literarni pojavi, spojeni s predstavo o romantiki, na slovanskem jugu do te mere raznorodni, mnogoteri in narodnostno ter osebnostno individualizirani, da se jih ne bi dalo brez poenostavljajočih deformacij spraviti na skupni imenovalec. Njegošev »Gorski venec«, Mažuraničeva »Smrt Smail-age Cengiča«, Prešernov
» Prim. Krešimir Georgijevič, cit delo, 308.
" Prim Miodrag Popovič, Istoilja sprske književnosti: Romantizam I, Beograd 1968, 224—225.
242
»Krst pri Savici« in njegov »Sonetni venec«, Vrazove »Djulabije«, »Gusle i tam-bura« in naposled lirika Branka Radičeviča so med seboj močno različna dela, različna tako po družbeno-nacionalni in subjektivni problematiki posameznih ustvarjalcev kot po svoji notranji umetniški organizaciji in pesniški zgradbi. Ce hočemo kljub takšni narodnostni izvirnosti in individualni neponovljivosti iskati skupne tipološke poteze, ki bi omogočile točno opredeliti romantiko v jugoslovanskih literaturah glede na romantiko drugih slovanskih narodov in zlasti zahodne Evrope, moremo v osnovnih obrisih nakazati tale dejstva:
Gre predvsem za spoj osebne ustvarjalčeve problematike s problematiko narodnega kolektiva, katerega glasnik se je ustvarjalec čutil, za dejavno spetost srbskega, hrvaškega, slovenskega in črnogorskega pesnika z osvobodilnimi silami in bojem narodnostne skupnosti. Ta idejna simbioza osebnega in družbenega je imela pri vseh pomembnih predstavnikih južnoslovanske romantike vpliv na genezo t. i. romantičnega junaka in na umetniško transformacijo drugih romantičnih predstav, nazorov in pesniških podob.
Druga značilnost bi bila simbioza ljudske ustne in pa pisane književnosti, ki je na različnih stopnjah, obsegu in z različno močjo vplivala na značaj romantične ustvarjalnosti, in to v vseh njenih sestavinah — od temeljne idejne ravnine preko posebne umetniške zgradbe do subtilnih vprašanj stila in metrike. Medsebojni odnos obojih književnosti je bil v delih južnoslovanskih romantikov tako tesen in mnogoter, da ga ne moremo zaobseči niti s predstavo o včle-njevanju folklore v umetno književnost. Mogoče je nasprotno reči, da je pravo jedro romantične literarne ustvarjalnosti, zlasti srbske in hrvatske, zrastlo prav iz ljudske umetnosti in da so bile vse ostale literarne težnje le v posebnem odnosu do nje.
Naslednja tipološka posebnost je neke vrste stilska zmeda ali v nekaterih primerih umetniška sinteza, spajajoča elemente romantične poetike z dediščino starejših razvojnih obdobij: predromantike, sentimentalizma, klasicizma in tudi renesanse (pri Mažuraniču) ter antike (pri Mažuraniču, Njegošu in Prešernu). Od tega je do precejšnje mere odvisna tudi ugotovitev, da na slovanskem jugu še zdaleč ni bilo tako ostrega in korenitega preloma med klasicizmom in romantiko kot v večini drugih evropskih literatur; tudi kasnejši prehod od romantično usmerjene ustvarjalnosti k nastopajočemu realizmu je potekal počasi in kontinuirano.
Pri razlagi specifičnih posebnosti romantike v literaturi jugoslovanskih* narodov končno tudi ni mogoče spregledati dejstva, da so prav preko romantičnih del jugoslovanske književnosti kot celota prodrle do širše mednarodne zavesti in ustvarile vrednote, ki so postale trajni sestavni del evropske in svetovne kulture".
Prevedla
Milena   T u i n i e k
• Termin je preširok, saj avtor V. K. v sestavku ne obravnava vprašanja romantike v makedonski književnosti. Op. ur.
Prim. Julius Heidenreich, Jak se divat na srbocbarvdtskf romantismus, Ceskoslovensko-jihoslovanskd revue 9/1939, 179—191.
243
Jože Koruza*
Filozofska fakulteta v Ljubljani
O ZAPISANIH PRIMERIH URADNE SLOVENŠČINE IZ 16., 17. IN 18. STOLETJA
(Nadaljevanje in konec)
Tako glede na funkcijo kakor po obliki tvorijo posebno skupino prisežnih obrazcev vzorci za poklonitvene ali podložniške prisege. To so slovesne zaobljube, podane v obliki priseg, s katerimi so podložniki v najširšem pomenu besede obljubili deželnemu gospodu zvestobo in poslušnost. Takšno priseganje je bilo izključno moška zadeva in je bilo v navadi ob nastopu vlade novega deželnega gospoda, razen tega pa za posameznike, kadar so dosegli predpisano starostno dobo ali pa si pridobili posestvo v mejah oblasti, ki ji je bilo treba priseči. Takšna prisega ni pomenila uvajanja nekih novih obveznosti, ampak le potrditev že obstoječih in ustaljenih.
V skladu s fevdalnim pravom je nastala tako imenovana fevdna prisega, po-klonitvena prisega vazalov. Čeprav pri nas prevladuje mišljenje, da je bila naša nekdanja fevdalna gospoda nemška ali ponemčena, nam ohranjeni slovenski obrazci za fevdne prisege pričajo, da ie v naših deželah bilo tudi plemstvo, ki ni znalo drugega jezika razen slovenskega, sicer bi slovenski prisežni obrazci ne bili potrebni. Takšne obrazce za fevdne prisege obiavljata in komentirata predvsem dve študiji. Metoda Dolenca Dvoje slovenskih fevdskih priseg fCZN 1911, str. 33—46) in Frana Kotnika Dvoje slovenskih fevdnih priseg (CZN 1913, str. 26—35). Najpomembneiši ie prisežni obrazec v zaprisežni knjigi notranie-avstrijske vlade, ki se je ohranila v arhivu višiega deželnega sodišča v Gradcu. Obrazec je velial za nekdanie notranieavstriiske dežele Štajersko, Koroško in Kranjsko ter za pokneženo grofiio Goriško. Nemški obrazci v istem zborniku so namreč določeni za posamezne dežele in službe, slovenski pa je kakor itali-lanski splošen; potemtakem ie vlada upoštevala možnost prisežnikov, ki govore le slovenski jezik, iz vseh notranieavstriiskih dežel. Ta zaprisežna knjiga s slovenskim obrazcem, ki se mu pridružuie tudi »boli hrvaški« obrazec, najbrž za fevdalce iz vzhodneaa obrobja Staierske, ie bila napisana za vlade cesarja Ferdinanda Ili. po letu 1637. Uporabljala se je še pod njegovimi nasledniki, kakor dokazujejo dostavki in popravki v tekstih, in to kljub temu, da je »že Leopold 1. izdal generalni mandat z dne 13. aprila 1665 . .., da fevdskih priseg sploh ni treba« Polenc, cit. d. str. 44). Za vladanja Marije Terezije (1740—1780) je nastala celo nova zaprisežna knjiga notranjeavstrijske vlade, v kateri pa sta slovenski in »bolj hrvaški« obrazec združena v jezikovno mešano »slovensko ali hrvaško fevdno dolžnost«. Razen teh dveh prisežnih obrazcev za deželnoknežje fevde se nam je ohranila še fevdna prisega krškemu škofu iz leta 1653. Tudi ta prisežni obrazec ni pokrajinsko vezan, saj je imel krški škof vazale razen na Koroškem še na Kranjskem in Štajerskem.
• Glej opombo v JiS XVIII, 6, str. 193.
244
Slovenski obrazci za fevdno prisego imajo dvodelno obliko. Prvi del je nagovor, ki vsebuje celoten uradni naslov deželnega gospoda in dolžnosti vazala, njegov glavni stavek pa se glasi: »Vi boste obliibili inu persegli. . . našimu gna-dlovistimu gospiidu... zvest inu pokoran biti. . .« (Dolenc, o. c. str. 35.) Skoraj enako v prisegi krškemu škofu: »Vi bodete ... na vaše duše mesti oblubili nih firstovej svetlosti... pokorni ino strežejoč biti...« (Kotnik, cit. d. str. 32-3). Ta tekst je brala od vladarja oziroma škofa pooblaščena oseba, drugi, krajši del prisežnega obrazca pa je moral izgovoriti prisežnik sam s tremi dvignjenimi prsti desnice. Ta, drugi del prisežnega obrazca oziroma prisežni obrazec v ožjem pomenu se je npr. v krški prisegi glasil: »Vse le-tu, kulikaj je mene napred brano, oblubim jest... resnično ino terdno deržati.« (tam, str. 33.)
Podobno dvodelno zgradbo, pogosto s še bolj razširjenim prvim delom, so imele prisege iimetov. Doslej so bila najdena le besedila takšnih priseg iz škofjeloškega gospostva, pripadajočega škofiji v Freisingu (Brižinju) na Bavarskem, in iz blejskega gospostva škofov v Brixenu na Tirolskem, ki jih je objavil in komentiral Milko Kos (GMDS 1941, str. 71-4). Tu sta objavljena teksta priseg škofjeloških kmetov iz let 1615 in 1618 ter prisega blejskih kmetov iz leta 1629. 2.al niso doslej najdeni nobeni podobni prisežni obrazci za kmete domačih zemljiških gosposk, da bi lahko sodili, ali je bilo zapriseganje kmetov pri nas splošno v navadi, ali pa so si z njim hotele zavarovati svoje posesti le oddaljene škofije, oplašene zaradi kmečkih uporov, ki so prizadeli tudi njihovo posest.
Med podložniške prisege sodi tudi meščanska prisega. Meščani so prisegali kadar jih je neko mesto sprejelo med svoje meščane. Pogoj za sprejem med meščane je bila polnoletnost domačih meščanskih sinov, za priseljene tujce pa daljše bivanje v mestu in nakup hiše, včasih pa še vrsta drugih zahtev, kakor npr. poroka z domačinko. Kdor je hotel postati meščan nekega mesta, je moral za to zaprositi, plačati potrebno vsoto denarja, po odobritvi mestnega sveta pa slovesno priseči. Priseganje meščanov je dokumentaristično izpričano za več slovenskih mest, besedila slovenskih prisežnih obrazcev pa so se ohranila le za Kranj in Ljubljano. Obrazec za prisego kranjskega meščana sodi med najstarejše ohranjene slovenske prisežne tekste, s katerimi smo se že ukvarjali. Prisežni obrazec za ljubljanske meščane se je s skoraj enakim obrazcem za mestne prebivalce, ki še niso bili sprejeti med meščane, ohranil v dvodelni rokopisni prisežni knjigi v dunajski univerzitetni knjižnici. O tem ljubljanskem prisež-nem kodeksu sta najobsežneje pisala in objavila tekste Franc Simonič (Prisege Ljubljanskega mesta, LMS 1884, str. 196—220) in Vatroslav Oblak (Trije slovenski rokopisi iz prve polovice XVII. stoletja, LMS 1887, str. 259—289). Nastanek kranjske prisege smo določili nekako z letalom 1531, ljubljanska pa je nastala v ali po letu 1619, ko je nadvojvoda Ferdinand II. postal nemški cesar. Po obliki sta si kranjska in ljubljanska meščanska prisega podobni, na kar je pokazal že Oblak (cit. d. str. 279), precej pa se razlikujeta od podložniških priseg fevdalcev in kmetov. Obrazec za meščansko prisego je celovit prisežni tekst, ki obsega v glavni prisežni stavek vpletene naslovljence, ki jim prisega velja, in vse dolžnosti, ki jih mora meščan izpolnjevati. Kranjska prisega se obrača naravnost na deželnega gospoda, mestnega sodnika, mestni svet in mestno občino, ljubljanska pa samo »pruti gospudi Bogu, očetu nebeskimu«, ki mu obljublja, da bo pokoren deželnemu gospodu ter mestnemu županu, sodniku in svetu. Tako kranjski kakor ljubljanski meščan obljubljata »zvest, pokoren burgar biti« ter se
245
držati danili zapovedi in prepovedi. Nadaljnje obljube zadevajo posebna določila enega in drugega mesta ter varovanje mestnih koristi, zaključujejo pa se s ponovno splošno obljubo pokorščine, ki se v kranjski prisegi glasi: »... jenu vse to djati, koker enimu zvestimu burgerju pruti nega gospodšini pristoji jenu sliši«, v ljubljanski pa: ». .. se v le-tim vsim taku deržati, kakor se enimu brumnimu burgarju pruti njegovi gospošini spodobi«. Temu v ljubljanski prisegi sledi, kaj mora meščan vse storiti, preden se za vedno izseli iz mesta; ta vrinek je v skladu z ukazom Ferdinanda II. iz leta 1599, ko je bil še samo nadvojvoda, s katerim je hotel omejiti izseljevanje ljubljanskih meščanov (Vrhovec, Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih, Lj. 1886, str. 17, 18). Kranjska prisega se zaključuje s stavkom: »Taku meni Bug pomagej. Amen.« Skoraj enako ljubljanska prisega: »... kakor meni gospud Bug pomagaj na muj posledni dan inu ura. Amen.« Podobna zgradba obeh slovenskih prisežnih obrazcev za meščanske prisege, ki sta se nam ohranila s Kranjskega, pa tudi ponavljanje istih reče-nic nam vzbujajo misel na obstajanje starejših slovenskih obrazcev za meščansko prisego, po katerih sta bila ohranjena obrazca prirejena, oziroma na neko tradicijo takšnih obrazcev.
Zunaj ozemlja nekdanje dežele Kranjske pa ne najdemo opore, da bi možnost take tradicije prisežnih obrazcev razširili tudi na druge slovenske dežele. Obe ohranjeni tržanski prisegi s Štajerskega sta mlajši in očitno prirejeni po drugačnih, verjetno tujejezičnih starejših predlogah. Tekst tržanske prisege, ki je bila zapisana v tridesetih letih 18. stol. v Središču ob Dravi, je objavil Matej Slekovec (Kres 1882, str. 523), mozirsko tržansko prisego iz leta 1740 pa je objavil in komentiral Franc Kotnik (CZN 1926, str. 133-7).
Skupaj z obrazci kranjske in ljubljanske meščanske prisege so se nam ohranili tudi prisežni obrazci za službene prisege mestnih funkcionarjev, uslužbencev in zakupnikov. Po zgradbi so ti prisežni obrazci podobni obrazcem meščanskih priseg, le da navajajo posebne dolžnosti določene funkcije ali službe namesto splošnih meščanskih obvez. Tako prisego je moral dati vsak mestni funkcionar, uslužbenec in zakupnik mestnega privilegija ob nastopu službe. Kranjski prisežni obrazci vsebujejo le prisego mestnega sodnika in prisego mestnih svetovalcev. Ker sta obe prisegi za najvišje mestne funkcionarje, ki so hkrati imeli tudi deželsko sodišče, torej sodišče za težje kriminalne primere na ozemlju med Kokro in Tržiško Bistrico do Karavank, zapisani v slovenskem jeziku, nam je to pomembno pričevanje, da so najvišje mestne službe še v prvi polovici 16. stoletja zasedali domačini, ki jim ni bilo treba znati drugega jezika. Pač pa je moral biti očitno nemščini vešč mestni pisar, ker so naslovi kranjskih prisežnih obrazcev zapisani v nemškem jeziku. Povsem drugače pa je bilo slabih sto let pozneje v Ljubljani. Tu nam zgolj nemške prisege v zborniku prisežnih obrazcev kažejo, da so morali obvladati nemški jezik vsi mestni funkcionarji, tako župan, mestni sodnik in mestni svetovalci, od katerih so bili nekateri posebej zapriseženi še kot blagajnik, pomočnik blagajnika, nadzornik bolnišnice, pomočnik nadzornika bolnišnice, davkarji in registrator. Enako je veljalo za mestne pisarje in slugo. Za nižje magistralne uslužbence, stražnike in biriče, kakor za zakupnike mestnik privilegijev, vinske in solne »merčune«, carinika pri »vodnih vratih«, pa tudi za mestne gozdarje in tesarje znanje nemščine ni bilo potrebno, kar dokazujejo samo slovenske ali slovenske in nemške prisege za te poklice in službe. Vzrok za te velike razlike v jezikovnih zahtevah med prvo
246
polovico 16. in prvo polovico 17. stoletja moramo iskati predvsem v uvedbi nemškega uradnega jezika z letom 1555, medtem ko se narodnostna struktura naših mest v tem času kljub večjemu dotoku zlasti italijanskih priseljencev ni bistveno spremenila. Za najvišje funkcionarje drugih naših mest in trgov nimamo slovenskih prisežnih obrazcev, izjema je le prisega središkega župana, ki pa je bila zapisana šele po letu 1763 (Kres 1882, str. 523).
Med službene prisege moramo uvrstiti še prisego davčnega prejemnika, ki je moral priseči zvestobo in poštenost kranjskim deželnim stanovom. Slovenski prisežni obrazec, ki je bil zapisan v prisežno knjigo dežele Kranjske 1661, je dvodelen kakor prisege fevdalcev in kmetov, tako da je prisežnik s kratkim prisežnim tekstom le potrdil, da bo izpolnjeval tisto, »kar je meni sedaj naprej deržanu jenu branu« (N 1865, str. 60). Ni pa jasno, ali je bila prisega v sploš-nejši rabi, ali je bil slovenski tekst sestavljen samo za Petra Egra iz Kokre.
Preganjanje in iztrebljanje protestantizma v naših krajih je terjalo sestavo posebnega slovenskega obrazca za piotireformacijsko prisego. Nastal je okrog leta 1600, sestavil pa ga je po vsej verjetnosti škof Tomaž Hren, ki je stal na čelu protireformacijskim verskim komisijam. Obrazec vsebuje obljubo zvestobe nadvojvodi Ferdinandu, je torej v prvem delu poklonitvena prisega, v drugem delu pa je verske narave in se glasi: »Pred usemi ričmi pak obene krive zapelavske lutriške zmote ali vere, ampak le same edine zveličanske svete karšanske jo-gerske katolske stare rimske vere se hočo deležen sturiti; zraven tiga tudi per obenim shodu ali ukupspravišču, v katerim bi se zuper to sveto katolsko pravo staro rimsko cerkov inu vero handlalu, govorilu ali rovnalu, se nočem pustit najti, ampak teh istih se hočem popolnoma ogibat, kakor meni gvišnu gospud Bug pomagaj inu usi nega lubi svetniki. Amen.« (N 1858, str. 211). Tudi prisežna obrazca za ljubljanskega meščana in ljubljanskega mestnega prebivalca sta vsebovala takšen protireforraacijski vstavek, vendar v bolj strnjeni formulaciji.
Najštevilnejšo skupino ohranjenih zapisov slovenskih priseg in prisežnih obrazcev pa tvorijo prisege iz sodne prakse, namreč zapriseganje sodnih strank in prič. Najstarejši obrazec te vrste najdemo tudi med kranjskimi prisežnimi obrazci. Vendar to ni tekst za kranjskega meščana, prisegajočega kot priča na sodišču, da bo govoril samo resnico in se ne pustil zavesti ali podkupiti, marveč je to tekst nagovora sodnika na zapriseženega meščana, ki nastopa kot priča na sodišču. Sodnik opominja meščana na njegovo meščansko prisego in na dolžnost pričati po pravici, kar meščan na sodišču potrdi le s tem, da se z dvema prstoma dotakne sodniške palice. Najstarejši slovenski prisežni obrazec za pričo pred sodiščem je med doslej ohranjenimi tisti, ki ga je našel Matej Slekovec v osrednjem arhivu nemškega viteškega reda na Dunaju, nastal pa je leta 1570 v komendi tega reda pri Veliki Nedelji na Štajerskem:
»Jaz N. prisežem v lom imeno Očeta ino Sina i svetega Duha, da jaz hočo to pravo božjo pravico ino resnico, na kotero sem jaz postavlen, povedati ino ne zatajiti, ni edno-mu talu priložiti ale vzeti, ne za mite, ne za lubezni, ne za sovraštva volo, temeč to pravo božjo resnico povedati, tako mene stanovito ino resnično na moj poslednji den pomagati Oča i sin i sveti Duh, pomagaj i ta nega sveti Evangeli. Amen.« (IMK 1898, str. 47.)*
• Zaključna rečenica »pomagaj i ta nega sveti Evangelij« ne priča »o piscu s protestantsko orientacijo«, kakor je sodil Kidrič (Zgodovina slov. si. od zač. do Zoisove smrti, Lj. 1929-38, str. 80), ker se ponavlja v spodaj objavljenih prisežnih tekstih (gl. str. 251-3), uporabljenih pied škofijskim cerkvenim sodiščem. Formulacija je prišla v prisežne tekste najbrž zaradi tega, ker so se nekoč prisežniki pri priseganju dotaknili evangeliarja ali pa biblije.
247
Drugi ohranjeni prisežni obrazci za priče so temu po obliki močno podobni, čeprav so nastajali na različnih krajih naše domovine in so nanje jezikovno vplivali različni dialekti. Temu bi lahko iskali vzrok v nemških predlogah, ki naj bi bile merodajen zgled za vse slovensko ozemlje, lahko pa domnevamo že tudi do neke mere ustaljeno domačo prakso, in sicer predvsem za ozemlje nekdanje Kranjske. Jezik, ki se kljub pogostim očitnim dialektičnim posebnostim skoraj nikoli povsem ne izenači z dialektom, daje z meddialektično mešanico in številnimi tujkami, med katerimi so nekatere specifične, slutiti nekakšen poseben uradniški jezik. Ta je le v redkih primerih vplivan od knjižnega jezika, tudi pravopisno se naslanja bolj na nemščino in skoraj redno ignorira pravila, ki so jih uveljavili protestanti in ki se jih je bolj ali manj držala tudi katoliška verska književnost. Vendar so to za zdaj še približna ugibanja na osnovi splošnega vtisa ob znanem gradivu, ki ga bi bilo treba temeljito jezikoslovno preiskati. Zaenkrat naj služi za približen vtis ob primerjavi z zgoraj navedenim obrazcem še obrazec prisege za priče iz ljubljanske mestne prisežne knjige:
»Jest N. persežem s to mojo rotu gospudi Bogu nebeskimu, da jest hočem u teh rečeh, ker bodem sedaj uprašan, ta čista prava resnica nekomer k lubu, prijazni oli k žalosti inu za obeniga daru oli druge reči volo, samuč tu, kar je meni vedeče, ta prava risnica povedati, kakii jest teistiga hočem na muj posledni dan užiti inu taku meni tega Bug pomagaj. Amen.« (LMS 1884, str. 208-9; LMS 1887, str. 284.)
Od takšne oblike odstopa le prisega za priče, zapisana v prvem desetletju 17. stol. med sodnimi zapisniki cistercijanskega samostana v Vitrinju na Koroškem. Ta ima dvodelno obliko, kakršno smo ugotovili pri fevdalnih in kmetskih prisegah in pri službeni prisegi dacarja. Ker takih dvodelnih priseg od druge polovice 17. stol. skoraj ne zasledimo več, oziroma se ohranjajo le v tistih primerih, ko gre za staro tradicijo, bi se dalo soditi, da so dvodelni prisežni obrazci starejša oblika priseg, ki so jih od 16. stoletja dalje začeli izpodrivati celoviti prisežni obrazci, in sicer najprej v mestih.
Razen že navedenih so bili doslej objavljeni še naslednji obrazci priseg za priče; obrazec, ki je bil leta 1624 posebej prirejen za zasliševanje idrijskih kmetov (M. Rupel, SR 1956, str. 148-9), prisežni obrazec, ki si ga je v svojo rokopisno zbirko pravnih obrazcev in predpisov zapisal ljubljanski pisar Hans Laybasser leta 1641 (M. Dolenc, Kron 1935, str. 103), obrazec v knjigi formularjev ljubljanske škofije iz konca 17. stol. (M. Golia, SR 1958, str. 135), prisežni obrazec, ki ga je v zapisno knjigo trga Ptujske gore 1696 zapisal župan Gigler (M. Slekovec, Župnija sv. Lovrenca na Dravskem polju, Mrb. 1885, str. 134) in obrazec, ki ga je 1715 zapisal vuzeniški župnik in dekan Jamnik (CZN 1905, str. 82).
Da je tudi pri takšnih prisegah prič bil v navadi predhoden nagovor, vendar brez zveze z vsebino prisege, nam priča odlomek takega uvodnega nagovora pred obrazcem v LaYbasserjevi zbirki. Šlo je očitno za nekakšen pravni pouk o prisegi. Vzorec takega uvodnega nagovora pred priseganjem prič nam je ohranil Fran Miklošič v svoji čitanki:
»Vsakatera priča, katera eno pravu učeno resnico hoče storiti inu perseči, ima gori vzigniti tri perste, per tem pervim perstu, to je ta palc, ta zastopiti Bog Oča, per tem drugim perstu Bog Sin, per tem tretjem perstu Bog Sveti Duh; ta druga dva notri v roki ležeča persta pomenita, ta eden, kateri je ta četerti perst, to keršansko dušo, katera je skrita pod tem človejstvam ali životam; inu ta peti ali majheni perst pomeni tu teiu
248
koker je tu telu majhino šacati proti te žlahtni duši; pak per ti celi roki se zastopi eti sam Bog inu stvarnik zemle inu nebes itd.« {Slovensko berilo za osmi gimnazijalni razred, Dunaj 1865, str. 41-2.)
Vse do sedaj obravnavane prisege imajo vkljub vidnim razlikam neko skupno potezo. Vse so slovesno zagotovilo določenega zadržanja v bodočnosti, so predvsem s prisego (dotaknitvijo posvečenega predmeta ali dvignjenimi prsti) podkrepljene obljube. Takšne prisege se označujejo za promisorične. Pravna terminologija pa pozna v nasprotju s promisoričnimi še asertorične prisege, to je potrditev že podane izjave s posebno prisego. Za takšne individualne prisege se le redko uporabljajo ustaljeni obrazci, po večini se na ustaljen oblikovalen način sestavljajo besedila priseg za vsak posamezen primer. Takšne vrste priseg so bile vedno bolj versko dejanje in so se menda prisegale v cerkvah ali ob prisotnosti duhovščine. Vsaj na sodnih zborih kot ostanku nekdanjega ljudskega sodstva se take prisege niso opravljale. O tem je zapisal naš najboljši poznavalec ljudskih sodišč Metod Dolenc: »Akt zapriseganja na samem sodnem zboru je bil velika izjema. Zaprisega je bila verski akt, ki spada v delokrog dušebriž-nikov. Zdi se, da je bilo resnično zapriseganje izvršeno vedno v cerkvi ali v hiši, ki spada cerkvi ali samostanu (npr. komende nemškega viteškega reda v Novem mestu). Za izvršitev zaprisege je bil dovoljen tupatam daljši rok, v katerem naj se ponujeni dokaz po prisegi resnično izvede. Iz zapisnikov o vino-gorskih pravdah izvemo, da je morala priča — navadno — še pred priseganjem opraviti spoved. Zahtevala se je torej, da bo prisega čista, verska priprava.« (ZZR 1940, str. 77).
Največ takšnih indvidualnih potrditvenih priseg se nam je ohranilo v zapisnikih oziroma protokolih patrimonialnih sodišč zemljiških gosposk. Ta so razsojala o civilnopravnih in lažjih kazenskih zadevah njihovih podložnikov. Objavljeni so teksti takih priseg iz škofjeloškega gospostva iz leta 1627 (LZ 1891, str. 704), iz leta 1694 (LZ 1890, str. 768) in iz časa neposredno po letu 1753 (Loški razgledi 1960, str. 221), iz blejskega gospostva z dne 9. decembra 1648 (Slovenščina v dokumentih skozi stoletja, Lj. 1971, 30, št. 10) in z dne 28. sept. 1699 (tam, str. 30, št. 12), iz gospostva Polhov Gradec z dne 8. mar. 1675 (SR 1958, str. 128), iz gospostva Dol z dne 16. maja 1690 (Slovenščina v dokumentih..., str. 30, št. 11), iz zapisnikov cisterijanske opatije v Kostanjevici z dne 20. okt. 1746 (ZZR 1924, str. 107) in iz arhiva stiškega cisterijanskega samostana prisegi z dne 21. febr. in 13. mar. 1760 (IMK 1905, str. 93, 94). V zvezi z gorskimi pravdami so nastale prisege 24. okt. 1730 v Novem mestu (ZZR 1921, str. 88), 9. okt. 1735 prav tam (tam, str. 88) in 6. okt. 1761 v Soteski (CZN 1931, str. 106). Kadar so se pravdali med seboj podložniki dveh zemljiških gosposk, so poiskali nepristranskega sodnika; ob takšni poravnavi pred nepristranskim sodnikom je nastala prisega leta 1747 v Višnji gori (CZN 1931, str. 104). V takšnih pravdah je šlo pretežno za neplačane dolgove, sečnjo v tujem ali spornem gozdu, nedovoljen ribolov in podobno. Tožbo o nedovoljenem postopanju biričev ribniškega gospostva proti hlapcu in podložniku ortneške graščine je šla pred deželno sodišče v Ljubljani. Tožnika sta tu pravdo dobila, potem ko sta 6. febr. 1700 s slovesno prisego potrdila izjave o mučenju v ribniški ječi (IMK 1897, str. 66). Pravde med kranjskimi svobodnimi kmeti (svobodniki, slobodini) so se vršile na deželnem glavarstvu v Ljubljani; iz sodnega protokola deželnih svobodnikov so bile doslej objavljene slovenske prisege z dne 9. sept. 1716, 11. dec. 1734 in 1. jun. 1744 (Slovenščina v dokumentih ..., str. 31, št. 14; str. 36, št. 18; str. 35, št. 17). Individualna prisega,
249 \
ohranjena v vicedomskem arhivu v Ljubljani, je 11. jun. 1676 (IMK 1896, str. 84) nastala verjetno zaradi pritožbe proti razsodbi mestnega sodišča, ker je bil vice-dom na Kranjskem prva prizivna instanca za prebivalce mest (J. Polec, ZZR 1928, str. 127).
Edina doslej objavljena slovenska prisega iz sodne prakse mestnih sodišč je nastala 1. mar. 1735. Besedilo te prisege je posebej zanimivo, ker pomeni glede na doslej znano gradivo vrh vpliva baročnega načina izražanja v uradnem jeziku. V uvodnih in zaključnih frazah prisežnih obrazcev in zapisanih besedil individualnih priseg se proti koncu 17. stol. začenja opažati postopno kopičenje in ponavljanje izrazov in novih sklicevanj. Prvotnemu pozivanju na boga, pa včasih še na svetnike in evangelij, ki je bilo v navadi še dolgo časa po zatrtju reformacije pri nas, se pridruži Marija z različnimi epiteti, množi pa se tudi izrazje klicanja kazni zaradi morebitne krive prisege. Tako pridemo postopoma do nabuhlega okvira, ki po obsegu dvakratno presega jedro prisege. Naj za zgled tu navedem samo ta razširjeni okivr:
»Jest... persežem Bogu Očeto, Sino inu Svetemo Duhu, lube device matere Marije, vsem božjim svetnikam inu svetnicam, vsem nebeškim angelcam, ne na prošno, ne skuz
šenkengo, ne iz sovraštva, ampak za same pravice vola......koker meni pravi Bog
pomaga, prečastita brez vsega madeža spočeta devica inu mati božja Marija, use božije svetnike inu svetnice, tudi sveti evangeli inu naša katolska vera na mojo posledno uro, kadar se moja duša od telesa ločila bode, aku sem jest v te viže kervo persegal, na le-tem sveto zdej s pravico štrafan, tankei tudi od mojgu stvarnika Kristusa Jezusa svete gnade inu miloste, ja tudi od gmajnšofte vseh svetnikov inu svetnic na vekomaj odločen inu ferdaman bodem. Amen.« (L. Stiasny, Kamnik, Lj. 1894, str. 175.)
Matrimonialne zadeve, tožbe zaradi očetovstva, ločitvene in podobne pravde niso bile v pristojnosti svetne, marveč cerkvene gosposke, zato jih v dosedanjih primerih nismo srečali. Pa tudi sicer slovenske prisege iz takšnih pravd doslej skorajda niso bile objavljene. Vzrok je najbrž kočljivost vsebine, ki so se je dosedanji objavitelji, po večini katoliški duhovniki, ogibali. Je pa to gradivo pravzaprav najbolj zanimivo, ker nudi vpogled v zasebno življenje naših prednikov, ki ga takratna književnost, služeča zgolj verskim namenom, ni upoštevala. Doslej znano in objavljeno gradivo te vrste, kakor prisega nezakonske matere iz začetka 18. stol., ki je bila zapisana kot primer v rokopisni zbirki Codellijev, gospodov v Tacnu pri Ljubljani (M. Rupel, SR 1958, str. 128-9), prav tako za primer zapisani prisegi v knjigi formularjev ljubljanske škofije iz istega časa (M. Golia, SR 1958, str. 135) in dve individualni prisegi o višini dote z dne 5. apr. 1704 iz ljubljanskega kapiteljskega arhiva (IMK 1892, str. 160), predstavlja le obrobne, neznačilne primere. Drugačne pa so prisege, ki jih je v ljubljanskem kapiteljskemu arhivu odkril dr. Anton Svetina.*
Škofijski konzistorij — tako se je imenovalo škofijsko sodišče, kateremu je na-čeloval kot sodnik sam škof, če je bil v Ljubljani, večinoma pa je bil sodnik generalni vikar, a prisednikov je bilo 5 do 6, izbranih iz vrst ljubljanskih kanonikov in iz vrst menihov ljubljanskih samostanov —¦ je bil pristojen razsojati v vseh sporih iz rodbinskega in zakonskega prava in v vseh sporih, kjer je bila ena izmed strank, bodisi kot tožnik ali kot toženec, kak duhovnik ali pa kaka
' Besedilo, ki je od tu dalje natisnjeno ležeče, je napisal dr. Anton Svetina. Teksti, ki jih je odkril, pa so natisnjeni normalno v petitu, in sicer tako, kakor jih je dr. Svetina prepisal iz rokopisov, ker gre za prvo objavo: medtem ko so odlomki in citati priseg v zgornjem besedilu pravopisno prirejeni, ker gre za že objavljene tekste v različnih prepisih ali priredbah.
250
cerkvena pravna oseba. To pristojnost so priznavala tudi vsa tedanja civilna sodišča ter deželne, mestne in podeželske oblasti, ki so dajale škofijskemu sodišču pravno pomoč, če ni moglo samo opravljati pravnomočnih sodb in sodnih odločitev.
V naslednjem bom prikazal nekaj doslej še neobjavljenih slovenskih tekstov iz 17. stoletja, ki sem jih našel v kapiteljskem arhivu v Ljubljani (krajšano KALj).
V fasciklu 67 KALj je ohranjen zapisnik škofijskega sodišča z razprave o zakonskem rojstvu otroka iz župnije Ljubno v Savinjski dolini, ki je bila 11. febr. 1667. Ugotovljeno je namreč bilo, da je imela snaha pred poroko ljubavno razmerje s svojim tastom in je tast moral na razpravi priseči takole:
»Jest Thomash Pernik perseshem, da sem s mojiga sina Schimena neuesto, prednu je bila njemu porozhena, s preshistuam se smessal, inu sem seme moje spustil v nje zhen-sko posodo, tako mi Bog pomagaj inu njega sveti Evangelij.«
Na tej razpravi je bila zaslišana tudi žena prešuštnika in je izjavila, da je sama videla moža v objemu snahe. Kako razsodbo je izdalo sodišče, iz zapisnika ni razvidno, verjetno pa je proglasilo otroka kot rojenega zunaj zakona, kar je bilo za tiste čase usodno, ker so bili nezakonsko rojeni otroci v javnem življenju močno zapostavljeni za zakonsko rojenimi. Da navedem samo en primer: če je hotel nezakonsko rojeni mladenič postati duhovnik, si je moral izposlovati dis-penzo samega papeža, da je bil lahko posvečen.
V fasciklu 73 KALj je zabeležen primer tožbe za priznanje očetovstva, v kateri je bila dne 16. avg. 1665 predpisana otrokovi materi prisega, ki se glasi v konceptu takole:
»Jest perseshem, da v tih dveh mesezih pred svetim Primoshem, kateri se meni rajtajo, da bi presgodaj bila rodila, v katerih meni rajta moj sopernik, da bi bila imela spozheti, nissem obeniga mosskiga tellesa spoznala, tudi od obeniga mossku seme v se prejela.«
Besedilo potem izrečene prisege pa se je glasilo takole:
»Jest Spella Weslaika (pisala se je Bezlaj) perseshem da te ossam tedne pred svetim Primoshem, nesem obeniga mosskiga tellessa spoznala, ali mossku seme v se prejela. Tako mi Bog pomagaj inu njega sveti Boshie Evangeli. Amen.«
Sodišče je v tem primeru na podlagi prisege verjetno spoznalo toženca za pravega očeta.
V istem fasciklu so še zabeleženi naslednji zakonski spori, v katerih so stranke slovensko prisegle:
Dne 24. febr. 1674 je bila pred škofijskim sodiščem v Ljubljani razprava v tožbi Marine Korbič iz župnije Šmartno pod Šmarno goro zoper Andreja Lončarja vulgo Michel zaradi priznanja očetovstva. Tožnica je prisegla takole:
»Jest Marina Korbiza perseshem, da Andrei Lonzhar ali Micheli ie mene nousheza sturili, inu to ie niegovo samo dete, inu leto persego lest sturim boga ozheta, bogu Sinu, inu svetimu Duchu, da ie prava zhista resniza, da on Lonzhar ali Micheli ie meni leto dete sturil inu on ie ta pravi niega ozhe, tako mi Buch pomagai, inu niega britka mar-tra, sedai inu ob moie possleine uri Amen.«
Tudi tu ni zabeležbe, kako se je ta tožba končala.
251
Dne 29. jan. 1675 je bila pred škofijskim konzistorijem razprava v tožbi nekega Hoffmana proti vdovi Mariji Magdaleni o izpolnitvi obljube za sklenitev zakonske zveze. V zapisniku je zabeleženo:
»Formula praestanti Juramenti. Jest Maria Magdalena vdova, perseshem, da v moie shenitni gospodu Hoffmanu sturieni oblubi, ie bila sgouoriena (:zha moia shlachta bode pervuolila:) inu tedai kadar oblubne perstan sem daiala inu preiemala, nisem temo poprei sturienemu sgouorienu odpovidala, tudi nissam rekla, da ozhem super uoilo moie shlachte, shenitna moia oblubo sturiti ali darshati. Taku mi Buch pomagai, inu niega sueti Evangelium sedai inu ob moiem poslednem zhasu.«
Takiti sporov o izpolnitvi obljube za sklenitev zakona je v škofijskih, sodnih zapisnikih navedenih nešteto. V večini primerov je škofijsko sodišče vztrajalo, da se obljubljeni zakon sklene. V predmetnem primeru pa je sodišče verjetno na podlagi zgoraj navedene prisege zavrnilo tožbeni zahtevek o izpolnitvi zakonske obljube.
Podoben primer je bil spor med Jurijem Marnom in Ano Marijo Malek iz Kranja o izpolnitvi zakonske zveze, v katerem je sodišče pripustilo dne 23. sept. 1675 toženo zaročenko k prisegi, ki se glasi:
»Jest Anna Catharina perseshem da Jurio Marno nissem roke dalla k eni neuestni oblubi, tudi nissem rekla da obenimu drugimu nozhem se omoshiti ampak niemu. Taku meni Buch pomagni sadai inu ob moie smertni uri.«
Tudi v tem primeru je sodišče verjetno tožbeni zahtevek zavrnilo.
Dne 13. juh 1675 je škofijsko sodišče obravnavalo zakonski spor med zakoncema Gregorjem Natrejem in Katarino Cankar (verjetno njeno dekliško ime) za razvezo zakona. V tem sporu je tožnica dala tole prisego:
»Jest Catharina Zankarza perseshem, da moi mosh vse ta leta katere sua vkupaj porozhena shiuela je skussal mossku opravilu smano imeti, ali obenkrat ni mogel svojga glida notri v mene vpraviti, ali mossku seme vrne spustiti, da tako nikoli se ni smani smassal po sakonski vishi. Tako mi Bug pomagaj inu sueta Boshji Evangeli. Amen.«
Škofijsko sodišče je verjetno razvezalo zakon.
Drugačne narave in dosti mlajša je prisega, na podlagi katere so izvršili prepis posestva. Torej ne gre za zakonske zadeve, ki so jih svetna sodišča odstopala cerkvenemu, ker je bilo edino pristojno zanje, pač pa za patrimonialne zadeve škofijskih podložnikov.
V fasciklu 232/5 KALj je ohranjena slovesna prisega, ki jo je 31. jan. J 733 dal pred upraviteljem kapiteljskih posestev ljubljanske škofije Matijem Jelovškom podložnik Andrej Plevel. Plevel je prevzel po poravnavi z očetom in brati očetovo posestvo. Ta prisega je nadomeščala izročilno pogodbo, tako da je mogel upravitelj na osnovi te prisege vpisati spremembo posesti v urbar. Takole se glasi tekst prisege:
»Jest Andre Pleueu, Persheshem Bogo otcheto, Sinouo, inu Suetimo Duho, Lubi Divizi Maria, Vsem Boshiem Suetnikam, innu Vsem Angelzam, S eno Zisto Persego, De sem iest s mome otchetom Gregoriom Pleuelom, Jeno s brathom moim Josepham Pleuelom pred enim letam per eni Glichi, na tako Visho populnema Se gliachau, de otshetou Grant, aU Semla po otshetouo Smerti meni pade, iest Pak Moimo Bratho Josepho 300 F. L. W. tem drugem sestram pac Vsake posebe 150 f. L. W. Jeno otsheto Sa en Phrbolshek 160 f: L: W: Gotouech Denariou Van date morem, ieno de zgor Jemenuane moi Otsha, Jenu tudi Brath Joseph To Glichengo sta populnema Poterdilla Koker meni praui Buch
252
inu ta Sueti Evangeli, Jeno Nahsha Katoliška Vera, inoi pres Vsega madesha Spozheta Diuiza, Jenu Mathi Boshia Maria, ieno Vse Suetniki na moi posledni Dan pomagate hozio amen.«
Zapis te prisege je napravil in s podpisom potrdil njegovo verodostojnost kapiteljski oskrbnik Matija Jelovšek sam.
Slovenski citati v sodnih zapisnikih
Pravzaprav bi sem sodile skoraj vse slovenske individualne prisege, ker so se nam ohranile v protokolih in arhivih sodišč. Vendar tu mislimo na drugačne vrste citatov, ki so se ohranili v zapisnikih o zasliševanju prič oziroma komisijskih ogledih na kraju samem ali pa v tožbenih dopisih. V teh primerih se je očitno vsaj cerkveno sodišče posluževalo avtentičnega zapisovanja za tožbo pomembnih izjav ter spornih in žaljivih besed obtoženih, in če so bile te izrečene v slovenščini, so se tudi v slovenščini zapisale. Kako daleč je segala in koliko se je uporabljala ta praksa, zaenkrat še ni mogoče trditi. V znanih primerih pa gre za vsebinsko zanimive in izrazno bogate stavke, ki nam vsaj nekoliko nudijo vpogled v nekdanji govorjeni slovenski jezik.
Prvi tak primer je objavil in komentiral Mirko Rupel v enem svojih prispevkov k protireformacijski dobi pod naslovom Slovenščina v zapisniku o preiskavi proti vikarju Gregorju Bedalu 1623 (SR 1958, str. 123-7). Svoj komentar je zaključil s sodbo: »Tako nam naš rokopis razodeva živo, ljudsko govorico pred 335 leti, bolj kakor knjige iz tistih časov, saj so le-te zvečine prevodi iz tujih jezikov.« (Tam, str. 127.) Najdba tožbenega pisma Filipa Trpina nam to podobo o nekdanji govorjeni slovenščini lepo dopolnjuje, hkrati pa priča, da način citiranja v zapisniku o ponašanju vikarja Gregorja Bedala ni bil enkraten primer, ampak verjetno dokaj razširjena praksa.
V fasciklu 68/1 KALj je dopis Filipa Terpina, vikarja in škofijskega komisarja v Braslovčali, zabeležen dne 22. nov. 1651. Predmet mu je pritožba faranov župnije Trbovlje zoper tamkajšnjega vikarja, ki je bil doma nekje na Primorskem, zaradi incidenta, ki ga je zakrivil ta vikar. Dopis je bil naslovljen na generalnega vikarja v Ljubljani s predlogom, naj škofijsko sodišče postopa zoper toženega vikarja in naj da njemu, Terpinu, navodila, kako naj v tem primeru nadalje postopa. Incident pa se je zgodil takole:
Na pustno nedeljo je bila v župnijski cerkvi v Trbovljah poroka mladih zaročencev v dopoldanskem času. Po cerkvenem obredu so šli svatje v župnišče, kjer so opravili podpisovanje in je bila tudi majhna zakuska. Ko so svatje zapuščali župnišče, nevesta in njena družica sta hodili z roko v roki z materjo, je prihitel vikar za njimi, iztrgal nevesto in njeno družico iz rok matere in ju peljal nazaj v župnišče. Ko je starešina, ki je bil odhitel že pred svati na dom mladoporočencev, izvedel za to vikarjevo dejanje, je pohitel s še eno pričo nazaj v župnišče, kjer je našel vikarja v objemu obeh deklic in ga vprašal, kaj to pomeni. Vikar ga je nahrulil z osornim glasom: »Sem bolje hlapzhizh kokar so one deklice: kadar bude pet krave sa en grosh, tedaj jim te kranzlne bom dal.« Ko je starešina ponovno opomnil vikarja, da je njegov postopek nečasten in nevreden njegovega poklica, mu je vikar odgovoril: »Muzhi mi ty: ali ti bom dao terana piti.« Starešina pa: »Gohspod, ste se davi praeposnu umili, da bi mi vi dajali terana piti.« Nato je vikar vzdignil roko proti starešini, zakričal in rekel:
253
»Mashtur pesstujem; ti si en iiudi faiiisiii Scliellm, da ti meni budess doshao terana piti«. Nakar so obojestransko padale še psovke, ki jih Terpin tu ni mogel navesti. ;
Ko je prišla priča, ki je skupaj s starešino rešila obe deklici iz rok vikarja, v petek po tej nedelji s še nekim vaščanom h krstu in je nanesel pogovor na starešino, je začel vikar groziti: »Kurbin ushivi schellm bi imeu vedit da sem jest en schlachtnik, jest ga ozhem vzhiti, da se bo sam sebi smilil.« Ko sta botra rekla vikarju na te grožnje, da je starešina časti vreden mož in da ni pripravljen, da bi bil skupaj z njim kaznovan, je vikar odgovoril, kaj neki mislijo s tem, da bi bil skupaj z njim kaznovan. »Ima vedit da sem jest en Lach: tako na pissi, mu jo zhem nastaviti, kar bo po sebi pogledal, nu ga bo slodej vseu.«
Kako se je ta incident končal, iz arhivskih virov ni razvidno. \
Slovenščina v tem pismu je zanimiva še z ene plati. Duhovnik, ki se je ponašal ; tako razbrzdano, da so ga morali župljani tožiti pri nadrejenih, torej pri bra- ] slovškem župniku, je bil Italijan in še plemič. Da je dobil službo v vikariatu s ; slovenskim prebivalstvom, je moral znati primerno slovenski, kar lahko analogno sklepamo iz zahtev do drugih duhovnikov (prim. Slovenščina v dokumentih.. ., str. 10, št. 35; str. 12, št. 47; M. Golia, Slovenica I, SR 1958, str. 133). Slovenščina mu je delala težave v fonetiki in oblikoslovju, kar se dobro vidi iz gornjega zapisnika, obvladal pa je ljudske rečenice in se skušal jezikovno povsem prilagoditi službenemu okolju. V tem pa se kaže jezikovna odpornost našega kmeta v prejšnjih stoletjih, ki je nujno terjala od tujerodnih priseljencev, pa naj so bili še tako družbeno zvišeni, asimilacijo.
Sodbe
Ce je morala potekati večina sodnih procesov v prvi instanci in pravde na ljud- \ skih sodnih zborih v naših krajih pač po nujnostih okolja v slovenskem jeziku, so se morale v tem jeziku razglasiti tudi sodbe, ker jih ljudje drugače ne bi razumeli. Vendar so se te v sodnijske protokole zapisovale praviloma v nemščini. Doslej je bila znana izjema v tem postopanju šele iz leta 1749, pa še v tem primeru najbrž ni šlo za protokoliranje, ampak za javni razglas smrtne obsodbe : »in crimine sodomiae«, pač zaradi homoseksualnih odnosov (M. Rupel, Protire- \ formacija in barok, Zgodovina slovenskega slovstva I, Lj. 1956, str. 313). Vendar i tudi tekst te sodbe doslej menda še ni bil objavljen. Zato je tem bolj zanimiva \ in pomembna sodba, ki jo je v ljubljanskem kapiteljskem arhivu našel dr. Svetina zapisano v slovenskem jeziku (fasc. 73 KALj).
Dne 13. jul. 1675 je bila razprava o tožbi med dvema zakoncema iz Polhovega Gradca. V primeru je šlo za zakon brez otrok. Zanimivo je, da je na razvezo zakona tožila žena, ki je verjetno želela imeti otroka. Cerkevno sodišče seveda takega razloga ni imelo za dovolj tehtnega za razvezo zakona. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen, kakor to prikazuje sodba, zabeležena v zapisniku v slovenščini:
»Sententia.
Marush Siberniza ni do vishala zhes Andrea Sibernika suoiga Gospodaria tolko sakon- ' skega della slabost, da bi se mogel Sakon resdreti. Sa to is skofie oblasti ie obema na- ; loshenu da imata kakor posthena drusheta sakonsku vkupai shiveti v karshanski inu ! sakonski lubezni. Zha ie pak kdi superniga med nie versheniga, da se na more po niech i volie obeden porod dobiti, tolsti imata oba v poterpeshliuosti nossiti inu od Buga.'<
254
Jože Stabej
S AZU v Ljubljani
ZADRŽSTLJIVI POGOVOR MIHAELA ZAGAJŠKA
v rokopisni zapuščini Mihaela Zagajška (1739—1827), ki jo hrani škofijski arhiv v Mariboru, zbuja med ohranjenimi spisi — zvečine nabožnimi in verskimi — posebno pozornost Saderfhstlivi pogovor, ki je s prav nadrobno in stisnjeno pisavo napisan s črnilom na štirih straneh pole papirja in še na priloženi krpici poštnega ovitka. Tako zaradi vsebine kakor tudi zaradi jezika je spis zanimiv in vreden objave; saj Slovenci iz dobe razsvetljenstva, razen poljudnonabož-nega slovstva, slovnic in nekaj knjig iz gospodarstva, nimamo kaj prida del. ki bi pobliže oznamenovala razsvetljenstvo in prerodno miselnost.
Že nekako od leta 1740 sem v nekdanji Avstriji tlečemu in porajajočemu se razsvetljenstvu je dal vzvodni pogon Janez Ignac Felbiger (1724—1788), nekdanji opat v Saganu v Sleziji, z občim šolskim redom z dne 6. decembra 1774. Felbi-gerjev pomemben vzornik je bil nemški šolski preosnovatelj Friderik Eberhard Rochow (1734 —1805),po čigar znamenitih knjigah Versuch eines Schulbuchs iz leta 1772 in Der Kinderfreund iz leta 1776 je Felbiger prirejal svoja dela. Med prvimi je neposredno od Rochowa, ali posredno od Felbigerja, presadil njune prerodne misli na Slovensko Blaž Kumerdej (1738—1805) s prvim nemško-slo-venskim berilom Vadenje (s tiskovno napako Vodenja) sa brati leta 1778. Leto prej pa je poslovenil in dal natisniti na Dunaju Zoisov nečak Sigismund Kappus pl. Pichelstein Felbigerjev priročnik Kern des Methodenbuches s slovenskim naslovom Sern ali Vonuseteli teh Metodneh Buqui. Ob že pojemajoči dobi razsvetljenstva je nazadnje založil leta 1789 mariborski knjigotržec Jožef Merzin-ger (1751—1814) v Gradcu natisnjeno Enu Mala Besedishe, katerega druga in tretja izdaja je izšla še 1. 1809 in 1818. Knjigo je napisal takratni kaplan v Lim-bušu pri Mariboru in v nekdanjem Gustanju rojeni Andrej Čebul (1758—1839) v opaznem mežiško-koroškem ter obdravsko-pohorskem narečju, kjer je razsvetljensko snov, poleg lastne ustvarjalnosti, zajemal precej iz domačih in tujih virov.
Zagajšek, ki je preživljal svoja najboljša ustvarjalna leta v času razsvetljenstva in slovenskega slovstvenega preroda, je kljub odmaknjenosti in osamljenosti na Kalobju budno spremljal vsa sodobna kulturna, gospodarska in družbena dogajanja. 2e to, da je prevedel v slovenščino, žal, izgubljeno Christovo knjigo Der Baumgärtner auf dem Dorfe in Fabianijev Grundriß der christlichen Moral, nam je zadostna priča o Zagajškovi zavzetosti za vse novo in napredno. Po več okoliščinah sklepamo, da je Zagajšek napisal SaderJhstUvi pogovor iz lastne zamisli; prav tako pa bi bilo mogoče, da je Pogovor prevod doslej nam neznanega nemškega besedila, ali povzetek še nepoznane nemške predloge. Vendar bodi tako ali tako, vsekakor je Žagajškov sestavek pomembno dopolnilo skromnega slovenskega razsvetljenskega slovstva.
Da je Zagajšek napisal Pogovor med 1. 1782—1790, nam je zgovoren dokaz ma-lodane dosleden pohlinovski pravopis •— s = s, z, sh = š, ž, I = z, itd. — ki v drugih Žagajškovih ohranjenih rokopisih ni tako izrazit, zlasti ni toliko soglas-
255
niških podvojkov, razen v natisnjeni Slovennski Grammatiki (1791). Jezik v Pogovoru je, kakor v vseh Zagajškovih spisih, močno pokrajinsko in krajevno narečno obarvan in posejan z Zagajškovimi posebnimi besedami, npr.: deHar = rokodelec, obrtnik, dellaiija = rokodelstvo, obrt, hmet = kmet, lastna = nemško eigentlich, marem, maresh, maremo = moram moraš, moral, moramo, misla, e = misel,-sli, mlučet = vnučet, vnuček, pogoinn = nagon, pogoinnliv = nagonski, piaveden = pravičen, pošten, pravednost = pravičnost, poštenost, samostov = samosto, sgodenski = zgodovinski, Jhi = ži, že, shtivariti = števariti, raču-niti, trifn = iskren, pošten, odkritosrčen (lat. sincerus, nem. aufrichtig), trifnost = iskrenost, poštenost, odkritosrčnost (lat. sinceritas), tuti = ta, zev, am = orodje, zhi = či, če itd. Besedi SadeT!hstliv, !aderjhstvu je naredil Zagajšek po nemških sich gebärden, sich verhalten, die Gebärde, das Verhalten = se /ader-!huvati, !aderjhstvu, tj. obnašati se, vesti se, zadržati se, obnašanje, vedenje, zadržanje.* V Pogovoru so zelo opazne Žagajškove pridevniške oblike na -liv, npr. mekujhliv, pogoinnliv, roistliv, zhednostliv, itd. namesto pridevnikov na -en. Takih pridevnikov ima Zagajšek največ v nemško-slovenskem rokopisnem slovarju, kjer je večji del sprva zapisanih pridevnikov na -en popravil v pridevnike na -liv. Omeniti je treba še pisavo črke v s posebnim znakom, tj. v', kar pomeni po pravilu v Slovennski Grammatiki iz leta 1791, str. 13, da »taku[v] bode en mallu mehkeishu kokar tu u. ilrezhennu taku is napov glasam od u. Kokar v'marjem, zellu mehku, da se ti glas od u napov' iirezhe«."
Zagajškov Sader!hstlivi pogovor objavljamo nespremenjen in nepopravljen v izvirniku. Edino odstavki Vprashanje, Odgovor, ki so v izvirniku v nepretrganem zaporedju le na kratko nakazani, so tukaj razvrščeni v pregledne odstavke.
Saderjbstlivi pogovor h' nuzu te zhloveshke mladosti !a njo srezhno sturriti toku dobru !a zelo zliloveshko drujtibo, kokar tudi Ja zelu nebeshku kralleslvu, favoUo kaliriga je vsaki zhlovek slvarjen.
Vprashanje: kai sturry liga zhloveka srezbniga !a iuti, inu !a uni pertiodni sveit? Odgovor: Ta prava !aderjlistUva zhednost. Vprashanje: kai ;e pak ta prava !aderjlistliva zhednost?
Odgovor: Ta prava JaderShstliva zhednost je ena srezhna donagnost, alli enu naklonjenje nashe dushe, kateru naklonjenje alli nagnenje nas oppomina, inu pogainne te dovihnosli najhe zhloveshke drujhbe dopovniti h' nashimu nar timu bolshimu namirku liziltuJ, h' katerima smo stvarjeni,
Vprashanje: v zhim pak lastnu obstojijo te dovjhnosti nastie zete zhloveshke drujhbe? Odgovor; v tutih shtirih rezheh: Parvizh: v ti pokorshini, inu v hvalleihnosli, katero smo my dovjhni nashim starresham, kateri so nas rodili, inu ti zeli zhloveshki drujhbi gor-Jredila, katera je ja nas skerbella. drugizh v ti pravi lubejni pruti zeli zhloveshki dru-Shbi, katero maremo my shposhtuvati, shtimati, inu lubiti kokar bojhe stvari nashe glihe, pruti katerim se maremo my ravnu taku !aderjhati, kokar fhellimo my od njih, dabi se oni pruti nam !aderjhaHi. Trekizh v !vestobi pruti nashi roistlivi deíhelli, Ja katere nu:! inu srezho maremo my vsi vkup pomagati s' dushoi, inu telesam, tu je, tisto trijnu alli resnizhnu labiti toku mozhnu, da my ja tisto srezhno sturriti, zhi je toku potreba, maremo dati nashe premojhenje, inu shyvlenje. shtartizh v skerbnimu dopovnjenju tistih dovjhnosty, h' katerim nas nash lastni stann she posebna Javeshe.
Vprashanje: tuti so gotovu dobri, inu korreninski vuki, katere bi jest zetu rad vse raj-> lozhlivu she dallei poslushet, kubi tulku zhasa blu tiste vse rajlozhiti po varsti, kokar
- i
• Natančnejše dopolnilo k temu glej v SR 1973, str. 71. *• Ker tiskarna nima tega znaka, je moral biti v besedilu, žal, opuščen.
256
bi jest !iiellel — all kil tutu !del nemore bili iavoUo kmtkiga zhasa; toku nei raflozhiio oni meni sai v kratkim, kir Jhi toku smo dovjhni po njehovih besedah Sa to zelo zhlo-vefhko drujhbo skerbeti — kai /a en nuz, ali kal Sa eno dobrutto Samoremo my od tiste zeie zhloveshke drujhbe !avupati inu v potrebah Sadobiti?
Odgovor; my /namo od tiste Sadobiti nash nar ti bolshi nuz, inu nar to vezho srezho; na lutimu sveitu zhast, inu hvallo, na unimu sveitu pak tu vezhnu iSvelizhanje.
Vprashanje: obstojy tedei ta prava srezhna zhast v timu dobrimu mennjenju, inu mislati, katere ti ludi od nas mislijo, inu mennijo?
Odgovor: na nobenno vij/io nikar, Sakai je veliku greshnih ludy na timu sveitu, kateri toku !avytu, inu skryvnnu Snajo svoje greshne ovinke pred ozhmi tih poshtennih Skry-vati, inu jamottati, da se nemore vselei spoSnati. — ia prava srezhna zhast obstojy le v samu lutimu, da se ti zhlovek is lubejni pruli ti zhednosti svogyble vsiga tiga, kar njega Sanihzhliviga Sna sturriti pred Bogam, inu pred tim poshtennim sveitam — jest nesme-jem tedei mojo pravo srezhno zhast postaviti na te same gole misle, inu golu mennjenje tih ludy, temuzh jest marem yskati to pravo stannovitno zhednost Bogu mojimu stvarniku dopadsti, inu tudi se pruti ti zhloveshki drujhbi toku skajati, kokar tista od mene Shelly nuznu ja zelo zhloveshko skuppshino vsih ludy Snanzov, inu neSnanzov.
Vprashanje: kai nam pak pernesse eno takshno pravo srezhno zhast, inu dobru ime? [Odgovor;]ra resnizhna pravednost — ta sarzhna trijnost alli odpartosarzhnost, ta stann-ska vuzhennost, ta dovjhna marlivost, alli prydnost, ta previdna okkovarnost, ta jmasna koraiSha I alli sarzhinna I, tu jhlahnu Saderjhstvu toku dobru Sa barantyo, kokar Sa voiskuvaryo ,kratku da vse isrezhem: karkulli tiga zhloveka zhtes te zhloveshke slabusti povSdigne, tistu pernesse to pravo resnizhno zhast, inu dobru ime pred Bogam, inu sveitam; kar pak kuUi tiga zhloveka poniShe pred tim poshtennim sveitam, kokar je lenoba, vtraglivost, neSmastnost, neumnost, neveidnost, nevuzhennost inu greshna jhyvlenska viSha, kratku da vse isrezhem: enu greshnu Saderjhstvu, inu vse tistu, kar tiga zhloveka pred tim poshtenim sveitam poniShuje, tistu nemore nobenne prave srezhne zhasti, inu dobriga imenna pernessti.
Vprashanje: Orij se tukai spovnijo /dai tudi na te zhloveshke slabusti: Oni so tedei tudi mladi, inu v eni takshni zvettijozhi starrosti, v kateri vse zhloveshke terpijozhnosti nar ti mozhneishi pogoinn imajo?
Odgovor: En vsakateri zhlovek, kateri se kulli svojim terpyozhnostam alli timu natur-nimu pogoinnu samu zhres spusty, tisti zhlovek je jhi Sgublenn. Res je — jest netajim, da sym mlad — da sym tim zhloveshkim slabustam podvarjhen, inu tudi v timu natm-nimu pogoinnu vuShgan: aH per vsim tim marem jest vunder spojnati moje dovjhnosti; ta dovjhna lubejn pruti mojimu jhyvlenju, katera mene oppominna, da sym jest dovShn Sa moje jdravje skerbeti, je tista zhednost, katero je ti stvarnik vsim jhyvim stvarem v tu sarze vtisnal, da se morejo pred smartioi branniti. jest veim, inu vidim, da tu zhlo-veshku !dravje od nobenne terpijozhnosti vezh shkode neterpv, v mladosti kokar od te nejmastnosti te iubejni, inu tiga prenagliga naturniga pogoinna: kir jest tedei tutu veim, toku sym dovjhn jest skerbeti, da sebi nebodem v moji zvettijozhi mladosti takshne shkodlive bolejni perpravil, da bi jest jhi v mojih nar tih bolshih mladih leitah en starr s' vsimi sortami bolejnami obdann reveSh marel na posteli millu jezheti, inu zhres mojo lastno neumnost, inu zhres moje veistnu sponashenje, da sym sam sebi kriv te Sgodne smarti to poSno pokoro dellati. —¦ leader se tedei v meni vnemejo te jhelle h' eni naslad-nosti aH h' kakshni kul natural naslasti o tukai marem jest tistim juperpostaviti to do-vjhnost, inu skerb Sa moje jdravje, kateru sym dovShn varvati, dokler Samorem tistu obderShati; jest mislim per tistimu naturnimu pogoinnu, kateri hozhe mene premagati, inu ossleppiti, da Sna en mlad zhlovek tudi kakshne druge nedovjhne inu zhednostlive Shelle imeti svoje terpyozhnosti na dopushenno vijho rajveseliti, inu pomyruvati.
Vprashanje: na tutu jest nizh neveim drugiga odgovoriti, kokar da se meni /dy, da so oni moj gospod vuzhennik prevezh oistri pruti svojimu jhyvottu, pruti svojim pozhutkam inu pruti svoji naturni donagnosti! inu zhi so oni pruti sebi toku oistri, inu nevsmilleni, toku tudi pruti drugim ludem nemorejo mehki, inu vsmilleni biti.
Odgovor: Moj Syn: jest nysym oistr, inu tudi nysym nevsmillen pruli sam sebi, temuzh jest sym le skerbn, jest sym le okkovarn, jest sym le modr, inu previdn /a mojo dusho,
257
inu Sa moje zliastitlivu poshtennje — jest se le odpoveim vsim tistim lezliem, liolíar sym dovjhn ,}iateie mojimu !dravju, mojimu dobrimu imennu, moji zliasti, moji zhasni, inu vezhni shiiodi !uperstojijo; — jest sym tudi obzhuttijozti — sym tudi tim naturnim po-goinnlivim slabustam podvarjhen — jest obmillujem vse talístine sicus te nejmasne na-tuine teipijoztinosti osslepplenne bratze, inu sestrizze — ;esi njim tudi pomagam, !íulliar premorem s' mojoi postrejtiboi, inu s' dobrim svietam — jest tiste jagovorim, inu tudi drugim tiste perporozhim, liader jest pertojtinost imam tistim iiei pomagati — all jest vunder per vsim tim se vuzixim is njiix shh.ode modru inu ztiednostlivu se naprei fader-Shati.
Vprashanje: Itader bodo oni paíi veliliu almojiine dalli, bodo svoje premojtienje postil^o-duvalli, inu na !aidne tudi s' tistimi vred potrebuvalli?
Odgovor: Jest dajem iu/ku, kuikar moje premojiienje dopusty — tutu je ja mene, inu ja mojo duslio en troslit, liateri mene jajhihra, da bodem jest samostov íadobil, v mojim obztiutlijozhim sarzu bode ta lubejn gorrella kader bodem jest videl, da je moj revni brat, alt sestra nadlojhna v' svojiti nadlogali skus mene potroshtan, inu rajveselen.
Vprashanje: Tutu je pak tudi prevezft ,kader se ti zhloveli vsakateriga dollpotrenniga amvjeme.
Odgovor: O moj syn prelubejnivi! kader jest vidim enga nedovjhniga krivizzo terpeti! — koder jest vidim eno krivizlino tojlibo skleppati zhres mojiga ravnnu ziiloveka — ka-terimu bi jest !nal latiku skus moje pryzhenje pomagati — kai bi jest !a en ziilovek bil? dabi movzhel, to resnizzo s' tim krivizhnim tojhnikam Jakryval — inu tiga nedovjhniga brateza pustil she boli doUpotreti? — kai bi bil jest ja en neposhtenn, inu neobzhuttijozh moSh, dabi jest na vse moje dovShnosti pojabil, inu mojiga blijhniga brateza pustil sillo terpeti — is katere bi jest njega jamogl isdreti, inu po moji dovjhnosti pomagati? —
Vprashanje: nei bode, koker kulli hozhe, vunder ny vselei dobru to resnizzo vundati?
Odgovor: ja moj syn! jest netajim, da vezhkrat ta resnizza soviajhstvu sturry, inu fa-mero pernesse; alli tutu se le tokrat vezhideill jgody, kader se ta resnizza prevezh Ju-pernu inu prenaglu pres premisuka vundaje, kader se pak ta resnizza modru, pozhasu, inu po lahkim dopovey, bode tista mallu kedai per tih pametnih ludeh sovrajhstvu !bu-diila — kralku da dopoveim: jest imam rad, da meni potrebnimu kdo pomaga, jakai bi pak jest tudi drugim potrebnim nepomagal? kir mene vuzhy ta naturna luzh: karkulli ty ihellish, dabi drugi tebi sturrilli, tistu tudi ty drugim sturri.
Vprashanje: my vidimo to sveitno hvallejhnost v timu vezhideill lalenno: vezh kokar en zhlovek dobriga sturry svojimu blijhnimu, vezho nehvallejhnost on pokier od tisiiga !adoby; kai njim bodo tedei njehove postrejhbe, inu vsmillene maje pomagale, kir je ti sveit toku nehvallejhn?
Odgovor: Vidish moj syn! nehvallejhne ludi sturriti ny gardu — ali sam nehvallejlin biti, tistu je pazh gardu, inu je tudi zellu nejhvinsku.
Vprashanje: Ta hvallejhnost je ena teshka, inu dostikrat ena neprenessliva butarra; kateri !helly en pravi zhlovek biti, tisti mare !a vse dobrutte hvallejhn ostati noter do smarti. kaj ny tutu ena teshka rezh: vselei dovjhnik biti?
Odgovor: o moj syn! tutu ny nobenna teshka rezh Satu, kir se jest vselei spovnim na te dobrutte, katere so meni moji perjateli skajalli, inu sturrilli, kader syn potrebn bil. TI spovmin njehoviga jhlahniga jaderShstva pruti meni potrebnimu moje sarze vselei po-troshta, inu rajvesely, kir Jhi ta zhednost mene h' ti hvaUeShnosti oppominna, faudy. Ti spovmin tiga hudiga pazh mare per meni kratek bili, kader meni kdo kai hudiga sturry Satu, kir ta zhednost meni h' sarzu klizhe: odpusti tvojimu sovrajhniku, zhi jhellish, dabi ludi tebi tvoj nebeshki ozhe odpustil tvoje grehe. — Vidish! nobenna zhednosl nemore bili pres hvallejhnosti — ta hvalleShnost je ta dusha le perjajnosti; ta hvalteShnost je la SaveSa, katera nas SaveShe na nasho Jhlahto, na nasho roisllivo de^hello, inu na nashe dobrullnike. — ja! jest nebodem nikdar do smarti pojabil na tisto lovarshyo, v' kateri sym bil rojenn — nikuUi nebodem pojabil na te parse, katere sym /yjai — jest se bodem vselei spovnil, dokler bodem jhyvel, na tisiiga lubiga ozheta, kateri je mene gor isredil
258
— jest bodem vselei mislil na tistiga, kateri je mene kai leppiga navuzhil — jest bodem na vekomai hvallo veidel tistimu, kateri je meni pomagal, inu is mojih nadlog vunkai ispelel.
Vprashanje: jest spofnam tudi, da so njim tiste postrejhbe, skus katere je blu njim po-maganu, ble mozhnu nuzne, inu dopadlive: ali kai ja en nuz njim bode pernessla njehova Sahvallejhnost?
Odgovor: Ta Sahvallejhnost bode meni pernessla nar ti vezh nuz na lutimu, inu unimu sveitu, Sakai jest sebi bodem perjatele perpravil skus mojo jahvalleShnost, da mene oni nebodo Sapustilli, kader bodem jest njehovo pomozh potrebuval; Sakai jest tudi jaslu-jhim skus moje spojnanje tih jadoblennih dobrutt, da bodo moji dobruitniki meni she dallei na strann h' pomozhi stalil. Satu, kir bodo oni videli, da jest skus mojo Sahvallejhnost na jnanje dam, da nobenni zhlovek na želim sveitu pres drugih ludy nemore jhy-veti; skus kateru spojnanje jest S^pet SasluShim, da drugi meni bodo radi pomagali, kir bodo videli, da njehove dobrutte bodo spojnanne, Sakai jest vidim, da tudi vsi ti posh-tenni, inu zhednostlivi ludi to nehvallejhnost sovrajhijo, inu te nehvaliejhne ludi is njehove tovarshye isvarjhejo Ja(u, kir takShni nehvalleShni tovarshi nepokoj dellajo m.et zeloi poshtennoi tovarshyoi, kateri tu hudu Ja (u dobru vrazhujejo. kateri tedei hozhe nehvallejhn biti, tisti mare tedei zelo zhloveshko obzhuttlivost islezhti, on mare huishi sarze imeti, kokar ta neumna jhvinna, katero she vselei per vsi svoji jhvinnski naturri na svoje dobruttnike eno SahvalleShnost skaShe, kokar vsi vidimo, koku bi jest tedei, kokar ena pametna stvar, mogl neumneishi biti, kokar je ta neumna Slivinna? — koku bi sebi jest vupal perkafati se met poshtenne ludi, kir bi jest neumneishi bill], kokar jhvinna? meni klizhe ja h' mojimu sarzu jhi na tihim ti naturni pogoinn rekozh: nebodi jhlehneishi, kokar so tvoji dobruttniki; povarni njim, zhi moresh, njehove dobruttlive postrejhbe samostov, katere sy ty v tvoji potrebi od njih jadobil! — ja! — jest jhellim popreid raishi smart sturriti, kokar s' enoi takshnoi gnusoboi jhyvlenje orna-duShuvati. — moje kosti nymajo gnyti, zhi nozhem jest jahvaiieShn biti.
Vprashanje: Oni so tudi rekli popreid, da sym jest tudi dovjhn pruti moji roistlivi de-Shelli jahvallejhn biti — kai smo pak my ti roistlivi, alli ozhetovi deShelli, alli Semli dovShni?
Odgovor: Moj prelubejnivi syn! my smo vse dovShni tisti, kar imamo: nasho pamet; nashe jdravje: nasho mozh nashe delle, nasho lubejn, ja premojhenje, inu Shyvlenje.
Vprashanje: Res je, kokar se v tih starrih Sgodenskih bukvah berre od tih sarzhnih, iiiu koraiShnih garkov, inu Rimarjov, da so oni toku jahvalleShni bli pruti svoji ozhetovi dejhelli, inu roistlivi jemli, da so oni vse svoje premojhenje, inu Shyvlenje Sa tisto gor olfrali, inu sebi enu vezhnu ime, inu takshno zhast jasluShili, da she dan donashni vsi vuzhenni pravijo s' enim glasam: dokler so ti Rimarji bli jahvalleShni pruti svoji materni deShelli, da so oni jvestobo, inu lubeSn met saboi derShalli, so tudi vsi malli inu veliki dobru stalil — kokar hitru pak se je ta jahvalleShnost, Svestoba, inu lubeSn met njimi 'pretargala, toku je tudi ta zhast, inu ta zhastitliva mozh tih Rimarjov obnemogla, inu drugim boli vkup derjhijozhim maria podvarjhena biti. Rlmsku opzhinstvu je kralluvala skorei zhres zeli sveit, dokler so bli jvesti met saboi, pokier je pak tudi postallu enu rajgledalshe zeliga sveita, kir so ti Rimarji nehvallejhni postalli. my se maremo nat njimi shpeglati, rajgledati, inu nash lastni nuz s' tim nuzam nashe materne dejhelle isedyniti.
Odgovor: Tuti nash, inu nashe dejhelle nuz se zelu lahku isedyny, Sakai enu vsakateru dobru dellu Shi saboi pernesse svoje plazhillu — kar jest is moje moshne oliram ja de-Shello, tutu jest dobim ja mojo zhast, inu vezhnu plazhillu. Ta materna alli ta ozhetova dejhella se tudi pomuja ja te sluShbe, katere jest njei skaShem, meni povarnati, inu hva-lleShno se skajati.
Vprashanje: v zhim pak bi mogle le tule sluShbe Sa lo roisllivo deShello skaSane biti?
Odgovor: O moy syn! tavShenl, inu lavShent polov je, ti domazhi materni dejhelii sluShbe skajati, zhi le jhellish ty dobru sturriti — Ty Snash te oltrozhizhke po pravi samuzh iSveiizhejozhi viri podvuzhili, inu po tih pravizhnih dejhevskih postavah jveste, inu pravedne dellavze gor isrediti — ty jnash po deShelli tu polsku dellu popraviti — ly Snash to pravizzo met toShbami pres vsih mittov veistlivu vundeilHli — Ty Snash ta,
259
inu tam pres posebniga plazhilla lialishno slujtibo tim !apushenim srottizzam, vudovam, inu revnim ludem sturriti — Ty /nash skus tvoje leppu ztiednostlivu !aderjhstvu tvoje tovarshe, inu tovarshizze h' leppimu !hyvlenju rajsvetlitl — skus leppe, nuzne, inu pre-vidlive raSgledke modru podvuzhiti, inu h' zhednostlivimu !hyvlenju napelati —¦ Ty fnash is obzhuttlive lubejni pruti ti zhasti inu timu vezhnimu plazhillu ti voishakuski stann isbrati, ali tudi druge napelati — Ty jti^ish tu mekujMivu Shyvlenje is lubeSni pruti ti prydnosti Sapustiti — Ty /nash tvoj lastni nuz is lubeSni pruti timu dobrimu imennu, inu timu vezhnimu plazhillu fa deShello gor oiirati — Ty /nash sebi mujo per-Sadeti zhres tvojo zartlivost, inu mekujhlivosl se takshne vuzhennosti navuzhiti, katere bodo núzale zeli zhloveshki skuppshini — Ty jnash tudi s' nevarnostioi tvojiga jhyvlenja se Sa tvojo dejhello amvSeti, inu branniti — vidish moj syn! kulku perlofhnosty imash dobru sturriti, inu sebi enu vezhnu ime Sadobiti.
Vprashanje: Tutu se pravy veliku skerbi, inu muje sebi gornaloShili.
Odgovor: Ta materna deShella, inu ozhetova Semla Sanihzhuje vse nenuzne ottroke — ti nenuzni vudi, alli te nenuzne pershonne so Sa to zelo zhloveshko skuppshino vezh h' shkodi, kokar h' prydu. Skus eno skryvno naturno Sastoppnost mare vsakateri vud, alli glid te zete zhloveshke drufhbe kai tisti zeli skuppshini nuzati Shi na eno, ali na drugo vi/ho, kateru vkupai enu stannstvu, alli en zhloveshki Shyvott naredy; inu kokar ti vartnarji is tih dreves nenuzne veje prozh odrejhejo, toku !avarfhe tudi tu op-zhinstvu te nenuzne, te lenne, te nejveste nevredne, te nehvalleShne, te nemarne, inu shkodlive pershonne, katere hozhejo svoj nuz is te zhloveshke skuppshine vlezhti, pa nozhejo na nobenno vi/ho ti skuppshini kai nuzniga skafati. kar mene amtizhe, jest Shellim vse moje vuzhennosti, premojhenje, inu jhyvlenje Sa nuz mojiga opzhlnstva gor-oilrali —¦ jest vidim, da so drugi toku mojhku sturrilli, inu vezhno zhast Sadobilli — Sakai bi jest toku nesturril, kir imam enaku sarze, inu obzhuttlivost pruti moji materni Semll? — jest nozhem moji fhlahti, mojmu rodu, inu mojima sedaishnimu sveitu h' shpolti biti — moji starreshi — moji deddezi — inu preddeddezi so /a tu kralleslvu, fa lu op-zhinstvu, kokar te historje iadostlivu skaShejo, svoje premajhenje, inu Shyvlenje v nevarnost postavili — jest tistih zhastitlivih mojhov syn, inu mluzhel bi pak toku ne-Svest, toku krivizhn, toku babbast bil, dabi jest zeli moji rodvini eno toku shpotlHvo pikko, inu madeSh Sasadil — bolshe je — zhastilliveishe je /a deShello vmreli, kokar liga mofh bili — moje lennu, moje mekujhlivu, moje zartllvu, inu nenuznu Shyvlenje bode meni perpravilu veliku boleSn, veliku nadlog, katere mene bodo huishe na mojo Šmartno vurro pikkaale. Swadale, inu marlrale, kokar te iizhe, kugle, inu sable lih sovraShnikov — yesí hozhem raisbi v' druShbl vsih pravednih voishakov s' zhastioi smart sturriti, kokar na samim vso mojo zhast v' grob Sakopati — jest Shelim enu zhednosllivu, inu SasluShlivu fa zeio mojo jhlahto, fa zeli moj rod, ja fa zeJu moje opzhinslvu jhyveli, inu vmreli — moja deShella je mene rodila, inu redilla, Sa íis'o tudi hozhem Shyvetl inu vmreli.
Vprashanje: Zhi oni toku mislijo, kokar govorijo — zhi oni toku slurrijo, kokar govorijo, toku se imajo troshtati zhast, inu hvallo na tutimu sveitu, pa tudi tu vezhnu plazhillu na unlmu sveitu od Boga, kateri lu vse dobru polona — Vprashanje: Popreid so oni nekal govorilli, inu jniislili od lih slanskih dovShnosty — kal je vezh takshnih stan-nov na timu sveitu?
Odgovor: ja moj syn! takshnih stannov je veliku sort, aH vunder vsi tuli slannovi jnajo h' tulim trem perhodnim perstivenni bili. Parvizh je ta podjhyvijozhi stann: drugizh je ti podvuzhijozhi stann, inu Trekizh je H brannijozhi stann. — h' iimu podjhyvijozhi mu stannu sllshijo parvizh vsi hmeti, inu dellovzi; drugizh vsi terjhanni ,inu meistni deilar-ji, kateri tim hmelam perpravlejo zev /a njih dellu, vuSnjo Sa njih obbutiilu, inu druge potrebne rezhi, katere ti hmeti nemorejo, inu ludi nymajo zhasa listu sebi napravleli; trekizh ti shlazunarji, inu vse sorte Baranlavzi, kateri tu od hmelov perpravlenu jhiltu, vinu, Shvinno, maslu, inu vso drugo ropolyo v' druge deShelle vun predajejo, inu dnarje noter v' dejhello perpravlejo. h' Umu podvuzhijozhimu stannu bodo pershleli parvizh ti skerbni starreshi, kateri svoje ottroke vuzhijo molliti, dellali, inu poshlennu jhyveli, ti hishni ozheti, inu matere, kateri svojo derjhinno h' prydnosti napelavajo, inu skerbnu dellali vuzhijo. drugizh ti terjhani, inu meistni dellarji, kateri vuzhijo le mlade ludi vse Sorte dellarye; kovali, jhivali, shteppati, inu druge vmetne dellarye. Trekizh ti vuzhe-niki po shollah, alli vuzhirnah, kateri vuzhijo pisati, brati, shlivarili, gospodariti, ba-rantati, inu vezh druglga dushniga vmetuvanja. shtartizh ti mashniki po spoveidnizzah,
260
po pridigah, po ícristjansiíih navuliah, inu po drugih perlo!hnostah. h' timu brannijo-zhimu [stannu] slishijo parvizh ti !hovnirji, alli soldati, kateri so lastnu !a tutu postav-leni, inu od zeliga opzhinstva skerbnu plazheni, inu !vestu gor vjeti, marejo oni vse le druge slanni branili pred sovrajhnikam, tu blagu varvati pred tatmi, inu te pershonne pred powytjam tih Rajboinnikov, drugizh vsi napreiposlavleni, kateri so dovjhni le pra-vizhne podlojhnike pred krivizzoi varvati, te krivizhne pak poshtraiiati, inu po pravizh-ni postavi zhres te podlojhne obblastuvati, trekizh ti sodniki po tih sodnih hishah — ti svietuvavzi po svieiuvalshah, kateri so dovjhni prov po pravizzi pres vsiga perliju-vanja, inu raduvanja to golo resnizzo vunpovedati, inu prov prevdarili, premislili ti jazhelek, to sredinno, inu 11 konez listih rezhy, javollo katerih se oni posvietujejo, da oni nejapelajo v' shkodo zete dejhelle, inu krallestve. shtartizh inu jaidnizh slishijo h' timu trekimu brannijozhimu stannu tudi ti rannozelniki l:Padarji:l ti jdravniki, Idoktarjij inu ti jdraviliishneki I-.Apotekarji-J kateri so vsi jatu postavleni, da oni vse tule tri stanni pred smartioi brannijo, marlivu bukve preberrajo, skerblivu bolejne premijhlu-jejo, inu bratlivu le bovnike obyskujejo, vse okollislave te bolejni isprashujejo, inu millusarzhnu osskerblujejo ne samuzh te premajhne, temuzh tudi te bovjhne, jakai vsi so nashi brati, vsi so nuzni vudi te zele zhloveshke drujhbe, ja vezhkrat je en bovjhni pra-vizhni, inu Jvesti zhlovek vezh timu opzhinstvu nuzn, kokar deset lermih, Savytih, inu galuiijozhih Wogattinzov.
Vprashanje; kateri stann je pak is tulih treh nar ti shlimaneishi, ali ti nar potrebneishi? Odgovor: O moj iubejnivi syn! tutu vprashanje je vezh ja tebe sarblivu I:iirbizhnu:l kokar potrebnu — vsi triji stani so potrebni timu zelimu opzhinstvu, edn nemore pres liga drugiga bili per sedainnih jmeshenih zhasah — zhi nebode ti parvi stann nobenniga zliloveka gor isredil, inu podShyvil, toku nebode ti drugi podvuzhijozh stann nobenniga mogl vuzhili; zhi nebode tudi ti drugi stann nobenniga podvuzhil, toku tudi nebode mogl ti treki brannijozh stann nobenniga branniti. — Ali vunder! vunder moj syn! da jest tebi to pravo, gotovo, inu korreninsko resnizzo poveim pres vsiga skryvanja, inu pres vsiga straha te jamerre, pravim jest len drugi pak nei rezhe, kokar on !astopy/ jest pak pravim: ti parvi podjhyvijozhi stann je nar ti leshkeishi, inu nar ti Javerjhc-neishi — aH on je vunder nar ti potrebneishi. — Ti drugi je ti nar shlimaneishi, aH tudi ja to dusho nar nevarneishi. — ti treki brannijozhi stann je ja !hyvlenje ti nar ne var-neishi, ali je ja zhast, inu vezhnu plazhillu nar ti zhastitliveishi.
Vprashanje: Kdo bode pak tule tri stane toku mozhnu vkup !avejane ridai, inu vijhol, da bode envsakaleri svojo dovihnost oppravlel?
Odgovor: oh moj prelubeSnivi syn! tula! tula je ta nar lardeisha rezh! kar sy she ty kulli dosehmallov vprashel! ti zesar — ti krall — ail tu opzhinsku poglavarstvu je tisti bovgi vijharn, kar tu vidlivu vijhanje amtizhe: Bog je pak ti nevidlivi vijharn, kateri te sarze zhloveshke perpogyble! — zhi nebode bojha perpomozh — nebode nobenni zesar --¦ nobenni krall — inu ludi nobennu poglavarstvu mogla Sadostl ridati, inu viShati tulku sorte tih ludy, Satigavoilo smo dovjhni vezhkral mollili, inu prossiti nashiga lubejni-viga nebeshkiga ozheta, dabi on te tarde sarze tih podlojhnih omehzhal, inu le pameti tih napreipostavlenih rajsvetil, dabi oni mogli te omehzhane sarze po ti boshi volli prov modru vijhati ne samu h' ti zhasni, temuzh tudi h' ti vezhni srezhi.
Vprashanje: od kod pak vunder pryde, da je tu vijhanje lih ludy toku teshku?
Odgovor: tutu pryde !avollo te nepokorshine, inu javolio pomankanja te pravedne lu-bejni lih podloShnih; kateru jest hozhem tebi moj syn skus eno lahku jastoplivo per-giiho pred ozhi postaviti: Vidish! enu zesarstvu, krallestvu, aili opzhinstvu, je enaka enimu zhloveshkimu !hyvottu, alli Irupplu: kar je Ta glava per tim zhloveshkimu Shy-votlu, tu je per enimu zesarstvu, krallestvu, alli opzhinstvu ti zesar, ti krall, all tu poglavarstvu: inu kar so te roke, noge, inu vsi ti drugi vudi, inu pozhutki per timu zhloveshkimu jhyvoltu, tu so ti podlojhniki, inu vse sorte stannovi v' timu zesarstvu, krallestvu, alli opzhinstvu. Zhi je tedei ta glava jasna, vuzhenna, !brihtana, inu po ti dovjhni lubejni Sa svoj !hyvott !drav obderShati skerbna, da ona prov vkaSuje, prov rovnna, inu prov vifha svoje vude, inu pozhutke h' nuzu, h' jdravju zeliga Shyvotta inu h' ti zhasni, inu vezhni srezhi svoje dushe napelava, toku ona svojo dovShnost slurry, inu svojo dovjhno skerb, inu lubejn pruti svojimu jhyvoltu skaShe, toku ona osskerby ti Shyyott, inu to dusho. Zhi tedei tudi te roke, noge, s' enoi besedoi, zhi vsi vudi, inu pozhutki to glavo poslushejo, njene modre vkajve, inu potrebne Sapoveidi gor vSemejo, togajo, inu po ti modri vijhingi te
261
Sastoppne glave sturrijo, toku grede vse prov po varsti. [zhi vsa] nkateri Jh/votlni vud l:glid:l dopernesse svojo dovjhnost, toku je srezhna ta glava, inu je tudi sreihn ti zeli Jhyvott. Aku pak te noge ti Shyvott drugam nessejo, kokar glava vkajhe: aku te roke drugu dellajo, kokar ta glava Shelly: zhi ti jeSik drugazhi govory, kokar ta glava Sa-povey: toku gre vse narobil grede vse kriSham! tukai ny lubeSni — tukai ny Svestobe — tukai ny srezhe, temuzh zeta /mes/inava, Punt, inu jeja met vudami RaSboinstvu po želim Shyvottu, !a gotova smart, inu dokonzhanje tiga zhasniga jhyvotniga jhyvlenja. Ravnnu toku se tudi gody per enimu zesarstvu, per enimu kralleslvu, inu opzhinslvu, kader so ti podlojhni neSvesti,~'nepokorni, neioglivi — kader vsakateri drugazhi della, kokar ti napreipostavleni vkaShe! — kader svojo stannsko dovShnosl nedopovny kader le svoj lastni nuz, inu lastne Shelle yshe nasilliti — kader on svojo slujhbo ali is ne-veidnost, ali is nejvestobe nedoparnesse — kader on nespoSna to dovShno hvalleShnost pruti svojimu napreipostavlenimu — kader on le sam sebe, inu svoj dobizhek luby — kader on nobenne jvestobe nyma pruti svoji ozhetovi deShelli — kader on svojo siuSh-bo, inu dovShnosl stannsko Sanemarny, inu svojo glavo nespoSna — loku tudi grede vse narobi — vse kriSham — ny srezhe zhasne, inu tudi nebode srezhe vezhne! kir zhed-nosti, inu prave lubeSni ny, tukai vsiga íaly. — ta sama edyna glava nemore zeli Shyvott srezhniga sluiriti, zhi ti drugi vudi neperpomorejo: tudi ti sami edyni vudi nemorejo zeli Shyvott srezhniga sturriti, zhi nyso od te glave prov viShani. Toku tudi enu zesarstvu, enu kralleslvu, inu opzhinslvu nemore srezhnu bili, aku nebode ti glavar s' Umi drugimi podloShnemi v' ozhetovi lubeSni /hyveJ, inu ti podloShni nebodo Svesti, pokorni, inu pravedni se pruti svojimu glavarju jaderShaUi. Saturai ludi ti Sdravniki, alli doktarji odreShejo prozh takshne shkodlive vude od liga jhyvolla, Savollo katerih bi marel zeli Shyvott konz vSeti; ravnnu toku mare ludi en vikshi glavar le shkodlive, ne-Svesle, inu struppne pershonne is te zete zhloveshke druShbe isvrezhti, inu prozh od-reSali, da zela zhloveshka skupshina konez nevSeme — Bog ti nar vikshi gospod vsih gospodov, kateri je vse slvaril, je dal tim vikshim glavarjam v' roke to shybo, inu ti mezh ¦— to shybo ja te nepokorne ottepsti — ti mezh Sa le struppne, kateri se nozhejo pobolsheti, is te zele zhloveshke skuppshine prozh odreSati. kateri m.ore tuto resnizzo SastoppiU, Usti njo jastoppi.
Dodatno dokumentacijo beri na str. 292.
Kwiryna Handke
PAN v Varšavi
PROCES OBLIKOVANJA ULIČNIH IMEN
Natančna analiza načrtov današnjih mest, posebno takšnih z dolgim zgodovinskim razvojem, daje gradivo za številna zgodovinska in jezikoslovna opažanja. Taka analiza kaže način zazidave mesta, lokalizacijo kulturnih spomenikov, potek ulic, obliko terena, sistem mestnih četrti. Vse to skupaj z imeni posameznih objektov v velikem številu primerov omogoča določiti najstarejši del mesta, reproducirati njegovo zgodovino.
Z mestno onomastiko so se razen zgodovinarjev v zadnjih letih pričeli ukvarjati tudi jezikoslovci. Mestna onomastika v širokem smislu besede zajema vsa imena krajev in objektov znotraj meja mesta, torej: predmestij, četrti, parkov, trgov, voda (z izjemo velikih rek, ki tečejo skozi mesto), mestnih vrat, obrambnih stolpov, mestnega obzidja itd., zlasti pa ulic. Večina omenjenih objektov se ne razlikuje od tistih, ki ležijo zunaj mestnega območja. Tudi njihova imena so analogna ali enaka tako pomensko kot strukturno.
262
v tem članku bom obravnavala imena ulic, saj so te najbolj integralno povezane z mestom. Nastajanje in preoblikovanje te onomastične kategorije bom prikazala s pomočjo zgodovinskega gradiva o Varšavi, zbranega iz virov od XV. stol. naprej.1 Da bi tematiko približala slovenskemu bralcu, bom tam, kjer je to mogoče, za primerjavo navedla še današnja imena ljubljanskih ulic.^
Veliko število mest je nastalo s postopnim razvojem, med njimi tudi Varšava. Mestni organizmi so obstajali že pred podelitvijo mestnih pravic. Njihovi začetki so bile prvotno le občasno naseljene vasi in trgi, iz teh so pozneje nastala naselja s stalnim prebivalstvom. Danes je večina velikih, hitro razvijajočih se mest aglomerativnega tipa, kar pomeni, da so postopoma širila svoje meje in vključevala v svoj obseg okoliške vasi in naselja. Tako so npr. v mejah Velike Ljubljane danes takšni trgi, oziroma vasi kot Jezica, Mala vas, Savije, Kleče, še prej pa so se priključila mestu Bežigrad, Trnovo in druga naselja, ki ležijo bliže središču; ta so se že zrasla s strnjenim središčem mesta.
Mestna onomastika, ki je bila tesno povezana z zgodovino mesta, je tvorila svoj imenski fond, saj je sprejemala starejša terenska imena, ki so že obstajala na danem območju (ta pojav opažamo še danes pri vključevanju okoliških vasi in trgov v okvir velikih mest, ko se lokalna onomastika ohrani ali spremeni v skladu z ustaljenimi navadami) in tvorila nova imena za nastajajoče objekte in ulice, mestna vrata, obrambne stolpe itd. Prvotno so za vzorec rabile iste sheme kot za poimenovanje topografskih objektov zunaj mesta — osnova imena je predstavljala značilne lastnosti objekta, kot so npr. oblika, barva, položaj, rastlinska odeja.^
Mesti Stara in Nova Varšava sta osnovani na višji planoti, razrezani s celo mrežo potokov in rečic, ki so se stekale v Vislo. Ostanek njihovih strug sta do danes ohranjena oblika in potek nekaterih ulic in takšna imena kot Zr6dtowa, Zuiawia (od imena rečice Žuravrka), Dunaj. Sledi obstoja drugih topografskih objektov so ohranjene v naslednjih uličnih imenih: Chmielna (po ledinskem imenu Chmielnik — nasad hmelja). Gnojna (po imenu Gnojna Gora — smetišče), Bagno (po imenu Bagno), Stawki (po vodnem imenu Stawki) itp. V Ljubljani kažejo podobne sledove nekdanje oblike terena imena ulic kot: Bičev-je. Dolgi breg, Mlake, Reber, Zabjak, Prevalj, Med hmeljniki.
Zaprt obrambni sistem srednjeveškega mesta s sistemom ulic je vzrok za nastanek naslednjih imen: Prosta, Mala, Krotka. Ovalna oblika mestnega zidovja vpliva na obliko ulic, ki obkrožajo osnovni mestni kompleks okoli trga; v zvezi s tem so imena kot KTzywe Kolo, Krzywoboczna, Podvale, pa tudi flynicowa, Przv RYnku. V najstarejšem delu Ljubljane lahko najdemo analogna imena: Kratka. Rečna, Kriva pot. Prečna.
Seveda ta tip ni značilen le za dele mesta, ki so zaprti z zidovi ali omejeni z drugačnim obrambnim sistemom. Najti ga je mogoče tudi v drugih starejših delih mesta, v novejšem fondu uličnih imen velikih mest pa ga bogatijo še imena pri- j
' Popolno gradivo, opis in jezikovna analiza je v knjigi; K. Handke, Semantyczne i strukturalne typy nazw ulic Warszawy. Wroclaw 1970.
' S pridržkom, da zaradi pomanjkanja zgodovinskega gradiva lahko pride do interpretacijske napake pri določanju izhodišča kakega konkretnega imena.
Zaradi pomanjkanja prostora ne navajam popolne pomenske klasifikacije uličnih imen. Navedena je v zgoraj citiranem delu, prim. op. 1.
263
ključenih naselij. Spisek današnjih ljubljanskih ulic vsebuje razmeroma veliko topografkih imen: Pri brvi, Ob pristanu, V murglah. Pod hrasti. Cesta v Mestni log. Na delih. Na gaju, Na stolbi. Na Žalah, Ob potoku. Pod hribom. Pot k ribniku, Pot k Savi in mnoga druga.
Ulice, ki so potekale iz mesta, prehajale v glavne ceste in vodile do drugih krajev, so največkrat nosile imena, ki so označevala njihov cilj, npr.: Zakroczym-ska ulica je vodila do Za/croczyma, Krakowskie Przedmiešcie do Krakova, Czer-skie Przedmiešcie do Czerska, Ujazdowska do Ujazdowa. Zal zaradi pomanjkanja zgodovinskega gradiva ne morem navesti ustreznih primerov za Ljubljano.
V danem gradivu imajo enako funkcijo gotovo Cesta na Brdo, Cesta na Vrhovce, Smartinska cesta. Povsem drug pomen imajo npr. Trnovska ulica, ki leži v četrti Trnovo in ne vodi do nje, ali Šišenska cesta, ki ni pot iz centra do Sišice. Treba je poudariti, da večina ulic tega tipa nima več prvotne funkcije — imajo le spominski značaj (prim. niže).
V teku urbanizacije so nastajali tudi drugi tipi uličnih imen, tesno povezani z življenjem mesta in njegovih prebivalcev. To so imena po nazivih poklicnih skupin, npr. Piekarska, Rycerska (prim. v Ljubljani: Velika čolnarska. Mala čolnarska, Zeljarska, Barvarska, Čevljarska, Ključavničarska, Kleparska steza. Kovaška, Kovinarska), po narodnostnih skupinah, ki so živele v dani ulici, npr. Zydowska (zagotovo ima isto izhodišče Židovska ulica v Ljubljani, medtem ko imajo imena kot Lužiškosrbska, Ruska spominski značaj (in po imenih zgradb, kot npr. Čelna (po zgradbi carinarnice pri prehodu čez Vislo), Kapitulna (po poslopju Kapitlja).
Posebno številna so bila v nekdanji Varšavi imena ulic, povezana z imeni cerkva in redov: Swiqtojanska (cerkev sv. Jana), Bwiqtojerska (cerkev sv. Jurija), Dominikanska (red dominikancev), Franciszkanska (red irančiškanov).
V drugi polovici XVI. stol. je okoli nekdanje Varšave nastal obroč naselij, ki so bila privatni teritorij šlahte. To so bila samostojna naselja in celo majhna mesta, z imeni kot Bielin(o), BoEydar, Dziekanka, Leszno, Wielopole. Razen teh so Varšavo obkrožale še normalne vasi in mesta: Mokotów, Wola, Powqzki, Grochów, Praga. Sčasoma sta se tako ena kot druga skupina priključili mestu. Po njih so se v varšavskem fondu ohranila imena četrti in ulic, ki so prvotno bile glavne ceste, potekajoče iz Stare Varšave do teh naselij in mestec, ali njihove glavne ulice. Nekatera imena so ohranjena v tedanji obliki, npr. Leszno, druga so spremenila svojo strukturo, npr. Grzyfaów Grzybows/ca, ime Grzy-bów pa je postalo ime četrti.
Kako zelo so imena ulic povezana s topografijo mesta, priča primerjava načrtov večjega števila poljskih mest, kjer imena ulic kljub nekaterim spremembam v dolgoletnem razvoju natančno kažejo stadije gradnje mesta in ulične mreže, omogočajo določiti najstarejši del mesta, kjer najpogosteje nastopajo topografska imena ali imena, tvorjena po nazivih poklicev, npr. Mostowa, Grobla (Na Grobu, Na Groblach), Grodzka, Farna, Zamkowa, Spichlerna, Klasztorna, Košcielna, Podzamcze (Podzamkov^ra, Podzamecka), Podmurna, Podwale (Pod-walna, Podwalska), Zawalna, Walowa, Krotka, Dluga, Wqska, Szeroka, Biotna, Garbarska, Siennicza (Sisnnicka), Lazienna, Szewska, Rzežnicka itd. Ce primerjamo ta spisek z ljubljanskimi uličnimi imeni, najdemo v najstarejšem delu me-
264
sta naslednja analogna ali ekvivalentna imena: Strmi pot, Ulica na Grad, Na stol-bi. Gornji trg. Poljanski nasip. Stari trg. Prečna, Rečna, Vrtna, Razpotna, Trnovski pristan. Ob pristanu. Velika čolnarska. Mala čolnarska, Privoz, Vožarski pot, Zabjak, Za Gradom, Zvonarska. Tesarska, Kleparska, Ključavničarska, Čevljarska.
Do sedaj smo upoštevali le imena z dvočlensko zgradbo (ulica + x), kakršno srečamo v današnjem imenskem fondu. Vendar pa se je treba ustaviti ob vprašanju, kakšen je bil zgodovinski proces nastanka tega tipa imen in kakšen mehanizem tvorbe. Veliko podatkov o tem so mi dale raziskave gradiva o zgodovini Varšave.
V starih mestnih dokumentih nastopajo razen razmeroma maloštevilnih imen z obliko, ki jo uporabljamo danes, najpogosteje opisne konstrukcije, ki še niso imena ulic, vendar igrajo isto vlogo orientacije na terenu.
V okviru teh opisov lahko ločimo bolj ali manj zapletene tipe deležniških konstrukcij :
1. Najjasnejši tip je poved, katere osnova je deležnik na -qcy (redko na -ony), ki nastopa kot prilastek osebka (ulica), npr.: Ulica publiczna przez Frete od Bramy Staromieyskey ai do Rynku Nowego Miasta y daiey protensive przez Rynek w ulicq zakroczymskq idqca (1667. leta); UHczki poczqtek swoy od Ulicy publiczney Franciszkanskiej w tylach Dworkow y Domow na Ulicy Publiczney Zakioczymska zwaney stoiqncych, daley zaš pod palacem dawniey Kotowskich, teraz do Konwiktu Ichmošč Xiçiy lezuitôw Nobilum nalezqcych biegqcey, a ka Zdroiom na grunt Mieyski Wygon zwany wybiegajqcey. . . (1765—1779).
2. Drugi tip je bil prvotno enak prejšnjemu, samostojno obliko pa je dobil po izpadu deležnika na -qcy, npr.: Ulica z Frety mimo košciol S. Jerzego miqdzy ogrodami as w Pole do walu poprzeczney drogi (1667. L).
3. V tem tipu nastopa namesto deležnika na -qcy nesklonljivi deležnik na -qc, npr.: Ulica idqc z Nowega šv/iata ku Grzybowu (1659. 1.).
Drugi tip je prehodni stadij k bolj enostavnim tipom, ko lahko govorimo o uličnih imenih v obliki predložnih zvez, npr.ulica do Bonifratrow (2. pol XVIII. stol.); Ulica ku Ujazdowu (1659); Ulica przez Chmielnik (2. pol. XVIII. stol.). Taka oblika ustreza uličnim imenom, ki so se ohranila do danes, ali pa se tvorijo analogno: Na Skarpie (v Varšavi), Na stolbi (v Ljubljani); največkrat imajo topografski značaj.
Imena ulic z zgoraj opisano konstrukcijo niso značilna le za najstarejšo fazo poimenovanja. V varšavskem gradivu nastopata oba sistema drug ob drugem več stoletij, spreminja se le razmerje med njima: sčasoma se začenja pojavljati vedno več samostojnih imen, ki izpodrivajo opisne konstrukcije. V XVII. stol. so opisne konstrukcije še močno razširjene, v XVIII. stol. (posebno v drugi polovici) prevladujejo že samostojna imena, kar je posledica delovanja komisije Boni Ordinis, ki je številne ulice na novo poimenovala ali potrdila že obstoječa imena. V XIX. stol. kažejo uradni spiski že izključno take oblike, kot jih srečujemo danes.
265
Treba je poudariti, da sta oba omenjena sistema opisovanja in poimenovanja ulic odvisna drug od drugega. Do tesne povezave je prišlo zaradi tega, ker je veliko imen izhajalo iz opisov, npr. Ulica do Bonifratrów (idqca) ul. Boni-IratTów Bonihateiska. V določenem obdobju so ta imena lahko nastopala istočasno, npr. Ulica przez Konwikt zrobiona Ulica Konwiktorska (1765— 1778), potem je prevladalo samostojno ime. Seveda to ne pomeni, da se je pretvorba opisa v ime izvršila vedno in brez izjem. Dosti opisov je izginilo, zamenjala so jih imena, ki niso bila z njim prav nič povezana. Zamenjavo uličnih imen z razvitim drugim členom je pospešila (poleg poenotenja, ki je bilo delo administrativne uprave) močna jezikovna težnja k tvorbi enobesednih imen: to načelo se je uveljavilo tudi na področju krajevnih in ledinskih imen. Analogne spremembe kot Krakow gród -> Krakow, ali Ksiqie pole — KsiqEe (lokativ — na Ksiqéem), so nastajale tudi v imenih ulic, npr.: Ulica przez Chmielnik — ul. Chmielna, Sciqzka do Wisly ul. Wiélna Wislana. Ta proces je v zgodovini varšavske onomastike zelo jasno viden.
V varšavskem zgodovinskem gradivu je mogoče poleg tega (vsaj v določenem obdobju) opaziti izrazit proces poenotenja drugega člena uličnih imen v pridevniško obliko (zlasti v nekaterih kategorijah), kar je povezano z opisnim značajem tega člena v sintaktični zvezi: ulica + kakšna? (npr. Mila, Brzozowa, Swiqtojan-ska). Takšne spremembe so nastale v imenih naslednjih ulic: Bonifratrów -> ul. Bonifraterska; ul. Franciszkanów ul. Franciszkanska-, ul. Bielino ul. Bie-linsku; ul. Podwale ul. Podwalska -> ul. Podwalna. Težko je v tem trenutku reči, katera oblika drugega člena je pogostnejša — samostalniška ali pridevniška, zlasti zaradi velikega števila spominskih ulic, ki so v poljskem imenskem fondu največkrat samostalniške, torej: Kwiatowa, toda Mickiewicza (poleg zelo redke in starejše oblike Mickiewiczowskd).
Rezultat dolgotrajnega preoblikovanja uličnih imen je današnja dvočlenska konstrukcija, sestavljena iz člena ulica: izenačujočega, enakega v vseh konstrukcijah (včasih imajo to vlogo analogna imena, kot so aleja, trg, nabrežje, pasaža). Prvi člen opisuje drugi: razločujoči, različen v posameznih konstrukcijah (konkretni objekt)^. Ta člen je lahko pridevnik, npr. Nova tadna, Rybia, Ogrodowa, Rzecz-na, Zielarska, prim. v Ljubljani: Nova, Vrtna, Rečna, Lepi pot. Ribja, Zeljarska), samostalnik v nom. sg, ali nom. pl. (npr. Bugaj, Nalewki; prim. v Ljubljani; Bi-čev/e, Mfr/e, Bežigrad, Mlake, Ovinki) ali samostalnik v gen. sg. ali gen. pl. [Konwalii, Sienkiewicza, Ossolinskich; prim. v Ljubljani: Carja Dušana, Trg herojev. Cesta 25 talcev. Pot heroja Trlnika, Martina Krpana).
Ob tem je treba opozoriti na značilno razliko v količinskem razmerju med imenskimi tipi v Varšavi in Ljubljani, ki je nastalo zaradi različnih razvojnih teženj obeh jezikov na tem področju. Za Varšavo in druga poljska mesta so značilna spominska imena po priimkih v obliki samostalnika v genitivu (prim. Sienkiewicza, Krasickiego), medtem ko je ta tip v ljubljanskih uličnih imenih najpogosteje izražen s pridevniško obliko (prim. Prešernova, Trubarjeva, Cankarjeva. Beethovnova, Titova; prim. v poljščini ul. Mickiewicza, zelo redko Mickiewi-
' Treba se je zavedati, da ta člen določa in opisuje objekt (kaže njegove resnične lastnosti ali funkcije) le v primerih prvotnih, motiviranih uličnih imen, nikakor pa ne v spominskih imenih, tvorjenih le po vzorcu prvotnih tipov.
266
czowska, nikoli Mickiewiczowa, toda splošno pani Mickiewiczowa = Mickie-wiczeva žena).
Razen tega obstajajo poljska ulična imena, pri katerih je drugi člen predložna zveza {Na Skarpie), ali zveza samostalnika s pridevnikom {Krzywe Koio), ali pridevnika s prislovom {Nowo-Miodowa, Krotko-Franciszkanska). Kolikor sem mogla ugotoviti, ulic tega tipa v Ljubljani ni. Mogoči so tudi primeri z večbesednim drugim členom (Bitwy pod Grunwaldem); tudi ta tip je v Ljubljani redek.
Ti zadnji tipi (z več kot enobesednim drugim členom) niso niti v Varšavi niti v drugih poljskih mestih prepogosti. Nekoliko drugače je v spisku ljubljanskih ulic. Zaradi velikega števila topografskih imen, zlasti na področjih, ki so bila šele nedavno vključena v mestni okvir fteh še ni zajelo mestno poenotenje imen), obstaja precejšnje število ulic z razširjenim drugim členom v obliki predložnih zvez, npr.: Pot čez gmajno. Pot k igrišču. Cesta ob progi. Cesta na Brdo, u7. Na griču, ul. Na dolih, ul. Pod gozdom itd.
Kronološka analiza bogatega gradiva uličnih imen kaže na dve središči, kjer so se oblikovala; 1. prebivalstvo, 2. uradi.
Prvo središče je krog prebivalcev, ki tvorijo ta imena in jih uporabljajo. V starejšem obdobju so ulična imena nastajala izključno v tem okolju. Takratna mestna uprava je le uporabljala imena, ki so bila s splošno rabo že ustaljena, ni pa bilo posebnih uradov, ki bi določali norme za poimenovanje.
S hitro rastjo mest in večanjem števila mestnih obiektov ie postalo nujno ustanoviti upravo, ki bi normirala ulična imena. Kodificirali so stara, že obstoječa imena, nastajala pa so tudi nova, vedno bolj konvencionalna — brez pomenske povezave z označenimi kraji.
V različnih mestih je treba upoštevati različna prelomna obdobja, ko se začnejo pojavljati administrativno tvoriena imena ulic. Ponekod začnejo takšna imena nastajati šele v XX. stol. Tudi za Varšavo je obdobje največjega obsega administrativnega poimenovanja XX. stol., začetek teaa procesa pa sega daleč nazaj — že v letu 1770 je komisiia Boni Ordinis prvikrat naredila uradni spisek vseh uličnih imen v Varšavi. Takrat so se tudi prvič pojavile nekakšne modne težnje pri poimenovanju, nastali so izraziti tematski tipi imen, kot npr.: naravoslovni —: Kozia, Lipowa, Pawia, ki niso bili utemeljeni z zunajjezikovnimi faktorji (topografija, mestno življenje). Sčasoma se je količinsko razmerje med administrativnimi imeni zvišalo v korist prvih.
Kakšne so razlike med administrativnimi in neadministrativnimi imeni? Imena ulic, ki so jih izoblikovali prebivalci, so praviloma nastajala v zvezi z lastnostmi določenega terena (zato tudi toliko topografskih imen). So torej pomensko motivirana in povezana z značilnostmi opisanega objekta. Administrativna imena pa so tvorjena po vzorcu starih motiviranih imen, ne glede na to ali imajo resnično zvezo z opisanim objektom; npr., stara Zakroczymska ulica je resnično vodila do Zakroczyma, medtem ko nova Paryska ne vodi do Pariza: ime je narejeno po vzorcu prve in ima spominski značaj.
267
z razvojem mest, širjenjem ulične mreže in intenzivno urbanizacijo primestnih območij se je pojavila nujna potreba po novih virih za poimenovanje ulic. Eden teh virov je bila uporaba starih imen, že pozabljenih ali izgubljenih zaradi izravnave terena in likvidacije nekaterih ulic. Drug način je tvorba imen po vzorcu že obstoječih: Dunaj in Szeroki Dunaj, Wqski Dunaj, ali Berna in Nowo-Bema, tretji pa prevzemanje uličnih ali topografskih imen z na novo priključenih terenov. Takšna imena pogosto še danes tvorijo prebivalci sami. Po vključitvi teh področij v okvir mesta nastane nov problem — nujnost utemeljenih sprememb v poimenovanju, da ne bi nastale dvojnice, saj ne more obstajati hkrati več ulic z imenom Malinowa, Polna, Kolejowa itd.
Pogosto pa te spremembe le niso tako racionalno utemeljene, nanje vplivajo najrazličnejše konjunkture. Spremembe uličnih imen zadenejo včasih na odločen odpor prebivalstva, ki hoče ohraniti staro ime, na katero je navajeno. Zaradi tega imajo nekatere ulice dvojna imena — uradno (administrativno) in pogovorno, ki ga uporablja prebivalstvo. Ta problem ni nov, obstajal je že v nekdanji Varšavi in drugih poljskih mestih, kar dokazujejo stari mestni dokumenti.
Prvi znak konvencionalizacije varšavskih uličnih imen je bil razvoj določenega tipa naravoslovnih imen, kar je sprožilo cel plaz tematskih imen, npr. po nazivih dreves, cvetlic, sesalcev, ptic, barv, po priimkih pisateljev, literarnih in zgodovinskih osebnosti itd. O povezavi med posameznimi imeni ulic in lastnostmi označenih krajev v tem primeru ne moremo govoriti. Včasih je utemeljen le izbor teme za določeno območje. Tako ima npr. del varšavske četrti Grochów ulična imena po priimkih poveljnikov in nazivih vojaških formacij iz obdobja Novembrske vstaje 1830—1831, saj se je ena odločilnih bitk odvijala prav na tem področju, ki takrat še ni bilo vključeno v okvir mesta. Vendar pa večinoma niti tako oddalj'ene povezave ni med temo in značilnostmi objekta.
Tematika uličnih imen je tesno povezana s kompleksnostjo zemljišča. Imena, podrejena določeni temi, so namreč največkrat lokalizirana v neposredni soseščini na področju ene mestne četrti. Kompleksi semantično istovrstnih imen niso le varšavski pojav. Kot ena najpopularnejših rešitev poimenovanja v zadnjem času nastajajo v velikem številu večjih mest. Tudi težnja po izposojanju posameznih ali celih kompleksov imen iz mesta v mesto je posledica delovanja administracije. Ta pojav se je opazno razširil v XX. stol. in povzročil nastanek absolutno konvencionalnih imen, saj se je pretrgala vez med imenom in njegovim prvotnim pomenom (če so seveda prenesena imena bila prvotno motivirana).
Iskanje novih vzorcev za poimenovanje ulic je povzročilo tudi bliskovit pohod spominskih imen, ki predstavljajo bogat in neizčrpen vir, zaradi česar njihovo število v vseh mestih neprestano narašča. Posebno produktiven je v tem primeru tip uličnih imen po priimkih znamenitih ljudi.
Prevedla
Majda   Skrjanc-Wozniakowa
268
Emil Tokarz i
Univerza N. Kopernika v Torunju
GRADACIJSKO PRIREDJE
V SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKU
Kot gradacijske označujemo semantične odnose, ki »... so v izpovedi označeni z neenakostjo prvin konstrukcije, večjo vrednostjo ene prvine v primerjavi z drugo, izpovedjo rasti ali oslabitve podane vsebine*.«
Gradacija kot poseben tip semantičnih odnosov v parataktičnih konstrukcijah do nedavnega ni bila obravnavana. Tudi današnje obravnave paralakse zmeraj ne uvrščajo gradacije v poseben tip semantičnih odnosov in prištevajo take konstrukcije k protivnim ali vezalnim^.
Gradacijske konstrukcije so kot poseben parataktični tip začeli ločevati češki in slovaški jezikoslovci*.
F. Kopečny in V. Smilauer sta se pri analizi gradacije oprla samo na semantiko in ločila gradacijo in degradacijo, to je, rastoče in padajoče stopnjevanje; J. Bauer, M. Grepl in J. Blažek pa gradacijo obravnavajo tudi s formalne strani in ločujejo dva tipa strukturalno-semantičnih gradacijskih konstrukcij*:
1) »plati A, a nadto plati (i) B«
2) »(nejen) neplati A, nfbrž naopak plati B«.
V slovenščini sta aradacijo kot poseben tip parataktične konstrukcije prvič izločila J. Toporišič in V. Lamut^. Pri raziskovanju gradaciie sta se v glavnem oprla na semantiko in ločila analogno kot F. Kopečny in V. Smilauer rastočo in padajočo gradacijo; v njunih obdelavah manjka formalni opis gradacije. ,
' B. Zinkiewir^-Tomankowa, Spčjmki paralakfyczne v/vraiaiscp I'tnaunki qradacvine v wspolczesnym /Qzyku Tosyjskim, Prace J^zykoznawcze, Zcszyty Naukowe UJ CLXIX, 1968, 233—243. s. 233.
' Prim, npr.: S. C. Dik, CooTdinaUon, Amsterrlam 1968. 12. 6.: L. Bednarc^uk, Indo-european Pnrntaxh. Krakow 1971, Wvdawnictwo Naukowe Wyzszej Szkoty Pedaaofiicznei. 6. 1. 3.: L. Bednfircziik. Zaaadnienia foimalnei klasylikacji spöiniköw, Lingua Po'^naniensis X, 1964, 79—90; K. Polanski. Skladnia zdnnia zio-ionepo w i^zyku gornoluiyckim, Wroclaw-Warszawa-Krakow 1967, 3. 3. 3.; M. N. Peterson. .So/rizv v msskom iazyke. Russkij jazyk v škole, 5, 1952; A. N, Gvozdev, Sovremenny/ russkij literaturnvi jazvk, t. 11, Sinlaksis, Moskva 1958, s. 137; A, Bajec, R. Kolarič, M. Rupel, Slovenska slovnica, Ljubljana 1956, s. 300—301; itn.
' Prim.: J. Bauer, Russkie sojuzy v sopostavlenli s češskimi, Sbornik praci Filosoficke fakulty BrnSnske university, r. VI, 1957, A. 5.; J. Bauer, Vyvo/ stupftovaciho souvšti v češfine, Sbornik praci Filo'soticke fakulty Brnenske university, 1956, A. 4., s. 24—36; I. Blažek, S/upfiovaci spo;eni v češfinS, Sbornik praci Filosoficke fakulty Brnžnske university, XI, 1962, A. 10.; F. Kopecny, Zäklady češke skladby, Praha 1958, s. 260; V. Smilauer, IVovočeskd skladba, Praha 1947, s. 377—384.
' I. Blažek, cit. delo; isto J. Bauer, M. Grepl, Skladba spisovne češ(Iny, Praha 1964 (Učehni texti vyso-fcych škol), s. 277.
' Glej: J. Toporišič, Priredni odnosi v slovenskem knjižnem jeziku, Jezik in slovstvo XIII, Ljubljana 1968, s. 184—192; J. Toporišič,Sfovenslti knjižni jezik IV, Maribor 1970, s. 84, 91—92; V. Lamut, Stopnjevalno aH gradacijsko priredy'e. Jezik in slovstvo XIV, Ljubljana 1969, s. 48—51.
269
v slovenščini nastopata v stopnjevalnih konstrukcijah dva tipa kazalcev združitve in odnosov:
1) dvočlenski gradacijski vezniki:
ne samo II le — ampak (tudi),
ne samo II le — marveč (tudi),
ne samo II le — temveč (tudi),
ne samo — tudi,
ne samo II le — nego tudi
ne samo II le — temveč celo,
ne samo II le — marveč predvsem;
2) enočlenski gradacijski vezniki:
tudi, pa, in, a, ampak in asíndeton,
pri čemer so nekateri od teh veznikov ojačeni s členkom tudi, še ali z drugimi leksikalnimi prvinami.
Stavki z dvočlenskimi gradacij skimi vezniki
Najproduktivnejši kazalci združitve so dvočlenski gradacijski vezniki, ki neposredno izražajo gradacijske odnose; gradacijo napoveduje in vpeljuje prvi člen veznika. Taki vezniki pogojujejo dvočlenskost in zaprtost gradacijske konstrukcije (glej formule). Zelo važna prvina v dvočlenskem vezniku je negacija. Po zanikanju prislova samo ali le nastane situacija, ki zahteva dopolnitev izpovedi, ki se začenja s protivnim veznikom ampak, marveč, temveč. Vezniki so lahko dodatno ojačeni z gradacij skimi tudi, celo, predvsem itn. Prvi element dvočlen-skega gradacijskega veznika napoveduje, da bo prvemu stavku sledil drugi, važnejši.
Ta tip stavčnih zvez shematično lahko predstavimo s pomočjo naslednjih formul:
Je     1 [ tudi ]
(1) [X + neg + Y + I samo > + Z] + C + [U + | predvsem \ + W],
[ zgolj \ celo
kjer so: "    ^"^
X, Y, Z, U, W--> poljubne prvine (tudi 0);
ampak marveč ~^    temveč    ' nego
ine \ neg-> | „? J :
( ampak  1
(2) [X + neg + Y +   temveč \ + Z] + C + S,
marveč j
270
kjer so:
X, Y, Z-> poljubne prvine (tudi 0);
ampak  1
C-< temveč    ;
[ marveč
neg-^ {     }:
Primeri:
Stavki, povezani z veznikom ne I/ ni le II samo — ampak tudi:
Dobil je ne le večerjo, ampak tudi prenočišče. (S) — Znamo ga ne le piti, ampak tudi nesti. (TP) — Zame je bila to ne le sreča, ampak tudi čast. (TS) — Poljubljali so mu ne le desno, ampak tudi levo roko. (TS) — Najzanimivejši med njimi je Tirolec Osvald Wolkenstenski (1. pol. 15. stol.), ki ni le uporabil več slovenskih rečenic v večjezičnih pesmih, ampak je navajal tudi slovenščino med desetimi, ki jih obvlada. (KO)
Moral je živeti ne samo s telesom, ampak tudi s lantazijo in premišljevanjem. (TS) —• Ne samo nasledniki Davidovi, ampak tudi on sam je že čutil slikarsko puščobnost skrajnega vztrajanja pri utrjenih oblikah,... (K) — Dobra kritika ne podira samo, ampak tudi zida. (K) — Tam ni ljubil samo vina, ampak tudi krčmarico. (K) — V njem ni imel samo predstojnika, ampak tudi prijatelja. (S) — Ni samo svetoval, ampak tudi pomagal. (K)
Stavki, povezani z veznikom ne II ni le II samo — marveč tudi:
Lojnice niso le ob lasnih koreninah, marveč tudi drugod v usnjici. (KRS) — Godilo se ji je kakor tistim redkim, ki jih ni gnala v svet le misel na zaslužek, marveč tudi sila po življenju. (BK) — Toda naj rezultate Žigonovih razlag danes presojamo tako ali drugače, ostala bo resnica, da so bistveno možnost novih, ne le oblikovnih, marveč tudi vsebinskih predorov v pesnikov,.. . (PP)
Seveda to ne velja samo za tako imenovano »vsebino« literarnega dela, marveč tudi za tisto, čemur pravimo izraz ali slog. (PP) — Autonomnosti poezije pa ni branil samo glede na njeno razmerje do morale, marveč tudi glede na njeno razmerje do zgodovinske resničnosti. (PP) —¦ Naravnost ni samo ideja, marveč tudi resničnost hajrazličnejših dejstev in vprašanj duhovnega, socialnega, ekonomskega in političnega značaja. (VN)
Stavki, povezani z veznikom ne II ni le II samo — temveč tudi:
Naše žene so ne le pametne in delavne, temveč so tudi lepe. (JS) — Ni le ubogal, kar so mu ukazali, temveč tudi radovoljno se je ponižal. (CZ) — Barbara ji je pomagala ne le pakirati, temveč je poskrbela tudi za rezervacijo sedeža na vlaku. (TZ) — Nato mu da to zrcalo v »Pogledu na jezero «povod ne le za poetično kontemplacijo narave, temveč tudi za globoko ontološko razmišljanje. (VL)
Nisem videl samo belih obrazov, temveč tudi rumene, bronastorjave in čisto črne. (CZ) — Hlev torej ni bil zame samo torišče truda in dela, temveč mi je
271.
postal tudi dom tihe, mladostne sreče. (KuS) — Oče se je razburjal in orička ni \ padala samo po živini, temveč čestokrat po meni. (KuS) — Na trgu je vsak dan več proizvodov, tudi takšnih, ki niso samo koristni, temveč tudi lepi za oko,... (KB)
Stavki, povezani z veznikom ne II ni le II samo // več — ampak // temveč IJ marveč:
Potem je obrnil k stricu obraz, ki ni bil več samo bled, ampak bel kakor stena. ] (MS) — Obraz ni bil več samo bled, ampak bel kakor kreda. (S) — Taka razdrob- \ Ijenost pa ni problem samo na tem področju, ampak v velikem delu Štajerske \ in Slovenije. (D) — Pohlin ni ostal le pri dajanju pobud v slovnici, ampak je ; začel zbirati okrog sebe mlade nadarjene fante, jih navduševati za slovenski I jezik ter jih uriti v njega uporabi v literaturi in posebej v pesništvu. (KO) — In ne samo zaradi preprostega reda v njegovem moralnem svetu, marveč zaradi tega reda v svetu, ki ga ustvarja fantazija, je človeku Prešeren tako naraven,. preprost in blizek. (VL) — Stanovanje je aktualen problem ne samo danes, temveč je bil vedno od preprostega zaklona, votlega drevesa in naravne jame do eskimoskega igluja, lesenjač, zidanih hiš in ogrodnih nebotičnikov. (SM) — Sve- j tU valovi zvoka so ga hoteli prekovati pod svojimi strašnimi udarci v nekaj, kar' je bilo sicer še človek, a ne več človek-glas, človek-društvo, temveč — valo- : vanje. (ZJ) j
Stavki, povezani z vezniki ne f/ ni
samo le
zgolj več
nego tudi temveč celo ampak II marveč II temveč predvsem
Radovedec ne taji ne le govorice, temveč celo govor drži, da vsem pričujočim lasje pokonci vstajajo. (TS) — Vsaka gledališka predstava mi je bila v užitek; ne zgolj umetnost sama, marveč tudi občutek sprostitve,. .. (GD) — Družbena stvarnost pa niso zgolj posamezniki, marveč predvsem ljudstvo, množice. (TS) — Kazal se je ne samo izvrstnega jurista, nego tudi spretnega stilista in bistroumnega moža. (TS) — V knjigi France Prešeren, poet in umetnik..., najdemo novo razlago problema, ki ne izhaja več iz zgodovinske ideje uvoda, temveč predvsem iz individualne ideje Krsta. (PP) — StUno je ta verzUikacija močno neizčiščena ne le zato, ker si pesničarji še niso izoblikovali in izčistili izraza, ampak predvsem zaradi vplivov, ki so na nje delovaU. (KO)
Zveze z enočlenskimi gradacijskimi vezniki:
Enočlenski gradacijski vezniki so kazalci zvez, ki ne tvorijo tako izrazite strukture kot dvočlenski vezniki. V večini primerov so okrepljeni z dodatnimi leksi-kalnimi prvinami.
Vloga gradacije je veliko manjša kakor v prejšnjem tipu. Tu lahko ločimo zveze brez zanikanja, zveze z zanikanjem v obeh stavkih, zveze z zanikanjem v drugem stavku.
Pri asindetskih zvezah pride v nekaterih primerih do razbitja dvočlenskosti gra-dacijskega reda. Tako srečamo mnogočlensko vrsto, ki izraža gradacijske odno-
272
se semantično, s svojo strukturalno zgradbo pa se v večini primerov razlikuje od gradacij skih konstrukcij. Mnogočlenske asindetske zveze tega tipa vseeno nastopajo precej redko in jih lahko imamo za izjemne parataktične konstrukcije.
Zveze brez zanikanja:
1) stavki, povezani z veznikom tudi:
Talio je mislil in čutil kot deček; tako mislijo in čutijo vsi od kraja, tudi njegova mati. (BK) — Planil je, jo pogledal in pridržal dih. Tudi ona ga je gledala. (KrM)
— Telo je bilo trudno, tudi misel je bila okorna. (KrM) — Zanimive so sceno-graiske rešitve Flavia Magheriniju; tudi igralci so se izkazali, najbolj Leo Gem. (D) — Jutri bom spet šla na ljudski odbor, tudi oče bodo šli z menoj. (IN)
2) stavki, povezani z veznikom pa tudi II pa še:
Ubogi pregnanec je šel po svetu brez denarja, pa še brez tolažbe in upanja. (TP)
— Obredi in slovesnosti, pa tudi vsakdanja opravila so bile otroku smiselno urejene igre. (LP) — Zato se boji pogledati naravnost, boji se odpreti usta, pa tudi pred omaro ob steni se boji stopiti. (LP) — Tekmovanja izven konkurence se lahko udeleže vsi mladiči s slovenskega prvenstva (!) pa tudi ostali. (D) — Fanla pa imam ... Pa še kako lepega. (GD) — Krila so mu pogosta predstava, ljub simbol prispodoba, pa tudi samo okras. (VL)
3) stavki, povezani z veznikom a tudi:
Z otrokom so skrbi, a tudi veselje. (IN) — Izklicevanje pri cerkvi se je nadaljevalo kakor hudo leto, da že nihče ni več poslušal. A tudi bojkot je trajal. (KuS)
4) stavki, povezani z veznikom in tudi:
Mož je šibek in star in tudi popolnoma gluh je. (KoS) — Bil je enajsti stanovalec celice, ki je uradno bila določena za štiri osebe in je imela tudi toliko prostora na pogradih. (KuS) —• Njegove besede pa zvene še danes sveže in so tudi za nas točna kritika povojnega ekspresionizma. (OL) — Tresel se je on, in tresel sem se tudi jaz. (LaS) •— S silo so ga morali spraviti v hišo in jed so tudi komaj spravili vanj. (KoS)
5) stavki, povezani z veznikom ampak:
Veš malo sem pijan, ampak čisto malo, majčkeno. (SO) — Ti zdaj ne govoriš, ampak kričiš. (J) — In zdaj več ne ponavljam, ne grozim, ne vpijem, ampak doživljam. (ZM)
6) stavki, povezani asindetsko:
Pri tej vrsti zvez je gradacija pogosto izrazito okrepljena s stopnjevanjem. Tu pogosto srečamo vse vrste stopnjevanja od osnovnika do presežnika:
Turčin mi je blago pobral, Turčin mi je hišo požgal. (JS) — Globoko, vse globlje se nam je zarezalo v dušo. (CZ) — To je grozno, to je strašno, to je skoro neverjetno! (LaS) — Bukov gozd je gost, borov je gostejši, smrekov je najgo-stejši. (JS)
273
In prav v takih stavkih pride do razbitja dvočlenskosti gradacijskega vrstnega reda.
K dvočlenskim gradacijskim zvezam prištevamo konstrukcije, v katerih je gradacija okrepljena s: pa, še, celo + primernik ali presežnik, glej primere:
Na deželi je zrak čistejši kakor v naseljih, najmanj čist pa je v velikih industrijskih središčih. (JS) — Nocoj sem še podlež, jutri bom pa človek. (KrM) — Volna je mehkejša od žime, najmehkejše pa je perje. (JS)
Vino je močna pijača, žganje pa je še močnejše. (JS) — Fant je bil nagle jeze, oče pa je bil še naglejši. (JS)
Ne odobravam ga, še več, zaničujem ga. (KoO) — Jed brez soli je plehka, še plehkejši je govor brez misli in brez vsebine. (JS) — Od razlike izkupička je ostalo za najemnino, a za zavarovalnico že ni doseglo, še manj pa za obleke in druge potrebščine. (KuS) — Pobuda je zanimiva in koristna iz dveh razlogov: v Italiji se kaj malo ve, da živi na vzhodni meji slovenska manjšina, še manj pa poznajo probleme in njeno kulturo. (D) — Angleži niso imeli podrejene vloge, čeprav so izgubili z visokim rezultatom 2:5 (0:3). Še več: v polju so bili najmanj enakovredni. (D)
Zveze z zanikanjem v obeh stavkih:
1) stavki, povezani z veznikom Judi;
In v tem je uživala. Ne samo iz polnega deklištva, tudi ne iz polnega ognja zrele žene. (JN) —¦ Ničesar ne ve, tudi sluti ne. (TS) — Nikomur je ne izdam, tudi ženi ne. (KC) — Cujte me, praga te hiše ne prestopim več, tudi moji otrt)ci ga ne bodo. (IN) — V njegovem glasu vendar ni bilo nič strašnega. Tudi njegov obraz ni bil grozen. Ona pa je zardela in se sklonila. (KrM) — Toda tu nam ne gre za golo estetiko, tudi ne za svetovna merila. (2D) — Zvečer ni dobro čez cesto, tudi zjutraj ne. (KC) — Zaspati ni moč človeku ne umiriti se, tudi umreti ne bom mogla. (LH) — Ni se razveselil, tudi ne razžalostil; nikoli in nikomur bi ne bil mogel povedati, kaj se je oglasilo takrat v njegovem srcu. (CZ)
2) stavki, povezani z veznikom in tudi:
Marenka ni videla nikogar in tudi nje ni nihče videl. (ZC) — Strah je bil v očeh, kletve ni bilo in tudi ne obžalovanja. (CZ) — Nisem ji rekel ne zvečer, ne drugi dan in tudi ne ob slovesu. (ZC) — Zakaj srce ne pozna malenkosti in tudi paragrafov. (ZC)
3) stavki, povezani z veznikom pa tudi:
Otrok ne more paziti pri pouku v šoli. Minejo tedni, ko ne sliši besede, pa tudi učenci ga ne zanimajo več. (LP) — Jaz ne, pa tudi nihče drugi to ne bo. (KrM)
Zveze z zanikanjem v drugem stavku (ali brez zanikanja):
Sem prištevamo majhno število zvez, ki izražajo gradacijske odnose, povezane z veznikom a. Gradacija je tu dodatno okrepljena s še, nič manj, vedno (+ primernik) :
274
Po četrti se je izza dobrega pol liilometra oddaljenega hriba, za katerim je tičal trg, dvignil sprva rahel, a vedno močnejši svit požara. (KC) — Bila je dovolj grenka za mojega očeta in mojo mater, ki sta brozgala poljansko močvirje, a nič manj grenka za nas otroke. (KI) — Petrolejka je plapolala in njegov obraz je postajal bled, a še vedno nemiren, negiben;... (KC)
Seznam avtorjev in del, iz katerih so primeri:
BK — F. Bevk, Kaplan Martin Cedermac, Ljubljana 1938; CZ — Ivan Cankar, Zbrani spisi, Ljubljana 1968, D — Delo; GD — S. Grum, Dogodek v mestu Gogi, Ljubljana 1931 j IN — A. Ingolič, Nebo nad domačijo, Maribor 1961: J — Boris Jukič, informator: JS — J. Jurančič, Slovenački jezik, Ljubljana 1965; K ¦— Kartoteka Inštituta za slovenski jezik SAZU; KB — C. Kosmač, Balada o (robenli in oblaku, Ljubljana 1965: KC — V. Kavčič, Cez sotesko ne prideš, Ljubljana 1956; KI — M. Kranjec, Imel sem jih rad, Ljubljana 1953; KO — J. Koruza, O začetkih slovenskega pesništva, Ljubljana 1971; KoO — M. Kozina, O človekovi dejavnosti, Ljubljana 1957; KoS — C. Kosmač, Sreča in kruh, Ljubljana 1946; Kr M — M. Kranjec, Majhne so stvari, Ljubljana 1947; KRS — J. Krečič, M. Ramovš, Soma(oiogi;a, Ljubljana 1966; KuS — L. Kuhar, Samoras/niki, Ljubljana 1940; LaS — V. Lamut, Slopn/evaJno alj giadacijsko priredje, JiS, Ljubljana 1989; LH — D. Lokar, Hudomušni Eros, Ljubljana 1960; LP — D. Lokar, Podoba dečka, Koper 1956; OL — A. Ocvirk, Literarni zapiski, Ljubljana 1935; MS — M. Malenšek, Se bo kdaj pomlad, Ljubljana 1957; PP — B Paternu, Prešernov Krst pri Savici, Maribor 1970; S — Slovar slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana 1970; SO — B. Smolnikar, Oiroško življenje teče dalje. Ljubljana 1963; SM — B. Skerlj, Misleči dvonožec, Ljubljana 1963; TP — P. Trdina, Peter in Pavel. Ljubljana 1884; TS — J. Toporišič, Slovenski knjižni jezik IV, Maribor 1970; TZ — J. Toporišič, Zaka; ne po slovensko. Ljubljana 1968; VL — J. Vidmar, Li(e-rarne kritike. Ljubljana 1951; VN — F. Vodnik, Narodnost in svetovni nazor. Ljubljana 1933; ZJ — D. Zaje, Jezik iz zemlje. Ljubljana 1962; ZM — P. Zidar, Marija Magdalena, Maribor 1968; ZD — Dela Otona Zupančiča V, Ljubljana 1950.
Ada Vidovič-Muha
SAZU v Ljubljani
POMENSKA IN STILNA RAZSEŽNOST BESEDE PRIMER
v jezikovnih člankih o rabi posameznih besed zasledimo različna mnenja o tem, kakšno mesto naj bi imela v jeziku beseda primer, kakšna je njena pomenska in stilna povezava s sinonimnimi besedami, zlasti z besedama zgled in slučaj. Zato naj nam nekoliko podrobnejša analiza pomaga pri odločitvah, kdaj in kako uporabljati navedene besede.
Beseda primer se uporablja na dveh širokih, pa tudi zelo različnih pojmovnih področjih: na eni strani se vključuje v besedno družino glagola primerjati [primerjanje, primerek, primera itd.), na drugi strani pa je naslonjena na en pomen glagola primeriti, in sicer na tistega, ki se da sinonimno izraziti z besedami pripetiti, zgoditi, dogoditi se (pomen, ki je sinonimno povezan z glagolom posrečiti se, nima nobene zveze z besedo primer). Na področju obeh glagolov je primer razvil precej pomenskih, sintaktičnih in stilnih variant.
Primer — zgled
Besedo primer s pojmovnega področja glagola primerjati zasledimo v Vodnikovem rokopisnem gradivu za slovar, v katerem je dvopomenski nem. Beispiel poslovenjen z izgled, spregled, primer, pokazanje. 2e v teh zapisih se torej pojavi poleg stare besede zgled, ki je lahko pokrivala samo en pomen nemške be-
275
sede, še vrsta umetno narejenih oziroma iz drugih slovanskih jezikov sposojenih sinonimov, ki naj bi v slovenščini posredovali še drug pomen te besede. Tudi drugi slovarji 19. stol., npr. Murkov, potrjujejo dejstvo, da po eni strani zgied ni mogel v celoti zadoščati, da pa je bil po drugi strani primer premalo domač in zato premalo poveden, tako da je moral imeti ob sebi še vrsto sinonimov. Jane-žič navaja v svojem slovarju iz leta 1867 tele sinonime za nem. Beispiel: zgied, izgied, razgled, priklad, primer, primerek; zum Beispiel na primer, na priliko. Ce jemljemo zaporedje slovenskih sinonimov kot vsaj podzavestno težnjo po normiranju, potem moramo reči, da je imel takrat za Janežiča celo priklad, sposojen iz češčine ali poljščine, prednost pred primerom. Kljub temu se je sredi prejšnjega stoletja raba v glavnem premaknila v korist primera. Cigale v Nem-ško-slovenskem slovarju prevaja zvezo ein Beispiel anführen s povedati, pokazati primer, ohne Beispiel brez primera. Tudi celotno besedno družino sloveni z besedami iz družine primer {primerček, brezprimeren, poln primerov, za primer, na primer, primeroma). Zlasti prislovna zveza na primer, ki sta jo prvič zapisala v svojih slovarjih prav Cigale in Janežič, se je hitro uveljavila brez dodatnih pojasnjevalnih sinonimov. Ko se je namreč pojavila potreba po poimenovanju vsebine, ki jo izraža prislovna zveza, je bila tudi sama beseda primer v osnovni, neizpeljani obliki že kolikor toliko utrjena. Vzrok za to je treba iskati v kulti-viranju knjižne slovenščine, ki se kaže med drugim tudi v težnji po vsebinski jasnosti in trdnosti posameznih poimenovanj. Ko je postala v jeziku aktualna tista vsebina besede Beispiel, ki je zgied zaradi drugačne pomenske usmeritve ni mogel pokriti, je bil verjetno pod vplivom ilirske miselnosti sprejet iz srbohrvaščine oz. ruščine primer. Opozoriti je treba še na nekaj: v osnovni obliki spadata zgled in primer oz. njuna glagola zgledovati se in primerjati, kot se bomo lahko prepričali ob kasnejši analizi, v isto kategorijo poimenovanj. Oba samostalnika oz. glagola poimenujeta neko razmerje, zato je v osnovni, neizpeljani obliki lahko zgled prevzel tudi pomensko funkcijo primera, seveda z določeno pomensko ohlapnostjo; v izpeljanih oblikah pa se pomenski področji obeh besed tako razideta, da ni več mogoča pomenska zamenjava: brezizgleden je popolnoma nekaj drugega kot brezprimeren, neprimeren. Torej ima največ zaslug za dokončno utrditev primera prav potreba po poimenovanju vsebine, ki jo imajo njegove izpeljanke.
Klasiki so primer zelo pogosto uporabljali, največkrat v prislovni zvezi na primer, pa tudi kot polnopomenski samostalnik. Da pa je bila beseda novejša, pomensko še ne popolnoma izčiščena, vendar v drugi polovici prejšnjega stoletja zelo aktualna in tudi agresivna, zlasti v odnosu do besede zgled, nam dokazuje zveza, ki jo je zapisal Trdina v Pripovedki od zlate hruške 1851. leta: na primer in v izgled naj ti bo nedolžna kletev. Podobne ohlapnosti v zvezi z rabo te besede zasledimo tudi pri Jurčiču, Erjavcu in drugih.
Pleteršnik je v Nemško-slovenskem slovarju 1895 pomensko lepo opredelil obe besedi, in sicer tako, da je navedel njune tipične zveze: primer trdote v drugi stopinji, za primer, s primerom razjasniti, na primer proti biti komu v zgled, po njegovem zgledu.
Tudi Breznikov Pravopis ostaja pri Pleteršnikovi dehtvi pomenskih področij obeh besed. Slovenski pravopis iz leta 1950 podpira to delitev še s številnimi
276
novimi tipičnimi zvezami. Nekoliko zmede je napravil Pravopis iz leta 1962, ki je spremenil glagole v stavčni zvezi besede zgled. Namesto zveze, navedene v SP 1950, za zgled kaj postaviti komu, beremo tu za zgied kaj povedati, pokazati, kar formalno popolnoma sovpada z zvezo za primer kaj povedati, čeprav ju pomensko ne moremo enačiti. S tem pa že prehajamo na analizo tega pomena besede primer v sodobnem knjižnem jeziku.
Primer kaže na tem pomenskem področju trojno funkcijo: samostalniško, glagol-sko oz. glagolniško in prislovno.
V samostalniški funkciji se pojavlja lahko samostojno, se pravi, da je beseda sama nosilec določenega pomena, ali pa z rodilnikom, pri čemer je pomen jasen šele v zvezi z njim. Kot stilno neoznačena in pomensko samostojna se uporablja beseda primer v takihle stavkih: vsi primeri so naglasno zaznamovani, izmisliti si primere, navedel je še nekaj primerov, poskusimo na (preprostem) primeru dokazati, to je slab primer, skušal je najti primer za takšno trditev. V navedenih stavkih oz. zvezah je s primerom poimenovano to, kar je zaradi svojih sestavnih elementov dano za primerjanje z določeno idejo, trditvijo, ki nam na drugem, prenesenem področju posreduje ravno te elemente. V zgoraj navedenih zvezah, naj bi bil torej primer konkretna, realna pojavna oblika ideje. Na osnovi primerjanja določene ideje oz. trditve in tega, kar je izbrano za njen primer, ali z drugimi besedami, na osnovi primerjanja abstraktnega in konkretnega, pridemo do spoznanja o veljavnosti povedanega. Raba sam. zgled namesto sam. primer pa pogojuje vsebinsko spremembo. Zgled je namreč vključen v družino glagola zgledovati se, ki poimenuje sicer tudi neko razmerje (kdo ali kaj se lahko zgleduje po čem), le da mora biti v tem razmerju ena stran vzorna, da se druga stran lahko zgleduje po njej. Zgled izraža torej že neko vrednoteno razmerje, medtem ko je pri primeru to razmerje čisto, objektivno.
Takšno pomensko opredelitev primera potrjujejo tudi njegove rodilniške zveze: to je primer današnjega človeka, videli smo več primerov portugalske arhitekture. Pri teh zvezah je pomenska teža na rodilniku in primer pomeni samo konkretizacijo njegove vsebine. Da gre za tako imenovano »popredmetenje« rodilnika, nam dokazuje tudi dejstvo, da je primer zamenljiv s sam. primerek, zlasti če rodilnik poimenuje kaj iz materialnega sveta, torej: muzej hrani več primerov oz. primerkov orodij, primeri oz. primerki portugalske arhitekture. Zgled se uporablja v zvezi z abstraktnim rodilnikom. V takšnih zvezah je zelo očitna njegova funkcija vrednotenja: predstava je bila zgled uprizoritve domačih del proti predstava je bila (prvi) primer uprizoritve domačih del. Kadar poimenuje rodilnik določeno lastnost, značilnost, ga vežemo samo z besedo zgled: zgled dobrote, pridnosti, junaštva. Navadno so te zveze povezane z aktivnimi glagoli, ki izražajo posredovanje česa: dati, dajati, nudili zgled pridnosti, lahko pa seveda tudi s pasivnim glagolom: biti, ostati zgled dobrote. Tu se pogosto pojavlja tudi stavčna konstrukcija z veznikom za: dajati zgled za solidarnost za junaštvo. Raba sam. primer v tovrstnih zvezah je zaradi svoje povezanost: z glagolom primerjati pomensko popolnoma neupravičena. Kot posebnost mo lamo omeniti pri tej kategoriji še nekoliko ekspresivno zvezo to je klasičen šolski primer česa, kar naj bi pomenilo »zelo dober primer« oz. takšen primer, ki je nosilec vseh tipičnih lastnosti besede, ki stoji v rodilniku.
277
Pomenska razlika med piimeiom in zgledom je še izrazitejša v zvezah, kjer imata besedi že glagolniško funkcijo: samo za primer vzemimo dejstvo, to vam bom navedel za primer, za primer smo opisali nekaj živali. Namesto primer bi lahko vstavili primerjava in namesto zveze za primer je mogoče uporabiti tudi zvezo kot primer, ki prehaja že v prislovno kategorijo. Tu je torej še bolj poudarjen pomen glagola primerjati, in če bi v teh zvezah uporabili besedo zgled, bi se pomen zelo spremenil: to vam bom navedel za primer proti to vam bom navedel za zgled; pri prvi zvezi gre za primerjanje, pri drugi za zgledovanje. Popolnoma nesmiselno pa je, da v zvezah, ki pomensko izhajajo iz glagola zgledovati se, uporabljamo namesto zgied besedo primer: vzemite si brata za zgled, ne vzemiie si brata za primer. Do zamenjave prihaja verjetno pod vplivom srbohrvaščine ali pod vplivom enakih sintaktičnih možnosti.
V čisti glagolniški funkciji pa je primer tudi formalno nezamenljiv z zgledom: v primeru z njim sem bil doslednejši, ta človek nima primera. Bolj pogosta in obi-čajnejša je v takšnih zvezah tudi formalna oblika glagolskega samostalnika: v primerjavi z njim ... ali tudi v primeri z njim sem bil doslednejši, ta človek nima primerjave oz. primere.
Primer — slučaj
Tudi primer s pomenskega področja glagola primeriti (pripetiti, zgoditi, dogoditi se) je zapisal že Vodnik, in sicer kot slovenski sinonim za nemški Zufall. Vendar je bila, kot kažejo kasnejši slovarji, raba sam. primer na tem področju še manj utrjena kot njegova raba na področju glagola primerjati. Murko in Janežič navajata za nemško besedo Zuffal oz. Vorfall veliko umetno narejenih slovenskih sinonimov: prigodek, zgodek, pripetek, naključba, naletek in med njimi tudi primerek, primerlej. Šele Cigale v svojem slovarju navaja primer kot ] enega izmed številnih, prav tako umetno narejenih sinonimov. Vse kaže, da j se je v prejšnjem stoletju utrjevala in izčiščevala raba besede primer predvsem na področju glagola primerjati, zato ni mogla prevzeti še kake druge pomenske obremenitve. Ker so bili sinonimi, ki so jih navajali za nem. Zufall dotedanji slovarji, umetno narejeni in zato brez potrebne trdoživosti, je prišlo v drugi polovici prejšnjega stoletja, verjetno spet pod vplivom določene panslovanske usmerjenosti, do velikega razmaha sam. slučaj. Najdemo ga že kot pripis s svinčnikom na Vodnikovem rokopisnem slovarskem gradivu*, iz česar lahko sklepamo, da je bil pri nas znan že prej, kot je mislil Breznik; ta namreč trdi, da je slučaj pri nas uvedel Zarnik v Novicah 1862^. Slovenski klasiki Jurčič, Kersnik, Erjavec, pa tudi Cankar in drugi so slučaj skoro dosledno uporabljali. Sele v tem stoletju so Breznik in zadnja dva pravopisa spet dosegli, da se je začel tudi na tem pomenskem področju uporabljati primer^. Obe besedi, slučaj in primer, imata svoje prednosti in pomanjkljivosti: slučaj ni sistemsko vključen v naš jezik, pojmovno ga nimamo kam nasloniti, ker nima glagolske oblike, pomensko pa je bolj enoten; primer se da sistemsko lepo izpeljati iz glagola primeriti, je pa dvopomenski. Danes se je raba pod vplivom pravopisov premaknila v korist sam. primer in prav je, če pri tem tudi ostanemo.
^ Prim. Jože Stabej, Nekaj ugotovitev ob popolnem izpisu Vodnikovega rokopisnega nemško-slovenskega slovarja, JiS XI, 1966, št. 1—2, str. 42.
' Prim. Anton Breznik, Življenje besed, Maribor 1967, 155.
» Prim. Breda Pogorelec, Se o slovanskih sposojenkah v jeziku zamejskih Slovencev, Delo, 24. 1. 1970, str. 18.
278
o sam. slučaj smo seveda govorili samo toliko, kolikor se dotika sam. primer. Mimogrede naj omenimo, da je slučaj vezan na dve pomenski področji. Na eni strani je v sinonimnem odnosu z besedo primer (iz primeriti se), na drugi strani pa z besedo naključje (nepričakovan, nepredviden dogodek): zato ni slučaj oz. naključje, da se je to zgodilo-, slučaj oz. naključje je hotelo, da sva se srečala; slučajno oz. po naključju sem uspel. Ta pomenski odnos torej ne vključuje besede primer, zato ga bomo izpustili iz nadaljnje obravnave.
Primer s pojmovnega področja primeriti se je pomensko določljiv v stavčnih zvezah, zato ne moremo govoriti o pomenski samostojnosti te besede. V glavnem se dajo vse sintaktične zveze zožiti na dva tipa, ki sta tudi nosilca dveh pomenskih področij: 1. predložno-prilastkove zveze, kjer je prilastek navadno stavčni odvisnik ali samostalnik v rodilniku s funkcijo odvisnega stavka: v primeru dežja, za primer dežja, in 2. predložno ali brezpredložno-prilastkove zveze, kjer se kot prilastek pojavlja odvisni stavek, lahko pa tudi pridevnik ali samostalnik v rodilniku: brezupen primer, govorili so o primeru, ki je bil zanj zelo boleč.
Predložno-prilastkove zveze izražajo lahko realnost ali potencialnost dejanja, ki ga poimenuje prilastek. Oglejmo si nekaj zvez z realnim pogojnim odvisnikom, pri čemer gre za istodobnost dejania v glavnem in odvisnem stavku: v primeru bolezni ne pridem oz. ne bom prišel, v primeru dežja vzamem oz. bom vzel plašč, v primeru napada pojdite v zaklonišče, v primeru potrebe uporabite orožje. Ta tip stavčnih vez je vezan na publicistični oz. sploh pisani izraz. Stilno nevezani so stavki z realnim pogoinikom: če bo dež, vzamem plašč; če bo (se primeri, pripeti) napad, pojdite v zaklonišče. Najslabša izrazna možnost, ki se pojavlja spet v publicistiki, zlasti v različnih političnih poročilih in komentarjih, je v podvojitvi: v primeru, če bo napad, pojdite v zaklonišče; v primeru, če bo bolan, ne bom prišel. Pogojnost v teh zvezah dovolj jasno nakazuje že sam odvisni stavek, uveden s pogojnim veznikom če, torej je zveza v primeru, če nepotrebna. Namesto pogojnega veznika se v tovrstnih stavčnih zvezah, kljub dolgotrajnim prepovedim, poaosto uporablja dopustni veznik da. Funkcijo pogojnosti prevzame tokrat v celoti zveza v primeru, zato je za pravilno razumevanje nujno potrebna, torej: v primeru, da bo dež, obleci plašč. Takšne stavčne zveze pa so zaradi izrazite stilne označenosti nepriporočljive.
V pogovornem jeziku in tudi v mnogih stilno obarvanih tekstih se kot neke vrste stopnjevana pogojnost ali tudi kot verjetnostna oz. možnostna omejitev uporablja prislov slučajno: če bo slučajno napad, pojdite v zaklonišče; če bo slučajno dež, ne bo predstave. Čeprav tovrstne stavčne zveze pravopis v glavnem odsvetuje in predlaga druge izrazne možnosti, bi jih morali v knjižnem jeziku dopustiti, seveda le za navedeni pomenski odtenek, ker nadomestila niso pomensko točna.
Opozorili bi še na stavčne zveze, ki so zlasti v publicističnem stilu že klišejske. Gre navadno za nedoločne zaimke, nedoločne števnike pa tudi za nekatere pridevnike v prilastkovi funkciji: v vsakem primeru pridem, v nobenem primeru, v nasprotnem primeru, v izjemnem primeru. Te zveze še ohranjajo sistemsko povezanost z glagolom primeriti (namesto v vsakem primeru lahko rečemo naj
279
se primeri liariioli). Besede pa, ki se priporočajo kot stilno nevtralne variante {vselialior, niiialior, nasprotno, izjemoma), te sistemske povezanosti nimajo.
Predložno-prilastkova zveza z besedo primer, ki je še najbliže funkciji potencialnega pogojnega odvisnika, se nam pojavlja v zvezi za primer česa: iiotel sem se domeniti za primer dežja, za primer neuspeha se je zavaroval. Tu gre za laznodobnost dejanja v glavnem in možnega dejanja v odvisnem stavku; dejanje v glavnem stavku se zgodi zaradi morebitnega, vendar na prihodnost vezanega dejanja v odvisniku. Tudi za to sintaktično možnost lahko rečemo, da je stilno vezana na publicistiko. Kot izrazit publicistični stilizem se pojavlja še zveza: za primer, če bi vas kdo napadel, vzemite puške s seboj; zavaroval se bom za primer, če ne bi uspel. Nevtralna sinonimna oblika teh zvez bi lahko bila: če bi vas kdo napadel, vzemite puške s seboj; zavaroval se bom, če ne bi uspel. Vprašanje je seveda, če je iz tovrstne stavčne konstrukcije poleg pogojnosti razvidna tudi časovna različnost dogajanj v obeh stavkih". Zlasti v govorjenem jeziku se pogojni naklon v odvisnem stavku spreminja v povednega; s tem pa se seveda izgublja morebitna možnost posredovanja različnega časovnega dogajanja. Zato lahko trdimo, da zveza za primer česa nima možnosti tako popolne nevtralne transformacije, kot jo ima zveza v primeru česa.
V drugem tipu zvez se primer pojavlja s predložnim ali brezpredložnim prilastkom. Njegova vsebina je omejena na poimenovanje rezultata glagolskega dejanja, povezava z glagolom primeriti na jo še močno občutena: prim-ir tega podjetja ni osamljen (kar se je primerilo, zaodilo nodjetjul, raziskali bodo njegov primer, v tem primeru je bojazen nenmavičena. Te zveze so sicer stilno označene, vezane na publicistiko, so pa kliub temu nosilec določenega pomenskega odtenka. Zveza govorili so o njegovem primeru ne pove isteaa kot zveza govorili so o njem; v prvem stavku je poudarjeno, da se je govorilo samo o tem, l(ar se je komu posebneaa primerilo, zaodilo, v druaem pa, da se je pač lahko tudi nasploh govorilo o kom. Omembe vreden je tudi pomenski odnos med pojmi smrt, primer smrti, smrtni primer. Podoben pomenski odnos, kot smo ga že zgoraj nakazali, vsebujeta zvezi: smrt ra je pretresla proti primer smrti pa je pretresel; prvič gre lahko za smrt kot deistvo, drugič pa lahko za okoliščine, posledice, skratka za vse, kar je povezano s tem dejstvom. Zveza smrtni primer pa se uporablja v stavkih kot pri tem obolenju so smrtni primeri zelo redki, na naših cestah je bilo čez praznike več smrtnih primerov. Zveza se pojavlja navadno v množinski obliki in s tem dobijo stavki posplošujoče vlogo; pomenski poudarek ni toliko na posamezni smrti, ampak na dejstvu, pojavu smrti nasploh. Tovrstne stavčne zveze so vezane na publicistično in strokovno izražanje.
V nasprotju z rodilniškimi zvezami besede primer s pojmovnega področja glagola primerjati je pri teh rodilniških zvezah pomenski poudarek na besedi primer. To nam dokazuje zlasti raba te besede v medicinskem žargonskem in tudi že v strokovno-publicističnem izražanju: vse težje primere je operiral, v bolnišnico so sprejeli več novih primerov. Tu se stanje po glagolskem dejanju izenači z nosilcem stanja, ki je bil prej izražen z rodilnikom oziroma s prilastkom. I
' Prim. Franc Jakopin, Raba pogojnih vezn/kov, JiS VI, 1960/61, st. 1, str, 5.
280
Se en tip zvez bi bilo treba omeniti, čeprav gre za redkeje rabljeni stilizem. Glavni stavek je pojasnjen s prilastkovim odvisnikom, ki ga uvaja veznik ko; so primeri, ko ne vem, ka/ naj storim; poznamo primere, ko igralec popolnoma pozabi tekst. Zlasti v prvem stavku ima beseda primer funkcijo brezosebnega glagola, zato se te glagolske oblike lahko uporabljajo kot nevtralna izrazna možnost; zgodi se oz. primeri se, pripeti se, da ne vem, kaj naj storim; zgodi se, da igralec popolnoma pozabi tekst. V takšni stavčni konstrukciji pa prevzame funkcijo uvajanja prilastkovega odvisnika veznik da.
NA ROBU SRBOHRVATSKEGA
(IN SLOVENSKEGA) ETIMOLOŠKEGA SLOVARJA
8
Sin. bogati, rcsl. bogati
Današnja knjižna slovenščina pozna glagol bogati impf, in pf. »gehorchen« za starejše ubogati (SSKJ I, 161). Glagol je torej brezaspekten, to pa je med drugim posebnost izposojenih glagolov (prim. voščiti, privoščiti). V SSKJ I, prav tam, najdemo tudi bogati se impf, »ujemati se, skladati se s kom; pogajati se« (dolgo se je bogal s prodajalci). Pri Pleteršniku I, 40, najdemo glagol bogati impf, »gehorchen«, pod istim geslom pa tudi b. se s kom »mit jemandem friedlich auskommen«, b. se »sich schicken« v frazah Dunajčanom se boga »es geschieht den Wienern recht«, pšenica me boga »gedeiht«. Pleteršnik ima poleg tega isti glagol tudi s predponami; prebogati »sich ungehorsam zeigen« (očeta nikoli ne preboga »er gehorcht dem Vater immer«), izbogati se »verderben«, razbogati »sich vergleichen«, pobogati »ausgleichen, beilegen« (po prepiru se p.), zbogati »versöhnen«, z. se s kom »sporazumeti se, spraviti se s kom«. Vsi ti glagoli pa so dovršni in uvrščeni v slovanski aspektni sistem. To aspektno dvojnost (opozorilo prof. Bezlaja) so doslej prezrli vsi raziskovalci in prav zaradi nje je mogoče domnevati, da gre za dva po izviru različna glagola.
A. N. Vostokov, SlovarB cerkovnoslavjanskogo jazyka, 1858, str. 47, omenja glagol bogati »servire, služitt« iz rcsl. besedila iz 15. stol. Izmed cerkvenoslo-vanskih slovarjev imata to besedo še Sreznevskij, Materialy I, 126, in Miklošič, Lex. pal., 34; oba imata podane oblike za sedanjik (bogajo^, -aješi), ki pa so verjetno rekonstruirane. Matzenauer, Cizi slova, 1870, str. 20, in Miklošič, SEW, 16, sta domnevala, da je to osamljeno besedo treba povezovati z ide. korenom 'bhag-, ki je dal tudi sla. bog, nista pa zapisala ničesar natančnejšega o njej.
S slovenskim gradivom so težave večje. Beseda bogati je jezikoslovce začela zanimati že zelo zgodaj. Popovič jo je v 18. stol. prvi štel za izposojenko iz nem. tolgen^ in odtlej se ta razlaga z majhnimi dopolnili vleče skozi vso literaturo^. Miklošič, SEW 16, je k njej pritegnil še prebogati »nicht gehorchen« (medtem ko je za zbogati < 'jbz- »verderben« domneval kot izhodišče 'bhag-), Berneker, SEW 66, pa je tudi pomen »gedeihen« povezoval z njo in zavračal zvezo z got. andbahti »Amt, Dienst«^ (Uhlenbeck, Got. Wb., 14). Samo Matzenauer, cit., je omenjal možnost povezave z rcsl. bogati »servire«.
281
Fonetično pa oblika vendarle ni povsem pravilna. Njen notranji slovenski razvoj so pojasnjevali kar trije slovenisti: Skrabec, Ramovš in Grafenauer. Skra-bec, Cvetje, 9, je mislil, da je 'bolgati < nem. folgen doživelo metatezo v Ibogati > ubogati in po dekompoziciji bogati {y- je bil občuten kot predpona). Ramovš, Arch. f. slav. Phil., 36, 44d., Slavia 11, 121-3, Hist. gram. 11, 55d., se je tej razlagi uprl, ker se mu zaradi nenavadne metateze ni zdela prepričljiva. V obravnavo je pritegnil še novo narečno gradivo: le na Goriškem je ohranjeno boxigati < 'bolgati, drugod pa je -I- že zgodaj onemel; prekmursko bougati in dolenjsko bügati kažeta na zgodaj dolgi -Ö-, rožansko bohata in dolenjsko budgat pa zaradi različnih refleksov na kasnejše podaljšave. Ramovšu ta zgodnja onemitev ni jasna, a jo zasilno pojasni kot disimilacijo zaradi sosednjega -b-*. Grafenauer, Razprave I, 368, pa prehod nem. -ol- > sin. -61- > -6- razlaga kot razvoj v zaprtem zlogu^.
Nihče ne dvomi o tem, da si Slovenci ne bi bili nem. folgen izposodili že zelo zgodaj. Pomeni izposojenke se po prevzemu lahko modificirajo, vendar praviloma ne morejo biti širši od tistih v jeziku, iz katerega so sprejeti. Ce pregledamo sin. gradivo, ugotovimo naslednje pomenske skupine: ubogati / ne ubogati; gedeihen, vonstatten gehen; sich schicken, geschehen; sich vergleichen; pogajati se, Nemški primeri pa kažejo naslednje: leiblich folgen, nachgehen; beipflichten, beistimmen, gehorchen; erfolgen; vonstatten gehen (Lexer III, 441-2; Grimm, Deutsches Wörterbuch, 1854, str. 1875-79). Tudi zaradi tega neujemanja bi bilo treba vsaj deloma misliti na križanje z nekim podedovanim glagolom, ki bi se ga dalo povezati z že omenjenim rcsl. bogati, -ajo^, -aješi. Dokazati se tega oblikovno ne da, res pa je, da bi tak glagol po kontrakciji tudi prešel v V/l kot drugi denominativi tipa delati, -ajo^, -aješi > delati, -am, -aš. Glagol ima tudi različne pripone. To samo po sebi še ne bi govorilo v prid starosti, saj jih lahko dobi vsak glagol, ko se v jeziku udomači, toda pri tej besedi srečamo npr. predpono pre- z zelo redkim pomenom »nehati«*, na katerega me je opozoril prof. F. Bezlaj. Ta pomen te predpone danes ni več tvoren in vprašanje je, kdaj je nehal biti (zaradi majhnega števila primerov), utegnil pa bi biti star. Težko je natančno določiti pomen predpone v glagolu razbogati se; morda ima večalno ali ingresivno funkcijo? Za vse druge najdemo primerjavo v gradivu: izpriditi (se), spraviti (se), sh. pomiriti se »spraviti se«.
• Beseda je znana vsem germanskim jezikom, razen gotščine; srvn. volgen, stvn. lolgen, stsaks. lolgon, stfriz. ioigialiulgia, ags. tolgian, angl. loiiow itd. Kluge'^, 211, pravi, da je germ. 'lolg- sorodno s cymr. oJ »(Fuss)Spur^^, korn. ol, stbret. oi itd., kar je iz 'potgh-. Skeat, A Concise Etyn^ological Dictionary of tire English Language, 1927, 192-3, je izvajal iz tevt. 'Sulloz »füll« < ide. 'pglnos. Jóhanesson, Isländisches etymologisches Wörterbuch, 1956, 557-8, to povezuje s korenom 'pei- 11, ki je dal tudi besede za kožo.
' Matzenauer, Cizi slova ve slovanskych rečech, 1870, 20i Miklošič, EWS, 1886, 16; Berneker SEW, 1908, 66; Striedter-Temps, Deutsche Lehnwörter im Slowenischen, 1963, 93.
' Feist, Etymologisches Wörterbuch der gotischen Sprache, 1939, 48d., meni, da je izposojeno iz keltsčine.
• Isti avtor, Hist. gram. II, 39, opozarja še na nekatere druge besede, ki so tudi zgodaj izgubile -I-: sonce
soince, Urih <; UIrih, ohrovt < olhrout < Kofllftraui idr.
" Iz nem. lolgen, drugič izposojenega v sin., beremo v 16. st. tolgati. Prim. tudi stč. iolk »Folge«, lolko-vati »folgen,   gehorchen«, p. lolgowac »nachlassen«, iolieč »nachlassen«, tolga »Erleichterung, Erholung.,,
• Kako se je ta pomen razvil, bi bilo treba natančneje ugotoviti. Za nas je pomembnejše, da ga imajo tudi drugi sla. jeziki; mak. preluti »prestati žeči, paliti (od ljute paprike)« — luti »zeti, paliti, peči,,, prevrne »prestati padati (za kisu, sneg)« — vrne »padati (za kisu, sneg, grad),« pregrmi »pregrmeti« — grmi (Rečnik na maksdonskiot jazik, ustrezna gesla), sh. pregrmeti »nehati grmeti«, preboljeti »prestati boljeti (koga što), Jurančič, Srbohrvatsko-slovenski slovar, 1955). Csl. preljubiti »moechinire« in morda še kaj. Tu sem upoštevala le tiste besede, pri katerih je izrecno poudarjeno: nehati (delati to, kar kaže izhodiščni glagol, ne glede na časovno trajanje).
282
G. Jucquois, Sprache XI (1965), str. 131 d., obravnava ide. koren 'bhag- in ugo- i tavlja, da je zaradi verskega enačenja Mithra=baga dobil pomen »contrat, dogovor, pogodba« (Yasna 64/49; Yašt 10, passim)'. Od tod naj bi prišel v moderne iranske jezike: kurdsko bazar »contrat«, osetsko baeyduan (prim. Abaev, lESOJ L, 247, bsegdwan / bogdaond), digorsko baeydauaen «caution, garantie, poroštvo«. Pravzaprav gre za pravni pojem preproste družbe. Zaradi presenetljive podobnosti v pomenu bi tudi za rcsl. bogati in deloma sin. bogati lahko domnevali enako izhodišče*. Modifikacija pomena v rcsl. kaže, kako se na starejše pojmovanje naplasti novejše, povzročeno s spremembo v družbenih razmerjih, j saj kaže na razmerje nadrejeni — podrejeni.
Sin. ima zanimivo podobo. Pri izbogati lahko izhajamo iz »ne biti v prid«. Pri besedah s pomenoma »pogajati se; spraviti se« in pri prebogati pa bi lahko mislili na slovansko dediščino iz časa, ko je to bil že tudi pri delu Slovanov pravni | pojem. Drugi pomeni so lahko tudi zaradi nemškega vpliva. Besedo je verjetno prinesel s seboj del prednikov današnjih Slovencev. Ko se je srečala z nemško podobne oblike in pomena, sta se medsebojno popolnoma prepletli. S tako razlago bi se lahko pojasnilo, zakaj so jo tako zgodaj sprejeli le Slovenci, ne pa tudi drugi Slovani, pa tudi odsotnost -J- bi postala razumljivejša. j
Alenka  S i v i c - D u1 ai Filozofska fakulteta v Ljubljani ]
Sh. ivica »rob na platnu, suknu ipd.«
Med besedami, ki so v Skokovem etim. slovarju brez etimologije, je tudi sh. ivica »rub na platnu, suknu itd.«, denominal ivičiti. Beseda ni splošno srbohrvat-ska, navajata jo Vuk in Miličevič za vzhodne kraje. Ima jo še bolg. v pomenu : »trak, pas« kot sinonim za bolg. lenta, linija, brazda (glej ARj IV 104, Skok ER I j 738—739, Mladenov Etim. i prav. reč. 196 idr.). Tudi Miklošič, SEW 97 in Berne- i ker, SEW I 439 ne pojasnjujeta obravnavane besede.
Mažuranič, Prav.-pov. rj. 440, navaja za iva *f. dem. ivica pomene »razna stabla i biljke, zatim rub, kraj na platnu, suknu, ali i medja«. Za slednji pomen misli, da je lahko tudi izposojeno iz tur. jiw — rub.
Temu mnenju se pridružuje A. Vaillant (RES 22, 191—193), ki trdi, da prav specifični pomen besede ivica pojasnjuje njeno odsotnost v starejših tekstih. j
Lukič (Spomenica Više pedagoške škole Beograd, prim. JF 15, 265) izvaja ivica j v pomenu »kraj, krajac« iz ptc. pas. 'ob-viš-ica — 'ovišica — 'ovica — ivica, kar j je pomensko in glasovno nekoliko težavno. i
V slovarju Mühlenbach-Endzelin, Lett.-dt. W. II 123, najdemo paralelo, s pomoč- j jo katere bomo morda prišli do boljše rešitve. Let. jutis ima pomene; 1) die Stelle, wo sich der Weg teilt, die Scheidung; 2) gada jutls beim Jahreswechsel; 4) jutis (jutis) die Gelenkstellen, wo zwei Knochen sich berühren. Prim. še let. ju-lavas »das Kreuz im Rücken« in lit. jâutis »Ochs (*der vor den Wagen gespannte.
^ Mitra daje ljudima hrabrost i krepost, štiti pravednike, osigurava zemljama mir, zaštitnik je ugovora, saveza i prijateljstva {Enciklop. leksikograskoga zavoda V, Zagreb, 219).
^ Prim. še sin. čamer »bik«, rcskl. čamhri s sti. <^amara »bos gruniens« <^ ide *kem- »brenčati, doneti« (F. Bezlaj, Etimološki slovar slov. j. — tipkopis).
283
jumentum)« (Fraenkel, LEW 1 191). Endzelin primerja let. jülis, jutaves in jaut s stind. yuii-h »Verbindung«, yäuti »bindet an«. Glej dalje stind. yuna »Band, Schnur«, anayava »Glied, Teil«, vse iz ide. 'ieu-, ieua-, ieu-g- »verbinden« itd. oziroma iz ide. *iey- »trennen, fernhalten« (Pokorny, Idg. W. 508, 511). Besedo ivica bi mogli izvajati iz 'j,eu- + -ica — ivica (prim. slov. igo iz 'jey-g-) s pomenom »kjer se nekaj križa, ločuje, veže, deli, meji ipd.« Pomenska in glasovna vzporednost sh. in bolg. ivica ter let. jütis (iz "iey.- + -tis) je nedvomna.
Janez K e b e r SAZU v Ljubljani
10
Sin. oplet, oplat in sbh. popiesati
Pri Pleteršniku najdemo dva adverba, ki se v novejšem knjižnem jeziku več ne uporabljata. To sta oplet »mausetot«, npr. bil je oplet (Vodnik), kupčija je oplet »der Handel liegt darnieder« (Vodnik), oplet je ž njim »es ist aus mit ihm« in Opiat »zu Grunde«, npr. v oplat vieči »zu Boden werfen«. Miklošič, EW 249 navaja samo oplat s pripombo nicht für ob tla. Obe obliki sta še živi na Goriškem, prevladuje opJei, vendar nisem mogel zanesljivo ugotoviti, ali gre pri razmerju opJei ; opJai samo za dva narečna refleksa za nazalni V razpravah SAZU, 2r. Vil 172, sem suponiral izhodišče 'o'^-plqth in to primerjal z lit. i plentq »bis auf den Grund, völlig« k lit. plentas, plénta »Grund, Boden«.
Pri tem je zanimivo, da pozna slovenščina tudi neke glagolske oblike, ki so pomensko zelo blizu temu adverbu. Tako npr. midva sva oplela »končala, propadla«. Enako preteritalno konstrukcijo sem zasledil tudi v srbohrvatski publicistiki, npr. kod nje sam opleo »propao«. Iz teh ostankov bi bilo mogoče rekonstruirati praslovanski glagol 'plqsti, 'plqto'^, ki se je po izgubi nazalnosti tako pomešal s homonimnimi osnovami plesti, pletem in pleti, plevem, da ga ne registrira več noben slovenski niti srbohrvatski slovar in se je ohranil samo v posameznih frazah. Verjetno spada k tej družini tudi sin. plent, rabljeno v kletvicah, poleg glagolov pléntati, plentaváti, plentováti, npr. da bi te plent; bes, vrag te plentaj; o ti para plentana; plentano delo. Nosnik je gotovo ekspresiven, vstavljen analogno po šmenf, hent s podobno funkcijo.
Pri Skoku, ERHS II 681, pa zasluži posebno pozornost glagol popiesati »poteptati, uničiti«, npr. splesat me muke (Palmotič), da ovu prepuklu sirotinju ne po-plešu Turci (Ljubiša), siJu njihovu desnice tvoje krepostju popleši (Vitaljič). Sbh. plesati »tanzen« je izpričano danes samo na severozahodu poleg redkih ostankov tipa pleska »neka igra« (Hercegovina), drugod je to praslovansko pJ^-sati »tanzen«, kar je izposojeno tudi v gotskem plinsjan »tanzen« izpodrinilo domače igrati ali romanske in germanske izposojenke.
Skok je nekoliko prehitro sklepal, da je v tem sbh. popiesati ohranjen prapomen psi. plqsati in se je zaradi tega vrnil k stalno zavračanemu mnenju, da je treba izhajati iz ide. 'plet- »ausbreiten« z infigiranim nazalom, kakor je v lit. plentas »Grund, Boden«, lat. planta »Fusssohle«. Toda csl. plesna »Fusssohle« je brez na-zala. Razen lit. plqsti, plqsiú »tanzen, frohlocken« nima slovansko plqsati nobenega zanesljivo ugotovoljivega sorodstva. Najbolj verjetno je mnenje, da je prišlo že zelo zgodaj med »plqsti in plqsati do besednega križanja.
France  Bezlaj Filozofska fakulteta v Ljubljani
284
PROFESORJU BORISU O. UNBEGAUNU V SPOMIN
(1898—1973)
Pred kratkim je umrl eden najvidnejših slovanskih jezikovnih zgodovinarjev, upokojeni profesor za slovansko jezikoslovje B. O. Unbegaun, ki je bil od leta 1922, ko je začel svoje slavistične študije v Ljubljani, tesno povezan s slovensko slavistiko.
Pokojni profesor Unbegaun se je rodil v Moskvi; po revoluciji se je znašel v tujini in je najprej dve leti poslušal predavanja prof. Nahtigala in Ramovša v Ljubljani, pozneje pa je študij nadaljeval in končal v Parizu pri prof. Meilletu in Mazonu. Skoraj deset let je delal kot bibliotekar v pariški nacionalni knjižnici in med tem pripravil temeljno razpravo o ruskem jeziku v 16. stoletju in knjigo o začetkih knjižnega jezika pri Srbih (oboje je izšlo 1935). Po izidu teh del je dobil sto-lico za slavistiko v Strassbourgu, vozil pa se je predavat tudi v Bruselj. Med vojno je preživel dve leti v taborišču Buchenwald, po vrnitvi pa je nekaj let še predaval na omenjenih univerzah, dokler ni bil leta 1953 povabljen za profesorja slovanske filologije na univerzo v Oxfordu. Tu je deloval do upokojitve (1965), od takrat pa je predaval kot gost na njujorški univerzi.
Bibliografija Unbegaunovih del obsega čez 400 enot, med njimi je nad deset samostojnih knjig. Objavljati je začel že v študentskih letih in je kmalu postal eden najvidnejših sodelavcev osrednje francoske slavistične revije (RLS), kamor je poleg razprav prispeval redno tudi bibliografske preglede za vzhodnoslovanske (in deloma tudi za druge) jezike. Kako samostojno in s kakšnim posluhom je znal ovrednotiti najvažnejša dela takratne slavistične znanstvene produkcije, posebno zgovorno kažejo Unbegaunove jedrnate
ocene v biltenu francoskega lingvističnega dipštva (BSL). Svojo publicistično dejavnost je razširil zlasti po vojni, saj srečamo njegovo ime domala v vseh pomembnejših slavističnih časopisih in zbornikih (sodeloval je v Slavistični reviji IV in X — Ramovšev in Nahti-galov zbornik), bil je cenjen in spoštovan profesor-gost na številnih evropskih in ameriških univerzah ter aktivni udeleženec na mednarodnih slavističnih in lingvističnih kongresih.
Unbegaunove razprave in knjige dokazujejo, da je obvladal problematiko vseh slovanskih jezikov, vendar smemo zapisati, da je bil predvsem histo-rik ruskega jezika, filolog in leksiko-log. Kot neprekosljiv poznavalec evropske kulturne zgodovine se je dokopal do izvora marsikatere ruske besede, ki je bila poprej zavita v temo; vedno je iskal stik med besedami in predmetnim svetom, in ni mu bilo žal truda, ko je npr. ob razlagi besed za kompas moral po muzejih pregledati vse različice teh naprav. Z veliko vnemo in uspehi je profesor Unbegaun raziskoval tudi ruski imenski fond in ga povezoval z zgodovinskimi obdobji. V zadnjem desetletju se je veliko ukvarjal z razvojem jezika ruskega prava in pri tem ponovno sprožil staro vprašanje o tem, ali je ruski knjižni jezik ru-sificirana cerkvenoslovanščina ali ruščina z nekaterimi cksi. prvinami; ker je Unbegaun zagovarjal cksI. tradicijo, je razumljivo, da je več ruskih slavistov njegove trditve zavrnilo. Doslej je bilo analiziranega še vse premalo zgodovinskega jezikovnega gradiva, da bi bila lahko prva ali druga sodba dokončna.
Čeprav se je Unbegaun najraje ukvarjal z jezikovno zgodovino (izdajal je tudi tuje ruske slovnice iz 17. in 18.
285
stoletja), je vseeno napisal tudi zgledno slovnico današnje knjižne ruščine, posegel pa je tudi na področje ruskega verza.
Unbegaun ni bil izdelovalec velikih jezikoslovnih platen, bil pa je mojster
drobnih risb, ki jih je znal povezati v večje jezikoslovne celote. Njegova znanstvena in človeška priljubljenost v slavističnem svetu je gotovo enkratna.
Franc Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani
Zapiski, ocene in poročila
SLOVENSKA AKCENTOLOŠKA MONOGRAFIJA*
Knjiga znanega mladega dunajskega slavista G. Neweklowskega je posvečena fonetičnemu in akustičnemu preučevanju fono-loških besednih in deloma tudi stavčnih in-tonacij treh osnovnih slovenskih koroških dialektov — podjunskega, rožanskega in ziljskega. Gradivo za svojo študijo je posnel v Rinkolah (Podjuna), Logi vasi (Rož) in St. Pavlu (Ziljska dolina), skrčeno kontrolno gradivo pa še v štirih drugih koroških vaseh.
Študij besedne intonacije je preučeval v kontekstu, v kratkih zaključenih in progre-dientnih stavkih nevtralne vsebine in brez posebnega emocionalnega ter besednega poudarka. V vsakem kraju je posnel od 150 do 250 vnaprej skrbno pripravljenih stavkov, tako da so besede s preučevanimi intonacijami bile v vseh možnih legah, začetni, srednji in končni. S tem je hotel dognati tudi to, kako se prozodični elementi besede spreminjajo pod vplivom stavčne melodije. Na osnovi tega gradiva je posnel okoli 1600 sonagramov in jih premeril ter analiziral.
Rezultati njegovega preučevanja so silno zanimivi in nam, mislim, dokončno odkrivajo resnično fonetično, akustično in fono-loško naravo ter lingvistično izkoriščenost koroških slovenskih besednih intonacij.
Ob študiju intonacij pa je NeweklowskY analiziral tudi druge prozodične parametre, kot so kvantiteta in barva vokalov ter njuna morebitna povezanost s to ali ono into-nacijo. Za konec pa je podal še tonološke sisteme vseh treh preučevanih govorov in distiktivne znake posameznih vokalnih fo-nemov.
' Gerhard Neweklowsky, Slovenische Akzentstadien. Wien 1973, 273 str,, 46 fotografij in 76 figur.
Intonacijske opozicije so v podjunskem narečju osnovane na relativni višini akcen-tuiranih vokalov (zlogov). Tako imenovani tradicionalni cirkumfleks je v bistvu visoki, tradicionalni akut pa nizki ton. Sam tonski potek obeh akcentov za razlikovanje intonacij skih opozicij ni relevanten. Irele-vantna in redundantna je tudi tonična višina ponaglasnih zlogov. Vokali pod aku-tom so navadno daljši, vendar je tudi ta znak fonološko redundanten. Intonacija ne vpliva na barvo vokalov. Za razlikovanje intonacij skih opozicij tudi ni relevantna relativna intenziteta.
Dolgi vokali so po naravi dolgi in njihova kvantiteta ni osnovana na morah.
Intonacijske opozicije služijo v glavnem morfologiji. Označena je visoka intonacija, torej tradicionalni cirkumfleks, in to je lepo razvidno tudi iz njegove konkretne uporabe v oblikoslovju.
Rožanske intonacijske opozicije so osnovane na drugačnih elementih kot podjunske. Tu gre za t. im. »besedni profil«, pri čemer ima odločilno vlogo tonična višina ponaglasnih zlogov. Zato rožanske intonacijske opozicije niso lastne akcentuiranim zlogom, ampak celi besedi. Intonacija se torej realizira najmanj v obsegu dveh zlogov. Funkcija fonoloških intonacijskih opozicij je tudi tu taka kot v podjunščini, izkoriščena je predvsem za označevanje morfoloških opozicij.
Kvantiteta posameznih vokalov, dolgih in kratkih, je približno enaka kot v podjunščini. Diftonga ia in ua nista daljša od navadnih vokalov. V nasprotju s podjunšči-no, kjer je kvantiteta vokalov pod visokim tonom nekoliko krajša kot pod nizkim, tu intonacija na dolžino vokalov ne vpliva.
286
Nasprotno pa so kratki akcentuirani vokali nekoliko daljši od neakcentuiranih, medtem ko je v Podjuni to ravno obratno.
Tonski potek »akuta« je največkrat padajoč, »cirkumfleksa« pa vedno rastoč. Razlikovalni znak med njima ni relativna tonska višina kot v podjunščini, temveč različen tonski potek v obsegu cele besede in ne samo v obsegu poudarjenega zloga. Tonski višek je pri »akutu« v ponaglasnem zlogu, medtem ko je sam naglašeni zlog to-nično raven ali celo padajoč. Pri »cirkum-fleksu« pa je tonski višek v drugi polovici naglašenega zloga, ponaglasni zlogi pa so tonično nekoliko nižji. Tonski interval med predzadnjim in zadnjim zlogom je pri akutu v rožanščini mnogo večji kot v podjunščini, zato imamo pri rožanskem »akutu« občutek »plavajočega« naglasa, ko pravzaprav ne vemo, kateri zlog je naglašen, predzadnji ali zadnji.
Osnova rožanske vokalne kvantitete so more, dolgi vokali niso po naravi dolgi.
ZHjske intonacijske opozicije so podobno kot podjunske zgrajene na relativni tonič-ni višini naglašenih zlogov. Ta je torej zanje fonološko relevantna. »Akut« je nižji, »cirkumfleks« pa višji ton. Smer tonskega poteka je za razlikovanje intonacijskih opozicij irelevantna, prav tako tonična lega ponaglasnih zlogov, ki ima pri večzlož-nih besedah samo spremljajočo vlogo. Pri
»akutu« je v takem primeru ponaglasni zlog tonično najvišji, vendar je tonski interval med naglašenim in ponaglasnim zlogom mnogo manjši kot v rožanščini in večji kot v podjunščini. Ponaglasni zlog pri »cirkumfleksu« pa je tonično najnižji.
Ziljščina pozna intonacijske opozicije tudi v kratkih nezadnjih besednih zlogih. Tu je relevantna prav tako samo tonična višina, ne pa tonski potek.
Vokalna barva ni odvisna od te ali one in-tonacije, prav tako ne kvantiteta vokalov. Kvantitetne razlike med dolgimi in kratkimi vokali v ziljščini niso tako izrazite kot v podjunščini in rožanščini.
Knjiga G. Neweklowskega je dragocena, ker je razjasnila mnoge stvari iz koroških govorov, ki doslej niso bile jasne ali pa smo jih samo slutili. Zal v tem kratkem poročilu ne morem omeniti tudi vseh drugih problemov, ki so v njej obravnavani, zlasti ne odvisnosti besedne intonacije od pozicije besede v stavku in od stavčne melodije.
Nekateri problemi pa bodo verjetno še naprej predmet preučevanja, zlasti podrobna akustična opredelitev posameznih koroških vokalnih sistemov glede na distinktivna obeležja posameznih vokalnih fonemov.
Tine   Logar
Filozofska fakulteta v Ljubljani
O PRIPRAVLJANJU NOVEGA SREDNJEŠOLSKEGA UČNEGA NAČRTA ZA POUK KNJIŽEVNOSTI
Trenutno obstajajo menda v SFRJ tri različne pobude in hkrati akcije za spremembo jugoslovanskega srednješolskega sistema. Vsaka prihaja iz drugega političnega središča (menda iz ZK, sindikatov in mladinskih organizacij) in vsaka ima na reč kajpada nekoliko drugačne poglede. 2e pred tem, lansko leto, pa je Zavod za šolstvo SRS začel z delom za tako imenovane vsebinske izboljšave obstoječih učnih načrtov; te so sicer predvidele tudi nekatere poprave obstoječega šolskega sistema, predvsem rahlo tematsko diferenciacijo-specializacijo višjih dveh razredov, v glavnem pa naj bi predvsem modernizirale in racionalizirale obstoječe učne načrte. Ce pomislimo, da se dandanes človeško znanje podvaja na vsakih deset let, se zdijo takšni občasni posegi smotrni in koristni, celo
nujni. Sola pač ne more zastati na tej ali oni stopnji družbenega, tehnološkega in znanstvenega razvoja. — Vodstvo in usmerjanje celotnega projekta je bilo zaupano posebni komisiji, ki jo vodi prof. dr. Vladimir Schmid, pregledovanje starih in uresničevanje novih učnih načrtov pa naj bi na temeljni stopnji opravile posamične predmetne komisije. Ena izmed teh je pripravila tudi učni načrt za pouk književnosti v okviru predmeta Slovenski jezik in književnost.
Komisija je delala v sestavi: prof. Franček Bohanec, prof. Silvo Fatur, prof. Miha Fe-guš (tajnik), prof. Vladka Jan, prof. dr. Matjaž Kmecl (predsednik), prof. dr. Joža Mahnič, prof. Jože Šifrer, prof. Ivo Zrim-šek; za področje filmske vzgoje je priteg-
287
nila k sodelovanju še prof. Stanka Šimenca. Svoje delo je v glavnem končala do začetka februarja; preostaja le še uskladitev književnostnega dela učnega načrta z jezikovnim (ki ga je pripravljala posebna komisija pod vodstvom prof. dr. Jožeta Toporišiča) ter končno verzijo oddati v potrditev krovni usklajevalni komisiji ter v javno razpravo.
Delo komisije je izhajalo iz ocene, ki je deloma izšla že iz poročil in razprave na goriškem slavističnem zborovanju 1970, da namreč obstoječi učni načrt po svojih metodoloških načelih ni slab, da pa je praktično neuresničljiv: da stavi učitelju predvsem preštevilne, preobsežne zahteve, pa da tudi ni prilagojen učenčevi duševni starosti in njegovemu zanimanju.
— Zato je komisija najprej izdelala natančen časoven predračun. Pristala je na predlog jezikovne komisije, naj se razpoložljivi učni čas deli v razmerju 2/5 za pouk jezika in 3/5 za pouk književnosti. Kultura slovenskega javnega pisnega in govornega izražanja je razmeroma skromna in prav je, da se jo primerno goji tudi v srednji šoli (navzlic temu, da je razmerje v drugih republikah, pa tudi po predlogih različnih ekspertiz, približno 1/4 : 3/4 v korist književnostnemu pouku). Račun je pokazal, da pomeni uveljavitev omenjenega razmerja približno tole število ur: vsa štiri leta je na voljo ca. 560 ur; če postavimo 60 ur v rezervo (naloge, filmska vzgoja itd.), ostane jeziku 200 in književnosti 300 ur, torej jeziku 50 in književnosti 75 ur letno. Glede 75 književnostnih ur letno je komisija menila, naj bi se 1/3 namenila ocenjevanju, utrjevanju znanja in podobnim opravkom, čas v razmerju 50—55 čistih šolskih ur (po 45 minut) pa bi pomenil tisti fizični okvir, v katerega je mogoče umestiti učno snov v vsakem razredu. Določitev nadaljnjega razmerja, po katerem naj približno 2/5 omenjenega časa odpade na sintetizirano zgodovinsko in književ-noteoretsko informiranje, 3/5 pa na inter-pretativno branje in praktično usvajanje osnovnih teoretskih pojmov-terminov, s katerimi je šele mogoče o umetnini samostojno misliti, je končno narekovala podrobnejšo tematsko in namensko izdelavo učnega načrta.
Pri tem je komisija upoštevala tale izhodišča:
1. Učna snov ostane še zmeraj razporejena po zgodovinski zaporednosti; glede
na to, da stroka nikdar ni bila izrecno stimulirana, naj bi ev. pripravila kakšen drugačen, pa seveda dovolj pretehtan projekt (izdelava takšnega načrta zahteva pač denarja in dovolj usposobljenosti strokovnjakov), se zdi to trenutno še najbolj smotrno.
Pač pa je tako — zgodovinsko —• razporejeno snov komisija racionalizirala na sledeče načine:
a) na razumno mero je zredčila delež starih afroazijskih književnosti (te so se nerazumno široko usedle v obstoječi načrt spričo svoječasne koincidence med nastajanjem načrta in med poudarjeno dnevnopolitično aktualnostjo orienta za SFRJ), deloma tudi delež starih literatur nasploh.
b) zgodovinsko snovno težišče je prenesla v sodobnost; s tem je hkrati skušala ujeti korak s srednješolčevim duševnim razvojem, z njegovo naglo spreminjajočo se dovzetnostjo za literaturo. Po novem predlogu absolvira učenec v drugem letu literaturo 19. stoletja, ki ji je kot drugošolec bržčas dorasel ali celo naklonjen, in se kot tretješolec že ukvarja z novo romantiko in ekspresionizmom v 20. stoletju, v zadnjem letniku pa s književnostjo po letu 1930, s čimer ga lahko učitelj tik pred dokončanjem šole dokončno uvede v samostojno spremljanje in vrednotenje sprotnega kulturnega, zlasti literarnega dogajanja.
c) komisija je spremenila razmerje med narodno in svetovno književnostjo v prid prvi (zdaj je obratno); s tem v zvezi je tudi otrebila tako imenovane monografske obdelave od sedanjih docela nerealnih 70 na vsega skupaj 3, in sicer na po 1 v vsakem od višjih letnikov (Prešeren, Cankar, Pre-žih — s poudarkom na prevladujoči književni zvrstnosti pri vsakomer: lirsko, dra-matsko, epsko).
2. Sistematično, s težo na prvih letnikih, je vpeljala osnovne teoretske pojme in pri tem pazila, da je upoštevala predvsem tiste, ki so bodisi najpogosteje, takorekoč vsak dan rabljeni, bodisi takšni, brez katerih se o književni umetnini ni mogoče samostojno izražati. Izrecno pa je odpovedala gostoljubje vojski polsholastičnih, iz tradicionalnih poetik izviraj očih, pa v bistvu neporabnih in zato nerabljenih pojmov-terminov. Obenem je opozorila na potrebo po navajanju učenca k samostojnemu iskanju informacij (v različnih priročnikih, pomožnih učbenikih, knjižnicah ipd.)
288
3. Pri razporejanju snovi je dalje skušala upoštevati dve zahtevi, ki se v zvezi z učiteljevim delom pojavljata kar naprej:
a) učni proces naj bi bil po izmenjani količini in kvaliteti znanja vsaj približno sinhroniziran, enoten v celotnem slovenskem kulturnem prostoru; to sinhronijo, njeno resničnost, naj bi bilo mogoče tudi vsak trenutek preveriti;
b) učitelju pa naj bo vseeno odprta mož-nosL ustvarjalnega pouka, to je pouka, ki temelji na njegovem osebnem odnosu do snovi, na njegovi osebni oceni snovi.
Kajpada gre za dvoje nekoliko protivnih zahtev, ki se v praksi bržkone le poredko-ma in s težavo ujameta. Da pa bi jima bilo -obema!- vsaj približno zadoščeno, je komisija sklenila snov razdeliti na vrsto te-tematskih enot, ki jim je namenjenih po 8—10 čistih učnih ur (torej jim je treba dodati še po ca. 1/2 dodatnih ur za utrjevanje ipd. znanja = ca. 12—15 realiziranih šolskih ur). Vsako teh enot, ki je problemsko zaokrožena, mora učitelj absolvi-rati v predvidenem časovnem okviru, razporeditev snovi in pozornosti znotraj vsake takšne enote pa naj bi bila prepuščena njegovi osebni oceni. — Primer. Ce se te-matizacija 7. enote v 2. letniku glasi: »(Aškerc, Kersnik, Tavčar). Ljubljanski zvon in Celestinov literarni program. Dom in svet ter nazorskopolitična cepitev javnega, tudi literarnega življenja na Slovenskem. — 9 ur«, bo moral učitelj ves ta problem kot učno snov absolvirati v 9 + 4 = 13 urah, vendar se lahko znotraj tega časovnega okvira pač po svojih nagnjenjih izdatneje posveti Kersniku kakor Tavčarju, ali obratno, ali Celestinovemu programu itd. — ter potem npr. po metodi eksempli-ficiranja rezultate konkretnih prikazov posplošuje. — Na ta način se je komisija skušala izogniti eni izmed velikih pomanjkljivosti v učnem uresničevanju obstoječega načrta, to je velikanskemu zaostajanju ter pogostemu končavanju pouka književnosti s slovensko novo romantiko, medtem ko ostaja ves kompleks novejše literature pred vrati. Tak učni načrt bo najbrže marsikateremu učitelju pomenil zelo trdo zahtevo, vendar danes že obstaja toliko učnih pomagal (trenutno so v pripravi kar trije literarnozgodovinski učbe-
niki), da reč ne bi smela pomeniti prehude ovire. Res pa je, da bo z zahtevano disciplino stopil načrt na prste mnogokaterim izgovorom in samovoljam, že kar anarhič-nosti, ki je pognala prav na hudi predi-menzioniranosti obstoječega načrta.
4. Komisija je izrecno upoštevala možnosti, priložnosti in potrebo po etični in estetski vzgoji pri pouku književnosti.
5. Opredelila se je tudi do udeleženosti literarne snovi pri govornih vajah in šolskih nalogah. Izdelala je obširen program domačega branja in posebej opredelila pomen takšnega branja za književnostni pouk. — Izrazita novost pa je v tem sklopu tudi zelo natančna opredelitev šolskih ekskurzij, njihovega pomena in pripravljenosti. Za vsak razred je komisija pripravila po nekaj dobro premišljenih predlogov, med katerimi je mogoče izbrati, treba pa je vsako leto realizirati vsaj eno. Celota 4 ekskurzij v 4 letnikih bi učencu končno nudila sistematičen vpogled v lociranost in značaj slovenskih književnostnih spomenikov.
— Kakor je iz tega skopega poročila o razmeroma dolgotrajnem delu razvidno, je komisija v marsikatero vprašanje posegla na način, ki bo najbrž razburil te ali one polemične duhove. Zlasti poseg v starejšo književnost (tudi v slovensko klasiko 19. stoletja) bo tega ali onega prizadel vsaj čustveno. Pri javni razpravi, ki bo sledila — če bo kajpada krovna komisija projekt spoznala za dovolj pretehtan in ga v takšno razpravo predala — bo pač treba imeti nenehno pred očmi, da čas teče dalje, da se snov nenehno množi, da je tudi slovenska literatura vse obilnejša (nikakor pa ne slabša), da današnjim mladim rodovom že književnost pred drugo svetovno vojno in neposredno po njej pomeni čisto zgodovino (letos maturirajo letniki 1954, 1955!); za naivne oči, ki bi rade pokupile ves sejem, pa je tudi treba pripraviti streznitvena očala: veliko je lepega in dragocenega v zakladnici človeške kulture, preveč za še tako odprte zrelostnikove možgane; preveč, da bi šlo vse noter, pa še brez izgube povrhu. Kar pa gre noter in takoj spet ven, je brez pomena.
Matjaž  Kmecl Filozofska fakulteta v Ljubljani
289
POSTSCRIPTUM K SPISU O LITERARNIH MUZEJIH;
Pred nekaj meseci, v 3. številki naše revije, sem v širšem članku prikazal stanje literarnega muzejstva na Slovenskem in hkrati postavil vprašanje glede njegovega nadaljnjega razvoja. Ker pa je bil moj prikaz literarnih muzejev pri nas in v nekaterih vzhodnoevropskih deželah napisan v določni povezavi s konkretnim dogodkom, to je z mednarodnim kolokvijem v slovaškem Martinu, je komu vzbudil občutek, da je izbrana tema bolj ali manj priložnostnega pomena.
V naslednjem se vračam k isti temi, pa ne morebiti, ker bi ostajal najmanjši dvom glede tega, kako živo nas vprašanje literarnih muzejev zadeva in prizadeva. Da ne more biti nikakršnega dvoma, kako aktualna je ta tema, izpričuje tudi zadnji slavistični občni zbor v Murski Soboti (septem-ra lani). Vprašanje osrednjega literarnega muzeja in oskrbovanja literarno pomembnih mest (hiš, sob, grobov) tam ni bilo morebiti mimogrede navrženo, marveč je dobilo precejšen poudarek tako v predsednikovem poročilu kot med sklepi občnega zbora. V poročilu predsednika prof. Fr. Za-dravca je povedano tudi naslednje: »Dobro je sicer, da spreminjamo rojstne hiše pomembnih besednih ustvarjalcev v kulturne spomenike, bojim pa se, da so ti včasih vzdrževani z negotovo, nihajočo skrbnostjo. Predvsem pa mora obstajati nekaj čvrsto, koncentrično organiziranega, sintetični dokumenti o tem, kako so zrasli in ustvarjali naši slovstveniki. Takšno središče pa lahko ustvari in mora ustvariti le republika. Zato predlagamo, naj ta slavistična tema pride tudi na seznam Kulturne skupnosti Slovenije.« In ne samo to, predlog za osrednji literarni muzej je bil med sklepi občnega zbora zapisan v konkretizirani obliki: »Prvi korak v tej smeri bi že bila namenska obnovitev Vodnikove ali Zoisove hiše.«
Pravzaprav je razlog, da se ponovno lotevam pred časom navrženega vprašanja, konkreten in izrazito praktičen. Izkazalo se je namreč, da je bil seznam muzejev, ki sem ga takrat objavil, pomanjkljiv in na mestih netočen. Sama po sebi je silila nujnost, dopolniti oziroma popraviti zadevne podatke v listu, kjer je bil seznam objavljen.
Vendar ne gre samo za to. Stvar bi bila enostavna, če bi bila enkratna. Problem je kritičen, ker nikjer v slovenskem središču
nimamo redno vodenega spiska, ki bi omogočal zanesljiv pregled, kakšno je stanje v literarnomuzejskih ustanovah, kolikor jih na Slovenskem ta čas vzdržujemo. V tem smo na slabšem, kot smo bili npr. pred dvajsetimi leti. Takrat je revija Varstvo spomenikov, glasilo Zavoda za spomeniško varstvo SRS, enako kot za umetnostnozgo-dovinske, arheološke in etnografske spomenike prinašala redne beležke in članke v zvezi s spomeniki literarnozgodovinske-ga značaja. Pri Zavodu je takrat deloval »referat o velikih Slovencih«, ki je skrbel za varstvo znamenitih mest, povezanih z življenjem in smrtjo pomembnih Slovencev, dajal je pobudo za odkrivanje spominskih plošč ipd. Ta referat pa zaradi pomanjkanja številnejšega osebja ni mogel biti kos vsem raznovrstnim zahtevam, ki so seveda poleg literarnozgodovinskega vključevala različna kulturnozgodovinska področja. Poleg tega je Zavod za spomeniško varstvo za polno število notranjih strokovnjakov imel na svojem primarnem, umetnostnozgodovinskem področju dela preko glave. Tako je polagoma prišlo do stanja, ki je izpričano v omenjenem seznamu literarnomuzejskih ustanov, tj., da le-te že dobršen čas slone na ramenih splošnih muzealcev, ali pa so odvisne od ljubiteljske vneme redkih posameznikov.
Glede na to in tako stanje stvari je današnji poročevalec o slovenskem literarnem muzejstvu prisiljen, da mora zbirati podatke vse od začetka in lepo po vrsti na številnih, vse prej ko preglednih naslovih. Ce so tedaj resne težave že pri zbiranju osnovnih podatkov, kakšne so šele potem, ko hočemo govoriti o organiziranem nudenju strokovne in druge pomoči literarnomuzej-skim ustanovam, ki je te od časa do časa neogibno potrebujejo. In če že drugega ne, podpora iz središča bi tu in tam lahko vlila posameznikom in oddaljenim voditeljem podjetij več zaupanja v vrednost in smisel lastnih prizadevanj.
Tako smo po drugi poti pristali pri osnovni postavki, da si brez osrednjega literarnega muzeja ni mogoče zamišljati razvoja, napredka in sodobno vodene organizacije literarnega muzejstva v celem in posamič. Vendar se to pot ne gre ustavljati ob samem in ponovnem ugotavljanju kulturne potrebe. Stvari so toliko dozorele, da je treba o njih razmišljati v konkretnih okvirih, namreč, kako bi zamisel osrednjega literarnega muzeja postopno uresničili. Od-
290
lagati na čase, ki naj bi bili materialno ugodnejši, bi bilo enako kot molče priznavati svojo nemoč in nesposobnost spričo zahtevnih vprašanj, ki jih rodu nalaga njegov čas.
Namig k postopnemu izvajanju zamisli je dal že občni zbor, ko je pritrdil predlogu, naj se ta slavistična tema uvrsti v seznam nalog Kulturne skupnosti Slovenije. Toda, kolikor poznamo naš kulturnoorganizacij-ski obrat, ne moremo mimo izkušnje, da si izvedbe ni mogoče zamisliti brez jasno določenih nosilcev in izvajalcev naloge. In ker je naloga na moč zapletena, zahtevna v delovni zasnovi in materialno, je očitno izvedljiva le v koordiniranem sodelovanju več sorodniii ustanov. Težko si je namreč predstavljati, da bi tak dolgotrajen napor zmogla samo ena ustanova: vsaka teh ima toliko lastnih specifičnih zadolžitev, da bi vključevanje nove odgovornosti — posebej še te, o kateri govorimo —^ terjala obsežne strukturalne preureditve.
Izdelava programa za fundiranje osrednjega literarnega muzeja na Slovenskem ne osvobaja od skrbi za nadaljnje razvijanje t. im. monografskih muzejev. Kot je bilo razvidno iz mojega prikaza literarnomuzejske-ga stanja na Češkoslovaškem, v Madžarski in drugod, velja njihova pozornost v pravšnji meri tudi le-tem. Ker skušamo ustanove vrednotiti glede na njihov funkcionalni pomen, je s tem samim jasno, da vloga spominskih hiš in sob na deželi z vzpostavitvijo osrednjega muzeja ne more in ne sme biti oslabljena. Ustrezno zavarovanje takih spominskih mest trajno ohranja pomen, saj je dovolj znano, kako tovrstne literarnomuzejske ustanove služijo nacio-nalnokulturni vzgoji in kako so lahko dragocene v literarnoizobrazbenem pogledu.
K lastnemu spisu (gl. JiS 1972/73, št. 3, posebej str. 102) dodajam naslednji »pripis«: 1. Rojstna hiša pesnika A. Aškerca v Globokem ni ohranjena. Ob 100-letnici pesnikovega rojstva (1956) je bila obnovljena Aškerčeva domačija na Senožetih nad Rimskimi toplicami, v katerih je bila takrat urejena spominska soba (po prijaznem obvestilu prof. A. Gspana, znanstvenega svetnika SAZU, ki je posebej zaslužen za ureditev mnogih spominskih sob; gl. tudi Varstvo spomenikov VI/1955-57, str. 17 si.). 2. Za prvo obletnico smrti pisatelja Fr. Bevka (1971) je bila odprta spominska soba v Mestnem muzeju v Idriji. Ob tej slovesnosti je izšla posebna številka Idrijskih razgledov, ki v posebnem odtisu služi kot vo-
dič. Ta številka obsega več zanimivih prispevkov z bibliografijo, uredil jo je Bogomil Gerlanc (zahvalo za te podatke sem dolžan njemu). Spominska soba v Idriji nudi z namestitvijo opreme Bevkove delovne sobe iz ljubljanskega stanovanja izvirno muzejsko prezentacijo pisateljevega ustvarjalnega ambienta. 3. V načrtu je ureditev Bevkovega študijskega centra v Novi Gorici (Rožna dolina) v njegovi lastni hiši, ki jo je pisateljeva vdova odločila v ta namen. Kdaj bo ta načrt izpeljan, danes še ni jasno. 4. Med publikacijami, namenjenimi literarnomuzejskim namenom, zavzema odlično mesto brošura: Prešernov spominski muzej v Kranju. Uredila A. Gspan in C. Zoreč. Izdal Gorenjski muzej v Kranju 1964. — Ob 60-letnici smrti pesnika S. Gregorčiča, ko je bila odkupljena in preurejena v spominski muzej njegova rojstna hiša na Vršnem, je izšla lepo opremljena, ilustrirana brošura: Gregorčičeva Iiiša na Vršnem. Uredil Marijan Brecelj, Nova Gorica 1966. — 5. V počastitev 150-letnice ustanovitve prvega muzeja na Slovenskem je društvo muzealcev Slovenije pripravilo lepo opremljeno knjižico Muze/i in galerije na Slovenskem (1972). V vodiču, ki je zasnovan kot »napotek pri spoznavanju naše kulturne, zgodovinske in prirodne dediščine«, so v pisani vrsti muzejskih ustanov naštete tudi spominske hiše in sobe pisateljev- Ne sicer vse, ki jih poznamo, vendar so med njimi tri, ki v našem spisku (v JiS) manjkajo. To so: spominska soba pesnika Karla Destovnika — Kajuha v Šoštanju, spominska soba v rojstni hiši pesnika Alojza Gradnika v Medani in spominska soba v rojstni hiši zgodovinarja Simona Rutarja v Krnu pri Tolminu (odprta 1951, gl. SBL, ad Rutar). Naš podatek o rojstni hiši Louisa Adamiča je z vodičem mogoče dopolniti v toliko, da je spominska soba urejena v gradu Praproče pri Grosupljem. 6. So še mesta, ki niso muzejskega značaja, vendar današnji stanovalci v hiši hranijo spomin na izvor ali bivanje znamenitega kulturnega delavca, tako npr. rojstna hiša Ivana Prijatelja na Vinicah pri Sodražici in še kje.
In še enkrat Navje! Začenši v lanskem novembru se je namreč v našem najbolj množičnem časopisu, v Nedeljskem dnevniku, zvrstilo nekaj pozivov javnosti in zadevnih zapisov, prvi med njimi z nemalo ostrimi akcenti: »... da vse bolj postajamo narod kramarjev, hinavcev in brezčutnežev.« Kakor seveda ogorčenje samo po sebi stvari ne rešuje, ga ne gre preslišati! Odgovorne
291
so predvsem institucije kakor povsod v civiliziranem svetu, kjer je skrb za kulturne naprave organizirana. Ce pa institucije niso pravilno ali zadovoljivo organizirane, je nujno, uperiti prst v to.
Prvo, kar je treba podpreti, je zahteva, da Navje ostane na mestu, kjer je. Tako je pravilno sklepala druga seja republiškega odbora Slavističnega društva (gl. JiS, letošnja 5. št.). Ni mogoče namreč verjeti tistim, ki v uradniški lagodnosti menijo, da tega kulturnega prostora ne bi bilo mogoče primerno zavarovati! Hiperurbanim kombinatorjem, ki jim je Navje napoti, pa naj povemo, da kljub širjenju velemesta Parižani niso ukinili pokopališča Montmar-tre niti v Budimpešti niso »odpisali« starega pokopališča ob ulici Kerepesi.
Iz knjige francoskega misleca sem si izpisal stavek; »Šibak spomin je znak osebnosti, ki se še ni razvila ali pa je na poti v razkroj« (Jean Lacroix). Usodno bi bilo, če bi morali govoriti o oblikah takega šibkega spomina pri narodih, posebej še pri maloštevilnih!
Za konec še pro domo: Kot smo lahko razbrali, literarnomuzejske ustanove danes nimajo svojega publicističnega domicila, kot ga nudi Varstvo spomenikov umetnostnim zgodovinarjem, arheologom in etno-grafom. Ali ne bi bilo glasilo Slavističnega društva. Jezik in slovstvo, najprimernejši krov za vse objave literarnomuzejskega pomena?
S t eI an Barbarič Slovenska matica v Ljubljtni
SESTI  (ALI PRVI)  JENKOV PRIPOVEDNI SPIS
V prvem stavku svojega spisa o Jenkovi pripovedni prozi (5. številka letošnjega JiS) sem zatrjeval, da je za Jenkom ohranjenih petero pripovednih spisov; tako trdi tudi vsa slovenska literarna zgodovina; Alenka Logar-Pleško pa me je opozorila, da je teh spisov vsaj šest. V začetku ohranjenih Vaj je namreč zapisana kratka šaljiva pripoved »Ljubljana (Sp. Jenko)« — torej nedvomno Jenkova — o tem, kako da sta se pred nebeškim sodnim stolom znašla dva Ljubljančana; prvi je kosmat gizdalin, »ki mu visoki zajci lica strižejo« in ne zna nič kranjsko, tako da že gospod Bog in nadangel Gabriel razmišljata, ali ne bi kazalo Ljubljane prenesti iz slovenskih krajev v nemške; drugi pa zna samo kranjsko in spričo njega skleneta božji bitji s prenašanjem Ljubljane še počakati. — Zgodba spada v isti žanr kakor »Kaznovana tercijalka«, le da je po svojem karikirajočem odnosu do ponemčene ljubljanske gospode, po svoji
kmečko-kranjski perspektivi in po poanti še mnogo bližja Majerjevemu zgledu za godčevske zgodbe; torej sklepanja, ki sem jih v omenjenem spisu zapisal o prvih vzgibih za Jenkovo pripovedno prozo, le še izdatno potrjuje.
»Ljubljano« literarna zgodovina (in tudi sam nisem bil izjema) kljub čistemu in nesramežljivo označenemu očetovstvu vztrajno spregleduje; ne pozna je niti Glonarje-va niti Bernikova izdaja Jenkovega ZD, Pogačnik pa jo •— po bogve kakšni pomoti — v spremnem komentarju k faksimilira-nim Vajam (sicer vsebinsko smiselno) obravnava med Jenkovimi pesmimi. — Potemtakem kaže to reč popraviti tudi še drugje, pa čeprav ne gre za kakšno prav zelo bistveno (pa nujno) dopolnitev Jenkovega lika v slovenski literarni zgodovini.
Matjaž   Kmecl
DODATEK K ČLANKU ZADRŽSTLJIVI POGOVOR NA STR. 255—262
Samo domnevno spredaj zapisano mnenje o mogočih virih, ki so mogli biti Zagajšku na voljo in v spodbudo pri zapisu Zadrž-stljivega pogovora, je pisca razpravice iz-podbujalo k vnemi, da išče in morda le do-žene trdno podlago, ki je po nji Zagajšek poustvaril prednje delce. Končno je pisec
nekako po naključju zvedel za Sittenbüchlein für die Jugend in den Städten, berilo za višjo stopnjo osnovnih šol, knjiga, ki je bila namenjena izključno moralnemu pouku, ki pa nravstvene vzgoje ne enači z versko, čeprav je napisana v duhu krščanske nravnosti. To knjižico, ali različico za
292
podeželske šole, je imel Zagajšek pri rokah — verjetno jo je uporabljal pri šolskem pouku in pri verouku otrok — in po nji je samostojno priredil ter napisal Zadržstljivi pogovor.
Nemški izvirnik te knjižice je izšel že pred 1. 1786, najbrž kmalu po 1. 1777, ko so v takratni Avstriji začeli izdajati posebej abecednike ter berila za šole na deželi in za šole v mestih. Poleg teh učnih knjig pa so uporabljali v šolah za bralne vaje in kot pomožen veroučni priročnik tudi knjigi Sittenbüchlein für die Jugend auf dem Lande in Sittenbüchlein für die Jugend in den Städten, katere nekoliko spremenjena izdaja se omenja še 1. 1812, 1814 in 1828.
V zadnjih desetletjih 18. stoletja je prevladovala v takratnem celovškem šolskem okrožju še slovenščina, saj se je npr. I. 1787 zahtevalo za službo okrožnega šolskega komisarja znanje slovenščine, in je npr. 1. 1789 šolski komisar celovškega okrožja poročal nadrejeni oblasti, da v Osojah in Grebinju zaradi povsem slovenskih krajev nemška šola ne more obstajati. Po 1. 177,5 so v Avstriji izdajale šolske učbenike posamezne okrožne šolske komisije. Koroška je imela šolsko založbo v Celovcu, 1. 1790 pa jo je prevzel »Ign. od Kleinmayr, de-shelfki Shtampar« v Celovcu, in pri njem je bila 1. 1794 natisnjena in založena dvakrat 111 strani debela nemško-slovenska knjiga Sittenbüchlein für die Jugend in den Städten — Bucvice tega sadershanja sa miadust. Slovenski prevod neznanega prevajalca je napisan že v kar lepi narečni koroški slovenščini. Edini doslej najdeni izvod te dvojezične izdaje, ki je ne omenja nobena bibliografija, hrani Slovenski šolski muzej v Ljubljani, sign. 15133; knjigo je kupil 13. nov. 1957 od učiteljiščnika Janeza Veninška, na čigar dom v Rečici ob
Savinji pa je bila prinesena iz Globasnice na Koroškem. (Vira: France Ostanek, Ob 200-letnici slovenskih šolskih tiskov. Katalog razstave ob dvestoletnici slovenske šolske knjige. Ljubljana, maj 1972, 8—11; Tatjana Hojan, Bucvice tega sadershanja sa miadust, iz leta 1794. Kronika, 1. XX. Ljubljana 1972, 90, 91).
Sittenbüchlein je bil Zagajšku le vsebinsko in nekoliko po tehnični plati vzgib ter izpodbuda za drugače samoraslo napisani zadržstljivi, tj. nravstveni pogovor. Štiri večerna pogovarjanja med sedemdesetletnim Castibogatim, Dobrovoljem (Ehren-reich, Gutwill) in otroki pod lipo o dolžnosti do sebe, do drugih, o dolžnosti tovariš-Ijivosti (Geselligkeit) in o dolžnosti domačega (hišnega) življenja, je Zagajšek spre-vrgel v krajša ali daljša vprašanja in odgovore med namišljenim sinom in učenikom. Prav tako kakor so v Sittenbüchlein v drugem večernem pogovoru poglavja o gosposki, sodniji, postavah, žolnirjih in davkih, o dolžnostih do gosposke in do soljudi, ima o tem tudi Zagajšek svoja vprašanja in odgovore. Ravno tako kakor Sittenbüchlein piše tudi Zagajšek o dolžnosti do staršev, učiteljev itd., samó da je Zagajšek povsod strnil dolgovezne pripovedke in zglede, ki jih je v Sittenbüchlein do nasičenja, v kratke in jedrnate stavke. Ne zasledimo pa pri Zagajšku neposrednega prevoda kakršnega si bodi nemškega besedila iz Sittenbüchlein.
Naše Bucvjce tega sadeishanja sa miadust imajo sporedno z nemškim besedilom na 111 straneh slovenski prevod, ki je jezikovno zelo bogat in mikaven, dozdaj pa seve še povsem neopazen in nikjer ovrednoten.
Jože Slabel SAZU v Ljubljani
RUSKA JEZIKOVNA VADNICA ZA 1. IN 2. RAZRED GIMNAZIJ«
2e kar na začetku lahko zapišemo, da pomeni učbenik, ki ga je sestavila dolgoletna predavateljica ruskega jezika Vlasta To-minškova, po strokovni plati in po peda-goško-didaktičnih zahtevah precejšen napredek; avtorica se je pri pisanju oprla na svoje bogato znanje in na izkušnje tako pri poučevanju ruščine kakor tudi pri sestav-
• DZS, Ljubljana 1972, 224 str.
Ijanju učbenikov in skript v prvem desetletju po vojni.
Učno gradivo je razporejeno v 23 lekcijah; od 4. lekcije naprej so tudi berila, v katera so vključena najrazličnejša umetniška besedila iz predrevolucijskega in sovjetskega obdobja, kot npr. ljudske in umetne pesmi, prozni odlomki, pravljice, posrečene besedne igre, uganke, pregovori in drugi  odlomki  o  ruskem jeziku in folklori.
293
Lekcijam sledi poglavje o fonetiki in pravopisu, na koncu pa je slovar besed po lekcijah in abecedni slovar. Osnovno besedišče učbenika zajema okrog 2200 besed. Lekcije so zgrajene tako, da se učenci najprej seznanjajo z besedami iz vsakdanjega jezika; po opisu predmetov v razredu in nekaterih panog športa, postopoma spoznavajo besede, povezane z domom, ulico, družino, z glasbeno dejavnostjo, z delom učenca med tednom, z boleznijo, domačim gospodinjstvom. Dvanajsta lekcija nas popelje v trgovino, potem sledijo teme: rojstni dan, potovanje, vas, domače živali, promet, ekskurzija po Ljubljani, biblioteka, izvenšolska dejavnost, časovne mere, človeško telo, počitnice. Nazadnje so podane osnovne geografske značilnosti Sovjetske zveze.
Ob lekcijah je pregledno podana osnovna oblikoslovna zgradba jezika in glavni vzorci za tvorbo stavkov; posebno razveseljiva je novost — sistematičen prikaz osnovnih tipov ruske stavčne intonacije.
Tretji del učbenika analizira vprašanja iz fonetike in pravopisa; najprej so razporejene tabele ruske abecede, samoglasnikov in soglasnikov, sledijo pojasnila o značilnostih ruskega glasovnega sistema in pravopisa.
Ob poglavju fonetike se mi poraja resno vprašanje, ali ni fonetika preveč odtrgana od rednega učnega gradiva. Fonetična poglavja bi pravzaprav morala biti sestavni del vsake lekcije. Sicer bo pa spreten učitelj na fonetične posebnosti opozarjal učence ob sprotni jezikovni razlagi besediL To bo storil tem lažje, ker je vse učno gradivo posneto na magnetofonskem traku. Besedilo so brali Rusi, tako da je glede izgovora v glavnem neoporečno. Dvojno izgovarjavo je zaslediti pri nekaterih slovenskih priimkih in imenih, kot npr. Novdk, NAvák, Vlado — Vidda, pAét namesto poet... V 5. lekciji besedo prepodavatel' bere kot učitel', namesto ubiat' govori ubi-raí' (7. lek.), za teper' ona pa teper'tekna, (8. lek.), za napisano oni priSH vstretif rod-stvenikov bere prišli vstrečat', kar je pravilneje. Nekatere besede drugače naglašajo, kot je zaznamovano v lekcijah. Manjših napak pri branju teksta je še nekaj; pri 6. lekciji je npr. zapisana na traku uganka, ki je v lekciji ni: »Dve materi, dve dočeri, da babuška s vnučkoj, a vsego troe. Kak že tak?«
Na splošno je treba magnetofonski posnetek besedil pohvaliti, ker je izgovorjava jasna; med posameznimi stavki in večjimi
smiselnimi enotami so časovno dovolj dolgi presledki. Na traku je tudi osem ruskih narodnih in umetnih pesmi (Podmoskov-nye večera, Rjabina, Katjuša, Iz-za ostrova na strežen', Ja vas ljubil idr.). Škoda, da v učbeniku ni teh besedil, dobro bi bilo, če bi te pesmi izšle posebej.
Lekcijskim besedilom sledijo ponavljalne vaje tipa »dril«, spisek besed in najznačilnejših besednih zvez, v katerih je podana rekcija glagola in siceršnja frazeologija. Nekaj lekcij ima tudi naloge za prevajanje iz slovenščine v ruščino in nareke. IJčbe-nik dosledno ne označuje avtorjev nekaterih pesmi, zajetih v berilih, kot npr. Osen', str. 31, Eločka, str. 61... Na strani 91 so v okviru našteti števniki, kjer se piše mehki znak. Tabela je zamišljena kot nekakšna utrjevalna preglednica za učno enoto »glavni števniki«. Ne bi bilo slabo, ko bi bili našteti še števniki od 50—80. Na str. 105, v 5. vaji, je napačno uporabljena r. beseda semaíor-, slovenski semaior (na cesti, ulici) je rus. svetolor, rus. semaior pa je prometni znak pri železnici. Stavek na str. 87 »Dajte ešče, požalujsta, kilo hleba dlja buterbrodov ...« ni v skladu s splošno rusko rabo, bolje bi bilo: »Dajte mne ešče, požalujsta, baton, bulku ili buhanku (dlja buterbrodov).«
Gradivo je v učbeniku pregledno razporejeno na večje celote; vsaka tema je razčlenjena na ožja osnovna vprašanja, ki so poudarjena v posebnih rubrikah in podnaslovih. Sklanjatveni, spregatveni in drugi obrazci so oddvojeni od ostalega teksta na ta način, da so natisnjeni z drugačnimi črkami, tako da zbudijo učenčevo pozornost, olajšajo orientacijo v učbeniku in samo učenje. Učbenik je primerno ilustriran (Vlado Pirnat); slike, karikature, skice in tabele so organsko povezane z besedilom. Na koncu pogrešam kratek povzetek vsebine, kjer bi bil podan seznam lekcij in v njih obravnavane slovnične značilnosti.
Prav gotovo omogoča učbenik Vlaste To-minškove spoznati se z rusko besedo ob hkratni akustični, pisni in vizualni predstavi. Nekoliko pa me skrbi, po katerem učbeniku naj poučujemo ruščino v 3. in 4. razredu gimnazije. Upoštevati je namreč treba, da učbenik nima nadaljevanja. In če bi že bil napisan, je vprašanje, kdaj bo natiskan, saj so obravnavani učbenik tiskali več kot dve leti (1. 1970 je bil odobren), kar kaže na precejšnjo togost pristojnih prosvetnih služb.
Juri;  fi o ; s
Pedagošlci šolski center v Celju
294
POLJSKA ONOMASTIČNA BIBLIOGRAFIJA*
Pričujoča publikacija je nadaljevanje Bi-bliograiije poljske onomastike do vključno leta 1958 (isti avtorji), ki je izšla v letu 1960. Prinaša — z manjšimi izjemami — enak sistem tematskih poglavij kot I. del. Ker v slovenski jezikoslovni publicistiki prvi del ni bil prikazan, ne bo odveč, če ob izidu drugega, nekoliko širše predstavimo ta, za vsakega slavista izredno dragocen vir.
Pobudo za sistematično bibliografsko poročilo s področja onomastike je dala revija Onoma (Louvain); tako so od začetka petdesetih let našega stoletja začeli vsako leto izhajati seznami onomastičnih del v posameznih državah, sčasoma pa so se pojavile tudi retrospektivne onomastične publikacije. Od slovanskih lahko omenimo predvsem rusko, češko in bolgarsko bibliografijo. Tudi nastanek poljske onomastične bibliografije je tesno povezan z louvainsko iniciativo.
Cilj te bibliografije je bil registrirati onomastične vire med leti 1136 in 1970 (I. del: 1136—1958; II. del: 1959—1970) ter zbrati in urediti dela, posvečena analizi lastnih imen. V bibliografijo so vključena dela, ki ustrezajo kriteriju avtorstva in strokovnemu kriteriju (jezikoslovni značaj dela). Po definiciji avtorskega kriterija so v bibliografijo zajeta dela izključno poljskih avtorjev, ne glede na to, kje so bila tiskana — na Poljskem ali v tujini. To načelo priča, da se delo W. Taszyckega ne omejuje le na onomastične razprave o poljskih imenih, temveč zajema tudi imenoslovna dela Poljakov zunaj poljskega teritorija, ne upošteva pa tujih obravnav poljskih imen. Zgornjega načela se avtor ne drži le v dveh primerih: kadar gre za dela tujih avtorjev, objavljena na Poljskem, ali za tuje publikacije, ki so jih ocenjevali poljski znanstveniki.
W. Taszycki ostaja tudi v tem delu zvest svojemu pojmovanju onomastike in kljub nameri, da bi izčrpno navedel vsa strokovna dela, ne upošteva nefiloloških del, t. j. zgodovinskih, geografskih, etnografskih, genealoških itd., celo takrat ne, ko ta vsebujejo razlage lastnih imen. Ko utemeljuje to odločitev, se sklicuje na dejstvo, da je znanstvena vrednost takšnih razlag tako
' Bibliografia o'notndstyki polskiej od roku 1959 do roku 1970 wlqcznie, Opracowai Witold Taszycki przy wspóldziale Mieczyslawa Karasia i Adama Turasie-wicza, Warszawa — Kraków 1972. — Prvi del je bil objavljen v francoščini leta 1962.
majhna, da jih lahko brez velike škode opustimo. Vendar od tega načela včasih le odstopa.
Materialna osnova za ekscerpcijo bibliografskih gesel so bile knjižne izdaje ter periodične in neperiodične revije. Zabeležena so bila tudi enciklopedična in slovarska gesla, ter poglavja sintetičnih del, posvečena onomastiki. O velikem trudu, ki je vložen v delo, govori že samo število pregledanih virov. Pojasnila okrajšav, ki so dodana posameznim delom, in seznami uporabljenih revij dajejo takšno številčno podobo:
I. — 418 del, od tega 75 tujih; II. — 260 del, 34 tujih. Dodatek — 53 del, 5 tujih. Treba se je zavedati, da je večina virov v nekajdelnih ali celo nekajdesetdelnih izdajah. Iz dnevne publicistike so v bibliografijo vključeni le članki, ki so bili že prej omenjeni v različnih bibliografskih poročilih, oziroma citirani v poljski onomastič-ni literaturi.
Bibliografija poljske onomastike je deloma kritična. Ce iz navedenega naslova dela v bibliografiji ni povsem jasno, za katera vprašanja gre, je taki razpravi dodana še kratka pripomha, ki seznanja s temo in vrednostjo dela. Onomastično gradivo je v razpravah, ki se le deloma ukvarjajo z imenoslovjem, natančno lokalizira-no. Upoštevane so tudi recenzije posameznih bibliografskih izdaj. Ob rob tem splošnim opažanjem je treba še dodati, da so vsa dela oštevilčena in razvrščena po abecednem redu avtorjev, oziroma (kadar avtor ni znan) po začetni besedi naslova.
Gradivo je razporejeno v sedem poglavij; pred natančnejšim pregledom posameznih poglavij je treba poudariti, da so onomastične razprave ločene od knjižnih publikacij in člankov, ki obravnavajo gradivo samo.
Prvo poglavje. V tem poglavju so zbrane vse tiste bibliografije, ki ali registrirajo izključno onomastična in jezikoslovna dela ali pa le mimogrede omenjajo tudi onomastično gradivo: npr. zgodovinske bibliografije, etnografske, geografske, bibliografije revij in slovarjev in dr. Vendar pa avtor ne omenja tistih bibliografskih virov, v katerih je gradivo raztreseno (Rocznik SIawi-styczny, Jezyk Polski).
Drugo poglavje — Generalia vsebuje dela, ki obravnavajo stanje onomastičnih raziskav na Poljskem in v drugih slovanskih
295
deželah (več kot 25 del), kritične članke, ki se nanašajo na zgodovino onomastike, opombe k različnim materialnim virom, pripombe o potrebi sestave in izdaje novih slovarjev krajevnih in osebnih imen, dela s področja onomastične metodologije, teorije in terminologije, poročila o delu ono-mastičnih komisij in kongresov, pa tudi biografije in nekrologe.
Sledita dve osrednji poglavji knjige:
Gradivo (I., št. 163—589; 11., št. 383—640; Dodatek št. 53—212)
Razprave (I., št. 590—2586; II., št. 641— 2050; Dodatek št. 213—473)
Obe poglavji sta razčlenjeni še na manjše razdelke. III. poglavje se deli na Osebna imena, kjer so omenjeni viri za proučevanje imen, priimkov, vzdevkov, psevdonimov, plemenskih imen itp., torej izdaje knjig prebivalcev, koledarjev z abecednim zaporedjem imen, slovarji psevdonimov in kriptonimov, seznami plemiških družin, seznami kmečkih priimkov, spiski padlih vojakov, slovarji priimkov in imen itd. Najstarejši dokument v I. delu — Album Stu-diosorum Universitatis Cracoviensis — vsebuje gradivo od leta 1400 dalje.
Zemljepisna imena vključujejo naslednji tip izdaj: abecedne sezname krajev, atlase, zemljepisne slovarje, popise škofovskega premoženja, spiske kraljevskih posesti od XVI. do XVIII. stoletja, sezname administrativnih krajevnih in topografskih imen.
Razno gradivo vključuje vire, ki se nanašajo tako na krajevna kot na osebna imena. Da ne bi enega in istega dela omenjal dva ali trikrat, ga je upošteval v tem razdelku. Bralec, ki se hoče seznaniti z dosežki poljske onomastike npr. na področju krajevnih imen, mora pregledati tudi tu zbrane vire.
Jedro bibliografije predstavlja IV. poglavje — Razprave. V prvem delu je to poglavje razčlenjeno na pet, v drugem na sedem razdelkov. To so: 1. osebna imena, 2. imena plemen in pokrajin, 3. zemljepisna imena, 4. imena živali; kot nova sta v II. delu še razdelka 5. imena ladij in 6. imena zvezd. V obeh delih so v zadnjem razdelku zajeti razni članki in razprave (razd. 5., oz. 7.). Posamezni razdelki so še podrobneje razčlenjeni.
Tako zgrajen sistem znanstveno najvažnejšega poglavja močno olajšuje delo pri iskanju onomastičnega gradiva. Po splošnih obrisih, ki naj predstavijo vsebino IV. po-
glavja, še nekaj besed o kronologiji in značilnostih tega gradiva.
Poljska onomastika se je izoblikovala v osemdesetih letih preteklega stoletja. Njeni začetki so povezani z znanstvenim delom J. Karlowicza. Jezikoslovne temelje za njen nadaljnji razvoj pa so postavila dela treh raziskovalcev: J. Rozwadowskega, W. Taszyckega in M. Rudnickega. Od prvih del J. Kar}owicza, še zlasti pa od onomastičnih publikacij omenjenih treh avtorjev dalje, se je na Poljskem začel dinamičen razvoj imenoslovnih raziskav. O znanstvenih dosežkih, ki so jih od časov Karlowicza doprinesli Poljaki, govori že samo število člankov, razprav in monografij, zapisanih v IV. poglavju te bibliografije.
Dva razdelka, ki sta v IV. poglavju II. dela na novo dodana (imena ladij in imena zvezd), pa tudi skupine pri osebnih imenih (imena glasbenih ansamblov in imena športnih klubov in objektov) pričajo o novih področjih onomastičnih iskanj na Poljskem.
V. poglavje — Vprašanja pravilnosti. Gradivo tega poglavja je razdeljeno na dva dela: 1. osebna imena in 2. zemljepisna imena. Tu je navedena normativna literatura, ki se nanaša na pisavo in izgovarjavo lastnih imen, vrstni red imena in priimka, pravilno transkripcijo tujih imen, pravilno fleksijo in izpeljavo, tvorbo priimkov žena in hčera itd. Z eno besedo — zbirka literature o enem iz področij jezikovne kulture sodobnega poljskega jezika.
VI. poglavje — Recenzije nepoljskih del. Tu je avtor zbral tista tuja onomastična dela, ki so jih ocenjevali poljski znanstveniki (npr. II., št. 2471, F. Bezlaj: Slovenska vodna imena, rec. W. Lubaš, Onomastvka XIII, 1968).
Kot posebna enota, ki ohranja zgradbo osnovnih dveh delov, so II. knjigi poljske onomastične bibliografije dodane Dopolnitve k Bibliograliji poljske onomastike do 1. 1958 vključno ¦— prinašajo dodatnih 493 virov. Tako Dodatki v I. delu kot Dopolnitve v II. so opremljeni z natančnimi napotki avtorja, ki označujejo njihovo mesto v I. delu.
Vsak del bibliografije je zaključen s skrbno sestavljenimi indeksi.
Bibliografija W. Taszyckega se kljub vsemu ni mogla izogniti nekaterim manjšim nejasnostim. Z lekarnarsko natančnostjo jih je naštel v svoji recenziji J. Svoboda.
296
Posebno sporni se mu zdijo razdelki z naslovom: Razno gradivo ter Razni članki in razprave.
Ce povzamemo naše poročilo, lahko trdimo, da Bibliografija poljske onomastike ne le omogoča orientacijo v ogromni strokovni literaturi, ampak tudi nazorno poroča o
dinamiki in vsestranskosti onomastičnih raziskav na Poljskem. Delo Taszyckega lepo nadaljuje bogato tradicijo poljskih bibliografskih poročil, s katerimi je na jezikovnem področju začel Rocznik Slawi-styczny.
Kazimierz   W o i n i a k Filozofska fakulteta v Ljubljani
VRAMCEV jezik IN KAJKAVSKO NARECJE*
Ena najnovejših publikacij o kajkavskem narečju je zaradi pritegovanja slovenskega gradiva zanimiva tudi za slovenistiko. Knjiga je razdeljena na dva dela, ima pa tudi daljši uvod in dodatek, ki vsebuje sklepe, literaturo in gradivo.
V uvodu zvemo, da je Antun Vramec živel v 16. stoletju; rojen je bil v samoborski župi, v Rimu je naredil doktorat, po vrnitvi domov pa je opravljal duhovniško službo v Zagrebu, Brežicah in Varaždinu. Imel je stike z znanimi osebnosti svoje dobe. Znan je po svoji Kroniki, ki je kot poučno in zabavno branje izšla leta 1578 v Ljubljani, in Postili (15861.
I. del (Vramčev jezik i kajkavski dijalekt 16. stolječa) obsega več kot polovico knjige. Pisec v prvem poglavju razčlenjuje Vramčevo pisavo. Naloge se loti strukturalno. Meni, da ima vsak jezikovni element (ne glede na ravnino, ki ji pripada) svojo vlogo. Ravnaj e se po tem načelu skuša u-gotoviti zvezo med grafemi in fonemi takratnega kajkavskega narečja. Zaradi zelo raznovrstnih jezikovnih prvin v spomenikih in ker sta Belič in Aleksič menila, da jezik teh spomenikov odseva živo govorico, so sklepali, da kajkavščina nima enotnega izhodišča. Junkovič pa ugotavlja, da mešanica v knjigi ne odseva nobenega živega, krajevnega govora. V 16. stoletju je po njegovem že obstajala kajkavska koine; oplajala se je tudi s starejšo književnostjo in nekajkavskimi narečji. Pri Vramcu loči štiri vrste jezikovnih prvin: tiste iz njegovega rojstnega kraja, iz drugih kajkavskih govorov, štokavske in čakavske ter deloma slovenske. Na podlagi ugotovitev iz prvega poglavja in preverjanja z današnjim narečnim gradivom v tretjem poglavju postavi trditev, da je kajkavščina 16. stoletja poznala sedem samoglasniških fonemov in triindvajset soglasniških. Razvrščeni so bili v različne sestave, ki pa jih je bilo mogoče
• Zvonimir Junkovič, Jezik Antuna Vranica I pori-rijello kajkavskoga dijalekta, Rad JAZU, Zagreb 1972, 229 str.
spraviti na skupni imenovalec. Pisec ugotavlja, kateri soglasniški sklopi so mogoči v posameznih položajih (npr.: š/b »kdo-< razlaga iz kto < k-btO; nenavadni prehod pojasnjuje s tem, da v nekaterih govorih skupina -kt- na začetku besede ni mogoča), statistično pa prikazuje ustaljenost posameznih glasov v fonološkem sestavu. Četrto poglavje se ukvarja s kajkavskim oblikoslovjem 16. stoletja; obravnavane so sklonske končnice, stopnjevanje pridevnikov in prislovov, glagolske kategorije, dvojina in zaimki.
V II. delu (O podrijetlu i razvitku kajkav-skog dijalekta) — za nas zanimivejšem, ker se večkrat dotakne slovenščine — najprej zvemo za starejše jezikoslovce (Dobrov-sky. Kopitar, Miklošič) in nekatere kajkavske izobražence (Mahanovič, Gaj, Dalski idr.), ki so se ukvarjali s kajkavščino. Prvi resnejši raziskovalec pa je bil V, Oblak. Zapisal je govor medžimurske vasi Sv. Martin in ugotovil nekaj skupnih potez kajkavščine in slovenščine ter kajkavščine in srbohrvaščine. Prvo veliko delo, obsegalo je večino dotlej zbranega ali obravnavanega gradiva, je napisal Ukrajinec A. M. Lukjanenko. Najgloblje pa sta v razpravljanju o tem predmetu posegla F. Ramovš in A. Belič, za njima pa še R. Aleksič. Ugotovitve tege razpravljanja so doslej zadnja beseda o kajkavščini, zato se tudi Junkovič dlje zadrži pri njih.
Po Ramovšu se je zahodni južnoslovanski prajezik delil na raško (štokavsko), primorsko (čakavsko), panonsko (kajkavsko) in alpsko (slovensko) skupino. Od te celote se je najprej odtrgala raška skupina, kasneje pa zaradi spremenjenih zgodovinskih okoliščin še panonska in primorska. Ramovš našteva stare skupne poteze med slovenščino in kajkavščino: razvoj C, d', s<j, skj, zdj, zgj, r', polglasnikov, kontrak-cijo v orodniku množine ž. spola, končnico -ov v rodilniku množine, ohranitev name-nilnika itd. Glede severozahodnega dela kajkavskega narečja se z njim strinja tudi
297
Belič, a trdi, da je vzhodni del po izvoru štokavski, jugozahodni pa čakavski. Za dokaz našteva nekatere glasovne razvoje in pa naglas. Meni, da je kajkavsko naglaše-vanje nastalo po mešanju štokavskega, ča-kavskega in slovenskega. Temeljna pojava sta po njegovem metataksa poseke! > poseke! (od severozahoda) in metatonija suša > suša (od vzhoda). Junkovič pravi, da zemljepisna porazdelitev teh pojavov ne potrjuje Beličevega mnenja; zdi se mu, da so se starejši pisci teme lotevali premalo celostno: preveč so upoštevali posamezna jezikovna dejstva, premalo pa razmerja med njimi. Preden se loti izpeljav sam, se vpraša, kaj se obdrži najdlje, kadar se pre-krijeta dva jezikovna sestava. Na podlagi primerov iz Posavja trdi, da je to prozo-dija.
Ob refleksih za e, e in ^ v slovenskih narečjih (kasneje našteje še nekaj drugih potez, npr. tvorbo prihodnjika) ugotavlja, da se niti za alpsko skupino ne da ugotoviti enotnega izhodišča; sklicuje se na slovenske dialektologe, ki zavračajo Ramovševo domnevo o enotnem nastanku alpske skupine.
Nato se loti suprasegmentalnega (prozodij-skega) sestava. Pri izpeljavah uporablja gradivo iz Ivšičevih del o kajkavskem na-glaševanju, metodološko pa se krepko opira na Kurylowiczewo L'accentuation des langues indo-eropéennes. Avtor zavrže domnevo o šestakcentnem sestavu, ker so med slovenščino, štokavščino, kajkavšči-no in čakavščino nekateri razločki v nagla-ševanju. Razločke med refleksi starih in metatonijskih akcentov v slovenščini pojasnjuje z odvisnostjo od ekspiratorno-sti, ne pa z odvisnostjo od razmerij v pro-zodiji. Bolje se mu zdi izhajati iz triakcent-skega sestava, spremembe v njem pa pojasnjujejo z oslabitvijo L in "B ter premikom naglasa za moro proti začetku besede in ustalitvijo novih razmerij med osnovnimi In izpeljanimi oblikami. V obeh skupinah, alpski in raško-panonsko-primorski, naj bi nastal prozodijski akut, v zlogu pred 3 < I, I). V enakem položaju se tudi stari akut skrajša ali preide v * in tako je znova doseženo prejšnje razločevanje. Nastajal pa naj bi bil tudi morfološki akut [suša, mlâdi), in sicer v zlogih pred polnim samoglasnikom, stari akut pa naj bi se bil na takih mestih tudi skrajšal ali pa prešel v Vendar pa slednje po Junkovičevem mnenju ne velja za alpsko skupino, torej bi bili naglasi v lipa, krava, kopito, rod. brd(a enaki starim akutom. Kot bistven razloček med skupinama omenja še izgubo
kolikostnih nasprotij v nenaglašenih zlogih v slovenščini ter njihovo ohranitev v ne-naglašenem in naglašenem nezadnjem zlogu v srbohrvaščini. Poudarja tudi, da je bil razvoj slovenskega samoglasniškega sestava pod vplivom suprasegmentalnega sestava, v srbohrvaščini pa neodvisen od njega. Tako tudi ugotovi, da panonska skupina ni obsegala le kajkavščine, temveč tudi slovenske panonske govore (goričanskega, prleškega in prekmurskega), ker so izgubili tonemska nasprotja. Prleški je izgubil celo kolikostna nasprotja [brata, cesta, zelje, žena), goričanski izraža nekdanje razločevanje kolikosti z različno samoglasniško kvaliteto [breik < breg, lieto < leto). Junkovič se ustavi tudi pri naglasnem tipu drevo > drevo, in gnezdo < gnezdo < gnezdo ter pove, da je cirkumfleks preskočil na zadnji zlog po izgubi tonemskih nasprotij.
Veseli smo lahko, da se je vendar spet našel človek, ki si je upal spoprijeti se z zapletenim vprašanjem nastanka in razvoja kajkavskega narečja in posredno tudi slovenskih. Pozdraviti je treba tudi njegovo načelo, da je treba jezikovna dejstva in njihova medsebojna razmerja prikazovati čim bolj celotno, zlasti pri tistih točkah, ki povzročajo spremembe. Dobra se zdi tudi njegova trditev, da je treba jezikovna dejstva pojasnjevati kolikor mogoče z jezikoslovnimi sredstvi, čeprav to ni zmeraj popolnoma mogoče. Natančnejšo kritično oceno Junkovičeve knjige, vsaj njenega slo-venističnega dela, bodo mogoče podali slovenski dialektologi. Ne bom se spuščala v izhodišča tega dela, ki se večkrat ločijo od tistih v t. im. klasičnem jezikoslovju (npr. naglaševanje v praslovanščini). Zdi se, da je v slovenističnem delu preveč posploševanj. V knjižnem jeziku in v delu narečij so kračine res navadno na zadnjem ali edinem zlogu. Cela vrsta narečij (tudi na slovenskem zahodu) pa jih pozna tudi drugod. Premalo upošteva tudi etimologijo, saj drugače ne bi mogel vezati besede vdova z vdavati. Večkrat našteva stvari, ki niti ne potrjujejo niti ne nasprotujejo njegovemu sklepanju (npr. premik akcenta roko > roko ne more biti posledica težnje «svesti prozo-dijske opreke u slogu pred punim vokalom na ¦ =(= "•«). Vse doslej poudarjene morfološke posebnosti kajkavščine se mu zdijo nebistvene, istočasno pa domneva, da med obema skupinama ni bilo velikih razlik. Sploh pa ne omenja, da bi v tak pretres lahko pritegnili tudi skladnjo, besedotvorie itd.
Alenka S i v 1c - D u1 a r Filozofska fakulteta v Ljubljani
298
FURLANSKI LINGVISTIČNI ATLAS
Ob koncu lanskega leta sta inštitut za jezikoslovje in fonetiko v Padovi in inštitut za romansko filologi j o na tržaški fakulteti za tuje jezike in literaturo (s sedežem v Vidmu) izdala prvi del Furlanskega histo-rično-lingvistično-etnografskega atlasa (At-lante-storico-lingvistico-etnografico friulano, ASLEF), ki pomeni z več stališč pomembno obogatitev italijanske arealne lingvistike in lingvistične geografije sploh. Pred njim sta v italijansko-romanskem okviru izšla lingvistično-etnografski atlas Korzike (Atlante linguistico-etnografico italiano della Corsica, Pisa 1933—1942, v desetih zvezkih) in lingvistični atlas Sardinije (Saggio di un Atlante linguistico della Sardegna in base ai rilievi di Ugo Pellis, Torino 1964, 1. del — zemljevidi. II. del — komentar). Od široko zasnovanega Italijanskega lingvističnega atlasa (Atlante linguistico italiano, ALI) pa je bilo do zdaj objavljenih le nekaj poskusnih listov. Delo zanj, in sicer prva faza (zbiranje jezikovnega gradiva na terenu), se je začelo že 1. 1925 in se je končalo pred kakšnim letom, a težavna sistematizacija gradiva in priprava zemljevidov še zahtevata svoj čas. Furlansko gradivo za ta atlas — zbral ga je na začetku edini zbiralec za ALI, zdaj že umrli furlanski jezikoslovec Ugo Pellis — je po določenem izbirnem merilu uvrščeno v ASLEF, ki poleg tega upošteva tudi lingvistični atlas Sprach- und Sach-atlas Italiens und der Siidschweiz, AIS (Zofingen, 1928—1946).
V raziskovalno mrežo ASLEF, ki je bila razpredena po pokrajini Furlaniji in Julijski krajini in ki je upoštevala tudi območja, kjer se je govorilo furlansko do nedavnega, je bilo zajetih tudi deset krajev, v katerih živijo Slovenci (Lipalja ves in Ukve v Kanalski dolini, Osojane in Solbica v Reziji, Ter, Cernjeja, Brnas ob Nadiži, So-vodnje v Beneški Sloveniji, Zgonik na Krasu in Zavije pri Miljah).
ASLEF je obsežno, poglobljeno in zahtevno programirano delo. Glede na že izdane lingvistično-etnografske atlase ima vrsto novosti, ki opravičujejo njegov naslov. Deli se na:
a) kartografski lingvistični prikaz — izšel bo v šestih delih — sledile pa mu bodo historične in demološke karte, ki jih bodo pripravili strokovnjaki za furlansko zgodovino in ljudsko izročilo;
b) komentarje, ki bodo zbrani v seriji ono-mazioloških monografij, najverjetneje v 26 do 28 knjigah, v katerih bodo razložena posamezna področja furlanske leksike. Le-ta je za jezikoslovca še posebno zanimiva in privlačna, ker je pogosto arhaična in hkrati zelo raznolika, saj se je oblikovala na stičišču romanskega, slovanskega in germanskega sveta, a tako z etimološkega kot komparativnega stališča še ni primerno raziskana.
O zasnovi dela nam govori G. B. Pellegrini, glavni pobudnik, organizator in vodja dela za ASLEF, sicer profesor za jezikoslovje na univerzi v Padovi, ko nam na uvodnem listu 1. dela ASLEF v zgoščenem predgovoru posreduje bistvene podatke o zamisli tega dela in njegovi izpeljavi. Priprave za atlas so se začele že 1. 1965 in zdaj so tu prvi vidni sadovi. Prvi del ASLEF prinaša:
a) 11 uvodnih zemljevidov (zgodovinskih, upravno-političnih, dialektičnih ...), ki uporabniku atlasa pomagajo pri neposredni orientaciji na raziskovanem območju;
b) 159 listov •— na 130-ih so po tradicionalni metodi lingvističnih atlasov prikazani leksikalno najbolj bogati pojmi na zemljevidih, na ostalih pa so podane bolj ali manj obsežne preglednice raziskanih besed.
V 1. delu atlasa je 633 pojmov — celotni jih bo imel okrog 6000 — in ti so zajeti iz naslednjih krogov: vesoljstvo in podnebni pojavi, delitev časa (dnevi v tednu, meseci in letni časi), oblikovanost tal in samoniklo rastlinstvo.
Na zemljevidih sta zaznamovani orografija (sicer komaj vidno, a vendar toliko opazno, da je mogoče lepo določiti potek dolin m glavnih komunikacijskih poti) in hidrogra-fija. V rahli okrasti barvi so zapisana imena krajev, od koder je gradivo, in vsak kraj izpraševalne mreže ima svojo številko. Vse to ne ovira branja odgovorov (v črni barvi), olajšuje pa orientacijo in pomaga pri interpretaciji registriranih besed, zlasti pri določanju njihove zemljepisne razširjenosti. Ob strani vsakega zemljevida je kot naslov karte zapisan raziskani pojem v italijanščini, francoščini, nemščini in slovenščini (pri rastlinski leksiki tudi v latinščini), z ustreznim primerjalnim aparatom pa je uporabnik atlasa opozorjen na potrebne konfrontacije v zvezi z ALI in AIS. Na istem mestu so navedene tudi še nekatere potrebne dodatne opombe. Karte,
2.99
na katerih je leksika samoniklega rastlinstva (spontane flore), pa so ilustrirane tudi z risbami rastlin.
Ob prvem delu je izšla tudi knjiga Uvod v furlanski historično-lingvistično-etnografski atlas (Introduzione aH' Atlante storico-lin-guistico-etnografico friulano). V tej knjigi, ki je nujna spremljevalka kartografskega dela in pomeni tudi uvod v komentarje, je G. B. Pellegrini osvetlil motive in vzroke za pripravo ASLEF, prikazal načrt zanj, opisal raziskovalno metodo in organizacijo dela. Pri delu »in loco« je nastala tudi do-kajšnja tono- in fototeka, in v uvodu lahko zvemo, kje so bili govori posneti in kateri predmeti so bili fotografirani. Zvemo tudi za posamezne sodelavce in njihov delež pri pripravi atlasa. Za zbiranje, zapisovanje in pregledovanje slovenskega gradiva imajo — poleg prof. Pellegrinija, ki atlasu posveča vse svoje moči in znanje (njegovo znano raziskovalno torišče so prav slovensko-romanski jezikovni stiki) — največ zaslug:
Milko Matičetov je kot folklorist tudi poznavalec slovenskih narečij v Italiji (predvsem režij anščine) in ima za seboj že lepo število tiskov, zadevajočih jezikoslovje in slovensko-furlanske stike. Za ASLEF je sam ali skupaj s Pellegrini jem zbiral gradivo v več krajih.
Pavle Merku je poleg zapisovanja na terenu pri ASLEF sodeloval tudi s popolnim pregledom zapisov iz Cernjeje in Tera.
Nicolo Persici je v svoji diplomski nalogi preučeval narečje v Cernjeji, za ASLEF pa je zbiral in pregledoval slovensko leksiko.
Mara Debeljuh-Poidini je opravila težavni pregled zapisov iz Liplje vesi in v Kanalski dolini tudi marsikaj posnela na magnetofonski trak.
Božo Radovič, profesor za slovansko jezikoslovje na univerzi v Padovi, je pregledal zapise raznih zbiralcev.
V osrednjem delu Uvoda so zbrani številni pomembni podatki o krajih, v katerih so zbirali gradivo (o zemljepisni legi, prebivalstvu in njegovi socialni pripadnosti, o upravni ureditvi, zgodovinski dokumentira-nosti kraja, družbenih in kulturno-izobra-ževalnih ustanovah, turizmu, prometni zvezi s svetom .. .). Pomembni so tudi podatki o informatorjih (starost, izobrazba), še bolj pa ugotovitve o zdajšnjem jezikovnem stanju, o rabi furlanščine in italijanščine ter (v krajih iz »aloglotnih oaz«) tudi o rabi slovenščine in nemščine. Kjer je gradivo
zapisoval tudi (ali samo) Ugo Pellis, so omenjena tudi njegova opažanja jezikovnih posebnosti. (Za slovenske govore prinaša ASLEF samo Pellisovo gradivo za dva kraja, in sicer za Sovodnje in Zavije pri Miljah.)
Za slovenskega etimologa, dialektologa in tudi zgodovinarja pa je posebno zanimivo tisto poglavje Uvoda, ki je posvečeno nemškim in slovanskim »oazam«, tujejezičnim pasovom na robeh furlanščine. To poglavje spodbuja k nadaljnjim raziskavam, čeprav bodo pisci komentarjev v ASLEF verjetno še sami povedali marsikaj.
Ko pisec Uvoda posega v zgodovino in govori o prodiranju Slovanov v Furlansko nižino, ugotavlja, da še vedno obstaja negotovost v zvezi z datacijo prvih slovanskih valov na italijanski severovzhod. Zgodovinske raziskave si v takih okoliščinah lahko uspešno pomagajo z odkritji filoloških analiz, predvsem toponomastičnih. Pri raziskavi furlanskih krajevnih imen je treba vedno računati tudi na možnost razlage s pomočjo slovanskih apelativov, in v Uvodu je našteta vrsta takih slovenskih besed, ki so »kristalizirane« v krajevnih imenih pokrajine Furlanije in Julijske krajine (str. 78-79). Najpogosteje so to izrazi iz geono-mastike in se nanašajo na oblikovanost tal. Najjasnejši zgled: gora ali gorica je kot krajevno ime dokumentirano že 1. 1001 (rrjeditatem predli Solikano et Gorza non-cupatum) ali 1. 1015 (unius vlile que sclavi-ca lingua vacatur Goriza). Iz geonomastike je podobnih apelativov več kot trideset, pridružuje pa se jim še vrsta poimenovanj iz živalskega in rastlinskega sveta ter iz hidronimike; pogostna so tudi imena za barve, poklice, lastna imena oseb in občna poimenovanja naselij ter stavb, kot je npr. grad. Ob gradu Pellegrini zavrača razlago nekaterih slavistov, ki so iz te slovanske besede izpeljevali tudi Grada (Gradež). Po njegovem je verjetnejša izpeljava tega to-ponima iz lat gradus v pomenu »razklada-lišče, pristanišče«. Meni (str. 77), da so slovenski znanstveniki in diletanti (npr. Tu-ma) pri razlagi furlanskih krajevnih imen s slovansko leksiko precej pretiravali. Z ASLEF bo mogoče takšna vprašanja natančneje preučiti. Ugotoviti se bo dalo tudi, kolikšen je slovanski delež v furlanski leksiki nasploh. S tovrstnimi raziskavami so se že ukvarjali (predvsem K. Strekelj, H. Schuchardt, I. Koštial, pa tudi Pirona, Cosattini, Pellis in G. Marchetti), toda številne etimologije furlanskih besed, ki so jim našli korenine v slovanski podlagi, po Pellegriniju (str. 86) niso prepričljive, ne-
300
katere pa je sploh treba ovreči. Seveda pa je pričakovati, da bodo prišle na dan nove. To delo še čaka pisce komentarjev, ki bodo natančno razčlenili furlansko besedje. Treba bo tudi ločiti tiste furlanske besede iz slovenščine, ki na široko krožijo po Furlaniji (npr. černikule »črnice«, triskule »troskalice«, čespe, siespe »češplje«), od tistih, ki so omejene na ozka območja.
Za nas je poleg slovenskega deleža v furlanski leksiki zanimiv tudi furlanski (romanski) vpliv na naša narečja v Italiji. Pisec Uvoda jim je posvetil precej pozornosti: naštel je šest oziroma sedem narečij (ziljsko, rezijansko, tersko, nadiško, briško, kraško in sledi brkinskega) ter omenil raziskovalce, ki so se ukvarjali z njimi (Bau-douin de Courtenay, Ramovš, T. Logar, F. Bezlaj, 1. Trinko, P. Merkii, M. Matičetov in še vrsta italijanskih). Pellegrinija samega je med slovenskimi obrobnimi narečji najbolj pritegnila rezijanščina; njene posebnosti je dokaj natančno podal in se ustavil tudi ob znanih domnevah o izvoru Re-zijanov. Na koncu je skušal povezati raziskave slovenske obrobne dialektologije s furlansko in je našel vrsto romanskih vplivov na slovenska narečja (str. 87-88). V lo-netiki naj bi bili pod romansko-furlanskim vplivom: 1) obsežna diftongizacija nekate-
rih samoglasnikov, 2) prehod l'>i, 3) -m>-n, 4) palatalni izgovor č in g', 5) izguba h<g. V skladnji in oblikoslovju so furlanski vplivi po Pellegrinijevih cenitvah še številnejši. V ASLEF najdemo precej zgledov za besede s »členom« (kazalnim zaimkom), ki naj bi se rodil pod vplivom fur-lanščine. V Osojanah npr. pravijo za zvezdo večernico ta parna zvazda, za navadni glog te bili tam, v Teru pa za zvezdo dánico ta záríia zviézda ali fa zódna zviézda. Kalk po furlanski sintaksi naj bi bile tudi stavčne konstrukcije v izrazih za vremenske pojave, kot je to rusi nabo (tako pravijo v Osojanah za »prši«) ali to boušče (tako pravijo v Cernjeji za »bliska se«, pravijo pa tudi to búska, to bušče, to stria, če bliske spremlja grom). Romansko sosedstvo pa vpliva tudi na naslednje jezikovne pojave: oslabitev srednjega spola, poenostavitev nominalne fleksije, pogostna izguba dvojine, tvorba zanikanega velelnika z ne-določnikom in morda še na kaj. Pri nekaterih izmed teh vplivov pa je vprašanje, koliko gre res za vpliv in koliko le za tipično slovensko razvojno pot. O moči vplivov bo moral povedati svoje tudi slovenski dialektolog.
Ljudmila Cveiek-Russi Portorož
Vprašali ste
SE SNEG topi ALI tali?
Odgovorite mi, prosim, z jezikoslovnega vidika, ali se sneg (led) topi ali se tali. Katerega od izrazov priporočate? Topljenje snega ali ledu ljudje v živem govoru mno-
go pogosteje uporabljajo kot taljenje snega, ni pa v skladu s fizikalno-kemijsko definicijo, /gor   Smolej,   inž. gozdarstva Ljubljana
KAKO JE Z RABO taliti IN topiti (se)
V zvezi z vašim vprašanjem si je treba podrobneje ogledati glagole taliti (se) in topiti (se), pa tudi tajati (se), ki ga vi niste omenili.
Skušajmo najprej ugotoviti, kako se glagola taliti in topiti pomensko razlikujeta v strokovni rabi, na kar ste tudi sami opozorili. Glagol tajati na strokovnem, terminološkem področju ne živi, zato ga za sedaj puščamo ob strani.
Slovenski tehniški slovar (1. 1964, II. del, str. 416) ima pri glagolu taliti tole pojasni-
lo: trdne snovi se talijo zaradi toplote; taliti kovine; led (sneg) se tali na soncu; vosek se tali na vroči plošči. Pri glagolu topiti pa navaja (II, str. 452): topiti trdne ali plinaste snovi v tekočini (topilu). Iz tega sledi, da povzroča proces taljenja toplota, topljenje pa tekočina, v katero damo snov, ki jo hočemo topiti. Pri taljenju se torej pod vplivom toplote spremeni agregatno stanje, trdno v tekoče, pri topljenju pa se snov porazdeli po tekočini, v kateri se topi, tako da nastane homogena raztopina. Ce se laično izrazimo, se pri topljenju snov združi, spoji s tekočino, v kateri se topi.
301
Topi se torej snov vselej v drugi snovi — tekočini. Zato nastopa glagol topiti navadno s predlogom v; soli se topijo v vodi; trdne snovi topiti v topilu (topilni tekočini) ; topiti surov gumi v bencinu.
Oba glagola sta se na strokovnem, tehniškem področju zelo razmahnila in si ustvarila veliko družino besed. Navajam najpomembnejše: talilen, talilnica, talilnik, talilo, talina, tališče, taljiv; od glagola topiti pa: topen, topilen, topilnica (namesto katere priporočajo strokovnjaki v skladu s pomenskim razlikovanjem talilnica), topilnik, topilo. Na področju, ki ne zadeva tehniških dejavnosti, nastopajo od tu naštetih besed razen glagolov taliti in topiti le še: talina, ki po razlagi alpinistov poimenuje 1. zjuže-no, zmehčano plast snega, 2. toplo vreme, ki povzroča tajanje snega in ledu; talilen, v zvezi: talilne ponve, ki označujejo nekakšne školjkaste vdolbine, nastale ob tajanju snega v debelih plasteh; topljen, v zvezah: topljeni sir, topljena smetana, topljeno maslo.
Vsi ti podatki so iz izpisov za Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki jih ima Inštitut za slovenski jezik SAZU.
Oglejmo si še gradivo (iz istega vira) glede na splošno, neterminološko rabo obravnavanih glagolov v zvezi s sneg in led.
V izpisih je najmočneje zastopan glagol tajati. Uporabljali so ga največkrat klasi-siki. Topiti in taliti se pojavljata manjkrat, topiti tudi v klasikih in v narodni pesmi, taliti pa je izpisan iz novejših tekstov, a ga najdemo tudi že v narodni pesmi.
Slovenski pravopis (1962) navaja zveze: tajati led; led se taja; sneg se tali. Topiti v zvezi s sneg in led ne navaja.
Pleteršnikov slovar (1894): sonce taja sneg; led, sneg se taja, sneg se tali (Bela Kraji-
na, jugovzhodna Štajerska); topiti v zvezi s sneg in led ne navaja. Glonarjev slovar (1936): sonce taja sneg; sneg se na soncu taja; sneg se tali: taja; postaja tal; topiti v zvezi s sneg in led ne navaja.
Odgovori na anketo (vprašala sem 17 oseb različne starosti in izobrazbe) kažejo skoraj enako močno rabo glagolov tajati in topiti. Trije od vprašanih so pripomnili, da bi v vsakdanjem, sproščenem govoru, bolj »po domače« rekli, da se sneg, led taja, v bolj »učenem« okolju in v pismenem izražanju pa bi uporabili topiti se. Da se sneg in led tali, bi se izrazili samo trije.
Kakor vidimo, se današnja raba obravnavanih glagolov v zvezi s sneg, led prepleta. Ce bi se morali odločiti, kateremu naj v nestrokovnem izražanju damo prednost, bi bil to glagol tajati, ker se najdlje in najpogosteje pojavlja, in pa zato, ker strokovno ni tako opredeljen, kot sta druga dva glagola, ki poimenujeta med seboj razlikujoče se procese in sta tudi sicer močno zasidrana v terminologiji. Ce bi tudi v splošni rabi hoteli pomensko razlikovati glagola taliti in topiti, v skladu z njuno terminološko definicijo, bi se izrazili, da se sneg in led na soncu ali na štedilniku tali, v vodi se pa topi. Ker pa uporabnik jezika, nestrokovnjak, kadar uporablja katerega od obravnavanih glagolov, ne razmišlja o strokovnem pomenskem razlikovanju in se ga niti ne zaveda, prihaja do zamenjavanja, kar pa ni nikakršna nesreča, saj se jezik pomensko diferencira v smeri od splošno znanega k strokovnemu, specifičnemu, ne pa obratno.
Omenim naj še glagol kopneti, ki pa je vezan samo na sneg, ki leži na zemeljski površini. Sneg na strehi se taja, na pobočju pa kopni.
Jože M e z e SAZU v Ljubljani
IZ DELA REPUBLIŠKEGA ODBORA SDS'
Na tretji seji republiškega odbora SDS (23. marca 1973) je bil sprejet sklep, naj se v reviji JiS natančneje poroča o njegovem delu in naj se natisnejo tudi vsi pomembnejši dopisi in gradivo. V prvi številki tega letnika JiS je npr. že izšlo besedilo brzojavke, ki jo je SDS v zvezi z dogodki na Avstrijskem Koroškem poslalo državnemu sekretarju za zunanje zadeve in zveznemu izvršnemu svetu, ob koncu tegale sestavka pa izdajamo štiri dopise, nastale v zvezi z
izpolnjevanjem 6. in 7. sklepa občnega zbora SDS v Murski Soboti (o položaju in stanju slovenščine v naši javnosti).
Člani republiškega odbora so na tretji seji v zvezi z izpolnjevanjem sklepov prejšnjih sej obravnavali dodatne (neplačane) obveznosti slovenistov v šolskem in zunajšol-skem delu (knjižnice, korekture, proslave idr. — glej JiS XVIII, št. 5, str. 192), vendar je bilo pri tem zaradi majhnih uspehov dozdajšnjega prizadevanja čutiti delno re-
302
signacijo; izhod iz slepe ulice bi bil morda v tem, da bi zadevo natančneje razgrnili pred širšo javnostjo, v okviru kake radijske oddaje ipd. — Ker se je že večkrat izkazalo, da si SDS lahko prihrani veliko dela in iskanja odgovorov v zvezi s položajem in delom slovenistov po šolah, če ima tesne stike z Zavodom za šolstvo SRS, so člani republiškega odbora sklenili tovariša Miha Feguša — na tretjo sejo je prišel kot posebej povabljeni opazovalec — ko-optirati v odbor.
Akcija za ustanovitev slovenskega literar-nozgodovinskega muzeja dobiva določnejše poteze: organizacije in skupnosti, ki naj bi jo financirale, želijo dobiti v pretres natančno izdelan projekt, zato je bila na seji imenovana posebna projektna komisija; rečeno je bilo, da je treba v okviru »literar-nozgodovinskega muzeja« (to poimenovanje še ni uradno ali dokončno) predvideti tudi prostor za prikaz dela pomembnih slovenskih jezikoslovcev in slovničarjev.
Dr. Joža Mahnič je poročal, da je zadeva z Mencingerjevim grobom v Krškem nazadnje le spodobno urejena, tovariš Miha Feguš pa, da bo Zavod za šolstvo SRS v drugi polovici leta 1973 priredil strokovne seminarje za sloveniste s srednjih šol.
Strokovna ekskurzija na Slovaško bo trajala od 10. do 19. julija; natančnejši spored, cena in drugi podatki bodo priobčeni v Prosvetnem delavcu.
Ena osrednjih točk dnevnega reda je bila posvečena pripravam na posvetovanje o
Ivanu Tavčarju. Dr. Marja Boršnik in dr. Jože Toporišič sta poročala o dozdajšnjih (vsebinskih) pripravah; predavatelji in njihove okvirne teme so že zbrani. Sklenjeno je bilo, da bodo predavanja lahko trajala največ po trideset minut, da je treba na posvetovanje opozoriti tudi slavistična društva drugih jugoslovanskih republik in da naj se čim prej skliče skupna seja zastopnikov SDS (za delegata sta bila imenovana predsednik in tajnik republiškega odbora), škofjeloških slavistov in drugih zainteresiranih. — Ta skupna seja je bila 4. aprila 1973 v Skofji Loki (udeleženci — iz Škofje Loke: Janko Krek, Lojze Malovrh, dr. Branko Berčič, Vladka Jan, Anda Peter-lin; iz Kranja: Breda Rant; iz Ljubljane: dr. Jakob Rigler, dr. Marja Boršnik, Janez Dular). Sklenjeno je bilo, da bo posvetovanje od 27. do 29. septembra; prvi dan se bodo zvrstila jezikovnostilistična, drugi dan pa literarnozgodovinska predavanja. Tretji dan (v soboto) bo izlet z avtobusi po Selški in Poljanski dolini. Predavanja bodo v dvorani kina, prenočišča v hotelu Transturist, v Kroni, samskem domu in po zasebnih turističnih sobah, prireditelji pa menijo, da se bo precej udeležencev iz Ljubljane in Kranja vsak dan z lastnimi vozili ali z avtobusi vračalo domov; hrana bo v novi samopostrežni restavraciji, hotelu Transturist ali drugje. Zlasti zaradi rezerviranja prenočišč je treba čim prej zbrati priglasitve in ugotoviti število udeležencev. V dneh posvetovanja bo v Skofji Loki odprta posebna informacijska pisarna.
Janez Dular Tajnik SDS
Slavistično društvo Slovenije Ljubljana, 27. 12. 1972
PREDSEDNIKU KULTURNO-PROSVETNEGA ZBORA SKUPSCiNE SR SLOVENIJE
Sporočamo vam, da je bilo na občnem zboru Slavističnega društva Slovenije (katerega člani so učitelji slovenščine vseh stopenj, raziskovalci slovenskega jezika, lektorji pri časopisih, založbah, v gledališčih, na RTV itd.) sklenjeno, da se Kulturno-pro-svetnemu zboru Skupščine SR Slovenije priporoči ustanovitev telesa z izvršilnim pravomočjem, ki bi nadzorovalo spoštovanje najosnovnejših norm slovenskega knjižnega jezika.
Konkretno je bilo zborovalcem pred očmi zlasti dejstvo, da v nekaterih vrstah sporočil (zlasti pisanih, deloma pa tudi govornih), npr. v obvestilih, lepakih, filmskih
podnapisih, tehničnih opisih, uporabnostnih navodilih, napisih firm ipd., slovenščina velikokrat sploh ni upoštevana, ampak le drugi jeziki (t. i. »veliki« evropski oz. srbohrvaščina). S tem se po mnenju zborovalcev slovenskemu človeku krši naravna pravica, da je na svojem etničnem ozemlju o vseh teh zadevah obveščen v svojem, tj. slovenskem knjižnem jeziku. Z druge strani so zborovalci menili, da je oblika obravnavane vrste besedil, kadar že so v slovenščini, večkrat taka, da krši splošno sprejete norme (npr. pravopisne, oblikoslovne, leksi-kalne itd.) slovenskega knjižnega jezika. Taka obvestila brez potrebe kvarijo našo splošno kulturno raven in spodkopavajo
303
naše šolniško prizadevanje za jezikovno kultiviranje slovenskega človeka, hkrati pa nas skrajno neprimerno predstavljajo med drugimi kulturnimi jezikovnimi sredinami.
Tajnik SDS Janez   D u1 a t
Slavistično društvo Slovenije je s strokov-no-znanstvene plati Kulturno-prosvetnemu zboru Skupščine SR Slovenije pripravljeno pomagati pri oblikovanju takega telesa.
Predsednik SDS
dr.   Jakob   R i g I e r
Slavistično društvo Slovenije Ljubljana, 19. 3. 1973
PEDAGOŠKO-ZNANSTVENEMU SVETU FAKULTETE ZA SOCIOLOGIJO, POLITIČNE VEDE IN NOVINARSTVO
Republiški odbor Slavističnega društva Slovenije je na svoji zadnji plenarni seji z zadovoljstvom sprejel na znanje poročilo svojega člana prof. dr. Jožeta Toporišiča o prvih konkretnih rezultatih odborove intervencije, da bi se na vaši fakulteti uredil študij slovenskega knjižnega jezika in stilistike. S tem, da se predavanja v okviru sedanjih programskih možnosti oddelka za novinarstvo (1 -|- 1 ura tedensko) sedaj normalno realizirajo, je sicer res nekaj doseženo; še več bo, ko bo uresničen načelni sklep sestanka zastopnikov katedre za slovenski knjižni jezik in stilistiko na filozofski fakulteti (dr. J. Toporišiča in dr. B. Pogorelec) z ene strani in ustreznih predstavnikov vaše fakultete (z dekanom na čelu) z druge, da se za 3. letnik na novo uvede študij specialne stilistike (spet v obsegu 1 -f- 1 ura za cel letnik). S predstavnikoma katedre za slovenski jezik in stilistiko pa odbor SDS razen tega deli mnenje, da bi bilo treba pouk slovenskega knjižnega jezika in stilistike uveljaviti v primernem obsegu na vseh oddelkih vaše fakultete, saj
se na njej izobražujejo ljudje, ki v določeni meri dajejo podobo naši javni besedi, najsi bo pisana ali govorjena. Vsi skupaj smo prepričani, da bi bilo vprašanje slovenskega jezika in stilistike na vaši fakulteti dokončno najnaravneje odpravljeno s tako sistemsko rešitvijo, ki bi omogočala nastavitev posebnega strokovnjaka za obravnavani predmet. Njegova dolžnost bi seveda ne bila le reprodukcija ustreznih splošnih vrednosti z omenjenih področij, ampak bi ga stalna namestitev tudi obvezovala usmeriti svoje raziskovanje prav na jezik in stil naše javne besede, kar je pri nas sedaj znanstveno še zelo malo obvladano. Pritegovanje predavateljev z drugih ustanov, na katerih so že tako preobremenjeni z dolžnostmi svojih položajev, je le izhod v sili, ki ni v interesu ne študentov ne predmeta ne predavateljev samih.
Odbor SDS bo še naprej v nezmanjšani meri zanimalo, kakšne rešitve boste iskali obravnavanemu problemu.
Lep pozdrav!
Tajnik SDS Janez  Dular
Referent
dr.  Jože   Toporišič
Predsednik SDS
dr.   Jakob   R i g I e r
Slavistično društvo Slovenije Ljubljana, 20. 3. 1973
REPUBLIŠKEMU SEKRETARIATU
ZA ZDRAVSTVO IN SOCIALNO VARSTVO
Spoštovani!
Učitelji in profesorji slovenskega jezika, člani Slavističnega društva Slovenije, so na svojem občnem zboru v Murski Soboti obravnavali položaj slovenščine v naši javnosti. Menili so, da je po nekaterih dejavnostih in območjih še zmeraj zapostavljena, zlasti kot uradovalni jezik. Zadevne pripombe so vplivale tudi na oblikovanje sklepov občnega zbora, zato se je novi odbor
SDS na svoji zadnji seji nadrobneje ukvarjal z njimi.
Ugotovljeno je bilo, da do primerov zapostavljanja slovenščine prihaja tudi v zdravstvu. Nekateri zdravniki in drugo zdravstveno osebje, ki so prišli v Slovenijo iz drugih jugoslovanskih republik, se je ne naučijo ter s sodelavci in tudi s pacienti govorijo v srbohrvaščini ali slabi mešanici mešanici slovenščine in srbohrvaščine. Pri
304
tem ne gre samo za zanemarjanje pravno-zakonskih načel o uradovalnem jeziku na območju SR Slovenije, temveč tudi za nevarnost usodnih nesporazumov pri napotkih bolnikom. Zato bi bilo po našem mnenju nujno treba poskrbeti, da se ta zadeva uredi. Od zdravstvenega osebja bi bilo treba zahtevati, da se v določenem času nauči slovenščine; najbolje bi bilo, če bi vsaj za liste zdravstvene delavce, ki imajo neposredne stike z bolniki, prirejali tečaje za učenje slovenščine. Znano nam je, da so nekatere veje slovenskega zdravstva v kadrovski stiski, in menimo, da je nastav-
ljanje zdravstvenega osebja iz drugih republik naravno in sprejemljivo, sodimo pa, da v zdravstvu ne gre brez dobrega sporazumevanja med zdravstvenim osebjem m pacienti, če naj dosega kar največje uspehe, zato pričakujemo, da boste o našem predlogu razmisHli, in vas vijundo prosimo, da nam sporočite svoje mnenje o njegovi uresničitvi.
Lep pozdrav.
Predsednik SDS dr    Jakob   Rigler
V vednost: Slovensko zdravniško društvo.
Republiški sekretariat za zdravstvo in socialno varnost, Ljubljana
SLAVISTIČNEMU DRUŠTVU SLOVENIJE LJUBLJANA
ZADEVA: zapostavljanje slovenščine v zdravstvu
Potrjujemo, da smo dobili vaš dopis o zapostavljanju slovenščine v zdravstvu št. 139/72-73 od 20 3. 1973. Lepo se vam zahvalimo, da ste se spomnili na nas in se z ugotovitvami in predlogi v dopisu povsem strinjamo.
Tako tukajšnji sekretariat, kot tudi Slovensko zdravniško društvo skušata premagati težave, ki se rojevajo zaradi zaposlovanja zdravstvenih delavcev, ki ne znajo našega jezika, v osnovni zdravstveni, pa tudi v bolnišnični službi.
Uiadno smo že večkrat opozorili, naj zdravstvene delovne organizacije zahtevajo, da
se zdravstveni delavci, ki delajo neposredno z bolniki, nauče slovenski. Pri zelo hudem pomanjkanju zdravnikov, zlasti v osnovni zdravstveni službi, je razumljivo, da zdravstvene delovne organizacije ne ženejo teh stvari na ostrino in rajši zamižijo na eno oko, kakor bi ostale brez zdravstvenih delavcev.
Vaš dopis smo razmnožili in ga bomo poslali prav vsem zdravstvenim delovnim organizacijam. Prav ste napravili, da ste poslati dopis v vednost Slovenskemu zdravniškemu društvu, ki je prav tako pobornik za dosledno rabo slovenščine pri delu z bolniki — Slovenci.
Namestnik republiškega sekretarla dr. Stanko   La/evec
V OCENO SMO PREJELI
Vlasta Tominšek, Ruska jezikovna vadnica za prvi in drugi razred gimnazij. DZS. Ljubljana 1972. 222 str.
Z klasickéiio obdobi praiské skoly J925— /945. Prameny češke a slovenske lingvisti-ky. Rada česjca — svazek 2 Za izdajo pripravil prof. dr. Josef Vachek. Academia. Praga 1972. 76 str. Vsebina:
Vilém Mathesius, Nove próudy a sméry v jazykovédném badani (1927); Bohuslav Ha-vranek, Smery dnešnilio iingvistickétio badani (1928); Vilém Mathesius, Funkčni lin-gvistika (1929); Vladimir Skalička, K ofdz-kam ionologickycli protikladu (1936); Josef Vachek, Pismo a transkripce ve svetle strukturalnitio jazykozpytu (1932); Boh
Trnka, Jazykozpyf a myslenkova struktura doby (1948).
M. I. Gurski, ParaHnalnaja gramatyka rus-kaj i belaruskaj moii. Fanetyka i marfalogi-ja. Pad redakcyjaj praf. M. G. Bulahava. Minsk 1972. 264 str.
M. M. Kopylenko, Z. D. Popova, Očerki po obščej irazeologii. Izdatel stvo Voronežsko-go universiteta. Voronež 1972. 124 str.
E. S. Mjacel'skaja, Ja. M. Kramaroijski, Siounik belaruskaj narodnaj Irazealogii. Vydavectva BDU. Minsk 1972 320 str.
Belaruskae i slavjanskae movaznaustva. Da ddzja akademika ANBSSR Kandrata
Kandrataviča Krapivy. Akademija navuk BSSR. Minsk 1972.
Semanličeskie prot)iemy avtomatizacii in-tormacionnogo poiska. Akademija nauk USSR. Kijev 1971. 128 str.
Jovanovič Dušan; Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka. Igra v treh dejanjih in memoriam pobijavca ščurkov. (Opremil Bronislav Fajon.) Maribor, Obzorja 1972. 87 + (I) str. 8».
Zupan Vitomil: Stvar Jurija Trajbasa. Drama v treh dejanjih s prologom. (Spremno besedo napisal Taras Kermauner. Opremil Bronislav Fajon.) Maribor, Obzorja 1972. 90 + (1) str. 8°.
Zupan Vitomil; Ladja brez imena. Tragedija v treh dejanjih, v devetih slikah. (Spremno besedilo napisal Taras Kermauner. Opremil Bronislav Fajon.) Maribor, Obzorja 1972. 142 -f (XI) str. 8°.
Vlašič-Gvozdič Mila; Priročnik za učitelje srbskohrvatskega-hrvatskosrpskega j ezika v slovenskih osnovnih šolah. (Ilustrirala Roža Piščanec.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1972. 109 + (I) str. 8°.
Vlašič-Gvozdič Mila; Delovni zvezek za pouk srbskohrvatskega-hrvatskosrbskega jezika v slovenskih osnovnih šolah. (Ilustrirala Roža Piščanec.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1972. 32 str. 8".
Vlašič-Gvozdič Mila: Srbohrvatska vadnica za šesti razred osnovne šole. Metodične enote — I in II. (Akcentuiral Dinko Vuks-lič. Ilustrirala Roža Piščanec.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1968. 65 -f (II) str. + 2 pril. 8". (Učbeniki in priročniki.)
Vlašič-Gvozdič Mila; Srbohrvatska vadnica za šesti razred osnovne šole. (Metodične enote III. Akcentuiral Dinko Vukelič. Ilustrirala Roža Piščanec.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1969. (II) + 67—100 + (11) str. 8«. (Učbeniki in priročniki.)
Vlašič-Gvozdič Mila; Srbohrvatska vadnica za osnovne šole. (Metodične enote IV. Akcentuiral Dinko Vukelič. IlustriralaRoža Piščanec.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1971. (111) + 101-164 + (111) str. 8°. (Učbeniki in priročniki.)
Vlašič-Gvozdič Mila: Srbohrvatska vadnica za osnovne šole. (Metodične enote 5. Akcentuiral Mate Šimundič. Ilustrirala Roža Piščanec.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1971. (III) -h 165—235 + (1) str. 8» (Učbeniki in priročniki.)
Umjetnost riječi. Časopis za nauku o književnosti. God. XVI, br. 2—3. Zagreb, Hrvatsko filološko društvo 1972. Str. 95—232. 8°.
Umjetnost riječi. Časopis za nauku o književnosti. God. XVI, br. 4. Zagreb, Hrvatsko filološko društvo. Str. 235—326. 8".
OBVESTILO SODELAVCEM IN BRALCEM JEZIKA IN SLOVSTVA
Ker je sedanjemu uredništvu potekla triletna doba, je bilo na zboru sodelavcev, dne 9. marca 1973, razrešeno; na istem zboru so bili predlagani novi uredniki; Matjaž Kmecl (glavni in odgovorni urednik). Berta Golob (ur. za metodiko), Matjaž Kmecl in Jože Koruza (ur. za slovstvene vede), Breda Pogorelec (ur. za jezikoslovje), Ivo Graul (tehnični urednik). Plenum Slavističnega društva Slovenije je dne 23. marca 1973 novo uredništvo potrdil.
Uredništvo JiS