fz risb idrijskih realcev.
Kaj nam je pripovedoval naš dedek.
Piše A. Pesek.
1. Slabota.
(Dalje.) XII.
Jtem je povedala kraljična zgodovino zakletja. Njihov oče je bil mogočen kralj, ki je imel dvanajst hčera in le enega sina. Tega je ljubil nad vse ter mu iz slepe lju-bezni dovoljeval vse in tako se je sin prevzel ter iz-pridil. Postal je predrzert in hudoben. Oče ga je sicer svaril, a bilo je že prepozno,
Ko je mati kraljica zbolela, so poklicali najslavnejše zdravnike, a nobeden ni mogel pomagati — vsi so žalovali za njo, le sin se je vedel prevzetno; ni maral bolne tnatere. Mati ga je poklicala k sebi, da bi mu dala svoj materinski blagoslov, a sin ga ni maral ter se je ošabno norčeval. Mati je bridko zaplakala; tedaj pa je vstopila stara be-račica ter rekla, naj mati prekolne nehvaležnega prevzetnega sina.
,,Ne morem!" je vzdihnila mati, kraljične pa so pokleknile k materini postelji ter prosile odpuščanja za nevrednega brata.
,,Bog me je poslal," je dejala beračica, nda kaznujem nehvaležnega sina, a ker ga ljubeče materino srce ne more prekleti, ga ne morem kazno-vati. Kaznovala ga pa bom, ko ti, mati, umreš."
To rekši je šla pred grad ter sedla na stopnice in niso je mogli odpraviti ne izlepa ne izgrda. Oče se je tako prestrašil, da je zbolel, umrla sta z materjo oba isti dan.   Ko  so ju  pokopali, je  beračica zaklela kralje-
—-    195   «—
viča v ztnaja, ki je zletel v morje ob deveti deželi. Kraljične so postale črne kakor zamorci, a ministri, gospoda, služabniki in ljudstvo — so se izpre-menili v zvezi, ptice in Tibe.
Ko so bile kraljične same, so bridko jokale. Beračica jih je potolažila, , rekoč: »Rešiti vas more le tisti, ki jako ljubi svoje starše in svoje brate, in I da se vam ne zgodi kaj hudega, se izpremenim jaz v psa ter vas bom ču-I vala." In izpremenila se je v velikega črnega psa, ki jih je spremljal vse-fc   povsod in jih čuval.
¦           »Gospoda," je  nadaljevala  najstarejša  kraljična,   nrešeni smo vsi pre-
| kletstva, in rešeli so nas ti-le bratje. Rešil nas je Slabota, ki je premagal f zmaja, našega zakletega brata, in v zahvalo za njegovo junaštvo mu od-L stopam prestol in vso kraljevo čast in moč ter vse kraljevstvo." Stopila je I    s prestola ter šla k Slaboti.                                                                                  Jj
Po dvorani pa je zaoril klic: »Živio, Slabota, naš kralj!" Najstarejša kraljična je prijela Slaboto za roko ter ga odvedla k pre-stolu.   Slabota pa  je   izpregovoril: ,,Velecenjene  kraljične, slavna  gospoda! f    Jaz nikakor ne sprejmem kraljevske časti in oblasti, ker tega nisem zaslužil. I    Pač pa prosim, naj bo kralj moj najstarejši brat, ki je bil z menoj in vsemi f    brati vedno ljubezniv, ki je mene čuval in ki je bil tudi pri vojakih povišan l     za narednika."
Govorili so še nekoliko, a ker Slabota nikakor ni hotel prevzeti kra-ljevstva, ga je prevzel najstarejši brat, ki je bil narednik.
Pokleknil je pred najstarejšo kraljično, ki mu je ogrnila kraljevi plašč, opasala meč, dala žezlo v roko ter mu položila kraljevo krono na glavo. — Kraljičnam so gospodične, bratom pa gospodje ogrnili krasne plašče, ki so jih prinesli.
Najstarejši brat gre k prestolu, kraljične in bratje pa se zberejo okrog njega, in nepopisno veselje zavlada po dvorani in med ljudstvom pred gradom, zakaj imeli so zopet kralja, rešeni so bili zakletja in upravičeno so torej pričakovali boljšib časov.
Ministri so potem dejali, da se mora kralj oženiti s katero kraljično in domenili so se, da vzame najstarejši brat, kralj, najstarejšo kraljično, sta-rejši starejšo itd. po vrsti, najmlajši brat, Slabota, pa najmlajšo kraljično. Da pa bo veselje dlje časa trajalo, so določili, da se ne bodo oženili vsi naenkrat, temveč po vrsti, prvi mesec najstarejši, drugi mesec starejši itd., dvanajsti mesec pa Slabota.
Pričeli so s pripravami za gostijo najstarejšega brata, kralja, z najsta-rejšo kraljično. Niso pozabili bratje na svoje starše, temveč poslali so zlato kočijo z dvanajstimi konji po očeta in mater. To sta vam bila vesela, ko sta zopet videla svoje sinove zdrave in črvste in celo tako bogate, imenitne gospode; najstarejši je bil celo kralj!
Ko je minila gostija najstarejšega brata, kralja, so pričeli s pripravami za gostijo starejšega brata s starejšo kraljično. In tako so se veselili ter vsak mesec obhajali po eno gostijo. Vsem je mineval čas hitro, le Slabota je štel  tedne  in dneve, kdaj pride  njegova poroka na  vrsto.   Misli so mu
—^i    196   *—
uhajale v deveto deželo in ni vedel, kako bi napravil, ali bi se tukaj oženil ter ostal tukaj ali pa bi šel v deveto deželo ter tam oženil cesarično ter postal mogočen in slaven cesar.
Povedal je bratom svoje misli, da bi šel nazaj v deveto deželo. Pri-govarjali so mu sicer, da bi ostal pri njih, a vendar so mu tudi privoščili srečo, da bi postal cesar. Najmlajša kraljična, ki je zaradi prebite žalosti bila bolehna, je dejala: nDragi naš rešitelj! Le idi nazaj v deveto deželo, kjer te čaka sreča in veselje; jaz se itak ne born možila, ker sem bolehna, ker sem preveč prejokala, ko sem bila sama tukaj."
In tako se je dvanajsti mesec po svoji vrnitvi iz devete dežele od-pravil Slabota zopet na pot v deveto deželo. Poslovil se je presrčno od vseh, najbolj pa od matere  in očeta in odjezdil  nazaj v — deveto deželo.
(Konec.)