PREDPOTRESNI TRZLJAJI V SLOVENSKI KULTURI?
Bilo je nekaj let zatišja z vsem dobrim in slabim, ki ju prinaša s sabo tako zatišje: mir, ki omogoča tiho ustvarjanje, hkrati pa čedalje šibkejši glas kritike, ki je komaj še registrirala nastajajoče, ni pa kazala posebne vneme, da bi razpihala pleve nad zrnjem. Pa vendar je zdrav veter conditio sine qua non za čistejši zrak.
Nič čudnega torej, če je to zatišje začelo marsikomu presedati, pa je vstal nekdo in razbil okno, da bi vsaj prepih — če že ni vetra — pregnal zatohlost iz našega doma. Toda zgledi vlečejo: vse več jih je (ali nas je, da ne bo zamere), ki jih razbijanje oken preprosto mika, že se ozirajo po vratih in tudi odkrivanje streh utegne priti na vrsto. Najprej niti blagega vetra, gnilo zatišje, zdaj pa že predpotresni trzljaji, ki napovedujejo pravi potres, vsekakor pa že sejejo prvi strah, kajti potres je precej neizbirčna, surova naravna sila.
Seveda velja ta prispodoba za kulturo, v širšem in ožjem smislu, v vsakem primeru pa za slovensko kulturo tega trenutka. Gledališko področje se še ni umirilo od potresnih sunkov, tudi na literarnem polju se že kažejo prve nevarne razpoke, kot pravimo takim znamenjem v strokovnem jeziku, zemlja se trese tudi na likovnih poljanah, spodnje zemeljske plasti so se premaknile tudi v glasbi. Vsekakor: zatišja ni več, ustvarjalni mir je redek privilegij prebrisanih posameznikov, iz zidanega doma se bo treba umakniti pod šotore. Sreča, da pomlad ni več daleč.
Umetnik satirik bi utegnil celo zapisati, da slovenska Goga lahko pričakuje svoj dogodek, morda celo svoje vznemirljivo dogajanje.
In vendar je to krvava zakonitost našega duha in vsakdanje prakse. V preteklosti in danes. Vnema za kulturniški boj — ki je kajpak že od nekdaj boj pešakov, največkrat v blatu do kolen, pa tudi do vratu in še čez — je
326
327
Predpotresni trzljaji v slovenski kulturi?
neumrljivi del naše kulturniške narave, tista čudna, podedovana in skrbno negovana strast, ki nas žene, da se zaradi »stvari kot take« zbiramo v bojnih vrstah, še raje pa solistično, vsak zase sovražno razkropljeni na tesni bojni poljani, nemočni v sebi, a dosledno drug proti drugemu. Takemu stanju in navadam ustrezna je tudi oborožitev. Kot zmerom: ta s cepcem, oni s topom, ta s strupom v vrtnici, spet drug z ma-colo. Kar je pač kdo zagrabil, ko je iztegnil svojo bojaželjno roko.
Toda čudo: ves ta boj poteka pod zastavami napredka, demokracije, naprednih družbenih sil preteklosti in sedanjosti, v imenu samoupravne etike, socializma in predvsem v imenu slovenskega naroda. Vse iz iskrene skrbi za narod, vse za narodovo čast. Tako v preteklosti, tako tudi danes. To je naš tradicionalni kulturniški boj, boj pešakov v blatu do kolen, včasih pa tudi do vratu in čez.
Imam prijatelja, ki je veterinar, otrok narave, ljubitelj čistega zraka in zelenja, tudi živali seveda, tako rad jih ima, da celo na ljudi gleda enako dobrohotno kot na svoje živali, ki jim sploh ni do boja, samo živele bi rade. »Vidiš,« mi pravi, ko mirno in prizanesljivo gleda ta naš nanovo oživeli kulturniški  boj,   »klasični  boj  za  ob-
stanek, »premalo paše, preveč gobcev, najbolj opletajo tisti, ki imajo najmanj trave. Kar poglej jih, slabe pisatelje, kritike, igralce, slikarje, muzike ...« Tu se vmeša sociolog, ne vem, če moj ali mojega prijatelja prijatelj, in zavrne veterinarja: »Klasičen, naravnost šolski primer sodobnih družbenih konfliktov, prafaktorji neke politične situacije ...«
Za našimi hrbti stoji politik, tudi prijatelj mojih prijateljev, zato vsaj malo tudi moj prijatelj. Molči in posluša. Nekaj bo treba storiti, mu berem z obraza. Priprl je oči, se mi zdi, in samo še posluša. Prevzame me strah: na bojni poljani, sredi katere smo se vsi znašli, so najbolj glasni tisti, ki ne morejo in ne morejo najti prave trave za svojo ustvarjalno lakoto. Hrup je čedalje večji, tudi nemir raste, zemlja slovenske sedanjosti nevarno drhti, spodnje plasti se premikajo, vse več je nevarnih razpok, v gledališču, v literaturi, v kritiški misli, v likovnem življenju in v glasbi.
Strah, ki ga zbujajo ti predpotresni sunki v slovenski kulturi, vse bolj prevzema tudi mene, ki sem še včeraj menil, da je mogoče in najpametneje reči bobu bob, pa se mi je zdajle izcimila izpod peresa tale plašljiva parabola o našem kulturniškem boju in duhovni bedi, ki jo prinaša.
G. Zlobec