Loški razgledi [_ MUZEJSKO DRUŠTVO ŠKOFJA LOKA LOŠKI RAZGLEDI 57 Škofja Loka 2011 LOŠKI RAZGLEDI 57 - 2010 Uredila: Judila Šega Uredniški odbor: Helena Janežič mag. Tone Košir (tehnični urednikj Ivica Krek Marija Lebar Judita Šega (glavrut urednica) dr. France Štukl Za vsebino člankov odgovarjajo avtorji. Redakcija zaključena marca 201 I. Jezikovni pregled: mag. Alenka Klemene Prevodi: Martin Cregeen (angleščina) Alenka Vojsk (nemščina) Oblikovanje in priprava za tisk: Barbara Demšar, Nives Lnnder, Studio Grad Škofja Loka Oblikovanje naslovnice: Nives Limcler Ilustracije na naslovnici: Maja Šubic Tisk: Littera pieta, d. o. o., Ljubljana 2011 Izdalo in založilo: Muzejsko društvo Škofja Loka zanj mag. Aleksander Igličar, predsednik www.mdloka.si Naklada: 750 izvodov Izdajo Loških razgledov je finančno podprla Občina Škofja Loka. ISSN 0459-8210 Drage bralke in bralci Loških razgledov! »Dobrodošlica sosedu čez grič« je naše Muzejsko društvo poimenovalo tematski večer, ki smo ga lani pripravili s prijatelji iz Muzejskega društva Idrija. To je bilo le eno v dolgem nizu različnih srečanj, ki med Ločani in sosedi na oni strani loških hribov potekajo že 520 let, od takrat, ko je revni idrijski škafar ujel v svoje vedro neznano srebrno, svetlečo se kovino in jo odnesel pokazat zlatarju v Škofjo Loko. V naslednjih desetletjih in stoletjih so po tej poti drug za drugim potovali nešteti tovori retort - glinastih posod, ki so jih za potrebe idrijskega rudnika izdelovali lončarji v Loki in na Sorskem polju. Po sto naenkrat so jih na hrbtih konjev prevažali vse dotlej, dokler se tehnika topljenja živega srebra ni tako bistveno spremenila, da jih niso več potrebovali. Trgovske vezi pa so ostale, nekaj časa sicer bolj ohlapne, nikoli pa niso povsem zamrle. Ponovno so oživele po 1. svetovni vojni, ko je rapalska meja boleče posegla v ta prostor in ga odrezala od slovenske matice. Ločila je prijatelje, sorodnike, znance in ponudila enkratno priložnost drznim ter smelim kontrabantarjem. V novejšem času je h krepitvi medsosedskih vezi pripomoglo tudi sodelovanje med sodelavci rudnikov v Idriji in na Žirovskem vrhu. Sprva strokovne vezi so sčasoma prerasle v prijateljske in osebne ter so ostale žive in močne, medtem ko sta bila rudarstvo in fužinarstvo, ki sta dolga leta dajala pečat našim krajem, obsojena na propad. Tudi naš edini rudnik uranove rude, ponos montanistične tehnologije in znanosti, je zaprl svoja vrata, še predenj je dobro začel delovati. Morda je tako celo bolje, čeprav se nekateri rudarski strokovnjaki z menoj ne bodo strinjali, nedvomno pa bi mi pritrdili zdravniki, okoljevarstveniki in domačini, ki so se s posledicami rudarjenja srečevali najbolj neposredno. Jederska energija je sicer čista in učinkovita, če vse poteka pravilno. Kaj pa, če se kaj zalomi, če se tla zazibajo v strahovitem plesu na zvoke iz globin matere Zemlje. Tako kot pred petsto leti na Kranjskem in v Benečiji in letos na Japonskem. Takrat se zavemo, da je razvoj tehnologij sicer nujen, da nam omogoča marsikaj, o čemer smo še v mojem otroštvu lahko le sanjali in fantazirali, a nam po drugi strani vse te pridobitve drago zaračunava. Naj bo to le nekaj iztočnic za branje letošnje, nekoliko bolj naravoslovno obarvane številke Loških razgledov. Idejo zanjo dolgujem našemu častnemu članu in letošnjemu jubilantu Alojziju Pavlu Florjančiču. Jubilantu iskreno čestitam, vam pa želim prijetno branje. Judita Šega glavna urednica Vsebina Contents Judita Sega Razgledi Jože Štukl France Stukl Jurij Šile Tone Košir Mojca Ferle Ajda Mladenovič Uvodne misli Foreword Poznoantično nomadsko ogledalo z ušescem tipa Čmi-Brigetio s Puštala nad Trnjem Late Roman nomadic mirror oj the 'eared' Čmi-Brigetio type, from Puštal above Trnje Hišni lastniki v Škofji Loki in predmestjih sredi 18. stoletja House owners in Škofja Loka and suburbs in the mid-I8th century Rodbina Stanonik na loškem ozemlju do konca 19. stoletja (3. del) The Stanonik family on Loka territory until the end of the 19lh century (Part 3) Začetki organizirane zdravstvene službe na Poljanskem in Žirovskem The beginnings of organised health services in the Poljane valley and in Žiri Izdelki so čisti, brez napak in lepo izdelani O čipkarski šoli Trata in klekljanju v Gorenji vasi The products are pure, without mistakes and beautifully made About the Trata lace school and bobbin-work in Gorenja vas Rdeče znamenje pri Crngrobu Predstavitev spomenika in dejavnikov, ki ga ogrožajo The Red Shrine near Crngrob Presentation of the Monument and its Threat Factors 11 13 19 49 66 81 97 Goran Schmidt Rudnik nad Sorico Mine above Sorica 110 Matija Križnar Bojan Koßer Jamski medved zjelovice 123 Pleistocene cave bear from Jelovica Raziskave podzemske favne hroščev 129 v jami Praprotno Research into the subterranean fauna of Praprotno cave Petsto dvajset let vezi med Idrijo in Škofjo Loko Five hundred and twenty year links between Idrija and Škofja Loka 133 Ivica Kavčič Srečko Beričič Alojzij Pavel Florjančič Petsto dvajset let vezi 135 med Idrijo in Škofjo Loko Five hundred and twenty year links between Idrija and Škofja Loka Idrijsko-loške rudarske korenine 148 Mining roots of Idrija-Loka Petdesel let od odkritja urana 156 v Žirovskem vrhu Fifty years since the discovery of uranium on Žirovski vrh Občina in občinski nagrajenci The municipality and municipal award winners Andreja Ravnihar Megušar Sabina Gabrijel Sabina Gabrijel Milka Bizovičar Občina Škofja Loka z izkušnjami v mednarodnem sodelovanju (3- del) The Municipality of Škofja Loka and its experience of international cooperation (Part 3) Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2010 Awards of the Municipality of Škofja Loka for 2010 Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2001 Awards of the Municipality of Škofja Loka for 2001 Občina Gorenja vas-Poljane v letu 2010 The Municipality of Gorenja vas-Poljane in 2010 165 167 181 188 201 Gospodarstvo Economy Primož Pegam Gradivo in spomini Material and memoirs Jože Bogataj Jana Mlakar Barbara Sterle Vurnik Jože Štukl Mojca Šifrer Bulovec Mira Kalan Judita Šega Marko Črtalič Miha Naglič Ciril Zupane Ustanavljanje Tehtnice Železniki - 211 ob 50-letnici Founding of Tehtnica Železniki -on its 50th anniversary> 221 60 let Gimnazije Škofja Loka 223 Sixty years of Škofja Loka Gymnasium »Kaj pa vi sploh delate?« 241 O muzeju in muzejskem delu »What do you actually do?« About the museum and museum work Umetnostna zbirka kot razprta in fleksibilna 243 časovna kapsula An art collection as a spacious and flexible time capsule Kaj jemlješ ti orožje sin? 249 What arms are you taking up, son? Kajbetova gostilna v Zmincu pri Škofji Loki 255 Kajbet's Inn in Zminec by Škofja Loka Pedagoško/andragoška dejavnost 261 v Loškem muzeju v letu 2010 Pedagogic/andragogic activity in Loka Museum in 2010 Špital - hiša na robu družbe 265 Špital - A house on the margins of society Stane Sever - 40 let nagrad 269 Stane Sever - 40 years of awards V Rapallu izgubljeno freisinško ozemlje 273 Freising territory lost by Rappallo 150-letnica votivnih kapel v Selški dolini 279 One hundred and fiftieth anniversary of votive chapels in the Selca valley Marko Vraničar Partizansko pokopališče v Lipici Partisan cemetery in Lipica 287 Alojzij Pavel Florjana t Danijela üolinar Natalija Polenec Aleksander Igličar Zvonka Zupanič Slavec Damir Globočnik Marko Kranjec, Aleksander Igličar Marija Stanonik Meteorit iz Javorij Meteorite from Javorje »Z menoj potuje ljubezen« Ob 80-letnici Neže Maurer »Love journeys with me« On the 80th anniversary of Neža Maurer Moj ata, dr. Anton Polenec My dad, Dr. Anton Polenec Franc Rani (1910-1996) Franc Rant (1910-1996) Valentina (Grošelj) Kobe (1905-1998), poljanska zdravnica Valentina (Grošelj) Kobe (1905-1998), Poljane doctor In memoriam dr. Cene Avguštin (1923-2010) In memoriam Dr. Cene Avguštin (1923-2010) Cvetko Kobal - Florjan (1921-2010) Cvetko Kobal - Florjan (1921-2010) Dvema slavistoma z ozemlja loškega gospostva v spomin In memory of two Statists from the territory of the Loka estate Delovanje Muzejskega društva Škofja Loka Activities of the Škofja Loka Museum Society Uredništvo Editorial Board Helena Janežič Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2010 Assembly of the members of Hie Škofja Loka Museum Society for 2010 Prof. dr. Branko Berčič odlikovan z zlatim redom za zasluge Prof. Dr. Branko Berčič awarded the Golden Order for services 293 297 302 306 311 315 319 324 331 333 343 Aleksander Igličar Blaznikovi večeri v letu 2010 Blaznik's evenings in 2010 345 Helena Janežič Helena Janežič Novosti v zbirki Doneski Novelties in the Doneski collection Društveni izlet h koreninam na Južno Tirolsko Society excursion to roots in South Tyrol Predstavitve knjig in kronika Presentation of books and the chronicle Ana Marija Miklavčič Izšlo je v letu 2010 Published in 2010 353 356 359 361 Franc Podnar Objave virov Publication of sources Matjaž Bizjak Uredništvo Editorial Board Kronika občin Škofja Loka, Železniki, Žiri in Gorenja vas-Poljane Chronicle of the municipalities of Škofja Loka, Železniki, Žiri and Gorenja vas-Poljane Srednjeveški obračuni freisinške škofije 6. del: Obračuni gospostva Škofja Loka 1477-1487 Medieval accounts of the Preising Di očes Part 6: Accounts of the Škofja Loka estate 1477-1487 Popravek iz 56. številke Correction to Number 56 369 383 385 413 Uredništvo Editorial Board Uredništvo Editorial Board Uredništvo Editorial Board Avtorji prispevkov Authors of contributions Navodila avtorjem člankov Instructions to authors of contributions Nakup knjig in Loških razgledov Purchase of books and Loški razgledi 415 419 Jože Štukl Poznoantično nomadsko ogledalo z ušescem tipa Čmi-Brigetio1 s Puštala nad Trnjem Izvleček V prispevku predstavljamo nomadska ogledala in njihovo problematiko. Poudarek je na ogledalih tipa Črni - Brigetio, ki so izmed vseh nomadskih ogledal zastopana v največjem številu, saj jih poznamo okrog 60. V Sloveniji so kljub temu zelo redka; doslej odkriti primerki so bili najdeni na Sv. Jakobu nad Potočami pri Preddvoru, Zidanem gabru nad Mihovim in Puštalu nad Trnjem pri Škofji Loki. V vseh treh primerih gre za detektorske najdbe brez ustreznih najdiščnih kontekstov, odkrile v okviru poznoantičnih višinskih naselbin. Časovno jih umeščamo v obdobje od konca 4. do prve polovice 6. stoletja. Abstract Late Roman nomadic mirror of the 'eared' Čmi-Brigetio type, from Puštal above Trnje The article presents nomadic mirrors and questions related to them. The emphasis is on mirrors of the Čmi-Brigetio type, ivhich, of all nomadic mirrors, are represented in the largest numbers, with about 60 of them known. Nevertheless, they are very rare in Slovenia; to elate specimens have been found in Sv. Jakob above Potoče near Preddvor, Zidani gaber above Mihovo and Puštal above Trnje near Škofja Loka. In all three cases, they are metal detector finds lacking site contexts, discovered within the framework of late antiquity high altitude settlements. They are placed in the period from the end of the 4th to the first half of the 6th century. 1 Nomadska ogledala z ušescem so dobila ime po najdiščih, kjer so bila najdena. Najdišče Črni se nahaja na Kavkazu, medtem ko gre v primeru Brigetia za rimski legijski tabor ob Donavi. Puštal je 559 m visok hrib nad vasjo Trnje, v bližini Stare Loke in Podlubnika. Njegova ugodna strateška lega ob vstopu v Selško dolino, dobra naravna zavarovanost in nepre-sihajoč izvir vode v severovzhodnem predelu so privlačili ljudi, tla so si v varnem zavetju hriba postavili svoja bivališča. Prvič je bil hrib poseljen že v času starejše železne dobe in kasneje v antičnem ter poznoantičnem obdobju. Puštal je bil zadnjič trajno poseljen v poznoantičnem obdobju. Poleg arhitekturnih ostankov objektov, katerih obrise lahko zaslutimo na terenu, so bile na Puštalu odkrite številne drobne najdbe novcev, fibul, puščičnih osti, odlomkov keramičnih posod in zakladna najdba orodja, orožja in uporabnih predmetov, datirana v obdobje od druge polovice 4. do začetka oziroma sredine 5. stoletja, ki smo jo pred časom izčrpno predstavili strokovni javnosti.2 Na prelomu tisočletja je bila z detektorjem kovin na Puštalu nad Trnjem najdena še ena zanimiva najdba. Gre za okroglo ogledalo z ušescem, ulito iz belega brona. Ogledalo ni ohranjeno v celoti, manjka ga skoraj polovica. Ohranjeni del meri v dolžino 5,5 cm, v širino pa 3,5 cm. Sprednja stran je ravna, medtem ko je zadnja okrašena s koncentričnima krogoma. Predel med krogoma delijo radialna rebra na več majhnih prekatov, v sredini vsakega se nahaja okrogla izboklinica. Ogledalo je v privatni lasti. Pojem ogledala z ušescem zajema okrogla ogledala iz bele kovine, z gladko sprednjo stranjo in z rebri okrašeno zadnjo stranjo, na sredini katere se nahaja ušesce. Tovrstna ogledala so se izoblikovala pri Sarmatih v južni Rusiji in ob spodnji Donavi, posredno na podlagi originalnih vzorov s Kitajske in njihovih imitacij. Od tam so se razširila v Ukrajino, južno Rusijo, na severni Kavkaz, proti zahodu preko Karpatov, po vsej Karpatski kotlini, delu vzhodnoalpskega prostora in Balkana. Najzahodnejši primerek je bil najden v kraju St. Sulpice v Švici, v grobu neke Burgundinje, pokopane v tretji četrtini 5. stoletja. Posamezni primerki so znani iz germanskega prostora med Renom in Labo, najsevernejša najdba pa je z najdišča Stara Uppsala na Švedskem. Povod za širjenje ogledal proti zahodu moramo najverjetneje iskati v premikih in pritiskih konjeniško nomadskih ljudstev pod vodstvom Hunov, medtem ko PJs ' n» sanic 'jji IIIUII /f \ Ni® fl SV. OUH tfESTtB k" . C wncahje V"-v BINKEU Л-06f ШЈ «H CMC' • 7' 4 ti Škofja loka ^ ..........i "« puštal Izsek iz karte Škofje Loke v merilu 1:50.000. Območje Puštala nad Trnjem je označeno s šrafiranim krogom. (Atlas Slovenije) 2 Poznoantična zakladna najdba je bila predstavljena v Arheološkem vestniku 55, 2004, 415-427, in Loških razgledih 52, 2005, 23-37. ogledal samih ne moremo povezati neposredno z njimi. Na območju zahodne razširjenosti ogledal je iz grobnih celot razvidno, da so modo ogledal z ušescem vzhodnih stepskih nomadskih ljudstev iranskega izvora (Sarmati, Alani ) prevzela tudi germanska ljudstva, ki so živela na tem prostoru - Goti, Burgundi, Gepidi. Zanimivo je, da se omenjena ogledala pojavljajo tudi v mešanih kontekstih s poznorimsko provincialnim, stepskonomadskim in germanskim gradivom. Ogledal /. ušescem tako ne moremo etnično opredelili, njihov pojav je vezan na prisotnost stepskonomadskega elementa. Ogledala z ušescem so se v grobovih pri Sarmatih pojavila že v 3. stoletju. Na zahodu, kamor so se razširila v zadnji četrtini 4. stoletja, so bila v modi celo 5. stoletje, medtem ko ob koncu stoletja izginejo. Posamezne primerke je mogoče natančneje datirati zgolj na podlagi grobnih celot, medtem ko samo na podlagi oblike ogledal to ni mogoče. Ogledala z ušescem so bila večinoma odkrita v grobovih, redkeje gre za naselbinske najdbe. Pojavljajo se skoraj izključno v ženskih grobovih. Redko se najdejo cela, najpogosteje so razbita ali pa se najdejo samo posamezni odlomki. Večina avtorjev išče razlago za tako ohranjenost ogledal v njihovem magičnem pomenu in ritualih, povezanih z njimi.' Tudi na splošno se ogledalom z ušescem pripisuje magičen pomen, poleg njihove osnovne uporabne funkcije v smislu toaletnega pripomočka.4 Prvi se je s tipologijo ogledal z ušescem spoprijel Joachim Werner in jih razdelil na 5 osnovnih tipov: Črni - Brigetio, Mošarv, Berjozovka - Carnuntum -Modling, Karpovka - St. Sulpice ter Balta - Szeksz.ard - Kranj.? V razpravi o nomadski kulturi 4. in 5. stoletja je Ankejeva pisala tudi o ogledalih z ušescem in jih razdelila v 9 skupin: sarmatska ogledala, ogledala z ušescem iz obdobja preseljevanja ljudstev tip I (Čmi - Brigetio), ogledala z ušescem tip II-YI in ogledala, ki jih ni mogoče pripisati nobenemu izmed teli tipov." Ogledala tipa Čmi - Brigetio so najštevilčnejša in tudi najbolj razširjena med vsemi ogledali z ušescem; danes poznamo okrog 60 primerkov. Najzgodnejša ogledala se pojavljajo na področju Karpatov in Donave, in sicer že v 4. stoletju. Istočasno lahko zasledimo posamezne primerke v Srednji Evropi. Največjo razširjenost na tem prostoru dosežejo v 5. stoletju, zasledimo pa jih še v 6. stoletju in kot prežitek - v vlogi amuleta, v nekaterih grobovih prve polovice 7. stoletja.7 3 Ogledala so najverjetneje razbili med samim obredom pokopavanja. Zanimivo je, da deli noše in ostali grobni pridatki niso nikoli namerno uničeni. Ogledalo so razumeli kot predmet z magično močjo, ki v sebi nosi podobo oziroma celo dušo lastnice, ki ga je uporabljala tekom življenja. 4 Pflaum, Claustra Alpium Iuliarum, str. 128-129. 5 Werner, Beiträge zur Archäologie, str. 19-23. 6 Anke, Studien zur reiternomadischen Kultur, str. 17-29. 7 Anke, Studien zur reiternomadischen Kultur, str. 18-24. V Sloveniji so ogledala tipa Čmi - Brigetio redka; zaenkrat poznamo zgolj tri primerke. Vsa so bila odkrita s pomočjo detektorjev kovin in so zato brez ustreznih najdiščnih kontekstov, v vseh treh primerih gre v osnovi za naselbinske najdbe. Prvo v celoti ohranjeno ogledalo je bilo odkrito leta 1987, ob arheološkem sondiranju, na hribu Sv. Jakob nad Potočami pri Preddvoru, kjer se je izkazalo, da gre za poznoantično naselbino. V poskusnih izkopih so na ozkih terasah po pobočju hriba odkrili ostanke pravokotnih zidanih stavb. Značilna tehnika gradnje stavb v povezavi z ostalimi drobnimi najdbami, kot so deli steklenih posod, železna puščična ost in fragmentiran dvoredni koščen glavnik, dajejo naselbini poznoantični karakter. Odkrito ogledalo, s premerom 5,9 cm, Valič povezuje s kulturnimi relikti vzhodnogotske dominacije in ga postavlja v čas prve polovice 6. stoletja.8 Odlomek nomadskega ogledala tipa Čmi -Brigetio z Zidanega gabra nad Mihovim. (hrani Dolenjski muzej Novo mesto) Nomadsko ogledalo tipa Čmi - Brigetio s Sv. Jakoba nad Potočami. (po Valič 1990, 436) Drugo ogledalo oziroma bolje rečeno odlomek ogledala je bil najden na višinski poznoantični naselbini Zidani gaber nad Mihovim, ki je bila, če upoštevamo najnovejša odkritja, povezana z drobnimi najdbami, poseljena od 5. pa vse do 7. stoletja.9 Ogledalo so z detektorjem kovin odkrili nearheologi, zato je povsem brez arheološkega konteksta. Odkrito je bilo v okviru naselbine, zato upravičeno domnevamo, da izhaja iz naselbinskih plasti. Ker pa je bilo v okviru naselbine na Zidanem gabru doslej odkritih že večje število skeletnih grobov, tako obzidanih kot v kamnitih sarkofagih, moramo dopustiti tudi možnost, da gre za grobno najdbo. 8 Valič, Sv. Jakob nad Potočami, str. 265-266; Poznoantično najdišče Sv. Jakob nad Potočami, str. 433. 9 Breščak, Nov poznoantični grob, str. 223-225. Tretje ogledalo izvira s Puštala nad Trnjem. Tudi v tem primeru gre za detektorsko najdbo, ki najverjetneje izhaja iz naselbinskih plasti, saj poznoantičnih grobov na Puštalu zaenkrat še nismo odkrili. Posamezne drobne poznoantične naselbinske najdbe, ki jih lahko pripišemo romaniziranim staroselcem, vzhodnim Gotom in Langobardom, sodijo v čas od sredine 4. do prve polovice 6. stoletja. Na koncu se pomudimo še pri problemu datacije. Glede na to, da so bila omenjena ogledala odkrita nestrokovno, brez spremnih arheoloških kontekstov, z izjemo ogledala iz Sv. Jakoba nad Potočami, je njihova natančna časovna opredelitev nemogoča. Pflaumova jih umešča v čas ob koncu 4. in v 5. stoletje,10 pri čemer se opira na splošno razširjenost tovrstnih ogledal na zahodu, pod vplivom tedanje mode. Glede časovne umestitve se v grobem lahko strinjamo s Pflaumovo, pri čemer dopuščamo možnost uporabe omenjenih ogledal vse do sredine 6. stoletja. LITERATURA: Anke, Bodo: Studien zur reiternomadischen Kultur des 4. bis 5- Jahrhunderts. Beitrage zur Ur- und Frühgeschichte Mitteleuropas 8, Weissbach 1998. Bitenc, Polona in Knific, Timotej (ur.): Od Rimljanov do Slovanov. Ljubljana: Narodni muzej, 2001. Breščak et alii: Nov poznoantični grob z Zidanega gabra na Gorjancih. Arheološki vestnik 53, Ljubljana : SAZU, 2002, str. 223-232. Knific, Timotej: Hunski sledovi v Sloveniji? Ptujski arheološki zbornik: ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1993, str. 521-542. Pflaum, Veronika: Claustra Alpium Iuliarum in barbari. Najdbepoznorimske vojaške opreme in orožja ter sočasne zgodnje barbarske najdbe na ozemlju današnje Slovenije. Magistrsko delo, tipkopis, Ljubljana 2000. Valič, Andrej: Sv. Jakob nad Potočami. Varstvo spomenikov30,1988, str. 265-266. Valič, Andrej: Poznoantično najdišče Sv. Jakob nad Potočami pri Preddvoru. Arheološki vestnik 41, Ljubljana : SAZU, 1990, str. 431-438. Werner, Joachim: Beiträge zur Archäologie des Attila-Reiches. Bayerisches Akademie der Wissenschaften, Phil.-Hist. Klasse, Abhandlungen N.F. 38 A, München 1956. 10 Pflaum, Claustra Alpium Iuliarum, str. 129; Bitenc, Knific, Od Rimljanov do Slovanov, str. 31. Delno ohranjeno nomadsko ogledalo tipa Črni - Brigctio s Puštala nad Trnjem pri Škofji Loki. (po Bitenc, Knific 2001, 31) Summary Late Roman nomadic mirror of the 'eared' Čmi-Brigetio type, from Puštal above Trnje Puštal is a 559 tn high hill above the village of Trnje near Stara Loka a tu! Podlubnik. Its favourable strategic position and good natural protection already encouraged people to establish settlements in the safe shelter of the hill for the first time in the early Iron Age and later in the Roman period and then late Antiquity. Permanent settlement in the late Antiquity left traces not only in numerous remains of the material culture of the second half of the 4th to the firsthalf of the 6th century but also remains of building architecture. AI the turn of the millennium, a circular, partially preserved mirror with small circular protrusions ('ears') of the Čmi-Brigetio type was found with a metal detector. The concept of a mirror with 'ears' covers circular mirrors from white metal with a smooth front and ribbed ornamented reverse, in the middle of which is located a small circular protrusion. Such mirrors were designed at Sarrnat in southern Russia and the lower Danube. They spread from this area to the Ukraine, the northern Causasus, towards the west across the Carpathians: throughout the Carpathian Basin, parts of the eastern Alpine region and the Balkans. Hie reason for the spread of the mirrors towards the west must probably be sought in the movement of mounted nomadic people under the leadership of the Huns. In the area of the western distribution of mirrors, it is evident from grave goods that the fashion of 'eared' mirrors of eastern steppe nomadicpeople ofIranian origin (Sarmatians, Alans) was also adopted by the Germanic peoples who lived in this area - the Goths, Burgundians, Gepids. the aforementioned mirrors also appear in mixed contexts in late Roman provincial, steppe nomadic and German material, 'lhe mirror with 'ears' cannot therefore be ethnically defined but its appearance is connected with the presence of a steppe nomadic element. Čmi-Brigetio mirrors are the most numerous and most widespread of all eared' mirrors. About 60 specimens are known to date. The earliest already appear in the area of the Carpathians and Danube in the 4th century. Individual specimens can be traced at the same time in Central Europe, 'lhe maximum distribution of these mirrors in this space was achieved in the 5th century and they can still be found in the 6th century and, as a survived, in the form of an amulet, in some graves of the first half of the 7th century. Čmi-Brigetio type mirrors are rare in Slovenia, For the moment only three specimens are known. All were discovered with the aid of metal detectors and so are without suitable site contexts. All three cases are basically settlement finds. The first, fully preserved mirror was found in the high altitude settlement of Sv. Jakob above Potoče near Preddvor, the second in Zidani gaber above Mihovo and the third in Puštal above Trnje. In view of the fact that all the mirrors were discovered unprofessionally, without the accompanying archaeological context, with the exception of the mirror from Sv. Jakob above Potoče their exact temporal classification is impossible. Pflaum places them at the end of the 4th and in the 5th century. In view of the temporal disposition, we can roughly agree with Pflaum but allowing the possibility of the use of such mirrors right up to the middle of the 6th century. France Štukl Hišni lastniki v Škofji Loki in predmestjih sredi 18. stoletja Izvleček Iz delci gradiva t. i. terezijanskega katastra za Škof jo Loko iz leta 1752 sem poskusil nadgraditi Knjigo hiš v Škojji Loki I. - Predmestja (1981j in Knjigo hiš v Škofji Loki II. - Mesto (1984), za čas od srede 18. do začetka 19. stoletja. Dosledna hišna in lastniška povezava ni mogoča, ker sredi 18. stoletja še nimamo zadosti podatkov, ki bi zagotavljali tako zvezo. Našli pa so se nekateri novi, doslej nepoznani podatki. Abstract House owners in Škofja Loka and suburbs in the mid-18th century Prom part of the material of the Theresian land register of1752,1 have tried to construct a Book of Houses in Škofja Loka I. - Suburbs (1981) and a Book of Houses in Škofja Loka IL - Town, for the period from the middle of the 18th century to the beginning of the 19th century. A consistent link between houses and owners is not possible because we do not have sufficient data from the middle of the 18th century to make such a connection, Some new, hitherto unknown data were found. Uvod V prispevku sem poskušal s starejšimi hišnimi lastniki dopolnili svoji Knjigi hiš v Škofji Loki za mesto in predmestja za več kot en rod nazaj, tja do srede 18. stoletja. Pri tem gre bolj za informacijo, ki je delna in nedokončna, taka kot je bila takratna evidenca ter rast mesta in predmestij. Od potresa leta 1511 dalje je mesto, in pozneje tudi predmestja, začelo dobivati urbanistično podobo, ki jo -žal okrnjeno - poznamo še danes. Zanimivo je, da vemo o loških meščanih na splošno, njihovih imenih in poslih v prejšnjih stoletjih, razmeroma malo in še to izvemo pozno. Iz srednjega veka so nam znani posamezniki. Znano je ime učitelja, vemo za imena in priimke glavarjev in drugih gospoščinskih uslužbencev, mestnih sodnikov in posameznih odličnikov Škofja Loka ob požaru na votivni oljni sliki iz leta 1698. (hrani: Loški muzej) iz plemiških rodbin. Njihova imena nekako nimajo nasledstva. O slavnih posameznikih in njihovem delovanju so pisali predvsem dr. Pavle Blaznik pa tudi dr. Josip Žontar in dr. Kmilijan Cevc.1 Prvikrat izvemo za večjo skupino meščanov ob koncu 16. stoletja, ko se je moral freisinški škof spopasti z loškimi luterani. Iz te dobe (1586) je ohranjen prvi daljši seznam loških meščanov, ki so se znašli na napačni strani in sta jih pregovarjala škof in deželna oblast. Na seznamu, ki ga je prvi objavil dr. Pavle Blaznik je kar 38 luteranov. Protestanti so takrat postali: Jurij Kunstl, trgovec in večkratni hišni posestnik ter odstavljeni mestni sodnik, Boštjan Križaj, fuži-nar, odstavljeni član notranjega sveta, Gregor Lukančič, fužinar in posestnik, Boštjan Lukančič, posestnik in bivši član notranjega sveta, Nikolaj Weinzierl, hišni posestnik, Matija Kunstl, bratranec Jurija Kunstla, nenaseljeni trgovec brez premoženja, Janž Kos, večkratni hišni posestnik in preseljenec v Staro Loko, Martin Kunstl, posestnik in nekdanji mestni pisar, Bernard Eržen, hišni posestnik, Lenart Kunstl, večkratni liišni posestnik, Andrej Gompa, odstavljeni mestni sodnik, hišni posestnik in fužinar v Železnikih, Matija Križaj, bivši član notranjega sveta, Matija Rottenmanner, hišni posestnik in fužinar v Železnikih, Mihael Leitgeb, hišni posestnik, Jožef Oberhueber, hišni posestnik in odstavljeni mestni pisar, Gašper Arnold, odstavljeni loški kaščar, Tomaž Rennger, reven krojač, Gregor Sraker, imenovan tudi Pepel, Tomaž Schneid, reven meščan, Jakob Legat, imenovan tudi Eržen, hišni posestnik in krojač, Matija Jugovec, nenaseljen reven krojač, Jakob Weinzierl, 1 Blaznik, Loški meščan Jernej Junaver, str. 83; Žontar, Ločan Volbenk Schwarz, str. 25-34; Cevc, Stavbar Andrej in slikar Jernej, 94-105. Mihael Wagner, ribič, Mihael Weinzierl, Krištof Pušar, Ožbalt Šefertnik, reven meščan, Matevž Poznik, pek, Matevž Tanner, nenaseljen jermenar, Nikolaj Lanner, Matevž Korošec, kovač, Gregor Formacher, krojač, Pavel Junaver, nenaseljeni prokuralor, Gregor Hunger, nenaseljen, Jožef Jamnik, sluga pri Juriju Kunstlu, Valentin Serafiner, bivši sel, brivec in padar, Štefan Wagner, ribič. Pri nekaterih se omenjajo tudi njihove žene. Večina loških luteranov, kar jih je po obravnavah in prevzgoji še ostalo, seje leta 1601 premislila in spreobrnila.2 Skoraj pri vseli je navedena posest, vendar ne upam nikomur pripisati točno določene (sedanje) liiše v mestu. Edino Juriju Kunstlu, ld je imel dve zaporedni liiši pri vodnjaku na Placu, bi mogoče lahko pripisali sedanjo številko Mestni trg št. 7, ki je bila takrat še razdeljena na dve hiši. Iz istega časa (1590) poznamo še en daljši komulativni zapis meščanov, ki ga je v Doneskihз objavil dr. «£i ^ .L k-.i^o^wvy. , .....,„. ^ ЈМјЛ ,,1-л t. u4i— U*— Oi•Z-A'4' ^ fpw^-»M«. V/- -ЈГ-Г*-,'* Cr- - Kf-A^yf, Del seznama, v katerem je poimensko navedenih 38 loških protestantov, leto 1586. (original hrani Bavarski glavni državni arhiv, München) France Kos. Gre za premoženjsko pravno listino, v kateri se med pričami omenjajo mestni svetniki: Andrej Papier, Andrej Lavtar, Jeler Novak, Lovrenc Semen, Tomaž Blažič, Nikolaj Rak, Martin Tugovic, Tomaž Šifrer, Melhior Valah in Jakob Weithauer. Leta 1596 je mesto tožilo oskrbnika Jakoba Schreiberja, da je zaprl šest poštenih loških meščanov. Našteti so: Andrej Heberle, Boštjan Per, Lenart Koševen, Mihael Kos, Ivan Zadrega in Jakob Frueperger. Iz Kosovih Doneskov bom navedel še nekaj Ločanov iz 17. stoletja: Jakoba Bischocherja, Antona Dermoto, Jurija Fridla, Ludovika Freyslebna, Jurija Feichtingerja, Lorenca Feichtingerja, Jakoba Fruepergerja, Jurija Fruepergerja, Gregorja Formacherja, Gregorja Grudna, Jeremijo Grundlerja, Matevža Grgoleta, Andreja Haberla, Jurija Ilaberla, Antona Marksa Homana, Pavla Mureta, Jakoba Naglica, Rafaela Nagliča, Boštjana Pera, Petra Proja, Ivana Pušarja, Gregorja Piška, Tomaža Plešca, Ivana Paplerja, Jakoba Rogloviča, Antona Radoviča, Ludvika Wenigerja, Matijo Weithauerja in Ivana Zadrego. Drugih obsežnejših starejših seznamov loških meščanov zaenkrat ne poznam, čeprav so mogoče ohranjeni. 2 Blaznik, Reformacija in protireformacija, str. 71-104; Šega in Goleč, Mflnchenska zakladna najdba, str. 173-190. 3 Kos, Doneski, str. 53, št. 51. Škofja Loka in Ločani v terezijanskem katastru Leta 1747 je Marija Terezija v okviru reform, ki jih je za dvor opravljal finančni strokovnjak grof Viljem Haugwitz, pričela tudi na Kranjskem reformirati mestne uprave in mestne finance. Dr. Jože Žontar je že leta 1958 v Loških razgledih objavil Novi škofjeloški mestni red iz leta 1747.4 Gre za odličen, malo pozabljen in premalokrat citiran prispevek o upravi mesta; v tem članku ga bomo še večkrat navajali. Mestni red je bil potreben za izboljšanje delovanja in poslovanja mestne uprave. Takšne reforme prehoda na stalni mestni svet so že prej izvedli v Ljubljani in Kranju. Ob pomoči loškega glavarja, barona Rudolfa Ferdinanda Jožefa Ilaldna, ki je deloval med letoma 1727 in 1752, so reformirali tudi loško mestno upravo. Meščanske pravice je imelo takrat od 160 do 170 oseb. Mnogi med njimi se svojih pravic niso zavedali, še manj pa seveda dolžnosti. Celotna meščanska občina je imela pravico voliti mestnega sodnika. Takšna množica volilcev seveda ni bila primerna, saj je gledala le na svoje korist i, zato so občino meščanov zmanjšali na največ 36 do 40 članov. Vodili naj bi jo štirje voditelji. Tudi oba sveta, notranjega in zunanjega, so reformirali, saj so se dogajale razne nepravilnosti. Reforma naj bi prinesla večjo transparentnost pri upravljanju in finančnem poslovanju. Za notranji svet je baron Halden izbral ljudi, ki so znali brati, pisati in so govorili nemško, česar doslej niso redno prakticirali. Imensko je odsvetoval posameznike, ki so bili prepirljivci, razgrajači in uporniki, takšni so bili neprimerni za izvolitev v mestne korporacije. Dr. Žontar je objavil glavarjev seznam Ločanov, ki jih je ta predvidel za mestne korporacije.5 Zaradi časovne bližine v njem že najdemo meščane, ki jih nato srečamo tudi v cesaričinem popisu iz leta 1752. Za notranji svet so bili leta 1747 predlagani: Janez Jakob Bogataj, tedaj mestni sodnik, Jakob Jugovic, Karel Jugovic, Jožef Anton Bogataj, Jožef Feichtinger, Matevž Ross (mogoče Koss). Matevž Demšar, Janez Linhart, Andrej Luznar, Jakob Jenko in Anton Radovič. Izbrani so bili iz »smetane« loških trgovcev, obrtnikov in »boljših« meščanov. Za zunanji svet so predvideli Simona Klemenčiča, Jakoba Maverja, Janšeta Jesenka, Jakoba Černeta, Pavla Marenika, Primoža Merveca, Matevža Tratnerja, Gašperja Žerovnika, Matevža Jesenka, Jožefa Špeka, Jožefa Kavserja, Tomaža Lostrika, Antona Gabra, Pavla Berčiča, Aniona Volčiča, Simona Gašperšiča, Primoža Dolinarja, Urbana Strugarja, Georga Pavlehaerja, Štefana Gladka, Andreja Kantoviča, Jerneja Jesenka, Andreja Prešerna in Mihaela Koblerja. Za voditelje občine so bili imenovani: Jakob Klemenčič, Jernej Čeme, Anton Guttmann in Jožef Čadež. Mestno občino naj bi sestavljali: Mihael Kuhler, Mihael Muhre, Luka Fabian, Primož Knap, Martin Blazič, Matevž Marcina, Jakob Žontar, Matevž Kerlin, Urban Dermota, Valentin Žagar, Jožef Skerpin, Janez Oman, Vid 4 Žontar, Mestni red, str. 128-136. Nadaljni citati, ki se nanašajo na to leto, so črpani iz tega prispevka. 5 Žontar, Mestni red, str. 135. -üvÄ. • A т/И Prešel, Janez Ott, Gregor Blaznik, Jakob Homan, Peter Kalan, Gašper Prevodnik, Peter Prosen, Matija Špirlič, Luka Slemenšek, Franc Lašan, Luka Okoren, Matevž Jurič, Georg Gutman, Peter Erjavec, Janez Šinkovec, Mihael Verliovec, Urban Okoren, Matevž Uršič, Gašper Eržen, Andrej Copf, Andrej Malier, Matija Stanovnik, Janez Maligaj in Mihael Hafner. Tudi v nadaljevanju se pri naštevanju podatkov iz leta 1747 sklicujemo na že citirani Žontarjev članek. Zanimivo je, da so takrat pojem meščana razširili še na predmestja in zelo poenostavili ter pocenili pridobitev meščanskega stanu. Tudi zaradi tega je bila reforma nujna, saj bi se število članov mestne občine preveč razbohotilo. Prvi popoln ter podatkovno bogat seznam meščanov in prebivalcev predmestij je naredila cesarica Marija Terezija, sredi 18. stoletja v okviru svojih reform cesarstva, v t. i. terezijanskem katastru.0 Za Škofjo Loko je bil dodelan leta 1752. Državi je služil predvsem v gospodarske in davčne namene - za redno polnjenje cesarske blagajne na Dunaju. Popisovalec je naredil tri popise, na začetku je nameraval posestnike popisati kar po tekočih številkah, začel je v mestu. Priimku in imenu je dodal poklic in obdavčenje ter tako posredno pokazal na velikost, včasih tudi na lokacijo hiše. Seznam je, verjetno zaradi nepreglednosti, pri številki 74 predčasno zaključil. Drugi seznam je pisal podobno, razdelil pa ga je že v več popisnih delov v mestu in predmestjih ter s tem dosegel večjo preglednost in hitrejšo uporabnost seznama. Vsak popisni del je samostojno oštevilčil. Zapisal je le davčne obremenitve stavb in drugih nepremičnin, izpustil pa je poklice. V tretjem seznamu je pridobil davčne obveznosti iz poklicne dejavnosti. Vsi popisani obrtniki niso imeli svojih nepremičnin, zato je takšne občane popisal kot nelastnike, nenaseljene, gostače (unbehauste). Plačevali pa so davke iz svoje obrti. Za naše zanimanje in objavo sem se odločil, da strnem vse tri popise in podatke v preglednejši ter povednejši popis mesta in predmestij. Popis še vedno 6 ARS, AS_174, Terezijanski kataster za Kranjsko. Marija Terezija je bila edina ženska na prestolu v 650-letni zgodovini habsburške dinastije. V času svoje vladavine (1740-1780) je izvedla številne reforme, ki so utrdile moč rimsko-nemškega cesarstva. (iz: Habsburžani. Zgodovina evropske rodbine) ni popoln, saj nekaterih lastnikov nisem mogel najti v vseh treh seznamih. Iliše je popisovalec bremenil s celo, polovično (1/2), včasih dvotretjinsko (2/3) in najmanjšo enotretjinsko (1/3) kontribucijo (davčno obremenitvijo). Višina davka je odgovarjala velikosti stavb. Celi kontribuciji je odgovarjala dvonadstropna hiša na Placu. Sorazmerno navzdol, kot so se manjšale velikost, lega, uglednost in vrednost hiše, se je manjšala tudi davčna obremenitev. Poenostavljeno povedano je bilo nekako takole: na Placu običajno cela hiša - cela kontribucija, sledi npr. obnunski del - 2/3 kontribucija, Lontg - 2/3 ali 1/3 kontribucija in predmestja - najpogosteje 1/3 kontribucija. Takšen sistem se je ohranil do začetka 19. stoletja. Danes se ti podatki na zunaj kažejo v pozneje dodanem nadstropju ali v združevanju in razdruževanju posameznih mestnih hiš. Natančne lege stavb na ta način ne moremo lokalizirati, saj ne poznamo ne katastrskih ne hišnih številk, včasih tudi ne priimkov dejanskih lastnikov, njihovih rojstnih datumov in drugih osebnih podatkov. S kombinacijami vseh danih podatkov smo se skušali približati natančnejši identifikaciji stavb in ljudi. Opombe pri lokaciji: in dieser Gegend, daselbst, riebst, in diesem Revier pa so premalo konkretne za natančno identifikacijo z današnjim stanjem. Ni razvidno, ali gre za bližino po vrsti ali tudi prek trga, ulice, ceste. Hiše v lasti mesta so navedli posebej, zato nam prav tako ne morejo služiti za orientacijo. Navajanje vrtov ob hišah ne pomaga, saj so imele skoraj vse mestne hiše zraven tudi vrtove, zato sem skušal seznam dopolnjevati in se navezati na že omenjene poznejše podatke. Žal za Škofjo Loko nimamo ohranjenega t. i. jožeftnskega katastra in je ta primerjava odpadla. Pomagal sem si s podatki iz zemljiške knjige, v našem primeru že iz Knjige hiš: V njej so včasih še podatki iz druge polovice 18. stoletja, žal pa največkrat le poznejši. Od konca 16. do srede 18. stoletja bi izpostavil »trdovratne« priimke Kos, Križaj in poplemcni-tene fužinarje Lukančičc, ki so se v tem obdobju strnjeno obdržali. Tudi pri poklicih sem združeval in dopolnjeval evidence. Pri identificiranju občanov, dopolnjevanju poklicev, dejavnosti in drugih zanimivih podatkov sem uporabil t, i. Pokornovo kartoteko v Nadškofijskem arhivu Ljubljana,8 podatke iz Hlaznikove knjige,9 že citirane Kosove Doneske in posebno razpravo dr. Franca Kosa v Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko.10 Prav zaradi nepopolne lokacije hiš zalo pogosto uporabljam besede: verjetno, mogoče, vulgo itd.. Popisovalec je pogosto uporabljal besedo anjezo, v naših primerih pomeni prej, dosedaj. Popis začenjam tako, kot so ga pričeli pisarji leta 1752. Poleg Plača in Lontrga so posebej navajali še Rožne ulice, ki jih neuradni zapisi omenjajo še ob koncu 19. stoletja. V poznejših uradnih popisih mesta jih ne poznamo več in so jih prišteli pod 7 Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki /, Škofja Loka 1981; Isti, Knjiga hiš v Škofji Loki II., Škofja Loka, 1984. 8 NŠAL 572, Zapuščina Franca Pokorna, Kartoteka pomembnih Ločanov. 9 Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, Škofja Loka 1973- 10 Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko II, Ljubljana 1892. Mesto. Popis ne navaja imena predmestje Karlovec, ki se omenja že v »protestantskem« dokumentu iz druge polovice 16. stoletja in ga redno uporabljajo vse poznejše evidence. Ta predel so v popisu imenovali Pred Poljanskimi vrati in Spodnja oslovska ulica; danes sta to Kopališka ulica in Poljanska cesta. Poznejši popisi so poenostavili ime Pri dveh studencih in izpustili ime Na žagi ter vse skupaj prekrstili v predmestje Studenec; danes sta to Studenec in Fužinska ulica. Uporabljali pa so že ime predmestje Trata; danes sta to Grajska pot in del Poljanske ceste. V tem času se še ni prijelo ime Kapucinsko predmestje, čeprav je bil samostan na tem mestu že od leta 1713. Tamkajšnje hiše so navedene z imenom Pred Selškimi vrati, zato jih je bilo znatno manj kot pozneje. Danes se predel imenuje Kapucinski trg. Začnimo pri Placu, ki se je začel pri hišah ob cerkvi sv. Jakoba. Prvemu popisnemu okolišu je popisovalec dal naslov: In der Stadt an Obern Platz /V mestu na Zgornjem trgu 1. Michael Hafner, 1/3 liiša, mesar. Hišica za cerkvijo sv. Jakoba. Danes vulgo Hafnerčk, verjetno Cankarjev trg 3. Leta 1747 so ga predlagali za člana mestne občine. 2. Anton Jurantschitsch (Jurančič), 1/3 hiša, dninar. Hišica v bližini. Verjetno danes vulgo Kralj, pod staro Paplerjevo šolo, danes Cankarjev trg 9. 3. Primas Knopp (tudi Knapp), 2/3 liiša, Schwarzfarber - barvar na temno (mogoče indigo) blago. Hišica poleg šole. Verjetno danes vulgo Piškuc, Cankarjev trg 11. Leta 1717 je bil kandidat za člana mestne občine. 4. Gospod Michael Tscherre (Čere), 2/3 hiša na Placu, duhovnik Živel je med leti 1695-1778. Sprva je bil poročen, nato je po ženini smrti postal duhovnik. V mestu je živel od 1747 dalje. Po velikosti hiše (2/3) in poznejši duhovniški tradiciji njenih lastnikov gre verjetno za hišo vulgo Zofkež, Mestni trg 3. 5. Franz Oblackh,11 prej (anjezo) bratje Homann. Gospod Johann Valentin Homann, cela hiša na Placu in vrt, gostilna. Pri njem stanuje gospod Jurij Jenko. Najemnik je trgovec. Johann Valentin Homan je bil rojen 1706. Njegov oče je bil Marko Anton Janez Homan, rojen 1658, mestni sodnik (1703-1708), potem senator. Verjetno gre za del Homanove hiše na Cankarjevem trgu 13.12 Franc Oblak je bil puštalski graščak. 6. Theresia Dragolitschin (Dragolič), vdova, prej (anjezo) Johann Joseph Krischay. Cela hiša in vrt. Johan Joseph Križaj je veljal za prepirljivca in ga leta 1747 niso hoteli za člana notranjega sveta.1' 11 Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, str. 328. Gospod Franc Anton Oblak plemeniti Wolkensperg, sin Franca Janeza Oblaka, (e bil puštalski graščak, ki si je leta 1753 pridobil še baronski naslov. 12 Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, str. 259. 13 Žontar, Mestni red, str. 134. - (izpuščeno) Herr Sebastin Fendt je padar. Cela hiša na Placu. 7. Joseph Kayser, cela hiša in vrt. Leta 1747 je bil kandidat za zunanji svet.14 8. Gospod Johann Georg Malitsch (Malič), cela hiša in vrt ter skedenj na Trati. Gospoščinski solicitator. i? Gospoščinski advokat je bil v letih 1720-1740. Tu je bil tudi gospod Leopold Engelberth Feichtinger. Izhajal je iz znane loške rodbine, rojen leta 1700. Bil je doktor obojega prava. Odvetnik loškega gospostva je postal leta 1724, protipisar gospostva je bil v letih 1732-1767, umrl je leta 1768. Mogoče gre za Kajbetovo hišo, Mestni trg 5. 9. Joseph Kretschiner (Krečmer), prej (anjezo) gospoščinska kanclija (die Herrschaft Kanzley), cela hiša. Tu dela gospod Leopold Engelbert Feichtinger, protipisar (ta ima tudi gostilno). Hišo je gospostvo kupilo, ko se je protipisar leta 1736 preselil z gradu.16 Danes je to Flisova hiša, Mestni trg 8. 10. Gospod (Johann) Blasy Homann, cela hiša in vrt. Po lastniku bi kazalo na hišo na drugi strani Plača, danes Mestni trg 37, ki je bila še ob koncu 18. stoletja v lastni ene veje Homanov. Po logiki popisa pa bi kazalo tudi na vulgo Deisingerjevo hišo, Mestni trg 9. Zaradi prepirljivosti je bil Homan leta 1747 neprimeren za notranji svet. 11. Francisca Müllerin, prej (anjezo) Pischlin (Miler-Pišl), 2/3 hiša. Točasno obubožana gospodinja (ist derzeit eine taschlosse Ehewirthin). Po uvrščenosti hiše (2/3) in prednikih je mogoče danes to hiša vulgo Mlinarjev Andrejče, Mestni trg 10. 12. Johann, prej (anjezo) Joseph Khopter, cela hiša in vrt. Herr Hanss Jacoben Khopter, dediči (sub erben). Sin Johan Joseph Khopter (tudi Koffer). Johan Jožef 14 Žontar, Mestni red, str. 135. V nadaljevanju se vsi navedki funkcionarjev za mestno upravo leta 1747 nanašajo na ta citat. 15 Solicitator = odvetniški uradnik (op. ur.) 16 Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, str. 259. Prehod ob vzhodni fasadi Homanove hiše proti cerkvi sv. Jakoba, (razglednica v privatni lasti) je bil verjetno sin padarja Janeza. Ta je bil rojen 1670. Jožef Kopfer je bil leta 1743 protisodnik in član mestnega notranjega sveta, pozneje so ga zaradi nelegalne izvolitve odstavili.17 13. Georg Schorscheckh (Soršek), 1/3 hiša, na Peklu imenovano. Tkalec, tudi gostilna. Po tradiciji tretjinske hiše gre mogoče danes za vulgo Molinarijevo hišo, Mestni trg 12. 14. Gospod Johan Joseph Krieschay (Križaj), prej (anjezo) vdova, cela hiša. Trgovec, tudi gostilna. Verjetno vulgo Pri Špelci, Mestni trg 13. Leta 1747 je bil neprimeren za člana notranjega sveta. Križaj je umrl med leti 1747 in 1752. 15. Gospod Mathias Tscherre (Čere), cela hiša, duhovnik. Oče Jakob, mestni svetnik, mati Marjeta. Rojen je bil leta 1677. Bil je duhovnik, magister artes liberales™. Posvečen je bil leta 1703, zlato mašo je imel leta 1753 v Crngrobu. V Loki je služboval med leti 1729-1757, ko je umrl. Bil je beneficial sv. Ane na gradu. Denar je zapustil starološki farni cerkvi. 16. Gospod Johan Jacob (Michael) von Kossen (Kos), dediči. Cela hiša na Placu in vrt, gostilna. Verjetno gre za naslednike protestanta Janža Kosa, ki je imel ob zadnjem ultimatu za izgon iz Loke novo hišo na Placu. Johan Jakob Kos je bil sin Janeza Jakoba Kosa. Rojen je bil leta 1672, umrl je okoli leta 1733. Bil je blagaj- V 18. stoletju je imela večina hiš na Mestnem trgu triosno zasnovo, bile so dvonadstropne, zidane, s streho obrnjeno proti trgu. (hrani: Gorenjski muzej) 17 Žontar, Mestni red, str. 128-136. 18 Magister artes liberales (lat.) - magister »svobodnih umetnosti«, vede pri katerih snuje predvsem duh, ne pa ročna spretnost. Aleksandrijska šola je določila sedem takih umetnosti, ki so ostale ves srednji vek osnova klasične šole: gramatika, retorika, poetika, filozofija, aritmetika, geometrija, muzika, astronomija, (op. ur.; vir: Verbinc, Slovar tujk, str. 67) nik Bratovščine Svetega Rešnjega Telesa in je odobraval sredstva za loški pasijon. Redno je posojal dva konja za prevoz podobe 12 apostolov. Bil je tudi dobrotnik cerkva. Sin Janez Mihael (1707-1768) je služboval pri gospostvu. Mogoče je to danes hiša vulgo Kos, pozneje Kašman, Mestni trg 7, ali pa vulgo Žigonova hiša. Mestni trg 15. 17. Gospa Elisabeth Radowitsch (Radovič), cela hiša in vrt. Hiša bi utegnila biti danes Mestni trg 17, Sokolski dom. Pozneje so bili Radoviči tudi lastniki Kamre, Mestni trg 33. Anton Radovič je bil leta 1747 predlagan za člana notranjega sveta. 18. Lucas Wesiagh (Vizjak, Bizjak), dediči, na Peklu imenovano, ključavničar. Verjetno danes vulgo na Peklu, Sokolski dom, druga hiša, Mestni trg 17. Hiši sta združeni. 19. Gospod Stephann Gladigkh (Gladek), cela hiša, jermenar. Leta 1747 je bil zaradi prepirljivosti neprimeren za člana notranjega sveta. 20. Gospod Urban Werdnigkh (Wernik, Bernik), dediči (sub erben). Schwarzfarber - barvar na temno (mogoče indigo) blago. Cela hiša na Placu. 21. Lorenz Glaune, dediči (sub erben), prej (anjezo) gospa von Lukantschiiscli (Lukančič), vdova. Cela hiša in vrt na Placu. Lorenc Gloune je bil i/, znane loške rodovine. Bil je tudi protipisar. Verjetno danes Pri Ančki, Mestni trg 19. 22. Achaz Peterlinscheck, 2/3 hiša, pasar. 23. Gospod Gregor Marenickh (Marenk), 1/3 hiša, duhovnik v Mali ulici. Rojen je bil okoli leta 1692, umrl 1762. Bil je kaplan v Stari Loki, Cebalov beneficiat in beneficiat sv. Trojice. Tudi pozneje tretjinska hiša. Verjetno še danes vulgo Na Marenkuš, Mestni trg 22. 24. Gospod Pauli Marenickh, cela hiša na vogalu te ulice (Male ulice). Verjetno v bližini zgornje hiše. Mogoče danes Mestni trg 23. Leta 1747 je bil neprimeren za notranji svet, zato je kandidiral za člana zunanjega sveta. 25. Franz Loschann (Lašan, tudi Lužan), cela hiša na Placu, gostilničar. Verjetno vulgo Martinova hiša, Mestni trg 27. Leta 1747 je bil kandidat za člana mestne občine. 26. Gospod Jacob Tscherne (Gerne), cela hiša na Placu, gostilna, lectar. Leta 1747 je bil kandidat za zunanji svet. 27. Gospod Urbann Strugar, cela hiša na Placu, vrvar. Leta 1747 je kandidiral za zunanji svet. 28. Mathias Stanounigkh, prav tako cela hiša na Placu, pekarna. Mogoče danes vulgo Mlejnik, Mestni trg 29. Leta 1747 je bil kandidat za člana mestne občine. 29. Gospod Barthelmee Treiber, dediči, cela hiša, včasih tudi 2/3 hiša, padar. Dediči so bili kramarji. Pozneje vulgo Trebarjeva (2/3) hiša. Sedaj vulgo Mesarjev Matevž, Mestni trg 30. 30. Gospod Mathaus Karllin, 1/3 hiša in vrt. Konjski mešetar in jermenar. Po velikosti mogoče Vahtenca, danes Mestni trg 31. Leta 1747 je kandidiral za člana mestne občine. 31. Gospod Joseph Anthoni Wogatay (Bogataj), 2/3 hiša, kramar - trgovec. Verjetno danes Mestni trg 32. Leta 1747 je kandidiral za člana notranjega sveta. 32. Gospa Rossalia von Ehrenreich, rojena Kasperinin (Gašperin), cela hiša. Rodbino Gašperin sledimo v Loki od 17. stoletja dalje. Oče Janez Gašperin je bil mestni pisar (1695-1708) in mestni sodnik (1711-1715). Umrl je leta 1720. Hči Marija Rozalija je bila rojena 1705. Mogoče danes Kamra, Mestni trg 33. 33. Gospod Mathias Rossmann, dediči (sub erben), 2/3 hiša na Placu. 34. Gospod Jacob von Jenckensheim (tudi samo Jacob Jenkha), cela hiša, trgovec. Omenja se že 1705 in nato 1730, mogoče danes vulgo Štablnova - Ješetova hiša na drugi strani Plača, danes Mestni trg 11. Bil je tudi lastnik hiše poleg rotovža, Mestni trg 36. Leta 1747 je bil kandidat za notranji svet. 35. Gospod Karl Jugowitz, cela hiša. Karl je bil rojen leta 1714, bil je sin Janeza Tomaža Jugovica, ustanovnika Jugovičevega beneficija za poučevanje verouka pri špitalski cerkvi. Oče je bil senator - mestni svetnik (1710-1712) in mestni sodnik (1716-1717). Gre za Schwarzovo hišo, pozneje stari Farovž, danes del hiše Mestni trg 38. Karel je bil leta 1747 kandidat za člana notranjega sveta. 36. Gospod Jacob Jugowitz, prav tako cela hiša na Placu, trgovec. Rojen je bil leta 1706 ali 1711. Oče Janez Tomaž Jugovic je bil ustanovitelj beneficija, senator (1710-1712) in mestni sodnik (1717). Tudi Jakob Jugovic je bil pozneje (17611763) mestni sodnik. Gre za drugo hišo na Mestnem trgu 38 ali pa že del hiše Mestni trg 39. Leta 1747 je bil kandidat za člana notranjega sveta. 37. Valentin Steuerer (Štajer), dediči, prej (anjezo) Sanetisch (Zanetli), cela hiša. 38. Gospod dr. Joseph Jugowitz, cela hiša na Placu. Jožef je bil rojen leta 1704, sin Tomaža Jugovica. Verjetno ena od hiš, ki danes sestavljajo vulgo Kocelijevo hišo, sedaj Mestni trg 39. 39. Mathaus Urschitseh (IJršič), cela hiša na Placu, gostilna in pekarna. Mogoče danes Plantarič, Mestni trg 40 in Klobovsova ulica 3. Leta 1747 je kandidiral za člana mestne občine. 40. Jacob Mayer, dediči, vdova, 2/3 hiša z gostilno. Leta 1747 je Jakob še kandidiral za člana notranjega sveta. 41. Barbara Mohrin (More), dediči, 1/2 hiša, lastnica prav tam. — Franz Mathiasen Marzina, dediči, cela hiša. Mogoče vulgo Branovc. Blaževa ulica 8. Leta 1747 je še kandidiral za člana mestne občine. 42. Andreas Preschern, 11/12 (3/4) hiša, pekarna. Hiša v Klošterski ulici. Mogoče vulgo Jamnikov Viktor, Blaževa ulica 9. Andrej je bil leta 1747 kandidat za zunanji svet. 43. Johannes Hackll, padar, prej (anjezo) Blasius Prescheren, pekarija. Cela hiša, tudi v Klošterski ulici. Mogoče danes vulgo Jamnik, Blaževa ulica 7. 44. Margaretha Jambscheckin, slikarka (Maller), dediči (sub erben), 2/3 hiša in Margstall (mogoče tržnica). Nekje v takrat še redko pozidanem kareju vzhodno od nunske cerkve. Margareta je bila žena Jakoba Jamska, enega izmed podobarjev in pozlatarjev iz družine Jamšek, ki se javlja v Loki v 17. in 18. stoletju. 45. Gospod Michael Kuchller (Kiler), 2/3 hiša v tej (Klošterski) ulici, gostilna. Mogoče vulgo Jamnikov Janče, Blaževa ulica 9. Leta 1747 je bil kandidat za člana mestne občine. 46. Mathias Marzina, dediči (sub erben), čevljar, 2/3 liiša tudi (auch daselbst) v Klošterski ulici. Danes ena od hiš v Blaževi ulici. Leta 1747 je bil kandidat za člana mestne občine. 47. Gospa Maria Zewallin (Cebal), vdova, 2/3 hiša tudi v Klošterski ulici. Rojena Firnpheil, poročena 1723. Mož je bil Janez Jožef Cebal iz znane loške družine mesarjev. Med leti 1725 in 1738 je bil kaščar. Verjetno gre za Funtkovo (2/3) hišo, kjer je še znano vulgo ime Mesar (po Cebalih), Blaževa ulica 11. 48. Franz Antoni Pogatschnigkh (Pogačnik), cela hiša, gostilna. Rojen je bil okoli leta 1703, umrl leta 1769. Med leti 1744 in 1769 je bil kaščar. Mogoče del Kasarne. Blaževa ulica 10. 49. Gospa Catharina Khuraltin, dediči (erben), 1/2 hiša v mestu. 50. Johann Joseph Chrischey (Križaj), 2/3 hiša, gostaška hiša (Inwohnerey Llaus). Verjetno vulgo Gračanc, Planinova hiša, danes Blaževa ulica 6. Leta 1747 je bil neprimeren za člana notranjega sveta. 51. Urschula Marrenickin (Marenk), vdova, 1/2 včasih tudi 1/3 hiša v bližini. Mogoče bivši nunski otroški vrtec, Blaževa ulica 3. 52. Thomas Loschtreckh (Loštrk), 2/3 hiša, vdova Maria, glavnikarica (Kamplmacherin). Še danes vulgo Kampelc, Thalerjeva hiša, del stavbe Mestni trg 42. Tomaž je bil leta 1747 kandidat za člana zunanjega sveta. 53. Joseph Anton Feichtinger, 2/3 hiša. Oče Lovrenc, mati Marija Neža. Jožef Anton je bil rojen 1704. Leta 1747 je kandidiral za člana notranjega sveta. Mestni sodnik je bil od 1749 do 1751. Umrl je leta 1760. Njegova hiša se je kasneje imenovala Birollova - Hudarevnikova - Koširjeva hiša in je stala na prostoru sedanjega prehoda z Mestnega trga na brv čez Soro. Podrta je bila med 2. svetovno vojno zaradi načrtovanega novega mostu proti Mestnemu trgu. Gasa. po kateri vodi prehod med nekdanjo Kloštrsko, današnjo Blaževo ulico, na trg pred cerkvijo sv. Jakoba, danes Cankarjev trg. Levo del Kasarnc/Jesharne, desno zahodne fasade hiš iz Blaževe ulice, (foto; Tone Mlakar) 54. Maria Anna Mohrin (More), cela hiša, glavnikarica, v okolici (in diseser Gegend) kot Feichtinger. Verjetno gre za Koširjevo hišo, Mestni trg 1. 55. Martin Gladeckh, cela hiša, jermenar. Del vulgo Thalerjeve hiše, danes Mestni trg 2. V preteklosti domače ime Remar (der Riemer = jermen). 56. Urschulla Mraullin (Mravlja), cela hiša na Placu. Del vulgo Thalerjeve hiše, včasih tudi Kotičkar, Mestni trg 42. 57. Elisabeth Paullinin (Pavlin), dediči, cela hiša. Žena Janeza Jakoba Pavlina, kaščarja med leti 1699 in 1720 (1725). Poročila sta se leta 1699. Skupaj 57 hiš. Na Plač so po takratnem kriteriju spadale še hiše: 1. rotovž, sedaj Mestni trg 35, 2. kasarna, sedaj Blaževa ulica 10, 3. šola, sedaj Cankarjev trg 10, 4. vikariat, sedaj Cankarjev trg 12, 5. mežnarija, sedaj Cankarjev trg 5, 6. hiša beneficija sv. Katarine (od leta 1525 dalje), danes vulgo Filaver (der Feilenhauer = pilar), Cankarjev trg 2, 7. liiša beneficija sv. Trojice (od leta 1513 dalje), danes vulgo Papatova hiša, Mestni trg 4. Stavbe pod številkami 1 do 5 so bile proste davka. V beneficiatnih hišah so bila prosta stanovanja. Notranje dvorišče mestne hiše na Placu г renesančnimi arkadnimi hodniki. (Joto: Tina Arh) In der Stadt - Unter Platz oder Neu Markt / V Mestu - Spodnji trg ali Novi trg 1. Mathaus Jessenkha, dediči (sub erben), sekirni kovač, 2/3 hiša na Novem trgu (am Neuen Marcht), na prostoru današnje Tovarne klobukov Šešir, Spodnji trg 40. Leta 1747 je bil kandidat za člana zunanjega sveta. 2. Andreas Kunstowitz, prej (anjezo) GregorJessencko, sekirni kovač, 2/3 hiša in vrt, prav tam (daselbst), sedaj Obrtniški dom, Spodnji trg 2. 3. Urschulla Speckin, puškarka (Pixenmacherin), 2/3 liiša na Novem trgu. 4. Michael Muhre, tkalec, 2/3 hiša in vrt, v okolici (in dieser Gegend). Leta 1747 je bil kandidat za člana mestne občine. 5. Anton Thuscheckh (Tušek), tkalec in slikar, 2/3 hiša in vrt, v okolici (in dieser Gegend), vulgo Tušk, Balantač, Spodnji trg 3. Janez Anton Tušek (1725-1798) je bil tudi slikar in freskam. Slikal je za kapucinski samostan. Njegove so (bile) nekatere freske na loških fasadah, kot freskant je deloval tudi v Poljanski dolini.1' 6. Michael Khobler, prej (anjezo) Anton Wallandt (Halant), kamnosek, gostilna, usnjar, 2/3 liiša in vrt, tudi tam (hat alda ingleichen). Michael Kobler je bil leta 1747 kandidat za člana zunanjega sveta. 7. Pauli Tscherre, prej (anjezo) Joseph Chrischay, dediči (sub erben), 1/3 liiša in vrt, tamkaj (daselbst). Danes vulgo Prajerca, del hiše Spodnji trg 4. 8. Gospod Georg Schifferer, dediči, 2/3 hiša na Novem trgu (am Neuen Marcht), nenaseljena (gelost bewohnt). 9. Georg Schifferer, dediči, druga 2/3 hiša in vrt. Hiša zraven (nebenliegende). 10. Michael Dischmann, mesar, 1/3 hiša in vrt, prav tam. 11. Urbann Dermotha, usnjar, 2/3 hiša in vrt, prav tam. Verjetno Spodnji trg 36. Leta 1747 je bil kandidat za člana mestne občine. 12. Sebastian Klobass (Klobovs), usnjar, ključavničar, tudi gostilna, 2/3 hiša in vrt. V tem predelu (in diesem Revier). Verjetno vulgo Žebljarjeva hiša, Spodnji trg 11. Leta 1747 je bil od občine predlagan za člana, glavar pa je menil, da zaradi upornosti in razgrajanja ne sodi v noben odbor. 13. Antoni Gaber, 2/3 hiša in vrt, gostilna in pivnica. Tudi tukaj. Leta 1747 je bil kandidat za zunanji svet. 14. Niclaus Werdnickh (Bernik), tesar, 1/3 hiša in vrt. Danes vulgo Ledrar, Spodnji trg 18. 15. Maria Klementschitschin(Klemenčič),prej (anjezo)JacobKlementschitsch, 2/3 hiša, gostilna. Danes Loški oder, Spodnji trg 14. Jakoba so leta 1747 predlagali za voditelja občine. 16. Johann Joseph Krieschay, dediči, 1/3 liiša in vrt. Mogoče del Prajerce, Spodnji trg 4 (drugi del hiše). Leta 1747 je bil neprimeren za člana notranjega sveta. 17. Simonn Klementschitsch, 1/3 hiša, gostilna. Mogoče danes Loški oder. Spodnji trg 14, del hiše. Leta 1747 je bil kandidat za zunanji svet. 19 Štukl, Janez Anton Tušek, str. 147. Hiše na Spodnjem trgu so večinoma enonadstropne in po videzu skromnejše. Nekatere arhitekturne sestavine spominjajo na kmečko stavbarstvo in vpliv doseljencev s podeželja. Izstopa fasada na Klopčarji hiši, z dvodelnim renesančnim nadstropnim pomolom, (razglednica v zasebni lasti) 18. Lucas Schagar, dediči, 1/3 hiša in vrt. 19. Martin Schorscheck (Soršek), tkalec, 1/3 Hiša in vrt. Mogoče vulgo Križaj, Kržajuc, včasih Novi trg, danes Cankarjev trg 8. 20. Lucas Fabiann. 1/3 hiša in vrt, ključavničar. Leta 1747 je bil kandidat za člana mestne občine. 21. Martin Gladigkh. jermenar, 2/3 hiša in vrt. 22. Johann Valentin Homann, 2/3 hiša, gostilna. 23. Pauli Pettschnickh, tkalec, 1/3 hiša in vrt. 24. Bratovščina sv. Rešnjega Telesa (Corporis Christi Bruderschaft), 1/3 hiša in vrt. Danes je to mogoče hiša Spodnji trg 33. 25. Lorenz Poppial, čevljar, 1/3 hiša in vrt. Mogoče vulgo Brojenčk, Spodnji trg 25 ali vulgo Gale, Spodnji trg 13 ali celo Petere, Spodnji trg 6. 26. Lorenz Scherounickh, 1/3 hiša in vrt. Mogoče Pri Alešu, Spodnji trg 37. 27. Johannes Schinckowiz, čevljar, 1/3 hiša in vrt. Leta 1747 je bil kandidat za člana mestne občine. 28. Joseph Schkerpin, 1/3 hiša in vrt. Še danes vulgo Škrpin, Spodnji trg 22. Leta 1747 je bil kandidat za člana občine. 29. Johannes Ohmann, cela hiša (cela contribucija). Leta 1747 je bil kandidat za člana občine. 30. Barthelmae Roschnickh (Rožnik), 1/3 hiša in vrt. 31. Georg Schieferer, dediči (sub erben), 1/3 hiša in vrt. 32. Matthias Purllitsch. prej (anjezo) Mathias Dolliner, mizar, 1/3 hiša in vrt. Verjetno danes vulgo Pepevnak, Spodnji trg 12. 33. Georg Dolliner, krznar, 1/3 hiša in vrt. 34. Hanns Jessencka, 1/3 hiša in vrt. Leta 1747 je bil kandidat za člana zunanjega sveta. 35. Gregor Khermell, krznar, 1/3 hiša in vrt. Mogoče danes vulgo Fušar (Haar = kocina, dlaka), Spodnji trg 31. 36. Urschulla Voltschitschin (Volčič), 2/3 liiša in vrt. 37. Urbann Krayll, 2/3 hiša in vrt. 38. Anton Guttmann, krojač, 1/3 hiša in vrt. Parcelo so verjetno pridružili tovarni Šešir. Leta 1747 je bil kandidat za voditelja občine. 39. Veith Pressl, 1/3 hiša in vrt. Trije Prezli so bili sodarji. Mogoče pozneje vulgo Pintar, tudi Kramar, Spodnji trg 38. Leta 1747 je bil kandidat za člana občine. 40. Johannes Otth (tudi Otto), 1/3 liiša. Plemenita družina, ki je prišla iz Ljubljane. Johannes je bil rojen že v Loki in je imel le ženske potomce. Leta 1747 je bil kandidat za člana občine. 41. Barthelmae Ochssler, klobučar, 2/3 liiša. Verjetno še danes vulgo Klobčar (klobučar). Spodnji trg 5. 42. Martin Gladik, jermenar, 1/3 liiša in vrt. Spodnji trg ali Novi trg skupaj 42 hiš. Na Spodnji trg sta spadala še: 1. mestni špital s tremi pogorišči Jurija Čadeža, 2. gospoščinski mlin z mlinsko hišico in mlinarjevim stanovanjem. In der Stadt - Ross Gassen / V Mestu - Rožne ulice 1. Hišica (Ilaussl) samostana sv. Klare, 1/3 hiša. Verjetno danes Klobovsova ulica 2. 2. Stephann Steuer, 1/3 hiša. Verjetno danes vulgo Ipavčkov Janko, Klobovsova ulica 4. 3 Joseph Ballog, trgovec, gostilna, 1/3 hiša. 4. Mathaus Hafner, mesar, 1/3 hiša in vrt. Vulgo Šurk,20 danes Frankuc, Klobovsova ulica 12. 5. Joseph Speckh. puškar, 2/3 hiša in vrt. Stara šola, bivši otroški vrtec. Klobovsova ulica 6. Speckh je bil leta 1747 kandidat za člana zunanjega sveta. 6. Vallentin Hoinann, 1/3 hiša, gostilna. 7. Georg Romosch, tkalec, 1/3 hiša. Mogoče danes vulgo Kočar, Telban, Klobovsova ulica 5. 8. Georg Guttmann, ključavničar, 1/3 hiša. Danes vulgo Jevčenk, Klobovsova ulica 9- Guttmann je bil leta 1747 kandidat za člana občine. 20 Šurk - pogosto domače ime za Hafnerje. 9. Gregor Hafner, mesar, 1/3 hiša. 10. Stephann Woschitsch (Božič), kramar, 1/3 hiša. 11. Johann Blasy Homann, prej (anjezo) Andreas Ettel, steklar in kramar, 1/3 hiša. Mogoče zadnji del Arkove hiše - Apoteke, Mestni trg 37, v smeri proti Klobovsovi ulici. Rožne ulice skupaj 11 hiš. Popis samostana. In der Vorstadt Vor dem PöllanderThor /V predmestju Pred poljanskimi vrati 1. Gregor Plassnickh (Blaznik), 2/3 hiša in vrt, lectar, pekarna. Leta 1747 je bil predviden za člana občine. 2. Jacob Homan, prej (anjezo) Kopatsch, 2/3 hiša in vrt, gostilna. Verjetno danes vulgo Tinkuc, Kopališka ulica 3. Jakob Homan je bil leta 1747 še predviden za člana občine. 3. Kasper Scherounickh, 1/2 hiša in vrt, sekirni kovač. Verjetno danes vulgo Spodnji Kandiž, Kopališka ulica 5. Leta 1747 je bil Kasper kandidat za člana zunanjega sveta. 4. Antoni Gaber, 1/3 hiša in vrt, gostilna oziroma pivnica. Mogoče danes vulgo Ferbar, Kopališka ulica 8. Lastnik več nepremičnin. Leta 1747 je bil kandidat za člana zunanjega sveta. 29i -C V ' . -» \\ / ' J/ «t-V'1 / » / / / , 1—' 4 (< A ш r ^ iJ /fj J» r ' (Ш . ■ „ Ramovš ^ I r Hottoiile Ramovš v Hotovlji, št. 30. Sedaj Hotovlja, št. 51 in priimek Dolenc. (ARS, /15 176, L31/2) Škofja Loka Andrej Stanonik (4785, fl844) med 1806 in 1844. Pri Kotičkarju (na Mestnem trgu) v Škofji Loki,16 Mesto, št. 109, je v začetku 19. stoletja živel pek Andrej Stanonik (*1785 v Hotovlji, št. 30, fl844), Ramovšev iz Hotovlje, sin Janeza in Marije, roj. Benedik, ki je z izročilno pogodbo 1806 postal lastnik hiše, ki je bila od 1789 v lasti peka Gregorja Ravnikarja.17 Andrej se je 1815 poročil z Marijo Hribernik (*1793, 11857), hčerko usnjarja Antona in Špele, roj. Kožuh. Rodilo se ima je sedem otrok: Marija (*1818, 11819), Marija (*1820,11821), Polona (*1822, f 1865 v Kapucinskem predmestju, št. 18), Marija (*1824,11882 v Stražišču), dvojčici Antonija (*1830,---------- ,,<^>14. vi ~ ,,„.,, ч Kotičkar v Škofji Loki, Mesto. št. 109. Danes Thalerjcva tl83l) in Neza( 1830, tl83l tam) ter , , / , hiša na Mestnem trgu. št. 42. (ARS, AS 176, L129/7) Jera (* 1834). Marija Stanonik, roj. Hribernik (*1793, fl857) med 1844 in 1848. Leta 1844 je z izročilno pogodbo prešla hiša v last Andrejeve žene Marije. Polona Stanonik., por. Kalan C1822, fl865) med 1848 in 1866. Naslednja lastnica je bila hči Polona, ki se je 1848 v Škofji Loki poročila s Francetom Kalanom (*1811 v Pevnu) s Pristave (Neuwelt) in živela v Kapucinskem 16 ZAL-ŠKL, ŠKL 364, t. e. 200 in t. e. 201; NŠAL, ŽA Škofja Loka, š. 1, SA 1762-1885 in š. 2, SA 1791-1893- 17 Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki, str. 58-59. predmestju, št. 18, v Škofji Loki ter dobila tega leta hišo v last na podlagi izročilne pogodbe. Po njeni smrti je hiša z zapuščinskim prisodilom pripadla njenemu sinu Francetu Kalanu. Bukov Vrh Valentin Stanonik (*1692, t pred 1747) med ok. 1720 in 1747. Valentin je bil sin Jakoba Stanonika in Maruše in je bil rojen 11. februarja 1692, pri sv. Ožboltu nad Zmincem, v škofjeloškem vikariatu. Imel je tudi starejšega brata Pavla (*1685 Ožbolt nad Zmincem) in sestro Nežo (*1689 Ožbolt nad Zmincem). Leta 1714 se je v Poljanah poročil z Marušo (* ok. 1691, 11761). Najprej so živeli v soseski sv. Ožbolta, kjer sta se rodila sin Nikolaj (*1714) in hči Marija (*1718), potem pa so se naselili pri sv. Soboti (Bukov Vrh), kjer so se rodili še: Blaž ("1722). Primož (* ok. 1725, 11726) in Matej (*1732). Najstarejši sin Nikolaj se 1747 v Poljanah poročil s Heleno Oblak, hčerjo Andreja in imel tri otroke: Marijo (*1747), Jero (*1750) in Andreja (*1752). Sin Matej se je 1745 v Poljanah poročil s Katarino Pleseničar (* ok. 1729, f 1769), hčerjo Martina iz soseske sv. Pavla v Stari Oselici. Imela sta pet otrok: Gregorja C1756, 11756), Magdaleno (4757), Uršo C1758), ki se je poročila s Simonom Tratnikom, Mateja (*1759) in Tomaža (*1760, 11763). Matej je 1769 ovdovel, a se je še isto leto poročil s Polono Jesenko. hčerjo Andreja, prav tako iz soseske sv. Pavla v Stari Oselici. Imela sta hčer Marijo (*1775,11779. v Žirovskem Vrhu sv. Antona, št. 4). Starološki Stanoniki Poleg omenjenih v poljanski župniji so se v tem času pojavili Stanoniki tudi v starološki župniji. Tudi ti izhajajo od soseske sv. Lenarta v Črnem Vrhu in se 1740 naselijo v Virmašah18 in tri leta kasneje v Škofji Loki; iz Virmaš gredo 1778 k Sv. Duhu in dalje na Suho19 v škofjeloški župniji. Virmaše Primož Stanonik (* ok. 1710, fl784) med 1740 in 1781. Pri Zidančku v Virmašah, št. 3, sta si po 1740, ko sta se poročila, ustvarila družino Primož Stanonik (*1712 v Črnem Vrhu, fl784) in Jera Bogataj, hči Antona. 18 ZAL-ŠKL, ŠKL 364, L e. 10, k. XII in t. e. 187; NŠAL, ŽA Stara Loka, š. 1, SA 1779-1881. 19 ZAL-ŠKL, ŠKL 364, t. e. 10, k. XII; NŠAL, ŽA Škofja Loka, š. 2, SA 1756-1876. Priročni urbar gospostva Škofja Loka (1709-1714). (ARS, AS 783, k. 30) Primož izhaja iz velike družine iz polhograjske soseske sv. Lenarta v Črnem Vrhu, verjetno iz domačije pri Snovniku. Njegov oče Matija (*1667) se je 1688 pri sv. Ožboltu poročil z Marušo, s katero je imel štiri otroke: Marušo (* 1689), Mateja ("1690), Barbaro (*1693) in Jurija (1695). Nato je žena umrla in 1696 se je Matija poročil z Uršo Maček, s katero je imel še dvanajst otrok: Andreja (*1697), Jero C1699), Urbana (1701), Špelo C1702), Marka (170-1), Heleno (1706), Marušo (1708), Janeza (1710), nam znanega Primoža (1712), Marjeto (1714), Luka (1716) in Matija (1719, f 1781 v Škofji Lold). Poleg domačije je imel Primož od 28. novembra 1782 v lasti tudi travnik imanja Štemarje. Z ženo Jero sta imela sedem otrok: Urbana (1741), Heleno (1743), Jakoba (1746), Primoža (* ok. 1750,11752), Janeza (1752, f 1789), Jurija (1755, f 1755) in Marijo (1757, 11776 v Veštru). Hči Marija se je 1775 poročila z vdovcem Jakobom Svoljšakom ('1740, 11827) v Vešter in je kmalu po poroki umrla. Sin Jakob (1748) se je 1778 v Stari Loki poročil z Nežo Žontar (1755 v Virmašah, f 1838 pri Sv. Duhu, št. 10) in zagospodaril pri Mružu (takrat še pri Povletu) pri Sv. Duhu št. 10 (glej Sv. Duh). Sin Matija se je 1743 poročil z Nežo Lemovec in se naselil v Škofji Loki, kjer je bil pek (glej Škofja Loka). Janez Stanonik (*1752, fl789) med 1781 in 1789. Kmetijo je prevzel Primožev sin Janez, ki se je 1781 poročil Marijo Žontar, hčerko Simona. Rodilo se ima je sedem otrok: Marjeta (1781, f 1853 v Retečah, št. 2), ki se je poročila z Jakobom Kušarjem (1782, f 1858 v Retečah, št. 2) h Krivcu v Reteče, št. 2, Tomaž (1782, fl783), Marija (1783, |1856), Terezija (1785, 11787), Tomaž (1786, 11786), Marija (1788) in Jakob (1790, 11860). Oče Janez je umrl še pred rojstvom zadnjega otroka Jakoba. Ta je bil 2. januarja 1814 posvečen v duhovnika in je najprej služboval kot kaplan v Rodinah, nato je bil med 1817 in 1821 kaplan na Igu, od 1822 do 1846 •. r*-kaplan v Bohinjski Beli ter nazadnje *- '. Ц • --r^u.%1-župnik v Velesovem, kjer se je 1858 v'_ J^J ' . upokojil in 1860 tudi umrl. Posestvo *h ^ je verjetno prešlo v last Janezove Znance k!"*- • ■ ■« žene Marije. Marija Stanonik por. Hriber- / Љ - t1 nik (4783, 11856) med 1814 in 1846. Janezova hči Marija se je 1814 poročila z Valentinom Ilribernikom (1791 v Puštalu, št. 3, f 1865 v Virmašah, št. 11) in prevzela posestvo. Imela 7 7 ц ^ . sta sina Franceta (1821, fl873), ki se - • *-je 1846 poročil Z Lucijo Potočnik in Zidanček V Virmašah, št. 3. Sedaj Virmaše, št. 3 in prevzel posestvo. Priimck ža*ar'(ARS'AS176'L268/2) Škofja Loka Matija Stanonik (4719, fl781) med 1743 in 1781. F mestu se je sredi 18. stoletja naselil pek Matija Stanonik (*1719 v Črnem Vrhu, 11781 v Škofji Loki), sin Matije (*1667 v Črnem Vrhu) in Urše, roj. Maček. Matija je bil brat Primoža, ki se je oženil v Virmaše. Matija se je 1743 poročil z Nežo Lemovec, hčerjo takrat že pokojnega Florjana. Imela sta šest otrok: Katarino (*1745), Mateja (*1746), Filipa Jakoba (*1748, f 1748), Jakoba (4751, 11751), Terezijo (*1752) in Heleno (4754, f 1754). Potem pa je žena Neža 16. maja 1757 umrla in Matija se je 27. julija 1757 v Stari Loki poročil s Heleno Šink, hčerjo Jurija iz Stare Loke ali bližnje okolice (soseske sv. Jurija). Matija in Helena sta živela pri Cotlu v hiši na Mestnem trgu (Mesto, št. 127). Žena Helena je bila lastnica hiše že 1752.20 Imela sta sina Jurija (*1759, tl759). Sv. Duh Jakob Stanonik. (4746) med 1778 in 1805. Pri Mružu pri Sv. Duhu, št. 10 sta si okrog 1778 ustvarila družino Jakob Stanonik (*1750 v Virmašah). sin Primoža (*ok. 1710, fl784 v Virmašah) in Jere, ter Neža Žontar (*1755 v Virmašah, f l838), hči Simona. Rodilo se ima je enajst otrok: Tomaž (*1778, 11778), Tomaž (4779,11780), Marija (*1781, f 1784), Neža (*1782), Terezija C1784), Peter (*1787, 11871 na Suhi, št. 27), Marija (*1789, 11862 v Starem Dvoru, št. 7), Mina (*1791), Maruša (*1793,11850), Urša (* 1795) in Simon C1798). Marija se je ok. 1811 poročila z Andrejem Trilerjem, k Anzeljcu v Stari Dvor, št, 7, Mina se je 1814 poročila z Andrejem Logondrom v Virlog, št. 4, Maruša pa se je 1817 poročila k Boštecu na Suho, št. 7 s Pavlom Hartmanom. Peter Stanonik (4787, 11871) med 1805 in 1847. Grunt je dobil leta 1805 z izročilno pogodbo sin Peter, ki je bil kasneje tudi odbornik podobčine Dorfarje (za vasi Dorfarje, Forme in Sv. Duh).21 Peter se je 1814 v Škofji Loki poročil z Marijo Jenko (*1792 na Suhi, št. 27, 11864 na Suhi, št. 27), hčerjo Simona in Marije, roj. Fik. Imela sta šest otrok: Marijo (*1815), Jerneja (*1816, fl896 na Suhi, št. 27) (glej Suha), Primoža (1818), Janeza (*1820, fl880), Tomaža (*1822) in Marijo C1824, fl877 na Suhi, št. 27). 20 Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki, str. 73-74. 21 Štukl, Nadrihtarji in podrihtarji, str. 49- Mruž pri Sv. Duhu, št. 10. Sedaj Sv. Duh, št. 112 in priimek Porcnta. (ARS, /15 181, L38/4 in L38/5) Janez Stanonik ( 1820, flSHO) med 1847 in 1854. Leta 1847 je posestvo prevzel Petrov sin Janez, ki se je 1849 v Škofji Loki poročil z Marijo Sink. (*1828 v Gabrovem, št. 8, f 1870 v Gabrovem, št. 8), hčerjo Franceta in Urše, roj. Godec. Imela sta tri otroke: Mico (4850), ki se je 1872 poročila v Škofji Loki, Mino ("1852) in Janeza ("1853,11901 v Gabrovem, št. 1) (glej Gabrovo). Oče Janez je grunt 1854 prodal Ani Kokošer in leta 1855 od Neže Kuralt kupil hišo pri Sv. Duhu, št. 15, ki pa jo je že konec leta 1858 prodal Janezu Klobovsu. Gabrovo Janez Stanonik (1853, fl901) od 1890. Janez, sin Janeza Stanonika (*1820 pri Sv. Duhu, št. 10, t 1880 pri Sv. Duhu, št. 10) in Marije, roj. Šink (*1828 v Gabrovem, št. 8, |1870 v Gabrovem, št. 8), se je 1882 v Škofji Loki poročil z Marijo Kožuh (4853 v Breznici, št. 9,11883). Družina je najprej živela v Zmincu, št. 23, kjer so živeli kot gostači. Janez in Marija sta imela sina Janeza (4883, 11883), a je mati ob porodu umrla, sin pa sedem mesecev pozneje. Oče Janez se je avgusta 1883 poročil drugič; tokrat s Polono Ramovš (4861 v Gabrku, št. 8), hčerjo Tomaža in Marije, roj. Eržen. Janezu in Poloni se je rodilo deset otrok. Najprej sinovi Janez (*1884,11915), ki se je 1912 poročil z Ivanko Bogataj, France (4886, f 1963 v Starem Dvoru), ki se je 1922 poročil z Ivanko Bernik, in Valentin (4888, f 1927 v Ljubljani). Potem se je družina preselila v Gabrovo, št. 1, kjer so se rodili še: Antonija (4890), ki se je poročila z Alojzom Potočnikom in se naselila v Papirnici, št. 11, Anton (4892,11903), Marija (4894, 11981 v Bodovljah, št. 1), ki se je poročila z Antonom Pečnikom, Martin (4895, f 1897), Jožef (4897, 11915 v Oslavju), Andrej (4898, f 1989 v Škofji Loki), ki se je 1923 poročil s Francko Sodnikar, in Matej (4900, f 1982 v Škofji Loki), ki je bil poročen najprej s Terezijo Kovač in nato z Marijo Klobovs. Suha Jernej Stanonik (4816, fl896) med 1836 in 1896. Kmetijo Lukež na Suhi, št. 27 je 6. aprila 1836 od svojega tasta Simona Jenka (4793 na Suhi, št. 26,11865 na Suhi, št. 40) kupil Peter Stanonik (4787 pri Sv. Duhu, št. 10, f 1871 na Suhi, št. 27) za svojega takrat še mladoletnega sina Jerneja (4816 pri Sv. Duhu, št. 10, f 1896). Kot že omenjeno je bila Jernejeva mati hči Simona Jenka in Marije, roj. Fik, starih gospodarjev na tej kmetiji. Jernej se je v Stražišču 1840 poročil z Marijo Rozman (4813 v Stražišču, 11850). Imela sta tri otroke: večstanovanjska stavba na Suški cesti, št. 54. (ARS, AS 176, L268/4) Franceta (*1841, fl918 v Gradcu v Avstriji), Marijo ('1843, fl926) in Janeza C1845, f 1864). Najstarejši sin France, ki je bil rojen 4. novembra 1841, je 15. novembra 1864 postal duhovnik in imel 20. novembra novo mašo v Stari Loki. Najprej je bil do 1868 kaplan v Stari Loki, kasneje pa je na univerzi v Gradcu doktoriral iz teologije in bil tam tudi dolgoletni profesor teologije,22 v študijskih letih 1875/76, 1877/78 in 1890/91 je bil tudi dekan teološke fakultete. Leta 1875 ga je graški škof imenoval za dvornega svetovalca,23 decembra 1889 pa je postal tudi konzisto-rialni svetnik.21 Po smrti Janeza Zlatousta Pogačarja je bil tudi med kandidati za novega ljubljanskega škofa. Časnik Slovenec je 16. maja 1884 povzel po celjskem Deutsche Wacht vest, da se od narodne strani kot nov ljubljanski škof imenuje g. dr. Stanonik.25 Vendar je cesar Franc Jožef 14. junija za ljubljanskega knezoško-fa imenoval Jakoba Missio, ki je bil posvečen 7. decembra 1884 v Gradcu, ko je bil izmed kranjske duhovščine prisoten tudi vseučiUščni profesor dr. Stanonik.26 Res, da je bil za škofa takrat izbran Missia, 15 let prej pa je bilo drugače. Leta 1869 se je na graški univerzi izpraznilo mesto predstojnika katedre za dogmatiko. Stanoniku, ki je takrat opravil zadnji rigoroz, so profesorji namignili, naj kandidira na to mesto. Oglasila sta se tudi dva druga tekmeca iz Gradca samega: dr. Missia, poznejši škof ljubljanski, in dr. Kahn, poznejši škof krški. Dr. Stanonik pa je oba imenitna tekmeca s svojo izredno učenostjo do dobra prekosil in dobil stolico. Bilje jako lep prizor, ko sta se mnogo let pozneje sešla v Loki nekdanja tekmeca knez in škof Jakob Missia, pa vseučiliški profesor dr. Fr. Stanonik. Bilo je v večji družbi. Škof Missia se je takisto ljubeznivo nasmehnil, kakor se je znal le on, ter dejal: »O, midva sva pa že stara znanca. Gospodje, tu z g. profesorjem sva skupaj tekmovala za graško vseučiliško stolico in kakor vidite, mi jo je on prevzel!« Dr. Stanonik je skušal škofa preglasovati z opetovanim »Presvetli, presvetli«, pa se mu ni posrečilo in je po otroško zardel.11 France je umrl 29. decembra 1918 v Gradcu in bil pokopan 3. januarja 1919, na loškem pokopališču. 22 Stukl, Prof. dr. Franc Stanonik, str. 258-264; Naš prečastiti rojak gosp. dr. Fr. Stanonik, str. 433; Dr. Fr. Stanonik, str. 8. 23 Odlikovan, str. 222. 24 Konzistorijalnimi svetniki, str. 325 Iz Celja, 15. maja, str. 3. 26 Posvečevanje novega kneza in škofa Ljubljanskega dr. Jakopa Missie, str. 327 Ušeničnik, f Dr. Fr. Stanonik, str. 1-2. Dr. Franc Stanonik (1841-1918) je bil profesor teologije na graški univerzi. (Vir: Universitätsarchiv Graz) Hči Marija je postala uršulinka z redovnim imenom Brigita. Bila je tudi znana lekarnarica, ki se je po priporočilu svojega brata duhovnika temeljito seznanila z vsemi apotekarskimi veščinami v neki lekarni v Gradcu.28 Oče Jernej se je po skoraj 30 letih vdovstva 1879 drugič poročil, in sicer z Marijo Cirar(* 1854 pri sv. Ožboltu nad Zmincem, št. 27, |1928), hčerko Tomaža (*1825 v Sori, št, 21) in Marije, roj. Kek (*1823 v Lomeh nad Volčo, št, 10). Imela sta štiri otroke: Ivanko ('1881, f 1947 v Indiani v ZDA), ki se je 1904 poročila z Jožetom Ziherlom, Andreja (*1883, 11886), Janeza (*1885, 11898) in Francko C1892,11983). Ob smrti očeta Jerneja je časopis Slovenec 6. novembra 1896 objavil naslednji zapis: Danes zjutraj izročili smo tukaj materi zemlji telesne ostanke moža poštenjaka Jerneja Stanonika s Suhe. Ranjki je bil oče izven domovine znanega vseučiliščnega profesorja v Gradcu, dr. Frančiška Stanonik, ki je zadnje počitnice preživel na svojem domu pri preljubi/enem očetu - starčku. Mislil si gotovo ni, da očeta vidi zadnjikrat; ali 80 let in nekaj mesecev starega in v kratki bolezni dvakrat previdenega ugrabila ga mu je neizprosna smrt in preselila v boljši svet. Po njem žaluje preč. gospod profesor, njega sestra, nuna - mali Brigita v tukajšnjem samostanu, rajnega druga soproga in trije nedorasli otroci. Domača vas in vsi, ki so blagega moža poznali, mu kličejo: Lahka ti zemlja! Počivaj v miru№ Log nad Skofjo Loko V Logu nad Škofjo Loko» se poleg Jakobcevih pojavijo med 1884 in 1891 še Stanoniki iz Žirovskega Vrha sv. Urbana. Tomaž Stanonik C1815, 11882) med ok. 1870 in 1882. Na domačiji Zgojne v Logu, št, 15 sta živela Anton Alilin ("1841 v Trstu) in njegova žena Jera Pustavrh (41844 v Poljanah). V sedemdesetih letih 19. stol. sta domačijo prodala in od Mihaela Jereba (*1845 v Žirovskem Vrhu sv. Urbana) kupila sosednjo domačijo Premetovc v Logu, št, 16. Zgojne je kupil Tomaž Stanonik (*1815 v Žirovskem Vrhu sv. Urbana, št. 23, f 1882 v Kovskem Vrhu, št, 4), ki se je 1853 na Trati poročil z Marijo Klemenčič (*1823 v Žirovskem Vrhu sv. Urbana, št. 19,11889). Tomaž je bil rejenec Boštjana Arharja ("1802 v Logu, 11883 v Logu). Marija je imela pred poroko že nezakonsko hči Marjano (* 1815 v Žirovskem Vrhu, f 1885), v zakonu s Tomažem pa še štiri sinove, ki so bili rojeni na prejšnjem domu v Zadobju, št. 9: Antona (*1855, fl873 v Črnem Vrhu, št, 16), Jakoba (*1857, fl891 v Karlovškem predmestju, št. 42), ki je bil kramar in se je 1888 v Škofji Loki poročil s Francko Marironius (*1852 v Trstu) in dvojčka Janeza (*1853, 11948 v Kovskem Vrhu, št, 3) ter Franceta C1858). 28 Sterle, L|udsko zdravilstvo, str. 87. 29 Iz Škofje Loke, str. 3. 30 NŠAL, ŽA Škoffa Loka, š. 3, SA 1799-1892. France Stanonik (*1858) med 1882 in 1891. Domačijo je prevzel najmlajši sin France, ki se je 1888 v Poljanah poročil z Marjano Luznar C* 1852 v Kovskem Vrhu, št. 3), vdovo po Antonu Krmelju ("1839 v Bukovem Vrhu, št. 38, f 1879 v Kovskem Vrhu, št. 2), hčerjo Janeza in Marije, roj. Demšar. Tu sta se rodila sin Janez ("1888, |1889) in hči Terezija (*1891, 11895 v Kovskem Vrhu, št. 7). Družina se je 1891 preselila v Kovski Vrh, št. 7, kjer se je rodil še sin Ciril (*1896, f 1961 v Poljanah, št. 5), ki se je poročil s Francko Jelovčan (*1902 Na Logu, f 1963 v Poljanah, št. 5). Zaključek V poljanski župniji sta dve nepovezani veji Stanonikov, začetnik prve je Jurij, ki se je okoli 1700 naselil v soseski sv. Janeza Krstnika na Trati, druge - poljanske, ki izvira od soseske sv. Ožbolta (Ožboll nrnl Zmincem) pa Jakob, ki seje po letu 1720 preselil v Bukov Vrh. Sredi 18. stoletja se v Virmašah začenja s Primožem iz Črnega Vrha še najmlajša, starološka veja Stanonikov na loškem ozemlju. Mnogi Stanoniki so si ustvarili močne kmetije: v Hotovlji (Ramovš), v Lovskem Brdu (Krvina), pri Sv. Duhu (Mrtiž), na Suhi (Lukež) in v Virmašah (Zidanček). Znana sta tudi dva peka Stanonika na Mestnem trgu v Škofji Loki, Zidančkov Matija (*1719, 11781) iz Virmaš in Ramovžev Andrej (*1785, i1844) iz Hotovlje. Dva sta bila tudi čevljarja, in sicer Krvinova iz Lovskega Brda, bratci Jurij (*1781, f1826) in Boštjan (*1795); Jurijje delal v Krivcevi koči v Mejah na Dolenjem Brdu, Boštjan pa v Lomeh nad Volčo, št, 12. Duhovnika sta bila Zidančkov Jakob (*28. aprila 1790 v Virmašah, št. J, mašniško posvečenje 2. januarja 1814, flO. maja 1860 v Velesovem) in Lukežev dr. France (*4. novembra 1841 na Suhi, št. 27, mašniško posvečenje 15. novembra 1864, f29. decembra 1918 v Gradcu v Avstriji). Priimek Stanonik je glede na način, kako je tvor jen (svojilnopridevniško obrazilo ■ov in sestavljeno obrazilo -nik) nastal iz nekega zemljepisnega imena *Stanovo (brdo, polje, selo) in ne neposredno iz ljubkovalne slovanske osebnoimenske oblike Stan- zloženih imen, k.i so na našem ozemlju obilno izpričana (npr. Slanimir; Stanigoj).3i Namreč, toponimi Stanečka vas, Stanetinci, Stanežiče, Stanjevci, Stankovo, Stanošina, Stanovno, Stanovsko, Stolnik, Stolovnik s svojimi historičnimi zapisi kažejo na izvor v slovanskih osebnih imenih na Stan-; v njih je prvi del nastal iz glagola stati v pomenu postati, nastati ', medtem ko je v občnem imenu stan (bivališče) skrit glagol stati v pomenu 'biti pokonci'. 31 Tako meni mag. Silvo Torkar z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša v Ljubljani (osebna korespondenca). VIRI IN KRAJŠAVE: a. e. - arhivska enota ARS - Arhiv Republike Slovenije k. - knjiga NŠAI. - Nadškofijski arhiv Ljubljana SA - status animarum (družinska knjiga) š. - škatla t. e. - tehnična enota ZAL-ŠKL - Zgodovinski arliiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, L31 Dobje. ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, L129 Škofja Loka. ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, L199 Podobeno. ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, L268 Stari Dvor. ARS, AS 181, Reambulančni kataster za Kranjsko, L38 Dorfarje. ARS, AS 783, Gospostvo Škofja Loka, k. 30, Priročni urbar gospostva Škofja Loka/1709-1714. NŠAL, ŽA Poljane nad Škofjo Loko, Knjige, š. 1, SA 1759-1842. NŠAL, ŽA Stara Loka, Knjige, š. 1, SA 1779-1881 (Virmaše). NŠAL, ŽA Škofja Loka, Knjige, š. 1, SA 1762-1885 (Loka - mesto, predmestja: Studenec, Karlovec, Kapucinsko predmestje, Vincarje). NŠAL, ŽA Škofja Loka, Knjige, š. 2, SA 1791-1893 (Škofja Loka - mesto). NŠAL, ŽA Škofja Loka, Knjige, š. 2, SA 1756-1876 (Puštal, Suha, Trata, Lipica). NŠAL, ŽA Škofja Loka, Knjige, š. 3, SA 1799-1892 (Log, Staniše, Valterski Vrh). ZAL-ŠKL, ŠKL 364, Zemljiška knjiga sodišča v Škofji Loki, t. e. 4, Zemljiška knjiga Gospostva Škofja Loka, k. V. ZAL-ŠKL, ŠKL 364, Zemljiška knjiga sodišča v Škofji Loki, t. e. 10, Zemljiška knjiga Gospostva Škofja Loka, k. XII. ZAL-ŠKL, ŠKL 364, Zemljiška knjiga sodišča v Škofji Loki, t. e. 187, Zemljiška knjiga imanja Štemarje. ZAL-ŠKL, ŠKL 364, Zemljiška knjiga sodišča v Škofji Loki, t. e. 200, Zemljiška knjiga cerkvene prebende Stara Loka. ZAL-ŠKL, ŠKL 364, Zemljiška knjiga sodišča v Škofji Loki, t. e. 201, Zemljiška knjiga župnišča Stara Loka. LITERATURA: —: 46. občni zbor Narodne čitalnice v Kranju. Gorenjec, letnik 9, št. 52, Kranj, 1908. —: Akademično društvo »Slovenija« na Dunaju. Slovenski narod, letnik 39, št. 244, Ljubljana, 1906. —: Častiteljem prof. Jesenka. Slovenski narod, letnik 41, št. 182, Ljubljana 1908. -: Dr. Fr. Stanonik. Besednik, letnik 2, št. 1, Celovec, 1870, str. 8. —: Iz Celja, 15. maja. Slovenec, letnik 12, št. 113, Ljubljana, 1884, str. 3. —: Iz Škofje Loke. Slovenec, letnik 24, št. 256, Ljubljana, 1896, str. 3. —: K poučno-zabavni prireditvi. Gorenjec, letnik 8, št. 36, Kranj, 1907. —: Konzistorijalnimi svetniki. Slovenec, letnik 18, št. 2, Ljubljana, 1890, str. 3—: Naš prečastiti rojak gosp. dr. Fr. Stanonik. Novice, letnik 27, št. 52, Ljubljana, 1869, str. 433—: Odlikovan. Slovenski gospodar, letnik 9, št. 27, Maribor, 1875, str. 222. —: Posvečevanje novega kneza in škofa Ljubljanskega dr. Jakopa Missie. Slovenec, letnik 12, št. 283, Ljubljana, 1884, str. 3. —: Prva ljudska knjižnica »Vesna«. Slovenski narod, letnik 51, št. 153, Ljubljana,1908. Bratec Mrvar, Rožle; Kladnik, Drago: Janez Jesenko - malce pozabljen velikan slovenske geografije. Geografski vestnik, letnik 80, št. 1, 2008, str. 65-77. Rutar, Miloš: Športnika - vstajnika iz Poljanske doline : Rudi Robnik, Loški razgledi 30, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1983, str. 287-292. Stanonik, Ivan: t Janez Jesenko. Gorenjec, letnik 9, št. 32, Kranj, 1908. Stanonik, Ivan: Politični porod slovenskega naroda. Gorenjec, letnik 9, št. 40-43, Kranj, 1908. Stanonik, Janez: Janez Jesenko - moj sorodnik. Glasnik Slovenske matice 32, Ljubljana: Slovenska matica, 2008, str. 182-185. Sterle, Meta: Ljudsko zdravilstvo na Loškem. Loški razgledi 37, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1990, str. 87-122. Šile, Jurij: Rodbina Stanonik na loškem ozemlju do konca 19. stoletja (1. del). Loški razgledi 55, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2008, str. 32-45. Šile, Jurij: Rodbina Stanonik na loškem ozemlju do konca 19. stoletja (2. del). Loški razgledi 56, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2009, str. 89-109. Škulj, Edo: Tri četrt tisočletja pražupnije Škocjan pri Turjaku. Ljubljana : Družina, 2010, 216 str. Štukl, France: Knjiga hiš v Škofji Loki 11. Klobovsova ulica, Mestni trg Spodnji trg. Cankarjev trg. Blaževa ulica : druga polovica 18. stoletja do 1984. Škofja Loka: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1984, 221 str. Štukl, France: Nadrihtarji in podrihtarji v občinah Škofja Loka in Stara Loka po letu 1814. Loški razgledi 36, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1989, str. 45-53. Štukl, France: Prof. dr. Franc Stanonik, 1841-1918. Loški razgledi 41, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1994, str. 258-264. Ušeničnik, Aleš: f Dr. Fr. Stanonik. Slovenec, letnik 47, št. 3, Ljubljana 1919, str. 1-2. Zusammenfassung Die Familie Stanonik im Gebiet von Lack bis zum Ende des 19. Jahrhunderts (3.Teil) Im 18. Jahrhundert gab es in der Pfarrei Pölland/Poljane neben der »Jakober« Familie noch zwei weitere Zweige des Geschlechtes Stanonik. Der erste, wahrscheinlich ursprünglich aus der Pfarrei Billichgratz/Polhov Gradec stammend, ist erstmals um 1700 im Ortsteil St. Johannes Täufer in Trata zu finden. Er weitet sich aus nach Louskimwerd/Lovsko Brdo sowie Hotoule/Hotovlja und weiter nach Bischofslack/Škofja Loka. Der zweite, stammend aus dem Ortsteil St. Oswald/Sv. Ožbolt, damals Vikariat Bischofslack der Pfarrei Altlack, läßt sich nach 1720 in Sabatberg/Bukov Vrh, Pfarrei Pölland nieder, wo sich wenig später jegliche Spuren verlieren. Mitte des 18. Jahrhunderts ließen sich von denjenigen Stanonik, die dem Ortsteil St. Leonhard/Sv. Lenari in Schwarzenberg/Črni Vrh mul Pottiovin Gradcem entstammen, auch Familien in der Pfarrei Altlack/Stara Loka nieder, erst in Ermern/Virmaše und Bischofslack/Škofja Loka, später dann auch in Heiligengeist/ Sc. Duh und in Zauchen/Suha. Viele von ihnen erschufen grojše Bauerngüter, die andern waren Kaischier, Bäcker und Schuster. Die Altlacker Familien brachten auch zwei Geistliche hervor: Jakob Stanonik (1790-1860) aus Ermern und Dr. Franz Stanonik (1841 -1918) aus Zäuchen, Professor für Dogmatik an der theologischen Fakultät der Universität in Graz. Im Aufsatz wird die umfangreiche genealogische Forschungsarbeit erläutert, die aufzeigt, wie sich die Familie Stanonik in 200Jahren aus einem Bauernhof bei St. Filipp und Jakob über einen Großteil des Pöllandertales/Poljanska dolina der Dicker Herrschaft ausgebreitet hat. Tone Košir Začetki organizirane zdravstvene službe na Poljanskem in Žirovskem Izvleček V Poljanski dolini in na Žirovskem so včasih ljudi zdravili samo pada rji. Le redki bolniki so iskali zdravniško pomoč v Škofji Loki. Že v zadnjem desetletju 19- stoletja je prihajal v Poljane in Gorenjo vas enkrat tedensko zdravnik iz Škofje Loke. V Žiri je zdravnik iz Idrije prihajal od začetka leta 1902 naprej. Šele leta 1925je celotno območje novega zdravstvenega okrožja Trata - Žiri dobilo prvega stalnega zdravnika, ki je za sedež okrožja izbral Gorenjo vas. Po sedmih letih je prišel stalni zdravnik tudi v Žiri, a je do leta 1936 dekli kot zasebnik, ki ni bil zadolžen ne za cepljenje otrok in tudi ne za zdravljenje reveže v. Šele z ustanovitvijo zdravstvenega okrožja Žiri - Rovte je žirovski zdravnik dobil položaj banovinskega zdravnika. Odtlej sta oba zdravnika delata vsak v svojem zdravstvenem okrožju, Abstract The beginnings of organised health services in the Poljane valley and in Žiri AI one time, people in the Poljane valley and in Žiri were only treated by barbers. Patients only rarely sought medical help in Škofja Loka. A physician already came to Poljane and Gorenja vas from Škofja Loka once a week in the last decade of the 19th century. A physician from Iclrija came to Žiri from Idrija from the beginning of 1902 onwards. Only in 1925 did the entire area of the new health district Trata - Žiri obtain a new permanent physician, who chose Gorenja vas as the district seat. After seven years, a permanent physician also came to Žiri but until 1936 worked as a private individual, who was not responsible for either the innoculation of children or treating the poor. Only with the founding of the Žiri - Rovte health district did the Žiri physician obtain the position of Banovina physician, Thereafter, the two physicians each worked in their own health district. Uvod S tem prispevkom nadaljujemo pred leti zastavljeno natančnejše obravnavanje zdravstvene službe na območju nekdanjega loškega gospostva. Postopoma bomo dopolnili posamezna poglavja knjige iz leta 2002.1 V prejšnji številki Loških razgledov smo obravnavali razmere v Selški dolini.2 Geografsko bomo obravnavano območje razdelili po naravni gravitaciji, iz izkušenj vemo, da je v zgodovini prišlo do sorazmerno velike samostojnosti žirovskega območja, ki nekako izstopa iz Poljanske doline, saj naj bi se ta nadaljevala proti Sovodnju. Naravna gravitacija se je ustvarila z upravno-politično pripadnostjo loškemu gospostvu za poljansko območje, za žirovsko pa proti Idriji. K poljanskemu območju bomo šteli nekdanje občine Poljane, Javorje, Trata in Oselica. Vzhodna meja tega območja se je oblikovala tako, da je potekala od vključno večjega dela Bukovega Vrha in Visokega na desnem bregu Poljanske Sore, na drugi strani pa preko Gabrške gore do Četene Ravni. Prebivalci vasi Kovski Vrh, Na Logu in Log, Mlaka ter Zapreval so hodili k zdravniku pretežno v Škofjo Loko. Do 19. stoletja so bile sedež tega območja Poljane, kasneje jih je prehitela Trata,3 nazadnje Gorenja vas. Meja med žirovsko kotlino in nekdanjim poljanskim območjem je potekala po grebenu Golega in Žirovskega vrha do Fužin in doline proti Sovodnju, pri čemer so ljudje iz teh krajev iskali zdravniško pomoč bodisi v Žireh bodisi v Gorenji vasi. Za koriščenje zdravniške službe v Žireh so se odločali pre- t "mi ~ ' v - - ^ I« ^'' L- Г ti s- '"r^-....;v: * — A, 'ЧГ^^ _ > / 1 J~ Л4.М Г«ч1 frlrrU*, w i«, Trata okoli leta 1900. (vprivatni tasti) 1 Košir, 50 let ZD, str. 83-92 in 103-112. 2 Košir, Od ranocelnikov do ..., str. 141-154. 3 Pod imenom Trata je mišljeno naselje na desnem bregu Poljanske Sore, nasproti Gorenji vasi, ki leži na levem bregu. Naselje se je izoblikovalo okoli župnijske cerkve in šole. Pred 2. svetovno vojno je bilo sedež istoimenske občine, danes je sestavni del kraja Gorenja vas. (op. ur.) bivalci dvaintridesetih vasi, poleg žirovskih tudi okoliških proti Idriji, Rovtam, Smrečju in Lavrovcu. V drugi polovici 18. in v začetku 19. stoletja so Žiri s širšo okolico spadale v gorenjsko oziroma ljubljansko kresijo (okrožje), s sedežem najprej v Kranju in nato Ljubljani.4 V času Ilirskih provinc so jih Francozi vključili v idrijski kanton (okraj), tega pa v postojnski distrikt (okrožje). Upravne in druge pristojnosti (upravo, davkarijo, sodstvo, zemljiško knjigo) so postopoma prenesli v Idrijo. Tudi po vrnitvi avstrijskih oblasti se Žiri niso vrnile pod Škofjo Loko oziroma Kranj. Vključili so jih v Okrajno glavarstvo Vipava, zatem v planinsko in nazadnje v logaško okrajno glavarstvo.5 Zahodna meja se je med ljudmi močno zakoreninila in je niti državna meja po krivični rapalski mirovni pogodbi6 niti občinska meja z Idrijo po 2. svetovni vojni nista uspeli docela odpraviti, čeprav je - vsaj rapalska - oteže-vala dostop v Žiri. Prav ta meja je v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja pomembno vplivala na tesnejšo povezavo med Trato in Žirmi, saj so obe območji združili v skupnem zdravstvenem okrožju, s sedežem v Gorenji vasi. Že sredi tridesetih let prejšnjega stoletja je prišlo do ponovne razdružitve, z ustanovitvijo dveh samostojnih zdravstvenih okrožij. Žirovce je na Logatec vezala predvsem bližina železniške postaje. Z Idrijo so imeli Žirovci več stikov: krajšo in boljšo cestno povezavo, saj je bila cesta Žiri-Idrija čez Razpotje zgrajena že leta 1825,7 bližnjico, ki je pot še dodatno skrajšala, zdravniško službo, sodno oblast in zemljiško knjigo. Žirovski gospodar je lahko z eno potjo opravil v Idriji dosti več kot v Logatcu aH Školji Loki in tudi to je vplivalo na nastanek gravitacijske pripadnosti kraja in ljudi. Pred prihodom šolanih zdravnikov V starih časih so imeli ljudje več izkušenj z zdravljenjem bolezni v krogu družine, saj so poznali zdravilna zelišča, nekateri so znali celo zagovarjati z urokom. Veščine so se prenašale iz roda v rod. Skušali so pomagati članom družine in živalim. Nekateri, bistrejši in iznajdljivejši, so zdravili tudi zunaj družine; to so bili padarjl. Padarstvo je eden najstarejših poklicev. Ljudje so se nanje obračali, ker so vedeli o boleznih in zdravilnih zeliščih nekaj več. Stoletja so bili edini, na katere so se ljudje sploh lahko obračali v zdravstvenih težavah. Ko pa je v kraj prišel prvi šolani ranocelnik ali celo zdravnik, je padarje preganjal. To mu je ukazovala stroka, že v drugi polovici 19. stoletja pa tudi državni zakoni. Uveljavila sta se pojma maza- 4 Gorenjski okrožni glavar Anton Nepomuk Taufferer se je po hudem požaru, ki je uničil velik del Kranja, že leta 1749 preselil v Ljubljano in tu tudi ostal (glej: Žontar, Struktura uprave in sodstva na Slovenskem od srede 18. stoletja do 1848, str. 57). V času Jožefa II. (1780-1790) so vse kresije imenovali po kraju sedeža: ker je bil ta v Ljubljani, se je uveljavilo ime ljubljanska kresija. (op. ur.) 5 Podobnik, Žirovski župani, str. 65-76 in Jan, Žiri in Žirovci, str. 76-102. 6 Kacin Wohinz, Rapalska pogodba, str. 82-83. 7 Arko, Zgodovina Idrije, str. 240. štvo in nuizač(ka), zanje je bila predvidena celo zaporna kazen. Kaže pa, da so grožnje le malo zalegle, saj nismo zasledili, da bi kateri od njih prenehal z delovanjem, dokler ni obnemogel ali umrl. Večina padarjev je zdravila ljudi in živino. Nekateri, vešči branja in pisanja, so svoje znanje oziroma izkušnje tudi zapisali, ali pa so jih prepisali iz že obstoječih zdravilskih bukev. Najstarejše so iz 18. stoletja. O padarjih na Poljanskem in Žirovskem pred drugo polovico 19. stoletja nimamo pisnih virov oziroma podatkov. Znane ljudske zdravilce je opisala Meta Sterle, od nje povzemamo podatke za Poljansko dolino in Žirovsko kotlino.8 Jaka Rant (1857-1929), po domače Kočar iz Dolenčic, je zdravil tako ljudi kot tudi živino.9 Doma je imel arcntjske bukve in knjižico zagovorov. Prijateljeval je z loškim zdravnikom dr. Antonom Ar ko m. Uspešno je zdravil predvsem živino. Dokaj poznan je bil Jernej Štravs (1861-1914), po domače Jaki z Volče. Doma je bil s Primorskega. Predvsem so ga cenili pri poškodbah, saj je znal naravnati zlomljene kosti in izpahnjene sklepe, zašil je tudi marsikatero rano. Njegov zet Franc Demšar (1882-1954) je zdravil le živino. V Todražu je Ožbalt Olivani (tudi Oliviani, 1829-1918) znal zagovoriti kačji pik, ni pa znano, če je opravljal tudi druge padarske posle. Na Dolenji Dobravi je Janez Bogataj (1870-1925), po domače Žgajnar, zdravil predvsem živino, pripovedovali pa so, da tudi ljudi. Njegov sin Jože (1902-1963) je bil daleč okoli znan ljudski veterinar, znal je sve- Žiri okoli leta 1900. (vprivatni lasti) 8 Sterle, Ljudsko zdravilstvo, str. 87-122. 9 V raziskovalni nalogi Tako smo se zdravili pri nas, ki (o (e izdelal zgodovinski krožek OŠ Ivana Tavčarja iz Gorenje vasi, ga imenujejo Jakob Gantar. tovati tudi bolnikom. Doma je imel bogato zalogo veterinarskih zdravil, ki mu jih je pripravljal lekarnar v Kranju. O njem smo več napisali na drugem mestu.10 Skoraj v vsaki večji vasi so imeli koga, ki je ruval zobe. Šuštar Janez Raztresen (1874-1918) iz Prilesja je imel »svinjski nogi« podoben inštrument, s katerim je ruval zobe na vzvod. Sam se spominjam, da je naš stari oče Matevž Košir (18591942) iz Suhega Dola imel klešče za puljenje zob, s katerimi je »pomagal« marsikomu z zobobolom. Ne dvomimo, da so se ljudje s Poljanskega v sili zatekali ludi k bližnjima padarjema Pavletu Lipiču (1768-1810), ki je živel pri Srovcu (Žerovcu) v Bodovljali, in Antonu Košenini (1799-1881), Mežnarju s Hribca v Puštalu, poznanem tudi kot Ha-Tone. Na Žirovskem je bil daleč naokoli znan padar Luka Kavčič (1864-1931), Polankar iz Račeve. Poznal je zagovarjanje z urokom. Zagovoril je kruh, ki ga je nosil »za vsak slučaj« v torbi, in ga ponudil bolniku ali oboleli živali. Poznal je uroke proti kačjemu piku, črvu (panariciju na prstu roke, op. avt.) in zobo-bolu. V Stari vasi sta predvsem živino zdravila kovača, oče in sin, Janez Starman st. in ml.. V Žireh je »deloval« Andrej Soletti (1856-1925), ki je bil zelo uspešen pri ravnanju in imobilizaciji zlomljenih kosti ter izpahih sklepov. Padar je bil tudi Matija Peternelj, Prvičan iz Jarčje doline. Ljudi je zdravil tudi Jernej Mlinar, po domače Jernejčk. Ivan Zajec, tast dr. Demšarja in dr. Bernika, je kupil prave zobozdravniške klešče in ruval ljudem bolne zobe. Tudi kovači so bili vešči tega dela, orodje so si izdelali sami.11 Na obravnavanem območju zasledimo prve šolane babice že sredi 19. stoletja. Zdi se razumljivo, da so se ljudje nanje obračali tudi ob poškodbah in boleznih. Čeprav v programu njihovega šolanja ni bilo ustreznega znanja, so imele privajen odnos do čistoče, večina od njih je znala oskrbeti rane, marsikatera tudi svetovati bolniku. V poročilu iz leta 1859 je v obravnavanem območju delovalo osem babic, od teh štiri na Žirovskem.12 Opisali smo jih v drugem članku.1^ Prva leta po 2. svetovni vojni so pod okriljem Rdečega križa nekatere mlajše podeželske ženske opravile tečaj za prvo pomoč v sili, predvsem za oskrbo ran. Potrebno opremo jim je priskrbela Krajevna organizacija RK. Nanje so se obračali poškodovani iz bližnje okolice. Terenski zdravniki so to tolerirali. Z razvojem javne zdravstvene službe je njihovo delovanje zamrlo že pred letom I960.14 V tovarni Alpina Žiri so imeli še desetletja po vojni bolničarke s tečajem prve pomoči, ki so poškodovanim delavcem nudile prvo pomoč. Za opremo je skrbela tovarna. 10 Košir, Rdeči križ, str. 51. 11 Povzeto po pripovedi Alfonza Zajca iz Žirov. 12 ARS, AS 1080, Moriz Gauster, Statistični prikaz zdravstvene službe na Kranjskem, 1859, šk. 17, fascikel 25. 13 Košir, Babištvo na Loškem, 2003. 14 Povzeto po Košir, Rdeči križ, 2005. Kako in kdaj do šolanega zdravnika na Poljanskem in Žirovskem Šolani zdravniki, doktorji medicine, so delali samo v mestih. K njim so prihajali tudi redki podeželani, še največ iz bližnje okolice, sicer pa so se po pomoč zatekali k padarjem. Ker je bilo zdravnikov premalo, so že konec 18. stoletja na licejih izobraževali in usposabljali ranocelntke, kirurge, ki so obvladali zdravljenje poškodb (od tod poimenovanje ranar; nem. Wundarzt) in vodenje zapletenih porodov, manj pa zdravljenje notranjih bolezni. V Ljubljani je v prvi polovici 19. stoletja več let deloval licej, a se je večina kranjskih ranocelnikov raje šolala v Gradcu na Štajerskem. V Škofji Loki so imeli občasno doktorja medicine, večinoma pa šolanega ranocelnika. V Železnikih je prvi ranocelnik delal že vsaj leta 1825. V Poljanski dolini in na Žirovskem smo našli dva šolana ranocelnika, kirurga. Prvi je bil Filip Kopše15 v Žireh in Idriji, drugi pa Nikolaj Kalan, ki je delal v Škofji Loki, v letih od 1838 do 1848, kasneje se je preselil na Trato v Poljanski dolini."1 Poljane okoli leta 1900. (vprivatni lasti) 15 Nanj smo naleteli pri prebiranju knjižice Zgodovina Idrije, avtorja Mihaela Arka (Gorica, 1931, str. 100): »Razen lekarne so prodajali zdravila tudi ranocelniki in kirurgi v Idriji. Leta 1846 se je ranocelnik Tomaž Škoparpritožil na deželno vlado, da mu Filip Kopše, ki izvršuje kirurgič-no obrt v Žireh. s tem škoduje, ker daje v Idrijo zdravila iz svoje lekarne. Kopše je izgubil obrt. proti čemer pa se je pritožil. Ker je prebival večinoma v Idriji, se mu je dovolila stalna naselitev v Idriji pod pogojem, da ne bo vzdrževal lastne lekarne, « 16 NŠAL, Rokopis Franca Pokorna 1-28, razno, brez letnice. V arhivu smo našli podatek, da je Kalan delal na Trati še leta 1859, ne vemo pa, če tudi kasneje.17 Za Filipa Kopšeta nismo mogli ugotoviti, koliko časa je delal v Žireh, najverjetneje pa dalj časa, saj je imel tu svojo hišo, po domače pri Kopšetu.18 Mesto je skrbelo za svojega zdravnika oziroma ranocelnika že sorazmerno zgodaj, v Škofji Loki že vsaj v 17. stoletju, v Železnikih pa v prvi polovici 19. stoletja. Mestna oblast je skrbela za reveže, ki ob bolezni ali poškodbi niso mogli sami plačali zdravnika. Ko so obnemogli, so jih sprejeli v ubožnico. Za podeželane takrat še niso skrbeli, tudi če so bili revni. Šele z ustanovitvijo občin, po letu 1850, so tudi na podeželju začeli prvič organizirano skrbeti za revne bolnike. V tem prispevku bomo skušali pojasniti, kako in zakaj je prišlo do razmeroma poznega prihoda prvega stalnega zdravnika, tako v Gorenjo vas kot Žiri. Če bi se obe območji bili sposobni povezati že leta 1889, bi dobili stalnega zdravnika že vsaj v začetku devetdesetih let in ne šele skoraj štiri desedetja kasneje. Številni dokumenti se nanašajo tako na poljansko kot tudi žirovsko območje, zato jih obravnavamo skupaj, po časovnem zaporedju nastanka. V drugi polovici 19. stoletja so v avstro-ogrskem cesarstvu sprejeli nov državni zdravstveni zakon, s katerim so postavili temelje organizirane zdravstvene službe. Zakon je občine zavezoval k zdravstveni oskrbi revežev, ki so imeli v njej domovinsko pravico. Na osnovi državnega zakona so bili izdani deželni zakoni, na Kranjskem leta 1870. Za več občin so določili mesto okrajnega zdravnika (nem. der Bezirksarzt), s sedežem v večjem kraju/mestu. Prosto mesto okrajnega zdravnika je razpisal Deželni odbor v Ljubljani, ki je deloval pri Deželnem zboru. Občine, ki so štele 6.000 prebivalcev in več, so morale imeti svojega zdravnika in najmanj eno babico, manjše občine so se po zakonu smele povezati med seboj in jim je na 7.000 prebivalcev pripadal en zdravnik. Nobena občina na Poljanskem in Žirovskem v tem času ni izpolnjevala pogojev za ustanovitev mesta okrajnega zdravnika, vse so imele vsaj po eno šolano babico. Na območju, ki ga obravnavamo, je živelo skupaj več kot 7.000 ljudi, a so bili upravno razdeljeni na dva dela, Škofjo Loko in Idrijo, torej tudi po tej plati niso izpolnjevali pogojev za mesto okrajnega zdravnika. Tako je bil na Loškem sedež okrajnega zdravnika le v Škofji Loki in Železnikih. Za zdravljenje prebivalcev poljanskih občin je bil zadolžen škofjeloški zdravnik, žirovsko območje je imelo svojega okrajnega zdravnika v Idriji. Že konec leta 1873 je prišlo v Ljubljani do prvih idej o združitvi poljanskega in žirovskega območja, kar bi omogočilo vključitev v deželni seznam mest okrajnih zdravnikov. Dr. Janez Bleiweis, ki je bil na deželni ravni zadolžen za zdravstvo, je na osnovi prej omenjenega zakona 23. decembra 1873 podpisal Načrt postave 17 ARS, AS_1080, Moriz Gauster, Statistični prikaz zdravstvene službe na Kranjskem, 1859, šk. 17, fascikel 25. 18 Alfonz Zajec iz Žirov (e povedal, da je bila hiša v Starih Žireh med imenitnejšimi, v njej je prespal tudi ljubljanski škof, ko je bil na obisku v Žireh. Sedaj se pri hiši pravi pri Bizjaku ali Kogeju. za organiziranje zdravstvene službe v občinah. Poslali so ga vsem občinam na Kranjskem, s prošnjo, da povedo svoje mnenje. Zanimiva je reakcija tratarskega župana Jerneja Šraja, ki je Deželnemu odboru odgovoril: »Ta postava se v tuka-šni Občini nemore sprejeti, ker uboštvo je preveliko da bi se moglu zdravnika plačevati. Bilo bi scersilnu potrebnu da bipolanska Dolina, tuje občine Javorje, Poljane, Trata in Oslica eniga dobriga zdravnika imeli aku bi mogoče bili stroški sa eniga plačati ...«19 Varčnost Gorenjcev se je čutila tudi v širšem merilu, saj je Okrajno glavarstvo Kranj predlagalo, naj okrajne zdravnike plačuje Deželni odbor iz svojih sredstev in ne občine same. Zdravnik je v tistem času imel od 400 do 500 goldinarjev letne plače, babica pa 60. Zadeve so ostale nespremenjene, razen povečanja plače zdravnikov in babic, vse do leta 1884. Septembra tega leta je Deželni odbor ugotovil, da je na Loškem najbolj pereče pomanjkanje zdravnika v Poljanski dolini in nezasedeno mesto v Železnikih. Aprila 1886 je sklenil, da bi imel zdravnik v Poljanski dolini 500 goldinarjev letne plače (dr. Arko iz Škofje Loke je imel 100 goldinarjev manj!). Šolani ranocelniki so v tem času imeli 100 goldinarjev nižjo letno plačo kot doktorji. Leta 1887 so sprejeli nov državni zakon o zdravstveni službi in še isto leto iz njega izhajajoči deželni zakon za Vojvodino Kranjsko. Novi zakon je prinesel zdravstveno okrožje, ki ga vodi zdravstveni zastop (odsek; op. ur.). Občine so od takrat ob davkih plačevale tudi zdravstveno doklado, iz katere so plačevali okrožnega zdravnika in babice na svojem območju. Prosta mesta okrožnih zdravnikov je na predlog zdravstvenega zastopa in ob soglasju pristojnega okrajnega glavarstva razpisal Deželni odbor. Vsak izbrani okrožni zdravnik in vsaka novo nastavljena babica sta prisegla pred okrajnim glavarjem. V skladu z novim zdravstvenim zakonom so vsa mesta okrožnih zdravnikov, tudi že zasedena, znova razpisali. V Škofji Loki se je - kot edini - javil dr. Anton Arko. ki je tu služboval že od leta 1877 naprej. Zdravstveni zastop in kranjski glavar sta ga podprla. V obrazložitvi sta zapisala, da opravlja zdravniško službo tudi za Poljansko dolino. Ob imenovanju idrijskega okrožnega zdravnika Janeza Šuntarja20 je Deželni odbor v sklepu določil, da je v okrožje vključena tudi Občina Žiri.21 Konec leta 1889 je Deželni odbor ponovno obravnaval ustanovitev zdravstvenega okrožja za Poljansko dolino in sprejel stališče, da se okrožje ustanovi, vanj pa se vključijo tudi Žiri, ki se izločijo iz idrijskega zdravstvenega okrožja. Za mnenje so povprašali tudi Občino Žiri. Deželni odbor je o tem ponovno razpravljal 21. septembra 1890. Članiprinciptelno niso imeli pomislekov, predlagali pa so, da se ustanovitev odloži, dokler ne najdejo zdravnika, ki bi tam prevzel delo. Toda zadeva je bila že 14. novembra 1890 spet na dnevnem redu in Deželni odbor 19 ARS, AS_38, t. e. 1528. Namenoma objavljamo prepis brez slovničnih popravkov. 20 Rodil se (e leta 1841, v Ljubljani, v Idriji je delal od 1874 do 1908. Pisec idrijske zgodovine ga prišteje k ranocelnikom, kirurgom in ne med doktorje medicine. Glej: Arko, Zgodovina Idrije, str. 93-99. 21 ARS, AS_38, t. e. 1528. je sklenil, da se novo okrožje ustanovi brez odloga. Zdravnik naj ima 600 goldinarjev plače.22 V drugem viru smo našli sklep deželne vlade Vojvodine Kranjske iz leta 1890, da se za občine Javorje, Oselico, Poljane in Trato ustanovi novo zdravstveno okrožje, s sedežem na Trati. Ob tem naj se Žiri izločijo iz zdravstvenega okrožja Idrija in priključijo k tratarskemu. Zdravnik naj tako kot v Železnikih dobi plačo 800 goldinarjev.23 Občina Žiri s sklepom ni soglašala, ostalo je po starem in do ustanovitve okrožja ni prišlo. Dr. Arko je ostal zdravnik tudi za Poljansko dolino, Žiri pa so ostale v idrijskem zdravstvenem okrožju. Ko je dr. Arko naslednje leto zaprosil za plačilo zdravljenja revnih na Poljanskem, ga je Deželni odbor zavrnil, češ da območje spada v loško okrožje in da je za svoje delo že plačan.24 Poleti 1894 je na Poljanskem in Žirovskem živelo 11.410 ljudi, od tega v Poljanah 1.413, Javorjah 880, na Trati 2.385, v Oselici 2.812 in Žireh 3.740. Deželni odbor je 29. julija 1894 ugotovil, da bi bila ustanovitev zdravstvenega okrožja v Poljanski dolini smotrna, a je ni mogoče pokriti s sredstvi deželnega sklada.25 V naslednjih letih ni prišlo do sprememb in za obravnavani območji sta bila še naprej zadolžena zdravnika v Škofji Loki oziroma Idriji. Županstvo Občine Žiri je 29. julija 1901 zaprosilo Deželni odbor za podporo v prizadevanjih, da bi prihajal idrijski zdravnik v Žiri dvakrat tedensko. V dopisu idrijskemu zdravstvenemu okrožju je Deželni odbor njihovo prošnjo podprl.26 Prizadevanja so bila uspešna in v začetku januarja 1902 so Žirovci dobili prvega »svojega« zdravnika, a le vsak drugi teden po en dan, za kar so mu k letni plači dali dodatek 400 kron.27 Poljane in Trata se v tem gradivu Deželnega odbora ne omenjata. Zasledimo ju šele leta 1905, ko so županstva občin Poljane, Trata, Javorje in Oselica zaprosila za ustanovitev zdravstvenega okrožja. Vlogo so podprli s podatkom, da na tem območju živi 8 255 ljudi. Deželni odbor je 3. maja 1905 sklenil, da se ustanovi novo zdravstveno okrožje, s sedežem na Trati. Istočasno so v škofjeloško zdravstveno okrožje pritegnili Občino Sora, ki je bila do tedaj v okrožju Št. Vid nad Ljubljano. Nadalje je bilo sklenjeno, da bodo Žiri ostale v idrijskem zdravstvenem okrožju in bodo občine v novem okrožju pobirale 4 % zdravstveno doklado (enako kot v Škofji Loki, op. avt.). Zdravnik bo imel letno plačo 1.600 kron.2» Razdelitev okrožja so formalno izpeljali novembra lega leta, dejansko pa šele s 1. junijem 1906, ko je okrožje zaživelo. Deželni odbor je sklenil, da se v domačih in čeških listih takoj razpiše prosto zdravniško mesto za novo okrožje, za bolnike s tega območja pa bo do prihoda stalnega zdravni- 22 ARS, AS_38, t. e. 1529. 23 ARS, AS_38, t. e. 1562, spis 7793/1889. 24 ARS, AS_38, t. e. 1530. 25 ARS, AS_38, t. e. 1533. 26 ARS, AS_38, t. e. 1542. 27 ARS, AS_38, t. e. 1543. Od leta 1900 se je kot uradna valuta v Avstro-Ogrski uporabljala krona. Menjalno razmerje z nekdanjim goldinarjem je bilo 2:1. 28 ARS, AS_38, L e. 1546. ka kot substitut še naprej skrbel dr. Arko iz Škofje Loke. Gorenjevaškega trgovca Franca Ksaverja Jelovčana« je odbor imenoval za načelnika novega zdravstvenega zastopa. Objavljeni razpis za prosto mesto zdravnika je bil očitno brez odziva. V tem času je v Škofji Loki delal zasebni zdravnik dr. Karel Zakrajšek, ki pa ni imel funkcije okrožnega zdravnika.31 Čeprav je živel v Škofji Loki, ga je Deželni odbor leta 1908 imenoval za provizoričnega, začasnega zdravnika na Trati, a le za kratek čas. Ko je avgusta tega leta umrl dr. Arko, so dr. Zakrajška imenovali za substituta v Škofji Loki in spet so kratko potegnili v Poljanski dolini. Tega leta je tra-tarski zdravstveni zastop za 200 kron najemnine najel sobi za zdravniški ordinaciji v Gorenji vasi Pri Paršutnku (gostilna in mesarija Peresciutli, op. avt.) in Poljanah in s tem omogočili zdravniku, da je prihajal v oba kraja. Za plačila zdravnika, polne stroške in zdravila za revne so leta 1908, ko je več mesecev še delal dr. Arko, porabili 2.730 kron, za zbiranje sredstev pa so doklado povečali na 4.5 %.iZ Naslednje leto je funkcijo načelnika zastopa prevzel Martin Vodnik« Odklonil je plačilo najemnine za zasilni ordinaciji v Gorenji vasi in Poljanah in s tem sprožil spor, ki ga je reševal Deželni odbor. Ta je potrdil, da je zdravstveni zastop dolžan plačevati najemnino za obe ordinaciji, saj je zdravnik živel zunaj okrožja, kjer je imel ordinacijo.^ V Žireh je bilo do leta 1910 stanje nespremenjeno. Žirovska občina je vztrajala, da morajo imeti svojega okrožnega zdravnika, zato so decembra družinskega arhiva Bioškovih s Trate) 29 Franc Ksaver Jelovčan (1875-1961) je za očetom Pavlom prevzel znano gorenjevaško trgovino pri Boštinu, kjer je trgovina še sedaj. 30 AS, AS_38, t. e. 1547. 31 Dr. Karla Zakrajška smo podrobneje opisali v Loških razgledih 52, 2005, str. 231-233- Na tem mestu navajamo dva takrat še nepoznana podatka: maturiral je na klasični gimnaziji v Ljubljani, v Škofjo Loko je prišel 1. julija 1901 in ne leto kasneje, kot je veljalo doslej. 32 ARS, AS_38, t e. 1549. 33 Martin Vodnik (1868-1945) je bil doma pri Brdarčku, v Žirovskem Vrhu sv. Urbana. Priženil se (e h Kumru na Trato. V Občini Trata je bil vsestransko aktiven - župan, načelnik zdravstvenega zastopa, pri hranilnici in posojilnici, v župniji Trata. 34 ARS, AS_38, t. e. 1550. Franc Ksaver Jelovčan. prvi načelnik Zdravstvenega zastopa Trata, (iz družinskega arhiva dr. Romana Jelovčana iz Ljubljane) Martin Vodnik, načelnik Zdravstvenega zastopa Trata, (iz 1909 zaprosili Deželni odbor, da sedež zdravstvenega okrožja iz Idrije preseli v Žiri. Domnevamo, da ne gre za zahtevo po ukinitvi idrijskega okrožja, ampak le za izločitev Občine Žiri in ustanovitev novega okrožja. Takrat je v 32 vaseh na Žirovskem živelo dobrih 4 000 ljudi. V Idriji so imeli za teritorialno manjše območje z vsega 7 000 prebivalci kar tri zdravnike, poleg okrožnega še dva rudniška. Deželni odbor je žirovski predlog zavrnil. Predvidevamo, da se je v letih 1901-1920 v Žirch zvrstilo več idrijskih doktorjev medicine. Iz pisnih virov poznamo dva: dr. Janeza Štveraka, ki je v Idriji služboval med letoma 1894 in 1914, in dr. Milana Papeža, med letoma 1905 in 1924.« v žirovskih pisnih virih smo našli le dr. Papeža, s6 Leta 1910 so imeli v zdravstvenem okrožju Trata letni predračun 2.712 kron." Naslednje leto so občine iz Poljanske doline zaprosile za imenovanje stalnega okrožnega zdravnika, saj je dr. Zakrajšek večino delovnega časa delal kot zasebni zdravnik v Škofji Loki, od 1. novembra 1907 pa je opravljal v dolini dvakrat tedensko, po en »šilu« v Poljanah in na Trati. K prošnji županov je napisal svojo prošnjo tudi zdravnik sam, saj je bil pripravljen prevzeti polno vlogo okrožnega zdravnika. Zanimiv je odmev na Zakrajškovo prošnjo pri županih: raje bi imeli drugega, ki bi v kraju živel, saj na klic iz Loke prepozno pride, poleg lega pa je do bolnikov preoster in v ordinaciji manjka brez predhodne najave odsotnosti,38 Odbor je obe prošnji zavrnil, ostalo je po starem. Za leto 1912 so dobili 7 % zdravstveno doklado. Tri sedmine dohodka so načrtovali zadržati za svoje potrebe: zdravniku za potne stroške 250 kron, za najemnino obeh ordinacij 200 kron, za zdravila in obveze za revne 400 kron, za razkuževalni aparat 150 kron in babiško orodje 40 kron. Tega leta je Deželni odbor kot svojega zastopnika v zdravstvenem zastopu imenoval tratarskega župana Antona Uršiča. Zastopu je načeloval Martin Vodnik, ki za svoje delo ni obračunaval nagrade. Tudi v letih 1913 in 1914 so se odhodki okrožja vrteli okoli 1.000 kron, zato so doklado znižali na 6 %. Najemnino za obe ordinaciji so plačevali vsako leto.s^ Iz poročil sklepamo, da je dr. Zakrajšek več ali manj izpolnjeval svoje obveznosti do bolnikov v obeh ordinacijah v dolini. Ob njegovi odsotnosti je v dolino prihajal loški zdravnik dr. Dr. Milan Papež, (iz: 30 let tovarne obutve Alpina Žiri, str. 94) 35 Arko, Zgodovina Idrije, str. 93-99. 36 Bernik, Alpina ob njenem jubileju, str. 91 -92, in Tako smo se zdravili v Žireh. 37 ARS, AS_38, t. e. 1552. 38 ARS, AS_38, t. e. 1554. 39 ARS, AS_38, t. e. 1556, 1557,1558 in 1559. Ivan Hubad » Zapletlo se je marca 1915, ko je ostal v Škofji Loki samo dr. Zakrajšek, saj je bil dr. Ilubad mobiliziran. Manjkal je od 1. aprila 1915 do 2. januarja 1918. Deželni odbor je imenoval dr. Zakrajška za substituta in v dolini so spet ostali brez zdravnika. Posledično so se v tratarskem okrožju stroški prepolovili, čeprav si je odslej načelnik Martin Vodnik vsako leto obračunal po 40 kron nagrade. Že leta 1916 niso imeli stroškov za pot zdravnika v dolino, so pa zadržali plačevanje najemnine za obe ordinaciji in tako je ostalo vse do konca vojne. Tudi v Žireli ugotavljamo podobno stanje - idrijski zdravnik je vedno redkeje prihajal v Žiri, saj so se stroški za pot iz leta v leto zniževali.11 Po koncu 1. svetovne vojne je na področju organiziranega zdravstva prišlo do spremembe na Žirovskem in v Idriji, saj so z mejo od žirovske občine odrezali več vasi, velik del le-te pa od zdravstvenega okrožja Idrija. Prejšnja zakonodaja je ostala v veljavi še več let po koncu vojne, nova oblast je zadržala tudi zdravstvena okrožja. Konec leta 1920 je v Škofjo Loko namesto dr. Zakrajška prišel dr. Božidar Fajdiga2 Decembra 1920 je bil imenovan za okrožnega zdravnika zdravstvenega okrožja Trata, v katerega so vključili tudi močno zmanjšano Občino Žiri. Razmere pa se niso dosti spremenile, saj je novi zdravnik na Poljanskem in Žirovskem delal manj kot polovico delovnega časa. Napredek je bil le v tem, da je prihajal kolikor toliko redno, po enkrat tedensko v Poljane, Gorenjo vas in Žiri. Občasno ga je nadomeščal - kot njegovega predhodnika - dr. Ilubad. Leta 1925 je odšel v Kranj, kjer je delal še po 2. svetovni vojni. V Škofji Loki ga je nadomestil dr. Jože Rant, ki pa se je preusmeril v zobozdravstvo. Dvakrat mesečno je pri Firbarju v Gorenji vasi zdravil bolnike in jim tudi popravljal zobe, dvakrat mesečno pa v Žireh. Leta 1928 se je preselil v Ljubljano. Po odhodu dr. Fajdige v Kranj je bilo razpisano prosto mesto za celotno območje zdravstvenega okrožja Trata - žiri. Javil se je Ljubljančan dr. Milan Gregorčič (1900-1979). Tudi po današnjih merilih je bil eden najmlajših slovenskih diplomantov doktorjev medicine doslej: v Gradcu je diplomiral pri dobrih triindvajsetih letih. Dovolili so mu, da sam izbere kraj, kjer 40 Natančneje smo ga že opisali v Loških razgledih 54, 2007, str. 127-137. 41 AS, AS_38, t. e. 1560 in 1561. 42 Dr. Božidar Fajdiga (1887-1966), po rodu Ljubljančan, je diplomiral na dunajski Medicinski fakulteti (1912). Tam se je praktično usposobil za delo. V 1. svetovni vojni je bil zdravnik štirih vojska. Jeseni 1920 je bil demobiliziran in prišel je službovat v Škofjo Loko. O njem je zbranih in objavljenih vrsto šal in dovtipov. Povzeto po: Kranjc, Slovenska vojaška inteligenca. Grosuplje 2005, str. 346. Dr. Božidar Fajdiga. (iz: 30 tel tovarne obutve Alpina Žiri, /977, str. 94.) Dr. Milan Gregorčič v mladih letih (iz: 30 let tovarne obutve Alpina Žiri, 1977, str. 95) se bo naselil in od koder bo pokrival vse tri ordinacije. Izbral je Gorenjo vas. Ogledal si je Žiri. Prav takrat so bile velike povodnji in komaj se je prebil do Žirov, poleg tega pa je ocenil, da bo iz Gorenje vasi najlaže skrbel za bolnike vseh pripadajočih občin. Njegovo območje je bilo mnogo večje in je presegalo meje zdravstvenega okrožja, saj so imeli stalne zdravnike samo v Logatcu, na Vrhniki, Dobrovi pri Ljubljani, v Škofji Loki in Železnikih.4' Pomembno je bilo, da je živel in delal v celoti za ljudi nemajhnega zdravstvenega okrožja. Dvakrat na teden je delal v Žireh, kjer je bil tudi pogodbeni zdravnik za čevljarje. V Gorenji vasi je delal vse do upokojitve leta 1958 in čez, razen v času od konca septembra 1944 do avgusta 1945, ko je bil zdravnik v partizanskih enotah na Primorskem. V začetku tridesetih let se je mladi zdravnik dr. Ernest Demšar (1902-1944) odločil, da pride v Žiri. Rodil se je v Idriji, njegova mati je bila doma na Žirovskem. Medicino je študiral v Beogradu. Bil je vsestransko strokovno pripravljen na svoje delo - poleg splošne medicine se je usposobil tudi za popravljanje zob in pripravo zdravil. V letih 1932-1935 je bil zasebni zdravnik, leta 1936 so ga imenovali za banovinskega zdravnika novega zdravstvenega okrožja Žiri - Rovte. Prvo ordinacijo je imel pri mesarju Andreju Demšarju (Bahačevem), Žiri št. 78. kasneje je ordinacijo preselil v svojo novo hišo poleg cerkve. Nova ordinacija je po opremi sodila med najimenitnejše v tedanji Dravski banovini. V Žireh je delal do junija 1941. Po pregnanstvu v Srbijo, od koder je že po nekaj dneh pobegnil, se je vrnil v Žiri, vendar so ga Nemci že po nekaj dneh spet zaprli. Bil je zaprt v Dachau, Begunjah in Ljubljani, prve dni septembra 1944 se je z družino prek Rovt vrnil v Žiri, a so ga četniki že po dobrem tednu dni ustrelili.4'' Na seznamu taboriščnikov ga nismo našli,« smo pa med nastajanjem tega prispevka naleteli na toliko še neo-Dr. Ernest Demšar ob prihodu v žiri. bjavljenih podatkov in drugega gradiva, da kaže o (iz: 30 let tovarne obutve Alpina nj em pripravi ti obsežnejši prispevek. Žiri, 1977, str. 94) 43 Povedal dr. Bojan Gregorčič iz Gorenje vasi. 44 Povedal Ernest Demšar iz Žirov. 45 Erznožnik, Seznam žrtev, str. 26-29- Zahvala Pri nastajanju članka so mi s podatki in nasveti izdatno pomagali dr. France Štukl, dr. Bojan Gregorčič, Alfonz Zajec ter Ernest Demšar; vsem se za pomoč iskreno zahvaljujem. KRATICE IN KRAJŠAVE: ARS Arhiv Republike Slovenije NŠAL Nadškofijski arliiv Ljubljana nem. nemško VIRI: ARS, AS_38, Deželni zbor in odbor, X/6, t. e. 1528 do 1562. ARS, AS_590, Zdravniško društvo na Kranjskem, 1861-1892, fascikel I. ARS, AS_1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko; Moriz Gauster, Statistic ni prikaz zdravstvene službe na Kranjskem, šk. 17, fascikel 25. NŠAL, Zapuščina duhovnikov: Franc Pokom, t. e. 381, Škofja Loka 1-28, razno. LITERATURA: Arko, Mihael: Zgodovina Idrije. Gorica: Katoliška knjigarna, 1931- Bernik, Karel: Alpina ob njenem jubileju. V: 30 let tovarne obutve Alpina Žiri. Žiri: Alpina, 1977, str. 91-92. Erznožnik, Janko: Seznam žrtev fašističnega nasilja v loški občini. V: Loški razgledi 56, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1970, str. 26-29. Jan. Rado: Žiri in Žirovci 1750-1880. V: Žirovski občasnik 32, Žiri: Muzejsko društvo, 2002, str. 76-102. Kacin Wohinz, Milica: Rapalska mirovna pogodba. V: Enciklopedija Slovenije 10, Ljubljana : Mladinska knjiga, 1996, str. 82-83. Košir, Tone: 50 let Zdravstvenega doma Škofja Loka, Škofja Loka : Zdravstveni dom, 2002. Košir, Tone: Babištvo na Loškem. Škofja Loka: Zdravstveni dom, 2003. Košir, Tone: Rdeči križ: stoletnica prostovoljne dobrodelnosti na Loškem. Škofja Loka: Območno združenje RK, 2005. Košir, Tone: Od ranocelnikov do šolanih zdravnikov v Selški dolini. V: Loški razgledi 56, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2009, str. 141-154. Kranjc, Marjan F.: Slovenska vojaška inteligenca, Grosuplje : Grafts Trade, 2005. Podobnik, Nejko: Žirovski župani v zgodovini. V: Žirovski občasnih 34, Žiri: Muzejsko društvo, 2004, str. 65-76. Potočnik, Ivan: Spomini na prvo svetovno vojno. V: Žirovski občasnih 5/6, Žiri: Muzejsko društvo, 1983, str. 205-213. Sterle, Meta, Ljudsko zdravilstvo na Loškem. V: Loški razgledi 37, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1990, str. 87-122. Tako smo se zdravili pri nas. Raziskovalna naloga. Zgodovinski krožek OŠ Ivana Tavčarja, Gorenja vas, brez letnice. Tako smo se zdravili v Žireh. Raziskovalna naloga zgodovinskega krožka OŠ Žiri. Žiri, maj 1997. Summary The beginnings of organised health services in the Poljane valley and in Žiri Patients in the Poljane valley and in Žiri were only treated by untrained barbers right up to the first half of the 19 th century. A few of them drew on their own knowledge from simple books of medicine. Many of them also knew spells. The first trained army surgeon in Trata in the Poljane Valley is mentioned in written sources in 1848 and in Žiri two years earlier. Very occasionally, patients from the Poljane valley sought medical help in Škofja Loka and those from Žiri in Idrija. Two gravitational areas, Škofja Loka and Idrija, were consequently formed for the inhabitants, conditioned by judicial authority, the land register, tax and health services. With the establishment of health circuits in the middle of the 19th century and health districts arou nd 1890, the two areas together had sufficient inhabitants for independence and their own physician. At the beginning of the 20th century, the provincial authorities founded the Trata health district. Because the municipality of Žiri insisted on their own district, for which it did not alone fulfil the conditions, it was included in the Idrija health district right up to the creation of the Rapallo border after the First World War, which cut Žiri off from a large number of villages. At the end of 1920. the Trata - Žiri health district was created. Only in 1936 was Žiri separated, to which Route was also included and a new health district was created. The Škofja Loka physician already came to Poljane and Trata in the eighteen nineties and the hlrija physician to Žiri from 1902 onwards, but only about twice a month. The Škofja Loka physician Dr. Karel Zakrajšek was appointed as the first, though only temporary, district physician in Trata in 1908, and who came to the valley at most twice a week and very irregularly. Only at the end of 1920 did they get the first permanent physician in the Poljane valley and also in Žiri, Dr. Božidar Fajdiga, who worked there only half time and was otherwise a doctor in Škofja Loka. The first permanent physician who also lived in the valley was Dr. Milan Gregorčič, who treated patients in both the Poljane valley and in Žiri from the autumn of 1925. The first permanent physician, Dr. Ernest Demšar, came to Žiri in 1932 but he did not have the status of Banovina physicia n. As a private doctor he only treated paying patients and also repaired teeth. Ihe poor were still treated by Dr. Gregorčič, at the expense of the municipality, and he also innoculated children. The final arrangement of health services in both areas is considered to have been in 1936, since from that date on they both had their own Banovina physician. Mojca Ferle Izdelki so čisti, brez napak in lepo izdelani O čipkarski šoli Trata in klekljanju v Gorenji vasi Izvleček Prispevek osvetljuje še eno klekljarsko središče - Gorenjo vas in čipkarsko šolo Trata, ki jo spremljamo od njene ustanovitve v letu 1909 do njenega prenehanja ob koncu leta 1962. Predstavljene so čipkarske učiteljice, zanimivo je tudi poročilo šolskega nadzornika, ki je šolo obiskal leta 1949. Skozi zgodbo o čipkarski šoli je nanizana še vrsta zanimivih podatkov, ki nam govorijo, kako je bilo izdelovanje čipk. vpeto v življenje lokalnega prebivalstva. Povojni časi so bili ročnemu delu in domači obrti, tudi čipkarstvu, vse manj naklonjeni. Pomembno vlogo pri ohranjanju je imelo podjetje DOM Ljubljana, z odkupno postajo v središču Gorenje vasi. Danes za ohranjanje čipkarske dediščine skrbi Klekljarsko društvo Deteljica Gorenja vas. Abstract The products are pure, without mistakes and beautifully made About the Trata lace school and bobbin-work in Gorenja vas The contribution sheds light on another lacemaking centre - Gorenja vas and the Trata lace school, which is followed from its foundation in 1909 to its closure at the end of 1962. lhe lacemaking teachers are presented and the report of the school supervisor who visited the school in 1949 is also interesting. A range of interesting dcda is given through the story of the lace school, which testifies to how lacemaking was embedded in the life of the local population. Postwar times were increasingly unfavourable for handwork and handicrafts, including lacemaking. The company DOM Ljubljana had an important role in preserving it, with a buying station in the middle of Gorenja vas. Today, the Gorenja vas Deteljica Robbin Lace Society ensures the preservation of the lacemaking heritage. Uvod O čipkah in klckljanju na Loškem je bilo v Loških razgledih in samostojnih knjižnih izdajah že precej napisanega. Podrobneje je bilo predstavljeno klekljar-stvo v Železnikih in klekljana čipka na Žirovskem. Tokratni prispevek osvetljuje še eno središče klekljarstva, Gorenjo vas in vlogo čipkarske šole Trata. Če bi šola še delovala, bi v lanskem letu (2009) praznovala stoletnico ustanovitve. Izdelovanje klekljanih čipk v Poljanski dolini je bilo proti koncu 19. stoletja že močno razširjeno. To potrjuje dejstvo, da sta v njenem osrednjem delu, v Gorenji vasi, že zgodaj ustanovila trgovini s klekljanimi čipkami W. Л. Palcček (1888) in Jakob J. Jezeršek (1906).1 Število klekljaric v zgornjem delu Poljanske doline je bilo ocenjeno na okoli 2 000. Za Palčka, kot pravijo domačini Palcčku, naj bi pred 1. svetovno vojno klekljalo od 600 do 700 žensk in otrok.2 Za kakovost je potrebno znanje - ustanovitev čipkarske šole Trata Kakovost izdelanih čipk - špic, ki so se tedaj delale iz. grobega lanenega sukanca - za vedno bolj zahtevno tržišče ni več zadoščala. Oblasti so se zavedale, da je za boljši zaslužek treba izboljšati njihovo kakovost, začeli so ustanavljati čipkarske šole. Pobudnik ustanavljanja čipkarskih šol na Loškem naj bi bil Anton Primožič, trgovec s klekljanimi čipkami iz Žirov. Zanj je pred 1. svetovno vojno klekljalo tudi veliko klekljaric iz Gorenje vasi.3 Prva čipkarska šola na loškem ozemlju je bila ustanovljena v Žireh, leta 1906, sledila ji je v Železnikih leta 1907.* Ustanovitev še ene nove čipkarske šole je bila dalj časa v zraku tudi v Občini Trata. Z vprašanjem sta se ukvarjala najvišji organ občine - župan in občinski odbor. Proti koncu poletja, ko se je bližalo novo šolsko leto, so 23. avgusta 1908, na 9. seji občinskega odbora, na Trati razpravljali o prošnji čipkarskega ravnateljstva na Dunaju. Sklenili so, da občina Trata še ne zaprosi za ustanovitev čipkarskega tečaja v občini. Mnenje so spremenili že na zadnji seji v letu 1908. Večina odbornikov (7 od 12) je glasovala za sklep:»... Občina Trata zastopana po svojem občinskem odboru izjavipravnoobvezno, da hoče ustanovili v svoji občini čipkarski tečaj ...«5 Prižgana je bila zelena luč in tako je leta 1909 svojo čipkarsko šolo dobila tudi Občina Trata. V literaturi lahko večkrat preberemo, da je bila v istem letu ustanovljena tudi čipkarska šola na Sovodnju. Čudilo me je dejstvo, da domačini o šoli ne vedo 1 Sega, Trgovci s čipkami, str. 76. 2 Šega, Trgovci s čipkami, str. 77. 3 Primožič, Klekljana čipka. str. 50-51. 4 Račrč, Slovensko čipkarstvo, str. 129- 5 ZAL-ŠKL, ŠKL 14, L e. 2, a. e. 7, zapisniki občinskih sej, 1907-1933. ničesar. Pregled letopisov, ki prinašajo podatke o višjih in obrtnih strokovnih šolah v Avstriji, je potrdil domnevo, da gre za Sovodnje ob Soči.6 Podobno zamenjavo povzroča tudi krajevno ime Trata, ki ga nepoznavalci zamenjujejo s Trato pri Škofji Loki. Vse do razpada Avstro-Ogrske monarhije (1918) so bile šole podrejene Centralnemu čipkarskemu tečaju na Dunaju.7 Od tu je prišla tudi pobuda za ustanovitev šole, o kateri so razpravljali iraški občinski odborniki, z županom na čelu. Šole so bile povezane s c. kr. Državnim zavodom za žensko domačo obrt na Dunaju, ki je poleg izobraževanja skrbel tudi za trgovino s čipkami. Sem so čipkarske šole pošiljale izdelke učenk in čipkaric, ki so se izučile na teh šolah.8 Prve učiteljice na čipkarski šoli Trata Prva učiteljica na čipkarski šoli Trata je bila Frančiška božič, podatki o njej so skopi. Vemo, da je prihajala iz Idrije. Znano je tudi, da je risala vzorce - muštre. Med ohranjenimi papirci v Mestnem muzeju Idrija jih je nekaj tudi z njenim podpisom, a žal brez datuma.9 Božičeva je šolo vodila verjetno do začetka 1. svetovne vojne,10 ki jo je - že po nekaj letih delovanja - ohromila. Kot kaže pa šola ni povsem zamrla, kot se je zgodilo z nekaterimi drugimi. V »stari kroniki« Gorenje vasi je bilo 11. februarja 1917 zabeleženo, da sta bili zaradi silnega mraza cel teden zaprti ljudska in čipkarska šola.11 V novi državi - Kraljevini SHS - je novoustanovljeni Državni osrednji zavod za žensko domačo obrt že leta 1919 ponovno vzpostavil čipkarsko Šolo na Trati (kot ludi v Horjulu, Polhovem Gradcu, Kamni Gorici, Železnikih in Žireh).12 Prostore je imela v »mežniji« - mežnariji. Najemnino zanjo je krila občina iz svojega proračuna. Tako je v šolskem letu 1921/22 izplačala župnijski cerkvi na Trati znesek 800 kron, za kurjavo in »snaženje« 200 kron, za preskrbo drv pa je namenila dodatnih 500 kron. Občina je krila stroške tudi v naslednjem šolskem letu (1922/23): za preskrbo kurjave 800 kron in župnijski cerkvi na Trati za stanovanje 200 kron. Na 1. seji v novem letu, 14. februarja 1923, so tudi sklenili, »da se s koncem šolskega leta 1922/23 opusti vzdrževanje čipkarskega tečaja s strani občine.«1^ Kakšna je bila med obema vojnama nadaljnja usoda prostorov, ne vemo. 6 Jahrbuch ...1910, str. 401 (podružnice in učno osebje Zavoda za žensko domačo obrt so razvrščeni po deželah. Čipkarsko šolo Sovodnje najdemo v sklopu Primorske (Küstenland). 7 Račič, Slovensko čipkarstvo, str. 128. 8 Račič, Slovensko čipkarstvo, str. 130. 9 Terpin, Po sledeh, str. 34. 10 Jahrbuch ... 1910, str. 401; Jahrbuch ... 1911, str. 464. 11 Planina, Izvleček iz stare kronike, str. 289; Planina glede provenience kronike ne navaja podrobnejših podatkov. 12 Račič, Državni osrednji zavod, str. 236. 13 ZAL-ŠKL, ŠKL 14, t. e. 2, a. e. 7, zapisniki občinskih sej, 1907-1933- Najverjetneje je Frančiško Božič leta 1920 nasledila Marija Reven, ki je od leta 1907 vodila čipkarsko šolo v Železnikih. Račič v svojem članku o slovenskem čipkarstvu piše, da je bila prva učiteljica tudi v Gorenji vasi, vendar je v šematiz-mih za leti 1910 in 1911 kot učiteljica navedena Frančiška Božič, Revnova pa je v Gorenjo vas prišla v obdobju med obema vojnama.14 Marija Reven se kot čipkarska učiteljica in risarka papircev omenja od leta 1906.15 Na centralnem čipkarskem tečaju na Dunaju, kamor so na nadaljnje izobraževanje pošiljali najboljše učenke idrijske čipkarske šole, da so poslale strokovne učiteljice klekljanja,16 je Revnova pridobila tudi odlično risarsko znanje. Bila je prva učiteljica na čipkarski šoli v Železnikih, kjer je učila še nekaj let po 1. svetovni vojni.1" Med obema vojnama je bila zaposlena kot strokovna učiteljica pri Državnem osrednjem zavodu za žensko domačo obrt v Ljubljani (DOZ). Leta 1920 jo je v Železnikih nasledila Marija Pivk-Kosem,18 Marija Reven pa je začela poučevati na čipkarski šoli Trata. V Mestnem muzeju Idrija hranijo več papircev z njenim podpisom, eden je datiran z letnico 1904.15 Pri svojih vzorcih je kombinirala predvsem motive gob, kranclovk, potonk in pogačk, risala je tudi vzorce za stavljene čipke.20 Po letu 1920 je nadaljevala z risanjem vzorcev za Državni osrednji zavod v Ljubljani. Njeno delo so zahtevni vzorci in čipke z motivom granatnega jabolka; čipka za zavese z granatnim jabolkom je bila objavljena v Ilustriranem Slovencu, leta 1929.21 Leta 1930 je bila njena čipka poslana na mednarodno razstavo »Hišne industrije in umetne obrti« v Kopenhagen na Dansko. Neznani poročevalec z razstave je v časniku Slovenec med razstavljenimi čipkami izpostavil... »posebno krasno delo 'slovenski pušeljc', ki ga je napravila nadarjena čipkarica Marija Reven« ...21 Da gre res za vrhunsko, oblikovno in tehnično brezhibno izdelano čipko, so se bralci Loških razgledov lahko že prepričali. Objavljena je bila dvakrat, kar ne preseneča, saj njena dovršenost prevzame vsakokratne raziskovalce čipkarske tematike.23 Žal o njenem vodenju čipkarskih šol in o tem, kako je združevala poučevanje v Gorenji vasi z drugim delom na DOZ-u nisem našla podatkov. Domnevam, da je 14 Jahrbuch ... 1910, str. 401; Jahrbuch ... 1911, str. 464; Račič, Slovensko čipkarstvo, str. 128, 132. 15 Elektronska pošta: Mirjam Gnezda, Mestni muzej Idrija (MMI), 11. junij 2009. 16 Račič, Slovensko čipkarstvo, str. 128. 17 http://www.os-zelezniki.si/cs_zgodovina.html, 1. junij 2009. 18 Bogataj, Klekljarstvo, str. 136. 19 Elektronska pošta: Mirjam Gnezda, MMI, 11. junij 2009. 20 Terpin, Po sledeh, str. 34-35. 21 Ilustrirani Slovenec 1929, 9. junij 1929, letnik 5, št. 23, str. 4, tu je napačno zapisan njen priimek Renova, pravilno je Revnova. 22 NN, Slovenske čipke na mednarodni razstavi v Kodanju, Slovenec, 19. februar 1930, štev. 41, str. 3. 23 Račič, Slovensko čipkarstvo, str. 134; Sega, Trgovci s čipkami, str. 79. v Gorenji vasi učila do leta 1936. Račič jo leta 1938 navaja že kot upokojeno učiteljico.24 Po vsej verjetnosti jo je zamenjala Marija Ilrovat. Hrovatova je bila zadnja med učiteljicami DOZ-a, ki je začela s poučevanjem leta 1936. Verjetno je bila tudi ena zadnjih, ki je še obiskovala dunajsko šolo in imela naziv čipkarska učiteljica." V Gorenji vasi jo najdemo še po koncu 2. svetovne vojne. Trgovci s čipkami med obema vojnama Med obema vojnama sta poleg že omenjenih W. A. Palečka in Jakoba J. Jezerška s čipkami trgovala še Janez Dolinar in Teodor Hartman, bivši orožnik, ki mu je uspel prodor na ameriški trg.26 Bilo je še nekaj manjših odkupovalccv čipk. Kar nekaj trgovcev je trgovino s klekljano čipko opustilo v začetku 30-ih let 20. stoletja. Elizabeta Štibler je trgovala s čipkami, šiviljskimi in krojaškimi potrebščinami, perilom in narejeno obleko. Obrt je izvrševala na Gorenji Dobravi 20, od 2. oktobra 1922 do 27. januarja 1930. Martin Tavčar, ki je trgovino s čipkami v Sestranski vasi 6 izvrševal od 10. avgusta 1926, je obrt opustil že čez slaba štiri leta, 20. marca 1930. Podobno je storil tudi Jakob Jezeršek, ki je svojo obrt izvrševal od začetka 20. stoletja (1906), »položil« - opustil pa jo je z novim letom 1931.27 V Davčnem popisu obrtnikov za leto 1931 je bila vpisana le trgovina s čipkami Marije Frelih z Gorenje Dobrave 20.28 Splošna gospodarska kriza je med drugim prizadela tudi klekljanje in trgovino s čipkami. Tudi v Krajevnem leksikonu Dravske banovine lahko preberemo, da je čipkarstvo nazadovalo.29 Povpraševanja po čipkah ni bilo in najbolj pridna klekljari-ca naj bi leta 1939 zaslužila le 8 din na dan.so Tudi sicer je bilo delo čipkaric slabo plačano. Tiste, ki so bile povsem odvisne od klekljanja, so na stara leta prišle v breme občini in ubožna podpora jim je bila edino upanje. ^ 24 Račič, Spominska knjiga, str. 237- 25 Račič, Slovensko čipkarstvo, str. 133. 26 Račič, Slovensko čipkarstvo, str. 135. 27 ZAL-ŠKL, ŠKL 14, t. e. 7, a. e. 108, Obrtni listi, 1927-1931. 28 ZAL-ŠKL, ŠKL 14, t. e. 7, a. e. 110, Davčni popis obrtnikov, 1931. 29 Krajevni leksikon, str. 584. 30 Mohorič, Občina Trata, str. 58. 31 Mohorič, Občina Trata, str. 48. »Preja« pri Ti.šlarjcvih, pred 2. svetovno vojno. Trata -Gorenja vas: tako sc je znanje prenašalo iz roda v rod, od starejših na mlajše klekljarice. Ženska, ki stoji, previja sukanec s kleklja na klckelj. (v zasebni lasti) Novi časi dajo čipkariji nov zagon Po koncu 2. svetovne vojne je petletni plan predvideval povečanje proizvodnje čipk in izobraževanje mladih klekljane.^ Izdelovanje in prodaja klekljanih čipk naj bi pomembno prispevala k obnovi med vojno uničenega gospodarstva. Nova oblast je takoj začela s pripravami za nov začetek čipkarskega izobraževanja. Izdelovanje čipk je bilo med prebivalstvom, zlasti v zimskem času, še vedno zelo razširjeno« Do leta 1946 je bil za izpopolnjevanje v čipkarski stroki sprva še pristojen DOZ, nato pa je izobraževanje potekalo prek Državne šole za žensko domačo obrt, ki se je v istem letu preimenovala v Šolo za umetno obrt v Ljubljani. Odkup in prodajo čipk je organiziral Dom Ljubljana. Učenke čipkarske šole Trata v letu 19-18/49. Od leve proti desni: Mimi Klemenčič-Pustavrh, Iva Oblak-Kosmač, Francka Pelrnelj-Klemenčič, Marica Miklavčič, Slavka Slrel, Marica Demšar. Cirila Dolinar, na spodnji strani mogoče Silva Kos. Lepo so vidni naklekljani izdelki. Po vojni so bile v modi čipke okrogle oblike za čajne garniture. j\a mizi so čipke izdelane v tehniki možganov, močeradovke in štrueke oziroma »palki«. Fotografija je visela v Irgovini, kjer je Neškova Jerca odkupovala čipke za DOM. (v zasebni lasti) 32 Bernik, KLO Gorenja vas, str. 43. 33 V marcu leta 1946 je v KLO Gorenja vas živelo 864 prebivalcev. S kmetijstvom se je ukvarjalo približno 46 % prebivalstva, kar 30 % prebivalstva se je pozimi ukvarjalo s klekljanjem čipk. Vir: ZAL-ŠKL, ŠKL 69, t. e. 8, Preskrba, 1946. DOZ v Ljubljani je že septembra 1945 Krajevnemu odboru OF Gorenja vas poslal pobudo, da bi se na željo čipkaric ustanovila čipkarska šola. Zanimalo jih je število in starost deklet, ki bi se vpisale vanjo. Predvidevali so začetni tečaj in tečaj za starejše čipkarice. V decembru so na Krajevnem ljudskem odboru (KLO) že prejeli obvestilo, da je Ministrstvo za prosveto odobrilo 5-mesečni čipkarski tečaj na Trati pri Poljanah. Vodili naj bi ga strokovna učiteljica Josipina Seljak in hospitantka Ivanka Naglič. Tečaj naj bi se začel takoj. DOZ je zanimalo, kako je urejeno vprašanje učnega prostora, kuriva, stanovanja za učiteljico in hospitantko ter hrano za obe. Tečaj naj bi bil brezplačen. Sukanec bi oskrbel DOZ proti povračilu nabavnih stroškov. Zadeva je bila nujna in jo je bilo treba takoj rešiti. Čez dober teden je KLO odgovoril, »da održavanje tega tečaja za enkrat žal ne bo mogoče. Pri točnem pregledu edinega prostora, ki smo ga imeli v to svrho na razpolago, se je ustanovilo sledeče: m anjkajo nam mize in klopi, ma njkajo peči, okna se ne dajo zapreti, ker so prenesena iz drugih hiš, ter je pri vsakem, spodaj aH zgoraj, odprtina, tudi do 3 cm. Peč kakor tudi deske za mize in klopi, katere srno imeli pripravljene, smo morali odstopiti za vojsko. Prosimo torej, da se održavanje lega tečaja preloži na letni čas Pristojni v Ljubljani pa so vztrajali in še naprej pritiskali na lokalne oblasti. Pooblaščenec Ministrstva za prosveto je ubral še druge strune in potrkal na politično zavest ter družbeno moralo lokalnih veljakov.«... Vaš dopis od 16. decembra 1945 sem vzel z obžalovanjem na znanje, ker smo imeli že vse pripravljeno, da bi se s tečajem lahko takoj začelo. Na razpolago Vam damo 2 učiteljici na naše stroške. Mogoče bi se pa dalo z dobro voljo in požrtvovalnostjo le doseči, da se po Novem letu začne s poukom. Potrudile se, da bo ljudstvo videlo Vašo vnemo in razliko med starimi občinami, ki niso imele dovolj smisla za povzdigo čipkarstva ravno pri vas, kjer je važen gospodarski činitelj in bi postal še važnejši, če bi bili izdelki še boljši, Danes mora biti to drugače, ker je posvečena skrb malemu človeku Razmere so se le uredile in leta 1946 je Državna čipkarska šola Trata začela z delom. Učiteljici, ki sta bili sprva namenjeni za Gorenjo vas, so poslali na drugi šoli, v Gorenji vasi pa se omenjata Marija Hrovat in Mara Kramar. Hrovatovo smo že omenili, saj naj bi v Gorenji vasi poučevala že pred začetkom vojne. Bila je ena zadnjih, ki je še imela »dunajsko šolo«. Marca 34 ZAL-ŠKL, ŠKL 69, t. e. 4, Prosvetni odsek, 1945. 35 ZAL-ŠKL, ŠKL 69, t. e. 4, Industrija in rudarstvo, 1945. Močeradovke. kot so jih klekljale tudi učenke v Gorenji vasi. (v zasebni lasti) 1949 je bila že na idrijski čipkarski šoli.36 Mara Kramar pa je bila absolventka polletnega tečaja za čipkarske učiteljice.37 Obiskovala ga je v letu 1946. Doma je bila iz Železnikov in na željo Železnikarjev so jo iz Gorenje vasi premestili na čipkarsko šolo v domači kraj.38 V Gorenji vasi je bila na mesto Hrovatove februarja 1949 nastavljena učiteljica Regina Vrhunc.3<) Tudi ona je svoje osnovno klekljarsko znanje izpopolnila leta 1946, na šestmesečnem celodnevnem tečaju za čipkarske učiteljice, ki ga je organiziral DOZ.40 S Kramarjevo sta nekaj časa poučevali skupaj in si delili tudi stanovanje. Reginca, kot jo danes poimenujejo njene bivše učenke, je na čipkarski šoli Trata učila vse do svoje upokojitve, konec leta 1962. V letu 1962 je prošnjo za zaposlitev oddala sveža moč, strokovna učiteljica klekljanja, ki je bila ena zadnjih absolventk Šole za umetno obrt v Ljubljani, Marica Albreht, a je bila njena prošnja zavrnjena. Tedanje oblasti so politično karakteristiko postavljale nad strokovno odličnost. Zaposlitev je nato našla v podjetju Čipka Idrija in tja se je iz Žirov dnevno vozila s kolesom. Tako so leta 1963, po več kot petdesetletnem delovanju, ukinili čipkarsko šolo v Gorenji vasi.41 Tudi po 2. svetovni vojni je za zagotavljanje primernega prostora za šolo skrbela občina. Čipkarska šola ni imela stalnih prostorov in se je večkrat selila. Prve prostore je imela v »mežniji«, po osvoboditvi pa v »farovžu« in nato v nekdanjem Sokolskem domu, kasnejšem Partizanu. Gostovala je še pri Jerneje (stare hiše ni več), pri Demenčič (v sobi z visoko zeleno pečjo in veliko mizo, za katero so lahko sedele vse učenke), pri Platiš; v šestdesetih letih 20. stoletja je imela prostore v osnovni šoli. Med drobnim inventarjem čipkarske šole (1947-1953) najdemo kolovrat, vzorce, prevleke za blazine, klekeljne, sukanec, večjo količino bucik, škarje, kvač-ke, jerbaščke, kotenino, papir, klej (za »muštre limat« - za utrjevanje papirnatega 36 SŠM, mapa Državna čipkarska šola Idrija, Marija Troha: Podatki o šoli, 2. december 1957. 37 Zaradi pomanjkanja čipkarskih učiteljic je Zavod za žensko domačo obrt v Ljubljani organiziral tečaje in v klekljarska središča poslal naslednji razglas: «... Zavod za ženski domači obrt v Ljubljani, Lingarjeva 4, priredi po Novem letu tečaj za izobrazbo instruktoric v čipkarstvu. V ta tečaj se bodo sprejemale one tovarišice z dežele in iz krajev, kjer se goji čipkarstvo, ki so obiskovale čipkarsko šolo in so dobro izvežbane v klekljanju, Predložiti morajo potrdilo čipkarske šole, ki so jo obiskovale. Imeti morajo vsaj 4 razrede osnovne šole. Pri večji udeležbi bodo imele prednost one, ki bodo bolj spretne in imele več šolske izobrazbe. Za hrano in stanovanje mora skrbeti vsaka udeleženka sama. Prijavnici naj predlože izpričevalo, svojo karakteristiko in izjavo KO.« (krajevni odbor OF, op. p.). Vir: ZAL-ŠKL, ŠKL 69, t. e. 4, Prosvetni odsek, 1945. Učiteljice, ki so imele le »hitri tečaj« klekljanja, med starejšimi klekljaricami niso bile najbolj cenjene. 38 SSM, mapa Čipkarska šola Železniki, Čipkarska šola v Železnikih, 16. marec 1949, str. 1. 39 ZAL-ŠKL, ŠKL 184, a. e. 1, Delovodnik. 40 Bogataj, Klekljarstvo, str. 136. 41 Klemenčič, Iz babičine skrinje, str. 10; ZAL-ŠKL, ŠKL 184, a. e. 1, Delovodnik. • шШШ шшшшшш 1Ä Učni red štev. 33, vzorec za srčkovke. Iz spodnjih navodil razberemo, da se je klekljal s 14 pari klekljev in sukancem št. 25. (v zasebni lasti) vzorca, ko je že napet na blazini), prejice, pak papir, žaganje za šolske blazine. V večjih količinah so dopolnjevali šolsko zalogo klekljev in bucik, ki jih je bilo po vojni, tako kot sukanec, težko dobiti. Zabeležena je nabava rdeče prejice. Učiteljica je spremljala novosti in uvajala klekljanje z barvno nitko.42 Učenje klekljarskih tehnik je sprva še potekalo po avstrijskih »učnih redih« - učnih načrtih. Leta 1946 pa sta nov program sestavili Neža Pelhan in Antonija Thaler, učiteljici na Državni šoli za žensko domačo obrt. Šola je čipkarski šoli pošiljala učne načrte, vzorce in sukanec. Leta 1952 je v Ljubljani organizirala razstavo izdelkov čipkarskih šol, na kateri je sodelovala tudi Državna čipkarska šola Trata iz Gorenje vasi. V šolskih letih od 1948/49 do 1958/59 je šolo obiskovalo od 27 do 40 učencev. VeČina je bila deklic, nekatere so začele že s petimi leti, nekaj je bilo tudi dečkov. I Jčiteljica Vrhunčeva je imela kar nekaj težav z obiskom. Večina otrok je bila iz kmečkih družin in ti so, zaradi kmečkega dela, pogosto izostajali tudi od rednega šolskega pouka. V čipkarski šoli so dobili vzorce in sukanec. Ko je bila čipka gotova, so vzorec vrnili učiteljici, tudi svojih izdelkov niso smeli obdržati. Ob koncu šolskega leta so jim vzeli vse »špice« in jih oddali za prodajo. Izdelke učenk je odkupovala tudi Čipkarska zadruga. Včasih so zanje prejele skromno nagrado (kakšen kos blaga za obleko). Učiteljica Regina jih je za nagrado peljala na ekskurzijo v Železnike. Čipkarska šola pod drobnogledom šolskega nadzornika Sredi marca 1949 je čipkarsko šolo obiskal šolski nadzornik Drago Vončina. Napisal je podrobno poročilo.43 Na Trati je nadzor opravil 17. marca, pouk je v 42 ZAL-SKL, ŠKL 184, a. e. 2, Kontrolnik kreditov, 1947-1954. 43 Njegova poročila tudi iz drugih čipkarskih šol so zelo natančna (ČŠ Železniki, Žiri, Cerkno, Idrija). Vidi se, da je izdelovanje čipk poznal - morda je v mladosti celo klekljal, kar za moške v okolici njegovega rojstnega kraja ne bi bilo nič nenavadnega. Zanimive so njegove ocene -• ~ . ч* X III 11 !t T7T iL lluZ ||Е»Ј«м*"»«мЧ!«тш1! Miiaiulii." tem času potekal vsak dan, in sicer v dveh skupinah. Dopoldne od 9. do 11. ure ga je obiskovalo 11 učenk iz 1. in 2. razreda osnovne šole. Redno je pouk obiskovalo le 8 učenk. Popoldne od 14. do 16. ure so hodile v šolo učenke 3. in 4. razreda. Vpisanih je bilo 19, redno jih je hodilo 13-»Vseh vestnih učenk na šoli je samo 21«, je zapisal šolski nadzornik. V preteklem šol- skem letu je bilo vpisanih 40 deklic in 5 dečkov. V času njegovega obiska sta bili dopoldne v čipkarski šoli namesto enajstih le dve deklici. Zanimiv je bil vzrok izostanka: praznovanje sv. Jedrti, ki jo imajo na kmetih za zaščitnico proti poljskim mišim.44 Nadzornik je zapisal, da so učenci v osnovno šolo redno prišli k pouku. Tudi na ostale, sicer odpravljene praznike, pouka v čipkarski šoli ni bilo, ker se ga ni udeležil nihče od učencev. Nadzornik Vončina je bil nezadovoljen tudi z delom čipkarske učiteljice, ki je premalo skrbela za propagando, učencev ni motivirala za pouk in ni vodila tekoče evidence obiska. Ugotovil je, da je obisk šole le 55 %. V ohranjeno razrednico za šolsko leto 1948/49 je Vrhunčeva zabeležila 65 % obisk. Šolski nadzornik je z nizko oceno obiska nekoliko pretiraval. Zapisal je tudi, da se ljudje za čipkarsko šolo ne zanimajo, ker je zaslužek pri čipkah premajhen. Izurjena klekljarica naj bi zaslužila 70 din na dan. Učenke, ki so šolo obiskovale v preteklem letu (1947/48), so pozimi delale čipke in jih prodale v zadrugo. To je bila poslovalnica žirovske čipkarske zadruge (Kmetijska zadruga Gorenja vas, poslovalnica 2). Poslovalnica je vključevala več kot 500 klekljaric, polovica od teh je klekljala le v zimski sezoni, ostala polovica pa vse leto, saj drugega zaslužka od kmečkega dela niso imele. Članice zadru- Prva stran razrednice Čipkarske šole Trata za šolsko leto 1948/49. s pečatom in podpisom učiteljice Regine Vrhunc. Zgoraj desno je podpis šolskega nadzornika Draga Vončine. (hrani ZAL, Enota v Škofji Loki,foto: Mojca Ferle) 44 kakovosti čipk, opazil je stvari (zategovanje, sukanje), na katere nepoznavalec ne bi bil pozoren. Rojen je bil na Gorah, Občina Idrija, leta 1900, po študiju romanist in slovenist, učil je na osnovnih šolah, nato je bil šolski nadzornik, od 1946 do 1961 šolski svetovalec v Ljubljani. Vir: Pavlič, Vončina, str. 360-361. 17. marca je god sv. Jedrti, ki so ga nekdaj poleg kmetov praznovale tudi klekljarice. Sv. Jedrt je bila zavetnica predic, delavk, ki so imele opravka s prejo in tkanino. Tudi klekljarice na ta dan niso klekljale, otrok pa niso poslali v čipkarsko šolo, ker bi jim sicer miši lahko pregriznile nit. Vir: Stanonik, Čipkarstvo, str. 193; Kuret, Praznično leto, str. 106. ge so bile tudi čipkariee iz bližnje okolice Škoije Loke. Kljub temu, da je bila zima 1948/49 mila in je kmečko prebivalstvo laliko delalo zunaj, je zadruga v januarju in februarju odkupila za 1.000.300 din, v prvi polovici marca pa še za 400.000 din čipk. Naročil za prte in reverje je imela toliko, da jih ni uspela izvršiti v zadostni količini. Zadruga je zato želela, da bi učiteljica organizirala tudi večerni tečaj za odrasle.4' Klekljarice, ki so mesečno izdelale vsaj za 1.000 din čipk, so bila upravičene do »čipkarske karte« - živilske nakaznice, ki jim jo je priznalo Ministrstvo za trgovino in preskrbo. Morale so biti članice zadruge, sicer jim karta ni pripadala. Nezadovoljstvo med klekljaricami je leta 1949 povzročala ukinitev teh kart s strani OLO Kranj, zato so klekljanje opuščale in iskale delo pri kmetih, kjer so dobile vsaj hrano.46 Zadruga je bila zato v težavah, saj ni prejela dogovorjene količine čipk. Nadzornik je opazil, da so prihajali v čipkarsko šolo otroci že z določenim predznanjem in poznavanjem klekljanja. Učiteljica bi morala skrbeti za njihovo izpopolnjevanje in učenje klekljanja finejšili čipk. Tako pa je vsa okolica klekljala čipke iz grobega platnenega sukanca, ki so bile zadovoljive le za domače potrebe in so bile zato cenejše. Opazoval je tudi predšolsko učenko, staro 5 let, ki je »prav lepo delala platno (ris), druga učenka iz I. razreda pa srčkovke«. Take bi učiteljica morala spodbujati z zahtevnejšimi vzorci; tako bi povzročila zanimanje za šolo, otroci pa bi »sami silili v šolo«. Do učiteljice je bil nadzornik zelo kritičen. Očital ji je, da je premrtva, nedelavna, da ne gre nikamor in se ne vključuje v »sindikalni študij z ostalim učiteljstvom osnovne šole v kraju«. Vrhunčeva je to opravičevala z bolehnostjo in s strahom pred nadaljnjim izobraževanjem. Zahteval je red in urejeno dokumentacijo. Pogrešal je šolsko kroniko, ki je niso pisali. Učilnica je bila od pretekle jeseni (1948) v župnišču; brez najemne pogodbe, le po ustnem dogovoru. Najemnina 200 din mesečno se je zdela nadzorniku previsoka za majhno sobo, v kateri je imel župnik tudi svoje omare, stranišča pa učenke niti niso smele uporabljati. 45 Klekljarice so bile sprva vključene v Čipkarsko zadrugo Žiri, vendar je prihajalo do nesoglasij in pritožb zaradi zapostavljenosti. Tako je bila kasneje ustanovljena tudi Čipkarska zadruga v Gorenji vasi. Vir: Bernik, KLO Gorenja vas, str. 44. 46 Negodovali so tudi kmetje. Obremenjeni z obvezno oddajo so se že leta 1946 pritoževali, da ne najdejo dovolj ženskih moči za delo na polju, ker žene in dekleta več zaslužijo s klekljanjem čipk kot z delom na polju in pri tem uničijo manj obleke kot pri kmečkem delu. Zato so krajevni odborniki predlagali, da se nakazila sukanca za klekljanje in odkup čipk vršijo samo v zimskem času, od 1. novembra do 31. marca, ko delo na polju miruje. Od tega naj bi bile izvzete starejše čipkariee, ki niso bile več sposobne za delo na polju in jim je bilo klekljanje edini zaslužek. Vir: ZAL-ŠKL, ŠKL 69, t. e. 8, Kmetijstvo, 1946. Proračun šole za leto 1949 je vključeval: • pisarniške potrebščine 500 • kurjava 3.000 • razsvetljava 500 • tiskovine 500 • čiščenje 500 • vzdrževanje inventarja 500 • učila 1.000 skupaj: 7.000 din V preteklem letu so nabavili omaro za shranjevanje blazin - punkljev. Šoli je primanjkovalo bucik in jerbaščkov.47 Na splošno je nadzornik v vseh šolah ugotavljal, da so učiteljice premalo pozornosti posvečale tehnikam čipkanja, saj je veliko učenk premalo sukalo in zategovalo, delale so preozek (široki o. p.) ris, pretikanje je bilo slabo izdelano, ribice so bile na splošno preozke, notranji podstavki pa so imeli prevelike luknje in so bile čipke zato premalo trde. Med glavnimi problemi je izpostavil tudi slovensko izrazoslovje. Kot primer je navedel izraz pretikanje namesto »heftanje«. Učiteljice so se ob njegovem obisku tudi izgovarjale, da nimajo časa za izdelovanje vzorcev po učnih načrtih, a nadzornik ugotavlja, da v večini šol, tudi na Trati, pouk povprečno poteka le štiri ure na dan. Skrbelo ga je tudi nezanimanje za »ideološki študij«. Glede živilskih nakaznic je opozarjal, da je treba nastopati v vseh okrajih enotno in jih dodeliti čipkaricam, ki mesečno izdelajo za 1.000 din čipk. V kranjskem okraju, kamor je sodila tudi čipkarska šola na Trati, so bili proračuni čipkarskih šol prenizki in šole z njimi niso mogle shajali. Okraji so tudi neredno nakazovali prispevke in učiteljice so morale iz svojih prihrankov zalagati za najnujnejše potrebščine. Tudi učiteljica Vrhunčeva je večkrat založila svoj denar za nakup sukanca. Ob koncu poročila je nadzornik še opozoril, da je potreben stalen nadzor nad čipkarskimi šolami. Učiteljice z 28 leti delovne dobe so izjavile, »da še nikdar niso bile obiskane po strokovnjaku«, zato je Vončina predlagal, da se imenuje »stalna instruktorica«, ki bi vsaj enkrat letno obiskala vse čipkarske šole.48 Ob zaključku šolskega leta 1951/52 je delovanje šole na Trati preverila Neža Pelhan, strokovna učiteljica na Šoli za umetno obrt v Ljubljani, in v razrednico zapisala: »Izdelki so čisti, brez napak, lepo izdelani in opremljeni, obisk, zadosten, večji kot prejšnja leta.«v Z delom na šoli je bila Pelhanova zadovoljna. Tudi nekdanje učenke so učiteljico Regino Vrhunc ohranile v lepem spominu. Bila je »stara gospodična« - samska, povsem predana svojemu delu, zelo natančna in stroga. K njej so po nasvete pri zahtevnejših čipkah hodile klekljarice 47 SŠM, mapa Čipkarska šola Železniki, Gorenja vas - Trata, 17. marec 1949, str. 2-3. 48 SŠM, mapa Čipkarska šola Železniki, Problemi, str. 8. 49 ZAL-ŠKL, ŠKL 184, a. e. 6-13, Razrednice. tudi potem, ko so šolo že zaključile. Omenjeno je že bilo, da je po njeni upokojitvi čipkarska šola prenehala z delovanjem. Ukinitev šole Ukinitev šole so pogojevale družbene in gospodarske razmere, ki izdelovanju klekljanih čipk niso bile naklonjene, čeprav je bilo povpraševanja še vedno dovolj. Čeprav je bilo delo vedno slabo plačano, pa klekljanje ni nikoli prenehalo. Ohranjale so ga predvsem starejše klekljarice, ki so znanje v krogu družine prenašale na mlajše generacije. Zlasti med šolskimi počitnicami so deklice in tudi dečki sodelovali pri izdelavi čipk za večja naročila. Izkušenejše klekljarice so delale večje zahtevnejše čipke, otroci pa manjše kose (npr. vogalčke). Izdelke, ki niso bili najbolje narejeni, so pri oddaji položile med boljše kose in tako prikrile, da so pri izdelavi sodelovale tudi nevešče otroške roke. Izdelovanje čipk in zaslužek od prodaje je dopolnjeval družinski proračun. V obdobju po koncu 2. svetovne vojne so k temu prispevali tudi otroci. Marsikdo je sam zaslužil za šolske potrebščine, obutev in obleko. Pomenljiva je izjava ene od sogovornic: »Se takat, če ne bi znal kleklat, se bi bla čist revšna.« Pomembno vlogo pri ohranjanju čipkarstva je imelo tudi podjetje DOM Ljubljana, s svojo odkupno postajo v središču Gorenje vasi. Odkupovanje čipk je vodila Jerica Mrak - Neškova Jerca. Z odkupovanjem čipk se je začela ukvarjati kmalu po vrnitvi iz Srbije, kamor je bila njena družina izgnana med vojno.'0 Neškova Jerca je čipke odkupovala več kot 50 let, odkupna postaja je bila v trgovini, kamor so klekljarice hodile po vzorce in sukanec in prinašale izdelane »špice«. V »najboljših časih« je na območju Gorenje vasi za DOM klekljalo več kol 400 klekljaric.'1 Vsaka je imela svojo kartico, na kateri je Jerca vodila natančno evidenco: kakšen vzorec je klekljarica vzela v delo in izdano količino sukanca. Ob prevzemu čipk je te natančno stehtala, stehtala pa je tudi ostanek sukanca in odrezane vozle (kalo) ter zapisala, koliko je klekljarica zaslužila. Ob ponedeljkih je z avtobusom s »polnimi kufri« špic odhajala v Ljubljano, da jih je oddala na sedežu DOM-a. Dobro je poznala klekljarice in vedela je, kako zahtevno čipko lahko zaupa posameznici. Včasih je prišlo kakšno posebno naročilo. V Gorenji vasi so klekljali tudi čipke za protokolarne namene (več klekljaric je sodelovalo pri izdelavi »prta za Tita«), nekaj posebnega so bile tudi čipke za zaveso, namenjeno egiptovskemu predsedniku Naserju. Število klekljaric, ki so klekljale za DOM, je do leta 1974 upadlo na okoli 180.« Želja po ponovni vzpostavitvi čipkarske šole je bila med ljudmi stalno prisotna. Tako so v šolskem let u 1978/79 na osnovni šoli Ivana Tavčarja začeli s klekljar- 50 Mrak, Jerica Mrak, str. 7. 51 Sprogar, Kleklji, str. 18-19. 52 Šprogar, Kleklji, str. 18. skim krožkom, pod vodstvom Miei Ažbe.53 Krožek je vodila tri leta, poleg svoje redne zaposlitve v Alpini. Zaradi velikega zanimanja je bilo kmalu za dva razreda otrok. Ker je bilo učenk vedno več, s tem pa tudi priprav vzorcev različnih zahtevnosti, sta s krožkom nadaljevali Berta Primožič in Marija Frelih. Marca 1984 je poučevanje prevzela strokovna učiteljica klekljanja Marica Albreht in vztrajala kar 25 let, do leta 2009. V okviru izvenšolskih dejavnosti deluje klekljarski krožek na osnovni šoli še naprej, v šolskem letu 2009/10 ga je obiskovalo 32 učenk. Leta 2004 je bilo ustanovljeno Klekljarsko društvo Deteljica Gorenja vas." Vanj je včlanjenih tudi več nekdanjih učenk čipkarske šole, ki se na tečajih izpopolnjujejo v zahtev-Dcl razstave ob loo-ietniei čipkarske šole nejših klekljarskih tehnikah. Klekljanje jim Trata - Gorenja vas. (foto: Mojca Ferie) danes pomeni predvsem ohranjanje tradicije, ustvarjalno preživljanje prostega časa, sproščanje in pomiritev. Skrbijo tudi za klekljarsko izobraževanje na osnovni šoli. Ob 100-letnici Čipkarske šole Trata so članice pripravile 1. srečanje Združenja slovenskih klekljaric in vseh, ki imajo radi čipke in ga obogatile z veliko razstavo čipk z naslovom Iz babičine skrinje do modeme vilrine. KRATICE: SŠM Slovenski šolski muzej ZAL-ŠKL Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki ARHIVSKI VIRI: SŠM, mapa: Čipkarska šola Železniki. SŠM, mapa: Državna čipkarska šola Cerkno. SŠM, mapa: Državna čipkarska šola Idrija. ZAL-ŠKL, ŠKL 14, Občina Trata, 1879-1945, t. e. 2, a. e. 7, Zapisniki občinskih sej, 1907-1933. ZAL-ŠKL, ŠKL 14, Občina Trata, 1879-1945, t. e. 7, a. e. 96-111. ZAL-ŠKL, ŠKL 69, KLO Gorenja vas, t. e. 4, Prosvetni odsek, Industrija in rudarstvo, 1945. ZAL-ŠKL, ŠKL 69, KLO Gorenja vas, 1945-1952, t. e. 8, Kmetijstvo, Preskrba, 1946. 53 Tudi sama je z veseljem obiskovala čipkarsko šolo. Bila je zelo dobra klekljarica in je bila v sedemdesetih letih 20. stolet|a v hitrostnem klekljanju več let nepremagljiva na čipkarskih prireditvah v Idriji in Železnikih. 54 Klemenčič, Iz babičine skrinje, str. 10-11. ZAL-ŠKL, ŠKL 184, Čipkarska šola Trata, Gorenja vas, 1946-1962. ZAL-ŠKL, ŠKL 182, Osnovna šola Ivana Tavčarja Gorenja vas, 1855-2002. USTNI VIRI: Albreht Marica, Žiri, strokovna učiteljica klekljanja. Ažbe Mici, Gorenja vas, nekdanja učenka čipkarske šole Trata in učiteljica klekljanja v Gorenji vasi. Ferlan Mihela, Gorenja vas, nekdanja učenka čipkarske šole Trata in članica Klekljarskega društva Deteljica, Gorenja vas. Fortuna Marija, Gorenja vas, klekljarica. Jemc Mojca, Škofja Loka, nekdanja učenka čipkarske šole in ustanoviteljica trgovine Čipke Mojca, Škofja Loka. Klemenčič Francka, Gorenja vas, nekdanja učenka čipkarske šole Trata, predsednica Klekljarskega društva Deteljica, Gorenja vas. Šubic Vida, Škofja Loka, nekdanja učenka čipkarske šole Trata in članica Klekljarskega društva Deteljica, Gorenja vas. LITERATURA: Bernik, Aleš: Krajevni ljudski odbor Gorenja vas (1945-1952) : diplomska naloga. Ljubljana 2001. Bogataj, Andreja: Klekljarstvo v Železnikih. V: Loški razgledi 47, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2000, str. 133-151. Jahrbuch des höheren Unterrichtsrvesens in Österreich mit Einschluss der gewerblichen Fachschulen und der bedeutendsten Erziehungsanstalten. Dunaj, 1897-1914. Klemenčič, Francka: Iz babičine skrinje do moderne vitrine. V: Podblegaške novice, letnik 13, štev. 6, julij 2009, str. 10-11. Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937 Kurer, Niko: Praznično leto Slovencev. 1. zv., Ljubljana : Družina, 1989. Makarovič, Marija: Klekljanječipke, vodnik po razstavi. Ljubljana : Slovenski etnografski muzej; Idrija : Mestni muzej, 1970. Mrak, Janez: Jerica Mrak - Nežkova Jerica. V: Podblegaške novice, jesen 2000, str. 7. Mohorič, Sonja: Občina Trata v Poljanski dolini v obdobju med obema vojnama: diplomska naloga. Ljubljana 1989. Pavlič, Slavica: Vončina Drago. V: Enciklopedija Slovenije 14. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2000, str. 360-361. Planina, France: Izvleček iz stare kronike Gorenje vasi. V: Loški razgledi 21, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1974, str. 288-289. Primožič, Tadeja: Klekljana čipka na Žirovskem. V: Bele stezice v vrtincih življenja. Ljubljana: Pegaz International, 2006, str. 47-74. Račič, Božo: Državni osrednji zavod za ženski domači obrt v Ljubljani. V: Spominska knjiga 1888-1938. Ob 50-letnici izdala Državna tehniška srednja šola v Ljubljani, str. 235-238. Račič, Božo: Slovensko čipkarstvo s posebnim ozirom na loško območje. V: Loški razgledi 15, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1968, str. 123-139. Stanonik, Marija: Čipkarstvo v Žirovski kotlini. V: Loški razgledi 17, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1970, str. 180-196. Šega, Judita: Trgovci s čipkami pred prvo svetovno vojno in po njej. V: Loški razgledi 43, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1996, str. 74- 82. Šprogar, Jelka: Kleklji ustvarjajo lepoto. 7D, 14. marec 1974, str. 18-19. Terpin, Marija: Po sledeh zarisanih linij vzorcev in papircev. V: Idrijska čipka in njeno mesto med evropskimi čipkami. Idrija : Občina, 2006, str. 30-37. Summary The products are pure, without mistakes and beautifully made About the Trata lace school and bobbin-work in Gorenja vas The making of bobbin lace in the Poljanska dolina was already firmly established towards the end of the 19th century. The quality of the lace produced, which at thai time was made from coarse linen thread, was no longer adequate for the ever more demanding market, so the authorities began to establish lacemaking schools. One such school was founded in the municipality of Trata in 1909- 'lhe first teachers at the school were talented lacemakers who had completed the Idrijan lace school and had also undergone f urther training in Vien na. Before the First World War, the professional teacher was Frančiška Božič, in the inter-war period the school was headed by Marija Reven. The best known lace merchants were W.A. Paleček and Jakob f. Jezeršek.. There were some stnaller buyers of lace but they were greatly affected by the economic crisis at the start of the nineteen thirties and they ceased activities. After the war, the lace school was re-established, leadership was taken over by the teacher Regina Vrhunc and, through her dedicated work in the school, she became enshrined in the citizens' collective memory. She remained right up to her retirement. The school did not have permanent premises and moved severed times. In the academic years from 1948/49 to 58/59, the school was attended by 27 to 40 pupils. In March 1949, the operation of the school was critically evaluated by the schools inspector and he wrote a detailed report. He warned that too little attention was devoted to the techniqu e of bobbin lace. The closure of the schooled the end of 1962 was conditioned by social and economic conditions, which were no longer favourably inclined to the production of bobbin lace. Although the work, was always badly paid, the making of bobbin lace never ceased. The company DOM Ljubljana had an important role in preserving it, with a buying station in the cent re of Gorenja vas, which was headed for more than 50 years by Jerica Mrak. A bobbin Uwe circle still operates in the primary school and, in 2004, the Gorenja vas Deteljica Bobbin Lewe Society was actively founded, 'lhe making of bobbin lace in Gorenja vas is today mainly a matter of preserving the tradition and cultural heritage, the creative enjoyment of spare time, relaxation and a soothing activity. Ajda Mladenovič Rdeče znamenje pri Crngrobu Predstavitev spomenika in dejavnikov, ki ga ogrožajo Izvleček Obravnavani spomenik, ki muje bila zaradi zgodnjega nastanka in kakovostne poznogotske poslikate pripisana visoka umetniška vrednost, je zaradi številnih dejavnikov predvsem v zadnjem stoletju izgubil svojo pričevalnost, poslikava je namreč povsem propadla. V članku predstavljam spomenik, naročnika in avtorja poslikane, ki sem jo skušala s pomočjo starejšega gradiva rekonstruirati, predstaviti prizore ter jo slogovno umestiti. V nadaljevanju obravnavam dejavnike in vzroke, ki so privedli do propada spomenika. Abstract The Red Shrine near Crngrob Presentation of the Monument and its Threat Factors The monument in question, which is ascribed high artistic value due to its early creation and high quality late gothic painting, has lost its testamentary value because of a number of factors, particularly in the last century. The painting has in fact completely decayed. The article presents the monument, Us commissioner and the author of the painting, which, with the help of older material. I have attempted to reconstruct, to present the setting and to place stylistically. The factors and causes that have led to the decay of the monument are then discussed. V bližini vasi Crngrob, ki je bila zaradi cerkve Marijinega oznanjenja vse od konca srednjega veka priljubljena romarska točka, stoji v gozdu v Smrečju Rdeče znamenje.1 Za popotnika morda le eno izmed številnih obeležij, ki so posejana ob 1 Podatki o spomeniku: Rdeče znamenje, Smrečje pri Crngrobu, Občina Škofja Loka, evidenčna številka enote (EŠD: 8751), sakralna stavbna dediščina. Datacija: prva četrtina 16. stoletja, mere: 230 cm X 230 cm x 640 cm, površina stenske slike okoli 40 m2, avtor domnevno Mojster Kranjskega oltarja, tehnika: fresko tehnika, lastnik: Župnija Stara Loka. poti med Škofjo Loko in Crngrobom, vendar je bilo to znamenje2 zaradi svoje pomembnosti v letu 1996 razglašeno za kulturni in zgodovinski spomenik. Je eno redkih znamenj na Slovenskem, na katerem so se ohranile freske iz obdobja gotike, з Sam čas nastanka ni točno določen, postavljamo ga v prva desetletja 16. stoletja, prav tako ni jasen namen postavitve. V tem obdobju je bila Marijina romarska pot že močno uveljavljena, zato bi lahko šlo za romarsko znamenje, ki opozarja popotnike, da bodo kmalu pri cerkvi. Ker pa je bilo verjetno postavljeno po velikem potresu leta 1511, bi lahko šlo, glede na nadloge, ki so takrat pestile to območje, tudi za votivno, priprošnjijsko ali kužno znamenje.4 Nekoč je bilo v celoti poslikano in na vseh stenah ni bilo prostorčka, ki bi bil prazen.5 Na posli-kavi so prevladovali rdečkasti, vijolični in rumeni odtenki, iz te podobe pa izvira tudi njegovo nenavadno poimenovanje, »Rdeče znamenje«. Stenske slike na tem spomeniku sodijo med najkakovostnejše poslikave iz začetka 16. stoletja na Gorenjskem. Prav poslikava pa je zaradi različnih dejavnikov najslabše prenesla dolga stoletja obstoja in je močno poškodovana. Prizori so skoraj nerazpoznavni, podobe so zbledele ali popolnoma izginile. Hiter propad se je odvil predvsem od sredine preteklega stoletja naprej, saj starejša literatura v štiridesetih letih 20. stoletja še omenja deloma dobro ohranjene stenske slike.6 Na fotografijah iz dvajsetih let 20. stoletja je razvidno, da so bili prizori še prepoznavni. Dejstvo je, da 2 Znamenje v ožjem pomenu besede označuje vsak na prostem stoječi likovni izdelek ali manjšo arhitekturo, ne glede na obliko. Ljudje so jih postavljali iz različnih namenov; za ohranjanje spomina na razne dogodke, Zaobljube, prošnje, Zahvale, včasih kot zaznamovanje poti, smeri ali meje. Vsako znamenje ima tudi ime, ki izhaja iz njegove namembnosti ali posebne značilnosti, navadno gre za pridevniške vzdevke, ki so se usidrali v ljudskem poimenovanju (bodisi da gre Za barvo znamenja, dogodek, na katerega znamenje spominja, lastništvo ali krajevno značilnost). Razlikujemo različne skupine znamenj, kot so kužna, votivna, procesijska, romarska in priprošnja. S tovrstnimi spomeniki se je največ ukvarjal umetnostni zgodovinar in konservator Marijan Zadnikar, ki jim je posvetil več kot tri desetletja svojega dela. V številnih publikacijah je popisal in fotografiral stara znamenja ter jih slogovno in tipološko razdelil. 3 Za gotsko obdobje je najznačilnejša tehnika prave freske (fresco buond), pri čemer gre za slikanje na svež, še vlažen omet. Tehnologija temelji na »apnenem krogu« - Z žganjem apnenca (kalcijev karbonat) pridobimo žgano apno (kalcijev oksid), ga gasimo (kalcijev hidroksid) in uporabimo kot surovino za omet. Ob sušenju pride do procesa karbonizacije, pri čemer se gašeno apno s pomočjo ogljikovega dioksida iz zraka pretvori nazaj v kalcijev karbonat (apnenec), ki zaklene pigmente v strukturo ometa. Tehnika prave freske je v ugodnih pogojih izredno trajna. Ker se je omet prilagajal nepravilni zidavi stene, je lahko površina gotske freske zelo razgibana. Figuralne in ornamentalne kompozicije so bile grobo zasnovane v črtni risbi še pred nanosom zadnje, najtanjše plasti ometa ali kot gravure, slikanju na vlažen omet je lahko sledilo dodajanje detajlov na osušen omet (e secco). 4 Loško ozemlje je poleg posledic potresa čutilo tudi odmeve turških vpadov, velikih davkov, kmečkih uporov idr. 5 Veider, Vodič po Crngrobu, str. 53. 6 Veider, Vodič po Crngrobu, str. 54. so v slabih šestdesetih letih stenske slike skoraj v celoti propadle. Vzroki za to bodo predstavljeni v nadaljevanju. Opis znamenja Rdeče znamenje je eno izmed najstarejših znamenj na Slovenskem, o čemer pričajo oblika arhitekture, čas nastanka poslikave in vrsta v omet vrezanih romarskih podpisov, od katerih je najstarejši iz leta 1529. Spada med slopna znamenja, za katere je bila v zgodnjem obdobju značilna čokatost, izvirajoča iz nesorazmerne širine proti višini.7 Z veliko pirami-dasto streho krita arhitektura je pozidana na kvadratni talni ploskvi, na manjši vzpetini ob stičišču treh poti. Debeli zidovi so kamniti, njihova nepravilna zidava je tipično gotska, na vsaki stranici sta v ostenje poglobljeni po dve niši. Vrh strehe arhitekturo krasi železen dvojni križ. Visoko umetnostno vrednost dajejo spomeniku freske iz prvih desetletij 16. stoletja, ki že izkazujejo oblikovne novosti, saj se je v tem času poznosrednjeveški značaj umetnosti slogovno mešal z renesančnimi prvinami. Rdeče znamenje, severna stena - fotografijo je pred letom 1918 posnel profesor France Stele, umetnostni zgodovinar in prvi deželni konservator za Kranjsko. Rekonstrukcija poslikave S pomočjo starih zapisov in fotografij,8 posnetih pred 1. svetovno vojno, je mogoče motivno opredeliti prizore in njihovo razvrstitev.9 Vse štiri stranice znamenja so poslikane na enak način. Po ostenju so v dveh pasovih razvrščene svete osebe, postavljene pred preprosto arhitekturo ali v krajino. V nišah so upodoblje- 7 Zadnikar, Znamenja na Slovenskem, str. 28. 8 Hrani jih INDOK center. Med gradivom so fotografije iz različnih obdobij, med njimi je sklop posnetkov Franceta Steleta iz dvajsetih let 20. stoletja, drugi iz leta 1988, avtorja J. Gorjupa ter posamezni posnetki, datirani v leto 1918. 9 Najboljši dokument prizorov so Steletovi terenski zapiski iz 1910 in 1924, ki jih hrani INDOK center, Veiderjev opis iz leta 1936, ko je bila večina še vedno zelo dobro ohranjena, v pomoč so bili tudi Zadnikarjevi terenski zapisi iz leta I960. Z dovoljenjem je bila leta 2004 uporabljena tudi dokumentacija konservatorja Modesta Erbežnika. ni scenski prizori iz Pasijona ter Marija z detetom. Ostenja niš krasi bogata pozno-gotska dekorativna poslikava z naslikanimi elementi arhitekture, kot sta krogovi-čevje in križni obok. Pod manjšimi zgornjimi nišami so naslikani grbi, od katerih so danes vsi uničeni, na začetku 20. stoletja pa sta bila še prepoznavna grb Škofje Loke na zahodni in grb freisinškega škofa Filipa na južni stranici. Že takrat je bil le še v fragmentih viden grb z rdeče-belimi polji, prav tako so bili nekateri prizori v zelo slabem stanju, zato vseh figur na osienju ni mogoče z gotovostjo ikonografsko določiti. Opis stranic si sledi v smeri urinega kazalca. Ker so obiskovalci crngrobške božje poti največ prihajali z južne, loške strani, je tu v spodnji niši naslikana Marija z detetom, zavetnica crngrobške romarske cerkve. Mati božja je upodobljena sedeča pred zidom, na njenih kolenih pa stoji živahno dete, ki z levico, s klasično gesto dveh dvignjenih prstov, blagoslavlja popotnika. Izza zidu se dviga angel in igra na harfo. Pri tem prizoru gre za priljubljen poznosrednjeveški motiv Marije v Zaprtem vrtu (hortus conclusus), ki je namig na Jezusovo brezmadežno spočetje. Kot z zidom je Marija zaščitena pred grehom. Kot drugi motiv je izpostavljena njena ponižnost (humilitas), izražena s tem, da sedi na golih tleh. Levo do niše je upodobljen sveti Krištof, velikan, ki na ramenih nosi Jezusa čez reko. Ta drži v rokah kroglo, ki ponazarja težo sveta, svetniku pa kot palica za oporo služi kar razvejano drevo. Na desni strani viteški svetnik sveti Jurij, gracilne postave, oblečen v oklep in ogrnjen s plaščem, z dolgim kopjem ubija zmaja. V zgornji niši je upodobitev križanja, na ostenju pa levo motiv svete Ane Samotretje, matere z malo Marijo in detetom Jezusom. Desno je upodobljena bizantinska cesarica, sveta Helena s Pravim križem, v modnem sočasnem oblačilu z globokim izrezom na prsih, za pokrivalo ima turško avbo, na njej pa kronico. V glavni niši na zahodni steni je prizor s čolnom, v katerem sedita sveti Janez in sveti Jakob, apostol Peter pa je že skočil iz njega in stoji do kolen v vodi pred Kristusom. Tu gre za upodobitev drugega čudežnega ribolova, ko se je Kristus po vstajenju spet razodel svojim učencem. Poleg niše je na desni sveti Jakob starejši, romar, ki ima na kapi pritrjeno čutaro (lahko bi šlo tudi za školjko), v rokah pa dolgo popotniško palico in knjigo. Drugega svetnika ne moremo natančno označiti, morda je sveti Ahac z vejo v rokah (bodisi gre za palmovo vejo, ki je simbol mučeništva, čeprav bi po njegovi legendi lahko šlo tudi za trnovo vejico) oziroma sveti Aleš, zavetnik romarjev z modelom cerkve (ali stopnic, ki so prav tako njegov atribut).111 Zgoraj je v niši podoba Veronikinega prta, odtisa Kristusovega obraza na beli tkanini. Nad nišo je podoba goloba svetega Duha, sicer vidna le na tej steni. Zgoraj sta upodobljena tudi dva sedeča škofa; eden je sveti Krazem, zaznamovan z orodjem njegovega mučenja (vretenom, na katerega so navita 10 Glede na atribute se pojavlja več interpretacij svetniških oseb. V primeru omenjenih svetnikov upoštevam naslednje vire: zapiske Franceta Steleta in Marijana Zadnikarja ter literaturo Janeza Veiderja in Janeza Höflerja. čreva), drugi je sveti Volbenk, ki ima v roki kratko sekirico in model cerkve, ki naj bi bil posnetek arhitekture crngrobške cerkve tega časa. Na tej steni je bila naslikana podoba loškega grba z glavo zamorca in tremi visokimi stolpiči mestnega obzidja. Severna stena gleda proti Crngrobu. Podoba v glavni niši je bila že v času zgodnjega dokumentiranja uničena, zalo o njej ni podatkov. Ob niši sta upodobljena sveti Hieronim, ki je imel verjetno ob nogah svojega leva, ter sveta Genovefa, ki drži v roki dolgo svečo, to pa prižiga nad njo plavajoči angel. V zgornji niši je Pieta, žalujoča Marija z mrtvim sinom v naročju, na ostenju ob niši sta dva škofa. Kelih, palico ter gosko ob nogah ima sveti Martin, sveti Nikolaj v naročju drži knjigo, na kateri so tri jabolka oziroma tri zlate krogle. Na vzhodni strani je naslikano Vstajenje. Kristus z vstajenskim praporjem stoji nad odprtim sarkofagom, okoli njega so polegli speči stražarji. V ozadju je Jeruzalem v podobi sočasnega gotskega mesta. Kateri svetniški osebi sta bili upodobljeni ob straneh, ne moremo z gotovostjo ugotoviti, prepoznavni sta le še redovniška obleka pri eni in znamenja opata pri drugi figuri. V zapiskih sta omenjena atributa sveča (sveti Blaž ali sveta Lucija) in puščice (tu bi lahko šlo za sveto Uršulo ali svetega Boštjana). Zgoraj v niši se je do pasu dvignil iz groba gregorijanski Kristus, ki kaže svoje rane, poleg njega sta meč in sulica (ali križ). Ob straneh sta prav tako neprepoznavni svetniški osebi, določljiva atributa pri levi podobi sta palica in ovca (to bi lahko bila sveta Agnes), pri drugi pa metliška obleka, knjiga ter verige (morda sveti Lenart ali sveti Eligij). Beseda o naročniku Na tem mestu je treba osvetliti tudi naročništvo tovrstnega spomenika. Glede na njegovo velikost in obseg poslikave lahko sklepamo, da je šlo, pri do zadnjega kotička poslikanem znamenju, za prestižno naročilo. Potrditve ni treba iskati daleč, saj so omenjeni grbi pod nišami pričevalci naročnika ali morebitnih svetnik/ opat v meniški obleki, s knjigo in verigami svetnica v rdeči obleki s puščicami v rokah Jezus kaže svoje rane uničeno Vstajenje svetnik/svetnica (po obleki sodeč opat/inja) s palico svetnica v zlatem plašču, rdeči obleki, s krono na glavi in svečo v roki sv. Martin v zlatem ornatu, s palico, vrčem in gosko sv. Genovefa Pariška s svečo v roki, ki jo prižiga angel Pieta uničeno uničeno sv. Nikolaj sv. Hieronim kot kardinal. z levom sv. Volbenk v rdečem ornatu, z rdečo mitro, palico ter modelom cerkve v roki sv. Jakob starejši sv. Duh Vera icon grb mesta Škofja Loka čoln z učenci, Peter in Jezus 6 £ — N O « - C X! 3 S ü E 2 £ N £ £ 1 f sv. Ahacij oz. sv. Aleš v rdečem plašču, z dolgimi rumenimi lasmi, v pokrajini sv. Helena v zeleni obleki z rdečim, rumeno podšitim plaščem in križem sv. Jurij s sulico ubija zmaja Kristus na križu z Marijo in Janezom grb škofa Filipa v vrtu sedeča Marija s stoječim Jezusom na kolenih sv. Ana Samotretja sv. Krištof v rdečem plašču drugih donatorjev. Na srečo je ohranjen grb, ki pripada brižinskemu škofu Filipu,u ki je leta 1498 prevzel mesto upravnika freisinške škofije, pod katero je spadalo loško ozemlje. Leta 1507 je bil posvečen za škofa, umrl je 1541. Veljal je za velikega ljubitelja in podpornika umetnosti. V obdobju po potresu je pomagal pri obnovi poškodovanega gradu in kašče, o čemer pričata na zunanjih fasadah vzidani spominski plošči, kot donator je sodeloval pri gradnji novih prezbiterijev cerkva, (v mestu pri svetem Jakobu in v Crngrobu - obakrat je na enem od sklep-nikov tudi njegov grb), naročil je tudi poslikavo cerkve na Križni gori, o čemer pričata v prezbiteriju upodobljeni legendi dveh v Freisingu priljubljenih svetnikov, svetega IJrha in svetega Korbinijana, zaščitnika omenjenega mesta.12 Škof Filip je prav gotovo doniral sredstva za postavitev Rdečega znamenja. Glede drugih donatorjev, če so bili, je treba vzporednice iskati v aktualni politični situaciji. Pri svetnikih na znamenju gre lahko za prikrite »portrete« donatorjev, saj njihova imena lahko povežemo s sočasnimi loškimi veljaki (oskrbniki, gradiščani, kaščar-ji ter morda tudi z njihovimi soprogami in hčerami).1* Ti so bili freisinški vazali in zemljiški gospodje na ozemljih znotraj loškega gospostva ter škofu v oporo. Med njimi izstopa predvsem rodbina Siegersdorfer, ki je bila v škofovi službi celo 16. stoletje. V prvih desetletjih 16. stoletja so tako med vodilnimi nameščenci denimo gradiščan Jurij Siegersdorfer (med 1473-1503, opravljal je tudi funkcijo kaščarja), oskrbniki Gašper Lambcrger (med 1503-1508, tudi kaščar), Pavel Rasp (med 1508-1524), Baltazar Siegersdorfer (med 1524-1529, od 1509 tudi kaščar), Lenart Siegersdorfer (oskrbnik in med 1529-1568 kaščar) ter Krištof Gallenberg (oskrbnik med 1529-1533). Pomembna osebnost v tem času je bil tudi z Nižjeavstrijskega priseljeni loški meščan Wolfgang (Volbenk) Schwarz, ki je užival visok ugled in se je škof nanj obračal vedno, kadar je šlo za rešitev pomembnih vprašanj.11 Morda bi lahko sklepali, da je bil eden od grbov na Rdečem znamenju tudi Schwarzov, očitno pa je, da so na znamenju zastopani »soimenjaki« takratne pomembne loške gospode. Nastanek znamenja torej lahko postavimo v dvajseta in trideseta leta 16. stoletja, v čas po potresu, z letnico prvih grafitov pa je določen terminus ante quem - po tem času znamenje ni moglo nastali.i5 Slogovna umestitev in vprašanje avtorstva Oblikovanje figuralike na spomeniku kaže na delo izurjenega slikarja, ki je vešč plastičnega oblikovanja, individualizacije obrazov, modeliranja oblačil z raz- 11 Ščit, razdeljen na štiri polja; v zgornjem desnem je v heraldično desno obrnjen korakajoč lev, v zgornjem levem in spodnjem desnem je glava zamorca, v spodnjem levem pa šahovnica. 12 Cevc, Poznogotske freske, str. 32-71, Golob, Bratje Rupert, Henrik in Filip, str. 65-78. 13 Za opozorilo na to tematiko in revizijo teksta se zahvaljujem dr. Francetu Štuklu. 14 Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, str. 147-153 in 450-457. 15 Cevc, Poznogotske freske, str. 32-71. drobljenimi gubami in postavljanja figur pred prostorsko poglobljene notranjščine. Gre za poteze severno usmerjene renesanse zgodnjega 16. stoletja, za tendence realizma, kar se kaže v obvladovanju prostora, figur, oblikovanju oblačil in obvladovanju barv. Odmeve novega sloga pri nas najdemo denimo v cerkvi svetega Križa na Križni gori nad Škofjo Loko. Napis z letnico 1502 nam ne izdaja naročnika ali avtorja fresk, vendar slog poslikave kaže na umetnika, ki je bil šolan v južnonemškem slikarstvu. Na prehodu iz pozne gotike v renesanso je v naš prostor uvajal novosti, kol so poglobljena pokrajinska ozadja in tridimenzionalne notranjščine (prizori z legendama svetega IJrha in svetega Korbinijana v prezbiteriju). Verjetno je križno-gorski umetnik izhajal iz kroga münchenskega slikarja Jana Polacka, čigar sodelavci in učenci so tudi v osrednji slovenski prostor zanesli poznogotski realizem.16 Podobna modelacija draperij in predvsem njihovo vozlasto oblikovanje, ki je bilo v tem času novost, pridajata v omenjeni krog tudi poslikavo stare župnijske cerkve svetega Ožbalta na Zgornjem Jezerskem, ki pa je nastala desetletje prej, okoli leta 1490. Ključni spomenik severnorenesančnega kroga, ki je omogočil tudi identifikacijo avtorja fresk Rdečega znamenja, je poslikava v ladji svetega Primoža nad Kamnikom. Freske so nastale med leti 1504 in 1507 in so najlepši ter najpomembnejši primer našega stenskega slikarstva na pragu renesanse. Na severni steni ladje je upodobljen Pohod in poklon svetih Treh kraljev, za njim Kužna slika ali slika nadlog, južno steno zajemajo prizori Marijinega cikla ter upodobitve svetnikov in svetnic.17 Freske na Rdečem znamenju in pri svetem Primožu povezujejo skupen kolorit, sorodnost nekaterih postav in tipov figur, oblikovanje obraznih potez (denimo ženske figure z značilnim ovalnim obrazom), obravnavanje draperije ter oblikovanje prostora. Za primerjavo je ključna podoba svetega Erazma, ki je upodobljen na znamenju, pri svetem Rdeče znamenje, pogled na južno steno s precej dobro Primožu ter v srednji kapeli na Malem ohranjeno poslikavo, pred letom 1918. (Joto: France Stele) 16 Höfler, Mojster Bolfgang, str. 272-280. 17 Höfler, Srednjeveške freske, str. 92-94. gradu v Kamniku, kjer naj bi prav tako deloval isti mojster. Avtor omenjenih posli-kav je umetnik z zasilnim imenom Mojster Kranjskega oltarja, katerega glavno delo predstavljajo štiri tabelne slike dveh kril Kranjskega oltarja.18 Nekoč so bile del glavnega krilnega oltarja v župnijski cerkvi svetega Kancijana v Kranju, danes jih hranijo na Dunaju, v muzeju srednjeveške umetnosti v spodnjem Belvederu. Kranjski oltar je nastal najkasneje okoli leta 1500 in je še pretežno poznogotski, vendar se slog Mojstra Kranjskega oltarja v detajlih že približuje renesančnemu duhu. Pojavljajo se prostorsko poglobljene notranjščine, na nizozemski način zaznamovane vedute krajine ter poznogotska figuralika z realističnimi potezami na obrazih in vozlasto draperijo, ki je bila do tedaj v gorenjskem stenskem slikarstvu še neznana. Avtor velja za enega najzanimivejših slikarjev z začetka 16. stoletja, saj se v njegovem delu avstrijske in niirnberške prvine mešajo z nizozemskim stilom in italijanskimi manirami.19 Njegovo poreklo ni znano, a se je najverjetneje tako kot mnogi drugi umetniki šolal na Dunaju, morda tudi v Salzburgu ali Passauu, po končanem šolanju pa je odpotoval v severozahodno Nemčijo. Značilno zanj je, da je posamezne obraze karakteriziral, izraze posameznih oseb pa še posebej prilagodil njihovi ikonografski vlogi. Močno se je dvigal nad povprečje slikarskega vsakdana tistega časa na Gorenjskem ter v določeni meri vplival tudi na sodobnike.20 Dejavniki, ki ogrožajo spomenik Današnje stanje poslikave na Rdečem znamenju je izredno slabo. Freske so precej zbledele, v najboljšem primeru je od prizorov ohranjena le Še bleda risba. Poškodovanost barvne plasti se stopnjuje od vrha proti tlom, spodnji deli so skoraj popolnoma uničeni. Na stenah so prisotni mikroorganizmi in umazanija v obliki pajčevin in zemlje, na arhitekturi so vidni sledovi preteklih konser-vatorsko-restavratorskih in sanacijskih posegov. Eden zgodnejših je bil verjetno izveden na začetku prejšnjega stoletja, saj je zaradi pomembnosti spomenika že leta 1908 dunajska Centralna komisija za proučevanje in ohranjevanje umetnostnih spomenikov namenila sredstva za njegovo obnovo. Med enim izmed kasnejših posegov, verjetno pred letom 1918 (morda celo kmalu po potresu leta 1895), je bilo znamenje obdano z železno konstrukcijo, ki naj bi pripomogla k boljši statični trdnosti. Leta 2000 je bilo obnovljeno ostrešje in streha krita s skodlami. Vzroki za propad spomenika so seštevek različnih dejavnikov ogrožanja, ki 18 Domnevo, da naj bi šlo pri avtorstvu fresk na Rdečem znamenju za Mojstra Kranjskega oltarja, je prvi leta 1930 podal avstrijski umetnostni zgodovinar Otto Benesch, prevzel jo je tudi umetnostni zgodovinar Tomislav Vignjevič. 19 Höfler, Srednjeveške freske, str. 92-94. 20 Vignjevič, Mojster Kranjskega oltarja, str. 56. so med sabo povezani in se pogosto potencirajo. Najpogostejši vzroki za nastanek poškodb so spremembe zaradi prisotnosti vlage in s tem povezan pojav vodolop-nih soli, spremembe zaradi fizičnih vzrokov (temperatura, svetloba, tresljaji, vetrna erozija, rast vegetacije), ali kot posledica tehničnih ali tehnoloških napak avtorja (uporaba slabili materialov ipd.) ter neustreznih konservatorskih-resta-vratorskih posegov na umetnini.21 Glavni krivec propadanja materialov je vlaga, še posebej destruktivno je njeno delovanje v obliki ciklusov vlaženja in izsuševanja. Zaradi vlage in temperaturnih sprememb prihaja do napetosti v materialu, ki se širi in krči, pri čemer nastajajo razpoke. Posledica tega je, da se omet in barvna plast drobita in odstopata, propadanje veziva pa povzroči vpraševanje barvne plasti. V primeru nizkih temperatur, ko voda v materialu zmrzne in poveča svojo prostornino, lahko pride tudi do večjih poškodb ometov. Vlaga v stene lahko vstopa na več načinov; s padavinami (meteorna vlaga), se dviguje po zidu iz vlažnih tal (kapilarna vlaga) ali je posledica kondenzacije vlage na površini (ob stiku toplega zraka in hladne stene). Skupaj z vlago prehajajo skozi stene tudi v materialu prisotne ali iz zemlje prihajajoče vodotopne soli (s kapilarnim dvigom se dvignejo tudi do nekaj metrov v višino), ki nato v fazi sušenja kristalizirajo. Ponovna kristalizacija vodo-topnih soli na površini povzroča pritiske, ki material mehansko uničujejo, posledica je slaba povezava med ometi ter med ometom in barvno plastjo, ki se začne dvigovati, luščiti in prašiti. Največji problem stenskih slik na zunanjščinah predstavlja onesnaženo ozračje. Zaradi škodljivih plinov v zraku, ki nastajajo zaradi izgorevanja fosilnih goriv (žveplov in ogljikov dioksid, klor ter fluor) in ob prisotnosti vode, potekajo v materialu kemijske spremembe. Ob stiku z vlago v zraku prehaja žveplov dioksid v žvepleno kislino in sulfate, klor v solno kislino in fluor v fluorovodi-kovo kislino. Najbolj je uničevalen kisel dež, ki nastane, ko se žveplov dioksid v ozračju veže z atmosfersko vlago. Marmor, apnenec, kreda in vsi drugi različki kalcijevega karbonata, ki je sestavni del ometa, v kislem mediju niso obstojni. Ob stiku z žvepleno kislino tako v materialu steče reakcija sulfatizacije, ob kateri se kalcijev karbonat pretvori v kalcijev sulfat - sadro, zaradi česar se zmanjša vezivnost ometov. Pri izgorevanju nastajajo tudi majhni in lahki trdni delci, ki potujejo po zraku (aerosoli). Ti delci se posedajo na barvno plast ter jo poškodujejo mehansko in kemično, saj jo vizualno umažejo ter obenem okrepijo delovanje kislin iz zraka. Dimni onesnaževalci so postali v zadnji polovici 20. stoletja svetovni problem. Gibanje zraka in zvok lahko povzročata mehanske pritiske, tresljaje in nenadne udare, posledica so razpoke v materialu. Prvi pojav venomer vpliva tudi na vlažnost in temperaturo materiala, vetrna erozija pa lahko na zunanjih poslikavah sčasoma poškoduje barvno plast. Zračni tokovi lahko 21 Bogovčič, Konserviranje-restavriranje stenskih slik, str. 14-19. prenašajo tudi spore mikroorganizmov, ki dodatno okužijo stenske slike. Na barvni plasti povzroča spremembe predvsem svetloba različnih valovnih dolžin. 1JV in IR žarki povzročajo spremembo pigmentov (sivenje, rjavenje, počr-nitev, obledelost) in vplivajo na pospešeno staranje organskih komponent v materialu. Stenske slike so pogosto izpostavljene tudi biološkemu napadu, saj se ob ugodnih pogojih22 lahko na njih začno razvijati mikroorganizmi ali višje razvojne oblike vegetacije (rastline). Poškodbe zaradi kolonizacije mikroorganizmov na poslikavi so lahko kemične (madeži, ki so težko rešljivi) ali mehanske (razpoke, ki nastajajo zaradi rasti hif« organizma), poleg tega pa nekatere vrste presnavljajo organske komponente, druge anorganske, tretje pa mineralne in organske delce v prahu ter umazaniji, ki se na poslikavah nalaga kasneje. Običajno na steni nastane bogat biofilm, ki lahko sestoji iz alg, gliv, lišajev, mahov in plesni. V primeru naselitve rastlin te ob razraščanju v materialu povzročajo pritiske, vendar je njihov pojav včasih celo dobrodejen, saj lahko vzdržujejo enakomerno mikroklimo, ki preprečuje druge faktorje razpadanja (npr. izsoljevanje, ker ni izhlapevanja vlage). Ob pregledu Rdečega znamenja so bili odvzeti vzorci in opravljene analize ter preiskave, s katerimi je bilo možno določiti stanje komponent spomenika. Rdeče znamenje pri Crngrobu, zahodna stena, leva fotografija, ki je nastala pred letom 1918. fotografiral France Stele, desna fotografija posneta leta 2004, fotografirala Ajda Mladenovič. 22 Vlažnost nad 65 %, temperatura nad 15° C. 23 Glivna nitka, nitasta tvorba, ki sestavlja micelij. Analize ometa21 so pokazale, da se je večina apna v materialu kemijsko spremenila s procesom sulfatizacije, kar pomeni, da je delež kalcijevega karbonata v ometu zamenjalo žveplo. Rezultat je porozen in drobljiv omet, ponekod se zgornja plast v plasteh lušči od spodnje. Vir žvepla je nedvomno onesnaženje zaradi bližine urbane in industrializirane okolice, velika prisotnost žveplovih spojin v ozračju pa je bila (in je še vedno) poglavitni vzrok za degradacijo materiala in tako hiter propad spomenika. Na poslikavi je bila ugotovljena ludi prisotnost kovinskih aerosolov (sestavljeni iz železa, svinca, molibdena in kositra) ter rastlinskih organizmov, ki se na stene vraščajo v obliki tankih hit'. Glede na analize2? gre na Rdečem znamenju za biofilm iz mahov, alg in lišajev, kar je na steni vidno v obliki barvnih prevlek (svetlo zelena, temno zelena, rjava, rjavorumena in siva). V zimskem času jih je opazno manj, medtem ko je bila ob poletnem pregledu znamenja opazna precejšnja kolonizacija. Če torej strnemo ugotovitve, velja, da so postopni degradaciji podlage in izginjanju barvne plasti botrovali bližina gozda, saj so se zaradi ugodne lege in pogojev na spomeniku naselile kolonije bioorganizmov, vlažni jesenski in pomladni meseci, hladne zime z obilico snega, vroča in suha poletja, v zadnjih desetletjih pa predvsem onesnaženo ozračje. Propadanje stenskih slik je s podrobnimi analizami dejavnikov, ki jih ogrožajo, ter z zmanjšanjem njihovega delovanja, možno v določeni meri upočasniti. Rdeče znamenje, severna in vzhodna stena, čas nastanka fotografije (po poškodbah slikovne plasti sodeč precej po 1918) in avtor fotografije sta avtorici neznana. 24 Opravljene na Zavodu za gradbeništvo Slovenije leta 2004, doc. dr. Ana Mladenovič, uni. dipl. inž. 25 Opravljene na Oddelku Za biologijo rastlin na Biotehniški fakulteti leta 2004, prof. dr. Andrej Martinčič, uni. dipl. biol. in prof. dr. Gorazd Kosi, uni. dipl. biol. Rdeče znamenje, stanje poslikave leta 2010, pogled na severno-zahodni vogal, (foto: Ajda Mladenovič) nikakor pa ne ustaviti. Posebno težko je to v primeru stenskih slik na zunanjščinah, kjer je ohranjevanje za spomenik ugodnih pogojev praktično nemogoče. Med preventivne ukrepe tako spadajo postavitve nadstreškov ter preprečevanje nalaganja organskih komponent in umazanije. Treba bi bilo stalno in redno vzdrževati še ohranjene dele ter sanirati ogrožene in propadajoče prvine. Dejstvo je, da so stenske slike, predvsem tiste na zunanjih fasadah, v današnjih časih bolj ogrožene kot kdajkoli prej. Kar se je nekdaj lahko ohranjalo skozi stoletja, je sedaj v resni nevarnosti, da izgine v nekaj desetletjih. Zato se konservatorsko--restavratorska stroka vedno pogosteje odloča za umik originalnih spomenikov iz naravnega okolja in njihovo hrambo v nadzorovanih pogojih. VIRI: Ministrstvo za kulturo, Informacijsko dokumentacijski center za kulturno dediščino (INDOK): Terenski zapiski Franceta Steleta, LXXXVIII, 1910, 24 in LXI, 1924,13. Terenski zapiski Marijana Zadnikarja, XLV, 19. 5. I960. Slikovno gradivo LITERATURA: Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo. Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1973. Bogovčič, Ivan: Konserviranje-restavriranje stenskih slik. Gradivo za študij, Ljubljana 2000. Cevc, Emilijan: Poznogotske freske na Križni gori pri Škofji Loki. V: Zbornik za umetnostno zgodovino, XX. letnik, Ljubljana: Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, 1944. Höfler, Janez: Mojster Bolfgang in njegov krog. V: Gotika v Sloveniji, razstavni katalog, Ljubljana : Narodna galerija, 1995. Höfler, Janez: Srednjeveške freske v Sloveniji. Gorenjska. Ljubljana : Družina, 1996. Golob, France: Bratje Rupert, Filip in Henrik (III.), renski palatinski grofi, freisinški škofi in loški cerkveni gospodarji. V: Loški razgledi 51, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2004. Veiderjanez,- Vodič po Crngrobu. Škofja Loka 1936. Vignjevič, Tomislav: Mojster Kranjskega oltarja. Ljubljana : Narodna galerija, 1996. Porenta Aleš, Ivanka (ur.): Crngrob in okoliške vasi. Vodniki po Loškem ozemlju 7. Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1998. Zadnikar, Marijan: Znamenja na Slovenskem. Ljubljana : Slovenska matica, 1964. Summary The Red Shrine near Crngrob Presentation of the Monument and its Threat Factors The »red shrine« from the vicinity of Škofja Loka presented in this article is a protected monument because of its characteristic architectural and art historical properties. It is ranked among the oldest shrines in Slovenia, not only on the basis of its painting bid also because of the series of engraved signatures of pilgrims, the oldest of which dates back to 1529. lhe surface of the shrine was painted in its entirety. Stylistically, the painting has been dated to the late Gothic, however innovations of realism with featu res of the north-oriented early 16th century Renaissance are present as well. Comparison with stylistically related shrines enables identification of the author, presumably the Master of Carniolan Altars, whose main work in Slovenia represents the tablet pictures of a side altar in Kranj parish church. Those who commissioned the »red shrine« can be sought within the context of the political situation of those times, lhe first of them was certainly Bishop Philip of Preising, a patron of the arts who also visited the the area of Loka in person and left his mark on several monuments there. Others may have been the then Loka aristocracy and citizenry whose patron saints are depicted among the saints on the shrine. The paint ing has been reconstructed on the basis of old records and photographs, however, clue to missing data, the inuige is still incomplete. Part of the fresco was destroyed already at the beginning of the century, from when the first art historical records of the monument date, and its decay accelerated in the past century, lhe reasons for the degradation area combination of numerous factors, both biotic (plants and microorganisms) and abiotic (damp, temperature, acid rain etc.), which are very difficult to limit in the natural, unprotected environment. Through the decay, we have not only irreversibly lost an exceptional monument but also a testamentary document of lime and a fragment of our pasl. Goran Schmidt Rudnik nad Sorico Izvleček Prispevek opisuje kratek rudarski rov na južnem pobočju Lajnarja, nad vasjo Sorica v Selški dolini. O njem zaenkrat ni bilo mogoče najti nobenih zgodovinskih podatkov, vendar glede na znano rudarjenje železa v okolici ni posebnost. Zalo lahko o tej drobni zgodovinski ostalini sklepamo le posredno - avtor na osnovi lastnih raziskovanj in z opiranjem na številne vire podaja primerja vo lajnarškega rova z drugimi rudarskimi ostalinami v predgorju Julijskih Alp ter dodaja slikovite drobce iz zgodovine družbenih in tehnoloških značilnosti rudarjenja na Kranjskem do konca 19- stoletja. Abstract Mine above Sorica The contribution describes the short mine tunnel on the southern slopes oj Lajrtar, above the village of Sorica in the Selca valley. It has not for the moment been possible to find any historical data about it although, in view of the known mining of iron in the vicinity, it is not a peculiarity. We can only conclude indirectly about these tiny historical remains - on the basis of his own investigations and relying on numerous sources the author provides a comparison of the Lajnar tunnel with other mining remains in the foothills of the Julian Alps and provides picturesque details from the history of the social and technological characteristics of mining in Carniola up to the end of the 19th century. O rudniku nad Sorico vemo le to, da je. O njem zaenkrat ni znan noben zgodovinski zapis, v spominu Soričanov se ni v zvezi z njim ohranilo nobeno izročilo.1 Rov v pobočju Lajnarja, daleč od poti, v travnato-skalnatem brezpotju sta mi 1 Glej vire in literaturo na koncu sestavka. Za morebitno gradivo so bili preverjeni še: Kovaški muzej Kropa, Muzeji radovljiške občine, Muzej Železniki, Zgodovinski arhiv Ljubljana, enoti v Škofji Loki in Kranju, Gorenjski muzej. Poleg naštete literature so bile pregledane še druge strokovne in ljubiteljske publikacije o fužinarstvu in rudarjenju na Gorenjskem, domoznanske publikacije krajev v Selški dolini, povprašani so bili lovci, gozdarji, jamarji, domačini ter mnogi pohodniki. Južno pobočje Lajnarja nad Sorico: junij 2008. (Joto: Goran Schmidt) Vhod rudnika v Lajnarju je odprtina levo spodaj, druge so naravne votline; fotografirano s komaj opaznega odvala podkopa; junij 2008, (Joto: Goran Schmidt) junija 2008 pokazala Soričana, soimenjaka dr. Ivan Kejžar in Ivan Kejžar -Kovačev ki je rov našel in prvi na kratko opisal.2 Le na osnovi drobcev ostalin in s primerjavo njemu podobnih rovov lahko sklepamo, kdaj je nastal ter kdo in kaj je v njem kopal. Vhod v rudnik v Lajnarju je v skalni izboklini spodnjejurskega, neplastovite-ga, deloma oolitnega apnenca,з sredi travnatega južnega pobočja; okrogla, meter široka vhodna odprtina rova se odpira slabe tri metre nad travi- Д Ščem. »Rov ima na začetku smer . pravokotno na pobočje, potem pa se začne obračati navzdol in proti I zahodu in se po 15 metrih spusti J navpično.И Slaba luč je bila kriva, r da že prvi opisovalec ni videl, da je jašek dolg le slabe 4 metre, konča se zasut z gruščem. To je bilo sicer —4 razočaranje, izkušnja pa le pove, da *шЖЖ A уЧц * je nasutja morda le nekaj decimet- ШШШј —r rov in je potem jaška res konec, iVj lahko pa se pod zasutjem nadaljuje. ЏЈЖ f Zato je kazalo natančneje pogledati \ i - pobočje pod vhodom, v smeri rahlo v proti vzhodu, kamor V zadnjih Skica rudnika v Lajnarju. (narisat: Goran Schmidt) 2 Kejžar, Sorica, str. 162 in 172. 3 Osnovna geološka karta, str. 17 in 19; komentar dodaja, da prav to območje še ni povsem raziskano in apnenci še niso stratigrafsko opredeljeni. 4 Kejžar, Sorica, str. 172; dolžina rova je dejansko krajša. metrih le za nekaj stopinj zavijeta rov in jašek. Kopati navzdol je namreč težko, zato so velikokrat, če so le slutili bogatejšo žilo, skopali t. i. podkop, vodoraven rov pod prvim rovom, s katerim so skušali spuščajočo se rudno žilo zadeti nižje in se je lotiti s kopanjem navzgor. Ob ponovnem pogledu na pobočje pod vhodom lajnarškega rova sta se kakih 20 m pod vhodom v bujnem junijskem rastju res izrisovali komaj opazna udorina in izravnava - zasuto ustje podkopa in pripadajoči odval. V zgornjem delu udorine je v visoki travi in med elegantnimi irisi še mogoče videli skalni rob zgornjega dela odprtine podkopa, ki je zaradi strmega, v veliki meri gruščnatega pobočja seveda že zasut. Izginja pa tudi odval - že tako ni bil velik, snežni plazovi so zaoblili robove nasipa, vegetacija pa se je zarasla med kamenje. Ne vemo, če se jašek in podkop res srečata, mogoče so oba prenehali kopati na pol poti. Sklepamo pa lahko, da je rudnik najverjetneje nastal v 19. stoletju, o čemer pričajo širok vhod, sorazmerno širok rov in podkop. Starejši rudniki imajo namreč manjše mere, rudno žilo pa so zasledovali, kamor je pač šla, in če je šla navpično navzdol, so kopali za njo navpično navzdol, tudi 10 metrov, in če se je razcepila ter šla navpično navzdol, v razmaku 5 metrov, so skopali dva vzporedna navpična jaška. Takšni najstarejši znani ohranjeni rovi na Slovenskem, morda še iz 16. stoletja, so rudniki železove rude v vznožju in visokogorju Julijskih Alp. Po eni strani pričajo o primitivni tehnologiji, po drugi pa o izredni iznajdljivosti, neustrašnosti in trdoživosti takratnih rudarjev, ki so na vseh mogočih krajih, pa tudi nemogočih, iz skalnih razpok ob prelomih in v kraških breznih pobirali železovo rudo, v Zadnji Trenti tudi nad 2000 m nadmorske višine, in v stenah, dostopnih le s plezanjem.5 Na samem Lajnarju železove rude ni veliko; višje, ob mulatjeri, vsekani v južno pobočje zahodnega soseda Slatnika, najdemo na skalah nekaj milimetrov velike limonitizirane kristalčke, psev-domorfozo po markazitu-piritu. Prav takšne, le še manjše kristale najdemo tudi na skali pod vhodom lajnarškega rudnika, v samem rovu pa ostanke limonitnih skorij. Ker ima vsak rov tudi svoj odval, nas na prvi pogled preseneti, da poleg majcenega odvala podkopa ne vidimo odvala zgornjega rova. Šele precej daleč pod rovom je melišče, bolje rečeno skališče, ki bi mu skoraj pripisali naraven nastanek. Kamenje namreč ni običajne velikosti jalovinskega odkopa, torej veliko pri- Limonitna skorja na skalah odvala rudnika v Lajnarju; junij 2008. (Joto: Goran Schmidt) 5 Avtorjeva avtopsija in dokumentacija, 2009. bližno za pest, kolikor sc je kamnina navadno drobila ob klesanju in kopanju, marveč so to majhne skale, na katerih pa najdemo limonitne skorje in tudi nekaj milimetrov velike skupke železove rude v izrazito črni, mavrično prelivajoči se barvi, da so podobni goethitu in hematitu.6 Mogoče je manjši drobir odvala že prerasla vegetacija in so ostali razkriti le še največji kosi, ki so se zaradi teže odvalili najdlje - saj so jih tudi metali s trimetrske višine vhoda v skalni steni. Primerjava lajnarškega rova s podobnimi v predgorju Julijskih Alp Za odval neobičajno velike kose kamnine bi lahko pojasnilo dejstvo, da je tudi lajnarški rov skopan ob prelomu. Vsi pravi rovi v Julijskih Alpah (torej ne kraška brezna, v katera se je ujel bobovec kot netopen ostanek zakrasevanja, in so jih rudarji razširili le tu in tam), pa tudi vsi rovi v Karavankah (vsaj ti, ki so še danes dostopni), sledijo namreč prelomom. Primer rova. skopanega ob prelomni ploskvi. Laniše nad Sovodnjem v Poljanski dolini; september 2009. (Joto: Goran Schmidt) Pol metra širok »rov« med vzporednima prelomnima ploskvama, v sredini so skale pretrte cone; rudnik limonita v Trenti: oktober 2009. (Joto: Goran Schmidt) Prelomi, katerim so rudarji sledili, so široki od dveh metrov do nič, se pravi do izklinjanja preloma. Največkrat je ena stena preloma izrazito gladka, torej trša, druga pa manj, zato je napokana in delno zdrobljena. Profili rovov, ki potekajo vzporedno s prelomnima ploskvama, so zato v prvem primeru bolj nepravilnih oblik, kakor se je pač izoblikovala prelomna cona. Če pa rov poteka med dvema gladkima prelomnima ploskvama, je nagnjen, kakršen je pač vpadni kot preloma, in je zato videti kot kakšna ekspresionistična scenografija. Običajno je med prelomnima ploskvama ležala plast zdrobljene kamnine v kosih, velikih okrog 30 cm. Značilno je, da v teh rovih, ki potekajo vzporedno s prelomnima ploskvama, skoraj ne najdemo sledov svedrov ali klesanja - v rovu pod Lajnarjem jih je le nekaj 6 Da je limonit mešanica dveh mineralov, goethita in lepidokrokita, lahko pa tudi hematita, omenjata Vidrih - Herlec, Nahajališča bobovca, str. 154. - kar si lahko razlagamo tako, da so razlomljcni kosi kamnine bolj ali manj prosto ležali v pretrti prelomni coni. Takemu rovu bi prej kot izklesan rov morali reči očiščena prelomna cona. Ta pretrta cona med prelomnima ploskvama je očitno bila orudena, v nekaterih rudnikih najdemo po tleh in tudi v stenah za pest velike kose limoni ta. Na to, da je bil oruden samo prelom, kaže tudi dejstvo, da se nikoli niso trudili s kopanjem skozi prelomno ploskev ali skozi prečni pravokotni prelom, ki je včasih presekal in kot ravna zglajena stena zaprl pretrto prelomno razpoko, ki so jo sledili - vedeli so pač, da to nima smisla. Brez klesanja, razen morebitne razširitve ožin, so pobirali železovo rudo tudi iz ilovice v kraških breznih." Necker - Saussure opisuje (1829) takšen način rudarjenja v breznih na Jelovici nad Kropo8 in dodaja, da »se rudarji zadovoljijo s tem, da izvlečejo rudno vsebino izjame, doklerje ta še dovolj sipka in krhka in se ne drži premočno sten, da jo lahko izkopljejo, ne da bi si pomagali s smodnikom. Če postaja brezno proti globini širše, se odkopi razširijo, če pa se zožuje, se tudi odkop zoži. Rudarji se z napredujočim odkopavanjem spuščajo v vedno večje globine, puščajoč nad seboj obsežne prazne prostore z razdrapanimi stena mi, pokritimi s stalaktiti, v katerih je tudi ruda; ti jaški, kakor sem že rekel, dajejo videz popolnoma naravne podzemeljske jame.« To pa brezna tudi dejansko so - opis je dragocen zato, ker kaže, da je bilo orudenje brezen sekundarno, torej v že izjedenih in celo zasiganili kraških prostorih. Nekaj limonitno rjavooranžne gline sicer še najdemo v breznu-rudniku Cok na Jelovici, ki je lep primer takšnega rudarjenja, rude pa razen bobovcev v velikosti riževih zrn ni več, občudujemo lahko le pospravljene in očiščene, delno zasi-gane kraške rove in dvorane. Lajnarški rov je, kakor rečeno, skopan ob prelomu - na stenah so sledovi limonitnih skorij redki, najdemo pa še drobce na tleh. Približno 7 m od vhoda, kjer se rov iz rahlo spuščajoče se smeri prevesi v skoraj navpično, izrazito sledi prelomnima ploskvama pod kotom približno 70 stopinj. Sklepamo lahko, da so slab meter širok prostor med ploskvama napolnjevale od naravnih sil zdrobljene skale, ki zdaj ležijo na oddaljenem odvalu pod vhodom. Iz prostornine odvala je načelno mogoče izračunati približno dolžino rovov, če poznamo povprečni pro- Dr. Ivan Kejžar na vrhu jaška rudnika v Lajnarju: junij 2008. (Joto: Goran Schmidt) 1 O geologiji julijskoalpskih rudišč glej pregleden, konkreten in strokoven članek: Gospodarič - Pohar, Geološka svojstva, str. 7-25, in tam navedeno literaturo. 8 Cimerman, Pismo, str. 420. lil rova in upoštevamo povečano prostornino odkopane kamnine in odnešeno rudo. Ta metoda se pri lajnarškem rudniku ne obnese - oba odvala sta na strmem pobočju že tako erodirana in zakrita, da njune prostornine ni mogoče oceniti. Na oko bi lahko rekel, da kaj več od obstoječega rova in predvidene povezave do podkopa ni bilo izkopanega. Lokacija lajnarškega rova ni presenetljiva glede na okolico v širšem pogledu, ki je bila sorazmerno bogata z železovo rudo. Na severu, v bližini, na samem prevalu Soriške planine, kjer se cesta komaj začne spuščati proti bohinjski strani, so predvsem levo še vidne rudne jame; na zahodu so rudne jame na južni strani grebena med Vrhom Bače in Planino na Kalu - tu so med vsemi našte-vanimi kraji izjemoma nabirali in odkopavali manganovo rudo; na vzhodu je Ratitovec z znamenitim 40 metrov globokim kraškim rudnim breznom, znanim kot rov sv. Jožefa in sv. Frančiška, ki se odpira na skoraj samem vrhu, na severnem in vzhodnem pobočju pa so številne rudne jame. Pobočje Ratitovca se nadaljuje v Jelovico s stotinami rudnih jam in brezen ter nekaj rovi nad Jelenščami in Selškimi Lajšami. Pod severnim strmim bregom Jelovice je Kropa, na jugu pa Železniki, v obeh krajih so bili rudniki; dlje na sever, preko doline Save Bohinjke, se razteza Pokljuka, s prav tako stotinami rudnih jam, brezen in redkim pravim rovom. Pravi rudniški rov, kakršen je v Lajnarju, je v opisanem predgorju Julijskih Alp namreč redkost, je eden izmed zgolj štirih meni znanih. Vsi Štirje so skopani v južno pobočje, bodisi nad Rudnim poljem na Pokljuki, Jelenščami ali Selškimi Lajšami,9 nad vsemi pa so na planotah omenjene stotine rudnih jam in oru-denih naravnih brezen. Očitno so s temi pravimi rovi sicer sledili povsem konkretno orudenje, morda pa tudi 9 Rudnik nad Rudnim poljem mi je pokazal pokljuški gozdar Lojze Budkovič, tistega nad Jelenščami pa jamar Gregor Pintar iz Škofje Loke; rudnik nad Selškimi Lajšami je omenjen v Bogataj (ur.), Doba železarstva, str. 14. Pogled iz rova nad Selškimi Lajšami; marec 2008. Cfoto: Ooran Schmidt) Pogled iz rova nad Jelenščami; december 2009. (Joto: Goran Schmidt) Nikolajev rov »na železovo rudo« v katastrski občini Dražgošc. leta 1815. (ARS, /15 113, Rudarska knjiga 14, folio 141;foto: Goran Schmidt) skušali takorekoč od strani pogledati v nedrje planot, bogatih z železovo rudo. Vendar so vsi, sodeč po odvalili, razkrili le revnejše orudenje, še največje je bilo tisto nad Jelenščami. Na skrajnem vzhodnem robu mežakel-sko-pokljuške planote lahko k pravim rudnikom železove rude tega območja prištejemo štiri rove na Kavčah'o in enega na I lomu nad Bledom.11 Utrinki iz zgodovine rudarjenja v predgorju Julijskih Alp Rove so včasih kopali bolj po navdihu kot po pameti, zanemarili so geološko in montanistično izkušnjo, ali pa ju niso imeli, vendar je bilo kopanje pravih rovov preprosto drago,12 najprej zaradi posebej usposobljenih »rovnili kopačev«, na Jelovici že leta 1668, kasneje ne toliko zaradi delovne sile in časa, ki očitno nista bila upoštevanja vredni postavki, marveč predvsem zaradi razstreliva - porabljeni črni smodnik so rudarjem v Zagorju leta 1820 celo odtegovali od mezde, da bi spodbujali njegovo čim manjšo porabo.13 Primerjava nam pri daiaciji bolj malo pomaga: brezno na Ratitovcu so izkoriščali v letih od 1820 do 1860, rudne jame na Pokljuki in Jelovici so laliko že prazgodovinske, najstarejši znani dokument o podeljeni koncesiji je iz leta 1344, in sicer za rudno jamo v gozdu na Poljščici pri Bledu;14 iz kasnej-»Gotski« portal rudniškega rova na Homu. šili zvemo, da so rudarile cele družine, (foto: Goran Schmidt) l0rej tudi otroci. 10 Jamnik, Sledi rudarjenja, str. 213-217. 11 Rudnik mi je pokazal velik poznavalec julijskoalpskega visokogorja Janez Bizjak z Bleda; Zanimivo je, da najdemo v homskem rudniku tudi bobovce. 12 Dolžan Eržen, Dediščina, str. 26; cela številka Vigenjca je skrbno in izčrpno posvečena kropar-skemu železarstvu in jeloviškemu rudarstvu. 13 Šorn, Rudarji, str. 81. 14 Gašperšič, O tehniki, str. 10. Za najstarejši dokument o podeljeni koncesiji torej ne velja letnica 1583, ki jo navajata Pibernik - Ravnik v sicer izčrpni in dragoceni razpravi; avtorja omenjata med drugim spisek 233 koncesij za rudarske in oglarske podelitve iz let 1583 do 1849, ki ga zda| hrani Gornjesavski muzej Jesenice, Popis, zap. št. 127; tudi v tem setavku navedena imena rudokopov so iz njunega članka. Opisane lokacije na Pokljuki - »podKozjem stanom«, »Sajavernikampod to spodno Lvsho«, »Sa Rvdnatem Lomam u Vrati za Lesam«, »na Goriushah per Štoru«, »per Marjetene Lushi u te Globoke konte pocl tem vsokem Ilribam«, »V starem Lomu Sa liaito«, »Udouje Dolini mejhenu u Stran ...« - nam jam seveda ne pomagajo najti. Na Pokljuki in Jelovici so bobovec intenzivno pridobivali do konca 19. stoletja. Samo Žiga Zois je imel na Pokljuki v letih 1778 do 1812 v rudarskih knjigah vpisanih 158 jam in brezen,1' po drugih virih16 poznamo imena še 250-ih, vendar tudi to še niso vsa. Jelovica je slabše dokumentirana, po virih je mogoče sestaviti seznam nekaj več kot šestdesetih jam in brezen, med njimi so tudi tiste, ki so bile od Zoisovih dedičev (»v Jelovzi nacl Wajto v Grabnj«, »u Jelovze na ta kraj Blatneka«, »U Schauenk«, »Jelovza pod Stara Konta«), vendar nam ogled terena pove, da je to morda le desetina vseh. Obseg seznama bi bil dobesedno premosorazmeren s časom, ki bi ga bili pripravljeni posvetiti iskanju, pri čemer seveda ne bi vedeli, ali smo našli v arhivskih virih omenjeno jamo oziroma brezno ali pa morda takšno oziroma takšnega, katere ali katerega zapis seje izgubil. Zato so vse navedene številke zelo približne, prav tako tudi datacije. Letnica ali razpon letnic pri takem zemljiškoknjižnem lastniškem zapisku priča namreč samo o času, ko je bila posamezna entiteta last določenega lastnika, nikakor pa ne tudi o tem, od kdaj že in do kdaj še je bil posamezen objekt izkoriščan. Tako na primer Balthasar Hacquet omenja,17 da so leta 1779 nad Kropo odprli neki opuščen rudnik železa. Čas nastanka omenjenih pravih rovov je prav tako težko določiti, le sklepamo lahko, zakaj so kopali te razmeroma revne kope, ko pa so bili na planotah nad njimi bogatejši. So ti redki pobočni, edini pravi rudniški rovi na vsem jeloviškem, ratitovškem, pokljuškem in mežakelskem rudo-gorju priče poslednjih poskusov iskanja rude v zadnjih desetletjih 19. stoletja?18 V enem od rovov na Kavčah« je v skalo vklesana letnica 1915 - če pomeni čas, ko je bil rudnik skopan, je bil ta rudar precej za časom. 15 ARS, AS 1052, Zoisov arhiv, fasc. 29, leto 1830. 16 Predvsem Pibernik - Ravnik, Zgodovinski pregled. 17 Hacquet, Oryctographia, str. 179, cit. po Cimerman, Pismo, str. 420. 18 Predvidevanje Ivana Kejžarja, Sorica, str. 162, da je rudnik nastal v drugi polovici 19. stoletja, bo najverjetneje povsem pravilno. 19 Jamnik, Sledi, str. 213-217: t. i. »rov s ključavnico«; letnico sva opazila ob obisku leta 2009. Vklesana letnica 1915 v enem od rovov na Kavčah; maj 2009. (foto: Goran Schmidt) Lajnarskega rudnika v ohranjenih rudarskih knjigah zaenkrat ni bilo zaslediti ali pa ga ni bilo mogoče prepoznati - nobeno ime ne spominja na »Lajnar« ali »Sorica«. Iz tega bi lahko prehitro sklepali, da je bil tako nepomemben, da sploh ni bil registriran. To je skoraj nemogoče, rudno bogastvo je bilo erarna - cesarjeva - last, kdor je kopal na svoje, je kradel cesarju. Poleg tega lahko vidimo, da so rov v Lajnarju kopali poklicni rudarji. To sklepamo tako iz tehničnega pristopa kakor iz dejstva, da v Sorici ni ohranjeno nobeno izročilo o tem rudarjenju. Običajno je namreč bilo, da so poklicnim rudarjem pomagali okoliški kmetje, poklicni rudarji so bili večinoma celo v manjšini. Domačini so radi poprijeli za delo, ker jim je, predvsem v zimskih mesecih, prinašalo dodaten zaslužek; če je bilo to pred letom 1848 - pred zemljiško odvezo -, se jim je reklo »podložniki« v primerjavi s »pravimi rudarji«.20 Pričevanja o bližnjih rudnikih na severnem robu Jelovice nad Kropo in v Lipniški dolini sicer govorijo tudi o resničnih čudakih - rudarjih samotarjih, ki so živeli in umrli v gori ter imeli z drugimi ljudmi le malo opravka.21 Vendar so se takšne pojave vtisnile v krajevni spomin. Zelo zanimiva je ugotovitev, da v literarnih delih, ld oživljajo nekdanji način življenja v železarski Kropi in bližnjih vaseh, o »rudarjih ni sledu (...), nikjer nt lika rudarja, ki rudo išče v jamah in jo oddaja fužinarju«. So fužinarji in kovači, rudarjev pa ni. Še več - v matičnih knjigah iz let od 1807 do 1812 ni navedenega niti enega rudarja, »pa je naštet celo godec, berač in potovka«, kar kaže, da se stanovska zavest med kroparskimi rudarji ni razvila in so bili življenjsko navezani na kmečki način življenja.22 Nezanesljivo lahko tako sklepamo, da so rov v Lajnar kopali »pravi rudarji«, torej prišleki, delo razmeroma hitro opravili in brez sledu ter spomina izginili. Soričani bi lahko za svojega vzeli tudi rudnik skrila v Nidrarski grapi,23 saj se večina jabolk, ld padejo v Sorici z dreves, odkotali vanjo. Rudnik leži na levem bregu grape, približno kilometer pred gostilno v Podroštu. V njem ni ničesar, samo kakih 15 m rova - morda so preverjali, kako debela je plast skrila, ki so ga sicer pridobivali v bližnjem dnevnem kopu. Vhod je romantično zaraščen in kar prav je, da ga nihče ne obišče - naj ostane tak. 20 Šorn, Rudarji, str. 79. 21 Dolžan Eržen, Dediščina, str. 23. 22 Dolžan Eržen, Dediščina, str. 28. S tem opozarja med drugim tudi na vir, ki bi ga človek zlepa ne našel: K.(adunč), Mairie, str. 82-84. 23 Kejžar, Sorica, str. 168 in 176; pravi, da izvira rov iz druge polovice 19. stol. in so ga skopali Železnikarji. Vhod v rudnik skrila v Nidrarski grapi: junij 2008. (Joto: Goran Schmidt) Družbene in tehnološke značilnosti rudarjenja na Kranjskem do konca 19. stoletja Rudarjenje na območju današnje Slovenije je imelo v vseh časih, razen v času družbene lastnine od 1946 do 1991, vse značilnosti kolonijalnega ropanja. To pomeni, da je bila ruda kot neposredno erarna lastnina pobrana, predelana in skoraj v celoti kot polizdelek ali kot končni izdelek uporabljana drugje. Manj pomembna nahajališča - in takšno je bilo seveda tudi to v Lajnarju - so bila koncesijsko podeljena, bodisi fevdalcu bodisi kakšnemu drugemu zasebniku, ki je plačeval pavšalni letni davek na proizvodnjo. Pri nas ni ostalo ničesar presežnega. Zaradi nagnjenosti k samospoštovanju sicer vidimo v nekaj upravnih poslopjih v manufakturnih in kasneje industrijskih središčih - v Idriji v gradu, celo v mini gledališču in v lepem šolskem poslopju - znamenja napredka in svetovljanstva, vendar so bili to po funkciji le instrumenti, kako zadržati delavce v primerni kon-diciji ter jih šolati tam in le toliko, kolikor je potrebno za delovanje rudnika.24 Vrednost izkopane rude je bila skratka neprimerljiva z denarjem, ki je ostal delavcem ali bil investiran na ozemlju današnje Slovenije. Rudar je bil sicer plačan, vendar je plačilo večinoma zadoščalo le za preživetje (z izjemo v Idriji). Bil je le delovna sila, s čim bolj ekonomično porabo. Zanimivo je, da pri jeloviških rudarjih, razen sčasoma uporabe smodnika, ni opaziti nobenega tehnološkega razvoja, vsa njihova oprema je bila primerna le za ročno delo.25 Od približno leta 1490, ko se je začela železna mrzlica (Berggeschrei), v malem podobna kasnejši zlati mrzlici v Severni Ameriki, do zatona rudarjenja v zadnjem desetletju 19. stoletja, nista tehnika in oprema presegli razvojne stopnje 18. stoletja.26 Orodje jeloviškega rudarja lahko naštejemo na prste ene roke: na leseno držalo nasajen klin ali kladivo, rovača, podobna današnjemu alpinističnemu cepinu, vendar le z ostrim koncem, strgulja in lopatica. Ko so na Jelovici v prvi polovici 18. stoletja začeli uporabljati smodnik - sto let (!) potem, ko so ga prvič uporabili na Ogrskem (1627) - so za t. i. strelne luknje potrebovali sveder, težko kladivo in trebilno iglo, s katero so iz vedno globlje luknje izbezali natolčeno kamnito moko. Za dvigovanje iz jaškov so uporabljali leseno in pleteno vedro ter usnjeno vrečo, za prenašanje pa lesene nečke. Te že same po sebi težke posode so bile nepraktično plitve; sprašujemo se, ali jim v več stoletjili ni prišlo na misel nič praktičnejšega, saj ob rudarskih poteh še vedno najdemo očitno izgubljeno rudo daleč od samega rudnika. Mogoče so se lesene nečke dobro obnesle v nizkih rovih, ko so rudarji nakopano rudo na njih potiskali pred seboj po rovu, včasih tudi nižjem od enega metra. So bile zato lesene in masivne? Najbolj komplicirana naprava, ki so jo uporabljali v rudniku, je bilo vreteno - kol, vpet v dva nosilca, ob strani 24 Schmidt, Zgodovina šolstva, str. 274-279. 25 Dolžan Eržen, Dediščina, str. 27. 26 Gašperšič, O tehniki, str. 9; tudi nadaljnji opis orodja in obleke povzemam iz tega članka. preluknjan z dvema pravokotnima palicama, tako da so dobili štiri ročke, podobno kol naredimo preprost vodni mlinček. Täko vreteno so našli v omenjenem ratitovškem breznu-rudni-ku in je shranjeno v muzeju v Železnikih.27 Vse opisano so verjetno uporabili tudi pri kopanju rudnika v Lajnarju. Kar je v Sloveniji ostalo za tritisočleinim rudarjenjem - od začetka je bilo pač bolj pobiranje kot izkopavanje28 - je le votlost rovov. Zato je vsak rudniški rov na Slovenskem priča mrzličnega upa in hkrati že tudi pokopane iluzije, priča pobega v občutek sorazmerne svobode, ki ga je rudarjem dajala oprostitev od vojaščine (ne le rekrutacije, marveč tudi t. i. vojaške službe: popravila cest, prenočevanje vojakov, prevažanje ali prenašanje njihove prtljage), oprostitev od dajatev (vsaj do leta 1847 niso plačevali denarja ne državi ne cerkvi in ne občini ali opravljali ročne tlake, plačali so le duhovščini za pogreb29) ter določena pravna samostojnost z rudarsko zakonodajo in sodišči. To je rudarskemu stanu v času pred zemljiško odvezo dajalo nekaj privlačne samostojnosti, a so se z rudarjenjem sami obsodili na komaj predstavljivo težaško delo. Po zemljiški odvezi pa sta rudar in kmet poslala povsem svobodna; lahko sta šla, kamor sta hotela in največkrat sta šla za svojo mezdo in za tuj presežek na delo v tujino - v rudnike. VIRI: Arhiv Republike Slovenije (ARS): AS 113, Rudarsko glavarstvo v Ljubljani, 1771-1948, Kazalo k posestni knjigi po imenih rudnikov, Kazalo opuščenih rudnikov, Rudarske knjige (Rk 5 A-E, Rk 1-4,14-16), Posestne knjige (Pk 8-21). AS IO69, Zbirka kart in zemljevidov, 16.-20. stoletje. AS 1052, Zois pl. Edelstein, rodbina, l606-1901, fasc. 26, 29, 34, 63, 204. AS 457, Kranjska industrijska družba, 1869-1914. AS 471, Ruardove fužine in rudokop Sava, 1740-1898. 27 Bogataj (ur.), Doba železarstva, str. 1; Dolenc, Rudarstvo, str. 18-22. 28 Predvsem Ogrin, Arheološke raziskave, in tam navedena literatura. 29 Šorn, Rudarji, str. 88. Pogled iz rudnika v Lajnarju na Blegoš; junij 2008. (Joto: Goran Schmidt) Gornjesavski muzej Jesenice (GMJ): Popis dokumentov, zap. št. 42,45, 58, 63, 100, 102,106, 107, 118,120-136. Načrti rudnikov in dokumenti Kranjske industrijske družbe. Jamarska zveza Slovenije (J/.S): Kataster jam JZS po kriteriju naravna jama/rudnik. LITERATURA: Bogataj, Andrej Tur.): Doba železarstva v Železnikih. Železniki: DECOP, d.o.o., 2002, 31 str. Cimerman, Franc: Pismo profesorja Necker-Saussura o železovih rudnikih na Kranjskem Alexandru Brongniartu. V: Proteus, let. 64, št. 9-10, Ljubljana: Prirodoslovno društvo Slovenije, 2002, str. 417-423- Dolenc, Jože: Rudarstvo in jamarstvo na Ratitovcu. Planinski vestnik, št. 5, Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2007, str. 18-22. Dolžan Eržen, Tatjana: Dediščina kroparskega rudarjenja. Vigenjc, let. 3, Kropa : Kovaški muzej Kropa, 2003, str. 23-29. Gašperšičjože: O tehniki in opremi nekdanjih rudarjev na Jelovici. Kronika, let. 10, št. 1, Ljubljana : Zgodovinsko društvo za Slovenijo, 1962, str. 9-19. Gospodaric, Rado; Pohar, Janez: Geološka svojstva nahajališč železovih rud. V: Železar, let. 8, št. 1, Tehnična priloga, Jesenice : Železarna Jesenice, 1966, str. 7-25- Hacquet, Balthasar: Oryctographia Carniolica oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien und zum Thiel der benachtbarten Lander II. Leipzig : 1781, 186 str.; cit. po Cimerman, Pismo, str. 420. Jamnik, Pavel: Sledi rudarjenja na hribih Kavče in Vrše med Blejsko Dobravo in Kočno. V: Jeseniški zbornik, št. 9 Jesenice : Gornjesavski muzej Jesenice, 2009, str. 213-217. K.fadunč), F.(ranc): Mairie de Kropp (Nadaljevanje). V: Zadrugar I. Glasilo Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, št. 8, Kropa : Zadruga, 23. 6. 1934, str. 82-84; cit. po Dolžan Eržen, Dediščina, str. 28. Kejžar, Ivan: Sorica, njene vode in življenje ob njih. V: Loški razgledi 51, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 2004, str. 155-205. Krajevni leksikon Dravske banovine. Krajevni repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi podatki vseh krajev dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajevnega leksikona dravske banovine v Ljubljani, 1937, 715 str. Ogrin, Marija: Arheološke raziskave v Julijskih Alpah. Bohinj in Blejski kot. V: Človek v Alpah. Desetletje (1996-2006) raziskav o navzočnosti človeka v slovenskih Alpah. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006, str. 96-106. Osnovna geološka karta 1:100.000, Ust Kranj in tolmač. Beograd : Zvezni geološki zavod, 1976. Pibernik, Božo; Ravnik, Franc: Zgodovinski pregled, povzet iz arhivskih podatkov o rudarjenju in oglarjenju v Julijskih Alpah. V: Železar, let. 8, št. 1, Tehnična priloga, Jesenice : Železarna Jesenice, 1966, str. 67-80. Schmidt, Vlado: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 2, Ljubljana : Delavska enotnost, 1988, 351 str. Som, Jože: Rudarji v naših premogovnikih ob koncu fevdalnega družbenega sistema. V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, let. 4, št. 1-2, Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 1963, str. 79-93- Vidrih, Renato; Herlec, Uroš: Nahajališča bobovca v predgorju Julijskih Alp. V: Mineralna bogastva Slovenije, Scopolia, suppl. 3, Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije, 2006, str. 154-157. Summary Mine above Sorica The tun nel on the southern slope of Lajnar above the village of Sorica in the Selca valley was probably excavated in the second half of the I9th century, so after ore deposits were in the main considered already exhausted in the relatively flat karstic world of the Mežakla Pokljuka, Jelovica and Ratitovec plateaus, where obtaining ore is already documented in the 14th century and undoubtedly look place even much earlier. In the aforementioned areas, iron ore in the form of round grains found in clay (bobovci) orpseudomorphic limonite overpyrite-marcasite was excavated in karst sinkholes and chasms as the undissolved remains of lengthy karstifi-cation. characteristically captured in orange-brown (limonitic) clay, and partially, above all in the high mountains of the Julian Alps, as limonite in ore-bearing tectonic fractures. Lajnar tunnel belongs among the latter and, of the hundreds of the aforementioned mine tunnels and chasms in the foothills of the Julian Alps, is one of only four known real tunnels in this area. Because of their use oj gunpowder, such tunnels were expensive and were mainly dug for exploratory purposes only towards the end of Gorenjska ironworking. Since no tradition of excavation or mining on Lajnar has been preserved in Sorica, the miners were probably foreigners, professional miners who did not need the assistance of locals, performed the work, alone and, given the relatively modest dimensions of the tunnel, preserved to a length of 11 metres, also relatively quickly. In view of the remains of limonite crust in the tunnel and hematite fragments on the slope, they clearly followed a thin vein of ore which was soon shown to be an exception in the Lower Jurassic, unlayered, partially oolithic limestone. On the basis of other sources, the social and technological characteristics of mining at that time are briefly described: a mine was the property of the public treasury, thus the emperor, who was of course committed to the maximum possible production. Miners therefore had some special rights but they worked for modest wages. The profit did not remain on the territory of today's Gorenjska so mining here meant only survival ancl not also development and progress. The technology itself of mining testifies to this, which, with the exception of the later use of gunpowder, remained medieval right to the end of the 19th century, i.e., to the end of mining in the high and medium mountains and foothills of the Julian Alps. Matija Križnar Jamski medved z Jelovice Izvleček Jelovica je bila v preteklost i eno gla vnih ruclišč, kjer so po kraških breznih, vrtačah in jamah iskali železovo rudo. Med kopanjem rude so naleteli na kosti in zobe pleistocenskih živali, najpogosteje jamskih medvedov, ta je bil v Sloveniji zelo pogost. Štirje zobje zJelovice, ki so shranjeni vpaleontološki zbirki Prirodoslovnega muzeja Slovenije, predstavljajo redke dokaze o prebivanju te živali na Gorenjskem, Opisani zobje verjetno pripadajo vrsti Ursus mgressus, kar sklepamo glede na velikost in obliko zob ter zobnih grbin. Abstract Pleistocene cave bear from Jelovica Jelovica was one of the main sites of ore deposits in the past, where iron ore was sought in karstic chasms, sinkholes and caves. The bones and teeth of pleistocene animals were frequently found during the excavation of ore, most often cave bear, which was very common in Slovenia. Four teeth from Jelovica, preserved in the paleontological collection of the Slovenian Museum of Natural History, provide rare evidence thai these animals lived in Gorenjska. The decsribed teeth probably belong to the species IJrsus ingressus, which can be concluded from the size and morphology of the teeth. Uvod Jelovica je obsežna alpska planota z mnogimi kraškimi pojavi, jamami, brezni in vrtačami. V preteklosti je bila pomembno železarsko središče, kjer so kopali in izkoriščali razmeroma bogata rudišča z bobovcem (železovo rudo). Pri kopanju so pogosto naleteli na kosti pleistocenskih sesalcev, kar potrjujejo nekatera poročila. Le redko so te najdbe shranili, v večini primerov so hitro razpadle, kar je pri takšnih fosilih pogosto. V zbirki Prirodoslovnega muzeja Slovenije smo v paleontološki zbirki odkrili štiri ostanke zob jamskega medveda. Sodeč po priloženem inventarnem lističu izhajajo z Jelovice, na žalost pa natančnejših podatkov o naj- dišču nimamo. V pričujočem prispevku bomo predstavili te zanimive ostanke jamskih medvedov in jih poskusili natančneje določiti. Dosedanje najdbe pleistocenske favne v okolici Jelovice Skozi bogato rudarsko tradicijo na jeloviški planoti so rudarji pri odkopava-nju brezen in jam pogosto naleteli tudi na kosti pleistocenskih sesalcev. Med najstarejšimi zapisi o najdbah fosilnih ostankov poroča že Baltazar Hacquet, v svoji knjigi Oryctografia Carniolica, kjer piše, da so leta 1779 pri Kropi našli okostje velikega medveda, katerega kosti so bile »poapnele«.1 »o man vor J?cifcn auf (fifen gtarbfitrt {»at. €r(l fciffr* 0<»{>r t>«t '"J" a(tf» gcJjfiirt, roo man in tinfr (Tmfrrnung bi« ffitbfiiif cinre grefjfii S5ärif Jangjtynf gait) ипгхгЈф, unb bfrjtnigt X^il, bfr in ttm S^itftr ft«ft<, ftxnfalle mit citur Crjrinte überjogtn. Eden prvih zapisov o najdbah fosilnih kosti iz okolice Krope pod Jelovico, (po Hacquetu) Skoraj pol stoletja kasneje je po Kranjskem potoval Louis-Albert Necker-Saussure, ki je poročal o mnogih geoloških zanimivostih. Med drugim omenja, da je dobil leta 1824 podatke o nekaterih najdbah kosti in zob iz jam v okolici Krope. Videl je tudi zob medveda, ki so ga leta 1827 odkopali delavci rudnika pri vasi Dražgoše.2 Kot poroča, je videl podobne najdbe tudi v Zoisovi zbirki, sodeč po priloženi etiketi pa kosti in zobje izhajajo iz »rudniku železa Sa Breznam na Robo, pri Gorjušah (bohinjski okoliš) 50 sežnjev globoko«? I*r !>• Win Kola, rt MfkiruV aptn b rann j#r In »illc Ji' 1j"l«rli. d« fmfmrin .I'm «t ilr> ilnili J* mamini iV-rn rartihmm, man H uim< гц» гГ tar* iiifrriw pour U miller rrlle ,1 la.p.. 11,- Л|>риг1<пм la tlenl qui-jat nip. portA' lit- Knipp, l.'Mqorur, rniw ilc U mam .In Ur>Л1' чп molt . Tnmvrt .lam /rt uir"" Jr ftr &./)тм»м.Ло|*, pm ,Ir OurlauA ( fmftm-Jr%r. J'«*pirn paamr ioni mHOjm. Mntiik'iir, nn iln-•■»ilrrt-* o»H»,.|| l onlir i|im' j ai liuui*-it taiyhacli Zapis o najdbi pleistocenskih sesalcev v okolici Gorjuš na Pokljuki, (po Necker-Saussuru) Verjetno je bilo pri kopanju rude odkritih precej ostankov pleistocenskih sesalcev, a se do danes na žalost ni ohranil skoraj nobeden. Prav tako so redki 1 Cimerman, Pismo Necker-Saussura, str. 417-423. 2 Cimerman, Pismo Necker-Saussura, str. 417-423- 3 Cimerman, Pismo Necker-Saussura, str. 417-423. Kropp, traiaillaiK л ttrxpUwULHui l uni' niincik fer, } aialcni đćrouirrt un grami «itim d'omoiciu, ши ■ jц r'ilravei м rette itlc, iU tčliiail Iii Irl Je rccombltfr Ii' puiu et lie l'nluininniKr, Rulid, ajniit rvvu .4. ,\o-louniL Gcuo anu« ( iBaH ) i Kropp, il m'a mouut' , et utfai« a liion voulu ne ilonDcr an« dent санјпв ifnun i|ic iL«» oninm, Ixutaillani lian» U mine lie fer пшм. шос Ih-Aich^ajclkc, au miili tie Krupp , Inj ntit пррагклп i'ii , el qu'ila »mirtil traui»e Ami l'argih fem-ginruso tie la fentc. Omemba najdbe medvedovega zoba iz rudne jame pri Dražgošah. (po Necker-Saussuru) drugi fosilni ostanki sesalcev drugod po Jelovici in okolici. Leta 1982 je bilo na Oblakovi planini na Jelovici odkrito delno ohranjeno okostje navadnega jelena (Cervus elaphus).4 Nekoliko bolj oddaljeno je najdišče losa (Alces alces) s Soriške planine, ki pa verjetno ni fosilno, saj so starost ocenili na približno 1700 let,5 Jamski medved je bil zelo pogosta pleistocenska žival, ki je živel od Pirenejev do vzhodnih obal Črnega morja, v Sloveniji ga omenjajo v skoraj vseh pleistocen-skih najdiščih. Jelovici najbližja najdišča jamskega medveda so Matjaževe kamre med Žirmi in Logatcem ter Divje babe pri Cerknem. Zelo bogato najdišče pleisto-censke favne je tudi Poljšiška cerkev pri Gorjah nad Bledom, vendar ostankov jamskega medveda med favno tu ni več. Razširjenost jamskega medveda (levo) in skelet jamskega medveda Ursus ingressus iz Mokriške jame. razst avljen v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, (joto: Ciril Mlinar) Druga najdišča ostankov jamskega medveda so bolj oddaljena, med njimi izstopata predvsem Potočka zijalka pod Olševo in Mokriška jama nad dolino Kamniške Bistrice. Ti dve najdišči sta pomembni tudi zato, ker so v njiju odkrili novo vrsto jamskega medveda - Ursus ingressus,b Po najnovejših raziskavah (tudi genetskih) in izkopavanjih so paleontologi razdelili nekdaj eno vrsto jamskega medveda na več vrst, in sicer: Ursus ladlntcus, Ursus eremus, Ursus ingressus in Ursus spelaeus.1 Nekoliko starejša (verjetno tudi prednik) je vrsta Ursus deninge-ri, ki so jo odkrili v Jami pod Herkovimi pečmi.8 Tretja vrsta pleistocenskega jamskega medveda Ursus eremus je bila dokazana v Ajdovski jami pri Kočevju.9 4 Jamnik, Fosilni ostanki, str. 73-75. 5 Krivic, Los tudi na Soriški planini, str. 93-97. 6 Rabeder et al., Morphological responses of cave bears; str. 59-72, Rabeder et al., The Systematic position, str. 197-200. 7 Rabeder in Hofreiter, Der neue Stammbaum; str. 58-77, Rabeder et al, Chronological and Systematic position, str. 69-73- 8 Pohar, Pleistocenska favna, str. 241-284, Rabeder et al., Morphological responses of cave bears, str. 59-72. 9 Rabeder et al., Morphological responses of cave bears, str. 59-72. V Zobje iz zbirke Prirodoslovnega muzeja Slovenije V paleontološki zbirki Prirodoslovnega muzeja Slovenije hranimo veliko ostankov jamskih medvedov iz različnih slovenskih nahajališč. Med njimi smo našli tudi nekoliko zaprašeno škatlo s štirimi primerki zob jamskega medveda. Iz zapisa v inventarni knjigi je razvidno, da so jih našli na Jelovici. Na starem inven-larnem lističu je bilo zapisano: »Fossilien Zahn des Ursus spelaeus von der Jelovca aus einer Bohnerzgrube dano dedi t Homan Kaufmann in Radmansdorf«. Vsi štirje zobje so shranjeni pod inventarno številko 1039/23. Trije zobje so drugi zgornji meljaki (M^), en pa je drugi spodnji meljak (M2). Dva od zgornjih meljakov (Tabla 1, slika 1-4) imata ohranjeni korenini, žvekalna površina zoba je močno obrabljena. Sodeč po močnih koreninah in obrabljenosti sta pripadala starejši živali. Dimenzijsko se ujemata z nekaterimi enakimi meljaki iz Mokriške jame in Križne jame. Tretji zgornji meljak (Tabla 1, slika 5) je bolje ohranjen, a je brez koreninskega dela. Sodeč po dobri ohranjenosti žvekalne površine zoba (zobnih grbinic) je verjetno pripadal mlajši živali. Zob se dimenzijsko in po obliki zobne krone dobro ujema z nekaterimi meljaki (Tabla 1, slika 11) iz Križne jame, kjer vsi primerki pripadajo vrsti Ursus ingressus.10 Za primerjavo z drugimi nahajališči (z vrsto Ursus ingressus) smo uporabili še primerke iz Potočke zijalke in Mokriške jame (Tabla 1, slika 10), ki so dimenzijsko zelo podobni. Spodnji drugi meljak (M2) je edini zob (Tabla 1, slika 6-8), ki ima dobro ohranjeno korenino in zobno krono. Korenina meljaka je votla, s tanko steno, kar kaze na dokaj mlado žival, staro med 12 in 15 meseci.11 Zobna krona ima podobno razvejanost zobnih grbinic kot zobje iz Mokriške jame (Tabla 1, slika 12-13). Značilen je predvsem entohipoconid (Talila 1, slika 7), ki je podoben kot pri vrsti Ursus ingressus, in je pomemben znak.12 Proučeni zobje jamskega medveda z Jelovice po obliki in dimenzijah najbolj ustrezajo vrsti Ursus ingressus, vendar je zaradi slabe ohranjenosti oziroma dejstva, da pripadajo mladim osebkom, težko natančneje določiti vrsto; zato opisane zobje uvrščamo kot Ursus cf. ingressus. Zaključek Najdišč ostankov pleistocenskih živali je na območju Gorenjske malo, zato nova najdišča dobro dopolnjujejo obstoječe podatke. Iz paleontološke zbirke Prirodoslovnega muzeja Slovenije smo opisali in predstavili štiri zobe jamskega medveda, ki je bil odkrit na Jelovici. Kljub nekaterim poročilom, ki segajo že več kot dvesto let nazaj, se najdbe običajno niso ohranile. Zobe z Jelovice smo po 10 Rabeder et al, Morphological responses of cave bears, str. 59-72. 11 Debeljak, Ontogenetic developement, str. 13-77. 12 Rabeder, Die Höhlenbären, str. 103-114. razpoložljivih znakih določili kot Ursus cf. ingressus, torej eni izmed štirih vrst jamskega medveda, ki se je obdržal na območju Alp skoraj do konca pleistocena. Tabla 1 Zgoraj: zobje jamskega medveda z Jelovice. Zbirka Prirodoslovncga muzeja Slovenije (inv. številka 1039/23). 1-5: drugi zgornji meljaki (M2), 6-8: drugi spodnji meljak (M2). (foto:Miha Jeršek) Posnetek 9: položaj drugih meljakov (zgornjih in spodnjih) na lobanji jamskega medveda. Posnetki 10-13 (spodaj): zobje jamskega medveda iz Mokriške jame in Križne jame. Zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije (osteološka). Posnetek 10: zgornja meljaka (Ml in M2) iz Mokriške jame. posnetek 11: zgornja čeljustnica z zobmi iz Križne jame, posnetka 12-13: druga spodnja meljaka (M2) iz Mokriške jame. Okrajšava: ent. - entohipoconid. (foto: Ciril Mlinar, Matija Križnar) LITERATURA: Cimerman, Franc: Pismo profesorja Necker-Saussura o železovih rudnikih na Kranjskem Alexandru Brongniarlu. Proteus 64 (9/10), Ljubljana, 2002, str. 417-423. Debeljak, Irena: Ontogenetic development of dentine in the cave bear. Geologija 39, Ljubljana, 1997, str. 13-77. Jamnik, Pavle: Fosilni ostanki navadnega jelena (Cervus elaphus) iz jame na Oblakovi planini na Jelovici. Naše jame 37; Ljubljana, 1995, str. 73-75. Krivic, Katarina: Los tudi na Soriški planini. Loški razgledi 32, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1985, str. 93-97. Necker-Saussure , Louis-Albert: Extrait de la lettre de M. le professeur Necker-Saussure a M. Alexandre Brongniart, au sujet des breches en meme temps osseues et ferrugineuses des mines de fer de la Carniole. Annales des Sciences Naturelles 16, Paris, 1929. Pohar, Vida: Pleistocenska favna iz Jame pod Herkovimi pečmi. Geologija 24 (2), Ljubljana, 1981, str. 241-284. Rabeder, Gernot: Die Höhlenbären der Sulzfluh-Höhlen. Vorarlberg Naturschau 15, Dornbirn, 2004, str. 103-114. Rabeder, Gernot; Hofreiter, Michael Der neue Stammbaum der alpine Höhlenbären. Die Höhle 55 (1-4), Wien, 2004, str. 58-77. Rabeder, Gernot; Debeljak, Irena; Hofreiter, Michael; Withalm, Gerhard: Morphological responses of cave bears (Ursus spelaeus group) to high-alpine habitats. Die Höhle 59 (1-4), Wien, 2008, str. 59-72. Rabeder, Gernot; Hofreiter, Michael; Withalm, Gerhard: The Systematic position of the Cave Bear from Potočka zijalka (Slovenia). Mitt. Komm. Quartärforsch. Österr. Akad Wiss. 13, Wien, 2004, str. 197-200. Rabeder, Gernot, Tsoukala, Evangelia, Kavcik, Nadja: Chronological and Systematic position of cave bears from Loutra Arideas (Pella, Macedonia, Greece). Scientific Annals AUTH 98 (special volume), Thessaloniki, 2006, str. 69-73. Summary Pleistocene cave bear from Jelovica Care bear was very common in Slovenia during the Pleistocene, but most finds have been limited to the Primorje region and central Slovenia. Some pleistocene mammals have been documented around the Jelovica plateau. In the past, several centuries ago, miners frequently excavated the bones of pleistocene mammals but none has been preserved to the present day. Fossil teeth of cave bears have been rediscovered in the paleontological collection of the Slovenian Museum of Natural History and this provides the only evidence of their habilal on Jelovica. We describe these new fossils: three upper second molars and one lower second molar. Two of the teeth belong to old specimens and the other two to young specimens. The measurements and morphology of the teeth are most similar to Ursus ingressus but with some reservations. Bojan Kofier Raziskave podzemeljske favne hroščev v jami Praprotno Izvleček Tudi majhne, geološko in morfološko nepomembne jame so lahko biološko izredno zanimive in potrebne enake zaščite kot njihove večje ter atraktivnejše sovrstnice. Raziskave v komaj 15 metrov dolgi in 6 metrov globoki jami Praprotno so potrdile prisotnost kar treh vrst slovenskih ende mitov podzemeljske favne hroščev. Ena od njih, slepi rilčkar Tarattostichus stussineri, je nadvse redka. Abstract Research into the subterranean fauna of Praprotno cave Even small, geologically and morphologically unimportant caves can be extremely interesting biologically and require the same protection as their larger and more attractive peers. Research into the barely 15 metre long and 6 metre deep Praprotno cave confirmed the presence of three species of Slovene endemics belonging to the subterranean beetle fauna. One of them, the blind Tarattostichus stussineri, is extremely rare. Uvod Člani Društva za raziskovanje podzemlja (DRP) iz Školje Loke, Waller in Marko Zakrajšek ter Peler Jeram, so leta 2001 v bližini naselja Praprotno v Selški dolini našli, raziskali in registrirali manjšo jamo, ki je geološko in morfološko nepomembna. Raziskave živalstva v njej pa so pokazale, da je v biološkem pogledu zelo zanimiva. Lega jame Jama leži nedaleč od cestne povezave Škofja Loka-Železniki. Pri mostu čez Soro, malo pred vasjo Praprotno, zavijemo desno na makadamsko cesto do bližnjega opuščenega kamnoloma. Na njegovem robu je pod steno vhod v jamo, dolga je 15 in globoka 6 metrov. Opis jame Skozi nizek in ozek vhod se splazimo do prve dvoranice, ki je deloma zasiga-na. V njej lahko pokleknemo, čepimo, več nam dimenzije prostora ne dopuščajo. Naprej vodi nizek prehod, po trebuhu se splazimo skozenj in preko manjše stopnje dosežemo naslednjo dvoranico. V desnem delu se razpoka spusti do vode, vendar je na žalost za človeka neprehodna. Levo se odpira krajši, lepo zasigan rov. Tla rova so ilovnata in blatna, kar kaže, da do sem sežejo visoke vode. Biološke raziskave v jami Jama leži tik pod površjem, zato je bilo pričakovati najdbe tistih podzemeljskih vrst hroščev, ki žive v zgornjih plasteh tal. Raziskal sem jo v letih 2002 in 2003. Glavna metoda lova so bile pasti s trohnečim mesom ali sirom in konzervir-no tekočino, ki sem jih porazdelil po vsej jami. Podzemeljska favna hroščev v jami je po dosedanjem vedenju zastopana s tremi vrstami: 1. Laemostenus schreibersi Kuester, 1846 Vrsta živi na Gorenjskem, Štajerskem in Primorskem. Je prebivalec vseh jam v okolici Škofje Loke, Selški in Poljanski dolini. Najdemo jo tudi v gozdovih, pod globoko zakopanimi kamni. Vrsta je temnorjave ali rjave barve in je velika 12,515 mm. Vrsta ni slepa, ima pa že delno zakrnele oči. V jami je pogostna. Ulov: 21. 7.-13. 10. 2002: 37 primerkov, 13. 10. 2002-25. 5. 2003: 4 primerki, 25. 5.-12. 7. 2003: 17 primerkov, 12. 7.-14. 9. 2003: 24 primerkov. 2. Sphaerobathyscia hoffmani Motschoulsky, 1856 Vrsta je bila opisana po primerkih iz bližnjega Migutovega brezna nad Vincarji in je prebivalec večine jam v okolici Škofje Loke. Kasneje so jo odkrili še na območju Julijskih Alp. Trnovskega gozda, Zasavja in Šebrelj. Vrsta je slepa, rumenorja-ve barve in velika 1,3 mm. V jami je zelo pogostna. Ulov: 21. 7.-13. 10. 2002: 93 primerkov, 13. 10. 2002-25. 5. 2003: 15 primerkov, 25. 5.-12. 7. 2003: 18 primerkov, 12. 7.-14. 9. 2003: 5 primerkov. 3. Tarattostichus stussineri Reitter, 1891 Ta slepa, rjava, okrog 2 mm velika vrsta ril-čkarja je bila prvič najdena v gozdni zemlji na Ljubljanskem gradu. Kasneje so jo našli tudi v drugih delih Slovenije. V jami je zelo redka. Ulov: 21. 7.-13. 10. 2002: 1 primerek. Ugotovitve Kljub temu, da je jama Praprotno kratka in leži plitvo v tleh, so biološke raziskave potrdile prisotnost vsaj treh vrst podzemeljske favne hroščev: - Laemostenus schreibersi, - Sphaerobathyscia hoffmani in - Tarattostichus stussineri. Medtem ko je bila najdba vrst Laemostenus schreibersi in Sphaerobathyscia hoffmani pričakovana, pa je od kri tje zelo red ke, slepe vrste rilčkar ja Tarattostichus stussineri prijetno presenečenje. Rilčkarji so velika skupina hroščev, ld je v živalskem svetu zastopana z več kol Slepi rilčkar Tarattostichus stussineri, naravna velikost 2,2 rum. H» CD rezposelni v občini GVP v letu 2010 SLOVENIJA: ____ Gorenja vas - ^^^ Poljanp" 4 Q jan feb mar april maj jun jul avg sept okt nov Vir: SURS Večji končani projekti v Občini Gorenja vas-Poljane Maja jc po šestih letih od začetka dela na projektu začel obratovati zbirni center, kjer občani lahko tedensko oddajajo vse vrste odpadkov, ki nastajajo v okviru gospodinjstva. Poleg prednosti za prebivalce in boljših pogojev dela za izvajalce javne službe, ki se ukvarja z odpadki v občini, je s tem občina izpolnila tudi zakonske zahteve, saj mora vsaka občina imeti urejeno zbiranje odpadkov v zbirnem ceniru. V Gorenji vasi je bilo prenovljeno glavno križišče. Investitor - Direkcija RS za ceste - ga je spremenil v krožišče. Občina je poskrbela za ureditev pločnikov, ki se tudi sicer gradijo hkrati s prenovami cest in druge obcestne infrastrukture. Hkrati je občina s pomočjo evropskih sredstev uredila središče Gorenje vasi, ki je zdaj v več terasah. V njegovem osrednjem delu je postavljena marmorna fontana, ki jo je oblikoval domači akademski kipar Metod Frlic in jo poimenoval Ljubezen v času murnčkov. Simbol središča Gorenje vasi je fontana akademskega kiparja Metoda Frlica, poimenovana Ljubezen v času murnčkov. (Joto: Tina Dolenc) Občina je med zadnjimi v državi v začetku leta uvedla komunalni prispevek, ki so ga dolžni plačevati vsi novograditelji, kot enega večjih uspehov pa šteje, da je med prvimi občinami v državi uspela pridobiti vsa dovoljenja nacionalnih institucij in tako sprejela občinski prostorski načrt, s katerim so določeni pogoji gradnje v občini. Na Hotavljah je zraslo novo otroško igrišče, nova igrala so postavili ludi v središču Poljan. Zaradi velikega števila otrok v občini - v letu 2010 se jih je rodilo kar 127 - sta bili odprti dve novi enoti vrtcev, v Lučinah je ena skupina in na Dobravi tri. V vrtcih po občini je tako približno 340 otrok, nekateri pa ostajajo v zunaji nstitucionalnem varstvu. V začetku leta je zdravstveni minister podelil koncesijo za opravljanje dejavnosti zdravniku Janezu Koprivcu, občina s približno 7.200 prebivalci je tako dobila še tretjega družinskega zdravnika. Praznovanja Gasilski društvi v Poljanah in Javorjah sta dobili novi gasilski vozili, za gasilsko društvo Gorenja vas pa je bilo leto 2010 praznično, saj so obeležili 110 let obstoja. Na osrednji slovesnosti so izvedli veliko gasilsko vajo, s katero so se spomnili velikega požara v letu 1901. 40 let delovanja je z veliko prireditvijo obeležilo Turistično društvo Slajka. Med drugim so podelili priznanja ustanovnim članom Alojzu Filipiču, Marku Kosmaču, Antonu Čadežu in Francu Jezeršku ter članom prvega nadzornega odbora Heronu Šubicu, Slavku Kovaču in Manci Justin. Pripravili so tudi razstavo fotografij, na katerih sta bila prikazana zgodovina društva ter razvoj Hotavelj v tem obdobju. Ob 300-letnici postavitve posvetilnega temeljnega kamna porušene baročne cerkve sv. Martina v Poljanah, ki jo nekateri primerjajo z ljubljansko stolnico, so v Poljanah organizirali dvodnevno prireditev. Spominske slovesnosti, na kateri so se sprehodili skozi zgodovino porušene cerkve in najdbe, ki pričajo o njej, so se med drugim udeležili dr. Jože Dežman, predstavnik mesta Freising in visoki cerkveni predstavniki. V spomin na nekdanjo cerkev je ob tem izšel tudi zbornik z naslovom Poljane, kdo vas bo ljubil. Prav toliko, 300 let, je minilo tudi od dograditve cerkve sv. Tilna v Javorjah. Prireditve so se vrstile vse poletje, izšla je tudi knjiga izpod peresa Milene Alič. V njej med drugim opisuje javorsko faro in njena naselja, cerkev sv. Tilna in njene podružnice, zgodovino, poglavje je namenjeno cerkveni in upravni ureditvi, Enoto Vrtca Zala na Dobravi od septembra obiskuje 45 malčkov v treh skupinah, februarja 2011 pa se jim bo pridružila še ena skupina, v kateri bo 14 otrok. V letu 2010 so bili v vrtec sprejeli vsi otroci iz občine, ki so izpolnjevali pogoje za vpis. Cfoto: Tina Dolenc) pomembnim možem in dogodkom, piše o prostovoljnih dejavnostih, vodenju župnije, pastorali. V poljanski osnovni šoli se je po 13 letih zamenjalo vodstvo. Ivanko Oblak, ki je mesto ravnateljice zasedla ob ustanovitvi šole, je zamenjala Metka Debeljak. Med portrete pomembnih Poljancev, ki so izobešeni v poljanski osnovni šoli, so dodali novega. Ivanu Tavčarju, Alešu Ušeničniku, Ivetu Šubicu in ostalim se je pridružila prva ženska, in to znanstvenica Valentina Kobe, rojena Grošelj, iz Dobja. Bila je prva slovenska anatomka, leta 193H je postala prva docentka na ljubljanski medicinski fakulteti in je avtorica prvega učbenika za anatomijo in patologijo za medicinske sestre. Občinski nagrajenci 2010 Plaketo občine za dolgoletno delo in dosežke na področju ljubiteljskega športa v Poljanski dolini je (posmrtno) prejel Drago Kisovec. Drago je bil športno aktiven vse življenje. V športu je deloval še pred ustanovitvijo ŠD Poljane, saj je bila športna dejavnost v Poljanah znana že veliko prej. Izkušnje z organizacijo smučarskih tekem je pridobival v smučarskem klubu Ločan. Pod njegovim vodstvom so v Poljanah organizirali prva sindikalna smučarska tekmovanja. Leta 1970 so domači športni zanesenjaki ustanovili ŠD Poljane. Drago je postal prvi predsednik društva in ga je vodil 11 let. Ena glavnih nalog je bila ureditev smučišča na bližnjem hribu Golava. Z ljubeznijo do športa, predvsem alpskega smučanja, je veliko ljudi navdušil za ta šport. Najbolj odmevna in najpomembnejša prireditev za ŠD Poljane pod njegovim vodstvom je bilo pionirsko prvenstvo takratne Jugoslavije v smučarskih skokih. Bil je tudi glavni pobudnik in organizator nočnih slalomov na Golavi. Pričel je s smučarskimi tekmami na Blegošu. Kot predsednik društva je velik poudarek namenjal vzgoji mladih, predvsem v obliki smučarskih tečajev na Golavi, ki so bili vsako zimo množično obiskani. Zaradi predanostji športu je bil poznan in priljubljen tako med mladimi kot tudi med svojimi vrstniki. Ko je vodenje ŠD Poljane prevzela mlada generacija poljanskih športnikov, je Drago prevzel vlogo mentorja, učitelja, organizatorja. Bil je najaktivnejši član ŠD Poljane vseh 40 let obstoja. Bil je organizator, učitelj, diplomat, mentor mladim in predvsem velika osebnost, usmerjena v sedanjost in prihodnost, so predlog utemeljili predlagatelji. Občinsko plaketo je prejelo PGD Gorenja vas, za 110 let uspešnega delovanja na humanitarnem področju. Ves ta čas so se v društvu trudili, da so imeli sodobno in uporabno opremo, ki so jo nujno potrebovali za uspešno delovanje in pomoč krajanom. Prirejali so tombole, plese in veselice, s katerimi so zbirali nujno potrebna sredstva za nakup opreme. Avgusta 2000, ob praznovanju 100-letnice delovanja društva, so prevzeli generalno obnovljeno gasilsko avtoci-sterno z novo visokotlačno črpalko. V okviru tega praznovanja so razvili tudi nov društveni prapor. Zadnja velika pridobitev je bila v letu 2008, in sicer nakup novega, sodobnega gasilskega vozila, z vso potrebno opremo. PGD Gorenja vas danes šteje približno 200 članov, od tega je 40 operativnih članov s pozivniki, ki so dan in noč pripravljeni pomagati ob požarih in drugih nezgodah. Sodelovali so tudi pri vseh večjih nesrečah, ki so prizadele območje Slovenije, kot so katastrofalen požar na Krasu, poplave v Železnikih, ujme s točo na Štajerskem in jesenske poplave. Od ustanovitve Občine Gorenja vas-Poljane so posredovali v več kol 180 primerih, v akcijah je sodelovalo 1.560 gasilcev, ki so opravili 5.782 ur dela. Prejemnica priznanja občine za zasluge in socialni vzor na področju dolgoletnega rejništva je Sonja Polenšek. Predlagatelji so v utemeljitvi zapisali: Rejnica je postala pred 30 leti, zdaj je leto dni upokojena. Družina Polenšek je ena izmed trenutno približno petstotih rejniških družin v Sloveniji. Z možem Bojanom za rejence skrbita kot za svoje otroke. V kuhinji nad mizo visijo fotografije 21 otrok, od katerih so skupaj z Martinom štirje njuni, in 17 ostalih rejencev, ki so v njunem prijaznem domu našli ljubezen in toplino, nekateri vse od časov pleničk do zaključka šolanja, nekateri so tu ostali le kratek čas. Prišli so iz vseh koncev Slovenije. Martina iz Nove Gorice sta posvojila, saj nista mogla drugače, prirasel jima je k srcu in za vedno postal del družine. Pri Polenškovih je vedno dovolj prostora za vse v srcih in v hiši. Med njunimi otroki in rejenci so se vedno Občinski nagrajenci za leto 2010. Od leve proti desni: župan Milan Čadež, Lojze Oblak. Sonja Polenšek. Boštjan Reberšek (v imenu PGD Gorenja vas) in Maja Debeljak (v imenu očeta Draga Kisovca). (joto: Izidor Jesenko) spletale prijateljske vezi in vsako leto se srečajo doma na pikniku. Kako naporno je včasih vzgajati svoje otroke in kako to zmorejo rejnice? Otroke, majhne, trmaste, večje v puberteti, ko imajo vsi vse prav? Л zmorejo, z veliko ljubezni in potrpljenja, kar čudežno zmoreta tudi rejnica Sonja in njen mož Bojan. Tako kot Martin so otroci pri njiju, ki sta človeka z velikim srcem, srečni vrabčki v varnem gnezdu. Prejemnik priznanja župana občine za izjemno pripadnost športu in jekleno voljo je Lojze Oblak.. Izbiro je župan utemeljil takole: Lojze Oblak je športnik od nog do glave. Malo je športnih zvrsti, v katerih se ni preizkusil. Veselja do športa tudi sam ne skriva, saj mu športno udejstvovanje daje življenjsko energijo. Najprej je bil orodni telovadec in atlet, rad je igral rudi košarko, namizni tenis, še posebej so ga navduševali beli športi, najprej alpsko smučanje, potem še smučarski teki. Za kolesarenje pa ima prav posebno žilico. Triatlon jeklenih v Bohinju, ki je za mnoge tekma vseh tekem, ni olimpijska disciplina, toda po vseh drugih kriterijih ima večji ugled kot marsikatero državno prvenstvo. »Triatlon jeklenih moraš imeli v glavi,« je dejal prvi in potem petkratni zmagovalec Lojze Oblak. Legenda, ne samo zaradi jeklenih. Je mož z izjemno energijo in predvsem voljo. Je izjemen motivator, ki svoje znanje in izkušnje rad deli z drugimi. Vedno je pripravljen z najrazličnejšimi informacijami pomagati vsem, ki želijo prek športnih aktivnosti nekaj narediti zase, za svoje zdravje in dobro počutje. Kljub zrelim letom še vedno dosega zavidljive rezultate. Letos je tako osvojil 3. mesto v teku na smučeh na 20 km v prosti tehniki na svetovnih zimskih masters igrah na Bledu, 2. mesto na Maratonu Franja (v letu 2008 in 2009 je celo zmagal) ter 1. mesto na državnem prvenstvu v gorski vožnji na Stari vrh. Športni dosežki Hotaveljčan Tone Kosmač, ki se je letos odločil za profesionalno kariero športnika, je postal državni prvak v krosu v članski konkurenci. Desetkilometrsko progo je pretekel v 31 minutah in 16 sekundah. Enak dosežek je med mlajšimi člani uspel Petru Oblaku z Dolenje Dobrave, ki je sicer odličen gorski tekač, med starejšimi mladinci je 5. mesto dosegel Matija Oblak, med mlajšimi mladinci pa je bil osmi Žiga Čadež. Na evropskem prvenstvu v gorskih tekih je Matija Oblak med mladinci osvojil 18. mesto. Na državnem prvenstvu v JKA karateju so bili uspešni člani karate kluba Ronin iz Poljan. Simona Kokelj je zmagala med članicami v kategoriji B-kata, druga mesta so osvojili Nik Mahnič (kadeti Bkata), Jurij Šubic (člani A - kumite), Jurij Šubic (veterani Akata) in ekipa Ronin 1, v sestavi Diego Kelebuda, Marko Bergant, Jurij Šubic (člani - kumite). Tretji so bili Aleš Čadež (kadeti Bkata), Marko Bergant (člani A - kumite), Robert Božič (člani Bkata) in ekipa Ronin 2, ki so jo sestavljali Domen Poljanšek, Dejan Padovac ter Rok Slana (člani - kumite), prav tako tudi ekipa Ronin, za katero so med člani - kata nastopali Diego Kelebuda, Marko Bergant ter Jurij Šubic. Na evropskem prvenstvu v ЈКЛ karateju je članska ekipa v kumiteju (Jurij Šubic, Goran Milovanovič, Florjan Reiter in David Zupane) osvojila 3. mesto. Strelci strelskega društva Marmor Hotavlje Gorenja vas so ponovno osvojili naslov pokalnega prvaka Slovenije v streljanju z zračnim orožjem. Med mladinci s puško so zmago dosegli Gašper in Lenart Oblak ter Andrej Peternel, ki so že šesto leto zapored zmagali v ligi. Mladinke s pištolo Špela Klemenčič, Lucija Jezeršek in Eva Žun so vknjižile 2. mesto v skupni razvrstitvi, kadeti Jure Milinovič, Matej Oblak, Gregor Zun. Anamarija Mlakar in Ana Sirnik pa so dosegli 6. mesto med pištolarji in 11. med puškaši. Na državnem prvenstvu za člane in mladince z zračnim orožjem so največ uspehov zabeležili mladinci s puško. Lenart in Gašper Oblak ter Andrej Peternel so že šesto leto zapored prepričljivo zmagali. Mladinke s pištolo: Špela Klemenčič, Lucija Jezeršek in Eva Žun so zasedle 2. mesto v konkurenci, članice v postavi Betka Mlakar, Barbara Gabrovec in Barbara SaviČ so bile šeste med pištolarkami, Gašper Božič, Martin Benedičič, Uroš Poljanec in Tomaž Jeram pa so bili osmi med člani s pištolo. Državni prvak v reliju, v kategoriji do 1.400 kubičnih centimetrov, je postal Matej Oblak, ki je konkurenco premagal na vsaki tekmi, ki jo je odpeljal, tako da je že dve preizkušnji pred koncem tekmovanja imel zagotovljeno lovoriko. Lokalne volitve Na lokalnih volitvah, 10. oktobra 2010, je v Občini Gorenja vas-Poljane svoj glas oddalo približno 54 odstotkov od 5.570 volilnih upravičencev. Mandat za župana je prepričljivo dobil dosedanji župan Milan Čadež, zanj je glasovalo več kot 79 odstotkov ljudi, ki so oddali glas. Precej pa se je spremenila struktura 17-članskega občinskega sveta. Kar devet svetnikov je v sklicu 2010-2014 novih, strankarsko pa so razporejeni takole: SD in LDS imata po enega predstavnika, SLS in DeSLJS po dva, NSi ima tri, SDS pa ima osem svetnikov. Lenari in Gašper Oblak ler Andrej Peternel so postali ekipni državni prvaki v mladinski kategoriji z zračno puško, (foto: iz arhiva SDMH) Primož Pegam ____v Ustanavljanje Tehtnice Železniki - ob 50-letnici Uvod Gospodarski položaj v Železnikih je bil leta 1959 zahteven. Obe veliki podjetji sta bili v težavah; MLIP Češnjica se je ukvarjal s linančnimi problemi, Niko Železniki se je po uspešnem in hitrem povojnem razvoju ter izgradnji novih proizvodnih in pisarniških prostorov znašel pred strateškimi odločitvami kako naprej. Po preselitvi dela proizvodnje in vodstva podjetja, 1. maja 1959, na lokacijo v Otoke - Obrat I, so se problemi v podjetju Niko Železniki še zaostrili. Širina proizvodnega in prodajnega programa je postajala neobvladljiva. Podjetje se je vse bolj usmerjalo v velikoserijsko proizvodnjo, za maloserijsko tako ni bilo ne sredstev za njeno proizvodnjo, kaj šele za prodajo in razvoj. Program preciznih in analitskih tehtnic je bil tako tržno kot razvojno v izredno slabem stanju. V tem obdobju je normalno deloval Obrat II na Racovniku, ki je proizvajal in prodajal pisarniški program. Precizne tehtnice je podjetje Niko Železniki proizvajalo na pobudo Borisa Kidriča, ki je na prvi povojni obrtni razstavi, leta 1949, v Ljubljani, Železnikarjem predlagal, naj razširijo proizvodnjo precizne mehanike in poleg šestil izdelujejo še analitske tehtnice.1 Precizna tehtnica, (iz zbornika: Tehtnica 1959-2009) 1 Žumer, Polajnar, Nastanek in razvoj kovinske industrije, str. 249, Bradeško, Nastanek in razvoj Tehtnice, str. 286. Vodstvo podjetja Niko Železniki, v tem času je bil direktor Niko Žumer, pobudnik in ustanovitelj, se je tako v letu 1959 odločilo, da bo precizne in analitske tehtnice, skupaj z utežmi zanje, izločilo iz programa in jih odprodalo podjetju Mehanika Trbovlje, ki je proizvajalo sorodne izdelke. Proizvodnja tehtnic bo ostala v Železnikih! Anton Pegam je bil takrat vodja nabave v Niku Železniki in predsednik Upravnega odbora podjetja ter istočasno tudi predsednik občinskega zbora pri Občinskem ljudskem odboru Železniki (v nadaljevanju: ObLO Železniki). Leta 1957 je bil za štiri leta izvoljen za ljudskega odbornika v Okrajni ljudski odbor (v nadaljevanju: OLO) Kranj.2 Takratni predsednik OLO Kranj je bil Železnikar Miran Košmelj. O nameravani prodaji programa preciznih in analitskih tehtnic podjetju Mehanika Trbovlje, ki jo je želelo izvesti vodstvo podjetja Niko Železniki, je Anton Pegam neformalno izvedel julija 1959, na OLO v Kranju. Z novico je najprej seznanil Joža Mohoriča, pomembnega ustanovitelja zadruge Niko z.o.o. Železniki. Jože Mohorič je bil tudi sicer zelo odločen mož in v Niku Železniki velika avtoriteta. Tega leta je bil v podjetju zadolžen za prodajo, predvsem tehtnic in ostalega laboratorijskega programa. Bil je odločno proti, da se ta program odproda in odpelje iz Železnikov. Druga oseba, ki ji je Pegam zaupal to informacijo, je bil Tone Golja, predsednik ObLO Železniki, ki se je prav tako strinjal, da program ostane v Železnikih. Veliko podporo projektu je pokazal tudi Janez Lotrič, ki je bil kasneje v Tehtnici avtor številnih tehničnih inovacij na vseh programih, tako da so ti postali dobičkonosni. Tako je bila ustanovljena neformalna skupina, ki si je prizadevala, da program preciznih in analitskih tehtnic ostane v Železnikih. Dogovorili so se, da pričnejo z aktivnostmi za ustanovitev obrtnega podjetja. Z aktivnostjo neformalne skupine je bila seznanjena tudi uprava podjetja, ki pa nad predlogom ni bila navdušena. $ uum« «n» «uu MttMi* um*« w ЈШЈ IZKAZNICA Lit ItntCUA fiblMJR4lh.> - t} 1 i". Г» v *.....M«J^> ■2 J'*,'* Izkaznica okrajnega ljudskega odbornika Antona Pegama, (v zasebni lasti) 2 Arhiv Primoža Pegama, izkaznica ljudskega odbornika Antona Pegama. Ustanavljanje Tehtnice Železniki - ob 50-letnici I LR 57 Aktivnosti neformalne skupine za ustanovitev obrtnega podjetja Veliko naklonjenost ideji, da program tehtnic ostane v Železnikih, sta pokazala Janez Prevc, takratni direktor Medzadružnega lesno industrijskega podjetja Češnjica (v nadaljevanju: MLIP Češnjica) - današnji Alples d.d., in Janko Kemperle, predsednik Sveta za gospodarstvo v ObLO Železniki ter direktor Kmetijske zadruge (v nadaljevanju: KZ) Češnjica. Na sestanku zastopnikov MLIP Češnjica, ObLO Železniki, KZ Češnjica in KZ Selca,3 28. avgusta 1959, sta se predsednik ObLO Železniki Tone Golja in Anton Pegam že pogovarjala o prostorih, kjer bi začelo delovati novonastalo obrtno podjetje. Na dnevnem redu sestanka zastopnikov so pod 2. točko obravnavali Možnost ukinitve sodarske delavnice v Železnikih in preureditev v obrtno delavnico kovinske stroke. Kot je razvidno iz zapisnika tega sestanka, je »Tone Golja, predsednik ObLO Železniki, poročal o možnostih ustanovitve obrtne kovinske delavnice, ker kovinarsko podjetje Niko Železniki pri urejanju industrijske proizvodnje mora izločiti nekatere obrtne artikle iz svoje proizvodnje, da so ti artikli že dobro vpeljani in donosni ter bi jih bilo škoda prepustiti tujim podjetjem«. Anton Pegam je na tem sestanku prvič javno predlagal, da bi dobilo novo obrtno podjetje delovne prostore v sodarski delavnici v Železnikih - kamor se je podjetje Tehtnica po ustanovitvi tudi vselilo -, sodarsko dejavnost pa bi preselili na Češnjico. S podjetjem MLIP, KZ Češnjica in KZ Selca so se na tem sestanku dogovorili, da bo MLIP prodal prostore v Zgornjih Železnikih, in sicer po knjižni vrednosti na dan 31. december 1958, v višini 2.724.304 din, seveda pod pogojem, da ta sklep odobri delavski svet podjetja, v katerem se je izvajala sodarska dejavnost. Do pobud neformalne skupine s sestanka 28. avgusta 1959 se je opredelil tudi delavski svet MLIP Češnjica, in sicer na svoji 18. seji, 3. septembra 1959,4 ter na podlagi poročila sprejel sklep »da se sodarska delavnica v Železnikih odstopi ObLO za KOVINSKO OBRTNO PODJETJE. Novo ustanovljeno podjetje bi ne moglo takoj plačali stavbe, zaradi pomanjkanja denarnih sredstev pa mu tudi ObLO ne bi moglo kreditirati, zato apelira predsednik ObLO na naše podjetje, da da stavbo začasno v najem«. Tako so v začetku septembra 1959 že nastali pogoji za ustanovitev novega podjetja. Zagotovljena sta bila prostor in strokovna delovna sila, finančna sredstva za nakup nepremičnine in zagon proizvodnje pa sta ostajala velik, odprt problem. ObLO Železniki je bil brez sredstev, MLIP Češnjica je bil tudi v finančnih težavah, prav tako Niko Železniki. 3 ZAL-ŠKL, ŠKL 137, L e. 53, spis 2150/59, zapisnik sestanka zastopnikov MLIP-a Češnjica, ObLO Železniki, KZ Češnjica in KZ Selca. 4 ZAL-ŠKL, SKL 137, t. e. 53, spis 2150/59, prepis zapisnika 18. redne seje DS MLIP Češnjica. Poslovni prostori Tchtnicc na začetku 60. let prejšnjega stoletja, (izzbornika: Tehtnica 1959-2009) Aktivnosti vodstva podjetja Niko Železniki za ustanovitev novega podjetja V začetku septembra, potem ko je bil zagotovljen prostor za proizvodnjo od MLIP Češnjica, je bila odprodaja programa tehtnic in uteži Mehaniki Trbovlje onemogočena. V ustanavljanje obrtnega podjetja v Železnikih se je tako moralo vključiti tudi vodstvo podjetja Niko Železniki. Tako je delavski svet Niko Železniki na izredni seji, 12. septembra 1959, razpravljal o novoustanovljenem podjetju »Obrtno-mehanična delavnica« Železniki. Iz zapisnika5 te seje razberemo: »Tov. predsednik je uvodoma pojasnil, da je predsednik ObLO tov. Golja sporočit, da se občina interesira za našo izločeno proizvodnjo tehtnic, ker se bo ustanovilo Obrtno mehanično podjetje, ter bi bila proizvodnja tehtnic sestavni del njihovega proizvodnega programa. Za ustanovitev in pripravo za začetek obratovanja je bil imenovan iniciativni odbor, kateri je izdelal za naš DSporočilo o prodaji izločenega programa proizvodnje tehtnic. (Priloga - arhiv v DS). Nato je poročilo prečita!. To naj bi bila tudi točka današnjega izrednega zasedanja.« Delavski svet (DS) je najprej sklenil: »Novoustanovljenemu Obrtno mehaničnemu podjetju Železniki se odstopijo osnovna sredstva, navedena v poročilu na strani 2, razen rezkalnega stroja. Tov. direktor je opozoril DS na tehnično dokumentacijo, to je: načrti in licence, kar tudi spada med osnovna sredstva ter poročilo iniciativnega odbora ne vsebuje«. DS je sklenil: »Novoustanovljenemu podjetju Obrtno mehanična delavnica Železniki se odstopijo potrebna osnovna sredstva za dobo 2 let, pod pogojem, da 5 Arhiv Primoža Pegama, zapisnik izrednega zasedanja DS tovarne Niko Železniki. to podjetje plačuje amortizacijo in davek na osnovna sredstva. Po preteku te dobe bo DS ponovno razpravljal ali se osnovna sredstva odprodajo ali ne, oziroma ali se vrnejo.« Glede odprodaje tehnične dokumentacije - licence in načrti, se sklene: »Pooblasti se komisijo za osnovna sredstva pri DS, da pregleda načrte, ugotovi dejansko stanje in vrednost istih. 50 % od ugotovljene vrednosti naj novoustanovljeno podjetje odplačuje tovarni v obliki amortizacije. Ostalo polovico vrednosti pa je odpisati. Glede orodja, zalog in polizdelkov je po razpravi tov. Štefka Primožiča, tov. direktorja in tov. Antona Pegama DS sklenil: • Material za tehtnico naj se odproda po obstoječi nabavni ceni in z nabavnimi stroški. • Surovine je odprodatipo lastni ceni. • Mikro skale se odprodajo. Rok plačila je 1 leto. • Orodje je odprodati s 60 % popustom. • Polizdelki za tehtnice naj se odprodajo po vrednosti izdelavnih stroškov (brez režijskih pribitkov).« Direktor je nato načel vprašanje delovne sile. Pojasnil je, »da je vsekakor naša dolžnost, da tudi v tem pogledu podpremo to podjetje, vendar nekih odločitev ni še možno dati, vsekakor pa bodo morali ti ljudje biti sposobni, da bodo mogli voditi to podjetje.« Glede iniciativnega odbora, ki je bil prvič omenjen na tej seji DS, Peter Polajnar v pisnem gradivu i/ avgusta 20096 napiše: »Dogovorili smo se, naj bo to telo sestavljeno iz predstavnikov: Žumer Niko, Primožič Štefko, Peter Polajnar za Niko, PrevcJanez in Blaznik Jože za MLIP in Anton Golja za ObLO Železniki.« Peter Polajnar tudi navaja temo prvega sestanka iniciativnega odbora, ne pojasni pa, zakaj je bil za predsednika iniciativnega odbora imenovan ravno Štefko Primožič. V dokumentu Petra Polajnarja je navedeno, da je imel iniciativni odbor tri srečanja in na koncu, da vsega žal ne more podkrepiti z dokumenti. Dejstvo je, da o imenovanju tega iniciativnega odbora ni nobenega dokumenta, ki bi govoril o tem, kdo ga je imenoval. Organi ObLO Železniki v tem obdobju niso imenovali takšnega odbora. Tudi v Niku Železniki takšen odbor ni bil imenovan, ne s strani DS in ne Upravnega odbora. Zanimivo je, da o sestankih tega iniciativnega odbora ni zapisnikov. V zapisniku" 10. skupne seje sveta za gospodarstvo, plan in finance ObLO Železniki z dne 14. septembra 1959 je pod točko 3. - Razprava o ustanovitvi obrtnega podjetja kovinske stroke zapisano: »Iz spisa 2150/59je razvidno, da nante- 6 Arhiv Primoža Pegama, Nekaj spominov na ustanovitev Tehtnice v Železnikih, avtor Peter Polajnar. 7 ZAL-ŠKL, ŠKL 137, t. e. 103, zapisnik 10. seje sveta za gospodarstvo, plan in finance ObLO Železniki. rava tovarna Niko iz svoje proizvodnje izločiti vrsto izdelkov in naj bi ObLO ustanovil novo kovinsko obrtno podjetje. Glasom cit. spisu priložene dokumentacije in dopolnilnih pojasnil, ki jih podasta ObLO tov. Golja in predsednik DS tovarne Niko tov. Polajnar Peter, se soglasno sklene, naj ObLO na prihodnji seji obeh zborov potrdi ustanovitev novega podjetja, kakor zgoraj rečeno. Pogoji za ustanovitev tega podjetja so v smislu dosedanjih predpriprav vsekakor podani,« Naslednji poskus uprave podjetja Niko Železniki, da prevzame iniciativo nad ustanavljanjem obrtnega podjetja v Železnikih, zasledimo iz zapisnika8 19. seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev, ki je potekala 18. septembra 1959. Pod 2. točko je poročal Štefko Primožič, predsednik iniciativnega odbora za ustanovitev obrtnega kovinskega podjetja v Železnikih. Na osnovi pisnega gradiva je poročal o dotedanjih pripravah za ustanovitev novega podjetja, nujnosti proizvodnje in o perspektivi podjetja. Predsednik ObLO Železniki Anton Golja je odprl razpravo in v zvezi s to točko poudaril, da bo ustanovitev novega podjetja v Železnikih korak naprej v gospodarskem razvoju doline. Predlog za ustanovitev novega podjetja sta oba zbora soglasno potrdila. Ustanovitev novega obrtnega podjetja Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev pa podjetja ni bilo mogoče ustanoviti, zato so začeli iskati nove možnosti, kako ustanoviti podjetja, ki bi proizvajalo tehtnice. Tako je skupina delavcev, ki so delali na oddelku tehtnic, 15. oktobra 1959 poslala DS tovarne Niko pisno zaprosilo9 zaizločitev obrata tehtnic. Prvopodpisani na zaprosilu je bil Janez Lotrič, član neformalne skupine za ustanovitev podjetja, ki je bil v času te odločitve sicer mojster v proizvodnji. Iz zapisnika10 20. seje občinskega zbora ObLO Železniki, ki je potekala 16. oktobra 1959, je razvidno, da je predsednik ObLO Železniki Anton Golja predlagal spremembo sklepa zadnje seje ObLO Železniki glede ustanovitve podjetja. Popravljeni sklep naj bi se glasil: »Od tovarne Niko Železniki se odcepi proizvodnja analitskih tehtnic. Ta del kolektiva z osnovnimi sredstvi se osamosvoji kot samostojno podjetje.« Predlog je bil soglasno sprejel. Istega dne je potekala tudi skupna 20. seja obeh zborov ljudskega odbora Železniki. Anton Pegam je podal poročilo o aktivnostih za ustanovitev in delovanje novega podjetja, ta pa ga je imenoval za upravnika obrtnega kovinskega podjetja." 8 ZAL-ŠKL, ŠKL 137, t e. 102, spis 2175/59, zapisnik 19. seje obeh zborov ObLO Železniki. 9 Arhiv Tehtnice d. o. o., izločitev obrata tehtnic. 10 ZAL-ŠKL, ŠKL 137, t. e. 102, spis 2175/59, zapisnik 20. seje občinskega zbora ObLO Železniki. 11 ZAL-ŠKL, ŠKL 137, t. e. 102, spis 2175/59, zapisnik 20. seje obeh zborov ObLO Železniki. 21. oktobra 1959 je potekala 5. redna seja12 pripravljalnega odbora za ustanovitev kovinskega podjetja v Železnikih. Na seji so bili navzoči predsednik ObLO Železniki Anton Golja, Štefan Primožič, Peter Polajnar in Anton Pegam, upravičeno odsotna sta bila Janez Prevc, direktor MLIP Češnjica, in Niko Žumer, direktor Niko Železniki. Pod 1. točko dnevnega reda so obravnavali poročilo^ Antona Pegama in Štefana Primožiča, o razgovorih s predstavniki OLO Kranj ter Narodne in Komunalne banke Kranj zaradi finančnih sredstev. Svetko Kobal je predlagal, da naj se oddelek tehtnic izloči iz tovarne Niko in nato osamosvoji, ker je to edina možna formulacija, da podjetje pride do minimalnih osnovnih in obratnih sredstev. Dogovorjeno je bilo, da Niko dodeli že predvidena osnovna sredstva, v višini 3.402.000 din, in 3.000.000 din obratnih sredstev. Takšen predlog je na tej seji sprejel tudi pripravljalni odbor in ga predlagal DS tovarne Niko. Zanimivo je, da se pripravljalni odbor v dokumentih prvič omenja šele v Odločbi o ustanovitvi in dovoljenju za konstituiranje podjetja z dne 26. oktobra 1959. Mogoče pa je to nadaljevanje iniciativnega odbora? Iz zapisnika11 24. zasedanja DS tovarne Niko lahko ugotovimo, da je DS potrdil predlog pripravljalnega odbora. Ker nekaterim članom stvar ni bila zadosti jasna, sta Matevž Šmid in Lovro Gajgar, sicer člana Zbora proizvajalcev ObLO Železniki, podala poročilo te seje. 26. oktobra 1959 je ObLO Železniki izdal Odločbo o ustanovitvi in dovoljenju za konstituiranje podjetja.15 V njej je zapisano: 1. člen Ustanovi se samostojno podjetje, katerega firma se glasi: »TEHTNICA« obrtno kovinsko in mehanično podjetje Železniki. 2. člen Ustanovitelj podjetja je ObLO Železniki, 3. člen Sedež podjetja je v Železnikih. (■■■) 5. člen Podjetju Tehtnica so v smislu zapisnika 24. zasedanja DS tovarne Niko Železniki z dne 22. oktobra 1959 brezplačno dodeljena: • osnovna sredstva v vrednosti 2.216.296-, • obratna sredstva v znesku 3■ 000.000.-, 12 Arhiv Primoža Pegama, zapisnik 5. redne seje pripravljalnega odbora. 13 Arhiv Tehtnice d.o.o., poročilo za pripravljalni odbor. 14 Arhiv Tehtnice d.o.o., izvleček zapisnika 24. se|e DS Niko. 15 ZAL-ŠKL, ŠKL 137, t. e. 53, spis 2150/59, odločba o ustanovitvi in dovoljenju za konstituiranje podjetja. • kar je v nadaljnjem razvidno iz izvlečka že navedenega zapisnika DS tovarne Niko z dne 22. oktobra 1959, kije kot sestavni del tej odločbi priložen. 6. člen Temu podjetju se sočasno dovoli konstituiranje, katerega delavski svet bo predstavljal celotni delovni kolektiv podjetja, upravni odbor pa bo štel 5 članov, ki jih je izvoliti iz vrst članov delovnega kolektiva oziroma delavskega sveta. Volitve upravnega odbora je opraviti do 5. novembra 1959. (...) 9. člen • Za upravnika podjetja Tehtnica Železniki je v smislu odločbe ObLO Železniki, št, 01-2303/1-59, z dne 22. oktobra 1959, imenovan tov. Pegam Anton, roj. 10. januarja 1926, stanujoč v Železnikih 92. • Delo upravnika glede priprav za začetek dela podjetja bo nadzoroval pripravljalni odbor, postavljen od ObLO Železniki za ustanovitev tega podjetja. Težaven začetek poslovanja Tehtnice Tehtnica Železniki je bila tako formalno ustanovljena, vendar samo z brezplačno dodeljenimi sredstvi podjetja Niko Železniki in upravnikom podjetja. S 1. novembrom 1959 so se zaposlili še Jože Mohorič in Janez Lotrič, člana neformalne skupine, ter Jože Lotrič, ki je bil do takrat zaposlen v MLIP Češnjica. Najprej so urejali proizvodne prostore, pri njihovi izgradnji je sodelovalo veliko ljudi (teli aktivnosti se še posebej spominja sin Joža Mohoriča). V tem obdobju, točneje 19. novembra 1959, je imel pripravljalni odbor 6. sejo.1" Med drugim je bil predlagan in sprejet sklep, da se pripravljalni odbor ukine. Anton Golja se je članom zahvalil za sodelovanje in vloženo delo. Podjetje Niko Železniki ni v celoti realiziralo dogovorjenih obratnih sredstev za zagon proizvodnje novoustanovljenemu podjetju.17 Spor glede dodelitve obratnih sredstev18 se je nadaljeval vse do maja 1961, ko je Tehtnica dobila pravno mnenje, da je izpopolnjena precizna tehtnica. bila dodelitev obratnih sredstev v (izzbornika: Tehtnica 1959-2009) skladu S predpisi in zakoni. 16 Arhiv Tehtnice d.0.0., zapisnik 6. redne seje pripravljalnega odbora. 17 Demšar, Tehtnica 50 let, str. 7, Arhiv Tehtnice d.0.0., zapisnik z dne 10. decembra 1959. 18 Arhiv Tehtnice d.0.0., pravno pojasnilo. V tem času je imel tudi ObLO Železniki problem pri zagotovitvi sredstev za zagon proizvodnje iz občinskega investicijskega sklada. Nastala je velika finančna vrzel, ki se je rešila z najetjem 6 milijonov dinarjev vrednega posojila pri KZ Dražgoše, seveda s pomočjo ObLO Železniki.1? Tudi na 21. in 22. seji občinskega zbora ObLO Železniki,20 16. novembra 1959 in 14. decembra 1959, je bilo pod 5. točko izglasovano, da se podjetju Tehtnica odobri garancijska izjava ObLO Železniki za najetje 7 milijonov dinarjev vrednega bančnega posojila za obratna sredstva. Da je bilo pomanjkanje finančnih sredstev veliko, je razvidno iz zapisnika seje Telovadnega društva (TVD) Železniki (10. novembra 1960), iz katerega je razvidno, da je dalo TVD Železniki, njegov predsednik je bil takrat Anton Pegam,21 iz izkupička silvestrske veselice leta 1959 Tehtnici 109.960 dinarjev posojila. Vsi krediti so bili v naslednjih letih uspešnega poslovanja Tehtnice poplačani v skladu s pogodbami. 1. januarja I960 je bilo v Tehtnici 14 zaposlenih, t. i. ustanovnih članov,22 in sicer: Zap. št. Priimek in ime Stanujoč Datum zaposlitve 1. Pegam Anton Železniki 16. 10. 1959 2. Mohorič Jože Železniki 1.11. 1959 3. Lotrič Janez Železniki 1.11. 1959 4. Lotrič Jože Železniki 1. 11. 1959 5. Benedičič Mica Železniki 1. 12. 1959 6. Benedičič Stefan Martinj Vrh 6. 12. 1959 7. Benedičič Janez Martinj Vrh 19. 12. 1959 8. Šmid Valentin Podlonk 22.12. 1959 9. Vrhunc Franc Železniki 22. 12. 1959 10. Sedej Milica Železniki 22. 12. 1959 11. Gartner Stane Železniki 22. 12. 1959 12. Žbontar Jernej Zali Log 26.12. 1959 13. Rejc Franc Železniki 26.12. 1959 14. Benedik Rezka Železniki 1. 1. 1960 19 Jelene, Pintar, Pokopališče, str. 201. 20 ZAL-ŠKL, ŠKL 137, t. e. 102, spis 2175/59, zapisnik 21. seje občinskega odbora ObLO Železniki in zapisnik 22. seje občinskega odbora ObLO Železniki. 21 Arhiv Primoža Pegama, zapisnik TVD Partizan Železniki. 22 Arhiv Tehtnice d.o.o., seznam zaposlenih. Zaslužni za ustanovitev Tehtnice Za ustanovitev podjetja Tehtnica in uspešen zagon so tako najzaslužnejši »ustanovni člani«: Anton Pegam, pobudnik ustanovitve podjetja, Jože Mohorič, Janez Lotrič in vseh ostalih 11 »ustanovnih članov«, ki so se zaposlili v novem podjetju, kljub veliki propagandi uprave Niko Železniki, da podjetje ne bo uspelo in bo zelo hitro propadlo. Od zunanjih velja omeniti predvsem Antona Goljo, predsednika Občinskega ljudskega odbora Železniki, ki je od začetka podpiral ustanovitev podjetja, pomagal pridobiti prostore od MLIP Češnjica, od KZ Dražgoše izposloval kredit v višini 6 milijonov dinarjev in zagotovil garancijsko izjavo ObLO Železniki za 7 milijonov dinarjev bančnega posojila. Velika zahvala za pomoč pri realizaciji ustanovitve Tehtnice gre tudi Janezu Prevcu, direktorju MLIP Češnjica, ki je za proizvodnjo preciznih in analitskih tehtnic prodal proizvodne prostore v Zgornjih Železnikih, Janku Kemperlu, upravniku KZ Češnjica in predsedniku Sveta za gospodarstvo pri ObLO Železniki, ter seveda podjetju Niko Železniki za brezplačno dodeljena sredstva. VIRI: Osebni arhiv Primoža Pegama. Tehtnica Železniki, tovarniški arhiv. ZAL-ŠKL, ŠKL 137, ObLO Železniki, t. e. 53, spis 2150/59, Obrtno podjetje - ustanovitev. ZAL-ŠKL, ŠKL 137, ObLO Železniki, t. e. 102, spis 2175/59, zapisniki sej obeh zborov ObLO Železniki, 1959. ZAL-ŠKL, ŠKL 137, ObLO Železniki, t. e. 103, zapisniki skupnih sej sveta za gospodarstvo, plan in finance, 1959. LITERATURA: Bradeško, Ljubo: Nastanek in razvoj Tehtnice. V: Selška dolina v preteklosti in sedanjosti, Železniki: Muzejsko društvo, 1973, str. 286-291. Demšar, Lojze: Tehtnica 50 let (1959-2009). Železniki: Tehtnica, 2009. Jelene, Janko in Pintar, Janko: Pokopališče v Dražgošah. Železne niti. Zbornik Selške doline, št. 5. Železniki: Muzejsko društvo, 2008. Žumer, Niko in Polajnar Peter: Nastanek in razvoj kovinske industrije. V: Selška dolina v preteklosti in sedanjosti. Železniki: Muzejsko društvo, 1973, str. 243-271. Jože Bogataj 60 let Gimnazije Škofja Loka Gimnazija Škofja Loka ima v tem šolskem letu v 23 oddelkih vpisanih 649 dijakov in dijakinj, in sicer po 6 paralelk v vsaki generaciji (razen v generaciji letošnjih 3. letnikov, kjer jih je 5). Od leta 2000 smo edina šola na Gorenjskem, ki vpisuje v oddelek klasične gimnazije. Od preostalih petih oddelkov sta dva oddelka s poudarjenim naravoslovjem - naravoslovna oddelka, dva s poudarjenim družboslovjem - oddelka splošne gimnazije in en t. i. evropski oddelek. V kolektivu je redno zaposlenih 54 učiteljev strokovnih predmetov, od tega dva tujca v evropskem oddelku, knjižničarka, šolska svetovalna delavka, računo-vodkinja, poslovna sekretarka, vzdrževalec računalniške opreme, hišnik in ravnatelj. Šola od leta 1991 dalje izvaja srednješolski splošnoizobraževalni program gimnazije in klasične gimnazije za potrebe srednješolskega izobraževanja dijakov iz Škofje Loke, Selške in Poljanske doline ter ostale južnogorenjske regije. Poslopje Gimnazije Škofja Loka. (izfototeke Gimnazije Škofja Loka) Veseli obrazi dijakinj in dijakov škofjeloške gimnazije. (izfotoleke Gimnazije Škofja Loka) Vse to so resnična dejstva, vendar se za temi suhoparnimi številkami in frazami skriva vsakodnevni živ-žav najstnikov, ki vse od jutranjih ur do poznega popoldneva preživijo svoj delovni dan v Šoli. Vsak od njih je svoja zgodba, s svojimi radostmi in problemi, in za vsakega od njih se je treba potruditi. Učiteljski zbor s svojim profesionalnim delom skrbi, da je učni program izpeljan lako, da ima vsak od naših dijakov možnost, da uspešno zaključi šolanje ter nadaljuje študij na akademski ravni. Ta proces se na zelo podoben način odvija že celih šestdeset let in prav je, da se ob takšnih jubilejih, kot je letošnji, ozremo na prehojeno pot, pogledamo, kaj je bilo dobrega ter smelo načrtujemo naš jutri. Bilo bi preveč, da bi našteval vse podrobnosti našega jubileja, saj smo pripravili več kot dvajset javnih prireditev, med katerimi je bila zagotovo najodmevnejša slavnostna akademija 30. septembra 2010, v Kristalni dvorani Sokolskega doma v Škofji Loki. Želeli smo, da bi lako dijaki, učitelji in starši kakor tudi širša javnost skozi celo leto 2010 imeli priložnost, da na prireditvah, razstavah, okroglih mizah, literarnih večerih in drugih srečanjih spremljajo naše delo; ena sama prireditev bi bila veliko premalo. Seznam prireditev je objavljen na šolski spletni strani: www.gimnazija-skofjaloka.si. Pomembni datumi iz zgodovine škofjeloške gimnazije Ker je podroben historiat Gimnazije Škofja Loka v tem zborniku objavljen pri predstavitvi občinskih nagrajencev za leto 2001, objavljamo na tem mestu le preglednico najpomembnejših dogodkov iz njene 60-letne zgodovine. 1. 9.1950 Ljudski odbor mestne skupščine Škofja Loka ob podpori Borisa Zilierla ustanovi popolno, 8-letno gimnazijo 25.10.1953 dograditev nove šole v Šolski ulici v Škofji Loki 1. 9.1958 ustanovitev 4-letne gimnazije 13. 2. 1976 gimnazija dobi ime po Borisu Ziherlu 1. 9.1976 ustanovljena je športna gimnazija 1. 9.1981 ukinitev gimnazije; v usmerjenem izobraževanju nastane Srednja družboslovno jezikovna šola Boris Ziherl Škofja Loka, selitev iz Šolske ulice v novo stavbo na Podnu 1. 9.1990 ponovna uvedba gimnazijskega programa v 1. letniku in postopno ukinjanje usmerjenega izobraževanja; šola ponovno dobi naziv Gimnazija Škofja Loka 1. 9. 2000 kot edina šola na Gorenjskem vpisuje v program klasične gimnazije 1. 9. 2004 vpiše se zadnja generacija športnega oddelka 1. 9. 2006 uvedba t. i. evropskih oddelkov znotraj programa splošne gimnazije, uvod v načrtovane prenove učnih programov za obdobje 2008-2012 GIMNAZIJA ŠKOFJA LOKA ©let Logotip gimnazije ob 60-letnem jubileju. (Studio Grad, Škofja Loka) Ravnatelji Gimnazije Škofja Loka A Stanko Ilribernik. ravnatelj do leta 1953, Franc Demšar, ravnatelj od leta 1953 do 1956, Vida Sluga Zupane, ravnateljica od leta 1956 do 1959, Rado Jan, ravnatelj od leta 1959 do 1968, Lojze Malovrh, ravnatelj od leta 1968 do leta 1976, Marko Erznožnik, ravnatelj od leta 1976 do leta 1979, Vladka Jan, ravnateljica od leta 19/9 do 1991, sedanji ravnatelj Marjan Luževič, ravnatelj od leta 1991 do leta 2009, prof. Jože Bogataj. Jože Bogataj, ravnatelj od leta 2009 dalje. (foto:Aleksander čufar) 1.letnik 2.letnik 3.letnik 4.letnik matura Nar Spi Spi Spi. Ko Kla Nar Spi Spi Spi. Ho Kla Nar Spi Nar Spi Ho Nar Spi Nar Spi Ho Kla Izb /mat l.a f.c l.č t .d f.e f.b 2.a 2.C 2.č 2.d 2.e 2.b 3.a 3-c 3.č 3d 3-e 4. a 4.C 4.Č 4 .d 4.e 4.b slovenščina 4 4 4 4 4 4 4 5 5 4 4 4 5 4 5 4 5 5 5 5 5 5 angleščina - 1.1, i. 3 3 3 3 .3 3 3 3 .3 3 3 3 .3 3 3 3 4 4 4 4 4 4 1 nemščina - 2. t. i. 3 3 3/ 4 4 4 3/ 3 3 4 3 3 3 3 2 francoščina - 2. t. i. 3 3/ 4 3/ 4 3/ 3 3 2 ruščina - 2. t. j. s 3 3 3 španščina - 2. t. i. .3 3 latinščina 4 3 3 2 nemščina - 3. t. i. matematika 4 4 4 4 4 4 5 4 4 4 4 4 4 5 4 5 4 5 5 5 5 5 5 1 zgodovina 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 3 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 športna vzgoja 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 geografija 2 2 2 2 2 2 3 3 3 3 2 2 2 2 2 2 2 3 biologija 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 3 2 3 2 2 5 (4+1) fizika 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 3 2 3 2 2 5(4+1) kemija 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 3 2 S 2 2 5С4+П psihologija 2 2 2 2 2 6 (4+2) sociologija 2 2 2 2 2 6 (4+2) filozofija 2 2 2 2 2 3 lik. in zgo. umetnosti * i t 1 1 1 i glasba (v klas.*) 2 2 2 2 2 1 informatika 2 2 2 2 2 2 zgodovina umetnosti 6 (4+2) izbirni predmet HO 3 4 1 izbirni predmeti 8 8 8 8 5 s SKUPAJ 32 32 32 32 32 33 32 32 32 32 32 33 32 32 32 32 33 32 32 32 32 33 33 obvezne izbirne vseb. 90 90 90 90 90 90 90 90 90 90 90 90 90 90 90 90 90 30 30 30 30 30 30 * + 1 dodatna ura sc upoštevajo pri OIV 3/ - dijaki lahko izberejo nemščino ali španščino 3/ - dijaki lahko izberejo francoščino ali ruščino Izbirni predmeti KO: SVS, DVS v 2. letniku; EŠ, KIC v 3. letniku; SKF v 4. letniku Gimnazijski predmetniki Skupaj z gimnazijo so se skozi desetletja spreminjali tudi predmetniki, ki so kakor ogledalo časa, v katerem so bili in so veljavni. Temeljni gimnazijski predmeti so bili, poleg materinščine in matematike, vedno še tuji jezik oziroma tuja jezika, sklop naravoslovnih in družboslovnih predmetov ter športna vzgoja (telovadba, telesna vzgoja). Predmeti, ki so se jih učili dijaki gimnazije skozi pretekla desetletja, so bili še: risanje, ustava, predvojaška vzgoja, v izbirnem delu tudi tehnična in družbena vzgoja, v nekem obdobju celo proizvodno delo. Današnji predmetnik je v 4. letniku naravnan na pripravo na splošno maturo in dijakom ponuja bogat nabor izbirnih predmetov, od tujih jezikov in naravoslovja do družboslovnih predmetov. Obenem je mogoče poglobili znanje nekaterih vsebin tudi na višjem nivoju (matematika, tuji jeziki) ter tako doseči boljši rezultat na splošni maturi. Z opravljeno splošno maturo kandidati dokazujejo, da dosegajo standarde znanja, ki so določeni s cilji gimnazijskega programa, kakor tudi splošno usposobljenost za univerzitetni študij. Splošna matura Splošna matura je bila kol zaključek srednjega šolanja uradno uvedena v letu 1995, čeprav je bila Gimnazija Škofja Loka med 23 izbranimi slovenskimi gimnazijami, ki je dve leti pred tem izvajala tudi poskusno maturo. Maturitetni izpitni katalogi za posamezne predmete so postali novi učni programi in bitka za točke se je pričela. Državna izpitna komisija tako vsako leto pripravi izpitne pole za vsa predmetna področja. Splošna matura je izpit iz petih predmetov: trije so obvezni (slovenščina, matematika in tuj jezik), dva sta izbirna. Na višjem nivoju je možno opravljali največ dva izpila: dijald izbirajo med matematiko in tujim jezikom, lahko pa se odločijo, da na višjem nivoju opravljajo dva tuja jezika. Če dijak prijavi vse predmete na osnovni ravni, potem lahko dobi največ 28 točk, če prijavi en predmet na višjem nivoju, lahko dobi dodatne 3 točke, če prijavi dva predmeta na višjem nivoju, potem lahko dobi še dodatne 3 točke oziroma skupno 34 točk, kar je najvišje možno število točk na splošni maturi. Dijak, ki prejme 30 ali več točk, je t. i. zlati maturant. In na škofjeloški gimnaziji jih imamo vsako leto več. Ponosni smo na le dijake, ki dokazujejo, da z osvojenim znanjem lahko posežejo v sam vrh najuspešnejših. Zlati maturanti Gimnazije Škofja Loka Leto Zlati maturanti 1995 Nataša Bernik 1996 Ana Pegam 1998 Kristina Tome 1999 Špela Beguš, Rok Bertoncelj, Cene Gostinčar, Matej Javh, Blaže Podnar, Kristina Potočnik 2000 Mateja Tušek, Miha Žagar 2001 Dejan Debelak, Tilen Matjaž, Franja Pajk 2002 Jaka Benedičič, Maja Bratuž, Neža Keše, Matija Perne 2003 Nina Albreht, Monika Ciglič 2004 Neža Benedik, Borut Bratuž, Matjaž Dolinar, Mateja Pintar, Katja Prevodnik, Darja Rant, Matic Trlep, Mitja Trojar 2005 Katja Bernik, Tine Frlan, Nina Jan, Matej Jemec, Diana Novak, Svetlana Ponorac, Urška Sekirnik, Tina Šinkovec, Anže Šuštar 2006 Matjaž Berčič, Jernej Bernik, Blaž Božnar, Lucija Bukovec, Maša Hafner, Živa Ješe, Matevž Pintar, Ema Rovtar, Mihaela Tavčar 2007 Gašper Beguš, Jan Bogataj, Jakob Boh, Nika Debeljak, Špela Deržič, Sandra Jovič, Mateja Kavčič Jan Kogoj, Mateja Lavtar, Marko Možina. Ema Nastran, Jerca Pahor, Nataša Pegam 2008 Kristina Berčič. Aljaž Gaber, Helena Golja, Nataša Močnik, Urban Pire, Metka Pirih, Kaja Podobnik, Neža Šubic 2009 Veronika Arčon - Peklaj, Katarina Bogataj, Dijana Čorkovič, Jaka Demšar, Taja Gorjan, Kristina Homec, Katja Jezeršek, Jovanka Jovič, Nina Košir, Hema Krek, Eva I.uznar, Jaka Šinkovec, Tina Šubic 2010 Alenka Cukjati, Matic Gortnar, Matic Jezeršek, Alja Kavčič, Lucija Mravlja, Petra Pleško, Rebeka Reven, Klemen Stegu, Sara Strasner, Rok Vene, Teja Zadravec Dijaki napisani v krepkem lisku, so dosegli maksimalno število točk na maturi. Število dijakov, ki so zaključili škofjeloško gimnazijo šolsko leto ženske moški skupaj št. odd. 1954/55 7 19 26 1 1955/56 14 9 23 1 1956/57 14 14 28 1 1957/58 8 12 20 1 1958/59 11 16 27 1 1959/60 9 6 15 1 1960/61 15 11 26 1 1961/62 7 12 19 1 1962/63 20 15 35 2 1963/64 16 17 33 1 1964/65 27 19 46 2 1965/66 28 24 52 2 1966/67 21 11 32 2 1967/68 28 15 43 2 1968/69 28 23 51 2 1969/70 35 22 57 2 1970/71 29 17 46 2 1971/72 26 14 40 2 1972/73 28 12 40 2 1973/74 24 21 45 2 1974/75 35 11 46 2 1975/76 48 34 82 3 1976/77 49 29 78 3 1977/78 37 27 64 3 1978/79 61 59 120 4 1979/80 73 48 121 4 1980/81 57 45 102 4 1981/82 63 41 104 4 1982/83 49 30 79 3 1983/84 68 41 109 4 1984/85 76 29 105 4 1983/84 68 41 109 4 1984/85 76 29 105 4 1985/86 85 19 104 4 1986/87 86 20 106 4 1987/88 93 22 115 4 1988/89 92 19 111 5 1989/90 119 28 147 5 1990/91 85 23 108 5 1991/92 94 26 120 5 1992/93 100 29 129 5 1993/94 104 36 140 5 1994/95 94 40 134 5 1995/96 105 39 144 6 1996/97 96 57 153 6 1997/98 112 72 184 6 1998/99 108 74 182 6 1999/2000 91 50 141 6 2000/2001 102 50 152 6 2001/2002 122 52 174 6 2002/2003 115 49 164 6 2003/2004 105 51 156 6 2004/2005 113 45 158 6 2005/2006 141 57 198 7 2006/2007 108 52 160 6 2007/2008 102 56 158 6 2008/2009 108 52 160 6 2009/2010 101 59 160 6 skupaj 3.592 1.780 5.372 dijakov Rezultat mature na Gimnaziji Škofja Loka od 1. 1995 do 1. 2010 Prireditve v prazničnem letu Vrhunec letošnjili prireditev je bila svečana Akademija ob 60-letnici Gimnazije Škofja Loka, ki smo jo pripravili v četrtek, 30. septembra 2010, v Kristalni dvorani Sokolskega doma v Školji Loki. V Loških razgledih objavljamo pozdrave, misli in želje slavnostnih govorcev. Od poštenega dela k znanju in vrednotam, od tam pa h kompetencam in k vseživljenjskemu učenju Jože Bogataj, ravnatelj Gimnazije Škofja Loka (iz uvodnega nagovora povabljenim gostom na svečano akademijo) Spoštovani! Gimnazija Škofja Loka praznuje jubilej, na katerega smo upravičeno ponosni. Zato vsem skupaj najlepša hvala, ker ste se odzvali našemu vabilu, kajti prepričani smo, da bomo le tako, skupaj z vami, dostojno proslavili našo obletnico. Šola je bila vseskozi vodilo mladim, ne glede na vihravost časov, v katerih je delovala. Vedno sije prizadevala, da bi bila za mlade v dobi odraščanja, ne glede na razlike, vir znanja, s katerim sije več kol 4 000 maturantov poskušalo najti svoje mesto v družbi. Prepričan sem, da so si ga našli. To dokazujejo generacije dijakov in dijakinj Gimnazije Škofja Loka, ki so si vse od šolskega leta 1950/51 do sedaj iz roda v rod prizadevale prenašati tradicijo, na katero smo danes vsi ponosni, Gimnazija Škofja Loka je bila in je šola, kjer so poleg znanja pomembne tudi človeške vrednote, kot so zaupanje, tovarištvo, delavnost in dobri medsebojni odnosi. S tem smo »gor rasli« in tega duha smo se nalezli drug od drugega. To lahko potrdijo tudi naši častni gostje, ki jih nocoj najprej pozdravljam med nami: dijaki prve generacije, ki so maturi'rail leta 195 5. Lepo pozdravljeni. V Škofji Loki ima šolstvo dolgo tradicijo. Ne glede na vojne in druge vihre se je v Loki vedno našel ustvarjalni duh, kije uspel mlade pritegniti k sebi - tako je bilo že v sredini 16. stoletja v deški šoli, pa kasneje pri uršulinkah in še kje. Kdo so bili ti možje in žene, katerih poslanstvo je bilo izobraževanje mladih? V zadnjih 60-ih letih je gimnazija dajala kruh učiteljem, ki jim je uspelo ohraniti ustvarjalnega duha ter vzgojiti in izobraziti veliko število uspešnih mladih ljudi. Izobraževali danes je za vsakega izmed nas na gimnaziji še poseben izziv. Smo sredi prenove gimnazijskega programa in z uvajanjem novih didaktičnih metod poskušamo slediti smernicam moderne evropske šole, ki daje različna znanja različnim ljudem. Obenem mlade tudi izobražuje za življenje, za svet 21. stoletja, za katerega pa vemo, da je znanjepoštevanke veliko premalo. Med nami pozdravljam vse upokojene člane ter člane sedanjega učiteljskega zbora Gimnazije Škofja Loka, ki so zaslužni, da se tradicija šole nadaljuje tudi danes. Med nami še posebej pozdravljam ravnatelje gospoda Lojzeta Malovrha, gospo Vlad ko Jan in gospoda Marjana Luževiča, moje predhodnike, in se zahvaljujem za trdne temelje, na katerih danes lahko gradimo naš šolski vsakdan. Ilvata vsem za vaše požrtvovalno delo. Ponosen sem, da sem bil nekoč dijak naše gimnazije. Kako drugačna so bila sedemdeseta leta od današnjih! A mpak kljub temu je naše šolsko življenje prav tako odmevalo v mestu kot danes. Še več: šola je bila vseskozi gibalo življenja mladih v Škofji Loki in obeh dolinah, ki so skozi uk in delo prišli do svojega kruha. Šole je učila in naučila mlade za nove izzive, nova poslanstva, ki smo jim kasneje v življenju poiskali cilj in smisel. Tudi zato lep pozdrav vsem našim nocojšnjim gostom, nekoč škofjeloškim gimnazijcem, ki se zagotovo še spominjate, kakšno je bilo življenje v Šolski ulici. Lepo pozdravljam župana Občine Škofja Loka in Občine Železniki, predstavnike Občinskega sveta Občine Škofja Loka, člane Državnega zbora Republike Slovenije, ravnatelje osnovnih in srednjih šol ter vrtcev regije, naše poslovne partnerje, zunanje sodelavce in druge, ki so kakor koli povezani z delom in življenjem šole. Današnji jubilej nam učiteljem Gimnazije Škofja Loka nalaga tudi dolžnosti. Zavedamo se odgovornosti, ki nam je naložena. Res je, naši dijaki radi hodijo v šolo in zato je na nas, učiteljih, da jim ponudimo tisto, po kar so prišli: znanje, veščine in spretnosti za njihov jutri, za njihovo prihodnost, kajti ravno njihovo delo pomeni tudi našo varnost in potrditev, da Smo na pravi poti, procesa, (izfototeke Gimnazije Škofja Loka) Projektno delo postaja pomemben del učnega Gimnazija Škofji Loki in dolinama Marjan Luževič, učitelj in ravnatelj v letih 1991-2009 Gimnazija Škofja Loka praznuje šestdesetletni-co ustvarjalnega življenja in le malo mlajša je od mene, ki sem z njo delil zadnjih triintrideset let pedagoškega dela. Počaščen sem, da sem soustvarjal del njene zgodovine, skupaj z učitelji in dijaki, pa tudi z našo občino in ustanoviteljem šole. Ko ob jubileju naše gimnazije razmišljam o pomenu vsega, kar je dala dijakom, učiteljem, lokalni in širši skupnosti, lahko s ponosom ugotovim, da njen prispevek k razvoju gospodarstva, družbenih in kulturnih dejavnosti v Škofji Loki, Selški in Poljanski dolini, Žirovski kotlini ter v zaledju našega mesta močno presega raven dejavnosti lokalnega pomena. Gimnazija je šola predunlverzilelnega izobraževanja, zato je zelo pomembna v osebni in strokovni rasti mladih. Škofjeloška gimnazija si je v teh letih pridobila zaupanje in ugled ne samo v lokalnem okolju, ampak tudi drugod. Njeni učitelji so maturi-tetna spričevala podelili več kot 5000 mladim, večini tistih iz našega šolskega okoliša, ki so po osnovni šoli izbrali gimnazijo. Naša gimnazija je z uvajanjem dijakom privlačnih učnih programov ter predvsem z dobrim pedagoškim konceptom, katerega bistvo so temeljne človeške vrednote - zaupanje, poštenje, sočutje, delavnost in zdrava pamet - uspela ohraniti dober vpis tudi v času, ko se zaradi nazadovanja rasti prebivalstva marsikje tudi šole borijo za obstoj. Gimnazijo v Škofji Loki zaključuje tretja generacija dijakov v zgodovini šole, vnuki naših prvih gimnazijcev. Je tudi drugod po Sloveniji tako? Ustvarjali gimnazijo v manjšem mestu in bili učitelj na takšni šoli nikakor ni primerljivo s šolo v večjem mest u, Starši in mladina o učiteljih, odnosih in redu na naši šoli vedo skoraj vse, še preden se dijaki vanjo vpišejo, in zaposleni na šoli morajo s tem računati vsak trenutek, Učiteljem to nalaga dodatno skrb, hkrati pa je to spodbuda za še boljše pedagoško delo, zahvala in priznanje ob zaključku šolanja pa najboljše plačilo. Številni nekdanji dijaki naše gimnazije se po končanem študiju vrnejo v naše kraje, to pa dokazuje, kako je naša Šola trdno vraščena v ta prostor. Lahko povzamem, da Gimnazija Škofja Loka polno živi v svoji dejavnosti, močno pa je povezana tudi s svojo okolico, veliko močneje kot šole v večjih t Dolgoletni ravnatelj gimnazije prof. Marjan Luževič. (joto: Tomaž Lun der) mestih, v katerih njihov šolski okoliš ni teritorialno zaokrožen. Prav ta organska povezanost naše šole z lokalnim okoljem je obema zelo pomembna, saj šoli ob ustvarjenem zaupanju okolja v njeno delo zagotavlja obstoj in razvoj, lokalni skupnosti in širšemu šolskemu okolišu pa dobro izobraženo mladino, ki ji je odprta pot tudi na najbolj zahtevne študije. Si lahko v tem slavnostnem trenutku želim kaj lepšega kot maturante, ki so ponosni, da so bili naši dijaki'!' Naši gimnaziji ob jubileju Igor Draksler, župan Občine Škofja Loka v letih 1994-2010 Šestdeset let naše gimnazije je lepa doba. Naše pravim zato, ker jo kot tako Ločani tudi razumemo in sprejemamo. Škofja Loka je sicer mesto z dolgo in bogato kulturno ter šolsko tradicijo. Pa vendar je prav ustanovitev Gimnazije Škofja Loka na nek nov način pomembno definirala splošni značaj mesta. Gimnazija sije tako rekoč takoj našla svoje mesto v mestu, Pomladila ga je in poživila. To v začetku petdesetih, ko je svet še vedno skelela groza vojne in povojne morije, nikakor ni bila majhna stvar. In res, ko se ob prazničnem jubileju oziramo po prehojeni poti, se zavedam njene pomembnosti za kraj, za Škofjeloško, za širšo regijo. V teh letih je postala temelj izobraževalnega in vzgojnega dela z mladimi, ki so kasneje postati nosilci intelektualnega ustvarjanja v regiji, v širšem slovenskem, vse bolj pa tudi v mednarodnem prostoru. Njeni dijaki so vedno dosegali izjemne uspehe. Dobro spričevalo iz loške gimnazije je bila vselej odlična popotnica za vstop v nadaljnji akademski svet. Tudi danes je Gimnazija Škofja Loka še vedno ena najpomembnejših, najbolj dejavnih, najbolj »živih« ustanov v občini, kar priča o tem, Na slavnostni akademiji se je predstavil tudi gimnazijski pevski zbor, pod vodstvom profesorice Ane Prevc Megušar. (Joto: TomažLunder) da nikakor ne gre za izobraževalno ustanovo, ki mladim posreduje zgolj suho, faktografsko znanje, pač pa je to kraj intelektualnega in ustvarjalnega vrvenja, kjer se mladim posreduje znanje o svetu in vedenje o življenju. Prav zato je lahko razvila pisan spekter dejavnosti, ki pomembno vplivajo na kulturno življenje in družbeni utrip v občini. Drži, naša gimnazija je vselej živela v mestu in z mestom. Vselej je bila močno vpela, vključena v življenje in dogajanje v mestu. To pa je izjemno pomembno. V Loki namreč damo nekaj tudi na medsebojno solidarnost, na sodelovanje in udejstvovanje v življenju lokalne skupnosti. Na to sem, ko kot župan spremljam nadaljnje študijske, kar lerne in celostne življenjske poti dijakov loških šol, pravzaprav najbolj ponosen. In tu gre moja zahvala predvsem vam, spoštovani profesorji - vaši strokovni kompetentnosti in živemu pedagoškemu erosu, vaši angažirani »družbeni odgovornosti«, vaši življenjski širini. V Občini Škofja Loka bomo v okviru svojih pristojnosti in razpoložljivih sredstev poskušali v kar največji meri ustvarjati pogoje za čim bolj nemoteno delovanje vaše - naše - šole. Iskreno želim, cla bi bilo nadaljnje delo gimnazije tako uspešno, kot je bilo do sedaj. Vsem dijakom, bi všim in sedanjim profesorjem ter drugim delavcem Gimnazije Škofja Loka čestitam ob 60-letnici delovanja. Še posebej se ob teh slovesnih trenutkih iskreno zahvaljujem vodstvu Gimnazije Škofja Loka ter izrekam spoštovanje in priznanje za njegovo delo. Želim vam uspešno, prijetno in dinamično delo, polno ustvarjalnega nemira. Izmenjave združujejo ljudi LeifS. FoIke, prof., koordinator mednarodnih izmenjav, Gimnazija Himmelev, Roskilde, Danska Dragi slovenski prijatelji - dragi kolegi z Gimnazije Škofja Loka, dovolite mi, cla vam in vašim dijakom najprej iskreno čestitam ob 60-letnici vaše gimnazije! Naj se na kratko predstavim: moje ime je Leif Folke. Učim na Gimnaziji Himmelev, v Roskildu na Danskem. Na šoli sem tudi mednarodni koordinator za izmenjave. Med mojim zadnjim obiskom v Škof ji Loki marca letos me je ravnatelj g. Jože Bogataj povabil, da bi sodeloval na tej prireditvi in vabilo sem z velikim veseljem sprejel. Spregovoril bom par besed v imenu vseh šol, s katerimi Gimnazija Škofja Loka sodeluje v okviru izmenjav: poleg naše šole Gimnazija Škofja Loka uspešno sodeluje še z Dom Gymnasium iz Freisingu in Gimnazijo Joachim Hahn iz Blaubeurna v Nemčiji, Gimnazijo BORG izSpittala v Avstriji, Lice jem Scientiflco Statale G. Oberdan iz Trsta, srednjo šolo iz Truroja v Veliki Britaniji ter I. E. S. Antonio Machado iz mesta Alcalä de Ilernares v Španiji. Vsekakor moram poudariti, da danes tu govorim tudi v imenu več kot 200 dijakov in 20 učiteljskih kolegov z Gimnazije Ilimmelev, ki so od leta 1997, ko smo prvič prišli v Škofjo Loko, sodelovali v desetih izmenjavah, tako dijakov kot učiteljev z Gimnazijo Škofja Loka (in naslednja skupina danskih dijakov prihaja sem marca prihodnje leto!). V teh 13 letih sodelovanja so dijaki skupno obravnavali različne teme, kot so kmetijstvo, prehrana in zdravje, mladi in družina, stanovanjski pogoji, izobraževalni sistemi, mladi in demokracija v šoli in družbi, mladi in mediji ter še bi lahko naštevali. Da, dijaki so preučevali celo skrivnosti in legende fantastične Grenlandije. Nekatere eskimske pripovedke so prvič prevedli v slovenščino prav dijaki Gimnazije Škofja Loka. Pri preučevanju tem so dijaki uporabljali različne metode in materiale -od intervjujev, anket, knjig in člankov do filma in powerpointa. In kdo naj prešteje vse aktivnosti, ki so jih skupaj prirejali: veslanje, vožnja s kajaki in kanuji, rafting, smučanje, kolesarjenje, raziskovanje podzemnih jam, plavanje, pohodništvo, kuhanje in uživanje hrane, ples, petje... Kako se je to pomembno in trajno sodelovanje začelo in se razvijalo? Čudovito prijateljstvo ali osrečujoča ljubezen dostikrat zrasteta iz naključnega srečanja. In prav to se je zgodilo leta 1997 v Roskildu na Danskem: posledica srečanja danskih in slovenskih učiteljev geografije je bila, daje 25 dijakov in 2 učitelja z Gimnazije Ilimmelev naslednje leto obiskalo Gimnazijo Škofja Loka. In četudi nam je bivši ravnatelj g. Marja n Luževič zagotavljal, da smo mi, Danci iz Roskildu, vaša »prva ljubezen«, je v življenju pač tako, da se samo od ljubezni ne da živeti. Izmenjava zahteva trdo delo in pogum. Od učiteljev zahteva pripravljenost, da žrtvujemo ure in ure prostega (neplačanega) časa za priprave in organizacijo, izvedbo in sporazumevanje, ali kol gostje ali gostitelji. Od dijakov zahteva pripravljenost zamenjati varno in udobno hotelsko sobo nekje v Pragi, Parizu ali Londonu za hišo ali stanovanje v tuji deželi oziroma pripravljenost biti gostitelj vrstnikom - tujcem na svojem domu, kar je dostikrat še trši zalogaj. Seveda pa je zadoščenje, ki sledi, takšno, kot ga ne zagotavlja nobena turistična agencija: kulturno srečanje, kjer po svoji želji nisi le turist, ampak, gost, prijatelj; to pa je pomemben korak v smer medkulturnega razumevanja in pridobivanja medkulturnih veščin. Hvala za 13 let čudovitih izkušenj. Hvala za trdo delo. Hvala za vaše gostoljubje in radodarnost. Skupaj z avstrijskimi dijaki na Grossglocknerju. (iz fototeke Gimnazije Škofja Loka ) Hvala za vse prijateljske vezi. Več kot 200 družin v Škofji Loki in okolici je odprlo svoje domove ter - tako čutimo - tudi srca mladim Dancem, ki so prvič obiskali to lepo deželo in se vanjo zaljubili. In upamo, da tudi mesto Roskilde mladim Slovencem iz Škofje Loke pomeni več kot le rock festival... ?! Še enkrat iskrene čestitke, tudi v imenu našega ravnatelja g. Johnija Vinkla, mojih učiteljskih kolegov in dijakov. Gimnazija Škofja Loka je danes živahna gospa, ki je pri svojih 60-ih še vedno izjemno privlačna in vredna, da sejo povabi na zmenek. Naj za konec uporabim geslo našega prvega sodelovanja: Izmenjava združuje ljudi! (iz angleščine prevedla Nika Marenk, prof.) Naši občutki ob 60-letnici gimnazije v Škofji Loki Ivan Hafner, prva loška gimnazijska generacija Naših 55 let, odkar smo zaključili prvo veliko maturo v Škofji Loki, je že za nami. 10. junija smo se ponovno zbrali. Bilo nas je 18. Leta 1955 je matur iralo vseh 26 dijakov, sedem deklet in kar 19 fantov. Po 55 letih je pet že pokojnih, od 21 še živečih so se trije zaradi zdravstvenih razlogov opravičili. Po kratkem programu - ogledali smo si prenovljen Sokolski dom, na novo urejeno staro Škoparjevo hišo in na novo odkriti vzhodni stolp loškega gradu, z nekdanjim glavnim vhodom in dvižnim mostom, nato pa še lepo urejeno staro in bogato kapucinsko knjižnico - smo se podali v Staro Loko k Starmanu na okrepčilo. Klepet in obujanje spominov na tista leta, ko smo bili »najpametnejši«, sta se kar dolgo zavlekla. Veseli smo bili povabila vodstva Gimnazije na prireditve, ki se v počastitev 60-letnice ustanovitve odvijajo skozi vse leto. Obljubili smo si, da se vsaj na slavnostni akademiji konec septembra spet srečamo. Prav mi, ki smo se spominjali prve velike mature, smo bili tudi prvi dijaki loške gimnazije. Naj nanizam nekaj spominov na tisti čas. S poukom nismo pričeli 1. septembra, kol je običajno, ampak 1. oktobra 1950. leta. Poletje pred pričetkom je bilo sitno burno. Medtem ko smo se mi že vpisali na razne gimnazije, bodisi v Kranju ali Ljubljani, so si nekateri naši starši ob pomoči loške občine, pa tudi pomoči uglednega loškega rojaka politika in filozofa Borisa Ziherla,prizadevali, da dobi Škofja Loka svojo višjo gimnazijo. Prizadevanja so rodila uspeh. Izdan je bil dekret o ustanovitvi, in čeprav s težavo, seje v septembru za nas našel prostor, zbrala seje ekipa profesorjev, prof. Hribernik, sicer ravnatelj tedanje (nižje) gimnazije, je bil imenovan za prvega ravnatelja ins 1. oktobrom 1950 se je pouk pričel. Vendar se vsi dijaki z loškega področja niso takoj odzvali. Nekateri so dijaško svobodo uživali še kak teden v oktobru. Do konca oktobra smo bili vendarle vsi zbrani, bilo nas je blizu 40. Pričelo se je oranje ledine, tako na dijaški kot na profesorski strani. Tako rekoč vsi smo bili novinci, V začetni fazi so se pogosto menjavali tudi profesorji, profesorski zbor se je dopolnjeval in izboljševal. In ustalila seje odlična ekipa, ki nam je v naslednjih letih pomagala do res solidnega znanja, pa tudi do zrelejšega in samostojnega presojanja vseh dogajanj okoli nas. Kar nekaj težav je bilo s pomanjkanjem učbenikov, večinoma smo si predavanja zapisovali, si zapiske med seboj izmenjevali itd.. Pravo nasprotje sedanjega stanja... Pravo nasprotje sedanjemu stanju je bilo še na kakem področju, Tako nam je hora lega/is prepovedovala gibanje v javnih prostorih po osmi uri zvečer. Na večerno kino predstavo nismo smeli, Tega, da bi kdo kadil, si nismo niti predstavljali. Le nekaj starejših dijakov, ki so imeli za sabo že partizanske izkušnje, je skrivaj vleklo čike po WC-jih. A mislim, da nas ta strogost ni zatrla, saj smo bili zelo dejavni na raznih področjih, od kulture do športa. Kar nekaj športnih panog smo dijaki prinesli v naše mesto, opravili smo precej delovnih akcij. Ko spremljamo sedanje stanje in ga primerjamo z nekdanjim časom, lahko ugotovimo, da so možnosti sedanjih generacij neizmerno večje, vendar jih ne znajo ustrezno ceniti. Osebno menim, da ima tako imenovani napredek, tudi v šolstvu, kar prevečkrat negativen predznak. Kakovost in zahtevnost šole sta rasli, število dijakov, ki smo se vpisali v višjo gimnazijo, je z leti padalo, po ko nča nem 7. razredu jih je odpadlo sedem, Udeleženci slavnostne akademije iz prve generacije škofjeloških maturantov. (Joto: Tomaž Lunder) v 8. se nas je vpisalo 25, potem se nam je pridružil še 26. Mislim, da moram pojasniti še, da je tedanja gimnazija obsegala tri nižje in pet višjih razredov. Tako smo maturirali po osmem razredu. Maturo smo (po le nekaj popravnih izpitih) opravili vsi. Po tako odlično opravljeni maturi smo tudi skoraj vsi končali visokošolske študije in dokazali, daje bila naša šola kakovostna, nič manj kot nekatere, tedaj bolj sloveče. Ko sem lahko vsa ta leta ob svoji ženi, profesorici na tej gimnaziji, svojih otrocih in vnukinjah, ki so prav tako obiskovali in še obiskujejo to šolo, spremljal uspehe naše gimnazije, lahko ugotavljam, da je rasla in kakovostno napredovala, morda z izjemo usmerjenega izobraževanja; to se mi je zdelo napačna pot. Tako menim, da je v sedanjem obdobju to programsko široka ustanova, z najrazličnejšimi dejavnostmi, ki imajo izobraževalne in vzgojne cilje. Vsi loški gimnazijskiprvoborci ji želimo še nadaljnjo rast in dolgo življenje. Znanje je moč in vrednota Sara Strasner, dijakinja 4. c, zlata maturantka 2010 Pretekla štiri teta, kosem obiskovala Gimnazijo Škofja Loka, so minila kakor blisk. Še danes težko verjamem, da sem zaključila srednješolsko izobraževanje, opravila maturo in se odpravljam na študij, v resno in odraslo življenje. Pa vendar se je treba sprijaznili - gimnazijska leta so se za našo generacijo končala in čas je, da se ozremo na vse, kar smo se naučili in kar smo doživeli. V štirih letih smo se obogatili z m nogimi izkušnjami, Prišli smo kot nebogljeni najstniki, starejši dijaki so nam rekli »fazani«, gimnazija nas je oblikovala v dokaj odgovorne mlade odrasle. Profesorji so nam na tej poti z zavzetim delom predajali znanje in nas, poleg naših staršev, ki so nam stali ob strani, vzgajali v dobre ljudi. Spodbujali so nas, saj smo velikokrat potrebovali le malo motivacije, in čeprav so se nam pogosto zdeli nerazumno strogi ter prezahtevni, smo jim danes hvaležni za vse osvojeno znanje. Le tako so nas dobro pripravili za študij, ki nas čaka. Njihovo odlično delo se je pokazalo tudi pri naših rezultatih, uspešno smo opravili maturo in imeli celo 11 zlatih maturantov. Naj še povem, da se je men i, pod vodst vom odlične profesorice Mojce Mravlja, uspelo u vrstiti na mednarodno biološko olimpijado. Poleg profesorjev so na poti učenja zelo Sara Strasner, zlata maturantka generacije 2010, (foto: TomažLunder) pomembni starši, seveda pa tudi sošolci in sovrstniki. Prav njihove besede so me še bolj gnale k uspehu, saj so se z mano vedno veselili dosežkov, jih pospremili z bučnim aplavzom in me povsem podpirali. Na gimnaziji nam ni bilo nikoli dolgčas. Poteg rednega pouka so potekali krožki, dejavnosti, projektni dnevi, tekmovanja, izmenjave, ekskurzije in zagotovo najbolj priljubljen »maturanc«. Profesorjem si ni bilo težko vzeti svojega časa za vse, hvaležni smo jim, saj smo le tako dobili še več izkušenj. Znanje je moč in vrednota, se glasi geslo naše šole, in tega se profesorji, pa tudi kar nekaj dijakov, zavedajo. Naša gimnazija pa ni le ustanova, v kateri dijaki nabiramo znanje. Vtem času je za mnoge izmed nas postala kar drugi dom. Bila je prostor, kjer smo se družili s prijatelji, iskali nove znance, nemalokrat so se vnele tudi iskrice ljubezni, Kdaj pa kdaj so nas tudi profesorji nasmejali s svojimi »cvetkami«. V naših občutljivih letih nam je bilo seveda kdaj tudi težko, mogoče smo celo potiho obupovali. A strokovno delo naših profesorjev, medsebojno spoštovanje, spodbuda staršev in sošolcev so nam večinoma vrnili voljo ter veselje do dela. Zalo upam, da bo gimnazija ostala laka, kot je - da bo ohranila posluh za dijake, uspešno delo celotnega profesorskega zbora ter učinkovito vodstvo. Ta štiri leta mojega življenja so bila zares čudovita in vedno jih bom hranila v spominu, Zato bi na koncu rada dodala le še tole - ponosna sem, cla sem bila dijakinja Gimnazije Škofja Loka. Letošnja generacija škofjeloških maturantov, med plesom četvorke na Mestnem trgu. Cfoto: Marko Pteško) Namesto zaključka Ta zapis ob 60-letnici gimnazije ne more imeti standardnega zaključka, kajti jutri je nov delovni dan in šolski zvonec bo pozvonil k pouku. Vseh 619 dijakov in dijakinj pričakujem jutri ponovno pri pouku in upam, pripravljenih na delo, na nove naloge. Gimnazijski programi so sredi kurikularnih prenov in predvidoma bodo dokončno prenovljeni čez dve leti. Ne vem natančno, kakšna bo gimnazija v letu 2014, zagotovo pa lahko rečem, da bomo do takrat morali še veliko postoriti na področju didaktike, kajti današnji gimnazijci, skoraj polovico generacije se vpisuje v gimnazijske programe, zahtevajo drugačen način dela, drugačne metode. V šolo vstopajo z drugačnimi vrednotami, drugimi prioritetami in drugačnimi pričakovanju, kot njihovi predhodniki leta nazaj. Zagotovo se vse to pozna tudi pri šolskem delu, pri razumevanju kriterijev minimalnega standarda, nenazadnje tudi v odnosih med dijaki in učitelji. Gimnazija Školja Loka je ob svojem jubileju prejela veliko voščil in lepih želja, tako od predstavnikov vladnih in lokalnih inštilucij, partnerskih šol in tudi staršev. Želijo nam, da uspešno nadaljujemo delo, veliko energije za delo z mladimi in veliko pedagoškega znanja za nove izzive. Zavedamo se, da je letošnji jubilej Gimnazije Škofja Loka obveza celotnemu učiteljskemu zboru, da svoje delo, ki temelji na dolgoletnih izkušnjah, nadaljuje tudi v prihodnje z namenom, da dijakom škofjeloške regije ponudi takšna znanja in veščine, da bodo z njihovo pomočjo uspeli doseči svoj življenjski sen. Prvi maturanti Gimnazije Škofja Loka in maluritetna komisija v Škofji Loki. 1955. Jana Mlakar -i 80Ш ffinjej »Kaj pa vi sploh delate?« O muzeju in muzejskem delu Za naslov tokratnih prispevkov Loškega muzeja Škofja Loka za Loške razglede sem si izposodila naslovno misel prispevka iz kataloga Zasavskega muzeja Trbovlje, ki jo je podala kustosinja Jana Mlakar Adamič. Svoj prispevek začenjam torej z vprašanjem, ki nam ga tisti, ki našega muzejskega dela preveč dobro ne poznajo, včasih res zastavijo. Muzejska metodologija se skozi čas nekoliko spreminja, vendar osnovne usmeritve in naloge ostajajo nespremenjene: primarna naloga ter dolžnost je vsekakor v kontinuirani skrbi za premično kulturno dediščino, ki jo skušamo v kar najbolj pristni obliki ohraniti za mlajše rodove. Zbirke, ki jih hranimo v muzejih, varujemo za sedanje in prihodnje generacije, ob tem pa poskušamo po najboljših močeh vzorno ohranjati tudi našo kulturno identiteto. Dejavnost muzejev je vedno bolj vpeta v družbeno okolje, ki je spremenljiv organizem. Prav zaradi tega se moramo še bolj spopadati z novimi izzivi in se hkrati prilagajati visokim zahtevam informacijske družbe. Dejavni moramo biti tudi pri spoštovanju vrednot. Za različne obiskovalce pripravljamo vzgojne, poučne in druge programe, predvsem pa se zavzemamo za varstvo in širši dostop do kulturne, naravne, materialne, nematerialne, premične in nepremične dediščine. Večkrat postavljeno vprašanje, »Kajpa vi sploh delate?«, lahko razumemo kot posledico pomanjkanja vpogleda v muzealsko delo, ki ga opravljamo. Razstave in spremni katalogi so le najbolj vidni rezultati muzealskega dela, ki v kontekstu predpriprav vključujejo različne strokovne faze, kot so npr. evidentiranje, dokumentiranje, proučevanje, konzerviranje, restavriranje itd.. S prispevki naših kustosov predstavljamo samo delček našega dela. Veliko pozornosti namreč posvečamo prenavljanju, dopolnjevanju in proučevanju naših stalnih zbirk, ki jih obiskovalcem ponujamo na ogled. Kustosinja Barbara Sterle Vurnik nam v svojem prispevku opisuje likovne presežke umetnostnozgodovin-ske zbirke Loškega muzeja, etnologinja Mojca Šifrer Bulovec pa s slikovitim opisom življenja v Kajbetovi gostilni v Zmincu pri Škofji Loki po ustni pripovedi poseže na področje t. i. nesnovne dediščine, ki tudi sodi v okvir našega delovanja. Vsako leto si v muzeju določimo osrednji projekt. V letu 2010 je bil to interdisciplinarni projekt z naslovom »Kaj jemlješ ti orožje, sin?«, ki je navdušil številne obiskovalce Loškega muzeja, zaradi sistematične postavitve eksponatov in odličnega kataloga (tako po vsebini kot obliki) pa vzbudil zanimanje tudi pri boljših poznavalcih te tematike na Slovenskem. Na razstavi in v spremnem katalogu smo prikazali razvoj ognjenega orožja od smodnika dalje. Veliko truda smo vložili v restavriranje in premišljeno postavitev eksponatov, ki doslej javnosti še niso bili predstavljeni; nosilec projekta je bil kustos Jože Štukl. V muzeju si prizadevamo za pestrost razstav in zbirk. Naša publika je različna, a zvesta, zanjo pripravljamo tudi specifične ciljne programe, ki jih običajno predstavlja kustosinja Mira Kalan. Želimo si, da bi tudi v prihodnje zadostili potrebam kar največjega števila naših mlajših in starejši gostov. Želimo, da bi obiskovalci našega muzeja od blizu in daleč izvedeli kaj novega in poučnega o lokalnem kulturno-umetnostnem izročilu in bi se pri nas dobro počutili. Loški grad, 2009. (izfototeke loškega muzeja, foto: Jure Nastrari) Barbara SterleVurnik Umetnostna zbirka kot razprta in fleksibilna časovna kapsula Vsaka zbirka v muzeju ima in mora imeti večplasten pomen. Danes muzej ni več le stereotipen varen trezor dragocenih reliktov preteklega časa, ampak tudi dinamična platforma, odprta za najširšo javnost ter zazna v sedanjost in tudi prihodnost. Skuša biti privlačen sodobnemu človeku pri podajanju informacij o naši kolektivni preteklosti, dediščini, kulturi v danem življenjskem prostoru in pomaga tudi razumeti ter ovrednotiti naš sodobni čas. Snovati predstavitve zbirk tako že dolgo ne pomeni več le izvleči iz depojev kar vse po vrsti in pokazati čim več tistega najbolj starega, ampak v duhu časa oblikovati nek koncept, rdečo nit, in s selektivnim pristopom pokazati najboljše iz zastavljene zgodbe ter to povezovati s sodobnim časom. Muzejske zbirke so danes vsebinsko koncipirane na različne načine, od kronoloških do različnih tematskih konceptov. Ko je npr. ameriški MoMA (Museum of Modern Art) že v svojih začetkih koncipiral predstavitev svojih zbirk po logiki t. i. »torpeda skozi čas«,1 se je to izkazalo kot učinkovita praksa, zlasti za tiste umetniške zbirke, ki vsebujejo sodobno in moderno umetnost, na kateri temelji tudi MoMA. Res je, da ima umetnostna zbirka Loškega muzeja historični značaj in je del splošnega muzeja, toda njeno poslanstvo pomeni tudi pridobivati umetniška dela novejšega datuma, ki nastajajo na njenem matičnem ozemlju, zato se je v nekem segmentu zdel zanjo primeren prav omenjeni, danes sicer že star, a še vedno zelo uporaben model. Slednji omogoča, da ima taka stalna zbirka »relativno konstantne dimenzije in spremenljive elemente«.2 Tako se lahko predstavljeno zbirko spreminja in nenehno nadgrajuje okoli njenega jedra, v smislu dodajanja del sodobnega časa, hkrati pa tudi spreminjanja/osveževanja del starejšega datuma. Ta način ohranja dialog med vsemi časovnimi obdobji, tako lahko ostaja njeno jedro zdravo in vitalno, saj gre s časom naprej, ne da bi pozabilo preteklost ali zaostalo za seda- 1 Izraz |e prvi uporabil direktor MoMe (Museum of Modern Art) Alfred H. Barr, jr., leta 1929. Glej: Antonelli, Siegel, Modern contemporary, str. U. 2 Ibid. njostjo. V tem duhu smo tako skušali v danih okoliščinah nekoliko osvežiti in narediti pretočno tudi umetnostnozgodovinsko zbirko Loškega muzeja. Različne omejitve, na katere smo pri tem naleteli, so zagotovo usmerjale naš cilj, a so bile hkrati tudi izziv. Prvotno postavitev zbirke smo spremenili v formalnem in vsebinskem smislu. Kar nekaj obstoječih predmetov smo začasno umaknili v depoje in jih zamenjali z nekaterimi drugimi ter dodali tudi nove pridobitve. Pri selekciji smo se držali principa - manj je več. K temu je zagotovo pripomogla tudi nova prostorska rešitev, saj smo v prejšnjem letu pridobili nove razstavne prostore v prenovljenem delu gradu, v spodnjih prostorih SV stolpa in medetaže nad njim. Izjemno reprezentančni po svojih visokih obokanih stropih, svetlobi in možnosti različnih očišč za gledalca, ki vstopa v te prostore, je bilo to kot nalašč za umetnine, ki zahtevajo tako velik prostor. Marsikatera je na novo zadihala, saj ni bila več stisnjena v ozkih hodnikih. Nov obseg gradiva smo tako smiselno prerazporedili na štiri tematske in hkrati kronološko zaključene sklope. Pritličje hodnika sicer še vedno ostaja del umetnostne zbirke, vendar je nova razporeditev bistveno bolj zračna. Predstavljena dela obsegajo slikarstvo večinoma 18., delno tudi še 17. stoletja. Ta del zbirke je vsebinsko in formalno dokaj spremenjen/dopolnjen v smislu nove katalogizacije, saj sta natančen pregled in proučevanje del pokazala nove datacije in nove atribucije. Pri tem je treba omeniti sodelovanje Narodne galerije in njenega kustosa dr. Ferda Šerbelja, odličnega poznavalca slikarstva 17. in 18. stoletja. Z njegovo strokovno pomočjo smo uspešno rešili marsikatere dileme, kjer avtorstvo ali datacija dela nista bila jasna. V tem segmentu velja izpostaviti zlasti sliko Popotniki v gorski pokrajini, slikarja Franza Ignaza Flurerja (okrog 1720, olje na platno, 196 x 209 cm, UZ/239). To monumentalno in slikovito delo je za muzej vsestransko dragoceno in se je po posvetu z dr. Šerbeljem res izkazalo za Flurerjevo mojstrovino. Flurer, značilen predstavnik t. i. štajerskega baroka, je po Šerbeljevih besedah veljal za zelo iskanega slikarja takratne Štajerske in enega vodilnih slikarjev v Gradcu.3 Njegova slika krajine, ki jo hrani muzej, je zagotovo ena izmed boljših primerov Flurerjevih krajin, po katerih je bil avtor tudi sicer najbolj priznan, čeprav se je poleg tega aktivno ukvarjal tudi s stenskim slikarstvom in nabožnimi motivi. Slika je za zbirko pomembna tudi zato, ker predstavlja za listi čas značilen tip heroizirane in idealizirane krajine, ki še ni čisto samostojna, kjer pa so figure v njej vse bolj le še štafaža. Je lep primer razvoja krajine, ki se počasi izvija iz primeža ozadja, postaja avtonomna. To je bila, poleg preverjanja del delavnice Metzingerja in Bergantovih, ena osnovnih dilem pri proučevanju tega segmenta zbirke. Sicer pa so v tem delu zbirke večinoma dela avtorjev, ki so bila tako ali drugače že v preteklosti povezana z loškim prostorom; bodisi, da so tu delovali njihovi avtorji, bodisi, da so jih na to področje prinesli nekoč njihovi 3 Šerbel), The Sponzor and his Painter, str. 18. Nova stalna postavitev umetnostnozgodovinske zbirke v Loškem muzeju. Prva slika z desne: Franz lgnaz Flurer, Popotniki v gorski pokrajini, okrog 1720. (hrani Loški muzej) prvotni lastniki, preden jih je v svoje zbirke pridobil muzej. Ta del zbirke namreč vsebuje največ najstarejših del, ki so tudi bila med najzgodnejšimi zbranimi muzejskimi predmeti; torej pridobljena bolj po naključju kot z neko sistematično zbiralno politiko. Ravno obratno podobo pa v tem smislu pokaže prvo nadstropje pritličja, ki še naprej ostaja umetnostnozgodovinsko in obsega obdobje 19. in prve polovice 20. stoletja. Vendar je ta segment zbirke že nastal na podlagi bolj sistematičnega zbiranja, predvsem je usmerjen v avtorje, ki so delovali v Škofji Loki in njeni okolici. Seveda ne moremo mimo impresionizma in enega izmed znamenite četverice, Ivana Groharja, a o tem je bilo že veliko napisanega. Na tem mestu bi izpostavila predvsem opus znamenite poljanske umetniške rodbine Šubic, saj smo za muzej v preteklem letu odkupili del njihovega bogatega opusa (večinoma risbe, nekaj tudi oljnih slik). Gre za dela Janeza Šubica, Štefana Šubica in Pavla ml. Šubica; prav deli slednjih dveh smo tudi uvrstili v zbirko. Umetnostnozgodovinska zbirka Loškega muzeja je že od nekdaj znana tudi po kopijah srednjeveških fresk, zlasti še po eni. To je Freska sv. Nedelje iz Crngroba, narejena v naravni velikosti, da bi se gledalec kar najbolj približal izvorni podobi, ki je danes ni mogoče več videti Zato je muzejska kopija, ki jo je v 60. letih naredil Marijan Tršar, še toliko vrednejša, saj s svojo barvitostjo priča o njeni (nekdanji) lepoti. Danes je namreč ta freska na izvorni lokaciji v Crngrobu lc šc bleda kopija njenega nekdanjega sijaja. Zato smo to, zares slikovito, kopijo še naprej obdržali kot povezovalni člen vseh naših zbirk na tisti lokaciji, kjer je že od nekdaj in od koder pogled skozi okno seže naravnost do zvonika crngrobske cerkve. A tudi na simbolnem »križišču« poti po muzejskih zbirkah, mimo katerega gre prav vsak obiskovalec, in hkrati na poti tudi v spodnje grajske prostore. Omenjena kopija freske je hkrati tudi uvod in ključna točke predstavitve zbirke srednjeveške umetnosti, katere glavnino res tvorijo »le« kopije najbolj znanih loških srednjeveških fresk, a so po svoji dokumentarni vrednosti pomemben del muzejske zbirke. Poleg tega so jih večino, po originalnih predlogah in za kolektivni spomin, ustvarili znani slovenski slikarji, kot so Marijan Tršar, Ivan Cargo, Boris fesih, večinoma v 60. in 70. letih preteklega stoletja. Zaradi vsega tega so danes tudi te kopije postale že nepogrešljivi muzejski arterfakti. To zbirko smo kot zaključeno celoto iz več razlogov preselili v zgornji del prenovljenih kletnih prostorov: da zadiha kot celota, da se skozi okna kletnih prostorov lahko spogleduje z loško okolico in njenimi cerkvicami, kjer so doma izvirniki kopij srednjeveških fresk, ki veljajo za bisere v zgodovini slovenske srednjeveške umetnosti (Suha, Križna gora, Crngrob ...). Zaradi boljše nazornosti smo jih opremili tudi s fotografijami teh znanih slovenskih cerkvenih spomenikov, da gledalec dobi občutek povezanosti zbirke z okoljem. Od tod se sprehod nadaljuje, spusti in tudi zaključi v najnižjem delu muzejskih prostorov, v kletnem delu zahodnega grajskega stolpa, kjer vstopimo v čas 2. polovice 20. stoletja in vse do danes. Ta nepričakovan časovni skok se zdi na prvi pogled sicer kontradiktoren v navidez linearnem in kronološko zastavljenem prvem delu zbirke. Toda, prav ta cezura, ki so jo delno pogojevale prostorske možnosti, je hkrati omogočila izzivalni dialog dveh časovno tako oddaljenih obdobij. Ko si »iz oči v oči« zrejo srednjeveške podobe in današnja podoba krajev, kjer so nekoč nastale, ko se spogledujejo z modernejšimi in sodobnimi deli, se posledično rekonstruira in vizualizira tista vitalna vez, ki utrjuje stoletja staro kontinuiteto bogate slikarske loške tradicije. Gre že za prežvečeno in že neštetokrat strokovno utemeljeno dejstvo, a v tem kontekstu je njegova vizualizacija argument, ki priča, zakaj je delovanje muzeja in predstavljanje zbirk javnosti na vedno nov način nujno in smiselno. Ta zadnji segment obsega dela vidnejših loških avtorjev iz obdobja povojnega modernizma 20. stoletja in se zaključi v sedanjem času (od Miheliča, Novinca, Berka do Agate Pavlovec). V tej še nastajajoči zbirki sicer manjka še mnogo ključnih avtorjev, saj se je šele začela dobro oblikovati; vsa dela tudi še niso last muzeja, so pa v postopku pridobitve. A sistematična zbiralna politika je zastavljena prav na teh nastavkih in z namenom pridobiti najbolj značilna dela, ključnih modernih in sodobnih ustvarjalcev loške umetnosti, da bi ustvarili čimbolj kakovostno podobo umetnostne dediščine Škofje Loke in njene okolice. V tem segmentu zbirke se tudi koncen- Berko: Lip Gloss, akril/platno, 1974. (hrani Loški muzej) trira najbolj sveže gorivo /.a celotno umetnostno zbirko. Zanj pa si muzej prizadeva, da bi čimbolj uspešno poganjalo zbirko kot časovno kapsulo naprej skozi čas. Seveda taka kapsula ne sme postati zapostavljanje preteklega, ravno obratno, ostati mora dovolj fleksibilna za ohranjanje in krepitev predstavitve ključnih umetniških likovno-vizualnih dosežkov vseh časovnih obdobij in pri tem ostati nenehno zazrta v prihodnost. Edina in najpomembnejša ovira pri hitrejšem napredku so omejena finančna sredstva, to pa spremlja strah, da se mnoga ključna dela, ki bi sodila prav v to zbirko, izgubijo na prostem trgu. A vendar se s potrpežljivim in vztrajnim delom preseže tudi slednje. Tako predstavlja pomemben del tega zadnjega segmenta zagotovo delo, ki ga je muzej kupil v lanskem letu, in sicer delo slikarja Berka, z naslovom Lip Gloss/Ličilo (1974, akril/platno, 100 x 100 cm, UZ/1083). Berko velja za pomembnega in tudi redkega predstavnika slovenskega hiperrealizma. Avtorjeva dela so bila v slovenski strokovni javnosti dolgo časa spregledana, danes pridobivajo na veljavi (razstava Slovenska umetnost 1975-1985, kuriral Igor Zabel, leta 2003, in U3 - Trienale slovenske sodobne umetnosti, kuriral C. Esche, 2010). Pridobitev Berkove slike je zato za muzej še toliko večje vrednosti. Igor Zabel, ki je opredelil slovenski liiperrealizem kot tok, ki je soočal gledalca med drugim zlasti s svetom množičnih medijev in vsesplošne hiperprodukcije, in je v tem toku zaznal tudi posre- dno kritičnost v samem uprizarjanju tehnike ter razmerij moči, je v ta kontekst vidno uvrstil tudi Berka.4 Glede na to, da tudi Lip Gloss nosi v sebi vse omenjene komponente, lahko sklenemo, da gre za tipično in pomembno delo iz Berkovega najbolj plodnega zgodnjega obdobja, kar kaže na ključno vlogo tega dela v naši zbirki. Poleg tega je za sam muzej pomembna tudi zato, ker je pred mnogimi leti nastala prav za takratno razstavo v Loškem muzeju in je bila koncipirana kot avtorjev komentar sodobne potrošniške družbe. Tako v tej sliki, narejeni v tehniki aerografije in po fotografiji iz takratnega revijalnega tiska, Berko z uporabo medijev potrošniške družbe neposredno prav njej nastavi zrcalo. Na eni strani pokaže njen sijaj in blišč, na drugi njene posledice. Čeprav slednje v tej sliki sicer niso zaznavne, so po Berkovih besedah na takratni razstavi slike spremljali še posnetki novega odlagališča odpadkov, ki se je takrat pojavilo na mestu, kjer se je avtor igral kot otrok,5 Zaradi večje živahnosti samih muzejskih zbirk smo že nekajkrat preizkusili tudi možnost občasne uporabe spodnjih prostorov tega grajskega stolpa za razstave sodobne umetnosti. S predpostavko in poskusom tudi takšnega možnega kombiniranja zgodovine ter sedanjosti smo prišli do zaključka, da je takšna dinamika zelo pozitivna za samo zbirko, saj jo tako lahko vidi tudi listi segment obiskovalcev, ki je sicer ne bi. Sodobna umetnost, sprva kot navidezni tujek, pa se, ko se za nekaj časa ustali v historičnem okolju, z njim poveže in pridobi na vrednosti in obratno. Razstavi Franca Novinca (2009) in Milana Eriča (2010) sta dvakrat pokazali smisel in učinek tovrstnega dopolnjevanja umetnostne zbirke tam, kjer se ta prevesi čisto v današnji čas in se tako poveže z realnim življenjem tistega trenutka. LITERATURA: Antonelli, Paola; Siegel, Joshua: Modem contemporary: an since 1980 at MoMA. New York: MoMA, 2004. Šerbelj, Ferdinand: The Sponzor and his Painter, Invite to Bistrica CasteL Slovenska Bistrica: Zavod za kulturo, 2008. Zabel, Igor: Do roba in naprej. Slovenska umetnost 1975-1985. Ljubljana : Moderna galerija, 2003. 4 Zabel, Do roba in naprej, str. 20. 5 Pogovor Vurnik - Berko, 11. 11. 2010. Jože Štukl Kaj jemlješ ti orožje sin? 22. junija 2010 smo v Galeriji Loškega muzeja na Loškem gradu slovesno odprli razstavo z naslovom Kaj jemlješ ti orožje sin? Gre za predstavitev zbirke ognjenega orožja, od druge polovice 16. pa do 70-ili let 20. stoletja, ki je bilo doslej neobdelano in se je nahajalo v muzejskih depojih. S pripravami na razstavo smo začeli že v letu 2009, saj je bilo treba vse razstavne eksponate predhodno očistiti in konservirati. Sledilo je dolgotrajno popisovanje in strokovno vrednotenje gradiva. Končni rezultat je muzejska razstava, na kateri predstavljamo 69 najlepše ohranjenih primerkov ognjenega orožja, ki jih hranimo v Loškem muzeju, in spremni katalog, ki poleg zgodovine razvoja ognjenega orožja prinaša natančen popis vseh razstavljenih eksponatov, likrati pa postreže tudi z nekaterimi zanimivimi podatki in zgodbami o najdiščnih okoliščinah posameznih kosov orožja in načinih, kako so našli pot v Loški muzej. Zgodovinski pregled razvoja ognjenega orožja začenjamo s predstavitvijo črnega smodnika - »čudežne substance«, ki so jo izumili na Kitajskem, v 9. stoletju. Njegovo poznavanje se je postopno širilo vzdolž svilne ceste proti Indiji, srednjemu vzhodu in Evropi, ki se je z njim seznanila v 13. stoletju. Leta 1248 je angleški frančiškanski menih, teolog in filozof Roger Bacon prvič zapisal formulo za črni smodnik, v delu De secretis operibus artis et naturae, in s tem se je začela doba ognjenega strelnega orožja. Prvo ognjeno strelno orožje se je v Evropi pojavilo v začetku 14. stoletja. To so bili težki in okorni topovi s kovanimi železnimi cevmi, pritrjenimi na masivno leseno podnožje. Novo orožje je zaradi tehnične nedovršenosti, kljub majh- nemu rušilnemu učinku, imelo predvsem velik psihološki učinek, saj je v nasprotnikovih bojnih vrstah s strašanskim pokom, bliskom, ognjem in dimom sejalo grozo in strah. Njihova učinkovitost se je izboljšala po sredini 15. stoletja, ko so cevi začeli izdelovati z zvonarsko tehniko ulivanja iz brona, medenine ali železa in jih opremljati s kolesnim podvozjem zaradi boljših manevrskih lastnosti. Njihova zunanjost in tehnologija izdelave se v osnovi nista spreminjali vse do poznega 19. stoletja, ko so prišle v splošno rabo risane cevi in uvedba polnjenja od zadaj. Okoliščine, ki so spremljale pojav prvih topov, so napeljale na misel, da bi s topovi v zmanjšani obliki oborožili tudi vojake. Ideja se je udejanjila okrog leta 1350, ko se je prvič pojavilo ročno ognjeno strelno orožje - majhni in nenatančni ročni topiči, brez vžigalnega mehanizma in namerilnih naprav. Ognjeno strelno orožje se je skozi stoletja postopno izpopolnjevalo, pri tem je imel zelo pomembno vlogo razvoj sistema vžiga. Najprej se je pojavil lunini celin, s katerim so v 15. stoletju opremljali velike, težke puške arkebuze, ki so jim v začetku 16. stoletja sledile zmogljivejše, manjše in lažje muškete z naprednim, toda dragim in kompliciranim kolesnim, od sredine 16. stoletja dalje pa s cenovno dostopnejšim kre-menskim celinom. Osnovni način delovanja enostrelnih gladkocevnih mušket na sprednje polnjenje se je ohranil nespremenjen vse od izuma pa do 19. stoletja, čeprav so se ob uvajanju novih sistemov vžiga in novih tehnologij stalno izpopolnjevale. Njihov razvoj se je končal v sredini 19. stoletja, ki je v skladu z velikimi spremembami v razvoju tehnologije, povezanimi z industrijsko revolucijo, minilo v znamenju hitrega razvoja strelnega orožja. Z iznajdbo perkusijskega vžiga škotskega pastorja Alexandra Forsytha (1807), vodoodporne netilke in Miniejeve krogle z votlim zadkom se je leta 1849 pojavila istoimenska risanica, ki se je izkazala z veliko natančnostjo ter hitrostjo streljanja in je v večini armad hitro zamenjala predhodne gladkocevne muškete. V vojaški oborožitvi je ostala vse do šestdesetih in sedemdesetih let 19. stoletja, ko so jo zamenjale enostrelne puške na polnjenje od zadaj. Proti koncu 19. stoletja so se tudi enostrelne puške začele počasi umikati iz vojaške oborožitve in prepuščati mesto učinkovitejšim večstrel-nim repetirkam, ki so svoj višek dosegle v času 1. svetovne vojne in ostale v vojaški rabi vse do konca 2. svetovne vojne, ko so jih postopno nadomestile polavtomatske puške. Kot sestavni del dolgocevnega orožja predstavljamo tudi bajonete - rezila ali bodne osti, ki jih je mogoče pritrditi na konec puškine cevi. Prvo znano navodilo o uporabi bajoneta je bilo napisano v Franciji leta 1647 in to za najzgodnejši, vsa-dni bajonet, ki se je potisnil kar v puškino cev. V začetku 18. stoletja so prišli v splošno rabo tulni bajoneti, z dolgim in tankim koničastim rezilom, ki so se že nataknili na cev in omogočali strelcu neovirano streljanje in polnjenje puške. Ob koncu 18. stoletja so se pojavili dolgi bajoneti, podobni kratkim mečem. Zelo priljubljeni in razširjeni so bili skozi celo 19., vse do zgodnjega 20. stoletja. Že v času 1. svetovne vojne je bilo opazno postopno skrajševanje bajonetov, saj je bila puška z nasajenim dolgim bajonetom težka in okorna. Krajši bajoneti so bili uporabni tudi kot bojni noži za boj iz neposredne bližine v jarkovnih spopadih. Večina sodobnih bajonetov je vse do danes obdržala obliko vsestransko uporabnega noža. Prve pištole sprednjače so se pojavile v prvi polovici 16. stoletja. Njihovo izdelavo je omogočila uporaba kolesnega celina. Ker se je z njimi lahko ravnalo z eno roko, so postale predvsem konjeniško orožje, ki je puščalo drugo roko prosto za vajeti. Zaradi omejenega dosega, moči in natančnosti je bila pištola z vojaškega vidika od nekdaj manj pomembna od dolgocevnega orožja. Zaradi večje priroč-nosti je postala zelo priljubljena med civilisti, posebno kot obrambno orožje. Osnovna oblika pištole je s tehnološkega stališča ostajala praktično nespremenjena vse od izuma, skoraj 300 let. Kot najbolj radikalne so se pokazale spremembe pri podaljševanju cevi, ob hkratnem zmanjševanju kalibra proti koncu 16. stoletja. Nekoliko se je izboljšala tudi oblika ročaja. Še največje spremembe so se dogajale na področju sistema vžiga, medtem ko je bil tehnološki razvoj pištol vse do 19. stoletja podrejen estetskim merilom. Z velikimi spremembami v razvoju tehnologije, povezanimi z industrijsko revolucijo 19. stoletja, je opazen tudi velik napredek pri razvoju kratkocevnega orožja. Kot prvo uspešno kratkocevno hitrostrelno orožje so se pojavili različni tipi bolj ali manj uspešnih revolverjev, ki so jim v letih od 1820 do 1860 resno konkurenco predstavljale poprnice. Največji uspeh na področju razvoja revolverjev je dosegel Američan Samuel Golt, ki je izdelal prvi praktično uporaben in cenovno dostopen liitrostrelni perkusijski revolver, z dvojnim delovanjem in zaprtim kovinskim ogrodjem, ki je postal priljubljen ne le v Ameriki, ampak po vsem svetu. Uveljavitev enovitega naboja s kovinskim tulcem in centralnim vžigom (1867) je omogočila izpopolnitev revolverja do tako visoke stopnje popolnosti, da se je zdelo, da boljšega kratkocevnega orožja ni mogoče več izdelati. Nove možnosti so se pokazale z odkritjem brezdimnega smodnika leta 1884, do leta 189.3 je bila razvita prva uspešna polavtomatska pištola s snemlji-vim nabojnikom Huga Borchardta, ki so mu sledili še drugi konstruktorji, in že do sredine 20. stoletja so polavtomatske pištole, predvsem zaradi večje zmogljivosti nabojnika in hitrejšega polnjenja, zamenjale revolverje v vojaški in policijski oborožitvi. Z napredkom tehnologije v drugi polovici 19. stoletja je prišlo tudi do izuma mitraljeza - povsem avtomatskega liitrostrelnega orožja, ki ga je leta 1884 patentiral Hiram Maxim. Kot uspešno orožje so ga v svojo oborožitev zelo hitro sprejele številne svetovne armade in tako se je pojavil na bojiščih 1. svetovne vojne. Prav tu se je pokazala potreba po dolgotrajnem streljanju pri obrambi statičnih položajev v jarkovnih spopadih. Posledica tega je bilo močno pregrevanje cevi, kar so rešili z uvedbo vodnega hlajenja. S spreminjanjem vojaške taktike, že v času med obema vojnama, predvsem pa v 2. svetovni vojni in po njej, se je z uvedbo tankov, letal in minometov zmanjšala potreba po dolgotrajnem streljanju. Zato so se poja- vili številni novi tipi mitraljezov na zračno hlajenje, in sicer s pomočjo hladilnih reber, ki so ostali v rabi vse do danes. Vzporedno z mitraljezom se je v času 1. svetovne vojne pri vojskovanju v jarkih vse bolj kazala potreba po lahkem avtomatskem orožju z veliko ognjeno močjo, namenjenem bojevanju na kratkih razdaljah; pojavila se je brzostrelka. Zaradi krajše cevi, ki jo uvršča med dolgocevno in kratkocevno orožje, uporabe pištolskega streliva, in s tem povezane omejene prebojnosti, je njeno delovanje učinkovito na razdaljah od 100 do največ 200 metrov. Za prvo orožje, ld je pomenilo pomemben korak k razvoju brzostrelk, štejemo italijansko »prabrzostrelko« Villar - Perosa, razvito leta 1915 za potrebe letalstva, ki pa se zaradi omejene moči ob uporabi pištolskega streliva ni izkazala pri sestreljevanju letal. Zato so jo uporabljali predvsem v bojih na tleh. Prva prava brzostrelka, ki je predstavljala kasnejši vzorčni model za prihajajoči razvoj orožja te vrste, je bila nemška brzostrelka Bergmann MP 18, ki so jo razvili leta 1917. Pravi razvoj brzostrelk se je začel šele po 1. svetovni vojni. V obdobju med obema vojnama in med 2. svetovno vojno je bilo razvitih veliko modelov, toda kljub temu je večina armad v času 2. svetovne vojne ni vključila v primarno pehotno oborožitev, z izjemo ruske rdeče armade. Pojav jurišne puške ob koncu 2. svetovne vojne je pomenil konec uporabe brzostrelk v vseh, celo v sovjetski vojski. V uporabi so ostale zgolj v nekaterih specializiranih vojaških enotah. Jurišne puške so na prvi pogled zelo podobne brzostrelkam, le da so nekoliko večje in težje. Uporabljajo strelivo v kalibrih, ki je močnejše od pištolskega in šibkejše od streliva repetirnih pušk. Zato jih v primerjavi z brzostrelkami odlikujeta večja prebojna moč in učinkovit domet. Pojavile so se v Nemčiji, ob koncu 2. svetovne vojne. Prva jurišna puška je bila razvita leta 1944, pod imenom Stg 44, in je pomenila neke vrste prototip za poznejši povojni razvoj najbolj znane jurišne puške vseh časov, ruskega konstruktorja Mihaila Kalašnikova, pod imenom AK 47, ki je v številnih svetovnih armadah v rabi še danes. V modernem vojskovanju se po vsem svetu uporabljajo številne jurišne puške, v različnih izvedbah in kalibrih, izdelane iz najrazličnejših materialov, ki pa se neprestano izpopolnjujejo in prilagajajo novim bojnim zahtevam. Bogalo okrašena lovska puška iz druge polovice 16. stoletja. (joto: Tihomir Pinter) Poleg zgodovinskega pregleda razvoja ognjenega orožja je na razstavi predstavljenih 69 najlepše ohranjenih primerkov orožja iz zbirke Loškega muzeja. Med topovi predstavljamo zanimiv gasilski signalni top iz 19. stoletja, sledi 15 primerkov dolgocevnega orožja, med katerim sta najstarejši dve bogato okrašeni lovski puški, s kolesnim celinom in risano cevjo, iz druge polovice 16. stoletja. Naj omenim še nekatere druge zanimive primerke, kot so z rezbarjenjem v kovini in lesu okrašene puške s kremenskim celinom balkanskega izvora, enostrelni zadnjači Snider, mod. 1864, in Wänzel, mod. 1867, vzvodna repetirka Winchester, mod. 1895, in številne večstrelne repetirke z vrtljivim valjastim zaklepom. Kol sestavni del dolgocevnega orožja predstavljamo tudi 10 bajonetov. Med razstavljenimi primerki srečamo tri tulne bajonete, med katerimi je najstarejši avstrijski, mod. 1854. Med dolge bajonete, podobne kratkim mečem, prav tako prištevamo tri primerke, med katerimi je najmlajši italijanski, za puško Carcano, mod. 1891. Ostali bajoneti (avstrijski, mod. 1895, nemški, M 98 tip 3, ter ameriški, Ml) so že krajši in sledijo modernejši obliki vsestransko uporabnega noža, z izjemo staroju-goslovanskega, M 1924, ld ne gre v korak s časom in še vedno ohranja zastarelo obliko. Najštevilčneje, kar s 33 primerki, je zastopano kratkocevno orožje. Poleg eno-strelnih pištol na sprednje polnjenje evropskega in balkanskega porekla, od 18. do 20. stoletja, so tu še najrazličnejši revolverji (Lefaucheux, Bulldog, Colt, Rast-Gasser) ter polavtomatske pištole v različnih kalibrih. Med njimi je največ nemških, iz časa 2. svetovne vojne (Luger, Walter, Mauser, Sauer & Son), ne manjkajo pa niti belgijske, italijanske, češke, ruske in najmlajše jugoslovanske, ki jih je za potrebe vojske in policije izdelovala srbska tovarna Crvena zastava v Kragujevcu. Sledi še predstavitev avtomatskega orožja, med katerim predstavljamo 3 težke mitraljeze (britanski Wickers Mark 1, avstro-ogrski Schwarzlose, mod. 07/12, italijanski Fiat-Revelli, mod. 35, in lahki puškomitraljez Breda, mod. 30). Iz potrebe po lahkem in učinkovitem avtomatskem orožju, z veliko ognjeno močjo, namenjenem bojevanju na kratkih razdaljah, je ob koncu 1. svetovne vojne nastala brzostrelka. Najstarejša izmed 6 primerkov, ki jih predstavljamo, je avstrijsko-švicarski model Steyr-Solothurn, iz 30-ih let 20. stoletja. Ostale brzostrelke so poznejše in izhajajo iz začetka 2. svetovne vojne ali iz vojnega obdobja (italijanska Beretta, mod. 1938/42, nemška MP 40, britanska STEN MK 2 in sovjetski PPSh 41 ter PPS 43). Z namenom popestritve razstave predstavljamo tudi vojaške in lovske prizore, kot so jih zabeležili kmečki slikarji samouki na poslikanih panjskih končnicah iz 19. in začetka 20. stoletja. LITERATURA: Brayley, J. M .-.An Umtrated History of Bayonets. KP Books 2004. Chinn, G.: The Machine Gun. History, Evolution and Development of Manual. Automatic and Airborne Repeating Weapons. Volume I. Bureau of Ordnance, Department of the Navy, Washington 1951. Devries, K., Smith, R. D.: Medieval Weapons. An Ilustrated History of their Impact. Weapons and Warfare. Oxford 2007. Hartink, A. E.: The Complete Encyclopedia of Rifles & Carbines. A comprehensive guide to rifles & car-bines from around the world, Rebo publishers, 2005. Hartink, A. E.: 7 he Complete Encyclopedia of Pistols end Revolvers. Rebo publishers, 2006. Hoff, A.: Feuerwaffen 1. Ein Waffenhistorisches Handbuch. Bibliothek für Kunst und Antiquitätenfreunde, Band IX, 1969. Hoff, A.: Feuerwaffen II. Ein Waffenhistorisches Handbuch. Bibliothek für Kunst und Antiquitätenfreunde, Band IX/A, 1969. I logg, I. V.: German handguns. The complete Book of the Pistols and Revolvers of Germany, 1869 to the Present. Greenhill Books 2001. Josserand, M., Stevenson, J.: Pistols, Revolvers and Amunition. New York 1972. Kinard, J.: Pistols. An Ilustrated History of their Impact. Weapons and Warfare. Oxford 2003. Kinard, J.: Artillery. An Ilustrated History of their Impact. Weapons and Warfare. Oxford 2007. Lübe, K.: Deutsche Seitengewehre und Bajonette 1740-1945. Niemann Hamburg 2000. Mantoan, N.: Arrni ed equipaggiamenti dell'esercito italiano nella gratide guerra 1915-1918. Edizioni Gino Rossato 1996. Milemete, W: The nobilitatibus. sapientiis et prudentiis regum. Reproduced in Facsimile from the unique Manuscript. Oxford 1913. Offelli, S.: Le armi e gli equipaggiamenti dell'esercito austro-ungarico dal 1914 al 1918. Uniformi - distintivi - buffetterie. Volume primo. Edizioni Gino Rossato 2001. Radenović, M., Dinič, O.: Pehotno orožje. Ljubljana 1972. Šercer, M.: Staro oružje. Mali priručnik hladnog i vatrenog oružja prema predmetima zbirke oružja Povijesnog muzeja Hrvatske. Zagreb 1971. ŠvajncerJ. J.: Vojna zgodovina. DZS 1998. Ulčar, M. (ur.): Enciklopedija orožja. Orožje skozi sedem tisočletij. Defensor, Ljubljana 1995. Viollet le Due, E.: Dictionnaire raisonne du mobilier Franqais de l'epoque carlovingienne d la Renaissance. Armes de guerre offensives et defensives. Tome sixieme, Paris 1874. Westwood, D.: Rifles. An Ilustrated History of their Impact. Weapons and Warfare. Oxford 2005. WillbanksJ.: Machine guns. An Ilustrated History of their Impact. Weapons and Warfare. Oxford 2004. Zaloga, S.: US Field. Artillery of World War II. Osprey Publishing 2007. Zhuk, A. B.: The Ilustrated Encyclopedia of Handguns. Pistols and Revolvers of the World from 1870 to the Present. Greenhill Books, London 2001. Mojca Šifrer Bulovec Kajbetova gostilna v Zmincu pri Skofji Loki Življenjska zgodba kot etnološka metoda preučevanja vsakodnevnega načina življenja Zapisovanje biografij in avtobiografij ima pri Slovencih, predvsem v literarnih delih, že večstoletno tradicijo. Prvim konkretnim primerom uporabe biografske metode za prikaz vsakdanjega načina življenja v slovenski etnologiji sledimo od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat je etnologinja dr. Marija Makarovič življenjsko zgodbo, kot posebno kategorijo raziskave, uvedla v slovensko etnologijo. Preučevanje življenjskih zgodb večjega števila ljudi na določenem območju pa nam »omogoča vpogled in razumevanje življenja v nekem geografsko, socialno, generacijsko ali kako drugače zaokroženem življenjskem okolju«.1 Tudi v Loškem muzeju Škofja Loka dokumentiramo in zapisujemo življenjske zgodbe posameznikov. Ena takih je bila predstavljena in objavljena na razstavi Izgnani z domov 1941-1945, letos (2010), na Jesenicah. Loški muzej je na omenjeni razstavi predstavil spomine Mimice Ziherl, poročene Zagoršek, na vojna in povojna leta. Spomine na svojo mladost nam je zaupala tudi Meri Kumer, por. Bozovičar, ki se je rodila v Zmincu, v znani gostilni pri Kajbet; del njenih spominov objavljamo v tem prispevku. Kajbetova gostilna v Zmincu pri Škofji Loki Stara mama Marija je za gostilno dejala: »Če ne teče, pa vsaj kapla.« Naša gostilna je že zelo stara, saj naj bi jo odprli okoli leta 1894. Gostilno je vodil Ivan Miklavčič, brat moje stare mame Marije Miklavčič, por. Kumer (18841955), ki je padel med 1. svetovno vojno. Žena Rezka se je po njegovi smrti ponovno poročila, in sicer z gradbenikom Ogrinom iz Škofje Loke. Sklenila sta, da 1 Ramšak, Zbiranje življenjskih zgodb, str. 37. gostilno prodata, saj mož ni želel, da bi bila njegova žena »kelnarca«. Pisala sta moji stari mami Mariji v Ameriko, kjer je živela skupaj s svojim možem, rudarjem, Janezom Kumrom (1874-1957), hčerkama Pavlo in Tončko ter sinom Janezom -Žanetom (1903-1972), mojim očetom. Sklenila sta, da s prihranki odkupita domačo gostilno. Stari ata je vodil gostilno vse do smrti, mama je kuhala. Po njuni smrti sta gostilno prevzela njun sin in moj ati Janez - Žane in mami Antonija Peternelj, por. Kumer (1905-1972). Ko sta zbolela, smo morali gostilno za nekaj časa zapreti. Leta 1962 jo je prevzela moja sestra Rezka (roj. 1937), družinsko tradicijo nadaljuje njen sin Jani Prevodnik. Stara mama in ata - Marija Miklavčič, por. Kumer. in njen mož Jane?. Kumer pred svojo gostilno v Zmincu - »pri Kajbet«. (fotografijo hrani Meri Bozovičar) Antonija Peternelj, por. Kumer, mož Janez -Žane Kumer ter hčerki Rezka (levo) in Meri (desno), med 2. svetovno vojno. (fotografijo hrani Meri Bozovičar) Gostilna je imela in ima še danes svoje gostinske prostore v glavnem bivalnem prostoru - »hiši«. V nadaljevanju »hiše« je bil še en prostor, imenovan »ekstra soba«, ki je bil namenjen boljšim gostom. V njem je naša družina jedla vsak dan. V »hiši« - gostilni so bili omara s kozarci, žganjem in pomivalnim koritom ter tri mize. Miza ob omari s pijačo je bila »furmanska«, ostale so bile za druge goste. Vse mize, razen »furmanske«, so bile prekrite z navadnim ali povoščenim prtom. V poletnih mesecih so se gostje lahko hladili pred hišo, kjer je bila miza s klopjo, ali v leseni uti. Prostor, kjer smo skladiščili lirano in pijačo, smo imenovali »kevder«. To je kamnit, »velban« (obokan) prostor, nasproti vhoda v gostilno, kjer je skozi celo leto prijetno hladno. Ob prihodu v gostilno so ljudje pozdravili: »Dobro jutro, dober dan, boh dej, dober večer, ob slovesu pa zbogom«. Če so prišli »mal bol gospodje«, smo jim pomagali sleči plašč in ga obesili na obešalnik, ravno tako tudi klobuk in sprehajalno palico. Ko so odhajali, smo jim pomagali vse to obleči. »Ta navaden« ljudje ali pa furmani se niso slačili, obsedeli so s suknjičem in klobukom na glavi. Med tednom so k nam prihajali predvsem furmani iz okoliških krajev, ki so vozili les na Dolenčevo in Heinriharjevo žago ali na železniško postajo na Trato. Pri nas so se ustavili naprej in nazaj grede, na pol »frakla«, »tisti ta huj pa na ceuga«. Nekateri med njimi so se nazaj grede tako napi-li, da so jih potem konji kar sami odpeljali domov. Če jim je zmanjkalo denarja, kar se je velikokrat dogajalo, je stari ata na omaro s kredo naredil črtico. Takim smo rekli »pufarji«, oziroma da pijejo »na kredo«. Domačini, še posebej furmani, so se med sabo radi stepli. Večkrat so grdo preklinjali Marijo, klicali hudiča ter kvartali cele noči. Največkrat sta kvartala Kavcev Jože, krojač iz Uvodov, in moj stari ata. Ne vem kakšen »špil« je bil to, vem le, da sta neprestano vpila »durah, durah«. Igrala sta za svinjsko glavo ali klobase. Mama in stara mama se v to nista vtikali. Po vojni je kakšna žena prišla po opitega moža, prej ženske niso bile tako korajžnc. Med tednom so k nam skoraj vsak dan prišli tudi nekateri loški meščani, ki so šli s »palčko« ali zapravljivčkom na sprehod. Pri nas so popili kakšen »šnopčk« ali dva decilitra vina, pojedli pol klobase z domačim kruhom, pozimi tudi kos tople »ocvirkovce«. K nam so radi zahajali tudi »Sulčki«, bratje gospe Caleari, ki so izjemno lepo peli. Velikokrat so se jim pridružili tudi vaški pevci in užitek jih je bilo poslušati. Razporeditev pohištva in predmetov v gostilni. Legenda: 1- vhod iz veže v »hišo«, gostilno: 2 - peč; 3 - klop; 4 - okno v kuhinjo; 5 - vhod v »ekstra sobo«; 6 - ogledalo; 7 - miza; 8 - stol; 9 - pepelnik; 10 - slika, ki po desetletjih prikazuje človekovo življenje (»50 lel gor. 50 lel dol«); 11 - ura: 12 - razpelo; 13 - »furmanska« miza; 14 - petrolejka; 15 - obešalnik; 16 - gramofon; 17 - pljuvalnik; 18 - omara s pijačo, kozarci in umivalnikom. (narisala: Mojca Šifrer Bulovec) Sc spominjam, da smo otroci, zlasti v zimskem času, radi ležali na peči in poslušali, kaj so se moški v gostilni pogovarjali. Mojega starega ata so večkrat spraševali »no Špeglč (tako se je reklo po domače domačiji v Bodovljah, kjer je bil rojen stari ara), povej, kako je bilo kaj v Ameriki«. On jim je pa rad »nakladal«, da so v Ameriki tako velike čebele, da imajo okoli vratu obešeno kanglico, v katero nabirajo med, in da imajo v Ameriki take kose, ki imajo kar dve rezili, da z njimi kosiš kar na dve strani. V gostilno so prihajali tudi berači. Hrano so prišli prosit v kuhinjo, potem pa so se usedli v gostilni, kjer smo jih postregli. Bilo je veliko revežev, ki so včasih prespali pri nas v stelji. Konec tedna, ob sobotah, so k nam radi zahajali lovci, ki so izhajali iz vrst meščanov in bogatih kmetov. S seboj so prinesli ustreljeno divjad - zajce, srno, srnjaka, redkeje fazana ali prepelico. Če pa so pripeljali divjega prašiča, »je bila pa že cela ohcet«! Pri nas smo jim spražili jetrca ustreljenih živali (frigana jetrca). Ob nedeljah dopoldne so se pri nas včasih ustavile starejše ženičke, ki so šle peš od maše. Najbolj se spominjam Krmelice s Sv. Petra hriba, ki je vedno naročila govejo juho z »nudlci«, belo žemljo in deciliter vina. Popoldne pa so se oglasili Ločani, ki so šli radi peš na nedeljski izlet. Šli so iz Loke, mimo gradu do Grebenarja, čez Kobilo in po strmi drči v Zabrajdo, mimo Pahovca do naše gostilne. Med njimi so se pri nas največkrat ustavili Plantaričevi, Dermastjevi, Calearijevi, Krekovi, Hafnerjevi, Ilomanovi, Thalerjevi in »Raufenkirarjev« Peter (Košenina), ki je vedno prišel s harmoniko. Postregli smo jih z domačo salamo ali klobaso, vampi, golažem, pečenim piščancem ali mehko kuhanim jajčkom za otroke. Po jedi so se odpravili čez Bodoveljski most, ob Sori do Detelša, naprej do Puštala in nazaj domov v Loko. V nedeljo popoldne je »Raufenkirarjev« Peter rad raztegnil »meh« in naši gostje, ki so prišli s svojimi družinami, so se ob zvoku harmonike radi zavrteli. V gostilni smo imeli tudi gramofon, takega s »trobento«, in če ni bilo Petra, so ljudje zaplesali tudi na to glasbo. V Kajbetovi gostilni je bilo še posebej slovesno na angelsko nedeljo in za pravoslavni božič. Angelska nedelja je prva nedelja v septembru, ko je v Bodovljah sejem - »sm'n«. Za ta dan so se začele priprave že teden prej. V ponedeljek smo znosili ven vso posteljnino, »sklofali« smo »modroce«, poribali tla v vseh prostorih, očistili okna in oprali zavese. Z brezovimi metlami smo pometli še okolico hiše. Tako generalno čiščenje se je ponovilo le še za veliko noč. V sredo so se začele priprave na peko. V vasi smo pokupili vse piščance (20-30), jih doma zaklali, poparili v vroči vodi in oskubili perje. Spekli smo cele, največ pa smo jih »poliali« - panirali. Panirali smo tudi glavo, samo rožo in spodnji del kljuna smo odstranili. V glavi so bili možgani in to je bila »posebna špecialiteta«. Panirali smo tudi piščančjo drobovino (mlinčke, jetra), krempeljcem pa smo odstranili kožo in jih skuhali v juhi. Za to priložnost je vedno prišla teta Ančka, mamina sestra, ki je bila glavna kuharica. Spekla je še orehovo potico z rozinami in ocvrla bobe in krhke flancate. Na dvorišču smo pripravili oder ter dodatne mize in klopi za nedeljski - sejemski ples. »To je bilo ljudstva, še pa še, da smo piščance komaj sproti pripravili. To je bilo zares enkratno!« Tisti, ki niso marali »šundra«, so prišli v ponedeljek. Zanje smo pripravili sveže flancate in bobe. V »sm'n« so ljudje tako hodili še vse do četrtka. Za pravoslavni božič, 6. januarja, so vojaki starojugoslovanske vojske že zjutraj od sosedove hiše do nas zasadili v sneg bukove veje. Nanje so obesili modre, bele in rdeče trakove iz krep papirja ter pomaranče. Otroci smo jih pri delu radi opazovali in včasih dobili kakšno pomarančo. Popoldne, ob 15. uri, so se s sanmi in kočijami, okrašenimi s smrečicami, pripeljali oficirji in loška gospoda. Že od daleč je cingljalo, saj so bili konji ovešeni s kraguljčki. Postregli smo jih s kuhanim vinom, pomarančami in bobi. Potem so se odpeljali v Sokolski dom v Loki in tam nadaljevali s praznovanjem pravoslavnega božiča. To je bilo v času stare Jugoslavije. V gostilni smo prodali največ domačega »šnopca«. Manj se je popilo vina, ki ga je ata z vozom hodil iskat v Ljubljano. Na voljo smo imeli tudi ustekleničeno pivo. Od brezalkoholnih pijač se spominjam »krahlna«, pijače v steklenici s »kugl-co«, pa »šabese«, ki je bila polnjena v stekleničke po tri decilitre, ter malinovca, ki smo ga razredčili s »sifonom« - sodo. Posebno dobra pijača je bila, če smo mali-novcu s »sifonom« dolili še malo vina. Tej pijači smo rekli »musolini«. Od toplih napitkov sta bila na voljo črni ruski čaj z rumom ali kuhano vino. Med tednom smo goste postregli s suhimi klobasami, s salamo - takih danes ni več, zraven smo ponudili kisle kumarice ali hren. Kuhanim suhim rebrcam smo dodali krompirjevo solato. Vse to smo postregli na malih krožnikih. Kruh smo za potrebe gostilne pekli ob ponedeljkih in četrtkih ali petkih. Stara mama je iz sedmih kilogramov moke zamesila testo, iz katerega je oblikovala deset do dvanajst »hlebcov« belega kruha. Za soboto in nedeljo sta stara mama in mama že v petek začeli pripravljati vampe in golaž. Ob nedeljah je bil vedno kuhan tudi velik lonec goveje juhe. Iz kuhanega govejega mesa pa smo pripravili solato (kis, olje, sol, poper in čebula). Bobe, flancate ali potico smo postregli na ovalnem krožniku. Zraven smo dali še »ta male krožnike« in papirnate prtičke. Pri nas so se dobile tudi preste, tobak za pipo, tobak za »čikanje«, cigare in »viržinke«, pa papirčki za zvijanje tobaka, čeprav so nekateri tobak zavili kar v časopisni papir. Za čistočo v gostilni smo skrbeli vsak dan. Zjutraj smo pontetli tla, klopi in stole zbrisali z vlažno krpo. Včasih so moški »čikali« - žvečili tobak, ki so ga pljuvali v pljuvalnike. Te sem morala vsak dan očistiti. Ni bilo hujšega dela kot to. Stara mama je vsak dan petrolejkam očistila sten, dolila petrolej in pomila stekleno »bučko«. Tla smo ribali dvakrat na teden, ob sredah in sobotah. Vsako soboto popoldne smo kozarce, »fraklne« ter steklenice umili v vodi, v katero smo prej nastrgali krompir, in jih nato še splaknili v čisti vodi. Vodi, v kateri smo prali pribor, pa smo dodali nekaj kisa in ga po tem še temeljito zbrisali, da se je lepo svetil. Ob sobotah smo z brezovimi metlami pometli okoli hiše. Pred gostilno je bila avtobusna postaja, kjer je ustavljal avtobus za Žiri. Potniki so lahko na avtobus počakali kar v gostilni, le modro zastavico so morali zatakniti za vozni red. Šofer avtobusa je ustavil in prišel v gostilno vprašat, kdo čaka na avtobus. Kaj takega se danes ne bi več zgodilo! Poštar pa je pošto za okoliške vasi pustil kar za ogledalom v gostilni. Ko je kdo prišel mimo, jo je vzel zase ali za soseda. Življenje je bilo včasih bolj skromno, a prijazno. Že med vojno, zlasti pa po njej, so se stvari precej spremenile. Furmanov je bilo vse manj, zamenjali so ji lovornjakarji. To se je poznalo tudi na dobičku. Po vojni so prišli težki časi za privatnike. Kar naprej so hodili inšpektorji in zahtevali to in ono stvar. Enkrat smo morali zapreti gostilno za toliko časa, da smo v njej položili »vinas« ploščice. Nas ni nihče vprašal, ali se nam bosta medtem pokvarila pijača in hrana. Drugič, ko smo imeli zaprto gostilno, je prišel inšpektor in atiju dejal, naj mu proda »flaškon« vina, ker ima piknik. Ati mu sprva ni hotel dati, ker je bilo to prepovedano, a ker je inšpektor vztrajal, mu ga je prodal. Zaradi tega ga je prijavil. V gostilno so prihajali tudi vojaki, ki so po vojni delali v Hafnerjevi mesariji. Večkrat so prinesli meso, ki smo jim ga pripravili po njihovi želji. Ker je bilo meso ukradeno, so očeta na vojaškem sodišču v Celju obsodili na štiri leta in pol ječe ter zaplenili njegovo premoženje (trgovino in skladišče). Med drugim je v obsodbi pisalo, da je širil propagando, da bodo prišli »Amerikanci« in nas osvobodili. Leta 1990 so ga teh obtožb oprostili. No, tudi ti časi so minili. Leta 1952 sem se poročila in odšla od doma, vendar se v mislih pogosto vračam v našo gostilno, kjer sem preživela svoje otroštvo. Vesela sem, da nečak Jani nadaljuje družinsko tradicijo. S svojimi sestrami, sestričnami in bratranci se vsako leto za »sm'n« v Bodovljali zberemo v Kajbetovi gostilni, kjer ob »pohanih piščancih«, potici, bobih in krhkih flancatih obujamo spomine, se veselimo uspehov posameznikov in se po dolgih urah razidemo z željo, da se drugo leto spet srečamo. VIRI IN LITERATURA: Meri Bozovičar, Partizanska c. 35, Škofja Loka. Ramšak, Mojca: Zbiranje življenjskih zgodb v slovenski etnologiji. Etnolog, 10/2000, str. 29-41. Mira Kalan Pedagoško/andragoška dejavnost v Loškem muzeju v letu 2010 V letu 2010 smo v Loškem muzeju pripravili številne pedagoške/andragoške dejavnosti, skupaj nad 500 dejavnosti, za več kot 12.000 obiskovalcev, ki so prihajali v muzej v skupinah ali posamezno. Pripravili smo program za obiskovalce stalnih muzejskih zbirk in muzeja na prostem na grajskem vrtu, za obiskovalce občasne razstave o ognjenem orožju Kaj jemlješ ti orožje, sin?, ki je bila na ogled v muzejski galeriji, in obiskovalce Galerije Franceta Miheliča, slikarjeve stalne zbirke. Pri tem smo se povezali z različnimi organizacijami in pripravili posebne dogodke, kjer smo predstavili muzej ter osveščali javnost o pomenu ohranjanja kulturne dediščine. Največ programov je bilo namenjenih osnovnošolskim skupinam. Te obiščejo muzej v okviru šolskega pouka ter v okviru kulturnih, naravoslovnih in tehničnih dni. Muzejski pedagoški progami se navezujejo na učne vsebine, tako pri zgodovini in spoznavanju družbe kot tudi pri slovenščini, likovnem in tehničnem pouku, gospodinjstvu itd.. Za osnovnošolce in srednješolce smo, poleg vodenih ogledov, pripravili še muzejske učne ure z učnimi listi in ustvarjalne delavnice, kjer so otroci spoznavali dediščino in vrednote dediščine na način doživljajskega učenja. Naj navedem nekaj primerov tovrstnih dejavnosti: učna ura iz arheologije, kjer se otroci lahko dotaknejo muzejskih predmetov, ustvarjalna delavnica Tkanje s tkalsko deščico, kjer na tradicionalen način stkejo zapestnico, voden ogled starega mestnega jedra Skrili zaklad, kjer skozi igro odkrivajo novo znanje in vedenje. Posebej naj omenim našo novo dejavnost, doživljajsko delavnico Od zrna do kruha, ki se odvija v avtentičnem okolju muzeja na prostem, na grajskem vrtu. Otroke seznanja z dediščino peke kruha pri nas, s simboliko kruha ter šegami in pregovori o njem. Delavnico smo prvič pripravili ob Dnevih evropske kulturne dediščine, septembra 2010, ko smo ob tej priložnosti prenovili tudi mlin na grajskem vrtu. V Škoparjevi liiši (v muzeju na prostem) so otroci opazovali mojstrico pri peki kruha v krušni peči, spoznavali različne vrste žit, kmečko orodje in kuhinjsko posodje. Sami so mesili testo in poskusili svoj kruhek, spečen v kmečki peči. Za srednješolce pripravljamo že ustaljene oblike muzejskega pedagoškega dela; med njimi je tudi vsakoletni obisk dijakov 1. letnika škofjeloške gimnazije. Zanje pripravimo program vodstev in likovnega ustvarjanja, ki poleg poglobljene razlage kustosov vključuje tudi ogled Galerije Franceta Miheliča. V tem letu smo pripravili še poseben program za maturante in ga vključili v Katalog ponudbe kulturnih ustanov na maturi, ki je dostopen na spletni strani Ministrstva za kulturo. Program se kot muzejska učna ura navezuje na dva maturitetna tematska sklopa pri zgodovini. Srednjeveška mesta in podeželje ter Slovenci v srednjeveškem rimsko - nemškem cesarstvu. Posebno pozornost smo v tem letu namenili najmlajšim obiskovalcem. Ob Tednu otroka smo se pridružili skupnemu projektu 28 slovenskih muzejev, imenovanem Z igro do dediščine. Projekt je potekal pod okriljem Pedagoške sekcije Skupnosti muzejev Slovenije. V našem muzeju smo ga zasnovali tako, da smo vrtčevske otroke povabili, naj se nam pridružijo ob zakurjenem grajskem kaminu in prisluhnejo grajskim pripovedkam. V ta namen smo v muzeju izdali tudi knjižico za otroke, v obliki stripa, avtorjev Jelene in Matjaža Bertonclja. Knjižica z naslovom O škofu, mostu in starem gradu otrokom približa kulturno dediščino na način, ki je blizu njihovemu doživljanju, in pripomore k njeni prepoznavnosti ter spoštovanju. Zaradi zanimanja vrtčevskih in šolskih skupin smo projekt podaljšali Še v november. Učenci 5. razreda OŠ Škofja I.oka - Mesto na doživljajski delavnici Od zrna do kruha, 30. september 2010. (iz fototeke Loškega muzeja) Že tretje leto zapored je v muzeju potekal projekt Prostovoljni kulturni mediator ji v muzeju, ki ga izvajamo v sodelovanju z Univerzo za tretje življenjsko obdobje pri Društvu upokojencev Škofja Loka. S projektom omogočamo prostovoljno delo starejših v muzeju, cilja projekta pa sta: ob pomoči kulture in novega znanja izboljšati življenje v tretjem življenjskem obdobju ter spodbujati vključevanje starejših v lokalni razvoj. Dobre izkušnje, ki izhajajo iz tega projekta, je muzej predstavil že na Zborovanju slovenskih muzealcev, oktobra 2009, v Bovcu. Skupina prostovoljnih kulturnih mediatorjev deluje na način vzajemnega učenja. Sestavlja jo deset slušateljev univerze, ki v muzeju pridobljeno znanje ponudijo v dobro drugih in v javno dobro. S tem prispevajo k večji dostopnosti in uveljavljanju muzeja, da ta tudi z njihovo pomočjo uspešno uresničuje svoje poslanstvo. Naši prostovoljni kulturni mediatorji so dobitniki Priznanja Andragoškega centra Slovenije za izjemne učne Prizadevni prostovoljni kulturni mediatorji dosežke skupine za leto 2008. Tudi V Loškega muzeja, (izfototeke Loškega muzeja) letu 2010 so spremljali obiskovalce in jim posredovali informacije na muzejskih razstavah ter v Škoparjevi hiši. Sodelovali so pri urejanju muzejske strokovne knjižnice in skupaj prispevali nad 500 ur prostovoljnega dela. Svoje delo v muzeju so predstavili na srečanju prostovoljcev, predstavnikov slovenskih Univerz za tretje življenjsko obdobje, ki je potekalo v Narodnem muzeju Slovenije. Osnovnemu poslanstvu in pričakovanjem javnosti smo v muzeju sledili tudi z različnimi predstavitvami in dogodki. Tako smo pripravili naslednje posebne dogodke: Dnevi odprtih vrat - prost vstop oziroma vstop po simbolni ceni in vodeni ogledi: • Slovenski kulturni praznik, 8. februar 2010 • Mednarodni muzejski dan in Teden družine, 18. maj 2010 vodeni ogledi Škoparjeve hiše • Dnevi evropske kulturne dediščine, 30. september 2010 • Dnevi turizma na Loškem, 2. oktober 2010 voden ogled in pohod po treh Loških gradovih • Ta veseli dan kulture, 3. december 2010 Strokovna predavanja: Škofjeloški historial, 28. in 29. junij 2010 • Jože Štukl: Loška slikana meščanska keramika • Jože Štukl: Srednjeveška Škofja Loka • Iiiljana Ristić Cehi na Loškem Ta veseli dan kulture, I. december 2010 • Jože Štukl: Razvoj ognjenega orožja od začetkov do današnji dni Predstavitve knjig in tiskovne konference: • Jelena in Matjaž Bertoncelj: 0 škofu, mostu in starem gradu, 30. september 2010 • Viktor Ž akcij: Plebiscit 1990, 26. oktober 2010 • Štukl, Jože: Kaj jemlješ ti orožje sin, 9. november 2010 - na 2. Muzejskem knjižnem sejmu v Narodnem muzeju Slovenije, Ljubljana • Jelena in Matjaž Bertoncelj: O škofu, mostu in starem gradu, 10. november 2010 - na 2. Muzejskem knjižnem sejmu v Narodnem muzeju Slovenije, Ljubljana Brezplačne muzejske dejavnosti za otroke: • 22. maj 2010 - muzejska ustvarjalna delavnica Cvetje iz papirja • 17. junij 2010 - muzejska ustvarjalna delavnica Kaligrafija • 26. junij 2010 - muzejska ustvarjalna delavnica Škofjeloški grb • 6. in 7. julij 2010 - muzejska počitniška ustvarjalna delavnica Cvetje iz papirja • 13. in 14. julij 2010 - muzejska počitniška ustvarjalna delavnica Škofjeloški grb • 20. in 21. julij 2010 - muzejska počitniška ustvarjalna delavnica Prazgodovinska ogrlica • 27. in 28. julij 2010 - muzejska počitniška ustvarjalna delavnica Bakrena zapestnica • 30. september 2010 - muzejska doživljajska delavnica Od zrna do kruha • 2. oktober 2010 - muzejska ustvarjalna delavnica Ključi • 13. oktober 2010 - muzejska ura pravljic Pripovedke ob grajskem kaminu; v Knjižnici A. T. Linharta Radovljica, dislocirana enota Bohinjska Bistrica, v okviru cikla prireditev za otroke Muzej na obisku • 14. oktober 2010 - muzejska ura pravljic Pripovedke ob grajskem kaminu; v Knjižnici A. T. Linharta Radovljica, v okviru cikla prireditev za otroke Muzej na obisku Judita Šega Špital - hiša na robu družbe Razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enote v Škofji Loki in Občine Škofja Loka Mesec september je že vrsto let namenjen Dnevom evropske kulturne dediščine (DEKD) - najuspešnejši akciji, ki se je po letu 1991 razvila pod okriljem Sveta Evrope in Evropske komisije na področju kulture. Številne kulturne dogodke na nacionalni ravni povezuje skupna tema, ki je izbrana tako, da je aktualna in zanimiva ter omogoča različne osvetlitve kulturne dediščine, še posebno tistih kulturnih spomenikov, ki so težje dostopni javnosti. V gosto stkano mrežo kulturnih ustanov, ki sooblikujejo program prireditev, se zadnja leta aktivno vključuje tudi škofjeloška enota Zgodovinskega arhiva Ljubljana. DEKD so bili v letu 2010 uglašeni na temo Kulturna dediščina in pomanjkanje. Kaj na to temo predstaviti iz bogate zakladnice pisnih virov, da bo zanimivo za širši krog škofjeloške publike, ki jih težave materialnega varstva arhivskega gradiva verjetno ne zanimajo toliko kot nas, ki v arhivih skrbimo, da se bo arhivska dediščina ohranila tudi za nove rodove? Vprašanje je zahtevalo daljši in teh-tnejši premislek, dokler se ni porodila ideja o predstavitvi škofjeloške ubo-žnice, med Ločani znane tudi kot Špital, ustanove s 400-letno tradicijo, katere poslanstvo je bilo ves čas tesno povezano s pomanjkanjem na eni in dobrodelnostjo na drugi strani. Tako je V poletnih mesecih nastala razstava Naslovnica razstavnega kataloga z Laverjevo podobo S spremnim katalogom, ki sva jO pri- sv. Elizabete med razdeljevanjem kruha ubožcem. Cfoto: Tina Arh) pravili Judita Šega in Elizabeta Eržen Podlipnik, in je bila od 28. septembra do 22. oktobra 2010 na ogled v Mali dvorani Sokolskega doma, v Škofji Loki, v letu 2011 pa jo lahko vidijo obiskovalci Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Razstava nam na desetih panojih razkriva zgodbo mestne ubožnice in skrbi za revne, od sredine 16. do sredine 20. stoletja, ko je ustanova kot takšna prenehala delovati, čeprav hiša ni povsem zaprla svojih vrat. 1'udi danes, lepo prenovljena, nudi dom socialno šibkejšim mestnim družinam in posameznikom ter tako na nekoliko drugačen način nadaljuje svoje nekdanje poslanstvo. Avtorici sva razstavne panoje podnaslovili: Nastanek in upravljanje Špitala, Financiranje ubožnice, Špitalska posest, Kako prenoviti Špital?, Mestni ubožci, Ubožnico prevzamejo redovnice. Oskrba ubožcev, Življenje v ubožnici in Portreti ubožcev iz Špitala. Začetki Špitala sodijo v leto 1547, ko sta tedanji radovljiški župnik, po rodu Ločan, Nikolaj Škofič in njegova mati Marjeta loškim ubožcem prepustila hišo pod samostanom klaris, v današnji H laže v i ulici. Ko je ta postala pretesna, se je ubožnica preselila na Spodnji trg, kjer jo je leta 1698 doletela ista usoda kot okoliške hiše, ki so jih požrli ognjeni zublji velikega požara. Po tej nesreči si ubožnica dalj časa ni opomogla, šele z izdatno podporo loških dobrotnikov so jo obnovili do leta 1729. V pritličju so uredili dva večja prostora, v nadstropju pa enajst sobic na obeh straneh hodnika. Špitalski kompleks sta, poleg ubožne hiše, obrnjene na vzhod proti Grabnu, sestavljali še cerkev z zakristijo in upravna stavba, ki graviti- Špital je ponujal zatočišče starim, onemoglim in pohabljenim meščanom, ki si sami niso mogli več pomagati, ki niso imeli svojcev, da Iii skrbeli zanje, ali so živeli daleč stran od njih. Do 1. svetovne vojne je bilo njegovo vzdrževanje odvisno predvsem od volil in podpore meščanov, potem od občinskih dotacij. Izdatne zneske so mu volili župnika Andrej Hudačut in Gašper Alojz Cebal, trgovec Janez Tomaž Jugovic s sinovoma, ob koncu 19. stoletja pa zdravnik Anton Arko, tovarnar Alojzij Krenner in drugi. Špital je imel sprva tudi nekaj nepremičnega premoženja v zemljiščih in desetini, a ga je izgubil še pred koncem 18. stoletja. Takrat so ga stroški za vzdrževanje, hrano in nevestno gospodarjenje pripeljali celo do zača- ra na mestno ulico Spodnjega trga. KAKO PRENOVITI ŠPITAL? LA p ЛЛЛ . I KfM| a» rf «M 4. - r——' ' I i IbMa Mt * n»m*> ■аМГЗ»*» Ш Т fei Eden od razstavnih panojev je poskušal odgovoriti na vprašanje: »Kako prenoviti ubožnico?« (foto: Tina Arh) snega zaprtja. Država je medtem kovala svoje načrte in razmišljala o njegovi razširitvi v deželno ubožnico za 100 oskrbovancev. Izrisati je že dala načrte, vendar so do danes ostali le na papirjih, skrbno shranjenih v depojih Arhiva Republike Slovenije. Stavba je tako do danes ohranila staro podobo, čeprav so jo v zadnjih dveh stoletjih večkrat prenavljali, zadnjič temeljito med letoma 2000 in 2002. Ubožnica je bila vseskozi mestna ustanova, tudi v času obstoja loškega gospostva, ki si je zelo prizadevalo, da bi upravljanje v njem prevzelo v svoje roke, a je doseglo le vpogled v špitalske letne obračune. Ob koncu 18. stoletja je upravljanje ubožnice za nekaj časa prevzel župnijski ubožni inštitut, po reformah socialne zakonodaje konec 19. stoletja pa občinski ubožni odsek. Skrb za uboge je bila častno in hvalevredno opravilo, tako da ni bilo težav z zasedbo mest v odseku. Sestavljali so ga razni pomembni loški meščani - obrtniki, trgovci, posestniki in uradniki, načeloval pa jim je načelnik občinskega ubožnega odseka, imenovan tudi »ubožni oče« ali »oče ubogih«. Odsek je spremljal razmere v ubožnici, predlagal popravila in nakupe ter obravnaval prošnje za sprejem vanjo. Za stavbo in red v njej je skrbel t. i. špitalski mojster; tudi ta funkcija je bila častna in jo je opravljal eden od zmožnejših oskrbovancev. Ubožnica je bila za večino oskrbovancev njihov zadnji dom, v katerem so preživeli nekaj let, nekateri le nekaj mesecev. Pretok oskrbovancev je bil zaradi velike umrljivosti precejšen, še posebno v zimskem času, ko so razsajale razne bolezni, ki so še dodatno načenjale njihovo krliko zdravje. Njihov poklic je bil berač, kot so vsakih deset let zapisali popisovalci, ki so opravljali popis prebivalstva. Le redki med njimi so znali brati in pisati, večinoma so bili nepismeni. V ubožnici je bilo prostora za 15 do 30 oseb, največ jih je bilo poleti 1945, ko so jih našteli kar 39. Večinoma so prihajali z loškega področja, le izjemoma iz drugih občin. Pred 1. svetovno vojno so bili bolj ali manj prepuščeni sami sebi. V ubožnici so imeli poskrbljeno za stanovanje in kurjavo, hrano so dobivali pri kapucinih, uršulinkah in dobrotljivih meščanih. O organizirani skrbi zanje lahko govorimo šele od leta 1917 dalje, ko se jim je posebej posvetil novi loški kaplan Filip Terčelj. Ustanovil je društvo Dobrodelnost, ki je naslednjih šest let skrbelo zanje, po ukinitvi društva so te naloge prevzele redovnice iz Maribora, kasneje iz Ljubljane. Plačevala jih je mestna občina. S prihodom šolskih sester so Ob odprtju razstave Špital - hiša na robu družbe, 28. septembra 2010, v Sokolskem domu v Škofji Loki. Z leve proti desni: Elizabeta Eržen Podlipnik. dr. France Štukl. Judita Šega. župan Igor Draksler in Mateja Hafner Dolenc. (Joto: Tina Arh) imeli oskrbovanci ubožnice prvič doma zagotovljeno okusno in toplo hrano, ob večjih praznikih tudi meso, potico, vino in druge dobrote. Takrat so jih loški dobrotniki razveselili z raznimi manjšimi darili, npr. nogavicami, tobakom ipd.. Redovnice so v ubožnico vpeljale nov hišni red, ki je bil strog in je sprva povzročal veliko negodovanja ter slabe volje med oskrbovanci. Poskrbele so tudi za manjše prenove v hiši (napeljava vodovoda, električne razsvetljave), potrebno čistočo in vsakoletno zbiranje poljskih pridelkov. Nič manj pomembna od materialne oskrbe revežev ni bila njihova duhovna oskrba. Redovnice so budno pazile, da so oskrbovanci redno opravljali spoved, se udeleževali obhajila, molili za svoje dobrotnike in se od tega sveta poslovili pripravljeni. Razstavo zaključujejo štiri življenjske zgodbe, nanizane ob podobi s\r. Elizabete Ogrske, zaščitnice siromakov, med razdeljevanjem kruha ubožcem. Originalna slika je delo Leopolda Layerja in krasi atiko glavnega oltarja špitalske cerkve na Spodnjem trgu v Škof ji Loki. »Nemila smrt je zopet potrkala na naša vrata terje dne 3■ decembra (1929) pobrala največjega trpina Pavleta Šubic. Rojen je bil dne 25. januarja 1861 v Poljanah. Bil je zelo izobražen in imeniten slikar; njegove slike so znane daleč naokrog. Posebno slovel je tudi njegov bral Janez, o katerem je večkrat rad pripovedoval. Ubogi Pave! je postal na svoja stara leta popolnoma slep in hrom, da si revež sam ničesar ni mogel pomagati; zato ga je nekaj časa vzdrževala domača poljanska občina, a dne 30. ma rca 1929je prišel v našo ubožnico, kjer se je v začetku čutil zelo nezadovoljnega in nesrečnega, Vedno si je želel, da bi šel v Ljubljano v hiralnico ali bolnišnico. A njegova želja se ni spolnila, mogel je trpeti do smrti v naši ubožnici sebi, pa tucli sestram postrežnicam, v največji križ. Posebno veselje in tolažbo so mu izkazali prevzvišeni knezoškof Anton Bonaventura Jeglič, ko so ga osebno obiskali in ga potolažili ter mu poslali 100 clin za priboljšek. Ta elenarje prav varčno rabil ter še do svoje smrti prihranil 30 clin, s katerimi so se plačale svete maše.« (Kronika Špitala, str. 74) Besedilo razstave in kataloga dopolnjujejo posnetki dokumentov, ki jih hranita škofjeloška enota Zgodovinskega arhiva Ljubljana in Arhiv Republike Slovenije, ter fotografije iz fototeke Zgodovinskega arhiva, Župnijskega arhiva Škofja Loka in Loškega muzeja. Starejšim posnetkom je dodanih tudi nekaj novejših fotografij domačih fotografov - Jane Jocif, Janeza Missona, Toneta Mlakarja, Petra Pipa in Bojana Rihtaršiča. Razstavo in katalog je oblikoval Simon Pavlič, nastala je ob finančni podpori Občine Škofja Loka. Marko Črtalič Stane Sever - 40 let nagrad Škofja Loka pred dobrimi štiridesetimi leti. V srednjeveškem mestu pod Lubnikom je bilo v zgodnjih decembrskih dneh leta 1970 čutiti posebno pričakovanje, zlasti med ljudmi, ki so redno zahajali v gledališče, bodisi v tisto na Spodnjem trgu, ki se mu je reklo Loško gledališče, ali pa ono drugo na Loškem gradu, v galeriji, ki se je imenovalo Eksperimentalno gledališče Oder - Galerija. Gledališko življenje je bilo v tistih časih na moč živahno, bolj raznoliko kot danes, živahno in tudi tekmovalno. Tajnik nekdanje Zveze kulturnih organizacij Škofja Loka Janez Eržen se v enem od svojih spisov še dobro spominja leta 1969, ko je bila v Loki ustanovljena nova, sveža in sodobnim tokovom odprta gledališka skupina EG Oder - Galerija, katere pobudnik, ustanovitelj in prvi motor ter osrednja osebnost je bil Peter Jamnik, brez dvoma eden najbolj plodnih in tudi najboljših režiserjev, kar jih je po letu 1945 nadaljevalo loško gledališko tradicijo. Janez Eržen je zapisal, da velja v skupini, ki si je zastavila sila ambiciozne in visoko postavljene načrte, zlasti v zvezi s Stanelom Severjem, omeniti tudi Jožeta Logarja, nekdanjega tajnika Zveze kulturno prosvetnih organizacij v Škofji Loki. Otvoritveni dogodek Odra - Galerije je bil gledališko-glasbeni recital »Oglasi se, veliki boben!«, posvečen ameriškemu črnskemu voditelju Martinu Luthru Kingu, kasneje pa so si gledališki sladokusci v galeriji na gradu ogledovali predstave, ki še dolga leta niso utonile v pozabo. Mnogi loški, pa tudi številni ljubljanski in drugi slovenski ljubitelji teatra se Še danes spominjajo Sartrovih Zaprtih vrat, sodobne grške tragedije - Theotokasovega Mostu v Arti, Hofmanovega Moža brez obraza, Torkarjevega Vstajenja Jožefa Švejka in Majaronovega Grmenja brez dežja. To so bile brez dvoma predstave, ki so naletele na zelo ugoden in pozitiven sprejem v širšem slovenskem gledališkem prostoru ter pri uglednih gledaliških kritikih in ocenjevalcih tedanjega časa. Druga prav tako značilna in pomembna lastnost EG Oder - silhueta Galerija je bila povezovalna ali bolje rečeno navezovalna. V mislih staneta Severja imam navezovanje stikov s poklicnimi in ljubiteljskimi gledališči od drugod. V Škofjo Loko so prihajale najbolj odmevne in zanimive profesionalne in ljubiteljske predstave, z vseh koncev Slovenije. (SLG Celje, PDG Nova Gorica, AGRFT. skupina Bela Krizantema iz Novega mesta ...). In nekega dne, v drugi polovici novembra, so se v mestu pojavili plakati, ki so vabili na nastop, na premierno uprizoritev Gledališča enega, na monodramo Krotko dekle, v uprizoritvi nekdanjega prvaka ljubljanske Drame, zdaj osamelca Staneta Severja. Bilo je to kmalu po razkolu slovenskega gledališkega, filmskega pa tudi TV igralca (Boccaccio!) z osrednjim ljubljanskim gledališčem. Kmalu po tem, ko so škofjeloški gledališčniki navezali stike z Gledališčem enega, se je Sever odločil, da bo svojo prvo javno predstavitev, v monodramo preoblikovane novele Fjodora Mihajloviča Dostojevskega Krotka, namenil prav škofjeloškemu Odru -Galeriji in njegovi /vesti in zahtevni publiki. Bilo je 4. decembra 1970, ko so se vrste radovednih in pričakovanja polnih prijateljev gledališča vile po klancu na Loški grad, v galerijo, kjer so jih čakali prižgana sveča, enkratna, pronicljiva moč besede Dostojevskega, glasba pravoslavne liturgije in veliki Sever. Bilo je popolno. Pretresljivo. Enkratno. In potem še trikrat. Že omenjeni Janez Eržen pravi, da je tedaj Gledališče enega s Severjem v Loki zažarelo in z njegovo nenadno smrtjo 18. decembra istega leta v Ribnici na Pohorju nepričakovano ugasnilo. In posledice vsega tega burnega in dramatičnega dogajanja v decembru 1970? Bile so osnova za vznik ideje o ustanovitvi Sklada Staneta Severja, ki je svoj beli dan ugledal na pobudo delavskega sveta Gorenjske predilnice, 12. maja 1971, ko je bila podpisana Ustanovna listina sklada. Ustanovitelji in podpisniki listine so bili štirje: • Gorenjska predilnica, • Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Ljubljana, • Občina Škofja Loka, • tedanja Zveza kulturnih organizacij Slovenije. Osrednji in bistveni namen Sklada je bil in je nagrajevati najboljše igralske dosežke slovenskih dramskih igralk in igralcev na slovenskih poklic-Ustanovna listina Sklada Staneta Severja, 1971. nill in ljubiteljskih odrill in na igralski UsMiwviu listina SkUda Suneta Severja akademiji. Tako v Škofji Loki še danes praviloma podeljujemo vsako leto po dve nagradi slovenskim profesionalnim igralcem, eno prejme igralec - ljubitelj in eno študent dramske igre. Ustanovna listina pa svoje podpisnike zavezuje tudi k materialnemu omogočanju delovanja Sklada in k soustanoviteljstvu, sponzorstvu ali donatorstvu vabi še druge slovenske organizacije in firme, ki bi želele svoje ime povezati s Stanetom Severjem. Poudariti velja, da celotno finančno poslovanje sldada sloni na donalorskih in sponzorskih virih. Nominiranci in dobitniki nagrad Ob ustanovni listini sta bila v maju 1971 oblikovana tudi pravilnik sklada in pravilnik strokovne žirije, temeljna dokumenta, ki določata način delovanja sklada. Tako kandidate za prejemnike nagrad predlagajo: • vsa slovenska profesionalna gledališča in njihovi odbori ZDLJS (Združenje dramskih umetnikov Slovenije) - za poklicne igralce; • izbor med študenti dramske igre opravi AGRFT; • najboljšega igralca - ljubitelja pa izbere Javni sklad RS za kulturne dejavnosti v Ljubljani. Medtem ko se Severjeva nagrada poklicnim igralcem in študentom dramske igre podeljuje za dosežke v eni gledališki sezoni, pa je nagrado ljubiteljskemu igralcu mogoče podeliti, in se tudi običajno podeli, za življenjsko delo. Med nagrajence Sklada Staneta Severja so se v preteklih 40 letih vpisala največja, najprodornejša imena slovenskega gledališča. Naj jih navedem vsaj nekaj (imena vseh bodo objavljena v posebni številki Doneskov, ki bodo posvečeni 40-letnici Severjevih nagrad v Loki), nekaterih ni več med nami, mnogi pa so še danes steber slovenskega igralstva: Vladimir Skrbinšek, Mira Sardoč, Rudi Kosmač, Danilo Benedičič, Štefka Drolc, Boris Cavazza, Ivo Ban, Polona Vetrih, Milena Zupančič, Tone Kuntner, Violeta Tomič, Igor Samobor, Saša Pavček, Jernej Šugman, Polona Juh, Iztok Mlakar, Bernarda Oman, Nataša Matjašec ... in še mnogi, mnogi drugi. Tudi trije Škofjeločani so se znašli med častnimi dobitniki Severjevih nagrad: Poldka Štiglic (1980), Janez Debeljak (1994) in Juša Berce (2006). Prizorišče in datum prireditev S pravilnikoma je bilo najprej določeno, naj bo vsakoletna slovesna podelitev nagrad na dan Severejeve smrti 18. decembra, in sicer v galeriji na Loškem gradu, za sedež sklada pa je bila izbrana ljubljanska AGRFT. Leta so minevala in praksa je s časom pokazala in določila drugače. Zaradi prevelike zasedenosti in obremenitev poklicnih igralcev se je dan podelitve premaknil na prvo nedeljo, ki je najbliž- ja datumu Severjeve smrti. Po obnovitvi gledaliških prostorov na škofjeloškem Spodnjem trgu, kjer je po /.družitvi Loškega gledališča in EG Oder -Galerija začel delovati Loški oder, so se podelitve leta 1982 preselile v prostore, kjer so potekale še vsa nadaljnja leta. Prav tako iz praktičnih razlogov je bil sedež sklada oziroma upravnega odbora iz Ljubljane premeščen v Škofjo Loko na tedanjo Zvezo kulturnih organizacij (današnji Sklad RS za kulturne dejavnosti, OI Škofja Loka). Upravnemu odboru so v minulih desetletjih med drugim predsedovali: profesor in kasnejši ravnatelj škofjeloške gimnazije Lojze Malovrh, dr. Branko Berčič in mag. Miha Ješe. Na deskah Loškega odra je bilo odigranih mnogo spremljevalnih monodram, monokomedij in krajših gledaliških predstav. Veliko je bilo povedanega v spominskih nagovorih in v enem od njih Severjev učenec, dramski igralec in slovenski pesnik Tone Kuntner pravi: »Ob Severjevi umetnosti se je oplajala vsa moja generacija. Tehnika je omogočila, da jo lahko uživajo tudi naši otroci, toda le s filmskih, magneloskopskih in magnetofonskih trakov. Njegova živa beseda pa je v svoji neponovljivi umetniški moči zapisana le v nas, ki smo ga mogli videti in slišati in se od njega učiti,« Njegovemu načelu poštenosti do življenja in umetnosti smo dolžni ostati zvesti. Pa ne le zaradi pietete do njegovega dela, temveč zaradi svetosti življenja in umetnosti sploh. Sever nam je bil veliki vzor. Za konec se vrnimo na začetek, štiri desetletja nazaj, v večer na Loškem gradu: »ALIJE KJE KAKŠNA ŽIVA DUŠAF« VPIJE RUSKI JUNAK. TAKO VPIJEM TUDI JAZ IN NIHČE SE NE ODZOVE. »LJUDJE, LJUBITE DRUG DRUGEGA!« KDO JE TO REKEL, ČIGAVO VOLILO JE TO? KAJ BO Z MENOJ JUTRI, KO JO ODNESO??... Tako so izzvenele besede, s katerimi se je v Škofji Loki in Ribnici na Pohorju z Gledališčem enega poslavljal Stane Sever. In Loka bo ostala zvesta njegovemu spominu tudi z vsakoletnim podeljevanjem nagrad, ki nosijo njegovo ime. Nagrajenci Sklada Staneta Scverja za leto 2010. Od leve proti desni: študent igre Žiga Udir, ljubiteljska igralka Mira Rebernik Žižek ter profesionalna igralca Renato Jenček in Nataša Matjašec Rošker. (Joto: Igor Kavčič/Gorenjski glas) Miha Naglic V Rapallu izgubljeno freisinško ozemlje 12. novembra 2010 je minilo že 90 let od dne, ko je bila v Rapallu podpisana zloglasna rapalska pogodba, s katero je Kraljevina Italija dobila našo Primorsko, Kraljevina SHS pa je to ozemlje »za zmeraj« izgubila. To so znana dejstva, v tem zapisu raje opozorimo na nekaj manj znanih posebnosti, zlasti na troje. Najprej na to, da je bilo v Rapallu 12. novembra 1920 le de iure potrjeno stanje, ki je bilo na sami meji de facto vzpostavljeno že novembra 1918. Drugo: da se je Italija v svoji zasedbi novembra 1918 stegnila »čez«, vzela si je več, kot ji je obljubljal tajni londonski sporazum, iz aprila 1915. Na območju nekdanjega loškega gospostva frei-sinških škofov naj bi se meja ravnala po stari freisinški meji oziroma po razvodnici med obema Sorama na eni ter Idrijco in Bačo na drugi strani; potekala naj bi tako, da ne bi razbila lokalnih skupnosti, župnij, občin, šolskih okolišev, katastrskih občin ... Zgodilo se je ravno nasprotno: zlasti na območju med Idrijo in Žirmi so se Italijani stegnili daleč čez staro mejo na Ledinskem Razpotju (Passo d'Idria) - da bi bolje zavarovali takrat še strateško pomembni rudnik živega srebra v Idriji. Tudi na območju med Poljansko dolino in Cerkljanskim so šli na poljansko stran; meja, ki je bila prej na Kladju (Passo di Circhina), se je spustila nižje, skoraj do Sovodnja. Enako so poskušali v Sorici, zasedli so celo »gladki Ratitovec«; edino tu so se morali po podpisu rapalske pogodbe umakniti... In tretje: v dogajanju po letih 1941, 1943, 1945 in 1947 je bila rapalska meja na meddržavni ravni ukinjena, na lokalni pa je ostala; tako so številna stara žirovska in oseliška naselja, ki so nekoč pripadala loškemu gospostvu, še danes v občinah Idrija in Cerkno. Današnji pogled na Villo Spinolo v Rapallu, v kateri so 12. novembra 1920 podpisali rapalsko pogodbo. Razmeroma stvaren prikaz dogajanj novembra 1918 najdemo v žirovski župnijski kroniki, ki jo je župnik Ivan Pcenik pisal naknadno, po ustnih in pisnih virih, ne v afektu tistih prelomnih dni. Najprej omenja strah pred množicami vojakov, ki so se v tistih tednih valile s soške fronte v notranjost pravkar razpadle države. »Izkazalo pa seje, daje bil strah s strani bežečih čisto neupravičen. Vsak si je želel le miru in skušal čim prej priti domov po najkrajši poti. Plenjenja in požiganja so bili vsi že davno sili. Najbližja pol iz Goriške pa ni bila čez Žiri, ampak prehod čez Logatec-Vrhntko-Ljubljano. Večina armade sije ubrala to pot. Iz zgornje Soške doline pa so se čete umikale čez Cerkno-Sovodenj-Fužine oziroma Cerkno-Kopačnica-Hotavlje-Škofja Loka. Le manjši oddelki so krenili čez Idrijo-Žirl-Škojja Loka, tako da so bile v ta namen narodne straže brezpomembne vsaj v Žireh. /Za bežečimi četami so se počasi pomikali Italijani. Ustavili so se najprej na planoti med soškim in savskim razvodjem na tako zvanem Razpotju, kjer je bila tudi meja med idrijsko in žirovsko občino oziroma župnijo. / Ker pa so hoteli razmeroma ozki hrbet razvodja zavarovati, so šli še dalje proti Ž i rem. Tik pred vasjo so se ustavili in mejo zadelali z žičnimi ovirami. Tako je bila žirovska župnija, ki je bila do tedaj naravno zaokrožena, v živo zadeta in presekana. Njen manjši del je padel pod Italijo. Najboljše vasi Gornji Vrsnik, Spodnji Vrsnik, Žirovnica, Idršk, Osojnica, Breznica in Korita so bile odrezane od svoje matice župnije in občine Žiri. / V t istih dneh pa so se v Žireh že pojavile uniforme srbskih vojakov. Prišla jih je mala četa. Komandant teh obmejn ih čet v Žireh in okolici je bil major Švabič,«1 Soriški del te zgodbe sta v Loških razgledih obnovila France Štukl2 in Nataša Budna Kodrič.3 Tu izvemo, da »so se Italijani prvič prišli razgledovat v Sorico 19. novembra, deset dni pozneje pa sojo zasedli z vojaškimi enotami«. Tedanji soriški župnik 1 Župna kronika 1900-1941, hrani župnijski urad Žiri. 2 Zasedba Sorice, LR 26/1979, str. 194-200. 3 Italijanska zasedba Sorice I. in II., LR 49/2002, str. 113-142 in 50/2003, str. 141-172. Rapalska meja na italijanskem turističnem zemljevidu. Dog./ana/ je meddržavni mejni prehod s carinarnico v Osojnici, M./ontc/ Frcddo je Mrzli vrh. P/as/so d'Idria je Ledinsko Razpotje, Versenico di sopra in Versenico di sotto sta Gorenji in Dolenji Vrsnik. Zavratec so prekrstili v Saurazzi. Janez Mikuž jih je zavračal z besedami: »Čemu ste sem prišli, saj nimate pravice, ostanite na razvodju, Izgovarjajo se s tem, da jim je Wilson dovolil zasesti, kolikor hočejo ...« Ostali so več kot poltretje leto, vse do 2. junija 1921, ko so se morali neradi umakniti na Petrovo Brdo (Passo di Piedicole). Žirovski simpozij ob rapalski obletnici O gornjih in še o mnogih drugih rečeh, povezanih z rapalsko pogodbo in dediščino rapalske meje, smo razpravljali tudi na mednarodnem simpoziju, ld je bil prav na dan 90. obletnice podpisa pogodbe, 12. novembra 2010, v Muzeju Žiri. Po simpoziju je izšel tudi zbornik.4 Uvodno besedo {Čemu?) je prispeval Viktor Žakelj, z njo je na začetku pozdravil udeležence. V nadaljevanju na kratko povzemam referate (po vrstnem redu na simpoziju). Stjepan Lončarič (Prostor izmedu), zagrebški arhitekt - konservator, predsednik hrvaškega nacionalnega utrdboslovnega združenja NUF in vodja prenovitvenih del na trdnjavi Slavonski Brod, je imenitno razložil naš prostor in njegovo zgodovino v širšem kontekstu. Med antiko in moderno dobo naj bi bila le tri obdobja, ko se je načrtno gradilo utrjene obrambne črte. Sicer pa naj bi se dva največja centra moči, simbolično poimenovana Dunaj in Istanbul (pred tem Bizanc), drug pred drugim branila s formiranjem tamponskih con, sestavljenih tako iz ozemelj kot njihovih ljudstev. Žiri ob državni meji, razglednica, pred 2. sv. vojno. (iz fototeke Muzeja Žiri) Mag. Marko Štepec (Prevratno leto 1918 in razpad monarhije), zgodovinar in muzejski svetovalec Muzeja novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani, je predstavil razvoj vojaških dogodkov med 1. svetovno vojno ter z njimi poveza- 4 O rapalski meji. Zbornik mednarodnega simpozija ob 90. obletnici podpisa rapalske pogodbe, uredil in oblikoval Anton Marn, Ad Pirum, Logatec 2010, 96 strani. nih političnih dogodkov, ki so privedli do razkola med monarhijo in njenimi slovanskimi narodi ter do ustanovitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ob koncu vojne. Slovenski voditelji so takrat zaupali obljubam, da bosta pri določanju državnih meja odločilna jezikovno-narodni kriterij in pravica narodov do samoodločbe, Italija pa je vojaško zasedla kraje, ki so ji bili zagotovljeni z londonskim sporazumom. Država SMS zaradi izostalega mednarodnega priznanja ni mogla vojaško nastopiti proti Italiji in se je bila zaradi nakopičenili problemov prisiljena združiti s Kraljevino Srbijo, ki se je pred tem že združila s Kraljevino Črno goro. Zgodovinar in publicist Tomaž Pavšič' (Rapalska meja) iz Idrije je najprej predstavil argumente, s katerimi so Italijani upravičevali nastanek nove meje in posledično tudi svojo protislovansko politiko, ki jih najbolje povzema izraz italijanskega ministrskega predsednika Salandre: Sacra egoismo italiano. V skladu z njimi naj bi mestom, ki so (ali pa tudi niso) imela večinsko italijansko prebivalstvo, logično pripadalo tudi zaledje, čeprav v njem niso živeli Italijani. Šlo je za politično stalnico, ki se je pod fašizmom še okrepila. Nato je opisal vzpostavitev meje in podal nekaj podrobnosti o njej, na primer opis in število mejnikov (4.600). Dotaknil se je mdi vpliva meje na vsakdanjik prebivalstva ob meji in opozoril na dejstvo, da so Italijani s svojo invazijo na Jugoslavijo leta 1941 rapalsko mejo dejansko sami zanikali in ji s tem sami odvzeli legalnost in mednarodno priznanje. V zaključnem delu se je vprašal, kako vrednotiti materialno dediščino rapalske meje. Poudaril je, da je še nedavno zgolj njeno omenjanje naletelo na močan odpor, ki je zaradi zgodovinskih izkušenj sicer razumljiv, ne pa tudi nujno najbolj konstruktiven. Na koncu je pozval k ohranjanju spomina in k ustrezni predstavitvi materialnih ostalin rapalske meje. Mag. Zvezdan Markovič (Vojska kraljevine Jugoslavije in njeno varovanje meje), zgodovinar in kustos v Vojaškem muzeju Slovenske vojske, je izpostavil zgodovinsko dejstvo, da je bil slovenski prostor v preteklosti vedno na strateško izredno občutljivem območju, saj preko njega potekajo stare poti, ki povezujejo JV Evropo in Bližnji vzhod z Zahodno Evropo ter Baltik s Sredozemljem. Zato 5 Tomaž Pavšič je avtor knjige Ob stari meji (Idrija, 1999 in 2006), prvega večjega in celovitega prikaza življenja ob rapalski meji. To fotografijo jc 1. novembra 1925 objavil tednik Ilustrirani Slovenec. Pod njo so zapisali: »Obmejna stražnika na cesti Žiri-Idrija tik Žirov. Zanimiva je razlika med našim hrustom in Italijančkom.« Levi mejnik 39/ XXX v Osojnici še stoji, desni, ki so ga ob širitvi cestc pahnili v bližnjo strugo, je zdaj v Muzeju Žiri. (fotografiral verjetno Štefan Mlakar) nas ne presenečajo težnje velikih sil, da bi nadzirale omenjene poti. Med obema svetovnima vojnama so se ta prizadevanja še okrepila, saj je bila novonastala država Kraljevina SHS/Jugoslavija obdana s sosedami, med katerimi je večina kazala težnje po njenem ozemlju. Med temi je še posebej izstopala Kraljevina Italija s svojim fašističnim režimom. Te težnje so se okrepile v drugi polovici 30. let 20. stoletja, zlasti po priključitvi Avstrije, marca 1938. leta, k tretjemu rajhu, ko dobi Kraljevina Jugoslavija še enega nevarnega soseda. Vojska Kraljevine Jugoslavije in njen vojaški vrh sta bila prisiljena, da sprejmeta nekaj pomembnih ukrepov za povečanje bojne pripravljenosti države, ki pa so se na koncu izkazali kot neučinkoviti. V svojem prispevku je avtor analiziral te ukrepe, opisal vojaško organiziranost v Kraljevini Jugoslaviji, s poudarkom na območju Dravske banovine, in prikazal enega najpomembnejših ukrepov, ki je viden še danes - vojaško utrjevanje državne meje. Sistem utrdb na meji, v gradnjo katerega so bili vključeni številni Slovenci, se je vtisnil v slovenski zgodovinski spomin z imenom Rupnikova linija. Arhitekt Aleksander Jankovič Potočnik" (Utrjevanje rapalske meje), publicist, ilustrator in vodja oddelka za utrdboslovje v zavodu Ad Pirum je v svojem referatu prikazal utrjevanje rapalske meje in razlike v pristopu k gradnji utrdb na italijanski in jugoslovanski strani tako glede njihovega taktično-obrambnega koncepta kot glede njihove strukture ter konstrukcijske, izvedbene in tehnične rešitve. Publicist Miha Naglic7 (Kako svetovna zgodovina vpliva na lokalno, primer Žirov) je opisal, kako se je Žirem in Žirovcem novembra 1918 zgodila rapalska meja. Oprl se je na tri lokalne kronike (župnijsko, šolsko in sokolsko) in dnevnik ljubljanskega škofa Jegliča. Na podlagi teh opisov je postavil tezo, da se je rapalska meja Žirem in Žirovcem zgodila zato, ker je tako »hotela« svetovna zgodovina in ne na njihovo željo ali po njihovih zaslugah oziroma grehih; vse skupaj je bilo predvsem posledica vplivanja svetovne zgodovine na lokalno. V nadaljevanju je skušal to tezo ilustrirati še na več primerih prepletanja svetovne in lokalne zgodovine na Žirovskem oziroma vplivanja prve na drugo. Ti so: obramba rimskega imperija (Claustra Alpium Iuliarum), fevdalne daritve nemških cesarjev freisinškim škofom (freisinška meja), francoska revolucija in napoleonske vojne (premestitev žirovske občine iz loškega v idrijski kanton), 1. svetovna vojna (rapalska meja), 2. svetovna vojna (nemško-italijanska meja), regionaliza-cija Republike Slovenije (gorenjsko-goriška meja) ... Rok Klemenčič (Turistična dejavnost v povezavi z rapalsko mejo in utrdbami ob njej), učitelj in skrbnik muzejskih zbirk v Muzeju Žiri, je opisal razvoj tistega dela turističnih dejavnosti na Žirovskem, ki so povezane z rapalsko mejo in 6 Aleksander J. Potočnik je avtor temeljnih knjig o utrjevanju ob rapalski meji: Rupnikova linija in Alpski zid, Utrjevanje rapalske meje med letoma 1932 in 1941, Vrhnika 2004; Rupnikova linija, Logatec 2009. 7 Avtor knjižic Dediščina rapalske meje, Žiri 2005, in Pozdravljeni ljubitelji utrdb!, Žiri 2007; iz njih je tudi slikovno gradivo v tem članku. njeno dediščino. Začel je okrog leta 2000, ko so bili mejniki in utrdbe prvič prepoznani za pomemben del slovenske kulturno-zgodovinske dediščine ter v nadaljevanju omenil konkretne pobude, do katerih je prišlo od takrat do danes: organizacija Pohoda ob stari meji, priprava turističnih vodnikov in zemljevidov ter različne pobude za obnovitev utrdb. Arhitekt dr. Ljubo Lah (Interpretacija stavbne dediščine rapalske meje), docent na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, je zatrdil, da je stavbna dediščina rapalske meje vojaško-zgodovinska dediščina in hkrati kulturna dediščina v širšem pomenu. Čeprav so nekatera večja območja stavbnih ostalin že zavedena v registru nepremične kulturne dediščine INDOK Centra na Ministrstvu za kulturo, še nimajo svojih aktov o razglasitvi. Hkrati bi morali vse znanje in zgodbe, ki so vezani na ustvarjanje omenjene nepremične dediščine in življenje ob meji, sprejeti kol 'živo dediščino', ki združuje zgodovino, kolektivni spomin in identiteto prostora. Nadaljnje upravljanje z dediščino rapalske meje je še povsem odprto in nedorečeno. Lahov prispevek ponuja iri koncepte, s katerimi je mogoče dediščino ohranjati, jo razvijati in z njo upravljati. Ti so med seboj združljivi in jih je mogoče v prihodnosti med seboj povezovati. Na prvem mestu je koncept razv ijanja »ekomuzeja« dediščine rapalske meje, ki ga je mogoče dopolnjevati s konceptom »interpretacije dediščine« in razvijanja »dediščinskega turizma«. Arheolog David A. V. Thorpe (Primer iz prakse: terenska raziskava in interpretacija dediščine Velikega arabskega upora) z univerze v Bristolu, je član vodstva GAR P (Great Arab Revolt Project oziroma Projekt Velikega arabskega upora). Ta projektna skupina raziskuje materialne ostaline, večinoma turške poljske utrdbe, iz obdobja 1. svetovne vojne 1916-1918, ko je na območju Jordanije potekal upor arabskih plemen proti turški oblasti. Za britanske raziskovalce je to obdobje zanimivo predvsem zato, ker je v uporu sodeloval tudi Britanec Thomas Edward Lawrence, bolj znan kot Lawrence Arabski. Zbornik simpozija je uredil arhitekt Anton Marn, direktor zavoda Ad Pirum. Udeleženci so si ogledali žirovski muzej in podprli zamisel, da bi ta postal osrednji slovenski muzej za predstavitev dediščine rapalske meje. V tem smislu je predlog dr. Ljuba Laha, da bi se ta muzej vzpostavil kot »ekomuzej«, še najbolj realna in hkrati inovativna. Če bi hoteli to zamisel udejanjiti do stoletnice rapalske meje, v letih 2018-2020, bi morali kar pohiteti z delom. Jože Peternelj Mausar, Kontrabantarji v noči, olje/pleksi, 65x50 cm, 1995. Ciril Zupane 150-letnica votivnih kapel v Selški dolini Pet spominskih kapel Ob državni cesti Škofja Loka-Železniki stoji pet votivnih kapel. Na Praprotnem, sredi vasi. je Marijina kapela, ki je zelo potrebna obnove. Na začetku Dolenje vasi je kapela Kristusa Kralja ali Žikovčevo znamenje. Leta 1996 je bila nekoliko odmaknjena od glavne ceste in na novo pozidana. Sredi Selc stoji Marijina kapela, ki je prav tako potrebna obnove. Pred Češnjico stoji Čočova kapela; to je kapela Svetega križa, leta 1979 je bila prestavljena nekoliko nad cesto in bližje Češnjici, leta 1990 pa temeljito obnovljena. Pod vasjo Rudno stoji Marijina kapela, prenovljena leta 2006. Vseh pet kapel je nastalo v letih 1861-1868, v spomin na fante ter može iz Selške doline, ki so kot avstrijski vojaki padli v bojih za Lombardijo in Benečijo. Boji za Lombardijo in Benečijo ter nastanek Kraljevine Italije Leta 1848 jeves Apeninski polotok zajelo revolucionarno vrenje. V Lombardiji in Benečiji so bili boji usmerjeni v izgon okupacijske avstrijske oblasti. Začeli so se konec marca okrog Milana in v Benetkah, od koder so se morale avstrijske vojaške enote umakniti; razporedile so se okrog Verone (enote iz Milana) in Padove z okolico (enote iz Benetk). Med 25. in 27. julijem 1848 so Avstrijci v boju pri Kustoci (Custozza) z velikimi žrtvami sicer zmagali, toda v Milano se še niso mogli vrniti. Na italijanski strani se je tedaj borilo okrog 80.000 vojakov, na avstrijski strani pa okrog 70.000. Sledilo je premirje. Do spomladi 1849 so Avstrijci dobili okrepitve, s pomočjo katerih so se po težkih bojih vrnili v Benetke in Milano. Vrhovni poveljnik avstrijske vojske v severni Italiji je bil v obdobju 18311857 češki grof JohanJosef Wenzel Radetsky (1766-1858). Leta 1836 je bil povišan v maršala. Poleg vojaške funkcije je bil v letih 1849-1857 še generalni guver- ner lomabardsko-beneškega kraljestva. Leta 1851 je od cesarja Franca Jožefa I. dobil v dosmrtno uporabo Tivolski grad v Ljubljani, naslednje leto pa še ljubljansko častno meščanstvo. Umrl je 5. januarja 1858, v Milanu.1 Spomladi leta 1859 so se ponovno vneli ostri boji za izgon Avstrijcev iz Lombardije in Benečije. Na avstrijski strani se je borilo okrog 220.000 mož, na italijanski strani nekaj več. Italijanom je v bojih z Avstrijci pomagala solidno opremljena in izurjena francoska vojska. 24. junija 1859 je bila avstrijska vojska pri Solferinu premagana in se je morala pomakniti proti Veroni. Na bojišču pri Solferinu je obležalo več kot 9.000 ranjencev. Tam se je po naključju znašel tudi ženevski poslovnež Henry Dunant (1828-1910), ki ga je pogled na trpeče ranjene vojake močno pretresel. Tri dni jim je pomagal in tudi organiziral številne druge civiliste, da so jim stregli in nudili prvo pomoč. Leta 1863 je v Ženevi (Švica) ustanovil humanitarno organizacijo Rdeči križ. V letih 1859 in 1860 so bile italijanske kraljevine in kneževine deležne izdatne mednarodne diplomatske pomoči. Sklenjeno je bilo, da se omogoči ustanovitev zedinjene Kraljevine Italije.2 Slovesna razglasitev je bila 17. marca 1861, ko so se s Piemontom združile Lombardija, Sicilsko kraljestvo in male kneževine na severu Apeninskega polotoka. Izven Kraljevine Italije sta ostali le še Benečija in papeška država, ki pa sta se priključili leta 1866 oziroma 1870. Ko so leta 1861 v Italiji bučno in slovesno praznovali ustanovitev nove države, so v Selški dolini žalovali za možmi in fanti, ki so kot avstrijski vojaki padli v bojih v Lombardiji ter Benečiji. Tragični dogodki na mejah tedanje Avstrije so kruto posegli v mirno življenje Selške doline. Čeprav je vojna zahtevala žrtve po vsej Avstriji, pa so se jih na prav poseben način spomnili ravno v Selški dolini; postavili so jim spominske kapele, ob katerih so jim s prižiganjem sveč in polaganjem cvetja izkazovali zadnji pozdrav. V tem času je bila selška fara največja v dolini. Tedanji župnik Vincenc Mayer je natančno vedel, koliko njegovih faranov je padlo v bojih, kje žalujejo za njimi in koliko otrok se je rodilo brez očeta, kar ga je še posebej jezilo. Nekateri vojaki so se s fronte vračali kot invalidi, na različne načine prizadeti in pohabljeni. Z njimi so se v Selški dolini pojavile lajne - manjše prenosne glasbene skrinjice, ki so jih dobili vojni invalidi, da so si z lajnanjem služili vsakdanji kruh. Dovoljenje za lajnanje na javnem mestu jim je dala matična občina, oblika socialne pomoči je bila tedaj pač taka. Romanje v Padovo Poveljstva regimentov (polkov), ki so bila vpletena v bojih v severni Italiji, so na domače naslove padlih vojakov pošiljala osmrtnice. V njih je bilo obvezno 1 Veliki svetovni biografski leksikon, str. 908. 2 Vojna enciklopedija, knjiga 4, str. 26-34. zapisano, da je pokojnik junaško padel »za cesarja in domovino«. Iz teh osmrtnic je bilo težko ali skoraj nemogoče ugotoviti, kje je bil kdo pokopan, poleg tega pa so se ti dogodki za naše ljudi dogajali v nekih zelo oddaljenih in neznanih krajih. Med vojaki je bilo tudi veliko število pogrešanih in ujetih, svojcem o njih niso pošiljali nobenih sporočil. O njihovi usodi so več izvedeli šele od vojakov, ki so se vrnili v Selško dolino in so bili s temi nesrečniki v istih enotah. Največ osmrtnic je prišlo iz Padove. Tam je bila (in je še danes) velika civilna bolnišnica, ob njen pa tudi vojaška - lazaret. V njej je umrlo največ ranjenih in bolnih vojakov avstrijske vojske. Ob lazaretu je nastalo veliko vojaško pokopališče. Le-to in osmrtnice iz Padove so botrovale župnikovemu sklepu, da organizira romanje v to italijansko mesto. Tedanja informiranost ljudi je bila zelo skromna in pomanjkljiva. Župnik Mayer je bil edini, ki je bil toliko obveščen, da je vedel, da se prihodnjo pomlad (1861) pripravlja nastanek Kraljevine Italije in vzpostavitev nove državne meje z Avstrijo, ki bo za dalj časa otežila gibanje iz Furlanije in Benečije v Lombardijo. Zavedal se je, da bo veliko oviro za popotnike predstavljala tudi nova valuta. Prek kmeta Žikovca (s priimkom Lavtar) je začel leta 1860 ljudi iz Dolenje vasi pripravljati na romanje v Padovo. Določili so pet voz s po dvema konjema, z vozmi in s konji bi šli njihovi gospodarji. Nagovorili so okoli 20 mož in 4 ženske, ki naj bi med romanjem skrbele za pripravo hrane. Tudi za prehrano konjev je bilo treba poskrbeti. Za romanje so predvideli 15 jesenskih dni, po zaključenih glavnih kmečkih opravilih. Odsotnega župnika bi medtem nadomeščal kaplan. Predvidena maršruta bi potekala po naslednji trasi: Dolenja vas-Poljanska dolina-Žiri-Godovič-Črni Vrh-Col-Ajdovščina-Vipavska dolina-Gorica, kar je predstavljalo prvih 110 km. Od Gorice bodo pot nadaljevali skozi Furlanijo do Benetk, kar je še dodatnih 110 km, preostalih 40 km pa bo ostalo za pot od Benetk do Padove. Za celotno 260 km dolgo pot (v eno smer) so predvideli od 5 do 6 dni. Načrtovali so, da bodo s konji dnevno prevozili okoli 50 km, v Padovi pa bi se zadržali 2 do 3 dni. Celotno romanje bi tako trajalo od 15 do 16 dni. Zavedali so se, da bo zaradi velike razdalje romanje zelo naporno, zato so bile priprave nanj tako temeljite. Dogovorili so se tudi, da vzamejo s seboj tudi prazno krsto, saj so upali, da jim bodo v Padovi dovolili odkopati posmrtne ostanke enega od tam pokopanih vojakov, kar je bil tudi glavni namen romanja. Prve dni oktobra 1860 so naši romarji prišli v Padovo. Ni si težko zamisliti, kaj so tam počeli, da bi romanje doseglo svoj namen. Gospodar Žikovec je poskrbel za namestitev 25 ljudi in 10 konj, za 2 do 3 dni, v primerno veliki gostilni. Župnik Maver je takoj po prihodu odšel v tamkajšnje župnišče, kjer je domačemu župniku (dekanu) prijavil skupino romarjev iz Selške doline. Bil je ljubeznivo sprejet in je postal gost župnišča. Povedal je, da namerava naslednji dan maševati na vojaškem pokopališču in pri tem prosil za pomoč. Gostitelja je tudi seznanil z namenom romanja. Naslednje jutro je padovanski župnik popeljal naše romarje na vojaško pokopališče, kjer sta z župnikom Mayerjem opravila somaševanje. Romarji so si ogledali pokopališče in se nato sprehodili po mestu. Medtem sta se župnika podala na različne urade v mestu, po dovoljenje za odkop enega od vojakov, ki bi ga romarji odpeljali domov. Vrnila sta se s potrebnim dovoljenjem, ki jim je omogočalo, da so naslednji dan opravili izkop groba. Med grobovi so izbrali tistega, na katerem so našli zapisan priimek, ki je bil pogost tudi v Selški dolini. V Padovi so romarji kupili meter in pol visok križ za novo kapelo in nekaj spominkov, največ rožnih vencev zase in sorodnike, in se okoli 10. oktobra vrnili v Selško dolino. a) Žikovčeva kapela pred Dolenjo vasjo Krsta s posmrtnimi ostanki padlega vojaka je čez zimo ostala v cerkvi v Selcih, spomladi 1861 pa so jo položili v grob pod Žikovčevo kapelico. O njenem nastanku in kasnejših prenovah je v Loških razgledih pisal dr. Anton Ramovš,3 ki v zapisu navaja, da je gospodar Žikovec po prihodu iz Padove dal na razpolago nekaj kvadratnih metrov njive ob cesti pred Dolenjo vasjo. Župnik je zemljišče blagoslovil spomladi 1861, nato so vanj pokopali posmrtne ostanke vojaka, ki so jih pripeljali iz Padove, ter na grobu pozidali kapelo. Jeseni 1861 je bila že blagoslovljena, vanjo so namestili lesen križ, na dve kosti (pod-lahtnici) pod njim pa položili lobanjo pre-kopanega vojaka. Danes v kapeli originalne lobanje in kosti ni več, namesto tega je tam miniaturna lobanja, narejena iz belega mavca. Z Ramovševo datacijo se ne strinja dr. France Štukl, ki dodaja, daje Žikovčevo znamenje še iz 18. stoletja in so ga ob pokopu vojaka le obnovili, kot še kdaj pozneje, ter nazadnje prestavili in na novo pozidali. Znamenje je vrisano že v vojaški karti iz sredine 18. stoletja. Tudi izgled znamenja je drugačen, še baročen. Kapelica je bila posvečena čaščenju sv. Križa. Ob križanem sta ob vznožju pogosto prekrižani kosti in mrtvaška glava, včasih še napis Memento mori, kar ni posebnost le groba omenjenega vojaka. Podobne kapelice iz tega časa so bile še v Retečah, na meji z Gorenjo vasjo, na križišču za Sopotnico, na Logu in drugod. Sezidali so jih ob gradnji novih glavnih cest v 18. stoletju, ko so ceste usposobili 3 Ramovš, Žikovčevo znamenje, str. 269-273. Kapela Kristusa Kralja ali Žikovčevo znamenje v Dolenji vasi. (Joto: Anton Sedej) za promet na daljše razdalje. Spominjale so tudi na nekatere tragične dogodke, ki so se dogajali na in oh cestah. 1 Votivne kapelice, posvečene padlim vojakom v italijanski vojni, so drugačnega tipa in posvečene Mariji. Njeno čaščenje so pospešili po papeževi dogmi o brezmadežnem spočetju (sredi 19. stoletja). Ob njihovem nastanku je deloval tudi dober freskant Janez Gosar, ki ga je bilo vredno zaposliti. Vsi ti dejavniki -Marijino čaščenje, dober freskant, žalovanje za padlimi vojaki in druge stare tradicije - so botrovali postavitvi novih oblik znamenj, posvečenih predvsem Mariji.' b) Kapela v Selcih Postavitev kapele v Dolenji vasi je bil velik dogodek za celotno selško faro. Tudi Selčani so si zaželeli imeti podobno sredi svoje vasi. Zanjo je poskrbel premožen in ugleden Selčan Matija Šmid, po domače Berce (1828-1919). Z župnikom Mayerjem sta izbrala primeren prostor sredi vasi, stroške gradnje je v celoti prevzel Berce, ki je poskrbel tudi za potrebni gradbeni material (pesek, apno, opeko, les). Enajsti dan po Binkoštili je Telovo. Procesija leta 1863 je bila velika, fantje so pokali z možnarji, žal pa se je dogodek nesrečno končal. Veter je kepo goreče žagovine iz možnarja odnesel na streho bližnje stanovanjske hiše, od koder se je ogenj naglo razširil po vasi. Tistega četrtkovega popoldneva je v Selcih pogorelo 32 slamnatih streh, med njimi tudi streha Bercetove hiše. Matija Šmid je imel sedaj nove stroške z obnovo doma. Od takrat dalje je v Selcih večina hiš pokritih s skrilom. ki je zelo dobra zaščita pred ognjem. Kapela sredi vasi je bila blagoslovljena jeseni 1864. Marijin kip je naredil Marko Peternelj - Jelene, poslikal jo je Ivan Gosar. Naslikal je tudi požar, ki je bil ljudem še živo v spominu. Več o požaru in kapeli je v knjižici Selca nekoč zapisala upokojena učiteljica Olga Šmid.6 c) Kapela pod vasjo Rudno V četrti številki zbornika Selške doline Železne niti' je krajši zapis o kapeli pod vasjo Rudno. Med drugim piše: »Kot kamnito znamenje je vrisano v avstrij- 4 Po zapisu dr. Franceta Stukla. 5 Po zapisu dr. Franceta Štukla. 6 Šmid, Selca nekoč, str. 50-51- 7 Eržen, Marijino znamenje, str. 313-315. Marijina kapela v Selcih, (foto: Anton Sedej) skem vojaškem zemljevidu, izdelanem v letih 1763-1782. Po fotografiji, kije bila narejena v maju leta 1904, sodeč, je bilo znamenje takrat obnovljeno in je dobilo sedanjo obliko.« Tu gre za dve znamenji. Malo pod Gašperjevim kozolcem, med njivo in cesto, je že pred letom 1763 stal večji lesen križ na zidanem podstavku. Bil je orientir v avstrijski vojaški karti. V času nastanka kapele je bil že v zelo slabem stanju, morda ga sploh ni bilo več. Marijina kapela stoji 100 m naprej, bližje vasi Rudno. Tudi na Rudnem in v bližnjih Dražgošah so tedaj žalovali za svojimi fanti in možmi, ki so padli v bojih na italijanski fronti. Ker so v Dolenji vasi in Selcih že postavili spominski kapeli, so tudi na Rudnem želeli imeti svojo. Odločilno besedo je imel selški župnik, saj je Rudno spadalo v njegovo faro. Rudničane je vzpodbujal v pripravah na gradnjo kapele, ki so jo postavili na Boncljevi parceli (takratni lastnik se je pisal Lotrič). Vsi gospodarji Rudna so prispevali po svojih močeh, kapela je bila leta 1865 dokončana. Poslikal jo je Ivan Gosar, kip zanjo je naredil Marko Peternelj. Leta 1904 jo je na novo prebarval Josip Grošelj (18501941). Ponovno so kapelo poslikali leta 1985, dela je opravil soboslikar Ivan Čerin. Za zadnjo obnovo kapele so Rudničani poskrbeli leta 2006, freske in kipa je obnovila slikarka Maša Bersan-Mašuk. Na južni strani kapele sta naslikana večji križ in pod njim lobanja. S tem so graditelji povedali, da je tudi ta kapela nastala iz istega razloga kot tisti v Dolenji vasi in Selcih. Na severni strani kapele je upodobljena sv. Lucija, na hrbtni (vzhodni) pa sv. Florijan. č) Kapela na Češnjici Žalost zaradi padlih in pogrešanih je zajela tudi vaščane Češnjice, Kališ in Studena. Najpremožnejši in najvplivnejši gospodar na Češnjici je bil takrat Luka Demšar (1832-1906), lastnik Čočove domačije, s katerim sc je selški župnik dogovoril o postavitvi podobne kapele, kakršne so do takrat nastale po drugih vaseh v fari. Kapela je bila postavljena leta 1866, na Čočovem travniku, ob cesti na Podovšah. Ko so okrog leta 1975 razširili cesto med Studenom in Češnjico, jo je bilo treba prestaviti. Leta 1979 so jo prenesli na parcelo Rada Lotriča, ki leži bližje Češnjici. Več o tej kapeli in njeni prestavitvi na drugo Marijina kapela pod vasjo Rudno. (foto: Anton Sedej) mesto je objavljeno v knjigi Znamenja v Železnikih in okolici ß Pod zvon cerkve Svetega križa spadajo vasi Češnjica, Rudno, Kališe, Studeno. Češnjica leži na nadmorski višini 450 m, cerkev nad Kališu pa na 872 m. Višinska razlika je torej kar 422 m, pot do cerkve pa strma ter težavna in je starejši ljudje ne zmorejo. Ko so gradili kapelo, so zato vaščani Češnjice in Studena izražali željo, da bi slikar v njej upodobil oltarno sliko cerkve na gori. Za kapelo je okoli 45 let lepo skrbela Boškova mati Albina (1911-1989) z otroki. Jurij Pfajfar (1900-1963), gospodar Boškove domačije, je okrog leta 1950 naročil in plačal obnovo poslikave v njej. Delo je opravil soboslikar Franc Benedičič (1905-1975), ob tem pa pod oltarno sliko z beležem prebelil letnico prve poslikave; po spominu pa vemo, da je šlo za leto 1866. d) Kapela na Praprotnem Po prihodu iz Soteske leži na položni terasi na desnem bregu Selške Sore vas Praprotno. Gručasto naselje šteje okoli 20 gospodinjstev. Ko so po letu 1861 drugod po selški fari začele nastajati lepe spominske kapele, so se tudi na Praprotnem odločili, da zberejo denar za svojo. Spominjala naj bi jih na njihove padle in pogrešane na italijanski fronti, obenem pa krasila vas; kapelo so dokončali leta 1868. Še vedno je takšna kot pred 150 leti. Noben slikar se je ni dotaknil, da bi obnovil prvotne slikarije v njej, nedotaknjen je ostal tudi slikarjev napis. Kapela je zelo potrebna obnove. Polico pod kipom pokriva lanen prt, obrobljen s klekljano čipko, ki zakriva slikarjev zapis: 1868 I. G O S A R Kapelo je poslikal Ivan Gosar, Marijin kip je delo Marka Peternelja. Ivan Gosar (1830-1887) je bil poklicni slikar in freskant. Svojo delavnico je imel v Spodnjih Dupljah pri Naklem, v njej se je 8 Znamenja v Železnikih, zap. štev. 59. Votivna kapela ua Češnjici. Cfoto: Anton Sedej) Kapela na Praprotnem. Cfoto: Anton Sedej) izučilo več dobrih slikarjev. Tam je ludi cerkev sv. Vida, za katero je leta 1874 naredil veliki oltar. S svojimi poslikavami je okrasil tudi več drugih sakralnih objektov na Gorenjskem. Precej starejši od Gosarja je bil Marko Peternelj, znan rezbar in kipar, avtor stranskih oltarjev v cerkvi sv. Magdalene na Pšati, izdelanih leta 1815. Oba umetnika je v Selško dolino povabil selški župnik. Po njegovih naročilih sta opremila vse predstavljene votivne kapele, za kar ju je župnik pošteno nagradil. Zaključek 150 let po nastanku votivnih kapel so se razmere zelo spremenile, že davno so pozabljeni tudi padli in pogrešani, in kapele dobivajo nov pomen. Na zunaj so lep krajevni okras, intimno pa so faranom pomembni sakralni objekti. Pobudnik in organizator postavitve spominskih kapel je bil tedanji selški župnik Vincenc Maver (1823-1893). Ne da bi hotel, si je z njimi postavil spomenik. Rojen je bil na Kokrici pri Kranju. Sprva je bil pomožni katehet na normalki v Ljubljani, leta 1847 je prišel za mestnega kaplana v Škofjo Loko, obenem je bil ludi katehet na tukajšnji normalki. Leta 1858 je bil imenovan za župnika v Selcih, kje je ostal do leta 1887. Bil je vsestransko delaven, zlasti je veliko naredil za vzdrževanje in olepšavo farne cerkve. Iz Selc je bil premeščen v Breznico, kjer ga je 12. februarja 1890 nekdo napadel, da bi ga oropal. Bil je težko ranjen, postal je invalid in se upokojil. Preselil se je v Zalog pri Cerkljah, kjer je umrl leta 1893. Zahvala Pri pisanju članka sta mi pomagala Peter Polajnar in Anton Sedej. Peter mi je pomagal pridobiti nekaj pomembnih podatkov in datumov, fotograf Sedej pa je prispeval lepe fotografije. Obema iskrena hvala! VIRI IN LITERATURA: Štukl, France: osebni zapiski, 2010. Eržen, Rafko: Marijino znamenje na Rudnu. V: Železne niti 4, Železniki: Muzejsko društvo, 2007. Ramovš, Anton: Žikovčevo znamenje in kapela Kristusa Kralja Odrešenika v Dolenji vasi pri Selcih. V: Loški razgledi 44, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1997. Šmid, Olga: Selca nekoč. Selca : Turistično društvo, 1973-Veliki svetovni biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002. Vojna enciklopedija, knjiga 4, Beograd 1961. Ime podobarja in letnica poslikave kapelice na Praprotnem. Cfoto: Anton Sedej) Marko Vraničar Partizansko pokopališče v Lipici Občina Škofja Loka in Združenje borcev za vrednote NOB Škofja Loka (v nadaljnjem besedilu: Združenje ZB) sta s primerno slovesnostjo 20. maja 2010 odkrila spomenik padlim partizanom na osrednjem loškem pokopališču in predala svojemu namenu grobišče ob tem spomeniku. Ker je to danes redek primer dokončne rešitve nekaterih grobov in grobišč iz 2. svetovne vojne, je prav, da zapišemo celotno zgodbo o novem počivališču nekaterih posmrtnih ostankov. Žrtve 2. svetovne vojne na Loškem Druga svetovna vojna je tudi na Loškem zahtevala svoj krvni davek. Po podatkih komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev je na področju naše občine padlo ali bilo ubitih 922 Ločanov ali borcev, ki so na tem področju bili svoje bitke do nesrečnega konca. Od lega je padlo 490 partizanov, 219 jih je bilo ustreljenih kot talcev, 174 jih je umrlo v zaporih ali koncentracijskih taboriščih, 41 pa je bilo drugih žrtev. Velika večina padlih je našla svoj večni mir na mnogih vaških pokopališčih, v skupnih ali družinskih grobovih. Vendar to velja predvsem za talce, interniranci so kot pepel zavedno ostali v mnogih taboriščih; drugače pa je s padlimi partizani. Poleg nekaterih pokopov na vaška pokopališča so mnoge pokopali kar tam, kjer jih je doletela smrt. Po loških hribih in gozdovih je bilo mnogo grobov in grobišč, primerno označenih ter dolga leta vzdrževanih, kot se za grobove spodobi. Nekaj posmrtnih ostankov so svojci po koncu vojne prekopali v družinske grobove, predvsem tam, kjer so lahko posmrtne ostanke nedvoumno identificirali. V nekaterih primerih je, ob soglasju takratnega Zavoda za spomeniško varstvo, prekope posmrtnih ostankov pripravila organizacija ZB. Tako so nastala sekundarna grobišča v Štemarskem parku, na Suši in še kje. Večina partizanskih grobov in grobišč pa je ostajala na prvotnih prostorih. Združenje ZB je že nekaj let ugotavljalo, da vedno težje skrbi za vzdrževanje spomenikov NOB, saj se članstvo nezadržno stara. Do leta 1990 so pri vzdrževanju priskočili na pomoč lovci, taborniki, planinci, skrb za nekatere so prevzela loška podjetja. Po osamosvojitvi Slovenije so kmalu prevladale drugačne vrednote in skrbi za vzdrževanje spomenikov je bilo kmalu konec. Ostala je le organizacija ZB, ki je poskrbela za vzdrževanje teh spomenikov. Pri tem jo je podpirala občina, ki je v proračunih poskrbela za bolj ali manj velika sredstva. Zakon je občinam nalagal odgovornost tudi za vzdrževanje grobov in grobišč vojn, kamor naši pomniki nesporno sodijo. Za lahko dostopne grobove je bilo še mogoče dostojno poskrbeli, vedno težje pa je bilo urejati grobove in grobišča na nedostopnih krajih. Zakaj Lipica? Prvič smo v ZB pričeli resneje razmišljati o grobišču v Lipici takrat, ko nas je takratna uprava hotela Transturist prosila za soglasje, da grobišče iz Štemarskega parka preselimo v Lipico, na njihove stroške seveda. Zemljišče za hotelom naj bi uporabili za dozidavo stolpičev. Z občino smo izpeljali ustrezne postopke, vendar je lastnik hotela namesto dograditve hotel zaprl. Ob prvih dogodkih smo izvedeli, da za potrebe občine Ljubljanski urbanistični zavod načrtuje razvojne faze pokopališča v Lipici. Brez večjih težav smo na načrtih novega dela Lipice našli primerno mesto za partizansko grobišče. Po mnenju Združenja ZB in mnogih naših članov, ki so lahko na tak ali drugačen način sodelovali pri oblikovanju zasnove, pa tudi pristojnih na občini, je bila za uresničitev projekta Lipica najbolj primerna. Škofja Loka namreč ni imela osrednjega grobišča posmrtnih ostankov padlih partizanov. Večina okoliških mest in vasi tak osrednji spomenik žrtvam ima. Žal pa je zaradi odločitve lastnikov hotela zadeva šla v pozabo. Pozno spomladi leta 2009 nas je občina obvestila, da pričenja z uresničevanjem prve faze razvoja osrednjega mestnega pokopališča in povabila Združenje ZB, da uresničimo nekoč zastavljeni projekt. Seveda smo se z veseljem in hvaležnostjo odzvali. Po skupnih pogovorih smo ponovno potrdili lokacijo (ki je bila že določena ob prvih razpravah) in si razdelili delo. Občina je zagotovila potrebna sredstva in prevzela nase dejanja, ki so bila povezana z administrativnimi stroški, ZB pa se je zavezala zbrati, pripraviti in urediti potrebno dokumentacijo, ki je terjala predvsem poznavanje žrtev, spomenikov, svojcev ter čas. Čeprav je bilo na prvi pogled videti, da bo zbiranje dokumentacije hitro in enostavno, se je delo zavleklo za več kot pol leta. Treba je vedeti, da je imel postopek pridobivanja dokumentov in soglasij več faz. Najprej smo morali določiti grobove in grobišča, ki Iii jih preseli na novo lokacijo, odrekli smo se ugotavljanju identitete pokopanih borcev. Pri posamičnih grobovih ta ni bila vprašljiva. Pri grobiščih smo načrtovali skupinski prekop, kjer je bila sicer identiteta v glavnem znana, posmrtnih ostankov pa nismo želeli posebej raziskovati. Drugo načelo, ki smo ga dosledno spoštovali, je bilo soglasje vseh prizadetih svojcev. Če za posamezen grob ali grobišče ne bi dobili soglasja svojcev, posmrtnih ostankov ne bi selili. Izpeljani postopki Po dogovoru z občino je združenje ZB izpeljalo začetne postopke, ki niso bili povezani s stroški, zahtevali pa so čas, poznavanje grobov, grobišč in potrpljenje. Na kratko povzemimo posamezne faze postopkov: • soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine za izvedbo prekopov, • evidentiranje znanih svojcev in sorodnikov pokopanih padlih borcev, • posredovanje razlag prekopov in obrazcev izjav, s katerimi svojci izdajo (ali pa tudi ne) soglasje za prekop, • angažiranje Združenj ZB pri iskanju sorodnikov v občinah, iz katerih so bili znani padli borci, • zbiranje soglasij za prekope pri lastnikih zemljišč, na katerih so bili grobovi ali grobišča, • priprava gradiva za objavo v Uradnem listu RS za padle, za katere nismo mogli najti sorodnikov, • navezava stikov z veleposlaništvi republike Poljske in Ruske federacije, ker sta med borci počivala tudi njihova državljana. Zavod za varstvo kulturne dediščine je takoj in v celoti podprl nameravano akcijo in izdal ustrezno soglasje. Več problemov je bilo s pridobivanjem soglasij svojcev pokopanih padlih borcev. Če so se sorodniki odločili in dali pritrdilno mnenje, smo grob ali grobišče uvrstili na seznam prekopov. Kjer pa sorodniki niso bili pripravljeni dati soglasja vsaj za enega pokopanega, smo grobišče pustili nedotaknjeno. Poleg tega je bilo precej padlih borcev, za katere - kljub pomoči kolegov iz vključenih občin - nismo mogli odkrili še živečih sorodnikov. Tudi objava in poziv v Uradnem listu RS nista dala rezultatov. Nekaj mesecev je trajalo, da smo zbrali soglasja svojcev in lastnikov parcel, kjer so bili grobovi. Vzporedno z dolgotrajnimi postopki, ki so opisani zgoraj, je tekla priprava sodelovanja z občino. Ta je imela v rokah projekt razvoja pokopališča v Lipici, ki je v prvi fazi predvidel tudi grobno parcelo za potrebe ZB. Občina je v javnem razpisu povabila izvajalce (tudi) za naš del projekta, našega predstavnika pa redno vabila na operativne sestanke, kjer so sproti reševali podrobnosti tudi na naši parceli. Brez težav smo se poenotili o postopkih, povezanih s stroški, izvajalcih, splošnem videzu, materialih za spomenik itd.. Mojster Jože Furlan je obdelal pohorski tonalit. (Joto: Marko Vraničar) Spomladi 2010 je projekt dozorel, dosegli smo točko, ko je bilo treba opraviti prekope in dokončati spomeniški park. Izvedba prekopov je zahtevala strokovno usposobljeno skupino delavcev, potrebno opremo in še posebej pietetni odnos do posmrtnih ostankov. Od znanih in možnih izvajalcev prekopov je našim zahtevam najbolj ustrezalo podjetje Akris d.o.o., ki ga v Škofji Loki poznamo kot upravljavca starega loškega pokopališča. Za kamnoseška dela, ki so bila z javnim razpisom zaupana izvajalcu gradbenih del Lavaco d.o.o., je bil z njegovim soglasjem izbran domači kamnosek Jože Furlan s Trate. Prekopani grobovi in grobišča Ob zbranih soglasjih sorodnikov pokopanih borcev NOB so bila prekopana naslednja grobišča in grobovi: • Grobišče treh padlih partizanov pri Bukovici. Tam so bili pokopani Tadeusz Sadowski, državljan in narodni heroj republike Poljske, Franc Kodrič in Anton Avber. • Grobišče v Štemarskem parku, kjer so bili pokopani Marjan Borštnar, Slavko Kraljič, Jurij Zaje, Vinko Železnikar, Edvard Tomšič, Alojz Prezelj - Lovrač, borec Rašiške čete, borec Loške čete in borec Gradnikove brigade. • Grobišče pri Jamniku na Sv. Barbari, s posmrtnimi ostanki Marjana Severja -Načeta, Janeza Arnolja, Janeza Bcrnika, Ivana Bucika, Bojana Potočnika, Franca Resnika in neznanega borca. • Grobišče II. grupe odredov nad Sopotnico, kjer je bil poleg šestih neznanih borcev pokopan ruski državljan Andrej Iksijonov. • Grob v Bodoveljski grapi, kjer je počival Anion Rupar - Dečko. • Grob pri Sv. Ožboltu, kjer je bila pokopana Katarina Kržišnik (edina od vseh prekopanih, ki ni padla v borbi, ampak so jo belogardisti zverinsko mučili, jo stlačili v krušno peč in jo končno odrešili muk z milostnim strelom). • Grob pri cerkvi pri Sv. Tomažu nad Praprotnim, kjer je do prekopa počival Janez Konjar. V zadnji skupni grob smo prekopali devetindvajset posmrtnih ostankov padlih borcev NOB. Grobovi in grobišča, kjer se vsaj eden od sorodnikov ni strinjal s prekopom, so ostali nedotaknjeni. Zaključna dela pri montaži grobnih plošč na pokopališču v Lipici. (Joto: Marko Vran/čar) Otvoritvena slovesnost Izvajalci so kljub deloma slabemu vremenu, ki je oviralo predvsem izvedbo zemeljskih del, potrebna dela opravili v dogovorjenih rokih. Lavaco je dokončal zemeljska dela, ozelenitev in zasaditev dreves, Akris je posmrtne ostanke pie-tetno pokopal, kamnosek Furlan pa je dokončal plošče z imeni prekopanili in obelisk, ki z verzi Mateja Bora najlepše spremlja posmrtne ostanke padlih borcev v skupnem grobu. Združenje ZB je predlagalo, občina pa sprejela preprost napis: ZEMLJA, VZEMI LOBANJE, MENI PUSTI SPOMIN ... Odkritje spomenika in grobišča smo pripravili 20. maja 2010. Škofjeloški pihalni orkester in odličen pevski Trio Quartet so bili več kot primerno glasbeno ozadje, protokol Slovenske vojske je zagotovil gardno častno stražo s slovensko zastavo, svečane besede spomina sta v imenu Občine Škofja Loka spregovorila podžupanja mag. Mirjam Jan - Blažič ter v imenu Zveze borcev dr. Ivan Kristan. Slovesnost sta s primerno besedo in občuteno izbranimi pesmimi upora obogatila igralka Nadja Strajnar in Marko Črtalič. Kot vedno so sodelovali tudi praporščaki ZB, tokrat iz vseh krajevnih združenj ZB. Slovesnosti so se udeležili tudi predstavniki Glavnega odbora ZZB za vrednote NOB, delegacija ruskega veleposlaništva in tretji sekretar poljskega veleposlaništva. Kaj nas še čaka S prekopom posmrtnih ostankov v skupni grob v Lipici smo uresničili zahteven, a le prvi del aktivnosti, povezanih z novim skupnim grobiščem. Spomenik in grobovi ob njem zahtevajo tudi v prihodnje skupno skrb. Sem sodijo predvsem naslednje aktivnosti: • osrednji spomenik zasluži, da ga občinski svet potrdi kot spomenik občinskega pomena. Po svojem statusu naj se pridruži spomeniku talcem za Kamnitnikom in Veštrskemu mlinu. Ti dve obeležji iz polpretekle zgodovine sta bili namreč že razglašeni za spomenike občinskega pomena. Spomenik padlim partizanom po otvoritvi. (foto: Marko Vraniiar) • S pokopališčem v Lipici upravlja Loška komunala d.d., ki s svojim položajem pri tem ni zadovoljna. Upam, da bo občina po lokalnih volitvah zbrala dovolj argumentov in z Loško komunalo trajneje uredila odnose na pokopališču in s tem tudi na grobišču. • Za pokrivanje stroškov vzdrževanja je po predpisih zadolženo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Z njimi bo treba prednostno dogovoriti odnose, odgovornosti in režim na grobišču. Postavlja pa se tudi vprašanje, kaj z grobnimi oznakami grobov in grobišč, ki so bili izpraznjeni v opisani akciji. Zavod za varstvo kulturne dediščine je ob izdaji soglasja za prekope predlagal, da grobne oznake kljub izpraznjenim grobovom ostanejo na starih mestih. Če bi to veljalo za vse naštete grobove, bi ne odpravili problemov njihovega vzdrževanja. Verjamem, da bi k praznim grobovom še redkeje zašli in bi nagrobne plošče ter spomenike preraslo grmovje. Zato se je zavod strinjal, da se o usodi grobnih oznak dogovorimo na posebnem sestanku. Že sedaj pa vemo, da sta obe veleposlaništvi izrazili željo, da oba spomenika - tisti na Bukovici in oni nad Sopotnico - ostaneta na starih mestih in ker sla oba spomenika lahko dostopna, takim željam ni težko ustreči. Za ostale spomenike (v glavnem gre za manjše ali večje nagrobne plošče brez umetniških dodatkov) pa smo se začeli dogovarjati z Loškim muzejem, da jih sprejme v varstvo in na primeren način vključi v oddelek novejše zgodovine. Omenjeni pogovor z Zavodom za varstvo kulturne dediščine bo dal dokončne rešitve. Namesto zaključka Akcija prekopa grobov in grobišč, kjer svojci padlih niso nasprotovali preko pu, je uspešno zaključena. Po gozdovih in robeh oslaja še nekaj posmrtnih ostankov padlih borcev, za katere nismo uspeli dobiti soglasij. Vendar je grobišče v I.ipici zasnovano tako, do bo tudi v prihodnosti omogočalo, da se tam pokopanim borcem pridružijo še drugi, če in kadar bodo njihovi svojci to želeli. Združenje borcev za vrednote NOB Škofja Loka se tudi s tem zapisom želi zahvaliti vsem udeleženim pri izpeljavi lega pietetnega projekta, posebej županu Občine Škofja Loka, podžupanji in izvajalcem vseh del - brez njih in njihove pripravljenosti za sodelovanje projekta ne bi mogli uresničiti. Alojzij Pavel Florjančič Meteorit iz Javorij Slovenija se ne more, ali pa se do nedavnega ni mogla, pohvaliti s svojim lastnim meteoritom. Dober kilogram težkega, kovinskega, so sicer leta 1908 našli takoj ob njegovem padcu v AvČah, blizu Sv, Lucije, danes Most na Soči, vendar ga hrani Mineraloško-petrografski oddelek Naravoslovnega muzeja na Dunaju. Čez dobrih sto let, ponoči 9. aprila 2009, je padel na Mežaklo nad Jesenicami kamnit meteorit. Njegov padec so ljudje videli in slišali, snemali so ga tudi astronomi, ki so mu izračunali trajektorijo, torej so mu določili njegov vesoljski izvor. Dva, malo manj kot kilogram težka kosa sedaj hrani Prirodoslovni muzej Slovenije v Ljubljani. Tretja najdba meteorita pri nas pa je še posebej zanimiva. Ne zato, ker je padel na Javorje v Poljanski dolini, torej na tla nekdanjega znamenitega Loškega gospostva freisinških škofov; to je pomembno le toliko, da o tem pišemo v Loških razgledih. O njem bi lahko pisali že lansko leto, vendar smo se vsi, ki smo se z njim ukvarjali, dogovorili, da počakamo na objavo do tedaj, ko bodo narejene vse potrebne raziskave in bo domneva, da gre res za meteorit, tudi potrjena. Meteorit iz Javorij je še posebej zanimiv zato, ker gre za fosilni meteorit. Odkrit je bil namreč slučajno. Vladimir - Mirko Štibelj. po domače Darmotov, si je 5. novembra 2009 v svojem gozdu v bližini doma napravljal gozdno pot. Po opravljenem delu, pri katerem je Mirku s strojem pomagal Miha Buli, sta si ogledovala narejeno. V steni zorane brežine sta zagledala 70 cm pod površjem temnejši kos, ki se je močno razlikoval od obdajajoče svetlo rjave zemljine. Bil je tudi nenavadno težak. Mirko je najdeni kos nesel pokazati svojim domačim, ki so ugotavljali, da je res nekaj posebnega. Najditelj je že od vsega začetka verjel, da je našel meteorit, prav tako njegova žena Marjeta. Tu je potrebno posebej poudariti še nekaj. Žena je bila toliko inventivna, da je šla takoj nazaj na mesto najdbe in je z motiki-co skrbno izluščila še »meteoritni plašč«, zemljeni ovoj, ki se je dotikal najdbe. Z majhnim magnetom sta oba ugotovila, da poleg samega kosa privlači magnetke tudi kontaktni del ovoja. Odkritelj najdbe ni skrival, zanimalo ga je tudi mnenje drugih. Kot običajno so se našli zagovorniki meteorita in tisti, ki temu niso verjeli. Na Slovenskem so že večkrat našli »meteorite«, vendar se je do sedaj še vedno izkazalo, da je šlo za rudo ali metalurški produkt. Mirko je zato hotel stopiti v stik z nekom, ld bi njegovo domnevo potrdil ali ovrgel. Njegov svak Janez Peternel, ki je včasih delal v Rudniku urana Žirovski vrh, je omenil geologa, ki ga je poznal od tam. Mirko me je kmalu po najdbi poklical po telefonu in ob prvem lepem vremenu smo si ogledali mesto najdbe in odkriti predmet. Na prvi pogled najdba ni kazala značilnih površinsko nataljenih oblik, ki nastanejo zaradi visoke temperature, ko meteorit z veliko hitrostjo prileti v Zemljino ozračje. Na prvi pogled je bil primerek na zunaj bolj podoben železovi rudi ali kosu t. i. metalurškega »volka« ali grodlja. Za rudo, ki jo lahko pričakuješ tukaj, to so praviloma bobovci ali večji gomolji limonitne rude, je bil kos izrazito pretežak, pa tudi privlačnost magneta je to izključevala. Magnetitne rude tukaj pač ne poznamo. Stvar je začela postajati zanimiva. Potrebno je bilo še ugotoviti, če najdenec ni ostanek nekdanjega tukajšnjega fužinarstva ali pa da bi bil kak metalurški produkt prinesen od drugod, vendar najdba stran od poti in globoko pod površjem ni potrjevala tega. Pri meni je polagoma začel popuščati začetni kritični dvom. Preperelo limonitizirano površino bi lahko res pripisali dolgemu ležanju meteorita v zemlji. O kakem predmetu, ki bi kdaj v preteklosti priletel v teh krajih na zemljo iz vesolja, namreč škofjeloška zgodovina, ki je dobro dokumentirana in raziskana, ne govori. Tudi v Z najditeljem meteorita iz Javorij, Madimirjem Štibeljem, v sredini, in raziskovalcem Milošem Milerjem, na desni, ter meteoritom v ospredju, 15. julija 2010. Mcteoritske terenske ekskurzije so se iz Geološkega zavoda Slovenije udeležili še mag. Tomaž Budkovič. dr. Mateja Gosar. dr. Lado Placer in dr. Dragomir Skaberne. Pr' Darmot smo nato nazdravili meteoritu in petdesetletnici odkritja urana na Žirovskem vrhu. Cfoto: dr. Mateja Gosar) ljudskem izročilu ni ostalo ohranjenega ničesar, kar Iii spominjalo na tak dogodek. Z Mirkom sva se odločila, da odnesem košček najdbe v laboratorijsko preverjanje. Mirko je z rezalko poskusil odrezati vzorec na ožjem koncu, da bi bil kos čim manj prizadet. Oba sva bila presenečena, kako se je najdba upirala rezanju. Nisva vedela, ali bo prej pobralo rezalno ploščo ali se bo kos prej stalil. Odrezani košček sem odnesel s seboj. Kam torej z njim? V času dogovarjanja z najditeljem glede obiska na terenu sem se 18. novembra 2009 udeležil predavanja pri Slovenskem geološkem društvu, katerega član sem. Naslov predavanja je bil: »SEM/EDS na Geološkem zavodu Slovenije«) Tema se mi je zdela zanimiva in morda bi bila za preiskovanca tudi koristna. Izvajanje mladega raziskovalca Miloša Milerja z Geološkega zavoda Slovenije (GeoZS) je kazalo, da bi se dalo s predstavljeno metodo in aparaturo priti do nekaterih, za našo najdbo in potrditev meteoritskih domnev, pomembnih podatkov. V diskusiji se mi je stvar samo še potrjevala. Na koncu smo se s predavateljem in njegovo mentorico dr. Matejo Gosar dogovorili, da prinesem vzeti vzorec k njim v raziskavo. C) tem sem obvestil najditelja Mirka in naslednji dan sem odnesel vzorec na GeoZS v Ljubljani. Prejšnji večer, ko sem vzorec nameraval prepakirati, me je čakalo presenečenje. Po najizrazitejši razkolnosti je prvotno enotni kos v tem Kristali akaganeita, prvi znanilci meteorita iz Javorij. Cfoto: Miloš Miler, GeoZS, december 2009) t SEM/EDS, vrstični elektronski mikroskop z energijsko disperzijskim spektrometrom je začel delati na GeoZS v letu 2008. času razpadel na nekaj delov. Vzorec je na odrezani površini kazal izrazito geometrično strukturo, ki se je kasneje izkazala za enega odločujočih faktorjev pri določanju meteorita. Vse je kazalo na meteoritno najdbo. Ne vem, kako je bilo z drugimi udeleženci, sam pa vem, da mi je zimski čas 2009/2010 mineval zelo počasi. Od Miloša Milerja sem 18. marca 2010 končno le prejel pošto, v kateri mi je med drugim sporočal: »Vse kaže, da gre za železovo nikljevo zlitino, ki bi lahko bila tudi del meteorita.« Naprej je zgodba znana. Po dobrem letu raziskav izide v četrtek, 10. februarja 2011, v prilogi Znanost dnevnika Delo, temeljni prispevek o najdbi v Javorjah. Izvemo, da Meteorit izJavorij, z merami 15x12,5x11 cm in maso 4.920 g, spada po strukturnih značilnostih (mineral kamacit (vori na polirani in jedkani površini značilne Widmanstättenove črte) v železovo-nikljeve oktaedrite, po mineralni združbi in kemijski sestavi slednih prvin pa sodi v skupino IIIAB. V Sloveniji je bil najden tretji in istočasno s tem tudi največji meteorit! Raziskave meteorita iz Javorij bodo povedale še marsikaj. Na vprašanje, kdaj je meteorit padel na zemljo, bo morda pomagal odgovoriti tudi meteoritov plašč »zibka«, ki jo je shranila gospa Marjeta. Mirko in Marjeta Štibelj, srečna lastnika tretjega slovenskega meteorita, sta se nadvse ustrezno, pravzaprav strokovno lotila njihovega meteorita Požarni k. S tem imenom ga je delovno poimenoval Vladimir Štibelj po parceli, na kateri je bil najden. Verjamem, da bosta tako ravnala tudi v prihodnje, v njuno in naše skupno zadovoljstvo. Morda sem podpisani res padel v to meteoritsko zgodbo kot »Pilat v vero«. Moj delež pri tem, kakršenkoli že je, pa posvečam petdesetletnici odkritja urana na Žirovskem vrhu. Saj sem bil prav zaradi svojega dela tam vključen v ta imenitni slovenski meteoritni projekt. Pripis: Dne 21. februarja 2011 je Miloš Miler prejel od dr. Michaela K. Weisberga sporočilo, daje meteoritu iz Javorij potrjen status. Dr. Weisberg je urednik revije The Meteoritical Bulletin, profesor na Oddelku za fizikalne znanosti na City University of New York in sodelavec Oddelka za zemeljske in planetarne znanosti Ameriškega muzeja za naravoslovno zgodovino. Danijela Dolinar »Z menoj potuje ljubezen« (Neža Maurer) Ob 80-letnici Neže Maurer Kaj napisati o Nezi Maurer, pesnici in pisateljici, nagrajeni s številnimi nagradami - zadnja med njimi je prestižni Zlatnik poezije, nagrada, s katero želijo izbranemu pesniku izreči priznanje za njegov življenjski opus, s katerim je neiz-brisljivo vplival na žlahtnost slovenske poezije, jezika in kulture - častni občanki Škofje Loke, Slovenki leta, pesnici, ki je v letu 2010 praznovala osemdeset let življenja; življenja, ki jo je preizkušalo, vendar ne ohromilo, ji dajalo in odvzemalo, jo bogatilo ter plemenitilo. In vse to, svoj notranji svet in doživljanje zunanjega, nam radodarno ponuja v svojih pesmih. Toliko besed, misli je bilo že napisanih, izrečenih o njej, »vsi jo poznamo, njene sreče, srečke, njene težave in težavice, veselje, mogoče celo njene navade..., a vendarle o njej razmišljamo vsak drugače,« je ob praznovanju pesničinega jubileja povedal Marko Črtalič. Pa vendar nas, bralce, poslušalce vedno znova preseneti s svojo iskrivostjo, izvirnostjo, pronicljivostjo, pogumom, iskrenostjo do sebe in do družbe. »Odzivam se na soljudi, na družbena dogajanja. Ne želim si le pisali pesmi in biti »pesnica«, ampak želim, da bi ljudje imeli nekaj od tega,« je ob priložnosti zapisala. Tudi naslovi njenih zbirk razodevajo to njeno hotenje: Drevo spoznanja, Litanije za mir. Igra za življenje... Kateri so mejniki in obdobja, kaj je bilo tisto, kar je usodno zaznamovalo poezijo Neže Maurer, kaj je usmerjalo njeno poezijo, žitje in bitje nasploh? Neža Maurer (joto: Tomaž Lunder) »Z vsakim korakom božam ljubljene poti ...«rje verz iz Nežine pesmi o Škofji Loki, o mestu, ki ga ima tako rada. Vendar se njena življenjska pot ni začela tukaj. Rodila se je v vasi Podvin pri Polzeli, kjer je preživljala radostno otroštvo z materjo in starim očetom, v bogastvu pripovedovanja bajk o skrivni preteklosti in rojstnem kraju. A v brezskrbni otroški čas je vse prekmalu vdrla 2. svetovna vojna in prvič se je v Nežino življenje ostro zarezala bolečina. Tu so zapuščeni otroci, starci, invalidi, onemogli, prepuščeni sami sebi na milost in nemilost. Predvsem pa je bil najhujši občutek, ko ti je dano vedeti, da si manjvreden, da si ponižan, da zalo, ker si Slovenec, ne moreš in ne smeš postati tisto, kar bi rad. Toda ludi ta čas se je iztekel in nova pot se je odprla, pot v Ljubljano, kjer je najprej končala srednjo šolo in nato učiteljišče. Toda hotela je več in tako je leta 1960 diplomirala na Filozofski fakulteti iz slavistike. Njeno poklicno pot je zaznamovalo najprej učiteljevanje v Črnem Vrhu nad Idrijo, v kraju bogu za hrbtom, kjer pa je bila med njenimi učenci vrsta nadarjenih, bistrih in pridnih otrok. Kot učiteljica pot nadaljuje v Ilirski Bistrici, kjer ustvari prve verze svoje erotične in ljubezenske poezije. In potem je tu novinarstvo, uredništvo televizijskih oddaj v Ljubljani, srečanje s Hermanom Škofičem. bodočim možem in očetom sina Miklavža, pilota, ter hčerke Eve, klovnese; njihov dom postane v Brezju pri Horjulu. Toda vse prekmalu spet zareže bolečina - smrt ji vzame moža, mater, otroka odideta. Nastopi čas molka, osamljenosti. In Neža znova odide. Naslednja postaja na njeni življenjski poti je Škofja Loka, srednjeveški biser med rekama Sorama, ki postane Nežino mesto, skoraj kraj poistovetenja, mesto, v katerem tudi sedaj pri osemdesetih ustvarja, piše pesmi: »Koliko jih bom še napisala, tega pa ne vem, odvisno je od življenja in odvisno je od pameti in odvisno je od srca.« O svojih poklicih je zapisala: »Učiteljstvo je bilo prvi klic, klic k študiju in otrokom; novinarstvo je moja priljubljena obrt, v kateri sem se izpopolnila, kolikor sem zmogla; urednlkovanje - življenjska želja in nuja; pisateljevanje - moja izpoved, celo moja strast, kije istočasno strast in muka « Neža Maurer je skozi vse življenje z neizmerno življenjsko energijo, voljo in elanom pisala za otroke, mladino - več kot dvajset knjig pesmi in pravljic se je nanizalo - in odrasle. Poleg proze in publicistike ji je bila, in ji je Še vedno, najbolj pri srcu izpovedna ljubezenska lirika. Veliko je tudi prevajala iz slovanskih jezikov ter nemščine, tudi pisanje otroških iger ji ni neznano. O poeziji Neže Maurer, o njeni sporočilnosti so pisali mnogi, vsi pa ji priznavajo, da je izrazita pesnica izpovedne ljubezenske lirike, v kateri se kaže kot odprta, topla osebnost. Njena pesem kljub osamljenosti stremi k optimizmu, vitalnosti in pogumu; njena sporočila so namenjena vsem ljudem, a niso preprosta, saj nosijo v sebi veliko in trdno modrost, ki se ji reče ljubezen do življenja, ne glede na to, kako globoko lahko segajo rezila njegove usodnosti. Za Nežo Maurer literarna kritika pravi, da je poslednja vitalislka pesniške literature. S svojim preprostim, a jasnim in neposrednim pesniškim jezikom že leta in leta navdušuje ljubitelje poezije. Kot avtorica je že od svojih pesniških začetkov zelo priljubljena med ljudmi, dolgo, veliko predolgo pa se je morala boriti tudi za priznanje literarne stroke, ki jo šele v zadnjem desetletju uvršča med največja avtorska peresa slovenskega ženskega pesništva nasploh. Ljubezen je torej začetek in konec, alta in omega vsega izpovedanega v poeziji Neže Maurer, je kot magma v osrčju planeta, najvišja človekova usojenost, pa naj bo čutno obarvana, erotična ali naj pomeni umik neposredni ljubezni, umik v prekogrobno ljubezen, naj bo pesem, iz katere lije svetloba ali takšna, iz katere veje s smrtjo osenčena prikrajšanost. Naju ni več Sama sem. Ti si samo še pot, Napev nekega jutra. Nevihta nekega večera. Dnevi, povezani z zlato praprotjo, čakajo, da jih zažgem in se zadnjič ogrejem ob njih. Čakam, da moja sla po toploti premaga muko; z njo bo ugasnil tudi spomin na naju, Potem bova spel ti in jaz. Ljubezen kljub smrti ostaja Nežina osnovna življenjska vrednota, magistralna črta zavezanosti življenju:»... iz ljubezni živimo, v ljubezni živimo in z njo odhajamo«. In Josip Osti dodaja: »Ljubezen je za Nežo Maurer omamljajoča čarovnija duha in telesa. Izvir osmišljanja življenja, tudi ko le-ta pride do roba nesmisla in moči, da bi prenesel in prebolel vsakršne udarce in izgube. Celo smrt ljubljenega človeka,« A ne samo ljubezen, tu je tudi njen antipod, ki pa ni sovraštvo, temveč strah, stiska, nasilje, žalost, ki so jih izzvali dogodki v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, v katerem: Vsi otroci vendar niso moji! Eden je lam, kjer bo najprej treščilo, razsulo vse in prah v višine razpršilo. To bo lep konec. Brez bolečin, brez upanja in obupavanja. Drugi lela visoko in bo trdo padel na tla, se ubil, razbil. Zemlja ga bo vzela vase, še toplega, dišečega po zadnjem izdihu. To bo lep konec. Brez bolečin, brez upanja in obupavanja. A vsi drugi po vsem svetu -cvet ob cvetu, up ob upu? Ta hip jih je umrlo tisoč. A koliko jih bo ožganih, oslepljenih vpilo po smrti kot po najboljši materi... Sedim za mizo, sklepam roke na trebuhu in kot Pilat sama sebi govorim: Vsi otroci vendar niso moji! (Pilatinja iz zbirke Litanije za mir, izdane med 10-dnevno vojno za Slovenijo) Nc smemo tudi pozabiti omeniti Nežinih pesmi o družini in otrocih, zbranih v zbirki Od mene k tebi, pesmi o čarovniji začaranega kroga rojstva in smrti, odraščanja in dozorevanja, pesmi, za katere literarni kritik Denis Poniž pravi, da stopajo dobesedno v srce. Pripovedujejo namreč tisto, kar to srce - moje, tvoje, vsakršno - hoče slišati, da lahko preživi v ponorelem svetu. In brati jih je treba s tiho zbranostjo, za katero bo bralec poplačan z besedami, ki mu bodo zazvenele in se vtisnile v srce, tam ostale, kot želi pesnica, da bi ostala: Na) ostanem Naj jim ostanem v spominu kot potok, ki odžeja in pomirja z žuborečo pesmijo. Naj ostanem kot kruh na mizi za vse, ki se ustavijo spotoma. Natalija Polenec Moj ata, dr. Anton Polenec Pobuda urednice Loških razgledov, da predstavim biologa dr. Antona Polenca (1910-2000) kot njegova vnukinja, me je iskreno razveselila, obenem pa me je prevzel strah ob misli na odgovornost, ki sem jo s tem prevzela. Ko sem začela brskati po spominu, sem kaj kmalu ugotovila, kako zelo težko bo napisati spomine v zaokroženi celoti, saj so večinoma vezani na posamezne dogodke ali vtise. Bila sem njegova prva vnukinja in mogoče ludi zalo deležna velike pozornosti starih staršev. Živeli smo v večdružinski hiši v Kranju, z velikim vrtom ob kanjonu Kokre. Moji zgodnji spomini na ata so vezani na njegovo zanimivo zunanjost - beli, valoviti lasje so me vedno spominjali na dr. Franceta Prešerna. Njegova sloka, rahlo sključena postava in kratek, vendar odločen korak sta bila tako značilna, da sem ga opazila že od daleč. Vedno je bil urejen, oblečen v obleko, s klobukom na glavi, doma pa je nosil srajco s kravato in jopice, ki mu jih je pletla mama. Kljub temu, da je bil izjemno skromen (zajtrk je bil po navadi sestavljen le iz bele kave s kruhom), si je po kosilu velikokrat zaželel nekaj sladkega; njegova najljubša sladica je bil mamin jabolčni zavitek. Celo življenje se je vozil z vlakom in avtobusom. Ko se je potopil v svoja razmišljanja, je pogosto deloval odsotno. Ko sva se v času mojega študija srečevala na poti z avtobusne postaje proti domu, mi je na Dr. Anton Polenec pred rojstno - Nacetovo hišo ПШ> POZdraV »Zdravo, Mil!« velikokrat V Puštalu. (Joto: Marko Aijantil) odgovoril z »Dober dan. Kako Slep«, saj me v svojem razmišljanju očitno ni prepoznal. Tako sva se včasih skupaj sprehodila od avtobusne postaje do doma in šele tam je ugotovil, da je hodil s svojo vnukinjo. Bil je tudi izjemno potrpežljiv. Kot nekajletno dekletce sem prihajala k atu in mami Majdi ob popoldnevih, ko sta na radiu poslušala klasično glasbo. Vsa navdušena sem plesala v dnevni sobi in vedno sta me nagradila z aplavzom. Ko je z mikroskopom proučeval pajke, sem pokleknila na stol poleg njega in ga začarano opazovala, ata pa mi je potrpežljivo odgovarjal na vrsto vprašanj. Takrat smo velikokrat hodili na piknike v naravo. Pogosto smo se poleg staršev v enem avtu stisnili še s starimi starši. Odpeljali smo se na travnike in jase v bližini Kranja, včasih tudi dlje. Kadar je šel z nami tudi ata, je izkoristil trenutke v naravi, da me je popeljal naokrog in razlagal o živalih ter rastlinah, ki sva jih našla. Bil je izjemen pripovedovalec, svoje znanje je znal podajati tako, da se je prilagodil starostni stopnji poslušalca. Nepozaben je bil izlet, ko smo šli na Grossglockner. Poleg izjemnega razgleda na veličasten ledenik je bilo prav gotovo najbolj zabavno, ko smo malicali na travniku ob cesti. Kar naenkrat nas je iz luknjic okrog nas gledala množica majhnih kosmatih glavic s sivimi kožuščki; tako sem se prvič srečala s svizci. Na nekem pikniku ob Kokri sva na veliki stari leski našla majhno miško - t. i. podlcsk. Ata ga je ulovil ter mi ga položil v dlan in še zdaj se spomnim vznemirjenja ob dotiku kožuščka. Ata je nastavljal pasti za pajke (to so bili jogurtovi lončki, vkopani v zemljo, do približno polovice napolnjeni z vodo) po gozdovih in travnikih po vsej Sloveniji in tudi drugod. Na »lov« se je odpravil v gorskih čevljih in s sivozelenim lovskim nahrbtnikom. Po navadi se je vrnil v enem dnevu, včasih ga ni bilo tudi dlje. Ko se je vrnil ponje, je pazljivo zbral vse, kar se je ujelo v pasti, in zvečer doma pregledoval ulovljeno. Zame so bili to izredno razburljivi trenutki. Na razgrnjenem časopisnem papirju na mizi v jedilnici je pred menoj zaživel svet žuželk, pajkov in plazilcev. Spoznavala sem črve, deževnike, stonoge, male kače, hroščke in pajke. Pazljivo jih je prebiral in vse, kar mu ni bilo zanimivo, vrnil v naravo. Vedno je rad hodil v hribe, zlasti po domačem loškem hribovju. Nekoč smo se skupaj odpravili na Ratitovec, namesto po markirani poti smo jo ubrali po bližnjici. Končali smo v skoraj neprehodni strmini in le atovo dobro poznavanje terena nas je varno pripeljalo do vrha. Tam nas je poleg razgleda nagradil tudi pozdrav majhnega orla, ki je zajadral nad naše glave. V spomin se mi je vtisnilo tudi njegovo potovanje v Kenijo. Še danes se spomnim tega potovanja kot nekaj izjemnega, saj v tistih časih potovanje v Afriko ni bilo nekaj običajnega. Tja je odpotoval z mlajšim sinom, Janezom, ki je tam posnel nekaj kratkih filmov in smo si jih doma lahko ogledali. Najbolj zanimiv je bil seveda pajek iz vrste ptičarjev, večji od nam takrat znane tarantele, ki ga je, shranjenega v forma-linu, prinesel za obogatitev svoje zbirke. Meni je s potovanja prinesel lesenega levčka, moji mamici pa ogrlico iz školjk. Še danes levček krasi mojo dnevno sobo, ogrlico, ki je med tem že delno razpadla, pa sem sestavila na novo in jo nosim še danes. Moji mladostni spomini so vezani tudi na njegovo rojstno hišo - Nacetovo hišo v Puštalu. Takrat je v njej živel njegov mlajši brat Polde. Na obisk smo se po navadi odpravili ata, mama in jaz, in sicer kar z avtobusom. Med potjo sem vedno štela »štirne«. V hiši nas je z gromkim glasom pričakal Polde. Na mizi je bilo vedno kaj okusnega, moja pozornost pa je bila usmerjena na številne mačke, ki so spale po klopeh v hiši in na dvorišču. Po Poldetovi smrti je za kmetijo skrbel ata. Jeseni je nadaljeval s tradicijo kuhanja žganja. Spomnim se ga, ko je sedel v žganjekuhi, na glavi je imel na štiri vogale zavezan robec, da mu dolgi lasje niso nagajali pri delu. Sedela sem poleg njega in uživala v vonju, ki je prihajal iz kotla. Za atovo 80-letnico smo priredili praznovanje v tej hiši, zbrala se je vsa družina. Prijetno druženje smo nadaljevali ob topli peči in ob prepevanju Puštalskega zbora, imenovanega po Poldetu. Takrat sem prvič slišala ata tudi peti. To je bil eden redkih trenutkov, ko sem čutila, da je bil resnično ganjen. Kadar smo bili v Škofji Loki, nam je rad pripovedoval svoje mladostne spomine. Ko smo se kasneje pogovarjali z mojim očetom (Tonetom Polencem), smo velikokrat razmišljali, da bi ga med pripovedovanjem posneli. Л kaj, ko je čas naš najbolj neusmiljen sovražnik. Ideje nismo uspeli uresničiti in ko smo že razmišljali o pripravi monografije, ki bi povezovala zgodbo hiše z njenimi prebivalci, je umrl tudi moj oče. Ostali so mi torej le še spomini - spomini na atovo težko mladost brez očeta, ki je padel na Soški fronti, ko mu je bilo šest let, spoštovanje in ljubezen do njegove mame, na pomanjkanje po 1. svetovni vojni, lovljenje žab za prodajo loški gospodi, vleko drv iz Sore, povodnji, ki je dvignila v hiši celo pruč-ko, na skromno življenje v času šolanja v Ljubljani... Brat Polde (operni pevec), Anton in vnukinja Natalija Polenec. (Joto: Tone Polenec) Občudovala sem njegov izjemen talent za risanje. Kljub temu. da ni pridobil formalne izobrazbe, je svojo nadarjenost uporabljal pri dokumentiranju pajkov in narave. Ata je bil vedno skrben do živali. Doma smo vedno imeli mucke in ko smo bili na dopustu, je skrbel, da se jim ne bi kaj zgodilo, včasih je mačka spremljal celo na sprehodu po vrtu. Njegova zadnja leta so bila zaznamovana z vedno večjimi težavami, ki jih je imel z očmi. Zaradi slabovidnosti se je vedno manj gibal, zato je napredovala tudi starostna demenca. Zadnji dve leti je preživel večinoma doma, kljub skoraj popolni slepoti je občasno v roke vzel lupo in poskušal brati. Spomin na ata je še vedno živ in lep. Naučil nas je opazovati in razumeti naravo, za kar sem mu neizmerno hvaležna. Da pa njegove pripovedi ne bi utonile v pozabo, jih skušam prenesti tudi obiskovalcem Nacetove hiše, ki jih vedno znova presenečata življenjska pot in delo dr. Antona Polenca, po domače Tončeta. Aleksander Igličar Franc Rant (9. 10. 1910-17. I. 1996) V letu 2010 je minilo 100 let od rojstva kulturnika Franca Ranta, MatiČkovega Franceljna iz Reteč, ki je bil glavni nosilec in ustvarjalec kulturnega življenja v rodnih Retečah. Rodil se je kot dvanajsti, zadnji otrok očeta Jakoba in Marije, rojene Kermelj, Rbičeve. Mama je obiskovala loško uršulinsko šolo, oče je bil nepismen, a vendar zelo dober gospodar, ki je veliko družino preživljal z delom na kmetiji in s pletarstvom. Francelj je štiri razrede osnovne Šole naredil v Retečah, nato pa je do svojega 24. leta pomagal na domači kmetiji. Kasneje se je ob pomoči brata Lojzeta, ki je bil tedaj že sodnik, vpisal na zasebno trgovsko šolo, Krištofov zavod v Ljubljani. Izmed petdesetih učencev je imel edino on končano le enora-zredno šolo in je bil seveda najstarejši. Kljub težkemu začetku je šolo končal z odličnim uspehom. Po končani trgovski šoli se je zaposlil pri maminem svaku, v trgovini z deželnimi pridelki, ki je bila na Trati, nasproti železniške postaje. Tu je delal do začetka 2. svetovne vojne, nato pa je delo, ker je znal nemško, dobil v pisarni na železnici v Ljubljani. Pri železnici je ostal do konca vojne, ko so ga premestili na železničar-ski pokojninski fond, kasneje pa na urad za socialno zavarovanje v Novem mestu in nato v Trebnjem. V tem času je naredil tri razrede gimnazije, ki jo je kasneje dokončal v Ljubljani. Ponovno je zaprosil za službo pri železnici in dobil delovno mesto na postaji v Šiški. Tik pred upokojitvijo je bil premeščen na postajo v Moste, kjer se je leta 1971 upokojil. Franc Rant (1910-1996) Vse življenje je zelo rad potoval in vsako leto je izkoristil možnost nakupa kart s popustom, ki jih je železnica nudila svojim zaposlenim; najdlje se je peljal do Stockholma. V reteško kulturno življenje se vključil že kot mlad fant. Igral je v tamburaški skupini, ki jo je za bratom Alojzom vodil Anton Kušar, Krivčev iz Reteč. Alojz Rant (rojen 1901) je prvo tamburaško skupino, samih deklet, ustanovil leta 1922 in jo vodil šest let. Francelj je leta 1947 pri novonastalem kulturno-umetniškem društvu ustanovil dekliško tamburaško skupino, ki je delovala do leta 1948, ko je bil službeno premeščen v Novo mesto. Leta 1952 je spet osnoval skupino, ld si je leta 1971 nadela ime Tamburaški orkester Bisernica. Do leta 1982 je delovala po ena tamburaška skupina, saj ko so prenehali starejši, je spet pričel učiti nove učence. Po letu 1982 je vodenje starejše skupine prevzel Janez Kermclj, Francelj pa je vse do leta 1993 vodil in skrbel za podmladek. Tamburaška skupina Bisernica je bila osrednja glasbena skupina v Retečah, v njej je igralo več kot 300 domačinov. Tamburaši so bili nepogrešljivi na vseh kulturnih prireditvah v domačem in okoliških krajih, kmalu so poslali prepoznavni po vsej Sloveniji. Ko so leta 1970 pričeli sodelovati s folklorno skupino Sava iz Kranja, so nežne zvoke tamburic ponesli tudi v mnoge tuje, celo prekomorske države. Poleg klasičnih tamburaških skladb je Francelj rad posegal po opernih arijah in operetah, za katere je velikokrat sam napisal priredbe. Sodeloval je tudi z opernim pevcem Ladkom Korošcem, s katerim sta bila dobra prijatelja. Leta 1947 je bil, poleg učitelja Lovra Korenčana in Vinka Žagarja, pobudnik pri ustanovitvi reteškega kulturnega društva, ki si je nadelo ime KUD Janko Krmelj Reteče-Gorenja vas; od leta 1989 pa praktično do smrti je bil predsednik tega društva. Skrb za tamburaški podmladek je Franca Ranta spremljala do pozne starosti. Izjemno dejaven je bil tudi na pevskem področju. Takoj po 2. svetovni vojni je 12 let vodil cerkveni mladinski zbor, organistka je bila Tončka Križaj. Zbor ni nastopal le na koru, ampak tudi na odru novozgrajenega kulturnega doma. Pevci so večkrat prepevali pri maši na Brezjah in hodili na izlete po Sloveniji. Franc Rant je dolga leta prepeval tudi pri reteškem moškem pevskem zboru, ki ga je občasno tudi vodil. Vsa leta je pel pri cerkvenem mešanem zboru in, kadar ni bilo organistke, s piščalko intoniral skladbe. Med leti 1965 in 1980 je vodil železničar-ski moški oktet v Ljubljani. Ko se je upokojil, je prepeval tudi pri loškem upokojenskem zboru. Francelj je deloval tudi na gledališkem odru. Pred vojno je bil igralec v reteški gledališki skupini, po koncu vojne pa do leta 1964 režiser večine predstav, ki so jih odigrali reteški gledališčniki. Imel je tudi pesniški talent, saj je napisal veliko priložnostnih pesmi za razna družbena, cerkvena in osebna praznovanja in druge namene (za ponazoritev je na koncu prispevka pesem Slavospev loški medli). Bil je dolgoletni član župnijskega pastoralnega sveta, od leta 1969 do 1990 je bil predsednik krajevne organizacije Rdečega križa v Retečah. Francljevo kulturno in družbeno delovanje je bilo izjemno bogato, ljudje se ga spominjajo kot dobrohotnega in mirnega človeka. Ker je bil samski, je vse svoje talente in energijo namenil za druge, za dvig reteškega kulturnega življenja. Mara Bertoncelj Burger z Godešiča se takole spominja pevskih vaj pri cerkvenem mladinskem zboru: »Večkrat se spomnim veselih dogodkov s pevskih vaj, kako je včasih naš učitelj in dirigent Francelj zmajeval z glavo, ko se nikakor ni poleglo šepetanje med dekleti, ki smo si imele veliko povedati. Francelj je bil neverjetno potrpežljiv in nas je znal motivirati z izleti - bodisi da smo šli na gostovanje v bližnje vasi aH pa smo se s cerkvenim pevskim zborom odpravili na Brezje (z vlakom seveda), pa na Šmarno goro in ne nazadnje tudi k njegovemu bratu - župniku Lojzetu v Laze, pa k Sv. Trem Kraljem. To so bila doživetja mladih ljudi - veselih -, kt jih še zdaj odražajo fotografije, če jih pogledaš po več kot pol stoletja.« V spomin in zahvalo za vse njegovo delo so reteški kulturniki na dan stoletnice njegovega rojstva, v soboto, 9. oktobra 2010, pripravili Francljev večer, na katerem so nastopile tri tamburaške skupine Bisernica, pod vodstvom Janeza Kermelja, Marijana Igličarja in Jureta Križaja, folklorna skupina Sava, ansambel Jaz pa ti, v katerem igrajo njegovi nečaki, pevci in pevke nekdanjega mladinskega zbora, z vodjo Antonijo Križaj, pevec Andraž Gartner in člani reteške literarne sekcije z Marijo Krajnik, ki so prebrali nekaj njegovih pesmi ter zaigrali prigodo iz slavljenčevega življenja. Vsebinsko in organizacijsko je večer pripravil neumorni Janez Kermelj, ki je spisal tudi vezno besedilo v verzih, v katerem je opisal Francljevo življenjsko pot. Vsi nastopajoči na Francljevem večeru na odru kulturnega doma vRetečah. (joto: Peter Košenina) Slavospev loški medli! So ljudje od pa tuli veka proučevali človeka pa njegova oblačila govor, šege in jedila. Tukaj pa od vseh jedi v Loki najbolj znana se nam zdi pristna loška medla naša, ki jedila vsa prekaša. Kar pa v prostor gre trebuha treba je, da prej se skuha, vendar našo medlo stavno kuhati je enostavno. Moke pest in ščepec pšena, to ni vendar kunšt nobena, torej ni skrbi posebno, kar za kuho je potrebno. V krop da pleno, da razpoka, potlej pa doda se moka, to naj dobro še prevre. No, pa je gotovo vse. So Ločanke govorile, ko to medlo so hvalile. Tak'je dobra naša medla, še ob nedeljah bi jo jedla. Če želodček ti bolitje, medla nikdar ne škoduje, zju traj in zvečer ti paše kakor jogurt s tetra jlaše. Se po medli ti ne koica, dobra je kot s'no s kozolca. Kakor z dimnika klobase je primerna za vse čase. Meclll treba ni zboljšave, nič začimb in zelenjave, če dodaš le kak ocvirek, boljši ti bo njen požirek. Kot kozarček vinčka s sodčka medla zboljša okus želoclčka in če se pravilno kuha, se po njej nikdar ne bruha. Pa Ločanke so dejale, da od medle so bolj zale, luštne bolj od vseh ljudi, da se jim kar sitno zeli. Pridno torej jejte medlo, pa se v glav' ne bo vam zmedlo, bister svež bo vaš razum, v srcu reidost in pogum. Franc Rant Reteče, 6. junija 1993 Zvonka Zupanič Slavec Valentina (Grošelj) Kobe (1905-1998), poljanska zdravnica Valentina Kobe je bila rojena leta 1905, kot najmlajši otrok, v premožni in ugledni družini veleposestnikov Grošljev, v Dobju v Poljanski dolini. Njihova posest se je merila s Tavčarjevino, oče je bil napredni župan, ki je že zgodaj elek-trificiral Poljansko dolino. Ker je bila Valentina zelo bister otrok, so učitelji predlagali, da nadaljuje šolanje na ljubljanski realni gimnaziji. Tam je bila edino dekle, zato je odmore pogosto preživljala kar v šolski zbornici. Med sošolci je spoznala tudi svojega bodočega moža, Borisa Kobeta z Dolenjskega. Želela si je študirati medicino, a se tja ni mogla vpisati, ker se na realki ni učila latinščine. Zato se je sprva vpisala na umetnostno zgodovino, poslušala predavanja Izidorja Cankarja, se učila latinščino in ob tem vseeno obiskovala Valentina Grošelj, medicinska predavanja ter se nato vpisala na ta (iz družinskega arhiva prof. Kobetove) študij. V Ljubljani je končala Štiri semestre nepopolne Medicinske fakultete in opravila prvi rigoroz. Med študijem se je srečevala z umetniško nadarjenimi študijskimi vrstniki, med medicinci z bodočima zdravnikoma - pisateljema Slavkom Grumom in Bogomirjcm Magajno pa tudi s Srečkom Kosovelom in Miletom Klopčičem. Bila je intelektualka in si je iskala podobno družbo; ob imenovanih je razvijala čut za umetnost in estetiko. Kot ena redkih žensk je po opravljenem rigorozu nadaljevala študij medicine v Innsbrucku in ga leta 1929 končala z odliko. Tam se je precej družila z bodočim ljubljanskim ortopedom in fiziatrom dr. Bogdanom Brecljem, s katerim sta vse življenje ostala prijatelja. Želela je postati ginekologinja, pa v tistih, ženski še nenaklonjenih časih, tega mesta ni mogla dobiti. Zato se je že leta 1929 zaposlila kot pomožni asistent na ljubljanski prosekturi. iz katere so se razvili anatomski, patološki in sodnomedicinski inštitut. Kmalu zatem je postala asistentka profesorja Janeza Plečnika, takratnega predstojnika Anatomskega inštituta. Pri tem je zanimivo, da se je njen mož arhitekt zaposlil pri njegovem bratu prof. Jožetu Plečniku. Spodbude vplivnih predstojnikov so tudi oba Kobeta strokovno in duhovno čvrsto oblikovale. Portretirankina hči prof. Marjanca Kobe je povedala. Težka leta so nastopila med 2. svetovno vojno, ko je univerza prenehala delati, z njo pa tudi Anatomski inštitut. Dr. Kobetova je bila naklonjena zdravniški podpori partizanskemu boju, sama pa se ga ni mogla udeležiti, saj je bila noseča; rodila je dvojčici, od katerih je ena pri devetih mesecih umrla, mož je bil interniran v Dachau. Med vojno je delala na ljubljanski prosekturi, tam dočakala konec vojne, vrnitev moža in ponovno vzpostavitev dela na Anatomskem inštitutu. Leta 1945 je bila imenovana za izredno profesorico in je sprva skupaj s kolegom Milanom Cundrom opravljala pedagoško delo s 300 študenti v generaciji, nakar je ob kominformističnem pogromu in Cundrovi aretaciji na božični večer 1918 ostala z množico študentov sama, vse do leta 1960! V tem obdobju je bila na preizkusu njena trdnost: zdrava kmečka natura, prislovična gorenjska trma in organizacijski talent so ji, ob zaščiti kolegov, akademikov Bogdana Breclja in Janeza Milčinskega, zelo pomagali. V času vodenja Anatomskega inštituta je prof. Kobetova skrbno izbirala mlade sodelavce, jih usmerjala v različna subspecialna področja, s katerih so doktorirali in postali asistenti in učitelji. Med njimi so bili: Anton Sirca, Maja Velepič, Alenka Dekleva in Ivan Franc Lenart. Razvila je tudi klinično anatomijo: rentgensko anatomijo (Ludvik Tabor), eksperimentalno anatomijo (Dekleva, Lenart), elektronskomikroskopsko anatomijo (Dekleva), vasku-larno anatomijo (Sirca, Velepič), kateri so naslednje generacije dodale še druge specialnosti. Prof. Kobetova je veliko predavala, pa ne le medicincem in stomatologom, Grošljevi pri košnji na travniku pod domačo hišo, v Dob ju. (iz družinskega arhiva prof. Kobetove) da sta oče in mama strastno in slastno delala in čutila, da morata biti na svojih področjih vzorna. Specialistični izpit je dr. Kobetova opravila leta 1934, v Beogradu. Bila je odlična ana-tomka, natančna in delovno zavzeta, sodelovala je pri pripravi številnih anatomskih preparatov, didaktičnih pripomočkov za pouk anatomije, zato je bila leta 1938 - po raziskavi akademika Vasilija Melika - kol prva Slovenka imenovana za docentko na ljubljanski univerzi in je prevzela tudi pedagoško delo s študenti. ampak tudi medicinskim sestram (zanje je napisala učbenik anatomije in patologije), študentom Tehnične fakultete in Pedagoške akademije. S prof. Širco, ki ga je imela rada kot sina, je izdelala didaktične filme: topografija in sekcija srca, topografski pregled trebušnih organov, pregled možganskih ventriklov, topografija možganskih jeder in prog. Delo, ki pa njeno ime ohranja živo tudi med sodobnimi generacijami medicincev in zdravnikov, je učbenik anatomije, ki ga je leta 1966 s sodelavci izdala v petih zvezkih in do danes je izšlo že veliko ponatisov. Z njim je pomembno sooblikovala slovensko anatomsko izrazoslovje. Prof. Kobetova je bila tudi vodilni jugoslovanski analom, pobudnica nastanka Zveze anatomov Jugoslavije, njena predsednica in častna članica. Inštitut za anatomijo edine slovenske medicinske fakultete je vodila polnih 23 let, do upokojitve (1971). Leta 1968 je postala redna profesorica, nato tudi zaslužna profesorica ljubljanske univerze. Na Valentinovo, ko je bil njen rojstni dan, so jo njeni nasledniki na Medicinski fakulteti, tudi sedanji predstojnik Inštituta za anatomijo prof. Dean Ravnik, redno obiskovali. Stroki je prof. Kobetova posvetila 42 najplodnejših let svojega ustvarjalnega življenja. Prof. Valentina Kobe, ki je dočakala častitljivih 93 let, je v zakonu z arliitek-tom prof. Borisom Kobetom vzgojila štiri otroke, ki domače delovne vzore in umetniške talente bogato razvijajo naprej, tudi med vnuki. Prof. Kobctovo ohranjajo generacije študentov v spominu kot veliko damo svojega delovnega podro- S sodclavci na Anatomskem inštitutu Medicinske fakultete v Ljubljani. (iz družinskega arhiva prof. Kobetove) čja, z izrazitim pedagoškim erosom. Vsakemu študentu je po opravljenem izpitu izkazala spoštovanje in mu čvrsto stisnila roko v priznanje, da je za njim prvi veliki izpit na medicini. Bila je stroga do sebe in svojih sodelavcev, a likrati poštena do njih. Spominjamo se je tudi kot anatomke - dolgoletne častne predsednice Plečnikovega memoriala, ki jih je do konca življenja spremljala s ponosom in dostojanstveno držo. Predstavljala je intelektualko evropske širine, ki je s svojo presežnostjo duha in delavnostjo zaslužila mesto prve slovenske univerzitetne učiteljice. S svojim vzorom je tudi dokazala združljivost dela zdravnice in znanstvenice z materinskim poslanstvom ter družinskim življenjem, kar je v njenih časih predstavljalo veliko redkost. V osnovni šoli Poljane so se v soboto, 23. oktobra 2010 zbrali Poljanci in tamkajšnji zdravniki. Na srečanju, na katerem so sodelovali lokalni kulturniki z županom na čelu in ga je organizirala dr. Štefka Križnar, so med znamenite Poljance v častnem prostoru šole pod Šubičevimi freskami uvrstili tudi lik domačinke, zdravnice - anatomke dr. Valentine Kobe, ki sem jo zbranim z veseljem predstavila. VIRI IN LITERATURA: Intervju Zvonke Zupanič Slavec s prof. dr. Marjano Kobe, 10. januarja 2010. Dekleva, Alenka: Kobe Valentina. V: Enciklopedija Slovenije 5, Ljubljana : Mladinska knjiga, 1991, str. 170. Drglin, Z.: Valentina Kobe. V: Šelih, Alenka; Antić Gaber, Milica; Puhar, Alenka; Rene, Tanja ret all: Pozabljena polovica: portreti žensk 19 in 20. stoletja na Slovenskem, Ljubljana: Založba Turna in SAZU, 2000, str. 415-418. Lenart, Ivan F.: Ob devetdesetletnici prof. dr. Valentine Grošelj - Kobetove. V: Zdravniški vestnik 64, št. 2 (februar 1995), str. 107. Ravnik, Dean: Valentina Kobe, 1905-1998. V: Urlep. France (ur.); Kališnik, Miroslav (ur.); Borisov, Peter (ur.): Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani: 1919-1945: zgodovinski zbornik. Ljubljana: Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete: Zdravniška zbornica Slovenije, 2003, str. 223-225. Damir Globočnik In memoriam dr. Cene Avguštin (2. 1.1923-30.3.2010) Dr. Cene Avguštin, umetnostni zgodovinar, muzealec, varuh kulturne dediščine in vodilni raziskovalec urbanističnega ter stavbnega razvoja slovenskih srednjeveških mest, je bil rojen 2. januarja 1923, v Radovljici. Leta 1952 je diplomiral na Oddelku za umetnostno zgodovino in etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, naslednje leto je postal prvi kustos in upravnik novoustanovljenega Mestnega muzeja v Kranju ter eden prvih konservatorjev, ki so delovali izven Ljubljane. V petdesetih letih je skrbel za organizacijo spomeniškega varstva na celotnem gorenjskem območju. Avguštinovo strokovno delovanje je bilo že tedaj tesno povezano s Škofjo Loko. V letih 1954 in 1955 je vodil izkopavanja in raziskave prvega upravnega sedeža fevdalne oblasti v freisinškem loškem gospostvu, t. i. Zgornjega stolpa na Kranclju. Poročilo o izkopavanjih je objavil v prvih dveh letnikih Loških razgledov (Zgornji stolp na Kranclju in nekdanja župna cerkev v Stari Loki, Loški razgledi 1, 1954, str. 107-120, in Zaključek izkopavanj na Kranclju, Loški razgledi 2, 1955, str. 100-104). Dr. Cene Avguštin je bil v letih 1953 do 1960 predsednik Okrajne spomeniške komisije v Kranju. V letih 1963 do 1965 je ob vodenju kulturnozgodovinskega oddelka v muzeju opravljal naloge v. d. ravnatelja Zavoda za spomeniško varstvo v Kranju. Med letoma 1965 in 1972 je bil ravnatelj Gorenjskega muzeja v Kranju, hkrati je deloval kot kustos za umetnostno zgodovino in galerijsko dejavnost, kasneje je bil muzejski svetovalec za umetnostno zgodovino in vodja galerij v Prešernovi in Mestni hiši. Kljub temu da je bil razpet med večplastnim delovanjem na muzejskem, kon-servatorskem in galerijskem področju, se je intenzivno posvečal znanstvenemu delu. Največ raziskovalnih naporov je namenil preučevanju urbanističnega, naselbinskega in arhitekturnega razvoja gorenjskih mest in trgov ter njihovi primerjavi z drugimi slovenskimi in srednjeevropskimi mesti, spremljanju in ugotavljanju preobrazb meščanske liiše, od njenega nastanka v srednjem veku do razkroja cehovskega načina gospodarjenja, ter preučevanju arhitekturnih in likovnih sestavin ljudskega stavbarstva na Gorenjskem. Oblikoval je temeljne raziskovalne smernice in naše spomenike postavil v evropske okvire. Pritegnil je bogato primerjalno gradivo iz srednjeevropskega območja in uporabil dognanja s terenskih ogledov ter raziskav. Leta 1971 je z disertacijo Zgodovinsko-urbanistični in arhitekturni razvoj Kranja postal doktor znanosti umetnostnozgodovinskih ved. Doktorsko disertacijo je dopolnjeval z novimi dognanji in bogatim fotografskim gradivom ter jo leta 1999 izdal pod naslovom Kranj - Naselbinski razvoj od prazgodovine do 20. stoletja, in sicer pri Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete v Ljubljani. Strokovne prispevke o oblikovanju mest, trgov in drugih prostorskih ambi-entov, od najzgodnejših arheoloških obdobij do polpreteklega časa, ki jih je osvetljeval iz različnih zornih kotov, je objavljal v zbornikih, periodičnih in samostojnih publikacijah, kot so Zbornik za umetnostno zgodovino, Varstvo spomenikov, Snovanja (kulturna priloga Gorenjskega glasa), Sinteza, Slovenski etnograf, Sodobnost, Kranjski zbornik, Radovljiški zbornik idr.. Zlasti so ga pritegnile arhitekturne in urbanistične dediščine Kranja. Radovljice, Škofje Loke in drugih mest ter njihova prostorska in vedutna zasnova. Cene Avguštin med strokovnim vodstvom po Škofji Loki, 26. julija 1992. Poleg njega stojijo tedanji loški župan Peter Hawlina in predstavniki uradne delegacije iz avstrijskega Obervellacha. (iz fototeke Gorenjskega muzeja) V petih tehtnih strokovnih prispevkih v Loških razgledih je podrobno osvetlil nastanek škofjeloške tržne in mestne naselbine ter opozoril na njene najpomembnejše značilnosti, posamezne arhitekturne spomenike in njihove sestavine: • Zgodovinsko-urbanistična in arhitekturna podoba Škofje Loke, Loški razgledi 23, 1976, str. 15-24, • Tlorisni značaj Škofje Loke, Loški razgledi 24, 1977, str. 46-50, • Les kol gradivo v meščanski arhitekturi Škofje Loke, Loški razgledi 25, 1978, str. 73-78, • Prostorski ambienti Škofje Loke v srednjem veku, Loški razgledi 26, 1979, str. 62-66, • Oblikovanje prostorskih ambientov v urbanističnem razvoju Škofje Loke, Loški razgledi 28, 1981, str. 145-151. Leta 1987 je v zbirki Kulturni in naravni spomeniki Slovenije izšel vodnik po Škofji Loki, za katerega je besedilo prispeval dr. Cene Avguštin. Škofjo Loko je predstavil tudi v publikaciji Srednjeveška mesta, ki jo je leta 1998 izdala Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino (str. 81 -85). Naslednje leto je pripravil geslo o škofjeloških umetnostnih spomenikih za Enciklopedijo Slovenije (zvezek 13, Ljubljana 1999, str. 52-53). Posebno pozornost je posvetil tudi posameznim stavbnim spomenikom in peračiški kamnoseški delavnici, ki je delovala od 17. do 20. stoletja. Pisal je o kmečki arhitekturi na Gorenjskem, meščanski hiši, cerkveni arhitekturi v srednjeveških mestih na Slovenskem in gorenjskih mestih na stari fotografiji. Uspel je razkriti skrivnosti nastanka mest ali drugih naselbin, nanje je gledal kot na žive organizme, ki med branjem Avguštinovih strokovnih besedil dobesedno rastejo pred našimi očmi. Pogosto je svetoval pri obnovi starih mestnih jeder in stavb. Vrsto izsledkov raziskav rodnega kraja je predstavil na stalni razstavi Radovljica, naše mesto skozi stoletja, ki je bila leta 2008 odprta v zakristijskem obrambnem stolpu. Dr. Cene Avguštin je leta 1954 postal pobudnik sklenjene galerijske dejavnosti v Kranju. V sklopu svojega dela v Gorenjskem muzeju je vodil in usmerjal likovno življenje v mesiu. Štiri desetletja je skrbel, da so bila vrata galerij na siežaj odprla lako uveljavljenim ustvarjalcem kot mladim avtorjem. Pogosto je sodeloval z umetnostnim zgodovinarjem in likovnim kritikom, ravnateljem Loškega muzeja prof. Andrejem Pavlovcem (1929-1995). Vzdrževal je stike z mnogimi galerijami po Sloveniji. Med prvimi umetnostnimi zgodovinarji je ob slikarstvu, kiparstvu in arhitekturi pokazal posluh tudi za fotografijo; kot soutemeljitelj Kabineta slovenske fotografije je bil leta 1970 eden izmed pionirjev muzejskega hranjenja in preučevanja domače fotografske dediščine ter prirejanja fotografskih razstav. V Kranju je leta 1973 zasnoval skupinsko pregledno razstavo Sodobna likovna prizadevanja na Gorenjskem in na njej spremljal razvoj likovne dejavnosti v celotnem gorenjskem prostoru. Od začetka sedemdesetih let preteklega stoletja je tudi sam intenzivno deloval kot likovni kritik. Z veseljem je prisluhnil raznovrstnim prošnjam, pisal likovne ocene, sodeloval na žirijah likovnih razstav in spremljal likovne ustvarjalce na samostojnih ter skupinskih predstavitvah. V sedemdesetih letih je začel delovati kot mentor ljubiteljskih likovnih ustvarjalcev. Znal se je vživeti v likovna prizadevanja posameznega likovnika. S tehtno in dobrohotno besedo je pospremil številne razstave. Likovne kritike je objavljal v Gorenjskem glasu, Delu, Naših razgledih, Celovškem zvonu, v zloženkah in katalogih. Pogosto je pisal o likovnih ustvarjalcih s škofjeloškega območja (mdr. Franc Berčič Berko, Pavel Florjančič, Herman Gvardjančič, Peter Jovanovič, Franc Novinc, Mirna Paviovcc, Dora Plestenjak, Pavle Sedej, Domen Slana, Ive Šubic). Sodeloval je tudi z mnogimi drugimi škofjeloškimi likovniki in prireditelji razstav. Kot predavatelj in vsestranski poznavalec urbanističnega, zgodovinskega in kulturnega razvoja Škofje Loke je bil povezan tudi z Muzejskim društvom Škofja Loka. Dr. Cene Avguštin je bil zunanji znanstveni sodelavec Filozofske fakultete, član Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete in član mednarodne delovne skupine za preučevanje hiš in naselij (AIIF). Po odhodu v pokoj (1990) se je posvetil pisanju strokovnih razprav o urbanističnem razvoju slovenskih srednjeveških mest. Vselej je rad priskočil na pomoč s strokovnimi nasveti, besedilom za katalog ali zloženko, strokovno oceno ali članstvom v žiriji. Avguštinovo ime bo ostalo neločljivo povezano z znanstvenimi pregledi in raziskavami razvoja gorenjskih mest in trgov, meščanskega in kmečkega stavbarstva ter sodobnih likovnih ustvarjalcev. Njegovo razgledanost in strokovni vzgled, vedrino in človeško toplino, velikodušnost ter kolegialnost bomo pogrešali na številnih področjih. Cvetko Kobal - Florjan (15. 12. 1921-4.2.2010) V ponedeljek, 8. februarja 2010, na slovenski kulturni praznik, smo se na loškem mestnem pokopališču poslovili od Cvetka Kobala - Florjana, častnega člana Muzejskega društva Škofja Loka. Na pogrebu so se od pokojnika s priložnostnimi nagovori poslovili dr. Marko Kranjec, guverner Banke Slovenije, Andrej Rant, viceguverner Banke Slovenije, mag. Viktor Žakelj, nekdanji politik, mag. Aleksander Igličar, predsednik Muzejskega društva Škofja Loka, in dr. Janez Stanovnik, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Življenjska pot in delo pokojnega Cvetka Kobala sta bila podrobneje predstavljena v Loških razgledih, št. 48/2001 in št. 53/2006, zato v nadaljevanju v njegov spomin in zahvalo za vse njegovo delo pri Muzejskem društvu Škofja Loka objavlja- cvetko Kobal - Fioran mo nagovora dr. Marka Kranjca in mag. Aleksandra qL-Pa°vieüobo2k) Igličarja, iz katerih sta razvidna Kobalovo delo na področju bančništva in njegovo delovanje v Muzejskem društvu Škoija Loka. Pogrebni nagovor dr. Marka Kranjca, guvernerja Banke Slovenije Spoštovana družina Kobal, spoštovani sorodniki, spoštovani prijatelji in znanci, Danes se poslavljamo predvsem od moža, očeta in prijatelja; poslavljamo pa se tudi od človeka, kije tesno, čeprav le posredno, povezan z rojstvom Banke Slovenije. Ta zveza ima korenine v 70-tih letih prejšnjega stoletja, ko je naslajal sistem Narodne banke Jugoslavije. Pisalo se je leto 1973 in pokojni Cveto Kobal je bil eden od idejnih očetov in prvi guverner Narodne Banke Slovenije. S tem je nevede prispeval tudi k nastanku ideje samostojne centralne banke, do katere je prišlo v samostojni Sloveniji. Izzivi, precl katerimi se je znašel, so bili velikanski. Na novo je bilo treba osmislitl finance in denarno politiko in predvsem graditi praktična znanja, ki so osemnajst let kasneje omogočila učinkovit prehod v poslovanje z lastno valuto. Guverner Kobal je hitro ugotovil, da učinkovito delovanje centralne banke zahteva dobro analitično podlago. Njegova zamisel je bila ustanovi lev samostojnega oddelka za analize, v katerem so se oblikovali neodvisni pogledi na vodenje denarne politike in potrebno ukrepanje v zvezi z njo. Njegove so bile pobude, s katerimi je v snovanje operativnih odločitev vključeval tudi razmišljanja iz akademskega sveta. Pri tem je razmišljal široko, brez omejitev. Njegove so bile zamisli, da se v okviru Narodne Banke Slovenije razvije organizirano izobraževanje, ki bi mlade ekonomiste usposabljalo za centralnobančni posel. Da bi lažje razumeli pomen delovanja Cveta Kobala, se moramo vrniti v tedanje čase. Ustava iz leta 1974 in nanjo vezani zakoni so sproščali iniciativo podjetij, da sama urejajo bistvena vprašanja svojega obstoja. Banke so bile v to urejanje vključene kot finančni posredniki, ki jih usmerja gospodarska aktivnost podjetij in ne njihova lastna finančna aktivnost. Guverner Kobal je dobro videl prednosti decentraliziranega gospodarskega sistema in se zanjo aktivno zavzemal. Razumel je tudi, da morajo banke služiti predvsem interesom svojih strank - podjetij in posameznikov - in ne špekulalivni dejavnosti. Danes, ko razviti svet išče odgovor, kako iz finančne krize, postaja jasno, da so bile ideje in zamisli pokojnega guvernerja Kobala utemeljene in so še danes veljavne. Inovativnosti decentraliziranega pristopa v finančnem sistemu je bil pokojni guverner predan vse življenje. Aktivno je sooblikoval bančno in devizno zakonodajo tedanjega časa ter želel vnesti nove prijeme v delovanje Narodne banke Slovenije. Poskrbel je, da so se na simpoziju, ki ga je banka organizirala v Portorožu, strokovno in poglobljeno obravnavala vsa odprta vprašanja tedanje denarne politike. Z vso močjo seje upiral idejam avtomatske monetizacije, ki so prihajale iz krogov, ki so centralno banko videli kot odprlo blagajno države. V svojem pristopu se ni bal novosti. Zavedal se je tveganj pri svojem delu, a se je premišljeno soočal z njimi. To sposobnost so mu dajale izkušnje iz let v koncentracijskih taboriščih ter kasneje vojna in partizanska leta, v katerih je iznajdljivost mnogokrat reševala življenje. Nekatera od teh tveganj so žal pomembno zaznamovala tudi njegovo profesionalno pot. Svoje znanje in izkušnje je bil pripravljen nesebično deliti z drugimi. Njegova pronicljivost v finančni analizi ga je zato tudi v obdobju po osamosvojitvi vodila v sodelovanje z bankami in investicijskimi družbami. S svojo pozitivno življenjsko energijo je razveseljeval vse okoli sebe. Generacija, ki jo je on uvajal v Narodni banki Slovenije, je pomembno sooblikovala slovensko pot v finančno osamosvoji lev Banka Slovenije danes deluje v evropskem sistemu centralnih bank, v katerem se ponovno srečuje z vprašanji usklajevanja interesov v večnacionalnem prostoru, V tem usklajevanju imata poudarjeno vlogo individualna odgovornost in sposobnost prilagajanja Individualnih odločitev odločitvam in argumentom drugih. Cvetko Kobal je v tem pogledu zgled, ki ga ne bomo pozabili. Trajno bo ostal v našem spominu, Škofja Loka, 8. 2. 2010 Pogrebni nagovor mag. Aleksandra Igličarja, predsednika Muzejskega društva Škofja Loka Spoštovani! Pokojni Cvetko Kobal seje rodil 15. decembra 1921, v delavski družini, v Škofji Loki, kjer je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo pa dokončal leta 1941 v Ljubljani. Mladostni čas njegove generacije je prekinila vihra 2. svetovne vojne. Cvetko se je takoj vključil v delo Osvobodilne fronte, decembra 1941 je bil organizator in udeleženec uspešnega napada na nemške zapore, ki so bili v prostorih sedanje upravne enote, ter udeleženec bojev Cankarjevega bataljona v Poljanski dolini. Januarja 1942 so ga Nemci aretirali in doživel je grozote nemških taborišč. Spomladi leta 1944 mu je uspelo pobegniti, takoj se je pridružil partizanskim enotam. V partizanih je spomine na grozote v taborišču Mauthausen opisal v brošuri, ki je prva neposredna priča o tem zloglasnem taborišču, Ob koncu vojne je sodeloval v bojih za Trsi in Gorico, po vojni je deloval v Ljubljani, in sicer v glavnem odboru Ljudske tehnike Slovenije. Leta 1953 se je odzval pobudi, naj se uspešni Ločani, ki so tedaj delovali drugje, vrnejo v rodno mesto in pomagajo pri njegovem razvoju. Izvoljen je bil za predsednika Skupščine Mestne občine Škofja Loka, kije v tem času doživela hiter gospodarski razvoj. Takoj je vzpostavil tesne stike z Muzejskim društvom Škofja Loka in nekatere odbornike vključil med najožje občinske sodelavce. Pomembno je vplival, da se je na Loški grad, ki so ga izpraznili zaporniki, preselil Loški muzej. Pomagal je zgodovinarju dr. Pavletu Blazniku, soustanovitelju in dolgoletnemu predsedniku Muzejskega društva, da je odšel v München pregledovat tamkajšnje arhive, kjer so shranjeni dokumenti loške zgodovine iz časov freisinškega gospostva. Ti so bili osnova za Blaznik,ovo temeljno loško zgodovinsko knjigo Škofja Loka in loško gospostvo, ki jo je društvo izdalo ob praznovanju tisočletnice mesta. Cvetko je imel pomembno vlogo tudi pri nastajanju Loških razgledov leta 1954. Ko so ga predstavniki društva nagovorili, da bi občina finančno podprla njihovo izhajanje, je izrekel znane besede: »Da se bo denar za pametne stvari vedno našel.« Od tedaj najprej Loški razgledi izhajajo neprekinjeno in so v Sloven iji domoznanski zbornik z najdaljšo tradicijo. Že leta 1957je postal član uredniškega odbora, v katerem je bil zadolžen za vsebine iz NOB in gospodarstva. V uredniškem odboru je deloval do leta 1963, ponovno se je vanj vključil leta 1979 in bil v njem vse do leta 2007, se pravi skupaj skoraj 35 let. Za Loške razglede je napisal tudi veliko prispevkov, največ o začetkih partizanstva na Škofjeloškem. Od leta 1979 do leta 1993je bil član izvršnega odbora društva, nato pa do leta 2008 predsednik nadzornega odbora. V sedanjem mandatu je bil član častnega razsodišča. Leta 1993je bil imenovan za častnega člana društva. S pokojnim Cvetkom sva se bližje spoznala jeseni 2007, ko sva skupaj reševala krizno obdobje v delovanju društva, on kot predsednik nadzornega odbora, jaz kot novoimenovani blagajnik. Pri njem sem takoj opazil izjemno razumnost in praktičnost, ki se je še zlasti izkazala pri pripravi novih društvenih pravil, ki so bila že dolgo časa odprta, a nedokončana naloga. Ko sem ga poklical po telefonu, da bi se dogovorila, kje in kako začeti, mi je dejal: »Kar oglasite se pri meni, imam že vse zbrano in pripravljeno.« Tudi po njegovi zaslugi smo delo hitro končali in nova pravila sprejeli marca 2008, ko sem bil izvoljen za predsednika društva. Pred in po izvolitvi sem se poglobljeno seznanjal s preteklim delovanjem društva in ob tem začutil, da moramo njegovemu delu nameniti večjo pozornost, saj sta bila njegov visok, življenjski jubilej in prejem državnega odlikovanja nekako spregledana. Tako smo maja 2008 pripravili Blaznikov večer, na katerem sla se z njim pogovarjala njegov dolgoletni sodelavec v društvu dr. Branko Bereit in dr. Ivan Ribnikar, profesor ljubljanske Ekonomske fakultete. Ta večer, ki smo ga posneli, nam bo za vedno ohranil njegove iskrive misli in odgovore. Cvetka sem ves čas doživlja! kot izjemnegapričevalca delovanja Muzejskega društva. Dolga leta je sodeloval z ustanovitelji društva, clr. Blaznikom, profesorjem Planino in drugimi, in bil tako živ prenašalec ter uresničevalec njihovih vizionarskih idej, ki jih je seveda uspešno nadgrajeval. Osnovno poslanstvo društva, ohranjanje ljubezni do rodnega kraja in ljudi, je vse svoje življenje nosil globoko v sebi in ga izžareval na vsakem koraku; v tem je sedanjim ter prihodnjim generacijam lahko izjemen vzornik. Čeprav ga je življenjska pol včasih odpeljala daleč od rodnih krajev, dolga leta je bival v Ljubljani, na rodno mesto ni nikoli pozabil Zaveda! se je, da mora svoje talente in sposobnosti razdajati tudi za gospodarsko, družbeno in kulturno rast svojega mesta. Tukaj mu želimo slediti in v naše delo ter mecl bralce Loških razgledov privabiti čim več Ločanov, tako tiste, ki živijo tukaj, kot tudi tiste, ki živijo in delujejo drugje. Poleg delovanja v društvu naju je združevalo tudi strokovno področje. Tudi v visoki starosti je še vedno spremljal gospodarska dogajanja in imel izjemno tehtna stališča, ki so odraz njegovih dolgoletnih izkušenj. Med drugim je bil prvi guverner Banke Slovenije, opravljal je pomembne gospodarske funkcije v Sloveniji in Beogradu, kjer je bil en mandat tudi poslanec v zboru republik. Pri svojem deluje bil zelo iznajdljiv in pogumen, kar je pokazal že konec petdesetih let, ko je zbiral sredstva za obnovo Lahovega mosta pri Šeširju in mosta čez Sušico na cesti proti Trati, Pri delova nju na bančnem in gospodarskem področju ni bil zgolj poslušen izvrševalec nalog, ampak je ves čas iskal najboljše rešitve za Slovenijo. Koje bil guverner Banke Slovenije, so bile devizne rezerve ilegalno v tujini, V pogovoru za Loške razglede 2006je dejal: »To je Beograd pihal na to. Kot hudič! On je dobro vedel, če imamo mi svoje devizne rezerve, da se pripravljamo na osamosvojitev.« Na koncu tega pogovora je sporočil sedanjim generacijam: »Če bi nekdo hotel svoji okolici, narodu in državi narediti toliko dobrega, kot sem poskušal jaz, bi ugotovil, da je tudi Bruselj mogoče pri marsičem ukani ti in mu ni treba v vsem slediti tako, kot on ukaže.« Občudoval sem njegovo intelektualno svežino in življenjsko energijo, ki jo je, kljub izjemno težkim življenjskim obdobjem, izžareval tudi v visoki starosti. Ko sem ga v zadnjem obdobju obiskoval, je vedno z veseljem povedal, da ureja svoj bogat arhiv in piše spomine na delovanje v Loki. Žal ga je smrt pri tem delu prehitela, in upam, da bo nekdo njegovo delo dokončal. Dragi Cvetko, globoko se ti zahvaljujem za vse tvoje delo pri Muzejskem društvu Škofja Loka, ki je bilo v dobrobit vseh Ločanov. Hvala tudi za vsa življenjska spoznanja, ki si mi jih posredoval v času najinega sodelovanja. Ženi Mariji, sinu Branku in hčerki Andreji v svojem imenu in v imenu članov Muzejskega društva Škofja Loka izrekam iskreno in globoko sožalje. Naj vas in vse nas v teh žalostnih trenutkih bodri misel in spomin na vsa njegova dobra dela, ki ga bodo za vedno ohranila v naših srcih. Naj počiva v miru v rodni loški zemlji! Marija Stanonik Dvema slavistoma z ozemlja loškega gospostva v spomin Jože Šifrer je bil rojen na ozemlju loškega gospostva, a so ga življenjske okoliščine privedle do lega. da se je z njega izselil na visoko Gorenjsko. Drugi, Franček Bohanec, se je kot Štajerec iz bele Ljubljane po upokojitvi nanj preselil. Z obema sem se srečevala redko, le naključno. Vendar mi je vsako srečanje z njima polepšalo dan in okrepilo občutek stanovske pripadnosti slavistični srenji. Kljub temu, da nista bila neposredno udeležena v kulturnem dogajanju na ozemlju nekdanjega loškega gospostva, sta njuno življenje in delo vtisnila vanj neizbrisen pečat. Zaradi spoštljive naklonjenosti njegovim prebivalcem je prav, da se ju spomnijo tudi Loški razgledi. Jože Šifrer (19.5. 1922, Žabnica pri Kranju-24. 12.2009, Jesenice) Antonija Šifrer, mati Jožeta Šifrerja, je bila doma pri Kozincu, v Žabnici. V mladih letih je končala gospodinjsko šolo pri Gospe Sveti na Koroškem. Ko se je poročila k Gregorcu v domači vasi, se je veliko in z »nenavadno veliko smisla« posvečala domoznan-stvu in z marsikaterimi tehtnimi podatki pomagala zgodovinarju Pavletu Blazniku. Podatke je dobivala iz župnijskih in škofijskega arhiva. Tudi mnogim žab-niškim in bitenjskim rodbinam je pojasnila njihov izvor. (Planina 1985: 199, 200). Zlasti se je veliko ukvarjala z rodovnikom Šifrerjev, ki izhajajo iz vodje upornih loških podložnikov Jerneja Šifrerja. Ta je bil potomec bavarskih kolonistov, ki jih je freisinški škof v 12. stoletju naselil na zahodnem robu Sorškega polja, predvsem v Bitnjah, Žabnici in nekaterih bli- Jožc Šifrer (iz: si. Wikipedia) /njih vaseh, jim ukazal krčiti gozdove in obdelovati polja. Danes nanje spominjajo le še številna ledinska in go/dna imena. Podložniki s priimkom Šifrer so bili »trden, rodoviten in pokončen rod, saj so se /lasti v 17. stoletju razlezli po mnogih naseljih loškega gospostva, njihova imena kar pogosto najdemo med tistimi, s katerimi so oblasti imele težave. Toda stari, uporniški Jernač je med temi v največji meri i/pričal neko življenjsko silo, tisto, ki jo je podedoval od svojih prednikov, in so jo hude podložniške tegobe spodbujale k dejanjem.« Ivan Tavčar ga je v Visoški kroniki ovekovečil kot strastnega pravdača, ki se gosposke ne boji. (Šifrer 1976: 34, 44). Drugače je nameraval osvetliti usodo pravdarskega vojvoda Tone Šifrer, njegov osmi vnuk po veji nav/dol. V pisateljevi zapuščini je ohranjen osnutek za dramo, z naslovom Mož iz samote, v kateri naj bi Jernej doživel tragično usodo puntarja, ki v neozaveščenem okolju prehiteva svoj čas. (Šifrer 1976: 44-45). Tone Šifrer (ps. Jern Ledina) (1911, Žabnica-1942, Mauthausen) je po gimnaziji v Kranju študiral slavistiko v Ljubljani, bil je profesor na Ptuju in v Murski Soboti. Kol aktivista Osvobodilne fronte so ga Nemci 1942 zaprli in odpeljali v Mauthausen, kjer je bil ustreljen kot talec. Tože Šifrer je uredil njegovo zbrano delo z naslovom Mladost na vasi (1971) in ob spominu na 80-letnico njegovega rojstva (1991) Srce in oko. Morda je tragična usoda starejšega brata celo vplivala na njegovo življenjsko odločitev, da se tako kot on posveti slavistiki. Sprva se je kot profesor in ravnatelj razdajal na srednjih šolah v Ljubljani in na Jesenicah, nato pa se je docela predal bibliotekarstvu in se upokojil kot vodja rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Hkrati je skrbno spremljal literarno ustvarjanje v prozi in svoje ocene iz Književnih listov, Naših razgledov, Nove revije in Sodobnosti zbral v dveh knjigah (Literarna mnenja, 1968; Pisatelji in knjige, 1988). Njegov najpomembnejši prispevek k slovenski literarni zgodovini je petnajst knjig Zbranega dela Frana Šaleškega Finžgarja (1979-1999) in monografija o njem v zbirki Znameniti Slovenci (1983). Kljub temu, da literarna zgodovina opaža, da je prednost v leposlovnem ustvarjanju Jože Šifrer prepustil starejšemu bratu Tonetu, njegovo mnogostran-sko ustvarjalno dejavnost simbolično uokvirjata dve literarni objavi. Že leta 1954 je objavil daljšo novelo Srečanje pod vrhom, njegovo življenje se je tako rekoč izpelo s knjigo Polje, kdo bo tebe ljubil, 2007. Po »ljudski pesmi« prevzet naslov napoveduje idealizirano podobo nekdanjega kmečkega življenja, resnica pa je ravno nasprotna. Seveda so opisani kmečko delo in poročne šege, toda brez sentimentalnosti. Knjiga zelo realistično upove-duje proces družbene in idejne diferenciacije na vasi, v obdobju po 2. svetovni vojni, ko je nova oblast po zgledu ruskih kolhozov začela uvajati skupne obdelovalne zadruge, ki pa se niso obnesle. Trdni kmetje so po stari navadi pokazali svoje stališče, zato so tri celo zaprli. »Pa ni bilo toliko zaradi zadrug. Ali ni bilo nekaj drugega? Kaj pa naj bi mi kmetje brez Boga in brez cerkve. Vsak dan smo z njim, njegovo stvarstvo nas neprestano obkroža, in cerkev nam je bila vseskozi v tolažbo za naše trpljenje. Pa tudi v veselje. Kako je bilo lepo, ko smo se v nedeljo lepo oblekli in šli, v cerkvi pa poslušali petje in gledali podobe na stenah, hodili pri procesijah za banderi, poslušali veselo potrkavanje zvonov, da nas je iz neke neznane sreče stiskalo v prsih. Kaj bi mi kmetje brez vsega tega. Ne razumem, zakaj ta oblast Cerkev in duhovnike tako preganja.« (Šifrer 2007: 78). Šifrer pušča ob strani teološko poslanstvo Cerkve, toda da vedeli, da je bila za kmečkega človeka cerkev nekdaj edini kraj kulture. S knjigo se Jože Šifrer vrača na Sorško polje, čeprav to ni nikjer izrecno navedeno. Škofja Loka je stilizirano imenovana kot »škofovsko mesto« (n. d„ 112), kamor odhaja Živa, dekle, za katero se po dolgem omahovanju odloči Blaž potem, ko ga je Liza zavrnila in se odločila za Toneta, ki ga nekdanji partizani zmerjajo za dezerterja, zdaj pa je predsednik osovražene vaške zadruge. Blaž, najprej vojak v nemški vojski in nato partizan, je komaj ušel smrti. (Šifrer 2007: 118). To zaupa Živi šele potem, ko mu je, zdaj tovarniškemu delavcu, zaupala svojo zgodbo. »In pripovedovala mu je, kako hudo je bilo pri njih doma, na meji med nekdanjo Jugoslavijo in Italijo« nekje na koncu Poljanske doline. To je edina kolikor toliko konkretna lokacija v obravnavani Šifrerjevi knjigi. »'Kar naprej so se pri nas oglašale različne vojske. Italijani, partizani, četniki, po italijanski okupaciji seveda Nemci. Vsaka je kaj hotela od nas: informacije o nasprotnikih, živež in tudi ljudi. Zlepa se nisi prav obrnil, če si ustregel enim, so te kaznovali drugi. Prej smo mislili, da bomo med vojno, ki se je približevala, še najbolj varni v odročnih hribih, potem pa je bilo tam najbolj grozno. Leta 1942 so v bližnji vasi ustanovili vaško stražo. To gotovo veš, saj si bil partizan. Iz te je po italijanski okupaciji nastala domobranska postojanka, toda naše stiske zato niso bile nič manjše. Kolikokrat je pokalo okrog naših hiš, vsak dan smo se bali za življenje.« [...j Jaz sem imela fanta, domobranca. Bil je med tistimi, ki so sprva odšli k partizanom, potem pa k domobrancem. Želo rada sem ga imela in tudi on mene. Ni bil tak, kot danes radi prikazujejo domobrance. Bil je dober, nič krvoločen, obsojal je vsake krivice in vsako nasilje. Ni se boril za noben klerikalizem, za nobeno politiko, in za nobeno ideologijo, ampak samo za lo, da bi bile naše vasi rešene tega strašnega nasilja. In tudi zase, da bi preživel. Čimbolj se je bližal konec vojne, huje je bilo. Zadnje dni smo že vedeli, da se bo treba umakniti.'« (Šifrer 2007: 115, 116). »Blaž ni vedel, kaj bi. Ni si mogel predstavljati, kako se je vse to moglo dogajati. Saj je bil tudi sam pri partizanih in tam je imel dosti tovarišev in večinoma so bili takšni kot on: dostojni, človeško normalni, nič podivjani, najpomembneje jim je bilo, da bi Nemci odšli in da bi bilo že konec te vojne in tega pobijanja doma.' I... I »Ne vem, zakaj sem ti vse to povedala,' je rekla Živa. 'Nerada pripovedujem, ker me preveč boli. In ravno tebi. Zdelo se mi je, da me ne boš obsojal in da me boš razumel.' 'Kaj bi te obsojal, ko si toliko pretrpela. Povem ti, da zdaj čisto drugače gledam nate. In prav nič ni narobe, če sem bil jaz partizan in ti domobrančevo dekle. Treba bo na vse to pozabiti. Ljudje smo v prvi vrsti ljudje, pa če se naši oblastniki na glavo postavijo.« Živa ga je pozorno gledala, kot bi se hotela prepričati, če ni kaj narejenega v njem. Toda vse je bilo pristno, tako je zaslutila. In celo se ji je zazdelo, da ji je odleglo, ko mu je vse tako odkritosrčno priznala.« (Šifrer 2007: 117, 118). O svojih puntarskih prednikih je Jože Šifrer zapisal: »Jernej Šifrer, pravdarski vojvod loških podložnikov', v svojem času ni mogel uspeti, a njegova uporniška kri tudi v potomcih ni mirovala. Morda ni povsem slučaj, da so bili njegovi nasledniki Tone Šifrer, Peter Oman, Janez Šifrer in Peter Šifrer, ki je leta 1929 kot pri-ženjenec zagospodaril na Tajnetovem domu, v letu 1941 med prvimi ustanovitelji Osvobodilne fronte v Žabnici. Tone Šifrer je v Mauthausnu padel kot talec, Petra Omana je ubila črna roka, Janez in Peter Šifrer pa sta po vojni umrla za posledicami dachauske internacije. Toda njihovo uporništvo je vendarle obrodilo sadove in stari Jernač bi bil gotovo ponosen nanje.« (Šifrer 1976: 45). Kljub temu je treba imeti za Šifrerjevo duhovno oporoko ta pogovor med Blažem in Živo. Jože Šifrer ne bi bil to, kar je, ko ne bi vključil v svoj labodji spev tudi motiva knjige. Živa Blaža prevzame ravno z ljubeznijo do njih. In vedno bolj privlačne postajajo tudi zanj. Mislim, da sva se najprej seznanila ravno v rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice. Potem sva se kdaj pa kdaj srečala v knjižnici v Radovljici, ob predstavitvi kake nove knjige. Vedno je povprašal, kako napreduje delo pri zbirki Glasovi. Rada sem ga poslušala, saj še po toliko letih ni opustil svoje loške govorice, ki je danes niti v Loki ni več slišati. Franček Bohanec (Miklavž pri Ormožu, 13.2. 1923-3.9.2010, Ljubljana) Njegova poklicna pot slavista je bila diametralno nasprotna Šifrerjevi. Začel je pri knjigah, kot urednik in publicist, in končal v šoli, čeprav nikoli ni učil. Pod njegovim vodstvom (1955-1959) je Pionirska knjižnica postala zgledno središče za estetsko vzgojo otrok in mladine. Bil je direktor Zavoda za prosvetno in pedagoško službo Ljubljane in ravnatelj gimnazije na Poljanah v Ljubljani. Bohanec je pisal eseje, študije, komentarje, prikaze, razprave, kritike, spremne besede in polemike, gojil je korespondenco z zanimivimi sodobniki, urejal je revije, zbornike in antologije, sodeloval je pri založniških odločitvah: skratka, komaj bi lahko našli publicistično zvrst, kateri se ne bi posvečal, ali usmerjevalno vlogo, v kateri se ne bi poskušal ali izkazoval. (Vidmar 1996: 217). Franček Bohanec (iz: si. Wikipedia) Edini njegov članek v Loških razgledih je posvečen Vladimirju Kavčiču, objavljen že leta 1984. Zanj pravi, da je »vrnil v beletrijo slovenskega kmečkega človeka iz podblegoških grap, kot je pred desetletji enako s Tavčarjevo pripovedjo postal ta človek literarni model. Oba pisatelja sta odtisnila krajino ob Sori in preko doživljanja njenih poetično-lirskih lepot prešla v predstavni svet slovenskega bralstva«. (Bohanec 1984: 258). Iz njega se čuti, da mu je bila Poljanska dolina že tedaj udomačena pokrajina. V sicer kratki spremni besedi h Kavčičevi objavi pisatelja predstavi celostno. »Bil je med prvimi povojnimi slovenskimi pisatelji mlajšega rodu, ki življenja niso prikazovali poenostavljeno in ukalupljeno. V svojih zgodnjih novelah in romanih je vojno tematiko problematiziral tako, da je v njih vsak lik iskal ali izgubljal svoj in skupni smisel. S tem je dal realistično verističnemu nizanju resničnih dejstev, dogodkov in doživetij pravih, predvsem kmečkih ljudi globljo vsebino, predvsem pri razkrivanju notranjih gibal človeških zgodb, (Bohanec 1984: 258), Ne prezre tudi za tedanjo oblast kočljivega Zapisnika, ki je bil vzrok, da Kavčič še ni prejel Prešernove nagrade. »Njegov roman Zapisnik (1973) je splet stvari in pojavov neizprosnega snemanja naličij in odkrivanja tistega, kar je laliko ali pa tudi ne onkraj zunanjega, enkratno površinskega in posamičnega gledanja na dogodek. Spoznavanje globljih zakonitosti življenja se pri pisatelju ni nikoli in nikjer izrodilo v odmišljena gibanja in besedne igre, ampak je izhajalo iz resničnega utripa konkretnih ljudi.« Upravičeno daje najvišjo ceno romanu Pustota (1976). »Pustota, eden naj-uspelejših slovenskih sodobnih romanov, je po obliki poljuden in preprost, slogovno izčiščen, kol uspela ljudska pesem, po sporočilni vsebini pa pretresljiv in vreden najglobljega premisleka. Rod prebeglih kmečkih puntarjev s Tolminskega je postavljen, enako kot ljudje - žrtve v vojni, v zaostrene, mejne položaje, in z uvidi v življenje in smrt razkrivajo slo po vztrajanju, moč po življenju in kljubovanju in voljo, da spreminjajo lastno podobo in podobo poetično-lirske krajine....« (Bohanec 1984: 259). Ne vem, kako sem si pridobila njegovo naklonjenost, da je sem in tja v svojo publicistično dejavnost vključil tudi moje početje (prim.: Bohanec 1996: 66, 67). Morda je celo neizrečena prošnja za kakšen odziv botrovala dejstvu, da sem prejela od njega pet njegovih knjig: Stopa in reka (1993), Razdrla gnezda (1935), Kanje (1995), Življenje publicista (1998), Odsvitanje: literarno-zgodovinski liki (2002). Vse so izšle pri založbi Viharnik. Vsaj prebrala sem vse. V njegovem literarnem ustvarjanju je zaznati nekaj kocbekovskih dilem. Toda za kakršnokoli javno stališče bi jih morala brati znova. Morda pa kdaj to še storim. V knjigi Življenje publicista sem si posebej zaznamovala poglavji Literatura kot mit na Slovenskem, Mit in sodobni roman. (1998: 30-37). Kot malokdo se je bil pripravljen soočati s tretjim življenjskim obdobjem: »Nikoli si nisem predstavljal, kako malo pomeni starejši človek. Pridejo novi rodo- vi in začnejo vse znova, a vse staro odmira, z njimi pa tudi njihova doživetja in izkušnje. Dialektika življenja je neusmiljena, trajnost človekoljubnih čustev pa je kratkega duha.« (Bohanec, Dialektika življenja 1998: 38). Iz lastne izkušnje je vedel, kako tanka je meja med resnično dobroto in sebičnostjo: »Begunec in prazen želodec sta si vselej brata, povabilo pa se vedno sprejema odprtih rok, če gre za pogrinjek na mizi. In tako sem prišel in dobil mleko s kosom kruha. Kakšno razkošje, četudi nisem smel globlje v dobrotnikovo stanovanje in sem se moral zadovoljiti z mizo v tesni vhodni sobici njegove služkinje.« (Bohanec 1998: 39). Kdaj se je radoživi Prlek, ta daljni potomec Stanka Vraza (1998: 144-153) po upokojitvi za stalno preselil na svoj vikend v Gorenji vasi, (mi) ni znano. Postala sem kar malo ljubosumna, ko mi je to povedal ob priložnosti, ko je v Gorenji vasi vstopil na avtobus in vedno sva se pogovarjala le na kaki taki vožnji v Škofjo Loko. »Zdajživim z njimi - Poljanct,«je odločno zapisal čez nekaj let, ko je v Žirovskem občasniku objavil primerjalno interpretacijo pesniških zbirk Šmarnični romar Franca Kopača in Raztrgane korenine Marije Stanonik. Nanje se navezuje tudi posvetilo v knjigi Literarni paberki (slovstveno-zgodovinske skice): Tudi moje pisanje (v prozi) je meditacija o tem, kje in kako začne rasti drevje z raz-trgani-mi (nasilno) koreninami. Podpis Gorenja vas, 23. II- 1997. Prevzela ga je ustvarjalnost poljanskih žena in njegova je bila ideja o antologiji poljanskih pesnic. Mogoče pa se kdaj uresniči tudi ta njegova zamisel. Tudi njemu v spomin. LITERATURA: Jože Šifrer Berčič, Branko; Kocijan, Gregor: Visok življenjski jubilej Jožeta Šifrerja. Knjižnica. Ljubljana, 46 (2002), št. 1-2, str. 181-185. Planina, France: Spomini na Antonijo Šifrer. Loški razgledi 32, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1985. Slovenska književnost, leksikon. Ljubljana : Cankarjeva založba, str. 448. Šifrer, Jože: Polje, kdo bo tebe ljubil. Slovenske večernice 157, Celje : Celjska Mohorjeva družba, 2007. Šifrer, Jože: Jernej Šifrer, njegov rod in robotna pravda loških podložnikov. Loški razgledi XXIII, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1976, str. 34-46. Franček Bohanec Bohanec, Franček: Beseda o pisatelju V. Kavčiču. Loški razgledi 31, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1984, str. 258-259. Bohanec, Franček: Življenje publicista, Ljubljana : Viharnik, 1998. Vidmar, Tit: Beseda o knjigi in avtorju, Franček Bohanec. Literarni paberki. Ljubljana : Viharnik, 1996, str. 217-219. Delovanje Muzejskega društva ŠkofjaJ.oka Uredništvo Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2010 Zbor članov je bil v sredo, 23. marca 2011, ob 19. uri, v Galeriji Franceta Miheliča, v Kašči na Spodnjem trgu. Prisotne je uvodoma pozdravil predsednik društva mag. Aleksander Igličar in pojasnil, da se je iztekel triletni mandat, njemu kot predsedniku in članom izvršnega odbora, zato je letošnji zbor članov namenjen tudi volitvam. Za prijeten začetek zbora je poskrbel mag. Tone Košir, s predstavitvijo svoje knjige Življenje rui Lučinskem skozi stoletja. Kratko odmerjen čas je namenil predstavitvi Lučin, avtohtonim družinam in domačijam, znamenitim Lučinčanom in zanimivi zgodbi o kamniti glavi - fragmentu kipa sv. Vida iz stare lučinske cerkve. Knjiga z bogato vsebino in dragocenimi rodoslovnimi podatki je bila že kmalu po izidu razprodana, v pripravi je dopolnjen ponatis. Po zaključeni predstavitvi knjige je predsednik Aleksander Igličar dal besedo Marku Vraničarju, ki je predstavil Pobudo o zaščitni klavzuli za trg nepremičnin na Primorskem in prisotne povabil, da s svojim podpisom podprejo prizadevanja Kraševcev. Nato je predsednik začel z uradnim delom zbora članov. Zbor je bil sklican 12. marca 2011, z vabilom, ki so ga prejeli vsi člani, in objavo na spletnih straneh društva. Zbor je potekal po naslednjem dnevnem redu: 1. Volitve delovnih teles zbora 2. Obravnava in sprejem letnega poročila društva za leto 2010, poročila predsednika, blagajnika in nadzornega odbora Mag. Tone Košir je udeležencem zbora uvodoma predstavil svojo najnovejšo knjigo Življenje na Lučinskem skozi stoletja. (Joto: Aleksander Igličar) 3. Volitve predsednika društva in članov izvršnega odbora za mandatno obdobje od 2011 do 2014 4. Nadomestne volitve za člana nadzornega odbora 5. Obravnava in sprejem programa dela društva in finančnega načrta za leto 2011. Na zboru je bil soglasno sprejet predlog dopolnitve dnevnega reda s točko Razno. Zbor članov je vodilo delovno predsedstvo v sestavi: mag. Srečko Beričič, predsednik, Andrej Pipp in Milan Vodnik, člana, v verifikacijski komisiji Helena Janežič, Mojca Ferle in Jože Štukl, mag., za zapisnikarico je bila izvoljena Mojca Ferle, za overovatelja zapisnika mag. Tone Košir in Cene Božnar, v volilno komisijo pa Peter Pipp za predsednika ter Evgen Benedik in Franc Krajnik za člana. Zbor je z javnim glasovanjem soglasno potrdil imenovane kandidate. Predsednik društva mag. Aleksander Igličar je v poročilu o delovanju društva v letu 2010 povzel vrsto aktivnosti, ki jih je društvo izpeljalo v preteklem letu. Izpostavil je odlično delo uredniškega odbora Loških razgledov. Bogata je bila tudi druga izdajateljska dejavnost, med drugim izdaja Pasijonskih doneskov in dolgo pričakovana zbirka pripovedk Lojzeta Zupanca Kamniti most, ki je bila razprodana v dveh tednih. Osem Blaznikovih večerov je bilo zelo dobro obiskanih, prav tako tudi društveni izlet v Innichen. Povzel je tudi aktivnosti, ki jih je društvo izvedlo v zvezi s pobudami s preteklega zbora članov. Za finančno podporo pri izdaji Loških razgledov in drugih publikacijah se je zahvalil občinskim svetnikom ter prejšnjemu županu Igorju Drakslerju in sedanjemu mag. Mihu Ješetu ter njunim sodelavcem. Ob koncu triletnega vodenja društva je pohvalil uigrano in usklajeno delo celotnega izvršnega odbora. Trdno finančno poslovanje društva v letu 2010 je razvidno tudi iz poročila blagajnika mag. Matjaža Čepina. Za dobro opravljanje računovodskih storitev je pohvalil strokovno službo Loškega muzeja. Poročilo nadzornega odbora za leto 2010 je namesto Miha Ješeta, predsednika odbora, prebral mag. Srečko Beričič, član odbora. Poslovanje društva je potekalo v skladu s pravili in sldepi izvršnega odbora. Uspešno so bili realizirani vsi zastavljeni projekti. Pohvaljeno je bilo uspešno vodenje Muzejskega društva skozi vse triletno mandatno obdobje (vsa poročila so v celoti objavljena v nadaljevanju ). V razpravi na poročila je Marko Vraničar ponovno odprl vprašanje postavitve obeležja dr. Kocijančiču v Aleji znamenitih Ločanov, ki je bila podana na enem od prejšnjih zborov. V odgovoru je predsednik poudaril, da je izvršni odbor omenjeni predlog že večkrat obravnaval, saj so se vmes spreminjale zunanje okoliščine: v začetku so sorodniki dr. Kocijančiča nasprotovali temu predlogu, kasneje so mnenje spremenili. V zvezi z Alejo znamenitih Ločanov, katere pobudnik je bilo Muzejsko društvo, je v zadnjih letih prišlo do zastoja in s tem do kršenja občinskega odloka, ki določa, da mora občina vsako leto pripraviti javni razpis za zbiranje predlogov pomembnih osebnosti, katerih obeležje bi bilo uvrščeno v Alejo. Na to dejstvo je Muzejsko društvo pisno opozorilo prejšnjega in sedanjega župana. Zaradi teh okoliščin je izvršni odbor Muzejskega društva sprejel sklep, da se obravnava predloga za uvrstitev dr. Kocijančiča v Alejo odloži do objave javnega razpisa, za poročevalca je bil določen mag. Tone Košir. Predsednik je še poudaril, da je glede na zgodovinske okoliščine Muzejsko društvo le eden od predlagateljev, o izbiri pa odloča občinski svet na osnovi predloga strokovne komisije, ki je praviloma določena ob razpisu. Muzejsko društvo je županu poslalo pobudo, da se v strokovno komisijo določi tudi predstavnik Muzejskega društva. Več razpravljavcev je pohvalilo delo predsednika in organov društva. Beseda je tekla ludi o pravkar končanem mednarodnem simpoziju Pasijoni v Evropi - bogata dediščina za prihodnost, pri katerem je Muzejsko društvo tudi sodelovalo, saj so bili Pasijonski doneski uradni zbornik simpozija, Alojzij Pavel Florjančič pa je pripravil priložnostno razstavo Slovenski pasijoni. Pred glasovanjem o poročilih je Jože Štukl, mag., član verifikacijske komisije, navzoče seznanil, da je na zboru prisotnih 47 članov, kar je zadoščalo, da je bil zbor članov sklepčen. Člani so vsa poročila sprejeli soglasno, podali so ludi razre-šnico predsedniku in izvršnemu odboru Muzejskega društva Škofja Loka. V nadaljevanju je mag. Tone Košir predlagal, da se skupaj z volitvami novega predsednika društva in novega izvršnega odbora izvedejo tudi volitve nadomestnega člana nadzornega odbora. Mojca Ferle, tajnica društva, je prisotnim pojasnila pravila, po katerih bodo potekale volitve in predstavila nekatere aktivnosti, ki so bile že izvedene v zvezi z volitvami. K predlaganju kandidatov sta bila 2. decembra 2010 pozvana Loški muzej in Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki. Odgovora na poziv nismo prejeli, kar v skladu s pravili pomeni, da te pravice zavoda ne bosta uporabila.1 Prav tako so bili k predlaganju kandidatov povabljeni vsi člani društva. Pisno se je odzval le član arh. Tone Mlakar, ki je izrazil podporo dosedanjemu predsedniku in članom izvršnega odbora. Izvršni odbor je za novega predsednika predlagal mag. Aleksandra Igličarja, za člane izvršnega odbora pa: mag. Matjaža Čepina, Mojco Ferle, Alojzija Pavla Florjančiča, Heleno Janežič, mag. Toneta Koširja, Jano Mlakar, Jerneja Antolina 1 Naknadno (e bilo ugotovljeno, da je Zgodovinski arhiv Ljubljana dne 21. decembra 2010 obvestil Muzejsko društvo Škofja Loka, da kot predstavnico arhiva v izvršnem odboru Muzejskega društva Škofja Loka predlaga Judito Šega. Člana verifikacijske komisije Mojca Ferle in Jože Štukl. mag, Cfoto: Aleksander Igličar) Omana, dr. Klemcnta Podnarja, Judito Šega, Jožeta Štukla, mag. in Jerneja Tavčarja; večina kandidatov je članov sedanjega izvršnega odbora. Ponovni kandidaturi se je odrekel Vincencij Demšar. Predlagana sta dva nova člana: Jernej Antolin Oman in Jernej Tavčar, ki ju je tajnica kratko predstavila. Jernej A. Oman je študent slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in velik ljubitelj domo-znanstva. Med drugim je oblikoval zasebno knjižnico, ki vsebuje več kot 7.000 enot in je bila jeseni 2010 uvrščena v sistem COBISS - bibliografsko bazo podatkov. Jernej Tavčar je sodelavec na občini, zanimajo ga zgodovinska in aktualna družbena ter kulturna dogajanja, v preteklosti je že sodeloval z Muzejskim društvom. Mag. Miha Ješe je bil izvoljen za župana občine Škofja Loka, zato je na zadnji seji izvršnega odbora, 7. marca 2011, odstopil s funkcije predsednika nadzornega odbora. Zaradi tega je izvršni odbor za nadomestnega člana predlagal Vincencija Demšarja. Mandat nadomestnega člana traja le do izteka mandata sedanjim članom, to je do leta 2012. Delovni predsednik je prisotne povabil k predlogom dodatnih kandidatov. Dodatnih kandidatov ni bilo, zato je mag. Matjaž Čepin predlagal, da so volitve javne, kar je zbor članov z dvigom rok soglasno podprl. Soglasno je bil za predsednika Muzejskega društva Škofja Loka za mandatno obdobje 2011-2011 izvoljen mag. Aleksander Igličar. Prav tako so bili za mandatno obdobje 2011-2014 soglasno izvoljeni člani izvršnega odbora Muzejskega društva Škofja Loka: mag. Matjaž Čepin, Mojca Ferle, Alojzij Pavel Florjančič, Helena Janežič, mag. Tone Košir, Jana Mlakar, Jernej Antolin Oman, dr. Klemeni Podnar, Judita Šega, Jože Štukl, mag. in Jernej Tavčar. Z večino glasov je bil izvoljen Vincencij Demšar za nadomestnega člana nadzornega odbora Muzejskega društva Škofja Loka, do izteka mandata sedanjemu sestavu nadzornega odbora, to je do leta 2012. Po končanih volitvah se je novo izvoljeni predsednik zahvalil za zaupanje in javno izraženo podporo ter predstavil vsebinski program dela društva za leto 2011 (v celoti je objavljen v nadaljevanju). Predlog finančnega načrta je predstavil mag. Matjaž Čepin. V odprti razpravi na program so bili podani dodatni predlogi za teme na Blaznikovih večerih in predlogi za društveni izlet. Pod točko Razno ni bilo predlogov in razprave. Uradni del zbora je bil zaključen ob 21.15 uri. Predsednik Aleksander Igličar je ob zaključku navzoče povabil na druženje in klepet ob kozarčku. Zapisala: Mojca Ferle Poročilo predsednika Muzejskega društva Škofja Loka o delu društva v letu 2010 Spoštovani člani Muzejskega društva Škofja Loka! Z letom 2010 se izteka triletno obdobje, v katerem smo skupaj s kolegi v izvršnem in nadzornem odboru ter častnem razsodišču vodili Muzejsko društvo Škofja Loka. Zato bom v svojem poročilu najprej predstavil naše delo v zadnjem letu, v nadaljevanju pa podal pogled na triletno obdobje. V letu 2010 smo uspešno izvedli vse naše temeljne dejavnosti. LJredniški odbor Loških razgledov, z urednico Judito Šega na čelu, je junija predstavil bogato 56. številko. Izjemno sem vesel, da uredniški odbor svoje poslanstvo odlično izvaja, kar se vidi tudi v tem, da se na sejah izvršnega odbora le seznanjamo z njihovim delom in se ne spuščamo podrobneje v vsebino posamezne številke. Marca lani smo izdali že tradicionalne Pasijonske doneske, pred enim tednom pa, v okviru mednarodnega simpozija Pasi/oni v Evropi - bogata dediščina za prihodnost, že šeste Pasijonske doneske, ki postajajo osrednja slovenska pasijonska publikacija. Največ zaslug za to ima naš neumorni častni član Alojzij Pavel Florjančič, pobudnik in nosilec pasijonske kondicije. Konec leta 2010 smo izdali ponatis temeljne loške domoznanske knjige, zbirko pripovedk Lojzeta Zupanca Kamniti most, ki je obogatena s strokovno oceno dr. Marije Stanonik in osvežena z ilustracijami akademske slikarke Maje Šubic. Največ zaslug za izid ima urednica Helena Janežič, naša podpredsednica, ki je tudi pripravila Zupančevo bibliografijo. Knjiga je bila razprodana v dveh tednih, za letošnji kulturni praznik smo jo ponovno izdali. V lanskem letu smo pripravili osem Blaznikovih večerov, ki so bili zelo dobro obiskani. Poleg tega smo pripravili še Debeljakov večer, na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ter predstavitev knjige Nekoč je bilo jezero, na Vrhu Svetih Treh Kraljev in v Spodnji Idriji. Jeseni smo pripravili odmeven izlet v Innichen, ki ga je odlično pripravil in vodil Peter Pokorn. Ob izidu Loških razgledov smo izdali predstavitveno zgibanko o našem društvu, z motivom stare loške razglednice. Na izvršnem odboru smo obravnavali tudi vaše pobude, ki ste jih dali na lanskem zboru članov. Pobudo za restavriranje freske na obzidju nunskega vrta smo posredovali strokovnim službam na občini in pristojnemu konservatorju. Ugotovljeno je bilo, da je freska verjetno delo mojstra Janeza Šubica. Župan mag. Miha Ješe mi je v nedavnem pogovoru omenil, da bodo fresko pred pričetkom preurejanja nunskega vrta sneli in prenesli v Loški muzej. Strokovna skupina je pregledala arhiv Staneta Pečarja in se odločila, da zapisi niso primerni za objavo v samostojni publikaciji v okviru Doneskov. V soglasju z avtorjem in združenjem za ohranjanje vrednot NOB je bil njegov arhiv prenesen v hrambo v Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki. Skupaj s Knjižnico Ivana Tavčarja smo se prijavili na razpis Ministrstva za kulturo za digitalizacijo domoznanske literature, kjer žal nismo uspeli. Kljub temu smo ob finančni podpori občine izvedli digitalizacijo dveh loških temeljnih domoznanskih del, Blaznikove Škofja Loka in loško gospostvo ter Planinove Škofja Loka s Poljansko in Selško dolino, ki bosta v naslednjih tednih dostopni na spletnih straneh. Kot je znano, je bilo naše društvu pobudnik oblikovanja Aleje znamenitih Ločanov, v kateri je bilo zadnje obeležje postavljeno leta 2006. Veljavni občinski odlok določa, da mora občina vsako leto pripraviti razpis za postavitev novega obeležja, kar pa v zadnjih letih ni bilo izvedeno. Na to smo pisno opozorili prejšnjega in sedanjega župana, ki je obljubil, da bodo letos nadaljevali s postavitvijo obeležij. V pismu smo izrazili pripravljenost, da strokovno sodelujemo pri izboru. Ko pogledam na triletno delovanje v Muzejskem društvu, sem vesel in hkrati ponosen, da smo s skupnimi prizadevanji uspešno izpolnjevali naše temeljno poslanstvo - pospeševanje domoznanstva in ohranjanja vrednot domoljubja, tako med našimi člani kot tudi širše med vsemi Ločani. O tem ne pričajo le zunanji dosežki, izdajanje Loških razgledov in ostalih publikacij, Blaznikovi večeri idr., ampak mogoče še bolj pogovori z vami, v katerih izražate svoje zadovoljstvo in pohvale za naše delo. Občasno obseg dela že presega prostovoljni ljubiteljski nivo našega delovanja in včasih me kdo celo vpraša, koliko nas je zaposlenih pri Muzejskem društvu. Vesel sem vaše podpore, včasih pa bi za naše delo pričakoval več posluha tudi od nosilcev loškega kulturnega, družbenega in političnega življenja. Vesel sem, da se je upadanje članstva, ki je bilo značilno za zadnje desetletje, zaustavilo. Pridružuje se nam vedno več članov iz srednje in mlajše generacije, ki smo se jim uspešno približali tudi s pomočjo spletnih strani, ki jih letno obišče več kot sto tisoč obiskovalcev. Vabim vas, da med nas povabite tudi vaše sorodnike, prijatelje in znance. Naj postati član Muzejskega društva ponovno postane vrednota Ločanov, tako kot je nekoč že bilo. Delovno predsedstvo so sestavljali: Milan Vodnik. Andrej Pipp in mag. Srečko Beričič (predsednik). Spredaj stoji častni član društva Alojzij Pavel Florjančič. Cfoto: Aleksander Igličar) Izdajanje Loških razgledov in ostale knjižne izdaje finančno podpira Občina Škofa Loka, za kar se zahvaljujem občinskim svetnikom ter dolgoletnemu županu Igorju Drakslerju. Prepričan sem, da bo tudi novi župan mag. Miha Ješe podpiral naše delo, še zlasti zato, ker nas dobro pozna, saj je naš dolgoletni član in odbornik. Na koncu se za njihovo predano in vestno delo zahvaljujem vsem kolegom v izvršnem odboru. Vesel sem, da smo delovali kot uigrana skupina, v kateri ima vsak svoje pomembno mesto, brez katerega ne bi bili tako uspešni. Zaradi tega smo se odločili, da ponovno kandidiramo in upamo, da nas boste podprli. Za njihovo delo se zahvaljujem tudi uredniškemu odboru Loških razgledov, članom nadzornega odbora in članom častnega razsodišča. mag. Aleksander Igličar Poročilo blagajnika Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2010 Prihodki - odhodki Muzejsko društvo Škofja Loka je v letu 2010 ustvarilo 50.614 evrov prihodkov, od lega je bilo dotacij iz proračunskih in drugih javnih sredstev 32.771 evrov (65 %), prihodkov od prodaje publikacij 15.505 evrov (31 %), članarine 2.189 evrov (4 %) in 149 evrov drugih prihodkov. Prihodki so bili približno 5 % večji kakor v predhodnem letu. Odhodki so znašali 49.746 evra ali 6 % več kot leto prej. Pri odhodkih je bilo stroškov porabljenega materiala, storitev in avtorskih honorarjev 29.078 evrov, kar je odstotek več kot leto prej. Presežek je znašal 868 evrov, od tega je moralo društvo odvesti 88 evrov davka. Tako je bilo ustvarjeno 780 evrov čistega presežka prihodkov, kar pomeni, da je društvo poslovalo pozitivno. Stanje denarnih sredstev Denarni tok v letu 2010 je bil pozitiven. Denarna sredstva na TRR so bila na dan 31. december 2010 2.397 evra, poleg tega je bilo vezanih 13.500 evrov pri Gorenjski banki. Terjatve do kupcev so znašale na isti dalum 8.099 evra, kratkoročne obveznosti pa 2.464 evrov, v celoti nezapadlih, kar pomeni, da je bil na ta datum presežek terjatev nad obveznostmi 5.635 evra. Tako je znašal seštevek pozitivnih finančnih postavk na ta dan 21.532 evra. Društvo med letom ni imelo nobenih težav na področju finančnega poslovanja in je lahko iz tega vidika poslovalo normalno, finančno stanje na 31. december 2010 pa zagotavlja normalno poslovanje tudi v letu 2011. Finančno-računovodske storitve je v okviru medsebojnega dogovora zelo dobro opravljala strokovna služba Loškega muzeja. Pomembnejši podatki iz računovodskih izkazov Muzejskega društva Škofja Loka za zadnji dve leti v evrih IZKAZ POSLOVNEGA IZIDA 2010 2009 PRIHODKI Dotacije 32.771 26.337 Prodaja 15.505 17.538 Članarine 2.189 3.015 Drugi prihodki 149 1.359 SKUPAJ PRIHODKI 50.614 48.249 ODHODKI Stroški materiala 18.111 14.911 Stroški storitev 29.078 28.727 Odpisi vrednosti 2.556 3.232 Drugi odhodki 1 591 SKUPAJ ODHODKI 49.746 47.461 Davek od dohodkov 88 374 Presežek prihodkov 780 414 BILANCA STANJA NA DAN 31.12. Zaloge 3.632 6.914 Terjatve 8.099 1.154 Finančne naložbe 13.500 15.500 Denar 2.397 921 SKUPAJ SREDSTVA 27.628 24.489 Društveni sklad 25.164 24.384 Kratkoročne obveznosti 2.464 105 SKUPAJ VIRI 27.628 24.489 mag. Matjaž Čepin Poročilo predsednika,nadzornega odbora Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2010 Nadzorni odbor Muzejskega društva Škofja Loka, v sestavi mag. Srečko Beričič, Peter Pokorn in mag. Miha Ješe kot predsednik, se je sestal 19. marca 2011, v prisotnosti predsednika društva mag. Aleksandra Igličarja in blagajnika mag. Matjaža Čepina. Nadzorni odbor je pregledal vestno in natančno pripravljeno gradivo ter poslovanje društva v letu 2010. Člani nadzornega odbora so se sej izvršnega odbora redno udeleževali in tekoče spremljali njegovo delovanje. Poslovanje društva je bilo skladno s statutom in sklepi izvršnega odbora. Muzejsko društvo Škofja Loka je v letu 2010 v celoti izpolnilo zastavljeni program. Člani izvršnega odbora so vsak na svojem področju zelo uspešno izpeljali zastavljene naloge in delovali povezano kot dobro usklajen tim. Loški razgledi so bili ponovno izdani v predvidenem času, izdanih je bila vrsta drugih publikacij, organizirani lepo obiskani Blaznikovi večeri, uspešno se je nadaljevalo delo na zmanjšanju in pravilnemu vrednotenju zalog, prav tako uspešno finančno poslovanje pa je omogočilo realizacijo vseh predvidenih projektov. Delovanje Muzejskega društva Škofja Loka je bilo v letu 2010 dobro organizirano in vodeno, poslovanje je bilo skladno s predpisi, dokumentacija je pregledna in lepo urejena, zato nadzorni odbor predlaga potrditev poročil delovanja Muzejskega društva Škofja Loka v letu 2010. Nadzorni odbor ugotavlja, da so tako predsednik kakor člani izvršnega odbora v preteklem triletnem mandatnem obdobju uspešno vodili Muzejsko društvo. Nadzorni odbor predlaga, da uvedemo podelitev priznanj članom za uspešno delo v Muzejskem društvu. mag. Miha Ješe Udeleženci zbora članov Muzejskega društva Škofja Loka. (Joto: Aleksander Igličar) Vsebinski program dela Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2011 IZDAJA 57. ŠTEVILKE LOŠKIH RAZGLEDOV Predstavitev 57. številke Loških razgledov bo v torek, 14. junija 2011, v Sokolskem domu. IZDAJA DONESKOV V letu 2011 načrtujemo izdajo naslednjih Doneskov: • PASIJONSKI DONESKI 2011/6, urednik Alojzij Pavel Florjančič, izid in predstavitev bo 17. marca 2011, v okviru mednarodnega znanstvenega simpozija Pasijoni v Evropi - Bogata dediščina za prihodnost, • Vodnik FRESKANT JERNEJ IZ LOKE, urednica Mojca Ferle, glavni avtor Dušan Koman, predstavitev bo v četrtek, 22. septembra 2011, • Vodnik PO ALEJI ZNAMENITIH LOČANOV, urednik in glavni avtor Alojzij Pavel Florjančič, predviden izid oktobra 2011, • 40 LET PODELITVE SEVFRJFVIH NAGRAD, urednik in glavni avtor Marko Črtalič, predviden izid decembra 2011. BLAZNIKOVI VEČERI: • 25. januar 2011 (že izveden): Predstavitev knjige POZDRAV Z GORENJSKE, iz zbirke starih razglednic Gorenjskega muzeja, • 30. marca 2011: FRESKANT JERNEJ IZ LOKE, predavatelja Dušan Koman in Janez Jocif, • 14. junij 2011: Izid in predstavitev 57. številke LOŠKIH RAZGLEDOV. • 22. september 2011: Izid in predstavitev vodnika FRESKANT JERNEJ IZ LOKE, • september: Ohranjanje in varovanje kulturne dediščine, • oktober: Blaznikov večer, posvečen slikarju Ivanu Groharju, • november 2011: Izid in predstavitev vodnika PO ALEJI ZNAMENH II I LOČANOV. OSTALE DEJAVNOSTI: • digitalizacija knjig: Pavle Blaznik, ŠKOFJA LOKA IN LOŠKO GOSPOSTVO in France Planina, ŠKOFJA LOKA S POLJANSKO IN SELŠKO DOLINO ter uvrstitev v digitalno knjižnico Dlib, april 2011, • uvedba angleških spletnih strani društva, www.mdloka.si, maj 2011, • april 2011: razstava ilustracij Maje Šubic za knjigo Kamniti most, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, • maj 2011: razstava ilustracij Maje Šubic za knjigo Kamniti most, mala razstavna galerija Občine Škofja Loka, • junij 2011: organizacija srečanja odbornikov muzejskih društev Škofja Loka, Železniki in Žiri, • junij 2011: predstavitev knjig NEKOČ JE BILO JEZERO in KAMNITI MOST v Železnikih, • september, oktober 2011: društveni izlet. Helena Janežič Prof. dr. Branko Berčič odlikovan z zlatim redom za zasluge V aprilu 2010 je predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk našega someščana dr. Branka Berčiča na posebni slovesnosti odlikoval z zlatim redom za zasluge za njegovo življenjsko delo na področju bibliotekarstva in literarne zgodovine. Čeprav je rojen 12. januarja 1927, v Šmalčji vasi na Dolenjskem, se že dolga leta šteje za Ločana, saj že več kot 70 let živi v Škofji Loki. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, tam nadaljeval študij na Filozofski fakulteti, leta 1950 končal študij Predsednik dr. Danilo Türk izroča dr. Branku Berčiču zlati red za zasluge za njegovo življenjsko delo. (Joto: Ivo Berčič) slavistike, leta 1965 pa bil promoviran za doktorja literarnih znanosti. Od leta 1951 je bil zaposlen v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (NITK), najprej kot bibliotekar v rokopisni zbirki in nato kot njen vodja. Za krajši čas je postal pomočnik republiškega sekretarja za prosveto in kulturo, nato se je ponovno zaposlil v NUK kot vodja rokopisnega oddelka, v obdobju 1976-1980 je opravljal funkcijo ravnatelja te ustanove. V pedagoško dejavnost se je kot predavatelj vključil leta 1981, na takratni Pedagošld akademiji v Ljubljani, in sicer na Katedri za knjižničarstvo. Leta 1987 je bil imenovan za prvega predstojnika Oddelka za bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti, leta 1991 pa za zaslužnega profesorja. V svojem znanstvenoraziskovalnem in poklicnem udejstvovanju se je posvečal slovenski reformaciji in realizmu, razvoju knjige, tiskarstva in bibliotekarska. Pripravil je več pomembnih faksimiliranih izdaj (s komentarjem) slovenskih pro testantskih piscev. Bil je dolgoletni odbornik, tajnik in predsednik Muzejskega društva, glavni pobudnik in dolgoletni urednik Loških razgledov, zanje je pisal tudi kulturnozgodovinske prispevke in predstavil številne literate - rojake z loškega ozemlja. Za svoje delo pri Muzejskem društvu Škofa Loka je bil leta 1997 imenovan za častnega člana. Predvsem pa je bil in je vedno človek. Na obeh strokovnih področjih so mu njegove vrline omogočile, da je uspešno reševal zastavljene naloge in v svojem delovnem okolju vedno izžareval prijetno toplino ter s svojim optimizmom spodbujal sodelavce. Takšen je bil vedno tudi pri pedagoškem delu, ki ga je opravljal vestno, strokovno kakovostno in s posebnim navdušenjem. Veseli smo, da ga imamo v naši sredi in mu ob tej priložnosti iskreno čestitamo! Aleksander Igličar Blaznikovi večeri v letu 2010 V letu 2010 je Muzejsko društvo Škofja Loka pripravilo osem Blaznikovih večerov in tri tematske večere, ki so predstavljeni v nadaljevanju. Četrtek, 28. januarja 2010, Galerija Franceta Miheliča, Škofja Loka LOŠKA KASARNA V PRETEKLOSTI IN PRIHODNOSTI O preteklosti loške kasarne se je z njenim nekdanjim komandantom Srečkom Tušarjem pogovarjal Vinko Demšar, prihodnje načrte sta predstavila Brane Murnik, načelnik Upravne enote Škofja Loka, in Jernej Prevc, direktor občinske uprave. Loška kasarna je bila zgrajena med leti 1928 in 1932, v zaledju nove rapalske meje med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo. Med 2. svetovno vojno so bili v njej Nemci, po njej pa do leta 1991 vojaki J LA (Jugoslovanska ljudska armada). Tedaj je vojašnico zasedla slovenska teritorialna obramba in po odhodu JLA iz Slovenije (oktobra 1991) je prišla v last Ministrstva za obrambo, vendar v njej ni bilo več vojakov. Srečko Tušar. ki je bil komandant loške kasarne od leta I960 do 1965, ima za sabo zanimivo vojaško pot. Rojen je bil v Idriji, kjer je pred 2. svetovno vojno delal kot miner v idrijskem rudniku živega srebra. Minerske izkušnje so mu prišle med vojno zelo prav, saj je bil v partizanih vodja diverzantske skupine, ki je med drugim izvedla uspešen napad na vodne črpalke v idrijskem rudniku in nemško skladišče bencina v Postojnski jami. Pred koncem vojne je odšel na oficirsko šolo v Beograd, po vojni je vodil raz-miniranje ob slovensko-italijanski meji, kasneje pa postal komandant kasarne v Bohinjski Beli. V tem času je Nekdanji komandant škofjeloške vojašnice Srečko Tušar in voditelj večera Vinko Demšar. (Joto: Aleksander Igličar) bil leta 1957 vodja velike planinske vojaške vaje v Gorskem Kotorju, ki si jo je ogledal tudi znani ruski maršal Žukov, tedanji sovjetski obrambni minister, ki mu je na koncu osebno čestital za uspešno izvedbo vaje. Premestitve v loško kasarno ni bil vesel, saj je bila do tedaj slabo vzdrževana. Pod njegovim poveljstvom je bila kasarna praktično v celoti obnovljena. Tedaj je bilo v kasarni okrog 70 oficirjev in podoficirjev ter okrog 600 vojakov. Kasneje je bil Tušar premeščen v vojaško poveljstvo. Četrtek, 18. marca 2010, Galerija Franceta Miheliča, Škofja Loka PREDSTAVITEV PASIJONSKIH DONESKOV 2010/5 Vsebino novih Pasijonskih doneskov je uvodoma predstavil urednik Alojzij Pavel Florjančič. V nadaljevanju so svoje prispevke podrobneje predstavili avtorji: kapucin pater Robert Podgoršek, gvardijan loškega kapucinskega samostana, Ilija Popit, gospodarski novinar časopisa DELO, in Borut Gartner, režiser Škofjeloškega pasijona 2009. Vsebina Pasijonskih doneskov 2010/5 je podrobneje predstavljena v nadaljevanju zbornika. Četrtek, 15. aprila 2010, Galerija Franceta Miheliča, Škofja Loka PORTRET LOJZETA MALOVRHA, dolgoletnega pedagoškega delavca Z dolgoletnim loškim pedagoškim delavcem Lojzetom Malovrhom se je pogovarjala Milena Miklavčič. Lojze Malovrh, rojen leta 1926, na Suhi pri Škofji Loki, je vse življenje deloval v pedagoškem poklicu. Začel je kot učitelj biologije in kemije na loški gimnaziji, nadaljeval na osnovni šoli, bil osem let ravnatelj loške gimnazije, pred upokojitvijo pa vodja enote Zavoda za šolstvo v Kranju. Izjemno aktiven je bil tudi v loškem družbenem življenju, saj je bil organizacijski vodja praznovanja loške tisočletnice, pobudnik in dolgoletni vodja Male Groharjeve kolonije in predsednik Sklada Staneta Severja. Leta 1958 je pred tedanjim vrtom sedanje OŠ Škofja Loka - Mesto posadil drevo prijateljstva - ginko biloba, ki še danes kraljuje pred loško Namo. Po upokojitvi je ostal in je še vedno zelo aktiven v Društvu upokojenih pedagoških delavcev Slovenije, kjer je tudi častni član. Lojze Malovrh je dolgoletni član Muzejskega društva Škofja Loka in avtor mnogih prispevkov v Loških razgledih. Blaznikov večer smo pripravili v sodelovanju z Moderatorka Milena Miklavčič, Lojze Malovrh ter Vida in Branko Dobravec. (Joto: Aleksander Igličar) Gimnazijo Škofja Loka, zato je v uvodnem delu večera zapel gimnazijski pevski zbor, pod vodstvom Ane Prevc Megušar. Lojzeta Malovrha so pozdravili tudi Eta Chvatal, predsednica gorenjske sekcije Društva upokojenih pedagoških delavcev Slovenije, in bivša predsednica slovenskega društva Vida Dobravec. Za presenečenje večera je poskrbel njen mož Branko Dobravec, gledališki igralec in pevec, dolgoletni pevec ansambla Dobri znanci, ki je ob kitari zapel nekaj pesmi. Za zaključek pa sta z ženo Vido zapela rusko ljubezensko pesem, ki sta jo posvetila Lojzetu in njegovi ženi Francki. Ponedeljek, 24. maja 2010, Sokolski dom, Škofja Loka 520-LETNICA RUDARSKIH VEZI MED ŠKOFJO LOKO IN IDRIJO Blaznikov večer smo pripravili v sodelovanju s Filatelističnim društvom Lovro Košir Škofja Loka, Filatelističnim društvom Idrija in Muzejskim društvom Idrija. Po uvodnih pozdravih stav osrednjem delu večera Ivica Kavčič in mag. Srečko Beričič osvetlila stoletne rudarske vezi med Škofjo Loko in Idrijo, sprva v povezavi s taljenjem živosrebrne rude, v prejšnjem stoletju pa pri geoloških raziskavah in kasnejšem odpiranju ter delovanju Rudnika urana Žirovski vrh. Več o tem je objavljeno v posebnem poglavju tega zbornika. Blaznikov večer sta spremljala priložnostna filatelistična razstava in kulturni program, ki so ga oblikovali pevci Škofjeloškega okteta, pod vodstvom Andreja Žagarja. Sreda, 16. junija 2010, Sokolski dom, Škofja Loka PREDSTAVITEV 56. ŠTEVILKE LOŠKIH RAZGLEDOV Vsebino Loških razgledov 56/2009 sta podrobneje predstavila urednica Judita Šega in avtor prispevka dr. Boris Goleč, navzoče je uvodoma nagovoril loški župan Igor Draksler. Dr. Boris Goleč, sodelavec Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZIJ in predavatelj na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, je podrobneje predstavil svoja prispevka, ki sta bila objavljena v zadnjih dveh številkah Loških razgledov. Prvi prispevek (LR 55/2008) govori o Škofjeloškem slovenskem razglasu iz leta 1590, ki je bil po naključju najden v arhivu v Münchnu. Po vsebini gre za razglas o prodaji zaplenjenega premoženja loških protestantov, po pomenu je to najstarejši slovenski uradni dokument kakšne mestne pisarne, najstarejši protireformacij- urednica Loških razgledov judita Sega v pogovoru ski akt V slovenščini in drugi najstarejši z dr. Borisom Golcem. (foto: Aleksander Igličar) ohranjeni javni razglas v slovenskem jeziku. V drugem prispevku (LR 56/2009) pa podrobneje proučuje slovenski prisežni poduk in obrazec iz druge polovice 17. stoletja, ki je najverjetneje nastal v Škofji Loki in je del Raspove knjige obrazcev. Slovensko uradovalno besedilo, ki je bilo najverjetneje zapisano po letu 1654 v Škofji Loki, je bilo v uporabi več desetletij. Izraz »Slovenska prisega« je najbrž najstarejši za takšno vrsto besedila. V nadaljevanju večera so navzoče navdušili člani ansambla Jaz pa ti iz Godešiča, ld so leta 2009 praznovali 60 let delovanja. Skupino sestavljajo Ivan Igličar (harmonika), Alojz Igličar (berda), Matija Rani (klarinet) in Jože Rant (kitara). Ivan in Alojz sta brata, prav tako Matija in Jože, med seboj so bratranci, V lanskem letu so skupaj šteli okroglih 300 let. Ker je bil pobudnik ustanovitve ansambla Ivan Igličar odsoten, ga je na harmoniki zamenjal nečak Aleksander. V slovesnem delu večera smo Alojziju Pavlu Florjančiču izročili listino o imenovanju za častnega člana društva. Utemeljitev, ki je bila objavljena v prejšnji številki Loških razgledov, je prebrala Helena Janežič, podpredsednica društva. Torek, 19. oktobra 2010, Galerija Franceta Miheliča, Škofja Loka MED BOGOM MARSOM IN MUZAMI, pogovor z arhitektom Tonetom Mlakarjem 2 arhitektom Tonetom Mlakarjem se je pogovarjal Alojzij Pavel Florjančič. Tone Mlakar se je rodil 31. maja 1921, v Žireh. Pred vojno je obiskoval gimnazijo na Ptuju, v začetku 2. svetovne vojne je bil z družino izgnan v Srbijo, v Smederevsko Palanko, ki se je kasneje pobratila s Škofjo Loko. Ker je želel študirati, mu je nekako uspelo, da se je vrnil v Ljubljano. Kolebal je med študijem slikarstva in arhitekture, a ker v Ljubljani ni bilo Akademije za likovno umetnost, se je odločil za študij arhitekture, ki pa ga v času vojne ni mogel dokončati. Leta 1943 se je pridružil partizanom Dolomitskega odreda in bil kmalu premeščen v partizansko tehniko, kjer je v začetku leta 1944 opremil in poskrbel za izid prve partizanske Prešernove Zdravljice. Kasneje je bil premeščen na Primorsko, kjer je bil na Čavnu hudo ranjen v ramo in je po spletu srečnih okoliščin konec vojne dočakal v italijanski bolnišnici v Gorici. Po vojni je nekaj časa deloval v Vipavi, iz tega obdobja smo videli nekaj njegovih prekrasnih akvarelov vipavskih liiš in pokrajine. Arhitekt Tone Mlakar, (foto: Aleksander Igličar) Ponovno se je vpisal na Študij arhitekture in ga dokončal leta 1954, pri profesorju Plečniku. Med pogovorom je omenil, da je Plečnik od študentov zahteval trdo delo; ko so risali projekt, je bila šele trinajsta verzija risb primerna, da so jo dokončali s tušem. Tedaj se študentje niso zavedali, da jih je profesor tako učil veščin risanja, kar je bila izjemna popotnica za njihovo nadaljnje strokovno delo. V začetku leta 1949 ga je Udba kot »skesanega« partizana (ni hotel vstopiti v part ijo) več kot pet mesecev zasliševala in brez jasnega razloga zadrževala v zaporih. Še v času študija je bil kol dober risar in slikar povabljen kol scenograf na Triglav film. Bil je scenograf prvega slovenskega filma Na svoji zemlji, prvih dveh Kekcev, filma Balada o trobenti in oblaku in še nekaterih drugih filmov. Leta 1955 se je kot vodja operative zaposlil v novoustanovljenem loškem gradbenem podjetju Tehnik, kjer je bil zaposlen do leta 1975, ko se je upokojil. Takoj po prihodu v Tehnik je bil vključen v strokovno skupino, ki je bila zadolžena za urbanistično urejanje Škofje Loke. Skupina je bila oblikovana na pobudo takratnega župana Cvetka Kobala, v njej so bili zelo aktivni člani Muzejskega društva, v katerega se je Mlakar včlanil lela 1955. Arhitekt Mlakar je bil avtor mnogih loških objektov, med katerimi so kino-dvorana, glavna pošta ob avtobusni postaji, tovarne Odeja, Peks in Veletrgovina Loka, most od avtobusne postaje proti mestu idr.. Povedal je, da je bil most projektiran širše, a je bil zaradi strahu, da se bodo po njem vozili z motorji, zgrajen ožji. Ko je bil most lani obnovljen, ga ni nihče vprašal za mnenje; neprimerna se mu zdita ograja in marmornati tlak. V zadnjem obdobju je projektiral nov dom v uršulinskem samostanu pri Sv. Duhu. Od objektov izven Loke je izpostavil Dom na Krvavcu in mrliško vežico v Sorici, ki je bila v času socializma eden prvih poslovilnih objektov pri nas. V pogovoru je omenil tudi dve zanimivi zgodbi, povezani z mogočno baročno cerkvijo v Poljanah, ki je bila med vojno porušena. Ko je bil še študent, mu je profesor Plečnik dal načrte za obnovo in ga prosil, naj jih pokaže tedanjemu poljanskemu župniku Tavčarju, ki je načrte zavrnil. Mlakar meni, da bi bila po Plečnikovih načrtih obnovljena poljanska cerkev »druga Bogojina«, kjer je Plečnik mojstrsko nadgradil prvotno cerkev. Druga zgodba je povezana z izgradnjo nove poljanske cerkve. Ob neki priložnosti je Mlakar slučajno listal Uradni list in v njem naletel na Zakon o cerkvah, ki je določal, da se lahko cerkve, ki so bile med vojno poškodovane, obnovijo ali na novo zgradijo. S tedanjim loškim županom Nastranom sta kmalu zatem odšla v Poljane. Poljanski »veljaki« so najprej menili, da Poljanci nove cerkve ne potrebujejo, ko pa jih je Mlakar seznanil z zakonom, so mnenje spremenili. Kmalu zatem mu je arhitekt Bitenc pripravil idejno skico za novo cerkev, ki je bila v naslednjih dveh tednih pripravljena kot celovit projekt. Sreda, 10. novembra 2010, velika predavalnica Gimnazije Škofja Loka PREDSTAVITEV PONATISA KNJIGE: LOJZE ZUPANC, KAMNITI MOST »Pa jo spet imamo - našo zbirko pripovedk Kamniti most!« S temi besedami je Helena Janežič, urednica ponatisa knjige Kamniti most, pričela predstavitev njenega izida. Številne udeležence sta uvodoma nagovorila gostitelj večera Jože Bogataj, ravnatelj Gimnazije Škofja Loka, in mag. Aleksander Igličar, predsednik Muzejskega društva Škofja Loka. Vsebino razširjene izdaje zbirke pripovedk Kamniti most, ki jih je pred okrog petdesetimi leti zbral in v knjigi izdal Lojze Zupane, so v nadaljevanju obširneje predstavile avtorici dr. Marija Stanonik in Mojca Ferle ter ilustratorka Maja Šubic. Vsebina knjige Kamniti most je podrobneje predstavljena v nadaljevanju zbornika. Večer so s tematskim glasbenim in pevskim nastopom obogatili dijaki loške gimnazije, pod mentorstvom Ane Prevc Megušar. Na večeru so sodelovali tudi loški filatelisti, ki so pripravili filatelistično razstavo, priložnostni žig in razglednico. Vsebino razstave je predstavil mag. Srečko Beričič, predsednik Filatelističnega društva Lovro Košir Škofja Loka. Mojca Fcrlc. Helena Janežič in akademska slikarka Maja Šubic so bile ob izidu knjige upravičeno zelo zadovoljne. (Joto: Aleksander Igličar) Četrtek, 2. decembra 2010, Galerija Franceta Miheliča, Škofja Loka SPOZNAJTE JAVORJE, SPOZNAJTE KOŠČEK RAJA, pogovor z dr. Mileno Alič, avtorico knjige V ZAVETJU SVETEGATILNA ---Na zadnjem Blaznikovem večeru v letu 2010 smo v goste povabili gostoljubne Javorce. Na večeru sta utrip in zanimivosti vasi v župniji Javorje skozi pogovor in fotografije predstavili voditeljica Saša Pivk Avsec in dr. Milena Alič, avtorica knjige V zavetju svetega Tilna, ki je izšla v začetku septembra 2009, ob 300-letnici izgradnje cerkve sv. Tilna v Javorjah. V --knjigi je predstavljena zgodovina Voditeljica Saša Pivk Avsec in avtorica knjige dr. Milena . , , , . . .. lavorskega področja ter delo in zivlie- Alič. (Joto: Aleksander Igličar) nje ljudi na sončni strani Blegoša, v koščku raja, kot ga radi imenujejo domačini. Večer so z domačo pesmijo obogatili Javorski pevci, s svojimi stvaritvami so se predstavili javorski umetniki in rokodelci. Da so Javorci res gostoljubni, so pokazali še ob prijaznem sprejemu v narodnih nošah, še bolj pa na koncu, ko smo se ob njihovih dobrotah še dolgo zadržali v prijetnem druženju. Poleg Blaznikovih večerov smo v letu 2010 izven Škofje Loke pripravili še tri tematske večere, in sicer: Sreda, 23. marca 2010, Filozofska fakulteta v Ljubljani PREDSTAVITEV PESNIŠKE ZBIRKE OLIMPIJSKI VENEC Ob svetovnem dnevu poezije smo v sodelovanju s Knjigarno Filozofske fakultete v Ljubljani v prostorih fakultete pripravili predstavitev pesniške zbirke Olimpijski venec, poljskega pesnika Kazimierza Wierzynskega, v prevodu dr. Tineta Debeljaka, ki je bil osrednja oseba, nekakšna povezovalna nit večera. Knjigo smo izdali leta 2009, ko smo dr. Tineta Debeljaka posthumno imenovali za častnega člana našega društva. Na začetku sta navzoče pozdravila dr. Andrej Černe, prodekan Filozofske fakultete, in Rafal Podborski, kulturni ataše poljskega veleposlaništva v Ljubljani. Vsebinski del večera je pričel mag. Aleksander Igličar, predsednik Muzejskega društva, ki je predstavil Debeljakovo življenjsko pot in njegovo delo pri Muzejskem društvu. V nadaljevanju je polonist dr. Nikolaj Jež obširneje predstavil Debeljaka kot prevajalca poljske književnosti in omenil, da je bil leta 1936 kandidat za lektorja za poljski jezik na Filozofski fakulteti. Na koncu je dr. Rozina Švent predstavila obsežno delo pri zbiranju gradiva za Debeljakovo bibliografijo, ki je dodana v knjigi. Po njenem mnenju je Debeljak eden najbolj plodnih slovenskih literarnih ustvarjalcev. Med udeleženci so prevladovali študentje polonistike. Večer je bil poln simbolike, saj se je Debeljak po 83. letih »vrnil« na fakulteto, kjer je diplomiral. Večera sta se udeležila Debeljakova vnuka Mojca in Ivan Vombergar, ki je nekaj dni prej postal srečni očka sina Mateja, ki je prvi Debeljakov pravnuk, rojen v Sloveniji, kar pomeni vrnitev Debeljakovih naslednikov v rodne kraje. Petek, 16. aprila 2010, Vrh Svetih Treh Kraljev nad Žirmi SPOŠTUJMO, RAZISKUJMO NAŠO PRETEKLOST IN JO OHRANJAJMO ZA NAŠE POTOMCE Na kulturnem večeru, ki je bil ob mesecu knjige v podružnični osnovni šoli na Vrhu Svetih Treh Kraljev, sta bili predstavljeni knjigi Nekoč je bilo jezero in Ledinska kronika, ki ju je pripravila in uredila dr. Marija Stanonik. Knjigo Nekoč je bilo jezero, zbirko folklornih pripovedi iz Poljanske doline, je leta 2005 izdalo Muzejsko društvo Škofja Loka. Obsežen zbornik, Ledinska kronika, je izšel leta 2009 in opisuje zgodovino krajev v župniji Ledine nad Žirmi. Osnova zbornika je zajeten zvezek Zgodovinske črtice Ledinske župnije 1809-1907 in štirje zvezki Ledinske kronike, ki jih je župnik Janez Jelenec (1865-1926) pisal med časom svojega župnikovanja na Ledinah v letih 18971913. Na večeru je Alojzij Pavel Florjančič predstavil delovanje našega društva. Petek, 28. maja 2010, Spodnja Idrija DOBRODOŠLICA SOSEDU ČEZ GRIČ V župnijskem domu v Spodnji Idriji smo na kulturnem večeru predstavili knjigo Nekoč je bilo jezero, zbirko folklornih pripovedi iz Poljanske doline, ki jo je uredila dr. Marija Stanonik. Uvodoma je navzoče pozdravil gostitelj večera Cveto Svetlik, v nadaljevanju smo predstavili delovanje našega društva. V osrednjem delu večera je dr. Marija Stanonik podrobneje predstavila knjigo Nekoč je bilo jezero. Izpostavila je, daje zbiranje folklornih pripovedi iz Poljanske doline in njihovo objavo v knjigi čutila kot prijetno obvezo do njenih rodnih krajev, saj je rojena v Žireh. Dr. Marija Stanonik je predstavila tudi knjižno zbirko Glasovi, ki je na njeno pobudo začela izhajati leta 1988, in v kateri je bilo doslej v 37. knjigah objavljenih 12.210 folklornih pripovedi iz raznih slovenskih področij. Navzoče je nagovarjala, naj zapisujejo domače pripovedi, ki jih starejši ljudje še poznajo, da ne bodo z njihovim odhodom Šle v pozabo. Na koncu večera se je navzočim, ki so se še dolgo zadržali v prijetnem druženju, zahvalil domači župnik Miro Marinič. Helena Janežič Novosti v zbirki Doneski O NOVIH IN STARIH PASIJONSKIH DOGNANJIH Doneski 22 Memorabilia locopolitana 11 Pasijonski doneski 2010/5; Škofja Loka : Muzejsko društvo, Stara Loka : Lonka, 2010,216 str. Kakor pravi neutrudni urednik zbirke Doneski in njene podzbirke Pasijonski doneski Alojzij Pavel Florjančič - slednja je letos izšla že petič - v uredništvo ves čas prihajajo nove zanimivosti, povezane s škofjeloškim ter drugimi slovenskimi in evropskimi pasijoni. Vedno nova dognanja bogatijo naše vedenje o pasijonskih igrah in pomagajo vzdrževati pasijonsko kondicijo do naslednje škofjeloške uprizoritve; v Muzejskem društvu Škofja Loka pa se trudimo to tudi zapisati. Osrednje mesto v tokratnem ^^^^ zborniku je namenjeno zadnji uprizoritvi Škofjeloškega pasijona ^^^^^ВвННВН^^Ш, 2009. Poleg celotnega gledališkega lista, z navedbami vseh, ki so kakorko- ^^BflR^g li sodelovali pri izvedbi, si lahko pre- V beremo še razmišljanja odličnega in V uprizoritvi srčno predanega režiserja Boruta Gartnerja. Prav tako je z zadnjo uprizoritvijo povezan prispevek na koncu publikacije, prinaša zaključno poročilo z mnogimi zanimivimi dejstvi ter uporabnimi podatki. Veliko težo novi številki ^^^^^^^^^^ Pasijonskih doneskov dajeta dve ^^^^ pomembni deli, ki sta bili ob svojem . _ . ,. , . Naslovnica pete številke Pasijonskih doneskov. nastanku prezrti. Prvo je diplomska „ ., , 1 ' * (J°to: Tomaž Lunder) naloga kapucina patra Roberta Podgorška, ki je strnjeno vedenje o nastanku pasijonskih procesij in njihovi navzočnosti na Slovenskem. Drugo pa je pred dvanajstimi leti objavljen prispevek Ilije Popita, z naslovom Pasijoni pri nas že pred letom 1584, ki je takrat ostal brez odmeva. Izvrsten in pregleden je tudi prispevek urednika Florjančiča, in sicer o novejših pasijonskih uprizoritvah na Slovenskem. V poglavju Pas/jonske sledi lahko preberemo kratko predstavitev dveh starejših prepisov pasijona ter prispevek o pasijonskih igrah, objavljen v časniku Laibacher Zeitung iz leta 1868. V rubriki Pasijonski dogodki se še enkrat sprehodimo skozi zadnjo uprizoritev in tako lažje pričakamo novo, načrtovano za leto 2015. ZBIRKA PRIPOVEDK KAMNITI MOST SPET MED LOČANI Doneski 23 Lojze Zupane: Kamniti most (s predstavitvijo Zupančevega življenja in strokovno oceno njegovega dela); Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2010, 324 str. Zbirka pripovedk s slikovitim naslovom Kamniti most ima za Loko Шјп Ločane prav gotovo poseben pomen. Po skoraj 40 letih med nas spet prinaša okamnele grajske gospodične, lubniške škrate, blegoške velikane in ajdovske deklice. Ob njih smo Ločani odraščali, spoznavali domačo zgodovino in čeprav je mnogo motivov pripovedk precej spremenjenih, literariziranih ali celo prinesenih od drugod, smo jih vzeli za svoje in težko pričakovali ponovni natis. Tokratni izdaji daje posebno težo Zbirka pripovedk Kamniti most že podnaslov - s predstavitvijo (foto: Tomaž Lunder) Zupančevega življenja in strokovno oceno njegovega dela. Z veseljem lahko rečemo, da smo zbiralcu pripovedk in avtorju knjige Lojzetu Zupancu uresničili dolgoletno željo po kritičnem ovrednotenju njegovega dela, kar je temeljito in strokovno opravila dr. Marija Stanonik, etnologinja in doktorica literarnih znanosti. Poleg Birollovih risb, ki so krasile prvotni dve izdaji, knjigo bogato in hudomušno nadgrajujejo ilustracije domačinke, akademske slikarke Maje Šubic. Birollove ilustracije iz prvih dveh izdaj je natančno predstavil umetnostni zgodovinar Dušan Koman. Ne samo pripovedke, tudi Lojzeta Zupanca smo Ločani vzeli za svojega. Kot srednješolski učitelj je bil zelo priljubljen in aktiven v loških kulturni sredi, njegovo življenje in delo je v zanimivem prispevku predstavila etnologinja Mojca Ferle. Zgodovinarka in bibliotekarka Helena Janežič, hkrati tudi urednica knjige, je pripravila bibliografijo njegovih knjižnih izdaj in v slovenski periodiki objavljenih prispevkov. Knjigo je oblikovala Nives Lunder iz Studia Grad. Knjiga je zaradi izjemnega zanimanja kmalu pošla. Ponatis je izšel ob slovenskem kulturnem prazniku, februarja 2011. Folkloristično analizo Zupančevih predelav slovstvene folklore je za novo izdajo Kamnitega mosta pripravila dr. Marija Stanonik. (foto: Aleksander Igličar) Helena Janežič Društveni izlet h koreninam na Južno Tirolsko Po uspešno organiziranih izletih, po Trubarjevi poti leta 2008 in v Idrijo 2009, se je Muzejsko društvo Škofja I.oka (MD) odločilo za večji zalogaj in svoje člane povabilo na izlet v tujino. Glavna točka obiska je bilo južnotirolsko mestece Innichen, kamor je MD že potovalo leta 1967. Organizacijo tokratnega izleta je prevzel Peter Pokorn in, ob izdatni pomoči tajnice društva Mojce Ferle ter Williama Feichterja, vodje področja za kulturo na občini Innichen, izvrstno pripravil traso in točke ogleda. Že ponudba sama je toliko obetala, da je bil avtobus zaseden v treh urah po objavi novice na spletni strani! 2. oktobra 2010 smo tako ob sedmih zjutraj napolnili avtobus, ki nas je čakal na parkirišču ob Sori, in se še v mraku podali na precej dolgo vožnjo. Do prvega Udeleženci izleta pred romansko cerkvijo sv. Korbinijana v Innichenu. postanka blizu avstrijskega Spittala nas je večina dremala in prva jutranja kavica se je še kako prilegla. V nadaljevanju vožnje po Pusiriški dolini (Pustertall) in mimo izkopanin rimskega Aguntuma sta nam Peter Pokorn in Mojca Ferle natančneje predstavila naš izlet. Naš glavni cilj - mesto Innichen v zavetju Dolomitov - je bil prav tako kakor Škofja Loka dolga stoletja v posesti freisinških škofov. Ti so prav iz omenjenega kraja in Pustriške doline naselili številne koloniste na svoje loško gospostvo in nam tako prinesli priimke, kot so Gaser, Hafner, Thaler, Gartner, Jenšterle... Ob poti so se na levi in desni iz megle občasno izvili značilni vrhovi Dolomitov, že pokriti s snegom, obarvano listje dreves je kazalo na pozno jesen. Premagali smo kar nekaj nadmorske višine in se za prvo malico ustavili na višini skoraj 1000 m. Še nekaj kilometrov mimo Innichena in cesta nas je pripeljala do Brunica (Brunecka), kjer smo v Dietenheimu obiskali muzej na prostem. Sonce nas je sramežljivo pozdravljalo skozi meglice, tako da smo si že v lepem vremenu ogledali okrog dvajset kmečkih domov iz 15. do 18. stoletja, z ohranjenim kmečkim orodjem, gospodinjskimi pripomočki in pohištvom. Vsaka hiša ima svoj vrl, »gartelc«, zasajen z domačimi zelišči in cvetlicami. Sledila je vožnja nazaj v Innichen. kjer smo si najprej ogledali muzej o Dolomitih, predstavil pa nam ga je kar njegov ustanovitelj, raziskovalec in entuzi-ast Michael Wachtier. Mimo gostiln s slikovitimi imeni, Pri črnem orlu, Sivem medvedu in Pri belem konjiču, smo se po lepo urejenem glavnem trgu sprehodili do najstarejše stavbe v mestu, nekdanje kašče. Ta je preurejena v mestni muzej; po njem nas je z izčrpno in zanimivo razlago popeljal dr. Egon Kuhebacher. Pokazal nam je čez 1000 let. star les za tramove in podpornike, zanimiv pa je tudi kip črne Marije sedem žalosti, ki so jo nekdaj v procesiji nosili po mestu. Že zgodovinar Pavle Blaznik je zapisal, da so Soričani, potomci priseljencev iz Innichena, na vsaka tri leta romali na Južno Tirolsko in v Innichenu darovali mašo ter izročili darilo Käfergeld, kar naj bi jih obvarovalo pred mrčesom. Po ogledu muzeja nam je Anton Brugger obširno predstavil umetni-Ško-zgodovinski pomen baročne cerkve sv. Mihaela in romanske cerkve sv. Korbinijana, katere začetki segajo v leto 769, ko je bil ustanovljen benediktinski samostan, in sicer z namenom pokristjanjevanja Slovanov. Cerkev je današnjo podobo dobila v 11. in 12. stoletju in je največja romanska cerkev na celotnem nemško govorečem področju. Zanimivost cerkve je tudi starodavno rebro, ki ga tako Najstarejša stavba v mestu je danes preurejena v muzej, ki se nahaja v neposredni soseščini cerkve sv. Korbinijana. (Joto: Aleksander Igličar) predstavljenega najdemo le še v našem Crngrobu in v stolnici v Kölnu. Po končanih ogledih nas je pozdravil župan Innichena Werner Tschurtschenthaler, ki se je z nami in ostalimi gostitelji sprehodil do gostilne, kjer nas je čakala večerja. Dobrote tamkajšnje kuhinje so se resnično prilegle. Gostiteljem smo se zahvalili za lep sprejem in izčrpno predstavitev mesta ter jim izročili priložnostna darila v obliki naših knjižnih izdaj. Čakala nas je še štiriurna vožnja proti Sloveniji, vendar je hitro minila, saj smo polni lepih doživetij in novih vedenj ob veseli domači pesmi ter spremljavi na kitaro še prehitro prispeli domov. Ana Marija Miklavčič Izšlo je v letu 2010 Kulturna dediščina je v današnjem času področje, ki mu posvečamo vedno večjo pozornost. Globalizaeija ogroža narodno in lokalno identiteto, migracije pa sprožajo željo ljudi, da se vračajo k svojim koreninam, ljudem in geografskemu prostoru, do katerega čutijo pripadnost. Zato splošne knjižnice s svojo domoznansko dejavnostjo in zbirko gradiva osvetljujejo delovanje svojega kraja in njegove okolice v preteklosti in danes ter pričajo o njegovem kulturnem utripu, likrati pa močno vplivajo na prepoznavnost lastnega okolja. Naj predstavim nekaj knjig, ki so obogatile domoznansko zbirko Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka v letu 2010. Poljane, kdo vas bo ljubil : spominski zbornik Poljane nad Škofjo Loka : Župnija, 2010,216 str. Spominski zbornik na dobrih 200 straneh predstavlja zgodovino župnije Poljane in njen pomen v poljanskem prostoru, posebno pozornost pa posveča porušeni baročni cerkvi sv. Martina. Letos je namreč minilo 300 let od postavitve posvetil-nega temeljnega kamna te izjemne arhitekturne mojstrovine, ki jo nekateri primerjajo celo z ljubljansko stolnico. Zbornik so s svojimi prispevki sooblikovali Andrej Šubic, Peter Hawlina, Alojzij Pavel Florjančič, umetnostna zgodovinarka Bernarda Jesenko Filipič, župnik Jože Stržaj ter arheologa Matic Brenk in Alenka Ramšak. Tekst dopolnjujejo številne fotografije in posnetki zgodovinskih dokumentov, ovoj knjige krasi odtis medaljona; to je eden izmed treh medaljonov, ki so jih našli med arheološkimi izkopavanji območja, kjer je do leta 1954 stala župnijska cerkev. Prvi prispevek zbornika sega daleč v zgodovino in govori o naselitvi Poljanske doline, s poudarkom na sedanjem ozemlju župnije Poljane. Povzet je po knjigi Pavla Blaznika »Kolonizacija Poljanske doline«, iz leta 1938. Prvič o Poljanski dolini piše listina iz leta 973, ko je kralj Oton II. freisinškemu škofu Abrahamu daroval obsežno ozemlje okrog Škofje Loke. S tem se je začela doba intenzivne kolonizacije poljanskega ozemlja. Freisinški škof je to področje poselil s kmečkim prebivalstvom, ki je bilo večinoma slovensko govoreče, z delno nemško primesjo, in je prihajalo s Koroške. Področje Poljanske doline je bilo strateško pomembno, saj je skozenj vodila trgovska pot iz Štajerske preko Kamnika, Škofje Loke in naprej čez Cerkno in preko Žirov v Furlanijo. Sočasno s kolonizacijo se je vzpostavila mreža lokalnih cerkva, s prafaro v Stari Loki na čelu. Navezanost poljanske župnije na Faro je trajala več kot 800 let, kljub temu, da so Poljane postale samostojna župnija že leta 1417 in bile vse od časa freisinškega gospostva osrednje naselje, in sicer s cerkvenimi in upravnimi funkcijami za Poljansko dolino. Rdeča nit zbornika je baročna cerkev sv. Martina, ki so jo začeli graditi v začetku 18. stoletja, po načrtih znamenitega domačega gradbenika Gregorja Mačka. Cerkev je imela romansko in gotsko predhodnico, vse tri pa so stale na istem mestu, kar potrjujejo arheološka izkopavanja v letih 2008 in 2009. Mačkova cerkev je bila primer ambiciozne baročne arhitekture, z zanimivo izvedeno dnevno osvetlitvijo. Dolga je bila 44 metrov, široka 24, ladja je bila visoka 28 metrov, zvonik pa kar 50 metrov. Odlično cerkveno opremo potrjuje pet lesenih oltarjev iz delavnice Štefana Šubica, številne slike in velike orgle bratov Zupan, z 22 registri. V svoji zgodovini je doživela več katastrof, od požarov do poplav, dokler je leta 1944 niso močno poškodovali partizani. Po vojni si je za njeno obnovo močno prizadeval takratni župnik Matevž Tavčar, a zaman. Kljub že izdelanim načrtom za obnovo cerkve in naslavljanju prošenj na maršala Tita, je takratna oblast zahtevala, da se leta 1954 cerkev v celoti poruši. Na njenem mestu so zrasli trije borčevski spomeniki. Nova cerkev se je zgradila v Predmostu, na poplavnem območju Poljanske Sore, in arhitekturno predstavlja sintezo modernističnih, tradicionalnih in na Plečnikovo slogovno govorico vezanih sestavin. V njej je našlo svoje mesto nekaj kipov in dve sliki iz porušene cerkve. Zbornik prinaša tudi podroben arhitekturni oris ostalih sedmih cerkva, ki spadajo pod območje sedanje župnije Poljane. Vse stojijo samotno na vzpetinah in pomolih nad vasmi. Zbornik vsebuje tudi oris delovanje župnika Jerneja Ramoveša v Poljanski župniji, v letih od 1875 do 1920, ki je veliko energije vložil v obnovo in popravilo cerkve, opravljal pa je tudi delo učitelja in kasneje krajevnega šolskega nadzornika. Alič, Milena: V zavetju svetega Tilna : kronika župnije Javorje nad Škofjo Loko ob 300-letnici posvetitve župnijske cerkve Javorje : Župnijski urad, 2010,456 str. Podobno kot Poljane so tudi Javorje letos praznovale tristoletnico posvetitve župnijske cerkve in ob tej priložnosti izdale kroniko župnije, ki jo je sestavila dr. Milena Alič iz Murav. Knjiga je nastala na pobudo Turističnega društva Javorje. Avtorica je gradivo črpala v Nadškofijskem arhivu Ljubljana, v arhivu župnij Javorje in Poljane ter v zgodovinskih knjigah in elektronsko dostopnih virih. Delo je slikovno bogato opremljeno s fotografijami naravne in kulturne dediščine, posnetki dokumentov ter raznimi preglednicami. Veliko starih fotografij so prispevali krajani iz svojih zbirk. Pred seboj nimamo »suhoparnega podatkovnika, ampak k njigo, ki potegne s slika mi in zanimivimi zgodbami, obenem pa ponudi tudi dovolj preverjenih zgodovinskih podatkov, da lahko služi kol zanimivo branje sedanjim krajanom in zainteresiranim bralcem, našim potomcem in izseljencem pa tudi kot verodostojen dokument o domačih koreninah«, pravi Aličcva v predgovoru. Ime kraja naj bi bilo povezano z drevesom javor ali jesen. Na začetku kronika prinaša regionalno - geografski opis sedanje župnije Javorje, ki se ozemeljsko pokriva s krajevno skupnostjo Javorje in vključuje naslednja naselja: Četena in Gorenja Ravan, Dolenčice, Dolenja in Gorenja Žeti na, Jarčje in Krivo Brdo, Javorje, Mlaka nad Lušo, Murave, Podvrh in Zapreval. Predstavljene so cerkve v župniji: tako župnijska cerkev sv. Tilna oziroma Egidija v Javorjah kot tudi podružnični cerkvi v Četeni Ravni in na Jarčjem Brdu ter kapelice, znamenja in križi iz cele župnije. Sledi kronološki zgodovinski oris s pomembnimi mejniki, v katerem med drugim zvemo, da so prvi prebivalci naselili Javorje in okolico že v predslo-vanski dobi, o čemer pričajo ostanki predslovanskih naselbin, cevi rimskega vodovoda v Javorjah in tudi krajevna imena. Leta 1899 je kraj dobil telegraf, 1895 doživel velikonočni potres, 1917 sušo, 1918 špansko gripo, leta 1970 je bila otvoritev zimskoturističnega centra Stari vrh ... Predstavljeni so duhovniki, ki so delovali v župniji od ustanovitve vikariata (1764) dalje, duhovni in redovni poklici ter zgodbe in spomini nekaterih izmed njih. Naslednje poglavje je posvečeno ose- bam, ki so s svojim delovanjem na različnih področjih pustile pečat v kraju. Kaj omenim slavista Gregorja Kreka, ki je bil raziskovalec slovanske slovstvene folklore in utemeljitelj slavistike na Univerzi v Gradcu, pa svetovno znanega slikarja Antona Ažbeta iz Dolenčic, pripovednico Anico Gartner, zbiralca slovstvene folklore Janeza Dolenca, slikarja in kiparja samouka Petra Jovanoviča iz Dolenje Žetine ter izdelovalko cvetja iz krep papirja Marijo Rupar. Objavljene so tudi pridige za posebne priložnosti iz zapuščine župnika Štefana Trevna, iz začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zadnji del knjige prinaša zgodovinske pripovedi, utrinke in zgodbe iz življenja v fari ter nekaj pesmi. Kronika je izšla v 350 izvodih. Zaradi izjemnega zanimanja je bila že ponatisnjena Leben Seljak, Petra in Demšar, Alojz: Knjiga hiš na Žirovskem : naselja^ hiše in njihovi lastniki na ozemlju predjožefinske župnije Žiri pred letom 1900 Ljubljana : Pegaz International, 2010,478 str. V Knjižnici Žirovskega občasnika je izšla znanstvena monografija, ki je za Žirovsko izjemen domoznanski dokument. Pri njenem nastanku so se antropologinji Petri Leben Seljak pridružili doktor kemije Alojz Demšar in ekipa, ki že vrsto let sodeluje pri izdaji Žirovskega občasnika (urednik Miha Naglič, oblikovalec Stane Kosmač ...). Po Knjigi hiš v Škofji Loki dr. Franceta Štukla so tudi Žiri dobile popis hiš in njihovih lastnikov, v besedi in sliki, vendar za precej daljše obdobje: od leta 1500 do 1900. Pojem Žirovsko označuje ozemlje, ki je bistveno večje od današnje Občine Žiri. Zajema ozemlje predjožefinske župnije Žiri, ki je obsegala župnije Žiri, Vrh Svetih Treh Kraljev, Zavratec in Ledine oziroma žirovski in hlevnovrški urad loškega gospostva freisinških škofov. Avtorja sta podatke črpala v arhivskih virih: urbarjih loškega gospostva, cerkvenih urbarjih in popisih družin (Status animarum), različnih zemljiških katastrih, zemljiški knjigi, matičnih knjigah in popisih prebivalstva ter v že objavljeni literaturi (dela P. Blaznika, F. Kosa, F. Planine, F. Štukla, M. Stanonik). Obsežna monografija velikega formata (21 x 30 cm), v barvnem tisku in italijanski vezavi, ima na 478 straneh 200 barvnih in črno-belih slik oseb, hiš in naselij, med njimi tudi zračne posnetke trenutnega stanja ter posnetke starih dokumentov. Knjiga na kratko predstavi zgodovinski pregled dogajanja na žirovskem ozemlju, od njegove poselitve dalje do 19. stoletja, in njegov upravni razvoj. Sledi podrobna predstavitev nastanka in razvoja posamezne vasi, z opisom cerkve, če jo je ta seveda imela, nato pa popis vsake hiše v vasi. Zabeležena je zgodovina 905 hiš iz 10 naselij, za 120 najstarejših med njimi od leta 1500 dalje, ko so bili v loški urbar prvič vpisani priimki njihovih lastnikov. Za vsako hišo so navedene vse hišne številke, ki jih je ta nosila v zgodovini, njeni lastniki in domače ime. Posebno poglavje je namenjeno žirovskim županom in obrtnikom. Med slednjimi so prevladovali kovači, usnjarji, čevljarji, platnarji, tkalci in krojači. Zvemo, katera hiša je imela v lasti mlin ali krčmo. Dodano je kazalo priimkov, kjer so pri vsakem od 540 priimkov navedene hišne številke, pri katerih je priimek omenjen. Še danes so prisotni priimki, ki so bili živi že leta 1500, kar kaže na to, da se domačini niso preveč mešali s priseljenci. Na koncu knjige je še seznam hišnih številk. Nadrag, Katarina: Utopljene sanje : o poti iz alkoholnega pekla Ljubljana : Mladinska knjiga, 2010,257 str. Knjiga je pretresljiva osebna izpoved o travmatičnem otroštvu, ki je zaznamovalo dobršen del življenja mlade ženske in je bilo zanjo skoraj usodno. Katarina Nadrag je otroštvo preživela v Škofji Loki. Njena starša, predvsem oče, sta se vdajala alkoholu, medtem ko je sama skušala čim bolje skrbeti za mlajšega brata in sestro. Katarina se je pred vsakodnevnimi prepiri, pretepanji in vpitjem zatekala v svoj sanjski svet, njeno telo pa je bilo stalno budno na preži. Počutila se je krivo za vse težave v družini. V knjižnici je zaman iskala literaturo o otrocih alkoholikov, v kateri bi odkrila vsaj nekaj, kar bi njenemu trpljenju dalo smisel in ji pokazalo izhod. Obljubila si je, da bo, če se le reši neznosne stiske, o ukradenem otroštvu v družini alkoholikov nekoč spregovorila sama. Ko je pri njenih enajstih letih oče odšel na zdravljenje, se trpljenje v družini ni končalo. Alkoholno omamo so zamenjale druge odvisnosti: obsedenost z zdravim načinom življenja in verski fanatizem. Očetu je morala slediti vsa družina. V šoli je bilo dekle neuspešno, zato je že kmalu začelo delati. Na težko pričakovani osemnajsti rojstni dan je s hudo pljučnico odšla od doma. Preživela je posilstvo, psihiatrično zdravljenje, resen poskus samomora, dokler ni srečala sedanjega moža, ki ji je odprl vrata iz pekla; njemu je knjigo tudi posvetila. Fo poroki se je preselila na možev dom v Železnike, kjer sta si ustvarila družino. Kljub temu njenih težav ni bilo konec, saj jo je telo vse pogosteje opominjalo na prestano trpljenje. Doživljala je napade panike in tesnobe, telo se ji je treslo v krčih, oblival jo je mrzel pot. Pomoč je iskala pri zdravnikih, psihiatrih, v alternativnem zdravljenju, a spoznala, da terapevti še vedno ne znajo drugače pomagati ljudem v podobni stiski, kot da jim predpišejo kopico tablet. Vključila se je v skupino za samopomoč, kjer je po intenzivnem terapevtskem vodenju podoživela grozo iz otroštva. Naučila se je tehnik, s katerimi za silo obvlada svoje telo. Z možem sta tri leta obiskovala tudi zakonsko šolo, pod vodstvom imago terapevtke. Danes Katarina Nadrag z družino živi v Železnikih in je mati dveh najstnikov. Ukvarja se z masažo in refleksoterapijo in je neutrudna raziskovalka človeških globin. Vlasta Nussdorfer, predsednica Belega obroča Slovenije, v predgovoru meni, da je Katarinina življenjska zgodba »boljša in prepričljivejša ocl slehernega učbenika strokovnjaka in bi jo morali uvrstiti kot obvezno čtivo v srednjo šolo, ko mladina brezglavo išče srečo in uteho v opojnih snoveh. Hkrati bi jo morali prebrati tudi vsi bodoči starši, saj spočeto bitje potrebuje oba: mater in očeta, zdrava in trezna, ljubeča, poštena in samozavestna.« Čadež, Saša: Iz labirinta poučevanja : po stopinjah razredničarke Miše : vodnik za učitelje, ki (si) upajo poučevati drugače »Nabiranje izkušenj vseh vrst in učenje iz napak sta poti do kvalitetnega znanja In napredka« - to so misli razredničarke Miše oziroma učiteljice razrednega pouka in podravna-teljice na OŠ Škofja Loka - Mesto Saše Čadež, avtorice priročnika o drugačnem poučevanju. Avtorica živi v Škofji Loki in se v zadnjem času največ ukvarja z uporabo računalnika pri pouku. Je ena od skrbnikov spletnega portala Učiteljska.net in aktivno sodeluje na forumu Spletna zbornica v razdelku Vzponi in polomi razredničarke Miše. Vključuje se v različne projekte in skupaj z ostalimi kolegi v razvojnih tirnih neprestano išče nove izzive in poti v poučevanju. Ko je Saša Čadež ugotovila, da ji ob obilici šolskega dela zmanjkuje časa zase in družino, se je odločila, da je skrajni čas, da spremeni utečene vzorce poučevanja, da bo spet z veseljem hodila v šolo in pri svojem delu uživala. Frontalen pouk je zamenjala s samostojnim delom učencev, ki s pomočjo različnih virov, iskanjem podatkov, raziskovanjem in sodelovalnega učenja poiščejo lastno pot do znanja. Svojo vlogo posredovalca znanja je zamenjala z vlogo organizatorja pouka in motivatorja, ki skuša učence usposobiti za čim bolj samostojno in učinkovito učenje. To jo sili v vodenje pouka z aktivnimi metodami dela, saj mora ustvariti take pogoje, da učence pri delu lahko opazuje. Uvedla je tudi tedensko preverjanje znanja, s katerim navaja učence na sprotno učenje, hkrati pa je obojim v informacijo, katere vsebine je treba še utrjevati, poglobiti. V nadaljevanju priročnika avtorica spregovori še o formativnem spremljanju učenčevega napredka. Z njim učitelj spremlja učenca skozi celoten proces pridobivanja znanja. Poudari pomen povratnih informacij, potrebo po sodelovanju s starši, spregovori o digitalni pismenosti. Učitelji so dolžni učence usposobiti za delo z računalnikom in jih spodbujati, da pri učenju uporabljajo spletne učilnice, spletno pošto in e-gradiva. Posebno poglavje knjige opisuje sodelovalno učenje, pri katerem se učenci za dosego skupnega cilja učijo v manjših skupinah, a hkrati ohranjajo individualno odgovornost za rezultate. Priročniku je priložen DVD, na katerem so shranjene vse priloge s konkretnimi primeri, ki jih vodnik predstavlja. Učitelji jih lahko prenesejo na svoj računalnik in uporabijo pri svojem delu. Budna Kodrič, Nataša in Pešak Mikec, Barbara: Miška Mica v arhivu Preserje : Morfem, 2010, 21 str. Avtorici te poučne slikanice za otroke sta zaposleni v Zgodovinskem arhivu Ljubljana in sta z njo želeli mladim bralcem na mikaven način približati arhiv in njegovo dejavnost. Nataša Budna Kodrič prihaja iz Virmaš, zato je njena knjiga uvrščena v domoznansko zbirko knjižnice. Zgodba govori o radovedni miški Mici, ki se z grajskega hriba ponesreči zvali v zgradbo arhiva in tam sreča arhivskega duhca Ferdija, ki jo vodi po arhivskih prostorih. Radovedni miški razkaže arhivsko skladišče in stvari, ki so lam shranjene. Med razlago jo popelje v arhivsko čitalnico in jo na koncu za njeno potrpežljivost nagradi z dvema piškotoma. Otroci skozi zgodbo spoznavajo nove pojme, kot so dokument, listina, pečat, inicialka, gotica, mikrofilm, arhivski popis idr.. Ti pojmi so v slikanici poudarjeni, v obliki slovarčka pa še posebej razloženi na zadnji strani. Na spojnih listih si otroci lahko ogledajo posnetek prave listine in pečata. Slikanica je izšla v povečanem A4 formatu. Ilustracije zanjo je prispevala Tina Brinovar. Končujem z lepo mislijo Penelope Fitzgerald, priznane angleške pisateljice iz druge polovice prejšnjega stoletja, ki pravi: »Dobra knjiga je dragocena življenjska kri izmojstrenega uma, balzamirana in ocuvana kot zaklad, da bi bila v dediščino naslednjim rodovom, in zategadelj nedvomno sodi med osnovne življenjske potrebščine.« Franc Podnar Kronika občin Škofja Loka, Železniki, Žiri in Gorenja vas-Poljane (odi. januarja do 31. decembra 2010) 10. januarja 2010 - v Dražgošah je bila spominska slovesnost ob 68-letnici Dražgoške bitke. Na 53. slovesnosti je spregovorila, kot prva ženska doslej, ministrica Katarina Kresal: v kulturnem programu so nastopili dramski igralec Aleksander Valič, pesnik Tone Pavček in harmonikarski orkester iz Železnikov. Med številnimi pohodniki so bili tudi udeleženci nočnih pohodov - 31. spominskega pohoda Po poti Cankarjevega bataljona s Pasje ravni in 11. rekreativnega pohoda Železniki-Ratitovec-Dražgoše. 15. januarja - v dvorani Župnijskega doma v Žireh so predstavili knjigo Ledinska kronika, ki jo je leta 1897 začel pisati tedanji župnik Janez Jelene. Knjigo so dopolnili tudi z zapisi o kasnejših časih ter komentarji za posamezne vsebine in obdobja. Kroniko so predstavili dr. Marija Stanonik, Anica Govckar in Janez Kavčič. Nastopil je Cerkveni mešani pevski zbor Anton Jobst iz Žirov in gostje iz Ledin. 16. januarja - v Kulturnem domu Reteče je bil že 19- ponovoletni koncert iamburaške skupine Bisernica, nastopili so še Trio Quartet iz Škofje Loke in Folklorna skupina Sava iz Kranja. 21. januarja - v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu so odprli razstavo likovnih del puštalskih umetnikov, z naslovom Puštalci v Loki. - v Mali galeriji Občine Škofja Loka so odprli razstavo pirografike na furnirju, avtorja Matevža Mareliča, iz cikla Vertikale. Nastopil je Moški pevski zbor Škofja Loka. pod vodstvom Katarine Trdin. 30. januarja - v Škofji Loki je bilo 11. mednarodno tekmovanje v smučanju po starem v organizaciji Društva Rovtarji Smučanje po starem Škofja Loka. Najprej je bila parada stare opreme po Mestnem trgu. nalo tekmovanje pod Loškim gradom, v 12. smučarskih kategorijah, prvič tudi v skokih. 2. februarja - med udeleženci zimskih olimpijskih iger v kanadskem Vancouvru so bili tudi trije iz naših krajev - smučarka prostega sloga Nina Bcdnarik. alpski smučar Matic Skube in skakalec Peter Prevc, ki je na mali skakalnici dosegel 7. mesto. V Tinjah na avstrijskem Koroškem so odprli fotografsko razstavo Škofjeloški pasijon, avtorja Petra Pokorna. V kulturnem programu je pel mešani pevski zbor s Sel. ki je s Škofjo Loko pobratena občina. Razstavo so si v letu 2010 lahko ogledali tudi v madžarskem Pecsu in japonskem Kyotu. 3- februarja - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bila osrednja občinska prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku, v organizaciji občine in Vrtca Škofja Loka. 4. februarja - osrednja proslava Občine Gorenja vas-Poljane ob slovenskem kulturnem prazniku je bila v kulturnem domu v Poljanah, pod naslovom Pel bom zoro, pel bom zarjo. 5. februarja jc bila še krajevna prireditev v kulturni dvorani na Sovodnju. 6. februarja - v dvorani DPD Svoboda Žiri je nastopil Moški pevski zbor Alpina Žiri s slovenskimi ljudskimi pesmimi, v priredbi Alda Kumarja in žirovskega rojaka Davida Beoviča, program je povezoval dramski igralec Janez Škof. 9. februarja - za Kamnitnikom je bila žalna slovesnost za petdesetimi talci iz leta 1944. Ob kulturnem programu sta spregovorila Lidija Goljat Prelogar in dekan dr. Alojzij Snoj. 11. februarja - Loški muzej je v Galeriji Loškega muzeja odprl dokumentarno razstavo Muzejsko delo kot ogledalo časa, ki prikazuje delo muzeja v zadnjih petih letih. 17. februarja - v Sredinem večeru Knjižnice Ivana Tavčarja v Miheličevi galeriji v Kašči je bil pogovor s pesnikom, dramatikom, piscem radijskih iger, piscem za otroke, prevajalcem in Prešernovim nagrajencem Milanom Jcsihom. /9. februarja - v kulturnem domu pri Sv. Duhu so predstavili Linhartovo komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi, v režiji Matije Milčinskega. 20. februarja - Prosvetno društvo Sotočje Škofja Loka je v Miheličevi galeriji v Kašči pripravilo projekcijo slik iz petih pasijonskih romanj, sledil je občni zbor društva. 23- februarja - v Mali galeriji Občine Škofja Loka so odprli razstavo puštalskih likovnih ustvarjalcev Irene Marc, Agate Pavlovec, Mojce Pintar. Irene Šuštar in Avgusta Babnika. V kulturnem programu je nastopil Godalni orkester Glasbene šole Škofja Loka. 24. februarja - v Miheličevi galeriji v Kašči je Antonija Jelene predstavila knjigo Pozdravi od blizu in daleč, pripoved razglednic o veterinarju Antonu Slivniku, o Cebularjevi družini in času okoli leta 1900. v Kristalni dvorani Sokolskega doma je gostoval koncertni zbor Carmina Slovenica, pod vodstvom Karmine Šilec. 26. februarja - na Mestnem trgu so slovesno odprli 35. Pokal Loka. najbolj uveljavljeno mednarodno smučarsko tekmovanje za dečke in deklice, med 11. in 15. letom starosti, pri nas. Tekmovanja v slalomu in veleslalomu so bila na Starem vrhu; udeležili so se jih mladi smučarji iz 33 držav. Ekipno je zmagala Slovenija, dvakratni zmagovalec med 12-letniki je bil Luka Križaj iz Škofje Loke. 27. februarja - 2. mednarodni cikel koncertov Škofja Loka 2010 se je pričel na Loškem odru. s koncertom skupine Wariki z bobni taiko in Otroci ritmov Glasbene šole Škofja Loka. Nadaljeval se je v Sokolskem domu. kjer je 5. marca nastopal Instrumentalni ansambel Aeternum. 6. marca Komorni zbor Aeternum, z gosti iz Salzburga, 13. marca mladinski orkester iz Carlowa na Irskem in loški godalni orkester Arseia ter 26. marca kopenhagenski dekliški zbor Sankt Annae Pigckor in Komorni zbor Megaron iz Ljubljane. V februarju je bila med letošnjimi dobitniki priznanj Blaža Kumerdeja, ki jih Zavod za šolstvo podeljuje za odlično partnerstvo pri razvoju in uvajanju novosti v vzgojnoizobra-ževalnih ustanov, tudi Osnovna šola Jela Janežiča iz Škofje Loke. 4. marca - v Galeriji Mreža pri MKC Rdeča ostriga so odprli fotografsko razstavo Ncjca Pajerja. 5. marca - v kulturnem domu pri Sv. Duhu so pripravili komedijo Toneta Partljiča Čaj za dve. v dvorani DPI) Svoboda v Zireh je Turistično društvo Žiri pripravilo potopisno predavanje Z nahrbtnikom po Armeniji, Karabahu in Gruziji; predavala sta Vlasta Pečelin in Aljoša Kržišnik. Po predavanju je bil občni zbor društva. 9- marca - v Galeriji v poslopju flamske vlade v Bruslju so odprli razstavo slik akademskega slikarja Franca Novinca z Godešiča, Oaze prvobitnosti. Ob odprtju razstave so spregovorili Jana Mlakar, direktorica Loškega muzeja, Kris Peeters, predsednik flamske vlade, in Anita Pipan, slovenska ambasadorka v Belgiji. 10. marca - na Sredinem večeru v Kašči je dr. France Štukl predaval o škofjeloških predmestjih. 11. пшгса - Turistično društvo Železniki je pripravilo etnografsko prireditev Luč v vodo. 12. marca - v vhodni avli Sokolskega doma so odprli fotografsko razstavo Škofjeloški pasi-jon 2009. - Gledališka skupina DPD Svoboda Žiri je pripravila premiero komedije v treh dejanjih Vinka Möderndorferja, Vaja zbora, v režiji Nadje Strajnar-Žadnik. 14. marca - v organizaciji Občine Škofja Loka in LTO Blcgoš je bil v cerkvi sv. Jurija v Stari Loki slavnostni koncert pasijonske glasbe ob izidu glasbene zloženke, avtorjev dr. Andreja Missona in prof. Toneta Potočnika. Nastopali so glasbeniki instrumentalisti, pevci solisti in pevski zbori ki so sodelovali v pasijonski predstavi leta 2009. Krstno orgelsko izvedbo Pasijonskega preludija, skladatelja Andreja Missona, je odigral Klemen Karlin. 17. marca - v Frankovem naselju so odprli novo Športno dvorano Trata. Dvorana bo temeljito izboljšala pogoje za šolsko in ostalo šporlno--rekreacijsko vadbo v različnih klubih in društvih. Gradnja energetsko varčnega objekta, ki na tribunah lahko sprejme 500 gledalcev, in izgradnja dveh dodatnih učilnic pri OŠ Cvetka Golarja je znašala dobrih 5 milijonov evrov. Nova dvorana bo osrednji prireditveni prostor za razne družabne in kulturne dogodke v soseski. 24. marca - v Sredinem večeru Knjižnice Ivana Tavčarja v Kašči se je Marko Črlalič pogovarjal z br. Štefanom Kožuhom, provincialom slovenskih kapucinov. na temo Največ, kar smem, ali najmanj, kar potrebujem? na Greneti so odprli velik trgovski center, v katerem so Merkur, Tuš in Gorenjska banka. Prodajnih in drugih površin je 14 000 m^. zaposlitev je dobilo 70 delavcev. 25. marca - v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu so odprli razstavo slik akademske slikarke Agate Pavlovec, Zastrti. ob 42. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu je Knjižnica Iva na Tavčarja v Miheličevi galeriji v Kašči pripravila literarni večer z naslovom Pen. 1. aprila - Rotary club Škofja Loka in Knjižnica Ivana Tavčarja sta v Miheličevi galeriji v Kašči pripravila pogovor z loškimi olimpijci Natašo Bokal. Borisom Strelom in Maticem Skubetom, pogovor je vodil Viktor Žakelj. 7. aprila - v Sredinem večeru v Miheličevi galeriji v Kašči so predstavili knjigo mag. Stanislava Bahorja Skriti zakladi, predstavili so pisno dediščino samostanskih in cerkvenih knjižnic v Sloveniji. H. aprila - v Galeriji ZDSLU v Ljubljani so odprli razstavo Ločanke Agate Pavlovec, Madeži. - v krajevni knjižnici v Žireh je bilo zgodovin-sko-sociološko predavanje Marka Ogrisa. Potovanje po času - Stari Egipt. 9. aprila - v Galeriji Sokolskega doma na Mestnem trgu so odprli razstavo Kipi in slike kiparja in multimedijskega umetnika Damijana Kracine in slikarja Vladimirja Lebna. Ob odprtju razstave je pela sopranist-ka Irena Preda. 10. aprilu - Žirovski planinci so pripravili šestdeseti občni zbor Planinskega društva Žiri in ga popestrili s prikazom diapozitivov o vzponu na Grossvenediger. 14. aprila - v Sokolskem domu na Mestnem trgu se je s koncertom Ljubezen - poroka -smrt zaključila prva sezona koncertnega Kristalnega abonmaja. Glasbo skladateljev Brahmsa, Kodalyja. Wolfa in Dvofaka so predstavili sedanji in nekdanji študenti Mozarteuma iz Salzburga: sopranistka Esther Kretzinger, ob spremljavi pianista Andreja Hovrina, in instrumentalni trio, v sestavi Moisesdos Santos - violina, Gabriel Cupsinar - rog in Mario El Fakih - klavir. Idejna zasnova večera je bila v rokah dr. Michaela Malkicwicza. sodelovala sta še pripovedoval-ka Ljoba Jenče in fotografinja Jana Jocif. 17. aprila - tudi na Škofjeloškem je potekala vseslovenska akcija Očistimo Slovenijo v enem dnevu, koordinatorka za loško območje je bila Lea Mlakar. Akcije se je udeležilo okoli 3 500 občanov. 18. aprilu - na 21. slovenskem zborovskem tekmovanju Naša pesem 2010 so zlato plaketo prejele Grudnove Šmiglc iz Železnikov. 21. aprila - v Sredinem večeru v Miheličevi galeriji v Kašči je ob 23. aprilu, dnevu knjige, publicist Miha Naglič gostil dr. Lojzeta Gostišo, ob predstavitvi knjižne zbirke Iconotheca Valvasoriana. v Kristalni dvorani Sokolskega doma v Škofji Loki je potekalo 36. srečanje Glasbenih šol Gorenjske in zamejstva: Kranja, Radovljice, Tržiča, Jesenic in Škofje Loke ter Glasbene šole Tomaž Holmar iz Kanalske doline v Italiji in Glasbene šole iz Celovca. 23. aprila - v Kristalni dvorani Sokolskega doma na Mestnem trgu je bil ob dnevu upora proti okupatorju koncert Partizanskega pevskega zbora, slavnostni govornik je bil mag. Blaž Kavčič. - v Žireh so se pričeli 4. slovenski klekljarski dnevi, v organizaciji Klekljarskega društva Cvetke Žiri. Izdali so knjigo Evropa v čipki in pripravili razstavo grbov in zastav držav Evropske unije v čipkah ter 30. aprila še literarni natečaj na temo Poezija bele nitke. Osrednji dan festivala je bilo tekmovanje v klekljanju, 2. maja. tekmovalo je 16 tekmovalk, zmagala je Anica Lapanja iz Sebrelj. 24. aprila - Občina Železniki in Javni zavod Ratitovec sta pripravila tradicionalno slovesnost s podelitvijo občinskih priznanj zaslužnim športnikom, športnim delavcem in športnim društvom. Prejeli so jih: Rokometni klub Alples ob 50-letnici delovanja. Leopold Nastran in Filip Gartner za 40-letno delo v športu, maratonec in olimpijec Roman Kejžar za športne uspehe in skakalec Peter Prevc Za uspehe na olimpijskih igrah v Kanadi. Srebrno plaketo je prejel Gregor Debeljak za uspehe v kikboksu in boksu, bronasto plaketo pa Anže Rovtar za uspehe v dvoranskem hokeju. 25- aprila - v Birminghamu v Angliji je na evropskem prvenstvu v gimnastiki na konju z ročaji Sašo Bertoncelj iz Gorenje vasi pri Retečah osvojil bronasto medaljo. 26. a[triUi - predsednik Republike Slovenije Danilo Türk je z zlatim redom za zasluge odlikoval Ločana dr. Branka Berčiča, in sicer za življenjsko delo na področju bibliotekar- stva in literarne zgodovine. 1. maja - na Križni gori je bilo tradicionalno srečanje ZSSS. slavnostni govornik je bil Oskar Komac, sekretar sindikata delavcev v gradbeništvu. 6. maja - v Todražu pri Gorenji vasi so odprli osrednji občinski zbirni center za odpadke. 10. maja - v Kristalni dvorani Sokolskega doma v Škofji Loki so se na celovečernem koncertu predstavili pevski zbori Grudnove Šmikle iz Železnikov. Komorni pevski zbor Megaron iz Ljubljane ter vokalna skupina Eccc iz Kamnika. Ti zbori so na zadnji Naši pesmi v Mariboru prejeli zlate plakete. 12. maja - premier Borut Pahor je z ministrom za okolje in prostor Rokom Žarnićem in ministrico za obrambo Ljubico Jelušič obiskal Železnike in dolino Davče ter se pogovarjal z županom Mihaelom Prevcem o pripravi državnega prostorskega načrta za obvoznico in zagotovitev celovite poplavne varnosti v Železnikih. 14. maja - v Selcih so odprli prenovljeno podružnično šolo, prenova je stala milijon evrov. Pridobili so tri dodatne učilnice in knjižnico v mansardi. 15. maja - v irskem mestu Carlow je nastopil Godalni orkester Arseia Škofja Loka. pod vodstvom Armina Seška, in navdušili irsko občinstvo v dvorani gledališča Georga Bernarda Shawa. ki je v sklopu novozgrajenega kulturnega centra Visual v Carlowu. 16. maja - v Crngrobu je bila slovesnost s spominsko mašo za žrtve povojnih pobojev v letu 1945. 18. maja - ob mednarodnem dnevu muzejev so v Železnikih odprli obnovljeno Plavčevo hišo z muzejem, ki je v njej že 41 let. Obnova je stala 530 tisoč evrov. Muzej sta odprla župan Mihael Prevc in generalna direktorica direk-torata za kulturno dediščino Damjana Pcčnik. skupaj z Magdaleno Rejec, direktorico Javnega zavoda Ratitovec, in predsednikom Muzejskega društva Železniki Rudijem Rejcem. 21. maja - v okviru Tedna vseživljenjskega učenja 2010 so na stojnicah na Mestnem trgu predstavili svojo ponudbo loška podjetja, šole, društva ter Ljudska univerza. 21. maja - v Štefanovi hiši v Poljanah je od 27. do 30. maja potekala že 13. slikarska kolonija Ivcta Šubica, v organizaciji Združenja umetnikov Škofja Loka, pod naslovom Od knjige do znaka. Kolonije se je udeležilo 30 ustvarjalcev različnih umetniških praks. 29- maja - v Škofji Loki je Društvo Rovlarji Smučanje in kolesarjenje po starem Škofja Loka pripravilo 3. mednarodno srečanje sta-rodobnih kolesarjev. - v Ateljeju Mikado v Ljubljani je razstavljal fotografije z naslovom Pueblo de Cuba (Kubanski portret) Tomaž Lunder iz Škofje Loke. ekonomistka Erika Drobnič z Zalega Loga je na 2. svetovnem ženskem sejmu inovacij KIW1E v Seulu osvojila zlato in srebrno medaljo za večfunkcijsko zibelko in otroško posteljico, 4. junija - Mešani pevski Zbor Lubnik je pripravil letni koncert v Kristalni dvorani Sokolskega doma na Mestnem trgu, kot gost je nastopil Mešani pevski zbor Sontium iz Nove Gorice. 5. junija - v Športni dvorani Trata je bil izbor mlade kmetice leta 2010, v organizaciji ČZD Kmečki glas, Zveze kmetic Slovenije. Društva podeželskih žena Lubnik ter Občine Škofja I.oka. Prireditev je bila v okviru 8. tedna podeželja na Loškem, med 1. in 6. junijem. v Železnikih je na dvorišču muzeja potekal že 7. literarni maraton Mavrica neba, pod okriljem Kulturnega društva Scena Železniki. Sodelovalo je 16 avtorjev. - na različnih prizoriščih po mestu je potekal 3. žarjin festival, festival športa in kulture za otroke in mladino. 6. junija - referendum o arbitražnem sporazumu med Slovenijo in Hrvaško je na državni ravni uspel, na Gorenjskem pa je bilo 48.5 % volilcev proti sporazumu. Na voliščih volilne enote Škofja Loka I. je bilo proti 55,8 % volilcev, v volilni enoti Škofja Loka II. pa je bilo proti 65.7 % volilcev. 11. junija - na Mestnem trgu je bil 10. večer slovenskih viž v narečju. Udeležilo se ga je enajst narodnozabavnih ansamblov in kot gostje Primorski fantje. Najvišje priznanje, Nagrado Loka, je prejel Kvintet Dori. - v Galeriji Muzeja Železniki so odprli razstavo slik iz peska avtorice Stanke Golob, z naslovom Reke - spoštujem vas. V kulturnem programu so nastopili Rojaki iz Benečije, iz Kulturnega društva PoBeRe (Posočje -Benečija - Rezija). 12. junija - v novi dvorani Zadružnega doma na Sorici so v okviru Groharjevih dni odprli razstavo del, ki so nastala na likovnem srečanju Sorica 2010. Na srečanju je nastopil Godalni orkester Arseia iz Škofje Loke. - v sklopu 2. mednarodnega cikla koncertov v Škofji Loki sta v Sokolskem domu nastopila Kitarski orkester Glasbene šole Škofja Loka in Kitarski ansambel Gradec. mladi glasbeniki so s svojim petjem in igranjem oživeli ulice, trge in atrije starega mestnega jedra Škofje Loke. s prireditvijo Oglasbcna Loka. loški fotograf Tomaž Lunder je v irskem Carlowu pripravil fotografsko delavnico v Foto združenju Carlow in pripravil svojo fotografsko razstavo, z naslovom Connections (Povezave). 16. junija - v sklopu 2. mednarodnega cikla koncertov v Škofji Loki je bil v kapelici Jezusovih blagrov v Papirnici koncert, z naslovom Musica cubicularis, posvečen glasbi 17. stoletja. 18. junija - v Galeriji Muzeja Železniki je Andrej Rant, rojak z Godešiča, predstavil pesniško zbirko Izpovedi. v kapeli Loškega gradu je župan občine Škofja Loka Igor Draksler podelil priznanja Za znanje in glasbene dosežke 32 učencem štirih škofjeloških osnovnih šol in pet priznanj Za glasbene dosežke učencem loške glasbene šole. Čestitk so bili deležni tudi mentorji. l'J. junija - Čebelarsko društvo Škofja Loka je v Brodeh odprlo nov Dom čebelarjev, ki bo služil tudi čebelarjem z vse Gorenjske. Ob tem je bil dan odprtih vrat doma, pod naslovom Sožitje med človekom, čebelo in naravo. 22. junija - Loški muzej je v galeriji odprl muzejsko razstavo, z naslovom Kaj jemlješ ti orožje, sin?, avtorja mag. Jožeta Štukla. Razstava je predstavila razvoj strelnega orožja in različno staro orožje, ki ga hranijo v zbirkah in depojih muzeja. Razstavo je odprl mag. Blaž Kavčič, predsednik Državnega sveta Republike Slovenije. 26. junija - v cerkvi sv. Ane na Ledinici pri Žireh je na tradicionalnem koncertu »V pozdrav poletju« na kresno noč nastopila Vokalna skupina Grudnove Šmikle iz Železnikov. Uvod v koncert je bil koral, nadaljevale pa so z ljudskimi pesmimi. Večer se je končal z ognjemetom. ob žirovskem občinskem prazniku je župan Bojan Starman podelil županova in občinska priznanja. Občinsko priznanje je prejel publicist Miha Naglič, županovo priznanje so prejeli Antonija Poljanšek iz Društva kmečkih žena, Ciril Erznožnik iz Klekljarskega društva Cvetke in Jože Župančič iz borčevske organizacije. - PGD Gorenja vas je ob UO-letnici ustanovitve pripravilo veliko gasilsko vajo. gasilsko parado z osrednjo proslavo in veselico. 30. junija - praznične prireditve ob prazniku Občine Škofja Loka so se vrstile od 24. do 30. junija. Osrednja slovesnost ob dnevu državnosti je bila 25. junija, na katerem je nastopil Mestni pihalni orkester Škofja Loka. Od 26. do 29- junija so potekali dogodki v okviru Škofjeloškega historiala. ki jc zamenjal Venerino pot. Predstavili so sprejem freisinškega škofa Janeza Frančiška v Loki leta 1698, na Sejmu bil je živ so predstavili obrt in cehe od 15. stoletja dalje, na grajskem vrtu so bile igrarije in rokodelske delavnice, uprizorili so Coprniško krvavo rilito. staro glasbo so predstavili na koncertih z naslovom Musica locopolitana, pripravili so mednarodni posvet partnerjev Škofje Loke. pobratenih srednjeveških mest in evropskih pasijon-skih mest. 29. junija so v Sokolskem domu odprli razstavo grafik avtorice M. M. Šechtlove, iz pobratenega češkega mesta Tabor. 30. junija je bil koncert violinistke Anje Bukovec, tenorista Janeza Lotriča in Godalnega orkestra Arscia Škofja Loka. Podeli so občinska priznanja: zlati grb je prejelo Balinarsko društvo Lokateks Škofja Loka, srebrno Mara Jelovšek za delo v Društvu prijateljev mladine Škofja Loka, bronasto Čebelarsko društvo Škofja Loka. Ivan Kožuh za delo v KS Mesto in Društvu Sotočje ter Lea Mlakar za akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu. - Občina Železniki je ob občinskem prazniku podelila svoja priznanja: častni občan je postal olimpijec Roman Kejžar, občinsko plaketo so dobile Grudnove Šmikle in Rokometno društvo Alples Železniki, občinska priznanja so prejeli Jernej Bešter. predse- dnik KS Dolenja vas, Peter Mesec za reševanje v poplavah in Kl?D Dražgoše za igre na prostem. Vjuniju je bila skupščina Območnega združenja Rdečega križa Škofja Loka, ki združuje 17 krajevnih organizacij, na njej so izvolili novo predsednico Mileno Miklavčič iz Žirov. 1. julija - ob dnevu rudarjev so v Rudniku Žirovski vrh v zapiranju pripravili slovesnost v znamenju 50-letnice rudarjenja v tem delu Poljanske doline, saj so se leta 1960 začele prve raziskave na območju Žirovskega vrha. V Galeriji Krvina v Gorenji vasi je bila ob lej priložnosti na ogled fotografska razstava. 2. julija - na Mestnem trgu se je začel dvodnevni mednarodni festival pihalnih orkestrov, z naslovom Loka jo piha. Prvi večer je nastopil Orkester slovenske vojske. 'J. julija - na Mestnem trgu je bila prireditev Folkfest, na katerem sta se predstavili Plesna skupina Mladi glas iz Kanade in Folklorna skupina iz Škofje Loke. na Žirovskem vrhu so odprli asfaltirano cesto med Javorčem in Golim Vrhom po slemenu Žirovskega vrha. ki sodi v evropski projekt Gorenjska panoramska cesta. 11. julija - na kmetiji Okršljan pri Sv. Florjanu nad Škofjo Loko so potekale 5. državne kmečke igre, ki jih je priredila Zveza kmetic Slovenije, v sodelovanju z Društvom podeželskih žena Lubnik. Udeležilo se jih je 33 ekip in 99 tekmovalk iz vse Slovenije. Pomerile so se v devetih šaljivih kmečkih igrah. Zmagala jc ekipa Društva podeželskih žena Moravče, pod lipami na Stari Oselici jc Turistično društvo Sovodcnj pripravilo praznik kosccv. na katerem so se pomerili kosci, grabljice, kosice in grabljači. Tekmovanju je sledilo srečanje Janezov in kulturni program. 15. julija - Turistično društvo Železniki je v dneh od 15. do 18. julija pripravilo 48. čip- karskc dneve v Železnikih. 15. julija so odprli pet čipkarskih razstav, 16. julija so bile otroške delavnice in večerna Zabava, 17. julija je bil prikaz kovanja žebljev, z naslovom Izdelaj si kovan žebelj, 18. julija je bila predstavitev starih domačih obrti in kulinarike, na stojnicah pred muzejem in na dvorišču muzeja, klekljarski sprevod s konjeniki. Pihalnim orkestrom Alples, mažoretkami, potekalo je slovensko tekmovanje otrok in odraslih v klckljanju na Merovcm dvorišču in na koncu popoldanska zabavna prireditev, 24. julija - Turistično društvo Žirovski vrh je pripravilo dvodnevno prireditev, 13. praznik žetve, na Selakovem travniku na Žirovskem vrhu sv. Urbana. V soboto so predstavili kmečko igro Šiba bo pela, v nedeljo dopoldan so prikazali delo kmečkih strojev, popoldan pa dela ob žetvi. Predstavili so tudi domačo kmečko hrano, z nastopom glasbene skupine Jazz Station in predskupine A. Ši. Quartet so se na Mestnem trgu v Škofji Loki začeli sobotni glasbeni koncerti, ki so potekali pod sloganom Pisana Loka 2010. 31. julija sta nastopili dalmatinska klapa »Kumpanji« iz Blata na Korčuli in pred-skupina Trio Šubic iz Škofje Loke, 7. avgusta Braco Doblekar Dom Big Band & Nina Strnad, 21. avgusta Neca Falk in Mačja godba ter 4. septembra Društvo mrtvih pesnikov, z loško predskupino Chatte noire. 27. julija - začelo se je Evropsko prvenstvo v atletiki v Barccloni, na katerem sta v teku na 100 metrov nastopila tudi Ločana Tina Mura in Matic Osovnikar. V začetku julija je Društvo upokojencev Žiri, eno najstarejših v Sloveniji, slovesno praznovalo 60-letnico ustanovitve. Društvo šteje 1088 članov. Ob jubileju so izdali zbornik Po srcu zmeraj mladi. v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu so razstavljali likovna dela udeleženci 13- kolonije Ivcta Šubica v Poljanah. Društvo umetnikov je ob odprtju razstave podelilo Groharjevo štipendijo avtorju stripov Matjažu Bertonclju. v Škofji Loki so potekale julijske počitniške aktivnosti Dobimo se ob pol desetih, ki jih je že šestnajstič priredilo Društvo prijateljev mladine Škofja Loka, v sodelovanju s Knjižnico Ivana Tavčarja. Loškim muzejem, taborniki in šolami iz Škofje Loke. 1. avgusta - Prosvetno društvo Sotočje Škofja Loka je na Sv. Ožboltu pripravilo 14. srečanje ljudskih pevcev in godcev. - Turistično društvo Stari vrh je pripravilo že 39. dan oglarjev - kulturno etnografsko prireditev, na kateri so predstavili stare, že skoraj pozabljene običaje, vezane na spravilo lesa, pripravo drv za kopo. postavljanje kope, koparjenje ter uporabo oglja, zlasti pri kova-štvu. Nastopile so folklorne skupine, ljudski pevci in godci. 12. avgusta - Direkcija Republike Slovenije za ceste. Občina Škofja Loka in Gradbeno podjetje Primorje iz Ajdovščine so v Ljubljani podpisali pogodbo o gradnji poljanske obvoznice, Začetku gradnje predora pod Slenom in cestnega izhoda do Zminca. 14. avgusta - Turistično društvo Slajka Hotavlje je pripravilo Večer slovenskih podoknic, na Šupcovem travniku. - Turistično društvo Davča je pripravilo dvodnevno 25. kulturno-etnografsko prireditev Dan tcric. V soboto so igralci iz Sovodnja uprizorili kmečko igro. Zadrega nad zadrego, v nedeljo so prikazali predelavo lanu od bilke do platna, oba dneva so predstavljali kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo ter terenska osebna vozila. 24. avgusta - na podelitvi 14. Veronikine nagrade v Celju za najboljšo pesniško zbirko v letu 2010 so podelili tudi Zlatnik poezije. Za življenjsko delo ga je prejela pesnica Neža Maurer iz Škofje Loke. Pri Založbi Jasa je izšla njena nova knjiga pesmi, z naslovom Nežina pot. Avtorica jo je 30. avgusta predstavila v atriju Trubarjevega antikvariata, na Mestnem trgu v Ljubljani. 26. avgusta - v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu so odprli razstavo akademske slikarke Maje Sever iz Ljubljane, predstavila je dela. ki so nastala v zadnjih dveh letih. V avgustu in septembru je bila v vhodni dvorani Sokolskega doma na Mestnem trgu na ogled fotografska razstava Matjaža Žnidaršiča, z naslovom Kulturna dediščina Škofje Loke in okolice. - v Bolzanu na Južnem Tirolskem je bil evropski festival ljudskega plesa in glasbe Europcada 2010, na katerem so sodelovale 203 skupine iz 26 evropskih držav, med njimi Društvo Rovtarji Smučanje po starem Škofja Loka in Tamburaška skupina Bisernica iz Reteč. 2. septembra - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bilo predavanje dr. Franceta Štukla, z naslovom Sakralni spomeniki na Loškem. 3. septembra - na Cankarjevem trgu, v starem mestnem jedru Škofje Loke, se je v okviru mini festivala Stenge fest z jazzovskimi skladbami predstavil kitarist Primož Grašič s svojim kvartetom. v Osnovni šoli Javorje so predstavili knjigo dr. Milene Alič, z naslovom V zavetju svetega Til na. 5. septembra - Skupnost borcev gorenjskih partizanskih odredov in enot ter Zveza borcev za vrednote NOB Škofja Loka sta na Puču na Marlinj Vrhu pripravili letno srečanje borcev gorenjskih partizanskih odredov in enot ob 65-obletnici zmage nad fašizmom. Slavnostni govornik je bil dr. Ivan Kristan. 11. septembra - v okviru mini festivala Štenge fest je na Večeru flamenca nastopil flamenko kitarist Anže Palka z gosti: kitaristom Tomijem Štafnelom, plesalko Živo Heričko in njeno plesno skupino Los Tacones. 14. septembra - v Mali razstavni galeriji Občine Škofja Loka so odprli razstavo likovnih del Janeza Ranta, ob odprtju je nastopil kitarist Denis Kokalj. 16. septembra - v vhodni dvorani Sokolskega doma so v okviru praznovanja ob 60-letnici Gimnazije Škofja Loka odprli razstavo likovnih del nekdanjih profesorjev in dijakov škofjeloške gimnazije. S slikami, kipi in fotografijami se je predstavilo 12 avtorjev, na odprtju razstave sta v kulturnem programu nastopila saksofonistka Irena Šmid in tolkalist Jaka Strajnar. 18. septembra se je v Kristalni dvorani gimnazija predstavila z gimnazijskimi kulturnimi utrinki. - na Loškem so bile med 16. in 20. septembrom spet poplave, ki so največ škode povzročile v Gorenji vasi, Žireh in Škofji Loki. V Žireh je voda zalila trideset hiš. l'J. septembra - v okviru prireditve Sadovi jeseni je Turistično društvo Sorica pripravilo srečanje ljudskih pevcev in godcev. 21. septembra - v Galeriji Ivana Groharja so odprli kiparsko razstavo akademskega kiparja Boštjana Kavčiča iz serije ORG. 23■ septembra - v Železnikih so predali svojemu namenu Športni park Dašnica. Obnova je trajala tri leta, park je s tekom na 250 m odprl najuspešnejši slovenski maratonec Roman Kejžar. na Loškem odru so premierno uprizorili komedijo Mary Chase Harvey, v režiji Matije Milčinskega. V glavni vlogi je nastopil Matjaž Eržen, ki že vrsto let igra v loškem gledališču. 24. septembra - v Galeriji Krvina v Gorenji vasi se je s predstavitvijo del lanske slikarske kolonije začela 16. slikarsko-kiparska kolonija, posvečena slovenskemu slikarju Antonu Ažbetu. Kolonija se je odvijala na Četeni Ravni, njihova dela je ocenjeval dr. Mirko Juteršek. v Galeriji Fara v Škofji Loki so odprli razstavo del slikarja Rada Dagarina iz Škofje Loke. avtor je predstavil svoja zadnja dela na lesu. - mestne ulice in trge so preplavili mladi likovni umetniki, ki so se zbrali na tradicionalni Mali Groharjevi koloniji. Njihovi izdelki so bili na ogled v Sokolskem domu na Mestnem trgu. 21. septembra - ob svetovnem dnevu turizma so v Škofji Loki. Selški in Poljanski dolini potekale številne prireditve, od 25. septembra do 2. oktobra, v okviru Dnevov turizma na Loškem. Zaključna prireditev je bila na Mestnem trgu v Škofji Loki. 28. septembra - v Sokolskem domu na Mestnem trgu so v okviru letošnjih Dnevov evropske kullurne dediščine, z naslovom Dediščina in pomanjkanje, odprli razstavo Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enote v Škofji Loki, Špital -hiša na robu družbe. V okviru dnevov sta bili še predavanji dr. Darka Likarja in dr. Franceta Štukla ter projekt Loškega muzeja Od zrna do kruha: kruh kot vrednota. Na grajskem vrtu so posejali ajdo in obnovili stari mlin. Izdali so tudi katalog o zgodovini mlinarstva na Loškem in 30. septembra v Škoparici na grajskem vrtu zamesili kruh in ga spekli v kmečki peči. 29- septembra - v Kranjski hiši v Kranju so odprli slikarsko-kiparsko razstavo del akademskega slikarja Domna Slane iz Škofje Loke, predslavil se je s platni in s »ptiči«, objekti iz kovine in lesa. v Kristalni dvorani Sokolskega doma je bil koncert Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, pod vodstvom Sebastjana Vrhovnika. - vstavbievropskcgaparlamentavStrasbourgu je bila odprta razstava čipk, ki jo je pripravilo Klekljarsko društvo Cvetke iz Žirov. Gostila sta jo evropska poslanca iz Slovenije Lojze Peterle in Jelko Kacin. 2. oktobra - Občina Železniki je v Športni dvorani v Železnikih pripravila veliki dobrodelni koncert Železniki za Slovenijo, za pomoč prebivalcem poplavljenih območij v Sloveniji. Nastopili so predvsem glasbeniki in plesalci iz vse Selške doline. Na prireditvi so zbrali 5.600 evrov. Planinsko društvo Škofja Loka je po dvomesečni adaptaciji odprlo prenovljeno planinsko kočo na Lubniku. Obnovili so spalnice, sanitarije, stavbno pohištvo, restavracijo in vgradili čistilno napravo. Pri obnovi so bila uporabljena tudi evropska sredstva za regionalni razvoj. 5. oktobra - v Mali razstavni galeriji Občine Škofja Loka so odprli razstavo treh mladih fotografinj, Jane Jocif, Jane Kuhar in Urške Potrebuješ, z naslovom Foto 3. Dekleta domačo Škofjo Loko vidijo vsaka na svoj način, fotografije so bile junija v okviru Historiala razstavljene tudi na prostem. 8. oktobra - v vhodni dvorani Sokolskega doma na Mestnem trgu so odprli razstavo slik slikarja Marjana Podobnika, z naslovom 55+55+55 - Sledi nekega časa. 9. oktobra - v kulturnem domu v Retečah je bil ob 100-letnici rojstva kulturnika Franca Ranta (1910-1996) Francljev večer. Rant je bil vse življenje predan kulturi - glasbi, literaturi in pesništvu. Na večeru so nastopile tri tamburaške skupine Bisernica, člani literarne sekcije, pevci nekdanjega mladinskega zbora, ansambel Jaz pa ti ter Folklorna skupina Sava iz Kranja. Vsebinsko in organizacijsko je večer zasnoval in pripravil Janez Kermelj, ki je pripravil tudi vezno besedilo napisano v verzih, v katerem je opisal Francljevo življenjsko pot. ob letošnjem tednu otroka so v Loškem muzeju, na skupnem projektu osemdesetih slovenskih muzejev 2 igro do dediščine, predstavili tri loške pripovedke o starih časih, v obliki stripa avtorjev Matjaža in Jelene Bertoncelj. 10. oktobra - na lokalnih volitvah za župane, občinske svetnike in člane svetov KS sta že v prvem krogu zmagala v občini Gorenja vasPoljane Milan Čadež (79,26 % glasov) in v Železnikih Mihael Prcvc (57,16 % glasov). V drugem krogu 24. oktobra pa je v Škofji Loki zmagal Miha Ješe (57,96 % glasov), v Žireh pa Janez Žakelj (66,82 % glasov). 14. oktobra - v okviru koncertnega Kristalnega abonmaja se je v Sokolskem domu predstavil Trobilni ansambel Slovenske filharmonije. v Kulturnem društvu Poljane so pripravili komedijo Duohtar kar tok, ki jo je zdravnik Andrej Šubic pripravil po Molierovi komediji Zdravnik po sili. Večina igralcev je domačinov. 15. oktobra - v DPD Svoboda Žiri je gostovalo Prešernovo gledališče iz Kranja, s predstavo Nikolaja Gogolja Revizor. 21. oktobra - v krajevni knjižnici v Žireh je bil v okviru Četrtkovih klepetov pogovor s člani uredniškega odbora Žirovskega občasnika Tončko Stanonik, Stanetom Kosmačem, Ignacem Nagličem in Francem Temeljem. Pogovor je vodil urednik občasnika Miha Naglič. 22. oktobra - v Galeriji Muzeja Železniki so odprli razstavo fotografij Prvi koraki v fotografijo, avtorjev Matjaža in Tomaža Benedičiča, Ludvika l.ebna in Janeza Tolarja. 26. oktobra - na Loškem gradu so predstavili knjigo Viktorja Žaklja, Plebiscit 1990, med politikantstvom. strahom in pogumom. Knjigo sta predstavila avtor in dr. Jernej Pikalo, v kulturnem programu so sodelovali Pavle Ravnohrib. Ivanka Mcžan in Fantje z Jazbccovc grape. 27. oktobra - v Sredinem večeru Knjižnice Ivana Tavčarja v Kašči je bil pogovor na temo Slovenska slovstvena dediščina. Predstavili so knjigo dr. Marije Stanonik Zgodovina slovenske slovstvene folklore - Od srednjega veka do sodobnosti. Z avtorico se je pogovarjala dr. Barbara Ivančič-Kutin. 28. oktobra - na pokopališču na Lipici je bila žalna komcmoracija v spomin žrtvam povojnih pobojev na Škofjeloškem. V oktobru je Občina Škofja Loka na razpisu v sklopu programa Evropa za državljane 20072013 za aktivnost Tematsko mreženje partnerskih mest uspešno kandidirala s projektom Spodbujanje lokalnih skupnosti k ohranjanju kulturne dediščine zgodovinskih mest. Vanj so vključena partnerska mesta Freising (Nemčija), Maasmechelen (Belgija), Tabor (Češka), Auersmacher (Nemčija), St. Margarethen (Avstrija), Oberammergau (Nemčija), Zagreb (Hrvaška) in Medicina (Italija). Oktobra je bilo mednarodno srečanje v Maasmechelenu. Tema je bila prostovoljno delo z mladimi, socialno izključenimi, o vlogi prostovoljcev v turizmu, mladinskih projektih in drugih družbenih dejavnostih. - Gimnazija Škofja Loka je s slavnostno akademijo zaznamovala 60-letnico ustanovitve. V teh letih je šolanje v njej končalo 5 000 dijakov. 1. novembra - ob dnevu spomina na mrtve so bile komemoracije pri spomenikih padlih v NOB: 29. oktobra v Železnikih. 30. oktobra v Škofji Loki, Leskovici in na Holavljah, 1. novembra v Poljanah, Žireh, na Trebiji in Godešiču. J. novembra - Literarna sekcija DPD Svoboda Žiri je pripravila predstavitev knjige Miro Cerar in njegov čas, predstavili so se tudi nekdanji reprezentanti v orodni telovadbi Miro in Zdenka Cerar, Janez Brodnik in Tine Šrot. 4. novembra - Loški muzej je v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu in Galeriji na Loškem gradu odprl razstavo risarja, ilustratorja in ustvarjalca animiranih filmov Milana Eriča. 5. novembra - na Loškem odru je bila gledališka predstava Županova Micka Antona Tomaža Linharta, v izvedbi SLG Celje. v prostorih prenovljene Stare šole v Žireh so odprli prvi del stalne zbirke čevljarstva, ki zajema čevljarstvo na Žirovskem do 2. svetovne vojne, avtorica razstave je mag. Tita Porenta, oblikovala jo je arhitetka Beta Poljanšek-Koman. 9. novembra - v Mali galeriji Občine Škofja Loka so odprli razstavo izdelkov sekcije domače in umetne obrti Območne obrtno--podjetniške zbornice Škofja Loka. 11. novembra - Rotary club Škofja Loka je v Miheličevi galeriji v Kašči organiziral predavanje z naslovom Opusteli rudniki na Slovenskem, predaval je Davorin Preisinger, dolgoletni jamar in zbiralec mineralov, poznavalec fosilov in njihovih najdišč. 12. novembra - v Kristalni dvorani Sokolskega doma je bil koncert Škofjeloškega okteta, ob 90-letnici podpisa Rapalske pogodbe je bil v Muzeju Žiri mednarodni strokovni simpozij, ki ga organiziral Ad Pirum - zavod za intelektualne dejavnosti, gostitelja pa sta bila žirovsko muzejsko in turistično društvo. Referenti so spregovorili o vzrokih in posledicah pogodbe, ki je močno prizadela ljudi ob zahodni meji, ter o vlogi utrdb kot kulturnih spomenikov in njihovih možnostih v turistični ponudbi. na Loškem odru so predstavili Coprniško krvavo rihto v Loki. Ivana Tavčarja in Ludvika Kaluže. 17. novembra - v Miheličevi galeriji v Kašči je bil v Sredinem večeru Knjižnice Ivana Tavčarja pogovor z gledališko in filmsko igralko ter dolgoletno Unicefovo ambasador-ko Mileno Zupančič. Mešani pevski zbor Domel iz Železnikov je pripravil letni koncert v dvorani na Češnjici. Nastopili so Mešani pevski zbor Domel. Mešani pevski zbor Lipnica in kitaristka Tina Thaler. 23• novembra - ob občinskem prazniku so v Gorenji vasi odprli novo cestno krožišče, odprl ga je prometni minister Patrick Vlačič. 24. novembra - ob tradicionalni likovni razstavi puštalskih umetnikov v Sokolskem domu je bil v Kristalni dvorani koncert učiteljev Glasbene šole Škofja Loka, ki so pripravili glasbeno popotovanje od klasike do jazza. - v Sredinem večeru Knjižnice Ivana Tavčarja se je Marko Črtalič pogovarjal z igralko, prevajalko in popotnico Alenko Bole-Vrabec. 25. novembra - v Sokolskem domu v Škofji Loki so 200-letnico rojstva skladatelja Roberta Schumanna proslavili s tridnevnim sporedom, 25. novembra je bilo predavanje Ace Biščeviča o času in življenju skladatelja, sodelovala je pevka Urška Bernik. 26. novembra je bil koncert Ženskega pevskega zbora Grudnove Šmikle. 27. novembra je bil v kapeli Puštalskega gradu koncert Schumannove komorne instrumentalne glasbe, v izvedbi klarinetista Mateja Bekavca in pianista Ace Biščeviča. v Galeriji DPD Svoboda v Žireh so predstavili knjigo žirovskega rojaka Franca Jana, Izseljevanje Žirovcev v Združene države Amerike (1892-1924). 26. novembra - v Galeriji Fara so odprli razstavo fotografij članov Foto kluba Anton Ažbe. s katero so proslavili 25-letnico delovanja. 27. novembra - ob 23- novembru, prazniku Občine Gorenja vas-Poljane, je bil v Domu občine kulturni program, z naslovom Cvetje v jeseni nekoč in danes, nato pa je župan Milan Čadež podelil občinska in županova priznanja. Posmrtno je občinsko priznanje prejel Darko Kisovec za delo v ljubiteljskem športu, občinsko priznanje je prejelo tudi PGD Gorenja vas ob 110-letniei delovanja, Zofija (Sonja) Polenšck za dolgoletno rejništvo, priznanje župana je prejel športnik Lojze Oblak. 28. novembra - v Kristalni dvorani Sokolskega doma je bil koncert vokalno-instrumentalne skupine Trio quartet, ob izidu zgoščenke Večerni ave. Nastopili so še Neža Maurer, citrar Tomaž Plahutnik in povezovalec programa Pavle Ravnohrib. - v Kulturnem domu v Lučinah so okoli tristo udeležencem predstavili knjigo avtorja Toneta Koširja Življenje na Lučinskem skozi stoletja. Knjigo je založila Krajevna skupnost Lučine s pomočjo številnih sponzorjev. - v Kristalni dvorani Sokolskega doma v Škofji Loki je bilo srečanje odraslih pevskih skupin gorenjske regije, imenovano Sozvočenja. V prvem delu so nastopili Vokalna skupina Solalei, Mešani pevski zbor Musica Viva Kranj-Primskovo, Mešani pevski zbor Ignacij Hladnik iz Tržiča, Domžalski komorni zbor in Komorni mešani zbor Mysterium Kranj; v drugem delu pa Vokalna skupina Carniolica, Moški pevski zbor Alpina Žiri. Mešani pevski zbor Blejski odmev. Mešani pevski zbor Groblje in Dekliški pevski zbor Gimnazije Kranj. 1. decembra - v Okroglem stolpu Loškega gradu je bilo predavanje višjega kustosa Loškega muzeja Jožeta Štukla, z naslovom Razvoj ognjenega orožja od zgodnjih začet- kov do današnjih dni. 3. decembra - ob 210-letnici rojstva Franceta Prešerna in v čast samostojnosti je župnija Stara Loka pripravila recital Krsta pri Savici, v izvedbi Tanje Jenko in s sodelovanjem Škofjeloškega okteta, v Jurijevi dvorani v Stari Loki. v Sokolskem domu na Mestnem trgu so odprli razstavo akvarelov akademske slikarke Metke Krašovcc. - v pasijonski pisarni na Mestnem trgu je bila na odprta prodajna razstava Mali format Združenja umetnikov Škofja Loka in njihov zbornik ob 30-lelnici delovanja. 8. decembra - na Loškem odru je bila premiera igrice za otroke Tomaža Lapajneta Dekleve Hop v pravljico, v režiji Juše Berce in Mete Petrač. - v Sredinem večeru v Kašči sta Župnijski urad Poljane in Knjižnica Ivana Tavčarja predstavila knjigo Poljane, kdo vas bo ljubil. 9- decembra - v Galeriji Ivana Groharja so odprli razstavo stripov Matjaža Bertonclja, letošnjega prejemnika Groharjeve štipendije. Predstavil je stripe iz revij Kamniti most. Srednji stolp in Škofjeloški grb. 11. decetnbra - v Galeriji DPD Svoboda vŽirch so odprli razstavo del slikarja Janeza Sedeja ob 100-letnici njegovega rojstva. Razstavo so pripravili v družini Sedej, spregovoril je dr. Mirko Juteršek. 15- decembra - Rotary club Škofja Loka je pripravil A. dobrodelni koncert z Godalnim orkestrom Arseia in pevko Darjo Švajgcr. Zbrani prispevki so bili namenjeni družinam z več otroki na Škofjeloškem, v Kašči na Spodnjem trgu je bila na Sredinem večeru glasbeno-lilerarni koledniški večer, z naslovom Mi smo prišli semkaj k vam. Pripravila sta ga JSKD in Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka. 16. decembra - v Kristalni dvorani Sokolskega doma v Škofji Loki je bila 105. Glasova preja. Govoril je član evropske komisije in njen komisar za okolje dr. Janez Potočnik, na temo Stanje okolja v svetu, v Evropski uniji in pri nas. Pogovor je vodil publicist Miha Naglic. 18. decembra - Krajevna organizacija ZB za vrednote NOB Poljane in Organizacijski komite za prireditve Po stezah partizanske Jelovice sta v spomin na poljansko vstajo v letu 1941 pripravila srečanje pri Brdarju v Vinharjih. Govoril je zgodovinar Martin Premk, nastopil je Ženski pevski zbor Lipa, pod vodstvom Draguške Vlašič. v Kristalni dvorani Sokolskega doma je bil dobrodelni božični koncert Mešanega pevskega zbora Lubnik, z naslovom Za Madagaskar 2011. v Ateljeju CLOBB je bil koncert Uršule Ramoveš s Fanti z Jazbecove grape. 19- decembra - na Loškem odru so že štiridese-tič podelili Severjeve nagrade. Spominski nagovor je imel igralec in dekan AG RET Aleš Valič. Osrednjo predstavo Eugena Ionesca so pripravili študenti igralske akademije iz Ljubljane. Nagrado za poklicne igralce sta prejela Nataša Matjašec-Rošker iz Drame SNG Maribor in Renato Jenček iz SI.G Celje, nagrado za ljubiteljske igralce je prejela Mira Rebernik-Žižek iz KD Jože Kaučič iz Ljutomera, študentsko nagrado je prejel študent AGRFT Žiga Udir. s koncertom ženske vokalne skupine Katice iz Ljubljane so se v cerkvi na Godešiču začela Škofjeloška božična glasbena srečanja. Predstavile so se s slovenskimi ljudskimi božičnimi, novoletnimi in koledniškimi pesmimi. 22. decembra - na Mestnem trgu je bil koncert božičnih pesmi z Big bandom Glasbene šole Škofja Loka. v Kristalni dvorani Sokolskega doma je bil koncert Slovenskega komornega zbora, pod vodstvom Martine Batič. predstavili so božične in adventne pesmi. v galeriji Muzeja Žiri je bil koncert violonče-lislov Jošta Kosmača iz Žirov, Gregorja Eeleta z Jesenic in Martina Sikurja z Obale. Predstavili so dela J. S. Bacha, L. van Beethovna. W. J. Kirkpatricka, V. Štolcerja, O. Messiaena in anonimnih avtorjev. 25. decembra - na Loškem odru je gostoval Mestni pihalni orkester Škofja Loka, z božič-no-novoletnim koncertom. 26. decemlrra - v cerkvi na Hribcu je bil drugi koncert iz cikla Škofjeloških božičnih glasbenih srečanj. Nastopil je ženski pevski zbor Grudnove Šmikle iz Železnikov. - v Športni dvorani v Železnikih je Pihalni orkester Alples Železniki pripravil božično--novoletni koncert. 27. decembra - v utrdbi Rupnikove linije, nad kmetijo Pri Blažovčku v Golem vrhu, je bil koncert Moškega pevskega zbora Alpina Žiri. 29■ decemlrra - v kapeli Loškega gradu je v okviru Škofjeloških božičnih glasbenih srečanj 2010 nastopila Vokalna skupina Ingenium. (му^о-zc Matjaž Bizjak I.Ol Izvirni znanstveni članek Srednjeveški obračuni freisinške škofije 6. del - Obračuni gospostva Škofja Loka 1477-1487 fv te&tvfi&fir i 1 »C-*—-rfJLf^UJ^ 4 ^ЈјЛ 0 ^ 1 — i C S/ ) 1,.-W-J i- p»-4-« I „j^i-^-V.___— . ^ - ,- (■-.- . 4ЈГЛ -fTZFjfrr: L H»«.' ■ Ö^P^-j № -^ BayHStA, HL 4, fasc. 36, št. 194, fol. 13. foL S' Exposita denariorum Dem pfleger vier quotember m 80. 80 — Dom kastner m 32. 32 — Dem Schreiber m 6. 6 — Dem tagwachter (m ) 4. 4 — Vier wachtorn et torwarttel vier quotember m 11 / 40b) vnd 11 40 fur sand Jorgen gais / 24. — 24 Dem pfleger am turn3 vier quotember m 24. 24 — Dem pfleger Wilden Laack4 vier quotember m 31. 31 — Gen Gorczschach5 m 12. 12 — Dem pfleger 36 franros per/24, facit m 5/ 64. 5 61 Auf die kirchtag ze behuetten m 2. 2 — Dem vicari 50 lemper per / 14. facit m 4 / 60 et 50 hen /100. 50 zechling har /50, fecit als m 5/50. 5 50 Fünf ros gen Mautterndarf6 m Vi. — 80 Dem Gassner 7 o/d auf fuer et zerung. 7 7 213 »S 25 f Summa expositorum m 213/4/18/7. Potenlon et zerimg Dom poten gon Görcz7 mit den häbichen /60. 60 зо Dem Lisi 32 / gon Welcz8 mit meines g(nadigon) horron — 32 etc. brieuen. Auf kundtschaft vor pfingston [25. maj.] gen Laibach,9 Ober Laibach,10 Galenberg11 et Flodnnokg12/60. eo Dem Rotenmanner 39 / fur den prunn maister, der die — 39 35 zissteren hat beschawt. Dem Gassnor gon Freysing13 3 д/d. з Dem von Sulcz 9 wochen. ye ain wochen 70 ß. fecit 4 m з 150 minus 10/ann puchsenmaister. ') ta vsota se v originalu nahaja pred postarko Percepta mily na vrhufol. S; margmalni zaznamek b jo uvršča -?a vsoto prodanega %ita, kije ob robu osnovana ~ a. — b) število pomotoma izpuščeno in dodano ob robu. 1 Ij/msko polje na Koroškem. 2 V seštevku je upoštevanih 40 o/d (po kurili 124 /d J od desetine na Lurnskem polju, ki posamično med prihodki niso navedeni, pač pa naknadno, oh koncu obračuna (gl. spodaj, str. i 57.5). 3 Zgornji stolp na Kranclju. 4Stari grad pod Lubnikom. 5 Goričane. 6 Mautemdorf v Lj/ngavu na Sal^burškem. 1 Gorica. 8 Oberwöl^ glej zgoraj, str. 83, op. 2. 9 Ljubljana. 10 Vrhnika. 11 Gamberk. 12Smlednik. 13 Freising. m, d Ji 40 Gen Fedrawn1 zerung von Jjenngfelder 2 wegen 40/. Ainem poten zu dem Weispriacher von der Lenngfelder2 70 wegen 70 / 43 Auf kuntschaft vmb aller heyligen tag [1. nov.J/43. — 91 Auf kundtschaft yecz vor Jon [24. opr.] 91/. foi.9 — fin Vmb daz zehentgelt. yecz gen Villach3 / 60. .9 571 f Summa potenlon vnd zerung m 9/57. Paw 10 — 8 8/vmb ain slussel ins frawnzymer. 31 31 /'zu pessrung der keten a)im gesloss,®' stal und ember. 6 120 7 mßi minus 40 / dem Zelle degnitb) stuben. dach nuesch, 1 stampf bei der c> mull'1' 1 mß fur 5CX) pretter, die ab sind 16 gangen. 2 135 2¥t m 55/fur 7000 scharnagel. зз 33/fur 300 lattennagel. — 60 60/fur 400 nagel zum nuesch. — 73 73еУ fur rasten (?). 2D 1 so Dem Oswolt VA m / fur daz gehulcz zu der stuben in che mull. — 60 60/dem Kaychacz vmb 8 pam. w 10 m ß maister Mertten maurer gedingt di mul zu mawrn. 2 16 2 m 16 / zwai knechten, yedem 21 tag, die morter ange- 25 seczt haben. 72 72/ dem Laure et VVigida. die stain prochen haben zu der mul. 1 64 VA m minus 16 / ainem zymmermann selbannder 7 tag stiegen am turn, gater im keller. die kamer im stall ao gamacht haben. - m 102/drei tisch. 30 30/ain fueder laden zu der kamer im mar stal. 2 130 3 m minus 30 (ß) vmb 150 laden zu der mul. ye ainer per 3 ß. ' 36 3 128 m 4 minus 32/ zwain maurern, keller. kuchen. pfisster et hert gemacht haben; 38 tagwerch, ye ain tagwerch per 16/. 42 42/dem morter ruerer. — 41 41 i? ainem knecht, der gereicht hat. « l — 1 mß dem Reyabicz. daz er die pfister tur , beid im keller im kasten fenster prefer gemacht hat. a) na ra%tm. — b) sie! —c) der vstavljeno naknadno nad vrstico. — d) popravljano sehulL — e) popravljano 72. 1 Fedenmn/ Vetrov pri Beljaku, sede£ istoimenskega deviškega sodišča. 2 Freisinški pod/of mki na D oljem. 3 Beljak. 4 Pri premam»je upoštevan ki/r% dukata 124ß. 'j/f/ m et 32 platel zum stainprechen. — 140 60/ dem Fridel fur den ofen ze pessern in der kannczlei. — 60 63 / maister Pauln zymmerman VA tag. daz er pett vnd 63 vennster zugeiicht hat. 35 110/dem mortter abseczer. yeczoim gesloss. — nn f Summa m l(Y/i /52. ") popravljeno «j 13. — b) nerazpoznavna beseda vstavljena nad vrstico. 1 Ob upoštevanju tečaja dukata 124 / %/tašcipravilen re%tilkit 69 '/2 m 81 /S. 70 132' fol. 10 Abgaimg officialibus 40 m 13/4/56. 13 136 Den swaiger m, 22/50. 22 50 De manssis desolatis m 12 / 38. 12 38 3 — 96 — 130 — 24 — 12 41) 3 so 46 64 — 6-t — 116 — 54 _ 105 — 95 — 32 — 3 — 12 — 12 — 12 — 12 — 12 — 54 — 102 1 — 1 SO 1 110 4 39 13 96 De decimis m- Vi 16,/3. Dem Tschuegel16Vi /i/am zehent. Dem Swacz smid 21/. Dem Maczet smid 12/' von slifstain. Dem Kramer 40/ am zehent. 5 f Summa m 50/ 46/3. Nachgelassen von prunst 10 Iienhart filius" Krisse 64/. La ure Salnik 64 /! Element 74/. Idem 42/. Jacob Kunraczicz 54 /L Jame Marniczeck m. Vi 5/. 15 Petter Scarnusnek 105b) /. Mathia Petrisch 95/. Jury Starnad 32 /. Ilansse Gassar 3/. Smid 12/. 3D Tuechscherin 12/ Paul Smid 12/." Linhart Strelacz 12 /. Michel Testan 12/. Glusacz 54/"von sein selbs sewr verprunnen. 25 Koczian 1Ö2 / von sein selbs sevvr verprunnen. Dem mullner nachgelassen 1 mß, die weil maus gemacht hat. ist sy nicht ganngen acht Wochen minus 3 tag. Arn tafern in Seyrach2 nachgelassen IVi m. Arn zehent dem suppan im Seyrach3 m 1/110. зо Dem suppan im Seyrach3 nachgelassen in seiner raitung r'> von wegen der oden hueben m 4/32. f Summa nachgela ssen von oden m 1ЗУИ* /16. 36 Vermerklit wem man Mst geben hat auf das new vnd daz soll zu der negsten raittung gelegt worden /«/ w 10 Dem suppan im Seyrach310 n>/. :i — Dem suppan Klenoburg4 m 3. 40 13 — f Summa m 13. a) vstavljeno «ad irstico;pod lern prečrtana neka beseda. — b) pred tem prečrtano 5. — c) dodano ob robu. — d) popravljeno s» nidiranjem in temnejšo tinto. 1 Morda .Ahac Tschugel, ol. zgoraj, str. 147, op. 4. 2 7Jrt. 3 Žirovski urad. 4 Mkvnmrški urad. (j/r/ r/t f/ /> f Summa omnium expositorum in gelt facit ni 370% / 29yf 10. Et sic remanet domino m 10 370 109■ 1193/61/ 9, facit in golt1491. = im 61 r- (=.1191Џ Item ich hab im geanttwurtt 40 y/d von dem zehent im (40 ■) Lurelfeld, ist vor gelegt in das einnemen * j Item die stewr 60 «^/besunnder. 60 - j Item der Hans im turn5 besunder3) 1 m 20/. 10 Et sie rtemanet domino mitsambt den 60 M der stewr/1552. Item ist aufgehebt worden 92ß an gulden von zehent Lurelfeld41 mß. 15 1 1552 ') vstavljeno nad irstico. 1 Ob upoštevanju popravka ^tiaša pravilen re^iiltat tO 169 V: m 68f.. 2 Ob upoštevarju popravkov %naša pravilen rezultat 1194 m 22 j6. 3 Pri preraätnuje upoštevan tečaj dukata 128 ß. 4 Glede desetine na Lt/rnskem polju glej zgoraj, str. 153, op. 2. 5 Verjetno gre stolp v loškem mestnem obzidju na Lontrgu, ki ga je škofpodeljeval v fevd, prim. Urbarji freisinške škofije, str. 34, 222 in 223. [24. 4.1485—24. 4.1486] 14»5a> Vermerkcht die raittung der nuc% md rant der herschaft luikch' anno 85У> d /> 1 444 57 9 # Summa tocius census facit m 444/ 57/ novem/ 1. — 84 Vnclersas zu Lengfeld2 /84. 233 38 Stewer extranorum m 238 / 38. 3 35 Censuscamere Veiling,3 Gadmer,4 Neusas5» 3/35. 5 — Pro pullis m 5. 1 — Von gereuten m 1. 15 46 26 Pro decimis/» 46/26/15. 5 40 Pro angnis et edis oc anno ultra et ius officialis m 5/ 10. Pro poklan otf> anno non.dl 2 86 Plochpfennig eW 2V4/6.e> Pro skapulise)oc anno non.e) 14 112 Franpferd oc anno 96 per/ 24, facit m 1114fi 32. l 94 Sterbrechtte>facit 1 '/2 m/ 14e> 9 56 KauffoechtteW 9/56.e> 7 10 Vail et wanolel 7/ 10.e> 40 — Stewer cifitatis m 40. 5 — De baln(K) m 5. 14 — De molendino aput balneum6 m 14. 4 — — Vom hamern im Poden7/4. 60 Von zwain akheren zu Polan8/60. 30 108 Pro tabernis m 30 H/28. 10 31 Pro car ni s brefi m 10/31. 18 140 De ofBcys m 18/4 / 60. 3 12 De koloni eklesie m 3/ 12. 206 40 De swagis m 206/ 40. ö 1 140 Der zins im turen® m 2 minus 20/. — 60 Von zwain gereuten / 60. — "4 Ratmmaner 8>10 zehent / 24. ■m 1104 133 9 Summa perceptoruni facit m e)l1041Л / 53/ 20 / novem.1'* a) obračun je ohranjen v dveh izvodih, hranjenih pod isto signature v BayHStA. pri objaii je upoštevan original (Л), sočasen prepis (B) pa v variantah v opombah le pri pomembnejših odstopanjih. — b) poprav- ljeno 86;prvotna 6 prečrtana A. — c) sic! A. — d) non dodano s svetlejšo tinto Л. — - -) dodano s svetlejšo tinto Л. — ob robu mlajši ^a^namek (vodoravna črta) JL — s) Kotenmanner B. fja Loka. 2 Dotye. 3 Bitenjski urad. 4 Gadmarski urad. 5 Godeški urad. 6 Nekdanji mlin na prostoru današnje tovarne Sešrr. 7 Fužine ob Selščici v Podnu. 8 Poljane nad Skojjo Loko. 9 Zgornji stolp na Kranclju. 10 Fušjnarska rodbina v Železnikih, priseljena ^-gomještajerskega Kottenmanna, Bla^iiik, Skojja Loka, str. 92, 182. fil 13' Percepta tritici mutt messelar 10 30 De afictibus mod. 143/4. 143,5 De decimis mod. 26/4. 26,5 De molendiras mod. 5. Summa tritici mod. 175. Exposita Summa silügims mod. 297Уг mesel 2 qr. IV2. Exposita m I Ччп vicari mod. 27. 27 Abganngk officialibus mod. 3. 3 De decimis mod. 214. 2,5 Deperit propter mures mod. 2. 2 16 Den klosterfrawn mod. 5. л 39,s — Summa"1 expositorum cum abgangk mod. 39'/4. Et sic remanett domino mod. 135%; sunt venditi. moclium unum per/ 72LA. facit =135,0 — 20 m 61/63'/2.1 Percepta silliginis De afictibus mod. 253 mesel 4 qr. VA. 253 4 1,5 25 De decimis mod. 39 mesel 1. 39 1 De molendinis mod. 5. r, 297,5 21,5 Dem vicari mod. 20. Demb) franaren per totum annum mod. 32. 20 Abgangk officialibus mod. 9. 32 De clecimis mod. '.VA. 9 35 Deperit propter mures mod. 3. 3,5 Den samaren Tries!2 vnel Mauterendarff3 mod. 1. 3 Den khlosterfrawen mod. 5. 1 _s_ Summa expositorum cum abgangk mocl. 73,5 — 40 73/4. Et sie remanet domino mocl. 224 mesel 2 qr. 1/4; sunt venditi. moclium unum perß =224 21,54 47%, facit m 66% / TA. ") vse summe v tem obračunu so nastavljene % originalnim črnilom (sivim), dopolnjene pa ^ drugim, rjavim, vendar od iste roke, kije popisala glavno besedilo A. — b) siclA. 1 Pri izračunu je '/4 fi zaokroženega na '/2. 2 Trst. 3 Mauterndorf v Lungavu na Salajmrškem. 4 Izračun je 26 /Sprem^tk. mutt miFssd ar Percepta milly fit 14 0,5 — l)e afictibus mod. 14. 5.1 p. De deed mis mod. 53 mesel 2. 5.7,5 2 5 Širnima mily mod. 53/4 mesel 2. Exposita Dem vicari mod. 7. io De decimis mod. 4. — Deperitt propter mures mod. 1. Siinima abgang mod. 12. Et sic remanet 2 domino mod. 4114 mesael 2; sunt venditi. ib modium unum |ier /i 23. facit m 6 minus 1 /ix 53 — Mixture mod. 53, dauon get t vier bachtaren et tarbartel m mod. 40. Remanet domino mod. 13; sunt venditi. = 13 — modium unum per/ 20. facit m 114 Д 20. 20 2,5 Ordey mod. 214; / 70. Percepta avene 25 1252 1,5 De afictibus mod. mille 252 qr. 1/4. wr>5 — De decimis mod. 27014. 1522,5 1,5 Summa avene mod. 1522/4 qr. 114. 30 Exposita 50 — Dem khastner mod. 50. 15 Abgangk officialibus mod. 15. 12 Den swageren mod 12. 35 8 — Deperitt propter mures mod. 8. 70 — De decimis mod. 70. 3,5 Den samaren Triest,2 MauterendarfF3 mod. 3/4. 24 — Die ratt, das jar verczertt mod. 24. 10-5 .Abgang zehent Zäuchen4 mod. 10/4. 40 19:1 — Summa abgang mod. 193. Et sic remanet =1:129,5 — 1,5 domino avene mod. 132914 qr. 114; sunt ven- diti, modium unum per /> 17. facit m 141 /f 5114.5 - 46 \ Resultat je sp 9/Sprenippk. 2 Trst. 3 Maulerndotf v Ijwgmi na Sa/^biirskem. 4 Suha. 5 I rednost ^а krarta! in po! ovsa je približno ocenjana na 10/S, kar je dobre 3 /Sprevisoko. џ 14' Decima Lurenfeld1 oc anno ü 40. f Summa omnium perceptorum in pecuneis et ц> bladi facit m- m i lie 382a>/ 24!4 p novem/60. m l.m 24,5 5 Exposita Dem p (leger vier quotember 80 m /. so — Dem khasUier m 32. 32 10 Dem Schreiber m 6. 6 — Dem tagbachter m 4. 4 Vier bachtaren et tarbartelb) vier quotember m 11/ 10. 11 40 Fur sand Jörigen gais /24. — 24 Dem phleger Wildenlakch3 vier quotember m 31. 31 15 Dem pfleger am turen1 vier quotember m 24. 24 Gen Gortschach5 m 12. 12 Dem phleger franross 36 per/ 24, facit m 5/ 64. 5 64 Auffdie khirchtagzu pehueten m 2. 2 Dem vicari 50"* lemper per / 14, facit m 4ß 60. hüner 50, 20 facit 100/, 50 zehling har, facit 50/, facit als m 5/ 50. 5 50 Der rainfoll gestett wis gen Lakch6/14%ß 15. 14,5 — 15 Franpfard gen Triest7 5 per 16 /. facit m У2. — so FYanpfard gen Welcz8 5, jedem 32/, facit m 1. 1 Dem poten mitgangen/4. 4 — — 25 Auffdie fuer/9 minus 24/. u -24 27,5 214 89 f Summa exposiforum facit m 214M> ß 9/ ITA. 30 Abgangkch fii 15 Qfficialibus m 13Vž/ 56. 13 i36 Den swageren m 22ß 50. 22 50 De mansis desolatis m 12/ 38. 12 3S 35 De decimis m V?_ß 16/3. 3 — 96 Dem Tschüegel9 m, 1. 1 Dem Sirecz smid"1' / 24. — 24 Dem Matschek smid von slifsiain 12/. — 12 Dem Khramer am zehent/ 40. 40 40 a) popravljeno 381; %adnji 1 dodan naknadno A. — b) napisano skupaj ^ vernikom in skupnim t (elarbartel)! A. —c) vstavljeno naknadno nad irstico A. — d) manjka B. 1 l л rusko polje na Koroškem. 2 Ob upoštevanju gornjih di a/d. Item 300 preler auff den arker et ladenb> ain hundertt per 13 45/, facit \jldß\\. Idem negel 60Ö. facit 40/. 1 - 11 16 Item zwen wachtpelicz gesten 2 m /. — 40 20 Summa facit m 12 minus 2// 43И. 13,s и ш Potenlan et zerimg fol. Item gen Görtz5 mit den habichen 60/. 16-17 cdtem dem 'ITioman 60 /. do in die ratt mit der kopy des so geltbrieffzu der Tschernamlin6 geschikht habend — 60 Item zwo fertt gen Laibach7 mit den von li'ainburg8 m VA 26 /4. Item dem pueben gen Hopffenbach9 mit meins herren brieff dem TschememlinH 60/. 1 84 Item aber ich gen Laibach7 mit dem ausschreiben der hueben nach wetelh meins heren m lAß 3. — 60 30 Item dem Gaist am ersten 30/. Item do ich mit dem kaysernchen geschah vnd comiss zu — 83 dem hawbtman geriten pin 2 lb minus 10/ зо Item do der wann et Zakel Jacob10 in clas land körnen sind am ersten auff khuntschaft in die Logatsch11 vnd allent- 1 70 sä halben 2И & 20/. a) 27 B. — b) B, laben A. — c_c) ta vpis stlačen med dva obstoječa; napisan z drugim črnilom, vendar z'sto roko A. 1 Stari grad pod Ljtbnikom. 2 Najveijetneje Caspar Ravber, v letih 1482—1498 tržaški glavar, gl. Bozp Otorepec, h ar, ES 10, str. 96. 3 Reka v Kvameiju. 4 Tiden od pripadnikov plemiške rodbine, imenovane po Ziganji vasijufyo od Tržiča, najverjetneje Janj, ki je v zadnji četrtini 15. stoletja posedal pomembne funkcije v upravi loškega gospostva, g/. Blatnik, Skojja Loka, str. 150. 5 Gorica. 6 Gašpar Črnomaljski, v letih 1449—1486 oskrbnik kkvevškega gospostva, gl zgoraj, str. 138, op. 6 in Blatnik, 7,emljiška gospostm v območju freisinške dolenjske posesti, str. 13. 7 Ljubljana. 8 Kranj. 9 Hmeljnik. 10 Vpis se nanaša na vojaški ipad hrvaškega bana z. ogrskim glamtjem v Radgoni in na Ptuju Jakobom Szekelyjem preko Bele Krajine na Notranjsko, Miha Kosi, Onstran Gore, tostran Ogrske, Črnomaljski zbornik, Črnomelj 2008, str. 142. 11 Logatec. gA/ //' '/ /> Kein dem Thoman. do er zu dem wann et Zakel1 gerilen ist 1 10 mit dem vrev brieff 1 /6 50/ 2 Idem geschenkht 2 gld vmb sein müe. Item ainem poten gen Triest" von des saliter wegen 62 / 62 Item dem Massoltrer, das er der Tschernomlin3 den brieff 5 von meinem herren prachtt hatt der schuld halben m Vi. so Item des Pluemschain1 prueder Vi M, das er den vreybrieff o,5 gen Klingenfels5 dem Tschernomler3 getragen hatt. Item zwen gancz khoczen gesten 2 f//d, den fueskhnechten 10 auff dy türen. 2 — — Item zu zwan mallen zu dem hawbtman selbst von des auffpieten wegen, weil der mawr zu Freissing6 gebesen ist 3$ 13/. Item do ich den Sigesdarffer7 zu dem lantag geschieht hab 15 2 53 36/. Item dem Pangraczen Rotmaister selb sechsten hab ich 36 geben 3 //. das er in den leuffen vnd vnfrid hie ist ge- besen drey wochen. (3) — — Item do ich in dem Seyrach8 verhakhen hab lassen die 20 khnecht verczertt 62 /. Item die khirchtag zu pehueten wider die von Khrainburg® 62 verczertt allenthalben wider dy gebondlich ausgab, facit 13///57. Idem 2У2 m /j 6 am Jamnigk.10 25 13 — 57 Item ich selbshiecz gen Laibach11 zu dem hawbtmann von 2 86 des anslags wegen verczertt 60/. Item dem poten ins Lurenfeld1- zu pesichten 1 /6 d, — 60 — Ш t Summa facit m 16/15/17. зо 17 Item den soldneren nach lawtt irer quittung ist geben worden 163 /6. Idem pessrung m, 1. ßl. 122 40 Idem dem Pangratz 3 a/d, 17'-18 1 — Summa die bundertt vnd 63 /6 facit m 123/ 3 123 m 40/3. a) ta vpis v celoti prečrtan in označen ob robu A, manjka B. 1 Primeijaj zgoraj, str. 163, op. 10. 2 Trst. 3 Gašpar Črnomaljski, gl. zgomj, sir. 138, op. 6. 4 Škofjeloška meščanska rodbina, prim, zgoraj, str. 88.9; Blaznik, Škofja Loka, str. 98. 5 Kle-pei'Z: 6 Freising. 1 jurij Sigesdotfer, gl zgprty str. 163, op. 4. 8 Žiri. 9 Kranj. jam-nikpri Dražgošab. 11 Ljubljana. 12 Lurnsko polje na Koroškem. 13 Pri vsoti je izpuščeno '/2 gld; razen tega pa je vsota za 1 m 98ßprevisoka. aid m f/ f Summa omnium expositorum facit m 128 / 9 / 94. Et sic remanett domino finali ter m 94 ш »' 954//15H. Dauon sullen auflgehebtf werden =954 15,5 ■Mr/d 5 Summa die mark facit im gold / 1192/4 J> 1192,5 — 15,5 ШУ2.2 Dauon auffgehebtt die oberen 34 a/d. 34 Remanett domino finaliter/ 1158%ß WA. 10 Idem8* 28 / der Naglitsch von der sag nach der raittung geantburtt. fil. IS' b,DvrätsozwLakch3seingebesenhabeneingen(Hnenalteschulđvondemi pfleger, licit 1469 ducatos / 32, item von der neuen schuld ducatos 8У4 16 /15%. Item von dem riehter ducatos 83/ 51. Item von her Casper Tschernemlin4 ducatos quinquaginta. Item dy schuld Jacob Lamberger6 macht 1150 ducatos, so er über obgeschri-20 ben schuldig ist. Item dy schuld der Casper Tschernemlin4 macht noch 97 ducatos. Item her Baltesar Tschernemlin6 sol noch reihen vnd czalen altes Mid neues. 25 1158,5 — 15,5 — 28 1469 — 32 S.5 - 15,5 83 51 50 — — 1150 — str ђ rede item Л. — b) od In dafje rokopis škofa Six/a (cf. Manfred König, Die Korrespondenzbücher des Bischofs Sixtus von Freising und ihre Bedeutung für die Geschichte des ausgehenden 15. Jahrhunderts, Diss., tipkopis, Graz. 1975, str. 16 in vzorce ptsaiv v prilogah IX in XVI) A, v B z. isto roko kot ostalo besedi/o. 1 Oh upoštevanju gornjega popravka hi bila vsota z? I "t 34 fi nižja, bilanca pa za okroglo marko višja. 2 Guldni so obračunani po kurili 128 3 Skojja Loka. 4 Gašpar Črnomaljski, gl Zgoraj, str. 138, op. 6. 5 Jakob Lamberger, sin Jurija П., v letih 1481—1491 loški oskrbnik, Blazpik, Škofja Loka, str. 141—143; Bizjak, Die geschichtlichen Beziehungen, str. 57. 6 Baltazar Črnomaljski, Gašparjev sin in njegov naslednik, na mestu klevevškega oskrbnika, f. zgoraj, str. 138, op. 6, poleg tega še Könige Die Korrespondenzbücher des Bischofs Sixtus, str. 90—94. SERIJSKI AKTI BayHStA, HL 3, rep. 53, fasc. 36 Obračun gospostva Klevevž 1486 Obračuni gospostva Škofja Loka 1486-1500 Obračuni mestnega sodišča Škofja Loka 1486-1497 in KODEKSA BayHStA, HL Freising 516 in 517 Obračuna gospostva Škofja Loka 1494 in 1496 124. 4. I486 24. 4. 1487] fit 1 5 liso Vermerkht die rcuttung der nütz vnd rant der herschafft Lakch' anno etc. lxxxvi. nič m d /> 10 Summa tocius census facit m 444ß novem/ 1. 1 444 57 9 Vndersas zu Lengfeld2//84. — 84 Stewer extranorum m 233/38. 233 38 Census camere Veitting,3 Gadmer,4 Neusas6 m 3/135. 3 35 Pro pullis m 5. 5 — 15 Von gereüten m 1. 1 — Pro decimis m 46/ 26by 15. 15 46 26 Pro angnis et edis hoc anno ultra et ius officdalis m 5/40. 5 40 Pro pokhlan hoc anno m. 12!4 /10. 12 90 Plochpfenig m 2У2/6. 2 86 2D Pro skapuüs hoc anno non. Franpfard hoc aimo 96 per/24, facit m li'A /32. 14 112 Sterbrecht m 1/70. 1 70 Kaullrecht m 4H/ 10. 10 4 80 Vali et wandel z* 13/2/40. 13 120 25 Stewer cifitahs m 40. 40 — De balneo m 5. 5 — De molendino aput balneum6 m 14. 14 — Von hameren im Poden7/ 4. 4 — — Von zwain akheren zuc) Poland)8/60. — 60 SO Pro tabernis /л WA/ 28. 30 108 Pro carnis brefi m 10/31. 10 31 Deofficys m IHM./60. 18 140 De koloni eklesie m 3/12. 3 12 De sbagis m 206/ 40. 206 40 S6 Der zins im turen9 m 2 minus 20 / 1 140 Von zwein gereiiten /60. — 60 Rat maner10 zehendt / 24. 94 30 1119 13 9 Summa" dos plätels facit m 1119 / 13 p(arvulos)9"/30._ a) obračun je ohranjen v dveh izvodih, hranjenih pod isto signature v BayMStA. pri objavi je upoštevan original (A), sočasen prepis (B) pa v variantah v opombah le pri pomembnejših odstopanjih. — b) 36 B. —c) z napisan prvotni i A. — ^ 1 napisan če% neko drugo črko A. —e) obračun je sumimn % drugo roko in nekoliko temnejšim odtenkom črnila A. — dodano nad irstico A 1 SkoJ/a Loka. 2 Doije. 3 Bitenjski urad. 4 Gadmarski urad. 5 Godeški urad. 6 Nekdanji mlin na prostoru današnje tovarne Sešir. 1 Fužine ob Selsčid v Podnu. 8 Poljane nad Skojjo Loko. 9 Zgornji stolp naKmnclju. 10 O rodbini Kotenmannergl zgoraj, str. 158, op. 10. muli mr.^d ar 175 — 39,5 — Percepta tritici fo/. i' 143,5 — De afictibus mod. 143/2. 26,5 - De decimis mod. 26/2. 5 — De molendinis mod. 5. Summa tritici mod. 175. Exposita «) 153 B. 1 Trst. 2 btlauterndorjv Limgan tia Sak-burskem. 10 27 — Dem vicari mod. 27. 3 Abgangk officialibus mod. 3. 2,5 — De decimis mod. 2/4. 2 Deperitt propter mures mod. 2. д Denkhlasterfravvn mod. 5. 15 Summa expositorum cum abgangk mod =135,5 — 39/4. Et sic remanett domino mod. 135/4; sunt venditi. modium unum per / 7254, facit m 61/63/2. a) Percepta silliginis 253 4 1,5 De affictibus mod. 253al mesel I qr. 1LA. 39 1 De decimis mod. 39 mesel 1. 25 5 De molendinis mod 5. 297,5 2 1,5 Summa silliginis mod 297/4 mesel 2 qr. 1!4. Exposita 30 Dem vicari mod. 20. 20 Den fronaren per totum annum mod 32. 32 — Abgangk officialibus mod. 9. 9 De decimis mod 354. 3,5 — Deperitt propter mures mod. 3. 35 3 — Den samaren Triest1 et Mauterendarff2 mod. 1. l — Den khlasterfrawen mod 5. 5 — 73,5 — Summa expositorum cum abgangk mod. 73/4. Et sic remanett domino silliginis mod 40 =224 2 1,5 221 mesel 2 qr. 114; sunt venditi. modium unum per/47/4, facit m 66%/7i4. JU 2 10 15 20 25 30 35 40 Percepta mili De affictibus mod. Vi. De decimis mod. 53 niesel 2. Summa mily mod. 53Vi mesel 2. Exposita Dem vicari mod. 7. De decimis mod. 4.a) Deperitt propter mures mod. I. Summa expositorum cum abgangk mod. 12. Et sic remanet domino mod. IVA mesel 2; sunt venditi, modium unum per / 23. facit m 6 minus 1/. Mixture mod. 53, dauon gett vier bachtaren et tarbartel mod. 40. Remanet domino mod. 13: sunt venditi. modium unum perß 20. facit I 'A m- ß 20. Ordey mod. 2'A /70. Percepta avene De affictibus mod. mile 252 qr. I Vi. De decimis mod. 27054. '■'Summa avene mod. 152214 qr. l'/2.b) Exposita Dem khastner mod. 50. Abgangk oflicialibus mod. 15. Den sbageren mod. 12. Deperitt propter mures mod. 8. De decimis mod. 70. Den samaren Triest,1 Mauterendarff2 mod. 3M>. Abgangk an drein zehentt mod. 22. Sixtt3 tueher01 25 mod. verczertt nach laut seiner handt geschrift. mutt messelar 0,5 — _253,5 2 7 4 — I 12 I!.', 2 53 -40 — 13 2,5 1252 — 1,5 '■'.7115 — 1522,5 50 15 12 8 70 3,5 22 25 1,5 a) 3 B. —manjka B. — c) mte tumher? A. 1 Trst. 2 Mautemdorf v Lungant na Sal^burskem. letih 1474-1495. 3 S bet von Tannberg, freisinški škof v mutt mpssrl r/r 205,5 Sunirna abgangk mod. 205%. Et sic re- =1317 — 1,5 manett domino avene mod. тШе 317 qr. 1%®); sunt venditi, modium unum por / 17, facit m 140 minus 9%/. g&/ m (/ /> 5 40 — — Decirna Lurenfeklb" hoc anno fl 10. fil. 2' £f> f Širnima omnium peroeptorum in pecuneis et 70 um 3,5 9 bladi facit m milic 395/ 3 9/ 70. 10 Exposita но — Dem pfleger vier quotember m 80/-'' 32 Dem khastner m 32. e — Dem schrevber m 6. 15 4 Dem tagbachter m 4. u 40 Vier bachtaren et tarbartel vier quotember m WJi 40. 24 hur sand Jorigen gaiß/24. 31 — Dem pfleger Wildenlakh2 vier quotember m 31. 24 — Dem pfleger am turen3 vier quotember m 24. 20 12 — Gen Gort schab4 m 12. 5 64 Dem pfleger Iranroß 36 per ß 24, facit m 5/64. 2 — Auff dy khürchtag zu pehüeten m 2. Dem vicari 50 lemper per/ 14. facit m 4/ 60. hüner 50. 5 50 facit 100/, 50 zehling har, facit 50/, facit als m. 5/ 50. 26 1? - 40 Der rainfollgittert wiß gen I j)kh5/ 17/40. — so Franpfard gen Tiiest6 5. jedem 16ß, facit m %. 1 Franpfard Weltz7 5, jedem 32, facit m 1. 5—44 Dem poten mitgangen/ 5/ 44. 12 — — Auff dy fuer/12. зо 8,5 — — Zerung mit den raten getan wiß gen Lientz8/ 8%. Maister Sayfrid vmb das puluer d)machen vnd das alt 8—84 gepesserW11/8/84. t — Dem tagbachter ein wachtpelitz 1 m /. 50,5 216 106 36 Sumnia expositorum 216%/ 26/ 50%. a) naknadno dodano pod vrstico Л. — b) Lurelfe/d B. — c) 70 B. — d manjka B. 1 Lurnsko polje na Koroškem. 2 Stari grad pod Lubnikom. 3 Zgornji stolp na Kranclju. 4 Goricam. 5 Skojja Loka. 6 Trst. 7 Obenvö/z, glej Zgoraj, str. 83, op. 2. 8 Uen% na Tirolskem. foil 10 15 20 30 35 M 40 Abgangkch Officialibus m 13^/56. 13 136 Den swageren m 22/50. 22 50 De mansis desolatis m■ 12/ 38. 12 38 De docimis m У2/16fl 3. 3 96 Dem Tschuegel' m 1. 1 — Dem Siretz smid / 24. — 24 Dem Malschek von slifstain 12 / — 12 Dem Kramer am zehenclt 40 / 4(1 3 so 76 Summa m 50 / 76/ 3. Abgangk hewer Linhartt filius Orise/64. 64 Laure Selnik/54. — 54 Clemen Dolmatz / 74. — 74 Idem von cler öd/42. — 42 Supan rait ung m 2/43. 2 43 Smid 12/ — 12 Tewtscharin /12. — 12 Pauli sneider/12. — 12 Linhartt/12. — 12 Abgangk khamerschatz m 114 /39. 1 119 Arathia Parde /80. — 80 Lawre Rayabitz /10. idem 32. idem 12 /. — 84 Petter Per/6, idem 32, idem 42/. — 80 Abgangk supan raitung /63. — 63 Abgangk hewer vom pad m 1. 1 — Taferen gelt hewer gehengt m 3. 3 — Von zwei 11 zehenclt clas jar gehengt ЗУ2 m. 3 80 15 31 Summa m 15/31. Summa abgank dos platel 65У2 m /27/ 3. .? Pötten lan et zerung Item clem inieben, cler mit den raten gen Freyssing2 geriten ist 2 g/d. 2 Item mit den habichen gen Görtz3 dem poten 60 /. Item n)clo ich'11 zu cler raittung gen Laibah4 cler hueb stewer halben 'feriten pinal 3 /6 12/. 65 107 — 60 52 1_a) manjka B. 1 Morda Ahac Tschugel, gl. zgoraj, str. 147, op. 4. 2 Preising. 3 Gorica. 4 Ljubljana. 1 42 — 102 1 20 1 140 — 108 2,5 19 4 — — 2,5 - - 4 1 32 2 27 — 130 1 — 10 2,5 1 19,5 12 102 Hein a)do icha) zu dem hawbtman gen Laybach1 a)nach wefelh der ratta) geriten pin VA /6 22/. Item a'do icha) zu dem viczdumb gen Laibah1 geriten a,pin, do man mein s g(nadigen) h(erren) arm levvtt im Swar-czen jjerg2 pfeindt vnd auflgehalden battn) 102 (/V). 6 Item an dem lanttag,b> a)do mich dy lantleüt noten haben wellen 1300 gld zu geben für dy stevvr a> lVi // d. Item do mich der hawbtman von der Krainbuiger3 wegen gen Ijiibach1 a)eruordertt hatt zu verhör vor maister Pernharten»' 2'A /6. 10 Item fl)do der weispott komen ist vnd hat welen, das ich"' die 12 phard a)furderlicha) in das New statte!1 fueren sold 108/ Item a)do ich von den lantlewten darnach pey dem lanttag erpelen haba) meinen g(nadigen) h(errn) zu verkhinden 15 der geraisigen halben a)in das New statte!®*4 auch sein gnaden zu verkhinden. das fur nemen vmb den drittal der gültt 2lA

landtlewten geriten pin 2Vi qtd. Item a)zu dem anderen mall mit der vnderricht ta) zu dem lantag geriten VA /I 12/. Item dem Wolffgang sneyder a)mit der landtschaft schrey- bena) gen Frevssing6 4a/d. 25 Item 0)do ichal mit dem Skodel getaydingt 8*hab von der von Lengfeld6 wegen, do die putter auch mit mir gebesen seina) 2 m /27. Item z wir gen Laibachc)1 a)zu dem hawbtman vnd land- tlewtena) mit der lesten* vnderricht Gmeins g(nadigen) 30 h (herren)8' geriten pin 1 /6 10/. Item a)do ich am ersten3' zu Laibach1 erfragt hab das geschalt. so die von Krainburg3 von hoff prachtt haben vmb a)das gehültz in der8' Vesnitz7 1 a/d/ 10. Item do ich den von Krainburg3 die haknen genomen a)hab, зб pin ich zu dem hawbtman geritten vnd a uff ander zerung gebena) 2 Vi a/d. Item zu jxisichten den zehendtim Lurenfelde18 1 a/d. Summa des platz m 12V4/22/ 19И.а> 40 1_a) manjka B. — b) prvi t napisan preko neke druge črke A. — c) Laibabich B. — ^ anderen B. —») Lurelfeld B. 1 Ljubljana. 2 Črni Vrh pri Polhovem Grada/. 3 Kranj (Kranjčani). 4 Novo mesto. 5 Preising. 6 Dotje. 1 Besnicsa. 8 hurnsko polje na Koroškem. (j/t/ m (/ fol. Item a)aber nach geschat meins g(nadigen) h(herren)a) von 4-} dor 10 pfard inn das Newstattelb>1 zu dem havvbtman atet landtleüten2' 1 Mß 9. 1 — 9 Ttem dem schuostor gen Freyssing2 2 mJL 2 5 Item do sich der (cid geendet! hatt auff all zerung a)el khundtschafr» >31M. 3 — — Ilem aber dem schüesier mit dem kh(uniglichen) auffpott gen Freissing2 2 m /i. 2 — Aber !,)dem schuester 2 m / gen Freyssing2 mich an 2 10 meinem h(enedigen) h(erren) zu erkhunden,a) do man vns wider von Marpurg3 haim erlawbt hatt vnd a)des auffpotz doch altag gebart und sein gebest, wie ich mich mit den gerasigen halten sold8) Item a,do icha) mit den brieffen meins g(nadigen) h(erren) 15 wegen der "'halben"1 hueb stewer gen Laibach4 geriten pin Уг m /. —SO Item aldo der Ambroß3' das holtz Letenitz5 "Hverüeflen hatt lassen, pin ich zu dem hawbtmana) geritten 1 ()8/. - m Item "do ich aber3' gen Laibach4 pin geritten a»aulT das 20 k(unigliche) schreiben mit dem Ambrosen auff eruorde- ren deshawbtmans3' VA /id.. 1 20 Item a)do icha) gen Krainburg6 hab geschikht der mawtt halben auff der brugken. a'do man meins g(nadigen) h(erren) arm lewtt geslagen hatta» 60 ß. — 60 25 Item a)do ich zu dem landttag"1 gen Stain'07 ^anstatt meins g(nadigen) h(erren)a) eruordertt pin gebesen von heren Reinprechten 2 M. 2 — — Item aldo ich von gemeyner31 landtschaft, eruordertt a\vard gen Laibach«)4 von wegen der 1500 gld, a)do sich mein 30 g(nadiger) h(en-) der verbilligt hatta) VA /6 d. i 20 item do der Geist a,mit den brieffen®) der pfleg Preyssegk8 zu dem hawbtman "Vnd Andre Awrsperger"® zu zwein malen a)gen Ijaibach^4 geriten ist, «»auch ein fartt gen Stann<®7 verczertt8) 1S 3/. - 123 35 Item zu zwein malen pin ich zu dem hawbtman von des "'Andre'11 Awrsperger9 a,brieffa) wegen geritten VA /6 d. 1 20 Item vmb das zehendt afgeltta) in Lurenfeld10 1 y/d. 1 Item vber den gebondüchen abzug die khirchtag zu pe- hueten a)dasjai,sl)/13/2. 13,5— — 40 a_a) manjka B. —b) Newstatledn B. —c) B. Stann.4. —<9 rede Stain .4. 1 N010 mesto. 2 Preising. 3 Maribor. 4 Ljubljana 5 Ledinie-a, pri Žireh. ' Kranj. 7 Kamnik. 8 Presek. 9 Andrej Turjaški, v letih 1486—1493 oskrbnik na Preseku, Miha Preinfa/k, Auersperg, Po sledeh mogočnega tura, Thesaurus memoriae. Disserrtationes 4 Ljubljana 2003, str. 411. 10 Lurnsko polje na Koroškem. 20,,s 11 120 'Summa deri platz m I VA /iiO/ 20'A.^ Pawb> fol 5'-6 — 103 Item »Vmb dypawma) zu den rinnen vmb den gang 103/f б Item dy zimerlewtt, die dy rin gemahtt haben 10 tagberch; l ein tag per 16/I facit 1 m /i. 32 Item der Neff zwey tagberch 32 /i, das er das turel zu der zisteren gemawertt hatt. 24 Item vmb die geheng zu dem < ürlein 24/S. io 60 Item 300 prefer zu der padstuben1 /4 lb /. Item a)der zimerman drey tagberch,^ dy padstuben1 ge- 48 degkht 48/. 60 Item tawsendt schar nagel 60 /i. l 25 Item dem glasar 1 m 25 jg, das er in peclen stuben1 vnd zu 15 Wildenlakch- dy gleser gepessertt hatt. / — — Item von newen fensler in tier khanczley khamer 1 a/d. 92 a a,Summa des plat z 4/4 m 12/i/ 1 .a аз f Siuruna summarum bis hie her facit marcas exposit(orum) 311 jS 47 / 94Dy 94,5 sil 47 ^ selben aufgehebt gtigen percepta pleibt in perceptorum m nulle 83/4 /> 36/4. dy machen = 1Ш 106,5" in gulden 1354 a/d ß 83/4.ч> 2Б Awsgab der soldner 49 20 foL Item nach lawtt etlicher quittung Idingen 65/4 /6 d. 6-7 1,5 — Item a)do die Vngrischen0 gen Lichtenbald7 komen sein, ao hab ich dena) Lindawer drey wochen auff gehalden 1/4 a/d abb sein nott gebesen war.al Item in das Newstättel8 12 phard 6 wochen für mein 144 — — g(nadigen) h(err) je ein wochen auff ein phard fur sold vnd schaden 2 y/d schullen mir in der stewr der 1500y/d 35 auff gehebtt werden. Item fur dy Newstatt,9 do man dye gespeist hatt ^auff er-128 — — uorderen des k(uniglichen) geschaff" 8 phard 8 bochen; je auffein phard ein bochen fur sold vnd schaden 2 a/d. 40 a_a) manjka B. — b) Auflgab auf paw B. 1 Škofjeloško kopališče, gl. zgoraj, sir. 39, op. 8. 2 Stari grad pod Lubnikom. 3 Pravilna vsota ^naša i gld 4 m 32ß. 4 Izračun je pravilen, glede na prejšnjo napako j>a znaša razfika 94,5 gld 3 tO m 147 ji 5 Izračun, pri katerem goldinarji niso upoštevani, je za 10ßprenizek, ob upoštevanju prejšnje napake pa še za dodatnih 60. Pri preračunu je upoštevan kurzgoldinaijev 128 ß. 6 Ogrska vojska. 7 Sevnica. 8 Novo mesto. 9 Dunajsko Now mesto. 20 M m d Item zu rottung dor Nowon Statt9 a,aufF das k(uniglioh) auflpott®) 13 pfard 6 wochen; jo auff oin wochen deinem phard fur sold vnd schaden^ 2 g/đ. 156 Item auff das ander auffpott 13 phard vierczehen tag; je 5 auff ein a)phard für sold vnd schaden ein wochen®' 2 aid. л.