414
J. O. Golobov: Razklani hrast. — Vneslav: Mrtvemu dekletcu.
Razklani  hrast.
'toji na hribu dob razklan Zadet od strele neki dan; Ne krije več ga plašč zelen, Ne peva ptič na njem noben. Podoben zdi mrliču se, Saj kazni božje priča je.
Nekoč ob hudi uri sta Pod njim vedrila dva moža; Mož prvi blag je bil značaj, A drugi zlobnež, bogataj. Gromi in treska, da je strah; Mož prvi se prekriža plah, Izroča v varstvo se nebes; A ta se šali, kolne vmes. Tovariš ga svari, rekoč: «Ne šali se, glej božjo moč, Ki lahko hrast podere v prah In naju usmrti na mah!» A zlobnež v smehu se reži
In porogljivo govori:
«Bedak neumni, misliš mar,
Če bliska se, da trešči kar?
Priroda slepa nič ne zna,
Da midva pod tem hrastom sva.
Boga pa ni in ne nebes,
Da greh in pekel je, ni res.»
Tovariš v strahu mu veli:
«Odpusti Bog to kazen ti!
A jaz se tu Boga bojim
Zato od tebe proč bežim.»
A oni le norčuje se,
Češ, v hlačni žep naj trešči le.
«Če res je Bog in kazen je,
Naj trešči v žep, saj prazen je.»
Udari — dob razkolje tresk,
Hudobnež pade mrtev v pešk.
Še danes dob vrh griča je In kazni božje priča je.
J. 0. Golobov.
Mrtvemu  dekletcu.
^ed svečami po smrtnem prti Natrosili so ti cvetu, Na odru tu, v objetji smrti, Ti spiš, kot angeljček miru; Krilatec božji ti dušico Pred sveto nesel je Trojico.
Nasmeh obrazek kaže bodri, Izraz nedolžnega srca; Okvir se zde mi "zlati kodri, Oklepajoč odsev neba; Lehno, kraj las in belih senec, Iz rož povit ti plava venec. —
Jaz zroč tako te mirno spečo, V spomin prizivljem blage dni, Ko kupo še življenja s srečo Polnili so mi rajski sni. O da bi mene v dobi rosni Poljubil sel bil smrtonosni!
Ob odru tvojih let učenke K molitvi sklepajo roke, Ko mati plaka solze grenke, Radostno moli mi srce: ,Zahvaljam, Bog, te po otročje, Da cvetko to si vzel v naročje.'
Pomladi, v cvetja pestri dobi, Odmrla grehu si, svetu, Življenja si odmrla zlobi, Na dom odplavala miru. Tam roci nad menoj razkleni — Oj, bodi angelj varih meni!
Vneslav.