Domače skušnje z velikim korenjem. Že so gospodje, ki so letos sejali veliko korenje (merkvo *)? začeli kmetijski družbi naznanjati svoje skušnje. Gosp. odbornik M. Pregl je poslal v pisar-nico kmetijske družbe (kjer ju vsakdo lahko vidi) na ogled Ž korena svojega pridelka; eden vaga L funta in 183/s lotov, drugi 1 funt in 3i7/8 lotov. Gosp. Pregl ga je sejal na svojem vertu; ker pa so korenove grede precej saksebi bile, je vmes sejal še salato in mak, ki sta že dozorela, preden se je korenjevka močno obrasla. „Ko smo salato in mak (iz kterega se narejajo prav okusni štruklji) z gred vzeli — pravi gosp. Pregl — se je še le vidilo, da je seme korenovo prav dobro bilo; vse je kalilo, in korenja je toliko bilo, daje delavcu žal bilo, ga toliko izruvati. Pa še premalo ga je poruval — še pregosto je ostalo. Na tistih mestih pa, kjer je bilo redko pušeno, se je prav dobro obneslo, kakor vidite iz priloženih dveh korenjakov. Toliko je gotovo, da se more seme tega korenja prav prav redko sejati". Predsednik kmetijske družbe gosp. Terpinc naznanja, da je suša na njegovem polji korenje letos zlo zamorila, da pa je to korenje, čeravno pregosto sejano, vendar prav lepo in večidel trikrat debelejše od navadnega domačega, na ravno tisti njivi sejanega. „Po moji skušnji že smem reči — pravi gosp. predsednik — da smo si s tem novincom dober sad pridobili. Za seme sem ga dal precej ohraniti". Od gosp. fajmoštra J. H—c. iz Dr. na Štajar-skem smo prejeli sledeči dopis: „Vsejal sem bil velikanskega korenja na vert v gredico dva sežnja dolgo in pol široko, pa tudi na njivo med ječmen, med bob, in samega dva orala. Na vertu se je očitno pokazalo, da se tega korenja več pridelati da, kakor domačega, na kup in na težo. Na njivah, med ječmenom, bobom, in samo vsejano, je bilo sploh enake baze; tako debelo sicer ni bilo, ko domače, dolgo pa tako, da so mu smešne prilike dajali, ko so ga skopavali, pa tudi rekli: vredno je to korenje, da se seje, se več dobi korenja in korenjevke. Dolgo je bilo večidel 12 do 16 pavcov, debelo nektero čez 3 pavce; korenjevka je bila večidel po poldrugi laket visoka. Kar so „No-vice" poročevale, je pa tudi resnica: da za to korenje je prav globoko treba orati". (Dalje sledi.) List 90. *) Skušnje so nas prepričale, da nemški „Ri esenmShre" nismo prav poslovenjali z besedo ,,debelo korenje" ali „debela merit va", ker, kakor se kaže, ta sad ne gre samo na debelost, ampak skor bolj še na dolgost, tedaj bi utegnilo „veliko ali velikansko korenje" bolj pravo biti. Vred. List 93. Domače skušnje z velikim korenjem. Gasp. novomeški prost J. Ar k o naznanjajo km. družbi, da se je to korenje pri njih slabo skazalo, ker ni bilo debelje od navadnega; pravijo, da je bilcr to morebiti napačno, ker zemlja na vertu je bila premastna, in da bi se bilo na polji gotovo bolje obneslo. Gosp. mengiški fajmošter Kur al t so na znanje dali, da so korenje to vsejali na dobro obdelani njivi; nekteri koreni so bili 16, 17 do 18 pavcov dolgi in so tehtali poldrugi funt in še čez. Ker je nekako terdijato, se mora dalje časa kuhati. Družina mu oponaša, da je prebelo in ne tako okusno, kakor domače. Ker na barvi ni nič ležeče, sicer bi mogli tudi repi očitati: zakaj ni rumena, in ker terdijato meso je morebiti le lastnost letošnjega leta, se ne sme po pervi skušnji — pravijo gosp. fajmošter — to korenje že obsoditi, da ni dobro. Iz Novigrada (Castelnuovo) v Istrii) piše gosp. Božič sledeče: „Bravši v „jYovicah" od ve-likegfi korenja j sem se potrudil ga merv/co iz Ljubljane dobiti. Enmalo prepozno sem ga prejel; vendar sejm ga vsejal na vert v globoko dobro zemljo. Čeravno je suša celo poletje velika bila, je vendar ta priporočila vredni, okusni sad tako izrastel, da je več korenov, ki vagajo čez 2 libri, in da sem ga na majhnem prostoru veliko pridelal. Nekaj sem ga za seme obderžal in ga bom po okolici razdelil; nad jam se, da bojo kmetje naši hvaležni za ta novi sad"* Iz Toplic na Dolenskem nam je naznanil gosp. —f.— sledeče: „Seme debelega korenja, ki smo ga od slavne c. k. kmetijske družbe prejeli, posejali smo 7. aprila na močno gnojeno zemljo. Kmali je iz zemlje prigomezljalo, dasiravno je bilo vreme silo suho. Komaj pa se je iz tal prikazalo, so se ga lotile nadležne gliste (silo veliki červi), in so nam ga veliko požerle. Pri vsem tem je bilo korenje še vse pregosto. Treba ga je bilo še marsikaj izpukati. Ostalo je veselo rastlo tje do kresa. Po kresu jelo je nekama hirati in zastajati. Bila mu je zemlja preplitvo iz oran a. V mertvico s koreninami ni moglo, in se je jelo to-raj kviško spenjati. Po cel pavec je ga gledalo iz zemlje. Par dni pred s. Martinom ga izkopljemo. V debelosti sicer navadnega ni prekosilo; prekosilo je ga pa v dolgosti. Tudi korenjevec je bil vse večji od korenjevca navadnega korenja. Bivši mlado je bilo boljšega okusa memo drugega korenja; zdaj ko je dorastlo, je skor slabejšega. Vse lepše korene smo za seme prihranili". List 95. Domače skušnje z velikim korenjem, Gosp. fajmošter A. GregorcizSostrega pod Ljubljano pišejo: „Od si. kmetijske družbe prejeto seme velikega korenja sem s peso vred vsejai na enako zemljo, in obdelaval peso in korenje enako. Prav dobro se mi je obneslo. Da se sami prepričate, prejmite tudi tri korene, izmed kterih je eJen, preden smo mu korenine potergali, 5 funtov vagal. Več enacih korenjakov sem sicer pridelal, le škoda, da mi jih je zajic preveč oglodal".