Peter Zrinski in Fran Krištof Frankopan. Jos. Mantuani. (K »milost«, dasi je prinesel tozadevni cesarski odlok že z Dunaja seboj:113 torej je nečloveško trpinčil obsojenca v zadnjih urah — ta »plemeniti« jurist, ki je imel namen, prikriti grozovitost svoje dobe in posebej še dunajske dvorne justice, cesarja pa obdati s sijajem usmiljenosti, češ bo globočje učinkovalo. — Zvečer sta dobila ujetnika dovoljenje, da se snideta in se poslovita za vedno. Dne 30, aprila sta bila pri maši ob 6, uri in potem sta molila do 8,; Zrinski se je tedaj onesvestil, ker že tretji dan ni zaužil niti grižljeja. Ko so ga okrepčali, je izročil komisarjema poslovilno pismo za svojo ženo. — 113 Ibid, list 21. Portreti Zrinskega, Nadasdyja in Frankopana. Iz lista, ki so ga prodajali ^30. aprila 1671. 269 uialu nato so odvedli najprej Zrinskega, potem Fran-kopana na dvorišče in jima prečitali obsodbo. Zadnji stavek slove: »Disem nach solle er aller Ehren entsetzt, seine Giither confiscirt, dessen GedachtnuB vor der Welt aufigetilgt, vnd endlich seine Person dem Frey-mann oder Scharff-Richter iiberantwortet werden, wel-clier ihne an End vnd Orth, da es sich gebiihrt, seyn rechte Hand sambt dem Kopff zugleich abschlagen, vnd jhne also vom Leben zum Todt hinrichten solle ,, ,«lli Na vprašanje Zrinskega, da li ni upati nikakega po-miloščenja, je šele poslal Abele po občinskem pisarju odlok, da mu ne odsekajo desnice, — Bivši hrvatski ban je stopil na morišče, šest sežnjev dolg in štiri sežnje širok oder, pogrnjen s črnim suknom; njegov sluga mu je zavezal oči. Pokleknil je in rekel samo: »V tvoje roke izročam svojo dušo!« — in krvnik je zamahnil — '&±ZL___:_____,________—_____:___:___________________________ Cesarski grad v Dun. Novem mestu, kjer sia bila zaprta Zrinski in Frankopan. pa ne spretno; glavo je odločil od trupla šele z drugim udarcem, — Truplo so' zavili v črno sukno in je položili na stran; gvardijan pa je molil z navzočo množico za rajnikovo dušo, Frankopan je pa nagovoril ljudstvo raz morišče v latinščini: »O vi, ki ste prisotni in vidite mojo bedo, glejte in imejte me za zgled; ljubite Boga in Nj, cesarsko Veličanstvo, ostanite jima zvesti in pokorni, varujte in zdržujte se brezbožne in preklicane častihlepnosti, ki je mene pripravila v to skrajno stisko, Z Bogom! Molite zame pobožen rekvijem; jaz grem v smrt in bom pri Bogu vaš priprošnik, Z Bogom, z Bogom!« Tedaj so mu zavezali oči; pokleknil je in klical na glas: »Jezus, Marija!« Meč je zažvižgal po zraku — a nespretni krvnik je zamahnil tako nesrečno, da mu je zasekal v pleče, Frankopan je padel z glavo naprej, se obrnil in hotel vstati; šele po drugem zamahu je padla glava. Ljudstvo je bilo sila ogorčeno; rabeljna so zaprli takoj po eksekuciji in ga postavili pred sodišče,115 114 Ibid, list 25, 115 Ibid, list 26—28, Frankopan se je torej poslužil dovoljenja, govoriti javno na morišču in ni prekoračil meje. Vrednosti torej te besede nimajo nobene, ker nam ne razkrivajo duše in misli govornikovih, ki jih poznamo bolje iz pisem, spomenic in zagovorov. 270 Trupli so položili takoj v krsti in ji pokopali v skupni jami pri cerkvici sv, Mihaela; ta je stala poleg stolnice, to je ob sedanji mestni župni in proštijski cerkvi, Do 1. 1802, je ostal grob nedotaknjen. Takrat pa so preustrojili razpadajočo cerkvico sv, Mihaela v žit-nico, Izgrebli so vse mrliče naokoli in jih prenesli na pokopališče ob Ferdinandovih vratih. Kosti Zrinskega in Frankopana so našli in jih določili z vso gotovostjo: kajti dobili so pri njih srebrne gumbe od oblačil in banov robec z znakom P- C, Z. v zlatu vezenim,11" Hrvatje so prosili cesarja Franca L, naj jim prepusti te predmete v spomin; dobili so jih, Gumbe so razdelili nekaterim hrvaškim rodbinam, budimpeštanskemu narodnemu muzeju in mestnemu muzeju v Dunajskem Novem mestu, kjer hranijo tudi meč, s katerim se je izvršilo obglavljenje; tudi robec je dobil ta muzej, a ga je nekdo izmaknil, — Od 1, 1802. do 1885. so počivale kosti v posebnem grobu ob prejšnjem južnem zvoniku. L. 1885, so pa podrli oba zvonika proštijske cerkve. Takrat so izkopali tudi kosti hrvaških mučeni kov. Nekaj časa so jih hranili v mrtvašnici; na »višji ukaz« pa so jih morali zagrebsti v skupen grob; naročeno je bilo celo, da naj jih raztresejo v grobu. A Hrvatom se je posrečilo pregovoriti grobokopa, da jih je položil vkupe na določeno točko neposredno pod vrhovno plastjo. L, 1907. so jih izkopali iznova, jih položili v dve krsti ter djali v nov grob; odtod so jih letos prenesli, združene v eni krsti, po 248 letih v domovino', kjer počivajo v grobnici zagrebške stolnice za velikim oltarje m,117 Bila sta med živimi nenavadna moža, ki sta imela za svoje ravnanje razloge; bila sta oba omikana in versko vzgojena, pa tudi dobro poučena; stala sta vsak za svojo osebo na trdnem stalu, Zrinski je bil pravnuk slovitega Nikolaja Zrinskega, ki je branil 1. 1566. Siget pred Turki, Izobraževal se je doma v osnovnih vedah, kakor je bilo to navadno pri plemičih one dobe; 1. 1630. je prišel v Gradec v jezuitsko odgojevališče, a štiri leta pozneje v Trnovo (Nagv-Szombat) na višje izobraževališče, ki je stalo istotako pod vodstvom oo. jezuitov. L. 1636, se je vrnil domov in se tudi vadil v borbi in vojni umetnosti, v zimskem času se je pa posvečal slovstveni naobrazbi in pisateljevanju. Njegovo največje delo je »Adrianszkoga mora Siren a«, iz madjarščine v hrvaščino prevedena epična pesnitev njegovega brata Nikolaja.118 To delo je Peter prevel dvakrat; vprvo točno po izvirniku, vdrugo je je prosto prepesnil; in ta drugi prevod 118 Ibid. list 26 omenja poročilo izrecno, da je bil robec, s katerim so zavezali Zrinskemu oči, z zlatom vezen; P. C, Z. znači P(etrus) C(omes) Z(rini). 117 Uspomena, str, 241—255; tam podaja V. Deželic zgodovino teh grobov v vseh podrobnostih do 1, 1907. 118 Niko Zrinski je spesnil v madjarščini še druge stvari; vse je dal na svetlo G. Kazinczv: Zriny nek minden mun-kaji, V Pesti 1817 v dveh zvezkih. Izvirni epos je prišel na svetlo pod naslovom: Adriai Tengernek Svrenaia; tiskan na Dunaju pri Kosmeroviju 1. 1651, Petrov hrvaški prevod je bil tiskan v Benetkah pri Zamariji Turrinu, 1, 1660, — Uspomena, 171—204 in 332, Nova izdaja: Književnik. Časopis za jezik i poviest hrvatsku ..., III. (1866), je bil tiskan; prvi je ohranjen v rokopisu.119 Razen tega imamo od njega v latinščini pisano razpravo o obnov-ljenju vojaške discipline, ki je bila natisnjena po njegovi smrti120 ter več političnih in vojaških okrožnic, letakov, nasvetov in odredb.121 Tudi prevod madjarske knjige »Fortuna« s hrvaškim naslovom »Sibila ili knjiga Gatalica« pripisuje L. Ivančan Petru Zrinskemu.122 Tudi grofica Katarina Zrinska, nesrečna Petrova žena, se je bavila s hrvaškim slovstvom. Dala je na svetlo obsežen molitvenik »P u t n i t o v a r u s«, ki ga je prevedla iz nemščine in je doživel v 54 letih tri izdaje.123 Razen tega je znana še njena izvirna pesem na čast sv. Barbari.124 F. K. Frankopan je bil lirski pesnik. Zapustil je zbirko pesnitev v rokopisu z naslovom »Gartlic za čas kratiti«. Med temi je mnogo izvirnih, druge so prosto prepesnjene po italijanskih vzorcih.125 Drugo delo je asketično-poetiško: »Po vsem svitu naglašena prečudna i strašna trumbita sudnjega dneva«, a tretje nedovršena veseloigra brez naslova — tudi to oboje v rokopisu.126 Kot spomin na poset lavretanske hišice je zložil v svoji mladostni dobi 143 latinskih distihov, ki so bili natisnjeni 1. 1656. v Macerati, a 1. 1814. prevedeni v italijanščino in tiskani v Loreti,127 Ti literarni proizvodi odsevajo kulturo one dobe: ljubezen do domovine, osebno hrabrost, vernost in p o b o ž n o s t, naobrazbo v umetnosti in literaturi in omiko v duhu časa. Že to nam je poroštvo, da Zrinski in Frankopan nista bila upornika surove nasilnosti, ampak dalekogledna državnika, ljubeča svojo domovino, ki sta jo hotela dvigniti na višjo stopinjo prosvete in jo tudi politično osamosvojiti — dasi pri tem nista pozabila lastne koristi. Za svojo politično smer sta imela mogočno oporo v domači ustavi. Na čelu te razprave omenjena kitica dokazuje, da je bilo ii9 v dvorni knjižnici na Dunaju, rokop. št. 10.122. — Prim. Uspomena, 270. 120 De bellica disciplina restituenda. 1705. — Šafafik, Gesch. d. siidslav. Litteratur, Prag 1864, I 276 nsl. 121 Uspomena, 332. 122 Uspomena, 213 nsl. — Na svetlo je dal knjižico po rokopisu, ki so ga našli med ostalino Petrove žene Katarine, kanonik L. Ivančan v Vjesniku kr. hrvatsko-slavon-sko-dalmat. zemaljskog arkiva VIII. (1906) st. 42—104. — Madjarski izvirnik »Fortuna« je bil tiskan 1. 1594. 123 prva izdaja v Benetkah, 1661, je imela 441 str. v 16°; druga izdaja v Ljubljani, 1687, »po Josefu Thadeu Mayr, troškom Karla Mallv, Kranjske provincie Knjigaria«; tretja: v Ljubljani, pri Karlu Mallv, 1715, ima 314 strani v 12°. Obe zadnji izdaji sta prišli na svetlo po smrti grofice Katarine (t 1674). Kukuljevič-Sakcinski, Bibliografija, str. 39—40. — Šafafik, Geschichte d. siidslav. Litteratur, I 372—373. — Uspomena, 271. 124 Šenoa, A. Antologija hrvatskoga i srpskoga pjesni-čtva, 1876, str. 84. — Uspomena, 271. 125 Uspomena, 271. 128 Vsi trije rokopisi so v dvornem in državnem arhivu na Dunaju. Uspomena, 314—315. 127 »Divoto pianto composto in versi latini del conte Francesco Cristoforo Frangipani perpetuo Conte di Tersatto, per la partenza della s. Časa di Maria st. trasportata dalla Dalmazia a Loretto .., Traduzione in volgare Idioma . . .« Loretto, 1814. — Uspomena, 314. prepričanje splošno udomačeno, da Bog odvezuje od priseženih obljub, kadar se drugi pogodnik ne drži dogovorov. Ta drugi pogodnik je bil v našem slučaju kralj in za njim pridvorni vladni krogi. In kakšni so bili ti možje? Leopold I. (1657—1705) ni bil odgojen za cesarski, ampak za škofijski prestol. Bil je mož marsikaterih kreposti, a tudi šibkih strani: vedno pod vplivom drugih, ker jih duševno ni nadvladal in ker ni poiznal ljudi, je imel dokaj nesrečno roko pri izbiranju svojih svetovalcev; zamenjaval je tudi verstvo in politiko ter se vdajal potratnim razvedrilom in dnevnim vtisom,128 Mestna orožarna, kjer sta bila obglavljena Zrinski in Frankopan. Njegovi prvi ministri niso bili nič manj kakor zgledni. Prvi, grof (poizneje knez) Ivan Porcija (od 1657 do 1665) je bil star, omahljiv, len in neodločen človek. Drugi, knez Ivan Auersperg (1665—1669) je izrabljal 128 Znano je, da je potrošal velikanske vsote za glasbo in gledališča, s čemer je seve dvignil umetnost na visoko stopinjo, na drugi strani pa postal popolnoma odvisen od glasbenikov in glumačev; vso skrb in zanimanje je osredotočil na umetnost. Smrt upornikov je bila dvoru zanimiv dogodek; beneški poslanik poroča svoji vladi 2. maja 1671: »II caso funesto delli tre principali soggetti Ungheri decapi-tati giovedi mattina ... ha dato motivo alla corte p i u d i curiosita che di compatimento.« Rački, 1. c. št. 635. 271 službo v zasebne svrhe in si nabral v štirih letih veliko bogastvo; ker so ga zasačili pri izdajstvu, ga je cesar pač takoj odpustil, ni pa dovolil justičnega postopanja zo'per njega. Tretji, ki prihaja še v poštev pri uporniški zadevi, knez Vaclav Lobkovic (1669—1674), ni bil duhovit, a v upravi verziran mož; kot politik je bil nasilen, brez pravnega in etičnega čuta, trdosrčen, zahrbten, nezanesljiv, sebičnež, ki je zasledoval najprej lastne interese. Tudi ta je bil nezvest in izdajalski; cesar ga je moral odpustiti in iztirati, ni pa dopustil, da ga postavijo pred sodišče.129 In tem so se pridružili pozneje še strastni nasprotniki Hrvatov in Ogrov, v prvi vrsti kancler Hocher in osobito Abele, da obsodijo može, ki so jim bili na potu v njihovih načrtih in kojih posestva so upali dobiti. Iz tega osredja je mogla iziti samo smrt. Iz teh izvajanj je posneti, kako važne in daleko-sežne načrte da sta imela Zrinski in Frankopan, Brez pretiravanja trdimo, da sta v mišljenju prehitela svoje baročne sodobnike za tristo let. Prvi načrt jima je bil, otresti domovino turškega nasilja in prisiliti Osmane z orožjem, da nehajo vznemirjati; drugi, oprostiti domovino sploh vsakega tujega jarma; tretji, poskrbeti za lastno dobrobit. Ker ni bilo mogoče izvršiti prve namere, lotila sta se druge in obenem tretje. — Bodimo si na jasnem o tej točki. Prisegla sta bila zvestobo svojemu kralju v osebi Leopolda L; v tem pogledu je bilo njuno postopanje zoper njega upor, ako ga presojamo raz pravno* in moralno stališče; ako so ju torej označili juristi in moralisti one dobe kot upornika in zarotnika, je ta sodba pravilna. A prav tako nedvomno je pa kršil tudi Leopold I. ogrski deželni zakon s tem, da ni izpolnjeval svojih pod prisego danih obljub in zaveznosti. Ako so šteli v zlo Zrinskemu in Frankopanu njune namere, bi bili morali vpoštevati tudi napake nasprotne stranke. Če bi bili primerjali nedostatke na eni in na drugi plati, bi bila tako grozovita kazen izključena, posebno še zato, ker ni bilo moič kaznovati kralja radi kršenja volilne pogodbe. Kazen je bila enostranska za načrte, ki bi bili prinesli vsej kraljevini neprimerno več dobrot kakor škode. Tako nam postane umevno, da je smatralo hrvaško ljudstvo oba svoja velmoža od tedaj dalje za svoja narodna mučenika, ki so ju milovali in opevali, odkar sta padli njiju glavi.180 Z obglavljenjem prvih voditeljev upor — t, j. stremljenje po svobodi — ni bil končan. Preiskave so nadaljevali zoper oigrske nezadovoljneže, pa tudi zoper avstrijske poveljnike, ki so ropali po posestvih usmrče-nih.131 Veliki pritisk, s katerim je hotel dvor združiti ogrske dežele pod svojo oblast, je vzbudil pozornost tudi takih ljudi, ki so dotlej obsojali korake Zrinskega in Frankopana. Še celo nadškof Szelepcsenvi je sedaj opominjal cesarja, da je večina Ogrov ostala zvesta 1 e pod pogojem, da se drži tudi on zakonov. A nič ni pomagalo. Tu je stopil grof Tokolv na plan: žilav, vpliven, spreten, sposoben, učen mož, ter zbral nezadovoljneže na boj. Zavzel je hitro gorska mesta in ogrožal Požun. Sedaj je moral odnehati cesar; 1679 je razpustil med tem ustanovljeni gubernij z Nemcem Amringerjem na čelu in 1680 je sklical — po osemnajstletnem presledku — ogrski deželni zbor. Ogrska je dobila spet palatina, Hrvaška svojega bana, stanovi svoje svoboščine, Leopold se je prepričal, da je imel grof Bonis, ki so ga obglavili v Požunu, po vse prav, ko je rekel na morišču, da so vsi O g r i enaki, ako bodo označevali krivce po činih, zaradi katerih je on obsojen na smrt.132 Kdo pozna danes sodnike upornikov? Nihče več, dočim Zrinski in Frankopan nista nikdar umrla v spominu Hrvatov, na njunem uporništvu je zaradi visokega smotra, ki sta ga zasledovala, dih patriotizma in idealizma, na dunajski obsodbi pa mrka senca nasilja, krute pristranosti in verolomstva, Zrinski sam je zapisal proroške besede več kakor deset let pred svojo smrtjo: »Ako sze pak vfas Bane v pomoch Nimsku, Da od nve prijmas tuoiu szrichu Zrinszku, Verui Nimczu da znaš kako szunczu zimszku, Od nvega moch imaš kad primas szmart tminszku.« Adrianskoga mora Sirena, VI,, 32, 129 Uspomena, 17 nsl, 130 Uspomena, 257 nsl, 131 We i s s, Allg, Weltgeschichte, X 497 nsl. — Lopa-š i c , Priloži itd,, v Starine XV, št. 14—16, 21, 23—25 in Novi priloži, v Starine XXIV, DX, str. 108. 132 R a č k i, 1. c. št. 637. 272