256
Jezikoslovni pomenki.
Še nekaj o imenih slovenskih krajev.
Spisal Fr. Levstik.
Fuimus Troes; fuit Ilium et ingens gloria Teucrorum. Virg. Aen. II. 325. 326.
V 27. in 28. listu letošnjih ^Novic" sem uekaj pisal, kako se v ^Učiteljskem Tovaršu" razlagajo imena slovenskih krajev. Gosp. pisatelj mi odgovarja v 14. listu „Uči-teljskega Tovariša." Njegovemu odgtfvoru to-le:
Kar se tiče množin pomot v 27. listu mojega sostavka, moram povedati, da nisem imel sam popravljanja v rokah. Zato sem v 28. listu imenoval samo ve če poprejšnje zmote; manjših pa, kterih je še več , ne samo devet, kakor očita gosp. pisatelj, ninem popravljal. Tudi ne vem prav dobro, kaj se njemu zdi pogrešek? Njegovo pisanje: uaj-dili, skubiti ne kaže trdnega slovi na.
Rekel sem, da se v: u nikoli ne more premeniti nas visoki: e (-b), kakor še nje v besedi: mreža; ali g. nasprotnik, da bi to izpodbil , našteva: so p reci = so-prug, sopružnja (gemahl, gemahlin); frfeleti = fr-feluh; zreti = žeruh,  požeruh.
Res je: sopru^ iz korenike: preg; res ima: preg visok: e, in tudi je tedaj res, da se je ta visoki e pre-menil v u; pa vendar pravda še ni dobljena — adhuc sub judice lis est! Pisateljevej besedi: soprug (starslov. sipr^gi) za nameček celo sam pristavljam še druge: tu ga iz: teg; muka iz: me k; združiti se (zusam-mensinken) iz: grez; povsod vidimo u iz: e. Toda beseda: mreža ima v starem tak-Ie: li, korenika: preg ima pa tacega-le: A, kar je velik razloček; torej: prAg, t A g, mjlk, grAz. Staroslovenski: A se je v glasovem zvik-šavanji (in der lautsteigerung) premiujal v jfc. in Slovenec ^ izreka: 6, primeri strosl. m^kdn (vveise i, m^žb (marin), r/Y\ka (hand) itd. itd. našemu: moder, mož, roka. Odkrito je, da so besede: soprug, tu ga, muka vzete Hrvatom ali Srbom , pri kterih se stari 7f\ preminja v u: m udar, muz, raka; vendar ima slovenščina tudi nekaj besed, pa jako malo, v kterih namestu nekdanjega: /K stoji neorganski u: zgruziti se (zusammensiuken), strsl. po g r /K žiti (versenkeu) ; minuti, strsl. miniti; guspolcg: gos, strsl. ^/^8i»; suženj, strsl. ssftžbnb i.t.d.; zadnja beseda stoji na koreniki: vez (starši. vAz), pa naj le nikar ne misli g. pisatelj, da se šalim, ali morda zopet nevednost prodajem. — Tedaj tisti visoki e, ki je iz starega A, lehko vikšamo na o; na u ga praviloma ne moremo: visoki e (fe) pa, kakoršen je v: mreži, vikšamo samo na: a, Miki. lautl. 144. — Ali ko bi gospod pisatelj zares bil trden, tako-Ie bi me bil prijel: recimo tedaj, da oblike: Omruž(?) (ne: Omruže), Omružek, Omruz niso iz besede: mr-bža; povedi mi, odkod je pa sama beseda: mr-bža? Jaz bi mu bil prisiljen reči: beseda mr-bža vem dani korenika; stati mora na koreniki: m r g, primeri latinsko: merg-e-re (tauchen, versenkeu). Na to bi me vprašal: ali moreš iz: mrg narediti: mm g, kakor si naredil: bri>is-a-ti iz brs? Jaz bi zopet moral pritrditi. Rekel bi mi dalje: moreš li iz: m mg narediti: rarug, kakor si naredil: brus iz bms? Tudi tu bi se zopet nikakor ne mogel krčiti. Potem bi me vprašal: moreš li zdaj dobiti: Omruž, Omružek, Omruz iz: mrug, kakor je: mr-bža iz mrbg? Odgovoriti bi moral: gotovo iz tega lehko naredim obliko: Omruž; kajti stala bi namestu: Omružji), in ta nam. prvotne: Omrugbu, ktera je premenila goltnik: g v nebnik: ž, ker tudi: mrbža stoji nam. mrbgja, kakor: duša nam. duhja, Miki. lautl. 197. 198. Miki. slav. biblioth. I. 279.280.: z oblike: Omruž do Omruž k a je pa majhen skok. Na to bi on rekel: Omruž in Omružek sem vendar otel; zdaj moram še: Omruz. Odgovoril bi mu: Omruž in Omružek sva res naredila, pa ne iz besede: mrbža, ampak le iz njene korenike; Omružka tudi nisem izpodkopaval nikdar; alt čakite, da prideva do konca. Gosp. pisatelj morda bi me zavrnol: zdaj vendar več ne moreš tajiti osnutka: omrug, iz kterega sva naredila: Omruž in Omružek; skušajva narediti še Omruz. Moral bi mu reči: tega ne bodeva mogla. — Pa zakaj ne? Zato ker Omruz bi zopet moral stati na obliki: Omrugbu; aH tu imamo kaj malo primer, da bi se v zadevah tej enacih goltnik (k, g, h) ne pre-minjal v nebnik (č, ž, š) ampak v sičnik (c, z, s). Te primere so: a) pri nekterih ženskih samostalnikih: polbza (nutzen) nam. polszja iz: po in: Ibg (Ibgt k * leicht), stbza nam. stbzja, primeri nemško: steg; tu bi se bilo namreč nadjati oblik: polbža, stbžanam. p o 1 b <r j a, stbgja, kakor: mrbža nam. mr-bgja; b) druga primera je pri moškej priteklini: ec (strsl. cb), ktera je gotovo iz k: lovec (lovbCb); c) v moških samostalnikih neslovanskega rodu:   knez ^starslov.   (k a i z b) iz:
chaoinc; pene z (strsl. ptnAzb poleg: ptnAgi) iz: pbening itd. Miki. iautl. 44. 197. 198. Pri moških samostalnicih slovanske korenike — razun pritekline: ec (cb) — te primere tedaj nimamo: zato ne more biti Omruz iz: mrug. Naposled še smem pristaviti: kdor se čuti dovolj jacega razlagati imena mestom in krajem, oaj razlaga tista imena, ktera imamo zares na svetu, pa ne, ktera si je sam skoval. Kdo ve, ali se omreženemu kmetu pravi Omruže k ali ne, ker mi je prav za trdno znano, da je obliko: Omruz še le gosp. pisatelj sam naredil iz slovenske: A m brus, ktera se iz toliko jeziko-gluvskih vzrokov ne da izpeljati ne iz besede: mr-feža, ne iz njene korenike, lehko pa iz korenike: brs in prvotnega razmernika: v jfc nam- poznejšega: vi; tudi ime Omruže (bolje bi bilo vsaj: Omruz), ni znano ljudem; kajti Štajerci skoraj prav za gotovo rekajo: O r m už (Friedau), pogledi: ^učiteljskega tovariša" 10. list na zadnjej strani; v rpratikou med štajerske semnje; rP. Kozlerjev" zemljevid; jjP. Kozlerjev" kratek slovenski zemljepis itd.; wMurkovu slovensko-nemški ročni besednik 774.; „Murkovu nemško-elovenski ročni besednik 858.; povsod je: Ormuž, le „Se-Ijanov" zemljevid ima: Ormož, pa ne: Omruže. Znano mi je pa tudi to , da Štajerci ne greše tako radi kakor mi v tem, da bi topljive (Mquidas) soglasnike neslovanski družili nemim (mutis) soglasnikom; primeri njih: remen našemu: jermen; to je spet jezikoslovski vzrok. Dvomiti je tedaj, da bi Štajerci bili sami prestavili: Ormuž nam. Omruž, Nemci pa tudi težko, ker imajo svoje ime: Friedau. Po vsem tem kaže, da se mora ta beseda drugače razložiti. — V besedah: frfeluh, žeruh je: uh priteklina (suffix), kakor v besedah: kožuh, debeluh, potepuh, ogleduh itd.                                  (Dal. prih.)
257
266
Jezikoslovni pomenki.
Se nekaj o imenih slovenskih krajev.
Spisal Fr. Levstik. (Dalje.)
T's ni korenika, ampak: tisk (staroslov. tisk, ne: t%isk, tudi ne: tisk); v besedi: stisnem izpada: k, primeri: prasnem. Samoglasnika: i, kadar stoji namestu nekdanjega: H, ne moremo vikšati na: u, ampak samo na: e (b), o j, Miki. lantl. 136. 137.; če pa stoji namesto nekdanjega: t»i, vikšamo ga na: u, a v, morda tudi na: o v, Miki. lantl. 145.; zato se iz korenike: tisk nikakor ne dobi: tu s.
Gospod pisatelj našteva dalje: „korenika: str, strniti — stran,  štrena,  šterk, strina, strok, struna."
Oosp. pisateljevo koreniko: str, kakoršno si on misli, moramo najprvo poslati v faltendorf, kjer uže mirno počivajo: gn, hn in p o g. — Iz korenike: tr (brechen, reiben) imamo glagol L vrste: tr-e-m, tar-e-ra, glagol II. vrste: o-tr-no-ti nam. od-tr-no-ti (licht putzen, prav za prav: vom brennenden stoffe etwas abbrecheu, ab-zvvicken), glagol V. vrste: o-tir-a-ti (abvvischen, trock-nen), Krei, Metelko 138.; po Dolenskem je: tirača, o tira č a (handtuch). Poleg prave oblike je pa jezik v V. vrsti naredil tudi napečno: otriujati (licht putzen), ne iz koreuike: tr, ampak naravnost iz II. vrste: otruoti, kakor bi na pr. namestu: prip o gibati kdo rekel: pri-pognjati, zato ker je v II. vrsti: pripognem. Organski bi mogla rasti oblika: otriujati samo iz korenike: trn. Morda je zato osnoval govor neorgansko naredbo: otri-njati, ker bi jo rad bil ločil od glagola: otirati; ali pa, kar je še mnogo resnici podobnejše, ker več ni čutil, kaj prav za prav pomenja korenika v glagolu: otruoti; potlej se je v tej nevednosti naredilo še: strnoti, strinjati (vereinigen) itd.. Pisateljev glagol: strniti nima tedaj korenike: str, ampak: tr. Da se jezik sam časi res tako zmoti, ko mu zgine izpred oči ali pravi pomen stare korenike, ali pa tudi sama korenika. imamo več dokazov; tako na pr. pri glagolu: trohueti (modem) ne iščimo korenike: trohn ali: trhn; skončni: u je prišel iz II. v III. vrsto; korenika je: trh, iz ktere potlej: troha, strhel obraz (eingefallenes gesicht, dolensk.) itd.; oblika: trohnetije tedaj neorganska namestu prave: trohnoti. Napek smo dalje naredili iz korenike: grt, ktera ima v II. vrsti: ogrnem nam. ogrtncm (kakor, vrnem nam. vrtnem), glagol V. vrste: ogrinjati, kjer bi se bilo nadjati oblike: ogračati, kakor: vračati iz: vrt, in res pre Istranci še govore: ogračati. — Korenike: str tedaj nima jezik dosti in malo ne? Gotovo jo ima, toda take ne, kakoršno si misli gosp. pisatelj , ali da povemo drugače: toliko besed ni tako pognala, kolikor in kakor se zdi njemu. Koreniko: str vidimo čisto v: str-n, pro-str-e-m; po-vikšano v: prostor, za-stor, stra-u, morda tudi v: str i-na (strsl. strn-nja), stru-na; beseda: strok bi utegnola stati na koreniki: stre k, beseda: štrena je ptuja, kakor tudi: šterk, če ima gosp. pisatelj pred očmi nemški: s trie k; ali morda mu je v mislih: štrk (storch Murko) starosl. s t r * k * ?
Dalje pravi gosp. pisatelj: „brs tedaj dvojno ali trojno koreniko v sebi zapopade: brs, brd in brc: da se tako loči od enojuiši korenike: br; od prve pride: brs niti, brst, brusiti, brcati (brdzati); ravno tako tudi: brdo, brada, broditi, brod etc.; od druge pa: brati, briti itd. Gosp. pisavec (t. j., jaz) ne ve, da se s večkrat spreminja v d ali tudi v c in nasproti."
Gospod pisavec ve, da tukaj nimamo ne dvojne , ne trojne, ampak šest raznih korenik: brs, brd, brk, br, bri, bred; podobne so si edino v tem, da imajo v začetku zvezana glasnika: b iu r. — Iz korenike: brs je naredil jezik: brs-no-ti, bris-a-ti, brus itd.; iz korenike : brd je: brd-o, brs-t, brad-a itd.; iz kor.: b r k imamo: brk-no-ti, brk-a-ti poleg: brc-a-ti itd., primeri: steg-no-ti, steg-a-ti poleg: stez-a-ti; dvig-no-ti, dvig-a-ti poleg: po-dviz-a-ti; po-klek-no-ti, klec-a-ti; jek,jec-a-ti itd.; iz kor.: bri (strsl. bri) je: bri-je-m, bri-v-ec itd.; iz kor.: bred (bred-e-m ich watte) imamo po glasovem zvik-šavanji: brod, brod-i-ti, kakor: nos-i-m iz: nes-e-m; voz (wagen), voz-i-m iz: vez-e-m (veho); plot iz: plet-e-m itd. Korenike: brc tedaj nima slovenščina; — v faltendorf! Da gospod pisatelju ni dovolj znano,  kaj so korenike, vidimo tudi iz tega, ker jim pri-
steva samostalnika: mreža, duplo. #) Res, da se časi v istem jeziku na videz kažejo dvojne korenike enega pomena , tako na pr. v starej slovenščini: kri in: krti (deckeu); tr in: trn (reiben) ; n n d in: n 7ft d (nothi-gen); bn in: b^d (sein); v riovej slovenščini: šiv in: si (nahen); živ in: ž i (leben); s p in: mu (schiitten). Tu se ne utegnem v daljše premišljevanje teh korenik pogrezati; opominjam le, kar iehko vsak vidi sam, da gosp. pisateljeve dvojne korenike niso tem čisto nič podobne. — V besedi se korenika prikaže ali nepremenjcna, in sicer ali s priteklino, ali brez nje: vid (gesicht), rast (wachstum), pad-ec (-fall), brd-o (hiigel) iz korenik: vid, rast, pa d, brd; ali se pa korenika v besedi vikša, ter zopet ali ima priteklino, ali je pa nima: loj, po-krov, roj, rov (der graben), po-voj, sla v-a, plav-ati, cvet iz kor.: li (starši, li giessen) , kri (strsl. kri»i decken, iz: kri nemogoče narediti: krov), ri (strsl. ri drangen), ri (strsl. m wiihlen), vi (strsl. vi winden), slu, plu, cvt (strsl. c vb t bliihcn). Pred pritekliuo «e po jezikovih zakonih časi preminjajo »oglasniki: griž-a, pas-t (falle), brs-t, brc-a-ti, drz-ati (nagen), straž-a iz: griz, pad, brd, brk, drg (drg-no-ti), streg (strež-em). Besede so naposled narejene prvotno (pri-mar): brd-o, ali neprvotno (secundar): noš-a iz: nos-i, in to iz: nes. Hitimo dalje: soglasnik: d se ne prenv.nja v: €, srbsko: gos p očki stoji nam. gospodski, torej c nam. d s; tudi se c v: d ne preminja; naš e ni dvojen soglasnik (doppel-konsonant), kakor je grški L, ki se je glasil skoraj ko: d s, Curtius griech. schulgram. 4.; pisateljeva oblika: brd za ti, ktera bi imela biti prelaz iz korenike: brd na brc, nima torej zopet čisto nič podstave; pošljimo še le to v faltendorf! Tudi pri nas vemo, da se preminjata d in t v: s, in sicer pred: t in 1: pasti, plesti, daste, most, čislo, gosli namestu: pad ti, p / e 11 i, d a d t e, m o 11, č i 11 o , g o d 1 i; celo gorenske oblike: gospos, d esc a so nam znane. Se pa li v našem narečji preminja tudi: s v d? Ne, kolikor je meni znano. Staroslovenski obliki: vladi, (haar) vi asi (haar) — če stojiti na tej podlagi? — ne ometati mojih besed, ker sti samo staroslovenski, in ker bi dokazati bilo treba, da je v las* prvotna.                                                  (Kon. prih.)
267
*) Korenika v besedi: da p-] o ne kaže samo votline pri drevji, ampak votlino sploh; pogledi Miki. lex. 1862, 181.; torej ni treba, da bi „bilitt naši očetje »kratkovidni bili", ko so nare-jalt ime: Duplje iz tiste korenike, ktera je v besedi: duplo (hobler baum),                                                                   Pi.
283
Jezikoslovni pomenki.
v
Se nekaj o imenih slovenskih krajev.
Spisal Fr. Levstik. (Konec.)
Gosp. pisatelj meni, da Veles je bog v lesu. — To ne more biti , zopet uže samo zato ne, ker se v starem piše: BEAECB, pa ne: BtA^Cl*. Besedo: les je namreč stara slovenščina pisala tako-le: 1*81», in razmernika: ve (in), namestu: vb (v) nima ne stara, ne nova slovenščina; samo: v o namestu: v imamo časi, in sicer tedaj, kadar se opira na staroslovensko prvotnejso obliko: \7f\ namestu poznejše: vb. Miki. lex. 1862, primeri naše: votek (ein-schlag i m sevvebe) staremu: v^tikt. — Temu bogu je bilo ime Veles in   Volos;  kaže pa, da je zadnja   oblika
prvotna; utegnola bi narejena biti iz besede: vol (ochs), ktere misli je tudi menda bil Nestor, govorec: VoIoboidb, skotijimi» bogomi. XXL, Volosa, skotija boga XXXVI. tisk Miki. — Pristavljam, da blizu Reke (Fiume) je Vo-losko — ega; da v notranjskih Koritnicah pri Knežaku živi mož, kteremu pravijo Volos, in da v besedi: m o-dr o s imamo isto priteklino.
Gosp. pisatelj, da bi pokazal, kako se besede sestavljajo z razmernikorn: k (zu), imenuje: 35koter (ko=rzu; ter — einigend = zueinigend, zudeckend); ki eni ti, kloniti, skubiti (iz, ko, biti = aus dem zu, d. i. aus der einigung sein)".
Zares, difficile est, non facere versum! Komu pojdemo na duri zapisat nasprotnikove prenagljene besede: „ko bi kaj več vedel?" — Ne vprašam, kaj se pravi: zuei-nigend; v nemar pustivši tudi vse druge slabosti, opominjam le, da beseda: kolter (ne: ko ter) ni slovenska, in da bi posebno rad zvedel, kam je ljuba korenika: str v hipcu skrila svoj: s? Tako se v jezikoslovstvu ne ravna! Glagol: ki eni ti (ki eno t i) namestu klepnoti ima kore-niko: k lep, ktero se v I. vrsti nahajamo v friz. spomincih: uc lep enih, in tudi v Nestorji: zaklepeniji LXXIX., LXXXI. tisk Miki.; kloniti je sooblika glagolu: s Ion i ti Miki. lautl. 30. Najhuje pak je zašel g. pisatelj pri glagolu: skubiti, kise pravilno sme sprezati samo po I. vrsti: skubsti. Ko bi ti glagoli zares bili zloženi, imeli bi vsi dovršljivost , pa je nimajo, in morali bi se v starej slovenščini pisati: kilenjft— , k t> 1 o n i— , saloni — , sikub-; ali pišejo se : k I e n 7t\ — , kloni — , sloni—, skub—. Tukaj bi mi lehko g. pisatelj bil vsaj pod noge vrgel besede: kljubovati (trotzen) , najbrže iz: k in: ljub (zu fleiss); kničemrati (zu nichte machen), iz: k in: nič (ničemur); k malo nam. k mala; kvisko nam. k višku; ali prvi dve sti neorganske naredbe, in zadnji le na videz, ne v resnici sestavljeni.
Gosp. pisateljev: Tulhin nam. tul-hinini; To m in nam. Tul-mej in (granzthal) naj ostane tam, kjer je; v sebi nima gotovo nič.
Pri besedi: Ambrus g. pisatelj ne ve, ali se šalim, ali sem vendar zares tako neveden, da zlog: a m primerjam zlogu: an v besedi: Andol, in vso to besedo staro-slovenskej: 3>doli». Tedaj ni bral svetovane Miklošičeve knjige: lautlehre? Naj mi veruje, da bi v njej zalotil marsikaj, kar bi se mu še čudnejše zdelo. Jezikoslovstvo dan denes ni več slepo ugibanje, ampak vednost, in nova slovenščina stoji na podlagi stare. Vem, kako je še malo je-zikoslovskega znanja med nami, da bi tedaj utegnolo mnogo beročih Slovencev trdno verjeti g. pisateljevim besedam, ki mi očitajo nevednost, in samo zato sem spisal ta sestavek. Zdaj pa naj g. pisatelj odgovori, ali ne odgovori, jaz ne mislim več hoditi v faltendorf: „ma!o me certaminis poeniteat, quam victoriae pudeat/' Q. Curtius Rufus „de rebus Alex. Mag." IV. 13.
Dostave k. Skoda je, da sem uže prepozno zvedel za ^rachen dorf" , ki je kakor nalašč pripravljen v po-žiranje zmišljenih korenik in besed. Gosp. pisatelj namreč v 15. listu „Uč. Tov." meni, da rachendorf bi utegnolo biti pravo nemško ime slovenske vasi: Žalna, ktero on izpeljuje iz besede: žrelo, od koder izvira po njegovej misli tudi: Želi ml je in Žele če (vas pri jezeru v Bledu). — Tega bi g. pisatelju celo potem ne verjeli, ko bi ne znali, da ima stara slovenščina besedo: žaljb (ufer in tudi: grab) Miki. lex. 1862; ali — nune vos animum advortite! na-sprotnik uči, da iz besede: Žalna je r izpadel, kakor — po njegovej misli — tudi iz besed: žlica, žito, živ, župa, zemlja, žaga namestu: žrli ca (nič ne de, da je v star. si. lužica), žrito, žriv, žrupa, žremlja, žeraga. Dragi bralec! ne gledi me debelo; kaj tacega se zares med Slovenci piše in tiska leta 1862 po Kr. r.; vzemi in heri! Podoba je, da vse te besede izpeljavaje iz:
žr Cschlucken, fressen) , g. pisatelj tako-le sodi: zri to, žremljo, žrupo ljudje žro; žrli ca je zato, da se iz nje žre; človek žrev samo , dokler je žriv, in žeraga žre les. Žrivio! — Ce je to ua slavo našega naroda, potem bode treba tudi Knobeljnu spominek postaviti. — Sumite materiam vestris, qui scribitis , aequam viribus , et versate diu, quid ferre recusent, quid valeant humeri. Hor. epist. ad Pis. 38., 39., 40.
284