o e - o o a KUPOLA LJUBLJANSKE STOLNICE VIKTOR STESKA Za ljubljansko stolnico je bil zgodovinski dan 2. de cembra 1699. Ljubljanska stolnica sv. Nikolaja, nekdaj še majhna šempetrska podružnica, je 1. 1386. pogorela. Ljubljančani so nato sezidali precej veliko gotsko cer kev. Po raznih potresih in nezgodah pa je v teku 300 let zelo trpela. Zato so se na zgoraj omenjeni dan sešli pri stolnem proštu dr. Janezu Krst. Prešernu stolni dekan in generalni vikar dr. Anton Dolničar (Thalnitscher pl. Thalberg), komornika Janez Pichi, Franc Bogo baron Polhograjski in kamniški župnik Maks Leopold Rasp. Sklenili so, naj se cerkev sv. Ni kolaja podre in nova sezida. Ta predlog so prijavili stolnemu kapitlju in škofu Sigismundu grofu Herber- steinu, ki sta ga oba potrdila.1 Za izvršitev tega sklepa je prevzel vso skrb in vse breme stolni dekan Anton Dolničar. Za vsako stavbo je načrt najvažnejša stvar, če je načrt dober, bo stavba lepa, če je pa načrt slab, tudi stavba ne more biti primerna. Dekan se je trudil, da bi dobil dober načrt. Obrav naval je z raznimi stavbarji. Stavbar Cario Martinucci je bil iz Čedada (Foro- iuliensis) in v 27. letu. Kot izvežban arhitekt je na risal načrt stare stolnice in osnutek, kako bi se stara cerkev korenito popravila, tako da bi ostalo le, kar se je 1. 1674. na novo prizidalo, vse drugo bi se pa podrlo. Izgotovil je lesen model, v čemer se je posebno odli koval. Videti je bila vsa cerkev zunaj in znotraj. Do vršil ga je v treh tednih in dobil zanj posebno nagrado. Ker pa je bil premlad, mu niso prav zaupali, zlasti ker so culi, da se je del lovskega gradiča v Grobljah, ki ga je dal knez Auersperg polepšati, podrl.2 Fr. Florencijan, kapucin, Milanec, temeljit in spre ten stavbar, je povabljen prišel v Ljubljano 12. aprila 1701. Tu je bival deset dni in je napravil dva načrta cerkve s kupolo. Potem je odšel v Varaždin, da bi ondi vodil gradnjo novega samostana, pa je kmalu umrl. Imel je blizu 70 let.3 Po smrti ljubljanskega deželnega stavbarja Marcela Cerasola je postal njegov naslednik Milanec Francesco Ferrata. Dekan je povabil tudi tega za načrt. S svojim rojakom kapucinom Fr. Florencijanom se je posveto val in napravil načrt in notranji prerez podobno kakor Fr. Florencijan.4 Mihael Zamrl je bil Ljubljančan, zelo dober in mar ljiv delavec, zato ga je dekan močno cenil in uporab ljal njegove nasvete večkrat med delom. Izgotovil je tudi svoj načrt.5 Knezoškof Sigismund grof Herberstein se je svoji časti odpovedal in odšel v samostan sv. Filipa Nerija v Perugio. Za naslednika je bil imenovan Ferdinand grof Kiinburg, ki je bival tedaj v Rimu. Dekan mu je sporočil o nameravani stavbi in mu poslal predložene načrte in potrebne mere. Novi škof se je zavzel za svojo novo stolnico in je pridobil za nov načrt slav nega stavbarja in slikarja Fr. Andreja Pozzo iz jezuit skega reda. Ta je zamislil nov načrt, pročelje, dva no tranja pogleda in dva osnutka za nižjo in višjo kupolo, ki naj bi bil na izbiro po gmotnem stanju.0 Ko je prejel dekan Pozzov načrt, je takoj pričel z delom, že 20. maja 1701. sta se lotila Francesco Ferra ta in Mihael Zamrl podiranja stare cerkve. Ker pa je Ferrata hotel vse sam voditi, česar pa ne bi bil zmogel, je s svojimi delavci 27. julija delo zapustil.7 Dekanu ni bilo žal po njem, ker se je dela premalo držal in je bil večkrat odsoten. Ferrata je svojo prenagljenost kmalu obžaloval in želel vodstvo zopet sprejeti, dekan pa ga ni sprejel, ampak je delo poveril Francu Bom- basiju, rojenem Benečanu, ki je bil ljubljanski meščan in kamnosek, pa tudi v stavbarstvu izveden. Bombasi je z gradnjo precej pričel in z Zamrlom nadaljeval tako, da je dovršil v prvem letu dopolovično višino. Za polirja je bil sprejet izvrstni Pavel Jugovic in ko je 21. marca 1704. umrl, Gregor Maček, izkušen, moder in delaven mož, ki je delo tudi dokončal.8 1 Dr. I. Greg. Thalnitscher: Historia Cathedralis Eccle- siae Labacensis, 5. 2 HCEL, 8. 3 HCEL, 8. 1 HCEL, 8. 5 Isti, HCEL, 8 HCEL, 8. 7 HCEL, 41. 8 HCEL, 9. 7, 8. 158 M. Langus, freska v kupoli ljubljanske stolnice, vzhodna stran I Dekana pa je skrbelo, komu bi poveril gradnjo ku pole. Nasvetovali so mu razne znamenite stavbarje iz Milana, Salzburga, Prage in Dunaja.9 Pozimi je po posredovalcih z njimi obravnaval. Salzburški, ki si je pridobil pri gradnji ondotnc stolnice mnogo izku šenj, je bil pripravljen dvakrat na leto priti v Ljub ljano in tu delo tri tedne nadzirati. Za potnino in na grado je zahteval 800 gld.10 Stolni kanonik Gladič je obravnaval z dunajskim stavbarjem Gabrielijem, ki bi tudi delo prevzel.11 Zvonar Janez Krst. Franchi je nasvetoval stavbarja iz Prage, ki bi delo rad prevzel in se je nameraval po smrti Francesca Ferrata preseliti v Ljubljano, ker bi rajši vino pil kot češko pivo.12 Ko je zbral dekan razna mnenja, je sklenil z visoko kupolo počakati na boljše čase, sicer se pa ravnati po Pozzovem načrtu. Poslikanje kupole je dekan želel poveriti Pozzu, ta pa je jezuitskemu patru Andreju Schweigerju odgovoril, da bi delo rad prevzel, pa ga zaradi mnogih naročil ne more.13 L. 1702., torej že med delom, se je pojavil tu Fr. Jo žef, kapucin, ki pa je bil mnogo slabši od Fr. Floren- cijana. Uršulinska prednica v Ljubljani M. Eleonora Margarita je povabila veščega stavbarja Petra Jannija, ki si je načrt in delo ogledal in oboje odobril.14 Ko so 1. 1705. zidovje dogradili, so to delo venčali z napisom:15 9 HCEL, 45. 10 HCEL, 9. 11 HCEL, 9. 12 HCEL, 9. 13 HCEL, 9. 14 HCEL, 9. 15 HCEL, 9. Andrea Pozzo e S. J. Architectorum facile principe Delineante Francisco Bombasio Veneto Architecto et Satomo Dirrigente Michaele Samerlio Labacensi Murariorum praefecto Invigilante Opus perfectum Anno MDCCV. (Ko je načrt napravil Andrej Pozzo, morda prvi stavbar, vodil delo Benečan Franc Bombasi, nadziral zidarski mojster Mihael Zamrl, je bilo delo dokončano leta 1705.) L. 1703. se je bilo treba odločiti, ali postavijo vi soko ali nizko kupolo; visoka bi stala 20.000 gld., nizka pa 10.000 gld. To je bila takrat velika vsota. Od ločili so se za nizko kupolo, ker v tedanjem vojnem času ni bilo misliti, da bi mogli nabrati dovolj denarja za visoko kupolo. Napravili so torej nizko, navidezno kupolo iz lesa, ki so jo z železnimi vezmi pritrdili na strešni oder in potem ometali. Julij Quaglio jo je po tem poslikal s freskami in delo dokončal do 24. sept. 1703., torej v 6 tednih, čemur so se vsi čudili. Mno žica ljudi je prihitela občudovat slike; celo iz daljnih krajev so prihajali.1" Dr. Gregor Dolničar pripoveduje naslednjo anekdoto: Ptičica je priletela v cerkev in hotela švigniti skozi okno, pa je butnila v zid, kjer je bilo okno le naslikano. Zato primerja slikarja grške mu Apelu, seveda pomotoma mesto Parrhaziju, o ka terem so Grki pripovedovali podobno anekdoto. " HCEL, 51. 159 M. Langus, freska v kupoli ljubljanske stolnice, vzhodna stran II V veliko žalost dekanovo je polir Pavel Jugovic 21. marca 1704. umrl.17 Quaglio je na svodu navidezne kupole naslikal svet nike, ki so jih v ljubljanski škofiji posebno častili. Na vrhu je uprizoril Marijino kronanje, potem sv. Niko laja, zavetnika stolne cerkve in ljubljanske škofije; poleg njega je postavil sv. Maksima, prvega emon- skega škofa in mučenca sv. Pelagija, o katerem so tedaj mislili, da je bil iz naše Emone; nadalje sv. Mo horja in Fortunata, patrona in začetnika krščanske vere v oglejski škofiji; sv. Ahacija, ki je bil zaščitnik kranjske dežele od 1. 1593. do 1675.; sv. Jurija, varuha ljubljanskega gradu in ljubljanskega mesta; sv. Vitala in sv. Varija, katerih svetinje se v stolnici časte. Sve tinje sv. Vitala je iz Rima prinesel knezoškof Oton grof Buchheim (1641.—1664.), sv. Varije pa knezo škof Ferdinand grof Kuenburg. Naposled je naslikal še dve simbolični sliki, ki predstavljata Kranjsko in Ljubljano in angele varuhe, ki molijo za domovino. V trikotnih zaklinkah (kapah) so se vrstili štirje evangelisti; njih znake je kazalo osem angelov.18 Nova stolnica je bila posvečena 8. maja 1707.19 želja dekana dr. Antona Dolničarja, da bi se nabralo toliko denarja, da bi mogel postaviti visoko kupolo, se ni izpolnila. Dekan je legel v grob in potem nad sto let nihče ni mislil, da bi kupolo vzdignil. Šele I. 1836. so sklenili, naj se kupola poviša. V ta namen je izšel v ljubljanskem nemškem listu »Ilivrisches Blatt«, v štev. 18., 19. in 20 in v ponatisku, obenem s kratko zgodovino stolne cerkve oglas, naj bi se prvotno na meravana visoka kupola vendarle postavila. Začeli so nabirati prostovoljne doneske. Ponatisk ima datum 30. novembra 1836.20 Oklic je imel ugoden uspeh. Stolni dekan Karel Zorn se je lotil dela z vso vnemo in knezoškof Anton Alojzij Wolf ga je krepko pod piral. Pričele so se obravnave z deželno vlado (z gu- bernijem), kar pa ni šlo popolnoma gladko. Gubernij je zahteval, da se mu morata predložiti dva modela, preden se prične z delom, škofijskemu ordinariatu se je to zdelo nepotrebno; zato je nekoliko užaljeno odgovoril guberniju 2. novembra 1839., štev. 1513.:21 »Če je izvršljivost gradnje ljubljanske stolne kupole odvisna od naprave dveh modelov, je & to grad njo res žalostno.« Škofijski ordinariat bi mislil, da se da to vprašanje dovolj pojasniti z načrti in risbami, saj so bila drugod podobna in važnejša stavbarska opravila izvršena brez modelov. Ordinariat se pa ne protivi, ako gubernij na pravo modelov sam odredi, pripomniti pa mora, da stroškov ne prevzame cerkvena blagajna, ki je letos zopet pasivna, ampak bo moral stroške nositi erar in to tembolj, ker je patron škofije in tudi stolne cerkve vladar. Pred nekaj dnevi je brez prijave pri cerkvenem predstojništvu pregledal zidovje, na katerem naj sloni kupola, polir, ki ne uživa tukajšnjega zaupanja, ker so se mu pri gradnji kazine in lani v Schreierjevi hiši v špitalski ulici podrli oboki; zato meni ordinariat, da mora opozoriti gubernij na potrjenega zidarskega po- lirja Mateja Medveda iz Cerkelj, ki je v ljubljanski 17 HCEL, 52. 18 HCEL, 67. 19 HCEL, 85. 20 Geschichte der Erbauung der Domkirche St. Nikolaus zu Laibach und Aufforderung zu Beitragen fiir den Ausbau der Kirchenkuppel. 1836. 21 Škof. arhiv, Stolna župnija, fac. 42. Prav tako vse naslednje. 160 M. Langus, freska v kupoli ljubljanske stolnice, zahodna stran škofiji zgradil že več cerkva, v Kranju postavil na poseben način zvonik, v šmartnem pri Kranju obok, ki se je o njem prej izjavil tehnik, da je neizvedljiv, in je morda bolj drzna stavba kot ljubljanska kupola. Ta polir pravkar gradi novo cerkev v Šmartnem pod Šmartno goro, ki jo je lani gradil neki drug podeželski polir, pa tako slabo, da se mu je podrl steber z na njem slonečim obokom in se mu je 23. oktobra 1838. že skoro dozidani zvonik sesul z obokom vred, na ka terem je bil sezidan. Ljubljanski polirji, ki so si to nesrečo ogledali, so se izrekli, da se iz teh ruševin ne da nič narediti, ampak je treba zid do temelja podreti in vse na novo pozidati. Matej Medved pa je dejal, da ni treba ničesar podirati, ampak naj se zidovje ohrani in samo nekoliko podzida. In res, delo, ki ga je 12. av gusta pričel, je že toliko dovršil, da upajo 11. novem bra, ko je god sv. Martina, patrona župne cerkve, že obhajati službo božjo v cerkvi. Temu drznemu in uspe lemu delu ne bodo mogla odrekati priznanja niti teh nična oblastva. Ali bi ne bilo torej potrebno, da ta gradbeni polir Matej Medved, ki se je že tolikokrat izkazal, preišče zidovje, na katerem naj sloni kupola, in poda svoje mnenje o nameravani stavbi. Ako bo povabljen, mu bo ordinariat sam poravnal vse stroške za pot in za bivanje v Ljubljani. Nato je dež. gradbena direkcija 14. novembra 1839., št. 3550, odgovorila: Gradbena direkcija ne zanika, da se more kupola zgraditi tudi brez modelov, toda c. kr. dvorni in stavbni svetnik, direktor Jos. Schemerl vitez Seitenbach, ki se osebno zanima za to gradnjo, je pred lagal napravo modelov, kar je gotovo koristno za ne- tehnike, da lažje razumevajo in boljše izgotove dela, kjer so pomočniki, če vidijo model. Naprava modelov pa glede stroškov ni v nobenem razmerju z važnostjo dela in s stroški, ki so združeni z njim. Gradbena direkcija pa prepušča modri razsodbi vi soke vlade, da odloči, ali naj se modeli napravijo ali ne, ker niso ne zanjo ne za dvornega svetnika abso lutno potrebni, vendar pa meni, da ni prav umestno, da se škofijski ordinariat protivi predlogu g. dvornega svetnika. Dalje sporoča gradbena direkcija glede odloka z dne 22. septembra 1839., št. 22.961, da je zidovje peden- tivov (zaklinkov) natančno preiskala, ker prej pri prvi sestavi gradbenega projekta tega še ni storila, kar pa je zelo važno za zgradbo, ker je uspeh odvisen od trdnosti in nosilnosti zidovja. Gradb. direkcija je po tukajšnjem pristavu Miillerju, mestnemu župniku Karlu Zornu sporočila, naj zidar ski mojster Anton Brilli, ki je v svoji stroki veščak in je 9. avgusta 1838., št. 15.769, dobro prestal moj strski izpit, odpre en pendentivni zid, da presodi no silnost in konstrukcijo in da sestavi temeljit prora čun. Ni bil namen gradbene direkcije, da dobi izjavo gradbenega mojstra Brillija, ali je gradnja kupole mogoča ali ne, ker se je o tem že dvorni stavbni sodnik obširno izjavil, ampak le, da izve, v kakšnem stanju se nahaja zid pendentivov, zato je tudi brez pomena, kdo to preišče. Trditev škof. ordinariata, da se je zid preiskoval brez vednosti cerkvene oblasti, se mora torej omiliti. Da bi Mateja Medveda klicali, naj pregleda zid pen dentivov, naj odloči gubernij; treba pa tega ni, ker je stvar jasna, lahko se pa dovoli v pomirjenje škofij skega ordinariata. Gubernij je 15. januarja 1840., št. 28.840/39, pisal gradbeni direkciji, da dovoli napravo modelov, in sicer naj prvi pokaže stanje cerkvenega oddelka, ka mor se kupola postavi, drugi pa novo stanje kupole po načrtu, zasnovanem po gradbeni direkciji in po na- 161 migljajih dvornega gradbenega sodnika; modela naj pa naredi strojnik in mizarski mojster Janez Echter. Draži naj se pod 100 gld. Gubernij je 18. januarja 1840., št. 28.840, sporočil ordinariatu, da zahteva dva modela in da odklanja ogled po Mateju Medvedu, ker bi ta ogled vso stvar le zavlačeval. Gubernij je 4. septembra 1840., št. 22.434, sporočil ordinariatu, da združena dvorna pisarna dovoli zidavo kupole pod pogojem, da se za to gradnjo noben javni fond ne pritegne. Stroški so se odobrili z 10.601 gld. 34 kr., ker je dvorni stavbni svetnik zahteval, naj se zida z lahčičem, ki je lažji kot opeka. V račun se je vzelo spravljanje šute, ne pa še dobro ohranjeni material. Naprava strehe se mora ločiti od gradbe kupole in se lahko pozneje izvrši. Cerkveno predstojništvo stolne cerkve pa je vložilo 12. oktobra 1840. ugovor zoper gubernijalni odlok o razpisu minuendo dražbe za napravo kupole in zoper podiranje oprog ter preti, da se bo popolnoma odteg nilo pobiranju prispevkov, ako se izpeljava kupole, ki jo meni gubernij pod nadzorstvom gradb. direkcije izvršiti, ne prepusti cerkvenemu predstojništvu. škofijski ordinariat je 6. novembra 1840., št. 1581, to sporočil guberniju ter je ugovor cerkvenega pred- stojništva zagovarjal s tem, da je cerkveno predstoj ništvo upravičeno zahtevati, da samo oskrbi gradnjo kupole po potrjenem načrtu, ker mora samo ves denar nabrati in ker je razpis minuendo dražbe predpisan le za državne zgradbe, nadzorstvo in vodstvo gradnje je pa tako prepuščeno gradbeni direkciji in torej var nost zajamčena. Gubernij je 28. decembra 1840., št. 31.922, privolil pričetek gradnje pod pogojem, da se za to gradnjo porabi le nabirka, ne pa siceršnja cerkvena imovina ali kak javen fond. Deželni stavbni direktor Franc Patscheider je z Matejem Medvedom pregledal stavbni načrt in se prepričal o njegovi izvršljivosti. Škof. ordinariat je 16. januarja 1841., št. 45, prosil gubernij glede na dopis 28. decembra 1840., št. 31.922, naj mu izroči odobreni načrt in stroškovnik, da se bo moglo gradivo zbirati in spomladi z delom pričeti. Cerkveno predstojništvo je delo poverilo Mateju Medvedu in s pomočjo mestnega župana Jan. Nep. Hradeckega pričelo dovažati stavbno gradivo. Gradbeni direktor Patscheider pa je določil gradbenega pristava Benedikta Miillerja, da je delo stalno nadziral. V stolnici so 19. aprila 1841. ob petih zjutraj opra vili sv. mašo z blagoslovom in litanijami ob udeležbi Mateja Medveda in njegovih delavcev, še isti dan so začeli postavljati oder in potem graditi. V 8 tednih je bila kupola s svetlobnico dograjena. Nato je začel mestni tesarski mojster Jurij Pajk postavljati strešni oder in naposled 6 čevljev visoki pozlačeni križ. Novica o naglem delu se je širila po škofiji, zato so prispevki tem hitreje prihajali. Prispevali so: Ljubljanska duhovščina .... 2795 gld. — kr. Drugi Ljubljančani 4511 „ 08 „ Duhovniki zunaj Ljubljane . . . 635 „ 34 „ Iz raznih pokrajin 677 „ 50 „ Darovanje 695 „ 16 „ Obresti 567 „ 20 „ Skupaj 9882 gld. 08 kr. Mnogo Ljubljančanov je brez plače pomagalo voziti gradivo, tudi steklo so darovali. Omenjene obresti 56720 gld. so se natekle od da rov, ki so se zbirali od 1. 1836. in so se takoj naložili v hranilnici. Za tako veliko stavbo je treba mnogo gradiva pa tudi precejšnje število obrtnikov. Na razpolago nam je pregled stroškov: 1076 stotov apna 36836 gld. 327 voz peska 12440 „ 150.600 kosov zidne opeke 168557 „ les za oder in tesarsko gradivo . . . 1216*07 „ zidarsko delo in težaki 230611 „ kovači 78502 „ ključavničarji 90'— „ mizarji 12025 „ pleskarji 32'48 „ žične mreže 148'16 „ kamnoseki 133"— „ 27 stotov 72 funtov bakra 1754'09 „ kotlarji 216"— „ pasarji 119'— „ štukatorji 200— „ 15 stotov 26 funtov mavca 36"20 „ vrvi 10055 „ kleparsko gradivo 100'— „ kuparji 23'— „ druge potrebščine 106'25 „ skupaj 997306 gld. Omeniti je treba, da se tudi med delom božja služba ni prekinila, ker je znal mojster Matej Medved delo modro uravnati. Tudi se med težavnim in drznim de lom ni zgodila niti najmanjša nezgoda. Zato so 20. ne deljo po binkoštih 1841. pri obeh župnijskih božjih službah zjutraj in dopoldne hvaležni Bogu prepevali zahvalnico in molili za vse dobrotnike, ki so prispe vali za kupolo.22 Gradbeno delo je bilo dovršeno, treba je bilo no tranjščino še okrasiti. Delo so poverili Mateju Lan- gusu z naročilom, naj se po možnosti ravna po Qua- gliovem delu. Langus je že prej, preden so leseno kupolo podrli, posnel Quaglieve freske in je deloma po njih zasnoval nov črtež, ki ga hrani sedaj uršu- linski samostan v Ljubljani.23 Pri izvršitvi pa se ni ravnal strogo po osnutku. Da se ohrani vsaj nekaj vzorcev Quaglievih fresk iz lesene kupole, sta Langus in kustos deželnega muzeja Frever Henrik snela nekaj fresk, ki sta si jih delila ljubljanski deželni muzej in baron Erberg v Dolu. V trikotnih poljih pod kupolo je pričel slikati štiri evangeliste 9. junija 1843. To delo je dokončal 8. av gusta. Teden pozneje, 16. avgusta, je začel slikati v svetlobnici (laterni) sv. Duha, ki ga okrožujejo angel ske glavice; potem se je lotil glavne skupine v kupoli. Do 28. oktobra 1843. je dovršil skupino, uprizarjajoče presv. Trojico, ki krona Marijo, potem sv. Nikolaja, patrona stolne cerkve in dve alegoriji: Carniolo (Kranjsko) in Emono (Ljubljano). L. 1844. je nada ljeval delo od 29. aprila do 26. avgusta. S tem je sli kanje zaključil; oder so odmaknili in slike odkrili v 22 Illyr. Blatt, 1841, 189—191. 23 Glej fotografijski snimek v »Dom in Svetu«, 1904., str. 303. 162 M. Langus, freska v kupoli ljubljanske stolnice, južna stran navzočnosti cesarja in cesarice, ki sta se tedaj mudila v Ljubljani. Pozneje so še nekatere dele pozlatili in 18. septembra z delom končali. Sodobni ocenjevalec pripoveduje, kak vtisk so slike napravile: »Slike so presenetljivo živahne, krepke in tople; žive barve so izvrstne, snov je naravno obde lana. Prej mrtvi zid diha sveže življenje«.'24 Obširneje je slike ocenil Leopold Kordesch, ki je tudi pripomnil, kaj je Langus sam sestavil in kaj je posnel po Quagliu.25 Oglejmo si sedaj natančneje Langusovo delo. V svetlobnici (laterni) nad kupolo plava sv. Duh v po dobi goloba, okrožen po angelskih glavicah; navpične stene pa krase pozlačeni kandelabri in angelske gla vice. Prehod od svetlobnice do kupole izpolnjujejo v zlati barvi naslikani okraski.2" Obok kupole prepreza 16 lahno barvanih oprog. če pridemo v cerkev, zagledamo v kupoli proti vzho du najprej sv. Trojico, ki krona Marijo in pod to sliko sv. Nikojala. Sv. Nikolaja ločijo od Marije oblaki, ki jih podpirajo angeli in tudi spremljajo tega svet nika. Prvi angel mu drži knjigo z običajnimi tremi kroglami, ki pomenijo sv. Trojico, ki jo je ta svetnik na nicejskem cerkvenem zboru 1. 325. tako vneto zagovarjal; drugi angel pa mu drži škofovsko palico. Na levici gledamo alegorijo kranjske dežele z enogla- vim orlom, na desnici pa alegorijo Ljubljane z mest nim grbom: stolpom in zmajem na vrhu. Nekoliko više na desni opazimo sv. Ahacija, patrona kranjske dežele od 1. 1593. (bitka pri Sisku) in sv. Jožefa, de želnega patrona od 1. 1675. dalje. 24 Illyr. Blatt, 1844., št. 40. 25 Carniolia, 1844., 344 i. d. 20 Dzimski, Laibach u. seine Umgebung. 24. V desni četrtini kupole nam predstavlja Langus oba zaščitnika ljubljanske škofije, sv. Mohorja in For- tunata, nekoliko niže pa sv. Nežo z jančkom in lilija mi, na desni pa sv. Jurija z zastavo, zavetnika ljub ljanskega mesta. Sv. Jurij stoji na zmajevi glavi. Levo četrtino kupole napolnjujejo slike sv. Janeza Krstnika, sv. Martina z gosko, sv. puščavnika Vitala in sv. Varije, ki se njune svetinje hranijo na oltarju sv. Dizma. V četrti četrtini kupole proti zahodu je Langus upri zoril sv. Pelagija mučenca, o katerem so tedaj mislili, da je bil rojen v ljubljanski Emoni; pod njim sv. Kar la Boramejskega, patrona stolnega župnika Karla Zorna, ki je dal kupolo poslikati, sv. Antona Pado- vanskega, zavetnika tedanjega knezoškofa Antona Alojzija VVolfa, in sv. Terezijo s puščico, simbolom božje ljubezni. Ob tej priliki ne smemo pozabiti stvarnika kupole, gradbenega mojstra Mateja Medveda. Rojen je bil v Cerkljah 19. septembra 1796. in je umrl 20. julija 1865. Zidal je mnogo cerkva, še več pa jih je popravil. Zgradil je n. pr. župno cerkev na Vrhniki, Novo Štifto pri Gornjem gradu, cerkev sv. Neže pri Kovoru, župno cerkev v šmartnem pod šmarno goro je pa dozidal, ko se je prejšnjemu gradbenemu mojstru podrla.27 Naj bolj je pa zaslovel, ko je postavil na ljubljansko stol nico kupolo. Gradbena direkcija je nekoliko oklevala z dovolilom gradnje, o gradbenem mojstru Mateju Medvedu pa ni hotela nič vedeti. Stolnemu župniku Karlu Zornu, ki ga je podpira! škof Wo!f in ki je vodil dopisovanje z gradbeno direkcijo, pa se je posrečilo gradbeno direkcijo prepričati, da je Matej Medved pravi mož, ki mu bo delo uspelo. 27 Biografski leksikon. 163 V severni (levi) zakristiji ljubljanske stolnice je vzidana plošča z napisom: »PreČ. g. Kari Zorn, r. 1780., mašn. 1804., kor. 1825., stl. dek. 1851., t 1864., moj preljublj. fajm., skrbni duh. oče in prednik, so po Ljubljani in pri duhovnih na deželi nabirali darov (10.000 gld.) ter se skozi pet let pri obilnih opoverah srčno trudili in skrbeli, da za Bogom gre le njim hvala, da imamo na mesto lese nega stropa lepo zidano kupolo. — Stavbena gosposka v Ljubljani in na Dunaju se je zidanju upirala, rekoč, da so obloki in stebri prešibki. Zorn pokličejo iz Cer- kclj pri Kranji kmečk. zid. mojstra Matevža Medveda. Pri komisiji v cerkvi so bili Ant. Al., ljub. župan Hra- decky in politična pa stavbena gosposka. Medved pre- mir vse in reče: »Upam si izpeljati kupijo; teh res prešibkih oblokov jaz ne potrebujem; čez te bom zidal in dobro v stebre uprl nove močnejše, in šele na nje zidal kupijo, katero pa bodo stebri tako malo čutili, kakor jaz svoj klobuk.« Medved delo prične 19. apr. 1. 184-1; že 19. junija postavijo križ na kupolo; 17. oktobra pa je bila vesela in slovesna zahvala. — Cerkev je bila zidana 1701. do 1707., posveč. 8. maja 1707., z belim in črnim tlakom, marmorom in zlatom (300.000 platnic), križevim po tom olepšana 1859.—1860. Postavil iz hvalež. in spošt. Jož. Supan, 1. 1846. stl. kapi., 1855. kor. in fajm., 1860. prost.«28 Medvedova napoved o trdnosti kupole se je sijajno obistinila ob potresu 1895., ko je cerkveni obok po vsej dolžini počil, v kupoli pa ni bilo nobene poke. Prav tako se je obneslo tudi Langusovo delo, ki še danes spričuje o slikarjevi sposobnosti in zanesljivosti. Kmalu bo sto let, kar je slike v kupoli ustvaril, vendar se vidijo, kakor bi jih danes dovršil. Zato vsa čast stavbarju Mateju Medvedu in slikarju Mateju Langusu!« 28 Dr. Kimovec v knjigi: »Od Ilirije do Jugoslavije«, 177 i. d. 164