Mrak v avstrijsko-ogerskili delegacijali. Kdor je mislil iz obravnav avsrrijsko ogerskih pcslancev na Dunaji kaj zdafnega poizvedeti o nevaruosti, uzrokib in mogočib nasledkih vstaje v Bosni iu Hercegovini, ta se je gotovo prevaril v svojib nadejab. Govorili so ministri iu poslanci veliko, a malo povedali. Najvažnejse je še sledeče^' Prvič so vsi ministri zahtevali, pa tudi vsi poslanci jednoglasno dovolili 8 milijonov goldinarjev za vojaške potrebe, da se vstaja hitreje ko mogoče zatre. To je pomenljivo, kajti med nernško-libeialuiini poslanci so takšni, ki bi Bosno in Hercegovino rajši denes, kakor jntri, turškema sultana vrnoli. Da 80 toraj glasovali za vojaške 8troške brez ugovora, to kaže, da je reč imenitna, vstaja pomenljiva in mogoče tudi jako nevarna. Drugič vidimo vkljnb precej trdnemu mraku nekoliko uzrokov navedenib, zakaj so Bosnjaki iu Hercegovci nezadovoljni. Euemu iznied njih pritrjevali so vsi poslanei. In ta uzrok je: nerešene gruntne razmere. Mobamedanski begi in turške mošeje posedajo največ in najlepšib gruntov; kristijani pa jim rabotajo, desetino plaifujejo, ter so uboga ,,raja", kakor poprej pod turškim jarmom. Nastopile so še novedače: užitnine, koleski ia vojaška postava. Vse to vkup je kristijane storilo nezadovoljne. Vsled tega smo prišli v zadrege in v sovraštvo pri vsem prebivaUtvu; mohanaedanov nismo piidobili, kristijane pa razdražili. Poljski, slovenski in hrvatski poslanci rekli so, in navajali kct drugi uzrok: preziranje Slovanov in podporo, katera se daje rnagjaiskej, nemškej iu italijanskej politiKi v Bosni, Hercegovini in Dalmaciji. Magjarski minister Szlavy je temu sicer ugovarjal, pa prepričal je težko koga! Tretjič še nam iz mraka nasproti brlijo mogoči nasledki ove vstaje, če se tudi srečno zatre. Slovanski poslanci so raenili, naj se Bosna in Hercegovina na krščanski in slovanski podlagi lepo uredi in 8 cesarstvooi avstrijskim združi in spoji. Nemški poslanci pa so svetovali, naj osta- nete deželi za se, naj ne dobijo nji Turki več nazaj, pa tudi Srbi ne stnejo vzeti Bosne in Črnogorci Hercegovine ne. Velikoveč ima se iz obeb dežel osnovati kakšna knježevina, na katero bi Avstrija (menda samo nemško-magjarski liberalci) uplivala in jo strabovala, kakor Kusi Bolgarijo. Tako je svetoval uemški liberalec, prav za prav češki odpadnik in renegat Rus. Vkljub debelemu mraku je nemško-liberalna mržnja do Slovanov tukaj dovoljno razvidna. Še večjo mržnjo, spojeno z močuim strabom pred Slovani kazali so pa tnagjarski poslanci. Ti namigavajo, nuaj Avstrija^ ne zatre samo vstaje, ampak naj zasede tudi Grnogoro, Srbijo, Novi-Bazar in sploh vse do Soluna! Drugače nas prebiti strašni severni stric Rus in Magjari se potopimo v slovanskem morji. Naše magjarske nadvlade nad Slovani je konec!" Tako tarnjajo Magjari. Kaj rečemo Slovenci? Najprvlje želimo, da se mogoče malo krvi prelije in stroškov naredi, ter vstaši pomirijo; Bosna in Hercegovina ima Avstrije moč in slavo pomnožiti, ukrepiti. Deželi smo krvavo pridobili, uji toraj tudi po nasvctu nemških liberalcev uikomur ne smemo pokloniti. Liberalni Nemci le zato Jugoslovane od Avstrije pabajo, ker bi potem še menje mogli nas Slovence ponemčiti. Magjarske politike, katera grabi tijan doli^do Soluna, se pa Sloveaci nikakor ne bojimo. Še povoljua nam je, kajti potem bo nas Slovanov v Avstriji še ^večje stevilo. Pod avstrijskim žezlom združeni Cehi, Pojjaki, Rusini, Slovaki, Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci, Bolgari storirao zadosti široko ia globoko morje — za magjarske in druge Slovanožrece! Ali pride po sedanjeni mraka mirna svitla noč, ali gosta tema, razsvitljena po strašnem ognji svetovne vojske, kdo ve ? Toda Slovani se nadejamo vsakako boljšib dni!