245
Kratkočasno berilo.
Belec (šimel) je lepši in boljši!
Povedka. pa tudi košček nauka.
Neki Amerikanec, ki je svet precej dobro poznal, da nekega dne svojemu najstarejemu sinu par konj, voz in pa koš jajc in mu reče: „Pojdi enmalo po svetu, pa obstoj med potjo pri vsaki hiši, kjer zveš , da stanujejo oženjeni ljudje. Ako čutiš, daje mož gospodar v hiši, daruj mu enega svojih konj; če pa gospoduje žena, daj mu jajce. Berž ko si oddal enega konja, pridi spet nazaj, — ne pridi pa z obema, dokler imaš le še eno jajce v košu".
Sin uboga očeta in se hitro napravi na pot. Ne deleč od doma zadene na čedno hišo, skoči z voza pa poterka na hišne duri. Žena mu odpre prijazno ga pozdravljaje. „Je li Vaš mož doma?" — jo naš popotnik vpraša ravno tako prijazno. „Ni ga doma" — mu odgovori mlada ženka — „pa skočim prec po-nj, ako Vam je drago". Reče in gre. Mož tudi še mlad, pride domu, ves poten si briše čelo in pripoveduje od svojih opravil. „0 ! — mu seže ženka v besedo, se s svojim predpertom igraje — „moj mož ima zmiraj veliko opraviti, pa jez mu tudi rada pomagam, karkoli mi ukaže, kakor se v hiši spodobi, kjer je mož gospodar, — kaj ne, dragi Janko moj?" ,,Da, res je taka!"— odgovori Janko. „Ako je taka" — pravi naš popotnik — „Vam moram enega svojih konj v dar dati. Kterega pa bi imeli raji: vranca ali belca?" „Vranec bi mi ljubši bil" — zavcrne Janko. „Ce si smeva izbirati, Janko!" — mu seže spet ženka v besedo — kaj misliš: ali bi ne bil belec za naji bolj pripraven"? „Xe, ne , draga Minca moja" — odgovori Janko — „vr a n e c je širokejših pers, tudi noge ima lepše'4. „Kaj še!u— pravi žena — ,,belec je kaj lep konj, ves po moji volji; če vza-meš vranca, pa ga sam imaj, jez ga še pogledala ne bom". „No! no! če ti je belec tako všeč, pa vzemiva belca; sej je res lepa živinica; dajte nama tedaj belca, gospod!" — „Ne zamerite, da sem se premislil — zaverne popotnik —. „Vam bom raji jajce dal iz tega koša; čisto frišno je, in ter d o ali mehko si ga za morete kuhati dati, kakor ga i m a V a š a ženka rada".
In popotnik nas potuje dalje; čez teden pride domii z obema konjema, koš pa je bil prazen.
To se je zgodilo na Amerikanskem. — Kaj! ko bi pri nas Slovenskem kdo „na to skušnjo" se na pot podal? Ali bi ne bil morebiti tudi pri nas koš jajc kmali — prazen, konja pa bi lepo — sparoma ostala . . . Zna biti!