PLANINSKI VESTNI«
primer, zavidali Sandiju njegove lahke «scatponcine«, ki so na las spominjali na današnje plezalnike! Z njimi je plezal po stenah kot maček, mi pa smo lomastili v okornih, težkih gojzarjih, saj drugega takrat pri nas ni bilo dobili. V našo druščino je torej prinesel nekaj okusa po velikem svetu.
Sandi se je sicer z dušo in srcem vpisal med »akademce«, kar pa ga ni oviralo, da se ne bi v slogu svojega kozmopolitizma navezal na vrv s komerkoli, ki ga je enaka strast vlekla v robati, a tako privlačni svet »osvajalcev nekoristnega«. Tako se je Sandi v petdesetih in šestdesetih letih vpisal v zelo ozek krog najboljših slovenskih plezalcev. Vsi smo občudovali njegov elegantni slog plezanja, ki si ga je pridobil v krogu častilcev izročila velikega Comicija. Strast in sposobnost pa sta mojstra seveda potegnili tudi v gorstva, ki izdatno preraščajo rodne Alpe. Svoje najvišje korake je Sandi utrl v led sedemtisočakov Pamirja in Hindukuša, neizbrisno pa se je vpisal v zgodovino raziskovanja Andov.
Da, Andov! Vzrok za to, da sem se ravno jaz lotil tega spisa, tiči prav v Sandijevi neizpodbitni vlogi pobudnika in začetnika slovenskega andiniz-ma. V zgodnjih šestdesetih letih je bila pomisel na odpravo v Ande nekaj tako iluzomega kot sedma stopnja v skali (ki takrat še ni obstajala). No, prepričan sem, da je Sandi v Glinščici zmojstril tudi kak plezalski detajl s to takrat še neuradno oceno, pa se mu zato tudi ideja o Andih ni zdela povsem nemogoča. Iskra navdušenja je preskočila na družbico zanesenjakov in tako nas je Sandi leta 1964 peljal v Ande. Bilo je tako neznansko lepo. da vsi skupaj nenehno obujamo spomine na uresničenje vročičnih mladeniških sanj. Skupaj smo priplezali na prvi slovenski andski šesttisočak Huayno Potosi, pa na čudoviti Condoriri, ki je San-dija nedvomno spomnil na številne dolomitske campanile njegovega »gomiškega otroštva«. Doživeli smo tudi slast prvopristopnikov in zbrisali z zemljevida nekaj belih lis. Še danes nastopa v vseh vodnikih bolivijske 42 Cordillere Real Sandijev zemljevid
Kondorjevih gora, ki smo jih obdelali tako, kot je nekoč njegov veliki tržaški rojak Julius Kugy svoje Julijce. Tudi drugo slovensko odpravo v Ande je vodil Sandi. Takrat nas je peljal v Peru in doživeli smo sijaj Cordillere Blance. Žal je blesk Belih gora zasenčila tragedija, v kateri smo izgubili prijatelja Igor a Gollija. Sandtjeva vloga v reševalni akciji je bila odločilna in Marjan Osterman, preživeli član nesrečne naveze, ne bo mogel pozabiti čvrstih nosil, ki jih je praktično iz nič ustvaril Sandi In ki so mu rešila življenje.
Da, tako je zaznamoval zgodbo slovenskega alpinizma njegov neug-nani pobudnik.
Naš jubilant seveda še ni sestopil z gora. Kako pa bi, če jih ima tako rad! O, vem, kako nam, sivobradim veteranom, gore kipijo vedno višje Pa kaj! Kdor jim je vtisnil sled trajne veljave, bo v gorah zapisan za vedno. Sam sem za Sandijem v tolikšnem »zaostanku«, da si lahko še privoščim katero lažjo izmed njegovih skalnih mojstrovin, ki jih je natresel v Glinščici in na Črnem kalu. Do večine pa več ne sežem. (Vraga, saj še tedaj, ko sem bil pri najboljših močeh, marsikatere sploh nisem spravil skupaj!) "Stari maček«, o tem ti bom poročal v Tamarju na našem rednem srečanju (VTK). Do takrat pa: Vse
Vinko Šeško šestdesetletnik
Več kot štirideset let je član planinske organizacije, dvaintrideset let pa tudi njen odbornik in funkcionar.
Starejša generacija planincev ga dobro pozna in ceni njegovo delo, medtem ko smo mu sevniški planinci dolžni še posebno priznanje in zahvalo za ves trud in prizadevanje, ki ga je vložil prav v naše planinsko društvo.
Vinko se je rodil 18. januarja 1936. leta na Zajčji gori nad Sevnico. Po drugi svetovni vojni je obiskoval gimnazijo v Brežicah in že v tistih letih spoznaval naravo v Vrblni ob Savi, pot pa ga je s prijatelji pogosto popeljala v gore, predvsem na Lisco. V študentskih letih v Ljubljani je našel krog prijateljev, ki so hodili v Julijce in Karavanke, kjer je doživel planinski krst. Prav posebno sta mu prirasla k srcu Krn in njegova okolica, saj je s svojimi tremi prijatelji postavil prav tam lastno zavelišče, ki ga še danes zvesto obiskuje. Tudi v vojaški suknji je bil v teh krajih in se tako popolnoma zastrupil z gorskim svetom in naravo, ki ga je spremljala kot gozdarskega inženirja tudi v službi. Tako oblikovan je po končanem študiju pristal v rojstni Sevnici. Najprej se je posvetil javni gozdarski službi. Tu je našel nov krog planinskih somišljenikov in se takoj vključil v PD Lisca v Sevnici. S svojo zagnanostjo je pomagal reševati takratno krizo društva. Leta 1964 je bil prenesen sedež društva iz Krškega v Sevnico, izvoljen je bil nov pomlajen in neobremenjen upravni odbor. Vinko je prevzel organizacijo izletov in osnovno društveno življenje. Rezultati so bili kmalu vidni. Gospodarjenje v Tončkovem domu na Lisci je bilo ob sodelovanju Pavleta in Marjanke nekaj let zatem dano v najem Konfekciji »Lisca« iz Sevnice. Društvo je pod njegovim vodstvom obnovilo Jurko-vo kočo na Lisci, ki zadovoljuje društvene potrebe. S temi spremembami so bili organi društva razbremenjeni gospodarskih skrbi in so se lahko posvetili osnovni planinski dejavnosti. Zaživelo je deio mladinskega odseka, v podjetjih pa so bile ustanovljene planinske skupine z močno izletniško dejavnostjo. Število članov se je povečalo od 620 na 1061 v letu 1988.
Vseskozi je Vinko skrbel za varstvo narave in za čisto okolje v dolini in
PLANINSKI VESTNI«
Predsednik države Milan Kučan ¡s Imel na cilju na Csteiu veliko dela.
t r;!o Franci ftajh
gorah. Pri občinskih organih je sodeloval in še sodeluje pri varstvu okolja. Zelo se je zavzemal za to, da je bil izdelan elaborat in na njegovi podlagi odlok o botaničnem naravnem spomeniku Lovrenc. Dolga leta že sodeluje v Komisiji za varstvo narave pri PZS. Je tudi inštruktor za varstvo narave pri PZS. Vodil je nešteto tečajev Gorske straže in sodeloval pri njih ter predaval na tečajih za planinske vodnike.
Pot ga je zanesla v tuja gorstva. Leta 1980 se je udeležit meddru-štvene odprave v Ande v Južni Ameriki, S planinskimi prijatelji iz društva in Zasavja je prehodi! gore Jugoslavije, Grčije, Bolgarije in bil na Mt. Blancu. Mnogim je omogočit spoznavati čudoviti gorski svet doma in v tujini.
Zdaj. ko se je upokojil, si je organiziral svojevrstno porabo prostega časa. Najmanj en dan v tednu gre v gore, pri čemer ga ne ustavi niti slabo vreme. Vesel je vsakega, ki se mu pridruži, saj namerava tako sistematično obiskati vse vrhove in doline naše lepe Slovenije. Kot predsednik društva vzorno pelje sevniško planinsko barko tudi v teh planinstvu malo manj naklonjenih časih. PosePna skrb mu je delo mladinskega odseka In vzgoja vodniškega kadra, brez katerega ne bi bilo tako uspešnega dela društva Lisca.
Zato ti, dragi Vinko, ob tvoji obletnici čestitamo dvakrat: najprej h kondioiji, ki si jo ohranil, nato pa še za 40 in več let življenja, ki si ga posvetil planinstvu, varstvu narave in planinskemu vodništvu. Želimo ti, da bi še dolgo ohranil srečo, ki veje iz zdravja in moči in da bi še dolgo užival poglede na samotne poti in vrhove, kakor si jih vajen ti na svoj način.
Lojze M olore
Denar iz programa Phare
S sredstvi Evropske zveze bodo iz programa Phare letos financirali ekološko sanacijo dveh slovenskih planinskih postojank v Triglavskem narodnem parku. Giede na stanje sta bili izbrani, kot je na eni od lanskih sej Gospodarske komisije pri
Planinski zvezi Slovenije povedal član te komisije in strokovni sodelavec TNP Martin Šolar, dve lokaciji, in sicer Koča pri Triglavskih jezerih in tri koče na Vršiču.
V	Koči pri Triglavskih jezerih se bodo lotili ukrepov, ki bodo zmanjšali porabo vode v postojanki, kočo bodo oskrbeli z električno energijo, in sicer s fotovoltaičnimi celicami, in pri koči postavili suha stranišča. Na Vršiču bodo uredili sanitarije oziroma skupne čistilne naprave za Tičarjev dom, Poštarsko kočo in Erjavčevo kočo.
Nostalgija za minulim
Štajerska se blešči v jutranji mesečini. Planinsko društvo Planika iz Maribora pelje z avtobusom svoje in tudi druge planince na izhodiščno točko 10. jubilejnega pohoda od Litije do Čateža.
V	savski dolini je gosta megla. Seže prav visoko, tja do Liberge. Spolzko listje pod nogami nima prave moči za frfotanje po zraku. Pa saj tudi vetra ni. So pa dolge kolone pisanih pohodnikov, ki se prerivajo po blatnih kolovozih. Nekateri s ciljem, da čimprej srečajo kakšen znan obraz. Morda obraz lanskega znanca, starega prijatelja, soseda, znanega politika. A le do onstran Grmad je to slutiti.
Proti Gobniku se spremeni svet, z njim pa tudi pohodniki. Sonce posije direktno v obraze tisočih. Na
ogled se postavijo dolenjski griči in prve zidanice. Hitimo mimo deseterih stojnic s cvičkovim moštom in suhimi sadnimi krhlji na njih, Po-hodniška telesa so pošteno ogreta. Zasliši se vriskanje in glas »fraj-tonarice« od zidanic. Pri kontrolni točki pri Tonini bajti v Moravčah razredčimo cviček z okusno dolenjsko klobaso. Potem smo hitro sposobni napraviti oster zavoj proti Čatežu. Zadnjih, nežnejših vzponov spioh ne čutimo več. Pet ur smo bili na Levstikovi poti. Sedaj smo na cilju v Čatežu. Kako lepo žari v soncu ves svet okrog cerkvice na slemenu! Po rjavkasti travi ležijo utrujeni ljudje, nekatere slišim celo smrčati. Kako uživajo na Martinovo soboto! Prejšnja leta ni bilo tako. Včasih je ob tem času že zima, sneg, ivje. To je »babje leto«, pravim, a ugaja nam prav to, to lenobno novembrsko sonce. Na prireditvenem prostoru je velika gneča in živahno je. Pisane ma-žoretke poskakujejo in se celo potijo. Pri prvi stojnici jemo jagode, prave, take močno rdeče in sveže. Skoraj ne moremo dojeti pravega letnega časa, saj nam ponujajo pomladne jagode. Prav zaradi tega počakamo z drugo omamno pijačo na poznejši čas.
Največja gneča je pri spodnjih stopnicah. Brž ugotovimo, zakaj. Predsednik države Milan Kučan izpolnjuje želje mnogih pohodnikov. Podpisuje se na razglednice, na 43