Srečo Zakrajšek













SLOVENSKO

ŠOLSTVO

V

TRANZICIJI

Srečo Zakrajšek

It5g CTM

Srečo Zakrajšek

Slovensko šolstvo v tranziciji

4  S 8 0 7 1

0  6  - 07 - 1995  1095 OZG&b

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

37(497.12)

ZAKRAJŠEK, Srečo

SJovensko šolstvo v tranziciji / Srečo Zakrajšek ; [ilustracije
Marko Kočevar ; fotografije Fotodokumentacija Delo in Miha Lobnik].
- L natis. - Ljubljana : Biteks, 1995
ISBN 961-90208-0-4
49811712

Vsebina

KO 61 OPICA
VEDELA , KAJ VSE
JO ČAKA , BI NIKOLI
NE ZLEZLA Z

drev/esa ...

UVOD

V zadnjih letih je tudi v Sloveniji postala navada, da ljudje po odhodu z določenih
pomembnejših in javnosti izpostavljenih položajev zapišejo svoja razmišljanja ter
spomine in naslednikom sporočijo svoj veliki pomen pri teh dogajanjih, pa tudi,
kako bi bilo vse veliko bolje, če bi njim pustili, da bi dokončali svoje poslanstvo.
Posebej še to velja za tiste, ki so svoja mesta zapustili predčasno z odstavljanjem,
odstopljanjem, odstopom ipd. in se jim ob spominu na to obdobje občasno zagreni
duša in zasolzi oko.

Zavedam se, da šolstvo ni tako pomembno v narodovi duši kot tako imenovana
državotvorna ministrstva in da je tudi minister za šolstvo bil in je še po plači tret-
jekategornik (da o direktorju Zavoda za šolstvo sploh ne govorimo), pa kljub te¬
mu je bilo in je to področje zame pomembno. In morda bodo moja razmišljanja,
predvsem pa ocene napak in dobrih stvari, ki smo jih počeli, kaj pomagali k na¬
predku naroda delavcev in kmetov. Ko smo se pričeli osamosvajati, smo bili Slo¬
venci prvi med slabo izobraženimi na Balkanu, plača delavca pa okrog 800 nem¬
ških mark neto, po osamosvojitvi nas za naše neznanje plačujejo še manj, v zdru-(
ženi Evropi pa se bo šele pokazala katastrofa in tudi to, katero ministrstvo je v
resnici državotvorno. Vendar pa mnogi ljudje vedno iščejo lažje možnosti za na- 1
predek, kot je učenje in trdo delo (kriminal, korupcija, prekupčevanje, manipuli¬
ranje ipd.), zato tudi ni zameriti vladi, ki narodu noče groziti z učenjem in delom,
kaj šele da bi ga hotela k temu prisiliti.

Kot šolan človek z določeno mero podjetnosti sem vedel, da veliko bolje živijo !
tisti, ki živijo od človeške neumnosti in naivnosti, kot pa tisti, ki hočejo, oz. hoče¬
mo ljudi poučevati: »Iz ljudi, ki jih je sovražil, je bog napravil učitelje,« pravi staro
katoliško šolsko reklo.

V državno upravo me je spravil leta 1988 takratni minister dr. Ludvik Horvat
in me izvlekel iz intelektualnega in ustvarjalnega okolja bežigrajske gimnazije,
takrat še Srednje naravoslovne šole Ljubljana. Ta posel je stekel v dogovoru z rav¬
nateljem šole, prof. Janezom Šušteršičem, ker smo ocenili, da utegne zadeva koris¬
titi šoli in tudi slovenskemu šolstvu.

S predsednikom vlade Dušanom Šinigojem sem se sestal dvakrat in mu posta¬
vil pogoje, pod katerimi bi bil pripravljen prevzeti mesto direktorja Zavoda.

»Država naj da denar za razvoj in pusti stroko pri miru, naj dela,« sem mu pred-

7

lagal in mu zagotovil, da je mogoče v nekaj letih doseči v Sloveniji najvišje izo¬
braževalne standarde. Postavil sem tudi nekaj pogojev, ki so bili povezani pred¬
vsem z denarjem za delovanje šolstva, saj spadam med ljudi, ki brez denarja ne
znajo delati. Saj poznate tisto resnico: »Če plačuješ z arašidi, dobiš za delo opice.«
In če je šolstvo državno, naj ga država pač plača.

Kot pogoj sem postavil tudi zagotovitev pogojev za izpeljavo projektov, ki so
tekli na Srednji naravoslovni šoli Ljubljana, predvsem mednarodne mature in po¬
diplomskega študija učiteljev ter dela raziskovalne enote, pa tudi prostorsko ure¬
ditev in sanacijo šole. Vedel sem, da imaš lahko v šolskih (in tudi drugih) krogih
podporo le, če prihajaš iz okolja, ki ima kaj pokazati.

Predsednik Dušan Šinigoj je bil nekoč tudi ravnatelj šole in je dobro vedel, kaj
potrebuje šola, pa tudi Slovenija. Proces, ki je potekal od leta 1980 naprej, je Slo¬
venijo pripeljal na dovolj visoko stopnjo razumevanja pomena znanja in šolstva in
vse moje, ne tako majhne zahteve so bile izpolnjene, vse dokler nova vlada pod
vodstvom Lojzeta Peterleta (ta o šolstvu razen verouka ni imel osnovnih znanj niti
interesa niti posluha zanj), ni poprijela vzvodov in hotela pričeti znova pisati
slovensko zgodovino.

Režim se je kmalu po mojem prihodu na Zavod menjal in zamenjal, novi ama¬
terski kadri so spoznavali osnove državniškega dela in obnašanja, državo so pre¬
tresale zgodovinske zadeve. To pa je bil čas, ko na srečo ni bilo časa za vmešavanje
v šolstvo in je stroka lahko (kolikor je znala in hotela) urejala zadeve po svoje. Ko
so se državotvorne zadeve za silo uredile in so si novi našli čas tudi za šolstvo, so
tudi od mene kot enega zadnjih direktorjev iz prejšnjega režima zahtevali, da se
jim pokorim. Odšel sem sam, kasneje pa so večji del preostalih »starih« kadrov
»odstopili« novi in najnovejši oblastniki. Predvsem je bila tu »uspešna« liberalna

8

šolska ekipa, ki je v naslednjih letih vsaj v šolstvu zavzela vse, kar se je zavzeti da¬
lo. Upati je le, da ne bo postala podobna politika legitimna ob vsaki spremembi
oblasti in se bo zadeva vedno znova spolitizirala in amaterizirala.

Kar nekak ponos in veselje me navdajata, ko se častno s svojim delom kot svo¬
bodni ustvarjalec prebijam skozi spolitizirano življenje Slovenije na začetku 90.
let in občasno ugledam številne odstopljene, razrešene ipd., ki živijo od raznih
vladnih svetovalnih plač ali penzij za mladoletne upokojence, ki so v strahu za
eksistenco zamenjali nekaj strank, trobijo v rogove trenutnih oblastnikov in se
bojijo, kdo bo spet novi in jim bo te ugodnosti priškrnil. Še bolj žalosten pa je
pogled na tiste, ki stiskajo zobe in se vdajajo zahtevam dnevne politike, saj so brez
državne službe nesposobni preživeti.

Številno novodobno avtobiografsko pisanje odlikuje tudi dokazovanje začetih
in celo izvedenih dejanj, s katerimi so avtorji nasprotovali in celo javno sovražili
bivši enoumni sistem in bojkotirali njegovo delovanj, oz. dolga leta tlakovali ces¬
to, ki nas je pripeljala v obljubljeno Evropo. Kot so se leta 1989 in 1990 večinoma
Slovenci zaklinjali na svojo katoliško preteklost in plazili okoli oltarjev, so kmalu
obrnili ploščo ter prisegali na svoje demokratsko obnašanje in kasneje dodali še
liberalizem, v letu 1994 pa je vedno bolj prednjačil tudi antiklerikalizem, nevarno
pa je, da bo narodova miselnost končala v mininacionalizmu in konservatizmu.
Vsi skupaj pa s(m)o obžalovali (in ga morda še) socializem kot enega načinov
obnašanja in sodelovanja ljudi pri načrtovanju in upravljanju svojega življenja.
Sistem, ki ni cenil človeka zgolj po sposobnostih za pridobivanje denarja in vzpen¬
janje po družbeni lestvici.

Osebno nimam v opisanih smereh kakšnih pomembnih referenc. V partijo sem
bil sprejet daljnjega marca 1968 pred inflacijo kadrov, ki se je začela ob napadu
Sovjetske zveze na Češkoslovaško poleti 1968. To so bili časi, ko si moral zadosti¬
ti zelo strogim pogojem za sprejem - dober učni uspeh, aktivno delo, primerno
obnašanje ipd. Številni gospodje in dame, ki danes krojijo slovensko sceno, ne bi,
oz. niso mogli v tistih časih med organizirane komuniste zaradi strogih kakovost¬
nih zahtev in kriterijev in ne zaradi nekakih zadržkov. Iz biografij številnih med
njimi tudi beremo, da so večkrat zaman prosili za sprejem, mnoge pa so tudi iz¬
ključili. Če danes pogledamo, kako se obnašajo in kaj počnejo, so bila mnoga ta¬
kratna dejanja tudi zelo upravičena.

Da mi noben Bog ne bo pomagal, če se ne bom učil in delal, sem bil prepričan
že od malega, o posmrtnem življenju tudi nisem imel priložnosti dobiti bolj kon¬
kretnih podatkov. Nikoli pa nisem zameril ljudem (predvsem starejšim in tistim
v nesreči), ki so iskali poleg drugih tudi nebeško opcijo. Sem pa vedno zameril cer¬
kvenim plačancem, da to izkoriščajo.

Vedno sem trdil, da bolj razviti in tisti s severa izkoriščajo one z juga in ne
obratno. In ob številnih stikih z ljudmi iz južnih krajev bivše Jugoslavije sem se
lahko prepričal, da je' toliko gostoljubja in neposrednosti kar težko najti v Slove¬
niji. Bil sem tudi vojak JLA, takrat ene najmočnejših armad v Evropi, in zdelo se
mi je, da bi domovino (služil sem v Sloveniji) obvarovali v primeru kakšnih napa¬
dov brez večjih težav. Leta 1977 sem bil tudi zadnji jugoslovanski vsearmadni pr¬
vak v skoku v višino.

9

V začetku osemdesetih let sem bil v času študentskih nemirov urednik štu¬
dentskega avantgardnega časopisa Informator in tako kot večina sprememb želj¬
nih študentov udeleženec številnih akcij, srečanj in protestnih zborovanj. Takrat
so bili naš vzor pariški in »pri nas« beograjski študenti, ki so se že leto prej spravi¬
li nad oblast, ta pa nadnje. V tistih časih je bilo med protestniki veliko sedanjih
poslancev, diplomatov in ministrov, ki so očitno že vedeli, za kaj se borijo. Po letu
1974, ko so razpustili študentsko organizacijo in jo združili z vsemi mladimi, so se
mnogi prej omenjeni pojavili na različnih plačanih »rodoljubnih« funkcijah in
programirano skrbeli za določeno stopnjo demokracije v Sloveniji. Skratka, nič ni
bilo naključno.

Zato sem v politiki vedno bolj videl lumparijo in pokvarjenost ter se raje usme¬
ril v študij, delo v športu in strokovno delo.

Leta 1985 sem objavil v Mladini prispevek Nadarjenci naravno bogastvo  (1), v
katerem sem se spravil na državo, ki premalo podpira izobraževanje in predvsem
zanemarja nadarjene. Leta 1988 pa so mi v sobotni prilogi Dela objavili dva član¬
ka. Prvi je imel naslov Naprej le s pametnimi ljudmi  (2), drugi pa Rdeči vsevedi škodi¬
jo  (3). Oba članka sta bila napad na sistem, ki je v svoje vrste vključeval številne
nove »komuniste« - karieriste, ki so pod vodstvom občinskih rdečih sekretarjev
pripravljali novo, demokratično Slovenijo. V tem času so se v partijo vključevali
kadri, ki so nato leta 1990 trdili, da je bila to edina možnost, da so dobili ustrezne
pozicije, nato pa so se razpršili v vse mogoče stranke in jih v veliki meri »zapacali«.

Leta 1991 sem v številnih prispevkih pisal o podobnih zadevah, le da sem ta¬
krat rdeče zamenjal s črnimi. Na grozo večine pač nisem doumel, da so se pričeli
(vsaj začasno) drugačni časi.

Od mladih let sem se kot športnik in kasneje tudi poklicno veliko mednarod¬
no udejstvoval in primerjal, zato so mi meje predstavljale le nepotrebne ovire. Ker
sem videl, da si lahko na vsakem področju, za katerega se zavzameš leto dni, med
najboljšimi v Sloveniji, sem pomiloval provincializem in lokalni butalizem in
organsko sovražil tistih nekaj odstotkov deviantov, ki jim da država v roke nasil¬
na sredstva in jih poimenuje nacionalna vojska. Še posebej pa sem sovražil tiste,
ki so v raznih oblikah »tuzemno« lagali in obljubljali narodu, naj malo potrpi, saj
bo potem vse boljše in lažje.

Zavedal sem se tudi tega, da demokracija pomeni prevlado (nasilje) večine nad
manjšino in da za ljudi, ki so drugačni, ki niso v pravi stranki, ne bo več mesta v
normalni družbi, pač pa le v civilni, kot na Zahodu lepše imenujejo pleme mar-
ginalcev in nezainteresiranih. Danes sem vse bolj prepričan, da je ustrezna distan¬
ca do demokracije in njenih organov ter razvpitih demokratov tisto, kar loči svo¬
bodomiselne intelektualce od »demokratičnih«.

Ko sem na lastni koži in na lastne oči doživljal, kdo vse se je prerinil na
položaje, ki so odločali o slovenskem narodu, nisem mogel biti ravnodušen. Izraz
klošarji, s katerim sem označil številne novodošle, se je za nekaj časa dobro prijel
v uradnih krogih.

Morda takšne ocene koga motijo, vendar opozarjam bralce in spominjam tudi
sebe že v začetku, da gre za moj pogled  in da se subjektivnemu pri takšnem delu ni
mogoče izogniti. Morda pa je tako še bolje, saj je brezosebnosti in papagajstva pri

10

nas že itak preveč, prijetna razburjenja in takšni ali drugačni spomini pa tudi
lahko poživijo in morda celo oplemenitijo naše življenje.

Da ne bi preveč poveličeval položaja, na katerem sem bil slaba tri leta - direk¬
tor Zavoda R Slovenje za šolstvo in šport - institucije, ki skrbi za razvoj in stro¬
kovno delovanje celotnega šolstva, obenem pa pripravlja ministrstvu predloge za
financiranje in sprejem zakonodaje, moram omeniti, da gre za slovenske razmere
res za razmeroma marginalno dejavnost: 30.000 zaposlenih učiteljic in učiteljev in
drugega osebja v šolstvu, pa okrog 300.000 otrok in njihovih staršev, dedkov in
babic. Milijon in pol Slovencev, ki so za šolo in šolanje zelo zainteresirani in se z
njo in problemi, ki jih povzroča, in radostmi, ki jih ponuja, srečuje vsak dan. In
sistemom, ki jim daje ali odvzema možnosti za študij, delo, življenje.

Pa kaj bi s tem ob bistveno pomembnejših nalogah, aferah in celo vojni, ki nas
je združevala kot enega celih deset dni v letu 1991.

Pa bodi dovolj neresnih tem.

Namen mojega truda ni bil samo zapisati del zgodovine slovenskega šolstva,
kot sem jo spoznal, gledal in tudi sooblikoval z mesta direktorja Zavoda Republike
Slovenije za šolstvo in šport, ampak tudi zabeležiti nekatera dejanja, zakonitosti,
značilnosti in težave, ki sem jih pri tem delu spoznal, da bodo morda zapisi komu
nekoč tudi kaj pomagali pri delu. Da npr. vsaj ne bo delal podobnih napak in ne¬
umnosti in morda imel celo prevelikih ambicij in želja.

Gre tudi za zapis geneze vrste akcij in ukrepov, ki smo jih izvedli v teh letih kot
posledico določene filozofije in doktrine, ki smo jo oblikovali za slovensko šol¬
stvo. Morda tudi za tiste, ki so prišli za nami in hoteli za vsako ceno pustiti svoj
pečat na posameznih segmentih šolstva. Težko jim bo to uspelo. Bili so prelomni
časi, ko smo lahko uvedli veliko novega - pogledov, metod, mišljenja, odnosov, or¬
ganizacijskih oblik, tudi modelov. In ker so bile zadeve domišljene, usklajene in v
praksi preverjene, so bile večinoma dobro sprejete. Novodošlim je ostalo pretežno
le trdo delo, ki pa redko daje možnosti za promocijo. Zato so in marsikaj tudi
poskušajo popraviti, spremeniti, izdelati po svoje, vendar praviloma ne gre, ker so
bile zadeve domišljene, za problematične pa sem oz. smo že takrat povedali, da ne
bodo uspele.

Ta problem se je zelo lepo pokazal v Beli knjigi o šolstvu  (4) (Ministrstvo za šolst¬
vo in šport, 1995), v kateri se po mnenju avtorjev prenova in uvajanje novosti v
slovensko šolo začenjata po letu 1992.

Kot funkcionar, ki sem bil zadolžen za razvoj slovenskega šolstva od konca leta
1989 do začetka leta 1992, lahko tudi zatrdim, da ni bilo posegov zaradi političnih
pritiskov (bili pa so politični pritiski), ampak smo vse aktivnosti izpeljali v skladu
z mednarodnimi usmeritvami, upoštevajoč slovensko tradicijo in posebnosti, in
seveda v naših razmerah. Pa tudi skupaj s slovensko pedagoško znanostjo, ki je ni
bilo kaj dosti in često kaj več od tega, da je bila proti vsemu, tudi ni znala ponu¬
diti. Mnogi ljudje iz tega klana so se kasneje pojavili v raznih politično »strokov¬
nih« funkcijah in so jasno pokazali, za kaj jim je v šolstvu šlo. Se največ uporab¬
nega kadra je bilo na Zavodu za šolstvo, nekaj manjših skupin pa je delovalo tudi
na Filozofski fakulteti in na obeh pedagoških akademijah. Veliko neizkoriščenega
potenciala je bilo na terenu, v šolah in drugih izobraževalnih institucijah. Pre-

11

cejšen potencial bi utegnil biti tudi na Pedagoškem inštitutu, vendar sta ga lažni
akademizem in avantgardnost, tesna sopotnika nedelavnosti in nesposobnosti,
pripeljala v žalostno situacijo. Zanimivo pa je, da so tam živeli precej bolje v »rde¬
čem« režimu kot kasneje, ko so bili na oblasti »njihovi«.

Ob takih problemih je bil na srečo strokovni svet kar solidno sestavljen, us¬
pešno pa ga je vodil in tudi vzgajal predsednik dr. Franc Lazarini.

Pedagoška stroka je imela pri meni vedno odprta vrata. Le malokrat pa je pri¬
tisnila na to kljuko in vse prevečkrat kritizirala moj naravoslovni oz. tehnični
pristop. Vedno sem namreč pri predlaganih rešitvah zahteval analizo, primerjave
s tujimi rešitvami in referencami ter predlog za eksperimentalno uvajanje s celot¬
nim paketom modeliranja sistema.

Kot naravoslovec in tehnolog sem bil šolan za reševanje problemov, medtem ko
je družboslovcem - pedagogom bolj blizu ustvarjanje novih problemov oz. kom-
pliciranje enostavnih rešitev. Na omenjeno moje stališče so imeli mnogi šolski teo¬
retiki neprestano pripombe, vendar sem jim vedno znova odgovarjal s primerom
šole, v katero pride zjutraj 1.000 otrok in npr. 70 učiteljev, vsi skupaj pa morajo
pod vodstvom ravnatelja zagotoviti in omogočiti potek pouka, vključno s prehra¬
no. In le majhna napaka lahko povzroči zmedo ali celo kaos.

Kljub vsemu pa je bilo mogoče najti nekaj posameznikov, ki so z resnim
strokovnim in znanstvenim delom dosegali visoke kriterije in se uspešno vključe¬
vali v delo in razvoj slovenskega šolstva. Vse te smo v največji možni obliki tudi
formalno vključili v delo Zavoda in podprli njihove projekte.

Zakaj govorim tu predvsem v prvi osebi in o Zavodu? Zato ker sem se odločil,
da organiziram Zavod kot centralno ustanovo za razvoj slovenskega šolstva, pa pri

12

tem v začetku nisem imel veliko podpore. Vsi so držali svoje pozicije, vsak je ča¬
kal, da mu država naroči, kaj mora pripraviti in kakšno naj bo.

V letu 1989, ko sem prišel v državno upravo, je vladalo v Sloveniji skoraj evfo¬
rično vzdušje. Vsi so hoteli boljši svet in tudi meni se je zdelo, da sem nekako po¬
klican, da pomagam. Podobno vzdušje smo kot mladi doživeli konec sedemde¬
setih let. Evropa 92, evropski standardi življenja, vzhod se je prebujal, večal se je
odpor proti vojni, veliko se je govorilo o pravicah ljudi, multikulturni vzgoji ipd.
Standard je bil razmeroma visok, motila je le huda inflacija, ki pa jo je ljudstvo
večinoma znalo primerno izkoristiti.

Tudi v šolstvu so se pojavljale zahteve, naj se zadeve spremenijo, demokratizi¬
rajo, in povzročale velike napetosti, saj toga državna uprava ni sledila potrebam in
željam prakse.

Bili smo v podobnih dilemah kot vsi šolski sistemi v svetu. Kako narediti šolo,
ki ne bo pasivizirala in trpinčila otrok, ki bo dala zadosti uporabnega znanja in
samozavesti, spodbujala ustvarjalnost in svobodomiselnost, naučila spoštovati,
razumevati in upoštevati različnost. In obenem vzgajala, kar so nekateri stalno pri-
tikali izobrazbi. Vzgajala v kaj ali za kaj? Da se prepreči nered in nasilje v šolah,
uživanje mamil, nižanje izobrazbenih standardov - kar smo poznali iz izkušenj
ZDA in zahodne Evrope.

V prelomnih letih 1990/91 se je marsikaj od tega podrlo in marsikaj je zelo po¬
membno vplivalo na šolski sistem.

Nacionalisti in provincialci so dvignili glave, spoštovanje različnosti je postalo
prepovedano, sovraštvo do včerajšnjih prijateljev in znancev zapovedano. Bili smo
republika brez svoje fizionomije, zastave in grba, med seboj smo se prepirali o
zgodovini, stare vrednote so bile podrte, novih, ki so jih ponujali vsi in vsepovsod,
ljudje niso sprejemali, vsaj v večini ne. Mladi so se ozirali po bogatem Zahodu,
stari po okostenelih sistemih, brskali po zgodovini in kosteh; stari so pogrevali
stara sovraštva, mladi še nova zraven, in hlepeli po maščevanju. Vedno več delav¬
cev je bilo brezposelnih, vlada je bila brez vizije, svet je bil poln vojn in vzhod v
razkroju. Krščansko vzgojo so nam hoteli vsiliti kot model tistega »tapravega«.
Preživete norme svobodne mladine.

Denar se je intenzivno prelival v obrambne in policijske kanale, nekateri so ga
tudi kradli za strankarske in zasebne namene, vizije so se marginalizirale.

Konec junija 1991 nas je po deklarativni osamosvojitvi Slovenije doletela še
vojna. Narodi so hoteli svoje države, državniki svoje fevde. Šolstvo je takoj prešlo
v tretji plan. Spet je zavladalo enoumje, podvrženost orožju in slepemu nacionali¬
zmu se je precej povečala. Cilji so začeli posvečevati sredstva. Celo skupščina je
bila enoumna (večina je trdila, da enotna). Poslanec Vitomir Gros, ki je stalno
gonil svoje ter podarjal banane, in minister Jelko Kacin, ki je uspešno zganjal pro¬
pagandno vojno, sta bila takratni zaščitni znak Slovenije. Milan Kučan in dr.
Janez Drnovšek kot predstavnika nove in stare oblasti pa sta pomenila skoraj
edino realno upanje za rešitev vojne situacije.

Skratka, demokratični procesi so šli malo na odmor. V šolstvu pa smo večino¬
ma želeli zadeve prehiteti, doseči najvišje standarde dela, znanja, opreme in ne ča¬
kati, kot so nas hoteli prisiliti z vrha. Najprej, da se osamosvojimo, nato gospodar-

13

sko dvignemo, potem pa bo tudi denar za izobraževanje. To na žalost, vsaj v tem
vrstnem redu ne, še ni uspelo nobeni državi.

To so bili časi hitrega in pragmatičnega ukrepanja proti usmeritvam oblasti, ki
so nam ga takrat številni upravni, politični in družboslovno usmerjeni pedagogi
ter posebej delavci v šolskih svetovalnih službah velikokrat očitali, pa četudi so
bili ukrepi taki, da so zdržali vse strokovne primerjave.

Spominjam se razprav družboslovcev o posameznih problemih in njihovega
trenutnega občudovanja, ko smo uspeli predlagano rešitev zapisati v nekaj stav¬
kih. In seveda nadaljnjih brezplodnih razprav o istih problemih. Bilo je precej
napadov in odprtih pisem, le pomembnejših konkretnih predlogov nihče iz teh
logov ni želel prispevati. Bilo pa je neskončno želja, da bi raziskovali, preverjali
ipd., čeprav je bilo jasno, da je bilo mogoče nekatere zadeve takoj spremeniti oz.
dopolniti. Predvsem je bilo veliko nestrinjanja med nami glede tega, kaj je treba
prej spremeniti. Ali družbeni in gospodarski sistem, ko je trdila večina, ali pa je
mogoča tudi obratna oz. srednja pot.

Vedno sem verjel, danes pa sem o tem popolnoma prepričan, da je samo dober
šolski sistem lahko katalizator za razvoj celotne družbe. Večina naših teoretikov še
danes misli in govori, da mora biti šolski sistem vpet v družbene razmere in se raz¬
vijati skladno z njim. Vem, da smo zaradi nespametne politike in napačnega vla¬
ganja denarja ob nastopu nove oblasti naredili velike napake in bistveno zavrli naš
razvoj.

Tu je prednjačil odnos dr. Petra Venclja, ki je, verjamem, v dobri veri, da bo po¬
magal svoji državi in ob tem vsaj moralno dvignil šolstvo, nastopal v vladi kot us¬
miljena sestra namesto kot politik, ki se bori za svoj resor. Z dr. Vencljem sva se
večkrat tudi javno sporekla o tej temi, tako da so se že na vladi spraševali, kdo
sploh vodi šolstvo. Jaz sem zagovarjal tezo, da se mora minister boriti za svoj resor

14

in denar zanj, medtem ko je naloga predsednika vlade Peterleta, da usklajuje za¬
deve med ministri. Tako pa je dr. Vencelj vedno razumel, da moramo potrpeti, da
ni denarja, drugi pa so se kopali v denarju. Vojska, policija, tudi znanost idr. Takrat
se je bistveno zmanjšal delež denarja za šolstvo v proračunu in na žalost te vojne
razmere trajajo še danes. Šolski tolar (kot so ga poimenovali po poslancu Rudiju
Mogetu), ki so ga uvedli kasneje, je le delno nadomestil izpad iz proračuna. Po
naših predlogih iz leta 1990 bi morali namreč ta denar investirati v šolstvo poleg
že obstoječega.

Tu moram posebej omeniti zelo zgrešeno politiko, ki jo je zastavila Peterletova
vlada, ki je videla odrešitev v povečanju zasebnega (predvsem na krščanski vzgoji
zasnovanega) sektorja v šolstvu. Po eni strani so videli možnost za uveljavitev
cerkve v šolstvu, po drugi strani pa za razbremenitev državne blagajne. Kdor bo
imel denar, si bo lahko plačal dobro šolo, oz. mu jo bodo plačali, če bo »njihov«.
Večini pa je oblast itak namenila vlogo natakarjev in drugih serviserjev utrujenih
zahodnjakov v igralniško in sploh veseljaško usmerjeni Sloveniji. In to je bila
politika vladajoče katoliške srenje, ki se je kasneje na srečo precej razletela zaradi
afere Hit in padca vlade predsednika Peterleta. Podoben koncept pa je na nesrečo
in žalost ekipa pod ministrstvom dr. Gabra znova ponovila s prvim predlogom
nove šolske zakonodaje jeseni leta 1994, pač po načelu liberalcev - naj se vsak znaj¬
de, kot se more, bo že kako.

Pri tej strategiji je šlo, oz. gre za katastrofalno napačno razmišljanje. Tako
maloštevilen narod, ki je praktično brez surovin in energije in na zelo pomemb¬
nem evropskem križišču, bi moral maksimalno poskrbeti za vsakega svojega posa¬
meznika. Vsi okrog nas so podaljševali obvezno, od države plačano izobraževanje,
ukinjali ozke usmeritve pri mladih in začeli gledati na ljudi kot na najpomemb¬
nejši potencial, naši pa so šli spet v drugo smer - kot že mnogokrat v šolstvu. In
leta 1991 ljudje tudi niso imeli denarja, da bi lahko sami več vlagali v šolstvo, kot

15

je predvidevala splošna privatizacijska in podjetniška evforija. Učiteljska plača je
bila namreč okrog 400 mark.

Vsak minister, ki bo želel vsaj v šolskih krogih ostati dobro zapisan, si bo moral
ne glede na finančno situacijo v državi prizdevati za kvalitetno javno šolstvo in sis¬
tem, ki v največji meri zagotavlja interes in možnost za delo in napredovanje uči¬
telja in učenca. Konkurenca zasebnega šolstva s posebnimi možnostmi, inovacija¬
mi, pa tudi omejitvami, naj ga pri tem le spodbuja. Obenem pa mora država zago¬
toviti tudi pogoje za zasebno pobudo na vseh področjih in posebej na bolj special¬
nih in to tem bolj, če je izobraževanje namenjeno starejšim populacijam, ki lahko
za izobraževanje namenijo del svojega denarja.

javnosti je danes precej neznano, marsikaj pa se je pozabilo tudi namenoma, da
smo bili v letu 1989 v okviru projekta CERI pri OECD vključeni v mednarodni in
jugoslovanski projekt o znanosti, tehnologiji in izobraževanju, ki ga je s strani
Slovenije vodil Emil Milan Pintar. Z ministrom dr. Ludvikom Horvatom, nosil¬
cem slovenskega dela projekta Milanom Pintarjem in dr. Milanom Radkovičem
(Pedagoška fakulteta Osijek), ki je bil vodja celotnega projekta, smo se dogovorili,
da pripravi Zavod model razvoja šolstva za Slovenijo kot vzorčni primer za druge
jugoslovanske republike in ga s pomočjo strokovnjakov OECD preveri po evrop¬
skih zahtevah in standardih. Ocenili smo namreč, da gre za izjemno možnost
mednarodne pomoči in sodelovanja. Jaz sem bil po funkciji vodja delovne skupine
in sem sodeloval pri vsebinskem delu in delno pri kordinaciji, projekt pa je vodil
mag. Ferdo Rečnik ob kvalitetni strokovni pomoči strokovnjakov OECD in
domačih ekspertov. Levji delež je pri projektu opravila Jelka Arhova, vodja od¬
delka za mednarodno sodelovanje na Zavodu, ki je priskrbela, obdelala in tudi
prevedla številne materiale, ki smo jih potrebovali za izdelavo projekta. Projekt je
bil mednarodno recenziran in predstavljen na sestanku na Brionih spomladi leta
1990 in je bil podlaga za vse naše nadaljnje projekte in knjigo Izobraževanje v Slo¬
veniji za 21. stoletje,  ki je izšla v januarju 1991 (5).

Ta podatek je zelo pomemben zato, ker smo imeli v slovenskem šolstvu že pred
vsemi drugimi resorji dovolj natančne podatke o sistemu, mednarodne primerjave
in predvsem vizijo, kaj je treba v slovenskem šolstvu (in tudi družbi) spremeniti,
če želimo postati moderna in uspešna država ter obdržati tiste značilnosti in
posebnosti, ki v sodobnem svetu pomenijo prednost. Glede na to, kako je zadeva
nastajala, pa jo je veliko novodobnih strokovnjakov zavračalo, ker pač niso verjeli,
da so bile študije OECD neobremenjene s politiko. Spomini na skupna jedra so bi¬
li še blizu, obenem pa se je že potencirala nestrpnost med narodi in republikami.

Modra knjiga Ministrstva za znanost, za katero mnogi menijo, da je bil prvi
resni razvojni dokument, je prišla na svetlo nekaj mesecev za našo. Vendar pa naš
projekt še ni bil potrjen in družbeno verificiran v skupščini, predvsem pa ga ni
sprejel minister s svojo ekipo, kar je povzročalo nenavadno situacijo in mnoge tudi
begalo.

Strokovni svet pod vodstvom dr. Franca Lazarinija je temeljito prediskutiral
koncept razvoja in sprememb v šolstvu in vsak predlog, ki ga je pripravil Zavod,
ter na podlagi tega tudi sprejemal rešitve, ki so se mnogim zdele preuranjene, ven-

16

dar so bile kamenček v mozaiku razvoja slovenskega šolstva in so zato, resnici na
ljubo, v praksi praktično brez večjih izjem uspešno zaživele.

Trenje med naravoslovci oz. tehniki, ki smo vodili šolstvo, ter družboslovno
usmerjenimi šolniki je bilo čutiti že od samega začetka. Predsednik strokovnega
sveta dr. Franc Lazarini in jaz sva bila kemijska tehnologa, minister dr. Peter
Vencelj pa tehnični fizik. Fizik je bil tudi dr. Marjan Hribar, vodja komisije za
srednje šolstvo pri strokovnem svetu. Predmetne skupine je prevzela Nada Pavšer
(tudi dipl. kemik), izpitni center pa dr. Sergej Gabršček (kemik). Rektor ljubljan¬
ske univerze je bil akademik prof. dr. Miha Tišler (kemik), rektor mariborske uni¬
verze pa prof. dr. Lojze Križman (metalurg). 1

Poleg očitkov o preveč tehničnem in hitrem pristopu k reševanju problemov
smo poslušali tudi tiste s strani pravnikov, ki pa so bili bolj resni. Glede na to, da
so v šolstvu veljali stari zakoni in da so ti zakoni veljali še nekaj let (najbolj osovra¬
ženi Zakon o usmerjenem izobraževanju  velja deloma še leta 1995), smo delali v
»naših« časih vse protizakonito, pač po načelu, da cilji (vsaj za večino njih smo se
uspeli v šolskem vrhu kar dogovoriti) posvečujejo sredstva. Ta očitek mi je tudi dr.
Vencelj v zadnjih mesecih sodelovanja večkrat ponovil, čeprav smo vsi vedeli, da
se z upoštevanjem obstoječe zakonodaje ne bi dalo praktično ničesar niti izbolj¬
šati, kaj šele spremeniti in smo zadeve spreminjali s konsenzom. Neizmerne bitke
pa so bile tudi z ministrovima »priučenima« pravnikoma, Stefanom Lebarjem in
Stanetom Čehovinom, in pravimi pravniki, ki so stalno dokazovali, da se ničesar
ne more in ne sme, in tudi razlagali, kakšne so kazni in posledice teh kršitev.

Tako sem dobil na Ministrstvu za šolstvo in šport tudi etiketo človeka, ki ne
pozna in ne upošteva nobenih zakonov razen zakonov narave - vsaj tega mi kot
naravoslovcu niso mogli oporekati tudi zato, ker zadeve večinoma niso niti prav
dobro poznali.

Vsi pa smo se dobro zavedali, da bomo morali verificirati vsaj osnovne oporne
točke razvoja slovenskega šolskega sistema, zato smo intenzivno pripravljali mate¬
riale za skupščino. Kljub številnim poskusom nam to ni uspelo, kot tudi ne za¬
namcem, zato Slovenija še v začetku leta 1995 nima v parlamentu verificiranih niti
osnovnih izhodišč za razvoj šolstva. Pa smo bili leta 1991 temu že zelo blizu.

V veliko zadovoljstvo mi je bilo (koristi pa od tega seveda ni bilo posebne), ko
mi je Jože Zupančič, predsednik parlamentarnega odbora za šolstvo, omogočil
jeseni leta 1991 v slovenski skupščini 10-minutno predstavitev zasnove slovenske¬
ga šolskega programa. Doživel sem izjemno dober sprejem in dolg aplavz, tako da
mi je na koncu Jaša Zlobec čestital in rekel: »Veš, da si eden redkih, s katerim se
večina v tej hiši strinja in to tako zelo, da mu celo ploska.«

»Kdo pa je proti temu, da imajo otroci dobro šolo?« sem ga vprašal. Na žalost
pa niti dr. Vencelj niti kasneje dr. Gaber nista znala izkoristiti tega preprostega
dejstva in izhodišča predstaviti v parlamentu. Zadeve so bile pripravljene strokov¬
no, ne pa politično in" morda ravno zato niso bile sprejemljive. So pač vsebovale
samo koncepte in rešitve, ki so bile optimalne za mlade, učitelje in starše, stranke

1 V nekaj mesecih po smrti dr. Lazarinija je bil vrh slovenskega šolstva do polovice že
»kemijsko očiščen«.

17

Ministri se menjajo, problemi ostajajo.

(Dr. Peter Vencelj in dr. Slavko Gaber v parlamentu.)

pa v njem niso videle takšnih ali drugačnih možnosti. Leta 1991 pa se jih niti
zavedale še niso.

Ko ob zaključku tega uvoda poskušam strniti nekaj misli in ugotovitev, lahko
rečem le, da so bila to za Slovenijo leta marsikatere zamujene priložnosti in da bi
z večjim vlaganjem v znanje Slovenija v prihodnosti kotirala precej višje, kot bo
sicer.

Da so po bitki vsi generali pametni, je dobro znan pregovor, zato pa bo morda
to pisanje vsaj malo pomagalo kakemu bodočemu šolskemu generalu, ko bo poši¬
ljal v boj svoje programe in finančne zahteve.

Vsem pa, ki so v dosedanjih bitkah sodelovali bolj ali manj uspešno, v tolažbo
pregovor: »Nihče ni prerok v svoji domovini.«

Ekipe, ki je v letih 1989 do 1992 vodila slovensko šolstvo ali pomembno vpli¬
vala na odločitve v njem, ni več. Njeni člani so se upokojili in bolj ali manj nesreč¬
no ali celo tragično končali svojo kariero oz. življenje. Med prve štejem predvsem
ljudi iz strokovriih krogov, med druge bolj tiste iz političnih.

Predsednik strokovnega sveta dr. Franc Lazarini je skrivnostno umrl decem¬
bra 1991, nesojeni idejni vodja prenove slovenske šole g. Janez Svetina je bil ubit
med junijsko vojno za Slovenijo leta 1991, nesrečno je umrla je tudi ga. E Lau-
kova, glavna pobudnica prenove šolstva v tedaj vodilni intelektualni demokratski
stranki Demosa. Umrl je tudi moj svetovalec na Zavodu za šolske sisteme Rudolf

18

Fotoarhiv Dela

Kodela. Namestnik direktorja Zavoda Jože Prelog je bil invalidsko upokojen, prav
tako pomočnica direktorja Zavoda Draga Urbas-Keravica. Obema je bolezen bi¬
stveno pospešilo stresno delo na Zavodu.

Upokojili so se (mnogi med njimi predčasno): prof. dr. Janez Sagadin (zaposlen
na filozofski fakulteti) in dr. Vera Doma (svetovalka direktorja Zavoda) - vodila
sta projekt evalvacije srednjega šolstva, Irena Levičnikova - vodja sektorja za vrtce
na Zavodu, Milena Malovrh (zadolžena za srednje šolstvo na Zavodu), Ferdo
Rečnik - vodja projekta Izobraževanje za 21. stoletje, Nevenka Seliškar jeva (vodi-
* la je skupino za tuje jezike), Karol Medja - vodja sektorja organizacijskih enot na
Zavodu, prof. dr. Franc Strmčnik s filozofske fakultete, mag. Marija Velikonja -
vodja izobraževalnega centra in šole za ravnatelje na Ministrstvu za šolstvo in
šport, Ivan Bitenc - vodja finančne službe na Ministrstvu šolstvo in šport, Milena
Markičeva - vodja osnovnih šol na Ministrstvu in drugi.

Prof. dr. Ludvik Horvat, minister in strokovnjak za razvojno psihologijo, se je
vrnil na mesto predstojnika katedre za psihologijo na Filozofski fakulteti v
Ljubljani, jaz pa sem odšel v svobodni poklic.

Na visokih državnih funkcijah pa so ostali dr. Peter Vencelj (minister) -
državni sekretar za Slovence v tujini, podpredsednik SKD, Stane Čehovin (na¬
mestnik dr. Horvata in dr. Venclja) - svetovalec vlade, Štefan Lebar (prej sveto¬
valec ministrov) - šef slovenske šolske inšpekcije, Mira Bitenc (prej vodja finan¬
čne službe Ministrstva) - svetovalka vlade, Stane Jeraj (prej pomočnik direktorja
Zavoda) - svetovalec vlade in pomočnik direktorja na Zavodu, Bojan Dolenc
(pravnik na Zavodu) - sedaj pravnik v državnem zboru. In seveda večni Boštjan
Zgonc (dolga leta vodja šolstva v SZDL), sedaj odgovoren za srednje šolstvo na
Ministrstvu.

Literatura

L S. Zakrajšek: So talenti narodno bogastvo ali državna nadloga?,  Mladina, št. 31,
1986.

2. S. Zakrajšek: Naprej le s pametnimi ljudmi,  Delo, 12.11.1988.

3. S. Zakrajšek: Rdeči vsevedi škodijo,  Delo, 3.12.1988.

4. Ministrstvo za šolstvo in šport: Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki
Sloveniji,  Ljubljana 1995.

5. Zavod Republike Slovenije za šolstvo: Izobraževanje v Sloveniji za 21. stoletje,
Ljubljana 1991.

19











.


KRATEK PREGLED
ZGODOVINE SLOVENSKEGA
ŠOLSTVA

Zakaj sem se odločil zapisati v to knjigo kratek pregled zgodovine slovenskega šol¬
stva od naselitve na to območje pa do danes? Zato, ker želim bralce seznaniti s
tem, da sem se zavedal, da so otroci, učitelji in šole obstajali na tem ozemlju že več
kot tisoč let pred našo generacijo, in upam, da bo podobno tudi v prihodnje.
Poznam tudi nekatere vzroke, zakaj so nekatere zadeve v šolstvu takšne, kot so, in
kaj je tisto tipično, kar mora upoštevati slovenska šola. S prebiranjem zgodovine
šolstva pa sem poskušal ugotoviti, kako so naši predniki ukrepali in kakšne rešitve
so iskali v prelomnih časih, ki so se običajno začeli in končali z vojnami. Te rešitve
so bile večinoma takšne, da so vplivale na šolski sistem ponavadi še dolga leta po¬
tem, ko so se vojne in revolucije končale.

V zadnjih desetletjih je bilo opravljenih v slovenskem šolstvu več sprememb in
prekucij kot v tisočletju prej. In skoraj neverjetno je, da danes postavljamo skoraj
enak sistem in z enakimi problemi, kot smo ga imeli pred stoletjem. Se zgodovina
ponavlja, se človek lahko le tako malo spremeni (in šolski sistem ga želi spremi¬
njati), je politična in gospodarska situacija podobna...?

Ali so se Slovenci naselili v teh krajih v 6. stoletju ali ne, je še v fazi različnih
razprav, tudi ali smo potomci Slovanov, Venetov ali morda celo Marsovcev, ni do¬
končno dogovorjeno. Znano je le, da posebej šolani vse do konca 8. stoletja zago¬
tovo še nismo bili. Skrbni misionar Alkuin je namreč leta 796 v pismu Karlu Ve-

21

likemu menil, da je treba tu živeče domorodce najprej dobro poučiti o nesmrtnosti
duše in o prihodnjem življenju, plačilu za delo in kazni za hudo. To so bili prvi
smotri za šolanje, ki jih je postavilo v naših krajih krščanstvo - skratka šola za več¬
no življenje. Ljudje so bili neuki in nepismeni, zato jim takratna indoktrinacija v
latinskem jeziku (resda so znali osnovne zapovedi na pamet) ni bistveno škodila.
Da pa je znal povprečni Slovenec pred 1100 leti več latinskih besed kot današnji,
nam tudi ne more biti v čast. Sicer pa je Karel Veliki ukazal ustanoviti pri škofij¬
skih cerkvah šole za duhovščino, v katerih se je verjetno šolal tudi kak naš pred¬
nik.

Prve srednjeveške šole pri škofijah in v samostanih je mogoče zaslediti na na¬
šem ozemlju v 12. in 13. stoletju v Kopru in na Koroškem. V 13. stoletju so se po¬
javile tudi prve mestne šole. Glavni cilj teh šol je bil naučiti mlade moliti, brati in
pisati. Na podlagi teh znanj in veščin se je začel pouk sedmih svobodnih umet¬
nosti po vzoru šol rimskega cesarstva. Trije jezikovni predmeti (gramatika, retori¬
ka in dialektika) so sestavljali trivij, štirje predmeti (aritmetika, geometrija, astro¬
nomija in glasba) pa kvadrivij. Najvažnejši predmet je bila latinska gramatika.
Šolanje, ki je bilo namenjeno pripravam na študij teologije, so v celoti izvajale le
nekatere šole v Evropi, na našem ozemlju pa so izvajali le posamezne dele tega šo¬
lanja. Ne tako redki srednjeveški Slovenci so se takrat šolali v Italiji, na Dunaju in
drugod po Evropi. V srednjem veku je študiralo po Evropi prek 2.000 študentov
iz naših krajev, to pa je številka, o kateri tudi dandanašnji kljub številnim dekla¬
racijam, uradom, skladom in fundacijam ter z usmeritvijo v Evropo lahko le san¬
jamo. Na 35. mednarodnem seminarju z naslovom Univerza danes,  ki je bil leta
1990 v Dubrovniku, so ugotovili, da je bil v času Erazma Roterdamskega v Evropi
večji pretok študentov kot danes, in so ravno zato organizirali program za mobil¬
nost študentov Tempus in Univerzo evropskih narodov.

Osnovne šole so se na Slovenskem pojavile šele z reformacijo. V te šole se je
lahko vpisal vsakdo ne glede na spol in imetje, ni bilo potrebno imeti nobenega
predznanja, pouk pa je bil v slovenskem jeziku. Primož Trubar je bil glavni motor
tega gibanja in je v dokumentu za ureditev protestantske cerkvene organizacije na
Kranjskem predvidel, da bo imela vsaka fara svojega učitelja, vzdrževanje šol in
učitelje pa naj bi plačevala država. Deželni knezi, Habsburžani, ki so ostali zvesti
katoliški veri, pa tega Trubarjevega dejanja seveda niso podprli, zato so bili učitelji
revni in so morali za preživetje opravljati še razna druga dela. Menda jih je precej
prepevalo pri cerkvenih obredih. Poleg sodobno načrtovanih protestantskih šol
(pa slabo plačanih) so bile po srednjeveški Sloveniji tudi katoliške šole z že omen¬
jeno usmeritvijo. Protestanti so uspeli v Ljubljani in Celovcu postaviti osnovno
šolo in stanovsko oz. deželno šolo (danes bi ji rekli gimnazija), iz katere je bilo mo¬
goče študirati neposredno na univerzi v tujini. Zato so bodoče študente učili gr¬
ščino in latinščino.

Zanimivo je, da je imela ljubljanska stanovska šola le enega zaposlenega. G.
Budina je bil rektor in edini učitelj za vse predmete, saj je le tako zaslužil za
preživetje. Sola je zato bolj životarila, dokler je ni leta 1566 prevzel Adam Bohorič,
ki je napisal tudi prvi ohranjeni slovenski pedagoški tekst - šolski red. Red je bil
razmeroma strog, prav tak je bil tudi učni načrt za latinščino. Pa se reda in učnih

22

načrtov niso preveč držali. Ob koncu 16. stoletja so protireformatorji protes¬
tantske šole zaprli, učitelje pa nagnali. To jim ni popolnoma uspelo le v današnjem
Prekmurju, ki je imelo bolje organizirano šolstvo, kar se morda pozna še danda¬
nes, ker je kar veliko uspešnih Slovencev iz tistih krajev. Konec leta 1994 so se celo
organizirali v društvo.

V večjem delu Slovenije so vzeli šole v zakup jezuiti in z izjemo nekaj dobrih
zasebnih šol uspeli dodobra osiromašiti javni šolski sistem z okrog 120 elemen-
tarkami. Učil je lahko vsakdo, ki ni vedel kaj drugega početi, posebej so bili v
modi falirani študenti in brezposelni obrtniki.

Sčasoma so jezuiti ustanovili tudi srednje šole (Ljubljana, Gorica, Celovec, Trst
- kako velika je bila tedaj Slovenija!), na katerih so ustrezno usmerjene dijake
pripravljali na vodilno vlogo v družbi, to je v cerkveni hierarhiji. Poučevali so jih
poleg jezika v glavnem samo še teologijo, pravo in filozofijo. V Ljubljani je bilo di¬
jakov teh šol nekaj sto, sloveli pa so po slabi disciplini, izostajanju iz šole in pre¬
tepanju z vajenci v rokodelskih poklicih.

Trgovske potrebe so narekovale tudi uvajanje več tujega jezika (nemščine), pi¬
sanja in računanja, za kar so sčasoma ustanovili posebne šole.

Marija Terezija je zagrenila življenje otrokom in jih leta 1774 poslala v šolo z
dekretom, in to od 6. 2  do 12. leta.

Stoletje je trajalo, da so se ukrepi prijeli, saj je bilo dela na polju, pašniku in v
hlevu vedno dovolj, otroci pa tako prikladni za tovrstna dela. Na kmetih so bile
šole bolj enostavne, imenovane trivialke (ponavadi z enim učiteljem), v mestih pa
glavne šole - normalke. Če je bil otrok dober učenec in duhovščini pokoren, so mu
omogočili tudi šolanje naprej in tako skrbeli za svoj kader. Sicer pa je v šole takrat
hodilo pri nas okrog 8.000 otrok.

Ko so leta 1773 ukinili jezuitski red, so njihove srednje šole poimenovali gim¬
nazije, višje pa licej. Učitelji so bili še vedno bedno plačani, opravljali so razna ho¬
norarna dela in so često zavidali življenje hlapcem na bogatejših kmetijah.

Ilirske province so na žalost le za kratek čas prinesle k nam tudi pridobitve
francoske revolucije. Leta 1810 so uvedli obvezno štiriletno osnovno šolanje v slo¬
venskem jeziku z možnostjo prehoda na gimnazije. Valentin Vodnik, ravnatelj lju¬
bljanske osemrazrednice, je napisal za osnovno in srednjo šolo vse potrebne učne
knjige. Francozi so v Ljubljani ustanovili tudi univerzo, saj so želeli preprečiti od¬
hajanje slovenskih študentov na študij v tujino, posebej v Avstrijo.

Leta 1815, ko so Avstrijci spet dobili bivše Ilirske province v svoje roke, so ta¬
koj ukinili osnovnošolski pouk, uvedli stari sistem in cerkveni nadzor nad šolami.
Do revolucije 1848. leta jim je uspelo tako temeljito poseči v šolo, da prek 60%
otrok sploh ni hodilo v šolo.

Leta 1869 je bil uveljavljen zakon, po katerem so postale šole državne in dežel¬
ne ustanove, učitelji pa državni uslužbenci, neodvisni od duhovščine. Učitelji so
se lahko izobraževali na učiteljiščih, vedno več pa je bilo v učiteljskih vrstah tudi
žensk, ki so učile v glavnem ročna dela. Kako drugače je danes, ko so v šoli veči¬
noma ženske, tehnični pouk pa učijo v glavnem - moški! V vsakem kraju, kjer je

2 Po 220 letih so slovenski raziskovalci zopet ugotovili, da je šest let prava starost za šolo.

23

bilo nekaj let zapored več kot 40 otrok, so morali ustanoviti šolo, če je bila že
obstoječa dlje kot 4 km. Danes, v dobi modernega prevozništva, so šole tudi bližje
skupaj. Država pa ni dolgo zdržala financiranja in je šole kmalu obesila na
»lokalne faktorje«.

Obvezna šola je bila na Štajerskem osemletna, na Kranjskem pa šestletna.
Kasneje so si lokalpatrioti to tolmačili zelo različno. Po eni varianti so zato Štajer¬
ci bolj pametni, »močvirnikom« pa je bil to dokaz, da je onim šlo bolj težko v
glavo. Po zakonu iz leta 1774 je bilo že v osnovni šoli uvedeno vsakoletno komisij¬
sko izpraševanje učencev oz. po naše eksterno ustno preverjanje. V komisijah pa
so bili za tisti čas za osnovnošolce verjetno bolj ugledni državljani, kot bodo v
naših za srednješolsko maturo leta 1995.

Nastale so tudi meščanske šole (za potrebe obrtnikov in višji nivo obnašanja
meščanov) ter gimnazije (kot splošnoizobraževalne šole) z maturo. Trgovci in teh¬
niki pa so svojo srednjo šolo imenovali realka.

Ker so Cerkev precej odrinili iz odločanja v javnem šolskem sistemu, si je za
vzgojo svojih kadrov postavila leta 1915 svojo šolo v Šentvidu - zasebno škofijsko
gimnazijo.

Do ustanovitve slovenske univerze leta 1919 so slovenski študenti odhajali na
študij v tujino, pretok kadrov je bil prost in številni diplomiranci so ostajali zunaj
Slovenije.

Po razpadu Avstro-Ogrske je nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se
je nato po raznih združitvah leta 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Pri¬
tiski ponemčevanja so se zmanjševali, zato pa se je v šolstvu pojavila tendenca
balkanizacije Slovenije pod konceptom troedinega naroda. Takšen koncept so
podpirali liberalci, večno konservativni krščanski tabor pa je bil usmerjen bolj
slovensko. Po plebiscitu leta 1920 je Slovenija izgubila nadzor nad večjim delom
državljanov na Koroškem, po prvi vojni pa pridobila zelo zanemarjeno Pomurje,
ki je slovelo tudi kot kazensko področje za režimu ne preveč naklonjene šolnike.

Napredni učitelji so zahtevali takoj po prvi svetovni vojni odpravo avstro-ogr-
ske zakonodaje in sprejem nove, vendar so najprej odpravili iz šol nemški jezik,
novo zakonodajo pa sprejeli šele leta 1929 po načelih šesto januarske diktature. S
tem so poenotili osnovno šolstvo v okviru Jugoslavije. Nove (dobre) stvari te za¬
konodaje so bile obvezna osemletna šola, združitev deklic in dečkov v iste razrede
(ni pa bilo obvezno), prepoved telesnih kazni in ocenjevanje, kot ga poznamo
danes. V avstro-ogrskih šolah je bila najboljša ocena enica, sedaj pa je postala to
petica.

Po končani štiriletni osnovni (ljudski) šoli so učenci lahko nadaljevali šolanje
na nižji gimnaziji, meščanski, strokovni ali vajenski šoli. Kdor ni šel v omenjene
šole, je moral končati višjo ljudsko šolo, ki je trajala na kmetih običajno le dve leti,
tako da je imela'večina naroda le šestletno osnovno izobrazbo. K osnovnemu šo¬
lanju so sodili še otroški vrtci, ki so jim takrat rekli zavetišča, šole za nezadostno
razvite, analfabetski tečaji, gospodinjske in gospodarske šole idr. Za plačevanje
ljudskih šol je skrbela država. Solo so ustanovili, če je bilo v krogu 4 km vsaj 30
otrok, v težje dostopnih krajih tudi samo 20 otrok, poznali pa so tudi začasne šol¬
ske Staniče, predhodnice podružničnih šol.

24

Osnovna šole je imela naslednje predmete: srbohrvaško-slovenski jezik, narod¬
no povestnico (zgodovino), verouk z moralnimi nauki, zemljepis Jugoslavije, ra¬
čunstvo z osnovami geometrije in geometrijskega risanja, spoznavanje narave,
praktična gospodarska znanja, gospodinjstvo, ročna dela, risanje, lepopis, petje in
telovadbo po sokolskem sistemu.

Leta 1931 je bil sprejet zakon o meščanskih šolah, ki so imele tri smeri: obrt-
no-industrijsko, trgovsko in kmetijsko. Absolventi teh šol so lahko nadaljevali
šolanje na srednjih strokovnih šolah, ne pa v gimnazijah. Po letu 1918 se je večina
klasičnih gimnazij spremenila v realne, razen ene v Mariboru in ene v Ljubljani
ter zasebne škofijske gimnazije v Št. Vidu. Leta 1929 je bil sprejet zakon o gimna¬
zijah.

Leta 1920 so državno obrtno šolo spremenili v tehniško srednjo šolo, leta 1929
so postala učiteljišča petletna, takrat pa je bilo po Sloveniji tudi precej trgovskih
akademij, gospodarskih in babiških šol, in to v javnih ali privatnih rokah.

Leta 1919 je bila ustanovljena v Ljubljani univerza, na katero so se do leta
1931 lahko vpisovali samo absolventi gimnazij, po tem letu pa tudi absolventi
učiteljišč.

Precej osnovnih in srednjih šol v stari Jugoslaviji je imelo manjšinske oddelke,
v katerih so bili otroci manjšin in so imeli osnovni pouk v maternem jeziku, ob¬
vezno pa tudi narodni srbskoslovenski jezik.

V stari Jugoslaviji so bili učitelji razdvojeni na dve struji, liberalno in katoliš¬
ko, pri čemer je prevladovala prva. Liberalni učitelji so se združevali v Učitelj¬
skem pokretu in v OBUA (Organizacija brezposelnih učiteljskih absolventov).

Med II. svetovno vojno je nemški okupator takoj ukinil vse šole in najprej or¬
ganiziral vrtce za otroke od 2. do 6. leta starosti. Glavni cilj teh ustanov je bil po¬
nemčiti slovensko mladež. Za osnovno- in srednješolsko mladino so pripravili
obvezne uvodne tečaje nemščine, ki so bili bolj hitlerjanska propaganda kot šola,
vendar je bil obisk razmeroma slab in vedno slabši. Potem pa so uvajali tudi redni
pouk in prepovedali slovenski jezik tudi med odmori. Nemški učitelji so otroke
fizično kaznovali. Leta 1943 so prepovedali šolanje v srednjih šolah vsem sloven¬
skim otrokom iz Nemcem nelojalnih okolij in slojev, ker so se bali šolanih nas¬
protnikov. Po letu 1944 pa so postali prijaznejši in so v osnovnih šolah dovolili slo¬
venske učbenike in enega, v letu 1945 na Gorenjskem, celo sami izdali. Vse je bi¬
lo slovensko, le osebam, ki so v njih nastopale, je bilo ime Hansi, Gizela, Paul ipd.

Italijani so bili bolj tolerantni in so uzakonili slovenski pouk, v slovenske šole
pa uvedli fakultativno tudi italijanski jezik. Učence, dijake in druge državljane so
Italijani silili v različne tečaje italijanskega jezika, v šolah pa so uvedli fašistični
pozdrav. Slovenija se je takrat znebila srbskega jezika, pa tudi jugoslovanske geo¬
grafije in zgodovine, ker so ti dve področji Italijani učili po svoje.

Madžari so na svojem okupiranem področju takoj zamenjali učitelje, program
in jezik in v veliki meri jim je uspelo pomadžariti svoje področje.

Partizani so delo okupatorjevih šol onemogočali in na osvobojenih ozemljih
odpirali svoje šole. 27.maja 1942 je Izvršni odbor OF sprejel odlok o poslovanju
šolstva na osvobojenem ozemlju. Že leta 1943 so bili imenovani šolski nadzorni¬
ki, izdelan pa je bil tudi učni načrt partizanskih osnovnih šol. V šole so uvedli

25

znani pozdrav »Smrt fašizmu - svoboda narodu«, 3  učitelji so postali tovariši in to¬
varišice, ustanovljena je bila tudi pionirska organizacija.

5. maja 1944 je začela delovati meščanska šola v Črnomlju, z odlokom predsed¬
stva SNOS, 9.10.1944, pa so vse srednje šole na osvobojenem ozemlju preimeno¬
vali v realke.

Po osvoboditvi so leta 1945 najprej podržavili vse zasebne in cerkvene šole,
zaenkrat pa pustili verouk kot neobvezen predmet. 11.7.1946 je bil sprejet zakon
o obveznem sedemletnem šolanju, ki so ga sprejeli, ker ni bilo dovolj učiteljev za
osemletno šolanje. Po štiriletni nižji osnovni šoli so šli učenci lahko na triletno
višjo osnovno šolo ali v nižjo gimnazijo, ki je imela tri nižje in pet višjih razredov.
Nižja gimnazija je imela enak program kot triletna višja osnovna šola. Leta 1950
so z zakonom spet uvedli obvezno osemletno šolanje in zelo povečali število nižjih
gimnazij, kar je zmanjšalo njihovo elitnost in izbirnost.

Leta 1947 je v Ljubljani nastala višja pedagoška šola, ki se je 1964 preobliko¬
vala v pedagoško akademijo, v devetdesetih letih pa v fakulteto. V Mariboru je
nastala pedagoška akademija iz ljubljanskega oddelka leta 1961.

Leta 1952 so uzakonili vrsto strokovnih šol, šole za učence v gospodarstvu in s
tem v centrih tudi internate.

Ministrstvo za šolstvo je nastalo leta 1949 iz Ministrstva prosvete LR Slovenije.
Leta 1951 so ustanovili svet za kulturo in prosveto, leta 1953 komisijo za reformo
splošnoizobraževalnih šol, leta 1956 pa svet za prosveto in ustanovili Republiški
zavod za preučevanje šolstva. Ta se je kasneje preimenoval v Zavod za napredek
šolstva, nato pa v Zavod SR Slovenije za šolstvo in kasneje v Zavod R Slovenije za
šolstvo in šport.

Prva večja reforma šolstva po vojni je bila leta 1958. Splošni zakon o šolstvu je
uvedel kot edino obvezno osnovno šolanje osemletno osnovno šolo. Gimnazije so
ostale le na srednji šoli, s tem da so bile klasične gimnazije ukinjene in so klasični
oddelki ostali le na nekaterih šolah. Značilnost te reforme so bile šole za fizično in
duševno prizadete otroke.

V sedemdesetih letih je bil razvoj šolstva pod močnim vplivov usmeritev Zveze
komunistov Slovenije in Jugoslavije. Značilni so bili samoprispevki, s katerimi so
gradili vrtce in šole, tudi z željo, da bi čim več otrokom omogočili vrtec in pri¬
prave na malo šolo. Na podlagi tez X. kongresa ZKJ in VII. kongresa ZKS je Za¬
vod za šolstvo leta 1975 pripravil teze o usmerjenem izobraževanju, v katerem je
bila predvidena reforma srednjih šol. Ključna je bila ukinitev gimnazij, ki so ji
očitali elitizem in povečanje splošnoizobraževalnih predmetov v vseh srednjih šo¬
lah, kar naj bi odpiralo možnost za študij vsem mladim. V šolskem letu 1975/76 so
prvine usmerjenega izobraževanja uvedli v prvi letnik pedagoških šol, aprila 1980
pa je bil sprejet zakon o usmerjenem izobraževanju, ki je zaznamoval desetletje us-
merjencev.

3 Po vojni ga je nadomestil pozdrav: »Za domovino - s Titom naprej.«

26

Literatura

1 ■ Jože Ciperle: Nekaj utrinkov iz zgodovine šolstva na Slovenskem do začetka XX. sto¬
letja,  Unesco glasnik, april 1993.

2. Jože Ciperle, Andrej Vovko: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja,  Slovenski šolski
muzej, 1987.

3. Vlado Schmidt, Vasilij Melik, France Ostanek: Osnovna šola na Slovenskem
1869-1969,  Slovenski šolski muzej, 1970.

27




























KOLEDAR

Po kratkem opisu več kot tisočletne zgodovine šolstva v naših krajih je na vrsti
daljši pregled aktivnosti v slovenskem šolstvu v letih 1988 do 1992, ki jih lahko
označim za leta osamosvajanja Slovenije. Kot sem že omenil, verjetno v tem času
nisem bil naključno na mestu direktorja Zavoda SR Slovenije za šolstvo. Moja
funkcija se je pričela, ko so se najavljale spremembe sistema in so se stari kadri
umaknili na varnejša mesta, in končala, ko so se novi kadri ekipirali in zavzeli
njim pripadajoče ključne pozicije.

Pri poglavju Koledar sem se odločil slediti predvsem zapisom novinarjev in
tudi člankom v nekaterih strokovnih revijah. Na ta način sem poskušal čimbolj
objektivno in vsestransko predstaviti najbolj perečo in zanimivo problematiko v
določenem trenutku od časa, ko sem nastopil službo na Zavodu, pa do trenutka
odhoda.

Pri nekaterih člankih objavljam tudi kratke povzetke, drugod komentarje.
Nekateri članki pa so zaradi avtentičnosti objavljeni kar v originalu in v celoti.

Pri pregledu svojega arhiva člankov iz tistega obdobja sem ugotovil, da se je o
šolstvu v tistem času kar precej pisalo in da smo dali novinarjem precej zanimivih
tem, pa tudi gradiva, saj smo redno prirejali tiskovne konference in jim bili na raz¬
polago.

Namen tega zapisa je prikazati najpomembnejše dogodke, tako kot so jih videli
novinarji in na njihov način, obenem pa sem poskušal dodati kak komentar in
opombo, s čimer sem poskušal bralce spomniti na podrobnejši tekst v knjigi, vča¬
sih pa tudi malo razvedriti. Ne strinjam se namreč s tistimi, ki menijo, da je slo¬
vensko šolstvo s svojo zgodovino vred ena sama velika žalost. Vedno je bilo veliko
smešnih, včasih celo norih zadev, ki so udeležencem dajale temo za razburjenje,
razpravo in viharjenje (tudi možganov) - vse to pa je tisti življenjski sok, ki pogo¬
juje napredek - pa čeprav je včasih tudi slab.

29

1989

Julij 1989

Kroniko začenjam s člankom, ki je na svoj način napovedal potrebo po temelji¬
tejših spremembah v slovenskem šolstvu, avtorice dr. Darje Picige. 4  Dr. Piciga je
28.7.1989 objavila v Naših razgledih članek Za splošno izobrazbo.  Kot je omenila v
uvodu, je želela vzpodbuditi strokovno razpravo med izobraženci o tem, kakšno
splošno šolo potrebujemo. Ni šlo le za šolo, ki pripravlja na univerzo, pač pa za
splošno znanje, ki ga bo imel slovenski izobraženec, ko se bo vključeval v svet.

Avgust 1989

Na odziv ni bilo treba dolgo čakati in že 11. avgusta se je s člankom Vzgoja Slo¬
vencev v Evropi  v istem časopisu oglasil dr. Drago Čepar, moj dobri znanec iz časov,
ko smo snovali delo z mladimi raziskovalci na Institutu Jožef Stefan. Med drugim
je zelo jasno povedal: Sola, ki vzgaja narodovo izobraženstvo, naj se zgleduje po šolah,
ki vzgajajo pripadnike tistih narodov, s katerimi bomo največ sodelovali.  Kmalu se je po¬
kazalo, da je bil s tem mišljen predvsem krščanski svet.

Dr. Bogomir Novak je v prilogi Dela Znanje za razvoj 30.8. objavil rezultate
svojih raziskav o preobremenjenosti učiteljev. V njih je ugotovil, da učitelji pre¬
obremenjujejo učence v šoli tudi zato, ker so premalo izobraženi in usposobljeni
za moderen pouk, zavezani z učnim načrtom in učbeniki in ker delajo v slabih
pogojih.

Jože Zupančič se je očitno pripravljal na nove čase in v zanosnem tonu pisal,
kako je videl v vrtcu in šoli smeh, veselje, hudomušnost ipd.

Zupančičevi »izleti« v politiko niso ostali neopaženi, saj ga je 30.8. Alfred Že¬
leznik v Večeru pošteno okrcal.

Večer je tudi logično zaključil, da se s slabšo kvaliteto šole veča število članov
Kluba staršev za boljšo šolo. Le-tega je marca 1989 ustanovila Marja Strojinova iz
ljubljanskega svetovalnega centra. V začetku avgusta 1989 je slovensko javnost
razburila z izjavo Sola je staršem otroke dotolkla  (1), nakar je bilo mesec dni o tem
precej polemik.

September 1989

1. septembra je zasedal Republiški komite za vzgojo in izobraževanje in obravna¬
val dve glavni točki: nezavidljiv finančni položaj šolstva (uvodničar Niko Žibret)
in predstavitev novega sistema sistema organizacije celotnega šolskega sistema
(uvodničar dr. Ludvik Horvat). Ugotovili so, da je potreben slovenski šolski na¬
cionalni program, kar je v naslovu članka zapisala tudi avtorica (2).

4 Ta članek je bil povod za to, da sem dr. Picigo povabil k sodelovanju in jo imel do sredi¬
ne leta 1991 za najkoristnejšo svetovalko v šolskih sistemih. Proti koncu leta 1991 pa so
se najine poti na žalost pričele razhajati predvsem zaradi finančnih interesov in njene
vloge pri pripravi »Vencljeve« koncepcije. Kasneje pa se je uspešno prilagodila tudi že¬
ljam in potrebam liberalcev.

30

Lačni otroci v osnovnih šolah  je zapisala Vesna Kalčič v Dnevniku 14.9. in pove¬
dala nekaj dejstev: Sendvič v bifeju je cenejši od šolske malice, starši otroka vse pogosteje
prijavijo le za en obrok, malica stane od 15.000 do 18.000 dinarjev, kosilo pa kar 43.000
dinarjev.

Večer je 15.9. 1989 predstavil v rubriki Portret Frančka Lasbaherja, mojega
sodelavca na Zavodu, predstojnika enote v Dravogradu. Med drugim se je tisti čas
precej ukvarjal s pripravo Wolfovih slavnosti. Za Huga Wolfa so namreč takrat
ugotovili, da je bil slovenskega rodu, proslave v letu 1990 pa so potekale tudi ob
raznih polemikah.

Jože Zupančič si je utiral pot v šolske vrhove s kritiko obstoječega šolskega sis¬
tema. Prvi prispevek je objavil v Večeru 16.9.1989 z naslovom Se politika umika iz
šol?  V uvodu je zapisal:

Da je naš šolski sistem od vrtcev do univerze, preko različnih oblik izobra¬
ževanja odraslih in nevemkakšnih drugih oblik, izjemno tesno povezan z
našo ideologijo in politiko, ni potrebno posebej opisovati. Zanimivo je, da se
večina udeležencev, tako enih kot drugih, te politične prežetosti izobraževal¬
nih vsebin niti ne zaveda. Tako pač je. Vzamejo jo kot dejstvo. Vsi zakoni,
predmetniki, učni načrti, razna navodila in pravilniki, načrti in analize,
našteval pa bi lahko še dolgo, imajo v načelih, smotrih itd., jasno zapisano,
kakšno samoupravno, socialistično, marksistično, vsestrano razvito in po¬
polno itd. šolo in osebnost soustvarjamo v našem enovitem šolskem sistemu.

Tem smotrom je podrejeno tudi izobraževanje učiteljev in organiziranost
mladih izven pouka na šolah. Opraviti imamo, mogoče je to težka in celo
nevarna ugotovitev, z zaprtim krogom ideološkega nasilja, ki kakršnokoli
drugačno razmišljanje odstrani, tudi na surov način. Ob tem se človek neho¬
te spomni na pregon dr. F. Pedička z začetka sedemdesetih let.

Nadalje pa je omenil, da pluralizem omogoča ustvarjalnost, da konkretnost ni
enostavna in da so pri nas še različne ovire, ker smo Slovenci odlični oblikovalci
idej, sposobni komplicirati v nedogled, šibki v operacionalizaciji in katastrofalni
v izvedbi. Največja ovira je v nas samih, to je naša samoupravna zabetonirana miselnost,
ki preprečuje lastno in ovira različno razmišljanje drugih. Naskok na ta beton ima abso¬
lutno prednost. Bojim se, da bomo še nekaj let politizirali in spolitizirali vse, tudi najbolj
preproste reči,  so bile zaključne, preroške besede spoštovanega ravnatelja Gimnazije
v Celju.

22. septembra se je s prispevkom v Naših razgledih (Sola za svet)  na temo, ki jo
je začela dr. Piciga, oglasil dr. Peter Legiša. Potarnal je nad veliki razlikami med
cilji srednje šole in potrebami univerze. Sam bi bil izredno zadovoljen, če bi v prvi let¬
nik dobili slušatelje, ki bi res dobro obvladali pisno in ustno izražanje, dobro znali vsaj en
tuj jezik, brezhibno obvladali osnovne matematične tehnike ter imeli razvite delovne
navade.

Dve tedna kasneje se je Zupančič ponovno oglasil s prispevkom Sole del javnih
služb  (3). Podčrtano je bilo zapisano naslednje: Svobodno menjavo dela na področju
šolstva smo uvedli leta 1971, da bi z ustavnimi dopolnili razdržavili šolstvo. Namesto
večje svobode in ustvarjalnosti pa smo v teh skoraj 20 letih uveljavili ukleščenost in

31

upravno nabuhlost brez vsebine. Zrnje in pleve bo treba ločiti.  V posebnem okvirju pa
je bil avtor še ostrejši: Razmnožili smo različne samoupravne organe in napihnili sa¬
moupravni formalizem . 5

25.9. je Niko Slana zapisal v Delu Športni gimnastični razredi so se že globoko
zasidrali.  Ugotovili so, da je na dveh šolah (Brežice in Ljubljana - Karel Destovnik
Kajuh) program dobro uspel, na šoli, kjer pa ni bilo podpore Gimnastične zveze
Slovenije, pa se je sesul. 6

Konec septembra je bil v Dnevniku intervju z dr. Ludvikom Horvatom. V
njem je razložil, kaj na bi obsegal nacionalni program:

Kaj naj bi obsegal naconalni program

- Vzgoja predšolskih otrok: vzgoja predšolskih otrok in priprava otrok
za šolo kot organska sestavina vzgojno-izobraževalnega sistema najmanj v
sedanjem obsegu ter usposabljanje otrok z motnjami v telesnem in duševnem
razvoju.

- Osnovna šola: obvezno osemletno osnovno šolanje celotne populacije
in druge vrste programov, s katerimi lahko posameznik dokonča osnovno
šolo.

- Srednja šola: programi za pridobitev srednje izobrazbe najmanj v
dosedanjem obsegu oziroma za celotno generacijo.

- Visoko šolstvo: študij za pridobitev višje in visoke izobrazbe, vključno
s podiplomskim študijem s težnjo po povečani učinkovitosti, raziskovalno
delo kot temelj pedagoškega dela.

- Druge oblike izobraževalnega in vzgojnega dela: nižje glasbene šole
in vzgojno delo v domovih za učence srednjih šol najmanj v dosedanjem ob¬
segu.

- Dejavnosti, ki zagotavljajo standard učencev in študentov: prevozi,
regresi za prehrano, štipendije in druge obike uravnavanja razlik življenj¬
skih stroškov v primeru šolanja zunaj kraja stalnega bivališča.

- Raziskovalno, razvojno-proučevalno in drugo strokovno delo, potreb¬
no za razvoj strok, vzgojno-izobraževalnega sistema in vzgojno-izobraže¬
valnega dela, ter strokovno izpopolnjevanje učiteljev.

- Znanstvene in strokovne publikacije na področju vzgoje in izobraže¬
vanja ter mladinska periodika.

- Mednarodno sodelovanje: zamejci, zdomci, proučevanja tujih znan¬
stvenih strokovnih in organizacijskih dosežkov na področju vzgoje in izo¬
braževanja.

- Izobraževanje odraslih za pridobitev osnovne šole, vzpostavitev orga¬
nizacijskih oblik za spodbujanje strokovnega izobraževanja.

5 Všeč mi je bilo, da je avtor pisal v prvi osebi, ne pa kot večina drugih, ki so bili tudi zra¬
ven vsa ta leta, pa so pisali: »Razmnožili so, uvedli so, prisilili so nas ipd.«

6 Kasneje smo koncept teh razredov spremenili, tako da ni imela gimnastika odločilne
vloge, ampak šport na splošno, kar je omogočilo uspešno širitev teh oddelkov po sloven¬
skih osnovnih šolah.

32

Shematično pa je pokazal tudi, kako si stara oblast zamišlja organizacijo šolstva
pod novo oblastjo .

Shema 1 : Možni model družbenega upravljanja na področju
vzgoje in izobraževanja na ravni republike 7

Oktober 1989

6. oktobra pa se je v Naših razgledih oglasil še dr. Franc Lazarini s prispevkom
Splošnoizobraževalna srednja šola včeraj , danes in jutri.  V njem je zapisan za kasnejši
razvoj srednjega šolstva v Sloveniji usoden stavek: Termin splošnoizobraževalna (ali
splošna) srednja šola je skovanka v »šolskoreformnem novoreku«, ki bi ga lahko zaradi
mene mirno zamenjali s terminom gimnazija.

Zakaj usoden? Zato ker je prof. Lazarini tudi predvidel, da bo v tem programu
le okoli 20 % dijakov, medtem ko je menil, da bi širjenje tega programa (kije  na¬
menjen za najhitrejšo pot do univerze)  slabilo njegovo kvaliteto, obenem pa odvze¬
malo najbolj sposobne učence iz tehniških šol. 8

7 Predlog IS SR Slovenije leta 1989.

8 Pri tem konceptu sva se z dr. Lazarinijem najbolj razhajala in uveljavitev njegovega
koncepta v prenovi srednje šole povzroča in bo povzročala v slovenskem šolstvu še dolga
leta velike težave.

33

Večer je 7.10.1989 objavil intervju z Romanom Lavtarjem, odličnim poznaval¬
cem slovenskega šolstva (kot ga je označil novinar), z nadnaslovom: Učitelj je v res¬
nici državni uradnik.  Omenil je, da se mora zgoditi po mnenju mladine (ZSMS) de¬
politizacija vseh sfer in prerazporeditev odločanja. Menil je, da mora republiška
skupščina dajati glavne usmeritve v državi in ne skupščina izobraževalne skup¬
nosti, ki je prevzela celoten nadzor nad šolstvom. Ocenil je tudi, da komite za
vzgojo in izobraževanje nima prave vloge. O drugih pomembnih problemih pa je
menil naslednje: 9

Kakšna naj bo funkcija komiteja v novem modelu slovenskega šol¬
stva? Morebiti tudi kaj o Zavodu za šolstvu Slovenije?

» Vprašanje je, če Zavod za šolstvo sodi pod okrilje komiteja. Zavod for¬
malno že spada pod upravni organ, vendar mora imeti predvsem razvojno
funkcijo. Lahko bi bil pedagoški center, ki bi skrbel za stalno izobraževanje
učiteljev, posodobitev šolske prakse itd. Zavod za šolstvo bi moral opravljati
razvojno in svetovalno delo, nadzor pa bi moral biti v rokah komiteja. Ta
zadeva je zdaj sicer v pat poziciji, zato ker zakon o pedagoški službi še ni spre¬
jet. S sprejetjem ustave bo moral zakon, po mojem mnenju, spet v proceduro,
če hočejo, da bo legalen. Zdaj pa še o vlogi komiteja. Ministrstvo bi moralo
skrbeti za določanje splošnih pogojev, za funkcioniranje posameznih izo¬
braževalnih institucij in za določanje kakovostnih ravni pri prenehanju z ene
stopnje šolanja na drugo. To je zdaj že jasno z uzakonjeno maturo. Ko go¬
vorim o funkciji komiteja, ne morem obiti svobodne menjave dela. Država bi
morala namreč direktno pokrivati najbolj elementarne funkcije za delovanje
izobraževalnega sistema. To pomeni, da denar prihaja neposredno iz prora¬
čuna. S tem ima država (skupščina Slovenije) tudi večji nadzor nad siste¬
mom. Za vse tisto, kar je nad izobraževalnim standardom in je določeno z za¬
koni, pa je smiselno ustanoviti sklad, v katerem se naj preoblikuje skupščina
Izobraževalne skupnosti Slovenije. Sklad naj ima funkcijo financiranja in ne
več izobraževalne politike. Doslej je imela interesna skupnost obe funkciji.

Po moji sodbi je izvirni greh za padec zakona v nezaupanju delegatov
skupščine do predlagalcev zakona. Navzlic mnogim vprašanjem, se je ko¬
mite do delegatov zelo arogantno obnašal in ni imel zadosti argumentov, da
bi uveljavil sprejem zakona. Gnala ga je predvsem motivacija, kako doka¬
zati svoj prav, ne pa upravičenost za sprejem tega zakona. Zdaj sicer že ob¬
staja formalna oblika med svetovanjem in nadzorom. Mladinska organiza¬
cija je predlagala, da bi pedagoški nadzor opravljala posebna služba pri ko¬
miteju.

Vztrajam pri tem, da je treba ustanoviti inšpekcijo in ji določiti takšne
in takšne kompetence. Zdaj se dogaja, da meja med inšpekcijo in svetovan¬
jem ni opredeljena, ni določena. Zavod za šolstvo je bil dolgo časa zane¬
marjena institucija - po strokovni in finančni plati.

Temu ustrezno je bila tudi omejena njegova dejavnost. In prav tukaj so
vse anomalije tega spornega zakona.«

9 Ta mnenja so zanimiva zato, ker je bil Roman Lavtar po prihodu dr. Gabra na mesto
ministra glavni ideolog organizacije slovenskega šolstva in kadrovik ministrstva.

34

Kako pa si je vlada konec leta 1989 predstavljala šolstvo v novih razmerah, kaže
prispevek Vesne Kalčič (4):

Izobraževalne skupnosti ne bo več

S sprejetjem ustavnih dopolnil in z ustavnim zakonom se obetajo velike
spremembe tudi v organiziranosti ustanov, ki pri nas urejajo področje izo¬
braževanja. Namen napovedanih sprememb je bolj smiselno in učinkovito
organizirati družbeno upravljanje področja vzgoje in izobraževanja na vseh
ravneh odločanja ter bolj usklajeno delovanje, zakonodajnih, strokovno
pedagoških in finančnih služb. Hkrati, ko bodo samoupravne interesne
skupnosti nehale delovati kot četrti zbor, se obeta tudi odprava izobraževal¬
nih skupnosti, vsaj tako organiziranih, kot jih poznamo zdaj.

Strokovne službe izobraževalnih skupnosti naj bi prišle pod okrilje
upravnih organov. Na republiški ravni naj bi postala sestavi del bodočega
sekretariata oziroma ministrstva za vzgojo in izobraževanje kot njegov fi¬
nančni planski sektor.

Prihodnji sekretariat naj bi pod svojo streho združil še pravno norma¬
tivno službo, to je pravzaprav sedanji komite, razvojno svetovalno službe,
sedanji Zavod za šolstvo in inšpekcije oziroma nadzorno službo. Tako bi
takšnemu resornemu organu omogočili, da bi odgovorno upravljal področje
izobraževanja pri nas. Saj bi se povezale niti odločanja o programih in za¬
konskih podlagah z možnostjo upravljanja s sredstvi, namenjenimi za izo¬
braževanje. Tako bodo programe ali inovacije, kijih bo predlagala razvojno
svetovalna služba, lahko »v isti hiši« ocenila z vidika normativno pravnih
možnosti oziroma morebitnih potrebnih zakonskih spremembah, hkrati pa
tudi že ugotovili, koliko sredstev bo potrebnih zanj. Tako bomo lahko spre¬
jeli le tiste programe, za katere bomo vedeli, da lahko zanje zagotovi sredst¬
va, je dejal Ludvik Horvat, predsednik republiškega komiteja za vzgojo in
izobraževanje. Doslej smo imeli namreč takšno prakso, da smo sprejeli ved¬
no nove naloge in programe, ne da bi vedeli, koliko nas bodo sploh stali.

Kljub predvideni reorganizaciji ustanov na področju šolstva ne bodo
nikogar od zaposlenih postavili na cesto, je zatrdil Ludvik Horvat. To pa
seveda ne pomeni, da bo prihodnji sistem urejenega šolstva deloval le v dru¬
gačni organizacijski obliki pa z enakim številom, četudi odvečnih, kadrov.

Med procesom reorganiziranja bodo morebitne presežke preusmerjali na
druge funkcije. Tako smo morali že poskrbeti za 12 preveč zaposlenih, ko so
odpravili posebne izobraževalne skupnosti.

12. oktobra je bilo v časopisih nekaj člankov o problemu vpisa in tudi napoved, da
bo leta 1990 spet podobno, saj se je število otrok, ki so zaključili osnovno šolo,
vsako leto povečevalo. Manjkalo je 1.000 mest za otroke v srednjih šolah v Ljublja¬
ni- Potrebni so novi programi in prostori,  so ugotavljali avtorji člankov. 10  Skupnost

10 Povsem podobno ugotavljajo novinarji leta 1995, kar ni čudno, saj so ljudje, ki krojijo
usodo mladih v Ljubljani praktično več čas isti, na čelu z zavodom za poklicno sveto¬
vanje.

35

srednjih šol je dala pobudo za prenovo tehniških srednjih šol in si zaželela, da bi
bila ta pripravljena pravočasno, do razpisa.

Slavisti so imeli zborovanje v Portorožu in javnosti sporočili zahtevo: »Naj
izgine ideologiziranje iz šol.« 11  (Večer, 12.10.1989). Med sklepi so bili najpomemb¬
nejši naslednji: Društvu primanjkuje denarja, slovenski jezik mora dobiti ustrez¬
no mesto tudi v JLA, predstavniki Slovenije naj uporabljajo slovenski jezik v
uradnih nastopih v Jugoslaviji, posebno pa so se posvetili tudi imenom ulic, šol,
ustanov ipd. in predlagali, da jih je treba dobro pregledati in črtati prilastke, ki so
v zvezi s pogubnim kultom osebnosti. Kot primer so navedli Edvarda Kardelja in
univerzo v Ljubljani. Zavzeli so se za zmanjšanje števila predmetov v šoli, zato pa
za povečanje števila ur slovenskega jezika.

Precej časa pa so slavisti namenili uvajanju mednarodne mature v Sloveniji in
se ob tem tudi zapletli s svojo izjavo želje po mednarodnih primerjavah. Takole je
novinar zapisal njihovo modrovanje o teh problemih.

SDS tudi meni, daje srednjo šolo treba potegniti iz samoupravnega eksperi¬
menta in se vrniti k mednarodno uveljavljenim oblikam teh šol.

SDS je odločno nastopilo zoper uvajanje srednjega šolanja v Sloveniji
z neslovenskim učnim jezikom (iz angleščine na t. i. mednarodni maturi), s
privilegiji na ravni pedagoškega uposabljanja in učnih programov. Pogoji
za mednarodno maturo slovenščino ponižujejo na raven folklorne kuriozno-
sti, iz katere se dijaki teh šol dvigajo v mednarodno veličastje angleščine
(francoščine, španščine).

16. oktobra je imel sestanek aktiv komunistov, ki so delali na vodilnih polo¬
žajih v slovenskem šolstvu, z nalogo, da pripravi gradiva za bližnji kongres Zveze
komunistov Slovenije, in izrazil pomisleke glede načina razpravljanja o pripravah
na delovanje slovenskih šolskih organov v prehodnem obdobju po novem letu.
Skrbelo jih je izključevanje javnosti iz razgovorov, predlagali pa so tudi, naj se pre¬
hodno obdobje uredi z zakonom. Boštjan Zgonc je obljubil, da se bodo v svetu za
vzgojo in izobraževanje pri socialistični zvezi zavzemali za razčiščevanje odprtih
vprašanj. Predsednik aktiva Jože Miklavc pa je ugotavljal, da bi se morali civilno
organizirati tako, da bodo odbili pritiske države, ki dobiva nove pristojnosti,
samouprava in svobodna menjava dela pa se z ustavnim zakonom opuščata. Vse to
je za bodoče rodove zabeležil v Delu Janko Svetina.

Janko Svetina je novembra pripravil obširen intervju z dr. Ludvikom Horva¬
tom, predsednikom Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno
kulturo.

Glavni poudarki iz intervjuja:

Z novim letom se bodo pristojnosti izobraževalnih skupnosti prenesle na
državo oziroma njene organe v republiki in občinah, s tem da za leto 1990
ne bi nikjer uvajali kakšnih korenitih novosti. Ohranjali bi stanje po doz¬
dajšnjih modelih in kakor je bilo dogovorjeno za plansko obdobje 1986/90.
Ljudem, ki bodo prihodnje leto na volitvah prevzeli vodstvene funkcije, bo

11 Iz zborovanja društva je velo samo to, proti čemur so bili, sama politika in zapečkarst-
vo.

36

treba omogočiti, da stvari na svoj način uredijo in peljejo naprej, sestavijo
načrte za novo petletje in oblikujejo nacionalni program. Za ureditev neka¬
terih pomembnik vprašanj bo treba počakati nov zakon o zavodih. Za leto
1990 naj bi torej še uporabljali sedanji zagotovljeni šolski program, ki ni isto
kot bodoči nacionalni program.

- Leto 1990 naj bi izpeljali s čim manj motenj v organizaciji, finan¬
ciranju in pripravah za prihodnje petletje. Ena izmed osnovnih nalog bo na
novo opredeliti nacionalni program - od predšolske vzgoje do podiplomske¬
ga študija. Obveznosti bo že prevzel novi mandatar z novo ekipo ljudi.

- Povsod v Evropi šolski resor teži k temu, da ima ob sebi močno razvoj¬
no strokovno službo, podrejeno resorju ali v njegovi sestavi. Mogoče je, daje
podrejena predsedniku vlade, ne ministru; problem nastane, če je vlada
koalicijska in minister ni iz iste stranke kot predsednik vlade; minister tedaj
nima ob sebi strokovne službe za izvedbo tistega, za kar je odgovoren.

Glede samega organiziranja nove slovenske vlade in v njej šolskega
resorja za prihodnje leto je bilo do zdaj mogočih več različic: šolstvo-zna-
nost-kultura-telesna kultura, družina-predšolska vzgoja, šolstvo-šport itd.
Vse to so le zamisli, kako bi naj bilo v prihodnje. Za novo, kakor že pač bo,
bo treba v prvem polletju prihodnjega leta pripraviti strokovne podlage in
dati proste roke mandatarju bodočega slovenskega izvršnega sveta, da delo¬
vanje uprave organizira čimbolj racionalno, smotrno, učinkovito. Za pre¬
hodni čas je zdaj zamišljeno (dogovorjenega ni še nič), da bi bil skupen resor
za šolstvo in (morebiti) šport s samostojnima skladoma za šolstvo in za šport.
Šport je najprej zahteval samostojen resor, zdaj v alternativi pristaja na
združitev - če že, tedaj s šolstvom, vendar z dvema ločenima skladoma. De¬
narni sklad bo seveda moral z denarjem gospodariti, minister bo njihove od¬
ločitve realiziral ali lahko tudi zaustavil; problem bi tedaj moral razrešiti
ustrezni organ (odbor) republiške skupščine.

To konkretno pomeni, da bo neka stvar uvedena šele takrat, ko bo imela
ne le načelno podporo, marveč tudi finančno podlago. Nekega programa ne
bo mogoče povečati, če ne bo za to hkrati zagotovljen tudi denar. V šolstvo
so do zdaj prihajale tudi stvari, ki so jih drugi zakoni odrejali  - na primer
šolska administracija itd. - in so imeli bistvene finančne posledice, denarja
pa ni prišlo več. Bodoči minister se bo moral takim stvarem upreti. Zdaj pe¬
stijo šolstvo prenekatere težave, na katere sam ne more vplivati, na primer
vrtoglava rast cen prevozov učencev v šolo, stroški za obvezne sistematične
zdravstvene preglede, ki jih določajo organi zunaj šolstva, plačajo pa se iz
šolskega dinarja itd. Mnoge šolske novosti se niso ob sprejemanju nikoli pre¬
verjale, ali  so tudi denarno izvedljive. Minister bo moral ob strokovnih od¬
ločitvah, ki mu jih bo predložil strokovni organ, odločiti, ali bodo uresničlji¬
ve na račun zmanjševanja stroškov kje drugje ali le z zagotovitvijo dodat¬
nih sredstev.

37

1990

Januar 1990

Najpomembnejši dogodek zadnjega januarja pred osamosvojitvijo Slovenije je bi¬
lo počivanje po novem letu ter priprava na zimske počitnice po zaključenih pol¬
letnih ocenah. Kadar imajo ljudje v šolah dosti dela, imajo politiki mir in tako je
bilo tudi tega januarja.

Najpomembnejši dogodek meseca je bilo dolgo pismo (5), s katerim je predsed¬
nik strokovnega sveta za vzgojo in izobraževanje Socialistične republike Slovenije
dr. Franc Lazarini javnosti napovedal novosti v slovenskem srednjem šolstvu za
leto 1990/91.

V prvem delu pisma je razložil, katere ukrepe je strokovni svet že sprejel v prid
šolstvu in da so predvidene rešitve temeljito domišljene in pripravljene tudi na
podlagi raziskav in primerjav.

Takole pa je napovedal drugo fazo prenove: 12

Po normativnih in sistemskih spremembah in ob oblilici rezultatov raziskav
torej ni več ovir za pričetek že davno načrtovane druge faze prenove. Pobudo
zanjo je sprejel strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje v novembru
1989 in jo posredoval Zavodu SRS za šolstvo, da pripravi strokovne pod¬
lage in izdela izhodišča. Med načrtovanimi spremembami je pomembno
zlasti poenotenje strukture programov, ki so nastajali v premalo povezanih
»pisovskih « forumih.

Glavni poseg prenove pa bo nedvomno ločitev triletnih in štiriletnih sme¬
ri, kar omogoča spremenjeni zakon z določilom o vpisu v smer. Vsebine v
triletnih smereh bo tako mogoče v večji meri naravnati na potrebe dela in jih
približati učencem, ki se v takšne smeri vpisujejo; v štiriletnih smereh pa bo
zato mogoče pouk intenzivirati in učence bolje pripraviti na visokošolski
študij. Ob ponovni uvedbi poklicnega šolstva poleg tehniškega pa ne kaže
pozabiti na pozitivne pridobitve reforme, to je na povečano splošno izobraz¬
bo v triletnih smereh in na prehodnost med smermi izobraževanja; tudi v
prihodnje jo bo treba omogočiti in spodbujati.

Pomembna naloga druge faze prenove so vpeljava mature kot kvalifi¬
kacijskega izpita med srednjim in višjim ter visokim šolstvom in priprave
učencev na maturo, kar bo izenačilo možnosti učencev v različnih progra¬
mih za nadaljnje izobraževanje.

Dozorel je tudi čas, da oblikujemo splošnoizobraževalno šolo namesto
treh dosedanjih splošno naravnanih, a med seboj zelo podobnih programov:

12 Iz tega teksta je jasno videti, da smo se vsi skupaj zavedali, da ne bo mogoče že prvo
leto v celoti določiti programov in tudi predmetnikov, ampak da bo to proces. V resni¬
ci smo storili več, kot smo načrtovali, ker je bila politika zaposlena z drugimi zadeva¬
mi in ni imela časa vtikati se v šolstvo. Da je to res, potrjuje tudi liberalno obdobje vla¬
danja v šolstvu od leta 1992 in naprej, ko v treh letih ni uspelo uvesti v šolo praktično
ničesar, niti pripraviti spodobnega koncepta razvoja in zakonov.

38

naravoslovno-matematičnega, družboslovno-jezikovnega in pedagoškega.

Pri tem združevanju se zavzemamo za prehod v novo kvaliteto. Nekritično
in formalno združevanje predmetov bi učence po nepotrebnem obremenjeva¬
lo, zato načrtujemo prožen predmetnik - s skupnimi vsebinami na nižji rav¬
ni ter vsebinami glavnih maturitetnih predmetov in predmetov, ki bi si jih
učenci izbirali glede na nagnenja in namene za visokošolski študij, na višji
ravni. Izbirni predmeti so lahko naravoslovni (z laboratorijskimi vajami),
družboslovni, tuji ali klasični jeziki ali pa pedagoški.

In nenazadnje je med najpomembnejšimi ukrepi nadaljnje prenove raz¬
bremenjevanje vseh učnih načrtov, saj so prenatrpani z manj pomembnimi
vsebinami, preobsežni, posledica pa je neučinkovito in nemotivirano učenje
ter pomanjkljivo znanje.

Učenci naj bi se, če bosta ukrepa sprejeta v pristojnih forumih, že letos
vpisovali v en sam splošnoizobraževalni program in pri tem izbirali šolo, ki
lahko ponudi v višjih letnikih naravoslovno-matematično, družboslovno-
jezikovno, klasično-humanistično ali pa pedagoško skupino izbirnih pred¬
metov. Za ta program predlagam kar ime gimnazija, ker podpira takšno
poimenovanje večina slovenskih izobražencev, zlasti šolnikov, pa tudi zato,
ker je čas, da se nehamo sprenevedati in slepiti s »šolskoreformnim« novo-
rekom, za katerim ni več ustrezne vsebine. V prvem koraku bi do jeseni pri¬
pravili učne načrte za enoten 1. letnik (že v sedanjih splošno naravnanih
programih so programi v 1. letniku skoraj enaki), z razbremenjenimi vsebi¬
nami, ki bi jih zmogli vsi učenci, del časa pa bi dali na razpolago šoli za
uvajanje specifičnih vsebin. V drugi polovici leta bi pričeli z izdelavo flek¬
sibilnih predmetnikov in učnih načrtov višjih letnikov.

V reviji Otrok in družina (št. 1) je Simona Fajfar obsežno predstavila mednarodno
maturo in najavila, da bosta Srednja naravoslovna šola Miloš Zidanšek iz Maribo¬
ra in Srednja naravoslovna šola iz Ljubljane uvedli eksperimentalni program
mednarodne mature. Oba ravnatelja, Ivan Lorenčič in Janez Šušteršič, sta pred¬
stavila koncept in ideje tega programa, ki so bile za Slovenijo praktično neverjet¬
ne, pa tudi danes se še oglašajo »šolski nacionalisti«, ki menijo, da sami lahko
naredijo boljši program. »Izvolite, dame in gospodje,« sem take običajno vzpodbu¬
dil, »ko Vas bo priznala tudi tujina, pa se spet oglasite.«

Februar 1990

V Večeru je Zdenko Kodrič objavil članek (6) z naslovom Končana protireformaci¬
ja,  v katerem je bilo izraženo mnenje, da gre sicer za bliskovito, vendar potrebno
uvajanje gimnazij, ker vsi to pričakujejo. Dr. Lazarini pa je obljubil, da se z uved¬
bo gimnazijskega programa in ločevanjem tehniškega in poklicnega izobraževanja
končuje obdobje šolske protireformacije v Sloveniji

Stavkala je Srednja pedagoška šola v Ljubljani (en teden ni bilo pouka), lju¬
tomerske osnovne šole pa so s tem le grozile. 9. februarja so stavke napovedale tudi
dolenjske šole in učitelji v Radgoni, sredi meseca pa še Mariborčani. Zahteve so
bile 950 mark plače za učitelja začetnika. Učitelji so imeli plačo okrog 5.000 din.

39

Gibanje je preraslo v slovenske okvire in za 26. februar je bila napovedana
splošna stavka učiteljev. Z dodatkom: če se ne bo izvršni odbor republiškega sindi¬
kata delavcev v vzgoji izobraževanju odločil drugače.

Učitelji so tako prvi načeli zamrznjene plače in M. Munda se je v Večeru vpra¬
šal (7): Začetek Markovičevega konca?

ZSMS-liberalna stranka pa je v pismu javnosti med drugim zapisala (8); Hkra¬
ti pa ostro zavračamo kakršnekoli manipulacije s stavkovnim gibanjem, ki od zunaj pod¬
pihujejo umetno konfrontacijo med učitelji in delavci materialne proizvodnje in stav¬
kovnemu gibanju poskušajo naprtiti spodkopavanje Markovičeve gospodarske reforme.

Zadeve so se končale z obljubo, da bo do aprila problem plač sistemsko urejen,
J. Ekar pa je v Delu napisal članek Šolmošter ne more biti dobičkar.  (9)

Mestna konferenca pri Socialistični zvezi Maribor je dala pobudo za ustano¬
vitev kluba staršev za boljšo šolo.

Zoran Jelenc je v prilogi Dela Znanje za razvoj v nadaljevanjih objavljal rezul¬
tate raziskave Odrasli prebivalci Slovenije o izobraževanju  in ugotavljal: Odrasle od
izobraževanja odbija predstava o šoli iz mladosti.

Alenka Kunaver je v intervjuju za Delo napovedala: Konec maja bomo ustanovili
v Slovenj Gradcu zvezo dijakov.

B. Marentič-Požarnikova pa je bila znova aktualna. V Naše razglede je napisala
članek Kakšne učitelje za splošno izobraževalno šolo potrebujemo.  (10)

Marec 1990

Začetek marca je zaznamoval članek v Mladini (11) Horvat, go home!,  v katerem av¬
tor ugotavlja, da ima polkovnik v ljubljanskem armadnem območju 11.000 din
plače, univerzitetni profesor pa 7.039 din in da mora minister zaradi tega podcen¬
jevanja šolstva odstopiti.

Akcije za demilitarizacijo Slovenije so druge probleme potisnile vstran in edi¬
na omembe vrednejša akcija je bil javni protest (12) skupine za prenovo fizike v
srednjih šolah proti hitremu uvajanju gimnazijskega programa in zmanjševanju
števila ur fizike. Temu lobiju so se zelo kmalu pridružili tudi drugi.

April 1990

11.4. je Dnevnik objavil članek Monike Tratnik Alarm za družboslovje v naši šoli?

Osnovna šola Karla Destovnika Kajuha v ljubljanskem Štepanjskem naselju pa
je med prvimi razpisala za jeseni program z več športa in drugimi izbirnimi vse¬
binami. Intervju z Majo Žugelj, vodjo tega programa in bivšo reprezentantko v
gimnastiki ter kasneje ravnateljico osnovne šole, je pripravila Mimi Vončina (13).

Strokovni svet R Slovenije je obravnaval sklepno poročilo o spremljanju živ¬
ljenja osnovne šole in tudi okvirno strategijo za razvoj šole do leta 2000. Sklenjeno
je bilo, da bo Zavod pripravil navodila za nekatere nujne spremembe v osnovni
šoli že do jeseni (razbremenitev vsebin, odstranitev ideološko spornih in zastare¬
lih vsebin, humanejše in sodobnejše oblike dela v šoli ipd.). Pripravljen je bil tudi
predlog, po katerem pri predmetu STM ne bi bilo ocen v tem letu, vendar je stro¬
kovni svet naročil, naj komite za vzgojo in izobraževanje oceni, kakšne so zakon¬
ske omejitve.

40

24. aprila sta bila šolstvu namenjena dve članka v Demokraciji. Jan Makarovič
se je v članku Daljnovidnost šolske reforme  spravil nad Kučana in njegovo povzro¬
čanje škode šolstvu od leta 1972 naprej, Marja Strojinova pa je v članku Fantomski
učenci ali vrh ledene gore?  obravnavala problem poklicnega izobraževanja in skraj¬
šanih programov po aferi s šolo na Muti. 13

Maj 1990

Po prvomajskih praznikih se je začelo z vzpodbudnim člankom v Večeru ( 14) Raz¬
pisati ravnateljska mesta?  z nadnaslovom Slovenski krščanski demokrati napovedujejo
boj ideologiji v šolah.  V njem so krščanski demokrati napovedali, da jih zanima šol¬
sko ministrstvo, in zapisali: Slovenski krščanski demokrati si prizadevajo za vzgojo v
krščanskem etosu, kajti kristjani so venomer bili nosilci duhovne tradicije.

11.5. se je z intervjujem v Delu Sola na prepihu časa,  ki ga je opravil Janko Sve¬
tina, poslovil od dvoletnega mandata z mesta predsednika komiteja dr. Ludvik
Horvat. Kot največje težave v svojem mandatu je omenil izjemno inflacijo, zelo
hitre družbene spremembe, veliko izgubo časa za razne sestanke, koordinacije,
zborovanja ipd. Kot svoje največje dosežke pa je omenil dobro strokovno zasede¬
nost služb in številna pripravljena izhodišča ter materiale in tudi konkretne ukre¬
pe. Pripravljeni so bili osnutki zakonov, urejanje financiranja šolstva, uvedene šte¬
vilne novosti, zagotovljena avtonomija univerze in narejeni prvi koraki za uveljav¬
ljanje evropskih standardov in mednarodnega povezovanja slovenskega šolstva. 14

Sredina maja je bila zelo pripravna za aktivnosti, ki so dokazovale, kako je bil
nekdo proti prejšnjemu režimu.

Naši razgledi so objavili intervju Z. Jelenca z dr. Francem Pedičkom z naslo¬
vom Izobčeni zaradi »mere človeka«,  v istem časopisu je izšel članek Štefana Kališ¬
nika o posvetu in zborniku o šoli v političnem pluralizmu. O tej temi so se razni
strokovnjaki prepirali in žalili še precej časa po sobotni prilogi Dela.

Vsem grozam pa se je pridružil še bankrotirani Elan, v katerem je imelo šolstvo
ogromno vloženega denarja. 15. maja je R. Ivelja v Dnevniku objavila članek z
naslovom Elan potaplja šolstvo.

V isti številki Dnevnika se je pojavil zelo kratek člančič Za novinarji še učitelji,
v katerem je bila omenjena izjava dr. Petra Venclja, tisti čas že najbolj resnega kan¬
didata za ministra za šolstvo in šport: Včasih smo radi poudarjali, da bi moralo biti
šolstvo vlečni konj vseh drugih dejavnosti v družbi. Če hočemo to doseči, mu moramo za¬
gotoviti pomen, ki mu gre. Bolnika je seveda treba ozdraviti. Da bo terapija uspešna, bo
treba marsikaj storiti, spremeniti - od programov do učiteljev...

13 Na tej šoli so zapisovali v redovalnico (in tudi ocenjevali) učence, ki so šolo že zdavnaj
končali, ali pa so si imena celo izmislili. Protagonist slovenskih »šolskih mrtvih duš«
in ravnatelj šole je bil v prvem »demokratičnem« obdobju pomemben poslanec De¬
mosa.

14 Ekipa dr. Horvata je pripravila podlage za vse šolske zakone (precej boljši so bili od
predlogov iz leta 1995), ki pa so do leta 1994 nedotaknjeni ležali v predalu ministra.
Kasneje so jih menda celo pogledali.

41

V sobotni prilogi Dela je prof. Silvo Kristan pošteno obdelal obramboslovce in
še posebej dr. Antona Grizolda, kar je vsaj zame pomenilo pri projektu izganjanja
vojske iz šole veliko razbremenitev. Ker sem dr. Kristana poznal kot izjemno pro¬
nicljivega kritika, ki je zelo korektno in sistematično obdelal posamezno temo ali
posameznika, sem vedel, da se obramboslovcem ne piše dobro.

14. maja je Dnevnik objavil daljši članek mag. Ljubice Jelušič Sta obramba in
zaščita res pravi sovražnik?  Ker je o tem problemu veliko zapisanega na drugem me¬
stu, tu le citat: Nič presenetljivega več ni, če danes veliko državnih funkcionarjev, še
posebej tistih iz šolske politike, nabira točke za preživetje v povolilnem sistemu s pomočja
boja zoper ideologizacijo, marksizacijo in militarizacijo slovenskih šol.

V sredo, 16. maja 1990, se je novi minister dr. Peter Vencelj prvič predstavil v
javnosti, in sicer v Mariboru, v škofijski avli Teološke fakultete, skupaj z dr. Anto¬
nom Stresom z ljubljanske teološke fakultete in Ivanom Sernecom z zavodove
enote v Mariboru. Glavna misel tega nastopa je bila: Ključna sestavina šolstva bo
učitelj in odslej v izobraževalnem sistemu ne bo več nobene reforme.

Niko Žibret,' predsednik sveta za program vzgoje in izobraževanja, ki je delo¬
val pri izvršnem svetu, pa je dal dan zatem pobudo izvršnemu svetu, naj čimprej
razčisti, kako je z lastnino domov in drugih objektov, narejenih za mladino.

Očitno je bil ta teden za šolnike zelo pomemben, saj je bil za portret tedna v
Mladini izbran Jože Zupančič, predsednik zbora združenega dela, sicer pa rav¬
natelj celjske gimnazije.

42

22. maja je v Dnevniku v intervjuju z R. Iveljo minister dr. Vencelj potolažil
šolnike in predvsem sodelavce, da hitrih in večjih sprememb ne bo, čeprav jih
šolstvo nedvomno potrebuje.

Zelo jasne želje krščanske srenje sta v intervjuju z Ranko Ivelja sporočila Pavel
Kogej in Justin Stanovnik (15), ki sta obenem povedala tudi nekaj zanimivih in
vzpodbudnih misli, malo preveč pa sta okrcala in užalila učitelje: Znano je, kaj se
zgodi, če neko dejavnost družbeno razvrednotimo. V prot fazi se dejavnost feminizira, v
drugi pa se celo med ženskami odločajo za ta poklic pretežno intelektualno povprečne ose¬
be. Če je v razredu najmanj polovica učencev inteligentnejša od pedagoga, je nemogoče
zahtevati, naj bo pouk kreativen, dialoški, individualiziran, diferenciran ipd.

Istega dne sta v Naših razgledih izšla lep članek Mete Grosman Znanje tujih je¬
zikov za prihodnost in vključevanje v Evropo  in članek Mirka Galeše Otroci z mot¬
njami v razvoju.

25. maja je bilo v večini medijev objavljeno poročilo o seji strokovnega sveta,
ki je sprejel osnutek programa gimnazije in ga pohvalil, obenem pa je dal še
določena priporočila in zahteval popravke. Povedano pa je tudi bilo, da se pred¬
meti SLO, družbena samozaščita, obramba in zaščita, STM odpravljajo in da bodo
tiste vsebine, ki so mladim potrebne, vključene v druge predmete.

30. maja sem moral pred strogimi člani republiškega komiteja za vzgojo in izo¬
braževanje razgrniti letni delovni načrt Zavoda za leto 1990 in poslušati pripombe,
da je treba marsikaj umakniti iz programa, ker ni denarja. Prof. dr. Moljk je pose¬
bej poudaril potrebo po izobraževanju učiteljev, prof. Joško Budin pa je predstavil
idejne zasnove bodoče slovenske mature (16).

Za zaključek meseca je 31. maja Delo objavilo članek Ivana Zupanca Nespora¬
zumi zaradi novega šolskega predmeta - kultura miru in nenasilja.  Temeljna ideja član¬
ka je bila: Politika, ki strokovnih argumentov obramboslovne stroke ni mogla obvladati,
je njene predloge izničila z uporabo moči in politične prisile . 15

Na vidiku pa je bila že nova aferica. Štiri ljubljanske ravnateljice so ustanovile
zasebno šolo Giotta z namenom, da bi pomagale učencem, ki so jih (njihove?) šole
označile kot nesposobne med rednim poukom. Naslov članka v Delu 31.5. Spod¬
buda je boljša kot graja,  je bil kot rdeča cunja jeznim staršem, društvom prijateljem
mladine in tudi šolnikom.

Junij 1990

Začetek junija je minil v časopisnih prepirih o obramboslovju v šoli, minister pa
je hodil po raznih katoliških shodih in razlagal ideje o verski vzgoji in verouku v
slovenski šoli (17), pa tudi sicer si je katoliški tisk vzel precej prostora za to pro¬
blematiko (18).

Da pa ne bi bilo vse tako resno in otožno, je Družina 3.6. objavila tudi prijeten
članek z naslovom Šola je sladkorček, ampak jaz sem diabetik.

V Demokraciji je Marja Strojinova 5.6. objavila članek Sola kot popoldanska
obrt,  v katerem je pošteno okrcala ravnatelje in učitelje, ki ne uredijo šole, potem

15 Kadar se na to spomnim, si mislim: kakšna vojska in stroka neki, če jo lahko peščica
ljudi nadvlada, v vrhu pa ima kup svojih ljudi.

43

pa na istih otrocih, ki te šole ne zmorejo, služijo popoldne. 16

6.6. nas je v Dnevnikovem komentarju z naslovom Nabiranje pik  Ranka Ivelja
obtožila, da tako hitro uvajamo spremembe zato, da nas ne bi počistila kakšna
kadrovska metla. 17

7.6. smo na okrogli mizi v Cankarjevem domu, ki sta jo vodili Biserka Meden
(urednica revije Otrok in družina) in mag. Teja Valenčič (ravnateljica Osnovne šo¬
le Trnovo), odgovarjali na vprašanja udeležencev minister dr. Peter Vencelj, dr.
Veljko Troha, dr. Janez Dular in jaz. V tistem času so bile glavne skrbi, da z
radikalnimi rešitvami ne bi več posiljevali šole in da je dobra šola pač draga.
Glavna tema okrogle mize pa je bila namenjena preobremenjenosti otrok, nepri¬
lagodljivosti šole, problemom zdravja mladine in težavam s spremembami v
organizaciji šol. 18

Z bombastičnim naslovom Izganjalci hudiča  pa se je v Mladini (19) oglasil
Vinko Vasle in nekako vzel v bran učitelje, ki se jim je zdelo napak, da smo od¬
stranili iz šol predmet STM (samoupravljanje s temelji marksizma).

8. junija so Naši razgledi objavili dva članka. V prvem (20) je bil predstavljen
gospod David Sutcliffe, ravnatelj mednarodnega koledža (Jadranska gimnazija) v
Devinu, ki je pobliže predstavil širšemu slovenskemu bralstvu idejo tega koledža
in mednarodne mature.

V drugem članku pa je Zdenko Lapajne predstavil znanstveno razpravo z
naslovom Kako pokončati gimnazijo?  V znanem Lapajnetovem slogu, primernem le
za višje intelektualce, je dal tudi nekaj receptov in predvsem opozoril na zelo
znane potrebne elemente morebitnega pokončanja: gimnazijo, dober namen, moč,
krivce, služinčad, ki uboga vsak, še tako neumen ukaz in veliko prepirljivih in
nezmotljivih bogov na šolskem Olimpu.

9. junija so bili v časopisih objavljeni rezultati ankete podjetja Varianta o tem,
kaj Slovenci mislijo o predmetu obramba in zaščita ter uvajanju verouka v šole. 60
% Slovencev je podpiralo ukinitev predmeta, 25 %  pa menilo, da bi moral biti v
programu nov predmet mirovna vzgoja. O ideologiji in verouku je 43,2 % vpraša¬
nih menilo, da ne spada v šolo, 48,4 %  pa je predlagalo, da verouk poteka v šoli,
vendar ne v okviru pouka, in le 5 % vprašanih je bilo za verouk kot predmet. Na
vprašanje o tem, koliko časa naj bodo otroci v šoli in kaj naj jim ta da, pa je 54,2%
vprašanih odgovorilo, da naj šola posreduje otrokom predvsem znanje in ga z njim
vzgaja, vzgojo pa naj prepusti družini. Članek v Dnevniku je avtor Slavko Gaber
zaključil z ugotovitvijo: Kot kaže, je imela nova vlada pri ministru za šolstvo, vsaj ko
gre za ideološka vprašanja, srečno roko.

11. junija se je pojavila na okrogli mizi na Teološki fakulteti in dan kasneje tudi
v javnosti pobuda za nov predmet človekoljubje. Glavni pobudnik predmeta dr.

16 Čeprav je bila to le ena dejavnosti firme Giotta, sem se strinjal, da je treba razčistiti,
kaj lahko počne delavec v javni službi in kakšne so relacije do zasebnega dela. V tistih
časih so bile zadeve še precej divje, moda ustanavljanja podjetij pa na pohodu.

17 Za tak komentar ji nisem bil ravno hvaležen, toda vsak se ima pravico motiti.

18 Kot na podobnih številnih okroglih mizah prej in pozneje smo se razšli s kupom novih
vprašanj in dilem, potem ko smo se naposlušali stokanja, da država za šolstvo nima
dovolj denarja.

44

Ivan Štuhec je tudi predlagal skupno kulturno prireditev, kjer naj bi si cerkev in
šola povedali, kaj sta doslej počeli narobe in kako naj bi za njuno plodnejše sožitje
skrbeli v prihodnosti.

12. junija smo (zavodovi delavci) v slovenskih medijih objavili pismo učiteljem
in staršem, čeprav smo se zavedali različnih odmevov v javnosti. V pismu smo
predvsem opozorili starše in učitelje, naj se ob koncu leta potrudijo in omogočijo
normalen zaključek brez stresov in upoštevajo različne težave in stiske otrok in
jim pri tem pomagajo. Omenili smo tudi, da spremembe, ki smo jih uvedli v šolst¬
vo, to podpirajo in omogočajo.

Več aktivnosti in člankov je sredi junija napovedovalo razmah zasebne dejav¬
nosti v šolstvu, obramboslovci so vedno bolj intenzivno napadali odstranitev nji¬
hovega predmeta iz šol, Ljubljana pa je tako kot že več let prej in tudi kasneje is¬
kala prostor za svoje in druge slovenske srednješolce.

V javnost sta prišli tudi dve pomembni novici. Začela se je javna razprava o
pravilniku (v njem je bilo eksplicitno zapisano, da gre za kvalifikacijski izpit) dru¬
ga pa je bila novica, da se pripravlja pravilnik o napredovanju učiteljev, zaenkrat
le za srednje šole.

Teden dni pred sprejetjem gimnazijskega programa na strokovnem svetu sta
Eva Bahovec in Zdenko Kodelja objavila članek Sola in Evropa,  v katerem sta se
spraševala, ali se ne bo sklicevanje na Evropo sprevrglo v novo birokratsko krila¬
tico, in razlagala, da ima Evropa več sistemov, ter zaključila s tem, da začenja
Evropa delovati v šolstvu kot argument avtoritete in ne kot avtoriteta argumenta.
Zadevo sta nato zapletla naprej in prišla do v tistem času družboslovcem in pose¬
bej šolskim teoretikom znanega sklepa: Zadeve so zelo komplicirane, treba bi bilo
temeljitih raziskav 19  ipd.

19 Bog je resnično najprej sam sebi brado ustvaril. Ko sem prebiral in poslušal takšna sto¬
kanja, sem se dostikrat vprašal, zakaj vsega tega niso naredili že zadnja leta, ko so trdili,
da jih v šolstvo ni nihče spustil. V resnici pa je šlo za nesposobnost, neznanje in nez¬
nansko lenobo (kar vse so ponavadi označevali z akademskim pristopom), ki jo je država
podpirala in plačevala, da je imela čisto vest in mir pred »šolskimi intelektualci«.

45

V članku Kaj čaka šolarje v jeseni?  je Zdenko Kodrič v Večeru 16.6. v uvodu
zapisal: Slovenska šola in slovensko izobraževanje sta v minulem letu doživela toliko
najrazličnejših sprememb, protireformacij in štrajkov, da bi jih lahko brez skrbi uvrstili v
kakšno knjigo posebnosti ali rekordov. Šolsko leto se je začelo s presenetljivimi in pro¬
tislovnimi izjavami bivšega ministra, nadaljevalo seje s štraj ki, jokom in nizkimi plačami
učiteljev, potem so ukinili izobraževalno skupnost Slovenije, začelo se je protireformacij -
sko obdobje, uvedli so gimnazijski program, ločili tehniško šolo od poklicne, čez noč uki¬
nili ST M, vmes so bile volitve, dobili smo novega ministra.

Vse to in še kaj bi lahko novinar naštel za to leto, vendar so se na žalost za¬
čenjale že druge, morda še hujše zgodbe in afere.

Že v ponedeljek, 18.6., so bili v vseh časopisih članki o razveljavljenem izpitu
za sprejem v srednje šole v Ljubljani, na TV in radiu pa so o tem poročali že v
nedeljo 17.6. Teden dni je bilo na to temo precej člankov in protestov, potem pa so
se zadeve pomirile. Vsaj za večino.

21.6. so liberalci organizirali na trgu pred Maximarketom Hyde park o srednji
šoli, saj so želeli izkoristiti situacijo z izpiti. Na njihovo žalost pa je prišlo samo
nekaj dijakov in samo nekaj več strankarskih nadobudnežev, ki so z mojimi so¬
delavci razpravljali o križih in težavah slovenskega šolstva.

Istega dne je v Delu objavil pismo (21) predsednik strokovnega sveta prof.
Lazarini in v njem zavrnil kritike dela strokovnega sveta in sprejetih odločitev.

22.6. pa so Naši razgledi objavili dolg intervju z dr. Vencljem: Šola, učitelj, po¬
litika, ideologija.  V članku je zelo dobro odgovoril na različna vprašanja in kazalo
je, da si šolstvo lahko obeta boljše čase.

V isti številki Naših razgledov je Jože Širec razmišljal o avtonomiji šole. Konec
njegovega prispevka je bil zelo učen, vendar pa si sam nisem znal iz njega izločiti
kaj praktično uporabnega: Šolska izobrazbena tematska avtonomija je vsestransko ne
samo upravičena, marveč nujna za optimalne šolske izobraževalne rezultate, ko gre za
individualno pogojene potenciale v šolski izobraževalni strukturi. Nacionalna samomoril¬
ska utvara pa bi bila, zahtevati šolsko izobrazbeno tematsko avtonomijo, ko gre za kon¬
tinuirano konsistentni vertikalni izobrazbeni fundament celotnega nacionalnega šolskega
sistema.

In končno je ta številka naših razgledov prinesla še članek Darka Strajna: 20  Za
družboslovje nove pismenosti.  Članek je bil podnaslovljen Problem marksizma skozi
STM.

Demokracija je 26.6 objavila dva članka. V prvem (22) je Franček Rudolf med
drugim ugotavljal, da je neprimerno deliti z izpiti učence na dobro manjšino in
slabo večino. Zaključek pa je bil malce »širše« usmerjen: Kako se bomo Slovenci
odcepili in imeli lastno državo (kar zagovarjam kot nujno), ko nas zmedejo izpiti za vpis
v srednjo šolo in polkovnik, delegat v skupščini, ki hoče govoriti po srbohrvaško, pa tržaški
poslanci  (pripadniki slovenske manjšine v Italiji), ki grozno trpijo, ker je bil polkovnik (ti¬
sti, kije  hotel govoriti po srbohrvaško) utišan.

20 Zelo vesel sem bil tega pisanja direktorja Pedagoškega inštituta, ki se je zelo redko
oglašal na šolske teme, redno pa je opisoval probleme s tiranskimi vladarji v Aziji ali
probleme ljudožercev v Afriki.

46

Drugi članek pa je bil vzpodbuden. Vida Jurman je s soavtoricama napisala
prispevek z naslovom Preizkus za šolsko leto v treh delih se je dobro obnesel. 21

Julij 1990

V tistem času zelo aktivna Demokracija (kasneje je skupaj z demokracijo z malim
d propadla) je 3. julija objavila intervju z D. S., delavko Zavoda, ki je povzročila
afero »sprejemni izpiti«, z naslovom Tajne »Športne napovedi« Zavoda za šolstvo  in
v njem pošteno opljuvala Zavod in mene. 10.7. sta moja sodelavca Jože Prelog in
Jože Bizajl za časopis napisala odgovor.

V začetku julija je bilo jasno, da je novemu izvršnemu svetu še manj do šolstva
kot staremu. Za šolstvo je predvidel 9 % manj denarja kot prejšnji, obenem pa je
šolstvu v 40 strani dolgem tekstu programskih usmeritev nove vlade namenil en,
resda dolg stavek: Izvršni svet si bo prizadeval za kakovostno vzgojo in izobraževanje,
evropske standarde, humanizacijo vzgoje, tekmovalnost posameznika in konkurenco šol
ter depolitizacijo in deideologizacijo pouka.

Na seji sveta za program vzgoje in izobraževanja pri republiškem izvršnem
svetu pa je predstavnik šolskega ministrstva povedal, da bodo potrebne spremem¬
be in da je nevzdržno, da strokovni svet sprejema drage programe, ministrstvo pa
se mora truditi za denar. Omenjena je bila tudi možnost participacije za šolanje in
nujna sprememba šol - OZD (organizacij združenega dela) v zavode. Na Mini¬
strstvu, vključno z ministrom, ni nikomur prišlo na misel, da bi rekel, tako se ne
da delati, in odstopil. 22

O omenjeni seji je pisala Ranka Ivelja v Dnevniku, 6.7., pod naslovom Razlika
iz žepa staršev?

V prvih dneh julija so začeli zahtevati več ur umetnosti in glasbe v šolah umet¬
niški lobiji, ki pa na žalost še za tiste ure, ki so bile v šoli na razpolago zanje, za
pevske zbore in druge aktivnosti, niso mogli zagotoviti dovolj in ustrezno kvalitet¬
nih ljudi. Čeprav je novi program ponujal na razpolago več ur v izbirnem delu, so
hoteli predvsem ure v predmetniku. 23

Čas v začetku julija so zaznamovale tudi težave z vpisom v srednje šole. Otroci so
begali iz šole v šolo, starši so bili obupani, vse seje delalo zadnjo minuto.  Tako je zapisal
Janko Svetina v Delu, 12.7., pod naslovom Ljubljanska pot urejanja srednješolskega
prostora. 24

21 Slo pa je za prve rezultate uvajanja treh ocenjevalnih obdobij.

22 Pri tem predlogu in vseh nadaljnjih aktivnostih se je videlo, da bo šolstvo pod »novi¬
mi« pogoji drselo samo navzdol, in na podlagi tega sem spoznal, da bo treba odpreti
drugo fronto boja z ministrom dr. Vencljem in vlado.

23 Saj sem jih razumel, veliko umetnikov si je na ta način lahko zaslužilo vsaj del sred¬
stev za preživljanje. Dobro so se zavedali, da majhno slovensko tržišče ne bo moglo
preživeti tisočev umetnikov kljub njihovi deklarirani velekvaliteti.

24 Ta problem smo podedovali od prejšnje garniture, zato je bila ena od glavnih nalog za
naslednje leto, da zadeve uredim. Uvedli smo že spremenjene programe, treba je bilo
preorientirati nekatere šole, ustanoviti nove in predvsem spremeniti izbirni postopek.
Tu pa so bile hude bitke z lobijem svetovalnih služb in raznih poklicnih usmerjeval¬
nih služb, ki so z izbiranjem, preganjanjem in trpinčenjem otrok za nekaj mesecev na

47

Čas do konca julija je prevevalo nezadovoljstvo učiteljstva zaradi zmanjšanja
denarja za šolstvo, zaustavitve nastavitev novih delavcev, ni bilo denarja za sanaci¬
je šol, kaj šele za opremo in učila.

V intervjuju (23) sem javno napadel vlado in ministra, da s tako politiko ni¬
mamo nobenih možnosti v razvitem svetu in tudi precej točno napovedal, kaj se
bo zgodilo v šolskem sistemu ob takem načinu dela.

Avgust 1990

Prvih deset dni avgusta je minilo mirno. Privoščili smo si nekaj dni dopusta.

9. avgusta smo z Zavoda prek časopisov povabili zainteresirane, da se prijavijo
za izvedbo izbirnih vsebin v gimnazijskem programu. Odziv, ki je bil sprva bolj
skromen, je kasneje presegel vsa pričakovanja, ministrovi ljudje pa so začeli
razmišljati, ali to sploh spada v šolo. Ker pa je bilo precej verske ponudbe, so se
ministrovi uradniki hitro omečili.

11.8. se je oglasil v prilogi Dela prof. dr. Silvo Kristan in v prispevku Šport in
nova vlada!  pozval le-to, naj izraz telesna kultura že vendar zamenja s športom. 25

Še dve pomembni temi sta bili objavljeni v časopisih tiste dni, in to obe v Delu.

13.8. je Janko Svetina pisal o tem, da se bo jeseni vpisalo v mednarodno maturo v
Sloveniji 40 dijakov, v drugem članku pa je Nuša Dragan sporočala z mednarod¬
nega simpozija v Salzburgu: Strah pred združeno Evropo in identiteto narodov.

Drugi del avgusta je bil klasično namenjen pritožbam in stokanjem staršev,
kako so učbeniki predragi in po drugi strani prebiranjem in poslušanjem stiske
založnikov učbenikov, ki so trdili, da jih učbeniki spravljajo na rob bankrota.

Minister sicer še ni uvedel spomladi zagrožene šolnine, zato pa je zmanjšal
regres za vozovnice učencev in dijakov. Zaprli so tudi oddelke na nekaterih šolah.

V Mariboru pa so (2 meseca za Ljubljano) ugotovili, da se zaostruje problem
srednjih šol (24).

23.8. je Janko Svetina obiskal Gimnazijo Bežigrad in opravil intervju z rav¬
nateljem prof. Šušteršičem ter pripravil za Delo prispevek z naslovom V šoli ne bo
več zbornice.  V prispevku je bilo poleg tega, da ne bo več zbornice, zapisano tudi to,
da se uvaja oddelek mednarodne mature, da je bilo 10 učiteljev tri tedne v Angliji
na izobraževanju, da starši plačujejo prispevek za šolanje že tretje leto in da je že
vrsto let organiziran sponzorski sklad, da se uvajata dve ocenjevalni obdobji in
nov način preverjanja znanja - ki naj ocenjuje znanje in ne neznanje, računalniška
evidenca prisotnosti pri pouku in druge novosti. 26

leto opravičile svojo plačo. To je bil tudi eden od razlogov za moje hude spore s sveto¬
valno službo, ki naj bi prispevali tudi k spremembi doktrine te službe. Na žalost pa so
se spet ekipirali in nadaljujejo svoje delo v letu 1995 na enak način.

25 G. Kristan je s svojim vztrajanjem pri spremembi terminologije v kratkem času dose¬
gel, da so v slovenski šoli športni pedagogi in šport namesto telovadcev in telovadbe,
mi pa smo se potrudili, da je bilo v šolah več športa.

26 Skratka zadeve, o katerih lahko večina slovenskih šol še dandanes sanja. Ker sem od
leta 1980 na tej šoli sodeloval pri oblikovanju programa in uvajanju novosti, sem s temi
referencami in pomočjo kolegov iz šole lahko pokazal kakšno pot tudi drugim v
slovenskem šolstvu.

48

24.8. je bil objavljen v Delu intervju z Branko Lovrečič, ljubljansko sekretarko
za šolstvo in kasnejšo direktorico Zavoda, o srednješolskem prostoru v Ljubljani
z naslovom Prostor je srž problemov.

Milica (sedaj policija) je sprejela našo pobudo in zagotovila precej svojih ljudi
- policistov, da so v začetku šolskega leta pazili na otroke na cesti, komunalna pod¬
jetja pa so obnovila oznake na cestah pred šolami. O tem se je po Sloveniji veliko
pisalo in govorilo.

V Dubrovniku se je začel 26.8. seminar z naslovom Univerza danes,  kjer sta bila
predstavljena projekt Evropske skupnosti Tempus in projekt Unesca za povezavo
najboljših univerz. Kmalu po tem seminarju smo že imeli konkretne stike s temi
organizacijami in danes je v Sloveniji v projekte teh institucij vključenih precej
ustanov.

29.8. je Večer objavil članek Miše Tomažič Prazne zibelke - prazni vrtci,  kjer je
avtorica ugotavljala, da se pri nas rodi vsako leto 25.000 otrok, umre pa 19.000
ljudi in da kot narod izumiramo. 27

Že tri dni za tem pa so iz Maribora v rumenem tisku poročali o aferi zaradi
domnevnega posilstva in izključitve osemnajstletne dijakinje srednje zdravstvene
šole. Naslov članka v Delu plus 31.8. Pedagoško posiljevanje posiljene dijakinje,  je
skupaj s podnaslovom Je osemnajstletno dekle res posililo 14 fantov ali samo ravna¬
teljica ob pomoči učiteljic  vnesel v slovenski prostor nove dimenzije, možnosti in
definicije. V afero pa so zapletli mariborsko enoto Zavoda za šolstvo, ki naj bi skri¬
vala »hude« razmere na srednji zdravstveni šoli.

V Ljubljani so konec avgusta ustanovili novo zasebno glasbeno šolo, v Mari¬
boru pa so se dokončno poslovili od celodnevne osnovne šole in se v Večeru
spraševali: Kaj bodo odgovorni ponudili v zameno za celodnevno osnovno šolo?  Avtorica
Milena Gruden je menila, da je mnenje mariborskega izvršnega sveta: COSje treba
ukiniti, ustanovljena je bila predvsem zato, da bi staršem odtujili otroka, ki naj bi postal
vojak socialistične revolucije,  milo rečeno cvetka neumnosti.

September 1990

September je spet začel članek o ideologiji. Gost meseca časopisa Ognjišče, dr.
Peter Vencelj, je razpredal misli na temo: Zame krščanstvo sploh ni ideologija, ampak
življenjski stil. 2S

Hitro je pritrknil v Družini France Škrabi s komentarjem Verski pouk v šolo: da
ali ne?

V bolj posvetnem Dnevniku pa je 3. septembra izšel intervju z dr. Vencljem z
naslovom Nadarjenost ne bo več greh.  V njem je minister povedal, da se bo morala

27 Problemi s praznimi vrtci pa so se kasneje še nadaljevali, saj ne samo da ni bilo dovolj
otrok, ampak starši niso imeli denarja za plačilo vrtcev, vedno več pa je bilo brez¬
poselnih in so se lahko posvetili otrokom.

28 Ob vseh tako pomembnih temah, pomanjkanju denarja v šolstvu, neurejeni zakonoda¬
ji, da o drugem ne govorimo, spet to.

49

šola prilagoditi evropskemu delovnemu času in se vprašal: Zakaj v tržnem gospo¬
darstvu prav učitelji ne bi smeli misliti na dober, boljši zaslužek? 29

Navzkriž so prišli tudi sindikati. Zveza svobodnih sindikatov je za 10. septem¬
bra pozvala na splošno enourno stavko, samostojni šolski sindikat pa je ugotovil,
da takšna stavka nima smisla, ker ne bo izboljšala razmer.

Da bi bil začetek šolskega leta čim manj problematičen, je resno vzel svoje
poslanstvo predsednik Milan Kučan in ob začetku šole v TV-dnevniku zaželel
mladim in učiteljem uspešen in varen začetek šolskega leta.

Prometni varnosti je bilo to leto namenjeno več pozornosti, saj je očitno tudi
tako država želela pokazati večjo skrb za otroke in humanizacijo življenja. Podatki
pa so bili zastrašujoči. V zadnjih dvajsetih letih je umrlo na slovenskih cestah za
24 avtobusov otrok, za 680 avtobusov pa jih je bilo ranjenih. 30

Na Koroškem so se prepirali o dvojezični ljudski šoli v Celovcu, ki ji je opore¬
kal deželni glavar Haider.

V Večeru je 5.9. g. Janko Dežman objavil članek Gospa, gospodična tovarišica,  v
katerem je na zelo primeren in tudi šaljiv način razmišljal o problemu poime¬
novanju šolskega kadra. Pravilno je ugotovil, da ne bo težav s preimenovanjem
tovarišev v gospode, da pa jih utegne biti več z učiteljicami, gospemi in gospo¬
dičnami. Članek je zaključil z lepo mislijo in še boljšim predlogom: Problem je
mnogo hujši, ker so danes mnoge ženske skoraj neopredeljivega tipa in jih lahko zamenja¬
mo z moškimi. Ker tudi make up, frizura in »cote « pač naredita svoje, bi bilo dobro že
zaradi determinacije, da g. Vencelj predpiše obvezno nošenje krila kot razpoznavni znak.
To, da nosijo krilo tudi g. župnik ni kontraargument. Ga bo pač ob prvi uri verouka raz¬
redničarka vnaprej napovedala in bo pomota izključena . 31

Za Zavod je bila zelo pomembna seja strokovnega sveta, na kateri je razpravljal
o osnutku strokovnih podlag za program vzgoje in izobraževanja Republike
Slovenije in dal nekatere pripombe in predloge za nadaljnje delo. Obenem je stro¬
kovni svet zavrnil pritožbe katedre za obramboslovje in ponovno naročil predmet¬
nim skupinam, naj potrebne vsebine vključijo v kataloge, med cilje.

V Celju pa je predsednik Peterle odprl celjsko Gimnazijo in izjavil: Hočemo
šolo, ki nikogar ne posiljuje z večnimi resnicami  (25). 32

29 V tem času pa so ukinjali še zadnje oddelke celodnevne šole, ministrovi sodelavci pa so
pripravljali kalup za plačevanje slovenskih učiteljev - javnih oz. državnih uslužbencev.

30 Na Zavodu smo dali številne pobude, da se okoli šol posebej zaščiti (znaki, cestne
ovire, zavarovani prehodi, spodbujanje kulturnih akcij voznikov ipd.), vendar so se in
se še številne zadeve premikajo veliko prepočasi. Le okrog gostilne Urška, kjer se prak¬
tično usposabljajo bodoči gostinci, so zelo kmalu po naši pobudi zabetonirali ležeče
policaje.

31 Gospod Dežman je za tisti čas razmišljal kar pravilno, kasneje pa so njegovi predlogi
postali zelo yprašljivi. Za šolskimi katedri so se pojavile pajkice, na moških ušesih
uhani (res praviloma le eden) in konjski repi so okrasile marsikatero glavo lastnika
moškega človeškega spola.

32 Na to prireditev me niso povabili, kot tudi na nobeno drugo, na kateri je bilo karkoli
obarvano versko ali uradno zasedeno s krščanskimi ljudmi. Zgodilo se je celo, da so na
otvoritve nekaterih šol povabili samo ministra, na druge pa samo mene. Nekatere šole
so ob otvoritvi celo škropili. Vse to je le prispevalo k polarizaciji šolskega prostora.

50

Zavod za šolstvo je objavil razpis za 12 novih sodelavcev.

V časopisih pa so se pojavili tudi prvi članki, ki so opozarjali, da z demokraci¬
jo in svobodo uvažamo tudi težave, posebej mamila.

Večer je 9.9. objavil članek z naslovom Mladi - mlajšim,  v katerem sta avtorici
Nataša Kocbek in Urška Černe razložili, kako v Vzgojni posvetovalnici v Maribo¬
ru že osmo leto vključujejo v delo mlade prostovoljce, ki organizirano pomagajo
mlajšim otrokom.

Dva dni kasneje pa je isti časopis predstavil razmišljanja ravnatelja Gimnazije
Miloša Zidanšeka v Mariboru, Ivana Lorenčiča (kasnejšega direktorja Zavoda R
Slovenije za šolstvo in šport), v katerem je obvestil javnost, da uvaja podoben na¬
čin dela in ocenjevanja kot bežigrajska gimnazija, mednarodno maturo in dodat¬
no še športni oddelek. 33

Studio za politični in ekonomski marketing je objavil rezultate telefonske
ankete o nekaterih pomembnih vprašanjih na področju šolstva. 65 % anketiranih
je menilo, da je pouk preveč ideološko obarvan, 32,6 %  pa se jih ni strinjalo z uki¬
nitvijo pionirske organizacije (morda te tudi zato še v letu 1995 niso odstranili iz
zakona), 49,5 % ljudi je menilo, naj bo verouk neobvezen predmet, in le 37 %  se
jih ni strinjalo z uvedbo verouka. Okrog 65 % anketiranih pa je podpiralo uvedbo
zasebnih šol (večina pa se je pritoževala, da je že sedanja brezplačna šola predra¬
ga) in le delno spremembo učnega programa. 34

Naši razgledi so 14.9 prinesli zelo aktualen članek Slovensko šolstvo v tretji Slo¬
veniji  Marka Dvoraka, kjer je opozarjal na problem zanemarjanja izobraževanja
naših otrok zdomcev in njihove asimilacije v tujih okoljih. 35

Za jesen 1990 je bilo značilno zelo intenzivno sodelovanje šolskega ministrst¬
va z avstrijskim in intervju (Večer 17.9.) z dr. Reginaldom Vospernikom, ravnatel¬
jem gimnazije v Celovcu, je bil med prvimi javnimi informacijami te vrste.

18.9. pa nam je Večer predstavil, kako so na Hrvaškem izvedli pokristjanjenje
ljudstva. 36  Na Imotskem se je pouk za vse začel z mašo v cerkvi, v drugih šolah pa
so praviloma uvedli fakultativno verski pouk v šolah in pričeli izobraževati ljudi,
ki naj bi bili čez nekaj let sposobni učiti versko vzgojo.

Na mariborski univerzi, ki je praznovala obletnico dela, se je zgodil škandal.
Na jutranji seji jugoslovanskih univerz so rektorji srbskih univerz z odhodom
preprečili branje pisma s Kosova.

33 Ker zadev niso prilagodili mariborskim razmeram, so imeli kasneje nekaj težav (štrajk
dijakov s svečami), ki pa so jih uspešno rešili.

34 Rezultati različnih anket in tudi strokovna mnenja o tem, kaj je treba storiti, so se zelo
razhajala, zato je bilo treba seveda prevzeti precej odgovornosti ob predlaganju in izpe¬
ljavi rešitev ob upoštevanju različnih možnosti. Sicer bi šlo le za dolgotrajno razprav¬
ljanje brez učinkov, kot se to praviloma dogaja v sedanjih časih.

35 To šolanje je (bilo) resnično zelo zanemarjeno, kar sem videl kasneje, ko sem se teme¬
ljiteje ukvarjal z japonskim šolskim sistemom, ki poskrbi za vsakega japonskega otro¬
ka po svetu. Sicer pa od slovenske države, ki še za otroke doma ne poskrbi, kot je treba,
ni kaj drugega pričakovati.

36 Že naslednje leto pa so pokristjanjenje vzeli veliko bolj resno in niti sledu ni bilo več
o kakšnem razumevanju drugih ver in narodnosti.

51

Rektor Križman pa je naredil ob praznovanju nov domači škandal, saj je
obtožil slovensko vlado, da je bojkotirala praznovanje. In res ni bilo tam predsed¬
nika Peterleta, šolskega ministra dr. Venclja in ministra za znanost in tehnologijo
dr. Tanciga.

21. septembra je ljubljanska Univerza Edvarda Kardelja sprejela sklep, da od¬
strani iz svojega imena ime tovariša Edvarda Kardelja in postane spet dobra stara
Univerza v Ljubljani.

Sicer pa so časopisi ta mesec precej pisali tudi o tem, kaj in kako s Titovimi
slikami in kipi, pri čemer sta precej javnih napotkov dala dr. Vencelj in ljubljan¬
ska šolska ministrica Lovrečičeva. 37

Na Brionih se je končala konferenca OECD z naslovom Tehnološke spremembe
in razvoj človeških resursov , na kateri je Zavod predstavil in verificiral Zavodov kon¬
cept razvoja slovenskega šolstva.

Z delom sta pričeli zasebna igralska šola Bariče Blenkuš in zasebna ljubljanska
mestna slikarska šola, ki sta jo ustanovila Mladen Jernejec in Darko Slavec.

Na bežigrajski gimnaziji je bila predstavitev novega učbenika za pouk filozofi¬
je avstrijske avtorice Marije Fiirst, 38  za katerega prevod sem se tudi osebno precej
trudil in pomagal kolegu z gimnazije Rudiju Kotniku, ki je bil med pobudniki
tega projekta.

Konec septembra je bila Murska Sobota, ki je gostila pionirje zadružnike,
Jugoslavija v malem, v vrtcih so najavili za 20 % višje cene, slavisti so zborovali v
Cankarjevem domu in počastili 70-letnico slavistike in stoletnico rojstva Frana
Ramovša, delavci študentskih domov pa so bili nezadovoljni s prisilno upravo v
Študentskem centru. 39

25.9 je bil prvi sestanek novo ustanovljenega skupščinskega odbora za šolstvo
in šport, ki ga je vodil Jože Zupančič. Poleg splošnega ogrevanja in načelnih raz¬
prav je bilo na Ministrstvo in Zavod naslovljenih več zahtev, med temi, da se
pripravi zakon o zavodih, akt o javnih uslužbencih in naj šolski minister čimprej
izrazi jasno stališče o odnosu med Cerkvijo in šolo.

Dr. Janez Dular, minister brez listnice, je vzpodbudil sestanek za uresničitev
ideje tretje slovenske univerze - iz Slovencev po svetu, pripravljena pa je bila tudi
okrožnica Slovencem-znanstvenikom po svetu. 40

27.9. je bilo več člankov, ki so naznanili nove aferice. Precej denarja iz kam¬
niške občine je končalo v propadli firmi Les, v šoli v Podljubelju so zasledili prvi

37 Šole so večinoma rešile ta problem med počitnicami, ko so pleskali in čistili prostore.
Slike so odstranili, potem pa jih ni nihče več obesil nazaj. Pa se je to dogajalo tudi že
v prejšnjih letih, samo v manjšem obsegu. Na sestankih z ravnatelji sem svetoval, da
naj ob odstranitvi slik odstranijo tudi žeblje, na katerih so visele, da ne bi po avstrij¬
skem ali nemškem vzorcu nanje obesili slik predsednika vlade.

38 Posebej sem bil vesel tega dogodka, ker je bil to eden prvih primerov tuje konkurence
našim avtorjem in učbenikom.

39 Tu se je trudil moj prijatelj Niko Zibret in kasneje kar primerno uredil to področje
skupaj z novo direktorico Ksenijo Preželj.

40 Lepa ideja, ki pa se ni preveč razživela. Pač pa so jo pograbili Primorci in pričeli z
ustanavljanjem tretje domače univerze v Kopru.

52

poskus verouka v Sloveniji. Pa so se takoj pritožili nekateri starši. Avstrijci so
napovedali, da bodo ustanovili nemško gimnazijo za elito slovenstva na Sloven¬
skem, očitno po jadikovanju naših predstavniko v  na tridnevnem simpoziju o kul¬
turnem sosedstvu Avstrija - Slovenija. 41

Na mariborski univerzi je prešla višja pravna šola v visoko, Maribor se je poi¬
menoval univerzitetno mesto, v celjski bolnišnici so ustanovili šolski oddelek, v
Dornavi so se gojenci oddelkov za usposabljanje preselili iz gradu v nov dom, nove
prostore so dobili tudi v kamniškem domu invalidne mladine, hit sezone med
mladimi bralci pa je bila knjiga Pet prijateljev.

Konec meseca je dr. Vencelj v Delavski enotnosti predstavil širši pogled na
slovensko problematiko z vsemi elementi štednje in odpovedovanja (26), ki pa se
)e drugi ministri niso ravno zelo držali.

V reviji Otrok in družina je izšla priloga Konvencija o otrokovih pravicah s ko¬
mentarjem,  v kateri so znani slovenski strokovnjaki napovedovali pomembne pre-
utike na boljše. 42

Oktober 1990

2- oktobra je Delo objavilo članek Janka Svetine Ravnatelj naj bi poskrbel za pouk,
dr ugi za plače in streho , 43

Po parkih so našli šprice in časopisi so spet zagnali krik zaradi narkomanije in
možne okužbe z aidsom.

1. oktober je bil dan otroka. Unicef je sporočil, da zaradi zanemarjanja zdravja
m premajhnih sredstev za cepljenje otrok vsaki dve sekundi umre na svetu otrok.

2. oktobra je dr. Križman, rektor Univerze v Mariboru (in ne mariborske
Univerze, kot je popravil vladne službe), odpisal vladi, da bo glede na njeno zani¬
manje za univerzo prej ustanovila katoliško univerzo v Clevelandu, kot pomagala
obstoječi mariborski. Pohvalil je tudi g. Kučana, ki se je slovesnosti univerze ude¬

ležil

m ponovno pograjal zaradi odsotnosti ministre. 44

41 Precej je bilo priklanjanja novih oblastnikov in poskusov klanjanja vsemu, kar je diša¬

lo po avstrijskem ali nemškem, tako da smo imeli bolj pluralno in anglosaško usmer¬
jeni velike težave, ko smo prve prepričevali, da je slovenska šola veliko bolj sodobna
od avstrijske in da naj vendar ohranijo ponos, saj se lahko enakovredno vključimo v
praktično vsak svetovni projekt. V prostor Alpe-Jadran pa smo uvedli trgovsko akade¬
mijo, ki je bila pripravljena po avstrijskem modelu in prilagojena razmeram v tem
prostoru, ter gospodinjsko šolo. vv . .

42 Na žalost pa je bila situacija vsako leto slabša in čez nekaj mesecev so se v soseščini že
začeli pobijati, pri nas pa smo begunske otroke začeli spravljati v taborišča.

43 Spodbudna napoved dela Ministrstva, od katere se je zaenkrat uresničila le naloga za

ravnatelja.

44 Posebej velja opozoriti na navado, da oba zadnja šolska ministra (dr. Peter Vencelj in
dr. Slavko Gaber — le-ta se je kasneje popravil) praviloma nista hodila na proslave in
srečanja, na katere je bil povabljen g. Kučan. Običajno je bil v takih primerih pred¬
stavnik ministrstva g. Niko Žibret. Rektor dr. Lojze Križman (kasneje mariborski žu¬
pan) je bil tiste čase tako gorak Ljubljani, da se je govorilo, da pripravlja odcepitev od
Slovenije in združitev z avstrijsko Štajersko v novo državo. Nekaj zagnancev pa je pri¬
čelo pripravljati tudi slovensko - štajerski slovar.

53

V Ljubljani je bilo mednarodno srečanje o visokošolskem izobraževanju za po¬
dročje zdravstvene nege. Resorna ministra sta obljubila, da bo naslednje leto
visokošolsko izobraževanje s tega področja tudi v Ljubljani.

Zavod je objavil razpis za pet novih delavcev.

3. oktobra se je v Frankfurtu začel knjižni sejem s 380.000 knjigami in s poseb¬
no predstavitvijo japonskega izobraževalnega sistema. 45

4. oktobra sem samoiniciativno, a v imenu Zavoda, objavil razglas o avtonomi¬
ji šole, saj sem ocenil, da bo to ena od aktivnosti, ki bodo pomagale k temu, da
bodo šole pustili pri miru opravljati svoje dejavnosti. V tem času so si namreč
kljuke v šolah podajali vsi - akviziterji, strankarski ljudje, župniki ipd. in v raznih
okoljih ter na razne načine pritiskali na ravnatelje in učitelje. 46

Razglas je povzročil precej odmevov v javnosti, namen je bil dosežen in šole so
imele nekaj časa mir.

Na Bledu je potekal IV. kongres športnih pedagogov Jugoslavije in prvi med¬
narodni kongres o športu mladih. Naslov Nika Slane v Delu (8.10.) je bil Izbrali so
pravo temo in odprli vrata za sodelovanje.  Že čez nekaj mesecev pa je celotni sistem
popolnoma razpadel.

8.10. je bila zelo pomembna okrogla miza Narodnost  - manjšina ali skupnost,  na
kateri so se dogovorili, da se spet lahko uporablja pojem narodne manjšine, ki je
bil dolgo časa bogokleten za te namene.

Istega dne je Izvršni svet Republike Slovenije sprejel priporočilo, naj se pred¬
meti s Titovo podobo odstranijo kulturno in v primeru, da imajo zgodovinsko ali
umetniško vrednost, tudi ustrezno shranijo. Posebej zanimiv je naslednji stavek:
Izvršni svet meni, da so slike in kipi s podobo našega dolgoletnega voditelja in velike
zgodovinske osebnosti del naše preteklosti, niso pa narodni simboli in ne izražajo sedanje
družbene stvarnosti in boja za slovensko državnost, zato tudi ni potrebno, da se ti simboli
še naprej nahajajo v uradnih prostorih državnih organov in javnih prostorov drugih orga¬
nizacij in skupnosti , 47

10. oktobra, pa še nekaj dni potem, je bilo precej pisanja in prerekanja o tem,
da si šole ne smejo izbrati kar same treh konferenčnih obdobij ali celo dveh brez
ustreznega dovoljenja. Na šolah, kjer so to pametno potezo potegnili brez dovo¬
ljenja, je minister zahteval stari red - štiri konference. Dijaki Srednje zdravstvene
šole so proti temu protestirali pred svojo šolo na Šubičevi (poleg skupščine), zra¬
ven pa so zahtevali še, da jih naprej poučuje prof. Firbas.

9.10. so na Bledu pričeli s 6. evropsko konferenco direktorjev inštitutov za pe¬
dagoške raziskave na temo Pismenost in osnovno izobraževanje na predvečer 21. sto¬
letja.

45 Na sejmu sem se dodobra spoznal z japonskim izobraževalnim sistemom in strokov¬
njaki ter kasneje, po študijskem obisku Japonske, zasnoval nekatere aktivnosti, ki so
pripomogle k povezavi obeh držav.

46 Več o tem je zapisano v poglavju Težave s politiko.

47 To, kar so v večini šol že postorili med pleskanjem hišniki, je Demosova vlada skrom¬
no predlagala mesec kasneje. Iz moje sobe na Zavodu so slike odnesli med »pleskan¬
jem« enkrat sredi leta 1991.

54

V Mariboru so 16.10. odprli avstrijsko čitalnico.

12.10. je Zavod priredil republiško strokovno posvetovanje na temo Nadaljnji
razvoj preduniverzitetnega izobraževanja v Republiki Sloveniji.

13. oktobra se je v Mariboru na drugi (Lavrenčičevi) gimnaziji 180 dijakov
uprlo novemu načinu ocenjevanja in so v znak protesta v avli prižgali sveče.

Kmalu so se pojavili prvi odzivi, med drugimi se je odzval svet staršev za boljšo
šolo, ki je pohvalil prizadevanja za humanejšo in ustvarjalnejšo šolo, niso pa se
strinjali s prepogostim pisanjem kontrolk in raznimi izpiti.

Kar precej prahu pa je dvignila okrožnica univerzitetnega sveta, ki je kot pogoj
za napredovanje univerzitetnih učiteljev predpisal znanje tujega jezika.

16.10. so časopisi objavili vest, da bo verjetno prvi slovenski grad vrnjen nek¬
danjemu lastniku. Ker je bil lastnik naš kolega baron Lazarini, je bilo veliko od¬
mevov, tudi hudomušnih, Lazarinija pa smo v prijateljskih krogih od tega časa na¬
slavljali tovariš Baron.

V Kranju se je sešel občinski otroški parlament, ki si je zaželel Zdravo, varno,
dobro.  22.10 pa so zadevo ponovili v republiškem parlamentu in si spet zaslužili
obtožbe, da manipulirajo z otroki. Nekateri otroci so namreč zdeklamirali vele-
umne programe, podobne nekaterim strankarskim, večinoma pa so povedali svoje
mnenje. Na kratko, jasno in z upanjem po uresničenju svojih želja.

17.10. se je odbor za prometno varnost, ki ga je vodil dr. Dušan Plut, zahvalil
vsem učiteljem in mentorjem, ki so v osnovnih šolah učili prometno vzgojo.

Od 18. do 20. oktobra je bil v Cankarjevem domu mednarodni posvet Družbe¬
na skrb za vzgojo, izobraževanje in socialno varnost razvojno motenih otrok in mla¬
dostnikov.  Šlo je za srečanje, na katerem so razpravljali, kako v večji meri izvesti
integracijo otrok v »normalni« šolski sistem in v življenje.

Izšel je izobraževalni paket Mentor o računalniku.

Katoliški ideologi so še naprej razpravljali, kako je potreben verouk ali skoraj
nekaj takega v šolah. Predstavniki teoloških pedagoških inštitutov so se zbrali v
Zagrebu (posebej so poudarili, da v prostorih založbe Školska knjiga) in se po treh
dneh razšli v splošnem prepričanju, da bi bilo treba v šolo uvesti predmet, ki se ne
bi imenoval verouk, ampak religijska kultura, religiozna kultura ali pouk o veri
itd. Mag. Angelca Žerovnik je predavala v draveljskem župnišču (to je zelo rado
organiziralo shode katoliško navdahnjenih učiteljev) o problemu medsebojnih od¬
nosov v šoli.

Dr. Berta Črnko je sporočila javnosti: Naši otroci ne zmorejo več vsega  in naved¬
la, da so naši otroci preobremenjeni. Skupno število ur v šoli in za učenje je bilo preveliko
in nesprejemljivo. 3,5 ure za 7-letnega otroka,  5 ur za enajstletnega in 8 ur za osemnajst¬
letnega otroka.

V založbi Zavoda je izšla knjiga dolgoletne uspešne učiteljice Milke Žalik o ni¬
vojskem pouku. Lep prispevek praktika k teoriji in praksi v slovenskem šolstvu.

Začelo se je preimenovanje šol, ob tem pa tudi mnogi protesti.

Konec oktobra se je razvila kar zanimiva polemika o športu mladih in športnih
razredih, ki so jo vodili dr. Silvo Kristan, Janez Virk in Niko Slana.

55

November 1990

Predsednik Sindikata vzgoje in izobraževanja, prof. Marjan Gojkovič, je ministru
dr. Venclju pisal javno pismo, v katerem mu je omenil, da se položaj ni spremenil,
in mu povedal, da je vedno več tistih, ki so izgubili upanje v napovedane spre¬
membe.

Dijaki pa so v stilu kasnejšega »Dost’ mam« napisali pismo, da imajo razpravl¬
janj o vzgoji dovolj, in predlagali, naj država uzakoni in realizira pluralizem oblik
šolanja in vzpostavi poseben odnos med državnimi in zasebnimi šolam, ter v tem
kontekstu obravnava vzgojo.

Univerzitetni profesorji so se tačas prepirali na temo: Rektor Šket, zadnji bolj-
ševik.

3.11. sta bila v Delu dva članka, ki sta zopet obravnavala ideologijo v šolah.
Barbara Šega-Čeh je malo obračunala s strankarsko kolegico Laukovo, malo z mi¬
nistrom in dala dovolj primerne smernice za reševanje tega problema v Sloveniji.
Poleg njenega pa je bil objavljen prispevek dr. Alojzija Slavka Snoja z naslovom
Duhovna prostranstva kot izziv vzgoji in izobraževanju.  Članek je zaključil s pozivom:
Dom, šola in cerkev ter druge verske skupnosti in gibanja naj si prizadevajo za odpiranje
duhovnih prostranstev pri vzgoji in izobraževanju in za skladno delovanje z istim ciljem:
oblikovati celovitejšo ponudbo.

V Dnevniku je Ranka Ivelja (27) ugotavljala, da zunanja diferenciacija buri
strokovne in politične duhove. 48

V Družini je članek Vanje Kržan Verouk v šoli, da ali ne?  dal zelo konkretno
pobudo: Za konec vprašanje. Kako dolgo še bodo kateheti motovilili s temo: Verouk v
šoli, da ali ne? Ali se ne bi raje vsi skupaj začeli pogovarjati o zasebnih šolah? O takih,
ki niso zidane na pesku, ampak na skali, da lahko kljubujejo strupenemu pišu mrzlih ve¬
trov in umazanim pljuskom nalivov? O takih, ki izobražujejo in vzgajajo generacijo ver¬
nih Slovencev? O takih, ki bodo ponovno vstopile v zgodovino slovenske pomladi!

V uvodniku Prosvetnega delavca se je oglasil dr. Franc Lazarini (28). Razložil
je svoje poglede in cilje pri prenovi srednje šole, napovedal svoj umik z mesta
predsednika strokovnega sveta, ko bo prenova srednjega šolstva končana, in odprl
nekatere dileme o osnovni šoli, problemu diferenciacije. Posebej pa je opozoril na
problem povezave univerze s srednjo šolo. 49

Za širšo javnost je bil zanimiv podatek, da se v vojaški gimnaziji v Ljubljani
zelo zmanjšuje zanimanje za vpis, republika je izpolnila plan 2.000 mladih razis¬
kovalcev, pa ni vedela kam z njimi, mojim sodelavcem na Zavodu se je zdel sporen
način ocenjevanja, ki so ga uvedle tri odlične slovenske gimnazije, avstrijski pro¬
fesor Bliem pa je priporočal: Najboljše moči pošljite v katehezo.

Morda nas je zaradi vseh teh ideoloških prepirov zadela božja nesreča. Dejstvo
je, da je v začetku novembra po Sloveniji poplavljalo, med drugim zelo hudo tudi

48 Šlo je za začetek razprav o zunanji diferenciaciji, ki so jo podpirali pobudniki klasičnih
gimnazij in avstrijskega sistema šolanja, cerkveni krogi in tudi številni premožnejši
državljani, ki bi radi otroke rešili spon revnega šolskega sistema.

49 Vem, da je bil glavni razlog, da je dr. Lazarini kasneje prevzel mesto predsednika uni¬
verzitetnega sveta, v tem, da je želel končati prenovo srednjega šolstva skupaj z logič¬
nim prehodom na univerzo in na višje in visoke strokovne šole.

56

več šol, posebno na celjskem območju, obenem pa je nesreča prekinila delo na več
šolah na poplavljenih področjih. V nekaterih šolah so bili centri za pomoč prizade¬
tim, ravnatelji in učitelji na šolah pa med glavnimi organizatorji pomoči.

Na seji skupščinskega odbora 7.11. je predsednik Jože Zupančič pozval učite¬
lje k solidarnostni pomoči, vlado pa za ustrezna sredstva za sanacijo škode. Na isti
seji je bil predložen še osnutek zakona o zavodih z zloglasnim 43. členom, ki je
predvideval reelekcijo vseh ravnateljev. 50

8.11. so bile že na vidiku težave s strokovnim svetom. Seja strokovnega sveta je
imela zelo pomembne točke, vendar ni bila sklepčna. Vroče teme in spremembe
so bile že obdelane, pričelo se je trdo strokovno delo pri posameznih rešitvah in
zdolgočasene razprave o pluralizmu in odnosu do vere v šoli. Dr. Lazarini je novi¬
narjem povedal, da bo dr. Bučarja, predsednika skupščine, obvestil, da v takih raz¬
merah ne more delati.

Na prvi seji se je sestal Demokratični forum in podprl laično šolo ter evropei¬
zacijo šolskega sistema.

V Nedeljskem Dnevniku je Ranka Ivelja objavila obsežen intervju z dr.
Janezom Bajcem z nadnaslovom Sola, v kateri se učenci in učitelji veliko smejejo, je v
- Kuvajtu , 51

Naši razgledi so objavili članek Zdenka Medveša (29), v katerem je poskušal
razjasniti nekatera vprašanja o pluralnosti in nevtralnosti šole. 52

Na Zavodu je bil pomemben sestanek za razvoj slovenskega jezika v šolah.
Sklicala sva ga z dr. Matjažem Kmeclom z namenom, da se to področje ustrezno
organizira in poveže ter vključi v delo več učiteljev iz prakse, pa tudi strokovnjake
slaviste izza meje. Po tem sestanku so se stvari kar premaknile, posebej ker so
veliko pomagali minister dr. Janez Dular, oba člana predsedstva, dr. Matjaž Kmecl
in Ciril Zlobec, ter pomemben član strokovnega sveta, akademik dr. Janko Kos. 53

15.11. je bila ponovljena seja strokovnega sveta R Slovenije z udeležbo samo 13
od 24 članov in predsednik dr. Lazarini je dal na glasovanje predlog o zaupnici.
Zanjo je bilo samo 12 članov (sam ni glasoval), zato je nepreklicno odstopil z

50 Ta člen sem na seji ostro napadel, češ da je to sramota in kriminal in da naj pustijo
ljudi, da zaključijo mandat, če pa kdo ni strokovno dober, ga lahko že sedaj zamenja¬
jo. Svet je po daljši razpravi moj predlog sprejel in 43. člen umaknil, jaz pa sem spet
padel v nemilost politike in v zobe raznim razpravljalcem po časopisih. Prvi se niso
mogli znebiti ostankov rdečega sistema, drugi pa so izgubili možnost pisati o aferah,
ki so nastale pri preganjanju ravnateljev iz šol in nastavljanju za ravnatelje vsega, kar
leze in gre, le da priznava in posluša poglavarja v Vatikanu.

51 Kot že nekaj prej omenjenih člankov tega obdobja je tudi ta napovedoval zlo usodo
nekega sistema.

52 Zdenka Medveša so v tem času v pedagoških in političnih krogih gledali še zelo neza¬
upljivo, saj je veljal za enega od ideologov usmerjenega izobraževanja. Pred prihodom
na Zavod ga nisem poznal, kasneje pa sem ugotovil, da je zelo dober strokovnjak in
sem ga povabil med svoje svetovalce. Seveda pa ni mogel iz svoje kože in se je leta 1994
in 1995 spet pojavil v ekipi, ki je obujala v prakso koncept usmerjenega izobraževanja.

53 Ob poslušanju začetne razprave sem tudi provokativno izjavil: Slovenščina je preveč
pomembna, da bi jo prepustili slavistom. To je malo razburilo prisotne in se kasneje
večkrat pojavilo v časopisih v raznih kritičnih pismih.

57

mesta predsednika. Seja je nato potekala v obliki diskusije, po petih urah pa je pod
točko razno prišlo do spora med Zavodom (mano) in predstavnikom Ministrstva
za šolstvo in šport Stanetom Čehovinom. Ministrstvo je hotelo prepovedati vsem
šolam, ki niso vključene v eksperiment, tri ali celo dve ocenjevalni obdobji in nov
način ocenjevanja, jaz pa sem trdil, da je to velika škoda in preprečevanje kvalitet¬
nega dela v šolah. 54

V treh gimnazijah smo to leto uvedli športne oddelke (Gimnazija Šetvid -
lokacija Srednja železničarska šola Ljubljana, II. Gimnazija Maribor, Gimnazija
Celje). 16.11. je Niko Slana v Delu objavil članek Šport maje šolsko tradicijo.  V njem
je opozoril na vse prednosti, pa tudi težave pri takšnem načinu dela z mladimi
športniki.

Beograjska politika je objavila članek, v katerem je zapisala, da Srbi, živeči v
Celju, zahtevajo pravico do vrtca in šolanja njihovih otrok v maternem jeziku,
vključno s cirilico. Problem se je začel lepo razvijati. Na Tržaškem pa so opozar¬
jali, da se slovenski otroci vpisujejo raje v italijanske šole kot v slovenske. 55

Minister dr. Vencelj in njegov namestnik Stane Čehovin sta v Piranu na pogo¬
voru s šolniki z Obale predstavila delovno gradivo o organizaciji in financiranju
šolstva v republiki. Minister se je tudi soočil s problemi piranske Višje pomorske
šole, ki je hotela postati visoka, pa so se v Mariboru spomnili, da bi oni imeli pro¬
metno fakulteto. »Še dobro, da Drava ni jezero, sicer bi v Mariboru odkrili, da bi
lahko imeli tudi pomorsko fakulteto,« so trpko izjavili Pirančani.

Na Ptuju pa so v inovativnem srednješolskem centru začeli s komunikacijski¬
mi treningi dr. Pava Brajše, 56

V Cankarjevem domu je bil pogovor na temo Položaj otrok v šoli.  Povedali so, da
je leta 1985 naredilo 24 otrok samomor, najmlajši je imel samo 10 let. Dr. Bariča
Marentič-Požarnikova je menila, da so učenci žrtve dobrih namenov odraslih. 57
Zdenko Lapajne pa je predlagal vsem reformatorjem, da takrat, ko jih prime refor-

54 Na ta način sem uspel ravnatelje treh šol (obenem pa moje somišljenike in prijatelje
Šušteršiča, Lovrenčiča in Bratino), obraniti sankcij, leto ali dve kasneje pa je Ministr¬
stvo prepisana navodila teh šol pošiljalo po šolah kot model, kako naj se organizira
pouk in ocenjevanje v šolah.

55 Dogajalo se je namreč to, da so imele slovenske šole razmeroma malo otrok, prostori
so bil slabi in učitelji slabo plačani. Na Tržaškem je bilo razmeroma veliko šol, ki pa
niso imele dovolj otrok. Niso pa se mogli dogovoriti, da bi število šol zmanjšali na
razumno število. Zato so starši otroke raje vpisali v italijanske šole, v katerih pa seve¬
da ni bilo pričakovati utrjevanja narodne zavesti. Šlo je za podoben problem kot tisti
čas v Sloveniji s podružničnimi šolami. Politika in včasih tudi starši so jih želeli v
vsakem zaselku, otrok pa je bilo premalo in težko je bilo doseči visoke standarde šola¬
nja in znanja.

56 Profesor Brajša je očaral slovenske učiteljice, zato sem si ga z veseljem ogledal in se z
njim pogovoril med enim od obiskov na Zavodu. Ocenil sem, da je bilo bistvo njegove¬
ga uspeha v tem, da si je za svoje poslušalke vzel čas in jih med suverenim vodenjem
usmeril k cilju, ki so si ga zaželele. Vmes pa jim je dovolil, da so imele celo svoje
pripombe in mnenja na poti do ciljev.

57 V tistem času sem že imel toliko izkušenj, da sem vedel, da so otroci tudi žrtve slabih
namenov odraslih.

58

matorski bes, sedejo v kot in počakajo, da jih mine.

V Izoli je imel prvi sestanek Mladinski svet Slovenije, ki naj bi povezoval vse
različne mladinske organizacije in organizacije, ki izvajajo dejavnosti za otroke.

Po dolgem času se je slovenska javnost seznanila s problemi in željami šolstva
v Porabju (30). Članek je bil napisan, ko so ravnatelji nekaterih ljubljanskih in
zasavskih šol obiskali šole v Porabju. 58

December 1990

Svetovalni center za otroke v Ljubljani je praznoval 35-letnico delovanja.

V Ljubljani so, tokrat že decembra, pričeli razmišljati o vpisu v srednje šole,
nemalo ljudi pa se je razburilo zaradi novic, da bodo ukinili Dedka Mraza. Branka
Lovrečič, mestna sekretarka, je vse zaskrbljene potolažila, da bodo sprevod res
ukinili, ker ni denarja, da pa bo Dedek Mraz vsak dan prišel na Gospodarsko raz¬
stavišče. Smo demokratična družba, zato smo hoteli ljudem ponuditi vse možnosti: Božič¬
ka, Miklavža in Dedka Mraza. Otroci potrebujejo pravljične osebnosti, tega jim nobena
oblast ne more vzeti. Starši imajo zdaj možnost, da izbirajo . 59

Z intervjujem z Jankom Svetino v Delu 5.12. z naslovom Na rešetu 700 ravna¬
teljev, vendar najbrž ne vsi hkrati,  minister ni ravno prispeval k miru po šolah.

Strokovni svet je na seji, ki jo je spet vodil dr. Lazarini, tokrat razpravljal o di¬
ferenciaciji v osnovni šoli. Dr. Strmčnik je tokrat prišel na svoj račun in prisotnim
razumljivo in natančno razložil, kaj sploh pomenijo posamezni pojmi v zvezi z
diferenciacijo. Zavod je dobil nalogo, da kljub nestrinjanju z zunanjo diferencia¬
cijo v osnovni šoli pripravi tudi predlog takšne variante. 60

Dnevnik je objavil obširen intervju z ravnateljico ljubljanske šole Majde Vr¬
hovnik Angelco Likovič. 61  Šola je uvedla veliko metod dela, ki so jih potem pre¬
vzele tudi druge šole.

V Gozdu Martuljku je bil 9.12. sestanek o sodelovanju v šolstvu na področju
Alpe-Jadran. Med drugimi pobudami je bila kasneje realizirana tudi tista o usta¬
novitvi trgovske akademije po vzoru avstrijske v Italiji in Sloveniji.

58 Večja pomoč pri življenju in šolanju tem rojakom je tudi ena od pomembnih nalog Slo¬
venije, kajti področje je gospodarsko zelo šibko, strateško pa zelo pomembno.

59 To je bil uvod v krasno zmedo, ki se je to leto dogajala na raznih novoletnih proslavah
za otroke. Ponekod sta se rdeči in beli dedek tudi stepla pred vrati v dvorano, otroci so
jokali, ko ni bilo pravega dedka, v sindikatih pa je bilo sploh hudo - kateri bodo pre¬
vladali. Otrok pa kot ponavadi ni nihče vprašal, vlačili so jih na razne prireditve, tako
da si je marsikateri verjetno za vse življenje zapomnil bitke za naklonjenost.

Starši naj se odločijo, so se na koncu izmaknili vsi po vrsti.

Sicer so pa imeli največjo srečo otroci pluralnih staršev, ki so dobili od vsakega prej
omenjenega možakarja kakšno darilo.

60 Članom strokovnega sveta sem povedal, da necivilizacijskih predlogov Zavod ne bo
delal in da si jih lahko ogledajo v Avstriji. In res smo na Zavodu vedno predlagali
sodobnejše variante, ki bodo, vsaj upam, tudi v programu slovenske šole v prihodnosti.

61 Ga. Likovičeva je bila izjemno delovna in sposobna ravnateljica in v veliko pomoč pri
prenovi osnovne šole. Kasneje, leta 1995 pa se je preveč spolitizirala.

59

Nosilci projekta o nadaljnjem razvoju srednjega šolstva dr. Janez Sagadin, dr.
Vera Doma in dr. Darja Piciga so na tiskovni konferenci predstavili svoje delo, ki
je nastajalo v težavnih razmerah in v času, ko so spremembe v šolstvu in projekti,
ki jih je pripravljal Zavod, prehiteli avtorje. Med 13. in 15.12. je bil nato republiš¬
ki posvet v Poljčah, kjer smo se imeli čas temeljito pogovoriti o nalogah v zvezi s
to problematiko. 62

Zavod je imel letno srečanje v Slovenj Gradcu, Kranjskogorci so predlagali, da
bi se njihovi otroci že v osnovni šoli učili italijanščine in nemščine (bližina trome¬
je pač!), v Šolskem muzeju Ljubljana so odprli razstavo o učiteljiščih v Srbiji, v
Ljubljani je bilo prvo tekmovanje iz razvedrilne matematike, bistriški učitelji so
grozili s stavko, na okrogli mizi na prvi gimnaziji v Mariboru so zahtevali: Vrni¬
mo v šole latinščino.  V Dornavi se je v nove prostore preselilo 180 duševno in te¬
lesno prizadetih otrok.

Dr. Krešo Petrovič (31) je opozoril slovensko javnost in državo, da je šport v
vrtcih nedorečen in da bo morala država, ko sprejema šport spet pod svoje okril¬
je, ta problem rešiti. 63

V Cankarjevem domu je bilo tridnevno računalniško srečanje, ki se je ukvarja¬
lo predvsem z uporabo računalnika in ne več z opismenjevanjem.

17. 12. so se v okrnjeni izvedbi sestale delavske univerze in ugotovile, da sis¬
tem razpada ter da bo treba sistematično urediti področje izobraževanja odraslih.

Zadnje leto, ko v Sloveniji še ni bilo božičnih praznikov, je bil zadnji teden de¬
cembra zelo aktiven. Podeljevali smo razna priznanja, se udeleževali sprejemov in
na eni od slovesnosti v znameniti vili Pod Rožnikom je dal minister dr. Vencelj
tudi velik poudarek športu v šolah s simbolično primerjavo: Želim si, da bi se vsak
otrok zavedal, kako pomembno je pod eno pazduho nositi knjigo in pod drugo športne
copate.

Vse lepe in prijetne dogodke pa so kvarile razne težave in prepiri: Marojevičeva
Stranka za enakopravnost občanov je zahtevala v občini Jesenice proste dneve ob
vseh verskih praznikih, na srednješolskem centru v Murski Soboti so po dolgo¬
trajnih prepirih uvedli disciplinsko družbeno varstvo, Delo plus je pisalo o profe¬
sorici matematike M. R. kot nočni mori, nakar je članek K. Dolenca v Delu dne
28.12. resnično dotolkel veliko dobro mislečih: Prometna vzgoja je za učence le na¬
vadno zapravljanje časa.

Članek Ranke Ivelje v najbolj branem časopisu Nedeljskem Dnevniku z naslo¬
vom Nadpovprečnost ni več kazen  (30.12.) in voščilo kluba strašev za boljšo šolo sta
nekako omogočila normalen zaključek leta 1990.

62 Rezultate smo koristno uporabili pri spremembah v šolstvu, vendar je bilo nemogoče
pustiti srednjo šolo še leto ali dve nespremenjeno, da bi lahko raziskovalci zaključili
svoj posel.

63 Problem je enako aktualen tudi danes, saj je premalo storjeno za šport otrok v vrtcih.

60

1991

Januar 1991

3.1. je dr. Pavle Zgaga predstavil v Delu novo slovensko revijo The School Field
(32), katere urednik je bil moj dobri znanec in kasnejši sodelavec pri nekaterih
projektih in velik podpornik mednarodne mature Marjan Šetinc (kasneje poslanec
v slovenskem parlamentu). S to revijo smo se začeli Slovenci predstavljati svetu,
obenem pa legalizirali kmečki termin polje tudi v šolskem prostoru. Pa saj so imeli
svoja polja tudi filozofi, medicinci in celo kmetijci.

4. januarja je Janko Svetina v Delu objavil članek Počitnic je konec, prihajajo
počitnice.  V njem je oznanil, da so imele to leto prvič po dolgem času šole teden dni
počitnic od božiča do novega leta in da se bližajo že nove - polletne počitnice.
Nakazal je tudi velik problem, da so pri nas otroci praktično brez počitnic od sep¬
tembra do konca januarja 64  in odprl klasično zgodbo o tem, ali je smiselno deliti
Slovenijo glede na počitnice na dva dela.

Ob tem se je pojavil še dodaten problem, da so npr. na Jesenicah hoteli proste
dni pouka tudi muslimani in pravoslavni. Zato so se ravnatelji jeseniške občine
dogovorili, da bodo opravičili vse izostanke na sam dan verskih praznikov pravo¬
slavne in muslimanske vere (božič in ramadan). Predsednica občinske vlade ga.
Rina Klinar (kasneje državna ministrica za delo) pa je predlagala, naj se vprašanje
o teh zadevah naslovi na ustrezen republiški komite.

Čeprav o šolskih plačah ni dobro govoriti v času šolskih počitnic (ker razburi¬
jo tisto večino, ki meni, da imajo učitelji itak preveč prosto), so v Delu objavili po¬
datek, kako so plače različne od občine do občine. V bolj bogatih občinah so uči¬
telji zaslužili nad 7.000 dinarjev, v revnejših (in teh je bilo četrtina) pa le 4.500 SIT.

Zdenko Kodrič se je v Večeru, 5.1., spraševal (33): Zakaj hitijo z zakonom o or-  .
ganiziranosti in financiranju vzgoje in izobraževanja? Kje so tako imenovani področni
zakoni: o osnovni in srednji šoli, univerzi, vrtcih?  Avtor je ugotavljal, da šolstvo potre¬
buje zakon kot suha zemlja dež, vendar pa naj ob takem predlogu raje še malo
vztraja v suši. Predlog zakona naj bi temeljil na starih predpostavkah, bistvene
stvari so pozabljene, pojavljajo se določila, ki so še bolj morilska od komunisti¬
čnih, ravnatelj ostaja še večja sveta krava kot doslej in ga bo oblast branila z vsemi
topovi, svet staršev je podoben milnemu mehurčku itd. Skratka, dovolj groz¬
ljivosti, da zakon ni bil sprejet leta 1991 niti ni še leta 1995.

Ministrstvo pa je ta čas potovalo po Sloveniji in s predlogom zakona dražilo
šolnike (prevladovali so ravnatelji) in Občinarje, ki jih je skrbelo predvsem to,
koliko jih bo šola stala in kje bodo dobili vsaj toliko denarja kot prej. Bojan
Dolenc, Milena Markičeva in Stane Čehovin so v glavnem prevzeli breme pojas¬
njevanja nepojasnljivega, p$ tudi vse pripombe, zasmehovanja, razburjenja ipd., ki
so jih nanje naslavljali demokracije že siti šolniki. Omenjeni kolegi so imeli
železne živce in se na koncu vedno izvlekli s podobnimi ugotovitvami: Nič ni še

64 Tako hudo seveda ni bilo, saj smo takrat kar nekaj dni praznovali 29. november, rojst¬
ni dan Jugoslavije, ponavadi pa nekaj dni prej in kasneje tudi novo leto.

61

zamujenega, vsaka pripomba je dobrodošla in jo bomo, če bo v kontekstu, tudi
upoštevali. V Mariboru je na posvetu 7.1.1991 Ministrstvo javno povedalo globoko
misel, da šola ne bo profitna ustanova, da bo pa malo tudi morala gospodariti.

V Mariboru pa so istočasno pripravili uvajalni seminar waldorfske pedagogike

(34) , katere namen je vsakega otroka vzgojiti tako vsestransko, kolikor je v človeku
sposobnosti, da se razvije v vsej svoji polnosti. Umetnost pa je središče učnih pro¬
gramov take šole. Predavali so Wolfgang Findeisen, Margit Wagner in takrat edina
slovenska učiteljica, usposobljena za ta program, Branka Strmole. 65  Uvajanje te šo¬
le je imelo pomemben vpliv na razmišljanja slovenskih učiteljev in bilo v tistem
času pomembna osvežitev za naš prostor. Seminarja se je udeležilo 150 slušateljev,
še enkrat toliko pa so jih morali zavrniti. Na okrogli mizi so udeleženci tudi ugo¬
tovili, da so pedagogi privesek aktualne politike, in zato poslali ministru dr. Venc¬
lju protestno pismo, v katerem so zapisali, da pomeni predlog zakona o organi¬
zaciji in financiranju šolstva nedopusten poseg v avtonomijo dela šole.

Zgledi so že vlekli.

Zoltan Jan, profesor iz Nove Gorice, je 10.1. zapisal v članku v Dnevniku ( Zad¬
nji ostajajo med zadnjimi),  da toliko pooblastil, kot jih nova zakonodaja predvideva
za ravnatelja, le-ti nimajo nikjer na svetu. 66

Isti avtor pa je v Naših razgledih, 11.1.1991, objavil članek z naslovom Izraču¬
navanje šolskega tolarja  s podnaslovom Razpoke v metodologiji in praksi (ali metode za
zmanjševanje).  V članku je dokazoval, kako tudi nova oblast, ne le da učitelja slabo
plačuje, ampak ga tudi vleče za nos, oz. mu laže.

Na Gimnaziji Celje so zaključili prvi trimester od treh v poskusu uvajanja tri-
mestrov in ugotovili, da so dijaki manj napeti, odprto pa je še: več ali manj znan¬
ja? Učenci so ugotovili, da se lahko naučijo, ko je treba, in da se ni treba učiti spro¬
ti. 67

Univerza je dobila nalogo, naj se odpre svetu in ustvarjalnemu prepihu (Janko
Svetina, Delo, 9.1.1991), obenem pa je krčila programe z 900 na 750 ur predavanj
in vaj letno.

Tudi v vrtcih so te pobude vzeli resno in poskušali model in izkušnje italijan¬
skih vrtcev s Primorske prenesti v druge vrtce in to večinoma z angleškim jezikom

(35) .

V Sloveniji sta bili tudi zanimivi predavanji. Dr. Vid Pečjak je v Radovljici pre¬
daval o vzgoji za ustvarjalnost in optimizem, dr. Reginald Vospernik (ravnatelj
Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu) pa v župnijskem domu v Dravljah na
temo Ravnatelj - etični in pedagoški vodja šole. 6S

65 Kasneje je Branka Strmole vodila ustanavljanje prve vvaldorfske šole v Sloveniji.

66 Le-ti pa so istočasno trdili, da jih verjetno tako malo nima nihče.

67 Nekaterim učiteljem pa je počasi pričelo prihajati v zavest, da imamo v šoli občasno in
napovedano ocenjevanje ter vsakodnevno preverjanje znanja zaradi poteka pouka.

68 Dr. Vospernika so povabili krščansko usmerjeni pripravljalci zakona, da bi potrdil nji¬
hove teze, ki so temeljile na avstrijski ureditvi. Pa jih je razgledani ravnatelj krepko
razočaral in razložil, da naj si Slovenija nikar ne nakoplje takšnega okostenelega in
birokratskega šolskega sistema. Kasneje se je dr. Vospernik zelo redko pojavljal v Slo¬
veniji.

62

8. januarja je bila v prostorih Mladinske knjige na Titovi cesti v Ljubljani
predstavitev publikacije Verouk v šole?!,  ki je izšla kot četrti zvezek skupine šol¬
skega polja, uredila pa sta jo Slavko Gaber in Zdenko Kodelja. Založbi, ki sta knji¬
go založili, sta bili Krt in Zamorc. Udeleženci so ugotovili, da smo odgovor v slo¬
venskem šolstvu pravzaprav že našli (ne kot predmet, pač pa kot znanja, kamor to
spada) in da se lahko o verouku pri nas lahko pogovarjamo bolj sproščeno in ni
razloga, da bi kamor koli hiteli. 69

Izdaja publikacije Verouk v šole?,  ki je napovedovala kratkoročno preveč rožna¬
tih časov indoktrinaciji in verouku v šolah, je vzpodbudila plaz prispevkov in ko¬
mentarjev.

Jožko Tomažič je v Družini, 13.1.1991, zapisal v članku Se o verouku v šoli: Kvas
vere pa mora začeti delovati tudi sredi življenja, to je za otroka in mladostnika sredi
učnega procesa. Versko znanje v naši družbi pada iz leta v leto tudi pri naših veroukarjih.
Recimo, daje bila dosedaj za to kriva naša družba, odslej naprej pa bomo zato krivi krist¬
jani sami. Vemo tudi, da ne smemo pustiti znanja na osnovni stopnji, če pa človek konča
visoko šolo. Itd.

Minister dr. Vencelj pa je bil tokrat tarča Mladine, ki je v rubriki Demos je na
oblasti že 246  dni objavila njegov intervju za Vjesnik z dne 31.12.1990, Dnevnik pa
je objavil 10.1. celoten intervju.

»Mislim, da se na športskom področju, što se Jugoslavije tiče, ne smije ništa
mijenjati, barem ne potezima »kratkog daha«. A to znači da šport i dalje
mora povezivati jugoslovenske narode i narodnosti, kao što se to čini posvu-
da u svijetu. I zato nema nikakva razloga da šport zatvorimo u republiške
okvire. Čak, štoviše, smatram da je to jedno osnovnih veziva koje nas ubu-
duče može spajati.«

Medtem ko so po Sloveniji razpravljali o verouku in šolskih zakonih in financira¬
nju, pa so se otroci na Obali vedno bolj usmerjali na mamila (36). V članku je
zapisano, da policija ve za preprodajalce in da je Slovenija raj za italijanske držav¬
ljane, ki imajo doma zelo strogo zakonodajo. 70

Predlog zakona o organizaciji in fmaciranju šolstva je še naprej buril duhove,
nekateri so se sprijaznili, da bo kar v redu, če bodo pustili stare ravnatelje do iz¬
teka mandata, Zoltan Jan je pisal protestne in osveščevalne članke v vse mogoče

69 Na predstavitvi knjige se je zbral ves bivši, takratni in bodoči šolski vrh, razprava je
bila kar burna in spomnim se, da sem v svojem prispevku omenil, da sem vesel, ker
smo takšno rešitev predvideli na Zavodu že pred letom dni brez odvečnega filozofi¬
ranja in teoretiziranja in da to mnogim udeležencem ni bilo ravno všeč. Plačani so
namreč bili za to, da so mesece in leta mleli to, kar je bilo praktično mislečim ljudem
takoj jasno.

70 Na žalost do danes oblast ti'i naredila ničesar, le otrok, ki uživajo mamila, in kriminala
je vedno več. Razni italijanski doni in drugi patroni pa si bodo tlakovali pot do svet¬
niškega naziva na marginalnem številu mladih. Cesto me preveva občutek, da se ves ta
kriminal pušča nalašč, da lahko politiki odvrnejo ljudi od vsakdanjih težav, obenem pa
si množica ljudi zagotovi delo - zdravniki, psihiatri, vzgojitelji, pazniki, policaji, sod¬
niki ipd.

63

časopise in revije, Zdenko Kodrič pa je zadevo zelo primerno ocenil v članku
Zakon  - nov prispevek k slovenski blaznosti  (Večer, 11.1.1991). Dobrih deset dni ka¬
sneje je v reviji Evropa (24.1.1991) Jože Urh napisal članek Učitelji  - nameščenci
nameščencev  in v njem ugotavljal, da bodo v primeru sprejetja zakona šole postale
pripravnice ali male šole političnih spretnosti. Mladina je konec januarja objavila
članek z naslovom Let nad kukavičjim gnezdom,  v katerem so posebej izpostavili tri
misli: minister dr. Peter Vencelj - O šolstvu mora odločati tisti, ki plača-, 71  mag.
Slavko Gaber - Zakon si drzne urejati stvari, ki bi jih morali urejati posebni zakoni-,  dr.
Veljko Rus: Državna kontrola zavodov je škodljiva, ker blokira racionalizacijo njihovih
dejavnosti in zavira inovacije.  Nekateri so ministru tudi očitali, da ne plačuje on,
ampak davkoplačevalci, kar pa ni imelo večjega učinka. Prejšnji, še bolj pa vsi nas¬
lednji ministri so vzeli državo in proračunski denar za svoja.

Na zgodbo o zakonu so se spravile tudi stranke, ki so videle lep poligon za pre¬
magovanje tekmecev in spravile na površje tudi ves bedni »intelektualni« poten¬
cial, ki so ga usmerile v šolstvo. (Redkim izjemam se opravičujem.) SDP (Stranka
demokratične prenove) je svarila pred popolnim podržavljenjem šolstva in opo¬
zarjala na odsotnost družbenega okolja, LDS (Liberalno-demokratska stranka) pa
je menila, da je ureditev po predlaganem zakonu nevzdržna, da je nacionalni pro¬
gram šolstva stvar obstoječe državne politike in zakonodaje in da spada med pro¬
računske predpise samo tehnika financiranja. Desno usmerjeni nacionalisti so se
spravljali na pluralistične interese otrok priseljencev, krščanska demokracija pa je
iskala v predlogih podobnosti z avstrijskim šolstvom in predvidene oblike krščan¬
ske vzgoje v šolah. Le otroci in učitelji niso zanimali nikogar.

Učitelji in ravnatelji so se pričeli združevati v sindikat vzgoje in izobraževan¬
je, ki je med najpomembnejše teme uvrstil vlogo ravnatelja.

Pa se je le zgodilo tudi kaj konkretnega.

L Udeleženci otroškega parlamenta in javne tribune v Cankarjevem domu ter
Zveza prijateljev mladine so 16.1.1991 objavili v časopisih poziv slovenski javno¬
sti, skupščini in vladi Republike Slovenije. V njem so po naštevanju vseh proble¬
mov in težav med drugim zahtevali, da je treba položaj otrok v Sloveniji izboljšati,
pripraviti celotno strategijo za zagotavljanje zdravja vseh otrok in mladine, pripra¬
viti celotno politiko za reševanje problemov otrok in mladine itd. 72

2. Ivan Zupanc je poslal ministru javno pobudo (Delo, 19.1.1991), da naj se an¬
gažira in poskrbi, da bo v primeru izselitve vojašnice na Metelkovi le-ta pripadla
srednjim šolam in mladini v Ljubljani. Pa tudi za druge vojašnice je predlagal
podobno.

Kljub izpričani skrbi za mladino pa celjskim srednjim šolam po poplavi pred
dobrim mesecem še ni nihče pomagal. Najhuje je bila prizadeta tehniška šola mar¬
šala Tita, pa so se morda z vrha po malem maščevali. Namesto k telovadbi  - hodijo
na sprehode  je naslov članka, v katerem je Violeta Vatovec-Einspiler opisala celjske
tegobe 15.1.1991 v Večeru.

71 Univerza je kmalu ugotovila, da ji minister ne misli ukazovati, čeprav jo bo plačeval,
in je srečno avtonomizirala naprej.

72 Žalostno je bilo le to, da so bili med udeleženci omenjenih razprav večinoma tudi tisti,
ki so jim apel pošiljali, oz. so ga pošiljali skoraj sami sebi.

64

Pa je članek in še kaj drugega le pomagalo. Konec januarja so šole dobile 60%
potrebnega denarja in se spravile k delu. Kaj poštenega, resnici na ljubo, ni bilo
mogoče storiti, ker so se morale stene posušiti, pa vendar, vsaj obljube so bile iz¬
polnjene.

Januarska številka revije Otrok in družina je prinesla več zanimivih člankov.
Aleksander Cokan, urednik Državne založbe, je spet spisal zgodbo o težavah, ki jo
imajo založbe v januarju, ko morajo pripraviti knjige, pa ne vedo, katere veljajo,
koliko naj jih natiskajo in koliko naj stanejo. Skupina avtorjev je potarnala nad
Pastorko Slovenščino, neutrudna Biserka Meden pa je pripravila v okviru akcije
Iščemo dobre šole  predstavitev OŠ Majde Vrhovnik, njene ravnateljice Angelce
Likovič in drugačno opismenjevanje, ki ga je v Slovenijo uvajal g. Michael Wam-
bach. 73

Družboslovci so zborovali v Mariboru in ugotovili (37), da je v predmetniku
premalo ur družboslovja, dr. Pavle Zgaga pa je ravnanje šolskih oblasti primerjal
z nenehnim žaganjem nog nestabilni mizi in opozarjal, da v konfliktni družbi ni
mogoče pričakovati idealne, brezkonfliktne šole, a si šolska oblast venomer priza¬
deva prav za to. Dejal je tudi, da šola potrebuje predvsem nekaj miru, da bi si
odpočila od reform, ki jih je povzročila politika. Dr. Darko Štrajn, direktor
Pedagoškega inštituta, je ob koncu razprave lepo in samokritično povedal, da bo
treba najprej nivelirati ideološke točke. 74

Med interesenti za šolske ure v srednješolskih programih so povzdignili glas
tudi kulturniki iz 10 Slovenskega kulturnega zbora, in sicer so objavili članek v
Dnevniku (38), kjer so očitali načrtovalcem novih programov, da od klasične me¬
re, ki vidi človeka v štiridelni celoti (fizični, intelektualni, estetsko-čustveni in
moralno-značajski), podpiramo le prvi dve sestavini, zanemarjamo pa drugi dve.
Madrid so vtaknili v naslov zato, ker v tistem času Slovenija ni hotela podpreti ne¬
kega galerijskega projekta v Španiji.

Da ne bi bile težave le na ministrstvih v Ljubljani, so poskrbeli na srednješol¬
skem centru v Murski Soboti, kjer so se pošteno obdelovali, tako da je občina ko¬
nec januarja zagrozila z ukrepom družbenega varstva. Pa vendar so tudi tu ugo¬
tovili, da je kriva država, ker ne sprejme zakonov, proti katerim pa so bili na šoli
tudi v večini.

Medtem ko so predmetne skupine protestirale, češ da imajo premalo ur v šoli,
učitelji premalo svobode itd., so učitelji telovadbe - po novem športni pedagogi -
protestirali, ker so jim hoteli povečati učno obveznost. Nekje so namreč izvedeli,
da hoče minister po sprejetju novega zakona zmanjšati obveznost nekaterim uči¬
teljem - predvsem za slovenski jezik in matematiko, nekaterim pa jo povečati. Pa

73 Gospod iz Belgije (njegova mati je z Bleda) poučuje jezik po metodi, ki se povezuje z
integriranim poukom in gradi na pravljici kot osrednji metodi. Otroci že od začetka
uporabljajo črke pa veliko ritmike in glasbe in se navajajo na resnične situacije v živ¬
ljenju. Metoda se je kasneje precej razširila po ljubljanskih šolah predvsem po zaslugi
Katje Hvala, v tem času moje pomočnice na Zavodu.

74 Vedel sem, da bo ta nivelacija trajala vrsto let in če sem prav obveščen, so nihanja
vedno večja.

65

je bil spet povod za prepir na šolah in odvračanje pozornosti od glavnih proble¬
mov.

Izšel je Katalog programov obveznih izbirnih vsebin za gimnazijce,  ki sta ga do¬
končno uredila Rezka Osterman Cevc z Zavoda za šolstvo in dr. Drago Čepar z In¬
stituta Jožef Stefan. V katalogu je bilo okrog 120 različnih programov, ki so jih po¬
nujali zunanji ponudniki, cena na učenca pa že takrat mizernih 9,5 dinarja na
učenca na uro. 75

Katalog je naletel na lepe ocene in pohvale v javnosti, osebno pa sem bil zelo
vesel, ker je bil Zavod vsaj enkrat, pa čeprav le na pol, pohvaljen tudi v Družini
(39) (4. št. 1991). Takole se je zapisalo nepodpisanemu avtorju v članku z naslovom
Kažipot v folklorna izročila,  kjer je opisal knjigo Marije Stanonik Slovstvena folk¬
lora v domačem okolju: Svojo plemenito pobudo na 135 straneh je mogla Stanonikova
poslati med slovensko bralno ljudstvo le v nakladi pičlih 500 izvodov v založbi državne¬
ga zavoda za šolstvo. Samo tam je našla posluh za temeljito in premišljeno delo.

Na probleme z daljnosežnimi posledicami je opozarjal tudi Peter Kolšek v
članku Književnost kot problem  (Delo, 25.1.1991), kjer je razglabljal, kako v šoli po¬
učevati književnost. »Ali je res potrebna reforma reformirane reforme? Ne vemo prav¬
zaprav, kaj natančno je v načrtu, toda bojimo se, da bo književni pouk dokončno mrknil
nekje med nenehnimi reformatorskimi naleti in učiteljsko apatijo. Saj navsezadnje je knji¬
ge, kot vemo iz slovenske literarne zgodovine mogoče tudi tehtati - če smemo dodati maj¬
hen metodološki pripomoček.« 76

Konec januarja so birokrati na našem ministrstvu slavili pomembno zmago,
predlog zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja so v družbe¬
nopolitičnem zboru slovenske skupščine sicer temeljito obdelali in dodali več
strani pripomb, vendar na koncu sprejeli.

Tudi na Zavodu smo bili veseli, ko smo izdali knjigo Izobraževanje za 21. sto¬
letje, ki je pomenila pomembno strokovno delo s prek 200 referencami. Priprav¬
ljena je bila s sodelovanjem najpomembnejših slovenskih strokovnjakov. Rešitve

75 Zaradi nizke cene je sicer odlična zamisel propadla in tudi novi minister dr. Gaber ni
videl vzroka za tako stanje in je poskušal zadeve zmanjšati. Morda je to storil tudi
zanalašč in s tem »odstrelil« iz šolstva množico krščanskih vsebin, ki jih je uspel skozi
izbirne vsebine vriniti dr. Čepar (takrat predsednik komisije). Iz tega je nastalo preure¬
janje gimnazijskega programa, ki je zaradi nepoznavanja celotne filozofije gimnazije
povzročilo veliko zmešnjavo in probleme. Glavni krivci za nizke cene pa so bili na stra¬
ni krščanskih indoktrinatorjev, ki so ponujali programe celo zastonj (verjetno pa bi v
začetku celo plačali, samo da bi prišli v šolo). Tako je Medškofijski odbor za študente
ponujal npr. programe: Sveto pismo v življenju človeka, Krščanski pogled na svet, No¬
vi človek za novo družbo ipd., Družinski center Bretanija in Pastoralni institut iz Ma¬
ribora sta pripravila tečaj z naslovom Vzgoja za ljubezen, sodelavka Rdečega križa iz
Kranja pa tečaj Mladi, ljubezen in spolnost. Izvajanje teh tečajev je povzročilo nekaj
afer, nakar je nekatere prepovedalo Ministrstvo, preostalo pa ravnatelji, večina ponud¬
nikov pa je itak izgubila interes zaradi nikakršnega plačila. Vsebine so izvajali le še
vsega hudega vajeni učitelji.

76 Kako dobro je avtor opredelil problem, se je pokazalo po poskusni maturi leta 1994 in
še bolj se bo na pravi leta 1995 in v naslednjih letih.

66

v knjigi so bile seveda v velikem nasprotju z rešitvami v predvideni zakonodaji in
financiranju, zato dela na Ministrstvu za šolstvo in šport niso bili veseli in je pov¬
zročalo stalna trenja in pripeljalo tudi do razkola. Publikacija, prevedena v angleš¬
čino, je še danes, leta 1995, praktično edino gradivo o konceptu slovenske šole, ki
ga slovensko Ministrstvo lahko da brez sramu iz rok. Nekateri to trdijo tudi za Be¬
lo knjigo, ki pa je po mojem mnenju le dokaz za to, da se je šolstvo v Sloveniji
predalo.

30.1. je Dnevnik objavil komentar Ranke Ivelje (40), v katerem je zapisala ob
koncu znamenite besede: Blagor vladi, ki ima tako razumevajočega šolskega ministra.
Medtem ko so se drugi resorji širili, kupovali vse mogoče in nemogoče, je dr.
Vencelj izjavil: Gospodarske razmere  so še zmeraj zaostrene, in če k temu dodamo še
sedanji politični trenutek, ki zahteva več denarja za obrambo dežele, je jasno, da bo za šol¬
stvo v prihodnjem letu kar dobro, če ne bo imelo manj denarja kot letos.

31. januarja je bila pomembna seja strokovnega sveta, ki je sprejemala ukrepe
z daljnosežnimi posledicami za slovensko šolstvo - uvedbo mature.

Februar 1991

1.2. je Delo objavilo članek J. Svetine z naslovom Matura 1995, poskusna 5-letna tr¬
govska akademija pa letos.  Šlo je za sejo republiškega strokovnega sveta za vzgojo in
izobraževanje. V poudarjenem tisku je bilo zapisano vprašanje dr. Kosa: »Je
mišljeno, da bodo maturitetne naloge dijakov ocenjevali tudi dr. Jože Toporišič, dr, Mirko
Jurak, dr. Andrej Capuder in drugi univerzitetni učitelji, ali samo srednješolski profesor¬
ji?«  Dr. Franc Lazarini: »Mišljeno je, da tudi univerzitetni profesorji in drugi ugledni
kulturni delavci.«  Dr. Kos: » Težko verjamem, da bo tako.«

Zelo zanimivo in značilno je bilo vprašanje dr. Franceta Strmčnika: Ali je res
potrebno, daje matematika obvezen predmet za vse maturante? Za mnoge učence, ki kas¬
neje postanejo pomembni umetniki, je matematika velik problem, znanje matematike pa
pri njihovem nadaljnjem šolanju nima velikega pomena.  Večina članov strokovega sve¬
ta je menila, da je treba uvesti znanje matematike in tujega jezika na dveh nivo¬
jih. 77

2.2. je Z. Kodrič objavil v Večeru intervju z Branko Strmole o waldorfski šoli
(41). Ga. Strmoletova je zelo na kratko razložila bistvo te šole. Bistvo je človek, bist¬
vo voaldorfske šole izhaja iz človeka. S tem, ko človek razvija tri področja - delo, dušo in
duh, sebi omogoča, da razvije čimveč potencialov, kijih ima v sebi in sprošča kreativne si¬
le, ki delujejo v vsakem človeku.

Istega dne je Zoltan Jan objavil v Delu pismo z naslovom Položaj učitelja v
novem šolskem zakonu.  Med drugim je zapisal:

Eno pa je jasno. Učitelj v takem položaju, kakršnega načrtuje novi šolski
zakon, še ni bil. In kot smo slišali, predlagatelj prav takšen položaj ocenju¬
je za najpomembnejšo odločitev, od katere ne odstopa.

11  V članku je J. Svetina zapisal tudi moje nestrpno vprašanje, naj se že enkrat pove, ali
bomo z maturo ohranjali svojo slovensko danost ali stremeli k dohitevanju Evrope. Na
seji sem tudi predlagal, da je treba na čimveč šolah uvajati kot paralelo oddelek med¬
narodne mature, in to tudi v francoskem in morda tudi v španskem jeziku.

67

Ravnatelj bo povsem suvereno delil pravico po svojem zavodu po načelu
»kadija tuši, kadija sudi«. Takšnih pooblastil nima en sam človek v nobe¬
nem sistemu. Se celo v vojski odločajo o ključnih vprašanjih sveti in komisi¬
je.

Za vsak primer pa ima učitelj nad seboj še inšpekcijo, eksterno prever¬
janje znanja učencev (le teh pa sam ne sme prebirati), standarde in norma¬
tive (na katere nima vpliva), pa še klube staršev, vzgojne posvetovalnice...

20 učiteljev je pisalo odprto pismo, v katerem so zahtevali, da ostane v zakonu 43.
člen, po katerem naj bi takoj za vsa ravnateljska mesta objavili razpise in names¬
tili na ta mesta nove, neobremenjene ljudi.

Niko Slana je v članku Tudi pri nas postopoma do poosebljanja šol s športom  (Delo,
4.2.1991) zapisal, da se, kljub temu da smo športni narod, počasi ustvarjajo tudi
zametki poosebljanja šol s športom.

Isti dan je o sproščanju slovenske šole pisala v Delu J. Kontner Venturini (42),
ki je omenila, da je potihem že prišla v Slovenijo osiješka šola, da je pred vrati wal-
dorfska šola, medtem ko šola Wambach že poskusno teče, razmišlja pa se tudi o
šoli Montessori. Gospod Findeisen, ki je waldorfsko šolo predstavil slovenskim
učiteljem, je ugotovil, da imamo Slovenci veliko prednosti pred drugimi narodi,
saj imamo neko posebnost, da možgani točno vedo, zakaj bije srce.

5.2. je Delo objavilo članek J. Svetine Umetnostna vzgoja bo ostala,  v katerem je
zapisal, da je strokovni svet podprl predlog predmetne skupine za umetnostno
vzgojo na Zavodu, da le-ta ostane kot samostojen predmet in ne le kot vsebina. Z.
Matoz pa je v istem časopisu ugotovil, da je ljubljanska univerza nelegalna, ker tri
fakultete še niso sprejele statutarnega sklepa (43).

Mariborski Večer pa je poprosil: V soboto nikar!  Slo je za pobudo dr. Venclja, da
bi imeli pouk tudi ob sobotah in na ta način razbremenili prenatrpani teden.
Šolniki in starši so našli kup razlogov, da naj raje ostane tako, kot je.

V sobotni prilogi Dela je 9.2 na to temo pripravil z dr. Vencljem intervju Janko
Svetina. Naslov: Sola v soboto? - Razmislimo.  V kramljanju je bilo med drugim
omenjeno tudi, da »poznavalci šolskih sistemov opominjajo, daje  dvodnevni presledek
pedagoško škodljiv.« 1 *

Z Vrhnike je poročal Zdenko Matvoz v članku (Delo) Katoliški vrtec v držav¬
nem?,  in sicer, da Iniciativni odbor za ustanovitev Slovenskega katoliškega vrtca
na Vrhniki poziva starše, naj prijavijo otroke v ta vrtec. Vrtec je bil predviden v
prostorih javnega vrtca (le-ta je bil v cerkveni posesti) in gospa Ljubica Lukan, ki
je skrbela na Vrhniki za socialno politiko, je dejala: Če bo veliko otrok prijavljenih v
katoliški vrtec, jih bo v državnem toliko manj in bo bolj smotrno nameniti cel vrtec kato¬
liški vzgoji kot pa odpirati posamezne oddelke v več vrtcih. 19

78 Ko so danes že priletni državljani delali udarniško ob sobotah in tudi nedeljah, da o
praznikih niti ne govorimo (danes pa enako počnejo novi podjetniki), jim ni nihče
omenjal, da bi bil delovni presledek za telo škodljiv, ampak da je bilo treba stvari
narediti.

79 »Zdrava« logika leta 1991.

68

6.2. so v Delu objavili pismo ženske sekcije iz Ljutomera (44), ki je izrazila svo¬
jo podporo prijazni in neodvisni šoli in pod točko 6 v pismu zapisala: Verouk spada
v šolske programe kot interdisciplinarni pojem pri biologiji, zgodovini, zemljepisu ipd.  Ti
ti, nagajivke!

J. Svetina je zabeležil pomemben dogodek v članku Jeseni naj bi začela delovati
šola za ravnatelje začetnike  (Delo). Predlog je pripravil Zavod (mag. Marija
Velikonja) in je predlagal 23 dni izobraževanja, vsak mesec po 3 do 4 dni strnjeno.
Slo je za razvijanje sistema izobraževanja, ki ga je Zavod organiziral za osnovne in
srednješolske ravnatelje od leta 1986 in od leta 1988 za vrtce (tridnevni seminar¬
ji)-

Tudi Mladina je našla v predvidenih zamenjavah dovolj zanimivo temo in v
članku Država išče ISO ravnateljev  sta Grega Repovž in Ali H. Žerdin zabeležila več
pametnih misli.

Eden od ravnateljev (bodočih državnih nameščencev), verjetno Noel Skrjanc,
kasnejši svetovalec Zavoda R Slovenije za šolstvo in šport, je razmišljal takole:

Če šolstvo preveč centraliziraš, potrebuješ zelo močan in kvaliteten državni
aparat. Dvomim, da so šolske oblasti res tako kvalitetne, da bi lahko reguli¬
rale tako zapleten mehanizem. In če stvari centraliziraš, šolske oblasti pa si¬
stema ne bodo obvladovale, se bo zgodilo samo to, da bodo šolski kolektivi
zamorjeni; uničili jim bodo iniciativo, kvaliteta pouka pa se ne bo spreme¬
nila. Le formalni nadzor bo močnejši.

Ali H. Žerdin je ministru dr. Venclju tudi svetoval, naj pogleda v Kranj (kraj, v
katerem je dr. Vencelj živel), kjer so z nedomišljeno organizacijo uničili krajevni
radio, in naj se iz tega lokalnega eksperimenta kaj nauči.

11.2. je Dnevnik v članku Tečaji za gimnazijce?  v podnaslovu objavil najbolj
aktualne teme, ki naj bi jih učenci lahko spoznali v okviru izbirnih vsebin. Spoz¬
navanje Svetega pisma, učenje računalniškega jezika, kuhanje ali jadranje.  Dr. Drago
Čepar (kasneje državni sekretar za družino), ki je projekt izbirnih vsebin pri
strokovnem svetu vodil, je povedal, da bodo sredstva (9,5 din) na učenca na uro
popolnoma zadoščala za tečaje kot Cerkev po svetu in na Slovenskem skozi čas,
Krščanski pogled na svet, Sveto pismo v življenju človeka ipd. Kasneje se je poka¬
zalo, da za te tečaje še teh sredstev niso porabili, ker se praktično nikjer učenci ni¬
so odločili za tovrstne tečaje.

11.2. je Dnevnik objavil tudi pismo g. Vlada Modica, vodje aktiva umetnostne
vzgoje (45), v katerem je avtor opozoril, da se kulturni škandal okoli gimnazij¬
skega program še ni polegel, pa že Zavod za šolstvo ponuja novega v srednjih
strokovnih šolah. Zelo pomembna je bila ugotovitev: Tokrat tiči zajec v delitvi pred¬
metnika na predmete in na nepredmete ali  »vzgojne vsebine«. To je izum, ki po svoji
antipedagoški miselnosti nima. primere ne v evropskem, ne v svetovnem merilu. Mar ni
vsak predmet vzgojen in hkrati poučen. ... Umetnostna vzgoja se mora vrednotiti enako
kot književnost, ki v okviru slovenskega jezika počiva v varnem naročju obveznih pred¬
metov.

Istega dne pa je Dnevnik objavil tudi pismo skupine učiteljev (avtorica prof.
Helena Novak, moja kolegica s fakultete) z naslovom Zakon o zavodih in zakon o

69

šolstvu.  Pisci so odločno nasprotovali, da se črta 43. člen v predlogu zakona, po ka¬
terem bi morali vsi ravnatelji nemudoma na reelekcijo ali še bolje kar iz šol in to
utemeljili: Zavedamo se, da bo z novimi zakoni prišlo tudi do novih, večjih pooblastil
direktorjev. Nova pooblastila naj imajo predvsem novi, neobremenjeni ljudje, kar pa se
lahko zgodi le, če se delovna mesta sedanjih kadrov razpišejo. Sprašujemo se tudi, od kod
je predlog o črtanju 43. člena prišel.

Ptujčani so v nedeljskem TV-dnevniku objavili, da bodo zaradi novo zapadle¬
ga snega podaljšali počitnice za dva dni in takoj so se oglasili starši iz vse Slo¬
venije, zakaj tudi njihovi otroci nimajo več počitnic. Milena Markič z republiš¬
kega sekretariata za šolstvo je morala na to dati uradno izjavo, ki je dovolj značilna
za tiste čase, kraje in običaje: Šolskih počitnic si ne more nihče samovoljno podaljšati.
V Ptuju so se v skladu z 8. členom pravilnika o šolskem koledarju in s soglasjem
občinskega komiteja za družbene dejavnosti odločili, da v ponedeljek in v torek še ne bo
pouka, vendar pa bodo  - tako določa pravilnik - oba dneva nadomestili. Razlog, ki so ga
navedli - sneg  - se mi ne zdi upravičen, opozoriti pa velja tudi, da utegne v primeru, da
bi se šole v večji meri odločale za takšno  » prilagajanje « pouku, priti do zmede. Kakorkoli
že, za kurentovanje so (bodo) imeli ptujski otroci nedvomno več časa.

12.2. je bila seja Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti - konference sred¬
njih šol. Dr. Venclju so očitali neodgovorno ravnanje in nedemokratičen odnos do
učiteljstva. 80  Odločili so se, da s stanjem na področju položaja učiteljev v Sloveni¬
ji seznanijo vse ustrezne svetovne organizacije in učiteljske sindikate v sosednjih
državah.

Med pomembnimi zahtevami, ki so jih naslovili na sekretarja dr. Venclja, je bi¬
la tudi tale: Prenehanje zastraševanja zaposlenih z grožnjami, da bodo ob zaposlitev, če
se ne bodo neprizivno pokorili odredbam šolskih oblasti - pritiske nanje izvajajo posamez¬
ni šolski ravnatelji.

15.2. je bil velik dogodek za Maribor. Višjo pravno šolo so razglasili za visoko,
ena od pomembnih misli slavnostnega govorca g. Matije Malešiča pa je bila, da se
je treba znebiti miselnosti, da je to šola za združeno delo. 81

Družina je 17.1. poročala o okrogli mizi s šolskim ministrom avtorja mm pod
naslovom Šolska reforma - usodna odločitev.  Čeprav je avtor očitno pričakoval bur¬
no razpravo, je le-ta minila v znamenju strpnosti in strinjanja okrog temeljnih
dilem slovenskega šolstva. Posebej so govorili o krizi vrednot, ki jo je treba prema¬
gati, o motivaciji za znanje in izobraževanju učiteljev. Dr. Osojnik s Teološke fa¬
kultete je pojasnil dober uspeh in relativno nizek osip pri študiju na njihovi šoli s
tem, da se študentje popolnoma odločijo za ta študij in kasneje poklic. 82

80 Ker so bili omenjeni šolski sindikalisti dolga leta sodelavci dr. Venclja (sindikalni
funkcionar je bil desetletje) je bilo zelo zanimivo in poučno poslušati njihove prepire
na različnih zborih in sestankih.

81 Da bi takoj potrdili, da se to ne bo zgodilo, je mešana slovensko-avstrijska firma Prima
izročila dekanu dr. Novaku insignije.

82 Seja je bila v mariborski škofijski avli, zato tudi ni bilo »motenj« s strani drugače mis¬
lečih.

70

Istega dne pa je Družina objavila korektno predstavitev Zavodovega projekta
Izobraževanje za 21. stoletje.

13.2. je Delo objavilo članek Janka Svetine Test - mala matura za vpis v najbolj
oblegane šole.  V članku je opisal sestanek dr. Venclja in mene s srednješolskimi rav¬
natelji. Dr. Vencelj je razložil, da šole lahko razpišejo večjo ponudbo za vpis -
predvsem za izobraževanje odraslih - in obenem razburil duhove s tem, da učitelji
ob redni zaposlitvi ne bodo mogli popoldne še dodatno poučevati. 83

Citat: »Direktor Zavoda za šolstvo dr. Zakrajšek je šolam priporočil, naj učencem
povedo, kakšne so možnosti za zaposlovanje, ob rednem pouku naj za večji vpis šole kon¬
kurirajo tudi s pestrejšo ponudbo kulturnih, športnih in drugih dejavnosti , 84  Opozoril je,
da so učni programi razbremenjeni in da ni več razlogov, da bi bilo po šolah še naprej to¬
liko ponavljalcev kot prej . 85

Novinarji so za temo popoldanskih zaslužkov kmalu »poprijeli« in Ranka Ive-
lja je v Dnevniku 19.2. zapisala v podnaslovu Popoldanski zaslužek na črno učiteljem
kmalu ne bo več dovoljen.

O teh in drugih temah je v članku (46) pisala ravnateljica Srednje lesarske šole
iz Ljubljane ga. Veronika Šlander (kmalu nato svetovalka Zavoda in kasneje us¬
lužbenka Gospodarske zbornice Slovenije, zadolžena za strokovno in poklicno šol¬
stvo). Zapisala je nekaj o stiskah »starih« ravnateljev: Brez dvoma smo sedanji rav¬
natelji odigrali pomembno vlogo pri demokratizaciji naše šole, pri otoplitvi odnosov med
učitelji in učenci in pri iskanju oblik sodelovanja staršev s šolo. Pri tem se spopadamo po
eni strani s trdovratno tradicijo in na drugi strani z zakonskimi ovirami, zato se rezultati
naših prizadevanj kažejo s precejšnjim časovnim zamikom. Premika se počasi, z majhni¬
mi koraki, vendar se. Iz začaranega kroga neučinkovitosti našega šolstva je izhod tam,
kjer ga sklenejo učitelji. Na njihovih ramenih šola raste ali pada.

Kljub očitkom odrinjenosti, užaljenosti, nemoči, ki se porajajo ob novem zakonu, pa
so naše zbornice tiho.

Na naša vprašanja ne odgovarja nihče, sogovornika zunaj šole enostavno nimamo. Se
vedno smo varuhi zakonitosti, toda novih zakonov še ni, starih pa nova oblast ne prizna¬
va v vseh določilih. V največji negotovosti tako živijo in delajo ravnatelji, ki jim je v tem
»prehodnem obdobju« potekel štiriletni mandat.

Istega dne je bilo objavljeno v Delu tudi poročilo Janka Svetine Različni pogle¬
di na določbo o zamenjavi ravnateljev šol.  Pedagoška sekcija pri ljubljanskem škofij¬
skem odboru za izobražence je organizirala sobotni pogovor na aktualne teme. V

83 Veliko ravnateljem in učiteljem strokovnih šol je bilo dopolnilno delo v izobraževan¬
ju odraslih pomemben vir dohodka.

84 To je bil čas, ko sem poskušal doseči, da se šole razmigajo, prestrukturirajo in zato sem
stalno razglašal, da je šola, v kateri ni kulture in športa slaba šola, ravnatelj pa zanič.
Na sestanku sem tudi napovedal, da bomo v primeru, da šole ne bodo prisluhnile
željam mladih, predlagali ustanovitev ustreznih zasebnih šol.

85 Ravnateljem in učiteljem je (bilo) treba stalno dopovedovati in jih spominjati, da si
številne kriterije in ovire postavljajo sami, ker jih je država že odstranila. Poskušal pa
sem tudi uvesti v slovensko šolstvo zavest, da mora šola poskrbeti, da učenci, ki se
vpišejo, šolo tudi končajo.

71

glavnem so se sukali okrog vprašanj: šola - verouk, ravnatelj, vzgoja - izobraže¬
vanje, denar. Glavna predavateljica mag. Angelca Žerovnikova 86  je razpravljala o
univerzalnih stebrih vzgoje in predlagala kodeks učiteljev. Opozorila je tudi, da bo
SDZ zahtevala, da se 43. člen vrne v zakon. Dr. Vencelj je imel kar ustrezno stališ¬
če, češ da nastopa kot človek, ki hoče šolstvo izboljšati in ne kot strankarski člo¬
vek. Je pa ponudil prostor v šolskih stavbah za verouk, obenem pa priporočil, naj
te prostore čimprej uredijo tudi ob župniščih.

Novinar Janez Gril (47) pa je o srečanju pisal v Družini in ob koncu zapisal:
Vodstvo sekcije vernih pedagogov, ki pripravlja takšna srečanja, bo moralo razmisliti,
kako še bolj učinkovito skrbeti za izobraževanje vernih učiteljev in učiteljic. Bojim se, da
brez lastne organizacije, v katero bi se povezali, ne bodo dosegli enotne vrednostne lestvice,
istih univerzalnih stebrov vzgoje in skupnega moralnega kodeksa. Včasih svoje organi¬
zacije niso smeli imeti, danes jo lahko ustanovijo. Zdi se, da z ustanovitvijo ne bi smeli
odlašati.

Osnovna šola Mengeš je pripravila zabavo v kulturnem domu, denar od vstop¬
nic pa namenila za pouk. V dvorani Smelta so bili Ilešičevi dnevi, milica (danes
policija) je sporočila, da bo širila šolo za mlade in nadebudne miličnike (pa smo
menili, da gremo iz časov terorja v demokracijo), šole bomo tudi zapirali (je spo¬
ročil dr. Vencelj), Avstrijci pa so vabili našo mladino na šolanje v vajeniške šole v
Avstrijo. Pa še plačati so jim hoteli. 87

Korošicam so jemali šolo za tekstilni poklic, strokovnjaki za poklicno šolo pa
so se prerekali, ali so bo reklo vajenec ali učenec v poklicu. Šlo je za otroke, ki so
jih skušali čimprej spraviti k delu in kruhu. Udeleženci pogovora o moralni krizi
v Sloveniji so ugotovili predvsem tri katastrofalne pojave: ločitve zakonskih zvez
(35 %), umore novorojenčkov - beri splave (18.000 na leto), samomore (700 na le¬
to). Zahtevali so uvedbo novega predmeta moralna vzgoja.

To so bili kratki prispevki v časopisih v februarju 1991, ki so opozarjali na
drobne, za ljudi tako pomembne probleme, »visoka« šolska politika pa se zanje ni
brigala.

Dnevnik se je 20.2. posvetil problemu poklicnih šol. Dr. Svetlik je povedal
»nevaren« 88  podatek, da je stopnja nezaposlenosti med tistimi, ki imajo končano
poklicno šolo, najmanjša. Kot velik problem je bilo predstavljeno tudi izobra¬
ževanje in prekvalifikacija nezaposlenih. » Prestrukturiranje brez novega znanja je ja¬
lov posel,«  je menil dr. Vencelj.

24.2. je Družina objavila izjavo o verskem pouku v šoli, ki so jo pripravili kate¬
heti in katehetinja na tradicionalnem zboru na Mirenskem gradu, 8.2.1991. Glasi
se: Kateheti in katehetinje, zbrani na svojem letnem tednu izpopolnjevanja, poudarjamo,

86 Gospa mag. Žerovnikova je bila takrat v vzponu, cesto tudi omenjana kot moja nasled¬
nica na Zavodu, po dogodkih v letu 1992 pa je skoraj izginila s slovenske šolske scene.
Kasneje je zamenjala tudi stranko.

87 Pa smo jim raje naredili uslugo in jim šolamo tiste kadre, za katere se avstrijski otroci
ne odločijo niti pod točko razno, raje pri nas doma.

88 Nevaren zato, ker so ga in ga še uporabljajo malikovalci rokodelstva v Sloveniji, kjer
pa se zahteve dramatično spreminjajo.

72

da je, kljub družbenim spremembam, verouk (kateheza) v župniji še naprej prvenstvena
vloga vsake naše cerkvene skupnosti. Ta verouk (katehezo) razlikujemo od šolskega po¬
uka.

Med človekovmi pravicami imajo verni, zlasti starši in otroci, pravico, da se na način,
ki je splošno dojemljiv v demokratični družbi, zavzemajo za posredovanje verskih izročil
in vsebin tudi v vzgojno-izobraževalnih programih.

V tem smislu podpiramo pobudo Medškofijskega katehetskega sveta o verskem pouku
v šoli dne 31. oktobra 1990. Izvajanje predloženih verskih programov kot obveznih izbir¬
nih dejavnosti v srednjih šolah je začetek uveljavljanja te pravice.

Ponovno poudarjamo, da se ne zavzemamo za uvajanje obveznega verouka v šolo.
Zavračamo politiko podtikanja in politizacijo tega vprašanja.

Mirenski grad, 8. februarja 1991.

V Naših razgledih (22.2.) sta Jasmina Primožič-Lopatič in Bojan Leskošek ob¬
javila svoja razmišljanja o izbirnem postopku za vpis na gimnazijo z dramatičnim
naslovom Travmi ali viziji naproti?

Članek sta začela z zanimivo zgodbo o deževnikih in lastovki, ki ji ni bil dovolj
dober slovenski deževnik, ampak si je zaželela kalifornijskega: »Oh God, Califor-
nian worm,« in žalostno končala.

In konec članka: Misliva, daje  izbirni postopek v ljubljanskih gimnazijah ugodna
smernica za rešitev aktualne problematike ob vpisu na ljubljanske gimnazije in da ni v
nasprotju z dolgoročno vizijo kvalifikacijskih preizkusov ob vpisu v srednje šole.

Jan Makarovič je v isti številki NR napisal mnenje o knjigi Janeza Svetine
Slovenska šola za novo tisočletje. V prvem delu prispevka je razvijal misli na pod¬
lagi Svetinovega prevoda izreka Juda Ješue: Kaj si človek pomaga, če si ves svet pri¬
dobi, sebe pa zavrže in pogubi?  Pohvalil je Svetinov predlog, da naj nova šola ne iz¬
haja iz nikakršnih vnaprejšnjih vrednot, iz nikakršne vnaprejšnje ideologije, tem- j
več izvaja svoje vrednote nasprotno iz znanstvene analize človeške narave same.

Drugi del knjige, ki se je nanašal na globine človeške duše in človeško naravo,
pa je dr. Makarovič zelo skritiziral in na koncu spet pohvalil Svetinovo stalno po¬
navljajočo se misel, da mora šola spoštovati sleherno individualnost v njeni en-
kratnosti.

Ob koncu pa so bile zapisane tele misli dr. Makaroviča: Naše tisočletje je tisočlet¬
je stvari. Tako zelo smo se vrgli na obvladovanje stvari, na njihovo produkcijo in potroš¬
njo, da smo končno sami postali stvari. Toda kaj pomaga človeku, če si pridobi ves svet in
pri tem izgubi - sebe?

Serijo prispevkov o šolstvu v NR pa je zaključil Slavko Fras (48), ki je pripra¬
vil pogovor z go. mag. Majo Amrusch-Hoja, začasno ravnateljico Dvojezične zve¬
zne trgovske akademije v Celovcu. Povedala je, da šola temelji na strokovnem in
jezikovnem znanju ter zahtevah interkulturnega učenja. 89

Revija Otrok in družina je objavila dva zanimiva prispevka. V prvem (49) je
mag. Stanka Kuhar pisala o dilemah ob uvajanju »evropske« osnovne šole in ugo-

89 Šola je računala tudi na velik vpis iz Slovenije, vendar smo sami ustanovili trgovsko
akademijo, tako da je hodilo kasneje le malo otrok iz Slovenije v Celovec.

73

tovila, da si pod tem pri nas vsak predstavlja nekaj drugega. Ugotovila je, da je
naša šola v glavnem prilagojena delovnemu ritmu staršev in to celo njihovi dvojni
zaposlitvi, da pa v zahodni Evropi poskušajo prilagoditi šolo bioritmu otrok (kas¬
nejši začetek pouka, daljši odmor za kosilo, nadaljevanje pouka v popoldanskem
času) in to ob predpostavki, da je eden od staršev doma ali da je (praviloma) mati
zaposlena le nekaj ur dnevno. V stilu pregovora: Rana ura zlata ura.  Avtorica pa je
v »evropskem« stilu priporočila najnovejšim reformistom, naj upoštevajo modrost
starih Rimljanov: Festina lente! Hiti počasi!

Ista številka revije Otrok in družina je prinesla tudi članek dr. Pavla Zgage,
profesorja Pedagoške fakultete v Ljubljani (50), ki je zapisal o visokošolskem izo¬
braževanju učiteljev: Če teh ciljev ne jemljemo zgolj kot leporečje, jih je moč uresničiti
le tako, da izobraževanju učiteljev brez vsakega pomisleka priznamo visokošolski status:
od strokovne zahtevnosti znanstvenega, pedagoškega dela in študijskega dela preko ust¬
varjalne avtonomije do akademske svobode.

Tudi kasnejši minister za šolstvo, takrat še višji predavatelj za sociologijo na
Pedagoški akademiji v Ljubljani, mag. Slavko Gaber, se je pojavil v isti številki
revije Otrok in družina. Intervju z njim je pod naslovom Verouk v šole?!  pripravi¬
la Ranka Ivelja. Na vprašanje, ali je moč poiskati najmanjši skupni imenovalec
različnih pogledov na to problematiko, je mag. Gaber odgovoril: Kaj več od tega,
da vsi soglašajo, da to vprašanje do sedaj ni bilo zadovoljivo rešeno in da ga kaže reševati
strpno in postopoma, bi težko dali pod skupni imenovalec. Tudi med cerkvenimi odstojan-
stveniki so velike razlike.  V intervjuju je Gaber odprl številne možnosti od zasebnih
šol s pravico do uvajanja pouka pod vplivom različnih religij do interdiscipli¬
narnega pristopa v okviru posameznih disciplin.

V skupščini pa so ta čas potekale burne razprave o proračunu, ki je šolstvu
namenil namesto potrebnih 4.262 milijona dinarjev (za obdržanje stanja na sicer
žalostnem nivoju) le 3.454 milijona dinarjev ali 81 %. Franci Pivec, poslanec v
skupščini, sicer pa bivši predsednik komiteja za šolstvo in šport, se je v skupščini
vprašal: Ali ne bi raje naredili koraka dlje od vesoljnih tem in eno od prihodnjih sej na¬
menili šolstvu?  Tudi minister dr. Vencelj je na seji skupščinskega odbora za vzgojo,
izobraževanje in telesno kulturo ugotovil, da je sredstev resnično premalo in ome¬
nil, da bo dal pobudo, naj se sredstva za plače učiteljev zbirajo na sekretariatu. 90
Dr. Vencelj je vedno poudarjal, da je šolstvo vlečni konj gospodarstva, v proračunu
pa je dobil 9 % manj kot prejšnje leto, vojska, policija, zdravstvo in drugi pa več.
Kilavo šolsko kljuse, je Vencljevo šolsko zgodbo opisala Ranka Ivelja v Dnevniku,
24.2.1991. Novosti, ki jih je minister uvajal, pa je avtorica poimenovala z ljubkim
naslovom Nove podkve za staro šolsko kljuse,  Dnevnik, 24.2.1991.

Sindikati so se pošteno spravili na ministra s temi besedami: Šolski minister se
zateka k boljševistično preizkušenim metodam zatiranja učiteljstva, k zavračanju sleherne

90 Minister je popolnoma pozabil na denar za materialne stroške in amortizacijo in takrat
se je začela finančna agonija šolstva, ki jo je le v manjši meri popravilo Gabrovo mini¬
strstvo s šolskim tolarjem. To pa je bila tudi Gabrova napaka, saj ni zahteval v prora¬
čunu več denarja v osnovnem paketu (glede na leto 1990) in šolski tolar poleg tega za
reševanje nujnih zadev. Zaradi stališča dr. Venclja in njegovega popuščanja v vladi, sem
ministru javno predlagal, naj odstopi.

74

kritične misli, ki ni v skladu z ministrovo, ter k uvajanju svojevrstne pedagoške diktature
na sončni strani Alp.

Strokovni svet je iskal možne rešitve za srednješolski sistem, ki se je zaradi
propada in prestrukturiranja gospodarstva zelo zamajal, zakon o zavodih pa je za¬
posloval strankarske ideologe in voditelje. Mariborska študentska vlada je prodr¬
la z zahtevo po gradnji telovadnice, kateheti so zavračali podtikanja, državni urad¬
niki so si računali plače, v Srbiji pa so v učilnice namesto Titovih slik obešali sv.
Savo, Dositeja Obradoviča, Vuka Karadžiča in Petra II. Petroviča Njegoša.

V kontekstu z razpravami o gimnaziji in sploh srednjem šolstvu je izšel v Delu
(51) celo opozorilni članek, ki je omenjal, da je zaradi gimnazije enkrat že padla
dunajska vlada. 91

Stranke so se na probleme šolstva ob preobilici drugega, pomembnejšega dela
redko odzivale, pa vendar. Socialisti so reagirali na sobotni pouk, češ da ni prime¬
ren in da bi bil v trenutni situaciji celo protidružinsko in protiotroško dejanje.
Demokrati (šolska predstavnica je bila Barbara Šega) pa so zavračali centralizirani
šolski zakon, ideologizacijo šole in se zavzemali za vadnice v osnovnih šolah.
Intervju z naslovom Šolstvo v kleščah države  (Dnevnik, 22.2.1991) je lepo razodeval
grozo demokratov nad šolskim sistemom. 92

Socialisti pa so se spravili proti napovedanemu pouku ob sobotah z odločnimi
besedami: Socialistična stranka Slovenije odločno nasprotuje retrogardizmu uvajanja
pouka ob sobotah. V razmerah, ko predstavljajo ženske polovico vseh zaposlenih, v šolah
pa celo večino  - ko se slabšajo materialni pogoji življenja.

Tokrat je bila zelo aktualna RR Revija za razvoj, v kateri je Franc Križaj obja¬
vil članek Nove oblike dela.  V njem je zapisal, da je evropski delovni čas od 8. do
17. ure slovenski konstrukt, nova ideološka kampanja in da sta za delovni čas v
Evropi značilni velika raznoterost in prilagodljivost potrebam delavcev.

20.2. so se časopisi zelo razpisali o poklicnem šolstvu. V Ljubljani je bilo nam¬
reč posvetovanje o tej problematiki. Na njem so ugotavljali, da je treba vedno več
mladih prešolati, ker nimajo dela in obenem načrtovali ustanovitev novega inšti¬
tuta za poklicno šolstvo in centra za izobraževanje odraslih. Posebno glasen je bil
ob tem Janez Zalaznik z Zavoda za zaposlovanje, ki je skupaj s šolskimi svetoval¬
nimi službami usmerjal mlade v imaginarna delovna mesta in poklice, ki jih ni bi¬
lo več. 93

Marec 1991

1. marca je v Delu izšel članek dr. Antona Stresa: Mladi rodovi imajo pravico, da jih
ne obremenjujemo s svojimi zamerami.  Nadnaslov članka je bil Verski pouk v šoli,  pod-

91 Res je šlo za dogodke pred sto leti in 1.500 goldinarjev, ampak Slovenije je ravno za en
Dunaj, zato so mnogi prisluhnili možni nevarnosti.

92 Čez dobro leto pa je bila ta skupina »strokovnjakov« že pri šolski oblasti v LDS.

93 Neverjetno je, koliko je na tem področju še danes norosti in višek predstavlja zakon,
ki hoče uzakoniti dualni sistem. Namesto da bi te norosti ukinili in mlade poslali v
dobro srednjo šolo z možnostjo izbire, jih naganjajo v poklice, ki jih otroci ne marajo,
podjetja pa ne rabijo. In te neumnosti še znanstveno spremljajo in potrjujejo.

75

naslov pa: Tudi najbolj klasičen verouk danes ne bi bil več tisto, kar je bil verouk nekdaj
- Sola ni državno ali družbeno vzgajališče, ki staršem otroke vzame in jih oblikuje po svo¬
je.  Avtor je menil, da naj verouk kot vzgoja v veri, pripadnosti krščanskemu ob¬
čestvu in pripravi na versko življenje, še naprej poteka v okviru cerkvenih insti¬
tucij. Verski pouk v šolah pa naj bi mladim odpiral možnost za religiozne oblike
kulturnega in duhovnega življenja in jim pri tem puščal vso svobodo osebnega od¬
ločanja.

V Mariboru je ta dan sporočil javnosti svoj nepreklicni odstop rektor Univerze
v Mariboru dr. Alojz Križman in ga utemeljil s tem, da se ne more sprijazniti s
preložitvijo prenove univerzitetnih programov za eno leto. Omenil pa je tudi pre¬
utrujenost in preobremenjenost z rednim delom. Rektorjeva odstopna izjava je bi¬
la zelo možata, napisal pa jo je neposredno po sestanku s ministrom dr. Vencljem
v Ljubljani:

Rektorjevo odstopno pismo:

Moj minister dr. Peter Vencelj
Spoštovani,

med včerajšnjo potjo iz slovenskega cesarskega središča sem se spomnil, kako
je Ivan Cankar med drugim pisal o Slovenskem ljudstvu in slovenski kul¬
turi: »Tlačanstvo je vedno slabo vplivalo na moralo slovenskega naroda, ki
mu je vzgojilo servilizem, hlapčevsko ponižnost pred gospodo, kar je umev¬
no, ako seje med graščinskimi uradniki nahajal oskrbnik, ki seje bahal, češ
jaz sem četrta božja oseba na zemlji.« Johannes Scotus Erigena, filozof
devetega stoletja, je podpiral zagovornike svobodne volje. Trdil je, da sta ra¬
zum in razodetje neodvisna vira resnice, ki si med seboj ne nasprotujeta in
se ne prekrivata. Zdi se pa, da moramo razumu bolj zaupati kakor razode¬
tju, če pride v določenem primeru do spora.

Menim, da sem od preteklih trdih časov in od sedanjega kaosa že preveč
utrujen. Vzel si bom nekaj počitka. Odgovornost in časti naj na univerzi
prevzame takšen »modrijan«, ki bo znal prisluhniti prostovoljni nesreči. Ver¬
jamem, da bom čez čas očiščen in pomlajen lažje presodil svojo odločitev.
Uspešno delo in lep pozdrav.

Odbor za srednje šolstvo je seznanil javnost, da bodo srednje šole vpisale 30.900
novincev in da bo dovolj prostora za vse novince, ki jih je bilo to leto 28.300, in še
za vse ponavljalce.

V Dnevniku je v rubriki n.n. pisec zapisal, da je bila na osnovni šoli Trnovo na
obisku delegacija Deželnega sveta za Koroško in da je pohvalila delo na šoli ter
izrazila željo po,sodelovanju. Morda so gostje s Koroške ob tem primeru videli v našem
šolstvu tisto, česar naša oblast ne vidi,  je bil komentar pisca.

V Prištini so se spet začela predavanja na medicinski fakulteti, murskosoboški
socialisti pa so izjavili, da je treba enkrat za vselej preprečiti razmišljanja o tem, da
bi šolanje v Sloveniji na vseh ravneh ne bilo brezplačno.

Gimnazijci - dijaki so v Mariboru ustanovili Koordinacijo slovenskih gimna-

76

zij in za predsednico določili Tadejo Merkač z Raven, podpredsednik pa je postal
Pavle Zgaga iz Ljubljane. Ugotovili so, da so preveč časa izgubili s formalizmi na¬
mesto za vsebino, se sklenili tesneje povezati z Zvezo dijakov Slovenije in odšli
domov.

Družina je 3.3. objavila pobudo za moralno vzgojo v šoli. Pobuda je bila rezul¬
tat pogovora o moralni krizi na Slovenskem, ki je potekal 18. januarja v župnijski
pisarni v Polju pri Ljubljani. Kot izhodišče za oceno hude moralne krize so ude¬
leženci vzeli naslednje podatke: 35 % ločenih zakonskih zvez, 18.000 umorov ne¬
rojenih otrok in okrog 700 samomorov letno. Avtorica pisanja ga. Ana Levičar je
med drugim (podobnim) zapisala: Če želimo celovito odkrivati in spoznavati bodisi
slovensko ali celo nekoliko širšo, evropsko kulturo in samobitnost, potem se sporočilu
Svetega pisma in krščanskemu izročilu ne moremo izogniti.  Napisala je tudi naslov za
tiste, ki bi se želeli pridružiti pobudi: Župnijski urad Ljubljana Polje, Polje 351.

Angelca Žerovnik je v isti številki Družine razmišljala o tem, da Mladostnika
vzgaja tudi okolje.  V članku je omenila štiri glavna področja, na katera vpliva šola
(in to ne dovolj dobro in v zadostni meri): oblikovanje svetovnega nazora, kulturno
oblikovanje človeka, pridobivanje znanja in usposabljanja za poklic in širše družbeno
udejstvovanje ter osebnostni razvoj posameznika in priprava za osebno življenje.

Kot glavni razlog za nezadovoljstvo je navedla to, da ni svetovnonazorske, kul¬
turne, učnopredmetne in osebnooblikovalske kontinuitete med partnerjema (šolo
in družino).

Ob koncu članka je navedla primer, ki je po mojem mnenju porušil vsa prizade¬
vanja v članku:

Neka indijanska skupnost goji vzgojno miselnost, da vsakdo v skupnosti prispeva k
temu, da zjutraj vzide sonce, ki je vir življenja in toplote. Zato se z obredno molitvijo tru¬
dijo za to skupno dobro. 94

Marja Strojinova je v Delu 2.3. objavila daljšo kritiko vpisa v šole in ga naslovi¬
la Pred letošnjo norišnico vpisovanja v šole.  Tokrat se je usmerila na vpis v srednje
šole v Ljubljani. 95

Na racionalizacijske ukrepe v šolstvu (ukinili na bi tiste usmeritve na šolah,
kjer ni zadosti učencev vsaj za dva oddelka) so bili takojšnji odzivi. Posavci so si¬
lovito protestirali proti tej odločitvi.

Makedonski minister je odstopil, so poročali slovenski časopisi, in to zaradi
pouka albanščine v šolah.

4.3. je Dnevnik (52) poročal o seji odbora za srednje šole, kjer so bila deljena
mnenja o tem, ali je racionalizacija šolske mreže uresničljiva ali ne. Naredili so
nekaj izjem, nato pa predlog poslali v odločanje izvršnemu svetu. 96

94 Kaj pa če bodo kdaj ugotovili, da gre tudi brez molitve?

95 Ker pa je bila gospa Strojinova sama delegatka mestne skupščine, ki je šolstvu odmeri¬
la malo denarja, se je na koncu tudi rahlo posula s pepelom: »Načelo ,Za malo denar¬
ja malo muzike’ končno lahko sprejmem, nisem pa prepričana, da opravičuje mnogo
»panike in improvizacije«.

96 Ta je običajno po političnih pritiskih in uklajevanjih upošteval večino želja s terena, da
je imel mir pred starši in šolniki.

77

S člankom Sezona lova na intelektualce  je Dnevnik 6.3. začel večne in vsakoletne
teme o premalo denarja iz proračuna za šolstvo in znanost. Zgodba iz parlamenta,
ki jo je zapisal novinar, je potekala je potekala nekako v tem stilu: Lojze Peterle,
predsednik vlade. »Možnosti so omejene, razmere nenormalne. Lov na denar se je
začel. Če želimo nekje več, je treba drugje odvzeti.«

»Po gonji na velike gospodarske sisteme in po lovu na medije, se začenja sezona
lova na intelektualce,« je ugotovil v razpravi Dejan Murko z mariborske univerze
in takoj zagrozil, da bodo Štajerci, ogorčeni nad takim proračunom, štrajkali. Tudi
bojkot predavanj in protestni shod je napovedal.

Švedi so napovedali ekologijo kot šolski predmet na Švedskem in istočasno
ugotovili, da prek 80 % onesnaženja pride na Švedsko od zunaj. 97

7.3. je Delo objavilo dve zanimivi novici. V prvi pod naslovom Slovenskim gim¬
nazijcem v premislek  je bilo navedeno, da dijaki dveh ljubljanskih šol (Gimnazija
Poljane in pedagoška gimnazija) nasprotujejo sklepom mariborske Koordinacije
slovenskih gimnazijcev (KSG). Takole so zapisali mladi v svoji izjavi: Sklepi KSG
niso veljavni iz več razlogov, predvsem pa zaradi:

- nezmožnosti gostiteljev, da bi zagotovili minimum potrebne delovne
discipline in reda,

- neustreznih razmer za delo zbora,

- milo rečeno nerazumljivega vedenja gostiteljev do vseh, ki so bili ob
posameznih predlogih in organiziranosti drugačnega mnenja,

- nekonstruktivnih predlogov nekaterih udeležencev zbora, ki so skoraj
izničili delo, ki smo ga dotlej skupno vložili v pripravo ustanovne listine in
statuta Koordinacije,

- nenehnih podtikanj in pritiskov na zastopnike dveh ljubljanskih gim¬
nazij, kar je skoraj pripeljalo do fizičnega obračuna,

- popolne neresnosti in nezainteresiranosti večine prisotnih zastopnikov
gimnazij, kar gre v določeni meri tudi na rovaš neustreznih delovnih razmer,

- neregularnega glasovanja.

Ob koncu je bilo omenjeno, da se je srečanja udeležilo le 18 od 39 slovenskih gim¬
nazij in da jih je glasovalo samo 16. 98

Drugi prispevek z naslovom Šolski sindikat misli na stavko,  pa je objavil, da je
republiški odbor Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti (SVIZ) sklenil prosi¬
ti slovenski parlament, naj ne zmanjša denarja za vzgojo, izobraževanje in znanost.
Javnost je SVIZ seznanil z dramatičnimi razmerami v šolstvu, kjer so se sredstva
v letu dni zmanjšala za 13 %, naloge pa se povečujejo. Sindikat je napovedal tudi
stavke.

97 Namesto da bi si prizadevali organizirati projekte v državah onesnaževalcih, so se
odločili obremeniti otroke in tako »onesnažiti« šolo z novim predmetom, s čimer z
onesnaženjem označujem tisto stopnjo obremenitve, ki je sistem ni sposoben brez
posledic, sam in v kratkem času odpraviti.

98 Takrat se je že začel vpliv na strank na šole, ki so kmalu nato zmanipulirale mlade in
jih popeljale na ceste v splošni štrajk proti zaključnim izpitom, nato pa jih, kot se za
postbalkanske politične stranke spodobi, tam tudi zapustile.

78

O možnostih za mednarodno sodelovanje so 6.3. poročali v Delu. Saša Vidma¬
jer je pisal o univerzitetnem študiju oblikovanja, ki se je začel v Ljubljani v okviru
britanske odprte univerze, Zoran Jelenc pa o o sestanku Evropskega konzorcija v
Bruslju, kjer so Sloveniji ponudili sodelovanje v okviru projekta Tempus. V Ra¬
dencih so bili na petdnevnem obisku dijaki iz srednje gostinske šole iz Koflacha
(Avstrija) in se učili kuhati slovenskih jedi. Avstrijci so ponudili našim dijakom
štipendije za šolanje na poklicnih šolah v Avstriji, saj so želeli dobiti odlične učen¬
ce in kasneje dobre obrtnike, kar seveda dobro učečih se avstrijskih otrok ni zani¬
malo.

Večer je v članku Roboti, prikrajšani za otroštvo  opisoval izpitno mrzlico na
Japonskem, ki zajema 450.000 mladih, in omenil, da je posebej za najbolj znane
univerze največ zanimanja. Sen Japoncev je tokijska univerza Todai, iz katere ima¬
jo mladi odprto pot v visoko japonsko družbo.

V Polzeli je odprl glasbeno šolo oz. glasbeno estradno agencijo zasebnik Boris
Bizjak. Predvsem se je usmeril na poučevanje igranja na synthesizer, za kar je
navdušil 24 otrok.

Klub staršev za boljšo šolo je poslal 11.3. javnosti odprto pismo, v katerem je
zahteval, naj šola omogoči otrokom celosten razvoj in da mora javni zavod zagoto¬
viti staršem, da se organizirajo, samostojno oblikujejo mnenja o vprašanjih, ki za¬
devajo otroka v vzgojno-izobraževalnem procesu in jih uveljavljajo v svetu zavo¬
da.

8. marca je vlada je sklepala o vpisu na srednje šole in ugotovila, da je mest
31.000, kar je 3.000 več kot kandidatov in da ne bo smelo biti problema z vpisom.
Omenjali so tudi 2.000 ponavljalcev. Na isti seji pa so tudi ugotovili, da kdor
visoko leta, nizko pade. Adria Airways je bila pred bankrotom. Obravnavali so tu¬
di probleme univerze, ki je imela premalo denarja, neurejeno zakonodajo in last¬
ninske odnose, neraščiščene pojme o sodelovanju študentov pri delu univerze, o
podiplomskem študiju na inštitutih ipd., pred vrati pa je bilo tudi 2.000 fantov več
kot ponavadi. Le-ti namreč to leto niso odšli na služenje vojaškega roka.

Delo je 8. marca pisalo o problemih Romov v Sloveniji (53). O tem so se pogo¬
varjali na okrogli mizi Inštituta za narodostna vparašanja. Ugotovili so, da je od
nekaj tisoč Romov v Sloveniji tričetrt nepismenih, četrtina otrok obiskuje šolo, 59
Romov je zaposlenih, njihova umrljivost pa kar sedemkrat večja od drugega pre¬
bivalstva Slovenije. In zaključek: Razprava je pokazala, da poteka proces oblikovan¬
ja lastne identitete in nastajanja etnične skupine in da bi jim že morali pravno priznati
status skupine ali manjšine ter cel sklop pravic, od pravice do združevanja pa do
zastopanosti v krajevnih organih oblasti.

12.3. je Delo objavilo intervju Janka Svetine z dr. Vencljem z naslovom Šolnine
ne bo, ministrstrvo nasprotuje takšnim ukrepom  in članek Zakon o zavodih se bo omejil
le na temeljna vprašanja  avtorice Mihaele Žitko.

V Diisseldorfu se je zaključil sejem učil Didacta 1991, ki ga je obiskalo okrog
2.000 slovenskih učiteljev in je vzpodbudil tudi nekatere odmeve v tisku. Izo¬
braževanje je (tudi) velik posel,  je zapisala R. Ivelja v Dnevniku 12.3.

V okviru waldorfske pedagogike so pripravili v Ljubljani seminar za poučevan¬
je matematike, radovljiško podjetje Didacta pa je za poskus uvedlo zvezke iz recik-

79

liranega papirja. Oboje je bilo v Sloveniji novost.

Beograjski dopisnik Dela Slobodan Dukič je 12. 3. poročal, da iz šol v Srbiji
odstranjujejo Titove slike in jih nadomeščajo z portreti svetnikov in prosvetitel-
jev, da pa verouka v šole ne bodo uvedli. Pisec je še zapisal, da je v prostorih sogo¬
vornika v Beogradu dr. Markoviča videl na stenah slike svetega Save, Dositeja
Obradoviča in Vuka Karadžiča, na mizi pa portret Slobodana Miloševiča na me¬
stu, kjer je bil včasih prostor za Tita.

Miro Petek je v Večeru 12.3. trdil Koroška, dežela kovinarjev!  in omenil, da bodo
vpisali na koroških srednjih šolah kar enajst oddelkov kovinarjev, čeprav je na tis¬
tem koncu kar 800 nezaposlenih s takšnim poklicem." Očitno so še po Srbih
dosledno sledili Titovi (kovinarski) poti. V Radljah ob Dravi pa so se razburjali,
ker so Avstrijci ponujali čez mejo štipendije za poklicne šole, njim pa bi šolo zato
zaprli.

Miša Vugrinec pa se je v istem časopisu spraševala: Bo otrok v vrtcih vse manj?
V Mariboru so vpisali v vrtce 6.553 otrok oz. 386 manj kot leto prej. Oskrbnina v
vrtcih je bila 920,30 dinarja, pa še te ni več zmoglo veliko staršev. Zaradi brez-
poslenosti so mnogi starši ostali tudi doma in vrtca niso potrebovali. Čeprav so
se začeli prilagajati otrokom z različnimi programi, so morali zapreti pet oddel¬
kov.

Dnevnik je 14.3 v zvezi s problemi šol in vrtcev zapisal (54), da otrok nič ne za¬
nima, če država nima denarja in da v nekaterih ustanovah povzročajo izgubo.
Poleg tega članka pa je pisal tudi o obujanju klasične tradicije na Poljanski gim¬
naziji, kjer so ta dan odprli knjižnico klasičnih jezikov Bibliotheca graeca et lati-
na. Knjižnico z nekaj tisoč enotami so uredili profesorji in dijaki sami pod vod¬
stvom profesorice Katje Pavlič Škerjanc, ki je bila tudi med tistimi učitelji (kas¬
neje tudi svetovalka na Zavodu), ki so največ pripomogli k ponovni širitvi pouka
latinskega jezika v Sloveniji.

13. marca je bil najbolj udaren prispevek o šolstvu v Dnevniku, kjer so z veliki¬
mi črkami natisnili izjavo dr. Alojza Križmana, rektorja Univerze v Mariboru:
Dobra je svobodna univerza  in s podnaslovom: Vodstva mariborske univerze ne bo več
na neučinkovite seje. 100

Večer je počastil šestdesetletnico uglednega akademika in raziskovalca dr.
Janka Kosa, ki je bil tudi dolgoletni »modrejši« del strokovnega sveta RS za vzgo¬
jo in izobraževanje, pisec učbenikov in član republiških izpitnih komisij.

Skupnost srednjih šol je sprejela 13.3.1991 izjavo o neurejenem stanju na po¬
dročju srednjih šol in pozvala poslance naj zadeve uredijo. Ker izjava dobro opisu¬
je stanje v tistem času, navajam njen sklepni del.

1. Upravljanje in vodenje šol je oteženo, ker formalno še velja Zakon o
združenem delu, ki pa ga zaradi nove zakonodaje ni mogoče upoštevati v
celoti. Srečujemo se z zelo različnimi rešitvami in tolmačenji raznih sekre-

99  Temu je kriva trda politika države in šol, ki zaradi kadrov vztrajajo pri preživelih pro¬
gramih, namesto da bi se prilagodili mladim.

100 Očitno je šlo za brezplodne razprave v Ljubljani na vladi, univerzi in na ministrstvu.

80

tariatov. To je še posebej pokazala praksa na šolah, kjer je ravnateljem
potekel mandat.

2. Pristojnosti občin, mesta in repulike glede vprašanj, ki zadevajo sred¬
nje šolstvo, so v Ljubljani še posebej nejasne. Ko gre za posege oblasti, ko gre
za odgovornost, ki zahteva sredstva, pa se jih skušajo vsi znebiti. Materialni
standard srednjih šol v Ljubljani je še vedno zelo nizek. Vpis učencev vsako
leto narašča, novi ukrepi pri mreži šol pa bodo še povečali vpis na ljub¬
ljanske srednje šole iz regije in širše.

3. Pedagoško delo na šolah je izrazito podcenjeno, zato podpiramo za¬
hteve sindikata na tem področju. Materialni stroški na šolah se povečujejo,
financer pa tega ne upošteva.

4. Zelo draga mreža šol, ki je rezultat konceptov usmerjenega izobraže¬
vanja in razvoja Slovenije, šolstvo materialno zelo obremenjuje. Ta problem
se rešuje prepočasi, nestrokovno in s premalo političnega posluha. Ob zapi¬
ranju nekaterih oddelkov bi morali pomisliti na posledice, ki jih bo to pov¬
zročilo. Šolanje v oddaljenih krajih je drago, število štipendij se zmanjšuje,
vse to pa lahko povzroči, da del mladine ne bo mogel nadaljevati šolanja na
srednji stopnji.

5. V zvezi z letošnjim vpisom je vse preveč nejasnosti in zmede. Pravo¬
časno se ni vedelo, kdaj bo informativni dan, kaj bo v razpisu za vpis za
srednje šole, še sedaj pa ne vemo natančno, kako bodo potekali sprejemni iz¬
piti.

6. Za nedavno prenovljene programe učencev, ki se vpisujejo, ne more¬
mo posredovati predmetnika niti za prvi letnik. To otežuje tako usmerjanje
učencev kot kadrovsko načrtovanje pri zaposlovanju učiteljev.

7. Tudi v zvezi z zaključnimi izpiti, ki so letos prvič za štiriletne progra¬
me, torej za tiste, ki imajo med drugim izhod na univerzo, predvidevamo
probleme. Zato pričakujemo, da bo univerza pri sprejemnih izpitih upošte¬
vala letošnjo novo situacijo.

Dnevnik je 14.3. z zadovoljstvom zagotavljal, da se Zavod za tehnično izobra¬
ževanje počasi postavlja na noge in izboljšuje svoj položaj z novimi programi in
kadri.

V Mariboru se je začel posvet slovenskih pedagogov, ki ga je vodila predsedni¬
ca organizacijskega odbora Tanja Bezič. Uvodno predavanje je imel dr. Franc Pe-
diček: Smeri v prenovi šolskega svetovalnega dela.

V skupščini so razpravljali o zakonu o zavodih in opozicija ga je zavrnila, češ
da hoče vse samoupravne institucije podržaviti in zamenjati vodilne ljudi s svoji¬
mi kadri. Tudi univerza se je zakonom uprla in predlagala, naj zanjo ne veljajo.
Sprejet pa je bil predlog zakona o mladinskih svetih, ki je predvideval ustanovitev
urada za mladino.

Proti zakonu o zavodih se je oglasila Sonja Lokar, ki je največ povedala z enim
stavkom: Gre za obnovo politične služnosti ali demokratično posodabljanje družbenih
dejavnosti.

V Mariboru so imeli študenti volitve in s 14:7 je zmagala študentka teologije

81

Alenka Šverc. Volila jo je skupina študentov v parlamentu, ki je nasprotovala pod¬
pisnikom protestne izjave študentov, ki so podprli rektorja in med drugim zahte¬
vali gradnjo nove telovadnice.

Zveza prijateljev mladine je poslala v javnost svoja stališča do uvajanja »evrop¬
skega delovnega časa«. (55)

Z namenom, da bi varovala in zastopala koristi otroka in družine, sta odbor
Zveze družin in skupščina Zveze prijateljev mladine Slovenije sprejela na¬
slednja stališča in predloge:

1. Uvajanje »evropskega delovnega časa« ne sme biti v škodo kakovosti
življenja otroka in družine. Uvajali naj bi ga takrat, ko bo spremenjenemu
delovnemu času prilagojena celotna infrastrukura (varstvo otrok, šolstvo,
prehrana, poslovni čas trgovin, servisnih in drugih dejavnosti, promet...).

Sele tak celosten pristop k uvajanju »evropskega delovnega časa« bo družini
zagotovil ustrezne možnosti za opravljanje svoje osnovne naloge.

2. Država bi morala družini zagotoviti pravico do soodločanja pri spre¬
jemanju vseh tistih odločitev, ki posegajo v njeno življenje. Tako kot drugod
v Evropi (npr. v Franciji, Avstriji) lahko tudi pri nas zastopajo in uveljav¬
ljajo interese družine po občinah in v republiki zveze družin kot izraz
civilne družbe in neformalne javnosti.

3. Predlagamo, da skupščina Republike Slovenije omogoči in zagotovi
delovanje pooblaščenca (ombudsmana) za varstvo in uveljavljanje pravic
otroka in družine ter njunih koristi. Tak način zastopanja koristi otroka in
družine poznajo že v mnogih državah (Avstrija, Švedska, Finska, Francija,

Izrael, ZDA).

4. V nasprotju z drugimi evropskimi državami pri nas nimamo posebne¬
ga upravnega organa, ki bi celostno obravnaval vprašanja otroka in druži¬
ne. Imamo celo vrsto politik, ki posredno močno vplivajo na življenje v dru¬
žini, so pa med seboj neusklajene in vprašanje je, koliko zastopajo interese
družine. Zato predlagamo, da se ustanovi poseben upravni organ, ki bo skr¬
bel za snovanje in razvijanje politike na področju otroka in družine. Zav¬
zemamo se za tako družinsko politiko, ki bo celostno urejala področje otro¬
ka ni družine, upoštevala njune pravice in interese, spoštovala svobodo vseh
članov družine in ji omogočala, da opravlja svoje primarne naloge.

Ob izidu razpisa za vpis na srednje šole 19.3. so si novinarji in javnost zaželeli, da
ob enotnem preizkusu ne bi bilo več toliko zmede kot leto poprej, ko so otroci in
starši tekali od šole do šole (56, 57). Posebej je bilo omenjeno, da so vse ljubljanske
gimnazije naredile skupen vpis, kar se kaže kot dobra novost.

Pričela se je gradnja nadzidka nad telovadnico Gimnazije Bežigrad za potrebe
ednarodnih programov, minister je na sestanku z ravnatelji v Pesnici napovedal
cenejše šolske servise, na srečanju ravnateljev slovenskih osnovnih šol v Opatiji pa
so govorili o novi vlogi ravnatelja.

Ob uvajanju novosti pa so imeli nekateri tudi pomisleke. Jasna Kontler-Ventu-
rini je v Delu, 22.3.1991, pod naslovom: Kako zmojstriti vajence?,  zapisala tudi nas¬
lednje:

82

Kogar je kača pičila, ta se boji zvite vrvi. Ta pregovor še kako velja za šol¬
stvo, ki ga je v bližnji preteklosti »pičilo« usmerjeno izobraževanje in si od
tega še vedno ni povsem opomoglo. Zato je razumljivo, da sedanja vrnitev
poklicnih oziroma obrtnih šol ni sprejeta samo z navdušenjem in odobrava¬
njem. Gospodarstvo in predvsem obrtna združenja se bojijo, da bodo iz šol
znova prihajali nekakšni »polizdelki«, da bo šolanje bolj prilagojeno intere¬
som šole - predvsem njihovim kadrovskim in prostorskim zmogljivostim - ne
pa dejanskim potrebam poklicnega usposabljanja.

Posavski srednješolski učitelji so 22.3. pripravili po četrti šolski uri opozorilno
stavko, ker so bili ogorčeni zaradi neustreznega financiranja srednjih šol in so za-
tevali, da se uredi kaos.

Za pomiritev situacije pa je Delo isti dan objavilo tudi razgovor z družino Rep-
še, ki je septembra 1990 ustanovila v Ljubljani Glasbeni atelje Tartini in poučevala
skupaj z osmimi učitelji 40 otrok violino.

22. in 23. marca je bil informativni dan za vpis na univerzo. Na razpolago je bi¬
lo 9663 mest za redni študij in 4432 za študij ob delu. Železnica je pripravila po¬
sebne vlake, dr. Vencelj pa je izjavil: Ljubljanska univerza je kot počasna starka.
Delo, 20.3.1991.

V soboto 23.3. je bil v Delu daljši članek Franceta Forstneriča o svetovalnega
dela v šolah (58). Eden od pomembnih sklepov srečanja je bil: Namesto razvojnega
in vedenjskega  » servisiranja« in kliničnega »ambulantiziranja« svetovalnega dela (za
otroke, starše, učitelje in družbo) naj bi se svetovalno delo prenovilo v »razvojno središče
(center) šole. m  To naj bi bila osrednja inovacija današnje šole. To so bila stališča dr.
Franca Pedička, ki je bil utemeljitelj šolskega svetovalnega dela pri nas in je v
uvodnem referatu temeljito in kritično analiziral stanje pri nas in podal predloge
za prihodnost. Ob koncu članka je pisec omenil tudi moje pismo, ki sem ga poslal
udeležencem srečanja in je povzročilo ostro polemiko na srečanju in po njem,
čeprav sem navedel samo tiste ugotovitve (resda zelo jasno), ki jih je v svojem
prispevku bolj znanstveno razložil dr. Pediček in so mu ljudje prijazno ploskali.
Krizo svetovalnega dela v šoli pripisujejo delno tudi temu, da »so šolski sve¬
tovalni delavci zaradi posegov Zavoda za šolstvo v njihovo vodenje (ob
onemogočanju Pedagoškega inštituta!) ostajali vedno bolj sami s svojim de¬
lom in njegovimi zaostrenimi problemi«. (Zbornik, Pediček, str. 18). Tak od¬
nos zavod - svetovalna služba nam pojasni tudi ostro polemiko na koncu
posveta, ki jo je povzročilo pismo direktorja Zavoda RS za šolstvo dr. Sreča
Zakrajška udeležencem posveta, v katerem med drugim piše: » Vsi, ki na šoli
delajo v pedagoškem procesu, morajo delati tudi in neposredno z učenci. Vse
druge službe pa so namenjene servisiranju osnovne dejavnosti in so lahko
organizirane na različne načine, pri čemer pa bomo njihovo delo čimbolj

101 S tem stališčem se nikoli nisem strinjal, saj sem bil zagovornik drugačnega razvojne¬
ga dela na šoli in ga skupaj s sodelavci tudi razvijal v Raziskovalni enoti Gimnazije
Bežigrad. Več o problemu svetovalnih služb sem zapisal v posebnem poglavju.

83

racionalizirali. Nedopustno, celo nemoralno je, da organiziramo v šoli služ¬
be, ki obravnavajo primere, ki jih je ta ista šola izvrgla iz sistema...« Sveto¬
valni delavci so to razumeli kot metanje njihovega dela iz šole in menili, da
nekak »servis« zunaj šole pomeni »tehnokratsko usmerjenost«, obenem pa
sploh ne vejo, kakšen je pravzaprav Zakrajškov koncept (Marja Strojin).
Zakrajškov namestnik Jože Prelog je razvnetim posvetovalcem odgovoril,
da je bilo direktorjevo pismo »slabo prebrano« in da bo Zavod za šolstvo
imel referate in sklepe posveta za svoje strokovno gradivo. Po Pedičkovem
mnenju naj bi bilo zunaj šole le republiško svetovalno središče (center), ki pa
bi ga bilo treba strokovno ustrezno zasesti na področju vseh treh disciplin
(pedagog, psiholog, socialni delavec).

29.3.1991 je Delo objavilo novico, da je Smlednik spet Lazarinijev. Avtor Jože Biš¬
čak je zapisal, da je bil predvojni lastnik graščine Henrik Lazarini po vojni raz¬
laščen, vendar so kasneje ugotovili, da nobena obtožba ni bila utemeljena, zato so
vlogi dr. Lazarinija, da se jim vrne lastnina, ugodili. Iz stavbe se je izselil Vzgojni
zavod Frana Miličinskega, ki je dobil novo zgradbo v bližini Lazarinijeve grašči¬
ne. Zanimiva je tudi zgodovina Lazarinijevega baronstva. Prvi član družine, Fran-
cesco Lazarini, je prišel na Kranjsko leta 1639 po doktoratu v Padovi. Po poroki z
baronico Heleno de Fini pa je prišel v družino tudi baronski naziv, s katerim se je
upravičeno ponašal tudi dr. Franc Lazarini.

Istega dne je bilo objavljeno tudi moje odprto pismo dr. Venclju kot odgovor
na njegovo izjavo v Dnevniku 25.3. v članku Manj prisile, več vzpodbude.  V njem je
minister omenil, da postaja Zavod kvaziznanstvena ustanova in da ne troši sred¬
stev za tisto, za kar ga plačuje država. V odprtem pismu sem omenil, da predvide¬
va vlada za Zavod v letu 1991 precej manj denarja kot v letu 1990 in da to ne omo¬
goča niti preživetja Zavoda, kaj šele normalnega razvoja.

Janko Svetina pa je v članku Obubožani šolski dinar  (Delo, 29.3.1991), ugotavljal
podobno finančno revščino kot na Zavodu tudi v celotnem šolstvu. Šolstvo bi po¬
trebovalo za preživetje 12 % več kot v letu 1990, namenjeno pa mu je bilo 9 %
manj. Za srednje šole je bilo zagotovljenega le 87 % potrebnega denarja. 102  Plača
univerzitetnega učitelja se je približevala povprečju gospodarstva, kjer pa je pre¬
vladovala osnovnošolska izobrazba.

Kljub pomanjkanju denarja in slabim razmerah za delo v šolstvu pa so si neka¬
teri našli čas tudi za imena šol. 103  Skupščina ZB NOV Grčna je Svetu Osnovne

102 Pomlad leta 1991 je bila prelomna za slovensko šolstvo. Namesto da bi dali izobra¬
ževanju prioriteto in bi se danes Slovenija že vzpenjala po lestvici perspektivnih
držav, so ga potisnili v drugi plan. S tem so iz šolstva dokočno pregnali podjetne in
mnoge sposobne ljudi, ki so se jim z novim sistemo drugje odpirale veliko večje mož¬
nosti, v proračunu pa za daljše obdobje zacementirali določena razmerja.

103 V nekaterih primerih so bila preimenovanja sprejeta brez težav, ponekod z velikimi
prepiri in aferami, precej starih revolucionarjev pa še ima svoja imena. S terena pa so
nam ravnatelji sporočali tudi takšne novice, da zahtevajo preimenovanja šol, ki nosi¬
jo ime Prešerna, Cankarja, Kosovela ipd., ker da so bila to imena partizanskih brigad.

84

šole IX. korpusa NOVJ, Nova Gorica poslala odločen prostest zoper pobudo o pre¬
imenovanju šole.

Takole so zaključili svoj protest:

Ni potrebe in tudi ne naše želje, da bi predavatelji na šoli vzgajali mlade v
vojnem duhu, temveč želje, da bi jih učili in vzgajali o pomenu in okolišči¬
nah NOB in želje, da bi živeli v miru in svobodi ter da bi vojne in zasuž¬
njene Primorske ne bilo nikoli več.

Menimo, da je naslov šole za primorske Slovence v njihovi zgodovini
tako veličasten in pomemben, da bi odvzem tega imena šoli bila velika žali¬
tev vseh, ki so se za to svobodo in slovensko šolo in besedo bojevali in mnogi
dali tudi svoje življenje.

Osnovna šola IX. korpusa  - NOVJ Nova Gorica je bila zgrajena s sa¬
moprispevkom občanov, kar je zapisano tudi na pročelju šole.

V primeru, da bi bila pobuda sprejeta in bi OS Nova Gorica potrdila
preimenovanje, bomo zahtevali razpis referenduma.

30. marca je bil glavni medijski dogodek obsežen intervju Ranke Ivelje z dr. Pe¬
trom Vencljem v Dnevniku. Naslov Hora Legalis proti ponočevanju mladih?  je dal
veliko navdihov za prepire v mesecu aprilu, ter vsaj delno zapeljal javnost stran od
resničnih problemov v šolstvu. V intervjuju je minister napovedal da bo zakon o
zavodih zmanjšal administriranje, da ni izključeno, da v šole ne bo uveden obvez¬
ni predmet za izobraževanje v kulturi miru in nenasilja, in da na ministrstvu pri¬
pravljajo zakon, ki bo opravil z največjimi absurdi, kot je npr. ta, da imajo srednje¬
šolski učitelji nižjo plačo kot osnovnošolski. Kot zaključek intervjuja pa je bila za¬
pisana ministrova razlaga, kako je prišel na idejo o delovni soboti in hori legalis.
Hora legalis?

Z omenjanjem možnosti pouka v soboto ste hudo razburili ljudi. Če¬
mu ste sploh začeli govoriti o tem? Kako resno mislite s tem?

»Podobno kot pri verouku sem tudi pri pouku v soboto bil potisnjen v ig¬
ro. Nenehno se vrtimo okoli teh dveh vprašanj; prav zanima me, katero bo
tretje tovrstno v mojem mandatu. Decembra sem o pouku v soboto spregovo¬
ril zato, ker so me na več sestankih v Svetu Evrope, OECD, v Unescu opo¬
zorili na to, daje dvodnevna prekinitev pouka škodljiva. Mislim, da bi bilo
zelo neintelektualno od tega naroda, če ne bi rešitev, ki jih poznajo v svetu,
priznal vsaj kot mogoče. Če nam je iskreno do boljših rešitev, sobotnega po¬
uka ne smemo kar vnaprej zavrniti. Meni osebno pa mora biti dopuščeno
opozarjati na možnost drugačnih rešitev. Recimo - to bo morda tista tretja
kost - ali ne bi veljalo po šolah prepovedati kajenja, ali ne bi bilo dobro do¬
ločiti uro, po kateri mora biti mladina doma? Ko hodim ponoči okrog, vidim,
daje zunaj več mladih kot starih. To je narobe obrnjeni svet. Mladi bi se mo¬
rali ukvarjati s športom, kulturo, ne pa, da polpijani kolovratijo po ulicah.

To ni mladost. Zato, vidite, bom še opozarjal na takšne in drugačne rešitve.

Sem za ustvarjalni nemir. Ne gre mi za provociranje javnosti.«

Toda v zvezi s sobotnim poukom ste izjavili prav to - da želite spro¬
vocirati javnost.

85

»No, pa reciva takole: Le javnost, kije  sprovocirana, ki vidi problem, bo
iskala rešitve. Za te pa nam gre.«

Dnevnik pa je potožil tudi nad ministrovimi konkretnimi ukrepi (59). Kočevci in
Ribničani niso dovolili ukinitve triletne lesarske šole in to podkrepili s primerja¬
vo: Bodoče mizarje naj bi izobraževali sredi ljubljanskega asfalta. Toliko gozdov imamo,
da bi bilo pri nas lahko ministrstvo za gozdarstvo, država pa nam jemlje šolo.

April 1991

Dan pred dnevom lažnivcev, 1. aprilom, je bil v Murski Soboti tretji ekološki fo¬
rum, ki je potekal pod tipično prekmurskim naslovom: Da izobraževanje ne bo tri¬
najsto prase.  Udeležba je bila kljub naslovu foruma (ali pa zaradi njega?) zelo emi¬
nentna. Trem zaporednim ministrom (F. Pivcu, dr. L. Horvatu in dr. P Venclju)
sta se pridružila dr. A. Križman (rektor Univerze v Mariboru) in dr. D. Strajn,
predstojnik Pedagoškega inštituta v Ljubljani. Med forumom, ki ga je popestrilo
sviranje ansambla Trinajsto prase, je tekla zadeva o pomembnih rečeh, ki jih je
novinar Branko Zunec strnil 1. aprila v Večeru pod naslovom: V šoli oblast učitelju!

V začetku aprila so nekdanji dijaki 8. a razreda Klasične gimnazije, ki so ma¬
turirali leta 1956, poslali ministru dr. Venclju odprto pismo, v katerem so se pri¬
družili pobudam za ustanovitev klasične gimnazije (60). Gospa M. K. Fink je v
pismu z naslovom Umetnostna vzgoja  2.4. v Delu predlagala Zavodovi vodilni gar¬
nituri, da pusti omenjeni predmet pri miru. Jasna Kontler-Venturini je v Delu (61)
isti dan ugotavljala, da se zanimanje za vpis v program mednarodne mature veča,
ravnatelja J. Šušteršič in I. Lorenčič, pa sta navedla o tem programu same vzpod¬
budne reči.

Delo je 5.4. objavilo moje javno prerekanje z ministrom dr. Vencljem pod na¬
slovom Minister contra direktor  in zapis s srečanja dr. Venclja s koprskimi krščan¬
skimi demokrati. Ne maram biti Don Kihot,  je dejal dr. Vencelj. »Če v narodu ni
prepričanja in čuta, da je denar za šolstvo nujen, potem sem lahko le zelo žalosten.«  V
pogovoru je omenil tudi odnos do vojske. »Odgovoril Vam bom odkrito, moj položaj
v vladi ni lahek. Zavedam se, daje  Slovenija dvakrat izgubila državnost, ker je izgubila
vojsko. Vem tudi, kako je, ko vsak konec tedna zarohnijo tanki. Pa vendarle naj vam
povem, kako smo ob sprejemanju proračuna dobili še 200 milijonov dinarjev. Minister
Kranjc je na seji izračunal, da stane usposabljanje enega pripadnika teritorialne obrambe
desetkrat več kot šolanje enega učenca. Pa smo dobili tisti denar.«  Članek je objavil Toni
Perič v Delu 3.4. pod naslovom En teritorialec za deset učencev.

Tudi Večer je bil ta dan borbeno razpoložen, saj se je pod velikim naslovom
vprašal: Bodo ubranili biologijo?  Šlo je za obrambo predmeta biologije z ekologijo v
poklicnih šolah, borci pa so bili mariborski učitelji biologije.

Stavkovni odbor pri sindikatu vzgoje in izobraževanja je napovedal začetek
stavke srednjih šol in dijaških domov za 17. april, v kolikor vlada ne bi sprejela us¬
treznih ukrepov pri plačah učiteljev, zagotavljanju njihove socialne varnosti in
sprejemu šolske zakonodaje.

V prispevku Slovenski univerzi še vedno v slepi ulici  (62) s podnaslovom: Bo poli¬
tika morala skrojiti zakon o državni univerzi?  (Delo, 5.4.1991) je J. K.-Venturini

86

komentirala stanje na slovenski univerzi. Le-ta je bila po mnenju države nespo¬
sobna za samoorganizacijo in potrebna državne pomoči. Temu so se nekateri znani
univerzitetni delavci upirali z vsemi močmi. »Do zadnje kaplje krvi se bom boril za
univerzo, ki bo v pogajanjih z državo enakopraven partner «, je izjavil prorektor dr.
Boštjan Zupančič. Univerza je po njegovem sposobna avtonomije, saj je sledila
pozivu dr. Veljka Rusa, naj si sama ne postavi tnala za obglavljenje. Ko je rektor
Univerze v Mariboru dr. Lojze Križman pozval ljubljansko stran, naj neha rušiti
zakon, ga je ljubljanska stran napadla z besedami: »Vi imate socialistično defor¬
mirano zavest, če se bojite ministrovega vmešavanja v zakon - kaj takega se v demokra¬
tični družbi in na svobodni univerzi preprosto ne sme zgoditi.«

V pismih bralcev sta se 4.4. pojavila v Delu dva ugovora. Aktiv biologov sred¬
njih šol Gorenjske je protestiral proti predlogu Zavoda, ki je zmanjšal število ur
biologije in ekologije v tehniških šolah. 104

Zveza četrtošolcev pri Dijaškem parlamentu Slovenije je zapisala v pismu z na¬
slovom: Zakaj ne na zaključni izpit?!,  naslednje ključne misli:

- zaključni izpiti so interni, kar pomeni, da so ocene zelo subjektivne in za isto znan¬
je različne,

- dva meseca pred izpitom ne poznamo programa zaključnega izpita,

- pouk ni prilagojen temu »privesku«, kije bil vpeljan zato, da bi se popravile napake
v preteklosti, oz. da dijaki po koncu šole ne bi lenarili -  to naj bi izjavil nekdo z Zavoda.
Na koncu pisma so pozvali vse pristojne, naj zakonsko odpravijo za 3. in 4. letnik
ta nesmisel, imenovan zaključni izpit.

Verjetno je bilo tudi to, da je bila polovica srednjih šol pred stavko, voda na
njen mlin. Stavko so napovedali sindikati za 16. april.

Na Zavodu smo izdali knjigo dr. Ane Tomič Teorija in praksa spremljanja pouka,
v kateri je opisala tudi vrsto metod za aktivno izkustveno učenje. Nada Lavrač pa
je Delu, 3.4., predstavila kar Avtomatsko učenje, vejo umetne inteligence,  s katero so
se ukvarjali na Institutu Jožef Stefan.

Miroslav Kališnik je istega dne objavil v Delu rezultate enoletne raziskave, s
katero so poskušali poenotiti poglede na visokošolski študij. Po naslovu članka so¬
deč: Usklajeni pogledi o prenovi visokošolskega študija,  je to avtorjem tudi uspelo, v
praksi pa so bile še nekaj let težave.

Različna merila ocenjevanja  je bil naslov članka (63), v katerem je avtorica pov¬
zela ugotovitve strokovnjakov iz vrst svetovalnih delavcev, da je bil sprejemni
izpit na srednje šole v letu 1990 dobro izveden. Strokovnjaki so ugotovili, da bi v
primeru, ko takšnega postopka ne bi bilo, moralo okrog 400 za gimnazijo sposob¬
nih dijakov v razne poklicne in tehnične šole, v gimnazije pa bi se vpisali učenci

104 V našem predlogu smo glede varstva okolja (in ne le ekologije) predlagali, da se dija¬
ki pri vseh tehnologijah spoznajo s pomenom varstva okolja in tudi načini čistejših
tehnologij in gospodarjenja z odpadki ter se s tem navajajo na preprečevanja onesna¬
ženja na izvoru, pa tudi ustrezno zakonodajo, ne pa da se učijo zgolj o posledicah vseh
mogočih vrst onesnaženja na ekosisteme.

87

s slabšim učnim uspehom in majhno verjetnostjo, da bi gimnazije naredili. 105

Analiza rezultatov pisnih izpitov v osnovni šoli iz leta 1990 je pokazala, da
imajo učenci iz neljubljanskih šol v spričevalu boljše ocene, znajo pa ne več, kar je
kazalo na zelo različne kriterije ocenjevanja. Avtorica je v članku ob koncu ugo¬
tovila, da se gimnazija feminizira (deklet je bilo 64 %), vzroka pa ni navedla. 106

Alenka Potočnik Lauko je v Dnevniku 8.4. objavila članek: Pravica do znanja
je temeljna človekova pravica  in se v njem zavzela za otroke, ki jih izkoriščajo za de¬
lo in se ne morejo šolati (omenila je tudi mlade prodajalce sadja s Kosova), za otro¬
ke revnih, bolnih in alkoholiziranih staršev, za otroke, ki trpijo zaradi zlorab, pa
tudi zaradi neustreznega šolanja.

Liberalnodemokratska stranka je takoj in očitno v dogovoru s pismom dijakov
proti zaključnim izpitom pozvala strokovni svet, naj preuči stanje, in ocenila, da
bo sicer zaradi zaključnih izpitov kaos.

Odbor stranke je predlagal, naj Ministrstvo za šolstvo še v istem letu izdela
oceno na področju šolstva in republiški skupščini predloži koncept razvoja
izobraževanja na vseh ravneh; izračuna naj ceno, ki jo mora Slovenija za
tak razvoj plačati, da z učiteljskim sindikatom končno podpiše kolektivno
pogodbo, da predstavi načrt optimalne mreže šol in domov v Sloveniji glede
na dolgoročne potrebe po kadrih in demografsko strukturo regij in da zagoto¬
vi izvedbo mature leta 1995 ter pogoje za stalno izobraževanje učiteljev.

Zdenko Kodelja, takrat predsednik Odbora za šolstvo pri LDS (danes eden vodil¬
nih ideologov na Ministrstvu za šolstvo in šport), je v pismu Delu, 6.4.1991, med
drugim zapisal:

Vendar težak materialni položaj, ki ga do določene mere šolstvo mora deliti
s celotno družbo, ne bi vzbujal skrbi v tolikšni meri, če bi šolska oblast ponu¬
jala dolgoročno jasno perspektivo. Namesto jasno definiranih ciljev mini-

105 Leta 1995 so na vztrajno pobudo Zavoda za zaposlovanje zadevo spremenili in pov¬
zročili vpisno zmedo in norijo, kakršna je bila v navadi pred letom 1990.

106 Vsaj dve leti je že jasno, da sistem in predvsem izpitne naloge, ki je bil postavljen za
preverjanje znanja celotne populacije, ni primeren za izpite, ker premalo selekcioni¬
ra, zato se v gimnazije vpiše več deklet, ker so v povprečju bolj pridne kot fantje in
zberejo med šolanjem več točk. Na pisnih izpitih pa so itak skoraj vsi dobili vse točke.

88

strstvo v Strategiji nacionalnega in regionalnega razvoja (Poročevalec
Skupščine R Slovenije, 18. 2.1991) ponuja zgolj dileme, s katerimi se uba¬
dajo prav vsi, ki kolikor toliko spremljajo dogajanje v šolstvu. Dokument
preprosto ni prepričljiv, saj vlada ob sicer deklarirani skrbi za razvoj šolst¬
va (poudarjamo razvoj in ne ohranjanje obstoječega) napoveduje konkretne
ukrepe v nasprotno smer. Naše trditve potrjuje tudi javna polemika med
Zavodom za šolstvo in ministrstvom.

Če odmislimo medlo vlogo ministrstva pri snovanju letošnjega proračuna,
kije, mimogrede, zaradi pomanjkanja sredstev ogrozil tudi maturo kot sploš¬
ni izobraževalni standard za vstop na univerzo (ta pa je po naši sodbi eden
najpomembnejših pozitivnih premikov v šolstvu v zadnjih letih), smo ob
spremljanju dela RSVITK priča še kotenju vse številčnejših ideoloških tem,
ki ponujajo posodabljanje slovenskega šolstva po najbolj zakotnih evropskih
zgledih. Sem sodijo zahteve po uvajanju verouka v šolske programe, vse po¬
gostejše zgledovanje po avstrijskih šolskih rešitvah, npr. uvajanje šole za go¬
spodinje, šolski pouk ob sobotah, anahronizmi z ustanavljanjem posebnih
dekliških šol in omejevanjem svobode gibanja mladih (hora legalis). Vse to se
sklada z vladajočo ideologijo, ki vidi edino mesto ženske v družini ter se zgle¬
duje po starem komunističnem vzorcu nadzora nad mladino.

Najbolj vpijoča primera dezorientiranosti ministrstva pa sta popolna
nepripravljenost na zaključne izpite v srednjih šolah ter zakon o organizi¬
ranju in financiranju vzgoje in izobraževanja, kjer predlagatelj izobraže¬
valnim ustanovam drastično zožuje manevrski prostor, ki ga določa Zakon
o zavodih, in si jemlje velike pristojnosti pri upravljanju izobraževalnih za¬
vodov ter v isti sapi odgovornost prelaga na pleča skupščinskih delegatov.
Zakon je nepotreben, tudi če ga ocenjujemo iz drugega zornega kota: določal
naj bi namreč tudi kriterije za učiteljske plače. Ministrstvo pri tem zamolči
dejstvo, da bi enake ali boljše kriterije lahko določili v kolektivni pogodbi,
vendar bi se v tem primeru moral minister pogajati z učiteljskim sindikatom.
Kolektivna pogodba bi zmanjšala velike razlike v plačah med občinami,
vrnila samozavest učiteljstvu in ga postavila v enakopraven položaj z mini¬
strstvom, dolgoročno pa bi odpravila možnost strokovnih konfliktov.

Tako pa slovenski učitelji nekaterih šolah že stavkajo. Ko jih pri tem
podpiramo, nam ne gre zgolj za njihove spodobne plače, resno smo zaskrb¬
ljeni tudi zaradi  » tretje« strani - učencev. Slednji vselej plačajo davek za
napačne korake oblasti, pa naj gre za nerodno uvajanje enotnih sprejemnih
izpitov v ljubljanskih gimnazijah, za linearno zapiranje dislociranih oddel¬
kov srednjih šol ali za nedopustne improvizacije pri poskusnem uvajanju
participacije.

Po drugi strani pa smo zaskrbljeni zaradi dejstva, ker neprestano ukvar¬
janje z eksistenco preprosto ne dopušča resnih razmišljanj o posodabljanju
slovenske šole. Pri tem nimamo v mislih le učilnic, telovadnice in strehe, pač
pa predvsem vsebino. Toda dokler ni jasnih konceptualnih odločitev glede
programov na vseh izobraževalnih nivojih, ni mogoče resno razmišljati o iz¬
boljšanju kakovosti izobraževalnega procesa.

Na 35. republiškem tekmovanju srednješolcev iz matematike se je pomerilo 160
dijakov, pozdravil jih je dr. Peter Vencelj, Delo pa je 7.4. zapisalo: Matematični sred¬
nješolski cvet se je spet pomeni.

Vivat, crescat, floreat!  je bil naslov članka Zdenka Kodriča 8.4.1991 v Večeru. Če
nimate klasične izobrazbe ali dovolj domišljije, poskušajte najti v nadaljnjem tek¬
stu odgovor na to, kaj naj bi članek opisoval. 107

9. april je bil poln časopisnih novic o šolstvu. Delo je poročalo o sejmu učil in
šolske opreme, ki so ga odprli dan prej na Gospodarskem razstavišču pod naslo¬
vom Učila in šolska oprema 91. Omenil je tudi moj predlog v otvoritvenem govo¬
ru, naj bo tak sejem vsako leto. In to se je tudi uresničilo.

Večer je poročal o sestanku na Univerzi v Ljubljani, kjer so se prerekali o tem,
katero ministrstvo naj bi bilo pristojno za univerzo, pogovarjali pa so se tudi o
zakonu o univerzi in njenem financiranju.

Predsedstvo konference srednjih šol in domov za učence je napovedalo splošno
stavko, če vlada ne bo izpolnila njihovih zahtev, srednješolci pa svojo stavko, če
vlada ne bi preklicala izpitov. 108

Tone Kompare, dolenjelogaški župnik, je povedal, da je Cerkev oz. Karitas
ustanovila v Logatcu katoliški vrtec, v katerega zahaja v jasli 10 otrok, v drugi
oddelek pa 5. Poudaril je, da se program ne razlikuje dosti od programa v javnih
vrtcih, da pa je več poudarka na verski vzgoji in to predvsem pred verskimi praz¬
niki. 109  Po vzoru Logatca se je pripravljala na ustanovitev katoliškega vrtca tudi
Vrhnika, kjer pa očitno ni bilo nasprotovanj med javnim in katoliškim vrtcem ali
pa jih je ekonomska nuja prisilila v sodelovanje. Skupno bodo imeli kuhinjo, pralni¬
co in igrišče,  je pisalo v članku Zdenka Matoza pod naslovom: Avgusta katoliški vrtec
na Vrhniki.

Zavod R Slovenije za šolstvo in šport je objavil razpise za 12 delovnih mest in
tri pripravnike.

V Celju je profesor glasbe Radovan Martin ustanovil Solo za mlade glasbene
talente in v njej začel poučevati otroke od treh do šestih let starosti, kar je ocenil
za pomembno inovacijo. Otroke je poučeval po metodi suzuki 110  in to le najbolj
talentirane in se pohvalil, kako bodo ob koncu šole igrali že Vivaldija in tudi ne¬
katera Bachova dela. Lastnik šole se je tudi pohvalil, da je prva tovrstna za godala.

Tudi 10. aprila se je bogata bera časopisnih prispevkov o šolstvu nadaljevala.
Olga Drofenik in Ana Kranjc sta v Delu pod naslovom: Končana srednja šola za vse

107 Te besede je izrekel prof. Jože Košar, nekdanji ravnatelj mariborske klasične gimna¬
zije (ukinjena je bila leta 1965) ob praznovanju 200-letnice te gimnazije v zaključku
svojega govora: »Naj zaključim z enakimi besedami kot ravnatelj te šole ob svečanos¬
ti pred 100 leti in kot želim, da bi rekel ravnatelj te gimnazije čez sto let - naj torej
živi, raste, cveti.«

108 V takih primerih, ko se se pritiski stopnjevali in seštevali, je bilo najbolje upati, da
bodo učitelji in dijaki vsaj datume uskladili.

109 Prav zanimivo bi bilo videti versko vzgojo v jaslih.

110 Šola je poučevala predvsem godala in kar videl sem japonsko vztrajnost in težke
instrumente, kako krivijo mehke hrbteničke otročičkov - otrok ambicioznih staršev
in učiteljev.

90

prebivalce  zapisali ugotovitve evropskega seminarja za odpravljanje funkcionalne
nepismenosti. Glavna ugotovitev tega seminarja je bila, da je končana srednja šola
meja funkcionalne nepismenosti in da država, ki mladim ne omogoči takšne izo¬
brazbe, načrtno proizvaja nepismene državljane.

Učitelji v Dobu so hoteli odstaviti ravnateljico J. L. in ji očitali 27 napak, skup¬
ščina Občine Domžale pa jim je ustregla in privolila v začetek postopka. In kako
gre lahko ravnatelj na živce učiteljem? Samovoljno spreminja osebne dohodke in za¬
pisnike, zadržuje gradiva za seje sveta, nenačrtno vodi delo šole in nepravilno pripravlja
pedagoške konference, hodi z dela domov ob 11. uri, sklicuje sestanke učiteljev med pou¬
kom, moti pouk, ima slabe odnose z delavci, jih opravlja, izsiljuje itd.

V Mostah so se prepirali šolniki in judoisti. Srednja šola tiska in papirja bi lah¬
ko vpisala 150 dijakov več, zato pa bi morali telovadnico in druge prostore v TVD
Partizan Zelena Jama (bivši Titov dom) zapustiti judoisti.

Minister dr. Vencelj je v intervjuju za Večer napovedal, da bo treba preživeti do
junija, ker da šolstvu manjka 250 milijonov dinarjev. Povedal je tudi, da načrtuje¬
jo z Avstrijo izdajo skupnih učbenikov ter da na Ministrstvu tesno sodelujejo z
Hrvaško, Avstrijo in Madžarsko.

Dušan Zagorc, ravnatelj Osnovne šole Gornja Radgona, pa je v razgovoru z
Jožetom Rakušo (64) povedal nekaj vzpodbudnih besed. Da uvajajo trimestre in
da jim je uspelo prebarvati in preurediti šolo ter urediti razstavni prostor, kar je
popestrilo pouk in povečalo zbranost in mirnost učencev.

Da pa bi Večer ne bil optimističen, je takoj zraven objavil še prispevek o ukin¬
janju podružničnih šol in sliko učiteljice in otrok, ki so vidno zadovoljni počivali,
potem ko so očistili okolico šole.

Pisanje dr. Venclja je vzpodbudilo številne odmeve in 11.4. je Ranka Ivelja v
članku Prašek za kihanje  zapisala, da »ob obilici pomembnih problemov v šolstvu in dr¬
žavi minister dviga dimno zaveso prahu, v kateri se solzimo, glasno kašljamo in kihamo
in zamegljenega pogleda ne vidimo resnično pomembnih vprašanj.«  Vse skupaj je še lepo
plastično opisala:

Kaj imajo skupnega »verouk v šoli«, »pouk v soboto« in »hora legalis«?
Marsikaj. V skoraj letu dni nove vlade je bilo le malo šolskih vprašanj, ki
bi tako zelo kot omenjena posegala v navade, nazore, stil(e) življenja otrok
in staršev. Le z malokaterim vprašanjem so si dale stranke, klubi staršev in
zveze učencev toliko opraviti kot z omenjenimi tremi, na malokatero vpra¬
šanje je moral šolski minister tolikokrat odgovarjati. In vendar imajo z živ¬
ljenjskimi problemi slovenskega šolstva opraviti toliko kot mlinček za kavo
z geološko sestavo tal na Aljaski. Čemu torej toliko hrupa?

Dijaki so odgovorili dr. Venclju, da so njegove teze o zaključnem izpitu smešne in
naj izpit takoj ukine, ravnatelji ljubljanskih srednjih šol pa so na svojem rednem
srečanju zaključne izpite podprli, zraven pa pomodrovali še o klubu staršev na
gimnaziji v Šentvidu in o problemu mamil med mladimi.

Dušan Cunjak (kasnejši minister za kulturo v senci) pa je začel protestno gla¬
dovno stavko, ker mu niso hoteli dati prostorov za knjigarno na Starem trgu.

12.4. so bile glavne novice v časopisju namenjene srečanju slovenske vlade s

91

študenti, na katerem so predsednik Peterle in ministri (dr. Bohova, dr. Tancig, J.
Puhar in M. Maležič) odgovarjali na vprašanja študentov in moderatorjev Mance
Košir in Branka Čakarmiša. Srečanje je glede na to, da je vlada študentom priškrt-
nila precej pravic, potekalo precej mirno, študentje pa so nejevoljo izražali le z
mrmranjem. Tudi študenti tisti čas niso bili več kakor včasih.

Odmevali sta tudi dve novici iz Srbije. V Beogradu je ob zaključku ramazana
in začetku bajrama minister za prosveto Srbije dal vsem učencem, dijakom in
študentom na 16. april prost dan. Na Kosovu pa so Srbi na šolah odstavili več di¬
rektorjev albanske narodnosti in na ta mesta imenovali Srbe in Črnogorce.
Uradna obrazložitev je bila, da te šole niso izvajale pouka v skladu z učnimi načrti
in programi srbskega sekretariata za prosveto in kulturo.

Sredi aprila so se sprli Vencljevi zagovorniki med učitelji (za stavko se je od¬
ločilo le 65 od 127 srednjih šol), ki so menili, da denarja za šolstvo pač ni in da se
minister trudi, da bi zadeve uredil. Matevž Grenko iz Grosupljega je povzel nji¬
hovo mnenje v pismih bralcev 13.4. Istega dne so mariborski učitelji biologije zah¬
tevali, da se pouk zdravstvene vzgoje opravi kot predmet eno uro tedensko in ne
kot izbirna vsebina, v sklopih po nekaj ur, v Mariboru pa so bili aktivni tudi os¬
novnošolski sindikalisti. Ko jih je na sestanku načelnik oddelka za družbene
dejavnosti občine Maribor Goran Rajič pokaral: Nikar ne bodite preveč nekritični, ko
se v dohodku primerjate z občinskimi uslužbenci in gospodarstvom. Marsikdo vam bo
oponesel, da ob pol dveh ni nobenega učitelja več na šoli,  so se kopja takoj obrusila in
obljubili so, da bodo pri miru.

V Ljubljani pa so v senci šolske revščine ugotavljali: Študentski domovi namesto
hotelov  (65) in objavili, da je bilo marca 1991 v Sloveniji 2000 novih brezposelnih.

Dijaki so glede na to, da njihovih groženj s štrajkom ni nihče vzel preveč resno,
končno začeli svoje zahteve argumentirati in to z vprašanjem: Kako naj dijak v
štirinajstih dneh opravi zaključni izpit na srednji šoli ter sprejemni in morda še diferen¬
cialni izpit za vpis na univerzo?  To je bil tudi podnaslov članka, ki ga je 14.4.objavi-
la v Delu Sonja Javornik (tretješolka z Gimnazije Bežigrad in moja učenka). Na¬
slov članka pa je bil: Zakaj se upirajo četrtošolci.

16.4.1991 pa se je oglasil predsedujoči sindikata v vzgoji in izobraževanju prof.
Zoltan Jan z zelo dolgim člankom: Minister Vencelj odvrača pozornost od resničnih
problemov šolstva.  Nekaj citatov bo pojasnilo »ljubezen« sindikatov in takratnega
ministrstva oz. osebno dr. Venclja.

Ko je samostojni Sindikat vzgoje, izobraževanja in znanosti zaznal krizo v
šolstvu, ki seje najbolj očitno izražala v srednjem šolstvu, je najprej opozar¬
jal odgovorne šolske oblasti na nevzdržne razmere in dajal številne pobude,
da bi se stvari normalizirale, vendar je naletel na gluha ušesa. Ministrstvo
za šolstvo se na okrog sedemdeset naših intervencij, predlogov, pobud, opo¬
zoril, protestov... ni odzvalo niti enkrat. Minister za šolstvo ima čas, da se
udeleži najrazličnejših shodov, okroglih miz in javnih tribun, ne utegne pa
se sestati s sindikalnimi predstavniki učiteljev, razčistiti nesporazume in od¬
praviti probleme. V vsem svojem mandatu, ki traja skorajda že polno leto,
je komaj našel čas, daje posvetil sindikatu dvakrat po četrt ure, drugim po¬
dobnim organizacijam pa še tega ne.

92

Podobno ignorirajo probleme šolstva tudi drugi predstavniki oblasti, saj
nismo niti enkrat slišali spregovoriti o teh vprašanjih ne predsednika vlade
ne predsednika skupščine niti kakšnega drugega vodilnega politika Demosa.

Se nikoli po drugi svetovni vojni se oblasti niso tako malo ukvarjale s šol¬
stvom, kot se današnja demokratična vlada. Če smo se včasih zgražali, ker
smo v različnih kongresnih resolucijah in številnih programih ter planih bra¬
li le nekaj splošnih floskul o šolstvu, se sedaj dogaja da tega segmenta druž¬
bene stvarnosti sploh ni in da se sploh ne upošteva. Včasih smo dokazovali,
da šolstvo ne more spadati v eno izmed oblik »porabe«, danes pa niti tega ne
moremo več. Včasih smo se zavzemali za to, da bi šel denar, namenjen šol¬
stvu, res v šole, danes z modernim integralnim proračunom tega ni več.

Nove oblasti so odtegnile javnosti in tudi sindikatu informacije o plačah
ter načrtovanih ukrepih, ki bistveno vplivajo na družbeni in gmotni položaj
učitelja. Tako se šolniki zlahka znajdejo pred izvršenim dejstvom, ne da bi
lahko kakorkoli vplivali na svojo usodo. Takšno ravnanje je v nasprotju
tudi z mednarodnimi priporočili Unesca o statusu učiteljstva in j e v nesklad¬
ju z mednarodnimi konvencijami št. 87, 98 in 111, ki govorijo o pravicah
učiteljev in o njihovi soudeležbi pr oblikovaju šolskega sistema ter delovnih
razmer. Zaradi tega je Sindikat vzgoje, izobraževanja in znanosti sklenil,
da bo o ravnanju slovenskih oblasti obvestil mednarodno javnost in medna¬
rodne sindikalne organizacije, če se razmere ne bodo normalizirale. Takšna
pot v Evropo sicer ni najbolj ugledna, je pa v stiski tudi možna.

Če hočejo učitelji ustaviti nadaljnje slabšanje svojega položaja, morajo
- pa čeprav s stavko - doseči vsaj naslednje:

- uskladitev ravni osebnih dohodkov zaposlenih z gibanji plač v gospo¬
darstvu in upravi;

- sklenitev splošne kolektivne pogodbe za družbene dejavnosti in panož¬
nih kolektivnih pogodb za zaposlene v šolstvu v dialogu s sindikati;

- določitev rokov, do katerih se bodo sprejeli sistemski zakoni o šolstvu,
ki bodo zagotavljali v Evropi primerjalne pravice, obveznosti, standarde in
normative za vzgojno-izobraževalno delo;

- začetek reševanja nakopičenih problemov zaradi preseženih delavcev
ter socialnih vprašanj v dialogu s sindikati.

Upajmo, da bodo oblasti pokazale nek razumen odnos, se odrekle svoji
samovšečnosti ter začele dialog z učitelji ter njihovimi predstavniki, ki jim
ni vseeno, kakšno šolstvo imamo.

V Dnevniku je isti dan Ranja Ivelja objavila prispevek z nadnaslovom Vladna poli¬
tika do šolstva bo danes obrala svoj klavrni pridelek,  z naslovom Stavka kot streznitev?
in podnaslovom: Opozorila o katastrofalnih posledicah gmotnega stanja v šolah.  Potem
ko je vlado, ministra in njegovo vlado pošteno okrcala, pa je objavila tudi mini¬
strovo izjavo, iz katere se je dalo razbrati, da dr. Venclju ni čisto vseeno, da je za
šolstvo premalo denarja. »Se naprej se bom zavzemal za pošteno delitev sredstev v go¬
spodarstvu in šolstvu, kajti če je to gospodarstvo tako na psu, naj si ne dviguje plač.«

Da novinarji ne delajo zastonj panike, je potrdil na seji skupščinskega odbora

93

za šolstvo tudi predsednik Jože Zupančič z grozljivo ugotovitvijo: Šolstvo na robu
bankrota . m

Beograd pa je isti dan objavil, da so uspeli skoraj v celoti realizirati proračun
za leto poprej, za tekoče leto pa da morajo zadeve še uskladiti, ker jim republike
ne odvajajo denarja. 112

Šolski problemi so resnično postali številka 1 v Sloveniji, saj jim je celo Mla¬
dina 16.4. posvetila dve strani. Iztok Saksida je prispeval članek .Razsuti univerzo,
Roman Brilej pa Vklenjena mladina.  Prvi avtor je ministru predlagal, naj ljubljan¬
sko univerzo pusti čimbolj pri miru, ker se bo itak sama sesula, drugi avtor pa se
je ukvarjal z ministrovim predlogom o horror legalis. Omenil je, da človek, ki kaj
takšnega predlaga, ne dojema časa, v katerem živimo in ko se je ulica v obliki
škodljivih, nemoralnih vplivov preselila v vsak dom z videokasetami, televizijo,
svobode govora, liberalizacijo itd. Kako pa je bilo včasih, je uspelo avtorju kar
mamljivo opisati. Najlepše trenutke so naši očetje in dedje doživljali natančno takrat, ko
so uspeli prekršiti se zoper čimveč prepovedi, na primer tako, da so vrli gimnazijci pozno
ponoči najeli posebno sobo v gostilni na najslabšem glasu in tam ob vinu, ženskah, tobaku,
preklinjaju in sladkem strahu, da jih ne bo odkril kakšen od profesorjev, snovali tajni lite¬
rarni časopis s prekucniškimi idejami.

Kot posebno poslastico je avtor objavil zapovedi iz Disciplinarnega reda mest¬
ne realke v Idriji iz leta 1901. Navajam nekatere v zvezi s ministrovimi tendenca¬
mi.

Pozno v noč po ulicah pohajati je za realce nespodobno, torej je to opuščati.

Vsak realec mora biti doma ob tisti uri, katero določi učiteljski zbor, oziraje
se na letni čas in krajevne razmere.

Brez namena po javnih prostorih postavati in v nepreglednih vrstah po¬
hajati po mestnih ulicah, po šetališčih in po trotoarju ni dopuščeno.

V šolo ali cerkev palice s seboj jemati ni dopuščeno.

Zahajati v kavarno dovoljeno je izjemno le v družbi z roditelji ali njih
namestniki. Učencem 4. letnika pa je dovoljeno po pameti obiskovati to ali
ono gostilno, ki je na dobrem glasu. Najemati si posebne sobe za igranje in
popivanje je strogo prepovedano.

Učencem ni dovoljeno v javnost pošiljati svojih duševnih proizvodov.

Vsaka politična ali nacionalna demonstrativna izjava v šoli ali zunanj nje
je strogo prepovedana. Udeleževati se maškerad je prepovedano, takisto pri¬
rejati med seboj plesne zabave. m

111 Za tiste čase je bilo sploh značilno, da so novi amaterski (sicer dobro plačani) držav¬
niški kadri šele ob stavkah izvedeli, kam so pripeljale njihove odločitve v skupščini
ali v vladi.

112 Ker denarja ni bilo ne pri nas in ne v Beogradu, smo mnogi začeli sumiti, da odteka
v tujino za takšne in drugačne posle.

113 Iz teksta lahko spoznamo tudi to, da je bil jezik naših šolskih prednikov veliko bolj
sočen kot je dandanašnji, ko so se nanj uspešno spravili različni znanstveniki.

94

V torek, 16., in sredo, 17. aprila, se je v 75 srednjih šolah po Sloveniji začela stav¬
ka učiteljev. Najbolj zanimivo je bilo, da je stavko načelno podprl tudi minister dr.
Vencelj in si s tem pridobil malo priljubljenosti pri učiteljstvu, ki še ni doumelo,
da pravzaprav štrajka proti ministru. Učitelji ostali v zbornicah  in Učenci so ostali
doma  so bili tipični naslovi lokalnih dopisnikov, sem in tja pa je kateri pritaknil še
izjavo sindikalistov, da štrajk nima politične osnove in da se nekateri dijaki šol,
kjer ni štrajka, pritožujejo, zakaj morajo imeti pouk. Klasično zagotovilo, da bodo
ostali pouk nadomeščali, jih je takoj pomirilo.

16. aprila je bilo objavljeno v Delu pismo, ki sta ga skupaj pripravila Socialde¬
mokratska mladina in Zveza četrtošolcev Slovenije. Tako se je politika pojavila na
slovenski dijaški šolski sceni.

17.4 je Dnevnik že poročal Vlada odvezala vrečo,  kar je pomenilo, da bodo
učitelji dobili plače za naprej, ne pa za nazaj. Delo pa je dogodek komentiralo z
karikaturo Franka Jurija, ki je pod sliko odločnega ministra in z naslovom Sme¬
tarski sindrom  zapisal: Dost’ mam, če bodo štrajkali naprej, bom najel avstrijske učite¬
lje . 114

Državljanka Katarina Arh iz Brezij pa je v pismih bralcev zapisala svoje razmi¬
šljanje pod naslovom Država Slovenije potrebuje neuke (neumne) državljane.

V četrtek 18. aprila so bili dijaki spet v razredih, tako da so se lahko oni dogo¬
vorili za stavko, tokrat le opozorilno v torek, 23. aprila, za maj pa so napovedali,
da bo šlo zares.

Iz Beograda pa so sporočili, da pritožba ljubljanskih študentov proti dejanju,
ki so ga storili študenti Srbije, Črne gore, Makedonije ter BIH, ni upravičena. Us¬
tanovili so namreč Zvezo študentov Jugoslavije (SSJ). 115

Avstrijska zvezna vlada se je podobrikala osiromašenim šolnikov in jim ponu¬
dila za dva milijona šilingov štipendij, v Piranu pa so se odločili, da bodo spet ime¬
li slovensko gimnazijo. Ribnica in Kočevje sta se pritožila, ker jim je hotela država
ukiniti lesarsko šolo v Kočevju, obramboslovci pa so v Poljčah neuspešno branili
svoje pozicije v šolstvu. Stojan Sorčan je npr. podvomil, da bodo obramboslovci,
ki so pred nekaj leti vrgli mirovnike iz istih prostorov, sposobni poučevanja teh
vsebin.

Taborniki so praznovali 40-letnico delovanja in razmišljali, kako bi se pridru¬
žili svetovni skavtski organizaciji. V tem času je že delovala Zveza slovenskih ka¬
toliških skavtov in skavtinj, tako da smo imeli po Sloveniji tudi dvoje vrste tabo¬
rov, kjer so peli različne pesmi in opravljali različne obrede, pa tudi taborni ogenj
so menda kurili na drugačen način.

Učenci in dijaki so ta čas tekmovali v znanju iz prometa in ne glede na versko
prepričanje so zanje veljala enaka pravila.

20.4. je v Delu objavila svoja razmišljanja Marja Strojin v pismih bralcev pod
naslovom Nikomur prav po duši.  V pismu je zelo dobro razložila probleme in strese,

114 Z najemom avstrijskih smetarjev je namreč stankarski kolega dr. Venclja in ljubljan¬
ski župan g. Strgar pometel s štrajkom smetarjev.

115 Iz tega podatka jasno sledi, da so slovenski študentje precej pred starejšimi kolegi
zapustili jugoslovansko zvezo oz. jih je ta izločila.

95

ki jih imajo mladi pred različnimi izpiti, in tudi, kako jim starejši grenimo življe¬
nje namesto da bi jim pomagali.

21.4 je bilo v Ljubljani 4. srečanje slovenskih športnih pedagogov. Polde Ro¬
van, uspešen športni delavec in ravnatelj iz Brežic, je predal posle Juretu Srnku s
Prevalj. Dr. Silvo Kristan je natančno utemeljil, zakaj je ocenjevanje športne vzgo¬
je s številčnimi ocenami nesmisel in požel buren aplavz. Ravno takega kot za¬
govorniki številčnega ocenjevanja. Jaz sem na srečanju vzpodbujal učitelje k bolj
inovativnemu delu in novim oblikam športa v šolah, Niko Slana pa je vse to za¬
pisal za bodoče rodove (66).

23.4. so časniki poročali: Zahteve učiteljev skoraj izpolnjene  R. Ivelja, Dnevnik, Z
aprilom večje akontacije,  J. Svetina, Delo, Proti frustacijam - z demonstracijami,
Dnevnik in Protest slovenskih srednješolcev,  Delo. Neoludizem slovenskih srednješol¬
skih profesorjev -  G. Uranič, Delo - pisma bralcev, je tipičen prispevek populacije,
ki je bila sovražna učiteljem novih časov. Takole je med drugim zapisal:

A vendar, je že čas, da se vprašamo, kdaj so npr. »štrajkali« profesorji v zlati
dobi titoizma in kardeljanstva. Nikoli! Se pisniti si niste upali. Pustili ste,
da so vam predpisovali na politbirojih, kako morate izobraževati, da bodo iz
šol prišli mladci in mladenke vedrega socialističnega duha, sposobni obnav¬
ljati Kardeljeve levite o samoupravnem socializmu. Pustili ste, da so vas
umestili v mehanizem SVIO. Da ste nas začeli načrtno enačiti. Ni smelo
biti ne slabih ne dobrih. Oba ekstrema ste namreč z vso ihto »glihali « v ide¬
alno sivo povprečje. Seveda, politbiroji so vam že urejevali plače iz vsedr¬
žavnih »pufov«, ki sojih dobivali naši svetovni velmožje na svojih svetovnih
popotovanjih. Sedaj, ko je treba malce potrpeti, pa stokate in grozite. In že
bežen pogled na vseslovenski strokovni odbor mi potrdi ugotovitev, da pre¬
vladujejo SDP-jevski agitatorji. Da o zdrahah v provinci sploh ne govorim.

Takšni vojaki revolucije? Nein, danke!

Kritičen je bil ta dan tudi Dnevnik, ki se je v rubriki n.n. obregnil ob J. Kacina na
srečanju obramboslovcev v Poljčah.

Lapsus

Strokovnega posveta o drugačnem obramboslovno-mirovnem izobraževanju
v srednjih šolah v Poljčah seje udeležil tudi bodoči minister za informiran¬
je Jelko Kacin. »Nobene potrebe ni, da bi v srednjih šolah usposabljali za
oboroženi boj. Potrebno pa je, da srednješolci obvladajo temeljne elemente
zaščite, reševanja, civilne obrambe, poznajo sistem opazovanja in obvešča¬
nja itd. ... da jim privzgojimo vrednote, kot so parlamentarna politična de¬
mokracija in suverenost Slovenije...« je med drugim dejal Kacin.

Ob tehtanju argumentov za morebitno uvedbo obramboslovja v srednje
šole je bilo iz vrst obramboslovcev večkrat slišati, da ne gre za politične, ide¬
ološke razloge, temveč zgolj in samo za strokovne. Kacinovo razglašanje po¬
litičnih opredelitev za vrednote, ki da bi jih bilo treba privzgojiti srednješol¬
cem, nas prepričuje prej o nasprotnem...

23. aprila so se začele tudi dijaške demonstracije in 24. aprila so bili časopisi polni
šolske problematike. Med pomembnimi novicami je bila skupna izjava za javnost,

96

ki so jo podpisali predstavniki stavkovnega odbora dijakov in minister dr. Peter
Vencelj.

Skupna izjava za javnost v zvezi s problematko zaključnih izpitov

23. aprila smo se v Ljubljani sestali republiški sekretar za vzgojo in izobra¬
ževanje dr. Peter Vencelj in predstavniki stavkovnega odbora Matej Kurent,
Alenka Kunaver in Bachtiar Djalil.

Skupaj smo ugotovili:

- da podpiramo eksterno maturo kot edini pogoj za vpis na univerzo, pri
čemer je treba upoštevati še posebne zahteve na posameznih študijskih sme¬
reh. Šolska oblast bo poskrbela, da se to tudi dejansko zgodi. Sedanji za¬
ključni izpit bo ostal le za dijake, ki zaključujejo svoje redno izobraževanje;

- da je prišlo med uvajanjem letošnjega zaključnega izpita do več orga¬
nizacijskih in informacijskih nesporazumov, tako da je izpeljava zaključ¬
nega izpita precej neenotna;

- da so fakultete na informativnih dnevih dodatno razvrednotile vlogo
in pomen zaključnega izpita in tako prispevale k nastali situaciji.

Soglašamo, da naj o nastali situaciji razpravlja Skupščina Republike
Slovenije. Ta naj oblikuje posebno nevtralno komisijo, ki bo celovito razis¬
kala problem zaključnega izpita ter do 6. maja 1991 skupščini o tem poro¬
čala.

Prav tako podpiramo izredno sejo Strokovnega sveta za vzgojo in izo¬
braževanje, ki bo strokovno pretehtal zaključni izpit.

V Ljubljani, 23. aprila 1991
dr. Peter Vencelj, Matej Kurent, Alenka Kunaver, Bachtiar Djalil

Delo je objavilo celostransko reportažo z demonstracij pod naslovom Nočejo biti
poskusni zajci,  M. Zadnikar in sodelavci, Dnevnik pa na prvi strani sliko policaja,
ki so ga dijaki pred vladno hiši zadeli z jajci in opravičilo zaradi tega neljubega
dogodka. Tudi Dnevnikov komentar R. Ivelje Generacija na prehodu  je obravnaval
šolske probleme, Večer pa je potožil, da so bile v Mariboru demonstracije zelo
slabo pripravljene in so dijaki bolj ali manj postopali po mestu in občasno glasno
izražali nezadovoljstvo nad ravnanjem šolskih oblasti. Edino naziv demonstracij
»jajčna revolucija«  je bil zelo izviren, vendar se ni prijel, ker so dijaki po prvih
jajčnih napadih razbili steklo in zadeli policaja, nato pa spremenili borbeno tak¬
tiko. Večer je dr. Venclja označil kot čarovnika, ki je uspel v eni noči pričarati prej
nemogoče - višje učiteljske plače, obenem pa tudi namignil, da bi le s tem hvale¬
vrednim dejanjem prevesil tehtnico na svojo stran.

Kot je že običajno pri družbeno odmevnih dogodkih, se je razmeroma hitro
odzvala politika. 25.4. je Dnevnik poročal, da se Gros in Lukač v skupščini zgra¬
žata nad obnašanjem dijakov in da šola, ki tako vzgaja, še ni za Evropo, Vitomir
Gros (takrat poslanec, kasneje župan Kranja) pa je poudaril: »Srednja šola je prosto¬
voljno šolstvo, če dijakom ne ustreza pa naj gredo med fizične delavce.«  Obema je
pritrknil še poslanec Franci Feltrin: »Sram meje, da imamo tako mladino. Take svin¬
jarije še nisem doživel v Ljubljani, ko so mladinci ležali po tleh ...«  Vse poslance pa je
potolažil Danijel Božič, rekoč: »Platon je že pisal, da bo človeštvo propadlo, ker je

97

mladina obupna, hedonistična, nesramna, pa je odtlej minilo že 2.500 let...«

Nasploh je bilo v parlamentu živahno, ker so mladi in nekatere »njihove pod¬
porne« stranke zahtevali uvrstitev problema zaključnih izpitov na dnevni red, po¬
slanci pa so bili večinoma proti. Prvi je organiziral okroglo mizo o šolstvu odbor
za šolstvo pri LDS, če odštejemo aprilsko srečanje katoliških učiteljev, ki so v so¬
boto 20. aprila molili za slovensko šolo v Dravljah. (67) 116  Na tem srečanju je dr.
Drago Čepar predstavil izbirne vsebine, ki jih je ponujala katoliška stran srednjim
šolam: Krščanski pogled na svet, Cerkev po svetu in na Slovenskem skozi čas, Sveto pis¬
mo v življenju človeka, Sakralna umetnost, Novi človek za novo družbo, Pomoč človeku
v stiski in Gospodinjski tečaj.  Udeleženci so omenjali, da imajo po šolah kar precej
težav, ko poskušajo predstaviti programe in da je eden od ravnateljev celo rekel, da
klerikalnih programov v šolo ne bo uvajal. Posebej so v članku omenili misel
nadškofa Šuštarja, da se stvari pomikajo precej počasi in da morajo biti pri tem ze¬
lo potrpežljivi, da ne bi še bolj množili odporov. V uvodu pa je nadškof omenil, da
v šolah ne bo pravega vzgojnega uspeha dokler v učbenikih, programih in pri kon¬
kretnem delu z mladimi ne bo božjega Duha. 117

25.4. je bila izredna seja strokovnega sveta RS za vzgojo in izobraževanje, na
kateri so sprejeli nekaj sklepov, s katerimi bi zmanjšali obremenitev dijakov pri
prehodu na univerzo, vendar so zaključni izpiti ostali nedotaknjeni.

Ta sklep je vsaj začasno zmanjšal aktivnosti dijakov, ki so iskali novo netivo pri
strankah in se že 30.4. ponovno oglasili s protesti in zahtevali, naj vsi ustrezni or¬
gani ukrepajo takoj in naj ne čakajo na razpravo do 20. maja. 118

26.4. je v pismih bralcev v Delu M. Detela iz Ljubljane menil, da je ukinitev
Žagarjevih nagrad klofuta učiteljem in diskriminacija pedagoškega poklica, ker da
so vsi drugi ohranili svoje nagrade.

A. P Lauko pa je 26.4. v Delu objavila članek Pravica do znanja je temeljna
človekova pravica  in v njem omenila, da se bo z ukrepi vlade našim otrokom godi¬
lo še slabše, temeljni človekovi pravici do znanja pa prav tako.

28.4. je bil v Nedeljskem dnevniku dolg članek z naslovom Hlapec Jernej iz
Blatnega dola.  Opisoval je težave in krivice, zaradi katerih se je profesor iz Koba¬
rida Laura namenil ponovno iskat pravico z gladovno stavko. Tokrat do konca, se
je odločil.

29.4. pa sta v Večeru objavila dijakom zelo naklonjen prispevek Boris Jauševec
in Dragica Korade z naslovom Dijaki tečejo častni krog.  Nekaj odlomkov iz članka
je zelo dobro zadelo situacijo.

Gnev dijakov je globlji. Korenine tega upravičenega srda, ki je pokazal, da
Slovenija vendarle ima mladino, če že študentov nima več, lahko iščemo,
paradoksalno, v reakcijah na dijaški štrajk. Zgleden primer je razprava v
slovenskem parlamentu - kjer naj bi sedele najbolj modre glave - sredi prej¬
šnjega tedna. Sramotni nastopi poslancev proti lastni mladini, če naj bova

116 In do tega jih je moralo pripeljati prav ministrovanje njihovega človeka!

117 V javnosti pa so nadškof in Cerkev govorili povsem drugače.

118 Taki pozivi v deželi delavcev in kmetov niso naleteli na plodna tla in ljudje so šli na
zaslužene prvomajske praznike.

98

patetična, so eskalirali v zboru občin, kjer si je celo poslanec Zelenih dovo¬
lil zgražanje nad pokvarjeno mladino, češ da štrajka, popiva in onesnažuje
okolje. Ekofašističnemu razmišljanju, ki je očitno edino, ki v Sloveniji lah¬
ko vžge, je kot vedno, zrno dodal še znani kranjski obrtnik in poslanec. Ta
bi dijake, če nočejo v šolo, nagnal kar za stroje manufakturnih delavnic.

Dijaki so pravzaparv še potrpežljivi, saj so metali le jajca, medtem ko
umne glave v parlamentu in na ministrskih stolčkih po grosističnih načelih
vse bolj ožijo prostor svobode in vsiljujejo tercialno etiko s prepovedjo spla¬
va, horo legalis, veroukom, na drugi strani pa vso deželo držijo v šahu s stra¬
hom pred državljansko vojno. Dijaki - generacija, zrasla ob računalniku in
satelitski televiziji - so zaznali mračnjaštvo, ki se plazi v deželo. Slednja pa
jih je že oropala vseh perspektiv, njihove starše pa vsakršne socialne varnos¬
ti. In še aids, za katerega današnji mladi niso krivi, straši naokoli.

Isti profesorji, ki so jim še dobro leto dni nazaj komunizem slikali z naj¬
bolj radostnimi barvami, jih sedaj učijo, da je komunizem največji mon-
strum, ki lahko zadene človeštvo.

Dijaki imajo poln kufer delanja zgodovine, ki jih vrača v prazgodovino.

Ostali so edini borci za šolo. Minister Vencelj pa naj si glavo razbija s tem
Kolumbovim jajcem in ne s tistim, kije  razbilo skupščinsko šipo.

Konec aprila, pred prazniki, pa so bile na vrsti vsaj v Ljubljani nove težave, ki jih
je Dnevnik poimenoval z Vpisne muke šolarjev  z nadnaslovom Tudi letos premalo
prostora  in tolažilnim podnaslovom Svoje prijave lahko učenci prenesejo do 10. maja.

V Ljubljani se je za 7490 mest prijavilo kar 1.145 otrok »preveč«, v šolah izven
Ljubljane, vendar pa v ljubljanski regiji pa na 1.805 mest 496 otrok »premalo«. 119

Maj 1991

Popraznični dnevi so bili v znamenju vpisnih travm v Ljubljani, kjer se je vpiso¬
valo 500 otrok več kot leto poprej, pričakovali pa so, da 20 % otrok šolanja sploh
ne bo nadaljevalo, vse skupaj pa bo znova botrovalo številnim življenjskim odlo¬
čitvam (68). Janez Zalaznik je v Delu (69) razmišljal o tem, da bo mogoče problem
vpisa rešiti le, če bodo otroci in starši ponovno razmislili o svojih odločitvah in
prenesli prijave na drugo šolo, kjer je še prostor. 120

Pritoževali so se tudi izigrani učitelji in napovedali novo stavko (70).

Dr. Metod Resman in dr. Zdenko Medveš sta 4.5. v Delu v imenu društva peda¬
goških delavcev in slovenskega društva pedagogov pisala dr. Venclju odprto pis¬
mo, v katerem sta se pritožila zaradi ukinitve Žagarjevih nagrad.

Športna šola (kasneje Gimnazija Šiška) je vabila k vpisu v športne oddelke, saj
kljub ljubljanski gneči ni mogla napolniti dveh športnih razredov. Danes je zanjo
trikrat več zanimanja, kot je prostih mest, čeprav vpisuje tri razrede.

V imenu nekdanjih učencev učitelja Laure, ki je gladovno prestavkal praznike,
so se oglasili njegovi učenci in prosili vse odgovorne za pomoč.

Dijaki so se takoj po praznikih sestali in nadaljevali svoj protiizpitni boj. Ob¬
javili so tudi dolgo pismo, ki sta ga podpisala Matej Kurent in Alenka Kunaver.

V Španiji je na maturantskem izletu izgubil življenje dijak iz Maribora, še eden
pa jo je skupil v pretepu ali nesreči, kar je povzročilo različna ugibanja in govorice
(71). Kasneje je bilo v Španiji še več nesreč, tudi s smrtnim izidom, veliko je bilo
tudi kraj, zato so se začele slovenske šole te države izogibati.

V Mladini je poslanka Aleksandra Pretnar zahtevala, naj bodo plače slovenskih
politikov javne, in povedala, da ima ona samo 17.000 din plače. Stavkovni odbor
na Filozofski fakulteti pa je v sosednjem stolpcu zapisal, da so plače na univerzi
škandalozne, saj zasluži univerzitetni profesor z doktoratom 5.400 din neto plače.

Delavci Filozofske fakultete in Oddelka za biologijo na BTF so stavkali, vmes
pa si tudi vzeli čas, da so pisali protestna pisma proti zmanjševanju pouka biologi¬
je in ekologije v poklicnih šolah (72, 73).

119 Ljubljana s svojo okolico na žalost ni uspela v vseh teh letih urediti problema sred¬
njih šol in predvsem zadovoljiti želje in zahteve staršev in otrok po višjem izo¬
brazbenem nivoju. In zato so leta 1995 popolnoma enaki problemi.

120 To je pomenilo programe, v katere se ni nihče hotel vpisati, šole pa so jih prijavljale,
ker se niso hotele prilagoditi potrebam.

100

Hrvaški Danas je objavil, da bo Hrvaška jeseni leta 1991 uvedla verouk, Dnev¬
nik pa je 8.5. zapisal, kakšne naj bi bile vsebine. Načrtovali so podobno kot pri nas,
samo da našim ni uspelo.

Učitelj Ivan Laura je gladovno stavkal že 22 dni, spomnil pa se ga je tudi Dnev¬
nik in na kratko obnovil njegovo zgodbo.

Dijaki so vladi poslali ultimat v zvezi z zaključnimi izpiti in »dovolili«, da jih
opravlja naslednja generacija, če bo imela do 1.9. zagotovljene kataloge znanj, ter
spet ugotovili, da zanje izpit ne pride v poštev. 121

8.5. se je sestala s podpredsednikom slovenske vlade Matijo Malešičem (zadol¬
žen je bil za družbene dejavnosti) skupina iz študentske vlade. Ko je predsednik
podprl njihove zahteve po višjih štipendijah, so podprli tudi napore dijakov, da bi
brez napora končali šolsko leto.

Janez Zalaznik pa je v nadaljevanki o drugem krogu vpisov v srednje šole za¬
pisal (74) tudi naslednje modre misli:

Gospodarska kriza, ki je že pred leti zajela gradbeništvo, je močno zmanj¬
šala zanimanje za izobraževanje v gradbenih srednjih šolah. Kaže, da ima
širjenje krize v druge gospodarske (predvsem industrijske) panoge pri osnov¬
nošolcih, ki se odločajo za poklicno izobraževanje, podobne učinke.

Ti pojavi, ki so sicer značilni za celotno Slovenijo, imajo še posebej velik
učinek na neusklajenost prijav za vpis v ljubljanske srednje šole. V šolah,
ki izobražujejo za različne kovinske poklice, je še prek dvesto prostih mest.

Res je, da so potrebe po delavcih s temi poklici v družbenih podjetjih ta
čas majhne, res pa je tudi, da so to poklici z znanjem, ki omogoča samoza¬
poslovanje - odprtje obrti ali ustanovitev malega podjetja. Ze danes je za
takšno samozaposlovanje mogoče dobiti denarno pomoč, v prihodnje pa naj
bi bilo oblik spodbujanja samozaposlovanja še več.

Takšni pa niso samo poklici v kovinarstvu, ampak tudi v kemiji,
papimištvu, grafiki, gradbeništvu in še kje, kjer je prav tako v ljubljanskih
srednjih šolah še precej prostih mest. Zdajšnje in prihodnje generacije osmo¬
šolcev bi morale pri načrtovanju svoje poklicne poti razmišljati tudi o teh
možnostih poklicnega uveljavljanja, saj so v razvitem svetu, v katerega se
usmerjamo, takšne poklicne kariere nekaj običajnega. Upoštevanje tudi teh
možnosti poklicne kariere bi zmanjšalo neskladja pri vpisu v srednje šole in
povečalo kasnejše možnosti zaposlovanja.

Dan osvoboditve je v Evropi 9.5.1991 »proslavil« dr. Darko Štrajn s prispevkom
Razpad šolskega sistema.  Zelo dobremu uvodu je sledil tudi vzpoduben zaključek.
Upor učencev četrtih razredov srednjih šol, ki se nemara lahko še razvname,
bi kazalo dojeti kot alarmni signal. Kajti upam si trditi, da je več kot goto¬
vo, da gre le za enega v verigi konfliktov v »šolskem polju«, ki pravzaprav
še v dokaj blagi obliki navaja prihodnje spore  - če kajpak ne bo prišlo do

121 Na ta način so pridobili hude nasprotnike med tretješolci, ki so vse do tedaj mislili,
da se bojujejo za skupno stvar.

101

pravočasnega in predvsem strokovnega in hkrati politično preudarnega
ukrepanja. Protest učencev je (bil) predvsem demonstracija sindroma neus¬
pele »vrnitve v prihodnost«, označene s sistemsko nesinhroniziranimi za¬
ključnimi izpiti. Parcialni ukrepi, kakršnih je bila v družbeni zmedi ob de¬
mokratični revoluciji in »nacionalnem prebujenju« (ki je priklicalo tudi
vrsto demonov predpreteklosti v obliki mitov, stereotipov ipd.), nenatančno
definirana »šolska oblast « edino zmožna, naj bi demontirali sistem usmerje¬
nega izobraževanja. Gotovo je bilo upravičeno, daje pri tem obujala spomin
na šolski sistem, kakršnega smo imeli pred vsiljeno reformo, saj je pedagoška
tradicija neodmisljiva prvina nacionalne kulture v najširšem pomenu
besede.

Zal t.i. nova oblast nič kaj preveč ne hiti z uvrščanjem izobraževanja na
vrh prednostne liste javnih problemov (kjer očitno kraljuje t.i. obramba),
vsako izgubljeno leto na tem področju pa se bo še maščevalo v obliki družbe
nesposobne za kakršnokoli  »strukturno prilagajanje« evropskim družbam,
ki se že utemeljujejo na znanstveni paradigmi, v kateri ima izobraževanje
kot družbena dejavnost centralno mesto.

Skupščinska komisija je sklenila, da zaključni izpit ostane, sklep pa je formuliral
njen predsednik Jože Zupančič: Zaključni izpit je pedagoško upravičen, pravno je
pravilno zastavljen in zagotovljeni so izvedbeni pogoji. Skupna komisija nima argumen¬
tov, da bi letošnja generacija četrtošolcev ne opravljala zaključnega izpita in takega pred¬
loga ne more posredovati skupščini.

Istega dne se je sešla tudi skupščina Zveze dijakov Slovenije, se preimenovala
v parlament in odločila, da gre na vse ali nič. Najprej z mirnimi demonstracijami
v torek, 14. maja, ko naj bi začeli z generalno stavko dijaki 3. in 5. letnika šol pete
stopnje v Ljubljani, Mariboru in Kopru, v sredo pa naj bi »zavrelo« po vsej Slove¬
niji. To so poimenovali pariški vzorec. Na cesti so nameravali ostati nekaj dni,
pojavile pa so se tudi zahteve po odstopu dr. Venclja (75).

Sonja Vogrič je 10.5. 1991 objavila v Dnevniku dolg članek Kmalu tudi medna¬
rodna šola?  Janez Šušteršič, ravnatelj Gimnazije Bežigrad, je povedal, da bo nad¬
zidek (bil je ravno v gradnji) namenjen mednarodni šoli, pa tudi da je zunanji
minister dr. Rupel šolo podprl, z ministrstva pa še ni bilo nobenega odgovora.

Socialdemokratska mladina Slovenije, katere delegacija je prišla z mednarodne
konference iz Bolgarije, se je odločila ustanoviti konferenco srednje- in vzhod¬
noevropskih mladinskih socialdemokratskih organizacij. »Urejali bi probleme, ki
pestijo mlade v bivših socialističnih državah,«  so se dogovorili (76). Glavni je bil An¬
drej Žorž.

10.5. je v Delu nadaljeval s prepričevanjem staršev in otrok Marko Žvokelj (Šo¬
le, primerne za bodoče podjetnike).  Ker boste morda dobili kakšno podjetniško idejo,
prispevek navajam.

Številni triletni srednji programi v Ljubljani nimajo prijavljenih dovolj
učencev. Poklici, za katere pripravljajo ti programi, niso privlačni! Mar res?

Zakaj se starši učencev, ki se sedaj prijavljajo, ne spomnijo svoje delovne
prakse? V večini poklicev lahko opravljaš zelo različna dela. Nekatera so

102

celo tako obsežna, da jih lahko opravljaš kot samostojen poklic. V teh raz¬
ličicah enega poklica pa je že veliko zanimivega.

Med temi različicami so tudi poklici, ki jih lahko opravljaš samostojno.

To j e pomembno v sedanjem času, ko vsakdo lahko razvije tudi svojega pod¬
jetniškega duha.

Poklici v gradbeništvu so zelo nepriljubljeni. Pomisliti pa že kaže na to,
da bi Ljubljana ta hip z »zlatom preplačala« zidarja, ki bi imel izkušnje kot
štukater. Ta poklic je skoro izumrl, odkar smo zanemarili lepa pročelja hiš s
štukaturami in gradili kocke in kvadrate. Zidar fasader ima v Ljubljani ne¬
izmerno veliko dela. Podjetje, ki bi se ukvarjalo samo s tem, bi cvetelo. Pečar
je tudi eden zidarskih poklicev, za katerega se je prijavilo premalo učencev.

Pečar, ki bi se samostojno ukvarjal z izdelavo pečnic, bi zelo hitro uspel. Že
zidanje kaminov je donosno.

Program papimištva v šoli v Mostah ni zapolnjen. Podjeten papimičar
(ali tehnik) ima velike možnosti z izdelavo papirne galanterije in embalaže.
Podobno nezaseden je v isti šoli tudi program grafik in grafični tehnik. Če
malih tiskarn in razmnoževalnic kot možnosti za samostojno delo sploh ne
omenim, je tu še knjigoveštvo za unikatne vezave, restavracija vezav, karto-
nažna embalaža in še kaj za podjetne grafike.

Kemijski programi v Ljubljani in po vsej Sloveniji niso zapolnjeni. Tre¬
ba je pomisliti, da kemiki lahko delajo kot samostojni izdelovalci stiropora
in embalaže iz tega materiala, kot izdelovalci pirotehničnih sredstev, plas-
tikarji, galvanizerji itd.

V vikendu pred štrajkom so imeli tekmovanja mladi fiziki in računalničarji, mladi
demokrati pa so napovedali kar festival na Ptuju. Neodvisni sindikat delavcev uni¬
verze je napovedal opozorilno stavko, dijake pa so v pripravah na štrajk podprli
mladi liberalni demokrati (to se pravi sami sebe), Demokratični forum Slovenije
in Socialdemokratska mladina Slovenije, Slovenska demokratična zveza pa je
predlagala, da se izpiti umaknejo.

Tudi Denis Poniž v Dnevniku 11.5. pod naslovom Zaključni izpit  ni pokazal
preveč ljubeznivosti do utemeljiteljev projekta zaključni izpiti.

Za tem šolskim eksperimentom, katerega posledica je tudi sedanja zmeda,
stojijo domala isti ljudje kot za usmerjenim izobraževajem. O njihovem slu¬
zavem moraliziranju, grožnjah, izmikanju in molku pa ne kaže izgubljati
besed. To je slog najbolj zatohlih pedagoških pripomočkov iz prejšnjega sto¬
letja, pomešan s socrealističnimi agitkami.

Mariborski rektor dr. Križman si je premislil, da bi odstopil, filozofi so končali s
stavko in jezno napovedali-,• da bodo študentom zaračunali šolnino, le učitelj Ivan
Laura je še vedno štrajkal in gladoval, postavil pa tudi dodaten pogoj, da dobi
zaposlitev v osnovni šoli v Kobaridu.

Na 3. pastoralnem zasedanju ljubljanske nadškofije je okrog 200 redovnic, lai¬
kov in duhovnikov spregovorilo o poslanstvu Cerkve v novih razmerah. Srečanje
je potekalo pod geslom: Biti na svetu, pa ne od sveta.  Na srečanju so zahtevali, da je

103

treba čimprej ustanoviti katoliško gimnazijo, vrtce, internate in prevzgojne
domove, nameniti več pozornosti verskemu izobraževanju odraslih, ustanoviti
katoliške zveze časnikarjev, dijakov, študentov, Marijino kongregacijo itd. (77)

14.5 se je na temo zaključnih izpitov končno oglasil tudi Republiški sekretariat
za vzgojo in izobraževanje.

Nesoglašanje z demonstracijami

Glede na ultimat slovenskih dijakov je Republiški sekretariat za vzgojo in
izobraževanje pripravil naslednje sporočilo:

»Obveščamo vse dijake, njihove starše in ravnatelje srednjih šol, da je
Republiški sekretariat za vzgojo in izobraževanje sklenil, da ne soglaša z
generalno stavko oziroma demonstracijami po vsej Sloveniji, ki naj bi tra¬
jale do ugoditve dijaškim zahtevam. Sekretariat meni, da gre za dorečene in
z zakonom urejene strokovne zadeve, kijih ne smemo reševati na ulici. Brez
uspešno opravljenega zaključnega izpita dijaki ne bodo imeli končanega
šolanja na peti stopnji. Sele z opravljenim zaključnim izpitom pa se bodo
lahko odločili za zaposlitev oziroma nadaljnje šolanje. Tudi znanstveno
strokovni svet Univerze v Ljubljani je svojim članicam izdal priporočilo, ki
v večji meri upošteva dosežen uspeh pri zaključnem izpitu.«

S tem sporočilom se strinja tudi izvršni svet.

Minister dr. Vencelj je na skupščinskem odboru jasno povedal, da ne bo odstopanj
od zaključnega izpita. 122  O tem so 15.5. poročali vsi časopisi in razburili četrto¬
šolce. V tem času pa se je Markovič pogodil s Črnogorci, Bosanska Krajina je us¬
tanovila svojo vlado, pripadniki nemške manjšine v Mariboru pa zaenkrat le
društvo Most svobode. Vlada se je ukvarjala tudi s problemi Romov in odpravo
diskriminacijskih ukrepov nad verskimi skupnostmi. V Celju so na sejmu obrti
podarili najboljšim zlate zibke (?).

Mladina je 14.5. zapisala: Sola je znotraj prazna, zunaj je pa nič ni.  Tudi pod¬
naslov je avtorici Miji Gačnik dobro uspel: Odkar so na oblasti krščanski demokrati,
šola verjame v duhove.  Na koncu članka pa se je upravičeno vprašala: Zakaj pa ne bi
stavkali kar vsi?

14. maja 1991 se je začel največji protestni shod mladih po vojni, 15. maja pa
vseslovenske dijaške demonstracije. V Celju se je mladim pridružil Ivan Kramber¬
ger in jih vzpodbudil:

Vi boste tisti, ki boste že prihodnje leto volili novo oblast in zagotovo se boste
znali pravilno odločiti. Očitajo vam, da venomer tičite ob glasbenih avtoma¬
tih. To je hinavščina, kajti te avtomate nastavljajo odrasli in vam kradejo
denar iz žepa. Pripravljam večje zborovanje, na katerem bomo zahtevali
odstop slovenske vlade, ki je nesposobna.

Dijake so podprli tudi prenovitelji, Mladinski svet Slovenije, Neodvisni sindikat
delavcev ljubljanske univerze in drugi.

122 Dr. Vencelj, dr. Lazarini in jaz smo javno povedali, da bomo odstopili, če skupščina
sprejme moratorij na izpite.

104

Naslovi v časnikih so bili takšnile: Danes demonstracije, bo jutri štrajk?, Zaključni
izpit mora pasti, Dijaška vnema ne navdušuje, Dijaki prometniki, Večina nezadovoljnih
dijakov spet na cesti, Dijaki prepolovili središče Ljubljane, Šolske oblasti povzročile zme¬
do, Ali imajo dijaki prav?, Zahtevajo moratorij, Poziv četrtošolcem k pouku, Z ulice v
skupščino, Mislim, torej nisem Vencelj  itd.

Dijaki so nosili tudi kar poučne transparente: Ne norčujte se iz ljudi, ki Vam bodo
na stara leta dajali kruh, Lenuhi ministra Venclja, Vencelj reši nas, Vencelj sram te bodi,
Wanted Vencelj, Le v kup, le v kup dijaki.

Dijaki pred parlamentom.

V času štrajkov in prepirov so potekale tudi nekatere druge aktivnosti. Po Slo¬
veniji so potekala regionalna srečanja mladih raziskovalcev, v Celju pa so v okvi¬
ru sejma Vse za otroka  pripravili posvet Didaktična prenova osnovne šole,  na katerem
so povedali, da zato, ker ni pogojev za integralni pouk, uvajajo integralne dneve.

15. maja so se dijaki pogovarjali z vlado in ocenili, da so nekateri vladni pred¬
logi vendarle sprejemljivi (78). Vlada jim je zagotovila, da se bo poskušala pogo¬
voriti z univerzo, da bi ta odpravila diferencialne izpite in skrčila sprejemne izpite
na minimum ter v večji meri upoštevala oceno zaključnih izpitov in uspeha, Za¬
vod pa naj bi pripravil enotne izpite za istovrstne šole. Ker pa vlada ni mogla zago¬
toviti, da bo univerza predloge sprejela, se je štrajk ali bojkot, kot so ga poimeno¬
vali, nadaljeval.

105

Foloarhiv Dela

Štrajk je podprl Emil Milan Pintar in v nekoliko zmedeni formulaciji nič
bistvenega prispeval k jasnitvi situacije (79).

Delo je 17. maja prineslo tudi novici, da v BIH štrajkajo za višje plače profe¬
sorji, v Prištini pa proti dopolnilnim izpitom v srbohrvaškem jeziku albanski
učenci.

Učitelji pa so imeli dovolj časa za svoje sestanke in so se v miru dogovorili za
štrajk, ki naj bi se začel naslednji četrtek. V srednješolskem centru na Ptuju so iz¬
koristili štrajk za cepitev srednješolskega centra na sestavne dele.

Konec tedna so se začele v javnosti širiti govorice, da se utegne šolsko leto po¬
daljšati, člana predsedstva dr. Dušan Plut in dr. Matjaž Kmecl pa sta se odločila
sprejeti mlade. (80) Le-ti so odšli na razgovor, še prej pa preživeli neuspešen po¬
govor s predsednikom sveta Demosa dr. Jožetom Pučnikom in Tomažem Miklav¬
čičem.

Počasi so imeli vsi skupaj že dosti demonstracij, brezdelja in brezvladja v šol¬
stvu in eno od pisem bralke M. B. 21.5. v Delu je kar dobro kazalo razpoloženje
precejšnjega dela javnosti do štrajka.

Vojna zaradi zaključnih izpitov

Nadobudna »mladež « se na vse kriplje otepa, da bi po končanem šolanju
opravila zaključni izpit, ali kot so temu nekdaj rekli, zrelostni izpit. Med¬
tem ko dijaki v Franciji protestirajo, češ da v šoli premalo zahtevajo od njih,
se zdi našim še tisto malo preveč. Mladenka iz Maribora (TV-Dnevnik, 14.

5. 91 ob 19.30) je z globokim začudenjem spraševala novinarko, za koga
neki naj bi opravljala izpit. Za koga pa hodi v šolo? Moja hči se pri desetih
letih natanko zaveda, da se ne uči ne zame ne za učitelje, zato je dovolj
žalostno, da nekateri še pri osemnajstih tega ne vedo. Sicer pa grafiti in
napisi na transparentih (za primer navajam dva: Good bye edjucation na
Gosposki ulici in ministrstvu na transparentu z mariborskih demonstracij)
in naivno vprašanje mariborske učenke pričajo o tem, da so ti otroci povsem
nezreli, hkrati pa je vsaj njihovo znanje slovenščine in angleščine (gornji
primer) pomanjkljivo. Zato imajo prav, res ne sodijo na zaključni izpit, pač
pa bi morali znova v prvi letnik srednje šole.

Tudi ravnatelji na skupnosti gimnazij so imeli vsega dosti (81), centri za socialno
delo pa so srednješolce podprli. (82)

V katoliškem vrtcu v Logatcu so se ta čas imeli lepo. Idejni oče tega vrtca logaš¬
ki župnik Tone Kompare je za Dnevnik 21. maja razložil, kako in zakaj ta vrtec de¬
luje. Vzgojne in učne metode želimo oblikovati tako, da v otroku ne bo deloval in se raz¬
vijal le hladen razum, temveč tudi srčna toplina in čut za sočloveka. Indoktrinacije ne ma¬
ram in je v vrtcu ne izvajamo. Osnovni namen katoliškega vrtca je, da podaljšamo
pravljični otroški svet. Tak način dela malčka čustveno utrjuje, da ga ne bo zlomila že pr¬
va resnejša ovira.

In kako je novinarka Nada Mavrič zaključila prispevek iz naših krajev? Pa še
to. Župnik bi rad vzgojnovarstveno dejavnost čimprej zaupal Karitasu. A dokler ni nove
šolske zakonodaje za to področje, bo logaški vrtec ostal pod župnijskim okriljem. V zado-

106

voljstvo mnogih tukajšnjih vernikov.

V Mladini je Mija Gačnik 21.maja v članku Mislim, torej nisem Vencelj,  zbrala
nekaj misli vodilnih v šolstvu in jih tudi pokomentirala. Med drugim je ugotovila,
da so dijakom naklonjene praktično vse politične stranke, ki so se zavedale, da gre
za neposredne bodoče volilce, najbolj pa so bili prizadevni liberalci in prenovitelji.

Predstavniki štrajkajočih dijakov na neuspešnem pogovoru
pri predsedniku vlade Lojzetu Peterletu.

V isti številki Mladine je sicer pronicljivi Bernard Nežmah v članku Vencelj, go
home  zelo napačno ocenil, kaj se bo zgodilo z izpiti.

Vprašanje, čemu zaključni izpiti, prekucnimo v: čemu ima država šolskega
ministra. Minister tovariš gospod Vencelj je s svojo zakonodajo spravil na
ulice tisoče srednješolcev, ki bojkotirajo pouk, tisoče srednješolskih učiteljev
tako nima komu predavati, stotisoči Slovencev bentijo na Venljca, tisoči na
»lene« dijake. Sproduciral je družbeni konflikt, ki se zdi, daje nerešljiv.

Oglejmo si glavni problem: na eni strani množica dijakov, ki noče šo-
kovne torture zaključnih izpitov, na drugi Vencelj s svojim strokovnim šta¬
bom, neupogljivo na obveznem zaključnem izpitu. Kako naj se ta problem
razreši? Možnosti je kar nekaj:

Vencelj lahko čaka in računa, daje čas njegov zaveznik, da se bodo dija¬
ki slej ko prej uklonili.

Dijaki se pod pritiski šolskih represalij resignirano vdajo v usodo in
sprejmejo zaključne izpite.

107

Fotoarhiv Dela

Slovenski univerzi lahko razglasita, da zaključnega izpita pri vpisu ne
bosta upoštevali.

Dijaki množično bojkotirajo zaključni izpit. V situaciji, ko so kandidati
kar po vrsti brez tega papirja, so ga fakultete prisiljene spregledati, če nočejo
ostati brez brucov.

Vencelj sprejme zahteve dijakov.

Vencelj odstopi.

Skratka, če si Vencelj prizadeva za koristi slovenske države, bo predla¬
gal odpravo zaključnih izpitov, in če je zvest svojim načelom, bo dosto¬
janstveno odstopil.

20.5. sva bila z dr. Vencljem na okrogli mizi na Televiziji Slovenija, kjer je minister
dodatno razburil dijake in poslušalce, tako da so se možnosti za kompromis pre¬
cej zmanjšale. Vendar pa so že naslednji dan zjutraj dijaki ponudili, da so priprav¬
ljeni opravljati izpit iz enega predmeta, mi pa smo jim nato določili dva.

Evropa je 23.5. z izbranimi besedami ocenila najin nastop:

Po TV blamaži
šolskega vladnega lobija je
menda vsem na Slovenskem
jasno, zakaj so se srednješolci
dali v štrajk. Minister seje
pokazal kot prava oblast iz

starih časov in oblast je zagrozila, da bo šla, če ne bo po

njenem. Seveda, ko pa

srednješolci ne morejo enako

zagroziti, ker nimajo kam iti,

kar oblast dobro ve. Avtoriteta

je avtoriteta, in to ti prekleti

mulci, ki si vsi zaslužijo ukore

in brco v rit z oblastniškim

škornjem, morajo vedeti. In če k

temu še tisti gospod direktor

šolske stroke pove svoje

pobožno pričakovanje, da bo

ena TV-oddaja končala vojno

zaradi šolske šlamastike, je

blamaža res popolna. Sedaj vsaj

vsi skupaj vemo, kakšni kalibri

držijo v rokah našo šolarijo.

Bog se nas usmili.

Observator

21. maja se je ob 18. uri zbralo v dvorani v skupščini 13 članov strokovnega sveta
od 25 (kar je pričalo o veliki odgovornosti do mladih) in ugotovilo, da problema¬
tika zaključnih izpitov ni več samo strokovno dejanje, ampak je treba nanjo gledati

108

razumno, tako da se lahko letošnje šolsko leto reši tudi s kompromisom.  Člani so z enajsti¬
mi glasovi za in dvema proti izglasovali predlog Zavoda, po katerem naj bi dijaki
delali izpit iz dveh predmetov. Pisno in ustno so morali odgovarjati iz matematike,
slovenščine ali angleščine, drugi predmet pa je bil izbiren. 123  (83)

Odbor dijakov se je dan po sklepu strokovnega sveta oglasil pri predsedniku
vlade g. Peterletu in dobil zagotovila, da bo vlada imenovala komisijo, ki bo preu¬
čila vse dogajanje okrog izpitov, in obljubo, da uporni dijaki ne bodo kaznovani.

Dan po zaključenem štrajku dijakov so ljubljanske srednje šole predlagale mi¬
nistrov odstop, ker vlada ni izpolnila zahtev ob dvodnevni stavki v aprilu (84).
Učitelje so pozvali, naj ne vpisujejo in zaključujejo ocen v uradno doku¬
mentacijo in naj ne izpolnjujejo administrativnih obveznosti. Nasprotujejo
tudi morebitnemu podaljšanju pouka zaradi bojkota pouka dijakov, kajti
spor je, kot pravijo, nastal med dijaki in sekretariatom, zato naj se tam tudi
razreši.

22.5. so bile dijaške travme že pozabljene, glavna tema pa vrnitev Cerkve na pod¬
ročje dejavnosti posebnega družbenega pomena (85). V razpravi je bilo manj go¬
vora o gradivu in členih, več pa čustvenih izpovedi poslancev, ki so obujali
spomine na težavna mlada leta:

Potem ko je Jože Smole (SSS) poudaril, da ne nasprotuje verskim šolam, je
obudil nekaj spominov na svoja gimnazijska leta. »Ob nedeljah je katehet s
prižnice klical, kdo od dijakov je pri maši. Fantje, ki so pogosto manjkali,
so lahko tudi leteli iz šole. Na tej točki bo spet prišlo do klerikalizma .« Stan¬
ko Buser (Zeleni) je nato prosil Smoleta, naj nikar ne uporablja besede kle¬
rikalizem, vsaj v prostorih parlamenta ne. Povedal je, da ima sam povsem
drugačne spomine iz povojnih časov, ko kljub temu, da je bil odličen dijak,
ni mogel postati učitelj, ker je hodil v cerkev. Potem je povedal nekaj svojih
spominov tudi Božidar Voljč (Zeleni):  »V petdesetih letih so bili starši ob
vpisu svojih otrok v gimnazijo vprašani, ali jih mislijo prijaviti k verouku.
Nobeden od tistih, ki so se prijavili za verouk, potem ni bil sprejet.« S pouč¬
no zgodbo iz povojnih dni je poslance seznanil še Ludvik Toplak (SKZ-
LS); z njo je skušal utemeljiti upravičenost priznanja spričeval srednjih ver¬
skih šol. Omenil je primer dijaka, ki so mu ob vpisu na fakulteto spregledali,
da je na gimnazijskem spričevalu z majhnimi črkami napisano še ime ver¬
ske ustanove, kije  to gimnazijo vodila. Ko so na fakulteti to pomoto opazili,
je bil nekdanji dijak že tik pred diplomo. Opravil jo je, kasneje tudi dok¬
torat, ob habilitaciji pa se je pojavila zahteva, naj mu ne bi priznali izo¬
brazbe, in to v celoti...

123 Tak predlog smo izoblikovali na jutranjih pogovorih v skupščini, medtem ko so pred
njo tisoči dijakov vztrajno zahtevali, da se zaključni izpit odpove, v resnici pa bi bili
zadovoljni, če bi jih vsaj malo upoštevali.

109

Stavkati so začele nekatere srednje šole v Mariboru, vse v Kopru (tožili so, da ima¬
jo plače 7.000 dinarjev, njihovi kolegi po Sloveniji pa 5.000 dinarjev več), in v Po¬
stojni. Zahtevali so odstop Venclja, na Obali pa tudi moj odstop.

V Dnevniku je bil 23.5. objavljen razgovor z Ivanom Lorenčičem (Ravnateljevo
opozorilo ), takrat ravnateljem II. gimnazije Miloša Zidanška, kasneje pa odgo¬
vornim za izvedbo mature na mestu direktorja Zavoda R Slovenije za šolstvo in
šport. Takole je ocenil zaključne izpite in prihodnost mature:

Po prepričanju Ivana Lorenčiča je zaključni izpit v takšni obliki, kakršnega
so določili zdaj, strokovna napaka, ne glede na to, kdaj in v kakšnih časih
so to sprejeli.

Se bolj pomembna kot ta ugotovitev pa je Lorenčičevo svarilo pred uved¬
bo mature, ki je po njegovi oceni praktično prvo uvajanje eksternega prever¬
janja v slovensko šolstvo; izkušnje tistih, ki imajo program mednarodne ma¬
ture kažejo, da so za takšno obliko preverjanja znanja potrebne priprave
učiteljev, saj je ogromna razlika med poučevanjem v našem sistemu (s sprot¬
nim, vsakoletnim ocenjevanjem) in končnim ciljem izobraževanja (mednar¬
odne mature in podobno bo tudi v primeru slovenske nacionalne mature). Za
novo maturo je potrebno drugačno delo učiteljev in učencev, ker sta za kon¬
čni uspeh odgovorna oba- učitelj in učenec  - ta odgovornost pa mora biti že
na začetku razmejena. »Lahko rečemo, da pomeni uvedba eksterne mature
pravcato malo »revolucijo« v slovenskem šolstvu, na katero so učitelji presla¬
bo pripravljeni,« je prepričan ravnatelj. »Uvesti maturo brez poprejšnjega
usposabljanja učiteljev je neodgovorno in neresno.«

S to pripravo pa  se ta hip nihče ne ukvarja, trdi ravnatelj, četudi bodo
učenci, ki bodo morali prvi opraviti takšno maturo, začeli s poukom L sep¬
tembra letos! Zato se utegne problematika zaključnih izpitov ponoviti tudi
pri tej generaciji, a v hujši obliki. »Po mojem mnenju je mogoče te priprave
definirati še do L septembra,« pravi Ivan Lorenčič, »če bi k pripravam pri¬
tegnili tiste, ki imajo že izkušnje, seveda, če bi pošteno pljunili v roke in se
lotili dela med počitnicami. Ne bi bilo tudi škode, če bi te priprave opravili
do konca septembra, ker je prvi mesec uvajalen za dijake.«

23. maja je bila seja strokovnega sveta, na kateri je ta sprejel prenovljene pro¬
grame za 2-, 3-, in 4-letne strokovne in tehnične šole. Potrjen je bil tudi predmet¬
nik dveh verskih šol v Vipavi in Želimljah.

V Nedeljskem Dnevniku je 26.5.1991 dolgo šolsko branje pripravila Ranka
Ivelja: Kdo naj plača popravilo šolskega voza?.  Družina pa je v pismih bralcev (86)
podprla odločenost šolske oblasti, da ni povsem popustila dijakom pri zaključnih
izpitih.

V Novi Gorici je sodišče končno razpravljajo o pritožbi učitelja Laure, ki je
gladoval že 35. dan in ni bil sposoben prisostvovati razpravi ter ugodilo njegovi
pritožbi, da obnovi postopek.

Na Fakulteti za šport je potekal tridnevni seminar za trenerje in športne delav¬
ce, v Novem mestu je nastopilo 365 mladih tehnikov, vlada je spet razpravljala o
delavskih plačah, Delo pa je 27.5. napovedalo, da se 11. junija obeta v Hali Tivoli

110

veliko športno slavje, republiški finale v košarki in odbojki. Med favoriti so na¬
povedali tudi Tehniško srednjo šolo maršal Tito iz Celja. Zavod za šolstvo je obja¬
vil med novostmi za leto 1991/92 tudi uvajanje latinščine v 5. razred nekaterih os¬
novnih šol. Stiška gimnazija je praznovala štiridesetletnico. Svet Univerze v
Ljubljani je za novega predsednika izvolil dr. Franca Lazarinija in sprejel sklep,
da so lahko v študentskem domu zgolj redni študenti, pri katerih povprečni OD
(osebni dohodek) na člana družine ne presega 70 % povprečnega OD na zaposlene¬
ga v Sloveniji. Za rektorja Univerze v Ljubljani je bilo pet kandidatov (dr. Rudi
Rizman, dr. Veljko Rus, dr. Branko Stanovnik, dr. Miha Tišler, dr. Boštjan Zekš),
ki naj bi predstavili programe 12. junija, nato pa bi enega od njih potrdil Univer¬
zitetni svet 28. junija 1991.

Stavkovni odbor je pozval učitelje, naj končajo stavko,  Delo 28.5.1991, saj so dobili
10 % večje plače. V članku je bilo omenjeno, da bodo izigrani učitelji nadaljevali
stavko jeseni, če njihove zahteve ne bodo izpolnjene. Najbolj zagnani so bili štraj-
kajoči v Murski Soboti, ki so izsilili tudi obisk dr. Venclja.

Ko so se majske neprijetnosti končale, jih je Mladina takole jedrnato označila:
Minister sit, šola cela. Peter Vencelj se je pomiril, četrtošolci se učijo za zaključne izpite,
profesorji pa nad svojimi plačami sedaj obupujejo skrivaj.

Spet je postal aktualen problem vpisa v srednje šole v prenatrpani Ljubljani
(vpisalo se je 709 otrok več, kot je bilo razpisanih mest), Jasna Kontler-Venturini
pa je v Glosi, Delo, 29.5., opisala svoje videnje izpitnega postopka.

Vpis kot loterija

»Najraje bi se vpisal na 02, sledi 05 in v poštev pride še 06. Če nisem za no¬
beno od teh dovolj dober, potem iz sosednje regije izberem y. Toda doslej se
nisem vpisal na nobeno od teh, temveč na šolo A.«

Nerazumljivo? Nič naj vas ne skrbi, saj vam vse razjasnijo  »Navodila
za prijavljanje za vpis in za razvrščanje izbranih šol in programov«, ki jih
bodo tisti slovenski osmošolci, ki jih ogroža omejitev vpisa, dobili v roke že
čez nekaj dni. To jih lepo opozarja, naj si ga skrbno preberejo skupaj s svo¬
jimi starši in se nato ravnajo tako, da »ne bodo ovirali izbirnega postopka «.

Lepo. Torej najprej so navedene šifre srednjih šol oziroma šifre sred¬
nješolskih programov v regiji, kjer omejujejo vpis. Te šifre učenec v posebni
razpredelnici razvršča tako, kot mu narekujejo vpisne želje - če želi, lahko
navede tudi deset šol ali programov. Pod x, y in z si lahko učenec sam šifrira
kakšno šolo zunaj domače regije in tudi njo poljubno uvrsti na omenjeni
izbirni obrazec. V primeru, da seje, kot smo domnevali v uvodni enačbi, naš
učenec že vpisal na »varno« šolo (brez omejitve vpisa), mu ta svojevrstna
loterija (vključujoč seveda pogum, da se nekje preizkusi na sprejemnem
izpitu) ponuja možnost- nagrade.

Če vam inovacijski izbirno vpisni sistem še vedno ni jasen, ste tako in
tako brezupen primer, popolnoma neprimerni za katero od vpisno omejenih
šol. V vsakem primeru pa pohitite pri »nakupu in oddaji srečk« - po 10.
juniju bo prepozno, da bi se spomnili na gimnazijo in staro teto v Zgornjem
Kašlju.

111

Ljubljanska Pedagoška akademija se je preimenovala v Pedagoško fakulteto.
Ob hvalah, ki so značilne za takšne dogodke, so omenili tudi nekatere pasti, ki jih
lahko skriva nov status. Izobraževanje učiteljev za 1. do 4. razred ne bi smelo zaiti
preveč v znanstveno smer, so ugotovili. Ambicije nove fakultete so predvsem:
Vzpodbuditi bolj kakovosten program izobraževanja učiteljev, razviti nekatere specifike,
eksperimentalni program in nekatere nove raziskovalne projekte, koristne za šolsko prak¬
so,  je omenil dekan dr. Veljko Troha.

Konec maja je praznovala 180-letnico obstoja Gimnazija Kranj, Vesela šola je
imela zaključno tekmovanje v Ljubljani, udeležencev in obiskovalcev je bilo
1.200, Delo pa je 31.5. obširno predstavilo mednarodno maturo v Devinu.

Junij 1991

Na razgovoru s stavkajočimi v Murski Soboti je dr. Vencelj obljubil vsem sred¬
nješolcem, da bodo kljub stavki dobili spričevala (87), v Študentskem centru v
Rožni dolini pa so uradno odprli tri garsonjere za profesorje z mesečno najemni¬
no 300 mark.

V Juršincih smo odprli prizidek k osnovni šoli. V otvoritvenem govoru, ki sem
ga imel v peklenski vročini, sem napovedal razbremenitev šolskih programov in
manj balasta v šolah. Vsaj predloge za strokovni svet smo pripravljali v tej smeri.

Osnovna šola Franc Rozman-Stane iz Šentvida nad Ljubljano je praznovala
125-letnico osnovne šole. Poleg litostrojske godbe so nastopali tudi učenci iz so¬
sednje šole s partizanskim imenom Ivan Novak-Očka.

Po medijih so se kresala mnenja o Modrem Janezu, ki je imel prek 100.000 na¬
ročnikov, kar pa je hudo motilo konkurenco in knjigarne, ki so izgubile večji del
avgustovskega zaslužka, pa tudi neznosno gnečo, nad katero so se vedno pritože¬
vale.

Na poti v samostojnost ali v zaostalo kolonijo,  so se spraševali na letnem srečanju
izvedencev za izobraževanje odraslih v Ljubljani, Janko Svetina pa je to zabeležil
v Delu, 10.6.1991. Na srečanju je dr. Vencelj napovedal ustanovitev Andragoškega
centra in tudi to, da je vlada zanj za začetek namenila 30 milijonov dinarjev. Dr.
Ana Kranjčeva je na posvetu povedala podatek, da je v Sloveniji kar 60 % funkcio¬
nalno nepismenih ljudi in da vsako leto na to pot pošljemo še 10.000 mladih, ki ne
končajo srednje šole. Kar se Janezek nauči, to Janezu ne zadošča več,  so ugotovili 8.6.
v Dnevniku.

V Ljubljani pa se je 350 mladih raziskovalcev na rednem letnem srečanju
očitno že odločilo za pot v prihodnost. V Rogaševcih so se srečali učenci treh
obmejnih šol iz Slovenije, Avstrije in Madžarske.

Niko Slana se je pogovarjal z dekanom Fakultete za šport, dr. Jankom Strelom,
ki je povedal, da je tretja ura športne vzgoje v šolah nuja. (Delo, 10.6.1991) Zna¬
čilno je tudi zadnje vprašanje in odgovor: 124

»Že sedaj vemo, da vsem šolam ne bo uspelo zagotoviti ustreznih
materialnih možnosti. Izvajanje 3. ure pomeni vsaj 150 novih delov¬
nih mest in 70 telovadnic...

124 Upati je na podobno odločnost dr. Strela na položaju državnega sekretarja za šport.

112

Jim bo zakonodajalec pač moral jasno povedati, da za delo, ki ga
opravljajo, nimajo možnosti in temu primemo ukrepati. Toda v tem prehod¬
nem obdobju bo morala iz svojih tradicionalnih okvirov tudi športna vzgoja
na srednjih šolah. Preveliko težo daje dejavnosti med štirimi stenami. Treba
bo razmišljati, kaj lahko naredijo v naravi, odpirati bo treba borilnice,
plesne in fitnes kabinete itd.«

Znanstveno-pedagoški svet Pedagoške fakultete v Mariboru je soglasno podprl
predlog za medfakultetni teološki-pedagoški študij, ki naj bi se začel jeseni 1991.

Upravni odbor Slavističnega društva Slovenije poslal javnosti pismo, v kate¬
rem je protestiral proti sklepu strokovnega sveta, da slovenski jezik za leto 1991 ni
obvezen pogoj za zaključni izpit.

Odbor za višje in visoke šole je predlagal, da vse fakultete omogočijo izredni
rok za dijake, ki se bodo do jeseni vrnili iz vojske (JLA). Osnovno- in srednješolci
so imeli v Ljubljani veliko športno tekmovanje. V Mariboru so bibliotekarji raz¬
pravljali o problemih šolskih knjižnic, mariborska škofijska Karitas pa je začela
prositi za denar, s katerim bi kupila 100 učencem vse potrebno za šolo.

Dr. Vencelj je v dvorani Izvršnega sveta R Slovenije sprejel najboljše tekmo¬
valce iz fizike in matematike. Med njimi je bil tudi moj učenec Tomaž Cedilnik,
ki je uspešno nastopil na balkaniadi (3. mesto) in na svetovni olimpiadi.

Študenti so se uprli spremembam davčne zakonodaje, s katerimi so hoteli ob¬
davčiti prejemke dijakov in študentov, ki so jih dobili prek študentskih servisov.

11.6.1991 so bili prvič pri nas izpiti univerze iz Cambridgea. Za spričevalo, ki
je priznano po vsem svetu, se je potegovalo 105 kandidatov.

12.6. se je v Delu v pismih bralcev pritožila gospa Vera Rant zaradi obveznega
učenja cirilice v šoli. Takole je ugotavljala:

Te dni meje neprijetno presenetil seznam knjig za  5. razred osemletke, natis¬
njen v prednaročilu Modri Janez. Vsi javni mediji res vsak dan bombardi¬
rajo s članki o osamosvojitvi, skupščina sprejema nove osamosvojitvene za¬
kone, imamo svojo vojsko, naši otroci pa se morajo v  5. razredu obvezno uči¬
ti srbski jezik.

Gospod minister za šolstvo dr. Vencelj je kot član vlade seveda bolje in¬
formiran kot mi, zato me zanima, ali morda dvomi o osamosvojitvi. V 73
letih skupnega življenja v Jugoslaviji, Beogradu niti na misel ni prišlo, da
bi uvedel v šole recipročno učenje makedonskega ali slovenskega jezika, pač
pa smo se le ponižni Slovenci in Makedonci morali obvezno učiti jezika ve¬
činskega naroda.

Mladini je dr. Silvo Kristan napisal pismo, v katerem je bil ogorčen nad policijo,
ki ne prepreči izzivanja in blatenja jugoslovanske vojske v kasarnah, saj je med
njimi največ mladih, tudi Slovencev.

Gospod Bavčar, že nekaj let proklamirate nenasilje, s svojimi fanti pa legal¬
no in posredno dopuščate in omogočate nasilje, ker ne preprečujete verbal¬
nega terorizma drhali. Razumemo seveda, da si ob demonstracijah pred
vojašnicami iz političnih razlogov veselo manete roke, toda vse ima svoje

113

meje. Svoje cilje uresničujte preko lastnih hrbtov, ne pa preko hrbtov 19-let-
nih otrok in njihovih staršev, ki vam te »usluge« zlepa ne bojo pozabili. Ne¬
gativne učinke nekulturnih izgredov pred vojašnicami čutimo predvsem
starši, ki nam - tudi zato - niso dovoljeni normalni stiki s svojimi sinovi.

13. junija je minister dr. Vencelj izročil s 15-letno zamudo Žagarjevo nagrado
devetdesetletnemu Bogomilu Gerlancu, ki mu je prejšnja oblast delala krivico.
Leta 1976 je g. Gerlanc dobil sporočilo, da je nagrajenec, kasneje pa so se iz poli¬
tičnih razlogov odločili, da se nagrada ne podeli.

Nataša Končnik Goršič in Marjan Čonč, oba dobra poznavalca stisk otrok, sta
14.6. objavila v Delu naslednje pismo. Ker je tekst večno aktualen, bo morda spet
pomagal ravnateljem, učiteljem in morda tudi staršem razumneje zaključiti šolsko
leto.

Odprto pismo staršem, učiteljem in otrokom

Tole pismo zamuja vsaj nekaj tednov, toda naj velja - nikoli ni prepozno.

O koncu in ob koncu šolskega leta piševa. Zal ne o tistem, ki pomeni veseli
konec pred še veselejšimi počitnicami. Za tisto drugo, morečo podobo zaklju¬
čevanja pouka gre: za brezglavo pehanje za ocenami, za popravljanje, pif-
lanje, napetost v šoli, doma, v ljudeh in med ljudmi. Gotovo to ne velja za
vse in povsod, končno je nekaj »živčnosti« tudi čisto normalna stvar ob taki
priložnosti. Toda preveč je nevsakdanjega in nenormalnega, o čemer beremo
v pismih otrok, v njihovih klicih na pomoč po telefonu, na žalost tudi v nji¬
hovih dejanjih. Otroci se boje neuspehov, za marsikoga pa pomeni neuspeh
že štirica namesto odlične, odličnjak misli, da je zanj pokop dvojka, koliko
jih trepeta, če bo sploh pozitiven uspeh. In kaj bo sledilo pri učiteljih, kaj
bodo rekli doma, kakšen (kakšna) se bom zdel(a) sam(a) sebi?

Vsakdo, tudi otrok in on še posebej, ima pravico do neuspeha, pravico,
da kdaj napravi napako, kajti nihče ni nezmotljiv!

In vse ocene, cvek, dvojka, dobra, prav dobra in odlična, so samo ocene!
Marsikje so šole, kjer ne poznajo ocenjevanja in ne poznajo neuspeha, vsak¬
do je uspešen, kolikor zmore.

Ne, ne bojiva se očitkov, da hujskava otroke k uporu, k lenobi, k izgovo¬
rom... Zaradi teh besed ne bo nihče vrgel zvezkov v kot, morda bo po dogo¬
voru z odraslim še bolj poprijel, brez strahu... Edini pametni namen tega
sporočila je iskrena želja, da bi bilo manj nesrečnih pisem, manj nesrečnih
in prestrašenih telefonskih klicev »dobil sem slabo oceno, bojim se...« In da
bi ne bilo tistih najbolj pretresljivih zgodb, kot so Borutova, Simonina,
Alenkina in še mnoge druge v premislek vam vsem, ki ste starši in učitelji.

Ps.: Potrebno je zelo malo, potrebno je samo spomniti, kako je, ko si
otrok. In nihče med nami se ni rodil odrasel.

Mariborski Večer je 14.6. pisal o enajsti šoli pod mostom (88). Po Cankarjevem
modelu drugačne šole jo je pripravila na Drugi gimnaziji v Mariboru profesorica
francoščine Dana Kuntu. V šoli so naravoslovni, družboslovni, kulturni in jezi¬
koslovni program ter dopolnilni, hobi in komercialni program. In kje naj bi šola

114

delovala? V šoli že ne,  je rekla avtorica, raje pod mostom.

V Delavski enotnosti je 14.6.1991 avtor članka Igor Žitnik zavzdihnil in si za¬
želel: Bog ne daj, da bi bilo prihodnje leto spet takšno.

Ljubljanski vpisni strategi so mlade in starše obveščali, da je za vpis v srednje
šole še nekaj prostora izven Ljubljane. Ponujali so jim npr. tapetnike v Domžalah,
pleskarje in mlekarje v Kranju, šivilje v Kočevju in gimnazijce v Ivančni Gorici. 125

V Delu se je 15.6. na trditve, da bo Univerza v Mariboru uvedla kombinirani
teološki-pedagoški študij, odzval sam rektor dr. Križman in izjavil, da gre za pre-
uranjene trditve, ker da ni izpolnjenih še kup pogojev.

Na Dolah so odprli šolo, ki so jo zgradili krajani skupaj z občino, na Pohorju
pa so gimnazijci v šoli v naravi proučevali naravo in najbolj vzdržljivi tudi ugoto¬
vili, da Saturn vzide šele ob pol dveh zjutraj.

V ponedeljek, 17. junija, je 14.000 osnovnošolcev po vsej Sloveniji pričelo
pisati izpite za srednjo šolo. Test je bil prvič enoten za vso Slovenijo, učenci pa so
se nato razvrstili po vrstnem redu izbranih šol, tako da so boljši izbirali, slabši pa
so bili malo bolj izbrani. Prepričani smo bili, da tudi tokrat ne bo nobenih težav
kot v lanskem letu, če izvzamemo probleme z ukradenimi izpiti v Ljubljani.
Nobenega tekanja po šolah, prenašanja prijav, špekuliranja, groženj in pritožb.

Člani Mladinskega sveta Slovenije so se na prvi konferenci prepirali med seboj,
ker na konferenco ni bilo nobenega od ministrov. Ker so preveč časa posvetili pro¬
blemom organizacije, jim je zmanjkalo časa za nacionalni program mladih.

Prepirali so se tudi na Znanstveno-pedagoškem svetu Univerze v Ljubljani in
po treh krogih volitev predlagali v potrditev Univerzitetnem svetu dr. Veljka Ru¬
sa.

V Mariboru pa so imeli učitelji osnovih šol vsega dovolj in so kar štrajkali.

23.6. se je v Šibeniku začel 31. mednarodni festival otroka pod pokrovitelj¬
stvom dr. Franja Tudmana, v Ilirski Bistrici so zborovali primorski partizanski
učitelji, Zveza dijakov Slovenije pa se je uprla temu, da bi bila vključena v vladno
mladinsko organizacijo.

V torek 25. junija 1991 se je končalo zadnje šolsko leto v Jugoslaviji.

Tega dne je bila na sodišču tudi razprava o ukradenih testih za preverjanje zna¬
nja v osnovni šoli iz leta poprej, na Vrhniki pa so naredili program javnih del za
brezposelne in nekaj dela namenili tudi brezposelnim učiteljem.

V Delu je 26.5. mag. Mirjam Milharčič Hladnik v intervjuju z Jasno Kontler-
Venturini potožila: Kritični raziskovalci smo zlobni, učitelji nemarni, dijaki pa leni.  V
razgovoru je mag. Milharčičeva povedala tudi naslednje:

Kako ste kot raziskovalka doživljali dijaški upor? Se bo te zanimive
izkušnje kmalu lotil kakšen raziskovalec?

»Za prvo moram žal-reči, da sem ga spremljala samo od daleč, ker sem
bila tedaj v Angliji. Po tistem, kar so mi poročali kolegi, sem upala, da bo
ta velespektakel imel za posledico vsaj to, da se bodo skupščinski poslanci

125 Višek norosti je bil, da so vsak dan vozili učitelje in dijake v Ivančno Gorico in nazaj,
in to praktično ves razred in učiteljski zbor.

115

lotili kritičnega pretresa šolstva. Namesto tega so zdaj vsi zadovoljni in tihi,
leta 95 pa bomo imeli zopet popoln nered zaradi mature, za katero si upam
trditi, da spet ne bo pripravljena. Kar se tiče možnosti raziskave dijaškega
protesta zelo dvomim, da bo kak raziskovalec to proučeval ali vsaj zbral
podatke. Tema je seveda odlična.«

Dobro poznate britanski šolski sistem, ki je v tej državi ena najbolj
spoštovanih tradicij. Se lahko od njih kaj naučimo?

»Anglija je otok in je bila še pred pol stoletja največja imperialistična
sila, zato ima njeno šolstvo kup posebnosti, ki so možne samo tam, in nikjer
drugje. Na eni strani imajo izredno sproščeno šolsko vzgojo, na drugi strani
zelo togo delijo šole po tem, koliko denarja ima kdo. Samo spričevalo eliti-
stične šole prinaša uspeh in privilegij, to pa je treba drago plačati. Tistim, ki
hočejo pri nas ločevati šole, bi svetovala, da si najprej natančno ogledajo
angleški model. Potem jih bo navdušenje zagotovo minilo.«

Naslednji dan pa se je začel napad na JLA na Slovenijo.

Ker so ta čas potekali po srednjih šolah zaključni in popravni izpiti, na fakul¬
tetah pa so začeli z izpitnimi roki je Izvršni svet Republike Slovenije sprejel 28.6.
naslednje stališče:

Na predlog ministrstva za šolstvo in šport je republiški IS danes sprejel
naslednje stališče: Vse šole, razen če je zagotovljena popolna varnost učen¬
cev oziroma dijakov ali študentov ter učiteljev, naj za določen čas prekinejo
vse popravne, zaključne in sprejemne izpite ter druge dejavnosti, ki so pove¬
zane s potovanjem in zbiranjem. Učenci, dijaki in študenti bodo lahko
opravljali izpite, ko se bodo razmere normalizirale. IS naroča šolam vseh
stopenj, naj, ko bo to mogoče, določijo nove izpitne roke in o tem pravočasno
obvestijo vse zainteresirane.

Šolske probleme so za določen čas zamenjali drugačni, bolj dramatični, čeprav se
takrat večina tega ni zavedala. Vojna je globoko posegla v šolski sistem. Tisoči
otrok iz mešanih zakonov so trpeli med vrstniki, mnogim se je razdrla družina, v
Slovenijo so pribežali begunci z nekaj tisoč otroki, ki jih je Slovenija zaprla v ta¬
borišča.

Julij 1991

2.7. je Delo objavilo nekrolog Janezu Svetini, nesojenemu reformatorju slovenske
šole. Dolga leta je preživel v tujini, zadnja leta pa v Sloveniji kot svobodni ustvar¬
jalec, v maju tega leta pa je bil imenovan za svetovalca pri Ministrstvu za šolstvo
in šport. Janeza Svetino je zadela krogla vojakov JLA, ki jih je hotel fotografirati.
Tragična usoda morda največjega slovenskega šolskega humanista in mirovnika,
ki mu domače okolje ni bilo v srečo. Ministrstvo za šolstvo in šport ter rektor
Univerze v Mariboru sta poslala znanstvenim, šolskim in športnim ministrstvom,
organizacijam in drugim v Evropi pismo, v katerem sta zapisala tudi naslednje:
Ni res, da je v Republiki Sloveniji državljanska vojna, kot trdijo generali
in marsikdaj tudi tuja sredstva obveščanja. Gre za najbolj brezobziren in

116

natančno načrtovan napad, ki ima za cilj okupacije suverene države in od¬
stranitev njene demokratično izvoljene oblasti. To dokazuje vojaški doku¬
ment, ki ga je odkrila in objavila Republika Slovenija. Ta grozljivi doku¬
ment se uresničuje na način, ki je za Evropo zaprepaščujoč. Tako, da ju¬
goslovanska armada pod pretvezo, da napada vojaške objekte, v resnici zelo
pogosto napada civilne cilje: stanovanjske hiše, šole, cerkve in druge kultur¬
ne spomenike, kolone blokiranih tujih kamionov in komunikacijske naprave
radijske in televizijske oddajnike. Spričo tega število ranjenih in mrtvih med
civilnim prebivalstvom ne sme presenetiti. Naj le opozorimo, da teritorialna
obramba nima težkega, temveč le obrambno orožje.

Zaradi tega vas Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije želi
seznaniti z bistvom dogajanja v naši državi. To ni vojna za meje in za
Jugoslavijo. Je vojna komunistične oblasti v Srbiji in generalov jugoslo¬
vanske armade proti pravici naroda do samoodločbe kot njegovi naravni
pravici, proti svobodi, proti človečanskim pravicam, proti tržno-blagovnemu
gospodarstvu. To je v bistvu vojna proti Evropi! S tem pa je vojna za Ju¬
goslavijo kot ječo narodov, za Jugoslavijo, urejeno po generalsko komu¬
nističnih obrazcih.

Zaradi tega Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije poziva
vse mednarodne institucije in institucije evropskih držav za šolstvo in šport
ter ugledne osebnosti na tem področju, naj v teh za Republiko Slovenijo
usodnih dneh hitro pomagajo naši državi. Pomoč se lahko izkaže na več na¬
činov. Najbolj učinkovito bi bilo, da bi seznanili mednarodne institucije in
vlade svojih držav, da bi priznale Republiko Slovenijo kot suvereno državo.

Zahvaljujemo se vam za razumevanje in hitro ukrepanje!

2.7. je bila v Delu predstavljena tudi nova revija Educa, ki jo je pričela izdajati
firma Melior, d.o.o. iz Kanala ob Soči. Lastnika revije sta bila Tatjana in Stefan
Krapše, glavni urednik pa dr. Ludvik Horvat.

Julija so v skupščini potekale razprave o predlogu zakona o organizaciji in
financiranju vzgoje in izobraževanja. Predlogu so dodali 45 amandmajev in ga
prekvalificirali v osnutek, kar je bila huda zaušnica ministrovim birokratom.

Na Ptuju in v Ljutomeru so imeli težave z vodstvom šol in jih poskušali rešiti
s »pomočjo« vseh strankarskih in strokovnih struktur v občini in republiki.

Profesor Jurij Zalaznik je v Večeru 31.7. napisal Zavodu R Slovenije za šolstvo
in šport odprto pismo:

4


Zakaj še vedno srbohrvaščina?

Ne bom pogreval šolskih problemov, s katerimi se ukvarja v zadnjem času
naš minister, ki skrbi za,.dobro počutje ali visok pritisk učiteljskega kadra.
Rad bi opozoril Zavod za šolstvo, da niti enkrat ni sprožil problema nadalj¬
njega poučevanja predmeta srbohrvaški jezik v naših osnovnih šolah.

Kako lepo so nas naši»bratje « pozdravili, vsi vemo, pa tudi kaj vse nam
zapuščajo. Potreba, da bi se otroci učili srbskega oz. hrvaškega jezika, ko se
slovenskega ne učijo nikjer po Jugoslaviji, se mi zdi več kot vprašljiva.

117

Predvsem gre tu za čisto praktično vprašanje, kje ga bodo namreč potrebo¬
vali. Slovenija odhaja v Evropo, ta se prične že pri Šentilju in kaj malo jim
je mar, če znaš srbsko (ali francosko), važno je, da znaš nemško. Privrženci
teorije o splošni razgledanosti mi bodo sicer oporekali, vendar praktično vsi
razumemo tako srbsko kot hrvaško, ne da bi se tega jezika učili. Zato pred¬
lagam, da bi Zavod za šolstvo iz Maribora kot prvi sprožil to vprašanje,
povečali bi raje ure slovenskega oz. tujega jezika.

In če bomo čez čas hodili na dopust v Jugoslavijo, se bodo še kako po¬
trudili govoriti naš jezik, oz. se ga bomo tudi sami naučili, če ne drugače pa
v večernih tečajih. Nobene potrebe namreč ni, da bi se okupatorskega jezika
(ponovno) učili v šolah, tako kot smo se ga morali 1941. leta. Toda tisti jezik
nam je odprl pot v Evropo, ta, današnji, pa nam jo lahko kvečjemu zapre.
Pozivam mariborski Zavod za šolstvo, da sproži to vprašanje na prvi seji.

Konec julija je prišel z Obale predlog, naj se pouk začne šele 15. septembra, ker je
bila v Sloveniji vojna in ni bilo mogoče izkoristiti počitnic. Na vladi in minis¬
trstvu so bili takrat zelo alergični na Primorce, ker se med vojno menda niso
obnašali dovolj borbeno, zato pa so bolj prisluhnili Gornji Radgoni, ki je bila pre¬
cej poškodovana v bojih.

30.7. je minister za šolstvo in šport dr. Vencelj v intervjuju za Delo (89) napo¬
vedal, da bo šel šolski zakon na drugo preizkušnjo v skupščino. Nekateri minis¬
trovi odgovori so zanimivi za razumevanje položaja v tistem času:

Na zadnjem zasedanju slovenske skupščine predlog zakona o financiranju
in organizaciji vzgoje in izobraževanja ni bil sprejet. Kaj zdaj?

Minister dr. Vencelj je povedal, da je zbor občin na zadnjem zasedanju
Skupščine praktično končal razpravo in čakal na uskladitev amandmajev.

V zboru združenega dela so obravnavo predloga zakona zavrnili in presta¬

ni

vili na zasedanje skupščine 31. julija, ker v poročilu ministrstva niso bile
upoštevane vse zahteve skupščinskega odbora za vzgojo in izobraževanje -
predvsem glede vključitve predšolske vzgoje v ta zakon. Družbenopolitični
zbor je pa skoraj brez razprave in iz podobnih razlogov sklenil, naj se pred¬
log zakona vrne v fazo osnutka. Minister je rekel, da skupščinske sklepe
razume tako, da se predlog zakona o vzgoji in izobraževanju ponovno
obravnava v skupščini 31. julija, s tem da ministrstvo pripravi rešitve za
vključitev predšolske vzgoje v ta zakon, da predloži odgovore k skupščin¬
skim amandmajem na predlog zakona, da pripravi osnove za ureditev mre¬
že šolstva v Sloveniji, predvsem srednjega. To troje je pripravljeno. V torek
bo beseda o tem na skupščinskem odboru za vzgojo in izobraževanje ter te¬
lesno kulturo.

Kakšna je nova rešitev za predšolsko vzgojo v zvezi s tem zakonom?

Mogočih je  - še vedno - več rešitev, da se del predšolske vzgoje vključi v
zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja in del v po¬
seben zakon (od prvega do tretjega leta otrokove starosti) ali pa da se
predšolska vzgoja v celoti uredi s posebnim zakonom. Problem bo v torek
(danes) obravnaval skupščinski odbor za vzgojo in izobraževanje ter telesno
kulturo, ministrstvo je pripravilo eno in drugo mogočo rešitev. Šolsko mini¬
strstvo ni krivo za zaplet. Zmenjeno je bilo z ministrstvom za zdravstvo,
družino in socialno politiko za takrat predloženo rešitev, zbori so zahtevali
drugače, skupščinski odbor je želel bolj strokovni odgovor, kot je bil dan.
Skušamo urediti, kolikor se da, predvsem organizacijsko. Težje je vprašanje
financiranja. Razlika med šolstvom in vrtci je v financiranju bistvena; v
vrtcih je participacija staršev, glede varstva otrok so tudi svojske lokalne re¬
šitve. Na nacionalni ravni je sofinanciranje iz republiškega proračuna v vrt¬
cih mogoče za pripravo otrok na osnovno šolo in v nekaterih elementih pred¬
šolske vzgoje otrok z motnjami v razvoju. Za druge bi bilo treba iskati rešitve
bolj na občinski ravni. Zaželeno pa je, da kontrolo nad financiranjem celot¬
ne dejavnosti vrtcev opravlja eno ministrstvo; mislim, daje to ministrstvo za
družino in socialno politiko.

Nastali položaj ni prijeten. Želeli bi, da bi bil zakon o organizaciji in
financiranju vzgoje in izobraževanja že sprejet, že junija. Naloge na pod¬
lagi zakona niso preproste ne časovno ne vsebinsko. Izdelati je treba sistema¬
tizacijo del za področja šolstva in šole: opravljeno naj bi bilo do 1. oktobra
in tega datuma ne spreminjamo. S tem zakonom je povezana zakonska ure¬
ditev reguliranja plač v šolstvu. V izvršnem svetu je osnutek zakona o pla¬
čah v šolstvu; za sprejetje tega zakona bo potreben čas in do takrat naj bi
problem uredili z začasnim odlokom izvršnega sveta, začenši s 1. septem¬
brom.

V skupščini so o novem predlogu šolskih zakonov razpravljali, vendar so se mnen¬
ja v treh zborih tako razhajala med sabo in še od vladnih predlogov, da so poslan¬
ci nato razpravo prekinili in naložili predlagatelju, da predlog ponovno uskladi z
vsemi pripombami.

119

Avgust 1991

V začetku avgusta je dr. Vencelj napovedal restrikcije v plačah, zmanjševanje
števila laborantov na šolah in probleme zaradi izbirnih vsebin, zaradi katerih naj
bi bilo ob delo 10 % učiteljev v srednjih šolah (90).

Učitelji so si že malo odpočili in spet začeli groziti s stavko na začetku sep¬
tembra, knjigarne pa so začele prodajati učbenike.

Iz Poljske se je vrnila slovenska srednješolska ekipa v tekmovanju iz kemije,
kjer je dobila diplome. To omenjam zato, ker so bili v ekipi vsi udeleženci iz moje¬
ga aktiva na bežigrajski gimnaziji, prof. Tončka Požek-Novak ter dijaka Andrej
Barbič in Tadej Kotnik.

Jasna Kotler-Venturini je napovedala (91), da je nižja gimnazija blizu in da se
bo proti mojim napovedim in trditvam, da v sodobnem šolstvu ni potrebna,
izmuznila v Slovenijo skozi stranska vrata. 126

Vlada je na seji 9.8. sprejela elemente za sistematizacijo in standarde in nor¬
mative za opravljanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti. V prvih razredih osnovne
šole so zmanjšali število otrok z 32 na 28, v srednjih šolah pa s 36 na 32, 127  učite¬
ljeva učna obveznost pa je bila predlagana za osnovno šolo 22 ur tedensko in za
srednjo šolo 20 ur tedensko.

Dr. Franc Pediček je 10.8. pisal ministru odprto pismo. V prvem delu se je
; pritožil nad ukinitvijo Žagarjevih nagrad, nato pa izrazil tudi nestrinjanje z zavra¬
čanjem ideje, da bi se šolske nagrade imenovale po dr. Stanku Gogali, ki je bil slo-
/Vo. ■>' venski šolski teoretik in praktik v obdobju med vojnama in po osvoboditvi,
drugem delu pa je kritiziral razvoj šolstva pod novo oblastjo:

Vse to kaže, da se minister dr. Peter Vencelj ne želi pogovarjati - žal mi je,
da moram to ugotoviti! - s pedagogi, čeprav vodi področje šolstva, kije  stro¬
kovno in operativno pedagoško področje. V tem so bili šolski ministri zad¬
njih let pa že bolj »strokovni«, saj so se o zadevah šole kar dovolj posveto¬
vali s stroko, čeprav so marsikatero neumnost naredili potem po svoji pame¬
ti. Imeti »strokovno vlado« namreč ne pomeni le, da so ministri visoko šola¬
ni, temveč da se znajo posvetovati s strokami, znanostmi, ki so pristojne in
relevantne za njihove ministrske resorje. Prav gotovo bi bila lahko mar¬
sikatera ministrova šolska težava preprečena ali v pravem času okrušena, če
bi iskal strokovno pomoč v okviru posvetovanj s pedagogi in vsemi drugimi
strokovnimi ter raziskovalnimi delavci, ki jim je šolski sistem del njihovega
znanstvenega interesa. Z zgledovanjem zunaj in s presajanjem tujih vzorcev
in sestavin šolstva k nam uničujemo vse tisto pozitivno, kar smo kljub hudim
odklonom v času političnega in ideološkega enoumja vendarle do danes
izoblikovali v naši šoli. Zdaj se vse to podira. V šolo je vdrl val presajenih
in nepreučenih inovacij, ki cikcakajo skladni umski in vrednostni razvoj
naših otrok ter vzgojnoizobraževalno delo vklepajo v inovatorske  »judovske
šole«. To je pa kvar, ki ga bodo mladi rodovi težko plačevali s svojim razvo-

V

H KV

J

Mm

'  r

126 Veseli me, da sem imel tudi tokrat prav jaz.

127 To je bila tudi posledica mojih (tudi javnih) pritiskov na ministra, naj vendar nekaj
dobrega naredi za otroke in učitelje.

120

jem, življenjem in delom. Sola ne sme biti krošnjar s ki »ponte roso«, kjer
lahko vsakdo prodaja svoje pedagoške »izume« oziroma vzgojno-izobraže-
valne novine, temveč mora biti visoko strokovna oblikovalka duševnega in
duhovnega razvoja otrok in mladostnikov. To pa mora opravljati šola v
zbranosti, ustrezni rednosti in odgovornosti, nikakor pa v anarhični duhovi¬
tosti, nikomur odgovorni demokratičnosti, moderni in sumljivi didaktično-
metodični pluralnosti ter učiteljski »kreativnosti«; z vsem tem pa v poneu-
movalnosti učencev.

Herta Orešičeva (svetovalka za tuje jezike na Zavodu) je sredi avgusta povedala, da
se bo jeseni začel poskusno pouk tujega jezika v 3. razredu na 11 šolah v Sloveniji
in da izkušnje kažejo, da je zgodnje učenje tujih jezikov pod določenimi pogoji
lahko zelo uspešno (92).

Nato pa so se začeli razni izpiti, vlada je šla za nekaj dni na dopust in nekaj časa
je bil v šolstvu mir. Pa tudi sicer je iz koledarja julij - avgust videti, da ima učitelj¬
stvo rado med počitnicami mir. Pa tudi prav je tako!

September 1991

2. septembra 1991 je šlo v šole 320.000 učencev in dijakov, ter 30.000 šolnikov in
vsi so jim zaželeli srečno. Dnevnik: Srečno, ne obupujte,  Delo: Novo šolsko leto bo
tokrat v znamenju procesov prenavljanja učnega utripa,  Delo: Pomagajmo mladim.  Po¬
nekod so otrokom prvi teden pomagali na poti v šolo in iz nje. Nekateri so bili na
začetku leta tudi ogorčeni. Geografi, ker v atlasu ni bila posebej označena Slo¬
venija, na soboški gimnaziji ponižani in užaljeni, ker jih je sekirala mlada rav¬
nateljica Regina Cipot, v Bistrici pa žalostni, ker niso imeli več oddelka za svoje
mlade kovinarje. Ogorčeni so bili tudi starši, ki so drago plačevali učbenike, zado¬
voljne pa založbe, ki so zato dobro zaslužile (93).

Ivan Bitenc, šef financ na Ministrstvu za šolstvo in šport, se je spopadal z rav¬
natelji glede normativov. Takole je njegove »borbe« opisala gospa Kontler-Ventu-
rini (94).

Kako v dvanajstih minutah počistiti razred

Osnovnošolski ravnatelji se še vedno rekrutirajo predvsem izmed maloštevil¬
nih učiteljev in med temi je precej matematikov. Se dobro, da je tako, ker
sicer ravnatelj matematik na pogovoru mariborske osnovnošolske srenje s
strokovnjaki šolskega ministrstva ne bi mogel Ivanu Bitencu, svetovalcu re¬
publiške vlade, izstreliti vprašanja: »Če vztrajate, da pride na 1.200 kva¬
dratnih metrov ena čistilka, potem ima pri nas za vsak razred natanko 12
minut časa. Kako naj to opravi v redu in občasno očisti še okna?«

Se bolj udaren je bil■ ravnatelj, ki ga je zanimalo, kdo bo nadomeščal
čistilke na bolniški - v novih normativih so namreč omenjene samo brez¬
plačne »suplence « odsotnih učiteljev. Toda vlada zmore še kaj več kot zgolj
reševati probleme čistilk, je šolnikom pojasnil gospod Bitenc, in dodal, da
»mora čistilka v Celovcu očistiti 2.000 šolskih kvadratnih metrov in bi tudi
pri nas dobili servise, ki bi za ta denar očistili še več.« Prepričljivosti teh



121

argumentov niso doumeli vsi ravnatelji (se pač pozna, da so bili kadrovani
še po starem), ki so bolj med sabo kot šolski oblasti ugotavljali, da bi tudi oni
in njihovi učitelji bolje delali v avstrijskih materialnih šolskih razmerah in
ob tamkajšnjih plačah. »Tudi izkušnjo s servisom poznamo, saj ga že nekaj
časa uporabljajo mariborske srednje šole. Čistijo res hitro, toda zato toliko
bolj površno - šlo bo, dokler jim ne bo stopil na vrat sanitarni inšpektor,« je
bila zajedljiva ravnateljica, ki ji je šlo v nos, da se hoče vladni svetovalec
spoznati celo na čiščenje šole.

Taje zato presodil, da mora biti še nekoliko bolj konkreten, in ravnatel¬
jem položil na srce:  ».... da predstavljajo državo,« in jim torej pač ne sme
biti težko, da sami rešujejo probleme nezadovoljnih čistilk in drugih na šoli.

Vsaj tistim, ki jim je že jasno, da nova šolska metla pometa od zgoraj navz¬
dol.

Mladina je opravila daljši intervju z dr. Vencljem in kot povzetek razgovora zapi¬
sala: Iz intervjuja z dr. Vencljem, šolskim ministrom, boste izvedeli, da je šolstvo mehko
tkivo, šola duhovno središče, učiteljski zbor orkester, univerza pa ministrova nova tarča.

26. avgusta so prišli na šolo novi normativi in kmalu so ravnatelji ugotovili, da
jim niso pisani na kožo. Nekateri so celo zagrozili, da bodo odšli (95). V članku so
se proti normativom, ki niso v skladu s predlaganimi, pritožili tudi moji sodelav¬
ci (mag. Ferdo Rečnik in Vlado Milekšič), razburili pa so se ravnatelji.

Ravnatelja Ketiša pa moti tudi cinizem republiških razlagalcev normati¬
vov: »Avtor srednješolskih normativov Maks Vester nam je na vprašanje,
kako naj pri opuščanju skupin za praktični pouk zagotovimo varnost učen¬
cev pri delu, odvrnil, »naj sedijo in gledajo učitelja in če še to ni dovolj var¬
no, naj ga gledajo skozi okno«. Stane Čehovin, namestnik šolskega minis¬
tra, pa je v Ljubljani zbrane ravnatelje šol elektrotehniške računalniške
usmeritve - tako pravi Ketiš  - »imel za bedake«, saj nam je rekel, daje  bila
v Sloveniji vojna - mi tega seveda nismo vedeli  - in pričakoval, da bomo
na ta račun sprejeli vse normativne neumnosti.«

Ta ravnatelj si tudi sam privošči nekaj cinizma, ko ugotavlja, da sedan¬
ja šolska oblast, ki je očitno nezadovoljna s sedanjo strukturo ravnateljev,
tem nalaga »čast«, da počistijo tehnološke presežke, in jim z novim zakonom
o plačah napoveduje bistveno nižje plače, zaradi česar že mnogi ravnatelji
napovedujejo odhod - novi generaciji ravnateljev pa bo ministrstvo »nato
popravilo očitno krivico«.

Ravnatelja Ivana Ketiša je skrbelo tudi, kako bo zmanjšal svoj administrativni
trust na Srednji-šoli za računalništvo in elektrotehniko v Mariboru. Kar štiri ad¬
ministratorke, tri računovodje in kup servisnih služb ga je sestavljalo.

V Delu je 4.9. Janez Mayer opozarjal: Le neumni se učijo na lastnih napakah,
modre izučijo tuje,  in razlagal, kaj vse je potrebno, če želimo tuje rešitve uspešno
prenašati v Slovenijo.

V Križankah so za vikend organizirali sejem rabljenih šolskih knjig, kjer so ob

122

splošni zmedi glede predmetnikov prodajali veljavne in neveljavne, pa tudi foto¬
kopirane učbenike.

Vojaška gimnazija, ki je še dva meseca prej delala reklamo za vpis, je sporočila,
da bo prenehala z delom, dijake pa je usmerila na Srednjo železničarsko šolo, kjer
so zanje organizirali splošni program (96). 213 slovenskih dijakov se je šolalo na
vojaških šolah po Jugoslaviji in večina se jih je vrnila na poziv slovenskega obram¬
bnega ministrstva domov v civilne šole. Med vojno v Sloveniji so nekaj dijakov in
učiteljev te šole pri nas tudi zaprli kot elemente sovražne vojske.

Na Bledu je bil posvet o učbenikih. Na njem so se pogovarjali o novih razme¬
rah, ki so nastale in konkurenci, ki jo bo treba upoštevati in izkoristiti na tem
področju.

13.9. so na Pedagoški fakulteti predstavili novo knjigo Etika in družba, kar je
postal tudi naslov novega predmeta v osnovni šoli. 127

Štefan Kališnik (Naši razgledi) se je o vzgoji v javni šoli pogovarjal z Zdenkom
Kodeljo. Med drugim je g. Kodelja povedal tudi svoje mnenje o »propadu vred¬
not« v naši družbi.

Razgledi: Niso redki glasovi, celo zelo glasni, češ daje dosedanji, že
propadli sistem zadušil v ljudeh vse moralne norme, čut za kakršne
koli vrednote. Te pa se oblikujejo tudi v šoli, mar ne?

Kodelja: Najbrž bi težko našli koga, ki bi bil pripravljen brez ostanka
verjeti takšnim trditvam. Kriza vrednot, ki se običajno povezuje z značilnos¬
tmi sodobne družbe nasploh, je tu enostavno razumljena kot posledica na¬
šega dosedanjega političnega režima in ne nazadnje tudi šole, ki naj bi ogo¬
ljufala otroke za spoznanja krščanskega izročila. V zadnjem času je vse
pogosteje slišati trditev, da naši šolarji ne (z)vedo skoraj ničesar o krščanstvu
kot enem od temeljev zahodne kulture in civilizacije. Strinjam se, da je bila
religija v šoli neustrezno in skopo obravnavana. Zato smo sodelavci Sku¬
pine za obdelovanje šolskega polja in slovenski srednješolci že pred leti pred¬
lagali tedanjim šolskim oblastem, da se uvede v nekatere obstoječe šolske
predmete več religijskih vsebin. Toda podobno pomanjkljivo so v šoli obrav¬
navane tudi nekatere druge vsebine, ki prav tako sodijo v temelje evropske
kulture. Zato nisem povsem prepričan, da (z)vedo naši šolarji manj o tomi-
nizmu kot o logičnem pozitivizmu, manj o Avguštinu kot o Husserlu, da bo¬
lje poznajo profano kot krščansko ikonografijo, bolje Kandinskega kot Gio¬
tta, da vedo več o grški mitologiji kot o svetopisemskih zgodbah, več o epi-
kurejski etiki kot o krščanski itd.

Ministrstvo se je protestom šol zaradi novih normativov izognilo tako, da je javno
zagotovilo, da zaradi tega še ne bodo odpuščali delavcev, pač pa naj šole pripravi-

127 Ta predmet in gradivo zanj smo pričeli uvajati že v letu 1989 in tako preprečili
novodobno indoktrinacijo. Zagotovili smo neodvisne strokovnjake, ki so gradivo pri¬
pravili tudi po primerjavi z izkušnjami sodobnih šolskih sistemov.

123

jo sistematizacijo in dokažejo upravičenost posameznih služb in ljudi. 128

Sredi septembra so prišli na piano tudi bolj žalostni podatki. 400 slovenskih
otrok je odšlo s starši v južne republike, 50 jih je od tam prišlo, 700 hrvaških otrok
pa je zbežalo pred vojno v Slovenijo in so jih porazdelili po nekaj šolah.

V Večeru je bil objavljen intervju (97) z dr. Lazarinijem o delu strokovnega
t .,,, o sveta v novem šolskem letu. Spregovoril je o mali maturi, prenovi osnovne šole in
j srbohrvaščini v šolah in drugih problemih, ki naj bi jih obravnaval strokovni svet.

con, <yn tsibtihn mnihvnh  i« hrtm  fe/vri 1 1 j l. ^

■•m;-.

f MdM


»Jaz sem za taktiko majhnih in premišljenih korakov. Veliko škodo povzro¬
čimo, če bi že zdaj vnesli nemir o velikih novostih. In še nekaj moram pove¬
dati. Strokovnjaki, ki tačas sedijo v strokovnem svetu, bodo težko meritorno
odločali o osnovni šoli. Imamo zelo malo ljudi, ki so se doslej ukvarjali z
OS, in zato ni odveč misel, ki jo imajo v ministrstvu in skupščini, češ za¬
menjati je treba nekaj članov sveta in vpoklicati strokovnjake za OŠ. Ta¬
kega mnenja sem bil tudi sam, in sicer takrat, ko sem napovedal odstop. Ker
je bila nesklepčna tudi včerajšnja (četrtkova) seja sveta, je zdaj že jasno, da
mu pojemajo moči.«

- Na strokovnem svetu ste hoteli obravnavati  »predlog za eksterno pre¬
verjanje znanja učencev v 8. razredih OS pred zaključkom šolskega leta«.
Je to mala matura?

»Ja, seveda, čeprav bi besedi mala matura zveneli bolj grozno kot to, kar
so kolegi zapisali v naslov dokumenta. Pri usmerjanju iz osnovne v srednjo
- zlasti v Ljubljani - se je pokazala potreba po preverjanju znanja. Stro¬
kovni svet ne more ustoličiti male mature - to je stvar ministrstva in za¬
konov. Letos bomo malo maturo v bistvu uvedli eksperimentalno. Kako to
vključiti v izbiro oziroma usmerjanje v srednjo šolo? Za to ni pristojen stro¬
kovni svet.«

- Strokovni svet je nameraval govoriti o srbohrvaškem jeziku v petem
razredu OŠ. Ga boste črtali iz predmetnika?

»Že večkrat smo načeli problematiko pouka tega jezika na osnovnih
šolah. Zdaj je že sporno, ali učiti srbski jezik ali hrvaškega. V strokovnem
svetu vemo, da na marsikateri šoli pouk jezika ni bil na ustrezni ravni. Tega
problema se letos še ne bi lotili, ker pa je bil pritisk staršev tako močan, smo
predmet uvrstili na dnevni red in celo razmišljamo o ukinitvi. Najbrž se bo¬
mo odločili tako, da predmet ukinemo ob semestru. Dodatne ure pa bosta do¬
bila slovenščina in tujijezik.»

Kljub dobri volji predsednika pa niso na seji strokovnega sveta 19.9. sprejeli
ničesar, ker le-ta ni bila sklepčna.

Istega dne je Delo poročalo, da so na osnovni šoli Trnovo začeli uvajati tri raz¬
lične programe >učenja v prvem razredu, 23 argentinskih slovenskih dijakov je
obiskalo Slovenijo, sindikat VIZ (vzgoje in izobraževanja) iz Ljubljane pa je 20.9.

128 Ker pa se je šolska administracija spet bohotila, so potrebe po administraciji na šolah
še narasle in kvečjemu so zaposlili koga novega. Sicer pa se po Parkinsonu birokraci¬
ja vedno, kadar jo začno zmanjševati, poveča vsaj za 10 %.

124

objavil odprto pismo dr. Venclju, v katerem je nazorno pokazal, kam je finančno
pripeljala njegova vladavina v šolstvu (98).

Na koncu pisma je bil pripis: Ne bodite prepričani, da sta učiteljeva etika in potrpež¬
ljivost perpetuum mobile.

24.9. 1991 je bila seja skupščinske komisije za obrambo. O njej je poročal 25.9.
Dnevnik pod naslovom Obramboslovje in vzgoja za mir.  Podnaslov je bil že bolj
polemičen: Ali so obramboslovci res strokovnjaki, ki se spoznajo prav na vse?.  26.9. pa
je isti časopis objavil z mano intervju na temo obramboslovja z naslovom: Orožja
v šolo ne bomo vlačili} 29

25.9. so imeli otroci v Zagorju prosto, ker so učitelji opozorilno stavkali, pod¬
jetje Sibinvest je prvo ponudilo namensko varčevanje za izobraževanje otrok,
idrijska realka pa je slavila 90 let obstoja in se posebej pohvalila, da je bila prva
realka pri nas, kjer je bila večina predmetov v slovenskem jeziku.

Bralna značka je v maju slavila 30-letnico, konec septembra pa je bila vrsta
prireditev in člankov na to temo. Imeli so še vrsto idej in ciljev, ne tako kot akci¬
ja Šolar v cestnem prometu,  ki se je po 17 letih končala zaradi odstopa Kompasa
Hertza od sponzorstva nad akcijo.

Stavko so dolgoročno napovedovali v Žalcu, Ljubljani in Pesnici, na Obali pa
konkretno za konec tedna, v Moravskih toplicah so zborovali defektologi in tudi
povedali marsikatero pikro, minister pa je prosil šolnike, naj potrpijo dva meseca,
ko bo vse skupaj urejeno z zakonom.


Oktober 1991

Ljubljanska univerza je zavrnila 4.000 dijakov,  je poročalo 1.10. Delo, Roman
Lavtar, generalni sekretar LDS, pa je objavil pismo Proti predmetu obramboslovje in
vzgoja za mir.  V pismu je zapisal med drugim:

Ob tej priložnosti bi rad slovensko javnost opozoril, sklicujoč se na program¬
ska izhodišča Liberalno-demokratske stranke, da takšnemu predlogu lahko
le nasprotujem in upam, da s tem delim mnenje šolske strokovne javnosti. V
ministrstvo za šolstvo in šport sem že zdavnaj izgubil zaupanje, saj ni kos še
dosti bolj elementarnih problemom. Nasprotovanje predlogu ne izvira zgolj
iz skepse, da predmet lahko okrepi obrambno pripravljenost prebivalstva

129 Prispevek je povzročil veliko polemik, meni pa tudi dolgotrajno zasliševanje in zago¬
varjanje po sodiščih. Ko so bili dijaki že zdavnaj rešeni tega obramboslovnega kon¬
strukta, so me sodniki nove Slovenije še zasliševali, zakaj sem storil razna protiobram-
boslovna dejanja.

125

mlade države, pač pa tudi iz dejstva, da koncipiran po analogiji vojaškega
usposabljanja ne sodi v izobraževalni sistem. Če ga predlagatelji opredelju¬
jejo kot vzgojnega (izhajajoč iz samega naziva)  - pa naj gre za obrambno
ali mirovno vzgojo - pa tja sodi še toliko manj. Šola je v prvi vrsti izo¬
braževalna, ne pa vzgojna institucija, pri čemer se druga funkcija sama po
sebi kaže skozi realizacijo prve.

Pismo so v Večeru naslovili Strašilo iz ropotarnice usmerjenega izobraževanja - šola je
v prvi vrsti izobraževalna, ne pa vzgojna institucija.

V Kopru so začeli stavkati učitelji, v Piranu pa so jim pravočasno povišali plače
za 36 %. Šolska srenja se je posebej zgrozila ob aroganci obalnih izvršnih svetov,
ki so napovedali učiteljem prisilno delovno obveznost. Tudi v Velenju so bili uči¬
telji obupani in so napovedovali štrajk za 15. oktober.

Morda tudi zaradi možnosti, da bodo učitelji zaradi štrajkov vedno manj v šoli,
so po Bežigradu tudi na Poljanah pričeli uvajati »akademsko svobodo«, način dela,
ko se dijak pretežno uči sam, mentor pa mu pri tem pomaga (99).

Dijaki so se pritožili, da vlada še ni ustanovila nevtralne komisije, ki naj bi se
ukvarjala z zaključnimi izpiti in maturo, učenci OŠ Riharda Jakopiča pa so zbrali
403 zavoje, namenjene otrokom iz Hrvaške, ki so se zatekli v Slovenijo.

2.10. je Zavod za šolstvo predstavil trinajst katalogov za splošnoizobraževalne
predmete in še 14 drugih publikacij, ki jih je izdal od začetka šolskega leta.

Vlada v Murski Soboti je sprejela sklep, da se vse osnovne šole v občini poime¬
nujejo po kraju sedeža in da se imena kot Dane Šumenjak, Karel Destovnik Ka¬
juh, Edvard Kardelj in druga izbrišejo iz imen šol (100).

V Mariboru so 3.10. odkrili spominsko obeležje Francu Miklošiču ob stoletni¬
ci njegove smrti in izdali dve knjigi o njem. V Delu pa je dr. Ludvik Horvat, pred¬
sednik Zveze prijateljev mladine, opozoril javnost, da so se v šolah zmanjšale
aktivnosti izven pouka, npr. akcija za bralno značko in krožki (101).

4.10. so začeli groziti s štrajki tudi na Gorenjskem, koprski stavki pa se je
pridružila tudi šola na Škofijah.

Vrsta pisem in odmevov na srbohrvaščino in obramboslovje v šolah je bila
značilnost tistih dni, posebej pa je odmevalo sporočilo, da Univerzitetni svet ljub¬
ljanske univerze ni izvolil predlaganih kandidatov za rektorja (dr. Veljko Rus) in
prorektorje, ker niso dobili dovolj glasov študentov.

Ob tednu otroka in tednu prometne varnosti (7. do 14. oktober) je potekala
vrsta akcij. Starši slušno prizadetih otrok so zahtevali zanje posebne pravice in se
pritoževali, da naletijo povsod le na gluha ušesa (Večer, 8.10.). Svet za preventivo
v cestnem prometu je sporočil, da izvaja številne aktivnosti. Bilanca zadnjih
dvanajstih let je bila grozljiva: 666 mrtvih otrok in skoraj 20.000 poškodovanih na
slovenskih cestah. Kljub vsem opozorilom je bilo v Sloveniji leta 1991 še vedno
tristo črnih točk.

9.10. je bil objavljen predlog zakona o plačah, ki je napovedoval kar visoke koe¬
ficiente, vendar pa v posebni klavzuli tudi, da se plače lahko znižajo za 55 %, v
kolikor ni denarja.

Koprski učitelji so šli v šole, ljubljanski zagrozili s stavko, študenti pa kar s

126

protestom pred skupščino, že po tradiciji miroljubni slavisti so razpravljali o »pre¬
hitri« šolski prenovi, alternativce pa je skrbelo, če bo njihov časopis Revolver
prišel do četrte številke.

Edvard Kobal je 9.10. objavil v Delu rezultate raziskave Pubertetnikove predstave
o znanstvenikih,  ki so jo izvedli v letu 1990. Osmošolci so poznali 47 znanstvenikov,
dijaki pa 86. Največ glasov so dobili pri osnovnošolcih Einstein, Tesla in M. Curie,
pri srednješolcih pa Einstein, Newton in M. Curie. Vrstni red med slovenskimi
znanstveniki pa je bil pri osnovnošolcih: Vega, Stefan, I. Kramberger, Ressel,
Plečnik in pri srednješolcih Stefan, Vega, Strnad, Ressel in Plemelj.

Begunci s Hrvaške pa so imeli svoje probleme. O njih je pisal Dušan Grča v
Delu 9.10.1991: Otroci begunci s Hrvaškega potrebujejo zavetje in šolo.

Otrok in družina je objavil v številki 10-11 zapis Branimirja Nešoviča o učbe¬
nikih. Učbeniki naj bodo debeli, po strokovni in oblikovalni plati vrhunski izdelek,
učenca naj vzpodbujajo k delu ...

Stavko so v ponedeljek 14.10. predčasno končali v Ljubljani in Kamniku, ker
so jim zagotovili več denarja, začeli pa v Domžalah, kjer tega še niso dosegli.

Otroci Osnovne šole Franceta Prešerna v Kranju so pisali pismo generalnemu
sekretarju OZN in ga prosili, da pomaga končati morilsko vojno v Jugoslaviji,
zaradi katere je toliko gorja in begunskih otrok, katerih nemoč in žalost srečujejo
tudi oni vsak dan.

V Mariboru je bilo republiško srečanje Društva matematikov, fizikov in astro¬
nomov. Velik del razprav so namenili šolstvu in podobno kot slavisti ugotovili, da
so tudi oni bolj pomembni in obremenjeni kot drugi učitelji na šolah. Posebej so
se obregnili ob »psihologe« s Pedagoškega inštituta, ki so z mednarodno primer¬
javo znanja matematike ugotovili, da pouk matematike pri nas ni na takšnem ni¬
voju, kot ga matematični lobi stalno reklamira.

V razprave o pouku srbohrvaščine oz. hrvaščine in srbščine v slovenski osnov¬
ni šoli se je vključila tudi stroka (102, 103). Če vključimo še mnenja naših slavi¬
stov, je bila praktično vsa stroka v Sloveniji septembra leta 1991 za takšen pouk v
šolah. Zavod za šolstvo pa je predlagal, da se zadeva v takšni obliki ukine, že leta
1989.

Mnenje Oddelka za slovanske jezike in književnosti
Filozofske fakultete v Ljubljani

1. Ta jezik se more uvrstiti v predmetnik za  5. razred kot katerikoli drug
jezik, ki se že doslej poučuje. Odločitev zanj naj bi pripadala učencu oziro¬
ma staršem.

2. Predmet se lahko poučuje tudi fakultativno, a po naših izkušnjah ne
pred  5. razredom. Pomembno je namreč vprašanje interferenc, zadevajočih
slovenščino in hrvaški ali. srbski jezik. Zato bi bilo nujno, da o zastavljenem
vprašanju dajo svoje mnenje tudi slovenistične katedre.

3. Dosedanji učbeniki so v poglavitnih strokovnih vprašanjih neustrezni,
kar je zlasti učiteljem znano že dolgo. Vendar so bili prav letos (kakor
sklepamo po tekoči bibliografiji, objavljeni v reviji Knjiga) spet ponatis¬
njeni. Vprašujemo se, ali s pristankom Zavoda Republike Sovenije za šolst-

127

vo in ob kakšni ponovni recenziji.

Dovoljujemo si, predlagati vam, da se objavi javni razpis za pripravo
novega učbenika.

O pouku hrvatskega ali srbskega jezika v osnovnih šolah v Republiki
Sloveniji

Pouk tujega jezika v šolah je v dobršni meri tudi politično vprašanje. Nisem
politik, zato teh podlag ne bom pojasnjeval, temveč navedel druge razloge,
ki so v prid pouku hrvatskega ali srbskega jezika v slovenskih osnovnih šo¬

1. V osnovnih šolah v Sloveniji ima več kot sedemdesetletno tradicijo.
Ukinjanje utečenih stvari po vojni se ni izkazalo kot najboljše. In v sedan¬
jih prizadevanjih za ukinitev pouka srbskega ali hrvatskega jezika vidim le
nadaljevanje te nekdanje nesrečne prakse večnega spreminjanja, ukinjanja
in uvajanja. Prepričan sem, daje bil pouk tega jezika v osnovni šoli za Slo¬
vence koristen. Bolj ali manj so jezik vsi obvladali, pa čeprav se ga niso učili
dolgo. Ne pozabimo, da se veliko uporablja v tem jeziku znanstvena litera¬
tura, posebej če je v slovenščini ni. Z znanjem hrvatskega ali srbskega jezi¬
ka mladim odpiramo tudi okno v svet.

2. Žal je vojna prekinila začetek akcije uvajanja pouka slovenskega
jezika v osnovne šole v Republiki Hrvatski. Zamrznitev teh pogovorov bo v
mirnem času zaživela.

Državi Slovenija in Hrvatska bosta v prihodnosti medsebojno tesno
povezani. Potrebovali bosta druga drugo ali drugače povedano se bodo Hr¬
vati morali učiti slovenščino vsaj za sporazumevanje.

3. Na slovenskih univerzah sta katedri hrvatskega ali srbskega jezika s

Za katedro
red. prof. dr. Janez Rotar

lah.

128

književnostjo tako kot na Hrvaškem na zagrebški, osiješki, reški in splitski
univerzi. To pove, da je strokovnega kadra za pouk jezikov dovolj. Hrvaš¬
ka potrebuje najprej mir, nato pa bo na vrsti uvajanje pouka slovenskega
jezika v tamkajšnje osnovne šole. Zato se bom osebno zavzel pri samem
hrvaškem političnem vrhu in zanesljivo ne bom naletel na gluha ušesa.

Če pride do ukinitve pouka hrvaškega ali srbskega jezika v Sloveniji,
bomo izgubili vsi. V nasprotnem primeru bomo vsi veliko pridobili.

dr. Mate Simundič,
profesor hrvatskega ali srbskega jezika na
Pedagoški fakulteti v Mariboru

Na srednješolskem centru v Murski Soboti so se sprli gimnazijci in tehniki, novi¬
nar Branko Zunec pa se je v Večeru 19.10. spraševal: Kdo je komu podtaknil kuka¬
vičje jajce?  Slo je za tipične napetosti med »bolj intelektualnimi« gimnazijci in bolj
praktično usmerjenimi tehniki, ki so se šolali na istih šolah, vendar v različnih
razredih.

Osnovna šola Trnovo je imela odprti dan šole, ravnateljica mag. Teja Valenčič
pa je povedala, da je vsak otrok deležen dela inovativnega procesa. Osnovna šola
Prebold je predstavila svoje delo s športnimi razredi. Prof. Marjan Plavček in prof.
Palmira Ambrož sta bila nosilca zanimivega programa.

Slovenj Gradec je najavil, da bo naslednje leto ustanovil gimnazijo in da je to
nuja in ne prestiž, kar so jim večkrat očitali ob tradicionalnem tekmovanju z Rav¬
nami.

V Velenju so že dva dni štrajkali učitelji, v Idriji so s tem grozili, v Ljubljani pa
so se trudili zagotoviti šolanje 3.010 begunskim otrokom iz Hrvaške.

25. 10. so imeli krščanski demokrati v Novem mestu okroglo mizo na temo
Kristjan v samostojni Sloveniji.  Veliko vprašanj je bil deležen dr. Peter Vencelj, ki je
ocenil, da se večina učiteljev že poskuša odreči ideološkemu naboju, ki so ga dobili
pod prejšnjo oblastjo. Omenil je tudi, da bodo poskušali distribucijo pornografije
urediti tako, da ne bo žalila slovenskega okolja. Udeleženci so posebej pohvalili
tiste, ki širijo časopis Slovenec med slovenski narod. Novinar pa očitno temu
stališču ni bil najbolj naklonjen (104).

24.10. so v Velenju prenehali s stavko, zaradi česar so učitelji na nekaterih šolah
zahtevali odstop stavkovnega odbora. Republiški šolski sindikat pa je naslovil na
ministra pismo, v katerem je napovedal nove štrajke novembra.

Skuščina Republike Slovenije je na predlog socialista Boruta Sukljeta sprejela
sklep, da bo dela prost dan še en verski praznik, dan reformacije, 31. oktober, kot
največji praznik evangeličanov. S tem sklepom se je zaenkrat zaokrožil krog držav¬
nih in verskih praznikov v zadovoljstvo občanov, ki so kar naenkrat dobili več
prostih dni, pa še skrivati jim ni bilo treba, če so kateri praznik zares praznovali.

V Radovljici pa so grozili s štrajkom za šolo starši. V SSGTEU so imeli 39 od¬
delkov in 19 učilnic ter 50 učiteljev. Ker so šolali turistične delavce, so imeli iz¬
jemno velik vpis na šolo in pohvalili so se, da se za kuharje in natakarje prijavlja¬
jo tudi odličnjaki, včasih pa še cvekarjev niso dobili.

27.10. je v Družini dr. Avgust Mencinger v članku Naj se spet vrnemo v katakom-

129

be, gospod ravnatelj,  takole prepričeval ravnatelje, zakaj naj bi dovolili imeti verouk
v šolah:

Gospod ravnatelj, česa se torej bojite? Se bojite, da bodo otroci, ki so vam
zaupani, izpostavljeni  »dodatnim čustvenim naporom» ali »drugačnim pri¬
tiskom«, kot je bilo slišati? S kakšno ideologijo želite »pomesti«, kot obljub¬
lja dr. Zakrajšek? Ste se enako vztrajno borili v preteklosti, da bi te otroke
zaščitili pred marksistično ideologijo? Ste kdaj zaščitili starše, ki so se uprli
poneumljanju svojih otrok v ne tako oddaljeni preteklosti? Je župnik kužen,
da ne sme stopiti v zbornico, v učilnico? Se ne moreta dogovoriti o najemni¬
ni?

V pismih bralcev (105) se je v bran obramboslovja oglasil Janko Hamler in teme¬
ljito kritiziral pristop liberalcev in posebej g. Romana Lavtarja do teh problemov.
Takole je zaključil svoje pisanje:

Gospod Lavtar, s funkcionarskega stolčka je le nekoliko preveč samozavest¬
no in nekorektno opravilo (če šolo poznaš le s plati trganja hlač) deliti mne¬
nje s šolsko strokovno javnostjo. Kajti v primeru dobrega namena bi bilo tu¬
di na tebi, da se poizkušaš s ponudbo boljšega. Herojstvo ni v ukinjanju...

Predzadnji dan oktobra 1991 so zopet zaznamovale stavke učiteljstva v Novi Go¬
rici in Lendavi, v Ajdovščini pa so zgodbo po uspešnih pogajanjih zaključili. V
Hrpeljah so zgradili prizidek k osnovni šoli in prešli na enoizmenski pouk, na
Vrhniki so odprli katoliški vrtec, iz Pirana pa so vsak dan peljali dva avtobusa
otrok - beguncev v Buje.

V Ljubljani je za te otroke skrbelo tudi Društvo za razvijanje preventivnega in
prostovoljnega dela, katerega predsednica ga. Gordana Flaker je v razgovoru z no¬
vinarko Mičo Vipotnik (106) razložila njihovo delo in povabila k sodelovanju tudi
druge prostovoljce.

31. oktobra je slavila 30-letnico Fakulteta za sociologijo, politične vede in novi¬
narstvo (kovačnica raznoraznih družboslovnih, političnih in novinarskih kadrov)
in v čast tega dogodka spremenila svoje ime v Fakulteto za družbene vede.

November 1991

Prvega novembra, na dan mrtvih in vseh svetih, na srečo včasih ni bilo časopisov
in tudi ne šolskega prerekanja v njih. Zato pa sta se že 2.11. pomerila za in proti
srbohrvaščini v šolah v Delu g. Tone Rački in g. Vlado Modic.

Takole je postavil argumente za učenje tega jezika g. Rački:

Polemika o poučevaju srbskega ali hrvaškega jezika v naših šolah postaja
vse bolj bedna in primitivna. Zagovornikom opustitve tega predmeta bi zas¬
tavil vprašanje, zakaj se ne zavzemajo, da bo odpravili poučevanje nemške¬
ga jezika? Ali niso bili v tem jeziku izdani ukazi za iztrebljanje Slovencev,
streljanje talcev, množične pomore v taboriščih in vsakovrstna grozodejstva
po vsej Evropi? V katerem tujem jeziku, ki ga poučujejo v naših šolah, niso
bili izrečeni ukazi za najbolj grozljive genocide, podjarmljanja in pomore?

130

Ali niso bili taki ukazi izrekani tudi v slovenskem jeziku? Ali naj se po tej
logiki nehamo učiti vseh jezikov?

Mislim, da bo treba v prihodnje celo poglobiti in razširiti poučevanje srb¬
skega ali hrvaškega jezika. Ne iz bratske ljubezni, ampak iz nuje. To je ven¬
darle tuji jezik, ki se ga najlaže naučimo tako, da ga vsaj razumemo.

Zakaj so naše knjižnice in knjigarne polne srbskih in hrvaških knjig? Ne
zato, ker bi jih kdo vsiljeval, ampak zato, ker bralci in kupci povprašujejo
po njih. Izbira svetovne leposlovne in strokovne literature je v slovenskih
prevodih bedna in zamudniška. V hrvaškem in srbskem jeziku je neprimer¬
no bogatejša. Izločiti se iz tega jezikovnega področja pomeni za Slovenijo
neodpustljivo osiromašenje. Uvoz literature v svetovnih jezikih je beden in
bo še lep čas takšen.

G. Vlado Modic pa je o problemu menil naslednje:

Pri razmišljanju, ali obdržati v osnovnih šolah srbohrvaški jezik ali ne, bi
bilo treba upoštevati naslednje:

Slovenski jezik je tisočletje kljuboval udaru germanizacije prav zaradi
velike različnost med našim in nemškim jezikom. Podobnost s srbskim jezi¬
kom in sedemdesetletno oholo južnjaško uveljavljanje načela »govori srpski,
da te celi svet razume« nasproti naši popustljivi jezikovni ustrežljivosti pa je
povzročilo močan vdor srbskega jezika v jezikovno obzorje povprečnega Slo¬
venca na račun poznavanja in rabe domačih izrazov. Se več: to velja tudi
za načela slovenske gradnje stavkov. Zal se izgubljanje domačega jezikov¬
nega bogastva ne potrjuje samo v vsakdanjem govoru, ampak straši iz sle¬
hernega odstavka, ki je natisnjen v slovenskih časopisih. Ti namreč marlji¬
vo in dokazljivo prispevajo k pozabljanju domačih izrazov, kajti zajetna
vrsta srbskih besed jih je že docela izrinila. Našo (dejansko in ne namiš¬
ljeno) jezikovno ogroženost najboljše ponazarja dejstvo, da so vplivu srb¬
skega jezika - na račun svojega jezika - slovenski otroci izpostavljeni že v
predšolski dobi, v vrtcih, kjer so mali južnjaki zgovornejši od njih, kajti to
ljudstvo ima dobro lastnost, da se doma več pogovarja kot »naši« ljudje.
Skodovanje domačemu jeziku se nadaljuje v osnovni šoli, kjer učitelj v šte¬
vilnih slovenskih šolah porabi preveč časa za jezikovno tuje otroke in jim
prilagaja raven pouka slovenskega jezika, zaradi česar so slovenski otroci
prikrajšani za njim ustrezno stopnjo skrbi za jezik. Da stvari niso nedolžne,
priča podatek z nekaterih ljubljanskih osnovnih šol, kjer seje letos vpisalo v
prve razrede okrog SO odstotkov otrok z obravnavanim jezikovnim porek¬
lom.

Vendar bi bilo uporabno še naprej seznanjati mladino s cirilico, saj jo
uporablja velik del sveta. .Koristna je turistično, nadalje kot sestavni del sla¬
vistične vede in celo kot pripomoček pri študiju raznovrstnih strok - tudi
fizike in matematike. Naši južni sosedje so na debelo prevajali (ne da bi jih
skrbele avtorske pravice) študijsko literaturo iz ruščine in drugih jezikov. In
te knjige v cirilici so zaradi skromne opreme sorazmerno poceni. Torej bi
vendar kazalo otroke naučiti cirilico; tudi tisto z ruskimi posebnostmi. Po¬

ni

znavanje te bi bilo mogoče organizirati v obliki tečajev (praksa kaže, da se
otroci radi in hitro nauče vzporedne pisave).

V Sloveniji je bilo tisti čas tudi nekaj zanimivih pobud in ugotovitev. Na Srednji
šoli tiska in papirja so se zavzemali za program višje grafične šole, Avstrijci so
financirali tečaj za pevce in učitelje petja za naše državljane, eksperimentalni od¬
delek avtomehanikov v Mariboru je pokazal dobre rezultate, celjski učitelji pa so
preložili napovedano stavko.

Zato pa so se pritožili invalidi, da se je nanje v novih časih pozabilo; s Koroške
so zgroženo poročali, da je tam kar 12,2 % vsega nasilja nad otroki v Sloveniji, v
Velenju pa je zaradi razmer v šolstvu odstopil poslanec v zboru združenega dela
občinske skupščine, ravnatelj Ivan Planinc. Ker ni rekel, da odstopa nepreklicno,
poslanci niso vedeli, ali je mislil popolnoma resno (107).

Na Koroškem so imeli 6.11. svet koroških občin, ki se še ni zedinil glede gim-
^.nazije v Slovenj Gradcu, zrto pa je sprejel za isto mesto avtomobilsko tablico
oznako SG. Vsaj nekaj!

V Lenartu je nastala manjša afera, ko je župan Jože Škrlec sklical vse ravnate¬
lje lenarških osnovnih šol in vse župnike v občini ter predstavnike občine (manj¬
kal je le občinski šolski minister). Takole je začel sejo prvi posvetni občinski mož
(108): V naših šolah si kar naprej nekaj zmišljujejo in podaljšujejo pouk. Ker zato
večkrat odpade verouk, se mora to končati.  »Neodvisni« ravnatelji« (tri so nastavili
nekaj dni prej) so se popolnoma strinjali s tako ugotovitvijo in hiteli predlagati,
naj bo verouk kar prvo uro in da bodo oni začeli s poukom ob devetih. Delo je to
takole pokomentiralo: Sveto pismo sicer pravi, da bodo pred božjo sodbo zadnji prvi....

Ob koncu se je vsevedni ravnatelj spravil še na šolo s prilagojenim programom,
češ da je nepotrebna, saj je za take otroke najbolje, če so v navadni šoli. Pa je pod
argumenti na koncu le popustil. Malo on, malo pa ravnatelji!

Republiški izvršni svet je sprejel odlok, s katerim je ustanovil Andragoški cen¬
ter Slovenije, za v.d. direktorja pa imenoval mag. Zorana Jelenca.

Sindikat vzgoje in izobraževanja se je odločil, da bo tožil Mininstrstvo za šolst¬
vo, ker mu ne odgovarja na pisma. To naj bi bil prvi primer, da bi nekdo poskušal
dobiti odgovor prek sodišča.

8. in 9. 11. je bil v Cankarjevem domu v Ljubljani posvet o šolski doktrini, ki
ga je organizirala Enajsta univerza, d.o.o.

8.11. je imela vlada slavnostno sejo v gradu Bogenšperk. Med drugim je spre¬
jela predlog zakona o plačah in drugih prejemkih delavcev v javnih vzgojno-izo-
braževalnih zavodih in znižala dajatve za uvožene avtomobile za 15 %.

V Ormožu so se sporekli o poimenovanju šol, Dravograd je za ponedeljek
11.11. napovedal učiteljsko stavko, v Ljubljani se je v galeriji Kompas predstavila
steklarska šola iz Rogaške Slatine, na Osnovni šoli v Malečniku pa so kot inovaci¬
jo predstavili trgatev v razredu (109). Šolski razred so spremenili v vinograd, nato
pa se, kot se za trgače spodobi, poveselili ob mizi, polni dobrot. 130

130 Ob takih inovacijah sem se vprašal, zakaj niso šli raje v vinograd, in upal, da se niso
poveselili kot pravi trgači na tistem koncu.

V Veliki Nedelji so organizirali športno vzgojo na treh zahtevnostnih nivojih
in tako zajeli vse učence, projekt pa so pripravili razredni učitelj Peter Zorli in
športna pedagoga Irena Kos in Anton Lah.

12.11. so na Srednji ekonomski šoli v Ljubljani predstavili projekt trgovske
akademije, ki so ga poskusno uvedli v tem šolskem letu. Projekt sta predstavila
nosilca Majda Zavašnik z Zavoda in Jože Kozar, ravnatelj šole (110).

Didacta je izdala knjigo Razvoj in stanje strokovnega šolstva v Sloveniji in načrto¬
vanje kadrov zanj  avtorjev dr. Tanje Seme, dr. Jurija Juga, dr. Ivana Kejžarja, Slavi¬
ce Pavlič in Biljane Ovasko.

Za stavko so se 12.11. odločili učitelji v Gornji Radgoni in Radencih, v Ma¬
riboru pa so ugotavljali, da starši ne zmorejo več plačevati malic in pripravili pro¬
gram socialne pomoči (111).

Odbor za vzgojo in izobraževanje pri Skupščini R Slovenije je razpravljal o kri¬
terijih za napredovanje učiteljev, jih ocenil kot sprejemljive in predlagal, da se jih
testira po nekaj vzorčnih šolah. Mag. Marija Velikonja je poročala, da bo za izo¬
braževanje učiteljev kmalu ustanovljen republiški center v okrilju Zavoda, kasne¬
je pa naj bi postal javna agencija. Odbor je podprl pobudo vzgojno-varstvenih
organizacij, da se izločijo iz Ministrstva za zdravstvo, družino in socialno skrbst¬
vo ter se vključijo v Ministrstvo za šolstvo in šport. Mira Bitenčeva, operativna fi¬
nančna šolska ministrica, je razložila, da so v šolstvu sicer plače za silo uredili,
vendar na račun materialnih stroškov. 131

Večer je 15.11. tudi napovedal, da bodo ključne besede prihodnosti BBS-1,
NET-1 in ON LINE dokumentacija.

26.11. je v Delu Tone Lampič, predsednik odbora za izobraževanje pri Obrtni
zbornici Slovenije, povedal, da ustanavljajo mojstrske šole in pripravljajo ustrez¬
nejši zaključni izpit. Ustanovoljen je bil koordinacijski odbor, ki ga je vodila Ve¬
ronika Šlander z Zavoda.

Domžalske šole so preklicale stavko, napovedano za 26. november, niso pa je
izključili decembra.

V Dravljah so ustanovili Skupnost slovenskih katoliških pedagogov, ki se je
razvila iz pedagoške sekcije pri Medškofijskem odboru za izobražence.

S srečanja Beneških Slovencev so zadovoljno poročali, da dvojezično šolo v ■ j,  ■ ;
Špetru pri Čedadu obiskuje že 80 otrok in da se bo ob ustrezni podpori ta dežela .
lepo razvijala.

Univerza je znova izbirala rektorja. Tokrat je morala izbirati med dr. Veljkom
Rusom in dr. Miho Tišlerjem. Oba kandidata sta predstavljala svoja programa in
odgovarjala na različna vprašanja.

Ministrstvo za šolstvo in šport je pripravljalo spremembo koledarja za tekoče
šolsko leto. Pouka prosta dneva sta postala velikonočni ponedeljek in dan sloven¬
ske šole v oktobru. Da pa veselje v šolah ne bi bilo prebučno, so dva prosta dneva

131 To je bila katastrofalna napaka ministra in tudi sindikatov, ki jim je šlo le za mir in
plače, saj so s prerazporeditvijo sredstev uničili finančne podlage za delo v šolah, da o
vzdrževanju in investicijah niti ne govorim (112).

133

tudi odpravili. Umrla je avnojska Jugoslavija in z njo je odmrl njen rojstni dan oz.
kar dva, 29. in 30. november.

Da pa le ne bi zanemarili tradicije odpiranja novih objektov pred dnevom
republike, je dr. Vencelj 27.11. odprl v študentskem naselju v Rožni dolini (Lju¬
bljana) prenovljeno športno dvorano, ob osnovni šoli Franc Ravbar v Dolu pa so
odprli šest novih in pet prenovljenih učilnic. Vodja projekta je bil ravnatelj Janez
Hrome.

Zaradi uvajanja trimestrov so šla počasi v pozabo polletna spričevala, kar so v
javnosti pohvalili in ocenili kot prispevek k zmanjšanju obremenitev učencev in
dijakov (113).

28.11. so obtoženke iz afere z ukradenimi izpiti za sprejemne izpite na srednje
šole (leta 1990) oprostili. Za vse naj bi bil kriv Zavod, ki ni imel pravilnika o tem,
kaj je uradna tajnost (114).

Ker se je ena afera zaključila (čeprav se je tožilec pritožil na oprostitev), je bil
čas že za drugo. Dnevnik je objavil dopis, ko so ga dr. Vencelj oz. njegovi birokrati
29.11.1991 poslali na šole:

»S šolskim letom 91/92 se za učence 8. razreda osnovne šole uvaja skupin¬
sko preverjanje znanja pod vodstvom Zavoda za šolstvo.

Preverjanje znanja bo iz slovenskega jezika, matematike ter iz pred¬
meta, ki si ga bo izbral učenec izmed tujega jezika, fizike, biologije, kemije,
zgodovine ali zemljepisa... Rezultati tega preverjanja pa se bodo lahko upo¬
rabili tudi pri izbiri kandidatov na srednjih šolah, ki bodo omejile vpis,
oziroma preizkus znanja, ki ga določa 167. člen zakona o umerjenem izo¬
braževanju...« (Opozarjamo, da slovnični in slogovni »škrat« ni Dnev¬
nikov...)

To pismo je bilo v nasprotju s sklepi in z bolj previdno usmeritvijo strokovnega
sveta, ki je ocenil, da gre za projekt, ki ga je treba uvajati počasi in na podlagi skrb¬
no pripravljenih gradiv. V pismu pa je bilo posebej omenjeno, da bodo šole dobile
gradivo pravočasno, čeprav je bilo do predvidenih preskusnih izpitov še slab
mesec. Posebno kritično pa je bilo to, da so bili vsi učitelji naelektreni zaradi štraj-
kov pred njimi in je zato pomenilo dajati jim dodatne obveznosti enako kot dreza¬
ti opoldne v osje gnezdo.

December 1991

1.12. so objavili dolgo pismo v Delu ljubljanski profesorji geografije in v njem
izrazili pomisleke glede zunanjega ocenjevanja pri maturi in tudi glede koncepta
mature, o kateri so menili, da ima preveč predmetov.

O petih osemletkah, ki so uvedle to šolsko leto latinščino, je pisala Jasna
Kontler-Venturini (115). Omenila je, da se v nasprotju z večino, ki meni, da te šole
ni treba ločiti od normalne osnovne šole, Kajetan Gantar in dr. Primož Simoniti
zavzemata za odpiranje nižjih gimnazijskih oddelkov na nekaterih gimnazijah.

Ministrstvo za šolstvo in šport je 2.12. objavilo, da bo šolski inšpektorat res za¬
čel delovati (116). Ustanovljen je bil z zakonom že 28. julija, minister je imenoval
za vodjo prof. Jožeta Mlakarja, ko pa je ta ravno pokazal voljo do dela, so ga imen-

134

ovali za urednika v Slovencu. Minister se je sedaj odločil za bolj normalno pot 132
in povedal, da iščejo prave kadre, obenem pa jim na ljubljanski pravni fakulteti
pripravljajo strokovne podlage za njihovo delo.

Istega dne pa je Delo objavilo (117), da se Ministrstvo za šolstvo poteguje za
vojaške objekte. Ker je bil na čelu tega projekta Niko Zibret, ki je nekaj časa
»prisilno« počival na Ministrstrvu, je bilo pričakovati, da si bo šolstvo vsaj malo
opomoglo. Bali smo se samo, da ne bi podtaknili šolstvu napol uničenih zgradb,
katerih renoviranje bi stalo preveč denarja.

Ljubljanska univerza je imela v začetku decembra svoje dneve in praznovanje
(slavnostni govornik je bil Lojze Peterle), kot kandidat za rektorja pa je dobil pod¬
poro znanstveno-pedagoškega sveta dr. Miha Tišler. Posebno nagrado je dobil aka¬
demik prof. dr. France Bezlaj, ki ga sicer v šolskem pregledu ne bi omenjali, če ne
bi ob podelitvi izrekel znamenitega stavka: Vsi, ki me dobro poznajo, vedo, da sem od
zgodnjih otroških let strašno sovražil šolo.

Odbor za šolstvo pri slovenski skupščini je podprl zahteve učiteljev slovenske¬
ga jezika, matematike in tujega jezika za nižjo učno obveznost in to na priporočilo
strokovnega sveta. Ta pa je podlegel pritiskom učiteljev in tradiciji, kot so menili
na seji (118).

Starši v produkcijo, otroke v jasli  je bil naslov knjige avtorice Slavice Partlič, ki
jo je izdala v Zavodovi založbi. V njej je predstavila predšolsko vzgajanje od leta
1834 do leta 1945. Prvo »detišnico« so ustanovile ljubljanske dame leta 1834,
zakon leta 1869 pa se je že ukvarjal z jaslimi in otroškimi zabavišči.V tem času je
bilo veliko možnosti za predšolsko varovanje in na najmlajše so »pritiskale«
različne organizacije. Vrtci društev Schulverein, Lega nationale, Družba sv. Cirila
in Metoda itd. Po letu 1945 pa je bil razvoj vrtcev predvsem namenjen čim večjem
udejstvovanju staršev v produkciji in pravilni vzgoji otrok.

V Radovljici se je 3.12. pričel prvi šestdnevni tečaj na temo vodenje šole, ki se
ga je udeležilo 30 ravnateljic in ravnateljev iz vse Slovenije. Seminar z naslovom
Vodenje šole  - program usposabljanja ravnateljev  je bil začetek organiziranega izobra¬
ževanja ravnateljev - šole za ravnatelje v Sloveniji.

Na Osnovni šoli Majde Vrhovnik so zaradi pomanjkanja denarja ustavili obno¬
vo šole in razrešili gradbeni odbor.

3.12. je Miloš Ekar v Delu predstavil mladega podjetnika Roka Kvaternika, so¬
lastnika založbe Krpan, kasneje pa založbe Rokus, ki je z 20 leti smelo stopil v
konkurenco z »državnimi« založbami in »dvornimi« avtorji in pričel izdajati vrsto
knjig s področja šolstva. Predvsem se je usmeril na področje slovenskega jezika.
Njegova kvaliteta je bila v tem, da je za delo pridobil alternativne avtorje in učite¬
lje praktike, katerih dela so učitelji in učenci zelo dobro sprejeli. Veliko poslans¬
tvo je Rok Kvaternik opravil tudi pri publiciranju del v zvezi s Plečnikom (Pleč¬
nikovi kelihi, risbe). Rok je bil dijak bežigrajske gimnazije, zato sem njegov razvoj
dobro poznal in ga tudi vzpodbujal, saj je bil dragocena konkurenca in pomoč v
animiranju včasih zbirokratiziranih državnih uslužbencev.

132 Imenovanje g. Mlakarja je vzbudilo precej začudenja, saj ga v šolskih referenčnih
krogih nihče ni poznal.

135

Bolnišnična šola je pripravila kulturne dni in odprla svoja vrata širši javnosti,
ki je lahko občudovala delo ravnateljice Anite Trnavčevič in njenih sodelavk,
obenem pa se tudi seznanila z otroki, ki niso imeli največje sreče, da bi bili zdravi.

Nekateri učenci so poskušali vse, da bi se izognili pouku. Med drugim so se na
šolah pojavili tudi lažni bombni klici, ki so za določen dan praviloma končali
pouk.

5.12. je Zavod za zaposlovanje izdal brošuro Kam v srednjo šolo?  Ker je bilo v
knjigi veliko napak, so se šole takoj oglasile in pozvale starše, naj raje za informa¬
cije pokličejo na šole. Kasneje so boljše vodnike izdali dijaki in študentje sami.

Obramboslovci v šolskem sistemu so bili že v zadnjih krčih in eden zadnjih
njihovih prispevkov je bil: Bog se usmili učencev, učiteljev in domovine Slovenije,
Delo, 4.12.1991. Avtorica Mojca Peršak Vengust, diplomirana obramboslovka, je
skritizirala predmet Družbena znanja, ga imenovala skrpucalo, boga pa vključila
v kontekst usmiljenja do naše stvarnosti, če taki načrti pomenijo približevanje Ev¬
ropi.

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani so imeli veliko zmedo, ker so študentje zah¬
tevali, da se nekateri profesorji odstranijo, drugi zamenjajo, tretji pa zamenjajo
predmet ipd. Da pa zmeda v šolstvu ostaja, je v Večeru 6.12. ocenil novinar Zden¬
ko Kodrič, ki je zapisal v članku z naslovom Šolska zmeda velika  - starši pa nič  in
podnaslovom: Če ni splošnega štrajka, bojkotirajo posamezniki, v obeh primerih pa na-
srkajo otroci in njihovi starši,  tudi tole:

Na Mariborskem, Celjskem in Soboškem (tudi drugod po Sloveniji) je nam¬
reč zelo malo ravnateljev, katerim je otrokom in staršem uspelo razložiti bist¬
vo upravičenega bojkota  - zakaj otroci naloge pišejo, ocenjeni pa niso. Tudi
če je ravnatelj pri razlagi bil dovolj spreten, pa staršem ni ušla inormacija o
zvišanih plačah, ki tačas niso več sramotno nizke, ampak za slovensko obče
stanje znosne in dobre. V zmedi, ki se dogaja na osnovnih (pa tudi na sred¬
njih šolah) in se kaže v pisanju in neocenjevanju šolskih in kontrolnih
nalog, bodo kratko (tako kot vedno) potegnili otroci, ki bodo zaradi tega
novega protesta znali mnogo manj.

Skrajni čas je, da v šolo posežejo starši, kajti prav oni in njihovi otroci
so zdaj izpostavljeni največji manipulaciji od druge vojne sem. Prav never¬
jetno se zdi, kako sojih odrezali od šole in kako nemočni so pred njo. Neka¬
teri celo ne vedo, da bo v osmem razredu že decembra prvo preverjanje znan¬
ja v okviru tako imenovane male mature in da bi se otroci že morali odočiti
za predmet po izbiri. Če je bila šola nekoč pod ideološkim pritiskom in pred
partijskim zrcalom, je zdaj pod vodstvom peščice špekulantov, ki jim vzgo¬
ja in izobraževanje ter pedagoško vodenje šol niso osnovna skrb, ampak le
odskočna deska za promocijo novih postsindikalističnih idej samouprav¬
ljanja, brezdržavja, avtoritarnosti in nedela.

Če učitelji od ravnateljev, zavodov za šolstvo in ministrstva v kratkem
ne bodo zahtevali inventure stanja na šolah, naj to vendarle storijo starši. Se
pred počitnicami, kajti otroci in dijaki so pred pomembnimi odločitvami.
Čakajo jih zaključni izpiti na srednji ter mala matura na osnovni šoli.

136

6.12. je Ljubljanski območni odbor Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti
pripravil večerni pogovor z ministrom dr. Vencljem. Ozračje je bilo naelektreno,
rezultat pa neodločen, je zapisal novinar 7.12. v Delu.

Skupina starejših vzgojiteljic s samo petletno šolo je opisala svoje razmišljanje
in tudi prizadetost zaradi časovno pomanjkljive izobrazbe, ki jim jo stalno očitajo.

Študentje pedagoške fakultete so pripravili programe za begunske otroke in
jim s tem lajšali življenje v zbirnih centrih. Ko sta se vključila še Karitas in Nad¬
škofijski ordinarijat v Ljubljani, so jim priredili miklavževanje v frančiškanski
cerkvi.

V Ljubljani je bila okrogla miza na temo športnih oddelkov v srednjih šolah,
za katere takrat dr. Vencelj ni preveč maral slišati. Kasneje pa je mnenje na srečo
precej spremenil. Naslov v Delu: Športni oddelki srednjih šol so ministrova pastorka  in
podnaslov: Okrogla miza o tej temi je spominjala na psihiatrično delavnico - en sam
odgovor: z eksperimentom je treba nadaljevati  - Kdo bo dal denar?,  je povedal bistvo,
pod dolg tekst pa se je podpisal Niko Slana, Delo, 9.11.1991.

8.12. so v Gozdu Martuljku podpisali listino o ustanovitvi organa Alpe-Jadran
za šolstvo. Pobudnik in organizator srečanja na to temo je bil Center srednješol¬
skega izobraževanja Jesenice. Na srečanju so podelili tudi občinska Žagarjeva priz¬
nanja, ki so jih dobili upokojeni učiteljici Marija Brumat in Ivanka Rožanec ter
aktivna učiteljica Marta Celesnik.

9.12. so časopisi seznanili javnost, da bo od 18. do 20. decembra potekalo na
osnovnih šolah eksterno preverjanje znanja iz matematike, slovenskega jezika in
izbirnega predmeta po želji učencev. 133

V torek 10.12. je bila v Cankarjevem domu okrogla miza o pravicah otrok.
Marjan Čonč, pravnik, koordinator ljubljanskih centrov za socialno delo za pre¬
prečevanje zlorabe otrok, je predlagal, da Slovenija imenuje ombudsmana (neod¬
visnega komisarja pravic) za otroke, saj se le-ti ne morejo braniti sami.

V članku Pameten kmet ne poje semena  je Miro Petek v Večeru 10.12. prikazal
porazno stanje na področju štipendiranja in s tem skrbi za mlade na Koroškem. V
letu 1987/88 so podelili 1306 kadrovskih štipendij, leta 1990 515, v tekočem letu
pa le 87.

Zoltan Jan iz Nove Gorice je v pismih bralcev v Dnevniku obtoževal šolske ob¬
lasti, da ne uredijo normativov in da hočejo, da učitelji delajo zastonj, ker jim ne
priznajo popravljanja nalog. Menil je, da ob takem odnosu šolskih oblasti do uči¬
teljev, le-ti ne bodo več popravljali nalog. 134

Poskusni preizkusi znanja so razburjali duhove in Dnevnik (119) je zbral nekaj
izjav odgovornih in kompetentnih ljudi. Zadovoljen sem bil, da je npr. sicer zelo
kritična predstavnica Pedagoškega inštituta mag. Mirjam Milharčič celo malo po¬
hvalila zadevo:

133 Preverjanje je potekalo na enak način kot štiri leta kasneje matura, s tem da nismo
imeli niti izpitnega centra niti dodatnih ljudi, ampak smo zadevo izpeljali z delavci
Zavoda in učitelji.

134 Da se je zelo motil, smo dokazali ob preizkusu znanja nekaj dni kasneje, ko so na
večini šol teste popravili in oddali, saj je bil pritisk javnosti, predvsem staršev, ki so
jih zanimali rezultati otrok, izjemen.

137

Preverjanje znanja osmošolcev, tako kot so si ga zamislili v pristojnih usta¬
novah, samo po sebi ni slabo. Nekatere prednosti so nesporne. Toda način
uvajanja te novosti je skrajno problematičen in škodljiv. Pogoji dokončanja
šole, študija morajo biti znani vnaprej, programi, načrti, novosti, vse mora
biti pravočasno pripravljeno. Spreminjanje aktov, ki določajo pogoje dokon¬
čanja šolanja sredi leta je nedopustno. Sedanja šolska oblast se vse preveč¬
krat odloča za takšne hitre poteze, to že postaja način dela. Strokovna jav¬
nost tako seveda ne pride do besede.

Iz družboslovnega centra v Škofji Loki so ogorčeno zanikali časopisno novico
(Dnevnik, 27.11), da je njihova šola center za preprodajo mamil.

Iz ljubljanske univerze so sporočili, da je novi rektor dr. Miha Tišler, prorek¬
torji pa Mirko Jurak, Miroslav Kališnik, Jože Kušar in Janez Možina. Sporočili so
tudi, da se je v prvi letnik vpisalo 9.473 študentov, da je v študentskih domovih
premalo prostora, in se pohvalili, da niso sprejeli v študentski dom niti enega
študenta iz drugih republik, čeprav so imeli 300 prošenj.

Izjava tedna ministra dr. Venclja je bila: Želim si, da bi imel učitelj vsaj tako plačo,
da bi rekel: »Ni veliko, je pa pošteno«.  Za šolske inšpektorje pa je menil: Šolski inšpek¬
torji  - skrbniki, ne policaji  (120).

Na Srednji zdravstveni šoli v Ljubljani so odprli novo bolniško sobo, na
Jesenicah so v šoli gostili dijake iz Avstrije v okviru projekta Alpe-Jadran, ki ga je
vodil prof. Aleksander Klinar.

Teden od 18. do 25. decembra je bil v znamenju protestov proti pisanju poskus¬
nih izpitov v osnovnih šolah. Naslovi nekaterih člankov: 'Večer Junijsko vročico bo
zamenjala decembrska,  Delo: Škodo bodo trpeli učenci,  Dnevnik: Samovolja šolskih
oblasti nima meja.  Zadnji prispevek je objavil odbor za šolstvo pri LDS (Liberalno¬
demokratska stranka) in naštel štiri razloge, zaradi katerih teh preizkusov ne bi
smeli izvajati. Pri tem so naštevali člene iz zakona o usmerjenem izobraževanju,
česar jim nisem štel ravno v čast, sem pa vedel, da jih dobro poznajo, saj so bili pri
pisanju zraven.

Zelo podoben je bil protest Oddelka za pedagogiko Filofoske fakultete v Lju¬
bljani, ki je svoje protestne misli zapisal v petih točkah.

V Mariboru je bil seminar na temo varstva okolja in odpadkov. Uvodno bese¬
do je imel dr. Anton Trstenjak, seminar pa je organiziral žal danes že pokojni kole¬
ga Branko Cerič.

V Portorožu je pisateljica Marinka Fritz-Kunc predstavila multimedijski pro¬
jekt Demistifikacija droge.  Srečanje in aktivnosti avtorice so dvignile v Sloveniji
precej prahu in nasprotovanj, ker so mnogi trdili, da gre za reklamiranje drogi¬
ranja, ne pa za preprečevanje tega zla.

Angelca Likovič, ravnateljica osnovne šole Majde Vrhovnik, je v svojo šolo
vpisala nekaj otrok staršev, ki so delali ali študirali v Mednarodnem centru, in
povedala, da je šolnina 350 mark mesečno ter da se za šolo v angleškem jeziku za¬
nimajo tudi starši slovenskih otrok. Naslov Sola za otroke tujcev  v Dnevniku,
18.12.1991 je bil zavajajoč, ker je bila kasneje ta šola za Bežigradom, kjer so imeli
zanjo dovolj prostora.

138

20.12. so mediji poročali o Infosu 135  (Učenje z računalnikom bo lažje ) in o 40-let-
nici bolnišnične šole (Bolnišnice brez pedagogov ni).

leto 1992

V začetku leta, 6.1., sem v Dnevniku objavil članek Slovenski nacionalni šolski pro¬
gram,  s katerim sem zelo slabo ocenil usmeritve in delo Peterletove vlade, ki pa so
jo ta čas že spodkopavali z vseh strani. V članku je bilo tudi navedeno, kaj vse bi
morala narediti skupščina, da bi se šolstvo postavili na trdne temelje. Slovenija še
do leta 1995 ni sprejela nacionalnega programa šolstva, zato bo morda moj pri¬
spevek za koga tudi zanimiv.

V letu 1992 si bo morda skupščina Republike Slovenije našla čas za obrav¬
navo in sprejetje slovenskega nacionalnega šolskega programa. Brez tega bo
Slovenija še naprej brez resne vizije razvoja, skupščina pa shajališče tako
ali drugače prizadetih provincialcev.

Slo bo za pomemben dogodek. Ne toliko za šolstvo kot za Slovenijo.
Vlaganje v znanje in mlado generacijo pomeni danes namreč temeljni civi¬
lizacijski odnos in pozitiven pristop ter motivacijo za bodočnost. Kapital,
vložen v znanje, se najbolj bogato obrestuje. Za mlade je to edina možnost
za samostojno življenje, namesto na Zavod za zaposlovanje ali v socialo.

Slovenija kot energetsko in surovinsko zelo revna dežela znanje zelo po¬
trebuje. Brez njega bo ostala revno, etnološko morda zanimivo področje, ki
mu bodo dajali ton rokodelci in serviserji utrujenih obiskovalcev srednjih
slojev razvitega sveta. Združba ljudi, ki bo trpeče čakala na boljše življenje
v onostranstvu.

Sedanje vlaganje v šolstvo in ocene, da bistveno več v tem trenutku ne
zmoremo, obetajo šolstvu in Sloveniji zelo temne perspektive. Čakanje, da
si bo gospodarstvo opomoglo in da bo potem dovolj denarja za vlaganje v
šolstvo, je zelo kratkovidno in brezperspektivno. Gospodarstvo s tako struk¬
turo zaposlenih in s podstandardnim znanjem prihajajočih diplomantov
nima nobene možnosti v svetovni konkurenci. Podatki kažejo, da trenutno
dajemo na učenca okoli 600 dolarjev, kar je meja, ki jo dosegajo države, ki
so se šele začele zavedati, daje šolanje tudi ena od zadev, ki j o morajo nudi¬
ti prebivalstvu, in nekajkrat manj, kot dajejo za šolanje naši sosedje in
druge razvite države v svetu.

Prvi so se odzvali učenci, ki zapuščajo slovensko šolsko revščino in odha¬
jajo v šole v Italiji in Avstriji, po končani srednji šoli pa v ZDA in zahod¬
no Evropo.

135 Na Infosu sem na posebni slovesnosti v imenu Zavoda predal dr. Francu Lazariniju
priznanje za sodelovanje z Zavodom in takrat sva si zadnjič segla v roko. Priznanje mu
je veliko pomenilo, saj je večkrat omenil, da je našel na Zavodu dobre sodelavce in pri¬
jatelje.

139

f

Beden pložaj učitelja, ki mu plača okoli 400 mark onemogoča normal¬
no življenje intelektualca (bivalni in življenjski standard, študij, potovanja,
nakup literature ipd.) se potencira v šoli, ki učitelju ne nudi praktično no¬
benih možnosti za normalno delo in razvoj. Šolski življenjski in delovni
standard je daleč pod standardom, ki ga imajo učenci (tudi iz revnih družin)
doma, materialne možnosti za kvalitetno delo pa so se zaradi odlivanja de¬
narja iz šolstva v policijško-vojaške in druge »bolj pomembne« aktivnosti ter
kot posledica propada gospodarstva zelo poslabšale.

Zelo očitno je torej, da bi bilo sprejetje nacionalnega šolskega programa
Slovenije, ki bi temeljil na sedanjem stanju in sedanjem obsegu nacionalne¬
ga dohodka in absolutni vrednosti vlaganj, katastrofalna poteza za Slo¬
venijo. Podobno isti, kot bi spustili slovenske teritorialce nasproti jugoarmiji
s pesmijo na ustih in loki v rokah. Pred dobrim letom je slovenski narod ra¬
zumel, zakaj gre, sedaj pa je zadnji čas, da se finančni tokovi obrnejo.

Med bistvene elemente, ki bi jih morali Sloveniji sprejeti, sodijo tisti, ki
zahtevajo več denarja, v drugo pa tisti, ki zahtevajo več znanja, drugačne
(decentralizirane) organizacije in predvsem spremembo doktrine slovenske
šole.

Najpomembnejše naloge iz sklopa sprememb, ki zahtevajo več denarja,
so:

Višje plače zaposlenim v šolstvu in stimulativen sistem napredovanja z
možnostjo boljšega zaslužka. Pogoji za normalno materialno poslovanje in
informatizacijo šolskega sistema ter za izobraževanje preko 30.000 pedagoš¬
kih delavcev, ki se sedaj izpolnjujejo 10- do 20-krat manj časa kot njihovi
kolegi v razvitih državah. Zmanjšanje števila otrok v razredih in podalj¬
šanje obveznega izobraževanja ter razvoj višješolskega neuniverzitetnega si¬
stema.

S spremembami, ki temeljijo na upoštevanju različnosti, slovenske šolske
tradicije, mednarodnih standardov, in vključevanjem v pomembne svetovne
projekte nam je v kratkem času uspelo doktrinirano in vsebinsko posodobiti
slovensko šolo. Brez bistveno večjega mednarodno primerljivega vlaganja v
šolstvo (vsaj 1.500-2.000 $ na učenca letno) bodo vsa prizadevanja zaman
oz. bo prihajalo do stalnih napetosti, odporov, štrajkov učiteljev in afer ter s
tem do destabilizacije slovenskega šolskega sistema in celotne družbe.

S sprejemom slovenskega nacionalnega šolskega programa se bo
skupščina odločila, koliko namerava nameniti svoji mladini, in pokazala,
kakšen odnos ima do znanja. Upati je, da se bo spomnila, da mladina,
starši, babice... predstavljajo večji del volilne populacije.

Tudi zato dajejo poseben pomen temu področju v resnih državah vse
stranke in politiki, ki imajo kvalitetne in poštene programe. Minister za
šolstvo in šport je praviloma drugi človek v državi. Marginalnost šolstva v
naši vladi in skupščini pa je tudi odsev obračanja v preteklost in odsotnosti
kvalitetne razvojne politike Slovenije.

Upati je, da se bodo poslanci slovenske skupščine dogovorili za evropske
standarde dela in znanja ter s tem tudi vlaganja v šolstvo, saj bomo v času

140

diskusije o nacionalnem šolskem programu že v Evropi 92 brez dobrega
šolstva le na papirju.

Politične razmere v Sloveniji, v šolskem vrhu pa tudi smrt dr. Franca Lazarinija,
so pripeljale do zamenjave vlade in do temeljitih sprememb v šolskem vrhu. S tem
pa se je končalo tudi obdobje, ki ga lahko označimo kot obdobje prve stopnje
tranzicije, tisti čas, ko smo s hitrimi in korenitimi spremembami uvedli v sloven¬
sko šolstvo tisto, kar so pred tem večinoma vsi želeli in zahtevali, ko pa je prišlo,
se jim je zdelo prehitro.

Dr. Ludvik Horvat je v Dnevniku 2.3. takole na kratko ocenil delo »svojega«
direktorja Zavoda za šolstvo:

Ko sem dr. Zakrajška prepričeval, naj prevzame to funkcijo, sem verjel, da
bo iz Zavoda za šolstvo naredil pospeševalno službo slovenskega šolstva.
Natanko to je tudi storil. Zavod je pod njegovim vodstvom pripravil toliko
uporabnih strokovnih rešitev, da jih politika ni zmogla vseh uresničiti. Pred¬
vsem ni bilo politične volje, da bi vse to financirali. Njegov odstop je upor
proti temu, da bi se stroka podredila dnevni politiki.

Literatura

L Zdenko Kodrič: Šola je staršem otroke dotolkla,  Večer, 9.8.1989.

2. Simona Fajfar: Nacionalni šolski program,  Večer, 2.9.1989.

3. Jože Zupančič: Šole  - del javnih služb,  Večer, 30.9.1989.

4. Vesna Kalčič: Tokrat ne bomo odkrili Amerike,  Dnevnik, 30.9.1989.

5. Franc Lazarini: Novi koraki na razvojni poti srednjega šolstva,  Delo, 17.1.1990.

6. Z. Kodrič: Končana protireformacija,  Večer, 1.2.1990.

7. M. Munda: Začetek Markovičevega konca,  Večer, 14.2.1990.

8. Jožef Školč: Izjava ZSMS  - Liberalne stranke,  Delo, 16.2.1990.

9. Miloš Ekar: Šolmošter ne more biti dobičkar,  Delo, 17.2.1990.

10. B. Marentič Požarnik: Kakšne učitelje za splošno izobraževalno šolo potrebujemo,
Naši razgledi, 23.2.1990.

11. Bernard Nežmah: Horvat, go home!,  Mladina, 2.3.1990.

12. Skupina avtorjev: Odgovornim za naše šolstvo,  Delo, 24.3.1990.

13. Mimi Vončina: Šport in šola po izbiri učenca,  Delo, 20.4.1990.

14. Zdenko Kodrič: Razpisati ravnateljska mesta?,  Večer, 7.5.1990.

15. Ranka Ivelja: Novo vino v stare mehove,  Dnevnik, 25.5.

16. Katarina Šulek: Spet maturanti,  Večer, 31.5.1990.

17. Jože Zadravec: Z roko v roki  - z mavrico cvetov,  Družina, 3.6.1990.

18. Marjan Peneš: Svetovni nazor, pluralizem in učitelji,  Družina, 3.6.1990.

19. Vinko Vasle: Izganjalci hudiča,  Mladina, 8.6.1990.

20. Paola Lucchesi : Jadranska gimnazija,  Naši razgledi, 8.6.1990.

21. Franc Lazarini: Pojasnilo strokovnega sveta Slovenije ob uvajanju sprememb v šole,
Delo, 21.6.1990.

22. Franček Rudolf: Razdeljevanje srednješolcev,  Demokracija, 26.6.1990.

23. S kredo in tablo v leto 2000?,  Intervju z Ranko Iveljo, 21. julija 1990.

141

24. Jasna Venturini: V Mariboru se zaostruje problem srednjih šol,  Delo, 22.8.1990.

25. Marlen Premšak: Gimnazija mora ostati,  Večer, 5.9.1990.

26. Igor Žitnik: Vedno me zanima najboljša rešitev v celoti, ne le za šolstvo - Intervju
z dr. Vencljem,  Delavska enotnost, 28.9. 1990.

27. Ranka Ivelja: Sola enakih ali »enakejših«?,  Dnevnik, 3.11.1990.

28. Franc Lazarini: Bo zmagala zdrava pamet?,  Prosvetni delavec, 5.11.1990.

29. Zdenko Medveš: Pluralna in nevtralna šola,  Naši razgledi, 9.11.1990.

30. Janko Svetina: Potreben je živ stik z matico,  Delo, 28.11.1990.

31. Krešimir Petrovič: Šport predšolskih otrok bela lisa preteklosti,  Delo, 17.12.1990.

32. P Zgaga: Z raziskovanjem šolskega polja v mednarodni prostor,  Delo, 3.1.1991.

33. Z. Kodrič: Spet »usmerjen« zakon o šoli,  Večer, 5.1.1991.

34. M. Forstnerič-Hajnšek: Umetnost kot središče učnih programov,  Večer, 8.1.1991.

35. Lucija Čok: Učenje tujega jezika v vrtcu je zahtevno strokovno delo,  Delo, Znanje
za razvoj, 9.1.1991.

36. Dušan Grča: Na obali celo osnovnošolci poskušajo s kajenjem trave,  Delo,

10.1.1991.

37. Jasna Kontner-Venturini: Samokritični družboslovci,  Delo, 25.1. 1991.

38. Lojze Lebič: O izgonu umetnostne vzgoje iz šol in nesojeni galeriji v Madridu,
Dnevnik, 19.1.1991.

39. Vanja Kržan: Gimnazijci, novost za vas,  Družina, 30.1.1991.

40. Ranka Ivelja: Na zakonu minister stoji, pa tudi pade,  Dnevnik, 30.1.1991.

41. Z. Kodrič: Svoboda - nujnost in zahteva vsake šole,  Večer, 2.2.1991.

42. J. Kontler-Venturini: 1 Valdorf Wambach, Montessori,  Delo, 2.2.1991.

43. Z. Matoz: Ali je v nasprotju z zakonom univerza ali želje študentov?,  Delo,

5.2.1991.

44. Za prijazno in neodvisno šolo,  Delo, 6.2.1991.

45. Vlado Modic: Kako bo z umetnostno vzgojo,  Dnevnik, 11.2.1991.

46. Veronika Šlander: Ravnatelj šole prej in potem,  Delo, 19.2.1991.

47. Janez Gril: Sola in naš čas,  Družina, 8/1991.

48. Slavko Fras: Danes sošolci, jutri poslovni partnerji,  Naši razgledi, 22.2.1991.

49. Stanka Kuhar: Uvajanje  » evropske« osnovne šole - da ali ne?,  Otrok in družina,
februar 1991.

50. Pavel Zgaga: Sodobno izobraževanje učiteljev,  Otrok in družina, februar 1991.

51. Drago Medved: Zaradi gimnazije padla dunajska vlada,  Delo, 29.2.1991.

52. Breda Senčar: Novi razpis za vpis,  Dnevnik, 4.3.1991.

53. Lojze Kante: Tri skupine Romov, ki živijo v Sloveniji so precej ralične,  Delo,
8.3.1995.

54. Miran Šubic: Rdeče številke ne zanimajo otrok,  Dnevnik, 14.3.1991.

55. dr. Ludvik Horvat: Stališča Zveze prijateljev mladine Slovenije do uvajanja  » ev¬
ropskega delovnega časa«,  Delo, 15.3.1991.

56. Ranka Ivelja: Letos vpis brez zmede?,  Dnevnik, 19.3.1991.

57. Janko Svetina: Učenci izbirajo možnosti vpisa v novo šolsko leto,  Delo, 19.3.1991.

58. France Forstnerič: Svetovalna služba bo postala razvojno središče šole,  Delo,

23.3.1991.

59. Nada Mavrič: Mizarji, les in - beton,  Dnevnik, 30.3.1991.

142

60. Za osem let latinskih šol,  Delo, 2.4.1991.

61. Jasna Kontler-Venturini: Sola za mednarodno maturo,  Delo, 2.4.1991.

62. Jasna Kontler-Venturini: Slovenski univerzi še vedno v slepi ulici,  Delo, 4.4.1991.

63. Ranka Ivelja: Različna merila ocenjevanja,  Dnevnik, 8.4.1991.

64. Jože Rakuša: Prijetna in prijazna šola,  Večer, 10.4.1991.

65. Nina Kozinc: Študentski domovi namesto hotelov,  Delo, 14.4.1991.

66. Niko Slana: Spotni pedagogi so plodno zborovali na FS v Ljubljani,  Delo,

22.4.1991.

67. Marjan Peneš: Molitev za slovensko šolo,  Družina, 28.4.1991.

68. Ljubljanske predvpisne travme,  Delo, 6.5.1991.

68. Janez Zalaznik: Neskladja med prijavami in razpisanimi mesti,  Delo, 7.5.1991.

70. Albert Avguštinčič: Učitelji: Neizpolnjene zahteve,  Delo, 4.5.1991.

71. F. Krainer: Skrivnost noči pri Lloretu de Mar,  Večer, 7.5.1991.

72. Dr. Tone Wraber: Prevlada družboslovja nad naravoslovjem,  Delo, 8.5.1991.

73. Anica Trinkaus: Velike prenove triletnih poklicnih šol,  Delo, 8.5.1991.

74. Janez Zalaznik: Manjše možnosti zaradi upadanja zanimanja,  Delo, 9.5.1991.

75. Janko Svetina: Skupščinska komisija: Zaključni izpit ostane,  Delo, 10.5.1991.

76. Ministrstvo za mladino,  Dnevnik, 10.5.1991.

77. Ranka Ivelja, Meta Roglič: Cerkve se ni bati. Cerkev je v službi sprave,  Dnevnik,

3.5.1991.

78. Ranka Ivelja: Alije možen kompromis?,  Dnevnik, 16.5.1991.

79. Emil Milan Pintar: Zaključni izpiti so nesmisel,  Delo, 17.5.1991.

80. Miha Zadnikar: Doktorja v predsedstvu bosta pomagala mladim,  Delo, 21.5.1991.

81. Janko Svetina: Ravnatelji prosijo, naj se prepreči razpad pouka v šoli,  Delo,
21.5.1991 .

82. Ana Knific in delavci Centrov za socialno delo: Podpora srednješolcem,  Delo,
21.5. 1991.

83. Miha Zadnikar: Dan pogajanj in bojev bodisi za dijaški ali strokovni kompromis,
Delo, 22.5.1991.

84. Po protestni še bela stavka,  Dnevnik, 22.5.1991.

85. Verske šole bodo odslej enakopravno vključene v sistem izobraževanja,  Delo, 22.5.1991.

86. Vanja Kržan: Kaj pa mnenje staršev,  Družina, 26.5.1991.

87. Janko Svetina: Vsi dijaki bodo dobili spričevala,  Delo, 1.6.1991.

88. Zdenko Kodrič: Enajsta šola pod mostom,  Večer, 14.6.1991.

89. Janko Svetina: Šolski zakon gre na drugo preizkušnjo v skupščino,  Delo, 30.7.1991.

90. Ranka Ivelja: Bodo učitelji spet stavkali?,  Dnevnik, 5.8.1991.

91. Jasna Kontler-Venturini: Nižja gimnazija je blizu,  Delo 7.8.1991.

92. Ranka Ivelja: Desetletniki so dojemljivejši  - intervju z Herto Orešič,  Dnevnik,

17.8.1991.

93. Ranka Ivelja: Učbeniška »zlata jama«,  Dnevnik, 31.8.1991.

94. Jasna Kontler-Venturini: Kako v dvanajstih minutah počistiti razred,  Delo,

4.9.1991.

95. Jasna Kontler-Venturini: Ravnatelji napovedujejo odhod,  Delo, 7.9.1991.

96. Marja Novak: V Sloveniji v prihodnje ne bo več vojaških šol,  Delo, 6.9.1991.

97. Zdenko Kodrič: Poskusna mala matura,  Večer, 20.9. 1991.

143

98. Odprto pismo gospodu dr. Venclju, vladi in našim poslancem,  Delo, 20.9.1991.

99. »Akademska svoboda « na Poljanah?,  Delo, 1.10.1991.

100. Bratstva in enotnosti ne bo več,  Večer, 2.10.1991.

101. Janko Svetina: So šole začele opuščati bralno značko in krožke?,  Delo, 3.10.1991.

102. Mnenje oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljublja¬
ni,  Večer, 19.10.1991.

103. Dr. Mate Simundžič: O pouku hrvatskega ali srbskega jezika v osnovnih šolah v
Republiki Sloveniji.  Večer, 19.10.1991.

104 Ivan Kraško: Član predsedstva - akviziter »Slovenca«? m  Dnevnik, 25.10.1991.

105. Janko Hamler: Proti predmetu »Obramboslovje in vzgoja za mir«,  Delo,

30.10.1991.

106. Miča Vipotnik: Z vojno zaznamovano otroštvo,  Dnevnik, 31.10.1991.

107. Žrtev razmer v šolstvu,  Večer, 7.11.1991.

108. Jasna Kontler-Venturini: Solniki na zagovoru v župnišču,  Delo, 8.11.1991.

109. Trgatev v razredu,  Večer, 9.11.1991.

110. Romana Spende: Tudi z znanjem v Evropi,  Delo, 13.11.1991.

111. Jasna Snežič: Odlaganju plačila naj ne sledi odpoved,  Večer, 13.11.1991.

112. Zdenko Kodrič: Bo vlada razumevajoča?,  Večer, 15.11.1991.

113. Jasna Snežič: Polletna spričevala v pozabo,  Večer, 28.11.1991.

114. Barbara Guček: Obtoženke oprostili zaradi pomanjkljivosti zakonodaje,  Delo,

29.11.1991.

115. Jasna Kontler-Venturini: Klasična gimnazija brez imena,  Delo, 1.12.1991.

116. Janko Svetina: Šolski inšpektorat od table na vratih do dela na terenu,  Delo,

3.12.1991.

117. Janko Svetina: Ministrstvo za šolstvo se poteguje za številne opuščene vojaške ob¬
jekte,  Delo, 2.12.1991.

118. Janko Svetina: Šolske naloge pred poslanci, Delo, 1.12.1991.

119. Ranja Ivelja: Ne na vrat na nos,  Dnevnik, 13.12.1991.

120. Ranka Ivelja: Šolski inšpektorji - skrbniki, ne policaji,  Dnevnik, 14.12.1991.

136 Mišljen je bil Ivan Oman.

144

SOLSKA DOKTRINA NA
SODOBNI PREIZKUŠNJI

Naslov tega poglavja je tudi naslov seminarja, ki ga je organizirala zanimiva firma
Enajsta univerza, d.o.o. novembra 1991 v Cankarjevem domu. Vodja posveta, g.
Dušan Macura, je uspel za sodelovanje pridobiti dr. Zdenka Medveša, dr. Darka
Strajna, dr. Janka Muska, dr. Boštjana M. Zupančiča, dr. Veljka Rusa, Antona
Simončiča, povabil pa je tudi mene. Prispevki so izšli v zbirki (1) in jih pripo¬
ročam v branje.

Dušan Macura je v uvodnem prispevku poskušal razložiti dejstvo, da ima vsaka
dejavnost, ki traja dovolj dolgo, svojo doktrino, ki je v bistvu globalni sistem us¬
klajevanja pisnih in nepisnih norm.

Kot rezultat zablode, da se dajo vsi ključni družbeni pojavi eksplicitno norma-
tivizirati, so postale doktrine dogme in dogme sredstva za indoktrinacijo.

Dobro je znano, da imata najbolj dodelani doktrini cerkev in armada, javni
šolski sistem pa naj bi ju po nekaterih ocenah celo presegal. Ob upoštevanju so¬
dobnih razmišljanj, da je kvaliteta nekega družbenega sistema tem večja, čim večja
je njegova stabilnost, stalnost in globalna vrednostna nesprejemljivost, postaja
jasno, da smo imeli v časih izjemnih doktrinarnih družbenih sprememb, sood-

145

govorni za posamezne segmente družbe, velike težave. Po eni strani slediti sodob¬
nim tendencam, zahtevam in standardom v svetu in po drugi strani zagotoviti do¬
ločeno stabilnost in kontinuiteto v delu obstoječega (v tem primeru) šolskega sis¬
tema. In morda ni naključje, da so bili zato največji zunanji pritiski na šolstvo s
strani cerkve (ki je temeljila na izdelani, vendar za sodobno mladino nespre¬
jemljivi doktrini) in vojske, ki je praktično razpadla in si poskušala prek novih (še
njej neznanih načel) vsaj obdržati razmeroma močan položaj v prejšnjem šolskem
sistemu.

Za srečanje sem pripravil prispevek z naslovom Izhodišča za prenovo slovenskega
izobraževalnega sistema  (2) in v njem v skladu s temo srečanja poskušal razložiti ne¬
katere principe, na podlagi katerih smo zasnovali razvoj slovenske šole in tudi
izvedli številne spremembe.

Da bi mnogih zadev ne pojasnjeval ponovno, sem se odločil prispevek objaviti
tudi v tej knjigi.

Srečanje takrat na žalost ni imelo večjega odmeva v javnosti, saj so ljudje v šol¬
stvu razmišljali po »starem« in pragmatično: Naj nam naročijo, kaj je prav.

Delno pa je bilo to posledica tega, da šolniki zelo malo berejo strokovne in teo¬
retske članke, ker so jih preveč navadili na okrožnice, navodila, sporočila, dekrete
ipd.

Izhodišča za prenovo slovenskega izobraževalnega sistema
Uvod

V tem prispevku bom poskušal predstaviti nekatera izhodišča za prenovo
slovenskega izobraževalnega sistema ter tudi konkretne rešitve, ki smo jih v
preteklih treh letih že izpeljali. Glede na namen posveta prispevek vključuje
tudi razmišljanja o doktrinarnih podlagah oz. bolje o ciljih, kijih poskuša¬
mo doseči z izobraževalnim sistemom.

O slovenskih doktrinah izobraževanja

D. Macura je v izhodiščih za posvet na temo šolske doktrine med drugim
zapisal, da je pot od doktrine do vsakdanje prakse (razen čudežno) nepre¬
hodna, če ni nekaterih markacij. Med temi omenja normativno in dejansko,
modeliranje, organiziranost, vrednotenje šolskega procesa in relacije med
vzgojo in izobraževanjem. Nedvomno so to izjemno pomembne stvari, ki pa
jih je mogoče v večini primerov uspešno, z ustreznim komparativnim
pristopom, ob upoštevanju domačih razmer in s sodelovanjem v mednarod¬
nih projektih definirati v vsakem izobraževalnem sistemu.

Večja težava pa je z doktrino. Doktrina je sistem teorij, trajnih vrednot,
skup načel > filozofija. Robni pogoji in cilji so tesno povezani z njeno opre¬
delitvijo. O sistemu si vsak predstavlja nekaj drugega ali o istem sistemu
meni povsem drugače kot njegov kompetentni sogovornik. Teorije in stališča
se hitro spreminjajo. Globalno in lokalno, v samem človeku, njegovem mi-
kro in makro okolju.

Težava pa se še poveča, če ni popolnoma jasno, kdo izbira, določa ali

146

odloča in kdo se lahko sploh s kom pogovarja. Alije v sodobni družbi proste¬
ga časa in celodnevnega dela sploh smiselno sprejeti državno doktrino izo¬
braževanja z 2/3 glasov v skupščini in na tako subtilnem, avtonomnem in
vitalnem področju storiti silo tretjini, ki misli drugače in še vsem, ki morajo
hoditi po poteh in do ciljev, ki jih ne marajo in jih ne vzamejo za svoje.

Govorim o izobraževalnem sistemu kot delu življenja družbe in sistemu,
ki se na različne načine vpleta v druge dele, je univerzalen in interna¬
cionalen. Zaradi vseh informacijskih možnosti ga ni mogoče zavreti. Razen
z brutalnimi posegi, ki človeka spet spravijo v samoodvisnost od lastnega
spomina in knjižnice ter v stanje osnovne inovativnosti preživetja.

Gre za dilemo: Alije lahko v neki družbi ali tako majhni državi kot je
Slovenija, več doktrin (ne samo šolskih) ali pa morda ne rabimo niti ene?
So ob eni ali več temeljnih doktrinah možne še nekatere nianse? Ali niso
nekatere vrednote, nazori in načela tako temeljne, trajne, planetarne, da jih
lahko zapišemo v svetovno ustavo in jih vzamemo kot aksiom? Ali pa je
ustava že tisti minimalni skupni imenovalec, ki zadovoljuje ljudi v nekem
okolju in ga poskuša država doseči tudi prek izobraževalnega sistema?

Mir, svoboda, prijateljstvo, okolju prijazno življenje. Je to tisto, kjer smo
si vsi edini?

Verjetno pa se že pri drugem razidemo. Saj svoboda pomeni različnost,
življenje po želji, ki je često v nasprotju z pojmovanji drugih. Tudi pravica
do nedela in podpore, ki jo velik del človeštva krepko izkorišča na račun
drugih. Večina našega življenja je namenjena podrejanju okolja, zato da bi
človek živel bolje, bolj prijazno. To življenje pa je po sedanjih civilizacijskih
normah daleč od okolju prijaznega. Pa tudi o ustvarjalnemu nemiru veliko
govorimo. In tako naprej.

Razmišljanje in poznavanje pragmatičnih rešitev v svetu nas pripelje do
ugotovitve, da v nobeni državi ljudje niso zadovoljni s svojim šolskim siste¬
mom. Niti vlada, niti državljani. Prva, ker ne dosega ciljev, saj njeno - po
njenem najboljšo - politiko podpira malo več kot polovica ljudi in še to red¬
ko več kot štiri leta. Državljani pa, ker menijo, da je potrošenega preveč ča¬
sa, živcev in mladosti za pridobljeno znanje.

Javni šolski sistem in izobraževalni sistem

Namerno tu ločujem šolski sistem od izobraževalnega. Ta drugi pridobiva
na veljavi. Z bolj prilagojenimi metodami, možnostmi izbire in tudi zaradi
neposredne uporabnosti. Državni »šolski« sistem namreč predpostavlja, da
državljani ne vedo, kaj je za njih dolgoročno koristno in da o usodi otrok
odločajo starši, ki pa so praviloma veliko premalo izobraženi, da bi vedeli,
da je treba biti bolj izobražen. V sistemih uravnilovke, bogatih podpor ali
ekonomsko dobro stoječih družbah je to tipičen problem. V marsičem ima
država prav.

Za velik del izven javnega šolskega sistema sta danes značilni temeljni
doktrini - uporaba in ekonomizacija znanja ter indoktrinacija.

Javni šolski sistem lahko poskuša problem omejenosti z doktrino reševati

zelo pluralno. Z izbirnimi predmeti, vsebinami, različno ponudbo različnih
šol ipd. Vendar je po mojem mnenju problem drugje. Sedanja šola je ne-
konkurečna informacijskim potrebam mladih. V tekmovanju s tehnološkim
posodobljanjem klasičnosti šole samo še izgublja. Le mentorsko človeški pri¬
stop, poglabljanje in pogovarjanje ter skupno delo na integralnih, mladini
zanimivih projektih ji lahko (in s tem tudi državi) omogoči kvalitetno zas¬
novo sistema in tudi sodelovanje v izobraževalnem sistemu.

Kritičen pogled na obdobje usmerjenega izobraževanja

V zadnjem času smo v Sloveniji opravili spremembe v šolskem in tudi izo¬
braževalnem sistemu. Za nekatere kritike, predvsem iz vrst znanstvene pe¬
dagoške stroke prehitro, češ da niso opravljene raziskave in še niso znan¬
stveno utemeljeni posegi. Obenem pa je ta stroka dajala vsa dolga leta »teo¬
retično« podlago za rešitve v slovenskem šolstvu in imela v zakupu šolsko
doktrino, katere nisem videl nikjer eksplicitno zapisane. Hudih posledic v
slovenskem šolstvu pa je veliko.

Pred spremembami v šolskem sistemu je bilo treba opraviti analizo
dosedanjega stanja, analizo njegove doktrine in posebej kvalitete izvedbe.
Številni tvorci usmerjenega izobraževanja trdijo, da je bila reforma dobro
zastavljena, vendar na žalost slabo izpeljana. Jaz trdim, da na srečo.

( Eden temeljnih ciljev na podlagi te doktrine je bil, da se javni šolski sis¬
tem izenači z izobraževalnim sistemom, saj se le na ta način lahko doseže
ustrezna in(doktrinacija). Kot posledica tega (tak sistem je neživljenjski in
praktično neizvedljiv v praksi) ni bilo primernega izobraževanja za ljudi po
končani formalni šoli, razvil pa se je sistem »z leti podarjenih « diplom z
državno verifikacijo ter napredovanje v višje izobrazbene nazive po letih
dela in položajih v službi.

Otroci so bili v obdobju največje možnosti za psihomotorični razvoj (med
3. in  7 . letom - pred vstopom v šolo) po slovenski doktrini prepuščeni sek¬
torju za socialno varstvo in skrbstvo, na srečo pa so v vrtcih vzgojitelji spoz¬
nali to zmoto in daleč presegali idejo o varovanju otrok v času odsotnosti
staršev od doma.

Enotna osnovna šola naj bi dajala enake možnosti vsem razen nekate¬
rim, ki te uravnilovke res niso zmogli. Za otroke z motnjami v razvoju so
organizirali šole s prilagojenim programom in s tem priznali, da je celotno
» preostalo osnovno šolstvo z neprilagojenim programom. Kljub najbolj  » na¬
predni« doktrini na svetu pa preko 10 % otrok te osnovne šole ni končalo,
prek 30 % osnovnošolcev pa ne nadaljevalo šolanja v srednji šoli.

Za tiste bolj sposobne je bila šola prelahka, vendar prenatlačena z razno
faktografijo in dodatnimi zaposlitvami. Znanje ob zaključku osnovne šole
pa je bilo daleč za načrtovanimi pričakovanji.

Usmerjena srednja šola je temeljila na velikem zaupanju v državo in
njeno gospodarstvo, ki je za nekaj let naprej natančno vedelo, koliko ljudi
bo rabilo in s kakšnim znanjem. In na vertikalah. Z odpravo zaključnega
izpita je vsaka šola dobila možnost in priložnost, da je sama dajala mnen-

je o svojem delu in s tem tudi spričevala svojim učencem. Prek 100.000
ljudi, za katere se je že pred leti natanko vedelo, kaj bodo delali po končani
šoli, pa je sedaj brez dela in brez idej, kaj bi počeli, čeprav lahko ustanovi¬
jo podjetje v nekaj urah.

Katastrofalni del slovenske šolske doktrine je bilo načelo, da je le uni¬
verza ustanova, kjer se lahko uči ali študira po srednji šoli. Ta je zato vedno
v precepu; spustiti kriterij ali povečati osip, namesto da bi izbrala tretjo
varianto: pomoč pri odpiranju neuniverzitetnega posreduješolskega izo¬
braževanja.

Ko pogledamo sistem celovito, vidimo še učitelje, ki so jih sistematično
učili, kako se uči » doktrinarno« pravilno ter dojamemo celotno organizacijo
in spoznamo financiranje slovenskega šolskega sistema, nam postane slika
in celoten scenarij zgodbe osemdesetih let jasen. Namenoma pravim osemde¬
setih let, kajti v zadnjih 15 ali 20 letih se je razvila v slovenskem šolstvu
doktrina, ki jo je spremljalo geslo: Tujih stvari ne bomo prenašali v naš sis¬
tem. Prevladal je »pojem« domačega znanja in provincialni monopolizem
je lahko zavladal. Ta unikatna doktrina, ki je uradno pravzaprav sploh ni
bilo, je bila razmeroma sprejemljiva kar za večino učiteljskega kadra in
drugih množic, zaposlenih v šolstvu. Bolj si bil na liniji, več si imel od tega.
Vsakdo se je lahko vtikal v vse, znanja in drugih rezultatov dela šole ni
meril nihče. Delo v razredu in s študenti je postajalo nujno zlo. Učenci pa
so svoj subjekt izražali prek mladinskih organizacij, šolskih skupnosti ipd.,
namesto da bi to počeli pri pouku.

Spremembe v slovenskem šolstvu

Spremembe, kijih razmeroma hitro uvajamo v slovensko šolo v zadnjih treh
letih temeljijo v organizacijskem delu na mednarodnih primerjavah šolskih
sistemov in na viziji izobraževalnih sistemov v bodočnosti. Da so spremem¬
be nujne, je jasno tudi iz zgoraj navedenih besed, zelo natančno pa nam to
povedo konkretne številke o slabi izobrazbeni strukturi v Sloveniji in šibkem
znanju diplomantov, obenem pa o neverjetno visokem osipu, ki si ga privošči
slovensko šolstvo.

S spremembami želimo doseči celovitost slovenskega izobraževalnega sis¬
tema in njegovo kompatibilnost z zahtevami in cilji danes najkvalitetnejših
izobraževalnih sistemov v svetu. Gre za sistem s kvalitetno in raznoliko
ponudbo javnega šolstva in številnih drugih oblik izobraževanja. Mednje
sodi tudi kvalitetna tuja ponudba. Obenem pa moramo dati nekaterim ele¬
mentom tega sistemu tudi ustrezno slovensko značilnost. Tu ne gre le za
slovenski jezik, krajevno zgodovino, geografijo ipd. To je logični sestavni del
vsakega nacionalnega izobraževalnega sistema. Pač pa gre za modele in
pristope, ki temeljijo na tradiciji, običajih, posebnostih. Pa tudi za povsem
nove ideje in rešitve. Le-te pa bo, še bolj kot prve, treba temeljito prevetriti
na mednarodnem šolskem polju in se držati načela: Nobena stvar, ki je
dobra samo za nas, ni dobra.

Pri vsebinskem delu je temeljno izhodišče upoštevanje zmožnosti in

potreb otroka v določenem razvojnem obdobju in državljanov v določenem
življenjskem obdobju. Gre za povsem znanstveno in strokovno delo, ki
zahteva temeljito interdisciplinarno delo in redefiniranje šolanja in dela
naših učiteljev. To je proces, ki pa ga je mogoče zelo pospešiti. S postavitvi¬
jo robnih pogojev, zahtev in objektivno merljivih ciljev, kjer je le-to mogoče.
Gre torej za preusmeritev v kombinirano - ciljno programsko zasnovan sis¬
tem, ki omogoča v ciljnem delu avtonomijo iskanja poti do zahtevanih
rezultatov in v programskem v izbiri programa.

Temeljne usmeritve sodobnega šolskega izobraževalnega sistema so:
kvalitetna temeljna in izbirna konkretna znanja, razvijanje sposobnosti za
visokokvalitetne miselne procese in aktiviranje potencialov človeka ter obli¬
kovanje kulturne osebnosti. Morda je to v grobem dovolj za izhodišče.

Na področjih, ki so po celem svetu praktično enaka (naravoslovje, mate¬
matika, tehnika, informatika, tuji jeziki) ali lokalno obarvana, vendar na
enakih podlagah (geografija, zgodovina, del družboslovja), so načela, cilji
in poti bolj ali manj jasne. Tudi pri maternem jeziku so temeljna izhodišča
mednarodno dobro določena. Ob upoštevanju regionalnih, krajevnih in dru¬
gih značilnosti so mogoče tudi večje razlike, vendar morajo te slovenski stro¬
kovnjaki utemeljiti na mednarodnih srečanjih in ne s pritiski v domačih to¬
gih. Vsaka dobra ideja in pobuda najde danes mesto tudi v svetu, saj si vsi
prizadevajo imeti dober izobraževalni sistem.

Praviloma pa naj se razne »začasne « ali zelo posebne in najbolj mo¬
derne teme obravnavajo v izbirnem delu, indoktriname pa izven šole, pri če¬
mer je treba odraščajočo mladino pred slednjimi čimbolj zaščititi, saj gre
predvsem za cilje dnevne politike in raznih religioznih ter interesnih zdru¬
ženj.

Sola naj z načinom dela in vzorom učiteljev ter odnosi med učenci in
učitelji, zaposlenimi na šoli, starši ter razmerjem do okolice in okolja, zago¬
tovi temeljne vzorce obnašanja ali ravnanja. Klasični vzgojni predmeti pa
naj dobijo svoje mesto v tem okviru.

Zeto pomembne odločitve bodo glede izobraževanja otrok do vstopa v
šoto, v letih, ki so izjemno pomembna za otrokov razvoj. Verjetno pa bo pre¬
vladala ponudba od tretjega leta naprej, ko naj bi bil vsak otrok deležen
strokovne pomoči. Pri tem ne gre za pošolanje vrtcev, ampak za vključevan¬
je otrok v izobraževalni sistem.

Kljub številnim mnenjem, da se preveč pozornosti danes v svetu (posebej
pa je to veljalo za socializem) namenja manj sposobnim, motenim in
prizadetim, sem prepričan, da se celovitost in tudi kvaliteta nekega šolskega
sistema ocenjuje po tem, kako skrbi za to populacijo. Seveda v sklopu priz¬
navanja različnosti in drugačnosti, vendar s trdnim prepričanjem, da so
znanja in veščine, ki jih v procesu šolanja ta populacija pridobi, predpogoj
za njeno kvalitetnejše (samostojnejše) življenje in da se ne izhaja iz stališča,
da gre za socialo, usmiljenje ipd.

Glede vrtcev in šolanja otrok z motnjami v razvoju v Sloveniji še nismo
preživeli in presegli varstveno - socialno usmiljeniške doktrine, ki v novej-

150

šem času vključuje še pojem družine, kot da le-ta za druga starostna obdob¬
ja in populacije ni važna. V resnici pa gre le za prelaganje bremen in odpi¬
ranje možnosti za indoktriname posege na teh tako vsestransko občutljivih
populacijah.

Merjenje znanja

V predmetnikih se uveljavlja sistem obveznih in izbirnih predmetov in vse¬
bin ter zahteve za znanje pri posameznem predmetu na več nivojih. Obenem
pa uvajamo jasne kriterije znanja in veščin za prehod iz enega sistema
šolanja v drug sistem in certifikatni sistem, ki je vključen v mednarodnega,
kjer le-ta obstaja, ali pa je primerljiv z državami, kjer je določen segment
šolanja najbolj kvaliteten.

Tako je uveden po končani osnovni šoli preizkus znanja iz treh predme¬
tov (pripravlja se podoben v nižjih razredih), na srednjih šolah je zaključni
izpit, kjer bomo poskušali čimprej zagotoviti eksternost izpitov in postav¬
ljanje zahtev pri strokovnem in praktičnem delu s strani stroke, ki zaposlu¬
je diplomante. V letu 1995 bo uvedena slovenska matura kot pogoj za pre¬
hod na univerzo, v letu 1992 pa bo zaključila šolanje prva generacija v Slo¬
veniji šolanih maturantov, ki bodo opravljali mednarodno maturo.

Gre le za del sistema za ocenjevanje znanja, ki se preizkuša eksterno,
medtem ko se notranji šolski proces transformira v sistem preverjanja znan¬
ja zaradi optimalnejšega vodenja izobraževanja. Namesto sedanjega ocen¬
jevanja in iskanja neznanja. Z integriranim pristopom in reševanjem prob¬
lemov se preverja in ocenjuje znanje na vseh nivojih, posebej pa sposobnost
uporabe znanja.

Univerza in nadaljevalno šolanje

Popolnoma jasno mora postati dejstvo, da je univerza sestavni del
izobraževalnega sistema (zaenkrat predvsem javnega šolstva) in da se mora
s svojimi kriteriji in zahtevami vključiti v ta sistem. Dosegati mora medna¬
rodne kriterije znanj in diplomskih del, poti do tega pa so stvar njene avto¬
nomije. In enako velja za vsako strokovno institucijo, strokovnjaka in učen¬
ca ali študenta v izobraževalnem sistemu.

Poleg univerzitetnega šolanja se pričenja razvijati neuniverzitetno po-
srednješolsko formalno izobraževanje, ki bo zagotavljalo šolanje vsem, ki
bodo uspešno opravili zaključni srednješolski izpit in različne oblike šolan¬
ja in napredovanja za diplomante poklicnih šol.

Hkrati s tem se razvija in dopolnjuje izobraževalni sistem za celotno
življenjsko obdobje in za vso populacijo.

Podaljševanje obveznega formalnega izobraževanja

V Sloveniji bo treba čimprej podaljšati obvezno izobraževanje. Mladina naj
bi imela možnost vsaj 10-letnega izobraževanja, večina pa 12- oz. 14-let-
nega, to je končano višjo šolo. Brez bistveno drugačne šole oz. drugačnih
oblik izobraževanja tudi za mladino (izobraževanje na domu, koledži,

151

samoizobraševanje, kombinirano izobraževanje ipd.) ob podaljševanju for¬
malnega izobraževanja ne bo šlo.

Zaključek

Morda bi moralo biti eno od temeljnih izhodišč slovenskega izobraževalne¬
ga sistema, da imamo razmeroma malo ljudi, od katerih je vsak nadarjen
(pa ne vsi za isto) in mora optimalno razviti svoje potenciale. V majhni,
sicer lepi deželi na prepihu sredi Evrope se bo moral vsak slovenski držav¬
ljan krepko potruditi, če bo želel živeti po evropskih kriterjih. V državi brez
materialnih in energetskih bogastev nam to omogoči lahko le kvalitetno zna¬
nje. Tega pa nam lahko v veliki meri zagotovi dober izobraževalni sistem, v
katerem ima šolski sistem zelo pomembno mesto.

Literatura

1. Zbornik Šolska doktrina na sodobni preizkušnji,  Enajsta univerza, Ljubljana 1991.

2. S. Zakrajšek: Izhodišča za prenovo slovenskega izobraževalnega sistema,  Zbornik
Šolska doktrina na sodobni preizkušnji, Enajsta univerza, Ljubljana 1991.

152

POLOŽAJ ZAVODA SR
SLOVENIJE ZA ŠOLSTVO
V SLOVENSKEM ŠOLSTVU

Ce bi mi nekdo v začetku leta 1989 omenil, da bom poleti direktor Zavoda SR
Slovenije za šolstvo, bi menil, da nekaj z nama ni v redu. Prvič sem kot pomočnik
ravnatelja prof. Janeza Šušteršiča na Srednji naravoslovni šoli Ljubljana (pred
letom 1980 in sedaj spet Gimnaziji Bežigrad), vodja Raziskovalne enote, učitelj ke¬
mije in razrednik imel kar dosti, in to zanimivega dela, z izjemno bistrimi in
delavoljnimi učenci. Strokovno delo sem dopolnjeval še z raziskovalnim delom in
predavanji na fakulteti (FNT kemija in kemijska tehnologija), v prostem času pa
sem delal kot trener za skok v višino pri Olimpiji. Moj najboljši atlet Sašo Apo-
stolovski (rekorder Slovenije in Jugoslavije v skoku v višino z 230 cm in drugi s
svetovnega študentskega prvenstva) je imel takrat še ambicijo preskočiti blizu 240
cm, zato sem porabil zanj veliko časa. Treniral pa sem še 10 atletov, ki so preskočili
200 cm. 137

Kot drug zadržek, zaradi katerega nisem nikoli niti pomislil na državno uprav¬
no šolsko službo, je bil negativen odnos šolnikov do teh ustanov, pa tudi sam sem
v sicer redkih stikih z Zavodom začutil neživljenjskost in togost te službe, čeprav
pa so bile sicer redke izkušnje z nekaterimi ljudmi v upravi tudi zelo pozitivne.

Glavni razlog, da sem sploh začel razmišljati o službi v državni upravi, je bila
nenadna ponudba takratnega predsednika komiteja za šolstvo in šport dr. Ludvika
Horvata, ki mi je, ko sva se videla v marcu 1989 na okrogli mizi o akademski svo¬
bodi na bežigrajski šoli, rekel: Vabim te, da prideš k meni za direktorja Zavoda.
Razmisli, določi svoje pogoje, pokličem te čez nekaj dni.

Dr. Horvat je bil skupaj z dr. Borisom Frlecem med prvimi vodilnimi ljudmi v
Sloveniji, ki so ga začeli zanimati moji članki in delo z nadarjenimi učenci ter z
mladimi raziskovalci, sistem uvajanja prispevka staršev - le-tega smo na bežigraj¬
ski šoli uvedli že leta 1988, in projekt uvajanja mednarodne mature, pri katerem
sem tudi sodeloval. Nasploh je bežigrajska šola slovela (in upam, da bo tudi vna¬
prej) po kvaliteti in dobrem delu z dijaki, selekcija za vstop je bila huda, tako da
so bili med starši naših dijakov številni takratni in tudi bodoči politiki in drugi
slovenski veljaki, ki so na srečo dosti dali na izobrazbo svojih otrok.

137 Toliko jih danes ne premore vsa Slovenija.

153

Dr. Ludvik Horvat

Vsa zadeva je bila zame kot strela z jasnega, saj je bilo z vlado dogovorjeno, da
nas na šoli pustijo na miru, da v miru izpeljemo projekte, ki bi bili model sloven¬
skemu predakademskemu šolstvu. To nama je z ravnateljem Janezom Šušteršičem
obljubil podpredsednik vlade dr. Boris Frlec, s katerim sva bila sodelavca na In¬
stitutu Jožef Stefan. Ker pa je dr. Frlec odšel za veleposlanika v Bonn, dogovor
očitno ni več veljal.

Kasneje sem tudi sprevidel, da se je Šinigojeva vlada zavedala konca, starejši,
premeteni politiki so si iskali opcije v »novih časih«, na pomembna strokovna
mesta pa so porinili mlajše, manj obremenjene ljudi, verjetno v upanju, da na ta
način spremembe ne bodo prehude. Ali pa smo bili nekateri enostavno žrtvovani?

Kmalu po tem pogovoru sva se z dr. Horvatom oglasila pri predsedniku Izvr¬
šnega sveta SR Slovenije tov. Dušanu Šinigoju na informativni sestanek, kjer sem
dobil dovolj jasna zagotovila, da se Slovenija resno pripravlja na Evropo 92 in da
bi bila moja naloga postaviti strokovne temelje za sodoben slovenski šolski sistem,
ki bi dosegal visoke standarde, država pa bi se potrudila zagotoviti večji delež za
šolstvo v proračunu in pomembnejši položaj šolstva. Ne gre tudi pozabiti, da je
imelo področje vzgoje in izobraževanja v tistem času v skupščini četrti zbor, ki ga
je vodil Niko Zibret, in ta je bil sposoben izboriti v šolstvu veliko več denarja kot
kasnejši šolski poglavarji. Svoje obljube je dodal še minister Horvat, dobil sem ne¬
kaj gradiva o delovanju šolskega sistema in nalogah Zavoda in si vzel čas za študij
in dokončno odločitev.

Ko sem štirinajst dni prebiral gradivo o tem, kaj vse je v šolstvu in kakšne so
naloge Zavoda, sem prvič dojel obsežnost tega sistema in veliko odgovornost, obe-

154

fotoarhiv Dela

nem pa videl tudi izjemno možnost za spremembe in uvajanje novosti, ki jih je
šolstvo potrebovalo in ki smo jih vsaj na področju srednje šole med drugim pri¬
pravljali tudi na bežigrajski šoli.

Vrtci, celotna osnovna šola, srednja šola, izobraževanje odraslih, šolstvo manj¬
šin pa šolanje otrok z motnjami v razvoju, skrb za zdomske otroke, izobraževanje
učiteljev, skrb za učbenike itd., vse to je spadalo pod Zavodovo skrb.

Iz pravilnika o organizaciji del in nalog Zavoda SRS za šolstvo (1), ki je bil
sprejet na 61. seji Odbora Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije za politični sis¬
tem in družbene dejavnosti, sem videl, da bom imel zelo težavno delo. Zavod je
imel zapisanih kar 17 sklopov glavnih nalog, ki so bili razdeljeni na podnaloge,
delati pa je moral za vsakogar, ki se je spomnil, da kaj rabi v šolstvu. V posebnih
členih so bile posebej opisane naloge na področju uslužnostne dejavnosti za
izobraževalne in druge skupnosti ter razne organe in naloge s področja ljudske
obrambe in družbene samozaščite.

Priprava programov, uvajanje, evalvacija, inšpekcija, pisanje poročil vsakomur,
ki si jih je zaželel, servisiranje občinskih in vladnih struktur ipd. so bili naloge in
področja, ki jih je bilo treba obvladati z 220 ljudmi, poseljenimi na treh lokacijah
v Ljubljani in še na osmih po vsej Sloveniji.

Minister dr. Ludvik Horvat je še pred mojim dokončnim pristankom na red¬
nem letnem srečanju Zavoda v Škofji Loki razglasil, da pridem jeseni v hišo za
direktorja in to nato tudi uporabil kot neko vrsto pritiska na mojo odločitev.

Dokončno pa sem se odločil, ko sta mi na ponovnem sestanku pri predsedniku
Šinigoju on in dr. Horvat zagotovila, da bosta izpolnila pogoje glede strokovne
avtonomije, denarja za delovanje Zavoda in moje plače, ki je bila takrat okrog
2.500 mark neto, ob odhodu iz Zavoda, slaba tri leta kasneje, pa dobrih 1.000
mark. Kot poseben pogoj pa sem postavil pomoč pri mednarodnem sodelovanju,
uvajanju mednarodne mature in prostorski preureditvi bežigrajske šole v sodob¬
no srednjo šolo po evropskih merilih. Moj posebni pogoj pa je bil dodaten denar
za naloge in projekte Zavoda in menim, da vsi, ki se spominjajo mojega dela na
Zavodu vedo, da zaradi pomanjkanja denarja nikdar ni zastalo nobeno delo.

Naj omenim, da sta omenjena vladna funkcionarja izpolnila vse obljubljeno in
da mi je bilo resnično žal, da nismo mogli skupaj zaključiti štiriletnega mandata
in izpeljati začrtanih nalog. Z dr. Horvatom sva se pri delu zelo ujela in tudi spo¬
prijateljila. Po odhodu z mesta predsednika komiteja je bil tudi moj svetovalec na
Zavodu (s tretjinskim delovnim časom) in kasneje tudi sodelavec pri mnogih pro¬
jektih in sprejemanju odločitev. Bil je tudi med redkimi, ki me je podprl v kri¬
tičnih situacijah in končno ob odstopu. Med projekti, pri katerih sva kasneje sode¬
lovala, naj omenim predvsem uvajanje športnih oddelkov, uvajanje mednarodne
mature idr. Tudi sedaj še sodelujeva pri nekaterih projektih in veljava vsa leta za
nekakšno opozicijo trenutni šolski oblasti. Trdno pa verjameva, da smo lahko v
Sloveniji povsod, kjer se spravimo resno na delo, med najboljšimi na svetu in sva
takšne projekte z veseljem pripravljena podpreti.

Na mesto direktorja Zavoda sem bil sprejet brez predložitve kakršnega koli
programa, kar sem takrat razumel kot veliko zaupanje vlade in posebej dr. Horva¬
ta, pozneje pa ugotovil, da od direktorja Zavoda nikoli ni nihče pričakoval pro-

155

grama, ker so mu itak povedali, kaj mora delati. Kljub temu sem program pripra¬
vil kasneje po imenovanju in ga predstavil na eni od zadnjih skupščin Izobraže¬
valne skupnosti Slovenije, ki jo je vodil Niko Zibret, septembra 1989. Delegati so
me gledali kot čudo, kajti stroka jih itak ni nikoli zanimala, tako da jih je šele
Niko Žibret pozval ob eni naslednjih točk, naj se vsaj s kratkim ploskanjem zahva¬
lijo novemu direktorju Zavoda za trud. To so res tudi storili in si verjetno mislili
svoje ali pa tudi nič(?).

Govor sem objavil tudi v Prosvetnem delavcu - zdaj Šolskih razgledih, v okto¬
bru, objavljam pa ga kot enega svojih temeljnih dokumentov tudi v tej knjigi. Tudi
danes, po šestih letih, bi se brez sramu spet podpisal pod podoben tekst.

Govor v skupščini izobraževalne skupnosti Slovenije 21. 9. 1989

Spoštovani!

Imam nalogo in obenem čast, da vam kot direktor Zavoda SRS za šolstvo
predstavim nekatere poglede in predloge, ki smo jih oblikovali ob načrto¬
vanem nadaljnjem razvoju našega šolstva. Ob predstavitvi moram že
vnaprej povedati, da mi je dobro poznano dejstvo, da izobraževanje obstaja
že več tisoč let, da so bile številne od stvari, ki jih omenjam danes tudi pri
nas že urejene in so v glavah razumnih ljudi ohranjene do danes. Na neka¬
terih področjih pa gre za nove usmeritve, pač skladno z razvojem v svetu.

Izvršni svet SR Sovenije me je na to mesto postavil verjetno predvsem
zato, ker sem več let delal v ekipi na Srednji naravoslovni šoli v Ljubljani,
kjer smo večino tega, kar si Slovenija želi v šolstvu čez nekaj let, že dosegli.

Dober osnovni program z nivojsko diferenciacijo, številne možnosti za izbiro
aktivnosti pri pouku in ob njem, posebna skrb za nadarjene, pa tudi tiste, ki
jim gre v šoli težje, povezovanje s kvalitetnimi institucijami in vključevan¬
je staršev. Stalno posodabljanje pouka in razvijanje novih metod dela ter
prenos znanja iz raziskovalne enote šole, v kateri sodeluje okoli 40 doktor¬
jev znanosti z univerze in inštitutov. In končno možnosti za izobraževanje
profesorjev in njihovo strokovno napredovanje ter stopanje v mednarodni
prostor s sodelovanjem na tekmovanjih, raziskovalnih taborih, izobraževan¬
ju v tujini in mednarodno maturo.

Bil sem tudi med pobudniki in ustanovitelji velikega ljubljanskega pro¬
jekta, v okviru katerega skrbimo za razvoj talentirane mladine in za kar
Ljubljana namenja precejšnja sredstva.

Delal sem torej v okoljih, kjer smo dokazali, daje mogoče s trdim delom,
znanjem in denarjem tudi pri nas mogoče doseči mednarodno kvaliteto, saj
človeški potencial ni nič slabši kot drugje.

Ob tek izkušnjah pa je pomembno, da dobro poznam slabosti sedanjega
sistema dela in financiranja v šolstvu, ko rezultatov dela nihče ne preverja,
ko so šole za dobro delo finančno celo oškodovane, učenci in učitelji često
preobremenjeni glede na učinek dela in ko so številne rešitve v šolstvu izde¬
lane na povsem nestrokovnih osnovah. Smo tudi v času, ko pedagoški kader
nima kvalitetnega osnovnega izobraževanja, že več let pa praktično nobene-

156

ga stalnega izobraževanja in ko prenosa kvalitetne učne tehnologije v prak¬
so preprosto ni, zato ker te tehnologije praktično nihče sistematično ne razvi¬
ja. In končno smo v času, ko smo vsa merila postavili na nivo preživetja in
zato tudi pri otrocih, njih vzgoji in izobraževanju, politiki ne govorijo o opti¬
malnih možnostih in standardih, ampak o minimalnih. V času, ko se je
brezplodno razpravljanje in podružbljanje v dvomilijonskem narodu, ki na
vsakem področju ne premore ponavadi niti enega vrhunskega strokovnjaka,
zavleklo v vse sisteme in nivoje in ko vsaj v šolstvu nihče ne ve, za kaj je
kdo zadolžen, odgovoren in tudi kriv.

Mesto direktorja Zavoda sem sprejel pogojno, ker sem ocenil, da ima
ekipa, ki ta čas vodi slovensko politiko, namere, da se stvari na področju
šolstva uredijo, nekatere med njimi zelo hitro. Nekateri podatki tudi kažejo,
da bodo učenci in učitelji še kar naprej hodili v šolo kljub morebitnim našim
zgodovinskim sklepom, kar nas obvezuje h kontinuiranemu delu. Nov način
organiziranja z določenimi pristojnostmi in odgovornostjo ter večji delež za
šolstvo v narodovem proizvodu so gotovo predpogoj za boljše šolstvo.

Naj že v začetku omenim, da se zavzemam v bodoče za to, da bo sloven¬
ska skupščina konkretno obravnavala program šolstva v Sloveniji in se
odločila za njegov program in plačilo tega ter nato pustila ministrstvu za
šolstvo in sistemu šolske organizacije v Sloveniji, da strokovno izpelje nalo¬
ge. Na to opozarjam zato, ker je velika želja politikov, da družbene dejav¬
nosti potisnejo generalno v en resor, kjer se začne znana bitka med nemate¬
rialnimi proizvajalci.

Ob tem mislim tudi na to, da bo skupščina SR Slovenije morala šolstvu
določiti cilje v mednarodnem prostoru. Odločiti se bo morala, ali bo vložek
na učenca okoli 1.000 $ kot doslej v Sloveniji ali 2.500 $ kot v razvitem
svetu. Ali pa morda le 140 $, kot premorejo za šolstvo (duhovno ?) revne
države. Ne vidim namreč možnosti za dosego evropske kvalitete šole po meri
otroka z 2,5-krat manjšim vlaganjem v šolstvo kot v Evropi. Zavedati se
torej moramo, da je pri primerjavi vlaganja v šolstvo bistvena relativna
vrednost vložka na učenca in ne odstotek od narodnega dohodka.

Vsem tistim nejevernežem, ki ne vidijo zadostnega vliva družbenega
interesa ob takem načinu dela, lahko odgovorim z rezulati nekaterih
raziskav, ki kažejo, da je delo učiteljev in šole pod izjemno in stalno kon¬
trolo staršev, ki so gotovo tisti, ki svojemu otroku želijo najbolje, neposred¬
nega okolja , kjer učenci živijo, in porabnikov, ki zaposlujejo oz. nadalje izo¬
bražujejo diplomante šol. Družba pa svoje pogoje postavi s programi in nor¬
mativi ter kontrolo učinka izobraževanja. Zadnji čas pa je, da se preneha
zavogalno vtikanje v delo šolskega sistema, ampak naj se o zadevah javno
razpravlja na znanstvenih in strokovnih panelih z argumenti in referen¬
cami. Ob tem je posebej potrebno zagotoviti tudi status samostojnega in od¬
govornega ravnatelja ter učiteljev, ki so za svoje delo odgovorni državi. Tudi
v šolah so namreč veliko število sposobnih ljudi onemogočili, oz. jih iz njih
celo pregnali slabi delavci s pomočjo raznovrstnih braniteljev, pri čemer
poenostavljajo učiteljevo delo na delo v materialni proizvodnji.

157

Na podlagi teh usmeritev bo mogoče Zavod SRS za šolstvo postaviti v
vlogo nosilca razvoja slovenskega šolstva, ki bo prek vključevanja Uni¬
verze, inštitutov in tujih institucij, sodelovanja učiteljev v šolah ter s pro¬
jektnim načinom dela zagotavljal kvalitetno spremljanje dosežkov v svetu,
prispeval svoj delež k temu znanju in obenem s prenosom teh dosežkov v šole
zagotavljal dobro šolo. Gre torej za prvo bistveno spremembo v politiki
Zavoda, ko naj bi strokovnjaki povedali politiki, kaj je treba storiti in ne
obratno. Ob tem moram reči vsem tistim, ki se bojijo za svoj kruh v predvi¬
deni organiziranosti, da je strokovnjakov in posebej raziskovalcev na po¬
dročju šolstva pri nas izjemno malo, dela pa veliko. Velja tudi pripomniti,
da je izobraževanje v razvitem svetu zelo velik posel. Ob tem morda tudi
moje razmišljanje o vlogi vrhunskih slovenskih strokovnjakov pri razvoju
slovenskega šolstva. Neizmerno si bom prizadeval, da bomo vse te ljudi
vključili v strokovno znanstveni svet zavoda od priprave raziskav in pro¬
jektov do izvedbe in sinteze rezultatov, namesto dosedanje politike, ko so
večkrat ti strokovnjaki dobili v strokovnih svetih gradiva, ki so jih pripravi¬
le druge ali tretje garniture v Sloveniji. Ob slovenski majhnosti je namreč
nemogoče kopirati modele velikih dežel, ki imajo lahko tudi več izjemno
kvalitetnih skupin na istem področju, verjetno pa je smiselno vključevati
tuje ali mešane raziskovalne in ekspertne skupine. Posebno pozornost bomo
namenili svetovalnim ekipam uspešnih ravnateljev in drugih delavcev v
šolstvu, v naše ekipe pa bomo vključili tudi najboljše strokovnjake, ki so v
okviru sedanjih PIS skrbeli za kvaliteten razvoj programov v svoji stroki.

Druga bistvena sprememba v delu Zavoda, ki jo načrtujemo, temelji na
dejstvu, da mora šola maksimalno upoštevati razvojne potrebe in interese
otrok in upoštevati ter razvijati osebnost mladih na splošnih, trajnih in že
preizkušenih osebnostnih vrednotah. To smo dolžni tudi zaradi mednarodne
konvencije o zaščiti otrok, ki med drugim zahteva enakopravne možnosti za
šolanje, ne glede na socialni izvor. To pa v sodobni šoli pomeni predvsem
upoštevanje različnosti učencev in iskanje različnih poti za delo z njimi.
Številčno majhen narod si mora še posebej prizadevati, da poskrbi za
vsakega svojega državljana, kar verjetno za Slovence, ki smo izjemno revni
z (razen s pokrajinskimi lepotami) naravnimi resursi, še posebej velja.

Ob tem moramo opozoriti na zdravstvene probleme otrok in mladine, ki
često izhajajo iz nezdravega življenja (tudi zaradi režima dela v šoli) in
nezadostne športne aktivnosti. Posebno v Ljubljani je premalo telovadnic,
kar se kaže na zdravju srednješolske mladine. Ob vedno večji športni aktiv¬
nosti staršev in urejeni družbeni prehrani in delovnem standardu v delovnih
organizacijah popolnoma mimo sprejemamo, da številnim šolarjem ne za-
gotavljamd v šolah niti osnovnih pogojev za življenje.

Zavzemali se bomo, da bomo vsa okolja, ki ne skrbijo pošteno za svojo
šolsko mladino, javno pozivali, da uredijo stanje ali pa prepustijo svoje
mesto bolj zainteresiranim za vzgojo in izobrazbo mladine.

Ob takšni usmeritvi dela bo treba temeljito povečati tudi odgovornost
otrok in staršev, obenem pa tem tudi kvalitetno svetovati, kakšne so možnosti

158

njihovih otrok za določeno stopnjo izobrazbe pa tudi za zaposlitev oz. študij
po končani šoli. Podjetja in druge organizacije, ki potrebujejo razne speci¬
fične kadre, se bodo morale aktivno vključiti v usmerjanje učencev v njihove
programe oz. organizirati svoje specialno izobraževanje. Preprečiti pa bo
treba takšen sistem šolske mreže, ki usmerja po imaginarnih potrebah
zastarele industrije, ne glede na želje in sposobnosti otrok.

Takšen pristop zahteva v šolstvu premik na podlago osnovnih spoznanj
pedagoških znanosti, splošnih ter specialnih metodik in daje večji pomen
tudi vzgoji mladine. Druge znanstvene discipline in strokovne panoge se
morajo v šolski proces vključevati po določenih pravilih, vertikalno in hori¬
zontalno usklajeno ter po obsegu in zahtevnosti, različno za določene
skupine otrok oz. mladine. Slovensko univerzo, inštitute in Zavod SRS za
šolstvo čaka tu težka naloga.

Ob tem imamo na Zavodu že pripravljen predlog projektnega dela z
vključevanjem vseh strokovnjakov na določenih raziskovalnih in razvojno
aplikativnih projektih ob vključevaju znanja, pridobljenega na raziskoval¬
nih projektih v okviru univerze in pedagoškega inštituta. Program vključuje
tudi delo učiteljev po šolah. Vedno več je tudi učiteljev na podiplomskem
študiju, tako da lahko tudi izvajamo v šolah kvalitetne projekte.

Ob načrtovanju nacionalnega programa je treba nujno vključiti v sklad
tudi del sredstev za razvoj slovenskega šolstva, kot je to v navadi v vseh
velikih in uspešnih sistemih. Za sredstva iz tega sklada pa bo lahko kan¬
didiral vsakdo, ki bo lahko kvalitetno opravil delo.

Na Zavodu bomo poskušali zagotoviti takšne normative za svoje delo,
da bodo svetovalci sodelovali z manjšim številom šol oz. drugih ustanov,
vsak svetovalec pa bo opravljal delo le na tistem področju, za katerega je
usposobljen. Svetovalci bodo smiselno povezani v projektne in programske
sklope, omogočili pa jim bomo tudi kvalitetno izpopolnjevanje doma in v
tujini. Zavedamo se tudi, da bomo morali pri sodelovanju ustvariti demo¬
kratično in ustvarjalno vzdušje, pri čemer pa je dvojni status naših delavcev
doslej predstavljal določene težave.

Zaradi togosti sedanjega sistema se pojavlja vedno več posameznikov in
šol, ki želijo uvajati novosti oz. prijavljajo tako imenovane eksperimente po
šolah. Na tem področju seje treba dogovoriti za določena pravila igre, saj je
eksperimentiranje z otroki in mladino praviloma prepovedano. Menim, da
noben poskus, ki ni pripravljen projektno in nima zagotovljenega sodelo¬
vanja najboljših naših strokovnjakov oz. tujih recenzentov, nima privoljen¬
ja staršev in dovoljenja ministrstva za šolstvo, ne more potekati na sloven¬
skih šolah. (Med omenjeno bi vštel tudi številne anketarje, akviziterje in
druge, ki nekontrolirano hodijo po šolah in motijo učno-vzgojni proces.)
Obenem pa moram poudariti, da so šole obvezne stalno novelirati svoje delo
z dognanji v stroki, kar seveda ne spada med eksperiment, kot si številni pri
nas predstavljajo.

Z upoštevanjem prej omenjenih usmeritev ne pride v poštev v šolstvu no-

159

bena revolucija več in niti ob eni spremembi si ne smemo dovoliti poslab¬
šanja stanja.

Z gornjim je povezana tretja velika naloga Zavoda za šolstvo, ki bo po¬
tekala na podlagi naročila družbe slovenskemu šolstvu, kaj od njega pri¬
čakuje. Eden ključnih problemov slovenskega šolstva namreč je, da ni niti
približno znano, kaj se od učenca, ki konča osnovno ali srednjo šolo, pri¬
čakuje, še manj pa so znani učinki naše šole. Kajti kdor ničesar ne meri, ni¬
česar ne ve. V takšni situaciji je nemogoče meriti delo posameznih učiteljev,
šol, kot nalašč pa so ustvarjeni pogoji za očitanje navzdol, da znajo diplo¬
manti vedno manj.

Ze v letošnjem letu bomo začeli pripravljati materiale za zaključno
zunanje preverjanje znanj in kvalitete znanj v osnovnih in srednjih šolah
(pisna preverjanja, zagovori, razgovori), ki bodo v začetni fazi omogočila
posameznim ravnateljem pregled nad učinkom dela njegove šole, z uvedbo
mature leta 1995 pa bo postalo stanje v slovenskem šolstvu jasno javnosti.
Odločeni smo, da so na vseh področjih, ki so razvita v svetu, osnova med¬
narodni kriteriji, medtem ko bo treba razen slovenskega jezika in narodne
zgodovine, vse naše  » specifične« predmete čimbolj omejiti.

Izbrani kriteriji in rezultati bodo v veliki meri merilo dela posameznih
učiteljev in sredin, obenem pa tudi dobro vodilo za učence in njihove starše
kam in kako naprej. In končno ne gre pozabiti, da sta pri takem načinu
učenja učitelj in učenec zaveznika in imata tudi nekatere skupne cilje in
interese.

Številne dosedanje oblike nadzora in iracionalnega preverjanja učitel¬
jevega dela bodo odpadle, bistveno pa se bo povečalo zanimanje in potreba
pedagoških delavcev po pridobivaju znanja in iskanju poti za prenos znan¬
ja učencem. Začel bo prevladovati kriterij kvalitetne šole in tržna miselnost
v šolstvu.

Vemo, da je v sodobnem svetu sedaj največji problem, kako ljudi naučiti
uporabljati znanje in se optimalno vključiti v življenje na zelenem planetu.
V slovenskem šolstvu ta problem še posebej občutimo.

Izobraževanje učiteljev, ki so in bodo tudi v bodoče glavni nosilci vzgo-
jno-izobraževalnega procesa, spada med temeljne naloge našega nacional¬
nega programa, ki mora te naloge vključiti v temelje obstoja in delovanja.
Ne gre le za noveliranje znanja in prenosa dosežkov v prakso, ampak tudi
za strokovni razvoj in možnost napredovanja učiteljev, ki imajo v dosedan¬
ji šolski praksi le možnost za učitelja, pomočnika ravnatelja in ravnatelja.
Poleg klasičnih oblik seminarskega dela so že razvite tudi specifične, nasta¬
jajo specializirane revije in projektni način dela. Posebej pa je treba učitel¬
je vključiti tv redni sistem podiplomskega izobraževanja in za njihova magi¬
strska in doktorska dela opredeliti številne programe na področju vzgoje in
izobraževanja. Na ta način bomo v šolstvo neposredno vključili znanje uni¬
verzitetnih učiteljev in zagotovili boljši stik znanosti in prakse. Za začetek
delovanja tega sistema pa bo nujno treba opredeliti, koliko dni letno mora
preživeti učitelj na organiziranih seminarjih s spričevalom in kakšne ima

160

druge možnosti formalnega izobraževaja. To bo omogočilo postaviti norma¬
tiv in ceno za tovrstne storitve. Glede na to, daje v Sloveniji v šolstvu okrog
30.000 delavcev, ki bodo morali opraviti obvezno izobraževanje, opozar¬
jam, da gre za zelo velik in resen projekt, obenem pa je to praktično edina
pot k izboljšanju slovenskega šolstva.

Velik pomen hočemo dati vlogi svetovalnih delavcev v šolah, saj ti le v
redkih primerih opravljajo delo, za katero so imenovani.

Kot peto nalogo smo v okviru programa šole zastavili uvajanje sodobne
opreme in učil ter doseganje optimalnih standardov v vseh slovenskih oko¬
ljih. V okviru nacionalnega programa bo treba vse tisto, kar se bomo dogov¬
orili in sprejeli, šolam tudi financirati. Predlagamo tudi, da se sedanji način
financiranja opreme, učil in materialnih stroškov poenostavi, in sicer tako,
da šole vse potrebno dobijo ob pričetku leta, namesto da prek 600 slovenskih
ravnateljev in njihovih pomočnikov teka po trgovinah in pošilja naročilnice,
pri čemer večine stvari, ki jih program predvideva, niti ni mogoče kupiti, ker
jih ni nihče razvil. Pa tudi če bi jih kdo, bi jih redkokdo kupil. Naj na tem
mestu omenim tudi izjemno prakso velikega števila šol, ki prelivajo ves
denar v osebne dohodke in s tem siromašijo materialno osnovo pouka. Z no¬
vim načinom dela bo mogoče na ta način programirati delo na področju raz¬
voja učil in šolske opreme. Na tem mestu opozarjam na katastrofalen
položaj slovenske šolske televizije in popolno pomanjkanje tovrstnega gradi¬
va v šoli, v čemer smo tudi v Jugoslaviji krepko na zadnjem mestu. Smo to¬
rej v času, ko je osebni standard učencev veliko večji od šolskega, kar sprav¬
lja učitelje, ki delajo z zastarelo opremo, često tudi v ponižujoč položaj.

Posebna problematika je na področju učbenikov, kjer bo treba domisliti
racionalen sistem dela in posebej izboljšati način priprave učbenika, pri
čemer je treba bistveno povečati vrednost avtorjevega dela.

Med posebne naloge, kijih Zavod pripravlja za slovensko šolstvo skupaj
z drugimi institucijami, je računalniško opremljanje šol in razvoj take pro¬
gramske opreme, ki bo razbremenila delavce v šolah administriranja in pi¬
sarniškega dela  (poenotenje statistik, vodenje poslovanja, izpis spričeval
ipd.). Ocenjujemo, naj bi ravnatelj kot pedagoški vodja šole spet začel
opravljati nalogo, za katero je bil izbran, imel pa bo nalogo in možnost, da
se za to nalogo tudi usposobi.

Naj ob koncu omenim, da smo na Zavodu in tudi v vseh skupinah, ki
bodo v novi organiziranosti nosilci dela, pripravljeni trdo, pošteno in stro¬
kovno delati, da je želja po racionalnejši organiziranosti in strokovnem de¬
lu tudi na šolah velika, da pa dosedaji sistem praktično blokira uspešno delo.
Zato mi bo v veliko veselje, če se bomo dogovorili, da omogočimo naši mla¬
dini tako dobro vzgojo inazobraževanje, da se bo, ko bo odrasla, lahko ena¬
kovredno vključila v svet in predvsem bolje znala poskrbeti zase kot sedanje
generacije. Za to smo gotovo tudi mi vsi zainteresirani, saj se nam sicer obeta
v pokoju še hujše životarjenje kot našim staršem.

161

Situacija ob mojem prihodu na Zavod

Ob mojem prihodu na Zavod v začetku septembra 1989 je bila v Zavodu zelo čud¬
na in moreča situacija. Prejšnja direktorja sta odšla pred koncem mandata. Janez
Sušnik je moral oditi z mesta direktorja za vladnega svetovalca na Ministrstvo za
šolstvo, prof. Peter Winkler pa je na lastno željo predčasno odšel v vlado, v resor
za manjšine.

V normalnih državah se menjajo ministri, direktorji strokovnih služb pa osta¬
jajo, v Sloveniji pa je bila situacija obrnjena in se je po mojem odstopu nadaljevala
tudi s predčasno zaključenim mandatom direktorice Zavoda Branke Lovrečič. 138

Vse to je ljudi na Zavodu begalo, jih puščalo v negotovosti, obenem pa jim
Ministrstvo ni zagotavljalo denarja za osnovno in normalno dejavnost. Sole so
zahtevale novosti, učitelji denar, starši bolj prijazno šolo, lokalni faktorji poročila.
Sistem je bil narejen za sistematično frustracijo ljudi z očitnim namenom, da tako
delujejo naprej, proti šolam.

Turobna stavba Zavoda na Poljanski.

Morda je malo svetlobe vneslo dejanje pred mojim prihodom, ko je ukazal moj
namestnik Jože Prelog urediti zanemarjeno stavbo, prepleskati najnujnejše in
nakupiti nekaj opreme.

Status Zavoda je bil zelo nejasen. Po zakonodaji iz leta 1985 je bil Zavod vlad¬
na služba, ki je skrbela za pedagoško nadzorno in svetovalno delo v slovenskem
šolstvu.

162

Foto: Miha Lobnik

V že omenjenem pravilniku (1) je pisalo, kaj mora Zavod delati.

Zavod je upravni organ v sestavi republiškega komiteja za vzgojo in izobra¬
ževanje ter telesno kulturo. Zavod pri tem opravlja zadeve, ki se nanašajo
na nadzorno - svetovalno in strokovno proučevalno delo na področju vzgo¬
je in izobraževanja in na druge zadeve v zvezi z razvojem in pospeševan¬
jem vzgojno-izobraževalne dejavnosti v skladu z zakonom.

Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo sprem¬
lja in usmerja delo Zavoda, nadzoruje izvrševanje predpisov, ki jih nepo¬
sredno izvaja Zavod ter daje navodila za posamezne naloge v mejah delov¬
nega področja Zavoda.

Letni delovni načrt Zavoda sta morala potrditi Republiški komite za vzgojo in
izobraževanje ter telesno kulturo ter Izobraževalna skupnost Slovenije, mnenje pa
je moral dati tudi strokovni svet SR Slovenije. Program dela Zavoda je moral upo¬
števati poleg programov dela omenjenih treh institucij še programe dela posebnih
izobraževalnih skupnosti in Skupnosti otroškega varstva Slovenije.

Omenjene institucije so svoj program pripravljale do sredine tekočega leta,
zato je Zavod ponavadi sprejel program dela šele ob koncu leta ali pa še to ne. Kot
pa sem že omenil, ta program ni nikogar zanimal, po svoje pa tudi ne omejeval.
Vsakdo si je pač naredil svoj program.

Iz tega zapisa je mogoče videti, da je bil Zavod pod popolnim vplivom in kon¬
trolo sekretariata in pred volitvami so se posebej liberalci bali, kaj se bo zgodilo,
če ne bo prišel na oblast pravi minister. Meni je proti dr. Venclju uspelo obraniti
Zavod, oz. celo dobiti pobudo na šolskem polju, kasneje pa so liberalci to odvis¬
nost Zavoda temeljito izkoristili in Roman Lavtar (leta 1989 je bil med glavnimi
pobudniki ločitve Zavoda iz Ministrstva) je bil kot ministrov kadrovik in prvi
organizator glavni eksekutor Zavoda in akter vmešavanja politike v stroko. Z njim
pa tudi nekateri drugi člani bivše koordinacije kot npr. Boštjan Zgonc - vodja sek¬
torja za srednje šole, dr. Zdenko Medveš - vodilni strateg za strokovne in poklic¬
ne šole.

S 1.8.1989 sem bil imenovan za direktorja Zavoda SR Slovenije, funkcijo pa
sem pričel opravljati mesec dni kasneje. Na Zavodu me je predstavil sodelavcem
Jože Prelog, ki ga je dr. Horvat postavil za mojega namestnika že v maju 1989. V
pisarni direktorja, v drugem nadstropju poslopja na Poljanski cesti 28, sem bil
1.9.1989 drugič v življenju. Nekaj mesecev prej sva namreč z Janezom Šušterši¬
čem, mojim ravnateljem, obiskala direktorja Petra Winklerja in ga poprosila za
pomoč pri uvajanju nekaterih projektov. Spomnil sem se, kako je bil obupan nad
položajem Zavoda in si je zaželel čimprej oditi iz sistema, iz sobe, v kateri so se
sprejemale (oz. bolje rečeno potrjevale) mnoge odločitve v slovenskem šolstvu.
Odločil sem se, da bo vsaj v času, dokler bom jaz na Zavodu, drugače.

Tudi tajnice Nadje Geroni sem se še spomnil od časa obiska in predvsem njene
prislovične prijaznosti. Kmalu sem spoznal, da so tajnice najbolj pomemben del
državne uprave, saj so poznale vse ljudi, predpise in možnosti, in gospa Geronijeva
je odlično obvladala svoj posel. Po odhodu z Zavoda sta mi od vsega verjetno naj¬
bolj manjkala njena pomoč in prijazna beseda, ko sem moral vsa dela, od pisanja

163

dopisov, koordinacije poslov, pa do telefonskih klicev in odpiranja pošte itd.,
opravljati sam. Pa je bila tudi to določena ponovna praktična izkušnja za življen¬
je v novih razmerah.

Pred mojim prihodom na Zavod in med njim so obravnavali zakon o pedagoški
službi, ki naj bi odvisni status bistveno spremenil in ločil inšpekcijo od razvoja.
Po tem predlogu naj bi se Zavod izločil iz sestava sekretariata in postal samostoj¬
na služba, po možnosti tudi izven uprave. Meni so takrat in kasneje večkrat očitali,
da sem bil proti temu zakonu, ker sva se z dr. Horvatom dogovorila, da naj Zavod
le ostane v sestavi sekretariata in v državni upravi. Spremembe, ki so se bližale, so
po najini oceni to zahtevale. Vedela sva, da bo šlo za redukcijo služb in denarja in
da bi celoten Zavod najraje obesili na šolski denar. Da bi šel Zavod na tržišče in
po raziskovalni in drug denar, pa s tako kadrovsko strukturo in dotedanjim nači¬
nom dela ni bilo misliti. In ob tem sva bila oba prepričana, da je služba kot Zavod
slovenskemu šolstvu zelo potrebna, le da mora biti drugače organizirana. Pred¬
vsem pa, da se mora v razvoj vključiti veliko večje število ljudi, ki so povezani na
različne načine. Osnovne primerjave, ki sem jih imel iz nekaterih drugih držav, so
pokazale, da bi morali imeti v razvoj šolstva vključenih okoli 2.000 ljudi, ki bi skr¬
beli za nemoteno delovanje 30.000 ljudi, zaposlenih v šolstvu. Ker pa zaradi majh¬
nosti države to ni bilo mogoče, je bilo treba iskati v drugačni organizaciji, z mož¬
nostjo vključevanja ljudi s fakultet in iz šol, z delno zaposlitvijo in intenzivnim
mednarodnim sodelovanjem. Ta model se je kasneje kar lepo uveljavil v šolskem
sistemu in tudi zmanjšal negativni vpliv šolske birokracije.

Mojim načrtom, povečati število ljudi v šolskem razvoju, so se praktično vsi
upirali, saj so bili prepričani, da je za Zavod še toliko ljudi preveč. Tudi jaz sem ve-

M/4KKO

164

del, da za to, kar je Zavod pretežno delal - nadzor in inšpekcijo, vsa Slovenija
potrebuje le nekaj deset ljudi. Velik nasprotnik Zavoda je bil prav Ivan Bitenc,
glavni šolski finančnik, ki je z užitkom zategoval pas Zavodu, kasneje pa s težavo
razvezoval mošnjo, vendar pa premalo, da bi lahko zadovoljil potrebe Zavoda, po¬
sebno v zadnjem letu mojega direktorovanja.

Začetki dela na Zavodu

Prvi kolegiji v Zavodu so bili zame, pa tudi za kolege težka preizkušnja. Kolegij je
bil po 37. in 38. členu že omenjenega pravilnika sestavljen iz vodij sektorjev, na¬
čelnikov oddelkov, svetovalcev direktorja in drugih delavcev po nalogu direktorja.
Ko sem prišel s svojim programom na prvo sejo, so me sodelavci gledali, kot da
sem padel z Lune. V večini so bili to ljudje, ki so prišli na Zavod kot ravnatelji in
dobri učitelji, pa tudi drugače, bili so navajeni na inšpekcijo, svetovanje s stališča
»Jaz imam vedno prav in vse vem«, tudi ukazovanje, pa seveda na spoštovanje dr¬
žave, predpisov, zakonov, dekretov vlade in resornega komiteja. Jaz pa sem od njih
zahteval znanje, razvoj, objavljanje člankov, raziskovalno delo, podiplomski štu¬
dij, znanje informatike in tujih jezikov, sposobnost prenašanja informacij drugim
ipd. Obenem sem tudi povedal, da bomo mi pripravljali predloge strokovnih
rešitev, Ministrstvo pa politične odločitve, da Zavod ne bo več servis za razne služ¬
be, skupnosti in zavode in da ne bom hodil na nobene politične in podobne koor¬
dinacije. Prepovedal sem tudi sestanke zveze komunistov v dopoldanskem času na
Zavodu, oz. priporočil, naj se ljudje ukvarjajo s stroko in ne s politiko.

Resnici na ljubo, vse to, kar sem zahteval od sodelavcev, ni pisalo v nobeni od¬
ločbi, s katero so jih nastavili na Zavod, celo več, bilo je proti vsem zakonom,
predpisom in predvsem dobrim starim navadam.

Da bi grozo sodelavcev še povečal, sem kot prvi ukrep v dogovoru z dr. Horva¬
tom prepovedal sodelavcem opravljati inšpekcijsko službo, čeprav je bila to osnov¬
na, z zakonom predpisana naloga Zavoda. Povedal sem jim, da jim bom dovolil
hoditi v šole šele takrat, ko bodo lahko ravnateljem in učiteljem svetovali, jim
pokazali kaj novega, ne pa jih sekirali zaradi neizpolnjevanja zastarelih zakonov,
tnetod dela ipd.

Obenem pa sem prepovedal delavcem Zavoda opravljati dela, ki so jih dotlej
naročali različni zunanji dejavniki. Posebej nadležne so bile občine, ki so stalno
zahtevale letna poročila na svojem terenu. Vsem sem povedal, da le jaz kot direk¬
tor Zavoda odrejam delo.

Številni niso mogli verjeti, da je to res, vendar so počasi spoznali, da ne bo šlo
drugače. Mnogim je ta ukrep pomenil hudo motnjo v načinu dela, saj so se »spre¬
hajali« po šolah, kramljali z ravnatelji, sem in tja tudi koga okarali in pokontroli-
rali, koga ovadili, napisali kako odločbo, spili kavo in šli počasi domov. Posebej so
nekateri pogrešali generalne preglede šol, ko se je nad uboge šole spravil trop in¬
špektorjev in delil levite levo in desno, posebej na bolj inovativnih šolah, kjer ni
bilo vse po predpisih. Nikoli pa ni nihče vprašal, kako se počutijo učenci in učite¬
lji ter kaj učenci znajo.

Geslo, ki sva ga lansirala med Zavodove delavce z dr. Horvatom na širšem ko¬
legiju Zavoda v jeseni 1989: Vsi pod 50 let na podiplomski študij, vsi pa na jezikovne

165

tečaje in učenje informatike,  se je kmalu začelo uresničevati. Zavestno sem se odločil,
da vsaj leto dni pustimo šole pri miru, da sprostijo spone, se razbremenijo in izgu¬
bijo strah, med tem časom pa svoje sodelavce izobrazim, dobim tudi nove, mlajše,
neobremenjene strokovnjake in pridobim zaupanje šol. Tudi s tem, da sem prepo¬
vedal za leto dni pohajanje svojim delavcem po šolah in jih poslal na izobraževa¬
nje.

Leto 1990 in potem 1991 je bilo leto odhodov v pokoj in je pomenilo regenera¬
cijo sil na Zavodu, čeprav so odšli tudi mnogi odlični delavci, ki bi se, oz. so se
lahko vključili v takšen način dela, oz. bi jim morali najti za njihove izkušnje in
znanje primerno delo. Zgodnejšo upokojitev pod ugodnimi pogoji je omogočal tu¬
di zakon. Velika škoda je bila, da takrat niso sprejeli odloka, po katerem bi sekreta¬
riat za šolstvo in šport ustanovil inšpekcijsko službo, v kateri bi lahko zaposlili ne¬
kaj zelo dobrih v inšpekcijo usmerjenih kadrov, pa tudi sicer je mala Slovenija ta¬
krat naredila veliko napako, ko je poslala v brezdelje veliko izkušenih in šolanih
ljudi.

Tako je v letu 1990 zapustilo Zavod 18 delavcev, v letu 1991 23, po mojem odho¬
du z Zavoda v letu 1992 pa 34. V celoti pa se je v času mojega dela na Zavodu
zamenjala okrog četrtina delavcev, predvsem pa se je bistveno spremenila struk¬
tura delavcev. S tem, da nisem niti enega uslužbenca nagnal iz hiše, le način dela
in ciljna usmerjenost dela sta storila svoje. Ob tem pa sem se vedno držal pravila,
da nobenega od sodelavcev, ki je želel oditi iz Zavoda, nisem zadrževal. To je bila
njegova volja in zaželel sem mu veliko uspeha drugje. Starejšim sodelavcem pa
sem dal možnost, da si sami izberejo delo in status, ki ga želijo.

Številni upokojeni sodelavci so bili z delom časa še vključeni v delo Zavoda,
nekateri od njih pa uspešno delajo na različnih področjih še sedaj.

Kmalu po prihodu na Zavod sem tudi formalno vključil med svoje svetovalce
priznane slovenske strokovnjake: dr. Darjo Piciga (šolski sistemi), dr. Darka Opa¬
ra (razvojno moteni in prizadeti otroci), dr. Barico Marentič-Požarnik (izobra¬
ževanje učiteljev), dr. Ludvika Horvata (sistem šolstva, razvojna psihologija), dr.
Zdenka Medveša (sistemi), dr. Ljubico Marjanovič-Umek (predšolska vzgoja), dr.
Janeza Dularja (slovenski jezik), dr. Andreja Likarja (informacijske tehnologije)
idr.

S tem sem si zagotovil kvalitetne povezave s stroko in obenem preprečil ne¬
potrebno prerekanje in modrovanje na zastarelih zamerah in odnosih. Kot človek
z doktoratom, univerzitetni sodelavec, šolski praktik in predvsem neobremenjen
s preteklimi razprtijami, sem v tem v veliki meri uspel. Z dovolj velikim uspehom
sem izpeljal tudi koncept, da sem univerzitetnim učiteljem, svojim svetovalcem,
poslal na podiplomski magistrski in specialistični študij svetovalce Zavoda, ki so
na ta način kvalitetno, trdo in redno študirali in v okviru seminarskih tem obde¬
lali posamezne naloge. S tem sem imel sodelavce pod stalno visoko strokovno kon¬
trolo, strokovnjaki pa so bili seznanjeni s tekočo problematiko in sem stalno dobi¬
val od njih povratne informacije.

Vedno večje so bile tudi zahteve do delavcev Zavoda, tako da sem npr. v juniju
1991 že zahteval za svetovalce magisterij oz. resno delo na podiplomskem študiju,
znanje tujih jezikov in znanje uporabe računalnika (vse z ustreznimi potrdili) in

166

uporabo v praksi. Razpisi Zavoda za nove delavce so že takrat vsebovali zahteve,
ki so jih podjetja in državna uprava povzeli šele leto in več za nami.

Tečaje tujih jezikov in uvajanje v računalništvo smo izvedli na Zavodu in to
tako, da so ljudje lahko hodili na tečaje prvo leto v delovnem času, kasneje pa tudi
na plačane tečaje popoldan. Obenem z osvajanjem novih znanj smo delavcem
omogočili tudi praktično uporabo teh znanj z vključevanjem v mednarodne pro¬
jekte, izobraževanjem v tujini, nakupi literature in računalniške opreme ipd.

Moja osnovna želja je bila usposobiti sodelavce do te mere, da bodo strokovno
dovolj podkovani in tako tudi bolj neodvisni, mobilni in ne vedno vezani na voljo
svojih delodajalcev na Ministrstvu. Poskušal sem jim dopovedati, da je mogoče
neodvisnost od politike v šolstvu doseči le z visokim strokovnim znanjem in refe¬
rencami in ne z raznimi predpisi.

Leta 1991 je Polona Zajc prevzela skrb za izobraževanje delavcev Zavoda in za
njo mag. Marija Velikonja, jaz pa sem zaukazal 100 ur organiziranega izobraževan¬
ja za vsakega delavca. Sem sem štel tudi podiplomski in drug študij.

Obenem sem sprostil delovni čas, ki je bil formalno od 7. do 15., v resnici pa je
bil Zavod praviloma precej prazen po službenem času in pred njim. Vendar pa so
morali ljudje v času do 16. ure sporočiti, kje so, tako da smo jih lahko v vsakem
trenutku našli.

Tu so mi bile v veliko pomoč izkušnje z dela na Institutu Jožef Stefan, kjer so
ljudje včasih delali praktično cel dan, po uvedbi kontrolnih ur pa se je začelo to
rušiti. Intelektualnega dela se pač ne da zbanalizirati po načelih Leninovega de¬
lavskega razreda.

Tega leta smo objavili tudi bibliografijo del naših delavcev in seznam konkret¬
nih aktivnosti, ki jih je kdo opravil v letu 1990. Zavod sem usmerjal ciljno in
postavljal objektivne kriterije.

Rezultat je presegel vsa pričakovanja, saj so imeli delavci Zavoda v letu 1991
objavljenih prek 1.200 enot, od tega okrog 50 v tujini. Zelo natančno se je tudi vi¬
delo, kdo je opravil in koliko seminarjev, bil udeležen pri projektih ipd.

Za boljše informiranje smo pripravili tedenske novice in Ogledalo, mesečno
revijo Zavoda, od prej pa je že obstajala revija Vzgoja in izobraževanje, katere
urednik sem bil po funkciji.

Tiste, pri katerih so se pojavile v večini ničle, sem poklical skupaj z njihovimi
šefi na razgovor in jim predlagal, da si izberejo primernejše delo v Zavodu oz.
izven njega. Obenem sem šefom tudi povedal, da mora skupina opraviti delo in če
nekdo ne dela v redu, bodo morali drugi delati namesto njega. V letu 1991 in v letu
1992 smo zaposlili še okrog 40 delavcev in imeli zelo solidno ekipo.

V času mojega direktorstva ni prišel na Zavod v službo nihče po političnem
nalogu, kot se je dogajalo prej in kasneje. Odštejem seveda »bivša« vodstvena
šolska kadra, Boštjana Zgonca in Jožeta Miklavca, ki sta prevedrila pri meni na
Zavodu leto dni, ko pa so se vremena malo zjasnila, sta se vrnila pod ministrsko
okrilje.

Sodelavci so v začetku s težavo, kasneje pa z vedno večjim veseljem sprejemali
nov način dela, saj so videli v njem smisel, možnost za napredovanje in tudi kon¬
kretne rezultate. Zelo motivacijsko pa je bilo dejstvo, da so ravnatelji in učitelji

167

začeli gledati na Zavod bolj pozitivno. Seveda pa so bili tudi veliki odpori in na¬
sprotniki tega načina dela so skupaj z novim vodstvom po mojem odhodu Zavod
spet spravili v stare tirnice (za katere pa se ve, kam vodijo).

Ob tem naj omenim, da so imeli ljudje v hiši veliko možnosti tudi za avtorske
in druge prejemke, saj je bilo dela dovolj, ob možnostih, ki smo jih odprli na
Zavodu, vse seveda v skladu z obstoječimi predpisi.

Ob majhnem številu ljudi, ki kaj znajo, je treba čimbolj izkoristiti njihove po¬
tenciale in jim dati možnost pošteno zaslužiti tudi na njihovem področju dela in
s tem preprečiti razno delo na črno ali celo malverzacije in kraje, kot so kasneje
počeli številni državni uslužbenci. Od slabo plačanih ljudi brez primernih usme¬
ritev, objektivno zastavljenih ciljev in sistema vrednost in motivacij pač ni priča¬
kovati kaj več kot posedanje v službi in čakanje na upokojitev ob praviloma avto¬
matičnih administrativnih napredovanjih vsakih nekaj let.

Problemi organizacije

Organizacija Zavoda in v okviru Ministrstva za šolstvo in šport 138

Osnovni problem organizacije slovenskega šolskega vrha in s tem tudi Zavoda je
bil v tem (in je še vedno), da niso natančneje določene naloge in pristojnosti posa¬
meznih sestavnih delov slovenskega šolskega sistema. Posledica tega je (bila) tudi
slaba organizacija in neučinkovitost dela celotnega Ministrstva, kar v veliki meri
občutijo tudi šole.

Eden od osnovnih problemov, s katerim sem se spopadel, je bila klasična hie¬
rarhična organiziranost Zavoda, ki je sicer značilna za državno upravo. Meni kot
svobodnjaku se je tak način organizacije in dela zdel uničujoč. Vsi so vedno čakali,
kaj bo rekel vodja in ta je prevzemal odgovornost za vse. Birokrati so pazili na to,
da so si z ustreznim tolmačenjem pravilnikov, kompliciranjem in izmišljevanjem
novih zadev pripravili ravno prav dela, katerega rezultati so bili praviloma ne¬
umrljivi oz. odvisni od kopice drugih. Pri tem so strogo pazili, da niso kaj konkret¬
nega naredili - kajti lahko bi naredili napak, in da so ob vsaki priložnosti poudar¬
jali pripadnost državi, ki ima mogoče to majhno napako, da jim daje premajhne
plače in premalo denarja za njihove projekte. Da pa povprečen državni uradnik
preži samo na napredovanje, je itak enako znano in enako po vsem svetu.

Zavod sva vodila s z namestnikom Jožetom Prelogom, imela pa sva več pomoč¬
nikov, ki so vodili sektor za osnovno izobraževanje (Katja Hvala), sektor za usmer¬
jeno izobraževanje (Milena Malovrh), sektor za splošno izobraževalna predmetna
področja (Dragd Urbas-Keravica), sektor za učno tehnologijo (Tomaž Škulj), sek¬
tor skupnih strokovnih služb (Viktor Čop) in sektor območnih organizacijskih

138 Do leta 1991: Republiški komite za vzgojo, izobraževanje in telesno kulturo
(RKVITK).

168

Shema 2: Organizacija Zavoda Socialistične republike Slovenije za šolstvo leta 1989

enot (Karel Medja). V ta sektor je bilo vključenih osem območnih organizacijskih
enot, ki so jih vodili:

Marija Urank (Celje), Franček Lasbaher (Dravograd), Silvo Fatur (Koper),
Breda Konjar (Kranj), Milan Cotar (Nova Gorica), Alojz Sirec (Maribor), Ivanka
Koren (Murska Sobota), Jože Škufca (Novo mesto), Stane Jeraj (Ljubljana).

Predšolska vzgoja je bila vključena v sektor za osnovno izobraževanje (vodila
jo je Irena Levičnikova), kakor tudi izobraževanje otrok z motnjami v razvoju,
glasbeno šolstvo in izobraževanje otrok v tujini. Sektor za splošnoizobraževalna
področja je bil dislociran na Parmovi ulici in je bil v glavnem zadolžen za pred¬
metna področja, izpopolnjevanje učiteljev, šolstvo svetovalno delo, šolstvo narod¬
nosti.

Večina delavcev je bila izven Zavoda na Poljanski (prek 80 %), prek 60 % de¬
lavcev pa je bilo v lokalnih enotah, ki so se obnašale skoraj kot samostojni zavodi
na »svojem terenu« - in čakale, kaj jim bomo pripravili za izvajajanje v centru. In
tako kot direktor praktično nisem imel nikogar od sodelavcev, ki bi mu lahko kaj
naročil itd. razen tajnice in fikusa, kot se temu reče. Pa še tajnica Nadja Geroni je
ob mojem prihodu delala za številne delavce. Zaradi neprimerne organizacije in
dislokacij je bilo sodelovanje med sektorji zelo slabo, sodelovanje med delavci iz
različnih sektorjev pa le v sledovih - kot rečemo kemiki, če je česa tako malo, da
je težko določiti.

Ožji kolegij direktorja je imel v rokah vse niti in je razpravljal in odločal o vsa¬
ki stvari. Direktor pa je imel možnost spremeniti vse in odločiti, kakor je hotel.
Vsaj v principu, kajti v upravi se težko kaj zgodi. Sistem, ki je bil postavljen
genialno za prejšnji način dela, ko je politika ukazovala, kaj in kako mora biti,
Zavod pa je moral vsem zadevam najti strokovno podlago oz. strokovno opravičiti
tudi različne neumnosti in nelogičnosti, če tako milo poimenujem številne poli¬
tične odločitve.

Med prvimi nalogami, ki sem si jih zadal, je bila ta, da to noro, srednjeveško
organiziranost razbijem in preprečim, da bi človek, ki bi prišel za mano na mesto
direktorja, lahko delal v šolstvu, kar bi pač hotel, oz. kar bi hotela politika, ki ga
je postavila. 139

Treba je bilo torej razbiti hierarhijo, ljudem na vseh nivojih dati vizijo, ustvar¬
jalno svobodo, naloge, roke, možnosti za izobraževanje in delo ter uvesti projekt¬
no delo, zagotoviti horizontalne in vertikalne povezave, obenem pa držati vso za¬
devo skupaj.

Osnovni problem je bil tudi avtorizacija vseh del in dopisov, saj so prej delav¬
ci Zavoda pisali različne predloge, ki jih je nato takratni direktor prof. Peter
Winkler oblikoval in kot slavist praviloma tudi lektoriral. To je ljudi tako raz¬
vadilo, da so meni in tudi v šole pošiljali v začetku prava skrpucala, med učitelje
na seminarjih pa so prihajali tudi materiali, za katere je bilo človeka sram. Pro-

139 Na žalost je to uspelo le nekje do leta 1993, kasneje pa so uradniki spet ujeli veter v
svoja jadra. Pri tem pa je treba priznati, da si nova, liberalna šolska oblast, niti ni
trudila svojih ukrepov pokriti s stroko (Zavodom), ker je bila popolnoma prepričana
vase.

170

blem takšnega načina dela v preteklosti je bil tudi v tem, da so ljudje popolnoma
izgubili samozavest, odgovornost in tudi identiteto. Kolikokrat sem se na sestan¬
kih razburil, da bi moji učenci na Bežigradu vse zadeve takoj razumeli in tudi
naredili, vmes še kaj izboljšali in dopolnili, tu pa po trikratni razlagi polovica ruti
ne razume, za kaj gre oz. da bi lahko bilo drugače, kot je že leta, oz. je od nekod
predpisano.

Ko sem zahteval, da se sodelavci pod vsak dopis podpišejo, sam pa sem ga le
sopodpisal, se je zadeva počasi uredila. Vmes pa so morali številni kolegi še na
seminar o pisanju poročil, na posebne tečaje na Zavodu in na Institutu Jožef Ste¬
fan.

V naslednji fazi sem prepovedal pošiljati iz hiše dopise, ki niso bili lepo in
enotno ter računalniško oblikovani, vse gradivo za seminarje pa je moralo iti prek
založbe Zavoda. V tem času je prof. Tine Logar 140  založbo že postavljal na noge in
iz hiše so prihajali vedno bolj kvalitetni in lepo oblikovani materiali. Približno
leto dni po prihodu na Zavod pa sem zaukazal odstraniti iz pisarn klasične pisalne
stroje in prisilil sodelavce vsaj v osnovno uporabo računalnika. V dveh letih smo
kupili prek 80 računalnikov, opremili tudi posebno učilnico za tečaje in siste¬
matično usposabljali sodelavce za delo na računalnikih, kasneje pa tudi za delo na
mrežah, pripravo učnih materialov in multimedio.

Izobraževanje delavcev Zavoda

Zahteve po kvalitetnejšem delu je bilo treba podkrepiti z možnostmi za izobra¬
ževanje. Že prvo leto smo dali delavcem Zavoda velike možnosti za izobraževanje.
Za to so imeli na voljo kar 25 % delovnega časa. Imeli so plačane tečaje tujega jezi¬
ka, seminarje doma in v tujini, računalniško izobraževanje. Vsi delavci z neustrez¬
no izobrazbo so se morali vključiti v ustrezno šolanje, vsi mlajši v podiplomski
študij in druge oblike izobraževanja. Organizirali smo tudi različna predavanja,
seminarje in razgovore.

Zavod je začel intenzivno kupovati knjige, se naročati na literaturo, v večjem
obsegu in kvalitetno je začel delovati INDOK center, ki se je pod vodstvom Jelke
Arhove razvil v oddelek mednarodno sodelovanje. Začeli smo pripravljati redne
Tedenske novice, ki jih je urejala Zdenka Jovanovska, kasneje tudi Zavodov inter¬
ni bilten Ogledalo. Vsak dan pa so vsi vodilni delavci Zavoda dobili izrezke vseh
člankov o šolstvu iz dnevnega časopisja.

Počasi so se formirali centri (tu je največ postoril Tomaž Škulj), ki so bili spo¬
sobni kvalitetno opravljati svoje naloge, na drugih področjih pa je bilo veliko te-

140 Kmalu po mojem odhodu z Zavoda je odšel Tine Logar za vodjo sedaj že znamenite¬
ga Epicentra pri DZS, kjer je uveljavil med drugimi tudi številne zamisli, ki smo jih
načrtovali ob založbi Zavoda, pa zaradi togosti države to ni bilo mogoče. Njegovo delo
je na področju izdajanja gradiv uspešno nadaljevala Jelka Vintarjeva.

171

žav. Nisem imel ljudi, slabo so bili organizirani in povezani, pa tudi znanja često
ni bilo dovolj, oz. ga često ni bilo kje dobiti.

Vse te aktivnosti so bile nujne, če smo želeli vpeljati v slovensko šolstvo načr¬
tovanje v skladu z dognanji dosežkov na področju kurikularne teorije. Leta 1992
je tudi v Sloveniji izšla lepa pregledna knjiga s tega področja (2) avtorja R. Krof¬
liča, medtem ko so bili prej na razpolago prispevki g. J. Sirca in precej tuje litera¬
ture. G. Sirec (3) je skušal kurikulum opisati v ožjem pomenu kot znanstveno skla¬
den (ustrezno teoretično in praktično preverjen) učno ciljni načrt - odprti kuri¬
kulum, in v širšem kot apriorno določen učni proces na vseh njegovih stopnjah,
neodvisno od konkretnih učnosituativnih okoliščin - zaprti kurikulum. Poleg teh
se je omenjal še skriti kurikulum, ki vsebuje vse tiste vidike intenc, ki niso bili
precizirani v uradnem kurikulumu, so pa prisotni v vzgojno-izobraževalnem pro¬
gramu.

Področje je izjemno kompleksno, zahteva veliko znanja, poznavanja razisko¬
valnega in razvojnega dela, dela v ekipah in na projektih. Ugotovil sem, da so bili
le redki ljudje na Zavodu, ki so vedeli, kako sploh izgleda kurikularno načrtovan¬
je in kakšne zahteve postavlja. Temu področju smo posvetili veliko časa in pozor¬
nosti, kar je tudi omogočilo bolj strokovne ukrepe v šolstvu.

172

Uvajanje sodobnejšega načina dela ali kako
motivirati oz. prisiliti za študij in delo

Velik problem je bila tudi razvrtičkanost dela. Posamezni delavci Zavoda, celo
vodilni, niso poznali celote ali pa je niso hoteli poznati, saj to prej ni bilo niti obi¬
čajno niti zaželeno. Kljub vertikalno in horizontalno organiziranemu delu, uva¬
janju teamskega in projektnega dela ter vključevanju v mednarodno sodelovanje
so številni delavci Zavoda še vedno uradovali po svoje in se niso znali ali pa se niso
hoteli vključiti v skupno delo. Veliko je bilo skrivanja znanja in literature, nez¬
možnosti za sodelovanje. Porabil sem veliko časa in naporov, da sem ljudi pripra¬
vil do sodobnejšega načina dela, veliko strokovnega dela pa sem moral opraviti
sam. In to mi je na Zavodu pobralo največ časa in energije. Študirati sem moral
celotno problematiko in ker sem znal in moral stvari povezovati, sem bil često
večji strokovnjak kot posamezni specialisti. Ti pa so se začeli potem zanašati
name. Tako sem s to prakso zaključil že v letu 1991 in prepustil odgovornost za
gradiva in delovanja področja sodelavcem in jih tudi pošiljal na teren, TV-oddaje,
radijske intervjuje ipd. Zahteval pa sem tudi, da publicirajo in s tem javno pre¬
verjajo svoje delo in mi prinesejo svoje predloge, ko so objavljeni kot strokovni ali
znanstveni članki ali publikacije. Tako sem tudi jaz vedel, če so stvari v redu ali
ne, ne da bi jih posebej študiral, saj so strogi recenzenti ali kritiki, ki jih je bilo v
Sloveniji vedno dovolj, opravili svoje delo.

Moja velika prednost pri takšnem načinu dela pa je bila, da sem celotni sistem
zelo dobro spoznal, obenem pa sem kot sodelavec raznih mednarodnih kongresov
in projektov dobil tudi najbolj sveže informacije z vsega sveta. (V povprečju sem
bil v času dela na Zavodu okrog dva meseca na leto v tujini, pa tudi prej in kasne¬
je sem se poskušal držati tega standarda.) Ker sem razmeroma dobro poznal tudi
nekatera druga strokovna področja, sem lahko dovolj kompetentno delal na sis¬
temih globalnega načrtovanja, s čimer se precej ukvarjam še danes. 141

Obdržal in celo razvijal sem prakso pogovorov z dobrimi učitelji in drugimi
praktiki po šolah, kjer sem dobil dobro sliko o stanju na terenu in možnostih za
spremembe. Moram reči, da sem imel kar malo težav, ker sem na šole često hodil
sam, brez svojih predstojnikov enot, vendar sem želel videti resnico in vsaj tisto
pravo povprečje slovenskega šolstva. V začetku se mi je na teh poteh često pridru¬
žil vodja predstojnikov enot Karel Medja, ki me je poučeval o delu v državni upra¬
vi, mi dal veliko koristnih nasvetov ter tudi korigiral marsikateri, sicer preveč za¬
letav in nedodelan predlog. Kasneje je bil Karel Medja zelo čislan razrednik v
ravnateljski šoli.

141 Pri upoštevanju rešitev tujih šolskih sistemov je treba poznati njihove usmeritve za
prihodnost in ne upoštevati zgolj stanje, kakršno je. Na ta način si vedno zadaj 20 let.
Te usmeritve pa je mogoče dobiti le na kraju samem, v razgovorih z odgovornimi ljud¬
mi in tudi učitelji in ravnatelji, ko se tudi preverja, koliko so posamezne predvidene
rešitve realne.

173

V letih dela na Zavodu sem opravil po dokaj natančni evidenci prek 3.000
uradnih pogovorov, obiskal okrog sto petdeset različnih izobraževalnih ustanov,
delo in načrte Zavoda pa sem predstavil na sestankih, okroglih mizah, intervjujih,
s članki ipd. prek stokrat.

Na nekaj seminarjih in v več člankih sem omenil, da naj se mi javijo vsi, ki
imajo zanimive projekte, materiale in ideje, ter da jih bom z veseljem obiskal.
Obenem pa sem tudi jasno povedal, da naj ljudje osnovne težave rešujejo v šolah.
In to zbor skupaj z ravnateljem. Če je ta nesposoben, pa naj dobijo drugega. Na ta
način lahko rečem, da se praktično nisem ukvarjal s težavnimi šolami in prob¬
lematičnimi ljudmi, ampak s kvalitetnimi šolami in z dobrimi in ambicioznimi
učitelji in ravnatelji. Vsem tem sem tudi osebno odgovarjal na vsa pisma in se z
veseljem udeleževal vseh aktivnosti, ki so jih organizirali, npr. seminarje, razstave,
pogovore, predstavitve. Imel sem tudi navado kolege, ki so napisali dober članek,
imeli zanimivo predstavitev, z osebnim pismom, na razgovoru, pa tudi javno po¬
hvaliti. Nasploh pa sem se držal načela, da je treba ljudi v glavnem hvaliti, vmes
pa tudi povedati, če se ti kaj ni zdelo v redu. Na različne načine se da ljudem do¬
povedati in razložiti svoje želje in zahteve oz. oceniti njihovo delo, ne da bi jih ob
tem preveč prizadel ali celo užalil. Često smo pripravili na Zavodu različne slav¬
nostne sprejeme in obeležitve, tiskovne konference in srečanja, kar je sodelavcem
in drugim vabljenim veliko pomenilo.

S takšnim načinom dela, ki so ga privzeli kmalu tudi drugi sodelavci, smo
dosegli, da so ljudje pričeli z Zavodom sodelovati, mu zaupati in da so prišli na
dan številni dragoceni materiali, ki so jih včasih učitelji v strahu pred inšpektorji
skrivali v predalih, učitelji pa so pričeli pripravljati tudi različne delavnice, na
katerih so predstavili svoje delo kolegom in študentom. Takšen način dela je omo¬
gočil tudi strokovno recenzijo del, pomoč učiteljev, obenem pa tudi izločitev mate¬
riala, ki strokovno ni ustrezal.

V založbi Zavoda smo natisnili veliko priročnikov, knjig, kaset, didaktičnih
materialov idr., spodbujali in naročali dela. S tem smo jih tudi avtorizirali in pla¬
čali. Do tedaj je namreč bila v navadi legalizirana kraja intelektualne lastnine in
velikokrat sem jih slišal tudi na račun mojih svetovalcev, da »prodajajo« okoli tuje
stvari.

Posebej sem bil zadovoljen ob predstavitvi kakšnega projekta, kjer sem avtor¬
ju veliko pomagal, da je uspel. Je pač tako, da je srečno delo in življenje sestavljeno
iz drobnih srečnih in veselih dogodkov. Prek založbe smo vpeljali občasne tiskov¬
ne konference s promocijo gradiv, ki so izšla in predstavitvijo avtorjev.

Na Zavodu smo začeli sistematično vzpodbujati šole, da so postali centri za raz¬
voj določene dejavnosti in prenos doseženega v prakso. Ko smo uvedli možnost
kotizacije, so lahko na šolah s tem pokrili stroške in tudi nagradili učitelje. Denar¬
ja in znanja je torej bilo, le spraviti ga je bilo treba v krogotok. Kasneje je strokov¬
ni svet sprejel tudi pobudo za inovacijske šole in med prvimi sta ta naziv prejeli
trnovska osnovna šola, ki jo je vodila mag. Teja Valenčič, kasnejša državna sekre¬
tarka za področje osnovne šole, in OŠ Majde Vrhovnik z ravnateljico Angelco
Likovič.

174

Na ta način smo pričeli uvajati v šolski sistem skozi stranska vrata nekatere so¬
dobne elemente načrtovanja kurikuluma (tudi načrtovanje, ki izhaja iz interesov
otrok in kadrovske zasedbe) ter zagotovili aktivno vlogo ravnateljev in učiteljev.
Brez generalnega poseganja v šolski sistem, ker tovrstni načini pač ne prinašajo
dobrih rezultatov.

Literatura, delavnice, srečanja in druge, na novo uvedene oblike dela, so zahte¬
vale dodaten denar, zato smo uvedli kotizacije. Precej aktivnosti so organizirale
tudi razne zasebne firme, saj sem Zavodovim svetovalcem prepovedal, da se gredo
administratorje, poštne uslužbence in turistične delavce, in jih napotil na stro¬
kovno delo. 142  To delo so v veliki meri prevzela zasebna podjetja in druge izobra¬
ževalne ustanove.

Ob uvajanju kotizacij sem doživel veliko odpora v Zavodu in tudi v šolah, saj
so bili vsi navajeni, da je vse zastonj, čeprav je država drago plačevala ljudi z viso¬
ko šolo, ki so delali vse razen tega, za kar bi morali biti na Zavodu - vrhunsko stro¬
ko. Ker pa je zastonj le redkokdo želel delati, prej kvalitetnega izobraževanja prak¬
tično ni bilo. In tako je bil krog zaprt. Naslednji odpor smo doživeli, ko smo
pričeli organizirati kongrese in srečanja, ki so potekala dva ali tri dni izven Lju¬
bljane. To so mnogi označili za turizem in potrato denarja in niso upoštevali, da
so na takšnih srečanjih ljudje skupaj dolge ure, da potekajo številne razprave in
razgovori, navežejo se novi stiki ipd. Da o tem, da se mora ravnatelj ali učitelj
znati obnašati na različnih konferencah, naučiti predstaviti svoje delo strokovni
javnosti, niti ne govorim. 143  Pa je bilo po svoje tudi razumljivo. Državna uprava je
imela zelo nizke kriterije za tovrstne zadeve. Posedanje v pisarni, sem in tja tečaj
iz upravnega postopka, to je bil njen domet. Če se je svetovalec zapeljal iz enega
kraja v drugega, je že moral sklepati kolegij, da pa bi šel kdo na kakšen seminar ali
izpopolnjevanje in to celo v tujino, so bile le sanje. Še celo podiplomski študij so
morali ljudje na Zavodu in na šolah skrivati pred nadrejenimi. Čeprav po drugi
strani v upravi ni bil problem vsako leto organizirati sindikalni izlet v tujino.
Sistem blokad informacij in preverjanja je bil zelo razvit, veliko pa je bila kriva
tudi lenoba in neinventivnost ljudi.

Na srečo pa sem imel kar precej izkušenj z bežigrajske Srednje naravoslovne
šole, kjer smo uvajali prispevek staršev za šolanje že v letu 1988 in kjer je bilo
stališče jasno: kvalitetne zadeve stanejo. Staršem in drugim odgovornim in zain¬
teresiranim je treba le jasno povedati, zakaj je dodaten denar potreben, za kaj bo
namenjen in kakšen bo učinek, in potem praviloma ni problemov. Posebej če gre
za investicijo v znanje, kot je šlo v šoli za otroke ali pri izobraževanju učiteljev.

Prof. Jože Zlahtič je na Ministrstvu ob pomoči naših sodelavcev na tem pod¬
ročju ogromno naredil, tako da se že vključujemo med bolj organizirane države na

142 Zavod pa je po mojem odhodu počasi širil svojo ekipo na izobraževalnem centru, ven¬
dar s tem na žalost preveč ljudi iz razvoja umaknil v organizacijo in administracijo in
zmanjšal svojo učinkovitost.

143 Ko danes ocenjujem, kje je bil kak moj večji prispevek k razvoju slovenskega šolstva,
je bilo po mojem ravno na področju sprostitve spon, javnosti dela in liberalizaciji v
šolstvu in ustvarjanju trga znanja.

175

tem področju. Z veseljem sem z njim razpravljal in mu pomagal pri delu, saj je bil
izjemno inovativen, deloven in pošten, obenem pa je ves čas dela na Ministrstvu
tudi učil na srednji šoli, kar sem posebej cenil. Zato je temeljito poznal probleme
in želje šol v nasprotju z drugimi uradniki, ki niso bili na šoli in v razredu že
desetletje ali več.

Ob tem pa so učitelji, ki so znali in zmogli več, dobili ustrezno veljavo in sti¬
mulacijo. Začel je veljati tudi drugačen sistem vrednot. Onemogočeni pri delu oz.
prisiljeni k dodatnemu izobraževanju so bili tisti, ki niso znali, so bili leni ali nes¬
posobni. Tudi v šolstvu se je začelo gibanje, značilno za tržni sistem, ki ga sicer v
centralistično organiziranih šolskih sistemih ne more biti.

Od tu je tudi izviralo moje upiranje slovenski vladi, ki je v začetku želela pod¬
jarmiti šolo in sploh družbene dejavnosti, pa smo ji to vsaj za določen čas uspešno
preprečili. In pa seveda zahteve, da je treba za takšen način dela učitelje bolj pla¬
čati, jim omogočiti dodatno izobraževanje in materialne pogoje za delo v šoli.

Takoj ob prihodu na Zavod sem začel vzpodbujati akcijo 1.000 učiteljev podi-
plomcev in razvijalcev v slovenskih šolah. V tej akciji sem hotel zagotoviti, da bi
najbolj inovativni in raziskovalni učitelji lahko podiplomsko študirali in razisko¬
vali, oz. razvijali novosti ter prek oglednih šol, delavnic, literature ipd. prenašali
med druge učitelje. Ob tem, da bi polovico delovnega časa opravili v šoli kot
učitelji. To bi bila tudi najboljša vez med teorijo in prakso. Vendar se je projekt
prepočasi razvijal in številne sposobne učitelje so »nam« iz šolstva pobrali razisko¬
valci, ki so na vse mogoče načine nabirali 2.000 mladih raziskovalcev.

V negativnem smislu sem omenil akcijo 2.000 raziskovalcev. Ključni problem
pri vseh akcijah namreč je, da običajno prinesejo več škode in koristi. In Slovenija
si ne sme privoščiti akcij, kjer najbolj sposobne ljudi iztrga iz okolij, za katere so
bistveni. Ti ljudje morajo ostati v šolah in se, delno razbremenjeni pouka, vključiti
v podiplomsko izobraževanje ali za določen čas v nekatere projekte. Sčasoma se
takšne akcije izrodijo tudi zato, ker se šole rešijo ljudi, ki jih na šoli ne pogrešajo,
kar se je npr. pokazalo tudi v številnih primerih v šolstvu, verjetno pa najbolj
ekstremno pri podiplomskem šolanju kadrov v Angliji.

Najprej smo začeli z aktivnostmi med mentorji mladih raziskovalcev v neka¬
terih šolah, kasneje pa se je ta koncept začel širiti tudi na druga področja. Pred¬
vsem smo iskali sodelavce za različne skupine in projekte, ki so nastajali po
Sloveniji.

Eden pomembnih vzvodov za premike v šolstvu so bile predmetne skupine, ki
smo jih postavili v začetku leta 1990. Organizacija predmetnih skupin je povzro¬
čila na Zavodu hud odpor, ker so se vanje enakovredno vključili svetovalci iz Za¬
vodovih enot po vsej Sloveniji in nekateri tudi prevzeli vodenje skupin. Pričel je
potekati proces decentralizicije, svetovalci so dobili voljo in veselje do dela (vsaj
večina med njimi). Pomembno je bilo tudi, da so člani predmetnih skupin priha¬
jali v neposreden stik z domačimi in tujimi strokovnjaki in vstopili v mednarod¬
no izmenjavo znanja. Vodje Zavodovih enot na terenu pa so izgubili delavce, s ka¬
terimi so do tedaj samostojno razpolagali, jih pošiljali po šolah na kontrole itd. in
uporabljali za razna lokalna in izvršilna dela. Učitelji so sedaj vedeli, kdo z ime¬
nom in priimkom skrbi za njihovo delo, jaz kot neposredno odgovorni vodja pred-

176

metnih skupin pa, kaj mora kdo narediti in za kaj je kdo kriv. Z začasnim prevze¬
mom vodenja teh skupin sem tudi podrl strukturo sektorja na Parmovi ulici in us¬
tanovil več novih skupin, ki so bolj avtonomno, strokovno in predvsem bolj z ve¬
seljem skrbele za posamezna področja šolstva.

V maju 1990 sem poslal vsem predmetnim skupinam dopis, v katerem so bili
razloženi njihov namen in naloge.

Zavod Republike Sovenije za šolstvo
Direktor

Datum: 08. 05. 1990
Oznaka: SZ/PRED. SK

Vsem članom predmetnih skupin zavoda R Slovenije za šolstvo

Na številnih razpravah in ob sprejemanju novega delovnega načrta za leto
1990 smo se dogovorili, da del delavcev zavoda deluje v predmetnih sku¬
pinah. Naloge teh skupin so zelo natančno opredeljene v Letnem delovnem
načrtu zavoda (Priloga A - kadrovska sestava) ter v gradivu z oznako P S.

OPIS, tex z dne 5. 2. 1990, ki so ga vsi vodje predmetnih skupin dobili v
mesecu februarju. Ker dobivam informacije, da delo nekaterih predmetnih
skupin še ni zaživelo in da nastajajo nejasnosti v zvezi z delom in pristoj¬
nostjo posameznih članov predmetnih skupnih in njihovih vodij in vsebin¬
sko povezanostjo predmetnih skupin z drugimi delovnimi skupinami na
zavodu, želim ponovno pojasniti, kakšna je organizacijska shema dela za¬
voda glede na delovni načrt za leto 1990 in kakšne so pristojnosti posa¬
meznikov skupin oz. raznih organov na zavodu, s stališča dela predmetnih
skupin.

Predmetne skupine

V predmetni skupini so nosilci dela svetovalci zavoda iz vse Slovenije. Sku¬
pino vodi vodja skupine oz. njegov namestnik. Delavci zavoda, ki imajo
glavno obveznost dela v določeni predmetni skupini, morajo 50 % časa na¬
meniti delu v skupini in za svoje delo odgovarjajo vodji skupine. Skupina
je v celoti odgovorna za določeno predmetno področje, zato morajo vsi sode¬
lavci skrbeti, da delo teče nemoteno. Vodja skupine oz. njegov namestnik or¬
ganizira delo skupine v skladu z navodili oz. ga delno prilagodi posebnostim
dela skupine. Vodja predmetne skupine je odgovoren za svoje delo neposred¬
no direktorju zavoda oz. njegovemu namestniku.

Pri enem od sodelavcev predmetne skupine morajo biti zbrani vsi potreb¬
ni strokovni in drugi viri o delu skupine. Ti naj bodo na razpolago tudi uči¬
teljem.

Delovni sestanki

Skupina mora imeti najmanj enkrat na štirinajst dni skupen delovni sesta¬
nek, po možnosti na določen termin. O teh sestankih morajo biti obveščeni
tudi drugi sodelavci zavoda in učitelji, da se jih po želji lahko udeležijo.

177

Zunanji sodelavci

Zunanje sodelavce bomo vključevali, oz. smo že vključili kot 1/3 zaposlene
oz. po pogodbi, v okviru naših finančnih zmožnosti. Ponovno pa moram
opozoriti, da so zunanji sodelavci le vrhunski strokovnjaki, ki pokrivajo del
aktivnosti, ki jih delavci zavoda ne morejo, ali pa učitelji praktiki, preko
katerih preverjamo ideje, novosti in rezultate dela v praksi, lahko pa oboji
sodelujejo tudi pri načrtovanju in izvedbi naših aktivnosti.

Predmetna področja

Predmetne skupine so zadolžene za optimalno urejenost svojega predmetne¬
ga področja v slovenski šoli, v obsegu ur, razporeditvi in zahtevnosti, ki je
določena s sklepi strokovnega sveta R Slovenije.

Načrt dela

Vsaka skupina mora imeti izdelan dolgoročni in kratkoročni koncept in
strategijo dela na svojem področju. Program mora biti v skladu z generalno
strategijo razvoja slovenskega šolstva in pripravljen dovolj fleksibilno, da ga
skupina lahko sproti prilagaja novim izobraževalnim potrebam, novostim v
stroki in dosežkom v praksi.

Usklajenost predlogov

Vsak predlog, ki presega normalno notranjo prenovo predmeta, mora biti
usklajen s skupino za koncepcijo, s skupino za razvoj specialnih didaktik ter
za temeljna pedagoška in psihološka znanja, ustrezno programsko skupino
in medpredmetno usklajen. Na zavodu je veliko težav zaradi premajhnega
medsebojnega sodelovanja posameznih skupin. Zato in zaradi čimvečje us¬
klajenosti posameznih predlogov želim, da so na vseh gradivih, ki pridejo v
obravnavo na kolegij, podpisi naslednjih delavcev zavoda:

- Zakrajšek ali Rečnik: skupina za koncepcijo

- Milekšič ali Adamič: skupina za razvoj specialnih didaktik ter te¬
meljna pedagoška in psihološka znanja.

- vodja ustrezne programske skupine (glej delovni načrt)

- vodja področne skupine

Hvala ali Milekšič: osnovna šola
Malovrh ali Tome: srednja šola

- vodja zavodovega centra

Če je potrebno predloge usklajevati na medpredmetni ravni, mora gradi¬
vo podpisati tudi vodja oz. namestnik določene predmetne skupine.

Na ta način je mogoče ob dosedanjih navadah dela na Zavodu doseči
sodelovanje vseh, ki lahko le skupaj pripravijo kvalitetna gradiva. V prime¬
ru strokovnih sporov med posameznimi skupinami, ki pripravljajo gradivo,
skupine lahko izdelajo variantne predloge. Te in morebitne druge težave bo¬
do poskušale rešiti neodvisne ekspertne skupine, ki jih bo imenoval direktor
zavoda.

178

Le tista gradiva, ki bodo opremljena z ustreznimi podpisi, bodo od 1.
maja 1990 lahko prišla v obravnavo na kolegij oz. strokovni svet in bodo
lahko imela status uradnega dokumenta zavoda. Tudi vse informacije na
podlagi teh gradiv bodo le tako lahko uradno stališče zavoda.

Pisna gradiva

Vse predmetne skupine so dolžne pripraviti pisna gradiva za vse učitelje
svojega predmetnega področja v Sloveniji in jih s temi gradivi tudi seznani¬
ti na kratkih seminarjih do 1. julija 1990.

V navodilih mora biti točno opredeljeno, kakšne so novosti pri posamez¬
nem predmetu, katere vsebine izpuščene, katere razbremenjene, podatki o
učbenikih, literaturi in drugo.

Skupina delavcev zavoda v predmetni skupini je dolžna pripraviti vsa
gradiva na podlagi strokovnih predlogov in metodologije, ki je dogovorjena
v zavodu. Obenem mora upoštevati in v literaturi pri svojih predlogih na¬
vesti vse najnovejše reference.

Seminarji

Posebej opozarjam vse skupine, da ne želim niti enega seminarja, ki bo šele
jeseni 1990 učiteljem povedal, kaj je novega pri njihovem predmetu. Tradi¬
cionalni jesenski seminarji naj bodo namenjeni novemu, bolj učinkovitemu
delu v šoli.

Ob tem posebej opozarjam, da pri pregledu programa seminarjev za leto
1990/91 nisem zasledil koncepta seminarjev posamezne predmetne skupine.
Zahtevam, da ima vsak učitelj v okviru predmetne skupine letno vsaj štiri
seminarje in da ima za vsak seminar pripravljeno tudi pisno gradivo - to
naj bo zametek specializirane revije za posamezno predmetno področje, v
kolikor predmetna skupina le-te še nima.

Vse predmetne skupine so dolžne pripraviti v okviru izobraževanja uči¬
teljev program, ki je usklajen z razpisom izobraževanja, ki so ga pripravile
fakultete in razpisom izobraževanja strokovnih društev. Predvideni sestan¬
ki oz. seminarji so:

1. Redno letno srečanje učiteljev v okviru strokovnih društev. V kolikor
društva teh srečanj še nimajo, naj jih člani predmetne skupine poskušajo
vzpodbuditi.

2. Strokovno srečanje s predavanjem, ki ga organizira fakulteta.

3. Predavanje oz. delavnica s področja pedagoško psiholoških znanj.

4. Delavnica: prenos dosežkov v prakso.

Poleg tega morajo biti organizirani kratki informacijski seminarji o no¬
vostih v novem šolskem letu (maj oz. junij), predstavitve novih knjig in uč¬
benikov, hospitacije in drugo.

Stroški seminarja, ki jih ne financira Republiški komite za vzgojo in
izobraževanje, bremenijo udeležence s kotizacijo. Praviloma naj bodo semi¬
narji organizirani v šolskih prostorih.

179

Svetovalci in učitelji

Svetovalci za predšolsko vzgojo in predmetno stopnjo osnovne šole bodo de¬
lali z učitelji, ki so pretežno na področju njihove organizacijske enote, med¬
tem ko bodo drugi svetovalci dobili spiske šol in učiteljev, s katerimi so dolžni
sodelovati. Spiske bo pripravil tov. Medja v sodelovanju z vodji posameznih
enot. Ker svetovalci niso razporejeni za posamezna predmetna področja
enakomerno po Sloveniji, bomo za večino predmetov upoštevali republiško
razporeditev. Vsak učitelj mora natančno vedeti, pri katerem svetovalcu lah¬
ko dobi informacije in materiale za svoje delo.

Katalog znanj

Med nalogami, ki so najbolj pomembne za predmetne skupine, je priprav¬
ljanje katalogov znanj za osnovne in srednje šole.

Predmetne skupine morajo te kataloge pripraviti po enotni metodologiji,
v skladu z mednarodnimi standardi in kriteriji ob upoštevanju postopnega
približevanja tem standardom. Kataloge znanj bo treba v končni fazi uskla¬
diti z zahtevami univerze za predakademski študij in z gospodarstvom za
tehnične strokovne predmete in poklicne šole. Izdelane kataloge in testne na¬
loge bo treba stalno preverjati v praksi in pouk v šolah naravnavati ciljno.

Učitelji bodo ob tem lahko še vedno imeli kot pomoč učni načrt. Zasnove
katalogov znanj za posamezne predmete pričakujem v juniju 1990.

Prenos znanja in informacij

Za vse sodelavce predmetnih skupin bomo organizirali obvezne tečaje iz nji¬
hovega strokovnega področja ter pripravili spisek obvezne literature, ki jo je
treba upoštevati pri delu. Za to nalogo sta zadolženi tov. Tome in tov. Veli¬
konja.

Vse vodje predmetnih skupin prosim, da mi enkrat mesečno pošljejo
kratko poročilo o delu in težavah ter da o svojem delu vsaj mesečno poročajo
v zavodova Tedenska obvestila in Ogledalo. Obenem vas spominjam na mo¬
jo zahtevo, da mora vsak svetovalec zavoda objaviti letno vsaj en strokoven
in en poljuden članek v domačem ali tujem časopisu in reviji in po možnosti
sodelovati na enem od seminarjev s prispevkom.

Če je le mogoče naj bi vsak svetovalec že v šolskem letu 1990/91 učil en
razred v šoli, vodil krožek, interesno dejavnost ali kako drugače sodeloval
pri pouku ali pri drugih šolskih dejavnostih.

Vsaka skupina mora imeti razvito mednarodno sodelovanje. Eden od so¬
delavcev skupine je zadolžen posebej za to področje in je hkrati sodelavec
Centra za mednarodno sodelovanje Zavoda R Slovenije za šolstvo.

Podobrto velja za založniško dejavnost, preko katere skupine publicira¬
jo zavodove materiale.

Želim vam veliko veselja in uspeha pri delu.

S. Zakrajšek

180

Konec leta 1991 sva z Miro Bitenčevo pripravila projekt, v katerem naj bi za vsako
glavno predmetno skupino in področje plačevali po 5 ljudi, in sicer v različnih
oblikah. Ali nekaj ur tedensko oz. za daljši čas, ko so pripravljali določena gradi¬
va. Na ta način se je vključevalo v delo nekaj sto učiteljev in gradivo se je nabiralo.
Razvijanje znanja in prenos v prakso se je bistveno povečal.

Kot poseben projekt pa je nastajala pod vodstvom mag. Marije Velikonja šola
za ravnatelje, že leta 1990 pa smo pričeli tudi s pripravo za izobraževanje naših
vodstvenih kadrov v Angliji.

S predvideno sistematizacijo in napredovanjem učiteljev naj bi se interes za
sodelovanje s strani učiteljev zelo povečal, saj bi tako dobili reference in izpolnili
pogoje za napredovanje. Na žalost pa so ministrovi birokrati to priložnost zapravi¬
li in raje spustili kriterije za napredovanje, kot pa dvignili zahtevnost, in socialne
in starostne korektive reševali na druge načine.

Šele ko je bilo vsem jasno, da zadeva propada, so spremenili kriterije in si zopet
nakopali jezo učiteljstva. Moje stališče je bilo in je še, da bi moral učitelj svetnik
dokončati podiplomski ali specialistični študij in imeti taka znanja in reference,
da bi ga učitelji in ravnatelji z veseljem povabili medse in uporabili njegova zna¬
nja in izkušnje. Tako pa smo marsikdaj kljub napovedanim nekaj sto svetnikom in
nekaj tisoč svetovalcem v Sloveniji težko našli človeka, ki bi o določeni strokovni
zadevi znal postaviti stvari na pravo mesto.

Priprave na reorganizacijo Zavoda po zahtevah
državne uprave

Nov način dela in tudi predvidene spremembe v organizaciji državne uprave so
zahtevale novo organizacijo dela Ministrstva in tudi Zavoda. Ker sem vedel, da se
na Ministrstvu ne bo popolnoma nič zgodilo v tej smeri (birokracija je pač čuvala
svoje pozicije, minister pa ni imel časa in volje za organizacijske posege), sem pre¬
vzel pobudo sam in sklenil skupaj s sodelavci pripraviti predlog, s katerim bi
poskušal tudi ministra dr. Venclja prepričati o nekaterih novih rešitvah.

V zvezi z novo organizacijo Zavoda sem imenoval delovno skupino, ki je začela
delati osnutek že v novembru 1990. Vodil jo je moj namestnik Jože Prelog, v njej
pa so bili tudi pomočniki Stane Jeraj, Tomaž Škulj in Viktor Čop. Trije klasični
organizatorji in Tomaž, ki je bil svobodnjak, poln idej in ravno pravi za vzburjanje
sistema in viharjenje možganov (takrat popularni brain storming). Jaz sem se sej
redko udeleževal in sem jim pustil proste roke. Čez mesec dni mi je Tomaž pove¬
dal staro resnico: Bolj kot stvari spreminjaš, vedno bolj postajajo enake.

Pri delu so nam služili tudi osnutki organizacije slovenskega šolskega sistema,
ki ga je pripravil na naših podlagah skupaj s sodelavci na kranjski Fakulteti za
organizacijske vede dr. Ivan Kejžar, nekoč sodelavec Zavoda in odličen poznavalec
šolstva. O tem projektu in njegovih rezultatih sem zapisal v tej knjigi nekaj več,
ker ni prišla v širšo javnost, je pa bila edini resni in strokovni pristop k reorganiza-

181

ciji slovenskega šolstva v zadnjih desetih letih.

Dr. Venclja in svoje sodelavce sem precej časa prepričeval, da se je treba orga¬
nizacije Ministrstva treba lotiti strokovno in da imamo za te zadeve tudi Fakulteto
za organizacijske vede v Kranju. Po dolgih pregovarjanjih smo le uspeli spraviti
skupaj ekipo sodelavcev s Fakultete in z Zavoda, ki je začela z delom spomladi
1990. Na Zavodu smo pripravili svoje predloge, tudi od ministrovih sodelavcev
smo, čeprav težko, izvlekli nekaj misli in gradiv, tako da so na fakulteti uspeli
pripraviti gradivo do oktobra 1990. Gradivo je imelo naslov Organizacija vzgojno-
izobraževalnega dela v Sloveniji  (4). Studijo so zasnovali na predpostavki, da zahte¬
va načrtno reševanje problematike šolstva usklajeno delovanje v dveh smereh:

- oblikovanje in uresničevanje koncepcije in strategije razvoja vzgoje in
izobraževanja (vsebina preobrazbe),

- organiziranje delovanja vseh mehanizmov in institucij, ki sestavljajo sis¬
tem šolstva (oblika preobrazbe).

Študija je že na začetku opozorila, da odpira predvsem vprašanja, ki jih sproža
prelomni trenutek organiziranja slovenske družbe in da bo sugerirala možne
rešitve.

Študija je predpostavila, da je za učinkovito delovanje šolskega sistema nujno,
da izpolnjuje naslednje pogoje:

- deluje kot delovni sistem,

- tvori interaktivno integracijo socialnega, ekonomskega in celotnega druž¬
benega razvoja,

- da ima ustrezno razvite in med seboj usklajene mehanizme in kapacitete,
ki ga delajo trdnega kot sistem.

Treba bi bilo oceniti naslednje komponente: razvojno, informacijsko-komunika-
cijsko, programsko, tehnološko, organizacijsko, kadrovsko, ekonomsko finančno
in zakonodajno.

Kot problemi in stanje so bili navedeni:

Šolski sistem je konservativen in tog, ni pripravljen na permanentno sprem¬
injanje in inoviranje, rezultati šolanja so nezadovoljivi, nadzorni sistem po¬
manjkljiv.

Sistem je informacijsko nepovezan, stopnja komunikativnosti je nizka,
ni povezan z drugimi šolskimi sistemi, prepočasi se prilagaja novim znan¬
jem in potrebam, ni dovolj podatkov za odločitve, ni učinkovitega poslovne¬
ga sistema v izobraževanju.

Okoreli sistem ne sledi novostim, programi zastarevajo, znanja se ne
ažurirajo, učni načrti so prenatrpani, obremenjeni so z ideologijo, po kon¬
cepciji so zasnovani zelo togo.

Metode izvajanja vzgojno-izobraževalnega procesa so zastarele, pre¬
vladuje deklarativno učenje, zapostavljeni sta samostojnost in ustvarjalnost
učiteljev in učencev.

Prevladuje klasična organiziranost institucij, ki ni fleksibilno prilagoje¬
na spreminjanju razmer in potrebam sodobne družbe. Sole delujejo po me¬

ni

kanskem modelu organizacije, Zavod za šolstvo je obremenjen z zastarelo
organizacijsko strukturo. Zastarela miselnost in blokade ovirajo prenovo.

V šolah in na državnih institucijah je neustrezna kadrovska struktura,
cesto negativna selekcija, nezadovoljiv je status in vrednotenje dela.

Poraba finančnih sredstev je neracionalna, ni ustreznih kriterijev za ob¬
jektivno usmerjanje obstoječih finančnih sredstev, le-teh pa je tudi premalo.

Šolska zakonodaja je zastarela, neusklajena z ustavo in temeljnimi za¬
koni.

Za Zavod za šolstvo pa je študija ugotovila, da ima zastarelo organiza¬
cijsko strukturo, pozna se negativna selekcija nekaterih kadrov v preteklosti,
zastarela je metodologija svetovalnega dela.

Študija je predvidela uvajanje organizacijskih sprememb v šolstvo po naslednjih
fazah:

- diagnostično analiziranje,

- iskanje ustreznih rešitev,

- izvedba,

- vrednotenje.

Pri vseh nalogah pa je bil naveden vrstni red: politika, strategija, operativa, infor¬
macijski sistem.

Nov koncept organizacije, razvit na podlagi sistemske metode, ki ga je predla¬
gala študija, je temeljil na večji fleksibilnosti prilagajanja, učinkovitosti in
racionalnosti. Pri ogledu predlagane variante za celotno organizacijo šolskega sis¬
tema v Sloveniji in Zavoda za šolstvo velja upoštevati, da je avtor upošteval takrat
še obstoječe poimenovanje Skupščina Republike Slovenije (sedaj Parlament) in
Republiški sekretariat za šolstvo in šport (sedaj Ministrstvo).

Za Zavod je študija predlagala tudi spremembo imena (takrat so bili vsi obre¬
menjeni s tem, da se je treba rešiti imen iz obdobja socializma ali rdečega terorja,
kot so ga imenovali najbolj zagnani novi oblastniki). Predlagana so bila imena kot
Zavod za vzgojo in izobraževanje, Zavod za razvoj šolstva, Zavod za napredek
šolstva ipd. Obravnavana sta bila tudi dva predloga:

- Zavod se organizira kot samostojna in neodvisna strokovna institucija za
razvoj in spremljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja.

- Zavod se organizira kot relativno samostojna organizacijska enota zno¬
traj Sekretariata (Ministrstva) za šolstvo in šport.

Številni razlogi so odločili v prid drugi možnosti, saj je narava dela Zavodovih na¬
log taka, da je neposredno vezana na izvajanje operativnih odločitev upravnega or¬
gana.

Naloge zavoda so bile opredeljene po tem predlogu tako, da:

- razvija, uvaja, spremlja učne programe po šolah,

- preučuje in  ( eksterno) spremlja delo šol,

- izvaja eksperimente v učnovzgojnem procesu,

- opravlja razvojne naloge na področju vzgoje in izobraževanja,

- izvaja aplikativne raziskave,

183

- izvaja strokovno pedagoško izpopolnjevanje dela učiteljev,

- izvaja tudi tekoče naloge s področja vzgoje in izobraževanja po potrebah

sekretariata.

Sekretariatu (Ministrstvu) za šolstvo in šport pa je študija namenila poleg obsto¬
ječih (zakonodaja, finance) tudi nove naloge:

- organizacijsko kadrovske funkcije,

- planiranje in analize,

- razvoj šol in mreže šol,

- gradnjo šolskega informacijskega sistema.

Kot pomembno novost pa je študija predlagala šolske sklade.

Dr. Vencelj študije ni preveč upošteval, ker je temeljila tudi na gradivu Zavoda
Izobraževanje za 21. stoletje.  Spominjam se, da so bili celo veliki problemi s pla¬
čilom, pa tudi da nas v prvi fazi ni nihče oviral. Tudi z ministrom za pravosodje
dr. Rajkom Pirnatom se je dalo zelo dobro sodelovati. In tako so se moji sodelavci
spravili na delo.

Iz stare basni sem si dobro zapomnil, da za uglašen ansambel ni bistveno le to,
kako ljudje stojijo, ampak predvsem, da znajo igrati. Pisati organizacijo na obsto¬
ječe ljudi ali pa na tiste, ki jih še ni bilo, je bilo enako brezupno. Rešitev smo
poskušali iskati v postopni preobrazbi oz. premestitvi obstoječih kadrov in iskan¬
ju novih.

Glede na naloge in ljudi smo redno spreminjali in prilagajali organizacijo, obe¬
nem pa smo predvsem pazili, da je bila razporeditev oz. sistematizacija za ljudi
finančno najbolj ugodna. Predvsem pa smo sledili cilju, da imamo oz. moramo do¬
biti visoko kvalitetne ljudi, ki so sposobni samostojnega dela in biti odgovorni
zanj. Za majhne, sicer varne plače, ki so (bile) značilne za strokovnjake v državni
upravi, pa je težko dobiti dobre ljudi. Omeniti je tudi treba, da takrat še ni bilo
pravilnika o napredovanju v državni upravi.

Celotno organizacijo smo podredili nalogam, ki so bile stalne, nastajal pa je
kup novih projektov, pri katerih so se ljudje povezovali za določen čas. Zato so bili
potrebni dobro mrežno planiranje, organizacija in predvsem jasno definirani os¬
novni cilji in roki.

Kdor bo danes pogledal naše letne programe in razvoj šolstva, bo videl rdečo
nit in morda opazil, da smo vsako leto naredili bistveno več in hitreje, kot je bilo
v začetku načrtovano. Proces je bil kataliziran in poti nazaj v razvoju ni bilo več
(takrat smo nekateri tako vsaj mislili). Takšen način dela je mogoče samo bloki¬
rati, zafrustrirati delavce oz. doseči, da gredo najbolj sposobni drugam.

Z novo zakonodajo smo dobili v avgustu 1991 novo ime: Zavod Republike Slo¬
venije za šolstvo in šport. Dobili smo tudi nalogo, da organiziramo republiški
izpitni center, konec leta 1991 pa formalno izgubili inšpekcijo. Formalno pravim
zato, ker te funkcije nihče ni pričel opravljati od tega leta naprej, Zavod pa je po
mojem nalogu to funkcijo prenehal opravljati že v začetku leta 1990. Skoraj štiri
leta je slovensko šolstvo delovalo brez inšpekcije in to brez večje škode, vendar pa
je to že čas, ko lahko ljudje prično z zlorabljanjem položaja in uvajanjem škodlji-

184

Shema 3: Predlog organizatije sistema vzgoje in izobraževanja v Sloveniji

Odbor za visoko šolstvo

UPRAVNI ODBOR

Sklad za visoko šolstvo

Sklad za srednje šolstvo

Sklad za osnovno šolstvo

Sklad za predšolsko vzgojo

Sklad za šport

Sklad za mladinske dejavnosti

IZVRŠNI SVET

SKUPŠČINE REPUBLIKE SLOVENIJE

REPUBLIŠKI SEKRETARIAT
ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT

Olimpijski komite Slovenije

1

—  Fakultete

Višje šole

— Inštituti

Pedagoški

inštitut

študentski

domovi

ŠOLE

Predšolske

ustanove

- Osnovne šole

- Srednje šole

vrl

Glasbene šole

Posebne šole

Domovi

učencev

V Kranju, 11. okt. 1990

—L*

INŠTITUCIJE
ZUNAJ NAC.
ŠOLSTVA

PODJETJE ZA
MATERIALNO
OSKRBO ŠOL

Zveza DU

Skupnosti izobr.
centrov

ZAVOD ZA
UČBENIKE IN
UČILA

REPUBLIŠKI

EVALVACIJSKI

CENTER

Legenda:

Podjetja
in zavodi

Samostojni

izvajalci

Institucija v predvideni
ustanovitvi

Institucija v organizacij¬
skem preoblikovanju
linijske in funkcionalne
povezave

funkcionalne povezave
koordinativne povezave

Dr. Ivan Kejžar
Fakulteta za org. vede
Kranj

Shema 4: Predlog funkcijske in organizacijske sheme Republiškega sekretariata za šolstvo in šport

Drugi sekretariati

Sekretar

... za znanost

Olimpijski komite Slovenije

J

Občinski upravni organi

... za predšolsko vzgojo, OŠ, šport

CENTER ZA VISOKOŠOLSKI STUDU

Predstojnik


Usmerjanje študentov
Problematika študentov: domovi,
prehrana, štipendije...
študijski uspehi
Informacije in povezave s
tujimi univerzami
itd.

N Vtasrivo, A A . oV\. \99Q>

Rep. inšpektorat za šolstvo in šport

A

Informacijski sistem za šolstvo
šporV\ _

1

Pedagoško razvojno delo
Aplikativne raziskave
Sestavljanje učnih načrtov in pro¬
gramov

Sestavljanje učbenikov
Pedagoško svetovanje
Izpopolnjevanje pedagoškega kadra

Legenda:

Institucija v predvideni
ustanovitvi

Institucija v organizacij¬
skem preoblikovanju

več variant

linijske in funkcionalne
povezave

funkcionalne povezave
Vc.ooT<&maft\VT\e povezave

A

z

z

Razvojno delo (aplikativne raziskave)
Načrtovanje in usposabljanje
strokovnih kadrov
Načrtovanje športnih površin in
objektov

Strokovno svetovanje
Plan in analize
Informacijski sistem
Založniška dejavnost
itd.

Dr. Ivan Ke\xar

faku\\e\a io  org. vede, Kron\

vih navad in je zato inšpekcijska služba, ki so jo postavili na Ministrstvu leta 1994,
delovala kar blagodejno. Prvi njen vodja Stefan Lebar je odličen poznavalec šol¬
stva in zakonov in neizprosno zahteven in zelo razumevajoč, ko gre za normalne
probleme otrok in njihovih mentorjev.

Zavod so na novo poimenovali brez posvetovanja s kolegijem Zavoda in po mo¬
jem mnenju zaradi napake oz. analogije, ko so birokrati zapisali Ministrstvo za
šolstvo in šport in besedo šport dodali tudi Zavodu. Kot ponavadi so na vladi in
Ministrstvu bistvene zadeve pripravljali in sprejemali poleti, ko so bili ljudje na
dopustih, potem pa so jih do naslednjega poletja popravljali in tako je šlo in gre
naprej tudi sedaj. Nihče pa mi ni znal povedati, kaj naj bi Zavod delal za šport
poleg šolskega športa. Sitna situacija v času, ko je bil slovenski šport organizacij¬
sko v razsulu, izgubil je ogromno denarja z bankrotom Elana, potekali so siloviti
odpori Športne zveze proti podržavljanju, predsednik Športne zveze dr. Rajko
Šugman je bil hude bitke z dr. Vencljem in šolskimi športnimi uradniki, vse, kar
je bilo vrednega, je hitelo v privatizacijo ipd. in so vsi pričakovali, da bo Zavod z
novim imenom profesionalno prevzel določene naloge. Za nas se je ob številnih
nalogah in problemih odprlo še eno, pomembno področje. O tem, kako smo sode¬
lovali in reševali zadeve pri športu, pišem na drugem mestu.

Župančičeva ulica z ministrstvi in Opera barom,
kjer seje odločalo o pomembnih zadevah.

Med vojno in večino časa poleti 1991 smo v glavnem stalno dežurali na Minis¬
trstvu in na Zavodu in poleg stalnih nalog pripravljali reorganizacijo Zavoda in
novo sistematizacijo delovnih mest in zadevo med prvimi državnimi službami

187

Foto: Miha Lobnik

poslali ministroma dr. Pirnatu (za pravosodje) in dr. Venclju. Najprej je prišel od¬
govor od namestnika dr. Venclja Staneta Čehovina in vladnih pravnikov, da bi bilo
treba zadevo bolj centralizirati, zmanjšati število samostojnih oddelkov in skupin
in se držati načela, ki je bilo v upravi najbolj važno: sektorje, oddelke ipd. je treba
narediti tako, da se bodo ljudje razporedili po predalih glede na potrebno število,
vsebina pa ni važna. Tako so nam hoteli vsiliti take neumnosti kot referat za ma¬
tematiko ipd. V novembru je prišel tudi odgovor od pravosodja, ki je praktično
predlagal enako - ostro upravno logiko in po možnosti zmanjšanje števila delav¬
cev, medtem ko smo mi v našem programu predvideli 30 novih delavcev, glede na
nove naloge in potrebe v praksi. To naj bi bili predvsem svetovalci za predmetna
področja v enotah po vsej Sloveniji. Bili smo v namreč nevzdržnem položaju, da
je bilo po šolah 1.000 in več učiteljev za neki predmet, država pa je plačevala enega
ali dva svetovalca (povsod pa še to ne), ki je skrbel za njihovo delo. Le za nekatere
predmete (matematika, slovenščina) je bilo več svetovalcev, potrebovali pa bi
ekipe, ki bi se lahko resno lotile dela in v čim krajšem času vsaj delno uredile
probleme in pomagale učiteljem. Protestiral sem pri ministru dr. Venclju in se
povezal z Ministrstvom za znanost in tehnologijo, kjer so že našli nekaj primernih
poti za obidenje birokratskega sistema, veliko rešitev pa smo našli tudi s pomoč¬
nikom Viktorjem Čopom in pravnico Snežano Komel, ko smo se poglobili v dr¬
žavne paragrafe. Moram priznati, da sem le-te bral samo takrat, ko je bilo treba
najti najboljše finančne variante, sicer pa sem bolj upošteval naravne zakone, zdra¬
vo pamet in rezultate primerjav in raziskav.

Na Zavodu smo po vseh pripombah na predloge začeli pospešeno pripravljati
novo sistematizacijo, pri čemer sem izkoristil težave s sekretariatom za pravosod¬
je glede organizacije Zavoda tudi za »napad« na svoje sodelavce. Za vsa strokovna
mesta na Zavodu sem predvidel magisterij ali doktorat, začasno pa samo visoko
šolo, kar je tudi formalno pospešilo študij sodelavcev oz. odhode za študij nezain¬
teresiranih z Zavoda. Obenem pa seveda ponovno spodbudilo odpor uradniško
usmerjene skupine z Zavoda, ki je imela absolutno podporo ministrovih uradni¬
kov. V skladu z rekom: Iste vrste ptiči skupaj letajo.

Menim, da je precej razlogov, da državna uprava zaposluje na delovna mesta
predvsem ljudi s končanim podiplomskim študijem in po možnosti z doktoratom.
Ti ljudje imajo pozitiven odnos do znanja, stalnega študija, vpeti so v mednarod¬
no izmenjavo, običajno se znajo še kar izražati in tudi kaj napisati in predvsem
imajo manj kompleksov pred sposobnimi, izobraženimi sodelavci in mladimi, ki
prihajajo v državno upravo. V šolstvu je to še posebej pomembno, ker ima veliko
ravnateljev in učiteljev visoko šolo, vedno več jih ima tudi podiplomsko izobraz¬
bo in mora zato biti svetovalec oz. »njihov« državni uradnik vsaj za stopnjo bolj
izobražen.

Nekateri napori naših prizadevanj so rodili sadove, mnogi med njimi pa ne. In
takrat, ko so uradniki na šolskem ministrstvu krčili naše predloge, so »državotvor¬
na ministrstva« objavljala cele strani razpisov za novo zaposlene ljudi. Če bi le kdo
verjel, da tudi šolski resor spada med najbolj državotvorne!

V času mojega odhoda z Zavoda je bil Zavod organiziran po shemi 5 in je lahko
v veliki meri učinkovito opravljal svoje delo.

188

Shema 5: Organizacija Zavoda R Slovenije za šolstvo in šport v začetku leta 1992

Po mojem odhodu z Zavoda nova direktorica ni spreminjala organizacije, te¬
meljito pa je vanjo posegel novi direktor Ivan Lorenčič, verjetno tudi na zahtevo
vladajoče liberalne stranke, ki je imela sovraštvo do Zavoda že zakodirano v ge¬
nih. 144

Zavod so razdelili na razvojni in svetovalni del, ki sta ga prevzela dr. Ljubica
Marjanovič in Stane Jeraj, direktorju pa je ostal le administrativno-upravni organ.
Na shemi 6 je prikazana organizacija Zavoda leta 1994. Takšna organizacija je vse¬
binsko onemogočila delo Zavoda (saj ni svetovanja brez razvoja), sposobni ljudje
so začeli Zavod zapuščati in izgubil je pomen in vlogo v praksi in zato zašel v
velike težave. Prepričan pa sem, da razpad institucije, kot je Zavod, pomeni
slabitev šolskega sistema, saj imajo Univerza, akademski inštituti, zavodi in zaseb¬
na podjetja, ki naj bi nadomestili njegove naloge, precej različne interese.

144 Po odhodu Branke Lovrečičeve z mesta direktorice Zavoda v letu 1993 so novodošli
predmetne skupine kmalu spet ukinili in vrnili organizacijo na staro, kar je povzro¬
čilo velik zastoj v razvoju šolstva in praktično blokado Zavoda proti šolam, ki jim
spet, tako kot v preteklih časih, ni imel kaj ponuditi. Nova organizacija pa je pripelja¬
la tudi do njegovega razpada.

190

Shemo 6: Organizacija Zavoda R  Slovenije za šolstvo in šport v  letu 1994

Ministrstvo za šolstvo in šport

Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport

STIKI Z JAVNOSTJO -<---► STIKI Z JAVNOSTJO

Internacionalizacija in informatizacija dela Zavoda

Po letu 1980, ko so uvedli usmerjeno izobraževanje kot »vrhunec družbeno uskla¬
jenega šolskega sistema«, se je stik s svetom na Zavodu praktično pretrgal, tako da
so imeli ob mojem prihodu zelo borno in poceni mednarodno izmenjavo. Enkrat
letno so zakolobarili sistem obiska z Vzhodnimi Nemci (založništvo), Madžari in
Čehi. Že novembra 1990 Vzhodne Nemčije ni bilo več, Pedagoški inštitut v
Budimpešti so ukinili, pa tudi od Čehov se ni bilo kaj dosti naučiti. Ponujali so le
preživete modele poklicnega šolstva, ki pa so (bili) očitno všeč tudi mnogim našim
sedanjim načrtovalcem. Takoj sem zaukazal intenzivno mednarodno sodelovanje
kljub stokanju, da ni denarja, učenje jezikov, spoznavanje dela z računalnikom in
osnov projektnega dela ipd.

Slovenski provincialci so takoj začeli oporekati, kako je to lahko nevarno za naš
sistem, avtonomijo ipd. Meni pa je bilo kot kemiku jasno (kemija je namreč po
vsem svetu enaka), da brez intenzivnega mednarodnega sodelovanja in preverjan¬
ja ne gre, da lahko kaj hitro nasedeš lokalni znanosti, kar se je v našem šolstvu tudi
zgodilo. Tudi tega sem se navadil pri svojem študiju in delu, da je materiale najbo¬
lje brati v originalu, kajti marsikako stvar so naši pedagogi prevedli oz. prikrojili
po svoje. Vedno znova sem pri delu ugotavljal, kakšno srečo smo imeli naravoslov¬
ci in tehnologi, ki smo morali že pri študiju na fakulteti uporabljati tuje učbenike
in revije, in kakšno uboštvo je bilo med večino uradništva, družboslovcev in re¬
žimskih strok, ki so temeljile na »domačem« znanju, znanosti in literaturi.

V resnici je šlo seveda za bojazen mednarodne konkurence in delovanja, izgube
monopola in zahtev po znanju tujih jezikov, potovanjih v tujino, študiju. Skratka,
pojavil se je strah pred napornejšim in stalno preverjanim delom in študijem.

Že grobe mednarodne primerjave so pokazale, da smo marsikje v šolstvu izu¬
mili samosvoj sistem. S pravo grozo sem spoznal, da praktično celotna šolska stro-

192

ka temelji na nekaj slovenskih in jugoslovanskih avtoritetah, katerih dela so bila
biblija za ljudi v šolstvu. Osnovna referenca šolskih dokumentov so bile razne re¬
solucije in sklepi partijskih konferenc, tuja literatura razen v izjemnih primerih ni
bila navedena. Uporaba tuje literature je bila (in je na žalost še!) izjemno redka že
med ljudmi, ki so delali na Zavodu, kaj šele v praksi. Poti v tujino na različna iz¬
popolnjevanja, seminarje, razstave pa so bile samo sanje.

Težko je bilo prepričati kolege, pa tudi učitelje, da tudi po svetu skrbijo za
razvoj otrok po svojih najboljših močeh. Naštevali so mi same specifičnosti, zara¬
di katerih ni iz tujine nič dobro, čeprav sem vedno trdil, da so otroci povsod enaki,
le kasneje jih režimi, običaji, okolje ipd. naredijo vedno bolj različne.

Pri tem delu je največ naredila Jelka Arhova, ki je vodila center za mednarod¬
no sodelovanje in INDOK center Zavoda, še posebej ko smo obšli Beograd in Za¬
greb ter dostikrat tudi naš ZAMTES in navezali osebne stike s posamezniki in
organizacijami v tujini. Ker v drugih republikah ni bilo denarja, smo bili Slovenci
na številnih konferencah in projektih o izobraževanju v svetu in Evropi. Prej je
bilo to skoraj nemogoče, ker so zadeve filtrirali v Beogradu in izbrali najbolj za¬
nimive in pomembne zadeve zase. Na Ministrstvu pa nam je bila v veliko pomoč
Viljana Lukas, ki je bila po funkciji in razmišljanju usmerjena v mednarodne
primerjave, izmenjave in projekte.

V letu 1990 so začeli v večjem številu odhajati v tujino tudi učitelji in rav¬
natelji, na Didacti leta 1991 v Diiseldorfu pa je bilo kar okrog 2.000 učiteljev iz
Slovenije. Večina na lastne stroške. V tem letu sem tudi prvič in verjetno zadnjič
v zgodovini slovenskega šolstva uspel doseči, da si je Didacto, skupaj s posebnim
programov ogleda šol in razgovorov z nemškimi kolegi, ogledala polovica delavcev
Zavoda, ki so tudi prispevali del sredstev sami. V ta namen smo najeli posebno
letalo. Po načelu, da bi moral vsak svetovalec vsaj vsako drugo leto na to razstavo,
če naj svetuje učiteljem po šolah. 145

Leta 1989 smo dobili možnost, da v okviru projekta Tehnološki in znanstveni
razvoj Jugoslavije  pripravimo projekt Koncepcija in strategija razvoja slovenskega
šolstva.  Pripravili smo gradivo v angleščini in francoščini, na podlagi tega pa je
skupina OECD gradivo temeljito ocenila in posvetila našemu projektu nekaj ur
časa na posvetu na Brionih v maju 1990. Bili smo verjetno prvo področje v Slove¬
niji, ki je imelo mednarodno verificiran program in na podlagi tega kasneje tudi
serijo zelo uporabnih gradiv pod skupnim naslovom Izobraževanje v Sloveniji za
21. stoletje.  Ta projekt nam je odprl poti v mnoge mednarodne projekte in organi¬
zacije, vzpostavili smo mnoge nove stike.

Konferenca OECD (Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj) je pote¬
kala tri dni v septembru 1990 na Brionih pod naslovom Razvoj človeških virov.  Ob¬
ravnavala je jugoslovanski in OECD projekt s področja izobraževanja in tehno¬
loških sprememb, predstavljen, pa je bil tudi slovenski program Koncepcija in
strategija vzgoje in izobraževanja  kot del mednarodnega projekta OECD z naslovom

145 Leta 1994 je bilo svetovalcev in učiteljev na Didacti (Basel) sicer manj kot leta 1990,
vendar pa je imela Slovenija že svoj razstavni prostor. Tako se nam je uresničil načrt,
da se Slovenija s svojim potencialom predstavi tudi na svetovnem trgu znanja.

193

CERI (Tehnološke spremembe in razvoj človekovih resursov).

Posebej je treba omeniti, da so bili na konferenci praktično edino predstavni¬
ki zahodnega dela Jugoslavije (Hrvati in Slovenci), medtem ko vzhoda in juga ta
zadeva ni več zanimala.

Na konferenci so imeli tuji strokovnjaki vrsto pripomb na izobraževalne sis¬
teme jugoslovanskih republik, pa tudi vrsto predlogov. Menili so, da mora refor¬
ma izobraževanja v Jugoslaviji upoštevati tri cilje:

- izobraževanje za tehnologijo kot globalno družbeno spremembo (torej ne
le v tehničnem smislu),

- izobraževanje za demokratično družbo in participacijo pri njenih vredno¬
tah,

- izobraževanje za multikulturno družbo.

Ugotavljali so tudi neskladje razvoja šolstva z usmerjanjem države v postindustri¬
jsko družbo in predvsem z ekonomskim razvojem. Ocenili so, da jugoslovanski
šolski sistem dosega mednarodno primerljiva teoretična znanja, da pa znanja niso
dovolj funkcionalna. Aplikativna znanja naj bi uvajali predvsem skozi sistem per¬
manentnega izobraževanja, ki pa ga v Jugoslaviji praktično ni bilo. Kot problem
so ocenili tudi slabo izkoriščenost znanja in delovne sile in odsotnost trga delovne
sile in njene mobilnosti. Eksperti so bili zaskrbljeni nad izolacijo izobraževalnega
sistema od ekonomije (pogrešali so večjo interakcijo med izobraževalnimi sistemi
in gospodarskimi strukturami) in ker ni bilo izdelanega sistema prekvalifikacij.
Zelo so strokovnjaki OECD kritizirali takratno politiko predčasnega upokojevan¬
ja delavcev kot daleč najdražjo in nehumano možnost in predlagali uvedbo skraj¬
šanega delovnega časa.

Pozitivno pa so ocenili pripravljenost, da republike želijo doseči evropsko
kompatibilne šolske programe in menili, da bo zato potrebno zaprositi za strokov¬
no in finančno pomoč evropsko skupnost.

Kot najpomembnejšo nalogo pa so strokovnjaki OECD omenili, da je treba
zmanjšati osip v šolah in vsakemu mlademu človeku zagotoviti, da konča vsaj
srednjo strokovno šolo.

Emil Milan Pintar (nekdanji podpredsednik slovenske vlade in v novem
režimu nekaj časa tudi predsednik vlade v senci), ki je bil takrat zadolžen za pro¬
jekt s slovenske strani, je predloge OECD prikrojil malo po svoje in takoj povzel,
da koncept šolstva v Sloveniji beži preveč stran od prakse, ker da se načrtovalci in
učitelji še preveč dobro spomnijo usmerjenega izobraževanja. Dobro leto dni kas¬
neje se je začel v Sloveniji gospodarski sistem, na katerega naj bi mi po mnenju
njega in drugih gospodarsko aplikativno usmerjenih ljudi vezali razvoj šolstva,
sesuvati. Vezati izobraževalni sistem na gospodarstvo, ki je bilo pred prestruktu¬
riranjem - tehnološkim in miselnim, bi bilo pogubno. Zahodni strokovnjaki ta¬
krat še niso poznali problemov vzhodnega dela Evrope, kar se je kasneje dobro po¬
kazalo pri raznih neprimernih svetovanjih in ponesrečenih ukrepih, ki so jih pre¬
več v zahod zaverovane države na vzhodu izvedle. So pa bila osnovna izhodišča in
cilji, ki jih je predlagal OECD, zelo v redu, le poti in čas je bilo treba pravilno iz¬
brati.

194

Ob konferenci je novinar Janez Strehovec (5) pripravil pogovor z ameriškim
predstavnikom OECD Thierryem Noyellom. Ta je menil, da je potrebno izobra¬
ževanje za družbo storitev, v kateri se zahteve hitro spreminjajo, zato morajo imeti
delavci dovolj široko splošno izobrazbo. Kot drugo skupino je omenil znanja inle-
raktivnosti, vedenja in upravljanja ter znanja za nepredvidljive situacije - reševan¬
je problemov in konfliktnih situacij. V tretjo skupino pa je uvrstil mišljenjska
znanja višjega reda - znanja za identifikacijo problemov in njihovo reševanje, za
časovno načrtovanje in »razumevanje prostora«. Le del teh znanj je mogoče dobiti
v šolah, za večino je treba zagotoviti sodelovanje podjetij in drugih institucij.

Kljub vsem opozorilom strokovnjakov OECD, podatkom iz literature, študi¬
jam ipd. se je slovenski šolski sistem nagibal k temu, da je treba ločiti teoretično
izobraževanje od praktičnega (gimnazije ter strokovne in poklicne šole), namesto
da bi uvedli fleksibilen sistem z različnimi možnostmi povezav teorije s prakso. 146

V marcu 1990 je bil v Mexico Cityju drugi kongres Unesca z naslovom Plani¬
ranje in upravljanje v razvoju izobraževanja.  Kongresa, ki so ga organizirali zaradi
potreb članic, ki so iskale optimalne poti, se je udeležilo 340 strokovnjakov iz 103
držav in okrog 70 opazovalcev iz nevladnih ustanov. Beograda takrat te zadeve
niso več zanimale, Hrvati niso imeli denarja, tako da smo dobili priložnost za
udeležbo Slovenci. Pripravili smo tri referate. Kongres je pokazal velike razlike v
stanju pa tudi v idejah o izobraževanju v svetu, dal pa veliko gradiv, razmišljanj in
tudi možnosti za sodelovanje, obenem pa prek različnih stikov omogočil tudi do¬
stop do Unescovega centra za planiranje izobraževanje v Parizu. Monika Tratnik,
svetovalka Zavoda, je na tem centru študirala dve leti in pripravljala svoje magis¬
trsko delo in obenem za potrebe razvojnega sektorja na Zavodu, center so večkrat
obiskali slovenski strokovnjaki za šolstvo, prek centra pa smo dobili veliko litera¬
ture in tudi možnosti za stike. Na kongresu smo se z Američani tudi dogovorila o
vključitvi Slovenije v mednarodno primerjavo znanja otrok v osnovni šoli.

Kongres je dal tudi nekatere sklepne ugotovitve in predloge. Ugotovil je, da je
planiranje izobraževanja v krizi in da ne dohaja hitrih sprememb in dogajanj po
svetu. Ne sme tudi biti samo sebi namen. Otresti se mora političnih predznakov,
administrativne togosti, postati mora pot in orodje za zagotavljanje ciljev izobra¬
ževanja. Izobraževanje je del celotnega družbenega razvoja. Je zrcalo družbenih in
ekonomskih gibanj, tehnološkega razvoja, rezultat kulturnih, zgodovinskih in
demografskih značilnosti ter vedno bolj tudi izobraževalnih potreb posameznika.
Poudarek je bil na decentralizaciji šolskih sistemov, raznovrstni ponudbi, demo¬
kratizaciji dela šole idr. Za nas je bilo zelo pomembno področje, ki je obravnavalo
probleme šolstva v manjših državah in razprave o šolski celovitosti Evrope (6).

V marcu 1990 je bila predstavljena Slovenska bela knjiga  (7), ki so jo na podlagi
vrste raziskovalnih nalog, člankov in drugih virov ter dela koordinacijske ko¬
misije Izvršnega sveta Republike Slovenije za Evropo po letu 1992, dela podko-

146 O teh zadevah morda nimam v Sloveniji preveč somišljenikov, ker je vse skupaj zelo
obremenjeno z prekucniškimi časi, vendar bodo sčasoma strokovne ocene, vsaj upam,
to potrdile. Stroka je pač stroka in vsaj na področju šolske teorije so bili v Zagrebu in
Beogradu pred Slovenci.

195

misije za Evropo 92 in drugih dokumentov pripravili na Republiškem komiteju za
mednarodno sodelovanje. V tem dokumentu je bilo temeljito obdelano tudi izo¬
braževanje, tako analiza situacije v Evropi in primerjalno v Sloveniji kot tudi
predpostavke, kaj se bo dogajalo v Evropi po letu 92 in kaj bodo ključne naloge
Slovenije. Gradivo je bilo dobra podlaga za ravnanje v tistih časih, sami pa iz gra¬
diva lahko presodite, katere predpostavke in predlogi so bili realni in kateri morda
utopija.

Nedvomno pa je bilo pravilno napotilo vključevati se v evropske in druge
mednarodne projekte, za katere smo v tistih časih dobili v šolstvu prve ponudbe,
oz. smo sami pripravili zasnove zanje.

Slovenska bela knjiga
Ljubljana, 23. marca 1990
Izobraževanje

V evropskem parlamentu in evropski komisiji prevladuje spoznanje, da so¬
cialno in gospodarsko skladnega in uspešnega notranjega trga ne more biti,
dokler ni ustreznega prispevka za izobraževanje. Evropska komisija se pri
svojih posegih v izobraževanje sklicuje predvsem na pravico, ki temelji na
dogovorih EGS, da se vsi delojemalci in njihovi družinski člani lahko svo¬
bodno selijo, ter na pravici do svobodnega zaposlovanja in naseljevanja.

Zato so bile tudi pripravljene smernice za vzajemno priznavanje diplom in
spričeval in dogovor, ki vsebuje splošna načela za poklicno izobraževanje.

Vse to prispeva k skladnejšemu razvoju nacionalnih gospodarstev in skup¬
nega trga.

Tudi po odstranitvi fizičnih nadzorov na meji bodo državljani Skupnosti
še vedno omejeni pri uveljavljanju pravice do svobodnega gibanja v Skup¬
nosti. Ta omejenost se kaže tudi pri opravljanju dejavnosti oz. pri nada¬
ljevanju študija. Problem izhaja iz različnih izobraževalnih oz. šolskih si¬
stemov ter pristopov. Izobraževanje je v osnovi predmet racionalne politike,
zato so bili v evropskem prostoru najprej sprejeti ukrepi na področju mobil¬
nosti strokovnih profilov. Posebo pozornost so namenili zlasti medsebojnemu
priznavanju različnih vrst spričeval in diplom, kar predpostavlja primerljiv
izobrazbeni standard ter obseg znanja ter hkrati omogoča bolj množično
izmenjavo in večstranski pritok strokovnjakov v Skupnost. Predvidena je
priprava tako imenovane evropske izobraževalne kartice, ki bo njenemu
imetniku potrjevala splošno priznan izobraževalni standard.

Ob teh splošnih prizadevanjih za priznavanje pridobljenih znanj so
poseben problem pravice ljudi do študija, izpopolnjevanja in zaposlitve v
drugi državi, članici Skupnosti. Trenutno ima namreč vsaka država člani¬
ca specifičen izobraževalni sistem s specifičnim standardom znanja pri posa¬
meznih strokovnih profilih.

Po letu 1960 je Skupnost začela odpravljati ovire, in to s poenotenjem
nacionalnih standardov in izobrazbenih stopenj na različnih ravneh izobra¬
ževanja. Na voljo so nam npr. informacije s področja zdravstva, kjer so izo-

196

braževanje zdravnikov, zobozdravnikov ter veterinarjev poenotili s skupni¬
mi standardi in tako omogočili njihovo dejavnost v celotni Skupnosti. Po¬
dobno je tudi v kmetijstvu, gozdarstvu ter rudarstvu. Vse to že prispeva k
pospeševanju izmenjave in pretoka ljudi, idej ter izkušenj in s tem k obliko¬
vanju evropskega standarda na posameznih področjih. Kljub takšnim ukre¬
pom pa v Skupnosti pri teh kategorijah poklicev ni bilo opaziti večjih mi¬
gracij. Za mnoge druge poklicne skupine ti standardi še niso doseženi niti
oblikovani, saj je to dolgotrajen proces. Za dogovor o skupnih izobraževal¬
nih standardih so potrebna pogajanja in usklajevanja, in to primerjalno za
vsak izobraževalni profil posebej, saj mora biti poenotenje opredeljeno v
mnogih podrobnostih.

Komisija je ob podpori voditeljev držav članic uveljavila zamisel o
splošnem sistemu medsebojnega priznavanja diplom. Tak sistem ne bo te¬
meljil na predhodnem usklajevanju izobraževanja, temveč na medsebojnem
zaupanju držav članic, da bodo v svojem nacionalnem šolskem sistemu
zagotovile skupno dogovorjene standarde in obseg znanja. Za vzgojno-izo-
braževalni sistem v naši državi sta bila v povojnem obdobju značilna tesna
navezanost na vladajočo ideologijo in neposredno vmešavanje politike na
vsa področja šolskega sistema. To velja tako za opredeljevanje ključnih sme¬
ri razvoja in delovanja šolskega sistema kot tudi za neposredno organizaci¬
jo vzgojno-izobraževalnega dela. Posledica takšnega stanja in odnosov, pa
tudi materialne zapostavljenosti tega področja, je šolski sistem, kije  bil pre¬
več usmerjen v razreševanje dnevnih problemov, premalo pa je spodbujal k
sprejemanju sodobnih spoznanj in metod iz razvitega sveta. Tako imamo po
eni strani šolski sistem, ki je nedodelan, nekonsistenten, na drugi strani pa
imamo množico strokovnih in znanstvenih spoznanj, ki nimajo dovolj
možnosti, da se operacionalizirajo in postanejo nova kakovost v razvoju
šolstva in njegove povezovalne in selektivne funkcije v našem okolju.

Vzgojno-izobraževalni sistem v Sloveniji mora izražati pozitivne težnje
razvitega dela sveta ob upoštevanju vseh civilizacijskih pridobitev kulturne¬
ga in nacionalnega razvoja. Preseči je treba negativne ideološke okvire, ki
ovirajo ustvarjalen in human vzgojno-izobraževalni proces. Temelji naj na
ustvarjalnih, razvojnih in znanstveno utemeljenih strokovnih spoznanjih
tudi pri uresničevanju konceptualnih rešitev, ki naj omogočajo optimalen
razvoj posameznika in širše družbene skupnosti ob upoštevanju evropskih
kulturnih in civilizacijskih okvirov. Z najširšo družbeno podporo pa se je
treba odločiti za takšno materialno, kadrovsko, raziskovalno ter razvojno
infrastrukturo, ki bo zagotovila prilagajanje in vključevanje v Evropo de¬
vetdesetih let.

Šolski sistem, ki želi biti primerljiv in usklajen z združeno Evropo in tu¬
di s širšim komunikacijskim prostorom, mora temeljiti na čvrstih primarnih
osebnostih in izkustvenih vrednotah. To načelo zahteva ustrezno razvite pri¬
marne psihofizične sposobnosti populacije, ki jih moramo doseči z redefini¬
cijo smotrov, oblik in načel življenja v najzgodnejšem otroštvu. Toge orga¬
nizacijske in vsebinske stereotipe moramo nadomestiti z raznolikostjo in

197

fleksibilnostjo oblik in pristopov že v predšolskem obdobju, z vključevanjem
alternativnih pristopov ter z organsko in funkcionalno vraščenostjo predšol¬
ske vzgoje v šolski sistem.

Nacionalne standarde vzgoje in izobraževanja je treba prilagoditi evrop¬
skim standardom znanja, kar pomeni, da jih moramo prenoviti in prilago¬
diti naslednjim sodobnim izhodiščem:

- izoblikovati novo izobraževalno doktrino, ki bo vljučevala programe,
skladne s časom, v katerem živimo, in s potrebami in interesi otrok, mladine
in študentske populacije ob upoštevanju dinamike sprememb v združeni
Evropi;

- upoštevati spoznanja sodobnih znanosti, ki se ukvarjajo z vprašanji
otroka in mladostnika, pa tudi zrele populacije: pospešiti njihovo vključitev
v sodobne težnje, ki nastajajo v Evropi in svetu, ter zagotoviti mehanizme
za pritok novih spoznanj v šolski sistem;

- vzpostaviti sistem nenehnega izobraževanja celotne populacije na čim
širših področjih, še zlasti pa pri seznanjanju z novimi tehnologijami ter uva¬
janju novih znanj, pa tudi pri tistem delu populacije, ki poklicno deluje pri
prenosu novega znanja in izkušenj. Ob tem je treba posebej poudariti tudi
celoten sistem izobraževanja odraslih, ki se v celotnem evropskem prostoru
nenehno razvija;

- pospešiti pretok šolajoče se populacije ter učiteljev na vseh stopnjah
šolskega sistema v mednarodni prostor ob upoštevanju naših prednostnih
nalog ter strategij.

Te usmeritve naj bi zagotovile ustreznejše vrednotenje znanja in iz njega
izhajajočih pravic in obveznosti, na drugi strani pa povečanje odgovornosti
vseh, ki jim je naložena skrb za učinkovit in racionalen družbeni razvoj.
Take usmeritve zahtevajo tudi spoznanja, da v sodobnih družbah prihaja do
hitre intelektualizacije delovnih procesov, prezaposlovanja ljudi in njigove-
ga delovanja in povsem nasprotnih področij, hitrega povečevanja števila
»dislociranih« ljudi, ki zapuščajo svojo matično domovino in se naseljujejo
drugje iz gospodarskih in tudi političnih razlogov, določene izgube pregleda
nad informacijami, hitrih nacionalnih, mednacionalnih in celo medcelin¬
skih komunikacij, čedalje večjih socialnih razlik ter razlike med usposoblje¬
nimi in neusposobljenimi, altemativnosti vsakega položaja, potrebe po pra¬
vilni izbiri, usposobljenosti za selekcijo, izredno povečane negotovosti med
ljudmi in naraščanja splošne anksioznosti ter hitrih in korenitih sprememb v
političnih sistemih držav, nepredvidljivosti političnega položaja itd.

V odnosu do Skupnosti je naša prva naloga, da se čim bolj vključimo v
evropske izobraževalne programe oz. programe za izmenjavo študentov in
učiteljev, kot so: ERASMUS, COMETT, EAST, PHARE, YES in v
druge. Vključevanje v te programe je večinoma povezano s članstvom v ES.
V odnosu do Sveta Evrope pa je naša naloga, da se kot doslej vključujemo
v vse navedene projekte, zlasti pa v programe Sveta za univerzitetna vpra¬
šanja (CC/PU), katerega član smo postali s podpisom evropske kulturne
konvencije, ki se v svojem programu približuje in prilagaja programu ES.

198

Pri tem pa se seveda moramo zavedati, da mora biti tudi predhodno izobra¬
ževanje primerljivo z znanji, ki so potrebna za takšno internacionalizacijo.

Ob tem je nujno treba ugotoviti, kaj so ti evropski standardi in po kakšni po¬
ti jih je, oz. jih bo Evropa dosegla, kaj so evropske države in drugi storili, da
bi se posamezni narodi med seboj bolje spoznali (.spremembe pri učenju zgo¬
dovine, zemljepisa, maternega in tujega jezika, npr. tuji jezik kot učni jezik
pri domačih predmetih, umetnosti in državljanski vzgoji itd.). Pri potrebnih
spremembah našega izobraževalnega sistema je treba upoštevati tudi težnje
v evropskih državah, da traja obvezno izobraževanje devet let ali več, izo¬
braževanje pred vstopom v visoko šolo pa trinajst let (pri nas dvanajst). Or¬
ganizacijsko je že med obveznim šolanjem praviloma v vseh državah izve¬
dena t. i. diferenciacija. Že po četrtem ali petem letu obveznega šolanja se
šole delijo na vsaj dve ali tudi več zahtevnostnih ravni, npr. gimnazija in
meščanska šola, lahko pa je tudi v okviru iste šole več zahtevnostnih ravni
pri posameznih predmetih.

Pripraviti bi torej morali osnutek prehoda z radikalnega razumevanja
šolske enakosti na šolo enakih možnosti, ki odkriva in spodbuja nadarjenosti
in interese. Potrebna bi bila tudi analiza organizacije in vsebin, še zlasti
osnovnega in srednjega izobraževanja ter stanja in možnosti za uresničitev
izobraževalnih programov, predvsem pa družbenega položaja učiteljev, nji¬
hovega izobraževanja, izpopolnjevanja in uposabljanja. Prav tako imajo
poseben pomen stopnja izobrazbe učiteljev, njihova učna in delovna obvez¬
nost, možnosti in obveznosti strokovnega izpopolnjevanja in usposabljanja.

Nujno bo že v kratkem pripraviti program prehoda in operacionalizacijo iz¬
vedenih ukrepov za našo prilagoditev razviti Evropi na tem področju.

Druga pomembna naloga pa je, da takoj začnemo postopek za obliko¬
vanje evropskih standardov znanja na posameznih ravneh šolskega sistema,
še zlasti v visokošolskem izobraževanju, kjer sta primerljivost in potreba
največji. Pomemben del tega procesa je tudi postopek priznavanja visoko¬
šolskih diplom in stopenj izobrazbe v državah članicah Skupnosti in Sveta
Evrope, kar bo tudi zmanjšalo razlike na področju izobraževalnih ekviva¬
lenc. Predvsem pa mora zaživeti spremenjen šolski sistem, eksperimentalno
preverjen v praksi, stabilen v svojem delovanju in avtonomen pri vključe¬
vanju vsega dokazano koristnega in dobrega s strani znanosti ter stroke,
mednarodnih evalvacij, pa tudi učiteljev, staršev in otrok.

Za zaključek tega poglavja navajam tabelo, v kateri je prikazano mednarodno delo¬
vanje Zavoda v letih 1990-1992. Za leto 1989 podatkov ne navajam, ker tovrstne¬
ga sodelovanja praktično ni bilo.

199

Mednarodno sodelovanje Zavoda Republike Slovenije
za šolstvo in šport v letih 1990-1995

V letu 1992 je bilo v različne aktivnosti Zavoda na področju mednarodnega sode¬
lovanja vključenih 204 zavodovih strokovnjakov in zunanjih sodelavcev, in sicer
na naslednjih področjih:

- sodelovanje v projektih, pedagoških delavnicah, seminarjih,

- sodelovanje na kongresih, konferencah in posvetih,

- obiski sejmov in razstav,

- obiski strokovnjakov iz tujine in razgovori.

Glede na vsebino je mednarodno sodelovanje vključevalo naslednje dimenzije:

1. Uvajanje in uveljavljanje mednarodnih priporočil in konvencij pomemb¬
nejših multilateralnih organizacij s področja človekovih pravic, multikulturaliz-
ma, ustvarjalnih potencialov posameznika; cilj omenjenih dejavnosti in sodelova¬
nja je uveljavljanje priporočil v kurikulum, extra kurikularne aktivnosti in izobra¬
ževanje učiteljev.

2. Zagotavljanje temeljne komunikacije izobraževalnih programov - priznava¬
nje spričeval, reciprociteta v priznavanju programov itd.

3. Vzpostavitev strokovne komunikacije na vseh ravneh izobraževanja in
predmetnih področjih - mednarodne strokovne izmenjave.

4. Izmenjave učiteljev, učencev, mednarodne šolske povezave in izmenjave.

5. Vzpostavitev sistema medsebojnega informiranja na osnovi bilateralnega,
regionalnega in multilateralnega sodelovanja.

Literatura

1. Pravilnik o organizaciji del in nalog zavoda SRS za šolstvo (3),  61. seja Odbora
Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije za politični sistem in družbene dejav¬
nosti, 1985.

2. Robi Kroflič: Teoretski pristopi k načrtovanju in prenovi kurikuluma,  Center za
razvoj univerze, Ljubljana 1992.

3. J. Širec., Kaj je kurikulum?  Sodobna pedagogika, XXXIV št. 7-8, Ljubljana
1983.

200

4. Ivan Kejžar: Organizacija vzgojno-izobraževalnega sistema v Sloveniji,  Fakulteta
za organizacijske vede, Kranj 1990.

5. Janez Strehovec: Izobraževanje za družbo storitev,  Delo, 29.9.1990.

6. Jelka Arh, Srečo Zakrajšek: Svetovni kongres o planiranju v šolstvu 1,2,  Delo, 17,
18, maj 1990.

7. Slovenska bela knjiga.  Gospodarski vestnik, 39, 23. marec 1990.

201

202

KONCEPCIJA IN STRATEGIJA -

V

IZOBRAŽEVANJE ZA
21. STOLETJE

Ko sem se poleti 1989 pripravljal za delo na Zavodu in zbiral materiale in predlo¬
ge za svoje delo, nisem mogel verjeti, da šolstvo nima nobene kompleksne analize
stanja, primerjav s svetom in vizije, kako naprej. O kakšnem načrtovanem progra¬
mu dela za naslednje leta ni bilo niti govora. Vsi dokumenti so temeljili na za¬
ključkih partijskih kongresov in smernicah SZDL (Socialistična zveza delovnega
ljudstva). 147

Jasno mi je bilo, da se na ta način ne da resno delati, zato sem si kot prvo raz¬
vojno nalogo zadal pripravo strokovnih gradiv, ki naj bi omogočila sprejem ustrez¬
nih dokumentov. Pobuda sama in način, kako smo na Zavodu začeli z delom, je
naletel na velik odpor in nezaupanje ljudi na Republiškem komiteju za vzgojo,
izobraževanje in šport (sedaj Ministrstvo za šolstvo in šport), saj so bili vseskozi
prepričani, da je to delo partije, vlade, skupščine in v skrajnem primeru tudi nji¬
hovo, da ima zadeva politična izhodišča in da je stroka zato, da zadeve primerno
in strokovno »pokrije«.

Kot prvo nalogo smo si zadali analizo stanja doma in primerjati rešitve in
načine sprememb v šolstvu v svetu, pri tem pa smo naleteli na vrsto težav.

Primerjati sisteme med seboj je zelo zahtevno in nehvaležno delo, še bolj pa
velja to za šolske sisteme, ki so po mnenju vsake vlade najboljši v danih možnos¬
tih, s tem da praktično nobena država ni zelo zadovoljna s svojim šolskim siste¬
mom. Primerjamo lahko le primerljivo, to pa je v šolstvu zelo težko, ker je raz¬
meroma malo primerljivih kriterijev. Še najbolj enostavno je primerjati znanje oz.
usposobljenost diplomantov za reševanje določenih problemov ali opravljanje do¬
ločenih nalog po končani določeni starostni dobi z eksternim preverjanjem. Pa še
tu gre običajno za razlike v obsegu, stopnji veščin ipd. Zelo običajne primerjave
med sistemi so v letih šolanja ljudi, vključenosti populacije v šolanje, vlaganju
denarja v šolstvo - odstotku narodnega dohodka, predmetniku ipd., kar je običaj¬
no dovolj za državne uradnike, ki nostrificirajo diplomo.

147 Ta organizacija je že po imenu sodeč izključevala vse, ki niso bili delovni in produk¬
tivni, med njimi seveda vse otroke, učence, dijake in študente, obenem pa se je najbolj
vtikala v njihovo delo.

203

Rezultate primerjav med šolskimi sistemi resorni ministri ali vlade zelo rade
izkoristijo za manipulacijo in izberejo iz primerjav tisto, kar jim trenutno najbolj
ustreza. In ni naključje, da so imeli v državah vzhodne Evrope in v Aziji najboljše
tekmovalce v znanju na mednarodnih olimpiadah iz znanja, saj so jih posebej
pripravljali po več let, Američani pa so ob približno 10-krat večjem vlaganju v šol¬
stvo kot npr. v Sovjetski zvezi ugotavljali, da njihov šolski sistem, vsaj na srednji
stopnji, ni učinkovit.

Slovenci s(m)o (bili) prepričani, da imamo zelo dober šolski sistem in da naši
absolventi osnovnih in srednjih šol zelo veliko znajo v primerjavi s tujci, da so na¬
še šole težke in zato dobre ipd. In takšno prepričanje velja danes in bo verjetno še
čez mnogo let, čeprav bomo med državami z najvišjim odstotkov državljanov brez
štiriletne srednje šole, ki je danes civilizacijski standard izobrazbe. To samozado¬
voljstvo, često povzročeno od samega učiteljstva, je tudi pomemben vzrok, da no¬
bena vlada do sedaj ni čutila večje potrebe po vlaganju v šolstvo in izboljšanju nje¬
gove kvalitete. Razmeroma priviligiran položaj Slovenije proti manj razvitemu
jugu Jugoslavije je obema stranema dajal celo prav. Slovenski delavci so imeli
vedno dovolj dela in tudi zaslužili so kar v redu.

Nekateri smo se zavedali, da bo brez ustreznih mednarodnih primerjav težko
prepričati skupščino, kaj je potrebno storiti v šolstvu, pa tudi šolnike, kaj v šolah,
in da bo treba za vstop v razvite sisteme in Evropo s prostim pretokom kadrov,
zagotoviti kompatibilnost našega sistema s tujimi sistemi. Vedeli smo tudi, da bo
pot. do objektivnih mednarodnih primerjav težka, vendar edina možna, če želimo
zagotoviti perspektivno izobrazbo državljanom. Zelo jasno nam je tudi bilo, da
bomo do takrat, ko se bomo ob formalnem vstopu v Evropo zavedeli neznanja in
nekonkurenčnosti večine naših ljudi in podjetij, izgubili veliko dragocenega časa
in prednosti pred drugimi, sicer še malo bolj zaostalimi državami z vzhoda.

Veliko smo na tem področju napredovali ob sodelovanju pri že omenjenem
projektu OECD in pripravah na kongresu Unesca za planiranje izobraževanja v
Mehiki (april 1990).

Vendar je bila večina teh podatkov bolj deklarativnih, statističnih in finančnih.

Bolj zanimivi podatki pa so tisti, ki pokažejo učinkovitost šolskega sistema po
merljivih kriterijih, med katere sodi znanje gotovo med najbolj pomembne. V
Sloveniji je Marjan Šetinc s Pedagoškega inštituta več let delal v mednarodnem
projektu, v katerem so poskušali ugotoviti, kakšno je znanje matematike dijakov
v srednjih šolah po svetu in ugotovil, da Slovenci ne smemo biti preveč zado¬
voljni.

Na področju primerjav znanja v osnovni šoli sva se z J. Arhovo v Mehiki na
kongresu Unesca dogovorila z g. Lapointom o sodelovanju v mednarodni študiji,
ki so jo pripravljali za 13 držav. Glavni cilj te študije je bil, da bi Američani ugo¬
tovili, zakaj je učinek njihovega šolstva tako slab, kljub temu da vlagajo velike
denarje v to področje. Slovenci smo jih uspeli prepričati, da so nas vključili v to
študijo in to tudi brez kotizacije. Izkoristil sem namreč njihovo privrženost k
primerjanju in stavam in z g. Lapointom stavil, da ima mala Slovenija (za katero
je takrat prvič slišal) šolski sistem, ki daje več znanja kot ameriški. In to kljub
temu, da vlaga slovenska država v šolstvo na učenca okrog 600 $ (ameriška pa prek

204

Mednarodne primerjave šolskih sistemov, ki smo jih pripravili v letu 1991
in so bile podlaga za naše predloge vladi in skupščini (1)

Bruto nacionalni proizvod na prebivalca

Delež bruto nacionalnega proizvoda za šolstvo

205

2.000 $) in da je plača slovenskega učitelja 4-krat manjša kot ameriška. 148  Ob tem,
da učitelji veljajo v Ameriki za zelo slabo plačane. Rezultati študije, ki jo je pri nas
tudi vodil Marjan Šetinc ob pomoči sodelavcev Zavoda in Pedagoškega instituta,
so pokazali slabše rezultate, kot smo jih pričakovali glede na preobremenjevanje
učencev.

Vse te primerjave in ocene, pa tudi bližajoče se spremembe v družbi, so bile
dovolj dober razlog za pripravo nove koncepcije in strategije, ki naj bi na neka¬
terih mestih bolj počasi in na drugih hitreje prenovila slovensko šolstvo.

Reforme so zelo značilne za šolske sisteme in so običajno značilne ob spre¬
membah političnega sistema ter zelo grobe v času revolucij. Znano je, da reforme
lahko potekajo na več načinov. Globalne, celovite reforme zajemajo vse stopnje
izobraževalnega sistema, parcialne ali delne pa le posamezne dele. Reforma je
lahko institucionalna, če spreminja formalne oblike izobraževanja, in neinstitu¬
cionalna, če gre za neformalne (obšolske in pošolske) oblike izobraževanja. Refor¬
ma je lahko zunanja, če hoče doseči boljšo povezavo šolskega sistema z gospo¬
darstvom in družbenimi dejavnosti, ali pa notranja, če želi spremeniti strukture in
funkcije vzgojno-izobraževalnega procesa. Reforme so lahko tudi bolj ali manj hi¬
tre, radikalne ipd.

Dosedanje izkušnje iz sveta šolske reformacije so kazale, da je reforma lahko
uspešna le, če je celovita in dolgoročno zasnovana in izvedena, če se uspe vpeti v
družbeni gospodarski, kulturni in politični okvir in razvojne tokove, v katerih se
uresničuje, 149  ter predvsem, če jo sprejemajo ravnatelji in učitelji.

148 Treba je upoštevati tudi razlike v življenjskih stroških.

149 V zadnjem času ugotavljajo, da reforma šolstva lahko vzpodbudi druge dejavnosti.

206

Tradicionalne predstave o šolstvu in učenju so se tudi pri nas začele obračati na
bolje in v devetdesetih letih je že veliko ljudi vedelo, da ni konec izobraževanja,
ko končaš šolo, in da osnovna šola ne pomeni, da otroku vbiješ vse osnovno znan¬
je pri 15 letih, ampak da gre za proces permanentnega izobraževanja od rojstva do
smrti in da je formalni del šolskega sistema le segment (res zelo pomemben) v izo¬
braževanju človeka. Na tem področju je pionirsko delo opravljala dr. Ana Kranj¬
čeva, ki je bila kasneje direktorica Centra za razvoj Univerze.

V času, ko sem prevzel vodstvo Zavoda R Slovenije za šolstvo, je bila situacija
v slovenskem šolskem sistemu približno takšna:

V predšolski vzgoji in varstvu je veljal zakon iz leta 1981 in predpisi ter pro¬
grami za izvajanje predšolske vzgoje v dnevnem varstvu, pripravi na šolo in dru¬
gih programih predšolske vzgoje. V vzgojno-varstvene ustanove (kasneje smo jih
spet uradno preimenovali nazaj v vrtce) je bilo vključenih okrog 51 % otrok, kar
je približno ustrezalo stopnji zaposlenosti žensk. Opazno je bilo večje vpisovanje
mlajših otrok. Priprava na šolo je bila izvedena kot sestavni del dnevnega varstva
za otroke v vrtcih in kot poseben program v obsegu 120 ur za otroke, ki niso
obiskovali vrtcev. Drugi programi predšolske vzgoje pa so bili namenjeni pred¬
vsem otrokom, ki niso hodili v vrtec in so dopolnili tretje leto starosti.

Sistem je imel tudi veliko problemov. Nekaj je bilo doktrinarnih - sistem je bil
predvsem naravnan na varstvo otrok in v nadomeščanje zaposlenih staršev, za
otroke so imeli praktično enak red, kar je povzročalo veliko travm otrokom in tudi
staršem. Med organizacijskimi in finančnimi problemi (številni so pogojevali prve
probleme) pa so bili predvsem - prenizka izobrazba ravnateljic, vzgojiteljic in va¬
ruhinj v vrtcih, slabo plačilo njihovega dela, preveč otrok v skupini (normativi) in
često slabe prostorske in praviloma zelo slabe materialne možnosti vrtcev.

Osnovno šolo so morali obiskovati vsi učenci, vendar jo je uspešno končalo
okrog 90 %,  pa čeprav je bila obvezna in je pravico do osnovnega izobraževanja
določala tudi ustava. Evalvacija dela osnovne šole je pokazala, da le-ta ne ustreza
sodobnim zahtevam in tudi izobrazbenim standardom. Več kot 90 % pouka je
temeljilo na ustni razlagi učiteljev, samostojnost učencev je bila minimalna, moti¬
vacija za delo pa je temeljila na zunanji prisili (ocenjevanje, kaznovanje) ali v naj¬
boljšem primeru na osebnostnih lastnostih učitelja, pa tudi sodelovanje s starši je
bilo predvsem v funkciji zunanje prisile. Učenci pa so si želeli drugačnega dela in
bolj humanega pristopa.

Organizacija življenja in dela osnovne šole (2) ni bila optimalno prilagojena
razvojnim stopnjam otroka v tem obdobju, njegovim potrebam in značilnostim.

Pojavljale so se pomembne razlike med učinki šolanja v mestnih in kmečkih
predelih Slovenije in znano je bilo, da je nadaljnja šolska in poklicna usoda učen¬
cev najbolj odvisna od šole, ki jo otrok obiskuje.

Materialna opremljenost polovice šol je bila neustrezna, učni programi pa izde¬
lani na podlagi snovi, brez ustreznih ciljev, taksonomije izobraževalnih smotrov,
specialnih didaktik ipd. Ravnatelji šol in številni učitelji so bili zaposleni z različ¬
nimi družbenopolitičnimi nalogami in sindikalnimi seansami, medtem ko je bilo
izobraževanje učiteljev vezano na redka predavanja ob novih ukrepih, učbenikih
in podobnih priložnostih.

207

Nove oblike dela, projektno delo, inovacije in podobne »novotarije« so bile na
šolah zelo redke in stvar nekaterih zanesenjakov, saj so jih uspešno »zatirali« manj
delovni učiteljski kolegi in konservativni ter oblasti boječi ravnatelji ob veliki
podpori birokracije vseh vrst in inšpekcij.

Sklepna ugotovitev evalvacije dela osnovne šole je bila po Vladu Milekšiču: Os¬
novna šola je premalo zahtevna in kot taka učence preveč obremenjuje.

V sistemu, kjer so cilji in metode dela za vse enaki, pač ne more biti drugače.

Osnovno šolstvo je bilo po strukturi in problemih precej podobno drugim
šolskim sistemom v Evropi (saj je temeljilo na avstro-ogrskem), medtem ko je bil
srednješolski sistem unikaten. 150

Srednje šolstvo je bilo v začetku devetdesetih let v veliki krizi, kar je bilo po¬
sledica »slovite« reforme, s katero je v osemdesetih letih Jugoslavija Uvedla usmer¬
jeno izobraževanje, s katerim je hotela prehiteti evropske in druge zahodne izobra¬
ževalne sisteme. Ker je imela »najbolj razvit in napreden političen in družben si¬
stem na svetu«, je to očitno želela doseči še v šolstvu. Temeljne strokovne usmeri¬
tve za delo v srednjem šolstvu so bili VIP (vzgojno-izobraževalni programi), ki so
bili sprejeti leta 1980, dopolnila k njim pa dve leti kasneje. Tako smo imeli SKR
VIP (skrajšani), SR VIP (srednji) in NAD VIP (nadaljevalni), bili pa so tudi VIP
za usposabljanje, izpopolnjevanje in specializacijo ali v kraticah USO VIE US VIP,
IZPVIP in IZSVIP

Mreža srednjih šol je bila sprejeta na skupščini Izobraževalne skupnosti Slove¬
nije leta 1981. Imena šol so bila zelo pestra, kratice za lomljenje jezika.

Zavodovi inšpektorji pa so še leta 1989 vestno nadzirali, da se je takšen, na ne¬
strokovnih podlagah razvit sistem, dosledno izvajal in si zato niso nabrali ravno
pozitivnih referenc v slovenskem prostoru.

Na teh spoznanjih je nastalo delo Vzgoja in zobraževanje v Sloveniji za 21. stolet¬
je  (3), pomemben dokument, na podlagi katerega je nastala še vrsta drugih doku¬
mentov:

- za odrasle,

- šport,

- standardi in normativi.

To delo je bilo po moji oceni tudi življenjsko delo mag. Ferda Rečnika, stro¬
kovnjaka, ki so mu v prejšnjih letih izredno ubili samozavest in je pred zaključ¬
kom svoje poklicne kariere še našel samega sebe.

Mag. Ferda Rečnika sem izbral za vodenje tega projekta, potem ko sem po lis¬
tanju bibliografije delavcev Zavoda videl, da je eden redkih, ki pozna globalne
probleme in se s tem tudi študijsko ukvarja in ki je resnici na ljubo sploh imel
strokovno bibliografijo. Zaradi svojega načina dela in morda malo slabše komuni¬
kativnosti je imel precejšnje probleme v prejšnji inšpekcijsko in upravno narav¬
nani službi, medtem ko se je pri omenjenem projektu izjemno izkazal. Okoli njega
se je zbrala skupina sodelavcev, ki so kasneje sestavljali razvojni sektor Zavoda in
se usmerili v proučevanje globalnih problemov šolskega sistema. V začetku sem

150 Mednarodna strokovna javnost ni mogla dojeti, da se česa takšnega sploh lahko kdo
spomni in je z zanimanjem opazovala, kako se bo zadeva končala.

208

sam vodil skupino in skrbel, da se je delo začelo odvijati, kasneje pa so se kolegi
osamosvojili.

V projektu smo temeljito in vsestransko predstavili metodologijo dela, ana¬
lizirali obstoječi slovenski šolski sistem v primerjavi s svetovnimi trendi in po¬
stavili konkretne cilje za 21. stoletje. Posebno vrednost dela predstavlja tudi ter¬
minski plan aktivnosti za posamezna obdobja, kar nam je omogočalo pripravo
konkretnih sprememb v slovenskem šolstvu.

Pri pripravi študije so bila upoštevana vsa v razvitem svetu upoštevana stališča
in priporočila, rezultati domačih in tujih raziskav in podatki iz prek 130 litera-
turnih virov.

V uvodu je bila predstavljena splošna strategija permanentnosti izobraževanja
v celotnem sistemu vzgoje in izobraževanja.

Temeljna načela, ki smo jih zapisali v knjigi, so bila: Internacionalizacija, inte-
grativnost, informatizacija, permanentnost, inovativnost in kreativnost, demokratičnost,
mobilnost in fleksibilnost, racionalnost, individualizacija in diferenciacija . 151

Kot osnovne cilje vzgoje in izobraževanja pa smo zapisali:

- vsakemu posamezniku je treba zagotoviti optimalni razvoj njegovih spo¬
sobnosti, ustvarjalnosti in njegove specifične nadarjenosti,

- vsem nuditi možnost izobrazbe do stopnje, ki jo želijo in so jo sposobni
doseči,

- vzgoja in izobraževanje za odgovorno osebno in družbeno življenje, za

151 Takrat so bile v pedagoški praksi v modi tuje besede, danes bi verjetno marsikatero
zapisali drugače.

209

skupinsko delo, za sodelovanje, strpnost, za humanost, za življenje v plura¬
lni in demokratični družbi,

- vzgoja in izobraževanje  (priprava ) za razvoj, prilagodljivost na spre¬
membe, za iniciativnost in vedoželjnost,

- vzgoja in izobraževanje za posameznika za vključitev v delo in nadalj¬
nje stalno izobraževanje in izpopolnjevanje, za podjetništvo, za prevze¬
manje skupnih in posamičnih nalog in odgovornosti,

- razvoj ustvarjalnega mišljenja.

Sistem vzgoje in izobraževanja se tako v skladu z realnimi možnostmi usmerja v
celovit in skladen razvoj osebnosti, pri čemer skrbi za ustrezno in kakovostno in¬
telektualno, etično, estetsko, fizično, delovno in družbeno vzgojo in izobraževanje
ter vzgojo za mir, razumevanje, sodelovanje, medsebojno spoštovanje, za enakost
med spoloma ter za multikulturno in večnacionalno skupnost.

Projekt prenove slovenskega šolstva smo zasnovali po naslednji metodologiji:

- analiza strukture in delovanja obstoječih in uspešnih sistemov v svetu,

- analiza stanja pri nas,

- projekcija oblikovanja novega oz. spremembe starega sistema,

- realizacija in evalvacija,

- strategija in taktika za optimalno, učinkovito in racionalno uvajanje no¬
vosti oz. spreminjanje starega sistema.

Koncepcijo in strategijo ter normativne akte smo zastavili v treh inačicah. Po prvi
inačici A, naj bi se ohranilo vsaj obstoječe stanje, ki pa je realno pomenilo zaosta¬
janje, glede na to, kako se se zadeve razvijale v svetu. Inačica B bi zagotovila
razvoj, inačica C pa je pomenila optimalni razvoj in doseganje visokih evropskih
standardov. V letu 1991 smo izdali tudi knjigo Strokovne podlage za program vzgoje
in izobraževanja mladine v Republiki Sloveniji.  V njej smo kot globalne cilje do leta
1995 postavili naslednje (4):

1. Do leta 1995 bomo dvignili povprečno število let šolanja na prebi¬
valca od sedanjih 9.3 na najmanj 10.

2. Ob koncu obdobja 1991-1995 bomo od sedanjih povprečno 4 ur letno
dosegli v nadaljevalnem izobraževanju povprečno 20 ur na prebivalca oz.

30 ur na zaposlenega letno.

3. Zagotovili bomo materialno-tehnične, kadrovske in programske pogo¬
je, ki bodo na dveh stopnjah začetnega, pa tudi v nadaljevalnem izobraže¬
vanju omogočali dosegati ustrezno kakovost relevantnega znanja in po¬
samezni stopnji mednarodno primerljive (ekvivalentne) izobrazbene stan¬
darde javno priznanih stopenj izobrazbe.

Za doseganje teh ciljev bo treba postopno do leta 1995 uveljavljati naslednje
ukrepe in dosegati naslednje delne cilje:

1. Podaljšati šolsko obveznost s sedanjih 8 na 9 ali 10 let.

2. Večati delež vpisa mladine na popolne 4-letne srednje šole s sedanjih
61 % na 70 % vsake generacije.

210

3. Razširjati možnosti za višji in visokošolski študij, tako da bi ob koncu
tega obdobja zajeli v ta študij 40 % vseh generacij med 20. in 24. letom sta¬
rosti, ter večati učinkovitost višje in visokošolskega študija, tako da bi do
konca 1995. leta povečali delež prebivalcev z višjo in visoko šolo s sedanjih
6 na 8 %, do konca stoletja pa na najmanj 10 %.

4. Siriti zmogljivosti za specialistični, magistrski in doktorski študij uči¬
teljev, da bi ob koncu tega obdobja zajeli v podiplomske oblike študija okrog
30 % vsakokratnih diplomantov visokošolskega učiteljskega študija.

Zagotavljati možnosti za nadaljevalno in dopolnilno izobraževanje uči¬
teljev na poprečno 30 ur letno.

5. Siriti možnosti za formalno in neformalno šolanje odraslih.

Nekatere sestavine naših materialov so se z družbenimi spremembami in novimi
znanji tudi glede tega projekta spreminjale, vendar se je pokazalo, da so osnovna
izhodišča v redu, le da bi bilo nekatere zadeve opraviti prej, kot smo načrtovali.
Pri številnih rešitvah nam je to tudi uspelo in v teh primerih sem kot direktor Za¬
voda prišel tudi v določene konflikte s sodelavci pri projektu (npr. hitrejša preno¬
va srednjih šol, uvajanje eksternega preverjanja v osnovno šolo). V večini rešitev
pa smo krepko zaostali, saj država ni pokazala niti najmanjšega interesa, da bi šol¬
stvu dala ustrezno mesto in denar.

S pripravo dokumentov smo na Zavodu zelo hiteli, ker smo želeli biti priprav¬
ljeni za trenutek, ko bosta Ministrstvo in Skupščina pokazala interes za šolstvo,
obenem pa smo si hoteli zagotoviti strokovno avtonomnost in argumente ter pred¬
nost pri pogovorih s politiko.

S tem dokumentom, prevedenim v angleški in francoski jezik, smo se enako¬
vredno predstavili svetu in si odprli številne možnosti za mednarodno sodelovan¬
je. Dokument je bil še leta 1994 praktično edini dodelan material, ki so ga lahko
na Ministrstvu pokazali tujcem.

O dokumentu in možnih variantah ter aplikaciji rešitev v prakso je pisal
Boštjan Zgonc v Delu, 8.9.1990 (5), v članku z naslovom Kako do nacionalnega pro¬
grama?.

V prvem delu članka je avtor razložil, da je v novih razmerah, ko v družbi ni
več samoupravnega dogovarjanja, treba pred parlament postaviti programe vseh
področij, ki se financirajo iz proračuna, in da je verjeti, da se bo demokratični par¬
lament v paleti izbire med vojsko, policijo, zunanjimi zadevami, zdravstvom,
socialo itd. odločil najbolj podpreti prav šolstvo. Zato naj bi vsaka panoga priprav¬
ila nacionalni program, v katerem bi opredelili pravice državljanov na vsakem po¬
dročju, določili prioritete in seznam projektov, ki jih je treba izpeljati in financi¬
rati. Nacionalni programi naj bi bili torej sredstvo za zaščito nacionalnih interesov
na vitalnih področjih življenja, obenem pa tudi sredstvo za racionalizacijo porabe
iz proračuna in odpiranje možnosti za nove vire - v šolstvu npr. šolnine, skladi,
sponzorstvo itd.

Avtor je takoj ugotovil, da je »državotvornim resorjem« vlada dala več denarja
brez kakršnihkoli programov, medtem ko potrebuje nacionalne programe za šol¬
stvo in podobne resorje le zaradi restrikcij.

211

Predlagal je, naj država zagotovi, da se sprejme najprej strategija razvoja šol¬
stva. 152  O tej naj bi se široko strokovno in politično razpravljalo in sprejelo doku¬
ment - nacionalni program za razpravo v parlamentu. Nacionalni program bi v
globalu določal nacionalni standard izobraževanja, ki se financira iz javnih financ.

Nacionalni program bi obvezoval vse udeležence, Ministrstvo pa bi moralo
sprejeti potrebne pravne podlage, rešitve in vzvode za uresničitev programa.

Boštjan Zgonc je ob koncu članka ugotovil, da kljub številnim pobudam v dveh
letih nihče ni pripravil strategije, niti je ni začel pripravljati, zato je Zavod za
šolstvo v sodelovanju z velikim številom domačih in tujih strokovnjakov pripra¬
vil gradivo Koncepcija in strategija razvoja vzgoje in izobraževanja  ter na njegovi pod¬
lagi (ker je bila koncepcija v strokovni javnosti ugodno sprejeta) tudi strokovne
podlage za nacionalni program.

Ker Ministrstvo za šolstvo in šport v letu 1994 ni pripravilo strategije in jo
potrdilo v javnosti in parlamentu, ampak je šlo v javnost kar z zakonodajo, navle¬
čeno z vseh vetrov, je imelo velike probleme in doživelo kup pripomb na predloge.
Zadevo je malo popravila Bela knjiga,  ki pa je na žalost (ali tudi namenoma?) izšla
po zaključeni javni razpravi v januarju 1995 in imela več pomanjkljivosti. Pred¬
vsem so jo pripravljali v preozkih, enako mislečih krogih, preveč pa je tudi upo¬
števala obstoječe stanje v svetu na račun vizije. Po mojem mnenju je šolstvo s to
knjigo razobesilo v Sloveniji belo zastavo.

Jesen 1991 in slovenski nacionalni šolski program

V začetku septembra 1991 smo se sestali na širšem kolegiju na Aškerčevi v Pleč¬
nikovi stari tehniki, kjer je v podstrešnih prostorih vladal finančni trust Ministr¬
stva za šolstvo in šport, zaradi priprav na jesenske naloge in posebej na slovenski
nacionalni šolski program. Kot ponavadi, ko je šlo za novosti, je začel razpredati
Ivan Bitenc, zvesti čuvar državnega zaklada, kako da ni denarja in da bo treba
zagotoviti najbolj pomembno, drugo pa naj počaka ipd. Skratka, v stilu državnega
birokrata, ki štedi proračun, kot da je eksekutor finančnega ministrstva. Zgodba
se je razvijala ob stokanju in prepričevanju, kako in kaj bo treba, zato sem po eni
uri neplodnega pregovarjanja silovito napadel Ivana Bitenca, češ da so vse
strokovne podlage narejene in naj on le izračuna variante, da se bosta Ministrstvo
in Skupščina lahko odločila. Zahteval sem, da na sejo prinesejo publikacije
Zavoda in naj si jih prisotni ogledajo. Dr. Venclju so očitno skrivali materiale,
kajti ko jih je videl, praktično ni mogel verjeti, da je toliko že narejenega in da je
gradivo treba le spraviti v obliko, ki je primerna za vlado.

152 Takrat smo se ogrevali za to, da bi morala strategijo pripraviti elitna institucija kot
npr. Slovenska akademija znanosti in umetnosti ali skrivnostni Svet sedmih modrih,
ki ga je večkrat omenjal prof. dr. Franc Lazarini, ali pa morda svet, ki bi ga imenovali
univerzi in vlada.

212

Prepričan pa sem bil, da je Ivan Bitenc temeljito preštudiral gradivo in je videl,
da bi moralo šolstvo krepko v akcijo, da bi zagotovilo tako velik delež denarja, kot
smo ga mi predvidevali. Vedel sem, da bi bilo možno v času, ko so bile zadeve zelo
neurejene, doseči v proračunu z ustrezno bitko, podprto z javnostjo, bistveno večji
delež denarja za šolstvo kot kasneje, ko se bodo stvari uredile. Drugi pa očitno tega
niso razumeli, oz. so bili morda prepričani, da ubogi domovini pomagajo, če ji
pustijo denar za bolj pomembne stvari. O tem, kako so ga po drugih resorjih poza-
pravili, sprivatizirali, pa tudi pokradli, je bilo v zadnjih letih veliko zapisanega,
proračun pa je tako trdno razdeljen, da bo imel vsak minister ob manjšem številu
šolajočih otrok problem, kako ga obdržati, kaj šele zvišati. Na proračun npr. vedno
bolj pritiskajo tudi upokojenci, ki pa jih je v primerjavi z otroki vedno več ipd.

Pogovor se je takoj zasukal v drugo smer in minister je podprl mojo zahtevo,
da morajo pri pripravi nacionalnega programa tesno sodelovati ljudje z Zavoda,
financ in pravnega sektorja, nakar smo pripravili predlog za uradno imenovanje
delovne skupine. Dogovorili smo se tudi, da se vse dileme rešujejo na kolegiju in
naj se člani skupin med seboj ne preglasujejo pri določeni varianti. S strani
Zavoda je koordinacijo vodil Boštjan Zgonc, ki me je redno obveščal o težavah. In
te so se pojavile že kmalu po začetku dela. Zgonc me je obvestil, da se je minister
odločil za osnovno varianto brez vizije in da je ponovno omenil, da naša koncep¬
cija ni dobra. Zato je Boštjan Zgonc predvsem na pobudo članov delovne skupine
tudi objavil prej omenjeni članek (5). Glede na poznavanje situacije sem se odločil,
da bom ubral drugo pot. V tem času je bilo namreč zelo težko verjetno, da bi prek
ministra dr. Venclja dosegli v državi za šolstvo boljšo pozicijo, ker je vlado izsilje¬
valo več področij, ki so imela boljše sindikate kot šolniki.

Zdravstvo je stavkalo in odstopila sta dr. Košir in dr. Bohova, gospodarstvo se
je razsulo, kmetje so preganjali dr. Osterca, skupščina se je prepirala o lastninjen¬
ju, SDZ (Slovenska demokratska zveza) je razpadla, iz Slovenije je odhajala
jugoslovanska vojska. Slovenija je bila brez propulzivne vizije. Odločil sem se
torej, da grem mimo ministra v akcijo, ki naj Slovenijo prepriča, da so njene
možnosti v vlaganju sredstev v mlade in v znanje. Mladi so hoteli imeti in ures¬
ničiti svoje vizije in videti realne možnosti.

213

Sredi oktobra 1991 sem prosil za sprejem pri predsedniku Milanu Kučanu in
mu predlagal, da poskuša v svojih nastopih, delovanju in tudi v predsedstvu
omenjati izobraževanje, predlagati prioriteto naših programov in naj počasi
postane vodja dolgoročnega in kvalitetnega projekta Slovensko šolstvo za 21. stolet¬
je.  Razložil sem mu, da gre za projekt, ki je pomemben in združitveni za vse
Slovence in da so tako postorili številni predsedniki resnih držav. Zanalašč nisem
želel omenjati takrat opevane Evrope, ki je imela take in drugačne težave in se npr.
ni preveč zanimala za Hrvaško, po kateri so v tem času padale bombe, pa tudi ne
za nas, ki smo uvedli tolarje, pripravili meje in druge znake suverenosti in bi nas
morali že priznati. Predsednik je bil načeloma pripravljen in dogovorila sva se za
sestanek v začetku novembra in pripravo konkretnih akcij. Konec oktobra sem
vzel nekaj dni dopusta in se intenzivno pripravljal na akcijo. Pisanje člankov,
organiziranje intervjujev ipd.

Iz kabineta predsednika ni bilo kakšnih navdušenih odzivov na mojo pobudo.
Verjetno so v štabu analizirali situacijo in ugotovili, da utegnejo šolski projekti
razdeliti Slovence na tiste za in proti verouku, predsednik Kučan pa se je vsaj v
tistem času strogo izogibal vsemu, kar bi delalo razprtije med ljudmi.

NE, KAJE SE  BOM DRŽAL
5TRAN OD ŠOLSTVA  ! KONČNO
PA UČEHCt  IN DIJAKI NIMAJO
NITI VOLILNE PRAVICE...


Sredi dela pa so me poklicali z japonske ambasade na Dunaju, da grem že kma¬
lu na Japonsko, saj sem dobil štipendijo japonske vlade za študij japonskega izo¬
braževalnega sistema.

Preostanek dela sem prepustil sodelavcem in odpotoval v državo, za katero
velja, da ima najbolj izobražen narod na svetu. Na študijsko potovanje sem se pri¬
pravljal kar precej časa, saj sem moral pregledati veliko literature, pa tudi po pri¬
hodu z Japonske sem nadaljeval s študijem gradiva in napisal o Japonski in nje¬
nem izobraževalnem sistemu tudi dve knjigi (6, 7). 153

153 Zaradi mojega ukvarjanja z Japonsko so me mnogi obsojali (nekateri pa me še sedaj),
da želim uvajati japonske rešitve v našo šolo, čeprav sem stalno opozarjal, da je to, kar
so načrtovalci po letu 1993 namenili slovenskemu šolstvu, natančno tisto, kar Japonci
sedaj odstranjujejo iz šol. Imamo pač to smolo, da smo vedno 20 let za svetom. Pri
nekaterih zadevah pa je to celo prednost, ker bi se lahko izognili slabostim.

214

Ko sem prišel domov, v kruto slovensko šolsko realnost, sem padel ravno v zad¬
nji trenutek zbiranja pripomb in zaključne razprave in priprave na standarde in
normative. O kruti realnosti govorim zato, ker na Japonskem vlada sili šolnike,
naj razvijejo optimalni šolski sistem, učitelji pa so med najbolje plačanimi držav¬
nimi uslužbenci, pri nas pa je bilo ravno narobe. Država je silila svoje šolske urad¬
nike, naj naredijo čim cenejši šolski sistem, ker za vizije tedaj ni bilo časa.

Na Zavodu smo poskušali rešiti še nekatere dileme, tako da so šla gradiva na
strokovni svet, ki je bil 28.11.1991, zelo pozno, nekatera celo na mizo. Predsednik
strokovnega sveta prof. dr. Franc Lazarini je vse to blagohotno sprejel, je pa imel
on in tudi celoten strokovni svet, ki se je poslavljal, že vsega dovolj. Po drugi strani
pa so se vsi zavedali, da v slovenskem vrhu ni pripravljenosti za spremembe in da
bo to spet en formalizem več. Kasneje se je pokazalo, da ni bilo čisto tako, saj so
bila gradiva zelo dober pripomoček pri izvajanju sistematizacije v šolstvu in upam,
da jih tudi od novih oblastnikov kdo kdaj pa kdaj uporabi.

Prvi stik s problemi, ki so izbruhnili v šolstvu v Sloveniji med mojo odsotnos¬
tjo, sem doživel že na letališču v Frankfurtu po prihodu iz Tokia, kjer sem srečal
ministra za Slovence v tujini dr. Dularja. Dr. Janez Dular, slavist in do imenovan¬
ja za ministra tudi moj svetovalec na Zavodu, mi je omenil, da bo treba rešiti prob¬
lem diferenciacije dela učiteljev, ker sicer grozijo s štrajki. Slavisti in matematiki
so bili najbolj vztrajni, kasneje pa so začele vse vrste učiteljev razlagati, kako je nji¬
hovo delo najbolj pomembno in težko.

Imel sem že nekaj izkušenj s tem. Kadar se je pojavila pri šolskih oblasteh volja
ali kak denar, da se kaj spremeni ali uredi, so se pojavili ljudje, ki so začeli loviti
veter v svoja jadra. Problemi okrog učne obveznosti so bili veliko bolj kompli¬
cirani, kot si je marsikdo zamišljal, saj bi ob nadaljnjem potenciranju lahko pov¬
zročili prepire v zbornicah in zmotili tako potrebno ustvarjalno vzdušje.

Na kolegiju Zavoda in Ministrstva, kjer so bila mnenja zelo različna (dr. Ven¬
celj in Bitenc sta bila matematika, Čehovin slavist - skratka polarizirani), sem se
zadolžil, da napišem dopis za strokovni svet o tej problematiki. V njem sem ugo¬
tovil, da je glede na mednarodne primerjave zelo težko predlagati konkretne ukre¬
pe, da pa predlagamo, da se k zadevi pristopi strokovno in pripravi izhodišča do
časa, ko se bo zaključevala sistematizacija. Obljubili smo, da bomo vključili tuja
spoznanja in pozitivne izkušnje slovenske prakse.

Obenem sem obiskal tudi strokovna srečanja matematikov in slavistov in tam
poskušal pojasniti določena stališča. Spominjam se, da je od vsega zaleglo še naj¬
bolj prepričevanje, da imata slavist in matematik izjemno pomembno vlogo, da
učita manj učencev in to štiri leta ipd. Če je bila potreba, smo posebno zagnanim
sindikalističnim predstavnikom pokazali tudi učno obveznost učiteljev v nekate¬
rih državah, ki jim ni šla ravno v račun. V veliko državah so imeli učitelji višjo
učno obveznost kot pri nas, predvsem pa so več časa prebili z učenci v šoli. Res pa
je bilo, da tako slabo, kot je bilo za učitelja poskrbljeno pri nas (pomanjkanje gra¬
div, izobraževanja, denarja ipd.), v večini drugih držav ni bilo.

Pri vseh vključevanjih v finančne šolske zadeve pa sem ugotovil, da je treba ob¬
stoječi sistem financiranja bistveno spremeniti, dobiti več denarja iz proračuna ali

215

drugih virov, predvsem pa učitelje bolje plačati in jih ne spravljati v ponižujoč po¬
ložaj državnih prosjakov.

Ključno pa je bilo doseči transparentni sistem, saj je vse skupaj preveč delova¬
lo po sistemu Dedka Mraza. Napisal si pismo in telefoniral pravemu stricu in če
si bil priden, je »Dedek Mraz« poslal peto kopijo virmana.

Literatura

1. Predlog: Nacionalni program preduniverzitetnega izobraževanja v Republiki Sloveni¬
ji,  Zavod R Slovenije za šolstvo in šport, februar 1992.

2. Evalvacija programa življenja in dela osnovne šole,  Zavod R Slovenije za šolstvo,
april 1990.

3. Vzgoja in izobraževanje v Sloveniji za 21. stoletje, Globalna koncepcija razvoja vzgo¬
je in izobraževanja v Republiki Sloveniji,  Zavod R Slovenije za šolstvo, januar
1991.

4. Vzgoja in izobraževanje v Sloveniji za 21. stoletje, Strokovne podlage za program
vzgoje in izobraževanja mladine v Republiki Sloveniji,  Zavod R Slovenije za šolst¬
vo, januar 1991.

5. Boštjan Zgonc: Kako do nacionalnega programa,  Delo, 8.9.1991.

6. S. Zakrajšek: Japonska,  Biteks, Ljubljana 1992.

7. S. Zakrajšek: Japonski izobraževalni sistem,  Biteks, Ljubljana 1993.

216

PREHOD OD PROGRAMSKEGA
K CILJNO PROGRAMSKEMU

DELU

Osnovna izhodišča

Ko sem prišel na Zavod, »obremenjen« z bežigrajsko šolo, konceptom mednaro¬
dne mature, dobrim poznavanjem anglosaksonskega in avstroogrskega šolskega
sistema in kar obsežnim poznavanjem problematike načrtovanja in vodenja pro¬
cesov, sem pričel analizirati tegobe našega šolskega sistema. Ugotovil sem, da so
poteze, ki so jih vlekli v smeri čim boljšega šolstva, v glavnem zelo napačne, saj je
bila slovenska šola popolnoma programsko načrtovana in kontrolirana od ozke
skupine ideologov in politikov. Izhodišča je sprejemala koordinacija pri SZDL
(Socialistična zveza delovnega ljudstva) v skladu s trenutnimi blodnjami strategov
v Beogradu in še bolj v Zagrebu in v Ljubljani, in sicer tako, da so bili zadovoljeni
politični cilji sistema. Npr.: Vsi otroci naj hodijo v osnovno šolo, šola mora pri¬
praviti človeka za življenje ali za delo ali za poštenega človeka, ki bo gradil social¬
istični sistem, šola mora zalagati z delavci industrijo ipd.

Kakšen pa je bil rezultat (output) delovanja šolskega sistema, pa ni nihče
spremljal niti meril. Celo spremembe, ki so jih uvedli v srednjo šolo in so vsebo¬
vale tudi zaključni izpit, so nadaljevale staro prakso - interno ocenjevanje in ne¬
smiselno potrjevanje ob koncu leta tistega, kar je normalni učitelj že itak lahko
ocenil med letom. Pozitivna posebnost so bile poklicne in delno tehnične šole,
kjer so imeli za zaključni izpit tudi izdelek ali projektno nalogo, ponekod pa semi¬
narsko ali raziskovalno nalogo - izdelki, ki so bili izdelani vsaj po cehovskih kri¬
terijih in so se morali potrditi v praksi.

Ob vsem trudu so bili vsi - učenci, dijaki, starši, univerzitetni profesorji in de¬
lodajalci vedno bolj nezadovoljni s šolskim sistemom, postavljenim v času usmer¬
jenega izobraževanja.

Naslednji velik problem je (bila) enotna osnovna šola, kjer kriterijev za znanje
sploh ni bilo, čeprav so vsi trdili, da so neprimerni. Vsi učenci so imeli enak pro¬
gram, ki je bil za večino kar primeren, za bolj zmogljive intelektualno prelahak,
vendar vsebinsko preobsežen in izvedbeno utrujajoč, medtem ko je bil za manj

217

zmogljive učence pravo mučenje. Še leta 1989 je odpadlo iz osnovne šole kar 15 %
učencev in se izgubilo v množici najnižjega družbenega sloja.

V letih 1985 do 1988 so dali učitelji v osnovni šoli ob koncu leta skupno kar
70.115 negativnih ocen, od teh v prvih razredih osnovne šole po Sloveniji skupno
4.668. Čeprav so po prvem letu najbolj težko učeče se učence poslali v posebne
programe, pa so jim ob prehodu v peti razred (predmetni pouk) dali skoraj trikrat
več nezadostnih ocen kot v prvem razredu (1). In tako se je dogajalo ob prehodu v
srednjo šolo in nato na univerzo. Skratka, šlo je za dodelan sistem selekcioniran¬
ja otrok, ki pa pri tem ne nosijo prav nobene krivde, razen da so otroci, ki morajo
in si tudi želijo hoditi v šolo. 154

Srednje šolstvo je bilo po ukrepih konec sedemdesetih let praktično v vse¬
binskem in motivacijskem razsulu. Koncept SVIO je padel, saj je pomenil
podaljševanje problematične enotne osnovne šole še za eno leto, formalno pa so se
ga še vsi držali in si izmišljevali, kako bi ga obšli. Tako nihče več v slovenskem
šolstvu ni vedel, kaj se dela po šolah, kaj se kdo uči in po čem, in še najmanj, kaj
učenci znajo. In to kljub temu, da so delavci Zavoda stalno hodili po šolah in kon¬
trolirali, ali je vse pravilno in v redu opravljeno - kar je pomenilo kontrolo, če se
res vsi držijo zastavljenega programa.

Vse skupaj je podpiralo znano anarhično financiranje, kjer je dobil boljše nor¬
mative tisti, ki je bil v PIS (posebna izobraževalna skupnost) bolj nasilen. Ko sem
pregledoval programe in financiranje, sem v letu 1990 ugotovil, da stane učenec
na poklicni šoli državo do 3-krat več kot intelektualno najbolj sposoben učenec na
naravoslovni šoli. To je bilo seveda nevzdržno. In učitelji na poklicnih šolah so za¬
služili po enkrat več kot na splošnih. Ogromne razlike v plačah so bile tudi med
osnovnimi šolami po Sloveniji in v isti regiji med učitelji v osnovnih in srednjih
šolah. Vsi pa so izpolnjevali programe, kot so vedeli in znali in predvsem kolikor
se jim je ljubilo, oz. jih je k temu gnala pedagoška vestnost in odgovornost.

Celotna kontrola države in občin je temeljila na oceni, kako šole formalno
izpolnjujejo programe. Žalostno vlogo kontrolorja in pisatelja poročil je imel Za¬
vod za šolstvo oz. njegovi pooblaščeni inšpektorji. Inšpektorji so hodili po šolah
in pregledovali po dnevnikih, če je vrstni red učne snovi v skladu s programom,
če so vsa okenca izpolnjena in listi podpisani in če so zagotovljeni formalni pogo¬
ji za delo. Npr. če ima učitelj priprave, ČRUS (časovna razporeditev učne snovi)
imenovane, ipd. »Logično« je bilo vse, kar ni bilo v skladu s programom prepove¬
dano. Tako so npr. po celi Sloveniji po planu peli pesem: Zima je prišla, sneg leti
z neba in risali snežake. V Kopru pa je ta čas sijalo krasno sonce in o snegu ni bilo
ne duha ne sluha. Ne vem, kako je učiteljica pred inšpektorji opravičila, da ni šla
na sneg in z učenci naredila snežaka.

Dr. Anica Kosova, izjemna poznavalka problemov slovenskega šolstva in hu-
manistka, je zapisala (2): Po današnjem mnenju je šolski uspeh odvisen predvsem od us¬
klajenosti otrokovih zmožnosti, sposobnosti in potreb s pričakovanji in zahtevami šole gle-

154 Sistem, ki so ga hoteli uzakoniti v letu 1995, pa je te norosti še potenciral, čeprav smo
uspeli v začetku devetdesetih let precej spremeniti razmišljanje in odnos učiteljev do
upoštevanja različnosti otrok in do opisnega ocenjevanja. Na srečo pa s(m)o nekateri
posamezniki le uspeli preprečiti vsaj največje škodljivosti.

218

de vedenja in učenja. Sola je socialni sistem, ki zajema vse otroke v državi. Ta ogromni
sistem je v osnovi enovit, pred vse otroke, katerih inteligenčni količnik je v okviru tako
imenovane normalne inteligentnosti, pa postavlja enake zahteve, tako glede količine znan¬
ja, načina dela, časa, v katerem morajo znanje tudi osvojiti. Med otroci pa so iz različnih
razlogov velike razlike in zato je ob enakih ciljih toliko otrok neuspešnih.

Se dodaten problem se je pojavil. Inšpektorji so zahtevali dosledno izvajanje
programa, ki je bil praviloma zelo slab. To lahko zagotovim, ker sem se dobro sez¬
nanil s tem, kako so programi do leta 1990 nastajali. Brez osnovnega vedenja, kaj
in kako otrok sploh dojema v različnih starostnih obdobjih in kako dojemajo raz¬
lični otroci iz različnih okolij. V programih in učnih načrtih je bilo natlačeno vse,
kar so tisti, ki so prišli v delovno skupino, ki je program delala, zahtevali. In vsak¬
do se je želel videti z urami in vsebinami v slovenski šoli, po možnosti v vsakem
razredu posebej. Panoge in področja so prek predmetov v šolah uveljavljale svoj
prestiž. Obenem pa je več ur pomenilo tudi zaposlitev za ljudi iz stroke.

Dr. Franc Lazarini, predsednik strokovnega sveta, je večkrat rekel, da se počuti
kot urar. Vsi so od njega zahtevali le ure.

Poleg tega so imeli načrtovalci šolstva stalno na jeziku hiter razvoj znanosti in
tehnologije in so pod to krinko hoteli natlačiti vse novosti v šolo, ničesar prejš¬
njega pa izpustiti. Tu so prednjačili biologi, ki so si prisvojili celo življenje z eko¬
logijo in zdravstvom vred in učili otroke že od malega večino stvari razen biologi¬
je. Da bi naučili otroke vsaj osnovnih živali in rastlin, se jim je zdelo za malo. Zelo
podobno je veljalo tudi za matematike in delno fizike. 155

Koncept predlagane »sodobne« šole s strani stroke je bil enostaven: Vsa pred¬
metna področja, teorija na teorijo, saj so mladi, naj se učijo. Na srečo je bilo pred¬
videnih tudi nekaj praktičnih vaj, ki so vsaj malo razbremenile učence. Predmeti,
ki se tega ne bi držali, bi postali neresni, zato so takoj prevzeli omenjeno filozofi¬
jo. Vse je bilo osnovno in potrebno in po najboljših željah starejših spravljeno v
šolske programe, potem pa s stališča staršev enako intenzivno kritizirano.

S podobnimi norostmi sem se srečeval kot mlad učitelj v začetku uvajanja
usmerjenega izobraževanja, ko smo postali naravoslovno usmerjena šola tudi na
bežigrajski šoli, kjer smo imeli zares izjemno dobro selekcijo učencev in smo jim
v najboljši veri hoteli nuditi vse in na najvišjem možnem nivoju. Pa smo nekateri
prej, drugi kasneje spoznali, da to ni prava pot - hvaliti se, da srednješolca naučiš
toliko, da na fakulteti ne zve nič novega. Zato pa se jih je veliko že v srednji šoli
nasitilo učenja in niso bili uspešni pri študiju.

Iz 36 dijakov (odličnjakov iz osnovne šole), kot jih je bilo povprečno v razredu,
smo naredili povsem povprečne učence, nekaj je bilo odličnih, nekaj pa jih je tudi
padlo. In ob tem so preštevilni hvalili kvaliteto srednjih naravoslovnih progra¬
mov. Hvalnica norosti. Ob ustreznem šolanju in eksternem ocenjevanju pa bi bili
lahko vsi odlični in uspešni v življenju. In tudi obratnih primerov je bilo veliko.

Spominjam se, da sem zelo velik učinek dosegel med učitelji, ko sem kot po-

155 Za šolo so najbolj »nevarne« stroke, ki jim je šolstvo skoraj edini poligon, ker potem
hočejo vsa znanja spraviti med edine uporabnike - učence, dijake in študente. Druga,
bolj aplikativno usmerjena področja jih pač spravijo v tehnologijo in izdelke.

219

močnik ravnatelja na bežigrajski šoli prinesel v zbornico kup knjig in delovnih
zvezkov in specialistom - predmetnim učiteljem nazorno pokazal, kaj vse se zah¬
teva od otrok. Podobno metodo sem uporabil tudi na Zavodu ob prepričevanju ne¬
katerih svetovalcev in predmetnih skupin. Zelo dobro je učinkovala tudi grožnja,
da bo moral vsak učitelj in Zavodov svetovalec znati vse, kar učiteljski zbor zahte¬
va kot osnovo za učence. Ob uvajanju nove slovenske mature pa sem predlagal, da
bi vsake štiri leta delali maturo tudi učitelji - za osvežitev snovi, boljšega razume¬
vanja problemov učencev, pa tudi zaradi širjenja znanja in posebej znanja slo¬
venskega in tujega jezika. Vsi ti predlogi seveda niso naleteli na preveliko odobra¬
vanje prizadetih. Vsaj tako, kot so znali razložiti, zakaj morajo vse te podrobnosti
znati dijaki, so znali razložiti, zakaj njim in njihovim učiteljem to ni potrebno.

Mednarodna matura, ki smo jo začeli pripravljati v letu 1988, je pričela te
spone popuščati. Vsaj v glavah normalnih učiteljev, ki so začeli množično odhajati
na šolsko božjo pot v Devin, kjer je bil United World College s prijaznim in Slo¬
vencem zelo naklonjenim ravnateljem, Angležem Davidom Suttclifom na čelu.

Po obisku na tem koledžu je vedno več učiteljev in ravnateljev, pa tudi Za¬
vodovih svetovalcev pričenjalo verjeti, da je tolikšno število predmetov, kot jih
imamo pri nas, neumnost, da delajo tam učitelji z učenci veliko bolj prijateljsko
in da vsi skupaj delajo veliko več in bolj resno kot pri nas. Ugotovili so tudi, da
knjižnica postaja središče dela na šoli, da so učitelji in laboratoriji na razpolago
učencem tudi popoldne in da traja učenje toliko časa, da učenci znajo dovolj, da
opravijo zunanje preverjano mednarodno maturo. Dojeli so, da eksterno preverja¬
nje pomeni skupno delo učenca in profesorja in ne neprestano medsebojno borbo,
ki je v navadi v marijaterezijanskih šolah, ki so značilne za germansko usmerjeno
šolstvo. Premalo pa so spoznali pasti eksternega preverjanja in načine, kako se jim
je mogoče izogniti.

Padla je tudi iluzija, da so naše šole zelo dobre, ker so itak naši predstavniki v
Devinu (po dva na leto) med najboljšimi učenci. Slo je namreč za to, da smo mi
izbrali najboljša dva iz Slovenije, v Devinu pa je bila zbrana popolnoma normal¬
na populacija. In tudi uspeh v Devinu zato pri maturi nikoli ni bil 100 %.

Se posebej smo bili postavljeni na realna tla, ko smo izvedeli za rezultate med¬
narodne primerjave znanja učencev za srednje in osnovne šole, v katere so bili
vključeni tudi naši učenci. Ti rezultati so pokazali, da smo v izobraževanju nekje
na repu lestvice.

Vedno sem nosil v torbi teste za mednarodno maturo in učitelji so to vedeli. Na
začetku sem vsakega, ki je razglašal, kako je mednarodna matura lažja, povabil, naj
poskusi rešiti test. Pa se nikoli nihče ni prijavil. Na skrivaj pa so jih reševali, saj
smo jih pošiljali aktivom učiteljem. Tudi tako se je začel prodor eksternega pre¬
verjanja znanja v Sloveniji.

Stiske slovenske miselnosti o preverjanju znanja in vplivu tega preverjanja na
prehode z ene stopnje šolanja na drugo je v članku Izpiti ali čigavo je gospostvo  (3)
lepo in od srca 156  opisal Boštjan Zgonc, že od nekdaj med najbolj odgovornimi v

156 B. Zgonc je bil namreč zraven v koordinaciji SZDL, ko so sprejemali vse zakone, ki so jih
v devetdesetih letih ukinjali, in uvajali razne oblike preverjanja, ocenjevanja in izpitov.

220

šolstvu. V članku je pojasnil, zakaj so ukinili izpite v šolah kot enega od prehod¬
nih pogojev (o tem, da ima lahko ustrezen izpit ob koncu določenega šolanja tudi
druge funkcije, takrat še niso preveč razmišljali).

Taka usmeritev progresivne pedagogike v našem šolskem sistemu izhaja v
glavnem iz dveh stališč:

1. Izpit kot način ugotavljanja primernosti kandidata za nadaljnje izo¬
braževanje je zelo nezanesljiv. Veliko večjo napovedno vrednost imajo re¬
zultati v predhodnem izobraževanju. Izpit sam po sebi predstavlja močno
travmatično situacijo, ki jo posamezniki različno dobro prenašajo, zato so
izpiti mnogokrat povsem izkrivljena podoba dejanskega znanja kandidatov.

Izpit je kot enkratno dejanje nezanesljiv način ugotavljanja znanja. Če gre
za ustno preverjanje, je močno podvržen subjektivni zmoti, če pa gre za teste
objektivnega tipa, se zastavlja vrsta strokovnih vprašanj, ki jih je zlasti
obdeloval dr. Toličič. Steinar Kvale je opozarjal, da predstavljajo izpiti v
prvi vrsti način gospostva nad kandidati.

Ocena je pa le najpomembnejša.

2. Naloga šolskega sistema je, da omogoči vsem učencem, da v čim večji
meri razvijejo svoje sposobnosti in nagnenja. Pri tem pa naj v čim večji meri
nadomesti primanjkljaje, ki ne izvirajo iz učenčeve nadarjenosti, ampak iz
njegovega socialnega okolja, socialnega porekla in iz premajhne motivacije
za izobraževanje, ki prav tako praviloma izvira iz pripadnosti določeni so¬
cialni skupini.

221

Fotoarhiv Dela

B. Zgonc se je v članku (3) še večkrat vprašal, ali je zunanje ocenjevanje res pra¬
vično do vseh socialnih slojev, namesto da bi se vprašal, ali ni bolj krivično to, da
imajo zaradi različnih vzrokov (med drugimi je tudi ta, da znanja nihče ni meril)
otroci v različnih krajih tako različno znanje in izobrazbo. Ob koncu članka pa se
je avtor nekako sprijaznil z eksternim ocenjevanjem in predlagal, da naj ne bo v
funkciji selekcije, ampak:

1. Učencu bi moral dati kvalificiran feedback o tem, kako je obvladal
učno snov glede na postavljene standarde.

2. Učitelju eksterno preverjanje pomaga, da oceni lastne uspehe pouka
in da kontrolira, koliko in če se njegovi učenci približujejo kriterijem dolo¬
čenega izobraževanja.

3. Šolskim oblastem bi eksterno ocenjevanje omogočilo vpogled v dose¬
ganje znanj, in to za posameznega učitelja, za posamezno šolo in vrsto šol.

Glede na rezultate bi lahko: 157

- načrtovali potrebno izpopolnjevanje učiteljev,

- dopolnjevali učne načrte,

- opremljali šole,

- diferencirano financirali šole (glede na kvaliteto),

- vodili kadrovsko politiko pri zasedbi in vodstvu šol,

- dajali pobude fakultetam glede izobraževanja učiteljev.

Eksterno preverjanje se vedno predstavlja v luči nezaupanja oz. moči višje institu¬
cije po rangu.

Pri nas ima na primer vsak možnost, da se vpiše na univerzo, zato univerza
vpiše dvakrat ali trikrat več študentov, kot jih nato spusti v drugi letnik. Japonski
študent, ki ga je univerza vpisala, pa ima tudi zelo veliko možnost, da bo študij
končal. Zato pa maksimalno vpliva na kriterije za vpis oz. na dokončanje srednje
šole, če je matura kriterij za vpis. Te zadeve je treba razumeti, ko naša univerza po¬
stavlja prek mature pogoje, ki naj zadoščajo za vpis (japonski koncept), nato pa
bodo 70 % vpisanih študentov zavrnili v prvem letniku (npr. jugoslovanski,
avstrijski ipd. sistem).

Poseben problem pa je, če ni bogate dodatne ponudbe za posrednješolsko izo¬
braževanje, kot je stanje pri nas.

Bil sem med pristaši eksternega preverjanja že od samega začetka, ko smo bili
po Sloveniji le redki, ki smo poznali ta sistem, predvsem pa njegove posledice.
Vedel sem, da bo slovenska matura po mednarodnih kriterijih znanja prava katas¬
trofa, če ne bomo bistveno spremenili načina dela in že prek sistema katalogov
znanja in testiranja na zaključnih izpitih dodelali slovenskih kriterijev znanja.
Realnost pa je bila 2- do 3-krat manj denarja na učenca kot v konkurenčnih deže¬
lah in posebej v srednjih šolah zelo slaba kadrovska sestava učiteljev.

157 Sistem je izjemno nezanesljiv, če pa ima takšne nezanesljive rezultate v rokah država,
lahko na njihovi podlagi postavlja vodstva šol, vrednostni nivo znanja in celo finan¬
cira šole. Verjetno slabe še slabše, da bodo še slabše.

222

Uvajanje eksternega preverjanja ali bolje rečeno elementov zunanjega ocenje¬
vanja pomeni temeljit poseg v šolski sistem (4), ponuja velike možnosti, vendar
vsebuje tudi številne pasti. In še to deluje v ciklih. Uspešen je nekaj let, nato ga je
treba za določen čas opustiti in ga spet uvesti v drugačni obliki.

Ključno za uspešno uvajanje eksternega preverjanja je, da je dosežen konsenz
v državi, da pripravljalci in izvajalci ocenjevanja, učitelji in učenci poznajo sistem
in so nanj navajeni, zelo pomembno pa je, da načrtovalci preverjanja in imetniki
podatkov le-teh ne izkoriščajo za posebne namene. Gre za etiko in moralo, za ko¬
deks sodelujočih, ki pa na žalost in zaenkrat zavezuje le redke skupine med sode¬
lujočimi - zdravniki, psihologi...? Najbolj pomembno pa je, da ne pričakujemo ali
celo zahtevamo od celotne populacije enakih rezultatov.

Na Slovenskem smo eksterno preverjanje (zunanje vrednotenje) znanja že poz¬
nali po »pomladi narodov« leta 1848. Uvedeno je bilo z enakim namenom kot naj¬
novejša matura, da bi se izognili sprejemnim izpitom na univerzi. Ponovni posku¬
si uvajanja zunanjega preverjanja so bili po letu 1929, ko je bilo zaslediti močnejši
vpliv francoskega šolstva, medtem ko so bila petdeseta leta tega stoletja znameni¬
ta po množičnem uvajanju testov, ki so jih večinoma uporabljali in ocenjevali sami
učitelji.

V začetku šestdesetih let so bili nekaj časa na maturi prisotni zunanji predsed¬
nik in nekateri člani komisij, zato številni državljani, ki so danes pri šestdesetih,
še mislijo, da so delali državno - eksterno maturo. Ta seveda s pravo eksterno ma¬
turo nima pomembne primerjave.

Ocenjevanje skozi zgodovino (5,6)

Zgodovina je naša učiteljica, pravijo modri možje, zato vas tudi jaz na kratko po¬
peljem na pot v preteklost, da spoznamo, kako so se včasih ocenjevali in si izročali,
podarjali in tudi prodajali spričevala. Takoj ko so začeli poučevati, so začeli tudi
ocenjevati in dajati neke vrste spričevala. Največja motivacija pa je bila za učence
uporaba znanja.

Antična šola je poznala pohvalo, grajo in tekmovanje, najboljšim pa so učitelji
podarili lovorov venec ali vejico, slabšim pa so posvetili z močnejšo vejo iz lesko¬
vega lesa. V srednjem veku dobrih učencev niso posebej omenjali, slabe pa so kaz¬
novali. Predvsem so jih označili z oslovskimi znamenji (oslovska kapa, jahanje na
lesenem oslu, sedenje v oslovski klopi ipd.) in s palico. Učenci so bili razvrščeni
po oštevilčenih klopeh po kvaliteti (kot jih danes sodobni pedagogi razvrščajo po
vejah dreves ali po raketah). Univerza pa je že v tem obdobju podeljevala naslove
in doktorandom značilne insignije - doktorski klobuk, plašč, prstan in knjigo.

Prva spričevala so se pojavila v 16. stoletju. Potrebovali so jih predvsem reveži,
ki so prosili štipendijo za študij. Bogati so študij plačali, zato spričeval niso potre¬
bovali (kmalu bo morda spet tako, mar ne?). V spričevalu so ocenjevali predvsem
marljivost, pobožnost, ponižnost in vse vedenje, to je nravstvene lastnosti. Včasih

223

so podali še poročilo o nadarjenosti in učni storilnosti.

Bolj ko je država posegala na področje šolstva, večjo vlogo je dobilo ocenjevan¬
je in spričevala.

V šolskem redu protestantske ljubljanske stanovske šole iz leta 1584 je za¬
pisano, da so izpiti dvakrat na leto in naj jim poleg učencev prisostvujejo še rek¬
tor, šolski nadzornik in inšpektorji. Le-ti so med seboj izvolili več eksaminatorjev,
ki so po končanem izpitu razvrstili učence v več skupin, izključno glede na rezul¬
tate izpitov. Pridnim učencem so dali za nagrado kolajne, lenim pa so jih naložili
s palico.

V jezuitskih šolah so imeli že zelo dodelan karton za ocenjevanje vsakega
učenca. Poleg ocen od 1 do 6 so imeli tudi ocenjevanje s črkami, ocenami dober,
med najboljšimi idr. ter opisno oceno o učenčevi nadarjenosti, marljivosti, učnem
napredku in vedenju. Enkrat letno so imeli pisne in ustne izpite, ki so potekali
pred prefektom in dvema članoma, ki nista učila kandidata, upoštevali pa so tudi
ocene, ki jih je vpisal učitelj (zelo sodobno se sliši!). Učenci so stalno tekmovali,
najboljši so bili deležni posebnih časti, slabši posmehovanja, smešnih vzdevkov,
sedenja v sramotilni klopi ipd.

V 17. in 18. stoletju so bili na Slovenskem v jezuitskih šolah že letni zaključni
izpiti, rezultati pa so bili objavljeni v posebnih tabelah. Z izpiti so jezuiti uvedli v
šolstvo določen sistem in red.

Sčasoma je bilo kandidatov za univerzo preveč, zato samo potrdilo ni več zado¬
stovalo, ampak so uvedli zrelostno spričevalo, ki naj bi potrjevalo kandidatovo
sposobnost in resnost za študij. Pri zrelostnem izpitu so prednjačili Prusi, ki so ga
uvedli konec 18. stoletja, vendar spričevalo še dolgo ni bilo obvezno za vse, ki so
želeli študirati. Bolj imoviti so zrelost svojih otrok še vedno lahko dokazali s ceki¬
ni. Mnogi menijo, da je bil to tudi vzrok, da se je veliko bistrih otrok iz revnega
stanu uspelo prebiti zelo visoko v strokovnih službah, ker so bili bogati preleni in
nemotivirani za študij in delo.

V Avstriji in naših krajih je bila matura vpeljana na gimnazijah šele leta 1849,
na realkah pa leta 1869. Ker so za vse diplomante zahtevali izpit in znanje, so s tem
odpravili stanovske privilegije in zgodovinska ocena je, da je ta ukrep pomenil
bistven korak na poti uveljavitve socialne pravičnosti. 158

Dolgo časa je bilo zrelostno spričevalo kvalifikacijski pogoj za vstop na univer¬
zo, kasneje pa so začeli dajati zrelostna spričevala vsem, ki so opravili določen pro¬
gram v srednji šoli. S tem je začela padati vrednost mature in zrelostnega spriče¬
vala, zmanjšali so potreben obseg snovi in kmalu je veljalo (1849), da namen ma¬
ture nikakor ni obvladovanje celotne gimnazijske snovi, marveč dokaz duhovne
zrelosti dijaka za akademski študij. Takšno stališče je z resno maturo praktično
opravilo v začetku tega stoletja.

Novonastala jugoslovanska država je leta 1930 uvedla nižji in višji tečajni izpit,
ki je potekal pred šolsko komisijo ob prisotnosti predstavnika ministrstva. Oblast
v novi Jugoslaviji pa je leta 1955 sprejela začasni pravilnik o maturi za višje razre¬
de gimnazij in klasičnih gimnazij, jo zatem razširila na vse srednje šole in kmalu

158 Novodobni socialisti niso podobnega mnenja.

224

nato ukinila. Nekaj zato, ker matura za vso populacijo ni imela smisla, nekaj pa
zato, ker je bilo ob maturi po mnenju avtorjev preveč nesmiselnega obremenjeva¬
nja možganov in živcev. To so bila leta, ko so bili na oblasti tudi polpismeni revo¬
lucionarji, ki pa so bili vsaj borbeni. Uvedli so zaključni izpit po meri vsake šole,
z uvedbo usmerjenega izobraževanja pa je tudi ta očitno postal odveč. Kako se je
šolstvo, posebno v zadnjih razredih srednjih šol, razsulo zaradi teh posegov, pa ve¬
do številne mlajše generacije, ki so se vpisale na srednjo šolo po letu 1980.

Ponovno bo propadla najnovejša slovenska matura, ker je postavljena na celo
generacijo, namesto da bi ločili akademsko maturo od mature (zrelostnega izpita)
za srednješolsko izobraženega državljana, in ker ne upošteva kriterijev internosti,
če pa bo slučajno ostala, bo uničila gimnazije. Matura bi bila lahko pri splošnih
predmetih eksterna, vendar prilagojena vsej srednješolski populaciji, pri strokov¬
nih vsebinah pa bi kriterije postavili cehi in sodelovali tudi pri preverjanju znan¬
ja in usposobljenosti.

Zametki slovenske »male mature «? 19

17.9.1991 je strokovni svet podprl predlog Zavoda, naj se izvede ob zaključku š.l.
1991/92 konec maja 1992 enoten preizkus znanja iz matematike, tujega jezika in
izbirnega predmeta po želji učenca za učence 8. razredov osnovne šole, obenem pa
zahteval, da se temeljito pripravi projekt in ga obvešča kako in kaj. To je pomeni¬
lo po več kot stoletju začetek slovenskega eksternega preverjanja znanja in to tri
leta prej, kot smo predvideli v naši koncepciji (Modra knjiga). In ravno to hitro
uvajanje, ki mu je sledil poskusni test že v decembru 1991, je povzročilo v sloven¬
skem življenju veliko dilem, prepirov, napadov ipd. Do določene mere je ohladilo
tudi veselje starega strokovnega sveta do dela in tudi predsednik dr. Franc Laza-
rini mi je (tudi v osebnem pismu) očital, da zadeve uvajamo prehitro in prepovrš¬
no ter da se je takrat tudi dokončno odločil, da odide iz strokovnega sveta.

Celotna zgodba o teh izpitih je zelo zanimiva in značilna in ker gre za tako
pomemben poseg v naš šolski sistem, jo velja obnoviti širšemu bralstvu.

Do eksternega preverjanja je prišlo tako hitro predvsem zaradi sprejemnih iz¬
pitov, ki smo jih vsako leto opravljali za učence, ki so se vpisovali v srednje šole.
Z ukrepi, s katerimi smo dosegli, da so se učenci vpisovali v programe in opravlja¬
li ne le izpit, se je število učencev na izpitih povečalo in tako je že leta 1991 oprav¬
ljalo enoten izpit iz matematike in slovenščine prek 80 % učencev. Enoten izpit
smo odlično opravili in to je bil vsaj zame dober znak za uvedbo eksternega izpi¬
ta. S pomočnikom Stanetom Jerajem sva v času dežurstva med vojno poleti 1991

159 Pojem mala matura so začeli pogosteje uporabljati v slovenskem prostoru v začetku
devetdesetih let, čeprav gre za lapsus in ponesrečene primerjave s polstoletno pretek¬
lostjo, ko so v naših krajih še menili, da si zrel in da imaš osnovno izobrazbo, ko kon¬
čaš osnovno šolo.

225

temeljito pripravila predlog in prepričala ministra dr. Venclja o pomembnosti tega
projekta. Precej je bilo dilem o tem, kako s tretjim predmetom. Moj predlog je bil,
da naj bo izbiren, vendar ga naj izbere minister v aprilu leta, ko je izpit. Na ta
način bi držali tonus sistema - t.j. zagotoviti resno delo pri vseh predmetih. V smi¬
slu spoznanja, da zadev, ki jih nihče ne preverja, narod izpelje zelo po svoje. Dr.
Vencelj pa je bil bolj popustljiv in je predlagal izbiro učencu. Predlog smo poslali
strokovnemu svetu in v njem zadevo zastavili širše, pri čemer je postalo pre¬
verjanje za izpit le eden od namenov tega projekta. Bistveno je bilo realno prever¬
jati znanje naših učencev in jim zagotoviti enak standard prek analiz in izboljše¬
vanja pouka. Obenem smo imeli v oktobru 1991 že primerjalne študije znanja s 13
državami in smo lahko uvajali mednarodne standarde znanja. Vedel sem, da to
pomeni ogromno in težaško delo za naš Zavod, vendar sem se odločil, da zadevo
pospešim.

Zelo pomemben razlog za uvajanje eksternega preverjanja je bil tudi ta, da smo
v šolah uvajali diferenciacijo pouka, sprostili metode dela, pojavili so se različni
učbeniki idr., zato je bilo treba postaviti določena merila, kaj in v kakšni meri naj
učenci znajo. S preizkusi znanja na sprejemnih izpitih smo namreč ugotavljali, da
je razlika v znanju in ocenah na različnih šolah zelo velika in da je tudi na ta način
treba učencem zagotoviti približno enake pogoje šolanja.

Zavedal sem se tudi težav in predvsem tega, da je bilo financiranje šolstva v
tem času nezadostno, obenem pa sem tudi vedel, da se bodo učitelji kmalu zave¬
deli, da je to preverjanje njihovega dela, in ravnatelji, da se preverja delo njihovih
šol. Ocenil pa sem, da bo to vzpodbuda in da bomo zmogli vsaj nastaviti medna¬
rodne kriterije znanja in se jim v nekaj letih približati. Časa ni bilo veliko. Bilo je
nekaj mesecev pred vstopom v združeno Evropo.

Okrog 20. novembra 1991 je dr. Vencelj podpisal dopis, s katerim je šole obves¬
til, da eksterni izpit za osnovne šole bo, nato pa je odšel v Nemčijo na neki med¬
narodni kongres o šolstvu. Jaz sem bil v tem času na Japonskem. Ko sva se vrnila
domov vsak s svojega konca, sva z grozo in ogorčenjem ugotovila, da dopis še ni
šel na šole, ker ga je zavirala pravna služba Ministrstva, oz. ga je samoiniciativno
poslala na Ministrstvo za zakonodajo. Le-to pa je po starem zakonu o usmerjenem
izobraževanju ugotovilo, da ni zakonskih podlag za naš predlog. Po dolgem prepi¬
ranju na kolegiju je dr. Vencelj ukazal, da dopis mora na šole in da on odgovarja
za vse, kar se bo zgodilo, ob tem pa je imel tudi v meni velikega zagovornika. Na
Zavodu smo priložili svoj dopis s terminskim planom in zadeva je šla iz hiše.

Precej ljudi na Zavodu je bilo proti temu preverjanju že v letu 1992, ampak so
me prepričevali, da ga bi izvedli šele leta 1993, češ da vse skupaj ni dorečeno in ni
dovolj časa. Pritegnili so tudi nekateri iz predmetnih skupin na Parmovi in tako
je nastal zapisnik, v katerem je bilo tudi zapisano, da je treba ministra in mene
opozoriti na vse' posledice tega političnega dejanja. Ker pa je bil pedagoški lobi
tesno povezan, mi je minister v sredo 27.11. zvečer na okrogli mizi o vrtcih na Ble¬
du povedal, da bodo težave in da se pripravlja napad liberalcev v (ZSMS), ki so
imeli trdne pozicije na Pedagoškem inštitutu. Tam pa so bili v vsaki stvari proti
državnemu šolstvu in njegovim institucijam, za zavlačevanje in proučevanje za¬
dev, ker jim je to omogočalo raziskovanje in lagodno življenje brez odgovornosti.

226

Obetal se je silovit napad in prvi neposreden napad je bil na seji strokovnega
sveta 28.11.1991, ko me je dr. Slavko Gaber (kasneje minister za šolstvo in šport)
najprej zasebno, nato pa tudi uradno na seji sveta obdolžil, da smo zlorabili mnen¬
je strokovnega sveta in da prehitro uvajamo nekatere rešitve. Povedal mi je tudi,
da so pri njih na fakulteti in na Pedagoškem inštitutu zaposleni strokovnjaki za to
področje in da brez njih ne bo šlo. To je bil pač inštitut, ki je stalno solil pamet,
kaj da je narobe, konkretnih rešitev pa ni bilo od njih. Niso pa mogli verjeti, da
lahko na Zavodu speljemo tako zahtevne zadeve, kot so nacionalni standardi
znanj, eksterno preverjanje ipd. Odpor določenega kroga na Zavodu mi ni obetal
nič dobrega, zato sem moral takoj rešiti situacijo v hiši. Po seji strokovnega sveta
sem poklical Staneta Jeraja in mu naročil, naj pelje zadevo tehnično naprej, in
Nado Pavšer, vodjo predmetnih skupin, od katere sem zahteval pisno zagotovilo
vseh vodij predmetnih skupin, da bodo zadane naloge opravili v rokih in stro¬
kovno korektno. Poklical sem tudi Vlada Milekšiča in mu povedal, naj se on in
razvojni sektor odločijo, ali bodo podprli ta projekt ali ne, ker bom sicer moral
ukrepati. Noč na bivši državni praznik, dan rojstva Jugoslavije, 29.11., sem prebil
v razmišljanju, kako bom rešil situacijo, če ne dobim podpore v hiši, z zunanjimi
člani. Pogovarjal sem se tudi s centrom v Cambridgeu, Nizozemci in nekaterimi
drugimi, vendar se je njihov prihod v Slovenijo zavlekel zaradi vojne. Odločil sem
se, da v skrajnem primeru iz projekta izločim sodelavce z Zavoda, ki se z njim ne
strinjajo, in se dogovorim z ekipo svojih kolegov na srednjih šolah in somišljeni¬
ki na osnovnih šolah. Prepričan sem bil, da bo projekt uspešen, če bodo sodelova¬
li ljudje, ki so vanj prepričani.

S pomočnico Nado Pavšer, ki je vodila predmetne skupine, sem se pošteno do¬
govoril, ji razložil situacijo in predmetne skupine so se spravile k delu. Imeli smo
veliko težav, ker so bile naloge pripravljene različno vsebinsko in tehnično, ven¬
dar so se ljudje zavedali odgovornosti, posebej ko sem jim nekaj dni pred pričet¬
kom preverjanja izročil odločbe, s katerimi so bili kazensko in materialno odgov¬
orni za svoje delo. Preveč smo imeli še v spominu afero z ukradenimi izpiti.

Svetovalci so se skupaj z učitelji s šol na koncu zelo potrudili, naloge so bile
pripravljene v redu, kar so pokazali tudi rezultati testiranja v šolah.

V dneh pred preizkusi so se vrstili stalni napadi na Ministrstvo in Zavod ter na
naju z dr. Vencljem osebno. Delo je 11.12.1990 celo objavilo članek, ki ga je napisal
izmišljen ravnatelj pod naslovom Miši in zajci,  katerega poanta je bila, da dva dok¬
torja naravoslovja delata z učitelji in učenci kot s poskusnimi mišmi, oni pa so tiho
in se obnašajo kot strahopetni zajci. 160

160 Pismo objavljam, ker je izražalo mnenje veliko ljudi po Sloveniji in ker sem podob¬
nih anonimnih pisem in klicev prejel še precej. Strokovnih utemeljitev, razen da je
prekmalu, pa ni bilo. Ko sem v odgovoru vsem nejevernežem zapisal, da preverjanje
ni prekmalu, ampak 30 let prepozno in ko so se uspešno zaključili poskusni testi, so
se duhovi počasi pomirili.

227

Vsi smo miši, vsi smo zajci

Dva dokorja znanosti sta poslala pismi v svoj ogromni vivarij. Pismi - vsem
mišim v osnovnih šolah. Enega doktor minister za šolstvo in enega doktor di¬
rektor Zavoda za šolstvo.

Pa zopet bo rajanje in zopet bo veselo. Kakor je bilo ob maturi lani. Če
je mladinski pisatelj Josip Ribičič mišji svet počlovečil, bosta ta dva doktor¬
ja človeški svet pomišila.

Osmošolci bodo delali izpite na svoji šoli, silno tajne in do sedaj še tajin-
stvene, ki se jih je v celi mišji srenji začelo kar mala matura imenovati, in
njihovi učitelji bodo njihovi pazniki in potem bodo miši v drugih prekatih
po posebnih postopkih (bog se usmili testiranih živali, saj bodo uporabljeni
posebni postopki) prepoznavale, kdo in kako lahko pride k njim, v njihov
prekat.

Metoda uvajanja novosti za celo generacijo, za vse naenkrat: pismo vam
pošljemo, vi pa izvajajte  - je znana družbena metoda iz znanih časov in ne
stroka in ne javnost - bosta ali ne bosta protestirali  - sta omalovaževanja
vredni. Tako bo, kakor smo napisali, tako biti mora!

In doktorja kršita zakone lastnih znanosti in zakone družbenih ved o
eksperimentu, o veljavnosti eksperimentov, o utemeljenosti postopka. Kaj ji¬
ma mar naravoslovna znanost in družbene vede in kaj jima mar demokra¬
tična načela! Za nameček bosta spremenila Pravilnik o vpisu v srednjo šolo,
dobesedno pa povozila lasten Pravilnik o ocenjevanju in preverjanju znan¬
ja v osnovni šoli  - saj veste: dve nalogi na teden in največ ena naloga na
dan.

Kaj pa Pedagoški inštitut in morda še kakšna manj vladna ustanova -
kakšno Društvo za prijazno šolo, kakšno Društvo za zaščito otrok, kakšno
gibanje staršev, kaj strokovna srenja psihologov (pa morda niso postali zo¬
ologi), kaj morda cela plejada velikih doktorjev pedagogike? Nič?

Morda pa starši mišjega zaroda, morda pa Sindikati, ki pozivajo k boj¬
kotu pisnih nalog, da bi zaščitili svoje učitelje, morda bomo šli še v zaščito
učencev? Morda pa sami učitelji?

Se nič. Pokličimo na pomoč Društvo proti mučenju živali.

In zakaj smo zajci? Ker se bojimo povedati, da nismo miši!

Samo Grčar, mišji ravnatelj

Vedno sem bil prepričan, da delamo prav in da si ljudje želijo objektivnih kriteri¬
jev in primerjav. Ob tem sem imel na Zavodu tudi polno podporo svojega pomoč¬
nika Staneta Jeraja.

Gonja proti izpitom in avtorjem se je nadaljevala in zadeva je postala kar resna,
ko je svoj protest objavil tudi Oddelek za pedagogiko na Filozofski fakulteti. V sti¬
lu, da je eksterno preverjanje potrebno, pa prekmalu, nedodelano ipd. Žal mi je bi¬
lo za pedagoško stroko, ki še vedno ni doumela, da je nihče ne ovira (in je po mo¬
jem tudi ni v preteklosti), da pa je na žalost prepočasna, ne ve, kaj bi ipd. Petdeset
let so imeli čas, da bi kaj spremenili, pa so vedno stokali, da jim politika ne pusti,
ko pa so dobili možnost, niso vedeli kaj z njo.

228

V zadevo so se vtaknili tudi sindikati, ki so objavili, da učitelji ne bodo poprav¬
ljali nalog, če to ne bo posebej plačano. V tem času so bile namreč hude borbe o
diferenciaciji učne obveznosti pri različnih predmetih na šolah in ker to ni bilo
urejeno, na okrog 100 slovenskih šolah, učenci v decembru niso pisali poskusnih
nalog.

Na Ministrstvo in Zavod so prihajali tudi razni dvomi in protesti iz šol, zelo
malo pa s strani staršev, ki so zadevo v večini podpirali, saj povprečni starši poši¬
ljajo otroka v šolo predvsem zato, da se nekaj nauči in si zagotovi čim boljše izho¬
dišče za študij oz. delo in jih ne zanimajo šolski problemi, kadrovske težave ipd.
ministrove in ravnateljeve tegobe. Tudi nas, ko npr. kupimo časopis, nič ne zani¬
ma, koliko so se novinarji namučili za članke ali da jih nekateri tiskajo vse noči.
Če časopis propade, pač kupimo drugega in podobno velja za vsa področja.

Vse dni je potekala velika aktivnost v medijih in na vse zadeve sem pošiljal svo¬
jega pomočnika Staneta Jeraja, ki je tudi vodil celotno akcijo in je v svojem šolsko
uradniškem stilu mirno, preudarno in stoično opravil svoje delo. Dobro jo je
odnesel tudi na radiu v bitki z Marjanom Šetincem in Marjo Strojinovo, kjer se je
posebej Strojinova izkazala kot zelo zaostala s svojimi razmišljanji in ni doumela,
da je konec stokanja nad grdo državo, ampak se mora aktivno vključiti in pokaza¬
ti, kaj je dobra šola. M. Šetincu sem malo zameril, saj sva često skupaj načrtovala
sistem in filozofijo eksternega preverjanja v Sloveniji in je bil morda ljubosumen,
da niso bili na Pedagoškem inštitutu pred nami. Mnogokrat sem mu ponudil, naj
postane vodja republiškega izpitnega centra, naj ga ustanovi privatno ali na inšti¬
tutu, vendar ni želel. Gospodje v pedagoški znanosti so želeli imeti svoj mir. Jaz
pa tudi.

Novinarji so mi zelo zamerili, da nisem hotel nastopiti v nobeni oddaji in dati
obširnejšega pojasnila glede izpitov, ker sem ocenil, da so bila navodila, ki smo jih
poslali šolam in v javnost, dovolj jasna. Čas je že bil, da so se ljudje naučili brati
in nehali z odprtimi usti poslušati, kdo jim bo kaj povedal.

Ubral pa sem podobno taktiko kot v zadevi zaključni izpiti.

Dan pred začetkom izpitov sem v tretjem dnevniku Televizije Slovenija na
kratko razložil sistem ter pomiril starše, učitelje in učence. Napadel pa sem sindi¬
kate kot konzervativno druščino, ki se vtika v strokovne zadeve in podpira manj
dela, namesto da bi poskrbela za absolutno boljše plače učiteljev, ki so bile v tem
času bedne okrog 400 mark. Seveda sem vedel, da bodo učitelji naloge popravili,
da pa morda ne bodo želeli oddati rezultatov. Obenem pa sem vedel, da bodo uči¬
telji sodelovali, saj jih je zanimalo, kaj in kako je z njihovimi učenci. Podobno je
veljalo tudi za ravnatelje. Bližali pa so se tudi dolgi božično-novoletni prazniki in
učitelji so se hoteli znebiti vseh spon in tudi nalog.

Sindikati so takoj protestirali proti moji izjavi na TV in predsednik g. Tkalec
mi je nemudoma poslal protestno pismo. Spodaj je pisalo, da so ga poslali tudi
sredstvom javnega obveščanja, vendar so ga, kot sem kasneje videl, zadržali. Na
mojo žalost, ker bi se že takrat razkrinkali. Stane Čehovin, namestnik ministra, pa
mi je poslal za praznično nalogo, da pripravim odgovor poslancu Semoliču (v tem
času je bil tudi predsednik enega od sindikatov v Sloveniji) glede izpitov. Ta mi je
hotel vrniti milo za drago prek skupščine, vendar na žalost ni prebral gradiva in

229

je njegov protest izpadel zelo žalostno. Pripravil sem osnutek odgovora in ga dal
pomočniku g. Stanetu Jeraju, da je potem Ministrstvo oblikovalo dokončen odgo¬
vor. Namesto za pametne stvari smo spet izgubili nekaj ur zaradi nepismenih oz.
neberočih ljudi.

Po časopisih so protestirali tudi liberalci, ko pa niso dobili odgovora in nobene
podpore, so previdno utihnili. Neuspešno so poskusili že drugič (prvič ob za¬
ključnih izpitih) in tokrat si niso mogli privoščiti, da bi mlade še enkrat pustili na
cedilu.

V času božičnih praznikov so prihajala na Zavod poročila s šol o preizkusu zna¬
nja. Prepričan sem bil, da jih bodo poslale šole v večini, vendar je bil končni rezul¬
tat kar presenetljiv. Dobili smo odgovore od 420 šol in čez novoletne praznike smo
pripravljali analize poskusnega preverjanja.

30.12.1991 sem dobil v vednost pismo, ki so ga poslali sindikati ministru in
kjer so v znanem Janovem slogu tožili moje delovanje v šolstvu in vlekli na dan
zgodbe o tem, kako sem še iz prejšnjega komunističnega režima, kje vse da sem bil
ipd. Taka pisma je praviloma dobival na mizo Stane Čehovin, ki je včasih celo
poučeval samoupravljanje s temelji marksizma, obenem pa je sindikalističnega
predstavnika prof. Jana dobro poznal in je bilo tako pismo zame kvečjemu po¬
zitivna referenca. Minister dr. Vencelj pa je sindikaliste poznal v dno duše (dolga
leta je namreč delal v sindikatih) in je moje napade nanje globoko podpiral. V tem
času je bila situacija za napad na sindikate zelo zrela. Učitelji ga niso podpirali,
plače pa so se povečale za 25 %.

Šolski sindikat s svojimi manuelnimi izhodišči seveda ni bil primeren pred¬
stavnik učiteljstva, ki je bil največji intelektualni sindikat v Sloveniji. Med nor¬
malnim učiteljstvom ni imel podpore in je kaj kmalu zabredel v žalostne vode, v
katerih je še sedaj. Tiho je pristal na liberalno politiko dr. Gabrovega ministrstva,
da naj bo v šolstvu veliko prosto, pa bodo učitelji (pretežno ženske) zadovoljni.

Literatura

1. Tone Baloh: Ocenjevanje - železo, ki se ga da kovati,  Otrok in družina, 7-8/1990.

2. Anica Kos: Šolski uspeh,  Otrok in družina, 7-8/1990.

3. Boštjan Zgonc: Izpiti ali čigavo je gospostvo,  Dnevnik, 14.7.1990.

4. Zdenko Lapajne: Psihometrične pripombe k pravdi o zunanjem vrednotenju znanja,
Sodobna pedagogika, 5-6, 1993.

5. Jože Ciperle: Šolska spričevala,  Slovenski šolski muzej, 1991.

6. Jože Ciperle: Nekaj utrinkov iz zgodovine šolstva na Slovenskem do začetka XX. sto¬
letja,  Unesco glasnik, april 1993.

230

MEDNARODNA MATURA
IN MEDNARODNA ŠOU

Imel sem čast, da sem kot uradni predstavnik države in slavnostni govorec otvo-
ril nove prostore na bežigrajski gimnaziji, namenjene predvsem mednarodnim
programom.

Ta nadzidek in celotna mednarodna matura sta bila tesno povezana z mojim
odhodom na Zavod, saj sta mi predsednik Šinigoj in minister dr. Horvat obljubi¬
la, da bo to urejeno oz. celo pogojila moj odhod z bežigrajske gimnazije s tem, zato
sem imel in imam do tega nadzidka in mednarodnih programov poseben odnos in
vedno me bodo spominjali na moj kratki izlet v slovenske šolske vrhove.

Bežigrajska gimnazija  — valilnica idej in novosti v slovenskem šolstvu.

231

Foto: Miha Lobnik

Zastopstvo na otvoritvi je bilo zares eminentno, saj je prišel podpredsednik re¬
publiške vlade dr. Andrej Ocvirk, župan Ljubljane g. Jože Strgar ter vsa mestna
smetana s predsednikom g. Vidmarjem, ministrico Branko Lovrečičevo, direktor¬
ja Instituta Jožef Stefan dr. Tomaž Kalin in Kemijskega inštituta Boris Kidrič dr.
Stane Pejovnik, kandidat za ministra pri Bavčarju mag. Marjan Cerar, direktor Be¬
linke, direktorji nekaterih sponzorskih firm, ljubljanski ravnatelji, učitelji beži¬
grajske šole in seveda učenci.

Ravnatelj Janez Šušteršič je imel lep, čustven govor, Branka Lovrečičeva je bila
vesela, ker so zopet novi šolski prostori, jaz pa sem bil malo nestrpen in sem po¬
vedal, da je prostor šele predpogoj za delo. Pokaral sem tudi medlo politiko vlade
do mladih in šolstva in napačno usmeritev Slovenije v neintelektualno smer. Po¬
sebno Ljubljana je takrat naredila velik korak nazaj, saj je bila dve leti nazaj na
področju šolstva in raziskovalnega dela mladih lahko zgled tudi tujini. Prejšnja
županja, gospa Nuša Kerševanova, je imela velik posluh za šolstvo in mlade in z
veseljem se spominjam časov, ko smo gradili sistem mladinskega raziskovalnega
in inovativnega dela v Ljubljani in ko je bilo na razpolago za te projekte v Ljublja¬
ni okrog pol milijona mark.

Kasneje se je Ljubljana izgubljala v prepirih in zdrknila v tipično provincial¬
no mestece, ki stoka nad svojo usodo in vidi možnost in priložnost v porabljanju
sredstev, ki se centralno natekajo iz cele Slovenije.

Uvajanje mednarodne mature in šole za otroke tujih
državljanov

Leta 1990 so na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani in na II. gimnaziji v Mariboru
vpisali v program mednarodne mature prve dijake. Štirideset jih je bilo, po 20 v
razredu na vsaki šoli.

Čez dve leti je maturirala prva generacija in bila med najboljšimi na svetu, leto
kasneje pa je bila bežigrajska gimnazija priznana kot prva v svetu po rezultatih
mednarodne mature in to mesto obdržala tudi leto kasneje. To je dosežek, kakr¬
šnih je malo v slovenskem prostoru, pa vendar je šel precej mimo slovenske jav¬
nosti, med šolniki pa je zbudil tudi precej zavisti. Izkušnje obeh šol in učiteljev v
mednarodni maturi so marsikaj spremenile na bolje v slovenskem gimnazijskem
prostoru, način izvedbe priprav na maturo in tehnična izvedba eksterne medna¬
rodne mature pa sta veliko pomagala pri posodabljanju gimnazijskega programa
in pri postavitvi republiškega izpitnega centra.

Sam sem bil udeleženec večine aktivnosti, ki so pripeljale do postavitve oddel¬
kov mednarodne mature in mednarodne šole v Sloveniji, kot potencialni učitelj za
kemijo v mednarodnih programih, vodja raziskovalne enote na Gimnaziji Bežgrad
(takrat še Srednji naravoslovni šoli Ljubljana) in kasneje kot direktor Zavoda R
Slovenije za šolstvo in šport. Štirje učenci, ki sem jim bil razrednik prvi dve leti
na šoli, so tudi uspešno zaključili šolanje v prvi generaciji mednarodne mature.

232

Začetek te šole je bil pomembna prelomnica za slovensko šolstvo, saj je razbil
monolitnost slovenskega šolskega sistema, postavil naše šolstvo v mednarodne
primerjave in končno zagotovil možnosti za drugačno delo v razredu in izobraže¬
vanje učiteljev. Ob uvajanju tega programa v slovensko šolstvo pa ni dosti manjka¬
lo, da bi ga nekateri zagrizeni nacionalslovenisti in šolniki preprečili. Zaključni
dogovor o tem, da šola lahko je, sva sklenila s predstavnikom slavistov Velimirjem
Gjurinom, takrat asistentom dr. Toporišiča, ko sem mu razložil in zagotovil, da bo¬
do maturanti v mednarodni maturi znali slovensko. Prepričan sem, da je bilo za¬
gotovilo Velimirju, mojemu sošolcu iz osnovne šole in prijatelju iz mladosti, več
kot uresničeno.

Glavni domači ugovori so bili naslednji: da najboljši učenci, ki bodo končali to
maturo, ne bodo znali dovolj slovenskega jezika, da bomo na ta način še dodatno
pomagali, da bodo najboljši kadri odšli na študij in delo v tujino, da za toliko
denarja, kot stane mednarodna matura, vsaka slovenska šola doseže enake rezul¬
tate ipd.

Dolgotrajna prepričevanja in tudi stave so bile potrebne, da smo maturo kon¬
čno spravili skozi strokovni svet za vzgojo in izobraževanje Republike Slovenije,
katerega predsednik prof. dr. Franc Lazarini je program dobro poznal, saj je bil tu¬
di gostujoči učitelj na šoli v Devinu.

Kaj je bilo tisto, kar je pri uvajanju mednarodne mature tako motilo slovensko
strokovno javnost?

Prvič: Šlo je za tuj program, v katerem ni bilo nič takrat tako reklamiranega
domačega znanja.

Mednarodno maturo so začeli uvajati v mednarodni prostor v začetku sedem¬
desetih let z namenom, da se dijakom omogoči kvalitetno pripravo na zaključni
eksterni izpit, ki ga pripravljajo v Ženevi in je za vse maturante po vsem svetu
enak. Zato je znanje primerljivo, na ustrezni predakademski višini in tudi metode
dela so takšne, da zagotavljajo uspešen študij maturantov praktično na katerikoli
univerzi v svetu. Problemi pa so nastali in še obstajajo ob vpisu na naši univerzi,
še posebej ob uvajanju slovenske mature.

Drugič: Izpit poteka v angleškem, francoskem in španskem jeziku. Zaključne¬
ga izpita v slovenskem jeziku takrat še ni bilo, kar je bilo za večino Slovencev, ki
so bili takrat prepričani, da smo v središču sveta, nepojmljivo.

Pouk v pripravi na mednarodno maturo lahko poteka v omenjenih jezikih oz.
v  domačem jeziku, le da so dijaki sposobni opraviti zaključni pisni izpit. V medna¬
rodnih šolah in koledžih pa poteka praktično ves pouk v angleškem jeziku, ker so
zbrani dijaki iz različnih držav. Pomembno pa je, da mora imeti vsak dijak 6 ur
pouka tedensko slovenskega jezika, kar je več kot v nacionalnem programu. Ta po¬
datek je končno zelo potolažil slaviste, ki so imeli v nacionalnem programu le štiri
ure pouka slovenskega jezika in književnosti tedensko. Vključevanje slovenskih
dijakov v šolo v Devinu in Slovenije v program mednarodne mature je omogočilo
tudi to, da je postal slovenski jezik uradni predmet v tem programu.

Tretjič: V mednarodni maturi je samo šest predmetov, od tega polovica na višji
in polovica na nižji zahtevnostni stopnji. Poleg tega je še nekaj področij, ki se jih
obdela na drugačne, neopredmetene načine. Ravno tako nerazumljiv pristop slo-

233

venskim šolnikom in še bolj panogam, ki menijo, da mora imeti vsaka v šoli svoj
predmet in še posebej, da mora biti vse v obliki predmetov in da se mora od vseh
zahtevati enako znanje in zanimanje.

Vsak dijak mora obvezno izbrati kot predmet materin jezik s pregledom sve¬
tovne književnosti in en tuji jezik. Iz skupine družboslovnih in naravoslovnih
predmetov se izbere po en predmet, enega pa iz skupine matematičnih predmetov.
Sesti predmet je s področja likovnega oblikovanja, glasbe, latinskega jezika, klasič¬
ne grščine in računalništva. Namesto tega pa lahko dijak izbere dodaten predmet
iz naravoslovja ali družboslovja. Poleg tega morajo dijaki opraviti tečaj iz predme¬
ta teorija spoznavanja, napraviti seminarsko nalogo in izkazati udejstvovanje v
dodatnih interesnih dejavnostih, kot so šport, kultura in socialno delo.

Četrtič: V oddelkih mednarodne mature je bilo pri nas predvidenih samo do
20 dijakov, pri izbirnih predmetih pa tudi samo tri ali šest. Ob natlačenosti dija¬
kov v nacionalnih razredih, kjer je bilo 36 in več dijakov, so bile to samo sanje za
dijake, starše in učitelje. V program mednarodne mature se vključujejo dijaki zad¬
nji dve leti šolanja in ves program je namenjen pripravam na maturo. V nacional¬
nem programu so do konca pouka dijaki obremenjeni s preveč predmeti, zato tis¬
tih, ki niso v maturi, ne jemljejo preveč resno, poveča se izostajanje od pouka ipd.

Kljub temu pa morajo tako učitelji kot učenci v oddelkih mednarodne mature
delati več kot v nacionalnih, saj jih čaka strogo mednarodno preverjanje znanja.
Vsaj pred leti je bilo tako. Z uvajanjem eksternega preverjanja v slovensko šolo pa
se tudi tu zadeve spreminjajo. Učitelj ima povsem drugačno vlogo kot v klasični
šoli z internim preverjanjem, ko dijaka najprej uči, preverja njegovo znanje in ga
tudi kaznuje ali nagrajuje, dijak pa se situaciji prilagaja in se uči v bistvu za učite¬
ljev način preverjanja in ocenjevanja znanja. V mednarodni maturi postaneta di¬
jak in učitelj partnerja, saj je zaključna ocena uspeh ali neuspeh obeh in tudi
posledice nosita oba.

Petič: Izobraževanje učiteljev v mednarodni maturi je razmeroma zahtevno in
v veliki meri poteka v tujini. Posebno to drugo je bilo v začetku velik magnet in
vzrok za nevoščljivost, kasneje pa, ko so učitelji uvideli, da gredo za izobraževan¬
je skoraj vse šolske počitnice, je navdušenje razmeroma kmalu splahnelo.

Šestič: Program mednarodne mature je 2,5-krat dražji od nacionalnega. To je
leta 1990 res veljalo za splošni program, ki je bil zelo slabo vrednoten, pa bistveno
cenejši od raznih poklicnih in tehniških programov. Vendar smo uspeli doseči vsaj
to, da je dala država vsaj toliko za tiste, ki gredo v intelektualne poklice, kot za tis¬
te, ki gredo v praktično delo.

Sedmič: Ocenjevanje v mednarodni maturi je od ena do sedem, pri čemer po¬
meni 1 zelo slabo, 2 slabo, 3 povprečno, 4 zadovoljivo, 5 dobro, 6 zelo dobro, 7 od¬
lično. Vidimo, da lestvica upošteva znano načelo ameriškega sistema, da nihče ni
tako slab, da je zanič (nezadosten), ampak je treba upoštevati tudi malo znanja in
kanditata motivirati za delo. Razmeroma težko pa je dobiti odlične ocene.

Ocenjevanje je resda eksterno, vendar ne takšno, kot si predstavljajo v naši maturi.
Vsebuje tudi številne varovalne elemente, med katerimi je napovedna ocena učitelja,
delno upoštevanje ustnega zagovora pred domačimi in tujimi ocenjevalci, upoštevan¬
je učiteljeve ocene in uravnoteženje ocen glede na celotno populacijo kandidatov.

234

Podelitev diplom prvi generaciji je bila v zgradbi predsedstva države, diplome
pa je podelil g. Milan Kučan.

Prvi slovenski  » mednarodni « maturanti in njihovi
profesorji na podelitvi diplom pri predsedniku Milanu Kučanu.

Osmič: Z mednarodno maturo še posebej omogočamo najbolj nadarjenim mla¬
dim Slovencem, da si pridobijo možnosti za študij in kasneje morda tudi delo v
tujini. Takrat so bili namreč časi, ko so po vsem svetu stokali, da jim mladi uhaja¬
jo v bolj razvite države. Sam sem bil med redkimi, ki smo zagovarjali stališče, da
utora šolski sistem poskrbeti za čim boljšo izobrazbo, država pa naj ustvari pogo¬
je, da bodo imeli pametni kaj početi doma, ne pa da sistem zahteva produciranje
omejencev, ki ne morejo nikamor po svetu.

Z idejo o mednarodni maturi smo se začeli ukvarjati na priporočilo kolegov iz
devinskega koledža in posebej ravnatelja g. Davida Sutclifa, ki je velik poznavalec
in ljubitelj Slovenije, sredi osemdesetih let. Omeniti velja, da je Devin področje,
naseljeno s Slovenci, in da je imel ravnatelj skupaj s svojimi dijaki in učitelji
izjemno dobre izkušnje iz vsakodnevnega življenja med njimi. Prvi razgovori so
Potekali celo v tajnosti, kasneje, leta 1988, so se začeli prvi uradni stiki, priprav¬
ljen pa je bil tudi prvi projekt za uvedbo mednarodne mature v Sloveniji (1).

Danes sta obe slovenski šoli vključeni v mrežo okrog 700 šol z mednarodno
maturo z vsega sveta, vodstvo in učitelji obeh šol pa so vse bolj pogosti predavatelji
na mednarodnih srečanjih in organizatorji srečanj v Sloveniji. Slovenske izkušnje
iz mednarodne šole so pomagale pri ustanavljanju šol v srednji in vzhodni Evropi,
marsikatera ideja, pobuda in rešitev pa se vključuje tudi v program mednarodne

235

Foto: Miha Lobnik

mature in mednarodnih šol za ves svet.

Učitelji v mednarodni maturi so člani maturitetnih in predmetnih skupin na
Ministrstvu za šolstvo in šport in prenašajo koncepte, izkušnje, načine poučevan¬
ja in standarde v slovenski prostor, kar pomeni pomemben prispevek za dosegan¬
je mednarodnih standardov slovenske šole.

Vlaganje sredstev v mednarodno maturo je bila ena najboljših investicij
slovenskih šolskih oblasti in upati je, da se ne bo kdaj kdo od odgovornih spom¬
nil, da za ta projekt ni več denarja. Vsaj še desetletje je potrebno, da se bodo neka¬
teri dosežki mednarodne mature širše prijeli v slovenskem prostoru, v tem času pa
se bodo tudi v mednarodni maturi pojavile novosti in razvoj bo šel naprej.

V članku v Delu v prilogi Znanje za razvoj leta 1990 sta ravnatelja obeh šol, J.
Šušteršič in I. Lorenčič, takole pojasnila razloge za uvajanje mednarodne mature
v slovenski prostor:

Današnje pomanjkljivosti

Ugotavljava, da naš šolski sistem kliče po spremembah metod dela, ki jih
narekujejo ugotovitve vrste pomanjkljivosti:

- prenatrpani in vsebinsko preobsežni učni programi, ki s svojo razdro¬
bljenostjo in z načini izvedbe in metodami dela v posameznih njihovih delih
vodijo prej v neko nepreglednost in neuporabnost znanja kot pa v celovito
pridobitev splošnega in strokovnega znanja;

- način preverjanja znanja, ki v večini primerov vodi le k pridobitvi
ocene, ta pa vse prevečkrat ni merilo znanja (ni eksternega preverjanja
znanj po nekih enotnih kriterijih in standardih znotraj Slovenije, kaj šele v
primerjavi s svetom);

- kampanjsko učenje, ki vodi le k parcialnemu osvajanju znanja, nima
pa za cilj na dani stopnji nekega celovitega pregleda in osvojitve znanja, pa
tudi nesposobnosti uporabe pridobljenega znanja (od tod tudi veliko izosta¬
janje od pouka, s katerim si učenec v danem neelastičnem sistemu sam obli¬
kuje po svoji presoji in razumevanju »najučinkovitejšo« pot dela);

- prilagoditev dela v šoli povprečnim učencem, kar pomeni, da se spo¬
sobni učenci dolgočasijo, njihova učinkovitost dela v šoli pa je tako daleč
pod njihovimi zmožnostmi;

- slaba motiviranost učencev za učenje, ki ji v veliki meri botruje dejst¬
vo, da med učiteljem in učencem ni vzpostavljen tisti mentorski odnos, ki bi
delo obeh vodil k temu, da bi učenec na koncu šolanja dobil tako znanje, ki
bi bilo porok za uspešno nadaljnje šolanje.

V obstoječem načinu dela v šoli sposobnejši in marljivejši učenci dosega¬
jo precej manjše rezultate, kot bi jih glede na svoje sposobnosti in navade
lahko. S svobodnejšo izbiro svojega načina dela (v dogovoru s šolo oz. uči¬
telji) bi pri nekaterih predmetih pridobili čas, ki bi ga lahko porabili za po¬
globljeno delo pri drugih predmetih in pri ustvarjalnem zadovoljevanju svo¬
jih specifičnih interesov (raziskovalna naloga, umetniško udejstvovanje,
glasbena šola, šport itd.).

S takšnim dogovorom med učencem in učiteljem ter opredelitvijo končne-

236

ga smotra, ki naj bi ga učenci v procesu šolanja dosegli, to je pridobitvijo tis¬
tega nivoja znanja, ki jim bo omogočal uspešno nadaljevanje izobraževa¬
nja, bi uspešnejši učenci pridobili nov motivacijski vzgib za delo in tako laže
presegli sedaj velikokrat prisotno nezainteresiranost pri delu in občutek
nesmiselnosti tega dela.

Pri preseganju takega stanja nam lahko še kako pomaga tudi eksperi¬
mentalna uvedba že kakšnega preizkušenega tujega šolskega sistema. Mar¬
sikaj se ob takem tujem sistemu lahko naučimo in kasneje uporabimo za do¬
mačo rabo.

3. oktobra 1990 pa sta omenjena ravnatelja objavila članek o uvajanju mednarodne
mature v Sloveniji tudi v reviji IB programa Contact (2).

O šoli za otroke tujih državljanov - mednarodni šoli - smo začeli razmišljati na
bežigrajski Srednji naravoslovni šoli že v začetku osemdesetih let, ko smo inten¬
zivno sodelovali z inštituti in podjetji na področju raziskovalnega dela in pridobi¬
vali sponzorska sredstva. Videli smo, da je zelo težko dobiti v Slovenijo strokov¬
njake za daljši čas, saj niso imeli možnosti pri nas šolati otrok. Mednarodna šola
je bila v Beogradu, zavedali pa smo se, da mora tudi Slovenija poskrbeti za to
ponudbo, če ne želi ostati provinca. Ko smo deset let kasneje ustanavljali šolo za
otroke tujih državljanov, smo imeli s tem velike težave in še danes, leta 1995, zade¬
ve niso ustrezno rešene, čeprav je bežigrajska gimnazija zaradi referenc v medna¬
rodni maturi med vzorčnimi šolami, ki pripravljajo program sodobnih mednaro¬
dnih šol, ki vsebujejo tudi elemente okolja in nacionalnih značilnosti države, v
kateri so.

Najpogostejši razlog, zakaj takšna šola v Sloveniji ni potrebna, je izviral iz od¬
govora na vprašanje: Koliko je teh otrok v Sloveniji? Nobenega.  Dve leti prepriče¬
vanja je bilo potrebno, da smo odgovornim ljudem dopovedali, da niti enega zato,
ker ni normalnega starša z nekaj tisoč markami plače v razvitih državah, ki bi
prišel z otrokom v Slovenijo in ga pustil brez šolanja.

237

Bili so tudi ugovori, da še za svoje otroke nimamo dovolj denarja, pa ga bomo
dajali za tuje ipd. Še v začetku leta 1992 je minister dr. Vencelj na kolegiju Mini¬
strstva izjavil: Zakrajšek, to je tvoja in Sušteršičeva Science fiction.

Konkretne aktivnosti za mednarodno šolo so stekle po pogovoru s predstav¬
nikom ECIS, ki sva ga s prof. Šušteršičem opravila leta 1990 v Los Angelesu med
svetovnim srečanjem o mednarodni maturi.

V letu 1991 smo precej moči porabili za to, da smo preprečili, da bi se v Slove¬
niji ustanovila kot edina šola za tujce ameriška šola, na katero bi po naših iz¬
kušnjah hodili samo ameriški državljani, drugi pa bi se je izogibali, kajti ameriške
šole veljajo v svetu mednarodnih šol kot slabe, precej indoktrinirane in ne
upoštevajo značilnosti držav in razmer, v katerih delujejo. Američanov je prihaja¬
lo v Slovenijo manj, kot se je ob osamosvajanju Slovenije pričakovalo, ker je drža¬
va preveč zlezla pod nemško-avstrijski plašč, zato se je tudi interes za njihovo šolo
zmanjšal.

Menim pa, da bi se poleg francoske šole, ki že deluje v manjšem obsegu, morala
povečati ponudba in konkurenca tujih šol, na katere pa bodo kmalu začeli zaha¬
jati tudi slovenski otroci, če se naša šola ne bo bistveno spremenila. Mednarodne
šole so zelo zanimive tudi zato, ker se v njih spoznavajo mladi, bodoči poslovni
partnerji, zato mora biti tudi v interesu države, da čimveč mladim zagotovi to
možnost. Na bežigrajski gimnaziji je ugodno to, da so mednarodni oddelki v
okviru redne šole, kar omogoča stalen stik med dijaki nacionalnega in mednarod¬
nega programa in uresničenje prejšnje ideje. Zelo pomembno je tudi, da učitelji
učijo v obeh programih, saj to oba programa bogati in ju uravnoteža.

Projekt za uvedbo mednarodne šole smo pripravili v okviru raziskovalne enote
(3) Gimnazije Bežigrad. Predvideval je, da bo šola po vsej vertikali potekala pod
okriljem oddelka mednarodne šole na Gimnaziji Bežigrad kot International
School of Ljubljana. Pripravili smo celoten načrt izobraževanja in ustanavljanja
šole in se povezali z Vienna International School, ki je prevzela neke vrste pokro¬
viteljstvo nad šolo.

Vendar so se na ministrstvih spet našli bolj pametni, ki so mislili, da se da
zadeve izpeljati tudi drugače in ceneje in po stari slovenski navadi so začeli izum¬
ljati že izumljeno in trošiti moči tam, kjer je bilo nepotrebno. Zato sta bili iz¬
gubljeni dve leti in še precej časa bo potrebno, da bodo ustrezno kvaliteteni vsi
programi.

V letu 1994 so se vpisali prvi dijaki v program srednje šole na lokaciji Gim¬
nazije Bežigrad, osnovne šole na OŠ Danile Kumar (Bežigrad) in vrtca v centru.

Mednarodne šole potekajo pod okriljem Unesca, kjer obstaja združenje ISA
(International School Association), evropske šole pa so povezane tudi v ECIS
(European Council of International Schools). Osnovna ideja teh šol je zagotoviti
otrokom določen, standard znanj, ki jim omogoča nemoteno nadaljevanje šolanja,
kamor koli gredo s svojimi starši. Obenem pa se vse bolj uveljavlja želja, da otro¬
ci spoznajo jezik, kulturo in značilnosti kraja in države, v kateri bivajo. V okviru
ECIS deluje 300 šol, večina na podlagi šolnin, sponzorstev in državne subvencije.
Kriteriji za vstop v to mednarodno družino šol so razmeroma strogi in se stalno
preverjajo.

238

Program mednarodne šole traja od vrtca do zaključene srednje šole, ki je v
Sloveniji mednarodna matura, po naslednjem konceptu: vrtec 3 leta (od tretjega
do šestega leta starosti), osnovna šola 5 let (do 12. leta starosti), mala gimnazija
oziroma višja osnovna šola 2 leti, gimnazija 2 leti in mednarodna matura 2 leti.
Poudariti pa je treba, da v mednarodno šolo hodijo vsi otroci, ne le tisti, ki so po
naših merilih sposobni za univerzo, ker je zaključek splošne srednje šole v anglo¬
saškem sistemu normalni standard za mlade. Zaradi različnosti otrok pa poteka
pouk in ocenjevanje znanja na različnih nivojih.

Neuspešen poskus postavitve mednarodnega
koledža po vzoru Devina v Sloveniji

Ta zgodba spada med značilne za čas osamosvajanja Slovenije in iskanje poti v
svet, ko so naši »veleumi« mislili, da vodi pot do samostojnosti in uveljavitve v
svetu le prek oboroževanja in carinikov na meji.

Imeli smo ponudbo, da ustanovimo v Sloveniji sedmi mednarodni koledž po
vrsti na svetu z alpsko značilnostjo, in pripravili tudi celovit projekt o tem, ki je
bil v vodstvu mednarodne organizacije zelo dobro ocenjen. V koledžu bi bilo
okrog 100 do 200 otrok z vsega sveta, med njimi pa tudi veliko naših učencev. To
bi pomenilo, da bi vsako leto maturiralo pri nas 100 mladih, bodočih ambasador¬
jev Slovenije, da bi te mlade obiskovali starši z vsega sveta ipd. Namesto da bi naša
vlada sprejela ponudbo in dala na razpolago eno od stavb v območju Alp, se je do
predloga obnašala odklonilno in kasneje, ko je vlak odpeljal, ponujala nezanimive
objekte kot npr. šolo v Rušah.

To šolo ustanavlja sedaj Avstrija, ob meji s Slovenijo v Radgoni, z vso moralno
in morda tudi finančno podporo politikov in birokratov v naši oblasti, ki vsi sku¬
paj tako še enkrat kažejo svoj podrejeni odnos do bližnje države.

Literatura

1. Janez Šušteršič, Ivan Lorenčič: Projekt za uvedbo mednarodne mature (Internatio¬
nal Baccalaureate IB) v SR Sloveniji v okviru programa naravoslovno matematična
dejavnost.  SNŠ Ljubljana, SNŠ Miloš Zidanšek, 1988.

2. Janez Šušteršič, Ivan Lorenčič: The First Experience With the IB Programme in
Slovenia, Contact, The Journal of the International Baccalaureate Schools,  3.10.1990.

3. S. Zakrajšek, J. Šušteršič, M. Verbec: Projekt za uvedbo mednarodne šole v Repu¬
bliki Sloveniji,  Raziskovalna enota Gimnazije Bežigrad, 1992.

239

JAVNOST DEU V
SLOVENSKIM ŠOLSTVU

V času svojega mandata na Zavodu, prej pa več let kot vodja stikov z javnostjo na
Srednji naravoslovni šoli Ljubljana sem si vedno prizadeval za javnost dela šol in
celotnega šolskega sistema. Prepričan sem bil, da je to ena od pomembnih poti k
boljši šoli in tudi ena redkih možnosti za zdravo konkurenco v šolstvu. Z nekate¬
rimi problemi, ki smo jih razgalili pred slovensko javnostjo, smo v tistih časih
povzročili tudi afere, proteste in štrajke, vendar pa dosegli, da se je v prelomnih
časih sistem samoočistil do tiste mere, ki je zagotavljala normalno delo v šolstvu
in postavili tudi nekatere standarde obnašanja, odgovornosti in odnosov do javno¬
sti.

V sistemu, ki deluje javno, kar pomeni, da je stalno na očeh zainteresiranih in
dopušča tudi njihov vpliv, je potrebna velika stopnja strokovnosti, odgovornosti
in tudi osebnega dostojanstva, ustrezna distanca do politike in občutek za potreb¬
ne spremembe. Odgovornost, možnosti, pa tudi zunanji pritiski na odločitve se
stopnjujejo z večjim vlaganjem zasebnih sredstev v sistem šolstva. Obenem pa vse¬
buje tudi nevarnosti, npr. javno primerjanje elementov sistema, primerjanje kva¬
litete šol.

Slovenska javnost se na področju šolstva praviloma obnaša dvolično, kar pome¬
ni, da v načelu podpira šolanje, vendar po drugi strani ne mara šol, ima precej ne¬
gativen odnos do učiteljev, a se jih boji, zahteva sodelovanje staršev v šolskem sis¬
temu, potem pa raje vse skupaj prepusti šoli, dvigne se v protestu ob nakupu učbe¬
nikov, pa jih vseeno kupi, protestira ob vpisih in izpitih, bučno proslavlja, ko je
konec pouka ipd.

Pomembnost izobrazbe, šolnin, ki jih bo treba prej ali slej uvesti ob tako mi-
zernem deležu za šolstvo iz proračuna, in vedno manj otrok, bo pomembno spre¬
menilo odnos javnosti do šolskega sistema in tudi obratno. Leta 1991 se o teh za¬
devah še ni dosti razmišljalo.

Javnost dela šolskega sistema je tesno povezana z mediji oz. z novinarji, ki
opravljajo svoje poslanstvo v njih. Delo z novinarji spada med pomembne naloge
visokega državnega uradnika. Pomembne zato, ker je mogoče prek njih doseči v
javnosti takšno ali drugačno stališče (javno mnenje), določene zadeve potencirati
ali celo utišati, javnost razburiti ali pomiriti. Ker novinarjem informacije pomeni-

241

jo delo, včasih celo napredovanje, in plačo, so zelo zainteresirani za sveže infor¬
macije, razne ideje, novosti in še posebej afere, zanimive zgodbe in kadrovske
prekucije. Njihov posebni interes pa je, da te novice zvedo pred konkurenco. Če
uspe državni uradnik na za novinarje pomembni poziciji, doseči primerno sim¬
biozo med omenjenimi željami, zahtevami in potrebami, zadeva lahko kar dobro
deluje.

Z novinarji sem v principu kar dobro sodeloval, saj so imeli veliko možnosti za
sprotno informiranje prek Zavodovih tedenskih publikacij (Tedenske novice),
mesečne revije Ogledalo, rednih tiskovnih konferenc, razgovorov in tudi člankov,
ki sem jih sam napisal. V prelomnih časih pa je bilo tudi veliko sprememb v sis¬
temu, afer in prerekanj z ministrom in vlado, tako da so imeli novinarji zanimivo
delo, javnost pa branje. Šolski novinarji spadajo med najboljše poznavalce šolstva,
saj se profesionalno ukvarjajo z najbolj pomembnimi informacijami, česar ne poč¬
ne noben državni uradnik. Vem, da je večina zapisnikarjev različnih dolgoveznih
sestankov in sej na Zavodu in Ministrstvu počakala na članek v časopisu in potem
iz njega pripravila zapisnik. Posebej Janko Svetina, novinar Dela, je bil med zapis¬
nikarji izjemno cenjen, ker je znal oblikovati kratke, jedrnate in smiselne sklepe
brez odvečnega leporečenja in nepotrebnih komentarjev.

V poglavju Koledar 1989-1992 je zapisano delo šolskih novinarjev v času, ki
smo ga preživeli skupaj. Večina med njimi se še danes, poklicno ali iz penzije,
uspešno ukvarja s tem poslom.

Dileme in svoja stališča na temo javnosti delovanja šolskega sistema sem
poskušal razložiti v reviji Otrok in družina, št. 9, ki je izšla v oktobru 1991.

Javnost delovanja slovenskega šolskega sistema

O slovenskem šolstvu se je zadnje čase zelo veliko pisalo. Predvsem v zvezi
s protesti dijakov zaradi zaključnih izpitov in štrajki učiteljev zaradi
prenizkih in napačno razporejenih plač. Vzroki za vse te težave pa so tudi
v praktično hermetični zaprtosti slovenskega šolstva, saj to ni imelo niti stan¬
dardov niti meril, s katerimi bi doseženo merili. Obenem se je šolstvo obna¬
šalo kot dogovorno gospodarstvo, njegova uspešnost in zadovoljnost pa se je
merila s plačami zaposlenih, opremljenostjo in novogradnjami. Slabši pouk,
nespoštovanje normativov, zaposlovanje neprimernih delavcev ipd. je pri¬
našalo finančne učinke. Drugih pa tako in tako ni nihče meril.

Javnost dela slovenskega šolstva, ki jo želimo uveljaviti sedaj, je ena od
najbolj učinkovitih poti do dobrega šolstva. Ob sprejemanju zakona o zavo¬
dih in šolskih zakonih veliko govorimo o vplivu javnosti na imenovanje rav¬
natelja in delo šol. Sveti šol in skupščinsko razpravljanje o ravnateljih go¬
tovo lahko pripomorejo k javnosti delovanja, vendar pa so na razpolago tudi
bolj učinkoviti vzvodi, ki šolo posredno ali neposredno prisilijo k upo¬
števanju zakonov in dogovorov, k različnosti konkurenčnosti in s tem k bolj¬
šemu delu.

Med prvimi spremembami je preusmeritev šole s programskega h kom¬
biniranemu ciljno programskemu delu. Pri tem so standardi znanja in pro¬
gramske zahteve posamezne vrste in stopnje šol ter prehodi med njimi znani

242

vsem udeležencem šolanja (učitelji, učenci, starši, univerza, podjetja ipd.).
Učenec lahko svoje znanje preverja praviloma tudi eksterno in tako postaja
neodvisen od subjektivne volje svojih učiteljev. Spremeni se odnos med uči¬
teljem in učencem in odprejo se različne poti do znanja. Jasni kriteriji
prehodov oz. pogojev za poklic omogočajo udeležencem šolanja izbirnost in
različne poti.

Protesti dijakov in zahteve javnosti bodo predvidene spremembe še
pospešili. Nedvomno je to ena najbolj kvalitetnih sprememb v šolstvu, ki je
še pred dobrim letom odklanjalo vse primerjave in standarde. Vedeti pa mo¬
ramo, da bodo te spremembe zahtevale določen čas zaradi priprave nacio¬
nalnih standardov in predvsem doseganja mednarodnih. Obenem pa takšna
usmeritev zahteva spremembo doktrine šolstva in drugačen način sodelova¬
nja učiteljev, učencev in staršev.

Rezultati dela šol, ki se merijo na podlagi objektivnih in znanih kriteri¬
jev, morajo biti dostopni javnosti. Zaenkrat imamo malo rezultatov in pri¬
merjav o kvaliteti slovenskega šolskega sistema in posameznih šol. Gre za
rezultate učencev na sprejemnik izpitih, različnih tekmovanjih oz. na fakul¬
teti. Pomemben je tudi posluh šole za uvajanje sodobnih oblik dela, izo¬
braževanje učiteljev in za različne ponudbe učencev.

Velik napredek je predvsem na področju vrtcev, kjer je zaradi manjšega
vpisa otrok postala ponudba zelo kvalitetna in pestra, pa tudi v tistih os¬
novnih šolah, ki imajo premalo otrok, iščejo skupaj s starši zanimive pro¬
grame in nove oblike dela.

Tudi v srednješolskem poklicnem izobraževanju prihaja zaradi preo¬
brazbe v gospodarstvu, zahtev otrok, staršev ter dela obrti in gospodarstva do
hitrega spreminjanja šol in iskanja novih programov.

Trenutna situacija v Sloveniji je zelo negotova pri možnostih vključeva¬
nja v različne programe in možnostih zaposlitve oz. nadaljevanja šolanja v
najrazličnejših oblikah. Vse to povzroča velike težave mladim in zmanjšuje
možnosti in motivacijo za šolanje. Koncepcija razvoja Slovenije (le-to bi
bilo treba čimprej dodelati) in stanje na posameznih področjih je tesno po¬
vezana z zagotavljanjem javnosti dela in usmerjanjem mladih s konkretni¬
mi podatki in konkurenčnostjo panog in tudi šol.

Obenem bodo morale postaviti jasne zahteve tudi univerze in druge
ustanove, da se bodo lahko dijaki ustrezno odločili po drugem letniku sred¬
nje šole.

Vendar tudi tu kaže na bolje, saj pripravljajo vodič po slovenskem viš¬
jem in visokošolskem študiju, v katerem bodo avtorji poleg vpisnih pogojev
in drugih informacij poskušali tudi oceniti primernost določenih srednjih šol
za nadaljevanje šolanja.

Vedno več vrtcev in šol ob začetku leta pripravlja gradiva, v katerih sez¬
nanja otroke in starše z delom na šoli in pripravlja ponudbo in tudi zahteve
šole. Javne pa so tudi številne publikacije, ki jih zavod R Slovenije za šolst¬
vo izdaja za vse vrste šol in so tudi v javni prodaji. V teh publikacijah je
zapisana ponudba, ki jo morajo dobiti učenci na posameznih nivojih, pa

243

tudi vse dodatne možnosti, ki jih imajo šole in učenci v primeru dodatnega
plačila. Obenem pa so v teh knjižicah tudi imena in naslovi vseh odgovornih
oseb na določenem področju slovenskega šolstva.

Sem lahko štejemo tudi številne kataloge znanj za osnovno in srednjo
šolo, publikacije z različnimi izpitnimi vprašanji ipd. V začetku leta 1992
pa bodo pripravljeni tudi osnutki katalogov znanj za slovensko maturo.

Obenem lahko z gotovostjo pričakujemo, da bo treba v združeni Evropi
sprejeti določne načine in standarde obnašanja. Vse to bo zahtevalo od
slovenske šole bistveno drugačen odnos do iskanja in varovanja osebnih
podatkov, izvajanja različnih aktivnosti v šoli, spremenilo pa bo tudi odnose
med učitelji, učenci in starši. K temu nas zavezujejo tudi nekatere konven¬
cije, kot je npr. konvencija o pravicah otrok.

Pravice in odgovornosti posameznih učencev postajajo vedno bolj dolo¬
čene, povečuje pa se tudi odgovornost in vloga družine.

Z nastajanjem sodobnejše slovenske šole si želimo tudi drugačen odnos
javnosti do delovanja šole. Ob strokovni avtonomiji šole bo treba zagotoviti
javno kontrolo njenega dela, predvsem pa tudi sodelovanje dela javnosti, ki
ga ta zanima, pri razvoju zavodov in iskanju različnih oblik izvajanj pred¬
laganih programov.

Ves ta sistem pa ne bo deloval, če ne bomo omogočili učencem in njiho¬
vim staršem in učiteljem enakopravnega sodelovanja pri pripravi in izved¬
bi šolanja. In to na normalen način, v sistemu, ki bo dobro dajal za zgled,
preprečeval vstop neprimernega in izboljševal slabo, ne pa z izsiljevanjem in
s štrajki. S spremembami v slovenski družbi se spreminja tudi vloga in po¬
men države, saj odločanje o obsegu in kvaliteti šolanja poteka v skupščini.
In država mora to, kar naroči, tudi plačati.

Ker gre za izjemno pomembne elemente, kot so: dolžina šolanja, norma¬
tivi za izvedbo programa, investicije, plače učiteljev, šolska mreža ipd., se
povečuje odgovornost in obveznost z obeh strani, vse to pa lahko le prispeva
k večji javnosti in tudi h kvaliteti dela.

244

SPORI S ŠOLSKIMI
SVETOVALNIMI SLUŽBAMI

Moji spori s šolskimi svetovalnimi službami imajo dolgo zgodovino, saj sem kot
učitelj in pomočnik ravnatelja na Srednji naravoslovni šoli v Ljubljani doživel
vlogo teh služb v vsej njeni »veličini« ob sprejemnih izpitih. Takrat so namreč z
roko v roki s poklicnimi usmerjevalci mladih v različne poklicne šole delali nepre¬
cenljivo škodo in uničili razvoj in kariero neštetih mladih ljudi.

Mnogo svetovalnih delavcev, predvsem tistih iz vrst kliničnih in podobnih psi¬
hologov, se je na šolah igralo zdravnike, otroci so njihov servis izkoriščali za izo¬
stajanje od pouka, leni in brezbrižni starši pa za urejanje sicer njihovih nalog. Uči¬
telji pa so zaradi njih opustili še tiste zadnje želje, da bi se ukvarjali s pedagoškim
delom in didaktiko.

Svetovalna služba na šolah je imela po mojem mnenju še eno veliko negativno
vlogo. Razredniki in učitelji so začeli v razredih samo učiti, vse drugo pa so pre¬
pustili socialnemu delavcu, psihologu ali pedagogu, čeprav bi moralo biti to delo
sestavni del razrednikovega in učiteljevega dela z učenci in dijaki. Profesionalni
učitelj bi te zadeve moral poznati iz šolanja, ker pa jih ni, so svetovalne službe
često krpale neprimeren sistem izobraževanja učiteljev. Svetovalne skupine so na
šolah često tvorile lobi, ki je bil ravnatelju konkurenca, oz. so se ločile od vodstva
v svoj svet in opravljale naloge, za katere nihče ni točno vedel, čemu in zakaj so
potrebne.

In še zadnje, kar tudi ni nepomembno. S svetovalnimi službami je na šolah na¬
raslo število delavcev, ki niso učili v razredih, s tem pa so povzročali motnje v
delovanju sistema zaradi delovnega časa, načina dela in tudi nedela, iskanja in
povzročanja problemov zaradi lastnega obstoja ipd.

Spominjam se obiska okrajnega ravnatelja osnovnih šol iz Švice, ki mi je po
obisku osnovnih šol rekel: Ne morem verjeti, da imate na šolah toliko ljudi, ki ne učijo.
Ravnatelj, pomočnik ravnatelja (ta je včasih še celo učil), psiholog, pedagog, socialni
delavec, tajnica, računovodkinja, hišnik in celoten sistem čistilnega in hranilnega servisa.
Švicarski ravnatelj je vodil centralno šolo in nekaj manjših šol, na katerih je imel
zastopnike, ki so normalno učili, sam je učil polovično, za vse druge zadeve pa je
skrbela njegova tajnica. Preostali servis pa je bil stvar lokalne skupnosti.

V Sloveniji se postavljajo, da smo med redkimi državami v svetu, ki imamo

245

svetovalno službo po šolah, malokdo pa pomisli, da so te službe nastale po vojni v
glavnem zato, ker se je ravnatelj ukvarjal z gospodarskimi in političnimi zadeva¬
mi, pravih učiteljev praktično ni bilo, zato so dali šolam človeka, ki je imel vsaj
osnovne pojme o učenju, pa še koga, ki se je ukvarjal s socialnimi problemi, ki jih
po vojni ni manjkalo. Leta so tekla, šolski kader se je izboljševal, šolska adminis¬
tracija pa širila in z njo tudi svetovalne službe.

Kmalu po prihodu na Zavod sem se srečal z nekaterimi predstavniki svetoval¬
nih služb, med katerimi so bili vsaj za moj način razmišljanja o svetovalnih službi
posebej nadležni tisti okrog svetovalnega centra na Gotski. 161  Ob obisku takih in
podobnih institucij (npr. centrov za mlade prestopnike, centrov za različno priza¬
dete otroke idr.) sem vedno znova ugotavljal, da imajo točno toliko klientov, kot
jih potrebujejo za lagodno življenje, ne glede na spremenjene družbene razmere in
število otrok. Da pa bi se težave odpravile, so bili zainteresirani samo do te mere,
da ne bi izgubili službe. Z drugimi besedami: med slabimi učitelji, zanič šolami
in »serviserji« tako ali drugače prizadetih otrok, je bila vedno simbioza, ceno pa so
plačali otroci.

Takšen način dela je mogoče spremeniti samo, če se temeljito spremeni ali
včasih celo ukine kakšno od teh institucij oz. bistveno spremeni način financira¬
nja in s tem tudi preusmeri aktivnosti.

Zaradi omenjenih stališč do svetovalnega dela sem kmalu prišel v spore z nji¬
mi, enega od vrhuncev pa je ta proces dosegel na posvetu Društva pedagogov Slo¬
venije, ki je bil 14. in 15. marca v Mariboru. Na srečanje sem namreč poslal »poz¬
dravno pismo«, ki ga je v mojem imenu prebral namestnik Jože Prelog. Pismo je
naletelo na ostro polemiko med enakomislečimi prisotnimi, vendar ni šlo toliko
za to, ali imam prav ali ne, pač pa za to, ali bo stotnija svetovalnih delavcev obdr¬
žala varne državne službe.

Uvodno predavanje na srečanju je imel dr. Franc Pediček z naslovom Smeri v
prenovi šolskega svetovalnega dela.  V referatu, objavljenem v zborniku, je povedal
natančno tisto, kar sem udeležencem sporočil v pismu jaz, samo da bolj komplici¬
rano in z veliko tujkami, kar me je kasneje navedlo na misel, da poslušavstvo ni
razumelo njegovih misli.

Misel iz uvodnega dela referata dr. Pedička (1):

Vse kaže , daje šolsko svetovalno delo stopilo v zadnjem času v obdobje svoje
»dialektične « mere. Lok evolucije njegovega logosa, episteme, pragme in
praksisa je začel po znanem razvojnem premoru zadnjih desetih, petnajstih
let, drseti v involucijo.

Nadalje je dr. Pediček omenil, da je mogoče govoriti o naslednjih smereh prenove
šolskega svetovalnega dela: teoretski, konceptualni, funkcionalni, operativni in
organizacijski.

161 Kasneje pa so se razmeroma popravili, čeprav je funkcija takšnih in podobnih insti¬
tucij po svoje še vedno vprašljiva, razen če so v funkciji civilne družbe ali pa različnih
fundacij.

246

Na področju teorije je menil, da je treba bistveno razširiti krog delujočih zna¬
nosti in spremeniti cilje dela svetovalnih služb. »Antropologiziranje ter razšolanje
svetovalnega dela za otroke in mladostnike v okviru šol sta tako dve temeljni postavki za
njegovo teoretiziranje in realiziranje.«

Pri konceptualni smeri je avtor ocenil, da smo pri nas doslej plačali največji
davek znanemu socialnoprilagojevalnemu ali adjustabilnemu, družbenokorek-
tivnemu, preventivnemu, remedialnemu in tako storilnostnemu zasnutku šolske¬
ga svetovalnega dela. Na začetku je bil takšen koncept zelo dobro sprejet med
šolniki, kasneje pa je prišel v krizo. Nujna je torej sprememba v novo zasnovano
integrativnoosebnostno ali antropološko-personalistično zasnovo šolskega sveto¬
valnega dela.

V poglavju o funkcionalni smeri prenove je dr. Pediček ocenil, da je šel dose¬
danji razvoj šolske svetovalne službe skozi dve funkcionalni usmeritvi: servisno
ali storitveno in ambulantno ali zdravilnostno. S servisno dejavnostjo so svetoval¬
ni delavci začeli prevzemali nase rezultate neustreznega dela učiteljev in staršev.
In ko so se tega bolj sposobni svetovalni delavci začeli zavedati, so se usmerili v
eno stopnjo višjo ambulantno funkcionalno smer. Privzeli so si vlogo diagnos-
tikov, korekcionistov in terapevtov in ta vloga jim je kar prijala. Tako svetovalna
služba ni bila več v službi in potrebi šolskega vzgojno-izobraževalnega dela, zato
jo je šola začela zavračati.

Avtor je novo vlogo svetovalnega dela umestil v razvojno središče (center) šole.
Novo šolsko svetovalno službo bi bilo treba razvijati v funkcionalno smer uskla¬
jenega nemotenega individualnega razvoja otrok, ustvarjalnega pedagoškega delo¬
vanja učiteljev in staršev ter plodnega socializacijskega in humanizacijskega vpli¬
vanja na antropološko personalizacijo, to je na integrativno ali celostno človečenje
učencev.

Dr. Pediček je posebej opozoril svetovalne delavce na šolah, da morajo delati v
skupini. Imperativ in norma notranje delovne organiziranosti šolskih strokovnih služb v
okviru šolskega svetovalnega dela zatorej je, in mora biti, teoretska interdisciplinarnost,
operativna skupinskost ter integrativno transdisciplinarno ugotavljanje, reševanje in spre¬
mljanje osebnorazvojnih problemov učencev, vzgojno-izobraževalnih problemov učiteljev
in življenjsko in delovno oblikovanih zapletov in težav staršev.

V svojem predavanju je dr. Pediček omenil tudi centralno republiško središče,
ki bi vodilo šolsko svetovalno delo, in menil, da bi to središče moralo biti v pris¬
tojnosti skupine svetovalcev na Zavodu za šolstvo.

V Zborniku (1) je bilo še več prispevkov na temo svetovalnega dela v šolah. Za¬
nimiva je bila označitev svetovalne službe s strani mag. Janeza Bečaja. »Vsocial¬
nem sistemu osnovne šole je to izrazita manjšina, brez formalne moči, z veliko in¬
formacijami in prevladujočim negativnim kontratransferom do ustanove, katere del je. e
Mag. Bečaj je v prispevku (2) predlagal, da bi se lahko ob ustreznem strokovnem
vodenju šole obe strani, učitelji in svetovalne službe, našli v enakovrednem
Položaju in ne bi več tekmovali med seboj. 162

162 Mag. Bečaj je iznašel tudi posebno »formulo«, kako bi zagotovil obstoj in delo šolskim
svetovalnim službam. Tako je zapisal (2): Lik učitelja, ki se žrtvuje za učence z vso

247

Dr. Metod Resman je v svojem članku postavil kot izhodišče, da bo povpra¬
ševanje po svetovalnih storitvah posameznega strokovnjaka ter njihova ponudba
odvisna od povpraševanja šol, posameznih subjektov in sistema.

Ko je razčlenjeval zgodovino teh služb, je menil, da je bila prva ovira za njihov
razvoj pomanjkanje denarja za plače in še bolj za projekte, kot drug pomemben
vzrok pa je navedel, da v avtoritarnih sistemih ni prostora za močna strokovna
jedra, kot so svetovalne službe, obenem pa je sistem takšen, da zahteva transfer v
centru zasnovanih zamisli in ukrepov v šole.

Tezo je dr. Resman razvijal naprej in ugotovil, da lahko le v decentraliziranih
in demokratiziranih šolskih sistemih postane svetovalno delo potreba šol oz.
avtonomija šol in učiteljev in odpira vrata šol za zaposlovanje specialistov za vpra¬
šanja vzgojno-izobraževalnega dela. Šole se bodo same odločile, ali svetovanje
potrebujejo ali ne. Taka služba ne sme biti odtujena od učiteljev, ampak mora upo¬
števati tudi njihove potenciale. Pri tem je ugotavljal, da v šolah ni problem za¬
poslitve za psihologa in socialnega delavca, ki se ukvarjata z učenci, problem peda¬
goga kot strokovnjaka za organizacijo dela in procesa pa se pojavi takoj, ko poseže v
vprašanja strokovnega dela učiteljev, v globalna vprašanja organizacije in vsebine načrto¬
vanja pedagoškega režima dela ter vprašanja vodenja šolskega kolektiva. Načelno so
namreč ta vprašanja v pristojnosti ravnatelja kot pedagoškega vodje ali pa posebnega
pedagoškega vodje. To so vprašanja, nad katerimi pogosto drži roko država in njena šolska
uprava. To so stvari, ki se tudi zakonsko urejujejo in ni mogoče vanje poljubno posegati in
jih spreminjati. Zato bo usoda šolskega pedagoga, njegovo mesto in vsebina dela, odvisna
od postavljanja meja šolske avtonomije ter položaja in vloge ravnatelja.

Naprej je dr. Resman ugotavljal, da analiza tujih šolskih sistemov kaže, da
nimajo posebej zaposlenih šolskih pedagogov in da za to niti ni potreb, če je na
šoli sposoben ravnatelj oz. ravnateljica. To posebej velja za centralizirane sisteme,
kjer se ravnatelj lahko posveti pedagoški funkciji. V decentraliziranih sistemih pa
naj bi imel ravnatelj po mnenju dr. Resmana veliko dela z upravljanjem in po¬
slovnimi zadevami in manj časa za pedagoško vodenje šole. Iz tega je avtor napra¬
vil logičen sklep in pohvalil hrvaško rešitev, kjer pedagog ni več svetovalni dela¬
vec, ampak pedagoški vodja šole in tudi zapisal, kakšna naj bi bila njegova kon¬
kretna vloga.

Na šoli pedagoga resnično ne bi smeli razumeti kot strokovnjaka, ki bi se
ukvarjal samo s posameznimi subjekti, učenci, učitelji, vodstvom šole in
starši, temveč tudi kot strokovnjaka, ki se ukvarja s problemi organizacije
dela in procesa, vprašanji načrtovanja in evalvacije, skratka tudi s pojavi,

ljubeznijo in popolnostjo, bi bilo treba zamenjati z učiteljem, ki je dober strokovnjak in svoje
delo opravlja profesionalno, Odgovoren naj bo samo za to, ne pa za stvari, ki sploh niso pod
njegovo kontrolo.  In jaz pridajam: zato pa bo poskrbela šolska svetovalna služba! To je
katastrofalno napačno stališče in na žalost tudi doktrina, ki pušča naše otroke same v
razredih, na hodnikih šol in po cestah, kajti povprečni učitelj opravi svoje strokovno
delo v razredu, nato pa ga otrok nič več ne briga. Osebno sem se vedno zavzemal, naj
bodo učitelji manj v razredu in več na šoli, kajti različno delo z učenci je neprecenljive
vrednosti.

248

stvarmi. Ta profil naj tudi preučuje in raziskuje (ugotavlja in načrtuje)
možnosti za uspešno delo šole, za učenje, oblikovanje šolskega reda in ures¬
ničitev pričakovanih uspehov.

Prof. Bernard Stritih z Višje šole za socialne delavce, Ljubljana je v zborniku pisal
o svetovalnem delu kot sestavini delovanja vzgojno-izobraževalne institucije.

Takole je ocenil njihovo perspektivo.

Svetovalni delavci naj bi v vzgojnoizobraževalni instituciji postopoma
razvijali svoj lasten delovni program tako, da bi le ta odgovarjal tudi speci¬
fičnim potrebam vsake ustanove kot celote (delavci, učenci, družine, okoliš).

Do takšnega programa pa je mogoče priti le tako, da izhodišča za načrto¬
vanje dela ne bodo več posamezni učenci z njihovimi problemi ali posa¬
mezni tipi učencev oziroma motenj, ampak šola kot celota (šola kot dejav¬
nost, kot teritorij in šola kot skupek miselnih konceptov - zemljevidov, ki
tvorijo določeno operativno samopodobo.

Dr. Gabi Čačinovič-Vogrinčič je v svojem prispevku (5) med drugim menila, da
pomeni socialno delo stkati razviden sistem ljudi in njihovih artikulacij problema
in pomoči in najti poti med tistim, kar je »narobe« z vidika šolskega dela, in tis¬
tim, kar je stiska ali klic po pomoči s strani otroka. Gradi se novo oblikovana
»stvarnost« za reševanje problema.

Dr. Anica Kosova, mednarodno priznana strokovnjakinja za delo z otroki, ki
imajo različne probleme, je opisala vlogo šolskih svetovalnih služb takole (6): V
slovenskih šolah deluje množica šolskih svetovalnih delavcev, ki imajo komplementarno in
korektivno vlogo v odnosu do pravil, zahtev in vrednostne hierarhije delovanja šolskega
sistema. Ta vloga se udejanja predvsem v pomoči posameznemu otroku, otroku, ki ni po
meri šole, ali ima resnejše psihosocialne motnje, v nudenju pomoči skupinam otrok s
posebnimi potrebami in v prispevku k ugodnemu psihosocialnemu vzdušju šole kot celote.
L jeziku, ki ga uporablja Svetovna zdravstvena organizacija, bi lahko učinke delovanja
šolskih svetovalnih služb opredelili kot promocijo duševnega zdravja ter primarno in
sekundarno prevencijo psihosocialnih motenj.

Dr. Kosova je kot ključne naloge svetovalnih služb v prihodnje omenila pove¬
zovanje s šolsko medicino, skupno načrtovanje preventivnih programov in orga¬
nizacijo rednih oblik dopolnilnega izobraževanja za otroke, mladostnike, učitelje
in starše s področja duševnega zdravja, psiho-socialnega razvoja in učnih proble¬
mov. 163

163 Ob vsem spoštovanju do institucije, ki jo je vodila dr. Kosova, sem jim zameril pred¬
vsem to, da so celotno šolstvo ocenjevali skozi prizmo »otrok, ki niso po meri šole« in
pri tem tudi pretiravali z zagotavljanjem posebnih razmer za take otroke, ki so imeli
probleme pri vključevanju v realno družbo, ki pa je na žalost sedaj veliko bolj kruta
do njih kot pred nekaj leti.

249

Po mnenju Vlada Milekšiča (7) je zašlo šolsko svetovalno delo po začetnem
vzponu v krizo v začetku osemdesetih let, ker je bila šola usmerjena v »proizvod¬
njo« tipiziranih delavcev in samoupravljalcev, svetovalna služba pa je gradila na
humanistični paradigmi s ciljem omogočiti razvoj posameznika in njegove oseb¬
nosti. Večinoma so svetovalne službe podlegle zahtevam sistema in se prelevile v
službe za prilagajanje otrok sistemu, ravnatelji pa so svetovalne delavce - pisarniš¬
ke psihologe in neusposobljene za poučevanje, uporabili za dežurstva, nadomešča¬
nja, pouk DMV in podobno. Avtor je nadalje razložil, kako so bile svetovalne služ¬
be izrabljene pri poklicnem usmerjanju mladih in ocenil, da se odpirajo možnosti
za svetovalno delo v šoli, ki mora: utemeljiti svoje cilje v humanizmu, postati avto¬
nomna in zamenjati poklicno selekcijo s poklicnim usmerjanjem. Milekšič je tudi
predlagal, da bi se ime svetovalna služba zamenjalo z imenom razvojna služba.

Janez Zalaznik z Republiškega zavoda za zaposlovanje je v svojem prispevku
(8) zapisal, da je njihov Zavod z zakonom določen kot usklajevalec in izvajalec po¬
klicnega usmerjanja in da izhaja iz predpostavke, da mora biti šolsko usmerjanje
v funkciji poklicnega usmerjanja. 164  Ta priporočila naj bi bila v skladu s Konven¬
cijo št. 142, ki je bila sprejeta 1975, in je takole opredelila poklicno usmerjanje
mladih: Usmerjanje in usposabljanje sta naravnana k identifikaciji in razvijanju človeš¬
kih sposobnosti za produktivno in zadovoljivo delovno življenje v povezavi z različnimi
oblikami izobraževanja za izboljšanje sposobnosti posameznika, da bi razumel in indivi¬
dualno ali kolektivno vplival na delovne pogoje in družbeno okolje.

Naši teoretiki pa so postavili iz tega takšnole definicijo:

Poklicno usmerjanje je sistematično organizirana in usmerjena družbena in
strokovna dejavnost, ki omogoča posameznikom takšno izbiro poklicne poti,
ki ustreza njihovim osebnostnim značilnostim oziroma zahtevam družbe¬
noekonomskega in tehnološkega razvoja . 165

V prispevku je bilo zaslediti tudi grozljivo napoved, da bodo poklicni usmerje¬
valci začeli s svojim usmerjevalnim procesom že v vrtcu in nato generalno v vsej
osnovni šoli, ker da je v tem času mogoče najbolj vplivati na poklicno usmeritev
mladih. 166

Moje stališče je, da je položaj šolskih svetovalnih služb oz. širše svetovalnega
dela tipičen za profesionalnost šole ali sistema. Če so na šoli nekatere službe zato,
da podpirajo neznanje in lenobo ravnatelja in učiteljev, delajo probleme zato, da

164 Takšna zakonska odločba in doktrina ter ljudje, ki so jo izvajali, so največji krivci za
katastrofalno stanje na področju neizobraženosti in nezaposlenosti v Sloveniji.

165 Ob tem, da tisti, ki delamo z mladimi, vemo, da je treba mladim odpirati področja, jim
dajati vizije in se zavedati, da bodo v življenju morda nekajkrat menjali poklic, zago¬
tovo pa se stalno izpopolnjevali v njem, je takšno stališče in prisila nad 15-letniki
najbolj surova, nora in groba kršitev vseh spoznanj, norm in pravic.

166 Prej povedano in pa zadnja napoved sta bila med pomembnimi razlogi, da »strokov¬
njaki« z Zavoda za zaposlovanje v času, ko sem bil direktor Zavoda RS za šolstvo in
šport, na Zavodu niso bili zaželeni, za moje delavce pa je veljala prepoved sodelovan¬
ja v njihovih projektih. Zato tudi ni bilo nekaj let večjih problemov z vpisom v sred¬
nje šole, ki pa so se leta 1995 z vračanjem omenjenih služb na sceno spet pojavili v
enaki obliki kot pred nekaj leti.

250

jih potem rešujejo oz. prevzemajo funkcijo staršev ali države, potem so ne samo
nepotrebne, ampak tudi škodljive. Ljudje, ki delajo v šolah, morajo biti za svoje
delo profesionalno usposobljeni, sicer naj tega ne delajo. Posebej velja to za rav¬
natelje, ki imajo osnovno nalogo organizirati in voditi delo šole. Zato smo v času
mojega dela na Zavodu organizirali šolo za ravnatelje in celoten sistem stalnega
izobraževanja zanje (predvideval je tudi podiplomski študij) ter zahtevali od fakul¬
tet, naj vendar svojim diplomatom dajo tudi ustrezna znanja za delo v razredu,
zboru in s starši.

Večji del strokovnega dela je po vseh šolah podoben, zato sem se zavzemal, da
je v državi močna razvojna služba, ki razvija osnovne koncepte, metode idr. ter
pomaga šolam pri načrtovanju in izvedbi dela. Obenem pa se je pojavila možnost
za številne svetovalne agencije in posameznike, ki bi lahko ponudili šoli in državi
svoje storitve. Šola bi morala za razvojno delo dobiti določen denar (od države,
sponzorjev ali staršev), da bi se lahko ustvaril trg za storitve zasebnih ali šolskih
svetovalnih služb. In v teh bi bili zaposleni tisti strokovnjaki, ki bi lahko kaj
prispevali k boljšemu delu na šolah.

Po mojem mnjenju je izredno pomembno, da se svetovalci ukvarjajo z ravna¬
teljem in učitelji, ne pa neposredno z učenci oz. dijaki in da se z delom na šoli pre¬
preči številne nepravilnosti in težave, zaradi katerih mladi ponavadi iščejo »ser¬
vis« sedanjih obstoječih šolskih svetovalnih delavcev. To pa seveda ne velja za pri¬
mere, ko ti delavci učijo, oz. opravljajo druge naloge, ki so vezane na delo z mladi¬
mi. Vedno sem se zavzemal zato, da naj bo na šoli čim manj ljudi, ki ne učijo, in
da mora učiti tudi ravnatelj, ker sicer pozabi, kakšno je delo v razredu, ne zazna
sprememb in zahtev med mladimi in se tako počasi odtuji šoli in mladim.

Naj ob koncu omenim še idejo o svetovalni službi kot razvojnem centru šole,
prek katerega bi se pripravljali, vzpodbujali in uvajali različni projekti in novosti
v šole. Strinjam se s tem, da se morajo na šoli tisti delavci, ki znajo in hočejo več,
ustrezno organizirati in imeti tudi formalne možnosti in pogoje za svoje delo.
Nisem pa za to, da bi bil ta center sestavljen ravno iz obstoječega profila svetoval¬
nih delavcev (psiholog, pedagog in socialni delavec), od katerih vsaj eden nima
niti visoke izobrazbe. V ta center bi se morali vključevati vsi učitelji in zunanji so¬
delavci, ki delajo na določenih projektih in imeti za to tudi ustrezne pogoje. Npr.
za določen čas manjšo učno obveznost, možnost izpopolnjevanja, literaturo, pros¬
torske pogoje ipd.

Na Gimnaziji Bežigrad smo leta 1988 organizirali raziskovalno enoto, v kateri
sodeluje vsako leto pri projektih okrog 30 delavcev šole in zunanjih sodelavcev in
mnogi od njih so že končali podiplomski študij, v vseh teh letih pa je okrog 50
sodelavcev enote dobilo tudi naziv svetnika. V projekte se vključujejo učitelji
različnih profilov, združuje pa jih sposobnost in pripravljenost za delo. Razis¬
kovalna enota razvija projekte, ki so zanimivi za šolo (organizacija dela, inovacije
pri pouku, način ocenjevanja in ocenjevalna obdobja, akademska svoboda, med¬
narodna matura, mednarodna šola ipd.) medtem ko se smiselno vključuje v pro¬
jekte, ki potekajo na generalnem nivoju in je nesmiselno, da jih razvija vsaka šola
posebej. Mnoge od rešitev, nastalih na šoli, se uspešno prenašajo tudi v širši slo¬
venski in mednarodni prostor s publiciranjem in organizacijo seminarjev.

251

Zakaj sera omenil delo raziskovalne enote, ki je primer razvojnega centra,
kakršnega si zamišljajo snovalci svetovalnega dela v prihodnje? Predvsem zato,
ker se je treba zavedati, da delo v takšnem centru zahteva sposobne, študija in dela
voljne ljudi, katerih rezultati se ocenjujejo izključno po strokovnih in včasih tudi
znanstvenih kriterijih (če gre za tovrstne projekte).

Literatura

1. dr. Franc Pediček: Smeri v prenovi šolskega svetovalnega dela , Zbornik Položaj in
perspektiva šolskega svetovalnega dela, Slovensko društvo pedagogov, Maribor
1991.

2. mag. Janez Bečaj: Šolsko svetovalno delo in obeti za prihodnost,  Zbornik Položaj in
perspektiva šolskega svetovalnega dela, Slovensko društvo pedagogov, Maribor
1991.

3. dr. Metod Resman: Perspektive razvoja šolske svetovalne službe in usoda šolskega
pedagoga,  Zbornik Položaj in perspektiva šolskega svetovalnega dela, Slovensko
društvo pedagogov, Maribor 1991.

4. Bernard Stritih: Svetovalno delo kot sestavina delovanja vzgojno izobraževalne
institucije,  Zbornik Položaj in perspektiva šolskega svetovalnega dela,
Slovensko društvo pedagogov, Maribor 1991.

5. Dr. Gabi Cačinovič-Vogrinčič: Metodična načela sistematskega nauka o socialnem
delu: Prispevek h konceptualizaciji socialnega dela v bodočnosti,  Zbornik Položaj in
perspektiva šolskega svetovalnega dela, Slovensko društvo pedagogov, Maribor
1991.

6. Dr. Anica Kos: Vloga šole in šolskih svetovalnih služb v varstvu duševnega zdravja
otrok in mladostnikov,  Zbornik Položaj in perspektiva šolskega svetovalnega
dela, Slovensko društvo pedagogov, Maribor 1991.

7. Vladimir Milekšič: Šolsko svetovalno delo med razvojno funkcijo in propadom,
Zbornik Položaj in perspektiva šolskega svetovalnega dela, Slovensko društvo
pedagogov, Maribor 1991.

8. Janez Zalaznik: Poklicno usmerjanje v zaposlovanju in izobraževanju,  Zbornik
Položaj in perspektiva šolskega svetovalnega dela, Slovensko društvo peda¬
gogov, Maribor 1991.

252

DEIDEOLOGIZACIJA IN
DEMILITARIZACIJA ŠOLSTVA

Osnovna izhodišča, avtonomija šole

Na teh področjih je (in še) slovensko šolstvo izgubljalo veliko časa in energije in
se preusmerjalo v napačno smer. Namesto da bi iskali in uvajali rešitve, ki jih je
našel razviti svet, so v slovenskem šolstvu desetletje sanjali o usmerjenem šolstvu
in vsestransko razviti osebnosti, v naših časih pa so potekale brezplodne diskusi¬
je o ideoloških temah. Koliko ur je strokovni svet posvetil ideologiji, STM, veri,
vojski in kasneje vzgoji za mir in nenasilje. Na vseh teh področjih sem bil s svoji¬
mi stališči razmeroma osamljen, saj so bila v velikem nasprotju z miselnostjo in
predvsem vzgojenostjo, tradicijo ipd., vendar sem uspel s kratkimi stališči, o kate¬
rih sem prepričal tudi kolegij Zavoda in Ministrstvo ter predvsem predsednika
strokovnega sveta dr. Lazarinija ter strokovni svet in dokaj energično in po krat¬
kem postopku spremeniti oz. odstraniti določene stvari iz šolstva ali pa preprečiti,
da bi jih uvedli.

Vsa prepiranja so praviloma razdelila večje število šolnikov vsaj na dve struji,
praviloma pa je bil namen pobudnikov razdeliti tudi učence, dijake, starše.

Te zadeve so morda zanimive tudi za širše bralstvo, obenem pa so tudi poučne,
saj se in se bodo zagotovo še v večji meri pojavile težnje vrivanja raznih predme¬
tov in ideologij v šolstvo. Ob tem pa ne velja pozabiti, da ni temeljni problem ideo¬
logija ipd., pač pa zaposlitev nekaj sto ljudi, ki so študirali neki predmet ali pod¬
ročje, razpad ali preusmeritev fakultetne katedre, izguba pozicije v stroki. Da je
vse to zelo pomembno, smo občutili ob »čiščenju šolskega balasta«, s problemi in
pritiski pa se bo slovensko šolstvo srečalo, ko bo pričelo pritiskati na šolska vrata
nekaj sto novo diplomiranih učiteljev verouka, ki razen poučevanja tega predmeta
nimajo kakšnih drugih resnih opcij za pošteno služenje kruha.

Kdor danes gleda predmetnike naše šole, se mu zdijo verjetno kar dobri in tudi
v skladu s priporočili v svetu. Ob »železnem programu« je določen čas namenjen
zanimivim vsebinam in dejavnostim, od katerih so nekatere tudi obvezne. Izbir¬
nost med predmeti in vsebinami je bilo tisto področje v predmetniku, ki nam je
omogočalo očistiti šolski program balasta. Vsakdo se je lahko v nekem delu pro¬
grama pojavil s svojo ponudbo, to tudi verificiral, če je želel, šole in učenci pa so

253

izbirali. Nekvalitetne in nezanimive stvari so hitro propadle in eden od ciljev je
bil dosežen. Po drugi strani pa smo učencem in dijakom omogočili, da so v okviru
tega programa lahko počeli marsikaj, kar jih je posebej zanimalo.

Pri deideologizaciji šole smo pripravili natančen strateški plan delovanja in
priznati moram, da mi je bilo to delo ob veliko bolj resnih poslih v pravi užitek.
To je bilo namreč polje, kjer so bili doma razni družboslovni »-ologi« in filozofi.
Tisti iz stare in nove garniture. In ti ljudje so imeli za pravo olajšanje, če je kak
tehnik izvedel kak konkreten ukrep. Zelo pa so bili nesrečni, če si zahteval od njih
kaj konkretnega. In ravno na to karto ter na njihove stalne medsebojne spore sem
igral ves čas deideologizacije šolstva.

Bila je tudi velika sreča, da je bil čas med volitvami in zamenjavo oblasti od
novembra 1989 do junija 1990 popolnoma miren in optimalen za učinkovito delo.
Stare strukture so se potuhnile, oz. so bile v fazi transformacije - niso pa še natan¬
čno ugotovile, kam se morajo usmeriti, novopečeni veleumi in oblastniki pa so se
ukvarjali z bolj pomembnimi področji, kot je šolstvo. V principu je bil to čas, ko
so vojsko in vojne vsi sovražili, podpisovali deklaracije, vsi so bili veliki humanis¬
ti, borci za pravice ljudi ter demokrati in so popolnoma podpirali absolutno in za
večno deideologizacijo šolstva.

V takih razmerah smo na Zavodu pospešeno pripravljali ukrepe za spremem¬
be, saj smo se zavedali, da bo kasneje vse skupaj samo politično kupčkanje. Obe¬
nem pa sem si osebno zadal skriti cilj, da bomo pred spremembo oblasti uvedli vse
možne spremembe, tako da novi ne bodo mogli očitati, kaj vse ni narejeno, da ne
bodo imeli razloga in možnosti za hitre, ideološko podkrepljene spremembe, am¬
pak bodo morali predvsem zagotoviti sredstva za kvalitetno šolo. 167

Med prvimi priznanimi slovenskimi strokovnjaki (čeprav je bil močno obre¬
menjen z usmerjenim izobraževanjem) se je v Naših razgledih oglasil dr. Zdenko
Medveš s Filozofske fakultete. 9. novembra 1990 je v članku Pluralna in nevtralna
šola  (članek je bil koreferat na posvetu Učitelj vzgojitelj, družbena in strokovna per¬
spektiva,  Bled, september 1990) potožil, da je v vsem predvolilnem času šolstvo nekako
na repu političnega interesa oz. razprav in parlamentarnega dogajanja, kar za prelomna
politična obdobja ni običajno. Najbolj neobičajno pa je to, da na izrecne doktrinarne opre¬
delitve šole v prihodnosti, ki izhajajo iz izjav vladnih predstavnikov, ni bilo nikakršne
strankarske polemike, kot bi jo pričakovali v deželah evropske demokracije. ... Nobena
država v svetu ne more prepustiti šolstva spontanosti ali stihiji, še posebej v teh vprašanjih,
in napačno bi bilo tudi pričakovanje, da bi o doktrinarnih vprašanjih javne šole odločala
namesto politike stroka ... 168

167 Eden glavnih razlogov za moje spore z novim ministrom za šolstvo dr. Petrom Venc¬
ljem je bilo ravno to dejstvo - praktično nobene svoje ideje ali zahteve ni mogel spra¬
viti v šolsko prakso, le plačevati je moral številne novosti, ki smo jih tik pred njego¬
vim prihodom spravili v šolstvo. Z žigom strokovnega sveta R Slovenije seveda.

168 To je bil tipičen pristop pedagoških strokovnjakov, ki so zopet čakali, kdaj se politika
prebudi in jim pove, kaj je prav in kaj ne, potem pa lahko stokajo, jokajo in razisku¬
jejo do onemoglosti. Osebno sem in še sedaj zagovarjam, da ministrstvo dela toliko
bolj samostojno in strokovno, kolikor hitreje se menjajo ministri. Ker se pač nimajo

254

V nadaljevanju je dr. Medveš odprl tudi opcije novodošlim, v največji meri so
bili to takšni, ki prej predvsem zaradi strokovnosti in referenc niso mogli zraven,
z besedami: Odpravljanje ideoloških zablod naše pretekle šole ne bi smelo voditi niti k
ideološko nevtralni šoli niti k njeni novi monistični ideološki usmeritvi, temveč k ideološko
pluralni šoli.

Po dolgih besedah, ko avtor ni uspel razložiti, kako naj taka šola praktično iz-
gleda, je izrazil upanje, da nova ideologija ne bo zamenjala stare in pozval stro¬
kovnjake, naj se vključijo v razpravo.

Sledile so številne razprave v podobnem stilu, s katerimi si ni dalo kaj dosti po¬
magati, kot ideološke predmete in nekatere druge elemente odstraniti iz šol in ča¬
kati, da se »stroka« opredeli, kaj je prav in kaj ne. Ko prebiram te zgodbe izpred
nekaj let, sem prepričan, da bi odrasli Slovenci še najraje videli, da bi imeli na
šolah marksizem in verouk ter mir, tako pa smo enega spravili preč, drugega pa ne
pripustili in otroci imajo mir.

Dr. Medveš je ministra dr. Venclja tudi pohvalil, da je v začetku obljubljal, da
bo v šolah prostora tako za marksizem kot religije, kasneje pa da je ponudbo malo
zožil.

Morda bo kdo ob prebiranju teh strani menil, da preveč poudarjam svojo vlogo
pri deideologizaciji šol (odstranjevanju predmetov in vsebin iz šol, preprečevanju
uvajanja verouka in raznih ideoloških predmetov, knjig in vsebin), ter pri izga¬
njanju vojske iz šol. Vendar sem večino teh akcij in priprav gradiva izvedel sam, z
ozkim krogom sodelavcev, ki so formalno odpovedali absolutno pokornost novim
oblastem. Imel sem podporo prof. dr. Franca Lazarinija, ki je v zmedenih časih,
včasih tudi ne preveč rad (saj so bili načini in roki praviloma zelo neobičajni),
zadeve spravil skozi strokovni svet. Največ podpore za to delo pa sem imel med
svojimi dijaki na bežigrajski gimnaziji, ki so močno podpirali očiščenje šole. Pa še
kaj drugega, bolj radikalnega so tudi predlagali. Marsikaj smo v prakso na beži¬
grajski šoli tudi uvedli in je za nami povzela vsa Slovenija.

Vse vrste strank in uglednih posameznikov pa so mi pošiljali pisma, naj poča¬
kamo, da se vzpostavi demokratični sistem, ki bo zadeve rešil pluralno in demo¬
kratično. Vesel sem, da sem večji del tega »demokratičnega« poseganja v šolstvo
osebno preprečil.

časa spoznati na podrobnosti in se vanje tudi ne vtikajo. Tipičen je primer dr. Gabra,
dobrega »poznavalca« problema verouka, ki je zaradi vtikanja v situacijo problem
zapletel in postavil na kocko razvoj šolstva zaradi kompromisarstva s preživetimi si¬
lami.

255

Ukinitev predmeta samoupravljanje s temelji
marksizma

Ta predmet je bil prvi, ki ga je bilo treba odstraniti iz šol. Ne samo zato, ker bi bil
sporen in času neprimeren, ampak predvsem zato, da ne bi novi izvedli kake kon¬
verzije tega predmeta v kakšno novo neumnost. Čeprav je videti danes vse tisto
dogajanje logično, pa nas takrat ni bilo veliko, ki smo bili prepričani, da je to treba
storiti. Prepričevali so me, da se pri tem predmetu že dolgo časa počne vse kaj dru¬
gega kot tisto, kar je na programu, da se obravnavajo aktualne teme ipd. Skratka,
predmet je bil videti skoraj idealen, le ime ni bilo pravo. Odločil sem se, da predla¬
gam, da se predmet ukine že v tekočem šolskem letu in da se oceni le tiste učence,
ki to želijo. Dobil sem namreč signale s terena, da nekateri učenci ne želijo imeti
vpisanega v spričevalo tega predmeta, drugi pa zahtevajo, da ostane. Na bežigraj¬
ski Srednji naravoslovni šoli so nekateri razredi zahtevali, da se jim vpiše neza¬
dostna ocena, drugi pa so se izrekli, da ne vzamejo spričeval, če bo v njih ta pred¬
met. In podobno je bilo tudi drugje. Saj veste, nikoli se ne ve. Tudi slabe in dobre
ocene iz verouka so kazali ali nekateri še kažejo v znak pripadnosti ali zavračanja
sistema v nekem obdobju.

Tak predlog in kasneje sklep je bil v šolstvu dogodek brez primere, sprejet z de¬
ljenimi mnenji v juniju 1990. Meni pa so pričeli nekateri, med njimi posebej no¬
vinarka Dnevnika Ranka Ivelja, očitati servilnost novi vladi. Malo sem bil res
jezen po objavi članka v Dnevniku, po drugi strani pa mi je bilo všeč. Imel sem
dovolj trdne argumente proti cerkvenim in drugim katoliškim ter drugovernim
krogom. Takrat je bila še lepa navada, da so svobodni in neodvisni novinarji neod¬
visnih časnikov za samostojno Slovenijo pogledali, kdo je iz prejšnjega in kdo
sedanjega režima, potem pa so ustrezno pisali. In blagohotno sem ocenil, da je šlo
pri gospe Ivelji rhvno za takšno napako.

Ob teh spremembah sem imel tudi nekatere neprijetnosti s sodelavci, ki so dol¬
ga leta pripravljali družboslovne predmete in desetletje tudi STM. Veliko so izpus¬
tili, zamenjali, vendar se nikoli niso upali, oz. niso mogli predlagati ukinitve. Ko¬
legi družboslovci so mi najbolj zamerili to, da se o teh zadevah nisem bolj posveto¬
val in izpustil oz. spremenil določenih stvari. Tako so npr. pripravili predlog za

256

predmet o sistemu in državljanski vzgoji in kulturi, ki sem ga zavrnil. Saj nismo
imeli v tistem času niti države, sistema in kulture obnašanja, Demos pa je začenjal
zgodovino znova.

Upam, da danes ocenjujete, da sem ravnal prav, saj bi se sicer z vsakim novim
režimom družboslovje menjalo, tako pa smo le obdržali stabilnost in avtonomijo
šolskega sistema. Družboslovje pa je v tem času postalo boljše in smo ga postopo¬
ma in vedno več vključevali v šolstvo.

Ob ukinjanju predmeta samoupravljanje s temelji marksizma so se pojavila
tudi zelo zanimiva stališča, ki sem jih slišal še mnogokrat, tudi na drugih po¬
dročjih: Mi smo učili že zdavnaj druge stvari, predmet smo porabili za druge vsebine in
namene ipd.  Slo je seveda preprosto za dilemo: Ali so bile vse ocene neveljavne,
denar praktično pokraden, ker so ljudje delali v šolah povsem druge stvari, kot so
jih obvezovali sklepi strokovnega sveta. Med ljudmi, ki so uspešno »samouprav¬
ljali in marksizirali« po šolah, so danes mnogi ljudje na pomembnih položajih v
šolstvu in upam, da ne z enakim pristopom do dela. Mnogokrat sem se zaman
spraševal, kako lahko človek študira in še celo otroke poučuje režimske vede, dok¬
ler nisem spoznal, kako izgledajo demokratični politiki.

Zadeve niso bile zelo enostavne, ker sem imel ob ukinjanju tega predmeta in
pretvorbi v »mehko« družboslovje močne nasprotnike v strokovnem svetu (bil je
seveda še v stari, rdeči strukturi), na Zavodu in na Ministrstvu. Tudi sindikati so
opozarjali, kaj bo s problemom učiteljev, da jim moramo dati čas za prekvali¬
fikacije. Ali so mislili na verouk ali kaj drugega, še danes ne vem. Vem pa to, da
ukinitev predmeta kadrovsko ni bila zelo tragična za delavce na šoli, saj so ta
interdisciplinarni predmet STM učili učitelji različnih strok - zgodovine, socio¬
logije ipd. Na podoben problem opozarjam tudi morebitne veroučnike, da ne bodo
krivili države, ko bodo ostali na cesti.

Ob tem poglavju je seveda jasno, da je precej ideoloških vsebin izginilo tudi iz
drugih predmetov, pojavile pa so se druge, saj so se organizirale skupine katoliških
učiteljev ipd. Zaradi nerazčiščenih zgodovinskih zadev, sprememb meja, padca
različnih »večnih« resnic ipd. so bili v družboslovnem taboru zelo zmedeni in pre¬
strašeni. Jaz pa sem jim to kar malo privoščil, češ, študirali bi resne naravoslovne
ali tehnične vede, za katere veljajo po vsem svetu enaka merila.

K simbiozi in večji sreči v odnosih med tehniki in družboslovci v šolstvu pa to
obdobje in ukrepi niso ravno pripomogli.

Odstranjevanje vojaških predmetov in aktivnosti
iz šol

Sledil je tudi udarec po vojski v šolah. Tega sem pripravljal v tajnosti z zelo ozko
ekipo kolegov na Zavodu že od januarja 1990. Skrbno sem izločil vse obrambslov-
ce in njihove somišljenike, za katere je bil obramba in zaščita najbolj pomemben
in potreben predmet v šolstvu in so pričakovali, da se bo glede na nevarne razmere

257

v svetu in tudi pričakovano vojno v Sloveniji (?) še ustrezno razmahnil. Ko so se
razširile novice o tem med stare vladne kroge, sem bil hitro klican na zagovor na
Republiški komite za vzgojo in izobraževanje. Predsednik dr. Ludvik Horvat se je
prijazno nasmihal, ko sem se prepiral s tov. Ostrovršnikovo iz obrambnega mi¬
nistrstva in rekel, da bomo pripravili na Zavodu ustrezne strokovne rešitve, dr.
Lazarini pa se je diplomatsko izvijal, da bo strokovni svet zadevo obravnaval, ko
bo dobil vse strokovne predloge.

Zahteva tov. Ostrovršnikove po ohranjanju obramboslovja je temeljila najprej
na zahtevi, da ta predmet mora biti v programu zaradi zveznega dogovora. Ko pa
sem ji omenil, da me razna skupna jedra in njihovi dogovori z Beogradom prav
malo zanimajo, mi je zagrozila, da sem kot član države dolžan spoštovati določene
dogovore in zahteve. Vsa zadeva se je nekaj dni kasneje malo uravnotežila, ko dr.
Horvat ni hotel podpisati nekaterih sprememb zveznega dogovora, ki so mu jih
hoteli podtakniti obramboslovci. To temu klanu še danes najbolj zamerim, da so
nas hoteli nalagati. Vsak dan so nosili drugačne materiale, vsebine predmeta in
predloge. Pa še to vsakemu od nas drugačne.

Ker so zaslutili, da jim je odklenkalo v šolstvu, so začeli klicati na pomoč staro
predsedstvo in tako sem dobil nekaj zahtev o obrambnikih v šoli od predsednika
Janeza Stanovnika, ministra za kulturo idr. Le-ta nas je pokaral, da je nesprejem¬
ljivo preprečevati v šoli predmet s kulturnim značajem. Med pomembne argu¬
mente obramboslovcev, da je treba konvertirani predmet obramba in zaščita obdr-

258

žati v šoli, je sodilo tudi dejstvo, da so ta predlog po modelu Slovenije upoštevali
in sprejeli po vseh republikah Jugoslavije in bi za naše teoretike pomenilo to tudi
strokovni polom.

Dokončno pa je obramboslovcem v šolah odzvonilo, ko so začeli pripravljati
konverzijo predmeta obramba in zaščita v kulturo miru in nenasilja.

Dosti ljudi je ob tem popadel smeh. Iz jastrebov so postali golobje. Začelo se je
teoretično utemeljevanje novega predmeta, pri tem pa sta bila najbolj glasna Janko
Hamler, svetovalec z Zavoda za šolstvo za obramboslovje, in profesor Ivan Zu¬
panc. 169  Oba sta me po časopisnih člankih žalila, obenem pa podžigala moje pre¬
pričanje, da je treba to področje za večne čase odstraniti iz civilnih šol v Sloveniji.
S prevelikim produciranjem po časopisih in na strokovnem svetu so si obram¬
boslovci nakopali tudi jezo drugih, klasičnih družboslovcev, saj so jim posegali v
njihove temeljne teme, začeli pa so se predstavljati tudi kot temeljni družboslovni
predmet. Nejevoljo družboslovcev sem še podžigal z večkrat izrečeno mislijo:
Žalostno narodno družboslovje, katerega sinteza je obramboslovje.  Dr. Lazarini pa se je,
mislim, da dokončno, odločil za ukinitev predmeta, ko so obramboslovci na seji
strokovnega sveta dvomili o tem, da bi on lahko kvalitetno poučeval varnost pri
delu v laboratoriju. Tudi mene kot kemika, ABH-jevca JLA in komandirja
gasilskega voda na bežigrajski gimnaziji so taki dvomi zaboleli.

Kljub vsem tem težavam in zgodbam pa je strokovni svet gentlemansko skle¬
nil, da se pripravi predlog za konverzijo predmeta in ga predloži v sklepanje stro¬
kovnemu svetu. Skupina zagnanih strokovnjakov se je vrgla na delo in predlog je
prišel na mojo mizo dva ali tri dni pred sklicem strokovnega sveta. Podpisali so ga
najuglednješi strokovnjaki obramboslovci, za uradni dokument Zavoda pa so
potrebovali še moj podpis oz. strinjanje na kolegiju Zavoda. Že po prvih pregledih
sem videl, da gre za grozljivo mešanico družboslovja, vojaških zadev, fanatizma in
norosti.

Predlog sklepa za strokovni svet, ki je zapečatil usodo obramboslovja na šolah,
sem napisal sam kljub veliki skepsi svojih sodelavcev in je priložen.

Postavil sem ga na prvo stran predloga za strokovni svet, zadaj pa gradivo o
konverziji predmeta. Gradivo smo takoj poslali članom strokovnega sveta. Za
obramboslovce je bil to šok in takoj so pohiteli do nove oblasti, da se pritožijo. Ja¬
nez Janša, narodni junak in minister za obrambo, je bil sedaj njihov človek, na nji¬
hovo žalost pa tudi eden tistih, ki je v preteklosti zelo veliko pisal proti temu in
podobnim predmetom v šoli. Na veliko razočaranje obramboslovcev jih ni podprl,
je pa kasneje lepo poskrbel za njihove službe po raznih ministrstvih, tako da so mi
fantje in dekleta lahko še danes hvaležni, da so se znebili slabo plačanega dela v
šolah in sem z mnogimi še dandanes v zelo dobrih odnosih.

Na slovenskih šolah je učilo v tistem času obramboslovje 152 učiteljev, od tega
77 diplomantov katedre za obramboslovje, ostalo pa so bili različni rezervni ofi¬
cirji in vojni veterani, ki so znali mladim povedati marsikatero koristno izkušnjo

169 Omenjena gospoda sem zelo cenil kot dobra delavca, le da sta sile usmerila v nepravo
smer. Ko sta le-to ustrezno korigirala, se je moje pozitivno mnenje o njiju potrdilo
tudi v praksi.

259

ZAVOD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA SOLSTVO
LJUBLJANA, POLJANSKA CESTA 28

Datum: 14/-1990
Oznaka: OZ

Strokovni svet Republike Slovenije
za vzgojo in izobraževanj e

Zadeva: Stališče o predmetu Obramba in zaščita

Gleda na sklepe in opredelitve 8. seje Strokovnega sveta R
Slovenije a konverziji predmeta Obramba in zaščita, vam sporočamo
naše stališče.

1. Predmet obramba in zaščita v dosedanji obliki ne sodi v
srednjo šolo, ■ zato predlagamo, da se ukine in se ne nadomesti z
novim predmetom.

2. Skupina za pripravo novega programa je pripravila predlog za
spremembo predmeta Obramba in zaščita (konverzijo) v predmet
Obramboslovje. Predlagamo, da se vsebine, ki so sestavni del
temeljnih predmetov, obravnavajo pri teh predmetih, medtem ko
druga predlagana znanja in veščine učenci pridobijo v sklopu ak¬
tivnosti v skupaj treh tednih v tretjem in četrtem letniku.
Program, v katerem so natančno opredeljene aktivnosti in njihov
namen izvede šola v skladu s svojim delovnim načrtom.

3. Učenci, ki jih posamezne aktivnosti s področja Obramboslovja
posebej zanimajo, imajo možnost izbirnega področja v srednji
šoli.

iz svojih resničnih in še večkrat namišljenih bitk.

Upornim obramboslovcem pa je ostal še en velik adut - takratni namestnik mi¬
nistra za obrambo (kasneje minister za informiranje in za obrambo) Jelko Kacin,
ki pa je k zadevi, kot bomo videli kasneje, pristopil bolj zagnano in cehovsko.

Strokovni svet je moj predlog sprejel, pred nami pa je bila še seja sveta za var¬
nost R Slovenije. Veliko so k temu polomu obramboslovja pripomogli sami ob¬
ramboslovci, ker so se grdo obnašali na seji strokovnega sveta, tega pa Slovenci ne

D

dr.Srajčp. Zakrajšek

260

marajo, kar so kasneje večkrat potrdili tudi na volitvah z zavračanjem nesramnih
kandidatov.

Nekaj dni po seji strokovnega sveta smo imeli na Radiu Glas Ljubljane z Bar¬
baro Jerman okroglo mizo o tej problematiki. Na njej so bili tudi obrambniki dr.
Grizold, gospa Jelušičeva, gospod Klemenčič s sekretariata in jaz. Razgovor je
tekel sproščeno in po njem smo šli sedet v bife za Ljubljanico. Z dr. Grizoldom sva
ugotovila, da sva nekoč celo skupaj trenirala atletiko pri Marjanu Skušku. O tem
in obramboslovju je takrat nastala anekdota. Zakrajšek je rekel: Najboljša obram¬
ba je beg in namesto obrambe in zaščite uvedel v gimnazijo več športa. To smo to
leto tudi res storili in se približali evropskim standardom s 3 urami športa teden¬
sko.

Zadeva pa je ostala tudi resna in je prišla celo na svet za varnost Republike Slo¬
venije.

Sestanek sveta za varnost Republike Slovenije 18.6.1990

Sestanek je bil istega dne, ko smo imeli tiskovno konferenco o ukradenih izpitih
za sprejem v srednje šole, v ponedeljek, 18. junija 1990.

Za sestanek na predsedstvu Republike pri svetu za varnost sem se temeljito pri¬
pravil. Moje ekipe družboslovcev na čelu z Moniko Tratnik so mi pripravile pre¬
gled situacije na tem področju v svetu, posebej v Evropi, v kovčku pa sem imel za
vsak slučaj tudi nekaj glavnih člankov iz Mladine (na temo vojska ne sodi v šole),
ki jih je spisal takratni minister Janez Janša.

Nasploh je bil sestanek s stališča navadnega državljana za take shode zelo zani¬
miv in je kazal »veliko« stopnjo sodelovanja med takratnimi mešanimi oblastnimi
strukturami v Sloveniji. Na sredi mize smo sedeli predsednik predsedstva Milan
Kučan in midva z ministrom dr. Petrom Vencljem, na drugi strani član predsed¬
stva, zadolžen za obrambo, dr. Dušan Plut, daleč stran na levi stara generalska eki¬
pa z generalom Dolničarjem na čelu, daleč na desni pa ministra Janez Janša (za
vojsko) in Igor Bavčar (za policijo). Prisoten je bil tudi dr. Grizold, ki je pred¬
stavljal katedro za obramboslovje na takratni FSPN. Ker sva z dr. Vencljem hitela
na tiskovno konferenco o ukradenih izpitih (pa tudi sicer bi se naju verjetno hitro
rešili), so najino točko dali na začetek. Predsedniku Milanu Kučanu sem prob¬
lematiko na kratko razložil že pred sejo in mu dal material, nato pa me je prosil,
da razložim problem še omizju. Prisotnim sem povedal predvsem, da bomo, če
predmeta ne ukinemo, zadnja država v Evropi, ki ga bo imela, če uvedemo kulturo
miru in nenasilja, pa prva, ki bo ta predmet uvedla. Tudi dr. Vencelj me je podprl,
da to ne sodi v šolo, da pa bomo ohranili nekatere pomembne aktivnosti in vse¬
bine pri drugih predmetih in v izbirnih vsebinah. Svoje so povedali še dr. Grizold
in dr. Plut. Nato pa je predsednik Milan Kučan povprašal ministra Janeza Janšo,
če se strinja s predlogom. Mislim, da ne s preveč žara, vendar je rekel, da se strin¬
ja. Gospod Kučan ga je nato še opomnil, da mora čimprej pripraviti koncept ob¬
rambe Slovenije in naj vse vojaške aktivnosti za mlade izvede izven šolskega pro¬
grama. M. Kučan je nato naredil sintezo, ki je bila nekako taka: Gospodje, ugotovili
smo, da je predlog, ki ga je pripravil Zavod R Slovenije za šolstvo, v redu. Ker to področje
ne sodi v srednjo šolo, sodi še manj na univerzo, zato naj se tam predmet obramba in

261

zaščita ukine.  Tako smo »srednješolci« ukinili ta predmet univerzi, ki se je posku¬
šala iz te pasti izmotavati na različne načine, namesto da bi ga avtonomno nagnala
ven že zdavnaj.

Težave z obramboslovci

V skladu s sklepom strokovnega sveta smo naročili pri katedri za obramboslovje
program za izvedbo izbirnih vsebin, dejavnosti in izbirnega predmeta obram¬
boslovje. Zaradi računa, ki je bil 28.000 mark, je ljudi na Ministrstvu skoraj zadela
kap. Vendar je bilo vredno. Šole so dobile programe, jaz pa sem mislil, da imam
mir. Svetovalcu Janku Hamlerju sem naročil, naj pripravi seminar za učitelje in
jim da navodila, kar je tudi storil. Le da so bila navodila bistveno drugačna, kot bi
morala biti. Lobi obramboslovcev se je odločil, da je izbrana rešitev premalo teo¬
retična in da jim ne zagotavlja mesta na urniku. Mnogi so iskali boljše možnosti v
drugih službah, saj je država, ki je šla na pot samostojnosti in svoje vojske, potre¬
bovala usposobljene ljudi. Začela se je sabotaža obramboslovcev v šolskem siste¬
mu in odpiranje poti za njihov napad na samostojen predmet v šoli.

V mesecu marcu 1991 se je začel drugi polčas in to v moje veliko presenečje s
pismom znane mirovnice Vike Potočnik, ki je bila podpisana pod dopis sveta za
varnost pri skupščini in v bistvu zelo dobra kolegica »mladega vojaškega« lobija.

V njem je komisija ugotavljala, da zadeva v šolah ne teče v redu ipd., očitno po
predlogih, ki so jih pripravili obramboslovci. Nato pa sem po ovinkih izvedel, da
so imeli sestanek pri ministru Janši in da se pripravlja seminar v Poljčah. O tem
se je dr. Lazarini zagovoril na kolegiju na sekretariatu, nakar sta mi oba z dr.
Vencljem pojasnjevala, da morajo omogočiti obramboslovcem posvetovanje, da pa
bomo videli, kaj in kako potem. Očitno so politični mlini že začeli počasi delovati
in tudi zelo jasne stvari niso bile več tako jasne.

Opomnil sem jih, da sem bil ponavadi tudi jaz na takih zadevah in da ne vem,
kaj dela tam moj svetovalec, ki je že nekaj časa prosti strelec, ker dela proti vsem
strokovnim normam in sklepom na Zavodu in v strokovnem svetu. Ko pa sem
prebral intervju R. Ivelje z dr. Vencljem v Dnevniku, sem vedel, da bo zadeva res¬
na. Dr. Vencelj je namreč omenil, da bo lahko rešitev tudi drugačna, kot jo je spre¬
jel strokovni svet.

Vabilo za seminar v Poljčah sem dobil 10. aprila zjutraj, in na njem zanimivo
sestavo uvodničarjev in razpravljalcev. Med ministri, vodji resorjev in univerzitet¬
nimi profesorji je bil tudi svetovalec na Zavodu za področje obrambe in zaščite
Janko Hamler, medtem ko so mene izločili.

Čez vikend sem si z dokumenti osvežil spomin na zgodbo o obramboslovcih in
napisal zasnovo akcije za Poljče.

V torek zjutraj, 12.4. 1991, sva se po sestanku s predstavniki Državne založbe
in drugih založnikov, kjer smo poskušali razlobirati njihov kartel, z dr. Vencljem
odkrito pogovarjala o problematiki obramboslovja. Očital sem mu tudi, da zopet
pogreva stare stvari. Omenil sem mu, da dokazujemo in se strokovno prerekamo,
kdo ima prav, kot da nimamo dosti bolj pametnega dela. Jasno mi je bilo, da se je
že začelo kupčkanje med strankami, kamor pa se jaz niti nisem smel in še manj
hotel mešati.

262

Srednje šole pa so imele ta čas velik štrajk.

Zavrtel sem tudi nekatere telefone in se dalj časa pogovarjal z dr. Štrajnom, di¬
rektorjem Pedagoškega inštituta, ki je bil na seznamu tistih, ki so podpirali nov
predmet kultura miru in nenasilja. Ker sva govorila tudi o problemu zaključnih
izpitov, kjer je Pedagoški inštitut podal negativno strokovno mnenje, sem mu
omenil, da delamo javno in da bomo tudi materiale iz preteklosti potegnili na
piano in videli, kaj in kdaj je kdo zapisal, predlagal oz. določil. In za večino stvari,
katerih napake smo doživljali, je bila kriva tudi pedagoška stroka in njeni pred¬
stavniki, ki so dvigali roke na strokovnem svetu in dajali strokovne predloge. V
četrtek, 14.4.1991, sem imel daljši sestanek pri dr. Dušanu Plutu, s katerim sva se
poznala skoraj 20 let z dela na področju ekologije. Skupaj sva ugotovila, da je pred¬
videna zasnova predmeta napačna in celo protislovna, da pa se o ekologiji pri tem
premetu ne gre pogovarjati, ker je tu potrebna povsem drugačna zasnova. Ker sem
imel na Zavodu že več zahtev zelenih o ekologiji v šolstvu, sem mu obljubil pre¬
gled stanja v šolah in naš pogled na uvajanje teh vsebin v šolske programe. V
petek, 22.4.1991, dr. Plut na sestanek v Poljče zaradi drugih obveznosti ni prišel.
S tem je odpadel zame pomemben adut, saj je bil dr. Plut v predsedstvu zadolžen
za obrambo.

Sestanek v Poljčah je trajal od 9. ure zjutraj do 18. ure zvečer v petek, 22. apri¬
la 1991. Sedel sem na prazen prostor poleg Jelka Kacina, ki je bil ta čas namestnik
ministra za vojsko Slovenije J. Janše. Predstavila sva se in pokramljala o srečanju.
Jelko Kacin se mi je zdel zelo »visok« in tudi v svojem govoru je razmeroma jasno
povedal, da se nekatere strokovne rešitve lahko tudi v šolstvu sprejmejo na kakšni
nočni seji, da pa bodo sicer upoštevali strokovne rešitve. Obenem pa je tudi oce¬
nil, da mora šola zagotoviti vzgojo za obrambo in za druge, nekatere tipično poli¬
tične vrline. Sejo je sicer otvoril dr. Lazarini, ki je jasno povedal, da sklepi stro¬
kovnega sveta stojijo, da pa bomo morebitne kvalitetne predloge upoštevali in jih
tudi eksperimentalno uvedli v šole. Vrstili so se referati in kmalu se je videlo, da
obramboslovci ne bodo zlahka prišli do svojega predmeta. Predvsem so jih mi¬
rovniki okrcali, da ne gredo skupaj z obramboslovci in da je tudi način mirovne
vzgoje povsem drugačen po obliki in vsebini. Predvsem pa vsebin obeh vrst ne
morejo poučevati isti ljudje. V odmoru sva se pogovarjala z g. S. Šorlijem, ki je o
planetarni vzgoji napisal knjigo. Strinjal se je s tem, da pričnejo ponujati svoj pro¬
gram v izbirnem delu srednješolskih programov in da ne gredo v šolstvo frontal¬
no, saj za kaj takega nimajo niti programa niti ljudi.

Od referentov, ki so nastopili pred razpravo, sta me posebej razočarala dr. Dar¬
ko Štrajn, direktor Pedagoškega inštituta, in dr. Anton Grizold, predstojnik kate¬
dre za obramboslovje. Čeprav sta se oba zgražala nad nastopom obramboslovcev
in njihovim nasiljem in zahtevami za predmet in da sta imela v odmoru v razgovo¬
ru z mano povsem odklonilno stališče do takega pristopa, sta predlagani predmet
v bistvu podprla. Dr. Štrajn je predlagal, da se v primeru, da se ga uvede, opravi
tudi ustrezna evalvacija. Njegov inštitut bi jo bil po njegovih besedah pripravljen
opraviti. V sili hudič pač žre muhe, pa tudi dr. Grizolda sem razumel. Klan je pač
klan ali vrana vrani ne izkljuje oči.

K razpravi sem se prijavil takoj za dr. Lazarinijem, saj sva se dogovorila, naj

263

najini mnenji sliši tudi minister dr. Vencelj, ki je prišel na razpravo po kosilu, nas
lepo pozdravil in nam zaželel strokovno delo. Ni pa dal niti besede podpore eni ali
drugi strani. Dr. Lazarini je v kratki razpravi še potenciral svoj odpor proti obram¬
boslovcem in povzročil viden odpor med nasprotniki. Moj nastop je bil sestavljen
iz dveh delov. V prvem sem bil razmeroma oseben in zahteval, naj se da v zapis¬
nik, da sem bil glavni krivec za odstranitev obrambe in zaščite iz šol, kot so mi to
očitali obramboslovci. Na kratko sem tudi ocenil celotno akcijo kot poskus grož¬
nje, političnega pritiska in delovanja za mojim hrbtom, pri čemer sem posebej
omenil vlogo svetovalca Zavoda J. Hamlerja. Jasno sem tudi napovedal najino raz¬
družitev (ta izraz je bil takrat zelo v modi v političnih krogih v Sloveniji). V dru¬
gem delu sem razložil strokovne rešitve in našo vizijo in ocenil, da gre pri analizi,
ki jo je opravil J. Hamler, za načrtno sabotažo, saj je analizo opravil v oktobru, ko
večina šol s temi vsebinami še ni začela, saj niti ni imela od Hamlerja potrebnih
navodil. J. Kacinu sem tudi omenil, da v šolstvu pripravljamo strokovne predloge
in da zato ni nobenega razloga in tudi ne možnosti, da bi nam pripeljal kakega
pedagoškega Sachsa, ki nas bo učil osnov, kot so to storili ekonomistom. Zaradi ta¬
kih dejanj je namreč potem odstopil podpredsednik vlade dr. Mencinger. Kacin je
seveda takoj repliciral, da smo na strokovnem srečanju in da naj osebne stvari in
občutke pustimo ob strani, vendar je dobil njegov nastop počasi drug ton. Osebno
sem ocenil, da mu je bistveno upadel začetni napuh in samozaverovanost. Omenil
je tudi, da obrambe in zaščite nisem ukinil jaz, ampak ustrezni organi. To sem se¬
veda takoj izkoristil ob nagovoru povezovalca razprave, ki je rekel, da je bila zgo¬
dovina neizprosna do tistih, ki so kaj ukinjali.

Po nekaterih razpravah se je vnela kar bogata diskusija, vedno bolj pa je bilo
jasno, da ni strokovnih argumentov za nov predmet, ampak da bo treba bolj na¬
tanko razdelati kako in kaj v šole. Posebej me je ob koncu veselilo, ko je J. Kacin
omenil, da so to vsebine, ki jih lahko učijo družboslovci in s tem odprl tudi proti
svojemu lobiju marsikatere nove poti.

Ob koncu smo se kar prijateljsko razšli in gospodu Kacinu sem zaželel veliko
uspešnega dela na mestu ministra za informiranje, ki ga je zasedel pet dni po tem
posvetu.

V maju je nemirni J. Hamler napisal poslanico predsedstvu vlade o neurejenem
stanju na področju obrambne in ne vem še kakšne vzgoje v šolstvu, nakar sem jo
v grozo kolegov iz kolegija vrgel v koš. Na razgovoru z g. Hamlerjem (poklical sem
ga in mu predlagal, da zapusti Zavod in gre v službo k ministru Janši, ker pač na
Zavodu ne bo mogel razvijati nobene vojaške doktrine), mi je le-ta grozil, da bodo
že drugi odpravili mojo nepopustljivost do obramboslovcev.

V tem času je bilo več člankov in polemik o problemu obramboslovja v časopis¬
ju. K razpravi je pripomogel pronicljivi prof. dr. Silvo Kristan s prispevkom v so¬
botni prilogi Dela, kjer je med drugim zapisal: In učitelj, ki letos še poučuje ubijan¬
je, bo poslej poučeval kulturo miru in nenasilja!?  Kot na večino člankov dr. Kristana
je bilo tudi na tega pričakovati burne odzive. In res ni bilo treba dolgo čakati.

Posebno je bil čustven odziv bralke Zorice Bukinec, dipl. obramboslovke (ta¬
krat smo vojakinjam rekli Lidije), ki je menila, da je trditev, da znajo obrambo¬
slovci le ubijati, napačna, in naštela katere vse izpite mora opraviti obramboslovec

264

v osmih semestrih. Ker bodo zadeve zanimive tudi za širši krog bralcev, jih tu na¬
vajam. Sociologija, politologija, komunikologija, filozofija, socialna in politična
psihologija, javna uprava, mednarodni odnosi z mednarodnim vojaškim pravom,
vojaška strategija, antropologija, etiologija ogroženosti, pedagogika, andragogika
in še mnoge druge. Zaradi izredno obsežne izobrazbe so obramboslovce imenovali
v drugih krogih tudi intelektualni »Ramboti«.

Zelo obsežno pa se je o zadevi oglašala mag. Ljubica Jelušič. Vmes je bila tudi
kaka zelo ljubka misel kot npr. ta: Nenazadnje pa še to, če kdo lahko trdi (Kristan
namreč), da se srednješolci lahko posiljujejo s tovrstnimi temami nekaj mesecev pred od¬
hodom na služenje vojaškega roka, potem je skoraj gotovo, da so srednješolke z njimi (če
so sploh izvedene v svoji najbolj odvratni inačici) posiljene zadnjič v življenju.  V Dnev¬
niku (14.5.1990) je mag. Jelušičeva objavila članek z naslovom Sta obramba in
zaščita res pravi sovražnik?  s podnaslovom Kritiki nekdanjih »napadov na JLA«
izgubljajo pravega naslovnika  in nadnaslovom Boj proti ideologizaciji, marksizaciji in
militarizaciji slovenskih šol je preživetvena tema številnih državnih funkcionarjev.

V članku je tudi zanimiv stavek: Marksizem, pravijo, odhaja iz šol. Na ameriških
univerzah je menda ravnokar v modi ustanavljati katedre za marksistične študije.

Zadnja tretjina borbe za odpravo vojske iz slovenske šole se je že bližala in sicer
kmalu po končani vojni v Sloveniji.

V začetku septembra sem dobil vabilo na sejo skupščinske komisije za obram¬
bo, ki jo je vodil moj znanec in funkcionar iz mladinskih let Ivan Kuhar. Glavni
del seje je predstavljala zahteva, da se uvede predmet obramboslovje in mirovna
vzgoja. Gradivo za sejo pa je bil traktat J. Hamlerja in drugo pisanje obramboslov¬
cev. Komisiji sem napisal pismo z znano zgodbo, da so vsebine na različne načine
že vključene, da pa predmeta ne bo. Kako gre stvar v šole, je zadeva šolske stroke,
ne pa ministrstva za obrambo ali skupščine. Komisiji pa sem tudi vrgel kost, naj
povedo, kaj želijo, da dijaki slišijo, oz. se naučijo v šoli.

Ker tega seveda niso vedeli oz. skupščine te malenkosti niso zanimale, nisem
dobil po dveh letih nobenega konkretnega predloga. Pa saj ga tudi nisem pričako¬
val niti rabil. Že itak je bilo preveč vsega v šoli, na TV pa je bila itak sama vojna
in pobijanje. Snovi za sovraštvo do vsega tega in informiranja tudi za mlade dovolj
in preveč.

Naslednji dan po seji me je prosila za intervju Meta Roglič iz Neodvisnega
Dnevnika na temo vojske in šolstva. V Dnevniku je nato izšel članek-intervju z
naslovom Orožja v šolo ne bomo vlačili,  Dnevnik 26.9.1991. V tem članku sem tudi
omenil, da niti slučajno ne bomo v šolo spravljali česarkoli v zvezi z vojsko. Čla¬
nek je naletel kar na dober odmev v javnosti, povzročil tudi precej razburjenja v
nekaterih krogih, meni pa prinesel civilno tožbo, ki jo je proti meni sprožil J.
Hamler, ker se mu nisem hotel opravičiti. Še v oktobru 1991 se v Sloveniji tudi
najvišji nivoji niso sprijaznili s tem, da obramboslovja ni več. O tem priča poročilo
komisije za obrambo Skupščine R Slovenije:

265

SKUPŠČINA
REPUBLIKE SLOVENIJE

Komisija za obrambo

številka: 600-01/89-1/53
Ljubljana, 10.10.1991

k Predlogu predmetne izvedbe vsebine iz obramboslovja in vzgoje
za mir

Komisija za obrambo je dne, 24. septembra 1991 obravnavala
Predlog predmetne izvedbe vsebin iz obramboslovja in vzgoje za
mi r.

Pa končani obravnavi je komisija sprejela naslednje ugotovitve in
sklepe:

- Komisija za obramba je obravnavala predlog učnega načrta za
obramboslovje in vzgojo za mir kot zainteresirano delovno
telo Skupščine Republike Slovenije;

- Glede na različna mnenja, staliSča in ocene pristojnih
ministrstev, Zavoda za Šolstvo in Šport, FSPN - Katedre za
obramboslovje, Delovne skupine za pripravo gradiva in
razprave na seji, je komisija sprejela sklep, da predlaga
Strokovnemu svetu za vzgojo in izobraževanje Republike
Slovenije, da ponovna obravnava in se opredeli do predloga
učnega načrta obramboslovja in vzgoje za mir;

- Komisija predlaga Odboru Skupščine Republike Slovenije za
vzgojo in izobraževanje, ter telesno kulturo, da kot matično
delavno telo obravnava gradivo o predmetu obramboslovja in
vzgoje za mir in se do njega opredeli;

- Komisija ugotavlja, da je sprejemljiv predlog Ministrstva za
obrambo glede ustanovitve nevtralne, strokovna—raziskoval ne
skupine, ki naj bi v določenem obdobju spremljala, proučevala
in izdelala predlog uvedbe predmeta obramboslovja in vzgoje
za mir na srednjih Šolah;

- Komisija za obrambo bo ponovno obravnavala predlog učnega
načrta, ko bo pridobila mnenja od omenjenih organov in se bo
da njega opredelila v skladu s programom nacionalane varnosti
Republike Slovenije.

- Ministrstvu za obrambo

- Odboru Skupščine RS za vzgojo in
izobraževanje, ter telesno kulturo

- Strokovnemu svetu za vzgojo in
izobraževanje Republike Slovenije

Poroči 1 o

Predsedni k

V vednost:

- Ministrstvu za Šolstvo in šport

266

Ker so mi obramboslovci grozili z ministrom Janšo in še drugimi višjimi in¬
stancami, sem zadevo osebno preveril pri ministru J. Janši, ki mi je razložil neka¬
tere zadeve in vizije, ki so civilno zaščito ločevale od vojske, in s tem tudi potrdil,
da je moje ravnanje ne samo v redu po civilizacijskih kriterijih, ampak tudi po pla¬
nih obrambe.

Že dolgo po odhodu z Zavoda me je sodišče po več obravnavah oprostilo ob¬
tožb in krivde. Ker je šlo za civilno tožbo, podrobnosti s sojenja niso pomembne,
je pa zanimiv podatek, da so iz zapisnika izpustili pričanja, po katerih je bilo jasno,
da so pri pripravi novega koncepta vojske v šolah sodelovali tudi pripadniki
vojaških in policijskih specialnih služb.

Za razumevanje teh problemov je treba vedeti, da je bila v času teh dogodkov
pred vrati vojna in so številne aktivnosti že kazale nanjo, zato je bilo veliko ljudi
prepričanih, da je vojska v šolah ne samo potrebna, ampak celo nujna. Po končani
desetdnevni vojni pa se je »nivo« zahtev vojske zelo dvignil, njeni predstavniki so
želeli intenzivno poseči v življenje Slovenije.

Vojska se je obnašala zelo samozavestno in oblastno in zavzemala vojaške ob¬
jekte in stanovanja po celi Sloveniji brez večjega posluha za civilne želje, zaradi če¬
sar smo večkrat prišli navzkriž. Šele leta 1994 so vojsko približno spravili v njene
okvire.

267

268

v

ŠPORTNI ODDELKI IN
VEČ ŠPORTA V ŠOLAH

Šport šteje po mojem mnenju med najpomembnejše sestavine šolskega dela in je
najboljši kazalec dobrega ali slabega dela vodstva šole. Na srečanjih, ki sem jih
imel z ravnatelji in učitelji športne vzgoje, sem večkrat ponavljal parole kot: Šola,
ki nima športa, je zanič. Ravnatelj brez dobre športne ekipe ne more biti uspešen ravnatelj.
Kako naj bo šola brez lastne športne identitete? Zakaj pa mislite, da v ZDA podpirajo
šport, saj so vendarle v ljudeh, ki so zdravi in nabiti z energijo, kvalitete, ki jih ta svet
potrebuje  ipd.

... zato pa je na dvorišču dovoljeno kajenje.

269

Foloarhiv Dela

Moj osnovni namen je bil prepričati ravnatelje in učitelje, da morajo razvijati
športno dejavnost na svoji šoli in skrbeti za mlade, kajti udejstvovanje na področju
športa šoli prinese veliko dobrega in zdravega.

Kasneje, v letu 1994, sem bil tudi med pobudniki slovenskega košarkarskega
prvenstva za osnovne in srednje šole (SKL), za katerega verjamem, da bo v
kratkem postal najbolj množična, gledana in odmevna športno-družabna in kul¬
turna prireditev v Sloveniji.

Nismo pa seveda delali samo na deklarativni ravni, ampak smo se lotili izdela¬
ve strokovnih podlag za športno dejavnost v slovenskih šolah in spodbujanja raz¬
ličnih dejavnosti.

Imel sem srečo, da je oddelek za šport na Zavodu vodil moj prijatelj iz atletskih
let v Olimpiji, takrat odličen šprinter (10,5 s na 100 m) in državni reprezentant v
ragbiju mag. Aco Cankar, za publiciranje pa je skrbel Niko Slana, tudi dolgoletni
znanec in prijatelj iz mojih športnih časov. V strokovnem svetu sva odlično sode¬
lovala z dr. Jankom Strelom s Fakultete za šport (kasneje je postal državni sekre¬
tar za šport), pa tudi predsednik strokovnega sveta dr. Franc Lazarini je bil izjem¬
no naklonjen športu in navdušen košarkar. Vodstvo Zavoda za šolstvo je bilo zelo
športno poznavalsko, saj je bil moj namestnik Jože Prelog predsednik Železničar¬
skega športnega društva Ljubljana, pomočnik Stane Jeraj pa dolgoletni predsed¬
nik košarkarskih sodnikov Jugoslavije in mednarodni sodnik.

Naj omenim tudi veliko podporo športu pri ministrih. Dr. Ludvik Horvat (se¬
daj med drugim tudi predavatelj športne psihologije na Fakulteti za šport) je bil
včasih vrhunski nogometaš, dr. Peter Vencelj je bil ljubitelj planinstva, njegova
hčerka pa vrhunska plezalka, pa tudi kasnejši minister dr. Slavko Gaber, takrat
član strokovnega sveta, je bil kvaliteten atlet.

Program smo zastavili v več smereh. Prva naloga je bila uvesti več športa v šole,
in to v redno urno obveznost in v izbirni del. Cilj, ki smo si ga zastavili in upam,
da ga bo uspelo naslednji generacijam doseči, je bil, naj bi imel vsak učenec vsak
dan vsaj eno uro organiziranega ukvarjanja s športom, tako da bi ob koncu sred¬
njega šolanja v taki meri obvladal eno ali dve športni diciplini, da bi se lahko z
njima aktivno ukvarjal.

Uvedli smo tri ure športne vzgoje v gimnazije in pripravili podoben sklep za
druge srednje šole in v okviru izbirnih vsebin v srednji šoli omogočili, da lahko
vsak dijak izbere eno uro športa na dan, tisti, ki se ukvarjajo s tekmovalnim špor¬
tom, pa imajo možnost izbrati tudi do več ur v zadnjih dveh letnikih srednje šole.
Že leta 1990 smo začeli šole vzpodbujati, naj odpro telovadnice v soboto in nedeljo
in jih dajo na razpolago mladim za rekreacijo. Pri uvajanju tretje ure športa v šole
se je spet pokazal odpor številnih ravnateljev in učiteljev športne vzgoje, češ da je
nimajo kje izvajati. Pa so kmalu ugotovili, da se da določene aktivnosti izvesti v
bližnjem bazenu, dvorani, trim kabinetu, v gozdu ipd. Obenem pa je bila to tudi
prisila za akcijo izgradnje novih telovadnic.

V osnovni šoli smo podpirali razmah šole v naravi in izdelali predlog, da se ta
izvede tudi v srednji šoli. Z izgradnjo centrov za obšolske dejavnosti se je po letu
1993 začela tudi ta dejavnost zelo širiti. Vodi pa jo zelo dobro Janko Hamler, ki je
našel svoje področje za uspešno delo.

270

Podpirali smo športne oddelke v osnovni šoli, kjer so včasih iskali tudi neprave
poti, predvsem tiste z usmerjanjem mladih v gimnastiko, kjer je delal škodo pro¬
jekt Gimnastične zveze Slovenije, saj je imel namen selekcionirati, nato pa natre-
nirati čimveč malih telovadk in telovadcev. Projekt je vodil Janez Matoh, danes
visok funkcionar v Olimpijskem komiteju Slovenije, na šoli v Štepanjskem nase¬
lju pa pomočnica ravnateljice prof. Maja Žugelj, ki sem jo poznal še iz let, ko je bi¬
la vrhunska tekmovalka v gimnastiki. Danes je ravnateljica osnovne šole v Šte¬
panjskem naselju in je bistveno spremenila prvotni gimnastični koncept športnih
oddelkov, ga razširila skoraj na vso šolo in lahko rečem, da že predstavlja model,
kakšna naj bo dobra šola, prežeta s športom.

Osebno sem bil in sem zelo proti športom, ki so mlade gnali do nezavesti in do
vrhunskih rezultatov pri 16. letih ter delali športne veterane pri 17. letih. Zelo do¬
bro sem poznal sisteme in načine dela v državah vzhodnega bloka, saj sem bil kot
trener vrhunskih atletov veliko v tujini in tudi v stiku s športniki in trenerji. Pod¬
piral sem športe, kjer se dosežejo vrhunski rezultati v zreli življenjski dobi in ki
pomenijo za večino predvsem veselje in radost. Trendi so se na srečo v zadnjih le¬
tih obrnili in tako tekmovalci tudi v plavanju in gimnastiki dosegajo vrhunske re¬
zultate nekaj let kasneje kot pred leti.

Ravno omenjeni gimnastični projekt je pozvročil nekajletno zavoro v uvajanju
športnih oddelkov v osnovno šolo, v srednji šoli pa so imeli negativen odnos do
športnih odelkov zaradi slabega dela teh oddelkov na gimnaziji v Škofji Loki, kjer
je smučarska zveza formalno rabila srednjo šolo, nikoli pa je ni zanimalo, kako in
če jo bodo tekmovalci končali in kaj bo z njimi po končani karieri. Na žalost je
stanje pri mladih smučarjih še sedaj enako.

Leta 1990 je bil na Bledu posvet športnih pedagogov, kjer so opozorili na šte¬
vilne probleme, ki se tudi pri nas pojavljajo s prihodom vrhunskega športa in nači¬
na treniranja. Smučanju se je pridružil tudi tenis in ambiciozni starši so silovito
pritiskali na šolski sistem, naj na določen način poskrbi za otroke.

Na srečanju je prof. Fakultete za šport dr. Silvo Kristan zelo plastično razložil
razliko med športnimi oddelki v srednji in osnovni šoli. Svoja razmišljanja je tudi
zapisal v Delu 29.10.1990 pod naslovom Dvomi o športnih razredih v osnovni šoli.
Med športnimi razredi v osnovni šoli in športnimi razredi v srednji šoli je
velika razlika.

Temeljni namen športnega razreda v srednji šoli je ta, da se s prilagoje¬
nim vzgojno-izobraževalnim režimom pomaga mladim ljudem, ki so se v
življenju odločili za trnovo pot športne ustvarjalnosti, da vendarle uspešno
končajo tudi srednjo šolo. Športni razredi v srednji šoli imajo torej humano
poslanstvo.

Temeljni namen športnih razredov že kar ob vstopu v srednjo šolo je še
ta, da z zavestno, načrtnp in znanstveno podprto selekcijo motorično najbolj
nadarjenih otrok že v najbolj zgodnjih letih odkrijemo prihodnje agonistično
usmerjene športnike in prihodnje športne zvezde v tej ali oni športni zvrsti.

Če je kaj resnice na filozofski tezi o žrtvovanju in če smo pri tem še nekoli¬
ko kruti, lahko rečemo, daje temeljni namen športnih razredov v prvih raz¬
redih osnovne šole s pomočjo tehnologije, ki jo je postavila znanost, iskati in

271

kar najbolj zgodaj odkrivati žrtve. Takšna dejanja pa seveda izgubljajo
atribut humanosti.

S šolskim letom 1990/91 smo uvedli eksperimentalne športne oddelke na Gimna¬
ziji Šentvid - enega atletskega in enega mešanega (na lokaciji v Srednji železničar¬
ski šoli v Šiški), in po en športni razred na II. Gimnaziji v Mariboru in Gimnaziji
v Celju. Prvi ravnatelji teh oddelkov so bili Jure Grgurevič - Šentvid, Ivan Lo¬
renčič - Maribor in Jože Zupančič - Celje. Športni vodje programa pa so bivši od¬
lični atleti in moji dobri kolegi iz časov dela v atletiki - Jure Novak - Ljubljana,
Breda Lorenci - Maribor in Aljana Kovač - Celje. V Ljubljani se je sčasoma izob¬
likovala samostojna Gimnazija Šiška s športnimi oddelki, ravnateljevanje pa je
uspešno prevzel moj prijatelj in sopomočnik z bežigrajske gimnazije prof. Miha
Verbec. Ta šola je v zelo kratkem času postala zelo uveljavljena in želena ljubljan¬
ska gimnazija. K temu je vsaj malo pomagala tudi to, da smo vzpostavili tesno
sodelovanje med Gimnazijama Šiška in Bežigrad in izmenjavali izkušnje, učitelje
in tehnologijo.

Atletinje Gimnazije Šiška  - druge na svetovnem srednješolskem
atletskem prvenstvu leta 1993 z ravnateljem Miho Verbcem
in predsednikom IS občine Šiška Petrom Zuletom.

272

Fotoarhiv Dela

Veliko sem se osebno angažiral pri teh oddelkih, največ pa je gotovo naredil
zanje dr. Ludvik Horvat, v času svojega ministrovanja, ko so ti oddelki nastali.
Vodil je tudi enega od delov evalvacije, bil je predsednik sveta staršev na šoli v
Šentvidu (kasneje v Šiški) in pobudnik številnih akcij v zvezi s temi šolami. Od
dr. Horvata sem leta 1994 prevzel mesto predsednika sveta staršev in tako pos¬
kušam pomagati pri razvoju te šole, ki bo verjetno in sčasoma postala vrhunski
športni koledž.

Že prva vpisana generacija je bila šolsko in športno zelo uspešna. Najboljša je
bila Katja Koren iz Maribora, dobitnica bronaste olimpijske medalje v smučanju,
odlična je tudi Tina Vukasovič, v Ljubljani pa sta bila najboljša Polona Čehovin
(namizni tenis) in Boštjan Horvat (atletika). Na žalost je celjski oddelek kasneje
zamrl, pojavile pa so se želje po novih oddelkih v drugih šolah in prepričan sem,
da bo novi nacionalni program športu in mladim prinesel še več možnosti.

Mag. Aco Cankar, vodja ekipe športnih pedagogov na Zavodu, je skupaj s kole¬
gi v hiši in zunanjimi sodelavci pripravil Koncepcijo in strategijo športne vzgoje v
Sloveniji  (Zavod R Slovenije za šolstvo in šport, 1991) s temeljnim motom: Šport
je prvina kakovosti življenja.

Zelo vzpodbudno je bilo tudi to, da je investicijska skupina Ministrstva za
šolstvo in šport pod vodstvom neutrudnega Nika Žibreta in ob asistenci Marine
Cankar, Tedija Moharja in Janeza Laha pripravila in izvajala projekt telovadnic ob
šolah, med katere je spadal zelo velik projekt - telovadnica ob vsaki srednji šoli v
Sloveniji. Ključno pri tem projektu pa je bilo tudi to, da so sprejeli našo pobudo
in zahtevo, naj delajo dvorane tudi s prostorom za gledalce, tako da bodo v njih
lahko tudi tekmovanja, ki bodo poživila šolsko življenje. Počasi pa se realizira tudi
naš takratni predlog, naj vsaka šola dobi plačanega tudi enega ali dva trenerja, pro¬
fesorja športne vzgoje, ki bosta vodila šolske ekipe. S tem se bo počasi šport selil v
šole in veliko pridobil na razširjenosti in popularnosti, vrhunski šport pa bo imel
več časa in sredstev za opravljanje svojega poslanstva.

Upam tudi, da bo v življenje spravljen projekt, po katerem bodo že obstoječe
šolske telovadnice brez prostora za gledalce ustrezno razširili. Ne smemo namreč
pozabiti, da šolska tekmovanja vzpodbudijo še številne druge aktivnosti na šolah
kot plesne skupine, organizatorje, sodnike, foto, video in novinarske krožke idr. Z
organizacijo takšnih tekmovanj pa je mogoče dobiti tudi sponzorje, katerih pri¬
spevki se usmerijo v športne aktvnosti na šoli.

273

UČBENIKI - PROBLEMI Z
ZALOŽBAMI

Učbeniki so bili in verjetno tudi bodo glavna šolska tema v avgustu in prvi teden
šole v septembru. 11 mesecev pa se nanje nihče od odgovornih ne spomni. Temelj¬
ni problem učbenikov v Sloveniji je ta, da imajo učenci in učitelj isti učbenik, čes-
to pa ga oboji ali samo učenci tudi nimajo ali pa je fotokopiran. Učitelj praviloma
nima svojih navodil, kako uporabljati učbenik, niti kakšnega dodatnega gradiva za
pouk, zato se praviloma trudi, da vsebinam učbenika kaj doda, da bi izpadel malo
bolj razgledan in pameten kot učenci.

Problem ob koncu usmerjenega izobraževanja je bil tudi v tem, da so izdali
ogromno učbenikov (prek 400 naslovov), ker so izumili več vrst vsakega predme¬
ta, npr. kemijo za naravoslovce, kemijo za družboslovce, kemijo za zdravstvene šo¬
le, kemijo za kuharje ipd., namesto da bi za vsako področje naredili eno knjigo, pa
tisto kvalitetno, lepo, zanimivo in dostopno mladim. Učiteljem pa bi v njihovih
navodilih oz. v katalogih označili, kaj na učenci znajo. Samo v letu 1990 so natis¬
kali 37 novih učbenikov in jih 125 ponatisnili v ogromni količini prek 1 milijon
izvodov. Zaradi ogromne količine knjig, ki naj bi bile čimbolj poceni, je država tis¬
kala cenene in grde učbenike.

275

Demokracija je v Slovenijo prinesla padec standarda, manj subvencij, dražje
učbenike in s tem težave za starše in šolske oblasti.

Naj navedem nekaj naslovov časopisnih člankov iz leta 1990. Učbeniki v
primežu med politiko in komercialo,  Drago Medved, Delo, 24.8.1990; Starši spet tečejo
maraton,  Zdenko Kodrič, Večer, 31.8.1990, Založniki: Ne bomo črni Peter,  Ranka
Ivelja, Dnevnik, 21.8.1990 in 5 cadillaci ali kripami do znanja?  Ranka Ivelja,
Dnevnik, 31.8.1990. Tudi članek Učbeniki med pluralizmom in anarhijo  prej omen¬
jene avtorice je že v naslovu povedal skoraj vse.

Posebej so bili novinarji gorki propagandnim akcijam Državne založbe Slove¬
nije, ki je za prodajo učbenikov pripravila prave marketinške akcije, ki naj bi pre¬
več stale. Po drugi strani pa se je učbenik končno pojavil na našem trgu kot nekaj
pomembnega, saj je bilo o njem slišati vsak dan na TV, po radiu, v časopisih.
Izdelan je bil tudi zelo lep prospekt. Skratka tako, kot to vidimo v tujini. So pa
zato novinarji kar lepo pisali o prvem učbeniku iz Avstrije: Slišim, vidim, pišem  (1,
2), ki ga je izdala Mohorjeva založba v Celovcu. Slo je za gradivo v slovenskem
jeziku za učenje branja in pisanja. »Našim« avtorjem se je zadeva malo pokadila,
pa tudi med učitelji se knjiga ni preveč prijela.

Iz člankov je bilo moč razbrati naslednje: Starši, ki so kupili knjige prek akci¬
je Modri Janez, so knjige dobili, drugi pa tečejo od knjigarne in bolj ali manj ne¬
uspešno iščejo knjige, ker jih ni. Cesto se zgodi, da v knjigarni prodajo napačne
knjige. To velja za osnovne šole. V srednjih dijaki počakajo do prvih dni pouka, ko
jim učitelji povedo, kaj sploh potrebujejo. In potem imajo starši še drugi maraton.
Takšne anarhije, kot je bila leta 1990 pri učbenikih, še ni bilo.

Ranka Ivelja je v svojem članku zapisala: Neki ameriški založnik je nekoč dejal,
da so učbeniki prevozno sredstvo na poti do znanja in da si ameriški otroci zaslužijo naj¬
manj kadilak. In pri nas? Če vemo, pri koliko predmetih si morajo naši otroci pisati uč¬
benik sami (po duhamornem narekovanju učiteljev) in koliko je »obveznih « učbenikov, ki
so uporabni le za podstavek cvetličnim lončkom, potem ni pretiran sklep, da se naše  » bo¬
gastvo« v obljubljeno deželo vozi s kripami, katerim povrhu manjkajo posamezni deli.

Splošna ugotovitev je tudi bila, da so popolnoma nedodelana pravila igre in
razmerja med Ministrstvom, Zavodom in založbami. Ni bilo ustrezne zakonoda¬
je, pravilnikov in dogovorov. Še tistega, kartelnega, sva z ministrom dr. Vencljem
strgala vpričo predstavnikov založb. Pojavljale so se namreč nove založbe, ideje po
več učbenikih za določen predmet ipd. Svoje pa je naredil tudi pluralizem in pre¬
bujajoče se podjetništvo. Leta 1990 je bilo v Sloveniji 7 založnikov, leta 1995 pa jih
je že okrog 100.

Na področju učbenikov velja nekaj starih resnic. Na ceno učbenika vplivajo
stroški priprave, proizvodnje, financiranja in upravno-prodajna režija. Zadnji dve
postavki sta v nestabilnih sistemih, kot je naš bil (in je morda še?), ključni za ob¬
likovanje cene. <

Država trdi, da je trg dovolj velik, da je mogoče prodati veliko, večino in sko¬
raj določeno količino učbenikov. Če vemo, da je npr. prvošolčkov 26.000 in da
bodo vsi dobili novo vsaj prvo branje, je to skoraj res. Država tudi trdi, da so učbe¬
niki v velikih nakladah tako dober posel, da založbe lahko pokrijejo iz dobička tu¬
di nekaj učbenikov z manj naklade.

276

Založbe seveda trdijo, da to ni res. Da za večino knjig ne morejo oceniti proda¬
je, da zato delajo ponatise (v tistem času, ko knjig ni, jih pa starši že fotokopirajo),
ki so dražji, se sklicujejo na draga obratna sredstva in inflacijo. V letih pred osvo¬
boditvijo je bila ta res grozljiva, sedaj pa to ni resen izgovor.

Država pa mora zagotoviti pogoje, da začno založbe v konkurenčnem smislu
same iskati, ugotavljati in zagotavljati svoj trg in to z nenehnim strokovnim de¬
lom, iskanjem novih rešitev, sodelovanjem z učitelji in starši, različnimi promoci¬
jami idr.

Država založbam vedno očita dobiček, te pa jim v postsocialističnih državah
razlagajo, da je pač dobiček osnovno vodilo njihovega napora. Zato država kmalu
začne meniti, da bo učbenike raje pripravljala in tiskala sama, ker bodo cenejši in
ob tem pozablja všteti v ceno učbenika vso togo državno birokracijo, ki je plačana
iz proračuna. Predvsem pa državni uradniki nimajo posebnega zagona za delo,
posebno ne za izdajo učbenikov, ker s tem svoje delo izpostavljajo javnosti, svoje,
sicer ne preveč dobre in sigurne plače pa nevarnosti. Zato se raje odločijo za var¬
nost svojih plač in za subvencioniranje učbenikov, še raje pa za nadzor nad potr¬
jevanjem cen.

Ključno pa seveda je, ali ima država interes, da so učbeniki kvalitetni in do¬
stopni vsem mladim, da je primerna cena ali pa si jih je mogoče izposoditi. Po¬
membno je, da učenci, dijaki in študentje ugotovijo (to pa ugotovijo tako, da v ča¬
su šolanja in strokovnega dela to rabijo), da so učbeniki pomemben del študijske
literature mladih in da morajo skupaj z drugimi knjigami, leksikoni, CD, progra¬
mi, računalniškimi bazami ipd. tvoriti del osnovne domače priročne knjižnice.

Zavod je imel posebno mesto in interes pri pripravi učbenikov. V hiši smo na¬
mreč imeli zelo močan oddelek za učbenike, ki ga je vodila Majda Zavašnikova, v
njem pa je bilo okrog 20 delavcev in nekaj sto zunanjih sodelavcev. Oddelek je vo¬
dil celoten pregled nad stanjem in potrebami, razpisoval učbenike in jih večinoma
tudi pripravil do prenosa v založbo oz. celo tiskarno. V založbi so gradivo prevzeli
uredniki, ga malo dodelali in v knjigi sploh niso omenili Zavodovih sodelavcev, ki
so posel praktično opravili sami. To je Zavodove sodelavce pričelo navajati na mi¬
sel, da bi knjige lahko dokončali sami in naj bi jih Zavod tudi založil. Kar pa je
bilo seveda skregano z logiko, obenem pa tudi dumpinški pristop, saj bi država za
nekatere učbenike plačala delo, za druge pa bi ga morale same založbe. Zato je bil
na Zavodu seveda velik halo, ko sem sodelavcem prepovedal pripravljati učbenike,
češ da je to stvar založb in jih usmeril na pripravo sistemskih rešitev, koordinaci¬
jo ter pripravo strokovnih podlag za razpise (izdelavo tako imenovane rdeče niti).

Kasneje sem tudi ugotovili, da je bilo sodelovanje z založbami pomemben vir
dohodka za Zavodove delavce, ki so jim založbe izplačevale različne honorarje, oz.
so jih vključile na razne načine v projekte. To pa je bilo spet monopoliziranje dela,
kar je za državne uslužbence prepovedano.

Koncept, ki sem ga zagovarjal, je bil naslednji. Zavod mora poznati stanje v šol¬
stvu, spremljati spremembe v programih, usmeritve v svetu, definirati cilje pred¬
meta idr. in nato za posamezna področja pripraviti gradivo za razpis za posamezni
učbenik. To gradivo nato založbe dobijo ali odkupijo in potem pripravijo razpis ter
izpeljejo izdelavo učbenika do konca. Opravijo naj tudi svojo interno recenzijo.

277

Učbenik lahko pošljejo v potrditev ustrezni komisiji ali pa tudi ne, ga nato proda¬
jajo, evalvirajo prek mreže učiteljev, dopolnjujejo ipd. Zato morajo imeti založbe
svoje urednike in ne več »zlorabljati« Zavodovih ter se specializirati za določena
področja. Učitelji so dovolj avtonomni, da se odločajo, kateri učbenik bodo pri¬
poročili učencem. Interes države je sodelovanje z učitelji ter spremljanje in izbolj¬
ševanje učbenikov ter priprava dodatnih gradiv. Od tega namreč živijo.

Država lahko sodeluje tudi pri odobritvi cene, v kolikor se vključi v sofinan¬
ciranje. Sofinanciran je države je treba zelo natančno definirati, ker sicer lahko pri¬
haja do zlorab oz. poseganja v konkurenčnost na trgu. Posebej pa država lahko po¬
stavlja finančne pogoje, če namerava odkupiti za šolstvo večje količine knjig. Dr¬
žava mora poskrbeti za pravila glede sponzorstva in drugih oblik sodelovanja pod¬
jetij pri učbenikih in objavljanja različnih reklamnih sporočil.

Znanje učencev in dijakov država preverja z eksternim preverjanjem, ki daje
tudi založnikom določene informacije o kvaliteti njihovih izdelkov. Za povečanje
konkurence sem predlagal tudi prevod nekaterih tujih učbenikov, kar je spet
povzročilo preplah in odpor med domačimi strokovnjaki. Kljub temu smo uspeli
uvesti v Slovenijo kar nekaj tujih učbenikov (Filozofija, Sociologija, kup učbeni¬
kov za tuje jezike), dodatnih učbenikov za naravoslovje, gradiva za druge predme¬
te itd,

Ta koncept čistih računov, ki je omejil prelivanje sredstev, je tudi povzročil us¬
tanavljanje številnih manjših založb, v velikih založbah pa so v okviru modnega
trenda ustanavljanja profitnih centrov začeli ustanavljati oddelke za učbenike in
kmalu vsi skupaj ugotovili, da besedo »profitni« lahko črtajo s teh oddelkov, ker
jih je država pritisnila s cenami.

Ob tem pa, ko sem Zavod razrešil funkcije na področju učbenikov, sem dosegel,
da se je pospešila dejavnost na področju priprave gradiva za učitelje. Slo je za
manjše naklade, specializirana gradiva, ki so bila izdelana po dostopni ceni ravno
zaradi subvencij države v plačilu zaposlenih, prostorov in tudi delnem subven¬
cioniranju avtorskih honorarjev. Pod vodstvom Tineta Logarja se je dejavnost Za¬
voda zelo razmahnila in tako smo v letu 1991 izdali 166 del v skupaj 192.500 izvo¬
dih (od tega 65 priročnikov za delavce v šolah). Izdali pa smo tudi 27 ponatisov -
13.900 izvodov. Leta 1992 smo izdali 204 dela v skupni nakladi 229.500 izvodov in
60 ponatisov v 26.500 izvodih. Skupaj je izšlo v letih 1990-1992 okrog 450 del.

Tudi sam sem imel kar nekaj izkušenj na tem področju, saj sem skupaj s kole¬
gi (mag. Dušanom Krnelom, dr. Brankom Družino in drugimi) izdajal že od leta
1988 revijo Kemija v šoli, od leta 1989 sem bil po funkciji urednik revije Vzgoja
in izobraževanje, leta 1992 pa sem bil soustanovitelj revije Gospodarjenje z odpad¬
ki. Na mojo pobudo je zavod začel izdajati kar nekaj revij za učitelje kot npr.
Šolska knjižnica, Biologija v šoli, NIT, Matematika v šoli ipd.

Objektivne težave založb je bilo v letih 1989, 1990 in 1991 mogoče pojasniti s
tem, da smo zelo hitro spreminjali programe, obenem pa so se je spreminjale tudi
ideologija, zgodovina, večne resnice in celo državne meje. Bila je skratka velika
zmešnjava in le redki smo vedeli, kaj in kako se zadeve obračajo, zato se ni čuditi
težavam založnikov. Vedno sem jih tolažil, da za knjige s področja tehnike in na¬
ravoslovja ni težav, pri zgodovini pa naj malo počakajo, da se »strankarski stroko-

278

vnjaki« zmenijo za novo zgodovino. Medtem pa se bodo učenci učili svetovno
zgodovino. Razne ideološke predmete in vsebine pa smo odstranili iz šol, oz. so
učitelji takoj ob novi oblasti trdili, da so to storili že sami.

Na žalost pa se problemi v zadnjih letih niso bistveno razrešili. Predvsem zato,
ker država ne želi urediti nekaterih razmeroma enostavnih zadev. Do konca ko¬
ledarskega leta bi morala razpisati uradne učbenike in gradiva, založbe bi jih sku¬
paj z dodatnimi gradivi predstavile učiteljem npr. do februarja in ti bi jih priporo¬
čili učencem in dijakom. Založbe bi na šolah zbrale prednaročila oz. naročila za
šolske knjižnice in šle v tisk. Če pa bi država učbenike sofinancirala ali v celoti fi¬
nancirala, bi bilo še bolj enostavno. Na ta način bi se zmanjšala živčnost ob za¬
četku leta, učbeniki bi bili cenejši in zagotovo bi bili. Vse skupaj pa seveda zahte¬
va čiste račune in določeno vrsto koncesije med državo in založbami.

Literatura

1. Franček Lasbaher: Slišim, vidim, pišem,  Večer, 26.9.1990.

2. Anton Schelander, Irena Žele: Slišim, vidim, pišem,  Mohorjeva družba, 1989.

279

ZASEBNA POBUDA
V ŠOLSTVU

Problem zasebništva v šolstvu je eden od tistih, ki verjetno v nobeni državi ni re¬
šen popolnoma ustrezno. Normalen, malo podjetniško usmerjen državljan je pre¬
pričan, da je šola nekaj, kar mora biti pod državno kontrolo, če že ne čisto državna,
čeprav obenem sluti, da brez zasebništva in podjetnosti ne more biti kakšnega
posebnega učinka.

Ko smo pri nas menjali družbeni sistem, so se tudi v šolstvu pojavili glasovi,
da je treba dopustiti zasebno iniciativo, govorili so o zasebnih šolah, zasebnih uči¬
teljih, koledžih ipd., nato pa so glasovi počasi potihnili in zgodilo se ni skoraj nič.
Kar se tiče šolstva, iniciative ravnateljev in plač učiteljev - povezanih s poslovnos¬
tjo šole, so se zadeve obrnile celo bistveno na slabše.

Mene so na Zavodu obiskovali številni znanci in neznanci in iskali idej in po¬
bud, nekateri so celo ponujali partnerstvo. Ko sem jim razložil svoje poglede na
zadevo, so bili mnogi razočarani, saj so menili, da bom glavni pobornik zaseb¬
ništva in podjetništva v šolstvu. Poskušal sem jim razložiti, kako je z zasebništvom
v tujini in na katera področja se ima smisel usmeriti. Predvsem sem jim skušal
razložiti, da zunaj privatnega šolstva še zdaleč ni toliko, kot si pri nas mislimo.

Kaj privatnika oz. podjetje žene v razmišljanje o vlaganju v šolstvo? Če je pravi
podjetnik, želi dolgoročen in vsaj povprečen dobiček. Lahko je tudi »usmiljena
sestra« ali podoben donator, toda takih zaenkrat v Sloveniji še ni ravno dosti. Ali
pa ima posebne, zasebne, ideološke, rasistične in indoktrinarne namene.

Predvsem zasebnikom nima smisla razmišljati o izvajanju programa, ki ga iz¬
vaja javna šola, razen če imajo preveč denarja in želijo indoktrinarno npr. versko
šolo. Pa še tu si morajo zagotoviti državno koncesijo za plačilo iste vsote, kot jo
država da javnim šolam za plače in materialne stroške, in za drugo zaračunati šol¬
nino staršem. Tipičen primer je katoliška gimnazija v Škofovih zavodih v Šentvi¬
du, ki je uspela od države dobiti ves denar za sanacijo in adaptacijo šole, denar za
plače in materialne stroške,, staršem so zaračunali šolnino - vsaj še enkrat večjo
kot na drugih srednjih šolah, pa še cerkev je dala nekaj zraven. Pričakovanja za¬
sebnika ali podjetja, ki bi vložil v šolo kapital, po dobičku so seveda utopična. Celo
več. Vsak zasebnik, ki bi dobil ali imel na razpolago npr. v Ljubljani prostor ene
od gimnazij, bi naredil prvo podjetniško potezo in šolo razpustil, prostor pa oddal
za poslovne namene in ob povprečno veliki šoli dobil 50.000 mark mesečno, ne da

281

bi imel probleme z učitelji in dijaki.

Zanimivo je, da so v tujih privatnih šolah v večini primerov plače učiteljev
slabše kot v javnih. Morda lahko odštejemo tiste redke zasebne šole, v katerih ima¬
jo otroke bogataši. Problem šol z bogataši je predvsem v tem, da se zelo pogosto
zgodi, da se v njih zniža izobrazbeni standard, ker so starši in učenci oz. dijaki pre¬
pričani, da za dosti denarja morajo dobiti ustrezen servis in tudi diplomo.

Od kod moja trditev, da je sedaj z zasebno iniciativo, ki jo lahko često lahko
pišemo tudi pod narekovajem, v šolstvu veliko slabše kot pred letom 1990.

Socialistično šolstvo je imelo eno posebnost, namreč, da je lahko vsakdo delal,
kar je hotel, in se znašel na različne načine, med katerimi so bili številni že zelo
podjetniški, drugi pa že kaznivi. Razmeroma »zategnjen« je bil sistem pri pouku v
razredih, kjer bi pričakovali več inventivnosti, zelo »svoboden« pa pri vodenju
šole, pridobivanju in razdeljevanju denarja.

Šolski sistem je bil naravnan programsko, strogo centralistično, organizacijsko
pa so bile osnovne šole podrejene občinam in od njih izredno finančno odvisne.
Občine so tudi bolj ali manj podpirale srednje šole, zelo pomemben podjetniški
faktor pa so bila podjetja, ki so v času usmerjenega izobraževanja vlagala veliko
denarja v šolstvo.

Učitelje, ki so iskali nove metode in poti ter poskušali delati kaj drugače, so po
službeni dolžnosti zatirali ljudje z Zavoda, po vesti pa njihovi kolegi - ravnatelji
in konservativni učitelji na šolah. Pa čeprav so uvajali popolnoma pametne stvari,
ki so jih učenci in dijaki ter njihovi starši dobro in z veseljem sprejemali.

Ravnatelji pa, ki so se znašli in šoli pridobili denar na ta ali oni način, so bili
vzor dobrih delavcev in njihovi učitelji med bolje plačanimi delavci v določenem
okolju. In obratno, seveda.

Delale so šolske delavnice, šolski vrtovi, služilo se je z oddajo razredov in telo¬
vadnic, tečaji računalništva, organizacijo prireditev, sponzorji so kupovali opremo
in popravljali šole, pojavile so se tudi šolske »mrtve duše«. Veliko se je lahko pri¬
služilo z najemanjem študentov za 10 mesecev in 10 % dodatne stroške namesto
učiteljev, ki so bili stroškovno gledano za šolo čista izguba, »racionalizacijo« pri
številu zaposlenih ipd. Leta 1990 sem dal pred enim od sestankov z ravnatelji
narediti hitro analizo njihovih plač in presenečen ugotovil, da imam kot direktor
Zavoda plačo, ki je okrog 3-krat manjša kot plača najbolj »podjetnega« ravnatelja
in da sem morda v Sloveniji po plači nekje v sredi med njimi. Zato sem jim tudi
dostikrat oponesel, da naj raje oni mene učijo, kako je treba v šolstvu, kot da pri¬
čakujejo nasvetov od mene. Takrat je namreč še veljalo pravilo, da je človek toliko
plačan, kot naredi.

V tej situaciji so trpele prevsem bolj splošne srednje šole, ki niso imele mož¬
nosti za zaslužke iz sodelovanja z industrijo (srednje naravoslovne in družboslov¬
ne šole) in osnovne šole iz revnih občin. Na Srednji naravoslovni šoli za Bežigra¬
dom smo se odločili predlagati prispevek staršem že leta 1988 (in ga tudi uvedli),
saj smo se odločili, da je glavna naloga šole predvsem dobro opravljati osnovne na¬
loge, ne pa se iti zaslužkarstvo po raznih poteh, čeprav smo imeli sponzorje. Kma¬
lu so nam sledile tudi druge šole. Druga možnost, ki je bila precej razširjena v letih
pred osamosvojitvijo, so bili tudi sponzorji, ki so takrat radi odrinili kak dinar, da

282

ni šel v razvojne sklade na jug Jugoslavije. Denar je bil še last vseh in vsak je raje
videl, da je šel za naše otroke kot v jugobrezno. Pomembno pa je na zaustavitev
šolskega »podjetništva« vplivala tudi zakonodaja in pritisk obrtnikov in podjetni¬
kov, da se prepove opravljanje storitev in proizvodnje po šolah, ker je to nelojalna
konkurenca - delo v zastonj prostorih, z od države plačanimi mojstri in zastonj
delovno silo in često še s poceni materialom.

Mnogi »podjetniki«, ki so menili, da bodo lahko svojo dejavnost nadaljevali v
državnih prostorih, s šolsko opremo in celo v delovnem času, so se morali strezni¬
ti, ker so jih v to prisilili tudi sodelavci, ki od tega kar naenkrat niso nič imeli. Za¬
deva je imela seveda tudi negativne posledice, saj je veliko ljudi postalo nemotivi¬
ranih za delo in so ga začenjali opravljati v stilu - nihče me ne more tako slabo
plačati, kot lahko malo in slabo delam. Ko pa jim je država postavila s katalogi
nivo in obseg znanja, ki ga bodo morali njihovi učenci in dijaki doseči, so se (po¬
sebno v srednjih šolah) »potrudili«, da so manj učeči se del generacije izvrgli iz šo¬
le, še preden bi lahko nekdo preveril, kaj diplomanti znajo. Rezultati neuspeha in
osipa dijakov v srednjem šolstvu to nedvomno kažejo.

V času osamosvajanja in po njem se je silovito povečala brezposelnost, interes
podjetij za sodelovanje s strokovnimi šolami se je zelo zmanjšal, šolske delavnice
so ostale brez dela. Začel se je proces privatizacije in lastninjenja, zato so sponzorji
praktično prekinili s svojimi dotacijami. Standard se je znižal in tudi prispevek
staršev je marsikje postal problematičen. Država je poostrila standarde in norma¬
tive, kontrola nad sredstvi se je povečala, plače med občinami izenačile in mar¬
sikje — predvsem v prej bogatih strokovnih šolah so doživeli zlom. Plače zaposle¬
nih so se znižale tudi za polovico, odpadle so razne ugodnosti - npr. izleti v tuji¬
no. Izjemen problem je nastal pri plačilu vrhunskih kadrov za poklicno izobraže¬
vanje npr. mojstrov, kuharjev itd., ki niso imeli visoke šole in bi lahko zato dobili
plače tudi 3—4 krat manjše kot na delovnem mestu v podjetju, restavraciji itd.

Ta problem je v šolstvu mnogo širši, saj ni trga delovne sile, kar pomeni, da rav¬
natelj ne more kadrom, ki jih na trgu ni dovolj (npr. germanistom) ponuditi večje
plače kot tistim, ki so v presežku. Zato se šolstvo ne more konkurečno vključiti v
iskanje dobrih kadrov, učitelji pa ne kažejo nobenega veselja za prestrukturiranje
ali doizobraževanje.

Zgodil se je navidezen paradoks. Tisti, ki so se imeli v šolstvu za največje pod¬
jetnike in ki so od demokratične družbe največ pričakovali, so največ izgubili in
so se morali zateči v varno naročje matere države, da so vsaj preživeli.

V letih 1989 do 1994 je v Sloveniji nastalo le malo zasebnih šol.

Prej sem že omenil, da pa so bila področja, kjer smo pričakovali pozitiven
razvoj zaradi nastajanja novega podjetništva. Šlo je za učna gradiva, izobraževan¬
je in učno tehnologijo in predvsem za različne tečaje za otroke in starejše. Pre¬
vladovalo je učenje jezikov y zasebnih šolah, ki so delale konkurenco delavskim
univerzam. In to v popoldanskem času z učitelji iz šol, kasneje pa so zaposlovali
tudi svoje učitelje, jih plačevali bolje kot šolski sistem in dodobra odstranili dobre
učitelje tujih jezikov iz javnih šol.

Učitelji in učenci so imeli enake učbenike, založbe pa popoln monopol nad nji¬
mi. V letu 1990 pa se je že začelo pojavljati zasebništvo in konkurenca, kar sem

283

podpiral z vsemi silami in pri tem prišel v nasprotja tudi s svojimi ljudmi in na
Ministrstvu. Na Zavodu smo ustanovili svojo založbo, ki je s postavitvijo prof. Ti¬
neta Logarja za vodjo odlično zaživela in v času mojega direktovanja izdala prek
450 publikacij. Iskali smo avtorje med profesorji na univerzi in med dobrimi uči¬
telji in tako začeli pomagati šolam s strokovnimi gradivi in počasi pričeli dobivati
pozitivne točke med učitelji. Ukvarjali smo se pretežno z gradivi za učitelje,
čeprav so bile mnoge ambicije delati tudi večje naklade za učence, kar pa sem
ravno zaradi nelojalne konkurence in napačnih usmeritev delavcev Zavoda pre¬
prečeval.

Med zasebnimi firmami so bile med prvimi Didacta iz Radovljice, Giotta iz
Ljubljane, Doba, Lingva.

Didacta je uspešno organizirala veliko srečanje ravnateljev v Opatiji, ki je po¬
stalo tradicionalno (kasneje so ga organizirali v Portorožu) in v bistvu pričela s sis¬
temom večdnevnih kongresov, ki so bili resnično potrebni v slovenskem šolstvu.
Ljudje so imeli možnost, da se v treh dneh v miru pogovorijo med seboj in z repu¬
bliškim vodstvom, obenem pa slišijo na predavanjih najbolj zanimive reči. Didac¬
ta je pričela izdajati tudi revijo Didacta, knjige, učbenike in učila.

Z Giotto smo imeli precej problemov, saj so jo ustanovile tri aktivne ravnate¬
ljice, pa tudi nekateri moji sodelavci so bili zraven. Zapletlo se je predvsem pri in-
štrukcijah mladim, saj je bilo ocenjeno, da je nemoralno, če ravnatelji v šolah ne
poskrbijo, da bi se otroci dovolj naučili oz. jih celo nezadostno ocenjujejo, potem
pa jim popoldne pobirajo denar za popravljanje nezadostnih ocen. Preostali pro¬
gram in ideje pa so bili v redu in večkrat sem imel kak uvodni nastop na njihovih
seminarjih. Podobno sem pomagal tudi drugim novo nastajajočim podjetjem, saj
sem se zavedal, da bodo učitelji prišli veliko lažje, če bodo prepričani, da tudi ob¬
last podpira takšne seminarje. Z Ministrstva je tudi Milena Markičeva veliko po¬
magala pri uvajanju teh seminarjev, pa tudi minister dr. Vencelj je prišel večkrat
na kakšno otvoritev. Zame kot direktorja Zavoda je to pomenilo tudi veliko raz¬
bremenitev pri izobraževanju učiteljev, saj so dobili še dodatne možnosti, naši lju¬
dje pa tudi konkurenco in vzpodbude, da opravijo svoje delo bolje kot dotlej.

Zasebništvo pa je vzpodbudilo tudi proces, ki je bil dotlej neznan v slovenskem
šolstvu. Ob prihodu na Zavod so mi sodelavci stalno trdili, da ni seminarjev, ker
ni denarja, v šolah pa so mislili, da mora biti vse zastonj. In zato ni bilo nič. S pri¬
vatniki pa smo uvedli kotizacije in takoj so tudi v šolah razumeli, da ni nič zas¬
tonj, da znanje stane. Seminarji so postajali boljši, ljudje so dobivali gradiva, orga¬
nizirane so bile delavnice.

Po prvem letu sem že začel dobivati pritožbe s šol, da je seminarjev preveč in
da že motijo pouk. Z uvajanjem vedno več prostih dni in celo tednov v šolstvo, se
je ta problem delno rešil, saj je vedno več seminarjev v tem času.

Na srečo je Ministrstvo sledilo trendom (predvsem po zaslugi prof Jožeta
Žlahtiča, s katerim smo na Zavodu odlično sodelovali) in namenjalo vedno večje
vsote za izobraževanje učiteljev, začelo pa je tudi pripravljati razpise za seminarje.
Na Zavodu je začel pod vodstvom mag. Marije Velikonje nastajati izobraževalni
center, ki je imel dva ali tri delavce in predvsem namen usmerjati in koordinirati
izobraževanje ravnateljev in učiteljev. Kasneje je center na žalost dobil ambicije

284

tudi sam izobraževati, se zelo razširil in postal manj učinkovit, obenem pa tudi
nelojalna in toga konkurenca zasebnim podjetjem. Zaradi slabega plačevanja s
strani države se je začetno navdušenje izobraževalcev poleglo, saj npr. univerza ni-
ma nobenega finančnega interesa za sodelovanje v tem projektu. Moje stališče do
zasebne iniciative v šolstvu je, da jo mora Ministrstvo podpirati, obenem pa s ka¬
kovostnim javnim šolskim sistemom doseči, da je potreba po ustanavljanju zaseb¬
nih šol čim manjša.

285

STROKOVNI SVET
REPUBLIKE SLOVENIJE ZA
VZGOJO IN IZOBRAŽEVANJE

Strokovni svet Republike Slovenije za vzgojo in izobraževanje je imel v času tran¬
zicije slovenskega šolstva v bistvu zelo odgovorno, a lahko vlogo. Vsaj po mojem
mnenju. Pri svojem delu je bil popolnoma avtonomen, njegov predsednik dr.
Franc Lazarini, je popolnoma obvladal položaj in tudi oba ministra, dr. Horvata
in dr. Venclja, ki sta popolnoma zaupala njegovim argumentom in odločitvam in
se občasno razburjala nad strokovno dobrimi, vendar praviloma dražjimi in
zakonsko problematičnimi rešitvami.

Prof. dr. Franc Lazarini

287

Večji problem je imel strokovni svet s strokovnimi službami, to je Zavodom za
šolstvo in drugimi institucijami, ki so se ukvarjale z raziskovalnim in razvojnim
delom v šolstvu ter same s sabo.

Kljub temu je dr. Lazarini v letih 1989 do konca leta 1991 uspel vzpostaviti do¬
bro delovno vzdušje in sodelovanje z vsemi institucijami, aktivni člani strokovne¬
ga sveta pa so se resnično posvetili problemom in pomagali do korektnih rešitev
in sklepov.

O sklepih strokovnega sveta je zapisano veliko v tekstu, zato na tem mestu
navajam samo nekaj podatkov o sestavi in delu tega organa in mnenje o tem takra-
nega predsednika dr. Lazarini j a.

Strokovni svet je bil imenovan v sestavi, ki je delala v obdobju od leta 1989 do
1992 in je imel prvo sejo 22.9.1988. Člani strokovnega sveta so bili: Ivo Banič, Bo¬
jan Baskar, Marino Bicman, Drago Čepar, Janez Dular, Alojz Fošnarič, Slavko Ga¬
ber, Marjan Hribar, Mirko Jurak, Janko Kos, Lev Kreft, Ivan Mlinar, Luciano
Monica, Amand Papotnik, Vid Pečjak, Janko Prunk, Janko Strel, Franc Strmčnik,
Ivan Svetlik, Dragica Štojs, Vojka Štular, Veljko Troha, Alfonz Vreznik in
predsednik Franc Lazarini. Tajnik strokovnega sveta je bil Božo Vračko. Do
konca leta 1989 je imel svet šest sej. Samo trije člani (Fošnarič, Hribar in Strel) so
se udeležili vseh sej, en član (Prunk) 170  pa nobene.

Dr. Prunk pa ni bil edini, ki je bolj redko hodil na seje, saj je bil strokovni svet
praviloma na meji sklepčnosti in to je pripeljalo predsednika dr. Franca Lazarini-
ja, da je v novembru 1990 svarilno odstopil. V intervjuju z Jankom Svetino (1), je
dr. Lazarini pojasnil nekatera stališča do dela strokovnega sveta.

Ustanovitelj strokovnega sveta za vzgojo in izobraževanje  - edinega
pristojnega organa za sprejemanje učnih načrtov za osnovno in sred¬
nje šolstvo v Sloveniji - je republiška skupščina. Njenemu predsed¬
niku, dr. Francetu Bučarju, je dr. Lazarini v pismu pojasnil razloge
za svoj nenadejan odstop:  » V dvoinpolletnem obdobju je strokovni svet
delal skoraj na vsaki seji na robu kvoruma. Ker 12. seja, sklicana za 8.
november  - na kateri bi morali obravnavati ključno problematiko za razvoj
slovenskega šolstva, ni bila sklepčna, sem sklenil zaostriti odgovornost
članov strokovnega sveta in napovedal, da bomo na preloženi seji najprej
glasovali o zaupnici predsedniku strokovnega sveta, nato pa o smiselnosti
nadaljnjega obstoja tako neučinkovitega sveta v sedanji vladi. Na preloženi
seji, 15. novembra, je bilo kljub kritičnemu položaju, v katerega je zašel

170 Dr. Prunk je dobil v šolski javnosti etiketo: Pravi človek na pravem mestu ob pravem
času.  Kot se spominjam, je dr. Janko Prunk kasneje prišel na eno sejo strokovnega
sveta in takrat dosegel, da je edino zgodovina od vseh splošnih predmetov (razen
matematike in jezikov) ostala v gimnazijskem programu vsa štiri leta. Dr. Lazarini je
po dolgotrajnem prepričevanju takrat na to pristal, češ, naj se narod vsaj nekaj nauči
iz zgodovine. Vendar pa dve uri zgodovine v četrtem letniku gimnazije popolnoma
podirata strukturo in koncept šole in pričakovati je, da se bo tudi zgodovina spreme¬
nila v triletni gimnazijski predmet.

288

strokovni svet, prisotnih le 12 od skupno 24 članov. Šele ko se je po uri in
pol čakanja pridružil 13. član (do takrat upravičeno odsoten), je bilo mogoče
začeti delo in izvesti glasovanje o zaupnici. Od 13 prisotnih članov jih je 12
glasovalo za zaupnico, sam pa sem se seveda moral vzdržati glasovanja,
tako mi strokovni svet zaupnice ni izglasoval. Zavedam se, da bi s
preložitvijo seje, preden je bil dosežen kvorum, in ob drugačni udeležbi na
ponovno preloženi seji morda dobil zaupnico. Vendar je mojemu prepričanju
in razumevanju demokracije tak postopek tuj in me je vselej, zlasti pa v
spremenjenih političnih razmerah, motilo nespoštovanje pravil igre,
poslovnikov, dogovorov in zakonov. Odstop je tako moj edini izhod, zlasti
ker so me k njemu prisilili drugi razlogi .«

»Strokovni svet je trenutno edini organ,« piše dr. Lazarini v omenjenem
pismu,  »s katerim javnost vpliva na programe. Pri nas je strokovni svet na¬
vezan na parlament in je nestrankarski ali nadstrankarski forum, le da ni
izdelan mehanizem komuniciranja s parlamentom in s tem s politično pa
tudi strokovno javnostjo. V javnosti in političnih strukturah pa so zelo diver¬
gentni (morda pluralni) pogledi na razvoj šolstva, ki bi jih strokovni svet
moral poznati in upoštevati pri odločitvah. Za tako nalogo pa je prešibak in
kadrovsko neustrezno sestavljen. - Razmere dobesedno kličejo po takojšnjih
normativnih spremembah in nastanku novega strokovnega sveta z novo vlo¬
go, pristojnostmi in bolj produktivnimi okoliščinami za delo. Morda bo
predsednikov odstop pospešil sanacijo tega kriznega žarišča v šolskem siste¬
mu.«

Kakšna je vloga strokovnega sveta v tem trenutku? Bi bilo potrebno
postaviti ta organ na drugačne osnove? O tem posredno pišete tudi v
pismu predsedniku slovenske skupščine.

Ta sedanji strokovni svet je absolutno sposoben reševati zadeve. Je skupina
visoko usposobljenih strokovnjakov, v bistvu so vsi pluralne osebnosti, nihče
ne navija za nikakršno opcijo. Problem je bila samo učinkovitost tega orga¬
na. Premalo je članov strokovnega sveta, ki so voljni delati. Potrebno bi bilo
spreminjati pristojnosti strokovnega sveta; če bi bile te širše in ne tako nave¬
zane na staro samoupravno prakso, bi bil to res meritoren strokovni organ z
jasno začrtanimi pristojnostmi. Tak bi lahko posegel tudi v sedanje zamota¬
ne zadeve.

Kako to storiti?

Zal nimam recepta, priznam. To naj bo stvar temeljitega razmisleka. Mreža
šol, denimo, je strokovno vprašanje. Vendar strokovni svet odloča samo o
izobraževalnih programih, o mreži šol pa drugi. Ni transmisije, da bi stro¬
kovni svet naročil Zavodu za šolstvo, kaj naj naredi. Pri globalnih rešitvah
za bodočnost ena sama rešitev, ki jo Zavod za šolstvo predlaga, ne more slu¬
žiti strokovnemu svetu kot ustrezna osnova za razpravo.

Ni mogoče iskati tudi drugih rešitev?

Mogoče je, izven inštitucij. Za nadaljnje posege v šolstvo bo morala biti vse več¬
ja možnost vsenacionalnega konsenza. O bodočnosti osnovne šole se bo moralo
odločati v parlamentu; ne v strokovnem svetu, sestavljenem iz 13 oz. 24 članov.

289

Se vam ne zdi, da parlament tačas ni kdovekaj naklonjen razpra¬
vam o takih vprašanjih, kot je šolstvo?

Skoraj nobena od strank ni pred volitvami imela programa za razvoj šolst¬
va, ponavljale so pretežno isto, kar smo v strokovnem svetu že izvajali. Tudi
po volitvah ne parlament ne vlada ne posvečata šolstvu pozornosti, ki jo
zasluži - razen takrat, kadar je treba sprejeti kakšne finančne restrikcije in
del sredstev iz šolstva usmeriti drugam. Ne vem, zakaj je tako. Morda bo res,
da smo že v času reforme uvedli neke vrste alternativne poglede na razvoj
šolstva. Pri demokratizaciji družbe je šolstvo nedvomno bilo korak pred
ostalo družbo. Z obema tribunama v Cankarjevem domu na začetku uvaja¬
nja usmerjenega izobraževanja, ki jo je vzpodbudil mačehovski odnos obla¬
sti do srednješolskega naravoslovno-matematičnega programa, se je začela
demokratizacija šolstva.

23. septembra 1992 je skupščina Republike Slovenije imenovala nov strokovni
svet, v katerem so bili:

Marina Bicman, Drago Čepar, Janez Dular, Alojz Fošnarič, Marjan Hribar,
Anica Kos Mikuš, Janko Kos, Lev Kreft, Bariča Marentič Požarnik, Vesna Mežan
Falatov, Ivan Mlinar, Rudi Moge, Amand Papotnik, Maria Pozsonec, Leopold
Rovan, Justin Stanovnik, Janko Strel, Marija Strojin, Dragica Stojs, Vojka Stular,
Alfonz Vreznik, Angelca Žerovnik in predsednik Veljko Troha. Strokovni svet je
imel kar 10 doktorjev znanosti.

Novi strokovni svet si je zadal ob imenovanju naslednje pomembnejše naloge,
ki jih poskuša rešiti od leta 1992 naprej:

Predšolska vzgoja: ključni problemi stanja pri vzgojnem delu v vrtcih;
osnutek koncepcije in strategije predšolske vzgoje.

Osnovna šola: problematika tujih jezikov v osnovni šoli; navodila za
prilagajanje programa osnovne šole za romske učence; analiza lanskega
preverjanja znanja učencev osmih razredov v osnovni šoli; obravnava raz-
vojno-raziskovalnih projektov, ki potekajo v osnovnih šolah; koncept spoz¬
navanja družbe za 4. in  5. razred; smernice za oblikovanje kriterijev za ino¬
vativne šole; razprava o problemih pri izobraževanju v OS; pobuda o zago¬
tavljanju enakih možnosti za šolanje slovenskih otrok; razprava o pravicah
staršev; nacionalni program vzgoje in izobraževanja; učni načrti za izbirne
predmete - tuji jeziki; prenova programov za delovno usposabljanje otrok in
mladostnikov z motnjami.

Srednja šola: prenovljeni in novi programi za pridobitev srednje stro¬
kovne izobrazbe; obravnava prilagojenih programov za potrebe obrti; obrav¬
nava poskusne mature; obravnava dopolnitev programske zasnove; razpra¬
va o okvirnem vzgojnem programu za dijaške domove; predlog predmetov
maturitetnega kataloga in spremembe predmetnikov strokovnih šol; obrav¬
nava katalogov znanj za maturitetne predmete; strokovne podlage za iskan¬
je ključnih rešitev v poklicnem šolstvu; razprava o strokovnih podlagah za
prilagajanje programa za učence z motnjami; predlog sprememb in dopol¬
nitev kadrovskih pogojev v prenovljenih programih; obravnava poročila o

290

spremljavi obveznih izbirnih vsebin; sprejem okvirnih vzgojnih programov
za zavode, ki usposabljajo mladostnike z motnjami; izhodišča za prenovo
obstoječih nadaljevalnih programov; strokovne podlage za 9. oz. 10. leto
izobraževanja otrok in mladostnikov z motnjami v duševnem razvoju.

Izobraževanje odraslih: imenovanje komisije za izobraževanje odra¬
slih in sprejem okvirnega programa dela; obravnava metodologije za pripra¬
vo programov za odrasle kot osnova za pripravo novih programov; smernice
za pripravo programov usposabljanja in izpopolnjevanja; program peda-
goško-andragoške izobrazbe v sistemu poklicnega izobraževanja; predlog
sprememb - dopolnitev programske zasnove za programe izpopolnjevanja in
usposabljanja; strokovne podlage za pripravo nadaljevalnih programov
(poslovodskih, delovodskih) v sistemu poklicnega izobraževanja; dopolnitev
navodil za prilagajanje programov za pridobitev izobrazbe odraslim; pro¬
grami usposabljanja in izpopolnjevanja.

Literatura

L Janko Svetina: Lazarinijev svarilni odstop,  Delo, 24.11.1990.

291

DELAVCI V
SLOVENSKIH ŠOLAH

V slovenskih vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter domovih dela okrog 30.000
delavcev, med njimi jih uči okrog 22.000. Čeprav so vsi pomembni za dobro delo
šole in počutje otrok, je le treba ločiti tiste delavce, ki poučujejo in delajo ne¬
posredno z otroki, od servisnih služb, ki skrbijo za prehrano, čiščenje, vrtove,
tajniške in računovodske posle in druge dejavnosti.

»Na učitelju stoji in z njim pade šola,«  pravi znano reklo, za katero sam menim,
da ne drži popolnoma in ga raje uporabljam v zvezi z ravnateljem, torej: »Od rav¬
natelja je odvisno delo učiteljskega zbora, od tega pa delo na šoli.«  Otroci so si namreč
povsod zelo podobni.

Okrog 14 milijonov učiteljev z vsega sveta je vključenih v svetovno učiteljsko
organizacijo (WCOTP - World Confederation of Organizations of the Teaching
Profession), ki ima sedež v Švici. Ta organizacija se zavzema za demokratično in
laično šolo brez vsiljevanja religije in ideologije, za demokratično šolo, ki temelji
na spoštovanju človeških vrednot, demokratičnih svoboščin in humanizma.
Poseben poudarek daje ta organizacija decentralizaciji šolstva, poklicnim svoboš¬
činam učiteljev in sodelovanju učiteljev pri upravljanju šolstva ter sodelovanju
državljanov pri soupravljanju šol (1).

Zakon o usmerjem izobraževanju je naletel s svojimi ostrimi željami in krite¬
riji v srednjih šolah na katastrofalen položaj. Le okrog 40 %  vseh delavcev, ki so
učili po srednjih šolah, je imelo ustrezno izobrazbo.

Situacija se je po uvajanju usmerjenjega izobraževanja glede strukture kadrov
precej izboljšala, saj so učiteljem ponudili boljše pogoje in plače in mnogo delav¬
cev je prišlo (nazaj) v šolstvo. Posebej v letih bližajoče se krize po letu 1990 so si
mnogi spet našli varno zatočišče v naročju državne šole.

V srednjem šolstvu so bili v začetku devetdesetih let že kadri, ki jih je obliko¬
vala kadrovska politika, zapisana v zakonu o usmerjenem izobraževanju: v členih
171, 172 in 173 so bile zapisane osnovne zahteve za učitelje po srednjih šolah.

1. Splošne določbe
171. člen

Delavci v usmerjenem izobraževanju so učitelji, znanstveni delavci, sode-

293

lavci in drugi strokovni delavci, ki izvajajo oziroma sodelujejo pri izvajan¬
ju vzgojnoizobraževalnega in raziskovalnega dela v izobraževalnih organi¬
zacijah, vzgojitelji v domovih za učence (v nadaljnjem besedilu: vzgojitelji)
ter delavci, ki izvajajo vzgojno-izobraževalno delo v drugih organizacijah
združenega dela.

112. člen

Učitelji opravljajo in organizirajo vzgojno-izobraževalno in drugo delo, vi¬
sokošolski učitelji pa tudi raziskovalno delo ter so odgovorni, da skupaj z
učenci oziroma študenti uresničujejo smotre in naloge smerjenega izobraže¬
vanja.

Znanstveni delavci opravljajo na višjih in visokih šolah zlasti razisko¬
valno delo v skladu z letnim delovnim načrtom ter sodelujejo pri izvajanju
oziroma izvajajo vzgojno-izobraževalno delo.

Sodelavci sodelujejo z učitelji pri izvajanju vzgojnoizobraževalnega de¬
la ter izvajajo in opravljajo druge naloge, potrebne za uspešno izvajanje
vzgojnoizobraževalnega dela.

Drugi strokovni delavci opravljajo naloge v zvezi z organiziranjem in
izvajanjem izobraževanja za pridobitev in izpopolnjevanje strokovne izo¬
brazbe oziroma usposabljanje z delom.

Vzgojitelji organizirajo vzgojno-izobraževalno delo po vzgojnem pro¬
gramu ter skupaj z učenci prispevajo k uresničevanju vzgojno-izobraževal-
nih smotrov in nalog usmerjenega izobraževanja.

Delavci, ki opravljajo vzgojno-izobraževalno delo v drugih organizaci¬
jah združenega dela, organizirajo in izvajajo praktični pouk, proizvodno
delo in delovno prakso udeležencev izobraževanja.

173. člen

Delavec v usmerjenem izobraževanju je lahko, kdor ima ustrezno strokovno
izobrazbo, delovne izkušnje in pedagoško-andragoško izobrazbo v skladu s
tem zakonom, vzgojno-izobraževalnim programom in samoupravnim sploš¬
nim aktom izobraževalne ali druge organizacije, ter s celotno svojo poklicno
in družbeno aktivnostjo uveljavlja humane medsebojne odnose in socialis¬
tično samoupravljanje.

Učitelji, znanstveni delavci in sodelavci v višjih in visokih šolah mora¬
jo imeti naziv v skladu s tem zakonom.

V osnovnih šolah v Sloveniji uči okrogl 3.300 učiteljev (86 % žensk) od tega okrog
10 % z visoko izobrazbo, 72 % z višjo in 19 % s srednjo izobrazbo! Uči tudi nekaj
magistrov, pa tudi nekaj ljudi z nedokončano srednjo šolo.

Izobrazbene kriterije (ki so sicer še prenizki) izpolnjuje 97 % učiteljev za pred¬
met spoznavanje narave in družbe, 80 % za angleški jezik, 70 % za slovenski jezik
in le 64 % za matematiko.

Temeljitejšo raziskavo o primernosti srednješolskih kadrov, ki so poučevali, je
opravila za leti 1979 in 1993 dr. Tanja Šeme (2).

294

V letu 1993 je bilo na srednjih šolah v Sloveniji zaposlenih 8.543 delavcev in v
domovih 854. Stanje med zaposlenimi, ki so učili po slovenskih srednjih šolah
splošne predmete, je bilo naslednje:

Delavci, ki so učili v srednjih šolah leta 1993

Predmet Število vseh učiteljev Odstotek neustreznih

Ker sem že omenil primerjavo šolstva in zdravstva, kjer se kaj takšnega kot v
šoli pri učiteljih vsaj pri zdravnikih ne more zgoditi, je zanimiv tudi primer
zdravstvene vzgoje v šolah, ki jo poučuje kar 36,23 %  neustrezno kvalificiranih lju¬
di.

Med 3990 ljudmi, ki so učili po šolah leta 1993 splošnoizobraževalne predmete,
jih kar 23,63 % ali 943 ni imelo ustreznih pogojev. Leta 1979 pa je bilo neustreznih
delavcev, ki so učili po srednjih šolah splošne predmete, kar 51,91 %.

295

Proti splošnemu prepričanju pa je v srednjih šolah v letu 1993 učilo splošne
predmete kar 40 %  moških.

Proučevalci slabega izobrazbenega standarda ljudi, ki poučujejo v srednjih
šolah, menijo, da je glavni razlog v slabem planiranju izobraževanja, nekritično in
nestrokovno kadrovanje bodočih učiteljev, organizacijska razdrobljenost šol in
preostri kriteriji za učitelje, ki da so neprilagojeni razmeram v šolstvu.

Osebno sem prepričan, da je glavni vzrok tako slabega kadrovskega stanja v
šolstvu zelo slab odnos družbe oz. slovenske države do znanja in izobraževanja in
nestimulativnih pogojev za večje vključevanje sposobnih, inovativnih in peda¬
goško ustreznih oseb v šolstvo.

Prepričan sem tudi, da se je po letu 1993 situacija spet poslabšala, kajti naraš¬
čajoče podjetništvo, ki se je povezovalo s tujino, zasebne šole in slabe plače v šol¬
stvu so vzpodbudili številne bolj podjetne šolnike k zaposlitvi izven šolskega siste¬
ma. Tudi glede prihodnosti ni pričakovati ob enakem odnosu do šolstva kaj boljših
rezultatov, ker se najbolj sposobni dijaki usmerjajo v študij ekonomije, prava,
medicine in informatike, tako da za šolsko področje spet ostanejo bolj ali manj
»prebrani« kadri.

V pripravah pravilnika o napredovanju učiteljev smo ocenjevali, da utegne le
to motivirati šolnike za študij', razvojno in raziskovalno delo, inovacije, prenos
znanja in tudi za vstop v učiteljski poklic. Vendar je pri dokončni verziji pravilni¬
ka prevladal socialni moment, tako da je še ena možnost šla po zlu. Osebno sem se
zavzemal, da bi bila za svetnika potrebna tudi podiplomska izobrazba, vendar so
to iz osnutkov gradiv odstranili. Prepričan sem, da bodo morali učitelji in ravna¬
telji na boljših šolah imeti podiplomsko izobrazbo in da tudi doktorati sčasoma ne
bodo več redkost v srednjih šolah, posebno v tistih, ki bodo z ustrezno šolnino
zagotovile višje plače tem učiteljem.

V šolstvu bi bilo treba kadre planirati strateško in ne le na operativni ravni, ko
največkrat črpamo obstoječe kadre in povzročamo praznine na drugem mestu.

Eno od možnih poti smo ubrali pri izobraževanju ravnateljev (3,4).

Ravnateljica oz. ravnatelj je oseba, ki je ključna za delo šole. Tega se zavedajo
vsi, ki želijo imeti vpliv na šolski sistem - politika, starši, učenci in dijaki ter vča¬
sih celo učitelji, ki pa so na žalost preveč prepričani, da šola stoji in pade z učite¬
ljem.

Prvi začetki načrtnega izobraževanja ravnateljev segajo v leto 1986, ko je Zavod
za šolstvo pripravil tridnevne seminarje za ravnatelje in v dveh letih zajel prak¬
tično vse ravnatelje v Sloveniji. Teme seminarja so bile v začetku: osnove šolske
zakonodaje in šolske politike, pedagoško vodenje dela skupine idr. Že v letu 1987
so izobraževanje razširili s temo, kako spremljati pouk v razredu in drugimi prak¬
tičnimi temami. Vsi seminarji so bili evalvirani, ga. Marija Velikonja pa je obi¬
skala vse večje tovrstne centre v Evropi, se udeležila srečanj in konferenc in tako
je leta 1991 nastala prva slovenska šola za ravnatelje. Pri izobraževanju ravnateljev
smo se uvrščali med bolj razvite in napredne države v Evropi.

S šolo za ravnatelje smo pohiteli tudi zato, ker smo želeli na ta način preprečiti
vmešavanje politike v šolstvo prek ravnateljev. Zato sem bil tako ostro proti spre¬
jemu zakona, s katerim bi naenkrat razrešili ravnatelje in nastavili nove, kajti

296

treba je bilo postaviti strokovne pogoje za nove ravnatelje, šolo zanje kot pred¬
pogoj za opravljanje tega dela in ustrezen sistem ocenjevanja njihovih referenc. Z
ravnateljsko šolo je bilo mogoče opraviti osnovno selekcijo tistih, ki za takšno delo
niso bili primerni.

Zavedali smo se tudi problemov s kandidati, ki so bili praviloma že ravnatelji,
naša želja pa je bila, da se šolajo tudi kandidati za ravnatelje iz vrst učiteljev in
drugi. To pa je ob takšni organizaciji zelo težko, ker se dobrega delavca težko po¬
greša v službi pet tednov v letu. Zato je seveda nevarnost, da se bodo v takšni šoli
kasneje v večjem številu začeli pojavljati kandidati iz vrst svetovalnih služb in
drugi, ki na šoli niso tako vezani na delo v razredu.

Pri pripravah programa za šolo smo upoštevali dejstvo, da naši pedagogi ne
dobijo ustreznih znanj v času študija, tuje izkušnje s tega področja in rezultate red¬
kih raziskovanj domačih raziskovalcev. Dr. Janez Bečaj je ugotovil, da so glavni
problemi vodstvenih delavcev v osnovni šoli naslednji: ne doživljajo dovolj po¬
trditve na delovnem mestu, na novo delovno mesto prenašajo kot bivši učitelji
model dela v razredu, slabo ločijo probleme, cilje in poti do ciljev in da so precej
storilnostno naravnani.

Upoštevali smo tudi želje ravnateljev in drugih kandidatov, ki so želeli nasled¬
njih znanj: organizacija delovnega procesa, priprava predloga delovnega načrta
šole, sistematizacija delovnih mest, vodenje učiteljskega zbora, delo z učitelji in
učenci, spodbujanje strokovnega izobraževanja delavcev Zavoda, sodelovanje s
starši, oblikovanje predloga za nestandarne storitve in sodelovanje z okoljem.

Ravnateljska šola je temeljila na petih modulih: šolska politika in vodenje
vzgojno-izobraževalnega zavoda, vodenje notranje organizacije zavoda, skupin-
skodinamične zakonitosti dela s kolektivom, pedagoško vodenje vzgojno-izobra¬
ževalnega zavoda in načrtovanje vizije zavoda in individualnega razvoja vzgojitel¬
ja in učitelja. Program je tekel v petih enotedenskih sklopih po okrog 40 ur oz.
skupaj 200 ur.

Naša zahteva je bila, da je treba zagotoviti šoli vrhunske domače in tuje preda¬
vatelje — teoretike in praktike iz osnovnih, pa tudi mejnih področij, ker bi le na ta
način lahko dosegli referenčnost šole. Največjo škodo namreč narediš s preda¬
vatelji, ki niso dorasli slušateljem, oz. jim celo poskušajo »soliti« pamet, kot pravi
znana asociacija.

Za ravnateljsko šolo smo zagotovili ustrezen standard in preuredili Sindikalni
izobraževalni center v Radovljici, ki je tako dobil nove programe, slušatelje in
goste, ki so imeli za svoje delo dovolj dobre pogoje. Ker so slušatelji ves čas enote¬
denskega seminarja živeli skupaj, često tudi s predavatelji, so bili kot razred, ki je
imel celo svojega razrednika. Na ta način se zagotovi tudi sodelovanje v praksi in
prenos znanja s šole na šolo oz. v vrtce.

Ob delu šole je nastalo veliko gradiv, ki predstavljajo še danes dragoceno čtivo
za šolnike.

Delo v ravnateljski šoli je pokazalo, da je treba v program vključiti več ekskur¬
zij, razgovorov s strokovnjaki, demonstracij novosti, kulturnih dogodkov, osnove
gospodarskega poslovanja, tuji jezik, kulturo poslovnega komuniciranja, infor¬
matiko ipd.

297

Pomembna in logična je bila tudi ugotovitev, da je treba na vseh teh področjih
delati tudi raziskovalno in omogočiti ravnateljem podiplomski študij.

Glavni predavatelji ravnateljske šole in pisci člankov na temo menedžmenta v
izobraževanju so bili dr. Janez Bečaj, dr. Janez Mayer, dr. Bogdan Lipičnik, mag.
Lidija Magajna, dr. Mitja Tavčar, dr. Martin Kramar, dr. Ana Tomič, dr. Bariča
Marentič Požarnik, dr. Vladimir Mužič, dr. Miro Kline, Jure Velikonja in mag.
Marija Velikonja, ki je bila tudi snovalka in duša vsega programa.

V letu 1991/92 je šolo končalo 53 slušateljev (od tega jih je imelo visoko šolo le
1/3), leto kasneje pa že 114. Skupaj je v letih 1991 do 1994 končalo šolanje 305
udeležencev, od teh sedem skupin ravnateljev in ravnateljic osnovnih šol, po dve
skupini pa iz srednjih šol, vrtcev in domov. Predavalo pa jim je 34 predavateljev.

15 slušateljev iz Slovenije se je šolalo tudi na ravnateljski šoli na Manchester
Metropolian University (Anglija).

Ravnateljska šola je kasneje delno zašla iz začrtanih okvirjev, ker so začeli pre¬
davati manj renomirani (bolj ali manj priučeni) predavatelji, zmanjšal se je stan¬
dard bivanja in dela, pojavile pa so se tudi tendence, da se ta program nadomesti
s podiplomskim študijem, upravnim tečajem ipd. Menim, da so vse te zadeve
lahko za zraven, vendar mora osnovni koncept ostati: temeljno šolanje ravnateljev
z ustrezno kvalitetno predizobrazbo, stalno dopolnilno izobraževanje in specialis¬
tični ali magistrski študij za nekatere. Na ta način bo mogoče v nekaj letih došolati
ravnatelje v šolah in zagotoviti kakovosten podmladek, ki bo šole lahko vodil stro¬
kovno avtonomno.

Sola za ravnatelje bi morala postati glede strokovne pomoči njihova centralna
točka, za kar pa imajo interes in zahteve tudi drugi, kar je eden razlogov, da se
zadeve razvijajo drugače, kot je bilo mišljeno.

Literatura

1. Boris Lipužič: Mednarodna učiteljska organizacija in demokratizacija šolstva,  Pe¬
dagoški rokovnik, Educa, 1992.

2. Tanja Šeme: Znanstvene, tehnološke in ekonomske podlage izobraževanja za poklic
ter usposabljanje za delo v Sloveniji,  Pedagoški inštitut Ljubljana, 1995.

3. Marija Velikonja: Management v izobraževanju,  Organizacija in kadri, 1993/6.

4. Marija Velikonja: Priložnost za vodilne,  Šolski razgledi, 30.1.1995.

298

VRTCI

Sam nisem nikoli hodil v vrtec, ker sem imel morda srečo, da sem se z množico
prijateljev lahko brezskrbno podil po travnikih in gradbiščih takrat še malo posel¬
jene Zelene jame in Jarš pa vse do Save in Tomačevega. V vrtec na Rožičevi ulici
pa sta hodila oba moja sinova in od vsega imela najraje nogomet na skromnem ig¬
rišču ob Kajuhovi ulici, najbolj pa sta se bala obveznega spanja po kosilu. Ker sem
otroka običajno peljal v vrtec okrog osmih in le v skrajnem primeru prej, so mi v
grozljivem spominu ostali malčki, ki so jih starši, vse jokajoče in neprespane, pri¬
nesli v vrtec ob šesti uri zjutraj in še prej, mnogi otroci pa so nato ostali v vrtcu
tudi pozno popoldne. Od takrat sem prepričan, da bi moralo Ministrstvo za šol¬
stvo in šport prepovedati prinašanje otrok v vrtec pred osmo ali deveto uro zjutraj,
ampak šele ko se normalno zbudijo in ko se napravi dan in da bi morala država
zagotoviti enemu od staršev vsaj do treh let starosti skrajšani delovni čas, da bi
imeli otroci tudi kaj od staršev in popoldneva. Čeprav se dobro zavedam, da pre¬
dolgo izostajanje z dela in življenja materi ali očetu pomembno zmanjša poklicne
možnosti, v porajajočem se brutalnem posocialističnem kapitalizmu pa pomeni
praviloma tudi izgubo službe ali posla.

Močno so se mi vtisnili v spomin tudi pogledi na vzgojiteljice in varuške, ki so
sto in stokrat na dan dvigale otroke, jih brisale, previjale, hranile, z njimi prepeva¬
le, jih tolažile, se igrale ipd. in mnoge pri štiridesetih letih postale bolnice z okvar¬
jenimi hrbtenicami, obolenji živčnega sistema. Vedno so imele te delavke v meni
močnega zagovornika, saj sem že ob dveh otrocih, ki sta mi bila prepuščena, sicer
zelo redko, v skrb kako popoldne, izgubil vse svoje moči, voljo in živce.

V zvezi z vrtcem na Rožičevi, kamor sta hodila moja otroka, je tesno povezan
tudi moj odklonilni odnos do raznih družbenopolitičnih in indoktrinarnih aktiv¬
nosti v prostorih, ki so namenjeni otrokom. V sobah, kjer so se po tleh igrali in
spali otroci, so bila ob volitvah volišča. In polnoletni volilci so brez sramu hodili
po otroških prostorih. Če pa bi nekdo stopil v njihovo dnevno sobo ali celo poste¬
ljo s čevlji z ulice, bi verjetno zagnali vik in krik. Večkrat sem brezuspešno prote¬
stiral proti temu in podobnim barbarskim dejanjem, kasneje, ko pa sem imel mož¬
nost in tudi moč resnično poseči v ta sistem, sem to storil s pismom slovenski
javnosti o avtonomiji šolskega prostora.

299

Vrtcem se posvetil precej pozornosti že takoj ob prihodu na Zavod, saj so me
sodelavci podučili, da je to področje ključno za srečno otroštvo najmlajših in raz¬
voj sposobnosti. V tistem času je še veljalo, da je vrtec neke vrste nadomestilo za
starše v odsotnosti, pa tudi priprava na šolo, kasneje, ko se je uveljavil pomen vse¬
življenjskega izobraževanja, pa je delo v vrtcu postalo sestavni del sistema izobra¬
ževanja otrok z nekaterimi posebnostmi.

Dobro sem poznal predvsem dejstvo, da v državah, kjer predšolski sistem ni
urejen, država pritiska na zgodnejše vpisovanje otrok v šolo, in to že pri petem ali
šestem letu. Je pač tako, da so otroci gnetljivi in dojemljivi, zato vsi čimprej po¬
skušajo zadovoljiti svoje interese z njimi. Resnici na ljubo tudi starši, ki bi jim bilo
celodnevno ukvarjanje z malčkom prava pokora in obratno tudi verjetno drži.
Kritiki vrtcev često pozabljajo, da praktično ni več družin z več otroki in da starši,
često pa samo eden od njiju, ne predstavljata najboljšega okolja za razvoj otroka.
Tudi zaradi načina življenja so ljudje bolj izolirani in zato je vrtec nekako logično,
razvojno pogojeno nadomestilo ali še bolje nadaljevanje načina življenja na pre¬
hodu v 21. stoletje.

V letu 1989 so celo govorili, da nekateri po svetu razmišljajo o šoli pri 3 letih,
dokler ni japonski avtor Masaru Ibuka objavil delo V vrtcu bo morda že prepozno.
Pri nas je bilo zaradi velike zaposlenosti žensk v vrtcih precej otrok, večina pa jih
je obiskovala zadnje leto pred šolo priprave na šolo.

Leta 1990 je za delo vrtcev veljal zakon o vzgoji in varstvu predšolskih otrok iz
leta 1981. Navajam nekatere najpomembnejše določbe in člene:

1. Temeljne določbe

Zakon izhaja iz ugotovitve, da zagotavljajo delavci, delovni ljudje in ob¬
čani predšolsko vzgojo, da bi zagotovili predšolskim otrokom celovit razvoj
in jim omogočili varno in zadovoljno otroštvo. Zato obsegata vzgoja in
varstvo predšolskih otrok, ki ju ureja ta zakon, organizirano vzgojo, varst¬
vo in skrb za otrokov skladen vsestranski razvoj in je podlaga za nadaljnjo
vzgojo in izobraževanje. Prek priprave otrok na osnovno šolo se povezuje v
neprekinjen vzgojni proces in postaja s tem del enotnega vzgojno-izobraže-
valnega sistema.

Tako opredeljena vzgoja in varstvo predšolskih otrok temeljita na živ¬
ljenjskih in socialnih potrebah otroka, njegovih telesnih in duševnih zmo¬
gljivostih in življenjskemu ritmu, na potrebah družine in okolja ter izhaja iz
marksističnega pojmovanja, da si otrok v aktivnem odnosu do sveta ter
družbenega in socialnega okolja z lastno aktivnostjo oblikuje življenjske iz¬
kušnje in osebnost.

Temeljni družbeni smoter vzgoje in varstva predšolskih otrok, kot ga po¬
stavlja zakon, je oblikovati otrokovo ustvarjalnost in omogočiti razvoj nje¬
gove osebnosti v skladu z vrednotami socialistične samoupravne družbe. Iz
tako zastavljenega smotra izhajajo tudi naloge predšolske vzgoje, navedene
v  5. členu, in pomenijo izhodišče za načrtovanje vsebine in organizacije
vzgojno-varstvenega dela.

Iz smotrov in nalog predšolske vzgoje izhaja tudi velika družbena od-

300

govomost vseh tistih, ki se ukvarjajo z vzgojno-varstvenim delom. Zato sta
vzgoja in varstvo predšolskih otrok v zakonu opredeljena kot dejavnost po¬
sebnega družbenega pomena, torej kot dejavnost, za katero zakon predpisu¬
je smotre in naloge, pogoje za opravljanje dela in druge oblike družbenega
vpliva. To pomeni, da oblike družbeno organizirane vzgoje in varstva pred¬
šolskih otrok lahko izvajajo le tiste organizacije združenega dela, družbene
organizacije in društva ter druge samoupravne organizacije in skupnosti, ki
izpolnjujejo pogoje za tako dejavnost in s svojo organiziranostjo, strokov¬
nostjo in družbeno naravnanostjo lahko zagotavljajo, da bodo uresničevale
smotre in naloge, ki jim jih postavlja zakon. Družbeno organizirano vzgojo
in varstvo predšolskih otrok pojmuje zakon v najširšem pomenu besede, in
zajema tudi dejavnost organizacij in društev ter drugih družbenih subjektov,
ki v svoje delovne načrte vključujejo tudi delo s predšolskim otrokom, poseb¬
no mesto pa imajo seveda vzgojno-varstvene organizacije, tj. »organizacije
združenega dela, ki opravljajo vzgojo in varstvo predšolskih otrok kot svojo
glavno dejavnost« (7. člen).

Vzgojno-varstveni organizaciji namreč nalaga zakon poleg njene te¬
meljne naloge, vzgoje in varstva predšolskih otrok, še drugo, prav tako po-
membo nalogo. Postala naj bi središče družbeno organizirane predšolske
vzgoje v svojem okolju in naj bi pri tem skupaj z družbenimi organizacija¬
mi in krajevno skupnostjo usklajevala in povezovala dejavnost na področju
vzgoje in varstva predšolskih otrok. S tako usmeritvijo bomo zagotovili eno¬
ten vzgojni vpliv in usklajenost akcij in delovanja vseh, ki se v krajevni
skupnosti ukvarjajo s predšolskim otrokom.

Med nalogami, ki jih zakon postavlja vsem, ki se ukvarjajo z oblikami
družbeno organizirane vzgoje in varstva predšolskih otrok, je treba še pose¬
bej poudariti odgovornost, da se pri svojem delovanju povezujejo z družino
kot osnovnim nosilcem vzgoje in varstva otroka, in da vključujejo v svoje
delo tudi starše otrok. S tem določilom zakon posebej poudarja nujnost us¬
klajenih vzgojnih prizadevanj med družbo in družino, saj le taka prizade¬
vanja lahko prispevajo k uresničevanju zastavljenih smotrov.

Posebno pozornost namenja zakon skrbi za razvijanje materinega jezi¬
ka in določa, da poteka vzgojno delo v vzgojno-varstvenih organizacijah v
slovenskem jeziku, pripadniki drugih narodov in narodnosti Jugoslavije pa
imajo pravico, da so pod enakimi pogoji deležni predšolske vzgoje v svojem
materinem jeziku.

S. člen

Temeljni družbeni smoter vzgoje in varstva predšolskih otrok je oblikovati
otrokovo ustvarjalnost in omogočiti razvoj njegove osebnosti v skladu z vred¬
notami socialistične samoupravne družbe.

Vzgoja in varstvo predšolskih otrok uresničuje temeljni družbeni smoter
s tem, da:

- omogoča skladnejši duševni in telesni razvoj otrok ter vedro in sproš¬
čeno otroštvo,

301

- vzgaja ljubezen do staršev, svojega naroda in domovine kot skupnos¬
ti enakopravnih narodov in narodnosti Jugoslavije,

- razvija delovne navade in oblikuje odnos do dela kot temeljne človeš¬
ke in družbene vrednote,

- vzgaja čustva tovarištva in prijateljstva, navaja na tvorno sodelovan¬
je med vrstniki in oblikuje osnovne navade življenja v skupnosti,

- vzgaja ljubezen do narave, odkriva njene vrednote in lepoto ter nava¬
ja na varovanje naravnih in drugih vrednot človekovega okolja,

- usmerja v doživljanje lepega ter spodbuja razvoj otrokove ustvarjal¬
nosti,

- spodbuja in zadovoljuje vedoželjnost ter razvija sposobnost opazo¬
vanja, spoznavanja in razumevanja naravnega in družbenega okolja,

- razvija govor in druge izrazne sposobnosti kot osnovo za sporazu¬
mevanje z okolico in za nadaljnji intelektualni in celoten osebnostni razvoj,

- poglablja in razširja življenjske izkušnje, razvija telesne spretnosti ter
oblikuje osnovne higienske in druge življenjske navade,

- navaja na varovanje lastnega in tujega zdravja in življenja.

8. člen

Vzgojno-varstvena organizacija je nosilec in usklajevalec družbeno orga¬
nizirane vzgoje in varstva predšolskih otrok v krajevnih skupnostih, na ob¬
močju katerih zadovoljuje potrebe po vzgoji in varstvu.

Pri uresničevanju smotrov in nalog vzgoje in varstva predšolskih otrok
ter svoje družbene vloge v krajevni skupnosti se vzgojno-varstvena organi¬
zacija povezuje z družino, s samoupravnimi organizacijami in skupnostmi,
z družbenopolitičnimi organizacijami in z društvi. S tem zagotavlja enoten
vzgojni vpliv na vključevanje otrok v prizadevanja in življenje krajevne
skupnosti.

12. člen

Delavci vzgojno-varstvene organizacije pridobivajo dohodke iz celotnega
prihodka, ki ga ustvarijo:

- s svobodno menjavo dela,

- s soudeležbo staršev in drugih uporabnikov pri posameznih storitvah v
skladu z zakonom,

- s prodajo proizvodov in storitev,

- na drugih podlagah, določenih z zakonom.

V letu 1990 je bilo v vrtce vključenih 51,5 % otrok. Imeli so tri programe, in sicer
dnevno varstvo ,za otroke od prvega leta do vstopa v osnovno šolo in to 11 ur
dnevno, pripravo otrok na šolo in druge programe predšolske vzgoje. Priprava
otrok na šolo je potekala kot integralni sestavni del dnevnega varstva in kot pose¬
ben program za otroke, ki niso bili v vrtcih, v minimalnem obsegu 120 ur. Ta tečaj
so obiskovali vsi otroci v vrtcih in sem ga osebno že štel kot leto dni izobraževan¬
ja, ki pa so ga v okviru priprav na 9-letno šolanje želeli spraviti v šole, vrtce in na

302

žalost tudi pošolati, v skladu s slovensko avstro-ogrsko tradicijo, namesto da bi
otrokom prijazne metode dela v vrtcih prenesli v šolo. Vse v skladu z geslom: Ig¬
ranja je konec, sedaj je šola.

Staršem in otrokom je bilo na voljo vedno več različnih programov, kamor so
lahko vključili otroke za nekaj dni, nekaj ur dnevno ipd. Vrtci so bili prvi in na
žalost še danes skoraj edini primer v slovenskem javnem izobraževalnem sistemu,
ki so prisluhnili željam, potrebam in tudi zahtevam staršev. Osebno sem ocenil, da
so vrtec uredili tudi po željah in potrebah otrok, saj se ti zelo naravno uprejo
nepravim zadevam.

Pri delu na področju vrtcev mi je zelo veliko pomagal dr. Ludvik Horvat, spe¬
cialist za razvojno psihologijo otrok, dr. Ljubica Marjanovičeva (tudi moja sveto¬
valka na Zavodu) in Irena Levičnikova, mentorica praktično vseh ravnateljic in
vzgojiteljic v vrtcih. Gospa Levičnikova je praktično vso poklicno kariero in živ¬
ljenje posvetila vrtcem in upam, da si bo kdaj našla čas ter zapisala svoje štiride¬
setletno delo na tem področju. V veliko pomoč pa so mi bile tudi nekatere ravna¬
teljice in vzgojiteljice, ki so uvajale sodobne načine dela - nekaj po tujih vzorih,
precej pa po zdravi pameti in na podlagi izkušenj dobrega dela z otroki.

Kdor je odgovoren za razvoj dela v vrtcih, mora poznati vsaj osnovna izhodišča
na tem področju. Mene so zanimala predvsem tista, ki so kazala na potrebe otrok
v različnih starostnih obdobjih in zakonitosti pri tem. Otrok ima v predšolskem
obdobju osnovne fiziološke potrebe (zaščita pred poškodbami in bolečinami, po¬
treba po hrani, termoregulaciji, ravnovesju med aktivnostjo in delom), psihološke
potrebe (varnost, zaupanje, ljubezen, sposobnost), potrebe po učenju, spoštovanju
in upoštevanju. Vse to je povezano s pripadnostjo in varnostjo družini in socialni
skupini, navajanjem na življenje v realnem svetu, željo po lastnem izražanju in
uspehu (1).

Z zanimanjem sem prebiral in poslušal, kaj otroci znajo ali česa ne znajo, oz. v
čem uživajo v določeni starosti. Nekaj ugotovitev tudi navajam.

Pri 12 do 18 mesecih je otrok zelo živahen, poln energije in entuziazma.

Uživa, ko med hojo poriva ali vleče igrače, poskuša čečkati, pomaga pri hra¬
njenju, vendar pogosto poliva, rad skriva predmete, na vprašanja odgovar¬
ja z da ali ne, hitro postane jezen, rad ima prisotnost otrok, a se z njimi ne
igra, prepozna se v ogledalu in si veselo maha. Zna tudi  5 do 50 besed.

V tretjem letu življenja je otrok zelo zainteresiran za sodelovanje in že
sprejema usmeritve in navodila odraslih, zato pozorno posluša njemu
primerne zgodbe, rad pa ima tudi šale. Pozna 300 do 1.000 besed, če je dru¬
žina bolj vljudna, otrok že pravilno uporablja besedi prosim in hvala. Je sa¬
mostojno in se popaca samo po nesreči.

Petletni otroci so v obdobju relativnega mirovanja v razvoju. So zaup¬
ljivi, zanesljivi in prijateljski. Zelo so dojemljivi za razvoj gibalnih sposob¬
nosti. Prepoznajo in identificirajo denar, prepoznajo številke do 10, pozna¬
jo pa prek 1.500 besed. Humor prepoznavajo, pa tudi sami sestavijo kakšno
šalo. Željni so novosti, stalno nekaj iščejo in postavljajo vprašanja.

In to je obdobje, ko država ugotovi, hopla, potrebna je šola.

303

Temeljni problem dela v vrtcih je bil, da so to področje prejšnji ministri, pa
tudi direktorji Zavoda precej odrivali, poleg tega je po financiranju spadal med
zdravstvo in socialo. To je jasno pokazalo, kaj si država misli o tem področju. Skrb
in varovanje otrok ter njihovega zdravja - to je bil glavni moto. Zato pa se je doga¬
jalo, da so gnali otroke spat sredi belega dne in zanemarjali različnost, ustvarjal¬
nost ipd. Večji del programa v vrtcih je bil bolj prilagojen znanjem in delovnim
navadam zaposlenih in njihovih staršev kot pa otrokom. Raziskave so v tistem ča¬
su pokazale, da najbolj na kvaliteto dela v vrtcu vpliva organizacija in delo vzgoji¬
teljic, pa prostor, delitev na skupine ipd., manj pa obstoječi vzgojni program. Zato
sem podprl prizadevanja mojih svetovalcev, da se delo na tem področju usmeri
najprej v izobraževanje njih samih, nato delavcev po vrtcih in na različne projek¬
te, prek katerih je bilo mogoče pomagati vrtcem pri vsakodnevnem delu.

Zasnovali smo projektno delo, različnost v delu in uvedli različne sodobne ob¬
like dela, ki so vključevale tudi starše. Osnovni problem pri uvajanju novosti v vrt¬
ce pa je (bila) nizka izobrazbena struktura zaposlenih, saj je bil organiziran za de¬
lavce in ravnatelje le višješolski študij, zato je bilo tudi zelo težko dobiti svetovalke
z visoko šolo, kaj šele z magisterijem. Po drugi strani pa so imele ravnateljice in
delavke v vrtcih to prednost, da so bile zelo veliko v stikih s starši in z otroki in
so imele številna praktična znanja in izkušnje, kako opravljati optimalno svoje de¬
lo in ga približati vsem otrokom. Tu vidim zelo veliko problemov pri nižanju sta¬
rostne stopnje za šolanje otrok, posebej če bo obveljal selekcijski mehanizem, ki
ga zagovarja ministrstvo dr. Gabra.

Na delo v vrtcih in uvajanje novih oblik je zelo vplivala konkurenca, saj je bilo
otrok vedno manj, vedno manj so jih tudi starši pošiljali v vrtec, saj je bila v letih
1990 in 1991 huda socialna stiska.

Kot eno prvih nalog na Zavodu sem si zadal postaviti skupino svetovalk iz vse
Slovenije v bolj samostojno vlogo (do tedaj so bile vključene v sektor za osnovno
šolo), jih povezati v enotno skupino in prek projektnega dela tudi vključiti v
študij. Obenem pa sem zahteval, da postane delo skupine javno in da pripravi čim-
več konkretnih predavanj in aktivnosti, ki bodo koristile vrtcem. Tako kot drugi
sektorji je tudi sektor za predšolsko vzgojo izdal pred šolskim letom 1991/92 lično
publikacijo, iz katere tudi navajam nekaj podatkov v tem poglavju (1).

Skupina je zelo dobro zastavila svoje delo in v kratkem času pripravila veliko
predavanj, delavnic, publikacij ipd., kar je dalo Zavodu pomembne reference med
zaposlenimi v vrtcih in so tudi zato kasneje želeli preiti v šolski resor.

V letih 1991 in 1992 je Zavod v sodelovanju z drugimi institucijami organiziral
različne teme za vodstva vrtcev in vzgojitelje. Nekaj tem navajam: Stališča vzgo¬
jiteljev in staršev o nalogah predšolske vzgoje, Osnove ekološke vzgoje, Ravnatelj
- organizator in pedagoški vodja vrtca, Gibalne spretnosti predšolskih otrok, Vlo¬
ga verbalne in neverbalne komunikacije v razvoju otrok od prvega do tretjega leta
starosti, socialni in emocionalni razvoj predšolskega otroka, Metode za razvoj go¬
vora in socializacije v predšolski vzgoji, Vzgojno delo v dvojezičnih vrtcih, izho¬
dišča za ustvarjalno učenje, Drugačni otroci v vrtcu, Uvajanje tujega jezika v pred¬
šolsko vzgojo, Sodelovanje s starši, Prehranjevanje otrok, Ritmična vzgoja, Kre¬
ativno vzgojno delo, S plesom popestrimo razvoj in življenje otrok.

304

Veliko je bilo razprav o učenju tujih jezikov vrtcih. Mnogo spodbud so naše
vzgojiteljice in svetovalke dobile v dvojezičnih vrtcih na Koroškem in o tem tudi
navdušeno pisale v časopise (2). Ob primerjavi z dvojezičnimi območji so učitelji
pogosto pozabili, da ti otroci tudi živijo v dvojezičnem okolju in jim to predstavlja
način življenja, medtem ko je sredi Ljubljane to popolnoma drugače, če seveda
odštejemo inovativni vrtec Jelka, kjer pod vodstvom ravnateljice Nade Verbič že
več let deluje tudi vrtec za otroke tujih državljanov.

Pomembno je na uvajanje tujih jezikov v vrtce vplivalo tudi mnenje dr. Rahael
Cohen, avtorice knjige Zagovor zgodnjega učenja.  Avtorica je trdila, da se otroci
lahko že s tremi leti začno učiti tuj jezik in da to zelo pozitivno vpliva tudi na uče¬
nje materinega jezika. Zagovarjala je metodo impregnacije, pri kateri so otroci po¬
stavljeni v naravne situacije. Predlagala je v začetku le ustno učenje in intenzivno
vključevanje staršev v učenje. Nekakšno simulacijo dvojezičnega sistema.

V letu 1991 smo se več mesecev pregovarjali o tem, kam vključiti vrtce. Dr.
Katja Bohova, ministrica za zdravstvo, je skupaj s svojimi socialci razmišljala o
družini, ki naj ji šola in vrtec pomagata pri izobraževanju in vzgoji otrok. Vrtci so
bili po tej metodologiji neke vrste zlo, kamor morajo otroci, ker staršev dopoldne
Pač ni doma.

Ker je bila dr. Bohova v začetku leta 1991 zaradi zdravstvenih težav nekaj časa
odsotna in ker je imela veliko težav z zdravstvom, so vrtci ostali brez normativov
in zakonodaje v njenem ministrstvu, na šolstvu pa smo ta čas naredili vse potreb¬
no, saj sem sodelavcem naročil, naj vključijo vrtce v vse materiale in v delovanje
celotnega izobraževalnega sistema. Ravnatelji in delavci v vrtcih so si zelo
prizadevali, da bi prišli v šolski resor. Pomemben preobrat se je zgodil na okrogli
mizi, ki je bila v okviru posveta delavcev v vrtcih na Bledu konec novembra 1991.

Posvet smo pripravljali dolgo časa in je vzbudil veliko zanimanja in pričako¬
vanj med udeleženci. Ozračje v dvorani je bilo naelektreno, prisotnih je bilo prek
200 ravnateljic, veliko vzgojiteljic, oba resorna ministra, celotna ekipa Zavoda R
Slovenije za šolstvo in šport - skupina za vrtce ter svetovalci z Ministrstva za šolst¬
vo in šport, socialo in zdravstveno varstvo.

Okroglo mizo je vodil dr. Ludvik Horvat, za njo pa je sedela na desni dr. Katja
Bohova, poleg nje mag. Bojan Brumen in dr. Ljubica Marjanovič in na skrajni levi
midva z dr. Vencljem. Minister mi je že prej povedal, da se on ne bo boril za resor¬
je, pač pa za otroka in njegovo optimalno servisiranje s strani države, jaz pa sem
mu prigovarjal, naj se ob koncu le odloči in izkoristi pripravljenost vrtcev, da
Sredo k nam. Na začetku je vsak od nas povedal svoje, pri čemer so dr. Vencelj,
mag. Brumen in dr. Marjanovičeva nastopali zelo okvirno s stališča otroka in se
niso odločali za resor. Dr. Bohova je seveda zagovarjala svoj resor, čeprav bolj me¬
dlo, jaz pa sem se zelo jasno postavil na stališče, da spadajo vrtci k Ministrstvu za
šolstvo, saj smo mi v celoti strokovno skrbeli za njih, obenem pa gre za logično
izobraževalno vertikalo. Doživel sem seveda lep aplavz, nakar se je začela zgodba
zapletati in razpletati, dokler ni prišlo do popolne diskreditacije Ministrstva za
socialo in zdravstveno varstvo, ki je ponujalo neke nedodelane in strokovno vpra¬
šljive projekte, in na koncu kar do zahteve po odstopu dr. Bohove. Njeni strokovni
sodelavci so bili na žalost zelo slabi in nepripravljeni in takrat sem dodobra uvi-

305

del, kako je težko ministru ob slabi posadki. Dr. Vencelj pa nam je v tem času že
kar zaupal, se skliceval na nas in ni imel nobenih problemov.

Okrogla miza se je razšla z nekaterimi obljubami obeh ministrstev, naslednji
dan pa so socialci na seminarju s svojimi predavanji in stališči na seminarju doži¬
veli ponoven polom. Zaposleni v vrtcih so ugotovili, da prihajajo časi, ko se bo tre¬
ba za delo pošteno potruditi in da se morajo zelo aktivno vključiti v pripravo kon¬
ceptov in programov. Programi, ki so predlagali znižanje starostne meje za šolan¬
je otrok, so grozili z odvzemom dela v mali šoli, zmanjševanje otrok v populaciji
in predvidene oblike krajšega delovnega časa, podaljšanja porodniškega dopusta,
pa so kazali na bistveno zmanjšanje števila otrok v vrtcih.

Na terenu so občinske službe z različnimi pristopi in financiranjem po svoje
razburjale in delale škodo po vrtcih, na ministrstvu za socialo niso pripravili no¬
benih praktičnih rešitev, naše ministrstvo se ni hotelo vtikati v zadevo, na Zavodu
pa smo pripravili vse potrebne strokovne podlage in čakali proceduralne rešitve.

Okrog 15. decembra 1991 sem dobil od namestnika dr. Venclja Zorana Bizjaka
namig, da me bo vodja skupine ministrov za družbene dejavnosti in podpredsed¬
nik vlade dr. Malešič (kasneje veleposlanik Slovenije v Zagrebu) klical na zagovor,
češ da se Zavod vmešava v politične zadeve. Poleg vrtcev so takrat tekle bitke še za
nekatere zavode za motene in prizadete otroke. Bizjaka sem prosil, naj mu naroči,
naj mi pošlje pismen protest, ki pa ga bom takoj nato poslal novinarjem, in da se
na štiri oči ne bom ničesar dogovarjal.

Podpredsednik dr. Malešič je potegnil pametno potezo in sklical vodstvi obeh
ministrstev in strokovne sodelavce s področja problematike vrtcev. Dobili smo se
konec decembra v pisarni dr. Bohove in to še namestnik dr. Bohove Franci Imperl
in ena od njenih svetovalk, z naše strani pa dr. Peter Vencelj, Irena Levičnik in jaz.
Kot predstavnika stroke in obeh fakultet pa sta bila prisotna dr. Ljubica Mar¬
janovič (z ljubljanske Filozofske fakultete) in mag. Bojan Brumen s Pedagoške
fakultete v Mariboru. Dr. Bohova je bila zelo dobro razpoložena, kajti zapuščala je
mesto ministrice (nadomestil jo je dr. Voljč) in odhajala za veleposlanico na Du¬
naj, tako da je bilo vzdušje zelo dobro. Dr. Vencelj pa ni bil najbolje razpoložen,
pa še mudilo se mu je na sejo vlade in nas je kmalu zapustil, meni pa naročil, naj
se dogovarjam.

Pogovor se je sukal zelo različno, vendar sem kmalu začutil, v čem je problem
in past sestanka. Dr. Bohova je zelo vzpodbujala g. Levičnikovo, ki je trdila, da je
glavni problem neurejeno stanje na področju zakonodaje (da zato lahko občine
delajo, kar hočejo), neurejena sistematizacija, ki postavlja vzgojiteljice v neenako¬
praven položaj (v sklopu socialnega in zdravstvenega osebja) in financiranje. To bi
bilo seveda najlažje urediti (in taktična napaka dr. Bohove je bila, da tega že zdav¬
naj ni uredila). Dr. Ljubica Marjanovičeva je ponavljala splošne teze o potrebah
otroka ipd., medtem ko je tehtnico nevarno nagnil mag. Bojan Brumen, ki je na
moje neizmerno presenečenje in skoraj grozo zatrdil, da po njegovem spada to
področje v družino in socialo. To so predstavniki Ministrstva za socialo in zdrav¬
stveno zdravstvo z veseljem zagrabili. Ugotovil sem, da so vsi ti ljudje tesno pove¬
zani, saj jim je Ministrstvo v preteklosti pošteno podpiralo raziskovalno delo in
podobne obljube so bile zagotovljene tudi v bodoče, če bodo »pridni«. Ljudje, ki

306

so pred publiko govorili eno, so se na zaprtih sejah obnašali drugače.

Vzel sem si nekaj minut časa in prisotnim (v obsegu, kot sem ocenil, da je za
njih dovolj) razložil, da gre za popolnoma različne koncepte in da je bistveno za
koncept, ki ga predlagajo socialci, da nima koncepta, ampak je edini cilj poriniti
otroka v predšolskem obdobju iz obstoječih institucij v družino, takoj v naslednji
fazi pa zagotoviti močan vpliv cerkvenih institucij in podobnih varovalno indok-
trinarnih sistemov. Mag. Brumnu sem razložil, da tak sistem ne bo rabil niti se¬
danjih vzgojiteljic, še manj pa njegove stroke in višješolskih diplomantov. V razvi¬
tih državah pa so tudi zakonsko predpisovali vsaj določene oblike organiziranega
izobraževanja že za najmlajše od 3. leta naprej. In namesto da bi mi nadgrajevali
zastavljeni sistem, so ga oni poskušali popolnoma uničiti. Prek vrtcev bi razni ide¬
ološki sistemi prodrli v šole in forsirali sistem šolske indoktrinacije, ki so ga v
demokratičnih zahodnih državah v tem času uspešno izganjali iz sistema. Sloven¬
ski črni CK je takrat trdo delal, čeprav so se mu pozicije zelo majale. Demokratska
struja v slovenski politiki se je krepila in vedno več je bilo ljudi, ki so se tudi javno
izrekali proti konservatizmu. Tega zadnjega jim seveda nisem razlagal, povedal pa
stvari tako, da so počasi tudi strokovnjaki razumeli, da bo stroka morala povedati
svoje. Dr. Bohovi sem tudi predlagal, naj obe fakulteti in Zavod za šolstvo pripra¬
vita svoje strokovno mnenje in naj ga v strokovnih krogih uskladijo, tako da se
jasno videlo, kdo stoji za katerim predlogom. Predlagal sem ji tudi, naj jih do ta¬
krat ne sprejme, niti rešitev, ki jih rinejo pod mizo.

V zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki ga je pod¬
pisal dr. Vencelj 28.8.1991, so bili vrtci že vključeni v 5. člen z naslednjim tekstom:
Predšolsko vzgojo s pripravo na osnovno šolo opravljajo vrtci, ki se lahko ustanovijo kot
vzgojno-izobraževalni zavodi ali organizirajo kot enote vzgojno-izobraževalnih ali drugih
zavodov, podjetij, ali drugih organizacij ali kot dejavnost zasebnika.

Vendar pa je bilo v devetem členu zapisano, da ugotovi izpolnjevanje pogojev
za opravljanje predšolske dejavnosti občinski ali mestni upravni organ, pristojen
za družino in socialno varstvo. Tudi za predloge normativov in standardov je bilo
pristojno Ministrstvo za družino in socialno varstvo.

Leta 1991 sem v uvodu v publikacijo Zavoda (1) zapisal:

Ob spoznanjih, da so za razvoj otroka najbolj pomembna njegova rosna
leta, bo delo v vrtcih z leti postajalo vedno bolj pomembno, tudi kakovostno,
prilagojeno otrokom in tudi možnostim in pogojem družine. Zato danes šte¬
jem vrtce med najboljši del slovenskega vzgojno - izobraževalnega sistema,
zaposlene v njih pa med tiste, ki svoje delo opravljajo z veliko odgovornos¬
tjo in ljubeznijo.

Ob željah, potrebah in zahtevah, da se podaljšuje šolanje otrok, smo us¬
peli igro in kreativen način dela, kije  značilen za vrtce, prenesti v nižje raz¬
rede osnovne šole in preprečiti pošolanje vrtcev. Metode dela v vrtcih pa so
bile tudi teoretična in praktična podlaga za integracijo motenih in prizade¬
tih otrok v šole. S tem je kvalitetno delo v vrtcih neposredno pripomoglo k
humanizaciji slovenskega prostora.

Z odpiranjem v Evropo in s spreminjanjem življenjskih norm, zmanjša¬
njem števila otrok in trenutno vedno slabšim finančnim položajem sloven¬

il

skih družin se naloge in oblike delovanja vrtcev zelo spreminjajo in prilaga¬
jajo. Vse to zahteva nova znanja, organizacijske oblike in tudi trženje.

Med pomembnejše svoje prispevke na področju vrtcev štejem predvsem to, da smo
jih uspeli vključiti v slovenski izobraževalni sistem in številne metode dela prene¬
sti v osnovno šolo, ne pa klasično in togo pošolati vrtec, kot se je zgodilo številnim
zahodnim državam in kot so bile tendence tudi pri nas. Otroštvo je pač samo eno
in brezskrbnost ter svoboda so mi bili vedno v lepem spominu.

Leta 1989 je bilo v Sloveniji 145.058 otrok, starih od 11 mesecev do 6,5 let, v
vrtec pa jih je hodilo 52,3 % ali 75.838, leta 1992 133.615, v vrtec jih je hodilo 49%
ali 66.029, leta 1994 pa je od 122.549 otrok v vrtec hodilo 54,4 % ali 66.703 otrok.

Organizacija sektorja za vrtce na Zavodu v letu 1992

V začetku leta 1992 so bile sodelavke na področju predšolske vzgoje organizirane
v sektor za predšolsko vzgojo. Vodila ga je Irena Koželj-Levičnik, strokovni kon-
zulent je bila z 1/3 zaposlitvijo dr. Ljubica Marjanovič-Umek. Svetovalke so bile
Zora Ketiš (OE Celje), Mirjam Ivič (OE Slovenj Gradec), Marija Jamšek (OE Ko¬
per), Ivana Sajovic (OE Kranj), Zmaga Glogovac, Jurka Lepičnik-Vodopivec (OE
Ljubljana), Fanika Fras-Berro-(OE Maribor), Jana Kolarič (OE Murska Sobota),
Ana Lečevski (OE Novo mesto). Za vzgojo in usposabljanje predšolskih otrok z
motnjami sta bila odgovorna Lidija Kastelic in Franci Kolenc.

Literatura

1. Strokovna izhodišča in obvestila o programu sodelovanja Zavoda Republike Slovenije
za šolstvo in vrtce v šolskem letu 1991/92,  Zavod R Slovenije za šolstvo 1991.

2. Zlatka Rashid: Dragocene izkušnje, Obisk v celovškem vrtcu in osnovni šoli,  Večer,
10.10.1990.

308

OSNOVNO ŠOLSTVO

Ob prihodu na Zavod sem se odločil, da med vsemi segmenti šolskega sistema naj¬
prej uredimo srednje šolstvo, ki je bilo zavoženo z usmerjenim izobraževanjem, in
da na vseh drugih področjih spremenimo tisto, kar je bilo vsakomur jasno, da je
treba urediti. Vedel sem, da bomo tako z organizacijo kot standardi znanj v sred¬
nji šoli zagotovili prehodnost po vertikali na univerzo oz. zagotovili poklicne stan¬
darde in z vrha vplivali nazaj na osnovno šolo. Da je bilo moje izhodišče, ki mu je
večina sodelavcev nasprotovala, pravilno, kaže tudi to, da še leta 1995 niso uspeli
narediti nobenih ustreznih sistemskih sprememb v osnovni šoli, ker je sistem
srednjega šolstva in prehodov iz njega nedomišljen in neurejen.

Čeprav sem se zavedal, da je takšna osnovna šola, kot je (za vse enako), leglo zla
v slovenskem šolstvu in velik krivec za škartiranje mladine, smo jo pustili prvi dve
leti razmeroma pri miru. Ni bilo dovolj časa, ni bilo urejeno srednje šolstvo in
predvsem ni bilo dovolj znanja za resno delo. Zato sem v tem času predvsem pod¬
piral notranjo prenovo, inovacije, ki jih je z velikim entuziazmom in energijo raz¬
širjala Dora Gobec in nekatere projekte, ki so kazali možne poti osnovne šole.
Stalno sem tudi poudarjal, naj šola postane humanejša, bolj prijazna ipd., čeprav
sem vedel, da imajo učitelji ob takšni doktrini in zakonodaji zelo malo možnosti.

Za boljše razumevanje težav pri delu osnovne šole navajam nekaj določb in čle¬
nov iz zakona o osnovnem šolstvu iz leta 1981, ki so veljale še v letu 1990. 17 '

I. Temeljne določbe

Temeljno načelo vsebinske in pedagoško strokovne preosnove osnovne šole
izražajo določbe 1. člena s tem, da v primeri z dosedanjo ureditvijo bistveno
razširjajo funkcije in naloge osnovne šole. Od nekdanje naloge: »... posredo¬
vati učencem osnovno izobrazbo« ... se naloge osnovne šole razširjajo in in¬
dividualizirajo, saj zakon nalaga osnovni šoli temeljno nalogo  »razvijati
osebnost in ustvarjalne sposobnosti vsakega posameznika in pripravljati
učence za aktivno vključevanje v samoupravne odnose ter v družbeno ak¬
tivnost za materialni in kulturni razvoj«. To seveda v praksi dosedanje os-

171 Večina zakona velja še v začetku leta 1995.

309

novne šole ni popolna novost, novo pa je, da uzakonja to pedagoško in druž¬
benopolitično nalogo kot obvezno zakonsko normo za vsako osnovno šolo in
vsakega pedagoškega delavca v njej.

Osnovna šola je del enotnega vzgojnoizobraževalnega sistema v Socia¬
listični republiki Sloveniji. V okviru tega je poudarjen njen splošno izobra¬
ževalni značaj. S tem, ko učence vzgaja in jim omogoča splošno izobrazbo,
jih pripravlja za nadaljnje izobraževanje, za delo, pa tudi za vključevalni
značaj. S tem, ko učence vzgaja, jim omogoča pridobiti za delo potrebna
znanja neposredno v delovnem procesu. S splošno izobrazbo, z njenimi vse¬
binami in prakso v celotnem šolskem delu pa pripravlja učence tudi za ak¬
tivno udeležbo v socialistični samoupravni družbi in za osebno življenje.

Idejna naravnanost osnovne šole, kot je izražena v temeljnih določbah
zakona (3. - 6. člen), je v celoti izraz nedvoumne usmerjenosti samoupravne
socialistične družbe, da tudi na področju osnovnošolske vzgoje omogoči ob¬
likovanje osebnosti človeka socialistične samoupravne družbe, ki mu je kri¬
tičen odnos do sveta ter svoboda iskanja in prepričanja nepogrešljiv pogoj
osebnega in družbenega razvoja. V ta namen opredeljuje temelje vzgoje in
izobraževanja v osnovni šoli: marksizem kot znanstveno teorijo in revolu¬
cionarno prakso delavskega razreda ter v okviru tega samoupravljanje kot
vsebino in metodo dela, spoštovanje človekove osebnosti, potrebe zdravega
telesnega in duševnega razvoja otroka, ustvarjalno vlogo človeka pri delu,
in pri urejanju medsebojnih odnosov v družbi ter dosežke in zahteve razvo¬
ja kulture in sodobne znanosti, tehnike in tehnologije, kot bistvene sestavine
celovitega ambienta, v katerem osnovna šola novim generacijam socialistič¬
ne samoupravne družbe oblikuje humano vizijo sveta.

Taka naravnanost osnovne šole je podrobneje razčlenjena še v številnih
določbah celostnega zakona, zlasti pa v opredelitvi temeljnega družbenega
smotra in nalog osnovne šole v 4. členu, kjer daje zakon dokaj podrobne us¬
meritve ne le za določanje vsebin in metod dela v osnovni šoli, ampak tudi
za reševanje mnogih vprašanj praktičnega pedagoškega dela. Na svoj način
mora k izpolnjevanju teh nalog prispevati vsaka učna ura in vsaka druga
oblika dela v osnovni šoli. Njihovo zanemarjanje ali pomanjkljivo izpolnje¬
vanje pomeni za šolo neizpolnjevanje njenih temeljnih obveznosti, pri posa¬
mezniku pa kršitev delovne dolžnosti pedagoškega delavca.

Zakon opredeljuje odprtost osnovne šole v okolju kot enega od bistvenih
pogojev za uresničevanje njenih temeljnih družbenih smotrov. Odprtost
osnovne šole se uveljavlja zlasti v dveh smereh, in sicer:

- v odprtosti vsebine, kjer osnovna šola poleg zagotovljenega programa
omogoča, spodbuja in razvija interesne dejavnosti, družbeno aktivnost učen¬
cev, in dopolnilne programske vsebine,

- v odprtosti delovanja in izvajanja programa svojega življenja in dela
tako, da v njegovo uresničevanje vključuje delavce v organizacijah združe¬
nega dela, občane v društvih in družbenih organizacijah in starše. Zakon iz¬
recno nalaga osnovni šoli obveznost, da se z vsebino in organizacijo svojega
delovanja vključuje v aktivnosti svojega okolja in v prizadevanju delovnih

310

ljudi in drugih občanov za vsestranski razvoj. Posebej kaže opozoriti, da se
ta obveznost ne nanaša le na tradicionalno vlogo šole pri kulturnem razvo¬
ju kraja, ampak v enaki meri na vso socialno celoto, vključujoč tudi proiz¬
vodnjo ter druge družbene in gospodarske dejavnosti. Sola mora to svojo ob¬
veznost upoštevati pri načrtovanju svojega dela in v celotni naravnanosti
svojega pedagoškega dela, tako da sistematično razvija sposobnosti in inte¬
rese učencev ter oblikuje osnove njihove poklicne usmeritve.

Skladno z določbami ustave SRS zakon opredeljuje odgovornost občine
za osnovno šolo. Novost pa je, da občini tudi izrecno nalaga odgovornost za
varstvo pravic občanov do osnovnega šolanja ter jo zavezuje, da z druž¬
benim planom občine usmerja načrtovanje dejavnosti osnovnih šol. Zlasti je
aktualen razvoj mreže osnovnih šol v občini, ki mora vsem otrokom omo¬
gočiti obiskovanje osnovne šole. S številnimi določbami o organizaciji dela,
o samoupravni organiziranosti osnovnih šol in o delavcih zakon omogoča
tudi delo manjših osnovnih šol v krajih, kjer so take potrebe, z namenom, da
se zagotovi uresničevanje pravice do osnovnega šolanja vsem otrokom. Z do¬
ločbo, daje za prenehanje dela osnovne šole potrebno tudi soglasje sveta šole
in prizadete krajevne skupnosti, pa je zakon tudi učinkoviteje kot doslej, za¬
varoval prizadete občane pred morebitnim preglasovanjem v organih občin¬
ske skupščine.

Svobodna menjava dela na področju osnovnega šolanja se pretežno
ureja z zakonom o svobodni menjavi dela na področju vzgoje in izobraže¬
vanja (Ur. I. SRS, št. 1/80), zakon o osnovni šoli le dodatno ureja nekatere
posebnosti te dejavnosti. Tako npr. določa v 13. členu, da so sestavni del pro¬
grama storitev, ki ga osnovna šola kot izvajalec izvaja oziroma uveljavlja v
svobodni menjavi dela, tudi materialni pogoji, s katerimi osnovna šola omo¬
goča izobraževalno, kulturno, telesno kulturno in tehnično dejavnost mladi¬
ne in občanov v krajevni skupnosti, s čimer se omogoča odprtost šolskih
zmogljivosti za širše potrebe, če se uporabniki in izvajalci v svobodni menja¬
vi dela o tem ustrezno sporazumejo. Bistvenega pomena pa so seveda določ¬
be o zagotovljenem programu (13.-16. člen), ki tvori hkrati podlago za spo¬
razumevanje o solidarnem zagotavljanju sredstev v Socialistični republiki
Sloveniji.

Zakon določa tudi, daje izobraževanje v osnovni šoli najmanj v obsegu
zagotovljenega programa za učence brezplačno, kar pomeni ukinitev neka¬
terih dosedanjih prispevkov, ki so jih šole zaračunavale staršem (stroški z
učnim načrtom določenih ekskurzij, športnih dni itd.). Zakon dopušča mož¬
nost, da uporabniki in izvajalci določijo prispevek staršev za učbenike, dru¬
ge šolske potrebščine, prehrano učencev in tiste oblike dela, ki presegajo za¬
gotovljeni program, vendar je za to potreben dogovor v občinski izobraževal¬
ni skupnosti, ne morejo pa teh prispevkov poljubno določati organi posamez¬
ne šole.

311

1. člen

Osnovna šola razvija osebnost in ustvarjalne sposobnosti vsakega posamez¬
nika in pripravlja učence za aktivno vključevanje v samoupravne socialis¬
tične odnose ter v prizadevanja za hitrejši materialni in kulturni razvoj ce¬
lotne družbe.

Vzgoja in izobraževanje mladine in odraslih v osnovni šoli je del enot¬
nega sistema vzgoje in izobraževanja v Socialistični republiki Sloveniji.

4. člen

Temeljni družbeni smoter osnovne šole je razvijati svobodno, ustvarjalno,
samostojno in celovito osebnost samoupravne socialistične družbe.

Osnovna šola uresničuje temeljni družbeni smoter s celotnim življenjem
in delom tako, da omogoča učencem:

- sistematično pridobivanje, razširjanje in poglabljanje znanja, uva¬
janje v razumevanje temeljnih zakonitosti razvoja narave, družbe in člove¬
ka ter spoznavanje medsebojne povezanosti in prepletenosti družbenega raz¬
voja, kulture, znanosti, tehnike in drugih področij človekovega ustvarjanja,

- razvijanje jezikovne kulture in usposabljanje za ustno in pismeno
izražanje v materinem jeziku,

- razvijanje vedoželjnosti, sposobnosti za opazovanje, kritično in samo¬
stojno mišljenje ter usposabljanje za smotrno uporabo znanja,

- razvijanje potrebe po stalnem izobraževanju in izpopolnjevanju, us¬
posabljanju za racionalno in učinkovito učenje in za samoizobraževanje,

- usposabljanje za samoupravljanje, razvijanje zavesti o družbeni od¬
govornosti in vključevanju v aktivno družbeno življenje ter samoupravne
odnose,

- razvijanje ljubezni do svojega naroda in domovine kot skupnosti ena¬
kopravnih narodov in narodnosti Jugoslavije, spoznavanje njihovega raz¬
voja in dosežkov kulturnega ustvarjanja,

- vzgojo v duhu pridobitev socialistične revolucije in tradicij narodno¬
osvobodilnega boja,

- usposabljanje za obrambo neodvisnosti Socialistične federativne re¬
publike Jugoslavije in za družbeno samozaščito,

- vzgojo v duhu načel neuvrščenosti in solidarnosti z delavskimi in dru¬
gimi naprednimi gibanji v svetu,

- razvijanje tovarištva, demokratičnih in odgovornih odnosov med ljud¬
mi, zlasti med spoloma ter usposabljanje za moralno presojanje, kritično
ocenjevanje odnosov med ljudmi in za moralno ravnanje,

- razvijanje odnosa do dela kot temeljne vrednote, delovnih in drugih
ustvarjalnih sposobnosti in navad, oblikovanje smisla za gospodarnost in
ustreznega odnosa do pridobivanja in potrošnje materialnih dobrin,

- vsestranski razvoj interesov in sposobnosti, ustrezno odločitev pri izbiri
poklica ter jih aktivno usmerja pri vključevanju v nadaljnje izobraževanje
in delo,

- spoznavanje, vrednotenje in doživljanje umetniških del in drugih kul-

312

turnih dosežkov, razvijanje sposobnosti za samostojno in ustvarjalno izra¬
žanje, doživljanje kulture kot trajne sestavine človekovega življenja in ob¬
likovanje odnosa do nacionalne kulture in njene vloge v celotnem nacional¬
nem razvoju in odnosa do kulture narodov in narodnosti Jugoslavije,

- odkrivanje vrednot in lepot narave, navajanje na varovanje naravnih
in drugih vrednot človekovega okolja,

- skladen telesni in duševni razvoj, razvoj telesnih sposobnosti in jih na¬
vaja na trajno telesnokultumo aktivnost kot osnovo človekovega zdravega
življenja.

- vzgojo za smotrno, bogatejše in ustvarjalno življenje v prostem času,

- vključevanje v delo in življenje občanov v krajevni skupnosti,

- oblikovanje navad zdravega življenja in razvijanje skrbi za varovan¬
je svojega zdravja in življenja ter zdravja in življenja drugih.

95. člen

Delavec, ki v osnovni šoli opravlja vzgojno-izobraževalno delo oziroma sode¬
luje pri tem delu, je lahko, kdor ima ustrezno izobrazbo v skladu s tem za¬
konom in samoupravnim splošnim aktom osnovne šole, opravljen strokovni
izpit, obvlada učni jezik ter s svojo celotno poklicno in samoupravno dejavno¬
stjo uveljavlja humane medčloveške odnose in socialistično samoupravljanje.

114. člen

Osnovna šola je delovna organizacija, v kateri delavci v skladu s tem zako¬
nom uresničujejo smotre in naloge osnovne šol in njeno družbeno vlogo v
okolju, lahko pa je organizirana tudi kot temeljna organizacija združenega
dela v sestavu vzgojno-izobraževalne delovne organizacije, katere ustanovi¬
telj je občina.

115. člen

Osnovna šola lahko organizira delovne enote v svojem sestavu (podružnična
šola, enota za osnovno izobraževanje odraslih, enota za usposabljanje otrok
z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, enota za vzgojo in varstvo
predšolskih otrok, glasbena šola itd.). Te enote so lahko tudi zunaj sedeža os¬
novne šole.

VII. Nadzor

Zakon v skladu s splošno ureditvijo družbenega nadzora in posebnih pogo¬
jev na področju vzgoje in izobraževanja uveljavlja tri oblike družbenega
nadzora nad delom osnovne šole. Samoupravni nadzor se ureja s samou¬
pravnimi splošnimi akti v skladu z zakonom v organu samoupravne delav¬
ske kontrole (Uradni list SRS, št. 17/78), nadzor nad zakonitostjo dela pa
opravlja občinski upravni organ pristojen za vzgojo in izobraževanje v skla¬
du s svojimi pristojnostmi in pooblastili, pedagoški nadzor pa opravlja peda¬
goška služba Zavoda SRS za šolstvo v skladu z zakonom o pedagoški služ¬
bi (Uradni list SRS, št. 16/69).

313

Tako smo npr. uvajali tri- in dvokonferenčna obdobja, integrirani pouk, tuji jezik
v nižje razrede, latinščino, projektne metode, učno diferenciacijo, interdiscipli¬
narne dneve, športne oddelke, opisno ocenjevanje, estetsko vzgojo ter didaktično
prenavljali 4. in 5. razred.

S koncepcijo smo v začetku leta opredelili možen razvoj in počasi uvajali difer¬
enciacijo kot dovoljen poseg v slovensko šolo. Mislim predvsem na različne oblike
diferenciacije, tudi do določene mere zunanje, oz. bolj učeno, notranje diferen¬
ciacije z elementi zunanje diferenciacije. Spominjam se, da nam je prof. dr. France
Strmčnik predaval o njemu priljubljenih temah na dveh sejah strokovnega sveta.
Ko pa je prišlo do konkretnih rešitev, se je zmeraj zapletlo. Enotnost je bila v mi¬
selnosti slovenskih pedagogov trdno zasidrana in izražena v sloganu: Mi strokov¬
njaki smo postavili programe, otroci pa naj jih zmorejo, ponavljajo, dokler jih ne bodo
zmogli, ali pa naj se poberejo iz šole.

Uvajali pa smo že nekatere sistemske ukrepe kot npr. različne oblike integri¬
ranega pouka v nižjih razredih osnovne šole in zagotavljanje normalnega prehoda
iz vrtca v šolo, standarde znanja v osnovni šoli, preizkuse znanja v osnovni šoli z
evalvacijo rezultatov, gradnjo posameznih predmetov po vertikali ob horizontalni
koordiniranosti idr.

Septembra 1991 pa sem se osebno zelo intenzivno vključil v program razvoja
osnovne šole. Najprej sem moral rešiti problem kadrov, saj sem imel razmeroma
šibko zasedbo po odhodu Katje Hvala, ki je postala ravnateljica Osnovne šole Bi¬
čevje in kasneje Gimnazije Vič.

Imel sem kar precej sreče, saj sem uspel vključiti v našo ekipo Doro Gobec s
Pedagoškega inštituta, mag. Tejo Valenčič, inovativno ravnateljico OŠ Trnovo (ka¬
sneje državno sekretarko za osnovno šolo), in kot svojega pomočnika za osnovno
šolo mag. Jureta Smrdelja iz OŠ Fužine. Že prej pa sta bila na Zavodu 1/3 zaposle¬
na dr. Ludvik Horvat in dr. Darja Piciga s Pedagoškega inštituta. Intenzivno so se
vključili v delo skupine delavci Zavoda Vlado Milekšič, Urška Margan in Breda
Konjar, predstojnica kranjske enote Zavoda, ki je bila tudi naša predstavnica v
ekipi Ministrstva za šolstvo, ki je pripravljala nacionalni program. V skupino pa
nam je uspelo pritegniti tudi Vido Križmanovo iz sektorja za finance, ko je v ok¬
tobru 1991 zamenjala na ministrstvu Mileno Markič, ki se je upokojila.

Prvega sestanka ekipe v septembru 1991 sem se udeležil tudi sam in ekipi raz¬
ložil, da bo treba v kratkem povedati, kaj je treba storiti z osnovno šolo, saj se pri¬
pravljajo nacionalni program in projekti za naslednje leto. Vendar so šle zadeve
težko od rok. Posebej kolegicam iz Pedagoškega inštituta, ki bi kar naprej rade ra¬
ziskovale. Slovensko šolstvo naj bi po njihovem mnenju čakalo leta in leta na
izsledke znanstvenih raziskav in svoje težave reševalo pragmatično, kakor bi vede¬
lo in znalo. Na srečo je bilo za nami dve leti trdega dela in na mizi knjiga Strokovne
podlage za razvoj , slovenskega šolstva,  v kateri so bile obdelane tri možne inačice
razvoja slovenskega šolstva.

Odpora Pedagoškega inštituta v začetku nisem mogel razumeti, kasneje pa sem
izvedel, da je dr. Vencelj naročil pri njih novo koncepcijo, ker naši ni zaupal, oz.
je želel imeti konkurenčno. Tisto obdobje gledam iz današnje perspektive kot ko¬
ristno predvsem zato, ker smo uspeli spraviti skupaj slovenske strokovnjake s tega

314

področja, žalosti pa me, da so pripravili za otroke tako neprimerne in neperspek¬
tivne rešitve po nalogu in plačilu vladajoče struje.

Sicer pa je bilo to obdobje mirovanja, čakanja na novo koncepcijo in stalnih na¬
petosti med Zavodom in Ministrstvom. Na srečanju ravnateljev osnovnih šol v
Opatiji (marec 1992), ko je bilo zaključeno moje delo na Zavodu, sem po predsta¬
vitvi koncepcije Pedagoškega inštituta zgroženo ugotovil, da gre za zadevo, izdela¬
no po želji bodočih indoktrinatorjev, in da bo predlagana osnovna šola prosto lo¬
višče za vsakogar, ki bo na oblasti. To sem v diskusiji tudi javno povedal in morda
tudi malo grobo izrazil prepričanje, da tako ideološkega koncepta ni uspelo Nem¬
cem vsiliti niti prek Hitlerjugenda. Po tej moji pripombi so nekateri tudi jokali,
predvsem pa so se kasneje potuhnili, nekateri tudi pasivizirali - skratka kot pravi
in od države financirani uradniki in znanstveniki.

V tem času sem bil že v odstopu z mesta direktorja Zavoda, zato je bilo mnen¬
je zgolj zasebno. Ne vem tudi, ali so moje mnenje kaj upoštevali ali ne, vem le, da
tudi ta koncept ni bil sprejet in da je novi minister dr. Slavko Gaber pričel pri¬
pravljati nov koncept. Takrat sem bil prepričan, da nov koncept ne bo mogel biti
dosti drugačen kot tisti, ki smo ga po dveh letih dela in vseh mednarodnih verifi¬
kacijah pripravili na Zavodu. Zavedal sem se, da bo prenova šolstva veliko stala,
da bo potrebno krepko prestrukturirati pedagoško stroko in fakultete ter zagoto¬
viti za učitelje večje plače.

Upal sem, da bo cilj novih oblastnikov bistveno boljša in kvalitetnejša izo¬
brazba otrok, s tem povečana njihova konkurenčnost na trgu in njihovo življenje
bo lahko kvalitetnejše.

Izhodišča za prenovo osnovne šole

Predvideno prenovo slovenske osnovne šole smo zasnovali na množici podatkov
iz literature, sodobnih usmeritev in priporočil, na primerjavi s tujimi šolskimi sis¬
temi, na temeljih znanja iz razvojne psihologije in rezultatih, ki jih je dala eval¬
vacija programa življenja in dela osnovne šole. Ugotovitve te evalvacije so bile na¬
slednje:

315

V slovenski osnovni šoli prevladuje metoda ustne razlage in metoda razgo¬
vora. Ob tem učitelji vidijo temeljno nalogo v verbaliziranju vsebin, naloga
učencev pa je akademsko poslušanje in diskusija o tem.

Samostojnost učencev kot eden od temeljnih pogojev učenja je pri pouku
minimalna.

Materialna opremljenost je na polovici šol več kot neustrezna.

Strokovne podlage za izvajanje pouka so neustrezne ali delno ustrezne
(vsebine programov), večine ostalih strokovnih podlag pa sploh ni (taksono¬
mije izobraževalnih smotrov, specialne didaktike itn.).

Motivacija za učno delo temelji na zunanji prisili (ocenjevanje, kazno¬
vanje, sodelovanje s starši) ali na nekaterih osebnostnih lastnostih učiteljev.

Pripravljenost učiteljev za humani pristop in demokratični dialog je
velika, izvajanje pa prav nasprotno.

Sodelovanje s starši je predvsem namenjeno reševanju disciplinskih pro¬
blemov in učne problematike.

Avtorji evalvacije so združili rezultate evalvacije v na videz paradoksalnem spoz¬
nanju: Osnovna šola je premalo zahtevna in kot taka učence preveč obremenjuje.

Ugotovitev študije je bila tudi, da so bistvene razlike med kvaliteto izobraže¬
vanja v različnih območjih Slovenije, da so inovacije v slovenski osnovni šoli stvar
zanesenjakov, ne pa sistema. Prevladujoča razredno-predmetna struktura je zavi¬
rala in otežila delo učiteljem in učencem, kot tudi toga organizacija pouka in pre¬
veliko število učencev v razredu.

Končna in zelo pogosto delno citirana ugotovitev študije pa je bila, da je naša
osnovna šola statistično gledano primerljiva z drugimi šolskimi sistemi v Evropi.  In to
so mnogi zlorabljali, ko smo se pogovarjali o naši osnovni šoli. V resnici jo je bilo
treba posodobiti in postaviti na nova temeljna izhodišča ob upoštevanju tradicije
in predvsem potenciala v učiteljih in pedagoških šolah. In tu bi bilo treba začeti
proces transformacije, ne pa udariti po otrocih, kot je predvidel predlog zakono¬
daje leta 1995. V šolstvu velja zelo znana in stara resnica: Če sistem ne naredi dela
selekcije med učitelji in ravnatelji, potem jo dela med učenci.

Kako zastaviti osnovno izobraževanje v Sloveniji?

V tem poglavju se bom omejil le na svoja razmišljanja o osnovnem izobraževanju,
saj smo sicer veliko povedali v publikacijah pod skupnim naslovom Izobraževanje
v Sloveniji za 21. stoletje.

Osnovno izobraževanje ima to značilnost, da je v zelo velikem interesu države,
da je vanj vključeno čimveč oz. po možnosti kar vsa populacija in to tistem obdob¬
ju, ko je človek najbolj dojemljiv za učenje ali, kot so rekli včasih, ko gre človeku
najbolj v glavo. Z razvojem civilizacije se je doba osnovnega izobraževanja daljša¬
la, kajti daljšala se je življenjska doba, bilo je vedno več prostega časa, pa tudi sno¬
vi in potreb po učenju. Morda le želja po učenju, vsaj v ponujeni obliki, ni vedno
najbolj sledila tem trendom, saj so motivi učencev s strogimi učitelji, tudi z raz¬
nimi tepežnimi pripomočki v rokah, kar pogosto videni na različnih risbah in
slikah, ki prikazujejo tudi zelo daljna obdobja.

316

Zagotoviti za vse učence čim daljše osnovno izobraževanje, pomeni zahtevo po
prilagajanju ciljev, programov, metod dela, raznovrstnosti glede aplikacij ipd.
Takšno individualno prilagajanje pa po drugi strani pomeni padec standardov,
kajti učenci in učitelji se razmeroma hitro in v večini z veseljem privadijo lažjim
in ugodnejšim potem do cilja - potrdilu o zaključenem šolanju. Slovenci radi ho¬
dimo v gore in vsakdo pozna nepisano pravilo, da se skupina, ki gre skupaj v hri¬
be, vedno ravna po najpočasnejšem članu. Da pa najhitrejšim takšno »postopanje«
ni v užitek, tudi vemo. Pri šolanju otrok ima zelo pomemben vpliv socialno oko¬
lje, predvsem starši - aspiracije, ambicije, možnosti, želje ipd. Poseben problem
pomeni tudi po eni strani doktrina, ki je npr., naj bodo otroci kot normalna social¬
na oz. družbena skupina skupaj v razredu, in po drugi želja, naj se jih loči - po
družbenem sloju, rasi, veri, narodnosti, spolu, morda tudi znanju in sposobnostih
ter često tudi po posebnih muhah staršev. V tej starosti se praviloma namreč od¬
ločajo starši in ne otroci. In zato mora sistem otroke tudi v določeni meri zaščititi
pred starši.

To so ključni problemi osnovnega izobraževanja in so bili v socializmu rešeni
tako, da so po eni strani postavili razmeroma visoke cilje glede vključevanja popu¬
lacije, standardov znanja in po drugi strani preprečevali kakršnokoli (razlo¬
čevanje oz. diferenciacijo otrok. In obenem brez velikih moralnih zadreg sprejeli
dejstvo, da pač 10 ali 15 % otrok ni za šolo. Ti otroci so končali na cesti, v raznih
priučitvah in danes predstavljajo večji del nezaposlene populacije brez kakr¬
šnekoli perspektive. Vest si je slovenski osnovnošolski socialistični sistem poto¬
lažil tako, da je izdelal razmeroma dober sistem - ločen od šolskega sistema za bolj
in zelo prizadete oz. motene otroke.

Sistem, kakršnega smo imeli (oz. ga na žalost še imamo), je izumil pojem na¬
darjeni otroci, kamor je uvrstil vse tiste, ki iz tega enotnega sistema izstopajo in to
v glavnem po učnem uspehu, kajti ta je pogoj za to označitev. In mnogi so se hva¬
lili s tem, kako smo na enem področju najbolj napredni v Evropi. 172  Nihče namreč
ne pomisli, da bi utegnil biti nadarjen vsak otrok, če bi mu dali možnost, da to
pokaže. Sistem si na ta način zagotovi reprodukcijo, kajti najbolje učečim se zago¬
tovi štipendije in jih usmerja v poklice, kjer bodo lahko svojo zgodbo prenašali na
mlade rodove.

Tisti starši, ki ne morejo več prenašati takšnega obravnavanja otrok, si želijo
drugačne šole, če že ne gre drugače, tudi zasebne. Ker pa je te treba plačati, se nji¬
hovo veselje zmanjša, zato pa z veseljem otroke vključijo v javne šole, kjer se doga¬
ja vsaj nekaj drugačnega. In temu se reče strokovno notranja prenova osnovnih
šol, često pa vpisujejo starši otroka v šole po tujih modelih, samo da so drugačne.
Ne gre pa pozabiti staršev, ki so živeli v tujini in želijo otroku zagotoviti tudi doma
podobno izobrazbo ali pa se tja odpravljajo in imajo isti cilj.

Prej omenjena notranja prenova poteka tam, kjer je ravnatelj(ica) pripravljena
na takšno delo in kjer so ustrezni učitelji. V kolikor gre za evforičen pristop, se
pričenja smatrati kot novost in izboljšava vse, kar je drugačno, celo neobičajno,

172 Podobno neumnost počenjajo na področju t.i. računalniškega opismenjevanja, kar je
zelo podobno kot bi imeli projekt gledanja TV

317

često celo nedopustno. In zato povzroča tudi številne konflikte v zboru, med
starši, v javnosti. Eden od pomembnih elementov notranje prenove je učiteljeva
svoboda v izbiri metod in oblik dela v razredu. Vendar pa takšno delo zahteva
izredno veliko priprav in ga zmorejo le redki učitelji. Lažje je, če gre za večje šte¬
vilo učiteljev, ki jim sledijo tudi založbe s ponudbo ustreznih učbenikov in gradiv
ter stroka, ki spremlja in ocenjuje njihovo delo. 173

Pomemben vpliv na osnovno šolanje otrok bo imela tudi cerkev, saj vidi v šoli
pomembno možnost za indoktriniranje in predvsem nabiranje novih pristašev,
kot vsaka organizacija pač. Cerkev, ki ima tudi denar in vedno veliko potreb in že¬
lja po vtikanju v šolo, si tega zaželi najprej na celotni populaciji. Ko ji v najbolj
grobi varianti - verouk ne uspe, si prizadeva priti v šolo skozi predmet religije in
verstva. Za ta predmet meni, da mora vsebovati 97 % krščanstva in 3 %  udrihanja
po drugih verah in nevernikih. Če jim uspe zriniti v predmetnik ta (med večino
učencev) zelo osovražen predmet, potem se trudi, da bi ga lahko učili duhovniki,
ki bi na ta način prišli v šolsko zbornico. Ker pameten minister ve, da bi to
povzročilo razkol med starši in v zbornici, jim tega ne pusti, pa tudi ustava to pre¬
poveduje. Cerkev pa se seveda organizira, čaka, pritiska na vse kriplje, vendar po¬
časi, saj ima časa dovolj in izkušenj iz 2.000-letne zgodovine tudi. Prizadevno
opravlja različen servis po župniščih, zraven pa organizira še razne izlete, športna
tekmovanja ipd., kar naj povečajo interes otrok. Seveda se ji toži po šoli, ki vse to
že ima organizirano. Tudi v osnovni šoli se za izjemno »navdušene« starše lahko
pojavi cerkvena osnovna šola, ki pa seveda zaprosi in tudi dobi koncesijo in denar,
saj ta pripada otrokom za obvezno izobraževanje.

Bogati starši si želijo za svoje otroke najboljše šolanje in so ga pripravljeni tudi
plačati, često tudi v tujini. Ker je bogatih ljudi zelo malo, je tudi v takih zasebnih
šolah zelo malo otrok. Leta 1990 smo ocenjevali, da takih šol še precej časa v Slo¬
veniji ne bo. Te šole imajo to slabo lastnost, da bogatija staršev in učljivost otrok
nista vedno v optimalni korelaciji, je pa s plačilom v veliki korelaciji zahteva star¬
šev, da otroci šolo uspešno končajo.

Posebni starši si želijo za otroke nekaj posebnega, često nekaj takega, česar
sami niso imeli ali dosegli. Zato želijo otroke vpisati v npr. waldorfsko šolo, v
športne, glasbene ipd. šole. Država tem staršem z nekaterimi standardi in zahte¬
vami »reže peruti«, jim pa to, najbolj sitnim in zagnanim, lahko tudi omogoči, da
ima mir pred njimi. To politiko sem vedno zagovarjal in ko so se moji kolegi bali,
da nam bo to zrušilo sistem, sem jim razlagal, da je to le ventil in da bo sistem pa¬
del, če tega ne bomo storili. Tako so npr. leta 1991 menili, da bodo hoteli starši ne¬
kaj tisoč otrok vpisati v waldorfsko šolo, danes pa komaj naberejo otrok za en
razred ipd.

Za večino otrok, ki ostane v sistemu, pa je treba postoriti prenekatero stvar.
Predvsem je treba postaviti nekatera pravila igre, kriterije in zahteve ter čas, v

173 Vsega tega smo se zavedali na Zavodu. V prvi fazi dela smo se najprej potrudili, da
smo vsaj v nekaterih šolah dosegli nekaj premikov k šoli, ki so jo želeli bolj osveščeni
starši, in ob tem uporabili znanje, izkušnje od doma in tujine ter si povsod prizade¬
vali vključiti v projekte vodilne slovenske strokovnjake.

318

katerem je to treba doseči. Zelo pomembno je, da se meri le merljive zadeve. Videti
je kot lapsus, vendar so do mojega prihoda na Zavod vsako leto pisali sto in sto lis¬
tov poročil o delu šol in šolskega sistema, pa ni praktično nikoli nihče ničesar ob¬
jektivno izmeril.

Pojavlja se velika dilema, ali prilagoditi kriterije otrokom ali pa poskušati do¬
seči, da bodo otroci dosegli določene zahteve, in to na različne načine. Z več uče¬
nja, boljšo razlago, boljšimi učnimi pripomočki, z večjo motivacijo ali prisilo ipd.
Ali narediti manjše skupine učencev, ki so ločene po določenem kriteriju, ali v
večjih delati po diferenciranih programih ipd. In končno, če vse to ne gre, prista¬
ti pri inštrukcijah, ki niso seveda nič drugega kot temeljito individualno delo. Če
bi takšen način dela uvedli v šolah, potem bi večina problemov odpadla. Uvedli pa
bi ga lahko, če bi bilo v razredu manj in to bolj discipliniranih (?) učencev, učitelji
bolj usposobljeni in plačani in predvsem več časa na razpolago učencem - skrat¬
ka, da bi bili na šoli tako kot učenci npr. od 8. do 16. ure.

Država bi morala krepko poprijeti vajeti in urediti nekatere zadeve z doktri¬
narnega, pravnega, finančnega in organizacijskega področja. Ker bi dregnila v
pedagoške fakultete, ki bi morale diplomante naučiti učiti, zbrati več denarja, ure¬
diti zakonodajo, spraviti ljudi k boljšemu in obsežnejšemu delu ipd., se tem zade¬
vam raje odreče in čaka na čase, ko bo otrok manj, s tem pa tudi manj problemov.

Pri delu na področju osnovne šole sem se srečal z nekaterimi problemi, katerih
reševanje je potekalo tako, da nisem vedel, ali ljudje nočejo, ne smejo, so leni, ne
znajo ali pa so nori, da določenih stvari ne spremenijo. O vseh zadevah so našli
razni zagovorniki kup argumentov za in proti, čeprav je bilo vsakomur z malo
zdrave pameti jasno, kaj je treba narediti. Nekaj teh primerov bom omenil, da
bodo morda v poduk bodočim generacijam šolskih prenoviteljev.

Diferenciacija v osnovni šoli „

Diferenciacija ali ločevanje je pojem, ki se veliko, pogosto tu 1  napačno
v šolski praksi. Ločevanje je treba namreč uporabiti takrat,^ o se ne pnz
upošteva različnosti, oz. ne omogoči pogojev za sožitje različnih pog e ov, pri
pov in končno tudi ljudi.

319

Gre torej za doktrino in odnos v sistemu, toleranco in znanje in neznanje
sodelujočih, pa seveda tudi materialne in prostorske možnosti, število učencev v
razredu, tradicijo... Teoretiki šolstva vse to poimenujejo z učenimi pojmi, kot so
mobilnost in fleksibilnost, individualizacija in diferenciacija ipd.

Prepričan sem, da je rešitev tega problema ključna za uspešen šolski in izo¬
braževalni sistem.

Osebno sem prepričan, da pomeni ostra zunanja diferenciacija priznanje nes¬
posobnosti in neznanja določenega sistema in da je temeljna naloga šolskega sis¬
tema optimiranje procesa zahtev, sposobnosti, zmožnosti. Podlaga zanj pa je razvit
sistem vrednot in motivacij.

Integrirani pouk

Integrirani pouk je tipično področje, kjer se lahko vprašamo, zakaj starejši ne na¬
redimo nečesa, kar bi mladim olajšalo izobraževanje in jim razbremenilo, če že ne
polepšalo mladost.

V začetku devetdesetih let se je med modernimi metodami v šolstvu veliko go¬
vorilo o integriranem pouku v nižjih razredih osnovne šole. Slovenski učitelji so
se zgledovali po Hrvatih, kjer je bil na fakulteti v Osijeku prof. Bognar pobudnik
novega gibanja. Številni naši učitelji so hodili na seminarje v Osijek, nekaj pa so
jih organizirali tudi v Sloveniji.

Ideja in praksa integriranega pouka je bila že zelo stara, saj so v preteklosti
poučevali otroke tako, da so bili predmeti prepleteni med seboj, poučevanje je
bilo povezano s konkretnimi primeri v naravi in družbi, pa tudi učitelj je bil
pogosto en sam. V Sloveniji je bilo mnogo tovrstnega pouka v tridesetih letih te¬
ga stoletja, ko sta ga teoretično in praktično utemeljila Ernest Vrane in Josip
Dolgan.

Povprečnemu državljanu, ki je obiskoval klasično, razpredmeteno (in često
razosebljeno) slovensko šolo, je v zavesti, da ta takšna pač mora biti. Z malo raz¬
misleka pa je lahko hitro mogoče ugotoviti, da delitev na predmete in na šolske
ure v razredih, kjer je en sam učitelj (pri razrednem pouku) res nima nobenega
smisla. Predvsem pa nima smisla iskanje imaginarnih problemov in vzorov, če jih
je v bližnji okolici na pretek. Vendar je treba za ta način dela razmišljati drugače.
Ne sme biti glavni cilj selekcija otrok, iskanje njihovih slabosti in neznanja tiste¬
ga, kar država predpiše, ampak mora biti v ospredju razvoj, prijetno preživetje
mladosti, učenje za znanje in življenje (namesto za čebelice, rede in spričevala), is¬
kanje in raziskovanje ipd.

Učiteljeva vloga se bistveno spreminja. Iz klasičnega avstro-ogrskega trepeta in
strahu otrok se mora učitelj spremeniti v mentorja. Njegova vloga ni več veličast¬
na in ta vloga ni za ljudi, ki so v šolstvu zato, da bi imeli nad nekom oblast. Za tak¬
šno poučevanje j^ treba znati in delati več kot za klasičen pouk, moraš biti bolj raz¬
gledan in znati razložiti, pa tudi braniti svoja stališča - z argumenti in ne s pozi¬
cije moči in oblasti.

Pomembno se spremeni položaj učencev. Ti se enakovredno vključujejo v delo,
med seboj in z učiteljem sodelujejo in ne tekmujejo, se drug od drugega učijo in
predvsem doživljajo življenje v realnih pogojih in situacijah. Iz takšnega sistema

320

ni potrebno izločati otrok, češ da so manj sposobni, slabo učljivi ali neprilagodljivi
- saj takšnih tudi ne izločamo iz življenja . 174

Z integriranim poukom sem se kar dobro spoznal, ker so učitelji, ki so se s tem
ukvarjali, začutili, da bi lahko v meni našli oporo za svoje delo. Upam, da sem do¬
volj podprl njihova prizadevanja in pomagal, da se je ideja razširila v slovenski
prostor. Vendar pa sem učitelje in ravnatelje opozarjal pred pretiranim navduše¬
njem, saj sem se zavedal, da integrirani pouk lahko izpeljejo le tisti učitelji, ki so
dobro teoretično seznanjeni s tem načinom dela in pripravljeni delati veliko več
in bolj inovativno kot v klasičnem razredu. Zato so imele šole razrede, kjer je pouk
potekal klasično in integrirano, in vedno več na drug način, saj so starši raje vpiso¬
vali otroke v razrede, kjer je bil pouk za otroke bolj sproščen in prijeten.

Veliko je na tem področju naredila učiteljica na Osnovni šoli Trnovo, ga.
Viljenka Jalovec (kasneje urednica pri Mladinski knjigi), ki je z izjemnim žarom,
veseljem, znanjem in predanostjo pripravljala predavanja, hospitacije in tudi
gradiva za učiteljice. Na Zavodu je bila glavna podpornica uvajanja integriranega
pouka ga. Irma Veljič, ki je bila tudi med ustanovitelji kluba učiteljev za boljšo
šolo, ki je širil ideje in znanje po vsej Sloveniji. Teoretično pa se je s problemi inte¬
griranega pouka ukvarjala dr. Milica Bergant, s katero sem imel čast celo sodelo¬
vati na nekaterih seminarjih.

Med svoje večje prispevke na področju integriranega pouka štejem pobudo za
projekt gradiv za integrirani pouk. Takšen pouk namreč zahteva izjemno veliko
priprav in različnega materiala, kar prekomerno obremenjuje učitelje. Osebno
sem bil vedno nasprotnik koncepta, po katerem naj učitelji sami pripravljajo vsa
gradiva za pouk, saj je šlo za ogromno porabo časa, izdelki pa praviloma niso bili
profesionalni. Zakaj vendar slovenske učiteljice v osnovni šoli porabijo vsak dan
tisoče ur dela za pripravo listov, igrač ipd., namesto da bi raje posvetile več časa
otrokom. Menil sem, da mora biti ves material, ki ga uporabljajo učenci, profesio¬
nalno oblikovno načrtovan in izdelan, in da se učiteljem, ki imajo dobre ideje in
izdelke, pomaga pri izpopolnjevanju in izdelavi le-teh in zagotovi možnost naku¬
pa le-teh vsem učiteljem. S tem se dvigne kvaliteta in izbira izdelkov, bolj inova¬
tivnim učiteljem pa zagotovi tudi možnost promocije in zaslužka.

Prepričan sem bil, da je to področje dela zelo zanimivo in perspektivno, saj je
šlo za vso populacijo otrok, več tisoč učiteljev in izdelke, ki so imeli bodočnost
tudi v široki prodaji kot didaktične igrače. Ponujalo pa se je tudi veliko možnosti
za izvoz takšnega gradiva.

Tej ideji in konceptu je prvi prisluhnil Srečo Zajc, lastnik podjetja Muppet, ki
je pričel sodelovati z Viljenko Jalovec in izdal prvi zvezek za integrirani pouk.
Ilustrator tega gradiva je bil Marko Kočevar (kasneje karikaturist Dela). Ko so se
med trojico pojavile napetosti in je grozilo, da bo projekt propadel, sem jim pred-

174 Mnogo sem prebral o vplivu šolskih sistemov na obnašanje naroda in se prepričal, da
je tipičen produkt pruskega in avstro-ogrskega tipa šolanja netoleranten narod - kar
Slovenci v veliki meri smo. Da ne omenjamo nemškega pristopa k reševanju proble¬
mov v času po letu 1920 pa do 1945, ko so vse, ki se niso prilagodili določenim nor¬
mam in disciplini, enostavno pozaprli ali pobili.

321

lagal, da se ločijo in tako sta v dobro učiteljev in otrok nastala dva projekta. Mup-
pet je nadaljeval z izdajanjem gradiv z novima avtoricama, Viljenka Jalovec pa s
svojim projektom kot urednica pri Mladinski knjigi.

Ob spremljanju, nastajanju in uvajanju projekta integriranega pouka sem se
pogosto začudil, kako malo vedo učitelji in strokovnjaki z enega področja, kaj se v
Sloveniji dogaja na drugih področjih. V večini vrtcev je npr. vse delo že potekalo
po integriranih in otrokom ter okolju prilagojenih metodah. Podobno je bilo v
šolah s prilagojenim programom za motene oz. prizadete otroke. Iz tega mi je bilo
popolnoma jasno, da je naša osnovna šola doktrinarno postavljena napačno, saj je
to slovenska osnovna šola z neprilagojenim programom (oz. programom, ki je pri¬
lagojen znanju in neznanju ter nerazumevanju načrtovalcev). In kar zgrozim se ob
misli, da jim bo verjetno uspelo z novo zakonodajo ta sistem preseliti še eno leto
nižje, namesto da bi integrirane metode prenašali v višje razrede osnovne šole.

Marsikdo poreče, da nimam prav, vendar se je treba zavedati, kakšna je doktri¬
na in tradicija naše šole, pa znanje in način študija na pedagoških fakultetah in
tudi tega, da bo selekcija med učiteljstvom ob takih plačah in neperspektivah še
slabša, kot je bila.

In še malo statistike. Prvi razredi, kjer je potekal integriran pouk (po drugi sve¬
tovni vojni), so se pojavili leta 1991, danes (leta 1995) pa takšen pouk poteka v
okrog 50% razredov v osnovni šoli.

Problem »dvojezičnih« romskih in drugih otrok

V Sloveniji je nekaj tisoč romskih otrok, ki živijo predvsem na Dolenjskem in v
Prekmurju. Pri pregledu statistike je bilo leta 1990 mogoče ugotoviti, da precej teh
otrok obiskuje slovenske programe za duševno prizadete otroke ali pa sploh ne
hodi v šolo. S tem podatkom in stanjem na tem področju sem se prvič srečal na
okrogli mizi o dvojezičnem šolstvu v Prekmurju. Šlo je za civilizacijsko sramoto,
ki je imela korenine v politiki. Uboge romske otroke z dvojezičnega območja so
učili v slovenskem in madžarskem jeziku (ali pa kar v obeh), medtem ko je njihov
materin jezik romski. Romski jezik ni knjižni, zato je seveda velik problem zara¬
di učiteljev, literature ipd. Posledica vsega tega je bila, da so bili popolnoma nor¬
malni ali celo nadpovprečno bistri otroci v oddelkih za manj sposobne, ker enos¬
tavno niso razumeli, kaj učitelji hočejo od njih. Na ta način pa se krog zapira, saj
le redkokdo od teh otrok uspe priti v srednjo šolo, kaj šele do poklica učitelja, ki
bi jih ti otroci tako potrebovali.

Takrat, verjetno pa je tega danes še več, se je veliko razpravljalo o tem, da
je treba Romom oz. Ciganom pustiti precej avtonomije in načina življenja
ipd. Sam sem se s tem kar strinjal, če je to veljalo za tiste Rome, ki so tudi
živeli še po starem in se prevažali s konji. Če pa so zajahali motorje ali se
vozili naokrog v neregistriranih avtomobilih, pa bi morala za njih veljati
enaka merila kot za vse druge, bolj civilizirane državljane. Pa kaj ko pra¬
vila sprejema od življenja izolirani vrh v Ljubljani, kmetje po Beli Krajini,
v Prekmurju, na Dolenjskem in še kje pa so med realnimi problemi.

322

Posebni problemi so seveda tudi z drugimi otroki, ki se učijo samo slovensko in
madžarsko, pa jih ima veliko težave, ker ne znajo ne enega ne drugega, kaj šele
druge snovi, kjer je potrebno razumevanje specifičnosti. Ko sem poslušal razprave
o zadevah, na katere se sicer strokovno ne spoznam, sem jim predlagal, da vendar
enkrat ugotovimo, da ima otrok le eno mater in en materin jezik in da ni kriv (ali
pa ima morda srečo), če se od njega zahteva več jezikov in če živi na območju, ki
so ga definirali kot dvojezično. Prvi jezik je materin, drugi pa niso in so otrokom
toliko bolj tuji, kolikor manj imajo z njimi opravka.

Bistvena razlika pa je bila pri učenju tujega jezika ali poučevanju v njem v tem,
kakšno je bilo okolje, v katerem je otrok živel.

V letu 1990 sem v slovenskem prostoru sprožil tudi misel, da imamo v Slove¬
niji kot jezik okolja poleg italijanščine in madžarščine tudi angleščino in v manjši
meri tudi nemščino. Posebej s satelitsko in kabelsko televizijo so bili številni mla¬
di po uro ali več dnevno v tujejezičnem okolju. Zadeve so sovpadale z objavo an¬
kete, v kateri so ugotovili, da spada pouk angleščine med najbolj zanimive v šoli,
slovenščina pa med najbolj nepriljubljene predmete.

Takrat je prišlo na Ministrstvo glede tega več pritožb, predvsem od ljudi, ki bi
lahko, pa niso hoteli poskrbeti, da bi se dalo večji poudarek bolj zanimivemu po¬
uku slovenskega jezika v šolah, namesto da se je stokalo nad uvajanjem tujega.
Kljub vsem prepričevanjem slavistov, naj nehajo načrtno vzgajati mlade proti svo¬
jemu jeziku, so se kasneje pojavili učbeniki, ki so skoraj do konca karikirali to
žalostno zgodbo, ki jo omenjam pri tistih predmetih, ki nimajo širše aplikacije
drugje kot v šolstvu, pa se zato z znanstvenimi dosežki mrcvari mlado generacijo.

Učenje tujih jezikov v osnovni šoli

Slovenci kot maloštevilen narod se moramo učiti tujih jezikov, saj težko pričaku¬
jemo, da se bodo tujci med okrog 3.000 jeziki odločili tudi za temeljitejše učenje
našega jezika. Projekt esperanta kot svetovnega jezika je v glavnem propadel, ra¬
čunalniško prevajanje pa verjetno vsaj za ustno komuniciranje še ne bo kmalu
tako pripravno. Na tem področju je bilo leta 1990 precej dilem, marsikatera tudi
povezana z novo nastajajočim podjetništvom, ki je zaslutilo pri poučevanju tujih
jezikov pomembno možnost za zaslužek. Jasna Kontler-Venturini je v članku S ka¬
terim jezikom v Evropo?  (Delo, 24.11.1990) zapisala:

Tudi razcvetajoče se slovensko podjetništvo skuša čimbolj izkoristiti vrzel v
ponudbi tujih jezikov. Za zdaj je dela dovolj za vse, primanjkuje samo do¬
brih učiteljev - v Mariboru so germanisti razprodani, podobno je drugod.

Oglasi, ki pod zvenečimi tujimi imeni firm znanja željnim ponujajo učitel¬
je, ki so »dolgo živeli v Nemčiji « ali »izredno učinkovite metode«, so, kot
opozarjajo strokovnjaki, večkrat zavajajoči. Sarlatanstvo, kjer lahko učenje
tujega jezika prodaja vsakdo, samo da ima primeren prostor za učilnico, je
zakonsko dovoljeno. Kot je cinično menil Jože Žmavc, vodja tržnega
inšpektorata v Mariboru, se tudi na tem področju lotevamo zasebnega pod¬
jetništva »po zahodnem vzorcu«, a po  »balkanskem modelu«.

323

V tem času je bila velik cilj združena Evropa in ideja, naj bi vsak Evropejec govo¬
ril vsaj enega od štirih jezikov združene Evrope - angleščino, francoščino, nem¬
ščino in verjetno ruščino, če že ne kar vse štiri. Kot primere so dajali nekatere
obmejne predele raznih držav in manjše države kot Belgijo, Norveško, Nizozem¬
sko ipd. V Evropi sta bila v tem času zelo popularna projekta Učenje jezikov za dr¬
žavljanstvo Evrope  in Otroci se učijo evropske jezike.

Slovenska osnovna šola je bila pri uvajanju tujih jezikov zelo toga. Učenci so se
učili en tuj jezik, večinoma angleško, z učenjem pričeli razmeroma pozno, meto¬
de in učbeniki pa so bili zelo zastareli. Nove potrebe in zahteve, odpiranje v svet
in močna podjetniška ponudba so tudi oblasti prisilile, da so pričele razmišljati o
drugačnem poučevanju tujih jezikov v šoli. Veliko je bilo odporov in nasprotovanj,
ko smo dovolili uvajanje angleških učbenikov za pouk jezika in ko so učitelji za¬
čeli govoriti med poukom v glavnem v tujem jeziku. Verjetno je bil največji prob¬
lem pri nemščini, ki je bila verjetno predvsem kot jezik napadalcev v drugi sve¬
tovni vojni (pa tudi iz nekajstoletnega obdobja pritiska germanskega prebivalstva
na naš živelj) pri nas zatirana, z odpiranjem meja pa so so se pojavile velike mož¬
nosti in zahteve po znanju nemškega jezika, saj je zagotavljal večje možnosti. Po¬
sebno po Štajerskem so v tistem času nastajala podjetja, kjer so govorili samo nem¬
ško, postsocialistični hlapci pašo za ceno kruha uresničevali znano Hitlerjevo že¬
ljo in zahtevo Naredite mi to deželo nemško.

Osebno sem bil zagovornik koncepta, naj v Sloveniji kot tuji jezik prevlada
angleščina in naj se Slovenci z Nemci in Italijani pogovarjajo angleško, saj se na
ta način obdrži določena distanca, ki je zaradi dobrih odnosov s sosedi najboljša.

Na področju uvajanja tujih jezikov v osnovne šole sva precej sodelovala z go.
Magdaleno Tovornikovo, mariborsko županjo, ki je na mariborskem koncu v veli¬
ki meri uspela uveljaviti tudi v šolah idejo, da naj bi se vsak otrok že od prvega
razreda učil enega tujega jezika, od četrtega drugega in v srednji šoli še tretjega
tujega jezika. Na ta način bi dosegli visok standard majhnih, razvitih držav z
veliko perspektivo. Z go. Tovornikovo sva veliko sodelovala že prej, pri razvijanju
mladinskega raziskovalnega dela in mi je bilo vedno žal, da se ni vključila v delo
na slovenskem šolskem vrhu. V Mariboru je na Zavodu delala tudi Herta Orešič,
ki je na tem področju zelo dobro poznala teorijo in prakso in uspešno pomagala
šolam in učiteljem, ki so uvajali novosti.

Zgodnje učenje tujih jezikov ima v Sloveniji že dolgo tradicijo prek raznih ob¬
lik učenja v pionirskih domovih, pri delavskih univerzah ipd. Vendar je bil ta
način učenja razmeroma neustrezen. Otroci in starši so izgubljali popoldneve in
po nepotrebnem obremenjevali sebe in otroke. V manjših krajih teh možnosti ni
bilo, pa tudi kvaliteta je bila pogosto vprašljiva. Obenem pa je bil takšen način
učenja razmeroma drag in večini nedostopen. Učenje tujih jezikov pa je tesno po¬
vezano tudi z uporabo tega jezika - gledanjem TV, branjem literature, bivanjem v
tujini, sodelovanjem na raznih mednarodnih srečanjih, taborih, izletih ipd. Če ti
pogoji niso doseženi, je zgodnje učenje tujih jezikov izguba časa in denarja in ne¬
potrebno obremenjevanje otrok.

Šele večje odpiranje Slovenije proti Avstriji je vzpodbudilo v letu 1990 množič¬
no uvajanje nemščine v vrtce in nekatere osnovne šole. Te ustanove so s tem obo-

324

gatile svojo ponudbo in povečale konkurenčnost. Kot sem že omenil, se je pojavi¬
lo tudi veliko zasebnikov, ki so učili otroke doma. Danes vemo, da je bilo marsikaj
streljanje v prazno, saj so motiv otrok v zgodnjih letih predvsem radovednost, pri¬
jetnost in igra, medtem ko motiv za znanjem pride šele veliko let kasneje. Žalost¬
no v tem času pa je bilo, da so otroci vedno manj znali slovenščino, ker je bil učni
program narejen slabo, didaktično zastarelo in otrokom dolgočasno.

Z združitvijo Nemčij v letu 1990 je postalo jasno, da se bo na področju srednje
Evrope krepil vpliv nemško govorečega področja in posebno na štajerskem delu je
to vedno bolj postajal jezik okolja. Veliko učencev je hodilo tudi na šolanje v
Avstrijo na univerzo in tudi na trgovsko akademijo ter v poklicne in gospodinjske
šole. Zato smo vse tri zanimive programe zelo hitro uvedli tudi v Sloveniji in po¬
kazalo se je da uspešno. Ob tem naj omenim tudi tole: Z uvajanjem 5-letne trgov¬
ske akademije v Slovenijo in pred tem v Italijo je postal slovenski jezik obvezen
na šolah v vseh treh državah, hkrati z nemškim in italijanskim jezikom seveda.

Meta Grosman je v članku Znanje tujih jezikov za prihodnost in vključevanje v
Evropo  (Naši razgledi, 25. maja 1990) zelo temeljito razložila probleme in usmerit¬
ve na področju tujih jezikov v slovenski šoli. V njem je napisala, da so smotri po¬
uka tujih jezikov pri nas dovolj sodobni, da pa se ne uresničujejo. Razredi so pre¬
polni, na razpolago je premalo ur pouka tujih jezikov, učbeniki so slabi, sodobne¬
ga AV pouka skoraj ni. V prepolnem razredu si učitelj nikakor ne more privoščiti raz¬
košja za vse v smotrih naštete dejavnosti potrebnega individualnega dela, marveč je prisil¬
jen uporabljati teste, ki pogosto preverjajo le na pamet naučene vzorce, ki se jih učenci
sploh ne trudijo razumeti. Pogosto se izkaže za najbolj pomembno, da se naučijo izpolnje¬
vati teste in zato namesto znanja jezika razvijajo tehnike izpolnjevanja testov. Preprost
račun nam ponazori, koliko časa ima učitelj v takšnih okoliščinah za individualno delo s
posameznimi učenci. Če je v razredu trideset učencev in učitelj ne porabi niti minute za
nič drugega, se lahko v vsaki šolski uri posveti učencu 1,5 minute. Koliko lahko učenec
premisli in pove v tujem jeziku ? 175

Avtorica je predlagala, da je treba zagotoviti najmanj tri ure tujega jezika teden¬
sko, deliti občasno razrede na pol in uvesti sodobne metode dela. Predvsem pa izo¬
braževati učitelje. Omenila pa je problem, da imajo na fakulteti preveč študentov
na učitelja in da so zato tudi na fakulteti metode pogosto neustrezne. Leta 1990 je
študiralo v Ljubljani angleški jezik 508 študentov (ob pomoči 20 učiteljev in so¬
delavcev), nemščino pa 323 študentov pod vodstvom 12 učiteljev in sodelavcev.

Osebno sem se zavzemal, da bi morali slovenski učitelji tujih jezikov več mese¬
cev po študiju preživeti v tujini, nato pa se vsako leto odpraviti tja vsaj za teden ali
dva. Tako pa se je zgodilo, da so v šolah učili angleški jezik učitelji, ki še nikoli
niso bili v Angliji. Tudi to mojo pobudo so kot mnoge druge moje ocenjevali kot

175 Ko sem leto dni kasneje "študiral japonski izobraževalni sistem, kjer je v razredih po
45 učencev, sem ugotovil, da so tam prilagodili metode dela velikemu številu učencev.
Le-ti so v razredu popolnoma tiho, veliko pišejo, uporabljajo individualne AV sisteme
in zato seveda praktično ne obvladajo pogovorne angleščine. Zato pa zelo dobro ob¬
vladajo pisno sporočanje, ki je po njihovem mnenju bolj pomembno za komunicira¬
nje v sodobnem telekomunikacijskem svetu.

325

utopične, čeprav so to počeli učenci. Vsako leto jih je na tisoče hodilo na počitniš¬
ko šolanje v Anglijo. V enem od intervjujev sem tudi omenil, da se po slovenskih
šolah uči več dialektov in verzij angleškega jezika kot v Angliji, kar je povzročilo
tudi rahlo negodovanje naslovljencev. Pa kaj ko sem imel na lastna ušesa možnost
slišati zavijajočo notranjsko angleščino pa pojočo primorsko italoamerikanščino,
da o štajersko-nemški verziji angleščine, ki so jo menda govorili na angleškem
dvoru v 16. stoletju, niti ne govorim.

Ob vsej zagnanosti za poučevanje tujih jezikov pa je treba opozoriti, da gre za
obremenjevanje učencev. Vsak dodatni jezik pomeni nekaj ur tedensko več in to
morda na račun drugih znanj, ki so tudi potrebna za razvoj mladih in njihovo po¬
klicno kariero. Obremenitev slovenskega otroka, ki se uči dveh tujih jezikov, obe¬
nem pa zahtevamo od njega enake izobrazbene standarde na drugih področjih kot
od ameriškega ali francoskega otroka, ki mu je tuji jezik skoraj okrasek, je seveda
večja. Skratka, mnogo dilem, ki smo jih upoštevali, mnoge pa bo pokazala situaci¬
ja sama.

Staršem otrok, ki so na vse pretege silili svoje otroke k učenju več tujih jezikov,
(ti pa tega niso zmogli), sem ponavadi svetoval, naj se kakšen jezik namesto otrok
učijo raje sami, pa tudi vse delavce Zavoda sem poslal na to naporno, a koristno pot.

Problem beguncev

Med vojno na Hrvaškem v letu 1991 je prebežalo na slovensko stran veliko družin
z otroki in pojavil se je problem, kaj z njimi. Prek Rdečega križa nam je Jure Gar¬
tner (predsednik slovenskega Rdečega križa in ravnatelj Gimnazije Ledina) po¬
šiljal podatke o stanju v Sloveniji. Stane Jeraj, moj pomočnik na Zavodu, pa je
prek enot organiziral vključevanje teh otrok v naše šole oz. sodeloval pri organiza¬
ciji posebnih oblik. Odločili smo se, da vzamemo kot izhodišče deklaracije, pri¬
poročila in izkušnje drugih dežel, ki so imele begunce ter da otrokom pomagamo
v čim večji meri. Veliko teoretičnega dela in praktičnih napotkov je na tem pod¬
ročju pripravila Zavodova svetovalka Dragica Motik, ki je več let delala v šolstvu
v Nemčiji in je dobro poznala to problematiko. Tako smo v kratkem času uspeli
zagotoviti zelo dobre mednarodne standarde na tem področju.

V tem času se je že dalo slutiti probleme nacionalistov in revnejšega sloven¬
skega sloja, ki so protestirali proti skrbi za tuje otroke. Temu se je pridružila še cer¬
kev, ki je imela otroke, predvsem tiste z »njenega področja« za svoje, medtem ko
je bila situacija kasneje z muslimanskimi otroki bistveno slabša. Na srečo je bil
problem s hrvaškimi otroki kmalu rešen, ker so odšli domov.

Tako je prišlo tudi do situacij, ko so hrvaški otroci pri nas hodili v šolo, na Hr¬
vaškem pa so bile njihove šole zaprte in je pouk odpadel.

Istočasno, ko so prišli v Slovenijo prebežniki, pa je slovenske šole in vrtce za¬
pustilo prek 1.000 otrok, ki so s starši, ki so bili oficirji oz. drugih narodnosti, od¬
šli na domove staršev. Slo je za nasilne spremembe, ki so gotovo v mladi generaciji
pustile posledice. Prekinila so se prijateljstva in ljubezni, spremenile razredne
skupnosti, ponekod ostal gnev in sovraštvo. Predsednik države g. Milan Kučan je
takrat rekel: Nikoli ne bo več, kot je bilo.  Cesto sem se spraševal: Ali je bilo treba
vsega tega? Ali res lahko počnemo, kar hočemo, z doseganjem ciljev, ki posveču-

326

jejo vsa sredstva? In ti cilji se bodo nekoč spet spremenili. Sovražili smo ljudi, s
katerimi smo živeli v dobrem in slabem in prosili za pomoč tiste, ki so stoletja za¬
tirali naše narode in pobili prek 1,5 milijona ljudi - pred nekaj desetletji. Za sveto¬
vljane, pa tudi običajne normalne ljudi je bila to seansa nacionalističnih norcev.
Nesposobnih komuniciranja, pogovarjanja in dogovarjanja.

Te zadeve sem pisal leta 1991 in ko danes pogledam vodstva novih, postju-
goslovanskih držav, ki jih vodijo isti ljudje (in se med seboj spet bratijo), ki so ta¬
krat začeli to morijo, se znova vprašam: Zakaj se narod nikoli ničesar ne nauči iz
zgodovine?

Celodnevna osnovna šola (COŠ)

Leta 1990 smo »praznovali« 15-letnico uvedbe celodnevne šole. Praznovanje je po¬
tekalo v nekakšnem nelagodju, neopazno in v tihi želji mnogih pedagogov in tudi
politikov, da se tega relikta preteklosti  Slovenija končno reši. Teh šol je bilo v letu
1989 še 68, v njih pa 14.000 učencev oz. 6 % slovenskih osnovnošolcev. Leta 1985
je bilo v COŠ vključenih še 15 % slovenskih učencev. Na začetku je bilo proti njej
veliko odporov, posebno med učitelji, ki so morali biti v šoli ves dan, kasneje pa
so se znašli in navadili in nekaterim je postalo tako delo kar všeč.

Po mojem mnenju je bila problematična sama ideja COŠ, da se učence spravi v
šolo za ves dan (problem imena) in se jim s tem praktično večji del življenja prese¬
li in tudi poservisira v šoli. Čeprav je bilo tudi jasno, da je bolje, da so otroci v šoli
pod pedagoškim vodstvom, kot da se potikajo po ulicah. Gre pač za povezavo pol¬
ne zaposlenosti in pomanjkanja časa staršev za otroke in iskanje najmanj slabe
rešitve.

Med leti 1974 in 1989 je bila v Sloveniji velika kampanja, za katero naj bi stal
Franc Popit, čeprav so pripravili strokovne osnove (kot pač vedno) v pedagoški
stroki oz. v republiškem svetu za vzgojo in izobraževanje. Zadovoljiti potrebe za¬
poslenih staršev in otrok, pa tudi potrebe in cilje države, so ji očitali. Franc Šali
(takratni sekretar IK P CK ZKS, je leta 1975 na seminarjih in konferencah zadevo
razlagal takole: Odpor proti COŠ je voda na mlin klerikalnim in drugim silam, ki bi
rade zaustavile proces krepitve idejne vloge šole v sistemu socialistične samoupravne vzgo¬
je. ... COŠ bo prisilila učitelje k spoznanju, da je marksizem znanstveno kritična,
metodološka in ideološka podlaga tudi za učenje zemljepisa, matematike, angleščine in
drugih predmetov.«

Kratka statistika o osnovni šoli

V šolskem letu 1989/90 se je v osnovno šolo vpisalo 28.000 otrok. V oddelkih je
bilo povprečno 23 otrok in 15 otrok na učitelja. Po osnovni šoli ni nadaljevalo
šolanja okrog 10 % učencev.

V Sloveniji je 420 centralnih osnovnih šol in 385 podružničnih z okrog 9.400
oddelki, v katerih je 210.000 učencev.

Organizacija področja osnovnega šolstva na Zavodu leta 1992

V letu 1992 je deloval sektor za osnovno šolo.

Vodja sektorja: Jure Smerdelj (pomočnik direktorja), administrativna delavka

327

Angelca Žagar, vodja skupine za razredni pouk Marjeta Budnar.

Svetovalci: mag. Milan Adamič, Katja Hvala (1/3), Anton Umek (OE
Ljubljana), Darinka Sivec (OE Ljubljana), Volga Stankovič (OE Ljubljana), Darja
Intihar (OE Ljubljana), Marija Kramar (OE Ljubljana), Irena Vodopivec (OE
Ljubljana), Vera Žužej (OE Celje), Anton Smrke (OE Celje), Doroteja Kralj (OE
Koper), Anton Baloh (OE Koper), Marija Heberle-Perat (OE Kranj), Katica Pevec
(OE Kranj), Zinka Bezjak (OE Maribor), Franc Požgan (OE Maribor), Karel
Krivec (OE Maribor), Štefan Mlinarič (OE Murska Sobota), Ferdo Pichler (OE
Murska Sobota), Tatjana Krapše (OE Nova Gorica), Perina Velikonja (OE Nova
Gorica), Vladimira Škof (OE Novo mesto), Mateja Bračko (OE Novo mesto),
Janez Langerholc (OE Slovenj Gradec).

Literatura

1. Jasna Kontler-Venturini: Zlom skupaj z materjo politiko:  Delo, 1.9.1990.

2. Milica Bergant: Integrirani pouk,  Otrok in družina, 1990.

328

SREDNJE ŠOLSTVO

Prenavljanje slovenskega srednješolskega izobraževanja

Srednja šola je najbolj zahteven del vsakega šolskega sistema. Gre za šolanje mla¬
dine, ki prehaja obdobje odraščanja in išče svoje možnosti v življenju, na drugi
strani pa za interes države, gospodarstva in drugih, ki vidijo v tej mladini bodoče
vojake, delavce, znanstvenike, davkoplačevalce, rojenice in sojenice, bolj izo¬
bražene starše mlade generacije ipd.

Medtem ko je po vsem svetu razmeroma jasno, kako je videti osnovno izobra¬
ževanje (oz. vsaj, da je potrebno in da mora biti obvezno), ko so dovolj dobro
postavljeni kriteriji univerzitetnega študija in marsikje tudi visokega strokovnega
študija, je srednja šola vedno v vmesnem stanju, ko ni ne eno in drugo, pa si vsi
želijo, da bi to bila, in ko to postane, ugotovijo, da je bilo to neustrezno. Je pač za¬
drževalni čas predolg in adaptacija srednje šole na konkretno situacijo v državi in
gospodarstvu običajno pomeni zlom za oba sistema. Problem v Sloveniji je bil ko¬
nec osemdesetih let še ta, da praktično ni bilo višjega in visokega strokovnega
izobraževanja in da so še tiste redke višje strokovne šole silile v visoke in v univer¬
zitetne programe.

Konec osemdesetih let je delo slovenske srednje šole temeljilo na zakonu o
usmerjenem izobraževanju. Osnovna ideja tega šolanja je bila, da je treba dati mla¬
dim čimveč izobrazbe in jih obenem usposobiti za študij in delo. Organizacija šol
in programov je temeljila na prepričanju, da gospodarstvo potrebuje srednje izo¬
braženi kader in da celo točno ve kakšnega. Dobro voljo pa je država pokazala s
tem, da je v izgradnjo laboratorijev in delavnic ter v opremo šol vložila veliko
denarja. Za lažje razumevanje izhodišč tega sistema navajam osnovna izhodišča iz
zakona o usmerjenem izobraževanju. Izjemno velika strokovna napaka usmer¬
jenega šolstva pa je bila, da je enake standarde izobraževanja podaljšalo iz osnovne
šole še za eno leto, sicer ustrezno znižalo standarde (ker je bila politična zahteva,
da mora veliko dijakov šolanje končati), in na ta način prizadelo akademsko
usmerjene dijake in slabše učeče se dijake. Šole so se na srečo znašle po svoje in
imele v glavnem prejšnje kriterije, veliko škodo pa so delale šolske svetovalne
službe, ki so »dobavljale« za posamezne vrste šol in poklicev natančno toliko
dijakov, kot jih je zahtevala politika. Šlo je verjetno za največjo strokovno zlorabo

329

v slovenskem šolstvu po drugi svetovni vojni, zato sem se z vsemi močmi trudil,
da bi takšne svetovalne službe na šolah razpustili in da bi prepovedali vstop v šole
raznim zavodom za zaposlovanje. Dokler sem bil direktor Zavoda in ga. Jožica
Puharjeva ministrica za delo, je ta koncept potekal v redu, kasneje pa sta obe prej
omenjeni službi spet prevzeli oblast v roke in delata škodo po šolskem sistemu.
Predvsem sprejemajo vse mogoče ukrepe, ki delajo zmedo in probleme, zato da jih
potem lahko rešujejo. Več o tem problemu pišem v poglavju Spori s šolskimi sveto¬
valnimi službami.

Slovenska srednja šola je v preteklosti temeljila na klasičnih gimnazijah, ki so v
začetku pretežno izobraževale za cerkvene poklice redke slovenske intelektualce, ter
na meščanskih šolah - realnih gimnazijah, v katere so vključevali naravoslovne,
tehnične in v začetku predvsem trgovske predmete. Realne gimnazije, ki jih je us¬
tanovilo za svoje trgovske in proizvodne potrebe meščanstvo, so vedno bolj prevla¬
dovale, zato je postajal pri nas standard splošne izobrazbe zelo naravoslovno in prak¬
tično obarvan. V času prestrukturiranja iz kmetijske države v industrijsko je bila
velika potreba po delavcih, zato so se razvile različne tehnične in poklicne šole, ki
so vabile dijake v svoje vrste s štipendijami in zagotovljenimi službami. V času
razcveta gospodarstva in trenutno velikih potreb po delavcih, se je zadeva tako ba¬
nalizirala, da so uvedli usmerjeno izobraževanje - ki naj bi po eni strani izenačilo
poklicno usmerjene ljudi (ki so po malem že čutili, da so preozki in premalo izobra¬
ženi) in redke gimnazijce, ki so vedno bolj dobivali etiketo brezciljne, malomeš¬
čanske mladine, ki se izobražuje le za študij in to na plečih delovnega ljudstva.

•s
Q
•S

i

o

■S

Zadnji gimnazijski maturanti pred usmerjenci.


330

Usmerjeno izobraževanje je bilo vrhunec tega razmišljanja, končalo pa se je
tudi s formalno ukinitvijo gimnazij. Ker pa jih le niso mogli in želeli popolnoma
ukiniti (elita je vendarle morala imeti šole za svoje otroke), so si tudi pri splošnem
izobraževanju izmislili usmeritve - naravoslovno in družboslovno usmeritev.

Zakon o usmerjenem izobraževanju

Delavci, delovni ljudje in občani so s tem zakonom pridobili pravico in od¬
govornost, da načrtujejo, organizirajo in izvajajo usmerjeno izobraževanje.

Ta njihova pravica in odgovornost izhaja iz pravice do dela z družbenimi
sredstvi. Tako kot so proizvajalna sredstva družbena in ne privatna, imata
tudi vzgoja in izobraževanje družbeni značaj.

Zakon že na tem mestu poudarja, da ne gre za ozko šolsko preobrazbo,
ampak za širšo družbeno preobrazbo, ki jo načrtujejo in uresničujejo vsi de¬
lavci in delovni ljudje. Podlaga za tako preobrazbo so novi družbenoeko¬
nomski odnosi, ki se uresničujejo v svobodni menjavi dela, ki omogoča, da
delavci TOZD ugotavljajo osebne, skupne in celotne družbene potrebe po
izobraževanju ter jih v skladu z dohodkovnimi možnostmi zadovoljujejo
sami v svoji organizaciji, v neposrednih odnosih z izobraževalnimi organi¬
zacijami in v samoupravnih interesnih skupnostih za izobraževanje.

Usmerjeno izobraževanje obsega celotno vzgojo in izobraževanje po za¬
ključeni osnovnošolski obveznosti. Zakon ne nadomešča samo dosedaj vel¬
javnih zakonov na tem področju (zakon o poklicnem izobraževanju in
urejanju učnih razmerij, zakon o srednjem šolstvu, zakon o visokem šolstvu,
zakon o organizacijah za izobraževanje odraslih, zakon o štipendijah in po¬
sojilih za izobraževanje), ampak razširja pojmovanje o izobraževanju in
vzgoji kot stalni sestavini človekovega življenja in dela ter jo skupaj s
predšolsko vzgojo ter osnovno šolo povezuje v enoten sistem.

Usmerjeno izobraževanje je definirano s tremi poudarki:

- izhaja iz potreb združenega dela, družbenega razvoja ter vsestranske¬
ga razvoja posameznika,

- usmerjeno je k vzgoji in izobraževanju za ustvarjalno delo in samo¬
upravljanje, ki posamezniku omogoča uveljaviti pravice in odgovornosti iz
dela,

- temelji na usklajevanju interesov posameznika in združenega dela ter
interesov družbenega razvoja.

Za razliko od osnovnega izobraževanja in vzgoje - osnovne šole, ki je
enotna in splošno izobraževalna šola, se usmerjeno izobraževanje uresničuje
na posameznem področju združenega dela, zato je razčlenjeno na usmeritev
in se izvaja po različnih vzgojno-izobraževalnih programih, ki omogočajo
pridobivati izobrazbo za vključitev v delo in nadaljnje izobraževanje.

V bistvu gre za dve temeljni novosti:

1. izobraževanje v OZD postaja sestavni del usmerjenega izobraževanja;

331

2. razširja se odgovornost in pravica delavcev in delovnih ljudi pri:

- ugotavljanju in usklajevanju osebnih, skupnih in celotnih družbenih
potreb po izobraževanju.

Pri tem upoštevajo tekoče in razvojne potrebe dela, dolgoročne usmeritve
družbenoekonomskega razvoja, kulturnega razvoja, razvoja znanosti, teh¬
nologije, organizacije dela, razvoja samoupravnih odnosov, splošne ljudske
obrambe in družbene samozaščite. V skladu s temi načeli delavci v OZD
planirajo razvoj, sprejemajo elemente za pripravo samoupravnih sporazu¬
mov o temeljih planov (z njimi opredelijo vrste vzgojno-izobraževalnih pro¬
gramov, po katerih bodo izšolali delavce, koliko mladine in delavcev bodo
po njih izobraževali ter koliko sredstev bodo v ta namen združevali). Tudi
izobraževalne organizacije sprejemajo elemente za pripravo samoupravnih
sporazumov o temeljih plana (z njimi opredelijo vrste vzgojno-izobraže¬
valnih programov, ki jih bodo lahko izvajali, koliko učencev oziroma ude¬
ležencev lahko sprejmejo, oziroma izšolajo ter koliko sredstev za delo potre¬
bujejo).

Zakon o svobodni menjavi dela na področju vzgoje in izobraževanja
predvideva proces usklajevanja, kjer ima pomembno vlogo ISS, ki na pod¬
lagi zbranih potreb v PIS in v OIS usklajuje razvj vzgoje in izobraževan¬
ja s potrebami družbenega razvoja in oblikuje predloge za usklajevanje pla¬
nov. Usklajevanje poteka zlasti v skupščini ISS, ki je delegatsko sestavlje¬
na, tako da so v njenem zboru uporabniki delegati zborov uporabnikov ob¬
činskih in posebnih izobraževalnih skupnosti, v zboru izvajalcev pa delegati
zborov izvajalcev teh skupnosti. ISS sprejema tudi enotne osnove standar¬
dov in normativov za opravljanje vzgojnoizobraževalne delavnosti in obli¬
kuje predloge za usklajevanje planov. Samoupravni sporazumi o temeljih
plana posebnih izobraževalnih skupnostih temeljijo na že usklajenih ele¬
mentih. Delavci v OZD in skupnostih tako s sprejemom samoupravnih spo¬
razumov o temeljih planov sprejmejo obveznosti, da bodo zagotovili pogoje
za njihovo uresničevanje. ISS ima po zakonu o svobodni menjavi dela na
področju vzgoje in izobraževanja po 40. členu tudi nekatere originalne pris¬
tojnosti (šolstvo narodnosti, dvojezično šolstvo, izobraževanje in usposabl¬
janje otrok in mladine z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, med¬
narodno sodelovanje, dopolnilno šolanje otrok naših delavcev na začasnem
delu v tujini. To pomeni, da s sprejemanjem samoupravnih sporazumov o
temeljih plana občinske, posebne in Izobraževalne skupnosti - delavci
odločajo o vseh obveznostih za področje vzgoje in izobraževanja;

- načrtovanju vsebine izobraževanja.

Doslej je vzgojnoizobraževalne programe za srednjo šolo sprejemal Stro¬
kovni svet za vzgojo in izobraževanje SRS, v visokem šolstvu pa so jih spre¬
jemali sveti visokošolskih organizacij. Z uveljavitvijo zakona se bodo vsi
vzgojno-izobraževalni programi na novo oblikovali, sprejemali pa jih bodo
uporabniki in izvajalci v PIS. Zaradi obsežnega strokovnega dela pri pri¬
pravi novih programov imenujejo skupščine PIS strokovne svete svojih sku¬
pnosti, v katere imenujejo strokovnjake iz prakse, raziskovalce, učitelje,

332

družbenopolitične delavce in učence oziroma študente. Strokovni sveti PIS
na podlagi zakona in po sprejetem dogovoru v skupščini PIS o številu in
vrstah vzgojno-izobraževalnih programov pripravijo njihovo vsebino. Smer¬
nice o tem, kako je treba oblikovati vzgojno-izobraževalnje programe in
SVIO (del vsebine, ki je obvezna sestavina vseh vzgojno-izobraževalnih
programov za pridobitev strokovne izobrazbe na začetku srednjega izobra¬
ževanja) določa Strokovni svet SRS. Zavod SRS za šolstvo opravlja skup¬
ne strokovne naloge za strokovne svete PIS in Strokovni svet SRS za vzgo¬
jo in izobraževanje;

- usmerjanju mladine in zaposlenih delavcev v izobraževanje.

Usmerjanje je pomembna sestavina uresničevanja samoupravnih spo¬
razumov o temeljih planov in najvažnejša kadrovska funkcija o organiza¬
ciji združenega dela;

- izvajanju vzgojno-izobraževalnih programov.

Sole same zaradi zahtev po prepletanju prakse in teorije, povezovanju
izobraževanja in dela niti kadrovsko niti prostorsko in organizacijsko ne
morejo same uresničevati sprejetih vzgojno-izobraževalnih programov. Zato
zakon predvideva obvezno povezovanje in sodelovanje izobraževalnih orga¬
nizacij z organizacijami združenega dela uporabnikov.

Usmerjeno izobraževanje obsega:

- izobraževanje za pridobitev strokovne izobrazbe (ustreza dosedanje¬
mu pojmovanju o pridobivanju šolske izobrazbe),

- izpopolnjevanje strokovne izobrazbe (vključuje povratno izobraževa¬
nje, izobraževanje po pridobljeni diplomi, poglabljanje posameznih delov,
specializiranje na določenem področju, pridobivanje novih znanj na področ¬
ju splošnega, družbenopolitičnega in strokovnega dela; pomembno so se na
tem področju uveljavile delavske univerze, izobraževalni centri, razne poli¬
tične šole, manj pa je bila to praksa in odgovornost šol, kar bo treba preseči),

- usposabljanje z delom je sestavina vsakega izobraževanja, samostojno
pa se pojavlja pri pridobivanju strokovnih sposobnosti in spretnosti pri
opravljanju določenega dela (pripravniki, delo na tekočem traku).

S temi sestavinami usmerjenega izobraževanja se zagotavlja izobraže¬
vanje kot permanenten proces, ki omogoča človeku razvijati sposobnosti in
pridobivati znanja vse življenje.

Usmerjeno izobraževanje se izvaja po vzgojno-izobraževalnih programih,
kar pomeni, da brez pripravljenega vzgojno-izobraževalnega programa us¬
merjenega izobraževanja ni. Glede na zahtevnost in naravo dela oziroma
izobraževanja se programi za pridobivanje strokovne izobrazbe delijo na
programe v srednjem in programe v visokem izobraževanju.

Vzgojno-izobraževalni program ni le nadomestilo za dosedanji učni načrt,
ampak poleg vsebine opredeljuje tudi obseg, razporeditev, organizacijo, na¬
čine in pogoje izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela. Pomembno je, da
mora število in vrsta vzgojn-izobraževalnih programov izhajati iz vrst in

zahtevnosti dela v okviru določene stroke ali področja združenega dela. To
pomeni, da je na določenem področju dela potrebno načrtovati vse tri ses¬
tavine usmerjenega izobraževaja. Le tako je mogoče zagotoviti izobraževan¬
je, izpopolnjevanje in usposabljanje za dela in naloge vseh vrst in zahtev¬
nosti na posameznem področju dela.

Izobraževalne organizacije opravljajo dejavnost posebnega družbenega
pomena. Prav zato jim že zakon določa pogoje in način za opravljanje de¬
javnosti (uresničevanje temeljnega družbenega smotra, način priprave in
sprejemanje vzgojno-izobraževalnih programov, pogoji za učitelje, vpis v
razvid, izdajanje spričeval, razpisi za vpis, pedagoški nadzor, pravice in
odgovornosti ter obveznosti udeležencev izobraževanja). Pri uresničevanju
posebnega družbenega interesa ima pomembno vlogo tudi način upravljan¬
ja vzgojno-izobraževalne organizacije, kjer v svetu enakopravno soodločajo
delegati ustanovitelja, uporabnikov, družbenopolitične skupnosti, udeležen¬
cev izobraževanja in družbenopolitičnih organizacij, razen o neodtujljivih
pravicah delavcev samih. Družbeni vpliv se zagotavlja tudi z dajanjem so¬
glasij organov DPS k statutom, statusnim spremembam, spremembi dejav¬
nosti, sklepom o omejitvi vpisa ipd.

Tu je prvikrat povsem nedvoumno izpostavljena vrednost pridobljenega
znanja, ne glede na kakšen način je bilo pridobljeno. Znanje si pridobiva¬
mo lahko v izobraževalnih organizacijah, z usposabljanjem za delo ali s sa-
moizobraževajem. V bistvu je današnja nuja

- stalno pridobivanje in izpopolnjevanje znanja.

Tisti, ki se vključi v organiziran vzgojno-izobraževalni proces in se vpiše
v program izobraževanja, je udeleženec izobraževanja. Kdor se vpiše v pro¬
gram za pridobitev srednje izobrazbe, je učenec, kdor pa v program za prido¬
bitev visoke (višje) izobrazbe, je študent. Poimenovanje učenec in študentje
bilo pomembno zaradi pravic, ki iz takega statusa izhajajo in jih opredelju¬
jejo posebni predpisi (otroški dodatek, zdravstveno zavarovanje, služenje
vojaškega roka). Za tiste udeležence, za katere bodo samoupravne organiza¬
cije in skupnosti same neposredno organizirale različne oblike za izpopol¬
njevanje strokovne izobrazbe ali jih vključevale v programe za usposablja¬
nje, bodo njihove pravice in odgovornosti te organizacije in skupnosti morale
opredeliti v svojih samoupravnih splošnih aktih.

Pri načrtovanju potreb po kadrih je zlasti poudarjena:

- dolgoročnost potreb po izobraženih delavcih (zlasti bodoče, saj je izo¬
braževanje dolotrajen proces in se njegovi učinki kažejo šele dolgoročno),

- odgovornost posamezne organizacije za razvoj celotne družbene skup¬
nosti, zlasti za prioritetne usmeritve v družbenoekonomskem razvoju,

- celovitost načrtovanja (razvoj znanosti, tehnike, kulturni razvoj, ob¬
rambna sposobnost, samoupravljanje),

- razvoj posameznega delavca (za njegovo večjo produktivnost, izbolj-

334

sevanje pogojev dela in življenja, razvoj njegovih interesov in sposobnosti,
za njegovo osebno srečo).

Komentar k 14. in 15. členu

Dinamični razvoj, razvoj znanosti, tehnike in družbe, pa tudi človek z in¬
teresi in potrebami za osebnostni razvoj zahtevajo, daje izobraževanje nene¬
hen proces. Zato postaja tudi usmerjanje stalen proces. Z usmerjanjem se
zlasti usklajujejo potrebe in interesi posameznika za izobraževanje z intere¬
si organizacije, kjer je zaposlen in širšimi interesi družbe kot celote. Usmer¬
janje tako presega pojem poklicnega usmerjanja, ki je bil doslej omejen pre¬
težno na svetovanje pri izbiri poklica in na informiranje o poklicih s tem, da
gre za usmerjanje v delo in izobraževanje, pri tem pa se usmerjanje izvaja
pred vključevanjem v izobraževanje, med izobraževajem in med delom. Za¬
kon o usmerjenem izobraževanju nalaga večjo odgovornost za usmerjanje
izvajalcem vzgojno-izobražealnih programov in bistveno več tudi OZD
uporabnikov. Kot instrumenti za usmerjanje mladine in zaposlenih so pred¬
videni zlasti: zagotavljanje pogojev za izobraževanje, delovnih pogojev,
kadrovske štipendije, nagrade, študijski dopusti ipd.

Usmerjanje vključuje tudi preusmerjanje med šolanjem, izbira manj
zahtevih ali bolj zahtevnih programov, kar naj bi zagotovilo večjo učinkovi¬
tost šolanja.

Celovito uresničevanje marksistične ideje zasnovanosti vzgojnoizobraževal-
nega procesa je naloga, ki jo moramo uveljaviti v vsebini vseh sestavin
vzgojno-izobraževalnega procesa in v vseh aktivnostih vzgojno-izobraževal-
nih organizacij ter v delu drugih vzgojno-izobraževalnih dejavnikov. Cii]
celotne vzgojno-izobraževalne dejavnosti mora biti oblikovanje takšnega
mišljenja pri udeležencih izobraževanje, zlasti še pri mladi generaciji, da se
bo sposobna spoprijemati s protislovji graditve socialistične samoupravne
družbe, da ji bo osvojeno teoretično znanje omogočalo razumevanje sveta in
jo napotovalo k njegovemu spreminjanju, h kreativnemu vključevanju v
družbeno dogajanje. Tega pa ni mogoče realizirati brez posebne podpore in
konkretnega angažmaja vseh dejavnikov vzgoje in izobraževanja. Za ures¬
ničevanje marksistične idejne zasnovanosti vzgoje in izobraževanja so
prvenstveno odgovorne izobraževalne organizacije.

Marksistične centre zato pojmujemo le kot enega izmed dejavnikov in
jim v zakonu na tem področju pripisujemo še posebno vlogo in odgovornost,
predvsem pri preučevanju teoretičnih in družbenih izhodišč vzgojno-izobra¬
ževalnih in raziskovalnih programov, pri spodbujanju in oblikovanju takš¬
ne vsebinske zasnove in uresničevanju vzgoje in izobraževanja, ki bo te¬
meljilo na dosežkih znanosti in na marksističnih teoretičnih izhodiščih ter
družbenih smotrih usmerjenega izobraževanja.

Do sprejema zakona o visokem šolstvu so pretežno delovali le marksisti¬
čni centri v Zvezi komunistov, po letu 1975 pa so marksistične centre orga¬
nizirale tudi visokošolske organizacije združenega dela. Z zakonom o us-

335

merjenem izobraževanju spodbujamo še širše organiziranje marksističnih
centrov, njihovo medsebojno sodelovanje na vseh področjih in stopnjah
vzgojno-izobraževalnega procesa, povezovanje z marksističnimi centri pri
družbenopolitičnih organizacijah in z marksističnim centrom CK ZKS ter
njihovo vključevanje v skupna prizadevanja za zagotavljanje marksistične
zasnovanosti celotnega vzgojno-izobraževalnega in raziskovalnega dela.

Tako zakon razširja možnost organiziranja marksističnih centrov na vse
vzgojno-izobraževalne in druge organizacije, ki izvajajo vzgojno-izobraže-
valne programe usmerjenega izobraževanja ter opredeljujejo izhodišča za
njihovo delovanje. Marksistični centri so predvsem mesto preučevanja, do¬
govarjanja in usmerjanja z vzgojno-izobraževalne in raziskovalne dejavno¬
sti z marksistčnih izhodišč, hkrati pa sodelujejo tudi pri pripravljanju in
uresničevanju osebnih interdisciplinarnih vzgojno-izobraževalnih in
raziskovalnih programov.

Svoje predloge in pobude uresničujejo prek organov upravljanja izobra¬
ževalnih organizacij, organov ustanoviteljev izobraževalnih organizacij,
izobraževalnih skupnosti in skupščin družbenopolitičnih skupnosti.

V skladu s podružbljeno naravo usmerjenega izobraževanja, kakor jo
opredeljujejo temeljne določbe, dobivajo delavci in delovni ljudje pravico in
odgovornost, da v svojih temeljnih organizacijah in delovnih skupnostih ozi¬
roma v okviru delovnih in sestavljenih organizacij združenega dela, zdru¬
ženj in skupnosti ter s sporazumevanjem in dogovarjanjem z delavci v dru¬
gih samoupravnih organizacijah in skupnostih:

- ugotavljajo potrebe po delavcih in njihovem izobraževanju;

- planirajo razvoj usmerjenega izobraževanja:

- zagotavljajo pogoje za uresničevanje planiranega razvoja usmerjene¬
ga izobraževanja;

- izvajajo usmerjeno izobraževanje oziroma sodelujejo pri njegovem
izvajanju;

- usmerjajo delavce v izobraževanje.

Tako postanejo delavci in delovni ljudje, združeni in organizirani v sa¬
moupravnih organizacijah in skupnostih, suvereni nosilci celotne izobraže¬
valne politike.

Usmerjeno izobraževanje je naredilo veliko škode tudi v glavah novodobnih načr¬
tovalcev, ki so ga hoteli ukiniti in v začetku devetdesetih let vzpostaviti prvotno
stanje - to je gimnazije, strokovne in poklicne šole, kot da vmes ni minilo 15 let,
ko so klasični industrijski koncepti države začeli propadati in je nastajala nova, in¬
formacijska družba, ki je potrebovala le segmente prejšnjega poklicnega izobraže¬
vanja, odvisno pd gospodarske strategije in usmeritve države. Na Zahodu se je
začelo zmanjševati število mladih, zahteve po varstvu okolja so popolnoma spre¬
menile gledanje na proizvodnjo in človek je postajal vedno bolj resurs in ne zgolj
delovna sila. Azijske države in ZDA so to spoznale zelo kmalu in se tudi zaradi
zelo splošno usmerjenega sistema izobraževanja hitro prilagodile novim zahte¬
vam, okostenela Evropa pa je birokratizirala in iskala možnosti v Združeni Ev-

336

ropi. In Slovenija, država, ki bi s svojo majhnostjo lahko dosegla velike strukturne
premike v kratkem času, se je odločila, da bo rezervat cenene delovne sile za Ev¬
ropo.

V letu 1986 so politiki in šolniki očitno že uvideli, da bo treba usmerjeno izo¬
braževanje preoblikovati, pojavile pa so se tudi zahteve po zaključnem izpitu in
maturi. Procesi so tekli zelo počasi in kmalu po prihodu na Zavod sem dr. Horvatu
in dr. Lazariniju predlagal, da zadeve pospešimo. Zavedal sem se, da sistem hitrih
sprememb ne bo prenesel, da se bo po drugi strani, če jih na določenih segmentih
ne uvedemo, enostavno sesul, ker je že kazalo na propad določenih industrijskih
panog, po drugi strani pa na vzpon novih.

V mednarodni klasifikaciji je v 390 poklicnih skupinah okrog 5.000 različnih
poklicev. Stalno nastajajo še novi poklici in tudi v obstoječih poklicih prihaja do
sprememb. Iz tega zelo jasno sledi, da je šolstvo, ki bi želelo usposabljati za kon¬
kretne poklice na klasičen način, obsojeno na propad. Saj tega ne zmore niti
kadrovsko niti finančno niti to ni smiselno.

Leta 1986 je bilo v Sloveniji brezposelnih 14.000 delavcev oz. 1,66 % prebival¬
cev, leta 1990 že 55.400 brezposlenih ali 7,1 %, leta 1992 pa že 118.200 ali 17,4 %.
Kasneje se je število brezposlenih še zvišalo na prek 130.000. V Sloveniji je brez¬
poselnost delovala različno na različne izobrazbene in poklicne skupine. Najbolj
se je brezposelnost povečala pri osebah s III., IV. in V stopnjo izobrazbe, relativno
najmanj pa se je brezposelnost povečala pri najmanj izobraženih (le-teh pa je
največ) in pri najbolj izobraženih. Izobrazbena struktura brezposelnih je bistveno
slabša od zaposlenih. Najbolj je izguba dela prizadela starostno skupino nad 40 let.

Registrirani brezposelni po stopnjah izobrazbe od leta 1988 do 1993

1988 1989 1990 1991 1992 1993

Vir: Mag. Franc Belčič: Spremembe v izobrazbeni in poklicni strukturi brezposelnih oseb v Slo¬
veniji,  4. poglavje, Poročilo znanstvene, tehnološke in ekonomske podlage izobraževanja za
poklic ter usposabljanje za delo v Sloveniji, Pedagoški inštitut, Ljubljana, 1995.

337

Največ brezposelnih je nastalo v nekaterih tehniških poklicih, ki so jih ob za¬
četku usmerjenega izobraževanja razglašali za najbolj deficitarne, predvsem na
področju metalurške in strojne industrije. Do najmanjših sprememb je prišlo na
področju negospodarstva, zaposlovanje na področju terciarne dejavnosti pa se je
povečalo.

Problem držav v prehodu je v tem, da imajo premalo izobraženih ljudi in tudi
v programih in izdelkih prenizko vsebnost znanja, zato so izdelki in storitve po¬
ceni, ne prenesejo drage delovne sile, kar pomeni, da v principu sploh ne potre¬
bujejo izobraženih ljudi. Vendar pa si na ta način država zapravi razvojne možno¬
sti in njena pot gre navzdol.

Naslednji problem je v tem, da je klasičen sistem, ko se je z diplomo nehalo izo¬
braževanje, končan, kajti znanja izjemno hitro zastarevajo. Pogled na naš sistem,
ko nadaljevalnega formalnega izobraževanja praktično ni, kaže na izjemno nekon¬
kurenčnost našega (izobraževalnega) sistema z razvitimi državami.

V trenutnem in navideznem navzkrižju sta tudi normalna tendenca po višanju
splošne izobrazbene ravni državljanov, ki je povezana z napredkom tehnologije v
državi in realno situacijo, kjer se zadeve nikamor ne premikajo. Ni zaznati tehno¬
loškega napredka in navidezno je še tako slabo izobražen narod preveč izobražen.

Problem mladih, ki iščejo prvo zaposlitev, je tudi pomanjkljiva osebna formi-
ranost in usposobljenost za konkretna dela, ki jih zahtevajo in pričakujejo podjet¬
niki. Zato bo treba izbrati racionalnejšo pot in po splošno-izobraževalni šoli, v ka¬
teri bo v izbirnem delu možno dobiti tudi ustrezna praktična znanja, opraviti raz¬
lične poklicne tečaje, kjer se bodo ljudje praktično usposobili in tudi prekvalifici¬
rali za določena dela oz. poklice.

Bil sem med redkimi ali skoraj osamljen, ko sem leta 1990 (na srečo pa je leta
1995 takih vedno več) napovedal, da bo morala Slovenija zagotoviti vsem mladim
štiriletno srednješolsko izobraževanje in postaviti kriterije za akademski študij ter
oblike nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja po znani zahtevi in potrebi
vseživljenjskega izobraževanja. Javno sem tudi nasprotoval predvideni maturi in
opcijam, ki so jih iskale različne srednje tehnične šole (npr. tehnični gimnaziji), ki
niso imele več izhoda v industriji. Moja prizadevanja so ravnatelji srednjih šol
označili z geslom Amerika zdaj,  ker sem v tistem času prišel iz ZDA, kjer sem štu¬
diral in v praksi preverjal njihov sistem in predvsem želel ugotoviti njegove pred¬
nosti in slabosti ter primerjave z drugimi sistemi.

Prenovo slovenskega srednjega šolstva sem videl v čimprejšnji postavitvi gim¬
nazij z mednarodnimi kriteriji znanja - šolami, ki zagotavljajo dovolj splošne izo¬
brazbe in znanja ter sposobnosti za vpis na univerzo in tudi njen uspešen
zaključek. Cilj leta 1990 je bil usmeriti na gimnazije okrog 25 % populacije. Gim¬
nazija je bila torej srednja šola z zaključeno akademsko maturo oz. dokler ne bi
uvedli mature, bi bil zaključek tega šolanja z zaključnim eksternim gimnazijskim
izpitom. Le-tega smo začeli poskusno uvajati na gimnazijah leta 1991, ko smo
predmetne skupine in aktive učiteljev na šolah zadolžili, da pripravijo enotne na¬
loge in zagotovijo evalvacijo rezultatov. V gimnaziji smo načrtovali tudi možnost
izbirnega predmeta, ki bi dijake uvajal v strokovno (npr. arhitektura, strojništvo,
kemija, bančništvo) ali tudi praktično področje (gospodinjstvo, umetna obrt...). S

338

tem strokovnim delom predmetnika gimnazije bi bilo mogoče zagotoviti tudi spe¬
cifičen interes dijakov, pa tudi lokalnih razmer ali industrije. V predlogu za stro¬
kovni svet sem tudi zapisal, naj bi vsakdo, ki bi zaključil gimnazijo, obvladal igra¬
nje enega instrumenta in bil sposoben nastopiti v enem športu.

V srednjih strokovnih in srednjih tehničnih šolah sem postavil zahtevo, da se
določi raven splošno-izobraževalnih predmetov v obsegu in na nivoju, ki bo zado¬
sten za slovenski zrelostni izpit - eksterno maturo, ki naj bi jo bilo sposobno
opraviti vsaj 60 % populacije oz. skupaj z gimnazijci 80 %. Ta matura bi vsebovala
tudi strokovni del in bi zadoščala za vpis na višje in visoke strokovne šole. Na ta
način bi lahko zagotovili razmeroma hitro prestrukturiranje šol, saj bi glede na
interes dijakov ali okolja lahko spremenili strokovni del. V Ljubljani je npr. grad¬
bena srednja šola zelo učinkovito in hitro uvedla ekonomski program in obdržala
učitelje in dijake ter tudi uspešno delovala, medtem ko so toge šole silile otroke v
svoje (nezanimive) programe, »proizvajale« nove brezposelne, in to z majhnim
učinkom, ker mladi za tovrstno šolanje niso bili motivirani in še manj navdušeni.

Ko smo izhodišča postavili, so se spravili na delo bivši usmerjevalci - moji so¬
delavci na Zavodu in spet začeli kvariti programe s specialnimi predmeti, ki jih je
bilo ponavadi v srednji šoli več kot na matični fakulteti. Prvomajske praznike sem
porabil za silovite prepire s svojimi usmerjenimi svetovalci in ponovno čiščenje
predmetnikov po dogovorjenih konceptih.

Ostale so še poklicne šole, za katere sem se zavedal, da bodo sčasoma odmrle,
saj so bile splošne tendence v civiliziranem svetu v vedno daljšem in bolj kvalitet¬
nem izobraževanju in tudi v posebni skrbi za tiste, ki so manj motivirani za učenje
oz. se težje učijo. Vse tiste, ki so me prepričevali, da moraš v uk vzeti mladega člo¬
veka že pri 15 letih (in to takega, ki je manj motiviran za učenje in morda tudi
manj umsko sposoben), sem opozarjal, da bo to katastrofa za obrt in poklice v Slo¬
veniji. Stari mojstri so namreč pozabljali, da je šlo včasih v šole zelo malo ljudi in
je veliko bistrih in inovativnih ostalo v obrti. Sodobna obrt pa zahteva izobražene
ljudi, saj ničvrednih izdelkov nihče več ne bo kupoval.

Zavedal sem se tudi, da bo nastal pri strokovnih in poklicnih šolah velik prob¬
lem, ker bodo veliki sistemi razpadli in ne bodo več sposobni niti željni podpirati
praktičnega izobraževanja. Sistemi majhnih podjetij zahtevajo popolnoma drugač¬
no organizacijo praktičnega dela, kot je to značilno za večje države z multinacio¬
nalkami, marsikaj pa se prenaša na posrednješolski sistem v posebne tečaje in iz¬
popolnjevanja, ki jih lahko sofinancira tudi država.

O svojem predlogu sem tudi pisal v časopisih, napisal predlog za strokovni
svet, vendar so mi predlagali, da ga malo obrusim, ker so zadeve preveč inovativne
in nove za naš prostor in zahtevajo preveč denarja. To je bilo tudi eno od redkih
področij, verjetno pa temeljno, kjer se s predsednikom strokovnega sveta dr.
Francem Lazarinijem nisva strinjala. Najbolj sem dr. Lazariniju nasprotoval pri
uvajanju akademske mature na srednje tehnične šole, ker sem se zavedal, da bo to
pomenilo njihov zlom oz. delitev na tiste dijake, ki se bodo pripravljali na maturo
(in imeli zato veliko manj strokovnih predmetov) in slabše učence, ki bodo delali
zgolj interni zaključni izpit. Ker so takrat trdili, da bodo dijaki z maturo usposob¬
ljeni za študij in poklic, sem javno menil, da so v primeru, ko so gimnazijce ozna-

339

čevali za male Einsteine, maturanti tehniških šol kar Zweisteini.

Jasno je torej bilo, da je takšna šola postala nesmiselna. Naslednji problem pa
je bil v tem, da bi moralo ob takšnem konceptu maturo končati prek 10.000 dija¬
kov, kar pa je ob takšnem načinu dela in ne dovolj usposobljenih učiteljih nemo¬
goče. Prvič bi se temeljito znižal nivo znanja in drugič, univerza spusti v drugi let¬
nik le okrog 5.000 študentov. Vedel sem, da bo imela univerza velike probleme raz¬
ložiti 5.000 mladim in njihovim staršem, kako jih je po svojih kriterijih spustila
na univerzo, nato pa jih spet po svojih kriterijih po enem letu izvrgla. So se v enem
letu tako spremenili dijaki ali univerza?

Očitno je bilo, da bodo proces prestrukturiranja gospodarstva ter političnih
razmer v Sloveniji, vedno manjše število otrok, interes otrok in staršev, zaposlitve¬
ne možnosti in nezmožnosti, mednarodni kriteriji, certifikatni sistem ipd. stalno
vplivali na preoblikovanje šolstva v Sloveniji, da pa je treba vzpostaviti jedro splo¬
šnih predmetov, jedro učiteljstva idr. in v izbirnem delu vključevati posebne in¬
terese sodelujočih.

Opravičujem se, da o teh zadevah pišem v prvi osebi, vendar je večina ljudi ta¬
krat mislila drugače in sem bil glavni vzpodbujevalec in tudi pisec predlogov ter
prepričevalec sodelavcev, ravnateljev in ljudi na ministrstvu. Na žalost pa je tako
tudi dandanes, kar pokaže pogled na shemo bodočega izobraževanja v Sloveniji, ki
ponuja preživete^ v ZDA in Aziji že pred 50 leti odstranjene modele in zgledovanje
po industrijski Nemčiji, ki pa svoj sistem že temeljito spreminja.

21.6.1990 je predsednik strokovnega sveta SR Slovenije za vzgojo in izobraže¬
vanje prof. dr. Franc Lazarini napisal javno pismo z naslovom Pojasnilo strokovne¬
ga sveta Slovenije ob uvajanju sprememb v srednje šole.  S tem pismom je poskušal od¬
govoriti kritikom sprememb, ki smo jih uvajali v šolstvo.

340

V njem je glavne očitke, ki jih je zasledil v javnosti, zaokrožil v štiri točke:

- posegi v programe srednjega šolstva so prepogosti in pregloboki,

- strokovni svet ni izvedel obsežne javne razprave o prenovi,

- nekatere stroke niso bile obravnavane enakovredno in nimajo ustreznega
mesta v gimnazijskem predmetniku,

- ob odpravi predmeta obramba in zaščita oziroma ob njegovi konverziji v
predmet kultura miru in nenasilja je strokovni svet ravnal politično (name¬
sto strokovno), v nasprotju z zakoni in je ob tem kršil zakon.

Odgovore na te obtožbe navajam v celoti, saj dodobra pojasnjujejo razmišljanja in
ukrepe, ki jih je ta čas zagovarjal tisti del stroke, ki je bil v strokovnem svetu, oz.
mu je pripravljal gradivo za seje . 176

Delo, 21. 6. 1990.

K očitkom in kritikam dajem naslednja pojasnila:

1. V okviru druge faze prenove srednjega šolstva, kije bila načrtovana
že (!) v letu 1986 za čas po spremembi zakona o usmerjenem izobraževan¬
ju, smo letos uvedli vsebinsko ločitev triletnega poklicnega šolstva od štirilet¬
nega tehniškega šolstva (kar je manjši poseg, kot bi ga ta del šolstva zaslužil,
nadaljnje posege načrtujemo za naslednje leto) ter gimnazijo, namesto štirih
dosedanjih splošno naravnanih vzgojno-izobraževalnih programov: nara-
voslovno-matematična dejavnost, družboslovno-jezikovna dejavnost, peda¬
goški in računalniški. Poleg tega smo ob splošnem soglasju odpravili pred¬
meta samoupravljanje s temelji marksizma ter obramba in zaščita. Tako
smo srednje šolstvo rešili še preostalih spon, ki mu jih je vsililo usmerjeno
izobraževanje. Že bežna primerjava predmetnika gimnazije in predmet¬
nikov programov, iz katerih je nastala, pa tudi nepoznavalcu pokaže, da ne
gre za usodne in revolucionarne spremembe. Kvalitetna novost nove gim¬
nazije so izbirnost obsega in ravni zahtevnosti pri mnogih predmetih ter iz¬
birne dejavnosti, kijih lahko ponudi šola, s čimer smo program v veliki meri
približali učencu. Strokovni svet je nadalje ocenil, da so načrtovane spre¬
membe pričakovane, zaželene in tako nujne, da jih je vredno izpeljati tudi
v razmeroma kratkih časovnih rokih.

2. Spremenjeni in dopolnjeni zakon o usmerjenem izobraževanju nala¬
ga Zavodu Republike Slovenije za šolstvo izdelavo srednješolskih progra¬
mov, strokovni svet Republike Slovenije pa je edini pristojen za njihovo
sprejemanje. Zakon ni predvidel širokih in obsežnih (a često jalovih) javnih
razprav, tako značilnih za obdobje samoupravno organiziranega šolstva in
delegatskega sistema. Kljub temu je strokovni svet vztrajal, da naj o spre¬
membah srednješolskih programov razpravljajo srednješolski učitelji po

176 Iz teksta je jasno razvidno, da sta imela v tem času glavno vlogo v slovenskem šolstvu
strokovni svet in Zavod Republike Slovenije za šolstvo, medtem ko npr. leta 1995
igrata poleg Ministrstva za šolstvo in šport le obrobno vlogo. Zato so se takrat lahko
sprejemale strokovne, kasneje pa vse bolj politične rešitve.

341

šolah ali aktivih in je od njih tudi dobil vrsto kvalitetnih pobud in pripomb
ter jih vključil v program.

3. Tako Zavod za šolstvo kot strokovni svet sta delala pod pritiskom
predstavnikov posameznih strok, ki so večinoma povsem neupravičeno za¬
htevali več ur za svoje predmete v predmetniku gimnazije, ne da bi v celoti
dojeli odlične možnosti, ki jih posameznim strokam ponuja predmetnik z
razvejanim in gibkim načinom izbirnosti. Najglasnejši so bili fiziki, slavisti,
mnogi družboslovci, biologi, strokovnjaki s področja umetnosti in umetnos¬
tne zgodovine ter obramboslovci (o njih več pozneje). Strokovni svet in
Zavod za šolstvo nista smela popustiti pred temi pritiski, če sta želela ures¬
ničiti eno temeljnih načel prenove, to je razbremenitev učenca. Le pri resnič¬
no utemeljenih zahtevah (npr. pri umetnostni vzgoji) je prišlo v zadnjem
trenutku do sprememb v predmetniku gimnazije.

4. Predmet obramba in zaščita je strokovni svet na pobudo Zavoda za
šolstvo odpravil v vseh programih in za vse učence v naslednjem šolskem
letu. Razpravljal je tudi o alternativnem predmetu, ki ga je pod nazivom
obramboslovje predlagala delovna skupina zavoda in ki vsebuje nekatere
obrambno-zaščitne vsebine ter zlasti vsebine novega predmetnega področja,
ki ga je moč označiti z nazivom kultura miru in nenasilja. Te vsebine pa so
bile pripravljene preabstraktno, v bistvu le za najsposobnejši del srednje¬
šolcev, da bi lahko tvegali v jeseni njihovo frontalno uvedbo v vse programe.
Daši je strokovni svet ocenil smotre kulture miru in nenasilja kot izjemno
pozitivne, ni mogel za sedaj niti v gimnaziji priporočiti uvedbe takšnega ob¬
veznega predmeta. Del vsebin, ki jih je predlagala delovna skupina, bodo
učenci obravnavali v okviru dejavnosti, mnoge pa pri že obstoječih pred¬
metih. Strokovni svet je tudi predlagal Zavodu za šolstvo, da se v bodoče tes¬
neje poveže s katedro za obramboslovje FSPN, ki na znanstveni ravni raz¬
vija predmetno področje kulture miru in nenasilja, da bi nekatere vsebine
tega področja dobile ustrezen odziv v srednjem šolstvu. Odločitev strokovne¬
ga sveta torej nikakor ni bila politična, bila je praktična. Rešitev, ki jo
odločitve strokovnega sveta uvajajo v srednje šolstvo, je dejansko v nesklad¬
ju z zastarelim zveznim zakonom in medrepubliškimi dogovori (ki pa jih
nazadnje že prejšnja, Sinigojeva vlada, ni več podpisala). Strokovni svet se
tu pač opira na zvezno in republiško ustavo, ki daje federalnim enotam pra¬
vico urejati svoje šolstvo. Takšno stališče strokovnega sveta lahko izzove za¬
nimiv pravniški disput, v primeru pritožbe pa tudi ne bi mogli mimo us¬
tavnih določil in pristojnosti strokovnega sveta za slovensko šolstvo. Manj
pomembni so očitki, da je strokovni svet kršil svoj poslovnik, v resnici ga je
soglasno razveljavil, ko je sprejel terminski načrt druge faze prenove. Zave¬
dam se resnosti odločitev strokovnega sveta in sem pripravljen zanje tudi od¬
govarjati. Po človeški plati lahko dobro razumem kolege, učitelje obrambo¬
slovja, pri njih cenim zlasti to, da postavljajo probleme svoje stroke v ospred¬
je in pred svoje osebne probleme. Njim samim je ta družba dolžna pomagati.

Franc Lazarini, predsednik strokovnega sveta
Republike Slovenije za vzgojo in izobraževanje

342

V Poljčah je bilo od 13. do 15. decembra 1990 posvetovanje z naslovom Srednje
strokovno šolstvo. Posvet je bil težko pričakovan v slovenski šolski javnosti, neka¬
teri pa so ga ocenili celo za prelomnega (Zdenko Kodrič: Prelomni 13. december?,
Večer), saj je bilo pričakovati, da bo pričetek praktičnega posega predvsem v
tehniško in poklicno šolstvo, ki je v novih razmerah izgubilo kompas. Uvodničar,
minister dr. Peter Vencelj, je povedal, da so potrebne spremembe, najbolj v
kadrovski politiki, ker da skoraj 50 % učiteljskih mest v teh šolah zasedajo
neustrezno izobraženi in usposobljeni »učitelji«. Na posvetu sva imela krajše
uvodne govore tudi dr. Lazarini in jaz, nato pa so predstavili rezultate svoje razi¬
skave avtorji projekta Nadaljnji razvoj srednjega izobraževanja v Sloveniji za področja
kmetijstva, strojništva, kemijskih dejavnosti, tekstila, elektrotehnike, gradbeništva, lesar¬
ske ter ekonomske, trgovinske in administrativne dejavnosti.

Projekt so predstavili avtorji: dr. Janez Sagadin, dr. Vera Doma, Alfonz Vrez-
nik, dr. Darja Piciga, mag. Jože Režonja, dr. Zdenko Medveš, in dr. Bariča Maren¬
tič Požarnik. Dr. Sagadin, vodja tega projekta, je poudaril naslednje: Brez prve in
druge faze prenove srednjega šolstva danes ne bi bilo reforme. Danes sicer sinteze o ses¬
tavinah reforme še ni, kajti projekt raziskovanja še ni v fazi uresničevanja in tega tudi
nismo načrtovali. Na posvetovanju v Poljčah šele poročamo o rezultatih projekta, in ko bo
izvedena druga faza prenove, šele takrat bomo lahko govorili o prelomnem trenutku.

Dr. Domova je povedala, da smo marsikaj v šolstvu že uvedli, razprava pa je na¬
to pokazala, da praksa že prehiteva predloge raziskovalcev. Le-ti so namreč želeli
še dve leti raziskovati, zakaj usmerjeno srednje šolstvo ni v redu, čeprav je bilo
večini to jasno že na prvi pogled. In tisto smo na Zavodu uvedli in spremenili, na
žalost pa temu niso sledili finančni in organizacijski ukrepi. Država se je priprav¬
ljala na osamosvojitev in šolstvo je šlo na stranski tir, z brezposelnostjo pa se za
poklicne in tehniške šole ni nihče več zanimal, tudi Gospodarska zbornica ne.

Praktične spremembe v srednjem šolstvu v š.l. 1990/91 je natančno opisala mo¬
ja pomočnica na Zavodu Marija Tome v reviji Otrok in družina (september 1990).

V triletnih in štiriletnih programih smo spremenili družboslovne vsebine, raz¬
bremenili triletne smeri (izločili preabstraktne in preveč teoretične vsebine) in
vsebinsko ločili tri- in štiriletne smeri. Poskusno smo uvedli diferenciran pouk v
štiriletnih smereh v tretjem in četrtem letniku. Ukinili smo predmeta STM (sa¬
moupravljanje s temelji marksizma) in OZ (obramba in zaščita) in v triletne šole
uvedli predmet družboslovje, v štiriletne smeri pa družbeno ureditev in enega od
predmetov, kot so: filozofija, psihologija, sociologija. Namesto obrambe in zaščite
pa so bile uvedene obrambne in mirovne dejavnosti. Poskusno smo uvajali tudi
dve in tri ocenjevalna obdobja ter posvetili veliko pozornost izobraževanju rav¬
nateljev in učiteljev.

Leta 1993 so na Zavodu opravili analizo prenove slovenskih srednjih šol, ki se
je pričela v šolskem letu 1991/92 in ugotovili:

Prva in temeljna ugotovitev je, da priprava prenovljenih programov ni bila
opravljena premišljeno in metodološko ustrezno. Zato so ti programi pri¬
pravljeni neenotno (glede obsega in sestavin programa), vsebine programa
pa so opredeljene le okvirno. Ker cilji programa niso podani dovolj jasno in
operativno in ker ni jasnih in natančnih navodil, kako in v kakšnem obsegu

343

opredeliti izvedbene vsebine programa, so imele šole precejšnje težave. Tudi
učbenikov in drugih didaktičnih sredstev ni bilo pripravljenih v predviden¬
em oz. potrebnem obsegu.

Navedene pa so bile še druge pomanjkljivosti sedanjega sistema:

- tehniške in druge strokovne šole (4-letne) so po uzakonitvi mature v
razsulu (vse manj so strokovne šole oz. vsaj tisti njen del, ki pripravlja dija¬
ke teh šol na maturo),

- metode in oblike aktivnega učenja in samostojnega dela učencev pri
iskanju virov znanja (samoizobraževanje) so premalo prisotne; prevladuje
predavanje in spraševanje (ocenjevanje),

- zaradi nezadovoljive materialno-tehnične opremljenosti šol in ali po¬
manjkljive usposobljenosti pedagoških delavcev, so nekatere sodobne oblike
pouka pomanjkljive oz. slabo razvite (projektno delo, raziskovalno delo...)

- med učitelji in učenci še vedno prevladujejo avtoritarni odnosi (pre¬
malo se je uveljavila notranja demokratizacija), pri čemer slabi pedagoška
funkcija srednjih šol,

- neplanirani (neusklajeni) suficitarni in deficitarni učinki srednješol¬
skega izobraževanja porajajo probleme pri zaposlovanju.

Da se bo zgodilo to, kar se je, sem napisal že nekaj odstavkov prej. Da niso bili
postavljeni cilji (to je veljalo samo za nekatere neperspektivne programe), je bilo
tudi jasno. Saj jih industrija in takrat za te zadeve popolnoma nezainteresirana
zbornica nista mogli postaviti. Številne panoge pa niso imele nikakršnega proble¬
ma, saj je življenje teklo normalno naprej. Sem štejem ekonomske, gostinske,
agroživilske, trgovske šole ter poklicne šole za osebno storitveno dejavnost.

Dovolj dobro smo postavili cilje in obseg splošnoizobraževalnih predmetov in
izdali zanje tudi kataloge znanj, tako da bi normalno izobraženi učitelji morali
znati učiti.

Vse ostale pripombe gredo torej na rovaš pedagoške stroke in razmišljanja uči¬
teljev, da mora biti vse predpisano in da je učbenik edina literatura, ki jo učitelj in
dijak lahko vzameta v roke.

Poseben problem kaže evalvacija tudi na področju neizobraženega učiteljstva
oz. nepoznavanja obrti učenja, saj jih na fakultetah in tečajih tega nihče ne nauči.
Znani so moji siloviti pritiski na pedagoške šole in zahteve zakonodajalcu, naj
zahteva za učiteljstvo kvaliteten študij z veliko prakse in naj ne pusti v razred vsa¬
kogar, ki ima potencialno veselje do poučevanja. Problem v srednjih strokovnih
šolah je bil tudi v tem, da je bilo veliko učiteljev z neustrezno izobrazbo - brez
strokovne izobrazbe, brez andragoško-pedagoške izobrazbe (oz. s tako na hitrih te¬
čajih), brez strokovnega izpita. Za malo denarja malo muzike pač.

Vse to so poleg globalnih tudi konkretni in realni razlogi, zakaj sem velik na¬
sprotnik šol, kjer z mladimi pretežno delajo razni mojstri in priučeni ljudje, pravi¬
loma z nikakršno predizobrazbo, z nepoznavanjem problemov mladih in metod
dela z mladimi ipd., kar so lastnosti dobrega učitelja. To so ljudje, ki se odlično
spoznajo na praktično obdelavo kovin, les, glino ipd., ki pa odpovedo že na nivo-

344

ju osnovnih teoretičnih znanj, ki so predpogoj za razvojno delo. Tu izvzemam tiste
mojstre, ki so končali fakultete in so se posvetili obrti, praviloma z velikim uspe¬
hom, izvzemam pa tudi vse tiste obrti, ki temeljijo na ročnem delu.

Popolnoma pa razumem tendence, da se pridobi tudi določena količina mladih
in se jih priuči pri prej omenjenih sofisticiranih obrtnikih osnovnih del, ki jih na¬
to opravljajo za majhno plačo in zaradi ozke specializacije brez možnosti odhoda
drugam ali na boljše. Vendar gre v tem primeru za programiran sistem monopoli¬
ziranja in neke vrste sodobnega suženjstva, ki ga seveda zavračam.

Sicer pa lahko na prste preštejete tiste politike, načrtovalce in šolske svetoval¬
ce, ki so svoje otroke ali vnuke hoteli poslati v poklicni šolski sistem. Starši, ki
imajo otroke, ki se radi učijo, imajo verjetno veliko srečo in veselje v življenju,
zato naj vsaj tisti, ki imajo po položaju to možnost, pomagajo tistim, ki jim to ne
gre tako lahko od rok. V maloštevilnem narodu si s tem ne delamo konkurence.
Dela bo preveč za vse.

In kaj predlagam za sodobno slovensko srednjo šolo?

Marsikaj sem zapisal že zgoraj v tekstu, navajam pa nekatere misli in tudi okvirno
shemo, ki bi utegnila kdaj koristiti, predvsem pa sem prepričan, da bo služila za
mnogoštevilne razprave in kritike.

Menim, da je treba v Sloveniji zagotoviti vsem mladim štiriletno šolanje in jim
omogočiti, da jih vsaj 80 %  opravi zrelostni izpit - kombinirano eksterno in inter¬
no maturo. V tej maturi naj bi bila zajeta tista splošna znanja, ki bodo standard za
srednješolsko izobraženega Slovenca. Gre za znanje slovenskega jezika (s sposob¬
nostjo izražanja, sporočanja in pisanja), temeljno poznavanje svetovne in sloven¬
ske zgodovine, znanje o ureditvi in delovanju sistema (vendar šele takrat, ko bo ta
pričel normalno delovati), poznavanje osnovne matematike in tudi praktično ra¬
čunanje nekaterih konkretnih, v življenju uporabnih zadev in sposobnost prak¬
tične uporabe enega tujega jezika.

V štiriletnem izobraževanju pa bi moral vsak maturant spoznati določen sklop
iz kulture, naravoslovja in družboslovja ter se redno ukvarjati s športom. V okviru
izbirnih predmetov pa bi imeli dijaki možnost izbrati številne strokovne, umet¬
niške, praktične predmete, glede na željo po študiju ali zaposlitvi. S slovensko
maturo bi se lahko maturant vpisal na ustrezne strokovne šole, šel v poklic, moj¬
strsko izobraževanje ipd. ali pa se pripravil tudi na akademsko maturo, ki bi bila
vstopnica na univerzo.

Nivo slovenske mature bi moral biti prilagojen v nekaj letih za okrog 80 % po¬
pulacije in se sčasoma dvigati, ko bi bili zato ustrezni pogoji - to pa so: boljši in
bolj izobraženi učitelji, manj dijakov v razredih, sodobnejši pouk, motivacija mla¬
dih. Ne smemo pozabiti, da bo v nekaj letih bistveno manj učencev, a z višjimi izo¬
brazbenimi zahtevami in željami.

Za okrog 25 % populacije bi načrtovali akademsko maturo, ki bi morala teme¬
ljiti na mednarodnih kriterijih znanja. Trenutno v svetu za to ni boljšega merila,
kot je mednarodna matura. Če pa bi uspeli te kriterije z odličnim delom preseči,
pa bi odstotek lahko dvignili. V večjih krajih je verjetno tradicija, da poteka pri¬
prava na akademsko maturo v posebnih, zunanje diferenciranih šolah - gimnazi-

345

jah, medtem ko bo v manjših krajih splošna srednja šola npr. Srednja šola AB, na
kateri bo potekala med drugim tudi priprava na akademsko maturo. Kakšna pa bo
praktična organizacija pouka, je seveda stvar znanja in sposobnosti šole in njenih
kadrov.

Verjetno pa je v prihodnje pričakovati, da bo prevladala tudi v mestih regio¬
nalna organizacija šol in da bodo naši vnuki hodili npr. v Srednjo šolo Moste. To
bo tudi zmanjšalo pogosto nepotrebno prevažanje mladih z enega konca mesta na
drugi, kar pomeni izgubo časa, nepotrebno diferenciacijo mladih in seveda veliko
obremenjevanje okolja. Ob uvajanju eksternega preverjanja znanja in katalogov
znanja pa se bo morda uveljavil do določene mere pouk na daljavo oz. doma, z ob¬
časnim prihajanjem v šolo. Metode multimedie, kombinirane z individualnim
mentorskim načinom dela, in timsko delo na določenih projektih pa bodo meto¬
dološko in organizacijsko pretresli šolski sistem. Kakšni bodo sociološki proble¬
mi, bomo še videli, vsaj osebno pa menim, da bi bilo tri ali štiri ure pouka dnevno
v šoli več kot preveč, ostalo pa bi moralo biti namenjeno delu na projektih,
različnih nalogah ter športu, kulturi in socialnim ter kreativnim aktivnostim.

Zelo pomembno bi bilo tudi mladim, ki se pripravljajo na akademsko maturo,
omogočiti stik s strokovnimi in praktičnimi predmeti, predvsem pa jih usmeriti
na razvojno raziskovalno področje in v njim primerne nacionalne in mednarodne
projekte.

To zadnje velja seveda tudi za vse dijake srednjih šol, saj bi moralo biti več
omenjenih metod sestavina dobrega pouka in možnost za sodelovanje podjetij s
šolstvom.

Dijaki z opravljeno akademsko maturo bi imeli realno možnost za dokončanje
študija, lahko pa bi se vpisali v razne programe in se usposobili za določen poklic
ali dela.

Eden od mojih pomembnih predlogov, za katerega upam, da ga bo kdo vzel re¬
sno, je ustanovitev centrov za posrednješolsko izobraževanje, kjer se bo mlade v
nekajmesečnih ali največ enoletnih tečajih pripravljalo na maturo ali za različna
dela, oz. bodo lahko svoja znanja iz prakse dopolnjevali. Nekaj podobnega, vendar
z drugačnim konceptom in na prenizkem nivoju, delajo sedanji zavodi za zaposlo¬
vanje, vendar se bodo morale tu vključiti resne firme, ki bodo zagotavljale pogoje
za doseganje zahtevnih mednarodnih certifikatov na posameznih področjih.

In kaj s preostalimi 20 %  mladih, ki iz različnih vzrokov ne bodo naredili ma¬
ture? Kvaliteta šolskega sistema se kaže ravno v tem, kako poskrbi za to najbolj te¬
žavno populacijo, katere probleme oz. težave izvirajo iz naravnih danosti, družin¬
skih razmer ipd. in bi morali v primeru, da bi jim zagotovili maturo, preveč zni¬
žati standarde. Tem otrokom je treba zagotoviti izobraževanje do 19. leta in ust¬
variti pogoje tudi za nadaljnje izobraževanje. In to s primernimi programi, odlično
usposobljenimi ,učitelji, boljšimi standardi. Vsa vlaganja v to mladino niso zgolj
dobrotniške in humane narave, kot se danes narobe predstavlja. Gre za ustvarjan¬
je kvalitetnejšega in samostojnejša življenja teh ljudi, pa tudi za ekonomsko raču-
nico, saj bi ti državljani sicer v večini primerov ostali na robu in na skrbi družbe.

Ali je za to mladino potrebno več praktičnega ali npr. več umetniškega pouka,
je stvar stroke, gotovo pa je zadnje, kar potrebujejo, uk pri neukem obrtniku, vele-

346

kmetu ipd. »mentorju«, ki jim bo od 14. do 17. leta v glavo, roke in noge poskušal
vbiti enostavna praktična znanja in jih potem po končanem uku morda še nagnal
na cesto in dobil drugo poceni delovno silo.

Upam, da se bodo v sistem srednješolskega izobraževanja čimprej vključile ne¬
katere zasebne šole, ki bodo z učinkovitejšimi metodami dela postale konkuren¬
čne v informacijski družbi in prisilile državne ustanove od ministrstva do šol, k
drugačnemu razmišljanju in tudi obnašanju.

347

Čas, ko sem bil na Zavodu, je bil vsaj po mnenju bolj kritičnih novinarjev poln
afer. Pri mnogih sem bil posredno ali neposredno udeležen in deležen tudi števil¬
nih kritik, pogosto tudi neupravičeno. Če pa sedaj pogledam vse te dogodke z do¬
ločenega časovnega odmika, potem lahko mirno ugotovim, da je šlo pri večini afer
za javno razčiščevanje številnih anomalij, ki so se nabrale in tudi pojavljale v šol¬
stvu, in da je bilo mogoče (in je tudi sedaj) po teh razčiščevanjih delati v šolstvu
veliko bolj mirno in stabilno kot na drugih področjih, ki jih še sedaj pretresajo
številne afere. Javnost dela, o kateri pišem v tej knjigi, pa je gotovo veliko pripo¬
mogla k temu.

Sprejemni izpiti leta 1990

Bilo je lepo pozno pomladansko popoldne, sobota, 16.6.1990, ko sem prišel domov
s Šmarne gore in si želel odpočiti za zvečer. Bežigrajska Srednja naravoslovna šola,
kjer sta to leto maturirala dva razreda mojih bivših učencev, je imela maturantski
ples in to je za šolo eden najlepših, za udeležence pa tudi eden najnapornejših dni
v letu. Nekaj minut pred peto uro je zazvonil telefon in meni dobro znana oseba
iz študentskih dni mi je sporočila: Teste za izpite iz matematike, ki so bili danes na
gimnazijah, so prodajali že v četrtek na eni od ljubljanskih šol po 100 mark.  Veliko
sporočil sem dobival tiste čase, tudi takšna so bila vmes, vendar so bila praviloma
anonimna. Z znancem sva se dogovorila, da se čez dvajset minut dobiva na polici¬
ji na Prešernovi cesti. Prišla sta tudi moja sodelavca, vodja ljubljanske enote Stane
Jeraj in svetovalka Marjana Lovšin. Oba sta bila neposredno zadolžena za izpite in
bila popolnoma šokirana nad tako možnostjo ter prepričana, da ne more biti res.
Ekipa kriminalistov je šla na delo, drugi domov, jaz pa na Gospodarsko razsta¬
višče, na maturantski ples.

Dogovorili smo se, da vsa akcija ostane popolnoma tajna, da ne bi motili preis¬
kave oz. po nepotrebnem razburjali ljudi. V celoten vpisni postopek je bilo namreč
vključenih prek 2.000 učencev pa nekaj tisoč staršev, dedkov babic, prijateljev ipd.
pa šole, učitelji idr. To je bil čas, ko smo prvo leto uvedli gimnazije in je bil vpis
na bežigrajsko šolo in še dve ali tri druge že malo razbremenjen in ni bilo tako kot
prejšnja leta, ko je bil uspešen vpis življenjski uspeh in odrešitev za učence in nji-

349

hove družine. V nasprotnem primeru so jih namreč poklicno usmerili po znanih
in debilnih navodilih takratnih državnih usmerjevalnih služb.

Informacijski center za akcijo »sprejemni izpiti« smo organizirali v Vinoteki v
Jurčku na Gospodarskem razstavišču, vsako uro pa sem bil v stiku s kriminalisti
prek telefona pri varnostniku na Gospodarskem razstavišču.

Kar hudo mi je bilo pri srcu, ko sem gledal kolege z bežigrajske gimnazije, ko
so po celodnevnem popravljanju izpitnih nalog prihajali veseli na ples in niso niti
slutili, da jih čaka ponovno delo. Upal sem, da ovadba ni bila resnična, vendar so
mi kriminalisti že ob 23. uri sporočili, da so testi res prišli iz Zavoda že pred izpi¬
ti. S tem sem seznanil tudi vodjo ljubljanske enote Zavoda Staneta Jeraja, vendar
smo se dogovorili, da informacije še ne širimo. Med tem se že izvedel, da prihaja¬
jo informacije o prodajanju izpitov tudi iz drugih virov in bil že na plesu deležen
obleganja vedno večjega števila znancev in učiteljev. V nedeljo ob treh zjutraj smo
imeli sestanek s kriminalisti pred Jurčkom in tu smo že lahko naredili rekon¬
strukcijo dogodkov. Nismo pa še vedeli za vsa imena sodelujočih in tudi ne, ali je
bil na tržišču tudi test iz slovenskega jezika.

V nedeljo ob osmih zjutraj sem sklical na ljubljansko enoto Zavoda vse tiste, ki
bi lahko pomagali pri reševanju problema, predvsem pa vse tiste, ki so morali
pripraviti vse potrebno za nov test.

Pred nami je bil namreč še teden s sprejemnimi izpiti po celi Sloveniji. Izpiti
so bili že narejeni, razmnoženi in poslani našim enotam, ni pa bilo jasno, če so

Pomembna stavba na Ulici stare pravde 6.

Center sektorja za svetovanje in sedeš ljubljanske enote Zavoda.
Tudi v času afere z izpiti v središču dogajanja.

350

Foto: Miha Lobnik

tudi že »zunaj«. Problem je bil tudi v tem, da nismo vedeli, kako je z ljubljanski¬
mi nalogami iz slovenskega jezika. Imeli smo veliko težav, ljudje so bili po vsej
Sloveniji, prekinili smo jim nedeljske izlete ipd. Začeli smo pripravljati scenarij
za vse možne primere, prek policije pa sem pričel iskati ministra za šolstvo dr.
Petra Venclja, ki je bil na veliki slovesnosti na Vačah. Ko so ga policaji med mno¬
žico našli, sem mu sporočil novico in verjamem, da sva bila oba v tistem trenutku
v zelo neugodnem položaju. On kot minister, ki je šele dobro prevzel resor, in jaz,
ki so mi to skuhali ljudje iz hiše, katerih šef je bil glede na organizacijo uprave tudi
on sam. Dogovorila sva se, da pripravim s svojimi sodelavci vse potrebno za obja¬
vo v medijih in za nadaljnje aktivnosti v zvezi s ponovitvijo izpita. Pri meni je bil
že več ur tudi pravnik z Ministrstva, g. Bojan Dolenc, ki je moral zagotoviti, da bo
vsa nadaljnja procedura legalna in za vse čim manj boleča, kajti logično je bilo, da
bo prišlo do velikega razburjenja med ljudmi. Popoldne so prišli na enoto tudi
novinarji, ki so želeli zvedeti, kako poteka vpis, in ob novici, da gre za afero, se je
njihovo zanimanje še bistveno povečalo. Poleg drugih so sedaj še oni pričeli pri¬
tiskati za informacije in obvestilo za javnost.

Dr. Vencelj je prišel v ljubljansko enoto Zavoda okoli 18. ure in po krajšem
pogovoru na štiri oči, kjer je bil tudi govor o kadrovskih spremembah na Zavodu
in moji odstavitvi, se je strinjal, da pošljemo v javnost sporočilo, s katerim smo
pojasnili situacijo in razpisali ponovni izpit iz matematike v četrtek, 22.6. Moram
reči, da je bil hud pritisk na to, da se matematika razveljavi in da se upoštevajo le
druge ocene, kar pa bi bilo v nasprotju z začetnimi pravili igre in bi povzročilo ve¬
like dodatne težave in pritožbe. Do tega trenutka tudi ni bilo od policije nobenih
podatkov, da bi prišli v javnost drugi izpiti, čeprav so se naslednje dni oglašali
anonimni ljudje, ki so zatrjevali, da so bili prodajani testi v drugih mestih ipd.

Prvi je objavil novico o izpitih TV-Dnevnik na prvem programu in že čez nekaj
minut se je začela telefoniada na domove vseh, ki imamo v šolstvu pri tem kaj
zraven. Vse sem razumel, le tega ne, zakaj žalijo in psujejo ljudje po telefonu moja
otroka in ženo, pa tudi drugi člani moje številne rodbine so bili deležni javnega
gneva.

Po 28 urah neprekinjenega dela sem odšel skupaj s svojimi sodelavci in z nekaj
ravnatelji ter novinarji posedet v bife Činkole na Poljanski in takrat so se že začele
napletati zgodbe o tem, zakaj in kako je do te afere prišlo. Prava resnica pa še da¬
nes ni znana in morda tudi nikoli ne bo. Številne sledi pa so menda vodile v Drav¬
lje, kjer so bila zelo pogosta zasedanja nasprotnikov stare šolske garniture.

Ponedeljek, 18.6., je bil gotovo eden napornejših dni v mojem življenju na
Zavodu. Ob 11. uri sem v pisarni dr. Venclja napisal slovenski vladi svojo željo, da
odstopim zaradi te afere, če bo to kaj pomagalo pri reševanju problemov in po¬
mirilo starše, vendar je dr. Vencelj že takrat ocenil, da to ni potrebno in da vlada
tega ne bo sprejela. Če bi danes, v bolj normalno demokratičnih časih doživel isto,
bi kot direktor Zavoda nepreklicno odstopil, odstopiti pa bi moral tudi minister.
Takrat pa to ni bilo v navadi, karte so bile drugače porazdeljene, obenem pa sem
ministru obljubil, da bomo šli z zadevo do konca, razen če je tudi on ne želi usta¬
viti na prvi stopnji.

351

Ob tem sem imel tudi pisno izjavo vodstva Zavoda, da bo ob moji razrešitvi tu¬
di v celoti odstopilo. Ko sem se kasneje prepiral z ministrom, vlado, vojsko, cerk¬
vijo idr., sem bil prepričan, da jim je bilo žal, da odstopa niso sprejeli. Pa tudi mar¬
sikdo, ki je bil gorak Zavodu, ni bil vesel ob tem. Uradno pa mi niti minister niti
vlada na mojo vlogo itak nista nikoli odgovorila. Dr. Vencelj je le enkrat omenil,
da je vloga deponirana.

Ob 12. sva imela z dr. Vencljem sestanek na svetu za varnost, ki ga je vodil Mi¬
lan Kučan. Tam smo odpravili iz šolstva vojaške vsebine in vojaške učitelje.

Iz dvorane sta takoj za nama stopila tudi ministra Bavčar in Janša in se pozani¬
mala, kako teče zadeva z izpiti. Spomnim se, da sem takrat odvrnil, da v redu, da
pa se bomo o podrobnostih pogovorili kdaj drugič, ker sem prepričan, da stvari ni¬
so čiste in da je šlo za diskreditacijo mene in Zavoda. Posebno jaz sem bil kot znan
antikrist v državni upravi trn v peti novodošlekom, ki so si tudi šolstvo hoteli iz¬
brati za svoj poligon.

Pred tiskovno konferenco sva z ministrom skočila še v klet na Zupančičevi na
kratko kosilo, vmes pa sva se pogovorila, kaj in kako naj bo na tiskovni konferen¬
ci. Na konferenco sva malo zamudila in takoj so planili po naju. Ura je bila dve,
zadnji čas za oddajanje prispevkov in pripravo poročil in vsi so pač hoteli podatke.
Spregovoril sem nekaj hudih besed z nestrpno novinarko TV Vido Petrovčič (tudi
nekdanjo dijakinjo bežigrajske gimnazije), ki mi je hotela narekovati izjavo in se

Resnost položaja na tiskovni konferenci zaradi ukradenih izpitov se vidi tudi na obrazih
Drage Urbas-Keravica, Sreča Zakrajška in Petra Venclja.

352

Fotoarhiv Dela

sploh nekulturno obnašala, nakar je morala vzgojno čakati v vrsti. Časopisni nov¬
inarji so bili strpnejši, tako da smo sodelujoči v miru razložili, za kaj je šlo in
kakšni bodo naslednji ukrepi.

Izpiti v četrtek so potekali zelo lepo, naloge so bile lažje in vsi so bili zado¬
voljni. V ljubljanske gimnazije, ki smo jih to leto spet ustoličili, in to kar osem,
smo vpisali vse učence, ki so to želeli in so bili zato sposobni, pa še kakih sto več.
Tudi takih, ki po mojem v gimnazijo niso sodili.

Do četrtka je bilo v javnih sredstvih veliko člankov, intervjujev ipd., telefon¬
skih klicev, javnih in anonimnih pisem in groženj. V Mladini sta mi pisala javno
pismo z naslovom Zakrajšek, go home  Roman Lavtar in Vika Potočnik.

Direktor Zakrajšek, go home!

ZSMS-Liberalna stranka je  7. junija s pisno izjavo (objavljena je bila v
Sobotni prilogi Dela 9. junija) ostro protestirala zoper letošnje omejevanje
vpisa v srednjih šolah. Včerajšnja novica, da bodo sprejemni izpiti na ljubl¬
janskih srednjih šolah ponovljeni zaradi kraje matematičnih nalog, pa pre¬
sega vse meje potrpežljivosti.

Slovenski vladi in šolskemu ministru dr. Venclju se ni zdelo vredno rea¬
girati niti na strankino interpretacijo na zadnjem zasedanju skupščine
Republike Slovenije niti na posebno pismo, ki ga je poslanka ZSMS-LS
Vika Potočnik naslovila na vlado. Se več, medtem ko minister v javnih na¬
stopih citira sveto pismo in vlada iz svojih prostorov odstranjuje Titove fo¬
tografije, Zavod Republike Slovenije za šolstvo piše staršem in učiteljem ci-
nično-moralistična javna pisma (Delo, 12. junija). Kot da se omenjeni ne
bi zavedali, da prav sami s svojim kratkovidnim obnašanjem največ prispe¬
vajo k represivnosti šolskega aparata in travmam šolajoče se populacije in
njihovih staršev.

Informacije, ki smo jih objavili že v naši protestni izjavi, kažejo, da so
letošnji sprejemni izpiti na ljubljanskih srednjih šolah uvedeni na silo, ne pa
zaradi dejanske potrebe. Ne le, da so šole nasilno znižale število učencev v
oddelkih na 30 (zakon dovoljuje tudi 36 učencev), nekatere šole so celo
zaprosile za manj oddelkov od razpisanih. Iz dopisovanja med Republiškim
komitejem za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo in Zavodom Re¬
publike Slovenije za šolstvo (dopis 16. februar 1990) je razvidno, da RK
VITKpredlaga sprejemne izpite zgolj kot eksperiment, katerega rezultati ne
bi vplivali na dejanski vpis učencev.

In končno, če bi vse zgoraj navedene pomanjkljivosti spregledali, se ne
bi smelo zgoditi, da izvajalec takšnega projekta pomankljivo zavaruje iz¬
pitne naloge. Zato zahtevamo, prvič, da vlada ne dovoli ponovitve sprejem¬
nega izpita iz matematike, razveljavi celotne sprejemne izpite, šole pa naj
brez dodatnih pogojev vpišejo vse do roka prijavljene učence. In drugič, da
zaradi očitne nestrokovnosti, kije  ogorčila slovensko javnost in s tem zbudi¬
la odpor zoper kakršnekoli selekcijske mehanizme, direktor Zavoda Repu¬
blike Slovenije za šolstvo odstopi.

P S.: ZSMS-Liberalna stranka ob tej priložnosti zaradi številnih telefon-

353

s k ih klicev ogorčenih staršev odpira ad hoc pravno svetovalnico za učence in
starše v stiski. Od 18. do 22. junija lahko kličete na telefonski številki: (061)
312-381 in 312-659, vsak dan med 8. in 9. uro zjutraj!

Za ZSMS- Liberalno stranko
Vika Potočnik, Roman Lavtar

Najnovejša šolska afera prizadela otroke, ogorčila starše in razvnela politično javnost

Sramotna popotnica gimnaziji

Uslužbenka Zavoda za šolstvo naj bi prodajala testne kopije iz matematike

LJUBLJANA. 19. - Najno¬
vejšo šolsko afero je. kot kaže.
zakuhala tajnica Zavoda za šol¬
stvo. ki je izrabila zaupanje so¬
delavke ali njeno malomarnost
in testne naloge iz matematike
(s pomočjo kolegice, prav tako
z Zavoda) zamenjala za tujo
valuto. Kriminalno dejanje pa
je bilo. kot kaže, povod za to.

Dr. Peter Vencelj (Foto: Jože Su¬
hadolnik)

da so se vprašanja o primernosti
letošnjega izbirnega postopka
za bodoče gimnazijce, ki je bil
skupen za vseh osem gimnazij,
zaostrila in spolitizirala do
skrajnosti. Nedvomno je pri
vsem tem najhuje, da bodo mo¬
rali otroci in starši vse skupaj
prestati še enkrat. V četrtek ob

Dr. Srečko Zakrajšek

Izjava zveze dijakov Slovenije

Ogorčeni smo nad malomarnostjo Zavoda za šolstvo RS zaradi
neveljavnosti dela sprejemnih izpitov. Menimo, da se njihova nestro¬
kovnost ne kaže samo v nepazljivosti in razveljavitvi sprejemnih izpitov,
ampak tudi v tem. da so dovolili izpite, ki so bili tako rekoč izsiljeni. Na
gimnaziji v Šentvidu so na primer razpisali 210 mest. prijavilo se je 220
učencev (pri normativu 30) in zato so razpisali sprejemni izpit. Podobno
je bilo tudi na bežigrajski ekonomski šoli. kjer so razpisali 9 oddelkov in
zaradi premalo prijav kasneje zaprosili za samo 8 oddelkov. Ko so tej
njihovi prošnji ugodili, so ugotovili, da so štirje učenci preveč in zato so
razpisali sprejemni izpit..

Takšnih in podobnih primerov je verjetno še več. zato pozivamo
Izvršni svet skupščine Republike Slovenije, da Še enkrat premisli
odločitev o omejitvi vpisa in to odločitev prekliče oz. spremeni.

Zveza dijakov Slovenije
ALENKA KUNAVER, predsednica

Ovadbe še ta teden

(vi) LJUBLJANA. 19.
- Kriminalisti UNZ Ljub¬
ljana mesto še vedno zbirajo
podatke o tem. kako so na¬
loge za sprejemne izpite pri¬
šle v javnost. Na UNZ Ljub¬
ljana mesto so nam pove¬
dali. da bodo še ta teden
zoper osumljene storilke po¬
dali kazenske ovadbe ljub¬
ljanskemu tožilstvu.

9. uri bodo test iz matematike
ponovili.

Dr. Peter Vencelj in dr.
Srečko Zakrajšek sta na ti¬
skovni konferenci zatrdila, da
bi bila vsaka druga možnost kr¬
šitev prejšnjih dogovorov in
pravno nevzdržna. Ena sama
pritožba bi utegnila razveljaviti
celoten razpis. Ob političnih
zahtevah po razveljavitvi spre¬
jemnih izpitov je šolski minister
poudaril, da politično pregre¬
vanje in enostransko prikazo¬
vanje ne koristi nikomur. Ko je

Nadomestni roki

Za vse tiste, ki so nameravali opravljati tudi sprejemne izpite
na nekaterih šolah, ki bodo v četrtek ob isti uri; kot bodo
ponovljeni sprejemni izpiti na gimnazijah, bodo na voljo nado¬
mestni roki.

Kopije po 200 DEM

Po uradno nepotrjenih vesteh sta uslužbenki z Zavoda kopije
testnih nalog prodajali po 200 mark. Krožilo naj bi kakšnih 20
kopij. Na neki srednji šoli so v četrtek popoldne zbirali zanje
prednaročila. Otroci naj bi (z vednostjo staršev ?!) prispevali
vsak po 10 mark. Oče enega teh otrok je nato obvestil direktorja
Zavoda za šolstvo... V dogovoru z ministrom Bavčarjem so po
posredovanju ONZ sklenili, da otrok ne bodo vpletali.

izvršni svet sprejel sklep o ome¬
jitvi vpisa, je hkrati sprejel tudi
sklep, s katerim je pooblastil
odbor za srednje šolstvo, ki de¬
luje pri IS. da do S. julija us¬
kladi potrebe- z vpisnimi mož¬
nostmi da torej prilagodi število
vpisanih, upoštevajoč rezultate
na preizkusih znanja, ponav-
Ijalce, povratnike iz tujine in
učence z zdravniškimi potrdili.
Kot je zatrdil dr. Vencelj, učen¬
cev v oddelku nikakor ne bo
manj kot 33 ali 34. O dodatnih
dveh oddelkih gimnazijcev
bodo razmišljali po preizkusu
znanja. Kajti le slabo uslugo
naredimo tistemu, je dejal šol¬
ski minister, ki je od 80 točk na
preizkusu znanja dosegel dve.
če mu dovolimo vpis v zahtevni
gimnazijski program.

Direktor Zavoda za šolstvo
dr. Srečko Zakrajšek je pouda¬
ril. da se zaveda odgovornosti
Zavoda za šolstvo in da bo v pri¬
hodnje storil vse. da takšne zlo¬
rabe ne bodo več mogoče. Po¬
nudil je tudi svoj odstop, ven¬

dar gaje šolski minister zavrnil,
ker da s tem ne bi prispevali
k rešitvi nastalega položaja.

Dr. Vencelj je obljubil, da bo
prihodnje leto izbirni postopek
pripravljen tako. da bodo »pra¬
vila igre« znana vnaprej. Kvali¬
fikacijski izpit v obliki male ma¬
ture bo omogočil selektivno
vključevanje učencev v posa¬
mezne Šole. je dejal. Kakorkoli
že. 1899 otrok se bo v četrtek
znova potegovalo za razpisanih
1530 mest.

RANKA IVELIJA

Izjava staršev otrok s poljanske gimnazije

Starši učencev, ki so 16. 6. 1990 opravljali sprejemne izpite na
Gimnaziji Poljane, zbrani na spontanem sestanku ob podpisovanju
informacije Zavoda za šolstvo SRS o ponovnem opravljanju izpitov iz
matematike, ogorčeni sporočamo, da ne moremo dovoliti, da bi bili
otroci izpostavljeni ponovnemu strahotnemu psihičnemu pritisku in
tako plačali ceno za nerazumljivo in nedopustno napako. Zahtevamo,
da Zavod za šolstvo SRS popravi napako na edini sprejemljivi m možni
način tako.' da omogoči vpis vsem kandidatom za splošno gimnazijo.

Pripominjamo, da številčnost sedanje generacije otrok ne bi smela
biti razlog, da se tako velikemu številu otrok zapre pot v splošno
izobraževanje. Mislimo, da bi bila bolj primerna rešitev poiskati dovolj
prostora zanje, kar bi pravzaprav moralo biti urejeno že sedaj.

K temu dodajamo, da raziskave kažejo nizko izobrazbeno raven
v Sloveniji v primerjavi s sosednjimi deželami.

Starši zahtevamo odgovor Zavoda za šolstvo takoj, najpozneje 19. 6.
1990.

354

Izvedel sem, da Roman Lavtar organizira štrajk mladine proti ponovitvi izpitov.
Ker sva se dobro poznala iz prejšnjih časov, sem ga poklical in mu v polurnem
razgovoru razložil, da je izbrana varianta optimalna, da pa ima on vso možnost, da
skliče vse otroke in starše skupaj in jih on porazdeli po šolah. Seveda je bil štrajk
odpovedan, popoldne pa je pred Maximarketom približno 30 učencev in staršev
postavljalo protestna in druga vprašanja mojima pomočnicama Mileni Malovrh in
Dragi Urbas-Keravica.

Obe uslužbenki, ki sta bili obtoženi kraje izpitov, sta takoj sporazumno pre¬
kinili delovno razmerje, pravna služba pa je prek ljudi na državni upravi pripravi¬
la zelo rigorozen pravilnik, ki je mojim delavcem v podobnih situacijah v bodoče
obljubljal do pet let zapora. Celotna zadeva je bila šokantna tudi za Zavod in
kolegij se je v moji odsotnosti na pobudo Tomaža Škulja odločil, da v primeru
mojega odhoda v celoti odstopi. Ko sem kasneje gledal na te dogodke in še ne¬
katere druge, so imeli moji kolegi res precej »zaslug«, da se je to zgodilo. Prepričan
sem, da ne iz kakršnih koli grdih namenov, pač pa predvsem zaradi dela zelo po
domače in neizmernega medsebojnega zaupanja.

Najhuje jo je skupila moja pomočnica Draga Urbas-Keravica, ki je neposredno
vodila celotno pripravo in razpečevanje nalog in je bila zato tudi formalno odgo¬
vorna za vso zadevo. Bila je zelo prizadeta in čez nekaj dni je na proslavi v Idriji
omedlela in padla po stopnicah. Hude poškodbe so pospešile njen odhod v pokoj
in še danes po toliko letih nosi posledice te nesreče. Prepričan pa sem, da so ji (oz.
so nam) vsi, ki so bili zaradi tistih izpitov kakorkoli prizadeti, že odpustili in da
kolegica Urbasova v miru uživa svoj zasluženi pokoj.

Še tri leta po odhodu z Zavoda so me klicali zaradi te afere po sodiščih. Le-to
pa je nato razsodilo, da tisti, ki so teste vzeli, niso nič krivi, ker v pravilniku na
Zavodu to ni eksplicitno pisalo. Kot da ni vsakemu učencu in dijaku jasno, da je
list z nalogami najbolj želen in tudi varovan dokument v šoli. Sicer pa je sodni sis¬
tem itak mehanizem za preživljanje pravnikov v različnih oblikah in logike ter
pravice v njem ni iskati.

Ob takih dogodkih sem se začel spraševati, ali ima vse skupaj sploh smisel in
pričel tudi ugotavljati, da sem postajal vedno bolj otopel za vsa žaljenja, podtika¬
nja, napade, pa tudi konstruktivne kritike. Postajal sem človek brez duše, saj je
bilo le tako mogoče vzdržati vse, kar se je nad mene zgrinjalo v tem in naslednjih
letih. Nekaj tega sem bil že navajen iz športa in bežigrajske gimnazije. Kadar
stvari tečejo dobro, so vsi zaslužni in zraven, ko gre kaj narobe ali ko komu kaj ne
ugaja, vsi pljuvajo po tebi in vse se pozabi, kar je bilo tudi dobrega včasih. Bil sem
pač poleg ministra dr.Venclja in predsednika strokovnega sveta dr. Lazarinija, kot
je večkrat rekel dr. Horvat, predpražnik in pljuvalnik slovenskega šolstva. Ob tem
je bil moj edini izhod, da sem poskušal čimveč neprijetnih obiskovalcev usmeriti
na prej omenjena kolega in onadva name. V praksi to seveda ni pomenilo nič
drugega, kot da smo začeli jhsno ločevati funkcije in odgovornosti. Tu sta se hitro
pojavila v igri tudi Ivan Bitenc in njegova žena Mira, ki sta imela težko nalogo skr¬
beti za finance.

Vendar maja 1990 te še niso bile kritične. Učitelji so imeli plače po 1.500 mark
mesečno in sta bila razmeroma še v čislih. Njiju so težave šele čakale.

355

Zaključni izpiti leta 1991

Zaključek šolskega leta 1991 spada gotovo med najbolj nenormalne v zgodovini
slovenskega šolstva. Eden od vzrokov za to so bili tudi zaključni izpiti in vsa doga¬
janja okrog njih. Celotna zadeva je zelo prevetrila slovensko šolsko sfero, pokaza¬
la, kdo je kdo, in obenem uvedla v slovenski šolski sistem po svoje odgovoren in
po drugi strani represiven odnos do mladih. Posebej gimnazije, ki so vodile ves
proces, so si pridobile med številnimi starejšimi črne točke.

Ker gre za pomembne dogodke, ki so vplivali na marsikaj, jih gre natančneje
analizirati in iz njih dobiti tudi kakšno koristno napotilo za prihodnje.

Zaključni izpiti so bili uvedeni, ko je bilo jasno, da je usmerjeno izobraževan¬
je naredilo veliko škode, ko so se univerza in podjetja začeli pritoževati, da učenci
nič ne znajo, in ko je bil v zadnjih letnikih srednje šole ob koncu leta kaos, saj so
se učili le še tisti učenci in tiste predmete, ki so imeli sprejemne izpite, vsi drugi
pa so imeli odmor.

Težave z zaključnimi izpiti so se začele že v tistem trenutku, ko jih je strokovni
svet leta 1987 sprejel. Glede na različne vrste programov, različno število ur ipd.
so bili seveda zamišljeni interno in zelo togo, tako da učenci niso mogli izbirati
predmeta glede na svoje interese in nadaljnji študij na univerzi. Kup zapletov je
bilo tudi pri obveščanju, navodilih, razlagah ipd., kar je bil prvi razlog za proteste
dijakov.

Prvi formalni protest in grožnjo s stavko so dijaki sporočili na sekretariat za
vzgojo in izobraževanje v marcu, vendar zadeve nihče ni vzel resno, kot na sekre¬
tariatu niso resno vzeli ničesar, če ni gorela voda. Na pripombe dijakov ni nihče
odgovoril, saj pobude, da se spremeni vsebina zaključnega izpita, strokovni svet v
mesecu februarju ni sprejel. Tudi sam sem bil proti spreminjanju pogojev za
zaključek šolanja, saj bi bil to formalni razlog za protest dijakov. V mesecu marcu
1991 se je že šušljalo, da zaključnih izpitov ne bo, in to s strani učencev in tudi
učiteljev. Konec aprila pa je bila tudi prva demonstracija dijakov. Mi na Zavodu in
sekretariatu smo bili seveda prepričani, da bodo, in smo vse normalno pripravljali.
Celo več. Izdali smo kataloge za večino predmetov, čeprav to glede na internost
zaključnega izpita ni bilo potrebno. Katalogi so bili mišljeni informativno, kot
začetek katalogov za maturo, vendar so povzročili številne reakcije v šolah.
Učitelji in učenci so si jih ogledali in vsi tisti, ki niso delali po učnih načrtih, tudi
malo ustrašili. Ponekod so se začele intenzivne priprave, drugod so učitelji učen¬
cem pripravili spiske vprašanj z zahtevo, da se vse manjkajoče stvari sami naučijo
ipd. Največje težave so bile pri slovenskem jeziku, kjer gre za ogromne količine
snovi iz literature in kjer je stopnja obdelanosti snovi pri različnih učiteljih
najbolj različna. Osebno ocenjujem, da sta bila glavna povoda za protest dijakov
in zahtevo po odpravi zaključnega izpita v glavnem dva: spiski vprašanj za za¬
ključni izpit in grožnje nekaterih učiteljev posameznim učencem ter dvodnevni

356

štrajk učiteljev, med katerimi so prevladovali gimnazijski učitelji, ki so bili v tis¬
tem času najslabše plačani. Le-ti so tudi javno grozili, da izpitov ne bodo opravl¬
jali, ker jih nihče ne plača.

Dno je sodu izbil informativni dan učencev na fakultetah, kjer so si le-te omis¬
lile številne svoje kriterije in učence v glavnem prepričale, da je za njih važen spre¬
jemni izpit oz. diferencialni, če niso iz ustreznega programa srednje šole. Zaključ¬
ni izpit se je kar naenkrat zazdel tujek v sistemu izobraževanja in nepotrebno zlo.

To mnenje sta posebej vzpodbujala Filozofska fakulteta in prorektor Univerze
Boštjan M. Zupančič. Bistven prispevek k zaostritvi situacije pa je prišel v javnem
razglasu Pedagoškega inštituta, v katerem je ta ocenil, da so taki zaključni izpiti
nesmiselni in da je treba izvesti eksterno maturo. Tako sta se naenkrat pojavili
dve, na prvi pogled kontradiktorni mnenji, ki sta zelo zbegali slovensko javnost.
Začele so se polarizacija in akcije, ki so vodile v kasnejše znamenite dogodke.

Za ilustracijo dogodkov ob zaključnih izpitih navajam tekst, ki ga je minister
dr. Peter Vencelj objavil v Delu 10.4.1991, in nasprotno mnenje Pedagoškega in¬
štituta iz Ljubljane.

Z evalvacijo programov srednjega usmerjenega izobraževanja, ki sta jo
opravila Pedagoški inštitut in Zavod Republike Slovenije za šolstvo je bilo
ugotovljeno, da učenci po končanem izobraževanju ne obvladajo obravna¬
vanih vsebin pregledno in v sintetični obliki.

Na osnovi teh ugotovitev je Strokovni svet Republike Slovenije za vzgojo
in izobraževanje na svoji 23. seji, 4. 6. 1987, sprejel sklep, da se v pograme
srednjega izobraževanja uvede zaključni izpit kot obvezna sestava le-teh.

Osnovni cilj in naloga zaključnega izpita je, da učenci dokažejo v kak¬
šni meri obvladajo temeljna znanja tako na splošnem, kot na strokovnem
področju. Zaključni izpit je sestavina programa in je pogoj za uspešen za¬
ključek srednjega izobraževanja - torej brez opravljenega zaključnega izpi¬
ta, učenec ne konča srednje šole. V skladu s 45. členom ZUI-a program do¬
loča pogoje za vpis napredovanje in dokončanje izobraževanja.

V skladu s sklepom Strokovnega sveta, so srednje šole v začetku šolskega
leta 87/88 dobile prenovljene programe srednjega izobraževanja, ki so že
vključevali zaključni izpit.

Z razpisom za vpis v prvi letnik srednjih šol za šolsko leto 87/88, ki je
bil objavljen konec februarja 1987, so bili učenci posebej opozorjeni, da jih
bodo šole ob vpisu seznanile s prenovljenimi programi. Pomembna novost je
bila uvedba zaključnega izpita. Na podlagi sprememb v prenovljenih pro¬
gramih srednjega izobraževanja je bil v Ur. I. SRS št. 10/88 objavljen
dopolnjen Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja v usmerjenem izo¬
braževanju, ki je določil postopek in način opravljanja zaključnega izpita.

Na podlagi tega so učenci dvoletnih programov opravljali prve zaključ¬
ne izpite že v šolskem letu 1988/89, triletnih lansko šolsko leto, v letošnjem
letu pa bodo opravljali zaključni izpit učenci štiriletnih programov.

Ob tem pripominjam, da je bila ob uvedbi zaključnega izpita prisotna
zahteva, da bi učenci družboslovnih in naravoslovnih programov, ki so se

357

vpisali v šolskem letu 1986/87, opravljali zaključni izpit že lansko šolsko
leto, kar pa je Sekretariat zavrnil z utemeljitvijo, da so se ti učenci vpisali v
programe prej, preden je Strokovni svet sprejel sklep o uvedbi zaključnega
izpita.

Zavod Republike Slovenije za šolstvo je šolam pravočasno posredoval
Priporočila za pripravo in izvedbo zaključnega izpita v dvoletnih in trilet¬
nih programih, letos februarja pa tudi za štiriletne programe. Priporočilo
vsebuje vsebinske in organizacijske napotke za pripravo, izvedbo in ovred¬
notenje doseženih rezulatov pri zaključnem izpitu.

Sklep o uvedbi zaključnih izpitov ne predvideva katalogov znanj, kot
obveznega pripomočka za pripravo in izvedbo zaključnega izpita. Kljub
temu pa je Zavod Republike Slovenije za šolstvo nekatere kataloge že izdal,
da bi bili učencem in učiteljem v pomoč.

Zarad različnih informacij, ki izhajajo iz izjav na informativnih dne¬
vih, Republiški sekretariat za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo še
posebej opozarja:

1. Na osnovi 69. člena ZUI-a je pogoj za vključitev v višje in visoko
izobraževanje uspešno končan program srednjega izobraževanja, kar
pomeni za učence, ki bodo letos končali štiriletne programe srednjega izobra¬
ževanja, uspešno opravljen zaključni izpit. To pa ne smemo zamenjevati z
maturo, ki bo postala pogoj za vpis v visokošolsko izobraževanje šele za
študijsko leto 1995/96.

2. Učenci, ki bodo letos končali izobraževanje in se bodo zaposlili,
morajo imeti prav tako opravljen zaključni izpit, sicer nimajo zaključene
srednje šole. Ob tem opozarjam, da mora visoka šola v skladu s 167. členom
ZUI-a pri izbiri kandidatov, ko je vpis omejen, upoštevati učne uspehe v
predhodnem izobraževanju, kar pomeni za učence, ki letos končujejo štiri¬
letno izobraževanje, tudi zaključni izpit.

Republiški sekretariat za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo bo
od višjih in visokih šol zahteval, da bodo roke za sprejemne izpite uskladile
z roki zaključnih izpitov.

S tem odgovarjam na vprašanja in dileme zlasti Iniciativnega odbora
zaključnih letnikov pri Zvezi dijakov Slovenije in Organizaciji gimnazij¬
cev Slovenije in drugih.

dr. Peter Vencelj

republiški sekretar za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo
Stališče Pedagoškega inštituta

Glede na mnoge pozive staršev in šol, ki prihajajo na Pedagoški inštitut v
zvezi z zaključnim izpitom na slovenskih srednjih šolah, znanstveni svet in-
šituta posreduje javnosti naslednje mnenje:

Zaključni izpit je interni izpit, ki ga uvaja zakon še iz pretekle »pet¬
letke« zato, da bi učenci pridobili spričevalo o dokončni srednji šoli. Za¬
ključni izpit NE razvršča diplomantov srednjih šol po znanju, zato tudi ne
nadomešča vstopnih pogojev za študij. Vprašanje prehoda na univerzo bo

358

verjetno reševala šele bodoča matura, če bo sprejeta v obliki, ki bo najbližja
mednarodni maturi.

Iz povedanega je razvidno, daje zaključni izpit samemu sebi namen, saj
je le še eden izmed internih preizkusov, za katerega je v tem hipu vprašljivo,
ali ga bo mogoče izvesti.

Znanstveni svet Pedagoškega inštituta pri Univerzi v Ljubljani odločno
protestira zoper predloženi način prehoda dijakov iz srednje na visoko šolo.
Ta bi po sedanji ureditvi od nekaterih dijakov v tem šolskem letu zahteval,
da opravijo v najslabšem:

- pripravo za zaključno ocenjevanje iz predmetov,

- diferencialni izpit(e) in

- sprejemni izpit na univerzo.

Tak obseg obremenitev presega še dopustno stopnjo duševne in telesne
obremenitve dijakov, zato pozivamo vse, ki so odovomi za tako stanje, da se
sporazumejo o razumnejši rešitvi.

Predlagamo, da se do prehoda na maturo zaključni izpit prizna ali iz¬
pusti; prizna kot ustrezen pogoj za vpis na katerokoli fakulteto za dva sploš¬
na srednja programa (naravoslovno-matematična dejavnost in družbo-
slovno-jezikovna dejavnost), ki sta po vsebini podobna programom gimna¬
zij v domačem in evropskem merilu.

Nastali položaj torej vsekakor zahteva strpni strokovni pretres in upo¬
števanje že v času prvih obravnav problematike mature danih strokovnih
predlogov, ki so med drugim predvidevali tudi spojitev zaključnega in na¬
daljevalnega izpita.

Znanstveni svet Pedagoškega inštituta
pri Univerzi v Ljubljani

Kronološki opis dogodkov

Sam se neposredno v potek dogajanja ob zaključnih izpitih nisem mešal, ampak
sem pustil, da to godljo pojesta dr. Vencelj in dr. Lazarini, ki sta jo po moji oceni
kot visoka funkcionarja v šolstvu v letih sprejemanja tega izpita tudi skuhala. Bil
sem seveda prisoten na vseh sestankih in z zanimanjem spremljal, kako so bile
stvari za nazaj neurejene, neusklajene. Skratka, kako zmedeno in konfuzno se je
delalo v tem šolstvu. Od delavcev z Zavoda je bila najbolj angažirana Marija Tome,
ki je problematiko najbolj poznala in je z veliko volje in dobrega spomina tudi us¬
pela sestaviti ves mozaik za štiri leta nazaj, tako da učenci formalnih pritožb na
potek sprejemanja zaključnih izpitov niso mogli imeti.

Potem pa so se, vsaj po mojem mnenju, začele napake, za katere je bil kriv pred¬
vsem dr. Vencelj. Začel se je strinjati z delegacijo učencev, jim dal marsikje prav,
razumel je njihove težave, da se ne želijo učiti ipd. in spreminjal svoje mnenje. Ko
pa je postala stvar vroča, je pričel groziti z zakonodajo, obujal zgodbe o svojih izpi¬
tih ipd., skratka, nastala je kolobocija. Dr. Lazarini je nato na več javnih nastopih
razlagal pomen in potrebnost zaključnega izpita in se pri tem skliceval na eval-

359

Strajk dijakov proti zaključnim izpitom leta 1991.

vacije, ki jih je izdelal tistega davnega leta 1987 Pedagoški inštitut, in na medna¬
rodne primerjave. Te so kazale, da so pri nas študentje zelo slabo pripravljeni za
študij, med drugim tudi zato, ker nimajo mature. Vse skupaj pa sta zapletla takrat,
ko sta hotela s strokovnimi argumenti opravičiti pedagoški in ne vem še kakšen
pomen tega izpita. Tu sta se ujela v krasne zanke, ki so jih učenci, ki so jih v veli¬
ki meri servisirali znani pedagoški liberalni strokovnjaki, znali izkoristiti. Tudi na
zaključni okrogli mizi na TV je dr. Vencelj izgubil precej točk pri gledalcih, ko se
je motal okrog tega vprašanja.

Ko so učenci ugotovili, da bi se dalo izpite odpraviti, so šli na cesto. Veliki
štrajk se je začel 15. maja 1991. Čeprav sem se ob zadevi držal bolj ob strani, sem
bil seveda v stvar močno vpleten, posebej ko sta mi dr. Vencelj in dr. Lazarini
začela na kolegiju javno očitati, da je med pobudniki tega štrajka »moja«, to je
bežigrajska gimnazija in »moj« ravnatelj Janez Šušteršič. S te šole so bili namreč
učenci, pobudniki in vodje štrajka. Zadeve sem zelo dobro poznal tudi s terena, saj
sem na šoli še učil en razred, zato sem vedel, da obtožbe niso resnične. Šlo je pač
za gimnazijo, kjer so bili zbrani zelo bistri učenci iz ustreznih okolij in v takih
okoljih hitro ugotovijo, kje so slabosti sistema. Številne zahteve, ki so jih učenci
te šole oblikovali, so namreč med učenci nekaterih drugih šol naletele na slab
odmev. Na najhujšega zahteva po eksternem preverjanju, enakem za vse, s katerim
bi dosegli učenci te šole bistveno boljši uspeh kot marsikje drugje, saj so bili po
internem preverjanju, vsaj kar se tiče ocen v spričevalih, Bežigrajčani na slabšem.
Interni kriterij je bil pač zelo strog.

Štrajk je potekal dobro organizirano, vanj so se vključevali tudi tretješolci. Pa
vendar se je večina učencev obnašala zelo racionalno. Dobro so se zavedali, da
vodje v stavkovnem odboru ne bodo opravljali zaključnega izpita (nekateri so bili
odlični in so ga bili zato oproščeni, drugi pa so bili iz tretjega letnika), njih pa bo
v glavnem doletel. Zato so šli dopoldne nekaj ur na demonstracije, nato pa so se
učili, hodili pisat naloge, se spraševat. Skratka, za večino učencev se je v tem ob¬
dobju začelo študentsko življenje, opravljali pa so tudi svojstven zrelostni izpit, ki
drugim generacijam do takrat ni bil dan.

Počasi pa je bilo treba zadevo končati, saj so se takšnega življenja naveličali vsi.
Učenci, učitelji in tudi starši, pa tudi politika je imela dovolj stalnega zborovanja
pred vladno ali skupščinsko stavbo.

Problem je obravnavala skupščinska komisija, ki jo je vodil predsednik in
takrat celjski gimnazijski ravnatelj Jože Zupančič, na skupščino pa problematika,
kot so zahtevali mladi, ni šla. Kako enostavno bi bilo takrat, če bi zadevo postavili
v skupščino in potrdili, da se strinjajo s sklepi strokovnega sveta. Pa vendar so pre¬
vladali interesi strank in obenem previdnost pred tem, da bi mlade in njihove
stiske uporabljali za svoje interese. Dlje je stavka trajala, bolj so se stranke umi¬
kale. Edino prenovitelj M. Pintar je pritekel zadnji hip v sistem in razglasil, da so
zaključni izpiti nesmisel. Š tem je po moji oceni mladim odvzel še zadnje upe na
zmago, saj je bilo jasno, da se pozicija o tej zadevi ne bo več pogovarjala.

Omenil sem že, da se neposredno in javno nisem vključeval v reševanje pro¬
blema zaključnih izpitov, kar je povzročilo v strokovni javnosti in med novinarji
veliko ugibanj, pa tudi nezadovoljstva. Glede na stalne spore z ministrom so pri-

361

čakovali, da je moje mnenje različno od uradnega, to pa bi seveda bistveno pre¬
vesilo tehtnico ob teh dogodkih.

Vendar pa sem svoje stališče tudi javno povedal že v začetku aprila v intervju¬
ju z Barbaro Jerman na Radiu Glas Ljubljane, tako da sem imel vsaj čisto vest pa
tudi malo možnosti, da bi stališče spremenil.

V igro pa sem se temeljito vključil na okrogli mizi na Ptuju, ki so jo konec ted¬
na, v katerem se je začel štrajk, pripravili v okviru srečanja mladih liberalcev. Ro¬
man Jakič je zelo primerno vodil pogovor, kjer sva z dr. Vencljem predstavila svoje
poglede in odgovarjala na vprašanja mladih predvsem glede zaključnih izpitov. V
dvorani je bilo zelo kreativno vzdušje, saj so bili v njej v glavnem mladi liberalci
in nekateri starejši šolniki, medtem ko je bilo v avli in pred šolo, kamor so pre¬
našali pogovor, bolj živo. Dijaki ptujskih šol so glasno komentirali vsako najino
izjavo, ki jim ni bila po volji, vendar so jih argumenti počasi utrudili, tako da je
bilo po dveh urah spet lepo mirno.

V ponedeljek, 21.5., so bile spet dijaške demonstracije, saj so v poročilih s Ptuja
ponovno ugotovili, da šolska oblast ne popušča. Verjetno pa je bila večerna odda¬
ja Omizje tista, ki jo je slovensko gledalstvo zelo težko čakalo. Oddaja je bila na¬
menjena problematiki zaključnih izpitov. Za nastop v oddaji nisem bil predviden,
vendar je dr. Vencelj želel, da sem zraven, saj sva se že večkrat pokazala kot zelo
usklajen par. Posebej je bilo to pomembno ta večer in v situaciji, ko je imel dr. La-
zarini »nujen« opravek v Mariboru. Novinarka Jasna Tepina me je poklicala v po¬
nedeljek dopoldne in me obvestila, da lahko pridem na TV, vendar bi bilo morda
bolje, če ne bi, ker že ima precej ljudi. Vedel sem za njen namen. Naju z dr. Venc¬
ljem skupaj ni mogla vrteti in provocirati tako kot ministra samega.

Ko mi je sporočila sestavo omizja, sem vedel, da bo zadeva zoprna. Jasna
Tepina je bila na strani učencev, ker je bila itak in vedno proti šolski oblasti. Proti
strokovnim rešitvam bosta tudi Marja Strojinova, znana predstavnica kluba star¬
šev, in gotovo tudi dr. Boštjan M. Zupančič, prostostrelski predstavnik univerze.
Vedel sem tudi, da bosta morala biti ravnatelja Jože Zupančič s celjske gimnazije
in ravnatelj Mirko Zorman iz Kopra nekje vmes. Pri tem pa sem seveda računal,
da bo Jože Zupančič v večji meri branil pozicije zakonodaje. In v tej smeri je zgod¬
ba tudi zares potekala skoraj tri ure.

Nekatere zgodbe okrog Omizja

V enem od svojih prispevkov je B. Zupančič kar hudo ožigosal tehnike in nara¬
voslovce, češ da nimajo osnovnih družboslovnih znanj in da bi radi družbo uredili
tako, da bi vse teklo kot namazano. Omenil je tudi, da je za obstoj naroda bistveno
družboslovje. Vse to je seveda zrevoltiralo nasprotno stran, na omizju pa posebej
dr. Venclja, ki se je zapletel v daljšo obrambo naravoslovcev.

Za ta zaplet sem bil tudi sam malo kriv, saj sem B. Zupančiču poočital, da ima
pač smolo, ker gredo na pravo malo manj dobri študenti, tako da nima občutka o
resnično kvalitetni srednji šoli. To je bilo gotovo res, saj na tako režimsko pravno
šolo, kot je bila včasih, pameten in resen mlad človek ni šel z velikim navduše¬
njem.

Poseben problem sem pri komuniciranju z dr. B. Zupančičem občutil v stališ-

362

ču, ki je bilo značilno za večino pravnikov, ki sem jih poznal. Vse stvari so obra¬
čali tako, kot jim je bilo všeč oz. glede na to, katera stran jih je najela. Kot na so¬
dišču. Ure in ure se prepirajo in dokazujejo da je belo črno in obratno, na koncu
pa pokličejo nekaj ljudi z ulice in le-ti povedo, kaj je prav.

Ta javni spor na TV-Omizju je tudi prilil olja na ogenj akcij, ki so imele za cilj
razdružitev družboslovnega in tehničnega dela ljubljanske univerze.

Vsak je stal na svojih pozicijah in mislim, da je bilo učencem ob koncu dokaj
jasno, da zaključni izpit bo.

Sam sem se dobro zavedal odgovornosti tega Omizja in sem večkrat omenil, da
je treba učencem, staršem in učiteljem ob koncu Omizja jasno povedati možne re¬
šitve. Predlagal sem tudi, da gre vsa zadeva v skupščino, ki lahko spremeni sklep
o zaključnih izpitih, v šolah pa naj se prične normalen pouk.

V torek, 22.5., zjutraj se je vse pripravljalo na velike demonstracije pred
skupščino, vendar je bilo zjutraj ob 8. uri, ko smo prihajali na skupščinski odbor,
še razmeroma mirno. Učenci so vzeli prvo uro prosto.

Na skupščinski odbor sta prišla dva predstavnika učencev in Alenka Kunaver
je brez pravega navdušenja povedala, da so učenci pripravljeni na kompromis, in
sicer da bi opravljali za zaključni izpit samo en predmet. Zadeva seveda ni bila
sprejemljiva, vendar smo vedeli, da se bo zadeva sedaj lahko odvila do konca, saj
ni šlo več za vse ali nič.

Med bučno glasbo in protestiranjem učencev pred skupščino sva z Marijo
Tome v Zupančičevi pisarni, ki je gledala na Šubičevo cesto, pripravila predlog
sklepa za strokovni svet, v katerem je bilo zapisano, da se zaradi krajšega časa,
namenjenega za pripravo na zaključni izpit, izjemoma letos upoštevata dva pred¬
meta in to eden izmed treh iz prvega sklopa predmetov (slovenski, italijanski ali
madžarski jezik s književnostjo, matematika in tuji jezik) ter eden od ostalih pred¬
metov, vključno z raziskovalno nalogo. Predlog, ki sva ga pripravila po konzultaci¬
ji z ministrom in dr. Lazarinijem je bil na strokovnem svetu, ki je bil na hitro skli¬
can popoldne istega dne, praktično brez večjih pripomb sprejet.

Velika dilema je bila, ali uvrstiti slovenski jezik s književnostjo med obvezne
predmete tega reduciranega zaključnega izpita. Vendar je prevladalo mnenje, da je
bolje, če ne, saj je šlo tu za izjemno obsežna, zelo različno obravnavana področja
in druge težave, ki so tudi povzročile slovenski dijaški revolt. Obenem se je tudi
jasno pokazalo, da pouk slovenskega jezika v šolah ni najboljši in za vse nas jasen
signal, da je treba zadeve urediti.

V sredo, 23.5., so šli učenci v razrede, v četrtek, 24.5., pa bili na cesti nekateri
učitelji. Tokrat zaradi plač. Ne vem točno zakaj, vendar so v Mariboru učitelji za¬
htevali odstop Venclja, družine Bitenc in mene. Predvsem v zvezi z mano mi ni
bilo povsem jasno, kaj jim ni všeč, pa se je zadeva kmalu razjasnila. Predsednica
stavkovnega odbora je bila biologinja na poklicni šoli. Tovrstne biologinje pa so
me imele za glavnega krivca za odstranitev predmeta biologija z ekologijo iz pok¬
licnih šol, s tem pa je bila ogrožena njihova služba. Istega dne je v Ljubljani
strokovni svet potrdil nove srednješolske programe, kjer je v poklicnih šolah
izvedel integracijo splošnih vsebin v strokovne in racionalno vključil vsebine
varstva okolja v pouk oz. v okvir izbirnih vsebin.

363

V ponedeljek, 28. maja, je bila generalna opozorilna stavka slovenskega šolstva
zaradi gmotnih razmer v šolstvu. Ta čas pa je bilo šolstvo že nekaj dni spet v senci.
V Mariboru so se igrali ravbarje in žandarje, ugrabili in spet izpustili pripadnike
teritorialne obrambe in Mariborčani so pred vojašnico kričali: Hočemo Miloševiča.
Tako se je namreč pisal ugrabljeni poveljnik, ki je po izpustitvi izjavil: Nisem vedel
ne kdo, zakaj in od kod so prišli.  Vsa akcija je pokazala, da so vsa sredstva vložena v
oboroževanje in takšno in drugačno zaščito odveč in da edino narod, ki soglasno
zavrne nek sistem, lahko prepreči različne akcije. To so v Mariboru počeli tudi
malo nesrečno, saj je eden od demonstrantov padel pod kolesa transporterja in
umrl.

Takrat sta vso zadevo v Mariboru uspešno izpeljala moja dobra znanca, župan¬
ja Magdalena Tovornikova in njen namestnik Boris Sovič. Kasneje pa so se vklju¬
čili bolj brutalni, vojaško izobraženi primerki in začelo se je nasilje.

Veliko bolj smiselno bi bilo, če bi ljudi, ki so delali v vojski, prešolali, da bi lah¬
ko s poštenim delom služili svoj kruh, kot pa da je vse skupaj peljalo v množično
sovraštvo in pobijanje.

Zgodbo o zaključnih izpitih smo zaključili s skromno večerjo v gostilni na Vi¬
ču, ki smo se je udeležili Matej Kuret in Alenka Kunaver s strani odbora učencev,
rektor ljubljanske univerze dr. Šket, minister dr.Vencelj in midva s prof. Lazarini-
jem. Mapa s slikami štrajka mi je še danes lep spomin na čase, ko smo se odločili,
da se tudi v šolstvu začno preverjati učinki dela.

364

VOJAKI HOČEJO VOJNO

To poglavje spada verjetno med boli problematična v tej knjigi, vendar si ne mo¬
rem drugače, kot da izrazim nekaj stališč do vandalstva in norije, ki se je zgodila
na ozemlju bivše Jugoslavije.

Gre ne samo za dileme intelektualca, ki se zavzema za multikulturno vzgojo,
mir in nenasilje, razumevanje med ljudmi, ki nikoli ni ljudi spraševal po narod¬
nosti in veri ipd., ampak tudi za vprašanje: Ali je šolski sistem lahko, oz. zakaj ni
mogel preprečiti tega sovraštva in klanja? Ali pa ga je morda celo vzpodbudil in
mu pomagal rasti?

V letih 1989 in 1990 sem bil nekajkrat v glavnih mestih republike skupaj z di¬
rektorji republiških zavodov Jugoslavije, s kolegi z bežigrajske gimnazije sem obi¬
skal centralno raziskovalno postajo v Petnici pri Valjevu v juniju 1990, z dr. Fran¬
cem Lazarinijem in Terezijo Ostermanovo sem bil tudi na mednarodnem kolokvi¬
ju o gimnazijah v Beogradu spomladi 1990. Zadnjič pa sem bil v Beogradu na ses¬
tanku direktorjev zavodov oktobra 1990. Zaključili smo ga s »poslednjo« večerjo
na Skadarliji, vendar tega takrat še ni bilo slutiti. Vsaj na šolskem področju takrat
ni bilo nobenih želja po kakršnih koli pritiskih iz Beograda (razen vojaške vzgoje
v šolah, kjer pa so bili naši bolj papeški od beograjskih), pač pa po sodelovanju,
ker smo v Sloveniji ta čas načrtovali veliko novosti in sodelovali v mnogih med¬
narodnih projektih. Vse do vojne smo si s kolegi z juga pošiljali strokovne mate¬
riale, potem pa je sodelovanje praktično popolnoma zamrlo z izjemo nekaj male¬
ga z Makedonijo in Hrvaško.

V vseh teh stikih, pa tudi mnogih drugih, ki sem jih imel ob desetletnem delu
kot trener v jugoslovanski atletski reprezentanci ter na področju kemije, nikoli
nisem občutil kakršnegakoli sovraštva do Slovencev od kolegov z juga, prej dolo¬
čeno spoštovanje. Neizmerno pa so sovraštvo in razlike poglabljali potencirali naši
mediji in in ljudska govorica, ki je temeljila na poznavanju in stikih delavcev z
juga, ki so spadali v najnižjo socialno kategorijo že v svoji republiki, kaj šele pri
nas.

Večkrat sem sem pogovarjal z ljudmi v vrhu Slovenije, ki so imeli neposreden
vpliv na usmerjanje politike, pa tudi na vojaške in policijske zadeve in jih prepri¬
čeval, da je resna perspektiva Slovenije le v vlaganju v znanje in da je to naša moč,

365

ne pa v oboroževanju in podžiganju nizkih strasti ter prevalitvi krivde za vse mo¬
goče na sosede. Morda so mi dali celo prav, ravnali pa so seveda drugače. Ljudje
na oblasti so pač takšni, ki vojsko in policijo potrebujejo za svoj status, namene in
boljši občutek, nekako logično se jim zdi, da jo morajo imeti kot npr. tajnico in
službeni avtomobil. Hočejo imeti tudi svojo državo, čeprav majhno, in vse pravice
in ugodnosti, ki jih vidijo pri podobnih v svetu.

Oblastiželjni ljudje, ki potrebujejo okrilje vojske, so nekakšni nedorasli otroci.
Ko sem prebiral, kako se z odraščanjem otroka spreminjajo njegova nagnjenja in
tudi vrednote, sem ugotovil, da imajo skoraj vsi normalni otroci (posebej fantje)
željo po vojskovanju v najrazličnejših oblikah, zato so te igre tudi tako priljub¬
ljene. Kasneje, z odraščanjem, pa se seveda človek strezni in zresni, spoznava po¬
sledice vojne in ubijanja, gradi svoje vrednote in teh zadev ne mara več, upirajo se
mu in jih odklanja. Nekaterim pa te želje ostajajo, nekako ne dozorijo človeško in
osebnostno ali pa jim orožje pomeni možnost za zadovoljitev svojih hotenj in želja
po nadvladi, avanturizmu, ubijanju, herojstvu ipd. Očitno je tudi, da mora vsaka
generacija doživeti vojno, da se tistih nekaj odstotkov zakompleksanih, podivja¬
nih in bolnih ljudi izživi in da profesionalni vojaki vsaj enkrat v karieri opravičijo
svoj obstoj in državno plačo.

Sreča Slovenije je morda v tem, da narod ne mara vojske in vojakov, kar se je
lepo pokazalo po odklonilnem odnosu do raznih herojev in samozvancev deset¬
dnevne vojne leta 1991 in tudi do negativnih reakcij na višje finančne zahteve v
proračunu.

Zakaj se vodilnim in najbolj zagnanim politikom in vojakom ne organizira po¬
ligon, kjer naj se pobijajo med seboj in pustijo ljudi pri miru? Ali je šolski sistem
mogel kaj storiti za to, da bi ljudi odvrnil od sovraštva in pobijanja, da bi se posta¬
vili po robu političnim in vojaškim samopašnežem? In kako si upajo različne cerk¬
ve govoriti o vzgoji svojih podložnikov, ko pa vsi glavni spopadi že stoletja in tudi
v tem stoletju potekajo ravno na verskih podlagah?

O vseh teh zadevah sem razmišljal ob vojni v Sloveniji po razglasitvi samostoj¬
nosti, konec junija 1991.

To vojno in dogodke v zvezi z njo sem doživel na dovolj poseben način. Začetek
vojne sem doživel v tujini, njen potek in posledice pa tudi med mladino in ob
spremljanju problema beguncev. Ob spremljanju travm tisočev mladih, ki jim je
nezmožnost dogovora starejših uničila mladost ali celo vzela življenje. Desetine
mojih dijakov so služile vojsko po vsej državi, med dijaki na bežigrajski gimnazi¬
ji pa je bilo nekaj takih, katerih starši so bili iz mešanih zakonov. Kot vsak oče pa
sem imel veliko skrbi tudi s svojima sinovoma, ki sta bila ravno v takšni fazi raz¬
voja, da sta vzela vojni čas kot zelo primeren za igro in sproščanje svojih poten¬
cialov za straženje in obrambo hiše.

V tednu, ko s,e je začela vojna, sva bila z Marjanom Čončem, enim od vodilnih
strokovnjakov za vprašanja zaščite otrok, na 3. evropskem kongresu o preprečeva¬
nju zlorab in zanemarjanja otrok v Pragi.

Med gosti in češkimi gostitelji sva bila zelo zanimiva sogovornika, saj Čehi ni¬
so preveč podpirali, pa tudi ne razumeli slovenskih želja, ker so imeli podobne
težave s Slovaki. V podobni situaciji pa so bili tudi predstavniki drugih držav, kjer

366

se je razraščal nacionalizem. Vendar so kot intelektualci le razumeli, da sodobni
časi peljejo v decentralizacijo, avtonomijo in po drugi strani v racionalne poveza¬
ve. Moj splošen vtis na konferenci je bil, da so se strokovnjaki, ki so dobro poznali
probleme trpinčenja otrok, dobro zavedali, kam bo vsa stvar pripeljala. Kljub te¬
mu je kongres pozdravil osamosvojitveno dejanje Slovenije in nam zaželel vse naj¬
boljše.

V četrtek, 28.6.1991, dopoldne, pa smo v avtu na poti proti Dunaju, že slišali
novice o napadu na Slovenijo. Zelo slabo vreme, grmenje, strahoviti nalivi so nas
spremljali, ko smo poskušali priti v Slovenijo. Po številnih poskusih (Avstrijci so
nas prepričevali, naj ostanemo pri njih, pripravljali so taborišča in očitno mislili,
da bodo Slovenci zbežali v tujino) smo prišli v Slovenijo v petek, 27.6., ob treh zju¬
traj na Škofijah. Srbski vojaki in policaji, ki so v kavbojskem stilu zasedli mejo, so
nas kar prijazno spustili naprej in si verjetno mislili svoje. Ko je Slovenija v vojni,
ljudje bežijo domov, na jugu pa so bežali v tujino. Ko sem prvič prišel v svobodno
Slovenijo, so me pozdravili po srbsko. Kako drugače sem si zadevo predstavljal ob
odhodu.

V petek zjutraj sva z Marjanom Cončem odšla na Splošno plovbo Piran, kjer so
nama zelo prijazno omogočili telefonirati in pošiljati fakse po celem svetu. Vse
najpomembnejše svetovne institucije in ljudi s področja varstva pravic otrok sva
obvestila o situaciji v Sloveniji in prosila za pomoč. Ljudi, ki so nama dva dni prej
razlagali, kam peljejo takšne zgodbe!

V tem času sem imel tudi stalne stike z Ministrstvom in kolegi na Zavodu, saj
so potekale po šolah številne aktivnosti - od zaključnih do popravnih izpitov mar¬
sikje v zelo okrnjeni obliki in često v zelo nevarnih pogojih. Zato smo najprej
sprejeli sklep, da se to izpelje le tam, kjer je mogoče, v ponedeljek, 30.6., pa je dr.
Vencelj vse aktivnosti ustavil in jih premaknil na jesen. Učitelji in študentje so bili
med teritorialci, zaradi vojne se številni niso mogli niti minimalno skoncentrirati
na učenje in študij, promet je bil otežen ipd.

Vse skupaj je bilo videti kot nekakšna vaja, ki smo jih bili vajeni na šolah v
okviru raznih varnostnih aktivnosti, vsi smo bili prepričani, da ni nihče toliko
nor, da bo začel s pobijanjem, saj je večina oficirjev v Sloveniji živela dolgo let in
imela svoje družine, mladi rekruti pa niso imeli nobenega razloga niti motiva za
bojevanje v Sloveniji. Mediji pa so razpihovali sovraštvo in očitno si je slovenski
vojaški lobi zadal za nalogo »lep« vojaški obračun, kjer bi preizkusil svoje mišice.

Precej jasno je bilo, da vojna ne more trajati zelo dolgo in da bodo Hrvati in Sr¬
bi najprej poskrbeli zase. Šlo je le za nevarnost, da bi kak nor poveljnik povzročil
s streljanjem ali miniranjem civilnih objektov veliko žrtev in škode.

Po vsej Jugoslaviji so se pred skupščinami republik zbrali starši in zahtevali od
predsednikov, da njihove otroke (vojake) pošljejo domov, da se ne bodo pobijali za
njihove interese.

Urednik Dnevnika Milan Meden je prvi, četudi malo nerodno, opozoril slo¬
vensko javnost, da takšen odnos in potenciranje sovraštva ne peljeta nikamor, in
si za nekaj let zagrenil življenje (1.) Sledil mu je takratni kandidat za rektorja
ljubljanske univerze dr. Rus. (To je bil tudi eden od razlogov, da ni bil izvoljen za
rektorja Univerze v Ljubljani.) Oba sta bila deležna silovitih nasprotovanj in

367

žalitev zaslepljenih nacionalistov, kar je bila v tistem trenutku na žalost velika
večina Slovencev. Na srečo pa se je zelo hitro oglasil s svojim razglasom mirovnik
Marko Hren, v Delu Splichal in nato vedno več razumnikov, ki so najprej
neposredno, nato pa direktno napadli nori sistem in propagando, ki so jo začeli v
Kacinovi službi. Le-ta je imela namen, kot je na začetku kazalo, razvrednotiti vse,
kar ni slovensko, nasilno pretrgati vezi med ljudmi različnih narodnosti in repub¬
lik in držav ipd. V torek, 1. julija, so starši v Beogradu vdrli v skupščino in zahte¬
vali od norega vodstva, da prekine vojno in pošlje njihove otroke domov. V
četrtek, 4. julija, na praznik dan borca, je v Slovenijo prišlo veliko srbskih staršev
po svoje otroke in ogromno število slovenskih staršev jim je ponudilo pomoč. S
tem je politika, ki je želela državljansko vojno, padla. Tudi uradno se se napadi
prekinili in tudi široka mednarodna akcija je že rojevala prve sadove.

Sicer smo med vojno tisti, ki smo ostali v službah, delali čimbolj normalno,
kajti zavedali smo se, da bo treba po končani vojni zadeve nadaljevati normalno
oz. jih celo pospešiti, saj je bila Slovenija kot nova država praktično brez vseh za¬
konov, mednarodne povezave pa je bilo treba po prekinitvi odnosov z Beogradom
zgraditi formalno praktično od začetka.

Zanimivo je npr., kako smo bili šolniki in varstveniki okolja med vojno mar¬
ginalni. Obe ministrstvi sta namreč v istih prostorih na Župančičevi 6. Pred vrati
teh ministrstev ni bilo nobenega stražarja, pač pa jih je bilo cel kup na nasprotni
strani, kjer sta bili ministrstvi za obrambo in finance.

Jaz sem se oglasil v časopisu v soboto, 6. julija, v intervjuju za Dnevnik, ki ga
je pripravila Ranka Ivelja. V njem sem razložil osnovne poglede, posebej s stališča
šolstva in mladine in opozoril predvsem na to, da se obnašajmo tako, da nas ne bo
sram pred samim seboj in da ne krivimo za vse skupaj tistih, ki so enako prizade¬
ti in si ravno tako želijo miru in svobode. Povedal sem tudi, da sem osebno zelo
prizadet, ker je vojska silila v boje mlade, ki so šele v lanskem letu končali srednje
šole, naše programe. In po drugi strani ponosen, da so se ti mladi obnašali zelo
zrelo, praviloma niso sodelovali v ubijanju ljudi, kot so to počeli brez občutka
vesti njihovi starejši kolegi, praviloma profesionalci, ki so bili po mojem mnenju
morilci - ubijalci na ukaz.

Ves čas vojne in v obdobju po njej sem ustno in pisno zahteval od ministra
Janeza Janše in od vlade, da iz vseh šolskih prostorov, internatov in drugih objek¬
tov, namenjenih šolski dejavnosti, umakne vojsko in s tem pokaže osnovne civi¬
lizacijske norme, obenem pa prepreči morebitno obstreljevanje teh objektov. Na
vse načine smo se tudi trudili in zahtevali, da se otroci in mladina umaknejo na
varno in da se ne grejo različnih vrst herojev po vzoru Boška Buhe. Morda tudi
zato razen enega dijaka, ki ga je krogla po nesrečnem slučaju zadela do smrti, v
Sloveniji med kratko vojno ni bilo žrtev med mladimi.

7. julija sem pisal vsem direktorjem Zavoda za šolstvo po Jugoslaviji pismo v
slovenščini in srbohrvaščini. Odgovor je prišel le iz Bosne. Morda bo pismo in od¬
govor nanj najboljši primer razumevanja razmer tistega časa.

368

Republika Slovenija
Ministrstvo za šolstvo in šport
Zavod Republike Slovenije
za šolstvo in šport
Ljubljana Poljanska cesta 29
Številka: D-601/91
Datum: 9.  7 . 1991

Svim učiteljima i kolegama koji se bave razvojem školstva
Poštovani!

Prošle godine smo državljani Slovenije na plebiscitu odlučili da želimo da
živimo u samostalnoj državi Sloveniji i tu nezavisnost smo proglasili 25. 6.
1991.

U agresiji na Sloveniju koja je sledila, Sloveniji je pričinjena velika
materijalna šteta, ubijenih i rajenih je mnogo ljudi različitih narodnosti i
starosti. Mnogi medu njima su civili.

Posle svega, naša odluka da živimo slobodno i po svojoj meri u vlastitoj
državi još je čvršča.

Več u samom početku su se toj agresiji oduprli slobodoljubivi ljudi širom
sveta i što je još posebno podsticano za nas, koji vaspitavamo mladu gene¬
racija, takode i večina mladih. Naročito oni u vojsci, koji su još juče sedeli
u srednješkolskim klupama. Skolovali smo ih za život u slobodnom i demo-
kratskom društvu koje priznaje decentralizacija, medunarodne kriterijume i
različitost, a istovremeno duboko ceni sve ono što je karakteristično za poje¬
dina regiju i narod, u društvu koje pojedincima i gradanima omogučava, da
život oblikuju po vlastitoj meri.

Otporu protiv zloupotrebe mladih ljudi pridružili su se takode i roditelji,
sorodnici i prijatelji dece - vojnika kao i veči broj starešina koji su shvatili
da je ljudski život samo jedan i neponovljiv.

Poštovane kolege učitelji, vaspitači i svi koji se bavite razvojem školst¬
va!

Akou  ovom trenutku ne podignemo svoj glas protiv svih onih koji svoje
ambicije i kabinetske planove hoče da ostvaraju preko nas, naše dece i uče¬
nika, nikada više nečemo moči, da uzdignute glave stanemo pred svoje uče¬
nike i budemo ubedljivi u daljem programiranju savremenog školstva.

Na sve moguče načine i jasno treba nekim političarima i generalima reči
da želimo drugačiji život od onoga kakvo su nam u svojim bunkerima ispla-
nirali oni.

Zato, zahtevajmo poštovanje demokratskih odluka, zahtevajmo mir, slo-
bodu i bezbeden i srečan život za našu decu i za vse nas. Život treba da bude
bez vojske i bez rata.

Sada je vreme za demilitarizaciju celokupne teritorije Jugoslavije. Za
raspuštanje armije iz koje treba da odu deca - vojnici svojim kučama, svo¬
jim roditeljima. Starije starešine treba da se penzionišu, a mladima treba

369

omogočiti školovanje i osposobljavanje za civilna zanimanja kako bi mogli
mirno i pošteno raditi do penzionisanja.

Samo putem preusmeravanja novca koji je do sada odlazio za vojsku,
mogli bismo da postignemo svetske standarde znanja i da se ravnopravno
uključimo u razvijem svet, a istovremeno da sebi obezbedimo dostojan život
i stružni razvoj. Ono što su nam uvek uskračivali na račun naoružavanja
koje nas je dovelo do tako tragičnih dogadaja.

Poštovane kolege!

Zajedno sa roditeljima dece naših učenika i sa našim punoletim učenici-
ma pretstavljamo največu biračku bazu, a školstvo je područje sa največim
brojem intelektualaca. Iskoristimo svoju humanost, snagu, uticaj i znanje.
Oduprimo se ratu. Učini to za našu decu i za naš poziv.

dr. Srečko Zakrajšek
direktor Zavoda Republike Slovenije za školstvo i šport

Socijalistička Republika Bosna i Hercegovina

Republiški pedagoški zavod

Sarajevo

Broj: 01-764/2

Datum: 22.07.1991. godine

Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport

Ljubljana

Poštovana gospodo,

Primilismo vaše pismo, številka: D-601/91 od 9.07.1991.godine, koje jeza
nas iznenadjujuče i to iz dva razloga: prvi, pisano je srpsko-hrvatskim je¬
zikom, što do sada nije bio običaj vašeg Zavoda, drugi, to je čisto političko
pismo i ono prikazuje Zavod za šolstvo in šport u novom svjetlu, sa novim
zadacima, koje do sada nije imao. Uzimajuči u obzir vaš renome, stručnost
i agilnost, nadamo se da čete i nove političko-propagandne zadatke uspješno
obavljati.

Svojim pismom pozivate učitelje, vaspitače i sve koji se bave razvojem
školstva »da podignemo svoj glas protiv svih onih koji svoje ambicije i kabi-
netske planovs hoče da ostvaruju preko nas...« da »zahtjevamo poštovanje
demokratskih odluka mir, slobodu bezbedan i miran život za našu decu i sve
nas«... »život bez vojske i bez rata«. Na kraju podvlačite daje »školstvo po-
dručje sa največim brojem intelektualaca« i treba da »iskoristimo svoju hu¬
manost, snagu, uticaj i znanje « da se »odupremo ratu«.

Mi, članovi kolektiva Republičkog pedagoškog zavoda BiH pozdravl¬
jamo vašu iniciativu i prihvatamo vaš poziv, ali vas ujedno i molimo da
nam odgovorite šta je vaše  »područje sa največim brojem intelektualaca«
učinilo protiv »onih koji svoje ambicije hoče da ostvaruju preko NAS«, šta
je učinilo  »protiv zloupotrebe VAŠIH mladih ljudi, koji su ubijali naše
učenike, jesu li digli svoj glas sa demilitarizaciju Slovenije, ili su prečutno

370

dozvolili mobilizaciju 35.000 teritorijalaca, šta misle o zalvaranju ratnih
zarobljenika, opet naših učenika, u napuštene rudarske jame i d.

Poštovane kolege koji se bavite razvojem školstva, mi se nadamo da ste
vi, kao pravi intelektualci, več podigli glas u vlastitoj sredini, protiv svega
onoga što remeti srečan život mlade generacije, i da če te time moči»da uz-
digute glave stanete pred svoje učenike«, ali i pred naše. Mi čemo učiniti sve
da pred svojim i vašim učenicima stojimo čista obraza i uzdignute glave.

Zvonko Petrovič
direktor Republičkog pedagoškog zavoda BiH

Takrat s(m)o vsi imeli prav.

Nekaj sto tisoč mrtvih na ozemlju bivše Jugoslavije, med njimi ogromno otrok
in mladine, pa je prav gotovo breme, ki ga bo imela generacija starejših, tudi iz
Slovenije, na vesti vse življenje.

Literatura

1. Veno Karbone: Vojna napoved,  28.6.1991.

371


TEŽAVE S POLITIKO

Zaradi vseh teh in drugih protivladnonorostnih dejavnosti sem si poleg etikete
antikrista pridobil še pečat vplivnega borca proti vsem oblikam nacionalizma,
militarizacije (še posebej šolstva) in sovražnika »ljubiteljev« orožja in ubijanja.

Proti koncu leta 1991 je bilo že očitno, da bo Slovenija priznana, vedno več
ljudi je verjelo, da nas samo vojska in policija ne bosta pripeljali nikamor in da nas
lahko rešijo le vrhunsko kreativno delo, ki temelji na znanju, vključevanje v sve¬
tovne tokove, doseganje mednarodnih standardov in pa prodaja tipičnih in izvir¬
nih izdelkov, turizem s specifično ponudbo slovenskih značilnosti. Pojavila se je
tudi teza o Sloveniji kot tranzitni deželi, ki pa so se ji zeleni siloviti uprli. Jasno je
bilo, da mora Demosova vlada, ki ni zmogla več od mržnje in nadaljevanja neten¬
ja sovraštva, čimprej oditi. Policijski minister Igor Bavčar je po odcepu dela demo¬
kratov od bivše DZS računal na padec vlade in prevzem mesta predsednika vlade,
vendar kot policist v normalni družbi ni imel več možnosti. Obenem pa se je za¬
pletel še v afero z avtomobili. V tistem času se je pričelo govoriti, da me namera¬
vajo v primeru zmage Bavčarja na volitvah demokrati predlagati za ministra za
šolstvo. V anketah tednika Mladine sem tudi vodil na listi kandidatov za novega
ministra za šolstvo. Te govorice so zelo ohladile odnos dr. Venclja do mene, čeprav
sem njemu in tudi g. Bavčarju povedal, da vodim strokovno službo in da me mini¬
strsko mesto ne zanima, še manj pa stranke.

Po razpadu Demosa proti koncu leta 1991 se je začela v Sloveniji bitka za stol¬
čke, pri čemer so ministri reševali glave in iskali poministrske opcije, stranke pa
so se zavedele, da je šolstvo zelo pomembno in so se začele vtikali v posamezne
segmente in ukrepe. Predvsem liberalna stranka se je spravila nad eksterno pre¬
verjanje in spremembe v šoli. Za njo so stali nekateri sodelavci šolskega polja in
Pedagoškega inštituta, ki niso mogli dojeti, da je mogoče v šolstvu marsikaj stori¬
ti tudi brez njihove privolitve.

Na pogovoru s predsednikom predsedstva g. Milanom Kučanom, sem ga po¬
skušal prepričati, naj podpre razvoj slovenskega šolstva in s tem zagotovi temu po¬
dročju poseben pomen, ker gre za najbolj pomembno in vitalno zadevo v razvija¬
joči se državi.

V začetku leta 1992 sem v Dnevniku objavil članek z naslovom Slovenski šol¬
ski nacionalni program in v njem javno pozval predsednika vlade g. Lojzeta Pe¬
terleta, naj stopi na čelo projekta, ki se mu reče razvoj slovenskega šolstva. Kma¬
lu zatem me je poklical k sebi Jože Zupančič, podpredsednik zbora združenega
dela v skupščini, in mi rekel:» Pripravi program in ga predstavi na skupščinskem

373

odboru in v skupščini. Rok je marec 1992.« Obljubil sem mu, da bom pripravil
gradivo in ga obenem spomnil, da smo skupščinskemu odboru že pred letom dni
dali v roke koncepcijo in tudi kratko gradivo, primerno za obravnavo v skupščini
in da ni bilo nanj nobenega odziva.

Predsednik Kučan je ob otvoritvi Andragoškega centra na Smartinski cesti v
Ljubljani prvič javno omenil, da je treba podpreti izobraževanje in na ta način
sprožil nekatere aktivnosti, ki so nam v šolstvu pomagale pri delu.

Isti večer je na TV novinarka Jasna Tepina javno spraševala, zakaj leto dni ni
nihče resno vzel v roke Zavodovega gradiva. Odgovor je bil jasen, vsaj meni. Ker
dr. Vencelj ni zaupal temu delu in je računal na Janeza Svetino, ki ga je nameraval
zaposliti in ga kasneje tudi zaposlil na Ministrstvu, obenem pa je naročil študijo
tudi dr. Darji Picigi. Po nesrečni smrti Janeza Svetine in projektu dr. Picige, ki
ministra ni zadovoljil, je dr. Vencelj ostal praznih rok, vse bolj pa je uvideval, da
je naše gradivo dobro pripravljeno, in da je dejansko izgubil leto dni, ker ga ni vzel
v resno presojo.

Razglas o avtonomiji šole

O razglasu o avtonomiji šole in vzrokih zanj, sem že napisal nekaj besed v poglavju
Koledar. Na tem mestu pa navajam tudi tekst razglasa. Izšel je v večini časopisov,
o njem pa so spregovorili tudi na radiu in televiziji.

Za boljše razumevanje situacije v času, ko je izšel razglas, in razlogih za to
dejanje je treba na kratko poseči v novejšo zgodovino slovenskega naroda. Po revo¬
luciji v maju 1990 so se na terenu pojavile zanosne in z energijo nabite Demosove
ekipe, ki so med prvimi postojankami starega režima videle šole. Obenem so se
jim je zdele šole in šolski programi prikladen poligon za uvajanje njihovih ide¬
ologij in doseganje ambicioznih in vsaj toliko nebuloznih načrtov. Mesta ravna¬
teljev so postala zelo vabljiva za nagrado številnim novonastalim regionalnim vel¬
jakom, ki v vrhunski politiki niso našli pravega mesta in so po starem reklu: Boljši
prvi na vasi kot zadnji v mestu , zaslutili svojo priložnost. Mnogi so se tudi začeli spo¬
minjati, da so jim starši pravili, kako je bilo včasih lepo in romantično, ko so kraj
vodili župnik, gostilničar in šolski ravnatelj.

V šolskih prostorih so videli spet javni prostor za vse mogoče seanse kot po
drugi svetovni vojni (šola - kulturni, politični, sestankarski, veroučni ipd. pros¬
tor). Vsem tem je bilo treba jasno povedati, da naj bo v šoli samo šola in naj sgre-
do svoje ambicije in programe zadovoljevat drugam. Od tod razglas o avtonomiji,
ki je bil objavljen v slovenskih medijih in sprejet kar pomirjevalno z večine strani.

Bilo je nekaj osamljenih klicev in pisanja, da smo šolske prostore zgradili vsi
skupaj in so zato naši skupni. Pa sem jim kratko odgovoril, da podobno velja za
ceste in letališča, kjer se tudi ne sme sprehajati vsak in kadar in kjer se hoče.
Najbolj nasilni so bili lokalni cerkveni veljaki, ki so rinili verouk v šolske prosto¬
re, pri tem pa jih je podpiral tudi dr. Vencelj, ki je trdil, da otroci ne smejo biti v

374

Pobude zavoda R Slovenije za šolstvo

V šole le šolske dejavnosti!

Spremembe, do katerih je
prišlo v Sloveniji v zadnjem
letu, pomembno vplivajo tudi
na vzgojo in izobraževanje.
Zavod za šolstvo pri tem de¬
javno sodeluje, kot osrednji
nosilec pedagoške službe pa
pozorno spremlja vsa dogaja¬
nja v šolstvu.

Slovensko šolstvo se posto¬
poma približuje evropskim
modelom v pogledu strokov¬
nih in sistemskih rešitev, kar
bo ustvarilo pogoje tudi za
doseganje evropskih standar¬
dov izobraževanja. Pojavlja
pa se tudi precej nejasnosti,
zlasti o novih zakonskih reši¬
tvah, organiziranosti in finan¬
ciranju šolstva, pa tudi o spre¬
membah pri pouku zgodovine
ozirima celotnega družbo¬
slovja, prenove programov,
mreže šol itd.

Omenjenim nedorečeno¬
stim se pridružujejo še zah¬
teve lokalnih oblasti in vod¬
stev nekaterih krajevnih
skupnosti, da bi razpolagali
- tako kot v preteklosti - s šol¬
skim prostorom in da bi celo
vplivali na šolske programe.
Tako v šolah poteicajo razne
politične in neizobraževalne

strokovne prireditve, semi¬
narji, shodi, volitve, v zad¬
njem času pa tudi verske ak¬
tivnosti.

Vse to povzroča pri uporabi
šolskih programov velike te¬
žave in otežuje ustvarjalno
delo v miru in stabilnosti, ki
sta odliki dobrega in ureje¬
nega šolstva.

Zavod za šolstov je v skladu
s svojo vlogo in odgovornostjo
pripravil vizijo razvoja sloven¬
skega šolstva in strokovne os¬
nove za pripravo programa
razvoja izobraževanja v Slo¬
veniji, ki bi ga morali financi¬
rati v okviru novega sistema
javnih financ. Pričakujemo,
da bo skupščina Republike
Slovenije zavodova gradiva
upoštevala kot strokovno
izhodišče pri sprejemanju po¬
trebnih zakonskih in planskih
dokumentov.

Predmetne skupine stro¬
kovnjakov zavoda za šolstvo
pripravljajo prenovo progra¬
mov. Pri tem bodo upoštevale
sodobna spoznanja pouka po¬
sameznih predmetov v svetu
in doma. Nove programe pa
bo po utečenem postopku
sprejemal strokovni svet za

vzgojo in izobraževanje R Slo¬
venije, šele nato bodo uve¬
deni v šole.

Predlagamo, da republiški
sekretariat za vzgojo in izo¬
braževanje ter telesno kulturo
razglasi šolo s pripadajočim
prostorom za šolski teritorij,
ki ima svojo avtonomijo, in
kjer niso dovoljene politične,
vojaške, religiozne, policijske
in druge podobne dejavnosti.
Te naj se izvajajo na drugih
mestih oziroma v posebej za
to organiziranih šolah. Obe¬
nem predlagamo, da se v šole
zaradi varnosti otrok bistveno
omeji dostop tujim osebam,
različnim akviziterjem in an¬
ketarjem - v skladu s konven¬
cijo o zaščiti otrok in varstvu
osebnih podatkov.

Da ne bi s tem nujno po¬
trebnim ukrepom prekinili
vezi med šolo in njenim oko¬
ljem, je potrebno natančno
določiti pristojnosti in odgo¬
vornosti ravnatelja in sveta
šole pri odločanju o aktivno¬
stih, ki bodo v šoli potekale
v interesu otrok, krajanov in
izobraževalnega procesa.

DIREKTOR
Dr. SREČO ZAKRAJŠEK

mrzlem župnišču ali hoditi iz šole nazaj. Takim sem večkrat rekel, naj župnišče
pač zakurijo (saj ima cerkev dosti bogastva in gozdov), čas verouka pa prilagodijo
otrokom.

Še najbolj pikra je bila v svojem prispevku v Delu 1990 podpredsednica sveta
SDZ (Slovenske demokratske zveze) ga. Alenka E Lauko, ki mi je v članku, Za kaj
je šolski prostor,  zapisala med drugim:

V kratkem času vašega vodenja Zavoda pa ste se medijsko med šolniki zaz¬
namovali z naslednjimi dejanji (aferami):

- potovali ste po svetu in se seznanjali s šolskimi modeli, skratka, odkri¬
vali že odkrito in dostopno slovenski javnosti. Svoja spoznanja s teh poto¬
vanj pa sedaj v popolnoma sprevrženi obliki, v imenu nekih preganjanj ča¬
rovnic, vsiljujete javnosti;

375

- imeli junija afero s sprejemnimi izpiti;

- sedaj po dveh mesecih šolskih počitnic pa prihajate z nelogično idejo
razglasitve avtonomije in prepovedjo izobraževanja (seminarjev, strokovnih
prireditev itd.).

To zadnje dejanje pravzaprav razgalja kvazi strokovnost in občo raz¬
gledanost ljudi vašega kova. Zakaj?

Vaš predlog, da se šolo s pripadajočim teritorijem razglasi za avtonom¬
no, ob prepovedi religioznih, vojaških in policijskih dejavnosti, pa je eden
izmed zadnjih smrtnih krčev režima, ki propada. Človek z mirno vestjo se
na takšen način ne bi branil in varoval. Tako reagiranje končno prikazuje
vlogo Zavoda za šolstvo v sistemu, ki je nad slovenskim učiteljstvom visel
kot Damoklejev meč z avtoriteto moči in nič več.

Upam, da so končno prišli časi, ko bo treba ponovno ovrednotiti nekatere
doktorske nazive, nič namreč ne koristijo, če ni zraven tudi zdrave pameti.

Zaradi tega zadnjega odstavka se je končala kariera gospe Lauko, saj je dregnila v
najbolj občutljivo tkivo preštevilnih družboslovnih doktorjev (mnoge njihove te¬
me so se tikale dokazovanja lepote in učinkovitosti samoupravnega sistema in va¬
riant na to temo), ki so v veliki večini sestavljali intelektualni potencial Demosa.
Že isti večer me je klicalo več različnih strankarskih veljakov in se mi opravičilo
zaradi tega pisanja in zagotovilo, da bodo zadeve že uredili v hiši. Osebno nisem
imel slabe vesti, ker je bilo področje kemije, s katerega sem doktoriral, vedno na
dovolj hudem mednarodnem prepihu.

Šolam in ravnateljem je razglas kar dobro pomagal, dr. Vencelj pa se ni takoj od¬
zval, ker se je takrat izogibal vsemu, kar bi mu cerkveni zamerili. Prepričan pa
sem, da je kot šolski človek te usmeritve podpiral in mu je kar prav prišlo, da se je
lahko izgovarjal name.

Z viško afero, ko so lokalni veljaki dali svojim podrejenim konkretna navodi¬
la, kako naj se izbira ravnatelje, se je prikrito kadrovsko politiko in vtikanje v šole,
razkrinkalo. Razglas, ki so ga poslali lokalni krščanski ideologi po terenu svojim
aktivistom, sem dobil (verjetno ne po naključju) na srečanju slovenskih srednje¬
šolskih ravnateljev v kinu Vič in ga že v naslednji uri poslal novinarjem. Po načelu
o javnosti dela pač.

Afera je izbruhnila v Mladini, nato pa so se razpisali in razgovorili še drugi.
Vse skupaj je pripeljalo do tega, da so zadeve v zvezi s šolami delali bolj pošteno
ali pa bolj na skrivaj.

Bitka za ravnatelje

Tudi bitka za ravnatelje spada po mojem mnenju na tista področja, kjer sem pris¬
peval velik delež, da ni prišlo do večjih pretresov v šolstvu. Zato sem se zelo zame¬
ril vodstveni šolski in državni strukturi, pa tudi številnim učiteljem in pomoč¬
nikom ter drugim, ki so prežali na ta mesta ali pa so se želeli znebiti šefov.

V predlogu zakona o zavodih, ki ga je vlada pripravila za skupščino v novem¬
bru 1990, je bil namreč zloglasni 43. člen, ki je predvideval, da bodo ob istem dne¬
vu razrešeni vsi ravnatelji v Sloveniji in da bo sprožen postopek za izbiro novih.
Celotna akcija je temeljila na že prej omenjeni predpostavki, da so vsi ravnatelji

376

eksponenti starega režima in da jih je treba zamenjati z novimi kadri. S podobni¬
mi predpostavkami so odstranjevali iz podjetij stare direktorje in nastavljali nove,
ki so v večini zelo uspešno pripomogli, da se je gospodarstvo v dveh letih prak¬
tično sesulo in da so sposobni ljudje odšli v svoja podjetja ter pustili demosma-
nagerjem delovno ljudstvo. Kmalu je bilo na cesti prek 100.000 delavcev.

Zelo podobno bi se zgodilo tudi s šolami, saj je bilo najti prek 600 bolj sposob¬
nih ljudi, kot so bili že obstoječi ravnatelji, nemogoče. Zamenjave bi pomenile
velike težave pri delu šol, znižanje kvalitete dela, zamere in prepire, zagrenjene
ljudi ipd.

Ker sem imel veliko stikov z ravnateljicami in ravnatelji, sem vedel, da je med
njimi kar precej takih, ki niso najbolj primerni za takšno delo, vendar so v danih
razmerah dokazali, da vodijo šole v skladu z možnostmi v določenem okolju, ki jih
sicer ne bi podpiralo.

Zato sem omenjeni člen napadel tako v raznih intervjujih kot tudi na skupščin¬
skem odboru za šolstvo in šport in nasproti uradnemu stališču Ministrstva do¬
segel, da so sporni člen odpravili in zagotovili normalne menjave ravnateljev ob
reelekcijah oz. v primeru dokazano slabega dela.

Ta akcija je tudi pospešila naše priprave na šolo za ravnatelje in postavljanje
objektivnih strokovnih kriterijev za ta, pa tudi druga mesta v šolstvu. Na ta način
smo hoteli zagotoviti, da nihče ne bi mogel priti v šolo na vodilna mesta po poli¬
tični liniji, ampak bi se moral izkazati s konkretno izobrazbo, opravljeno šolo in
praktičnim delom v šolstvu. To pa je bila časovno in intelektualno prenaporna pot
za prenekaterega bodočega »političnega« ravnatelja.

Tednik Mladina je v decembru 1990 objavil na temo ravnateljev in avtonomije
šole pod naslovom Dr. Peter Vencelj, minister za izobraževanje o svojem kurzu in
dr. Srečko Zakrajšek, direktor Zavoda za šolstvo, o Vencljevem kurzu.

Dr. Peter Vencelj, minister za izobraževanje, o svojem kurzu

» Verouk bo ostal tam, kjer je in kjer je vedno bil. Vjavnih šolah bo lahko
kvečjemu izbirni predmet. Če bo država financirala zasebne šole, bo finan¬
cirala samo javni program, verouka in podobnega ne. Sedanji sistem je
imenoval ravnatelja prek šolskega sveta, kjer so dale posamezne delegacije
pristanek ali veto. Sam gledam na stvar drugače. Država dobi naročilo, naj
organizira javno službo. To naročilo se načelno začenja v skupščini  - v
republiški za srednje šole, v občinskih za osnovne. Odgovornost skupščina
prenaša na izvršni svet, ta pa na svojega predstavika v šoli. Rešitve si nismo
izmislili sami. Po svetu je dobro znana. S soglasji pa imamo slabe izkušnje.
Ravnatelja bi lahko volil učiteljski zbor ali svet šole. Toda komu bo potem
odgovoren? Skupščini kot ustanovitelju ali komu drugemu? Menim tudi, da
bi morali biti strokovni sveti nekje vmes, med ministrstvom in skupščino.

Sedaj je strokovni svet od strank neodvisen, deluje popolnoma avtonomno.

Mislim, da bi strokovni svet lahko ostal neodvisen od strank, pa čeprav bi
deloval pri ministrstvu. Mislim, da bo večina ravnateljev razumela, da gre
za spremembo v statusu in da bo večina od njih ponovno kandidirala za
ravnateljsko mesto. Sam bi bil bolj za to, da se ravnateljem preprosto izteče

lil

reelekcijska doba in da se šele potem začne postopek. Pomembno vprašanje
je, ali bodo vse šole, ki so sedaj združene v Univerzo, v njej tudi ostale. To
se mi zdi nujno. Vprašanje pedagoškega šolstva je še popolnoma odprto in
vsako natolcevanje je povsem odveč.«

Dr. Srečko Zakrajšek, direktor Zavoda za šolstvo, o Vencljevem
kurzu

»Po mojem mnenju se ta država za šolstvo do sedaj sploh ni zanimala.

Našli niso niti časa niti niso pokazali kakšnih želja, da bi v šolstvo vlagali
več. Z novim zakonom so pokazali, da želijo nekatere stvari sicer urediti,
pokazali pa so tudi, da želijo imeti vpliv na šolstvo. Menim, da je bistveni
problem, kakšno avtonomijo ima šola v nekem sistemu. Ker je pri vsem tem
ključen človek ravnatelj, je seveda zelo pomembno, kdo ta človek je, kdo ga
imenuje in pa seveda s kakšnim konsenzom je sprejet tako s strani staršev
kot s strani učiteljev. Vsekakor je treba upoštevati mnenje staršev, saj ti šolo
navsezadnje plačujejo, prav tako pa je treba upoštevati tudi mnenje učitel¬
jev, saj so oni tisti, ki morajo delati z novim ravnateljem. Menim tudi, da je
treba znanje učiteljev širiti, to pa seveda pomeni podaljševanje, ne pa
krajšanje njihovega šolanja. Do nasprotij med Zavodom, se pravi stroko, in
ministrstvom je prišlo predvsem zato, ker strokovne službe niso predlagale
več inačic predlogov. To smo rešili tako, da sedaj pripravimo več različnih
možnosti in za vsako povemo, koliko stane in kaj lahko od nje pričakujemo.

Po drugi strani je do nekaj sporov prišlo zato, ker smo v Zavodu predlagali
in izpeljali nekatere rešitve, ki so strokovno veliko boljše, vendar jih obsto¬
ječa zakonodaja prepoveduje.«

Menim, da je bila pomembna prelomnica na tem področju tudi obisk ekipe SDZ
na Zavodu spomladi 1991, kjer sem strankarskim prvakom pojasnil, za kaj v resni¬
ci gre in jih tudi prepričal, da delamo strokovno in v skladu z naprednimi usme¬
ritvami v svetu. Sestanek je organiziral Tone Peršak, pisatelj slovenske ustave (kas¬
neje predsednik demokratske stranke in poslanec), s katerim sva bila prijatelja še
iz atletskih let pri Olimpiji.

Sestanka, ki je bil v mesecu marcu 1991 so se udeležili dr. Dimitrij Rupel, dr.
Marko Kos, dr. Hubert Požarnik, mag. Igor Omerza, mag. Barbara Šega in nekaj
mojih sodelavcev. Moram reči, da so mi po tem srečanju postali politiki kar malo
bolj prijetni kot prej, ko sem jih spoznaval prek medijev in člankov. Pa tudi sicer
je postala njihova politika bolj realna in v skupščini so podpirali večino naših
prizadevanj.

Na tem sestanku sva imela ostrejši razgovor z dr. Ruplom, ki je zagovarjal
mnenje, da je trčba vse ravnatelje zamenjati, ker jih je postavil bivši režim, vendar
sva se sporazumela, da smo vsi iz bivše zgodbe in naj le podpre normalno varianto.
Imel sem tudi priliko čestitati g. Omerzi za mesto direktorja SDK (Službe druž¬
benega knjigovodstva), na katero je bil imenovan v tistih dneh in je moral po¬
slušati precej zbadljivk na ta račun. SDK je bila takrat namreč še pod močno kon¬
trolo centrale v Beogradu.

378

Razen tega razgovora pa s strankami nisem imel nobenega opravka. Nisem bil
član nobene, tudi svojim sodelavcem, državnim uslužbencem, nisem dovolil
strankarskega udejstvovanja.

V tistih časih razen demokratov in delno »mladincev« nobena stranka ni kaza¬
la zanimanja za šolstvo, zato so tudi mene občasno obtoževali, da sem simpatizer
demokratov. Ko so počasi vse stranke pridele v svoje ime demokratska, je bilo z
očitanji počasi konec, obenem pa tudi mojega mandata.

V Zavodu sem sicer imel zaposlena bivša najpomembnejša predstavnika šol¬
skih oblasti iz preteklosti, Boštjana Zgonca od socialistov in Jožeta Miklavca od
komunistov, in se z njima veliko pogovarjal. Predvsem zato, da bi doumel, zakaj
je naše šolstvo tako, kot je, kako so prišli do nekaterih rešitev, kako so se namera¬
vali izviti iz nastale situacije ipd . 176

Nekajkrat sem bil tudi v stiku z Romanom Lavtarjem iz Školjčeve stranke in
Francijem Pivcem, bivšim ministrom iz SDP (kasneje poslancem in tajnikom
Univerze v Mariboru). Druge stranke pa se za šolstvo niso zanimale, če odštejem
krščansko in kmečko naravnane stranke, ki pa so se me izogibale kot hudič križa,
pa tudi sicer so imele na Ministrstvu bolj direktne povezave.

Franci Pivec, minister za šolstvo in šport pred dr. Horvatom.
Prvi»mehčalec « usmerjenega izobraževanja.

176 Kasneje je prišel na Ministrstvo še Roman Lavtar, mladinski šef za šolstvo v jugoslo¬
vanski Sloveniji, tako da je bila ekipa skoraj popolna.

379

Vsi omenjeni kolegi so bili koristni za naše delo in so danes na pomembnih
položajih v slovenskem šolstvu, kar je potrdilo mojo teorijo, da je tisti, ki je bil
dober, tako v starem kot novem režimu delal uspešno - če se je le hotel sem in tja
malo prikloniti in razumeti »nove trende«.

Spori z dr. Petrom Vencljem

Ko sem pisal to poglavje, sem želel s časovno razliko dveh let razmišljati o svojih
odnosih z dr. Vencljem. Mnogi so namreč še danes prepričani, da bi v primeru
boljšega sodelovanja lahko v šolstvu naredili več, kot smo, in predvsem preprečili
marsikatero afero.

Osebno sva se z dr. Petrom Vencljem spoznala na enem od sestankov za sred¬
nje šole pri ministru dr. Ludviku Horvatu, ki sem se ga udeležil kot direktor
Zavoda. Vedel sem, da je kot predsednik komisije za srednje šolstvo zelo vpliven,
saj je skupaj z Ivanom Bitencem razpolagal z ogromno denarja. Nisem mogel
razumeti, zakaj ni napravil reda v financiranju med srednjimi šolami, saj je dobro
poznal vse prednosti in slabosti tega sistema, pa tudi prelivanje denarja, mrtve
učiteljske in dijaške duše in še hujše stvari, ki so jih delali po šolah.

Kasneje pa sem stvari seveda doumel in razumel. Dr. Vencelj je bil preveč vple¬
ten v stari sistem, pomagal ga je graditi in ni vedel niti zakaj niti kako bi ga spre¬
menil. Vsi odgovorni ljudje na šolah in na Ministrstvu so bili njegovi znanci. Ne¬
kateri kozmetični posegi kot npr. ukinitev dislokacij, minimalno dva oddelka na
šoli ipd. so bili malenkostni, povzročili pa so veliko sitnosti in uporov, ker celot¬
na filozofija šolske mreže ni bila izdelana.

Ob prihodu na Ministrstvo dr. Vencelj ni ničesar spremenil. Niti kadrovsko, še
manj organizacijsko in pustil birokratom, ki v večini šole že desetletje niso videli
od znotraj, da so pripravljali svoje okrožnice in odredbe brez dogovora z Zavodom
ali pogovora z ravnatelji, z njimi dražili šole in jih potem popravljali ali pa tudi ne.
Na Ministrstvu se je pač delalo vse zadnjo minuto ali pa kasneje, zato je bilo tudi
toliko formalnih zapletov v času ministrovanja dr. Venclja.

Imenovanje novega ministra po dr. Ludviku Horvatu je bilo dolgo časa zelo
skrivnostno in v igri so bila različna imena. Od dr. Capudra do g. Kocipra in dru¬
gih. Vedeli smo le, da bo nekdo iz krščanskega lobija, ki si je zadal nalogo urediti
šolstvo po svojih kriterijih oz. po evropski tradiciji, kot so često imenovali krščan¬
sko prevlado v delu Evrope . 177

Ko so na Ministrstvu in na Zavodu izvedeli, da bo minister dr. Vencelj, so se
vsi kar oddahnili, bili pa smo tudi malo presenečeni, da so se odločili zanj, ki je
bil dolgo v srcu bivšega sistema . 178

177 Kasneje so se raje spravili na slovenski cestni križ in vsaj tako iskreno, kot sem upal,
da jim v šolstvu ne bo uspelo, želim, da bi jim uspelo pri cestah.

178 Težko si predstavljam, kakšno bi bilo moje sodelovanje npr. z dr. Capudrom, ki je že
v alternativnem kulturnem ministrstvu naredil krasno zmedo.

380

Dandanašnji direktorji Zavoda se verjetno še bolj zanimajo, kdo bo novi mini¬
ster, saj se mu morajo priti poklonit in moledovat za sodelovanje v nadaljnjem
mandatu, takrat pa to še ni bilo potrebno. Pa še kasneje jih nihče niti ne vpraša za
mnenje.

Prve seje z dr. Vencljem kot ministrom se bom spominjal vse življenje, saj je bil
to tipičen sestanek, kot sem si ga predstavljal iz indoktrinacijskih let po vojni, ko
so sklicali strokovnjake in jim povedali, kako bi bilo dobro, če bo prav v prihod¬
nje. Slo je za uradno napoved želja, da se v temeljih ideološko in vrednostno spre¬
meni slovenski šolski sistem. Trdim, da po krščanski meri in v zelo konservativno
smer. Čeprav bodo danes verjetno številni takrat prisotni to oporekali. Po dolgem
govoru novega ministra so državni uradniki molčali in si verjetno mislili svoje,
meni pa se je vse skupaj zdelo neverjetno. Razvil se je dialog, kjer sem ministru dr.
Venclju povedal, da smo v slovenskem šolstvu spremenili skoraj vse, kar je bilo
mogoče in potrebno, že preden so oni prišli na oblast, in da ne bo v šolah nobene
nove ideologije. Za uvajanje novosti in stik s svetom ter dobro šolo pa rabimo
predvsem denar in ustrezno zakonodajo in da je to njegova bistvena naloga.

Grobna tišina, ki je zavela po sejni sobi, in mučno vzdušje na in po seji sta
kazala na to, da sodelovanje med nama ne bo moglo biti takšno, kot bi si šolski sis¬
tem želel. O teh konceptih sva se nato tako ali drugače spopadala ves čas najinega
sodelovanja, spopad se je prenesel tudi na obe instituciji, Ministrstvo in Zavod,
vendar je bilo to veliko bolj koristno, kot če bi sodelovala in uvajala konsenzualne
škodljivosti v šolstvo.

381

Ker sem bil jaz glavna ovira in zavora črnemu konservatizmu v Sloveniji na
poti v šolski sistem, minister dr. Vencelj pa preveč dober, da bi me zamenjal, je
poslušal veliko očitkov in doživel precej tudi histeričnih napadov raznih katoliš¬
kih učiteljev in drugih pripadnikov tega prepričanja, ko je imel seanse na škofij¬
skem uradu in v raznih cerkvenih institucijah ali ko so ga o tem pobarali novinar¬
ji. V posebno čast sem štel in štejem dr. Venclju, da se je v najinih odnosih obnašal
korektno in da ni poskušal s silo spremeniti zadev. Res pa je, da sem imel velikega
podpornika tudi v dr. Lazariniju in da so se zadeve hitro spremenile po njegovi
smrti.

Proti mojim stališčem na področju ideologizacije šolstva sem dobil številne
anonimne telefonske in pisne grožnje, bolj pogumni pa so pisali protestna pisma
v časopise.

Državni uradniki pa ob teh dialogih in pisnih komuniciranjih niso ponavadi
zinili niti besede, morda eno ali dve v bran ministra. Razumel sem jih. Od te služ¬
be so živeli in živijo še sedaj in to ne slabo. Njihov cilj ni bila dobra šola, ampak
napredovanje v službi in čim boljša plača ali pa nebeški mir v nezahtevnem
državnem poslu. Razumel pa sem tudi, zakaj so šle skozi šolske zakone in predpise
vse zadeve, ki jih je trenutni minister zahteval.

Ker sem spremljal dogodke na Hrvaškem, kjer so z nekaj ukrepi napravili iz šol
cerkvene depandanse, sem vedel, da ne gre popustiti, in tudi, da glede na prej ome¬
njeno ne smem računati na ministrove birokrate, morda pa malo bolj na ljudi na
Zavodu.

Najini odnosi so v času skupnega mandata zelo nihali. Od zelo uradnih in for¬
malnih, kjer je bil dr. Peter Vencelj zelo korekten (in je vsaj kar se tiče verouka,
verstev, vzgoje in morale ipd. pustil, da smo pripravili strokovne podlage in se je
tudi med svojimi izgovarjal name in Zavod), do prijateljskih. Prišli pa so tudi časi,
ko sva se dogovarjala le prek dopisov in celo časopisov.

Vedel sem, da so ministra na različnih seansah na zborih katoliških učiteljev in
verjetno še v kakšnih ustanovah stalno preparirali, tako da je občasno v intervju¬
jih izjavljal zelo dvoumne stvari, članki v Družini pa so bili sama propaganda za
krščanstvo in dostikrat tudi omalovaževanje tistih, ki jim je vera osebna stvar ali
pa ne verujejo. Vrhunec je to pisanje gotovo doseglo z intervjujem v Družini ob
veliki noči v aprilu 1991. Takrat so bili sodelavci na Ministrstvu za šolstvo pred
kolegi iz drugih ministrstev v kar neprijetnem položaju, saj je bilo šolsko minis¬
trstvo poimenovano kar kler sekretariat, in deležni ustreznega zbadanja, posme¬
hovanja in tudi pomilovanja tistih uradnikov, katerih ministri so bili naravnani
bolj po starih časih. Med temi pritiski so bile tudi ideje o tem, da bi ponekod šole
le dale prostore za cerkvene dejavnosti, če cerkev tega nima.

Zato sem takrat napisal že omenjeni razglas o avtonomiji šole, ki je preprečil
take in drugačne posege v šolo in naredil določen red. Malo je pomagalo tudi to,
da so podobne pravice zahtevale vse verske skupnosti, ki jih je bilo v Sloveniji
okrog trideset in ena od njih je to storila tako, da je postavila velik šotor kot kupo¬
lo v telovadnico. Ko so v šolo navlekli še različne pripomočke in so se zraven po¬
javili še takoimenovani namaškarani prečastiti, je bilo vse nared za cirkus. To je

382

bilo seveda treba preprečiti in končno je strokovni svet odločil, da v šolo ne sodi
nobena indoktrinacija in stvar zaenkrat uredil.

Prof. dr. Franc Lazarini je napisal pobudo o ideologiji v šoli že spomladi leta
1990 in jo poslal javnosti in članom strokovnega sveta, ker se je zavedel, da se o
zadevi ne sme molčati in da ima smisel dopustiti, da zainteresirani izpraznijo
svoje topove. Pobuda je poleg drugih stvari (skomine, prepiri ipd.) sprožila inten¬
zivno razpravo med družboslovno in drugo publiko. Kar tri seje strokovnega sveta
se je diskutiralo o teh zadevah, vsak je dokazoval svoje, vendar so sprejeli kratko
stališče Zavoda, ki se je glasilo, da verski pouk ne sodi v šole in naj se potrebne
vsebine obravnavajo pri posameznih predmetih.

Moram priznati, da je bilo veliko sodelavcev na Zavodu skeptičnih do mojih
ukrepov, skušali so me prepričati, naj bom malo bolj naklonjen ministrovim že¬
ljam in splošnim družbenim trendom ipd.

Koliko pametnih projektov smo izpustili in zamudili zaradi razpravljanja o za¬
devah, ki so bile ljudem v razvitih zahodnih državah (razen v Avstriji in nekate¬
rih nemških državah) jasne. Avstrijo omenjam zato, ker so se takratni naši vodil¬
ni zgledovali po njej, vsaj za področje izobraževanja pa je bila država, katere izo¬
braževalni sistem je bil na Unescu prikazan kot primer, kakšno šolstvo ne sme
biti.

383

DOGODKI OB KONCU
LETA 1991

Za konec leta 1991 je bil značilen sprejem slovenske ustave, razpad Demosa in zelo
dolge dvojne počitnice, ko so imeli šolniki in šolarji 12 dni počitnic. V državni
upravi smo imeli v tem času popoln mir in smo se lahko posvetili obiskovanju,
dogovorom za naslednje leto in pripravi programov. Prvo zelo prijetno in korist¬
no srečanje je bilo ob podelitvi nagrad za najboljše športnike v Cankarjevem domu
na dan prve obletnice razglasitve neodvisnosti Slovenije. Pred tem smo imeli spre¬
jem v skupščini pri predsedniku Milanu Kučanu. Na tem sprejemu smo se pred¬
vsem pogovarjali o nalogah na področju športa in o potrebnih kadrovskih in orga¬
nizacijskih spremembah. Pogovarjal sem se z Janezom Kocijančičem, ki je tiste
dni postal predsednik slovenskega olimpijskega komiteja, dr. Rajkom Šugmanom,
predsednikom Športne zveze Slovenije, dr. Francijem Agrežem, dekanom Fakul¬
tete za šport, in številnimi člani OK, trenerji in športniki, s katerimi sem se spoz¬
nal med dolgoletnim delom v športu. Posebej sem zaželel veliko sreče Jožetu
Drobniču, ki je imel veliko težav z ekipo deklet - smučark, od katerih je sloven¬
ska država pričakovala veliko na olimpijskih igrah.

Vesel sem bil tudi, ko sem na sprejemu v pogovoru z g. Jelkom Kacinom spoz¬
nal, da je veliko bolj umirjen in prijazen kot pred nekaj meseci in da sva se lahko
pogovarjala kot stara znanca.

Dlje časa sva se pogovarjala tudi z Milanom Pintarjem, kolegom iz strokovne¬
ga dela pri projektih tehnološkega in znanstvenega razvoja Slovenije in Jugosla¬
vije. Bil je osamljen, kar malo zagrenjen po odstopu z vodilnih pozicij v SDP in
odločen, da se spet vrne v strokovno delo.

Ko smo se okrog polnoči razšli, sva z ženo posebej prisrčno voščila vse naj¬
boljše v letu 1992 dr. Venclju in ženi in posebej sem jima omenil, da smo po letu
in pol kar hudih prepirov in nestrinjanj počasi postali normalni partnerji, ki si
lahko do določene mere zaupamo. Resnično sva se z dr. Vencljem proti koncu leta
1991 dobro ujela, saj se je kar naenkrat začel boriti za šolstvo in je pustil vnemar
strankarske zadeve.

385

Črni ponedeljek 30.12.1991

Ta dan se je začel prijetno, pripravljali smo se na zaključek leta, vendar se je zade¬
va že ob devetih zjutraj postavila na glavo. Ministrova tajnica Marina Valenci me
je poklicala in me obvestila o ministrovi prometni nesreči (ta je kasneje prerasla v
afero). Povedala je, da ministru ni nič hudega, da pa sta njegova žena in šofer huje
poškodovana in da gre minister v Celje v bolnico. Zvečer sem dr. Venclja poklical
domov in razložil mi je, kako se je vse skupaj zgodilo ter da je njegovo ženo, ki je
pri nesreči padla iz avta, našel ravno Jelko Kacin, ki se je pripeljal kmalu za njim.
Na srečo je bil avtomobil dr. Venclja med prvimi v koloni vozil republiškega
izvršnega sveta, ki se je konec leta sestal z mariborsko vlado. Na Silvestrovo smo
razgovor nadaljevali na Ministrstvu, ko smo prišli voščit vse najboljše in ko je mi¬
nister dr. Vencelj prišepal na sestanek s palico, si nisem mogel kaj, da ne bi rekel:
»Šolski minister na beraški palici.« Prispodoba je bila zelo primerna, kajti dan prej
so imeli v šolah veliko težav z izplačili plač, ker ni bilo denarja od Šešokovega
finančnega ministrstva. Vsa zadeva se je na srečo dobro iztekla, vozniki državne
uprave pa so v dveh mesecih popolnoma razbili že drugo alfo. Kazalo je, da gre za
zlo usodo, ki bo spravila alfe iz državne uprave v času, ko je po kuluarjih krožila
novica, da si je vlada nakupila alf in BMW. Očitno pa so bili ti avtomobili pre¬
močni za »bivše« šoferje, ki niso bili navajeni na tako razkošje ali pa je bilo vmes
kaj drugega.

Druga novica črnega ponedeljka pa je bila še veliko hujša. Ko sem šel okrog
poldneva proti kemijski fakulteti, sem pred OŠ Majde Vrhovnik srečal prof. dr.
Tišlerja, ki je bil nekaj dni prej izvoljen za rektorja ljubljanske univerze. Zahvalil
se mi je za čestitko, ki sem mu jo poslal ob izvolitvi, nato pa sva malo pokramljala.
Med drugim se mu omenil, da se bomo sedaj trije kemiki, ki imamo kar pomem¬
bne pozicije v šolstvu, lahko dogovorili o najpomembnejših zadevah, ki se tičejo
prehoda s srednje šole na univerzo. Dr. Tišler kot rektor ljubljanske Univerze, dr.
Lazarini kot predsednik fakultetnega sveta ljubljanske Univerze in takratni pred¬
sednik strokovnega sveta in jaz kot direktor Zavoda. Akademik prof. dr. Miha
Tišler me je začudeno pogledal in rekel: »Na žalost bova lahko od teh treh verjet¬
no ostala samo še midva. Francija so našli ožganega od žveplove kisline pred dve¬
ma dnevoma pred fakulteto in je v kritičnem stanju v Kliničnem centru.« Več ni
vedel, le da zadevo raziskuje policija. Šlo je namreč za veliko možnosti. V tem času
se je zelo razpasel kriminal, število samomorov se je kot ponavadi ob koncu leta
povečalo ipd. S prof. Tišlerjem sva se poslovila in odhitel sem na Ministrstvo za
šolstvo in šport in na ulici srečal Staneta Čehovina, ki je imel samo informacijo,
da se je nekaj zgodilo z dr. Lazarinijem. O tem smo obvestili tudi dr. Venclja, ki je
bil na poti v Celje in prosil me je, da ga obvestim, kako je z dr. Lazarinijem, čim
bom imel kakšno informacijo.

Ker skoraj nisem mogel verjeti, da se je to moglo zgoditi, sem klical domov že¬
no dr. Lazarinija, ki mi je povedala, da gre res za zelo težko poškodbo in da lahko
samo upamo, da bo Franc preživel. Istočasno smo se pozanimali v bolnici in prek
policije in na obeh koncih so se izjemno trudili. V bolnici, da bi mu rešili živ-

386

Ijenje, in na policiji, da bi pojasnili okoliščine in skrivnostno situacijo, ki je nasta¬
la ob tem dogodku in ki je povzročila, da so začele krožiti v javnosti različne zgod¬
be. Od povezave s požigom pri Miletu Šetincu (atentat ?), do drugih možnosti.
Tudi danes še mnogi dvomijo v uradna pojasnila o smrti edinega slovenskega
barona prof. dr. Franca Lazarinija.

Po smrti dr. Lazarinija je bila odprta pot na šolski vrh. V februarju 1992 sem
bil dobil 24-urni rok za odločitev, ali bom delal po željah in zahtevah Peterletove
vlade ali ne. Moja odločitev je bila jasna - ne bom delal ne po Peterletovih ne ka¬
terih drugih nalogah, ampak po strokovnih kriterijih.

27.2.1992 sem sklical tiskovno konferenco in pripravil sporočilo za javnost:

Sporočilo za javnost o mojem odstopu z mesta direktorja Zavoda
Republike Slovenije za šolstvo in šport

Predsednika vlade Republike Slovenije g. Lojzeta Peterleta in ministra
za šolstvo in šport g. dr. Petra Venclja sem dne 25. 2. 1992 obvestil, da od¬
stopam z mesta direktorja Zavoda Republike Slovenije za šolstvo in šport.

Glavni razlog mojega odstopa je že nekajmesečna blokada dela Zavoda,
tako zaradi neizpolnjevanja finančnih obveznosti, kot nesprejemanja
osnovnih dokumentov, ki jih Zavod potrebuje za svoje delo: strateška us¬
meritev slovenskega šolstva, zakonodaja, letni delovni načrt, finančni plan,
sistematizacija idr., kljub temu, da so temeljni dokumenti in izhodišča za vse
zgoraj našteto že dolgo pripravljeni.

Neposredni povod za odstop pa so zahteve, ki jih je minister g. dr. Peter
Vencelj postavil na seji kolegija dne 24. 2. 1992, po katerih naj bi jaz kot
direktor Zavoda RS za šolstvo in šport, zagotovil polno strokovno podporo
Zavoda izvajanju politike preživetja v slovenskem šolstvu v naslednjem ob¬
dobju in to brez jasne vizije za sodobno šolo in praktično brez sredstev za
razvoj, vlaganja v izobraževanje učiteljev, opremljanje šol ipd.

Tega od mene ni mogoče pričakovati. Slovenski narod je izobrazbeno
podhranjen, znanje naših diplomantov je med slabšimi v Evropi, šolski sis¬
tem je razvojno in informacijsko v povojih, dopolnilno izobraževanje učitel¬
jev je po obsegu desetkrat manjše kot v razvitih deželah, vlaganje v šolstvo
je na repu v Evropi itn.

Posebno nevarnost predstavlja zahteva Ministrstva za šolstvo in šport, ki
temelji na prepričanju, da mora Zavod RS za šolstvo in šport strokovno
podpirati in zagovarjati tiste rešitve, ki se vladi zdijo v določenem trenutku
prave in jih lahko plača.

Vlada bi se mora odločati o šolski politiki na podlagi strokovno priprav¬
ljenih variantnih predlogov, z vsemi posledicami, ki iz tega izhajajo, minis¬
ter za šolstvo in šport pa je tisti, ki oceni, do katere meje je še pripravljen vo¬
diti svoj resor. V tem trenutku slovensko šolstvo ne more več vzdrževati niti
minimalne ravni, ki smo si jo skupaj postavili kot spodnjo mejo, kjer je še
mogoče zagotavljati osnovne razvojne podpore in s tem temeljno primerlji¬
vost s sodobno evropsko šolo. Ker je izobraževanje osnovna gonilna sila
družbenega razvoja, to pomeni tudi nadaljnje nazadovanje slovenskega na-

387

roda na vseh področjih, kjer brez znanja ne gre. To je pot v splošno revščino.

Ne moremo več živeti v jalovem upanju, da se bo najprej pobralo gospo¬
darstvo, nato pa bo denar za šolstvo. Državam, ki danes v svetu kaj pomeni¬
jo, je uspelo samo zato, ker so šle obratno pot. Veliko sredstev (znanje, opre¬
ma in denar) so vlagale in še vedno vlagajo v znanost in izobraževanje.

Menim, da Zavod RS za šolstvo in šport opravlja svoje delo na ustrezno
visoki profesionalni ravni, po vseh strokovnih kriterijih za razvojno delo v
razvitih državah. Sodeluje tudi v vrsti pomembnejših šolskih projektov, ki
danes potekajo v svetu. V zadnjih letih smo veliko moči usmerili tudi v
pripravo gradiv za učitelje in izobraževanje učiteljev ob vseh obsežnih in
korektno izpeljanih prenovah slovenske šole in uvajanju različnih eksperi¬
mentov ter novih oblik dela.

S polno odgovornostjo trdim, da je danes slovenska šola programsko in
konceptualno zasnovana v skladu z najsodobnejšimi trendi v svetu; po
obsegu financiranja, pravni urejenosti in predvsem pa zaradi družbenega
statusa, ki ga ima, pa zelo zaostaja za razvitimi deželami.

Upam, da bo moj odstop z mesta direktorja Zavoda RS za šolstvo in
šport pomagal pri razreševanju problemov, ki so se nakopičili v slovenski
šolski politiki.

V sobotni prilogi Dnevnika sem marca 1992 objavil članek Ali gre za nevednost ali
za peklenski načrt?,  ki je bil v bistvu moj opomin slovenskim intelektualcem in
moja oporoka v šolstvu. Marsikaj, kar sem napovedal se je že zgodilo, marsikaj se
ob tako mačehovskem odnosu do šolstva še bo.

Dnevnik, 14.3.1992, Sobotna priloga

Na primer, če svoja pota greš
in podlost svetohlinko
pod šaro srečaš krinko,
spoštljivo snemi klobuk pred njo,
če hočeš, da ti dobro bo.

O. Zupančič 179

Izobraževanje - Kakšno možnost ima naivni in neuki narod?
Norost ali peklenski načrt?

Srečko Zakrajšek

To vprašanje se mi je zastavilo konec februarja 1992 in me vsak dan bolj
muči. Mučiti pa bi moralo tudi vse slovenske razumnike in druge držav¬
ljane, ki želijo dobro Sloveniji, svojim otrokom in tudi sebi.

Gre za znano situacijo, ki se je pojavila po izglasovanju zaupnice
Peterletovi vladi nasproti g. Voljču in ko se je vlada oz. nekaj njenih mini-

179 Pesem so pridali v uredništvu.

388

strov odločilo, da morajo vsi tisti, ki ne podpirajo njene »vizije, ki je ni«
izginiti iz dosega njenega pogleda. V manj trdi obliki in bolj podtalno pa se
je takšna politika izvajala že od izvolitve sedanje vlade naprej.

Na področju šolstva, ki nedvomno pomeni »mehko« tkivo sistema in
življenjski interes najmočnejšega v vladi, gre v tem primeru za več stvari in
vprašanj. Eno od zelo pomembnih vprašanj je tisto iz naslova.

Prva zadeva, ki se je po moji oceni že razpasla kot »hard-black-back«
virus v slovenskem prostoru, je odvisnost oz. celo podložnost cele vrste
strokovnjakov in strokovnih institucij vladni in dnevni politiki. Sistem ne¬
javnega financiranja, podpiranje »svojih« in finančna blokada strokovnih
institucij, ki želijo biti neodvisne in poštene, v okviru mednarodno uveljav¬
ljenih pravil igre, sodelovati pri razvoju in delovanju države, pomeni uver¬
turo v sistem korupcije, nasilja nad posamezniki, strokovnega sprenevedan¬
ja in usmerjenih ekspertov.

Ta sistem dopolnjujejo manj ali bolj prikrite grožnje posameznikom, ki
so pogojene s socialno varnostjo, napredovanjem in statusom v družbi. V
zavrnjenih zakonskih predlogih so prisotne težnje po obglavljenju šol (zame¬
njave ravnateljev), ki so se po omenjenih dogodkih spet pojavile med naro¬
dnjaki. Priča smo manipuliranju s slovenskimi razvojnimi in raziskovalni¬
mi šolskimi institucijami ter strokovnjaki, ki se dobesedno plazijo pred fi¬
nancerji in pristajajo, da bi se uvedlo v šolstvo marsikaj, samo da bi lahko
raziskovali ipd. In končno ne gre pozabiti, da so v slabem letu dni na čuden
način za vedno odšle tri tako ali drugače za šolstvo izjemno pomembne oseb¬
nosti.

Rešitev iz te situacije je razmeroma enostavna in jasna in jo verjetno
ravno zaradi tega vlada ne izpelje, ker potem pač odpadejo možnosti ribar¬
jenja v kalnem in različnih podtalnih ali direktnih indoktrinacij ter izsilje¬
vanj.

Kot prvo bi morala vlada predlagati, skupščina pa sprejeti vizije in us¬
meritve razvoja Slovenije v moderno, na visokih mednarodnih standardih
zasnovano državo. Temu bi sledila strategija sprememb in večletni program
dela in v njem bi imelo vlaganje v šolstvo izjemno pomembno mesto. Za pri¬
pravo takšnega projekta pa je treba imeti najprej voljo, nato pa sposobnosti
in znanje.

V primeru, da bi bila politična volja, bi bilo treba zagotoviti strokovno
avtonomijo institucij, ki bi na podlagi svojega programa dela ali preko po¬
sebnih projektov, pripravili vladi alternativne predloge, ta pa bi šla z njimi
v skupščino. Minister, ki v vladi oz. kasneje v skupščini ne bi mogel izpel¬
jati svojega programa, bi moral odstopiti, če bi šlo za načelnega, pokončnega
človeka, pred tem pa se boriti z vsemi močmi za svoje področje. Predsednik
vlade pa bi moral biti tisti, ki bi moral vse ministre, ki seveda to počnejo ena¬
ko silovito, skoordinirati oz. oditi, če mu to ne bi uspelo.

Minister bi moral torej z vsemi močmi delati za šolstvo, ne pa uveljav¬
ljati v šolah in preko učencev druge interese, pa čeprav so trenutno v skladu
z določeno politiko. Pri tem pa bi se moral zavedati, da ima za seboj naj-

389

večjo zainteresirano pa tudi kritično populacijo v Sloveniji - otroke, straše
in učitelje. Skupaj s sorodniki in prijatelji gre za večino slovenskih volilcev.

Minister bi bil zavezan in priganjan od vlade in skupščine, da išče in
pripravlja najboljše rešitve. Tako bi moral njegov resor pripraviti takšno za¬
konodajo, ki maksimalno podpira optimalne strokovne rešitve, njegove fi¬
nančne službe pa bi morale biti vrhunski servis za izvajanje nalog.

Na žalost pa nič od tega ni res!

Ali gre za neznanje ali za kaj drugega, se sprašujem? V slovenskem šol¬
stvu so zadeve vsaj desetletje že postavljene na glavo in nekatere aktivnosti
so se grdo zlorabile. Koncept je vedno postavila politika, ki soji preštevilni
» strokovnjaki«, iz razlogov, ki jih navajam in se z veliko hitrostjo širijo v
slovenski prostor, vdano služili. Imeli so tudi neizmerne možnosti za razis¬
kovanje, saj takih doktrinarnih izhodišč in tudi norosti, ki so vladale v slo¬
venskem šolstvu, praktično ni zaslediti v svetovnih razmerah - vsestransko
omejevanje možnosti za izobraževanje, nabijanje vseh na isto kopito, dresi-
ranje mladine za konkretno delovno mizo, izobraževanje učiteljev brez
praktičnega dela, informacijska zaplankanost, na kredi in tabli temelječe
delo, zaposlovanje učiteljev s prerekanjem o plačah, mešetarjenje z otroki
med različnimi resorji ipd.

Zlom, do katerega bo lahko v kratkem prišlo v slovenskem šolstvu, je
posledica odsotnosti razvojne strategije Slovenije ter s tem tudi šolstva, ki kot
gotovo najbolj vitalna panoga družbe išče stike in poti v razviti svet in seve¬
da povzroča hudo motnjo v sistemu vladnega in skupščinskega provincial¬
nega tavanja in mešetarjenja.

Zavod R Slovenije za šolstvo in šport je s svojimi 230 zaposlenimi in
skupaj s številnimi zunanjimi sodelavci (univerzitetni profesorji, razisko¬
valci, učitelji) in s sodelovanjem na preko 50 mednarodnih projektih, postal
očitno strokovno premočan in moteč. Jasne vizije in predstavljene možnosti
so strokovno razgibale in vzradostile slovenske učitelje, obenem pa temeljito
zmanjšale možnosti za vsiljevanje konzervativnega in preživetega v šolstvo.

Publikacije in koncepti, ki so dobili široko podporo šol in javnosti ter tudi
mednarodno verifikacijo, so tudi pokazale, da bo treba vlagati v šolstvo
veliko več denarja.

Gre torej za zelo hud, za Slovenijo usoden spopad dveh konceptov. Na
srečo je ta spopad tudi vedno bolj javen.

Prvi koncept izhaja iz preteklosti, ko so politiki predpisali, kaj je treba
narediti, financerji so odredili, koliko denarja bo na razpolago in tudi za
kaj, pravniki so predpisali, kaj vse se lahko dela, Zavod pa je moral dati
vsemu temu strokovno fasado. Učitelji so dobili predpisan program in morali
biti veseli, da za svoje delo dobijo sploh denar, saj so pač spadali v porabo.
Da pa bi jim zagotovili samoupravljanje, so jim pustili, da so se kregali oko¬
li plač in prelivali denar iz opreme, učil, razvoja, izobraževanja ipd. v pla¬
če. Tudi to je razlog sedanjega bednega položaja šolstva, ko se v iskanju
možnosti za preživetje in preprečevanja štrajkov za plače pobere praktično
ves denar.

390

Nekateri sindikalisti so položaj vešče izkoristili in so na najboljši poti, da
bodo z vzpodbujanjem prerekanja med učitelji, kdo in kateri predmet je bolj
vreden, zanesli v zbornice več razprtij in sovraštva, kot je to uspelo v dolgih
letih samouopravnega kreganja ipd. Na srečo pridejo kdaj na obisk tudi
tujci, ki povedo kako in koliko časa se dela v šolah po Evropi.

Po drugem konceptu pa je šolski sistem decentraliziran, šola in učitelj
imata strokovno avtonomijo, cilji šole so javni in mednarodno primerljivi,
uveljavlja se eksterno preverjanje. V šolskih programih obstaja osnovni in
izbirni del ter različne dejavnosti, ki so povezane z okoljem, program je za
učence zanimiv in prilagojen njihovim sposobnostim in tudi željam. Veča se
sodelovanje šole s starši.

Uveljavlja se javno financiranje projektov, na podlagi razpisov in na¬
tečajev. Učiteljeva temeljna naloga je, da v šoli poučuje in učencem čimbolj
pomaga pri razvoju, v okviru zahtevanih ciljev in standardov ter s polno
profesionalno odgovornostjo za svoje delo. Zato pa ima tudi vse možnosti za
študij, delo in napredovanje.

Zavod za šolstvo in šport je razvojna služba, ki skrbi za spremljanje,
evalvacijo in razvoj sistema ter delno tudi za izobraževanje učiteljev, pri¬
pravo gradiv in raziskovalno delo. Ob tem pa se razširi tudi sistem razisko¬
valnega dela, pojavijo se številne nove institucije, ki delujejo na podlagi
koncesije ali na tržišču: izpitni centri, založbe, izobraževalni centri, sodob¬
ne kadrovske šole, podjetja za učno tehnologijo idr.

Pri šolah, v občinah in pri republiki se ustanavljajo skladi za razvoj šol¬
stva in izgradnjo novih objektov, začne se torej gospodarjenje s šolsko imovi-
no itd.

Da seje letos zrušila zasnova drugega (Zavodovega) koncepta mi je laho
razumljivo, kot tudi to, da gre za povezanost finančne moči in ideologije.
Da pa slovenska skupščina to dopušča je nedopustno, da ne rečem noro. Ali
pa je morda za vsem peklensko nori načrt s primitivnim ciljem - imeti
neuko, lažje obvladljivo, trpežno in trpeče ter v čudeže in posmrtno življe¬
nje verujoče ljudstvo. To se namreč zelo sklada z vizijo zelo glasne skupine
preprostežev v skupščini, da smo Slovenci najbolj primerni za terciarno ser¬
visiranje bolj razvitih Evropejcev.

Akcije, ki tečejo v tem trenutku, gredo organizirano v tej smeri. Pravza¬
prav ni treba delati dosti.

Zanikanje vrednosti mednarodnih primerjav, programirano in skrbno
vodeno sindikalistično skreganje učiteljev, nastavljanje »svojih« ljudi, mini¬
miziranje vseh oblik izobraževanja, blokiranje razvojno raziskovalnega
dela in sodelovanja s tujino, kleščenje kvalitete in diskreditiranje javnega
šolstva in vrtcev. Po drugi strani pa forsiranje različnih privatnih oblik, ki
so prežete z indoktriniranjem, porivanje vrtcev in nekaterih domov za uspo¬
sabljanje mladine s težavami v razvoju pod socialo in v roke različnih cerk¬
venih organizacij ipd.

Muči me tudi to, da ljudje, ki vodijo državo sploh ne verjamejo, da je
vlaganje v mladino in v znanje najbolj varno in dolgoročno naložen denar.

391

Ker ne verjamem, da gre za neznanje, me vedno bolj navdaja strah, da gre
za svojevrstno norost ali zaslepljenost. Rezultati pa so vedno bolj katastro¬
falni. Neuki narod pa išče edino možnost, ki jo ima v razviti Evropi-zavod
za zaposlovanje in razne socialne ustanove, kriminal, mamila idr.

Ko pa gledam različne, nekatere tudi zelo eminentne predstavnike drža¬
ve in posameznih strank ter skupščinske poslance, mi je marsikaj jasno: Tu¬
di brez znanja se da soliti pamet univerzitetnim profesorjem in mednarod¬
nim ekspertom in to z znanjem, ki ne bi zadoščalo za šestico povprečnemu
brucu.

V tem letu seje zgodilo veliko pomembnih stvari, ki bi jih Ministrstvo za
šolstvo in šport moralo izkoristiti za nastop v slovenski skupščini. Za otroke
in za šolstvo. Z mednarodnimi primerjavami smo ugotovili, da znajo naši
učenci manj kot njihovi vrstniki po svetu, z domačimi preverjanji znanj pa,
da so razlike med posameznimi šolami in kraji tudi zelo velike. Vemo, da se
naši učenci šolajo v povprečju skoraj tri leta manj kot njihovi vrstniki na
Zahodu, da o odstotku ljudi s fakultetno izobrazbo v Sloveniji raje ne go¬
vorim. Naši učitelji se v povprečju izobražujejo 10-krat manj kot njihovi
kolegi po svetu, vlaganja v šolstvo pa se bližajo nivoju afriških držav, kjer
so učenci še nekaj let nazaj pisali s palicami po pesku.

Če ljudje, ki o tem odločajo, ne doumejo, da naše ceste letno pobijejo pre¬
ko 600 ljudi, in menijo, da je to manj nevarno kot neka imaginarna vojna
nevarnost, potem še težje doumejo, da izgubljamo zaradi neznanja bitko
vsak dan.

Ali res ne želimo ustvariti možnosti svojim otrokom, če nam je že za nas
vseeno? Alijih bo še teh malo, kar se jih vsako leto rodi, odšlo tja, kjer bodo
imeli možnost za normalno življenje. Že na tem svetu. Ne pa takšno in tam
kot ga ponujajo in omogočajo sedanje strukture.

Ob tem se spominjam članka o dr. IVilsonu, kije  kot zdravnik britanske
ekspedicije zašel v afriško vas, kjer je skupina domorodcev skakala in
rjovela okoli mlade ženske, ki se je zvijala od porodnih bolečin. Omenjeni
doktor je zgrožen želel pomagati, češ: Vsak zdravnik bi to dekle rešil, tako
pa bo zagotovo umrla. Pa so ga poznavalci zadnji trenutek potegnili nazaj.
»Pustite, doktor, ubili vas bodo, v tej deželi ljudje verjamejo samo vračem .«

392

Od takrat so minila tri leta, tri leta marsikaterih zamujenih priložnosti in na to me
spominja tudi mala grafika, ki mi jo je ob odhodu z Zavoda poklonil dr. Slavko
Gaber. »Hajde, da se igramo« piše na njej.

393

Priloga

Delavci Zavoda R Slovenije za šolstvo in šport v začetku leta 1992

Vodstvo Zavoda:

- direktor: dr. Srečko Zakrajšek

- tajnica: Nadja Geroni

- namestnik direktorja: Jože Prelog

- ta j niča: Marina Jerlah

Razvojni sektor

- vodja sektorja: mag. Ferdo Rečnik (svetovalec direktorja)

-  administrativna delavka: Ivanka Breznikar

- svetovalca direktorja: Rudolf Kodela, dr. Ludvik Horvat (1/3)

- svetovalci: Majda Zavašnik, Irena Perenič, Brane Slivar, Vlado Milekšič,

Monika Tratnik

Sektor za predšolsko vzgojo:

-  vodja sektorja: Irena Levičnik  (pedagoška svetovalka, do 30. 3. 1992),

Jurka Lepičnik-Vodopivec (pedagoška svetovalka)

-  svetovalci: dr. Ljubica Marjanovič-Umek (1/3), Zmaga Viktorija Glogovac
(OE Ljubljana), Zora Ketiš (OE Celje), Marija Jamšek (OE Koper),

Ivana Sajovic (OE Kranj), Frančiška Fras-Berro (OE Maribor), Jana Kolarič
(OE Murska Sobota), Joža Ferjančič (OE Nova Gorica), Ana Lečevski (OE Novo
mesto), Mirjam Ivič (1/2, OE Slovenj Gradec).

Administrativna dela opravlja administrativna delavka sektorja za osnovno
šolstvo Angelca Žagar.

Sektor za osnovno šolo:

- vodja sektorja: mag. Jurij Smerdelj (pomočnik direktorja)

- administrativna delavka: Angelca Žagar

- vodja skupine za razredni pouk: Marjana Budnar

- svetovalci: mag. Milan Adamič, Katja Hvala (1/3), Anton Umek (OE Ljubljana),
Darinka Sivec (OE Ljubljana), Volga Stankovič (OE Ljubljana), Darja Intihar
(OE Ljubljana), Marija Kramar (OE Ljubljana), Irena Vodopivec (OE
Ljubljana), Vera Žužej (OE Celje), Anton Smrke (OE Celje), Doroteja Kralj (OE
Koper), Anton Baloh (OE Koper), Marija Heberle-Perat (OE Kranj), Katica Pevec
(OE Kranj), Zinka Bezjak (OE Maribor), Franc Požgan (OE Maribor), Karel
Krivec (OE Maribor), Stefan Mlinarič (OE Murska Sobota), Ferdo Pihler (OE
Murska Sobotčt), Tatjana Krapše (OE Nova Gorica), Perina Velikonja (OE Nova
Gorica), Vladimira Škof (OE Novo mesto), Marjeta Bračko (OE Novo mesto),
Janez Langerholc (OE Slovenj Gradec)

394

Sektor za srednjo šolo:

-  vodja sektorja: Marija Tome (pomočnica direktorja)

-  administrativna delavka: Vera Nika Kajtna, Ana Slak

-  vodje področij: Rezka Osterman-Cenc (gimnazije), Anton Slane (strokovne šole),
Veronika Šlander (poklicne šole), Anton Skok (domovi)

-  skupina za gimnazijo: Alenka Vitman

-  skupina za strokovne šole: Franc Lončar, Vera Veselič-Rožman (Jelka Šušteršič),
Fani Ceh, Noel Škerjanc, Marjan Polanc (1/3), Adolf Sovine (1/3), Adolf Kvas
(OE Maribor), dr. Tine Zorič (1/3), mag. Breda Vrišer (1/3)

-  skupina za poklicne šole: Franc Najdič, Davorin Majkus, Branka Abramovič-
Piasevoli, Silvo Marinšek, Alfonz Vreznik (1/3)

Sektor predmetnih skupin:

- vodja sektorja: Nada Pavšer (pomočnica direktorja)

-  administrativna delavka: Jelena Mihevc, Danica Pozderec (Damjana Kvas)

- vodje predmetnih skupin: Vladka Eržen (slovenski jezik, OE Novo mesto), Jelka
Vintar (tuji jeziki), Nada Marčič (matematika), Rado Wechtersbach (računal¬
ništvo), mag. Seta Oblak (fizika), Ela Teran (kemija), Sonja Artač (biologija),
Nevenka Cigler (geografija, OE Kranj), Marta Hrovatin (gospodinjski pouk),
Prvenka Turk (zgodovina), mag. Andreja Barle-Lakota (družboslovje), Darinka
Bole (glasbena vzgoja), dr. Helena Berce (likovna vzgoja), Marjan Tomšič (tehnična
vzgoja), mag. Aco Cankar (športna vzgoja)

-  za slovenski jezik: Marija Sivec-Haskaj (sedež), Ljudmila Ivšek (OE Celje),
Darinka Leskovec-Rosc (OE Slovenj Gradec), Vida Udovič-Medved (1/2, OE
Koper), Irena Kumed (OE Murska Sobota). Pripravnica: Sergeja Kovše

- tuji jeziki: mag. Irena Torkar-Lipovec (OE Koper), Tončka Kobilica (sedež),
Mirjana Matič (sedež), Berta Kogoj (OE Nova Gorica), Herta Orešič (OE
Maribor), Vilma Djukič (sedež), Boris Klemenčič (OE Kranj), Katja Pavlič-
Škerjanc (1/3, sedež)

-  za matematiko: Zvonko Perat (sedež), Ivan Galun (OE Maribor), Jože Pavlišič
(OE Novo mesto), Metka Horvat (OE Murska Sobota), Stanislav Pirnat (1/3,

OE Celje), Gregor Pavlič (1/3, sedež), Nada Sirca-Trunk (OE Koper)

-  za fiziko: Vinko Udir (sedež), Franc Uljan (OE Koper), mag. Karl Šmigoc (1/3,
OE Celje), mag. Ivo Verovnik (OE Slovenj Gradec)

-  za kemijo: Vlado Čurin (OE Novo mesto)

-  za biologijo z ekologijo in zdravstveno vzgojo: Jože Žnidarič (OE Celje),
Romana Jazbec (OE Maribor), Berta Korošak (OE Nova Gorica)

-  za geografijo in geologijo: Karmen Cunder (sedež), Vera Malajner (OE Maribor)

-  za gospodinjstvo in prehrano:

- za zgodovino: Ana Kastelic, Vinko Cirinski (OE Novo mesto), Božo Mravlje
(OE Nova Gorica)

-  za družboslovne predmete: Ivan Sernec (OE Maribor), Janko Hamler, Olga
Pavlič-Seršen (2/3)

-  za glasbeno vzgojo: Nevenka Verstovšek

395

- za tehnično in prometno vzgojo: Franko Florjančič (OE Maribor), Niko Golob
(OE Novo mesto), Milena Učakar (sedež)

-  za vzgojo in SSD: mag. Tone Praček (OE Murska Sobota), Janko Križnik

(OE Celje), Kruno Peričič (OE Koper), mag. Marjeta Kovač (sedež), Vlado Pocajt
(OE Maribor), Niko Slana (sedež)

Sektor območnih organizacijskih enot:

-  vodja sektorja: Stane Jeraj (pomočnik direktorja)

- administrativna delavka: Milica Maček

OE Ljubljana:

- predstojnik: Stane Jeraj

- namestnik predstojnika: Borut Stražar

-  svetovalka za predšolsko vzgojo: Zmaga Viktorija Glogovac

-  svetovalci za razredni pouk: Anton Umek, Darinka Sivec, Volga Stankovič,
Darja Intihar, Marija Kramar, Irena Vodopivec

-  tehnična delavka: Monika Gregorič

Administrativna dela opravlja administrativna delavka sektorja območnih
organizacijskih enot.

OE Celje:

-  predstojnica: Majda Urank

- administrativna delavka: Marija Hribaršek

-  svetovalka za predšolsko vzgojo: Zora Ketiš

- svetovalca za razredni pouk: Vera Žužej, Anton Smrke

- svetovalci za predmetni pouk: Ljudmila Ivšek, Stanislav Pirnat (1/3),

Jože Žnidarič, Janko Križnik, mag. Karel Šmigoc (1/3)

OE Koper:

-  predstojnik: Silvo Fatur

- administrativni delavki: Lilja Hodžič, Mariella Radojkovič

-  svetovalka za predšolsko vzgojo: Marija Jamšek

- svetovalca za razredni pouk: Doroteja Kralj, Anton Baloh

-  svetovalci za predmetni pouk: Vida Udovič-Medved (1/2), mag. Irena Torkar-
Lipovec, Nada Sirca-Trunk, Franc Uljan, Kruno Peričič

- svetovalec za slovensko šolstvo v zamejstvu: Evgen Dujc (1/2)

OE Kranj:

- predstojnica: Breda Konjar

- administrativna delavka: Draga Florjančič

-  svetovalki za razredni pouk: Marija Heberle-Perat, Katica Pevec

- svetovalca za predmetni pouk: Nevenka Cigler, Boris Klemenčič

- tehnična delavka: Suada jogič

396

OE Maribor:

-  predstojnik: mag. Alojz Sirec

- administrativni delavki: Marjetka Budja, Angelca Cander-Kalčič

-  svetovalka za predšolsko vzgojo: Frančiška Fras-Berro

-  svetovalci za razredni pouk: Zinka Bezjak, Franc Požgan, Karel Krivec

- svetovalci za predmetni pouk: Herta Orešič, Ivan Galun, Vera Malajner,

Ivan Semec, Ivan Hren, Franko Florjančič, Adolf Kvas, Vlado Pocajt

-  tehnična delavka: Marija Sušnik

OE Murska Sobota:

-  v. d. predstojnika: Franc Huber

- administrativna delavka: Ana Pongrac

- svetovalka za predšolsko vzgojo: Jana Kolarič

- svetovalca za razredni pouk: Stefan Mlinarič, Ferdo Pihler

-  svetovalci za predmetni pouk: Irena Kumer, Metka Horvat, mag. Tone Praček

-  svetovalec za dvojezično šolstvo: Evgen Koša

-  svetovalec za slovensko šolstvo v zamejstvu: Janez Krčmar

-  tehnična delavka: Greta Pozvek

OE Nova Gorica:

- predstojnik: Milan Cotar

- administrativna delavka: Jožica Stibilj

-  svetovalka za predšolsko vzgojo: Joža Ferjančič

-  svetovalka za razredni pouk: Tatjana Krapše

- svetovalci za predmetni pouk: Berta Kogoj, Božo Mravlje, Berta Korošak

-  svetovalec za slovensko šolstvo v zamejstvu: Danilo Stekar (112)

OE Novo mesto:

- predstojnik: Jože Škufca

-  administrativna delavka: Jožica Bojanec

-  svetovalka za predšolsko vzgojo: Ana Lečevski

-  svetovalki za razredni pouk: Vladimira Škof Marjeta Bračko

-  svetovalec za predmetni pouk: Vladka Eržen, Jože Pavlišič, Vlado Čurin,
Vinko Cirinski, Niko Golob

- tehnična delavka: Marija Rauh

OE Slovenj Gradec:

- predstojnik: Franček Lasbaher

-  administrativna delavka: Darinka Brezovnik

- svetovalka za predšolsko vzgojo: Mirjam Ivič (1/2)

-  svetovalec za razredni pouk: Janez Langerholc

-  svetovalca za predmetni pouk: mag. Ivo Verovnik, Darinka Leskovec-Rosc

-  tehnična delavka: Vida Dirntiš

Pedagoški svetovalci iz OE se programsko vključujejo v delo sektorjev in
oddelkov.

397

Samostojni oddelki

Oddelek za zavode za usposabljanje oseb z motnjami v razvoju:

-  vodja oddelka: Majda Končar

- svetovalec direktorja: dr. Darko Opara (1/3)

- svetovalca: Franci Kolenc, Lidija Kastelic
Administrativna dela opravlja Cvetka Kermelj.

Oddelek za slovensko šolstvo v zamejstvu ter izobraževanje otrok zdomcev:

- vodja oddelka: Draženka Kulovec

-  svetovalci: Janez Krčmar (OE Murska Sobota), Evgen Dujc (1/2, OE Koper)
Danilo Stekar (1/2, OE Nova Gorica), Dragica Motik
Administrativna dela opravlja Cvetka Kermelj.

Oddelek za glasbeno šolstvo:

- vodja oddelka: Franci Okorn
Administrativna dela opravlja Marina Jerlah.

Oddelek za šolsko svetovalno delo:

- vodja oddelka: Urška Margan-Pegan

-  svetovalka: Marjana Lovšin

Administrativna dela opravlja administrativna delavka sektorja za osnovno
šolo Angelca Žagar.

Oddelek za izobraževanje odraslih:

-  vodja oddelka: Irena Komac

Administrativna dela opravljata administrativni delavki sektorja za srednjo
šolo.

Oddelek za evalvacijo:

- vodja oddelka: dr. Sergej Gabršček

-  svetovalka direktorja: mag. Stanka Kušče-Zupan
Administrativna dela opravlja Ivanka Breznikar.

Oddelek bo kadrovsko popolnjen v letu 1992.

Oddelek za šport:

Oddelek se bo izoblikoval v letu 1992.

Sektor za izobraževanje učne in informacijske tehnologije:

-  vodja sektorja: Tomaž Škulj (pomočnik direktorja)

-  svetovalec direktorja: dr. Andrej Likar (1/3)

- administrativni delavki: Majda Miklič, Tončka Sterle

398

Izobraževalni center:

-  vodja centra: mag. Marija Velikonja (svetovalka direktorja)

- svetovalci: Irma Veljič, Darja Rakčevič-Gorup, Momčilo Jankovič,

Ivan Hren (OE Maribor)

- samostojna svetovalka: Polona Peček

-  strokovna delavka: Janja Bizjak

-  pripravnica: Marija Ritonja

INDOK center za mediateko in službo za mednarodno sodelovanje:

- vodja centra: Jelka Arh

-  strokovni delavki: Zdenka Jovanoska, Livia Persl

Center za izdajanje gradiv:

-  vodja centra: Tine Logar

- strokovna delavka: Irena Skraba-Turk

-  tehnični delavec: Aleš Strah

Računalniški center:

- vodja centra: Marko Peršin

- strokovni delavec: Vanja Janežič

- pripravnik: Matjaž Urank

Center za učno tehnologijo:

-  vodja centra: Dragica Posega

- svetovalci za učbenike: Nada Razpet, Cvetka Žumer, Anita Vadnal-Marušič,
mag. Drago Novak

- svetovalci za učila ter učno in informacijsko tehnologijo: mag. Martin Mele,
Nuša Dragan, Mirjana Kregar, Ema Stružnik, Milena Smole

Sektor strokovnih služb:

-  vodja sektorja: Viktor Čop  (pomočnik direktorja)

-  administrativna delavka: Cvetka Krmelj

- računovodska služba: Vesna Cimprič, Jože Stumberger, Maja Mlakar-Hribar

-  kadrovska služba: Branka Srebotnjak

-  pravna služba: Snežana Komel

-  strokovni svet: Božo Vračko

-  tehnične službe: Andrej Tomašič, Katarina Porenta, Alenka Čebulj, Marija
Kukovič, Marjan Malovrh, Magda Režek, Štefka Pečnik, Emina Mušič, Ana Fon

399

Srečo Zakrajšek

Slovensko šolstvo v tranziciji

Izdal in založil:  Biteks, d.o.o.
Ilustracije:  Marko Kočevar
Oblikovanje:  Dušan Krnel
Fotografije:  Fotoarhiv Dela in Miha Lobnik
Jezikovni pregled:  Samo Koler
Grafična priprava:  Studio Signum
Tisk:  Birografika Bori
Prvi natis:  Ljubljana 1995

LETA V SAMEM VRHU KAKOVOSTI >

O

cc

o

I—
co
o
cc

Q_

m

>co

o

_i

o

St

cc

O

£

ar

O

ca

3

co

cc

Q

M

SgSj

S s

>o) z 3E
gzog

! O

3  =

^ ^ H- ^
co >co
-> =; c

s ? <c

<c

<


‘O >0

ca >cj>

CJ

o_

O

ar

<

O

CD co


co >co

^ =

co

^ LLJ

<

ar


ZALOŽBA BITEKS

61000 Ljubljana, Kajuhova 6 • telefon in faks: (061) 452-816

ZALOŽNIŠTVO

Revija

Knjige

Gospodarjenje z odpadki
Slovensko šolstvo v tranziciji
Japonska

Japonski izobraževalni sistem
Volitve po Slovensko

KONGRESI IN SREČANJA Slovensko srečanje učiteljev

kemije

Kongres Gospodarjenje z
odpadki

M

61000 Ljubljana
Cesta 27. aprila 45

• Načrtovanje multimedijskih
predavalnic

• Svetovanje in posredovanje pri
nakupu in uvajanju multimedijske
opreme

• Izdelava prosojnic, elektronskih
prosojnic in CD ROM>ov

• Založništvo

• Izobraževalna dejavnost

narodna in univerzitetna
knjižnica

00000070040

Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

458071

,i HB 7  hp,aio »o