166
Sodobna mongolska lirika
Purevžavin Purevsuren
POLETJE     Poletje mimo je. Mrak pade zgodaj.
MIMO JE     Zdaj zdaj pri ljubici luč zagori.
Jaz čakam, kot gledalec čaka v kinu, nestrpno, kdaj ekran se razsvetli. Če te zagledam, da stojiš pri oknu, bo to kot zmaga s filmskega traku. Potem nestrpno odhitel domov bom, da kadrov teh nagledam se še v snu.
ROKA     Častim to roko, vozlov polno kakor veje breze, kot pločevina uzde trdo, vendar najbolj žlahtno, v ognjenem znoju in v ledenem mrazu ogrobelo, to roko ljubim do solza, trepeta in bolesti.
Ta roka je razgrebala žamete snežne v stepi, da šotor odmetala bi še prej, ko spet znoči se in da čimprej, pred svitom še, vrvi bi zategnila in karavano za na pot v sneg, v stepo oskrbela.
V sukneni sivi jurti je s kladivom težkim tolkla, klesala iz žarečih gmot rdeče bele brizge, ravnala v uporabno stvar kovino prekaljeno, da v sivi jurti vzšel iz nje je srp, sijoč kot mesec.
Podoba iz otroštva — roka. Kratek sen, spet zarja in roka že vihti nad stepo vrv za lov na konje, da bi ujela takšnega, ki ni še nikdar dirkal, in oddvojila ga od črede, ki je bil je vajen.
Ta roka — čudež je bila kot moč orkana silna, dokler ni vrhu griča pala kakor bor za ladje. Na toporišče dlan za zmeraj vtisnila pečat je, a roka — čudež se krivi in sila ji pošla je.
Umazanih strasti ta roka ni živ dan poznala in lažne večne slave sebi nikdar ni kovala. Življenje le potrjevala je do zadnje ure, to je bila garaška roka mojega očeta.
Jaz ljubim to roko, vozlato kakor veje breze in kot železna uzda trdo, vendar najbolj žlahtno, v ognjenem znoju in v ledenem mrazu ogrobelo, to roko ljubim do solza, trepeta in bolesti.