- 57 -Pervi list Jurakovega Janezka je bil god. ,,N6, ker si bil priden. iu ubogljiv," rečejo mati koj zjutraj, ,,bom pa danes za tvoj god zaklala starega petelina." Tudi oče so danes z Janezkom nekako bolj prijazni kakor navadno. Tri sreberne šmarne petice, in še čisto novo ,,prirodopisje v podobah" so mu podarili in rekli: ,,Glej, da boš čedalje modrejši, pa da boš meui in raateri delal veselje." Po kosilu, h kateremu so oče tudi soseda Tertnika v čast Janezkovega godii povabili, odide Janezek po navadi v verfc k svojim tovaršein, ki so ga že čakali, ter mu -vsi po redu za god srečo želeli. — Ali pravo veselje za Janezka še le pride. Kinalu po kosilu stopi občinski sluga, ki je uavaduo iz bližnjega mesta vaščanom pisma nosil, k Jurakovim v hišo, vpraša prav resnobno po Janezkn ter izvleče iz svoje torbice list. Janezka ni bilo treba dolgo klicati. Ni vedel, ali spi ali Čuje, ko niu sluga zapečateii list podii. Bere: ,,Naj prejme gospod Jauez Jurak, učenec tretjega razreda v Bregih." Kaj taksnega se mu ni še uikoli dogodilo, ceravno je bil že skoraj celih 9 let star. Pa še ,,gospod"! Pete treni, to je bila pa še veča čast. — Naglo ko serna skoči k očetu, ki so z materjo in sosedom Tertnikom ie za rnizo sedeli in jim pokaže list. Od veselja ni besedice spregovoriti mogel. Oče nataknejo očala in vzamejo list. Tudi mati in Tertnik gledata radovedna v zapečaten list. ,,Ohd! pa na Janezka!" — začudita se oba, ko uatihoma naslov pre-bereta. Tudi oče so se nad to nenaduo častjo zel6 zavzeli. Janezek je inoral list sam odpreti iu ga glasiio pred svojimi starši in sosedom Tertnikom prebrati. Pismo je bilo iz Ljubljaue od Tertnikovega Poldeta, ki je šel lanjsko jesen v pervo latinsko šolo. Glasilo se je pa tako-le: Ljubi moj Janezek! Z veseljem se spominjam, kako se sva lani na tvoj god dobro imela. čas se je spremenil iajaz ti, oddaljen od tebe, ne morein ustmeno čestitati, čeravno serčno želim, da bi bil danes v Bvegih. Želim ti, ljubi Janezek, vse dobro na tem in na unem svetu. Tvoje željč so tudi moje. Želim ti tudi, da kakor na letih, tako tudi v modrosti in rodoljubuosti napreduješ, posebno pa, da drugo leto tudi ti v Ljubljano prideš. Ves tvoj Polde Tertnik, učenec I. latiaske šole. Ko je Tertnik pohvalil Janezkovo branje, stari Jurak pa Poldetovo čisto pisauje, vpraša Jauezek očeta, kaj tista rudeča podobica na listnem nasldvu pomeni? — 58 — Oče obljubijo Janezku, da mu hočejo nekaj o listih splob. povedati. Predno pa začn<5, naj tudi svoje tovarše semkaj pokliče, da tudi oni slišijo. Ko tovarši z Janezkom veselo v sobo priskakljajo, rečejo oče: ,,Ker je Janezek danes ravno pervikrat v svojem življenji dobil list, vam bom nekaj o listih povedal. — V starodavnih časih niso ljudje vedeli, kaj je list ali pismo. S človekom, ki se je enkrat iz niesta oddaljil, ni bilo inogoče nikakor govoriti, preden se ni zopet domu povernil. Le cesarji, kralji in drugi veliki gospodje so imeli svojfi sluge, kateri so morali liste večkrat po več dni daleč nositi. Se ve, da je bilo to zel6 težavno, in da je tako po-šiljanje veliko stroškov prizadjalo. Pozneje so taki hlapci ali sluge bili splošni, t. j. večja mesta so je plačevala in pošiljala, kamor so hotla. S časoma se je tudi čedalje večja potreba za take listonose pokazala. Kmalu so je imele tudi bogateje soseske. Ali vendar je še vse to bilo predrago in nevkretno. Pozneje so ljudje kupili cele hiše v ta namen, da so se va-nje nosila pisma, denarji in druge reči, katere so potem najeti služabniki po vseh straneh raznašali. Take hiše so iaienovali pošte. Oesar Maksimilijan je napravil v nasem cesarstvu posebno veliko takih pošt. Pozneje so začeli raznašati liste tudi na konjih, vozčh, itd. V denašnjem času so pošte že skorej v vsakej večej vasi. Po velikih mestih so v nekaterih ulicah majhne škrinjice, v katere se niečejo listi. Zvečer pride poštni služabnik, odpre škrinjico ter odnese vse liate na pošto, odkoder se zopet naprej pošljejo. Pa se tudi zel<5 po ceni more list v daljne kraje posiljati. Polde je namreč za ta list le 5 krajcarjev pla-čal in pošta ga je zato iz Ljubljane v našo vas po svojih služabnikih poslala. To rudečo podobico imenujeino marko, ki se kupi za 5 krajcarjev pri vsakej pošti, se eniualo osline in pritisne na prazni prostor listnega nasldva. Potem se list oddd brez yse skerbi na požto. Ako bi kdo ne hotel take marke na list piitisniti in bi ga oddal brez uiarke na pošto, morala bi se pozneje plačati kazen. Ko bi n. pr. Polde ne bil kupil marke, bil bi list vse eno k nam v Brege prišel, ali Janezek bi bil mnral — ue pet — ampak 10 krajcarjev plačati, če bi bil hotel Hst iineti. — List se mora nadalje dobro zapečatiti. Če so denarji v njeru, mora se zunaj na nasldvu napisati, koliko je denarja uotri. Tak list z denarji lnora vselej človek sam prinesti na pošto ter ga dotičnemu uradniku oddati, ki mu da pobotnico ali tako imenovaao ,,prijeinko" v zuameuje, da je pismo res na pošto predal, ker bi se sicer utegnilo zgubiti in človek bi prišel lehko ob denar, ako ne bi ničesar od pošte imel v svojih rokah. Fo najnovejših postavah pa tudi ni treba denarja v pismo zapečatiti, ampak se le na pošti dotičneinu uradniku v roko našteje in se poštna na-kaznica, katero je treba kupiti na pošti, z nekoliko besedi izpolni. Vse to se odda uradniku, ki potem s prijemko poterdi, da je prejel. Denar pride potem tisteinu v roke, katerenm smo ga poslali, in to tako gotovo in na-tauko, kakor bi ga bili sami tjekaj odnesli. — 59 — Pošte so tedaj velika dobrota za človeštvo. Vsak krajcar, ki bi se na pošti zgubil, se natanko poverne. Se v