73 � 2025 1 | kronika ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE https://zzds.si | kronika 73 � 2025 1 KRONIKA 2025 � letnik 73 � številka 1 Odgovorni urednik / Managing editor � dr. Miha Preinfalk (Ljubljana) Tehnična urednica / Technical editor � mag. Barbara Šterbenc Svetina (Ljubljana) Uredniški odbor / Editorial board � dr. Aleš Gabrič (Ljubljana), dr. Stane Granda (Ljubljana), dr. Katarina Keber (Ljubljana), dr. Miha Kosi (Ljubljana), dr. Harald Krahwinkler (Celovec), Irena Lačen Benedičič (Jesenice), dr. Tomaž Lazar (Ljubljana), dr. Hrvoje Petrić (Zagreb), dr. Vlasta Stavbar (Maribor), dr. Imre Szilágy (Budimpešta), dr. Nadja Terčon (Piran) in dr. Barbara Žabota (Ljubljana) Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. © 2025, avtorji / Authors CC BY-SA 4.0 Redakcija te številke je bila zaključena 3. februarja 2025. Prevodi povzetkov / Translations of Summaries � Manca Gašperšič - angleščina (English) Lektoriranje / Language Editor � Rok Janežič Uredništvo / Address of the editorial board � Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU / Milko Kos Historical Institute at ZRC SAZU, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana Spletni naslov / Website � https:// kronika-zzds.si/kronika Letna naročnina / Annual subscription � za posameznike / Individuals 25,00 €, za študente in upokojence / Students and Pensioners 18,00 €, za ustanove / Institutions 30,00 € Cena te številke v prosti prodaji / Single issue � 12 € Izdajatelj / Publisher � Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Aškerčeva cesta 2, Si–1000 Ljubljana Sofinancirajo / Financially supported by � Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije / Slovenian Research Agency ZRC SAZU; Zgodovinski inštitut Milka Kosa / ZRC SAZU, Milko Kos Historical Institute, Narodni muzej Slovenije / National museum of Slovenia Oblikovanje / Design � Matej Nemec Prelom / Typesetting � Medit d.o.o. Tisk / Printed by � Fotolito Dolenc d.o.o. Naklada/ Print run � 300 izvodov / copies Revija Kronika je vključena v podatkovne baze / Kronika is indexed in Scopus; Historical Abstracts, ABC-CLIO; MLA International Bibliography; PubMed; ERIH Plus; Bibliography of the History of Art. Na naslovni strani / Front cover � Pozlačena aplika z upodobitvijo leva z gradu Stari Jeterbenk / Gilded Mount with the Depiction of a Lion from Stari Jeterbenk (Alt Hertenberg) Castle (foto / Photo: Andrej Gaspari). Na zadnji strani / Back cover � Izmišljeni grb trga Svibno po Valvasorju / The Fictional Coat of Arms of Svibno Market Town by Valvasor (Valvasor, Opus insignium armorumque, fol. 25). KAZALO RAZPRAVE Tinkara Starček Dobrenje in gospodje Dobrenjski v srednjem veku � 5 Andrej Gaspari Pozlačena aplika z upodobitvijo leva z gradu Stari Jeterbenk (Alt Hertenberg) na hribu Kašča pri Medvodah � 21 Boris Golec Svibno – fenomen propadlega trga � 33 Urška Bratož Med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem Jadranu � 61 Simona Kermavnar Nagrobni spomeniki in pokopališki korpusi v Sloveniji, uliti v Salmovi livarni � 79 Nike Duh Centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju Slovenije � 93 Blaž Otrin Društvo Dom slepih (1923–1945) � 123 Renata Komić Marn Oprema gradu Hmeljnik pred letom 1926. Zbirke baronov Ruessenstein, Zierheimb in Wambolt � 135 Damjan Hančič Meja med Tretjim rajhom in Italijo v južnem delu okrožja Kamnik � 155 Bor Zavrl Ženski katoliški redovi, kongregacije in družbe v slovenskem zdravstvu v prvi polovici 20. stoletja � 173 ODZIVI Transferred to Reich Ownership. Documenting, identifying and restituting Nazi-looted cultural property. Mednarodna konferenca v organizaciji Centra za dokumentacijo prenosov lastništva kulturnih dobrin žrtev druge svetovne vojne (CMDP) (Renata Komić Marn) � 189 OCENE IN POROČILA Boris Golec: Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju (Vanja Kočevar) � 197 Jure Volčjak: Vizitacijski zapisniki kranjskih arhidiakonatov goriške nadškofije 1752–1757, 1761–1771 (Branko Šuštar) � 198 Blaž Otrin: Socialna dejavnost katoliške Cerkve v ljubljanski (nad)škofiji od konca 18. stoletja do druge svetovne vojne (Boštjan Guček) � 201 Jasmina Jerant: Primer: Anhovo. Med azbestom, odpadki, razvojem in zdravstveno krizo (Robert Devetak) � 202 Potenciali in upravljanje vodá: med preteklostjo in sedanjostjo (ur. Marta Rendla) (Oliver Pejić) � 204 kronika 73 � 2025 1 | 5–19 � mag. prof. primerjalne književnosti in zgodovine, Žalec, tinkara.starcek@gmail.com 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.1.01 cc by-SA Tinkara STarček� Dobrenje in gospodje Dobrenjski v srednjem veku IZVLEČEK Zgodovini kraja Dobrenje, ki leži na slovenskem Štajerskem v neposredni bližini današnje meje z Avstrijo, lahko začnemo slediti v začetku 12. stoletja. Njegov pomen se bistveno poveča v 13. stoletju, ko je tam zgrajen grad Dobrenj, po njem imenovani Ekehard Dobrenjski pa postane eden najvidnejših plemičev z območja današnje slovenske Štajerske v drugi polovici 13. stoletja. Uspe mu izkoristiti boje za oblast na Štajerskem in se na ta način povzpeti v ožji krog tako salzburškega nadškofa kot štajerskega vojvode Otokarja II. Přemysla. Kljub temu o Ekehardovem zasebnem življenju vemo zelo malo. Poleg rekonstrukcije njegovega (političnega) življenja skuša članek nakazati nekatere možnosti izvora njegove rodbine ter v zaključku predstavi, kaj se je z rodbino dogajalo po Ekehardovi smrti konec 13. stoletja. KLJUČNE BESEDE Dobrenje, gospodje Dobrenjski, srednji vek, Štajerska, plemstvo ABSTRACT DOBRENJE AND THE LORDS OF DOBRENJE IN THE MIDDLE AGES The history of the settlement of Dobrenje, located in Slovenian Styria in the direct vicinity of the present-day border with Austria, can be traced back to the beginning of the twelfth century. Its importance increased significantly in the thirteenth century, when Dobrenje Castle was built there and Eckhart of Dobrenje, named after it, became one of the most prominent noblemen on the territory of modern Slovenian Styria in the second half of the thirteenth century. Eckhart successfully turned the struggles for control over Styria to his advantage, thus bringing himself into the close circle surrounding the archbishop of Salzburg and the Styrian duke Ottokar II Přemysl, respectively. Nonetheless, very little is known about his personal life. In addition to reconstructing his (political) life, the article aims to suggest some possible origins of his family and concludes with an account of what happened to the family after Eckhart’s death at the end of the thirteenth century. KEY WORDS Dobrenje, Lords of Dobrenje, Middle Ages, Styria, nobility 6 | kronika 73 � 2025 1 tinkara starček | dobrenje in gospodje dobrenjski v srednjem veku Namen pričujočega prispevka je osvetliti zgo- dovino naselja Dobrenje pri Spodnji Kungoti v bližini Maribora v času visokega srednjega veka, predvsem pa vsaj delno odstreti tančico skriv- nosti, ki obdaja viteza s tamkajšnjega gradu Eke- harda Dobrenjskega. Ta je bil v 13. stoletju eden najpomembnejših zaupnikov tako salzburškega nadškofa kot kralja Otokarja II. Přemysla, a sku- paj s svojo rodbino iz virov skrivnostno izgine še pred koncem stoletja, prav kakor se je v začetku stoletja v njih pojavil. DOBRENJE PRED 13. STOLETJEM Zgodovini Dobrenja1 lahko začnemo slediti z menjalno listino med opatom samostana sv. Pavla v Labotski dolini Wecelinom in istrskim mejnim grofom Engelbertom iz let 1106–1124.2 V listini se omenja 15 naselij, med njimi Dobrenje (Dobren- ga), ki so spadala pod dvor in cerkev v Razvanju, samostanu pa jih je ponudil istrski mejni grof En- gelbert Spanheim v zameno za vas Glodnica na Koroškem. Toda v listini je v nadaljevanju nave- deno, da samostanski bratje s to menjavo niso bili zadovoljni, saj je bilo ponujeno območje opusto- šeno, pa tudi ljudje so se očitno odselili, saj naj bi manjkalo več kot 50 podložnikov, zato je moral po dolgih pogajanjih Engelbert Spanheim primak- niti še štiri kmetije v Labotski dolini in vinograd pri Ojstrici. Glede na to, da je bila menjava izvr- šena v začetku 12. stoletja,3 lahko predpostavimo, da je bilo opustošenje posledica ogrskih vpadov, prav tako pa je znano, da se je prav v 12. stoletju kot protiukrep začela kolonizacija opustelih ob- močij spodnje Štajerske.4 Ime Dobrenja kaže na prevladujoč slovanski vpliv na tem območju, saj se je kraj najbrž imenoval po tamkajšnjem po- toku, ime pa izvira iz slovanskega antroponima Dobren.5 Da je ta vpliv ostal močan, kaže tudi dejstvo, da se je ime obdržalo in so tako poime- novali tudi tam stoječi grad. Iz listine še izvemo, da je Radvanje spadalo v Ptujsko marko, kar je drugo ime za Dravsko marko,6 to pa nas pripelje 1 Obstaja več različic imena. Za grad Stopar uporablja ime Dobrenj (Stopar, Grajske stavbe, str. 37), medtem ko se je ime naselja spreminjalo; prvotno se je verjetno imeno- valo po potoku Dobrenja, danes pa je uveljavljeno ime Dobrenje (glej Torkar, Slovenska vodna imena, str. 192). 2 Schroll, Urkundenbuch, št. 15; UBSt I, št. 132; Gradivo IV, št. 22. 3 Natančen datum nastanka listine ni znan, sklepamo pa lahko, da je nastala med letoma 1106 in 1124, ko je Engel- bert Spanheim postal koroški vojvoda. 4 Štih in Simoniti, Na stičišču, str. 79; Kos, Vitez in grad, str. 18. 5 Torkar, Slovenska vodna imena, str. 192. 6 Ta mejna krajina ni imela enotnega imena, kar po mne- nju P. Štiha kaže, da se ji do 12. stoletja ni uspelo preobli- kovati v pravo mejno krajino državnopravnega pomena, do prvih listin, ki omenjata Rahvinovo grofijo, iz let 9807 in 985. Še posebej je za nas zanimiva listi- na z datumom 17. oktober 985, v kateri kralj Oton III. grofu Rahvinu podeljuje 15 kraljevih kmetij v Razvanju v zameno za 12 kmetij na Dravskem polju,8 med njimi pa zelo verjetno najdemo tudi tistih 15 kmetij iz šentpavelske listine. Kateri rod- bini je pripadal grof Rahvin, ni znano, vemo pa, da je Podravska marka, skupaj z drugimi mejnimi grofijami v današnjem slovenskem prostoru, med letoma 976 in 1002 pripadla oblasti koroškega voj- vode. V 11. stoletju so na koroškem prestolu sedeli Eppensteinci, nasledili pa so jih Spanheimi, ki so imeli tudi lastne posesti v Podravju.9 Na to kaže tudi sama menjalna listina. IZVOR DOBRENJSKIH Izvor Dobrenjskih je bolj kot ne zavit v temo, kljub temu pa lahko nakažemo nekaj možnosti. Dušan Kos je njihov izvor na podlagi grba s po- močjo Steirischer Wappenschlüssel Josefa Kraßler- ja iskal na Koroškem (Himmelberg, Vivšnik) ali Štajerskem (Ehrenfels).10 Vendar grb Ekeharda, prvega znanega člana rodbine Dobrenjskih, sredi ščita nima izrazitega kola kot heraldičnega znaka, pač pa se zdi bolj verjetno, da gre za predelek med dvema vzporednima poljema. Tak grb ni velika posebnost, zato iz njega težko izhajamo predvsem zato, ker ne poznamo barv v njem. Zanimiva pa se zdi možnost povezave z Meljskimi. Že Pirche- gger in za njim Mlinarič sta gospode Meljske povezala z gospodi iz Tanna na podlagi tako ime- novanega hriba, ki se je vzpenjal nad Meljem.11 Meljski so imeli v okolici Maribora v fevdu več posesti šentpavelskega samostana, sicer pa so bili salzburški ministeriali.12 Poleg dvora v Melju ali na bližnjem hribu so imeli še posesti pri Pekrski gorci, ki so se jim odrekli v prid šentpavelskega samostana, sedem dvorov na Kozjaku in kmetijo pod marenberškim gradom.13 Mlinarič z Meljski- mi povezuje tudi Ekeharda iz Tanna, ki se je v listinah v letih 1189 in 1227 pojavljal v spremstvu kar pripisuje rednim ogrskim vpadom (Štih in Simoniti, Na stičišču, str. 77). 7 V listini, datirani s 24. oktobrom 980, kralj Oton III. grofu Wilhelmu podarja 20 kraljevih hub v grofiji grofa Rahvi- na med hribom Dobrič (v bližini Polzele) in Stenico ter Breznom pri Vitanju (UBSt I, št. 29; Gradivo III, št. 470). 8 HHStA, 985, X. 17., Ettenstadt (MOM); UBSt I, št. 487; UBSt I, št. 32. 9 Štih in Simoniti, Na stičišču, str. 78–81. 10 Kos, Vitez in grad, str. 265–266; Kraßler, Steirischer Wappenschlüssel, str. 22. 11 Mlinarič, Melje, str. 218; Mlinarič, Historično-topografski oris, str. 521; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 23. 12 Mlinarič, Melje, str. 218. 13 Mlinarič, Melje, str. 218–220. 7 | kronika 73 � 2025 1 tinkara starček | dobrenje in gospodje dobrenjski v srednjem veku salzburškega nadškofa, sicer pa omenja še Hen- rika, Otona, Leopolda in Vernerja.14 Slednji je, skupaj s Henrikom, po Mlinaričevih domnevah v začetku 13. stoletja v Melju tudi živel, medtem ko naj bi šlo pri drugih za stranske veje, ki niso živele v Melju.15 Pri Ekehardu gre skoraj zagotovo za pripadnika pomembne rodbine salzburških ministerialov iz Altentanna, katerih rodbinsko ime je bilo Ekehard. Po Mlinaričevem mnenju je rodbina Meljskih izumrla leta 1227, hkrati pa ve- mo, da je rodbina Tanne iz Altentanna izumrla šele konec 14. stoletja z Ekehardom XIV.16 Če sta bili ti rodbini zares povezani, je torej možno, da je leta 1227 izumrla zgolj meljska linija. Ponuja pa se tudi možnost, da se je ta linija preselila v Dobre- nje, kar bi časovno sovpadalo, pa tudi posestno bi bilo možno, čeprav ni listine, ki bi to tezo pod- pirala, vendar pa so imeli Meljski, kakor že zapi- sano, več posesti na Kozjaku, ki je v neposredni bližini Dobrenja, kar velja tudi za šentpavelsko posest. Vsekakor sta Ekehard VI. iz Tanna, ki se v listinah pojavlja med letoma 1245 in 1290,17 in Eke- hard Dobrenjski živela v istem obdobju, oba sta bila izredno pomembna moža, ki sta si bila oseb- no blizu s salzburškim nadškofom, gibala sta se v podobnih krogih visokih štajerskih plemičev, 14 Mlinarič, Melje, str. 218. 15 Mlinarič, Melje, str. 218. 16 Zillner, Salzburgische Geschlechterstudien, str. 162. 17 Zillner, Salzburgische Geschlechterstudien, str. 127. a vendar se niti v eni listini ne pojavita skupaj. Se pa oba pogosto pojavljata v družbi in sta tu- di navedena neposredno skupaj s Konradom iz Wertenfelsa, ki bi lahko bil sin Ekeharda VI. in brat Ekeharda VII. iz Tanna.18 Ena od možnosti bi torej bila, da je Ekehard pripadal kateri izmed vej gospodov iz Tanna. Naj še omenimo, da sta v času, ko se v listini prvič pojavita Henrik in Eke- hard Dobrenjski, živela tudi Henrik in Ekehard Lipniški, kar morda ni naključje, tudi glede na kasnejše sorodstvene vezi med rodbinama, o če- mer bo še govora v nadaljevanju. Dodajmo še, da tako Ekeharda iz Tanna kot Ekeharda Dobrenj- skega pogosto srečamo v družbi Lipniških, hkra- ti pa Ekehard iz Tanna spremljevalca Ekeharda Dobrenjskega, Kuna iz Gutrata, šteje za svojega prijatelja.19 Vse to so seveda lahko zgolj naključja, ki pa morda le kažejo, da gre izvor Dobrenjskih iskati v teh krogih. EKEHARD DOBRENJSKI Po omenjeni menjalni listini iz let 1106–1124 viri o Dobrenju za nekaj časa zamrejo, dokler se v listinah ne pojavi Ekehard Dobrenjski s prvo omembo v listini iz leta 1239, kjer nastopa v Grad- cu kot priča Henrika Grabštajnskega in Ulrika Trušenjskega v zvezi z darom nemškemu vite- škemu redu skupaj s Henrikom Dobrenjskim.20 Precej verjetno je, da sta v tem času postavila grad v Dobrenju, saj se prva imenujeta po njem. V listini Henrik Grabštajnski in Ulrik Trušenjski, sicer brata in oba potomca Gotfrida II. Trušenj- skega, ustanovitelja grabštajnske linije, potrjuje- ta daritev desetih funtov dohodkov svojih bratov Kolona in Gotfrida nemškemu viteškemu redu v Gradcu.21 Med pričami Henrika in Ekeharda Dobrenjskega najdemo za redovnimi brati ter pomembnimi salzburškimi ministeriali Otokar- jem Liechtensteinskim in Vulfingom ter Hartni- dom Lipniškim. Za njima pričata še Majnhard iz Enzelsdorfa22 in Henrik iz Parneka.23 Listina ni pomembna le zaradi prve omembe Dobrenjskih, temveč tudi zato, ker gre za eno redkih, v kateri se Ekehard Dobrenjski ne pojavi v spremstvu ali službi salzburškega nadškofa oziroma kralja Oto- karja. Očitno je, da so priče plemiči, ki so bili Tru- 18 Zillner, Salzburgische Geschlechterstudien, str. 127. 19 HHStA, 1278, I. 16., Salzburg (MOM). 20 DOZA 1239, VII. 13., Gradec (MOM). 21 DOZA, 1239, VII. 13., Gradec (MOM); Gradivo V, št. 716; Bele, Rodbina Trušenjskih, str. 8. Bele opozarja na mož- nost, da je bil tudi sam Gotfrid pripadnik nemškega vite- škega reda, saj ga listina omenja kot brata. 22 Enzelsdorf pri Wildonu v bližini Gradca (UBSt IV, str. 453). 23 Verjetno Pernegg na Muri (UBSt IV, str. 378). Pečat Ekeharda Dobrenjskega na listini iz 30. septembra 1284 (org. HHStA AUR 1284 IX 30, fotografija: MOM). 8 | kronika 73 � 2025 1 tinkara starček | dobrenje in gospodje dobrenjski v srednjem veku šenjskim blizu. Majnhard iz Enzelsdorfa je bil zet Otona II. Dravograjskega iz rodbine Trušenj- skih, saj je bil poročen z njegovo hčerjo Gertrudo Dravograjsko in je po njegovi smrti po njem de- doval.24 Tudi tesne vezi z Lipniškimi so verjetno obstajale že v tem času, čeprav šele v listini iz leta 1278 izvemo za zakonsko zvezo med, po mnenju Josipa Mravljaka, Berto, hčerjo Kolona III. Vu- zeniškega, ki je po ženski liniji pripadal rodbini Trušenjskih, in Hartnidom Lipniškim.25 Možno je torej, da sta bila tudi Henrik in Ekehard v tesnih, če ne celo družinskih zvezah s Trušenjskimi, kar nakazuje na njun koroško-štajerski izvor. Grad Dobrenj26 je bil torej verjetno pozidan v prvi polovici 13. stoletja na šentpavelski posesti, ki so jo pripadniki rodbine ali veje rodbine, ki so prevzeli slovansko ime kraja, kjer so postavili grad, dobili v fevd od šentpavelskega samostana. Pri Trušenjskih lahko vidimo, kako so si proti- pravno prisvojili šentpavelsko dravograjsko po- sest in tam postavili grad, zaradi česar so se znašli v dolgotrajnih sporih s samostanom.27 Ker se v nobeni listini ne omenja kak spor Dobrenjskih s šentpavelskim samostanom, tudi to potrjuje do- mnevo, da so posest v Dobrenju od samostana dobili v fevd. Ekeharda ponovno srečamo 10. oktobra 1256 v Gradcu, kjer se je udeležil deželnega zbora.28 Skupaj z Vulfingom Treunsteinskim je bil obso- jen zaradi povzročanja škode ženskemu samosta- nu Göss. Sodnik je bil štajerski deželni sodnik in vodja deželnega zbora Gotfrid Mariborski, ki je za škodo, ocenjeno na 130 srebrnikov, plemiče- ma naložil zaplembo posestev, Treunsteinskemu posesti Liesing29 in Lonsach,30 Ekehardu, ki ga li- stina že naziva dominus, pa ubicunque fuerint, kar bodisi kaže, da jih ni imel toliko, da bi jih bilo treba poimensko našteti, saj so bile v zaplembo vštete vse posesti, ki jih je imel, bodisi niso do- ločili, katere posesti naj mu zaplenijo oziroma zanje niti niso vedeli. Iz tega zapisa bi lahko skle- pali, da jih je imel manj kot Treunsteinski, zato ni presenetljivo, da se je želel okoristiti na račun 24 Ravnikar, V primežu, str. 213; Bele, Rodbina Trušenjskih, str. 17. 25 Bele, Rodbina Trušenjskih, str. 27. 26 Grad je dandanes že popolnoma izginil, na njegov obstoj pa namigujeta le konfiguracija terena in ime hriba Gra- dišče nad cerkvijo sv. Kunigunde v Spodnji Kungoti (Stopar, Grajske stavbe, str. 37; Pirchegger, Die Untersteier- mark, str. 31–32). Prav tako ni znano, ali je morda šlo le za manjšo utrdbo oziroma stolp (Stopar, Grajske stavbe, str. 37; Kos, Vitez in grad, str. 265). 27 Bele, Rodbina Trušenjskih, str. 58–59. 28 Bele, Pogumni vojaki, str. 75. 29 Liesing v bližini Leobna (UBSt III, str. 446). 30 Lanschach pri Knittelfeldu v bližini Gradca (UBSt III, str. 444, 447). samostana. Vendar pa to ni v skladu z nazivom dominus, za katerega bi pričakovali, da je gospod podložnikom več posesti.31 Naj še omenimo, da je Treunsteinski v približno tem času povzročal tudi škodo nemškemu viteškemu redu v Gradcu, zara- di česar so mu prav tako zasegli posesti.32 Ekehard po drugi strani tovrstnih težav očitno ni več imel in je spor s samostanom poravnal, saj se v nobeni drugi listini ne omenja, da bi povzročal kakršno koli škodo. Obdobje med letoma 1263 in 1284 je čas največ- jega vzpona in ugleda rodbine Dobrenjskih, na čelu z njenim najprepoznavnejšim predstavni- kom Ekehardom, ki je verjetno istoveten z Eke- hardom iz obeh prej navedenih listin. Zato morda ne bi bilo odveč predstaviti družbeno-političnih razmer tega obdobja, ki so zelo verjetno botrova- le Ekehardovemu visokemu položaju. Po izumr- tju Otokarjev leta 1192 so oblast na Štajerskem za več kot pol stoletja prevzeli Babenberžani, dok- ler ni leta 1246 umrl zadnji pripadnik te rodbine, avstrijsko-štajerski vojvoda Friderik II. Njegova smrt in tudi smrt koroškega vojvode Ulrika III. iz rodbine Spanheimov je sprožila dolgotrajen boj za njuno dediščino, ki je trajal vse do konsolida- cije rodbine Habsburžanov na omenjenih ob- močjih v začetku 14. stoletja. Druga polovica 13. stoletja je bil torej čas, v katerem so bila politič- na zavezništva ključna; osebne zasluge so lahko vitezom omogočile nagel vzpon, kar dokazujejo zgodbe številnih štajerskih in koroških rodbin, ki so prav v tem obdobju pridobile na veljavi,33 oseb- ne zamere pa prav tako nagel propad. Tu ne mo- remo mimo žalostne usode Sigfrida Marenber- škega, ki ga je dal Otokar II. Přemysl usmrtiti.34 V petdesetih letih 13. stoletja sta glavna pretenden- ta za prevzem oblasti v Avstriji in na Štajerskem postala ogrski kralj Bela IV. in češki kralj Otokar II. Přemysl. Po miru iz leta 1254 je Avstrija pripa- dla Otokarju, Štajerska pa Beli IV. Vendar se je v tem času razvnel tudi spor o položaju salzburške- ga nadškofa, za katerega sta se potegovala Filip Spanheimski, sorodnik in podpornik Otokarja II. Přemysla, ter Ulrik, nekdanji sekavski škof, ki je bil na strani Bele IV. V skladu s tem so se razdelili tudi štajerski plemiči, med katerimi je narašča- lo nezadovoljstvo nad ukrepi od ogrskega kralja nastavljenega štajerskega glavarja Štefana, ki si je prizadeval preprečiti in odpraviti škodo, ki so 31 Freed, Noble Bondsmen, str. 600. 32 GZM I/88. 33 Mednje lahko z današnjih slovenskega ozemlja štejemo Ptujske, pa tudi Mariborske in Vuzeniške (gl. Bele, Pogu- mni vojaki, str. 39–44). 34 Bele, Rodbina Trušenjskih, str. 24; Ottokars Österreichische Reimchronik, str. 157–158, vrstice 11887–11992. 9 | kronika 73 � 2025 1 tinkara starček | dobrenje in gospodje dobrenjski v srednjem veku jo plemiči samostanom in cerkvenim ustanovam povzročili v času brezvladja.35 V ta kontekst lah- ko najbrž umestimo tudi sojenje Ekehardu iz leta 1256. Že naslednje leto se je namreč začel upor proti ogrski nadoblasti, katerega pobudnik je bil že prej omenjeni Sigfrid Marenberški.36 Upor je bil sicer zadušen, a je štajersko plemstvo v veliki večini prestopilo na stran češkega kralja, ki je leta 1260 porazil ogrskega kralja. V teh bojih Ekehard morda ni sodeloval, saj ga Otokarjeva rimana kronika ne omenja, čeprav omenja vse pomemb- nejše plemiče, v katerih družbi se je Ekehard kas- neje gibal. Še bolj verjetno pa je, da takrat še ni bil dovolj pomemben za poimensko omembo, saj si je bil, kakor omenjeno, blizu s sorodniki pobu- dnika upora Sigfrida Marenberškega in se je torej gibal v krogih plemičev, ki so stopili na Otokarje- vo stran, med katerimi Kronika omenja Ulrika in Otona Liechtensteinskega, Hartnida Ptujskega, Vulfinga Stubenberškega, Heranda iz Wildona, Gundakarja in Dietmarja Offenberškega, Hartni- da z Orta, Alberta s Horneka, Gebharda iz Felb- na, gospoda z Goldeka ter gospode iz Lipnice in Dresnika.37 Otokar je bil do domačega plemstva kljub temu nezaupljiv in je funkcijo deželnega glavarja raje zaupal svojim češkim ljudem,38 za- to je čast, ki jo je pri njem užival Ekehard in bo razvidna iz v nadaljevanju predstavljenih listin, toliko bolj pomenljiva. Leta 1273 je bil za novega kralja izvoljen Rudolf Habsburški, kar je med domačim plemstvom sprožilo odobravanje in nasprotovanje Otokarju. Leta 1276 se je moral Otokar v prid Rudolfu odreči Avstriji, Štajerski, Kranjski in Koroški. Leta 1278 je bil dokončno po- ražen in ubit, kar je naznanilo začetek dolge dobe Habsburžanov.39 Že v času, ko je bil štajerski vojvoda Otokar II. Přemysl, srečamo Ekeharda v službi salzburškega nadškofa, prvič 1. decembra 1263 v Gradcu v po- membni vlogi enega od razsodnikov v sporu med Kunigundo (vdovo) Lonsberško40 in salzburškim 35 Bele, Pogumni vojaki, str. 28. 36 Ottokars Österreichische Reimchronik, str. 74, vrstice 5581– 5605. 37 Ottokars Österreichische Reimchronik, str. 79–80, vrstice 5940–6099. 38 Pod Otokarjem II. Přemyslom so bili deželni glavarji če- ški maršal Vok Rosenberški, olomuški škof Bruno Schau- enburški, češki maršal Burkhard Klingenberški in Milo- ta z Dedic iz Moravske, vmes pa za krajši čas še Oton II. iz Haslaua in Konrad, meščan iz Tullna (Bele, Pogumni vojaki, str. 80). 39 Pirchegger, Geschichte, str. 26–30. 40 Danes Deutschlandsberg oziroma Lonč na avstrijskem Štajerskem. V listini se Kunigunda v dobro salzburškega nadškofa in v zameno za povračilo odreče svoji pravici do gradu Lonsberg. nadškofom Ulrikom.41 Proces je vodil deželni sodnik Bernard Pfannberški, med razsodniki pa poleg Ekeharda najdemo najpomembnejše de- želne plemiče Ulrika Liechtensteinskega, Alber- ta s Horneka, Heranda iz Wildona ter Otona Li- echtensteinskega, kar pri tako pomembnem pro- cesu ni presenetljivo; poleg tega bi lahko sklepali, da gre za sosede posesti, o kateri so razsojali. Eke- hardov položaj med navedenimi plemiči kaže po eni strani na njegov ugled, možno pa je, da je tudi njegova posest mejila na lonsberško. Ekehard 29. marca 1264 v Salzburgu, kjer je bil kot ministerial v nadškofovem spremstvu,42 priča takoj za Geb- hardom iz Felbna in vicedomom Gotšalkom v zahvalni podelitvi salzburškega nadškofa Ulrika njegovemu ministerialu Otonu iz Walchna.43 Prav tako v nadškofovi službi v Salzburgu junija 1266 Ekehard priča v listini, s katero Friderik Ptujski samostanu sv. Petra v Salzburgu daje patronat nad cerkvijo v Kirchbergu, ki jo je prejel od svo- jega strica Friderika.44 Pred Ekehardom pričajo še Bernard Pfannberški, Leopold Žovneški, Herand iz Wildona, Oton Liechtensteinski in Ditmar iz Offenberga, zanimivo pa zdaj precej za Ekehar- dom najdemo Ortolfa Trauensteinskega. Ponov- no se torej uvršča med najpomembnejše štajer- ske plemiče. 13. julija 1268 pa je že v spremstvu novega salzburškega nadškofa Vladislava45 pri sv. Radegundi pri Slovenj Gradcu in priča v li- stini, v kateri se koroški vojvoda Ulrik III. spravi z Vladislavom in se zaveže popraviti škodo, ki jo je povzročil njegov brat Filip.46 Med pričami sre- čamo same pomembne koroške in štajerske ple- miče: Ditmarja iz Vivšnika, Ulrika Liechtenstein- skega, Sigfrida Marenberškega, Gebharda iz Fel- bna, Vulfinga Stubenberškega, za njim Ekeharda, nato pa še Otona iz Vivšnika, Ditmarjevega sina, in Henrika iz Svibnega. 9. aprila 1269 je Ekehard pri Sv. Rupertu na Ra- bi, kjer priča v listini sekavskega škofa Vernerja, s katero slednji daje v zakup desetino circa Ieringen sitam mariborskemu meščanu Eberhardu ter nje- govima sinovoma Valterju in Eberhardu.47 Ierin- gen je bržkone Jarenina v Slovenskih goricah, ki 41 UBSt IV, št. 119. 42 Da je bil Ekehard Dobrenjski salzburški ministerial, iz- vemo iz listine, ki jo je 3. junija 1276 izdal kralj Otokar II. (UBSt IV, št. 591). 43 UBSt IV, št. 131. 44 UBSt IV, št. 223. 45 Leta 1268 Ulrika Sekavskega na mestu salzburškega nadškofa nadomesti Vladislav Šlezijski, kralju Otokarju naklonjen človek in vnuk Otokarja I. Přemysla, ki je služ- boval tudi kot kancler Otokarja II. (Dopsch, Wlodizlaus, str. 1451–1455). 46 UBSt IV, št. 289. 47 UBSt IV, št. 328; GZM II/18. 10 | kronika 73 � 2025 1 tinkara starček | dobrenje in gospodje dobrenjski v srednjem veku je kot župnija sicer spadala pod admontski samo- stan, a je imel tam svoje posesti tudi Salzburg in od njega sekavska cerkev.48 Ekehard priča za lip- niškim župnikom Gebhardom in je označen kot dominus, za njim pa pričata še Verner Hompoški ter Verner Lipniški, ki sta označena kot milites; sledijo še Gotšalk iz Horneka ter brata Friderik in Konrad iz Lipnice. Ker je moral Eberhard plači- lo dostaviti v Lipnico, ni presenetljivo, da v listini najdemo cerkvene uradnike iz Lipnice. Gre za lo- kalno, morda celo družinsko zadevo, zato kot pri- če nastopajo sami lokalni plemiči, med katerimi je po rangu najvišji Ekehard. V nadaljevanju Ekehard očitno za nekaj ča- sa prestopi v spremstvo in službo kralja Otokar- ja II. Přemysla ter njegovih uradnikov, čeprav salzburškemu nadškofu še naprej ostaja zvest, a vendar mu služenje Otokarju prinese še večje časti in vidnejšo politično vlogo. 28. junija 1269 ga tako srečamo v Radgoni kot pričo v listini šta- jerskega deželnega glavarja, olomuškega škofa Bruna, ki je poravnal spor glede vasi Rassnitz49 med sekavskim škofom Vernerjem in Ortolfom iz Strettwega.50 Ekehard priča na drugem mestu, takoj za Otonom Liechtensteinskim, za njim pa zasledimo še plemiče iz okolice Gradca in Rad- gone, s katerimi se Ekehard, z izjemo Vernerja Lipniškega, sicer ne pojavlja, kar namiguje na to, da je spremljal Bruna, ki je 18. avgusta tega leta vo- dil deželni zbor v Gradcu.51 Zanimivo je, da se ok- tobra 1270 Ekehard ne udeleži deželnega zbora v Mariboru,52 pač pa je 12. decembra v Judenburgu, kjer priča v pogodbi med kraljem Otokarjem in salzburškim nadškofom Friderikom, s katero Fri- derik Otokarju proti plačilu podeli fevde prejšnjih štajerskih in koroških vojvod.53 Nastopajo priče oziroma poverjeniki (arbitros, fideles) obeh vplete- nih strani. Ekeharda najdemo na nadškofovi stra- ni, skupaj s kanonikom Konradom iz Kapfingena, bratoma Andrejem in Gebhardom iz Felbna ter sekavskim škofom Vernerjem. Gre za prvo zares vidno omembo Ekeharda, ki nastopa kot eden glavnih zaupnikov salzburškega nadškofa pred Otokarjem. Poleg njega torej priča še Gebhard iz Felbna, ki je bil pomemben salzburški minis- terial in reden Ekehardov spremljevalec; skupaj sta pričala v petih listinah, večinoma v zadevah 48 DAGS, 1357, VII. 30., Lipnica (MOM); HHStA, 1223, IV. 30., Salzburg (MOM); HHStA, 1246, X. 5., Lipnica (MOM). 49 Pri Kobenzu med Leobnom in Judenburgom (UBSt IV, str. 431). 50 UBSt IV, št. 346. 51 Bele, Pogumni vojaki, str. 71; Bele et al., Štajerski deželni zbori, str. 32. 52 UBSt IV, št. 390; Bele, Pogumni vojaki, str. 71. 53 UBSt IV, 400. salzburškega nadškofa, a je bil skupaj z Ekehar- dom, kakor bomo še videli, tudi v Otokarjevem spremstvu. Lahko bi torej rekli, da je šlo za moža, ki sta bila blizu tako salzburškemu nadškofu, či- gar ministeriala sta bila, kot štajerskemu vojvodi. Pred Friderikom je Otokar na položaj salzbur- škega nadškofa, najpomembnejšega cerkvenega dostojanstvenika in lastnika veliko posesti na Štajerskem, nastavil sebi naklonjene ljudi (Fi- lip Spanheimski in Vladislav Šlezijski), medtem ko Friderik ni spadal med njegove najzvestejše podpornike, na kar kažeta tudi pogodba, ki sta jo sklenila v Judenburgu, in nadaljnji potek dogod- kov, saj je Friderik podprl Rudolfa Habsburške- ga.54 V teh okoliščinah je Otokarju prišlo prav, da je imel na svoji strani nadškofu najbližje plemiče, ki so ustvarjali most med mogočnima možema, ki sta merila moči na Štajerskem. Te okoliščine je Ekehard očitno znal obrniti sebi v prid in po- gosto odigral vlogo posrednika, kar je pozitivno vplivalo na njegov ugled. Še posebej zanimivo v kontekstu naše raziskave pa je, da leto kasneje v Lipnici srečamo Starhanda Dobrenjskega.55 V tej listini nadškof Friderik zabeleži obljubljeno poroko hčere svojega ministeriala Vulfinga Stu- benberškega z Otonom z Goldeka. Listino peča- tita obe udeleženi strani ter sekavski škof Verner in Herand iz Wildona, Starhanda med pričami najdemo na tretjem mestu za Kapfingerjem in bratom Andrejem, sledijo pa mu še štirje lokal- ni plemiči. Starhand ima med lokalnimi plemiči očitno še vedno najvišji položaj, čeprav ne pečati. Kljub temu bi težko rekli, v kakšnem odnosu sta bila Ekehard in Starhand. Morda je šlo za brata, morda je bil Starhand Ekehardov sin, kakršen koli sklep bi bil golo ugibanje, saj Starhanda ne srečamo v nobeni listini več, bi pa lahko rekli, da je v tem primeru vskočil v času Ekehardove od- sotnosti. Ekehard zatem priča in pečati v več zadevah pomembnih salzburških ali deželnih uradnikov. 20. avgusta 1271 pečati podelitveno listino salzbur- škega vicedoma Hermana samostanu Stainz. Po- leg Ekeharda in vpletenih strani pečatijo še se- kavski škof in prošt Ortolf, Liutold iz Kuenringa ter Herand iz Wildona.56 29. junija 1272 je predse- doval sodišču, ki je odločalo v sporu med šentpa- velskim samostanom in Kolonom Vuzeniškim ter njegovima sinovoma Kolonom in Konradom. Kot predsedujoči je listino šentpavelskega opata Ger- harda v tej zadevi tudi pečatil. Poleg Ekeharda sta 54 Krones, Friedrich II, str. 10–12. 55 HHStA, 1270, XII. 11., Lipnica (MOM). 56 UBSt IV, št. 424. Muchar namesto Ekeharda navaja Liutolda Dobrenjskega, pri čemer gre verjetno za napa- ko (Muchar, Geschichte, str. 345). 11 | kronika 73 � 2025 1 tinkara starček | dobrenje in gospodje dobrenjski v srednjem veku bila na strani Vuzeniških še Oton Liechtenstein- ski in Hugo iz Donnersteina, na strani samostana pa sekavski škof in kraljevi protonotar Ulrik.57 Vu- zeniški so bili s šentpavelskim samostanom dolga leta zapleteni v ostre in precej odmevne spore,58 zato je bila poravnava med stranema uspeh, zlasti za Vuzeniške, ki se jim zdi razsodba naklonjena, saj je šentpavelski opat pristal celo na to, da bi Vuzeniški pozidali nov grad v namen obrambe in zaščite. Ekeharda smo v družbi Trušenjskih že srečali, njegova vloga v tem sporu in ugodna razsodba za Vuzeniške pa dodatno kažeta, da si je bil s pripadniki rodbine Trušenjskih blizu. Iste- ga leta Ekeharda najdemo v Brucku v spremstvu štajerskega deželnega pisarja Konrada, ki je v tem času opravljal tudi naloge deželnega glavarja.59 Priča v listini, v kateri Konrad zabeleži, da je od Liutolda iz Übelsteina prejel določene posesti, in sicer na prvem mestu.60 Konrad je bil sicer me- ščan iz Tullna, a se je kot privrženec Otokarja II. Přemysla povzpel do velikih časti, saj je verjetno opravljal naloge deželnega pisarja, glavarja in sodnika.61 Ekehard se je torej v tem primeru gibal v Otokarjevih krogih. 20. julija 1274 je v Gössu potekal deželni zbor,62 ki se ga je Ekehard očitno udeležil, saj ga najdemo med številnimi pričami v listini deželnega pisar- ja Konrada z dne 27. julija glede menjave posesti samostana v Gössu. Med 67 pričami je Ekehard na sedemnajstem mestu za najpomembnejšimi deželnoknežjimi ministeriali.63 V tem času so se za Otokarja II. Přemysla že začenjale težave, saj je prestol zasedel ambiciozni Rudolf Habsburški, prav tako pa je svoj vpliv močno okrepil salzbur- ški nadškof Friderik.64 Prav tedaj pa je očitno od- ločno na Otokarjevo stran stopil Ekehard, kar glede na kasnejši potek dogodkov verjetno ni bila najboljša poteza, mu je pa vsaj začasno prinesla velikanski ugled ter politično moč na Štajerskem in tudi širše. 19. avgusta 1275 je Ekehard vodil sod- ni zbor v Gradcu skupaj z notarjem Iringom in maršalom Brevikom v imenu deželnega glavarja Milote iz Dedic, kar izvemo iz listine o Ekehar- dovi razsodbi v sporu med Massenberškimi in sekavskim stolnim kapitljem.65 Ekehard je listino pečatil s pečatnikom, ki mu ga je zaupal Milota. Gre za edino (ohranjeno) listino, ki jo je Ekehard 57 UBSt IV, št. 456. 58 Bele, Rodbina Trušenjskih, str. 59. 59 Bele, Pogumni vojaki, str. 86. 60 UBSt IV, št. 469. 61 Bele, Pogumni vojaki, str. 88. 62 Bele, Pogumni vojaki, str. 71; Bele et al., Štajerski deželni zbori, str. 32. 63 UBSt IV, št. 518. 64 Krones, Friedrich II., str. 10–12. 65 UBSt IV, št. 569. izstavil v svojem imenu, kar je glede na njegov položaj sila nenavadno. Hkrati je Ekehard edini štajerski plemič, ki je v času, ko je bil štajerski vojvoda Otokar II. Přemysl, vodil sodni zbor. Ka- kor smo že omenili, je bil Otokar do domačega plemstva precej nezaupljiv in se je raje zanašal na ljudi iz Češke ali na meščane, kakor smo opazili v Konradovem primeru. Otokar je torej Ekeharda moral osebno poznati in mu zaupati, Ekehard pa je bil domač tudi med drugimi Otokarjevimi za- upniki, saj se je pojavljal v njihovem spremstvu. Težko je odgovoriti na vprašanje, s čim se je Eke- hard Otokarju tako izredno priljubil, zlasti če se spomnimo, da ga Avstrijska rimana kronika ne omenja med prvimi Otokarjevimi podporniki na Štajerskem. Nedvomno ni bilo brez pomena, da je očitno užival tudi zaupanje salzburškega nadškofa, v katerem je Otokar že moral ugledati pomembnega nasprotnika, vendar pa kot tak ni- kakor ni bil edini. Kljub temu izredno bližnjemu odnosu z Otokarjem je Ekehard svoje možnosti vseskozi ohranjal odprte in vzdrževal dobre od- nose s salzburškim nadškofom. Že 30. novembra 1275 se mudi v Lipnici, kjer je priča prisegi Engel- šalka Rajhenburškega, da Salzburgu ne bo več povzročal škode in da se bo zglasil pred sodiščem. Med pričami so še škof Janez iz Chiemseeja, prošt Konrad iz Berchtesgadna, arhidiakon Liutold, Konrad iz Wartenfelsa, Friderik iz Wolfsaua in Rudolf iz Fohnsdorfa.66 Medtem je bila podpora Otokarju med šta- jerskimi plemiči praktično izničena, že februar- ja 1275 je salzburški nadškof Friderik na pomoč klical Rudolfa Habsburškega.67 V teh negotovih razmerah, ko je Rudolf Otokarja vojaško ogrožal tudi na Češkem,68 se je Ekehard odpravil k Oto- karju v Znojmo, še prej pa je 3. maja 1276 Otokar deželnemu glavarju Miloti v listini naročil, naj dosledno spoštuje Ekehardovo razsodbo v za- devi Massenberških in sekavskega stolnega ka- pitlja.69 Mesec dni kasneje, 3. junija 1276, Otokar v Znojmu izda listino, s katero tri Ekehardove hčere Wendelburgo, Petrisso in Alhardis, skupaj z njihovim potomstvom obeh spolov, na Ekehar- dovo prošnjo predaja salzburškemu nadškofu. Ekehard je bil poročen z Otokarjevo ministerial- ko, tako da so njuni otroci posledično pripadali Otokarju.70 Priče te listine so škof iz Chiemseeja in Salzburgu zvesti plemiči, ki so se takrat verjet- no že opredelili za Rudolfovo stran,71 Gebhard iz 66 HHStA, 1275, XI. 30., Lipnica (MOM); UBSt IV, št. 575. 67 Wagner, Vom Interregnum, str. 447–448. 68 Kustering, Probleme, str. 235. 69 UBSt IV, št. 589. 70 UBSt IV, št. 591. 71 UBSt IV, št. 600. 12 | kronika 73 � 2025 1 tinkara starček | dobrenje in gospodje dobrenjski v srednjem veku Felbna, Konrad iz Wartenfelsa ter Oton in Kon- rad z Goldeka, zato se zdi, da je šlo za salzburško odposlanstvo in morda niti ne Ekehardovo oseb- no izbiro, čeprav mu dejstvo, da je bil v teh časih poročen z Otokarjevo ministerialko, gotovo ni ko- ristilo. Zakaj bi se Ekehard na Otokarja obrnil s tovrstno prošnjo, je razumljivo, saj je bila poroka očitno sklenjena brez privolitve nadškofa, ki ga je bilo treba v času, ko je Rudolfu tlakoval pot na Štajersko, pomiriti in obdržati na svoji strani. Bolj zanimivo je, zakaj je Otokar v to privolil. Odgovor se verjetno skriva v tem, da je tudi sam od tega imel določeno korist; Ekehard je bil torej tako pomemben, da bi takšna pogodba lahko podku- pila salzburškega nadškofa. Vsekakor ta daritev kaže na obojestransko zanimanje za Ekeharda in njegovo družino, kar pomeni, da je bil v samem vrhu tedanjih političnih mahinacij.72 Istega dne je Otokar izvedel še eno podobno daritev. Salzbur- ški ministerial Nikolaj iz Stadaua, ki se je proti nadškofovi volji poročil s hčerjo Konrada iz Sau- raua in celo prestopil v Otokarjevo službo, Oto- karja prosi, naj Frideriku podeli prvega otroka iz zakona, ostale pa naj si pošteno razdelita, da bi si Nikolaj lahko povrnil nadškofovo milost, ki jo je izgubil.73 Glede na vsebinsko podobnost obeh li- stin se je vredno nekoliko posvetiti tudi razlikam, ki jih lahko opazimo. Prva razlika je že v nazivu, ki ga Otokar uporablja za oba plemiča – Ekehar- da naziva s fidelis noster, medtem ko za Nikolaja zapiše le ad potestatem nostri culminis divertit. Iz tega zapisa lahko sklepamo, da je tudi Ekehard služil Otokarju, vendar listina, za razliko od Ni- kolajeve, nikjer ne omenja, da bi Ekehard zaradi tega izgubil nadškofovo milost, kar ponovno ka- že na njegovo obojestransko pomembnost. Poleg tega je nadškof v Nikolajevi darovnici pridobil bistveno več, saj mu je bil namenjen prvorojenec ter nato še vsak drugi otrok. Od Ekeharda so mu bile namenjene le tri hčere, ki skoraj zagotovo ni- so bile edini otroci, saj bi sicer v listini pisalo, da dobi vse otroke in jih ne bi poimensko našteva- li. Prav tako je mogoče, da je Ekehard imel sina, ki ni bil namenjen salzburški cerkvi. Poleg tega je ta zakon najbrž trajal že dlje od Nikolajevega, če so se v njem že rodile tri hčere, pa ne Ekehard ne Otokar do tega nevarnega trenutka nista čuti- la potrebe po tem, da bi se odkupila salzburške- mu nadškofu, kar priča o ključni vlogi, ki jo je v tem času igral nadškof Friderik. Iz listine lahko še razberemo, da se je Ekehard poročil v deželno plemstvo, kar mu je brez dvoma prineslo določe- ne posesti, o katerih pa iz listin ne izvemo ničesar 72 Freed, Noble Bondsmen, str. 77. 73 UBSt IV, št. 592. in prav tako ne o izvoru njegove žene. Samo ugi- bamo lahko, da je kateri izmed njenih sorodnikov naveden med pričami. O Ekehardovi pomembni posredniški vlogi med salzburškim nadškofom in kraljem Otokar- jem govori tudi njegova omemba v epu Alexander Ulrika von Etzenbacha. Ulrik je izviral iz Češke in je kot pesnik deloval na Otokarjevem praškem dvoru, kjer je verjetno okoli leta 1270 začel pisati svoj ep po vzoru istoimenskega epa Walterja iz Châtillona, ki se je opiral na zgodbo Aleksandra Velikega.74 Ep je bil dokončan že po Otokarjevi smrti in ga je Ulrik posvetil njegovemu sinu Ven- česlavu II. V delu je Otokar poistoveten z Ale- ksandrom Velikim, Venčeslavu pa naj bi služil kot vzor dobrega vladarja.75 Ravno na mestu, ko Ulrik razlaga, kako je prišel do navdiha za ep, stopi na prizorišče Ekehard, ki naj bi skupaj s Kunom iz Gutrata na dvor češkega kralja v Pragi prinesel delo Walterja iz Châtillona kot darilo salzburške- ga nadškofa.76 Ko se je ep znašel v Pragi, je prišel tudi v Ulrikove roke. V epu sta Ekehard in Kuno označena z ritter,77 s čimer je Ulrik verjetno želel poudariti njun ugled.78 Ulrik s to omembo Eke- harda predstavi tudi kot kulturnega posrednika, pri čemer lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da si, čeprav seveda ne gre za historiografsko ali historično zanesljivo delo, tega podatka ni izmis- lil. Če pa si ga je, ker se bodisi ni mogel spomniti, kdo je ep prinesel na dvor, bodisi si je celoten do- godek izmislil, je v to vlogo gotovo postavil dva na praškem dvoru močno čislana štajerska plemiča. V vsakem primeru nam omemba Ekeharda pove, da je bil na dvoru v Pragi dobro poznan in cenjen, kar je lahko le posledica njegovih zaslug, ki jih je izkazal Otokarju. Seveda pa je šlo pri vsakršnem darilu, ki sta si ga izmenjala Otokar in nadškof Friderik, tudi za politično potezo, zato je bilo nujno, da kralju darilo preda oseba, ki je te časti vredna, kar priča o velikem ugledu, ki ga je Eke- hard užival pri Frideriku. Čas napetih, a še spra- vljivih odnosov med Otokarjem in Friderikom je Ekehard torej znal izvrstno obrniti sebi v prid. Zanimiv je podatek, da se Ekehard Dobrenjski in Kuno iz Gutrata v listinah skupaj pojavita zgolj enkrat, tudi v tem primeru v službi salzburškega nadškofa.79 Morda pa ni naključje, da je bil Kuno v sorodu z Ekehardom iz Tanna, oba pa sta bila 74 Ott, Ulrich von Etzenbach, str. 602–603. 75 Vollmann, Ulrich von Etzenbach, str. 61–62. 76 Ulrik von Etzenbach, Alexander, str. 733–734, verzi 27605– 27628. 77 Ulrik von Etzenbach, Alexander, str. 734, verz 27619. 78 Freed, Noble Bondsmen, str. 221. 79 HHStA, 1284, VII. 15., Gradec (MOM). 13 | kronika 73 � 2025 1 tinkara starček | dobrenje in gospodje dobrenjski v srednjem veku sorodstveno povezana tudi z rodbino Goldek.80 O možnosti povezave rodbine Tann z Dobrenjskimi smo že pisali, to pa je dodaten namig, ki bi lahko govoril v prid tej hipotezi. 19. septembra 1276 so se najpomembnejši šta- jerski in koroški plemiči zbrali v Brežicah in izra- zili podporo Rudolfu Habsburškemu.81 Ekeharda, ki bi bil skoraj zagotovo poimensko naveden, če bi bil tam, med omenjenimi ne najdemo. Če ga niso zadržale druge okoliščine, je torej še zmeraj vztrajal na Otokarjevi strani. Kljub temu ga že 22. oktobra 1277 srečamo na Dunaju, kjer priča v razsodbi grofa Henrika Pfannberškega v sporu med Gozzom iz Kremsa in freisinškim škofom. Med pričami je na četrtem mestu, in sicer na po- ložaju uglednega plemiča.82 Glede na to, da je bil Pfannberški v Brežicah in da ga je na mesto raz- sodnika postavil Rudolf Habsburški, gre verjetno za prvo (znano) nalogo, ki jo je Ekehard opravil v Rudolfovi službi. 17. junija 1280 nekega dobrenj- skega viteza zasledimo v Salzburgu kot pričo v listini škofa iz Chiemseeja, s katero potrjuje, da so bile Frideriku Ptujskemu zasežene posesti. Ker gre za pomemben dogodek, ni presenetljivo, da je bilo prisotno najpomembnejše štajersko plemstvo, je pa nenavadno, da neimenovanega Dobrenjskega med pričami najdemo šele na zad- njem mestu.83 Iz tega sklepamo, da verjetno ni šlo za Ekeharda, pač pa za nekega drugega, manj znanega člana rodbine, Ekehard namreč zaradi menjave oblasti nikakor ni prišel ob ves ugled, saj ga v prihodnjih letih še srečujemo v vidni vlo- gi. Se je pa verjetno umaknil iz štajerske dežel- ne zveze oziroma je bil v njej vsaj manj aktiven, saj ga na deželnih zborih ne zasledimo več,84 pač pa se je vrnil pod okrilje salzburškega nadškofa. 9. novembra 1282 tako priča v podelitveni listini salzburškega nadškofa Friderika Albrehtu Habs- burškemu. Priče so sami vidni štajerski plemiči.85 15. julija 1284 v Gradcu priča v listini, s katero se Herman in Ulrik Pfannberška v korist Rudolfa Habsburškega in salzburške cerkve odpovedujeta določenim posestim. Ekeharda najdemo visoko med uglednimi pričami.86 Konec septembra iste- ga leta je v Brežicah prisoten pri dveh razsodbah glede Konrada Pišeškega. Najprej 28. septembra priča pri razsodbi, v skladu s katero mora Konrad določene posesti predati Rudolfu Habsburške- 80 HHStA, 1280, V. 21., Salzburg (MOM). 81 UBSt IV, št. 600. 82 FRA II/31, št. 349. 83 HHStA, 1280, VI. 17., Salzburg (MOM). 84 Bele, Pogumni vojaki, str. 71, 75. 85 HHStA, 1282, XI. 9., Dunaj (MOM). 86 HHStA, 1284, VII. 15., Gradec (MOM). mu,87 30. septembra pa pečati poravnavo med Konradom Pišeškim in Henrikom Planinskim.88 Istega leta ga srečamo še 14. decembra v Gradcu v listini, s katero Ulrik iz Wildona salzburškemu nadškofu vrača vse posesti, ki jih je odtujil nje- gov tast Vulfing Treunsteinski.89 Ekehard je med pričami med Otonom in Konradom z Goldeka ter Friderikom Stubenberškim, ki so bili med seboj v sorodu ter zvesti privrženci nadškofa Friderika in Rudolfa Habsburškega. Sklepamo torej lahko, da se Ekehardu tudi pod Rudolfom ni zgodilo nič hudega. Pravzaprav je to obdobje, ki sta ga nadškof Friderik in Rudolf izkoristila za povra- čilo izgubljenih posesti in ko je prišla na vrsto večina štajerskega plemstva. Kot je razvidno že iz navedenih listin, v katerih srečamo Ekeharda, je ta preživel sorazmerno mirno, saj ga ni doletela nobena sodba; bil je le v skupini razsodnikov, ki so skrbeli za vračilo posesti, torej je moral še zme- raj uživati nadškofovo in Rudolfovo zaupanje. Po letu 1284 je Ekehard omenjen le še v eni listini, vendar tokrat v zasebni zadevi. Če je vse navede- no obdobje res šlo za istega človeka, kar bi lahko sklepali glede na njegove politične poteze in držo, je bil v tem času že precej v letih in verjetno ni več dolgo živel. Nobenega znamenja namreč ni, da bi padel v politično nemilost. Zato je, preden nadaljujemo z rodbino Dobrenjskih, smiselno potegniti črto pod življenje in kariero tega skriv- nostnega viteza. Kot je ugotavljal že Martin Bele, lahko Eke- harda Dobrenjskega brez dvoma umestimo med najpomembnejše salzburške ministeriale dana- šnje slovenske Štajerske, ki se lahko ob bok pos- tavi tudi Ptujskim in jih verjetno celo presega.90 Toda kot tak je bil Ekehard zgolj posameznik, njegova rodbina si tega ugleda ni pridobila. Kljub Ekehardovim prizadevanjem se verjetno ni izvila izpod salzburške oblasti, saj je Ekehard oporo za svoj vzpon našel v Otokarju II. Přemyslu, kar se je izkazalo za slabo politično potezo, zaradi česar se je bil še pred dokončnim Otokarjevim padcem prisiljen vrniti pod nadškofovo okrilje in tam tudi ostati. Kaj se je zgodilo z njegovim potomstvom z Otokarjevo ministerialko, če je, razen treh hčera, ki so bile namenjene Salzburgu, sploh obstajalo, ne vemo. Pravzaprav o njegovih zasebnih zade- vah vemo nenavadno malo. Razen treh hčera in dejstva, da je imel ženo, o njegovem sorodstvu ne vemo nič, sklepali smo le, da si je bil blizu s Tru- šenjskimi ter da lahko med deželnim plemstvom 87 HHStA, 1284, IX. 28., Brežice (MOM). 88 HHStA, 1284, IX. 30., Brežice (MOM). 89 HHStA, 1284, XII. 14., Gradec (MOM). 90 Bele, Pogumni vojaki, str. 62. 14 | kronika 73 � 2025 1 tinkara starček | dobrenje in gospodje dobrenjski v srednjem veku iščemo sorodstvo njegove žene. Prav tako ne ve- mo nič o njegovih posestih, razen tega, da se je imenoval po Dobrenju. Težko si je predstavljati, da tako pomemben ministerial ne bi imel drugih posesti, saj so morale obstajati vsaj določene po- sesti njegove žene. To vzbuja pomislek, da je v za- sebnih zadevah morda uporabljal še kako drugo ime. Kar se tiče njegove kariere, bi ga lahko s so- dobnim izrazom označili za oportunista. Kot tak nikakor ni bil edini, pač pa je negotove razmere, nestabilno oblast in pomanjkanje nadzora po- skušala izkoristiti večina štajerskega plemstva, kar je nekaterim bolj, drugim manj dolgoročno uspelo. Na današnjem slovenskem Štajerskem so bili glede tega nedvomno najuspešnejši Ptujski, čeprav je Salzburg napenjal vse sile, da bi jih po- novno spravil pod svoje okrilje.91 V primerjavi z njimi Ekehard kot posameznik te moči ni imel, kar kaže na to, da najbrž tudi njegove družinske vezi niso bile dovolj močne in pomembne, da bi lahko našel zaslombo v njih. Morda je bil razlog za to tudi njegov nenaden vzpon, ki ga je še zme- raj težko pojasniti. V obdobju tridesetih let se je Ekehard povzpel od manj pomembnega ministe- riala, ki se je, kakor mnogi, v času brezvladja želel okoristiti na račun cerkvene ustanove, do name- stnika deželnega glavarja in razsodnika v nekate- rih najodmevnejših sporih v 13. stoletju, na čelu s pogoditvijo med Otokarjem in salzburškim nad- škofom leta 1270. Gibal se je v krogu najvidnejših štajerskih in koroških plemičev, bil član štajerske deželne zveze ter si bil osebno blizu tako z Otokar- 91 Bele, Friderik V. Ptujski, str. 136, 142. jem kot z nadškofom Friderikom, kar je bil v času njunih razprtij še poseben uspeh. Tudi Ekehard je, kakor večina štajerskega plemstva, leta 1276 ugotovil, da se časi spreminjajo, a se za razliko od mnogih ni povsem odrekel Otokarju, morda tudi zaradi tega, ker mu je veliko dolgoval. Najbrž ga je prav to in pa dejstvo, da je bil preveč pomemben, da bi ušel Friderikovemu budnemu očesu, znova trdno zasidralo pod salzburško oblast. Ne more- mo se strinjati z Dušanom Kosom, ki meni, da je po letu 1278 padel v nemilost.92 Viri kažejo, da je ostal med najuglednejšimi salzburškimi minis- teriali in še naprej opravljal pomembne naloge, toda poskusov, da bi se izvil izpod salzburške na- doblasti, je bilo konec. O Ekehardovem položaju lahko nekaj razbe- remo tudi iz skupine plemičev, v kateri se je gi- bal. Ta se po letu 1278 precej drastično spremeni. V času, ko je bil vojvoda na Štajerskem Otokar II. Přemysl, Ekeharda najpogosteje srečamo v družbi gospodov Liechtensteinskih, Wildonskih, Lipniških in Gebharda iz Felbna.93 V času, ko je oblast na Štajerskem prevzel Rudolf Habsburški, pa se Ekehard giblje v družbi gospodov iz Dra- singa,94 Wolfsaua95 in Lipnice.96 Enako pogosto se v obeh obdobjih pojavlja le v družbi gospo- 92 Kos, Vitez in grad, str. 266. 93 UBSt IV, št. 328; UBSt IV, št. 346; UBSt IV, št. 400; UBSt IV, št. 424; UBSt IV, št. 456; UBSt IV, št. 591. 94 Lahko bi sicer šlo za Draženj na Koroškem, vendar ni smiselno, da bi se Henrik v tem primeru tolikokrat po- javljal v službi salzburškega nadškofa. 95 Auenhof pri Wildonu (UBSt IV, str. 452). 96 HHStA, 1284, VII. 15., Gradec (MOM); HHStA 1284, IX. 28., Brežice (MOM); HHStA, 1284, IX. 30., Brežice (MOM); HHStA, 1285, II. 3., Ptuj (MOM). Henrik 1239 Starhand 1271 žena (ministerialka Otokarja II. Přemysla) 1276 Ekehard 1239–1290 ∞ Henrik 1300 Friderik 1285 Alhardis 1276 Petrissa 1276 Wendelburga 1276 Friderik Lipniški 1290–1367 ∞ ? Ekehard Lipniški 1321–1367 ∞ Preide (hči Rajnprehta iz Ebersdorfa) 1327 Ulrik 1367 Rodovnik gospodov Dobrenjskih 15 | kronika 73 � 2025 1 tinkara starček | dobrenje in gospodje dobrenjski v srednjem veku dov z Goldeka in Stubenberških.97 Čeprav samo iz ohranjenih listin ne moremo potegniti goto- vih zaključkov, lahko vendarle opazimo, da se je Ekehard po letu 1278 iz družbe deželnoknežjega plemstva (ki je odločno podprlo Rudolfa) ponov- no trdno premaknil med salzburške ministeriale, kar je morda tudi razlog, da ga ne srečujemo več v štajerski deželni zvezi. To sicer nujno ne pomeni izgube ugleda, pač pa je verjetno le odraz tega, da se je pod Rudolfovo trdno oblastjo znova vse pos- tavilo »na svoje mesto«. KONEC DOBRENJSKIH 2. marca 1290 se Ekehard edinkrat pojavi v li- stini, v kateri gre za njegovo zasebno zadevo, ki ponudi nekoliko boljšo predstavo o njegovi dru- žini in posestih. Iz listine izvemo, da je salzburški nadškof Rudolf na prošnjo Ekeharda Dobrenj- skega Ekehardovemu zetu98 Frideriku Lipniške- mu podelil polovico dohodkov sodišča trga Lip- nica (mediam parte iuditii in foro […] Leibnitz), ki ga je imel Ekehard pred tem v fevdu od salzburške cerkve. Listino sta med drugimi pečatila Konrad iz Wartenfelsa in Friderik iz Wolfsaua, med pri- čami pa najdemo tudi Henrika Hompoškega, Henrika iz Drasinga in Friderikovega brata Oto- na Lipniškega.99 Za vse navedene, ki jih pogosto srečujemo skupaj kot priče, bi lahko sklepali na sorodstvene vezi. Ekehardova hči (ne vemo, ali je morda šlo za katero iz Otokarjeve listine iz leta 1276) se torej ni slabo poročila, saj so bili Lipniški med najvplivnejšimi salzburškimi ministeria- li in so imeli v začetku 14. stoletja v družini celo salzburškega nadškofa. Ekehard je imel tudi is- toimenskega vnuka, sina Friderika Lipniškega.100 Ekehard Lipniški je imel za ženo Preide, hčer Rajnprehta iz Ebersdorfa,101 in je bil pomemben mož, saj je bil nekaj časa salzburški vicedom.102 Še pred tem, 3. februarja 1285, na Ptuju srečamo Ekehardovega zeta Friderika Lipniškega kot pričo skupaj s Friderikom Dobrenjskim v listini glede sklepa, da mora Friderik Ptujski Salzburgu vrni- ti posesti na Ptuju ter v Lipnici in grad Vurberk. Friderik Dobrenjski je na seznamu prič tik za bra- 97 HHStA, 1268, VII. 13., St. Radegund (MOM); HHStA, 1270, XII. 11., Lipnica (MOM); UBSt IV, št. 591; HHStA, 1280, VI. 17., Salzburg (MOM); HHStA, 1284, VII. 15., Gra- dec (MOM); HHStA, 1284, XII. 14., Gradec (org. HHStA) (MOM). 98 V listini Friderik Lipniški za Ekeharda uporabi precej nedvoumen izraz socer, zatorej ni razloga, da bi o tej so- rodstveni zvezi dvomili (gl. tudi Preinfalk, Rodbina, str. 353). 99 HHStA, 1290, III. 2., Gradec (MOM). 100 HHStA, 1321, I. 14., Lipnica (MOM). 101 NOeLA, 1327, V. 1., Lipnica (MOM). 102 HHStA, 1307, VI. 19., Salzburg (MOM). toma Otonom in Friderikom Lipniškim v zadnji polovici seznama.103 Glede na listino iz leta 1290 je Ekehard Dobrenjski v tem času še živel, vendar pa je bil morda drugače zadržan. Položaj Fride- rika Dobrenjskega takoj za Lipniškimi bi lahko nakazoval, da so bili že takrat sorodstveno pove- zani. Kdo je Friderik Dobrenjski, je težko trditi, morda je šlo za Ekehardovega sina, morda zeta, v vsakem primeru gre za ugibanje. Glede na to, da gre za njegovo edino omembo, verjetno ni ži- vel na gradu Dobrenj in se je kasneje imenoval bodisi po svojem izvornem gradu bodisi gradu družine, v katero se je priženil. Možno pa je se- veda tudi, da je umrl. Ne moremo torej trditi, da je Ekehardova družina konec 13. stoletja klavrno propadla. Res je sicer, da z gotovostjo ne vemo ni- česar o njegovih sinovih, kar je verjetno razlog, da ime Dobrenjskih postopno izgine iz listin, vendar mu je uspelo vsaj eno hčer izredno dob- ro poročiti, kar bi lahko kazalo na to, da ni bil v finančnih zagatah. Mnogo plemičev se je namreč konec 13. stoletja zaradi obubožanosti poročalo v meščanski stan,104 kar pa, kakor se zdi, ni bila Ekehardova težava. Njegovi potomci so nadalje- vali rod v družini, ki je v 14. stoletju prosperirala, kar bi najbrž zadovoljilo tudi Ekehardove apetite. Čeprav se mu v njegovem času ni uspelo izviti iz- pod salzburške oblasti, mu je uspelo svojo rodbi- no preplesti z rodbino salzburškega nadškofa. Čeprav je bil grad Dobrenj v 14. stoletju verjet- no opuščen, to ne pomeni, da so vitezi z Dobrenja izumrli. Glede na konfiguracijo terena Dobrenj ni mogel biti grad, primeren za udobno bivanje, niti ni bilo na grajskem hribu dovolj prostora za obsežnejše predelave. Šlo je torej predvsem za obrambno zgradbo, značilno za čas od sredine 12. do sredine 13. stoletja, ko je bilo pri nas zgrajenih največ gradov.105 Dobrenj je bil torej najverjetneje zgrajen konec 12. ali v začetku 13. stoletja v okviru salzburške vojaško-obrambne in kolonizacijske politike,106 opuščen pa, ko ni več služil svojemu namenu in zadoščal potrebam. Kje je stal dvor, ki je nadomestil grad Dobrenj, ni povsem jasno. Pirchegger domneva, da bi lah- ko šlo za Pesniški dvor, vendar tega ni mogoče z gotovostjo trditi.107 Leta 1432 se omenja dobrenjski dvor, ki ni identičen z gradom.108 Posesti v Dobre- nju se v 15. in 16. stoletju še nekajkrat omenja- jo. Leta 1426 Anton iz Velikovca kupi dve hubi v 103 HHStA, 1285, II. 3., Ptuj (MOM). 104 Freed, Noble Bondsmen, str. 59. 105 Kos, Vitez in grad, str. 19. 106 Kos, Vitez in grad, str. 21. 107 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 32. 108 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 32; Stopar, Grajske stavbe, str. 37. 16 | kronika 73 � 2025 1 tinkara starček | dobrenje in gospodje dobrenjski v srednjem veku Dobrenju.109 Med letoma 1462 in 1465 je imel po- sesti v Dobrenju in tamkajšnje gorsko pravo v za- kupu Nikolaj (Niklas) Griebinger,110 leta 1471 pa je po njem dedoval Bernard Griebinger.111 Griebin- gerji so bili v 15. stoletju precej ugledna štajerska rodbina, ki je spadala med celjsko plemstvo, sam Bernard je bil v letih 1449–1450 dvorni maršal grofov Celjskih112 ter oskrbnik več njihovih in kas- neje deželnoknežjih gradov v Podravju, med dru- gim Limbuša, po katerem se je tudi imenoval,113 in dvora v Miklavžu na Dravskem polju,114 v zakup je dobil tudi Borl.115 Leta 1528 ima Erazem iz Sau- raua v fevdu 19 in pol hube v Dobrenju in tam- kajšnje gorsko pravo.116 Leta 1529 dobi David Gall, ki je dedoval po Griebingerjih,117 posesti in gorsko pravo v Dobrenju.118 V Dobrenju so torej tudi v 15. in 16. stoletju imeli fevde pomembni plemiči. Tudi Dobrenjski se leta 1290 ne omenjajo zad- njič. 21. maja 1300 v Mariboru srečamo Henrika Dobrenjskega kot pričo v listini, s katero je Veitel Bresterniški mariborskemu meščanu in oskrbni- ku reinskega samostana Henriku prodal svoj vi- nograd. Henrik je na zadnjem mestu, za samimi precej nepomembnimi plemiči.119 Njegov položaj nam da slutiti, da ni bil v neposrednem sorodstvu z Ekehardom Dobrenjskim in njegovimi potomci ter je morda celo že živel v Mariboru. Leta 1367 je 109 Starzer, Landesfürstlichen Lehen, listina št. 81/1. 110 Starzer, Landesfürstlichen Lehen, listina št. 119/2. 111 Starzer, Landesfürstlichen Lehen, listina št. 119/3. 112 Kosi, Socialna in prostorska mobilnost, str. 30, 54. 113 Stopar, Grajske stavbe, str. 67. 114 Stopar, Grajske stavbe, str. 85. 115 Stopar, Grajske stavbe, str. 23. 116 Starzer, Landesfürstlichen Lehen, listina 267/21. 117 Stopar, Grajske stavbe, str. 85. 118 Starzer, Landesfürstlichen Lehen, listina št. 92/4. 119 GZM II/92. Ulrik Dobrenjski Diterju iz Teufenbacha prodal dve hubi, ki ju je imel v zakupu od Friderika Lip- niškega. Listino sta pečatila Friderik Lipniški in njegov bratranec (Vetter)120 Weykchart.121 V Weyk- chartu bi lahko iskali Ekeharda Lipniškega, vnu- ka Ekeharda Dobrenjskega, povezava z Lipniški- mi pa nam da misliti, da je bil morda vsaj Ulrik v sorodstvu z Dobrenjskimi in posledično Lipniški- mi. Hkrati moramo ugotoviti, da za mogočnega plemiča ni šlo, saj v listini zapiše, da nima svo- jega pečata. Med letoma 1365 in 1396 srečamo še Vulfinga Dobrengerja.122 Leta 1400 listino pečati Hans Dobrengger, mestni sodnik v Brežah na Ko- roškem.123 Med letoma 1432 in 1466 pa se omenja Gašper Dobrenger.124 Glede na priimek lahko za Vulfinga in Gašperja že trdimo, da nista več živela na gradu Dobrenj. Z gotovostjo pa lahko to reče- mo za Hansa Dobrengerja, ki je bil ugleden in premožen mož ter sodnik v Brežah na Koroškem. Kot tak se pojavlja v številnih listinah s konca 14. in začetka 15. stoletja, ki jih tudi pečati.125 Leta 1398 naletimo še na Andreja Dobrengerja, ki pečati li- stino županove žene Preyd v zvezi z vinogradom admontskega samostana.126 Niti Hansov niti An- drejev pečat ne spominjata na Ekehardovega, niti si nista podobna med seboj. V kakšnih sorodstve- nih vezeh so bili navedeni možje in zakaj so se 120 Vetter je precej nedoločna oznaka za bratranca v kate- remkoli kolenu (Preinfalk, Rodbina, str. 357). 121 Mell, Regesten, str. 47, listina št. 171; Brandl, Urkunden- Buch, listina št. 78. 122 Kos, Vitez in grad, str. 266. 123 GZL II/40. 124 Lang, Salzburger Lehen, str. 124, št. 100/2, 3. 125 ADG, 1387, VI. 15., Breže (MOM); ADG, 1399, X. 17., Breže (MOM); HHStA, 1405, VI. 11., Breže (MOM); ADG, 1407, IX. 29, Breže (MOM); ADG, 1410, I. 18., Breže (MOM). 126 StiAAdm, 1398, XI. 20. (MOM). Od gradu Dobrenj ni ostalo skoraj nič, opazna je le nekoliko spremenjena konfiguracija terena (fotografija: Tinkara Starček). 17 | kronika 73 � 2025 1 tinkara starček | dobrenje in gospodje dobrenjski v srednjem veku imenovali po Dobrenju, ne moremo zagotovo reči. Najverjetneje niso bili direktni pripadniki rodbine Dobrenjskih, ki se kmalu po Ekehardu najbrž niso več imenovali po Dobrenju. Po vsej verjetnosti je šlo za kastelane dobrenjskega gradu in njihove potomce, na kar kaže predvsem listina Ulrika Dobrenjskega. Vsekakor moramo ugoto- viti, da so bili vitezi Dobrenjski, zlasti Ekehard, precej mogočnejši od svojega gradu, ki Ekeharda najbrž ni za dolgo preživel. Zato je navsezadnje zanimivo, da so se po Dobrenju sploh imenova- li; tako lahko sklepamo, da gre za njihov izvorni grad oziroma vsaj izvorni grad veje rodbine, iz ka- tere so Dobrenjski izhajali. SKLEP 13. stoletje je bilo v zgodovini Dobrenja izred- no pomembno obdobje, saj je v tem času dobilo svoj grad in ga verjetno tudi izgubilo. Iz precej nepomembnega in po ogrskih vojnah opustoše- nega kraja je eden izmed najdejavnejših štajer- skih plemičev Ekehard Dobrenjski ime Dobrenja ponesel celo na praški kraljevi dvor, vendar pa je po njem Dobrenje spet izgubilo pomen. Eke- hard Dobrenjski kot najpomembnejši dobrenjski plemič tudi sam s svojo izstopajočo politično vlo- go predstavlja uganko, saj ni povsem jasno niti, od kod njegova rodbina izvira, niti njena usoda po Ekehardovi smrti. Kljub temu smo poskuša- li osvetliti Ekehardovo življenje in delovanje ter ponuditi nov pogled na Dobrenjske pred in po njem, saj gre za doslej dokaj neraziskano rodbino. VIRI IN LITERATURA NEOBJAVLJENI VIRI127 ADG – Archiv der Diözese Gurk, Klagenfurt (Arhiv škofije Krka, Celovec). Regesten – Regesti listin arhiva škofije Krka. StiAAdm – Stiftsarchiv, Admont. Urkunden. DAGS – Graz-Seckau, Diözesenarchiv. Pfarrurkunden. DOZA – Deutschordenszentralarchiv, Dunaj. Urkunden. HHStA – Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Salzburg. Urkunden. 127 Vse listine, označene z MOM, so dostopne na monaste- rium.net. KLA – Kärntner Landesarchiv, Celovec. Allgemeine Urkundenreihe. NOeLA – Niederösterreichisches Landesarchiv. Urkunden. OBJAVLJENI VIRI Brandl, Vincenc: Urkunden-Buch der Familie Teufen- bach: im Auftrage des Mähr. Brünn: Im Verlage des Maehr. Landes-Ausschusses, in Comission bei A. Nitsch, 1867. Eschenbach, Ulrich von: Alexander. Ur. Wendelin To- isch. Tübingen: Litterarischen Verein in Stuttgart, 1888. FRA II/31 – Codex diplomaticus Austriaco-Frisigensis (ur. Joseph von Zahn). Fontes rerum Austriacarum II/31. Wien: Gerold, 1870. Gradivo IV – Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku IV. (ur. Franc Kos). Ljubljana: Leonova druž- ba, 1915. GZL – Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku, II. Ljubljana: Mestni arhiv, 1957. GZM – Gradivo za zgodovino Maribora I, II. (ur. Jože Mli- narič). Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 1975, 1976. Lang, Alois: Die Salzburger Lehen in Steiermark bis 1520 II. BKStGQ 44/ BEStGQ 19 = VHLSt 31. Graz: Verlag der Historischen Landes-Komission, 1939. Mell, Anton: Regesten zur Geschichte der Familien von Teu- fenbach in Steiermark. I. 1074–1547. Graz: Selbstver- lag der Historischen Landes-Komission, 1905. Muchar, Albert von: Geschichte des Herzogtums Steier- mark VII.: Geschichte der Steiermark unter vom Lan- der Oesterreich getrennter Beherrschung von H. Leo- pold dem Frommen (Probus) 1373 bis zur Wiederverei- nigung mit Oesterreich 1457 – unter K. Friedrich IV. Graz: Leuschner & Lubensky, 1864. Ottokars Österreichische Reimchronik (ur. Joseph See- müller). Monumenta Germaniae Historica. Scrip- torum qui vernacula lingua usi sunt. Tomi V. Pars I. Gesellschaft für ältere deutsche Geschichtskunde. Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 1890. Schroll, Beda: Urkundenbuch des Benedictiner-Stiftes St. Paul in Kärnten. Fontes rerum Austriacarum II/39. Wien: In Comission bei Karl Gerold's Sohn, 1876. Starzer, Albert: Die landesfürstlichen Lehen in Steier- mark von 1421–1546. BKStGQ 32 = VHLSt 17. Graz: Selbstverlag der Historischen Landes-Komission, 1902. UBSt 1 – Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark, Band I: 798–1192 (ur. Joseph von Zahn). Graz: Verlag des Historischen Vereins für Steiermark, 1875. UBSt 3 – Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark, Band III: 1248–1260 (ur. Joseph von Zahn). Graz: Verlag des Historischen Vereins für Steiermark, 1903. 18 | kronika 73 � 2025 1 tinkara starček | dobrenje in gospodje dobrenjski v srednjem veku UBSt 4 – Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark, Vier- ter Band: 1260–1276 (ur. Heinrich Appelt in Gerhard Pferschy). Wien: Verlag Adolf Holzhausens Nach- folger, 1975. LITERATURA Bele, Martin in Ravnikar, Tone in Hozjan, Andrej: Šta- jerski deželni zbori med letoma 1246 in 1311. Acta Histriae 26, 2018, št. 1, str. 27–54. DOI: https://doi. org/10.19233/AH.2018.02 Bele, Martin: Friderik V. Ptujski. Kronika 64, 2016, št. 2, str. 135–146. Bele, Martin: Pogumni vojaki in zviti politiki: boji in splet- ke spodnještajerskih plemičev v 13. stoletju. Maribor: Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Frana Kovači- ča, 2018. Bele, Martin: Rodbina Trušenjskih. Kronika 59, 2011, št. 1, str. 5–34. Dopsch, Heinz: Wlodizlaus Erzbischof von Salzburg. Biographisch-Bibliographisches Kirchenlexikon, 13. zve- zek (ur. Friedrich Wilhelm Bautz). Herzberg: Trau- gott Bautz, 1998. Freed, John Beckman: Noble Bondsmen. Ministerial Marriages in the Archdiocese of Salzburg, 1100–1343. Ithaca, New York, London: Cornell University Press, 1995. Kos, Dušan: Vitez in grad: vloga gradov v življenju plem- stva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in sloven- skem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. DOI: https://doi. org/10.3986/9616500821 Kosi, Miha: Celjska klientela: socialna in prostorska mobilnost nižjega plemstva v službi grofov Celjskih. Družbena identiteta in mobilnost v slovenskem prosto- ru med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem (ur. Boris Golec). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610502043 Kraßler, Josef: Steirischer Wappenschlüssel. Graz: Steier- märkisches Landesarchiv, 1968. Krones, Franz von: Friedrich II. Allgemeine Deutsche Biographie, 8, 1878, str. 10–12. Kustering, Andreas: Probleme um die Kämpfe zwi- schen Rudolf und Ottokar und die Schlacht bei Dürnkrut und Jedenspeigen am 26. August 1278. Ottokar – Forschungen (ur. Max Weltin in Andreas Kustering). Wien: Verein für Landeskunde für Nie- derösterreich, 1979, str. 226–311. Mlinarič, Jože: Historično-topografski oris neposre- dne okolice srednjeveškega Maribora II. Časopis za zgodovino in narodopisje 71, 2000, št. 4, str. 513–545. Mlinarič, Jože: Melje in njegova malteška komenda od XII. stoletja do leta 1803. Časopis za zgodovino in na- rodopisje 51, 1980, št. 2, str. 217–238. Ott, Norbert H.: Ulrich von Etzenbach. Neue Deutsche Biographie, 26, 2016, str. 602–603. Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Geschich- te ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München: R. Oldenbourg, 1962. Pirchegger, Hans: Geschichte der Steiermark: mit beson- derer Rücksicht auf das Kulturleben. Graz: Leykam, 1996. Preinfalk, Miha: Rodbina v luči srednjeveških listin. Zgodovinski časopis 55, 2001, št. 3–4, str. 341–374. Ravnikar, Tone: V primežu medplemiških prerivanj. Lju- bljana: Pedagoški inštitut, 2010. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Knj. 1, Območje Maribora in Ptuja. Ljubljana: Partizanska knjiga: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1990. Štih, Peter in Simoniti, Vasko: Na stičišču svetov: sloven- ska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2010. Torkar, Silvo: Slovenska vodna imena, tvorjena iz slo- vanskih antroponimov. Slavistična revija 66, 2018, št. 2, str. 191–211. Vollmann, Benedikt K.: Ulrich von Etzenbach, »Alexander«. Positionen des Romans im späten Mi- ttelalter (ur. Walter Haug in Burghart Wachinger). Tübingen: Max Niemeyer Verlag, 1991, str. 54–66. Wagner, Hans: Vom Interregnum bis Pilgrim von Puchheim (Salzburg im Spätmittelalter). Geschi- chte Salzburgs: Stadt und Land, 1. knjiga (ur. Heinz Dopsch). Salzburg: Universitätsverlag Anton Pus- tet, 1983, str. 437–486. Zillner, F. V.: Salzburgische Geschlechterstudien. IV. Die Tann. Mitteilungen der Gesellschaft für Salzbur- ger Landeskunde 22, 1882, str. 106–168. SUMMARY Dobrenje and the Lords of Dobrenje in the Middle Ages The settlement of Dobrenje was first mentioned in the early twelfth century in a deed of exchange between Count Engelbert von Spanheim and the abbot of the monastery of St. Paul. Because the settlement was apparently devasta- ted and almost depopulated during the Hungarian wars, the monastery was not satisfied with what it was offered. Dobrenje then disappeared from the sources for a while and reappeared in 1239, when a castle apparently already stood on the hill overlooking the settlement, giving the na- me to Heinrich and Eckhart of Dobrenje. Eckhart being a Salzburg ministerial, the castle was probably built as part of the colonization policy of the Salzburg Archdiocese. It is much more difficult to determine where the two knights of Dobrenje had come from. There are several hypotheses, the most probable being their connection with the family of Melje or the Lords of Tann, as they were still referred to in some sources, whose family name was also Eckhart 19 | kronika 73 � 2025 1 tinkara starček | dobrenje in gospodje dobrenjski v srednjem veku (if they can indeed be linked to the distinguished family from Altentann Castle). What is known is that they also held a fief of the St. Paul monastery near Dobrenje. There are also possible family relations with the Lords of Trixen and, not least the Lords of Leibnitz, with whom the family undoubtedly established a connection at the end of the thirteenth century. In the second half of the thirteenth century, Eckhart of Dobrenje became one of the most important noblemen in the territory of modern Slovenian Styria, on par with—and in some regards even surpassing—the Lords of Ptuj, Ma- ribor, and Vuzenica. Even though he was a member of the circle surrounding the Archbishop of Salzburg, Eckhart, along with many other Styrian noblemen, sided with the Bohemian king Ottokar II Přemysl in the struggle for con- trol over Styria. His loyal service to the king earned him distinctions, including the presidency of the Styrian terri- torial estates in 1275 and the use of the seal of the Styrian territorial governor Milota of Dědic. His name became so famous that even the poet Ulrich von Etzenbach mentio- ned it in his epic Alexander. Eckhart attempted to break free from the Salzburg archbishop’s control by marrying Ottokar’s noble lady ministerial and thus entering his ser- vice. However, his plan failed with Ottokar’s decline and the establishment of iron-fist policy by the new archbi- shop of Salzburg, Friedrich II von Walchen, who firmly sided with Rudolf of Habsburg. Eckhart had to return to the archbishop and leave his glory days behind; however, unlike many other Ottokar’s adherents, he did not fall out of grace completely. After Eckhart’s death at the end of the thirteenth century, the Dobrenje family began to lose its place in history. Whereas it is impossible to maintain with certainty that he had a son, he undoubtedly had at least three known daughters, whom King Ottokar handed over to the Church of Salzburg in 1276 to appease the archbi- shop after Eckhart’s marriage to his noble lady ministeri- al, and a daughter (perhaps one of the three mentioned above) who married into the House of Leibnitz. Individual members of the Dobrenje family continued to appear in the sources well into the sixteenth century; however, they held much less sway than Eckhart, nor did they remain at Dobrenje Castle for long. The castle soon began to dete- riorate, and the only trace of its existence is the slightly altered terrain configuration. kronika 73 � 2025 1 kronika 73 � 2025 1 | 21–31 � izr. prof. dr., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, Ljubljana, andrej.gaspari@ff.uni-lj.si, https://orcid.org/0000-0002-8252-0258 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.1.02 cc by-SA ANDREJ GASpARI� Pozlačena aplika z upodobitvijo leva z gradu Stari Jeterbenk (Alt Hertenberg) na hribu Kašča pri Medvodah IZVLEČEK Prispevek predstavlja umetnostnozgodovinsko in arheološko pomembno visokosrednjeveško najdbo z vzhodnega pobočja hriba Kašča v Žlebeh nad Medvodami (osrednja Slovenija), na katerem je domnevno stal Stari Jeterbenk (Alt Hertenberg), grad spannheimskih ministerialov Hertenberških. Gre za pozlačeno kvadratno apliko iz bakrene pločevine, ki nosi odtisnjeno upodobitev leva ter je glede na odsotnost lukenj ali zakovic in interpretacijo funkcije sorodnih najdb iz osrednjeevropskega prostora verjetno del okrasa pasu ali drugega dela noše oziroma osebne opreme, morda torbice ali lesene skrinjice za dragocenosti. Na podlagi slogovnih primerjav in analognih najdb iz zaključenih celot lahko izdelavo serije enakih aplik, ki ji domnevno pripada obravnavana najdba, časovno okvirno umestimo med iztek 12. stoletja in začetek 14. stoletja. Predmet, ki je na mesto odkritja v zelo strmem pobočju najverjetneje spolzel z vršne kope z ostanki gradu, pritrjuje razumevanju stavbnega in kronološkega razvoja grajskega kompleksa Jeterbenk ter dopolnjuje arheološko dokumentirano podobo materialne kulture plemstva na Kranjskem. KLJUČNE BESEDE srednji vek, gradovi, Jeterbenk, vitezi Jeterbenški, arheološke najdbe, pozlačen okrasni okov, simbolizem leva, heraldika ABSTRACT GILDED MOUNT WITH THE DEPICTION OF A LION FROM STARI JETERBENK CASTLE ON KAŠČA HILL NEAR MEDVODE The article presents the art historically and archaeologically significant high medieval find from the eastern slope of Kašča Hill above the village of Žlebe near Medvode (central Slovenia), on which supposedly stood Stari Jeterbenk Castle (Germ. Alt Hertenberg), belonging to the Spanheim ministerials, the Lords of Hertenberg. The aforementioned find is a square-shaped mount made of gilded copper plate, featuring an embossed depiction of a lion. Considering the absence of holes or rivets and given the interpretation of the function of similar finds in the central European area, it was probably part of the decoration of a belt or other item of clothing or personal equipment, perhaps a bag or a wooden chest for holding valuables. Based on stylistic comparisons and analogue finds from closed contexts, the series of identical mounts, which the find under discussion supposedly formed part of, may roughly be dated between the end of the twelfth century and the early fourteenth century. The artefact, having most likely drifted to the site of discovery down the steep slope from the domed summit of the hill where the castle remains are located, confirms the understanding of the architectural and chronological development of the Jeterbenk Castle complex and adds to the archaeologically documented material culture of the nobility in Carniola. KEY WORDS Middle Ages, castles, Jeterbenk, Alt Hertenberg, knights of Hertenberg, archaeological finds, gilded decorative mount, lion symbolism, heraldry 22 | kronika 73 � 2025 1 andrej gaspari |  pozlačena aplika z upodobitvijo leva z gradu stari jeterbenk (alt hertenberg) na hribu ... UVOD Javne zbirke Muzeja in galerij mesta Ljublja- ne so od decembra 2023 bogatejše za majhno, a pričevalno in materialno dragoceno arheološko najdbo s konca visokega srednjega veka ali za- četka poznega srednjega veka. Gre za pozlačeno apliko iz kvadratne pločevine, ki jo je okoli leta 2005 nepooblaščeno odkril iskalec z detektor- jem kovin na vzhodnem pobočju hriba Kašča v Žlebeh nad Medvodami, in sicer kakih 30 do 70 metrov pod vršnim platojem z ruševinami jedra obodnega gradu. Rezultati zaščitnih arheoloških raziskav leta 2018 ter analize numizmatičnih in drugih najdb s te lokacije, ki jih pretežno hrani Narodni muzej Slovenije, nakazujejo, da je bila utrdba zgrajena po sredini 12. stoletja. Študija zgo- dovinskih in arheoloških virov je pokazala, da gre najverjetneje za Stari Jeterbenk (Alt Hertenberg), tj. izvorni grad vitezov Hertenberških, ki ga je v funkciji nadzora nad severno mejo ljubljanskega gospostva dopolnjeval stolp na vrhu razglednega hriba Jeterbenk (morda poznejši Newoisse oziro- ma Nebojse), njunega vojaškega uničenja v prvi četrtini 14. stoletja pa ni dolgo preživel niti Novi Jeterbenk, prepoznan v ruševinah na hribu Gra- dišče nad cerkvijo Sv. Marjete v Žlebeh, vis-à-vis Kašče. Trogradje se namreč že leta 1344 navaja kot zapuščeno.1 Po podatkih najditelja je aplika ležala v razme- roma tanki plasti gozdnega humusa, ki v veliki str- mini prehaja v plast pobočnega grušča in ruševin- skih ostankov. Na tem območju je bila v preloženi legi odkrita še množica drugih kovinskih pred- metov, zlasti železnih puščičnih osti, kosov konj- ske opreme in ostalega, ki morda enako kot aplika izvirajo z vršne kope posulih depozitov, ni pa iz- ključeno, da so kateri od njih povezani z napadom na utrdbo. Aplika je bila odkrita izolirano, brez prepoznavne zveze z drugimi predmeti, ki so ve- činoma ležali vsaksebi na nekaj deset kvadratnih metrih pregledane površine vzhodnega pobočja. Zaradi spleta okoliščin v postopku izvedbe preda- je najdb po 135. členu Zakona o varstvu kulturne dediščine (Ur. l. RS 16/08), v skladu s katerim je najditelj prijavil najdbe, je večina najdb s Kašče, razen obravnavane aplike in novcev, še vedno v zasebni hrambi in ni strokovno ovrednotena.2 1 K vitezom Jeterbenškim v zgodovinskih virih in arheo- logiji grajskega kompleksa pregledno Gaspari in Vičar (ur.), »... alle drew Purchstal«. 2 Podatke o najditelju in okoliščinah predaje predmeta v javne zbirke hranita MGML in Ministrstvo za kulturo RS. Slika 1: Kašča v Žlebeh nad Medvodami. Poskus rekonstrukcije gradu Stari Jeterbenk (Alt Hertenberg), izdelan na podlagi terenskega dokumentiranja in zaščitnih arheoloških raziskav Oddelka za arheologijo FF UL leta 2021. Verzija prikazuje grajski kompleks z bergfridom in palacijem v izteku 12. stoletja in v 13. stoletju. Pogled proti jugovzhodu (izdelava 3D modela: Luka Slak in Alen Iršič, Digital Studio Slak; svetovanje: Andrej Gaspari in Igor Sapač). 23 | kronika 73 � 2025 1 andrej gaspari |  pozlačena aplika z upodobitvijo leva z gradu stari jeterbenk (alt hertenberg) na hribu ... NAJDBA Podatki o hrambi: Muzej in galerije mesta Lju- bljane; inv. št. 510:LJU;0068021. Opis: enostransko obdelana kvadratna ploče- vinasta aplika z okrašenim osrednjim poljem, ki ga obroblja privzdignjen okvir trapezastega pre- seka (Sl. 2, 3: a). Dimenzije: v. 2,05 cm; š. 2,07 cm; v. reliefa 0,3 cm; debelina pločevine 0,20–0,40 mm. Teža: 3 g. Analiza kovine: meritve z XRF napravo Niton XL5 so pokazale, da je tanka kvadratna pločevina izdelana iz skoraj čistega bakra (povprečje treh meritev v odstotkih: Cu: 97,05 / Cu - sigma 0,06; Fe 0,30 / Fe - sigma 0,01; Ni 0,70 / Ni - sigma 0,00; Pb 0,77 / Pb - sigma 0,02; Sb 0,58 / Sb - sigma 0,01), površina zgornje strani pa prekrita s tanko plastjo pozlate (Au). Okrasni motiv: osrednje polje krasi izstopajoča podoba velike mačke, ki stoji z vsemi štirimi šapa- mi na tleh, obrnjene v desno (heraldično v levo). Glavo ima glede na telo obrnjeno v desno, torej proti gledalcu. Podobo živali označujejo glava s polkrožnima ušesoma, okroglima očesoma z nad- očesnimi oboki, samo nakazana smrček in usta, profiliran prehod v nizek vrat ter telo z velikimi šapami s kremplji in visoko nad hrbet usločenim repom z dvema izrastkoma in košatim koncem. Držo živali, v kateri lahko zanesljivo prepoznamo leva, lahko opišemo kot statant guardant, pri če- mer del starejše heraldične tradicije leve z glavo, obrnjeno proti gledalcu, označuje kot leopardizi- rane leve oziroma leoparde.3 Površina osrednjega polja ob osrednjem motivu je gladka. Tehnika izdelave: vdolbine negativa podobe na zadnji strani označujejo večje in manjše poglobi- tve zaobljenih obrisov in profilacije ter ne prinaša- jo podrobnosti motiva in obrobe s prednje strani. Izrazita razlika v obdelavi obeh strani aplike kaže, da je bila verjetno izdelana z odtiskovanjem pred- hodno pripravljenega kosa tanke bakrene pločevi- ne, morda v tehniki, podobni kovanju brakteatov, ki ima veliko skupnega z zlatarstvom.4 Po prvem 3 Fox-Davies, A Complete Guide to Heraldry, str. 172–191, sl. 280, 302. Razmerje med angleško in francosko heraldič- no tradicijo, pri čemer slednja pri specifičnih držah in usmeritvah glave loči med levi in leopardi, pojasnjuje naslednji zapis iz citiranega dela: »The French lion is our lion rampant, the French leopard is our lion passant guar- dant, whilst they term our lion passant a léopard-lionné, and our lion rampant guardant is their lion-léopardé.« K sodobni distinkciji gl. Oswald, Lexikon der Heraldik, str. 253–254. 4 Kühn, Zur mittelalterliche Prägungstechnik, str. 1–12; Svensson, Renovatio Monetae, str. 123–133. Slika 2: Kašča v Žlebeh nad Medvodami. Aplika. Baker s pozlato: a – sprednja stran; b – zadnja stran (foto: A. Gaspari). Slika 3: a – Kašča (risba: I. Murgelj); b – Höxter (po Krabath, Die hoch- und spätmittelalterlichen Buntmetallfunde, t. 33: 8) a b ba 24 | kronika 73 � 2025 1 andrej gaspari |  pozlačena aplika z upodobitvijo leva z gradu stari jeterbenk (alt hertenberg) na hribu ... od dveh mogočih postopkov je bila pločevina vtis- njena v matrico z zrcalno podobo motiva, vdolb- ljenega oziroma vrezanega v železno ali bronasto ploščo oziroma spodnji pečat, in sicer z uporabo svinčene plošče ali usnja kot vmesne plasti med obdelovano pločevino in golim pestičem, po ka- terem so udarili s kladivom.5 Po drugem postopku so med obdelovano pločevino in trdno podlago namestili mehko vmesno plast, motiv pa vtisnili s pečatom.6 Od sredine 13. stoletja je bil zgornji pestič navadno oblikovan kot pokrov z votlim osrednjim delom v obliki pokrovčka ali škatle, za- polnjenim s svincem ali usnjem. Obdelovano plo- čevino so položili na spodnji pečat z vdolbljenim motivom, nato pa udarili po pestiču, ki je s konič- nim (pokrov) ali navpičnim (škatla) notranjim os- tenjem fiksiral ploščico v legi in tako zagotovil viš- jo kakovost odtisa na vsej površini. Domnevno so podrobnosti motiva na odtisnjeni ploščici dodela- li s cizeliranjem (na primer dletci in puncami), ka- terega sledovi se – kot omenjeno – na hrbtni strani ploščice ne poznajo. Alternativno so za izdelavo aplike uporabili tehnološko enostavnejši posto- pek preprostega cizeliranja, v okviru katerega so pločevino položili na svinčeno ali drugo razme- roma mehko podlago (na primer smolo) in nato z notranje strani ročno, s puncami, oblikovali nega- tiv motiva.7 V obravnavanem primeru je sledila še pozlata celotne zgornje površine, ki so jo najprej kemično očistili s kislino in premazali z raztopino za izboljšanje reaktivnosti oziroma živim srebrom, nato pa nanjo s čopičem nanesli amalgam iz ene- ga dela zlata in 8 delov živega srebra. Slednje je po segrevanju izhlapelo, med površinsko plastjo zla- ta in podlago pa se je ustvarila kemična vez.8 Ohranjenost: predmet je ohranjen v celoti, po- škodbe pa obsegajo plitvo vdrtino zgornjega ro- ba, neznatne poškodbe pozlate na glavi živali ter s tankimi črtami zdrsani polji nad repom ter med sprednjimi in zadnjimi šapami. Zadnja stran plo- čevine je zelenkasto patinirana in hrapava, pred čiščenjem v konservatorski delavnici MGML pa so bili na njej ostanki zemljine, vžrte v korozijske produkte. FUNKCIJA PREDMETA IN ANALOGIJE Iz visoko- in poznosrednjeveških upodobitev, omemb v literaturi in stvarnih predmetov materi- 5 Krabath, Schmuck im Mittelalter, str. 285, 332–333, sl. 60; Geoff in Pritchard, Dress Accessories, str. 29, sl. 14: C. 6 Geoff in Pritchard, Dress Accessories, str. 29; Thuaduet, Les accessoires métalliques, sl. 330. 7 Glej Brepohl, Theorie und Praxis des Goldschmiedens, str. 236. 8 Krabath, Schmuck im Mittelalter, str. 285, 334; Geoff in Pri- tchard, Dress Accessories, str. 29–31. alne kulture je razvidno, da so bili z okovi in apli- kami iz ročno obdelane ali prešane pločevine v visokem in poznem srednjem veku okrašeni ele- menti plemiške noše in liturgičnih oblačil, zlas- ti razkošnejših pasov, opasja ter nožnic mečev, obrob oblačil, diademov in naglavnih pokrival, skrinjic v profanem in sakralnem okolju, platnic knjižic z voščenimi tablicami ter usnjenih torbic in mošnjičkov. V srednjeveški noši na evropskem Zahodu se pozlata pojavlja zlasti na predmetih iz čistejšega bakra, na katerega je živosrebrov amal- gam razmeroma enostavno aplicirati, značilna pa je za obdobje med sredino 12. in sredino 13. stole- tja.9 Uporaba čistejšega bakra ustreza navodilom v tehnični razpravi Teofila (Theophilus Presbyter) iz prve četrtine 12. stoletja, ki je za lažje nanašanje zlate prevleke priporočal bakrove zlitine brez do- danega svinca (aurichalcum).10 Ena najustreznejših objavljenih primerjav za najdbo s Kašče je skoraj kvadratna aplika iz pre- šane pločevine iz bakrene zlitine z upodobitvijo leva iz nemškega mesta Höxter (sl. 3: b),11 ki je sicer nekoliko večja (vel. 28 × 28 mm; v. 2 mm) od obrav- navanega primerka in prikazuje žival v drugačni drži, vendar sta si obe apliki zelo blizu tako po profilaciji okvira in obliki kot splošnih slogovnih potezah upodobitve. Aplika s prikazom proti des- ni obrnjenega leva z visoko dvignjeno levo šapo in plapolajočim repom, ki je v heraldični termi- nologiji označen s pojmom passant, je bila odkrita v žganinskem zasutju kleti, ki je vsebovalo gradi- vo iz obdobja med prvo polovico 12. in sredino 13. stoletja. Glede na odsotnost predrtin za žebljičke ali zakovice je bila obravnavana aplika morda pri- lepljena ali vpeta v nekakšen okvir. Stefan Kra- bath se nagiba k mnenju, da gre za okov lesene skrinjice, okrašene s podobnimi, tesno skupaj na- nizanimi aplikami, pri čemer se opira na ostanke lesenega ohišja iz istega depozita. Avtor opozori na tovrsten, iz nizov kvadratnih srebrnih aplik ve- likosti približno 2 × 2 cm sestavljen platiran okras relikviarija v obliki hiše iz zaklada iz baselske ka- tedrale (Münster) (d. 39,8 cm; š. 32,2 cm; v. 35 cm), katerega izdelavo datirajo v čas 1330/1340. Šele v prvi polovici 15. stoletja nameščene ploščice, ki jih krasijo reliefno odtisnjene upodobitve glave Ma- rije, Božjega Jagnjeta, lilij in listov, obrobljenih s privzdignjenim kvadratnim okvirjem, so na lese- no podlago pritrjene z žebljički z ovratniki v obliki rozet, ki utrjujejo vogale sosednjih ploščic v legi.12 9 Geoff in Pritchard, Dress Accessories, str. 27. 10 Geoff in Pritchard, Dress Accessories, str. 27. 11 Krabath, Die hoch- und spätmittelalterlichen Buntmetall- funde, str. 537, kat. št. XXXVIII.1, t. 33: 8, tab. 126. 12 Gl. https://www.muensterschatz.ch (dostopano 14. 12. 2024). 25 | kronika 73 � 2025 1 andrej gaspari |  pozlačena aplika z upodobitvijo leva z gradu stari jeterbenk (alt hertenberg) na hribu ... Med predmeti, ki naj bi podpirali omenjeno raz- lago najdbe iz Höxtra, Krabath navede podolgovat trakast okov z Montségurja v departmaju Ariège na jugu Francije. Ohranjen del okova, izdelanega iz enega kosa 1,7 cm široke pločevine iz bakrene zlitine, označuje pet izmenjujočih se zvišanih in nižjih polj, vseh okrašenih s pozlačenimi in okvir- jenimi kvadratnimi polji, znotraj katerih so vtis- njene podobe levov, ki hodijo v desno in imajo frontalno upodobljeno glavo (passant guardant). Na robovih zvišanih delov okova, pripisanega za- piralnemu mehanizmu, so pari predrtin za žeblje. Okov je bil najden v depozitih prigrajskega zasel- ka na terasah neposredno pod severovzhodnim delom obzidja gradu, postavljenega na mestu znane katarske utrdbe, in okvirno datiran v 13./14. stoletje.13 Po drugi strani Krabath ne izključuje možnos- ti, da je aplika iz Höxtra pločevinast okras pasne garniture. Kot pasne obloge oziroma aplike razla- gajo tudi štiri med 1,9 in 2,4 cm široke kvadratne in pravokotne aplike iz bakrene zlitine s prešani- mi upodobitvami levov in drugih živali iz najdišč v zgornji Avstriji, od katerih so tri pripisane viso- kemu srednjemu veku, ena pa 13. stoletju. Predr- tine na primerkih z ohranjenimi vogali kažejo, da so bile na pasove pritrjene z zakovicami.14 Olivi- er Thuaduet, avtor obsežne študije o kovinskih delih visoko- in poznosrednjeveške noše iz Pro- vanse, enako domneva za kvadratne in pravoko- tne aplike, pripisane tipu D4. Trije od štirih pri- merkov imajo vtisnjene podobe levov med hojo,15 med analogijami iz sosednjih regij pa opozori še na poškodovano pločevinasto apliko iz bakrene zlitine z Montségurja, pri kateri pa je motiv leva obdan z zvišano okroglo obrobo.16 Ena od aplik s provansalskih najdišč je bila odkrita skupaj z drugo pločevino enake velikosti, na podlagi česar avtor s pridržkom sklepa, da sta bili speti z zako- vicami, čeprav ustrezne odprtine na sicer nepo- polno ohranjenih predmetih niso bile odkrite. Zaradi delikatnosti aplik se mu zdi njihova upo- raba v pohištvu manj verjetna. Na podlagi data- cij primerka iz Castruma Saint-Jean v Rougiersu (Var) in najdbe iz Motte de la Plaine de la Grande Bastide v Saint-Paul-lès-Durance (Bouches-du- -Rhône) aplike tipa D4 okvirno umešča v iztek 12. stoletja in prvo polovico 13. stoletja.17 Dilema o načinu pritrditve (prilepljena ali vstavljena v 13 Archéologie, str. 32, 153, kat. št. 145. 14 Theune et al., Das Land an der March im Mittelalter, kat. št. 130–133; sl. 13a–d. 15 Thuaduet, Les accessoires métalliques, str. 805–806, sl. 348: 3–5. 16 Thuaduet, Les accessoires métalliques, str. 805. 17 Thuaduet, Les accessoires métalliques, str. 806. okvir) in uporabe nasploh (obloga pasu?) obstaja tudi pri natančneje nedatirani uliti svinčeni plo- čevini, ponovno z upodobitvijo leva, ki jo objav- ljata Egan Geoff in Frances Pritchard v študiji o delih srednjeveške noše iz Londona.18 V primeru, da gre pri najdbi s Kašče za del pasne garniture, lahko o njeni uporabi sklepamo na podlagi kvadratnih aplik podobnih dimenzij, ki so bile tesno skupaj nanizane na pasove iz po- znosrednjeveških grobov na Madžarskem in jih prikazujejo tudi sočasne upodobitve.19 Izpostav- ljamo dvakrat večji srebrni apliki z upodobitva- ma leva in profilirano obrobo iz groba št. LI na nekropoli pri nekdanji vasi Bene (Kecskemét) (sl. 4: b)20 ter serijo druga drugi zelo podobnih aplik, prikovičenih na usnjen pas iz moškega groba št. 70 na nekropoli ob ustju potoka Csele pri Moha- ču (Mohács) v madžarskem delu Baranje (sl. 4: a). Slednje krasijo na levo obrnjeni levi s frontalno upodobljeno glavo in dvignjeno desno šapo.21 Za razliko od aplik iz groba z lokacije Csele-patak načina pritrditve aplik iz grobišča Bene s fotogra- fije v objavi ni mogoče razbrati. Šest identičnih kvadratnih aplik z vtisnjenim rastlinskim okra- som znotraj privzdignjenega okvirja iz grobišča Sály-Lator v severovzhodni Madžarski je bilo na pas glede na fotografijo pritrjenih s sredinsko umeščeno zakovico.22 Drobno razčlenjeni zuna- nji robovi, oblikovani v biserne nize, to garnituro približujejo aplikam tipa D2a iz provansalskih najdišč, datiranih v 14. in na začetek 15. stoletja.23 Domnevo ali, bolje, ugibanje, da je bila aplika s Kašče del niza več identičnih aplik, prilepljenih na pas, bi lahko s precej pridržka gradili na ohra- njenih primerih srednjeveških usnjenih pasov s serijami vtisov, kot je na primer pas iz Londona, odkrit v depozitu iz poznega 14. stoletja,24 pri ka- terem bi lahko bili vtisi štirilistnih motivov tudi podlaga za prilegajoče, pozneje izpadle okove. Ob tem velja izpostaviti, da so kovinski okovi teh oblik iz Londona vedno opremljeni s trnom ozi- roma zakovico.25 Noši pripadajoče pasove z zlatimi oziroma poz- lačenimi in srebrnimi oblogami ter vložki iz dra- gih kamnov dokumentira srednjeveška literatura, 18 Geoff in Pritchard, Dress Accessories, str. 239. 19 Baráth, The belt in late-medieval Hungary, str. 68, sl. 149– 151. 20 Szabó, Az alföldi magyar nép müvelődéstörténeti emlékei, str. 64, sl. 345. 21 Fehér, évi Mohács-Csele-pataki mentöásatás, str. 228, tab. XL: 1–3. 22 Gádor in Hellebrandt, A Herman Ottó Múzeum, str. 605, sl. 4. 23 Thuaduet, Les accessoires métalliques, str. 798–799. 24 Geoff in Pritchard, Dress Accessories, str. 43, sl. 24. 25 Geoff in Pritchard, Dress Accessories, str. 43. 26 | kronika 73 � 2025 1 andrej gaspari |  pozlačena aplika z upodobitvijo leva z gradu stari jeterbenk (alt hertenberg) na hribu ... ki poudarja njihovo dragocenost, redkost in pripi- sane numinozne lastnosti ter praviloma zanemar- ja rokodelsko dovršenost izdelkov.26 Po drugi stra- ni dominikanec Étienne de Bourbon (Stephanus de Bellavilla, 1180 ali 1190/95–1261) izpostavlja zlate in srebrne obloge ter okove pasov, katerih terio- morfen okras (lev, zmaj, ptice in podobne živali) prepoznava kot znak prevzetnosti in nečimrnosti (superbia), nanašajoč se na kazen, ki čaka njihove nosilce v peklu. Splošni interes za modno in lu- ksuzno nošo je v 13. stoletju očitno dosegel tudi duhovščino, saj so sklepi z več sinod in koncilov, na primer lateranskega koncila leta 1215, klerikom prepovedovali rabo pasov z zlatim in srebrnim ok- rasom, sponk in prstanov, razen tistih, ki odsevajo njihov položaj v cerkveni hierarhiji.27 Če sprejmemo interpretacijo, da gre pri obrav- navani apliki za del pasne garniture, v grajskem okolju pasu s tovrstnim okrasom ni mogoče eno- značno povezati bodisi z odraslo, mladeniško ali celo otroško nošo. Aplika bi bila prav lahko na- meščena na okrasni pas za obleko – cingulum, ki je bil zelo pomemben simbolni element v okviru 26 Schopphoff, Der Gürtel, str. 50–53. O tem, ali se v citira- nem delu izpostavljene navedbe, kot sta »er was ninder lare / von gesteine noch von golde« in »einen gurtel hate er umbe geleit, / der was mit golde wol durchslagen«, nanašajo na zlate ali pozlačene obloge, je težko soditi. 27 Schopphoff, Der Gürtel, str. 82–83. ritualnega pripasanja meča in slavnostne noše v obredju povitezitve ter je zaznamoval tudi vsak- danjo moško plemiško nošo. Funkcionalni pas za meč kot del bojne opreme je bil ločen od cingulu- ma ter glede na upodobitve iz nemškega prostora praviloma širok in brez kakršnega koli kovinske- ga okrasa, pogosto celo brez spone.28 K MOTIVU Od visokega srednjega veka je lev, ki so ga že v antiki dojemali kot kralja živali, služil tudi kot moralna alegorija in vzor posvetnega vladarja, na splošno pa je veljal za utelešenje moških vrlin, časti in viteštva. O posebnem pomenu leva oziro- ma njegove simbolike na latinskem Zahodu, zlas- ti od 12. stoletja naprej, govori že poimenovanje številnih vladarjev po levih oziroma metaforično enačenje vladarjev s to zverjo, dimenzije simbo- like leva, ki korenini v visokih kulturah Starega Vzhoda in Egipta ter je v dvorsko kulturo na za- hodu vstopila preko bizantinske in islamske iko- nografije in krščansko-vzhodnjaških besedil, pa so bistveno širše in raznovrstnejše, zato ne prese- neča ocena, da v evropskem srednjem veku leva srečamo povsod. Evropska umetnostna zgodovi- na, vključno s heraldiko in numizmatiko, ter fi- lološka medievistika dokumentirata skoraj neob- 28 Schopphoff, Der Gürtel, str. 236–237. Slika 4: Izbor aplik s pasu iz groba 70 na nekropoli ob ustju potoka Csele pri Mohaču – Mohács (a) in pasu iz groba LI na nekropoli Bene - Kecskemét (b) (a – po Fehér, évi Mohács-Csele- pataki mentöásatás, str. 228, tab. XL: 1; b – po Szabó, Az alföldi magyar nép müvelődéstörténeti emlékei, sl. 345). a b 27 | kronika 73 � 2025 1 andrej gaspari |  pozlačena aplika z upodobitvijo leva z gradu stari jeterbenk (alt hertenberg) na hribu ... vladljivo število upodobitev in omemb leva v lite- rarnih zgodovinskih virih, bestiarijih in teoloških spisih,29 simbolika leva in njegova navezava na viteško ideologijo pa presevata zlasti skozi viso- kosrednjeveške epe in romane.30 Lev kot simbol vladanja je praviloma poosebljal monarhično ali avtogeno oblast, legitimnost nosilca, ki jo je bilo treba praviloma utemeljevati ob vzpostavitvi ob- lasti oziroma v času konkurenčnih izzivov, pa je temeljila na promociji levu podobnih pozitivnih lastnosti ter karizme posameznega vladarja in/ali njegovega celotnega rodu.31 Priljubljenost simbolike te eksotične živali v viteškem in dvornem okolju odseva podatek, da kar 70 % vseh živali, upodobljenih na pečatih iz časa pred letom 1170, prikazuje leve.32 Na ščitih, pečatih in novcih 12. in 13. stoletja so levi najpo- gosteje prikazani bodisi v vzpenjajoči drži (ram- pant), z različno dvignjenima sprednjima šapama in eno zadnjo šapo ter z grozeče se režečim gob- cem, občasno iztegnjenim jezikom, bodisi med premikom v eno ali drugo stran (passant), z dvig- njenim repom in praviloma dvignjeno levo oziro- ma desno sprednjo šapo. To velja tudi za novce s celopostavnimi upodobitvami levov kovnic iz slovenskih dežel, tako takih s krščanskimi atribu- ti kot takih brez njih.33 Za slednje Andrej Štekar 29 Jäckel, Der Herrscher als Löwe, str. 5. 30 Na primer roman v verzih Chrétiena de Troyesa Yvain ou le Chevalier au Lion, ok. 1177–1181 (Chrétien de Troyes, Vitez z levom ali Roman o Yvainu. Poslovenila Marija Javor- šek (Celjska Mohorjeva družba, 2009)). 31 Jäckel, Der Herrscher als Löwe, str. 328–329. 32 Eser, Löwenbilder, Löwenmähren, str. 30; gl. tudi Oswald, Lexikon der Heraldik, str. 259–269. 33 Štekar, Krščanska simbologija, str. 685–686. domneva, da bi lahko imeli na njih upodobljeni levi heraldični značaj oziroma bi lahko kazali na rodbino, ki je imela leva ali leve v svojem ščitu. Zaradi nejasnosti v zvezi z razvojem grbov v 12. in 13. stoletju opozori na potrebno previdnost in možnost, da gre pri prikazih leva na novcih samo za simbol knežje oblasti in dostojanstva.34 V obravnavanem primeru ne smemo mimo dejstva, da so motiv eksotične zveri, v kateri bolj kot leva prepoznavamo heraldičnega panterja, v svojem grbu uporabljali tudi Jeterbenški.35 Iz de- lov različnih živali sestavljen in po posameznih območjih zelo različno upodabljan heraldični panter je domišljijsko bitje, ki z živaljo (leopard – Panthera pardus) nima veliko skupnega. Naivne predstave o naravi in pripovedna epika visokega srednjega veka so mu skozi krščanske interpre- tacije antične mitologije pripisovale posebne alegorične lastnosti. Prve heraldične upodobitve zaznamuje še relativno naravna oblika telesa, poznejši grbi pa ga prikazujejo kot krilato žival, nekakšno mešanico med levom in zmajem. Pan- terja naj bi zaznamoval dišeč izdah, ki so na upo- dobitvah skušali ponazoriti z iz ust švigajočimi plameni. Glave in noge panterjev na posameznih grbih spominjajo na konjske, od druge polovi- ce 14. stoletja pa so sprednje okončine pogosto oblikovane kot orlovske.36 Ta fantazijska žival je bila že od začetkov rabe grbov kot svobodno iz- branega »rodbinskega znaka« od druge polovice 12. stoletja priljubljena izbira za osrednjo figuro 34 Štekar, Krščanska simbologija, str. 684–685. 35 Kos, Vitez in grad, str. 144. Gl. tudi »... alle drew Purchstal«, str. 16–17, 129. 36 Oswald, Lexikon der Heraldik, str. 295. Slika 5: Pečat Otona I. Jeterbenškega na listini iz leta 1316 (a) ter izreza pečatov Ulrika II. Spanheima na listini iz leta 1193 (b) in Ulrika III. Spanheima na listini iz leta 1256 (c) (a – po »... alle drew Purchstal«, sl. 2.1: a; b, c – po Leitner, Zur Geschichte, sl. 4 in 11). a b c 28 | kronika 73 � 2025 1 andrej gaspari |  pozlačena aplika z upodobitvijo leva z gradu stari jeterbenk (alt hertenberg) na hribu ... na ščitih, grbih in pečatih, na širšem območju obravnave zlasti pri plemstvu iz bavarsko-karan- tanskega prostora, ter je še danes osrednji motiv grbov države Bavarske (Bayerisches Staatswappen), upravne regije Spodnje Bavarske in štajerskega deželnega grba.37 Iz trohriba vzpenjajočega se panterja srečamo na pečatu predstavnika tretje generacije Jeter- benških Otona (pred 1292–po 1327) na listini iz le- ta 1316 (sl. 5: a)38 in pečatu njegovega sina Nikolaja I. (pred 1330–po 1354) na listini iz leta 1344, s katero je prodal vse tri takrat že opuščene gradove (Stari Jeterbenk, Novi Jeterbenk in stolp Nebojse).39 V prvem primeru gre za grb v obliki zgoraj rahlo zožanega ščita z napetima stranicama, katerega obod na notranji strani obroblja pas z napisom OTTONIS DE HERTENBERCH. Koničasto dno osrednjega polja ščita zapolnjuje heraldični mo- tiv trohriba z enakomerno visokimi zaobljenimi vrhovi, ki odstopa od bolj razširjenega trohriba z višjo osrednjo izboklino.40 Iz trohriba izhaja zgor- nja polovica dokaj verodostojno upodobljene 37 Purkarthofer, Das Wappen der Steiermark, str. 77–81; Baumert, Der Panther – das alte Wappentier; Leitner, Zur Geschichte; Bele, Štajerski grb, str. 637–638. 38 »... alle drew Purchstal«, str. 30, sl. 2.1 (a). 39 »... alle drew Purchstal«, str. 32, sl. 2.3 (a). 40 Oswald, Lexikon der Heraldik, str. 60. živali slokega trupa, z dvignjenima šapama z raz- maknjenimi kremplji, glavo z odprtim gobcem, očmi in ušesi ter razcepljenim repom. Drža ži- vali spominja na celopostavne panterje na grbih koroških vojvod Spanheimov, ene najmočnejših rodbin na Spodnjem Bavarskem, in morda kaže na izvor rodbine Hertenberških. Panterje sreča- mo na ščitih na pečatih Ulrika II. Spanheima, in sicer na listinah iz let 1192 in približno 1193 (sl. 5: b) ter pečatih njegovega brata in naslednika, vojvo- de Bernarda na listinah iz let 1209 in 1253.41 Po drži (rampant), upodobitvi živali in slogu iz- delave podrobnosti se podobi z obeh pečatov Je- terbenških bistveno ločita od leva na obravnavani apliki, po drugi strani pa so ji zelo blizu podobe (»leopardiziranih«) levov s pečatov takratnega gospoda Kranjske, poznejšega koroškega vojvode Ulrika III. Spanheima,42 na primer z listin, izda- nih v letih 1247, 1248 (sl. 6: b) in 1253 (sl. 6: a),43 ki so osnova današnjemu koroškemu deželnemu grbu. Leva polovica ščita na teh pečatih prikazuje tri, drugega nad drugim postavljene leve med premi- 41 Leitner, Zur Geschichte, str. 150–163, sl. 3–5. 42 Gl. Komac, Od mejne grofije do dežele. 43 Leitner, Zur Geschichte, str. 161–165, sl. 6, 8, 9. Slika 6: Pečata Ulrika III. Spanheima na listinah iz let 1248 (b) in 1253 (a) (po Leitner, ur Geschichte, sl. 6 in 8). a b Slika 7: Brakteati staufovske dinastije: a – Viljem iz Lüneburga/Wilhelm von Lüneburg (1195–1213); b – Henrik Lev (Heinrich der Löwe) (1139/1142–1195); c in d – Oton Otrok (Otto das Kind) (1235–1252) (po Berger, Die mittelalterlichen Brakteaten, kat. št. 496, 639, 697, 753). a b dc 29 | kronika 73 � 2025 1 andrej gaspari |  pozlačena aplika z upodobitvijo leva z gradu stari jeterbenk (alt hertenberg) na hribu ... kom v levo z dvignjeno desno šapo, naprej (proti opazovalcu) obrnjeno glavo in nad hrbet zaviha- nim repom (passant guardant). Med novčnimi primerjavami za slog in izved- bo motiva za najdbo s Kašče navajamo posame- zne enostransko kovane srebrne pfenige – brakte- ate – s frontalno upodobljenimi glavami levov iz časa staufovske dinastije (sl. 7), na primer bavar- skega in saškega vojvode Henrika Leva (Heinrich der Löwe) (1139/1142–1195), Viljema iz Lüneburga (Wilhelm von Lüneburg) (1195–1213) ter poznejših vojvod vojvodine Braunschweig-Lüneburg: Oto- na Otroka (Otto das Kind) (1235–1252) in Albrehta Velikega (Albrecht I. Magnus) (1252–1279). Na njih skoraj izključno nastopajo podobe živali z dvig- njeno šapo,44 vendar pritrjujejo predlaganemu kronološkemu okviru obravnavane aplike. SKLEP Na podlagi slogovnih primerjav in analognih najdb iz zaključenih celot lahko izdelavo aplike časovno okvirno umestimo med iztek 12. in zače- tek 14. stoletja, kar se ujema z arheološko doku- mentirano kronologijo obstoja gradu na Kašči. Upoštevajoč podobnosti z upodobitvami levov na pečatih Ulrika III. Spanheima bi morda sme- li datacijo zožiti na sredino ali drugo polovico 13. stoletja, kar bi rabo predmeta okvirno postavilo v čas Gerloha II., izpostavljenega predstavnika druge generacije Jeterbenških.45 Domnevan teh- nološki postopek izdelave in opisana funkcio- nalnost primerljivih najdb dopuščata previdno sklepanje, da je bila aplika izdelana kot del serije enakih okovov. Nejasen način pritrditve močno otežuje ugotavljanje, kateremu segmentu plemi- ške materialne kulture je pripadala, na špeku- lativni ravni pa lahko domnevamo, da je bila na obravnavani predmet bodisi prilepljena ali z ro- bovi vpeta oziroma všita v nekakšen okvir iz plo- čevine, blaga ali usnja. V okviru grajskega inven- tarja bi ta kos morda smeli zelo previdno povezati z okrasom lesene skrinjice za dragocenosti (na primer pečatniki, denar, nakit ...) ali celo usnjene knjižne platnice, povsem ali še bolj verjetne pa so tudi možnosti, da gre za okov, prvotno pritr- jen na pas, jermen ali usnjeno torbico. Ne glede na konkretne okoliščine rabe, ki ostaja nejasna, je lahko domnevno nič kaj trdno pritrjena aplika kaj hitro odpadla in se izgubila. Tudi zaradi tega bi lahko v primeru, da gre za kos osebne opreme, poleg gospodarja ali (moškega) člana družine z gradu imetnika iskali tudi med gosti oziroma 44 Gl. Berger, Die mittelalterlichen Brakteaten, kat. št. 494– 508, 517, 636–640, 687–785. 45 »... alle drew Purchstal«, str. 27. obiskovalci Jeterbenških ali celo med statusno izpostavljenimi udeleženci enega od domnevnih napadov na utrdbo, o katerih je mogoče sklepati na podlagi pogostih najdb puščičnih osti in delov konjske opreme na pobočjih grajske kope.46 Na podlagi drže živali, primerljive z upodobitvami levov v heraldični sferi, je pozlačen okov s prika- zom občudovane eksotične zveri mogoče umesti- ti med izdelke, ki so poudarjali položajni status lastnika, za celovito presojo simbolnega pomena in morebitnega političnega ozadja upodobitve pa bo treba počakati na rezultate novih terenskih raziskav in integralno objavo arheoloških najdb z območja gradu na Kašči. ZAHVALE Konserviranje in dokumentiranje najdbe je omogočil kustos za srednji vek – muzejski svetnik Martin Horvat iz Muzeja in galerij mesta Ljublja- ne, konservatorske posege na apliki pa je opravi- la Helena Pucelj Krajnc iz konservatorske službe MGML. Meritve vsebnosti kovin z XRF napravo je izvedel prof. dr. Matej Dolenec z Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Uni- verze v Ljubljani. Risba je delo mag. Ide Murgelj. Vsem se zahvaljujem za pomoč, enako recenzen- toma za sugestije in predloge izboljšav prve razli- čice besedila. Financiranje Prispevek je nastal v okviru projekta MATRES, odobrenega kot del prve faze za pripravo velikih interdisciplinarnih pro- jektov Univerze v Ljubljani, financiranih iz razvojnega steb- ra Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS, RSF-A). LITERATURA »... alle drew Purchstal«: arheološke raziskave gradov vi- tezov Jeterbenških v pogorju Jeterbenka nad Medvo- dami = archaeological investigations of the castles of the Hertenberg knights in the range of Jeterbenk above Medvode (ur. Andrej Gaspari in Ana Vičar). Lju- bljana: Založba Univerze, 2023 (Documenta Ar- chaeologica. Monographiae, 1). DOI: https://doi. org/10.4312/9789612971014 Archéologie et vie quotidienne aux XIIIe XIVe siècles en Midi-Pyrénées (ur. Michel Barrère, Monique Rey- -Delqué). Toulouse: Musée Des Augustins, 1990. Baráth, Kármen Anita: The belt in late-medieval Hun- gary. A comparison of archaeological and pictorial evi- dences (MA Thesis in Medieval Studies). Budapest: Central European University, 2013. 46 H koncu jeterbenških gradov gl. »... alle drew Purchstal«, str. 131–133. 30 | kronika 73 � 2025 1 andrej gaspari |  pozlačena aplika z upodobitvijo leva z gradu stari jeterbenk (alt hertenberg) na hribu ... Baumert, Herbert Erich: Der Panther – das alte Wap- pentier der Traungauer als heraldisches Wahrzei- chen der Stadt Steyr. Oberösterreich. Kulturzeitsch- rift 29, 1979, št. 4, str. 2–5. Bele, Martin: Štajerski grb in njegovi začetki v 12. in 13. stoletju. Studia Historica Slovenica 19, 2019, št. 3, str. 631–652. DOI: https://doi.org/10.32874/SHS.2019-19 Berger, Frank: Die mittelalterlichen Brakteaten im Kest- ner-Museum Hannover 1. Hannover, 1993 (Samm- lungskatalog, 12). Brepohl, Erhard: Theorie und Praxis des Goldschmieds. München: Carl Hanser, 2015. Eser, Thomas: Löwenbilder, Löwenmähren. Mittelal- terliche Vorstellungen vom König der Tiere. Vom Ansehen der Tiere (ur. Christine Kupper). Nürnberg, 2009, str. 23–35 (Kulturgeschichtliche Spaziergänge im Germanischen Nationalmuseum, 11). Fehér, Géza: Az 1949. évi Mohács-Csele-pataki men- töásatás. [Die Notgrabung von Mohács-Csele-Pa- tak im Jahre 1949.]. Archaeologiai értesítö 82, 1955, št. 2, str. 212–228. Fingerlin, Ilse: Gürtel des hohen und späten Mittelalters. München: Deutscher Kunstverlag, 1971 (Kunstwis- senschaftliche Studien, 46). Fox-Davies, Arthur Charles: A Complete Guide to Heral- dry. London, Edinburgh: T. C. & E. C. Jack, 1909. Gádor, Judit in Hellebrandt, Magdolna: A Herman Ottó Múzeum 1972. évi leletmentései. A Herman Ottó Műzeum Évkönyve, XII, 1973, str. 599–607. Geoff, Egan in Pritchard, Frances: Dress Accessories c. 1150–c. 1450. Woodbridge: The Boydell Press, 2002 (Medieval Finds from Excavations in London, 3). Husband, Timothy in Chapuis, Julien: The Treasury of Basel Cathedral. New Haven: The Metropolitan Mu- seum of art, Yale University Press, 2001. Jäckel, Dirk: Der Herrscher als Löwe. Ursprung und Geb- rauch eines politischen Symbols im Früh- und Hochmi- ttelalter. Köln, Weimar, Wien: Böhlau Verlag, 2006 (Beihefte zum Archiv für Kulturgeschichte, 60). Komac, Andrej: Od mejne grofije do dežele: Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju. Ljubljana: Založ- ba ZRC SAZU, 2006 (Thesaurus memoriae, Dis- sertationes, 5). Kos, Dušan: Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Lju- bljana: Založba ZRC, 2005. DOI: https://doi. org/10.3986/9616500821 Krabath, Stefan: Die hoch- und spätmittelalterlichen Buntmetallfunde nördlich der Alpen: Eine archäologi- sch-kunsthistorische Untersuchung zu ihrer Herstel- lungstechnik, funktionalen und zeitlichen Bestimmung. Rahden: Verlag Marie Leidorf GmbH, 2001 (Inter- nationale Archäologie, 63/1 & 2). Krabath, Stefan: Schmuck im Mittelalter. Grundle- gende Formen in ihrer Entwicklung vornehmlich aus archäologischer Sicht. Das Mittelalter 21, 2016, št. 2, str. 246–272. DOI: https://doi.org/10.1515/mi- al-2016-0016 Kühn, Walter: Zur mittelalterliche Prägungstechnik. Freiberger Münzblätter 9, 2000, str. 1–16. Leitner, Friedrich W.: Zur Geschichte des Kärntner Landeswappens. Rudolfinum – Jahrbuch des Lan- desmuseums für Kärnten, 2000, str. 159–173. Oswald, Gert: Lexikon der Heraldik. Regenstauf: Ba- ttenberg, 2006. Purkarthofer, Heinrich: Das Wappen der Steiermark. Kulturgeschichtliche und rechtliche Aspekte. Mi- tteilungen des Steiermärkischen Landesarchivs 30, 1980, str. 77–86. Schopphoff, Claudia: Der Gürtel. Funktion und Sym- bolik eines Kleidungsstücks in Antike und Mittelalter. Köln, Weimar, Wien: Böhlau Verlag, 2009 (Pictura et poesis. Interdisziplinäre Studien zum Verhältnis von Literatur und Kunst, 27). Svensson, Roger: Renovatio Monetae: Bracteates and Coinage Policies in Medieval Europe. London: Spink, 2013. Szabó, Kálmán: Az alföldi magyar nép müvelődéstörténe- ti emlékei / Kulturgeschichtliche Denkmäler der un- garischen Tiefebene. Budapest: Országos Magyar Történeti Múzeum, 1938. Štekar, Andrej: Krščanska simbologija na slovenskih srednjeveških novcih (4. del). Simbol leva = Chris- tian simbology on the Slovenian medieval coins (4th part). The lion. Numizmatični vestnik 36/38, 2012, str. 676–689. Theune, Claudia in Winkelbauer, Iris in Fritzl, Micha- ela in Greußing, Isabella in Lantschik, Gerald in Weßling, Ronny: Das Land an der March im Mi- ttelalter. Archeologia Austriaca 93, 2009, str. 79–150. Thuaduet, Olivier: Les accessoires métalliques du vête- ment et de la parure de corps en Provence du XIe au XVIe siècle. Archéologie, techniques et économie d’une industrie méconnue (thèse de doctorat en archéolo- gie). Aix-Marseille Université, 2015. SPLETNE STRANI Muensterschatz: https://www.muensterschatz.ch SUMMARY Gilded Mount with the Depiction of a Lion from Stari Jeterbenk Castle on Kašča Hill near Medvode The article presents the art historically and archaeo- logically significant high medieval find from the eastern slope of Kašča Hill above the village of Žlebe near Med- vode (central Slovenia), on which supposedly stood Stari 31 | kronika 73 � 2025 1 andrej gaspari |  pozlačena aplika z upodobitvijo leva z gradu stari jeterbenk (alt hertenberg) na hribu ... Jeterbenk Castle (Germ. Alt Hertenberg), belonging to the Spanheim ministerials, the Lords of Hertenberg. The squ- are-shaped mount made of gilded copper plate and featu- ring an embossed depiction of a lion was discovered with a metal detector between 2003 and 2006 and, following a stream of events, became part of the public collections of the Museum and Galleries of Ljubljana in 2024. Based on stylistic comparisons and analogue finds from closed con- texts, the mount may very roughly be dated between the end of the twelfth century and the early fourteenth century, a period that coincides with the archaeologically documen- ted chronology of the castle on Kašča Hill. However, given the similarities with the depictions of lions on the seals of Ulrich III of Spanheim, the dating may be narrowed to the middle or the second half of the thirteenth century, placing the use of the artefact more or less in the time of Gerlochus II, the most notable representative of the second generation of the Hertenberg family. The alleged technology of production and the described functionality of comparable finds allow for a tentative conclusion that the mount from Kašča Hill came from the series of iden- tical mounts. Whereas the unknown manner of fastening the mount makes it extremely difficult to determine what segment of noble material culture it belonged to, it seems safe to assume that it was either glued to a given object or, rather, hammered or sewn at its edges into a kind of metal, cloth, or leather frame. With respect to the castle invento- ry, the artefact under discussion may have also been part of the decoration of a wooden chest for holding valuables (e.g., signet rings, money, jewellery, etc.) or of a leather bo- ok cover. Another–and perhaps most likely–possibility is that it was a mount originally fastened to a belt, a strap, or a leather bag. If it was indeed part of personal equipment, its owner may have been the master or a (male) member of the family residing in the castle, one of the guests or visitors of the Hertenbergs, or perhaps even a well-esta- blished participant in one of the attacks on the fortificati- on that may have taken place, judging from the abundant finds of arrowheads and parts of horse equipment on the slopes of the domed castle hill. Based on the position of the animal, which is very similar to heraldic depictions of lions, the gilded mount, displaying the admired exotic be- ast, may be ranked among objects that reflected the social status of their owner. kronika 73 � 2025 1 kronika 73 � 2025 1 | 33–60 � prof. dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Ljubljana, Slovenija, boris.golec@zrc-sazu.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0003-0367-0141 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.1.03 cc by-SA bORIS GOLEc� Svibno – fenomen propadlega trga IZVLEČEK Svibno pri Radečah je med slovenskimi trgi srednjeveškega izvora v več pogledih posebnost. Trška naselbina sredi Posavskega hribovja je od vseh ležala na najvišji nadmorski višini. Čeprav je nastala pod pomembnim gradom in ob sedežu stare župnije, ni dolgo ohranila trških funkcij. Na svojem vrhuncu je Svibno kazalo izrazito obrtno podobo, ni pa se uveljavilo kot sejemsko središče. Trg je v virih prvič izpričan šele v začetku 15. stoletja in je že do druge polovice 16. stoletja močno gospodarsko in demografsko opešal. Število domov je od približno 30 v prvi polovici 15. stoletja nazadovalo na vsega tri sredi 18. stoletja. K zatonu in slednjič propadu trga je poleg strukturnih slabosti in prometne odmaknjenosti prispevala bližina konkurenčnega trga Radeče ob plovni reki Savi. Kljub popolni ruralizaciji in tako rekoč fizičnemu izginotju pa se je trški naslov Svibnega v lokalnem okolju vendarle ohranjal še globoko v 19. stoletje. KLJUČNE BESEDE Svibno, trg, trška naselbina, propad, Radeče, urbarji ABSTRACT SVIBNO: A COLLAPSED MARKET TOWN Svibno (Germ. Scharfenberg) near Radeče is unique in many regards among Slovenian market towns of medieval origin. Situated in the middle of the Sava Hills, it stood at the highest elevation of all. Although it was founded below an important castle and at the seat of an old parish, Svibno did not retain its market functions for long. At its zenith, it had a strong cottage industry, but it did not establish itself as a trade hub. First documented as a market town in the early fifteenth century, it had already experienced a considerable economic and demographic decline by the second half of the sixteenth century. The number of homes decreased from about thirty in the first half of the fifteenth century to only three in the mid-eighteenth century. Apart from its structural shortcomings and remoteness from transport connections, the decline and ultimately the collapse of the market town was also due to its rival, the neighbouring market town of Radeče (Germ. Ratschach) on the navigable Sava River. Even though it was completely ruralized and all but completely disappeared, Svibno retained its market town title in the local environment well into the nineteenth century. KEY WORDS Svibno, market town, market town settlement, collapse, Radeče, urbaria 34 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga Osem kilometrov zahodno od Radeč se na stožčasti vzpetini nad sotesko potoka Sopota dvi- gajo ruševine gradu Svibno (642 m). Najvišji del istoimenskega razloženega središčnega naselja s 151 prebivalci (2024)1 tik pod njim (560 m) je nasle- dnik ene najbolj nenavadnih trških naselbin na Slovenskem. Med trgi srednjeveškega nastanka na tleh današnje Slovenije je Svibno ležalo na naj- višji nadmorski višini, stisnjeno sredi Posavskega hribovja med Kumom (1220 m) in Jatno (866 m). Tudi v prometnem pogledu ni imelo ugodne le- ge, kar se je še posebej pokazalo v novem veku. Vzdolž doline Sopote je sicer vodila pomembna srednjeveška, a kljub vsemu le tovorniška pot med Litijo in Radečami, ki je obšla za cestni tr- govski promet pretesno dolino Save nizvodno od Zagorja, izognila pa se je tudi samemu trgu.2 Med slovenskimi trgi srednjeveškega izvora je bilo Svibno v več pogledih posebnost. Trg je v virih prvič izpričan šele v začetku 15. stoletja in je že do druge polovice 16. stoletja močno go- spodarsko in demografsko opešal. K njegovemu zatonu in slednjič propadu je poleg strukturnih slabosti in prometne odmaknjenosti prispevala bližina konkurenčnega trga Radeče ob plovni Sa- vi. Kljub popolni ruralizaciji in tako rekoč fizič- nemu izginotju, ki jima je na Slovenskem težko najti primerjavo, pa se je trški naslov Svibnega v lokalnem okolju vendarle ohranjal še globoko v 19. stoletje. MED VZPONOM IN ZATONOM Trg Svibno je po strmi podgrajski legi najbolj spominjal na mlajši, zgodnjenovoveški tabor- ski trg Kostel ob Kolpi s sicer povsem drugačno genezo in netipično trškimi funkcijami,3 po na- stanku pa na štajerski tržec Pilštanj, ki je zrasel ob sedežu teritorialnega gospostva in pražupnije ter prav tako na vzvišenem položaju.4 Svoj nasta- nek je mali svibenski trg dolgoval rodbini gospo- dov Svibenskih, ki so se imenovali po matičnem gradu, enem najstarejših »pravih« gradov na Slo- venskem, prvič posredno izpričanem leta 1169 prek Konrada Svibenskega. Med 12. in koncem 14. stoletja so bili Svibenski ena najpomembnej- ših plemiških rodbin slovenskega prostora, v 15. stoletju pa so težišče delovanja prenesli v Zgor- njo Avstrijo in na Zgornje Štajersko. Na Kranj- skem so doživljali zaton že od srede 14. stoletja, 1 Krajevni leksikon Slovenije, str. 373. O številu prebival- stva: https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/- -/05C5003S.px/table/tableViewLayout2/ (januar 2025). 2 Prim. Kos, Blesk zlate krone, str. 14–15. 3 Prim. Golec, Nastanek in razvoj, str. 526–529. 4 Prim. Curk, Trgi in mesta, str. 108–109. pri čemer so se najprej podredili Celjskim in nato Habsburžanom.5 Tudi grad in gospostvo Svibno sta leta 1382 pristala v habsburških rokah in ju je Viljem V. Svibenski († 1396–1399) po nekaj letih dobil nazaj samo še v dosmrtni užitek.6 Habsbur- žani so gospostvo kot deželnoknežjo komorno posest – do prodaje leta 1620 – najprej prepuščali v upravo oskrbnikom in nato od srede 15. stoletja zastavnim imetnikom. Med njimi je bil v drugi polovici 16. stoletja štajerski deželni glavar Hans Schärffenberg iz rodu Svibenskih,7 v čigar času je na položnejšem delu grajskega hriba nastala nova svibenska graščina,8 od katere ni danes za razliko od razvalin starega gradu nobenega sledu. V neposredni soseščini graščine, tik pod mestom, kjer se grajski hrib začne strmo vzpe- njati proti gradu in kjer je bil do slednjega edini dostop, so več stoletij prej postavili cerkev sv. Kri- ža. Svibenska župnija, prvič posredno izpričana leta 1282 prek omembe župnika, se je na osno- vi lastniške cerkve izločila iz pražupnije Laško onstran Save, kar se je sodeč po patrociniju zgo- dilo v 12. stoletju. Patronat nad župnijo je tako kot gospostvo prešel na Habsburžane, ob vključitvi v novoustanovljeno ljubljansko škofijo leta 1461 pa je župnija Svibno postala menzalna posest tam- kajšnjega stolnega kapitlja.9 Glede na sedeža obsežnega zemljiškega gos- postva Svibenskih in stare župnije je nastanek trga pod njima logičen. Pod gradom in lastniško oziroma pozneje župnijsko cerkvijo, kjer je pote- kala lokalna trgovska menjava, je najprej vznikni- lo nekaj oštatov podgrajskih obrtnikov in služab- nikov, sčasoma pa je gospostvo začelo povečano naselje označevati kot trško. Vsekakor je bilo v interesu Svibenskih, da imajo ob matičnem gra- du tudi trg, ki se sicer prvič omenja šele leta 1409, že pod deželnimi knezi.10 Upoštevaje, da so pred tem v 14. stoletju, razen malo zakasnelega Raj- henburga, izpričana vsa trška naselja vzdolž Save od Litije do Brežic (te so edine že v tem stoletju postale mesto),11 je tudi trg Svibno nastal najpo- zneje v drugi polovici 14. stoletja.12 Njegov vznik 5 O Svibenskih: Kos, Blesk zlate krone; J. Orožen, Ostrovr- harji. O gradu: Stopar, Grajske stavbe, str. 143–150. 6 Kos, Blesk zlate krone, str. 370–376. 7 Kos, Blesk zlate krone, str. 38. 8 Koropec, Žebnik, str. 73; Stopar, Grajske stavbe, str. 151. 9 Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 190; Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 1585. 10 Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 1598. 11 Za prve omembe trgov gl. Slovenski zgodovinski atlas, str. 77. 12 J. Curk je pavšalno zapisal: »Ostrovrharji so na slemenu pod gradom ustanovili trg že v 1. pol. 14. stoletja« (Curk, Radeče, str. 103), D. Kos pa razvoj trga iz podgrajskega za- selka postavlja v 14. stoletje (Kos, Blesk zlate krone, str. 18). 35 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga je bil prejkone odgovor na nastanek Radeč, prvič omenjenih kot trg leta 1338, tj. dve leti zatem, ko je istoimenski grad prišel v roke Celjskih, sko- rajšnjih grofov.13 Lahko pa bi bilo tudi obrnjeno, tako da bi se svibenski trg razvil še pred radeškim. Trditev J. Koropca, »da je [trg] nastal zelo umet- no po volji Ostrovrharjev-Svibenskih na povsem neugodni legi, zato se tudi ni mogel obdržati«, je, kar zadeva nastanek in zgodnje obdobje obstoja trške naselbine, treba nekoliko relativizirati; zlas- ti naslednjo Koropčevo kontroverzno trditev, ki se opira na napačno datirani, v resnici nekaj de- setletij mlajši urbar: »Okoli 1400 je le životarilo v njem kar 32 družin.«14 Kot bomo videli, omenjeni urbar prikazuje trg kot poudarjeno obrtno sre- dišče, poleg tega pa so posamezni tržani v 15. sto- letju razpolagali s čednim premoženjem. Še več, umetnostni zgodovinar I. Stopar je Svibno tega časa označil kot pomembno trško naselbino in na podlagi stavbnozgodovinskih odkritij zapisal, da si v njej »ni težko predstavljati aktivne stavbarske in nemara tudi slikarske, cehovsko organizirane delavnice, ki se je uveljavljala na vsem območju svibenske gospoščine«.15 O tem, da trg že v začetku 15. stoletja ni mogel biti brez teže, priča listina z njegovo prvo omem- bo, ki je do nedavnega ostala prezrta.16 Listino je izdal deželni knez, vojvoda Ernest Avstrijski, 1. julija 1409 na Dunaju, njena vsebina pa je raz- sodba v sporih med grofi Celjskimi – Hermanom, njegovim sinom Friderikom in snaho Elizabe- to – na eni strani ter Hansom s Kozjega (Tra- ckenbergerjem) na drugi. Za poravnavo preosta- lih pritožb Hansa s Kozjega zoper Celjske je voj- voda Ernest določil srečanje (ainen frewntleichen tag) obeh strani oziroma njunih zastopnikov na dan sv. Jerneja, 24. avgusta, »v našem trgu Svibno« (in vnserm markt ze Scherffemberg) ter s svoje strani tja napotil Konrada, škofa v Krki na Koroškem, in Bernarda Ptujskega. Postavlja se vprašanje, zakaj je za prizorišče razsojanja izbral trg Svibno in ne preprosto svibenskega gradu. Deželni knez je s tem dal naselju večjo veljavo, takšna izbira pa go- 13 Prim. Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 1291; Koropec, Žebnik, str. 54. 14 Koropec, Žebnik, str. 57. 15 Stopar, K problematiki, str. 28. 16 SI AS 1063, Zbirka listin, št. 4413, 1409 VII. 1., Dunaj. – Listina je bila shranjena med listinami Celjskih v Av- strijskem državnem arhivu na Dunaju in je z restitucijo arhivskega gradiva leta 1985 prišla v Arhiv Republike Slovenije. Božo Otorepec jo je sicer transkribiral za Cen- tralno kartoteko slovenskih listin (ZRC SAZU, ZIMK), vendar je bežna omemba trga Svibno ostala neopažena (prim. Golec, Dolenjska mesta (4), str. 513). Nanjo je opo- zorila šele nova historična topografija (Kosi et al., Histo- rična topografija Kranjske, str. 1598). vori tudi v prid temu, da trg ni bil niti neznaten niti šele v nastajanju. Prva omemba trga torej ni tista v omenjenem, v resnici nekaj desetletij mlajšem deželnoknež- jem urbarju, ki je, vsaj kar zadeva njegov svi- benski del, nastal ne prav dolgo pred letom 1439, vsekakor ne prej kot v tridesetih letih 15. stoletja.17 Najprej se ustavimo pri listini z datumom 24. april 1439, edini znani, ki jo je izdal kak svibenski tržan, in tudi edinem pričevanju o pravnih raz- merah v trgu pred koncem srednjega veka.18 Tr- žan Hans Angrer (Ich Hanns Anngrer dieczeit wur- ger ze Scherffenbergk) je s svojimi dediči prodal hišo z vrtom in njivo skupaj z vsemi pritiklinami in pravicami, po katerih so jo posedovali sami (mit allen den rechten als wir selbe das innen gehabt haben). Hiša je ležala v trgu Svibno (vnser haws vnd hof ze Scherffenberg im margkt) med Herlei- chovo hišo in kočo Hansa iz Tahavine19 (zwischen des Herleichs vnd Hannsen von Tokchnaw haws vnd gaden gelegen). Navedene tri nepremičnine je od Angrerja za 19 mark in 80 pfenigov kupila in kup- nino zanje v celoti plačala »gospa« Katarina, hči Fuketovke, sicer pa vdova Angrerjevega pastorka Matevža (Der Ersamen frawn Kathrein der Fukche- tin Tochter des Mathesen meines Steuf Sun Seligen witib). Izročitev prodane posesti je izvedel svi- benski gospoščinski oskrbnik Konrad Prenner (Ingeantwurtt mit hannden vnd willen des Edeln Kun- rats des Preiner dieczeit phleger ze Scherffenbergk), ki je listino na Angrerjevo prošnjo tudi pečatil.20 Izpričani primer priča o tem, da so Svibenčani v tem času, vsaj nekateri, če ne vsi, ob pristanku gospoščinskega oskrbnika prosto razpolagali s svojimi zemljišči, kar je bilo, kot bomo videli, v popolnem nasprotju z njihovim pravnim razmer- jem do posesti tristo let pozneje, sredi 18. stoletja. Posebno pozornost pritegne sklicevanje na »kup- 17 V Slovenskem zgodovinskem atlasu (2011) je prva posredna omemba trga Svibno neustrezno postavljena v čas okoli leta 1420, neposredna pa v leto 1439 (Slovenski zgodovinski atlas, str. 77). Letnica okoli 1420 se nanaša na (dejansko mlajši) urbar, v katerem je trg v resnici že izrecno ome- njen, druga pa na listino svibenskega tržana iz leta 1439. O urbarju in listini gl. v nadaljevanju. 18 SI AS 1063, Zbirka listin, Kronološka serija, št. 555, 1439 IV. 24., s. l. [Svibno]. – Listina pomotoma ni bila upošte- vana v novi historični topografiji Kranjske (Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 1598). O vprašanju de- želne pripadnosti Svibnega, ki se postavlja ob listinski formulaciji »der lanndesfürst in Steir«, gl. Kos, Blesk zlate krone, str. 43. 19 Tahavina se je imenovalo območje med Svibnim in Jag- njenico (Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 1717). 20 Konrad Prenner je bil oskrbnik na Svibnem že leta 1421, leta 1435 pa so mu službo podaljšali še za štiri leta (Koro- pec, Žebnik, str. 58; prim. Kos, Blesk zlate krone, str. 38 in 59). 36 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga no in pomirsko pravo trga Svibno« (nach kauffs vnd purgkfrids recht des margks ze Scherfffenbergk), iz česar je mogoče razumeti, da je trg imel lastno trško pomirje, kolikor ni šlo pri njegovi omembi samo za uradniško formalnost. Za primerjavo kaže opozoriti, da je pomirje v istem času prvič izpričano pri prav tako majhnem trgu Vače.21 Kot je bilo že omenjeno, je datum izdaje An- grerjeve listine 24. april 1439 termin post quem non za datacijo (svibenskega dela) deželnoknež- jega urbarja,22 v katerem so poimensko popisani 21 Golec, Trg Vače, str. 47. 22 SI AS 1074, Zbirka urbarjev, 79u, urbar Svibno [1. polovi- ca 15. stoletja]. – Urbar deželnoknežjih posesti vključuje posesti Svibno, Kranj, Kamnik in Postojna ter ima na naslovnici pozneje dodano letnico 1400. Kot nastalega okoli leta 1400 ga je konec 19. stoletja objavil W. Milko- wicz (o dataciji: Milkowicz, Beiträge, str. 7), nakar so takšno datacijo povzeli drugi avtorji (o tem Kos, Zgodo- vinski razvoj, str. 172, op. 39) in tudi Kosova historična topografija (Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije, na primer str. 603 za Svibno). J. Žontar je urbar prvi pos- tavil v čas okoli 1420 (Žontar, Zgodovina mesta Kranja, str. 29–30 in 434, op. 138), čemur se je pridružil D. Kos z ute- meljitvijo, da je velesovski samostan neko hubo pridobil šele leta 1418, kar za nastanek urbarja pomeni leto ante quem non (Kos, Zgodovinski razvoj, str. 172, op. 39). Da- tacijo okoli 1420 je pri vseh pojavitvah urbarja prevzela tudi nova Historična topografija Kranjske (Kosi et al., His- torična topografija Kranjske). Pri urbarju gre za združitev štirih urbarjev v enega, ki niso nujno nastali povsem so- časno, jih je pa v obliki, v kakršni je prišla do nas, v enem kosu napisala ista roka. Listina o prodaji nepremičnin Hansa Angrerja v trgu Svibno z datumom 24. april 1439 in njihovo pojavljanje v urbarju še pod imenom starega gospodarja govori v prid nastanku svibenskega dela ur- posestniki v trgu. V urbarju ni Katarine, ki je od Angrerja kupila hišo s pritiklinami, niti druge ženske s tem osebnim imenom, ki bi lahko bila identična z njo. Zato pa se Hans Angrer pojavlja na dveh mestih, prvič samo s hišo in drugič s hišo, vrtom in njivo – prav takšne nepremičnine je leta 1439 prodal Katarini! –, in sicer takoj za imenom Fuketovke, v listini izpričane kot Katarinine ma- tere. Že samo Angrerjevo in Fuketovkino ime ter njuna starost glede na odrasle otroke kažejo, da med urbarjem in listino ni moglo biti večje časov- ne razlike.23 barja pred omenjenim datumom, na kar je bilo v litera- turi prvič opozorjeno leta 2001 (Golec, Dolenjska mesta (4), str. 513). Tako je časovni razpon nastanka urbarja v 1. zvezku Vodnika po urbarjih Arhiva Republike Slovenije iz leta 2005 opredeljen kot: ne pred 1418 in ne po 1439 (Juri- čić Čargo in Žnidaršič Golec, Vodnik po urbarjih, str. 246). Analiza listinskega gradiva, nanašajočega se na kraje, zajete v urbarju, bi morda navrgla še kakšno odkritje, ki bi prispevalo k njegovi točnejši dataciji. Glede na to, da so bila leta 1420 vsa štiri v urbarju zajeta gospostva še v zastavi Celjskih, je uveljavljena datacija okoli tega leta prezgodnja. Prvi je bil leta 1421 vrnjen Kranj, druga gos- postva pa v skladu z dogovorom iz leta 1423 v naslednjih letih; Postojna je v deželnoknežjih rokah izpričana leta 1431 (Kosi, Grajska politika, str. 480–481). Nastanek ur- barja je tako treba pomakniti z okoli leta 1420 v trideseta leta 15. stoletja, po dosedanjih ugotovitvah med letoma 1431 in 1439. 23 Za umestitev nastanka urbarja pred izdajo listine je ne- koliko moteča le lokacija prodane hiše. Od obeh sosedov je v urbarju naveden Herleich (Herlach) kot posestnik hiše in vrta. Drugi, Hans s Tahavine, se prejkone skriva za imenom krojača Hensla (Hennsel Sneÿder), saj ima ta Trg Svibno v deželnoknežjem urbarju iz tridesetih let 15. stoletja (SI AS 1074, Zbirka urbarjev, 79u, fol. 1r). 37 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga Posestno stanje trga, kot ga razkriva urbar,24 je natančno prikazano v Prilogi 1. Pri urbarski dajat- vi Svibenčanov je šlo več kot očitno za činž. Ta je namreč kot prvi naveden v naslovu urbarja (ver- merkcht all zins, nücz, gült und rentt der herrschaft Scherffenberg), v katerem je prvo popisano naselje trg, poleg tega pa je trg po poznejših svibenskih urbarjih (1570, 1571 in 1602) gospostvu plačeval dajatev, imenovano dvorni činž (Hofzins).25 V trgu (im Markt) naštejemo 32 posestnikov (oziroma 33, ker se Hans Angrer pojavi dvakrat), od tega štiri ženske. Povečini so imeli hišo z vrtom ali njivo ter so gospostvu plačevali 12 pfenigov. Urbar tolikšno dajatev odmerja 24 posestim, med katerimi so tu- di kovačija ter tri koče (gadem). Skupno število hiš je znašalo 28, pri čemer je Angrer edini premogel dve hiši, od ostalih hišarjev pa je eden imel še ko- čo ter en kovač oštat, na katerem je stala kovačija. Od petih posestnikov brez navedene hiše je en kovač plačeval samo od kovačije, pri prej ome- njeni Fuketovki srečamo vrt, njive, klet na Placu in oštat, en posestnik je imel samo njivo in dva le kočo. Največja hiša v trgu je očitno pripadala prvemu posestniku Pavlu Povšetu, saj so ji brez vrta odmerili 27 pfenigov. K višini posamezniko- ve dajatve so največ prispevale njive; ena je dajala 24 pfenigov, ena pa kar 68. Najbolj obremenjeni posestnik Herman Leben z dajatvijo 72 pfenigov je temu ustrezno poleg hiše premogel dve njivi in oštat, edino nepremičnino v trgu, za katero je izpričano, v čigavih rokah je bila prej. Na dveh mestih se omenja mikrotoponim Plac, ki obstaja tudi danes, vendar ni rečeno, da se nanaša na isti prostor.26 V neposredni bližini trga pa je stalo še eno domovanje, ki je v urbarju popisano drugje, samo kočo (gadem). Med njima je popisan kovač Pavel s hišo in njivo, kar bi glede na dikcijo Angrerjeve listi- ne morala biti Angrerjeva Katarini prodana posest, pri čemer pa pogrešamo vrt. Pavel bi bil tako lahko bodisi Katarinin drugi mož, kar pomeni, da bi urbar nastal po- zneje kot listina, bodisi posestnik, od katerega je Angrer pridobil posest, preden jo je prodal Katarini. Po drugi strani ni rečeno, da je zaporedje popisanih posestnikov v trgu ustrezalo fizičnemu zaporedju. Prvi popisani po- sestnik je, denimo, imel hišo »na Placu«, lokaciji, ki se omenja tudi pri kleti Fuketovke, popisane na 18. mestu. 24 SI AS 1074, Zbirka urbarjev, 79u, urbar Svibno [1. polo- vica 15. stoletja], fol. 1r–2r. Prim. objavo: Milkowicz, Bei- träge, str. 10–11. Prim. obravnavo: Koropec, Žebnik, str. 55–57. 25 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 108, I/61, lit. S XIX–3, urbar gospostva Svibno 1570, pag. 337–340; prav tam, šk. 107, I/60, lit. S III–6, urbar gospostva Svibno 1571, fol. 161v–164; SI AS 1074, Zbirka urbarjev, II/22u, novore- formirani urbar gospostva Svibno 1602, pag. 99–104. 26 Plac je prostor okoli spomenika padlim v prvi svetovni vojni in kapele sv. Križa tik pod župnijsko cerkvijo, kjer je stala v 16. stoletju zgrajena graščina, naslednica stare- ga gradu Svibno (Potrpin, Skriti zaklad, str. 31–32). med vasmi, in sicer dvor nad župniščem (Der hoff ob dem Pfarrhof), na katerem je gospodaril neki Jurše.27 Seštevek 28 hiš, 2 oštata ter 3 koče znaša 33 potencialnih trških domov. Za prvo polovico 15. stoletja natanko poznamo samo še posestno sta- nje trga Gornji Grad, kjer so leta 1426 poimensko popisali 42 trških posestnikov.28 Tako se lahko Svibno med slovenskimi trgi in mesti ponaša z drugim najstarejšim prikazom celote posestnikov in enim redkih, ki segajo še v srednji vek. Z oko- li 30 domovi je bilo v tem času po velikosti pri- merljivo s prenekaterim kranjskim in slovenskim trgom. Sumarno število oštatov je malo pozneje, leta 1460, izpričano za tri trge gospostva Višnja Gora, s katerim si je svibensko gospostvo delilo deželskosodno mejo.29 Trg Višnja Gora, kmalu zatem povzdignjen v mesto (1478), je tedaj štel 51 oštatov, Litija 30, Šentvid pri Stični pa 16.30 Svibenski urbar iz tridesetih let 15. stoletja po- ve marsikaj tudi o neagrarnem gospodarstvu v tr- gu. Kar 15 od 32 posestnikov ima obrtniško ali dru- go poklicno oznako, ki je v tem času največkrat še ni mogoče imeti za podedovani priimek, ampak za nosilčev poklic. Tolikšen delež takih oznak govori o izraziti neagrarni dejavnosti svibenskih tržanov. V trgu najdemo naslednje obrtnike: štiri kovače, pri dveh tudi kovačijo, štiri krojače, kroja- čico (vdovo), krojača kot nekdanjega posestnika,31 čevljarja ter hčerko (pokojnega) mesarja. Štirje posestniki so imenovani po upravnih službah in jih je mogoče šteti za gospoščinske uslužbence: pisar, čuvaj, mitničar in lovec, kolikor ni slednji, imenovan tudi mojster (Maÿster Hanns Jeger), opravljal kake obrtne dejavnosti in je bil Jeger že njegov priimek. Tudi pri mitničarju (Hannse zollner) ne vemo, za katere vrste uslužbenca je šlo, prejkone za pobiralca pristojbin na cerkvenih proščenjih v svibenskem deželskem sodišču. Na območju Svibnega namreč ne tedaj ne pozneje ni znana nobena mitnica.32 27 SI AS 1074, Zbirka urbarjev, 79u, urbar Svibno [1. polovi- ca 15. stoletja], fol. 10r. 28 Objava: Orožen, Das Benediktiner-Stift Oberburg, str. 311– 314. 29 Historischer Atlas, Bl. 32. 30 Golec, Litija, str. 456; Otorepec, Ob 500-letnici, str. 282. 31 Krojačica Fridlovka (Fridlin sneÿderin) je navedena na zadnjem mestu, enak priimek, morda osebno ime, pa je imel tudi krojač Fridl, čigar oštat je medtem prešel v druge roke (die des Fridl snaÿder ist gewesen). 32 Prim. Kosi, Potujoči srednji vek, priloga zemljevid Promet- no omrežje na Slovenskem okrog leta 1400; Gestrin, Mitnina, str. 163, zemljevid Mitnice na Slovenskem, na- stale od 10. do 16. st. – Mitnice ne poznata ne novorefor- mirani urbar svibenskega gospostva (SI AS 1074, Zbirka urbarjev, II/22u, novoreformirani urbar gospostva Svib- no 1602 [1603]) ne terezijanski kataster (SI AS 174, Tere- 38 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga Za razliko od proščenj (Kirchtag), ki so prek zelo malo donosne stojnine izpričana v cenitvah svibenskega gospostva konec 16. in v zgodnjem 17. stoletju,33 v virih prav tako ne zasledimo no- benega pravega sejma, vse dokler ni svibensko deželsko sodišče poznega leta 1794 izposlovalo privilegija za dva sejma, od tega enega na Svib- nem. Kot bomo videli, imamo iz let 1575 in 1752 celo izrecni pričevanji, da v trgu Svibno ni ne letnih ne tedenskih sejmov. Komaj si je mogoče predstavljati, da trg vsaj na svojem vrhuncu, ko je bil precej večji, v njem pa je bilo več obrtnikov kot pozneje, ne bi poznal določene oblike uteče- ne sejemske trgovine, če nič drugega nedeljsko tr- govanje ob župnijski cerkvi sv. Križa. Na Dolenj- skem poročil o sejmih ne poznamo samo za dva majhna trga srednjeveškega nastanka, Svibno in Poljane (Stari trg ob Kolpi), in za dva pozno nasta- la novoveška trga, taborski Kostel in (Dolenjske) Toplice.34 Vsi našteti bi jih nekoč prav lahko imeli, vendar so jih sčasoma izgubili. O malem trgu Li- tija, enem od trških sosedov Svibnega, vemo, da je bil tamkajšnji propadli tedenski sejem trikrat obnovljen z deželnoknežjim privilegijem (1443, 1514 in 1619), a je nato še enkrat ugasnil, obdržali pa so se letni sejmi.35 Poleg posestnikov v urbarju in Angrerjevi listini iz leta 1439 v 15. stoletju srečamo samo še enega po imenu znanega Svibenčana, hkrati eno od zgolj štirih oseb, ki so v virih v vsej zgodovini trga izrecno označene kot tržani; drugi dve bo- mo spoznali leta 1513. Ludvik pl. Gall je z listino, datirano brez navedbe kraja 12. maja 1478, pode- lil v fevd desetino na 34 hubah v treh dolenjskih krajih svibenskemu tržanu Štefanu, Jakobove- mu sinu (Steffan des Jacoben Sun burger ze Scher- ffenberg).36 Ne Štefanovega ne Jakobovega imena zijanski kataster za Kranjsko, šk. 126, RDA, N 176, No. 25, kalkulacijska tabela). 33 Stojnina je gospostvu vsakič prinašala pičlih 20 krajcar- jev, in sicer po cenitvah iz let 1599 (Koropec, Žebnik, str. 75), 1603, ko je navedena kot Standgelt in Kirchtags Zeiten (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 108, I/61, lit. S XIX–8, Sumari extract etc., pag. 524), in 1620 (StLA, I.Ö. HK-Akten, 1620–VIII–16, 26. 3. 1620). V terezijanskem ka- tastru jo med prihodki gospostva pogrešamo (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 126, RDA, N 176, No. 25, kalkulacijska tabela). 34 Golec, Družba v mestih, str. 561–562. 35 Golec, Litija, str. 466–467. 36 Šlo je za desetino od prosa in lanu od 18 hub v Tihabo- ju pri Trebnjem, od 14 hub na Brezovem pri Gabrovki in od 2 hub v Lukovcu pri Tihaboju (ASU, Gall von Gal- lenstein, famiglia, Pergamene, Nr. 9, 1478 V. 12., s. l.). Za posnetek listine se iskreno zahvaljujem kolegu Matjažu Bizjaku. Regest fevdnega pisma je naveden tudi v zapu- ščinskem inventarju Jurija Erazma Galla barona Gallen- steina, datiranem 16. januarja 1672 v Ljubljani (SI AS 309, še ne najdemo med trškimi posestniki v slabega pol stoletja starejšem urbarju,37 omenjeno pravno dejanje pa priča o gospodarski moči posameznih Svibenčanov iztekajočega se srednjega veka. Dragocen dokument s praga novega veka je li- stina o zaslišanju prič na Svibnem 17. januarja 1513 v zvezi s poskusom zasedbe svibenskega gradu s strani Helene pl. Thurn,38 vdove znanega nasilne- ža Jurija pl. Thurna, umorjenega spomladi 1512 na Kočevskem.39 Jurij je imel gospostvo v zasta- vi vsaj od leta 1506,40 nato pa ga je očitno dobil v upravo njegov sorodnik Vid pl. Thurn. Zaslišanje prič so na Vidovo prošnjo opravili radeški trški sodnik in trije tamkajšnji tržani, ki so listino tudi pečatili z osebnimi pečatniki. V besedilu se poleg nekaj poimensko izpričanih svibenskih kmetov iz vasi Kremen (pri Boštanju) pojavljata dva trža- na (Burger ze Scharffenberg), in sicer Andrijaš Kra- bat (Andriasch Krabat) in Lenart (Lienhart) Ruer- drich, ter še en Svibenčan z imenom Primož (sei- nen Nachpaurn den Primosen). Andrijaš Krabat, ki je najprej podpiral vdovo pl. Thurn, je prestrašen po nočnem obisku dveh Heleninih hlapcev poslal svojo ženo posvarit Martina Hasiberja, grajskega oskrbnika (Hawspfleger) v službi Vida pl. Thurna, naj nikogar ne spusti v grad, ker gre za izdajo. Tr- žana Andrijaša Krabata listina imenuje Helenin rojak (Iren Lanzman), kar pomeni, da je – kot po- ve že njegov priimek – prihajal s Hrvaškega, saj je Helena pl. Thurn izvirala iz hrvaške grofovske rodbine Frankopan.41 Tudi tržan Lenart Ruer- drich je bil sodeč po priimku priseljenec, Svibno pa, kot vse kaže, v začetku 16. stoletja še vedno privlačno za priseljevanje od drugod. Omenjena listina vključuje prepis pisma, ki ga je Helena pl. Thurn slaba dva meseca prej, 28. novembra 1512, naslovila na (svibenskega trškega) sodnika in svet ter celotno srenjo (podložnikov) gospostva Svibno (Den Ersamen N. Richter Vnd Rat auch der ganzen gmain der Herschafft Scherffenberg etc.). Naslovnike je vljudno prosila, naj na dan sv. An- dreja, 30. novembra, pošljejo k njej v Krško nekaj predstavnikov iz vrst tržanov (etlich auß euch Bur- ger) in podložnikov (auch etlich auß der gmain), s Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 32, fasc. XVI, lit. G–28, pag. 4, Nr. 13). 37 SI AS 1074, Zbirka urbarjev, 79u, urbar Svibno [1. polovi- ca 15. stoletja], fol. 1r–2r. 38 AT ÖStA, HHStA, RK, Maximiliana, 28–5–13, Eingabe der Elena, Witwe des Jörg von Thurn, betreffend Scher- ffenberg, 17. 1. 1513. 39 Hajdinjak, »Kmetje nimajo …«, str. 54. 40 Hajdinjak, »Kmetje nimajo …«, str. 50. 41 Helena je bila hči grofa Ivana IX. Frankopana, ki je leta 1493 padel na Krbavskem polju v bitki s Turki (Hajdi- njak, »Kmetje nimajo …«, str. 54). 39 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga katerimi bi se rada o nečem pogovorila (etwas mit euch zw Hanndlen Wart haben).42 Pismo je pomen- ljivo zato, ker govori o trškem sodniku in svetu. Za zdaj ostaja zunaj naših spoznavnih možnosti, ali je Svibno tedaj dejansko premoglo ta dva organa trške samouprave, o katerih pozneje ni sledu, ali pa je šlo samo za vljudnostno naslovitev oziroma formalizem. Obstoj sodnika in trškega sveta ter s tem sloja individualno sprejetih polnopravnih tržanov ni izključen. Mali vzhodnogorenjski trg Vače, v virih prvič izpričan šele leta 1429, je, deni- mo, sodnika in pomirje premogel že pred sredo 15. stoletja, v zgodnjem novem veku pa je imel kljub majhnosti razvito sodno-upravno samoupravo.43 Poznavanje posestnega stanja Svibnega v prvi polovici 15. stoletja je toliko pomembnejše, ker bi zgolj na podlagi mlajših virov zlahka podlegli zmotnemu sklepanju, da trg v srednjem veku ni bil večji in pomembnejši kot pozneje. Kot priča- jo župnijski urbarji, začenši s prvim iz leta 1499, župnija in župnijska cerkev v trgu nista imeli podložne posesti,44 kar pomeni, da je celotna tr- ška naselbina spadala pod svibensko gospostvo. Je pa trg župniji plačeval desetino, ki je v urbar- jih in desetinskih registrih vodena kot kolektivna dajatev45 in šele od konca 18. stoletja do zemljiške odveze po posameznih obveznikih.46 42 AT ÖStA, HHStA, RK, Maximiliana, 28–5–13, Eingabe der Elena, Witwe des Jörg von Thurn, betreffend Scher- ffenberg, 17. 1. 1513. 43 Golec, Trg Vače, str. 47–55. 44 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Knjige, Urbarji, šk. 1, št. 1u, ur- bar stolnega kapitlja Ljubljana 1494–1500, pag. 260–268. Prim. Bizjak, Posest župnije Svibno; prav tam, Spisi, fasc. 275/1, urbar župnije Svibno 1668–1687; urbar župni- je Svibno 1716 (vključuje tudi urbar posameznih cerkva). Župnijske podložnike v trgu pogrešamo tudi v terezi- janskem katastru okoli leta 1750 (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 159, BT, L 6, stolni kapitelj v Ljubljani s pripadajočimi župnijami, No. 73–74 (župnija Svibno); prav tam, šk. 215, RDA, L 6, No. 85–90 (župnija Svibno). 45 Po župnijskem urbarju iz leta 1545 je trška desetina (Marckht Zehendt) znašala 16 mernikov (NŠAL, NŠAL 100, KAL, fasc. 275/1, urbar župnije Svibno 1545, fol. 8v), v štiri leta mlajšem urbarskem registru (1549) pa 2 dukata (prav tam, urbarski register župnije Svibno 1549, fol. 21r) in prav toliko tudi po urbarju 1560–1569 (prav tam, urbar župnije Svibno 1560–1569, s. p.). V urbarjih iz let 1575 in 1599 jo pogrešamo (prav tam, urbar župnije Svibno 1575; urbar župnije Svibno 1599). Iz župnijskega urbarja za le- to 1581 izvemo, da je desetino od 27 hub, pristave in trga (Markht Zehent) župniku zastavil ljubljanski stolni kapi- telj, pri čemer ni navedena višina (prav tam, urbar žup- nije Svibno 1581, s. p.). Desetino ponovno srečamo šele v terezijanskem katastru sredi 18. stoletja, ko so »oštetarji pri gospostvu [gradu] Svibno« plačevali župniji snopno desetino v višini vsakega tretjega snopa (SI AS 174, Tere- zijanski kataster za Kranjsko, šk. 108, RDA, N 97–101, No. 10, 25. 8. 1752). 46 Gl. op. 144. Posestna podoba svibenskega trga se znova razkrije šele v dveh gospoščinskih urbarjih z za- četka sedemdesetih let 16. stoletja. Tako ne vemo, kdaj se je zaton trga dejansko začel in kako je po- tekal. Morda je trg dosegel zenit še pred nastan- kom urbarja iz tridesetih let 15. stoletja in je tedaj že stagniral ali celo nekoliko nazadoval, morda pa se je v naslednjih desetletjih za nekaj časa go- spodarsko in demografsko okrepil. Na podlagi pavšalne višine desetine bi bilo vsako sklepanje o številu njenih plačnikov in s tem posestnikov v trgu zgolj ugibanje. V vsakem primeru je treba pri obravnavi naza- dovanja Svibnega upoštevati dvoje okoliščin. Do padca Celjskih (1456) se je trg Svibno kot dežel- noknežja posest hranil tudi iz nasprotij in konku- rence s sosednjimi celjskimi Radečami in je lah- ko v tem pogledu pričakoval podporo svojih gos- podarjev.47 Nato je ta dejavnik odpadel, vendar ne v celoti, saj gospostvi s trgoma nista bili v rokah istih oskrbnikov oziroma zakupnikov, tako da sta trga ostajala konkurenta. Drugi dejavnik je razli- čen prometni položaj obeh trgov. Radeče ob izli- vu Sopote v Savo so imele veliko ugodnejšo lego, še posebej po okrepitvi rečne plovbe v 16. stoletju. MED ZATONOM IN PROPADOM Zaton nekoč razmeroma cvetočega trga več kot nazorno prikazujejo viri iz zadnje tretjine 16. stoletja in zgodnjega 17. stoletja, ko imamo o Svib- nem zopet na voljo gospoščinske urbarje in zdaj tudi podrobnejša poročila o stanju gospostva. Ta- ko kot ni mogoče slediti procesu zatona, temveč ga lahko v letih 1570–1602 samo konstatiramo, je le v obrisih sledljiv potek propada zahajajočega trga od začetka 17. stoletja do srede 18. stoletja, ko je popolnoma ruralizirani trg poleg graščine in mežnarije štel le še tri domove podložnikov svi- benskega gospostva. Posestna podoba, ki jo prikazujeta gospoščin- ska urbarja iz let 1570 in 157148 (gl. Prilogo 2), je zelo drugačna od tiste v urbarju iz tridesetih let 15. stoletja. Primerjava v vseh pogledih pokaže nazadovanje trga, zdaj le še sence nekdanjega Svibnega. Dajatev, ki jo Svibenčani plačujejo gospostvu, se imenuje dvorni činž (Hoffzinß) in je značilna za urbana naselja. Število posestni- kov je v dobrih 130 letih od prejšnjega urbarja 47 Koropec in Curk sta zmotno navajala, da je tudi svi- bensko gospostvo tako kot žebniško-radeško prišlo pod Habsburžane šele po izumrtju Celjskih (Koropec, Žeb- nik, str. 58 in 60; Curk, Radeče, str. 80 in 103). 48 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 108, I/61, lit. S XIX–3, urbar gospostva Svibno 1570, pag. 337–340; prav tam, šk. 107, I/60, lit. S III–6, urbar gospostva Svibno 1571, fol. 161v–164. 40 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga zdrsnilo z 32 (28 hiš, 2 oštata, 3 koče) na 19 (dva se pojavita dvakrat), od katerih jih je 16 premog- lo hišno posest – oštat (skupaj 21 oštatov, od tega dva pusta), drugi pa samo obdelovalna zemljišča. Slednja (vrtove, njive in sadovnjak) je poleg ošta- ta imela tudi večina oštetarjev (12 od 16). Seštevek 21 oštatov kaže na preteklo posestno stanje, ki ga ni mogoče časovno definirati in nedvoumno oz- načiti kot izhodiščno. 28 hiš v urbarju iz tridese- tih let 15. stoletja bi namreč lahko pomenilo tudi tolikšno število oštatov. Pred letom 1570 sta dva posestnika v svojih rokah združila po dva oštata, eden pa tri. Med štirimi posestniki brez oštatne posesti je bil vsakokratni svibenski župnik, za katerega urbar ne navaja, od česa na martinovo daje gospostvu gos; najbolj logično bi bilo, da je šlo za dajatev za zemljišče, na katerem je stalo župnišče. V enem primeru pa so tržani (die pur- ger, die Burger) kot kolektiv plačevali denarno dajatev za pašo na opusteli hubi na hribu proti gradu.49 Tako kot že v tridesetih letih 15. stoletja so Svibenčani vse dajatve poravnavali v denarju (izjema sta le dva kopuna za sadovnjak), po če- mer so se razlikovali od kmetov po vaseh, ki so imeli tudi naturalne obveznosti in tlako. Razpon denarnih dajatev posestnikov v trgu je znašal od 5 do 40 krajcarjev. Urbar iz leta 1570 za razliko od leto dni mlajšega urbarja vsebuje tudi davek – ta je pri posameznih posestnikih znašal od 4 kraj- carje do enega goldinarja in 8 krajcarjev –, posest v trgu je v obeh enaka, le da se je na dveh po- sestnih enotah zamenjal gospodar. Kolikor je mogoče sklepati iz poklicnih priim- kov, ki so bili v tem času pogosto še dejanske po- klicne oznake, so leta 1570 v trgu poleg mežnarja živeli trije čevljarji, pri čemer je enega naslednje leto zamenjal krojač. Med posestniki najdemo tudi pl. Obračane (Obričane), rodbino nekdanjih zastavnih imetnikov gospostva iz zadnje tretjine 15. stoletja,50 in sicer s pustim oštatom in vrtom. Malo po nastanku urbarjev iz let 1570 in 1571 pa je izpričan edini znani svibenski kramar Blaž Ferk, hkrati brodnik čez Savo pri Kompolju, ki ga sre- čamo med kmečkim uporom 1573, ko je sodeloval z uporniki.51 Njegov priimek Ferk označuje brod- 49 Ta pusta huba je glede na lego prejkone identična z opustelo hubo, ki je v urbarju iz tridesetih let 15. stoletja popisana med dvorom nad župniščem in vasjo Počako- vo: »am perg gegen Scherffenberg ist ain öde huben« (SI AS 1074, Zbirka urbarjev, 79u, urbar Svibno [1. polovica 15. stoletja], fol. 10r). 50 Obračani so bili zastavni imetniki Svibnega od leta 1469 in še po letu 1479, ne pa več leta 1489 (Kos, Blesk zlate krone, str. 38). 51 Koropec, Žebnik, str. 73, v zvezi s Ferkom citira fond notranjeavstrijske dvorne komore v Štajerskem de- želnem arhivu v Gradcu in Grafenauerjev Boj za staro nika, v resnici pa bi se lahko pisal tudi drugače. Morda je identičen z edinim Blažem med trškimi posestniki, imenovanim Blaže Vresk, po obeh ur- barjih gospodarjem oštata in dveh vrtov. O stanju trga v tem času prinaša nekaj ključ- nih podatkov poročilo deželnoknežje reformacij- ske komisije iz leta 1575,52 ki med drugim pokaže občutne razlike z malo prej vizitiranim sosednjim trgom Radeče. Pomenljivo je, da je komisija pok- licala svibenske podložnike v Radeče, ker ne na gradu Svibno ne v trgu ni našla »nobene prilož- nosti«, kar pomeni ustreznih prostorov za delo (sunst ausserhalb des Schloß In dem Flekhen abzu- handlen khain gelegenheit gewest).53 O trgu izvemo, da je v njem stala novozgrajena pristava, v kateri je prebival gospoščinski oskrbnik (hat ain Pfleger Sein Wohnung in dem Neü erbauten Maÿrhof, So Aller Negst vndter dem Schloß Im Flekhen gelegen).54 Grad je bil sicer še v dokaj dobrem stanju, zaradi visoke lege in v poletnem času pogostih udarov strel pa ne več naseljen (nit bewohnt), ampak so ga uporabljali le še za hrambo žita in drugega. Trg oziroma kraj (Flekhen)55 pod gradom se, kot pravi poročilo, sicer imenuje tržec (gleichwol Ain Märkhtl genant), vendar ni tu nobenega tedenske- ga ali drugega sejma (Alda weder wochen Noch andere Märkhtag gehalten). Glede na to, da trgi praviloma niso imeli obzidja, je zanimivo, da je komisija posebej zapisala, da je trg povsem odprt (Ain Freÿ offens vnd vngespertes wesen). Prebivalci (die Inwohner), kot poročilo imenuje Svibenčane, in ne tržani, naj bi komisiji predložili zapisane svoboščine (Ainichen Schein oder habende freÿhai- ten fürzubringen), kar se ni zgodilo. Poročilo tako ugotavlja, da nimajo ne pomirja ne kazenskega sodstva, ampak vse to opravlja gospostvo (wir sÿ dann weder Purkhfrid, Stokh Noch Halßgericht ha- ben, Sonndern wirdet Alles durch die Herschaft ge- pravdo. O upornikih pri Kompolju brez navedbe Blaža Ferka prim. Grafenauer, Boj za staro pravdo, str. 294–295, in Grafenauer, Kmečki upori, str. 249 in 459 (op. 187). Tudi pri Grafenauerju citirano Račkijevo gradivo o kmečkem uporu navaja kompoljskega brodnika brez imena (Rački, Gradja za poviest, str. 257). 52 Prim. Koropec, Žebnik, Radeče in Svibno, str. 73. 53 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 108, I/61, lit. S XIX–6, 8. 6. 1575, pag. 493. 54 Prav tam, pag. 507. – Koropec na podlagi gradiva notra- njeavstrijske dvorne komore navaja, da sta v trgu pod gradom nova pristava (Maierhof) in novo upravno poslo- pje (Ambthaus), katerih zidava je takratnega zastavnega imetnika stala 1000 goldinarjev (Koropec, Žebnik, str. 73), vendar je šlo po vsem sodeč za eno samo poslopje, hkrati pristavo in oskrbnikovo upravno ter stanovanjsko zgradbo. 55 Kot »Flecken« so se pogosto naslavljali manj pomembni trgi, ni pa mogoče vsebine izraza vselej nedvoumno ena- čiti s trgom kot takšnim (prim. Stoob, Forschungen, str. 241 sl.). 41 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga rechtfertigt).56 Če bi Svibno premoglo lastnega tr- škega sodnika, četudi bi ga postavljalo gospostvo, in kakršne koli sodne pravice, bi se to nedvomno znašlo v poročilu, tako kot sočasno komisijsko poročilo govori o izvoljenem trškem sodniku in trškem sodstvu v sosednjih Radečah.57 Sosednji trg ob Savi je bil po leto dni mlajšem reformira- nem urbarju radeškega gospostva (1576) s 67 plač- niki dvornega činža tudi več kot trikrat večji od svibenskega trga.58 Radeški urbar vsebuje še zadnji namig, da bi Svibno utegnilo kdaj imeti trški svet. Pri opisu krvnega sodstva namreč pravi, da deželsko sodiš- če za prisednike h krvnim pravdam poleg sodni- ka in sveta trga Radeče pokliče po nekaj svétni- kov (etliche Rattsfreundt) iz mesteca (Stättl) Krško in trga Svibno (Flekhen Scharffenberg) ter iz drugih najbližjih trgov (negst vmbgelegenen Fleckhen).59 Takšna omemba svétnikov je sama po sebi pre- splošna, da bi lahko služila za neizpodbiten do- kaz o obstoju svibenskega trškega sveta. Tržane Svibnega so sicer v tem času vabili tudi h krvnim pravdam gospostva Gamberk na drugi strani Sa- ve. Gamberški urbar iz leta 1571 govori o vablje- nju treh ali štirih tržanov z Vač in Svibnega (von Wotsch auch von Scharfenbergkh ain dreÿ, oder vier burger).60 Prvi ohranjeni reformirani urbar svibenskega gospostva, ki vsebuje tudi tovrstne podatke uprav- no-sodne narave, je šele iz leta 1602 in je hkrati sploh zadnji znani urbar pred sredo 18. stoletja. V posebnih členih ni mogoče najti nikakršne omembe trga ali tržanov,61 kar jasno pove, da je bil trg vključen v upravno-sodni in gospodarski sistem gospostva enako kot kmetje. Celo pri krv- nem sodstvu svibensko deželsko sodišče ni ime- lo navade vabiti prisednikov iz bližnjih trgov in mest kot tudi ne domačih tržanov, ampak so pri- sedništvo sestavljali vsi župani (alle Supp Leüth). V civilnem sodstvu, ko je šlo za dedovanjske in dru- ge tožbe med podložniki, je na prvi stopnji odlo- čal gospoščinski oskrbnik v gradu Svibno (prizive 56 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 108, I/61, lit. S XIX–6, 8. 6. 1575, pag. 506–507. 57 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 107, I/60, lit. S XIII–3, 27. 3. 1575, pag. 546–549. Prim. Koropec, Žebnik, str. 64. 58 Od tega je bilo 34 plačnikov popisanih v (ožjem) trgu, 33 pa v Krakovem, med zadnjimi tudi trški sodnik (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 107, I/60, lit. S X, re- formirani urbar gospostva Žebnik oziroma Radeče 1576, pag. 282–299). 59 Prav tam, pag. 318–319. Prim. Koropec, Žebnik, str. 65. 60 SI AS 1074, Zbirka urbarjev, I/10u, reformirani urbar gos- postva Gamberk 1571, pag. 146. Prim. Golec, Trg Vače, str. 55. 61 SI AS 1074, Zbirka urbarjev, II/22u, novoreformirani ur- bar gospostva Svibno 1602 [1603], pag. 441–466. je obravnavalo vicedomsko sodišče v Ljubljani), kamor so bili po potrebi dolžni priti k obravna- vam tudi župani (die Supp Leüth).62 Iz povedanega lahko kvečjemu sklepamo, da je imel tudi trg tako kot posamezne vasi oziroma soseske postavljene- ga ali izvoljenega župana, ki se ni v ničemer razli- koval od drugih županov. Pri popisu dvornega činža v trgu pritegneta pozornost oznaki za prebivalce trga in za trg kot tak. Svibenčani so imenovani zgolj »prebivalci« (Innwoner), Svibno pa ima oznako Fleckhen,63 nič več Markt kot v vseh urbarjih dotlej. To sicer ne pomeni, da urbar kraju odreka trški naslov, ga pa hierarhično umešča nekoliko niže.64 Tržani kot skupnost se sicer še pojavljajo v popisu dvorne- ga činža pri pusti hubi (die Burger) in v izvlečku urbarja (der Burger Hofzins),65 kar je, kolikor je znano, zadnjič. Pozneje v razpoložljivih virih ni- so s takim naslovom izpričani ne posamezniki ne skupnost tržanov. Posestno stanje trga, kot ga prikazuje popis dvornega činža v urbarju iz leta 1602, se je v zad- njih treh desetletjih od urbarja iz leta 1571 neko- liko spremenilo (gl. Prilogo 2). Število oštatov je sicer ostalo enako (21), je pa rahlo nazadovalo šte- vilčno stanje posestnikov. Potem ko jih je bilo le- ta 1571 še 19, jih zdaj naštejemo 17, pri čemer sta v skupno število obakrat zajeta vsakokratni župnik, ki je na martinovo dajal gos, in pusta huba na hribu proti gradu, prepuščena tržanom za pašo. Za zmanjšanje števila posestnikov je »poskrbel« župnik Marko N. (Herr Marx Pharrer),66 v čigar roke je prišla posest treh nekdanjih posestnikov, tako da je imel skupno štiri oštate, dve njivi in vrt. Od 17 poimensko izpričanih posestnikov leta 1571 (brez župnika in skupnosti tržanov) je bilo po dobrih tridesetih letih istih le še pet67 ali manj kot tretjina, enega posestnika pa je nasledil posestnik z enakim poklicnim priimkom oziroma poklicem čevljar, najverjetneje sin.68 Eden od nekoč treh oš- tatov Andreja Potočnika je iz zasebnih rok prešel v cerkvene, saj so ga zdaj imeli ključarji župnijske 62 Prav tam, pag. 450. 63 Prav tam, pag. 99. 64 O pomenu izraza Flecken gl. op. 55. 65 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 108, I/61, lit. S XIX–8, Sumari extract etc., pag. 517. 66 Ni znano, kdo je bil leta 1602 svibenski župnik. Oznaka »gospod Marko župnik« (Herr Marx Pharrer) se najver- jetneje ne nanaša na Ljubljančana Marka Latomusa, po Pokornu svibenskega župnijskega vikarja šele v letih 1608–1616, je pa leta 1600 kaplanoval na Svibnem kot ko- maj posvečen duhovnik (NŠAL, NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn, šk. 380, Svibno, pola b). 67 Mežnar Motl/Matl, čevljar Lavre, Valent Pavlič, Rupreht in Mihel Jauk. 68 Obe posesti čevljarja Marka sta bili zdaj v rokah čevljarja Jurija. 42 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga cerkve sv. Križa, medtem ko je prej pusti oštat pl. Obračanov spet »oživel« in bil leta 1602 v rokah vdove Jurija Kacijanerja, v katerem prepoznamo nekdanjega gospoščinskega oskrbnika.69 Poklicni priimek oziroma oznako so poleg mežnarja tudi v tem urbarju imeli trije posestniki – dva čevljarja in kovač. Sočasno z urbarjem je okoli leta 1603 nasta- la prva upodobitev gradu in majhnega dela trga Svibno, preprosta risba s tušem avguštinskega redovnika Johannesa Clobucciaricha. Grad je bil tedaj še zastrešen, le na treh stolpih zunanjega ob- zidnega obroča so strehe že manjkale. V ospredju je na levi upodobljena novoveška graščina v trgu in na desni župnijska cerkev sv. Križa, na strmini grajskega hriba pa je izpisano slovensko ime kra- ja, Sviben (Suiben),70 njegov prvi znani zapis. Od zgodnjega 17. stoletja do nastanka tere- zijanskega katastra sredi 18. stoletja je struktura razpoložljivih virov o trgu bistveno manj ugodna, kar je v prvi vrsti povezano z dejstvom, da gos- postvo Svibno ni bilo več deželnoknežje, ampak je tako kot velika večina komorne posesti s pro- dajo prešlo v zasebne plemiške roke. Leta 1620 so ga kupili bratje pl. Waz,71 katerih rodbina, najprej povzdignjena v barone in nato v grofe Wazenber- ge, ga je obdržala skoraj eno stoletje, do leta 1707, 69 Jurij Kacijaner je bil oskrbnik oziroma upravitelj gos- postva ob nastanku obeh urbarjev v letih 1570 in 1571 ter nato vsaj še leta 1581 (Koropec, Žebnik, str. 72). 70 Popelka, Die Landesaufnahme Innerösterreichs, Tafel XXV, št. 100. Prim. Stopar, Grajske stavbe, str. 143 (izsek upodo- bitve) in 148 (opis). 71 Koropec, Žebnik, str. 76; Smole, Graščine, str. 474. ko je prešlo na barone Apfaltrerje.72 V njihovih rokah je ostalo nadaljnjega pol stoletja do proda- je na dražbi leta 1762 Michelangelu baronu Zoi- su, čigar rodbina je tu gospodarila do leta 1834.73 Koliko je na nazadovanje trga vplival morebitni spremenjeni odnos zemljiških gospodov in nji- hovih upraviteljev, ostaja zunaj naših spoznav- nih možnosti, tako kot lahko le v grobih obrisih sledimo praznjenju in propadanju trga. Za skoraj poldrugo stoletje od začetka 17. do srede 18. stole- tja ni namreč na voljo noben urbarski vir, popis posestnikov ali numerični podatek o trgu. Tudi Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske (1689) mu namenja le nekaj besed, niti ne cele- ga stavka.74 Pomenljivo je, da je Valvasor Svibno uvrstil na seznam trgov na Dolenjskem75 in prika- zal njegov grb,76 na drugi strani pa je iz njegovih besed mogoče razumeti, da je trg kot tak že stvar preteklosti. V XI. knjigi Slave v opisu svibenskega gradu najprej trg zgolj ošvrkne v navedbi, da je do strmega hriba z ruševinami starega svibenske- ga gradu mogoče priti edinole z ene strani, iz trga (von dem Marckt hinauf). Nato pa pravi, da so ne- daleč od novega gradu, ki stoji takoj pod starim, vendar prav tako na hribu, župnijska cerkev in nekaj majhnih hiš, ki so nekoč (!) sestavljale trg (etliche kleine Häuser so ehedessen einen Marckt for- mirten).77 V omenjeni knjigi Slave, imenovani tudi knjiga gradov, samo dva kranjska trga pogrešamo tako v naslovu bakrorezne upodobitve gradu s trgom kakor v uvodnem opisu zadevajočega po- glavja. Poleg Svibnega je tak še Turjak,78 pri čemer sta oba spadala med najmanjše kranjske trge. Preden se posvetimo Valvasorjevim upodobit- vam Svibnega, se pomudimo pri obeh njegovih prikazih svibenskega trškega grba – v barvni raz- ličici v rokopisni grbovni knjigi (1687–88)79 in v čr- no-beli v Slavi vojvodine Kranjske (1689).80 Podoba na grbovnem ščitu je v obeh primerih v osnovi enaka: tri trikotne ploskve, dve obrnjeni s konico navzdol in srednja navzgor, ter krona v zgornjem delu na njihovem stičišču. Barvna različica grba razkriva tri barve ploskev – modro, belo in rdečo –, 72 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1757), fol. 508. 73 Prav tam; Smole, Graščine, str. 474. 74 Valvasor, Die Ehre XI, str. 498. 75 Valvasor, Die Ehre II, str. 175. 76 Valvasor, Die Ehre IX, str. 121. 77 Valvasor, Die Ehre XI, str. 498. 78 Valvasorjev bežni opis trga Turjak je podoben opisu svi- benskega trga: »Tik za gradom je trg Turjak, ki je majhen in ima maloštevilne ter slabe hiše« (Valvasor, Die Ehre XI, str. 27). Za razliko od Svibnega je na dveh bakrorezih tur- jaškega gradu ob skupini hiš tudi napis trg: Der Marckt; Marckt zu Aue[r]sperg (prav tam, med str. 26 in 27). 79 Valvasor, Janez Vajkard: Opus Insignium, fol. 25. 80 Valvasor, Die Ehre IX, str. 121. Svibno na Clobucciarichevi risbi iz okoli leta 1603 (Popelka, Die Landesaufnahme Innerösterreichs, Tafel XXV, št. 100). 43 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga krona pa je zlata. Barve so tako kot zlata krona vzete iz Valvasorjevega grba grofovske rodbine Schärffenberg, in sicer iz ene od treh različic, upo- dobljenih v grbovni knjigi.81 Kranjski polihistor si je svibenski trški grb skoraj brez dvoma izmislil, kar ni bil osamljen primer. Tako kot grb tega trga so namreč tudi grbi nekaterih drugih, zlasti mar- ginalnih trgov izpričani samo pri njem.82 Posebno vprašanje je slikovna podoba trga v Valvasorjevih delih. Gre za tri upodobitve, ki doslej med seboj prav tako še niso bile primer- jane. V XI. knjigi Slave vojvodine Kranjske najde- mo tri bakrorezne prikaze Svibnega: na dveh sta z vzhodne in severovzhodne strani upodobljeni 81 Drugi grb Schärffenbergov ima samo zlato krono na modri podlagi, tretjega pa sestavljajo zlata krona ter na rdeči ploskvi trije beli vrhovi, vsak s po enim belim pti- čem (Valvasor, Janez Vajkard: Opus Insignium, fol. 91). 82 Otorepec, Valvasorjeva grbovna knjiga, str. 40. razvalina starega gradu in pod njo obzidana žup- nijska cerkev sv. Križa,83 na prvi pa iz smeri juga tudi enonadstropna graščina (spodnji grad) z go- spodarskim poslopjem na ograjenem vrtu ter del trga. V slednjem so stavbe na obeh straneh ceste nanizane v sklenjeni pozidavi. Na levi, kjer se na- selje konča z graščino, jih naštejemo pet, od tega so tri ali štiri nadstropne, na desni strani ceste pa šest, med njimi je najbrž ena nadstropna, in za njimi štiri (gospodarske) objekte.84 Pri obcestnih stavbah sklenjene pozidave gre v vseh primerih zelo verjetno za stanovanjske hiše, ki jih je skupaj z graščino ducat. Mogoče je sklepati na obstoj še katere v ospredju, ki je upodobitev ni zajela, trška naselbina pa daje vtis ravne lege, kar ne ustreza dejanski konfiguraciji terena. 83 Valvasor, Die Ehre XI, str. 499 in 500. 84 Valvasor, Die Ehre XI, str. 499. Svibno po Slavi vojvodine Kranjske, 1689 (Valvasor, Die Ehre XI, str. 499). Realistična podoba Svibnega po Valvasorjevi sklicni knjigi, 1678–79 (Valvasor, Topografija Kranjske 1678–1679, pag. 265). 44 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga Za razliko od obeh upodobitev grajske razvali- ne z župnijsko cerkvijo (na desni strani obrezanih zaradi formata Slave) ta bakrorezni prikaz Svib- nega ni identičen z onim v desetletje prej izdani Valvasorjevi Topografiji Kranjske (1679), ampak je bil izdelan na novo posebej za Slavo. Razlike med njima so več kot očitne. Ne samo, da je v Slavi cesta nekoliko širša in graščina občutno daljša, ampak je dodan skoraj celoten trški del v ospred- ju. V Topografiji so namreč prikazani samo štirje objekti: na levi strani ceste graščina z vrtnim po- slopjem, na desni pa višja, domnevno nadstropna stavba z dolgim objektom pod cerkvijo, postavlje- nim prečno na cesto.85 Realistično podobo naselja razkriva skicna knjiga iz let 1678–79 s predlogami za obe Valvasorjevi knjižni izdaji, v kateri so vse tri skice Svibnega,86 delo polihistorjevega zelo na- tančnega sodelavca Justusa van der Nypoorta.87 Glavna skica prikazuje samo toliko, kot je vidno v Topografiji (1679), kar pomeni, da se upodobitev glavnine trga v Slavi (1689) – nič manj kot 13 od 17 objektov – ne opira na terensko skico, ampak je zgolj plod bakrorezčeve domišljije. Bakrorezec je bil obakrat isti, Andreas Trost, ki je podpisan na enem od obeh bakrorezov svibenskega gradu s cerkvijo in je trg najverjetneje povečal skladno z Valvasorjevimi navodili. Na Valvasorjevih upodobitvah – skici in obeh bakrorezih – bi poleg graščine pričakovali še eno večjo stavbo – župnišče. Vendar tega tedaj ni bilo več v trgu, ampak ga je že sredi 17. stoletja nado- mestilo novo župnišče pri kapeli sv. Janeza Evan- gelista na Počakovem, dobre četrt ure od žup- nijske cerkve, kjer je nato zrasla še kaplanija.88 85 Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae Modernae, sl. 235 (vsi trije bakrorezi imajo enako signaturo 235). Prim. opis Svibnega v: Curk, Radeče, str. 103. – Med bakrorezoma z upodobitvijo trga v Slavi in Topografiji je razlika tudi v na- slovu. V Topografiji je pod nemškim imenom Sharffenberg še slovensko Svibën, v Slavi pa le nemško Schärffenberg. 86 Valvasor, Topografija Kranjske 1678–1679, pag. 264, 265 in 267. 87 O Nypoortovem avtorstvu večjega dela Valvasorjevih skicnih predlog gl. Lubej, Justus van der Nypoort, zlasti str. 55–56. 88 Župnišče ob kapeli sv. Janeza Evangelista se prvič ome- nja v škofijski vizitaciji leta 1661. Po navedbi v vizitaciji iz leta 1668 je kapelo sezidal župnijski vikar Janez Arichar leta 1642 (po Valvasorju 1646), zaradi velike razdalje med župniščem in župnijsko cerkvijo pa naj bi ob hudem mrazu in snegu rabila za podeljevanje zakramentov. Leta 1668 še ni bila posvečena, ker ni imela primerne dotacije. Lavrič, Ljubljanska škofija, str. 174; prim. Höfler, Gradivo, str. 191; Valvasor, Die Ehre VIII, str. 803. – Valvasor pri opisu župnije pravi, da podružnica sv. Janeza stoji blizu župnišča ter da v njej krščujejo in opravljajo poroke, ker je župnijska cerkev od župnišča oddaljena četrt ure ho- da (Valvasor, Die Ehre VIII, str. 803). Gradnje župnišča ne omenja, pač pa pove, da je župnik Franc Ludvik Schrei- ber, ki je župnijo prevzel leta 1669 (prav tam, str. 801), Preselitev sedeža župnika iz trga, v katerega se ni nikoli več vrnil,89 sicer ni imela večjega vpliva na življenje v trški naselbini, saj so nedeljske maše in druga bogoslužja še vedno potekala v župnijski cerkvi sv. Križa. Glede na navedena spoznanja o zunanji po- dobi trga in prej omenjene Valvasorjeve besede, da nedaleč od novega gradu stoji nekaj majhnih hiš, ki so nekoč (!) sestavljale trg,90 se naravnost vsiljuje vprašanje, ali je bilo Svibno že v zadnji četrtini 17. stoletja le še ruralni zaselek z grašči- no, mežnarijo in tremi podložniškimi domovi kakor ob nastanku terezijanskega katastra sredi 18. stoletja. Pri ugotavljanju njegove obljudenosti od začetka 17. do srede 18. stoletja – med urbar- jem iz leta 1602 in terezijanskim katastrom – se je mogoče opreti le na župnijske matične knjige, ki se začnejo s prvo krstno matico leta 1653 in so zlasti za prvo polovico 18. stoletja ohranjene zelo pomanjkljivo.91 Tako je neprimerno laže sprem- ljati svibenske prebivalce v zadnji tretjini 17. in v prvih letih 18. stoletja, v obdobju, ko so nastali tudi Valvasorjev opis in upodobitve. V razponu četrt stoletja (1670–1673, 1681–1684 in 1685–1703)92 na lokaciji Svibno oziroma trg zasledimo krščen- ce 15 zakonskih parov (14 različnih priimkov),93 ob tej cerkvi zgradil kaplanijo za kaplana (prav tam, str. 803). Pokorn Schreiberjevo gradnjo kaplanije postavlja v leto 1679 (NŠAL, NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn, šk. 380, Svibno, pola b). 89 Leta 1973 je bilo župnišče pri cerkvi sv. Janeza Evangelista prodano in zgrajeno novo pri cerkvi sv. Marjete na Jag- njenici, ki je s tem postala sožupnijska cerkev svibenske župnije (Curk, Radeče, str. 102). Cerkev sv. Janeza Evan- gelista danes ni več sožupnijska (informacija župnika Janeza Jasenca, 13. 1. 2025). 90 Valvasor, Die Ehre XI, str. 498. 91 NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, R 1653–1658 (P 1657– 1658), R 1659–1671 (P 1659–1671), R 1671–1684, R 1685–1701, R 1701–1713, P 1717–1768. – Izgubljene so krstne matice iz polstoletnega obdobja 1713–1764, mrliške pa se začenjajo šele leta 1777. Prvo polovico 18. stoletja tako še najbolj po- kriva poročna matica 1717–1768. V maticah je sprva zelo malo krajev, precej redno se navajajo od srede leta 1668, nakar jih v krstni matici 1701–1713 in poročni 1717–1768 praviloma nadomeščajo soseske. 92 V krstni matici 1671–1684 je vrzel od 11. aprila 1673 do 13. septembra 1681. Knjiga se konča 27. aprila 1684, naslednja pa se začne 9. julija 1685. 93 Identificirani zakonski pari so: Janez in Jera Burja (NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, R 1659–1671 (P 1659–1671), fol. 80v, 25. 3. 1670, ex Sharffenberg prope vicinitatem), Matija in Marija Špeglar (prav tam, fol. 84v, 28. 10. 1670, ex opido), Jernej in Helena Zore (prav tam, R 1671–1684, fol. 8r, 18. 1. 1672, Ispod Suibna), Ahac in Jera Božič (prav tam, fol. 24v, 30. 4. 1682, ex Scharffenberg; R 1685–1701, fol. 6v, 7. 3. 1686, ex opido Schörffenberg; fol. 28r, 25. 9. 1688, ex Scharffenberg), Gregor in Elizabeta Musar (prav tam, fol. 25v, 2. 7. 1682, infra Scharffenberg), Janez in Neža Gracar (?) (prav tam, fol. 26v, 6. 10. 1682, ex oppido Scharffenbergensi), Matija in Jera Simončič (prav tam, fol. 41v, 24. 4. 1684, In oppido Scharffenberg), Matija in Katarina Repovž (prav tam, R 45 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga pri čemer je v to število zajeto tudi lociranje »pod Svibnim« (pod Suibnam, infra Scharffenberg ipd.), ki se pojavi štirikrat in se najverjetneje brez iz- jeme nanaša na trg.94 Od svibenskih priimkov v urbarju iz leta 1602 sta se v najboljšem primeru obdržala dva, Šuštar in Kovač, kolikor ni šlo v ur- barju za poklicni oznaki in ne za rodbinski imeni, leta 1669 pa je izpričan priimek Jug, ki ga poznata že urbarja iz let 1570 in 1571.95 Trg v Valvasorjevem času torej še ni bil tako izpraznjen kakor ob nastanku terezijanskega ka- tastra okoli leta 1750. Verjetno je imel nekaj do- mov manj kakor po urbarju iz leta 1602, tako da lahko govorimo o desetini ali ducatu hiš. Valvasor je s formulacijo, da je nekaj majhnih hiš nekoč (!) sestavljalo trg, mislil na funkcijsko ugasnitev trga. Majhno podgrajsko naselje se je najverjetneje že dotlej močno ruraliziralo, pogrešalo je sejme96 in druge atribute trškosti. Poleg tega je kranjski poli- histor od domačinov utegnil izvedeti, da je bil trg nekdaj precej večji in pomembnejši. Proces intenzivnega praznjenja domov je mo- goče umestiti šele v prvo polovico omenjenega stoletja. Kako in zakaj je do tega prišlo? Izprazni- tev trških oštatov in zmanjšanje števila njihovih gospodarjev na vsega tri sta pomenila samo za- ključek daljšega naravnega procesa. Morda je pi- ko na i dodal kak požar, po katerem že tako ma- loštevilni prebivalci niso več obnovili svojih uni- čenih domov. Razlogov za vztrajanje na odmak- njenem in gospodarsko neperspektivnem Svib- nem je bilo vsekakor še manj kot prej, potem ko se je od dobe cesarja Karla VI. (1711–1740) močno 1685–1701, fol. 2v, 28. 9. 1685, ex Sbiben; fol. 57v, 23. 12. 1691, ex Schörffenberg), Matija in Magdalena Postsese (sic!) (prav tam, fol. 5v, 5. 2. 1686, pod Svibnom), Luka in Marina Skarabur (prav tam, fol. 15v, med 2. in 10. 9. 1686, ex Sui- dem), Marko in Marjeta Kukovica (prav tam, fol. 37r, 15. 7. 1689 ex Scharffenberg; fol. 62r, 26. 3. 1692, ex Schörffenberg), Luka in Uršula Šuštar (prav tam, fol. 83v, 22. 1. 1693, ex Scharffenberg), Matija in Helena oziroma Jera Pintar (prav tam, fol. 93r, 6. 9. 1697, ex Scharffenberg; fol. 108r, januar 1700, ex oppido domest.), Andrej in Marija Musar (prav tam, fol. 99r, 13. 7. 1698, infra pagum Scharffenbergi) ter Jurij in Marija Kovač (prav tam, R 1701–1713, fol. 13r, 15. 2. 1703, ex domest. opido). 94 V prid identičnosti lokacije »pod Svibnim« s samim Svibnim, ki se v maticah pojavlja tudi kot trg oziroma domači trg, govori dejstvo, da sta se leta 1669 drug za drugim poročila dva sorodnika Matije Juga z različnima navedbama lokacije, najprej njegova sestra is Suibna in nato adoptivni sin pod Suibnam (NŠAL, ŽA Svibno, Ma- tične knjige R 1653–1658 (P 1657–1658), fol. 70r in 70v). Gl. tudi op. 144. 95 O Jugu gl. prejšnjo opombo, priimke v urbarjih pa v Pri- logi 2. 96 Tudi Valvasor pri opisu svibenske župnije ne navaja no- benega proščenja kakor pri nekaterih drugih župnijah (Valvasor, Die Ehre VIII, str. 801–804). okrepila savska plovba po regulirani strugi reke97 in je posledično oslabel kopenski tranzitni pro- met vzdolž doline Sopote mimo Svibnega. Poleg tega sta bila grad in trg najverjetneje vseskozi od- maknjena tudi od te kopenske prometnice, kot stanje poti prikazuje jožefinski vojaški zemljevid (1784–1787),98 o čemer bo še govor v nadaljevanju. Posestno stanje trga se po skoraj poldrugem stoletju ponovno razkrije šele v terezijanskem katastru okoli leta 1750 (gl. Prilogo 3). Ta za raz- liko od starejših urbarjev govori tudi o pravnem položaju trških posestnikov. Svibno je v katastru dosledno imenovano trg, tokrat ne le z nem- škim, ampak tudi s slovenskim imenom. Tako v eni od napovednih tabel svibenskega gospostva najdemo oznako V Terge in na drugem mestu še pripisano nemško ime: V Terge oder Marckt Schar- ffenberg,99 obakrat izpod peresa gospoščinskega upravitelja.100 V trgu so popisani vsega trije po- sestniki, vsak z zakupno tretjinsko hubo, pode- ljeno za eno življenje (1/3 Mit Hueben auf 1 Leib), kar pomeni ob povsem enakih pogojih kakor kmečka posest po vaseh.101 Na prvi pogled bi se zdelo, da so si trije Svibenčani na tretjine razde- lili pusto hubo pod gradom, na kateri so tržani po urbarjih iz let 1570, 1571 in 1602 pasli, vendar je bilo po vsej verjetnosti drugače. Tretjinska huba je namreč pogosto ustrezala enemu oštatu, poleg tega pa so desetinski obvezniki župnije »pri gos- postvu [gradu] Svibno«, stanujoči v soseski sv. Križa, leta 1752 v terezijanskem katastru označe- ni kot oštetarji (die Hoffstätter beÿ der Herrschafft zu Scharffenberg).102 Skupinsko oznako oštetarji (Hoffstätter) nato zasledimo še pri desetinskih obveznikih kraja Svibno (Scharfenberg) v župnij- skem desetinskem registru iz let 1846–1852.103 Tri svibenske tretjinske hube, v terezijanskem katastru v rokah treh trških gospodarjev, so bile tako po vsem sodeč samo izračunske enote, na- stale iz oštatov, ne pa nekoč cela in zdaj na tri dele razdeljena huba. Čeprav so njihovi posestniki po subreparticijskem izkazu in izvlečku iz urbar- ja plačevali enake dajatve kot drugi podložniki, vse v denarju, ter imeli vsak po en dan tedenske 97 Prim. Umek, Plovba po Savi. 98 Slovenija na vojaškem zemljevidu, sekcija 202. Prim. Kos, Blesk zlate krone, str. 18. 99 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 81, BT, N 176, No. 10, s. d. [ok. 1750]. 100 V napovedni tabeli za cene je poleg nemškega zapisano še slovensko ime trga: Marckht Scharffenberg oder Suiben (prav tam, šk. 126, RDA, N 176, No. 7, s. d. [ok. 1750]). 101 Prav tam, No. 8, s. d. [ok. 1750]. 102 Prav tam, šk. 108, RDA, N 97–101, No. 10, 25. 8. 1752. 103 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/2, izkaz snopne desetine župnijskega imenja Svibno 1846–1852, s. p. 46 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga ročne tlake.104 Edino, po čemer so se nekoliko razlikovali od ostalih podložnikov, so bile delov- ne obveznosti. Gospostvo jim je za svoje potrebe nalagalo prenašanje pisem in živil v bližini, tre- nje lanu, mlatenje žita in pranje,105 zagotovo op- ravila, ki so bila zaradi neposredne bližine gradu že od nekdaj zaupana trškim oštetarjem. Kot vse kaže, so našteta opravila zajeta v zgoraj omenje- ni tedenski ročni tlaki. Nekdanja pusta huba, po starejših urbarjih prepuščena tržanom za pašo, se v katastru ne pojavlja, ampak je prejkone identič- na z majhnim grmičastim gozdom in pašnikom (haben ein kleines Gestreÿss, und Vüchwaidt).106 Od treh trških posestnikov se je samo eden ukvarjal z obrtno dejavnostjo, in sicer s kovaštvom, pri če- mer se je tudi pisal Kovač.107 Vse tri priimke svi- benskih posestnikov – Kovač, Musar in Božič – srečamo v trgu tudi v župnijskih maticah konec 17. in v začetku 18. stoletja.108 Snopno desetino sta dva gospodarja v trgu plačevala župniji, tretji pa svibenskemu gospostvu.109 V katastru najbolj od vsega preseneča zakupni status posesti, podeljene za samo eno življenje – tem bolj, ker po znani listini iz leta 1439 sodimo, da je bila tedaj posest v trgu vsaj deloma, če ne v celoti kupnopravna ali celo prostolastna. Nazado- vanje je več kot očitno, pri čemer ne vemo, kdaj v tristoletnem časovnem razponu in kako je prišlo do tako drastične degradacije pravnega razmerja med posestniki in posestjo. Sodeč po katastru posestniki v trgu sredi 18. stoletja še niso posedovali njivskih in vrtnih par- cel, podložnih župnijski in trem podružničnim cerkvam. Imeli pa so jih leta 1787, ko so s prodajo na dražbi prišle pod posest Klevišče pri Polšni- ku.110 Ker jih v katastrskih napovednih tabelah 104 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 126, RDA, N 176, No. 9, 8. 2. 1757; N 10, 6. 9. 1754. 105 Prav tam, šk. 81, BT, N 176, No. 8, s. d. [ok. 1750]. 106 Prav tam. 107 Prav tam. – Med skupno 76 gospoščinskimi podložniki se jih je le 7 ali desetina ukvarjalo tudi z neagrarno dejav- nostjo: trije tesarji, dva kovača ter po en krovec in vino- toč (prav tam, No. 1–9, s. d.). 108 Gl. op. 93. – Simon Musar, eden od treh posestnikov iz terezijanskega katastra, se je poročil 20. avgusta 1730, ko ga poročna matična knjiga postavlja na Svibno: ex Sviben (NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, P 1717–1768, fol. 26v). 109 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 81, BT, N 176, No. 11, s. d. [ok. 1750]. 110 Prav tam, šk. 108, RDA, N 97–101, Svibno, župnijska cer- kev in podružnice, No. 19, 24. 3. 1787; No. 19a, s. d. – V jo- žefinskem katastru je v I. ledini Svibno, ki je vključevala (trško) naselje, pod Klevišče spadal samo en velik vrt, več Klevišču podložnih vrtnih in njivskih parcel pa je bilo v rokah Svibenčanov v sosednji II. ledini Svibno (SI AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko, šk. 229, Naborno gos- postvo Svibno, katastrska občina Sv. Križ, fasija, občina Sv. Križ, s. d. (1787–1789). omenjenih cerkva sredi 18. stoletja še pogreša- mo,111 so jih cerkvena imenja morala pridobiti šele v vmesnem času. Med spisi terezijanskega katastra ima poseb- no izpovedno vrednost poročilo višjega komisar- ja lokalne vizitacijske komisije za mesta Antona Jožefa pl. Vermattija, datirano v trgu Radeče 4. junija 1752.112 Vermatti je spomladi in poleti tega leta ocenil hišni donos v vseh kranjskih mestih, ohranjene pa so tudi cenitvene napovedi za tri trge, med njimi za Radeče.113 Omenjeni komisar je nameraval cenitev izdelati tudi za Svibno, a je očitno najpozneje med vizitiranjem Radeč114 izve- del, da je svibenski trg neznaten. Da bi pospešil vizitacijo in prihranil čas, je tja poslal naznanilo, naj se pri njem v Radečah skupaj s popisanimi posestniki (Poſseſsores) zglasi človek, ki je o trgu dobro obveščen. Ko so predenj prišli trije tam- kajšnji posestniki, je od njih dobil informacije, da ni na Svibnem nobenih letnih sejmov, kaj šele tedenskih, in da svibensko gospostvo od tega tako imenovanega trga (von dieser sogenantnen Marckt) ne prejema nobenih dohodkov, tako da trg de- jansko ne obstaja več (somit keine Marckt mehr in rerum natura existiret), ampak je obravnavan kot podložna posest (als ein rusticale Tractiret wird). Trije podložniki posedujejo vsak po tretjino hu- be in so svoje nepremičnine napovedali pri gos- postvu.115 Kar zadeva sejemsko trgovino, je bilo stanje torej povsem enako kot leta 1575, ko Svibno prav tako ni premoglo nobenega sejma. Zato pa je bilo trško naselje tedaj, kot smo videli, še ne- primerno bolj obljudeno. Poleg treh posestnikov, ki so povsod v terezi- janskem katastru popisani pri trgu, je trška nasel- bina štela še dve domovanji. Prvo je bila graščina, ki spričo svoje narave v katastru ni izrecno ome- njena,116 drugo pa mežnarija pri župnijski cerkvi sv. Križa, navedena povsem na koncu subrepar- ticijskega izkaza svibenskega gospostva iz leta 1757.117 Kot vse kaže, sta bili graščina in mežnarija upoštevani kot sestavni del trga ob terezijanskem 111 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 59, BT, N 97–101, Svibno, župnijska cerkev in podružnice; šk. 108, RDA, N 97–101, Svibno, župnijska cerkev in podružnice. 112 Prav tam, šk. 126, RDA, N 176, gospostvo Svibno, Nr. 15, 4. 6. 1752. 113 Golec, Zemljiški katastri, str. 287–288. 114 Vermattijeva cenitvena tabela hiš v trgu Radeče ima da- tum 5. junij 1752 (prav tam, str. 287, op. 19). 115 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 126, RDA, N 176, gospostvo Svibno, Nr. 15, 4. 6. 1752. Prim. J. Orožen, Ostrovrharji, str. 248. 116 Prim. Golec, Zemljiški katastri, str. 307–308. 117 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 126, RDA, N 176, No. 9, 8. 2. 1757. 47 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga ljudskem štetju leta 1754, katerega popisnice so ohranjene samo za ljubljansko škofijo.118 Za žup- nijo Svibno, drugače kot za druge, ni na voljo poimenski popis oseb, ampak le sumarni po po- sameznih krajih in zaselkih, pri čemer graščina in mežnarija nista mogli biti del nobene druge krajevne enote kakor trga. Trg Svibno (Markht Scharffenberg) je štel vsega 15 prebivalcev, od tega 6 moških in 9 žensk.119 Terezijanski kataster, prvi vir, ki omogoča rele- vantno primerjavo velikosti trških naselij, razkri- va, da sta bila okoli leta 1750 najmanjša kranjska trga Svibno in Senožeče, vsak s samo po tremi domovi, pri čemer so tudi Senožeče doživele ra- dikalno izpraznitev v zadnjih desetletjih.120 Med skupno 22 trgi (brez kranjske Istre) so se med mi- niaturne, takšne z manj kot 20 domovi, uvrstili še Turjak (16) ter dva pozno nastala zgodnjenovo- veška trga, ki sta vzniknila iz protiturških tabor- skih naselij – Kostel z 10 in Pobrežje ob Kolpi z 11 domovi.121 Svibno iz sredine 18. stoletja lahko uvrstimo ne samo med ugasle trge, kar sta v zgodnjem novem veku postala Šentvid pri Stični in Trebnje, pri ka- terih je ugasnil trški naslov, medtem ko sta naselji obstali,122 ampak mu pritiče oznaka propadli trg, čeprav naselbina fizično ni povsem izginila, kot se je zgodilo s srednjeveškima trgoma Kronovo in Otok/Gutenwerd, z zadnjim po turškem požigu leta 1473.123 Pod ruševino starega svibenskega gra- du, župnijsko cerkvijo in graščino je – od prvih desetletij 18. stoletja – stala le še peščica domov majhnih kmetov. Nekoč cvetoča obrtniška nasel- bina z okoli 30 domovi se je obenem z drastično izpraznitvijo popolnoma ruralizirala. Od obrtni- kov je ostal le še kovač, sicer posestnik tretjinske hube. Sodeč po Valvasorju Svibno v očeh zunanjih opazovalcev že konec 17. stoletja ni več nedvoum- no veljalo za trg. Kot takega ga na svojem zem- ljevidu Kranjske iz leta 1744 ne prikazuje Janez 118 O štetju gl. Valenčič, Štetje prebivalstva (o župniji Svibno str. 29). 119 NŠAL, NŠAL 100, KAL, fasc. 119/11, Svibno, s. d. [1754]. – Popis izkazuje naslednjo strukturo: 5 oseb v starosti do 15 let (1 moški in 4 ženske), 7 v starostni skupini 20–40 let (2 poročena in 1 samski moški ter po 2 poročeni in samski ženski), 2 v starosti 40–50 let (1 poročen moški in 1 poro- čena ženska) ter en poročen moški, starejši od 50 let. 120 Golec, Senožeče in Prem, str. 375–377. 121 Trgi na Dolenjskem, skupaj 13, so bili nasploh zelo majhni. S povprečno 43 hišami so daleč zaostajali za gorenjskimi (povprečje 80 hiš) in zlasti notranjskimi trgi (s povprečno 115 hišami). Tako niti dva največja, Žužem- berk in Ribnica, nista štela sto domov (Golec, Družba v mestih, str. 627–628). 122 Golec, Dolenjska mesta (3), str. 391–392. 123 Golec, Dolenjska mesta (2), str. 270–271 in 273. Dizma pl. Florijančič,124 ki je dobro poznal real- no stanje, še posebej ker je služboval kot župnik v Šmartnem pri Litiji.125 Zemljevid ima tako pri Svibnem samo topografska znaka za graščino in grajsko razvalino. Tudi v desetletje mlajši roko- pisni titularni knjigi dolenjskega domoznanca in kronista Franca Antona pl. Breckerfelda Svibno ni označeno kot trg, ampak sta pri tem toponimu (s slovenskim imenom Suiwen) navedena le grad (graščina) in stari grad.126 Svibnemu, od uvedbe uradnih naselij in hišnega oštevilčenja leta 1770 sestavnemu delu kraja z imenom Sv. Križ,127 trške- ga naslova prav tako ne dajejo poznejši tiskani uradni popisi krajev, šematizmi in zemljevidi.128 Zato pa so skupino domov pod župnijsko cerkvi- jo sv. Križa, kot bomo videli, vsaj občasno še nap- rej označevali kot trg v virih domače in tudi bli- žnje lokalne provenience. V jožefinskem katastru iz druge polovice osemdesetih let 18. stoletja (gl. Prilogo 4), pri ka- terega nastajanju je lokalno komisijo vodil ura- dnik domačega nabornega gospostva Svibno,129 trg ni omenjen v parcelniku (fasiji ali napove- di),130 se pa pojavi na posestnih listih dveh gospo- darjev (aus dem Mark Scharfenberg).131 Ta kataster, sestavljen v letih 1785–89, je prvi vir, ki ponu- ja popolno posestno sliko kraja na teritorialni podlagi. Na skupno 15 parcelah I. ledine Svibno (I Ried Scharffenberg) so popisali osem stanovanj- skih objektov s hišnimi številkami 1–7 in 52, za- čenši z gradom (graščino) s hišno št. 1 in mežna- 124 Florijančič pl. Grienfeld, Deželopisna karta, list 6. 125 Župnik v Šmartnem je bil med letoma 1733 in 1738, nato pa do 1753 v Šentvidu pri Stični (https://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi189985/ (januar 2025)). 126 SI AS 1073, Zbirka rokopisov, 52r, titularna knjiga, s. p. Verzeichnuß der Städte, Märkte, Schlösser, Clöster und Pfarren des löbl. Herzogthums. – Natančnejši čas nastanka titularne knjige je mogoče določiti glede na ugotovitev, da so najmlajše datacije iz leta 1754, dopisani datumi pa sledijo od leta 1755. 127 Delitev na krajevne enote in hišno oštevilčenje je v svi- benskih župnijskih maticah praksa od začetka julija 1770. V zgodnjih sedemdesetih letih najdemo pri kra- jevni enoti Sv. Križ najvišjo hišno številko 55 (NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, R 1770–1776, fol. 1r–4v). Ponekod je zabeležen tudi zaselek, tako na primer trg Svibno (ex oppido) (prav tam, fol. 1r in 1v). 128 Slovenija na vojaškem zemljevidu, sekcija 202; Opisi, str. 56; Schematismus für das Herzogthum Krain 1795, str. 187; Kindermann, Atlas von Innerösterreich, No. 10, Unterkrain oder der Neustaedtler Kreis, 1796; Hoff, Historisch-statis- tisch-topographisches Gemaehlde, str. 104–123; Alphabeti- sche Tabelle, fol. G2; Schematismus von Krain, str. 350. 129 Prim. Ribnikar, Zemljiški kataster, str. 324. 130 SI AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko, šk. 229, Nabor- no gospostvo Svibno, katastrska občina Sv. Križ, fasija, občina Sv. Križ, s. d. (1787–1789). 131 Prav tam, posestni listi, št. 5 in 6, s. d. (1787–1789). 48 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga rijo s št. 2.132 Naselje se je torej od okoli leta 1750 povečalo za tri hiše. Sočasno z jožefinskim katastrom je nastal jo- žefinski vojaški zemljevid (1784–87) z najstarejšim natančnim talnim prikazom svibenskega obmo- čja v merilu 1 : 28.800. Pri kraju Svibno (Schar- ffenberg) so prikazani samo cerkev, graščina (Hoff) in grajska razvalina (Rudera) ter shematiziranih nekaj raztresenih hiš. Župnišče poleg cerkve (sv. Janeza Evangelista) v odmaknjenem križiščnem zaselku je označeno kot župnija (Pfarr). V pro- metnem pogledu je naselje pod svibenskim gra- dom prikazano na koncu dovozne poti, ki ne vodi nikamor naprej. Glavna pot proti Jagnjenici in Radečam je šla namreč južno od tod, od križišča pri sv. Janezu in župnišču čez Počakovo, druga pot iz zahodne smeri pa severno, po soteski potoka Sopota.133 Opisni del zemljevida pravi, da je pot proti Radečam le za silo prevozna z majhnimi kmečkimi vozovi z volovsko vprego, široka 6 do 9 čevljev (ok. 1,8–2,7 m), kamnita, polna kotanj in na mnogih mestih strma, ostale poti so le pešpoti in jezdne poti. Kot trdne zgradbe so navedeni štir- je objekti: »majhen gradič« (Ein kleines Schlössel) ob župnijski cerkvi in četrt ure oddaljeno župni- šče poleg majhne cerkve.134 V drugi polovici 18. stoletja je Svibno izgubilo še drugo od svojih dveh ključnih funkcij. Tako kot se je dobrih sto let prej župnišče preselilo k cer- kvici sv. Janeza v Počakovem, se je po letu 1762 in po vsem sodeč še pred letom 1780 premaknil se- dež svibenskega gospostva in deželskega sodišča, in sicer v poldrugo uro oddaljeni dvorec Zavrh (pri Dolah pri Litiji), ki je dobil iste lastnike kot 132 Prav tam, fasija, občina Sv. Križ, s. d. (1787–1789). 133 Slovenija na vojaškem zemljevidu, sekcija 202. 134 Prav tam, Opisi, str. 56. svibensko gospostvo, barone Zoise.135 Združeno posest so upravitelji oziroma zakupniki upravljali iz Zavrha.136 Svibenska graščina je sicer še nekaj desetletij imela stanovalce, ne pa več prejšnje funkcije, kar je življenjski utrip in vlogo kraja do- datno oslabilo. V drugem desetletju 19. stoletja je stavba tudi fizično izginila.137 135 Michelangelo baron Zois je gospostvo Svibno kupil na dražbi leta 1762 in ga leta 1770 izročil sinu, duhovniku Mi- chelangelu ml. (Smole, Graščine, str. 474). Ta je ob smrti leta 1780 imel poleg Svibnega tudi neznano kdaj po letu 1762 pridobljeni Zavrh (prav tam, str. 562). Iz njegovega zapuščinskega inventarja, datiranega 5. septembra 1780 v Zavrhu, je poleg Michelangelovega oziroma Mihaelove- ga lastništva obeh posesti razvidno, da je Zavrh kupil od Jožefa Ernesta pl. Scarlichija, lastnika od leta 1762, in da je obe posesti leta 1778 dal v zakup bratu Avguštinu ba- ronu Zoisu (SI AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 133, fasc. LIV, Lit. Z–4, 5. 9. 1780, pag. 1–2). Glavnina pokojnikovih premičnin je bila popisana v Zavrhu, nekaj v bratovem dvorcu Grm pri Novem mestu, na Svibnem pa samo živina in oprema na pristavi (prav tam, pag. 12). 136 Po topografsko-zgodovinskem opisu župnije Dole pri Li- tiji izpod peresa župnijskega vikarja Jakoba Rožiča iz leta 1822 je imel Zavrh tedaj že več kot 40 let v zakupu Matija Žagar, ki je obenem skrbel za blaznega lastnika Avgušti- na barona Zoisa (Otrin in Visočnik, Topografsko-zgodo- vinski opisi, str. 323–324). Žagarjevo družino v Zavrhu od leta 1785 srečujemo v pomanjkljivo ohranjenih maticah župnije Dole pri Litiji, Matijo najprej kot upravitelja (NŠAL, ŽA Dole pri Litiji, Matične knjige, R 1784–1812, pag. 8 in 13). Glede na skupno upravo obeh posesti je Žagar tako datiral tudi nekatere dokumente: na primer Neudorf und Scharffenberg (NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, 28. 3. 1791, 26. 4. 1791), Herrschaft Scharfenberg und Neudorf (prav tam, 28. 3. 1791), Scharfenberg et Neüdorf (prav tam, 18. 9. 1792). 137 Po topografsko-zgodovinskem opisu župnije Svibno, ki ga je leta 1822 sestavil župnik Leopold Sumler, je novi svibenski grad ob vznožju hriba poleg župnijske cerkve propadel (izt verfallen), odkar je bilo gospostvo Svibno inkorporirano posesti Zavrh v župniji Dole (Otrin in Vi- sočnik, Topografsko-zgodovinski opisi, str. 343). Hišna št. 1, Svibno na jožefinskem vojaškem zemljevidu, 1784–87 (Slovenija na vojaškem zemljevidu, sekcija 202). 49 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga Potem ko je Svibno utrpelo izgubo dveh za kraj zelo pomembnih dejavnikov – najprej se- deža župnika in nato še sedeža teritorialnega gospostva z deželskim sodiščem –, je konec 18. stoletja vendarle doživelo pridobitev, ki je nek- danjemu trškemu naselju pod župnijsko cerkvi- jo, zdaj že dolgo skrčenemu na peščico hiš, dala ki jo je grad (graščina) imel po jožefinskem katastru okoli leta 1787–89, se v župnijskih matičnih knjigah pojavlja do leta 1812. V stavbi je nazadnje izpričana družina Ačkon, in sicer sta na tem naslovu v letih 1805 in 1806 preminila 78-letna Marija in 70-letni Blaž Ačkon, 7. oktobra 1812 pa je bila tu rojena nezakonska hči Jere Ačkon (NŠAL, ŽA Šentjurij–Podkum, Matične knjige, M 1800–1837, fol. 11 in 12; R 1800–1833, fol. 39). Stavbo so morali porušiti kma- lu zatem. Hišno številko 1 je namreč ob preštevilčenju le- ta 1815 ali 1816 dobila mežnarija pri župnijski cerkvi sv. Križa, ki je dotlej imela številko 2 (prav tam, M 1800–1837, fol. 19 in 47). Franciscejska katastrska mapa iz leta 1825 na mestu nekdanje graščine prikazuje le še travniško parce- lo št. 1999 v rokah Avguština barona Zoisa kot lastnika gospostva Svibno, stanujočega v Zavrhu (SI AS 176, Fran- ciscejski kataster za Kranjsko, N 28, k. o. Sv. Križ (Svibno), mapni list V; zapisnik zemljiških parcel, 24. 2. 1826). Vsaj od J. Orožna dalje (1966) se v literaturi ponavlja nepre- verjen podatek, da je graščina v začetku 19. stoletja pogo- rela (J. Orožen, Ostrovrharji, str. 248; Stopar, Svibno, str. 10; Stopar, Grajske stavbe, str. 52). Po istem avtorju naj bi se zato uprava, sodišče in okrajna oblast preselili v Rade- če, župnik pa k podružnici sv. Janeza, ker je zgorelo tudi župnišče (J. Orožen, Ostrovrharji, str. 248). Tako kot ni poročil o požaru župnišča – župnik Sumler bi leta 1822 o tem gotovo poročal v topografsko-zgodovinskem opisu župnije (prim. Otrin in Visočnik, Topografsko-zgodovinski opisi, str. 342–344) –, ne držijo trditve o obeh selitvah. Sedež združenega gospostva je namreč ostajal v Zavrhu (gl. zgoraj), sedež okrajne uprave in sodstva pa niso pos- tale Radeče. V dobi Ilirskih provinc, po novi teritorialni ureditvi iz leta 1811, je bila občina Sv. Križ ena od štirih občin v kantonu Litija (Napoléon et son administration, str. 894). Po francoskem medvladju sta se uprava in sodstvo združila pri okrajni gosposki Boštanj, v Radečah pa je bil le sedež glavne občine, pod katero je spadala podobčina Sv. Križ (Svibno) (Haupt-Ausweis, fol. K2). nekaj pridiha trškosti. Svibno je namreč (ponov- no) postalo sejemski kraj, čeprav le z enim letnim sejmom. Vprašanje je, kdaj je nazadnje premoglo sejemsko pravico oziroma kdaj pred tem so sejmi ugasnili. Spomnimo na skoraj identični poročili iz let 1575 in 1752, da ni v trgu Svibno nobenega letnega ali tedenskega sejma. Simptomatično je dejstvo, da nova sejemska pravica zdaj ni bila po- deljena Svibnemu kot trgu ali kraju, ampak de- želskemu sodišču Svibno. Slednje je leta 1794 v imenu vseh sosesk (Gemeinden) svibenske župnije izprosilo cesarski privilegij za dva letna živinska sejma, in sicer 24. maja na Svibnem in 24. junija v Šentjuriju pod Kumom (danes Podkum).138 Za razliko od sočasno pridobljenega šentjurijske- ga sejma, ki se očitno ni obdržal, svibenskega še najdemo na seznamu letnih in živinskih sejmov v šematizmu ljubljanskega gubernija leta 1835, le da z nekoliko drugačnim datumom, 20. maj. Za primerjavo kaže povedati, da so sosednje Radeče s statusom trga tedaj premogle šest sejmov.139 V prvih desetletjih 19. stoletja Svibno razen porušenja graščine, ki že nekaj časa ni služila primarni funkciji, ni doživljalo opaznejših spre- memb. Na franciscejski katastrski mapi iz leta 1825, prvem natančnem talnem prikazu Svibnega v merilu 1 : 2880, je komaj še mogoče slutiti obstoj nekdanje trške naselbine. V južnem delu raztre- 138 SI AS 14, Gubernij v Ljubljani, II. registratura, šk. 119, fasc. 242, 1511/1794. – Prošnja se je sicer nanašala na štiri sejme, po dva v vsakem kraju, a je novomeški okrožni urad po zbranih mnenjih petih sosednjih deželskih so- dišč (Slatna, Mokronog, Radeče, Otočec in Boštanj) de- želnemu glavarstvu v Ljubljani priporočal omejitev na dva. Cesarski privilegij, izdan 4. aprila 1794, se je glasil na svibensko deželsko sodišče, Svibno pa v dokumentaciji za pridobitev sejma ni nikjer navedeno kot trg. 139 Schematismus des Laibacher Gouvernements=Gebiethes, str. 229. Svibno na franciscejski katastrski mapi leta 1825 (SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 28, k. o. Sv. Križ (Svibno), mapna lista V in VIII). 50 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga senega zaselka se steka pet poti, štiri poljske in ena vaška. Najširša poljska pot (Feldweg) vodi od tod do križišča s t. i. komunikacijsko potjo (Com- municationsweg) Radeče–Moravče (pri Gabrov- ki) pri župnišču in cerkvi sv. Janeza Evangelista. Druga poljska pot se na to priključi niže, bliže Jagnjenici, tretja gre proti severovzhodu do poto- ka Sopota, četrta pa proti domačijam na vzhodu. Štiri domačije pod cerkvijo sv. Križa, ki tvorijo je- dro zaselka s štirimi hišami, povezuje krožna pot, imenovana vaška pot v kraju Sv. Križ (Dorfweg im Orte St. Crucis). Poleg teh štirih hiš (h. št. 1, 2, 6 in 66), med katerimi sta mežnarija (h. št. 1) kot najbližja cerkvi s pokopališčem in hiša župnika Sumlerja (št. 66) z dvema parcelama, podložnima župnijskemu imenju,140 je južno od stičišča poti pod Svibnim prikazanih še sedem domov (dva s h. št. 4, še eden s št. 6 ter št. 7–9 in 69).141 Vse stav- be so manjše in lesene, med njimi je le pet zida- nih – mežnarija, župnikova hiša, dve drugi hiši in majhno gospodarsko poslopje.142 Glede na slaba štiri desetletja starejši jožefinski kataster (1787– 89) pomeni 11 stanovanjskih zgradb z 9 hišnimi številkami povečanje za tri hiše. Gl. Prilogo 5. Viri ne povedo, ali se je kateri od svibenskih gospodarjev poleg kmetovanja ukvarjal še s kakšno neagrarno dejavnostjo. Iz cenilnih ope- ratov, dodatka k franciscejskemu katastru, izve- mo le za poklicno strukturo celotne katastrske občine Sv. Križ, ki je leta 1830 štela 133 hiš in 168 stanovanjskih strank, od tega kraj sv. Križ 73 ozi- roma 94. Od 168 stanovanjskih strank sta se dve ukvarjali z dušnim pastirstvom, 158 samo s kme- tovanjem, nobena izključno z obrtjo, osem pa z obema dejavnostma: trije mlinarji, dva žgalca pe- 140 Podložnost zemljiških parcel zemljiškim gospostvom, ne pa tudi podložnost stavbnih parcel, je razvidna iz parcel- nega zapisnika v cenilnih operatih (SI AS 176, Franciscej- ski kataster za Kranjsko, Cenilni operati, N 28, k. o. Sv. Križ (Svibno), zapisnik zemljiških in stavbnih parcel, 24. 2. 1826). Sumlerjeva hiša je bila po vsem sodeč novejša, saj v jožefinskem katastru nobena svibenska hiša ni stala na tleh župnijskega imenja (gl. Prilogo 4). 141 V župnijskih maticah je št. 9, kjer je gospodaril Gregor Čeč, okoli leta 1825 večkrat locirana Pod Tergam (na pri- mer NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, R 1800–1833, fol. 56, 62, 71 in 83), ker je stala na zahodnem pobočju pod glavnino hiš, vendar župnijski desetinski registri njene- ga gospodarja postavljajo v trg (NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/1, register gornine in vinske desetine 1809, s. p.: U Tergu; register snopne desetine in desetine od prirastka živine 1810, s. p.: Markt Scharffenberg; prav tam, register vinske desetine 1820, s. p.: Terg; register vinske desetine župnijskega imenja Svibno 1824, s. p.: Terg; prav tam, izkaz snopne desetine župnijskega ime- nja Svibno 1831–1837, s. p.: Terg). 142 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 28, k. o. Sv. Križ (Svibno), mapna lista V in VIII; zapisnik zemlji- ških parcel, 24. 2. 1826; zapisnik stavbnih parcel, 24. 2. 1826. pelike ter po en kovač, krojač in valjalec sukna.143 Kljub očitni ugasnitvi trških funkcij in propa- du trga v prvi polovici 18. stoletja, ko se je Svib- no skrčilo na peščico domov, se je v domačem okolju in deloma v soseščini svibenske župnije zanj vendarle še naprej ohranjala oznaka trg. Podgrajski zaselek s tem atributom še globoko v prvo polovico 19. stoletja imenujejo viri domače župnije, in sicer tako v nemščini kot v slovenščini (u Tergu, Terg, pod Tergam) – zelo dosledno dese- tinski registri144 in dokaj pogosto matične knjige. V slednjih se Svibno kot trg (Markt Scharfenberg) zadnjikrat pojavi leta 1840.145 K ohranjanju trške oznake v uradovalni praksi je poleg postopne vnovične rasti števila domov nedvomno prispe- vala živa raba slovenskega toponima Trg. Oznako trg (Markt) bi zelo verjetno našli tudi v danes po- grešanih mlajših urbarjih in zemljiški knjigi gos- postva Svibno146 – tem prej zato, ker jo, kot smo videli, srečamo v jožefinskem katastru in ker jo 143 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Cenilni operati, N 28, k. o. Sv. Križ (Svibno), cenilni elaborat, uvod, & 3. 144 V desetinskih registrih za obdobji 1790–93 in 1793–99 je bivališče petih obveznikov v soseski sv. Križa, stanujočih na h. št. 2, 4, 5 in 6, navedeno kot »u Tergu«, pri obvezniku s h. št. 7 pa »pod Tergam« (NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spi- si, fasc. 275/1, register žitne desetine in desetine od pri- rastka živine pri župniji Svibno 1790–1793, s. p.; register žitne desetine in desetine od prirastka živine pri župniji Svibno 1793–1799, s. p.). V registru za leto 1809 je bivališče enega gornika »U Tergu«, naslednje leto pa je ta skupaj s še enim popisan pri kraju »Markt Scharffenberg« (prav tam, register gornine in vinske desetine 1809, s. p.; regi- ster snopne desetine in desetine od prirastka živine 1810, s. p.). Pri sedmih plačnikih vinske desetine je v registrih za leti 1820 in 1824 navedeno bivališče (Wohnort) »Terg« (prav tam, register vinske desetine 1820, s. p.; register vinske desetine župnijskega imenja Svibno 1824, s. p.). Enaka oznaka se pojavlja pri osmih plačnikih snopne desetine v registru za obdobje 1831–37 (prav tam, izkaz snopne desetine župnijskega imenja Svibno 1831–1837, s. p.). V desetinskem registru za obdobje 1846–52, ki je torej dočakal zemljiško obvezo, je pri obveznikih s h. št. 3–7 in 63 vpisano bivališče (Wohnort) »Scharfenberg«, pri obvezniku na h. št. 8 in obveznici, ki je spadala k h. št. 5, pa »pod Tergam« (prav tam, fasc. 275/2, izkaz snopne desetine župnijskega imenja Svibno 1846–1852, s. p.). 145 Na primer NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, R 1800– 1833, fol. 6 (29. 9. 1802: u Tergu), 84 (26. 6. 1828: Pod Tergam), 94 (1. 6. 1833: Markt Scharfenberg); P 1800–1836, fol. 29 (6. 2. 1831: Pod Tergam), 33 (28. 7. 1833: Markt Scharfenberg); M 1800–1837, fol. 1 (25. 11. 1800: Markt Scharfenberg), 5 (28. 6. 1802: u Tergu), 25 (10. 1. 1811: Markt Scharfenberg), fol. 37 (30. 1. 1818: Pod Tergam), 63 (9. 10. 1828: Markt Scharfenberg); M 1838–1889, pag. 5 (2./5. 4. 1840: Markt Scharfenberg). 146 Od zemljiške knjige svibenskega gospostva je ohranjen samo en zvezek glavne knjige (SI AS 334, Zemljiška knji- ga za sodni okraj Litija, Gospostvo Svibno, knj. 1). Tudi v gradivu deželne komisije za zemljiško odvezo ni gradiva za gospostvo Svibno, kot je pogrešano sploh za celoten litijski distrikt (SI AS 43, Deželna komisija za zemljiško odvezo na Kranjskem). 51 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga pozna tudi okoli leta 1830 vzpostavljena glavna knjiga zemljiške knjige posesti Klevišče pri Pol- šniku, pod katero je na Svibnem spadalo nekaj parcel, prej podložnih svibenskim cerkvenim imenjem.147 SKLEP Srednjeveški trg Svibno torej v zgodnjem no- vem veku ni le funkcijsko ugasnil, ampak je tudi fizično skoraj izginil, zato ga lahko upravičeno imenujemo propadli trg. Naselje je gospodarsko in demografsko krizo doživljalo vsaj že od druge tretjine 16. stoletja, nakar je še nekaj časa života- rilo ob skromni obrtni dejavnosti, brez sejmov in pravega upanja na boljše dni. Višinska suburbial- na lega in odmaknjenost od pomembnih prome- tnic sicer sami po sebi še ne bi nujno prinesli po- polnega zatona, če ne bi šlo za strukturne slabosti in če v bližini ne bi bilo konkurenčnega obsavske- ga trga Radeče, ki je s padcem Celjskih (1456) pos- tal deželnoknežji. 147 SI AS 334, Zemljiška knjiga za sodni okraj Litija, Posest Klevišče, knj. 1, zemljiška knjiga, fol. 86, 88, 90, 92 in 94. – Pet posestnikov iz trga Svibno (Marckt Scharfenberg) je posedovalo rustikalna in dominikalna zemljišča, ki so po zemljiški knjigi prej pripadala imenjem štirih cerkva – sv. Križa, sv. Jakoba, sv. Ane in sv. Lenarta. Leta 1787 je ta imenja na dražbi kupil kleviški graščak Jožef Mayerhofer (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 108, RDA, N 97–101, Svibno, župnijska cerkev in po- družnice, No. 19, 24. 3. 1787; No. 19a, s. d.). Usoda Svibnega med trgi na Slovenskem ni- ma prave primerjave. Obzidani notranjski trg Senožeče se je v prvi polovici 18. stoletja resda skoraj povsem izpraznil, a se je trški naslov po- zneje prenesel na vas, ki se je stikala s trgom in prevzela trške atribute.148 Občutno izpraznitev sta doživela tudi obzidana trga zgodnjenovoveškega nastanka, obkolpska Kostel in Pobrežje, ki sta bila po nastanku in vsebini kot taborska trga že tako specifična.149 Svibno je sredi 18. stoletja s svojimi vsega tremi posestniki – če odmislimo graščino, župnijsko cerkev in mežnarijo – še najbolj spo- minjalo na skrivnostni belokranjski trg Pusti Gra- dec, ki je bil približno tako neznaten vsaj od kon- ca 17. stoletja, ko se sploh prvič pojavi v virih.150 Svibenski primer priča o tem, kako lahko na ra- ven ruralnega zaselka pade tudi klasično srednje- veško trško naselje s tako močnima dejavnikoma, kot sta sedeža obsežnega zemljiškega gospostva in stare župnije. 148 Golec, Senožeče in Prem, str. 375–378. 149 Golec, Nastanek in razvoj, str. 549–553. – Kostel je kljub temu še v predmarčno dobo uradno ohranil trški status (prav tam, str. 553). H. G. Hoff leta 1808 med dolenjskimi trgi poleg Kostela opisuje tudi Pobrežje (Hoff, Historisch- -statistisch-topographisches Gemaehlde, str. 104–114). 150 Golec, Trgi, ki jih ni bilo?, str. 615–623. 151 SI AS 1074, Zbirka urbarjev, 79u, urbar Svibno [1. polovi- ca 15. stoletja], fol. 1r–2r. PRILOGE Priloga 1 Svibno po urbarju iz tridesetih let 15. stoletja151 V trgu (Von erst im Markt.) 1 Pavel Povše (Paul Pawsche) služi od svoje hiše na Placu (dint von seinem haws am placz) in od svojega vrta zraven (von seinem garten dapeÿ) 27 pfenigov 3 pfenige 2 Jurše, Lebnov zet (Jürse des Lëben aÿden) služi od svoje hiše in od ene njive (von ainem akcher) 12 pfenigov 24 pfenigov 3 Marin, kovač (Marin smid) od kovačije (von smid hauß) 12 pfenigov 4 Herman Leben (Herman Leben) služi od svoje hiše in dveh njiv ter od enega oštata, ki ga je imel Fridl krojač (die des Fridl snaÿder ist gewesen) 72 pfenigov 5 Jurše, krojač (Jürse Sneÿder) služi od svoje hiše in vrta 12 pfenigov 6 Herlah (Herlach) služi od svoje hiše in vrta 12 pfenigov 7 Pavel, kovač (Pawl smid) služi od svoje hiše in njive 36 pfenigov 52 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga 152 Svojilni zaimek njen (von irem hawß) razkriva žensko, ka- kor tudi odsotnost končnice -in, če bi šlo za priimek. Za zapisom Surga se verjetno skriva žensko osebno ime Zurka/Zorka. 8 Hensl, krojač (Hënnsel Sneÿder) služi od svoje koče (von seinem gadem) 12 pfenigov 9 Jernej, pisar (Berthlme schreiber) služi od svoje hiše, vrta in njiv 36 pfenigov 10 Jurše, kovač (Iürse Smid) služi od svoje hiše in njive od oštata, na katerem stoji kovačija (von der hoffstatt, do die smitten auff stet) 25 pfenigov 12 pfenigov 11 Jurman (Jürman) služi od svoje hiše, vrta in njiv (äkhern) in od ene koče (von ainem gadem) 15 pfenigov 12 pfenigov 12 hči Tomla, mesarja (Thömels fleischhaker Tochter) služi od svoje hiše 12 pfenigov 13 Martin, krojač (Martinn Sneÿder) služi od svoje hiše 12 pfenigov 14 Hans, kovač (Hanns Smid) služi od svoje hiše in vrta 12 pfenigov 15 Hans Angrer (Hanns Angrer) od svoje hiše 12 pfenigov 16 Vruško (Vrusko) služi od ene njive 68 pfenigov 17 Erhart, čevljar (Erhart schüster) služi od svoje hiše in vrta 12 pfenigov 18 Fuketovka (Fükettinn) služi od svojega vrta, njiv (Äkchern) in kleti (Keller) na Placu (am placz) ter od enega oštata (von hiner Hoffstatt) 46 pfenigov 19 Hans Angrer (Hanns Angrer) služi od svoje hiše, vrta in njive 36 pfenigov 20 Mikše, krojač (Mixe Sneÿder) služi od svoje hiše 12 pfenigov 21 Peter s Počakovega (Peter von Potschak) služi od svoje koče (von seinem Gadem) 12 pfenigov 22 Hanže, mitničar (Hannse zollner) služi od svoje hiše, vrta in njive 12 pfenigov 23 Scherdinger služi od svoje hiše in vrta 12 pfenigov 24 Kleindienst (Klaindinst) služi od svoje hiše in vrta 12 pfenigov 25 Kunc Haustätter (Chünz Hawstëtter) služi od svoje hiše 12 pfenigov 26 Mihel Prelic (Michel Prelicz) služi od svoje hiše in vrta 12 pfenigov 27 Surga [Zurka]152 (Sürga) služi od svoje hiše (von irem hawß) 12 pfenigov 28 Jarne, čuvaj (Jarne hütter) služi od svoje hiše in vrta 12 pfenigov 29 Prugel (Prugel) služi od svoje hiše in njive 12 pfenigov 30 Peter Cine (Peter Zine) služi od svoje hiše in njive 28 pfenigov 31 mojster Hans, lovec (Maÿster Hanns Jeger) služi od svoje hiše in njive 40 pfenigov 53 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga 153 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 108, I/61, lit. S XIX–3, urbar gospostva Svibno 1570, pag. 337–340; prav tam, šk. 107, I/60, lit. S III–6, urbar gospostva Svibno 1571, fol. 161v–164; SI AS 1074, Zbirka urbarjev, II/22u, novore- formirani urbar gospostva Svibno 1602, pag. 99–104. 154 Razlike z urbarjem iz leta 1570 so navedene v opombah. 32 Hans Ruseglav (Hanns Rüsseglaw) služi od svoje hiše in vrta 12 pfenigov 33 Fridlovka, krojačica (Fridlin sneÿderin) služi od ene hiše in vrta 12 pfenigov Priloga 2 Svibno po urbarjih iz let 1570, 1571 in 1602 – (dis)kontinuiteta posesti in posestnikov153 1571154 Dvorni činž na Svibnem v trgu (Vermerkht den Hoffzinß zu Scharffenberg Im Markht) 1602 Dvorni činž, ki ga prebivalci v trgu Svibno dajejo gospostvu od svojih oštatov in zemljišč (Hoffzinß so die Innwoner Im Fleckhen Scharffenberg von ihrn Hoffstetten vnnd Gründten der Herrschafft Raichen) 1 župnik (Pfarer) daje na martinovo 1 gos 1 tukajšnji gospod župnik (Herr Pharrer daselbst) služi letno na martinovo 1 gos 2 Peter Vedrič (Petter Wedritsch) služi činž (Zinnßgelt) od enega oštata in ene njive (von ainer Hofstat vnd von Ainem Akher) 32 kr 2 gospod župnik Marko (Herr Marx Pharrer) služi činž od enega oštata in ene njive 32 kr od njive pri križu (beÿm Khreiz) 8 kr od ene njive pri križu (beim Creüz) 8 kr od sadovnjaka (von Ainem Paumgarthen) 2 kopuna od sadovnjaka (von Ainem Paumbgartten) 2 kopuna 3 Motl, mežnar (Motl meßner) služi činž od dveh oštatov 10 kr, 2 den 3 Matl, mežnar (Mätl Mesner) služi činž od dveh oštatov 10 kr, 2 den od njive 15 kr, 2 den 4 Obračanarji (die Obratschanner) [pl. Obračani] služijo od enega oštata in vrta ta oštat je pust (disse Hofstat ist ödt) 8 kr 4 vdova Jurija [pl.] Kacijanerja (Gëorg Khazianers Wittib) služi činž od enega oštata in vrta 8 kr gl. št. 17 [Blaže Vresk] činž od enega oštata in dveh vrtov 27 kr, 2 den 5 Samergot [Šmergut] (Samergot) služi činž od enega oštata in vrta, tudi od ene njive 21 kr, 1 den 5 gospod župnik Marko (Herr Marx Pharrer) služi od Somergotovega [Šmergutovega] (von des Somergot) oštata, vrta in njive 21 kr, 1 den 6 Marko, čevljar/Šuster (Marco Schuesster) služi od njive, ki jo je imel Andrej Steiner (so der Andre Stainer gehabt hat) 10 kr, 2 den 6 Jurij čevljar/Šuster (Jurÿ Schuesster) služi činž od njive, ki jo je imel Andrej Steiner (so der Andree Stainer gehabt) 16 kr gl. št. 11 [Marko čevljar/Šuster] od oštata in njive 20 kr 7 Jakob Löll (Jacob Löll) služi od dveh oštatov in od Ruprehtove polovice vrta (von des Rueprechten halben garten) 20 kr, 2 den 7 gospod župnik Marko (Herr Marx Pharrer) služi od dveh oštatov Jakoba Lölla (von des Jacoben Löll) 15 kr, 2 den 54 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga 155 Po urbarju 1570: 13 kr. 156 Po urbarju 1570: Tomaž, čevljar/Šuster (Thomasch Schues- ter). od polovice Ruprehtovega vrta (von des Rueprechten Halben Garten) 5 kr 8 Martin Reis (Martin Reiß) služi činž od enega oštata in vrta 8 kr, 1 den 8 Elena, vdova Matjaža Damka (Ellena des Mathiaschen Dämkho witib) služi od enega oštata in vrta 8 kr, 1 den 9 Andrej Potočnik (Andre Pototschnikh) služi činž od dveh oštatov in vrta 13 kr 9 Lavre tkalec/Veber (Laure Weber) služi činž od dveh oštatov in vrta/vrtov 13 kr od enega oštata in vrta 5 kr, 1 den 10 ključarji župnijske cerkve sv. Križa (Zechmaister der Pfarr Khirchen Sannd Crainz) služijo činž od enega oštata in vrta 5 kr, 1 den 10 Firgili [Virgilij] (Firgilli) služi od enega oštata in vrta od ene njive 10 kr 8 kr 11 Blaže kovač/Šmid (Blasche Schmidt) služi činž od Polakovega oštata in vrta (von des Pollockhs) 10 kr 11 Marko, čevljar/Šuster (Marco Schuesster) služi činž od enega oštata in ene njive 20 kr gl. št. 6 [Jurij čevljar/Šuster] 12 Lavre, čevljar/Šuster (Laure Schuesster) služi činž od enega oštata in ene njivice (ain Ackherl) 10 kr 12 Lavre čevljar/Šuster (Laure Schusster) služi činž od enega oštata in ene njivice (Ackherl) 10 kr gl. št. 20 [Mihel Jauk] 13 Mihel Jauk [Jug] (Michl Jaug) služi činž od enega oštata in dveh njiv 31 kr, 2 den od ene njivice na Seli (von Ainem Ackherl Naselli) 5 kr od ene njivice na Seli (von ainem Ackherl Zu Sällÿ) 13 Valunt [Valentin] Pavlič (Wallundt Paullitsch) služi od enega oštata 5 kr155 14 Valant Pavlič (Wallandt Paulitsch) služi činž od enega oštata od ene njive od ene njivice pri križu (beim Creüz) 5 kr 10 kr, 3 den 8 kr 14 Jurij Pišek (Jörg Püschekh) služi od enega oštata od enega pustega oštata (von Ainer öden Hofstat) in vrta 5 kr, 1 den 7 kr, 1 den 15 Primož Rasperger (Primos Rasperger) služi od Puškovega [Piškovega] oštata (von der Puscheckh Hofstatt) činž od enega pustega oštata (von ainer öden Hofstatt) in vrta 5 kr, 1 den 7 kr, 1 den 15 Lavre, krojač/Šnajder (Laure Schneider)156 služi od enega oštata od ene njive 6 kr 10 kr 16 Lenart Kisel (Leonhardt Khisl) služi od krojačevega/ Šnajderjevega oštata (von des Schneiders Hoffstatt) od njive 6 kr 10 kr 16 Rupreht (Rueprecht) služi od enega oštata 5 kr, 2 den 17 Rupreht (Rueprecht) služi od enega oštata 5 kr, 2 den 17 Blaže Vresk (Blase Vreßkh) služi od enega oštata in dveh vrtov 27 kr, 2 den gl. št. 4 [vdova Jurija [pl.] Kacijanerja] 18 Motl, mežnar (Motl Meßner) služi od ene njive 15 kr gl. št. 3 [Matl mežnar] 55 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga 157 Po urbarju 1570: Jurij Pišek (Jörg Püschekh), isto ime kot na št. 14. 158 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 126, RDA, N 176, No. 10, 6. 9. 1754. 159 SI AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko, šk. 229, Nabor- no gospostvo Svibno, katastrska občina Sv. Križ, fasija, občina Sv. Križ, s. d. (1787–1789). 160 Hišna št. 1 se ne nanaša na kraj Svibno, ampak na sose- dnji kraj Sv. Janez, kjer je stalo župnišče. 19 [tržani] na hribu proti gradu je pusta huba, od katere služijo tržani, ker na njej pasejo (Am Perg gegen dem Gschloß ist ain öde hueben. dienen die purger Jarlichen dauon das sÿ darauf halten), pripis: ne daje nobenega davka (gibt khain Steur) 26 kr, 1 den 18 [tržani] na hribu proti gradu je pusta huba, od katere služijo tržani letno za pašo (am Perg gegen dem Schlosß, ist ain öde Hueben daruon die Burger Järlich für die Halt dienen) 40 šilingov, tj. 26 kr, 2 den 20 Mihel Jauk [Jug] (Michell Jaug) služi od enega oštata in dveh njiv 31 kr, 2 den gl. št. 13 [Mihel Jauk] 21 Luka Sterniša (Lucaß Sternischa)157 služi od ene njive 10 kr, 3 den Priloga 3 Svibno po terezijanskem katastru leta 1754158 Trg Svibno (Markht Scharffenberg) 1 Miha Kovač (Micha Kovaz) 1/3 hube 2 Simon Musar (Simon Mussar) 1/3 hube in 1 vrt 3 Lavre Božič (Laure Woschitsch) 1/3 hube Priloga 4 Svibno po jožefinskem katastru [1787–89]159 I. ledina Svibno (I Ried Scharfenberg) Parc. št. Ime zemljiškega posestnika in zemljišča ter hišna št. Površina: orali, 64tine, sežnji 1 gospostvo Svibno (Herrschaft Scharfenberg), dominikalno (Dominic.) grad (Geschloß), zraven 2 vrtova: vrt pred gradom (Garten vor dem Geschloße) kuhinjski vrt pod gradom (Kuchelgarten unter dem Geschloße) h. št. 1 –, 15, 4 –, 17, 5 2 »« pred gradom pust prostor (vor dem Geschloßer ein wüster Platz) – 3 »« dominikalno pašnik v starem gradu (Hutweide u Starmu Gradu) 8, 16, – 4 župnijska cerkev sv. Križa (Pfarrkiche des Hl. Kreutzes) [cerkev] – 5 župnišče Svibno (Pfarrhof Scharfenberg), dominikalno nekdanje pokopališče pri cerkvi (der geweste Freithof bei der Kirche) h. št. 1160 –, 4, 15 1/6 6 mežnarija (Meßnerey), pod gospostvom Svibno (dienstbar) zraven kuhinjski vrt h. št. 2 –, 6, 20 56 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga 161 Erjavčevo zemljišče je bilo del imenja župnijske cerkve sv. Križa, ki ga je 15. marca 1787 na dražbi kupil kleviški graščak Jožef Mayerhofer (SI AS 174, Terezijanski kata- ster za Kranjsko, šk. 108, RDA, N 97–101, Svibno, župnij- ska cerkev in podružnice, No. 19, 24. 3. 1787; No. 19a, s. d.). 162 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 28, k. o. Sv. Križ (Svibno), zapisnik stavbnih parcel, 24. 2. 1826. 163 Sosednji zemljiški parceli št. 1992 in 1993 sta v zapisni- ku zemljiških parcel vodeni pod mežnarijo (Mesnerey zu Scharfenberg) (SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranj sko, N 28, k. o. Sv. Križ (Svibno), mapni list V; zapisnik zemljiških parcel, 24. 2. 1826). 164 Na seznamu hišnih gospodarjev na koncu zapisnika zemljiških parcel je Leopold Sumler označen kot župnik (Pfarer) (SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 28, k. o. Sv. Križ (Svibno), zapisnik zemljiških parcel, 24. 2. 1826). Kot župnik in dekan je na Svibnem služboval od leta 1800 do smrti 1839 (NŠAL, NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn, šk. 380, Svibno, pola c). 7 gospostvo Svibno, dominikalno kuhinjski vrt h. št. 1 –, 1, 19 8 Luka Bajda (Lucas Waida), pod gospostvom Svibno kmečka hiša (Bauern Hauß) h. št. 52 – 9 Bernard Erjavec (Bernard Erjauz), pod posestjo Klevišče (dem Guth Klivisch)161 velik vrt h. št. 56 – 44, 16 3/6 10 Mihael Medvešek (Michael Medveischeg), pod gospostvom Svibno hiša (Hauß), zraven kuhinjski vrt h. št. 3 – 4, 10 11 Jernej Voje (Barthel Voje), pod gospostvom Svibno hiša h. št. 4 – 12 Lovrenc Božič (Lourenz Woschitsch), pod gospostvom Svibno hiša, zraven hišni vrt h. št. 5 – 20, 12 13 Gregor Špitalar (Gregor Spitaller) pod gospostvom Svibno hiša, zraven hišni vrt h. št. 6 – 18, 22 14 isti travnik v Kotu (Heumath u Kottu) h. št. 6 – 5, 19 15 Urban Dimnik (Urban Dimnik), pod gospostvom Svibno kmečka hiša (Bauern Hauß) h. št. 7 – Skupaj 10, 27, 17 Priloga 5 Svibno po franciscejskem katastru leta 1826 – stavbne parcele162 Parc. št. Posestnik Stan Bivališče Zvrst Površina v kv. sežnjih 130 Zois Karel (Zois Karl) baron (Baron) – grajska razvalina (Schloß Ruin) 71 131 cerkev (Kirche) – – zidana (gemauert) 305 132 cerkveni sklad (Kirchenfond) – Sv. Križ 1 (St. Crucis) stanovanjska hiša (Wohngebäude) [mežnarija]163 29 133 Dobravec Jurij (Dobrauz Georg) kmet (Bauer) Sv. Križ 2 stanovanjska hiša z dvoriščem (samt Hof) 37 134 Sumler Leopold (Sumler Leopold) kmet [župnik]164 Sv. Križ 66 stanovanjska hiša 32 135 Marot Simon (Maroth Simon) kmet Sv. Križ 6 stanovanjska hiša 15 136 » « » « » « gospodarsko poslopje (Wirtschaftsgebäude) 15 57 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga Financiranje Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6- 0052 (Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti) in temeljnega raziskovalnega projekta J6-60104 (Kolektivne identitete in stanovska družba med Srednjo in Jugovzhodno Evropo od iznajdbe tiska do pojava narodnih gibanj), ki ju iz javnega proračuna sofinancira Javna agencija za raziskoval- no dejavnost Republike Slovenije. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ASU – Archivio di Stato, Udine Gall von Gallenstein, famiglia AT ÖStA – Österreichisches Staatsarchiv, Wien HHStA – Haus-, Hof und Staatsarchiv RK – Reichskanzlei NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAL 100, KAL – Kapiteljski arhiv Ljubljana NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn ŽA Dole pri Litiji – Župnijski arhiv Dole pri Litiji ŽA Svibno – Župnijski arhiv Svibno SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko AS 14, Gubernij v Ljubljani AS 43, Deželna komisija za zemljiško odvezo na Kranjskem AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželne- ga sodišča v Ljubljani AS 334, Zemljiška knjiga za sodni okraj Litija AS 1063, Zbirka listin AS 1073, Zbirka rokopisov AS 1074, Zbirka urbarjev StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Graz I.Ö. HK – Archiv der Innerösterreichischen Hof- kammer DRUGI NEOBJAVLJENI VIRI ZRC SAZU, ZIMK = Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Zgo- dovinski inštitut Milka Kosa: Centralna kartoteka slovenskih listin LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Alphabetische Tabelle aller Ortschaften des Neustädtler Kreises. Laibach, 1819. Bizjak, Matjaž: Posest župnije Svibno in urbar lju- bljanskega kapitlja iz leta 1499. Kronika 46, 1998, št. 1–2, str. 1–12. Curk, Jože: Radeče in njihova okolica – gradbeno-zgo- dovinska skica. Časopis za zgodovino in narodopisje 50, NV 15, 1979, št. 1–2, str. 78–110. Curk, Jože: Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem. Ur- banogradbeni oris do začetka 20. stoletja. Maribor: Obzorja, 1991. Florijančič pl. Grienfeld, Janez Dizma: Deželopisna karta vojvodine Kranjske. Ljubljana 1744. Faksimile. Ljubljana: Slovenska knjiga, 1995 (Monumenta slo- venica VI). 137 Gamšek Martin (Gamscheg Martin) kmet Sv. Križ 69 stanovanjsko in gospodarsko poslopje z dvoriščem 49 138 Pavlin Jurij (Paulin Georg) kmet Sv. Križ 4 stanovanjsko poslopje 17 139 » « » « » « stanovanjsko in gospodarsko poslopje z dvoriščem 97 140 Dimnik Lovrenc (Dimnik Lorenz) kmet Sv. Križ 7 gospodarsko poslopje 5 141 Marot Simon (Maroth Simon) kmet Sv. Križ 6 stanovanjsko in gospodarsko poslopje z dvoriščem 32 142 Čeč Jurij (Tschetsch Georg) kmet Sv. Križ 9 stanovanjsko in gospodarsko poslopje z dvoriščem 100 94 Špitalar Matija (Spittaler Mathias) kmet Sv. Križ 8 stanovanjsko in gospodarsko poslopje z dvoriščem 79 95 Dimnik Lovrenc (Dimnik Lorenz) kmet Sv. Križ 7 stanovanjsko poslopje 12 58 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga Gestrin, Ferdo: Mitnina. Enciklopedija Slovenije. 7. zve- zek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993, str. 163–164. Golec, Boris: Dolenjska mesta in trgi v srednjem veku (2). Rast XII, april 2001, št. 2 (74), str. 269–276. Golec, Boris: Dolenjska mesta in trgi v srednjem veku (3). Rast XII, julij 2001, št. 3–4 (75–76), str. 391–395. Golec, Boris: Dolenjska mesta in trgi v srednjem veku (4). Rast XII, oktober 2001, št. 5 (77), str. 511–515. Golec, Boris: Družba v mestih in trgih Dolenjske in Notranjske od poznega srednjega veka do srede 18. sto- letja (doktorska disertacija). Ljubljana, 1999. Golec, Boris: Litija – trg ob reki od srednjeveških za- četkov do zatona savske plovbe sredi 19. stoletja. Kronika 59, 2011, št. 3 (Iz zgodovine Litije in okolice), str. 453–488. Golec, Boris: Nastanek in razvoj slovenskih meščan- skih naselij – naslednikov protiturškega tabora (drugi del). Zgodovinski časopis 54, 2000, št. 4, str. 523–562. Golec, Boris: Senožeče in Prem – nenavadni trški na- selbini na t. i. Kraških gospostvih. Kronika 54, 2006, št. 3, str. 365–384. Golec, Boris: Trg Vače do srede 19. stoletja. Kronika 71, 2023, št. 1, str. 42–72. DOI: https://doi.org/10.56420/ Kronika.71.1.03 Golec, Boris: Trgi, ki jih ni bilo? Prezrta trška naselja Bele krajine in njen nikoli obstoječi trg. Kronika 58, 2010, št. 3 (Iz zgodovine Bele krajine), str. 593–630. Golec, Boris: Zemljiški katastri 18. in 19. stoletja kot vir za stavbno, gradbeno in urbanistično zgodovino slovenskega ozemlja – 1. del. Arhivi 32, 2009, št. 2, str. 283–338. Grafenauer, Bogo: Boj za staro pravdo v 15. in 16. stoletju na Slovenskem. Slovenski kmečki upor 1515 in hrvaško- -slovenski kmečki upor 1572/73 s posebnim ozirom na razvoj programa slovenskih puntarjev med 1473 in 1573. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974. Grafenauer, Bogo: Kmečki upori na Slovenskem. Ljublja- na: Državna založba Slovenije, 1962. Hajdinjak, Boris: »Kmetje nimajo nobene pravice do pritožbe«. Kmečki upor leta 1515 in Posavje. Leu- khup! Kmečko uporništvo v obdobju predmoderne. Zgodovina, vzporednice, (re)prezentacije (ur. Sašo Jer- še). Ljubljana: Slovenska matica, Zgodovinski in- štitut Milka Kosa ZRC SAZU; Brežice: Posavski muzej, 2017, str. 33–76. Haupt-Ausweis über die Eintheilung des Laibacher Gou- vernementsgebiethes in Provinzen, Kreise, Sectionen, Bezirks-Obrigkeiten, Hauptgemeinden, Untergemein- den und Ortschaften, nebst deren Häuser- und Seelen- zahl im Jahre 1817 [Ljubljana, 1817]. Historischer Atlas der österreichischen Alpenländer. I. Abteilung. Die Landgerichtskarte, 4. Teil: Kärnten, Krain, Görz und Triest. Wien: Adolf Holzhausens Nachfolger, 1929. Hoff, Heinrich Georg: Historisch-statistisch-topographi- sches Gemaehlde vom Herzogthume Krain und demsel- ben einverleibten Istrien. Ein Beytrag zur Voelker und Laenderkunde. Erster Theil. Laibach: Johann Retzer, 1808. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjože- finskih župnij na Slovenskem: Kranjska. Ljubljana: Viharnik, 2015. Juričić Čargo, Danijela in Žnidaršič Golec, Lilijana: Vo- dnik po urbarjih Arhiva Republike Slovenije. 1. zvezek. Urbarji v zbirki urbarjev in fondih zemljiških gospostev. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2005. Kindermann, Joseph Carl: Atlas von Innerösterreich. Re- print. Wien: Archiv Verlag, 2005. Koropec, Jože: Žebnik, Radeče in Svibno do 17. stoletja. Časopis za zgodovino in narodopisje 50, NV 15, 1979, št. 1–2, str. 51–77. Kos, Dušan: Blesk zlate krone. Gospodje Svibenski – kratka zgodovina plemenitih nasilnikov. Ljubljana: Zgodo- vinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2003 (The- saurus memoriae. Dissertationes 1). DOI: https:// doi.org/10.3986/9616358936 Kos, Dušan: Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plem- stva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in sloven- skem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. DOI: https://doi. org/10.3986/9616500821 Kos, Dušan: Zgodovinski razvoj naselij goriškega kota. Kranjski zbornik. Kranj: Skupščina občine, 1990, str. 151–173. Kos, Milko: Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500). Ljubljana: Inštitut za občo in narodno zgodovino Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 1975. Kosi, Miha in Bizjak, Matjaž in Seručnik, Miha in Šilc, Jurij: Historična topografija Kranjske (do leta 1500). Druga dopolnjena izdaja. Ljubljana: ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 2021 (Slovenska historična topografija 1). https://topografija.zrc-sa- zu.si/sht/files/SHT-Kranjska_web.pdf Kosi, Miha: Grajska politika – primer grofov Celjskih. Kronika 60, 2012, št. 3 (Iz zgodovine slovenskih gra- dov), str. 465–494. Kosi, Miha: Potujoči srednji vek. Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, 1998 (Zbirka ZRC; 20). Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1995. Lavrič, Ana: Ljubljanska škofija v vizitacijah 17. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007. Lubej, Uroš: Justus van der Nypoort na Kranjskem. Varstvo spomenikov 37, 1997, str. 54–68. Milkowicz Wlad.[imir]: Beiträge zur Rechts- und Verwaltungsgeschichte Krains. Mittheilungen des Musealvereines für Krain 2, 1889, str. 3–40; 3, 1890, str. 41–52. 59 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga Napoléon et son administration en Adriatique orientale et dans les Alpes de l'Est 1806–1814: guide des sources = Napoleon i njegova uprava na istočnoj obali Jadrana i na području istočnih Alpa 1806–1814: arhivski vodič = Napoleone e la sua amministrazione sulla sponda ori- entale dell'Adriatico e nelle Alpi orientali 1806–1814: guida alle fonti = Napoleon und seine Verwaltung im östlichen Adria- und Alpenraum 1806–1814: ein Führer zu den Quellen = Napoleon in njegova uprava ob vzhod- nem Jadranu in na ozemlju vzhodnih Alp 1806–1814: ar- hivski vodnik = Napoleon i njegova uprava na istočnoj obali Jadrana i na području istočnih Alpa 1806–1814: vodič kroz arhivsku građu (ur. Josip Kolanović et al.). Zagreb: Hrvatski državni arhiv, 2005. Orožen, Ignaz: Das Benediktiner-Stift Oberburg. Mar- burg: Selbstverlag, 1876 (Das Bisthum und die Diözese Lavant. II. Theil). Orožen, Janko: Ostrovrharji. Celjski zbornik 1965. Celje: Svet za kulturo in znanost skupščine občine, 1966, str. 231–248. Otorepec, B.[ožo]: Valvasorjeva grbovna knjiga »Opus Insignium Armorumque«. Valvasor, Janez Vaj- kard: Opus Insignium Armorumque 1687–1688. Velika grbovna knjiga. Das grosse Wapenbuch, The Great Heraldry Book. Študije – Studien – Studies (ur. Lojze Gostiša). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1993, str. 31–79. Otorepec, Božo: Ob 500-letnici mesta Višnja Gora. Zbornik občine Grosuplje X. Gospodarska, kulturna in zgodovinska kronika. Grosuplje: Občinska kon- ferenca SZDL občine Grosuplje, 1978, str. 277–294. Otrin, Blaž in Visočnik, Julijana: Topografsko-zgodo- vinski opisi župnij ljubljanske škofije 1821–1823. Ljub- ljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, 2021 (Acta ecclesiastica Sloveniae 43). Popelka, Fritz: Die Landesaufnahme Innerösterreichs von Johannes Clobucciarich 1601–1605. Graz: U. Moser, 1924. Potrpin, Jože: Skriti zaklad. Kronika župnije Svibno. Svib- no: Župnijski urad, 2002. Rački, Franjo: Gradja za poviest hrvatsko-slovenske seljačke bune god. 1573. Starine 7, 1875, str. 164–322. Ribnikar, Peter: Zemljiški kataster kot vir za zgodovi- no. Zgodovinski časopis 36, 1982, št. 4, str. 321–337. Schematismus des Laibacher Gouvernements=Gebiethes im Königreiche Illyrien für das Jahr 1835. Laibach: Eger´sche Gubernial Druckerei, [1835]. Schematismus für das Herzogthum Krain 1795 mit verschie- denen nützlichen Nachrichten geographischen und sta- tistischen Inhalts. Laibach: Ignaz Merk, [1795]. Schematismus von Krain und Kärnten vom Jahre 1826. Laibach: Leopold Eger, [1826]. Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Opisi, 2. zve- zek (ur. Vincenc Rajšp). Ljubljana: Znanstvenoraz- iskovalni center SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 1996. Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vi- dic). Ljubljana: Nova revija, 2011. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljub- ljana: Državna založba Slovenije, 1982. Stoob, Heinz: Forschungen zum Städtewesen in Euro- pa. Band I. Räume, Formen und Schichten der mittel- europäischen Städte. Eine Aufsatzfolge. Köln, Wien: Böhlau 1970. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. II. Do- lenjska. Druga knjiga. Med Bogenšperkom in Mokrica- mi. Ljubljana: Viharnik, 2001. Stopar, Ivan: K problematiki t. i. »laške skupine«. Raz- mišljanja ob novih stavbnozgodovinskih odkritjih. Zbornik za umetnostno zgodovino, NV 17, 1981, str. 9–31. Stopar, Ivan: Svibno. Maribor: Obzorja, 1982 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 114). Umek, Ema: Plovba po Savi in Ljubljanici v 18. stoletju. Zgodovinski časopis 40, 1986, št. 3, str. 233–268. Umek, Ema: Reformirani urbarji deželnoknežjih gos- postev na Kranjskem. Zgodovinski časopis 36, 1982, št. 4, str. 311–320. Valenčič, Vlado: Štetje prebivalstva leta 1754 v predjo- žefinski ljubljanski škofiji in njegovi rezultati. Zgo- dovinski časopis 16, 1962, str. 27–53. Valvasor, Janez Vajkard: Opus Insignium Armorumque 1687–1688. Velika grbovna knjiga. Das grosse Wap- penbuch, The Great Heraldry Book. Študije – Studien – Studies (ur. Lojze Gostiša). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1993. Valvasor, Janez Vajkard: Topografija Kranjske 1678–1679. Skicna knjiga (Faksimiliran natis originala iz Metropo- litanske knjižnice v Zagrebu). Ljubljana: Valvasorjev odbor pri Slovenski akademiji znanosti in umetno- sti, 2001. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzogthums Crain, I–XV. Laybach, Nürnberg: Wolfgang Moritz Endter, 1689. Valvasor, Johann Weichart: Topographia Ducatus Car- nioliae Modernae. Wagensperg in Crain, 1679 (faksi- milirana izdaja). Ljubljana: Cankarjeva založba; München: Rudolf Trofenik, 1970. Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana: Mu- zejsko društvo za Slovenijo, 1939. SPLETNI VIRI Slovenska biografija: Gašperič, Primož: Florjančič pl. Grienfeld, Janez Dizma (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi189985/) Statistični urad Republike Slovenije: https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/- -/05C5003S.px/table/tableViewLayout2/ 60 | kronika 73 � 2025 1 boris golec | svibno – fenomen propadlega trga SUMMARY Svibno: A Collapsed Market Town Svibno (Germ. Scharfenberg) near Radeče is unique in many regards among Slovenian market towns of medieval origin. Among other things, it was located at the highest elevation of all (560 m). Although it was founded below an important castle and at the seat of an old parish, it did not retain its market functions for long and was ultimately almost completely stripped of them. As an institution of the Lords of Svibno (Germ. Schar- fenberger), the market town was most likely established in the fourteenth century, in which the sources mentioned almost all market towns along the lower Sava River, and it was documented for the first time in 1409, twenty-five years after the seigniory of Svibno passed into the hands of the territorial princes, the Habsburgs (1382). According to the territorial provincial urbarium from the 1430s, it was a settlement with about thirty homes and a strong cottage industry. A new light on the market town in terms of its pro- perty structure is only shed in two urbaria from the early 1570s, after Svibno had already undergone a considerable economic and demographic decline. Therefore, there is no knowledge of when its decline actually began and how it progressed. According to the urbaria from 1570 and 1571, the market town only had nineteen landholders left on twenty-one small farms (Germ. Hofstatt), and the urba- rium from 1602 shows that the number of landholders had further decreased to seventeen. Already by 1575, Svibno held no weekly or annual market, nor did it have its own market town administration. The only hint at the possible existence of its former self-government can be encounte- red in an isolated and questionable mention of a market town judge and a market town council dated to 1513. In the hundred fifty years between 1602 and the mid- -eighteenth century, the market town was drastically depo- pulated. Upon the introduction of the Theresian Cadastre about 1750, it counted only three homes, disregarding the church warden’s house at the parish church and the ma- nor built at the site of the ruined castle above the market town. Moreover, in the mid-seventeenth century, the pari- sh house was moved to a chapel of ease fifteen minutes away. In a telling observation, the polymath Johann We- ikhard Valvasor (1689) remarked that Svibno as a market town was already a thing of the past. The depopulation of the market town can only be traced through the parish registers, which listed no more than fifteen families dwel- ling in Svibno at the end of the seventeenth century and in the early eighteenth century. The market town was almost completely depopulated in the first half of the eighteenth century, during which the parish registers were extremely scant, and no other sources are available for this period. The population census of 1754 counted only fifteen resi- dents. In examining the reasons for the stagnation and final decline of the market town, two other circumstances shou- ld also be considered apart from its structural shortcomin- gs. Until the Princes of Cilli (Germ. Fürsten von Cilli) be- came extinct in 1456, the market town of Svibno as a pro- vincial princely estate was entangled in antagonisms and competition with the neighbouring market town of Radeče (Germ. Ratschach), owned by the Cillis. The second factor was their transport connections, with Radeče enjoying a much more favourable geographic position, especially af- ter navigation on the Sava intensified. Apart from being classified as a settlement with extinguished market town functions, Svibno may also be labelled a collapsed market town, even though the settle- ment itself did not physically disappear completely. In the second half of the eighteenth century, it also lost the sta- tus of a seigniorial seat, which was moved from the manor in the market town (demolished in the early nineteenth century) to the mansion at Zavrh, but it obtained the right to hold an annual market (1794). The number of dwellings in the market town gradually grew again, reaching eleven by 1826. According to Valvasor, Svibno ceased to be considered a market town by the end of the seventeenth century, when it was no longer described as such in printed official lists of places and market towns as well as maps. However, despite being completely ruralized, local sources continu- ed referring to it as a market town well into the nineteenth century. In parish registers, for example, it was documen- ted for the last time in 1840, which was undoubtedly also due to the living use of the Slovenian toponym Trg ‘market (town)’. kronika 73 � 2025 1 | 61–77 � dr., Znanstveno-raziskovalno središče Koper, urska.bratoz@zrs-kp.si, ORCID: https://orcid.org/0009-0005-5047-3572 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.1.04 cc by-SA Urška BraTož� Med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem Jadranu IZVLEČEK V prispevku so na primeru severnega Jadrana predstavljeni ukrepi z zamejevanjem gibanja, ki so služili preventivnemu ravnanju v boju proti nalezljivim boleznim. Te ukrepe (karantena za osebe, ki so potencialni prenašalci bolezni, ter izolacija okuženih) smo opazovali od zgodnjega novega veka, ko je bil ta prostor najbolj izpostavljen epidemijam kuge, do zadnjih desetletij 19. stoletja, ko je osrednjo bolezensko grožnjo pomenila kolera. Ker so v ospredju obmorska mesta, je poudarek na pomorski karanteni, a vendarle tudi na povezavah morja z zaledjem ter obmejni legi tega prostora, ki je narekovala izvedbo zdravstvenih ukrepov v mestih in na njihovem širšem ozemlju. KLJUČNE BESEDE karantena, izolacija, pomorski promet, 15.–19. stoletje, Koper, Trst, kuga, kolera ABSTRACT BETWEEN THE PLAGUE AND CHOLERA. QUARANTINE MEASURES IN THE NORTHERN ADRIATIC Drawing on the example of the Northern Adriatic, the article presents movement restriction measures as preventive steps against contagious diseases. These measures (quarantine for persons suspected as potential carriers of disease and isolation of persons infected) were observed from the early modern period, when this area was the most exposed to plague epidemics, until the last decades of the nineteenth century, when cholera posed a major health threat. Because the discussion centres on coastal towns, primary attention is paid to maritime quarantine; however, the article also examines connections between the sea and the hinterland, as well as the border position of this area, which dictated the implementation of health measures in the towns and their wider surroundings. KEY WORDS quarantine, isolation, maritime transport, early modern period, nineteenth century, Koper, Trieste, plague, cholera 62 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu UVOD Odzivanje skupnosti na nalezljive bolezni je tudi v preteklosti pomenilo ukrepe na več rav- neh. Prva je bila preprečitev vdora bolezni, dru- ga zajezitev morebitnega bolezenskega žarišča (prvih primerov okužbe), zadnja pa ukrepanje ob izbruhu epidemije. Obmorska mesta1 so bila zaradi (ne)posredne izpostavljenosti spričo vnosa bolezni iz oddaljenih krajev še posebej pozorna na nevarnost širjenja nalezljivih bolezni, zato so uvajala številne zdravstvene ukrepe, ki so služili predvsem nadzoru, zajezitvi ter izolaciji bolezen- skih primerov in potencialno okuženih. V pričujočem prispevku bomo opazovali pred- vsem ukrepe z zamejevanjem gibanja, ki so služili preventivnemu ravnanju (karantena) ter omeje- vanju širjenja okužbe (izolacija okuženih). Te uk- repe bomo opazovali na območju severnega Ja- drana od zgodnjega novega veka – ko je bila epi- demična grožnja kuge tisto gonilo, ki je vodilo do karantenskih ukrepov – do dolgega 19. stoletja, ko so se po eni strani na evropskem (in širšem) po- litičnem, družbenem in ekonomskem področju dogajale številne spremembe (od pospešenega razvoja mednarodne trgovine, transporta s par- niki in železnicami do komunikacijskih sredstev (telegrafija) ipd.), ki vplivajo na hitrejše širjenje bolezni ter njihov obsežnejši geografski doseg, po drugi strani pa je prišlo do unifikacije svetov- ne javnosti v zvezi s tem problemom.2 Ker bodo v ospredju obmorska mesta, bo poudarek na po- morski karanteni, a vendarle tudi na povezavah morja z zaledjem, v primeru obravnavanih mest pa tudi na njihovi »obmejnosti« (s prisotnostjo državne in deželne meje),3 ki je narekovala izved- bo teh ukrepov v teh mestih in na njihovem šir- šem ozemlju. Opazovani ukrepi vključujejo tako karanteno, ki označuje prostorsko zamejitev potencialnih prenašalcev bolezni, kot izolacijo, ko so zameje- ni tisti subjekti, pri katerih je bila okužba prek manifestacije simptomov že potrjena.4 Kot sopo- menka za karanteno (katere poimenovanje izhaja iz prvotno 40-dnevnega opazovanja v primeru kuge) je v virih z obravnavanega območja pogo- 1 Mapiranje izbruhov epidemij kuge v beneški Istri naka­ zuje na to, da so bila predvsem pristanišča (in njihova za­ ledja) ključna žarišča, kjer se je razvila bolezen (Ivetic, La peste, str. 173 itd.). Podobno se je dogajalo pri drugih boleznih, denimo koleri, ki je v teh mestih tvorila nova žarišča okužbe za širšo regijo (gl. Bratož, Bledolična vsi- ljivka). 2 Prim. Huber, The Unification, str. 455. 3 Na primer med beneškim (Koper) in habsburškim (Trst) ozemljem v zgodnjem novem veku, oziroma kasneje med Habsburško monarhijo (Trst, Koper …) in Italijo. 4 Gl. Gensini et al., The Concept of Quarantine. steje uporabljena beseda kontumac (contumacia), ki so jo – v kontekstu pomorske sanitete – običaj- no razlagali kot »določen čas, ki ga morajo posad- ke in potniki ter blago, ki v določeno pristanišče prispe z neugodnim zdravstvenim izkazom ali za katerega sumimo, da je na krovu okužen s pre- nosljivo5 boleznijo, preživeti v lazaretih«.6 Seveda pa kontumac ni bil omejen zgolj na lazarete, saj je lahko potekal tudi drugod, na primer v sklopu zdravstvenih kordonov. Koncept karantene je v stoletjih od njenega nastanka postajal vse bolj prepreden z različnimi konotacijami, ki so – v povezavi s fizično izločitvi- jo in omejitvijo gibanja za določen čas – vzbujale različne emocije in stališča,7 zlasti do tega, ali je ta ukrep, v okviru katerega so pod drobnogled postavljene osebe, živali in predmeti (ki so bili zgolj potencialno izpostavljeni bolezenskemu iz- voru), sploh učinkovit in potreben. Raziskovalci, ki obravnavajo vprašanja karantene, ugotavljajo, da so bili poznosrednjeveški ukrepi proti kugi po- memben mejnik, ko je medicinsko znanje začelo nadzorovati človeško mobilnost;8 čeprav je njihov nastanek povezan z epidemijami kuge, so se kot profilaktični konstrukt ohranili do časa, ko so evropski prostor začele ogrožati tudi druge epi- demične bolezni, zlasti kolera. Historiografija se je s karantenami doslej veči- noma ukvarjala v okviru preučevanja zgodovine nalezljivih bolezni. Če so tradicionalne študije obravnavale posamične lazarete in zdravstvene kordone oziroma specifične zdravstvene admini- stracije in politike (Ackerknecht, Cipolla, Panzac, Rothenberg …), se sodobne študije po eni strani ukvarjajo s karanteno v okviru mednarodne zdra- vstvene diplomacije in javnozdravstvenih teles iz časa pred oblikovanjem WHO ali z evropsko ko- lonialno ekspanzijo in zdravstveno regulacijo ro- manj v Meko, po drugi strani pa v foucaultovskem duhu podajajo redefinicijo lazareta kot disciplini- rajoče institucije ali opazujejo mnogovrstne rabe karantene v konstrukciji individualnih in kolek- tivnih identitet oziroma njihovo vlogo v ustvar- janju spomina, povezanega z migracijami in čez- mejnimi potovanji.9 Med sodobnejše prispevke k »študijam karanten« spadajo Baldwinova Con- tagion and the State (1999), Harrisonova Contagion (2013) in zbornik Quarantine (2016), ki ga je uredila Alison Bashford, s Sredozemljem pa se še posebej ukvarja zbornik Mediterranean Quarantines (2018), 5 Sredi 19. stoletja so mednje prištevali kugo, rumeno mrz­ lico in kolero. 6 Freschi, Dizionario, str. 1040–1041. 7 Prim. Gensini et al., The Concept of Quarantine. 8 Trubeta et al., Introduction, str. 10. 9 Mediterranean Quarantine, str. 2–3. 63 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu ki je izšel pod urednikovanjem J. Chircopa in F. J. Martíneza. V njem so v ospredju tri ključne analitične kategorije – prostor, identiteta in moč. S pomočjo prve (space) poskušajo avtorji razi- skati, kako je karantena oblikovala teritorialno organizacijo ter kopenske in morske meje, ute- meljila nacionalno upravljanje in gospodarsko infrastrukturo ter utrdila ekspanzionistične pod- vige evropskih sredozemskih nacionalnih držav, usmerjene proti njihovim islamskim sosedam. Druga kategorija (identity) opazuje vlogo karan- tene pri oblikovanju in definiranju večplastnih in raznolikih (kolektivnih) identitet v Sredozemlju ter njihovo prepletenost z vprašanji prostora in teritorialnosti. Tretja (power) služi obravnavi vpe- tosti karantene v strukture moči, med drugim prek uporabe lazaretov ali kordonov kot instru- mentov nation-buildinga.10 Sodobne raziskave so tako dokazale, da ta kompleksna problematika odpira številna nova vprašanja, ki se jim bo tudi v prihodnje vredno posvetiti. ČAS KUGE IN NJENO ZAMEJEVANJE NA KOPNEM V času, ko so (danes slovenska) obmorska mesta spadala pod okrilje Beneške republike, je bilo soočanje s kugo kot nalezljivo boleznijo par excellence stalnica, s katero so se ukvarjale tako državne kot lokalne oblasti. Podatki o epidemi- jah kuge na območju Istre oziroma severnega Ja- drana v srednjem veku so sicer skopi,11 zagotovo pa se je – kot je razvidno iz uradnih korespon- denc – bolezen pojavila vsaj leta 1348 v času »črne smrti«, ko je bil prizadet zlasti Pulj,12 v Piranu pa je bilo treba zaradi epidemije razširiti pokopa- lišče.13 V Kopru14 naj bi bile zaradi kuge potreb- ne zamenjave nekaterih funkcionarjev tudi leta 1368,15 verjetno pa se je kuga pojavila tudi v osem- 10 Mediterranean Quarantine, str. 1–14. 11 Za podatke gl. Bertoša, La peste in Istria. Ravno zato so še toliko bolj dragoceni arheološki podatki, ki bi lah­ ko to sliko dopolnili; nekatera izkopavanja v koprskem mestnem jedru so namreč dala indice za kužne pokope, kot na primer izkopano žensko okostje na območju bival­ nega objekta, ki bi morda lahko bilo povezano s skriva­ njem umrlih v času ene od srednjeveških epidemij (Za­ nier, Arheologija v palači, str. 22). Praksa pokopavanja v bivalnih objektih je omenjena tudi v pričevanjih o kužni epidemiji leta 1554 (gl. Gavardo, Le lagrime). 12 AMSI, vol. XIII, f. 1, 1897, Rogatorum pro factis Istre, str. 33. 13 Schiavuzzi, Le istituzioni, str. 395; gl. tudi De Franceschi, Chartularium. 14 Kramar (Epidemije v slovenski Istri, str. 100) denimo na­ vaja, da v Kopru med letoma 1361 in 1449 ni bilo kuge, kar – kot je razvidno iz virov – ne drži. 15 AMSI, vol. V, fasc. I–II, 1889, Senato Misti; Bertoša, La peste in Istria, str. 144. desetih letih 14. stoletja.16 V Miljah je kuga zabe- ležena leta 1420,17 nato pa leta 1446, ko je razsajala tudi drugod po Istri, leto kasneje pa še v Piranu,18 medtem ko je v Kopru izpričana leta 1465.19 V pi- ranskem statutu je ob odloku o obhajanju pra- znika sv. Sebastjana in Roka omenjena kuga le- ta 1475, ko sta bila tu onemogočena pomorski in kopenski promet.20 Po navedbah kronistov so se epidemije kuge v zgodnjem novem veku na ob- močju Istre ter v bližnjih deželah pojavljale tudi v desetletnih intervalih, res pa je, da za mnoge od njih, razen posameznih omemb, nimamo veliko podatkov, zlasti ne o tem, kako obsežne in pro- dorne so bile. Iz literature lahko razberemo, da se je kuga po nekaj epidemijah konec 15. stoletja21 širila (posredno tudi v povezavi z beneško-habs- burško vojno v letih 1508–1516) na Kranjskem in Primorskem leta 150922 ter zlasti leta 1511, ko je med drugim razsajala v Istri in Trstu.23 Val epi- demij je med letoma 1525 in 1527 sprva zajel Kras ter Istro s Puljem in Koprom, med letoma 1529 in 1532 pa Kranjsko in Goriško.24 Leta 1542 so bili okuženi deli Kranjske, dve leti kasneje pa je kuga dosegla tudi sosednjo Goriško in deloma Istro ali vsaj bližnji Trst.25 Istra je sicer sredi stoletja do- živela eno večjih epidemij; v drugi polovici leta 1554 je kuga pustošila po Kopru, Miljah in Trstu, kasneje pa tudi v Piranu (1557–1558).26 Koper ozi- roma Istro je ponovno obiskala leta 1573, leta 1577 pa Izolo in Trst.27 Če se je leta 1586 kuga (verjetno posredno) razširila iz Kranjske v Furlanijo, je bila na prelomu iz 16. v 17. stoletje prisotna na Kranj- skem in v Trstu.28 Če sledimo razvrstitvi pojavljanja kuge v 17. stoletju v večje pandemične valove,29 ki jo je za 16 AMSI, vol. V, 1890, Senato misti. 17 AMSI, vol. VI, 1890, Senato Misti, str. 17. 18 AMSI, vol. VII, 1891, Senato Mare, str. 240. 19 AMSI, vol. VII, 1891, Senato Mare, str. 265. 20 Pahor in Šumrada, Statut piranskega komuna, str. 715– 716. 21 Istri se je kuga približala v letih 1497–1498 v Trstu in Mi­ ljah (Schiavuzzi, Le epidemie). 22 Travner, Kuga, str. 95. 23 Rutar, Samosvoje mesto Trst; Schiavuzzi, Le epidemie. 24 Travner, Kuga, str. 95; prim. tudi Darovec in Mihelič, Sta- tuti, str. 271. 25 Rutar, Samosvoje mesto Trst, str. 252; Schiavuzzi, Le epi- demie, str. 437. 26 Gl. Schiavuzzi, Le epidemie; Gavardo, Le lagrime. 27 Gl. Schiavuzzi, Le epidemie; Ivetic, La popolazione. V to obdobje sodi tudi ustanovitev zdravstvenega urada v Pira­ nu (1576) ter sedeža zdravstvenega urada za Istro v Kopru (1577), o katerih pričajo prepisi listin v podfondu Komune Piran (gl. Bonin, Starejše arhivsko gradivo, str. 65). 28 Schiavuzzi, Le epidemie; Travner, Kuga, str. 98, 101. 29 V prvem valu (1600–1624) so se okužbe pojavljale pred­ vsem v habsburških deželah obmejnega prostora, kar bi morda lahko povezali z odsotnostjo kuge na Apeninskem polotoku, medtem ko je njena prisotnost izpričana zlasti 64 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu zahodnoevropski prostor predlagal G. Alfani,30 vidimo, da je Koper in Istro kuga ogrožala v dru- gem valu (1625–1649) v tridesetih letih 17. stoletja, ko se je epidemija širila po severni Italiji in več- jem delu zahodne Evrope.31 V 18. stoletju resnejših groženj kuge ni bilo,32 so se pa na morebitno širjenje okužbe večkrat pripravljali tudi v beneški Istri.33 Ta je bila z vidi- ka obmejne lege posebej pozorna na širjenje na- lezljivih bolezni, kar je razvidno tudi iz vzpostav- ljanja zdravstvenih kordonov za zamejitev preto- ka ljudi iz okuženih krajev s fizičnimi blokadami poti, ki jih ni bilo mogoče prečkati brez zdrav- stvenih potrdil. Kot izpostavljajo številni zgodo- vinarji, je bilo obvarovanje skupnosti pred epide- mijami vselej tesno povezano prav z »obrambo« njenih meja.34 Koper je bil v času zgodnjenovo- veških kug tik ob meji s habsburškim (tržaškim) ozemljem. Mobilne skupine prebivalstva (pa naj je šlo za trgovce, delavce,35 klateže, prestopnike oziroma ubežnike36 ipd.) so morale ob vstopu na drugo ozemlje prestati karanteno, če so prihajale z območij, kjer se je pojavila kuga. Podestati so lahko zahtevali vzpostavitev kontumaca v času, ko je obstajala možnost širjenja bolezni iz sose- dnjih dežel.37 Oblasti so deželne meje in mestna ozemlja zaprle z vojaškimi kordoni na pobudo zdravstvenih providurjev (provveditori alla sanità – poleg providurjev v mestih so stanje v deželah nadzorovali generalni zdravstveni providurji, ki so komunicirali z zdravstvenim magistratom ozi- roma oblastmi v Benetkah), ki so skrbeli za zame- jitev ali zatrtje epidemij. S tem je bil onemogočen za nekatera srednjeevropska območja. V času vala med letoma 1650 in 1674, ko je bila kuga bolj lokalizirana, se bolezen znova pojavlja na Goriškem, a v manjši meri, v interval do leta 1699 (ko je njeno pojavljanje že izzvene­ valo) pa sodi večja goriška epidemija v začetku osemde­ setih let 17. stoletja (o kužnih epidemijah na Slovenskem v tem času gl. Kočevar, Kužna epidemija; Grahornik, Epi- demija kuge idr.). 30 Alfani, Plague. 31 Gl. Schiavuzzi, Le epidemie; Ivetic, La peste; Benussi, Frammento demografico idr. 32 Zadnja večja epidemija kuge na območju Istre je bila med letoma 1630 in 1632, vendar se je bolezen v širšem vzhodnojadranskem prostoru pojavljala tudi kasneje (na primer v Dalmaciji v letih 1730, 1764 in 1784). 33 Gl. tudi Železnik, Zamejevanje epidemij. 34 Gl. Huber, The Unification, str. 456. 35 Na primer sezonski delavci z miljskih solin (beneško ozemlje) leta 1713, ki so bili ob povratku na svoje do­ move na tržaško (torej habsburško) ozemlje poslani v kontumac (AMSI, vol. XXIII, 1907, Senato Rettori, gl. 9. september, 21. oktober 1713). 36 Tak primer so bili trije galjoti, ki so leta 1761 pobegnili z galeje, zasidrane v bližini Vrsarja in preko beneškega prispeli do tržaškega ozemlja, kjer so morali prestati ka­ ranteno (Presl, Umna cesarica). 37 Za primere gl. Železnik, Zamejevanje epidemij. promet po stranskih poteh, tako da so lahko tujci prihajali le po glavnih poteh, s čimer so jih usme- rili na vzpostavljene točke nadzora (rastele). Na zahtevo providurja Pietra Grimanija leta 1713 je nastal načrt zdravstvenega kordona vzdolž meje med habsburškim in beneškim delom Istre. Na celotni kordonski liniji, ki je tekla od Milj na severozahodu do Plomina na jugovzhodu istrske- ga polotoka ter je vključevala 93 nadzornih točk, je sodelovalo 441 oseb, leta 1743 pa so samo vojaške okrepitve na mejni liniji med beneško-habsbur- škim ozemljem štele 649 oseb, v primorju 185 ter dodatnih 266 na oboroženih ladjah. Ta kordon je potekal po črti, ki je razmejevala beneško ozem- lje (Koper, Buzet, Motovun, Sv. Lovreč, Dvigrad, Labin in Plomin, medtem ko sta bili ozemlji Svet- vinčenata in Barbane ločeni jurisdikciji pod Se- renissimo) od habsburškega dela (socerbsko gos- postvo ter Pazinska grofija).38 Karantenskih ukrepov pa niso izvajali le pri prišlekih ob prehajanju meja, temveč tudi pri lo- kalnem prebivalstvu, če se je bolezen pojavila v mestu. Ob pojavu bolezenskih primerov je bila običajna praksa izolacija okuženih hiš, ki so se je v zgodnjem novem veku posluževali tudi v Ko- pru. Fabio Fino, beneški uradnik (sindik), ki je v Kopru živel v času hude epidemije v letih 1630– 1631 in o njej tudi pisal,39 je ocenjeval, da so mnogi ljudje v Kopru v resnici preminili zaradi lakote, ki je bila posledica hišnih karanten, ne pa zaradi kuge. Težko pa je presoditi, v kolikšni meri je bilo to posledica rigoroznih ukrepov40 ali dejanskega pomanjkanja, s katerim se je ta prostor soočal že pred epidemijo.41 Tudi Finova hiša v bližini glav- nih kopenskih mestnih vrat (četrt Busterla) je bi- la že po nekaj mesecih epidemije zaprta, saj je v njej umrlo več članov njegove družine. V Kopru je izolacija potekala postopoma, verjetno pa se je zapiranje hiš, v katerih so bili bolniki ali poten- cialno okuženi, začelo že ob pojavu prvih bole- zenskih primerov.42 Da se je stroga izolacija okuženih in tistih, ki so bili z njimi v stiku, v mestu dejansko izvajala, je mogoče izvedeti tudi iz drugih virov. V enem od dopisov, v katerih se je koprski uradnik (consi- gliere) Nicolo Zane zagovarjal zaradi očitkov, ver- 38 Lago in Rossit, Descriptio Histriae, o tem gl. tudi Žele­ znik, Zamejevanje epidemij. 39 O tem podrobneje Bratož, Človek v primežu. 40 Posamezni primeri kršenja karantenskih ukrepov (o teh gl. v Bratož, Kuga in prestopki, str. 726–729) sicer ne go­ vorijo temu v prid. Se pa povezava med lakoto in zapira­ njem hiš omenja tudi za leto 1554 (Gavardo, Le lagrime). 41 Gl. Ivetic, La peste, str. 182, in AMSI, vol. V, 1889, Re­ lazioni, str. 140–41. 42 Bratož, Človek v primežu; gl. tudi Železnik, Kuga in pres- topki. 65 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu jetno podanih s strani zdravstvenega providurja in koprskega podestata, o netransparentnem ro- kovanju z davčno blagajno (češ da jo je pustil ne- urejeno in brez nadzora ter izginil neznanokam), je omenjen tudi ta ukrep. V svoj zagovor je be- neškim oblastem pojasnjeval, da je bil najprej v Oprtalju pri bratu, medtem pa se je v Kopru poja- vila kuga; eno od njegovih gospodinj (massara) so zaradi simptomov (otekline na stegnu) poslali v lazaret, njegova hiša43 pa je bila za en mesec izoli- rana. Nato je bil, kot še piše, dalj časa v Piranu pri sorodnikih, saj je čakal na primernejšo priložnost za vrnitev v Koper, a zbolela je tudi njegova žena, za posledicami bolezni pa sta umrla njegova mla- doletna sinova, kar ga je hudo prizadelo. Trdil je, da mu koprski podestat, ki se je zatekel v S. Nicolò d'Oltra44 (zdravstveni providur pa je v Milje poslal svojo družino in osebje), problematične zadeve ni omenil, ko sta se nekajkrat osebno srečala.45 Zane je želel zaščititi svoje dobro ime in še naprej slu- žiti državi, zato je skušal pojasniti, zakaj je prišlo do zakasnitev v posredovanju informacij, saj se je zaradi strahu pred kugo zadrževal daleč od oku- ženega Kopra, naposled pa se je v mesto vrnil.46 Na kakšen način in kako dosledno so izvajali za- piranje hiš, ni povsem jasno, verjetno pa je ukrep sprožal strah in nelagodje. Kako so ljudje doživljali te ukrepe, vsaj v obri- sih kaže zgodba Koprčanke Imperie Canciane,47 ki je k svoji sestri v drugo mestno četrt že ob začetku epidemije jeseni 1630 prinesla več reči (žimnico, posteljnino, oblačila …), da bi pri njej nekajkrat prespala, saj je sodnikom (ti so jo su- mili prestopka zoper zdravje zaradi rokovanja s »kužnimi mediji«)48 priznala, da se boji zaprtja 43 Živel je v istem mestnem predelu kot Fino, na seznamu iz aprila 1631 pa je bila njegova hiša, v kateri je bivalo devet oseb (družina in osebje), še označena kot zdrava (AST, AAMC, M/625, b. 855); gotovo več kot polovica prebi­ valcev te mestne četrti je med epidemijo umrla za kugo (o podatkih gl. v Bratož, Peste). 44 Beneške oblasti so podestatom zapovedale, da morajo ves čas reševanja epidemične krize ostati v mestu, lahko pa na varno pošljejo svoje družine (gl. AMSI, vol. XIII, 1897, Senato Mare, 21. junij 1631 in 19. julij 1631). Občasno so jim dovolile, da se umaknejo na varno, kar je bila očitno praksa tudi v srednjem veku (leta 1420 je bilo miljskemu podestatu dovoljeno, da se umakne v Koper ali kak bližnji kraj, dokler epidemija ne mine – AMSI, vol. VI, 1890, Se­ nato misti, str. 17; leta 1465 pa so podestatu Kopra zaradi epidemije v mestu odobrili umik na podeželje – AMSI, vol. VII, 1891, Senato mare, str. 265). 45 ASV, Dispacci dei Rettori, Dalmatia et Istria, 1602–1734, 16. avgust 1631. 46 ASV, Dispacci dei Rettori, Dalmatia et Istria, 1602–1734, 24. september 1631. 47 O primeru, povzetem iz sodnega procesa, gl. v Železnik, Kuga in prestopki. 48 Šlo je za prenos tkanin (ki so prišle v stik z bolniki), saj so jih prištevali med »klicenosne« snovi – sem so sodi­ svojega domovanja zaradi karantene. Bivala je namreč tik poleg stanovanja, v katerem je za kugo umrla neka ženska, dodaten strah in tesnobo pa ji je vzbujal jok njenih otrok. Po vsej verjetnosti je prejela odlok, da do nadaljnjih navodil ne sme zapuščati svojega stanovanja, a kot kaže (vsaj v za- četku epidemije), zaprte hiše niso bile zastražene ali nadzorovane, zato pri izhodu očitno ni imela težav.49 Mogoče pa je sklepati, da so ljudi, ki so bili v stiku z bolniki, samo ob pojavu prvih bolezen- skih primerov izolirali na ločeni lokaciji v mestu, kasneje pa – če je bilo mogoče – na njihovih do- movanjih,50 obolele pa so domnevno namestili v lazaretu zunaj mesta (na območju Bertokov).51 POMORSKOZDRAVSTVENI UKREPI ZGODNJEGA NOVEGA VEKA Na beneškem ozemlju severnega Jadrana so v tem času v pristaniščih izvajali pomorskosani- tetni nadzor. Beneški pomorski lazareti na tem območju so bili v Splitu, Boki Kotorski, Herceg Novem in Meljinah,52 v manjših pristaniških mes- tih pa so lazarete nadomeščali drugi nadzorni mehanizmi, zlasti krožeča oborožena plovila. Ta so bila pogosto eden od elementov zdravstvenih kordonov v obmorskem pasu;53 v sklopu istrskega kordona, ki je bil predviden leta 1743, so za nadzor na morju skrbele ena galeja, več feluk (na relaciji Milje–Piran, v Piranu, na Mirni, med Rovinjem in Puljem ter Vrsarjem, na Raši ter proti Medulinu ...), nekaj galeot (relacije Koper–Poreč, Poreč–Pre- mantura, Veruda–Plomin) in plovilo za trans- portno povezavo z Benetkami.54 V Kopru, kjer pomorskega lazareta ni bilo, so uporabljali obrambne objekte ob vstopu v mesto (t. i. Levji grad,55 postavljen na mostu, ki je otoško mesto povezoval s kopnim). Po potrebi so bile tu nameščene zdravstvene straže, odgovorne zdrav- stvenim providurjem v mestu. V prvi polovici 18. stoletja so tu izvajali (14- do 21-dnevni) kontumac (ter ekspurgacijo) ljudi in blaga.56 li volna, bombaž, vrvi ter snovi živalskega izvora, kot na primer krzno, kože in perje –, katerih tekstura naj bi kužnini omogočala, da se »oprime« materiala, tako da je mehansko ni bilo mogoče odstraniti. 49 AST, AAMC, M/625, b. 855. 50 Gl. Železnik, Kuga in prestopki. 51 Na to nakazuje tudi toponim »Lazzaretto«, ki je bil v 19. stoletju še v rabi za širše primestno območje Bertokov kot dela koprske občine. 52 Gl. Kesić, Zaštita, str. 376–377. 53 Gl. Cliff et al., Controlling. 54 Lago in Rossit, Descriptio Histriae, str. 217; Železnik, Zamejevanje epidemij. 55 O njegovi funkciji gl. Smole, Koprsko obzidje. 56 SI PAK KP 6.3, Komuna Koper, Fragmenti spisov 1600– 1800, t. e. 6, št. 148 in t. e. 8, št. 206. 66 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu Vlogo ključnega pristanišča v severnem Jadra- nu je po razglasitvi svobodne plovbe na Jadranu s Karlom VI. (1717) ter Trsta in Reke za svobodni pristanišči (1719) ter z mirom v Požarevcu, ki je bil leta 1718 sklenjen med Habsburško monarhijo in Benetkami na eni ter Osmanskim cesarstvom na drugi strani,57 postopoma prevzemal Trst. Habs- buržani so z intenzivno pomorsko trgovino izku- sili tudi bolezensko ranljivost pristanišč; v veliki meri so se v pomorskosanitetnih zadevah zgledo- vali po Benetkah,58 saj je beneški sistem služil kot mednarodni zgled za nadzor in preprečevanje epidemičnih bolezni.59 Odziv Benetk na novega pomorskega tekme- ca se je med drugim kazal v prepovedi dobave gradbenega materiala za gradnjo tržaškega laza- reta, ki so jo za svoje podložnike sprejele mestne oblasti v Kopru in Piranu, s čimer se je njegova gradnja zamaknila.60 V kontekstu razsvetljenega absolutizma in merkantilistične politike so bili namreč lazareti – tudi arhitekturno markantni – »braniki zdravstva«.61 Trst je tako prvi lazaret62 57 Gl. Kalmár, Načrti; Gestrin, Pomorski promet; Simon, La sanità marittima, str. 280 passim. 58 Benetke so imele že razdelan sistem pomorske sanitete; na Jadranu so namreč najprej uvajali te protikužne ukrepe, na primer leta 1377 – prva izpričana karantena (Dubrov­ nik); 1423 – prvi evropski lazaret (Benetke) (gl. Stevens Crawshaw, Plague Hospitals, str. 19). Za omembe more­ bitnih starejših lazaretov v Sredozemlju, na primer dub­ rovniškega, gl. Restifo, I porti, str. 50. 59 Gl. Vanzan Marchini, Venezia e Trieste, str. 98. 60 Vanzan Marchini, Venezia e Trieste, str. 90–91. 61 Simon, La sanità marittima, str. 278. 62 Tržaška lazareta si je ogledal tudi angleški zaporniški reformator John Howard (1726–1790), ki ju je opisal v okviru svoje študije o evropskih lazaretih (Howard, An account). dobil šele leta 1730 (Lazaret S. Carlo), na pobu- do Marije Terezije je sledil lazaret S. Teresa leta 1769 (z zaprtim, ločenim pristaniščem), ki pa je bil kasneje porušen zaradi izgradnje železnice in le- ta 1867 premeščen v zaliv sv. Jerneja zahodno od Milj.63 Zlasti vladavina Marije Terezije (1740–80) je v duhu reform in discipliniranja v imenu izboljša- nja življenjskih razmer za dobrobit prebivalstva64 posebno mesto namenjala zadevam zdravstvene politike, saj je – zaradi povečanih stikov z Levan- tom kot endemičnim žariščem kuge – prepoznala nujnost reguliranja pomorske sanitete s pravilni- ki za celotno Avstrijsko primorje. V ta kontekst sodi tudi pravilnik za zdravstvene urade Avstrij- skega primorja iz leta 1755, ki je bil povzet po be- neških pravilih, pomemben pa je tudi za kasnejše urejanje pomorske sanitete, ko so nekdaj beneški kraji prešli pod avstrijsko oblast. Temu sledijo redakcija iz leta 1764 ter dva do- datna pravilnika za nižja pristanišča v Primorju (za Dalmacijo 18. marca in Furlanijo 17. oktobra 1764);65 ti pravilniki so namreč pristanišča glede na 63 Simon, La sanità marittima, str. 311. O tržaških lazaretih gl. Visintini, I lazzaretti; Metlikovitz, I Lazzaretti maritti- mi; Ponte, Un lazzaretto; Bratož, Zamejevanje epidemij, o istrskih (tudi nerealiziranih) lazaretih pa Cigui, Un pro- getto di lazzaretto. 64 Mednarodni interes za zdravstveni sistem Serenissime in zanimanje razsvetljenih absolutistov je verjetno v veliki meri sprožilo delo L. A. Muratorija (Del governo della peste, 1714), v katerem razpravlja o tem, da mora biti od­ govor na epidemične bolezni v prvi vrsti politika oziroma državno upravljanje prek zdravstvenih pravilnikov (Van­ zan Marchini, Venezia e Trieste, str. 98). 65 Simon, La sanità marittima, str. 299–300; prim. Scussa, Storia cronografica. Sledita še nov pravilnik leta 1769 ob odprtju lazareta Sv. Tereze (ki opredeljuje tudi delovanje Prikaz kuge leta 1576 in pomoči, ki so je bili deležni okuženi v lazaretu (iz: Grimaldo, Storia veneta espressa in centocinquanta tavole, 1863; Wikimedia Commons). 67 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu ustreznost pomorskosanitetnega aparata delili na glavna pristanišča (Porti principali), ki so imela ves potreben nadzorni aparat za pomorsko saniteto (sem so sodili Trst, Reka, Senj, Bakar in Karlo- bag), nižja pristanišča (Porti subalterni), torej tista, ki so premogla vsaj zdravstveni ali mitninski urad (Ufficio di sanità/Ufficio di Muda) (v njih so lahko pristale le ladje z zdravstvenim dovoljenjem, ki je izkazovalo odsotnost bolezni (patente libera), osta- le pa so bile preusmerjene v glavna pristanišča z lazareti za plovila iz sumljivih ali okuženih kra- jev), ter »mrtva« pristanišča (Porti morti), kjer ni bilo nobenega od omenjenih uradov.66 PREPREČEVANJE ŠIRJENJA NALEZLJIVIH BOLEZNI PO MORSKIH POTEH V AVSTRIJSKEM PRIMORJU Na terezijanskih zdravstvenih pravilnikih in lazaretnih redih so kasneje temeljila določila v prvih desetletjih 19. stoletja (na primer pravilnik o pristaniščih in sanitetnih uradih iz leta 1764 je bil ob prvi grožnji kolere leta 1831 ponovno natis- njen). Če je bila dediščina protikužnih ukrepov sprva vodilo tudi v času, ko se je Trst prvič soočil s kolero, je bilo treba do sistematičnega ureja- nja nove pomorske sanitete počakati do sredine stoletja, po dveh prestanih epidemijah. Splošna državna uredba pomorske sanitete za Avstrijsko primorje je bila namreč izdana leta 1851 (Regola- mento generale per l'amministrazione della sanità marittima nell'Impero austriaco). Na podlagi pari- ške zdravstvene konference67 je nastal mednaro- dni zdravstveni pravilnik (1853), pri katerem gre za prvi konkreten primer mednarodnega sode- lovanja, namenjenega urejanju pomorske karan- tene.68 Na konferenci je bil namreč pripravljen te strukture) ter kužni red leta 1770, ki zadeva tudi kor­ donsko linijo (Simon, La sanità marittima, str. 278). 66 Na primer Regolamento delle provvidenze e rispettive istruzioni per gli Ufficiali di sanità, deputati, esattori, fanti e guardie paesane e militari nelle spiaggie, e coste del Litorale austriaco ..., Dunaj, 17. oktober 1764. Tries­ te, 1790 in 1831. 67 Šlo je za prvo mednarodno zdravstveno konferenco, ki je potekala leta 1851 in je bila za razliko od naslednjih to­ vrstnih konferenc (ki so bile bolj diplomatskega značaja) posebna v tem, da so na njej sodelovali predstavniki tako diplomatske kot medicinske stroke (Scudeller, L'organiz- zazione, str. 13). 68 Scudeller, L'organizzazione, str. 13. Zanimivo je, da so se podobne pobude pojavljale že veliko prej; o eni takih (o evropskem kongresu ali zvezi najmočnejših evropskih pomorskih držav, ki bi se posvetila vprašanju pomorske karantene ter oblikovanju novega univerzalnega sistema kontumaca, pri čemer bi sodelovali ne le znanstveniki, temveč tudi predstavniki javne administracije ipd.) lahko beremo v Weber, Visita. osnutek mednarodne zdravstvene konvencije,69 v kateri so se pogodbenice med drugim zavezale k uvedbi ukrepov za primere kuge, rumene mrzlice in kolere (te so imeli za »prenosljive« bolezni), ki bi lahko prihajale po morskih poteh. Vsako pristanišče naj bi imelo pravico sprejeti varnostne ukrepe proti plovilu, ki ima na krovu primer bolezni, za katero se domneva, da je na- lezljiva (to je veljalo tudi za nekatere druge bo- lezni, kot na primer tifus), zdravstvene uprave pa lahko na lastno odgovornost sprejemajo preven- tivne ukrepe, vendar nikoli takšnih, ki bi zavrnili plovilo (vsako je sicer moralo obvezno imeti pa- tent), ne glede na to, za katero plovilo gre. Upo- raba karantenskih ukrepov naj bi bila urejena na podlagi uradne izjave zdravstvenega organa v pri- stanišču odhoda o obstoju bolezni, ravno tako pa naj bi bilo prenehanje teh ukrepov odrejeno na osnovi uradne izjave, vendar po preteku določe- nega časa (za kugo 30 dni, za rumeno mrzlico 24, za kolero pa 10 dni). Vsaka pogodbenica naj bi se zavezala, da bo vzdrževala ali zgradila toliko laza- retov (za sprejem ladij, potnikov, blaga in drugih predmetov, ki bodo podvrženi karanteni), kolikor jih zahtevajo potrebe javnega zdravja, dobrobit potnikov in potrebe trgovine, skladno z medna- rodnim zdravstvenim pravilnikom. Omenjeno konvencijo naj bi ratificirali v skladu z zakoni in običaji vsake države pogodbenice.70 Proces priprave konvencije, ki so jo ratificira- le le maloštevilne države, je očitno neposredno vplival na oblikovanje avstrijskega pravilnika, ki je bil izdan nekaj dni pred njenim sprejetjem. Ker je bilo vsaki državi prepuščeno svobodno odloča- nje, je bila posledica tega tudi nevključitev kolere v pravilnik monarhije, najverjetneje zaradi moč- nih antikontagionističnih teženj, h katerim se je nagibalo tudi avstrijsko predstavništvo na konfe- renci.71 Pravilnik za Avstrijsko primorje je oprede- ljeval ravnanje v primeru preprečevanja širjenja kuge in rumene mrzlice;72 in čeprav kolere nikjer ni omenjal, so se njegovi členi uporabljali tudi za primere te bolezni oziroma so bili osnova, na ka- tero so v naslednjih letih nizali dopolnitve v obliki depeš ministrstva za pomorstvo in pomorske vla- de. Skupek teh določil je privedel do oblikovanja pravil, ki so nato veljala tudi v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja (Regolamento genera- le per l'amministrazione della sanità marittima).73 69 Gl. Freschi, Dizionario, str. 1044–1047; Howard­Jones, The Scientific Background. 70 Freschi, Dizionario, str. 1044–1047. 71 Howard Jones, The Scientific Background, str. 15. 72 Prva je bila imenovana tudi Peste Orientale, druga pa Peste Occidentale (Weber, Visita). 73 Gl. tudi Bratož, Cholera at the junction. 68 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu Če je kuga prebivalstvo severnega Jadrana ogrožala več stoletij, je bilo pojavljanje kolere zgoščeno na manj kot stoletje. V tem prostoru so se epidemični izbruhi kolere pojavili v ob- dobjih 1836–1837, 1849–1850, 1855, 1865–1867, 1873 in 1885–1886.74 Vendar pa je še vedno povzročala kontroverzna mnenja, saj ni bilo soglasja o njeni nalezljivosti. To se je izražalo predvsem v dihoto- miji med kontagionisti in antikontagionisti,75 čeprav je bila meja med njimi pogosto zelo težko dolo- čljiva, poleg tega pa karantene niso bile le stvar medicine, temveč vse bolj (tudi) politike. Ker je kontagionistična teorija zagovarjala nalezljivost bolezni oziroma njeno prenašanje prek (ne)posrednega stika, so ji ustrezali ukrepi s karanteno/izolacijo (ta pogled je bil v sredozem- skem prostoru bolj uveljavljen), na drugi strani pa je imela nekontagionistična (predvsem miaz- matična) teorija o kužnih hlapih izolacijo za brezpredmetno. Predmarčna doba v veliki meri izpričuje za- stopanost kontagionističnih teorij, ki pa so bile izrazito prisotne zlasti ob soočanju s kugo, ki je pomenila prvo glavno grožnjo z »vzhoda«.76 Ker sta Osmansko cesarstvo in Egipt veljala za ende- mični žarišči, so lahko plovila, ki so v Trst priha- jala od tam, dobila kvečjemu 28-dnevno karan- teno, za blago pa 6-dnevno zračenje in nato 34 dni karantene, kot pri patente brutta (tj. izkaz za plovila, ki prihajajo iz okuženih pristanišč). Ker se je osrednje pomorsko podjetje Austrian Lloyd leta 1838 potegovalo za prestižno vlogo prevozni- ka na relaciji do Aleksandrije v okviru britanske poštne poti do Indije, je bilo v tem času deležno državne podpore, saj je bila Avstrija s Francijo v ekonomski tekmi za prevlado nad pomorsko po- 74 Gl. Bratož, Bledolična vsiljivka; Cigui, Antiche e nuove paure. 75 O teh vprašanjih gl. Ackerknecht; na tem mestu lahko pritrdimo Huberjevi, ki k njegovim trditvam pripominja, da konflikt med kontagionisti in antikontagionisti ni bil tako črno­bel, kot je videti (kot primer navaja sobivanje idej o okužbi in hkrati kritiziranje karantene zaradi ne­ učinkovitosti, Huber, The Unification, str. 457). Sodobni raziskovalci izražajo dvom o vzdržnosti klasične Ackerc­ knechtove teze o jasni dihotomiji med kontagionizmom in antikontagionizmom (miazmatizmom) v Evropi 19. stole­ tja (gl. Arrizabalaga in García­Reyes, Contagion contro- versies, ter Chircop in Martínez, Introduction, str. 9), saj menijo, da je bilo za evropske države pogosto značilnih več vmesnih rešitev med skrajnima poloma. C. Promitzer meni, da teza o povezavi med konservativno ideologijo, kontagionizmom in podporo karanteni za Habsburško monarhijo ni veljala; vodilni reformisti v avstrijski vladi namreč niso bili ne liberalci ne privrženci antikontagio­ nizma. Priznavali pa so potrebo po sanitarni zakonodaji, a tudi dinamično moč trgovine in vlogo karantene pri nje­ nem oviranju (Promitzer, Quarantines, str. 24). 76 O teh vprašanjih gl. tudi Promitzer, Quarantines. vezavo z Levantom. Zato se je v 40. letih čas izola- cije skrajšal; ladja s patente brutta, ki je pristala v avstrijskem pristanišču, je v najslabšem primeru prestala le 15-dnevno karanteno, za ladje s čistim potrdilom (tj. če so prihajale iz krajev brez okuž- be) pa je bila karantena povsem opuščena.77 Na tretji mednarodni zdravstveni konferenci (1866) se je pod vplivom Maxa von Pettenkoferja uveljavilo mnenje, da se bolezen širi z gibanjem ljudi, vendar morajo biti za razvoj epidemije iz- polnjeni vsi pogoji;78 kolera je imela torej status prenosljive (trasmissibile), vendar ne neposredno nalezljive (contagioso) bolezni.79 Vpliv teorij o širje- nju nalezljivih bolezni naj bi sicer tesno sovpadal z gospodarsko politiko – ali drugače, trgovski in- teresi naj bi v veliki meri narekovali zdravstvene ukrepe;80 antikontagionizem naj bi tako prevla- doval v času liberalizma in svobodnega trgovanja (prav v Pettenkoferjevem času, nenaklonjenem karantenam), medtem ko je bil Kochov vpliv (in domet bakterioloških odkritij) največji ob na- stopu protekcionizma,81 ko je prihajalo do po- novnega »oživljanja« kontagionizma, čeprav na drugačen način. Trenutno veljavna teorija je bila v družbenem diskurzu vselej prikazana kot na- predna, nasprotna pa kot konservativna.82 Za primerjavo, v zadnji četrtini 19. stoletja so za kugo veljala sledeča karantenska določila; za prihode iz evropskih, azijskih in afriških osman- skih pristanišč, vključno z Egiptom, sta bila za čisto zdravstveno potrdilo potrebna enodnevno opazovanje ter petdnevna ekspurgacija blaga v lazaretu; pri patente brutta do 15 dni za osebe ter do 22 dni za blago, pri najslabšem potrdilu (brutta aggravata, kar je pomenilo, da se je že pojavil pri- mer okužbe) pa je ponovno veljala tradicionalna 40-dnevna karantena (kakor v terezijanskem pra- vilniku) za katerokoli provenienco. Pri koleri so za patente brutta v istem času uporabljali sedem- dnevno83 opazovanje tistih ladij, ki so priplule iz tujih dežel (sumljivih ali okuženih),84 ter osebja in 77 Coons, Steamships, str. 39, 55 itd. 78 Ti so po njegovem mnenju vključevali posebno »klico«, ki se prenaša pretežno z izločki bolnikov, morda pa tudi zdravih ljudi, sezonsko ali prostorsko pogojene danosti (tla, zemlja, ki je porozna za vodo in zrak) ter individualne predispozicije (gl. Baldwin, Contagion, str. 143). 79 Baldwin, Contagion, str. 143. 80 Gl. Balázs in Foley, The Austrian Success, str. 80. 81 Evans, Death in Hamburg, str. 269. 82 Gl. Delaporte, Disease and Civilization, str. 141 in 144. 83 Če je plovba trajala vsaj 14 dni, pa je bil pridržek 48­urni (gl. tudi Bussolin, Dell' I.R. Lazzaretto Marittimo). To je bila posledica razumevanja ladij kot nekakšnih »predka­ rantenskih postaj« (Balázs in Foley, The Austrian Success, str. 83). 84 Določila v zvezi z dolžino karantene so imela verjetno tudi empirično podlago ne le v opazovanju inkubacijske 69 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu njihovega tovora, ob sumu nalezljive bolezni pa so (v lazaretu) izvedli čiščenje oblačil članov po- sadke ter njihovih predmetov, krov pa so izdatno prezračevali in prekajevali.85 Za preventivo pri koleri je že vsaj v šestdesetih letih 19. stoletja veljala enotedenska karantena, ki je bila veliko krajša kot pri kugi. Ob tem bi se lah- ko strinjali s trditvijo, da »kuga nikoli ni zapustila miselnosti zdravstvenih uradnikov sredozemskih pristanišč, tudi ko so grozile druge bolezni z večjo smrtnostjo«.86 Vsekakor pa se je zelo malo spremi- njala miselnost o prenosu bolezni prek »kužnih medijev«, ki seveda še ni mogla izhajati iz bakte- rioloških dokazov (ti so bili tako za kolero kot za kugo na voljo šele proti koncu 19. stoletja), temveč iz praktičnih opazovanj. Že v terezijanskem laza- retnem redu je obstajal precej natančen seznam materialov in dobrin, ki so jih razumeli kot dov- zetne za prenos bolezni, ter tistih, ki te grožnje ni- so predstavljale. Novozasnovan seznam (ne)dov- zetnih reči (iz 19. stoletja) je v grobem temeljil na distinkciji med živalskim in rastlinskim izvorom blaga, pri čemer slednji ni bil nujno podvržen ekspurgaciji (torej očiščenju »bolezenskih klic«). Za sumljive oziroma za bolezen dovzetne in »kli- cenosne« so imeli vse tiste snovi in produkte, pro- izvedene iz teh snovi, ki bi se jih kužna klica zara- di njihovih lastnosti, zlasti hrapavosti in prepust- nosti, zlahka oprijela in ni mogla biti odstranjena dobe obeh bolezni, temveč tudi časa, ki je potreben, da pri kugi odmre njen živalski prenašalec (gl. Balázs in Foley, The Austrian Success). 85 Raccolta delle leggi, str. 136. 86 Booker, Preface, str. 1. z mehanskimi sredstvi. Nasprotno pa so bile med nesumljive štete tiste snovi, ki so zaradi gladke, kompaktne ali praškaste strukture »kužni klici« onemogočale, da bi se jih oprijela, oziroma jo je bilo mogoče odstraniti mehansko.87 Pravilnik iz leta 1851 na podlagi kriterija o pre- nosu kužne klice (predvsem pri kugi) je trgovsko blago delil na: izredno sumljivo (cunje, rablje- ni predmeti, posebej če so pripadali bolnim ali umrlim ...), sumljivo (platno, lan, volna, bombaž, usnje, kože, perje, svila, kokoni, preproge, pa- pir – časopisi, knjige, bankovci ...), manj sumljivo (ladijska oprema, reči, namenjene izključni upo- rabi ljudi v kontumacu ...), nesumljivo (sol, slad- kor, prah, kamniti, kovinski in lončeni predmeti, steklo, les, rastlinski material, semena, slamnate reči, zdravila, žitarice, moka, sadje, zelenjava, sla- na riba, tekočine, smola, katran, gumi ...88 Na čelo služb, ki so skrbele za administracijo avstrijskega pomorstva (z izjemo vojaškega), tr- govsko mornarico in plovbo, ribištvo, ladjedelni- štvo, pomorsko saniteto, lazarete, korespondenco z avstrijskimi konzulati in tujimi pristanišči ter nadzor pristaniške dejavnosti, je bila leta 1850 postavljena Cesarsko-kraljeva pomorska vlada (i.r. Governo marittimo) s sedežem v Trstu, ki je bi- la do nastopa dualizma centralna za vse Primorje. S tem je nadomestila dotedanjo strukturo Zdrav- stvenega magistrata iz 18. stoletja (to je bil kom- pleksen birokratsko-zdravstveni urad, podrejen – 87 Raccolta delle leggi, str. 59; Regolamento generale; gl. tudi Bratož, Cholera at the junction. 88 Gl. Regolamento generale. Pomorski lazaret sv. Jerneja pri Miljah (Bussolin, Dell' I.R. Lazzaretto Marittimo). 70 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu tako kot pristaniški urad – c. kr. komerčni inten- danci,89 njegove naloge pa so bile predvsem nad- zor pretoka oseb in blaga, preprečevanje nalez- ljivih bolezni ter ustrezno ukrepanje v primeru okužbe).90 Pomorska vlada, ustanovljena na pobudo mi- nistra za trgovino, je bila vmesni (posredni) člen med ministrstvom na eni ter vsemi pristaniškimi uradi, uradi za pomorsko saniteto in lazareti na obalah monarhije na drugi strani. Njene kompe- tence so segale v Avstrijsko primorje in Dalma- cijo.91 V Trstu so bili pod njeno upravo Kapitanat za pristanišče in pomorsko saniteto in lazareti.92 Tudi sanitetni nadzor nad plovili v tržaškem pristanišču je potekal pod nadzorom pomorske vlade. Ladje so zdravstveno stanje svoje posadke oziroma njegovo potencialno ogrožanje izkazo- vale z zdravstveno dovolilnico (fede di sanità), na kateri je bila označena ena od sledečih možnos- ti: 1) »nesumljivi« – če je bilo v krajih, od koder je ladja priplula, zdravstveno stanje dobro in če ni šlo za kraje, kjer je bila določena bolezen en- demična; 2) »sumljivi« – kar se je delilo še na tri podkategorije: 2a) čisti (netti) – če je bilo v dovo- lilnici izpričano, da se v zadnjih 21 dneh ni poja- vil noben primer bolezni; 2b) slabi (brutti) – če je bila bolezen prisotna v kraju ali v njegovi bližini v času izplutja ladje ali 21 dni pred njim itd.; 2c) brutti aggravati – to oznako je dobila tista ladja, na kateri se je pojavil vsaj en primer bolezni.93 Ladje, osebje in tovor, ki so prihajali iz »sumlji- vih« krajev (ali taki, ki so bili v stiku s sumljivimi osebami ali rečmi), so morali prestati karanteno v širšem smislu. To je pomenilo eno od dveh mož- nosti kontumacijskih ukrepov: a) opazovalno pri- držanje (plovilo se izloči za določen čas, z vsem tovorom in potniki) ali b) kontumac v pravem pomenu (poleg opazovanja zdravstvenega stanja oseb se izvede raztovarjanje v lazaretu in posa- mična obravnava stvari, ki naj bi bile v zdravstve- nem pogledu potencialno nevarne).94 Plovila z neugodnimi zdravstvenimi izkazi so morala pristati v tistih pristaniščih, kjer so obsta- 89 Funkcija komerčne intendance je združevala pristojnosti za upravne, kameralne in vojaške zadeve in je v Trstu za­ živela leta 1747 (prim. Cova, Commercio, str. 15; Čeč in Kalc, Vzpostavitev, str. 519–520). 90 Simon, La sanità marittima, str. 299; gl. tudi Faber, Terri- torio, str. 36. 91 Pomorski vladi je predsedoval deželni namestnik (luo­ gotenente), Luogotenenza pa je bila (od 1850 do konca prve svetovne vojne) najvišji deželni upravni organ za iz­ vajanje direkcije in nadzora v vseh zadevah na območju Avstrijskega primorja (gl. Tatò, Prestigio e influenza). 92 Gl. Terčon, Organizacija. 93 Regolamento generale; Raccolta delle leggi, str. 30–31; gl. tudi Bussolin, Dell' I.R. Lazzaretto Marittimo, str. 17. 94 Bussolin, Dell' I.R. Lazzaretto Marittimo, str. 44. jale ustrezne nadzorne strukture – lazareti. Poleg lazareta pri sv. Jerneju v bližini Milj95 so bili na av- strijski obali ti še v Povegli (do avstrijske izgube Veneta), v Martinščici na Cresu, Gružu pri Dub- rovniku ter v Meljinah. Območje, kjer so v zalivu sv. Jerneja izvajali kontumac za ladje, je bilo na morju določeno s tremi točkami in se mu preos- tala plovila v času izvajanja karantene, razen iz- jem z dovolilnico, niso smela približevati.96 Neupoštevanje določil pomorske sanitete je bilo sankcionirano. Za prestopke so bili zadolženi ustrezni lokalni zdravstveni organi, na drugi sto- pnji pa je odločala pomorska vlada. Sem je spa- dalo vse, kar bi lahko (namenoma ali nenameno- ma) prispevalo k širjenju bolezni, denimo (skriv- no) pristajanje na neprimernih mestih (kjer ni bilo ustreznih sanitetnih struktur), ponarejanje zdravstvenih potrdil, prikrivanje sumljivih stikov pred prihodom, prikrivanje odvrženih predme- tov v morje, vpletanje v komunikacijo s plovili v prostem prometu, izogibanje ali prekinitev pred- pisane sanitetne procedure in žalitve pristojnih organov.97 KOPENSKI PROMET V ČASU KOLERE Karanteno (v smislu pridržanja zgolj poten- cialnih prenašalcev bolezni) so izvajali le v po- morskem prometu, medtem ko so potniki na kopenskih prometnih povezavah prestali le pre- kajevanje, izolacijo pa samo v primeru dejanske okužbe, zato je bil tu promet minimalno oviran. Če je imela nad morskimi potmi v veliki me- ri nadzor pomorska vlada (povezana z deželno oblastjo), so lahko ukrepe za kopenske poti spre- jemale občinske oblasti, oboje pa se je moralo skladati z veljavno državno zakonodajo.98 V kriznih časih ob grožnji epidemije je bila uvedba karantene jasno simbolično sporočilo do- mačemu prebivalstvu in mednarodni skupnosti o odgovornem ravnanju, ki je bilo včasih še po- membnejše kot dejanska raba karantene.99 Opus- titev ukrepov, kakršna sta bila karantena in zdrav- stveni kordon, je bila v teh primerih prikazana kot odločitev v prid prebivalstvu. Poleg argumentov v zvezi z nezmožnostjo nadzorovanja velikega mes- 95 O lazaretu (ki je dal ime tudi nekdanjemu slovensko­ita­ lijanskemu mejnemu prehodu Lazaret) gl. tudi v Bratož, Bledolična vsiljivka, ter Bussolin, Dell' I.R. Lazzaretto Marittimo. 96 SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 216, št. 2312/XIV, Av­ viso, 3. september 1886. 97 Gl. Regolamento generale. 98 Zakon o ureditvi javne zdravstvene službe in državnem nadzoru zdravstva je bil sprejet leta 1870 (gl. v Keber, Čas kolere; Bratož, Bledolična vsiljivka, ter o vsebini v: Waller, Manuale delle leggi). 99 Harrison, Afterword, str. 254. 71 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu ta in številnih poti, ki so vanj vodile iz različnih smeri, je namreč mogoče zaznati nenehno priso- ten diskurz o gospodarski škodi, v katerem so bile karantene prikazane kot škodljive zlasti za malo gospodarstvo (kmečke dopolnilne dejavnosti na relacijah mesto–podeželje), ne pa tudi za upravi- čevanje velikih gospodarskih interesov elitnega trgovskega sloja.100 Kvečjemu se omenja dvig cen (kot posledica državnega gospodarstva in omeji- tve uvoza), ki pa je bil po tej retoriki spet škodljiv predvsem za malega človeka. Ob epidemiji kolere tik po prelomnih bakte- rio loških odkritjih101 je bilo uradno stališče oblas- ti, da se je kopenska karantena vselej izkazala za neučinkovito; to je bilo nakazano že na podlagi konstantinopelske zdravstvene konference leta 1866, na kateri je bil izpostavljen vprašljiv uči- nek zdravstvenih kordonov na gosto poseljenih območjih, dve naslednji konferenci (Dunaj, 1874 in Rim, 1885)102 pa sta jih označili kot nepotre- ben ukrep, ki negativno vpliva na gospodarstvo: »Takšno obsežno omejevanje gibanja je izjemno škodljivo za gospodarske in industrijske odnose velikega števila prebivalstva in vodi v prekinitve 100 Gl. Bratož, Cholera at the junction. O tržaški trgovski eli­ ti ter njeni vpetosti v mestne organe in institucije, prek katerih je zastopala gospodarske interese Trsta, gl. Tatò, Prestigio e influenza. 101 Torej kljub odkritju (1883), da kolero povzroča bakterija, ki se prenaša prek (z izločki bolnikov) onesnaženih reči. 102 O mednarodnih zdravstvenih konferencah gl. zlasti Howard­Jones, The Scientific Background. dela ter posledično v revščino in poslabšanje življenjskih razmer tistih skupin prebivalstva, v katerih je odpornost proti boleznim že tako majhna, in to ravno v času, ko je javno zdravje tako resno ogroženo.«103 To stališče je verjetno botrovalo odklonilnemu odgovoru namestništva na predlog občin Koper in Piran, ki sta se leta 1865 zavzemali za postavitev točke za dezinfekci- jo na cesti med Trstom in Koprom, leta 1873 pa je miljska občina predlagala postavitev take točke na mostu v Žavljah, saj na kopenskih poteh niso izvajali nobenega nadzora.104 Izjema so bile kveč- jemu železnice, saj je bil Trst v času kolere zaradi lege na mejah Habsburške monarhije točka varo- vanja, ki je mejila na morje, obenem pa je bila v 103 »… così fatte estese limitazioni al movimento pregiudica- no in modo sensibilissimo le relazioni economiche ed in- dustriali di un grande circolo di popolazione e conducono a cessazioni di lavoro e, come conseguenza di queste, a povertà e peggioramenti delle condizioni di sussistenza in quei ceti di popolazione, nei quali già tanto e tanto piccola è la forza di resistenza contro le malattie, e cio precisamente in un tempo in cui la salute pubblica è tanto gravemente minacciata« (SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 216, št. 1870). Zelo podobno (da tako strogih ukrepov omejevanja prometa ne gre uvajati, ker »gospodarskim in obertnim razmeram mnogih ljudskih krogov jako ob- čutljivo škodujejo, zaslužek uničijo in s tem siromaštvo in hiranje v ljudskih krogih, kojih upornost proti boleznim je že tako šibka, ravno takrat provzročijo, kedar je zdravje ljudstva zelo v nevarnosti«) je bilo zapisano v Poduku o koleri 5. avgusta 1886 (AST, Luogotenenza (atti genera­ li), b. 520, št. 14067). 104 Relazione generale, str. 25. Nabrežinska železniška postaja na razglednici s konca 19. stoletja (Wikimedia Commons). 72 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu neposredni bližini italijanske meje. Zlasti v drugi polovici stoletja so na ključnih obmejnih železni- ških postajah na severozahodu tržaškega ozemlja (Nabrežina, Monfalcone), kjer so se križale žele- zniške povezave med Trstom in Benetkami ter Tr- stom in Ljubljano in kamor so pripotovali ljudje iz Furlanije, Nemčije in Italije, uredili prostore za izolacijo.105 Razmišljanje o neusklajenosti ukrepov na morskih in kopenskih poteh je bilo objavljeno v enem od tržaških časopisov,106 v katerem je nave- denih nekaj primerov potovanj, zaradi katerih bi se kolera (ker nadzor nad kopenskim prometom ni bil enako strog kot nad pomorskim) zlahka prenesla v mesto: potniki, ki neposredno iz oku- žene Ancone prispejo preko železnice, brez ovir dosežejo Trst zgolj po prestanem površinskem prekajevanju. Ravno tako potniki, ki iz Aleksan- drije s parnikom prispejo v okuženo Ancono, brez ovir odpotujejo v Trst preko železnice, na drugi strani pa so potniki, ki po morju pridejo iz »zdravstveno dvomljive« Aleksandrije (ki je bila pogosto žarišče okužbe) v Trst, ne da bi prečkali okužena mesta, podvrženi sedemdnevni karante- ni. V naslednjih desetletjih je ta nadzor postajal vse bolj ohlapen; v zadnji četrtini 19. stoletja so izvajali naslednji ukrep: občinski pooblaščenci so potnike pričakali na železniških postajah ter zbirali podatke o tem, od kod prihajajo in kje bodo nastanjeni; kasneje – sicer za kratek čas107 – so dodali še zdravnika, čigar naloga je bila pre- verjati prihode in sprejemati potrebne ukrepe v primeru manifestacije simptomov pri katerem od potnikov. Zdravnik se je na podlagi zbranih po- datkov v najkrajšem možnem času zglasil na priš- lekovem začasnem bivališču in v treh zaporednih dneh opravil zdravstveni pregled, da bi se prep- ričal o popolni odsotnosti bolezni.108 Tu bi lahko iskali vzporednice s konceptom »neokaranteniz- ma« (neoquarantism), ki ga je za Veliko Britanijo v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja uve- del P. Baldwin; šlo je za pristop z empirično oceno inkubacijskih časov in uporabo sodobnih metod razkuževanja, bakterioloških preiskav in drugih preventivnih ukrepov109 oziroma za sistem, ki je vključeval pregled, izolacijo, dezinfekcijo in nad- 105 Bratož, Bledolična vsiljivka. 106 Il Diavoletto, XVIII, št. 200, 29. avgust 1865. 107 Leta 1885 zdravnik ni bil več vključen v ta protokol, saj je po mnenju vodstva občine zadostovalo, da občinski odposlanec od postajenačelnika pridobi podatke o zdrav­ stvenem stanju potnikov na poti od meje (z Italijo) do Tr­ sta, zdravnika pa so poklicali le ob morebitni okužbi (De Giaxa in Lustig, Relazione, str. 17). 108 De Giaxa in Lustig, Relazione, str. 17; prim. SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 216, št. 1870. 109 Trubeta et al., Introduction, str. 11. zor, s čimer so želeli nadomestiti oziroma skrajša- ti tradicionalne karantenske ukrepe.110 Vendar se zdi, da so obmorska mesta (oziroma občinske uprave) previdneje ravnala pri prišlekih, posebej če je njihovo potovanje zajemalo okuže- ne kraje, kakor je razvidno iz naslednjega prime- ra. Zgodaj zjutraj nekega poletnega dne leta 1884 je v Kopru vodja mestne straže ustavil moškega po imenu Pečenka (Pecenca), ki je dan prej pris- pel s parnikom iz Trsta, kamor je pripotoval po kopnem iz Marseilla. Ker so ga sorodniki zavrni- li, je čez noč prespal na prostem. Sklicana je bila izredna zdravstvena komisija, ki je poskrbela za primer. Ugotovljeno je bilo, da je Pečenka s seboj imel sveženj oblačil in da je takoj odšel v bratovo gostilno v mestni četrti Porto, vendar so ga od tam nemudoma odstranili, ne da bi prišel s kom v stik. Nato je odšel v hišo svoje sestre Rose v četrt sv. Pe- tra, kjer je sveženj oblačil predal svaku G. Steffèju, ki jih je skril v klet sosednje hiše (pekarne). Da bi ugotovili, kje so bila oblačila shranjena, so izvedli preiskavo in sprejeli nadaljnje ukrepe; prostor go- stilne je bil temeljito razkužen, ravno tako so bila v dezinfekcijo predana najdena oblačila, Pečenko pa so aretirali in izolirali. Steffèjeva in sosednja hiša s pekarno sta bili v opazovanju, njune prebi- valce so zaprli in jim ukazali, naj ne stopajo v stik z nikomer, za preprečitev morebitnih kršitev pa so skrbele policijske straže. Na vrata hiše, v kateri je bil osumljeni Pečenka, in na obe prej omenjeni hiši so namestili opozorilni napis. Ker je osumljeni izjavil, da je v Trst prispel z dvanajstimi tovariši, ki naj bi vsi pobegnili iz Marseilla, so o tem telegrafsko obvestili tržaški magistrat. Pečenka je imel s seboj potrdilo o ka- ranteni, ki jo je sedem dni prestal v Pian di Latte, vendar se to pristojnim (ki so morali o tem poro- čati okrajnemu glavarstvu) ni zdelo dovolj, saj so se primeri kolere v tistem času pojavili v Neaplju in Saluzzu, nato pa tudi v Pian di Latte, kjer so umrli štirje ljudje.111 Primer po eni strani priča o prizadevanjih mestne skupnosti, da bi dodatno zaščitila svoje »meje«, po drugi strani pa o strahu pred »kužnimi mediji« in prenašalci bolezni, ki so prihajali od zunaj. Karantenskih ukrepov niso izvajali le za priš- leke, temveč ob izbruhu bolezni tudi za prebival- ce Primorja. Posebno strogi so bili ukrepi, poveza- ni z izolacijo bolnikov. Za to so skrbele predvsem zdravstvene straže, ki so tudi pomagale družinam obolelih z dobavljanjem hrane in zdravil ter z zagotovitvijo zdravniškega obiska.112 Vsako sta- 110 Baldwin, Contagion, str. 164. 111 SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 205, št. 2219. 112 Zdravstvene straže so bile neposredno vezane na general­ 73 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu novanje in stavbo, kjer se je kolera pojavila, je bilo treba označiti s posebnim napisom.113 Obo- lele so načeloma izolirali na njihovih domovih, vendar pa so v primeru neustreznih življenjskih (higienskih) razmer, zlasti ko je šlo za revnejše sloje prebivalstva, bivajoče v pretesnih stanova- njih, svojce bolnikov, odvedli v temu namenjeno stavbo (v Trstu so bili to običajno prostori vrtcev in šol – v kontumacu so ostali po deset, kasneje pa le še po sedem oziroma pet dni), obolele pa v pomožno bolnišnico.114 V Kopru so leta 1885 iz- postavili potrebo po kontumacijski stavbi, v kate- ri naj bi izolirali prve morebitne bolnike zaradi nevarnosti širjenja okužbe,115 verjetno pa je bila ta nato vzpostavljena v četrti Ognissanti, kjer je (v nedatiranem) dokumentu zabeležena »pomožna bolnišnica«.116 Vendar se je tudi omejevanje gibanja pri ose- bah, ki so bile v stiku z okuženimi, začelo rahljati. Že konec leta 1885 je bil namreč izdan dekret, da mora biti izolacija omejena le na obolele osebe in tiste njihove bližnje, ki bi bili ob njih zaradi nege, ostali, ki bi to želeli, pa bi lahko svobodno zapustili bivališče in jim gibanje ne bi bilo omeje- no, bili bi le na desetdnevnem zdravniškem opa- zovanju. Tržaško namestništvo je izdalo dekret, v katerem je bilo navedeno, da se karantena izvaja le pri tistih osebah, ki imajo neposreden in stalen stik z bolnikom, kar pomeni, da je imela občina za prebivalce stavb, v katerih se je pojavila okuž- ba, na voljo le ukrep zdravniškega opazovanja.117 ZAKLJUČEK V prispevku je bil na primeru severnega Ja- drana podan splošen pregled karantenskih ukre- pov v obmorskih mestih od zgodnjega novega ni inšpektorat s sedežem na magistratu; njihovo delo se je »začelo s prijavo primera bolezni in zaključilo z odvozom mrliča«. Med njihove pristojnosti je sodilo tudi prepre­ čevanje stikov med zdravimi in bolnimi, v primeru smrti zaradi kolere pa je bila njihova dolžnost takoj obvestiti inšpektorat ter preprečiti britje ali preoblačenje mrliča, saj je bilo to med epidemijo zaradi možnosti okužbe prepo­ vedano (gl. SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 115, a. e. 2259, Istruzione per le guardie di sanità durante il cholera, 1867). 113 Regolamento sanitario; Bratož, Bledolična vsiljivka. 114 De Giaxa in Lustig, Relazione, str. 28. 115 La Provincia, 16. januar 1886. 116 SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 261, a. e. 2058/IX; naj­ verjetneje gre za stavbo v Lazaretski ulici, ki so jo tako poimenovali najbrž prav iz omenjenega razloga. Med epidemijo leta 1866 je bila kot pomožna bolnišnica upo­ rabljena palača Barbabianca (v stranski ulici ob Čevljar­ ski) v središču mesta (gl. Bratož, Bledolična vsiljivka, str. 180). 117 SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 216, št. 1783; podobno tudi leta 1884; SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 205, št. 2266. veka do zadnjih desetletij 19. stoletja, ki kaže na spreminjanje karantenskih določil – karantenski ukrepi pri kugi so bili daljši kot pri koleri (tako v pomorstvu kot v izolaciji oseb), kar je bila pos- ledica etiologije obeh bolezni, inkubacijske dobe ipd. –, vendar niso bila pretežno pogojena z znan- stvenimi oziroma praktičnimi spoznanji, temveč tudi z gospodarsko-političnimi odločitvami. Čeprav smo karantene na območju severne- ga Jadrana opazovali v daljšem časovnem loku (od časa hudih epidemij kuge do časa, ko je ku- go nadomestila kolera) in v različnih historičnih kontekstih (ko poti – tudi bolezenske – postajajo krajše in potovanja hitrejša), se nakazujejo dolo- čene stalnice. Kako pomembno mesto so imeli določeni predmeti v kolektivnih predstavah o šir- jenju nalezljivih bolezni118 v času, preden so bile te znanstveno pojasnjene, kažejo posebna pozor- nost, ki je bila namenjena trgovskemu blagu, za katero je veljal kontumac, ter kolektivni strahovi, ki so jih ti predmeti vzbujali v skupnosti obmor- skih mest. Na področju pomorske sanitete, ki je bila v teh krajih še posebej poudarjena, so smerni- ce narekovale pomorske velesile, ki so vzpostavile mehanizme zamejevanja širjenja okužb, ki so se obdržali do 19. stoletja. Takrat so se začele pojav- ljati težnje po povezovanju držav pri vprašanjih pomorske sanitete in oblikovanju mednarodnega ukrepanja v boju proti nalezljivim boleznim, ki je pomembno tudi za obravnavani prostor. Hkrati se kaže, da je karantena (zaradi va- riabilnosti njene dolžine, s katero se je izgubil prvotni pomen tega pojma, je morda ustreznejši termin »kontumac«) pridobivala različne konota- cije in pomene – po eni strani kot strah vzbujajoč ukrep, ki ovira gospodarske izmenjave, po drugi strani pa kot izraz aktivnega pristopa k reševanju problematike širjenja nalezljivih bolezni. Ker je v osnovi izhajala iz omejevanja mobilnosti – tako na mikroravni (znotraj mesta) kot na širši ravni (prehajanje deželnih in državnih meja) –, je v določenih kontekstih (a še bolj v času, ki v tem članku ni zajet) postala tudi sredstvo nadzora nad določenimi skupinami ljudi. Financiranje Prispevek je nastal v okviru projekta »Epidemije in zdravstvo v interakciji. Epidemije kot javnozdravstveni problem v slovenskem prostoru od epidemij kuge do 20. stoletja« (J6-3122), ki ga sofi- nancira ARIS. 118 O tem v svojih znanih aforizmih piše tudi Santorio Santo­ rio v 17. stoletju (Santorio, Umijeće). 74 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AST – Archivio di Stato di Trieste AAMC – Antico archivio municipale di Capodis- tria ASV – Archivio di Stato di Venezia Dispacci dei Rettori, Dalmatia et Istria, 1602–1734 SI PAK – Pokrajinski arhiv Koper KP 6.3 – Komuna Koper KP 7 – Občina Koper KP 304 – Družinski fond Manzoni OBJAVLJENI VIRI AMSI – Atti e memorie della Società istriana di archeo- logia e storia patria De Giaxa, Vincenzo in Lustig, Alessandro: Relazione sul colera nell'anno 1886. Trieste: Municipio, 1887. Gavardo, Domitio: Le lagrime di Capodistria et la peni- tenza del popolo, con una lettera al padre dell'autore. Venezia, 1555. Pahor, Miroslav in Šumrada, Janez: Statut piranskega komuna od 13. do 17. stoletja. Vol. II. Ljubljana: SAZU – Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zgodo- vinski inštitut Milka Kosa, 1987. Raccolta delle leggi ed ordinanze concernenti il servizio del- la sanità marittima nei litorali austro-illirico e dalmato. Vol. I–II. Trieste: Tipografia del Lloyd austro-unga- rico, 1879–1880. Regolamento generale per l'amministrazione della Sanità marittima nell'Impero austriaco (Dunaj, 13. decem- ber 1851). Regolamento sanitario per l'epidemia del colera di Trieste, compilato sulla base dell'istruzione ministeriale, 5. av- gust 1886, N. 14067. Regolamento sulla procedura da osservarsi dai Capitana- ti circolari, Domini, Autorità locali, Parrochi, Medici circolari, distrettuali ed ausiliari, nonché dai Chirurghi nei casi di Epidemie in generale ed in particolare del Co- lera epidemico (Dunaj, 15. avgust 1848). Relazione generale della Giunta alla Dieta provinciale del Margraviato d'Istria sulla gestione dalla chiusa della sessione dell'anno 1872 in poi. Atti della dieta provincia- le dell'Istria in Parenzo, vol. 10, 1873. Santorio, Santorio: Umijeće medicinskih mjerenja Santo- rija Santorija: hrvatski, slovenski i talijanski prijevod = Veščina Santorija Santorija o statični medicini: hrvaški, slovenski in italijanski prevod = L’arte delle misurazio- ni mediche di Santorio Santorio: traduzione in croato, sloveno e italiano. Zagreb [etc.]: Filozofski fakultet Sveučilišta [etc.], 2023. Scussa, Vincenzo: Storia cronografica di Trieste dalla sua origine sino all'anno 1695 del canonico D. Vincen- zo Scussa Triestino, cogli annali dal 1695 al 1848 del procuratore civico Cav. Pietro Dott. Kandler. Trieste: Coen, 1863. Waller, Giovanni: Manuale delle leggi e regolamenti co- munali e provinciali nonchè delle varie altre leggi ed ordinanze ai medesimi attinenti valevoli per la contea principesca di Gorizia e Gradisca e pel margraviato d'Istria. Innsbruck: Libreria Accademica Wagneria- na, 1886. Weber, Francesco: Visita sopra le Modificazioni richieste dal tempo negli attuali Sistemi di Sanità marittima e Contumacia, avuto riflesso alla proposizione del dr. Bu- lard, 1841 (SI PAK KP 304, Družinski fond Manzoni, t. e. 9, a. e. 15). LITERATURA Ackerknecht, Erwin H.: Anticontagionism between 1821 and 1867. Bulletin of the History of Medicine 22, 1948, str. 532–593. Alfani, Guido: Plague in Seventeenth Century Euro- pe and the Decline of Italy: an Epidemiological Hypothesis. European Review of Economic History 17, 2013, št. 4, str. 408–430. DOI: https://doi.org/10.1093/ ereh/het013 Arrizabalaga, Jon in García-Reyes, Juan Carlos: Con- tagion controversies on cholera and yellow fever in mid nineteenth-century Spain. Mediterranean Quarantines, 1750–1914. Space, identity and power (ur. John Chircop, Francisco Javier Martínez). Manchester: Manchester University Press, 2018, str. 170–198. DOI: https://doi.org/10.7765/9781526115 553.00015 Balázs, Peter in Foley, Kristie L.: The Austrian Success of Controlling Plague in the 18th Century: Mariti- me Quarantine Methods Applied to Continental Circumstances. Kaleidoscope 1, 2010, št. 1, str. 73–87. DOI: https://doi.org/10.17107/KH.2010.1.73-89 Baldwin, Peter: Contagion and the State in Europe 1830– 1930. Cambridge: Cambridge University Press, 1999. Benussi, Bernardo: Frammento demografico. Miscella- nea di studi in onore di Attilio Hortis, vol. II. Trieste: G. Caprin, 1910, str. 985–1021. Bertoša, Slaven: La peste in Istria nel medio evo e nell’età moderna (il contesto europeo delle epide- mie). Atti. Centro di Ricerche storiche di Rovigno, vol. XXXVII, 2007, str. 121–159. Bonin, Zdenka: Starejše arhivsko gradivo o zdravstvu, hranjeno v Pokrajinskem arhivu Koper, s poudar- kom na delovanju ubožnih ustanov od 13. do začet- ka 20. stoletja. Arhivi 41, 2018, št. 1, str. 63–94. Booker, John: Preface. Maritime Quarantine: The Bri- tish Experience, c. 1650–1900. Hampshire: Routled- ge, 2007, str. 1–6. 75 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu Bratož, Urška: Bledolična vsiljivka z vzhoda: kolera v seve- rozahodni Istri (1830–1890). Koper: Znanstveno-raz- iskovalno središče, Založba Annales ZRS Koper, 2017. Bratož, Urška: Cholera at the junction of maritime and land routes in nineteenth-century Trieste. Medica- lising borders: selection, containment and quarantine since 1800 (ur. Sevasti Trubeta, Christian Promitzer, Paul Weindling). Manchester: Manchester Uni- versity Press, 2021, str. 56–77. DOI: https://doi.org/1 0.7765/9781526154675.00010 Bratož, Urška: Človek v primežu epidemije: doživlja- nje kuge v Kopru in Gorici v 17. stoletju. Arhivi 43, 2020, št. 2, str. 271–286. Bratož, Urška: Izbrani primeri nominativnih virov iz zdravniških evidenc kot prispevek k zgodovini zdravstva v Kopru 19. stoletja. Arhivi 41, 2018, št. 1, str. 95–103. Bussolin, Giovanni: Dell' I.R. Lazzaretto Marittimo in valle San Bartolomeo presso Muggia e della sua ope- rosità durante l'anno 1878: cenni. Trieste, I.r. Governo marittimo, 1879. Chase-Levenson, Alex: Early Nineteenth-Century Mediterranean Quarantine as a European System. Quarantine: Local and Global Histories (ur. Alison Bashford). Basingstoke: Palgrave, 2016, str. 35–53. Chircop, John in Martínez, Francisco Javier: Intro- duction. Mediterranean quarantine disclosed: space, identity and power. Mediterranean quaran- tines, 1750–1914: Space, identity and power (ur. John Chircop in Francisco Javier Martínez). Manches- ter: Manchester University Press, 2018, str. 1–14. DOI: https://doi.org/10.7765/9781526115553.00006 Cigui, Rino: Antiche e nuove paure: le epidemie di co- lera a Trieste e in Istria nel secolo XIX. Atti 38, 2008, št. 1, str. 429–504. Cigui, Rino: Un progetto di lazzaretto e porto contu- maciale nell’Istria del primo Ottocento. Atti 41, 2011, št. 1, str. 209–238. Cliff, Andrew D. in Smallman-Raynor, Matthew R. in Stevens, Peta M.: Controlling the Geographical Spread of Infectious Disease: Plague in Italy, 1347– 1851. Acta Medico-Historica Adriatica 7, 2009, št. 2, str. 197–236. Coons, Ronald E.: Steamships and Quarantines at Tri- este, 1837–1848. Journal of the History of Medicine 44, 1989, št. 1, str. 28–55. DOI: https://doi.org/10.1093/ jhmas/44.1.28 Cova, Ugo: Commercio e navigazione a Trieste e nella mo- narchia asburgica da Maria Teresa al 1915. Udine: Del Bianco, 1992. Čeč, Dragica in Kalc, Aleksej: Vzpostavitev moderne- ga policijskega sistema v prostopristaniškem Trs- tu sredi 18. stoletja. Acta Histriae 18, 2010, št. 3, str. 515–538. Darovec, Darko in Mihelič, Darja: Statuti komuna Ko- per. Koper: Založba Annales, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Inštitut IRRIS, 2024. De Franceschi, Camillo: Chartularium piranense: raccol- ta dei documenti medievali di Pirano: con una disserta- zione sulle origini e lo sviluppo del Comune di Pirano. Vol. II (1301–1350). Parenzo: Stab. tip. G. Coana & Figli, 1924. Delaporte, François: Disease and Civilization. The Cho- lera in Paris, 1832. Cambridge, London: MIT Press, 1989. Evans, R. J.: Death in Hamburg: Society and Politics in the Cholera Years. New York: Penguin Books, 2005. Faber, Eva: Territorio e amministrazione. Storia eco- nomica e sociale di Trieste. Vol. II. (ur. Roberto Finzi, Loredana Panariti, Giovanni Panjek). Trieste: Lint, 2003. Freschi, Francesco: Dizionario di igiene pubblica e di poli- zia sanitaria (ad uso dei medici e dei magistrati). Vol. I. Torino: Favale e comp., 1857. Gensini, Gian Franco in Yacoub, Magdi H. in Conti, Andrea A.: The Concept of Quarantine in History: From Plague to SARS. The Journal of Infection 49, 2004, št. 4, str. 257–61. DOI: https://doi.org/10.1016/j. jinf.2004.03.002 Gestrin, Ferdo: Pomorski promet v Trstu leta 1760. Kro- nika 37, 1989, št. 1–2, str. 46–49. Grahornik, Matjaž: Epidemija kuge na Štajerskem v letih 1679 in 1680. Epidemije in zdravstvo: zgo- dovinski pogled (ur. Katarina Keber). Ljubljana: Založba ZRC, 2024, str. 155–183. DOI: https://doi. org/10.3986/9789610508090_04 Harrison, Mark: Afterword. Quarantine: Local and Glo- bal Histories (ur. Alison Bashford). Basingstoke: Pal- grave, 2016, str. 251–257. Harrison, Mark: Contagion: How Commerce Has Spread Disease. New Haven: Yale University Press, 2012. Howard, John: An account of the principal lazarettos in Europe. London: T. Cadell, 1789. Howard-Jones, Norman: The Scientific Background of the International Sanitary Conferences 1851–1938. Ge- neva: WHO, 1975. Huber, Valeska: The Unification of the Globe by Di- sease? The International Sanitary Conferences on Cholera, 1851–1894. The Historical Journal 49, 2006, št. 2, str. 453–76. DOI: https://doi.org/10.1017/ S0018246X06005280 Ivetic, Egidio: La peste del 1630 in Istria: alcune os- servazioni sulla sua diffusione. Atti e memorie della Società istriana di archeologia e storia patria, 96, n.s., 1996, 94, str. 171–194. Ivetic, Egidio: La popolazione dell’Istria nell’età moderna: lineamenti evolutivi. Fiume, Trieste, Rovigno: Unio- ne Italiana, Università Popolare, Centro di Ricer- che Storiche, 1997. 76 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu Kalmár, János: Načrti pomorske trgovine prek Trsta iz časa vladavine Karla VI. Kronika 33, 1985, št. 2/3, str. 137–141. Keber, Katarina: Čas kolere: epidemije kolere na Kranj- skem v 19. stoletju. Ljubljana: Založba ZRC – ZRC SAZU, 2007. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610- 504436 Kesić, Branko: Zaštita zdravlja u pomorskom saobraća- ju i danas. Pomorski zbornik: povodom 20-godišnjice Dana mornarice i pomorstva Jugoslavije 1942–1962 (ur. Grga Novak, Vjekoslav Maštović). Zagreb, Zadar: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti; In- stitut za historijske i ekonomske nauke, 1962. Kočevar, Vanja: Kužna epidemija med letoma 1623 in 1627 na Kranjskem na podlagi stanovskega re- gistraturnega protokola. Epidemije in zdravstvo: zgodovinski pogled (ur. Katarina Keber). Ljubljana: Založba ZRC, 2024, str. 131–153. DOI: https://doi. org/10.3986/9789610508090_03 Kramar, Janez: Epidemije v Slovenski Istri. Zgodovinski časopis 49, 1995, 1, str. 99–112. Lago, Luciano in Rossit, Claudio: Descriptio Histriae: la penisola istriana in alcuni momenti significativi della sua tradizione cartografi ca sino a tutto il secolo XVIII: per una corologia storica. Trieste: Lint, 1981. Mediterranean Quarantines, 1750–1914. Space, identity and power (ur. John Chircop in Francisco Javier Martínez). Manchester: Manchester University Press, 2018. DOI: https://doi.org/10.7765/978152611- 5553 Metlikovitz, Erminio: I Lazzaretti marittimi di Trieste. Trieste: Club Touristi Triestine, 1904. Ponte, Euro: Un lazzaretto dell'Ottocento nell’alto Adriatico – Muggia, in provincia di Trieste. Acta medico-historica Adriatica 4, 2006, št. 2, str. 235–246. Presl, Igor: Umna cesarica in poslušna smrt. Primorska srečanja 21, 1997, št. 191, str. 218–221. Promitzer, Christian: Quarantines and Geoepidemio- logy: The Protracted Sanitary Relationship betwe- en the Habsburg and Ottoman Empires. Dynami- ken der Wissensproduktion: Räume, Zeiten und Akteu- re im 19. und 20. Jahrhundert (ur. Wolfgang Göderle, Manfred Pfaffenthaler). Bielefeld, 2018, str. 23–56. DOI: https://doi.org/10.1515/9783839440414-003 Quarantine: Local and Global Histories (ur. Alison Bash- ford). Basingstoke: Palgrave, 2016. Restifo, Giuseppe: I porti della peste: epidemie mediter- ranee fra Sette e Ottocento. Messina: Mesogea, 2005. Rutar, Simon: Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra. Ljubljana: Matica Slovenska, 1896. Schiavuzzi, Bernardo: Le epidemie di peste bubbonica in Istria. Atti e memorie della Società istriana di archeo- logia e storia patria 4, 1888, vol. V, 3–4, str. 423–446. Schiavuzzi, Bernardo: Le istituzioni sanitarie istriane nei tempi passati. Atti e memorie della Società istriana di archeologia e storia patria 8, 1892, str. 315–407. Scudeller, Paolo: L'organizzazione mondiale della sanità (diplomsko delo). Pavia: Università degli studi di Pavia, 1999/2000. Simon, Chiara: La sanità marittima a Trieste nel Sette- cento (da Carlo VI a Maria Teresa – 1711–1780). Ar- cheografo Triestino, serie 4, 64, 2004, str. [263]–359. Smole, Emil: Koprsko obzidje, Mudina vrata in Levji grad. Kronika 5, 1957, št. 1, str. 26–38. Stevens Crawshaw, Jane L.: Plague Hospitals. Public He- alth for the City in Early Modern Venice. Farnham (Surrey), Burlington (VT): Ashgate, 2012. Tatò, Grazia: Prestigio e influenza politica del potere economico a Trieste nelle carte della Deputazione di Borsa poi Camera di commercio. Acta Histriae 7, 1999, št. 7, str. 609–618. Terčon, Nadja: Organizacija pristaniške in pomorsko- sanitetne službe v avstrijski monarhiji. Annales, 1993, št. 3, str. 243–256. Travner, Vladimir: Kuga na Slovenskem. Ljubljana: Živ- ljenje in svet, 1934. Trubeta, Sevasti in Promitzer, Christian in Weindling, Paul: Introduction: medicalising borders. Medica- lising borders: selection, containment and quarantine since 1800 (ur. Sevasti Trubeta, Christian Promitzer, Paul Weindling). Manchester: Manchester Uni- versity Press, 2021, str. 1–27. DOI: https://doi.org/10 .7765/9781526154675.00007 Vanzan Marchini, Nelli-Elena: Venezia e Trieste sulle rotte della ricchezza e della paura. Sommacampagna: Cierre, 2016. Visintini, Claudio: I lazzaretti della città di Trieste: rilievi e ricerche sulle architetture dei centri di controllo sani- tario e commerciale tra Settecento e Ottocento. Trieste: »Italo Svevo«, 2008. Zanier, Katharina: Arheologija v palači: raziskave pod- zemlja na Kreljevi 6 v Kopru v kontekstu stavbnega in mestnega razvoja. Palača Tiepolo-Gravisi v Kopru: odstiranje mestne zgodovine (ur. Aleksander Panjek, Urška Železnik). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales, 2015. Železnik (Bratož), Urška: Kuga in prestopki zoper zdravje: iz fragmentov sodnih procesov (Koper, 1630–31). Acta Histriae 23, 2015, št. 4, str. 713–734. Železnik (Bratož), Urška: Peste sul e oltre il confine asburgico-veneto: un'epidemia per ricostruire la popolazione (Capodistria, 1630–31). Popolazione e storia 16, 2015, št. 2, str. 73–94. Železnik (Bratož), Urška: Zamejevanje epidemij kuge v pristaniških mestih severnega Jadrana: primerja- va med beneško Istro in Avstrijskim primorjem v 18. stoletju. Povijesni prilozi 45, 2013, str. 313–331. 77 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu SUMMARY Between the Plague and Cholera. Quarantine Measures in the Northern Adriatic The article presents movement restriction as preven- tive measure against contagious diseases, such as plague in the early modern period and cholera in the nineteenth century. In the coastal towns of northwestern Istria, such measures were taken to contain the plague both on land and sea; in addition to cordons sanitaires set up at the behest of the Venetian administration, quarantine was imposed at border crossings, and persons infected we- re put in isolation at home or in mainland lazarettos. At sea, the chief measure of protection against the spread of contagious diseases from distant lands were the Veneti- an lazarettos or, in smaller ports, health care offices and other quarantine facilities. Security was enhanced by the armed fleet, serving as an extension of the cordons sani- taires. From the eighteenth century onward, the leading position in maritime trade was gradually taken over by the Habsburg Trieste. The port city espoused the Venetian pre- ventive health mechanisms, which continued to remain in place after Istria passed from Venetian to Habsburg rule. Within the framework of maritime sanitation, Trieste as the central port also set up lazarettos, which still served their function during the cholera epidemics in the nine- teenth century, whereas the cordons sanitaires lost much significance, and the isolation measures, too, became mo- re relaxed. Rather than a medical issue, health prevention increasingly became the question of political-economic decision-making, also in the context of developing incen- tives for international guidelines on how to handle conta- gious diseases. kronika 73 � 2025 1 kronika 73 � 2025 1 | 79–92 � mag. umetnostne zgodovine, Logatec, simona.kermavnar@gmail.com 1.02 pregledni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.1.05 cc by-SA SImONA KERmAVNAR� Nagrobni spomeniki in pokopališki korpusi v Sloveniji, uliti v Salmovi livarni IZVLEČEK V prvi polovici 19. stoletja so se tudi na pokopališčih v Sloveniji uveljavili litoželezni nagrobni spomeniki, plošče in križi, na pokopališke križe (ki so lahko bili tudi sami litoželezni) so bili večkrat nameščeni litoželezni korpusi Križanega. Članek je posvečen tovrstnim izdelkom iz Salmove livarne in njenega nasledstva v Blanskem na Moravskem, in sicer odlitkom korpusa po osnutku avstrijskega kiparja Antona Dominika pl. Fernkorna ter štirim nagrobnikom. KLJUČNE BESEDE nagrobni spomeniki, pokopališki križi, umetniški liv, Salmova livarna v Blanskem, pokopališča, korpusi, historizem, klasicizem, Sežana, Razdrto, Ljubljana, Vipava, Vojsko, Škofja Loka, Pivka, Anton Dominik pl. Fernkorn ABSTRACT TOMBSTONES AND CENTRAL CEMETERY CRUCIFIXES IN SLOVENIA FROM THE SALM IRON FOUNDRY In the first half of the nineteenth century, cast iron tombstones, plaques, and crosses also became a common feature in cemeteries across Slovenia. Cemetery crosses, sometimes also made of cast iron themselves, often had a cast iron Corpus of the Crucified Christ affixed to them. The article focuses on such products from the Salm Iron Foundry and its successors in Blansko, Moravia—specifically on the castings of the Corpus of the Crucified Christ designed by the Austrian sculptor Anton Dominik von Fernkorn and on four tombstones. KEY WORDS tombstones, cemetery crosses, art casting, Salm Iron Foundry in Blansko, cemeteries, corpuses, historicism, Classicism, Sežana, Razdrto, Ljubljana, Vipava, Vojsko, Škofja Loka, Pivka, Anton Dominik von Fernkorn 80 | kronika 73 � 2025 1 simona kermavnar | nagrobni spomeniki in pokopališki korpusi v sloveniji, uliti v salmovi livarni Z nastankom pokopališč zunaj mest in večjih naselij v 19. stoletju so se grobovi začeli spremi- njati tudi navzven, prej niti razločno vidne niti oskrbovane grobne površine so začele dobivati trajnejše samostojne kiparske in kamnoseške nagrobnike ter grobnice. Na kmečko okolje je mestna pokopališka kultura začela močneje vpli- vati šele v zadnji tretjini stoletja po avstrijskem zakonu iz leta 1870, ki je pokopališče opredelil kot zdravstveno napravo, podrejeno občinskemu nadzoru.1 Nagrobnik oziroma nagrobni spomenik je spominsko znamenje, praviloma nad grobom ali grobnico umrlega. Razlogi za postavitev so raz- lični, od ohranjanja spomina na pokojnega do reprezentiranja rodbine.2 Če so za baročne nag- robnike značilni bogata dekoracija, simbolični motivi (kot so lobanje, prekrižane kosti, peščena ura) ter dolgi napisi, se je v času razsvetljenstva po sredini 18. stoletja nagrobna umetnost začela spreminjati. Prevladovali so arhitektonski nag- robniki (obelisk, piramida, steber, slop, slavolok), medtem ko so kiparski – spomenik s stoječo ali sedečo celopostavno figuro, z dvema ali več figu- rami, z velikim številom figur, herma, portretno poprsje na slopu ali stebru idr. – veliko redkejši. Klasicizem je ponovno uvedel antično motiviko: navzdol obrnjene bakle in odbit steber na pri- mer simbolizirajo minljivost in smrt, uroboros je simbol večnosti. Klasicistična simbolika se počasi umakne šele v devetdesetih letih 19. stoletja, ko jo nadomestijo krščansko-religiozne teme. V drugi polovici stoletja se uveljavi historizem, ki s povze- manjem in kombiniranjem arhitekturnih prvin iz raznih zgodovinskih slogov obvladuje nag- robno umetnost do konca stoletja in čez; razcvet sprva doživijo neogotski, v devetdesetih letih pa neorenesančni nagrobniki.3 V oblikovnem pogledu lahko v določenem smislu vlečemo vzporednice z javnimi spomeniki – »javni« pomeni, da so postavljeni na vsakomur dostopnih javnih površinah; pokopališča pa so bila tisti posvečeni kraj, tisti napol javni prostor, kjer so lahko v smislu kulta spomenikov 19. sto- letja postavljali nagrobnike tistim za narod zaslu- žnim osebam, ki se jim iz različnih vzrokov niso mogli oddolžiti z javnim spomenikom.4 1 Gl. Žitko, Historizem, str. 65–89; Makarovič, Slovenci in čas, str. 147–149, 161; Sapač, Pokopališča in mavzoleji, str. 315–327. 2 Makarovič, Slovenci in čas, str. 163. 3 Čopič in Prelovšek, Nagrobnik, str. 272–275; Žitko, Nag- robna plastika, str. 40. 4 Žitko, Nagrobna plastika, str. 40; Žitko, Po sledeh časa, str. 7–8; Čopič, Javni spomeniki, str. 17–19. Nagrobna umetnost na Slovenskem je zaos- tajala za razvojem v Evropi, v glavnem zato, ker se je meščanski sloj okrepil šele proti koncu 19. stoletja. Kamniti nagrobniki so povečini delo domačih kamnosekov, veliko pa je tudi dunaj- skega, graškega, italijanskega in madžarskega uvoza raznih serijskih izdelkov.5 V prvi polovici 19. stoletja, ko je bila plastika po besedah Emili- jana Cevca »prava umetnostna pastorka«,6 so se na pokopališčih uveljavili litoželezni izdelki, plošče7 (večinoma pokončne, zaključene z zatrepom in akroterijem ter okrasom, navadno v obliki pal- mete, na vrhu in na vogalih zatrepa), nagrobni spomeniki in križi.8 Pri nas je (še ne tako dolgo nazaj) prevlado- valo mnenje, da so litoželezni izdelki le surogat bronastih in takih iz dražjih kovin.9 Vendar je to 5 Žitko, Historizem, str. 65–89: 70; Žitko, Nagrobna plasti- ka, str. 41. Pri tem je treba povedati, da sistematičnega pregleda nagrobne plastike na Slovenskem nimamo, zaradi česar je zares objektivno oceno stanja nemogoče podati. Žitkova je konec osemdesetih v omenjenem delu (Historizem, str. 152–153) zapisala: »Strokovna literatura in podatki o naših nagrobnikih prejšnjega stoletja so skopi […]. Poglavje o nagrobnikih v besedilu je le skromen oris tega sicer bogatega, a zelo zapostavljenega kiparskega in kamnoseškega področja prejšnjega stoletja. Raziskava v tej smeri in ovredno- tenje posameznih nagrobnikov sta več kot potrebna, še zlasti zato, ker starejši nagrobniki na Slovenskem nezadržno pro- padajo …«. Ista avtorica je leta 1997 predstavila nagrobno plastiko slovenskih akademskih kiparjev okoli leta 1900 (Žitko, Nagrobna plastika, str. 36–68). Od tedaj so bili sis- tematično predstavljeni nagrobniki nekaterih mestnih pokopališč, pri čemer gre izpostaviti Žale v Ljubljani (Piškur, Ljubljanske Žale) in nagrobnike s starega mestne- ga pokopališča na Ptuju (odprto 1775, danes ima status spominskega parka (Farič et al., »Počivajte v miru!«)); umetnostnozgodovinsko zanimive nagrobne spomenike po upravnih enotah predstavlja tudi zbirka Umetnostna topografija Slovenije (izdaja UIFS ZRC SAZU). Omeniti velja tudi delo Blaža Podpečana (Nagrobnik, podoba živih, 2006), ki v tretjem poglavju obravnava mesta pokopava- nja in nagrobnike v Spodnji Savinjski dolini itd. 6 Cevc, Slovenska umetnost, str. 155. 7 V literaturi se uporablja tudi izraz stela (primarno ve- zan na antiko). Na Slovenskem so bile nagrobne plošče med premožnimi zelo priljubljene, na primer plošči c.- -kr. poštnega upravitelja Jožefa Pavliča na pokopališču v Šentožboltu (kopija v Depojih državnih muzejev v Pivki) in c.-kr. poštnega upravitelja Henrika (Heinricha) pl. Hueberja v pokopališki kapeli v Postojni, obe izdelek livarne Mariazell (gl. Kermavnar, Poštna postaja v Šent- ožboltu in kaj nam pove plošča poštnega upravitelja Jožefa Pavliča (https://www.rtvslo.si/kultura/dediscina/ postna-postaja-v-sentozboltu-in-kaj-nam-pove-nagrob- na-plosca-postnega-upravitelja-jozefa-pavlica/679144, november 2024)); več nagrobnih plošč livarne v Dvoru (gl. Kermavnar, Litoželezna dediščina, str. 127–134). 8 Gl. Žitko, Historizem, str. 65–91; Žitko-Durjava, Nagrob- nik, str. 275–276; Čopič in Prelovšek, Nagrobnik, str. 276– 277; Makarovič, Slovenci in čas, str. 176–197; Kermavnar, Litoželezna dediščina, str. 146–202. 9 Štular, Nekaj primerov, str. 74; Čopič, Javni spomeniki, str. 31. 81 | kronika 73 � 2025 1 simona kermavnar | nagrobni spomeniki in pokopališki korpusi v sloveniji, uliti v salmovi livarni poenostavljeno gledanje, saj ima lito železo svoje zakonitosti in kvalitete ter je tudi samo zase estet- sko prepričljivo. Sivočrni material se lepo poda klasicističnemu slogu, ki poudarja jasnost oblik in formalno preprostost.10 Zaradi navedenega je posebej primeren za opremo pokopališč. Fascinacija z dosežki industrijske revolucije, ki jo je omogočalo in gnalo prav lito železo,11 je bi- la v prvi polovici 19. stoletja nesporna in vsesplo- šna, ne nazadnje so se angažirali tudi (vrhunski) umetniki. Naš prvi akademsko šolani kipar Franc Zajec (1821–1888) je v dobri veri, da bo dobil veli- ko naročil, saj je izpolnjeval zahteve akademije, se pravi tudi meščanskega okusa in estetike, v No- vicah izrecno objavil, da se je šolal na Dunaju in v Münchnu,12 a realnost je bila neprijazna in do na- ročil je le s težavo prihajal. V takšni situaciji mu je z naročili preživetje omogočala livarna kneza Auersperga (Turjaškega) na Dvoru pri Žužem- berku (Hof in Krain). »Zaradi čistega liva, lepih in predvsem nadvse okusnih oblik« je livarna prejema- la tudi najvišja priznanja na industrijsko-obrtnih razstavah, to pa pomeni začetek industrijskega oblikovanja na Slovenskem;13 in z romantiko, ko postane najbolj uveljavljeno pokopališko zname- nje križ, je treba še posebej poudariti njen prispe- vek. Naj med zelo kvalitetnimi nagrobnimi križi izpostavimo tiste s čipkasto perforirano struktu- ro, ki jih lahko še danes srečamo na več pokopa- liščih na Dolenjskem (na primer v Žužemberku, Svetem Gregorju pri Ribnici in Soteski), pa tudi drugje (Avče na Primorskem).14 Med nagrobnimi spomeniki pa omenimo vsaj najbolj znana: to sta več kot štiri metre visok nagrobnik (1840–1844) Karla Zoisa pl. Edelsteina († 1836), ki je danes na ljubljanskih Žalah, kamor so ga prestavili s prvotne lokacije na pokopališču pri sv. Krištofu, ter nagrobnik cesarskega svetnika in c.-kr. okraj- nega komisarja Franca Henrika Langerja († 1861) in njegove žene Jožefe Tekle iz okoli 1861 ob žup- 10 Schmidt, Der preussische, str. 124 sl.; Ilse-Neumann, Karl Friedrich Schinkel, str. 62; Langer, Faszination Eisen, str. 9; Schreiter, Lauchhammer und Berlin, str. 111 sl. 11 Leta 1708 je Anglež Abraham Darby, ustanovitelj livarne v Coalbrookdalu, razvil metodo taljenja železa s koksom namesto oglja, kar je pocenilo in povečalo njegovo pro- izvodnjo, poenostavitev produkcije pa je sprožila val in- dustrializacije. Gl. Industrial Revolution, str. 304 sl. 12 Žitko, Historizem, str. 23. 13 Žargi, Železarna na Dvoru, str. 39–44; Žmavc, Tehniška dediščina, str. 62; Kermavnar, Litoželezna dediščina, str. 14–15 (s starejšo literaturo). 14 Gl. Kermavnar, Litoželezna dediščina, str. 21, 181 sl. V okvi- ru opreme grobnih površin in pokopališč velja omeniti tudi kvalitetne litoželezne ograje, običajno okoli nag- robnih spomenikov in kapel premožnejših rodbin, torej v glavnem tistih, ki stojijo ob pokopališkem zidu, čeprav so se v Sloveniji ohranile bolj izjemoma. nijski cerkvi v Šmihelu pri Novem mestu;15 spo- menik je ostanek z nekdanjega pokopališča, ki je bilo okoli cerkve. Kot izdelek livarne v Dvoru lahko z veliko verjet nostjo označimo tudi največji litoželezni nagrobni spomenik v Sloveniji, ki je danes v funkciji javnega spomenika v Idriji. Pos- tavljen je bil leta 1847 v spomin na 17 žrtev največ- jega jamskega požara v zgodovini idrijskega ru- dnika živega srebra, ki so umrle leto prej. Stal je na starem pokopališču ob cerkvi sv. Križa. Litože- lezni obelisk v današnji obliki16 bi glede na svojo klasicistično arhitektonsko govorico lahko nastal v katerikoli evropski livarni, ker pa gre za več kot šest metrov visok izdelek (in posledično zelo te- žek), je logično sklepati, da se je naročnik (rudnik oziroma država)17 obrnil na najbližjega proizvajal- ca, kar je bila pač Auerspergova livarna v Dvoru. Mimogrede, v tej livarni je bil leta 1868 ulit, po predlogah iz Salmove livarne v Blanskem, tudi li- toželezni vodnjak s kipom rudarja na vrhu slopa, t. i. »Korle« v Idriji.18 Ker je bilo staro pokopališče v Idriji že pred drugo svetovno vojno opuščeno,19 je spomenik nekaj časa razstavljen ležal kot staro železo, leta 1998 pa so ga končno obnovili, tako da danes stoji na Aumeškem trgu v Idriji. Pričujoči članek je posvečen trem pokopali- škim korpusom ter štirim od doslej identificira- nih nagrobnih spomenikov, ki so bili izdelani v Salmovi livarni v Blanskem na Moravskem, ka- tere lastniki so bili poslovno in sorodstveno po- vezani z Auerspergi.20 Zgodovina tega mesta je 15 Kermavnar, Litoželezna dediščina, str. 127–129. Risbo tega nagrobnika je livarna na prošnjo dr. Janeza Bleiweisa le- ta 1851 ponudila tudi za nagrobni spomenik pesniku dr. Francetu Prešernu. Prejeti osnutki niso bili zadovoljivi. Spomenik je nato po načrtu neznanega dunajskega arhi- tekta izdelal ljubljanski kamnosek Ignacij Toman ml. Je pa Prešernov nagrobnik obkrožala ograja z Dvora (Prim. Gspan, Prešernov grob, str. 42–44; Žargi, Železarna na Dvoru in Prešernov, str. 103–113; Kermavnar, Litoželezna dediščina, str. 118–119, 127–129; Globočnik, Spomeniki, str. 23, 25). 16 Krasijo ga edino bršljanovi venci s prekrižanima ru- darskima kladivoma na obelisku, vendar bi po analogi- jah in v skladu s tedanjim duhom časa pričakovali vsaj še trakove z akantovjem na robovih. Tu se zastavlja vpraša- nje, ali je bil spomenik obnovljen korektno in dosledno. 17 Na primer Žitko, Po sledeh časa, str. 41. 18 V viru Carli/Karls Brunnen, gl. Kermavnar, Idrijski vod- njak, str. 245–252. 19 Pokopališka cerkev sv. Križa je bila leta 1967 porušena, ostal je le zvonik, inkorporiran v kmalu zatem zgrajeno novo župnijsko cerkev (arh. Anton Bitenc; namesto leta 1951 porušene župnijske cerkve sv. Barbare), posvečeno sv. Jožefu Delavcu. V času fašistične okupacije so konec tridesetih let na vzhodnem robu Idrije zasnovali novo, sedanje pokopališče (gl. Arko, Zgodovina Idrije, str. 76–81, 192–197). 20 Kermavnar, Idrijski vodnjak, str. 249; Kermavnar, Litože- lezna dediščina, str. 33. 82 | kronika 73 � 2025 1 simona kermavnar | nagrobni spomeniki in pokopališki korpusi v sloveniji, uliti v salmovi livarni tesno povezana z železom in plemiško rodbino Salm-Reifferscheidt, katere član Hugo Franz (František; 1776–1836) je najzaslužnejši za njen razcvet, ko je leta 1806 prevzel njeno vodenje. Leta 1896 je livarno kupila praška delniška družba Akciová společnost strojírny / Maschi- nenbau-Aktiengesellschaft (nekdanji Breitfeld, Daněk & Co.), ki je v veliki meri ohranila po- nudbo predhodnice. Pokopališki repertoar livar- ne je bil zelo obsežen in bogat, izdelovali so vse potrebno za opremo pokopališč.21 Med nagrobnimi spomeniki Salmove livarne na tem mestu omenimo vsaj obeliskast nagrob- nik iz leta 1831 češkega jezikoslovca in utemelji- telja slavistike Josefa Dobrovskega (1753–1829) na mestnem pokopališču v Brnu, za katerega je načrt najverjetneje izdelal nemški slikar na- zarenske smeri in takrat ravnatelj münchenske likovne Akademije Peter von Cornelius,22 ter precej mlajši (z začetka 20. stoletja) nagrobni spomenik rodbine Rajsiglů na mestnem poko- pališču v Blanskem, kjer soho angela (po kata- logu angel smrti oziroma Nika) na pokončnem kvadrastem podstavku flankirata sedeči žalujoči ženski figuri.23 Med najpomembnejšimi izdelki Salmove li- varne v Sloveniji,24 ki jih lahko vidimo na poko- pališčih,25 so korpusi, za katere je osnutek izdelal avstrijski historicistični kipar neobaročne smeri Anton Dominik Fernkorn (1813–1878). Pri nas je znan predvsem po bronastem poprsju feldmar- šala Josefa Radetzkega, postavljenem leta 1860 v parku Zvezda kot prvi reprezentativni javni spo- menik v Ljubljani,26 danes hranjen v Mestnem muzeju, in v zvezi s štirimi litoželeznimi psi pred tivolskim dvorcem v Ljubljani, ki mu jih pripisuje urbana legenda. Ker pa so kopije antičnih molo- 21 Gl. npr. Grolich, Blanenská umělecká litina; Koudelka, Stručné dějiny, str. 6–19. 22 Čeladín, Po stopách, str. 73. 23 Čeladín, Po stopách, str. 85: Niko, ki stoji ločeno na obe- ležju sredi pokopališča, je na samem nagrobniku zame- njal žalujoči angel; Po stopách blanenské umělecké litiny, str. 163. 24 Več javnih spomenikov je bilo po koncu prve svetovne vojne odstranjenih (na primer spomenik feldmaršalu Jo- sefu Wenzlu Radetzkemu po modelu Adama Rammel- mayerja, stal je pred tivolskim dvorcem v Ljubljani; gl. Žitko, Historizem, str. 39, 151; Telesko, Denkmäler, str. 157s). Za odstranjene javne spomenike v Mariboru in so- sednjih mestih, ki so bili postavljeni v zadnjih desetlet- jih 19. in v zgodnjem 20. stoletju, gl. Vidmar, Sestop, str. 679–700. 25 Številni so tudi litoželezni križi, ki so sodeč po katalogih zelo verjetno nastali v tej livarni (gl. Kermavnar, Litože- lezna oprema; v tisku). 26 Za Fernkornova dela v Ljubljani gl. Žitko, Delo dunaj- skih kiparjev, str. 135–146. sov, mu avtorstva v resnici ne moremo pripisati.27 V turbulentnem času marčne revolucije je Fern- korn začel sodelovati s Salmovo livarno. V letih 1864–1866 je med okrevanjem po kapi z družino večkrat prihajal v zdravilišče v Sankt Radegund pri Gradcu (Telstation) na avstrijskem Štajer- skem. Kraju je podaril Križanega, za katerega je model izdelal sam. Križani je bil ulit v Salmovi livarni in ga najdemo tako v starejšem (pred 1872) kot mlajšem katalogu livarne (po 1872), in sicer pod isto številko, 15.28 To znamenje, t. i. Fernkorn- -Kreuz,29 še vedno stoji v kraju St. Radegund. Odli- tek tega korpusa hrani tudi Muzej v Blanskem.30 (Kot zanimivost omenimo, da primerjava Kris- tusove glave s Fernkornovimi fotografskimi in drugimi portreti31 kaže veliko sorodnosti; kipar je za obraz najverjetneje uporabil svoje obrazne po- teze.) Gre za polnoplastičen korpus helenistične lepote, Kristusovo telo je vitko, stopali sta prek- rižani, in sicer desno prek levega. Rana na desni strani trupa je reliefno poudarjena. Roki sta sko- 27 Gl. Kermavnar, Litoželezni molosi, str. 105–120. 28 Aurenhammer, Anton Dominik Fernkorn, str. 7; Gröller, St. Radegund, str. 94–95. 29 Fotografija znamenja objavljena v Erlebnisregion Graz, str. 23. 30 Fotografija objavljena v Po stopách blanenské umělecké li- tiny 2019, str. 128. 31 Na primer Josef Kriehuber, Anton Dominik Fernkorn, litografija, 1958 (vir: wikipedia). Slika 1: Litoželezni korpus Križanega na pokopališkem križu v Pivki (foto: Simona Kermavnar). 83 | kronika 73 � 2025 1 simona kermavnar | nagrobni spomeniki in pokopališki korpusi v sloveniji, uliti v salmovi livarni raj vodoravni, prsti so rahlo stegnjeni. Perizoma je v obliki zavihanega prta, ki na desni nogi sega do kolena, na levi pa čezenj, ob straneh draperi- ja pada v ravnih gubah. Kristusov žalostni obraz je sklonjen in oči so zaprte, lasje so počesani na prečko, obakraj obraza padajo v umetelnih kod- rih. Zanimiv je detajl trnove krone, katere vejici sta nad čelom zvezani s kratko vrvico. Višina (od stopal do vrha glave) znaša okoli 126 cm, v mlaj- šem katalogu pa je odlitek za malenkost manjši (v. 122 cm).32 Pri nas take odlitke srečamo na pokopaliških križih, in sicer so bili do sedaj identificirani na Vojskem pri Idriji33 (sl. 2), v Pivki (prej Sv. Peter na Krasu)34 (sl. 1) in v Škofji Loki, kjer je odlitek nameščen nad glavnim vhodom v leta 1897 posve- čeno pokopališko kapelo35 in ne na pokopališkem križu. 32 Gl. Kermavnar, Litoželezna dediščina, str. 146–151. 33 Gl. Kermavnar, Pomembna umetnostna dediščina, str. 10. 34 V Pivki sedanji pokopališki križ stoji na podstavku nag- robnika nadzornika c.-kr. finančne straže Janeza Čelhar- ja († 1862). 35 Škofja Loka je mestno pokopališče dobila leta 1892, čez tri leta pa so po načrtu stavbenika Giovannija Battista (Janeza Krstnika) Molinarija in s pomočjo njegovega ne- čaka Angela zgradili še kapelo Gospodovega vstajenja, ki jo je leta 1897 posvetil škof Jakob Missia (gl. Štukl, Po- kopališče, str. 71–81; Sapač, Škofja Loka: Pokopališče, str. 630). Članek Odlazek in Kavčič, Dediščina, str. 89–108, povzema starejša dognanja in korpusa ne omenja. V nadaljevanju predstavljeni nagrobni spo- meniki so časovno vezani na 19. in začetek 20. sto- letja: spomenik rodbine Polley na pokopališču v Sežani (t. p. q. 1837), spomenik Ferdinandu Mayer- ju (t. p. q. 1857) na pokopališču v Vipavi, nagrobnik Kaučičevih (tudi Kavčič) na pokopališču v Raz- drtem in nagrobni spomenik Čebinovih na po- kopališču v Stožicah v Ljubljani, slednja iz okoli 1900. Tri torej najdemo v zahodnem delu Slove- nije in enega v Ljubljani. Upoštevati je treba, da so bili v smislu litoželezne pokopališke opreme do sedaj sistematično pregledani le zahodni, osrednji in južni del Slovenije,36 vzhodni in se- verni pa le sporadično, a nagrobnikov iz Salmove livarne tam zaenkrat ni bilo mogoče zaslediti. NAGROBNI SPOMENIK SIMONA IN MARIJE TER WILJEMA JOŽEFA POLLEYJA Na sežanskem pokopališču je na ograjenem platoju več nagrobnih spomenikov37 članov rod- bine Polley (zapisi priimka tudi Pollei, Polley, Pol- lei, Pollay, Polai, Polaj). Gre za eno najpomemb- nejših družin v Sežani, ki je močno zaznamovala mesto ter širšo in daljno okolico. V njeni lasti je bila cela vrsta nepremičnin, v Polleyjevi hiši (Par- tizanska c. 11) danes domuje Kosovelova knjižni- ca Sežana.38 Začetnika družine sta bila velepo- sestnik Simon (1780–1837), ki je v kraju opravljal službo poštnega mojstra,39 in njegova žena Marija (r. Külling;40 1778–1828), oba rojena v kraju Podgo- ra (Unterbergen) na avstrijskem Koroškem, mate- rini starši so bili Slovenci. Rodilo se jima je pet otrok, kot zadnji 5. januar- ja 1812 Karel-Dragotin.41 Po poklicu je bil gradbe- ni inženir in je vodil gradbena dela na južni že- leznici (mimogrede, njegova nečakinja Emilija Mahorčič je bila poročena s češkim inženirjem, 36 Kermavnar, Litoželezna dediščina. 37 Gre za nagrobnike: (1) Karla († 1877), (2) Oscarja († 1896), (3) Wilhelma Josepha († 1816), Marie († 1828) in Simona († 1837), (4) Luigija († 1907), (5) Alojza (Karlov brat, c.-kr. okrajni glavar v Sežani; † 1872; na podstavku kamnose- ška sig. Kocjančič Graz; edini od nagrobnikov s sloven- skim napisom), (6) Giulia († 1903) ter (7) Mile († 1928) in Melanie († 1944) Polley. Fotografija nagrobnikov je obja- vljena v Skrinjar, Sežana, str. 227. 38 Tu so še Polleyjev stolp (Ulica Mirka Pirca 5a), gostilna Polley (Partizanska c. 7), ena najpomembnejših furman- skih gostiln v kraju; nasproti gostilna Mahorčič, ki je bila sprva prav tako v lasti Polleyjevih, gostilna Polley (Parti- zanska c. 129). 39 Fonda, Eugene Polley, str. 16. 40 Eva Škapin (Družini, str. 7) navaja materin priimek kot Kuellnig. 41 Gl. Skrinjar, Sežana, str. 227–228; Kastelic, Sežana, str. 21; Rustja, 160 let, str. 118. Slika 2: Litoželezni korpus Križanega na pokopališkem križu na Vojskem, izrez (foto: Simona Kermavnar). 84 | kronika 73 � 2025 1 simona kermavnar | nagrobni spomeniki in pokopališki korpusi v sloveniji, uliti v salmovi livarni graditeljem južne železnice Janom Rybàřom).42 Predvsem Karlu gre zasluga, da Sežana ni doži- vela usode bližnjih Senožeč, ki jih je železnica zaobšla, kar je pomenilo začetek konca blaginje kraja. Sežana pa je po izgradnji železniške trase oživela in postala železniška postaja za ves gornji Kras.43 Podjetju Polley je bila zaupana tudi izved- ba predorov proge Ljubljana–Trst med krajema Gornje Ležeče in Košana, med Gorico in Seža- no ter Sežano in Nabrežino. Polleyjevo podjetje je zgradilo tudi železniške postaje v Pivki, Diva- či, Sežani in Nabrežini ter čuvajnice od Košan do Gornjih Ležeč in od Sežane do Nabrežine.44 Ukvarjal se je tudi s premogovništvom, leta 1868 je kupil premoženje državnega premogovnika v Trbovljah in bil lastnik do 4/8; tam je zgradil ru- dniško kolonijo – naselje delavskih hiš za delav- ce, zaposlene pri njem (Polleyjeva kolonija). Od leta 1869 je bil upravni svetnik Lankowiške pre- mogovne družbe na Štajerskem, svoje premogov- 42 Gl. Štoka, Mahorčič, Amalija (1817–1896) (https://www. obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/mahorcic-amalija/, november 2024). 43 Košir et al., Železniška proga, str. 160. 44 Bressan, La costruzione, str. 106; gl. tudi Mohorič, Zgodo- vina železnic, str. 35. nike je imel tudi v bližnjem Voitsbergu, od leta 1871 rudnik rjavega premoga v Velušiću blizu Kni- na itd.45 20. septembra 1877 je umrl v Sežani, kjer je tudi pokopan46 (sl. 4). Karel je dal na sežanskem pokopališču posta- viti prvi (in edini litoželezni) nagrobni spome- nik družine. Gre za čisti klasicistični nagrobnik, torej na njem ni krščanske simbolike. Je v obli- ki nagrobne urne na podstavku (nem. Graburne auf Sockel) (sl. 3) višine ok. 203 cm in sestavljen iz šestih kosov. Tridelni stopničasti podstavek me- ri v dolžino 158 cm in širino 120 cm, višina vsake stopnice je 13 cm, pri vrhu se konkavno upognjen nadaljuje v osrednji kvadrast del z napisnim po- ljem (52 x 44,5 cm). Sledi tanjša plošča in na njej podstavek z ok. 70 cm visoko urno, okoli katere je ovita antikizirajoča draperija. Ta simbolizira prehod med živimi in mrtvimi, med zemeljskim in onstranskim. Okoli posode se ovija uroboros, torej kača, ki se grize v rep; simbol najdemo že pri starih Egipčanih ter predstavlja moč, ki se sa- ma večno uničuje in obnavlja. Kot lahko vidimo iz malenkost drugače obarvane površine na osre- 45 Fonda, Eugene Polley, str. 16. 46 Napis na kamnitem nagrobniku je v nemščini, letnica smrti 1874 je napačna (pravilna 1877), na podstavku je si- gnatura kamnoseštva Consorzio di Gorizia. Slika 3: Litoželezni nagrobni spomenik Polleyjevih na pokopališču v Sežani (foto: Simona Kermavnar). Slika 4: Karel Polley ok. 1850 (izrez iz skupinske fotografije z ženo Ano in otrokom) (osebni arhiv Janka Kastelica). 85 | kronika 73 � 2025 1 simona kermavnar | nagrobni spomeniki in pokopališki korpusi v sloveniji, uliti v salmovi livarni dnjem frontalnem delu spomenika in po sledeh šestih vijakov, je bila plošča z napisom, ki je zdaj prosto prislonjena ob spomenik, sprva pritrjena tam. Napis v nemščini z verzalkami sporoča, da je dal spomenik postaviti Karel (Carl) staršema in mlajšemu bratcu Wilhelmu Josefu, ki je umrl leta 1816, star še ne dve leti.47 Zanimiva je primerjava antikizirajoče urne na Polleyjevem nagrobniku z izdelki dvorske li- varne: na vrhu nagrobne plošče (na podstavku je usnjarski simbol, vedro s prekrižanima strgalo- ma)48 usnjarja in cehovskega mojstra ter oskrbni- ka ptujske mestne župnijske cerkve, nadzornika mestne bolnišnice in višjega častnika mestne vo- jaške enote Franca Saleškega Schrafla († 1821), na starem pokopališču na Ptuju (sedaj Park spomi- nov) je relief manieristične vaze (urne) z draperijo (manierizem je tudi sicer značilen za del produk- cije dvorske livarne);49 podolgovata urna na vrhu Zoisovega nagrobnika je okrašena z akantovimi listi in brez draperije. Urna na risbi nagrobnega spomenika št. 17 (T VIII) na prej omenjeni ponud- bi livarne za Prešernov nagrobnik v Kranju50 pa je 47 HIER RUHEN WILHELM JOSEF POLLEY GEBOREN ZU SESSANA AM 30. SEPTEMBER 1814 GESTORBEN AM 1. APRIL 1816. MARIA POLLEY GEBORNE KÜLLING GEBO- REN ZU UNTERBERGEN AM 8. APRIL 1778 GESTORBEN ZU SESSANA AM. 2. APRIL 1828. SIMON POLLEY GEBO- REN ZU UNTERBERGEN AM 27. JÄNNER 1780 GESTOR- BEN ZU SESSANA AM 19. SEPTEMBER 1837 GEWIDMET VON CARL POLLEY. 48 Plošča ima na vrhu na vogalih namesto akroterijev dve v profilu upodobljeni maski – identično na približno sočasni nagrobni plošči Žige Zoisa († 1819) in njegove mame Johane († 1798), ki je bila včasih na ljubljanskem pokopališču pri cerkvi sv. Krištofa, danes pa je vzidana v notranje dvorišče Zoisove palače v Ljubljani na Bregu. 49 Kermavnar, Litoželezna dediščina, str. 22. 50 NUK, Rokopisni oddelek, Ms 495. podobna rešitvi v Salmovem katalogu in na Pol- leyjevem spomeniku.51 Glede na letnico zadnjega umrlega, očeta Si- mona, je moral biti sežanski spomenik postavljen po letu 1837.52 Poleg kvalitetnega umetniškega li- va urne z mehko draperijo s čopi – ti so domala podpis Salmove livarne; pri nas jih vidimo tudi na kipih štirih nimf na litoželeznih vodnjakih na Vrhniki, v Šmarjeških Toplicah, Črnomlju in Lo- gatcu53 – in z okoli nje ovito kačo nagrobnik kot izdelek Salmove livarne potrjujejo mere, ki se ujemajo s tistimi v katalogu. Gre za model št. 26 iz nedatiranega kataloga iz prve polovice 19. sto- letja54 in s starimi avstrijskimi oziroma dunajski- mi merami, s čevlji (Fuß) in palci (Zoll),55 teža je v funtih z ligaturo lb (sl. 5). 51 Matija Žargi (Železarna na Dvoru in Prešernov, str. 109, 111) je v zvezi s »kroženjem« katalogov ter izvirnimi iz- delki zapisal: »Vprašanje, ki si ga ob izdelkih umetniškega železnega liva vedno znova zastavljamo, je, kateri so bili uliti po skicah v prodajnih katalogih drugih srednjeevropskih žele- zolivarn in kateri po osnutkih v tovarni zaposlenih inženirjev. Skoraj z gotovostjo lahko govorimo, da so table VIII-X vzete iz kataloga kake livarne …«. 52 V zvezi z natančnim podajanjem letnic rojstva in smrti omenimo, da napisi na nagrobnikih iz 19. stoletja kažejo, kako so v tem stoletju različne plasti prebivalstva pojmo- vale merjenje osebne starosti. Pri bogatejšem, izobraže- nem delu prebivalstva in pri večini v mestih živečih ljudi se je v prvi polovici stoletja precej širilo natančno izraža- nje doživete starosti z datumoma rojstva in smrti, ki ob letu zajemata tudi mesec in dan. Ta način je vedno bolj izpodrival ohlapnejše izražanje starosti, ki je navajalo sa- mo leto smrti in doživeta leta (Makarovič, Slovenci in čas, str. 174–175). 53 Kermavnar, Vodnjak v parku, str. 55–68. 54 List iz kataloga je objavljen v Po stopách blanenské umělec- ké litiny 2019, str. 160. 55 Dolžina 5'0'', širina 3' 9 ½'', teža 784 kg. Slika 5: Katalog Salmove livarne, ok. 1860 (Brno, Moravský zemský archiv v Brně). 86 | kronika 73 � 2025 1 simona kermavnar | nagrobni spomeniki in pokopališki korpusi v sloveniji, uliti v salmovi livarni NAGROBNI SPOMENIK FERDINANDA KARLA MAYERJA V obzidje pokopališča v Vipavi vpeta nag- robna kapela Mayerjevih (zraven je kapela rodbine Lavrin-Hrovatin z granitnima egip- čanskima sarkofagoma) iz sredine 19. stoletja je pravokotnega tlorisa s tempeljskim čelom. V Vipavsko dolino se je družina preselila konec 18. stoletja iz Bavarske, ko je dr. Jožef Mayer kot kirurg spremljal Napoleonovo vojsko, leta 1822 je od grofa Coroninija kupil tudi dvorec Lože pri Vipavi.56 Sredi kapele stoji na kockasti bazi s porezanimi vogali monumentalen neogotski li- toželezen nagrobni spomenik Ferdinanda Kar- la Mayerja († 1857) v obliki osemkotnega slopa višine 156 cm. Celoten spomenik je visok dva metra in pol (tehta 270 kg). Slop zgoraj zaklju- čuje friz v obliki lokov z gotskimi fialami, po- lja pod njimi pa krasi osem krilatih angelskih glavic. Za čipkasto strukturo fial se slop pira- midasto zoži, na nizkem podstavku na njem pa stoji kip mladega Jezusa (v. 67 cm),57 oblečenega v prepasano tuniko. Deček razpira roki, nje- gov obraz odlikuje helenistična lepota. Jezusov kip je v nasprotju s preostalim delom nagrob- nika, ki je črn, belkaste barve, verjetno prvot- no posrebren. Za figuro stoji križ (v. 93 cm), na križišču krakov so kot pars pro tóto za ar- ma Christi, torej orodja Kristusovega trpljenja, upodobljeni trije žeblji, obdani s trnovo kro- no. Na sprednjih treh stranicah slopa teče ulit napis. Levo so verzi žalostinke Ruhe sanft, des / Lebens Kummer / Drükt nicht mehr / dein edles Herz / Dich umfängt des / Grabes Schlummer / Uns allein uns / bleibt der / Schmerz. Najdemo jih že v kronološkem popisu nagrobnih napisov dunaj- skih pokopališč iz leta 1833 E. M. Hampeisa.58 V sredini so podatki o pokojniku: Hier ruhen / die irdischen / Ueberreste des / Ferdinand / Mayer / geb. am 24.59 Octbr. / 1816 / gest. am 25. Febr. 1857./ gewidmet von / der tief betrübten / Mutter betra- uert / von seinen / Geschwistern. Desno so verzi, ki so še danes običajni na nagrobnikih in pri osmrtnicah: Still und einfach / war dein Leben, / Treu und thätig / deine Hand; / Mustest doch hin / über schweben. / In das bess're / Vaterland (sl. 6, 7). Risbo enakega nagrobnega spomenika pod št. 51 najdemo že v Salmovem katalogu iz sre- dine 19. stoletja, rahlo odstopa le detajl Jezuso- 56 Seražin, Lože pri Vipavi, str. 81; Sapač, Grajske stavbe, str. 19. 57 Lazarini et al., Vipava, str. 564: plastika interpretirana kot »molivec«. 58 Hampeis, Epig. 224, str. 187. 59 Na kamniti plošči v grobnici je kot dan rojstva naveden 26. oktober 1816, datum smrti je enak. ve glave, ki je nekoliko sklonjena in ne povsem frontalna. Podstavek in slop sta identična tudi pri nagrobniku na risbi št. 50, kjer je namesto kipa mladega Jezusa na vrhu križ s Križanim, višina celote pa je enaka. Tako oblikovno kot tudi po merah se spomenik povsem ujema z risbo iz nekoliko mlajšega Salmovega katalo- ga, aktualnega po letu 1872,60 in sicer pod isto številko kot v starejšem katalogu. To verjetno pomeni, da je bil spomenik postavljen neko- liko kasneje in ne v letu Ferdinandove smrti 1857.61 Kip mladega Jezusa s križem (Jesukind mit 60 Katalog Fürst Salm'sches Eisenwerk Blansko – Niederla- gen: Wien (Marxergasse Nr. 28) – Brünn (Grosser Platz 21). 61 Običajno sicer velja, da od smrti do postavitve nagrobni- ka le redko mine več kot leto ali dve (Tarlow, Bereavement and commemoration, str. 13–14), ni pa to pravilo. Omeni- mo litoželezno ploščo na opuščenem delu pokopališča na Polzeli (nekdaj vzidana v zunanjščino tamkajšnje cerkve), kjer sta jo dali po smrti Jakoba Persche leta 1817 postaviti njegova žena in hči, in sicer šele 19 let po njego- vi smrti, kot sporoča napis: HIER RUHET / IAKOB PER- SCHE / PAECHTER ZU NEUZILL. / GESTORBEN DEN 10. IUNI 1817. / IM 47. LEBENSJAHRE. / SEINE INNIG BETRÜBTE GATTIN / IOSEPHA PERSCHE / INHABERIN DER HERRSCHAFT / SCHÖNEGG, / UND DESSEN VON ZÄRTLICHEN / SCHMERZE ERFÜLLTE TOCHTER Slika 6: Nagrobni spomenik Ferdinanda Mayerja na pokopališču v Vipavi (foto: Simona Kermavnar). 87 | kronika 73 � 2025 1 simona kermavnar | nagrobni spomeniki in pokopališki korpusi v sloveniji, uliti v salmovi livarni Kreuz) s frontalno držo glave in enakih mer je bil aktualen še v prvih desetletjih 20. stoletja, ko je bila Salmova livarna že last praške del- niške družbe Akciová společnost strojírny dřive Breitfeld, Daněk; vidimo ga v katalogu iz let 1910–1912 kot nagrobnik št. 104, a spodnji, slo- pasti del je drugačen. NAGROBNI SPOMENIK DRUŽINE ČEBIN V severovzhodnem vogalu obzidanega poko- pališča v Stožicah v Ljubljani stoji monumenta- len litoželezen nagrobni spomenik družine Če- bin62 (sl. 8). V višino meri tri metre in pol. Ima obliko 170-centimetrskega osemkotnega slopa na stopničasti bazi, zgoraj slop obdaja cinast friz, / AMALIA / WIDMEN DIESES DENKMAHL / IHRER UNVERGÄNGLICHEN LIEBE. / RUHE SEINER ASCHE / UND EWIGER FRIEDE SEINER / WERKLÄRTEN SEELE 1836 (gl. Podpečan, Nagrobnik, str. 47). 62 Kermavnar, Monumentalen litoželezen nagrobni spo- menik Salmove livarne na pokopališču Stožice v Lju- bljani (https://www.mojaobcina.si/ljubljana/novice/mo- numentalen-litozelezni-nagrobnik-salmove-livarne-na- -pokopaliscu-stozice-v-ljubljani.html, september 2024). stranice so okrašene z okvirji neogotske oblike. Nanj je nameščena litoželezna krogla, na njej pa stoji kip blagoslavljajočega Vstalega Kristusa (v. 149 cm) s križem v levici. Frontalni pogled na Kristusa, ki se le z dvema prstoma desne noge do- tika zemeljske krogle, daje vtis, da lebdi, in šele pogled od strani pokaže, da je na podlago čvrsto fiksiran z utorom. Če slop sledi neogotskim zgledom, bi za kip Kristusa vzor lahko našli v italijanski visoki re- nesansi. Njegovo telo je pravilnih proporcev, proti nebu uprt lepi obraz obdajajo kodri, ki mu padajo na ramena in hrbet. Risbo takšnega nag- robnika lahko najdemo v Salmovem katalogu pod št. 72 (zastavice na križu v Stožicah ni več, ker je odpadla). Kot je v katalogih običajno, je risba oprem ljena z merami, v konkretnem primeru že v decimalnem merskem sistemu. Navedena je tu- di teža, in sicer nagrobnik tehta natančno tono. Model istega monumentalnega spomenika je v svoji ponudbi obdržala tudi imenovana praška naslednica Akciová společnost strojírny; v njenem katalogu vidimo model spomenika na tabeli 22 (rubrika »spomeniki« – Monumente) pod isto šte- vilko, torej 72 (sl. 9). Tudi mere so ostale enake, le teža je malenkost večja (1016 kg). Sicer opazimo majhne razlike med obema risbama in kipom Vstalega, zlasti pri draperiji in drži Kristusove gla- ve, vendar je treba taka odstopanja v katalogih, v Slika 7: Slopni nagrobni spomenik št. 51 z mladim Jezusom v ilustriranem katalogu Fürst Salm'sches Eisenwerk Blansko – Niederlage Wien (Landstrasse, Marxergasse Nr. 15) (Blansko, Muzeum Blanenska). Slika 8: Nagrobni spomenik družine Čebin na pokopališču Stožice (foto: Simona Kermavnar). 88 | kronika 73 � 2025 1 simona kermavnar | nagrobni spomeniki in pokopališki korpusi v sloveniji, uliti v salmovi livarni katerih predmeti niso predstavljeni s fotografija- mi, vzeti v zakup. Motivi vstajenja in vnebovzetja z osnovno idejo o odrešenju so bili tudi sicer pri- ljubljeni okoli leta 1900.63 Identičen odlitek Vsta- lega Kristusa na zemeljski obli lahko vidimo na nagrobnem spomeniku (podstavek je drugačen) v kraju Bořitov na Moravskem.64 NAGROBNI SPOMENIK KAUČIČEVIH (KAVČIČ) Kaučičevi so bili v 19. stoletju ena najvplivnej- ših družin v Razdrtem. Ob pokopališkem zidu je več kamnitih nagrobnikov pripadnikov obeh vej družine,65 eden pa je sestavljen iz kamnitega podstavka in litoželeznega klečečega angela na njem. Nesmrtnost simbolizirajoči angeli so bili med najpogostejšimi motivi nagrobne plastike; 63 Žitko, Nagrobna plastika, str. 40. 64 Fotografija objavljena v katalogu Po stopách blanenské umělecké litiny 2019, str. 163. 65 Tam, kjer so po domače rekli pri Kauševih, je bil hotel, pri Vladimirjevih (po domače) pa je bila pošta. Ignacij Kavčič († 1848, Trst) je bil tudi kaplan pri sv. Antonu v Trstu, Ivanu Kavčiču je cesar Franc I. v času francoske okupacije podelil zlato svetinjo za zasluge, Hinko Kav- čič († 1893) je bil politik, dr. Josip Kavčič († 1903) narodni buditelj, Janez Kavčič pa je bil župan v Razdrtem in pri- jatelj Miroslava Vilharja (gl. Postojinsko okrajno, str. 133; Razdrto, str. 16–17). v 70. in 80. letih 19. stoletja so bili netelesni pre- našalci božanskega sporočila, konec stoletja pa prava moda, kot izdelke množične produkcije so jih postavljali zlasti na otroške grobove.66 Angel v Razdrtem je visok 43 cm. Kleči na levem kolenu na prav tako litoželeznem kvadrastem podstavku, na kamnit podstavek je pričvrščen z zatičema ob strani. Oblečen je v dolgo tuniko, roke sklepa v molitvi, razprti krili sta veliki. V celoti je bil poz- lačen, a pozlata se je ohranila v glavnem le v gu- bah draperije67 (sl. 10). V katalogu iz leta 1904, v katerem so izdelki predstavljeni z risbami, je tak nagrobnik vključen pod rubriko Nagrobni spo- meniki in svetila (nem. Grabmonumente und Flam- beau) na listu 20 pod številko 8068 (sl. 11). Gre pravzaprav le za zgornji del – po katalo- gu – v celoti litoželeznega nagrobnika. Katalog je, kot rečeno, z začetka 20. stoletja, medtem ko so na kamnitem podstavku vklesani, kolikor je mogoče razbrati iz težko berljivega napisa, umrli že v 19. 66 Žitko, Nagrobna plastika, str. 42. 67 Kermavnar, Litoželezna dediščina, str. 124–125. 68 Za tu objavljeno gradivo iz katalogov se najlepše zahva- ljujem kustosu Milanu Koudelki (Muzeum Blanenska, Blansko). Slika 9: Risba nagrobnega spomenika št. 72 (tabela 22) v katalogu Akciová společnost strojírny dřive Breitfeld, Daněk i spol (Blansko, Muzeum Blanenska). Slika 10: Nagrobnik Kaučičevih na pokopališču v Razdrtem (foto: Simona Kermavnar). 89 | kronika 73 � 2025 1 simona kermavnar | nagrobni spomeniki in pokopališki korpusi v sloveniji, uliti v salmovi livarni stoletju (Marija † 25. 8. 1869, Ivan Kaučič † 16. 2. 1887), tako da je bil angelček zelo verjetno prene- sen z otroškega nagrobnika. SKLEP Vsi tukaj predstavljeni izdelki Salmove livarne in njenega nasledstva v Blanskem na Moravskem so vrhunski primerki umetniškega liva. To pa po- meni, da imamo opravka tudi z naročniki, ki so bili razgledani in seznanjeni z najboljšim, kar je ponujala tedanja tovrstna srednjeevropska pro- dukcija. So razmeroma dobro ohranjeni, večjo poškodbo imata le korpus (na Kristusovi nogi spodaj) na Vojskem in Čebinov nagrobnik na podstavku. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI Moravský zemský archiv v Brně H 998, katalog Salmove livarne, Eigenthum der Fürstlich Salmlich Blansker Eisenfabrik Niederla- ge in Wien Muzeum Blanenska, Blansko Katalog Fürst Salm'sches Eisenwerk Blansko – Nie- derlage Wien (Landstrasse, Marxergasse Nr. 15) Katalog Akciová společnost strojírny dřive Breit- feld, Daněk i spol NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana Rokopisni oddelek, Ms 495 Osebni arhiv Janka Kastelica (Sežana) LITERATURA Arko, Mihael: Zgodovina Idrije. Gorica: Katoliška knji- garna v Gorici, 1931. Aurenhammer, Hans: Anton Dominik Fernkorn. Wien: Anton Schroll & Co., 1959. Bressan, Marina: La costruzione. La Ferrovia del Carso Lubiana–Trieste. Dalle Alpe all'Adriatico in ferrovia con la Meridionale (1857) e con la Transalpina (1906) (katalog razstave). Marino del Fruli: Edizioni della Laguna 2007, str. 87–112. Cevc, Emilijan: Slovenska umetnost. Ljubljana: Prešer- nova družba, 1966 (Redna knjiga Prešernove druž- be za leto 1967). Čeladín, Jindřich: Po stopách blanenské umělecké litiny. Po stopách blanenské umělecké litiny (katalog razstave). Blansko: Muzeum Blanenska, 2019, str. 52–101. Čopič, Špelca in Prelovšek, Damjan: Nagrobnik. Enci- klopedija Slovenije, 7. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993, str. 276–277. Čopič, Špelca: Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja. Ljubljana: Moderna gale- rija Ljubljana, 2000. Farič, Boris in Štefanič, Tatjana in Zadravec, Dejan: »Počivajte v miru!«. Nagrobniki s starega ptujskega mestnega pokopališča (ur. Tatjana Štefanič, Dejan Zadravec). Ptuj: Mestna občina Ptuj, Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, Zgodovinski arhiv na Ptuju, 2018. Fonda, Robert: Eugene Polley in sežanska rodbina Pol- ley. Kraški obzornik, december 2012, str. 14–18. Globočnik, Damir: Spomeniki. Ljubljana: Revija SRP, 2022. Grolich, Vratislav: Blanenská umělecká litina (katalog). Muzejní a vlastivědná společnost v Brně. Okresni muzeum Blansko, 1991. Gröller, Harald D.: St. Radegund und Ungarn. Erlebnis- führer. Schöckl-St. Radegund. Graz, 2017, str. 94–95. Gspan, Alfonz: Prešernov grob v Kranju. Slavistična re- vija 2, 1949, št. 1–2, str. 30–50. Hampeis, E. M.: Epig. 224. Chronologische Epigraphik der Friedhöfe Wiens, Erster Band. Wien: In Com- mission bei C. Gerold, 1833, str. 187. Ilse-Neumann, Ursula: Karl Friedrich Schinkel and Berli Cast Iron, 1810–1841. Cast iron from the Cen- tral Europe, 1800–1850 (katalog razstave). New York, Wien, 1994, str. 55–73. Slika 11: Tabela 20 z nagrobnim spomenikom s klečečim angelom v katalogu Eisenwerke Blansko, 1904 (Blansko, Muzeum Blanenska). 90 | kronika 73 � 2025 1 simona kermavnar | nagrobni spomeniki in pokopališki korpusi v sloveniji, uliti v salmovi livarni Industrial Revolution. The New Encyclopædia Britani- ca, 6. Micropædia. Chicago, London, 2010, str. 304 sl. Kastelic, Janko: Sežana: ljudje in kraj skozi čas, Sežana: samozaložba, 2013. Kermavnar, Simona: Idrijski vodnjak z rudarjem. Kro- nika 66, 2019, št. 2, str. 245–252. Kermavnar, Simona: Litoželezna dediščina v zahodni, osrednji in južni Sloveniji. Logatec: EN – DVA – TRI, 2021. Kermavnar, Simona: Litoželezna oprema pokopališč v Cerknici, na Rakeku in Uncu ter v Grahovem. Notranjski listi, IV (ur. Janez Nared, Maruša Opeka). Cerknica: Občina Cerknica, 2025 (v tisku). Kermavnar, Simona: Litoželezni molosi pred Tivol- skim dvorcem v Ljubljani v evropskem kontekstu. Kronika 67, 2019, št. 1, str. 105–120. Kermavnar, Simona: Litoželezni nagrobni spomenik članov rodbine Polley na pokopališču v Sežani. Kraški obzornik, julij 2019, str. 12–13. Kermavnar, Simona: Litoželezni nagrobni spomenik Ferdinanda Mayerja v Vipavi. Latnik, 29. 3. 2019, str. 29. Kermavnar, Simona: Pomembna umetnostna dediš- čina na pokopališču na Vojskem. Idrijske novice, št. 472, 4. oktober 2019, str. 10. Kermavnar, Simona: Vodnjak v parku Term Šmar- ješke Toplice. Kronika 72, 2024, št. 1, str. 55–68. Košir, Marko in Bogić, Mladen in Rustja, Karel: Žele- zniška proga Zidani Most-Sežana (Trst) (Koper). Ma- ribor: PRO-ANDY, 2016 (Zbirka Svetovid). Koudelka, Milan: Stručné dějiny blanenských žele- záren. Po stopách blanenské umělecké litiny (katalog razstave). Blansko: Muzeum Blanenska, 2019, str. 6–19. Langer, Heiderose: Faszination Eisen oder Wie man das Material zum Sprechen bringt. Schmuck und andere Kostbarkeiten aus Eisenkunstguss. Eisenkunst- guss aus der Hanns Schell Collection (katalog razsta- ve). Graz: Hanns Schell Collection Graz, 2003, str. 6–12. Lazarini, Franci in Martelanc, Tanja in Potočnik, Tina in Seražin, Helena: Vipava. Upravna enota Ajdov- ščina. Občini Ajdovščina in Vipava, 2. zvezek (ur. Helena Seražin). Ljubljana: Založba ZRC, 2012, str. 564 (Umetnostna topografija Slovenije). Makarovič, Gorazd: Slovenci in čas. Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življenja. Ljubljana: Krtina, 1995 (Krt, 94). Mohorič, Ivan: Zgodovina železnic na Slovenskem. Lju- bljana: Slovenska matica, 1968. Odlazek, Katarina in Kavčič, Mateja: Dediščina mestnega pokopališča Škofja Loka. Loški razgledi 70, 2024, str. 89–108. Piškur, Milena: Ljubljanske Žale. Vodnik po pokopališču. Ljubljana: Družina, 2004. Po stopách blanenské umělecké litiny 2019: Po stopách bla- nenské umělecké litiny (katalog razstave). Blansko: Muzeum Blanenska, 2019. Podpečan, Blaž: Nagrobnik, podoba živih. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Odde- lek za arheologijo, 2006 (Archaeologia historica Slovenica, 5). Postojinsko okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski oris. Vrhnika: Galerija 2, 2003 (ponatis knjige iz Po- stojna: R. Šeber 1889). Razdrto. Vas na Prevalah (mentorica in avtorica bese- dila Gabriela Brovč). Postojna: Turistični krožek osnovne šole Miroslava Vilharja Postojna, 1993. Rustja, Karel: 160 let južne železnice na Pivki. Pivka: Dru- štvo za krajevno zgodovino in kulturo Lipa Pivka, 2018. Sapač, Igor: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji. 1: Zgornja Vipavska dolina. Ljubljana 2008, str. 18–33. Sapač, Igor: Pokopališča in mavzoleji. V: Sapač, Igor in Lazarini, Franci: Arhitektura 19. stoletja na Slo- venskem. Ljubljana: MAO, FA 2015, str. 315–327. Sapač, Igor: Sežana, Sežana, Škofja Loka: Pokopali- šče. V: Sapač, Igor in Lazarini, Franci: Arhitektu- ra 19. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: MAO, FA 2015, 605–606, 630. Schmidt, Eva: Der preussische Eisenkunstguss. Tech- nik – Geschichte – Werke – Künstler. Berlin: Mann Verlag, 1981. Schreiter, Charlotte: Lauchhammer und Berlin. An- tikenkopien aus Eisen und Bronze. Berliner Eisen. Die Königliche Eisengießerei Berlin. Zur eschichte eines preußischen Unternehmens (ur. Charlotte Schreiter, Albrech Pyritz). Hannover: Wehrhahn, 2007, str. 109–125 (Berliner Klassik, 9). Seražin, Helena: Lože pri Vipavi – grad ali vila? Goriški letnik 20–21, 1993/1994, str. 71–103. Skrinjar, Pavel: Sežana: sonce nad prestolnico Krasa. Lo- gatec: Ad Pirum, 2006. Škapin, Eva: Družini Scaramangá in Economo v Seža- ni (diplomska naloga). Koper, 2018. Štukl, France: Pokopališče v Škofji Loki. Loški razgledi 24, 1977, str. 71–81. Štular, Hanka: Nekaj primerov obrtnega in zgodnje- -industrijskega oblikovanja v predmarčni dobi na Slovenskem. Slovenci v predmarčni dobi in revoluciji 1848 (katalog razstave). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1978, str. 73–77. Tarlow, Sarah: Bereavement and commemoration: an archaeology of mortality. Oxford: Blackwell Publi- shers, 1999. Telesko, Werner: Kulturraum Österreich. Die Identität der Regionen in der bildenden Kunst des 19. Jahrhun- derts. Wien, Köln, Weimar: Böhlau Verlag, 2008. Vidmar, Polona: Sestop Habsburžanov in avstro-ogr- skih junakov s piedestala. Prispevek k slovenizaciji 91 | kronika 73 � 2025 1 simona kermavnar | nagrobni spomeniki in pokopališki korpusi v sloveniji, uliti v salmovi livarni javnega prostora Maribora in sosednjih mest leta 1919. Annales 30, 2020, št. 4, str. 679–700. Žargi, Matija: Železarna na Dvoru in Prešernov nagrobnik v Kranju. Kronika 38, 1990, št. 3, str. 108–113. Žargi, Matija: Železarna na Dvoru pri Žužemberku in začetki industrijskega oblikovanja na Sloven- skem. Sinteza, 53/54, 1981, str. 39–44. Žitko, Sonja: Delo dunajskih kiparjev Fernkorna in Tilgnerja za Ljubljano. Acta historiae artis Slovenica 2, 1997, str. 135–146. Žitko, Sonja: Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slo- venskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1989. Žitko, Sonja: Nagrobna plastika slovenskih akadem- skih kiparjev okrog leta 1900. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 33, 1997, str. 36–68. Žitko, Sonja: Po sledeh časa. Spomeniki v Sloveniji 1800– 1914. Ljubljana: Debora, 1996. Žitko-Durjava, Sonja: Nagrobnik. Enciklopedija Slo- venije, 7. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993, str. 275–276. Žmavc, Ksenija: Tehniška besedila od 19. stoletja do ustanovitve Univerze v Ljubljani. Zgodovina stroj- ništva in tehniške kulture na Slovenskem (ur. Mitjan Kalin). Ljubljana: Fakulteta za strojništvo, 2010, str. 61–72. SPLETNE STRANI Erlebnisregion Graz. St. Radegunder Quellenwege, Graz 2023: https://www.radegund.info/files/gemeinde/Se- henswertes/Quellenwege_2023_final_Einzelseiten. pdf Moja občina: Simona Kermavnar: Monumentalen litoželezen nag- robni spomenik Salmove livarne na pokopališču Stožice v Ljubljani https://www.mojaobcina.si/ljubljana/novice/mo- numentalen-litozelezni-nagrobnik-salmove-livar- ne-na-pokopaliscu-stozice-v-ljubljani.html Obrazi slovenskih pokrajin: Peter Štoka: Mahorčič, Amalija (1817–1896) https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/ mahorcic-amalija/ RTV SLO: Simona Kermavnar: Poštna postaja v Šentožboltu in kaj nam pove plošča poštnega upravitelja Jožefa Pavliča https://www.rtvslo.si/kultura/dediscina/postna- -postaja-v-sentozboltu-in-kaj-nam-pove-nag- robna-plosca-postnega-upravitelja-jozefa-pavli- ca/679144 SUMMARY Tombstones and Central Cemetery Crucifixes in Slovenia from the Salm Iron Foundry After the mid-eighteenth century, architectural tombstones (e.g., obelisks, pyramids, and pillars) beca- me the predominant type of tombstones, and Classicism re-introduced the ancient motifs. The second half of the nineteenth century saw the establishment of historicism, which governed funerary art until the rest of the century and beyond by adopting and combining architectural ele- ments of various historical styles; the period concerned first witnessed a flourishing of neo-Gothic tombstones, followed by neo-Renaissance tombstones in the 1890s. In terms of design, they share certain similarities with public monuments. In the first half of the nineteenth century, cast iron tombstones, plaques, and crosses also became a common feature in cemeteries across the Slovenian pro- vinces. The most noteworthy products were designed by the local Auersperg Iron Foundry at Dvor (Germ. Hof in Krain) near Žužemberk, especially crosses characterized by lacy texture, which, despite the weight of the material, gave them an air of lightness (several examples have been preserved especially in Lower Carniola, where the foundry operated). This article, however, focuses on products imported from the Salm Iron Foundry in Blansko, Moravia, specifi- cally, on the castings of the Corpus of the Crucified Christ designed by the Austrian historicist sculptor of neo-Ba- roque style, Anton Dominik von Fernkorn. The artist do- nated his Crucified Christ to Sankt Radegund near Graz in Austrian Styria (serving as a wayside cross, the so-called Fernkorn-Kreuz), where he often visited with his family to recover from a stroke. In the Slovenian capital, Fernkorn is best known for his bronze bust of Field Marshal Josef Ra- detzky (housed in the Ljubljana City Museum) and in con- nection with four cast iron dogs in front of Tivoli Mansion that urban legend erroneously ascribes to him, given that they are copies of the ancient Molossi. Fernkorn’s Crucifi- ed Christ exemplifies a corpus in the round of Hellenistic beauty, with an interesting detail on the crown of thorns: the branches tied together above the forehead with a short string. One cast is kept by the museum in Blansko (Mu- zeum Blanenska), and three have so far been identified in Slovenia, specifically, in the cemeteries of Vojsko near Idrija, Pivka (formerly Sv. Peter na Krasu or San Pietro del Carso in Italian), and Škofja Loka. The tombstones are dated to the nineteenth and early twentieth century: the Polley family’s tombstone in the Se- žana cemetery (t. p. q. 1837), Ferdinand Mayer’s tombsto- ne in the Vipava cemetery (t. p. q. 1857), the Kaučič (Kav- čič) family’s tombstone in the cemetery of Razdrto, and the tombstone of the Čebin family in the cemetery at Stožice in Ljubljana, both around 1900. After his father’s 92 | kronika 73 � 2025 1 simona kermavnar | nagrobni spomeniki in pokopališki korpusi v sloveniji, uliti v salmovi livarni death in 1837, the tombstone in Sežana was erected for the parents and little brother of Karel-Dragotin Polley († 1877), a civil engineer in charge of the construction of the Southern Railway. The memorial is a pure example of a Classicist tombstone (i.e., not including Christian sym- bols) in the form of a funerary urn, with a uroboros and drapery at the base (Germ. Graburne auf Sockel). The tombstone of Ferdinand Mayer († 1857) in Vipava has the shape of a pier; it features a wreath of winged angel he- ads and the statue of young Christ (Germ. Jesukind mit Kreuz), as well as an inscription on the front three sides of the pier, partially composed of lines from an elegy (Ru- he sanft, des / Lebens Kummer…), which can already be found in the chronological survey of tombstone inscripti- ons in Vienna’s cemeteries, compiled by E. M. Hampeis in 1833. The tombstone of the Čebin family in Ljubljana is a combination of a neo-Gothic base and a neo-Renaissance statue of the Resurrected Christ. An identical monumental cast of the Resurrected Christ standing on a globe graces a tombstone in the settlement of Bořitov in Moravia. The motifs of Resurrection and Ascension with the basic idea of salvation were popular about 1900. The fragmenta- rily preserved tombstone in Razdrto is in fact merely the upper section (according to the catalogue Akciová spo- lečnost strojírny) of a tombstone made entirely of cast iron, suggesting that the angel was most probably moved from a child’s tombstone. All the presented products of the Salm Iron Foundry and its successors in Blansko are outstanding examples of art casting. This also signifies that individuals who commissioned them were learned men, familiar with the best that the central European pro- duction of this kind had to offer in their day. kronika 73 � 2025 1 | 93–121 � asistentka, mlada raziskovalka, ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Ljubljana, Slovenija, nike.duh@zrc-sazu.si 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.1.06 cc by-SA NIKE DUH� Centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju Slovenije IZVLEČEK V prispevku je analizirano arhivsko gradivo Cesarsko-kraljeve centralne komisije za preučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov, v katerem so obravnavani izbrani gradovi srednjeveškega izvora z območja nekdanje Kranjske ter slovenskega dela Štajerske in Koroške. To gradivo je omogočilo nova spoznanja o zavzemanju za ohranitev gradov, o zavarovalnih delih na njih ter o posameznih slikarskih elementih in arhitekturni plastiki gradov, ki so predstavljeni v osrednjem delu prispevka. V obliki študije primera je predstavljen do sedaj edini znani opis še nedokumentiranih poslikav gradu Kolovrat. KLJUČNE BESEDE K. K. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, gradovi, grad Kolovrat, Kranjska, Štajerska, Koroška, dokumentiranje umetnostne dediščine, srednjeveška umetnost, profana umetnost, druga polovica 19. stoletja ABSTRACT THE CENTRAL COMMISSION AND THE DOCUMENTATION OF MEDIEVAL CASTLES IN THE AREA OF SLOVENIA The paper analyses the archival material of the Imperial Royal Central Commission for the Investigation and Preservation of Monuments (orig. K. K. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale), in which selected castles of medieval origin from the area of the former historical province of Carniola and the Slovenian parts of Styria and Carinthia are discussed. The latter provided new knowledge about the advocacy for their preservation, about the protection measures carried out, as well as about individual painting elements and architectural plastic of the castles, which are presented in the central part of the paper. The only known description of the previously undocumented paintings of Kolovrat Castle is presented in the form of a case study. KEY WORDS K. K. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, castles, Kolovrat Castle, Carniola, Styria, Carinthia, documenting art heritage, medieval art, secular art, second half of the nineteenth century 94 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije ZAPUŠČINA CENTRALNE KOMISIJE KOT VIR ZA RAZISKAVE UMETNOSTNIH SPOMENIKOV NA OBMOČJU SLOVENIJE Grajske stavbe,1 ki so bile dolga stoletja v prvi vrsti bivališča plemiških družin, so v drugi po- lovici 19. stoletja pritegnile pozornost posame- znikov, ki so dokumentirali umetnostne spome- nike. Mednje štejemo tako imenovane zgodnje umetnostne topografe, ki so zaslužni za pisno, likovno in fotografsko gradivo, brez katerega bi marsikatera informacija o posameznih umetno- stnih spomenikih utonila v pozabo.2 Velik delež gradov, dvorcev in utrdb na ozemlju sedanje Slo- venije je bil namreč med drugo svetovno vojno uničen z namernim požiganjem in podiranjem, pa tudi že pred tem zaradi naravnih dejavnikov, kot so potresi, medtem ko so bili drugi opuščeni in so pričeli propadati.3 Zgodnji umetnostni to- pografi so povečini delovali pod okriljem Cesar- sko-kraljeve centralne komisije za preučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov (K. K. Cen- tral-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale), tako imenovane centralne komisi- je, ki je bila spomeniškovarstveni organ državne ravni. Nastala je leta 1853 in delovala do leta 1918 na Dunaju z namenom dokumentiranja in zaščite umetnostnih spomenikov.4 Njen nastanek, ki ga je decembra 1850 predlagal takratni minister za 1 Besedna zveza »grajske stavbe« je nadpomenka za več vrst profane arhitekture, kot so gradovi, utrdbe, dvorci, graščine idr. V naslovu prispevka je v navezavi na graj- ske stavbe, ki so bile obravnavane v arhivskem gradivu centralne komisije, uporabljena beseda »grad«, saj so bili izmed srednjeveških grajskih stavb skoraj izključno obravnavani gradovi. Za razlage posameznih pojmov gl. Sapač, Kaj je grad?. 2 Zgodnji umetnostni topografi za območje osrednje Slo- venije ter slovenskega dela Štajerske in Koroške bodo obravnavani v doktorski disertaciji Zapuščine zgodnjih umetnostnih topografov kot vir za raziskave srednjeveške umetnosti, ki jo pripravlja avtorica tega prispevka. Poime- novanje zgodnji umetnostni topografi bo s to doktorsko disertacijo na novo vpeljano v znanstveno literaturo. V pregledani relevantni literaturi se pojavlja zgolj sorodno poimenovanje »prva generacija slovenskih umetnostnih topografov«, ki ga je v navezavi na gradivo Franca Avsca in Konrada Črnologarja leta 1959 uporabil že Marijan Zadnikar v monografiji Romanska arhitektura na Sloven- skem (Zadnikar, Romanska arhitektura, str. 12). 3 O usodi gradov na območju sedanje Slovenije v 20. sto- letju gl. Stopar, Slovenski gradovi, str. 379–390. 4 V preteklosti se je komisija večkrat preimenovala. Sle- deč periodični publikaciji centralne komisije, je ta do leta 1874 imela prvotno poimenovanje, med letoma 1875 in 1910 je bila k. k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, med leto- ma 1911 in 1918 pa k. k. Zentralkommission für Denkmalpfle- ge. Leta 1918 je centralno komisijo nadomestil Zvezni urad za spomenike (Bundesdenkmalamt). trgovino Karl Ludwig baron Bruck (1798–1860),5 je še konec istega leta odobril cesar Franc Jožef, medtem ko je pričetek njenega delovanja datiran z 2. februarjem 1853 z razglasitvijo njenih članov.6 Dokumentiranje je potekalo v obliki pisnih po- ročil, ki so jim v manjšem številu primerov do- dali fotografije ali risbe. Ko so leta 1873 centralno komisijo preuredili, so bile ustanovljene sekcije, namenjene posameznim področjem dokumen- tiranja.7 Bile so tri: prva ali arheološka, druga ali umetnostna in tretja ali arhivska.8 Znotraj druge in v določenih primerih tudi znotraj prve sekcije so korespondenti in konservatorji centralne ko- misije dokumentirali raznovrstne umetnostne spomenike, med njimi srednjeveške, renesančne in baročne cerkve ter rimske nagrobnike pa tudi grajske stavbe, ki so si jih morali v ta namen tudi ogledati. Izsledke so objavljali v obliki poročil v periodični publikaciji centralne komisije, ime- novani Izvestja,9 v tako imenovanih Poročilih10 in Letopisu cesarsko-kraljeve centralne komisije.11 Do- kumentiranje je potekalo na območjih nekda- njega Avstrijskega cesarstva in na avstrijskih ob- močjih kasnejše Avstro-Ogrske,12 zaradi česar je pod pristojnost centralne komisije spadalo tudi skoraj celotno ozemlje sedanje Slovenije. Izjema je bilo območje Prekmurja, ki je bilo od leta 1867 pod pristojnostjo ogrskih spomeniškovarstvenih organov.13 V času delovanja centralne komisije je bil ustvarjen velik nabor dokumentarnega gradiva za umetnostne spomenike, ki se je do danes oh- ranil v sklopu več fondov v različnih arhivih in institucijah. Za območje Slovenije najobsežnejši del hranijo v Arhivu Republike Slovenije v fon- du C. kr. spomeniški urad, 1853–1918 (SI AS 1100),14 5 Frodl, Idee und Verwirklichung, str. 76. 6 Brückler, Die Ära Helfert: 1, str. 19. 7 Brückler, Die Ära Helfert: 1, str. 96. 8 Brückler, Die Ära Helfert: 1, str. 96. 9 Celoten naslov revije se glasi Mittheilungen der k. k. Cen- tral-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Bau- denkmale in v slovenskem prevodu Izvestja cesarsko-kralje- ve centralne komisije za raziskovanje in ohranjanje stavbnih spomenikov. Naslov Izvestij se je skozi čas nekoliko spre- minjal. 10 Celoten naslov se glasi Bericht der k. k. Central-Commissi- on für Erforschung und Erhaltung. 11 Celoten naslov se glasi Jahrbuch der k. k. Central-Com- mission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale. 12 O centralni komisiji in njenem delovanju v posameznih kronskih deželah je pisal Theodor Brückler (gl. Brück- ler, Die Ära Helfert: 1). V samostojnih poglavjih so obrav- navane Spodnja Avstrija, Tirolska, Salzburg, Koroška, Štajerska, Zgornja Avstrija, Predarlska, Galicija, Bukovi- na, Avstrijska Šlezija, Češka, Moravska, Primorje, Kranj- ska in Dalmacija. 13 Lazarini in Sapač, Spomeniško varstvo, str. 92. 14 Pivk, Arhivski inventar. V starejšem popisu fonda avtor- 95 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije v katerem je skupaj 30 škatel arhivskega gradiva za Štajersko in Kranjsko, ki obsega dokumenta- cijsko gradivo za številne cerkve in gradove ter poročila o arheoloških najdbah.15 Znatno manjše količine spisov, fotografij in skic centralne komi- sije so ohranjene v Informacijsko-dokumentacij- skem centru za dediščino Ministrstva za kulturo, tako imenovanem INDOK centru v Ljubljani.16 Preostanek gradiva za Slovenijo je v avstrijskih arhivih in ustanovah. Večino arhivskega gradiva, ki je nastalo v sklopu delovanja centralne komi- sije ter med drugim obsega gradivo za nekdanje Primorje (nem. Küstenland), Kranjsko in Dalma- cijo, v skupnem obsegu 75 škatel hranijo pod ime- nom Denkmalamt na oddelku Splošnoupravnega arhiva v Avstrijskem državnem arhivu na Duna- ju.17 Za raziskovanje umetnostnih spomenikov na jev Eme Umek in Vladimirja Kološe je v naslovu fonda namesto letnice 1853 zapisana letnica 1855 (gl. Umek in Kološa, Cesarsko-kraljevi spomeniški urad). 15 SI AS 1100. Del gradiva centralne komisije je bil 22. de- cembra 1979 predan takratnemu Arhivu Socialistične republike Slovenije (današnjemu Arhivu Republike Slo- venije). Vseboval je dokumente, ki se nanašajo na ozem- lje Slovenije, ki je bilo leta 1923 del Kraljevine Srbov, Hr- vatov in Slovencev. Predani so bili izvirniki, v določenih primerih, ko se gradivo ni nanašalo le na Slovenijo, pa zgolj fotokopije (Umek in Kološa, Cesarsko-kraljevi spo- meniški urad, str. 3). Za vrnitev gradiva v Slovenijo se je že po koncu prve svetovne vojne zavzel France Stele, ki je sestavil seznam krajev, po katerem je bilo na Dunaju pripravljeno gradivo za predajo. Leta 1949 sta Franjo Baš (1899–1967) in Pavle Blaznik (1903–1984) izdelala seznam fotografij in načrtov iz fonda centralne komisije, z na- menom pridobitve njihovih kopij. Postopek vrnitve gra- diva se je kljub starejšim prizadevanjem pričel šele leta 1975 na osnovi Arhivskega sporazuma, ki sta ga leta 1923 sklenila Avstrija in Jugoslavija, ter protokola Federativ- ne ljudske republike Jugoslavije in Republike Avstrije iz leta 1958 (Miklavčič Pintarič, Centralna komisija, http:// www.kd100let.si/centralne-komisija/ (5. 8. 2024)). 16 INDOK, Arhiv CC. Fotografsko gradivo je vključeno v fototeko, medtem ko so risbe in načrti del planoteke. Fond centralne komisije v INDOK centru obsega 173 na- črtov, približno 400 fotografij ter tri mape pisnega gradi- va (Miklavčič Pintarič, Centralna komisija, http://www. kd100let.si/centralne-komisija/ (5. 8. 2024)). Gradivo je popisano v internih seznamih INDOK centra, ločeno za planoteko in fototeko. Povečini je sicer dokumentirana sakralna arhitektura, a tudi nekaj gradov. Določen del gradiva iz fonda centralne komisije, ki ga hranijo v IN- DOK centru, je objavljen ob posameznih umetnostnih spomenikih na spletni strani Registra nepremične kul- turne dediščine (https://eid.gov.si/#!/iskalnik (5. 8. 2024)). Sledeč zapisu Magde Miklavčič Pintarič (Miklavčič Pin- tarič, Centralna komisija, http://www.kd100let.si/cen- tralne-komisija/ (5. 8. 2024)), gre pri določenem delu gra- diva iz fonda centralne komisije, ki ga hranijo v INDOK centru, za dela, ki so bila navedena na seznamu Franja Baša in Pavleta Blaznika (gl. opombo št. 15). 17 ÖStA, AVA, Denkmalamt. Relevantno arhivsko gradivo za ta prispevek je bilo najdeno v kartonih št. 22 (Restbestän- de Krain, 1850 (ca.)–1940) in št. 23 (Restbestände Krain, 1850 (ca.)–1940). Tektonika fonda je dostopna na spletni strani Slovenskem pridejo v poštev tudi dokumenti in fotografije centralne komisije v Zveznem spome- niškem uradu in fotoarhivu Zveznega spomeni- škega urada na Dunaju.18 Ker je fond centralne komisije, ki so ga prvot- no v celoti hranili na Dunaju, v preteklosti že kar dvakrat gorel, nazadnje leta 1962,19 je del gradiva uničen, s čimer so izgubljeni tudi morebitni po- datki, ki bi jih to lahko vsebovalo. Gradivo, ki se je ohranilo, pa je v določenih primerih močno poškodovano. Sledeč zapisu Theodorja Brückler- ja, raziskovalca, ki se s centralno komisijo ukvar- ja že več desetletij, je uničen večji del arhivskega gradiva z začetkov delovanja centralne komisije, torej iz obdobja med letoma 1853 in 1878.20 Po Brücklerjevi oceni naj bi se iz tega časa ohranilo le pet odstotkov gradiva.21 Zato imajo velik pomen objave v društvenih periodičnih publikacijah, v katerih so se ohranili določeni podatki, ki bi bili v nasprotnem primeru izgubljeni.22 V prispevku bodo predstavljeni izsledki razi- skovalnega dela, ki je potekalo v zgoraj naštetih fondih centralne komisije. Glavni del raziska- ve je bil namenjen dokumentarnemu gradivu o gradovih srednjeveškega izvora in pripadajočih grajskih kapelah na območju nekdanje Kranjske ter sedanjega slovenskega dela Štajerske in Ko- roške. Namen raziskave je bil s pomočjo gradiva centralne komisije odkriti nova dejstva o srednje- veški grajski arhitekturi, torej o njenem videzu, sestavnih delih in spomeniškovarstvenih ukrepih na njej. arhivskega informacijskega sistema Avstrijskega držav- nega arhiva (https://www.archivinformationssystem.at/ archivplansuche.aspx?ID=36182 (5. 8. 2024)). Natančnejši popis gradiva za fond Denkmalamt še ne obstaja. 18 BDA, Slowenien (ungeordnet); BDA Fotoarchiv. Gradiva centralne komisije za območje Slovenije v arhivu Zve- znega spomeniškega urada in njegovega fotoarhiva še do sedaj niso popisali. V Zveznem spomeniškem arhivu za Slovenijo hranijo dve škatli; v prvi je gradivo, pretežno vezano na arheološka izkopavanja, v drugi pa gradivo, v katerem so obravnavani umetnostni spomeniki, v prvi vrsti cerkve z območja Štajerske in Koroške. Fotografi- je, ki jih hranijo v Fotoarhivu zveznega spomeniškega urada, so bile za območje Slovenije sicer pregledane, vendar zaradi neznanega časa nastanka niso vključene v analizo arhivskega gradiva. Večina fotografij je z veliko verjetnostjo nastala šele v času obeh svetovnih vojn. Na fotografijah so od srednjeveških gradov z območja Slo- venije vidne zunanjščine starega celjskega gradu, gradu Borl in gradu Sevnica, arkadni hodniki gradu Pišece, notranje dvorišče in zunanjščina ptujskega gradu, pa tu- di eden izmed stolpov, vključenih v njegovo obzidje. 19 Umek in Kološa, Cesarsko-kraljevi spomeniški urad, str. 3. 20 Brückler, Die Ära Helfert: 1, str. 18. 21 Brückler, Die Ära Helfert: 1, str. 18. 22 Brückler, Die Ära Helfert: 1, str. 18. 96 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije STANJE RAZISKAV – CENTRALNA KOMISIJA IN DOKUMENTIRANJE SREDNJEVEŠKIH GRADOV Z dokumentiranjem srednjeveških gradov v sklopu centralne komisije se do sedaj v relevant- ni literaturi raziskovalci v samostojnih objavah še niso ukvarjali. Delovanje centralne komisije je bilo na območju celotne nekdanje Avstro-Ogr- ske sicer že tematizirano v monografijah Walter- ja Frodla, Theodorja Brücklerja in Marthe Fin- gernagel-Grüll, vendar nikoli izključno z vidika obravnavanja srednjeveške grajske arhitekture.23 Z delovanjem centralne komisije se je od sloven- skih piscev ukvarjal Franjo Baš, tematiziral pa jo je tudi Janez Höfler v prispevku na temo razisko- vanja srednjeveške umetnosti v Sloveniji.24 Izmed slovenskih umetnostnih spomenikov so bili z vidika obravnav centralne komisije zaenkrat na- tančneje obravnavani le izbrani primeri iz slo- venske Istre v monografiji Brigitte Mader, od ka- terih pa je zgolj nekdanji samostan sv. Bernardina v Portorožu srednjeveškega izvora, medtem ko so ostali primeri iz mlajših obdobij.25 Do sedaj se raziskovalci še niso ukvarjali z arhivskim gradivom centralne komisije za razi- skovanje gradov na območju sedanje Slovenije kot celoto, so pa izbrane dokumente centralne komisije že večkrat vključili v prispevke o točno določenih umetnostnih spomenikih, predvsem pri obravnavah cerkev.26 Posamezne primere obravnav gradov v sklopu centralne komisije z območja nekdanje Avstro-Ogrske sta kot študije primerov v obeh monografijah o centralni komi- siji predstavila Theodor Brückler in Martha Fin- gernagel-Grüll, vendar ni vključenih primerov z območja današnje Slovenije.27 23 Gl. Frodl, Idee und Verwirklichung; Brückler, Die Ära Hel- fert: 1; Fingernagel-Grüll, Die Ära Helfert: 2. 24 Baš, Organizacija spomeniškega varstva, str. 13–37; Höfler, Raziskovanje srednjeveške umetnosti, str. 449– 456. 25 Gl. Mader, Sfinga. Brigitta Mader je na osnovi arhivske- ga gradiva centralne komisije, ki ga hranijo na oddelku Splošnega upravnega arhiva v Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju, analizirala gradivo o oltarni sliki Girolama da Santacroca iz cerkve sv. Mavra v Kopru, o nekdanjem samostanu sv. Bernardina v Portorožu, o Brustolonovem okvirju iz Pirana in o slikah, natančneje, portretih cesarja Franca I. in Franca Ferdinanda, ki sta bila v lasti Solinskega konzorcija v Piranu. V omenjenih primerih je uporabila tudi gradivo Neuer kultus iz Splo- šnega upravnega arhiva, gradivo iz zapuščine Franza Ferdinanda z oddelka Hišnega, dvornega in državnega arhiva na Dunaju ter gradivo fonda MKFF na oddelku Vojnega arhiva na Dunaju. 26 Naj kot primer izpostavimo prispevek Eve Pezdiček (Pez- diček, Historiat, str. 857–892). 27 Brückler, Die Ära Helfert: 1; Fingernagel-Grüll, Die Ära Helfert: 2. Raziskovanju srednjeveške grajske arhitektu- re na območju Slovenije v sklopu delovanja cen- tralne komisije se je največ posvečal Igor Sapač. V svoji doktorski disertaciji na temo rekonstruk- cijskih posegov v historičnih urbanih naselbi- nah na Slovenskem je del podpoglavij, v katerih obravnava rekonstrukcijske posege v obdobju romantike in historizma ter v začetku 20. stole- tja, posvetil tudi tematiki centralne komisije ter njenim pristopom k ohranjanju in rekonstrukciji grajske arhitekture na območju sedanje Sloveni- je.28 Pri tem je uporabil podatke, ki so bili objav- ljeni v periodičnih publikacijah centralne komi- sije, predvsem v Izvestjih.29 Sapač je s tem anali- ziral objavljene zapise centralne komisije o graj- ski arhitekturi na Slovenskem, medtem ko bo v tem prispevku v prvi vrsti izpostavljeno arhivsko gradivo, ki so ga centralni komisiji poslali njeni korespondenti in konservatorji, to pa posledično v marsikaterem primeru vsebuje nekoliko več in- formacij kot objave na isto tematiko v društvenih periodičnih publikacijah.30 Sapač je centralno komisijo v povezavi z dokumentiranjem gradov na Slovenskem omenil tudi v svojem prispevku na temo raziskovanja gradov skozi stoletja31 in v podpoglavju prispevka o spomeniškem varstvu 19. stoletja na Slovenskem, v katerem tematizira spomeniškovarstvene odnose do grajske arhitek- ture na Slovenskem v 19. in začetku 20. stoletja.32 Naslovni tematiki prispevka se je v sklopu sim- pozijskega prispevka manj podrobno že posvetila avtorica tega članka.33 28 Sapač, Rekonstrukcijski posegi, str. 145–147, 198–204. 29 Sapač, Rekonstrukcijski posegi, str. 145–147, 198–204. Od srednjeveških gradov z območja sedanje Slovenije je na osnovi objav centralne komisije Igor Sapač obravnaval sevniški grad, grad Majšperk, grad Luknja pri Novem mestu, grad Žužemberk, mariborski, ljubljanski in celj- ski grad, grad na Kozlovem Robu nad Tolminom, grad Žovnek, grad Laško, Pusti grad pri Radovljici, Novi grad nad Podgradom v Brkinih, grad Bled in grad v Škofji Loki. V tem prispevku bodo obravnavani tudi drugi gra- dovi, ki so bili dokumentirani v arhivskem gradivu cen- tralne komisije. Za celoten seznam umetnostnih spome- nikov gl. tabelo v prilogi tega prispevka. 30 Sapač, Rekonstrukcijski posegi. 31 Sapač, Blicke auf Burgen, str. 210–212. 32 Lazarini in Sapač, Spomeniško varstvo, str. 97–101. 33 Prispevek Dokumentiranje srednjeveških grajskih stavb v fondih Cesarsko-kraljeve centralne komisije za proučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov je bil predstavljen 21. no- vembra 2023 na 11. simpoziju raziskovalk in raziskovalcev na začetku poti, naslovljenem Skupni problemi skupnega, ki je potekal v Atriju ZRC SAZU v Ljubljani (Duh, Doku- mentiranje, str. 9). 97 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije DOKUMENTIRANJE SREDNJEVEŠKIH GRADOV ZUNAJ IN ZNOTRAJ CENTRALNE KOMISIJE NA OBMOČJU SEDANJE SLOVENIJE Na območju sedanje Slovenije je bilo v dru- gi polovici 19. stoletja v nasprotju z drugimi de- želami nekdanje Avstro-Ogrske zanimanje za gradove in dvorce v primerjavi z zanimanjem za sakralno arhitekturo veliko manjše.34 Kljub temu so srednjeveške gradove na območju sedanje Slo- venije posamezniki dokumentirali že v prejšnjih stoletjih. Tako zasledimo številne upodobitve gradov na grafikah iz 17. stoletja, objavljenih v Valvasorjevi Topografiji sodobne vojvodine Kranjske (Topographia Ducatus Carnioliae Modernae, 1679), v Slavi vojvodine Kranjske (Die Ehre des Herzogthums Krain, 1689), v Popolni topografiji stare in sodobne nadvojvodine Koroške (Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae & modernae completa, 1688) in v Vischerjevi Topografiji vojvodine Štajerske (To- pographia ducatus Stiriae, 1681).35 Stanje številnih srednjeveških gradov z območja Slovenije so v 18. in 19. stoletju ovekovečili mnogi vedutisti, med katere spadajo Joseph Kuwasseg (1799–1859), Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein (1807– 1878), Joseph Wagner (1803–1861), Carl Reichert (1836–1918) in Hinko Kartin (1884–1958).36 Z izje- mo slednjega, ki je deloval že v začetku 20. sto- letja, so preostali našteti delovali v 19. stoletju, ko so vedute objavljali še v obliki tako imenova- nih suit, pri katerih gre za grafične serije vedut.37 Kot vir opisov srednjeveških gradov v 19. stoletju nam za območje Štajerske med drugim služi To- pografsko-statistični leksikon za Štajersko (Topogra- phisch-statistisches Lexikon von Steiermark) avtorja Josefa Andreasa Janischa (1833–1901), za območje Šaleške doline pa pisna zapuščina Franza viteza Gadolle (1797–1866).38 Za grad Pukštajn (nem. Bu- chenstein), razvaline gradu Dravograd (nem. Un- terdrauburg) in dvorec Šrotnek (nem. Schroteneck im Mießtal) so se ohranile risbe slikarja Marka Pernharta (1824–1871), ki je v šestdesetih letih 19. stoletja gradove na Koroškem dokumentiral po naročilu svojega učitelja slikanja, slikarja Maxa viteza Mora (1817–1899).39 Za dokumentiranje 34 Sapač, Rekonstrukcijski posegi, str. 198. 35 Valvasor, Die Ehre; Valvasor, Topographia Ducatus; Valva- sor, Topographia Archiducatus; Vischer, Topographia. 36 Sapač, Blicke auf Burgen, str. 210; Stopar, Podoba Sloveni- je, passim; Stopar, Slovenske vedute, passim. 37 Stopar, Veduta, str. 164. 38 Janisch, Topographisch-statistisches 1–3; Stopar, Razvoj sre- dnjeveške grajske, str. 13; Golec, Pozabljeni, str. 23–78. 39 Gl. Pernhart, Burgen und Schlösser, str. 122–123; Kreuzer, Markus Pernhart, str. 13–14; Lazarini in Sapač, Spomeni- ško varstvo, str. 99. določenih gradov na slovenskem Štajerskem je zaslužen Johann Gradt (1831–1879), sodelavec šta- jerskega deželnega arheologa Carla Haasa (1825– 1880).40 Med drugim je likovno dokumentiral ptujski grad, grad Slovenske Konjice, grad Kozje (nem. Drakenburg) ter gradove Negova, Velenje, Vitanje in Žovnek.41 Prav tako za območje sloven- skega dela Štajerske in Koroške je pomembno gradivo profesorja in zgodovinarja Josepha pl. Zahna (1831–1916), ki je med drugim pisal o gra- dovih Konjice, Kozirep, Laško, Rogatec, Slovenj Gradec in Vojnik.42 Pomen njegovih besedil je v znanstveni literaturi izpostavil že Ivan Stopar, ki je Zahnov sestavek o gradovih na Štajerskem, objavljen v delu Avstro-Ogrska monarhija v besedi in podobi (Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild, 1890),43 označil za prvi strnjeni sestavek, katerega cilj je poskus kompleksnejše obravnave gradov na Štajerskem.44 Z grajsko arhi- tekturo se je v svojih besedilih ukvarjal tudi Igna- cij Orožen (1819–1900), med drugim z gradom v Laškem,45 prav tako pa se je, kot pri celjskem gra- du, posvečal lastništvu gradov skozi stoletja in s tem povezanemu zgodovinskemu ozadju.46 Po za- slugi Gustava Budinskega je opisan danes le še v manjšem deležu ohranjeni grad Vurberk v bese- dilu Schloß Wurmberg (1879), na osnovi tega opisa pa je Matej Slekovec (1846–1903) leta 1895 sestavil tudi svoj opis vurberškega gradu.47 Ohranilo se je likovno gradivo, morda najbolj poznano to La- dislava pl. Benescha (1845–1922), podpolkovnika in slikarja, ki je upodobil širok nabor umetno- stnih spomenikov na Slovenskem.48 Med morda najbolj poznanimi Beneschevimi deli sta akvare- lirani risbi gotskih poslikav srednjeveške kapele gradu Turjak.49 Kljub številnim osebam, ki so pisale o sre- dnjeveških gradovih, sta šele Otto Piper (1841– 1921) in Avguštin Stegenšek (1875–1920) v litera- turi označena kot prva, ki sta o slovenskih gra- 40 O Johannu Gradtu gl. Küttner, Carl Haas, str. 156–170. 41 Gl. Kotnik, Umetnostni spomeniki, passim. 42 Stopar, Razvoj srednjeveške grajske, str. 13. 43 Zahn, Burgen und Schlösser, str. 244–260. 44 Stopar, Razvoj srednjeveške grajske, str. 13. 45 Orožen, Das Bisthum 4.2, str. 216; Ivan Stopar je izposta- vil, da je letnico za grad Laško, ki danes ni več ohranjena, sporočil Orožen (Stopar, Razvoj srednjeveške grajske, str. 11). 46 Orožen, Das Bisthum 3, str. 146–149. 47 Budinsky, Schloss Wurmberg; Slekovec, Wurmberg. Za opozorilo na besedilo Gustava Budinskega se najlepše zahvaljujem izr. prof. dr. Igorju Sapaču. 48 Turk, Benesch, str. 227. 49 Reprodukcije Beneschevih akvareliranih risb s poslika- vami gotske kapele gradu Turjak so med drugim objav- ljene v: Stele, Slikarstvo, repr. na str. 119; Höfler, Srednjeve- ške freske v Sloveniji, 3, str. 20–21, 195. 98 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije dovih pisala z znanstvenega vidika.50 O gradovih in drugih grajskih stavbah na območju sedanje Slovenije je Piper pisal v knjigah zbirke Avstrij- ski gradovi (Österreichische Burgen),51 medtem ko je Stegenšek grajske stavbe vključil v Konjiško dekanijo (1909) in Dekanijo Gornjegrajsko (1905), v katerih se navezuje tudi na že omenjena besedila Otta Pipra.52 Od naštetih so Benesch, Zahn, Stegenšek in Piper v različnem obsegu sodelovali s centralno komisijo in zanjo dokumentirali grajske stav- be.53 Čeprav so posamezniki grajske stavbe do- 50 Stopar, Razvoj srednjeveške grajske, str. 13–14; Sapač, Blicke auf Burgen, str. 212. 51 Otto Piper je pisno obravnaval naslednje srednjeveške gradove z območja Kranjske ter slovenskega dela Štajer- ske in Koroške: Begunje, grad Kamen (pri Pipru napač- no identificiran kot Katzenstein); Bukovje, grad Pukštajn; Dravograd, grad Dravograd; Kamnik, Mali grad; Laško, grad Laško; Podvrh (Braslovče), grad Žovnek (nem. Sannegg); Postojna, grad Postojna (nem. Adelsberg); Preč- na, razvaline gradu Luknja (nem. Lueg); Radlje ob Dravi, grad Radlje ob Dravi (nem. Marenberg); Rifnik (Šent- jur), grad Rifnik (nem. Reichenegg); Slovenske Konjice, grad Konjice (nem. Gonobitz); Celje, Stari grad pri Celju (nem. Obercilli); Velenje, grad Velenje (nem. Wöllan); Vi- tanje, grad Vitanje (nem. Weitenstein); Višnja Gora, grad Višnja Gora (nem. Weichselberg); Smlednik, Stari grad (nem. Flödnig); Socerb, grad Socerb (nem. San Servolo); Velenje, grad Šalek (nem. Schallegg); Zbelovska gora pri Poljčanah, grad Zbelovo (nem. Plankenstein) (Piper, Die Burgen Kärntens, passim; Piper, Die Burgen der Steiermark, passim). Za več informacij, povezanih z delovanjem Otta Pipra na območju sedanje Slovenije, gl. Sapač, Otto Pi- per, str. 827–858. 52 Stegenšek je v Gornjegrajski dekaniji le omenil stari Gor- nji grad (nem. Oberburg) (Stegenšek, Dekanija Gornje- grajska, str. 129 (rekonstrukcija tlorisa)) in grad Vrbovec (Stegenšek, Dekanija Gornjegrajska, str. 83), medtem ko jim je v Konjiški dekaniji posvetil samostojno podpoglavje Zgodovinski uvod o cerkvah in gradovih v Konjiški dekani- ji, v katerem je omenil konjiški grad, grad Zreče (nem. Freudenberg), Lušperg pri Zrečah, Zajčev grad na Keblu in Zbelovski grad (nem. Plankenstein). Preostale grajske stavbe, ki jih je omenil v poglavju, so Trebnik, Golič, Gojka (nem. Hebenstreit), Dobje (nem. Dobiehof), Jamnik, Malahorn, Zbegov grad oziroma dvor Kebelj in Zbelov- ska graščina. Naštetim se je posvetil tudi v samostojnih podpoglavjih, v katerih natančneje obravnava posame- zne grajske stavbe (Stegenšek, Konjiška dekanija, passim). Naštete grajske stavbe Stegenšek večkrat omenja tudi v drugih poglavjih Konjiške dekanije, predvsem ko želi opi- sati, kje v krajih so določeni umetnostni spomeniki (Ste- genšek, Konjiška dekanija, passim). 53 Ladislav pl. Benesch je bil dopisnik centralne komisije med letoma 1889 in 1902 (Brückler in Nimeth, Personen- lexikon, str. 21). Joseph pl. Zahn je bil sodelavec centralne komisije najprej od leta 1865 kot korespondent in od leta 1875 kot konservator arhivske sekcije. Leta 1907 je odsto- pil kot konservator in bil ponovno imenovan za kore- spondenta (Brückler, Die Ära Helfert: 1, str. 407). Avguštin Stegenšek je bil od leta 1908 častni konservator centralne komisije za okraje Celje, Slovenske Konjice, Brežice in Slovenj Gradec ter za mesto Celje (Brückler in Nimeth, Personenlexikon, str. 261). Otto Piper je v Izvestjih centralne kumentirali v 19. stoletju, so bila prizadevanja centralne komisije za konserviranje in restavrira- nje historične grajske arhitekture veliko manjša kot pri sakralnih umetnostnih spomenikih, kot so cerkve.54 Spomeniška problematika grajskih stavb se je pojavila ob izgubi njihove prvotne namembnosti plemiških prebivališč in upravnih središč zemljiških posesti ter s pridobitvijo nove namembnosti.55 Centralna komisija je lahko zgolj podajala predloge glede konservatorskih in resta- vratorskih posegov na teh umetnostnih spome- nikih. Zanje so morali poskrbeti lastniki objekta, zaradi česar velikokrat ni bilo v njihovem intere- su, da bi se umetnostni spomeniki ohranili, prav tako pa niso bili obvezani slediti priporočilom centralne komisije.56 V večjem številu primerov so lastniki na grajskih stavbah izvajali dela, ne da bi o tem obvestili spomeniškovarstvene organe,57 zaradi česar so določene predelave s strani cen- tralne komisije ostale tudi nedokumentirane. Ta- ko je pomembno predvsem vprašanje zasebnega in javnega, saj so bile grajske stavbe v 19. in začet- ku 20. stoletja še zmeraj v zasebni lasti. Sledeč za- pisu Marthe Fingernagel-Grüll, je bila centralna komisija pri umetnostnih spomenikih v zasebni lasti manj uspešna kot pri umetnostnih spomeni- kih v javni lasti.58 Ker je centralna komisija v šte- vilnih primerih imela opravka s konserviranjem ruševin gradov, so bili leta 1910 v Izvestjih objavlje- ni tehnični napotki za njihovo zavarovanje.59 komisije objavil prispevka na temo avstrijskih gradov (Pi- per, Einige Besonderheiten, str. 70–75), tirolskih gradov ter gradov iz okraja Pinzgau (Piper, Ueber einige Burgen, str. 131–138), medtem ko prispevkov o gradovih z obmo- čja sedanje Slovenije nismo zasledili. Od naštetih sta La- dislav Benesch in Avguštin Stegenšek pomembna tudi zaradi njunega dokumentarnega gradiva, povezanega s cerkvami. 54 Lazarini in Sapač, Spomeniško varstvo, str. 97; to je opa- zno tudi v monografijah o centralni komisiji (Fingerna- gel-Grüll, Die Ära Helfert: 2; Brückler, Die Ära Helfert: 1), v katerih je izpostavljeno razmeroma malo obravnav gradov s strani centralne komisije, pri čemer v nobenem primeru ne gre za obravnavo gradu z območja Sloveni- je. To opazimo tudi ob pregledu periodične publikacije centralne komisije, v kateri je med zapiski (Notizen) v primerjavi s sakralnimi objekti vključenih razmeroma malo zapisov o takratnem stanju gradov na območju Av- stro-Ogrske. 55 Lazarini in Sapač, Spomeniško varstvo, str. 97–98. 56 Lazarini in Sapač, Spomeniško varstvo, str. 97. 57 Lazarini in Sapač, Spomeniško varstvo, str. 97. 58 Fingernagel-Grüll, Die Ära Helfert: 2, str. 130. 59 Izpostavili so, da je treba z zidovij odstraniti kamenje, ki ni tesno umeščeno v zid, ga pravilno umestiti nazaj in pritrditi z malto, ki mora biti od kamna nekoliko zamak- njena v notranjost zidu. Za zavarovanje večjih lukenj v zidovju so predlagali uporabo opeke in malte. Največjo pozornost so posvečali zaključkom zidov, pri čemer pa so opozorili, da se je treba izogibati uporabi cementa zaradi grdega končnega videza (Mitteilungen der k. k. Zentral- 99 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije ARHIVSKO GRADIVO CENTRALNE KOMISIJE ZA GRADOVE Z OBMOČJA NEKDANJE KRANJSKE TER SLOVENSKEGA DELA ŠTAJERSKE IN KOROŠKE V pregledanem arhivskem gradivu centralne komisije je bilo najdeno dokumentarno gradivo za okoli 40 grajskih stavb z območja nekdanje Kranjske ter slovenskega dela Štajerske in Koro- ške.60 Od tega je obravnavanih vsaj enajst grajskih stavb, ki so nastale v času renesanse in baroka,61 medtem ko je dokumentiranih 25 grajskih stavb srednjeveškega izvora. Pri teh gre za naslednje umetnostne spomenike: ljubljanski in mariborski grad, dvorec Katzenstein v Begunjah na Gorenj- skem, dvorec Khislstein v Kranju, ruševine Puste- ga gradu v Zgornji Lipnici, grad Žužemberk, grad Turjak in grad Škofja Loka, Mali grad v Kamniku, Mali grad v Planini, grad Kolovrat, grad Bled, grad Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem, grad Maj- šperk, grad Boštanj v Velikem Mlačevem, Stari grad Celje, grad Tabor v Laškem, razvaline gradu Žovnek, grad Ortnek, Stari ali Pistorjev grad v Vu- zenici, grad Gradac, grad Trebnje, grad Rakovnik v Slovenski vasi, dvorec Radovljica in grad Sevni- ca.62 Pri tem je največ gradov z območja nekdanje Kranjske, nekoliko manj z območja Štajerske in zgolj eden z območja sedanjega slovenskega dela Koroške, in sicer grad Vuzenica, ki stoji na obmo- čju zgodovinske pokrajine Štajerske.63 kommission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, 3. serija, 9, 1910, str. 25, »Sicherung von Ruinen«). 60 Pri pregledovanju fonda centralne komisije sta bila v po- moč tudi popisa omenjenega fonda, in sicer popis iz leta 2003 (Umek in Kološa, Cesarsko-kraljevi spomeniški urad) ter nekoliko podrobnejši popis iz leta 2017 (Pivk, Arhivski inventar). 61 V fondu centralne komisije, ki ga hranijo v Arhivu Repu- blike Slovenije, so dokumenti o grajski arhitekturi, ki je nastala po srednjem veku, in sicer opis vrtnega paviljona gradu Soteska, o slikah v gradu Lože in poslikavah gradu Bokalce, poročilo o kapeli v Prapročah pri Grosupljem, o spomeniku Francu I. pri gradu Dol, o gradu Trilek pri Colu, o dvorcu Podrožnik (nem. Rosenbüchel), ki je v popi- su imenovan Rožni grič v Ljubljani, o postavitvi bolnišni- ce za pljučne bolezni na gradu Golnik, o sgraffito fasadi dvorca Hrib v Preddvoru, zapis o dvorcu Zonek na Igu in o gradu Zagorica oziroma Auritzhof bei Veldes, ki je v ar- hivskem inventarju napačno identificiran kot Rečica pri Bledu (gl. Pivk, Arhivski inventar, str. 7). Za splošni pregled vsebine posameznih map gl. Arhivski inventar Olge Pivk. 62 Okvirna vsebina arhivskega gradiva za posamezne gra- dove in dvorce je predstavljena v tabeli na koncu pri- spevka. 63 Vuzenica je bila v času Avstro-Ogrske sicer del štajerske kronske dežele (Vollständiges Ortschaften-Verzeichniss, str. 111), vendar v sklopu statističnih regij Republike Sloveni- je spada pod koroško regijo. Med avtorji poročil in dopisov so osebe, ki so centralni komisiji posredovale več poročil o umetnostnih delih različnih obdobij, tako pro- fanih kot sakralnih, med njimi Alfons Müllner (1840–1918), Konrad Črnologar (1860–1904), Al- fred Castelliz (1870–1940), Avguštin Stegenšek (1875–1920), Johan Wist (1841–1916), Janez Vurnik mlajši (1849–1911), Arnold Luschin pl. Ebengreuth (1841–1932), Ivan Franke (1841–1927), Michelange- lo baron Zois pl. Edelstein (1874–1945), Henrik Costa (1796–1870), Paul Hauser (1868–1914), Josip Mantuani (1860–1933), Ivan Šubic (1856–1924) in Sigismund grof Attems-Petzenstein (1840–1910). Med avtorji dopisov so prav tako takratni lastniki gradov, osebe, ki pišejo v imenu različnih uradov, institucij in društev, ter osebe, ki jih v arhivskem gradivu srečamo le kot dopisnike v zvezi z enim umetnostnim spomenikom. Primer zadnjega sta dopisa profesorja Milana Pajka (1876–1913), ki se je zavzemal za ohranitev poznogotskih stenskih poslikav srednjeveške kapele na gradu Turjak.64 Dopisa kažeta, da se lastniki gradov niso zmeraj zavedali, da je treba umetnostna dela zavarovati pred propadanjem.65 Kajti da obiskovalci gradu Turjak ne bi videli notranjosti kapele, je, kot po- roča Pajk v dopisu s 5. junija 1912, zanje obveljalo, da so ključi kapele že dlje časa izgubljeni.66 Učen- ci, s katerimi je Pajk obiskal Turjak, so na gradu od zanesljive nepristranske priče izvedeli, da jim kapele ne želijo pokazati, vendar takratnega la- stnika gradu grofa Auersperga, ki ga lahko identi- 64 SI AS 1100, š. 2, mapa 17, dokument 5. junij 1912/2917. Mi- lan Pajk je bil zgodovinar in geograf, ki je bil leta 1910 imenovan za konservatorja arheološke sekcije central- ne komisije za območja Krško, Ljubljana in Litija ter za mesto Ljubljana (Brückler in Nimeth, Personenlexikon, str. 197). 65 Čeprav je druga polovica 19. stoletja čas, ko so vzcveteli historicistični slogi, kot sta neoromanika in neogotika, je iz navedenih primerov razvidno, da vsem lastnikom gradov vendarle ni bilo osrednjega pomena ohranjanje srednjeveške umetnosti, kot je to bilo centralni komisiji. Velik del »nezanimanja« za ohranitev srednjeveških gra- dov in dvorcev je bil povezan s finančnim vidikom, saj nekateri lastniki grajskih stavb niso imeli dovolj denarja, da bi se lotili obnov in zavarovalnih del na gradovih in dvorcih ali pa denarja preprosto niso želeli porabiti v ta namen. Takšne primere z območja sedanje Avstrije je izpostavil že Theodor Brückler v monografiji o delova- nju centralne komisije, in sicer pomanjkanje denarnih sredstev lastnika za obnovo dvorane renesančnega gra- du Ambras v Innsbrucku na Tirolskem, uničeno stre- ho gradu Štrosburg na Koroškem, ki je lastnik ni želel popraviti, ter za problematiko ruševin gradu Petersberg v Brežah na Koroškem, za katere je takratni lastnik po- skušal dvigniti prodajno ceno tako, da je ob več prilo- žnostih izpostavil, da ima namen porušiti stolp tega gra- du (gl. Brückler, Die Ära Helfert: 1, str. 318–320, 386–388, 391–393). 66 SI AS 1100, š. 2, mapa 17, dokument 5. junij 1912/2917. 100 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije ficiramo kot Lea Josefa Mario Gustava Auersper- ga (1844–1915),67 zaradi tega ni obsojal.68 Veliko bolj problematična je bila za Pajka informacija nekega gospoda s Turjaka in dveh tamkajšnjih profesorjev, ki so trdili, da grof Auersperg v gotski kapeli hrani žganje in ga v njej tudi najverjetne- je kuha.69 Na osnovi te informacije je Pajk cen- tralno komisijo pozval, naj pošlje eno osebo na Turjak, da si ogleda stanje stenskih poslikav ter grofa Auersperga prosi, naj poslikave obvaruje pred propadom.70 Pri tem je Pajk poudaril, da bi financiranje prevzela centralna komisija, saj grof Auersperg nima dovolj finančnih sredstev.71 Pajk je 8. junija 1912 dopisal, da je od Viktorja Steske (1868–1946) prejel podatek, da je grof Auersperg v kapeli ob obisku Josipa Dostala (1872–1954), ki si jo je ogledal tri leta pred Pajkovim poročilom, hranil steklenice vina, vendar so bile stenske po- slikave takrat še ohranjene.72 Poslikave turjaške gotske kapele so v sedanjem stanju delno uniče- ne ob apsidi, saj je bila med drugo svetovno vojno v zgornjem delu porušena,73 prav tako pa je zaradi zamakanja kapele po letu 1943 uničen del posli- kave na ladijskem oboku.74 Gradove so za centralno komisijo dokumenti- rali v obliki poročil o njihovem takratnem stanju, 67 Za več podatkov o Leu Auerspergu gl. Preinfalk, Auer- spergi, str. 474. 68 SI AS 1100, š. 2, mapa 17, dokument 5. junij 1912/2917. 69 SI AS 1100, š. 2, mapa 17, dokument 5. junij 1912/2917. 70 SI AS 1100, š. 2, mapa 17, dokument 5. junij 1912/2917. 71 SI AS 1100, š. 2, mapa 17, dokument 5. junij 1912/2917. 72 Dostal je sledeč Pajkovemu poročilu želel ob obisku ka- pele fotografirati tudi njene stenske poslikave, vendar to ni bilo mogoče, ker je bila kapela pretemačna (SI AS 1100, š. 2, mapa 17, dokument 8. junij 1912/2917). 73 Höfler, Srednjeveške freske v Sloveniji, 3, str. 195. 74 Sapač, Arhitekturnozgodovinski oris, str. 856–857. ki jim je bila v nekaj primerih dodana risba ali skica. Za določene gradove so bili izdelani tu- di načrti za konserviranje in obnovo, vključno s predračuni stroškov.75 O fotografijah gradov so v poročilih sicer pisali, vendar je ohranjen le manj- ši delež. V INDOK centru iz fonda centralne ko- misije hranijo fotografije le šestih gradov srednje- veškega izvora, ki pa po natančnejšem pregledu ne prinašajo novih spoznanj o njih.76 Kot fotogra- fiji gradu sta zavedena tudi fotografska posnetka delno ohranjenih stenskih poslikav, ki pa niso bi- le v gradu Sele, kot je zapisano v seznamu fotote- ke centralne komisije v INDOK centru, ampak v cerkvi sv. Lovrenca v kraju Željne, ki stoji v občini Kočevje in se je v nemščini imenoval Seele.77 75 Načrti za konservatorske in restavratorske posege so bili spisani za Stari grad v Celju, Pusti grad, grad Žužemberk in grad Tabor v Laškem. 76 Gre za fotografije gradov Sevnica, Bled, Celje, Malega gradu v Kamniku, gradu Tabor v Laškem in Pustega gra- du. Opis fotografij je v prilogi prispevka. 77 INDOK, Fototeka Arhiv CC, Sele-Grad, št. 8752. Stenska poslikava cerkve sv. Lovrenca v kraju Željne ni doku- mentirana zgolj s fotografijami, saj o njej priča tudi za- pis v Izvestjih centralne komisije iz leta 1890, v katerem je zavedeno, da je na stenski poslikavi upodobljen pekel, prav tako pa je natančneje opisano dogajanje. Identi- fikacijo potrjuje tudi del zapisa, v katerem je prepisan napis stenske poslikave, ki je berljiv tudi na fotografiji in se glasi: POTENTES POTENTER TORMENTA PATI- ENTUR 1632 (Mittheilungen der k. k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, n. v. 16, 1890, str. 140–141, »Notizen. 75. Seele«). Natančneje je poslikava dokumentirana v več dopisih korespondentov centralni komisiji, ki jih hranijo v Ar- hivu Republike Slovenije (SI AS 1100, š. 14, mapa 263). Iz njih izvemo, da je fotografije centralni komisiji poslal ko- respondent Joseph Leinmüller (1819/20–1898). Leta 1947, ko je cerkev sv. Lovrenca popisoval Marijan Zadnikar, poslikava ni bila več vidna. V svojih zapiskih je Zadnikar zgolj opozoril, da je o obstoju freske pričal Viktor Steska, Stenska poslikava cerkve sv. Lovrenca v kraju Željne (INDOK, Fototeka Arhiv CC, Sele-Grad, št. 8752). 101 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije Pri vseh 25 srednjeveških gradovih, ki jih je obravnavala centralna komisija v ohranjenem arhivskem gradivu, se je ta ne glede na stanje, v katerem so v tistem času bili, v teoriji zavzemala za njihovo ohranitev oziroma za zavarovanje ru- ševin. Dejansko stanje pa je bilo nekoliko drugač- no, saj vseh gradov ni bilo mogoče ohraniti. Eden od razlogov za neuspešno ohranitev gradov so bili previsoki stroški, ki bi jih prineslo zavarova- nje manjšega, a pomembnega dela gradu. Težava se je pojavila tudi takrat, ko grad ni imel dovolj arhitekturnih elementov z visoko umetnostno vrednostjo. Pri takšnih umetnostnih spomenikih namreč centralna komisija ni mogla upravičiti porabe denarja za njihovo ohranitev, zaradi če- sar so bili prepuščeni propadu. Takšen primer je zavzemanje centralne komisije za obnovo ruše- vin Pustega gradu v Zgornji Lipnici, ki je že v 16. stoletju pogorel in ga lastniki zatem niso več ob- navljali.78 V poročilu centralni komisiji iz leta 1913 je zapisano, da če lastniki Pustega gradu ne bodo prispevali denarja, centralna komisija ruševin ne bo obnavljala, ker nimajo arhitekturno zanimi- vih detajlov, zaradi katerih bi lahko zagovarjali porabo denarnih sredstev za njihovo obnovo.79 Do danes se je od gradu ohranil le manjši del ce- lotnega kompleksa v obliki razrušenega palacija, delov obzidja z ostanki dveh obrambnih stolpov ter dveh obrambnih jarkov.80 Razlog za neuspeh spomeniškovarstvenih teženj centralne komisije je bila tudi nepriprav- ljenost sodelovanja takratnih lastnikov gradov, ki so videz pomembnih arhitekturnih spomenikov prilagajali svojim potrebam. Takšen primer je rušitev osrednjega stolpa srednjeveškega gradu v Škofji Loki.81 Kljub prizadevanjem centralne ko- misije za njegovo ohranitev so takratne lastnice gradu, škofjeloške uršulinke, dale stolp porušiti z namenom ureditve uršulinskega šolskega in vzgojnega zavoda.82 Kljub prizadevanjem central- ne komisije za ohranitev stolpa so 12. maja 1892 od mestnega občinskega urada dobile dovoljenje za njegovo rušitev, ki je trajala do leta 1894.83 Ker ki je zabeležil isti latinski napis in letnico, kot sta podana v Izvestjih centralne komisije (INDOK, Zapiski Marijana Zadnikarja, Željne, 1947, str. 2). 78 Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 377–378. 79 SI AS 1100, š. 16, mapa 305, dokument 277/91/1913. O zgo- dovinskem razvoju arhitekture Pustega gradu: Sapač, Grad Waldenberk, str. 327–352. 80 Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 378. 81 Sapač, Rekonstrukcijski posegi, str. 147; Lazarini in Sa- pač, Spomeniško varstvo, str. 98–99, podatki o tem pri- dobljeni iz Berichte der k. k. Central-Commission (Verhan- dlungen. 1891, str. 92–93; Verhandlungen. 1892, str. 96). 82 Lazarini in Sapač, Spomeniško varstvo, str. 98. 83 Lazarini in Sapač, Spomeniško varstvo, str. 98–99. je centralna komisija želela obvarovati kar največ elementov stolpa, se je osredotočila na renesanč- ne napisne plošče, ki so bile vgrajene v stolp. O njih je centralni komisiji med podiranjem stol- pa leta 1892 poročal Wilhelm Hallada, profesor iz Ljubljane.84 Do danes se je ohranil tudi dopis Katarine Majhnič (1841–1921),85 takratne pred- stojnice škofjeloškega konventa uršulink, ki ga je za centralno komisijo spisala 22. avgusta 1892.86 Izpostavila je napisni kamen, ki je bil vzidan v stolp, predviden za rušitev. Zapisala je, da ima kamen za konvent veliko vrednost, saj uršulinke na gradu niso našle nobenega drugega predmeta, ki bi ga lahko obdržale kot spomin na renesančni stolp.87 Kljub prizadevanjem centralne komisi- je sta bila stolp in s tem impozantna srednjeve- ška oblika gradu kot celote uničena, že leta 1959 pa so se zavedali izgube, ko je v prostorih gradu pričel delovati Loški muzej in je grad izgubil na- membnost, za katero je bil konec 19. stoletja pre- delan.88 Tako tudi danes podobo gradu zaznamu- je odsotnost stolpa. V arhivskem gradivu centralne komisije je ohranjen tudi zapis o nesodelovanju takratnih grajskih lastnikov pri poskusih ohranitve gra- dov. Takšen primer je dopis Henrika Coste, ki se je zavzemal za ohranitev srednjeveškega gradu Ortnek.89 Grad je bil v drugi polovici 19. stoletja v lasti družine Kosler, ki pa naj bi ga, sledeč za- pisu, ki ga je leta 1858 centralni komisiji posredo- val Costa, zapustila že pred nekaj leti.90 Costa je centralni komisiji predlagal, naj gospod Kosler na morebitno prošnjo centralne komisije ali ka- terega drugega višjega urada grad preda.91 Tako bi lahko grad po Costovi navedbi uporabili v javni namen in ga ohranili kot srednjeveško deželno posebnost, vendar bi morali s pridobitvijo gradu pohiteti, preden bi pričel propadati.92 Do predaje 84 SI AS 1100, š. 3, mapa 27. 85 Datuma rojstva in smrti sta zapisana Glasilo K.S.K. jedno- te, 7, 24. 8. 1921, št. 34, s. p., »M. Katarina Majhnič«. 86 SI AS 1100, š. 3, mapa 27, dokument 1210/1892. 87 SI AS 1100, š. 3, mapa 27, dokument 1210/1892. 88 Lazarini in Sapač, Spomeniško varstvo, str. 99. 89 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 40, dokument 12/1858. 90 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 40, dokument 12/1858. Ivan Jakič (Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 231) je navedel, da so Koslerji grad zapustili šele leta 1884. 91 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 40, dokument 12/1858. 92 »Da somit demselben [Herrn Kosler; pripis Nike Duh] nichts / daran [Schloss Ortnegg; pripis Nike Duh] liegt, so dürf- te er / sich auf eine allfällige Auf / forderung der hochlöbl. k. k. / Central Comission oder einer / anderen hohen Behörde ge / neigt finden lassen, es un / entgeldlich abzutreten, und / könnte das Selbe dann zu ir / gend einem öffentlichen Zwecke / benützt und sogestaltig eine mit / telalterliche Landesmerkwür / digkeit erhalten werden, doch / müsste die Aquisition bald 102 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije gradu kljub Costovemu dopisu ni prišlo, saj je le- ta 1884 Janez Kosler III. (1819–1898) pričel z njego- vim sistematičnim podiranjem.93 Od gradu Ort- nek je danes ohranjena zgolj manjša razvalina. Do danes se je tako zaradi najrazličnejših de- javnikov izmed okoli 900 grajskih stavb na Slo- venskem v celoti ohranilo le malo objektov.94 V arhivskem gradivu centralne komisije so dopisi in risbe gradu Boštanj (nem. Weissenstein) na Do- lenjskem, ki je bil še v drugi polovici 19. stoletja dobro ohranjen, septembra 1943 pa požgan, zara- di česar se je spremenil v razvalino.95 O njegovi prvotni podobi pričajo štiri risbe Konrada Črno- logarja, na katerih je upodobil pogled na grad z južne strani in narisal tloris gradu.96 Črnologar je leta 1902 centralni komisiji poslal tudi prispevek o gradu Boštanj, vendar ni bil nikoli objavljen.97 Črnologar je poročilo o gradu napisal, ker ga je tja napotila centralna komisija, hkrati pa je moral preveriti, ali na gradu hranijo morda zbirke, ki bi morale biti popisane v Handbuch der Kunstpflege.98 Obstajati so morale tudi fotografije gradu, saj je o njih v dopisu s 16. septembra 1910 poročal ko- respondent centralne komisije Wilhelm baron Lazarini.99 Čeprav fotografije zaenkrat niso bile najdene, vemo, kaj je bilo vidno na 13 posnetkih gradu, poslanih centralni komisiji, saj so se na dopisu ohranili opisi posameznih fotografij.100 er / folgen, ehe das Gebäude Scha / den zu nehmen begint« (ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 40, dokument 12/1858). V prevodu se stavek glasi: »Ker taisti [gospod Kosler; pripis Nike Duh] zanj nima interesa [za grad Ort- nek; pripis Nike Duh], bi bil morda na morebiten poziv visoko častitljive c. kr. centralne komisije ali katerega drugega visokega upravnega organa pripravljen grad brezplačno odstopiti, nakar bi ga lahko uporabili za javni namen ter bi na ta način ohranili srednjeveško deželno posebnost, vendar bi morala pridobitev slediti kmalu, preden bi ta začel trpeti škodo.« 93 Sapač, Gradovi na Ribniškem, str. 94–95. 94 Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 5. 95 Ferenc, Dies irae, str. 291–293; Sapač, Arhitekturnozgo- dovinski oris, str. 852, op. 736; V besedilih Ivana Jakiča in Ivana Stoparja je kot leto požiga navedena napačna letnica 1944 (Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 64; Stopar, Grajske stavbe 15, str. 12). 96 Gl. INDOK, Fototeka serije Arhiv CC, 545; Črnologarjev naris dvorca Boštanj je bil objavljen v zbirki Grajske stavbe (Stopar, Grajske stavbe 15, str. 15). 97 Sapač, Rekonstrukcijski posegi, str. 203–204. 98 SI AS 1100, š. 16, mapa 309, dokument 1688/1901. 99 SI AS 1100, š. 16, mapa 309, dokument 4571/1910. Wilhelm Lazarini je v Gradcu opravljal delo podsekretarja (Statt- haltereisekretär), leta 1910 pa je bil imenovan za kore- spondenta centralne komisije. Zasluge ima na področju organiziranja arhiviranja (Brückler in Nimeth, Personen- lexikon, str. 153). 100 SI AS 1100, š. 16, mapa 309, dokument 4571/1910. Fotogra- fije so opisane v 13 točkah. Na večini je bila, sledeč opi- som, vidna zunanjščina gradu, medtem ko se pod dvema točkama omenja tudi stebriščni hodnik. Čeprav je večje število gradov, ki so bili doku- mentirani v času centralne komisije, danes ohra- njenih zgolj kot ruševina, se moramo zavedati, da so bili številni v takšnem stanju že v drugi polovi- ci 19. stoletja. Takšen primer je Mali grad pri Pla- nini na Notranjskem, ki je propadel že v 18. stole- tju. Edini sestavni del gradu, ki je v 19. stoletju še kazal na to, da je v preteklosti na tem mestu stal grad, je še danes ohranjen tako imenovani Rav- barjev stolp. Glede na poročila centralne komisi- je je bil v 19. stoletju nekaj časa brez strehe.101 Prav tako za centralno komisijo je leta 1907 Attems, najverjetneje Sigismund Attems (1840–1910), napisal dopis, v katerem je opozoril, da je treba takratnega lastnika stolpa Huga Windischgrätza obvestiti, da je na stolpu nekdanjega gradu Plani- na odpadel del gotskega okenskega okvirja, ki bi ga takrat morda našli v grmičevju pod stolpom.102 V arhivskem gradivu so se ohranili dopisi, ki se navezujejo na grad in njegovega lastnika. Ta je kljub temu, da je bil grad v izjemno slabem sta- nju, v njem še zmeraj prebival. Zavzemal se je za ohranitev gradu in si zato dopisoval s centralno komisijo. Gre za ostanke gradu Vuzenica oziroma Saldenhofen na današnjem Koroškem in lastnika gradu, slovenskega slikarja Oskarja pl. Pistorja (1865–1928).103 Že leta 1909 je bilo v Izvestjih cen- tralne komisije objavljeno, da so na gradu Vuzenica pričeli z zavarovalnimi deli, da se ne bi deli gra- du, ki jim je grozil propad, sesuli.104 Z namenom zavarovanja preostalih delov gradu je o njem 21. julija 1909 poročal Avguštin Stegenšek, ki je v do- pisu centralni komisiji zapisal, kaj je od gradu še ohranjenega, spisal načrt za njegovo zavarovanje in dodal več skic, ki jih danes hranijo v INDOK centru.105 Okoli štiri mesece po Stegenškovem po- ročilu je 13. decembra 1909 centralna komisija od 101 O tem centralni komisiji med drugim poroča član His- toričnega društva za Kranjsko Leopold Martin Krainz v dopisu z dne 13. novembra 1862: »Im Markte Planina in InnerKrain befindet sich eine alte / Burgruine benamset Kleinhausl /: Maligrad :/. Von dieser / Ruine ist noch der runde massiv gebaute Schlossthurm er / halten, welcher in seiner obersten Höhe ohne Dach immer / mehr dem Verfalle droht« (SI AS 1100, š. 7, mapa 113, dokument 134/1862). V prevodu se besedilo glasi: »Na trgu Planina v Notranji Kranjski je stara ruševina gradu Kleinhausl /: Maligrad :/. Od te ruševine je še ohranjen okrogel masivno grajeni grajski stolp, ki je v svoji najvišji višini brez strehe in mu grozi propad.« 102 SI AS 1100, š. 7, mapa 113, dokument 214/1907. 103 Okoli leta 1906 je Oskar pl. Pistor narisal ohranjen del gradu, v katerem je živel (Gl. Museums.si, http://muse- ums.si/sl-si/Domov/Zbirke/Predmet?id=493608 (5. 8. 2024)). 104 Mitteilungen der k. k. Zentralkommission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, 3. se- rija, 8, 1909, str. 466–467, »Tätigkeitsbericht. Steiermark«. 105 BDA, fond Slowenien, š. 2, dokument 3530/1909. 103 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije Pistorja prejela krajše sporočilo, v katerem se je opravičil, da ni odgovoril na dopis centralne ko- misije z dne 4. septembra.106 Zaradi dotrajanosti stavbe se je, kot izvemo iz Pistorjevega poročila z 18. junija 1910, okoli pol petih zjutraj zrušil ne- naseljeni stranski trakt gradu, ki je porušil tudi kletni obok.107 Streha je pri tem visela še na enem delu stene in tako ogrožala del gradu, v katerem je takrat živel Pistor.108 Centralni komisiji je spo- ročil, naj za gradbena dela kontaktira mestnega stavbnega mojstra »Ubalda Nanimbenija« iz Ma- ribora, pri katerem gre z veliko verjetnostjo za Ubalda Nassimbenija (1872–po 1942),109 ki je oce- nil, da bo za obnovo porušenega trakta potrebnih 2000 kron.110 Zadnje do sedaj najdeno poročilo o gradu Vuzenica je napisal Pistor, ki je centralni komisiji sporočil, da je pričel z restavratorskimi deli, ter navedel, kaj je že na gradu popravil in koliko denarja bi potreboval za nadaljnje delo.111 106 BDA, fond Slowenien, š. 2, dokument 5814/1909. 107 BDA, fond Slowenien, š. 2, dokument 3032/1910. 108 BDA, fond Slowenien, š. 2, dokument 3032/1910. 109 Curk, Mariborsko gradbeništvo, str. 313. Letnica Nassim- benijeve smrti v Curkovem prispevku ni navedena, zara- di česar je kot čas njegove smrti v tem prispevku navede- no po letu 1942, saj je v Curkovem prispevku zapisano, da je do tega leta Nassimbeni še bil dejaven. Za opozorilo na Curkov prispevek se najlepše zahvaljujem izr. prof. dr. Igorju Sapaču. 110 BDA, fond Slowenien, š. 2, dokument 3032/1910. 111 BDA, fond Slowenien, š. 2, dokument 3853/1910. Do danes se je od gradu Vuzenica ohranila le raz- valina zunanjega vhodnega stolpa, skozi katerega je bil grajski kompleks dostopen od 16. stoletja.112 V arhivskem gradivu centralne komisije so v določenih primerih obravnavani tudi mlajši ele- menti gradov. Takšen primer je poročilo kore- spondenta centralne komisije Michelangela ba- rona Zoisa pl. Edelsteina (1874–1945),113 v katerem piše o baročnih poslikavah in štukaturah dvorca Katzenstein.114 V enostranskem poročilu iz leta 1916 je Zois zapisal, da so štukature na stopnišču gra- du najlepše, ki jih je do sedaj videl na Kranjskem. Datiral jih je v čas okoli leta 1650, medtem ko je 112 Na prilogi, ki je bila poslana centralni komisiji, je iz pri- pisov na tlorisu takratnih razvalin gradu Vuzenica razvi- dno, da gre pri danes ohranjenih razvalinah za nekdanji vhod v grajski kompleks (Einfahrt) in prostor, v katerem je bil paznik oziroma vratar (Torwächter). Iz tlorisa je raz- vidno, da je bil v začetku 20. stoletja ob severozahodnem delu danes še obstoječega dela gradu ohranjen še en prostor, ki ga danes ni več (INDOK, Fototeka Arhiv CC, Vuzenica – Ruševine gradu Saldenhofen, 608/1). 113 Njegovo delovanje na področju spomeniškega varstva je opisano v Brückler in Nimeth, Personenlexikon, str. 307– 308. 114 V popisu arhivskega gradiva fonda centralne komisije v dokumentu v mapi št. 299 ne gre za opis poslikav in štu- katur gradu Kamen pri Begunjah, temveč gradu Katzen- stein v Begunjah. To je razvidno iz arhivskega gradiva, ki ima naslov Begunje, kaznilnica (Vigaun, Strafanstalt). Za opozorilo se najlepše zahvaljujem izr. prof. dr. Igorju Sa- paču (Gl. Pivk, Arhivski inventar, str. 58). Grad Vuzenica na bakrorezu iz dela Georga Matthäusa Vischerja Topographia ducatus Stiriae (ok. 1681), št. 303 (dLib). 104 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije stenske poslikave datiral okoli leta 1680 in jih pri- pisal kranjskemu slikarju Almanachu.115 V dopisu je poudaril, da priporoča restavriranje oziroma očiščenje poslikav in da naj v ta namen kontakti- rajo ministrstvo za pravosodje ter mu priporočijo Viertelbergerja,116 pri katerem gre z veliko verjet- nostjo za restavratorja Hansa Viertelbergerja (1861–1933). Ob tem si moramo zastaviti vprašanje, zakaj je bilo izmed vseh grajskih stavb dokumentira- nih ravno teh 25 srednjeveških gradov in dvorcev. Ob natančnejšem pregledu arhivskega gradiva se je izkazalo, da so bili dokumentirani gradovi in dvorci srednjeveškega izvora, ki so bili ali močno poškodovani ali pa so bili do te mere ohranjeni, da je želela centralna komisija preprečiti, da bi prišlo do uničenja delov gradov, ki so imeli srednjeveške oblike. Kot najpomembnejši razlog za izbor teh gradov je mogoče izpostaviti dejstvo, da je bil v vseh primerih ogrožen njihov obstoj. Korespon- denti in konservatorji, ki so gradove dokumentira- li v dopisih centralni komisiji, so to naredili ali iz lastnih vzgibov, ker so bili zaradi drugih obvezno- sti v tistih krajih, ali pa jih je tja napotila centralna komisija, kot v primeru Konrada Črnologarja, ki je na njeno pobudo poročal o gradu Boštanj. 115 »Am Stiegenhause, dem ganzen der ersten Stocke / sehr schöne, schwere, strenge Stukkos, die schönsten, die / ich bis jetzt in Krain sah, gut erhalten, um 1650 herum. […] Die alten Fresken dürften um 1680 sein, und von / Almanach herruhren […]« (SI AS 1100, š. 15, mapa 299, dokument 857/1916). V prevodu se zapis glasi: »Na stopnišču, na celem prvega nadstropja zelo lepe, težke, stroge štukature, najlepše, ki sem jih do sedaj videl na Kranjskem, dobro ohranjene, okoli 1650. […] Stare freske bi lahko bile iz okoli 1680 in izvirajo od Almanacha […].« 116 »Empfele wegen der Restaurierung, bzw. Reinigung der / Fresken dem Justiz minist. zu schreiben, und Viertelberger / zu emfehlen« (SI AS 1100, š. 15, mapa 299, dokument 857/1916). V prevodu se stavek glasi: »Priporočam, da za restavriranje oziroma čiščenje fresk pišete ministrstvu za pravosodje in priporočite Viertelbergerja.« Predstavljeni primeri gradiva centralne komi- sije za gradove na Slovenskem kažejo, da lahko s pomočjo gradiva iz 19. stoletja izvemo marsikate- ro podrobnost o gradovih srednjeveškega izvora. Izmed najdenih podatkov pa ima največji pomen poročilo sodelavca centralne komisije, v katerem je zabeležen obstoj poslikav v notranjščini gradu Kolovrat. PRIMER DOKUMENTIRANJA: PISNI VIR KOT DOKAZ O OBSTOJU NEKDANJIH POSLIKAV NOTRANJŠČINE GRADU KOLOVRAT Grad Kolovrat, zapisano tudi Kollowrat ali Ko- lobrat, prav tako imenovan Pirkovičev grad, stoji na griču v istoimenskem naselju Kolovrat v ob- čini Zagorje ob Savi v Zasavski regiji. Občasno se pojavi tudi poimenovanje Spodnji Kolovrat, ki se je pričelo uporabljati po izgradnji višje ležeče bli- žnje graščine Zgornji Kolovrat.117 Poimenovanje Kolovrat naj bi grad, sledeč zapisu Janeza Vaj- karda Valvasorja v Slavi vojvodine Kranjske, dobil zaradi zunanjščine, ki naj bi spominjala na kolo- vrat.118 Grad kljub svoji velikosti ni preveč vpad- ljiv, saj pogled nanj zakrivajo visoka drevesa.119 Obdan je z obrambnim jarkom, ki je vrezan v živo skalo.120 Lokalna cesta, ob kateri stoji, je imela v preteklosti vlogo pomembne cestne prometnice, preko katere je bilo mogoče iz štajerskega zaledja priti do pristanišč ob reki Savi.121 117 Orožen, Zgodovina Zagorja, str. 18–19. 118 »Das Schloss sihet gleichsam einem Spinnrade gleich; hat auch davon seinen Namen Kolovrat empfangen : welches/ auf Teutsch / ein Spinnrad bedeutet« (Valvasor, Die Ehre XI, str. 311). V prevodu se besedilo glasi: »Grad je videti enako kot kolovrat; od tega je prejel tudi svoje ime Kolovrat, ki v nemščini pomeni kolovrat.« 119 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 87. 120 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 87. 121 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 87. Ruševine gradu Vuzenica (vir: Gradovi Slovenije, https://gradovislovenije.si/project/ grad-vuzenica/ (6. 11. 2024)). 105 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije Gradu Kolovrat še ni bila posvečena nobena samostojna raziskava. Kljub temu so o njegovih lastnikih in njegovi arhitekturi v sklopu pre- glednih del pisali določeni raziskovalci. Prve za- pise o gradu, na katerih temeljijo mlajša besedila, najdemo v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske, kjer je navedena natančna lokacija gradu in opi- sana njegova okolica, v večji meri pa se je Valva- sor posvetil lastnikom gradu.122 Čeprav Valvasor ni vključil arhitekturnega opisa zunanjščine 122 Valvasor, Die Ehre XI, str. 311–312. gradu, si lahko njegovo nekdanjo obliko pred- stavljamo s pomočjo bakroreza Andreasa Trosta (1643–1708).123 Gre za najbolj poznano upodobi- tev gradu Kolovrat, ki kaže grad s severovzhodne strani. Ta bakrorez je bil objavljen že leta 1679 v Valvasorjevem delu Topographia Ducatus Carnio- liae Modernae kot reprodukcija s številko 115 in znova uporabljen deset let kasneje v Slavi vojvodi- ne Kranjske.124 Raziskovalci so se, tako kot Valvasor, povečini posvečali tematiki grajskih lastnikov, o 123 Valvasor, Die Ehre XI, str. 312. 124 Valvasor, Topographia Ducatus, št. 115. Grad Kolovrat na bakrorezu iz dela Janeza Vajkarda Valvasorja Topographia Ducatus Carnioliae Modernae (1679), št. 115 (dLib). Grad Kolovrat (vir: Gradovi Slovenije, https://gradovislovenije.si/project/ grad-kolovrat/ (6. 11. 2024)). 106 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije katerih beremo pri Janku Orožnu, ki je povze- mal po Valvasorjevih zapisih,125 pri Majdi Smole, ki je podatke pridobila iz arhivskega gradiva, ki ga hranijo v Arhivu Republike Slovenije,126 ter v besedilih Dušana Kosa,127 Ivana Jakiča in Ivana Stoparja.128 Od naštetih je o gradu Kolovrat največ pisal Ivan Stopar, ki se ni posvetil zgolj pregledu njegovih lastnikov, ampak tudi prvim omembam gradu v listinah ter njegovi arhitekturni zasnovi in obnovam.129 Grad Kolovrat se prvič posredno omenja leta 1256 v imenu Gebeharda s Kolovrata, torej Gebe- hardo de Cholobart, pri katerem gre za spanheim- skega ministeriala Geberharda.130 Ker je imel Ge- berhard pred letom 1256 še posest na ozemlju An- deških, in sicer zahodno od Kamnika, je Dušan Kos izpostavil možnost, da so grad Kolovrat sprva imeli v lasti andeški ministeriali.131 Šele po letu 1270 so lastniki gradu postali spanheimski mini- steriali, saj je v tem času Herman s Kolovrata pri- segel zvestobo bratu umrlega Ulrika Spanheim- skega, koroškemu vojvodi Filipu.132 V 15. stoletju se grad v listinah omenja tudi neposredno, in sicer okoli leta 1400 kot Kolabreth, die vesten, ter dvakrat leta 1444 kot Kolobrath, vest in Kolobrat, haws, dorff, vest.133 Grad je bil v lasti gospodov Kolovratskih, ki pa so kaj hitro izumrli, saj je leta 1326 na njem omenjen Greif Kolenc, le nekaj desetletij zatem, natančneje, leta 1359, pa se kot njegova lastnica omenja Pendit Greyffen.134 V drugi polovici 14. stoletja je grad postal last deželnih knezov, ki so ga od takrat naprej zastavljali.135 Naslednji lastnik gradu je bila rodbina Raumschüssel,136 natančne- je, Baltazar Raumschüssel, ki ga Valvasor navede 125 Orožen, Zgodovina Zagorja, str. 18–21. 126 Smole, Graščine, str. 228. 127 Kos, Med gradom in mestom, str. 25. 128 Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 162–163; Stopar, Grajske stavbe 10, str. 87–94. Grad Kolovrat se omenja tudi v Kra- jevnem leksikonu Slovenije, pri čemer je zgolj izpostavlje- no, da je nekoč pripadal kolovraškim grofom in kasneje rodbini Raumschüssel ter da so bile v času nastanka be- sedila od gradu ohranjene le še razvaline z 10 m visoko steno (gl. Šifrer, Kolovrat, str. 455). Na arhivsko gradivo, v katerem se omenja grad Kolovrat, sta opozorila že Mil- ko Kos (Kos, Gradivo: 1, str. 264) in August von Jaksch (Jaksch, Monumenta, str. 486, št. 2619). 129 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 87–94. 130 Jaksch, Monumenta, str. 486, št. 2619; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 162; Stopar, Grajske stavbe 10, str. 87; Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 440–441. 131 Kos, Med gradom in mestom, str. 25. 132 Kos, Med gradom in mestom, str. 25; Stopar, Grajske stavbe 10, str. 87. 133 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 87. 134 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 87. 135 O lastnikih gradu Kolovrat prim. besedilo Dušana Kosa (Kos, Med gradom in mestom, str. 25). 136 Valvasor, Die Ehre XI, str. 311; Šifrer, Kolovrat, str. 455; Sto- par, Grajske stavbe 10, str. 87. kot lastnika gradu leta 1596.137 Glede na ohranje- ne vire je Maternus Raumschüssel grad leta 1660 prodal Adamu Dinzlu.138 Ime Pirkovičev grad je dobil po lastnikih Pirkovičih, med katerimi je kot prvi lastnik v knjigi deželne deske naveden Franc Ksaver Pirkovič, ki je umrl leta 1770.139 V lasti Pirkovičev je grad ostal skoraj dvesto let, do leta 1969.140 V njihovi lasti je bil torej tudi v času potresa leta 1895, zaradi katerega je bil dodatno poškodovan in se je posledično spremenil v raz- valino.141 V sedemdesetih letih 20. stoletja ga je kupila družina Mal iz Ljubljane,142 ki ga je obno- vila in ga ima v lasti še danes.143 Prvotni grad, če sledimo njegovi prvi posre- dni omembi v arhivskih virih, je moral stati že sredi 13. stoletja.144 Kdo ga je dal postaviti, ostaja neznanka, saj še ni bilo najdenega arhivskega gradiva, v katerem bi bili izpričani njegovi gra- ditelji oziroma naročniki. S Trostove grafike je razvidno stanje gradu v drugi polovici 17. stole- tja, ki se nekoliko razlikuje od sedanjega. Grad je namreč imel ob vhodu s cinami zaključeno ob- zidje, ki je obdajalo manjše dvorišče.145 Ker je to obzidje zdaj v glavnem podrto, je ključasti tloris glavnega dela gradu veliko bolj izrazit.146 Z iste upodobitve je mogoče razbrati, da je imel grad na fasadah konzolne pomole,147 na zidu ob glavnem 137 Valvasor, Die Ehre XI, str. 312; Smole, Graščine, str. 228. 138 Valvasor, Die Ehre XI, str. 312; Smole, Graščine, str. 228; Stopar, Grajske stavbe 10, str. 88. Prodaja gradu omenjena tudi pri Golec, Valvasor, str. 115. Isti Maternus, lastnik gra- du Šenek, se omenja tudi na plošči iz peščenjaka, najde- ni v ruševinah ob obnovitvenih delih na gradu Kolovrat (Stopar, Grajske stavbe 10, str. 92). Za podatke o lastnikih gradu, članih družine Raumschüssel, med letoma 1596 in 1660 gl. Smole, Graščine, str. 228. 139 Podatki po arhivskem gradivu povzeti pri Smole, Grašči- ne, str. 228. 140 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 88. Za lastnike gradu med letoma 1770 in 1896 gl. Smole, Graščine, str. 228. 141 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 87. 142 Podkrižnik, Kolovrat, str. 10. 143 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 88; Podatek, da je grad še zmeraj v lasti družine Mal, je zapisan na spletni strani visitzagorje.si, https://www.visitzagorje.si/objava/577702 (5. 8. 2024). O rekonstrukciji gradu s strani družine Mal gl. prispevek Mimi Podkrižnik (Podkrižnik, Kolovrat, str. 10). 144 Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 162; Stopar, Grajske stavbe 10, str. 90. 145 Za informacijo se najlepše zahvaljujem izr. prof. dr. Igor- ju Sapaču. V relevantni literaturi so do sedaj domneva- li, da je grad imel nekoč pohodni altan (Stopar, Grajske stavbe 10, str. 89). 146 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 89. 147 Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 162–163. Ivan Jakič je za po- mole zapisal, da so imeli izlivnice za smolo, medtem ko je po mnenju Igorja Sapača verjetnejše, da sta bila dva pomola sanitarna, tretji, nekoliko večji, ki je poudarjal vhodno os gradu, pa je bil reprezentativen. 107 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije vhodu pa ključaste strelnice in cine s prsobrani.148 V sedanji obliki ima grad samo manjše število av- tentičnih kamnoseško izdelanih stavbnih členov iz gotike in renesanse,149 saj je bila večina v času ponovne izgradnje gradu v 20. stoletju prenese- na od drugod.150 Ivan Stopar je izpostavil okenske okvirje, renesančno biforo na vzhodni strani gra- du in gotski portal s posnetimi robovi kot arhi- tekturne elemente, ki niso del prvotnega gradu Kolovrat.151 Po Ivanu Stoparju sta originalni le dve ozki pokončni svetlobni lini na zunanjščini klet- ne etaže gradu,152 medtem ko Igor Sapač dopušča možnost, da so avtentična tudi štiri renesančno oblikovana okna na zahodni fasadi.153 Ob pregledu dokumentov, ki jih hranijo v fon- du centralne komisije, se je izkazalo, da je v njih zabeležen obstoj stenskih poslikav v notranjosti gradu Kolovrat, ki danes ne obstajajo več. V po- pisu gradiva centralne komisije Olge Pivk je sicer zavedeno, da so v arhivskem gradivu podatki o ostankih fresk, vendar ni opozorjeno, da teh po- slikav v relevantni literaturi do sedaj niso ome- njali.154 Glede na arhivsko gradivo so bile poslika- ve odkrite naključno, potem ko je leta 1895 potres razmajal stene gradu in je ta posledično postal ruševina.155 Kot posledica potresa so bile ruševine izpostavljene naravnim dejavnikom. Tako je dež, ki je padal po notranjih stenah, spral sekundar- ne beleže, ki so prekrivali poslikavo.156 Ta ni bila dolgo vidna, o čemer pričajo datumi zapisov na poročilih o gradu Kolovrat. Prvo poročilo, nas- lovljeno na centralno komisijo, je delo inženirja Heinricha Hohna (1858/1859–1911),157 ki je grad Ko- 148 Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 163. 149 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 90. 150 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 90–92. 151 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 90. 152 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 90–92. 153 Za podatek se najlepše zahvaljujem izr. prof. dr. Igorju Sapaču. 154 O vsebini arhivskega gradiva v mapi 121 fonda centralne komisije je v arhivskem inventarju Olge Pivk zapisano: »Opis stanja gradu Kolovrat, skica notranjosti gradu / os- tanki fresk / stroški ogleda/« (Gl. Pivk, Arhivski inventar, str. 26). 155 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897. 156 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897. 157 Inženir Heinrich Hohn je z veliko verjetnostjo istoimen- ska oseba, ki je sledeč zapisom v sočasnem časopisju umrla 31. 8. 1911 v Mariboru (Österreichische Zeitschrift für Vermessungswesen, 9, 1. 10. 1911, št. 10, str. 336, »Ge- storben«). V leksikonu oseb avstrijskega spomeniškega varstva (Brückler in Nimeth, Personenlexikon) se Hohn ne omenja. Zapuščinsko zadevo osebe z imenom Hein- rich Hohn, ki je umrla leta 1911, hranijo v mariborskem Pokrajinskem arhivu v arhivskem gradivu Okrajnega sodišča Maribor. Gre za osebo, ki je bila po izobrazbi diplomirani inženir in cesarsko-kraljevi višji geometer. Ob smrti je Hohn štel 52 let, zaradi česar sta kot letnici rojstva možni 1858 in 1859 (PAM, Hohn Heinrich [Maribor] lovrat obiskal ob priložnosti nekega poslovnega potovanja v občini Zagorje. V drugem nadstro- pju gradu je naletel na ostanke stenskih poslikav, na katerih je bila še rahlo vidna barva.158 Tako je Hohn opisal takrat vidne dele poslikav v poro- čilu z 24. junija 1897: »Poslikava kaže na severni steni obleke vitezov in 'najemniških vojakov',159 ki so povečini oboroženi, najverjetneje 'roparski pohod';160 na zahodni steni je slika štirih oseb, ki si čez mizo podajajo roke, vmes z eno besedo v čr- nih in rdečih gotskih črkah. Druga slika prikazu- je dvoboj. Južna stena kaže lov na merjasca s psi in lovca, ki nosi 'svinjsko pero'.161 Četrta stena pa kaže turnir. Pod njim so naslikane zavese z vrvi- cami in resicami, na katerih so naslikani tulipani in lilije. Strop je bil prav tako raznobarven, kar je mogoče razbrati iz zrušenih stranic. V jugozaho- dnem kotu je okenska niša z vgraviranimi bese- dami: Na tej steni … naprej je neberljivo. Na isti strani je na zunanjščini v zidu zazidana tabla, ki je zelo težko dosegljiva. Figure so v kostumih 14. in 15. stoletja.«162 Iz zapisa izvemo, da so bile v drugem nadstro- pju gradu poslikane vse štiri stene ene izmed sob, medtem ko so na poslikavo stropa le še nakazo- vali drobci barve na stranskih stenah.163 Hohn je zapisal, da so stenske poslikave zelo tipične, in – zapuščinska zadeva A V 419/11, Okrajno sodišče Maribor, 1911). Zaradi omembe inženirskega poklica in sovpadajo- če letnice smrti je v arhivskem gradivu omenjeni Hohn zelo verjetno ista oseba kot Hohn, ki je pisal centralni komisiji. 158 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897. 159 V izvirniku zapisana beseda Söldner. 160 V izvirniku zapisana beseda Raubzug. Zaradi slabe ohra- njenosti poslikave ob nastanku tega opisa je možno, da je pri naslikanem šlo za kak drug motiv, morda za oble- ganje. 161 V izvirniku zapisan izraz Saufeder. Gre za težko lovsko sulico, namenjeno lovu na divje prašiče. 162 Transkripcija nemškega izvirnika: »die Malerei selbst stellt / auf der Nordwand Ritter = und Söld. / ner trachten dar, sämmtliche bewaffnet / u. wahrscheinlich einen Raubzug / darstellend, an der Westwand / befinden sich ein Bild 4 Per- sonen / über einem Tisch sich die Hände / reichend, mit ei- nem Worte in / schwarzen u. rothen gothischen / Buchstaben dazwischen. Ferners / ein zweites Bild einen Zwei- / Kampf darstellend. die Südwand / zeigt eine Saujagd mit Hunden / u. einen eine Saufeder führenden / Jäger. die Vierte Wand zeigt / aber ein Tournier. Unter halb / diesem sind Vorhänge mit Schnü / ren u. Quasten gemalt worauf / sich Tulpen u. Lili- en gemalt be / finden. die Decke war ebenfalls / buntfärbig, was man aus den / eingestürzten Seiten noch ersehen / kann. An der sudwestlichen Ecke / befinden sich in einer Fenster. / nische die Worte eingraviert: / Es ist an dieser Wand …. das / Weitere ist unleserlich. An derselben / Seite auserhalb be- findet sich in der / Mauer auch eine Tafel eingemau / ert, die sehr schwer erreichbar ist. / Sämmtliche Figuren sind in / den Costümen des XIV. oder XV. Jahr / hunderts gehalten« (SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897). 163 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897. 108 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije ker jim je grozilo nadaljnje uničenje, je poudaril, da se mora te fotografirati.164 Grad je v času Hoh- novega obiska moral biti še do te mere ohranjen, da je lahko ta zarisal razporeditev sob, ki je doda- na poročilu, ter po stopnicah varno odšel v drugo nadstropje, kjer so bile poslikave.165 Na tlorisih posameznih nadstropij je za drugo nadstropje ob največji sobi, ki je bila na vzhodni strani gradu, Hohn pripisal »stenske poslikave« (Wandmalerei- en) in s tem označil njihovo lokacijo v gradu.166 Iz Hohnovega opisa izvemo, da je bil na vzhodni 164 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897. 165 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897. 166 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897. Hohn je v poročilo vključil tlorise pritličja in obeh nadstropij gra- du. V pritličju, ki je na skici označeno s pripisom Par- terre, so zahodno od osrednjega stopnišča vrisani manjši prostori, pri katerih gre za kleti. Velik prostor, ki je bil desno od stopnišča, je označen zgolj kot soba. V prvem in drugem nadstropju gradu je bila prav tako na vzhodni strani po ena velika soba. V drugem nadstropju je bila ob zahodni steni stopnišča tudi kuhinja. Glede na tlorise je grad imel štiri erkerje, po enega v pritličju in prvem nadstropju ter dva v drugem nadstropju. steni, na kateri so tudi vrata, naslikan turnir, ki so ga na spodnjem delu stene dopolnjevale naslika- ne zavese. Na nasprotni strani je lahko obiskova- lec gradu uzrl upodobitev dvoboja in štirih oseb, ki si čez mizo podajajo roke. Viteška tematika se je odražala tudi na severni steni, na kateri je bil naslikan vojni pohod. Na preostali, južni steni je bil prizor lova na merjasca.167 Sicer ni nikjer zapisano, iz katerega obdobja izhajajo stenske poslikave gradu Kolovrat, vendar lahko sledeč Hohnovemu poročilu na osnovi mo- tivov, vključenosti gotske pisave in oblačil figur, ki po Hohnovi navedbi izvirajo iz 14. in 15. stole- tja, sklepamo, da bi lahko bile gotskega ali rene- sančnega izvora. V slovenskem prostoru se je ohranila le pe- ščica srednjeveških in renesančnih poslikav no- tranjščin gradov z vključenimi figurami. Takšna poslikava, datirana v zadnjo tretjino 17. stoletja,168 je na Primorskem v dvorcu Vipolže in kljub raz- meroma poznemu nastanku še zmeraj kaže re- nesančne oblike. Sestoji iz naslikane mestne ve- dute, pred katero je v prvem planu naslikana ba- lustrada. Čeprav so na poslikavi v Vipolžah figure manjšega formata, z opisom poslikav na gradu Kolovrat ne kaže podobnosti. Nekdanji poslikavi 167 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897. 168 Sapač, Grajske stavbe 23, str. 331. Priloga k dopisu inženirja Heinricha Hohna, tloris pritličja, prvega in drugega nadstropja gradu Kolovrat (SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897). Zadnja stran dopisa inženirja Heinricha Hohna o gradu Kolovrat (SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897). 109 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije na gradu Kolovrat je nekoliko bližja renesančna poslikava gradu Rajhenburg v Brestanici, datira- na okoli leta 1530.169 Osebe so naslikane v sočas- nih oblekah, dodani so napisi, ki pa so za razliko od poslikav na gradu Kolovrat pisani v latinici, ne gotici. Prav tako iz 16. stoletja izvirajo danes de- loma ohranjene poslikave dvorca Gracarjev turn v eni od dveh soban v drugem nadstropju osre- dnjega stolpa.170 Naslikani so bili biblijski prizo- ri sodnika Samsona, prizor Herakleja v boju z levom, upodobitev prizora iz življenja pesnika Vergila in prizor z dvema godcema.171 V sedanjem stanju so vidni samo še nekateri naslikani prizori. Opisu poslikav gradu Kolovrat je skupen napis v gotski minuskuli, ki pojasnjuje prizor, v katerem Dalila Samsonu odreže lase.172 V 16. stoletju so bile naslikane danes le delno ohranjene rene- sančne poslikave gradu Otočec, na katerih so bile upodobljene figure med lovom in ribolovom.173 Naj izpostavimo prav tako renesančne poslikave 169 Vignjević, Tri personifikacije vrlin, str. 297–298. Za po- datke o gradu Rajhenburg gl. Oter Gorenčič, Romanska kapela, str. 475–508, in Sapač, Arhitekturna zgodovina, str. 365–460. O poslikavah gradu Rajhenburg gl. članek Nataše Golob (Golob, Freske z brestaniškega gradu, str. 142–156). 170 Stopar, Grajske stavbe 11–12, str. 55. 171 Stopar, Grajske stavbe 11–12, str. 54–60. 172 Stopar, Grajske stavbe 11–12, str. 58. 173 Stopar, Grajske stavbe 11–12, str. 186–190. trškega gradu Mokronog, pri čemer sta se ohra- nila le njihov opis izpod peresa Ivana Komelja in močno poškodovan prizor lova, ki je bil snet leta 1947 in ga sedaj hrani Dolenjski muzej v Novem mestu.174 Poslikavam gradu Otočec in Mokronog je s poslikavami gradu Kolovrat skupen motiv lo- va. V Dolenjskem muzeju hranijo tudi fragment stenske poslikave iz dvajsetih let 16. stoletja iz Sta- rega gradu nad Otočcem, ki kaže prizor z Judito v Holofernovem taboru.175 Ta ima, tako kot opisane poslikave z gradu Kolovrat, vključen napis v got- ski minuskuli.176 Prav tako na Dolenjskem so bili na gradu Hmeljnik do druge svetovne vojne ohra- njeni fragmenti poslikav iz sredine 16. stoletja.177 Zanimiva je bila predvsem realistična upodobitev gradu Hmeljnik, ki je bila sledeč zapisu Franceta Steleta del prizora z usmiljenim samaritanom, v opisu katerega pa naslikane figure niso omenje- 174 Stopar, Grajske stavbe 14, str. 77–80. Za opozorilo na po- slikave dvorca Gracarjev turn, trškega gradu Mokro- nog, gradu Otočec, Starega gradu nad Otočcem, gradu Hmeljnik, gradu Fužine in gradu Švarcenštajn se naj- lepše zahvaljujem izr. prof. dr. Igorju Sapaču. Poslikave naštetih grajskih stavb so ali v slabem stanju ali uničene, zaradi česar je njihova natančnejša obravnava možna predvsem s pomočjo starejših fotografij. 175 Stopar, Grajske stavbe 11–12, str. 275, 278. 176 Stopar, Grajske stavbe 11–12, str. 276–278. 177 Stele, Varstvo spomenikov, str. 89; Stopar, Grajske stavbe 11–12, str. 85, 103–104. Poslikava zahodnega palacija gradu Runkelstein iz okoli leta 1400, upodobitev turnirja (©Stiftung Bozner Schlösser). 110 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije ne.178 Ostanki renesančne figuralne poslikave so bili leta 1990 odkriti v severozahodnem stolpiču gradu Fužine,179 leta 1995 pa so bile odkrite figural- ne poslikave v prvem nadstropju stolpiča gradu Švarcenštajn pri Velenju.180 Te, datirane v tretjo četrtino 16. stoletja, so bile konservatorsko snete in jih sedaj hranijo v Muzeju Velenje.181 Zaradi bib- ličnih prizorov se domneva, da je bila v prostoru s poslikavami nekoč grajska kapela.182 V preteklosti je bila, sledeč Valvasorjevemu zapisu, z motivom dveh bojujočih se konjenikov poslikana stena ene sobe gradu Kamen v Begunjah, vendar poslikava ni datirana.183 Po zapisu Dušana Kosa je nastala po motivu iz Turnirske knjige Gašperja Lamber- gerja (1463–1515/7), ki je ustvarjena leta 1504 ali 1507.184 Prizori turnirja in lova so tako kot nekoč na Kolovratu vključeni v poslikavo Pistorjeve hiše v avstrijski Radgoni.185 Poslikava, ki je nekoč prek- rivala celotno obokano klet in je bila odkrita šele leta 1951, je delo slikarja Johannesa Aquile iz okoli leta 1390 in s tem najstarejša izmed tukaj predsta- 178 Stele, Varstvo spomenikov, str. 89; Stopar, Grajske stavbe 11–12, str. 85, 103–104. 179 Stopar, Grajske stavbe 9, str. 46. 180 Menoni Muršič, Poslikava, str. 87. 181 Menoni Muršič, Poslikava, str. 87. 182 Menoni Muršič, Poslikava, str. 87. 183 Valvasor, Die Ehre XI, str. 548. Na poslikavo je opozoril tudi Dušan Kos (Kos, Turnirska knjiga, str. 124). 184 Kos, Turnirska knjiga, str. 124. 185 Höfler in Balažic, Johannes Aquila, str. 38, 121. vljenih stenskih poslikav.186 Kljub izpostavljenim primerom figuralnih poslikav grajskih stavb iz 15. in 16. stoletja je poslikava, ki se najbolj pribli- ža opisu poslikave na gradu Kolovrat, na Južnem Tirolskem. Gre za gotsko poslikavo prostorov gra- du Runkelstein. V tretjem nadstropju zahodnega palacija se je ohranila poslikava iz časa okoli leta 1400, ki kaže življenje plemstva, natančneje, de- javnosti, s katerimi so se plemiči ukvarjali v pros- tem času za zabavo, pri čemer pa najbolj izstopata upodobitev viteškega turnirja in lov na divjad,187 ki sta opisana tudi na nekdanji poslikavi na Kolovra- tu. Za lažjo predstavo, kako je bila morda nekoč videti poslikana soba v gradu Kolovrat, imamo to- rej lahko pred očmi poslikavo zahodnega palacija gradu Runkelstein. Grad Kolovrat si je po prejetju Hohnovega poročila ogledal tudi konservator Ivan Šubic (1856–1924), ki je centralni komisiji po ogledu pos- lal dopis o stanju gradu.188 Ta je bil ob Šubičevem obisku 30. avgusta 1897, torej dobra dva meseca po Hohnovem, že tako uničen, da v ruševino ni bilo več mogoče vstopiti brez nevarnosti.189 Sledeč Šubičevemu poročilu, je bil takrat večji del posli- kave, ki jo še opisuje Hohn, že uničen.190 Ohranje- 186 Höfler in Balažic, Johannes Aquila, str. 38, 121. 187 Wetzel, Die Wandmalereien, str. 6, 10. 188 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1655/1897. 189 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1655/1897. 190 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1655/1897. Poslikava zahodnega palacija gradu Runkelstein iz okoli leta 1400, prizor lova (©Stiftung Bozner Schlösser). 111 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije ni so bili zgolj ostanki poslikav v kotih prostora, hkrati pa je bil friz stenskih poslikav nad okenski- mi prekladami po Šubičevih besedah izgubljen, saj bi morali za njegovo ohranitev restavrirati ce- lotno stopnišče gradu in sobe, ki mejijo na tisto, v kateri so poslikave, na novo narediti strope in grad opremiti s strešno konstrukcijo.191 Tako je Šubic prišel do zaključka, da stenskih poslikav ni več mogoče rešiti.192 Čeprav gre pri teh stenskih poslikavah za po- membno odkritje, jih Izvestja centralne komisije ne omenjajo. Vendar se z njimi povezana informaci- ja nahaja v izvodu časopisa Wiener Zeitung z dne 10. oktobra 1897, in sicer v izvlečku protokola 13. zasedanja plenuma cesarsko-kraljeve centralne komisije za umetnostne in zgodovinske spomeni- ke.193 V razdelku za Kranjsko je v zvezi z gradom Kolovrat navedena Šubičeva pripomba,194 da je grad v tako slabem stanju, da bi lahko poslikave v njem rešili le, če bi ponovno zgradili del gra- du.195 Zaradi prevelikih stroškov, ki bi jih takšno zavarovanje poslikav prineslo, je centralna komi- sija sklenila poslikave dokumentirati s fotografi- jami.196 Enako poročilo o gradu Kolovrat je bilo objavljeno tudi v časopisu Grazer Tagblatt dan kasneje, torej 11. oktobra 1897.197 Prav tako so bili enaki podatki vključeni v Poročilu centralne komi- sije, objavljenem leta 1898, v katerem je za razliko od drugih poročil tudi podatek, da je na takrat še delno zakrite poslikave gradu Kolovrat opozoril inženir Karl Helm, pri katerem gre z veliko verjet- nostjo za Heinricha Hohna, podpisanega na po- ročilu, ki vsebuje opis poslikav.198 Tako kot je bilo zapisano v poročilih, se obnove gradu niso lotili, s tem pa so propadle tudi stenske poslikave. 191 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1655/1897. 192 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1655/1897. 193 Wiener Zeitung, 10. oktober 1897, št. 233, str. 7, »Auszug«. 194 Ivan Šubic je bil dejaven na več področjih, med drugim na področju naravoslovja in umetnostne zgodovine, prav tako pa je bil pomemben organizator šolstva (Strnad, Šubic, str. 159). Kot konservator se je centralni komisiji v sklopu druge, umetnostne sekcije pridružil leta 1897. Od- govoren je bil za okrožji Postojna in Logatec ter za mesto Ljubljana (Brückler in Nimeth, Personenlexikon, str. 266). 195 Wiener Zeitung, 10. 10. 1897, št. 233, str. 7, »Auszug«. 196 Wiener Zeitung, 10. 10. 1897, št. 233, str. 7, »Auszug«. 197 Grazer Tagblatt, 7, 11. 10. 1897, št. 282, str. 3, »Centralcom- mission für kunst- und historische Denkmale«. 198 Bericht der K.K. Central-Commission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und Historischen Denkmale über ihre Thätigkeit im Jahre 1897, 1898, str. 76–191, tu str. 124, »Ange- legenheiten der II. Section«. Oseba z imenom Karl Helm je sicer živela med letoma 1871 in 1960, vendar po pokli- cu ni bila inženir, prav tako pa se v literaturi ne omenja Helmovo sodelovanje s centralno komisijo. Zato je več- ja verjetnost, da je prišlo do napake v zapisu v poročilu centralne komisije za leto 1897. V poročilih centralne ko- misije za leti 1898 in 1899 grad Kolovrat ni več omenjen. Kljub številnim dopisom, ki tematizirajo foto- grafiranje stenskih poslikav gradu, je vprašljivo, ali fotografije sploh obstajajo. Za fotografiranje ostankov stenskih poslikav na gradu Kolovrat se je sledeč zapisu v poročilu, poslanem centralni ko- misiji dne 31. oktobra 1897, Ivan Šubic dogovarjal s fotografom D. Rovškom, pri katerem gre najver- jetneje za fotografa Davorina Rovška (1867–1949). Ta je izdelal predračun, v katerem je natančno opredelil stroške posameznih del, in sicer pot, ča- sovno zamudo, postavitev delovnih odrov ter ce- no posameznih fotografij in nadaljnjih fotografij, kar bi skupaj znašalo 57 goldinarjev.199 Do naročila fotografij poslikav na gradu Kolovrat je tako priš- lo šele po Šubičevem obisku gradu, ko je bil večji del poslikave že izgubljen. Ali je fotografije res po- snel Davorin Rovšek, je vprašljivo, saj je centralna komisija prejela dopis z dne 16. decembra 1897 od osebe R. v. Muchmayer iz Camera-Cluba z Duna- ja, društva amaterskih fotografov. V njem je bilo zapisano, da je društvo z namenom fotografiranja poslikav na gradu Kolovrat kontaktiralo z enim od svojih zunanjih sodelavcev, ki je društvu odgovo- ril, da bo fotografije posnel in da lahko v najkraj- šem času pričakujejo fotografiranje stenskih po- slikav.200 Čeprav se v tem dopisu oseba, ki bo prev- zela delo, že posredno omenja, je njena identiteta razkrita šele v dopisu, poslanem štiri dni kasneje, torej 20. decembra 1897, v katerem izvemo, da gre za Alberta Dommesa.201 O njem je znano le, da je bil lastnik gradu Širje (nem. Scheuern), kar izvemo tudi iz dopisa centralni komisiji.202 Ker se s tem dopisom korespondenca o gradu Kolovrat s centralno komisijo konča, dopis, ki bi pričal o tem, da so bile fotografije res posnete, 199 Transkripcija nemškega izvirnika: »Voranschlag: / für die fresken in der Burg Kolowrat bei / Sagor in Krain / Bahn u. Wagenfahrt – – – 12 fl / 1 ½ Tage Zeitversäumnis – – – 15 ˝ [fl.; pripis Nike Duh]/ 4 Bilder platte 18 x 24 cm mit / je 1 Bild – – – – 20 ˝/ Jedes weitere Bild 2 fl. / Aufstellung der Gerüste – – – 10 ˝ / Sollte die Aufstellung mer Kosten / verursachen, so wären dieselbe extra / zu wergütern. / Summe [v izvirniku na tem mestu krajša neberljiva beseda; pripis Nike Duh] 57 fl. / Laibach 31 10 1897 D. Rovšek / fotograf«. SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1879/1897. V slovenskem prevodu se besedilo glasi: »Predračun / za freske v gradu Kolovrat pri Zagorju na Kranjskem / vožnja z vlakom in vozom – – – 12 guldnov / 1 ½ dneva časovne zamude – – – 15 / 4 plošča za fotografijo 18 x 24 cm s / po 1 fotografijo – – – – 20 / Vsaka nadaljnja fotografija 2 guldna / postavitev od- rov – – – 10 / Če bi postavitev povzročila več stroškov, bi jih morali dodatno nadomestiti. / znesek [v izvirniku na tem mestu krajša neberljiva beseda; pripis Nike Duh] 57 goldinarjev / Ljubljana 31. 10. 1897, D. Rovšek / fotograf.« 200 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 2345/1897. Za osnov- ne podatke o dunajskem Camera-Clubu gl. Marchgraber, Der Camera-Club, str. 70. 201 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 2367/1897. 202 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 2367/1897. 112 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije pa ni bil najden, obstaja možnost, da fotografije poslikav sploh niso bile izdelane. Zagotovo pa stenske poslikave niso bile nikoli fotografirane v celoti, saj so bile ob prihodu konservatorja Šubi- ca že skoraj povsem uničene. Če so bile fotogra- firane, so bili zajeti le manjši ostanki nekoč večje stenske poslikave. O teh fotografijah je bila poiz- vedba narejena že v Zavodu za varstvo kulturne dediščine Ljubljana, kjer tako starega gradiva o gradu Kolovrat ne hranijo, v Fotoarhivu Zvezne- ga spomeniškega urada na Dunaju, kjer takšnih fotografij niso našli, in v Informacijsko-doku- mentacijskem centru za dediščino Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, kjer za grad Kolo- vrat ne hranijo fotografij.203 Več odgovorov nam bi lahko ponudili še zapuščini Alberta Dommesa in Davorina Rovška, ki bi lahko vsebovali fotografije obravnavanih poslikav. Podatki o poslikavah gra- du Kolovrat bi lahko bili tudi v kroniki gradu, za katero iz dopisov centralni komisiji izvemo, da se je za njeno pridobitev zavzemal takratni Deželni muzej v Ljubljani.204 Pred tem je Ivan Šubic v po- ročilu s 30. avgusta 1897 zapisal, da je kronika pri kaplanu Johannu Žanu, ki je bil takrat dejaven v kraju Bučka na Dolenjskem.205 Zdajšnje nahajali- šče kronike zaenkrat ostaja neznano. V primeru, da nadaljnje arhivsko gradivo o poslikavah gradu Kolovrat ne bo najdeno, je v tem poglavju pred- stavljeni opis nekdanjih poslikav notranjščine gradu Kolovrat edini pisni vir, ki priča o njihovem obstoju in naslikanih motivih. SKLEP Arhivsko gradivo centralne komisije omogoča natančnejši vpogled v stanje umetnostnih spome- nikov v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. V določenih primerih se namreč brez poročil cen- tralne komisije ne bi ohranili podatki, ki pričajo o obstoju do sedaj neznanih elementov gradov na Slovenskem, saj vseh podrobnosti, ki so jih kon- servatorji in korespondenti vključevali v svoja po- ročila, niso objavljali v društvenih publikacijah. Iz korespondence centralne komisije je razvidno, da ji je bilo zmeraj najpomembnejše ohranjanje tako gradov kot celote kot tudi njihovih ruševin, čeprav pri tem ni bila zmeraj uspešna. Centralna komisija se je zavzemala za ohrani- 203 Za odgovore se najlepše zahvaljujem Sabini Ravnikar, konservatorski svetovalki z Zavoda za varstvo kultur- ne dediščine Slovenije Ljubljana (komunikacija prek spletne pošte, 8. 8. 2023), Metki Košir iz INDOK centra (komunikacija prek spletne pošte, 17. 8. 2023) in Gabriele Roithner iz fotoarhiva Zveznega spomeniškega urada na Dunaju (komunikacija prek spletne pošte, 8. 8. 2023). 204 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1879/1897. 205 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1655/1897. tev predvsem srednjeveških gradov kot celote,206 čeprav to ni bilo zmeraj mogoče, predvsem zaradi visokih stroškov, ki bi ob tem nastali. Na to, da je bilo vendarle dokumentiranih premalo gradov, kaže zapis konservatorja centralne komisije Kon- rada Črnologarja na temo dokumentiranja gra- dov na Kranjskem. V dopisu centralni komisiji z 19. decembra 1901,207 v katerem je tematiziral pi- sanje prispevka o gradu Boštanj, je poudaril, da bi bilo na območju Kranjske takšne obravnave, kot je je bil takrat z njegove strani deležen grad Boštanj, vredno izvesti tudi za druge gradove, saj se s kranjskimi gradovi po Črnologarjevih bese- dah do takrat še nihče ni ukvarjal, če že, pa zgolj površinsko.208 Izmed teh nekaj gradov, ki pa so jih vendarle dokumentirali, so pomembni do sedaj spregledani dopisi o zavarovalnih delih in propa- danju gradu Vuzenica ter poročilo z opisom naj- verjetneje srednjeveških poslikav gradu Kolovrat, ki se v znanstveni literaturi do sedaj ne omenjajo. Za konec bi izpostavili, da je ta prispevek izho- diščna študija o obravnavi srednjeveških grajskih stavb v fondih centralne komisije, ki se jo bo pos- topoma dopolnjevalo. Kljub natančnemu pregle- du gradiva namreč še zmeraj obstaja možnost, da so katere izmed stavb bile spregledane zaradi premajhnega obsega pregledanega gradiva. Gra- divo o srednjeveških grajskih stavbah je namreč lahko ohranjeno tudi v sklopu arhivskega gra- diva, posvečenega arheološkim izkopavanjem v sklopu centralne komisije, ki pa za ta prispevek ni bilo pregledano. Hkrati ostajajo odprta vpraša- nja, povezana z dokumentiranjem gradov in dru- gih umetnostnih spomenikov v okviru centralne komisije na območju sedanje Primorske209 ter v obdobju 1853–1867 za območje sedanjega Prek- murja.210 Financiranje Članek je nastal v sklopu programske skupine Umetnost na Slovenskem v stičišču kultur (P6-0061), ki jo (so)financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). 206 Semetkowski, Denkmalpflege, str. 193. 207 SI AS 1100, š. 16, mapa 309, dokument 1846/1901. 208 Transkripcija izvirnika: »Übrigens wäre noch manches Schloss in Krain einer / ähnlichen Aufnahme werth; mit den Burgen hat sich bis / her bei uns niemand beschäftigt oder nur oberflächlich.« SI AS 1100, š. 16, mapa 309, dokument 1846/1901. 209 Del gradiva iz fonda Denkmalamt, ki ga hranijo na oddel- ku Splošnega upravnega arhiva, torej izbrane škatle, ki nosijo naslov Küstenland, je pregledala in analizirala že Brigitta Mader ter izsledke objavila leta 2000 v katalogu Sfinga z Belvederja. 210 Za napotke ob pisanju tega prispevka se najlepše zahva- ljujem izr. prof. dr. Miji Oter Gorenčič, izr. prof. dr. Igorju Sapaču, doc. dr. Tini Košak in doc. dr. Marku Motniku. 113 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije 211 SI AS 1100, š. 6, mapa 111, dokumenta 467/1875 in 6/1876. 212 SI AS 1100, š. 15, mapa 299, dokument 857/1916. 213 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 48, dokumen- ta 467/1875 in 6/1876. 214 O slikah s Krištofom Lambergerjem, ki naj bi bile v drugi polovici 19. stoletja na dvorcu Katzenstein, je že leta 1821 pisal F. X. Richter (gl. Kos, Turnirska knjiga, str. 124). 215 Gl. SI AS 1100, š. 15, mapa 295, dokument 4371/1911. 216 Gl. SI AS 1100, š. 24, mapa 424, dokument 920/1912. 217 SI AS 1100, š. 24, mapa 424, dokumenta 166/1882 in 456/1882. 218 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 23, mapa 103, dokument 166/1882. PRILOGA Seznam srednjeveških gradov na Kranjskem ter v slovenskem delu Štajerske in Koroške, ki so bili obravnavani v arhivskem gradivu centralne komisije med letoma 1856 in 1918 grad hranišče dopisov centralne komisije in njihova okvirna vsebina 1. Begunje na Gorenjskem, dvorec Katzenstein (EŠD: 8) SI AS: V poročilih sta tematizirana nakup dvorca Katzenstein s strani okrajnega glavarstva v Kranju od takratnega lastnika Paula pl. Del Negra in adaptacija gradu. Prav tako so tam kopije dokumentov št. 467 iz leta 1875 in št. 6 iz leta 1876, ki jih hranijo v Avstrijskem državnem arhivu.211 Michelangelo baron Zois pl. Edelstein (1874–1945) je leta 1916 v kratkem poročilu pisal o obstoju štukatur in fresk iz 17. stoletja. Za štukature je zapisal, da so bile najlepše, ki jih je do takrat videl na Kranjskem, medtem ko je pri poslikavah pripomnil, da bi lahko bile delo slikarja Almanacha.212 ÖStA, AVA: V dveh poročilih iz let 1875 in 1876 je tematiziran obstoj oljnih slik, ki naj bi se nahajale na dvorcu Katzenstein.213 Na pobudo konservatorja Alfonsa Müllnerja (1840–1918), ki je centralni komisiji 28. novembra 1875 poročal, da je na dvorcu Katzenstein na Kranjskem v petdesetih ali šestdesetih letih 19. stoletja videl stare oljne slike, na katerih so bili upodobljeni turnirji kranjskih plemičev – med temi je izpostavil tudi, da če ga spomin ne vara, da je na teh bil upodobljen tudi boj med Pegamom in Lambergerjem – je imenovana komisija sklenila, da se mora te slike predati takratnem deželnem muzeju, kjer jih naj primerno konservirajo in razstavi- jo. Müllner je prav tako opozoril, da bi pred predelavo gradu v namen kaznilnice, moral nekdo, ki ve kaj iskati, pregledati ali se v gradu nahajajo kakšne srednjeveške relikvije, najverjetneje v pomenu srednjeveških predmetov. Manj kot dva meseca kasneje, 6. januarja 1876, je centralna komisija od ministrstva za pravosodje (Justizministerium) prejela dopis, v katerem so povzeli informacije prejete od predstojnice cesarsko-kraljeve kaznilnice (Vorsteherin der k. k. Strafan- stalt) v Begunjah, da na dvorcu Katzenstein slik, ki bi ustrezale Müllnerjevem opisu, ni. Hkrati je v poročilu bila dodana informacija, da se lahko o nahajališču teh slik povpraša prejšnjega lastnika gradu viteza Jermana.214 2. Bled, Blejski grad (EŠD: 24) SI AS: V poročilih je tematizirano financiranje stroškov v višini 3200 Kr (kron). Ti so nastali ob obsežnih delih zavarovanja skal, ki so ogrožale obstoj blejskega gradu in grajske kapele. Sta- nje gradu je po fotografijah, ki so bile prvotno priložene poročilu, komentiral tudi Ivan Franke (1841–1927). INDOK: Šest fotografij zunanjščine gradu, ki so z veliko verjetnostjo bile del poročila Ivana Franketa centralni komisiji z dne 28. avgusta 1911.215 3. Celje, Celjski grad (EŠD: 58) SI AS: Mapa vsebuje številne dopise na temo zavarovanja ruševin Starega gradu v Celju, med drugim predračun za zavarovalna dela na ruševinah gradu, ki ga je 27. novembra 1911 spisal inže- nir Lud. Wesseley.216 Med avtorji dopisov so Emmanuel Riedl ter zastopniki štajerskega deželnega odbora (Steyrischer Landesausschuss) ter ministrstva za bogočastje in uk. Tam so kopije dveh dopisov iz leta 1882, katerih izvirnika hranijo v Avstrijskem državnem arhivu.217 INDOK: Štiri fotografije ruševin gradu. Fotografija palacija s Friderikovim stolpom v ozadju pred restavratorskimi deli in fotografija posneta med rekonstrukcijo. Prav tako fotografija vzhod- ne stranice palacija pred obnovitvenimi deli in po teh. ÖStA, AVA: Dva dopisa iz leta 1882. V prvem dopisu, ki je bil spisan 22. marca 1882, gre za be- sedilo Arnolda Luschina pl. Ebengreutha (1841–1932), v katerem centralno komisijo obvesti, da je na njegovo željo komisar Riedl izdelal načrt za konserviranje ruševin gradu. Prav tako je Luschin pripisal, da naj centralna komisija obvesti lastnika ruševin, ki je že pred tem sledeč Luschinovem zapisu privolil, da finančno podpre dela, da bi potrebovali za zavarovanje ruševin denar.218 V nada- ljevanju dopisa poroča tudi o restavratorskih delih na minoritski cerkvi v Celju in o tamkajšnjem 114 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije 219 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 23, mapa 103, dokument 166/1882. 220 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 23, mapa 103, dokument 456/1882. 221 Gl. SI AS 1100, š. 5, mapa 80, dokument 3417/1913. 222 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 46, dokument 262/1855. 223 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 46, dokument 262/1855. 224 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 46, dokument 262/1855. 225 Gl. razdelek Primer dokumentiranja: pisni vir kot dokaz o obstoju nekdanjih poslikav notranjščine gradu Kolovrat. 226 SI AS 1100, š. 7, mapa 117, dokument 1088/1913. 227 SI AS 1100, š. 29, mapa 487, dokument 6130/1910. muzeju.219 V dopisu z dne 12. avgusta 1882 je štajerski deželni odbor zaprosil centralno komisijo za hiter preračun stroškov, ki bodo nastali ob konserviranju ruševin celjskega gradu, z namenom, da bodo lahko konserviranje tudi financirali.220 4. Gradac, grad (EŠD: 10833) SI AS: Kratek dopis Michelangela barona Zoisa z 22. julija 1913 o dveh rimskih napisnih kamnih na gradu Gradac. V dopis sta vključeni tudi preprosti skici kamnov.221 5. Kamnik, Mali grad (EŠD: 216) SI AS: Kopija dokumenta št. 262 iz leta 1855, ki ga hranijo v Avstrijskem državnem arhivu.222 INDOK: Fotografija romanskega portala kot celote in fotografija timpanona portala. Prav tako sta ohranjeni risbi prereza in tlorisa kapele na Malem gradu; ti z veliko verjetnostjo sodita k do- kumentu, ki ga je leta 1855 za centralno komisijo spisal Eduard Gintl (?–1865),223 saj je ena od risb podpisana Gintl z dodanim datumom 13. Okt.[ober], brez letnice. ÖStA, AVA: Dopis Eduarda Gintla iz leta 1855, v katerem je zapisal, da je centralni komisiji poslal naris kapele Malega gradu v Kamniku, ki mu je bil dodan naris portala cerkve sv. Petra v Dvoru.224 6. Kolovrat, grad Kolovrat (EŠD: 1115) SI AS: Vsebuje dopis inženirja Heinricha Hohna, v katerem je opisano takratno stanje stenskih poslikav notranjščine gradu Kolovrat, in poročila, v katerih se centralna komisija z dopisniki dogovarja, kdo bo fotografiral ostanke stenskih poslikav. Vsebuje tloris posameznih nadstropij gradu Kolovrat in predračun za delo fotografa Davorina Rovška, za katerega pa ni potrdila, ki bi dokazovalo, da je bilo dejansko izvedeno.225 7. Kranj, dvorec Khislstein (EŠD: 276) SI AS: V dopisih je tematiziran odkup dvorca Khislstein. Marca 1913 je Ivan Franke poročal o historičnih arhitekturnih elementih gradu, za katere je okrožni glavar v svojem poročilu, sledeč Franketovemu zapisu, trdil, da ne obstajajo. Pri tem kot najstarejši arhitekturni element omeni gotsko obokanje nekega kletnega prostora na dvorišču gradu. V poročilu z 10. marca 1913 je zapisano, da je bil načrt za adaptacijo gradu oddan ministrstvu za javna dela (Ministerium für öffentliche Arbeiten).226 8. Laško, grad Tabor (EŠD: 14849) SI AS: V dopisih, ki so nastali med letoma 1901 in 1915, je tematizirano zavarovanje gradu La- ško. Avtorji poročil so Karl Valentinitsch, korespondent centralne komisije Avguštin Stegenšek (1875–1920) in Paul Hauser (1868–1914), takratni deželni konservator. Ohranjen je tudi predra- čun za zavarovalna dela. INDOK: Tri fotografije gradu Tabor. Na dveh je vidno notranje dvorišče, na tretji pa zunanjščina gradu. Fotografije gradu Tabor so bile zelo verjetno del poročila, ki ga je za centralno komisijo 3. decembra 1910 spisal Avguštin Stegenšek.227 9. Leskovec pri Krškem, grad Šrajbarski turn (EŠD: 317) SI AS: V dopisih centralni komisiji je poudarjen pomen ohranitve gradu Šrajbarski turn in tam- kajšnjega mavzoleja, ki so ju leta 1915 prodajali za 40.000 K (kron). Takratni ravnatelj Kranjskega deželnega muzeja in korespondent centralne komisije Josip Mantuani (1860–1933) je v poročilu priporočil, naj zaradi ugodne lege gradu v njem uredijo dom za invalide ali rekonvalescente. 10. Ljubljana, grad (EŠD: 340) SI AS: Vsebuje poročilo Alfonsa Müllnerja iz leta 1896 o popotresni škodi na grajski kapeli lju- bljanskega gradu in več poročil različnih avtorjev, prav tako o popotresni škodi na kapeli. V dalj- šem poročilu iz leta 1907 o ljubljanskih umetnostnih spomenikih, v katerem so obravnavane tudi številne cerkve, je posamezne dele ljubljanskega gradu opisno predstavil Michelangelo baron Zois. Iz leta 1908 so ohranjeni dopis Ivana Šubica (1856–1924), v katerem poroča o slabem stanju gradu in opozarja na dejstvo, da je bilo do tistega trenutka izvedenih le manjše število obnovitve- nih del, dopis korespondenta Svobode o naslikanih grbih v grajski kapeli in dopis Paula Hauserja o stanju gradu, ki mu je bilo prvotno dodanih sedem fotografij, ki jih ni več v poročilu. 11. Majšperk, grad Majšperk (EŠD: 24672) SI AS: Leta 1906 je okrajni glavar centralni komisiji posredoval tri dopise, v katerih je pojasnil, kaj je treba narediti za zavarovanje ruševin gradu v Majšperku. V protokolu z dne 10. maja 1906 je bilo zapisano, da je treba odstraniti del zahodnega obzidja gradu, saj ogroža stavbe pod njim. 115 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije 228 SI AS 1100, š. 27, mapa 452, dokument 5. junij 1906. 229 Schloissnigg je bil morda Janez Nepomuk baron Schlo- issnigg (1809–1885), takratni deželni predsednik Kranj- ske (Schnabl, Landeschefs, str. 753). 230 SI AS 1100, š. 7, mapa 113, dokument 134/1862 in 92/1863. 231 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 49, 134/1862 in 92/1863; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 202. 232 Razen o stolpu Malega gradu v Planini je Krainz poročal tudi o križevi kapeli v Cerknici in poudaril, naj se ohrani, ter o starih zvonovih cerkve sv. Florijana v kraju Orehek (nem. Nussdorf bei Adelsberg), cerkve sv. Jošta v Polhovem Gradcu in cerkve sv. Urha (nem. St. Ulrici) pri Nadlišku. Krainz je v dopisu prosil, da bi zvonovi ostali na svojih mestih kot relikvije, torej da jih ne bi odstranili iz cerkva, saj gre za zvonove iz 14. stoletja (ÖStA, AVA, fond Denk- malamt, š. 22, mapa 49, 134/1862). Pri omenjeni osebi gre morda za Leopolda Martina Krainza (1834–1872), avtorja dela Die k. k. Militärgrenze und deren Grundgesetz. Eine kul- turhistorische Skizze (1866) (gl. Buczynski in Hren, Kratke biografije, str. 171–173). 233 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 49, 134/1862. 234 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 49, 92/1863. 235 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 49, 92/1863. Kot zadnji termin, do kdaj mora biti obzidje na tem mestu odstranjeno, so lastniku gradu Ottu Schwarschnigu določili zadnji dan avgusta istega leta. Za preostale dele gradu so mu priporočili, da jih zaradi zgodovinskega interesa, če je le mogoče, ohrani.228 12. Maribor, grad (EŠD: 431) SI AS: O mariborskem mestnem gradu se je ohranila obsežnejša mapa gradiva, v kateri so tema- tizirani obnova grajske kapele in baročnih poslikav osrednje dvorane, fasada gradu in predlog, da bi v gradu uredili prostore mestne hiše, ki ga je zavrnilo Društvo za domovinsko varstvo (Verein für Heimatschutz). Dopisi, fotografije in načrti so nastali med letoma 1892 in 1917. Med dopisniki najdemo Alfreda Castelliza (1870–1940), Arnolda Luschina pl. Ebengreutha, Avguština Stegen- ška, lastnika gradu barona Twickel, Fritza Friedrigerja in Johanna Wista (1841–1916). 13. Planina, Mali grad (EŠD: 4831) SI AS: Poročila centralni komisiji obravnavajo tematiko zastrešitve stolpa, ki je bil v drugi po- lovici 19. stoletja brez strehe. Iz leta 1907 je ohranjen dopis, v katerem Attems, najverjetneje Sigismund Attems (1840–1910), piše, da je treba takratnega lastnika stolpa Huga Windischgrätza obvestiti, da je na stolpu odpadel del gotskega okenskega okvirja. Poročila vsebujejo tudi Win- dischgrätzov odgovor. Med dopisniki so prav tako Schloissnigg,229 Leopold Martin Krainz in Karl Mozer. Tam najdemo tudi kopiji dokumentov z 8. oktobra 1862 in 22. maja 1863, katerih izvirnika hranijo v Avstrijskem državnem arhivu.230 ÖStA, AVA: Dva dopisa o Malem gradu v Kačji vasi v Planini.231 V prvem z dne 8. oktobra 1862 je Leopold Martin Krainz, član historičnega društva za Kranjsko, centralni komisiji poročal o izbranih umetnostnih spomenikih z območja sedanje Slovenije.232 V prvi točki je poročal o še ohranjenem stolpu Malega gradu, tako imenovanem Kleinhäusl, ki je bil takrat brez strehe, zaradi česar je obstajala nevarnost, da se zgornji del stolpa ne bi ohranil. Krainz je v dopisu centralni komisiji poudaril pomen tega stolpa in ji v ta namen posredoval ime takratnega lastnika, gospoda Žigona iz Trsta. Želel si je, da bi Žigona pod vplivom okrajnega načelnika (Bezirkschef) Planine prepričali, da bi razvalino pokril in dodatno zaščitil.233 V drugem poročilu, ki je nastalo leto kasne- je, natančneje, 22. maja 1863, je oseba, podpisana Schloissnigg, centralni komisiji poslala dopis, v katerem je poročala, da je predstojniku okrožja Planina naročila, naj vpliva na lastnika gradu Josefa Žigona z namenom, da bo dal popraviti streho in poskrbel za zavarovanje gradu.234 Schlo- issnigg je poročal, da je v dopisu predstojnika okrožja Planina zapisano, da Žigon ni odgovoril na nobeno izmed dveh povabil ter da bo večji vpliv na Žigona pri problematiki pokritja stolpa prej imel prezidij namestništva v Trstu (Statthalterei Präsidium in Triest).235 Ali je dal Žigon stolp Malega gradu prekriti, iz dopisov ne izvemo. 14. Radovljica, dvorec (EŠD: 600) SI AS: Med dopisi o dvorcu Radovljica je ohranjeno poročilo iz leta 1909, ki ga je spisal Ivan Vurnik mlajši (1849–1911) o grajskem vrtu in tamkajšnjih dveh stebrih, za katere so se morali odločiti, ali so občinski ali ne. O radovljiškem dvorcu je poročal tudi Michelangelo baron Zois, in sicer v poročilu iz leta 1916, v katerem je opisal dvorec, medtem ko je v poročilu prav tako iz leta 1916 zapisal, da je dodal odtis pečata iz 16. stoletja, ki pa ga med ohranjenim gradivom v pregledani mapi ni bilo. 15. Sevnica, grad Sevnica (EŠD: 645) INDOK: Na šestih fotografijah gradu Sevnica je vidna njegova zunanjščina, portal in notranje dvorišče. 16. Slovenska vas, grad Rakovnik (EŠD: 30234) SI AS: V dveh dokumentih Konrada Črnologarja (1860–1904) iz let 1899 in 1902 je ohranjen opis grba Simona pl. Gusiča iz leta 1627 in posmrtnega ščita Sigmunda pl. Auersperga, ki sta bila takrat v kapeli gradu Rakovnik. Črnologar je opozoril, da bi se morali zavzeti za ohranitev grba in posmrtnega ščita. 17. Škofja Loka, grad (EŠD: 739) SI AS: Gre za poročila Wilhelma Hallade, profesorja v Ljubljani, v katerih je poročal o napisih, vidnih na renesančnem stolpu škofjeloškega gradu. Dodani so tudi njihovi prepisi. Prav tako je 116 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije 236 Za vsebino dokumenta gl. razdelek Arhivsko gradivo cen- tralne komisije za gradove z območja nekdanje Kranjske ter slovenskega dela Štajerske in Koroške. 237 SI AS 1100, š. dokumenta 1339/1888 in 180/1889. 238 Pri v dopisu opisno predstavljenih risbah gre najverjet- neje za tri Benescheve risbe, narisane na enem listu pa- pirja, ki so datirane z letom 1889. Narisani so pogled na grad Turjak, pogled na vhod v gotsko kapelo gradu ter kiparski okras s stolpa gradu z upodobitvijo goveda, tako imenovanega tura. Reprodukcija risb je objavljena v pri- spevku Katje Mahnič na temo spomeniškovarstvenega dela Ladislava Benescha (Mahnič, Ladislav Benesch, str. 218). 239 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 44, 180/1889. 240 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 44, 1339/1888. 241 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 44, 1339/1888. 242 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 44, 1339/1888. 243 »Innendekorationen« (ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 44, 180/1889). 244 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 44, 180/1889. 245 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 40, 12/1858. 246 Gl. Sapač, Rekonstrukcijski posegi, str. 203–204. 247 Črnologarjev naris dvorca Boštanj je bil objavljen v Sto- par, Grajske stavbe 15, str. 15. 248 Pri slikovnem gradivu obstaja možnost, da sta bili dve našteti prilogi dodani opisu stanja in načrtu restavri- ranja gradu Vuzenica, ki ga je centralni komisiji posre- doval Avguštin Stegenšek in v katerem je zapisano, da je dopis vseboval tudi dve risbi in dve fotografiji (BDA, fond Slowenien, š. 2, 3530/1909). 249 Za podrobnejšo predstavitev vsebine dokumentov gl. osrednji del prispevka Arhivsko gradivo centralne komisije za gradove z območja nekdanje Kranjske ter slovenskega dela Štajerske in Koroške. vsebovan dopis takratne predstojnice škofjeloškega konventa uršulink Katarine Majhnič (1841– 1921) z dne 22. avgusta 1892.236 18. Trebnje, grad (EŠD: 7844) SI AS: Ohranilo se je enostransko poročilo Michelangela barona Zoisa iz leta 1915, v katerem med drugim poroča o gotski mizi, ki naj bi bila ohranjena na vrtu gradu Trebnje. 19. Turjak, grad Turjak (EŠD: 790) SI AS: V mapi so kopije dokumentov z dne 23. decembra 1888 in 21. februarja 1889, katerih izvir- nika hranijo v Avstrijskem državnem arhivu.237 Iz leta 1889 je ohranjen dopis Ladislava Benescha, v katerem je centralni komisiji posredoval tri risbe s tušem, na katerih je viden grad Turjak.238 V mapi sta poročilo in pripis Milana Pajka z dne 5. in 8. junija 1912, v katerih poroča, da jih lastnik gradu Turjak ni spustil v gotsko kapelo, da bi lahko videli srednjeveške stenske poslikave. 30. maja 1913 je centralni komisiji o gradu Turjak pisal Ivan Franke, ki je na kratko opisal lego gradu in centralni komisiji ponudil, da si ob priložnosti, ko družina Auersperg ne bo prebivala na gradu, ogleda notranjščino gradu. ÖStA, AVA: Na obrazcu, znotraj katerega so hranili dopis s 23. decembra 1888, je zapisano, da je takratni ravnatelj Kranjskega deželnega muzeja Karel Dežman (1821–1889) centralno komisijo prosil za pridobitev likovnih upodobitev gotskih stenskih poslikav srednjeveške kapele na gradu Turjak z namenom njihove objave v Izvestjih centralne komisije.239 Iz pripisa centralne komisi- je, ki je na obrazcu dokumenta s 23. decembra 1888, je razvidno, da bi za pridobitev pravic za objavo Beneschevih likovnih upodobitev gotskih poslikav turjaške kapele morali odšteti 100 f (goldinarjev).240 Centralna komisija se zaradi previsoke cene ni odločila za nakup pravic za objavo Beneschevih del z razlago, da bi imela barvna fotografija obravnavanih stenskih poslikav večji pomen.241 O pomenu poslikave je glede na dopis pričal tudi Dežman.242 V dokumentu, nastalem 21. februarja 1889, se dopisnik centralni komisiji zahvaljuje za tri posredovana dela Ladislava Benescha, najverjetneje risbe, na katerih je bil viden »notranji okras«243 grajske kapele Auersperg. Dopisnik je Benescheva dela dal na vpogled takratnemu liechtensteinskemu knezu, ki je z velikim zanimanjem vzel na znanje obstoj stenskih poslikav kapele. S tem dopisom so Benescheva dela vrnili centralni komisiji.244 20. Veliki Žrnovec, grad Ortnek (EŠD: 13405) ÖStA, AVA: Krajše poročilo iz leta 1858, ki ga je spisal Henrik Costa (1796–1870), ki je poročal o možnosti ohranitve srednjeveškega gradu Ortnek.245 21. Veliko Mlačevo, razvaline gradu Boštanj (EŠD: 1275) SI AS: Vsebuje dopise z opisom stanja gradu Boštanj in enega z najverjetneje neobjavljenim prispevkom o gradu iz leta 1902, katerega avtor je Konrad Črnologar.246 Wilhelm baron Lazarini v pismu iz leta 1910 poroča o 13 fotografijah gradu, ki so bile poslane centralni komisiji. Kaj je bilo videti na fotografijah, si je mogoče predstavljati s pomočjo opisov posameznih fotografij. INDOK: Štiri risbe, od katerih je na eni narisan pogled na grad z juga, na preostalih treh pa tlorisi gradu s pripisi.247 22. Vuzenica, stari grad (Pistorjev grad) (EŠD: 8141) INDOK: Štiri risbe, na katerih so tloris gradu, prerezi posameznih sten, situacijski načrt in ski- cozen preris gradu z bakroreza iz Vischerjeve Topografije Štajerske.248 BDA: Dopisi Oskarja pl. Pistorja in Avguština Stegenška centralni komisiji na temo del za zava- rovanje gradu Vuzenica. Dopisi so nastali v letih 1909 in 1910.249 117 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI BDA – Archiv des Bundesdenkmalamtes, Wien fond Slowenien (ungeordnet), karton 2. BDA Fotoarchiv – Fotoarchiv des Bundesdenkmalam- tes, Wien. INDOK – Ministrstvo za kulturo, Informacijsko-doku- mentacijski center za dediščino, Ljubljana Fond Arhiv K. K. Central-Commission. Zapiski Marijana Zadnikarja, Željne, 1947. ÖStA – Österreichische Staatsarchiv, Wien AVA – Allgemeines Verwaltungsarchiv fond Denkmalamt. PAM – Pokrajinski arhiv Maribor PAM, Hohn, Heinrich [Maribor] – zapuščinska za- deva A V 419/11, Okrajno sodišče Maribor, 1911. SI AS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 1100, C. kr. spomeniški urad, 1853–1918. OBJAVLJENI VIRI Bericht der K.K. Central-Commission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und Historischen Denkmale über ihre Thätigkeit im Jahre 1897, 1898. 250 Identifikacija oseb je podana na spletni strani eid.gov. si v razdelku o Pustem gradu (https://eid.gov.si/#!/eno- ta/17612/dokumenti (5. 8. 2024)). Berichte der k. k. Central-Commission für Erforschung und Erhalten der Kunst- und historischen Denkmale. Über Ihre Thätigkeit im Jahre 1891. 1892, str. 58–111. Berichte der k. k. Central-Commission für Erforschung und Erhalten der Kunst- und historischen Denkmale. Über Ihre Thätigkeit im Jahre 1892. 1893, str. 63–119. Jaksch, August von: Monumenta historica ducatus Ca- rinthiae: Geschichtliche Denkmäler des Herzogthumes Kärnten. Klagenfurt: Kleinmayr, 1906 (Kärntner Geschichtsquellen, 4/1). ČASOPISI Glasilo K.S.K. jednote, 1921. Grazer Tagblatt, 1897. Mittheilungen der k. k. Central-Commission zur Erfor- schung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, 1890, 1909, 1910. Österreichische Zeitschrift für Vermessungswesen, 1911. Wiener Zeitung, 1897. LITERATURA Baš, Franjo: Organizacija spomeniškega varstva v slo- venski preteklosti. Varstvo spomenikov 5, 1955, str. 13–37. Budinsky, Gustav: Schloss Wurmberg: Ein Beitrag zur Heimatkunde. Graz: Verlag der Gutsverwaltung in Wurmberg, 1879. Brückler, Theodor: Zur Geschichte der österreichischen Denkmalpflege: Die Ära Helfert: Teil 1: 1863 bis 1891. Wien: Böhlau Verlag, 2020 (Studien zu Denk- malschutz und Denkmalpflege, 25/1). 23. Zgornja Lipnica, ruševine gradu Pusti grad (EŠD: 17612) SI AS: Tematizirano je zavarovanje in s tem povezano financiranje zavarovanja ruševin Pustega gradu. Priložen je načrt Johanna Čapka za zavarovanje ruševin gradu iz leta 1913, ki so mu dodani predračuni stroškov, načrt in poročilo. V drugem poročilu iz leta 1913 je navedeno, da če lastniki ne bodo prispevali denarja, ruševin ne bodo obnavljali, ker nimajo arhitekturno zanimivih detaj- lov, zaradi katerih bi lahko upravičevali količino denarja, porabljenega za obnovo. INDOK: Tri fotografije ruševin gradu. Na eni je ob ruševinah France Stele, na drugi pa Angela Piskernik.250 24 . Žovnek, razvaline gradu (EŠD: 7892) SI AS: Poročilo Johanna Wista, ki je leta 1906 centralni komisiji poročal o potekajočih restavra- torskih delih na gradu Žovnek. Poročilu sta dodani fotografija razvalin obzidja in fotografija tak- rat na novo zastrešenega stolpa. Vsebuje tudi skici vhoda v grad in prerez enega izmed njegovih ostenij. 25. Žužemberk, grad (EŠD: 903) SI AS: V dopisih je tematizirano konserviranje gradu Žužemberk. Iz leta 1908 se je ohranil dopis, ki poroča o tem, da je grad vreden ohranitve, ker je njegova zunanja podoba ostala praktično nespremenjena od njegove izgradnje. Problem je nastal z zrušitvijo strehe zahodnega trakta po- zimi 1907, enaka usoda pa je grozila tudi severnemu traktu. Centralna komisija je stopila v stik s Franzem knezom Auerspergom, saj je menila, da je lastnik gradu, vendar je v dopisu z dne 8. juni- ja 1909 pojasnil, da ni tako. Ohranjen je tudi dopis z 31. decembra 1908, v katerem je posredovan podatek, da prestolonaslednik Franz Ferdinand pri knezu Karlu Auerspergu ni mogel intervenirati glede ohranitve gradu Žužemberk. Leta 1909 je bil izdelan načrt za njegovo obnovo in narejen izračun stroškov, ki bi ob tem nastali. 118 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije Brückler, Theodor in Nimeth, Ulrike: Personenlexi- kon zur österreichischen Denkmalpflege (1850–1990). Wien: Verlag Berger, 2001. Buczynski, Alexander in Hren, Filip: Kratke biografi- je autora prvih vojnokrajiških povjesnica. Povijesni prilozi 41, 2022, št. 63, str. 145–189. DOI: https://doi. org/10.22586/pp.v41i63.22810 Curk, Jože: Mariborsko gradbeništvo med sredinama 19. in 20. stoletja. Časopis za zgodovino in narodopisje, n. v. 40, 2004, št. 2–3, str. 301–332. Duh, Nike: Dokumentiranje srednjeveških grajskih stavb v fondih Cesarsko-kraljeve centralne komisi- je za proučevanje in ohranjanje stavbnih spomeni- kov. Skupni problemi skupnega: 11. simpozij raziskovalk in raziskovalcev na začetku znanstvene poti (ur. Jure Donša et al.). Ljubljana: Založba ZRC, 2023, str. 9. Ferenc, Tone: Dies irae: četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943. Ljubljana: Modrijan, 2002. Fingernagel-Grüll, Martha: Zur Geschichte der österre- ichischen Denkmalpflege: Die Ära Helfert: Teil 2: 1892 bis 1910. Wien: Böhlau Verlag, 2019 (Studien zu Denkmalschutz und Denkmalpflege, 25/2). Frodl, Walter: Idee und Verwirklichung: Das Werden der staatlichen Denkmalpflege in Österreich. Wien: Böhlau Verlag, 1988. Golec, Boris: Pozabljeni »mali štajerski Valvasor« – polihistorjev potomec Franc vitez Gadolla (1797– 1866). Kronika 60, 2012, št. 1, str. 23–78. Golec, Boris: Valvasor: njegove korenine in potomstvo do danes. Ljubljana: Založba ZRC, 2016 (Thesaurus memoriae / Dissertationes, 13). DOI: https://doi. org/10.3986/9789612549558 Golob, Nataša: Freske z brestaniškega gradu: Predlog ikonografske interpretacije. Brestanica: Zbornik člankov in razprav (ur. Jože Curk). Brestanica: Turi- stično društvo, 1982, str. 142–156. Höfler, Janez: Raziskovanje srednjeveške umetnosti na Slovenskem. Zgodovinski časopis 48, 1994, št. 4, str. 449–456. Höfler, Janez: Srednjeveške freske v Sloveniji: Okolica Lju- bljane z Notranjsko, Dolenjsko in Belo krajino, 3. Lju- bljana: Družina, 2001. Höfler, Janez in Balažic, Janez: Johannes Aquila. Murska Sobota: Pomurska založba, 1992. Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi: Leksikon slovenske graj- ske zapuščine. Ljubljana: DZS, 1997. Janisch, Josef Andreas: Topographisch-statistisches Lexi- kon von Steiermark: Mit historischen Notizen und Anmerkungen, 1. Graz: Leykam-Josefstahl, 1878; 2. Graz: Leykam-Josefstahl 1885; 3. Graz: Leykam-Jo- sefstahl, 1885. Kos, Dušan: Med gradom in mestom: Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, 1994. Kos, Dušan: Turnirska knjiga Gašperja Lambergerja. Lju- bljana: Viharnik, 1997. Kos, Milko: Gradivo za historično topografijo Slovenije: za Kranjsko do leta 1500: 1. Ljubljana: Inštitut za občo in narodno zgodovino Slovenske akademije zna- nosti in umetnosti, 1975. Kosi, Miha in Bizjak, Matjaž in Seručnik, Miha in Šilc, Jurij: Historična topografija Kranjske (do leta 1500). Ljubljana: Založba ZRC, 2016 (Slovenska historič- na topografija, 1), https://topografija.zrc-sazu.si/sht/ files/SHT-Kranjska_web.pdf (9. 12. 2024). Kotnik, Doroteja: Umetnostni spomeniki na Spodnjem Štajerskem na skicah in risbah Carla Haasa kot vir za umetnostno zgodovino. Maribor: Filozofska fakulte- ta Univerze v Mariboru, 2018 (tipkopis magistrske- ga dela). Kreuzer, Anton: Markus Pernhart. Burgen und Schlösser in Kärnten: 194 Bleistiftzeichnungen von Markus Pern- hart. Klagenfurt: Carinthia, 1976, str. 6–23. Küttner, Monika: Carl Haas und Karl Haas: »Verschmel- zung« und »Entflechtung« zweier gleichnamiger Künst- lerpersönlichkeiten des 19. Jahrhunderts. Graz: Steier- märkisches Landesarchiv und Historischer Verein für Steiermark, 2017. Lazarini, Franci in Sapač, Igor: Spomeniško varstvo v 19. stoletju na Slovenskem. Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem (ur. Igor Sapač in Franci Lazarini). Lju- bljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, 2015, str. 90–101. Mader, Brigitta: Sfinga z Belvederja: Nadvojvoda Franc Ferdinand in spomeniško varstvo v Istri. Koper: Zgo- dovinsko društvo za južno Primorsko, 2000. Mahnič, Katja: Ladislav Benesch o svojem spomeni- škovarstvenem delu. Ars et humanitas 5, 2011, št. 2, str. 211–231. Marchgraber, Katharina: Der Camera-Club in Wien. Der naturwissenschaftliche Blick: Fotografie, Zeich- nung und Modell im 19. Jahrhundert (ur. Simon We- ber-Unger). Wien: Wissenschaftliches Kabinett Simon Weber-Unger, 2009, str. 70. Menoni Muršič, Simona: Poslikava iz domnevne kape- le gradu Švarcenštajn. Primož Trubar in njegov čas: vodnik po spomenikih (ur. Nataša Gorenc). Ljublja- na: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2009, str. 86–89. Orožen, Ignaz: Das Bisthum und die Diözese Lavant: 3. Cilli: J. Rakusch, 1880. Orožen, Ignaz: Das Bisthum und die Diözese Lavant: 4.2: Dekanat Tüffer. Graz: samozaložništvo, 1881. Orožen, Janko: Zgodovina Zagorja ob Savi: 1. Zagorje ob Savi: Občinska konferenca SZDL, 1980. Oter Gorenčič, Mija: Romanska kapela in stavbna pla- stika na gradu Rajhenburg. Kronika 61, 2013, št. 3 (Iz zgodovine gradu Rajhenburg), str. 475–508. 119 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije Pernhart, Marko: Burgen und Schlösser in Kärnten: 194 Bleistiftzeichnungen von Markus Pernhart. Klagen- furt: Carinthia, 1976. Pezdiček, Eva: Historiat konservatorsko-restavrator- skih posegov na romarski cerkvi Matere božje na Ptujski Gori od ustanovitve dunajske Centralne komisije za preučevanje in ohranitev stavbnih spomenikov do danes. Studia Historica Slovenica 7, 2007, št. 3–4, str. 857–892. Piper, Otto: Die Burgen Kärntens: Mit Krain, Istrien und Duino (ur. Wilhelm Deuer). Schleinbach: Edition Winkler-Hermaden, 2014. Piper, Otto: Die Burgen der Steiermark (ur. Wilhelm Deuer). Schleinbach: Edition Winkler-Hermaden, 2015. Piper, Otto: Einige Besonderheiten österreichischer Burgen. Mittheilungen der k. k. Central-Commission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und histori- schen Denkmale, n. v. 25, 1899, str. 70–75. Piper, Otto: Ueber einige Burgen in Tyrol und im Pinz- gau. Mittheilungen der k. k. Central-Commission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und histori- schen Denkmale, n. v. 22, 1896, str. 131–138. Pivk, Olga: Arhivski inventar. Signatura fonda SI AS 1100. C. kr. spomeniški urad. 1853–1918. 30 škatel, 3 t. m. Lju- bljana: Arhiv Republike Slovenije, 2017. Podkrižnik, Mimi: Kolovrat. Kjer so piknikovali, so postavili grad: družina Mal iz Ljubljane je pred skoraj tremi desetletji na ruševinah pri Izlakah za- čela obnavljati grajsko poslopje. Delo 42, 2000, št. 101, str. 10. Preinfalk, Miha: Auerspergi: Po sledeh mogočnega tura. Ljubljana: Založba ZRC, 2005 (Thesaurus memo- riae Dissertationes, 4). Sapač, Igor: Arhitekturna zgodovina gradu Raj- henburg. Kronika, 61, 2013, št. 3 (Iz zgodovine gradu Rajhenburg), str. 475–508. Sapač, Igor: Arhitekturnozgodovinski oris gradu Tur- jak. Grad Turjak: Druga knjiga (ur. Miha Preinfalk, Mija Oter Gorenčič, Renata Komić Marn). Ljublja- na: Založba ZRC, 2020, str. 623–958. Sapač, Igor: Blicke auf Burgen und Schlösser in Slowe- nien. The Castle as Social Space (ur. Katarina Katja Predovnik). Ljubljana: Znanstvena založba FF UL, 2014, str. 209–220 (Castrum Bene, 12). Sapač, Igor: Grad Waldenberk – Pusti grad pri Radov- ljici. Stavbnozgodovinski oris. Kronika 64, 2016, št. 3 (Iz zgodovine Zgornje Gorenjske), str. 327–352. Sapač, Igor: Gradovi na Ribniškem med včeraj, danes in jutri: Ribnica – Breg – Ortnek. Ribnica: JZ Roko- delski center – zavod za rokodelstvo, muzejsko in galerijsko dejavnost, 2019. Sapač, Igor: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje. Ljubljana: Viharnik, 2011 (Grajske stavbe v Sloveniji, 23). Sapač, Igor: Kaj je grad? Kronika, 60, 2012, št. 3 (Iz zgo- dovine slovenskih gradov), str. 391–412. Sapač, Igor: Otto Piper (1841–1921) ter začetki kaste- lologije na Slovenskem in v Istri. Acta Histriae 29, 2021, št. 3, str. 827–858. DOI: https://doi.org/10.19233/ AH.2021.33 Sapač, Igor: Rekonstrukcijski posegi v historičnih urbanih naselbinah na Slovenskem. Ljubljana: Filozofska fa- kulteta Univerze v Ljubljani, 2008 (tipkopis dok- torske disertacije). Schnabl, Bojan-Ilija: Landeschefs und Landeshaupt- männer von Krain/Kranjska. Enzyklopädie der slo wenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. 2: J–PI (ur. Bojan-Ilija Schnabl in Katja Sturm-Schnabl). Wien, Köln, Weimar: Böhlau Verlag, 2016, str. 753. DOI: https:// doi.org/10.26530/oapen_611237 Semetkowski, Walter: Denkmalpflege in der Steier- mark. Die Steiermark: Land, Leute, Leistung (ur. Berthold Sutter). Graz: Steiermärkische Landesre- gierung, 1956, str. 189–222. Slekovec, Matthäus: Wurmberg. Topographisch-histori- sche Skizze. Mit einer Abbildung. Marburg: samoza- ložništvo, 1895. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Lju- bljana: Državna založba Slovenije, 1982. Stegenšek, Avguštin: Dekanija Gornjegrajska. Maribor: samozaložništvo, 1905 (Cerkveni spomeniki lavan- tinske škofije, 1). Stegenšek, Avguštin: Konjiška dekanija. Maribor: samo- založništvo, 1909 (Umetniški spomeniki lavantin- ske škofije, 2). Stele, France: Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1969. Stele, France: Varstvo spomenikov. Od 1. VII. 1930 do 31. XII. 1931. Zbornik za umetnostno zgodovino 12, 1933, str. 89–98. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji: Dolenj- ska: Porečje Krke. Ljubljana: Viharnik, 2000 (Graj- ske stavbe v Sloveniji, 11–12). Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji: Dolenj- ska: Porečje Temenice in Mirne. Ljubljana: Viharnik, 2002 (Grajske stavbe v Sloveniji, 14). Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji: Dolenj- ska: Med Igom, Ribnico in Kočevjem. Ljubljana: Vi- harnik, 2003 (Zbirka Grajske stavbe v Sloveniji, 15). Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji: Gorenj- ska: Ljubljana, grad in dvorci. Ljubljana: Viharnik, 1999 (Grajske stavbe v Sloveniji, 9). Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji: Gorenj- ska: Med Goričanami in Gamberkom. Ljubljana: Vi- harnik, 2000 (Grajske stavbe v Sloveniji, 10). Stopar, Ivan: Podoba Slovenije v obdobju narodnega pre- bujenja: upodobitve slovenskih krajev iz sredine 19. sto- letja. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2016. 120 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije Stopar, Ivan: Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na Slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Slovenska mati- ca, 1977. Stopar, Ivan: Slovenski gradovi – prezrta dediščina. Kronika 60, 2012, št. 3 (Iz zgodovine slovenskih gra- dov), str. 379–390. Stopar, Ivan: Slovenske vedute med klasicizmom, romanti- ko in realizmom. Celje: Pokrajinski muzej, 2018. Stopar, Ivan: Veduta. Enciklopedija Slovenije (ur. Dušan Voglar), 14. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000, str. 163–165. Strnad, Janez: Šubic, Ivan. Enciklopedija Slovenije (ur. Dušan Voglar), 13. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999, str. 159. Šifrer, Živko: Kolovrat. Krajevni leksikon Slovenije: Svet med Savinjskimi Alpami in Sotlo (ur. Roman Savnik). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1976, str. 455. Turk, Prvenka: Benesch, Ladislaus. Enciklopedija Slove- nije (ur. Miha Kovač), 1. Ljubljana: Mladinska knji- ga, 1987, str. 227. Umek, Ema in Kološa, Vladimir: Cesarsko-kraljevi spo- meniški urad 1855–1918 (arhivski popis). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2003. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzogzhums Crain, I–XV. Nürnberg, 1689. Valvasor, Johann Weichard: Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae & modernae completa. Nürn- berg, 1688. Valvasor, Johann Weichard: Topographia Ducatus Car- nioliae Modernae. Bogenšperk na Kranjskem, 1679. Vignjević, Tomislav: Tri personifikacije vrlin, Danije- lova pravičnost (Suzanina zgodba). Gotika v Slove- niji (ur. Janez Höfler). Ljubljana: Narodna galerija, 1995, str. 297–298. Vischer, Georg Matthäus: Topographia ducatus Stiriae. Grätz, 1681. Vollständiges Ortschaften-Verzeichniss der im Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder nach den Ergeb- nissen der Volkszählung vom 31. December 1890: Nebst vollständigem alphabetischen Namensregister. Wien: Alfred Hölder, 1892. Wetzel, René: Die Wandmalereien von Schloß Runkelste- in und das Bozner Geschlecht der Vintler: Literatur und Kunst im Lebenskontext einer Tiroler Aufsteigerfamilie des 14./15. Jahrhunderts. Freiburg: Univerza v Frei- burgu (Švica), 1999 (tipkopis doktorske disertacije). Zadnikar, Marijan: Romanska arhitektura na Sloven- skem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1959. Zahn, Joseph: Burgen und Schlösser. Die österreichisch- -ungarische Monarchie in Wort und Bild: Steiermark. Wien: Druck und Verlag der Kaiserlich-Königli- chen Hof- und Staatsdruckerei, 1890, str. 244–260. SPLETNI VIRI Archivinformationssystem https://www.archivinformationssystem.at/ archivplansuche.aspx?ID=36182 Miklavčič Pintarič, Magda: Centralna komisija http://www.kd100let.si/centralne-komisija/ Museums.si http://museums.si/sl-si/Domov/Zbirke/Pred- met?id=493608 Register nepremične kulturne dediščine https://eid.gov.si/#!/iskalnik https://eid.gov.si/#!/enota/17612/dokumenti Turistično informacijski center Zagorje ob Savi https://www.visitzagorje.si/objava/577702 KORESPONDENCA Košir, Metka, komunikacija prek spletne pošte, 17. 8. 2023. Ravnikar, Sabina, komunikacija prek spletne po- šte, 8. 8. 2023. Roithner, Gabriele, komunikacija prek spletne po- šte, 8. 8. 2023. SUMMARY The Central Commission and the Documentation of Medieval Castles in the Area of Slovenia During the second half of the nineteenth century, when castles lost their original purpose as noble residences, in- dividuals and institutions began documenting their condi- tion. In the territory of the Austrian Empire and thus also in that of present-day Slovenia, perhaps the most impor- tant institution was the Imperial Royal Central Commissi- on for the Investigation and Preservation of Monuments (orig. K. K. Central-Commission zur Erforschung und Er- haltung der Baudenkmale), which operated between 1853 and 1918. The correspondents and conservators working for the Central Commission made written reports and occasionally also drew sketches and took photographs of art monuments threatened by natural or human factors. Because the Central Commission primarily focused on churches, castles were less frequently documented. Ne- vertheless, this archival material is of great importance for researching medieval castles because it may contain certain details about them that have not been documen- ted anywhere else. For the former historical province of Carniola and the Slovenian part of Carinthia and Styria, documentary material on twenty-five castles of medieval 121 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije origin was found in the Central Commission’s reviewed archive material. The latter brings new findings for some of them. From written reports we learn details about mo- nument protection measures and why they were carried out. The archival material is also a source for the thus far unknown wall paintings and architectural plastic. Perhaps the most important written sources found are reports on wall paintings in Kolovrat Castle in the Central Sava Valley. A letter about their existence was submitted to the Cen- tral Commission on June 24th, 1897, by engineer Heinrich Hohn (1858/1859–1911). In it, he reports on a room on the second floor of the castle, which had all four walls painted with the depictions of a tournament, of a duel and four people shaking hands across a table, of a marauding mar- ch with knights and mercenaries, and of a boar hunting scene. Just two months after Hohn, on August 30th, 1897, Ivan Šubic (1856–1924) informed the Central Commission in his letter that the main part of the paintings described by Hohn had already been destroyed. After Šubic’s visit, the paintings were to be photographed, but apart from the letters in which the correspondents of the Central Com- mission merely agreed on a photographer to do this work, nothing has been preserved. A letter confirming that the photographs were taken has not yet been found, and the same holds for the actual photographs. Therefore, Hohn’s description of the paintings remains for the time being the only preserved description of the once existing paintings at Kolovrat Castle. kronika 73 � 2025 1 kronika 73 � 2025 1 | 123–134 � mag. zgodovine, arhivski svetovalec, Nadškofijski arhiv Ljubljana, blaz.otrin@rkc.si 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.1.07 cc by-SA Blaž oTrin� Društvo Dom slepih (1923–1945) IZVLEČEK 13. decembra 1918 je Poverjeništvo za socialno skrb Narodne vlade Slovenije ustanovilo »Kuratorij za oskrbo slepcev«, ki je pričel skrbeti za slepe v Sloveniji. Do leta 1922 so imeli slepi začasni zavod v Ljubljani, nato pa je bil preseljen v Kočevje, a so bili leta 1929 vsi odrasli oskrbovanci odpuščeni. Za ustanovitev zavoda za odrasle slepe si je prizadevalo leta 1923 ustanovljeno društvo Kuratorij slepcev, ki se je leta 1929 preimenovalo v Dom slepih, ki je v ta namen zbiralo sredstva. Ker oblast za reševanje tega vprašanja ni namenjala zadosti sredstev, se je društvo oprlo predvsem na zasebno dobrodelnost. Svoj cilj je doseglo leta 1935, ko so v Stari Loki v nekdanji Strahlovi graščini odprli Dom slepih, s čimer so odrasli slepi v Dravski banovini končno dobili trajni zavod za celostno oskrbo. KLJUČNE BESEDE Dom slepih, slepi, Minka Skaberne, Tomaž Klinar, Mavricij Rus ABSTRACT HOME FOR THE BLIND ASSOCIATION (1923–1945) On December 13th, 1918, the Social Care Commission of the Slovenian National Government established the “Curative Care Institute for the Blind” as the first institution of this kind in Slovenia. Blind persons had their temporary institute in Ljubljana until 1922, when it was moved to Kočevje, discharging all adult care recipients in 1929. Aspiring towards the establishment of an institute for blind adults also through fundraising activities was the association Curative Institute for the Blind, founded in 1923 and renamed Home for the Blind in 1929. Because the government failed to dedicate sufficient funds for the solution of this problem, the association relied on private charity. It accomplished its goal in 1935, by opening the Home for the Blind in the former Strahl Manor in Stara Loka and thus providing blind adults with the first ever permanent integrated care institution in the Drava Banovina. KEY WORDS Home for the Blind, blind persons, Minka Skaberne, Tomaž Klinar, Mavricij Rus 124 | kronika 73 � 2025 1 blaž otrin | društvo dom slepih (1923–1945) UVOD V 19. stoletju se je na Slovenskem počasi krepi- la zavest o potrebi po posebnih zavodih za slepe in slabovidne. V različnih delih Avstro-Ogrske so bili v tem času postopoma ustanovljeni zavodi (Dunaj, Linz, Gradec, Celovec, Innsbruck, Praga, Budimpešta …), ki so v glavnem skrbeli za vzgo- jo in izobraževanje slepe in slabovidne mladine. Nekaj slepih otrok s področja Slovenije je s po- močjo skladov in dobrotnikov obiskovalo zavoda v Linzu in Gradcu.1 Ko je stara monarhija propad- la, so slepi iz Slovenije ostali brez kakršnega koli zavoda, to pa je bilo še toliko bolj pereče spričo številnih vojakov, ki so med vojno utrpeli hude poškodbe vida. Kuratorij za oskrbo slepcev ozi- roma kasneje društvo Dom slepih si je od konca vojne vztrajno prizadevalo za ustanovitev zavoda, ki bi celostno skrbel za slepe in slabovidne, kar mu je po dolgih letih napora tudi uspelo. Med prvo svetovno vojno je mnogo slovenskih fantov in mož utrpelo poškodbe vida; ti so bili do konca vojne v glavnem v oskrbi v Gradcu. Tam se je zanje posebej zavzela slovenska redovnica s. Klara Vrhunc. Z njimi je vzpostavilo stik dru- štvo Dobrodelnost, ki sta ga konec leta 1916 usta- novila duhovnika Janez Kalan2 in Anton Mrkun.3 V okviru tega društva je delovala tudi Minka Skaberne,4 ki je leta 1917 odšla v Gradec, kjer je v tamkajšnjem zavodu za slepe obiskala oslepe- 1 Šorn, Zavod, str. 266; Serše, Odnos, str. 171–181; Skabernè, Skrbstvo, str. 129, 130. 2 Janez Kalan (Suha, 20. oktober 1868 – Ljubljana, 27. 4. 1945). Teologijo je študiral v Ljubljani, kjer je bil leta 1891 posvečen v duhovnika. Do leta 1908 je deloval na ra- zličnih dušnopastirskih postojankah. Od leta 1908 se je posvečal raznim pastoralnim, socialnim in organizacij- skim nalogam. Ustanovil in vodil je verski list Bogoljub, bil urednik duhovniškega stanovskega lista Vzajemnost in škofijski voditelj protialkoholnega boja, skupaj z An- tonom Mrkunom je ustanovil društvo Dobrodelnost, de- loval v uredništvu Slovenca … Leta 1923 je odšel v misijone med slovenske izseljence v južno Srbijo, nato pa med slovenske delavce v Porenje in Vestfalijo (https://www. slovenska­biografija.si/oseba/sbi263548/ (3. 12. 2024)). 3 Anton Mrkun (Ig, 4. 7. 1879 – Cleveland, 31. 10. 1961), duhovnik, organizator … Služboval je v različnih krajih, najdlje je bil župnik na Homcu (1909–1929). Ukvarjal se je z različnimi dejavnostmi: protialkoholni boj, do- brodelnost, zadružništvo, izseljenstvo, izobraževanje itd. (https://www.slovenska­biografija.si/oseba/sbi378147/ (3. 12. 2024)). 4 Minka Skaberne (Kranj, 10. 1. 1882 – Ljubljana, 12. 7. 1965). Leta 1901 je zaključila učiteljišče in nato poučevala po raznih šolah. Poleg poučevanja v rednih šolah se je pose- bej zavzemala za pomoč slepim. Leta 1911 je na pobudo Deželnega šolskega sveta odšla na Dunaj na tečaj pou- ka za slepe. Organizirala je predavanja na temo skrbi za slepe ter po vojni napisala dve pionirski deli Skrb za slepe in Vzgoja slepcev. Organizirala je več tečajev za prepiso- vanje slovenskih knjig v brajico in bila utemeljiteljica knjižnice za slepe (Pozabljena polovica, str. 184–188). le slovenske vojake in si ogledala, kako je orga- nizirana tamkajšnja Braillova knjižnica, kar ji je pomagalo pri kasnejšem delovanju v domovini in vzpostavitvi prve slovenske knjižnice za slepe.5 V Gradcu je bil pri slepih vojakih nekajkrat na obi- sku tudi Janez Kalan, ki je ob prevratu organiziral preselitev dvajsetih oslepelih vojakov iz Gradca v ljubljansko vojašnico vojvode Mišića oziroma nekdanjo Belgijsko vojašnico na današnji Metel- kovi ulici, kamor so prišli 22. novembra 1918. Tako je nastal prvi začasni zavod za slepe v Ljubljani.6 KURATORIJ ZA OSKRBO SLEPCEV Komisija za vračajoče se vojake pri Poverjeni- štvu za socialno skrb Narodne vlade Slovenije je 13. decembra 1918 ustanovila »Kuratorij za oskrbo slepcev«, ki ga je vodil zdravnik dr. Mavricij Rus.7 Ostali člani kuratorija so bili še dr. Albert Botte- ri, dr. Ernst Dereani, konzistorialni svetnik Janez Kalan, župnik Anton Mrkun, Ivanka Jeglič, Min- 5 Pozabljena polovica, str. 184–188; Skabernè, Skrbstvo, str. 131. 6 Slovenec, 13. 5. 1922, št. 109, str. 3; Ilustrirani Slovenec, 10. 6. 1928, str. 188; Serše, Skrb, str. 39. 7 Mavricij Rus (Metanja vas, 12. 8. 1879 – Ljubljana, 22. 3. 1977). Študij medicine je končal leta 1903 na Dunaju. Naj- prej je deloval v bolnišnici v Novem mestu, od leta 1909 je bil prvi šolski zdravnik v Ljubljani, med letoma 1920 in 1945 pa mestni fizik v Ljubljani. Bil je prvi predsednik Kuratorija za oskrbo slepcev, kasneje pa njegov dolgolet- ni podpredsednik (https://www.slovenska­biografija.si/ oseba/sbi528641/ (3. 12. 2024)). Dr. Mavricij Rus, prvi predsednik Kuratorija za oskrbo slepcev in dolgoletni podpredsednik društva (dLib). 125 | kronika 73 � 2025 1 blaž otrin | društvo dom slepih (1923–1945) ka Skaberne in Marija Wessner, ki je opravljala naloge blagajničarke. Namen kuratorija je bil najprej evidentirati vse slepe vojake s slovenskega ozemlja, nato pa ustanoviti zavod, ki bo poskrbel za izobraževanje in njihovo trajno oskrbo, s čimer je bilo zarisano temeljno poslanstvo kuratorija in njegovih kasnejših naslednikov. Ljubljanski zavod je takrat sprejemal vse slepe vojake ter jim nudil brezplačno oskrbo: stanovanje, prehrano ter pouk v pletenju košar in ščetarstvu. Kurato- rij je konec leta 1918 in v začetku leta 1919 prek časopisov ljudi ter župnijske in občinske urade pozival, naj oslepele vojake opozorijo na to »ugo- dno priliko izobraževanja in izšolanja za kak pri- meren poklic« in jih napotijo v zavod. Ker pa so bila sredstva, s katerimi je kuratorij razpolagal, skromna, je ljudi in organizacije spodbujal k da- rovanju.8 Deželna vlada za Slovenijo je na seji 12. marca 1919 sprejela ponudbo kuratorija Kranjske hra- nilnice, da v svoj azil v ljubljanskem Vodmatu na Stari poti 3, kjer so sicer takrat bivali železničarji, naseli slepe. Po odhodu železničarjev so stavbo preuredili in namenili slepim. Poleg stavbe je bil prostran vrt, zato je bila primerna za zavod, vanjo pa so naselili gojence vseh starosti.9 Poverjenik za socialno skrbstvo Deželne vlade za Sloveni- jo Albin Prepeluh je 13. septembra 1919 uradno imenoval vodstvo kuratorija Zavoda za slepe v Ljubljani, ki mu je predsedoval dr. Mavricij Rus. Sestava vodstva kuratorija je bila skoraj enaka tisti iz 13. decembra 1918. Odborniki so bili dr. Albert Botteri, dr. Ernest Dereani, Janez Kalan, Marija Wessner, Minka Skaberne, Janko Klop- čič, Avguštin Zajc ter dve uradni osebi: zastopnik invalidskega oddelka poverjeništva za socialno skrbstvo in zastopnik pokrajinskega odbora za zaščito dece v Ljubljani. Kuratorij je imel nalogo samostojno upravljati zavod s »pomočki, ki mu jih dajeta na razpolago poverjeništvo za socialno skrbstvo in pokrajinski odbor za zaščito dece v Ljubljani, nadalje z darovi in darili«.10 Konec šolskega leta 1918/19 in začetek 1919/20 je v Ljubljano prispela večina repatriiranih ci- vilnih slepih, ki so bili prej v zavodih na podro- čju nekdanje avstrijske monarhije. S šolskim le- tom 1919/20 so v zavodu ustanovili dvorazredno osnovno šolo, za odrasle gojence pa delavnice za pletarstvo in ščetarstvo ter ženska ročna dela. V zavodu so poučevali tudi petje in klavir, za odra- 8 Slovenec, 27. 12. 1918, št. 297, str. 3; Jugoslavija, 3. 1. 1919, št. 3, str. 2. 9 Ilustrirani Slovenec, 10. 6. 1928, str. 188, 189. 10 Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, 26. 9. 1919, št. 152, str. 555; Skabernè, Prvi slovenski zavod, str. 133–135. sle gojence pa so na pobudo voditelja šole Josipa Kobala ustanovili obrtno nadaljevalno šolo.11 Maja 1920 je poleg oslepelih vojakov v zavodu v Ljubljani živelo še več kot 40 drugih, »civilnih« slepih in slabovidnih v starosti od 4 do 80 let. Ot- roci so v delavnicah izdelovali torbice iz motvoza, slamnate čevlje in copate. Odrasli moški so iz- delovali ščetke iz žime in sirka ter najrazličnejše košare iz vrbovega šibja, ženske pa še razne ple- tenine: nogavice in puloverje. Te izdelke so pro- dajali v tvrdki Jos. Peteline na sv. Petra nasipu v Ljubljani. Zavod je bil za obiske odprt vsak pone- deljek popoldne, ob drugih dneh pa s posebnim dovoljenjem vodstva. Kljub donacijam, maja 1920 je večjo vsoto prispeval veletrgovec z železnino Franc Stupica,12 je zavod deloval s skromnimi fi- nančnimi in materialnimi sredstvi ter je bil ves čas na robu preživetja. Bil je torej v negotovosti in nevarnosti, da ga preselijo. Že poleti 1920 je poverjeništvo za socialno skrbstvo premišljevalo o tem, da bi se zavod preselil v srbski Zemun, kjer 11 Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, str. 33; Ilustrirani Slovenec, 10. 6. 1928, str. 188; Kobal, Zavod za slepce, str. 197. 12 Večerni list, 15. 5. 1920, št. 116, str. 2. Naslovnica knjižice Skrb za slepce, ki jo je leta 1919 napisala Minka Skaberne, dolgoletna članica in tajnica društva Dom slepih. 126 | kronika 73 � 2025 1 blaž otrin | društvo dom slepih (1923–1945) bi odprli poseben slovenski oddelek, saj naj bi bi- la oskrba v Ljubljani predraga. Kuratorij zavoda v Ljubljani je o tej nameri prek časopisov obvestil javnost, se s peticijo obrnil na poverjeništvo ter ga pozval, naj to namero opusti, ker je za gojence škodljiva. Zavod v Zemunu je bil namreč zelo da- leč in bi gotovo številne starše slepih otrok odvr- nil od tega, da bi jih pošiljali tako daleč od doma, starejši pa bi bili odrezani od domačega okolja in se ne bi mogli ustrezno pripraviti na razmere, po- tem ko bi zapustili zavod. Kuratorij je tudi zavrnil namigovanja o predragi oskrbi, saj je oskrba ene- ga gojenca na dan s prehrano, preskrbo in obleko vred znašala le 15 kron.13 Kuratorij za oskrbo slepcev je še naprej skrbno zbiral sredstva in se večjim donatorjem zahvalje- val v dnevnem časopisju. 4. julija 1920 je pevsko društvo Lira v Kamniku organiziralo dobrodelni koncert v korist oslepelih vojakov, na katerem so zbrali kar 16.065 kron. Vodstvo pevskega društva je del denarja osebno razdelilo med vojake, ki so bili v zavodu, ostalo pa so podarili kuratoriju. Ta se je društvu za humanitarno gesto zahvalil in tudi druga društva pozval k posnemanju.14 Sep- tembra 1920 je kuratoriju 500 kron darovala Vele- trgovina Ivan Bonač v spomin na umrlega lastni- ka Ivana Bonača (umrl 4. julija 1920 v Ljubljani), gospa Štancar pa 800 kron, ki jih je nabrala pri ljubljanskih letoviščnikih v Dobrni.15 Leta 1922 je bilo poslopje, v katerem je bil za- vod za slepe, prodano, zavod pa se je moral pre- seliti v Kočevje v najeto poslopje nekdanje lesne industrijske šole. Leta 1926 je bilo tam okoli 70 od- raslih slepih. Do začetka šolskega leta 1928/29 so bili v zavodu tako otroci kot odrasli, leta 1929 pa so bili vsi odrasli oskrbovanci odpuščeni, tako da so ostali brez edinega tovrstnega doma v Sloveniji.16 USTANOVITEV DRUŠTVA KURATORIJ SLEPCEV Ker Kuratorij za oskrbo slepcev ni imel trdne pravne osnove za svoj obstoj, se je razpustil. Ko- 13 Domovina, št. 94, 25. 8. 1920, str. 3, 4; Jutro, 25. 8. 1920, str. 2. 14 Slovenec, 7. 9. 1920, št. 204, str. 2. 15 Večerni list, 11. 9. 1920, št. 206, str. 2. 16 Šorn, Zavod, str. 266; Ilustrirani Slovenec, 10. 6. 1928, str. 188, 189; Prosveta. Glasilo slovenske narodne podporne jed- note, 1. 11. 1926, str. 3. nec junija 1923 je bil ustanovni občni zbor no- vega društva,17 ki se je poimenovalo »Kuratorij slepcev«. Pokrajinska uprava za Slovenijo je nova pravila društva potrdila 4. junija 1923. Društvo je imelo sedež v Ljubljani ter delokrog na celotnem slovenskem ozemlju, njegov glavni namen pa je bil »vzbujati zanimanje za slepce, podpirati nji- hove težnje po izobrazbi, zbirati sklad za gradnjo 'Doma slepih', ustanoviti ta zavod ter skrbeti za vzdrževanje te ustanove«. V pravilih je bilo zapisano, da naj bi bil zavod zidan v paviljonskem sistemu, v njem pa naj bi se zaposlovali in oskrbovali slepi v vseh njihovih dobah, in sicer: »a) otročiči v predšolski dobi, ki nimajo svojcev ali katerih svojci se ne morejo bri- gati za nje, b) slepa deca v šolski dobi, ki bi vsled raznih telesnih hib ali celo duševnih nedostan- kov motila normalni pouk zdravih slepcev v dr- žavnem šolskem zavodu, c) dalje odrasli slepci v obrtni delavnici; tu bodo imeli svoje zavetišče v skupni delavnici, zlasti oni, ki bi se izučili v kaki tipični obrti za slepe, pa bi naleteli ob izvajanju svoje obrti v javnosti na nepremagljive zapreke /…/ č) Sprejemali se bodo nadalje v ta zavod odra- sli bolehni, dela nezmožni stari slepci. d) Napos- led bo zadrževalo društvo, odnosno zavod 'Dom slepih' javno knjižnico in javno čitalnico s knjiga- mi v Braillovem točkopisu za slepe.«18 Društveni člani so bili ustanovni, redni in podporni, pri če- mer je ustanovnina znašala 500 din, letna člana- rina 20 din, za slepe pa 5 din. Redni član je lahko postala tudi korporacija, če je prispevala člana- rino 100 din. Podporni član je lahko postal vsak, ki je društvu daroval določen znesek. Vodstvo društva so sestavljali predsednik, podpredsedni- ka, tajnik, blagajnik in šest odbornikov, med kate- rimi so morali biti trije predstavniki slepih.19 Leta 1926 so vodstvo društva sestavljali: pred- sednik dr. Tomaž Klinar20 – stolni župnik in ka- 17 Slovenec, 22. 6. 1923, št. 139, str. 3; Slovenski narod, 23. 6. 1923, str. 3. 18 SI AS 68, Serija društvenih pravil po kartoteki, t. e. 35, št. 3621. 19 SI AS 68, Serija društvenih pravil po kartoteki, t. e. 35, št. 3621. 20 Tomaž Klinar (Jesenice, 29. 12. 1883 – Ljubljana, 26. 1. 1962), duhovnik, organizator. Iz teologije je doktoriral na Dunaju, služboval je v raznih krajih, med drugim kot kaplan v Stari Loki in župnik v Škofji Loki. Od tam je leta 1923 prišel v Ljubljano, kjer je bil do maja 1945 stolni Žig društva »Kuratorij slepcev« s podpisom predsednika in tajnice (SI AS 68, t. e. 35, št. 3621). 127 | kronika 73 � 2025 1 blaž otrin | društvo dom slepih (1923–1945) nonik –, podpredsednik dr. Mavricij Rus – mestni fizik v Ljubljani –, blagajnik Karol Gruber – višji računski svetnik –, tajnica Minka Skaberne – pro- fesorica državnega ženskega učiteljišča v Ljublja- ni – ter odborniki: dr. Franc Goršič – šef oddelka za socialno skrb pri ljubljanski oblasti –, Maks Hočevar – ravnatelj meščanske šole – in Janko Jeglič – šolski ravnatelj v pokoju. Trije zastopniki slepih so bili: Gabrijel Jurasek, Anton Pleško in Franc Schwentner.21 Glavni motorji društva so bili: Mavricij Rus, najprej njegov predsednik in nato podpredse- dnik, in neutrudna tajnica Minka Skaberne, ki sta bila v društvu angažirana vse od leta 1918, ter dol- goletni predsednik Tomaž Klinar, ljubljanski stol- ni župnik in kanonik, ki je v Ljubljano prišel ok- tobra 1923 iz Škofje Loke, kjer je bil poprej župnik. Kmalu po prihodu v Ljubljano je prevzel vodenje društva in ga vodil vse do begunstva leta 1945. Sredstva je društvo zbiralo s članarino, z dari- li in volili, s prispevki vseh ravni oblasti, raznimi prireditvami in prodajo izdelkov slepih. Leta 1927 so ljubljanske gospe in gospodične v Ljubljani or- ganizirale dinarski dan, kjer so zbirale sredstva, lavantinski škofijski ordinariat pa je po vsej škofiji priredil javno nabirko za društvo, nekaj so daro- vali tudi veliki domači denarni zavodi, najdarež- ljivejši podporniki pa so bili izseljenci iz Združe- nih držav Amerike, ki so v fond za izgradnjo do- ma prispevali največji delež.22 kanonik in stolni župnik. Nato se je umaknil na Koroško, od koder je julija 1961 zopet prišel v domovino (Okrožni- ca, št. 4/1962, str. 10). 21 Prosveta. Glasilo slovenske narodne podporne jednote, 1. 11. 1926, str. 3. 22 Prosveta. Glasilo slovenske narodne podporne jednote, 1. 11. 1926, str. 3; Slovenec, 16. 5. 1929, št. 110, str. 3. Velika dobrotnica slepih je bila posestnica Jo- sipina Križman (1848–1921).23 Ob smrti je kuratori- ju podarila hišo na Kolodvorski cesti 5 v Ljublja- ni,24 kar je bil kasneje pomemben gmotni temelj za pridobitev ustreznih prostorov za slepe. Do leta 1926 je društvo za gradnjo doma slepih zbralo že dobrega pol milijona din, od tega je bilo 5. avgusta 1926 iz naslova »Amerikanskega fonda« na hranilni knjižici Kmetske hranilnice 298.385 din, hranilna vloga kuratorija je znašala 105.000 din, vrednost podarjene hiše na Kolodvorski cesti pa je bila okoli 150.000 din.25 Največ zaslug za zbi- ranje sredstev pri rojakih v Ameriki je imel Josip Rems, urednik delavskega lista Glas naroda v New Yorku.26 Do leta 1928 je bilo zbranih že skoraj milijon din, društvo pa je še naprej neutrudno zbiralo sredstva. 11. junija 1928 je v ljubljanski filharmo- niji priredilo dobrodelni glasbeni večer, ki so ga oblikovali gojenci zavoda iz Kočevja.27 Kot veliko dobrotnico društva velja omeniti tudi posestnico Heleno Bavdek (1856–1929),28 hčer trgovca z vinom, posestnika in župana Most pri Ljubljani, v mladosti tesno prijateljico Josipa Jur- čiča. Podpirala je številna prosvetna in dobrodel- na društva, ob smrti pa je društvu Kuratorij slep- cev zapustila obsežno zemljišče.29 Do izbruha gospodarske krize so se sredstva razmeroma hitro kopičila in društvo si je na Ko- deljevem v Ljubljani priskrbelo 12.000 m2 veliko zemljišče.30 Po enem od načrtov so nameravali po paviljonskem sistemu zgraditi pet stavb: dve več- ji, v katerih bi bil glavni zavod ter delavnice s sta- novanji za moške, in tri manjše, kjer bi bili dom za delavke, prodajalna in hiralnica.31 Društvo je javnost nenehno pozivalo k podpo- ri, leta 1927 je vsem denarnim zavodom v Sloveni- ji poslalo prošnjo, naj se ob delitvi čistega dobič- ka spomnijo tudi tega humanitarnega zavoda.32 23 NŠAL 29, Prepis matičnih knjig, Ljubljana – Sv. Jakob, mrliška knjiga, 1921, št. 60. 24 Slovenec, 8. 11. 1921, št. 254, str. 3; Prosveta. Glasilo slovenske narodne podporne jednote, 1. 11. 1926. 25 Prosveta. Glasilo slovenske narodne podporne jednote, 1. 11. 1926, str. 3; Slovenec, 16. 5. 1929, št. 110, str. 3. 26 Slovenec, 14. 7. 1939, št. 158, str. 5. 27 Ilustrirani Slovenec, 10. 6. 1928, str. 188, 189. 28 NŠAL 29, Prepis matičnih knjig, Ljubljana – Sv. Peter, mrliška knjiga, 1929, str. 130, št. 1. 29 NŠAL 210, Dom slepih, razni spisi, pismo Franca Goršiča, 18. 2. 1929: Koledar šolske družbe sv. Cirila in Metoda v Lju- bljani za prestopno leto 1928, str. 58–61. 30 Socialno zdravstvo avtonomnega mesta Ljubljane v letu 1930, str. 58. 31 NŠAL 210, Dom slepih, razni spisi, pismo Franca Goršiča, 18. 2. 1929. 32 Kmetski list, 23. 3. 1927, št. 12; NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, razni spisi, š. 24, Dom slepih. Tomaž Klinar, dolgoletni predsednik društva Dom slepih (NŠAL 107, šk. 17). 128 | kronika 73 � 2025 1 blaž otrin | društvo dom slepih (1923–1945) Zavod slepih v Kočevju leta 1928 (NŠAL 107, foto p). Skupina gojenk v pletarski delavnici v Kočevju leta 1928 (NŠAL 107, foto p). Skupina gojencev krtačarske delavnice v Kočevju leta 1928 (NŠAL 107, foto p). 129 | kronika 73 � 2025 1 blaž otrin | društvo dom slepih (1923–1945) V času oblastnih samouprav je zavod v Kočevju dobil sredstva iz proračuna, posebnih proračun- skih sredstev za gradnjo novega doma pa ni bilo.33 PREIMENOVANJE DRUŠTVA IN HUDE STISKE ODRASLIH SLEPIH Društvo je leta 1929 spremenilo pravila in se po odobritvi velikega župana ljubljanske oblasti z odlokom 25. julija 1929 preimenovalo v društvo Dom slepih, namen njegovega delovanja pa je os- tal isti.34 Položaj odraslih slepih se je po letu 1929, ko so razpustili Zavod za odrasle slepe v Kočevju, moč- no poslabšal, zato je bila potreba po novem do- mu še večja. Odraslim slepim je bila z razpustom zavoda odvzeta možnost izobraževanja in dela. Ostali so brez vsake oskrbe, prepuščeni na milost in nemilost občinam, ki pa so se jih otepale, saj so jih ob skromnih proračunih dojemale le kot fi- nančno breme. Tisti, ki niso našli zavetja v krogu domačih, so iskali stanovanje pri drugih ljudeh, ki pa so marsikje ponujali bedne razmere, kot na primer prenočišče v hlevih. Podporno društvo slepih v Ljubljani, ustanovljeno leta 1920, se je z obupanim pozivom obrnilo na društvo Dom sle- pih in ga prosilo, naj čim prej uredi prepotrebni dom.35 Poleg tega so se v začetku tridesetih let poslabšale splošne gospodarske razmere in pove- čala socialna beda, s tem pa so se močno znižali prihodki društva, tako da so bili njegovi načrti težje izvedljivi. Stiska slepih se je odražala v pismih, ki so jih pošiljali društvu. Mira Robar iz Žabljeka na Šta- jerskem je med drugim zapisala: »Dne 29. junija sem bila odpuščena iz Zavoda slepih v Kočevju in so me poslali na domačo občino Žabljek, kar pa je bilo zame, kakor tudi za vse ostale odrasle slepe, hud udarec. Občina mi da hrano ter streho, obleko, obuvalo in posteljo si moram nabaviti iz lastnih sredstev, ker pa teh seveda nimam, sem 33 Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, str. 202, 231. 34 SI AS 68, Serija društvenih pravil po kartoteki, t. e. 35, št. 3621. 35 NŠAL 210, Dom slepih; dopisovanje s podpornim društ- vom slepih; Skabernè, Prvi slovenski zavod, str. 137. navezana na milodare dobrih ljudi. /…/ jaz nuj- no potrebujem posteljo, ker pa nimam denarja, da bi si jo kupila, se obrnim do Vas, velecenjeni gospod predsednik, z vljudno prošnjo, da bi po vašem posredovanju dobila kako staro posteljo. S podporo, ki mi jo je naklonilo podporno društvo slepih in nekateri posamezni dobrotniki, sem si nabavila potrebno posteljnino ter odejo. Kako neizrecno hvaležna bi bila za kakšno posteljo, to tembolj, ker stanujem v mrzli nekurjeni sobi. Do svoje občine se v takih ozirih ne morem obrniti, ker komaj krije stroške moje prihrane.« Kako zelo so si slepi želeli novega zavoda, pri- ča Francka Zalar, ki je novembra 1931 pisala pred- sedniku društva: »Prečastiti gospod Kanonik! Namenila sem se že davno, da se vam enkrat pismeno predstavim. Spadam namreč v števi- lo onih nesrečnih, ki so morali leta 29 zapustiti Zavod za slepe v Kočevju in bivam od tedaj pri družini svoje sestre v Turjaku. Preskrbljena sem le deloma, pa če bi bila tudi uživala vse dobrote, ki jih zemlja nudi, tožilo bi se mi vedno po kro- gu ljubljenih sotrpink, ker nihče drugi ne more slepca tako temeljito umevati kakor tisti, ki mu je po usodi enak, večkrat je tako sorodstvo še bolj polno prave ljubezni, kakor je krvno sorodstvo. Če bi bili mi slepi skupaj, bi se v marsikateri za- devi lahko medsebojno pomagali z besedo in dejanjem, kar pa sedaj ne moremo, ko smo pa razkropljeni po celi banovini. Iz teh navedenih razlogov tudi jaz gojim srčno željo, da bi nam ljubi Bog po milosrčnem posredovanju blago- dušnih ljudi skoraj podelil stalni, mirni dom. Oprostite mi, prečastiti, da vas toliko nadlegu- jem s svojo preobširno razlago, pa je to že tako, česar je srce polno, to usta rada govore. Sled- njič mi dovolite, prečastiti gospod kanonik, da se vam predstavim. Doma sem od Sv. Vida nad Cirknico. Sedaj štejem 50 let. Vzgojena sem bila v zavodu v Linzu, dobila sem sicer priprosto, to- da krščansko vzgojo, za kar sem Bogu in ljudem hvaležna. Naučila sem se bila pletenja, s čemer sem se tudi dolgo bavila. Slepa sem že od rojstva, poizkusi zdravljenja so bili zaman. Ob sklepu tega spisa vam, prečastiti gospod kanonik, sebe in svoje sotrpine najtoplejše priporočam, vdana vam Francka Zalar, pri rodbini Zgonc, Turjak, Dolenjsko, dne 13. 11. 1931.«36 36 NŠAL 210, Dom slepih; prošnje posameznikov. Žig društva Dom slepih (NŠAL 210, Dom slepih). 130 | kronika 73 � 2025 1 blaž otrin | društvo dom slepih (1923–1945) NAKUP IN OBNOVA STRAHLOVE GRAŠČINE V STARI LOKI Spričo gospodarske krize bi bilo iluzorno, da bi se društvo oprijelo projekta novogradnje, za- to je leta 1933 to namero opustilo in sklenilo ku- piti objekt, ki bi ga preuredilo v dom slepih. V ožji izbor sta prišla škofijski dvorec Goričane in Strahlova graščina v Stari Loki, ki jo je naposled tudi kupilo. Cena obeh je bila podobna, a je bi- la Strahlova graščina v boljšem stanju, imela je ustreznejšo notranjo razporeditev prostorov ter zunanjo lego parka in vrtov, poleg tega pa je bi- la v neposredni bližini šol, zdravnikov, cerkve in uradov, česar v Goričanah ne bi bilo.37 Za Strahlov grad so lastniku Francu Dolencu plačali 950.000 din, pri čemer so se izdatno zadolžili. Posojilo v višini 500.000 din so prejeli od Pokojninskega zavoda za nameščence v Ljubljani decembra 1933 in se obvezali plačevati 9 % letnih obresti.38 Ni- so namreč mogli računati na denar, naložen na banki, ker denarni zavodi zaradi gospodarske in finančne krize niso izplačevali hranilnih vlog; ta- ko so lahko uporabili le t. i. amerikanski fond v vrednosti več kot 400.000 din.39 Banski svet je kljub slabim gospodarskim raz- meram in socialnim pritiskom40 društvu Dom slepih v proračunskem letu 1933/34 v okviru pros- vetnega oddelka namenil 100.000 din podpore za ureditev novega doma. Društvo je pričakovalo, da bo to vsakoletna praksa, a je že v naslednjem pro- računskem letu 1934/35 izpadlo iz proračuna. Po predstavitvi osnutka proračuna za leto 1934/35 sta Tomaž Klinar in Minka Skaberne 3. februarja 1934 vsem banskim svetnikom posla- la prošnjo, naj društvu ponovno nakažejo vsaj 100.000 din za najnujnejše stroške, predvsem za plačilo kupnine gradu, za katerega so bili dolžni še 500.000 din. Poleg tega so predvidevali, da bo- do za najnujnejša adaptacijska dela porabili še vsaj 325.000 din, za zgradbo še enega potrebnega paviljona pa še dodatnih 400.000 din.41 Prošnja je padla na plodna tla. Banski svetnik Ivan Tavčar je na redni seji banskega sveta 8. fe- bruarja 1934 poudaril, da pogreša sredstva za dru- štvo Dom slepih. Omenil je problematiko dolgov zaradi nakupa Strahlove graščine in obnove ter predlagal, da se društvu tudi za to leto name- ni 100.000 din. Ban Drago Marušič je predlog 37 NŠAL 5, Škofijstvo Ljubljana, šk. 263, pismo Tomaža Klinarja, 27. 9. 1933. 38 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, razni spisi, š. 24, Dom slepih; dopis banskemu svetu 3. 2. 1934 in posojilo 1933. 39 Skabernè, Dom slepih v Stari Loki, str. 56. 40 Stiplovšek, Banski svet, str. 171. 41 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, razni spisi, š. 24, apel članom banovinskega sveta; 1934. podprl in dejal, da so bila sredstva za društvo že vnesena pri zavodu za slepe otroke v Kočevju, a se je izkazalo, da ni tako. Potrdili so 100.000 din pod- pore, in sicer 50.000 za delovanje društva, 50.000 pa za adaptacijo doma.42 Predsednik Tomaž Klinar se je za pomoč obr- nil tudi na ministra socialne politike in narodne- ga zdravja v Beogradu Ivana Puclja, a mu je ta 28. februarja 1934 odgovoril, da je zaradi varčevanja to zaenkrat nemogoče.43 Iz pereče finančne stiske in dolgov so se leta 1934 reševali tudi z nabira- njem sredstev po ljubljanskih ulicah, kjer so jim pomagali učitelji in dijaki ljubljanskih šol.44 Strahlovo graščino so v letih 1934/35 temeljito preuredili in adaptirali, hišni inventar je v glav- nem podarila Banovinska hranilnica, nadzor nad obnovo ter skrb za inventar pa je prevzel odbornik Fran Cvek, nadzornik državnih železnic v pokoju. DOM SLEPIH V STARI LOKI Do septembra 1935 so grad uredili do te mere, da je bil primeren za sprejem prvih gojencev in je kot Dom slepih v Stari Loki pričel delovati. Dom je bil ob odprtju namenjen samo za odrasle slepe, 42 SI AS 77, Banski svet Dravske banovine, šk. 6; 5. zaseda- nje, 4. seja, stenografski zapisnik, 8. 2. 1934, str. 15, 16. 43 NŠAL 210, Dom slepih; prošnje za podpore. 44 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, razni spisi, š. 24, Dom slepih; dopis banu 17. 9. 1940. Strahlov grad v Stari Loki okoli leta 1933, kjer je bil ustanovljen Dom slepih (NŠAL 107, foto p). 131 | kronika 73 � 2025 1 blaž otrin | društvo dom slepih (1923–1945) ob gradu pa so nameravali kasneje zgraditi še pri- zidek, kamor bi iz Kočevja preselili Banovinsko osnovno šolo za slepce in obrtno nadaljevalno šolo, a jih je prehitela vojna. Septembra 1935 je tako nov dom našlo 15 sle- pih,45 vodstvo in oskrbo zavoda so prevzele Mari- jine sestre čudodelne svetinje; najprej so bile tri, nato se jim je pridružila še ena. Leta 1937 so sestre za en teden odšle na pripravništvo v Odilien- -Blindenanstalt v Gradec. Delo so opravljale tako rekoč brezplačno oziroma za 400 din mesečnega plačila, kar je bilo zelo skromno, če vemo, da je bila povprečna plača leta 1935 1700 din. Duhovno vodstvo v zavodu je brezplačno prevzel starolo- ški dekan Matija Mrak. Leta 1936 je bila v domu urejena nova kapela, saj je bila stara premajhna, zaradi česar so jo preuredili.46 Oskrbnik zavoda je postal Fran Cvek, ki je delo nadvse vestno op- ravljal in obiskoval tudi tuje zavode, da bi se čim bolj seznanil z izboljšavami.47 Leta 1936 je društvo s prodajo nekaterih ne- premičnin v Ljubljani poplačalo dolg od kupni- ne gradu. Društvo za oskrbo doma od države še vedno ni dobivalo nobenih sredstev, prav tako pa je usahnila pomoč prosvetnega oddelka banske uprave. V proračunu za leto 1935/36 v prosvetnem oddelku namreč ni bilo mogoče zaslediti namen- skih sredstev za slepe v Domu slepih v Stari Lo- ki.48 To se ni spremenilo niti potem, ko je 10. sep- tembra 1935 novi ban postal Marko Natlačen in je vse vzvode v Banskem svetu Dravske banovine prevzela nekdanja SLS.49 Tudi v proračunu za le- to 1936/37 ni posebne postavke za Dom slepih.50 Je pa oddelek za narodno zdravje in socialno politiko banske uprave prispeval določen delež za oskrbo slepih, in sicer polovico razlike med določeno oskrbovalnino za posamezne revne sle- pe in zneskom, ki so ga morale poravnati občine ali svojci, ter posamezne občasne zneske.51 Leta 1936 je bilo v domu 23 odraslih oskrbo- vancev, čez dve leti že 33 moških in žensk v staros- ti od 23 do 86 let, leta 1939 pa se je njihovo število dvignilo na 38. V domu so imeli moški delavnico za izdelovanje ščetk in košar, ženske pa so se v glavnem ukvarjale z ročnimi deli ter s pomočjo 45 Slovenec, 14. 7. 1939, str. 5. 46 NŠAL 210, Dom slepih; dopisi drugih zavodov za slepe; 1930–37; kapela; dopisovanje z vodstvom bolniških ses- ter. 47 Več kot tisoč let, str. 256. 48 SI AS 77, šk. 8, 6. zasedanje, 5. seja, 8. 2. 1935. 49 Stiplovšek, Banski svet, str. 269–275. 50 Proračun izdatkov in dohodkov Dravske banovine za le- to 1936/37, v: Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, letnik VII, 29. kos, 8. 4. 1936. 51 Skabernè, Dom slepih v Stari Loki, str. 57; Slovenec, 5. 12. 1936, str. 7; Slovenec, 14. 7. 1939, str. 5. v kuhinji in na vrtu, nekaj slepih je bilo za delo nezmožnih. V domu so imeli radio, klavir, har- monij, citre in mešani pevski zbor, ki je vsako leto organiziral javno akademijo. 21. maja 1939 so akademijo priredili v nabito polnem starološkem Prosvetnem domu, kjer so izvedli dela domačih avtorjev, med drugim Sattnerja, Adamiča in Tom- ca, recital in šaloigro. V Domu slepih je bila tudi brajeva knjižnica. Leta 1938 je Minka Skaberne ponovno priredila tečaj za prepisovanje knjig v brajico, ki se ga je udeležilo 52 tečajnic. Društvo je prek donatorjev oskrbelo papir in druge potrebščine, dekleta in žene pa so v brajico ročno prepisale več knjig slo- venskih in tujih avtorjev ter tako obogatile knji- žnico. Nameravali so kupiti brajev tiskarski stroj, a jim je načrte prekrižala vojna.52 Na občnem zboru 3. decembra 1936 so potrdili staro vodstvo: predsednika Klinarja, podpredse- dnika Rusa, tajnico Minko Skaberne in blagajni- ka Martina Poherja.53 Društvo je leta 1930 imelo 53 rednih in 47 podpornih članov, leta 1936 184 re- dnih, leta 1939 pa že 280 rednih, 220 podpornih in osem ustanovnih članov.54 Dom je oskrbovancem mesečno zaračunal 300 din oskrbnine, kar je bilo zelo malo in niti približno ni pokrilo vseh stroškov, ostalo je do- dalo društvo. V dom bi sicer lahko sprejeli še več oskrbovancev, leta 1936 jih je 50 čakalo za vstop,55 imeli so zadosti prostora, vendar predvsem po- deželske občine niso bile pripravljene plačevati stroškov oskrbe za svoje slepe občane.56 NEUREJENO SISTEMSKO FINANCIRANJE DOMA Denar za socialno politiko je bil v »stari Jugo- slaviji« na vseh ravneh oblasti odmerjen zelo sko- po. Država je že za najnujnejše socialne ukrepe pri delavskem in invalidskem varstvu namenila zelo malo denarja, socialno skrbstvo, ki je bilo zakonsko le skromno opredeljeno, pa je bilo pre- puščeno občinam, delno banovinam, ustanovam delavskega varstva in dobrodelnim organizaci- jam, ki so na tem področju odigrale pomembno vlogo. Invalidski zakon, ki bi lahko urejal položaj odraslih slepih, je urejal le vprašanje vojaških in- 52 Slovenec, 14. 7. 1939, str. 5; Slovenec, 20. 4. 1940, str. 5. 53 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, razni spisi, š. 24, NŠAL 210, Dom slepih; dopis Uprave policije v Ljubljani; 1937. 54 Socialno zdravstvo avtonomnega mesta Ljubljane v letu 1930, Mestno načelstvo ljubljansko, Ljubljana 1931, str. 58; Slo- venec, 5. 12. 1936, str. 7; Slovenec, 14. 7. 1939, str. 5. 55 Slovenec, 5. 12. 1936, str. 7. 56 Slovenec, 14. 7. 1939, str. 5; Nova zapoved, Glasilo karitativnih zvez v Ljubljani in v Mariboru, letnik IV, št. 5, 1940, str. 39. 132 | kronika 73 � 2025 1 blaž otrin | društvo dom slepih (1923–1945) validov in podpiral njihov dom v Zemunu.57 Od- rasli slepi so tako ostajali na obrobju, saj so bili majhna skupina, ki je noben resor ni vzel za pov- sem svojo, ne prosveta ne sociala ne zdravstvo. Dokler so bili v zavodu v Kočevju, so njihov polo- žaj urejali v okviru prosvetnega oddelka skupaj z mladimi slepimi, ki so tam obiskovali šolo. Ko je bil dograjen Dom v Stari Loki, pa so njihov status v finančnem smislu urejali skupaj z ostarelimi in onemoglimi. Država je leta 1922 sprejela nekaj zakonov s področja socialnega skrbstva, tudi zakon o zaščiti ubogih, starih in onemoglih, ki pa je bil bolj ko ne deklarativne narave in ni nikoli prav zaživel.58 Skrbstvo nad temi kategorijami je država nalo- žila občinam, ki pa so ga izvajale, kolikor jim je dopuščal proračun. Občine so socialno skrbstvo financirale iz svojih proračunov ter ubožnih skladov, ki pa jih je bilo malo.59 Za to področje so namenjale od 6 do 8 % svojih proračunov, velike razlike so se kazale med podeželjem in mestom. Če je na posameznega prebivalca na leto v mestu to pomenilo od 70 do 100 din, je na podeželju to zneslo le 8 din na prebivalca.60 Sredstva za socialno skrbstvo, ki so jih prispe- vale banovine in občine, niso zadoščala niti za osnovno delovanje socialnega skrbstva, zato je bi- lo reševanje tega vprašanja tesno povezano z do- brodelnimi društvi. Za slepe v Sloveniji je poleg društva Dom slepih skrbelo predvsem Podporno društvo slepih iz Ljubljane. Obstoj društva Dom slepih in zavoda v Sta- ri Loki je bil torej povečini odvisen od lastnega poslovanja društva ter predvsem prostovoljnih darov. Ustanovitev ter nato delovanje Doma sle- pih v Stari Loki so povečini omogočili prav darovi posameznikov. V veliko gmotno pomoč pri oskrbi doma je bilo posestvo na Okroglem, ki ga je dru- štvu zapustil prelat, prešernoslovec Tomo Zupan (1839–1937). Na posestvu sta bila zaposlena dva hlapca in dve dekli, v hlevih pa je bilo šest glav govedi, en konj in dvaindvajset prašičev, kar je močno izboljšalo gospodarstvo društva.61 Iz zapu- ščine Slavoja Novaka je društvo leta 1935 dobilo 100.000 din,62 neimenovana dobrotnika pa sta mu leta 1938 podarila 80.000 in 10.000 din – le njima je šla zahvala, da je poslovno leto 1938 dočakalo 57 Kresal, Zgodovina, str. 227–242; Uredba o vojnih invalidih in ostalih vojnih žrtvah, v: Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, letnik IX, 103. kos, 24. 12. 1938. 58 Miloševič, Socialno delo, str. 56–59. 59 Kresal, Socialna politika, str. 486–487. 60 Kresal, Zgodovina, str. 55–56. 61 NŠAL, ŽA Ljubljana - Sv. Nikolaj, razni spisi, š. 24, Dom slepih; kopija oporoke Toma Zupana; 1936. 62 NŠAL 210, Dom slepih; zapuščine. s čistim dobičkom v vrednosti 12.402 din, sicer bi bilo krepko v rdečih številkah.63 Na zadnjem občnem zboru pred vojno aprila 1940 je društvo poročalo o velikih finančnih teža- vah, občutnem zmanjšanju prostovoljnih darov in znižanju števila članov društva iz 223 na 187 rednih članov. Ob povečanju draginje so morali za popla- čilo vseh obveznosti za oskrbo doma poseči celo v rezervni sklad.64 Zato je vodstvo društva bana Natlačena prosilo, da bi lahko po letih 1927 in 1934 5. in 6. oktobra 1940 ponovno pobirali prispevke po ljubljanskih ulicah, pri čemer so za pomoč prosili ljubljanske šole. Prošnja je bila odobrena. Pri zbiranju sredstev, ki je trajalo dva dni, je so- delovalo kar šestindvajset različnih organizacij.65 VOJNA IN KONEC DELOVANJA DRUŠTVA Dom slepih v Stari Loki je po le šestih letih delovanja, ko se je ves čas boril za obstoj, z izbru- hom vojne doletela še neprimerno večja nesreča in negotovost. Vodstvo društva, ki je bilo v Lju- bljani, je bilo povsem odrezano od doma, ki je bil na nemškem okupacijskem ozemlju in ga je nem- ški okupator prevzel v upravo. Društvo v Ljubljani je Visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino prosilo, da bi smelo še naprej delovati v korist slepih, ter naj posreduje v korist slepih in društva. Ker je društvo dobilo in- formacije, da naj bi slepe iz Stare Loke preselili v Gradec, je visokega komisarja prosilo, naj posku- ša doseči, da bi smeli slepi in celoten dragocen inventar zavoda preiti v Ljubljansko pokrajino.66 Visoki komisar je sicer dovolil nadaljnje delova- nje društva v Ljubljani, zavod v Stari Loki pa je bil prepuščen nemškemu okupatorju. Ta je 30. sep- tembra 1941 posestvo na Okroglem, ki je bilo zelo pomemben gmotni temelj za vzdrževanje zavoda, prepisal na koroški »Volksbund«.67 Nato so Nemci Dom v Stari Loki uporabili za nastanitev polici- je, slepe pa preselili v mežnarijo in župnišče, ki je bilo prazno, saj so duhovnike že maja in junija 1941 izgnali.68 63 Slovenec, 14. 7. 1939, str. 5. 64 Slovenec, 20. 4. 1940, str. 5. 65 Nova zapoved, Glasilo karitativnih zvez v Ljubljani in v Mariboru, letnik IV, št. 11. 1940, str. 88; NŠAL, ŽA Ljublja- na – Sv. Nikolaj, razni spisi, š. 24, Dom slepih; dopis banu 17. 9. 1940. 66 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, razni spisi, š. 24, Dom slepih; dopis visokemu komisarju za Ljubljansko pokra- jino. 67 NŠAL 210, Dom slepih; Pritožba društva na civilnega ko- misarja na zasedenih območjih Koroške in Kranjske ter na sodišče Kranj zaradi odvzetega premoženja; 21. 11. 1941 – kopiji. 68 Več kot tisoč let, str. 278. 133 | kronika 73 � 2025 1 blaž otrin | društvo dom slepih (1923–1945) Društvo v Ljubljani je imelo 22. oktobra 1941 redni občni zbor brez volitev,69 prav tako nasled- nje leto 27. novembra 1942,70 kasneje pa občnih zborov ni več mogoče zaslediti. Celotno vojno obdobje je v časopisju mogoče zaslediti, da so dobrotniki namesto cvetja na grob ali ob drugih priložnostih darovali sredstva za društvo Dom slepih,71 nazadnje celo 3. maja 1945.72 Po koncu vojne društvo ni več delovalo. Njegov predsednik, kanonik Tomaž Klinar, je maja 1945 zapustil domovino in do leta 1961 živel v begun- stvu na Koroškem, ministrstvo za socialno oskrbo pa je Dom slepih v Stari Loki v celoti prevzelo v upravo.73 Tako se je končalo 22-letno poslanstvo društva Dom slepih. SKLEP Društvo je v svojem prizadevanju od leta 1923 uspelo uresničiti svoj glavni cilj, ustanoviti sa- mostojen zavod za oskrbo odraslih slepih. To mu je kljub pereči gospodarski krizi v tridesetih letih uspelo leta 1935 z odprtjem Doma slepih v Stari Loki. Dom je kupilo, preuredilo in vzdrže- valo povečini iz sredstev številnih dobrotnikov in članov društva. Oblast je delo društva sicer mo- ralno podpirala, finančno pa bolj ko ne le s sim- boličnimi zneski, razen v dveh proračunskih letih 1933/34 in 1934/35, ko je v okviru prosvetnega odse- ka Dravske banovine društvu namenila dvakrat po 100.000 din. Centralna vlada v Beogradu je do te problematike ostala povsem ravnodušna. Dom bi lahko sprejel še več gojencev, a jih zaradi slabih gmotnih razmer in borne podpore banovine ter občin ni mogel. Ves čas delovanja je deloval na robu finančnih zmožnosti, druga svetovna vojna pa je položaj še bistveno spremenila in zaostrila. Urejanje problematike ubogih, ostarelih in tako ali drugače hendikepiranih odraslih, kamor so spadali tudi slepi, je bilo v »stari Jugoslaviji« bolj ko ne prepuščeno zasebni dobrodelnosti in nji- hovemu angažmaju. Zasluge za vzpostavitev in delovanje Doma slepih v Stari Loki imajo tako predvsem zasebni donatorji, kot na primer Hele- na Bavdek, Josipina Križman in Tomo Zupan, izseljenci iz ZDA ter neutrudno vodstvo društva Minka Skaberne, Mavricij Rus, Tomaž Klinar in drugi. Ti so kljub neugodnim razmeram uresniči- li glavni cilj društva, odprtje Doma slepih v Stari Loki, ki je bil prvi trajni zavod za oskrbo odraslih slepih v Sloveniji. 69 Slovenec, 15. 10. 1941, str. 4. 70 Jutro, 20. 11. 1942, str. 4. 71 Slovenec, 25. 10. 1942, str. 3; Slovenec, 31. 1. 1943, str. 4; Jutro, 2. 6. 1944, str. 3 … 72 Slovenec, 3. 5. 1945, str. 2. 73 Prim. Ljudska pravica, 30. 6. 1945, št. 4. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, razni spisi. NŠAL 5, Škofijski arhiv Ljubljana 5, Škofijstvo Lju- bljana. NŠAL 29, Prepis matičnih knjig. NŠAL 107, Fotografska zbirka. NŠAL 210, Dom slepih. SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 68, Kraljevska banska uprava Dravske banovi- ne, Upravni oddelek, Serija društvenih pravil po kartoteki. AS 77, Banski svet Dravske banovine. ČASOPISI Domovina, 1920. Ilustrirani Slovenec, 1928. Jugoslovan, 1919. Jutro, 1920, 1942, 1944. Kmetski list, 1927. Ljudska pravica, 1945. Nova zapoved, Glasilo karitativnih zvez v Ljubljani in v Mariboru, 1939, 1940. Prosveta. Glasilo slovenske narodne podporne jednote, 1926. Slovenec, 1918–1922, 1929, 1936–1945. Slovenski narod, 1923. Večerni list, 1920. TISKANI VIRI Koledar šolske družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani za prestopno leto 1928. Ljubljana, 1927. Okrožnica. Nadškofijski ordinariat Ljubljana, 1962. Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921, 2. del (ur. Peter Ribnikar). Ljubljana: Arhiv Republi- ke Slovenije, 1999. Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, 1936, 1938. Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, 1919. LITERATURA Kobal, Josip: Zavodi za slepce. Popotnik. Pedagoški in znanstveni list 42, 1921, št. 12, str. 197–203. Kresal, France: Socialna politika: zavarovanja, mezdni in plačni sistemi, zaslužek. Slovenska novejša zgodo- vina 1 (ur. Jasna Fišer). Ljubljana: Inštitut za novej- šo zgodovino, Mladinska knjiga, 2005, str. 484–488. Kresal, France: Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne vojne. Lju- bljana: Cankarjeva založba, 1998. Miloševič, Vida: Socialno delo. Ljubljana, samozaložba, 1989. 134 | kronika 73 � 2025 1 blaž otrin | društvo dom slepih (1923–1945) Pozabljena polovica. Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem (ur. Alenka Šelih et al.). Ljubljana: Za- ložba Tuma in Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2007, str. 184–188. Serše, Aleksandra: Odnos družbe do slepih in slabo- vidnih na Kranjskem v 19. stoletju. Arhivi 36, 2013, št. 1, str. 171–181. Serše, Aleksandra: Skrb za slepe v slovenski zgodovi- ni ter vloga Minke Skabernè pri organizaciji izo- braževanja slepih in slabovidnih. Minka Skabernè (1882–1965). Pobudnica in ustanoviteljica prve sloven- ske knjižnice za slepe (ur. Petra Testen in Saša Poljak Istenič). Ljubljana: Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU, 2018, str. 31–43. Skabernè, Minka: Dom slepih v Stari Loki. Koledar Družbe sv. Mohorja 1937. Celje: Družba sv. Mohorja, 1936, str. 55–57. Skabernè, Minka: Prvi slovenski zavod za slepe. Min- ka Skabernè (1882–1965). Pobudnica in ustanoviteljica prve slovenske knjižnice za slepe (ur. Petra testen in Saša Poljak Istenič), Ljubljana: Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU, 2018, str. 133–139. Skabernè, Minka: Skrbstvo za slovenske slepe v bivši Avstriji, vse do leta 1918. Minka Skabernè (1882– 1965). Pobudnica in ustanoviteljica prve slovenske knji- žnice za slepe (ur. Petra testen in Saša Poljak Istenič). Ljubljana: Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SA- ZU, 2018, str. 128–132. Socialno zdravstvo avtonomnega mesta Ljubljane v letu 1930. Ljubljana: Mestno načelstvo ljubljansko, 1931. Stiplovšek, Miroslav: Banski svet Dravske banovine 1930–1935. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inšti- tut Filozofske fakultete, 2006. Stiplovšek, Miroslav: Slovenski parlamentarizem 1927– 1929. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 2000. Šorn, Mojca: Zavod za slepe otroke in mladino v Ko- čevju. Kronika 57, 2009 (izredna številka: V zlatih črkah v zgodovini. Razprave v spomin Olgi Janša- -Zorn), str. 265–274. Več kot tisoč let. Kronika župnije sv. Jurija Stara Loka (ur. Alojzij Pavel Florjančič). Ljubljana: Salve, 2005. SPLETNI VIRI Slovenska biografija: Uredništvo: Janez Kalan (https://www.slovenska- -biografija.si/oseba/sbi263548/) Uredništvo: Anton Mrkun (https://www.slovenska- -biografija.si/oseba/sbi378147/) Uredništvo: Mavricij Rus (https://www.slovenska- -biografija.si/oseba/sbi528641/) SUMMARY Home for the Blind Association (1923–1945) Until the end of the First World War, there was no insti- tution for the blind in Slovenian territory, which caused a problem regarding the provision of care for both soldiers who had lost their eyesight in the service and the rest of the blind population. On December 13th, 1918, the Social Care Commission of the Slovenian National Government thus established the “Curative Care Institute for the Blind”, which initially cared for blind soldiers and subsequently al- so for all other segments of the blind population. The first temporary institute was housed in the former Belgian Bar- racks in Ljubljana. In the spring of 1919, it was relocated to the shelter of the Carniolan Savings Bank in Vodmat in Ljubljana, where they accommodated blind persons of all ages, organized a two-class primary school, a further crafts training programme, basketry and brush-making work- shops, women’s handicrafts, as well as a Braille library. Due to poor financial inflow, the institute constantly lingered on the edge of existence until 1922, when it was moved to Ko- čevje. Until the school year of 1928/29, it accommodated both children and adults; however, in the following year the adult care recipients were discharged and left without the only care facility of this kind in Slovenia. With no solid legal basis for its existence, the “Curative Care Institute for the Blind” was dissolved, and a new association was founded under the name of “Curative Institute for the Blind”, rena- med “Home for the Blind” in 1929. The main purpose of the association was to raise funds for the construction and establishment of the Home for the Blind and to ensure its maintenance. The plan was to set up a home for adult and elderly blind persons, as well as children unable to partici- pate in the school activities at the institute in Kočevje. All this time, the association was steadily raising funds, relying solely on the charity of individuals and enterprises. Immen- se generosity was extended by the emigrants to the USA, who set up a special fund, contributing the lion’s share of the financial resources needed. Their first aim was to build a new facility, but it was thwarted by the economic crisis; therefore, they decided to purchase the Strahl Manor in Stara Loka, where the Home for the Blind opened in 1935 as the first independent institute for blind adults in Slovenia. In 1939, it accommodated thirty-eight blind persons, and the number would be even higher, had the local authorities paid for the care allowance; instead, they remained largely indifferent to this issue, and the same callous attitude was shown by the state and provincial authorities. The establi- shment and overall maintenance of the Home for the Blind was largely owed to private charity, a significant number of donors, as well as eager individuals, such as Minka Skaber- ne, Mavricij Rus, Tomaž Klinar, etc., who worked tirelessly for the benefit of the blind as well as successfully fulfilled the long-lasting aspirations and the need of persons suffe- ring from severe visual impairment in Slovenia. kronika 73 � 2025 1 | 135–154 � dr., znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, renata.komic@zrc-sazu.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0003-0504-6916 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.1.08 cc by-SA renaTa komić marn� Oprema gradu Hmeljnik pred letom 1926 Zbirke baronov Ruessenstein, Zierheimb in Wambolt IZVLEČEK Prispevek na podlagi primerjalne analize doslej neobjavljenih arhivskih virov prinaša podatke o opremi gradu Hmeljnik v času od začetka 17. do začetka 20. stoletja. Podrobneje so predstavljene slikarske zbirke baronov Ruessenstein in Zierheimb, ki so Hmeljnik posedovali v 17. stoletju, na podlagi inventarjev, nastalih za časa baronov Wambolt, pa je bilo mogoče natančneje predstaviti grajsko opremo s konca 19. in z začetka 20. stoletja. Prispevek, ki vsebuje transkripcije izbranih virov, postavlja temeljna izhodišča za nadaljnje raziskovanje hmeljniških grajskih interierjev, saj analiza teh in drugih ohranjenih dokumentov razodeva njihovo podobo pred veliko prenovo gradu in selitvijo opreme dvorca Frischau na Hmeljnik v drugi polovici dvajsetih let 20. stoletja. KLJUČNE BESEDE Hmeljnik, baroni Ruessenstein, baroni Zierheimb (Cirheimb), Filip Jakob pl. Grebbin, baron Franc Wambolt, baron Hugo Wambolt, zbirke slik, oprema gradov, portreti, inventarji ABSTRACT HMELJNIK CASTLE FURNISHINGS BEFORE 1926. COLLECTIONS OF THE BARONS RUESSENSTEIN, ZIERHEIMB, AND WAMBOLT Based on a comparative analysis of previously unpublished archival sources, the article provides information on the furnishings of Hmeljnik Castle from the beginning of the seventeenth to the beginning of the twentieth century. The painting collections of the Barons Ruessenstein and Zierheimb, who owned Hmeljnik in the seventeenth century, are presented in detail, and the inventories from the time of the Barons Wambolt provide a more detailed insight into the castle furnishings of the late nineteenth and early twentieth centuries. Supplemented by the transcription of selected sources, the article lays the foundation for further research into the castle interiors, as the analysis of these and other surviving documents reveals their appearance before the major renovation of the castle and the relocation of the Frischau furnishings to Hmeljnik in the second half of the 1920s. KEY WORDS Hmeljnik, Barons Ruessenstein, Barons Zierheimb (Cirheimb), Philipp Jakob von Grebbin, Baron Franz Wambolt, Baron Hugo Wambolt, painting collections, castle furnishings, portraits, inventories 136 | kronika 73 � 2025 1 renata komić marn | oprema gradu hmeljnik pred letom 1926 UVOD Grad Hmeljnik, ki stoji na pomolu gozdnate- ga pobočja nad sedanjo (avto)cesto med Ljublja- no in Novim mestom, je nastal v 12. stoletju kot družinski grad z več uporabniki iz iste rodovine hmeljniških vitezov, v virih pa se prvič omenja leta 1217 (sl. 1–4).1 V 15. in 16. stoletju je bil v lasti Črnomaljskih in Auerspergov, nato so se od leta 1590 lastniki menjavali vse do 1876, ko ga je ku- pil član družine baronov Wambolt iz Umstadta v Nemčiji. Čeprav je Hmeljnik eden najlepših primerov grajske arhitekture na Dolenjskem, je še najbolj znan po usodi, ki ga je doletela med drugo svetovno vojno. Velja namreč za prvi grad, ki so ga požgali partizani na Dolenjskem, potem ko je bil povsem izropan in devastiran.2 Povojni čas mu ni bil dosti bolj naklonjen. Leta 1945 je bila celotna posest zaplenjena in nacionalizira- na, razvaline pa so bile v letih 1949 in 1958 mini- rane, pri čemer so bili uničeni najpomembnejši deli srednjeveškega in renesančnega stavbnega jedra.3 Od grajske opreme se je v slovenskih mu- zejih sicer ohranilo nekaj slik in predmetov ter razmeroma obsežna zbirka portretov.4 Slednja je bila nedavno predmet poglobljene raziskave, katere rezultati kažejo, da so ohranjeni kosi veči- noma del opreme, ki sta jo baron Hugo Wambolt 1 Sapač, Grad Hmeljnik, str. 78. Gl. tudi Kosi et al., Historič- na topografija, str. 464. 2 Sapač, Grad Hmeljnik, str. 17; Sapač, Grad Hmeljnik, str. 78. Za opis dogodkov gl. Potočnik, Hmeljnik, str. 119–120. 3 Komelj, Grad kot spomeniškovarstveni, str. 156–157; Sto- par, Grajske stavbe, str. 88–89; Sapač, Grad Hmeljnik, str. 78. Za nacionalizacijo na podlagi Odloka AVNOJ gl. Po- točnik, Hmeljnik, str. 123. 4 Portrete hrani Narodni muzej Slovenije in delno tudi Dolenjski muzej Novo mesto, nekaj pohištva in predme- tov hranita Muzej krščanstva na Slovenskem in Dolenj- ski muzej Novo mesto. in njegova soproga Ludvika, rojena grofica Har- rach, po letu 1926 prepeljala na Hmeljnik iz dvor- ca Frischau (Břežany) na Moravskem.5 Na podlagi doslej neupoštevanih arhivskih virov pa si lahko ustvarimo tudi predstavo o opremi gradu Hmelj- nik v času od začetka 17. do začetka 20. stoletja. V prispevku podrobneje predstavljamo slikarske zbirke baronov Ruessenstein in Zierheimb, ki so Hmeljnik posedovali v 17. stoletju, ter dva inven- tarja grajske opreme iz časa baronov Wambolt. Enega so Wambolti začeli sestavljati leta 1895, drugega pa lahko datiramo v čas po koncu prve svetovne vojne. SLIKE NA GRADU HMELJNIK V 17. STOLETJU Zgodba o ruessensteinski zbirki slik se začne z izobraženim in podjetnim Salomonom Zeidler- jem, ki je leta 1590 posest in grad Hmeljnik kupil od zadolženih Auerspergov.6 Leta 1589 poročena Zeidlerjeva hči Doroteja in njen mož Konrad II. Ruess sta si namreč še pred koncem stoletja v gra- du Hmeljnik ustvarila rezidenco in ga po Zeidler- jevi smrti 20. aprila 1603 tudi podedovala.7 Zeid- lerjev zet Ruess, ki je bil leta 1602 povzdignjen v viteški stan, je domnevno umrl leta 1644, vendar njegovega zapuščinskega inventarja ne pozna- mo.8 Prav tako ne poznamo popisa imetja, ki so 5 Komić Marn, Nationalised and »Socialised«. 6 Za Zeidlerja gl. zlasti Neumann, Zuwanderer. Za nakup Hmeljnika gl. Smole, Graščine, str. 44; Preinfalk, Auer- spergi, str. 82–83. Za digitalno kopijo listine o nakupu gl. SI AS 2048/I, Listine knezov Auersperg (Turjaških), 1256–1881, 214, Prodaja gradu in gospostva Hmeljnik Sa- lomonu Zeidlerju iz Bautzna (Budyšin), 1. 6. 1590. 7 Žvanut, Valvasorjev boter, str. 187. 8 Za viteški naziv gl. Golec, Valvasorjev izvor, str. 21–22 (op. 76, 79). O dvomih o letnici smrti v nadaljevanju. Slika 1: Pogled na grad Hmeljnik z južne strani, ok. 1930, INDOK center, fotodokumentacija (© Ministrstvo za kulturo, INDOK center). 137 | kronika 73 � 2025 1 renata komić marn | oprema gradu hmeljnik pred letom 1926 ga naredili po smrti Konradovega najmlajšega si- na in naslednika Konrada III. (1604–1668), kar pa za našo razpravo ni pomembno, ker ta inventar ne vsebuje popisa hmeljniške opreme. Konrad III. je namreč že leta 1649 grad Hmeljnik in hišo v Ljubljani izročil hčeri Mariji Sidoniji in njene- mu možu Juriju baronu Jankoviču Bribirskemu ter se preselil na leta 1643 kupljeni grad Strmol.9 O opremi Hmeljnika in zlasti slikarski zbirki se tako lahko poučimo šele iz popisa zapuščine po baronu Jankoviču iz leta 1679.10 Po letu 1687, ko je umrla Jankovičeva vdova Marija Sidonija, je grad s poroko njune hčere Eve Renate prešel v roke baronov Zierheimbov – najprej Franca Leo- polda, ki je umrl že naslednje leto, po smrti nje- gove vdove Eve Renate leta 1690 pa je Hmeljnik podedoval sin Franc Leopold II., ki se je leta 1706 smrtno ponesrečil.11 Njegovega zapuščinskega in- ventarja ne poznamo, za študij hmeljniške zbirke slik je poleg popisov iz let 1688 in 1690 relevanten še popis zapuščine po vdovi Franca Leopolda II. Suzani Margareti. Natančnejšo podobo hmelj- niške zbirke slik v 17. stoletju tako lahko izrišemo 9 Smole, Graščine, str. 183; Žvanut, Valvasorjev boter, str. 191. Prav tam Maja Žvanut tudi navaja, da sta se Jankovič in Ruessensteinova hči poročila leta 1649, kar ne drži, saj je bil že 21. junija 1646 v Ljubljani krščen njun sin Volf Konrad. Gl. NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1643–1653, pag. 133. 10 SI AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani (odslej: Zap. inv.), šk. 46, fasc. XXIV, lit. J8, 3. 5. 1679. V njem je navedena tudi izročilna listina za Hmeljnik z dne 8. septembra 1649. Inventar in nekaj v njem navedenih slik omenja Žvanut, Valvasorjev boter, str. 191. 11 Smole, Graščine, str. 183. na podlagi primerjalne analize štirih inventarjev, ki so nastali v letih 1679, 1688, 1690 in 1715, ko so popisovali zapuščine po baronu Juriju Jankoviču, baronu Francu Leopoldu I. Zierheimbu, baronici Evi Renati Zierheimb, rojeni baronici Jankovič, in baronici Suzani Margareti Zierheimb, rojeni baronici Paradeiser.12 Slike v čaSU Baronov rUeSSenSTein Zeidlerjevo zapuščino na Hmeljniku so po letu 1603 večkrat popisali.13 Inventarji z vidika poznejše zbirke slik sicer niso zanimivi, a je v enem od popisov dvakrat omenjen ein bemaltes gewolb.14 Igor Sapač domneva, da se omemba nanaša na prostor v prvem nadstropju ob jugo- vzhodnem vogalu, torej poznejši baroničin salon, ki je bil edini obokan prostor v prvem in drugem nadstropju gradu, ter dopušča možnost, da so se tudi tu pod novejšimi beleži skrivale poslikave, enako kot v baronovem salonu na jugozahodni strani.15 Po smrti barona Jurija Jankoviča leta 1679 so njegovo premoženje popisali na Hmeljniku ter v Trebnjem in Ljubljani.16 Inventurni komisarji na Hmeljniku sicer niso našli veliko slik, vendar so zapisi o njih zanimivi, saj navajajo nekatere podrobnosti, ki jih popisi zapuščin običajno ne vsebujejo. Med navedenimi značilnostmi najprej padejo v oči opisi posameznih, zlasti profanih motivov slik, ki kažejo na določeno mero pozna- valstva. Nadalje so posebnost omembe ruessen- steinskega grba, ki so ga opazili na več slikah na Hmeljniku in na sliki z upodobitvijo satirja v hiši v Ljubljani. Zanimiv pa je tudi poudarek, da je bi- lo vseh šest slik, ki so krasile stene v ljubljanski hiši, slikanih z oljnimi barvami (von Öllfarben).17 Slike na Hmeljniku so leta 1679 popisali brez navedbe prostorov.18 Prva na seznamu je podoba 12 SI AS 309, Zap. inv., šk. 46, fasc. XXIV, lit. J8, 3. 5. 1679; SI AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z13, 22. 12. 1688; SI AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z14, 6. 4. 1690; SI AS 309, Zap. inv., šk. 128, fasc. LII, lit. Z22, 25. 10. 1715. 13 Za sumarično navedeno vsebino gl. Žvanut, Valvasorjev boter, str. 188. 14 SI AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z5, s. d., pag. 14, 17. 15 Za podatek se najlepše zahvaljujem dr. Igorju Sapaču. O poslikavi v baronovem salonu, ki so jo Wambolti odkri- li izpod beležev med veliko prenovo gradu po letu 1926, je Stele menil, da je nastala sredi 16. stoletja. Gl. Stele, Varstvo spomenikov, str. 89; Sapač, Grad Hmeljnik, str. 14. 16 SI AS 309, Zap. inv., šk. 46, fasc. XXIV, lit. J8, 3. 5. 1679. Gl. tudi Prilogo 1. 17 Gre za hišo na Novem trgu 8, ki so jo leta 1913 podrli; prim. Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. 18 Opis slik v tem poglavju temelji na zapuščinskih inven- tarjih barona Jurija Jankoviča, barona Franca Leopolda I. Zierheimba, baronice Eve Renate Zierheimb, rojene baronice Jankovič, in baronice Suzane Margarete Zier- heimb, rojene baronice Paradeiser. Gl. tudi Priloge 1–3. Slika 2: Severovzhodni del gradu Hmeljnik in stolp za služinčad (Gesindeturm), ok. 1930 (zasebni arhiv). 138 | kronika 73 � 2025 1 renata komić marn | oprema gradu hmeljnik pred letom 1926 Naše ljube Gospe s sv. Janezom Krstnikom, ki je morala biti zelo posebna, saj jo vsi štirje inventar- ji navajajo na prvem mestu v rubriki. Inventar iz leta 1690 kot edini navaja podatek, da ima slika grb rodbine Ruess, iz popisov zapuščine baronic Eve Renate in Suzane Margarete pa razberemo, da je bila pred letom 1690 – verjetno pa tudi že v Jankovičevem in Ruessensteinovem času – obe- šena v grajski jedilnici. Nato pozornost pritegne navedba štirih »enakih« upodobitev čutov, in si- cer Sluha, Okusa, Voha in Tipa, ki so poimensko navedeni v latinščini (auditus, gustus, adoretus, et tactus). Zierheimbi so jih hranili še leta 1690, ko jih je inventurna komisija popisala v kamri zra- ven jedilnice. Takrat je tam visela tudi manjša slika Parisove sodbe, ki jo navaja že Jankovičev inventar. Navedbo Die vier Allementae verjetno lahko povežemo s štirimi »enakimi« poprsji v okrašenih pozlačenih okvirjih, evidentiranimi leta 1688, ki so jih dve leti pozneje znova opisali kot štiri slike elementov. Med zanimivejšimi je še šest slik, za katere so leta 1679 navedli, da imajo grb družine Ruess (mit dem Ruessischen Wappen). Šlo je za serijo štirih slik Kreposti in pendanta z upodobitvama »poetičnih misli«. Za podobe Kre- posti je tudi leta 1688 zabeleženo, da so nosile grb družine Ruess, medtem ko sta podobi s poetično vsebino gotovo identični s pozneje inventarizira- nima slikama Venere z Merkurjem in Kupidom ter Lukrecije. Med v Jankovičevem inventarju na- vedenimi slikami so tudi štiri takšne, ki jih ni bilo mogoče identificirati v poznejših inventarjih: »še ena slika Kristusa«, ki bi jo sicer pogojno lahko istovetili s katero od podob Kristusa v inventar- jih baronov Zierheimb, in podoba sv. Konrada ter upodobitvi Karitas in roga izobilja (Cornu Amol- thae), ki se morda skrivajo pod poznejšimi naved- bami slik svetnikov, tihožitij in drugih. Pozornost vzbujajo tudi portreti v zapuščini barona Jankoviča. Poleg dveh cesarskih, na ka- terih so komisarji prepoznali cesarja Matijo in Ferdinanda (dobro desetletje pozneje so v Ferdi- nandu videli Rudolfa), je prostore krasilo sedem portretov Ruessensteinov in portret »Salomona Zeillerja«. Portret Konradovega tasta je verjetno nastal še pred letom 1603, ko je Zeidler umrl, ven- dar ga v njegovem inventarju ne zasledimo, zato bi veljalo upoštevati možnost, da je nastal pozne- je. Navajata ga tudi inventarja iz let 1688 in 1690. Z združevanjem podatkov iz štirih inventarjev lah- ko identificiramo tudi vseh sedem članov rodbine Ruessenstein, od katerih sta bila dva »prastara«, dva stara, trije pa mladi. Če začnemo pri paru, ki ga lahko na podlagi predpone uhr- označimo za najstarejšega, se moramo vprašati, kateri od Ruessovih potomcev je bil leta 1679 še živ in je mogel služiti komisarjem za referenco. Konrad II. in Konrad III. sta medtem namreč že umrla, prav tako (že leta 1645) Janez Karl, Konradov sin iz prvega zakona s Felicito pl. Raab, ki je bil brat Jankovičeve žene Marije Sidonije. Za mladega gospoda Ruessensteina bi tako lahko v tem ča- su imeli Konradovega sina iz drugega zakona z Ano Katarino grofico Attems Henrika Konrada (u. 1715),19 vendar podatek, da je bila na enem od treh portretov »mladih« upodobljena tudi hči, ki je pozneje postala Closterfrau, razkriva, da je šlo za portrete otrok Konrada III. iz prvega zakona, torej Janeza Karla, Marije Sidonije in Kordule.20 To tudi povsem ustreza znanim podatkom o po- rokah Konrada III. – drugi zakon in v njem rojeni otroci so vezani na grad Strmol, kamor se je ba- ron preselil po letu 1649. V inventarju iz leta 1688 je hierarhija portretov drugačna: dva od Rueßi- sche contrafe sta stara, dva mlada, trije pa otroški (khindische) – torej so portreti Konradovih otrok nastali v času njihovega otroštva. Natančnejšo identifikacijo omogoča šele inventar iz leta 1690, ko komisarji sicer niso več vedeli, kdo sta bila sta- ri Ruessenstain in žena, vendar so v drugem paru portretov prepoznali gospoda Ruessensteina in njegovo soprogo, rojeno Raab. Tako lahko na- ročilo vsaj petih portretov zanesljivo pripišemo Konradu III. baronu Ruessensteinu. Prastari ali zgolj stari gospod pa bi lahko bil Konrad II. s sop- 19 Kot je pokazal Boris Golec, je baron umrl že leta 1715 in ne 1716; gl. Golec, Valvasorjev izvor, str. 22. 20 Konradovo hčer, dominikanko Kordulo, na podlagi Breckerfeldove genealogije navaja Žvanut, Valvasorjev boter, str. 191, 195. Slika 3: Zahodna stena gradu Hmeljnik z vhodom v grajsko stavbo, ok. 1930 (zasebni arhiv). 139 | kronika 73 � 2025 1 renata komić marn | oprema gradu hmeljnik pred letom 1926 rogo Dorotejo, rojeno Zeidler, in morda je skupaj z njunima portretoma nastal tudi portret njune- ga očeta oziroma tasta Salomona. Na podlagi teh ugotovitev je mogoče nastanek dveh portretov datirati v čas med letoma 1624, ko sta se Konrad III. in Felicita Raab poročila, in 1647, ko je slednja umrla. Podatek, da so bili njuni trije potomci upodobljeni kot otroci, datacijo njihovih portre- tov zamejuje v čas med približno letoma 1624 in 1640. Za tri »stare« portrete pa je zaradi pomanj- kanja podatkov težje ugotoviti, kdaj so nastali. Kdo je bil torej naročnik zbirke 30 slik, ki so jih evidentirali leta 1679 na Hmeljniku? Med 17 deli profane vsebine, tremi nabožne in desetimi portreti jih lahko večino postavimo v čas rodbi- ne Ruess von Ruessenstein: sedem rodbinskih portretov, sedem slik z rodbinskim grbom, dva cesarska portreta iz let 1612–1619 (Matija) in 1619– 1637 (Ferdinand II.)21 ter upodobitev sv. Konrada. Pretežno mitološki motivi preostalih slik zaokro- žujejo zbirko, ki jo lahko zanesljivo povežemo z baronoma Ruessensteinoma. Za Konrada III. ugotavljamo, da je bil ljubitelj umetnosti, radoda- ren naročnik in velik posebnež.22 Leta 1630 je bil skupaj s svojim bratom Danijelom povzdignjen v baronski stan s pridevkom »von Ruessenstein«.23 21 Domneva, da je šlo za Ferdinanda II., temelji na identifi- kaciji v inventarju iz leta 1690, ko so sliko označili za por- tret cesarja Rudolfa. Malo je verjetno, da bi Ferdinanda III. zamenjali za Rudolfa. 22 Za umetnostna naročila gl. Resman, Oltarna oprema, str. 303–307. 23 Za baronsko diplomo gl. Golec, Valvasorjev izvor, str. 21–22 (op. 76, 79); Alchemische Labore, str. 59 (op. 33). Nedavne raziskave kažejo, da se je vendarle tudi on ukvarjal z alkimijo. Doslej je namreč za alkimi- sta v družini veljal samo njegov sin iz drugega za- kona Henrik Konrad.24 Pravzaprav je imel Konrad III. v alkimističnih krogih najpomembnejšo vlogo od vseh članov družine. Odkril je recept za izde- lavo zlata, ki naj bi ga predstavil samemu cesarju Ferdinandu III., poleg tega raziskave kažejo, da se je z alkimijo ukvarjal tudi stari oče Konrad I., o družinskih receptih in poskusih izdelovanja zlata pa je še leta 1694 pisal vnuk Konrada III. Aleksan- der.25 Dosedanja in nova odkritja o umetnostnem naročništvu ter poteh in avdiencah Konrada III. kažejo, da je bil razgledan, podjeten in radoveden gospod, podoba, ki si jo lahko ustvarimo o nje- govem očetu Konradu II., pa je manj jasna. Ne- dvomno so vsaj cesarska portreta obesili na ste- ne v njegovem času, vendar brez zapuščinskega inventarja in natančnejših podatkov o njegovi smrti26 ni mogoče določiti posameznih prispev- 24 Za vprašanje o alkimistični dejavnosti Konrada III. in aktivnosti Henrika Konrada gl. Žvanut, Valvasorjev bo- ter, str. 191–193. 25 Za alkimistično dejavnost Konrada I. in Konrada III. gl. Alchemische Labore, str. 60–63. Za Aleksandra gl. Žvab, Baročna alkimija, str. 214. 26 Domneve, da je umrl leta 1644 (Smole, Graščine, str. 468), ni mogoče potrditi. V baronski diplomi Konrada Ruessa Slika 4: Severovzhodni del arkadnega dvorišča gradu Hmeljnik, ok. 1930 (zasebni arhiv). Slika 5: Grajska kapela sv. Pankracija na zahodni strani gradu Hmeljnik, ok. 1930 (zasebni arhiv). 140 | kronika 73 � 2025 1 renata komić marn | oprema gradu hmeljnik pred letom 1926 kov k ustvarjanju predstavljene slikarske zbirke na Hmeljniku. Zaključimo lahko le, da je nastala v času baronov Ruessenstein, in domnevamo, da je baron Jurij Jankovič, ki je stalno bival v Treb- njem,27 ni dopolnjeval. Slike v čaSU Baronov ZierheimB O baronih Zierheimb v literaturi ne najdemo veliko podatkov. Znan je misijonar Ignac, rojen 29. julija 1703 na Hmeljniku,28 osnovne podatke o tistih članih družine, ki so bili lastniki Hmeljni- ka, navaja Majda Smole.29 V letih po smrti baro- na Jankoviča sta grad posedovala njegova hči Eva Renata in njen mož Franc Leopold I. Zierheimb, ki je umrl že leta 1688. Poleg večine slik, ki so na- vedene v Jankovičevem inventarju (identificira- mo jih lahko 26), je med Zierheimbovo zapuščino na Hmeljniku popisanih še več kot 25 slik. Poleg lastnega portreta je zapustnik imel majhna por- treta cesarja in cesarice, štiri majhne holandske kmečke slike, veliko krajino z jeleni in medvedi, dve cvetlični in dve kuhinjski tihožitji, dve manj- ši upodobitvi bitk, devet krajin, od katerih je bi- la ena slikana mit wasser farben, dve majhni sliki na pločevino in portret einer venedischen Molerin. Navedene motive je mogoče prepoznati v dve le- ti mlajšem inventarju njegove vdove Eve Renate, za dve sliki z nabožno vsebino in pet starih slik, ki so jih hranili in der khünder stube, pa zanesljiva identifikacija ni mogoča. Nabor motivov razkriva standardno opremo bivalnih prostorov plemiških bivališč v drugi polovici 17. stoletja, enako velja za slike v inventarju vdove Eve Renate, v katerem je sicer navedenih še nekaj slik svetnikov in majhna slika z mrtvaško glavo, ki pa so mogoče bile že le- ta 1688 v otroški sobi. Skupaj je v tem inventar- ju navedenih 56 slik. Naslednji znani inventar je nastal leta 1715 (revidiranega so sestavili 1717),30 v njem so komisarji popisali 101 sliko, vendar so se pri tem zadovoljili z naštevanjem števila slik po prostorih. Edine izjeme so že omenjena Naša lju- ba gospa s sv. Janezom Krstnikom v grajski jedilnici, von Ruessensteina in njegovega brata Danijela iz leta 1630 se namreč njun oče omenja kot že pokojni. Boris Golec je na podlagi virov zanesljivo potrdil, da je bil Da- nijel mlajši brat Konrada III.; gl. Golec, Valvasorjev izvor, str. 21 (op. 77). Gl. tudi Žvanut, Valvasorjev boter, str. 189. 27 O Jankovičevem bivanju v Trebnjem po letu 1652 gl. Košir, Imetniki, str. 131. Baron Jankovič in njegova žena Marija Sidonija sta bila dobrotnika kapucinskega samo- stana v Novem mestu, pokopana sta bila v kapucinski cerkvi, pod kapelo sv. Antona; gl. Benedik in Kralj, Ka- pucini na Slovenskem, str. 595–596; Benedik, Kapucini v Novem mestu, str. 197, 199. 28 Leta 1730 je odšel v Paragvaj in se vrnil leta 1767; gl. Bačer, Gradivo, str. 131. 29 Smole, Graščine, str. 183. 30 SI AS 309, Zap. inv., šk. 128, fasc. LII, lit. Z22, 19. 3. 1717. dvanajst slik Sibil in majhna slika Bega v Egipt. V jedilnici je bilo skupaj 18 slik, poleg Naše ljube Gospe pet portretov, druge so bile krajine in sadna tihožitja. V prostoru za služinčad je bilo 12 raznih slik. V sobi zraven kuhinje so imeli 15 raznih veli- kih in majhnih slik, v sobi zraven te pa že omenje- ne Sibile ter dve majhni krajini in dve majhni sliki bitk. Beg v Egipt so hranili in den gewolb, medtem ko je bilo v drugem nadstropju 39 raznih velikih in majhnih slik. Verjetno se med preštetimi poleg Naše ljube Gospe skrivajo tudi druge slike iz rues- sensteinske zbirke, a zadnje zanesljive navedbe vsebuje inventar Eve Renate baronice Zierheimb iz leta 1690. V letih 1715–1740 je Hmeljnik pose- doval Franc Adam baron Zierheimb, naslednik baronice Suzane Margarete, ki je posest prodal grofu Paradeiserju, sorodniku po materini strani, in njegovi ženi Alojziji, rojeni Valvasor.31 SLIKE NA GRADU HMELJNIK V 18. STOLETJU Slike v čaSU grofov ParadeiSer Viri iz časa po letu 1717 in 1740, ko je grad kupil Ernest Engelbert grof Paradeiser, so redki in gle- 31 Smole, Graščine, str. 183. Slika 6: Ostanki kapele sv. Pankracija ob gradu Hmeljnik, 2023 (foto: Igor Sapač). 141 | kronika 73 � 2025 1 renata komić marn | oprema gradu hmeljnik pred letom 1926 de slik manj zgovorni. Paradeiserji so na Hmelj- niku gospodarili skoraj do konca 18. stoletja, vendar je Ernest Engelbert, ki je umrl leta 1785, šest let pred tem zelo zadolženo posestvo izročil svojemu sinu Karlu.32 Kot kaže, je dogovor zajel tudi grajsko opremo, saj so med njegovo zapu- ščino leta 1785 popisali predvsem gotovino, nekaj srebrnine, moških oblačil, orožja ter osebnega in hišnega perila.33 V teh razmerah na Hmeljniku v letih 1717–1793 sploh niso popisovali opreme. A niti z inventarjem Ernestovega sina Karla iz leta 179334 si ne moremo pomagati. V rubriki, name- njeni slikam, je navedenih samo 19 Tafel stuck Bilder in osem nabožnih slik, med njimi kar štiri Naše ljube Gospe.35 Njihova vrednost je zelo nizko ocenjena, skupna vrednost celotne hišne opreme na Hmeljniku pa je znašala 116 gld in 22 krajcar- jev. Tri leta pozneje je Karlova vdova Marija Ana, rojena Schallenberg, Hmeljnik prodala meščan- skemu kupcu Andreju Obrezi.36 O slikah v času Paradeiserjev nimamo drugih podatkov. A preden se posvetimo 19. stoletju, se ustavimo pri inventarju iz leta 1761, v katerem je popisana zapuščina Filipa Jakoba pl. Grebbina na Hmelj- niku. Navedenih je 29 slik v skupni vrednosti 16 goldinarjev in osem krajcarjev, med njimi je bilo 16 portretov, vrednih 12 goldinarjev.37 Kako so te slike prišle na Hmeljnik in kdo je Grebbin sploh bil? Iz uvodnih zapisov in v inventarju navedenih listin je razvidno, da je bil grof Ernest Paradeiser izvršitelj Grebbinove oporoke, kar morda kaže na to, da je ta na Hmeljniku nekaj časa živel – mor- da že od leta 1755, ko je, potem ko je za kratek čas postal lastnik gradu Mirna na Dolenjskem, le-te- ga prodal.38 Po nekaterih virih pa naj bi bil Greb- bin gost na Hmeljniku že od leta 1748. Alfonz Furlan namreč sporoča, da je bil Grebbin »dvorni koncipist« na Dunaju, ki je pozneje služil v vojni pisarni, sicer pa plemenitega rodu in »rojen Ho- čevar«.39 Na stara leta se je naselil v Novem mestu, nato pa moral svojo hišo odstopiti vojakom, zato se je leta 1748 preselil na Hmeljnik.40 Ta podatek bi pojasnil, zakaj je Grebbin svoje slike – pa tu- di knjige in nekaj opreme – prenesel na Hmelj- nik. Iz inventarja ne izvemo, kje so slike hranili, 32 SI AS 309, Zap. inv., šk. 92, fasc. XXXIX, lit. P201, 18. 4. 1785, navaja testament in z izročitvijo povezane listine. 33 SI AS 309, Zap. inv., šk. 92, fasc. XXXIX, lit. P201, 18. 4. 1785. 34 Inventar je bil zaključen 12. septembra 1793. 35 SI AS 309, Zap. inv., šk. 92, fasc. XXXIX, lit. P219, 12. 9. 1793. 36 Smole, Graščine, str. 183. 37 SI AS 309, Zap. inv., šk. 38, fasc. XIX, lit. G122, 31. 1. 1761. 38 Baraga, Grad Mirna, str. 95. 39 Furlan, Zgodovina frančiškanskega, str. 18. 40 Furlan, Zgodovina frančiškanskega, str. 18. a gotovo je imel na voljo dovolj prostora, ker je bil med njegovo zapuščino tudi ein altes Clavicord. Slike nas zanimajo predvsem zato, ker je v lite- raturi mogoče najti nekaj drobcev, ki kažejo, da je bil Grebbin ljubitelj umetnosti. Nekatere na- vedbe ga sicer označujejo za slikarja, ki naj bi leta 1760 naslikal freske v kapeli sv. Izidorja ob cerkvi Marijinega rojstva na Trški gori.41 Grebbin je bil takrat star že približno 70 let,42 pri poslikavi pa je verjetno šlo za njegovo naročilo s posvetilom. Ker so freske izpod poznejšega beleža odkrili šele leta 1928, je Viktor Steska sklepal, da je Grebbin naročil oltarno sliko sv. Izidorja v kapeli, ki jo je naslikal Anton Cebej.43 O naročilu slik za kapeli- co sv. Izidorja je namreč poročal že Breckerfeld, o naročilu fresk pa imamo le skopo poročilo Anto- na Koblarja.44 Drugi viri Grebbina omenjajo kot zdravnika v Novem mestu.45 A za našo razpravo je morda pomembnejše, da ga Heinrich Georg Hoff leta 1808 opisuje kot enega najzanimivejših mož s Kočevskega, ki je bil tajnik kabineta nadvojvo- dinje Elizabete v Bruslju; umrl je na Hmeljniku, svojo knjižnico pa zapustil novomeškim franči- škanom.46 Na podatek o službovanju v Bruslju moramo biti še posebej pozorni zaradi navedbe v seznamu slik v slikarski galeriji v Starem gradu pri Novem mestu, kjer so Breckerfeldi še leta 1789 hranili sliko, ki jo je »z nizozemskega prinesel Fi- lip pl. Grebbin in jo semkaj daroval«.47 Podobo dečkov, ki se igrata s koščkom papirja, je Grebbin pripisoval »Gašperju Poussinu«, torej Gaspardu Dughetu (1615–1675). Kaj se je zgodilo s sliko (in z Breckerfeldovo galerijo), ni znano, vendar nave- deno omogoča sklep, da je bil Grebbin ljubitelj in poznavalec umetnosti, ki je morda iz Bruslja pri- nesel še katere od slik, ki so jih popisali v njegovi zapuščini. Ali je Grebbinova zbirka 16 portretov in 13 drugih slik ostala na Hmeljniku in se (vsaj delno) ohranila v čas med svetovnima vojnama, ko so na 41 Gl. Mlekuž et al., Pot cistercijanov. 42 Za starost gl. zapis o pokopu v NŠAL, ŽA Novo mesto – kapitelj, Matične knjige, M 1752–1769, fol. 56v. 43 Steska, Slovenska umetnost, str. 96. 44 Za Cebejevo avtorstvo in Grebbinovo naročilo slike sv. Izidorja gl. Breckerfeld, Beitrag, str. 76, 78. Za Grebbino- vo naročilo fresk v kapeli sv. Izidorja, ki so jih prebelili približno sredi 19. stoletja ali malo pozneje, gl. Koblar, Zgodovina farâ, str. 23. 45 Mušič, Zdravstvo starega, str. 24. 46 Hoff, Gemälde, str. 104. Podatke navaja tudi Kavčič, Zna- meniti Slovenci, str. 5. Podatek, da je bil doma s Kočev- skega, se morda povezuje s Furlanovim poročilom, da je bil »rojen Hočevar«. V Grebbinovem inventarju je dejansko zapisano, da je zapustnik 115 na Hmeljniku evidentiranih knjig še za življenja daroval novomeškim frančiškanom. 47 Steska, Breckerfeldova galerija, str. 76. 142 | kronika 73 � 2025 1 renata komić marn | oprema gradu hmeljnik pred letom 1926 portretih (verjetno zmotno) prepoznavali grofe Paradeiserje?48 Na podlagi navedenih inventarjev, v katerih je vrednost vseh slik ocenjena, je na- mreč treba domnevati, da grofje Paradeiserji na Hmeljniku konec 18. stoletja niso hranili družin- skih portretov.49 Zaradi pomanjkljivih opisov lah- ko upoštevamo tudi možnost, da so bile leta 1793 med 27 slikami na Hmeljniku tudi tiste iz rues- sensteinske in zierheimbske zbirke. A ne glede na to lahko zaključimo, da Paradeiserji niso po- membno dopolnjevali zbirke slik na Hmeljniku. O tem, ali bi Grebbinove slike po njegovi smrti lahko ostale na gradu ali ne, lahko samo ugiba- mo, pri čemer niti v nadaljevanju predstavljeni poznejši viri niso v pomoč. GRAJSKI INTERIERJI MED LETOMA 1876 IN 1926 Andrej Obreza, ki je bil po rodu z Vrhnike in poštar v Logatcu, je Hmeljnik kar drago plačal, ker se je kljub plačani kupnini prodajalki Mariji Ani grofici Paradeiser zavezal, da ji bo do njene smrti plačeval vzdrževalnino po 5000 goldinarjev letno.50 Bil je tudi najemnik logaškega gospostva, v letih 1805 in 1809 je pred Francozi menda zbe- žal na Hmeljnik.51 Zaradi Obrezovih dolgov so Hmeljnik leta 1827 prodali na dražbi.52 Kupil ga je Mihael grof Coronini-Cronberg, ki ga je nato leta 1864 prodal sinu Karlu.53 Ta je dal leta 1866 oceniti vrednost gospostva, šest let pozneje pa ga je pro- dal baronu Ernestu Perglasu.54 Ali je kateri od navedenih gospodov na Hmelj- niku dejansko bival, ga obnavljal ali opremljal v času do leta 1876, ko je grad in posest od barona Perglasa za visoko ceno 84.000 goldinarjev kupil Franc baron Wambolt iz Umstadta v Nemčiji, ne moremo ugotoviti.55 Morda je bil na začetku 19. stoletja grad še primeren za umik logaškega poštnega mojstra, a Wambolti so gotovo mora- li veliko vložiti v njegovo obnovo, če so želeli v 48 O domnevnih portretih grofov Paradeiser gl. zadnje po- glavje. 49 SI AS 309, Zap. inv., šk. 92, fasc. XXXIX, lit. P219, 12. 9. 1793. 50 Smole, Graščine, str. 183. Gl. tudi Granda, Preprodaja gra- dov, str. 710–711. 51 Ogrin, Nekdanji Vrhničani, str. 26. 52 V SI AS 296, Gospostvo Hmeljnik, 1821–1915, šk. 13, je oh- ranjen cenitveni protokol iz leta 1826. 53 Smole, Graščine, str. 183. V SI AS 296, Gospostvo Hmelj- nik, 1821–1915, šk. 13, je ohranjena kupna pogodba med očetom in sinom iz leta 1864. 54 Za prodajo gl. Smole, Graščine, str. 183. V SI AS 296, Gos- postvo Hmeljnik, 1821–1915, šk. 13, je ohranjen cenitveni protokol iz leta 1866. 55 V SI AS 296, Gospostvo Hmeljnik, 1821–1915, šk. 13, je oh- ranjena kupna pogodba med Perglasom in Wamboltom iz leta 1876. njem udobno bivati. O prenovi Hmeljnika, ki je leta 1876 že potekala, v literaturi zasledimo le ne- kaj drobcev, iz katerih je mogoče razbrati, da je dal baron Franc urediti prostore za služinčad in toaletne prostore, postaviti peči, obnoviti leseni strop v drugem nadstropju ter obnoviti in opre- miti grajsko kapelo.56 Vendar pa ohranjeni viri pričajo o tem, da so Wambolti že pred koncem 19. stoletja Hmeljnik razkošno in funkcionalno opremili ter si v njem – verjetno kot prvi izmed lastnikov v 18. in 19. stoletju – ustvarili udoben družinski dom. GRAJSKI INTERIERJI pO LETU 1895 V arhivu gospostva Hmeljnik sta ohranjena dva inventarja hmeljniške opreme, ki omogo- čata vpogled v stanje na koncu 19. in konec prve četrtine 20. stoletja. Prvi z naslovom Inventar der Hopfenbacher Schloß Einrichtung aufgestellt im Juli 1895 je nastajal od leta 1895 – v njem so namreč na- vedeni tudi predmeti, pridobljeni v letih 1896 ali 1898.57 Gre za majhen, v okrašeno usnje vezan no- tes z nalepko na prvi notranji strani, ki kaže, da je bil izdelan v Frankfurtu. Zvezek je popisan v enot- nem rokopisu z nekaj poznejšimi dopolnili dveh parov drugih rok. Inventar naj bi sestavil baron Franc Wambolt, pisava pa je zelo sorodna roko- pisu kupne pogodbe za Hmeljnik iz leta 1876. Ob primerjavi z rokopisom baronice Marije o zdrav- ljenju s homeopatijo lahko nekatere od pozneje dodanih zapisov identificiramo – verjetno jih je baronica dopisala po letu 1908, ko je baron Franc umrl.58 Strani so ročno obrezane in opremljene z v zlatih črkah natisnjenimi »ploščicami« z imeni posameznih razdelkov, ki omogočajo pregleden in hiter dostop do podatkov. Oprema je namreč popisana v več rubrikah: Mobiliar, Weisszeug & Kleidungsstücke, Porzellan und Glas, Keller und Spei- cher, Bücher & Musikalien, Verschiedenes. Strani so mestoma precej grobo iztrgane iz zvezka. Ob pri- merjavi s skoraj identično strukturiranim inven- tarjem, ki so ga Wambolti dali sestaviti dva mese- ca prej v svoji rezidenci v Umstadtu, ugotovimo, da v hmeljniškem manjka rubrika Silber & Gold v celoti, pod zavihkom za knjige in glasbila pa so prav tako iztrgane vse strani popisa.59 Na tem mes- 56 Potočnik, Hmeljnik, str. 14, 26, 29, 30, 33, 38. Kapela, v kate- ro so k nedeljski maši prihajali tudi prebivalci sosednjih vasi, je bila gotska, v njej je dal baron Franc Wambolt zgraditi emporo za družinske člane. 57 Opis prostorov in opreme v tem poglavju temelji na podatkih iz inventarja SI AS 296, Gospostvo Hmeljnik, 1821–1915, šk. 13. 58 Prim. SI AS 296, Gospostvo Hmeljnik, 1821–1915, šk. 12, Zvezek zdravljencev Marije Wambolt. 59 Gl. SI AS 296, Gospostvo Hmeljnik, 1821–1915, šk. 13, In- ventar gradu Umstadt, 1895. Z drugo roko je na prvi, še 143 | kronika 73 � 2025 1 renata komić marn | oprema gradu hmeljnik pred letom 1926 tu se bomo pozorneje posvetili samo prvi rubriki, kjer je oprema inventarizirana po posameznih prostorih. Slike so sumarično navedene, zato in- ventar omogoča zgolj določanje njihovega števila, ne pa tudi poskusov sklepa o njihovi identiteti. Podobo prostorov je mogoče dopolniti s podatki iz drugih razdelkov, zlasti iz rubrike Verschiedenes. Inventar navaja opremo v 14 grajskih prosto- rih ter kapeli in zakristiji. Ni navedeno, kateri prostori so v nadstropju, vendar lahko iz po- znejših tlorisov in navedb60 sklepamo, da so bili v prvem nadstropju salon, jedilnica, spalnica in kuhinja ter tri sobe za goste, v drugem pa spalnici obeh sinov, Huga in Barda, oblačilnica oziroma garderobna soba njunega očeta, soba za dekleta in soba za služinčad. Soba za likanje in pralnica sta bili v pritličju.61 Popis se začne v grajskem salonu, ki ga na podlagi znanih podatkov ni mogoče zanesljivo identificirati s katerim od prostorov v prvem nad- stropju. Če so popisovalci sledili zaporedju pro- storov, je bil salon, ki mu je sledila jedilnica, lah- ko samo poznejši salon barona Huga Wambolta ohranjeni strani knjigam namenjene rubrike hmeljni- škega inventarja naknadno dopisanih približno dvajset naslovov, na prvem mestu štirje zvezki Valvasorjeve Slave. 60 Tlorisi iz ok. 1930 so objavljeni v Potočnik, Hmeljnik, str. 41–45. 61 O tem je mogoče sklepati na podlagi navedb v Potočnik, Hmeljnik, str. 26. v južnem grajskem krilu. Znano je namreč, da je bil poznejši srednji salon pred letom 1926 jedilni- ca.62 Po drugi strani pa v inventarju jedilnici sledi spalnica, zato se moramo vprašati, ali zaporedje prostorov v inventarju iz leta 1895 ni morda odvis- no od njihove pomembnosti. Opisi so sicer krat- ki, vendar dovolj povedni, da si lahko ustvarimo sliko o interierju. V salonu je bilo veliko raznega pohištva, nekateri kosi pa so bili opremljeni z gr- bom družine Wambolt, kar kaže na to, da so bili pripeljani od drugod oziroma morda tudi naro- čeni na Kranjskem po letu 1876. Poleg dveh rez- ljanih omar z grbom, od katerih je bila ena knji- žna, sta bili tu železna omarica za ključe in kotna omarica v slogu rokoko. V salonu so hranili tudi orožje, in sicer v omari za puške z grbom.63 V pro- storu se je bilo mogoče usesti za dve pisalni mizi (rezljano in vloženo), in sicer na pleteni pisalni stol ali na z rožnatim blagom prevlečen pisalni stol, ki je bil gotovo namenjen baronici. Drobna- rije in časopise, ki so navedeni v rubriki Verschie- denes, so Wambolti odložili na okroglo rezljano mizo, rokokojsko Zeitungs Tisch, majhno rdečo mizico in japonsko mizico. Šivalna miza in miza za cigare sta bili iz politiranega mahagonija. Kon- zolo (trumeau) z ogledalom je krasila marmorna 62 Potočnik, Hmeljnik, str. 33. 63 Njeno vsebino, med drugim tri sablje in nekaj lovskih pušk, so zabeležili v rubriki Verschiedenes. Slika 7: Na vhodu v kapelo sv. Pankracija ob gradu Hmeljnik, ok. 1930 (zasebni arhiv). 144 | kronika 73 � 2025 1 renata komić marn | oprema gradu hmeljnik pred letom 1926 plošča, na dveh stojalih so stale knjige, manjkalo ni niti stojalo za rože. Tudi rezljani gugalnik mit Stükerei je nosil grb. Ko so se člani družine in nji- hovi gosti pogreznili v fotelja s prevleko oziroma usedli na rezljana in z usnjem prevlečena roko- kojska stola z družinskim grbom ali na enega od treh »letečih« stolov (chaises volantes), so si lahko na stenah ogledovali dvanajst slik, med katerimi je bil en portret v zlatem okvirju. Kdor si je želel še več udobja, se je lahko zleknil na chaiselongue. Stene je krasil tudi zemljevid Kranjske, vmes sta bila pritrjena še jelenova (nagačena) glava in ba- rometer, podobo družinskega salona pa sta za- ključevala prapora z grbom, verjetno družinskim. Za nekdanjo grajsko jedilnico je znano, da je bila v južnem krilu, po letu 1926 so jo uporabljali kot knjižnico in jo zaradi lege imenovali srednji salon. Opreme prostora takrat niso veliko spre- minjali – v njem je ostala velika jedilna miza, ki jo navaja inventar iz leta 1895 (takrat jo je prekri- val povoščen prt s cvetličnim vzorcem), obdrža- li so tudi dvanajst rezljanih stolov z družinskim grbom. Grb je bil upodobljen tudi na rezljani kredenci, v kateri so hranili porcelan in stekle- nino,64 ob strani so stale čajna mizica in rezljana mizica z angelom ter igralna miza in ovalna miza iz palisandra. Za počitek po obroku so bili na vo- ljo zofa, dva stola in trije fotelji. Poleg trumeauja z marmorno ploščo in ogledalom ter dveh svečni- kov girandolle je bilo v sobi razpelo. Čas so kazale tri ure – stoječa, kovinska in srebrna –, nekje je stala še rezljana etažera. Na stenah jedilnice je vi- selo 16 oljnih portretov. Njihovo število prikliče v spomin Grebbinove portrete iz leta 1761, ki jih je bilo prav tako 16, vendar zanesljiva identifikacija ni mogoča. Pohištvo in predmeti, popisani v spalnici, pričajo o udobju, ki sta ga baron Franc in baro- nica Marija, rojena baronica Falkenstein, uživa- la, ko sta zvečer legla k počitku vsak v svojo le- po opremljeno posteljo. Pohištvo v spalnici je razmeroma natančno opisano, bilo je večinoma iz (politiranega) mahagonija, dva kosa sta bila ja- ponska. Poleg dveh ogledal, toaletne mize z vsem, kar spada zraven, in črne vložene knjižne omare je bilo v sobi nekaj foteljev in stolov, šivalni stroj zum treten, španska stena in oltar, prekrit s črnim žametom,65 pa tudi stoječa ura, dva svečnika, dva angela in šest fotografij v rezljanih okvirjih. Slik 64 Popis porcelana v kredenci (buffet) v jedilnici vsebu- je razdelek Porzellan und Glas. Porcelan so sicer hranili predvsem v omarah v tako imenovani Gaderobe – prosto- ru, ki ga v inventarju ni mogoče zanesljivo identificirati. 65 Predmeti, ki so stali na njem, so opisani v razdelku Ver- schiedenes. ni bilo veliko: štiri majhne oljne, tri z biblijskimi motivi v zlatih okvirjih, dva portreta (prav tako v zlatih okvirjih), Mati Božja, Srce Jezusovo in podo- ba papeža Pija (verjetno IX.) so zaokrožili podobo baronske spalnice. Tri sobe za goste so bile razmeroma enotno opremljene. V prvi so bili postelja s pripadajočo opremo, nočna mizica ter toaletna miza z ogleda- lom in toaletnimi potrebščinami, omara za obla- čila in komoda, obe iz mahagonija, pisalna miza s pisalnimi potrebščinami, dva svečnika, zofa, ne- kaj stolov, razpelo iz mavca in podoba papeža Pija IX. v zlatem okvirju. V drugi »tujski« sobi je bilo manj pohištva, a nekaj več slik, in sicer pet oljnih brez okvirjev, dve oljni v okvirjih, Srce Jezusovo in Sv. Jožef v zlatih okvirjih, ter Regina angelorum. Tretjo sobo za gos- te je krasila zgolj slika Naše ljube Gospe, oprema pa je bila še skromnejša od tiste v drugi sobi. Na podlagi razpoložljivih podatkov o razpo- reditvi prostorov na Hmeljniku okrog leta 1930 lahko za konec 19. stoletja sklepamo, da sta mlada barona imela sobi v drugem grajskem nadstrop- ju. Spalnica barona Huga, ki je bil v času nasta- janja inventarja star 14 do 17 let, je bila skromno, vendar funkcionalno opremljena. Poleg postelje, dvojne omare za oblačila, pletene sedežne gar- niture in dveh komod, nekaj mizic, stolov, nasla- njača in ogledala je bilo v njej šest slik, od teh tri manjše, ena oljna brez okvirja ter Mati Božja in Srce Jezusovo v zlatih okvirjih. Navedbi stiskalnice za rastline in zelene Botanisierbüchse kažeta, da se je Hugo zanimal za botaniko. Baron Bardo je bil leta 1895, ko so začeli sestavljati inventar, star ko- maj enajst let, vendar predmeti v njegovi – sicer podobno opremljeni – sobi kažejo, da se je morda zanimal za slikanje in fotografijo. Hranil je škatlo s potrebščinami za slikanje, več (fotografskih) al- bumov in deset stojal za fotografije. Bardovo spal- nico je krasilo deset slik – štiri manjše, ena oljna v črnem okvirju, podoba sv. Elizabete (prav tako v črnem okvirju) in štiri majhne slike iz mavca. Po- zornost zbujajo tudi kipci, in sicer dve razpeli, kip Matere Božje in polomljen kip Srca Jezusovega. Oblačilnica barona očeta je bila skromno opremljena. Sestavljavec inventarja se je potrudil zapisati, da so bile nekatere toaletne potrebščine obnovljene leta 1891. Tudi v tej sobi je visela slika Srca Jezusovega, poleg nje pa še 13 slik, in sicer dvanajst oljnih brez okvirjev in ena oljna v zla- tem okvirju. Iz navedbe morda lahko sklepamo, da je bilo vsaj dvanajst takšnih, ki so bile v gradu oziroma v tem prostoru že pred prihodom druži- ne Wambolt. Poleg oblačilnice je bila soba za dekleta. Ba- ron Franc in baronica Marija sta imela šest otrok, 145 | kronika 73 � 2025 1 renata komić marn | oprema gradu hmeljnik pred letom 1926 od katerih so Ana, Klara in Feri umrli v otroštvu.66 V skromno opremljeni sobi s po tremi postelja- mi, omarami za oblačila in umivalniki je bila ena sama sličica Srca Jezusovega. Prav takšno sličico je imela v svoji sobi tudi služinčad, zato je treba sklepati, da je šlo pri večini slik, za katere ni po- sebej navedeno, da so oljne, za bolj ali manj na- vadne tiske. Obravnavani inventar poleg vpogleda v bival- no kulturo kranjskega plemstva konec 19. stoletja prinaša izjemno dragocen popis opreme v sedaj razvaljeni grajski kapeli, ki je stala ob grajskem obzidju ob dostopni poti na grad (sl. 5–7). V pozni gotiki prenovljena poznoromanska kapela, pos- večena sv. Pankraciju, je imela še v času Wam- boltov tristrano sklenjeni prezbiterij, ki je imel sprva najbrž rebrasti obok.67 V kapelo je vodil polkrožno sklenjeni portal z robovi, prirezanimi na ajdovo zrno.68 Na emporo, ki jo je dal zgraditi baron Franc, je vodil manjši, a bogato profiliran poznogotski »pazduhasti« portal z ravno prekla- do. Na vratih je bil grb družine Falkenstein (sl. 8). Šilastoločna okna na zahodni strani z opečni- mi ostenji so bila v končni obliki verjetno plod Wamboltove regotizacije v 70. in 80. letih 19. sto- letja.69 66 Potočnik, Hmeljnik, str. 15. 67 Sapač, Grad Hmeljnik, str. 10. 68 Sapač, Grad Hmeljnik, str. 10. 69 Stopar, Grajske stavbe, str. 98; Sapač, Grad Hmeljnik, str. 10. Oprema kapele je bila leta 1895 dokaj natančno evidentirana. Na velikem oltarju in zraven njega so bili kipi sv. Pankracija, sv. Jožefa in sv. Antona (verjetno Padovanskega),70 razpelo, šest velikih in dva majhna svečnika, dve večni luči (ena povsem nova iz leta 1894), tri mašne table v zlatih okvir- jih in leseno razpelo z zlatimi žarki. Manjša grba Paradeiserjev sta ohranjala spomin na prejšnje lastnike Hmeljnika, večja – morda aliančna – pa sta pripadala družinama Wambolt in Falken- stein. Dve pločevinski koriti za rože sta morda stali na majhnih zložljivih hrastovih mizicah, po- leg misijonskega križa in zvona za ministrante je bil še en zvon na izhodu v zakristijo, po tleh so razprostrli dve rdeči preprogi, ob spovednici je bil na voljo majhen klečalnik. V kapeli sta bila še ol- tarja Matere Božje in sv. Notburge, na katerih sta stala kipa Naše ljube Gospe sv. Srca in sv. Notbur- ge. Na oltarju je stal tudi praški Jezušček, izdelan leta 1891.71 Kapelo sta krasili še podobi Marije Po- močnice in sv. Obličja Jezusovega v črnem pozla- čenem okvirju, zatem kipa sv. Frančiška Regisa in sv. Izidorja ter še dva grba Paradeiserjev. Na gosposki empori, ki jo je dal zgraditi baron Franc Wambolt, je bilo nekaj klečalnikov in klopi, kipi 70 Iz zapisa je razvidno, da so slednja z novima zamenjali leta 1897. 71 Enega praških Jezuščkov s Hmeljnika je Philipp Wam- bolt, starejši sin Huga in Ludvike, veliko pozneje videl v eni bližnjih cerkva; gl. SI ZAL NME/0177/001 Korespon- denca in gradivo Philippa Wambolta, 1933–1994. Slika 8: Portal kapele sv. Pankracija ob gradu Hmeljnik z grbom baronov Falkenstein, ok. 1930, INDOK center, fotodokumentacija (© Ministrstvo za kulturo, INDOK center). 146 | kronika 73 � 2025 1 renata komić marn | oprema gradu hmeljnik pred letom 1926 sv. Filomene, sv. Ekspeditusa in sv. Juda Tadeja ter velika slika Srca Jezusovega v zlatem okvirju. V kapeli in zakristiji – pa tudi v drugih grajskih pro- storih – so Wambolti hranili bogato zbirko maš- nih oblačil, ki je pozneje zbujala pozornost tako javnosti kot tudi konservatorja Franceta Steleta.72 GRAJSKI INTERIERJI mED LETOmA 1908 IN 1926 Baron Franc Wambolt je umrl 16. februarja 1908 na Hmeljniku.73 Posestvo je 25. januarja 1909 podedovala njegova vdova Marija, ki je še nekaj let upravljala posest ter nadaljevala s homeopat- skim zdravljenjem ljudi in živine, s čimer se je njen mož dolgo ukvarjal.74 Za najstarejšega sina je dal oče še pred smrtjo zgraditi vilo na posestvu nedaleč stran od gospodarskega poslopja.75 Hugo se je leta 1905 poročil z grofico Harrach, s katero sta po letu 1907 živela večinoma v dvorcu Frischau na Moravskem. Hugova mati, baronica Marija, je umrla leta 1915, lastnik Hmeljnika je postal tri leta pozneje.76 Drugi ohranjeni inventar grajske opreme z naslovom Inventar der Herrschafts-Einrichtung auf Schloss Hopfenbach, ki obsega zgolj nekaj popisa- nih strani, ni datiran.77 Glede na to, da je v njem nekdanja baronova oblačilnica postala samo Ankleidezimmer in da je gospa baronica medtem dobila lasten salon, medtem ko sta sobi Huga in Barda postali sobi »mlajšega« in »starejšega« si- na, bi lahko domnevali, da je popis nastal v ča- su med letom 1918, ko se je rodil mlajši sin Huga Wambolta, in pred letom 1926, ko so po naročilu slednjega začeli z drugo večjo prenovo in preure- ditvijo gradu.78 Poimenovanje prostorov in njihov razpored se namreč ujemata s popisom iz leta 1895, prav tako se delno ujema opis opreme. Inventar je pravzaprav ročno pisan osnutek za cenilni inventar, ki je bil precej velikopotezno 72 Naši gradovi, str. 337: »Zakristija poleg kapelice hrani ce- lo bogastvo v zbirki mašnih oblek, kakršnih nima mar- sikatera bogata farna cerkev. Tu so plašči iz težke svile in brokata s težkim in zlatim vezivom, vse deloma ročno delo baronove matere, gospe in gospodičen, deloma da- rila raznih visokih osebnosti iz prejšnjih dob.« Gl. tudi Stele, Varstvo spomenikov, str. 89. 73 Imel je 79 let, truplo so prepeljali v Nemčijo in ga 26. fe- bruarja pokopali v družinski grobnici v Birkenauu (Hes- sen); NŠAL, ŽA Mirna peč, Matične knjige, M 1875–1913, pag. 301. 74 Wambolt v svojih spominih piše, da je imel ded homeo- patsko lekarno, ki so jo potem hranili na podstrešju; gl. SI ZAL NME/0177/001 Korespondenca in gradivo Phi- lippa Wambolta, 1933–1994. Za homeopatsko dejavnost baronice Marije gl. Židov, Baronica Maria Wambolt. 75 Potočnik, Hmeljnik, str. 24–25. 76 Za prenose lastništva gl. Smole, Graščine, str. 183. 77 SI AS 296, Gospostvo Hmeljnik, 1821–1915, šk. 13. 78 Za opis gradu in prostorov v času okrog 1930 gl. Potočnik, Hmeljnik, str. 26–39. zasnovan.79 V uvodnem delu je navedenih 13 rub- rik, v katerih naj bi ocenili vrednost hmeljniške opreme: A. Kunst-Gegenstaende, Rococo und sel- tene Stücke; B. Moebel, Teppiche und Vorhaenge; C. Uhren. Broncen. Sonstige Metalle. Bilder; D. Betten mit Zübehoer; E. Tafelsilber, Porcellan und Kristal; F. Küchengeschirr; G. Tafel-, Bett- und Haus-Waesche; H. Herrschafts-Garderobe mit Pelzen und Schmuck; I. Dienerschafts- Garderobe; K. Bücher, Bilderwerke u. Karten; L. Kapellen-Einrichtung; M. Reiserequisiten; N. Stall und Jagdrequisiten nebst einigen Waffen. Na- črtovana zasnova iz popisa ni razvidna, prav tako so vrednosti navedene samo za opremo v prvem prostoru. Tokrat so navedena tudi nadstropja. V prvem so opremo inventarizirali v osmih prosto- rih: knjižnici, ki je bila hkrati dnevna soba (in ki je po opisu pohištva sodeč identična z nekdanjim salonom), jedilnici, baroničinem salonu, kuhinji, kuhinjski shrambi, sobi za služinčad, mali sobi za goste in na hodniku. V drugem nadstropju je navedenih devet prostorov: sobi za mlajšega in starejšega sina, spalnica, velika soba za goste, li- kalnica s štirimi kamrami za služinčad, gardero- ba, mala soba za goste, oblačilnica in hodnik. V tretjem nadstropju je bila ropotarnica, v kapeli pa so samo na hitro prešteli in ocenili vrednost stolov, kipov, zvonov, svečnikov in svetilk. Popis se na prvi pogled ne razlikuje veliko od tistega iz leta 1895, vendar je precej krajši in združuje razne vrste opreme po prostorih, ne pa tudi po rubrikah. Posameznih kosov večinoma ni mogo- če identificirati, predvsem zaradi presplošnih ali skopih opisov. Po drugi strani pa je v njem tudi nekaj zapisov, ki ne sodijo v rubriko, namenjeno pohištvu. Zato se bomo na tem mestu posvetili prav tem podatkom, pri (sicer redkih) poskusih istovetenja posameznih predmetov pa se bomo osredotočili predvsem na slike. Pri opisu grajske knjižnice (nekdanjega salo- na) naletimo na prvi nov podatek: tukaj so hrani- li nekaj manj kot 1500 knjig, vrednih 5000 kron, ki so jih v inventarju iz leta 1895 bodisi popisali v knjigam namenjeni in pozneje iztrgani rubriki bodisi jih takrat še ni bilo. V knjižnici je bilo še vedno dvanajst slik (pet v rezljanih okvirjih), ki se jim je pridružila na medenino slikana podoba Matere Božje z osmimi svetniki v rezljanem okvir- ju. Njena vrednost (380 kron) je za več kot dvakrat presegala skupno vrednost vseh dvanajstih slik v tem prostoru (180 kron). V grajski jedilnici je viselo še deset deloma družinskih portretov, trije so bili po mnenju po- 79 Opis prostorov in opreme v tem poglavju temelji na podatkih iz inventarja SI AS 296, Gospostvo Hmeljnik, 1821–1915, šk. 13. 147 | kronika 73 � 2025 1 renata komić marn | oprema gradu hmeljnik pred letom 1926 pisovalca altdeutsche, dva portreta v rezljanih ok- virjih pa sta bila naslikana v tempera tehniki. Ali je torej v jedilnici ostalo še 15 od 16 portretov iz leta 1895 ali pa je bilo starih samo 13, medtem ko sta bila portreta v rezljanih okvirjih nova (in te- mu primerno ocenjena na 600 kron), iz zapisov ni mogoče razbrati. Zato pa inventar vsebuje dra- gocen zapis o srebrnini, ki so jo Wambolti takrat hranili v jedilnici: navedba 58 kg srebra ter še dveh srebrnih razpel in prav takšnih modelov za piškote je ena redkih informacij o dragocenostih, ki sta jih baron Hugo Wambolt in baronica Lud- vika skupaj s tistimi, ki sta jih prinesla z Mora- vskega, pozneje hranila v tako imenovani silber- kammer.80 Sodeč po opremi in zaporedju prostorov bi lahko bil baroničin salon nekdanja spalnica ba- rona in baronice. Zaradi bogate opreme si zasluži posebno pozornost. V zgornjem delu omare za steklenino so hranili 39 kosov deloma zelo drago- cenega porcelana in tri kristalne posode. Prostor so krasile tudi tri stare kitajske vaze, ki jih v starej- šem inventarju ne najdemo. Poleg 13 uokvirjenih bakrorezov, litografij in fotografij je bilo v sobi 20 oljnih slik brez navedbe motivov ali okvirjev, ki jih ni mogoče identificirati. Iz opisa opreme v kuhinjski shrambi razbere- mo, da so tam hranili porcelan in kristalni servis za 36 oseb ter razne druge kose porcelana in kri- stalnega stekla. Poleg kuhinje, sobe za služinčad in hodnika, kjer sta bila dva obešalnika, stojalo za dežnike, trumeau z ogledalom, viseča svetilka in trije jelenovi rogovi, je bila v prvem nadstropju še vsaj ena (zelo skromno opremljena) soba za goste. V sicer skromno opremljenih sobah obeh si- nov v drugem nadstropju je bilo skupaj 15 slik, od teh tri oljne, med njimi na baker naslikan Beg v Egipt. V spalnici z dvema posteljama, ki je verjet- no pripadala baronu Hugu in baronici Ludviki, je bilo obešenih več kot 25 slik. S srebrnim okvirjem se je ponašala ein Spanisches Muttergottes Bild na zlati podlagi, štiri oljne slike so imele zlate rezlja- ne okvirje, poleg njih pa je bilo v prostoru še 20 manjših slik neznane vsebine v različnih okvirjih. Razen dvanajstih oljnih slik večinoma brez okvir- 80 O varovanem prostoru, v katerem so poleg srebrnine hranili grajski arhiv in dragocena oblačila, ter njego- vi usodi gl. Potočnik, Hmeljnik, str. 35, 119; v opombi 43 na str. 127–128 je seznam srebrnine, ki ga je leta 1948 po spominu sestavil Wamboltov upravitelj Karl Killian. Kaj se je zgodilo z dragocenostmi, ni znano. Po podržavlje- nju Hmeljnika so oblasti še leta 1947 poskušale izslediti »narodno imovino bivše graščine Hmeljnik«, ki so jo leta 1942 s Hmeljnika odnesli okoliški prebivalci, pri čemer so posebno pozornost namenjali iskanju grajske srebr- nine; gl. SI ZAL NME/0025, Okrajni ljudski odbor Novo mesto, 1945–1965, šk. 25, št. 3792. jev, ki so jih – enako kot v starejšem inventarju – popisali v oblačilnici, je bilo v drugem nad- stropju le še nekaj bakrorezov in litografij, katerih vsebina ni navedena. Kljub skromnosti podatkov sta obravnavana popisa opreme zelo pomembna za nadaljnje raziskovanje grajskih interierjev na Hmeljniku, saj analiza teh in drugih ohranje- nih dokumentov razodeva njihovo podobo pred zadnjo veliko prenovo gradu in selitvijo opreme dvorca Frischau na Hmeljnik ter nastankom (si- cer redkih) znanih fotografij grajskih prostorov. IZHODIŠČA ZA RAZISKAVE USODE PREDSTAVLJENIH HMELJNIŠKIH SLIK IN OPREME Za nadaljnje raziskave so pomembne ugoto- vitve, da je bilo konec 19. stoletja na Hmeljniku več kot 80 slik, od tega najmanj 46 oljnih. Portre- tov je bilo skupaj 19, in sicer 16 oljnih v grajski je- dilnici ter trije drugi, ki so bili razdeljeni med sa- lon in spalnico. Kot kaže, so Wambolti oljne por- trete, ki so bili v Hmeljniku pred njihovim priho- dom, obravnavali kot podobe grofov Paradeiser- jev, oznaka pa se je ohranila vse do začetka druge svetovne vojne. Po spominu družinskih članov je bil zabeležen podatek, da so po medvojni prenovi gradu v eni od sob za goste v drugem nadstropju hranili portrete Paradeiserjev.81 France Mesesnel pa je leta 1941 poročal, da je v severovzhodnem traktu velika dvorana z lesenim stropom in »le- pimi družinskimi portreti Paradajzarjev«.82 Glede na opis prostora lahko sklepamo, da je Mesesnel mislil na portrete v novi grajski jedilnici, ki pa so jo Wambolti medtem opremili s portreti iz dvorca Frischau. Kaže torej, da so pred drugo svetovno vojno hmeljniške portrete iz 17. stoletja nekritično obravnavali kot portrete prejšnjih lastnikov. A na podlagi obravnavanih inventarjev lahko vendar- le sklepamo, da portreti Paradeiserjev nikoli niso bili del hmeljniške opreme in da je 16 portretov, ki so jih po letu 1926 iz stare jedilnice premestili v drugo nadstropje, nekoč pripadalo Filipu Jako- bu pl. Grebbinu. Nekaj desetletij pozneje so edi- ni na gradu evidentirani portreti še vedno viseli v jedilnici; bilo jih je 15, med njimi deset oljnih. Koliko jih je dejansko dočakalo leto 1942 in po- žig gradu, bomo morda lahko natančneje določili po primerjalni analizi drugih inventarjev in rele- vantnih virov. O drugih oljnih slikah, navedenih v obeh wamboltskih inventarjih, si je še težje ustvariti kakršno koli predstavo. Natančneje so namreč 81 Potočnik, Hmeljnik, str. 30. 82 INDOK, Spisovno gradivo, grad Hmeljnik, zapiski Fran- ceta Mesesnela, VI, 1941, fol. 37. 148 | kronika 73 � 2025 1 renata komić marn | oprema gradu hmeljnik pred letom 1926 navedene samo nabožne podobe, med katerimi pa skorajda ni bilo oljnih slik – domnevamo lah- ko, da je šlo večinoma za tiske in akvarele. Slika (ali slike) Matere Božje z osmimi svetniki na me- denini iz knjižnice je omenjena samo enkrat, o njej nimamo natančnejših podatkov. Enako velja za »špansko« Mater božjo z zlatim ozadjem iz ba- ronske spalnice. Morda so oljno sliko na baker z Begom v Egipt iz sobe mlajšega sina Huga Wam- bolta evidentirali že leta 1715 med zapuščino ba- ronice Suzane Margarete Zierheimb in morda bi lahko navedbo Regina angelorum v eni od sob za goste iz leta 1895 povezali z zelo kakovostno Ma- rijo kraljico angelov iz prve polovice 17. stoletja, ki jo hrani Dolenjski muzej,83 vendar je istovetnost težko dokazati. Treba je namreč priznati, da o sli- kah, ki so jih pred letom 1926 hranili na Hmelj- niku, tudi v poznejših virih in literaturi ni mo- goče najti veliko podatkov, ki bi lahko služili kot zanesljiva podlaga za raziskavo njihove poznejše usode. Nekatere hmeljniške slike so bile pred požigom gradu leta 1942 spravljene na varno, po letu 1945 zavarovane v Okrožnem zbirnem centru v Novem mestu, leta 1947 prepeljane v Federalni zbirni center v Ljubljani in pred letom 1951 odda- ne v Narodni muzej (Slovenije), kjer so še danes.84 A za zdaj ni mogoče z njimi z gotovostjo povezati nobene od v prispevku obravnavanih slik. Čeprav gre pri ohranjenih slikah pretežno za portrete iz 17. stoletja, so dosedanje raziskave pokazale, da je med njimi le peščica takšnih, ki bi pogojno lahko bili del starejše hmeljniške zbirke. Med drugim gre za štiri cesarske portrete, celopostavni portret moža in portret dame ter Moža s srebrno verižico iz Narodnega muzeja Slovenije. Celopostavni por- tret moža (sl. 9)85 so Wambolti poskušali predsta- viti kot podobo enega svojih prednikov, pozneje je pogojno obveljal za portret grofa Paradeiser- ja, kar ne drži, saj upodobljena oblačila kažejo na prvo polovico 17. stoletja. Vsekakor portreta v Jankovičevem inventarju ne zasledimo. Celopos- tavni portret ženske je – kot je bilo že predlaga- no – občutno preslikan portret Eleonore Gonza- ga (1630–1686), vdove cesarja Ferdinanda III. (sl. 10),86 ki ga v Jankovičevem inventarju prav tako ni. V doslej neidentificirani Dami v obleki s perla- mi (sl. 11)87 na podlagi primerjave s sočasnimi gra- 83 Za sliko, ki sicer velja za Marijino vnebovzetje, gl. Mati- jevič, Stalna likovna razstava, str. 30. 84 Komić Marn, Nationalised and »Socialised«. 85 Za portret gl. Horvat in Kos, Zbirka slik, str. 169 (kat. št. 575). 86 Za portret gl. Horvat in Kos, Zbirka slik, str. 151–152 (kat. št. 473). 87 Za portret gl. Horvat in Kos, Zbirka slik, str. 149–150 (kat. št. 460). fikami prepoznamo drugo ženo cesarja Leopol- da I. Klavdijo Felicito, ki je umrla leta 1676, torej bi portret moral že biti del Jankovičeve zapuščine, a ga v njegovem inventarju ne zasledimo. Dama z agrafo88 je morda Leopoldova tretja žena, cesarica Eleonora Magdalena, a edini portret cesarice, ki ga obravnavani hmeljniški inventarji navajajo, je bil majhnega formata, ta pa je velik. Dame z ogrli- co (sl. 12)89 ne moremo identificirati, čeprav bi gle- de na čas nastanka prav tako sodila v Jankovičevo zapuščino. Za portret cesarja, ki trenutno velja za Matijo (sl. 13),90 a na podlagi primerjave z drugi- mi portreti predlagamo, da gre za Ferdinanda II., bi se lahko vprašali, ali ne gre za prav tistega, ki je naveden v treh hmeljniških inventarjih 17. sto- letja, vendar zanesljivega pritrdilnega odgovora ni mogoče podati. Ostane portret moža s srebr- no verižico in nenavadno črno čepico (sl. 14),91 v katerem bi morda lahko videli (posthumni) por- tret Salomona Zeidlerja, vendar je tudi ta pred- log na precej trhlih nogah in prav tako pomeni zgolj šibek poskus, da bi za sedanji in prihodnji čas ohranili vsaj nekatera dela, ki so grajske soba- ne na Hmeljniku krasila pred prihodom družine Wambolt. Kljub temu pričujoča študija grajskih zbirk in interierjev služi kot eno prvih izhodišč za nadaljnje raziskave podobe ter poznejše uso- de hmeljniških zbirk in opreme – tudi tistih, ki sta jih baron Hugo in baronica Ludvika Wambolt po letu 1926 na Hmeljnik prepeljala iz dvorca Fri- schau na Moravskem.92 Financiranje Raziskave za prispevek so potekale na ZRC SAZU, Umetnost- nozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta, v okviru razi- skovalnega programa Umetnost na Slovenskem v stičišču kul- tur (P6-0061), ki ga iz državnega proračuna financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). Del raziskav je financiral ZRC SAZU v okviru Razvojnega stebra financiranja (Nove sheme mednarodnega preboja, Pot do odlične objave – projekt Art Collections, Collectors, and Collecting Points in Slovenia 1940– 1970). 88 Za portret gl. Horvat in Kos, Zbirka slik, str. 151 (kat. št. 468). 89 Za portret gl. Horvat in Kos, Zbirka slik, str. 150 (kat. št. 465). 90 Za portret gl. Horvat in Kos, Zbirka slik, str. 173–174 (kat. št. 598). 91 Za portret gl. Horvat in Kos, Zbirka slik, str. 151 (kat. št. 469). 92 Za pomoč pri transkripciji arhivskih virov in zbiranju gradiva o družini Wambolt se najlepše zahvaljujem dr. Mihu Preinfalku, za pomoč pri pripravi slikovnega gra- diva pa mag. Andreju Furlanu. 149 | kronika 73 � 2025 1 renata komić marn | oprema gradu hmeljnik pred letom 1926 PRILOGE pRILOGA 1 SI AS 309, Zap. inv., šk. 46, fasc. XXIV, lit. J8, 3. 5. 1679, Jurij Jankovič Bribirski, Hmeljnik 10 Bilder Ain Vnser Lieben Frauen bildt mit H: Johane Bapta Item ain Pildt S. Conradi Ain anders bildt Christi Vier gleiche stugkh der Sinen, alhs auditus, gustus, adoretus, et tactus. Zwey in gleicher Grösse Kheysers Mathiae et Ferdinandi Contrafect, Ein bildt Judicium Paridis Vier gleiche stugkh der Thugendten, mit dem Ruessischen Wappen Die vier Allementae Zwey Poietische gedacht mit dem Ruessischen Wappen 11 Ain Pildt Charitas Deß alten Hrn von Ruessenstain vnd seiner frauen Contrafe Deß jungen Hrn von Ruessenstein vnd seiner freylen schwester hernoch wordener Closterfrau Contrafe Deß Hrn Sallomon Zeiller Contrafee Deß Hrn Vhröhns von Ruessenstain vnd seiner Ehefrauen seel: Contrafee Ein Pildt Cornu Amolthae pRILOGA 2 SI AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z13, 22. 12. 1688, Franz Leopold baron Zierheimb, Hmeljnik 15 Bilder vnnd Spiegl Vnser Lieben frauen vnnd H. Johanes bildt 1 Alte Khays: Contrafe 2 Alte Rueßische Contrafe 2 Item Ingere deto 2 Item Khindische deto 3 Hierschen vnnd Peeren Genandt grosse Landtschafft 1 Zeilers Contrafe 1 Plum berch Stukh 2 Ain Stukh von fruchten, fleisch, vnnd fischen 1 Hollendische Pauern Stükhlein 4 Crucifix 1 Vnser Lieben Frauen bildt mit vergulten Ramen 1 16 Deß herrn seel: Contrafe 1 Landtschafften mit Schlachten 2 Bildt mit fruchten 1 Landtschafft mit schwarzen Ramen 1 Item khleine Landtschafft 1 Der Menschen Sün Stukh 4 Spiegl mit guldenen Ramen bey einer Ellen Lang 1 Ain bült Venus Mercurius vnd Cupido 1 Item ain anders büldt die Bezwingung Lucretiae 1 Landtschafften mit Zier vergulten Ramen 3 Gleiche prust bilder mit zier vergulten Ramen 4 17 Contrafe einer Venedischen Mollerin 1 Mit dem Ruessenstainischen Wapen bild Stukh 4 Landtschafft Zier vergult 1 Khleine deto ob der thür 1 Spanische Wandt mit 8 flügelen, vnd mit öll farben gemahlen 1 Zwey khleine stukhlein Khayser, und die Khayßerin idest 2 Ain bilt Ecce Homo 1 Ain bilt Juditium Paridis In der Khünder Stuben alte bilder stukh 5 Khleines Landschafftl mit wasser farben 1 Item 2. khleine pülder auf khupfer gemahlen Samaritan genandt idest 2 pRILOGA 3 SI AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z14, 6. 4. 1690, Eva Renata baronica Zierheimb, Hmeljnik 57 Bülder In der Taffel Stuben Ein bilt vnnser Lieben frauen mit vnndtergesezten Ruessischen wappen idest. Ein Contrafe Sebastian Zeillers. '' Contrafee Herrn Canraden von Ruessenstein, vnndt seiner frauen Ehegemachlin gebohrner von Raab. Item ''2'' andere alte Contrafe eines alten Herrn Rueßen vnnd seiner frauen. 3. Contrafe der Ruessischen Künder. 2. Khayserliche Cantrafe. Mathiae vnd Rudolphi. 58 2. pluemen Stükhlein. Ein frucht: vnndt Kuchlstukh. Ein grosse Lanndtschafft. 4. khlein Hollendische stükhlein. Ein gemachlene spänische Wandt. In der stuben Cammer. 2. feldt schlachtlein 1. Landtschafft Stükhl. 1 frucht: vnndt Khuhl Stügkhl 4. stukh der 5. Sünen. Item ein khleines Landtschafftl. Ein stükhl Judicium Paridis. Des Herrn von Cirhaimb Contrafe. Ein Contrafe einer gebornen frauen Warbin. 59 150 | kronika 73 � 2025 1 renata komić marn | oprema gradu hmeljnik pred letom 1926 4. Elementen Bilder. Mechr 3. Landtschafft pilder Ein stukh Cupidinis etc. Ein stukh Lucraetiae. Ein stukh einer Venetianischen machlerin. Mechr ein grosses Landtschafft stukh. Item ein khleiners deto 4 stukh Virtutum. 2. khleine pülder an Kupfer pletern gemächlen. Ein bildt ''S'' Dorothea. Ein Bildt S: Augusti. Ein bilt Ecce Homo. Ein bilt S: Nicolai. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI INDOK – Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Informacijsko-dokumentacijski center Spisovno gradivo, grad Hmeljnik. NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, R 1643–1653. ŽA Novo mesto – Kapitelj, M 1752–1769. ŽA Mirna peč, M 1875–1913. SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 296, Gospostvo Hmeljnik, 1821–1915. AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželne- ga sodišča v Ljubljani. AS 2048/I, Listine knezov Auersperg (Turjaških), 1256–1881. SI ZAL NME – Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota Novo mesto NME/0025, Okrajni ljudski odbor Novo mesto, 1945–1965. NME/0177, Gospostvo Hmeljnik, 1740–1994. LITERATURA Alchemische Labore. Praktiken, Texte und materielle Hin- terlassenschaften / Alchemical Laboratories. Practices, texts, material relics (ur. Sarah Lang, Michael Fröstl in Patrick Fiska). Graz: University Library Publishing, 2023. DOI: https://doi.org/10.25364/9783903374041 Bačer, Karel: Gradivo za Dolenjski biografski leksikon (66). Rast 12, 2001, št. 1, str. 131–136. Baraga, France: Grad Mirna v srednjeveških listinah. Mirna: Studio 5 Mirna, 2005. Benedik, Metod in Kralj, Angel: Kapucini na Sloven- skem v zgodovinskih virih: Nekdanja Štajerska kapu- cinska provinca. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze, 1994. Benedik, Metod: Kapucini v Novem mestu. Zgodo- vinski časopis 48, 1994, št. 2, str. 195–216. Breckerfeld, Franz Anton von: Beitrag zur Topogra- phie von Krain. Mittheilungen des historischen Ve- reins für Krain, 1848, str. 74–81. Fabjančič, Vladislav: Knjiga ljubljanskih hiš in njih pre- bivalcev. II. del, Novi trg. Ljubljana, 1944 (tipkopis v Zgodovinskem arhivu Ljubljana). Furlan, Alfonz: Zgodovina frančiškanskega samosta- na in cerkve v Novem mestu. Dolenjske novice 35 (30. 1. 1919), št. 5, str. 17–18. Golec, Boris: Valvasorjev izvor, družina in mladost – stare neznanke v novi luči (3. del). Kronika 62, 2014, št. 1, str. 15–66. 151 | kronika 73 � 2025 1 renata komić marn | oprema gradu hmeljnik pred letom 1926 Granda, Stane: Preprodaja gradov in zemljiških gos- postev na Kranjskem v 19. stoletju. Kronika 60, 2012, št. 3 (Iz zgodovine slovenskih gradov), str. 699–720. Hoff, Heinrich Georg: Historisch-statistisch-topographi- sches Gemälde vom Herzogthume Krain, und demsel- ben einverleibten Istrien: ein Beytrag zur Völker- und Länderkunde, 2. Laibach: Heinrich Wilhelm Korn, 1808. Horvat, Jasna in Kos, Mateja: Zbirka slik Narodnega mu- zeja Slovenije. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. Kavčič, Fridolin: Znameniti Slovenci. Izvestja Muzej- skega društva za Kranjsko 9, 1899, št. 1, str. 1–19. Koblar, Anton: Zgodovina farâ Ljubljanske škofije. Tretji zvezek: Zgodovina Šempeterske fare pri Novem mestu. Ljubljana: Klein in Kovač (Eger), 1886. Komelj, Ivan: Grad kot spomeniškovarstveni problem v času med obema vojnama. Varstvo spomenikov 25, 1983, str. 13–32. Komić Marn, Renata: Nationalised and »Sociali- sed«. The Provenance and Identity of the Baron Wambolt Portrait Collection and its Reception in Post-1945 Slovenia. Santander Art and Culture Law Review 11 (2025) (v tisku). Kosi, Miha in Bizjak, Matjaž in Seručnik, Miha in Šilc, Jurij: Historična topografija Kranjske. Ljub- ljana: Založba ZRC, 2021. DOI: https://doi.org/10. 3986/9789612549749 Košir, Matevž: Imetniki preddvorskega gospostva v 17. stoletju in njihove družine. Preddvor v času in pro- storu. Zbornik občine Preddvor (ur. Tone Roblek). Preddvor: Občina, 1999, str. 131–141. Matijevič, Jožef: Stalna likovna razstava Dolenjskega mu- zeja. Novo mesto: Dolenjski muzej, 2007. Mlekuž, Luka in Okorn, Marko in Polajnar Frelih, Nataša in Primec, Sara in Trnovšek, Tadej: Pot cis- tercijanov. Odkrijte bogato kulturno dediščino, ki so jo skozi stoletja za seboj zapustili cistercijani! (ur. Luka Mlekuž). Stična: Muzej krščanstva na Slovenskem, 2023. Mušič, Drago: Zdravstvo starega Novega mesta. No- vomeški zdravniki od 16. do 19. stoletja. Kronika slo- venskih mest 7, 1940, št. 1, str. 19–25. Naši gradovi. Hmeljnik. Ilustrirani Slovenec 7, 1931, št. 42, str. 336–337. Neumann, Wilhelm: Zuwanderer aus der Lausitz und Schlesien in Villach. Salomon Zeidler und die Fa- milie Otto. V: Neumann, Wilhelm: Neue Bausteine zur Geschichte Kärntens. Festgabe für Wilhelm Neu- mann zum 80. Geburtstag. Klagenfurt: Verlag des Kärntner Landesarchivs, 1995, str. 337–389. Ogrin, Rafael: Nekdanji Vrhničani. Kronika 11, 1963, št. 1, str. 23–26. Potočnik, Bernarda: Hmeljnik. Način življenja plemiške družine Wambolt von Umstadt med prvo in drugo sve- tovno vojno. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozof- ske fakultete, 1994. Preinfalk, Miha: Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura. Ljubljana: Založba ZRC, 2005 (Thesaurus memo- riae, Dissertationes, 4). Resman, Blaž: Oltarna oprema in plastika v cerkvi Marijinega oznanjenja. Frančiškani v Ljubljani. Sa- mostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja (ur. Silvin Krajnc). Ljubljana: Samostan in župnija Ma- rijinega oznanjenja, 2000, str. 301–346. Sapač, Igor: Grad Hmeljnik. Gradovi, utrdbe in mestna obzidja. Vodnik po spomenikih (ur. Nataša Gorenc). Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2006, str. 78–81. Sapač, Igor: Grad Hmeljnik. Stavbni razvoj. Ljubljana: samozaložba, 2003. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Lju- bljana: Državna založba Slovenije, 1982. Stele, France: Varstvo spomenikov (od 1. VII. 1930 do 31. XII. 1931). Zbornik za umetnostno zgodovino 12, 1933, str. 89–98. Steska, Viktor: Breckerfeldova galerija slik v Starem gradu pri Novem mestu. Zbornik za umetnostno zgo- dovino 15, 1938, str. 70–78. Steska, Viktor: Slovenska umetnost. 1: Slikarstvo. Preva- lje: Družba sv. Mohorja, 1927. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, II. Do- lenjska, 4. Porečje Krke. Ljubljana: Viharnik, 2000 (Grajske stavbe, 12). Židov, Nena: Baronica Maria Wambolt in zdravljenje ljudi na Dolenjskem s pomočjo homeopatije. Etno- log 17, 2007, str. 111–130. Žvab, Andraž: Baročna alkimija na Kranjskem. Kroni- ka 64, 2016, št. 2, str. 199–224. Žvanut, Maja: Valvasorjev boter Konrad Ruess baron Ruessenstein na Strmolu. Kronika 54, 2006, št. 2 (Iz zgodovine gradu Strmol na Gorenjskem), str. 183–194. SUMMARY Hmeljnik Castle Furnishings before 1926. Collections of the Barons Ruessenstein, Zierheimb, and Wambolt Although Hmeljnik Castle is one of the most beautiful examples of castle architecture in Dolenjska Region (his- torically, Lower Carniola) in Slovenia, it is best known for the fate it suffered during the Second World War. It was the first castle to be burnt down by the Partisans in Dolenj- ska after it had been completely looted and devastated. In 1945, the entire property was confiscated and nationali- sed. In the following decades, the ruins were dismantled, destroying the most important parts of the mediaeval and 152 | kronika 73 � 2025 1 renata komić marn | oprema gradu hmeljnik pred letom 1926 Renaissance building core. Slovenian museums have pre- served several paintings and artefacts from the castle’s furnishings, as well as a relatively large collection of por- traits, most of which were part of the furnishings that Ba- ron Hugo Wambolt and his wife, Countess Ludvika Harra- ch, transported from Frischau Castle (Břežany) in Moravia to Hmeljnik after 1926. Nothing is known about the furnishings of Hmeljnik before the relocation of the paintings and furniture of the Baroque manor in Moravia. The analysed sources testify to the existence of a small but very interesting collection of portraits and paintings with secular themes created by the Barons Ruessenstein in the first half of the sevente- enth century. One of them was previously known for his alchemical research and the other for his ambitious patro- nage and his commission for the Church of the Discalced Augustinians in Ljubljana. In fact, all the Ruessensteins were involved in alchemy, especially Konrad III, who, to- gether with his father Konrad II, was also the creator of the Hmeljnik painting collection. The paintings can be traced in the inventories up to the early eighteenth century. By then the collection was considerably expanded by the next owners of the castle, the Barons Zierheimb. The Counts of Paradeiser, who owned Hmeljnik betwe- en 1740 and 1796, did not redecorate the castle. Shortly after the middle of the century, Philipp Jacob von Greb- bin, former secretary to Archduchess Elisabeth’s cabinet in Brussels, died at the castle and bequeathed his library to the Franciscans of Novo Mesto. His twenty-nine pain- tings probably remained at Hmeljnik. Among them were sixteen portraits, which were later mistaken for the images of the Counts of Paradeiser. After the end of the eighte- enth century, the castle changed hands several times until it was purchased by Franz Baron Wambolt from Umstadt, Germany, in 1876. Franz Wambolt carefully renovated and furnished the castle building and turned Hmeljnik into a comfortable and relatively luxurious permanent residence for his family. Based on the inventories, which the Barons Wambolt probably drew up themselves, we can get an idea of the appearance of the interiors and furnishings of the castle around 1895 and after 1918. At the end of the nine- teenth century, there were more than eighty paintings at Hmeljnik, of which at least forty-six were oil paintings. The- re were nineteen portraits in total, sixteen of which hung in the dining room. We have no reliable information about their later fate and current storage. Among the paintings that were safely stored before the castle was burnt down in 1942, then secured in 1945 at the district collecting centre in Novo Mesto and transported to the federal collecting centre in Ljubljana, there are only a few that do not origi- nate from the Frischau estate. Despite the relatively sparse data, however, the inventories and lists of furnishings di- scussed here are of great importance for further research into the interiors of Hmeljnik Castle, as the analysis of the- se and other surviving documents shows what they looked like before the last major renovation of the castle and the relocation of the Frischau furnishings to Hmeljnik. 153 | kronika 73 � 2025 1 renata komić marn | oprema gradu hmeljnik pred letom 1926 Slika 10: Portret cesarice vdove Eleonore Gonzaga Mantovske(?), Narodni muzej Slovenije (© Narodni muzej Slovenije; foto: Tomaž Lauko). Slika 9: Portret moža, Narodni muzej Slovenije (© Narodni muzej Slovenije; foto: Tomaž Lauko). 154 | kronika 73 � 2025 1 renata komić marn | oprema gradu hmeljnik pred letom 1926 Slika 11: Portret cesarice Klavdije Felicite, Narodni muzej Slovenije (© Narodni muzej Slovenije; foto: Tomaž Lauko). Slika 12: Portret dame z ogrlico, Narodni muzej Slovenije (© Narodni muzej Slovenije; foto: Tomaž Lauko) Slika 14: Mož s srebrno verižico (Salomon Zeidler?), Narodni muzej Slovenije (© Narodni muzej Slovenije; foto: Tomaž Lauko). Slika 13: Portret cesarja Ferdinanda II.(?), Narodni muzej Slovenije (© Narodni muzej Slovenije; foto: Tomaž Lauko). kronika 73 � 2025 1 | 155–172 � dr., znanstveni sodelavec, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana, Slovenija, damjan.hancic@scnr.si, ORCID: https://orcid.org/0009-0002-1885-1885 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.1.09 cc by-SA damjan hančič� Meja med Tretjim rajhom in Italijo v južnem delu okrožja Kamnik IZVLEČEK Prispevek osvetljuje dogajanje v južnih predelih okrožja Kamnik v času druge svetovne vojne. Po okupaciji in razdelitvi slovenskega ozemlja med sosednje okupatorske države je bila južna meja tedanjega okrožja Kamnik hkrati meja med nacističnim Tretjim rajhom in fašistično Kraljevino Italijo. Šlo je za strateško zelo pomembno območje tako za oba okupatorja kot za partizansko gibanje. Prispevek na podlagi arhivskih virov, zlasti gradiva deželnega svetnika okrožja Kamnik in državnega komisarja za utrjevanje nemštva, dopolnjuje dosedanje vedenje o tej tematiki. V prikazu je zajeto obdobje od spomladi 1941 do jeseni 1943, kajti po nemški zasedbi Ljubljanske pokrajine septembra 1943 ta meja za prebivalstvo ni več pomenila večje ovire. KLJUČNE BESEDE druga svetovna vojna, nemška okupacija, meja, Kamnik, Črnuče, Trebeljevo ABSTRACT THE BORDER BETWEEN THE THIRD REICH AND ITALY IN THE SOUTHERN PART OF THE KAMNIK DISTRICT The article sheds light on the events that occurred in the southern parts of the Kamnik district during the Second World War. After the occupation and partition of Slovenian territory among the neighbouring occupying countries, the southern border of the then district of Kamnik also served as the border between the Nazi Third Reich and the Fascist Kingdom of Italy. It was a strategically important area for both occupying forces and for the Partisan movement. Drawing from archival sources and especially from the material of the provincial councillor in Kamnik and the state commissioner for the strengthening of Germanhood, the article expands the existing knowledge about this subject. It covers the period between the spring of 1941 and the autumn of 1943 because after the German occupation of the Ljubljana Province in September 1943, the border under discussion was no longer a serious obstacle for the local population. KEY WORDS Second World War, German occupation, border, Kamnik, Črnuče, Trebeljevo 156 | kronika 73 � 2025 1 damjan hančič | meja med tretjim rajhom in italijo v južnem delu okrožja kamnik UVOD Na območje severnega dela današnje Mestne občine Ljubljana in okoliških občin je v času dru- ge svetovne vojne močno zarezala meja med dve- ma okupatorskima državama: nacistično Nemčijo in fašistično Italijo.1 V začetku osemdesetih let 20. stoletja sta izšli dve deli, ki pomembno osvetlju- jeta dogajanje v letih pred okupacijo, med njo in po njej ter zlasti medvojno odporniško in re- volucionarno gibanje na območju ljubljanskega Posavja. V njih sta aktivna udeleženca takratnega dogajanja na podlagi svojih spominov in dotlej zbranih podatkov opisala dogajanje v takrat še samostojnih vaseh v severnem zaledju Ljubljane: Črnučah, Ježici, Klečah, Beričevem, Šentjakobu, Savljah in Dolu.2 Po letu 2000 so izšla še nekatera dela, ki so dopolnila in kritično ovrednotila do- tedanje vedenje o medvojnih dogodkih na tem območju.3 Za območje Litije, ki leži vzhodno od ljubljanskega Posavja, pa je medvojno dogaja- nje opisano v pred nekaj leti izdani monografiji o Kamniško-zasavskem odredu4 in še pred tem v dveh člankih v tematski številki Kronike leta 2011.5 Pomembne novosti o mejni problematiki na tem območju je prinesel tudi znanstveni projekt o okupacijskih mejah na območju celotne Sloveni- je,6 ki se je zelo podrobno ukvarjal z materialnimi preostanki mejnih obeležij in s potekom meje. Nekaj podatkov o tem območju, ki sega od Čr- nuč na zahodu do Liberge na vzhodu in ki je bilo v času okupacije najjužnejše območje kamniškega okrožja, je v arhivskem gradivu nemškega okupa- torja, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije, zlas- ti v fondih SI AS 1603 – Deželni svetnik okrožja Kamnik, 1941–1945, in SI AS 1626 – Pooblaščenec državnega komisarja za utrjevanje nemštva, Urad Radovljica, 1942–1943. Medtem ko v prvem naj- demo zlasti gradivo, ki je nastalo pri poslovanju 1 Meja na tem območju je za nemškega in italijanske- ga okupatorja pomenila uradno meddržavno mejo, po mednarodnem pravu pa je bila le začasna okupacijska meja, ki jo je priznaval le ožji krog držav (večinoma nem- ške zaveznice iz vrst sil osi oziroma trojnega pakta). 2 Šušteršič, Na levem bregu Save; Čerin, Ljubljansko Posavje. 3 Svetina-Erno, Od osvobodilnega boja, str. 49–50, 66; Lam- pič, Kako se je začelo v Stožicah I, str. 41–46. 4 Vidali, Kamniško-zasavski odred. 5 Rozman, Partizanski koridor, str. 683–698; Tominšek Če- hulić, Litija med drugo svetovno vojno, str. 699–714. 6 Triletni projekt (2018–2020) pri ARRS Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva je izvajala ekipa zgo- dovinarjev in geografov z Oddelka za zgodovino Filo- zofske fakultete Univerze v Ljubljani, Geografskega in- štituta Antona Melika ZRC SAZU, Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani ter Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani; kot zunanji partner je sodeloval tudi Inštitut za narodnostna vprašanja. tamkajšnjih občinskih uprav in nekaterih drugih uradov deželnega svetnika, so v drugem gradivu podrobni načrti za izselitev obmejnega pasu na tem območju in rušitev objektov ob novo-začr- tani meji. Zato je namen pričujočega prispevka predstaviti podrobnosti iz tega gradiva. NASTANEK DRŽAVNE MEJE MED DVEMA OKUPATORJEMA NA OBMOČJU SEVERNEGA ZALEDJA LJUBLJANE IN OBLIKOVANJE OKROŽJA KAMNIK Sile osi so 6. aprila 1941 napadle Kraljevino Ju- goslavijo ter v nekaj dneh zlomile odpor jugoslo- vanske vojske. V času kratkotrajne aprilske vojne je območje severno od Ljubljane vse do Domžal in Grobelj najprej zasedla italijanska vojska, ki je tja prišla 12. aprila iz ljubljanske smeri. Italijani so na tem območju ostali do 27. aprila 1941, ko so se morali umakniti pred Nemci.7 29. aprila 1941 so z ljubljanske strani prišli nemški orožniki, ki jih je na savskem mostu sprejelo nekaj Črnučanov.8 Ko se je jugoslovanska vojska 10. aprila 1941 umikala, je imela namen porušiti cestni in železniški most čez Savo pri Črnučah. Banu Dravske banovine Marku Natlačenu s sodelavci je to uspelo pre- prečiti.9 Tudi ob koncu vojne je bila infrastruk- tura na črnuškem mostu ponovno v nevarnosti. Nemci so ob umiku namreč zaminirali cestni in železniški most. Železniški most jim je uspelo po- rušiti, cestnega pa so rešili aktivisti OF in črnuški žandarji.10 Po kapitulaciji jugoslovanske vojske so si so- sednje države med seboj razdelile jugoslovansko ozemlje. Jugoslovanski del Slovenije so si razdeli- le Nemčija, Italija in Madžarska, majhen del pri Bregani tudi Neodvisna država Hrvaška (NDH). Štajersko, Gorenjsko ter 90 km dolg in od 10 do 15 km širok pas južno od Save na Dolenjskem je zasedla nemška vojska. Za to območje je nemški okupator izbral tak okupacijski sistem, kot ga je prej uvedel v Alzaciji, Loreni in Luksemburgu.11 Ljubljana ter večji del Dolenjske in Bele krajine so bili združeni v Ljubljansko pokrajino, ki je bi- la 3. maja 1941 neposredno priključena Kraljevini Italiji, vendar je ohranila določeno mero kultur- no-jezikovne avtonomije.12 7 Vidali, V boj za svobodo, str. 9. 8 Vidali, V boj za svobodo, str. 9. 9 Saje, Belogardizem, str. 27. 10 Šušteršič, Na levem bregu Save, str. 188. Gl. tudi: Klobčar in Brate, Kamničan, str. 45. Na citirani strani je objavljena tudi fotografija leta 1945 porušenega železniškega mostu. 11 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 39–41. 12 Ferenc, Okupacijski sistemi, str. 66–72. 157 | kronika 73 � 2025 1 damjan hančič | meja med tretjim rajhom in italijo v južnem delu okrožja kamnik Nova meja na območju zasedene Slovenije med nacistično Nemčijo in fašistično Italijo je bila potrjena na Dunaju 21. in 22. aprila 1941, ko sta se srečala nemški zunanji minister Joachim Ribbentrop in njegov italijanski kolega, grof Ga- leazzo Ciano. Slednji je poskušal izpogajati večje teritorialne pridobitve ali vsaj večji politični vpliv Italije na zasedenih ozemljih, a Nemčija ni hotela popustiti.13 Italijani so bili nezadovoljni zlasti za- to, ker so dobili manj razvite dele Slovenije in ker niso dobili območja ob Savi z rudniki in železni- ško progo Ljubljana–Zidani Most–Zagreb.14 Sicer pa se je nemško-italijanska razmejitvena komisi- ja največ ukvarjala z okolico Ljubljane. Nemška delegacija je svoje stališče do zasedbe obeh bre- gov Save utemeljevala z argumentom, da je Sava z obema obalama v svojem toku do hrvaške meje mejna reka. Pri tem so tako pri Ljubljani kot drug- je širino desne obale interpretirali tako, kot so jim narekovali vojaški, prometni in gospodarski inte- resi.15 Italijani so Nemcem morali odstopiti desni breg Save od Črnuč oziroma severnega dela Ježi- ce do Podgrada, pri čemer so Nemci obljubili, da bodo Savo regulirali, nato pa demarkacijsko črto prestavili na sredino reke.16 Tudi Litija je ostala na nemškem ozemlju, čeprav naj bi Italijani že izdelali zemljevide, na katerih je bilo Zasavje del njihovega ozemlja.17 13 Ajlec in Repe, Razkosana Slovenija, str. 71. 14 Ajlec in Repe, Razkosana Slovenija, str. 72. 15 Ajlec in Repe, Razkosana Slovenija, str. 74. 16 Ajlec in Repe, Razkosana Slovenija, str. 75; Mikuž, Zgodo- vina, str. 40–41. 17 Ajlec in Repe, Razkosana Slovenija, str. 73, 74. Območje Gorenjske z ljubljanskim Posavjem in Mežiško dolino z Dravogradom je nemški okupator združil s sosednjo pokrajino oziroma gauom Koroška in zanj uporabljal izraz »Zase- dena območja Koroške in nekdanje Kranjske«. Prehodno civilno upravo na tem območju je vo- dil šef civilne uprave, za katerega je bil najprej imenovan namestnik koroškega gauleiterja Franz Kutschera. Posle je prevzel 30. aprila 1941 in si se- dež uredil v hotelu Toplice na Bledu. 16. decem- bra 1941 ga je zamenjal dr. Friedrich Rainer, ki je tik pred tem postal pokrajinski vodja nacistične stranke (NSDAP) in državni namestnik na Ko- roškem. Januarja 1942 je bil sedež civilne uprave za Gorenjsko z Bleda prenesen v Celovec. Kljub temu da zasedenega ozemlja Gorenjske za razli- ko od Mežiške doline niso formalno priključili nemškemu rajhu, so nemške oblasti poleg od- prave mejnih kontrol na Karavankah postopoma uvajale nemško zakonodajo; med drugim so jese- ni 1942 izvedle podelitev nemškega državljanstva na preklic, s čimer so lahko izvedle mobilizacijo moških v redno nemško vojsko (vermaht).18 V upravnem smislu je nemški okupator na območju zasedene Gorenjske ustanovil tri okrož- ja: radovljiško, kranjsko in kamniško. Slednje je obsegalo celotno območje vzhodne Gorenjske, razen Trojan in Zagorja, ki sta bila, čeprav de- la nekdanje dežele Kranjske, priključena gauu Štajerska. V začetnem obdobju treh mesecev so Nemci sicer še obdržali ločena okraja Kamnik in 18 Hančič, Postati, str. 14–16. Železniški most čez reko Savo pri Črnučah pred drugo svetovno vojno (hrani fotografski arhiv Petra Nagliča). 158 | kronika 73 � 2025 1 damjan hančič | meja med tretjim rajhom in italijo v južnem delu okrožja kamnik Litija.19 Dotedanji srez Litija je nova okupacijska meja najprej razpolovila, tako da je bilo sedem občin pod italijanskim in deset pod nemškim okupatorjem. Izmed slednjih so pet občin prik- ljučili okraju Laško, ki je spadal pod Štajersko, ostalih pet občin (Kresnice, Litija, Šmartno pri Litiji, Trebeljevo in Vače) je maja 1941 začasno os- talo v okraju Litija,20 nato pa so bile konec julija po ukinitvi tega okraja priključene okrožju Kam- nik. Prav tako je bilo okrožju Kamnik že pred tem priključeno ljubljansko Posavje (Črnuče, Dol pri Ljubljani, Šentjakob in Podgorica), ki je pred voj- no spadalo v srez Ljubljana–okolica. Tako je jese- ni 1941 okrožje Kamnik obsegalo 881 km2 in imelo 58.962 prebivalcev.21 Do septembra 1941 je bila v kamniško okrožje vključena tudi občina Šmartno pod Šmarno goro, ki pa je bila potem na željo pre- bivalcev izločena iz njega in priključena okrožju Kranj,22 kamor sta spadali tudi dve sosednji obči- ni na severozahodu predvojnega sreza Ljubljana– okolica: Šentvid pri Ljubljani in Medvode. Od konca aprila do konca septembra 1941 je meja med italijanskim in nemškim okupacijskim ozemljem na območju Črnuč in Ježice potekala po črnuškem mostu po toku Save. Savlje in Kle- če sta si okupatorja razdelila tako, da je začasna meja tekla po glavni cesti po sredini vasi. Zapore so Italijani postavili na mostu v Savlje, čez kam- niško progo in pri transformatorju pri Klečah, Nemci pa pri »Unkovi« gostilni v Klečah. Nato so konec septembra mejo s črnuškega mostu presta- vili okoli 150 metrov južneje.23 Kleče in Savlje sta v celoti prišla pod Italijo, tako da je meja potekala po spodnjem polju (produ) pod vasema.24 Me- jo na tem območju so Nemci opremili z žičnimi ovirami, minskimi polji in visokimi stražarskimi stolpi. Del okupacijske meje so fizično varovali Nemci, Italijani pa le na mejnih prehodih s svo- 19 Ferenc, Okupacijski sistemi, str. 62–63. 20 Ferenc, Okupacijski sistemi, str. 331–338. 21 SI AS 1603, t. e. 2, Beschreibung der Kreise, 11. 2. 1944, Be- richt, 4. 3. 1944. 22 Ferenc, Okupacijski sistemi, str. 334. 23 Čerin, Ljubljansko Posavje, str. 152. 24 Čerin, Ljubljansko Posavje, str. 152, 153. jimi organi. Italijanska vojska na Ježici je bila kar številna, saj je štela najmanj 300 mož skupaj s ka- rabinjerji, obmejno stražo in stražo pri mestnem vodovodu v Klečah in z moštvom ob žici okrog Ljubljane od konca februarja 1942 dalje. Vsi ti so se namestili v različne javne ali zasebne objekte v okolici.25 Tudi na nemški strani meje, v Črnučah, so se namestili obmejni organi, in sicer graničarji in obmejna finančna straža.26 Graničarji so šteli okrog 30 do 40 mož, »financarjev« pa je bilo okoli pet.27 Če primerjamo nemške in italijanske ob- mejne organe, ugotovimo, da je bilo italijanskih več, vendar so bili nemški zaradi boljše organiza- cije in natančnega načrta delovanja mnogo učin- kovitejši od njih.28 SPOR MED OBČINAMA ČRNUČE IN ŠENTVID PRI LJUBLJANI ZARADI SEVERNEGA DELA JEŽICE Če je bila okupacijska meja med Nemčijo in Italijo na območju Ježice določena že jeseni 1941, pa na tem območju dolgo ni bila določena meja med občinama Črnuče in Šentvid pri Ljubljani, ki je bila hkrati meja med kamniškim in kranj- skim okrožjem v okviru gaua Koroška. Spor med Črnučami in Šentvidom je potekal zaradi sever- nega dela občine Ježica, ki je 1. oktobra 1941 pripa- del Tretjemu rajhu in se raztezal v pasu južno od Save v širini okrog 200 metrov in dolžini okrog 2 km. Na tem ozemlju je bilo devet hiš (hišne števil- ke Ježica: 29, 30, 32, 39, 45, 66, 75, 100, 101) in ena 25 Čerin, Ljubljansko Posavje, str. 153. 26 V tedanjem kamniškem okrožju so delovali trije okraj- ni carinski komisariati (Bezirkszollkommissariat) s sedeži v Domžalah, Litiji in Šmartnu pri Litiji. Skupaj z okraj- nimi carinskimi komisariati Škofja Loka, Škofja Loka – jug in Škofja Loka – zahod ter Šentvid pri Ljubljani so spadali pod glavni carinski urad (Hauptzollamt) s sede- žem v Kranju, ta pa je bil podrejen Višjemu finančne- mu prezidiju v Gradcu (Oberfinanzpräsidium Graz). Gl.: Zollgrenzschutz Untersteiermark-Krain: https://www. zollgrenzschutz.de/index.php?option=com_content&- view=article&id=239&Itemid=408 (21. 11.2024); gl. tudi: Chiussi, Zollgrenzschutz, str. 10–12. 27 Šušteršič, Na levem bregu Save, str. 72. 28 Šušteršič, Na levem bregu Save, str. 72, 73. Še septembra 1941 so v občinskem uradu Črnuče za nemško poimenovanje svojega kraja uporabljali izraz iz časa stare Avstrije »Tschernutsch«, že konec leta 1941 pa so ga nadomestili s povsem ponemčenim izrazom »Schwarzendorf« (žig desno) (SI AS 1603, t. e. 6, Beschreibung und Schrifftenvehrker der Geimeinde Schwarzendorf). 159 | kronika 73 � 2025 1 damjan hančič | meja med tretjim rajhom in italijo v južnem delu okrožja kamnik še nedokončana gradnja, skupno z 22 prebivalci.29 Občina Črnuče je jeseni 1942 že začela pogajanja z županom sosednje italijanske občine Ježica o prenosu katastrskih map skupaj s popisi parcel za ozemlje, ki je po razmejitvi pripadlo Nemčiji, in »ki sedaj sodijo v občino Črnuče«.30 Vendar so že decembra 1942 v občinskem uradu Črnuče ugo- tavljali, da bo to ozemlje dobila pod svojo upravo občina Šentvid, ker so zakupniki lovske družine iz Šentvida trdili, da jim je dal to ozemlje za lov v zakup tamkajšnji občinski komisar. To je povzro- čilo spore, pri katerih je moralo posredovati ce- lo orožništvo.31 Še do enega takšnega dogodka je prišlo, ko je občina Črnuče pooblastila karto- grafa, da izdela natančen zemljevid občine. Ta je želel na občinskem uradu v Šentvidu za pravil- nost zarisov katastrsko mapo Črnuč primerjati s katastrsko mapo Šentvida. Tega mu niso dovolili, temveč so ga zavrnili z obrazložitvijo, da nekda- nje občinske meje ne veljajo več in da je bil del občine Ježica priključen občini Šentvid. Tako naj bi stara meja občine Ježica postala meja med ob- činama Črnuče in Šentvid, s čimer je bila obči- na Črnuče »izrinjena« iz občine Ježica.32 Tu pa je nastal problem, ker so bile osebe iz ježiškega ob- 29 SI AS 1603, t. e. 2, Jeschitza, deutsche Verwaltungsgebiet, 4. 12. 1941. 30 SI AS 1603, t. e. 37, Geimaindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 3. 10. 1942. 31 SI AS 1603, t. e. 37, Geimaindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 3. 10. 1942. 32 SI AS 1603, t. e. 37, Gemaindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 6. 12. 1942. močja zavedene kot občani občine Črnuče, kjer so jim izdajali tudi živilske karte. Prav tako so bili v občini Črnuče obravnavani dvolastniki parcel (njiv) s tega območja.33 Spor se je vlekel vse do sredine leta 1943, ko je omenjeni del Ježice dobila občina Šentvid, ker je bilo to območje laže dosto- pno iz Šentvida kot iz Črnuč.34 Tako je reka Sava na tem območju postala nekakšna naravna meja med dvema občinama in hkrati okupatorjevima okrožjema, čeprav nekatere uradne publikacije s konca leta 1943, kot je občinski poslovni koledar, Ježico še vedno prikazujejo kot del občine Čr- nuče in okrožja Kamnik, pričajo pa tudi o tem, da spada pod črnuški poštni urad.35 PREKINITEV GOSPODARSKIH POVEZAV MED LJUBLJANO IN NJENIM SEVERNIM ZALEDJEM Po določitvi meje med Italijo in Nemčijo je na obronkih Ljubljane nastalo pet mejnih prehodov. Eden od njih, kamniškemu okrožju najbližji, je bil na Ježici, kjer danes z Dunajske ceste zavije- mo h kopališču Ježica. Mejni prehodi na obmo- čju ljubljanskega Posavja (v smeri vzhod) so bili še na južni strani mostu pri Šentjakobu in pred 33 SI AS 1603, t. e. 6, Unklarheiten in der Grenzziehung zwi- schen den Gemeinden St. Veit a.d. Sawe und Schwarzen- dorf, 11. 12. 1942. 34 SI AS 1603, t. e. 6, Kreisgrenze zwishen den Gemeinden St. Veit/Sawe und Schwarzendorf, 20. 5. 1943. 35 Oberkrainer Gemeindegeschäftskalender für das Rechnungs- jahr 1944, str. 40. Italijanska in nemška mejna straža na črnuškem mostu, 20. 5. 1941 (foto: Miroslav Pavlin, hrani: MNSZS). Meja med okupacijskim ozemljem nemškega in italijanskega okupatorja je po reki Savi potekala od konca aprila do 1. oktobra 1941, ko je bila prestavljena okoli 150 metrov južneje, na območje severnega dela Ježice. 160 | kronika 73 � 2025 1 damjan hančič | meja med tretjim rajhom in italijo v južnem delu okrožja kamnik Lazami.36 Dva prehoda (v smeri zahod) sta bila na območju Šentvida pri Ljubljani,37 ki pa je spadalo pod kranjsko okrožje in kjer so Nemci novo dr- žavno mejo utrdili na podoben način kot na juž- nem robu kamniškega okrožja.38 Nova meja med Italijo in Nemčijo je močno zarezala v življenje prebivalcev ob meji, saj dr- žavna meja še nikoli dotlej ni presekala enotne- ga gospodarskega in infrastrukturnega prostora med Ljubljano in njenim neposrednim severnim zaledjem. To je bilo problematično še posebej za- radi oskrbe Ljubljane, katere gravitacijska okoli- ca se je precej zmanjšala. Kmetje iz severnih in severovzhodnih predmestij Ljubljane so morali dobavo svojih kmetijskih proizvodov na ljubljan- sko tržnico kmalu ustaviti, saj so se znašli na dru- gi strani meje.39 Prizadeto je bilo tudi kamniško okrožje. Čeprav tako narečno kot po kulturno- -pokrajinskih značilnostih spada h Gorenjski, je skozi stoletja prometno in gospodarsko gravitira- lo k Ljubljani in ne h Kranju ali ostali Gorenjski. To je še pospešila izgradnja železniške proge Lju- bljana–Kamnik leta 1891,40 medtem ko je bila na drugi strani cestna prometna povezava s Kranjem (in je še danes) dokaj slaba. Zato ne preseneča, da je po italijanski zasedbi Ljubljane Kamnik nekaj časa ostal prometno skoraj odrezan od ostalega Tretjega rajha, veliko kmetov s tega območja pa svojih proizvodov ni moglo več prodajati v Lju- bljani.41 Prekinjene so bile tudi poslovne pove- zave, na primer bančne in zadružne mreže, ki so bile pred vojno pomembne za kmečko ekonomi- jo, tako na področju financiranja kot potrošnje ter komercializacije pridelkov in živine. Names- to jugoslovanskega dinarja je bila v kamniškem okrožju tako kot na ostalem zasedenem Gorenj- skem uvedena nemška marka (RM), v Ljubljanski pokrajini pa italijanska lira (Lit).42 Sprva je bila dva meseca po okupaciji meja med Italijo in Nemčijo še deloma odprta za pre- nos blaga, saj je bil 14. maja 1941 med šefoma civil- nih uprav za zasedene predele Spodnje Štajerske in nekdanje Kranjske na eni ter visokim komi- sarjem za Ljubljansko pokrajino na drugi strani sklenjen poseben »klirinški sporazum« o začas - nem mejnem režimu glede prehajanja dobrin 36 Šušteršič, Na levem bregu Save, str. 66; prim. Ajlec in Re- pe, Razkosana Slovenija, str. 74. 37 Ajlec in Repe, Razkosana Slovenija, str. 74. 38 Dežman, Meje zgodovine, str. 560, 561. 39 Šorn, Življenje Ljubljančanov, str. 43. Gl. tudi Gabrič, Meje in njihove omejitve, str. 182. 40 Več o zgodovini kamniške proge gl.: Klobčar in Brate, Kamničan. 41 Gabrič, Meje in njihove omejitve, str. 178. 42 Gabrič, Meje in njihove omejitve, str. 178. med nemškim in italijanskim zasedbenim obmo- čjem, ki naj bi veljal do 15. junija,43 vendar je bil podaljšan še za en mesec.44 Po tem sporazumu je bila za blagovni promet med območjema določe- na vrednost blagovnega prometa v višini 200.000 mark ali 1.520.000 lir, in sicer za uvoz premoga, električnega toka, mleka, cementa in celuloze v Ljubljansko pokrajino ter izvoz pločevinastih izdelkov, parketov, lesa in lesnih izdelkov, kleja, kremenčevega peska, barita, apna in kvasa iz Lju- bljanske pokrajine. Poleg tega je sporazum dolo- čal dodatni kontingent 50.000 mark (380.000 lir) za ostalo blago.45 Po 15. juniju 1941 je uradna gospodarska me- njava močno zastala, začelo pa se je tihotapljenje dobrin čez mejo. Občinski komisarji številnih občin kamniškega okrožja, ki so mejile na Lju- bljansko pokrajino, so občasno poročali o prijetju tihotapcev na meji.46 S prekupčevanjem in tihota- pljenjem pa se niso ukvarjali le domačini, ampak v povezavi z njimi tudi nekateri nemški uslužben- ci. Tako se je uslužbenec podjetja, ki je spomladi 1942 utrjevalo novo okupacijsko mejo pri Liber- gi, konec leta 1942 po premestitvi na sever rajha odpravil nazaj po nakup žganja, čeprav je moral od Königsberga do Šmartna pri Litiji premagati razdaljo okoli 1400 km. Da pa ne bi kdo opazil, da gre za žganje (30 litrov), ga je s pomočjo pomo- žnega delavca, ki mu je služil kot zaupnik, skril za saharin, ki bi ga ta po prejemu žganja izročil dobavitelju žganja. Orožništvo je po razkritju za- plenilo 0,75 kg saharina, katerega cena na črno bi onstran meje v Ljubljanski pokrajini znašala oko- li 1000 RM.47 Podobno se je dogajalo v Črnučah, čeprav so bile še bolje zastražene in varovane kot hriboviti predeli južno od Šmartna pri Litiji. Tudi tu je mo- ral imeti vsak, ki je želel prečkati mejo, prepust- nico, ki jo je izdajala občina. Prenašanje katerega koli blaga preko meje je bilo strogo prepovedano. Kljub temu pa so ljudje na veliko tihotapili bla- go iz Ljubljane. Po navadi so oblekli po več srajc, obuli nove čevlje, stare pa zavili v papir in jih nes- li čez mejo in podobno. Mlekaricam, ki so nekaj časa še smele voziti mleko v Ljubljano, so to s pa- 43 SI AS 1603, t. e. 65, Verschiedene Zuschrifften in Wirtschaftsangelegenheiten, Warenverkehr mit der Pro- vinz Lubiana, 14. 5. 1941. 44 Karawanken Bote, 5. 7. 1941, št. 1, str. 4, »Blagovni promet z Južno Koroško in s Spodnjo Štajersko«. 45 SI AS 1603, t. e. 65, Verschiedene Zuschrifften in Wirtschaftsangelegenheiten, Warenverkehr mit der Pro- vinz Lubiana, 14. 5. 1941. 46 SI AS 1603, t. e. 37, Der Gemeindekomissar St. Martin bei Litai, Wochenbericht, 21. 11. 1942. 47 SI AS 1603, t. e. 37, Der Gemeindekomissar St. Martin bei Litai, Wochenbericht, 6. 12. 1942. 161 | kronika 73 � 2025 1 damjan hančič | meja med tretjim rajhom in italijo v južnem delu okrožja kamnik licami preiskovali, da ne bi v njem česa tihotapi- le. Sumljive ljudi so v stražarski baraki temeljito preiskali.48 IZSELITEV PREBIVALCEV IZ NEPOSREDNEGA PASU OB MEJI Določanje nove meje med Tretjim rajhom in Kraljevino Italijo je trajalo več mesecev, do za- četka leta 1942.49 Zatem so se lotili označevanja meje na terenu, pri čemer so Nemci izselili vse prebivalce v 200-metrskem obmejnem pasu, da bi mejo dodatno zavarovali. Izhodišče za to je bil Hitlerjev ukaz o izvedbi varnostnih ukrepov na nemško-italijanski meji.50 Ob tem je treba pove- dati, da tovrstna izselitev prebivalcev ni bila pos- ledica ponemčevalnih načrtov ali okupatorjevih kazenskih ukrepov, pač pa je bila izvedena zaradi boljšega varovanja nove meje. V celotnem obmej- nem pasu na Gorenjskem, ki je v dolžini 123 km segal od Porezna do Liberge in je bil razdeljen na odseke od A do G, so nemške oblasti porušile skupno 405 zgradb in izselile 590 oseb.51 Iz nem- ško-italijanskega obmejnega pasu na ozemlju okrožja Kamnik je bilo preseljenih skupno okrog 170 prebivalcev. V zameno za rušitev njihovih ne- premičnin so dobili v približno enaki vrednosti druga poslopja v krajih, kamor so se izselili.52 Več ob meji živečih prebivalcev občin Šmartno pri Litiji in Trebeljevo pa je na ozemlje Ljubljanske pokrajine pobegnilo še pred izselitvijo, že konec leta 1941 ali v začetku leta 1942, o čemer priča več ohranjenih poročil orožniških postaj.53 Za izvajanje ukrepov za vzpostavitev mejne- ga pasu na območju gaua Koroška in s tem ob južni meji kamniškega okrožja je bil odgovoren višji vodja SS in policije v vojnem okrožju XVIII, SS-Gruppenführer in generalporočnik policije Erwina Rösenerja.54 Varnostni ukrepi so obsegali: a) izpraznitev pasu vzdolž meje, ki zadeva pre- bivalce, hiše in druge objekte v takšni širini, da je zagotovljen dober nadzor; b) posek gozdnatih predelov v tem pasu, čiščenje zaraslih površin in 48 Vidali, V boj za svobodo, str. 7–10. 49 SI AS 1603, t. e. 2, Gemeindegrenzen, Ortsverzeichnisse, Ortsklasseneinteilung, 1941–1944. 50 Ajlec in Repe, Razkosana Slovenija, str. 81; SI AS 1626, t. e. 1, Berichte über die Räumung des Grenzstreifens in Ober- krain, 1942–43, 13. 6. 1942. 51 Križnar, Škofjeloško okrožje v NOB, str. 101. 52 SI AS 1626, t. e. 1, Berichte über die Räumung des Grenz- streifens in Oberkrain, 1942–43, Der Beauftragte für die Räumung des Genzstreifens (Dr. Nimpfer) an den Land- rat z. Hd. Herrn Oberregierungsrat Dr. Doujak in Stein/ Oberkrain, 5. 4. 1943. 53 SI AS 1603, t. e. 36, Flucht der Einwohner der Ortschaft Razbure, Gmd. St. Martin b. Litai nach Italien, 15. 12. 1941. 54 Ajlec in Repe, Razkosana Slovenija, str. 81, 84. grmičevja; c) postavitev žične ovire vzdolž meje in njena ustrezna okrepitev z dodatnimi varnostni- mi ukrepi na določenih mestih.55 Nemške oblasti so se tako v primeru preselitvene akcije na obmo- čju kamniškega okrožja in ostalih dveh gorenj- skih okrožij ob nemško-italijanski meji sklicevale na uporabo Uredbe o razlastitvi, ki jo je 14. avgu- sta 1941 izdal šef civilne uprave. Zato so vse priza- dete povabile na občinski urad in jim tam v prisot- nosti Carinske mejne zaščite (Zoll-grenz-schutz), Državne policije (Staatspolizei), Varnostne službe (Sicherheitsdienst), občinskih komisarjev in lokal- nih kmetovalcev še enkrat predstavile razloge za nujnost njihove odselitve. Sledila je še obravnava z vsakim posameznikom.56 V kamniškem okrožju, ki je obsegalo odseka F in G, so 14. maja 1942 začeli s preseljevalnimi deli v okviru odseka G. Odsek je obsegal občino Šmart- no pri Litiji v dolžini 15 km, pri čemer je šlo za precej težak teren. Ker pa naj bi različni begunci onstran meje grozili delavcem pri rušenju, so na dveh mestih morali zaprositi za varstvo policije, ki je takoj intervenirala in preprečila nadaljnje incidente. Skupno naj bi bilo na tem odseku pre- seljenih 67 oseb in porušenih 67 objektov.57 Nas- lednji teden, 20. maja 1942, so pričeli z uvodnimi razgovori, da bi pripravili praznjenje odseka F v dolžini 18 km na območju Trebeljevega; tudi tu je bil teren ob meji izredno težak. Šele 2. junija 1942 pa so bile razmere takšne, da so lahko zače- li z izpraznitvijo, ki je bila končana v nedeljo, 7. junija 1942, zvečer. Razen najdenih partizanskih predmetov za opazovanje v zapuščenih hišah in streliva v drugih objektih je delo potekalo brez in- cidentov. Nekaj družinam, ki so naknadno zapro- sile, da bi zaradi sorodnikov odšle v Ljubljansko pokrajino, so to dovolili. Na tem odseku je bilo preseljenih 100 oseb in porušenih 60 objektov.58 Leta 1942 je pooblaščenec za izselitev obmej- nega pasu inž. Konrad Nimpfer iz blejskega ura- da državnega komisarja za utrjevanje nemštva višjemu vladnemu svetniku dr. Helmutu Hierze- ggerju v uradu šefa civilne uprave v Celovcu pos- lal finančno ocenitev stroškov rušenja ali izpra- znjenja objektov v obmejnem pasu za ozemlje okrožij Kranj in Kamnik. Za kamniško okrožje so bili stroški odstranitve objektov ocenjeni na 215.443,48 RM, pri čemer je dobiček od prodaje izpraznjenih nepremičnin, ki jih je državni ko- misar za utrjevanje nemštva (RKFDV) odkupil 55 Ajlec in Repe, Razkosana Slovenija, str. 138. 56 Ajlec in Repe, Razkosana Slovenija, str. 139. 57 Ajlec in Repe, Razkosana Slovenija, str. 141–142. 58 SI AS 1626, t. e. 1, Bericht über der Räumung des Grenz- streiffens in Oberkrain, 13. 6. 1942. Prim. Ajlec in Repe, Razkosana Slovenija, str. 146. 162 | kronika 73 � 2025 1 damjan hančič | meja med tretjim rajhom in italijo v južnem delu okrožja kamnik za kamniško okrožje, znašal 60.314,48 RM, torej je bilo stroškov dejansko za 155.129 RM. Pri tem je bila za kamniško okrožje zajeta cenitev stroškov za 40 objektov, za katere so vso potrebno doku- mentacijo (lastniške liste, izpiske iz zemljiške knjige) v izvirniku dostavili okrožnemu deželne- mu svetniku.59 Slabo leto dni kasneje, aprila 1943, je Nimpfer kamniškemu okrožnemu deželnemu svetniku dr. Hermannu Doujaku poslal končno poročilo o izpraznitvi obmejnega pasu na obmo- čju kamniškega okrožja in seznam dokumentov s prilogami. Iz njega je razvidno, da so prebivalce razdelili na več kategorij, glede na to, kje so nji- hovi lastniki bili in kakšen obseg rušenja so pred- videvali.60 V prvo kategorijo so sodila posestva, predvi- dena za rušenje, katerih lastniki so odšli na itali- jansko okupacijsko ozemlje.61 V tem primeru so denar od prodaje teh nepremičnin prek nemške- ga konzulata v Ljubljani nakazali na račun Viso- kega komisarja za Ljubljansko pokrajino. Skupna vrednost teh nepremičnin je na območju kamni- škega okrožja znašala 26.829 RM, pri čemer je bi- la od celotne vrednosti teh nepremičnin v znesku 34.694,07 RM odšteta vrednost 7.865,07 RM, koli- kor je znašal znesek za nakup izpraznjenih zem- ljišč s strani urada RKFDV.62 To je pomenilo, da so šestim lastnikom, takrat bivajočim na italijan- skem okupacijskem ozemlju, porušili hiše. Tako so Alojzu Kosu porušili hišo »Pri Janezu« v Črnu- čah, Marjeti Kopitar pa že izpraznjeno hišo »Pri Pajserju« v Črnučah. Na posesti Matilde Zalta so porušili stanovanjski objekt v Savljah; ker pa je bil takrat v njem Štefan Kovačič z dvema družin- skima članoma, jim je zaradi rušenja objekta na- domestno stanovanje priskrbela občina Črnuče. Vinku Levičniku so porušili objekt »Cene« v Ja- vorju na nemški strani meje, v zameno pa je dobil hišico z vrtom v Šmartnu pri Litiji. Mariji Jančar so porušili objekt »Pri Blažu« v Žagarskem vrhu na nemški strani meje. Antonu Lokarju so poru- šili objekt »Borovnačar« na nemški strani meje v Libergi.63 59 SI AS 1626, t. e. 1, Berichte über die Räumung des Grenz- streifens in Oberkrain, 1942–43, Der Beauftragte für die Räumung des Genzstreifens (Dr. Nimpfer) an den Land- rat z. Hd. Herrn Oberregierungsrat Dr. Doujak in Stein/ Oberkrain, 26. 5. 1942. 60 Prav tam. 61 SI AS 1626, t. e. 1, Berichte über die Räumung des Grenz- streifens in Oberkrain, 1942–43, Der Beauftragte für die Räumung des Genzstreifens an den Landrat z. Hd. Herrn Oberregierungsrat Dr. Doujak in Stein/Oberkra- in, 5. 4. 1943, str. 1–2. 62 Prav tam, str. 3. 63 SI AS 1626, t. e. 1, Berichte über die Räumung des Grenz- streifens in Oberkrain, 1942–43, Der Beauftragte für die Räumung des Genzstreifens an den Landrat z. Hd. V drugi kategoriji so bila popolnoma poru- šena posestva, katerih lastniki so bili na nem- škem ozemlju in jim je morala biti odškodnina od nemške države izplačana v denarju. Prodajna vrednost teh nepremičnin je znašala 63.641,73 RM, vendar se je po prejeti kupnini za nekatere od teh objektov v višini 27.341,73 RM končna vsota vrednosti, ki je morala biti izplačana oškodovan- cem, znižala na 36.300 RM.64 Lastniki teh posesti, ki so večinoma ležale v katastrskih občinah Vo- lavlje, Javor, Ježica in Bukovica pri Litiji, so bili: Janez Bučar iz Trebeljevega, Alojz Janežič iz Prež- ganja pri Trebeljevem, Anton Mlakar iz Besnice pri Trebeljevem, Franc Novak iz Zagorskega vrha pri Trebeljevem, Janez Berčon iz Besnice, Anton Skubic iz Zg. Tuhinja, Marija Satler iz Črnuč in Anton Plankar iz Podroje pri Šmartnu pri Litiji.65 V tretji kategoriji so bila posestva, kjer so bili porušeni samo določeni objekti, medtem ko so druge njihove nepremičnine in premičnine osta- le. Tu je prvotna cenitev vrednosti znašala 14.750 RM, po dodani vsoti zaradi razvrednotenja v viši- ni 6630 RM pa je njihova vrednost znašala 21.380 RM.66 Na tem seznamu so bili: Mihael Pirnat za rušenje hiše v Savljah, Marija Ambrož iz Javorja za rušitev objekta »Beden« v Leskovici pri Šmart- nu pri Litiji, Anton Mulc iz Višnjega Grma za ru- šitev objekta Višnji Grm 1 in Janez Kamnikar iz Ravnega brda pri Trebeljevem za rušitev objekta »Teličar« v Ravnem brdu 5.67 Četrta kategorija je obsegala izpraznjena po- sestva, ki so jih zamenjali ali nadomestili z dru- gimi posestvi v lasti RKFDV. Tu je bila prvotna vrednost v višini 102.357,68 RM znižana za znesek, ki ga je s prodajo nekaterih nepremičnin dobila RKFDV v višini 31.731,68 RM, tako da je morala ta priskrbeti zamenjavo nepremičnin iz tega na- slova v vrednosti 70.620 RM.68 V to kategorijo so sodili: Peta, zadnja kategorija je obsegala posestva, ki so lahko pod določenimi pogoji ostala nepo- Herrn Oberregierungsrat Dr. Doujak in Stein/Oberkra- in, 5. 4. 1943, priloge k poročilu. 64 SI AS 1626, t. e. 1, Berichte über die Räumung des Grenz- streifens in Oberkrain, 1942–43, Der Beauftragte für die Räumung des Genzstreifens an den Landrat z. Hd. Herrn Oberregierungsrat Dr. Doujak in Stein/Oberkra- in, 5. 4. 1943, str. 4. 65 SI AS 1626, t. e. 1. Berichte über die Räumung des Grenz- streifens in Oberkrain, 1942-43, Kreis Stein, Liste 2, Liste der gänzlich abgelegten Anwesen. 66 SI AS 1626, t. e. 1, Berichte über die Räumung des Grenz- streifens in Oberkrain, 1942–43, Der Beauftragte für die Räumung des Genzstreifens an den Landrat z. Hd. Herrn Oberregierungsrat Dr. Doujak in Stein/Oberkra- in, 5. 4. 1943, str. 4. 67 Prav tam. 68 Prav tam. 163 | kronika 73 � 2025 1 damjan hančič | meja med tretjim rajhom in italijo v južnem delu okrožja kamnik rušena in tu ni nastalo nič stroškov. Tako so štirje lastniki lahko obdržali posest in objekte ob me- ji, vendar so morali izvesti nekatere zahtevane varnostne ukrepe za onemogočanje ilegalnega prehajanja meje.69 Ob poti do svojega posestva »Matevžovc« je morala lastnica Marija Habič z Žagarskega vrha skupaj s sosedom Antonom Dremljem »Zavrharjem« postaviti 140 metrov dolgo ograjo in jo nato skupaj z njim tudi vzdr- ževati. Stroške sta si delila na pol. Janez in Fran- čiška Grad iz Podgrada pri Dolu pri Ljubljani sta morala postaviti ograjo od ceste za svojo hišo do soseda ter izvesti očiščenje zemljišča objektov, dreves in grmovja med novo-postavljeno ograjo in rečnim obrežjem. Martin Rotar (Plevna) iz Je- žice 32 je moral odstraniti kozolec ob cesti, podre- ti drevesa in izravnati zemljišča pri svinjaku ter postaviti ograjo od tehtnice do železniške proge.70 NADALJNJI UKREPI ZA ZAVAROVANJE IN NADZOROVANJE MEJE TER NJIHOVE POMANJKLJIVOSTI V obmejnem pasu so nemške oblasti postavi- le bodečo žico in ponekod tudi mine. Za potre- be nadzora so izsekali dobršen del gozda ter na pomembnejših mestih zgradili stražne stolpe, ki so bili visoki okrog 30 metrov in strateško postav- ljeni tako, da so pokrivali prostor med stražnimi stolpi.71 Pri delih za utrjevanje meje je sredi junija 69 Prav tam. 70 Prav tam. 71 Ajlec in Repe, Razkosana Slovenija, str. 84. 1942 general Rösener zahteval vpoklic 1200 pri- padnikov vermanšafta.72 Tako je bilo poleti 1942 iz kamniškega okrožja na delo na mejno območje poslanih 265 pripadnikov vermanšafta.73 V letih 1941 in 1942 je pri Trebeljevem in Libergi novoza- črtano okupacijsko mejo utrjevalo tudi gradbeno podjetje, ki je postavljalo žico na meji. Lokalnim oblastem je ostala v zelo slabem spominu, »saj je za seboj pustila veliko dolgov«74 »in tudi potem ko je že odšla v bližino Königsberga v tedanji vzhodni Prusiji, so posamezni zaposleni pisali tukajšnjim prebivalcem in prosili za živila«.75 Za dodaten nadzor meje so skrbele enote, ki so bile nastanjene ob meji ter jo z obhodi redno preverjale. Z vsemi temi ukrepi je nemško-itali- janska meja postala težko prehodna, mejni pre- hodi pa so bili redki. Prestopanje meje je bilo zelo oteženo, čeprav so morali ljudje delati na njivah in travnikih na drugi strani ali so imeli druge nuj- ne opravke. Posledično so bili domačini mnogo- krat odvisni od dobre volje stražarjev in obmej- 72 Raznarodovalna organizacija Koroška ljudska zveza (KVB) je imela po vzoru SA v Nemčiji oborožene enote, imenovane vermanšaft (nem. Wehrmanschaft), ki so zače- le delovati 25. junija 1941 in v katere so na Gorenjskem vključili okoli 28.050 pripadnikov, starih med 19 in 50 let, s 1800 vodji, ki so jih urili na posebnih tečajih v Kranjski Gori (gl. Križnar, Jeseniško okrožje, str. 45). 73 SI AS 1603, t. e. 41, Namensverzeichniss der Wehrmann- schafftsstandarte Stein, »Grenzsicherheitszone, Grenz- hindernissbau«, 12. 8. 1942. 74 SI AS 1603, t. e. 37, Der Gemeindekomissar St. Martin bei Litai, Wochenbericht, 10. 10. 1942. 75 SI AS 1603, t. e. 37, Der Gemeindekomissar St. Martin bei Litai, Wochenbericht, 6. 12. 1942. Lastnik porušenega objekta Porušeni objekt in naslov Nadomestni objekt in naslov Franc Zupančič objekt »Lampret«, Felič Vrh 15 posestvo Jožefa Pivka, Javorje 13 Vinko Zupančič objekt »Vinko«, Žagarski vrh 15 posestvo Ivane Žagar, Ustje 46 pri Šmartnem pri Litiji Jožef Smrekar objekt »Jakec«, Žagarski vrh 15 Mežnarija, Štanga 2 Alojz in Marija Habič objekt »Selan« Žagarski vrh stavba župnišča v Jančah Frančiška Rogelj objekt »Bilend«, Debeče pri Šmartnem pri Litiji posestvo Ane Zupančič, Podroje 15 Franc Galeti objekt »Strenflor«, Žagarski vrh 1 posestvo Jožefa Galeta »Hribar«, Ravno Brdo 2 Karl Mandelj objekt »Mesner«, Felič vrh 16 posestvo Frančiške Zupančič v Gradišču pri Litiji 2–3. Alojz Hribar objekt »Puščar« v Lupinici (Bogenšperk), občina Šmartno pri Litiji posestvo Ane Planinšek v Preski pri Libergi 18, občina Šmartno pri Litiji Jožef Kozlevčar objekt »Jerom« v Malem vrhu 6, občina Trebeljevo posest v Selih v Tuhinjski dolini; to izročil bratu Janezu K., sam pa odšel na Koroško Janez Gale objekt »Jurij« v Žagarskem vrhu posestvo Marije Šlibar v Zg. Dobravi pri Ovsišah, Radovljica Franc in Terezija Lokar Objekt »Borovnačar« v Libergi št. 28 posestvo Janeza Vidica v Mišačah št. 12, občina Ovsiše, Radovljica 164 | kronika 73 � 2025 1 damjan hančič | meja med tretjim rajhom in italijo v južnem delu okrožja kamnik nih služb, ki pa so večinoma izvajale strog nadzor. Zato so bili ilegalni prehodi meje vsakdanji pojav, in to kljub velikemu tveganju, ki je pogosto pri- peljalo do smrti na minskih poljih.76 Vendar se je več pobegov končalo tudi srečno. Naj navedemo pobeg ljubljanske Nemke Angele Krištof iz itali- janskega dela Ježice, ki je poleti 1942 samoinicia- tivno prebežala na nemško stran, v Črnuče. Ker si je že več mesecev kot pripadnica folksdojčerjev poskušala po legalni poti zagotoviti preselitev v rajh, nemške oblasti pa kljub številnim posre- dovanjem njenih prijateljev iz Črnuč za to niso pokazale dovolj posluha, se je 20. julija 1942 do- končno odločila ilegalno prečkati mejo. Tako se je omenjenega dne med nevihto splazila pod ob- mejno bodečo žico in uspešno prišla na nemško stran.77 VARNOSTNE RAZMERE OB MEJI Obmejno območje med Italijo in Nemčijo na obravnavanem območju je bilo za razliko od osta- le meje, ki je potekala v severnih predelih Gorenj- ske po goratem terenu Julijskih Alp, mnogo lažje dostopno in prehodno, čeprav je bila v bližini re- ka Sava, ki je za ljudi pomenila določeno oviro. Poleti 1941 je na zasedenem Gorenjskem ravno kamniško okrožje najaktivneje pristopilo k začet- kom organiziranega odpora proti okupatorju pod vodstvom Komunistične partije, pri čemer je pre- dnjačil prav njegov jugozahodni del, ki je ležal ob meji z Italijo in v katerega je do jeseni1941 sodila tudi občina Šmartno pod Šmarno goro. Tu je bila zelo aktivna Rašiška četa.78 Eno svojih največjih akcij je izvedla, ko je tik pred vasjo Rašica 18. sep- tembra 1941 ustrelila pet nemških policistov in dva Slovenca, študenta geodezije, ki so opravljali me- ritve za markacijo nove nemško-italijanske meje. V povračilo so Nemci že 20. septembra 1941 Rašico požgali, vaščane pa odpeljali v izgnanstvo.79 Vodstvo partizanskega gibanja se je zavedalo strateškega pomena obravnavanega območja, za- to je na tem predelu tudi kasneje izvajalo bojne akcije in prehode svojih enot ter kurirsko obve- 76 Ajlec in Repe, Razkosana Slovenija, str. 84. 77 SI AS 1626, t. e. 2, Ersuch um ständigen Aufenthalt in Oberkrain (Angela Kristof, Schwarzendorf ), 23. 7. 1942. 78 Rašiška četa je bila ustanovljena 24. julija 1941 v gozdo- vih hriba Rašica. Delovala je na območju do Domžal, Kamnika in Kranja. 17. avgusta 1941 so na vrhu Rašice us- tanovili Kamniški bataljon, ki so ga sestavljale štiri čete: rašiška, mengeško-moravška, radomeljska in kamniška. Teden dni po požigu Rašice so Nemci četo obkolili, dan kasneje pa je bila razpuščena. Med vrnitvijo domov sta v zasedi padla komisar čete Maks Pečar in komandant Sta- ne Kosec (gl. Šušteršič, Na levem bregu Save, str. 91–111). 79 Vidali, V boj za svobodo, str. 42. Gl. tudi, Šušteršič, Na levem bregu Save, str. 98, 99. ščevalno službo.80 Zelo aktivno pa sta na tem ob- močju delovali tudi partijska organizacija in OF, iz katerih so se razvile borbene skupine in parti- zanske enote, ki so v času okupacije izvedle več akcij proti italijanskemu in kasneje nemškemu okupatorju ter nasprotnikom partizanskega giba- nja, kar je bilo že opisano v izdanih publikacijah udeležencev teh dogodkov.81 Na osnovi pregleda- nih arhivskih virov naj omenimo le eno akcijo, izvedeno sredi oktobra 1941 na železniškem tiru v Podgradu pri Ljubljani, nedaleč od meje z Italijo. Sabotažo so izvedli 11. oktobra 1941 ob 21.39, ko je vlak peljal iz smeri Zaloga proti Lazam. Na tir so postavili skrinjo z orodjem in hlod, ki ju je vlak odrinil s tira. Ker je skrinja skupaj z orodjem teh- tala 150 kg, so orožniki sklepali, da so morali v tej akciji sodelovati vsaj trije do štirje storilci. Hlod je bil dolg 2 metra in je imel premer 23 cm.82 Nemški varnostni organi so opažali, da je od božiča 1941 v okolici Liberge »neka skupina ban- ditov iz Italije izmenično prehajala državno mejo«. Zadrževala naj bi se pretežno na območju Prim- skovega, ki je sodilo pod Italijo, vendar so sever- no od tega kraja na obmejnem območju izvajali prestope meje. Oblasti so domnevale, da mejo prestopajo pri Grmadi samo ponoči in se držijo v bližini svojih domov, v katerih naj bi se občas- no skrivali partizani, ki so kot kurirji ali iz dru- gih razlogov na to območje prišli iz Dolenjske.83 Prehajanje meje teh oseb in partizanov so opazo- vali in beležili določeni lokalni prebivalci ter to javljali nemškim organom. Med 25. in 27. julijem 1942 so v nočnih urah rezervni policisti iz Šmart- nega skupaj z graničarji, orožniki in tamkajšnjo policijsko postajo izvedli akcijo zasledovanja teh oseb. Ker je bilo zaradi na slepo izvedenih pres- topov meje in skrajne previdnosti partizanskih kurirjev zelo težko ugotoviti, kje bodo ponovili dejanje, ker so si vsako noč poiskali stanovanje, v jutranji zori pa že izginili, je bila v noči z 28. na 29. julij izvedena policijska bojna akcija pri zaselku Liberga. Čeprav so nemške enote obkolile vas, da bi kurirjem preprečile umik iz obroča čez mejo se je zgodilo ravno to. Prišlo je tudi do streljanja in uporabe granat. Ob tem so v vasi aretirali 11 oseb, med njimi štiri aktivne partizane, ki naj bi bili po mnenju tamkajšnjega občinskega urada »člani skupine Primskovo« že od božiča 1941: Jožefa 80 Guštin, Prva partizanska pomlad, str. 208. 81 Čerin, Ljubljansko Posavje, str. 154–159. Prim. Šušteršič, Na levem bregu Save, str. 65–117. 82 SI AS 1603, t. e. 36, Gerdarmerieposten Lusttal, 13. 10. 1941. 83 Na tem območju je v času okupacije nastal nekakšen »partizanski koridor« za prehod partizanskih borcev in kurirjev (gl. Rozman, Partizanski koridor, str. 683–698). 165 | kronika 73 � 2025 1 damjan hančič | meja med tretjim rajhom in italijo v južnem delu okrožja kamnik Poglajna, Janeza Tilija, Filipa Bauerja in Janeza Bauerja. Ostali aretirani so bile ženske in so jih aretirali zaradi podpiranja partizanov. Prepeljani so bili v sodne zapore v Litiji, od tam pa so jih od- peljali naprej.84 Tudi v občini Dol–Podgorica so v začetku ju- nija 1942 ugotovili, da partizani na območju nji- hove občine tako z gorenjske kot dolenjske smeri za prestopanje meje uporabljajo Savo. Tako naj bi za naseljem Beričevo v 14 dneh reko prečkali kar dvakrat.85 Iz Črnuč so poleti 1942 lokalne oblasti poročale, da »dnevne kanonade in streljanje ter br- nenje bombnih letal na italijanskem ozemlju ob meji ljudi navdaja s strahom«.86 Septembra 1942 se je sta- nje v obmejnih predelih občine Šmartno pri Liti- ji začelo umirjati, tako da se je v začetku meseca pet beguncev, ki so pred časom zbežali iz Liberge na italijansko ozemlje, vrnilo v matično občino.87 Tudi sicer so lokalne oblasti ugotavljale, da se v Ljubljani živeče in v šmartinski občini rojene ose- be odločajo za povratek in pri tem prek svojcev na tamkajšnjem občinskem uradu vlagajo prošnje. Splošno razpoloženje v občini se je po mnenju oblasti »bistveno izboljšalo«. Povečalo se je tudi povpraševanje po stanovanjih, zato so že občutili njihovo pomanjkanje. V tistem času se je zaklju- čevalo tudi obžičenje gozda neposredno ob meji.88 V začetku oktobra 1942 se je zaradi boljšega va- rovanja pred morebitnimi partizanskimi napadi tako kot v nekaterih drugih, zlasti vzhodnih pre- delih kamniškega okrožja tudi v občini Črnuče oblikovala t. i. »krajevna samozaščita«,89 sestavlje- na iz oboroženih domačinov. Občina ji je dala na razpolago prostore (deset mest za spanje oziroma prenočevanje), orožniki pa nekaj orožja.90 Tako je bila omenjena skupina 11. oktobra 1942 prvič vključena v izvajanje nočnega patruljiranja. Da bi lahko časovni razpon služenja vsakega moža podaljšali, se je črnuška orožniška postaja odloči- la rekrutirati še nadaljnjih 25 do 30 mož. Z vpokli- cem teh za boj zmožnih mož v krajevno samozaš- čito pa je bilo prizadeto krajevno gasilstvo, zaradi česar so se odločili v gasilsko službo vpoklicati 84 SI AS 1603, t. e. 36, Gerdarmerieposten, SD Litai, 20. 7. 1942. 85 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Podgoritz–Lusttal, Stimmungsbericht, 12. 6. 1942. 86 SI AS 1603, t. e. 37, Gemaindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 17. 7. 1942. 87 SI AS 1603, t. e. 37, Der Gemeindekomissar St. Martin bei Litai, Wochenbericht, 12. 9. 1942. 88 Prav tam. 89 Več o »krajevni samozaščiti« v medvojnem okrožju Kam- nik gl. Hančič, »Vaške straže«, str. 73–114. 90 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 9. 10. 1942. in usposobiti fante, stare od 14 do 18 let.91 Krajev- na zaščita je bila nato povečana za nadaljnjih 48 mož, tako da je bilo njihovo skupno število sredi novembra 115. Ker so se nekateri možje pri pred- hodnih pozivih pritoževali, da niso bili poklicani k tej službi ali da so bili iz določenih razlogov na- merno prezrti, je bil novembrski poziv izveden na osnovi prostovoljne prijave.92 V začetku oktobra 1942 je bila pri preiskavi hiše v Ustju pri Šmartnu pri Litiji najdena »lepo negovana ročna granata«. Lastnik je bil zaslišan in predan gestapu.93 V tem času je prišlo do požigov posameznih kmetij v okolici Police in Lipoglava, pa tudi streljanje v okolici se je spet slišalo, tako da so letalske bombe in požigi spet postali vsak- danjost. V psihiatrični ustanovi v Razborah na italijanski strani meje je izbruhnil požar in se raz- širil na sosednje zgradbe.94 Sredi oktobra je bilo na italijanski strani mejnega območja še občasno slišati spopade, prenehale pa so detonacije min pri mejnem obžičenju. Prav tako ni bilo vesti o vdorih partizanov – v občini Šmartno pri Litiji »je vladal mir«.95 Decembra 1942 črnuške lokalne oblasti poro- čajo o pogostejšem nočnem streljanju na italijan- ski strani meje, »kar je pri prebivalstvu povzročilo nekaj nemira, ker so bili partizanski napadi izvršeni tudi v sosednjih občinah na nemški strani meje«.96 16. decembra 1942 so partizani napadli člana mo- štva nemške mejne kontrole in ga pri tem težko ranili. Ker se je to zgodilo neposredno na občinski meji, »se je pokazalo razburjenje med prebivalci, ker so se bali, da se partizani nahajajo v gozdovih v smeri Mengeš – Dobeno in Vodice in bodo tako povzročili še več napadov«.97 NEMŠKA VLAGANJA V PROMETNO INFRASTRUKTURO IN STANJE NA PODROČJU KMETIJSKE PROIZVODNJE Eden najpomembnejših infrastrukturnih pro- jektov v času nemške okupacije je neposredna že- lezniška povezava Kamnika in njegovega zaledja s Kranjem in dalje s Celovcem ter ostalim nemškim 91 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 13. 11. 1942. 92 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 21. 11. 1942. 93 SI AS 1603, t. e. 37, Der Gemeindekomissar St. Martin bei Litai, Wochenbericht, 10. 10. 1942. 94 SI AS 1603, t. e. 37, Der Gemeindekomissar St. Martin bei Litai, Wochenbericht, 10. 10. 1942. 95 SI AS 1603, t. e. 37, Der Gemeindekomissar St. Martin bei Litai, Wochenbericht, 17. 10. 1942. 96 SI AS 1603, t. e. 37, Gemaindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 6. 12. 1942. 97 SI AS 1603, t. e. 37, Gemaindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 18. 12. 1942. 166 | kronika 73 � 2025 1 damjan hančič | meja med tretjim rajhom in italijo v južnem delu okrožja kamnik rajhom po nemškem ozemlju. Nova meja med okupatorjema Italijo in Nemčijo je namreč prese- kala cestne in železniške povezave med Ljubljano ter območjem severno od Ljubljane, pri čemer je prav kamniško okrožje postalo prometno najbolj izolirano od ostalega rajha. Tako je ne samo glede transporta potnikov, ampak tudi glede transporta za gospodarstvo in preskrbo prebivalstva v okrož- ju nemški politični komisar za kamniško okrožje Dullnig že maja 1941 ugotavljal, da so prometne razmere v okrožju Kamnik slabe: »Obstaja le ena železniška povezava od Kamnika preko Domžal do Ljubljane. Od gospodarskih dobrin so do sedaj preko Ljubljane v tujino vozili v glavnem samo les in nekaj živine. Zaradi določitve nove meje pa bo verjetno še ta železniška povezava motena.«98 Predvideval je, da bo zato promet namesto preko Ljubljane v pri- hodnje potekal preko Kranja.99 Ker med Kamnikom in Kranjem poleg slabih cest ni bilo nobene železniške povezave, so bile nemške oblasti primorane zgraditi novo nado- mestno cestno in železniško povezavo po svojem delu okupiranega območja, ki bi obšla Ljubljano. To so storili na kmetijsko-travniškem območju med naseljema Vižmarje in Črnuče, nekaj sto metrov severno od italijansko-nemške meje.100 Progo so zgradili v rekordno hitrem času, tako da 98 SI AS 1613, t. e. 5, Wochenbericht, 2. 5. 1941. 99 SI AS 1613, t. e. 5, Wochenbericht, 2. 5. 1941. 100 Ajlec in Repe, Razkosana Slovenija, str. 71–86; ARS, SI AS 1626, t. e. 1, Bericht über die Räumung des Grenzstrei- fens in Oberkrain 1942–43, Listen der im Grenzstreifen geräumten Wesen in Kreise Krainbug und im Kreise Ste- in. je 5. oktobra 1942 že stekel železniški promet po novo-dograjenem tiru Šentvid–Črnuče. Otvori- tve proge sta se udeležila tudi koroški gauleiter in predsednik Nemških državnih železnic. Na slove- snosti so bili poleg članov nacistične stranke in šolske mladine navzoči častni vod carinske mej- ne straže, glasbeni vod carinske in mejne straže, predstavniki transformatorske postaje koroških deželnih elektrarn s koroškim deželnim gradbe- nim komisarjem ing. Walterjem Tomaschem na čelu ter delavci in uslužbenci podjetja, ki je izva- jalo gradbena dela na tej progi.101 Na trasi od Šiške in Šentvida do Črnuč so še danes vidni nasipi, po katerih je potekala ta žele- zniška proga, ki je bila v prvih letih po vojni uki- njena in odstranjena.102 Ob že obstoječi kamniški progi so v letih 1942 in 1943 obnovili tudi več že- lezniških postajališč, zlasti tisto v Črnučah. Tu so na mestu postajališča zgradili postajno poslopje, štiri tire, vodno postajo in kretniško postojanko, da je postala križišče kamniške proge s progo Laze–Beričevo–Črnuče–Vižmarje.103 Deloma so razširili tudi železniško postajo v Domžalah s še enim tirom za dovoz blaga,104 saj je bil po vzposta- vitvi železniške proge med Črnučami in Šentvi- dom »tudi novi vozni red narejen zelo smiselno, tako 101 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 9. 10. 1942. 102 Ajlec in Repe, Okupacijske meje, str. 27–28. 103 Kamniški občan, 11. 2. 1991, št. 31/3, str. 3, Karol Rustja, »Ob stoletnici kamniškega vlaka«. 104 SI AS 1603, t. e. 45, Bauangelegenheiten, 1943–1945, La- geplan für neue Gütterstaße für Bahnhof Domschale, 12. 11. 1943. Pred drugo svetovno vojno je bilo v Črnučah le manjše postajališče za potnike in zgolj en tir železniške proge (hrani fotografski arhiv Petra Nagliča). 167 | kronika 73 � 2025 1 damjan hančič | meja med tretjim rajhom in italijo v južnem delu okrožja kamnik da Domžale niso odrezane od vsega sveta«.105 Tisti del kamniške proge, ki je bil v italijanski okupa- cijski coni, so uporabljali kot slepi tir. Nemške oblasti so vzporedno z železniško progo zgradile obvozno cesto, ki je še danes bolj znana kot »Nemška cesta«. Tako se je 15. oktobra 1942 sestala komisija za odkup zemljišč za grad- njo tako omenjene ceste med Šentvidom in Čr- nučami kot ceste od Črnuč do Šentjakoba ob Sa- vi.106 Že 24. septembra 1942 je potekal prvi obhod za gradnjo še ene železniške povezave, ki so jo zgradile nemške oblasti, in sicer železniške proge Črnuče–Laze ob Savi,107 ki so jo odprli za promet v začetku avgusta 1943.108 Slovesnega praznovanja odprtja železniške povezave med Kranjem in Liti- jo izključno po nemškem ozemlju sta se 15. avgu- sta 1943 v Litiji udeležila tudi šef civilne uprave ter koroški gauleiter dr. Friedrich Rainer in name- stnik generalnega direktorja Nemških državnih železnic iz Berlina Albert Ganzenmüller. 105 SI AS 1603, t. e. 37, Der Bürgermeister der Gemeinde Domschale, Wochenbericht, 6. 11. 1942. 106 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 16. 10. 1942. 107 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht 25. 9. 1942. 108 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Kressnitz, Wochenbe- richt, 19. 8. 1943; Karawanken Bote, 18. 8. 1943, št. 3/65, str. 5, »Veliko delo izročeno svojemu namenu«. Kamniški deželni svetnik Doujak je v začetku leta 1944 koroškemu državnemu namestniku v Celovcu poročal, »da ima okrožje Kamnik dve žele- zniški povezavi – eno Kamnik–Šentvid pri Ljubljani in drugo Črnuče–Laze–Zidani most«.109 Vendar ta povezava po kapitulaciji Italije za nemško državo in kamniško okrožje ni več imela takšnega strate- škega pomena kot prej. Pri gradnji obeh omenjenih železniških prog so bila znatno prizadeta občinska poljedelska zemljišča,110 zaradi gradnje proge je bilo prestav- ljenih tudi 16 manjših sadnih dreves in posekanih 24 velikih. Zato so na podlagi pogajanj Nemške državne železnice občini Črnuče izplačale 1620 RM odškodnine.111 Z dotokom večjega števila uslužbencev gradbenega podjetja Schlie, ki je gradilo železniško progo Črnuče–Laze, se je v Črnučah pokazalo tudi občutno pomanjkanje stanovanj.112 Čeprav so bili večinoma nastanjeni v posebnem taborišču, so preddelavci in uslužben- ci živeli po zasebnih stanovanjih.113 Podjetje Schlie 109 SI AS 1603, t. e. 2, Bericht, Beschreibung der Kreise, 11. 2. 1944. 110 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 25. 9. 1942. 111 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 9. 10. 1942. 112 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 13. 11. 1942. 113 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 11. 9. 1942. Slovesno praznovanje otvoritve železniške proge Št. Vid nad Ljubljano–Litija na železniški postaji v Litiji, 15. 8. 1943 (foto: neznan, hrani: MNSZS). 168 | kronika 73 � 2025 1 damjan hančič | meja med tretjim rajhom in italijo v južnem delu okrožja kamnik je občasno že samo odpuščalo tiste delavce, ki so povzročali nemir med domačim prebivalstvom, na primer s siljenjem k dajanju živil in žganja.114 KMETIJSTVO IN PRESKRBA PREBIVALSTVA TER DELAVCEV NA INFRASTRUKTURNIH GRADBIŠČIH Razvoj kmetijstva in kmetijske proizvodnje je v obmejnih krajih potekal tako kot v vsem okrož- ju,115 pri čemer so se pojavile nekatere specifike obmejnega prostora (lastniki kmetijskih zemljišč z ozemlja Ljubljanske pokrajine, veliko število delavcev, ki so v Črnučah gradili novo cestno in železniško infrastrukturo). Ob izvrševanju prve odredbe o oddaji živil so se v občini Črnuče še posebej slabo odrezali posamezni zakupniki zem- ljišč, katerih lastniki so živeli na italijanskem ozemlju (Ježica). Tako so oblasti navajale poda- tek, da je najemnik, ki je zemljišče na nemškem ozemlju najel za 60 RM, pridelal samo 121 kg pše- nice. Ker je bilo takšnih primerov več, se je obči- na odločila za znižanje najemne cene, zlasti zato, ker so bili najemniki večinoma revnejši ljudje.116 Tudi oskrba delavcev, ki so gradili zgoraj ome- njeno povezovalno železniško progo, je občini Čr- nuče povzročala nemalo težav, zato so ob vsakem novem povečanju njihovega števila opozarjali na možne negativne posledice.117 Prihod nemškega moštva zaradi bližine meje pa je težave v oskrbi povzročil tudi na širšem območju Litije. Tako je sredi junija 1942 glavna trgovina s tobakom v Za- gorju ob Savi prejela prošnjo za povečanje koli- čine tobaka in tobačnih izdelkov za občine Liti- ja, Šmartno pri Litiji, Vače in Trebeljevo, »ker se je število prebivalcev na tem območju zaradi prihoda nemških uradnikov, ki so v službi pri policiji ali vojski (wehrmacht), povečalo za okoli 600«.118 Novembra 1942 je železniške in cestne delavce v Črnučah močno prizadela uredba oblasti, po kateri hišnih zakolov živine niso smele opravlja- ti družine, ki že prejšnja leta niso klale prašičev. Zato je tamkajšnji občinski komisar pri okrož- nem prehranskem referentu ugovarjal zaradi tega ukrepa, češ da so ti delavci »skoraj izključno s svojim ročnim delom in s krmo svojih družinskih članov, ki je bila pridelana večinoma na pobrananem zemljišču, s tem celo pomagali dvigniti proizvodnjo v okviru vojne- 114 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 31. 12. 1942. 115 Hančič, Preskrba prebivalstva, str. 131–155. 116 SI AS 1603, t. e. 37, Gemaindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 18. 9. 1942. 117 SI AS 1603, t. e. 37, Gemaindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 18. 9. 1942. 118 SI AS 1603, t. e. 41, Tabakversorgung in Sagor, 17. 6. 1942. ga gospodarstva«.119 Zato je predlagal, naj to uredbo spremenijo.120 Čez mesec dni se je omenjeni pri- toževal, zakaj morajo kmetje držati pri sebi ne- donosne in shujšane prašiče, ki nimajo možnosti za obvezno oddajo. Bili so namreč že podvrženi strogemu živinozdravniškemu pregledu, na pod- lagi katerega so mesarji zavrnili njihovo oddajo tako za meso kot za mast. Nato pa se je pojavila novica, da bodo vse zavrnjene prašiče predali grosistom, ki jih morajo dostaviti mestnim klav- nicam. Ti pa so se prevzemu upirali, ker velik del teh živali ni bil zmožen prevoza. Na območju ob- čine Črnuče je bilo tako precej prašičev, starih od šest do osem mesecev, ki so tehtali komaj 10 do 20 kg. Veliko kmetov bi jih rado podarilo, vendar niso imeli možnosti za to. Večina teh »kumrnih« prašičev je izhajala iz Koroške in so jih na to ob- močje pripeljali spomladi 1942. Splošno mnenje je bilo, da so se te živali prehladile med transpor- tom, če jih niso tam zaradi podhranjenosti že prej zavrnili za zakol.121 Januarja 1943 so se v Črnučah pokazale manjše težave pri oddaji krompirja, ker posamezne kmetije niso pridelale toliko krom- pirja, kot jim je bilo predpisano. Zato so krompir (600 ton) za oskrbo novozgrajenega delovišča za gradnjo železniške proge Črnuče–Laze pripeljali od drugod.122 Kljub obrobnosti in težji dostopnosti so nemške oblasti tudi območje južno od Save na območju Litije z geopolitičnega vidika skrbno vključevale v gospodarske povezave z osrednji- mi deli okrožja in države. Urad kamniškega de- želnega svetnika je sredi aprila 1942 vodji okrož- nega prehrambnega urada A poslal poročilo o gospodarskem stanju v občini Trebeljevo.123 Na podlagi pooblastila inž. Reicherja iz prehramb- nega urada A je nato pri kmetijski zadrugi na Viru pri Domžalah na račun občine Trebeljevo omenjeni urad naročil 500 kg lanenega semena za spomladansko setev. Laneno seme je bilo 20. aprila s tovornjakom pripeljano z Vira v Litijo, od tam pa ga je krajevni kmečki vodja prepeljal v Trebeljevo in ga razdelil vsem zainteresiranim kmetom. Glede na poizvedovanje na zboru kme- tov naj bi ta količina zadovoljila polovico potreb v občini Trebeljevo po tem semenu. Huda pozeba jim je namreč v dolgi zimi 1941–42 uničila skoraj 119 SI AS 1603, t. e. 37, Gemaindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 21. 11. 1942. 120 SI AS 1603, t. e. 37, Gemaindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 21. 11. 1942. 121 SI AS 1603, t. e. 37, Gemaindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 31. 12. 1942. 122 SI AS 1603, t. e. 41, Tätigkeitsbericht für den Monat Jänner 1943, 28. 1. 1943. 123 SI AS 1603, t. e. 41, Gemeinde Trebeleu, 21. 4. 1942. 169 | kronika 73 � 2025 1 damjan hančič | meja med tretjim rajhom in italijo v južnem delu okrožja kamnik ves jesenski posevek lanu.124 Glede dobave krom- pirja v Trebeljevem pa je bilo kmetom razloženo, da zaprošene količine 46 ton krompirja ni mogo- če dostaviti, pač pa s skrajnimi napori le okoli 15 ton. Tamkajšnjim kmetom je bilo naročeno, naj pripravijo njive za setev krompirja in pri tem upo- rabijo tudi manj kvalitetno seme.125 Kmetje so se po poročanju oblasti razveselili obljube o uvozu štajerskih gorskih ovc, kar naj bi pripomoglo k načrtovani oživitvi ovčereje v teh krajih. V Trebe- ljevem naj bi bile takrat namreč »neomejene mož- nosti za dobavo teh ovac«. Zato so zaprosili tudi za čimprejšnjo seznanitev s pogoji, pod katerimi bi bile te ovce dodeljene posameznim kmetom. Na podoben način so želele oblasti povečati tudi pro- izvodnjo lanenih izdelkov, vendar predelava lanu v kmečko platno v Trebeljevem ni bila mogoča, ker so imeli v občini samo dve tkalski statvi.126 Po mnenju okrožnega kmetijskega referenta pa so v občini Trebeljevo imeli možnost oddajanja spo- mladanskih proizvodov, kot so češnje, breskve, ananas (!), gozdne jagode ter zeleni in rumeni (stročji) fižol. Teh proizvodov je bilo v vsej občini, zlasti v kraju Štanga in njegovi okolici, zelo veli- ko in bi jih lahko s pravočasnim odvozom rešili pred gnitjem. Kmetje so izrazili pripravljenost, da bi jih obrali in v lastnih izdelanih košaricah pri- nesli na oddajno mesto. Zato je kmetijski referent menil, »da bi, če bi zagotovili pravočasen prevoz, te proizvode lahko pošiljali v koroška in štajerska mesta ter celo na Dunaj«.127 Sredi aprila 1942 so popravljali cesto pred Prežganjem v občini Trebeljevo, zato je od 20. aprila 1942 30 prebivalcev te občine izvajalo pot- rebna zemeljska dela.128 Sredi novembra 1942 so bile na tem območju likvidirane tri nekdanje jugoslovanske posojilnice, ki so bile pred vojno v lasti treh različnih političnih strank. Namesto njih je bila predvidena ustanovitev ene posojilni- ce za celotno območje občin Šmartno pri Litiji in Trebeljevo s sedežem v Šmartnu.129 Poletje 1943 je krajem na jugu kamniškega okrožja prineslo veliko vremenskih nevšečnosti. Na območju občine Kresnice so v začetku julija »kmetje s strahom zrli v prihodnost«.130 Škode na po- ljih, ki jo je konec junija povzročilo neurje s točo, je bilo veliko: »Nekaterim kmetom je toča uničila 124 SI AS 1603, t. e. 41, Gemeinde Trebeleu, 21. 4. 1942. 125 SI AS 1603, t. e. 41, Gemeinde Trebeleu, 21. 4. 1942. 126 SI AS 1603, t. e. 41, Gemeinde Trebeleu, 21. 4. 1942. 127 SI AS 1603, t. e. 41, Gemeinde Trebeleu, 21. 4. 1942. 128 SI AS 1603, t. e. 41, Strassenbau in Trebeleu, 21. 4. 1942. 129 SI AS 1603, t. e. 37, Der Gemeindekomissar St. Martin bei Litai, Wochenbericht, 21. 11. 1942. 130 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Kressnitz, Wochenberi- cht, 2. 7. 1943. ves pridelek. Prizadeta niso le žitna polja, ampak tu- di druge kulture. Pozne sorte češenj, ki so bile že tako borne, je dež še razklal/razpokal, tako da niso primer- ne za ponudbo na trgu«.131 Temu se je na kmetijah pridružil še pojav svinjske rdečice pri prašičih, tj. vnetje kože in podkožja, kar je bila posledica po- gostih padavin.132 Poročajo tudi, da je »po zadnjih nalivih dežja Sava dosegla najvišji vodostaj v zadnjih dveh letih, zato je promet na prevozu zelo otežen«.133 Padala je tudi toča, ki je v številnih krajih v občini povzročila veliko škodo. Tudi javna dela na regu- laciji Save so bila zaradi narasle reke motena.134 Vremenske razmere so se v Kresnicah kmalu še poslabšale, saj je nevihta, ki se je razbesnela 21. julija zvečer, povzročila veliko škode na stavbah in sadnem drevju. Posebej hudo je bilo na des- nem bregu Save, kjer je prevrnila kozolec, razbila opeko na strehah in polomila ali izruvala odra- slo, s sadeži obloženo sadno drevje in ga podrla na tla. Škoda je bila zelo velika, zlasti v vasi Kres- nice in njeni najbližji okolici.135 Žetev pšenice in rži pa je bila kljub vremenskim težavam uspešno končana, zato so začeli s setvijo ajde in bele repe. Tudi javna dela na regulaciji Save in pri apnenici v Kresnicah so se nadaljevala nemoteno.136 Konec julija 1943 so zaradi obilnega dežja, zlasti toče, imeli težave v gričevnatih južnih predelih občine: na Kresniškem Vrhu, Golišču in Mali Štangi. Ško- da na poljskih pridelkih je bila velika, zaradi za- pore cestnega prevoza pri Senožetih in Ribčah pa je imel promet v občini velike časovne zamude, »kar je bilo neugodno zlasti sedaj poleti ob pomanjka- nju delovne sile«.137 ČRNUČE KOT ENO OD SREDIŠČ NEMŠKE KOLONIZACIJE V KAMNIŠKEM OKROŽJU Na kamniškem območju je pred drugo svetov- no vojno živelo izredno malo nemško govorečega prebivalstva, zato je poleg izgona dela slovenske- ga prebivalstva in ponemčenja preostalega dela kot pomemben način ponemčevanja okupator skušal izpeljati ustrezno kolonizacijo tega obmo- 131 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Kressnitz, Wochenberi- cht, 2. 7. 1943. 132 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Kressnitz, Wochenberi- cht, 2. 7. 1943. 133 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Kressnitz, Wochenberi- cht, 2. 7. 1943. 134 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Kressnitz, Wochenberi- cht, 9. 7. 1943. 135 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Kressnitz, Wochenberi- cht, 22. 7. 1943. 136 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Kressnitz, Wochenberi- cht, 22. 7. 1943. 137 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Kressnitz, Wochenberi- cht, 30. 7. 1943. 170 | kronika 73 � 2025 1 damjan hančič | meja med tretjim rajhom in italijo v južnem delu okrožja kamnik čja z nemškimi naseljenci, zlasti kmeti.138 Nemška medvojna kolonizacija na Kamniškem je zaje- mala dve fazi: v prvih mesecih okupacije je bila uspešno izvršena naselitev nemških (naj)višjih upravno-političnih funkcionarjev in nemškega strokovno-tehničnega pisarniškega ter učiteljske- ga osebja. Druga faza, pri kateri je šlo za trajnejšo in strateško premišljeno naselitev nemških kolo- nistov, zlasti kmetov, pa je kljub ambicioznim na- črtom potekala zelo počasi in je večinoma ostala zgolj na papirju oziroma pri izdelanih elaboratih in smernicah. Tudi po številu nemških naseljen- cev je druga faza za prvo zaostala kar za desetkrat: če je bilo v prvi fazi od aprila 1941 do maja 1942 naseljenih 161 oseb nemške narodnosti, je bilo v drugi fazi do konca 1942 naseljenih le 15 kmetov z družinami (večinoma zakupnikov/najemnikov, le izjemoma kak pravi lastnik), pa še ti so se so- očali z velikimi težavami (pomanjkanje inventar- ja in kmetijske mehanizacije, nizka donosnost pridelka, nizka mlečnost krav, negativen odnos slovenskega prebivalstva, kasneje tudi partizan- sko delovanje proti njim).139 Ker so Črnuče zaradi strateške lege ob meji v času nemške okupacije zelo pridobile na pome- nu, ne preseneča veliko število na novo naselje- nih nemških uradnikov in uslužbencev v tem kraju, ki je primerljiv le še z okrožnim središčem Kamnik. Konec leta 1942 pa poleg nemškega vo- jaškega in uradniškega osebja zasledimo tudi nemške naseljence kot del načrtne dolgoročne kolonizacije Nemcev. In tudi tu so Črnuče v okvi- ru okrožja tekmovale le še z občino Homec–Ra- domlje, kjer je bilo naseljenih največ nemških kolonistov, ki so večinoma prihajali kot optanti iz leta 1919 Italiji priključenih pokrajin Južne Tirol- ske in Kanalske doline. Tako konec oktobra 1942 poročajo, da je kmeti- jo izseljenega Slovenca Franca Vavpotiča državni komisar za utrjevanje nemštva dodelil »priseljen- cu iz Južne Tirolske z devetimi otroki, s čimer je dobila občina kakovosten prirast nemškega prebivalstva«.140 Šlo je za družino Josefa Pftitscherja.141 Prav tako je bilo zidarstvo Franca Juvana iz Črnuč, ki se je preselil v Ljubljano, in ga je nekaj časa upravljal državni komisar za utrjevanje nemštva, konec oktobra 1942 preneseno na Jakoba Freitaga iz Ve- likovca, »ki je bil član nacistične stranke in nosilec njenega zlatega znaka«.142 V sosednji občini Pod- 138 Hančič, Nemška kolonizacija, str. 101. 139 Hančič, Nemška kolonizacija, str. 101. 140 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 30. 10. 1942. 141 SI AS 1626, t. e. 2, Ansatz von Südtiroler Bauern in Ober- krain, 14. 12. 1942. 142 SI AS 1603, t. e. 37, Gemeindeamt Schwarzendorf, gorica, točneje v Šentjakobu ob Savi, pa so jeseni 1942 naselili nemško družino Egger.143 Nemške oblasti so skušale v okviru germa- nizacije in nacifikacije med prebivalstvo vnesti oživljanje nekaterih predkrščanskih germanskih kultov. Tako je 21. decembra 1942 v Črnučah kra- jevna skupina nacistične stranke v okviru vaške- ga kulturnega krožka organizirala praznovanje sončevega obrata (solsticija) v obliki ure čašče- nja (nem. Weihestunde), ki se je je udeležilo tudi domače prebivalstvo.144 O tem je objavil članek dnevnik Slovenec, ki je izhajal v od Italijanov oku- pirani Ljubljani: »Znani nemški mitični praznik ob priliki zimskega sončnega obrata (21. decembra) smo obhajali zelo slovesno. Na Taboru poleg Doma otro- škega vrtca (nekdanja Savnikova vila) je ves večer gorel mogočen kres, okrog katerega se je zbrala zlasti vsa mladina in navdušeno prepevala nemške pesmi, deklamirala, tekmovala v toku z bakljami itd., vmes pa so se vrstili navdušeni govori tukajšnjega učitelj- stva in vzgojiteljev otroškega vrtca.«145 V Črnučah je bilo še v prvih mesecih leta 1945 kar okoli 20 oseb nemške narodnosti, od tega večina funkcionarjev in uradnikov (žele- znica, elektropostaja), le dva sta bila (naseljena) kmeta (Josef Pfitscher, Nikolas Klemenz) in en opekar (Jakob Freitag).146 Tako so bili v Črnučah poleg omenjenih treh domačinov februarja 1945 nastanjene naslednje osebe nemške narodnosti: načelnik železniške postaje Max Koiner, dispe- čerji (vozniki) Hans Leiterbauer, Lorenz Traunig in Andreas Völkert, prometnika Melchior Na- schenweng in Andreas Haushalter, tapetnik Jo- žef Klobutchar, uradniški uslužbenec Ferdinand Pilnay, trije upokojenci: Alfons Praunseis, Franz Kral in Edwin Franz, občinski komisar Vinzenz Janeschitz ter uslužbenci črnuške elektropostaje, inženirji Rauscher, Schmauzer in Klemenz.147 ZAKLJUČEK Meja na Ježici in na ostalih obmejnih ob- močjih okrožja je zaradi kapitulacije Italije sep- tembra 1943 in posledično nemške zasedbe Lju- bljanske pokrajine postala bolj ali manj formal- na. Strog nadzor meje na tem območju takrat ni bil več potreben, saj so tako Ljubljanska pokra- Wochenbericht, 30. 10. 1942. 143 ARS, SI AS 1626, t. e. 2, Ansatz von Südtiroler Bauern in Oberkrain, 14. 12. 1942. Prim.: Šušteršič, Na levem bregu Save, str. 124. 144 SI AS 1603, t. e. 37, Gemaindeamt Schwarzendorf, Wochenbericht, 31. 12. 1942. 145 Slovenec, 29. 12. 1942, str. 5. 146 SI AS 1603, t. e. 65, Zuteilung und Ausgabe der Zigaretten und Tabakwaren (1941–1945). 147 SI AS 1603, t. e. 65, Zuteilung und Ausgabe der Zigaretten und Tabakwaren (1941–1945), 7. 2. 1945. 171 | kronika 73 � 2025 1 damjan hančič | meja med tretjim rajhom in italijo v južnem delu okrožja kamnik jina kot sosednje pokrajine predvojne Kraljevine Italije postale del t. i. Operacijske cone Jadransko primorje s sedežem v Trstu.148 Formalno je meja sicer še ostala, saj je na severu Italije nastala t. i. Salojska republika, ki jo je vodil Mussolini, vanjo pa je še naprej pravno formalno, a brez italijanske navzočnosti, spadala tudi Ljubljanska pokrajina. Zato je nemška vojska še v času vojne deloma že izkopala mine, postavljene ob prometnicah ter travnikih ob nekdanji okupacijski meji, in na ne- katerih delih odpeljala tudi žico ter vse to upora- bila drugje. Nekatere dele meje so sicer še varo- vali zaradi preprečevanja partizanskih prehodov in akcij. Temeljito čiščenje obmejnega ozemlja pa je sledilo šele po koncu druge svetovne vojne.149 Financiranje Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa Kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na slovenskem ozemlju v 20. stoletju (P6-0380), ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS) iz državnega proračuna. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 1603, Deželni svetnik za Kamnik 1941–1945. AS 1626, Pooblaščenec državnega komisarja za utr- jevanje nemštva, Urad Radovljica, 1942–1943. ČASOPISNI VIRI Kamniški občan, 1991. Karawanken Bote, 1941, 1943. Oberkrainer Gemeindegeschäftskalender für das Rech- nungsjahr, 1944. LITERATURA Ajlec, Kornelija in Repe, Božo: Okupacijske meje v Slo- veniji 1941–1945 skozi diplomatske arhive, življenje ljudi in ostanke na terenu. Okupacijske meje v Slove- niji 1941–1945 (ur. Božo Repe). Ljubljana: Znanstve- na založba Filozofske fakultete v Ljubljani, 2020, str. 7–32. DOI: https://doi.org/10.4312/9789610603047 Ajlec, Kornelija in Repe, Božo: Razkosana Slovenija: okupacijske meje med drugo svetovno vojno. Ljublja- na: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2021. DOI: https://doi.org/10.4312/9789610604419 Cerkvenik, Denis: Med rasizmom in nujo 1943–1945. Lju- bljana: Znanstvena založba Univerze v Ljubljani, 2023. DOI: https://doi.org/10.4312/9789612971342 Chiussi, Tommaso: Zollgrenzschutz: Border Guards on the Frontier of the Reich, Hauptzollamt Villach, 1941– 148 Cerkvenik, Med rasizmom in nujo. 149 Ajlec in Repe, Razkosana Slovenija, str. 85. 1945. Atglen: Schiffer Military, 2023. DOI: https:// doi.org/10.1080/13518046.2024.2340816 Čerin, Miha: Ljubljansko Posavje v ljudski revoluciji: ob sodelovanju aktivistov in borcev NOV. Ljubljana: Ob- činska konferenca SZDL Ljubljana-Bežigrad, 1985. Dežman, Jože: Meje zgodovine v občini Šentvid. Žup- nija Šentvid nad Ljubljano skozi čas in prostor (ur. Sta- ne Granda). Ljubljana: Župnija Šentvid, 2007, str. 545–621. Ferenc, Tone: Nacistična raznarodovalna politika v Slo- veniji v letih 1941–1945. Maribor: Založba Obzorja, 1968. Ferenc, Tone: Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno, 2, Raznarodovanje. Ljubljana: Oddelek za zgo- dovino Filozofske fakultete, 2010. Gabrič, Aleš: Meje in njihove omejitve. Okupacijske meje v Sloveniji 1941–1945 (ur. Božo Repe). Lju- bljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete v Ljubljani, 2020, str. 177–192. DOI: https://doi. org/10.4312/9789610603047 Guštin, Damijan: Prva partizanska pomlad, Razvoj slo- venskih partizanskih čet leta 1942. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2021. Hančič, Damjan: »Vaške straže« na Gorenjskem v letu 1942. Dileme: razprave o vprašanjih sodobne slovenske zgodovine 7, 2023, št. 2, str. 73–114. DOI: https://doi. org/10.55692/D.18564.23.9 Hančič, Damjan: Nemška kolonizacija kamniškega okrožja v letih 1941–1945. Časopis za zgodovino in na- rodopisje 94/59, 2023, št. 4, str. 79–101. DOI: https:// doi.org/10.62409/czn.269 Hančič, Damjan: Postati del velike nemške skupnosti. Kamniško okrožje v času nemške okupacije 1941–1945. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2024. Hančič, Damjan: Preskrba prebivalstva in težave v kmetijski proizvodnji v okrožju Kamnik v prvem obdobju okupacije. Prispevki za novejšo zgodovino 63, 2023, št. 3, str. 131–155. DOI: https://doi.org/10.51663/ pnz.63.3.07 Klobčar, Marjanca in Brate, Tadej: Kamničan prvih sto let 1891–1991. Kamnik: Zveza kulturnih organizacij Kamnik, 1991. Križnar, Ivan: Jeseniško okrožje med nacistično okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem. Jesenice, Ljubljana: Okrožni odbor aktivistov OF pri Področnem odbo- ru Združenja borcev in udeležencev NOB občin Je- senice, Kranjska Gora in Žirovnica, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 2000. Križnar, Ivan: Škofjeloško okrožje v narodnoosvobodilnem boju 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2003. Lampič, Majda: Kako se je začelo v Stožicah I. Zaveza 21, 2011, št. 80, str. 41–46. Mikuž, Metod: Zgodovina slovenskega osvobodilnega bo- ja. Ljubljana: Prešernova družba, 1970. 172 | kronika 73 � 2025 1 damjan hančič | meja med tretjim rajhom in italijo v južnem delu okrožja kamnik Rozman, Jože: Partizanski koridor na litijskem obmo- čju med drugo svetovno vojno. Kronika 59, 2011, št. 3 (Iz zgodovine Litije in okolice), str. 683–698. Saje, Franček: Belogardizem. Ljubljana: Slovenski knji- žni zavod, 1952. Svetina-Erno, Albert: Od osvobodilnega boja do banditiz- ma. Ljubljana: Nova obzorja, 2004. Šorn, Mojca: Življenje Ljubljančanov med drugo svetov- no vojno. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2007. Šušteršič, France: Na levem bregu Save. Delavsko giba- nje in narodno-osvobodilni boj v občini Ljubljana-Be- žigrad, 1. zvezek. Ljubljana: Občinska konferenca SZDL Ljubljana-Bežigrad, 1982. Tominšek Čehulić, Tadeja: Litija med drugo svetovno vojno: posledice za ljudi. Kronika 59, 2011, št. 3 (Iz zgodovine Litije in okolice), str. 699–714. Vidali, Ivan: Kamniško-zasavski odred. Domžale: samo- založba, 2018. Vidali, Ivan: V boj za svobodo. Kamniški zbornik 7 (ur. Zvone Verstovšek). Ljubljana: Občina Kamnik, 1961, str. 7–274. SPLETNI VIRI Zollgrenzschutz Untersteiermark-Krain: https://www.zollgrenzschutz.de/index.php?op- tion=com_content&view=article&id=239&Ite- mid=408 SUMMARY The Border between the Third Reich and Italy in the Southern part of the Kamnik District After the capitulation of the Yugoslav Army in April 1941, Slovenian territory was partitioned among the ne- ighbouring countries. The new border between Nazi Germany and Fascist Italy in the occupied Slovenia was confirmed in Vienna on April 21st and 22nd, 1941. In cen- tral Slovenia, the Italians ceded the right bank of the Sava River between Črnuče or, rather, the northern part of Ježica and Podgrad to the Germans, who committed to regula- ting the river and then shifting the boundary line to the middle of the riverbed. In the wider northern hinterland of Ljubljana, the German authorities established the district of Kamnik, covering the entire area of eastern Upper Car- niola (except for Trojane and Zagorje, which were annexed to Styria); south of this area, the Italian administration established the Province of Ljubljana and annexed it to Italy. Thus, the state border between Germany and Italy at Ježica was already settled in the fall of 1941, whereas the municipalities of Črnuče and Šentvid pri Ljubljani needed more time to settle their dispute over the German part of Ježica whereby the municipal border between them was also the border between the Kranj and Kamnik occupation districts. The new border cut deeply into the lives of the pe- ople living along the border, as never before had a national border cut across the unified economic and infrastructural space between Ljubljana and its immediate northern hin- terland. This was particularly problematic for the supply of Ljubljana, as farmers from its northern and north-eastern suburbs soon had to stop delivering their agricultural pro- ducts to the Ljubljana market, having found themselves on the other side of the border. The border area also be- came rife with smuggling activity. In order to secure the border, the German authorities evacuated the entire local population from the 200-metre border zone. Unlike the rest of the German–Italian occupation border, which ran further north along the mountainous terrain of the Julian Alps, this area was much easier to access and cross, altho- ugh the nearby Sava presented a certain obstacle. This was also understood by the Partisan leadership, which carried out certain combat activities in the area, and had its units as well as courier and intelligence service cross it on their route between Lower and Upper Carniola. One of the most important infrastructural projects under German occupation was the construction of the direct railway con- nection through Črnuče to Šentvid pri Ljubljani and farther towards Laze ob Savi crossing only the German occupied territory. The new occupation border cut the existing ro- ad and railway links between Ljubljana and the area north of Ljubljana, causing the Kamnik district to become the most isolated area from the rest of the Reich in terms of transport connections. Agriculture and agricultural pro- duction in the border towns developed in the same way as elsewhere in the district, with a few specific features of the border area (owners of agricultural land from the ter- ritory of the Ljubljana Province, a large number of workers building a new road and railway infrastructure in Črnuče, a stronger military, armoury, and border guard presence). Apart from Črnuče, the German administration also focu- sed its attention on the area south of the Sava near Šmar- tno pri Litiji and Trebeljevo. Despite its peripherality and poorer accessibility, in pursuit of their geopolitical ends the German authorities also carefully integrated the area into the economic links with the central parts of the dis- trict and the country. Due to its strategic position, Črnuče was also one of the most important points of German co- lonization in the Kamnik district, inhabited by police and security units, civil servants of the German occupation administration, and by long-term German settlers. After Italy’s capitulation in the autumn of 1943, the border was no longer as much of an obstacle for the local inhabitants as it had been before. kronika 73 � 2025 1 | 173–188 � mag. zdr. nege, član Delovne skupine za ohranjanje zgodovine zdravstvene in babiške nege pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zdravstveni dom Ljubljana, Slovenija, bor.zavrl94@gmail.com 1.02 pregledni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.1.10 cc by-SA bOR ZAVRL� Ženski katoliški redovi, kongregacije in družbe v slovenskem zdravstvu v prvi polovici 20. stoletja IZVLEČEK Redovnice karitativnih katoliških redov so bile v prvi polovici 20. stoletja v slovenskem zdravstvu, predvsem njegovi kurativni veji, glavna delovna moč. Za ustanove, v katerih so delovale, so skrbele celostno, opravljale so od najnižjih del do vodstvenih funkcij. Do preloma je prišlo leta 1948, ko je nova povojna oblast tudi v slovenskem kurativnem zdravstvenem varstvu uvedla velike spremembe. Takrat so redovnice dokončno odpustili iz slovenskih zdravstvenih in socialnih ustanov ter jih zamenjali s civilnim osebjem. KLJUČNE BESEDE redovnice, zdravstvo, bolnišnica, karitativno delo, 20. stoletje ABSTRACT WOMEN’S CATHOLIC ORDERS, CONGREGATIONS, AND SOCIETIES IN SLOVENIAN HEALTHCARE IN THE FIRST HALF OF THE TWENTIETH CENTURY In the first half of the twentieth century, sisters of Catholic orders of charity formed the backbone of workforce in Slovenian healthcare and especially curative care. They served the institutions of their employment with full commitment, performing everything from the basic tasks to leadership functions. The turning point came in 1948, when the new postwar authorities also introduced major changes in Slovenian curative healthcare. Religious sisters were sacked from the Slovenian health and social care system and replaced by civilian personnel. Drawing, among other sources, from religious sisters’ personal memoirs, the article provides a detailed presentation of six female orders that played an active part in healthcare processes on Slovenian territory. KEY WORDS religious sisters, health system, hospital, charity work, twentieth century 174 | kronika 73 � 2025 1 bor zavrl |  ženski katoliški redovi, kongregacije in družbe v slovenskem zdravstvu v prvi polovici 20. stoletja UVOD V starem Rimu so za oskrbo bolnih in ne- močnih skrbele diakonese, device in vdove, torej neporočene ženske. Krščanstvo je to tradicijo na- daljevalo s članicami karitativnih redov.1 Tudi v slovenskem prostoru so pred letom 1948 največji delež negovalnega in pomožnega osebja v kura- tivnem zdravstvenem varstvu, bolnišnicah, sana- torijih, klinikah, pa tudi v hiralnicah, ubožnicah, zavetiščih in domovih za starejše predstavljale redovnice katoliških redov.2 Redovništvo je na poseben način organiziran način življenja znotraj Rimokatoliške cerkve, re- dovnica pa je članica ene od redovnih skupnos- ti. Redovno pravo Rimokatoliške cerkve loči tri oblike redovniškega življenja: meniško, redovno in kongregacijsko. Med redovniki imajo poseb- no mesto menihi in nune, ki prebivajo v zaprtih samostanih in se posvečajo predvsem molitvi. Kongregacije se od redovnih in meniških oblik življenja ločijo po tem, da člani ne sprejemajo večnih zaobljub, pač pa začasne, ki jih obnavljajo skladno z lastnim pravom. Poleg tega so razlike tudi v notranji organizaciji življenja in odnosu z lokalnimi cerkvenimi oblastmi. Cerkev deli re- dovništvo na laično in kleriško. Ker ženske v Ri- mokatoliški cerkvi ne morejo pridobiti statusa klerika, so ženski redovi avtomatično laiški. Re- dove delimo na kontemplativne in aktivne. Ak- tivni, karitativni redovi so usmerjeni v pomoč ter delo na socialnem in zdravstvenem področju.3 Ob pregledu knjige Opči šematizam Katoličke crkve u Jugoslaviji je mogoče ugotoviti, da je bilo leta 1939 v slovensko zdravstvo vpetih šest redov. V med- vojnem času so delovale tudi redovnice, ki sicer niso bile stalno prisotne na Slovenskem.4 V pri- čujočem članku bomo na kratko opisali vsakega od teh redov in predstavili njihovo delovanje na področju zdravstvenega varstva v Sloveniji pred letom 1948. Po tem letu so bile namreč redovnice odstranjene iz javnega zdravstva. VLOGA REDOVNIC V SLOVENSKEM ZDRAVSTVU Vloga redovnic v zdravstvenem sistemu je bi- la izredno pomembna že pred 20. stoletjem. Pred prvo svetovno vojno so bile redovnice praktično edine delavke v bolnišnicah, ki so skrbele za nego bolnikov. Med prvo svetovno vojno so se ukvarja- 1 Bezjak, Kristusove neveste, str. 20–61. 2 Berkopec in Keršič, Zamolčana zgodovina, str. 22–27. 3 Ojnik in Šuštar, Zakonik cerkvenega prava, str. 271–325; Bezjak, Kristusove neveste, str. 20–61. 4 Letopis ljubljanske škofije (1944), str. 152–157; Draganović, Opči šematizam, str. 456–520. le tudi z nego ranjencev in bile za svoje požrtvo- valno delo večkrat odlikovane. V tem obdobju so se nekateri redovi prvič srečali z delom ob bol- niških posteljah, saj nega bolnikov ni bila njihovo primarno poslanstvo. Povojni čas in ustvarjanje nove skupne države pod idejo jugoslovanstva sta prinesla odstranjevanje vsega, kar je spominjalo na avstrijsko oziroma nemško. Tedaj so se ne- kateri redovi osamosvojili izpod tujih redovnih vodstev oziroma se organizirali v nove, jugoslo- vanske province, njihovo delo pa se je krepilo tu- di zaradi ideje in povečanih potreb po zdravstve- ni oskrbi prebivalstva. Do začetka druge svetovne vojne je število sester, zaposlenih v zdravstvu, do- seglo vrhunec. Do leta 1948 so redovnice delovale v številnih javnih in zasebnih zdravstvenih zavo- dih, kot so bile bolnišnice, klinike in sanatoriji. S svojim delom so si pridobile dober sloves. Veljale so za delovno, pošteno, redoljubno, snažno, prija- zno, strokovno podkovano in usposobljeno ose- bje. Sestrske postojanke so v zdravstvenih usta- novah organizirali na pobudo bolnišničnih uprav ali zdravnikov. Nekatere posameznice in redovi so bili v določeni postojanki daljše ali krajše ob- dobje, nekateri so bili v isti ustanovi večkrat.5 Zdravnik in organizator kirurške dejavnosti na Slovenskem dr. Franc Derganc (1877–1939) se je pred prvo svetovno vojno med izpopolnjeva- njem v Franciji prvič srečal s civilnimi »bolniški- mi sestrami«. »Pred prihodom v Francijo si nisem mogel predstavljati bolniške sestre drugače kot redovnice,« je zapisal, kar dokazuje, kako samo- umevna in običajna je bila njihova prisotnost v zdravstvu.6 Nekateri redovi so delovali tudi v lastnih bolnišnicah oziroma sanatorijih. Tak pri- mer so sestre usmiljenke, ki so delovale v lastnem 5 Pacek, Pot ljubezni, str. 33–38. 6 Derganc, Okrvavljena roža, str. 15. Osebje (redovnici, zdravnik in čistilka) ene od ljubljanskih bolnišnic, najverjetneje Ženske bolnice, s pacientkami; božično-novoletni prazniki, ok. 1927– 1928 (hrani: Bor Zavrl). 175 | kronika 73 � 2025 1 bor zavrl |  ženski katoliški redovi, kongregacije in družbe v slovenskem zdravstvu v prvi polovici 20. stoletja sanatoriju – Leonišču,7 ter sestre križniškega reda, ki so imele svojo redovno bolnišnico v Ormožu.8 Katoliški redovi načeloma niso zagotavljali zdravniškega kadra, pač pa pomožno zdravstveno osebje.9 V 19. in začetku 20. stoletja uprave bolni- šnic od redovnic niso zahtevale formalne zdrav- stvene izobrazbe. Za zdravstveno izobraževanje so redovna vodstva skrbela sama. Sprva so se mlajše redovnice izobraževale pri starejših neposredno ob delu. Kasneje so vodstva redov in bolnišnice organizirale ustrezne izobraževalne tečaje za re- dovnice, ki so delale v bolnišnicah oziroma so se za to pripravljale. V dvajsetih letih 20. stole- tja pa so zdravstveni zavodi zahtevali strokovno izobrazbo, zato so pričele redovnice pospešeno pridobivati tudi formalno izobrazbo. Že zaposle- nim redovnicam so omogočali, da so si zahtevana spričevala in diplome pridobile naknadno, mlaj- še pa so že ob vstopu v red usmerili v izobraže- vanje in jih po končanem izobraževanju poslali na delo. Redovnice so obiskovale nekajmesečne tečaje ter dvoletne in triletne zdravstvene šole.10 Zakon o bolnicah iz leta 1930 je že zahteval, da so redovnice morale imeti strežniško šolo, bolničarji 7 Eden treh ljubljanskih sanatorijev, danes del Ginekolo- ške klinike UKC Ljubljana. 8 Pacek, Pot ljubezni, str. 134; Štampar in Ogulin, Križniki v Sloveniji, str. 41. 9 Bezjak, Kristusove neveste, str. 14–210. 10 Pacek, Pot ljubezni, str. 86–87. in sestre bolničarke pa bolničarsko šolo ali bolni- čarski tečaj.11 Redovnice so obiskovale vse takratne šole, ki so omogočale tovrstno izobrazbo: Oblastno stre- žniško šolo, Banovinsko strežniško šolo ter Šolo za bolničarje in bolničarke.12 Sestre usmiljenke so imele v Beogradu in Zagrebu celo lastno zaseb- no bolničarsko šolo, svojo bolničarsko šolo pa so v Zagrebu imele tudi usmiljene sestre sv. Križa.13 Redovnice so obiskovale tudi šole za predhodni- ce medicinskih sester: Šolo za otroške sestre ne- govalke v Ljubljani, Šolo za zaščitne sestre v Lju- bljani ter Školo za sestre pomoćnice v Zagrebu.14 Delo redovnic v zdravstvenih ustanovah lah- ko razdelimo v dve skupini – delo na nezdravstve- nem področju in delo na zdravstvenem področju. Delo redovnic je namreč presegalo strežbo bol- nikov, opravljale so tudi dela, potrebna za nemo- teno delovanje zdravstvenih ustanov. Na nezdra- vstvenem področju tako najdemo sestre v pisarni, skladišču, na vrtu ali polju, v hlevih, pralnici in likalnici, kot kuharice, šivilje, perice, vratarice in podobno. Na zdravstvenem področju pa so delo- vale kot prva, glavna ali vodilna sestra, ki je bila 11 Uradni list kraljevske banske uprave Dravske banovine, 1, 18. 3. 1930, št. 41, str. 525, Zakon o bolnicah. 12 Šuštar, Od strežniških tečajev, str. 35–45; SI ZAL LJU 728, Šola za medicinske sestre Ljubljana, t. e. 12, 14, 15. 13 Vračić in Kovačić, Sestre milosrdnice, str. 189–192. 14 U kontekstu, str. 15. Učenke šole za dečje zaščitne sestre v Ljubljani. V sredini ravnatelj dr. Dragaš, ob njem predavatelji in sestre učiteljice. Na obeh koncih prve vrste so učenke – sestre križniškega reda, ok. 1931 (hrani: Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož). 176 | kronika 73 � 2025 1 bor zavrl |  ženski katoliški redovi, kongregacije in družbe v slovenskem zdravstvu v prvi polovici 20. stoletja običajno tudi hišna predstojnica, sestra pri bol- nikih (brez formalne izobrazbe), bolničarka (s formalno izobrazbo), anestezistka, sestra pri rent- genu, v lekarni, v laboratoriju, v ambulanti, sestra pri operacijah (brez formalne izobrazbe), instru- mentarka (s formalno izobrazbo) itd. Delo na od- delkih je potekalo podnevi in ponoči, pogosto ves dan. Opoldne je bila prosta ura za kosilo, razve- drilo in molitev, v tem času pa je bila na vsakem oddelku dežurna sestra. Prednost redovnic15 je bila tudi njihova stalna prisotnost v zdravstveni ustanovi, saj so pogosto živele v samem zavodu ali neposredni bližini.16 Po dolgem in napornem delu pri bolnikih so morale opraviti redovne ob- veze v obliki verskih obredov. Število redovnic, zaposlenih v posamezni ustanovi, ni bilo stalno in je nihalo glede na potrebe.17 Redovnice so bile poznane po svojih redovnih oblačilih, ki so jih nosile tudi med delom. Vsak red je imel malce drugačno obleko in zanj zna- čilno pokrivalo: ruto, kopreno, šlajer oziroma pe- čico. Sicer pa so vse redovnice v času dela preko redovnega oblačila nosile zaščito – belo haljo ali bel predpasnik in na rokah včasih bele narokav- nike. V Službenem listu kraljevske banske uprave Drav- ske banovine so leta 1938 objavili »Navodilo za sprejemanje sester usmiljenk na delo v državni službi«, s katerim so teoretično uredili zaposlova- nje redovnic v bolnišnicah. V navodilu so ome- njene le sestre usmiljenke, a podobno je veljalo za vse redove v državnih ustanovah, medtem ko so bila pravila v zasebnih ustanovah verjetno drugačna. Po tem navodilu so sestre usmiljenke smele sprejemati delo, ki ga sicer opravlja bol- ničarsko osebje, po potrebi pa so lahko zasedle tudi druga delovna mesta, na primer v kuhinji, pralnici, operacijski sobi in podobno. Za to delo so prejele brezplačno stanovanje, razsvetljavo in kurjavo ter pranje perila, brezplačno hrano in denarno nagrado, določeno glede na druge ugo- dnosti, ki ni smela biti višja od 15 din na dan. Ime- le so tudi pravico do 15 dni odmora. Če je sestra pri delu zbolela, je imela pravico do brezplačne- 15 V tridesetih letih 20. stoletja se je v vodstvu Higienske- ga zavoda v Ljubljani pojavila ideja, da bi diplomirane zaščitne sestre, predhodnice današnjih medicinskih se- ster, »pomenišili«, torej da bi zanje uvedli celibat ter jih s tem naredili podobne redovnicam in dostopnejše službi. Na protest sestrskega društva in ženskih društev je bila ideja zavrnjena (Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Zapisniki stro- kovne organizacije za leto 1934, 1935, 1937). 16 Pacek, Sestre usmiljenke, str. 105–116. 17 Zaveršnik, Iz mojega sveta, str. 34. ga zdravljenja v bolnici do osem dni s pravico do nagrade. Ob daljšem zdravljenju so imele pravico do zdravljenja po pristojbini, ki je veljala za čla- ne Okrožnega urada za zavarovanje delavcev. Na delo jih je razporejal starešina bolnišnice po pos- vetu s sestro prednico; tako niso smele opravljati poslov, ki jim jih ni dovolila redovna uprava.18 Med vsemi obravnavanimi redovi najbolj iz- stopajo Marijine sestre čudodelne svetinje. Po- leg nege bolnikov v zdravstvenih ustanovah so prvenstveno opravljale delo negovalk na domo- vih bolnikov. Ves čas so ostajale na bolnikovem domu in mu stregle.19 Pogosto so se na redovni- ce obračali tudi ljudje, ki so nujno potrebovali pomoč, zdravnik pa v tistem trenutku ni bil do- stopen. Na take prošnje so se odzvale, če so se le lahko.20 Slovenske sestre so slovele kot dobre delavke, katerih trud je prepoznala in nagradila tudi kra- ljeva družina. Tako so bile na predlog ministra za socialno politiko in narodno zdravje Dragiša Cvetkovića julija 1938 odlikovane mariborske šol- ske sestre v Topolšici,21 več odlikovanj pa so za svoje delo prejele in imajo ohranjene tudi sestre usmiljenke.22 Svoje sodelavke naklonjeno omenjajo tudi nekdanji študenti in takratni mladi zdravniki. Dr. Herbert Zaveršnik (1918–1999), strokovnjak na po- dročju gastroenterologije, se jih iz predvojnih in medvojnih let dela v bolnišnici v Mariboru spo- minja kot skromnih, nezahtevnih in predanih so- delavk, ki »niso sprejemale niti najmanjšega za- hvalnega darila od bolnikov. Če sem hotel katero nagraditi z malenkostnim priznanjem, sem mo- ral vprašati njihovo prednico, če smem to storiti.« »Največ sem pridobil pri sestrah; vseh praktičnih del pri bolniku so me pravzaprav naučile one.« Kot mlademu zdravniku so mu diagnozo večkrat pomagale potrditi sestre.23 Kljub temu medsebojni odnosi niso bili vedno dobri. Tako je imela na primer pred drugo svetov- no vojno z njimi nesporazum pediatrinja Božena Grosman pri vpeljevanju jabolčne diete v otroški bolnišnici v Ljubljani.24 Velika nasprotnica redov- 18 Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine, 8, 23. 2. 1938, št. 16, str. 163–164, Navodilo za sprejemanje se- ster usmiljenk na delo v državni službi. 19 Makše, Zgodovina družbe, str. 14–16; Kolar, Redovniki, str. 234; Marijine sestre čudodelne svetinje, https://marijine- -sestre.rkc.si/index.php/content/display/180/20/20 (3. 3. 2024). 20 Arhiv sester sv. Križa: Košir, Vikariat sester, str. 5; Ogulin, pisma; Pacek, Pot ljubezni, str. 40. 21 Poles, Kraljevina Jugoslavija, str. 8–9. 22 Korespondenca s sr. Cveto Jost. 23 Zaveršnik, Iz mojega sveta, str. 81–90. 24 Grosman, Partizanska zdravnica, str. 18. 177 | kronika 73 � 2025 1 bor zavrl |  ženski katoliški redovi, kongregacije in družbe v slovenskem zdravstvu v prvi polovici 20. stoletja nic v zdravstvu je bila tudi pediatrinja in infekto- loginja Sabina Praprotnik (1898–1986).25 Izbruh druge svetovne vojne in okupacija slo- venskega (in jugoslovanskega) ozemlja leta 1941 sta močno vplivala tudi na sestre in njihovo delo. Okupatorji so si razdelili državo in s tem nekate- re sestre odrezali od vodstev in drugih postojank. Položaj redovnih skupnosti med vojno je bil od- visen od odnosa okupacijske oblasti do Cerkve. Na nemškem in madžarskem območju je prišlo do radikalnih posegov (zaplemba samostanov in hiš, odtujevanje lastnine in opreme redov ter bo- goslužnih predmetov, izgoni), medtem ko pod ita- lijansko okupacijsko oblastjo ni bilo večjih spre- memb.26 Kljub težkim razmeram so redovnice vztrajale pri svojem delu. Mnoge so imele dostop do zdravil, sanitetnega materiala in kirurških in- strumentov, kar so pošiljale za potrebe odporni- škega gibanja – partizanske vojske. Sodelovale so tudi pri skrivanju in zdravljenju partizanskih ranjencev v zavodih na okupiranih ozemljih ter pobegih iz njih,27 nemalokrat pa so tudi same od- hajale zdravit partizanske ranjence.28 Nekatere so se v partizansko vojsko celo aktivno vključile ali so bile simpatizerke OF,29 zaradi česar so jih zasliševali in ustrahovali, mnoge so bile zaprte ali internirane.30 Vse to pa jim po koncu vojne ni dosti koristilo. Že med vojno je dr. Marjan Ahčin, prvi sloven- ski minister za zdravstvo in pristojni za zdravstvo pri SNOS-u, 17. decembra 1944 ugotovil, da bodo bolnišnice še nekaj let navezane na redovnice, dokler ne bo mogoče izobraziti ustreznega laič- nega osebja. S tem je nakazal, da bodo po vojni mesta redovnic zasedli civilni uslužbenci.31 V tem smislu in ob splošnem obračunavanju s Cerkvijo so bile redovnice takoj po vojni deležne napadov nove oblasti. Očitali so jim medvojno zdravljenje okupatorskih vojakov, pokorščino Cerkvi in pro- tidržavno delovanje.32 Njihova redovna obleka v javnosti ni bila zaželena, o njih se je začelo obli- kovati negativno javno mnenje. Sprva so sicer še ostajale v zdravstvenih ustanovah, a so jim delo 25 Pacek, Pot ljubezni, str. 113. 26 Kolar, Redovniki, str. 205–322. 27 Pacek, Pot ljubezni, str. 45; Zavrl, Slovenske medicinske sestre, str. 24–39. 28 Arhiv sester sv. Križa: Košir, Vikariat sester, str. 8. 29 Zavrl, Partizansko zdravstvo, str. 38–39. 30 Redovnice so zaradi njihovega delovanja zapirali tako Italijani kot Nemci in kasneje tudi povojna jugoslovan- ska oblast. To področje je zelo slabo raziskano in pozna- no. Še največ o tem izvemo v arhivih posameznih redov. 31 Griesser Pečar, Cerkev, str. 224. 32 Vuga, Razkrivamo zgodovino, str. 43, 44; Berkopec in Keršič, Zamolčana zgodovina, str. 22–27. oteževali,33 z raznimi sodnimi in administrativ- nimi ukrepi pa so jim odvzemali premoženje in ovirali njihovo delovanje.34 Končni udarec je prišel 8. marca 1948, ko je vlada Ljudske republike Slovenije z odlokom prepovedala delovanje redovnic v slovenskem zdravstvu. Lahko so ostale zgolj pod pogojem, da odložijo redovna oblačila in prekinejo stike z redovno skupnostjo oziroma izstopijo iz nje in se zaposlijo kot posameznice. Pri odpuščanju po- godbe in odpovedni roki niso veljali; redovnicam so dali zgolj 24 ur za odhod iz ustanov. Pri tem so jim pregledovali prtljago in jih zasliševali. Mlaj- šim redovnicam so ponujali državne službe v zdravstvu, a jih velika večina ni sprejela. Nekatere so se vrnile na svoje družinske domove, druge so se zatekale v materne hiše in druge postojanke35 ali pa so prijele za drugo, manjvredno delo, pos- tale so gospodinjske pomočnice, servirke v men- zah, tovarniške delavke, čistilke itd. Zaposlovanje redovnic se je razlikovalo od reda do reda. Od leta 1948 so smele biti zaposlene samo še kot zasebne osebe, ne več kot redovnice. Nekatere sestre so odšle v druge jugoslovanske republike, saj repu- bliška vodstva v Srbiji, Makedoniji in Črni gori pri svojih proticerkvenih ukrepih niso bila tako radikalna.36 Nekaj dlje so smele redovnice izvajati zaseb- no nego bolnikov, a tudi tega je bilo s prepovedjo zasebne nege leta 1949 konec. Če se sestre te pre- povedi niso držale, so bile kaznovane (kljub pre- povedim so Marijine sestre smele negovati nekaj svojcev novih oblastnikov), tudi z zaporno kazni- jo v zaporu ali delovnem taborišču. Tako je bilo (po nepopolnih podatkih) zaprtih vsaj 45 usmi- ljenk, 16 Marijinih sester, sedem sester sv. Križa, 23 slovenjebistriških šolskih sester, 15 maribor- skih šolskih sester in dve križniški sestri. Medvoj- nih in povojnih likvidacij med njimi ni bilo ozi- roma je poznan le primer sr. Karmele Premrov iz Cerknice, Marijine sestre čudodelne svetinje, ki je izginila leta 1949. Kasneje se je izkazalo, da je bila umorjena.37 Ženski redovi in kongregacije so bili tako po 33 Delo so jim oteževali s prekinjanjem pogodb pred izte- kom rokov, z ustvarjanjem negotovosti glede podaljševa- nja pogodb, z zahtevami po zaposlitvah kot posameznic, z omejevanjem volilne pravice in državljanskih pravic ter s šikaniranjem. 34 Kolar, Redovniki, str. 205–322. 35 Pacek, Pot ljubezni, str. 62–65. O tem času, odpuščanju in novem življenju redovnic govori tudi roman Razdrto gnezdo Karla Mauserja. 36 Griesser Pečar, Cerkev, str. 233; Kolar, Redovniki, str. 205– 322; Pacek, Pot ljubezni, str. 56–67. 37 Griesser Pečar, Cerkev, str. 233–304; Kolar, Redovniki, str. 260–310. 178 | kronika 73 � 2025 1 bor zavrl |  ženski katoliški redovi, kongregacije in družbe v slovenskem zdravstvu v prvi polovici 20. stoletja drugi svetovni vojni močno razredčeni, deloma popolnoma uničeni. Njihove usode in usode po- sameznih redovnic so še vedno v veliki meri nez- nane in neraziskane oziroma širši javnosti nepo- znane.38 HČERE KRŠČANSKE LJUBEZNI SV. VINCENCIJA PAVELSKEGA (SOCIETAS FILIARUM CARITATIS A S. VINCENTIO DE PAULO EX DOMO MATRICE PARISII) Sestre so poznane tudi pod imenom sestre us- miljenke, usmiljene sestre ali krajše usmiljenke. Predstavljale so največji delež redovnic, zaposle- nih v zdravstvenem varstvu, in so bile najbolj pre- poznan karitativni red na Slovenskem. Ustanovitelj družbe je bil sv. Vincencij Pa- velski (1581–1660), soustanoviteljica pa sv. Ludovi- ka de Marillac (1591–1660). Družba izvira iz Fran- cije in se je že od samega začetka posvečala delu na karitativnem, socialnem in vzgojnem podro- čju. V zgodovini Cerkve je bila družba pomemb- na novost, saj je stopila izven zidov samostanov in zaživela v skupnostih brez klavzure.39 Predhodnica Jugoslovanske province sester je bila Graška provinca, katere članice so z delom v mariborski bolnišnici začele leta 1843. Nato se je število njihovih postojank na območju današnje Slovenije počasi povečevalo. Leta 1852 so prišle tudi v ljubljansko bolnišnico. Po prvi svetovni vojni je nastala pobuda za ustanovitev nove, ju- goslovanske province. Ta je bila ustanovljena 5. aprila 1919, za provincialno hišo pa je bil izbran Marijin dom na Slomškovi 20 v Ljubljani. Leta 1926 je bila provincialna hiša iz Ljubljane prestav- ljena v Marijin dvor v Radečah.40 Po ustanovitvi Jugoslovanske province je vod- stvo kmalu pričelo dobivati prošnje iz drugih delov kraljevine za pomoč usmiljenk. Te so tako odhajale v sanatorije in bolnišnice v Srbijo, Ma- kedonijo in na Kosovo. Prevzemale so vedno več postojank v Sloveniji in drugih delih kraljevine. Ta razvoj je prekinila druga svetovna vojna. Oku- pacija ni prinesla samo razkosanja slovenskega ozemlja, ampak tudi razkosanje Jugoslovanske province. Osemnajst postojank se je znašlo na italijanskem okupiranem ozemlju, petindvajset 38 Griesser Pečar, Cerkev, str. 305. Zupanič Slavec, Zgodovi- na zdravstva, str. 244. Najbolj javnosti poznano delovanje redovnic v zdravstvu je delovanje sester usmiljenk, ki pa zdaleč ni edino. Redovnice ugotavljajo, da so celo usta- nove same ob popisu svoje zgodovine pozabile ali za- molčale njihovo prisotnost in delo. 39 Pacek, Pot ljubezni, str. 22–104. 40 V Marijinem dvoru v Radečah je danes Prevzgojni dom Radeče. pod nemško okupacijo, dve postojanki v Skopju sta prišli pod bolgarsko okupacijo, kosovska po- stojanka pod Albanijo, ena postojanka pod Ma- džarsko in štiri pod Neodvisno državo Hrvaško. Na nemškem se je delovanje usmiljenk radikalno spremenilo, saj so jih priključili Graški provinci. Tudi na italijanskem okupacijskem območju so se morale prilagoditi novim razmeram. Nemška vojska jim je namreč odvzela Marijin dvor v Ra- dečah, tako da se je provincialna hiša ponovno selila v Ljubljano, v Marijin dom na Slomškovo, ki je postal provincialna hiša viceprovince v Lju- bljanski pokrajini. Za postojanke v južnejših pre- delih nekdanje kraljevine pa so ustanovili pro- vincialno hišo v Beogradu.41 Po koncu vojne so jugoslovansko provinco us- miljenk obnovili in ponovno je bil vzpostavljen stik z vsemi postojankami.42 Vendar pa je bilo v družbi zaradi uveljavljanja načela ločitve Cerkve in države čutiti strah in nelagodje.43 Predstojniki province so želeli podaljšati pogodbe z upravami zdravstvenih zavodov, toda pogajanja z ministrom za narodno zdravje dr. Marjanom Ahčinom so bi- la dolga in so redovnice postavljala v težak polo- žaj. Že v začetnem delu pogajanj je bilo iz nekate- rih bolnišnic odpuščenih 29 sester. Prvi zavod, ki so ga vse redovnice zapustile že 9. oktobra 1945, je bila Umobolnica na Poljanskem nasipu v Ljublja- ni. Decembra istega leta so bila pogajanja preki- njena, češ da predstojniki ne dovolijo, da bi vsaka redovnica posebej zaprosila za državno službo. Kljub temu, da so še isti mesec vse redovnice to storile, so jih naslednje leto iz različnih bolnišnic odpustili še 185. Mnoge so, čeprav so bile zaposle- ne, izgubile pravico do stanovanja v bolnišnici. Zatekale so se v provincialno hišo Marijin dom v Ljubljani, ki pa je bil premajhen za vse. Nekatere so odšle domov, k družinam in znancem ter iska- le službe in zaživele zunaj skupnosti. Nekaj jih je iz družbe tudi izstopilo. Odpuščanje redovnic iz bolnišnic je dobilo epilog 8. marca 1948, ko je bilo iz vseh bolnišnic v Sloveniji odpuščenih med 600 in 700 usmiljenk. Kmalu zatem so jim odvzeli tu- di Marijin dom. Aprila 1948 je bil sprejet odlok o izpraznitvi in zapustitvi stavbe ter premestitvi na grad Raka pri Krškem. Po ogledu gradu, ki ni bil primeren za življenje, so se usmiljenke na odlok pritožile, a brez uspeha. S pomočjo nemških voj- nih ujetnikov so morale Marijin dom izprazniti do 4. maja 1948, provincialno hišo pa so preselile na grad Raka. Življenje v družbi je kljub temu, da 41 Pacek, Pot ljubezni, str. 22–104; Korespondenca s sr. Cveto Jost. 42 Pacek, Pot ljubezni, str. 22–104; Korespondenca s sr. Cveto Jost. 43 Griesser Pečar, Cerkev, str. 304. 179 | kronika 73 � 2025 1 bor zavrl |  ženski katoliški redovi, kongregacije in družbe v slovenskem zdravstvu v prvi polovici 20. stoletja jim je nova oblast odvzela vse imetje, počasi teklo naprej in se obdržalo do danes.44 Zdravstveno varstvo:45 Javna bolnica, Maribor, 1843–1948; Deželna bolnica, Ljubljana, 1855–1948; Umobolnica Stu- denec, Ljubljana, 1875–1946; Javna bolnica in hiralnica, Ptuj, 1875–1948; Javna bolnica, Celje, 1875–1948; Bolnišnica Bratovske skladnice, Trbo- vlje, 1876–1879; Javna bolnica, Brežice, 1878–1948; Elizabetina otroška bolnica, Ljubljana, 1880– 1946; Sanatorij Leonišče, Ljubljana, 1894–1948; Javna bolnica, Krško, 1899–1945; Javna bolnica, Postojna, 1904–1935; Ženska bolnišnica, Novo mesto, 1908–1948; Oskrbovalnica za matere, Lju- bljana, 1920–1922; Bolnica, Pliberk na Koroškem, 44 Pacek, Pot ljubezni, str. 359–369; Korespondenca s sr. Cve- to Jost. Sestre usmiljenke še danes delujejo v zdravstve- nem in socialnem varstvu, vendar v veliko manjšem šte- vilu kot nekoč. Ob začetku vojne (1941) je provinca štela 1243 sester, leta 2023 jih je bilo v provinci (in v priključeni Albanski pokrajini) le še okoli 150, od tega jih je 30 de- lalo v zdravstvu in so imele zdravstveno izobrazbo. Da- nes imajo postojanke v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, Makedoniji, na Kosovu in v Albaniji. Provincialna hiša Slovenske province usmiljenk je v Šentjakobu ob Savi. Delujejo tudi v misijonih v Afriki (Burundi, Ruanda) in Albaniji. 45 Pacek, Pot ljubezni, str. 100–213; Korespondenca s sr. Cve- to Jost. 1920–1920; Vojaška bolnica, Celje, 1920–1925; Pre- mogovna bolnica, Kočevje, 1921–1925; Umobolni- ca na Poljanskem nasipu, Ljubljana, 1922–1945; Bolnica za ženske bolezni, Ljubljana, 1923–1948; Bolnica Slovenske Konjice, 1923–1941; Začasna vojaška bolnica, Maribor, 1923–1924; Rudarska bolnica Bratovske skladnice, Trbovlje, 1925–1948; Bolnica, Idrija, 1925–1946; Leteča bolnica, Ra- kitna, 1927–1928; Bolnica Bratovske skladnice, Črna na Koroškem, 1927–1948; Ženska bolnica, Maribor, 1928–1944; Pljučna bolnica, Maribor, 1944–1948; Bolnica za duševne bolezni, Novo Ce- lje, 1932–1941; Banovinski inštitut za raziskovanje novotvorb, Ljubljana, 1938–1948; Kandija, No- vo mesto, 1944–1947; Ambulanta, Veliki Gaber v Šentvidu pri Stični, 1946–1948. MARIJINE SESTRE ČUDODELNE SVETINJE (CONGREGATIO SORORES MARIAE NUMISMATIS PRODIGIOSI) Družba Marijinih sester čudodelne svetinje za svojo ustanoviteljico šteje usmiljenko, sestro Leopoldino Brandis (1815–1900). Red je nastal kot odgovor na potrebo in povpraševanje po redovni- cah, ki bi skrbele za bolnike na njihovih domovih in bi pri njih ostajale tudi čez noč. V tem so se preizkusile tudi sestre usmiljenke, a jim je bilo to zaradi nekaterih nevšečnosti in nevarnosti za A: Sestra usmiljenka pred drugo svetovno vojno, v stari obleki s kornetom in rožnim vencem za pasom (hrani: Arhiv Hčera krščanske ljubezni). B: Sestri v sedanji stanovski obleki (hrani: Arhiv Hčera krščanske ljubezni). C: Rožni venec sester usmiljenk, ki so ga nekoč nosile za pasom (foto in hrani: Bor Zavrl). 180 | kronika 73 � 2025 1 bor zavrl |  ženski katoliški redovi, kongregacije in družbe v slovenskem zdravstvu v prvi polovici 20. stoletja sestre pozneje prepovedano. Kljub temu so sestre usmiljenke dobivale vedno več prošenj za strež- bo bolnikom na domu. Tako se je njihova vodi- teljica Leopoldina Brandis odločila, da bo sama vzgojila dekleta, ki se bodo posvetila temu delu. Predzgodovina reda se prične leta 1860, ko se je v Gradcu prijavilo nekaj deklet, ki so bile prip- ravljene streči bolnikom na domu, po enoletnih pripravah v bolnišnici pa jih je voditeljica priče- la pošiljati k ljudem. Poznali so jih pod imenom Krankenjungfrauen (bolniška dekleta), pozneje Pflegeschwestern (bolniške sestre). Njihovo število je pričelo hitro naraščati in kmalu so jih dodeli- li v pomoč sestram usmiljenkam po vseh večjih ustanovah. Leta 1877 je sestra Leopoldina Brandis izvedela, da si tudi v Ljubljani želijo bolniških se- ster. Tri dekleta je iz Ljubljane odpeljala s seboj v Gradec, kjer so se izučile in se nato vrnile v Lju- bljano. 16. julij 1878 je zapisan kot ustanovni dan Bolniških sester, iz katerih se je kasneje razvil red Marijinih sester čudodelne svetinje. Ta dan so re- dovno obleko prejele prve tri sestre v Zavetišču sv. Jožefa v Ljubljani. Za njihov razvoj in vzgojo so bile od ustanovitve leta 1878 do leta 1926 odgovor- ne usmiljenke, ki so jih tudi uvajale v praktično bolniško delo. Podrejene so bile predstojnici ozi- roma ekonomi usmiljenk tiste hiše. Preizkusna doba je trajala leto dni, potem pa so jih usmiljen- ke poslale v zasebno službo k bolnikom, kamor same zaradi običajev ali redovnih pravil niso mogle. Izhodiščna točka za delo bolniških sester na Slovenskem je bila ljubljanska bolnišnica. Od tam so odhajale k zasebnim bolnikom, že pred osamosvojitvijo pa so samostojno delovale tudi v nekaterih zavodih. Med prvo svetovno vojno so se skupaj z usmiljenkami posvetile delu v lazaretih in bolnišnicah, kjer so skrbele za ranjence. Z leti je v njih pričela rasti želja po osamosvo- jitvi od usmiljenk. Pri procesu osamosvajanja so veliko podpore dobile v ravnatelju usmiljenk, la- zaristu dr. Antonu Zdešarju. Po njegovem posre- dovanju je bilo leta 1925 z dovoljenjem pariških predstojnikov sklenjeno, da bolniške sestre stopi- jo na samostojno pot. To se je zgodilo 15. marca 1926, na dan sv. Ludovike Marillac, v Vincentinu- mu (na Vidovdanski cesti), ki je bil odslej njihova materna hiša. Družbi so dali ime »Marijine sestre čudodelne svetinje« oziroma Bolniške sestre sv. Vincencija Pavelskega. Po osamosvojitvi so sestre živele v splošnem pomanjkanju in uboštvu. Da so se lahko preživljale, so prevzele delo tudi v dveh zavodih v Ljubljani, v Šlajmarjevem domu in sa- natoriju Emona.46 46 Sanatorij Emona na Komenskega ulici je bil last druži- ne Derganc, danes je tam sedež zavarovalnice Grawe. S V zasebni službi so največkrat stregle bolni- kom z nalezljivimi boleznimi, kot so bili tifus, škrlatinka, gripa in črne koze. Pogosto so jih kli- cali tudi k umirajočim. To so bile večinoma krat- kotrajne službe, včasih pa so trajale tudi po več mesecev ali let. Pri nekaterih bolnikih so sestre ostajale dan in noč ter so se pogosto menjavale. S koncem službe je vsaka sestra dobila nekoliko oddiha, da se je pripravila na naslednjo službo. Nekatere sestre so pomagale kot strežnice v bol- nišnicah ali pri domačem delu. Nekaj sester je v takšnih službah delovalo tudi več desetletij, ena od njih kar 50 let v kar 400 zasebnih strežbah. Strežbo so opravljale pri ljudeh različnih stanov po samostanih, graščinah, hotelih, meščanskih hišah, navadnih stanovanjih, kletnih in podstre- šnih sobicah. Še vedno so nadaljevale z delom v sanatorijih.47 Okupacija leta 1941 je sestre zatekla pri delu po celotni Kraljevini Jugoslaviji in nekatere odre- zala od materne hiše. Okupator je sicer zasedel več družbinih postojank, a so lahko sestre v ne- katerih delo kljub temu obdržale in ga opravljale do leta 1948, prav tako tudi v zasebni strežbi na domu. Po letu 1948 pa so morale iz zavodov odi- ti, nova jugoslovanska oblast jim je prepovedala tudi zasebno strežbo na domu. Zaradi kršenja prepovedi so bile nekatere sestre zaprte oziroma na prisilnem delu na Kočevskem. Že leta 1947 so jim odvzeli ekonomijo v Šmartnem ob Savi, leto kasneje še materno hišo – Vincentinum. Za sta- novanje so jim namenili drugo nadstropje stare- ga župnišča na Dobrovi pri Ljubljani, kjer pa ni bilo prostora za vse. Zato so si mlajše sestre sa- me poiskale delo in bivališče, nekatere so odšle k svojim družinam in znancem. Vojna in odločitve povojne oblasti so družbo oslabile, saj sestre niso smele opravljati svojega poslanstva in sprejemati novih članic. Odložiti so morale redovno obleko in se obleči v civilno. Vključile so se v delo v dr- žavnih ustanovah, bolnicah, domovih in tovar- nah, nekaj se jih je zaposlilo tudi v gospodinjstvu v župniščih in samostanih.48 sanatorijem Šlajmerjev dom je upravljalo Trgovsko bol- niško in podporno društvo. Danes je v njem Ortopedska klinika UKC Ljubljana. 47 Makše, Zgodovina družbe, str. 4–28. 48 Makše, Zgodovina družbe, str. 4–28; korespondenca s sr. Andrejo Rihar. Danes je v slovenski provinci Marijinih sester čudodelne svetinje 56 sester. Od teh jih več deluje tudi zunaj Slovenije: v Gorici v Italiji, na Slovaškem in v dveh skupnostih v Ukrajini. Več sester ima zdravstve- no izobrazbo. Trenutno nobena ni zaposlena v državni zdravstveni ustanovi, delujejo pa v domovih za ostarele in v domači negi. 181 | kronika 73 � 2025 1 bor zavrl |  ženski katoliški redovi, kongregacije in družbe v slovenskem zdravstvu v prvi polovici 20. stoletja Zdravstveno varstvo:49 Sanatorij Emona, Ljubljana 1922–1948; Infek- cijska bolnišnica za delavce, Trbovlje 1926–1941; Izolirnica, Trbovlje 1931–1943; Bolnišnica, Trbov- lje 1945–1973; Sanatorij Šlajmerjev dom Ljubljana 1932–1948; Sanatorij dr. Černič, Maribor 1931–do nacionalizacije; Sanatorij dr. Ipavca, Maribor 1933–1937; Ruski sanatorij, Vurberk pri Ptuju, 1933–1940. USMILJENE SESTRE SV. KRIŽA (CONGREGATIO SORORUM CARITATIS SANCTAE CRUCIS) Redovna skupnost usmiljenih sester sv. Kri- ža je vzklila sredi 19. stoletja, v prelomnem času industrializacije in vladanja socialne bede. Njen ustanovitelj, kapucinski pater Teodozij Florenti- ni, je v želji po lajšanju te socialne bede leta 1844 ustanovil zavod šolskih sester, in sicer prvenstve- no z namenom izobraževati najrevnejše. Kmalu je ugotovil, da je ljudem potrebna tudi zdravniška pomoč, zato je ustanovil bolnišnico in vanjo na- mestil šolske sestre. Kasneje se je izkazalo, da bo krmarjenje med šolsko-vzgojno in karitativno de- javnostjo sester težko, zato je Florentini leta 1856 49 Makše, Zgodovina družbe, str. 29–45; korespondenca s sr. Andrejo Rihar. v švicarskem Ingenbohlu ustanovil skupnost Us- miljenih sester sv. Križa. Prva predstojnica in nji- hova soustanoviteljica je bila sestra Marija Tere- zija Scherer. V Ingenbohlu so ustanovili materno hišo (centralo) nove redovne družbe in vzposta- vili vodstvo družbe. Leta 1894 so sestre pričele z delom tudi na Slovenskem, in sicer v domu Hed- viginum v Beltincih. Leta 1918 so kupile graščino s posestvom v Mali Loki pri Domžalah. To je bila ekonomija, posestvo, neuradno pa slovensko sre- dišče usmiljenih sester sv. Križa. Po prvi svetovni vojni leta 1924 so zaradi sprememb državnih meja vse postojanke na slovenskem priključili hrvaški provinci v Đakovem. V času do druge svetovne vojne se je red krepil in prevzemal delo v novih postojankah. Nemška okupacija leta 1941 je sestre močno prizadela. Nemci so zasedli samostan v Mali Loki in v njem organizirali gospodinjsko šolo za nemška dekleta. Zaradi težkih razmer sta vodstvo graške province in vrhovno vodstvo v Švici od sester zahtevali, da se preselijo na Golnik ali v Gradec, vendar so se odločile, da kljub vsem težavam in pomanjkanju ostanejo. Pomagale so okoliškemu prebivalstvu in tudi partizanom. Po vojni so v splošnem delile usodo Cerkve in re- dovništva na Slovenskem. Veliko redovnic je de- lovalo v južnejših republikah skupne domovine, medtem ko je bila Mala Loka edina postojanka sester v Sloveniji. Takoj po vojni so z dejavnostmi A: Redovnica v stari redovni obleki pred drugo svetovno vojno s čudodelno svetinjo in rožnim vencem (hrani: Arhiv Marijinih sester čudodelne svetinje). B: Redovnici v sedanji redovni obleki s čudodelno svetinjo na prsih (hrani: Arhiv Marijinih sester čudodelne svetinje). C: Čudodelna svetinja in rožni venec, ki so ga Marijine sestre čudodelne svetinje nosile k stari obleki, in čudodelna svetinja, ki jo sestre nosijo danes (foto in hrani: Bor Zavrl). 182 | kronika 73 � 2025 1 bor zavrl |  ženski katoliški redovi, kongregacije in družbe v slovenskem zdravstvu v prvi polovici 20. stoletja prenehale, nato pa počasi pričele z obiskovanjem bolnih ter vključevanjem v pastoralno delo po cerkvah in župniščih. Maja 1970 so se slovenske sestre osamosvojile od hrvaške province; tako je nastal slovenski vikariat usmiljenih sester sv. Kri- ža z redovno hišo Mala Loka pri Domžalah.50 Zdravstveno varstvo:51 Jozefišče, dom za starostnike, Ljubljana 1895/ 1924–1956; Bolnica Rdečega križa, Slovenske Ko- njice 1897–1924; Bolnica, Murska Sobota 1904/ 1924–1956; Mestna ubožnica, Ljubljana 1924–1945; Zdravstveni dom Murska Sobota, trahomski bol- niški oddelek, Murska Sobota 1934–1937; Dom sv. 50 Korespondenca s sr. Mirjam Ferčak; Montonati, Marija Terezija Scherer, str. 48–53; Radičević, Filijale, str. 61–65. Danes je v Sloveniji le še sedem sester, sicer pa kongre- gacija šteje okoli 2500 sester. Sestre v Sloveniji niso več aktivne v zdravstveni negi. Je pa v drugih državah na tem področju aktivnih precej sester: na Hrvaškem, Češkem, Slovaškem, v Indiji, na Tajvanu in v Braziliji. Danes so sestre sv. Križa v Sloveniji prisotne samo na Mali Loki. 51 Korespondenca s sr. Mirjam Ferčak; Radičević, Filijale, str. 61–77. Terezije – zdravstveni dom in dom za starejše, Po- nikve 1935–1955. SESTRE KRIŽNIŠKEGA REDA (ORDO FRATRUM ET SORORUM DOMUS HOSPITALIS SANCTE MARIE TEOTONICORUM IN JERUSALEM) Nastanek nemškega viteškega reda sega, ta- ko kot pri templarjih in malteških vitezih, v čase križarskih vojn. Vsi viteški redovi so v svojih Re- gulah ali redovnih pravilih združevali viteštvo in redovniško strežbo vsem potrebnim, zlasti ranje- nim in bolnim vojščakom ter romarjem. Red se uradno imenuje Ordo fratrum et sororum domus hospitalis Sancte Mariae Teutonicorum in Jeru- salem ali kratko Ordo Teutonicus (OT), sloven- sko pa Red bratov in sester križniške hiše svete Marije v Jeruzalemu ali kratko križniški red (KR). Sedež reda je od leta 1809 na Dunaju. V Slovenijo je red prišel leta 1199, v Veliko Nedeljo na Štajer- skem, in sicer z namenom obrambe tega ozemlja pred Ogri. Leta 1228 so se križniki naselili v Lju- bljani, v konventu Križanke je bil sedež slovenske A: Sestra Bernardka Košir v stari redovni obleki med delom v ambulanti zdravstvenega doma v Ponikvah pred drugo svetovno vojno, izsek (hrani: Arhiv sester sv. Križa). B: Sestre sv. Križa v sedanjih redovnih oblekah, izsek (hrani: Arhiv sester sv. Križa). C: Zgoraj: star redovni križ, ki so ga sestre nosile okoli vratu do leta 1970. Spodaj: nov redovni križ, ki ga nosijo še danes, viden na sliki B (foto in hrani: Bor Zavrl). 183 | kronika 73 � 2025 1 bor zavrl |  ženski katoliški redovi, kongregacije in družbe v slovenskem zdravstvu v prvi polovici 20. stoletja province do konca druge svetovne vojne, ko je bil konvent nacionaliziran.52 Ženska veja nemškega viteškega reda je bila od začetkov predvsem kontemplativne narave, vendar je zaradi vdora posvetne misli v njene sa- mostane kmalu propadla. Ponovno je bila usta- novljena šele leta 1841. Njen namen je bila strežba bolnikom v bolnišnicah in vzgoja revnih deklet. Na Slovensko so sestre prišle leta 1899, in sicer so delovale v redovni bolnišnici v Ormožu. Bolni- šnica je bila zgrajena ob 50. obletnici vladanja ce- sarja Franca Jožefa in je bila opremljena s takrat najsodobnejšo zdravstveno opremo.53 Življenje redovnic med drugo svetovno vojno je potekalo nemoteno. Dovoljeno jim je bilo de- lo v bolnišnici, uporabljati pa so morale nemški jezik, ki je bil tudi sicer uradni jezik v redu. Ker so nemške oblasti preganjale slovenske duhovni- ke in zdravnike, so se morale v bolnišnici večkrat znajti same, dokler ni prišel nemški zdravnik. Bile so tako usposobljene, da so si v nujnih pri- merih tudi same, brez zdravnika, upale opraviti manjše operacije, kot sta odstranitev slepiča in amputacija prestreljenega prsta. Izkušene so bile tudi v lekarniškem delu. Aprila 1948 je bila ormo- ška bolnišnica nacionalizirana ter mesec dni po odpustu vseh bolnikov ukinjena in zaprta. Ves inventar in zalogo so premestili v Splošno bolni- šnico Ptuj. Tam so v službo sprejeli tudi redovni- 52 Štampar in Ogulin, Križniki v Sloveniji, str. 9–126; Ogulin, Vitezi, str. 25–44. Gl. tudi monografijo Križanke (ur. Luka Vidmar) iz leta 2018. 53 Ogulin, Vitezi, str. 42–68. ce, vendar v civilnih oblekah. Leta 1954 je bilo 61 članic razkropljenih po vsej Sloveniji. Živeti so smele po redovnih pravilih, a v civilnih oblačilih. Kot redovnice se v javnosti niso pojavljale.54 Zdravstveno varstvo:55 Ormož, bolnišnica 1899–1948. ŠOLSKE SESTRE SV. FRANČIŠKA KRISTUSA KRALJA (CONGREGATIO SORORUM SCHOLARUM S. FRANCISCI CHRISTO REGE) Kongregacija šolskih sester sv. Frančiška Kris- tusa Kralja, imenovana tudi mariborske šolske sestre, je nastala iz potrebe po vzgoji in izobra- ževanju siromašne mladine v Lavantinski ško- fiji. Potrebo po tem je uvidel škof Anton Martin Slomšek. V ta namen so leta 1864 v Maribor po- vabili šolske sestre iz Algersdorfa pri Gradcu, ki so takoj pričele z vzgojo in izobraževanjem rev- nih deklet. Ker materna hiša ni mogla zadovo- ljiti potreb po vedno večjem številu redovnic, so predlagali osamosvojitev, nastanek nove kongre- gacije, kar se je uresničilo 13. septembra 1869, ko je uradno zaživela mariborska provinca. Leta 1922 54 Štampar in Ogulin, Križniki v Sloveniji, str. 9–126; Življenj- ska pravila, str. 7–8. Danes so sestre prisotne le še v Ljuto- meru, kjer imajo redovno hišo. V njej živita dve sestri, ena živi zunaj skupnosti. Vse imajo več kot 70 let. Ker nimajo predstojnice, formalno spadajo pod avstrijsko provinco. 55 korespondenca s sr. Jožefo Ogulin; Ogulin, Vitezi, str. 25–44. A: Sestre križniškega reda v stari redovni obleki z redovnim križem na prsih in rožnim vencem za pasom, pred drugo svetovno vojno, izsek (hrani: Bor Zavrl). B: Sestre v novejši redovni obleki, z redovno značko, po drugi svetovni vojni (hrani: Bor Zavrl). C: Redovna križa in značka ter rožni venec (foto in hrani: Bor Zavrl). 184 | kronika 73 � 2025 1 bor zavrl |  ženski katoliški redovi, kongregacije in družbe v slovenskem zdravstvu v prvi polovici 20. stoletja je Cerkev kongregaciji šolskih sester v Mariboru dovolila, da se razdeli na štiri province: sloven- sko, hrvaško, italijansko in ameriško. Vrhovno vodstvo Kongregacije je bilo v Mariboru. Sestre so delovale v vzgoji in izobraževanju, delale so v otroških vrtcih, osnovnih in meščanskih šolah, gospodinjskih šolah in tečajih ter na učiteljišču. Med prvo svetovno vojno so se srečale tudi z de- lom v vojaški bolnici in takoj po vojni, leta 1919, pričele z delom na do takrat popolnoma novem področju – zdravstvenem varstvu. K tej dejavnosti so največ pripomogli zdravniki, ki so med vojno spoznali zanesljivost redovnic.56 Njihova edina »zdravstvena« postojanka do začetka druge sve- tovne vojne je bilo znamenito Državno zdravili- šče za tuberkulozne v Topolšici.57 Poleg vodenja gospodinjstva in ekonomije so tam prevzele nego bolnih, sestra učiteljica pa je na otroškem oddel- ku poučevala otroke. V zdravstvu so delovale tudi v sanatorijih in bolnišnicah v južnih krajih Kra- ljevine Jugoslavije.58 56 Rojs in Zorec, Šolske sestre, str. 17–100. 57 S 300 posteljami je to bilo največje jugoslovansko zdravi- lišče za tuberkulozo in je delovalo na evropski ravni. Na njegovem vrhuncu ga je vodil srbski zdravnik dr. Vaso Savić. Namenjeno je bilo tudi otrokom s tuberkulozo, zanje je tam delovala gozdna šola. O tem zdravilišču, osebju in slavnih bolnikih gl. Poles, »Vasa Savić«, str. 371. 58 Janežič, Čez noč, str. 52. Do leta 1941 se je število sester in postojank nenehno povečevalo. Tega leta je mariborska provinca štela 57 postojank, od tega 16 lastnih hiš s 568 članicami. Ob okupaciji so Nemci sestre pregnali iz postojank in zasedli materno hišo. Sedež province so preselili v Beograd, kamor je odšlo kar nekaj redovnic. Tudi povojne oblasti so sestram zaplenile materno hišo, kljub temu pa se je sestrsko življenje počasi pričelo obnavljati. Največ redovnic je bilo v zdravstvu zaposlenih po drugi svetovni vojni, vendar so vsaj v Sloveni- ji delovale v civilnih oblekah in so skrivale svojo pripadnost redovništvu.59 Zdravstveno varstvo:60 Sanatorij za pljučno bolne, Topolšica 1919– 1948; Bolnišnica, Kandija – Novo mesto, 1942–1945. 59 Rojs in Zorec, Šolske sestre, str. 255–260; korespondenca s sr. Polonco Majcenovič. Danes mariborska provinca šteje 108 članic. Provincialna hiša je v Ljubljani, mater- na v Mariboru. Sestre delujejo v kar nekaj postojankah po Sloveniji. Ukvarjajo se predvsem s poučevanjem verouka in drugo pomočjo župnijam, šivanjem cerkve- nih paramentov in molitvijo. V tujini so bolj vpete tudi v šolstvo. V Sloveniji v zdravstvenem varstvu ne deluje nobena sestra več. Nekaj sester v Avstriji, Gorici in Ale- ksandriji deluje kot oskrbovalke v domovih starejših. 60 Rojs in Zorec, Šolske sestre, str. 198–231; korespondenca s sr. Polonco Majcenovič. A: Mariborska šolska sestra v sanatoriju v Topolšici pred drugo svetovno vojno. Za pasom nosi značilni rožni venec in pas cingulum, izsek (hrani: Arhiv Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja). B: Šolske sestre v današnji redovni obleki, izsek (hrani: Arhiv Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja). C: Cingulum in rožni venec (ni od šolskih sester), znački, ki so ju nosile šolske sestre v letih 1969–2015, ter križ tau, ki ga nosijo danes (foto in hrani: Bor Zavrl). 185 | kronika 73 � 2025 1 bor zavrl |  ženski katoliški redovi, kongregacije in družbe v slovenskem zdravstvu v prvi polovici 20. stoletja FRANČIŠKANKE BREZMADEŽNEGA SPOČETJA (SORORES FRANCISCANAE IMMACULATAE CONCEPTIONIS) Do leta 1954 so bile te sestre znane pod ime- nom slovenjebistriške šolske sestre oziroma Šol- ske sestre III. reda sv. Frančiška Asiškega, danes pa delujejo pod imenom sestre Frančiškanke Brezmadežnega spočetja. Red je leta 1843 v Grad- cu ustanovila Franziska Antonia Lampel (1807– 1851). Njegov prvotni namen je bil vzgajati in iz- obraževati dekleta iz revnih meščanskih slojev, kasneje tudi na podeželju.61 Na Slovensko, v Slovensko Bistrico, so prve sestre prišle leta 1869. Njihova predzgodovina je skupna z mariborskimi šolskimi sestrami. Obo- je izvirajo iz iste materne hiše, kasneje pa sta se razvila dva reda šolskih sester. Medtem ko so mariborske šolske sestre pretrgale vezi z materno hišo in ustanovile lastno kongregacijo, so slove- njebistriške sestre ostale povezane z materno hi- šo v Gradcu (Eggenbergu) do leta 1928, ko je bila ustanovljena Jugoslovanska provinca. Leta 1930 so v Slovenski Bistrici zgradile večji samostan s sirotišnico, ki je kmalu postal središčna ustanova Jugoslovanske province. Slovenjebistriške šolske sestre so bile znane kot »podeželske« šolske sestre in so nadaljevale tradicijo svojega reda, medtem ko so mariborske veljale za »meščanske«, šole so 61 Rojs in Zorec, Šolske sestre, str. 198–231. namreč ustanavljale in vodile v mestih ter razvile nov koncept dela in razvoja svoje dejavnosti. Prve so poučevale v revnejših krajih in manjših šolah ter niso ustanavljale internatov, druge pa so imele več internatov in so poučevale v večjih krajih.62 Na delo v zdravstvenem varstvu je slovenje- bistriške sestre pripeljalo naključje. Vodstvo sa- natorija Golnik je kmalu po ustanovitvi sanato- rija za sodelovanje in delo v tej ustanovi želelo pritegniti mariborske šolske sestre, ki so bile že znane po delu v zdravstvu. Poslalo jim je pismo s prošnjo za pomoč, vendar nanj ni dobilo odgo- vora. Zato se je upravnik sanatorija osebno podal v Maribor. Ker ni poznal mesta, je povprašal po šolskih sestrah in napotili so ga v Sv. Peter (danes Malečnik pri Mariboru), kjer je bila takrat pro- vincialna hiša slovenjebistriških šolskih sester. Šele med pogovorom, ko so sestre že ponudile pomoč, je upravnik sprevidel pomoto. Kljub te- mu so se dogovorili za sodelovanje in leta 1922 so slovenjebistriške sestre prevzele skrb za golniški sanatorij in njegove bolnike. Na Golniku jih je do leta 1948 delalo tudi po 84 naenkrat, kar nekaj jih je umrlo zaradi tuberkuloze. Med drugo svetovno vojno, ko je bil sanatorij preoblikovan v splošno bolnišnico, so skrbele za nemške in slovenske bolnike. Ob koncu vojne so jih Nemci celo vabili s seboj v Nemčijo, a so ostale doma in nadaljevale s skrbjo za bolnike. Kljub temu jim nova oblast 62 Šolar in Kadiš, Kronika Frančiškank, str. 35–121. A: Slovenjebistriške Šolske sestre pred drugo svetovno vojno v sanatoriju Golnik pri lupljenju hrušk za kompot bolnikov, izsek (hrani: Klinika Golnik). B: Današnje sestre frančiškanke Brezmadežnega spočetja, črnogorske province, Krško, 2020 (hrani: Arhiv Frančiškank Brezmadežnega spočetja, Krško). C: Cingulum in rožni venec (ni od šolskih sester) ter redovni križec sester s kraticami latinskega imena reda (foto in hrani: Bor Zavrl). 186 | kronika 73 � 2025 1 bor zavrl |  ženski katoliški redovi, kongregacije in družbe v slovenskem zdravstvu v prvi polovici 20. stoletja ni bila naklonjena. Skupino redovnic so 24. juli- ja 1945 celo odpeljali v zapor in jo po štirinajstih dneh izpustili, vendar se niso vrnile na delo.63 Kot že omenjeno, so bile redovnice v drugih jugoslovanskih republikah bolj zaželene. Tako so leta 1946 na specializacijo na Golnik poslali mladega partizanskega zdravnika iz Črne gore, dr. Cvjetka Popovića, ki je bil zadolžen za vzpo- stavitev in delovanje novonastalega sanatorija za tuberkulozo na Cetinju. Popović je na Golni- ku spoznal delo redovnic in predstojnico takoj zaprosil, naj v Črno goro pošlje deset sester. To se je tudi zgodilo in tako je nastala nova redovna skupnost, Črnogorska provinca frančiškank Brez- madežnega spočetja, ki obstaja še danes in šteje okrog 130 sester.64 Leta 1948 so bile redovnice z Golnika, iz Slo- venske Bistrice in drugih skupnosti pregnane, delo v javnih ustanovah so jim prepovedali in jim zaplenili premoženje. Nekaj redovnic je odšlo v tujino, večina pa je »slekla« redovno obleko in se zaposlila v najrazličnejših panogah. Kljub vsemu jih je še kar nekaj ostalo v zdravstvu, predvsem v Ljubljani in Mariboru, vendar so delale v civilni obleki in se niso ločile od drugih medicinskih se- ster.65 Zdravstveno varstvo:66 Golnik, sanatorij za tuberkulozne, 1922–1948. ZAKLJUČEK Več kot sto let, vse do srede 20. stoletja, so članice različnih katoliških redovnih skupnosti skrbele za strežbo in nego bolnikov na Sloven- skem. Kljub temu je pečat, ki so ga redovnice pustile v slovenskem zdravstvenem sistemu, pre- malo poznan in večkrat po krivici spregledan. V pričujočem članku so predstavljeni le najvidnejši redovi, ki so delovali na področju zdravstvenega varstva. Tudi nekateri drugi redovi so opravljali delo na področju zdravstvenega varstva, social- nega varstva otrok in odraslih ter humanitarnega delovanja, a tu zaradi preobsežnosti niso vključe- ni. Članek v veliki meri temelji na sekundarnem gradivu, saj je bilo zaradi odnosa do redovništva 63 Šolar in Kadiš, Kronika Frančiškank, str. 9–133. 64 Pod Zaloško goro, str. 5–123; korespondenca s sr. Emanue- lo Žerdin. 65 Korespondenca s sr. Emanuelo Žerdin; korespondenca s sr. Hermino Nemšak. Leta 1985 je bilo sester še sto, danes jih je v Sloveniji le 17. Živijo v treh skupnostih: v Sloven- ski Bistrici, Veržeju in Ljubljani. Sestre v Slovenski pro- vinci že dolgo ne delujejo več v zdravstvu. Na Hrvaškem in v Črni gori pa so v zdravstvu še aktivne sestre Črno- gorske province. Ena od njih deluje tudi v Sloveniji. 66 Korespondenca s sr. Emanuelo Žerdin; korespondenca s sr. Hermino Nemšak. po drugi svetovni vojni veliko gradiva uničenega. V prihodnje bi bilo smiselno bolj poglobljeno raziskati odnos povojnih oblasti do redovnic ter vlogo redovnic v zdravstvu v smislu moderniza- cije in sekularizacije s prihodom medicinskih sester. Že samo kratek pregled delovanja ženskih ka- ritativnih redov pokaže, da so delovali v številnih postojankah in zdravstvenih ustanovah. Mreža delovanja sester v zdravstvu je bila pri različnih redovih različno gosta, a na splošno lahko reče- mo, da so bile v prvi polovici 20. stoletja v slo- venskem prostoru močno prisotne. Redovnice so marsikje prevzemale skrb za celotno delovanje določene ustanove, opravljale so od najmanjših in postranskih nalog do vodilnih. 8. marec 1948 je za redovnice v zdravstvenem in socialnem varstvu pomenil veliko prelomni- co, saj je prinesel konec njihovega množičnega delovanja v slovenskem zdravstvu. Odločitev po- vojnih oblasti o odstranitvi redovnic iz zdravstva je pomembno vplivala tako na zdravstvo kot na redovništvo. Redovnice so zamenjale medicinske sestre. Najstrožji odnos do redovnic je bil v Slo- veniji, kjer je politika ubrala najradikalnejšo pot, saj je hotela redovnice in Cerkev dosledno izriniti iz javnega življenja. Podobno, vendar v nekoliko blažji obliki, se je zgodilo na Hrvaškem, saj so tam redovnice v zdravstvu še lahko delovale, bo- disi v civilnih bodisi redovnih oblekah. V drugih jugoslovanskih republikah pa jim je bilo načelo- ma dovoljeno delovati v redovnih oblekah, brez zadržkov. Tam so redovnice v zdravstvo sprejeli z odprtimi rokami.67 Kljub vsemu so nekatere redovnice tudi po le- tu 1948 ostale na delu v bolnišnicah, v civilni oble- ki ter z navidezno pretrganimi stiki z drugimi re- dovnicami in vodstvi redov. Danes v slovenskem zdravstvu redko vidimo redovnico v redovnem oblačilu. A še vedno so prisotne in opravljajo svo- je poslanstvo v zdravstvu. V dobi sprememb in v času, ko redovniško življenje ni več tako pogosta izbira deklet, se še vedno najdejo posameznice, ki se odločajo za to pot – med njimi medicinske sestre, ki svojo službo in odločitev poosebijo v svoje poslanstvo. Čeprav morda delujejo v dru- gem redu, se tudi prek njih nadaljujeta in ohra- njata tradicija in spomin.68 67 Korespondenca s sr. Estero Radičević; Vračić et al., Sestre milosrdnice, III, str. 25–26, 140, 440. 68 Za pomoč pri nastajanju članka, zbiranju (arhivskega) gradiva, preverjanju podatkov in napisanega ter komen- tarjih, pa tudi za podarjene predmete in fotografije se najlepše zahvaljujem: sr. Cveti Jost, HKL; sr. Andreji Ri- har, MS; sr. Mirjam Ferčak, SSK; sr. Jožefi Ogulin, KR; sr. Polonci Majcenovič, ŠSFKK; sr. Tini Dajčer, ŠSFKK; sr. 187 | kronika 73 � 2025 1 bor zavrl |  ženski katoliški redovi, kongregacije in družbe v slovenskem zdravstvu v prvi polovici 20. stoletja VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI Arhiv sester sv. Križa Košir, B. L.: Vikariat sester sv. Križa v Mali loki pri Iha- nu, 1–11 (rokopis) SI ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 728, Šola za medicinske sestre Ljubljana Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zve- ze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije Zapisniki za leto 1934, 1935, 1937. OBJAVLJENI VIRI Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine, 1938. Uradni list kraljevske banske uprave Dravske banovine, 1930. KORESPONDENCA (hrani avtor) sr. Mirjam Ferčak, Usmiljene sestre sv. Križa (SSK), 2023. sr. Cveta Jost, Hčere krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega (HKL), 2023. sr. Polonca Majcenovič, šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja (ŠSFKK), 2023. sr. Hermina Nemšak, sestre Frančiškanke Brezmadež- nega spočetja (FBS), 2023. sr. Jožefa Ogulin, sestre križniškega reda (KR), 2023. sr. Estera Radičević, 2024. sr. Andreja Rihar, Marijine sestre čudodelne svetinje (MS), 2023. sr. Emanuela Žerdin, sestre Frančiškanke Brezmadež- nega spočetja (FBS), 2023. LITERATURA Berkopec, Marjeta in Keršič, Irena: Zamolčana zgodo- vina slovenske zdravstvene nege. Utrip 29, 2021, št. 1, str. 22–7. Bezjak, Sonja: Kristusove neveste: žensko redovništvo na Slovenskem v 20. stoletju. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2011. Derganc, Franci: Okrvavljena roža: spomini partizanske- ga zdravnika. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1978. Draganović, Krunoslav: Opči šematizam Katoličke crkve u Jugoslaviji. Sarajevo: Akademija »Regina Aposto- lorum«, 1939. Emanueli Žerdin, FBS, in sr. Hermini Nemšak, FBS. Za pomoč in pregled napisanega pa gre zahvala g. Janu Do- miniku Bogataju, Red manjših bratov, in Katji Špende, dipl. med. sestri. Griesser Pečar, Tamara: Cerkev na zatožni klopi: sodni procesi, administrativne kazni, posegi »ljudske oblasti« v Sloveniji od 1943 do 1960. Ljubljana: Družina, 2005. Grosman, Božena: Partizanska zdravnica. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1985. Janežič, Špela: Čez noč so morale oditi iz Topolšice. List: revija za kulturna in druga vprašanja občine Šo- štanj in širše 12, 2006, št. 6/7, str. 52. Kolar, Bogdan: Redovniki in redovnice na Slovenskem: oris zgodovine redovništva na Slovenskem v 50 slikah. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve na Teolo- ški fakulteti, Salve, 2018. Križanke (ur. Luka Vidmar). Ljubljana: Srednja šola za oblikovanje in fotografijo, 2018. Letopis ljubljanske škofije: za leto 1944. Ljubljana: Škofij- ski ordinariat, 1944. Makše, Milena: Zgodovina družbe Marijinih sester (di- plomsko delo). Ljubljana: Teološka fakulteta, 1982. Montonati, Angelo: Marija Terezija Scherer: soustanovi- teljica Družbe usmiljenih sester sv. Križa. Mala Loka: Vikariat Družbe usmiljenih sester sv. Križa, 1995. Ogulin, Jožefa: Vitezi Svetega križa: nemški viteški in križ- niški red na Slovenskem. Ljubljana, Salve, 2024. Ojnik, Stanko in Šuštar, Alojz: Zakonik cerkvenega pra- va. Ljubljana, Družina, 1999. Pacek, Karla: Pot ljubezni skozi čas: zgodovina Slovenske province družbe hčera krščanske ljubezni-usmiljenk 1919–2019. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2019. Pacek, Karla: Sestre usmiljenke v zdravstvenih ustano- vah. Arhivi 41, 2018, št. 1, str. 105–16. Pod Zaloško goro in križem sv. Andreja. Župniji in župlja- nom ob 170. obletnici posvetitve župnijske cerkve sv. Andreja v Goričah (1852) (ur. Andreja Rakovec). Go- riče: Župnija, 2022. Poles, Rok: »Vasa Savić, veliko dete iz Topolšice in nav- dušeni delavec«. Ob stoti obletnici prihoda dr. Sa- vića v Topolšico, 1922–2022. Šaleški razgledi 19, 2022, str. 369–430. Poles, Rok: Kraljevina Jugoslavija je odlikovala šolske sestre v državnem zdravilišču v Topolšici. List: re- vija za kulturna in druga vprašanja občine Šoštanj in širše 27, 2023, št. 3, str. 8–9. Radičević, Marija Estera: Filijale na području dana- šnje Slovenije. U znaku križa 57, 2016, št. 2, str. 61–70. Rojs, Leonita in Zorec, Avguština: Šolske sestre sv. Fran- čiška, mariborska provinca. Ljubljana: Mariborska provinca šolskih sester, 1987. Šolar, Amabilis in Kadiš, Marija: Kronika Frančiškank Brezmadežne. Slovenska Bistrica: Provincialno vod- stvo FBS, 1994. Štampar, Janko in Ogulin, Jožefa: Križniki v Sloveniji. Ljubljana: Agencija Baribal, 2010. Šuštar, Branko: Od strežniških tečajev do strežniške in bolničarske šole 1908–1945. Šola za sestre: zdravstve- no šolstvo na Slovenskem 1753–1992; razstavni katalog 188 | kronika 73 � 2025 1 bor zavrl |  ženski katoliški redovi, kongregacije in družbe v slovenskem zdravstvu v prvi polovici 20. stoletja (ur. Branko Šuštar). Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1992. U kontekstu jednog stoljeća (ur. Marija Gazzari in Ale- ksandra Vitez). Zagreb: Škola za medicinske sestre Mlinarska, 2021. Vračić, Berislava in Kovačić, Alfonza in Bunčuga, Blaga: Sestre milosrdnice sv. Vinka Paulskog s kućom maticom u Zagrebu 1845–1999: III. Družbine provin- cije u Europi 1932–1999. Zagreb: Družba sestara mi- losrdnica sv. Vinka Paulskog u Zagrebu. Vračić, Berislava in Kovačić, Alfonza: Sestre milosrdnice sv. Vinka Paulskog s kućom maticom u Zagrebu 1845– 1995. Zagreb: Družba sestara milosrdnica sv. Vinka Paulskog u Zagrebu, 1998. Vuga, Silva: Razkrivamo zgodovino slovenske zdrav- stvene nege. Utrip 27, 2021, št. 2, str. 43–44. Zaveršnik, Herbert: Iz mojega sveta: spomini. Celje: sa- mozaložba, 1996. Zavrl, Bor: Partizansko zdravstvo in zdravstvena nega na področju Kočevskega Roga (diplomsko delo). Ljublja- na: Zdravstvena fakulteta, 2017. Zavrl, Bor: Slovenske medicinske sestre v osrednji Sloveni- ji v obdobju 1919–1945 (magistrsko delo). Ljubljana: Zdravstvena fakulteta, 2021. Zupanič Slavec, Zvonka: Zgodovina zdravstva in medici- ne na Slovenskem: medicina skozi čas, javno zdravstvo, farmacija. Ljubljana: Slovenska matica, 2017. Življenjska pravila in določila sester Križniške hiše svete Marije v Jeruzalemu. Ljutomer: Jugoslovanska pro- vinca Križniškega reda, 1978. SPLETNE STRANI Marijine sestre: https://marijine-sestre.rkc.si/ SUMMARY Women’s Catholic Orders, Congregations, and Societies in Slovenian Healthcare in the First Half of the Twentieth Century Until the mid-nineteenth century, sisters of Catho- lic orders of charity held a strong presence in the health system on Slovenian territory. Members of six religious orders (Daughters of Christian Love of St Vincent de Paul, Marian Sisters of the Miraculous Medal, Sisters of the Te- utonic Order, Sisters of Mercy of the Holy Cross, School Sisters of St Francis of Christ the King, and Franciscan Sis- ters of the Immaculate Conception) provided health and other services at hospitals, clinics, and sanatoriums. After they were initially given additional training to perform he- althcare work, many later completed their formal educati- on attending schools and courses. Until the Second World War, religious sisters formed the backbone of workforce in curative healthcare on Slovenian territory. However, after the Second World War and the ensuing change in the poli- tical regime, they were sacked from the health system and replaced by civilian personnel, even though some, under certain conditions, continued working in healthcare. Whe- reas such a course of events was especially characteristic of the Slovenian and partially also Croatian environment, in other Yugoslav republics, rather than being persecuted, religious sisters constituted a welcome addition to health- care services. Research on the topic at hand is seriously hindered by the fact that much of relevant material was destroyed during and after the Second World War. As a result, the fates of female religious orders and their individual mem- bers remain largely unknown and unexplored, and thus unfamiliar to the wider public. By largely drawing from secondary sources and individual personal memoirs, the article provides the foundation for future research, which will primarily focus on the attitude of the postwar authori- ties towards religious sisters and their role in healthcare in terms of modernization and secularization on the arrival of nurses. kronika 73 � 2025 1 | 189–196 Transferred to Reich Ownership. Documenting, identifying and restituting Nazi-looted cultural property. Mednarodna konferenca v organizaciji Centra za dokumentacijo prenosov lastništva kulturnih dobrin žrtev druge svetovne vojne (CMDP). Praga, Muzej dekorativne umetnosti, 17. in 18. september 2024. Na pragu jeseni 2024 je v Muzeju dekorativne umetnosti v Pragi potekala mednarodna konfe- renca o nacističnem ropu in restituciji kulturnih dobrin z naslovom Preneseno v lastništvo rajha. Do- kumentiranje, identifikacija in restitucija v času na- cizma odtujenih kulturnih dobrin, ki jo je organizi- ral Center za dokumentacijo prenosov lastništva kulturnih dobrin žrtev druge svetovne vojne (Do- cumentation Centre for Property Transfer of the Cultural Assets of WWII Victims / Centrum pro dokumentaci majetkových převodů kulturních statků obětí II. světové války – CDMP). CDMP je bil ustanovljen pred skoraj četrt sto- letja, 1. novembra 2001, na podlagi sklepa Skupne delovne komisije (ustanovljene s sklepom Vlade Češke republike z dne 25. novembra 1998), ki ji je predsedoval podpredsednik vlade Pavel Rychet- ský. Ta komisija je prenehala delovati 15. maja 2002, CDMP pa nadaljuje delo njene strokovne skupine, ki se je ukvarjala z razjasnitvijo zgodo- vinskih in ekonomskih vprašanj prilaščanja ju- dovske lastnine (predvsem umetnostne dediš- čine). Hkrati CDMP širi obseg svojega dela, ki vključuje zlasti temeljite hevristične raziskave arhivskega gradiva ter raziskave dokumentacije posameznih muzejev in galerij, ki jih je omogo- čilo tesno sodelovanje z Ministrstvom za kulturo Češke republike. Obseg dela in dejavnosti CDMP je bil potrjen v Resoluciji Vlade Češke republi- ke z dne 22. januarja 2003. Do konca leta 2011 je deloval kot del Češke akademije znanosti, s skle- pom vlade z dne 14. septembra 2011 pa je pridobil status družbe v javnem interesu, ki je bila nato 6. februarja 2012 ustanovljena kot Center za doku- mentacijo prenosov lastništva kulturnih dobrin žrtev druge svetovne vojne – CDMP. V skladu z mednarodno sprejetimi priporočili UNESCA, UNIDROIT in Mednarodnega muzej- skega sveta (International Council of Museums – ICOM) ter obveznostmi Češke republike, ki iz- hajajo iz Washingtonske in Praške deklaracije, je poslanstvo CDMP raziskovanje vprašanja odtuji- tve kulturnih dobrin žrtev druge svetovne vojne ODZIVI in posredovanje rezultatov teh raziskav državnim organom in organizacijam Češke republike, ter regionalnim, občinskim in zasebnim muzejem, galerijam in knjižnicam, pa tudi posameznim pro- silcem za vračilo izropanih kulturnih predmetov. CDMP sodeluje s tujimi ustanovami s podobno usmeritvijo in svetuje pri restituciji posamezni- kom in pravnim osebam na Češkem in v tujini. To strokovno svetovanje temelji na arhivskih razi- skavah v domačih in tujih arhivih, na raziskavah inventarnih in akcesijskih knjig v državnih mu- zejih in galerijah, na izmenjavi informacij med državnimi organi, državnimi muzeji in galerijami ter na sodelovanju in izmenjavi informacij s tu- jimi institucijami s podobno usmeritvijo, pa tudi s posameznimi raziskovalci iz Češke republike in tujine. Celovito svetovanje, vključno z morebit- nim posredovanjem pri reševanju restitucijskega primera, je prosilcem na voljo brezplačno. Mednarodna konferenca, ki je potekala 17. in 18. septembra 2024, priča o zavzetem delu CDMP, saj je bila že osma po vrsti. Med konferen- cami CDMP velja omeniti tiste v Brnu (The Lost Heritage of Cultural Assets, 2003), v Libercu (Resti- tution of Confiscated Art Works – Wish or Reality?, 2007) in Pragi (Plundered – But By Whom?, 2015, in Terezín Declaration – Ten Years Later, 2019). Poleg tega CDMP skupaj s partnerji in sodelavci objav- lja izsledke raziskav v večinoma obsežnih in pre- glednih monografskih publikacijah, pogosto tudi v angleškem jeziku. Pripravili so tudi dve razsta- vi. Prvo z naslovom Looted Art (2017) so namenili predstavitvi dejavnosti CDMP, njegovega nastan- ka in razvoja ter obsežne založniške dejavnosti in jo zasnovali kot potujočo razstavo, ki je doslej gostovala že na 18 lokacijah na Češkem. Drugo razstavo z naslovom Returning Identity pa so pos- tavili leta 2019, ob 80-letnici uvedbe nürnberških zakonov v Protektoratu Češka in Moravska. Od zadnje mednarodne konference CDMP, na kateri so razpravljali o razvoju dogodkov po Terezinski deklaraciji, je minilo že pet let, zato je bilo zanimanje za osmi dogodek v tej seriji veliko. Po pozdravnem nagovoru organizatorke in direk- torice CDMP Jane Jiráskove so navzoče na kratko nagovorili češki minister za kulturo Martin Bax, izraelska veleposlanica Anna Azari, posebni od- poslanec za vprašanja holokavsta, medverskega dialoga ter svobode veroizpovedi in prepričanja Robert Řehak s češkega ministrstva za zunanje zadeve, ter direktor Muzeja dekorativne umetno- sti Radim Vondráček. 190 | kronika 73 � 2025 1 odzivi V prvi od petih sekcij z naslovom Mednaro- dne perspektive in razvoj je najprej nastopil Wes- ley Fisher, predstavnik Konference o judovskih materialnih zahtevkih proti Nemčiji (Conference on Jewish Material Claims Against Germany – CJMCAG) in Svetovne organizacije za restitu- cijo judovskega premoženja (World Jewish Re- stitution Organization – WJRO). Wesley Fisher je predstavil poročilo WJRO in CJMCAG o na- predku in najboljših praksah uveljavljanja in spoštovanja načel Washingtonske konference o nacističnem ropu kulturne dediščine. V zadnjih 25 letih je bil dosežen pomemben napredek pri restituciji umetnin in kulturnih dobrin, vendar je treba še veliko postoriti. Raziskave o provenienci so se namreč močno razširile in postale napre- dnejše, deloma zaradi boljšega dostopa do arhi- vov in učinka digitalizacije. Vendar pa muzeji v številnih državah še vedno zanemarjajo potrebo po raziskovanju provenience in v večini držav to ne velja za bistveni del muzejske prakse. Zato je v teh državah kljub že vzpostavljenim postop- kom za uveljavljanje zahtevkov število obrav- navanih primerov in posledičnih restitucij še vedno majhno. Samo pet od 47 držav podpisnic Washingtonskih načel je ustanovilo restitucijske komisije za lažje uveljavljanje zahtevkov. V po- ročilu so predstavljene ocene posameznih držav glede na to, ali so opravile zgodovinske raziskave o predmetih, bodisi prek zgodovinske komisije bodisi kako drugače; ali izvajajo raziskave o pro- venienci svojih zbirk; ali imajo postopek za uve- ljavljanje zahtevkov, bodisi prek komisije za resti- tucijo ali kako drugače; ali so izvedle precejšnje število restitucij. Na podlagi teh dejavnikov po- ročilo ugotavlja, da je sedem držav doseglo ve- lik napredek (Avstrija, Češka, Francija, Nemčija, Nizozemska, Velika Britanija, ZDA), tri države so dosegle znaten napredek (Izrael, Kanada, Švica), 13 držav je doseglo določen napredek, 24 držav pa je doseglo majhen ali nikakršen napredek. Nato je Agnes Peresztegi iz odvetniške pisarne Peresztegi spregovorila o aktualnem razvoju resti- tucijskega prava in restitucijske prakse ter prak- tičnih vidikih vlaganja zahtevkov. V zadnjih petih letih so bila vodilna načela na novo interpreti- rana, nacionalni zakoni in forumi za reševanje zahtevkov so bili spremenjeni, ustanovljen je bil nov forum ter preoblikovane prakse in smernice raziskav provenience. Ta razvoj je bistveno spre- menil način raziskovanja, obdelave, predstavitve in odločanja o restitucijskih zahtevkih. Govorni- ca je omenila težave, kot so »izginotje« spletnih strani o kraji kulturnih dobrin ter pogosto opa- ženo pomanjkanje strokovnega znanja in profe- sionalnosti pri obravnavi restitucije izropanih kulturnih dobrin. V svoji predstavitvi je izrazila kritično stališče do načrtovane arbitražne rešitve Direktorica CDMP Jana Jirásková je pred začetkom konference pozdravila predavatelje in občinstvo (© CDMP). 191 | kronika 73 � 2025 1 odzivi v Nemčiji in se zavzela za pravno rešitev v ZDA. Zadnja govornica v tej sekciji je bila Deidre Berger iz organizacije Jewish Digital Cultu- ral Recovery Project (JDCRP), ki je predstavila osrednji podatkovni repozitorij (The Central Da- ta Repository). Potreba po osrednjem repozito- riju o kulturnem plenjenju med drugo svetovno vojno je izražena v načelih, oblikovanih na Wa- shingtonski konferenci. Kasneje je bilo ustvar- jenih več pomembnih podatkovnih baz, kot je ERR Jeu de Paume Database, vendar še vedno ni osrednje digitalne platforme, ki bi združevala ob- sežno razpršeno arhivsko gradivo o nacističnem ropu umetnin. Zato je bila leta 2019 ustanovljena fundacija JDCRP, da bi ustvarili prvi celoviti digi- talni arhivski repozitorij o nacističnem ropu kul- turnih dobrin. Deidre Berger je opisala trenutno stanje projekta, katerega cilj je olajšati in pospe- šiti iskanje in raziskovanje posameznih primerov, in poudarila, da bodo dokumenti centralnih zbir- nih centrov Marburg in Wiesbaden predvidoma postavljeni na splet spomladi leta 2025. Predsta- vila je tudi uporabo umetne inteligence, ki bo – enako kot že na področju reparacijskih spisov – tudi tukaj zagotovila, da bo ogromno količino dokumentov mogoče smiselno in časovno učin- kovito analizirati. Živahni diskusiji in odmoru je sledila druga sekcija z naslovom Restitucija in vlada. Jan Ho- lovský z Oddelka za muzeje in galerije češkega ministrstva za kulturo je poročal o dolgoročnih prizadevanjih Ministrstva za kulturo na podro- čju muzeologije, ki se osredotočajo na ublažitev premoženjskih krivic, ki jih je povzročil holo- kavst. Predstavil je zakonodajno problematiko ter dejavnosti ministrstva za kulturo in trenutne raz- mere v zvezi z registriranimi zahtevki za vračilo izropane kulturne dediščine. S francoskega ministrstva za kulturo je poro- čal David Zivie z Oddelka za raziskave in restitu- cijo kulturnih dobrin, izropanih v letih 1933–1945 (Mission de recherche et de restitution des biens culturels spoliés entre 1933 et 1945). Francija, ki že več kot 25 let izvaja raziskave o izvoru določenih kategorij izropanih dobrin, se je nedavno odloči- la okrepiti svoja prizadevanja za popravilo krivic, nastalih zaradi nacističnega plenjenja kulturnih dobrin. Francoski organi želijo izboljšati raziska- ve o provenienci umetnin in knjig iz javnih zbirk, da bi identificirali zaplenjene dobrine in olajšali njihovo vrnitev zakonitim lastnikom. V ta namen so francoske oblasti razvile svojo organizacijo in v okviru ministrstva za kulturo ustanovile pose- ben oddelek za nadzor in izvajanje raziskav, par- lamentu predlagale novi zakon, soglasno sprejet julija 2023, okrepile pooblastila Komisije za vra- čanje premoženja in odškodnine žrtvam antise- mitskega pregona ter začele izvajati raziskovalne Zanimanje za konferenco Transferred to Reich Ownership je bilo veliko že v jutranjih urah (© CDMP). 192 | kronika 73 � 2025 1 odzivi programe provenience v muzejih na državnem in lokalnem nivoju. Novi pristop postavlja povrači- lo škode v središče javnega delovanja in razume raziskovanje provenience kot osrednji element raziskovalnega dela muzejev in javnih knjižnic, hkrati pa oblastem omogoča izplačevanje odško- dnin. Kot je pojasnil David Zivie, je zakon, spre- jet julija 2023, poenostavil prejšnji postopek, saj francoskemu parlamentu ni več treba sprejemati resolucije za vsako posamezno restitucijo držav- nega premoženja. Zadnji govornik v tej sekciji Toon van Mierlo, predsednik nizozemske komisije za restitucijo (Adviescommissie Restitutieverzoeken Cultuur- goederen en Tweede Wereldoorlog – RC), je predstavil nizozemsko zakonodajo na področju restitucije premoženja, ki so ga izropali nacisti. Pojasnil je spremembe v sestavi komisije, nje- ne delovne korake, cilje in postopke odločanja. V diskusiji je poudaril, da je ministrstvo za izo- braževanje, kulturo in znanost vedno upoštevalo nezavezujoča priporočila RC, ki se posledično na Nizozemskem obravnavajo kot zavezujoča, kar je bilo soglasno označeno za dobro prakso. Po zaključeni drugi sekciji so si udeleženci konference pod vodstvom direktorja Muzeja de- korativne umetnosti Radima Vondráčka ogledali muzejsko stalno postavitev. Konferenco je sprem- ljala tudi panojska razstava CDMP o posameznih primerih raziskav in restitucije na Češkem. Drugi dan se je začel s sekcijo Raziskovanje pro- venience v teoriji in praksi. Najprej je Ondřej Vlk s češkega obrambnega ministrstva spregovoril o zgodovinskem ozadju ropa kulturnih dobrin v če- škem in moravskem protektoratu. Nemška oku- pacijska oblast je v začetni fazi plenilskega pro- cesa v protektoratu (od marca 1939 do jeseni 1942) strogo ločevala premoženje, ki je bilo zaseženo v okviru preganjanja, getoizacije in deportacije ju- dovskega prebivalstva, in premoženje, ki ga je za- segel gestapo. Ta razlika je bila še posebej očitna v dvojni naravi mehanizmov zaplembe. Zunanji pritisk osrednje nacistične oblasti v Berlinu, ki je vztrajala, da je treba nemške umetnine repatriira- ti iz protektorata, je zelo hitro prisilil okupacijske oblasti, da so prevzele pobudo in prevzele nadzor nad celotnim procesom zaplembe v protektoratu. Postopoma so zgradili mehanizme zaplembne bi- rokracije, ki so jim omogočili uskladitev prejšnjih raznovrstnih pristopov k zaplembam in (zlasti) uporabi zaplenjenih predmetov. Okupacijske ob- lasti so tako imele pomembno vlogo pri obliko- vanju zakonodajnih okvirov, na primer z izdajo prepovedi izvoza kulturnih dobrin iz protektora- ta oktobra 1940, s čimer so odločilno vplivale na usodo premične kulturne dediščine. Direktor praškega Muzeja dekorativne umetnosti Radim Vondráček je navzočim predstavil muzejske zbirke (© CDMP). 193 | kronika 73 � 2025 1 odzivi Sledila je Johana Prouzová iz CDMP, ki je sli- kovito opisala usodo judovske družine Pollák in njene zbirke. Zbirka Josefa Polláka je bila v času pregona Judov deponirana v Muzeju dekorativ- ne umetnosti v Pragi. Sestavlja jo 958 predmetov: miniature na porcelanu, porcelanaste figurice in posode, kipi iz biskvita, slike in risbe predvsem čeških slikarjev 19. stoletja ter obsežen nabor grafičnih del. Številni predmeti so bili od takrat vrnjeni dedičem, vendar je še vedno veliko pred- metov neidentificiranih. Leta 2023 je bil v češčini objavljen katalog zbirke, ki je dostopen na sple- tu,1 v pripravi pa je tudi angleški prevod. Tretja govornica v tem delu, Antonia Bartoli iz Umetnostne galerije Univerze Yale (Yale Universi- ty Art Gallery), je govorila o raziskavi izvora zbirke Herberta in Monike Schaefer (47 umetniških del evropskih mojstrov od 16. do zgodnjega 20. stole- tja). Pri tem je predstavila posamezna dela in nji- hovo provenienco ter načine prihoda v Umetno- stno galerijo. Opisala je tudi razvoj raziskav pro- venience na Univerzi Yale, ki je po washingtonski konferenci leta 1998 zavzela precej reaktivno stali- šče, kar se je spremenilo šele po letu 2019. Nato je nastopila Katinka Gratzer-Baumgärt- ner iz Avstrijske galerije Belvedere (Österreichi- sche Galerie Belvedere), ki je zelo nazorno predstavila proces identifikacije Roberta Kauder- ja, ki je bil žrtev nacističnega ropa – njegovo ime je bilo namreč pred tem napačno dešifrirano kot Kander. Opisala je raziskovanje Kauderjevega de- la in družine ter iskanje dedičev, ki jim je bila na podlagi sklepa avstrijske Komisije za raziskova- nje provenience (Kommission für Provenienzfor- schung) vrnjena ena slika iz galerije Belvedere. Četrta sekcija je bila posvečena usodi izropa- nih knjig in knjižnic. Michal Bušek iz Judovske- ga muzeja v Pragi (Židovské muzeum v Praze) je poročal o projektu Knjižnica izgubljenih knjig (Library of Lost Books), katerega cilj je rekon- strukcija knjižnice berlinske Visoke šole za ju- dovsko znanost (Hochschule für die Wissenschaft des Judentums, 1870–1942), ki je obsegala več kot 60.000 zvezkov o judovski zgodovini in kulturi. Govornik je opisal usodo zaplenjene knjižnice, ki je bila deportirana v terezínski geto, in trenutna prizadevanja za identifikacijo ukradenih knjig. Knjige z univerze je danes mogoče najti na števil- nih lokacijah, med drugim je do zdaj identificira- nih več kot 4300 zvezkov v Judovskem muzeju v Pragi. Poziv k sodelovanju na projektu velja prav vsem, na voljo je privlačna spletna stran, ki omo- 1 Katalog v pdf obliki je dostopen na https://www.loote- dart.cz/en/category/publications/#flipbook-df_1569/1/ (5. 1. 2025). goča enostaven dostop, pridobivanje informacij in sodelovanje.2 Olivia Kaiser in Gabriela Brudzyńska-Němec sta govorili o identifikaciji ukradenih knjig v Sa- ški državni in univerzitetni knjižnici (Sächsische Landesbibliothek – Staats- und Universitätsbi- bliothek – SLUB) v Dresdnu. Predstavili sta raz- iskave provenience, ki jih v SLUB sistematično izvajajo od leta 2009. SLUB se namreč v primerih nezakonite pridobitve fonda ne postavlja v vlogo zakonitega lastnika. Posledično si prizadeva vrni- ti identificirane izropane knjige dedičem ali prav- nim naslednikom ali vsaj najti pravično in pošte- no rešitev v smislu Washingtonskih načel. Na pri- meru knjige češke Judinje, umorjene v Auschwi- tzu, ki je bila identificirana v SLUB, sta govornici ponazorili nadnacionalni pristop k raziskovanju plenjenja in potovanja izropanih predmetov. Sledilo je predavanje Balázsa Tamásija iz Ju- dovskega teološkega semenišča Univerze za ju- dovske študije (Országos Rabbiképző – Zsidó Egyetem) v Budimpešti o projektu zbiranja, di- gitalizacije in raziskovanja provenience knjig, ki poteka od leta 2021. Predstavil je knjižnico rabin- skega semenišča v Budimpešti, njeno usodo med drugo svetovno vojno in razvoj po njej, zlasti se je osredotočil na zbirke knjig Judov, umorjenih po letu 1945, in zaplembe knjig s strani socialistične Madžarske. Knjige iz semeniške knjižice so doslej odkrili v knjižnici berlinske Visoke šole za judov- sko znanost (restituirano) in v Judovskem muzeju v Pragi (restitucija načrtovana za 2024). Poudaril je tudi, da knjižnica Judovskega teološkega semi- narja pridobiva ukradene knjige z nakupi v an- tikvariatu in omogoča prost digitalni dostop do hebrejskih rokopisov. Daniel Soukup iz Centra Kurta in Ursule Schubert za judovske študije na Filozofski fakul- teti Univerze Palacký (Centrum judaistických stu- dií Kurta a Ursuly Schubertových) v Olomoucu je pripravil predavanje o marginalijah v knjigah, zaplenjenih judovskim lastnikom, a se ni mogel udeležiti konference, zato je njegov prispevek prebral moderator. Predstavljene so bile najdbe iz zbirke približno 13.000 molitvenikov in druge judovske verske literature, ki jih hrani judovska skupnost v Brnu. Raziskava sicer oblikuje meto- dologijo za preučevanje teh knjig na presečišču sociološkega pristopa k zgodovini knjižne kul- ture in študij holokavsta. Družbenozgodovinske raziskave posameznih zvezkov omogočajo razu- mevanje bralnih praks in vloge knjig v kontekstu identitete nekdanjih lastnikov ter njihovo ovred- notenje v kontekstu kulturno-verskega okolja 2 Gl. https://libraryoflostbooks.com/ (5. 1. 2025). 194 | kronika 73 � 2025 1 odzivi čeških in moravskih Judov. V predavanju je bilo predstavljenih veliko različnih oblik marginalij, najdenih v knjigah, drobnih in na prvi pogled nepomembnih predmetov, kot so napisi z imeni, posvetila, listki z napisi, risbe, fotografije in dru- go. Ker so najdene marginalije večinoma močno poškodovane, poteka razprava o njihovi nadalj- nji usodi. Toda najprej jih je po mnenju Daniela Soukupa treba zavarovati, kar je naša moralna dolžnost do judovskih družin iz Brna. Po odmoru za kosilo je sledila zadnja sekcija konference. Pod naslovom Restitucija – primeri, iz- zivi in omejitve so se zvrstile štiri predstavitve. Zu- zana Löbling s Pravne fakultete Karlove univerze v Pragi (Právnická fakulta, Univerzita Karlova) in iz Narodne galerije v Pragi (Národní galerie Pra- ha) je govorila o pravnem položaju vračanja naci- stično izropanega premoženja na Češkem in po- dala zelo dober pregled dogajanja od leta 1945 do danes. Zlasti je predstavila drugo polovico štiri- desetih let prejšnjega stoletja, obdobje po žamet- ni revoluciji leta 1989 in sedanje stanje. Opozorila je tudi na težave, kot sta počasnost procesov resti- tucije zaradi neupravičeno strogih predpogojev in pomanjkanje svetovalnega odbora strokovnja- kov, ter izpostavila možne izboljšave, ki delno te- meljijo na »najboljših praksah« drugih držav. Lucie Němečková s Karlove univerze (Uni- verzita Karlova) v Pragi in CDMP je pripravila predstavitev industrialca, zbiralca umetnin in mecena Richarda Morawetza. Njegova pomemb- na zbirka, ki obsega arhivsko gradivo, stare gra- fike in umetnine, je bila doslej raziskana le frag- mentarno. V študiji primera je osvetlila usodo zbirateljeve družine in njihova prizadevanja, da bi jim Češkoslovaška in Češka republika vrnili kulturne predmete, ki so jih zaplenili nacisti. Ri- chardu Morawetzu in njegovi družini je uspelo pobegniti v Kanado prek Velike Britanije. Po kon- cu druge svetovne vojne si je prizadeval za vrači- lo svojega nekdanjega premoženja, vendar ga je komunistična vlada ponovno zaplenila. Končno je bilo leta 1990 njegovo premoženje restituirano njegovim naslednikov. Predzadnji govornik je bil Jens Hoppe, ki je kot predstavnik CJMCAG spregovoril o svojih iz- kušnjah z vidika člana svetovalnega odbora za za- plembe kulturnih dobrin v 20. stoletju pri Klassik Stiftung Weimar. Osrednji rezultat desetletnega dela odbora je po njegovem mnenju profesiona- lizacija raziskav provenience in mediacije oziro- ma iskanja dedičev pri Klassik Stiftung Weimar, eni največjih nemških kulturnih fundacij. Jens Hoppe je tudi jasno povedal, da je sodelovanje med različnimi deležniki nujno in da se mora- jo ustanove odkrito in enakopravno srečevati in dogovarjati z (pravnimi) nasledniki nekdanjih la- stnikov. Publikacije CDMP so bile na voljo brezplačno (© CDMP). 195 | kronika 73 � 2025 1 odzivi Dogodek se je zaključil s predstavitvijo Agate Modzolewske in Bartłomieja Sierzputowskega s poljskega Ministrstva za kulturo in narodno dedi- ščino, ki sta govorila o restituciji poljske kulturne dediščine. Junija 2017 je na Poljskem začel veljati Zakon o vračanju nacionalnih kulturnih dobrin, ki združuje vse povezane pristojnosti v rokah mi- nistra za kulturo in narodno dediščino. Naloge po zakonu opravlja v okviru dodeljenih vsebin- skih in stvarnih pristojnosti Oddelek za vračanje kulturnih dobrin. Pristojnosti oddelka vključuje- jo (vendar niso omejene na) zbiranje informacij o kulturnih dobrinah, izgubljenih zaradi druge svetovne vojne z ozemlja Poljske in znotraj njenih meja po letu 1945 ter vzdrževanje edine nacional- ne baze podatkov o vojnih izgubah in nacionalne Evidence spomenikov, ukradenih ali nezakonito prenesenih v tujino. Poleg tega Oddelek prev- zema pobudo, koordinacijo in vodenje iskanja izgubljenih kulturnih dobrin, opravlja dejavno- sti restitucije doma in v tujini, vključno z dele- giranjem strokovnjakov, koordinacijo pregledov predmetov, vodenjem pogajanj, izvajanjem prav- nega zastopanja pred organi pregona, tožilstvom in sodišči ter zagotavljanjem transporta najdenih umetnin in promocijo problematike vojne škode. Kljub izčrpnosti in slikovitosti predstavitve ter impresivnim številkam in stopnji uspešnosti re- ševanja posameznih primerov restitucije pa mla- da predavateljska dvojica ni omenjala dejstva, da hranijo na Poljskem tudi kulturne dobrine, ki so po drugi svetovni vojni postale last poljske države in niso bile vrnjene dedičem nekdanjih lastnikov. Posledično je v razpravi, ki je sledila, več navzočih opozorilo na pristranskost prispevka, a jih sicer elokventen odziv predavateljev ni povsem zado- voljil. Konferenca se je tako zaključila s še eno živahno diskusijo, ki so ji sledile sklepne besede direktorice CDMP Jane Jiráskove.3 Kaj je poleg novih podatkov o stanju na po- dročju restitucije v času nacizma zaplenjenih kul- turnih dobrin prinesla mednarodna konferenca CDMP in katere od ugotovitev lahko izpostavi- mo? Predvsem je bil v ospredju in vedno znova poudarjen pomen transnacionalnega in medna- cionalnega sodelovanja, brez katerega so raziska- ve provenience močno otežene, možnosti za resti- tucijo pa oslabljene. Tudi širok nabor zastopanih držav na konferenci, kot so Češka, Nemčija, Fran- cija, Avstrija, Poljska, Madžarska in ZDA, kaže, da so sodelujoči uspešno ozavestili potrebo po 3 Bogato ilustrirana programska knjižica s povzetki pre- davanj je dostopna na spletni strani CDMP: https:// www.lootedart.cz/en/conference24/#flipbook-df_1654/1/ (6. 1. 2025). izmenjavi dobrih praks in raziskovalnih izsled- kov med državami in raziskovalnimi skupnostmi. Pravne težave pri restituciji so sicer zaradi različ- nih pravnih situacij specifične za vsako državo, kar pa ne onemogoča primerjalne analize in ne ovira usvajanja dobrih praks, kadar obstaja kon- senz o potrebi po izboljšanju razmer in rezultatov. Jasno pa je, da na področju restitucije kulturnih dobrin in umetnin, ki so jih nacisti zaplenili žrt- vam druge svetovne vojne in zlasti Judom, v kar 37 državah podpisnicah washingtonskih načel os- taja še veliko prostora in možnosti za napredek. Odškodninski oziroma restitucijski procesi so po besedah WJRO v mnogih državah zamudni in neuspešni zaradi pomanjkanja usposobljenega osebja, neustreznih lastniških evidenc in posle- dično pomanjkanja preglednosti ter nedosledne- ga odločanja. Slovenija se na seznamu, ki ga je predstavil Wesley Fisher, sicer uvršča v skupino 13 držav, ki so v zadnjem času dosegle nekaj na- predka pri uveljavljanju Washingtonskih načel, vendar z zakonodajnega vidika obeti za nadaljnjo uspešnost niso najboljši. V Sloveniji je bil velik del judovskega premoženja, ki so ga bili zasegli nacisti, na podlagi odloka predsedstva Antifaši- stičnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ), ki je bil sprejet 21. novembra 1944, naci- onaliziran, saj je bilo to premoženje obravnavano kot »sovražniško imetje«. Čeprav ima Slovenija zakonodajni okvir za vračanje zasebne lastnine, so zahtevki za vračilo premoženja, odvzetega v obdobju holokavsta, v Sloveniji kategorizirani kot zahtevki za vračilo premoženja brez dedičev, za katero v zakonu ni določb o vračanju ali od- škodnini. Določbe o restituciji zasebne lastnine, vključene v Zakon o denacionalizaciji iz leta 1991, od upravičencev zahtevajo, da so imeli jugoslo- vansko državljanstvo 9. maja 1945, in razen neka- terih izjem na splošno izključujejo premoženje, zaplenjeno pred letom 1945. Zato slovenski Judje, ki so preživeli holokavst, in potomci tistih, ki so umrli, večinoma niso mogli izkoristiti možnosti vračanja premoženja po tem zakonu. Nadalje so bili Slovenci judovskega rodu, ki so se preseli- li v Izrael med letoma 1948 in 1950, prisiljeni, da se odrečejo jugoslovanskemu državljanstvu in odstopijo svoje premoženje državi kot predpogoj za odhod iz države. Poleg tega v Sloveniji novih denacionalizacijskih postopkov ni (več) mogoče uvesti, ker je rok za vložitev zahtev potekel konec leta 1993. Judovska skupnost je sicer dolgo vztra- jala pri odpravi zakona o državljanstvu odško- dninskih upravičencev, a pri tem ni bila uspešna. Slovenska vlada je v preteklosti tudi imenovala dve komisiji za proučitev problematike vračanja komunalnega premoženja in premoženja brez 196 | kronika 73 � 2025 1 odzivi dedičev – Odbor za nerešena vprašanja verskih skupnosti (2000) in Sektor za popravo storjenih krivic (2005), poleg tega sta se judovska skupnost Slovenije in WJRO leta 2006 tudi dogovorili, da ustanovita fundacijo, ki bo prejemala in upravlja- la kakršno koli vrnjeno judovsko komunalno lastnino ali s tem povezano odškodnino, vendar znatnega napredka na tem področju ni. Nenazad- nje pa navedeni dogovori in načrti le redko na- govarjajo vprašanja premičnin in torej premične kulturne dediščine. Barbara Vodopivec, vodilna poznavalka razmer, ki vladajo na področju resti- tucije premične kulturne dediščine pri nas, je že pred štirimi leti ugotavljala, da stanje raziskav ka- že na velike vrzeli, zaradi česar Slovenija močno zaostaja za drugimi evropskimi državami in ZDA. Ne moremo trditi, da je bil v zadnjih letih storjen »nujni prvi korak, ki mora spremljati prizadeva- nja za razreševanje vprašanj restitucije umetnin«, saj še niso bile opravljene potrebne »temeljne interdisciplinarne raziskave družboslovnih in humanističnih ved in strok, zlasti zgodovine, umetnostne zgodovine, prava, konservatorstva, muzeologije, heritologije in drugih«.4 Odlična iz- hodišča za nadaljnje raziskave in razvoj področja sicer postavljajo posamezni prispevki,5 vendar 4 Barbara Vodopivec, Med vojno in mirom, https://www. alternator.science/sl/daljse/med-vojno-in-mirom-vra- canje-umetnin-po-drugi-svetovni-vojni/ (6. 1. 2025). Gl. tudi Barbara Vodopivec, Restitucija predmetov kulturne dediščine iz Avstrije v Jugoslavijo po letu 1945. Acta histo- riae artis Slovenica 24, 2019, št. 1, str. 11–130. 5 Npr. posamezni prispevki v publikacijah Umetnostna in zgodovinska srečevanja z Judi na Slovenskem (Ljublja- na: Založba ZRC, 2020); Jewish-Slavic Cultural Horizons. Essays on Jewish History and Art in Slavic Lands (Ljublja- na: Založba ZRC, 2022); in Transfer of Cultural Objects in the Alpe Adria Region in the 20th Century (Wien, Köln: Böhlau Verlag, 2022). bo v prihodnosti treba ozavestiti in dosledne- je posnemati posamezne dobre prakse na pod- ročju raziskovanja provenience in restitucije v ča- su nacizma zaplenjenih kulturnih dobrin, ki jih je izpostavila konferenca v Pragi. K temu bodo v naslednjih nekaj letih pripomogle tudi raziskave v okviru dveh raziskovalnih projektov, za katera je Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Ste- leta ZRC SAZU nedavno pridobil financiranje na razpisih Javne agencije za znanstvenoraziskoval- no in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije: podoktorski raziskovalni projekt Anje Milič Iskra Umetnost med dvema ognjema: Nacistično plenjenje umetnin na zasedenem slovenskem ozemlju v letih 1941–1945 v luči kulturnega genocida (2024–2026) in temeljni raziskovalni projekt Renate Komić Marn Nacionalizacija in muzealizacija umetnostnih zbirk na Slovenskem v luči raziskav provenience (2025–2027). Med pomembne korake bi sodila tu- di ustanovitev komisije ali vsaj skupine za doku- mentacijo in raziskave o provenienci umetnin in kulturnih dobrin, odvzetih žrtvam druge svetov- ne vojne, ki je v Sloveniji še nimamo.6 Renata Komić Marn 6 Prispevek je nastal v okviru temeljnega raziskovalnega projekta Nacionalizacija in muzealizacija umetnostnih zbirk na Slovenskem v luči raziskav provenience (J6–60106) in razi- skovalnega programa Umetnost na Slovenskem v stičišču kultur (P6-0061), ki ju iz državnega proračuna financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. Udeležbo konference je omogočil ZRC SAZU s financiranjem aktivnosti iz she- me UUZ v okviru Razvojnega stebra financiranja ZRC SAZU. Za prijazno dovoljenje za objavo slikovnega gra- diva se zahvaljujem direktorici CDMP Jani Jiráskovi. kronika 73 � 2025 1 | 197–205 OCENE IN POROČILA Boris Golec: Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2024, 227 strani (Thesaurus memoriae. Opuscula; 11). Pri Založbi ZRC SAZU je oktobra 2024 izšla monografija Borisa Golca z naslovom Adam Bo- horič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju. Avtor, znanstveni svetnik na Zgodovinskem in- štitutu Milka Kosa ZRC SAZU in redni profesor, je strokovnjak za zgodovino zgodnjega novega veka in se ukvarja zlasti s primerjalno zgodovino mestnih in trških naselij v slovenskem prostoru, z družbeno mobilnostjo in oblikovanjem kolektiv- nih identitet ter z nekaterimi vprašanji iz kultur- ne zgodovine, med drugim z raziskavami in obja- vami starejših slovenskih uradovalnih dokumen- tov. Čas izida njegove najnovejše monografije se zdi več kot primeren, saj je lani minilo 440 let, odkar sta protagonista študije – Adam Bohorič in Jurij Dalmatin – leta 1584 objavila svoji glavni deli: prvo slovensko slovnico in celotni slovenski prevod Svetega pisma. Golčeva monografija je razdeljena na tri glav- na poglavja, ki so posvečena Adamu Bohoriču, Juriju Dalmatinu in mestu Krško v 16. stoletju, ter na petnajst podpoglavij. Objava poleg tega vsebuje tudi tri priloge: Kronološki seznam mestnih sodnikov in pisarjev, Kronološki seznam novosprejetih meščanov po mestni knjigi in Posestno stanje v luči po- pisov dvornega činža leta 1570 in 1575, seznam virov in literature ter nemški povzetek vsebine. Ugoto- vitve, predstavljene v knjigi, je avtor pridobil na podlagi preučevanja arhivskega gradiva iz šestih domačih in petih tujih arhivov, kot tudi objavlje- nih virov in relevantne strokovne literature. Iz bogatega nabora primarnih virov gre izpostaviti zlasti davčno knjigo mesta Ljubljane, ljubljansko protestantsko matično knjigo in t. i. krško mestno knjigo. V poglavju o Adamu Bohoriču avtor ugotavlja, da smo 500-obletnico njegovega rojstva prazno- vali nekaj let prezgodaj, saj se je prvi slovenski slovničar rodil šele okrog leta 1524. Njegovo ime je v vire prvič vstopilo ob vpisu na dunajsko uni- verzo leta 1543, ko se je za univerzitetno matri- ko opredelil kot Štajerec iz Krškega (ex Gurgfelt Styrus), kar se sliši protislovno, saj je mesto na desnem bregu Save v zgodnjem novem veku v celoti pripadalo Kranjski. Golec vidi dve možni razlagi tega navideznega paradoksa, in sicer bi na štajerskem rojeni Bohorič v kranjskem Krškem lahko dobil elementarno izobrazbo ali pa bi se v krško gospostvo s štajerske strani Save lahko priselila njegova celotna družina. Ne nazadnje bi tudi njegov priimek, ki je izpeljanka iz oronima Bohor, lahko nastal šele na Kranjskem. Poglavje vsebuje tudi nekaj novih odkritij o Bohoričevem poklicnem življenju, družini ter času in kraju smrti. Protestantski pisec po konča- nem študiju v Krškem ni vodil lastne šole, temveč mestno oziroma mestno-župnijsko šolo, kar je v nasprotju z doslej uveljavljenim mnenjem trajalo manj kot 12 let. Njegova druga soproga Doroteja Muhič, hči celjskega meščana, je rodila vsaj osem otrok, od katerih so trije dokazano odrasli. Najpo- membnejše odkritje se gotovo nanaša na njego- vo smrt, saj Bohorič v nasprotju z uveljavljenim prepričanjem ni umrl kot izgnanec neznano kje na Nemškem. To ob drugih okoliščinah prepri- čljivo demantira davčna knjiga mesta Ljubljane, ki kaže, da je njegovo smrt mogoče postaviti v kranjsko prestolnico, in sicer v čas med marcem 1601 in avgustom 1602. Drugo poglavje obravnava Bohoričevega naj- znamenitejšega učenca in avtorja prvega prevo- da celotnega Svetega pisma v slovenščino Jurija Dalmatina. Za razliko od svojega učitelja se je Dalmatin zelo verjetno že rodil v mestu Krško kot sin očeta Hrvata in matere Slovenke, kot ar- gumentirano sklepa Golec. Njegov rod po očetovi 198 | kronika 73 � 2025 1 ocene in poročila strani najverjetneje izvira od hrvaških beguncev pred Turki, ki so se okrog leta 1530 naselili na Kr- škem polju. Poleg tega Jurij v zgodovino ni vstopil s podedovanim priimkom, temveč si je tega, kot ugotavlja avtor, nadel sam in se v humanistični maniri svojega časa podpisoval kot Dalmatinus. V obravnavanem času je horonim Dalmacija sicer obsegal bistveno večji geografski prostor kot da- nes, saj je na severu segal vse do Kolpe. Dalmatin se je v Ljubljani najpozneje leta 1574 poročil z Barbaro Jauntaler, hčerko tamkajšnjega meščana, ki je rodila vsaj sedem otrok. V nasprot- ju z uveljavljenim prepričanjem, da so vsi Dalma- tinovi otroci pomrli že v otroštvu, avtor razkriva, da sta odrasli vsaj dve njegovi hčerki – Suzana in Barbara, ki sta se omožili, znanih pa je tudi pet Dalmatinovih vnukov. Avtor prvega slovenskega prevoda cele Biblije je preminil 31. avgusta 1589 v Ljubljani in bil naslednjega dne pokopan na po- kopališču pri Sv. Petru. V času protireformacije na prelomu 16. in 17. stoletja so njegovi potomci spre- jeli katoliško veroizpoved in ostali v domovini. Tretje, najdaljše poglavje monografije, je pos- večeno mestu Krško v Bohoričevem in Dalmati- novem času. Mesto ob kranjsko-štajerski mejni reki Savi sodi med tista slovenska naselja, ki so mestne pravice dobila v poznem srednjem veku zlasti zaradi potrebe po obrambi pred Turki. Kr- škemu je mestno ustanovno listino z natančnim blazonom mestnega grba 5. marca 1477 na Dunaju izstavil cesar Friderik III. Čeprav je tedanje Krško v celoti ležalo na kranjski strani Save, je njegova mestna samouprava temeljila na svoboščinah in mestnem pravu štajerskih mest, zlasti Celja. Nje- gov pravni položaj v 16. stoletju je v širšem slo- venskem kontekstu dokaj dobro dokumentiran, in sicer predvsem v omenjeni mestni knjigi, ki so jo vodili od okoli leta 1500 do leta 1679. Kljub neugodnim varnostno-političnim raz- meram, ki so jih zaznamovali turški vpadi, kmeč- ki upori in požar leta 1573, je Krško v 16. stoletju, kot ugotavlja Golec, vendarle doživljalo gospo- darski in demografski vzpon, k čemur je pripo- mogla zlasti lega ob plovni reki Savi, ki se je te- daj razvijala v pomembno prometnico. Avtor je na podlagi razpoložljivega gradiva dobro rekon- struiral posestno-demografske razmere mesta v obravnavanem času. Krško se je z okoli 150 hiša- mi po evropskih merilih za velikost srednjeveških mest, ki so v grobem ostala nespremenjena vse do industrijske dobe, uvrščalo v tip majhnih mest z manj kot 2000 prebivalci, vendar je po kranjskih in širših slovenskih kriterijih dejansko že sodilo med srednje velika mesta. Kot pomemben prispevek Golčeve študije gre posebej izpostaviti primere nemčenja slovenskih priimkov pri njihovem zapisovanju, kar je bila pogosta praksa zlasti v 16. stoletju, ko so priim- ki v glavnem šele nastajali in niso bili obvezno prenosljivi na potomce. V monografiji najprej naletimo na primer Lukeža Klinca iz Višnje Go- re, Trubarjevega sorodnika, ki je svoj priimek po preselitvi v Ljubljano ponemčil v Zweckl. Več primerov, ko je pisarniški prevod slovenskega priimka v nemščino ali nemška poklicna ozna- ka nadomestila prvotni priimek, avtor navaja tudi za Krško in poudarja, da nemški priimek za razliko od slovenskega še ne dokazuje nastanka v nemškem jezikovnem okolju, kar zlasti velja za »poklicne« priimke, kot so: Schuster, Schneider, Zimmermann ali Weber. Čeprav avtor v predgovoru zapiše, da »priču- joča knjiga nima ambicij predstaviti celotnega védenja niti vseh novejših ugotovitev o souteme- ljiteljih knjižne slovenščine Adamu Bohoriču in Juriju Dalmatinu« in da »ne ponuja izčrpnega vpogleda v zgodovino mesta Krško,« predstavlja monografija dragocen prispevek k poznavanju osebnih biografij dveh od najpomembnejših Slovencev 16. stoletja ter pravne, cerkvene, de- mografske in gospodarske zgodovine mesta, ki je njunima življenjskima zgodbama vtisnilo po- memben pečat. Poleg tega monografija prinaša več dobrih vpogledov v življenje na Slovenskem v 16. stoletju in predstavlja trden temelj za nadalj- nje raziskovanje obravnavanih tem. Vanja Kočevar Jure Volčjak: Vizitacijski zapisniki kranjskih arhidiakonatov goriške nadškofije 1752–1757, 1761–1771. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2022, 2023, 800 strani, 976 strani (Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa 1752–1774; zv. 5, 6). V začetku januarja 2024 so v Arhivu Republike Slovenije, tedaj še v Gruberjevi palači, predstavili dve obsežni objavi virov, ki obravnavata kranjski del obsežne goriške nadškofije v drugi polovici 18. stoletja, za časa Karla Mihaela grofa Attemsa (1711–1774). Prvi goriški nadškof (od leta 1752, prej apostolski vikar) je bil pomemben tudi za sloven- ske dežele. V biografskem leksikonu je predsta- vljen kot del plemiške družine Attems, delujoče na Goriškem in Štajerskem (M. Češčut, PSBL 1974; M. Preinfalk, NSBL 2013), pa tudi kot osebnost (R. Klinec, PSBL 1974; F. M. Dolinar, NSBL 2013). Nastanek goriške nadškofije je bil rezultat dol- goletnega razmisleka še iz časov protireformacije 199 | kronika 73 � 2025 1 ocene in poročila o preoblikovanju cerkvene uprave oglejskega pa- triarhata, razdeljenega med Beneško republiko in habsburške dežele. Tu je od leta 1461 delovala tudi ljubljanska škofija z razpršenim ozemljem na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Od leta 1628 so Habsburžani oglejskemu patriarhu onemogo- čali vstop na svoje ozemlje, a šele sredi 18. stoletja je bila za habsburški del patriarhata ustanovljena velika nadškofija v Gorici. Gorica je postala tudi metropolija za škofije v Ljubljani, Trstu in Pičnu v Istri, namesto ukinjenega oglejskega patriarha- ta pa je za beneško ozemlje nastala nadškofija v Vidmu. Na obsežnem ozemlju goriške nadškofije je južno od Drave živelo vsaj 600.000 vernikov, od tega jih je kar tri četrtine govorilo slovensko. S pastoralno zavzetostjo je Attems takoj po škofovskem posvečenju pričel z vizitacijami, ki jih je opravil sam in s pooblaščenci. Skoraj vsako leto je dva ali tri poletne mesece namenil pasto- ralnim obiskom, spodbujal k verskemu življenju in pridigal v domačem jeziku vernikov: v sloven- ščini, nemščini, italijanščini in furlanščini. Ugo- tovitve teh obiskov po končani vizitaciji skupaj z vizitacijskimi odredbami sestavljajo vizitacijske zapisnike, ki »dokumentirajo stanje cerkvenih struktur v materialnem, moralno-etičnem in duhovnem pogledu« (kot v uvodu Volčjak nava- ja ugotovitev Ane Lavrič, poznavalke cerkvenih vizitacij in bratovščin (Vizitacijski zapisniki 1752– 1757, zv. 5, str. 27)). Za ponazoritev, kako zahtev- no delo je avtor opravil pri transkribiranju kdaj bolj, drugič manj berljivega rokopisa, nam lahko služi že objava ene strani v študiji o goriški nad- škofiji na Kranjskem (vizitacijski zapisnik žup- nije Železniki, 1752; Acta Ecclesiastica Sloveniae 39, 2017, str. 258). Ob tem velik obseg vizitacijskih zapisnikov za četrt stoletja dolgo Attemsovo ško- fovanje več kot pojasnjuje dolgotrajnost projekta in občudovanja vredno vztrajnost Jureta Volčjaka pri zgodovinskem uvodu s pojasnili, transkribira- nju rokopisne latinščine, opombah in objavi ar- hivskega vira. Če bi se avtor objave vira zavedal, kako zahtevno in obsežno je to delo, se ga ne bi lotil, kot je odkritosrčno priznal. Volčjak se je kot mlad in perspektiven arhivist dela lotil na pobu- do Franceta M. Dolinarja ter v veselje arhivistov, zgodovinarjev in še koga vztrajal do nedavne sklepne objave. V zahvali je predstavil tudi svoje naklonjeno družinsko zaledje, saj takšen projekt presega delo v službenem času. Pomembna je bi- la tudi uvrstitev dela v arhivsko evidentiranje gra- diva v tujini, saj izvirnik hrani Nadškofijski arhiv v Gorici. Prav tako lahko pohvalimo založniško zavzetost Arhiva Republike Slovenije pri obeh obsežnih knjigah, ki pomenita sklep slovenskega dela objave vizitacij nadškofa Attemsa kot vira za tretjo četrtino 18. stoletja. Serijo objav Attemsovih pastoralnih vizitacij so pred več kot tremi desetletji začele Vizitaci- je savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije 1751–1773 (Anton Ožinger, 1991) ter nadaljevale vizitacije za Koroško (Peter G. Tropper, 1993) ter za arhidiakonate Gorica, Tolmin in Devin (Franc Kralj in Luigi Tavano, 1994 in 2000). Vizitacijski zapisniki kranjskih arhidiakonatov goriške nad- škofije so izšli kot peti in šesti zvezek serije v dveh obsežnih knjigah najprej leta 2022 za obdobje 1752–1757 in leta 2023 za 1761–1771. Kako obsežen projekt je nastajal več kot trideset let, lahko pre- sodimo ob pogledu na šest zajetnih knjig, ki se jim mora za sklenitev serije pridružiti še ena za nekdaj goriško Cortino d’Ampezzo in okolico. Zvezek 5 prinaša vizitacije nadškofa Attemsa na Kranjskem v letih 1752–1757. Uvod obsega zgo- dovinski pregled cerkvene uprave (od ravni škofi- je, arhidiakonatov, ki jih je bilo na Kranjskem ob ustanovitvi škofije osem, do župnij), biografske podatke Karla Mihaela grofa Attemsa, versko živ- ljenje, škofijsko duhovščino in redovnike, cerkve in opis posameznih rokopisov (str. 11–45), časovno zaporedje vizitacij s krajem, patrocinijem cerkva in vizitatorjem (str. 46–52), vire in literaturo, me- todologijo transkripcije z okrajšavami ter kratek angleški povzetek (str. 53–63). Osrednji del knjige so transkripcije vizitacij, pisanih v latinščini 1752 200 | kronika 73 � 2025 1 ocene in poročila (in 1753), 1752/53 in 1757, ki jih pojasnjuje nekaj več kot 2100 opomb o današnjih imenih krajev in cerkva. Teh seveda ni toliko, saj je vizitator posa- mezne kraje obiskal večkrat (str. 65–703). Temu sledi še obsežno imensko in krajevno kazalo (str. 705–800), ki olajša uporabo vira. V zvezku 6 so zbrane Attemsove vizitacije go- riških župnij na Kranjskem za leta 1761–1774. Delo uvaja zanimiv predgovor s pojasnili o njegovem nastanku. V uvodu (str. 11–62) si na podoben na- čin kot v prejšnji knjigi sledijo dogodki v razvoju goriške nadškofije od leta 1761 do smrti nadškofa Attemsa s škofijsko sinodo 1768. Sledijo teme o vi- zitacijah 1761–1771, ustanavljanju novih vikariatov, duhovnikih in njihovem vsakodnevnem življenju ter življenju vernikov, zatem pa opis posameznih rokopisov ter preglednice s časovnim in krajev- nim zaporedjem vizitacij. To sklenejo še seznam virov in literature, opis metodologije in okrajšave ter angleški povzetek, nato pa sledi (str. 65–873) obsežna transkripcija vizitacij 1761, 1762, 1763, 1767, 1770 in dve iz leta 1771. O tem, kako zavzeto je de- lo pripravljeno, pričajo tudi opombe s pojasnili o današnjih imenih predstavljenih cerkva in krajev. Koristnih opomb je le v transkripciji vizitacij več kot 2500! Na koncu je še imensko in krajevno ka- zalo (str. 875–976). Vizitacije nadškofa Attemsa so pri raziskavah že uporabljali zgodovinarji, največ avtor obja- ve virov, ki je s tem leta 2014 povezal tudi svojo doktorsko disertacijo o Cerkvi na Kranjskem pod goriško nadškofijo v času Karla Mihaela Attemsa 1750–1774. Svoje ugotovitve je leta 2017 objavil v 39. zvezku Acta ecclesiastica Sloveniae. Tako so bile vizitacije uporaben zgodovinski vir pri te- mah o razvoju posameznih župnij (Ig, Črnuče, Dobrova, Gorenji Mokronog pri Trebelnem) ali območij (Savinjska dolina, Bela Krajina), pa tudi pri umetnostnozgodovinskih raziskavah, saj po- nujajo celo vrsto podatkov o cerkvah in cerkveni opremi v tretji četrtini 18. stoletja. Tako pišejo tu- di o vizitaciji ter posvetitvi tedaj nove romarske cerkve sv. Kozme in Damijana na Krki na Do- lenjskem 4. avgusta 1757. Vse do danes ostaja za- nimiv dvovrstični latinski napis nad mogočnimi vhodnimi vrati v cerkev s takšno vsebino: navaja dan posvetitve in ime goriškega nadškofa Karla Mihaela ter priča o tedanji cerkveni povezavi Do- lenjske z Gorico, nadškofovi živahni dejavnosti in obnovi cerkve leta 1771. Tudi iz vizitacijskih zapisnikov vidimo, da se je škof Attems zavedal pomena izobrazbe in spodbujal tako poučevanje vernikov kot šolanje duhovnikov. Na osnovi tega vira je Volčjak ugo- tovil in v disertaciji predstavil kraj šolanja za 358 svetnih duhovnikov goriške nadškofije na Kranj- skem. Čeprav je to le dobra tretjina vseh v vizi- tacijskih zapisnikih omenjenih delujočih (982) duhovnikov, je rezultat dragocen. Kot mesti izo- braževanja izstopata Ljubljana z jezuitskim kole- gijem z gimnazijo in višješolskimi študiji, kjer se je šolala skoraj polovica (157 ali več kot 43 %), ter Gradec z gimnazijo in univerzo, na katerih se je šolalo pol manj duhovnikov (69 ali skoraj 20 %). V Gorici in na Dunaju je šolanje zaključilo okoli 10 % duhovnikov, še pol manj v Celovcu, v Rimu deset in v Zagrebu le osem, v ostalih, kar trinaj- stih omenjenih krajih v širši regiji pa le posa- mezniki. Vizitacijski zapisniki so omogočili tudi analizo univerzitetnega izobraževanja duhovšči- ne, ki je pokazala skromno sliko: akademski na- ziv je imelo le 46 duhovnikov, kar ni bilo niti 5 %. Bakalavreat je od duhovnikov goriške nadškofije, ki so delovali na Kranjskem, doseglo 11 (1,12 %), magisterij 18 (1,83 %), doktorat pa 17 (1,73 %). A o teološki razgledanosti tudi brez akademske izo- brazbe pričajo knjižnice nekaterih duhovnikov. Posebej od časov Marije Terezije si je tudi država prizadevala za reformo študija in oblikovanje du- hovnikov, ki bi bili v korist Cerkvi in državi. Te te- matike se loteva tudi objava arhivskega vira Ordi- nacijska protokola Goriške nadškofije 1750–1824, ki jo je isti avtor pripravil v dveh delih v arhivski seriji Viri, najprej leta 2010 za obdobje 1750–1764 in dve leti pozneje še ostalo. V vizitacijskih zapisnikih so 201 | kronika 73 � 2025 1 ocene in poročila podatki o verskem izobraževanju s pridigami in pouku katekizma, posebej za otroke. Ob začetkih uvajanja osnovnega šolstva pa so župnije državi poročale o šolah in učiteljih tam, kjer so že delo- vali (AES 39, 2017, str. 115, 159–166). V vizitacijskih zapisnikih tako o osnovnem šolstvu ni veliko za- pisanega, saj je to čas pred terezijansko-jožefin- sko šolsko reformo. A nekaj se le najde, kot pri župniji Stara Loka, kjer je 53-letni župnik F. L. Ka- lin, bakalavreat graške univerze, omenjal ugled in lepo življenje učitelja ter obiskovanje šole (Vizita- cijski zapisniki 1752–1757, zv. 5, str. 19). Tudi ob objavah virov se v sodobnem raču- nalniškem času kaže pomen študija latinščine za delo z zgodovinskimi viri do 18., kdaj pa tudi še v 19. stoletju. Takšen primer je nedavno objavljena kronika celjske gimnazije – od začetka 1809 do konca šolskega leta 1826/27 je pisana v latinščini, zatem pa v nemščini (Historia: zgodovina celjske gimnazije od leta 1809, Celje: Zgodovinski arhiv 2023). Podobna je tudi rokopisna kronika gimna- zije v Novem mestu za čas od 1746 naprej, ko so jo vodili frančiškani. Med raziskavami latinskih (in nemških) rokopisnih kronik Mateja Hriberška in sodelavcev je posebej omenjena res obsežna latinska frančiškanska kronika p. Mavra Fajdige iz leta 1777, ki s svojo vsebino spodbuja k objavi, ter druge, omenjene v reviji Jezik in slovstvo, 2022, št. 3–4. Za latiniste med zgodovinarji (in zgodovi- narje med latinisti) zlepa ne bo zmanjkalo dela in raziskovalnih izzivov. Sedaj dostopna, s priza- devnostjo in vztrajnostjo Jureta Volčjaka priprav- ljena objava vizitacijskih zapisnikov goriškega nadškofa Attemsa za kraje na Kranjskem, kar je obsežen del enega izmed zahtevnejših projektov objav virov za slovensko zgodovino, prav vabi k raziskovanju z zbranimi podatki o vrsti krajev in ljudi še v osrednji Sloveniji. Branko Šuštar Blaž Otrin: Socialna dejavnost katoliške Cerkve v ljubljanski (nad)škofiji od konca 18. stoletja do druge svetovne vojne. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri TEOF UL, 2023, 438 strani (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 45). »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40). Merilo, ki sicer izhaja iz končne, vesolj- ne sodbe, a ga Jezus poosebi in raztegne čez vso zgodovino, tako da postane ena temeljnih nalog Cerkve in njegovih učencev skozi vse čase. Prav tej temeljni dejavnosti, ljubezni do potrebnih in obrobnih, kot bi lahko rekli s papežem Franči- škom, se v svoji obširni monografiji posveča avtor Blaž Otrin. Otrin v prvem delu monografije, kamor bi lahko uvrstili prva tri poglavja, obravnava teore- tične vidike v obdobju od konca 18. stoletja do druge svetovne vojne. Najprej predstavi socialni nauk in programe splošno v katoliški Cerkvi, na- to pa posebej v ljubljanski škofiji, kjer se podrob- neje poglobi v konkretne programe ljubljanskih škofov. Končno predstavi socialno politiko drža- ve, najprej v okviru Avstro-Ogrske monarhije in kasneje v okviru Kraljevine SHS/Jugoslavije. Država je od srede 18. stoletja naprej »regulira- la področje ustanov, tudi tistih, s katerimi je upravljala Cerkev« (str. 115). V tem času državnega cerkven- stva je katoliška Cerkev odigrala pomembno vlogo s socialno mrežo ubožnih inštitutov, ki so celo stoletje, vse do leta 1884, skrbeli za evidenti- ranje revnih, organizacijo in združevanje dobro- delnosti in pravično razdeljevanje podpore ter preprečevanju beračenja (str. 121). Otrin posebej predstavi delovanje inštitutov v krajih Mekinje, Šentvid pri Stični in v Ljubljani. Poleg inštitutov so predstavljene še nabirke, ki so jih po naročilu in pod nadzorstvom civilnih oblasti preko škofa pobirali po župnijah za razne elementarne nesre- če (požari, suše, poplave...). Tretji sklop razprave obsegajo najdenci ter ustanovitev in organizacija najdenišnic. Po zako- nodaji iz let 1864 in 1868 so bile te v celoti prene- sene pod pristojnost dežele, kar je pomenilo velik strošek za deželne proračune, zato so bile do 80. 202 | kronika 73 � 2025 1 ocene in poročila let 19. stoletja ukinjene. Predstavljen je primer na območju župnije Dob, kjer je bilo izredno veliko rejencev iz tržaške najdenišnice. V zadnjem poglavju pred sklepom Otrin na- tančno predstavi samoiniciativno dejavnost kato- liške Cerkve v ljubljanski škofiji na področju soci- alnega skrbstva in pomoči, predvsem od 80. let 19. stol. do druge svetovne vojne. Predstavi društva in organizacije za pomoč različnim ranljivim skupi- nam prebivalstva (pomoč revnim dijakom, služ- kinjam v Ljubljani, pomoč barakarskim naseljem v Ljubljani...). Pri tej pomoči so pomembno vlogo odigrali tudi posamezni redovi in kongregacije, predvsem usmiljenke, lazaristi in salezijanci. Avtor predstavi še zavode za različne skupine ljudi, predvsem gre za vrtce, sirotišnice in hiral- nice. Končno se dotakne še delovanja stanovskih društev, delavske strokovne organizacije in za- družništva, kar je do določene mere pripomoglo k izboljšanju razmer delavstva. V skladu s poslanstvom AES nam Otrin ob koncu razprave postreže še z obilico neobjavlje- nega in manj poznanega gradiva iz fondov Nad- škofijskega arhiva Ljubljana in Arhiva Republike Slovenije. Kot nakazuje že naslov, monografija predstav- lja bogato dejavnost na področju socialno-karita- tivne oskrbe predvsem ranljivih in obrobnih sku- pin obravnavanega časa. Žal se vidi tudi pozen odgovor katoliške Cerkve na sodobne probleme, ki so se začeli pojavljati po industrijski revoluciji. Odgovor na probleme delavstva je Cerkev dala šele štiri desetletja po pojavu problematike. Ob problematiki delavstva in delavskih strokovnih organizacij Otrin predstavi trud škofa Rožmana in včasih tudi premalo odločnosti za reševanje sporov znotraj katoliškega tabora na področju de- lavskih organizacij JZS in ZZD ter v ozadju SLS. V takšnih razmerah je razcepljeni katoliški tabor dočakal drugo svetovno vojno. Monografija je sistematična in celovita pred- stavitev karitativno-socialne dejavnosti katoliške Cerkve na območju ljubljanske škofije od jožefi- nizma do druge svetovne vojne. Z monografijo je avtor Blaž Otrin zapolnil vrzel celostne predsta- vitve problematike v slovenskem zgodovinopisju, obenem pa prinesel veliko obogatitev zbirke AES pri katedri za Zgodovino Cerkve TEOF UL. Boštjan Guček Jasmina Jerant: Primer: Anhovo. Med azbestom, odpadki, razvojem in zdravstveno krizo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2024, 357 strani. Srednja soška dolina je širši slovenski javnosti poznana predvsem po svojih naravnih danostih. Gre za hriboviti območji Kanalskega Kolovrata in Banjšic, ki ju deli ena impozantnejših evropskih rek – Soča. Območje je bilo v začetku 20. stoletja tudi eno od ključnih bojišč prve svetovne vojne. V zadnjih letih in desetletjih se pozornost osredo- toča predvsem na prakse enega od največjih in- dustrijskih podjetij v zahodni Sloveniji – Salonita Anhovo oziroma Alpecem, kot se imenuje danes. V preteklosti je bil poudarek predvsem na uporabi azbesta v proizvodnji, danes pa je pod drobnogle- dom sosežigalnica oziroma gorivo za proizvodnjo cementa, kjer se uporablja različne in kot opozar- jajo številni deležniki, posebej iz medicinskih vrst, tudi nekatere nevarne odpadke. Na problematiko opozarjajo številne civilne iniciative, nevladne in zdravniške organizacije ter politične stranke, ki so v letu 2024 uspele po več letih prizadevanj doseči sprejetje nove zakonodaje, v obliki novele zakona o varstvu okolja. Ta je določila strožje zahteve gle- de izpustov iz naprav za sosežig, parlament pa jo je sprejel z veliko večino. 203 | kronika 73 � 2025 1 ocene in poročila Ključna oseba pri vzpostavitvi proizvodnje cementa in azbestno-cementnih izdelkov v so- ški dolini je bil industrialec Emil Stock, ki je v začetku 20. stoletja ustanovil tovrstno tovarno v Solinu pri Splitu, kasneje pa je podoben projekt vzpostavil še na Goriškem. Gradnja se je v manjši vasi Anhovo pričela leta 1919, dve leti kasneje pa je podjetje Cementi Isonzo, Società Anonima priče- lo z delovanjem. Lokacija je bila strateško izbrana zaradi bližine laporja, ki je predstavljal ključno surovino za proizvodnjo cementa, in železniške proge, po kateri je bilo mogoče izdelke prevažati v Gorico, Trst ter drugod po državi. Poleg ugodnih naravnih in transportnih pogojev je na uspešen razvoj tovarne vplivala tudi velika potreba po cementu in različnem gradbenem materialu, za obnovo razrušenih naselij ter infrastrukture po prvi svetovni vojni. Skupaj z izgradnjo tovarne je prišlo tudi do preimenovanja Anhovega v Salona dʼIsonzo, po že omenjenem kraju Solin pri Spli- tu. Od tukaj izvira tudi dolgoletno poimenovanje podjetja – Salonit Anhovo in njegovega najbolj izpostavljenega izdelka, valovite kritine, znane tudi kot salonitka. Podjetje se je razvijalo v več dr- žavnih in ideoloških sistemih – od fašistične Itali- je, nemške okupacije med drugo svetovno vojno, anglo-ameriške uprave v letih 1945 do 1947, socia- listične Jugoslavije in samostojne Slovenije, ki je danes del Evropske unije. Podjetje, ki je večkrat zamenjalo lastništvo in šlo skozi več razvojnih krogov ter kriz, se je predvsem po drugi svetovni vojni postopoma razvilo v enega pomembnejših slovenskih in jugoslovanskih industrijskih kom- pleksov. Z azbestno-cementnimi ploščami in cevmi je zalagalo notranji trg pa tudi tuje gradbe- ne trge. Na vrhuncu proizvodnje, v 80. letih prej- šnjega stoletja, je v Salonitu delalo več kot 2600 oseb. Stoletje delovanja je bilo zaznamovano s številnimi družbenimi spremembami, ekonom- skim napredkom, infrastrukturnimi in drugimi vlaganji, pa tudi okolijskim onesnaženjem ter predvsem negativnim vplivom na zdravje ljudi, k čemur je pripomogla predvsem uporaba azbesta, ki je bil prepovedan in ukinjen šele leta 1996. S slednjim so bile, so in še bodo povezane številne tragične zgodbe, obolevanja in smrti, predvsem zaradi azbestoze, pljučnega raka in mezotelioma. Kljub različnim vlogam in posledicam, ki jih je industrijska proizvodnja cementa imela na ljudi ter prostor, ki presega srednjo soško dolino, je širša in poglobljena predstavitev, predvsem družbenih ter zdravstvenih dejavnikov, vezanih na anhovsko industrijo, do današnjih dni izosta- la. Z zahtevnim izzivom, povezanim tako z zgo- dovinskim kot tudi aktualnim dogajanjem okoli teh dejavnikov, se je soočila politologinja Jasmina Jerant, ki je na Srednjeevropski univerzi (Central European University) magistrirala iz političnih ved. Trenutno pripravlja doktorat o družbenih učinkih univerzalnega temeljnega dohodka na finski Univerzi Tampere. Jerant je hkrati tudi zelo družbeno aktivna – sodelovala je pri ustanovitvi stranke Vesna, pri kateri je bila tudi sopodpredse- dnica, in kot aktivistka z društvom EKO Anhovo in dolina Soče. Rezultat njenega večletnega raziskovalnega dela in angažmaja je pričujoča knjiga z naslovom Primer: Anhovo. Med azbestom, odpadki, razvojem in zdravstveno krizo, ki je izšla leta 2024 pri Mla- dinski knjigi. Avtorica se je s terenskim delom in pregledom različnih virov ter literature poglobila v številne prostorske, tehnične, zgodovinske, oko- lijske, zdravstvene in druge značilnosti anhov- ske industrije ter prostora. Knjiga je razdeljena na dvanajst osrednjih poglavij, ki si sledijo kro- nološko. V prvem poglavju se avtorica posveti predstavitvi območja, kjer se je industrija razvila. Šlo je za izrazito ruralno okolje, ki so ga v začetku 20. stoletja zaznamovali nizek socialni standard, izseljevanje, prihod bohinjske železnice in krut spopad na soški fronti. Drugo in tretje poglavje se posvetita obdobju med obema svetovnima vojna- ma. Srednjo soško dolino so zaznamovali prehod iz Avstro-Ogrske pod Kraljevino Italijo, povojna obnova, fašizem in raznarodovalna politika. Gre tudi za čas začetkov in umestitve novega indu- strijskega kompleksa v okolje, avtorica pa na tem mestu podrobneje predstavi tudi družbene ter zdravstvene vidike uporabe azbesta ter poskuse zanikanja njegove nevarnosti v mednarodnem prostoru. Sledi krajše poglavje o delovanju tovar- ne med drugo svetovno vojno ter njenem preho- du iz italijanskega v socialistični jugoslovanski državni okvir. Med petim in osmim poglavjem je poudarek namenjen delovanju tovarne v času Fe- derativne ljudske republike Jugoslavije oziroma Socialistične federativne republike Jugoslavije, ko je postopoma prišlo do velikih investicij in s tem do povečanja proizvodnih zmožnosti podje- tja. Slednje se je leta 1967 preimenovalo v Salonit Anhovo in postalo z različnimi sponzorstvi, in- vesticijami v lokalno infrastrukturo ter drugimi oblikami podpiranja iniciativ aktivno prisotno v lokalnem in regionalnem okolju. Začetek 80. let 20. stoletja je predstavljal vrhunec za podjetje, ki je preseglo proizvodnjo milijona ton cementa let- no. Hkrati so se v tem obdobju začele pojavljati vse pogostejša zdravstvena opozorila o škodlji- vosti uporabe azbesta v proizvodnji in bolezni ter smrti med lokalnim prebivalstvom. Posledice težke industrije in pogosto sprenevedanje delež- nikov, ki so izhajale tako iz industrije kot oblas- 204 | kronika 73 � 2025 1 ocene in poročila ti, so bile vse bolj vidne v okolju, kar je sprožilo prve civilne akcije, ki so strmele k ukrepanju ter spremembam. Zadnja štiri poglavja se posvečajo dogajanju v času samostojne Slovenije oziroma obdobju med letoma 1991 in 2023, ki predstavlja za podjetje krizo in prestrukturiranje, ukinitev azbesta leta 1996 in hkrati prehod na nove obli- ke goriva v proizvodnji. Poglavja opisujejo tudi negativne učinke za zdravje ljudi in dolgotrajne boje posameznic in posameznikov ter iniciativ, društev ter nekaterih političnih strank, da bi se zakonsko prepovedalo, uredilo ali omejilo škod- ljive posledice, ki so povezane s proizvodnjo. Knjigo zaznamuje bogat in zelo berljiv jezik, ki kompleksno tematiko približa tudi laičnemu bralstvu, za lažjo predstavo pa je besedilu doda- no raznoliko slikovno gradivo. Jerant podrobno razloži različne družbene, zdravstvene, politične in druge vidike na podlagi zanimivih, povednih primerov, ki pridodajo k predstavitvi ter razume- vanju osrednje vsebinske niti. Avtorica, ki se je aktivno zavzemala za zakonske spremembe, po- vezane z sosežigalnicami, zavzame jasno pozicijo pri interpretaciji in odnosu do glavne tematike, a interpretacija temelji na relevantni domači in tuji literaturi ter virih. Knjiga je po izidu doživela ve- lik odmev tako v medijih kot splošni javnosti po celi Sloveniji, Jerant pa je bila za svoje delo, ob koncu leta 2024, nominirana za nagrado Slovenka leta, ki jo organizira in podeljuje revija Jana. Robert Devetak Potenciali in upravljanje vodá: med preteklostjo in sedanjostjo (ur. Marta Rendla). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2024, 374 strani (Vpogledi; 27). Okoljskozgodovinska vsebinska usmeritev, ki se je v zbirki Vpogledi prvič pojavila s 26. izdajo leta 2023, opredeljuje tudi najnovejšo 27. znan- stveno monografijo, ki jo je Inštitut za novejšo zgodovino izdal leta 2024. Medtem ko se je njena »predhodnica« ukvarjala s problematiko razmerij med gozdovi in ljudmi,1 je v ospredju zanimanja najnovejše številke »pomen vodnih virov, pred- vsem pomen njihovih potencialov (pozitivnih in negativnih) za potrebe človeka in razvijanje nje- gove dejavnosti«, kot je v uvodu zapisala uredni- ca dr. Marta Rendla (str. 5). Sodelujoče avtorice in avtorji se analize vodnih virov niso lotili zgolj z antropocentričnega vidika, pač pa tudi z vidika 1 Gozd in ljudje: razmerja in zgodovina (ur. Meta Remec). Ljub ljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2023 (Vpogledi 26). »človekovega zavedanja pomena vode kot narav- nega bogastva, biološke in strateške dobrine[,]« kot tudi z vidika »antropogenih učinkov na njeno naravno podobo in kakovost ter prizadevanj za ohranjanje te naravne dobrine« (ibid.). Kot osnovni kronološki okvir za monografijo je sicer opredeljeno obdobje »od konca 19. sto- letja do sodobnosti« (ibid.), a velja omeniti, da številne avtorice in avtorji o svojih temah sprego- vorijo v širšem časovnem loku in pri podajanju zgodovine neredko posegajo v zgodnji novi vek, občasno pa tudi v starejša obdobja. Velika veči- na prispevkov se ukvarja s sladkimi vodami na ozemlju današnje Slovenije, dve študiji – obe na- pisani v angleščini – pa sta umeščeni v Švico ( Se- bastian De Pretto) oziroma v Avstrijsko Primor- je (Petra Kavrečič Božeglav). Posamezne študije primerov se razlikujejo tudi glede na geografski prostor. Tako se raziskave ukvarjajo z zgodovino posameznih ekosistemov (Nataša Henig Miščič in Lev Centrih z Ljubljanskim barjem, Marta Rendla s Šaleškimi jezeri), s širšimi območji vo- dotokov (Filip Čuček s Pesnico, Sara Šifrar Kraj- nik s Selško Soro na območju Škofje Loke, Meta Remec s Posočjem, Monika Rogelj z reko Savo v Kranju), pa tudi s širšimi regijami (Blaž Štangelj s hudourniki pod Gorjanci, Karla Oder s Koroško) kot tudi s slovenskim ozemljem nasploh (Igor Mi- ličić s sladkovodnim ribištvom, Ivan Smiljanić s komemorativnimi praksami pri odpiranju vodo- 205 | kronika 73 � 2025 1 ocene in poročila vodov in vodnjakov, Janja Sedlaček, Viktor Pál in Marta Rendla z okoljevarstvom pod socializmom in Dunja Dobaja z obvladovanjem poplavnega tveganja v samostojni Sloveniji). Urednica v uvodnem tekstu poudarja interdi- sciplinarno zasnovo monografije, ki se skozi pet- najst raznolikih in informativnih študij primerov vsekakor potrjuje tudi v praksi. Medtem ko vode vselej predstavljajo rdečo nit posameznih pri- spevkov, nam ti razodevajo večdimenzionalnost problematike vodá, predvsem pa širok razpon raziskovalnih tem in vprašanj, ki se porajajo ob razmišljanju o njej. Avtorice in avtorji nam tako ne prinašajo zgolj novih spoznanj, pač pa po- nujajo tudi vzorne in spodbudne primere, kako razmišljati o manj očitnih vidikih okolijske zgo- dovine. V tem pogledu bi kot še posebej kreativ- nega bržkone veljalo izpostaviti prispevek Ivana Smiljanića, ki je tematsko zasnovo monografije uporabil kot izhodišče za obsežno in zanimivo razpravo o komemorativnih praksah, ki so sprem- ljale odpiranje vodovodov in vodnjakov od pozne habsburške dobe pa do današnjih dni. Na prvi pogled manj samoumevni (nacionalno)politični vidiki prihajajo do izraza tudi v nekaterih drugih prispevkih. Študija Filipa Čučka nam tako kaže, da je regulacija spodnjega toka Pesnice predstav- ljala eno od redkih zahtev, ki je politično poenoti- la sicer tako zelo konfliktne nemške in slovenske poslance v Štajerskem deželnem zboru (str. 39). V prispevku Mete Remec pa tudi izvemo, da je itali- jansko hidroenergetsko politiko v Posočju deloma zaznamovala ideja italijanske civilizacijske misije, usmerjene proti zaostalemu in »manjvrednemu« kmečkemu prebivalstvu (str. 60–61). Večina prispevkov temelji na arhivskih ali časopisnih virih in tako prinaša nova empirična spoznanja. Kot rečeno, so raziskovalke in razisko- valci svojo problematiko obravnavali iz različnih metodoloških izhodišč. Medtem ko so se nekateri osredotočali predvsem na državno politiko in za- konodajne vidike upravljanja z vodami, so drugi v ospredje postavljali izkušnje širšega prebival- stva, naseljenega ob vodnih telesih. Tudi v tem pogledu lahko izpostavimo metodološko kreativ- nost posameznih avtorjev. Meta Remec se deni- mo dotika postopka izdajanja koncesij za hidro- energetske obrate in nam tako nudi vpogled v ita- lijansko hidroenergetsko politiko v Posočju »od spodaj«. Glasovi lokalnih akterjev pa so prav tako močno prisotni v razpravi Leva Centriha o uvaja- nju socialističnega kmetijstva, ki slikovito opisuje družbene transformacije na »terenu« v kontekstu samosvojega ekosistema Ljubljanskega barja. Naposled velja izpostaviti, da bodo posamezni prispevki bralkam in bralcem uporabni tudi kot prvi viri informacij o specifičnih podtemah, ki jih obravnavajo. Študije tako ne vsebujejo zgolj pregledov obstoječih raziskav, pač pa svojo tema- tiko praviloma tudi umeščajo v širši slovenski, habsburški, jugoslovanski, občasno pa tudi glo- balni kontekst. V tem oziru so posebej dragoceni pregledi relevantne zakonodaje o najrazličnej- ših vidikih upravljanja vodá, ki nam omogočajo vpogled v spreminjajočo se državno politiko pod različnimi režimi. Zainteresiranim bralkam in bralcem bi sicer zagotovo prišel prav tudi kakšen pregledni članek, ki bi sintetično povzemal obsto- ječe stanje raziskav o zgodovini upravljanja z vo- dami na Slovenskem. Po drugi strani pa odsotnost tovrstnega prispevka morda ne sme presenečati glede na dejstvo, da je slovensko okolijsko zgo- dovinopisje šele v najzgodnejših fazah svojega razvoja. V tem oziru lahko izid pričujoče mono- grafije samo pozdravimo in izrazimo upanje, da bo še več podobnih znanstvenih del prispevalo k širjenju znanja o slovenski okolijski zgodovini in njenih specifičnih metodah tako v zgodovinopi- sni stroki kot tudi v širši bralski javnosti. Oliver Pejić kronika 73 � 2025 1 NAVODILA AVTORJEM � Kronika – časopis za slovensko krajevno zgodovino – je osrednja slovenska revija za lokalno zgodovino. Izdaja jo Zveza zgodovinskih društev Slovenije. � Prispevki, ki jih objavlja Kronika, so v slovenskem jeziku. Njihov obseg je praviloma ena avtorska pola in pol, to je do 24 strani običajnega tipkopisa. Članek naj bo lektoriran. Avtorji morajo poslati: članek – vsebinska razčlenitev naj bo pregledna in logična; podatke o avtorju – ime in priimek, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo, kjer je zaposlen, naslov elektronske pošte, kjer je avtor dosegljiv; povzetek – predstavi naj glavne rezultate prispevka in naj, razen v izjemnih primerih, ne presega ene strani (30 vrstic); izvleček – kratek opis prispevka (do 10 vrstic); ključne besede; spisek uporabljenih virov in literature; priloge – slikovno gradivo, kopije dokumentov, zemljevidov ipd. Fotografije naj bodo označene z legendo. Na iztisu članka označite. kje naj bi bila posamezna priloga objavljena. � Opombe – morajo biti pisane enotno. Avtorji naj uporabljajo opombe pod črto (footnote) in ne opombe med tekstom (v oklepaju) ali na koncu (endnote). V opombah uporabljamo krajše navedbe, ki morajo biti skupaj s kraticami razložene v poglavju viri in literatura. Pri arhivskih virih uporabljamo uveljavljene kratice za arhiv, nato navedemo kratico fonda ali zbirke, signaturo oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote ali ime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja, smiselno skrajšani naslov (ne letnice izdaje) in številke strani. � Poglavje Viri in literatura – v njem morajo biti sistematično navedeni vsi viri in vsa literatura, ki smo jo navedli v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, literaturo, po potrebi tudi časopise, ustne izjave ipd. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu. Najprej navedemo skrajšano navedbo, ki smo jo uporabljali v opombah, in nato celotno navedbo vira ali literature. Če ima citirano delo določen DOI, se navede tudi to. Arhivski viri – navedemo: arhiv, ime fonda ali zbirke, po potrebi še številke fasciklov ali škatel. Primer: AS 231 – Arhiv Republike Slovenije, Fond Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, 1945–1951 (po potrebi še številke škatel). V opombi zadostuje, če navedemo: AS 231, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Primer: ZAP, MOP (kot navajamo v opombah) – Zgodovinski arhiv Ptuj, Fond Mestna občina Ptuj (po potrebi še številke škatel ali fasciklov). V opombi zadostuje, če navedemo: ZAP, MOP, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Literatura – monografije – navedemo: priimek in ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela (v ležečem tisku). Kraj: založba in leto izida. Primer: Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana : Slovenska matica, 1991. Literatura – članki – navedemo: priimek in ime avtorja, naslov članka. Naslov periodike ali zbornika (v ležečem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in strani, za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika 48, 2000, št. 1–2, str. 20–41. DOI: https:// ... Primer za zbornik: Melik, Vasilij: Ideja Zedinjene Slovenije 1848–1991. Slovenija 1848–1998 : iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 15–20. � Prispevke naj avtorji pošljejo po elektronski pošti na naslova odgovornega urednika (mpreinfalk@zrc-sazu.si) ali tehnične urednice (barbara.svetina@zrc-sazu.si). � Članki naj bodo napisani v običajnih računalniških programih. Na poslanem gradivu naj bodo upoštevane zgoraj navedene zahteve. Ime besedila (file) naj bo ime avtorja članka. Priporoča se oddaja slikovnega gradiva v obliki fotografij, diasov ali podobno, če pa je skenirano, mora imeti ločljivost najmanj 300 dpi. Biti mora v približni velikosti objave v reviji ter shranjeno v tif formatu brez kompresije. � Za lektoriranje prevodov povzetkov in izvlečkov v tuje jezike poskrbi uredništvo revije. Slikovno gradivo vrnemo po izidu prispevka. � Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji člankov. Prispevki so strokovno recenzirani, recen- zentski postopek je anonimen. Uredništvo Kronike | kronika NAROČILNICA želim postati naročnik Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino z letom naprej naročam izvod(ov) Kronike letnik/številka Letna naročnina: za posameznike 25,00 � za upokojence 18,00 � za študente 18,00 � za ustanove 30,00 � Ime Priimek Naslov Pošta Status zaposlen študent upokojenec ustanova Telefon e-pošta Datum Podpis Naročilnico lahko pošljete na naslov ali el. pošto: Barbara Šterbenc Svetina Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU Novi trg 2, p.p. 306 1000 LJUBLJANA barbara.svetina@zrc-sazu.si ODJAVE Odjave od naročnine sprejemamo za naslednje koledarsko leto na zgoraj navedene naslove. tinkara starček | andrej gaspari | boris golec | urška bratož | simona kermavnar | nike duh | blaž otrin | renata komić marn | damjan hančič | bor zavrl | issn 0023-4923 tiskana izdaja | issn 2670-6865 spletna izdaja | udk 94(497.4) | | cena 12 eur |