Šport in zdravje 215 Dancing our way to health – dance therapy for Parkinson’s patients Abstract Parkinson’s disease is the second most common neurodegen- erative disease, afflicting more than 7,000 patients in Slovenia. Dance therapy is very successful for Parkinson’s patients and, in other countries, it is used as a tool to improve a number of abilities in patients diagnosed with parkinsonism and some other diseases. Dance therapy improves motor abilities and consequently walking, body posture and the movement of the hands and fingers. Moreover, it reduces depression and anxi- ety and improves cognitive abilities. Music motivates patients to exercise more intensively and longer and thus feel greater satisfaction. With all of its positive influences, dance therapy improves the quality of lives of Parkinson’s patients. Key words: dance therapy, Parkinson’s disease, health, dance Izvleček Parkinsonova bolezen je druga najpogostejša nevrodege- nerativna bolezen, za katero pri nas trpi več kot 7000 bol- nikov. Plesna terapija je uspešna terapija za bolnike s par- kinsonovo boleznijo, ki jo drugod po svetu uporabljajo za izboljšanje več sposobnosti tako pri parkinsonizmu kot tudi pri nekaterih drugih boleznih. Plesna terapija izboljšuje mo- torične sposobnosti, s tem pa hojo, držo telesa in gibanje rok ter prstov. Hkrati zmanjšuje depresivnost in anksioznost ter izboljšuje kognitivne sposobnosti. Glasba bolnike dodatno motivira, da vadijo intenzivneje in dlje, ob tem pa doživljajo večje zadovoljstvo. Z vsemi pozitivnimi vplivi plesna tera- pija izboljšuje kvaliteto življenja bolnikov s parkinsonovo boleznijo. Ključne besede: plesna terapija, parkinsonova bolezen, zdravje, ples. Jerneja Premelč S plesom do zdravja – plesna terapija za bolnike s parkinsonovo boleznijo Parkinsonova bolezen (PB) je napredujoča, druga najpogostejša nevrodegenerativna bolezen, takoj za alzheimerjevo boleznijo. Po oceni vodilnih slovenskih strokovnjakov število bolnikov s par- kinsonovo boleznijo v naši državi presega 7000 (Trepetlika, 2016). Vzroka za nastanek bolezni ne poznamo, glavni dejavnik tveganja pa je starost (Chen in Tsai, 2010; Tan, 2013). Povprečna starost poja- va bolezni je 62,6 let, bolezen pa je enako zastopana pri moških in ženskah (Moisan idr., 2015; Post, B., 2009). Na poslabšanje bolezni vpliva izčrpanost dopomina v bazalnih živčnih možganskih vozlih (de Lau in Breteler, 2006), pomanjkanje dopamina pa povzroča bradikinezijo (upočasnjenost gibov), tremor (tresavica), rigidnost (togost) in tako ovira zmožnost zavestnega začetka, nadaljeva- nja in prenehanja gibanja (Westheimer idr., 2015). Kljub temu da simptomi nekoliko variirajo od osebe do osebe, pa se ti največ- krat izrazijo kot tresenje udov, okorelost mišic, upočasnjenost ali pospešenost gibanja, slabša koordinacije in težave z ravnotežjem (Morris, Huxham, McGinely, Dodd in Iansek, 2001). Nekateri bolniki imajo tudi težave z zastajanjem med gibanjem ter s padci, ki se najpogosteje pripetijo med gibanjem nazaj in med obračanjem (Hackney in Earhart, 2009d; Pickering, Grimbergen, Rigney itd., 2007). Za bolnike s PB je značilen hiter upad telesnih, kognitivnih in konativnih sposobnosti. Bolniki zato pogosto niso sposobni samostojnega življenja, zaradi socialne izoliranosti in nesamostoj- nosti pa postanejo pogosto depresivni in nemotivirani za kakršne koli dejavnosti, zaradi česar se težave z boleznijo še poslabšujejo. Z napredovanjem bolezni tako kakovost življenja bolnikov upada (Hackney in Bennett, 2014). 216 Šport in zdravje Zdravljenje PB ni enako za vse bolnike in je odvisno od simptomov pri posamezniku. Bolezen se lahko zdravi z zdravili, operativnimi posegi, s počitkom ali vadbo. Priporočena vadba za bolnike s PB so raztezne vaje, aerobne aktivnosti in vaje za moč (National Par- kinson Fundation, 2016). Za priporočeno vadbo s pozitivnimi vplivi na PB velja tudi ples (Shanahan, Morris, Bhriain, Saunders, Clifford, 2015). V preteklosti je ples predstavljal zdravilni ritual ob boleznih, rojstvu in smrti. Ples je neverbalna komunikacija, s katero plesalec izraža samega sebe in svoje občutke, z gibom pa lahko pripove- duje tudi zgodbo. Neverbalna komunikacija v plesu poteka med plesnima partnerjema, z drugimi plesalci, lahko tudi s publiko. Ples predstavlja skladnost gibanja z ritmom glasbe in skladnost med plesnima partnerjema (Nyström in Lauritzen, 2005). Kot terapija se je pojavil v letu 1950 (Strassel, Cherkin, Steuten, Sherman in Vrijho- ef, 2011). Namen plesne terapije ni učiti ljudi plesati, ampak izbolj- šati kvaliteto življenja bolnikov. Danes se plesna terapija uporablja za izboljšanje kognitivnih, emocionalnih in motoričnih sposobno- sti ter za socialno povezovanje ljudi. V tujini zdravniki in terapevti plesno terapijo uporabljajo pri bolnikih s parkinsonovo in alzhei- merjevo boleznijo, multiplosklerozo ter bolnikih s srčno-žilnimi boleznimi in rakavimi obolenji. Uporablja se tudi kot pomoč pri mentalnih in psiholoških težavah otrok in odraslih, za prepreče- vanje stresa, depresije, anksioznosti itd. (Ravelin, Kylmä in Korho- nen, 2006; Strassel idr., 2011). Več raziskav je potrdilo, da je ples pomembna oblika vadbe pri bolnikih s parkinsonovo boleznijo (PB), saj hkrati vpliva na zmanjšanje psihološki težav, izboljšanje motoričnih sposobnosti in kvalitete življenja bolnikov (Pinniger, Thorsteinsson, Brown in McKinely, 2013a; Westheimer idr., 2015). Motorične sposobnosti „ Več raziskovalcev je ugotovilo, da plesna terapija pri bolnikih s PB izboljšuje ravnotežje, koordinacijo, moč, vzdržljivost in hitrost ter posledično omogoča boljšo kontrolo gibanja nog in rok, izboljša držo telesa in hojo ter sprošča napetost v telesu (Batson, 2010; de Bruin idr., 2010; Foster, Golden, Ducan in Earhart, 2013; Hackney in Earhart, 2009a, 2009b, 2009c; Heiberger idr., 2011; Karageorghis in Terry, 1997; Mckee in Hackney, 2013). Batson (2010) je preučeval vpliv plesne terapije na ravnotežje in hojo bolnikov s PB. 11 bolnikov (5 moških in 6 žensk), povprečne starosti 72.7 + 8.7 let, v zgodnji do srednji fazi PB je tri tedne izva- jalo plesno terapijo z modernim plesom. Opravili so devet plesnih terapij, pri čemer je vadba trajala 85 minut. Pri devetih bolnikih so zabeležili, da se je čas med dvigom iz stola in nadaljevanjem hoje skrajšal, njihovo ravnotežje pa je bilo statistično značilno boljše kot pred plesno terapijo. Hackney in Earhart (2009a) sta v pilotni štu- diji bolnika s težko obliko PB ugotovili izboljšanje ravnotežja po 20 urni plesni terapiji tanga. Hackney in Earhart (2009b) sta primerjali tudi izboljšanje ravnotežja in drugih motoričnih sposobnosti pri bolnikih, ki so izvajali dve različni plesni terapiji. Ena skupina je iz- vajala terapijo s tangom, druga pa s fokstrotom. 31 bolnikov (14 tango, 17 fokstrot) je plesno terapijo izvajalo 13 tednov in opravili 20 plesnih vaj. Kontrolna skupina 17 bolnikov plesne terapije ni izvajala. Izboljšanje ravnotežja in drugih motoričnih sposobnosti je bilo največje pri bolnikih s plesno terapijo tanga, nekoliko manj s plesno terapijo fokstrota, medtem ko pri bolnikih brez plesne terapije izboljšanja ni bilo. Mckee in Hackney (2013) sta ugotovili upočasnjeno slabšanje bolezni, izboljšanje ravnotežja in zaznava- nja prostora pri 23 bolnikih z blažjo do srednjo obliko PB po 12 te- dnih in 24 vadbah plesne terapije s tangom. Vpliv plesne terapije z elementi baleta, jazz koraki in modernim plesom so preučevali Heiberger idr. (2011). Po osmih mesecih in 25 plesih vadbah so pri 11 bolnikih s srednjo do težko obliko PB ugotovili izboljšanje giba- nja rok in prstov, zmanjšanje togosti telesa in izboljšanje obrazne mimike. Padci so pogosti pri bolnikih s PB, do katerih pride navadno pri gibanju nazaj in obračanju. Ples v paru omogoča izboljšanje rav- notežja in motoričnih sposobnosti v gibanju nazaj (Hackney in Earhart, 2009c). Pri plesu v paru se namreč eden izmed para giblje naprej, drugi nazaj, drža v paru pa omogoča oporo bolniku. Eden v paru je bolnik s PB, drugi pa navadno svojec ali prijatelj, ki ne trpi za boleznijo. Bolniki plešejo v obeh vlogah, enkrat se gibljejo naprej in vodijo drugega partnerja, drugič se gibljejo nazaj v vlogi sledenja. Foster, Golden, Ducan in Earhart (2013) so izvajali plesno terapijo s tangom v paru. Terapijo so izvajali 12 mesecev, 2-krat na teden po eno uro. 52 bolnikov (26 s plesno terapijo in 26 brez plesne terapije) se je na vsaki uri naučilo vsaj en nov korak in figu- ro, koreografija pa je vsebovala različne smeri gibanja, uporabo različnih ritmov in različne dolžine korakov. Na vsakih 10 minut so plesalci zamenjali plesnega partnerja. S terapijo so bolniki izbolj- šali svoje gibanje ter se enakomerneje gibali naprej in nazaj. Poleg izboljšanja gibanja pa so bili bolniki tudi bolj motivirani in aktivni pri vsakodnevnih aktivnostih. Bolniki so namreč povečali obseg vsakodnevnih, raznolikih aktivnostih v primerjavi s kontrolno sku- pino. Glasba „ Ples se od drugih športnih aktivnosti razlikuje po tem, da se iz- vaja na glasbo. Gibanje na glasbo je za bolnike pomembno, saj jih glasba sprosti, pri čemer doživljajo večje ugodje in zadovolj- stvo kot pri vadbi brez glasbe. Glasba jih tudi motivira, da vadijo intenzivneje in dlje (Karageorghis in Terry, 1997). Hkrati jim ritem narekuje hitrost gibanja, s čimer lahko postopoma vplivamo na hitrost hoje ter na enakomerno izvajanje korakov brez zaustavitev. De Bruin idr. (2010) so ugotovili izboljšanje gibanja 22 bolnikov v začetni in srednji fazi bolezni. Terapijo so izvajali 13 tednov, 3-krat na teden po 30 minut hoje na glasbo s hitrostjo 10–15 bpm. Pred izvajanjem in po zaključku terapije so opravili test in ugotovili, da so se po terapiji bolniki gibali hitreje, z daljšimi in bolj enakomerni koraki. Podobno so ugotovili tudi Benoit idr. (2014), ki so preučevali 15 bolnikov, starih 67,2 ± 7,5 let. Terapija z glasbo je trajala mesec dni, na vsaki vadbi pa so merjenci najprej 8 min hodili skladno z glasbo, nato pa še 2 min brez glasbe, pri čemer so poskušali ohra- niti enako hitrost gibanja kot pri hoji z glasbo. Bolniki so po terapiji izboljšali gibanje, in sicer so hodili bolj enakomerno, njihovi ko- raki pa so bili usklajeni z glasbo. Mcintosh, Brown, Rice in Thaut (1997) so pri 21 bolnikih ugotovili, da terapija z glasbo pripomore k višji hitrosti gibanja z enakomernimi in daljšimi koraki. Poleg iz- boljšanja hoje pa terapija z glasbo izboljšuje tudi koordinacijo rok in prstov, kar so pri preučevanju 11 bolnikov ugotovili Bernatzky, Bernatzky, Hesse, Staffen in Ladurner (2004). Poleg izboljšanja mo- toričnih sposobnosti ima glasba pomemben vpliv tudi na živčne povezave in aktivacijo več delov možganov, ki so povezani s ču- stvenimi odzivi. Zato je glasbena terapija učinkovita pri neurode- generativnih boleznih, kot so parkinsonova in alzheimerjeva bole- zen ter psihične bolezni, kot so shizofrenija, depresija, anksioznost itd. (Boso, Politi, Barale in Enzo, 2006). Šport in zdravje 217 Psihološke težave in kognitivne „ sposobnosti Čeprav je največ pozornosti usmerjeno v preučevanje gibanja in izboljšanja motoričnih sposobnosti pa bolniki s PB, pogosto trpijo tudi za psihološkimi težavami, kot so strah, depresija, motnje spa- nja ter kognitivnimi spremembami. Za depresijo trpi okoli 35 % vseh bolnikov, za anksioznostjo pa 40 % (Aarsland, Pahlhagen, Bal- lard, Ehrt in Svenningsson, 2011; Richard, 2005). Psihološke težave bolezen še poslabšujejo, s tem pa tudi kvaliteto življenja bolnikov. Pinniger, Thorsteinsson, Brown in McKinely (2013a) so preučevali vpliv dvotedenskega intenzivnega programa tanga na psiho- loške težave bolnikov. V raziskavo je bilo vključenih 41 bolnikov, pri čemer je ena polovica izvajala plesno terapijo, druga pa ne. Plesna terapija je pri bolnikih zmanjšala depresivnost, anksioznost in stres, hkrati pa povečala njihovo zadovoljstvo. Isti avtorji so pre- učevali tudi vpliv 8 tedenske plesne terapije s tangom na stres in nespečnost bolnikov. 64 bolnikov je bilo razdeljenih v tri skupine, pri čemer je ena izvajala terapijo s klasično vadbo brez glasbe, dru- ga meditacijo, tretja pa plesno terapijo s tangom. Ugotovili so, da je bila pri zmanjšanju stresa in motnjah spanja najbolj učinkovita plesna terapija, najmanj pa meditacija (Pinniger idr., 2013b). An- ksioznost pri bolnikih s PB se pojavi predvsem zaradi poslabšanja motoričnih sposobnosti, ki pri bolnikih izzovejo strah pred padci (Siemers, Shekhar, Quaid in Dickson, 1993). Izboljšanje motoričnih in kognitivnih sposobnosti tako preprečuje anksioznost, hkrati pa izboljšanje vseh sposobnosti vpliva na upočasnjeno napredova- nje bolezni in s tem večjo kakovost življenja bolnikov (Westhei- mer, 2008; Westheimer idr., 2015). Poslabšanje kognitivnih sposobnosti (pozornost, spomin, jezik, vizualno zaznavanje, izvršilne funkcije itd.) je pogosto pri par- kinsonovi bolezni, ki posledično pri veliko bolnikih vodi v razvoj demence (Chou, idr., 2010). Kognitivne motnje vplivajo na slabše prostorsko zaznavanje ter posledično na slabše gibanje in orien- tacijo bolnikov. Pri plesu se je potrebno naučiti, zapolniti in prikli- cati različne gibalne vzorce, položaje telesa, korake, koreografijo in smeri gibanja, zato je plesna terapija učinkovita pri izboljšanju kognitivnih sposobnosti in posledično preprečuje razvoj demen- ce (McKee in Hackney, 2013). Potek plesne terapije „ Plesna terapija lahko poteka na več načinov. Ena od možnosti je ustvarjanje z gibom, pri čemer se bolniki prosto gibljejo na glasbo tako kot želijo in na tak način izrazijo svoje občutke ter uživajo v svobodi giba. Terapija lahko poteka v paru ali posamično v sku- pini. Pri terapiji v paru lahko izbiramo različne plese od argentin- skega tanga, ki je trenutno najpogosteje uporabljen ples, ali pa katerega izmed drugih družabnih plesov, kot sta angleški valček in fokstrot. Pomembno je, da izbrani ples ni prehiter in da bolnikom omogoča varno gibanje. Pri plesu v paru so vključeni tudi svojci ali prijatelji, ki plešejo z bolnikom tako, da je zagotovljeno varno gibanje bolnikov. Poleg tega ima ples v paru tudi vlogo sodelova- nja in povezanosti med bolniki in svojci, pri čemer se krepi njihov pozitivni odnos. Prednost tega je tudi, da lahko bolnik in svojec plesno terapijo izvajata tudi doma. Pri skupinskem plesu vsak bol- nik pleše zase, pri čemer so plesni koraki in koreografija enaki za vse. Za razliko od plesa v paru je pri skupinskem plesu možnost izbirati med več plesi. Lahko gre za preproste korake v različne smeri, pri tem pa se uporablja tudi različne ritmične igre, kot so ploskanje z rokami, udarjanje z nogami in pa različne hitrosti gi- banja z zaustavitvami. Za skupinske plese lahko uporabljamo tudi balet in sodobni ples. Program plesne ure najprej poteka s kratkim ogrevanjem, ki vsebuje ritmične igre in enostavnejše korake. Nato sledi učenje krajše koreografije, ki si jo je potrebno zapomniti in potem ponoviti. Vadba lahko vsebuje zrcalno gibanje v paru, pri čemer en v paru pokaže gib, drugi pa gib ponavlja za njim tako, da se gibljeta hkrati zrcalno. Del terapije se navadno izvaja sede, saj bi bila ena ura plesa za bolnike prenaporna. Pri plesu sede je poudarjeno gibanje z rokami in trupom, pri čemer se najpogoste- je uporablja gibe iz baleta. Nekateri bolniki tudi niso zmožni več hoditi, zato so terapije navadno ločene za tiste bolnike, ki imajo težjo obliko PB. Tudi sicer je na vadbi vedno več terapevtov, ki po- magajo tudi tistim, ki so gibalno bolj ovirani. V tujini je plesna terapija za ljudi z različnimi boleznimi že precej poznana in razvita. Za bolnike s PB plesna terapija poteka v več or- ganizacijah, med njimi pa je najbolj priznana »Dance for PD« v New Yorku, ustanovljena leta 2001, v katero je vključenih sto organizacij iz 13 držav po vsem svetu (Avstralija, Belgija, Kanada, Nemčija, In- dija, Irska, Izrael, Italija, Nizozemska, Nova Zelandija, Portugalska, Južna Afrika in Švedska), ki po njihovem programu izvajajo plesno terapijo za bolnike (Dance for PD, 2010). Terapijo izvajajo strokov- njaki, ki so se izobraževali in usposabljali za delo z bolniki s PB v omenjenih organizacijah. Večkrat letno prirejajo tudi izobraževal- ne tečaje za tiste, ki jih plesna terapija zanima. Pri nas se ples kot terapija za PB skoraj ne izvaja. Za bolnike s PB skrbi društvo Trepetlika, ki šteje 750 članov, bolnikov in njihovih svojcev (Trepetlika, 2016). Zanje društvo organizira več dejavnosti, med katerimi je tudi vadba, ki pa ni plesna. Poleg redne splošne vadbe, pilatesa in joge društvo bolnikom nudi tudi različne pred- stavitvene dejavnosti, ki potekajo dva meseca. Med te dejavnosti spada tudi ples, tako da so bolniki seznanjeni s plesno terapijo, vendar pa se ta ne izvaja redno, kar bi bolnikom omogočalo večji napredek in zadovoljstvo. Poleg tega se dejavnosti izvajajo pred- vsem v Ljubljani, drugod po Sloveniji pa je ponudba aktivnosti za bolnike s PB slabša. Vsako leto je za njih in njihove svojce organi- ziran tudi seminar, kjer se predstavi različne dejavnosti. Ples se na teh seminarjih predstavi kot oblika druženja in zabave, manj pa kot terapija s pomembnimi pozitivnimi vplivi na PB. Po nekaterih domovih za ostarele se oskrbovanci preko delovnih terapevtov in nekaterih zunanjih sodelavcev ukvarjajo s plesom, kot je folklora, ne izvaja pa se plesne terapije, ki bi bila koristna ne le za bolnike s PB, ampak tudi za druge oskrbovance, ki trpijo za demenco in alzheimerjevo boleznijo. Pomembno bi bilo domovom za osta- rele, društvu in bolnikom v Sloveniji natančneje predstaviti pozi- tivne učinke plesne terapije za PB in druge bolezni ter jo uvesti v redni del programa dejavnosti. Poleg tega bi bilo za to potrebno izobraziti in usposobiti kader, ki bi imel dovolj znanja o bolezni, primerni vadbi za bolnike in plesu. Zaključek „ Plesna terapija za bolnike s PB se je izkazala za učinkovito na več področjih, saj izboljšuje motorične, kognitivne in konativne spo- sobnosti. Pripomore k izboljšanju drže telesa, hoje in ravnotežja, kar omogoča daljše, bolj enakomerne korake brez zaustavljanj. Bolniki izboljšajo hojo nazaj in obračanje, zaradi česar je verjetnost padcev manjša. Glasba jih dodatno motivira, da vadijo dlje, hkrati 218 Šport in zdravje pa glasba in ples zmanjšujeta depresivnost, stres in motnje spanja, kar pozitivno vpliva na zadovoljstvo bolnikov. Vsi pozitivni učinki plesne terapije tako pripomorejo k izboljšanju kvalitete življenja bolnikov. Literatura „ Aarsland, D., Pahlhagen, S., Ballard, C. G., Ehrt, U. in Svenningsson, P. 1. (2011). Depression in Parkinson disease – epidemiology mechanisms and management. Nature Reviews Neurology, 8(1), 35–47. Batson, G. (2010). Feasibility of an Intensive Trial of Modern Dance for 2. Adults with Parkinson Disease. Complementary Health, Practice Review, 15(2), 65–83. Benoit, C.E., Bella, S.D., Farrugia, N., Obrig, H., Mainka, S. in Kotz, S.A. 3. (2014). Musically cued gait-training improves both perceptual and mo- tor timing in PD. Frontiers in Human Neuroscience, 8, 1–11. Bernatzky, G., Bernatzky, P., Hesse, H.P., Staffen, W. in Ladurner, G. (2004). 4. Stimulating music increases motor coordination in patients afflicted with Morbus Parkinson. Neuroscience Letters, 361, 4–8. Boso, M., Politi, P., Barale, F. in Enzo, E. (2006). Neurophysiology nad 5. neurobiology of musical experiance. Functional Neurology, 21(4), 187– 191. Chen, S. Y. in Tsai, S. T. (2010). The eipdemiology of Parkinson's disease. 6. Tzu Chi Medical Journal, 22(2), 73–81. Chou, L. K., Amick, M. M., Brandt, J., Camicioli, R., Frei, K., Gitelman, D., 7. Goldman, J. idr. (2010). A recommended scale for cognitive screening in clinical traily of Psrkinson's disease. Dance for PD 8. (2010). Pridobljeno 20. 2. 2016 iz http://danceforparkin- sons.org/. de Bruin, N., Doan, J.B., Turnbull, G., Suchowersky, O., Bonfield, S., Hu, B., 9. in Brown, L.A. (2010). Walking withMusic Is a Safe and Viable Tool for Gait Training in Parkinson’s Disease: The Effect of a 13-Week. Feasibility Study on Single and Dual TaskWalking. Parkinson's Disease, 2010; 1–9. de Lau in Breteler (2006). Epidemiology of Parkinson's disease. 10. The Lan- cet Neurology, 5, 525–535. Foster, E.R., Golden, L., Ducan, R.P., Earhart, G.M. (2013). Community- 11. based Argentine tango dance program is associated with increased activity participation among individuals with Parkinson's disease. Physical Therapy FacultyPublications, 50; 1–31. Hackney, M. E, in Bennett, C. G. (2014). Dance therapy for individuals 12. with Parkinson's disease: improving quality of life. Journal of Parkinso- nism and Restless Legs Syndrome, 4, 17–25. Hackney, M. E, in Earhart, G. M. (2009a). Effects of dance on balance 13. and gait in severe Parkinson disease: A case study. Disability and Reha- bilitation; 32(8), 679–684. Hackney, M. E. in Earhart, G. M. (2009b). Effects of Dance on Movement 14. Control in Parkinson’s Disease: A Comparison of Argentine Tango and American Ballroom. Journal of Rehabilitation Medicine 41(6), 475–481. Hackney, M. E, in Earhart, G. M. (2009c). The effects of a secondary task 15. on forward and backward walking in Parkinson disease. Neurorehabili- tation and neural repair, DOI: 10.1 177/1545968309341061.; 1–13. Hackney, M. E. in Earhart, G. M. (2009d). Backward walking in Parkinson's 16. disease. Movement Disorders, 24(2), 218–223. Heiberger, L., Maurer, C., Amtage, F., Mendez-Balbuena, I., Schulte- 17. Mönting, J., Hepp Reymond, M.C. in Kristeva, R. (2011). Impact in a we- ekly dance class on the functional mobility and on the quality of life of individuals with Parkinson's disease. Frontiers in Aginig neuroscience, 3(14), 1–15. Karageorghis C. I. in Terry P. C. (1997). The psychophysical effects of 18. music in sport and exercise: A review. Journal of Sport Behavio., 20(1), 54–68. McIntosh, G. C., Brown, S. H., Rice, R. R. in Thaut, M. H. (1997). Rhythmic 19. auditory-motor facilitation of gait patterns in patienst with Parkinson's disease. Journal of Neurology, Naurosurgery, and Psychiatry, 62, 22–26. Mckee, K. E. in Hackney, M. E. (2013). The effects of adapted tango on 20. spatial cognition and disease severity in Parkinson’s disease. Journal of Motor Behavior, 45(6), 519–529. Moisan, F., Kab, S., Mohamed, F., Canonico, M., Le Guern, M., Quintin, C. 21. idr. (2015). Parkinson disease male-to-female ratios increase with age: French nationwide study and meta-analysis. Neurol Neurosurg Psychi- atry, 0, 1–6. Morris M. E., Huxham F., McGinley J., Dodd K. in Iansek R. (2001). The 22. biomechanics and motor control of gait in Parkinson disease. Clinical Biomechanic 16(6), 459–70. National Parkinson Fundation (2016). Pridobljeno 22. 2. 2016 iz http:// 23. www.parkinson.org/. Nyström, K. in Lauritzen, S. O. (2005). Expressive bodies: demented 24. persons' communication in dance therapy context. An Interdisciplinary Journal for the Social Study of Health, Illness and Medicine, 9(3), 297–317. Pickering, R. M., Grimbergen, Y. A. M., Rigney, U., Ashburn, A., Mazibra- 25. da, G.,Wood, B., Gray, P., Kerr, G. in Bloem, B. R. (2007). A meta-analysis of six prospective studies of falling in Parkinson's disease. Movement Disorders, 22(13), 1892–1900. Pinniger, R., Thorsteinsson, E. B., Brown, R. in McKinely, P. (2013a). In- 26. tensive tango dance program for people with self-referred affective symptoms. Music and Medicine, 5(1), 15–22. Pinniger, R., Thorsteinsson, E. B., Brown, R. in McKinely, P. (2013b). Tango 2 7. dance can reduce distress and insomnia in people with self-referred affective symptoms. American Journal of Dance Therapy, 35(1), 60–77. Post, B. (2009). 28. Clinimetrics, clinical profile and prognosis in early Parkinson's disease. Amsterdam: University of Amsterdam, Faculty of Medicine. Ravelin, T., Kylmä, J. in Korhonen, T. (2006) Dance in mental health nur- 29. sing: a hybrid concept analysis. Mental Health Nursing, 27(3), 307–317. Richard, I. H. (2005). Anxiety disorders in Parkinson's disease. 30. Advances Neurology, 96, 42–55. Shanahan, J., Morris, M. E., Bhriain, O. N., Saunders, J., Clifford, A. M. 31. (2015). Dance for people with Parkinson disease: What is the evidence telling us? American Congress of Rehabilitation Medicine, 96, 141–153. Siemers, E. R., Shekhar, A., Quaid, K. in Dickson, H. (1993). Anxiety and 32. motor performance in Parkinson's disease. Movement Disorders, 8(4), 501–506. Strassel, J. K., Cherkin, D. C., Steuten, L., Sherman, K. J. in Vrijhoef, H. J. 33. M. (2011). A systematic review of the evidence for the effectiveness of dance therapy. Alternative therapies, 17(3), 50–59. Tan, L. C. S. (2013). Epidemiology of Parkinson's disease. 34. Neurology Asia, 18(3), 231–238. Trepetlika (2016). Pridobljeno 20. 2. 2016 iz http://www.trepetlika.si/. 35. Westheimer, O. (2008). Why dance for Parkinson's disease. 36. Topics in Ge- riatric Rehabilitation 24(2), 127–140. Westheimer, O., McRae, C., Henchcliffe, C., Fesharaki, A.., Glazman, S., 37. Ene, H. in Bodis-Wollner, I. (2015). Dance for PD: a preliminary investiga- tion of effects on motor function and quality of life among persons with Parkinson's desease (PD). Journal of Neural Transmission 122(9), 1263 –1270. Jerneja Premelč, strokovna sodelavka Fakulteta za šport jerneja.premelc@guest.arnes.si